Irena Prosenc Šegula Mit o Argonavtih v romanu Na slepo Claudia Magrisa »[I]menujem se Salvatore – kot Jazon [...] – zdravilec, rešitelj, zdravnik, ki se spozna na zdravila življenja in smrti«,1 tako se predstavi protagonist romana Na slepo. Njegova izjava dopušča različne interpretacije, ki so povezane z ne- katerimi bistvenimi narativnimi potezami Magrisovega romana in zastavlja- jo vprašanja, ki ostanejo odprta skozi celotno besedilo: ali je moč opredeliti protagonistovo identiteto, je moč prepoznati, komu pripada pripovedni glas? Pripoved odpre avtodiegetični pripovedovalec, ki pa se že od prve povedi naprej izkaže za problematičnega: Moj dragi Kogoi, zdaj nisem prepričan, čeprav sem to sam zapisal, da ne more nihče bolje pripovedovati o življenju nekega človeka kakor on sam. To je bil vprašalni stavek, se razume; in če se dobro spominjam [...] sem zapisal najprej prav tale vprašaj, ki vleče za sabo vse ostalo.2 Vprašaju, ki zadeva bistvo avtobiografske pripovedi, se kmalu pridruži dvom, ali zgodbo pripoveduje en sam pripovedni glas in kdo je pravzaprav protagonist romana Na slepo. Med osrednjimi tematikami, ki jih obravnava Magrisovo delo, je namreč prav vprašanje identitete, ki je neločljivo povezana z zgodovinskimi dogodki. Tesni preplet identitete in zgodovine vodi v razmi- slek, ali je možno prvoosebno in verodostojno pripovedovanje o zgodovini, in kdo je pripovedni glas, ki pripoveduje o sebi na zgodovinskem ozadju. Odgo- vor, ki ga ponuja Magrisov roman, je razdrobitev in pomnožitev protagoni- stovih in pripovedovalčevih identitet, njihovo prekrivanje in njihovo končno zlitje z mitološko razsežnostjo. 1 Magris, Na slepo, 23. 2 Ibid., 7. 60 Irena Prosenc Šegula Protagonist romana Na slepo ima mnogotere identitete, med katerimi sta najpomembnejša lika Jorgena Jorgensena in Salvatoreja Čipika, kate- rih življenji izrazito zaznamuje zgodovina. Prvi od obeh likov, Jorgen Jor- gensen, je zgodovinska osebnost: danski pustolovec, izkušen morjeplovec in raziskovalec (1780–1841). Leta 1803 sodeluje pri ustanovitvi prve ka- zenske kolonije na takratni Van Diemenovi zemlji, današnji Tasmaniji, ki se pozneje razvije v mesto Hobart. Po nekaj letih se vrne v Anglijo in od tam l. 1809 odpluje na Islandijo, kjer zaneti nekakšno malo revolucijo in razglasi neodvisnost otoka od Danske, kateri ta sicer pripada, kar pa traja zgolj devet tednov. Zatem se vrne v London, kjer razbrzdano popiva, igra na srečo in je zaradi nakopičenih dolgov večkrat zaprt. Naposled je spričo visokih dolgov obsojen na smrt, vendar mu kazen spremenijo v dosmr- tno deportacijo. Tako ga l. 1826 izselijo v kazensko kolonijo na Van Die- menovi zemlji, ki jo je sam pomagal ustanoviti in kjer nato živi do svoje smrti, l. 1841. Drugi lik, Salvatore Čipiko, je izmišljena oseba in živi v 20. stoletju. Ita- lijanskemu očetu in delno domorodski materi se rodi na Tasmaniji, vendar ga avstralske oblasti zaradi delovanja v komunistični partiji v 30. letih dvaj- setega stoletja izselijo v Italijo. V Evropi je udeležen pri vseh velikih zgodo- vinskih dogodkih: v španski državljanski vojni se bori na strani mednaro- dnih brigad, med drugo svetovno vojno pa ga vpokličejo v italijansko voj- sko in pošljejo v Dalmacijo. Ko Italija 8. septembra 1943 podpiše premirje z ZDA in Veliko Britanijo, Čipiko pomaga pri ustanavljanju italijanskih parti- zanskih čet v Jugoslaviji; kot partizana ga nato ujamejo Nemci in ga depor- tirajo v Dachau. Po vojni, leta 1947 emigrira v novonastalo Titovo Jugosla- vijo skupaj z dva tisočimi komunističnimi delavci iz italijanskega Tržiča in Furlanije, ki želijo prispevati k izgradnji socializma, »potem ko so se borili v partizanih, nekateri tudi v španski državljanski vojni, bili zaprti v fašistič- nih ječah in nemških taboriščih«.3 Po informbirojevskem sporu med Stali- nom in Titom ga leta 1949 pošljejo na Goli otok, podobno kot številne druge tržiške komuniste, ki ostanejo zvesti italijanski komunistični partiji, saj ta še naprej podpira Stalina. Ko se naposled vrne v Italijo, ne najde ne dela ne stanovanja, predvsem pa ga pusti na cedilu italijanska partija, ki je medtem prestopila na Titovo stran in zdaj iz političnih razlogov molči o dogajanju v Jugoslaviji; to je namreč usoda, ki doleti večino tržiških izseljencev. Čipiko zato leta 1951 emigrira v Avstralijo na eni tako imenovanih »Lazarjevih la- dij«, ki v bednih razmerah prevažajo italijanske izseljence na druge celine. Med pripovedovanjem svoje zgodbe je prepričan, da je v Tasmaniji, medtem ko njegov zdravnik trdi, da je hospitaliziran v Centru za mentalno zdravje v Barkovljah pri Trstu. 3 Magris, L’innito viaggiare, 137. 61Mit o Argonavtih v romanu Na slepo Claudia Magrisa Oba lika imata po več imen. Jorgensena, denimo, kličejo Jorundar,4 Jan Jansen5 in John Johnson.6 Njegove identitete neposredno sledijo ena drugi in se prekrivajo, tako da celo sam le stežka razloči med njimi: jaz, Jorgen Jorgensen, [...] plujem, – potem ko sem se izkrcal s Harbingerja kot John Johnson, ne, kot Jan Jansen – na ladji Njegovega Britanskega Ve- ličanstva.7 Tudi Salvatore Čipiko uporablja razna imena, poleg tega pa ima njegovo pravo ime več različic, v katerih se odraža pisana kulturna identiteta, značil- na za prostor med Trstom, Kvarnerskim zalivom in Dalmacijo. Pomenljiv je prislov »tudi«, s katerim protagonist uvede svojo predstavitev in ki od samega začetka napove soobstajanje več identitet: No, dobro, ime mi je tudi Tore (Salvatore) Cippico – Čipiko (Cipico); sicer sem imel še druga imena, jasno, v tistih letih ilegale. [...] Salvatore: za prija- telje in v narečju, Tore. Salvatore Čipiko, potem Cippico, to je bilo v dvajse- tih letih, ko smo se vrnili v Evropo in so Trst, Reka, Istra ter kvarnerski oto- ki postali italijanski [...].8 Med obema likoma pa tudi med drugimi identitetami, ki jih privza- me pripovedni glas, ni vedno lahko razlikovati, saj se izmenjujejo in se prekrivajo, protagonist pa se predstavi kratko malo tudi kot: »jaz; moje ime je tu in me ne briga, če se tudi mnogo drugih tako piše«9. Spričo ne- gotovosti glede lastne identitete, ki jo je zmaličilo slepo nasilje zgodo- vine, se protagonist sprašuje, ali je sploh podoben samemu sebi, in en- krat ugotavlja: »podoben sem si«,10 drugič pa: »[t]udi sam si včasih nisem podoben«.11 Izmenjavanje in prekrivanje identitet ustvari nekakšno množično, kolek- tivno identiteto, ki bi jo lahko opredelili kot »zgodovinsko«, saj ne pripada le enemu posamezniku, temveč zaobjema množico trpečih usod, ki se vedno znova ponavljajo spričo vsenavzočnega zgodovinskega nasilja. Pripovedni jaz se zato sprašuje: »kdo sem, kdo smo«12, in opira svojo pripoved na »ploščice mojega spomina, spomina drugih, spomina vseh«13. 4 »Tiste noči Jorundarja sploh še ni bilo; pojavi se pozneje, šele na Islandiji so me tako imenovali.« (Magris, Na slepo, 37; gl. tudi 170.) 5 »Jan Jansen mi je bilo ime, ko sem bil na krovu Surprize.« (Ibid., 41) 6 Ibid., 75, 76. 7 Ibid., 77. 8 Ibid., 22–23. 9 Ibid., 183. 10 Ibid., 35. 11 Ibid., 36. 12 Ibid. 13 Ibid., 307. 62 Irena Prosenc Šegula Zgodovina maliči identiteto, vse dokler je ne izniči. Ko Jorgensen gleda v notranjost cevi pištole,14 se poistoveti z ničem, ki ga vidi v njej: Pogledam v noč kot v ogromno cev pištole. Temna je kakor tisti posnetki na vaši mizi, gospod doktor, na katere ste zapisali moje zgrešeno ime, pa ni va- žno, tista prazna tema sem jaz, prazno črno nebo.15 Čipiko v podobni situaciji pomisli na skrajno posledico izničenja identi- tete: »Lahko bi tudi pritisnil na petelina, na slepo, saj ni nikogar.«16 Vprašanje identitete postane še kompleksnejše, ker se tako Čipiko kot Jorgensen identicirata z mitološkim likom Jazona. Navzočnost argonavt- skega mita v romanu Na slepo sicer omenja več avtorjev,17 vendar se večinoma ne ukvarjajo poglobljeno z mitom in njegovimi možnimi viri v Magrisovem delu. V romanu so eksplicitno navedeni Argonavti Apolonija Rodoškega:18 večkrat sta omenjena naslov pesnitve19 in ime njenega avtorja,20 Apolonij Ro- doški pa je hkrati tudi ena identitet, ki jih privzame pripovedni glas, saj naj bi nekatere dele zgodbe pripovedoval neposredno Apolonij. Razen splošnej- ših navezav na izročilo argonavtskega mita so v romanu prepoznavni številni citati,21 ki pa ne izhajajo v celoti iz zgoraj omenjenega, »očitnega« vira. Med- tem ko lahko približno polovico citatov pripišemo Apoloniju, izhaja druga polovica iz Orčnih Argonavtov;22 ker pa Magrisovo besedilo nikjer eksplici- tno ne omenja njihovega naslova, jih imamo lahko v primerjavi z Apolonijevo pesnitvijo za »prikriti« vir. Poleg samih citatov nanj posredno kažejo občasne identikacije pripovednega glasu z Orfejem, ki so mu tradicionalno pripiso- vali avtorstvo te pozne verzije mita iz 5. stoletja n. št., v kateri Orfej predsta- vlja tudi pripovedni glas in najpomembnejši lik. Zanimivo je, da najdemo ci- tate iz Apolonija večinoma v prvi polovici romana, medtem ko v drugi polo- vici prevladujejo Orčni Argonavti. Med Magrisovim delom in hipotekstoma se ustvarjajo kompleksna med- besedilna razmerja. Naslednji citat, ki se navezuje na Hipsipilin pozdrav Ja- zonu ob njegovem prihodu na Lemnos in ob katerem je eksplicitno nave- den naslov hipoteksta, torej Apolonijevih Argonavtov,23 umešča Čipikov lik in njegov odnos do ženske v mitološko razsežnost: 14 Ibid., 73 in 77. 15 Ibid., 78. 16 Ibid., 77. 17 Airoldi Namer, »Straniero da dove?«; Marenco, »Che ne ha fatto della storia il romanzo moder- no?«; Milano Appel, »Plowing Magris’ Sea«; Musarra-Schröder, »La geograa della Storia: ‘Alla cieca’ di Claudio Magris«; Zovatto, »‘Alla cieca’ di Claudio Magris«. 18 Magrisov vir je italijanski prevod Apolonijeve pesnitve: Paduano in Fusillo, Le argonautiche. 19 Magris, Na slepo, 31, 32, 251. 20 Ibid., 55, 67, 123, 156. 21 Ibid., 104, 123, 124, 213, 221, 223–224, 227, 228, 231, 234, 265. 22 Migotto, Argonautiche orche. 23 Paduano in Fusillo, Le Argonautiche, 1:793. 63Mit o Argonavtih v romanu Na slepo Claudia Magrisa »Tujec, zakaj se tak dolgo mudite zunaj mestnih zidov?« Preden me je poslal v smrt ali v še kaj hujšega, se mi je tovariš profesor Blasich posmehoval, ko sem mu pripovedoval o Mariji, o najinem srečanju na Reki tistega poletne- ga dne. [...] Pripotoval sem iz Avstralije in pod brezbarvnim soncem, kal- nim očesom enookega neba, sem si ogledoval kraj [...]. Nisem vedel, kam naj grem; tako neodločenega me je Marija, ki se je spuščala po cesti, povprašala, kam bi rad, in mi pokazala pot do Ulice Angheben. Nasmehnila se mi je in njen nasmeh je bil močnejši od usode. Prišel sem. Tisti nasmeh je kot veter stopil luskinast zrak, bela marjetica je zacvetela na bledikavem travniku. »Tujec, zakaj se tak dolgo mudite zunaj mestnih zi- dov?« Kadar je tako deklamiral svoje priljubljene Argonavtike, se mi je Bla- sich posmehoval.24 V citate, ki jih vključi v svoje besedilo, Magris načeloma uvede drobne spremembe: ponekod so izpuščeni deli besedila, spremenjen je zapis ločil ali pa so nekoliko predrugačene same besede. V naslednjem primeru, v katerem je prav tako navzoč citat iz Apolonijevih Argonavtov,25 se pojavi nekaj pomen- ljivih sprememb, ki ponazarjajo umeščenost hipoteksta v pripovedno struk- turo romana. Besedilo se navezuje na bitko med Argonavti in Dolioni, ki ima v romanu pomembno mesto. Magris citate načeloma označuje z navednica- mi, v konkretnem primeru pa med navednice vključi tudi dve svoji povedi – eno na začetku in drugo na koncu citata –, ki torej nista del citiranega Apo- lonijevega besedila, četudi sta gračno znotraj navednic. V obeh se pojavijo prvoosebne glagolske oblike, po čemer se razlikujeta od besedila izvirnika, v katerem pripoved teče v tretji osebi. Sklepati je moč, da prvoosebne oblike neposredneje aktualizirajo mitološko epizodo boja med Argonavti in Dolio- ni v spopadu prijateljskih čet med špansko državljansko vojno, v katerem ko- munisti pomotoma streljajo na svoje tovariše anarhiste, ki se bojujejo na isti strani.26 V spopadu je udeležen tudi Čipiko. Spomin na ta dogodek se pozneje prekrije z njegovimi izkušnjami z Golega otoka, ki so travmatične predvsem zaradi zanj nesprejemljivega dejstva, da se drug proti drugemu borijo tova- riši. Citatu sledi zunaj navednic še ena poved, ki prek prvoosebne pripovedi dodatno aktualizira mitološko vsebino: »Z ladjo Argo smo odpotovali z Medvedjega otoka, potem ko so nas Dolio- ni in njihov kralj Kizik, ki vlada deželi, bratsko pogostili in smo si z njimi izmenjali darove in znake miru. Pod noč se je veter polegel, zajele so jih na- sprotne vihre in jih prignale nazaj k gostoljubnim Dolionom. V trdi noči so se izkrcali in niso sprevideli, da se nahajajo na istem otoku, in tudi Dolioni niso dojeli, da so se vrnili junaki; prepričani pa so bili, da so pristala njim sovražna pelazgiška plemena, Makriejci, in zato so si nadeli bojno opravo 24 Magris, Na slepo, 90. 25 Paduano in Fusillo, Le Argonautiche 2:1015–1019; 1021–1028. 26 Magris, Na slepo, 122–24. 64 Irena Prosenc Šegula in jih napadli. S sulicami in ščiti so treščili drug ob drugega kot razbesne- li požar, ki plane na suho goščavo in se razvname. Tudi mene, tudi mene je usoda zalotila tiste noči v boju z njimi.« Z nami, kajti oni so bili naši, ko smo jih pokosili kakor travo.27 Dejanski citat iz Apolonijevih Argonavtov28 se torej ne začne z navednico, temveč šele z drugo povedjo med navednicami (»Pod noč se je veter polegel, zajele so jih nasprotne vihre [...]«), kjer pripoved preide v tretjeosebno. Citat se prav tako ne konča ob zaključku navednic, temveč že s predzadnjo poved- jo (»S sulicami in ščiti so treščili [...]«), ki prav tako ohranja tretjeosebno pri- poved, medtem ko se zadnja poved znotraj navednic spet vrne k prvoosebni pripovedi. Ob tem velja omeniti še, da se prva (torej izvirniku dodana) poved znotraj navednic vsebinsko morda navezuje na Argonavte Valerija Flaka, ki v začetku tretje knjige pripoveduje o odhodu Argonavtov, pozdravih in da- rilih, ki si jih ti izmenjajo z Dolioni,29 medtem ko Apolonij Rodoški tega ne omenja. Boj Argonavtov z Dolioni v Magrisovem romanu postane simbol ubija- nja in trpinčenja med tovariši, ki so se vendarle borili za iste ideale in bi to- rej morali stati na isti strani, to pa se ponavlja v različnih časovnih obdobjih. Razen na epizodo v španski državljanski vojni se mitološki motiv navezuje predvsem na Čipikovo travmatično izkušnjo na Golem otoku, z Jorgenseno- vega stališča pa tudi na tako imenovano črno vojno, v kateri kaznjenci ubijajo tasmanske domorodce, čeprav so ti njihovi »črni bratje«.30 V pripoved o življenju protagonistov se vpletajo tudi druge epizode Jazonovega mita, denimo njegovo srečanje z boginjo Hero, preoblečeno v starko, in njuno prečkanje reke Anavros, pri katerem Jazon izgubi san- dal. Medtem ko gre Čipiko v dežju na sedež komunistične partije v tržaški Ulici Madonnina, sreča starko, ki ga prosi, naj ji pomaga čez cesto.31 Pod roko prenaša nekakšno bleščečo preprogo, »kosmato blago«,32 »kožuh«, ki se zalesketa »kot zlato«,33 kar je jasna aluzija na zlato runo. Čipiko skupaj s starko prečka potok blatne vode, ki teče po sredini ulice »kakor reka«,34 in v njem izgubi čevelj, podobno kot Jazon. V tajništvu partije, v katero pri- spe z enim samim čevljem, ga tovariš Blasich nato pošlje na tvegano pot v Jugoslavijo in se s tem hkrati znebi njegove konkurence za tajniško me- sto, podobno kot se Pelias znebi Jazona tako, da ga pošlje na nevarno pot v Kolhido. 27 Ibid., 123, podčrtala avtorica članka. 28 Tu imamo seveda v mislih izvirno italijansko besedilo romana, ki citira iz italijanskega prevoda Argonavtov, kot je omenjeno v opombi št. 18. 29 Caviglia, Valerio Flacco: Le Argonautiche 3:3–13. 30 Magris, Na slepo, 265. 31 Ibid., 29. 32 Ibid. 33 Ibid. 34 Ibid. 65Mit o Argonavtih v romanu Na slepo Claudia Magrisa Jazon je v Magrisovem besedilu nosilec civilizacije, a tudi uničenja, saj »v kolhiško barbarstvo prinese luč civilizacije in hkrati novo barbarstvo«,35 »po- nese v Kolhido smrt in nesrečo«.36 S tega vidika je Jazonov lik vzporednica tako komunistu Čipiku kot Jorgensenu, ki na Tasmaniji ustanovi kazensko koloni- jo in tja hkrati s civilizacijo ponese novo barbarstvo. Kolhida postane povojna Jugoslavija, kamor se Čipiko poda »med barbarske, kolhiške Slovane na konec sveta«37 in v katero italijanski komunistični delavci odpotujejo kot Argonavti.38 Kolhida se istoveti tudi z državami komunističnega bloka,39 katerih voditelj Sta- lin je prek citata iz Orčnih Argonavtov40 označen kot »‘Ajet, sin sonca, s stra- šnim pogledom, ki luč zemljanom prinaša’«,41 medtem ko propad komunizma oznani Mihail Gorbačov, »moški z znakom na čelu, zadnji kolhiški kralj«.42 Kolhida pa je tudi Tasmanija pred evropsko kolonizacijo, glede katere se Jorgensen sprašuje: Ali sem zato ustanovil Hobart Town – za napredek, za kazensko kolonijo, zato da bomo v verigah, jaz in vsi?43 Videti je, da od mitičnega potovanja k zlatemu runu na koncu ostaja le nasilje, ki podčrtuje »nesmisel sveta«.44 Na Jazonov lik se navezujejo tudi odnosi, ki jih protagonist vzpostavlja – a neuspešno – z ženskami. Tako kot Jazon tudi protagonist zapušča ženske in odganja ljubezen.45 Tako kot Jazon je tujec, ki ga ob prihodu v tujo deželo sprejme in mu pomaga ženska. Marija, ki pričaka Čipika na Reki, je soposta- vljena Hipsipili, ki pričaka Jazona na Lemnosu: v pesnitvah ima tujec vedno srečo; ko ga morje vrže na neznano, neprija- zno obalo, so tam Navzikaa ali Hipsipila ali Medeja, nared, da pomagajo ali Odiseju ali Jazonu. In tudi na Lemnosu Jazon ne ve, kaj bi: neodločen stoji pred mestnimi vrati, vse dokler ga ne Hipsipila, rdeča v obraz, nagovori in pospremi do palače. Kot je tebe Marija v tisto ulico, kako ji je bilo že ime, menda Angheben, kaj?46 Tako kot je za Argonavte Apolonija Rodoškega Medejina pomoč bistvena za osvojitev zlatega runa, ki ga ti nikakor ne morejo osvojiti z lastnimi mo- 35 Ibid., 59. 36 Ibid., 266. 37 Ibid., 58. 38 Ibid., 165. 39 Ibid., 291. 40 Migotto, Argonautiche orche, 55. 41 Magris, Na slepo, 30. 42 Ibid., 291. 43 Ibid., 266. 44 Ibid., 59. 45 Ibid., 227. 46 Ibid., 90. 66 Irena Prosenc Šegula čmi, je za Magrisovega protagonista bistvena pomoč in podpora žensk, ki pa jih ne razume, tako kot »Jazon ne razume Medeje«.47 Podobno kot Medeja ženske v romanu žrtvujejo sebe in svoje brate za ljubljenega moškega: Márja žrtvuje brata, čigar ime ostane neznano,48 Marie Absaloma,49 Marica Apisa,50 Marija Absinta51 in »tako se iz krvi rodijo otoki, tako so se rodili Absirtidi, moja Miholašćica; rodili so se iz Absirtovega razkosanega in v morje vržene- ga trupla«.52 V Mikrokozmosih Magris opredeli Jazona takole: Jazon, veliki razbojnik in zapeljivec, negotovi junak, ki molči in je, kakor da ga ne bi bilo. O njem se ve, da je manj sposoben od svojih Argonavtov [...] vendar pa je zmožen udejanjiti junaški podvig, mit in réclame, zapeljevati, prepuščati se s prostodušno zlonamernostjo objemom razneženih in podiv- janih žensk, ki razrešijo vse njegove težave s tem, da se zanj žrtvujejo, on pa jih potem zapusti z nedolžnim videzom fantka, ki ne more doumeti, da je do česa takega sploh lahko prišlo [...] Mit potrebuje s svojimi reektorji in z barvnimi ltri žrtve, zato se Jazon kaj hitro odloči, da bodo to ženske; zna jih izkoristiti do konca53. V romanu Na slepo se o Jazonu pripoveduje večinoma v tretji osebi, ven- dar se pripovedni glas ponekod prelije v prvoosebni Jazonov glas. Takrat gre za popolno poosebitev, pri kateri ni več potrebno posredovanje komparacij, denimo v primeru, kjer pripovedni glas neposredno preide s Čipika na Jazo- nov mitološki lik: Na Golem otoku sem prebedel veliko noči. Na premcu ladje Argo pa ni bilo težko zaspati, zbrisati stvari.54 Zlato runo, cilj argonavtskega potovanja, ima v romanu Na slepo osre- dnje mesto in pridobi pomen rdeče zastave, simbola revolucije in komunistič- nih idealov.55 Čipiko odpotuje v socialistično Jugoslavijo, »da bi našel runo«,56 uresničil komunistične ideale. Na rokavu vesoljske obleke astronavta Serge- ja Krikaleva, ki se ga je prijel vzdevek »zadnji državljan Sovjetske zveze«, ker je bil na postaji Mir ravno med propadom komunističnega bloka, je »prišita 47 Ibid., 258. 48 Ibid., 179–81. 49 Ibid., 173–74. 50 Ibid., 175–81. 51 Ibid., 231–32, 234–36. 52 Ibid., 236. Prim. Magrisove besede iz intervjuja: »moji ljubljeni otoki, moji Absirtidi.« (Ciccarel- li, »Sette domande a Claudio Magris«, 418, prev. avtorica članka.) 53 Magris, »Apsirtidi«, 156. 54 Magris, Na slepo, 80. 55 Ibid., 58. 56 Ibid., 104. 67Mit o Argonavtih v romanu Na slepo Claudia Magrisa majhna rdeča zastava, delček runa«.57 Po padcu komunizma pa runo postane »odrta, rdeče krvava koža, ki so jo obesili na nebo«.58 Runo ponazarja dušečo oblast, ki se je vedno kdo polasti in je nujno nasilna: Runo duši; smrt prinaša, vsem tistim, ki se ga dotaknejo. Argo prepluje morje, da bi ukradla runo, to pomeni, da bi ubijala in umrla. Brž ga moramo vrniti, da ne bo prepozno in bo spet tekla kri. A komu naj ga vrnemo? Vsak prejšnji lastnik, ki ga naslednji izropa, je uzurpator, ki si ga je zločinsko prilastil. Vrni- ti ga je treba živali, ki so jo zaklali in odrli, da bi jo žrtvovali bogovom, vedno hlepečim po krvi. Samo na ovčjem hrbtu je bilo runo na pravem mestu.59 Runo je okrvavljeno,60 ukradeno61 – ukradli so ga komunisti s Stalinom na čelu –,62 nikoli osvojeno, saj je »ostalo v zmajevem žrelu in zver ga vsa sli- nasta žveči in sesa«.63 Je stara ovčja koža, s katero se Čipiko in Marija pokri- jeta po njegovem begu z Golega otoka,64 pri katerem mu Marija pomaga in s tem pogubi sebe in brata. Runo je tudi stara, umazana odeja, na kateri ležita Jorgensen in njegova žena Norah, in označuje stoletja ponavljajočih se, trpe- čih življenj, ki jih ob tla pritiska zgodovina: Norah se ne potrudi, da bi si podložila ruto ali kakšno cunjo in prekrila tisto rumenkasto odejo, na kateri se vsekakor nič več ne vidi, vsak madež je kot ostali. Runo je polno madežev, stoletja krvi, znoja, tekočin.65 Na koncu pa runo postane tudi pomemben element v pripovedi o prota- gonistovi smrti. Končna točka, v kateri se prekrijejo in zlijejo različne identi- tete, je protagonistova prvoosebna pripoved o lastni smrti, ki naj bi ga pripe- ljala do skrajnega spoznanja o njegovi identiteti: Pisati in uprizoriti lastno smrt kot igralec, ki se je naučil svojo vlogo. In te- daj bom vedel, kdo sem, ker samo smrt, grmada, grob pripovedujejo zgod- bo o človeku, tudi njemu samemu, bolje od biograj in avtobiograj.66 Protagonist, v katerem je v tem odlomku moč prepoznati Jorgensena, vendar pa bi bil prav tako lahko tudi Čipiko, začne takole pripovedovati o la- stni smrti, do katere pride na tasmanski obali, kjer nanj, podobno kot na Ja- zona, pade polena nasedle ladje: 57 Ibid., 192. 58 Ibid., 291. 59 Ibid., 267. 60 Ibid., 134, 141. 61 Ibid., 163, 194. 62 Ibid., 166. 63 Ibid., 265. 64 Ibid., 234. 65 Ibid., 254; gl. tudi 267. 66 Ibid., 149. 68 Irena Prosenc Šegula Dobre volje sem vstal tistega jutra, 20. januarja. Nekdaj bi ta datum lahko jasno prebrali na marmorju. No, upam, da so mi postavili nagrobno plo- ščo, kot se spodobi, potem ko sem toliko skrbel za nagrobne kamne drugih. Čutil sem se prostega, trdnega in čvrstega na nogah. Pa pustite vnemar av- tobiograjo, jasno, da vsega tega tam ni, kakor tudi ne v biograjah! Spričo razmer lahko samo jaz poznam resnico zadnjega dne – no, le tako se reče, zadnji dan, glejte, že spet sem tu – in dobro vem, kaj se je zgodilo in kako se je zgodilo.67 Protagonist se uleže na ovčjo kožo, ki je verjetno prav tisto umazano runo, ki ga je uporabljala Norah: Z ramen sem si snel ovčjo kožo in jo položil na tla. Med kamni se je rumen- kasto runo zdelo ena zlatih peščenih zaplat, ki so tu pa tam grahasto pre- krivale plažo.68 Svetloba me je slepila in ko sem preložil ovčji kožuh in ga vnovič razgrnil na kamne, sem legel pod premec ladje, v senco, ki jo je ladijska polena me- tala na tla. Debelo in mehko runo ni dalo čutiti vegastega zemljišča. Ležal sem vznak in s priprtimi očmi videl ladijsko poleno nad sabo. [...] Sonce se je pomaknilo; padalo je na ovčjo kožo, da je njena umazana rumenina za- sijala z zlatim bleskom, toda v zaspanosti, ki me je obhajala, se nisem pre- maknil niti toliko, da bi bil spet v senci. Tam sem ležal, negibno, s soncem v očeh.69 Naposled se pripovedni glas zlije z Jazonovim:70 Ne, ne verjamem, da sem slišal, kako se je ladijska polena škripajoč odtrga- la s premca in padla name. Jasno, da se ji nisem izognil; morda sem spal na runu, ki se je že trenutek potem spet prepojilo s krvjo. Ne spominjam se, tu se je spomin očitno izrabil. Črviv in razjeden les stare gure na premcu je popustil letom, nevihtam, obrabi vetra, dežja in slanice. Morje obrabi. Pa vendar je čudno, ker je Argo, potem ko sem jo posvetil Pozejdonu in jo pustil na bregu morja, sicer trohnela in razpadala na kose, a verniki, ki so jo pri- hajali častit, so stalno menjavali tiste kose, zdaj enega, zdaj drugega. Tako je bila ladja zmerom tam, antična in nova, cela in nesmrtna, druga pa spet ista, kot jaz, kot bogovi.71 Medtem ko Argo najde pot nazaj s Kolhide, pa italijanski komunisti po vrnitvi z Golega otoka ne zmorejo nadaljevati svojega prejšnjega življenja in tudi Salvatore Čipiko ne najde več idealov, s katerimi se je poistovetil: 67 Ibid., 296. 68 Ibid., 297. 69 Ibid., 302–303. 70 Ibid., 305, 308. 71 Ibid., 305. 69Mit o Argonavtih v romanu Na slepo Claudia Magrisa Kam, kako naj se vrnemo domov? Argo na begu iz Kolhide z ukradenim ru- nom zablodi v Sirto, od koder ni poti nazaj. Kajti povsod so močvara, blato in alge, ki jih preplavlja morska pena. Argo nasede, zmečkano runo obvisi; na krovu junaki propadajo, kot propada stara ladja. [...] Kako, kam se vrača- ti z Golega otoka? [...] Argo, ki jo junaki po puščavi nosijo na ramenih, na- posled dospe do morja ter najde pot domov. Naša ladja pa nas je zasula in njen trup nas je zmečkal.72 Potovanje Magrisovih protagonistov, v nasprotju s potovanjem Argonav- tov, ni krožne narave. Krožno argonavtsko potovanje, o katerem pripoveduje Apolonij Rodoški, je sicer samo po sebi problematično, saj se ga Argonavti loti- jo brez notranje motivacije za vsiljeni podvig, »z jasnim zavedanjem, da je edini smiselni cilj tisti, ki ga z bolečino zapuščajo ob odhodu«.73 Potovanje, o katerem pripoveduje Magris, pa je linearno, zato se je z njega nemogoče resnično vrniti, najti dom, prispeti; edino gibanje, ki ga dovoljuje zgodovina, je namreč potova- nje na slepo, proti uničenju in izgubi, tudi kadar privzame razsežnosti mita. BIBLIOGR AFIJA Claudio Magris Magris, Claudio. »Apsirtidi«. V: Mikrokozmosi, prev. Vasja Bratina in Rada Lečič, 141–75. Ljubljana: Slovenska matica, 2003. ———. L’innito viaggiare. Prev. Irena Prosenc Šegula. Milano: Mondadori, 2005. ———. Na slepo. Prev. Veronika Brecelj. Ljubljana: Slovenska matica, 2009. Druga literatura Airoldi Namer, Fulvia, »Straniero da dove? Claudio Magris e il romanzo ‘Alla cieca’.« Narrativa 28 (2006): 267–80. Cavigla, Franco, ur. Valerio Flacco, Le argonautiche. Milano: BUR Rizzoli, 2007. Prva izdaja 1999. Ciccarelli, Andrea. »Sette domande a Claudio Magris.« Italica 2004/3: 402–23. Marenco, Franco. »Che ne ha fatto della storia il romanzo moderno?«. La modernità let- teraria 2008/1: 15–21. Migotto, Luciano, ur. Argonautiche orche. Pordenone: Studio Tesi, 1994. Milano Appel, Anne. »Plowing Magris’ Sea: Blindly, With Eyes Wide Open.« Forum Ita- licum 2006/2: 558–71. Musarra-Schröder, Ulla. »La geograa della Storia: ‘Alla cieca’ di Claudio Magris.« Otto / Novecento 2007/1: 123–35. 72 Ibid., 63–64. 73 Paduano in Fusillo, »Introduzione«, v: Apollonio Rodio: Le Argonautiche, 5–45, tu str. 8. Prev. av- torica članka. 70 Irena Prosenc Šegula Paduano, Guido, in Massimo Fusillo, ur. Apollonio Rodio, Le Argonautiche. Prev. Guido Paduano. Milano: BUR Rizzoli, 2010 (prva izdaja 1986). Zovatto, Pietro, »‘Alla cieca’ di Claudio Magris.«. Città di Vita 61.1 (2006): 63–70. IL MITO DEGLI ARGONAUTI NEL ROMANZO ALLA CIECA DI CLAUDIO MAGRIS Riassunto L’articolo analizza la presenza del mito degli Argonauti nel romanzo Alla cieca (2005) di Claudio Magris. Lo scrittore triestino esplora diversi aspetti della narrazione, in particolar modo la frantumazione della voce narrante, e riette sulla disgregazione dell’identità provocata dalla forza opprimente della Storia. Pone la domanda se sia possibile raccontare in prima persona la Storia, ovvero raccontarsi in modo veridico, attendibile. La soluzione pro- posta è la frantumazione sia dell’identità del protagonista, che del narrato- re stesso. Il protagonista di Alla cieca assume molteplici identità, tra cui prevalgo- no Jorgen Jorgensen e Salvatore Cippico, due personaggi la cui vita è segna- ta dalla Storia. Il primo, un personaggio storico, è un avventuriero danese (1780-1841) che partecipa alla fondazione della prima colonia nell’allora Ter- ra di Van Diemen, l’odierna Tasmania. Il secondo, un personaggio inventa- to, è coinvolto nei grandi eventi storici del Novecento. È tra gli operai mon- falconesi che emigrano nella Jugoslavia del dopoguerra per contribuire alla costruzione del socialismo, ma che vengono deportati sull’isola-prigione di Goli Otok, vittime della rottura fra Stalin e Tito. Le problematiche arontate nel romanzo si collegano al mito degli Ar- gonauti. La costante presenza del mito funziona come un tramite fra le va- rie sfaccettature dell’identità frammentaria dei personaggi maschili, che si riconoscono in Giasone, ma anche di quelli femminili, che la voce narran- te (maschile) identica con la gura di Medea. Uno degli episodi centrali diventa la battaglia fra gli Argonauti e i Dolioni, assurta a simbolo di lotte intestine, mentre l’esodo dei comunisti monfalconesi verso la Jugoslavia di Tito viene assimilato alla spedizione degli Argonauti nella selvaggia Col- chide. Il vello d’oro assume una posizione altamente simbolica: viene rise- mantizzato come simbolo della rivoluzione, ma anche del potere violento e opprimente. Attraverso continui richiami intertestuali alle Argonautiche di Apollonio Rodio e alle Argonautiche orche, il romanzo di Magris instaura complessi rapporti con i due ipotesti. Mentre viene resa esplicita la presenza della fonte ellenistica, identicata tramite ricorrenti menzioni del suo titolo nonché del nome di Apollonio Rodio, il titolo del testo bizantino non viene mai menzio- 71Mit o Argonavtih v romanu Na slepo Claudia Magrisa nato nonostante le numerose citazioni da questa fonte. Pertanto, si ipotizza che le Argonautiche orche siano una fonte rimasta volutamente «nascosta», un aspetto che non è stato preso in considerazione in nessuno dei saggi sino- ra dedicati al romanzo Alla cieca.