Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

Življenje

svetnikov in svetnic božjih.

O ^ - ^-9

Po najboljših virih spisal

Matija Torkar

duhovnik ljubljanske škofije.

Druga izdaja.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Drugi del.

V Celovcu 1908.

Natisnila tiskarna družbe sv. Mohorja.

101518

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoSkofijstva.

Mesec mali srpan ali julij.

1. mali srpan ali julij.

Sveti Pambo, puščavnik.

hočeš popoln biti, idi, prodaj, kar imaš, in daj
ubogim, in boš zaklad imel v nebesih, ter pridi in hodi
za menoj." (Mat. 19, 21.) Tako je svetoval Jezus
mladeniču, ki ga je vprašal, kaj naj razun spolnovanja božjih
zapovedi še stori, da si pridobi večje plačilo v nebesih. „Ko je
pa mladenič slišal to besedo," pravi sv. evangelij, „je šel žalosten
proč." (22.) Bilo je namreč njegovo srce preveč navezano na
časno blago. Kar se je pa temu mladeniču zdelo pretrdo, spol-
novalo jih je na tisoče drugih. Umaknivši se svetu v samote
in puščave so si skrbeli po Jezusovih besedah za večjo popolnost,
da so tudi v nebesih si zaslužili večje plačilo. Eden izmed teh
tisočerih je bil sv. Pambo.

1. Kje in kdaj se je sv. Pambo rodil, nam iz pisem ni
znano. Znani pa so tembolj nekateri njegovih poučnih izrekov,
njegova dobra dela in njegove čednosti, zlasti njegova velika lju¬
bezen do bližnjega, njegova ostra pokora, njegova visoka modrost
in razumna molčljivost. Bil je učenec sv. Antona. Kakor njegov
učenik, živel je tudi on v Egiptu v puščavi. Ko je sv. Antona
vprašal, kaj naj dela v svoji meniški hišici (celici), odgovori mu
svetnik: „Ne zaupaj na zasluge svoje pravičnosti, ne misli na
minljive stvari, in imej jezik in trebuh v brzdali." — Ker ni

l*

4

1.  julij: Sv. Pambo, puščavnik.

znal brati, poprosi enega svojih tovarišev, naj bi ga kak psalm
na pamet naučil. Tovariš mu narekuje prvo vrsto iz 38. psalma,
ki se glasi: „Varoval bom svoja pota, da se ne pregrešim s
svojim jezikom. “ Na te besede Pambo odide in noče druge vrste
več slišati. „Dovolj je, “ pravi, „ako se te vrste prav naučim
in jo v dejanju spolnujem." — Odslej še bolj brzda svoj jezik.
Govori le tedaj, kadar to zahteva božja čast ali ljubezen do
bližnjega. Črez več let potem ga vpraša tisti menih, ki mu je
bil vrsto psalma narekoval, ali se je teh besed priučil. „V celih
devetnajstih letih,“ mu odgovori Pambo, „sem se komaj naučil
je v dejanju spolnovati." Večkrat je preteklo po tri mesece, da
ni bilo od njega nikakoršnega odgovora slišati. Če ga je kdo
kaj vprašal, imel je navado reči: „Nisem še našel, kaj naj od¬
govorim;" ali pa: „Ne umejem še prav.“ Nekdaj obišče menihe
škof iz Aleksandrije. Pambo je bil tedaj njih predstojnik. Zato
silijo vanj, naj ob škofovem prihodu kaj govori v spodbudo. Pambo
jim reče: „Ako se škof nad mojim molčanjem ne bo spodbadal,
se tudi ne bo nad govorjenjem." A nekemu opatu, ki ga je
prosil pouka, reče z malo besedami: ,,Teodor, idi in bodi usmiljen
do vseh, zakaj usmiljenje nam daje zaupanje pi’ed Bogom."

2. Kako malo je Pambo čislal pozemeljsko bogastvo, doka¬
zuje ta-le prigodba. Neka zelo bogata gospa, Melanija po imenu,
pride iz Rima v Aleksandrijo ter se da tudi v puščavo k Pambu
peljati. S seboj prinese veliko srebra in ga prosi, naj se še on
udeleži njenega premoženja. Pambo le spleta svoje jerbase na¬
dalje in reče nekemu učencu: „Vzemi srebro in porabi ga za
brate v Libiji in po otokih, zakaj tam so samostani revnejši
kakor smo mi v Egiptu." Melanija stoji in čaka, da bi jo po¬
častil ali pohvalil za toliki dar. Ker pa Pambo nič ne sprego¬
vori, reče mu Melanija: „Gospod! da boš vedel, tri sto liber
(funtov) srebra je." Ali Pambo, ne zmenivši se za dar, jej reče:
„Hčerka! tistemu, komur si to prinesla, ni potreba vedeti mere
in vage. Tisti, ki je pretehtal hribe in gore, ve toliko bolje za
težo tvojega srebra. Ako bi bila ti meni to podarila, smela bi
povedati, koliko tehta; če si ga pa v dar prinesla Bogu, ki še
vdovinega beliča ne zaničuje, tedaj pa molči." — Nekemu dru¬
gemu, ki mu prinese zlatd, naj bi ga vbogaime razdajal ter mu
reče, naj ga prešteje, odgovori sveti mož: „Ni ležeče na številu,
temveč na pravem namenu."

3. Rekli smo že, da je Pambo s svojimi tovariši jerbase
spletal. Skupljeni denar so rabili za kruh in drugi potrebni živež.

1. julij: Sv. Pambo, pušeavnik.

5

Nekikrat, ko je bilo že več jerbasev spletenih, pošlje enega svojih
učencev v mesto, da bi ondi najel velbloda in jerbase spravil na
prodaj. Ko gre učenec z velblodom nazaj iz mesta, sreča ga
drug star pušeavnik. Reče mu: „Ako bi bil vedel, da greš v
mesto, bil bi te poprosil, da bi še meni velbloda pripeljal. “ To
pove učenec svojemu učeniku Pambu. „Idi, moj sin! “ veli mu
Pambo, „in pelji mu našega velbloda. Reci mu, naj gre ž njim
v mesto in ondi svoje reči opravi. Potem pa naj ga nam zopet
nazaj privede, da še mi svoje jerbase tja pošljemo na prodaj."
Učenec stori, kakor mu veli učenik. Stari pušeavnik misli, da
Pambo svojih jerbasev še ni dodelal, vzame velbloda in gre v
mesto po svojih opravkih. Še-le ko učenec pride po tovorno
živino, zve stari očak, da je Pambo pot v mesto odložil iz lju¬
bezni do bližnjega, naj bi njemu postregel. Tega se starček tako
sramuje, da ves solzen reče: „Odpustite mi, vaša ljubezen je moj
zaslužek odnesla."

4. Nekikrat je poklical škof Atanazij Pamba v Aleksandrijo.
Ondi vidi na ulicah neko glediščno igravko ter se začne na glas
jokati. Vprašajo ga, zakaj se joče. Reče jim: „Dve reči mi
izžemajo te solze. Prva, ker se bo duša te ženske pogubila;
druga pa, ker si ne prizadevam toliko skrbno in goreče Bogu
ugajati, kakor ta ženska, da ugaja hudobnim ljudem."

5. Nekega dne pridejo k Pambu štirje bratje, ki so bili z
živalskimi kožami odeti. Drug drugega čednosti hvalijo in po¬
vzdigujejo. Prvi se je namreč veliko postil, drugi je bil brez
vsakoršne posesti, tretji je imel posebno ljubezen do bližnjega; o
četrtem pa so pripovedovali, da že 22 let živi pod pokorščino
starih očakov. Sv. Pambo jim odgovori: „Povem vam, daje  čed¬
nost poslednjega večja mimo čednosti onih treh, zakaj vi spol-
nujete čednosti po svoji volji, ta pa je svojo voljo zavrgel in se
storil služabnika tuje volje." — To so pravi kristjani, ki v po¬
korščini stanovitni ostanejo do konca.

6. Poslednjič se v življenju tega svetnika bere še ta-le pri-
godba: Bila sta dva brata. Oče, kupec, jima umrje. Po nje¬
govi smrti si vse premoženje razdelita med seboj. Potem pa
se posvetujeta, kako bosta porabila očetovo zapuščino, da ne po¬
gubita svojih duš. Prvi razda vse svoje premoženje, zlasti sa¬
mostanom in cerkvam, nauči se rokodelstva, da si ž njim služi
vsakdanjega kruha ter neprenehoma dela in moli. Drugi pa se¬
zida majhen samostan, si privzame nekoliko tovarišev, sprejema
tujce, oskrbuje bolnike, pri sebi obdržuje stare, hrome ljudi in

6

1. julij: Sv. Pambo, puščavnik.

miloščino podeljuje ubožcem. — Po smrti ju blagrujejo puščav-
niki zavoljo njunih popolnih čednosti. Vname se celo prepir med
njimi, kateri izmed teh dveh si je boljši del izvolil. Gredo k
očaku Pambu, da o tem prepiru razsodi. Pambo jim odgovori:
»Oba sta pred Bogom popolna. Eden je posnemal Abrahama,
ki je vsakogar sprejel gostoljubno; drugi pa stanovitnost in go¬
rečnost preroka Elija. “ Še se menihi pregovarjajo med seboj,
kako bi si onadva mogla enaka biti. Tisti, ki so blagrovali
prvega, trdijo, da je s tem, ker je vse ubogim cerkvam in sa¬
mostanom razdelil ter noč in dan molil, svoj križ nosil in za
Kristusom hodil, spolnoval ne le zapovedi, ampak celo evangeljske
svete. Diugi pa, ki se za drugega potezajo, hvalijo njegovo
veliko usmiljenje do ubogih ljudi, katerih je po hišah in cestah
iskal in vsem vzdihujočim pomagal. Tako je skrbel ta ne le za
svojo, ampak tudi za duše drugih. Nato reče sv. Pambo: „Še
enkrat vam povem, oba sta enaka pred Bogom. Zakaj, ako”ne
bi bil oni tako ostro, pobožno in sveto živel, bi ne bil vreden
da sem ga dobrodelnosti drugega na stran postavil. Saj kdor
tujce sprejema in oskrbuje, ter služi ubogim, skazuje se Gospo¬
dovega naslednika, kije  rekel: „ Nisem prišel, da bi se mi streglo,
temveč prišel sem sam streč."

Ko je bil Pambo okoli 70 let star in se ukvarjal po svoji
navadi s pletenjem jerbasov, pokliče enkrat svojega učenca ter
mu reče: „Ta jerbas vzemi iz mojih rok v spomin, sicer ti nimam
nič drugega zapustiti." Kmalu nato mirno v Gospodu zatisne
svoje oči brez kake bolezni ali bolečine.

J{e sodi predrzno!

Sv. Pambo je zavračeval menihe, ki so se med seboj pričkali,
kateri izmed onih dveh si je boljši del izvolil in bo večje plačilo v
nebesih prejel. — Take sodbe so med ljudmi zelo navadne, pa hude
dušne bolezni. Tako postavim zmanjka pri hiši kake stvari. Brez
pravičnega povoda sodi gospodinja: To reč mi je gotovo dekla ukradla.
Ali bližnji gre v kako nepošteno hišo, ker ima v njej opraviti. Ti pa
ga obsodiš, da je šel noter gotovo iz slabega namena, da ne more kaj
prida človek biti. Ali tvojega soseda zadene kaka nesreča, kaka bo¬
lezen. Ti pa brž izrečeš sodbo o njem, rekoč: Zastonj ga Bog ni
obiskal. Ako bi bil nedolžen, ne bi ga šiba tepla. — Tako predrzno
so sodili v bolezni pobožnega Joba njegovi prijatelji, farizeji pa Jezusa,
ko je šel v Cahejevo hišo, in hudovoljni ljudje apostole, da so vinjeni’
ko so jih na binkoštno nedeljo po prihodu Sv. Duha slišali neprestra-
šeno oznanjati Kristusa križanega in od smrti vstalega. — Ne sodi

2. julij: Obiskovanje device matere Marije.

7

svojega bližnjega preostro,, postavim, da je že pijanec, akoravno ga
doslej še nikoli pijanega nisi videl. Tudi zmernemu človeku se lahko
primeri, da se spozabi, ali mu zavoljo kake slabosti in bolezni pijača
hitro škoduje. Še tedaj, kadar si hudobije bližnjega do dobrega pre¬
verjen, ne pogubljaj ga, temveč po moči ga izgovarjaj in božji milosti
priporočaj! Varuj se predrznih sodeb! Take razodevajo hudobno, fa¬
rizejsko srce. Ravnaj se po besedah Kristusovih: „Ne sodite, da ne
boste sojeni. Zakaj s kakoršno sodbo sodite, s takšno boste sojeni, in
s kakoršno mero merite, s takšno se vam bo nazaj merilo.“ (Mat. 7, 1. 2.)

Predrzna sodba pa sodi še celo za oni svet, in odkazuje rajnim
prostore po nebesih in po peklu. Glej torej, ko druge sodiš, da sa¬
mega sebe ne obsodiš na poslednje mesto. Kaj je lepše: roža vrtnica
ali lilija? šibka breza ali mogočni hrast? To kakor ono je stvaril
Bog, in vsaka božja stvar je lepa v svoji vrsti. Tako so tudi vse
stvari Sv. Duha, vsi svetniki božji zelo različni, a vendar vsi neizre¬
čeno lepi. Tudi stanov ne sodi, kateri ima prednost pred drugim, ali
je usmiljena sestra na boljem ali menih, kmet ali gospod. Vsi stanovi
so od Boga, stan je stanu v pomoč. Potrebno je le to, da si vsakdo
izvoli tisti stan, za katerega čuti poklic, in pa da po tem poklicu zvesto
in natanko spolnuje svoje dolžnosti.

Molitev.

Ponižno te prosim, o Gospod! stori me po prošnji sv. Pamba
molčljivega in polnega ljubezni do bratov in sester, da nikogar pre¬
drzno ne sodim, in tako dospem med število tistih, ki so blagrovani,
ker niso padli in se pogubili zavoljo svojega jezika. Amen.

2. mali srpan ali julij.

Obiskovanje device matere Marije.

Prirojeno je otroku, da se v svojih bolečinah in brid¬
kostih najrajši zateka k svoji materi. Saj mati ga varuje, mu
pomaga, ga tolaži v nadlogah. V materinem naročju se pozabi
vsaka bol, zaceli vsaka rana. Tudi sveta katoliška cerkev je
vsekdar, zlasti ob času stisk in preganjanja, največ zaupanja
stavila na-Devico Marijo, kot Mater Božjo in mater vsega člo¬
veštva. Tako so nastajali zapored mnogoteri prazniki in uvajale
so se nove pobožnosti na čast preblažene in usmiljene kraljice
nebeške. Začeli so se ti prazniki in godovi zategadelj, da bi
nam po Marijinih priprošnjah božje usmiljenje dohajalo v tolikanj
obilnejši meri.

8

2. julij: Obiskovanje device matere Marije.

1. Današnji praznik se je začel v letu 1378. Bila je namreč
takrat katoliška cerkev v veliki zadregi. Po nesreči je bilo več pa¬
pežev hkrati izvoljenih. Vsaki je hotel biti pravi naslednik sv. Petra
ter postavni posestnik njegove dedščine. Vsled tega nastane med
kristjani žalostna razprtija. Papež Urban VI., čigar izvolitev je
bila edino postavna, se zateče v tej sili k Bogorodnici Mariji,
in postavi praznik njenega obiskovanja pri teti Elizabeti, naj bi
tako tudi Gospod Bog blagovolil svojo stiskano cerkev obiskati
in jej spravo in mir podeliti. Vendar se še ta praznik ni ob¬
hajal po vseh škofijah katoliške cerkve. Še-le ko po vojskah z
Mohamedani ali Turki nove stiske prihrumijo nad cerkev, zapove
cerkveni zbor Bazeljski 1. 1431, naj se ta praznik po vseh okra-
jinah katoliškega sveta obhaja, da bi Marija, mati milosti, s svo¬
jimi priprošnjami svojega Božjega Sina utolažila, in se mir in
edinost cerkvi povrnila.

2. Sv. evangelij pa nam tako-le pripoveduje o Marijinem
obiskovanju pri Elizabeti: Ko je bil veliki angel Gabriel Mariji
oznanil, da bo mati Sinu Božjega, povedal jej je tudi, da je Eli¬
zabeta, njena teta, spočela sina v svoji starosti in da je že v
šestem mesecu noseča. Marija, zvedevši to dvojno veselo oznanilo,
odpravi se po navdihu Svetega Duha na pot, svojo teto obiskat,
da bi jej srečo izrekla, se ž njo vred v Bogu veselila, božje mo¬
gočnosti in dobrotljivosti hvalila, in pa da jej po dolžnosti po¬
streže, ter jej s svojim prihodom v hišo prinese srečo in blagor
nebeški. — Kako lepo pač Marija s tem uči, da naj človek v
nekaterih okoliščinah, ako ni drugače, popusti samoto, molitev in
druge pobožne vaje ter gre med ljudi, da spolnuje dolžnosti, ka¬
tere mu naklada krščanska ljubezen, sorodovinstvo in pristojnost!
— Nazaret, kjer je Marija stanovala, je bil kakih 24 ur hoda
od mesta Hebron v gorah, kjer je prebivala Elizabeta. Od pota
je ne odvrača daljna in težavna pot, ne njena slabost. „Jadrno",
pravi sv. evangelij, „gre črez gore v mesto na jutrovem." Kaj
drugega jo tako brez odlašanja žene črez hribe in planjave,
kakor da hišo Elizabetino oblagodari s svojimi nebeškimi mi¬
lostmi in dopolni delo ljubezni, nam v zgled, kako naj tudi mi
radi in ob tej priči bližnjemu pristopamo na pomoč? — Ko se
Marija približa Elizabetini hiši, jej že Elizabeta pride naproti.
Marija jo pozdravi. Zgodilo se je pa, ko je zaslišala Elizabeta po¬
zdravilo Marijino, poskočilo je dete radosti v njenem telesu. V tem
trenotku je bil Janez v materinem telesu posvečen. A Elizabeta
je bila napolnjena s Svetim Duhom ter zavpila na glas, rekoč:

2. julij: Obiskovanje device matere Marije.

9

„Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega te¬
lesa!“ Tako spozna Elizabeta po razodenju Sv. Duha, da je
Marija izvoljena mati Odrešenika. Zato še dostavi: „Od kod to
meni, da pride mati mojega Gospoda k meni?“ Tu Elizabeta

imenuje Marijo mater Gospodovo. Po pravici torej cerkev ime¬
nuje Marijo „Mater Božjo“. Od Svetega Duha je namreč spočela
in rodila ravno tistega Božjega Sina, ki ga je Oče od vekomaj
rodil. „Glej,“ pravi Elizabeta dalje, „ko je prišel glas tvojega
pozdravljenja v moja učesa, poskočilo je dete od veselja v mojem

10

2. julij: Obiskovanje device matere Marije.

telesu. In blagor tebi, da si verovala, ker dopolnilo se bo, kar
ti je bil povedal Gospod. “ — Vtopljena v tiho veselje zaradi
tega, kar je slišala iz Elizabetinih ust, molči Marija. Naposled
vendar ne more vzdržati čutil svojega srca. Kot dekla Gospo¬
dova noče svoje časti in hvale. Vso čast in hvalo daje le Go¬
spodu, svojemu Bogu, ter mu poje vzvišeno hvalno pesem, rekoč:
„Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se ve¬
seli v Bogu, mojem Zveličarju; ker se je ozrl na
nizkost svoje dekle; zakaj glej! odsihdob me bodo
srečno imenovali vsi narodi. Zakaj velike reči mi
je storil on, ki je mogočen in sveto njegovo ime.
Njegovo usmiljenje je od roda do roda njim, ki se
njega boje. Moč je skazal s svojo roko, in razkro¬
pil je napuhnjene v misli njih srca. Mogočne je
vrgel se sedeža, a povzdignil ponižne. Lačne je
napolnil z dobrim, a bogate spustil prazne. Spre¬
jel je Izraela, svojega služabnika, in se je spomnil
svojega usmiljenja (svojih božjih obetov).  Kakor je
obečal našim očakom, Abrahamu in njegovemu za¬
rodu na vekomaj. 1 ' (Luk. 1, 46—55.)

3. Ta hvalna pesem Marijina dokazuje pač najlepše in za
vse čase njeno hvaležnost in pregorečo ljubezen do Boga. Zato
jo tudi duhovniki vsaki dan ponavljajo v svojih večernih mo¬
litvah. Globoka ponižnost pa, ki jo Marija v tej pesmi razodeva,
je ob enem njena največja hvala. Kakor je ona ž njo poveli¬
čevala Boga, tako je Bog poveličal njo. Zakaj še zdaj se spol-
nujejo in se bodo spolnovale do konca sveta njene preroške be¬
sede: „Glej, odsihdob me bodo srečno imenovali vsi narodi;" saj
po vsem svetu, kjerkoli se Jezus moli, ondi se tudi časti njegova
deviška mati Marija.

Pa Marija ni le z besedami razodevala svoje ponižnosti,
hotela je tudi v dejanju biti ponižna dekla. Zato je okoli treh
mesecev, verjetno do rojstva sv. Janeza, ostala pri Elizabeti, jej
stregla in opravljala vse potrebščine pri hiši. Kdo bi torej hotel
popisati srečo in blagoslov, ki ju je Marija prinesla blaženi dru¬
žini Caharija in Elizabete? Saj kjer je Marija, tam je mir, tam
tolažba, tam sveta radost, tam milost.

Obiskovanja.

Razun že v dogodbi današnjega praznika omenjenih naukov nam
je Marija zgled, kakšna naj bodo naša obiskovanja.

2. julij: Obiskovanje device matere Marije.

11

1. Da obišče prijatelj prijatelja, sosed soseda in znanec znanca,
je lepo in vse hvale vredno, je znamenje ljubezni. Da obiskujemo
drug drugega, je večkrat ne samo telesna, ampak tudi dušna in tako-
rekoč naravna potreba. Kdo še ni bil v kaki sili ali zadregi, da ne
bi bil bližnjega prosil pomoči? Kdo ne klavern, otožen, žalosten in
pobit, da ne bi bil razvedrila in tolažila iskal na prijateljevem milem
obličju? Kdo se ni čutil olajšanega, ko je butaro svojega trpljenja
odložil na občutljivem srcu svojega bližnjega? Kdo se ne čuti dvakrat
veselega, kadar vidi zaradi svoje sreče v prijateljevem očesu se utrinjati
solzo veselja? Vse to je naravno, prav in po božji volji. Tudi Marija
je Elizabeto obiskala iz tega namena, da je povišala njeno srečo in
veselje, se ž njo vred v Bogu veselila in jej ljubeznivo stregla. Ne
da bi se kratkočasila, ne da bi postopala in pohajkovala, ne da bi jej
mrzelo na samoto ali se jej studila opravila njenega poklica, šla je
Marija v hišo svoje tete, ampak edini nagib njenega obiskovanja je
bila čista ljubezen: hotela je Elizabeto osrečiti in oveseliti. Zato
Marija pri Elizabeti ni tratila dragega časa s praznimi govori in ne-
pripuščenimi veselicami. Veliko več je obiskovanje blažila s spodbud¬
nimi pogovori, s hvalnimi in svetimi pesmimi. Kako srečna je bila
torej Caharijeva hiša! Kako srečni materi Marija in Elizabeta, obe
oblagodarjeni, ena celo s Sinom Božjim, druga izmed prerokov z naj¬
večjim od žene rojenih! Kako sveto je bilo to svidenje dveh največjih
Evinih hčer! Kako navdušeno pozdravljanje! Kako čisti in sramežljivi
poljubi! Kaki nebeški pogovori! O čednost, moramo zaklicati, kako
mikavna in vabljiva si! Kaka božja slast teče po tebi v blage in čiste
duše! Je-li kateri velikaš tega sveta užil pri svojem imenitnem
obiskovanju toliko radosti in sladkosti, kakor Marija in Elizabeta?

2. Kako velik razloček pa se pokazuje dostikrat med obiskovanjem
preblažene Device Marije in našim obiskovanjem! Brez veselja je,
polno studa, čemernosti in zamerljivosti, če ga napravlja, spremlja in
sklepa le ničemurnost, dobičkarija in hudobija, ali če se odstranjuje
vera, čednost, prava prijaznost in ljubezen iz današnjih družeb! Taka
obiskovanja niso vredna krščanskega imena. Zakaj pri njih je po¬
hlepnost, potuhnjenost in prilizovanje, ali se šopiri prevzetnost, lastna
hvala in baharija, odrekuje se bližnjemu dobro ime in zavida njegova
sreča; čas se trati z igrami, z žrtjem in pijančevanjem, s pregrešnimi
in nesramnimi govori, s plesom in snovanjem mesene zaljubljenosti.
Uči se torej od Marije svojega bližnjega tako obiskovati, da bo po
obiskovanju njemu in tebi duša se razvedrila in telo se okrepčalo, da
bo obiskovanje njemu in tebi zaleglo v prid in zveličanje.

3. Ako te pa kak posvetnjak obišče in ti njegovi pogovori ne
ugajajo, ker blebeta o nepotrebnih rečeh, ti pripoveduje novice od tu
in tam, spleta prazne govore: govori ti o miru z Bogom, o edino po¬
trebnem, o najboljšem delu, ki ti ne bode vzet. Poslušaj zlati nauk
sv. Ignacija, ki pravi: „Ako pridejo k tebi ljudje, samo da ti čas kra¬
dejo, govori ž njimi o smrti, poslednji sodbi in enakih resnobnih stvareh.
A k ora vn o so oglušeli za vse dobro, vendar jim bo takšno govorjenje
močno brnelo po ušesih. Tako boš koristil sebi in njim. Zakaj, ali
pojdejo poboljšani od tebe, ali pa bodo zanaprej opustili, dragega

12 3. julij: Sv. Oton, škof bamberški in apostol pomorjanski.

časa ti krasti/ 1  — To spolnujoč boš pobiral iz peska bisere, iz trosek
čisto zlato.

Molitev sv. Alfonza na čast Marijinega obiskovanja.

O Kraljica moja, kako si hitela, da si družino sv. Elizabete po¬
iskala in jo s svojim obiskovanjem posvetila! Obišči kmalu tudi moje
duše revno stanovališče. Hiti, o Marija; saj bolje veš, nego jaz, kako
reven sem in koliko zlegov mi preti z večno smrtjo. Obiskuj me po-
gostoma v življenju, pa obišči me posebno ob smrtni uri, ker takrat
mi bo tvoje pomoči najbolj potreba. Ker nisem vreden, da bi me tukaj
na zemlji oveselila s svojo vidno pričujočnostjo, kakor si storila mnogim
svojih častivcev, mi je dovolj, da te le morem videti v tvojem kraljestvu,
v nebesih. Tam te upam ljubiti in hvaliti za vse prejete dobrote.
Za zdaj sem zadovoljen, če me obiščeš le s svojim usmiljenjem, za¬
dovoljen, da le moliš za-me. Prosi torej za-me, o Marija, in priporočuj
me svojemu Sinu! Amen.

3. mali srpan ali julij.

Sveti Oton, škof bamberški in apostol po¬
morjanski (1. 1139).

1. Na Švabskem je svoje cini posebno slovela žlahtna hiša
Andaksova. S to hišo v kolenu je bila družina Albeških grofov;
iz tega rodil je bil sv. Oton. Otrok že je bil rahlega, nežno-
čutnega srca in čistega, neomadežanega vedenja. Precej v svoji
prvi mladosti razodeva bistro glavo za nauke in umetnosti. V
šoli prekosi vse součence v učenosti in modrosti in jih s svojo
ljubeznivostjo navaja k vsemu dobremu. Da bi mogel popolno
Bogu služiti, izvoli si duhovski stan. Cesar Henrik IV. ga da
za domačega kapelana svoji sestri Juditi, ko se je bila zaročila s
poljskim vojvodom Boleslavom III. Po Juditini smrti pride Oton
zopet nazaj na Nemško, postane cesarjev kancelar in razodeva
tudi v tej službi visoko bistroumnost in pobožnost.

2. Bila je takrat graje vredna razvada. Ako je umrl kak
škof ali opat, prinesli so njegovo palico in prstan cesarju. Cesar
je potem ta častna znamenja podal tistemu, katerega je odmenil
za to visoko službo. Papež Gregorij VII. in njegovi nasledniki

3. julij: Sv. Oton, škof bamberški in apostol pomorjanski.

13

so hudo grajali te razvade, ker so se dostikrat godile s pod-
kupljevanjem. Ali Henrik ni maral za to. Prizadeval si je, da
so izvolili nekega Guiberta kot nepostavnega in usiljenega papeža
pravemu nasproti. Med temi zmešnjavami ostane Oton zvest
postavnemu vladarju sv. cerkve ter si prizadeva na vso moč, da
bi prišel temu razdoru v okom. A čeravno cesarju odkritosrčno
očita njegovo krivico, je vendar pri njem v toliki milosti, da
mu v 1. 1103 podeli bamberško škofijo. Sv. Oton se tega pre¬
straši. Iz ponižnosti se te časti čuti nevrednega. Zato se napoti
v Rim papeža Paškala II. prosit, naj ne potrdi te podelitve. Ali
papežu je bil učeni in pobožni Oton že znan. Zategadelj mu ne
usliši prošnje, temveč ga v škofa posveti in v Bamberg pošlje.

3. Z veseljem gredo prebivavci svojemu novemu škofu na¬
proti. Oton, blizu mesta prišedši, stopi s konja, in dasiravno je
bilo po zimi, gre bos v mesto. Njegova prva pot je v stolno
cerkev. Tu se vrže v najgorečnejši molitvi pred oltarjem na
kolena in prosi Boga, da bi po njegovi volji mogel vladati izro¬
čeno mu čredo. Kot višji pastir daje svoji čredi najlepše zglede.
Vse misli in dela obrača le v poviševanje božje časti in v zve¬
ličanje izročenih mu duš. Prihodki njegove škofije so bili silno
veliki; vendar živi revno. Večjidel je ob kruhu in vodi zado¬
voljen. Oblači se slabo, ima le potrebno število služabnikov,
posti se veliko, in ob vsem svojem obilnem bogastvu je rado-
voljno ubog, da toliko laže pomaga revežem in bolnikom. Ob
času lakote jih preživi na tisoče, in ne gnusi se mu hoditi v
najrevnejše koče, da streže bolnikom, tolaži žalostne in celo
mrliče pokopava. Nekdaj vidi za plotom že smradljivo žensko
truplo. S pomočjo svojega služabnika je zanese na pokopališče,
rekoč: „Imel bi jo živo ohraniti, zato hočem vsaj gladu umrlo
pokopati." Ne sramuje se celo, hoditi v zakrpani obleki. Ko so
mu to nekateri za zlo jemali, jim reče: ,,Ne begajte me v mojih
navadah! Škofovski prihodki so miloščina vernikom in se lie
smejo zapravljati za ničemurnosti." V povzdigo božje časti sezida
več cerkev in 15 samostanov na svoje stroške. Največja skrb
mu je, da bi vsi povsod pravega Boga spoznali in molili z živo
vero in syetim življenjem. Na vprašanje nekaterih, zakaj zida
toliko samostanov, odgovori: „Samostani so obramba nedolžnosti,
prebivališča pokore in zatišja tujcem, ubožcem, bolnikom in
trpinom". — Razun tega z mnogimi stroški zopet sezida pogo¬
relo stolno bamberško cerkev, izda veliko denarja za mestno ozidje,
za ceste in vodotoče. Ostro pazi na duhovsko krotitev, skrbi

14 3. julij: Sv. Oton, škof bamberški in apostol pomorjanski.

za lepi red in oskrbuje svoji duhovščini v zgled vsa pastirska
opravila. Kakor navaden duhovnik spoveduje, deli sv. zakramente
in s prižnice pogostoma oznanuje božjo besedo.

4. Ni čudo, da taka dela sv. škofa kmalu zaslujejo daleč
na okoli. Cesar Henrik V. ga čisla visoko, akoravno ta cesar
po zgledu svojega očeta trdovratno podpira cerkveno razprtijo.
Poljski vojvoda Boleslav IV., ko si pri vojskuje velik del po-
morjanskih okrajin, ga poprosi, da bi krščansko vero oznanoval
nevernikom teh krajev. To je bila Otonu pripravna priložnost,
razširjati božje kraljestvo. Zato prosi papeža Kalista II. in ce¬
sarja, da mu dovolita iti v te dežele. Uredi zadeve svoje škofije
in se odpravi z mnogim številom evangeljskih sodelavcev na pot.
Kamor pride, sprejemajo ga kot svetnika z največjim spošto¬
vanjem. Pot je bila silno težavna, a Otona in njegove tovariše
vzdržujejo krepka volja in njegove prejšnje navade, pomanjkanje
trpeti, ter pogled na božjo čast in zveličanje nevernikov. Du¬
hovniki, ki jih je bil poslal pred seboj, mu povedo, da se pogani
spotikajo nad njihovo preprosto opravo in revščino, ker sodijo iz
tega, kako nezmožen da mora tudi njih Bog biti. Zategadelj
jim hoče Oton pokazati bogastvo Boga kristjanskega. Zoper
svojo navado se obda z največjim bleskom in lepotičjem. Za
njim gre svetlo spremstvo in dolga vrsta bogato naloženih vozov.
Na pomorjanski meji ga pričakuje vojvoda Vratislav II. s 1500
oboroženimi možmi in izroči vso deželo delovanju njegovega mi¬
sijona. Oton pridiguje najprej v Pirici, kjer jih je bilo ravno
več tisoč zbranih na nekem poganskem godovanju. Nagovori
jih z nekega griča v zlata leskečem škofovskem oblačilu tako
živo, da jim beseda prodre v srce in se večjidel vsi spreobrnejo
h krščanski veri. Sedem dni potem poučuje s svojimi tovariši
spreobrnjence v svetih resnicah, jim poslednje tri dni naloži post,
ter jih nato okoli 7000 krsti. Srčno oveseljen zaradi te zmage
božje besede se napoti dalje v notranje dežele in pride v Kamin,
glavno vojvodovo mesto. Nekateri prebivavci, akoravno že poprej
krščeni, so se ondi bili zopet k malikom povrnili. Vsi ti se
zopet spreobrnejo in spravijo s sveto cerkvijo. Tudi pogani željno
sprejemajo Kristusovo vero in se dajo krstiti. Sam vojvoda, ki
je bil v svojih otročjih letih kot jetnik na Nemškem krščen, pa
se je pozneje izneveril, spozna krivico in se vrne v naročje ka¬
toliške cerkve. Le ena sama plemenita gospa blizu Kamina se
je branila stopiti v krščansko občino, in je v tem ovirala tudi
svoje podložnike. Neko nedeljo, ko gredo drugi verniki ravno

3. julij: Sv. Oton, škof bamberški in apostol pomorjanski.

15

v cerkev, jim zapove, naj gredo na polje rž žet, ter sama pred
nje stopi s srpom v roki. Nagloma pa pade na tla, zapre jej
govorico, in v malo trenotkih je mrlič. Ta očitna šiba božja še
bolj utrdi krščanstvo.

Julin, eno najimenitnejših pomorjanskih mest, je bilo novi
krščanski veri najmanj ugodno. Po prihodu misijonarjev se
vzdigne zoper nje cel ljudski upor. Škof sam se komaj umakne
tej divjosti. Pri napadu na grajski stolp, kamor so bili pribe¬
žali, stoji Oton v sredi med trepetajočimi tovariši miren in ne¬
ustrašen, veseleč se trpljenja in smrti za svojega Božjega Zveli¬
čarja. Gotovo bi ga bili ubili, ako ne bi ga neki previden stotnik
ob njegovi strani bil rešil. Zadene ga vendar nekdo z betom in
potisne v mlakužo, iz katere ga le s trudom izvlečejo. A sveti
mož ne toži zavoljo tega grdega ravnanja. Zali ga veliko več,
da ni še vreden spoznan zaželjene mučeniške krone. V Štetinu,
kamor je bil potem prišel, je njegov trud sprvega zastonj. Na¬
posled pa tudi ondi nauke svete vere z veseljem sprejemajo, in
zapored, koder se sveti mož prikaže, izginja nevera in maliko-
vavstvo. Še celo uporno mesto Julin odpre nazadnje vrata sve¬
temu evangeliju. Ta zgled posnemajo nadalje mesta: Klonoda,
Kolberg in Belgard s svojimi okolicami. V Julinu ustanovi Oton
škofijski sedež in posadi nanj svojega kapelana Adalberta za
višjega pastirja.

5. Vse to dovrši Oton v enem letu. Zdaj pa ga potrebe
njegove lastne škofije kličejo nazaj v Bamberg. Dne 18. sušca
leta 1125 dospe tja in obhaja velikonočne praznike med svojimi
ljubimi ovčicami. Kmalu mu pa dojde žalostna novica, da se je
mnogo novospreobrnjencev, zlasti v mestih Štetin in Julin, po¬
vrnilo k malikom. Zato se odpravi drugič na Pomorjansko. Nje¬
govi tovariši jamejo obupovati, ko vidijo toliko zaprek in ovir.
Oton pa jih osrčuje rekoč: „Ali smo mar zaradi veselic le-sem
prišli? Moremo li misliti, da ne bomo našli nič zadržkov? Želim,
da bi vas vse pripravljene videl na mučeniško smrt; vendar pa
me ni misel, da bi koga silil v njo. Ako me nočete spremljati,
vsaj ne zadržujte me nikar. “ Tako jih zopet osrči, da gredo
dalje po svojih misijonskih potih. V mestu Usedom se snidejo
na povabilo pomorjanskega vojvode vsi veljaki iz vse dežele.
Ravno na binkoštni praznik jim Oton govori tako srčno in na¬
vdušeno, da vsi enoglasno sklenejo, pokristjaniti se. Le volgaški
mestjani se branijo malike popustiti. V svoji jezi sklenejo, da
bodo Otona in njegove tovariše pobili, ako pridejo k njim. Dva

16 3. julij: Sv. Oton, škof bamberški in apostol pomorjanski.

izmed njih, ki ju je poslal naprej, sta res v nevarnosti priti ob
življenje. Še-le ko Oton z vojvodom vred v mesto pride, pri¬
kažeta se iz svojega skrivališča in se udeležita veselja nad spre¬
obrnjenci. Razun Pomorjancev je Oton želel, še prebivavce Ru-
janskega otoka privesti v naročje svete cerkve in na pot zveli¬
čanja. Niti težave, niti grozeče nevarnosti, le nezmagljive ovire
ga zadrže v tem sklepu.

6. Med tem se razdele Otonovi spremljevavci po deželi, da
bi povsod dokončali svoje delo. Oton sam gre v Štetin, kjer
se je bilo največ bati malikovavcev. Ondi so imeli svoj pogla¬
vitni tempel. V njem je stala podoba malika Triglava. Ondi
so bili shranjeni veliki zakladi, ki so si jih bili privojskovali.
Komaj stopi v mesto, brž ga napade po malikovavskih duhovnih
razdraženo ljudstvo. Ubeži v cerkev sv. apostolov Petra in Pavla,
ki jo je bil ravno pred letom sezidal. Odpadenci se zaženo na
cerkev in jo žugajo podreti. Med tem hrupom Oton prepeva v
škofovskem lepotičju s svojimi duhovniki v cerkvi psalme in
hvalne pesmi; vsi pričakujejo mučeniških kron. Malikovavci, ki
prodrejo v cerkev in to vidijo, ostrme in pomečejo morilno orožje
od sebe. Nato stopi škof na trg pred cerkev. Besede, s ka¬
terimi oznanja Oton zbrani množici Kristusovo vero, imajo toliko
moč do poslušavcev, da zopet zatarejo vse malikovavske vraže.
Ustrežejo celo škofovi želji, da mu izročč malika Triglava. Tega
pošlje v znamenje zmage Jezusovega imena v Rim. Ravno tako
gre Otonu v Julinu vse po sreči. Tudi ondi odpadence zopet
spravi s cerkvijo in potrdi v sveti veri.

7. Tako Oton v svoji gorečnosti pridobi sv. cerkvi mnogo
število duš. Postavi jim skrbne pastirje in oskrbi vse potreb¬
ščine. Dokončavši delo, se povrne nazaj v Bamberg in ondi
ureduje lastno škofijo. Akoravno telesno ločen od njih, skrbi
vendar neprenehoma za zveličanje spreobrnjencev. Čast božja
mu je vedno pri srcu. Se poslednje dni svojega življenja zvesto
opravlja pobožne vaje in vsa dela svojega poklica, ter deli obilno
miloščine med uboge. Ko pa trudnega delavca v vinogradu
Gospodovem nevarna bolezen položi na smrtno posteljo, pripravi
se s sprejemo sv. zakramentov na srečno zadnjo uro. Še po¬
slednji trenutek s povzdignjenima rokama Boga hvali in časti,
ter v nebo vpirajoč oči svojo dušo izdihne dne 30. junija leta
1139 v 70. letu svoje starosti. Veliko čudežev je potrjevalo njegovo
svetost. Zato ga je papež Klemen III. v 1. 1189 za svetnika
razglasil in postavil njegov spomin na 3. dan meseca julija.

3. julij: Sv. Oton, škof bamberški in apostol pomorjanski.

17

JCe boi se > da bi ubožal zavoljo miloščine.

Sv. Oton je bil ob vsem svojem bogastvu radovoljno ubog, da je
toliko laže pomagal ubožcem in bolnikom. Svojim tovarišem je rekel:
„ Škofovski prihodki so miloščina vernikov, in se ne smejo zapravljati
za ničemurnosti.“ Tako je spolnoval zapoved Jezusovo, ki nam jo
sv. pismo skoraj na vsaki strani polaga na srce. „Lomi lačnemu svoj
kruh!“ govori po preroku Izaiju. „Dajte in se vam bo dalo! Bodite
usmiljeni, in boste usmiljenje dosegli! 11  obeta Kristus, večna Resnica.
„Podeljujte bratom v njihovih potrebah! 11  veleva apostol.

1. Marsikdo bi rad spolnoval to zapoved. Že k usmiljenju nagnjeno
srce njegovo ga spodbada k temu. Tudi tebi se smili ubožec v
trpljenju, in notranji glas ti pravi: O da bi mu mogel trpljenje po-
lajšati! Solze ti stopijo v oči, ko vidiš zapuščene objokane sirote. Ž
njimi vred čutiš v duši vso njihovo bridkost. Pa vendar te morebiti
pogostoma zadržuje spolnovati te čednosti neka napačna varčnost, neka
skopost, ki jo rad imenuješ „skrb za prihodnje čase 11  ali „skrb za
otroke in družino, 11  skrb, da ne bi sam ubožal. Ali, ljubi moj! odloži
te skrbi. Le poglej krog sebe in videl boš, da so večinoma ravno
tiste hiše premožne, kjer gospodar in gospodinja rada vbogaime dajeta.
Viden blagoslov božji prebiva ondi. Kakor hitro pa pridejo v roke
stiskavcem, kmalu ubožajo. Cerkveni učeniki pravijo: „Kolikor več
otrok kdo ima, toliko bolj mu je treba usmiljenemu biti, ker je njemu
in otrokom božjega usmiljenja potreba. 11  Bog sam te zagotavlja po
preroku: „Gospodu posojuje, kdor se ubožca usmiljuje, in obilno se mu
bo povrnilo. 11  Glede na te vsakdanje skušnje in božje obete torej lahko
sebi in svojim otrokom kaj pritrguješ in ubogim podeljuješ. Saj ni
treba, da bi se ničemurno oblačili. Čemu pajčevnate tančice iz^ An¬
gleškega in Francoskega, če je domače platno lepo in trdno? Čemu
svila in pisani trakovi? Čemu zlat prstan na roki ali zlatic uhani v
ušesih? Čemu nepotrebne gube in dragi šivi po obleki? Čemu sto
drugih nepotrebščin? Brez vsega tega se lahko opravi, in od pritrga-
nega miloščina deli. Tako se poželjivcev oči ne pasejo nad njimi, in
se Jim obvaruje nedolžnosti najdražji zaklad, ki se rad skriva le v
priprostost in ponižnost.

2. Tudi s tem ne izgovarjaj svoje skoposti: „Saj nič ne ponesem s
seboj; se bom tudi ubogih spomnil! 11  Vedi, kdor hitro da, dvakrat da;
kdor pa z darom odlaša, si zmanjšuje ceno in vrednost svojega daru.
Prav je, da se tudi po smrti usmiliš ubogih, zlasti, ako imaš že svoje
otroke preskrbljene in nimaš v svoji rodovini potrebnih ljudi. Ali mi¬
loščina, ki se še-le po smrti deli, nima niti pred ljudmi, niti pred
Bogom velike vrednosti. Saj že star pregovor pravi: „Kdor da mi¬
loščino v življenju, da jo z meseno, kdor jo da v bolezni, da jo z le¬
seno, kdor jo pa še-le po smrti da, jo da z železno roko. 11  Po smrti
namreč že utegne biti prekasno. Zato „delaj dobro, dokler imaš čas;
išči Gospoda, dokler se dd najti; kliči ga, dokler je blizu! 11  (Iz. 55, 6.)
Tako se bodo spolnile nad teboj besede: „Blagor usmiljenim, ker
usmiljenje bodo dosegli; 11  zakaj sv. Hieronim pravi: „Veliko sem že
slišal in veliko bral, vendar pa še nisem ne slišal ne bral, da bi bil

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 2

18

4. julij: Sv. Urh, škof avgsburški.

nesrečne smrti umrl, kdor je usmiljenje skazoval; zakaj tak jih ima
mnogo, ki zanj prosijo, in nemogoče je, da ne bi uslišal Bog njihovih
molitev. “

M o 1 i t e y.

O Gospod! daj mi na priprošnjo svojega zvestega služabnika, sve¬
tega Otona, prav ceniti časno premoženje, da ne pogubim ž njim svoje
duše. Dodeli mi milost, da premoženje rabim sebi in svojim sobratom
in sestram v prid in zveličanje, in si ž njim pridobivam tistih prija¬
teljev, ki me bodo po smrti vzeli v svoja večna stanovališča. Amen.

4. mali srpan ali julij.

Sv. Urh, škof avgsburški (L 973).

Drugo je bogastvo, ki ima ceno pred svetom, in zopet drugo,
ki ima veljavo pred Bogom. Svet ceni imeniten rod, denar,
premoženje in bogastvo. Pri Bogu pa velja, kdor živi po nje¬
govi volji pobožno in sveto, ter v čednostih in dobrih delih vedno
bolj enak prihaja Jezusu, ki je rekel: ,,Bodite popolnoma, kakor
je vaš Oče v nebesih popolnoma!" — Kako je sv. Urh na čed¬
nostih in dobrih delih pri Bogu obogatel in si to ime po pravici
v pravem pomenu zaslužil (kajti Udalrik, Ulrih ali Urh pomenja:
„bogato obdarovani"), bomo videli iz njegovega življenja.

1. Rodil se je sv. Urh v Avgsburgu. Njegovi stariši so
bili Hubald, grof Dilingiški, in Dietburga, hči švabskega vojvode.
V svoji nežni mladosti je bil vedno bolehen, tako suh in medel,
da so se ga njegovi stariši sramovali in ga zato tujcem prikrivali.
Tu pride v grad popoten duhovnik, katerega prijazno sprejmejo.
Ta kmalu zapazi žalost, ki je stariše težila. Da si otroka pri¬
nesti, mu podeli svoj blagoslov in svetuje materi, naj ga odstavi
od prs. Odsihdob se deček vidno boljša, in kmalu prav trdno
ozdravi. Ko je sedem let star, dajo ga stariši v samostan sv. Gala.
Ondotni menihi so namreč zavoljo čednosti in učenosti bili na
posebnem glasu. Sloveči Vening ga je učil jezikov, Hartman
mlajši pa naukov zveličanja. Tukaj se seznani s pobožno puščav-
nico Viborado. K njej zahaja, kadar se kratkočasijo njegovi
vrstniki pri igrah. Ta ga poučuje in potrjuje v prostih urah v
naukih zveličanja. Nekega dne mu da pas, ki ga je sama na-

4. julij: Sv. Urh, škof avgsburški.

19

redila, in mu reče: „Vzemi ta pas čistosti, moj sin! in nikoli ne
žabi, da te je Viborada opasala ž njim. Bodi previden, kadar
se ti je pečati z osebami drugega spola. Ako te napadejo skuš¬
njave, beži in prosi pomoči Gospodove. če sovražnik noče
zbežati, zatiraj ogenj z ognjem; to
je: kroti notranjo poželjivost z ostro
pokoro, bodi si celo z živim ogljem ali
z razbeljenim železom." Te besede se
tako živo zasade v njegovo nepo¬
pačeno srce, da se odšle brzda z naj¬
večjo ostrostjo. Obleče se v spokoren
rasovnik, spi na golem kamenu, in čaka
v molitvi, ali na stol naslonjen ali pa
tudi na tleh ležeč, prvo znamenje k
sveti maši.

2. Z lepim svojim vedenjem, s svojo
razumnostjo in prijaznostjo in še posebno
S svojo pobožnostjo pridobi si Urh toliko
ljubezen in spoštovanje pri učenikih in
redovnikih, da bi ga radi za zmeraj ob¬
držali v samostanu. Da bi spoznal voljo
božjo, moli dalje časa prav goreče in se
neprenehoma pokori; vpraša pa tudi pu-
ščavnico Viborado za svet. Viborada
spozna, kako imenitna je stopinja, ki jo
ima na razpotju storiti mladenič, in dolgo
moli k Bogu za razsvetljenje. Po molitvi pa mu reče: „Volja
nebeška ni, da bi ostal v samostanu. Ti boš tam proti vzhodu,
kjer reka deli dve deželi, kot škof Bogu služil; po velikem
trpljenju boš zadobil zmago in v miru preživel svoje dni. “ —
Kmalu potem ga stariši pokličejo nazaj, veseleč se sreče tako do¬
brega in pobožnega sina. Spoznavši njegovo željo po duhovskem
stanu, ga izroče Adalberonu, škofu avgsburškemu. Pobožni škof
brž spozna mladeničeve lepe lastnosti. Podeli mu najprej službo
kamornika ali ključarja, potem pa ga posveti za mašnika in ga
postavi za korarja pri stolni cerkvi.

3. Mladi korar dobro čuti nevarnosti, spozna pa tudi dolž¬
nosti svojega poklica. Zato živi prav ponižno in si na vso moč
- prizadeva, da se nevarnosti izogiba, svoje dolžnosti pa, kar naj¬
bolj more, natanko spolnuje. Molitev, uk in premišljevanje so
njegova opravila, in skoraj vse svoje premoženje deli med uboge.

2 *

20

4. julij: Sv. Urli, škof avgsburški.

V tem času se mu zbudi želja, romati v Rim h groboma svetih
apostolov Petra in Pavla. Sveti oče, papež Sergij III., ga prav
milostno sprejme. Zvedevši, da je z Avgsburga in v službi ta-
mošnjega škofa, mu pove, da je med njegovim popotovanjem

ondotni škof Adalberon umrl, in zdaj mu je po božji volji on

odločen za naslednika. Urh se prestraši te žalostne novice, pa
se tudi brani prevzeti škofovsko čast. Papež torej odjenja, pa
mu reče: „Naj bo! Ali če zdaj nočeš sprejeti avgsburške cerkve,
dokler še uživa pokoj, moral boš biti njen pastir in jo vladati

z velikim trudom in težavami, ko jo bodo razdejali in oropali

sovražniki." Ves potrt zapusti Urh rimsko mesto. Ko pride v
Avgsburg, najde Adalberona že pokopanega, na škofijskem sedežu
pa nemarnega Hiltina. Službenega oskrbovanja novega škofa po
svoji vesti Urh ni mogel odobriti. Torej odloži svojo korarsko
čast, zapusti Avgsburg in gre k svoji materi, ki je bila med
tem postala vdova. Z vso ljubeznivostjo jej streže, in se tu na
deželi, proč od mestnega hrupa, od dne do dne bolj utrjuje v
duhovnem življenju. Vedno večja mu prihaja gorečnost, vedno'
manj mu je na svet navezano srce, od stopinje do stopinje se
povzdiguje k popolnosti. Beži že pred senco nevarnosti, posebno,
ako ga nadleguje kaka skušnjava zoper čistost. Z Viboradinimi
nauki v srcu in okoli ledja z njenim pasom prepasan varuje z
največjo skrbnostjo zaklad, ki ljudi angelom dela enake. Imel
je navado reči: „ Plamen se zabrani s tem, ako se izogiba vsega,
kar bi ga moglo vnemati."

4. Petnajst let preteče in spolni se Urhu Viboradino in pa¬
peževo prerokovanje. Po Hiltinovi smrti ga cesar Henrik I., s
priimkom „ptičar“, v 1. 924 odloči njemu za naslednika. Ravno
na god nedolžnih otročičev, 28. grudna, je bil, še-le 31 let star,
v škofa posvečen. Odšle se začnejo spolnovati papeževe preroške
besede še bolj natanko. Divji Avari ali Madžari pridero do
Avgsburga. Vsepovsod more, ropajo in požigajo. Tudi Avgsburg
vzamejo s silo, hiše požgo, cerkve pa s škofijsko stolnico vred
razvale do tal. Po vseh velikih pokrajinah ob reki Liki ni bilo
drugega videti, nego pepel in razvaline, toga in reva. Mnogo
kristjanov je padlo pod mečem, med njimi tudi pobožna puščav-
nica Viborada. Kolikor jih je pa ostalo, so se živili ob gozdnih
zeliščih in sadovih. Urhova žalost in trpljenje je veliko, a vendar
ne obupa. Brž jame zbirati razkropljeno čredo vernikov svoje
škofije, jim deli dušno in telesno pomoč, ter da požgane cerkve,
med njimi častito cerkev sv. Afre, zopet veličastno sezidati.

4. julij: Sv. Urh, škof■ avgsburški.

21

Ko pa sv. Urh po svoji škofiji komaj nekoliko popravi ža¬
lostni sled sovražnikov in misli v miru vladati svojo čredo, že
prihrumi zopet nova nesreča. Kakor silna povodenj se v nešte-
vilnih četah zaženo Madžari (Ogri) po Nemškem. Oblegajo tudi
avgsburško mesto, da bi ga znovič razdejali. V tej sili veli
sv. škof prinesti vse male dojenčke iz mesta v cerkev in je po¬
ložiti na gola tla. Potem se z ljudstvom vrže na kolena, združi
svoje solze in molitve z jokom nedolžnih otročičev ter Boga prosi
pomoči. In glej! hipoma odrinejo Madžari in Avgsburg je otet.

5. Zdaj ima sveti mož sicer mir, vendar ne more vladati
svoje škofije, kakor hi želel. Ni bil namreč le škof, ampak fudi
državni knez. Zategadelj je moral pogostoma po napravah tistega
časa hoditi k cesarju in njemu svetovati. Po cesarjevi smrti
pa je brž, enako ljubeznivemu očetu, tekel z veseljem k svoji
čredi, kjer je goreče opravljal svojo visoko službo. Vedoč, da
nič ne more brez božje pomoči, moli neprenehoma. Nikdar,
razun v velikih zadregah, ni zamudil molitve v koru. Vrh tega
je molil ure na čast Materi Božji in drugim svetnikom in vsaki
dan vse Davidove psalme, še po cele noči je molil. Spal je le
malo. Postelja mu je bila po tleh razgrnjena štorja. Svoje telo
je kaj ostro krotil, postil se zvesto. Umival je vsaki dan dva¬
najsterim ubožcem noge, in kolikorkrat je jedel, morali so pri
njegovi mizi sedeti ubožci, da jim je sam stregel. Ubožci so
mu bili jako pri srcu. Eden njegovih duhovnikov je imel po¬
velje, da jih je povsod iskal in jim delil, česar so potrebovali.
Za ubožce in bolnike je ustanovil posebno bolnišnico pri cerkvi
sv. Križa. Vsaki dan jih je obiskoval, tolažil in poučeval v
sveti veri.

Njegova hiša je bila popotnikom vedno odprta, njegova miza
za vsakega gosta pogrnjena. Sam je malo užival, in še to le
enkrat na dan proti večeru. Večkrat je vstal popolnoma tešč
od mize. V postu pa se je še dvakrat toliko pokoril in veliki
teden je vsaki trenotek časa porabil ali za molitev ali za kako
drugo dobro delo. O velikonočnem času je preiskoval samostane,
med letom pa krščanske občine v svoji škofiji. V vsaki občini
je klical najbolj poštene možako k sebi, in jih izpraševal po ne¬
rodnostih in razvadah, da jih je potem vedel odpravljati. Kjer¬
koli je mogel dušam v zveličanje kaj storiti, ni se ustrašil še
tako velike težave. Nekega dne so prišli kmetje z algajskih
gord k njemu. Tožili so mu bridko, da so si na svoje stroške
cerkev sezidali, da pa še ni bilo nobenega škofa k njim, ki bi

22

4. julij: Sv. Urh, škof avgsburški.

jim jo bil posvetil. Stanovali so namreč v gorah v strahotnem,
nedohodnem kraju. Sveti škof se odpravi ž njimi na pot ter
pride črez rov in lov in snežne kope do njih in jim posveti
cerkev.

6. Ko sv. Urh tako neutrudljivo opravlja svojo službo, pride
nadenj novo trpljenje. Luitolf, sin cesarja Otona I., in bavarski
vojvoda Arnulf se zaradi nekega prepira upreta zoper cesarja.
Sv. Urh ostane zvest svojemu poglavarju. Vsled tega oba s
svojima vojskama planeta v njegove okrajine, oplenita ravan, in
Arnulf Urha obkoli v gradu Menhingiškem, kamor se je bil
Urh v naglici zatekel in zagradil. Tukaj si prizadeva sv. mož
na vso moč, pomiriti ljuta sovražnika, a zastonj. Vojvodovi
vojščaki naskočijo grad, sv. Urh pa prosi noč in dan Boga po¬
moči. Kar se nenadoma njegov brat Dietpold in grof Adalbert,
kateremu je bil izročil sv. Urh svojo trumo, prikažeta s svojima
armadama ter napadeta oblegovavce in jih zapodita v beg. Po
tej rešitvi si prizadeva sv. škof spraviti cesarja in njegovega
puntarskega sina, in to se mu s prijaznim prigovarjanjem pola¬
goma tudi posreči. V tem času je imel neko znamenito prikazen.
Enkrat, ko gre k počitku, prikaže se mu sv. Afra v predragem
oblačilu. Reče mu, da naj vstane in gre za njo. Pelje ga na
Likansko polje, veliko ravnino ne daleč od Avgsburga. Tu ima
sv. apostol Peter z veliko drugimi škofi in svetniki cerkveni
zbor. Obravnavale so se ondi važne reči, in vojvoda Arnulf je
bil pozvan, naj se zagovarja zaradi razdejanih samostanov. Po¬
tem mu sv. Afra pokaže bojišče, kjer bo kralj Oton s svojo
krščansko armado le po silno krvavem boju premagal Madžare.
Tudi ta prikazen se spolni. Vojvodo Arnulfa ubijejo pri oblegi
mesta Ratisbonskega, in nemški kralj Oton premaga v 1. 955
Madžare res z največjo silo, potem, ko se je obilno krvi bilo prelilo.
Te krvoželjne roparske trope namreč prilomastijo iz Ogrskega v
nemške pokrajine, in kjer se prikažejo, razdenejo vse z ognjem
in mečem ter zopet v diru planejo nad Avgsburg. Cerkev svete
Afre zunaj mesta požgejo, mesto pa obležejo okoli in okoli. Sveti
Urh tudi zdaj nima drugega orožja, nego molitev. Ženam in
otročičem veli iti v cerkev in moli ondi ž njimi vso noč. Zjutraj
zgodaj opravi daritev sv. maše. Pri njej mestjane pokrepča s
sv. Rešnjim Telesom, je spodbada k srčnosti in zaupanju na Boga
ter s štolo krog sebe sede na konja in jih spremlja na boj. Kjer
je nevarnost najhujša, ondi je sv. škof, da podžiga vojščake k
srčnosti, dokler Oton Ogrov ne napade za hrbtom, in jih tako

4. julij: Sv. Urh, škof avgsburški.

23

slavno premaga, da se odsihdob nič več ne predrznejo strah in
groza biti nemškim deželam. V tej krvavi bitki zgubi Urh svo¬
jega brata Dietpolda in sestrica Reginbalda. Po tej zmagi podi
Oton begune tako daleč, da še-le zvečer ves spehan pride nazaj
v mesto. Črez noč ostane pri Urhu, da ga tolaži zaradi bra¬
tove in sestričeve smrti. Da mu velik del sovražnikom uplenje¬
nih zakladov. Ž njimi sv. Urh znovič postavi cerkev sv. Afre,
ustanovi ženski samostan, in sezida še drugo novo cerkev sv. Ja¬
nezu Krstniku na čast. Potem gre z Otonom v Rim. Ondi
dobi od papeža glavo sv. mučenca Abunda in več drugih svetinj
in se ž njimi povrne nazaj v Avgsburg. Med potjo roma v
Mnišek. Nazaj grede v šentgalskem samostanu vzame s seboj
Volfganga, tedaj nadepolnega mladeniča, ki ga v Avgsburgu iz-
redi in potem v mašnika posveti.

7. Črez pet let (971), že skoraj 80 let star, se napoti po¬
slednjič v Rim, obiskat groba svetih apostolov. Ko opravi po¬
božnost, se vrne črez Raveno, kjer je tedaj prebival cesar Oton.
Da bi se mogel mirno pripravljati na smrt, se nameni odložiti
službo in izročiti vladarstvo škofije mlajšim in močnejšim ramenom.
Zato poprosi Otona, naj mu njegovega stričnika Adalberta po¬
stavi za naslednika; mislil je namreč, da je ravno on med vsemi
te časti najbolj vreden. Cesar mu spolni željo. V znamenje
odpovedi obleče sv. Urh revno meniško oblačilo in prepusti Adal-
bertu skrb za škofijstvo. Ker si pa Adalbert, še preden ga v
škofa posvetijo, daje zvestobo prisegati in nosi škofovsko palico,
vlože nekateri škofje v cerkvenem zboru Ingelhajmskem prepoved
zoper to in zahtevajo, naj sv. Urh še dalje opravlja svojo ško¬
fovsko službo; obečajo pa mu, da bodo po njegovi smrti Adal¬
berta pripoznali in posvetili njemu za naslednika in škofa. A
človek obrača, Bog obrne. Adalbert kar nenadoma kmalu potem
umrje. Sv. Urh je primoran prijeti zopet za pastirsko palico.
V neki ponočni prikazni pa mu Bog nato da videti, da mu nje¬
gova prevelika ljubezen do Adalberta ni bila po volji. Zakaj,
ko se predrami po noči iz spanja, vzklikne: „Gorje mi, da sem
svojega sestriča Adalberta kedaj videl; zakaj, ker sem ravnal
po njegovi volji, zato me- nočejo sprejeti v svojo družbo. “

Dasiravno že siv starček, vendar odsihdob še ostreje živi,
vsaki dan mašuje, ter opravlja še celo veliko peto sveto mašo.
Kmalu pa tako obnemore, da ga morajo v cerkev voditi, kjer
je z naj večjo pobožnostjo molil pri sveti maši. Dne 18. junija
po sveti maši se vrže pred bridko razpelo na obraz. Tako leži

24

4. julij: Sv. Urh, škof avgsburški.

kake pol ure. Potem pa si da pičlo zalogo svojih oblačil in
svojo hišno opravo z nekoliko srebrom le-sem prinesti in na oltar
položiti. Z neko nevoljo še nad tem ubogo malim, reče: „Čemu
vse to?“ Nato razdeli še te malenkosti med svoje duhovnike
in med ubožce.

Odsihdob so njegove vedne misli: smrt in zedinjenje s Kri¬
stusom. Nadejal se je, da bo ob delopustu pred praznikom svetih
apostolov Petra in Pavla dokončal svoj pozemeljski tek. Zato že
ob večernicah obleče mrtvaško oblačilo in na golih tleh čaka
smrtne ure. A ni je še. Žalujoč torej vzdihne: „0 sv. Peter! ti
mi nisi spolnil želje. “ V petek po tem prazniku pa se mu pri¬
bliža smrtna ura. Že pred solnčnim vzhodom se da sv. škof na
pepel položiti, izroči Bogu svojo dušo in zaspi sladko v Gospodu,
obdan od svoje duhovščine, dne 4. julija v letu 973, ko je bil
50 let vladal škofijo ter vseh let vkup 80 doživel. Sv. Volfgang,
ki ga je bil rajni v mašnika posvetil, in ki je bil tedaj škof v
Ratisboni, imel mu je sprevod. Njegovi sveti ostanki počivajo
v prekrasni rakvi v cerkvi sv. Afre, ki jo je bil dal dvakrat sezi¬
dati. Še zdaj se imenuje po njem, ter je stolnica ali škofijska
cerkev v Avgsburgu. Sv. Urh je bil prvi, ki so ga bili v Rimu
po sedanjih cerkvenih šegah slovesno za svetnika razglasili, in
sicer ga je razglasil papež Janez XV. v letu 993. Dosihdob so
bili namreč sloveče služabnike božje, posebno ako je Bog njih
svetost že med ljudmi potrdil s čudeži, brez preiskavanja pri
rimskem sedežu vštevali med svetnike, da so si bili le duhov¬
ščina tistih cerkev in verno ljudstvo prepričani o svetosti tega
ali onega božjega služabnika.

8. Ker tega svetnika ne le Nemci, zlasti Bavarci, ampak
tudi Slovenci jako časte in se posebno radi k njemu zatekajo v
mrzlicah, ali če komu kaka koščica obtiči v grlu itd., naj
o njem še nekaj malega dostavim, kako ga je Bog že ži¬
vega s čudeži poveličeval. Mnogo bolnikov je namreč ozdravil
s sv. krizmo in z znamenjem sv. križa, pa le na skrivnem, da
mu niso časti dajali. Enkrat je šel skozi deročo reko, a nje¬
gova oblačila se niso nikjer nič zmočila; njegov spremljevavec
pa, akoravno je jezdil na konju, je bil do ledja ves moker. Drugi
pot je ladja, v kateri se je z več duhovniki po Dunavi vozil,
tako dolgo obtičala, dokler ni stopil s svojimi tovariši iz nje.
Nato pa se je kar pri tej priči razpočila in potopila.

Obrazuje ali slika se navadno kot škof z ribo v roki. K
temu pa je dala ta-le prigodba povod: Obišče ga enkrat njegov

4. julij: Sv. Urh. škof avgsburški.

25

prijatelj, pobožni Konrad, škof konštantski. Oba si v četrtek
naročita večerjo v neki hiši blizu cerkve sv. Afre. Dolgo v noč
se pogovarjata o božjih skrivnostih tako goreče, da pozabita po¬
polnoma na jed, in že jame petka jutro zoriti, ko še sedita pri
mizi. Kar stopi sluga bavarskega vojvode v sobo in poda
sv. Urhu pismo. Ne misleč, da je že petek, mu da sv. Urh kosec
mesa, ki ga je bilo še na mizi. Sluga, zlovoljen človek, ga
vtakne v žep in hitro odide proti domu, ondi vojvodi povedat,
kakšen hinavec da je Urh, ker v petek meso je in je še njega
ž njim obdaril. Ali ko hoče natolcljivi obrekovavec kosec mesa
pokazati vojvodi v dokaz svoje zatožbe, bilo je njemu na sra¬
moto spremenjeno v ribo. Tako je Bog celo po čudežu otel čast
svojega zvestega služabnika.

J-Caj je storiti, preden nastopiš kak stan?

Sv. Urh je prosil v goreči molitvi in v pokori  Boga, naj mu
naznani, kateri stan mu je izvoliti, pa tudi pobožno Viborado je vprašal
za svet.  V tem naj bi sv. Urha posnemal vsak, kdor misli kak stan
nastopiti. Na tem je več ležeče, nego si marsikdo domišlja. Jako
napačno je, če kdo kar tja v en dan stopi v kak stan, ne da bi poprej
preudaril, ali je od Boga vanj poklican ali ne, in pa, ali bo mogel v
njem Bogu služiti in se zveličati. Iz te nepremišljenosti izvira toliko
nezadovoljnosti križem sveta, toliko pekla že na tem svetu. Zakonski
mož kolne uro, v kateri se je bil zaročil, zakonska mati trenotek, v
katerem se je s pijancem ali vlačugarjem zavezala pred oltarjem itd.
Ni namreč vsak stan za vsakega, akoravno se v vsakem lahko zveli¬
čamo. Marsikateri se v duhovskem stanu pogubi, ki bi se bil v svet¬
nem zveličal; nasproti pa se marsikdo v svetnem pogubi, ki bi bil v
duhovskem zveličanje dosegel. Ravno tako je z zakonskim stanom in
devištvom. Vse to pa prihaja od tod, ker jih veliko ne izvoli stanu,
v katerega jih je Bog poklical; od tod, ker se le mesu in krvi dajo
voditi. Kako se tedaj zve, kateri stan da je za-me ali za-te po
božji volji?

1. Po zgledu svetega Urha se večkrat v ponižni in goreči
molitvi  zatekaj k Bogu, k Očetu razsvetljenja, naj ti po svojem
usmiljenju pokaže tisti pot, ki te vede k časni in večni sreči. „Ker
ne vemo," je rekel kralj Jozafat, „kaj nam je storiti, ostaja nam samo
to, da svoje oči v tebe obračamo." (II. Kron. 20, 12.) Najpriličnejši čas
k tej molitvi pa je, kadar si pri daritvi sv. maše pričujoč; bodi vsaki
dan pri njej, ako ti pripuste opravila. Enako priličen čas za to je
po sv. obhajilu. Kadar se ondi po dobro opravljeni spovedi zediniš s
Kristusom, oh, potoži mu tedaj svoje skrbi in bridkosti! Prosi ga,
kakor psalmist David: „I J okaži mi ;  o Gospod, svoja pota, in uči me
svoje steze!" (Ps. 24, 4.) Ali reci mu z evangeljskim mladeničem:

26

4 .  julij: Sv. Urli, škof avgsburški.

„Dobri učenik, kaj naj storim, da zadobim večno življenje?" (Mat. 19,16.)
Enako se v molitvi zatekaj k Mariji, k angelu varilni in vsem svet¬
nikom in svetnicam božjim, da te pri Bogu podpirajo s svojimi pri¬
prošnjami. Bodi prepričan, da brez tega razsvetljenja od zgoraj tavaš
po temi, in ne veš, niti kam greš, niti česa naj se poprimeš.

2. Po zgledu sv. Urha ti je k temu treba pokore.  Bog greš¬
nika ne usliši. Nič ni božjemu usmiljenju bolj na poti nego greh. Kdor
hoče, da bi ga Sveti Duh napolnil, mora peklenskega duha pregnati;
malik Dagon in skrinja zaveze se ne postavljata na isti oltar. Sv. Duh
pa prebiva le v takih srcih, ki so ozaljšana s posvečujočo milostjo
božjo ter polna žive vere, trdnega zaupanja in goreče ljubezni. Ako
je bilo pa srce katerikrat z grehom omadežano (in katero pa še ni
bilo?), treba ga je do dobrega očistiti v zakramentu sv. pokore, v ko¬
peli zveličanja. S pobožnostjo, z miloščino, s postom, s potrpljenjem
pa je treba do konca svojih dni nadaljevati pokoro. Gorje mu, kdor
v smrtnem grehu nastopi nov stan! Nasledki tega greha so mu v
novem stanu vedno za petami, ravno tako, kakor senca telesu.

3. Sv. Urh je pred volitvijo svojega stanu za svet vprašal po¬
božno puščavnico. Tudi ti nikar ne misli, da s svojim bistrim po¬
gledom vidiš travo rasti. Po svetnikovem zgledu torej nikar ne za¬
ničuj dobrega sveta.  Ali kje ga najti? Ne priporočam ti, da bi
v tej reči vselej spolnil voljo svojih starišev. Stariši se dajo napačni
ljubezni večkrat preslepiti, da vidijo na svojih otrokih lastnosti in
čednosti, katerih otroci nimajo nikjer. Posebno, kar zadeva volitev
zakonskega stanu, le preradi gledajo na časno premoženje, na imenit¬
nost rodu itd. Tudi glede na volitev drugih stanov se radi dajo pre¬
slepiti želji po dobičku — zato da bi jim sin ali hči mogla kaj več
pomagati. Namesto ž njimi se torej posvetuj z izkušenimi modrimi
ljudmi, ki dobro poznajo tebe, tvoje lastnosti in dušne zmožnosti s
tvojimi okoliščinami vred, ki pri tebi nimajo iskati nobenega svojega
dobička, in ti zategadelj ne bodo prikrivali resnice. Vprašaj svoje
učenike in zlasti svojega spovednika, da ti popolnoma odkrije sojno
in osojno stran, lahkosti in težave tvojega namenjenega stanu; zakaj
v vsakem stanu se nahajajo cvetoče livade, pa tudi s trnjem zaraščene
pustote. Ne glej na lepoto, na bogastvo in imenitnost! Vse to je od
danes do jutri. Glej tembolj na dušno lepoto in krepostno srce. Pri¬
meri svoje lastnosti s težavami, ki se ti kažejo v novem stanu, in ako
se ne ustrašiš teh, se tudi stanu ne boj! Tisti, ki „daje hoteti, dal
bo tudi dokončati".

Ako si pa že izvolil stan, pa spoznaš, da si že stopivši vanj
ravnal napačno, obžaluj to napako, ki se ne da več popraviti, in prosi
toliko bolj z gorečo molitvijo, da te Bog podpira s svojo milostjo, ter
prenašaj svoj križ s toliko večjo potrpežljivostjo, ker je to križ, ki
si ga sam sebi naložil. „Stori,“ veleva takim sv. Avguštin, „da boš
poklican!"

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

27

Molitev.

O Bog, skaži mi milost, da po priprošnji sv. Urha v stanu, v ka¬
terem sem že, ali kateregu si bodem še-le izvolil, zvesto spolnujoč
svoje dolžnosti z voljno potrpežljivostjo sad obrodim za večno življenje,
in si zaslužim krono nebeško! Po Jezusu Kristusu, Gospodu in Od¬
rešeniku našem. Amen.-

5. mali srpan ali julij.

Sveta brata Ciril in Metod.

Slovenom, ki so prebivali ob bregovih Morave, prižigala se
je luč sv. vere sicer že za časa vojsk Karola Velikega in tudi
potem nekoliko; kralj Samoslav s svojimi velikaši je bil prisiljen
sv. krst prejeti in škofje pasavski
ter solnograški so tam dali evan¬
gelij oznanovati. Ali z mečem
prisiljena spreobrnitev knezov in
zavoljo neznanja jezika pomanj¬
kljivo poučevanje ljudstva je obro¬
dilo le malo sadu. Še-le po dveh
posebno imenitnih oznanovavcih
— po bratih Cirilu in Metodu,
je milo solnce zveličavne vere
stalno posijalo ljudstvu po mo¬
gočnem moravskem kraljestvu in
je krščanstvo pognalo trdne ko¬
renine med Sloveni.

1. Zgodovina mladosti slavnih
eh mož je zagrnjena v temine.

Njiju stariši so prebivali v So¬
lunu (Tesaloniku), imenitnem pri¬
morskem mestu v okrajini ma-
cedonski na bregu solunskega zaliva. Oče Leon je bil visok
častnik v vojski grškega cesarja; ime matere pa je bilo Marija.
Bila sta gotovo oba prav izvrstna kristjana, ker sta sinova tako
lepo vzgojila. Med sedmerimi otroki se je Konstantin, pozneje
Ciril imenovan, rodil 1. 827. Bog ga je bil obdaril z izvrstnimi
zmožnostmi uma in srca, ki so se nenavadno zgodaj začele v

28

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

njem razodevati. Že kot sedemleten deček vidi v sanjah modrost,
ki se mu prikaže v podobi krasne nebeške device. Navdušen
stori obljubo, služiti jej A r se svoje žive dni. Navadno kratko-
časovanje živahne mladine, na pr. lov, ples itd., mu ni mar,
veseli ga le moliti, knjige 'prebirati in v krščanskih čednostih
vaditi se. Po letih mladenič je po obnašanju popolnoma možak
že v najnežnejših letih. Melika želja po vednosti in učenosti,
ki je gorela v srcu mladega modrijana (tako namreč so ga ime¬
novali), ne more najti dosti hrane na očetovem domu; za to po¬
skrbi Bog sam in ga pripelje na mesto, kamor bi ga ne bila
napotila niti najživejša domišljija, najdrznejše hrepenenje ■— na
cesarski dvor. Ciril namreč v svojem štirinajstem letu zgubi
očeta. Mogočen gospod: Teoksit, nadzornik in oskrbnik mladega
cesarja Mihaela, za časa cesarice Teodore najvišji državni pe¬
čatnik in brez dvombe tudi prijatelj Cirilovega očeta, obrne tedaj
svojo pozornost na tega izvrstnega mladeniča, pokliče ga v Cari¬
grad ter ga izbere za tovariša bodočemu cesarju. Njegovi uči¬
telji so bili najslavnejši možje v Carigradu, njegovi tovariši pa
pozneje, najvišji državni služabniki. Čeravno so bili med tova¬
riši — kakor to že nanaša posvetno življenje —- tudi razuzdani
in pokvarjeni, vendar se je Ciril držal le dobrih, ogibal pa po¬
kvarjenih. Čim več je napredoval v modrosti in učenosti, tem
bolj si je prizadeval rasti v milosti pred Bogom in pred ljudmi.
Usta njegova, ki so smela pokušati med Homerjevih poezij, se
niso branila piti zraven tudi iz grenkega keliha zatajevanja sa¬
mega sebe. V enaki meri, kakor si je izobraževal razum, po-
blaževal si je tudi voljo, in tako je postal biser med mladeniči
in vzornik cesarske šole. Posebno Teoksitu se je omilil od dne
do dne bolj, tako, da ga je hotel zaročiti celo z bratovo hčerjo
in postaviti za cesarskega namestnika v neki okrajini. Ali Ciril
se spodobno zahvali za to očetovsko skrb, rekoč, da hoče ostati
ženin nebeškega kraljestva. Teoksit mu prav nič ne zameri te
odpovedi, ampak mu svetuje — skrbeč, da tako svetla luč ne
bi ostala skrita — naj se da za duhovnika posvetiti. Ponižni
Ciril pa odgovori: „Pojdem za bratom Metodom v samostan,
tam hočem na tihem Bogu služiti." Da jim ne bi torej skrivaje
utekel iz Carigrada, naprosijo očaka Ignacija, naj bi mu v svoji
cerkvi izročil kako službo. Očak ga postavi za knjižničarja pri
cerkvi sv. Zofije. Ali to službo opravlja le malo časa. Hoteč
se na duhovski stan pripraviti kakor se spodobi, odide na tihem
iz mesta in se poskrije v primorskem samostanu. Tam postane

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

29

menih po pravilih sv. Bazilija in prejme tudi duhovniško posve¬
čenje. Po nagovarjanju prijateljev pa se zopet vrne v Carigrad,
kjer mu izroče učiteljsko stolico modroslovja. A kolikor slavnejši
prihaja, toliko bolj se mu množi delo, zakaj kjerkoli je bilo v
cerkvi storiti kaj bolj važnega, tam je moral Ciril pripomoči se
svetom in z dejanjem. V tej dobi se je pokazal gorečega bra¬
nitelja svete vere proti krivoverskim naukom. Zrušil je učenje
podobam sovražnega patriarha Arija (Janeza Gramatika), in pre¬
pirati se je moral s krivimi mislimi učenega Focija, prvega taj¬
nika in stotnika životne cesarske straže. Ta mož je zavoljo
tega svojo dozdanjo prijaznost do Cirila sprevrgel v sovraštvo.
Ko je bil štiriindvajset let star, pošljejo Cirila k Saracenom v
Melitino prepirat se ž njimi o verskih rečeh. Po srečno dovršeni
prepirki se odpravi na Goro Olimpsko, kjer je že brat njegov,
Metod, živel kot puščavnik.

2. O mladosti sv. Metoda še toliko sporočil nimamo, kolikor
smo jih navedli o njegovem bratu Cirilu. Bil je posebno izobra¬
žen. Stopivši po očetovi volji v cesarsko službo, doseže v krat¬
kem visoko čast in postane cesarski namestnik v neki slovenski
okrajini, bržkone v strumski (provincia Strymonia). Ali blagemu
Metodu se kmalu omrzi ta častna služba. Tistih dob je grško
cesarstvo bolj in bolj pešalo zavoljo gizdavosti cesarskega dvora,
zavoljo samopašnosti dvornikov, in sploh ves vladni način ni bil
nič prida. Zato ni bilo lahko tudi pri najboljši volji mnogo kaj
dobrega storiti, še manj pa stiskanemu ljudstvu kaj polajšanja
zadobiti. To boli Metoda; popačeni svet se mu pristudi, visoka
služba mu postane breme in v srcu se mu zbudi gorko hrepe¬
nenje, izročiti se popolnoma službi božji. To sveto hrepenenje
ga privede v samostan na Olimpsko Goro. Ko se 1. 857 zviti
Focij povzdigne na patrijarhovo stolico v Carigradu, porodite se
vsled tega dve stranki med duhovščino. Ena se oklene Focija,
ena pa stoji verno na strani prognanega Ignacija. Ni dvomiti,
da sta tudi oba sveta brata stala na strani zatirane pravice.
Mogočni prijatelji Metodovi ga hočejo povišati na škofov prestol,
ali služabnik božji ostane v priljubljeni samoti, pečaje se z mo¬
litvijo, s premišljevanjem" in z drugimi bogoljubnimi vajami, po¬
sebno pa s slikarijo, dokler ga z bratom vred Gospod črez leta
ne pokliče na apostolsko pot med neznabožne narode.

3. Svetlo pot apostolsko kot blagovestnika (misijonarja) po¬
ganskih narodov nastopita sveta brata med Kazari.  Oni, turšk
narod, stanujoč na Krimskem polotoku po bregovih Črnega morja,

30

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

odpravijo poslance do grškega cesarja Mihaela III. leta 858 s
prošnjo, da bi jim poslal pripravnega duhovnika, ki bi je v
krščanski veri poučeval, ker so v veliki zadregi; zakaj Judje in
Saraceni bi je radi vsaki k svoji veri spreobrnili, ali oni bi rajši
sprejeli cesarjevo vero in si tako še nadalje ohranili njegovo pri¬
jaznost. Po resnem preudarjanju z očakom carigrajskim odločijo
Cirila zavoljo njegove vednosti in bistro tekoče zgovornosti za
to misijonstvo. Prošnja Kazarov in poklic cesarjev je bil Cirilu
kakor naredba in glas božji. (Da je bil sv. Metod bratu tovariš
pri tem apostolskem delu, to je skoro gotovo, natanko pa se ne
da iz zgodovine dokazati, čeravno je to splošna misel.) Ciril
tedaj spremljan od nekoliko duhovnikov gre s kazarskimi po¬
slanci v njih deželo. Bilo je težavno početje. Ljudstvo je bilo
še brez vse olike in je govorilo težko umljiv jezik; ali Ciril je
imel trdno zaupanje, da bo Bog po njegovih ustih in po njegovi
roki zalo cerkev si postavil v tej napol poganski okrajini. Prične
torej delo Gospodovo z veseljem in ga nadaljuje z blagoslovom
in pridom; ali bolj natanko in zgodovinsko zanesljivih sporočil
pogrešamo o tem, čeravno se bere, da so se vseh oči odprle
svetlemu solncu božjega nauka, da je krstil kana, poglavarja, in
po njegovem zgledu tudi narod kazarski; da je postavil cerkve,
jim preskrbel dobre duhovnike, in se potem vrnil v Carigrad,
ter pripeljal s seboj veliko oproščenih kristjanov, ki so je bili po¬
prej neverni Kazari poujeli in v hudo sužnost odgnali. Mnogo
dragih darov so mu ponujali Kazari. Ali sveti mož jih noče
vzeti, rekoč s sv. Pavlom: „Jaz ne iščem vašega, ampak vas!“
Pripoveduje se nadalje, da prideta brata na potu h Kazarom v
grško mesto Kerson, stoječe tam, kjer se v morje izliva velika
reka Dnjestr. Poleg Grkov so živeli tukaj okoli Sloveni in za¬
voljo imenitne trgovine so prihajali tja tudi Judje in drugi azi-

jatski narodi. Krščanska vera se je bila sem zasejala — če

prej ne — gotovo za rimskega cesarja Trajana, ki je bil sem
pregnal svetega Klemena, rimskega papeža. Bili so sv. papeža
s sidrom na vratu tam v morje potopili. Nad njegovim grobom
so kristjani pozneje cerkvico postavili. Ko pa ob splošnem pre¬
seljevanju od severa prihrume bojevite trume, pokončajo mesto
Kerson. Tako se je grob sv. Klemena zasul z razvalinami, da
kasneje, ko se je mesto zopet dvignilo iz groblje, ni bilo nobe¬
nega spomenika več: ne cerkvice ne groba. Sv. Cirilu pa se

pogodi po milosti božji in s pripomočjo marljive duhovščine, da

najde oboje. Bogu hvalo dajaje in radovaje se, nese najdene

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

31

ostanke, mimo zlata in srebra dragocenejše, sam na svoji glavi
na ladjo. Potem so je prenesli do glavnega mesta Georgije in
tam začasno shranili v stolni cerkvi, dokler jih nista brata sama
prinesla v Rim. — Po slavnem poslovanju med Kazari sta mo¬
rala še nekoliko časa v Carigradu živeti, Ciril pri cerkvi svetih
apostolov, med tem ko Metoda nahajamo v samostanu Polihron-
skem kot opata. V tej dobi jima dozori velika misel, postati
apostola ali blagovestnika slovenskim narodom.

4. Že rodno mesto Solun jima je moralo tako misel obuditi,
zakaj v Solunu je veliki blagovestnik Gospodov sv. Pavel (Dej.
ap. 17.) najprej pridigoval skozi tri nedelje in cvetočo cerkev
zbral iz pobožnih Grkov in znamenitih žen. Pisal je potem tudi
dva ganljiva lista do spreobrnjenih Tesaloničanov. Bila sta torej
Ciril in Metod že po duhu učenca Pavlova, bila sta mlajša
tistih prednikov, ki so bili sv. Pavlu slava in radost.  (I. Tes.
2, 10.) Bilo je nadalje v grškem cesarstvu tistihdob mnogo
Slovenov in tudi Solunsko mesto je bilo napol slovensko. Sveta
brata, videč čvrste in zdrave slovenske narode po širinah ce¬
sarstva, rečeta sama pri sebi: „Smilijo se nama te množice.“
Namreč naši slovenski predniki — razprostrem po prostornih
krajinah severne, vzhodnje in srednje Evrope — so imeli mnogo
lepih in dobrih lastnosti, zavoljo katerih stari pisatelji pohvalno
govore o njih. Vendar prave izobraženosti niso mogli doseči
pred sv. Cirilom in Metodom, in sicer najbolj zavoljo tega ne,
ker niso poznali pravega Boga. Ljudstvo, katero se klanja
nemim malikom, katero pada na lica pred gnusnimi izdelki, iz-
tesanimi iz kamena in lesa, se ne more imenovati izobraženo,
razsvetljeno:  Sloveni so tavali po poganskih teminah. Naša
svetnika sta se že dolgo pripravljala, prižgati milo luč krščan¬
stva med njimi, a ko sta videla, kako je Gospod med Kazari
blagoslovil njuno apostolsko delo, sta le še bolj občutila nepre¬
magljivo željo, odpraviti se v vinograd Gospodov med Slovene.
Najprej je bilo treba znati jezik slovenski;  tega pa sta
znala že z doma očetovega. Dalje pa, ker vsako višje izobra-
ženje človeško ni mogoče brez pisanja,  spoznata sveta brata,
da bodeta le tedaj mogla doseči svoj namen, ako se jima pogodi
izmisliti glasom slovenskim primerna znamenja. In glej, bistra
glava Cirilova sestavi na podlagi grških pismenk slovensko abe¬
cedo in se loti brž prestavljanja sv. evangelijev in listov ter
drugih obrednih knjig. Starodavno sporočilo poklada to nepre¬
cenljivo iznajdbo v leto 855. Daši se to ne da dokazati iz zgo-

32

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

dovine, nimamo vendar nobenih naznanil ali zgodovinskih po¬
datkov, katerim bi to sporočilo nasprotovalo, marveč se izvrstno
ujema s časovnimi razmerami.

5. Prvo svoje poslanstvo med Sloveni opravljata solunska brata
pri sosednih Bolgarih;  ali malo se more določiti, kako in kdaj
sta prišla k njim. Bržkone ju je tja poslal cesar, ki mu je bilo
zelo na skrbi, da se spreobrne to bojevito ljudstvo. Zato ju je
priporočevala njuna skušena apostolska gorečnost in njuno znanje
mnogih jezikov, zlasti slovenskega. Bolgari so bili pač že po
ujetih Grkih nekoliko pozvedeli o krščanski veri, ali zaničevali
so jo. Sestra njihovega kneza Bogora, vzgojena v Carigradu,
je združevala svoje prošnje s prizadevanjem misijonarjev, ali za¬
stonj so bile, dokler se Metodu ne pogodi kralja z neko sliko
vsega pretresti in omečiti (1. 861). Kralj mu namreč naroči,
naj naslika v njegovo sobo kaj strašnega, tako, da bo vsakega
obšla groza, ko bo zagledal sliko. Sveti umetnik naredi v dvo¬
rani v veliki podobi sliko poslednje sodbe. Na svetlem oblaku
sedi Sodnik sveta z resnobno prevzvišeno veličastjo obdan od
trum nebeških duhov; predi na desni stoji veliko ljudi, ki s svet¬
limi obrazi in visoko povzdignjenimi rokami zro proti nebu, iz
katerega jim v čudoviti luči zveličanski križ in pa zlate krone
žare nasproti; na levi pa so videti nagnečene trume; te se
mrtvaško bledega, preplašenega obličja in štrlečih las vse v
divjem obupu odmikajo, pogrezujoč se v tla, iz katerih naokoli
šviga preščeč plamen, sikajo ognjene kače ter se strahotni zmaji
pohlepno stezajo po svojem plenu. Ko je slika dovršena, pokaže
jo kralju. Ali kako se kralj prestraši, zagledavši naenkrat veli¬
častni in strašni ta obraz! Kar ni mogel z barvo, to je zgo¬
vorni slikar dodal z besedo in je prepadlemu kralju razložil ves
pomen tega obraza. Milost božja pa je dovršila in potrdila, da
je začetek modrosti strah božji. Kralj, hoteč uiti strašnim mukam
sodnega dne in prežalostni večnosti, se da v krščanski veri po¬
učiti in krstiti. Kralja posnemajo velikaši, nasleduje tudi v celih
trumah, dobrovoljno ljudstvo. Nekoliko trdovratnih in zakletih
poganov se sicer dvigne zoper kralja, ali Mihael (tako namreč
se je imenoval po sv. krstu Bogor) je potolče z malo trumo ver¬
nikov. Potem napoti sporočnike z darovi v Rim do sv. očeta
papeža Nikolaja I. in stopi po nauku sv. Metoda v edinost in
družbo svete rimsko-katoliške cerkve. Papež mu pošlje pismo
polno zdravih naukov, pa tudi dva škofa, da potrdita kralja in
njegove podložnike v sv. veri.

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

33'

6. Ko se Ciril in Metod trudita s spreobračanjem Bolgarov,
mogočno vlada na Moravskem knez Rastislav. Moravo je želel
in hotel popolnoma osvoboditi in neodvisno storiti od Nemcev.
Iz tega namena se sprva zveže z mogočnimi sosedi Bolgari. A
1. 862 si Ludovik Nemec Bolgare pridobi proti Moravanom. Zdaj
napravi Rastislav zvezo s carigrajskim, Nemcem in Bolgarom so¬
vražnim dvorom in si prizadeva tudi v cerkvenem oziru Moravo
oteti oblasti nemških škofov. V izvršitev tega namena mu ne
more priti nič ugodnejšega, kot slavni glas preko mej iz Bol¬
garskega (zakaj v Pešti je bila meja velikomoravskega in bol¬
garskega kraljestva) o velikih delih obeh grških blagovestnikov.
Ta slavna učenika, v slovenskem jeziku zvedena, hoče Rastislav
tudi svojemu moravskemu ljudstvu pridobiti. Odpravi torej po¬
slance h grškemu cesarju Mihaelu III.; ti naj mu naznanijo, „da
je njegovo ljudstvo sicer nehalo klanjati se malikom in želi rav¬
nati se po krščanskih postavah, da pa nima učenikov, ki bi je
vladali in učili, ter svete knjige mu razkladali; da sicer mnogo
učiteljev prihaja v deželo iz Laškega, G-rškega in Nemškega, ki
pa uče vsaki drugače. Zatorej pošlji, gospod! k nam take uče¬
nike, ki bi nas znali učiti sv. pisma in njegovega pomena. “
Cesar to zaslišavši, popraša svoje modre svetovavce, koga bi
poslal. Svetujejo mu učena in modra solunska brata. Pošlje
po njiju, in ko prideta, jima pravi: „Glejta, slovenska država
je poslala k meni prosit učenikov; vaju poznam za pripravna;
ker vidva sta Solunčana, Solunčani pa govore najbolj čisto slo¬
venski. “ Brata radostno slušata ta klic in prideta leta 863 v
gorenjo Moravo, kamor tudi truplo sv. Klemena prineseta s seboj.
Rastislav in njegovi velikaši radi prejmejo sv. krst, ali narod se
mu ustavi. Po duši in telesu sicer bogato obijarjen, a pogreznjen
ves v vraže in nevednost, in nasprotujoč vsem tujim šegam in
jezikom ne kaže do krščanskih naukov in obredov nobenega
nagnjenja, nobene sprejemnosti. Navadno spreobračanje namreč
je bilo: Kratke verske izpovedbe napred moliti, priglasujoče v
n aročje sv. cerkve sprejemati, vse drugo pa prepustiti kasnejemu
Poučevanju in polagoma napredujoči izobrazbi — a vse to ni
moglo tukaj obroditi nobenega sadu, nobene koristi. Zatorej se
s veta brata najprej pridno privajata sikavnih in šumečih glasov
bogatemu jeziku in potem prehajata deželo poučevaje, prigo-
varjaje in prepričevaje, ter podpihujeta semtertja še tleče iskre
vernosti, da se razvnemo v svetel plamen in si s pomočjo spre-
obrnjencev pot napravljata tudi do drugih src. Tako se njima

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 3

34

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

posreči, da v malo letih večino ljudstva pridobita za krščansko
vero. Ali kako bo trst rastel, ako ga moča ne zaliva vedno?
Vera potrebuje vednega oživljanja, da se ohrani v rasti: njiva
sicer je bila zorana, pognojena, obsejana, ali kako naj klije in
raste seme, če ga ne plodi dež in oživlja solnčni svit? Duhovno
življenje se mora buditi in gojiti z oživljajočo besedo božjo — pisano
in nepisano, a beseda ne sme prihajati samo kot mrtva črka v
oči, kot nerazumljen glas v uho, ampak kot živa moč v srce.
Zatorej poslovenita sveto pismo in prestavita več cerkvenih knjig,
molitev in drugih spisov iz grškega, ter uvedeta tudi pri službi
božji slovenski jezik, da bi verniki razumeli vse molitve in obrede,
vsa blagoslovila in posvetila, in tako krščansko vero prav trdno
sprejeli v vse hrame duha in vse prostore srca. Omladilo se je
tako med narodom krščanstvo, oživelo mu je slovstvo in veda; maliki
so popadali, njim posvečene loge so posekali — začel se je Slo-
venom božje spoznave in krščanske omike beli dan. Pet let se
trudita sveta brata in obdelujeta lepi vinograd gospodov. Nem¬
škim škofom, zlasti solnograškemu in pasavskemu, ter nemškim
misijonarjem je to mrzelo, da so se tudi njih črede pridružile
tema bratoma. Sv. oče papež Nikolaj I., ko zasliši o uspehih
apostolskih teh dveh Solunčanov med Sloveni, se jako razveseli,
da je tako velik narod stopili v kolo krščanskh ljudstev, zraven
se je pa vendar bal, da bi se pri njih, ker se služba božja ob¬
haja v materinskem jeziku, ne vrinila kaka razkolnija ali kako
krivoverstvo. Zato ju pokliče v Rim, da bi se iz njunih ust
sam prepričal o stanju slovenske cerkve. Brez zamude se od¬
pravita brata na pot. Med tem pa umrje Nikolaj. Njegov na¬
slednik Hadrijan II. zaslišavši, da brata prineseta tudi sv. truplo
papeža Klemena s seboj, se jako vzradosti in gre z vso duhov¬
ščino in veliko množico ljudi jima naproti ju slovesno pozdravit.
Sv. truplo Klemenovo svečano shranijo v cerkvi, ki je bila temu
mučencu in papežu na čast postavljena. Sv. brata posveti Ha¬
drijan za škofa in ju postavi za višja pastirja Moravanom in
drugim slovenskim rodovom, koje sta bila krstila. Sv. Ciril bo¬
lehen gre v samostan in v Rimu umrje. Njegovo sveto truplo
počiva v cerkvi sv. Klemena. Sv. Metod pa pride zopet k Slo-
venom nazaj, in poveličuje kraljestvo božje po obeh straneh Do¬
nave blizu Drave in Save — po pravici apostol Slovenov.

7. Veselo je po prizadevanju sv. Metoda krščanstvo oživelo
po vseh slovenskih deželah; živa je bila služba božja po milem
petju in pouku v slovenskem jeziku. Pridno se je mladina učila,

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

35

česar jej je treba za časni in večni blagor. Bogata žetev pa ni
po volji sovražniku zveličanja našega. Podpihuje in nadraži so¬
sede, da počrnijo sv. Metoda in ga celo v Rimu zatožijo papežu, da
ne uči prav in ne opravlja službe božje po obredih sv. rimske
cerkve. Papež Janez Vlil. pozove sv. škofa v Rim, da presodi
to reč. Brž se zvesti služabnik božji odpravi na dolgo in te¬
žavno pot, pa tudi vpričo papeža in cerkvenega zbora svojo reč
opraviči tako zgovorno in trdno, da sveti oče pohvali vse nje¬
gove naredbe, njegovo ravnanje spozna za pravo, je potrdi,
sv. Metoda povzdigne za nadškofa Moravije in nekdanje Pano¬
nije in ga po listu priporoči tudi kralju Svatopluku. Po tem
papeževem dovoljenju še zdaj zedinjeni pravoslavni Sloveni ob¬
hajajo službo božjo v staroslovenski besedi in tudi pri nas se
sv. evangelij bei‘e po slovensko, slovensko se moli in poje, sveta
maša pa se opravlja po latinsko zavoljo edinosti v latinski ali
rimsko-katoliški cerkvi. — Tisti čas je bil mogočni kralj Svato-
pluk ustanovil veliko kraljestvo, ki se je raztezalo tudi črez
Češko in velik kos Ogrske. Sv. Metod se je torej napotil na
Češko, da bi tam na obširno polje zasejal seme božje besede,
mogočno češko-slovensko ljudstvo pridobil Jezusu in pridružil
sveti katoliški cerkvi. Krstil je Bofivoja, češkega vojvoda (1. 874),
njegovo ženo Ljudmilo in njune otroke, pa tudi mnogo češkega
ljudstva. Ti prvenci krščanstva so po nauku sv. Metoda zelo
skrbeli za razširjanje sv. vere; sv. Ljudmila in njen vnuk sveti
Venčeslav sta celo svojo kri za njo prelila, pa tudi trden steber
sv. katoliške cerkve postavila, ki se ne da omajati in podreti.

8. Sv. Metod se je po svojih apostolskih hojah in tolikih opra¬
vilih postaral, prebivši silo veliko trpljenja. Neverniki so ga
bili črtili in preganjali, krivi bratje in sosedje sovražili, obreko¬
vali in po krivem dolžili. Svoje težave potoži očetu vseh ver¬
nikov, papežu Janezu VIII., ki ga v pismu lepo potolaži in po¬
trdi v apostolskem delovanju, da naj le trdno napreduje v svojem
zveličanskem poslu in naj bode zvest do konca; kar je tudi bil.
Dokončal je svoje delo. Od te dobe se njegovo življenje za¬
grinja v nerazsvetljene temine, zakaj o njegovih poslednjih letih
imamo le nezanesljiva sporočila, katera pravijo, da se je po smrti
Svatoplukovi blagonosno udeleževal vladanja moravskega kra¬
ljestva in da je za ljudstvo spisal zakonik, ki je še dolgo imel
veljavo pri ogrskih Slovenih. Negotovo je, ali je še doživel
Propad moravskega kraljestva, koje so bili 1. 908 razrušili Nemci
m Ogri, ali pa je bil že poprej dokončal svoje blago življenje.

3 *

36

5. julij: Sv. Ciril in Metod.

Češki pisatelji stavijo njegovo smrt že v leto 885. Tudi kje je
umrl, ne vemo. Eni pišejo, da je sv. Metod na večer svojega
življenja šel poslednjikrat v Rim, da bi izročil vsa mnoga in
razna ljudstva najvišjemu namestniku božjemu, vidnemu pogla¬
varju svete cerkve, in da je v visoki starosti poln zaslug v Rimu
mirno v Gospodu zaspal (1. 910). Nekateri menijo, da počiva
tam zraven svojega brata Cirila v cerkvi sv. Klemena; a na¬
vadno se trdi, da počiva njegovo truplo v Velehradu na Mo¬
ravskem, a ne ve se natanko za kraj njegovega groba. Ime
sv. bratov Cirila in Metoda pa slovi od naroda do naroda, vsem
Slovenom slavno in drago.

Gešeenje sv. Girila in JYCetoda.

Kakor je gotovo, da je spoznanje samega sebe potrebno vsakemu
človeku, ki v nravnosti in popolnosti hoče napredovati, tako je po¬
znanje naroda neobhodna stvar za vsakega sina in domoljuba, ki želi
srečo in slavo svojega naroda razširiti in pomnožiti. Česar ne poznamo,
tega tudi ne moremo ljubiti, ne k slavi privajati. Narod pa naj po¬
znamo, če poznamo njegove velike in zaslužne može, v katerih ves
narod pripoznava svoje cvetove. Najslavnejši možje pa so oni, s kojimi
se ponaša sv. cerkev in vse človeštvo. Med te po vsi pravici spadajo
apostoli narodov,  kakoršna sta Ciril in Metod. Poznavajoč njijn
zasluge in njiju pobožno časteč omilimo si ne samo le svojega rodu,
ampak tudi cerkev, katere sinova sta bila. Kako naj torej sv. moža
počastimo mi Slovenci?  Znano je, da zdaj živi v pogubnih sponah
razkolništva veliko slovenskega ljudstva, čigar prednike sta bila sveta
Ciril in Metod dovedla v naročje sv. cerkve. Te tedaj zopet s sv. cer¬
kvijo združiti je namen bratovščine sv. Cirila in Metoda.
Ustanovil jo je med nami Slovenci nepozabni apostolski škof Anton
Martin Slomšek v ta namen, da bi njeni udje ali bratje in sestre mo¬
lili za zedinjenje ločenih v veri in cerkvi sploh, posebno pa za spre¬
obrnitev vseh slovenskih narodov k edinosti katoliške cerkve. Ta
bratovščina, 1. 1862 od papeža Pija IX. potrjena, se vedno bolj širi
ne le med Slovenci, ampak tudi po Moravskem in drugod. Zatorej
naj bi vsaki dan iz vseh slovenskih src in ust se glasila nastopna
bratovska molitev:

Molitev.

O Bog! ki si nas po sv. bratih Cirilu in Metodu k edinosti svete
vere poklical, dodeli, da se odločeni naši bratje in sestre zopet po¬
vrnejo v naročje matere katoliške cerkve, da bode, kakor je v nebesih,
tako tudi na zemlji le en hlev in en naj višji pastir. Tega te prosimo
po neskončnem zasluženju tvojega Božjega Sina, našega Gospoda Je-

5. julij: Sv. Foka, vrtnar in mučenec.

37

zusa Kristusa, po prošnjah prečiste Device Marije, sv. Cirila in Metoda
in vseh tvojih ljubih svetnikov. Amen.

Isti dan malega srpana ali julija.

Sveti Foka, vrtnar in mučenec (1. 303).

Zakaj pa danes še enega svetnika? To pride odtod, ker
se je v prejšnji izdaji „življenja svetnikov“ nahajal popis sv. Ci¬
rila in Metoda za 9. dan sušca, a za današnji dan popis sv. Foka.
V novi izdaji pa smo sv. Cirila in Metoda postavili na prvo
mesto današnjega dneva, kamor ga je bil postavil Pij IX. na prošnjo
čeških škofov. A ker nam tudi sveti Foka podaje dobrih naukov
lepe zglede, naj ostane tu, samo da stopi na drugo mesto.

1. Rodil se je sv. Foka v nekdaj jako slovečem mestu Sinope.
Majhen vrtec blizu mestnih vrat je bil vse njegovo premoženje.
Obdeloval ga je sam s svojimi rokami, in dasiravno mu ni pri¬
našal veliko, povračeval mu je vendar trud in delo toliko, da je
mogel ob njem živeti in še nekoliko vbogaime deliti.

Zraven vrta je imel majhno hišico, enako koči. Vanjo je
gostoljubno sprejel vsakega, ki je potrkal na njegova vrata. Vse,
kar je imel, je radovoljno delil s svojimi gosti. Saj je bil pa
tudi zvest katoličan. Veselje mu je bilo, bližnjemu kaj dobrega
storiti. A ravno zategadelj, ker je bil zvest učenec Jezusov in
dober otrok sv. cerkve, zalezovali so ga in mu stregli po živ¬
ljenju sovražniki svete vere. Zaničevali so ga že zavoljo niz¬
kega stanu, še bolj pa ga črtili zaradi tega, ker je bil kristjan
in tako srčno spoznaval svojo vero.

2. Ker je bil zatožen, da je kristjan, pošljejo takoj vojake,
ne da bi ga ujeli in k sodbi privedli, temveč da bi ga pri tej
priči umorili. A vojaki niso poznali niti pobožnega vrtnarja,
niti vedeli za njegovo revno stanovališče. Mislili so, da stanuje
kje v mestu. I)o mestnih vrat torej prišedši, gredo trudni za¬
voljo pota k vrtnarju in ga prosijo, da bi jih s čim poživil.
Foka jih prijazno sprejme, jim postavi na mizo kar ima, ter jih
vljudno povabi, naj pri njem ostanejo črez noč. Njegova pri¬
jazna obnoša in postrežba mu nakloni srca vojakov. Med ve¬
čerjo jih vpraša Foka med drugim, po kakovem opravku gredo
v Sinope. Reko mu odkritosrčno, da imajo povelje, poiskati
vrtnarja Foka in ga umoriti; prosijo ga, naj jim ga še on po¬
maga iskati.

38

5. julij: Sv. Foka, vrtnar in mučenec.

3. Lahko bi bilo torej Foki pobegniti in tako smrti uiti, a
želel je za Kristusa umreti. Zato reče vojakom: „Poznam moža,
ki ga iščete; dovolite mi le en dan, in potem vam ga hočem
izdati. “ Radi mu vojaki dovolijo toliko odloga. Foka pa gre,
si med tem časom jamo izkoplje in pripravi vse, česar je k po¬
grebu potreba. Vso poslednjo noč prebedi v molitvi.

Ko odmoli, gre k vojakom in jim reče: „Jaz sem tisti
Foka, ki ga vi iščete; izvršite, kar vam je zapovedano." Kakor
okameneli stoje vojaki pred njim. Ne morejo se predrzniti, da
bi omadeževali svoje roke z njegovo krvjo, ker jih je bil tolikanj
prijazno sprejel, jih prenočil, pogostil in jim postregel. Foka,
ves željen za Kristusa umreti, tišči v nje, da naj dopolnijo po¬
velje. „Ne vi,“ jim pravi, „ampak tisti me umore, ki so vas
poslali; vi ste le orodje in spolnujete povelje." Po dolgem pri¬
govarjanju vendar nakloni vojake, da ga umore. Njegovo truplo
potem zagrebejo v jamo, ki si jo je poprej sam bil izkopal. Po¬
zneje na njegovem grobu sezidajo cerkev, ki je slovela po vseh
jutrovih deželah.

4. Ta junaški čin svetega vrtnarja, ki mu ga ni kmalu ena¬
kega, je razširil njegovo slavo križem sveta. Posebno je sveti
škof Asterij Amizejski povsod razglašal hvalo tega mučenca. V
neki pridigi, ki jo je govoril v cerkvi, kjer so bili shranjeni
ostanki sv. Foka (bilo je v 1. 400), je rekel: „Tista krasna cer¬
kev (poleg mesta Sinope), ki hrani truplo sv. Foka, daje ža¬
lostnim tolažbo in bolnikom zdravje. Ona je takorekoč očitna
orožnica, ki stoji odprta vsem trpinom. Vsi kraji, kjerkoli se
nahaja kak ostanek njegovih koščic, so zaradi čudežev na glasu
in pri kristjanih v visoki časti. Rimljanje, ki imajo glavo tega
svetnika v posesti, ga časte kakor sv. Petra in Pavla. Brodniki
na vodah ga kličejo o velikih viharjih na pomoč, ga imajo za
svojega posebnega variha in zavetnika; njegovo ime jim je vedno
na jeziku in radi dele njemu v čast kaj zaslužka ubogim, pod
imenom: „Delež sv. Foka.“ — Tako je Bog poveličal grob ubo¬
gega vrtnarja, kako veličastvo pa je še-le njegovi duši pripravil
v nebesih!

Obrazuje se kot vrtnar z mečem v roki.

je grob v  očeh katoliškega kristjana?

Sv. Foka si je sam izkopal svoj grob. Ni ga bilo groza groba.
Seznanil se je že poprej s smrtjo in zato se je veselil trenotka, ko je
imel ta grob sprejeti njegovo truplo. V luči sv. vere namreč zgubi

5. julij: Sv. Foka, vrtnar in mučenec.

39

grob ves strah, vso grozo. Vernemu kristjanu je grob le spalnica.
Tako so že prvi kristjani imenovoli svoje grobe. Jezus sam je smrt
imenoval spanje. Kakor se speči zjutraj prebudi k novemu življenju,
tako se bo na vstajenja jutro mrtvih kristjanov truplo prebudilo v
večno življenje, vzbujeno od Sina Božjega.

Trudnemu delavcu, spehanemu popotniku, nesrečni revi ali bol¬
niku, — kako sladko de spanje vsem tem! .Odpočijejo se trudni udje
in obteženi duh. Ali kaj, ko pa zopet po spanju in po nočnem po¬
čitku pride novo trpljenje, nove bolečine, nove skrbi in bridkost! Po
grobu pa je za pobožnega kristjana večni pokoj, večni mir. Zato so
že prvi kristjani svoje grobe imenovali: kraje počitka, kraje
miru;  in na spominikih, kjer so bila vrezana ali vsekana imena rajnih,
so stale besede: „In pace!“ to je: v miru! Telo počiva v grobu do
dne vstajenja, da bo potem z dušo zedinjeno vekomaj počivalo v ne¬
beškem kraljestvu. Tudi žitno zrno mora poprej pasti v zemljo in
segniti; pa notranja v njem skrita moč življenja priklije iz gnilobe
na beli dan, da zeleni, raste in cvete ter dozori in obrodi zaželeni
sad. Tako kakor žitno zrno se tudi kristjanovo truplo položi v zemljo.
Ondi sicer strohni, ali ker ima vloženo kal vstajenja, zato ga bode
Gospod po svoji vsemogočnosti poklical v večno življenje. Zato se
pokopališča kristjanov imenujejo božje njive.  V očeh katoliškega
kristjana je torej grob kakor brazda na njivi, kjer njegovo truplo
kakor žitno zrno počiva. Kakor Bog vsejanega zrna ne pozabi, tako
ne bo pozabil mrtvih trupel. Prebudil ja bode ob svojem času v večno
življenje. Ako žitno zrno ne pade v zemljo, ne prebudi se v novo
življenje. Zategadelj je pa tudi grob v očeh katoliškega kristjana
vhod v novo, večno srečno življenje. Skoz ta vhod mora iti vsak, rad
ali nerad; pobožni kristjan se ga ne prestraši, vedoč, da le „skoz
groba vrata se mu odpre nebeška zarja zlata“. Zato se na krščanske
grobove postavljajo križi, ker s križa doli se glase besede: „Jaz sem
pot, resnica in življenje; jaz sem vstajenje. 11

Krščanska duša! ako premišljuješ te nauke svete vere, ali se ti
je treba bati smrti in groba? O spominjaj se pogostoma te resnice,
da se s smrtjo prav seznaniš in te ne bo groza, kadar se ti bo vleči
pod grudo črne zemlje. Pobrati se z rajnimi že zdaj, da boš mirno
med njimi počival, dokler te sodni dan ne prebudi glas angelove
trombe v večno življenje.

Molitev.

Prosim te, o Bog, da mi k življenja drugim milostim še to do¬
deliš, da se mi po zgledu tvojih zvestih služabnikov ob smrtni uri ne
ho treba bati groba in trohnobe, sodbe in večnosti. Po Jezusu Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

40

6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila.

6. mali srpan ali julij.

Sveta Godoleva ali Bogomila, pobožna
zakonska žena (L 1070).

Veliko zlo, ki dandanes spodkopava srečo družinam, je nezve¬
stoba v zakonu. Zato naj se zakonski ljudje tu zgledujejo nad
sv. Godolevo in njenim brezbožnim možem!

1. Godoleva je bila hči bogatih in imenitnih starišev na se¬
vernem Francoskem. Imela je vse, kar se more na ženski do-
padati. Bila je zale, ravne rasti in lepega obličja, milega, jas¬
nega pogleda in brihtnega, veselega duha, a kar je še več, bila
je pobožna, sramežljiva in bogaboječa. Ko doraste, hodi jo snubit
več plemenitih mladeničev, med njimi neki Bertulf iz Flandrije,
bogat in imeniten gospodič, čigar vedenje pa se kratkomalo ni
strinjalo z njegovim stanom. Godolevini stariši, preslepljeni od
njegovega visokega stanu in velikega bogastva, mu jo obečajo v
zakon, in tudi Godoleva, vajena vselej pokorna biti svojim sta-
rišem, pritrdi v to zavezo. Z bogato doto jo kmalu potem ženin
z nekaterimi sorodovinci odpelje na Nizozemsko. Domov pri-
šedši postane Bertulf, kakor bi bil od hudobe obseden. Njegova
poprejšnja ljubezen do Godoleve spremeni se v največje sovraštvo.
Netiti mu sovraštvo pomagala je še njegova mati. Očitala mu
je pogostoma: „Kaj ti je bilo treba te vrane iz tujih krajev?
Ni li domačih deklet bilo na izbero, ki bi bila tebi po godu?“
Take zbadljive in zabavljive priimke je mati dajala Godolevi za¬
voljo njenih črnih las. Pripravila je sina tako daleč, da jej je
že precej po poroki storil največjo sramoto. Ko so namreč svatje
tri dni ženitnino obhajali, pobegnil je Bertulf od njih, ker Go¬
doleve kar žive ni mogel videti. Črez tri dni, ko se svatje
razidejo, se vrne Bertulf domov. A ni mu dalo ostati doma;
mržnja do Godoleve rastla mu je od dne do dne. Zato jo v tistem po¬
hištvu popusti samo z družino, on se pa preseli v očetovo hišo,
rekoč, da Godoleve noče nič več videti, niti o njej kaj slišati.

2. Tako je Godoleva vdova pri živem možu. Nima je pri¬
jateljice, kateri bi tožila svoje trpljenje, ne žive duše, ki bi jej
bila v tolažbo in pomoč. Tako zapuščeni je Bog v nebesih edino
pribežališče. Pred njim kleči po noči in po dnevi na kolenih,
naj bi on, ki vodi človeška srca kakor vodo v potokih, spre¬
obrnil njenega moža in mu ledeno in otrplo srce ogrel za lju-

6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila.

41

bežen. Toda molitev jej v tej reči ni bila uslišana. Dodelil pa
jej je Bog dar posebne potrpežljivosti in vdanosti v njegovo sveto
voljo. Postati ima zgled v resnici potrpežljive, zveste zakonske
žene, in pokazati ima svetu, kako prava ljubezen vse prenaša
in vse pretrpi.

3. Bertulf, ščuvan od hudobe in svoje matere, jo preganja
od dne do dne s čedalje večjim sovraštvom. Da bi jej le še
bolj grenil življenje in jo žalil na vso moč, postavi jej enega
svojih služabnikov za hišnika tako, da je Godoleva popol¬
noma brez svojega premoženja, brez pravic, kakor sužnja. Ta
hišnik ima povelje, da jej sme le enkrat na dan ob gotovi uri
dajati jesti, še celo pod kaznijo mu je prepovedano, da jej razun
tega kosilca ne sme kaj jesti ali piti prinesti. Tako se je mo¬
rala dekla Kristusova podvreči služabniku, ki bi mu ukazovati
imela pravico. In kakor že gre po navadi, ako družina ve, da
gospod koga zaničuje in črti, tako so obsipali tudi ubogo Godo-
levo z vsakaterim zmerjanjem, žaljenjem in zasramovanjem. A
nikdar jej ni prešla potrpežljivost, nikoli ni tožila, nikoli go¬
drnjala. Po besedah Kristusovih: „V svoji potrpežljivosti boste
posedli svoje duše“, je molče in vdano prenašala vse te krivice.
Hvalila je Boga za kruhek, ki ga je dobivala, polovico ga s
soljo in vodo zauživala sama, polovico pa ga je delila ubogim
ter za to pičlo hrano Bogu pela hvalne in zahvalne pesmi. Za
moža, ki jo je preklinjal, in za vse preganjavce in žalivce je
molila. Bertulf, videč, da Godoleve z lakoto, togo in revo ne
more spraviti s sveta, kakor si je mislil, jame v svoji peklenski
hudobiji premišljevati, kako bi se je vendar iznebil, da ne bi ga
naravnost umora dolžili. Zato da hišniku povelje, naj jej še od
dosedanje pičle hrane pritrga polovico. Voljno trpi Godoleva še
to večje pomanjkanje in, kakor do zdaj, tako tudi odšle svojim
ustom pritrguje, da pomaga ubožcem. Kolikor bolj pa raste
nadloga, toliko večja prihaja gorečnost in prisrčnost njene mo¬
litve. „0 Bog, ti stvarnik vseh reči," vzdihuje, „spomni se moje
slabosti, in ne zapusti me ob času stiske! Ti, ki otmeš one, ki
v te zaupajo, potrdi me v sedanjem preganjanju! In akoravno
mi moj mož pritrguje polovico vsakdanjega kruha, ne krati mi
ti svoje ljubezni in dobrotljivosti in daj, da ti vedno ugajam z
darom svoje zveste pobožnosti!"

4. Ne le tisti, ki so poznali Godolevo, njeno prijaznost in
ljubeznivost, ampak celo taki, ki so o njej le slišali, imeli so s
potrto in psovano ženo srčno sočutje in usmiljenje. A rodovina

42

6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila.

je divjega Bertnlfa le še bolj hujskala in ščuvala zoper njo.
Preganjanje, katero je morala Godoleva trpeti od svojega moža
in njegovih domačih ljudi, bilo je tolikšno, da je bila prisiljena
skrivaje pobegniti. Bosa in spremljana od ene same dekle pride
domov k svojim starišem, ter jim potoži z bridkimi solzami, kako
se jej je do zdaj godilo. Stariši se zavzamejo nad Bertulfovo
strahotno divjostjo. Obrnejo se do flandrijškega grofa in nim-
veškega škofa s prošnjo, naj Bertulfa pokličejo na odgovor za¬
voljo tolikih krivic in mu zapovedo, da naj nazaj vzame nedolžno
svojo soprogo in zanaprej ž njo lepo ravna. Bertulf res obeča
s prisego, z Godolevo odslej v lepi edinosti živeti in jej prise-
ženo zvestobo držati. Na to obljubo se povrne Godoleva po
volji svojih starišev nazaj k možu. Komaj pa je zopet v nje¬
govi hiši, prične se z novega njeno trpljenje, in bilo je še vse
hujše od prejšnjega. Bertulf se naravnost odloči jo umoriti, a
vendar tako, da ne bi ljudje mogli ne njega, ne njegovih ljudi
koga dolžiti zaradi umora. Nekateri znanci očitajo Bertulfu,
zakaj da s svojo ženo ravna tako neusmiljeno in po živinsko.
Ge pa taki, katerim se Godoleva smili, vpričo nje Bertulfa kol¬
nejo in pogubljajo, jim Godoleva ugovarja in jih zavrača, rekši:
„Ljnbi moji! ne kolnite mojega moža, temveč blagoslavljajte ga,
zakaj Bog nam zapoveduje, takih, ki nas preklinjajo, ne kleti,
temveč blagoslavljati ter za obrekovavce in preganjavce moliti in
ne povračevati hudega s hudim, ampak z dobrim. “ Drugim, ki
jo omiljuljejo, kako da je zapuščena in nima nikakoršnega veselja
ali kratkočasja, odgovarja: „Jaz ne terjam posvetnega veselja in
uživanja. Kaj bi mi pomagalo z veseljem pasti in polniti umrljivo
meso, ki bo kmalu gniloba in pepel. Saj vse človekovo go¬
spostvo ni drugega, nego sušeča se trava. “

5. Ker glad in nadloge ne zadoščajo Godoleve s poti spra¬
viti, jamejo Bertulfu po glavi rojiti prav od peklenske hudobe
navdihnjene misli. Razodene jih dvema svojima služabnikoma,
Lambertu in Haki. Ž njima se torej posvetuje, kako bi bilo
mogoče Godolevo umoriti brez vsega šuma in hrupa. In kar se
dogovorijo, to tudi spolnijo. Odločen je dan, odločena ura, kdaj
in kako se ima zgoditi umor. Bertulf, da bi ves sum odvrnil
od sebe, gre neki večer v Godolevino stanico. Kakor bi se bil
na enkrat ves spremenil, jo prav prijazno nagovori in poljubi.
Sede k njej in ker se Godoleva umiče in kaže boječo, potegne
jo bliže k sebi, ter jej z lepimi besedami preplaši njeno boječnost
in jej daje srčnost.

6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila.

43

Da razumeš to, kar je zdaj Bertulf z Godolevo govoril,
treba je vedeti, da je bilo nekdaj med ljudstvom mnogo vraž. Med
drugimi so tudi mislili, da se nahajajo taki čarovni pomočki, s
katerimi se morejo zakonski med seboj ali k prepiru vneti, ali
pa se prepiri in zdražbe med njimi poravnati.

Te babje vere se torej Bertulf posluži enako izdajavcu Judi
Iškarijotu ter reče Godolevi: „Jako me žali, da sem ti tako trd
in oduren, in ti mora moja pričnjočnost in moje govorjenje biti
neprijetno in zoperno. Sam ne vem, kako hudo naključje vlada
nad nama, da se še nikoli s teboj nisem mogel spoprijazniti.
Gotovo mora to biti od hudobe. Sklenil pa sem storiti temu
konec, vso zamrzo pregnati in te odsihdob imeti za svojo ljubo
soprogo. Zvedel sem namreč za žensko, ki gotovo ve umetnost,
združiti najini srci v neugasljivi ljubezni. Izročil sem to stvar
svojima služabnikoma Lambertu in Haki. Skrbela bosta, da se
snidete z žensko; popolnoma se smeš zanašati na njiju.“ Godo¬
leva mu odgovori: „Služabnica božja sem, Bogu izročam vse.
Da se pa to, kar si rekel, more zgoditi brez greha, rada v to
dovolim. “ Nato Bertulf vstane in gre, zajaha svojega konja
in jezdi v Bruselj, ondi čakat, dokler se mu ne naznani smrt
njegove soproge. Tako se je mislil umakniti sumničenju, da je
on ubijavec.

6. Po noči, ko so bili pospali Godoleva in vsa družina, pri¬
deta Lambert in Haka, spravita gospo po koncu, rekoč, da naj
hitro vstane in gre ž njima, ker jih omenjena ženska že
čaka pri vratih. Godoleva se pokriža in Bogu priporoči. Hoče
se popolnoma obleči, pa služabnika jej branita, rekši: ,,Bosa, z
razvezanimi lasmi in le z eno samo lahko vrhnjo haljico odeta
moraš iti, tako je za našo stvar ugodnejše; in ravno zdaj o pol¬
noči mora se zgoditi, preden jutro napoči. “ Godoleva se jima
vda. „B_ogu vsemogočnemu,“ pravi, „se izročim. Njegova stvar
sem. On naj stori po svojem usmiljenju z menoj, kakor je nje¬
gova sveta volja. “ Tako odide s služabnikoma. Na potu grede
govorita služabnika še nekaj lažnivega in potuhnjenega ž njo;
hipoma pa jej zadrgneta motvoz okoli vratu, jo primeta za sapnik,
da ne more na pomoč klicati, in jo zadavita. Da ne bi bilo v
njej še kake iskre življenja, spravita njeno truplo nekoliko časa
v vodo. Potem pa jo nazaj zaneseta v stanico, jo položita v
posteljo in pogrneta z obleko.

Ko se zdani in solnce zmeraj više vzhaja, jelo se je slu¬
žabnikom v gradu čudno zdeti, da danes gospe ni od nikoder

44

6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila,

na spregled, ker sicer je po svoji navadi z dnevom vred vsta¬
jala in hodila v cerkev. Vendar pa je niso hoteli iti klicat,
mislec, da je pospala ali jej ni dobro. Ker se pa le ne prikaže,
gredo jo poklicat, a najdejo jo mrtvo. Kmalu se v vsi okolici
raznese glas o njeni smrti. Shajajo se ljudje od vseh strani in
pregledujejo truplo, ali ni kje kake rane ali drugega sledu po-
silne smrti na njem videti; razun male rdeče progice okoli vratu
ni bilo ničesar na njej znati. Trdili so nekateri potem, da je
bila zadavljena, drugi zopet so rekli, da je naravne smrti umrla
zaradi nadlog in toge.

7. Pustimo na strani, kaj da se je pozneje godilo, in kako
je Bog s čudeži poveličeval svojo služabnico. Poglejmo rajše,
kaj je bilo z Bertulfom, in kaj mu je Godolevina molitev spro-
sila v nebesih.

Bertulf, ker mu umora njegove soproge niso mogli spričati,
oženil se je v drugič. Deklica, ki mu je bila iz tega zakona
rojena, bila je slepa od rojstva. Voda, v katero sta bila mo¬
livca mrtvo Godolevo utopila, skazala se je čudodelna tako, da
jih je mnogo zopet ozdravelo, ki so jo pili. Tudi Bertulfova
hči, ko doraste, je imela veliko zaupanja do te vode, in se je
ž njo umivala. Res je tudi njej pripomogla k zdravju, da je
spregledala. Iz hvaležnosti je potem ondi sezidala ženski samo¬
stan na čast božjo in sv. Bogomile.

Čudo vseh čudes sv. Godoleve pa je bil Bertulf sam. Vsa¬
kemu se je nad njim gnusilo, vse ga je klelo zavoljo njegove
grozovitosti in divjosti. Le njegova predobra soproga je z nebes
nanj gledala z milostnim očesom. Na njeno priprošnjo in po
njenem zasluženju je od Boga dosegel milost srčnega kesanja in
resničnega spreobrnjenja, Ni mu poprej vest mirovala, in vedno
mu je bila pred očmi rajna dobra in nedolžna Godoleva, dokler
ni sam očitno spoznal svoje hudobije. Na Godolevinem grobu
toči bridke solze, priporočevaje se njenim molitvam, naj bi mu
Bog pokazal, kako se mu je pokoriti. Tu ga obide misel, iti v
samostan sv. Vinoka, ondi poprositi si male celice in v najostrejši
pokori živeti do smrti. Kleče prosi pred samostanskimi vratini
za mal kotič v ozidju, v katerem si želi zaprt biti pred svetom.
Do solz gane še resnobne menihe, ko spremenjenega vidijo tega
volka v krotko jagnje. Še bolj pa se zavzamejo, videč, kako
ostro se Bertulf pokori. Poprej požeruh in zapravljivec, je sedaj
zadovoljen z malo kruhom; poprej lovu, igram, veselicam in
kratkočasom ves vdan, išče sedaj edino le samote: na mestu mehke

6. julij: Sv. G-odoleva ali Bogomila.

45

blazine in pernice so sedaj gola tla njegova postelja; na mestu
denarja in bogastva je sedaj radovoljno uboštvo njegov delež.
Poglavitno orožje njegovih pokoril pa je bil železen oklep, ki ga
je vedno nosil na golem životu. V tem oklepu so bili njegovi
udje tako stisnjeni, da so ob njegovi smrti našli vse meso vanj
zarastlo, ter so ga morali v tem oklepu pokopati. Ko so črez
več let prekopali njegov grob, našli so truplo v tem železnem
oklepu in nestrohnelo.

Blagor mu, da je imel tako pobožno, potrpežljivo in sveto
ženo, ker po njej se je on posvetil in zveličal!

je krivo zdražb in razprtij v zakonu?

V življenju sv. Godoleve imamo žalosten zgled, kako nespametno
so ravnali njeni stariši, ko so pri možitvi svoje hčere gledali le na
bogastvo in premoženje, ne misleč, da nikdar ne more biti srečen
zakon, ki ni sklenjen v Bogu in nima za podlago pravega krščanskega
življenja. Tudi Godoleva, akoravno sicer pobožna, je ravnala napačno,
ker je prehitro dovolila v voljo svojih starišev, brez ozira na to, ali
ima njen ženin lastnosti, kakoršne so krščanskemu možu potrebne. Od
tod torej njena brezimna nesreča. Oh, koliko je pa enakih nesrečnih
zakonov še dandanes! Od kod li te nesreče, zdražbe in razprtije?

1.  Iz premalega preudarka pred zavezo, kakor pri Bertulfu
in Godolevi. Zavezati se v zakon, to je vsekdar velika in imenitna
stopinja; njej sledi ali časna in večna sreča, ali časno in večno gorje.
Zakon je v katoliški cerkvi nerazvezljiva zaveza; razdražiti je ne more
nič drugega, nego smrt. Ako torej le strast združi zakonske ljudi,
ako ženina in nevesto spravi le časen dobiček skupaj, premeni se ta
strast le prerada v mržnjo in zopernost; denar, premoženje in bogastvo
pa ne poveže src s stanovitnim povojem. Zakonski stan je težaven
stan. Zato mu je treba pomoči in milosti od zgoraj. To pa prejmo le
tisti, ki so se pred volitvijo svojega stanu dobro posvetovali z Bogom;
zakaj „hiša in bogastvo se dobi od starišev, umna žena pa samo od
Gospoda," uči Sv. Duh. (Preg. 19, 14.) Kakor bi morale poveniti
trave, zelišča in druge rastline, ako ne bi vzhajalo solnce, tako morata
duša in telo iti v pogubo v zakonu, kjer ni božjega blagoslova, ki
izvira le iz studenca vsega dobrega. To naj bi dobro premislili ne¬
sramni mešetarji in mešetulje, ki pomagajo snovati zakone, ki zaljub¬
ljene osebe pod streho jemljejo, ali jim pisma prenašajo, koliko kletev,
rotenja, priduševanja so krivi. "Angel  je bil, ki je svetoval Tobiju,
naj se zaroči s Saro, Raguelovo hčerjo. Ravno tako bi moral angel
biti vsak, kdor se peča z zakonskimi zvezami, namreč angel previd¬
nosti, angel pravičnosti, odkritosrčnosti in ljubezni. Nikdar torej nihče
ne stopaj v zakon, pi’eden si ni razsvetljenja prosil od Boga in se po¬
svetoval s pravim krščanskim prijateljem, zlasti s spovednikom. Nihče
pa tudi naj ne žabi pozvedeti zaradi lastnosti osebe, s katero se ima

46

6. julij: Sv. Godoleva ali Bogomila.

zaročiti. Če kje, velja posebno tukaj pregovor: Brez glave storjeno
je rado skaženo; a glej, da kesanje ne pride prekasno!

2. Kakor nobena posiljena stvarni pridna, tako tudi prisiljeni
zakoni ne morejo biti srečni, naj že ta sila prihaja od starišev, od
sorodnikov ali od prijateljev. A koliko je takih prisiljenih zakonov!
Stariši namreč vidijo, da bi njihov sin s tem ali onim dekletom pri¬
ženil lepo pohištvo, premoženje in blaga — brž se namenijo in se pod¬
vizajo na vse ltriplje, da sina spravijo v zaželjena posvetna nebesa.
Ni jim mar za to, ako sin že poprej mržnjo čuti do svoje neveste. A
kaj prihaja iz tega? Vnamejo se prepiri, zdražbe in poboji; razširja
se pohujševanje, svet se pomnožuje z nezadovoljneži, pekel pa napol-
nuje s pogubljenimi. Zato kliče takim sv. Bernard: „0 trdosrčni oče!
o neusmiljena mati! O brezsrčni in brezbožni stariši! Ne stariši,
ampak morivci ste, katerim tolažba je smrt njihovih otrok."

3. Poseben povod razprtijam v zakonu je večinoma poprejšnje
pregrešno življenje  zaročencev v nezakonskem stanu. Veliko jih
je, ki si z grehom pripravljajo pot v zakon. Že pred zakonom žive
po cela leta v pregrešnem znanju, v najgrših hudobijah. Omadeževani
na duši in telesu gredo k oltarju. Tu prejmejo nevredno mašnikov
blagoslov, ker se niso bili niti v resnici spreobrnili, niti v zakramentu
sv. pokore očistili. Tako se spolnujejo besede, ki jih je angel govoril
Tobiju: „0ni so namreč, ki tako v zakon stopijo, da Boga odženo od
sebe in iz svojega srca, in svoji poželjivosti tako strežejo, kakor konj
in mezeg, ki nimata pameti; do takih ima hudič oblast. 1 ' (Tob. 6, 17.)
Kmalu se jima gnusi drug do drugega; drug drugega ne moreta videti,
in če se le pogledata, morata si očitati svojo hudobijo in živo čutita,
da ju je Bog zapustil. Edini pomoček iz teh posvetnih vic bi jima
bil, ako bi oba opravila dobro veliko spoved, ter sklenila, živeti krščansko
in pokoriti se za grehe minule mladosti.

4. Velikokrat so v zakonih zdražb in prepirov krivi tasti in tašče.
Stari ljudje sploh so svojeglavni. Radi bi. da bi se vse pri hiši vrtelo
po njihovi glavi. Radi bi vedno še gospodovali, in če jim količkaj ni
po volji, zadirajo se z grenkimi besedami na sneho ter dražijo in na¬
pravljajo prepir, kakor je bilo pri Bertulfu in G-odolevi. Pa tudi pri
zetih ali snehah je vse graje vredna razvada, da tasta ali tašče kar
živih ne moreta videti; rajši danes nego jutri bi ju videla na mrtva¬
škem odru. Kotič, ki so si ga bili izgovorili, vsakdanja hrana, po¬
strežba, žito ali denarji, njive ali vinogradi, ki so si jih bili pridržali,
vse to ju bode, vse to je vzrok zdražb in razprtij. Pomoček zoper to
bi bila krotkost in pogodljivost, spoznavši resnico, da nobena roža ni
brez trnja, noben stan brez zopernosti in grenkosti.

6. Bodi si pa svoje nesreče kriv ali ne, trpi po zgledu sv. Ctodo-
leve. Očitanje, kletev in poboji ne dajejo ljubezni, temveč jo ukončujejo.
Ne premagujejo^ se srca s strahovanjem, ampak z ljubeznijo. Ako vse
povsod raznašaš, kakšen je tvoj mož, kakšna je tvoja žena, s tem le
drva nosiš in nalagaš na ogenj. Saj lahko veš, kaj žali tvojega to¬
variša ali tovarišico, saj vidiš, kaj mu ne ugaja. Torej se varuj vsega,
kar mu ni po volji, in stori, kar mu je po volji, ako se le more zgo¬
diti brez božjega razžaljenja. Ako prejemaš hudo, povračuj dobro. Ako

7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar.

47

oni ne odstopi od hudega, ne odstopi ti od dobrega. S tem ga gotovo
najbolj poboljšaš, in tvoje plačilo bo obilno v nebesih. Premaguj vsekdar
svojo jezo in togoto; nikoli ne govori, pa tudi ne molči iz jeze, zakaj
jeza še nobenega človeka ni prav učila. Bog ti bodi vedno pred očmi,
in vedel boš, kaj, kdaj, koliko in kako ti je govoriti!

Molitev.

O Jezus! ki si s svojo milostjo posvetil zakonske zveze, da bi za¬
konski bili eno telo in ena duša ter bi v miru živeli in svoje otroke
za nebesa redili; dodeli jim tudi milost, da po zgledu sv. Godoleve voljno
prenašajo svoje križe in nadloge, drug z drugim žive v krotkosti, ter
svoje dolžnosti tako dopolnujejo, da sebe in svojce zveličajo. Amen.

7. mali srpan ali julij.

Sveti Vilibald, škof in misijonar (1. 786).

1. Sv. "Vilibald je bil sin angleškega kralja Riharda. Sveti
Vunibald mu je bil brat, sv. Valburga sestra in sveti Bonifacij
ujec. Tri leta star je zbolel na smrt. Sploh je bil rahel, medel
in slabega zdravja. Skrbni njegovi stariši ga zaneso k sv. raz¬
pelu, postavljenemu blizu doma na malem griču pod milim nebom.
Ondi, položivši ga k nogam Križanega, goreče prosijo Gospoda,
naj bi jim sina živega ohranil, ter storijo obljubo, da ga hočejo
v božjo službo darovati in za duhovski stan posvetiti. Bog
usliši njihovo molitev. Deček kmalu ozdravi popolnoma. Že
stariši sami ga od prve mladosti uče Boga spoznavati. Ko je pa
šest let star, dajo ga v Valdhajm v benediktinski samostan v
izrejo in pouk. Tu je od dne do dne rastel v vedah in čednostih.
Zlasti je bil ponižen, moder in krotak. Čudovita^ nedolžnost in
ljubezen do Boga se mu je svetila na obrazu. Že v teh letih
se je naučil na pamet vse Davidove psalme, da je tako vedno
imel kako nebeško resnico premišljevati. Zato je bil vsem samo¬
stanskim bratom posebno priljubljen. Njihove, pa tudi Vilibaldove
želje so bile, da bi se z obljubami v samostanu zavezal; a pred¬
nikom se je zdel še premlad.

2. Akoravno se je pa že v mladih letih ostro zatajeval in
samega sebe v zaničevanju sveta povzdignil na visoko stopinjo,
ga je vendar-le jelo skrbeti, da ne bi ga na domu preveč spo¬
štovali in častili zavoljo visokega očetovega stanu. Zategadelj se

48

7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar.

odloči, nepoznan in radovoljno ubog iti po svetu. Sedemnajst
let star pregovori očeta in brata, da se napotijo v Rim, obiskat
groba sv. apostolov Petra in Pavla. • Ko pridejo v Laško mesto
Luka, jima oče hudo zboli in umrje. Po njegovem pogrebu po¬
potujeta brata sama v mnogoterih težavah in nevarnostih dalje
do Rima. Tu obiščeta zaporedoma vse znamenite in svete kraje,
toda z velikimi težavami, ker je oba napadla mrzlica. Vendar
pa jima je Bog s tem olajševal bolezen, da njiju ni obeh kmalu
mrzlica tresla, in sta si tako drug drugemu mogla postreči. V
Rimu pristopita k redovnikom sv. Benedikta. Ko se je pa črez
dve leti brat Vunibald moral vrniti domov na Angleško, se od¬
loči Vilibal spolniti svoje srčne želje ter potovati v sveto deželo
in obiskati ondotne svete kraje.

3. Kakih dvajset let je štel, ko je šel spremljevan od dveh
plemičev v jutrove dežele. Hrana na potu jim je večjidel le
kruh in voda, postelja so jim gola tla. Kamor pridejo, poiščejo
svetih krajev ter ondi pomolijo. Ko so dospeli v Penicijo, ujeli
so jih v Emezi v cerkvi, kjer se je kazala glava sv. Janeza
Krstnika, s peterimi drugimi tovariši vred Saraceni ali Mohame-
dani. Vrgli so je v ječo, ker so jih imeli za ogleduhe. Božje
oko pa je tudi v tej sili čulo nad njimi. Nekemu kupčevavcu
tistega mesta so se v srce smilili ubogi tujci, zato jih je hotel
odkupiti od gosposke. Ker se pa ni dalo, pošiljal jim je jesti
in piti v ječo in skazoval jim vso mogočo postrežbo. Tudi jim
je bil sprosil, da so jih ob nedeljah spuščali v cerkev, in če je
videl, da jim je v mestu ugajala ta ali ona stvar, ki so bile iz¬
postavljene na prodaj, jim jo je kupil in podaril. Med drugimi
jih v ječi obišče neki Španjolec. Jetniki mu povedo, od kod so
in kako se jim je godilo na potu. V srce so se mu smilili in
prizadeval si je na vso moč, da bi je rešil. Imel je namreč
brata, ki je bil v visoki službi pri saracenskem deželnem gla¬
varju. Tega je poprosil, da je šel ž njim in pri glavarju za nje
govoril, da nikakor niso ogleduhi, marveč mirni romarji in po
nedolžnem vrženi v ječo. Tako se da saracenski deželni glavar
omečiti, da izpusti Vilibalda in njegove tovariše celo brez od¬
kupnine iz zapora.

4. Odpravijo se potem zopet kmalu na pot, in sicer najprej
proti Damasku, kjer je bil Ananija krstil spreobrnjenega Savla.
Blizu Damaska obiščejo tudi cerkev, ki je bila ravno ondi sezi¬
dana, kjer je bil Gospod zaklical preganjavcu Savlu*: „ Savel,
Savel! zakaj me preganjaš?"

7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar. 49

Odtod gredo v Nazaret na Galilejsko, kjer je angel devico
Marijo bil pozdravil in jej oznanil, da bo mati Sina Božjega.
Tudi na tem kraju stoji cerkev. Kako uro hoda so prišli v
Kano. V ondotni cerkvi so videli oltar, kjer je bil shranjen
eden tistih šesterih vrčev, v katerih je bil Zveličar na ženit¬
nim vodo v vino izpremenil. Blizu Kane je gora Tabor, kjer se
je bil Jezus izpremenil. Šli so tudi na to goro in ondi našli
meniški samostan s cerkvijo, Mojzesu in Eliju posvečeno. Ko so
opravili tukaj pobožnost, so romali h Genezareškemu jezeru, po
katerem je bil Zveličar hodil kakor po suhem, ter je bil zapo¬
vedal viharju in valovom, da so se polegli. Ravno po sredi
tega jezera teče reka Jordan. Obiskali so torej posamezne, iz
svetega pisma imenitne kraje ob bregu Jordana, kakor na pr.
mesta: Tiberijo, Magdalo, Kafarnavm, Betzajdo, Korozajm. Kjer
Jordan izteka iz jezera, šli so naprej ob reki in prišli tja, kjer
je bil Janez krstil Zveličarja. Tu so našli cerkev na stebrih
zidano, in pod zemljo križ, kjer so tedaj imeli navado krščevati.
Od Jordana nekoliko ur hoda je stalo nekdaj mesto Jeriho, in
blizu ondi se nahaja Elizejev studenec; prerok Elizej je bil on-
dotno nekdaj nepitno vodo premenil v zdravo in sladko. Še zdaj
teče oni studenec in napaja ondotno suho okolico.

Od Jerihe se potrebuje pičel dan hoda do Jeruzalema. Tedaj
je stala na Kalvariji cerkev in zuuaj pred cerkvijo trije leseni
križi v spomin na križe, na katerih so viseli Zveličar in oba
razbojnika. Blizu ondi je Kristusov grob, in vrh njega je stala
lepa kapelica; v njej je noč in dan gorelo petnajst zlatih sve-
tilnic. Pred vhodom v grob je ležal četverovoglat kamen; sma¬
trajo ga za onega, ki ga je bil angel odvalil od Kristusovega
groba. Vilibald je tja prišel ravno o sv. Martinu. Ondi je
zbolel in bolan ležal blizu do božiča. Ko ozdravi, obišče še do¬
lino Jozafat, ki loči mesto Jeruzalem od Oljske gore. V tej do¬
lini so kazali cerkev Marijinega groba. Marijo so baje ondi po¬
kopali, a njeno truplo so angeli odnesli v raj. Na vzhodnji
strani te doline se vzdiguje Oljska gora. Zdolej je stala cerkev
na tistem mestu, kjer je bil Zveličar začenši svoje trpljenje
molil in krvavi pot potil. Vrh gore, kjer je Kristus šel v ne¬
besa, je tudi stala cerkev, pa brez strehe, da se je iz nje v
nebo videlo. V njej je gorela s steklom pokrita večna luč in
pa dva stebra sta bila v njej postavljena, v spomin na tista
dva angela, ki sta se bila po Kristusovem vnebohodu prikazala
učencem, gledajočim za Jezusom v nebo.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

4

50 7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar.

Odtod je prišel Vilibald v dolino pri Betlehemu, kjer je bil
angel pastirjem oznanil Kristusovo rojstvo, in je le dve uri hoda
od Jeruzalema proti jugu. Precej nad dolino na višini razpro¬
stira se Betlehem. Kjer je bil Jezus rojen, bila je s prvega
neka duplja, ki je zdaj v kapelo predelana, in nad njo se vzdiga
krasna cerkev v podobi križa. Ko Vilibald in njegovi tovariši
tudi tu opravijo svojo pobožnost, poiščejo samostan svete Sabe.
Okoli samostana so nakupičene strme skalovite stene, in v tem
skalovju je dokaj malih votlin in dupelj, v katerih so menihi in
puščavniki prebivali. . Grede dalje od tod je Bog hudo obiskal
Vilibalda. V mestu Gaza je namreč ravno med daritvijo svete
maše nagloma oslepel. Cela dva meseca je trajalo, preden so
ga tovariši privedli zopet nazaj v Jeruzalem. Poln zaupanja na
božjo pomoč moli ondi v cerkvi najdbe sv. križa, in res Bog
usliši njegovo molitev ter mu zopet podeli pogled.

Od Jeruzalema so potovali proti morju v mesto Jope, kjer
je sv. Peter usmiljeno devico Tabito bil v življenje obudil; njemu
na čast je bila tedaj ondi cerkev sezidana. Prišli so tudi k
Jakobovemu vodnjaku, kjer je nekdaj Zveličar s Samarijanko imel
dolg pogovor ter je od nje zahteval vode. Tudi ondi je tedaj
stala cerkev in blizu tam neko staro gradišče. Ne daleč od tod
so prišli k nekdanji Samariji, pozneje imenovani Sebaste. Ondi
sta baje pokopana prerok Elizej in Janez Krstnik. Ob morskih
bregovih so se obrnili proti severu k Libanonu, ki je na svojih
vrhuncih pokrit z večnim snegom.

Od ondot so se namenili vrniti v svoje kraje, a dolgo so
morali čakati ladje. Ladja jih odpelje proti Konštantinoplju ali
Carigradu, ki je bilo tedaj glavno mesto grškega cesarstva. Za¬
deli so tako neugodno vreme, da so potrebovali skoraj vso zimo
za vožnjo od sirskega obrežja do Carigrada. Še-le črez dve leti
se ponudi Vilibaldu ugodna prilika, vrniti se v večerne dežele.
Papež je bil namreč svoje poslance odpravil v Carigrad do
grškega cesarja. Opravivši svoj posel, vrnejo se ti nazaj v Italijo
ter vzamejo tudi sv. Vilibalda s seboj na svojo ladjo.

5. Srečno je prišel Vilibald v Italijo. Osem let je preteklo,
odkar je bil odšel iz Rima na božjo pot. Kar je tu povedano
o njegovem romanju po Palestini in Sveti deželi, zapisala je vse
neka nuna po lastnem njegovem sporočilu. Minilo je pa že več
kakor enajststo let tega, in tako se je skozi stoletij že marsikaj
premenilo v jutrovih deželah. Po spisih, ki jih je vč. gospod
L. Jeran razglasil v Danici, naj tukaj ob kratkem omenim ne-

7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar.

51

katere teh prememb. Kristjani še časte tiste sv. kraje; a Turki
mohamedani so še sedaj gospodarji v tej deželi. Marsikaj se je
še na hujše obrnilo, kakor je bilo ob časih sv. Vilibalda. Tako
nič več ni videti od cerkve v Damasku, kjer se je bil Gospod
Savlu prikazal. Prebivavci v Damasku so kristjanom zelo so¬
vražni. Tudi v Nazaretu so turške drhali cerkev razdejale, a
sezidali so jo zopet pozneje. A 7  Kani Galilejski je videti le groblja
nekdanje cerkve. Na gori Tabor raz¬
odevajo veliki, na štiri vogle rezani
kameni in silne podrtije, da so morale
nekdaj tu stati velikanske zidave. A že
zdavnaj so Turki ondi vse razdejali, tako
da še uborne koče ni videti nikjer. Ob
Tiberiškem jezeru, kakor pripoveduje
sv. Vilibald, je bilo veliko cerkev. Vse
te so podrte, in še-le v novejših časih
so zidali zopet eno. V vsem okraju zdaj
katoličanov ni več, razun nekega fran¬
čiškana, ki cerkve varuje in ondi vsak
dan daritev sv. maše opravlja. Kjer je
stalo mesto Kafarnavm, ondi je zdaj
kup kamenja. Kavno tako ni nikjer
tiste cerkve, kjer je bil Janez Kristusa
krstil. Na potu med Jeriho in Jeruza¬
lemom je našel sv. Vilibald samostan
sv. Evstahija; sedaj pa je komaj znati
kraj, kjer je stal. V Jeruzalemu je
sedaj sicer večja cerkev, kakor je bila
0  Vilibaldovem času, tako da sta Kal-
varska gora in Božji grob pod eno streho; a Turki gospodujejo
obema. Noč in dan stoje na straži pred vratini in le proti pla¬
čilu spuščajo tujce vanjo. Kjer je stala na Oljski gori cerkev
Kristusovega vnebohoda, tu je sedaj turška mošeja ali molitve¬
na in mala vas, v kateri Turki prebivajo. Kjer je morda
V Janez pokopan, vzdiguje se kvišku zidovje s četverovoglatim
rezanim kamenjem s špičastimi oboki. Ondi je stala nekdaj
velika gotiška stolnica. Sedaj je večjidel vse razdejano. V
spodnjem oddelku so Turki napravili molitvenico (mošejo), kamor
kristjanov ne puščajo. Jakobov vodnjak pri Sihemu je še; a o
cerkvi ni nikjer sledu, razun razmetano kamenje. A kakor pred
e oajststo leti, tako še sedaj gospoduje deželi ljudstvo, katero ne

52

7. julij: Sv. Vilibald, škof' in misijonar.

veruje v Jezusa kot Zveličarja. Le ubogo malo se nahaja kristjanov
v tistih krajih, ki jih je nekdaj Sin Božji oslavil in posvetil. (O
novejšem stanu sv. dežele čitaj knjigo: „Jeruzalemski romar“.)

6. V Italijo prišedši se je mudil nekoliko v Neapolju in v
okolici. Potem pa je šel v benediktinski samostan na Kasinski
gori, kjer so ga sprejeli z veseljem. Ondi je prebival deset let,
pomikajoč se od leta do leta do višje stopinje. Tu je bil najprej
zakristan, potem dekan ali prednik črez deset menihov, in na¬
posled je opravljal službo vratarja, kojo so izročevali le možem
skušenim in potrjenim v pobožnosti, da ne bi se posvetni duh
vrinil v samostanska zidovja. Zaradi samostanskih opravkov je
potoval črez deset let v Rim. Tu je našel svojega ujca sv. Bo¬
nifacija, ki je tja prišel v misijonskih opravkih, se posvetovat s
papežem Gregorijem III. Vilibald mu je prišel kakor nalašč.
Saj je bil možak, kakoršnega si je Bonifacij želel in potreboval;
bil je Vilibald v najboljših letih, utrjen, ves goreč za sveto vero
in visoko učen. Rad je papež uslišal Bonifacija, da si privzame
svojega sestriča za pomočnika v misijonu. Vilibald je potoval
črez mesto Luka, ondi pomolit na grobu svojega očeta. V Tu-
ringiji se snideta z Bonifacijem. Sv. Bonifacij ga posveti v
mašnika in ga pošlje kot pomagavca v misijon v Frankonijo in
na Bavarsko. Deloval je z najboljšim uspehom. Mogočen v
besedi in v dejanju je mnogo nevernikov pripravil k spoznanju
Kristusovih naukov. Kdo bolj, kakor sv. Bonifacij, se je veselil
tega mlado raztrošenega cvetja krščanstva, ki je ves gorel za to,
da bi vsem vse postal in vse Kristusu pridobil ! Vsled tega po¬
sveti Vilibalda leta 741 za škofa, vendar brez gotove škofije in
stolice. Kmalu potem povabi grof Suitger s Hiršperga Vilibalda
v svoje krajine, da bi ondi ustanovil škofijstvo. Vilibald, tja
prišedši, najde v starem mlinarskem dolu še sled nekega od
Huncev in Ogrov razdrtega mesta. Še je stala v senci veli¬
kanskega dobovja na čast Materi Božji posvečena cerkvica. Po
določbi svetega Bonifacija si izvoli ta kraj za svoj sedež in
postavi tako temelj in podlago mestu in škofijstvu Ajhstetskemu.
(Leta 745.)

7. V svoji škofijski službi je bil Vilibald še delavnejši, še
bolj goreč in čuječ. Odkazani mu vinograd je potreboval truda
jako veliko. Čredo si je moral še-le nabirati izmed poganov,
prebivajočih v okolici, njihova srca odvračati od malikovavstva,
novokrščence potrjevati v veri, njih vedenje boljšati in njih ne¬
vednost razsvetljevati. Potem sezida stolno cerkev in ustanovi

7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar. 53

družbo redovnikov. Ž njimi živi, kakor nekdaj z brati na Ka-
sinski gori, v najlepši edinosti, moli in služi Bogu. Izreja vrle
duhovščine mu je nad vse pri srcu. V ta namen ustanovi iz¬
vrstno učilnico in jej je sam vodnik z vso svojo modrostjo. V
več krajih je potrebil goste, zaraščene gozde, celino razoral in
njive zaplodil. Kjerkoli je bila kaka sila ali potreba, nesreča ali
žalost ali obupnost, ondi je bil Vilibald ter je s svojo pričujoč-
nostjo in pomočjo tolažil in otimal.

Dasiravno je vedno delal, se trudil in trpel, živel je ven-
dar-le najostreje še v visoki svoji starosti. Nikdar ni odložil
trdega spokornega raševnika, in post mu je bil vsakdanja navada.
Edini oddihljej mu je bila vsako leto pot v Hajdenhajm na
Švabskem. Ondi je bil za svojega brata Vunibalda pa za svojo
sestro Valburgo sezidal samostan. Tja je zahajal, da je v tihi
samoti toliko laglje molil in premišljeval. Na novo pokrepčan
se je potem vračal v svojo škofijo, da je s toliko večjo zvestobo
in marljivostjo opravljal svojo službo. Tako se je, enako vžgani
sveči, použil v službi Gospodovi. Poln zaslug za nebesa, a ubog
na posvetnem imetju, je dokončal svoje življenje 7. dan julija
1. 786. Papež Leon VII. ga je razglasil za svetnika v 1. 938.
V 1. 1270 pa je škof Hildebrand v Ajhstetu (v Dobovem) se¬
zidal cerkev, jo posvetil njegovemu imenu na čast ter prenesel
vanjo njegove telesne ostanke.

Sv. Vilibald se obrazuje v škofovski obleki s ščitom na prsih;
krog njega je napis: „fides, spes, charitas, 11  to je: vera, upanje, ljubezen.

Gibožjih potih.

Iz ljubezni do Jezusa je romal sv. Vilibald v Rim in v Jeruzalem.
Tu in tam je obiskal svete kraje, znamenite iz zgodb Kristusovega
življenja ali iz zgodovine prvih krščanskih stoletij. Premišljeval je tu
in tam svete resnice in skrivnosti odrešenja ter goreče prosil Boga,
da bi mogel po teh resnicah živeti. Božja pota torej ne morejo biti
povse napačna; ona so namreč:

1. Stara krščanska navada.  Jezus sam je hodil od svojega
dvanajstega leta na poglavitne judovske praznike 36 ur hoda v Jeru¬
zalem. Enako nam pripoveduje-sv. Hijeronim, da so prvi kristjani po-
gostoma romali v svete kraje, kjer je Kristus živel in posvetil zemljo
s svojimi stopinjami. „Ni mogoče, 1 ' pravi on, „našteti vseh škofov,
mučencev in drugih po učenosti in vedah slavnih mož, ki so od Kri¬
stusovega vnebohoda pa d osle prišli v Jeruzalem. 11  Sam se je štel
srečnega, da je mogel v Betlehemu, na mestu Jezusovega rojstva, živeti,
moliti in se pokoriti. Ravno tako so zahajali kristjani v Rim h gro-

54

7. julij: Sv. Vilibald, škof in misijonar.

borna sv. apostolov Petra in Pavla. Že sv. Hrizostom govori o tej šegi,
rekoč, da si sam želi poljubiti prah tiste zemlje, ki krije ti sveti trupli.
Zahajali so na grobe mučencev in druge svete kraje, kakor na Sinajsko
goro in drugam.

2. Božja pota so, ako se prav opravljajo, kristjanom koristna
in zveličavna.  Tridentinski cerkveni zbor uči: „Božja pota, dasi
niso potrebna, so vendar pripuščena in koristna.“ Res je Bog s svojo
milostjo povsod pričujoč; vendar pa nas na posebnih krajih in ob po¬
sebnih časih rajši uslišuje. Tudi gobavemu Namanu ni bilo po volji
Elizejevo povelje, zakaj bi se moral ravno v Jordanu kopati, da bi bil
očiščen. Rekel je, da sta damaški reki Abana in Farfara boljši od
vseh voda v Izraelu. Ali po božji volji mu je bila ravno kopel v
Jordanu na zdravje; drugod bi ga ne bil dosegel. Ravno tako se na¬
haja na božjih potih marsikaj, kar človeka nekako tesneje združuje z
Bogom. Tu je morebiti veličastna hiša božja; tu si prost vsakdanjih
misli in skrbi; tu počivajo svetnikov častitljivi ostanki; tu so shranjene
čudodelne podobe; tu vidiš v pobožnost utopljeno veliko množico ali
trumo ljudstva, ki se gnete okoli spovednic in mize Gospodove; tu čutiš,
da laglje odkriješ vse svoje pregrešno srce nepoznanemu spovedniku,
nego domačemu dušnemu pastirju. Vse to in še drugo ti potrjuje vero
in ti povzdiguje zaupanje bolj, nego je to mogoče doma pri vsak¬
danjih opravilih.

Akoravno so pa božja pota lepa in stara krščanska navada, ter
prav opravljena tudi kristjanom koristna in zveličavna, vendar je ni
tako svete reči, ki bi je človek ne mogel rabiti v škodo in kvar.
Zato pravi sv. Tomaž Kempčan v svoji knjigi „Hoja za Kristusom* 1 :
„Malokdaj se posvete tisti, ki veliko hodijo po božjih potih.“ Te be¬
sede pač najbolj veljajo takim božjim potom, ki so dandanes pri naših
mladih ljudeh obojega spola le preveč v navadi. Videti in kazati se,
se shajati proč od doma in od starišev s pregrešnimi tovariši, ali
prazna zijala pasti, ali pa pijančevati, noreti in plesati in dr., to je
pogostoma namen sedanjih romarskih potov. To niso božja, ampak
peklenska pota. Kdor bi imel iz teh in enakih pregrešnih namenov
iti kdaj na romarsko pot, naj rajši ostane doma. Bolje bo za nje¬
govo dušo, bolj zdravo za njegovo telo; ne bo ga po slabi tovarišiji
bolela glava in vest; bolj koristno bo za njegovo premoženje, bolj za
njegovo poštenje, za njegovo čast in dobro ime.

Kako torej gre romati po božjih potih, da bode Bogu na čast in
duši v zveličanje? Romati se mora:

1. Iz pravega namena, ne da bi zamudil svojih opravil.
Odpravi se iz tega namena, da bi ali Boga zahvalil za prejete dobrote,
ali si izprosil od njega kake milosti, ali kar si bodi drugega dobrega
na duši in na telesu. Poleg tega pa glej, da ne zamudiš drugih dolž¬
nosti svojega stanu, da ne bo gospodinjstvo ali gospodarstvo, da ne
bodo otroci ali družina škode trpeli! Ne zamujaj potrebnega dela, ko
opravljaš koristno delo!

2. Ne trati časa med potom tja in nazaj grede s praznimi govori,
s predrznimi sodbami o bližnjem, z opravljanjem in obrekovanjem, z
nespodobnimi norčijami in kvantami. Veliko več se na takih potih

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica.

55

spodobi moliti,  ali vsaj bogoslužno se p ogovarj ati.  Težave
pota daruj Bogu po zgledu Zveličarjevem. Nepotrpežljivost, godrnjanje
ali celo jeza zaradi kakih težav ali pomanjkanja bi ti odvzela vse za-
služenje, morebiti božji blagoslov premenila v prokletstvo. Ravno to
velja o jedi in pijači na potu. Božja pot bodi pot pokore, torej pot
zatajevanja in pri trgovanj a. Kdor na božji poti noče nič pritrgati
grlu, tak od svojega pota ne pričakuj zveličanskega sadu. Kdor se
pa še celo vda žrtju in pijančevanju, tak se boj božje sodbe in nje¬
gove pravične šibe.

3. Zlasti je potreba, v romarski cerkvi goreče in zaupljivo
moliti  ter že poprej ali vsaj ondi očistiti svojo vest  z od¬
kritosrčno spovedjo. Vredna prejema zakramentov sv. pokore in pre¬
svetega Rešnjega Telesa je najbolje znamenje, da želimo božjo pot
res Bogu v čast posvetiti in jo porabiti v dušni prid in zveličanje.
Pravo kesanje zavoljo grehov in resnična pokora nam bo naklonila
božjo milost, da bomo prejeli, česar prosimo.

Molitev.

Dodeli nam, o Bog! po priprošnji sv. Vilibalda, to milost, da čas
svojega romanja na tem svetu srečno prestanemo, v svojem trpljenju
pa se spominjajoč na trpljenje in veličastvo tvojega Edinorojenca
spodbadamo k potrpežljivosti, h krotkosti in srčnosti, ki s teboj vred
živi in kraljuje vekomaj. Amen.

8. julij ali mali srpan.

Sv. Elizabeta, portugalska kraljica (1.1336).

Svet ne pozna višje častne stopinje, nego so cesarske in
kraljeve svetle krone in žezla. Pri Bogu pa ima neskončno
večjo veljavo čisto in ponižno srce, zakaj „vsa lepota sionske
hčere je znotraj". Svit kraljevih kron namreč le prerad otemni,
kmalu se zlomi zapovedovalno žezlo in s sedeža se prekucne
mogočni vladar. V večni slavi pa živi duša, katera služi v
ljubezni svojemu Bogu. Zgled tega je portugalska kraljica, sveta
Elizabeta.

1. Elizabeta je bila hči aragonskega in španskega kralja
Petra III., in Konštancije, sicilijanske kraljeve hčere. Rodila
se je v 1. 1271. Pri krstu so jej dali ime njene tete, ogrske
kraljice, ki jo je bil v 1. 1235 papež Gregorij IX. za svetnico
razglasil. S tem imenom svoje tete je prejela takorekoč tudi

56

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica.

njeno usmiljenje do ubogih ljudi in njeno gorečo ljubezen do
Boga. Že njeno rojstvo je razodelo, kaj ima biti v svojem živ¬
ljenju; zakaj da je bila rojena, že to je spravo in mir storilo
med njenim očetom in njenim dedom Jakobom, čigar prisrčen
ljubček je bila. Večkrat je o njej rekel, da je najboljša kralji¬
čina iz aragonske hiše, da bo druga Elizabeta, na čast svojemu
imenu in svoji krvi. Zategadelj jo je vzel k sebi in jo sam od-
gojeval pet let, kolikor časa je še živel. Že otroku jej niso do-
padale igrače, lepa oblačila in kratkočasi. Njeno veselje je bilo
moliti in zvrševati dela usmiljenja. Komaj šestletna je že sku¬
šala po svoji moči tolažiti uboge in jim pomagati, pa ne iz go¬
lega naravnega nagnjenja, ampak iz ljubezni do Kristusa. Ta
ljubezen jo je učila, da storimo Jezusu, česar storimo najmlaj¬
šemu izmed svojih bratov. Ni bila kmalu kaka kraljeva hči
tako prijazna, sramežljiva, čista in ponižna, kakor Elizabeta, med
bleskom in pohotnim življenjem, kakoršno se nahaja po kraljevih
dvorih. Prezalega lica je zaničevala vse lepotičje, vso krasoto.
V sramežljivi, preprosti obleki, proč od šumečih tovarišij, je sede-
vala v svoji stanici, opravljala svoja dela in molila. Nežno svoje
telo je krotila prav ostro in brzdala vsako hudo strast. Nedo¬
taknjena od kakega pregrešnega strupa, se je, enako roži, raz-
cvetla v zalo deklico, v nadepolno kraljičino.

2. Leta 1279 umrje portugalski kralj Alfonz. Njegov sin
Dionizij za njim nastopi vladarstvo. Ko sliši, da ima Peter,
kralj aragonski, znan po svojih srečnih vojskah, dve hčeri, za¬
snubi po svojih poslancih Elizabeto. Iz enakega namenf pridejo
poslanci od angleškega kralja Edvarda IV. in od Roberta, sina
sicilijanskega kralja Karola II. Peter, Elizabetin oče, se odloči
za Dionizija, najbolj zaradi tega, ker si ž njim ni bil v rodu,
da ni bilo treba prositi papeževega privoljenja, ker so zakoni v
krvi le preradi nesrečni zakoni. Tudi Elizabeta se vda volji
svojih starišev in obeča Dioniziju svojo roko. Z velikim sprem¬
stvom ter s kraljevo doto odide na Portugalsko. Solznih oči jo
blagoslovi oče ob slovesu, jo objame ter reče: „Hčerka moja! ti
greš sedaj v ptujo deželo. Jaz sem te redil in učil, zato te
tudi poznam. Edino, kar ti dam s seboj za voščilo, je: Gospod
ostani s teboj do smrti, kakor je bil vedno do sedaj; bodi zdrava
in z Bogom!“

3. Kralj Dionizij, njen zakonski mož, jo je ljubil s prvega
le bolj zavoljo njene lepote in visokega rodu; ni pa mu bila
mar njena pobožnost. A kmalu se je čutil primoranega spošto-

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica.

57

vati njene čednosti in jej dovoliti, da je smela po svojih dose¬
danjih navadah opravljati svoje bogoslužnosti. Že v očetovski
kraljevi dvorani je ljubila ubožce kakor svoje otroke; toliko bolj
jih je ljubila sedaj s kraljevo krono na glavi. Že poprej jo je
oče imenoval angela variha svojega kraljestva zavoljo blagoslova,
ki se je vsepovsod razprostiral po njegovih krajinah; toliko bolj
vredna tega imena je bila kot kraljica. Po noči in po dnevi je
kleče molila za-se, za svojega moža in za vse podložnike. Ako
ni molila, delala je oblačila za uboge,
ali bogato masno opravo za cerkve,
ali obiskovala bolnike. Ubožce je
imela zmeraj krog sebe; zlasti je
skrbela za take, ki so se očitno
sramovali prositi. Skrivaje je po-
zvedala po njih in jim skrivaje da¬
jala živež in obleko po okoliščinah
njihovega stanu. Ubožnim dekletom,
ki bi jih bila utegnila revščina pri¬
praviti v nevarnost za njih nedolž¬
nost, je delila potrebno halo, da so
se v zakon vdajale. Za spokorne
ženske je sezidala hišo, in za bolnike
postavila bolnišnice po vsej deželi.

Ko je lakota nastala po deželi, jej
je bila skrb za vse podložnike, da
niso umirali gladu. Njen navadni
izrek je bil: „Ni me Bog obdaril s
kraljevo krono iz drugega namena,
nego da imam več pripomočkov, po-
lajševati trpljenje svojemu bližnjemu. “ Bosa je hodila k bol¬
nikom, stregla nadložnim ljudem in jim obvezovala gnusne rane
s svojo roko.

Pogostoma so se pri delih njenega usmiljenja celo čudeži
godili. Tako jo enkrat obišče neka gospa, po vsem životu polna
uljes. Na misel jej pride, da jo objame iz ljubezni do Jezusa;
in gospa je kar pri tej priči .ozdravela. Imela je navado, vsaki
petek in veliki četrtek noge umivati trinajsterim revnim sirotam.
Spolnujoč to delo krščanske ponižnosti in ljubezni, poljubi enkrat
gnojno rano bolne ženske na nogi, in noga je kar čista in zdrava.
Drugikrat je skrivaje v prtiču miloščino nesla sramežljivim ubož¬
cem. Sreča jo kralj, njen mož, ter vpraša, kaj nese. V spominu

58

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica.

na lepo dišavo, ki jo ima miloščina pri Bogu, mu odgovori:
„Rože“. Ker pa tedaj ni bil čas rožam za cvetje, jej reče, naj
mu pokaže te rože. Smeje se odgrne prtič in glej! najlepše
rože kralju migljajo nasproti. Kmalu se ta čudež razglasi, in v
spomin na to se ta svetnica obrazuje s prtnikom, polnim rož.

4. Pobožno, Bogu posvečeno življenje pa navadno ni brez
poskušenj. Volja božja je, da vodi svoje izvoljence po križevem
potu svojega Sina in je čisti v trpljenju, kakor se čisti zlato v
razbeljeni peči. Tudi Elizabeto so čakale take poskušnje. Prva
teh poskušenj je bila nezvestoba njenega moža v zakonu. Ako
ravno sicer moder, prijazen in pravičen vladar, vendar se je tako
daleč spozabil, da se je z drugimi ženskami pregrešno pečal.
Elizabeta sicer kmalu zapazi te pregrehe; a ne očita mu jih z
grdo, marveč molči in prikriva. Ne boli je tolikanj moževa ne¬
zvestoba, kakor jo peče razžalitev božja. Njena prizanesljiva
ljubezen gre tako daleč, da v pregrehi rojene otročiče veli k sebi
prinesti in jim skrbi za živež in krščansko izrejo; za moža pa
nima druge trde besed, nego da noč in dan k Bogu moli za
njegovo spreobrnitev. O zlati nauk in posnemanja vredni zgled
marsikateri zakonski ženi!

Druga huda poskušnja za Elizabeto je bila zopet ta-le: Imela
je Elizabeta nekega bogoslužnega služabnika, po katerem je na
tihem delila veliko miloščine. Drug služabnik, zaviden temu, da
je pri kraljici zaradi svoje pobožnosti v veliki milosti, sklene,
izpodriniti ga in s pota spraviti. Zatoži ga pri kralju, da ima
pregrešno znanje s kraljico. Kralj, ne da bi natančno preiskal,
je li ta zatožba resnica ali obrekovanje, verjame mu toliko rajši,
ker sam brez zakonske zvestobe enako sodi o svoji ženi. Zato
sklene usmrtiti Elizabeti priljubljenega služabnika. Brž pokliče
svojega apneničarja pred se in mu reče: „Jutri pošljem k tebi
enega svojih služabnikov, ki te bo vprašal, če li se je spolnilo
povelje kraljevo ali ne. Zgrabi ga pri tej priči in vrzi v apne¬
nico; zakaj smrti je vreden. “ Drugo jutro pošlje kralj omenje¬
nega služabnika na vse zgodaj k apnenici, kakor se je bil do¬
govoril. Hitro steče mladenič spolnit kraljevo povelje. Ko gre
pa mimo cerkve, pozvanja ravno k povzdigovanju pri sveti maši.
Misli si, da ne bo mudil s poveljem, ako gre k sveti maši. Tako
stopi v cerkev in ostane še pri drugi maši, ki je bila precej po
prvi. Kralj, radoveden, ali se je spolnilo njegovo povelje, pošlje
med tem drugega služabnika, ravno onega zatožnika, naj gre za
njim vprašat, ali se je zgodilo, kakor je bil ukazal. Komaj pa

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica.

59

ta zavidljivi hinavec, ves vesel, da se je zmaščeval nad svojim
tovarišem, vpraša, ali so izvršili kraljev ukaz, kar ga zgrabijo
in vržejo v razbeljeno peč. Kmalu potem pride tudi Elizabetin
služabnik z ravno tem vprašanjem, če li se je namreč spolnilo
kraljevo povelje. Ko mu rečejo da, steče hitro domov, kralju
to oznanit. Kako pa se kralj zavzame, videč živega tega, ki
mu je bil smrt namenil, med tem, ko je obrekovavca zadela zaslu¬
žena kazen! Tu spozna božjo pravičnost in njegovo previdnost,
pa tudi Elizabetino in služabnikovo nedolžnost. Odsihdob je
visoko spoštoval svojo ženo, zapustil svoje razuzdanosti in pre¬
grešna pota in živel tako pobožno, da so ga kakor očeta ljubili
podložniki in ga zavoljo spokornosti častili kot svetnika. K
vsemu temu je največ pripomogla Elizabetina molitev, njena
potrpežljivost, njena ljubezen.

5. Toda ni bilo še konca Elizabetinega križevega pota.
Imela je s kraljem Dionizijem dvoje otrok, Alfonza in Konstan-
tino. Alfonz je bil zaročen s kraljevo hčerjo iz Kastilije. Kakor
nekdaj Absalon zoper Davida, tako se je tedaj Alfonz iz napuha
in častilakomnosti uprl zoper svojega očeta. Namerjal je pahniti
očeta s sedeža in polastiti se vladarstva s silo in oboroženo vojsko.
Kralj zve o tem uporu ter pošlje po noči na tihem svojo vojsko,
da zagradi sinu vsa pota. Vsega tega ničesar ne razodene ni¬
komur, še kraljici ne črhne besede. Še-le ko kralj sam odide
z vojsko, sluti Elizabeta njegov namen. Urno razpošlje poslancev
na vse strani, naj bi Alfonzu to povedali ter ga posvarili, da
naj ubeži. Alfonz sluša svet svoje matere, jadrno ubeži iz mesta
in k svoji materi. Med tem Elizabeta s svojimi služabnicami
moli k Bogu, naj odvrne nadaljnje nesreče in daruje v ta namen
veliko svetih maš. Ta razprtija med očetom in sinom ter sinova
velika pregreha zoper četrto božjo zapoved je bolela nad vse po¬
božno mater. S sveto resnobo je očitala sinu njegovo veliko
krivico in ga opominjala, naj se podvrže očetu. Očeta pa je
prosila, naj sinu odpusti. Radi pa bi bili nekateri dvorniki vi¬
deli, ako bi bil Alfonz prav ustrahovan in ponižan. Zato huj¬
skajo kralja zoper Elizabeto, rekoč, da podpira v svoji slepi lju¬
bezni Alfonza zoper kralja. Zategadelj naj jo odpravi z dvora,
da ne bo mogla podpirati upornega sina. Kralj verjame svojim
svetovavcem, vzame kraljici njena posestva in jo zapodi v mesto
Alanguer na neko pristavo v pregnanstvo.

6. S krščansko vdanostjo je prenašala Elizabeta to sramoto,
a ni omahovala v zaupanju na božjo pomoč. Tu v pregnanstvu

60

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica.

so jo velikokrat obiskovali prvaki z dežele. Ponujali so jej svoje
gradove in svojo vojno. A vsa krotka in pohlevna jim odgo¬
varja kraljica: „Meni je vse prav, kar je kralj sklenil z menoj
in, akoravno mi je odtegnil prihodke, preživil me ho vendar.
Rajši živim v revščini in trpim vse krivice, nego bi se spuščala
v vojno, ki življenje stane toliko ljudem in jih pahne v revščino
in nesrečo po nedolžnem." Tako je odvračala vse šuntarje in
v svoji tihi samoti z molitvami in solzami prosila pomoči od
zgoraj. Toda razdor med kraljem in sinom je bil čedalje hujši.
Prišlo je celo na boj. Ko se armadi spoprimeta, prikaže se ne¬
nadoma Elizabeta, dokazuje sinu njegovo krivico in vojske ža¬
lostne nasledke ter pomiruje očeta. Tako se jej zopet posreči,
da sin poljubi očetu roko, oče pa sina objame in blagoslovi.
Vojska je bila odvrnjena in mir zopet sklenjen.

Kralj je sinu odkazal toliko dohodkov, da je mogel živeti
po svojem stanu, pa tudi kraljici je nazaj dal vsa njena posestva
in jo z vso častjo sprevedel na svoj kraljevi dvor. Zopet je svet¬
nica s svojimi dohodki podpirala uboge in nadložne. Nihče, ki
jo je prosil miloščine, ni šel prazen od nje. Se gredoč po potu
je ali denarje ali oblačila delila med uboge. Vsako leto je sa¬
mostanom po vsem Portugalskem pošiljala žita. Veliko denarja
je potrosila za zidanje cerkev, bolnišnic, mostov in vodnjakov.
Ko je njen mož zbolel, stregla mu je, kakor dekla, z vso lju¬
beznivostjo. Noč in dan se ni ganila od njegove postelje, noč
in dan je molila za srečno zadnjo uro. Kralj, ganjen od njene
ljubeznivosti in zvestobe, jo je rad poslušal ter umrl v resnici
ves spreobrnjen, skesan in spokorjen.

7. Po smrti svojega moža, ko ni navezana na nobeno stvar
več na svetu, odloči se vsemu odpovedati in edino le Bogu ži¬
veti. Vsled tega sleče svoja kraljeva oblačila in se obleče kot
redovnica sv. Klare. Tako spremi truplo svojega moža v Odivelo
v cistercijanski samostan, ki ga je rajni sam sezidal, opravi za
njim vso mrtvašnico in razdeli veliko denarja med uboge za mir
in pokoj njegovi duši. Kmalu potem gre kot romarica skrivaje
v San Jago di Kompostela na grob sv. apostola Jakoba. Ondi
v dar pokloni drago krono in mnogo umetno izdelanih in z dra¬
gimi kameni ozaljšanih mašnih oblačil. Ob obletnici moževe smrti
vsa svoja svilnata in draga oblačila da v mašno opravo prena-
rediti in jo razdeliti raznim cerkvam. Ravno tako vse svoje
zlato in srebrno lepotičje da raztopiti in iz njih narediti kelihe,
monštrance, križe, svetilnice in svečnike za cerkve. Potem sezida

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica. 61

poleg samostana sv. Klare cerkev in blizu ondi nekoliko hiš za-se
in za svoje služabnice, da je hodila laglje v samostan in se spod¬
bujala s pobožnim življenjem ondotnih nun. Razun tega je dala
sezidati dve hiši, kjer je 30 ubogih, 15 moških in 15 žensk,
popolnoma z vsem oskrbovala. V sredi med hišama je bila kapela,
kamor so morali vsaki dan k sveti maši hoditi in ondi oprav¬
ljati navadne molitve. Da ni popolnoma postala redovnica, od¬
svetovali so jej modri možje, rekši, da lahko veliko več dobrega
stori zunaj samostana, ako še zanaprej spolnuje dosedanja dela
ljubezni in krščanskega usmiljenja. Voljno se vda temu svetu,
vendar pa prosi papeža, da sme s svojo sneho vred opravljati z
nunami navadne molitve v koru.

Leta 1333 nastane tolika lakota, da so ljudje radi travo
jedli. O tej priložnosti je razdelila veliko kruha in mesa. Rekli
so jej, ako bo tako radodarna, da naposled sama ne bo nič imela.
Reče jim: „Rajše sama trpim lakoto, nego bi v takem času
ubožcu odrekla dar, brez katerega bi morebiti obupal. Bo že
Bog skrbel za prihodnost, med tem sem pripravljena, do zadnjega
beliča vse razdeliti." Vendar pa se je primerilo sem ter tja, da
je kdo lakote umrl. Kraljica, to zvedevši, jim je oskrbovala po-
grebščino in dajala za nje sv. maše opravljati.

8. Ko Elizabeta tako v samoti opravlja dela ljubezni, pride
jej poročilo, da njen sin, kralj portugalski, in pa njen vnuk,
kralj kastilski, hočeta med seboj mir razdreti. To je bilo za njo
kakor meč v srce. „0 Bog,“ zakliče, „daj mi poprej umreti,
preden se vname sovraštvo, iz katerega prihaja taka neizrečena
škoda! V tvojem imenu hočem iti, da storim spravo med njima.
Gospod! bodi z menoj, kakor si bil že velikokrat." Zastonj so
jej prigovarjali, naj nikar ne hodi na pot. Rekla jim je: „Nič
ne morem sedaj storiti Bogu bolj dopadljivega, nego da odvrnem
vojsko z njenimi strahovitnimi nesrečami, naj me tudi stane živ¬
ljenje. Morebiti je ne bo več prilike, kjer bi bilo bolj potreba
življenje darovati, kakor sedaj." Ko pride na mejo portugalskih
pokrajin v mesto Estremadura, kjer je bil njen sin, zateče jej
roka nevarno. K tej zateklim se pridruži še mrzlica. Po dolgem
prigovarjanju pomiri svojega sina; a tudi vnukovo sovraštvo se
poleže, ko zve, da je Elizabeta na potu. Slutila pa je, da jej
je ta bolezen na smrt. Z vso skrbjo se torej na njo pripravlja
in večkrat prejme sv. zakramente za umirajoče. Kakor vsi svet¬
niki, tako je tudi sv. Elizabeta posebno častila Marijo, Mater
Božjo, zlasti pa jo je prosila srečne zadnje ure. Molila je k njej

62

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica.

v svoji bolezni: „ Marija, mati milosti, mati usmiljenja, brani me
pred hudobnim sovražnikom in sprejmi me ob smrtni uri!' 1  Res
se jej Marija kot gospa prikaže v zalem belem oblačilu in jo
napolni z nebeško tolažbo. Oskrbljena s sv. zakramenti, umrje
4. julija 1336 v rokah svojega sina; še umiraje ga je opominjala
k miroljubnosti in pobožnemu življenju. Pokopali so jo v mestu
Koimbri v cerkvi sv. Klare. Črez tri sto let potem so vzdig¬
nili njeno truplo in jo našli nestrohnelo. Zaradi veliko čudežev,
ki so se godili na njenem grobu, jo je papež Urban “VIII. leta
1625 razglasil svetnico ter njen god postavil na današnji dan.

„2Magor mirnim, ker otroci božji bodo imenovani."

Kakor žlahten kamen na zlatem prstanu, tako se med dragimi
čednostmi v življenju sv. Elizabete sveti miroljubnost.  Ni jej bilo
zadosti, da je spolnovaje božje zapovedi mir ohranila v svojem srcu,
temveč gnalo jo je tudi, ta mir vsepovsod razširjati na okoli. V zgled
jej je bil Zveličar, ki je kot „poglavar miru“ prišel na svet in je
„mir storil s svojo krvjo na križu“. Imel je nad mirom toliko veselje,
da je ž njim pozdravljal svoje učence in jim velel, naj tudi oni, kadar
v kako hišo stopijo, pozdravljajo v njej prebivajoče z besedami: „Mir
hodi tej hiši!“ Sv. Elizabeta je vedela iz skušnje, kako živahen ne¬
beški dar je mir in koliko blagoslova izliva na človeka, ki živi v ljubem
miru z Bogom, sam s seboj in z bližnjim; zato je skušala ob vsaki
priložnosti pomiriti besedovanje, krege, prepire in boje, in srca zdru¬
žiti v spravi, edinosti in ljubezni. Mislila je, da celo ni prevelik dar,
ako bi dala življenje, kadar bi mogla ž njim odkupiti mir. V resnici
je ni kmalu boljše dobrote mimo miru; kajti za miru voljo prestal je
Kristus. toliko preganjanja; da je mir storil med nebom in zemljo,
trpel in umrl je na križu.

1. Blagor torej družini, kjer se shranjuje oljka miru! Akoravno
ni v njej bogastva, vendar si tudi uboštva ne očitajo med seboj. Oče
skrbi za potrebni živež in obleko, mati se ukvarja z gospodinjstvom,
in otroci jima ubogljivo pomagajo pri vseh opravilih. Zadene jih li
kaka stiska, ne upade jim srčnost. Drug drugega tolažijo, da jim bo
že Bog gotovo pomagal in preložil. V zaupanju na Boga jih križi ne
teže. Ako kdo umrje, tolaži je misel, da so z rajnim živeli v miru,
v lepi edinosti in ljubezni. Še v poznih letih se otroci spominjajo
svojih rajnih starišev in si žele nazaj tistih srečnih in veselih dni, ki
so je v miru uživali v očetovi hiši. Vsi se vesele, da se kmalu sni¬
dejo v večnosti, kjer se bodo med številom otrok božjih napajali v
preobilni sladkosti Gospodovega miru.

2. Kako žalostno pa je pri hiši, iz katere zbeži angel miru! Naj
si tudi mož in žena zaradi časnih potreb nista v zadregi, vendar imata
že na tem svetu živ pekel. Komaj odpreta zjutraj oči, že se s prvim
pogledom prebudi staro sovraštvo. Namesto jutranje molitve se pre-

8. julij: Sv. Elizabeta, portugalska kraljica. 63

pirata, kolneta, zmerjata in rotita. Črez dan si ne dasta dobre besede.
Mož ravna po svoji glavi, žena po svoji trmi, da si le še bolj kljubu¬
jeta od jutra do večera. Če sta vkup, želita, da bi ju ločili hribi in
doline, in kadar sta vsaksebi, bojita se že tistega trenotka, ko se zopet
snideta. Velikokrat je nasledek tega nepokoja nezvestoba v zakonu;
mož raznaša po krčmah, pijančuje, zapravlja in igra, da bi se s tem
znebil črva, ki ga grize od zore do mraka, od mraka do dne. Z
mirom vred vzame vsa sreča slovo. O koliko boljši je torej košček
suhega kruha v miru, kakor cesarska miza v prepiru! V sredi raja
živi, pa zanj ne ve tisti, ki ga je mir srca zapustil. Do nebes po¬
vzdignjen misli, da je ponižan do tal. V morju vseh posvetnih dobrot
plava, pa jih kakor bolnik ne more uživati.

Krščanska duša, ti veš, da Kristus mirne imenuje otroke božje
in je blagruje. Ali nočeš tudi ti biti otrok božji ter blagrovan? O
gotovo te je ta želja; glej, kako lahko se ti spolni! Spolnuj božje
zapovedi, da se ti Boga ne bo bati. Ne omadežuj si z grehom svoje
vesti, da te greh ne bo pekel, vznemirjal in preganjal, zakaj za greš¬
nika ni miru. Imej potrpljenje, če ne gre vse po tvoji volji. Ne pečaj
se z zamerljivimi, nevšečnimi, čemernimi in togotnimi ljudmi; saj veš,
če v iskro pihaš, se bo vžgala, če pa pljuneš na njo, bo ugasnila. Ne
vtikaj se brez potrebe v tuje reči, ki ti niso nič mar. Ako ti kdo
krivico stori, odpusti mu mimogrede in ne povračuj hudega s hudim.
Poslednjič se ogibaj tožb, dokler moreš, in boj se pravd, kakor ognja,
zakaj pravdavec nima sreče; prekleto je njegovo blago in ne pride do
tretjega rodu. Ne pozabi pregovora: „Kjer ni miru, tam ni daru!“

Ravnaj se po teh naukih, in tudi tebi bodo veljale besede Kri¬
stusove: „Blagor mirnim, ker otroci božji bodo imenovani." (Mat. 5.)
Ko je prišel Zveličar na svet in nam prinesel pravo srečo iz nebes,
so angeli peli nad betlehemskimi planjavami: „Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje." Že David poje: „Kako
dobro in prijetno je, kadar bratje v edinosti prebivajo skupaj; zakaj
tja pošilja Gospod srečo in blagoslov na sto let. To je kakor drago
mazilo na glavi, kakor rosa, ki pada na hrib Sionski; kajti ondi je
obečal Gospod blagoslov in življenje na vekomaj." (Ps. 132.)

Molitev.

O Božji Zveličar, Jezus Kristus, ti začetnik in delivec miru, ki
si večkrat svojim apostolom rekel: „Mir vam bodi!" prosimo te po za-
služenju in priprošnji tvoje služabnice, sv. Elizabete, dodeli tudi nam
mir z Bogom po svetem in pobožnem življenju in mir z bližnjim po
krščanski krotkosti, odjenljivosti in potrpežljivosti! Amen.

64

9. julij:- Sv. Kilijan, škof in mučenec.

9. julij ali mali srpan.

Sveti Kilijan, škof in mučenec (1. 689).

1. Sv. Kilijan se je rodil sredi sedmega stoletja. Sirila se
je tedaj krščanska vera že po mnogih nemških pokrajinah. Ob
Reni, Dunavi, na Švabskem, Bavarskem in po Avstrijskem so že
stale krščanske cerkve in cvetele krščanske občine, le v sedanji
Frankiji ni še svetila luč Kristusovih zveličanskih naukov. Le
posamezni so bili sem ter tja kristjani, večina prebivavcev so
bili pogani in malikovavci. Tu je prišel iz daljne irske dežele
sv. Kilijan. Spremljala sta ga dva tovariša, mašnik Koloman in
diakon Totnan. Kilijan je bil od krščanskih žlahtnih starišev
rojen in v nekem irskem samostanu dobro izrejen in poučen v
krščanstvu. S prvega ga je bila misel, da bi si kje v samoti
skrbel za blagor in zveličanje svoje duše, posebno ker so ga sta-
riši in prijatelji na vso moč pregovarjali, naj ne hodi oznanjat
sv. evangelija med poganske narode, kjer si še življenja ni svest.
Ko pa enkrat prav dobro premišljuje besede Kristusove: „Kdor
hoče za menoj priti, naj zataji sam sebe, zadene naj svoj križ na-se
in hodi za menoj,“ zdelo se mu je, kakor bi ga Kristus klical
s temi besedami v svoj vinograd, da naj gre in' dela v tujih
deželah za spreobračanje nevernikov. Posvečen v mašnika raz¬
odene svoj sklep dvema svojih prijateljev, mašniku Kolomanu in
diakonu Totnanu ter ju povabi s seboj. Ta dva se mu pridru¬
žita; tako popotujejo najprej na Francosko. Tukaj slišijo, da
največja nevednost v krščanski veri gospoduje v Frankiji na
Nemškem; zato krenejo tja in pridejo v okrajino pri Vircburgu.

2. Sam se je sedaj sv. Kilijan prepričal, v kakšno nevednost
in grdo malikovanje je ljudstvo pogreznjeno. Med drugimi maliki
so častili neko boginjo, ki so jo „ Gospa Hulda“ (Diana) imeno¬
vali. V srce so se mu smilili in sklenil je, pri njih ostati in
jim izpred oči potegniti dušno mreno in slepoto, ki jim je bra¬
nila, da niso spoznali nebeških resnic. Poprej pa se napoti v
Rim k tedanjemu papežu Janezu V. (Konon z drugim imenom),
častitljivemu starčku. Ta ga poskusi v misijonskih opravilih, po
skušnji pa ga posveti za škofa, da je imel v ondotnih okrajinah
pravico, cerkve in mašnike posvečevati. Njegova tovariša pa je
opominjal papež k zvesti pokorščini, in podelivši jim svoj bla¬
goslov, odpusti jih z besedami: „Idite torej tja, začnite z Bogom

9. julij: Sv. Kilijan, škof in mučenec.

65

svoje delo in z Bogom je dokončajte! Vaše plačilo bo veliko v
nebesih, večno veselje vas ondi čaka. “

Kilijan gre s svojima tovarišema nazaj v Frankijo. Tu so
se učili najprej nemškega jezika ter se pripravljali z molitvijo in
s premišljevanjem na svoje sveto početje. Ko se jeziku priuče,
začnejo svoje misijonsko delo, oznanovaje malikovavcem nauke
Jezusove z nebeško močjo in milobo. Zlasti so besede Kilijanove
segale ljudstvu globoko v srce. Delal je vpričo njih velike ču¬
deže in jim ozdravljal
bolnike. Zaradi teh ču¬
dežev jih je mnogo ve¬
rovalo v sv. evangelije,
da so se dali krstiti.

3. Glas o teh sve¬
tih možeh in njihovih
slavnih delih pride do
frankovskega vojvode
Ctosberta. Radoveden
slišati je, jih pokliče na
svoj dvor. Kilijan pride
in mu razloži ves zve¬
ličan ski Jezusov nauk.

Strme ga posluša Gos-
bert in vse ganjeno mu
je srce; tudi spozna
svojo zmoto, vendar se
mahoma noče odpove¬
dati malikom. Preden
to misli storiti, hoče še
nekaj časa dobro pre¬
mišljevati. Zato spusti
od sebe Kilijana s tem
pristavkom, da ga bo že velel poklicati ob svojem času. Med tem
je hodil Kilijan okoli po deželi. Neutrudno in brez zadržkov je
sejal seme božje besede, ki je obrodilo stoteren sad. Zahajati pa
Je jel črez nekaj časa vojvoda pogostoma h Kilijanu v tihi noči,
z akaj resnica mu ni dala mirovati. Tako se je ž njim razgo-
v arjal o resnicah svete vere. O veliki noči pa je prejel vojvoda
Closbert z mnogimi imenitnimi služabniki svojega dvora sv. krst,
jn tako bil sprejet v naročje sv. katoliške cerkve. Njegov zgled
Je posnemala obilna množica ljudstva.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

5

66

9. julij: Sv. Kilijan, škof in mučenec,

Kilijana je to zelo veselilo; le eno mu je silno težko bilo
pri srcu. Toda tega ni hotel vojvodi razodeti poprej, dokler o
resnicah sv. vere ni bil prepričan do dobrega. Živel je namreč
Gosbert z ženo svojega brata po zakonsko, torej v veliki pre¬
grehi. Silno žalosten zaradi tega je pričakoval Kilijan nekoliko
časa, da bo morebiti vojvoda sam prišel k temu spoznanju. Ker
se pa to le ni zgodilo, prosil je Kilijan Boga pomoči. Nato je
šel k vojvodi in mu rekel: „Ni ti pripuščeno, imeti v zakonu
ženo svojega brata." Gosbert mu prestrašen odgovori: „Dobro
so mi znane besede, ki si mi je govoril, a jaz imam to ženo
jako za ljubo. Nakladaš mi težko volitev; vendar pa jo hočem
izpustiti iz ljubezni do Boga, ako je ne smem imeti. A sedaj
moram iti na vojsko; kadar pa pridem nazaj, preudarila bova
skupaj, ali je potreba, dajo  odslovim." Takoj potem ide na vojsko.

4. Kmalu pa izve Gajla (tako je bilo ženi ime), kaj se ima
ž njo zgoditi. Bila je ošabna in prevzetna ženska in nezmerno
je hlepela po vladi. Da bi morala zapustiti vojvodo in njegov
dvor, te misli kar ni mogla prenašati. Jeze se togoti ter pre¬
mišljuje, kako bi se mogla zmaščevati nad škofom. Tako jej do¬
zori strašna misel, da hoče škofa in njegova tovariša umoriti,
vmes pa se na videz prav prijazno hlini proti krotkemu škofu.
Bila sta pa na vojvodovem dvoru v službi dva zanikarneža,
razuzdana človeka, ki svetega in ostrega škofa nista mogla trpeti
živega in se tudi nista dala krstiti. Tema hudobnežema raz¬
odene Gajla svoj namen. Obeča jima dobro plačilo, ako škofa
in njegova tovariša umorita, trupla pa brž zakopljeta z bukvami,
s cerkvenimi posodami in mašniško obleko vred, da ne bi ničesar
prišlo na svetlo. Hudobneža privolita v to. Odslej vedno pre¬
žita na priliko, da bi mogla zvršiti to grozovito hudobijo.

Sv. Kilijan seveda ni slutil proteče mu nevarnosti. V neki
prikazni pa mu Bog oznani njegovo smrt. Proti jutru, še na
pol v spanju, vidi pred seboj stati moža zale podobe, ki mu
pravi: „Prijatelj Kilijan! vstani; nočem, da bi še več kaj delal.
Le še neki boj te čaka, a z menoj boš zmagal." To rekši iz¬
gine prikazen. Kilijan jadrno vstane, pokliče svoja tovariša in
jima reče: „Brata, bodimo čuječi! Kmalu bo prišel Gospod in
bo potrkal na vrata. Glejmo, da nas ne najde spečih! Napol¬
nimo svetilnice z oljem dobrih del; ne dajmo, da bi nam pošlo
olje in bi ga hoteli iskati še-le potem, ko ga več ne bomo našli."
Te besede so bile tolažba pobožnima tovarišema, in s svetim ve¬
seljem sta se s Kilijanom vred pripravljala na bližnjo smrt.

9. julij: Sv. Kilijan, škof in mučenec.

67

5. Prenaredil je bil sv. Kilijan neko lopo v gradu v malo
kapelico. V njej je opravljal božjo službo, oznanjal božjo besedo
in delil sv. zakramente. Tu je pa tudi vsaki dan s Kolomanom
in Totnanom opravljal svoje duhovske molitve. Po navadi pri¬
dejo ti častitljivi možje tudi danes zarana le-sem molit in
psalmov pet. Iznenada pridereta skrivna morivca v božji hram.
Z golima mečema v rokah se zadereta nad njimi: „Na vojvo¬
dinje povelje morate umreti!" Mirno jima odgovori Kilijan: „Pri-
jatelja moja, čemu sta prišla? Spolnila bodeta svoje povelje, mi
pa se preselimo v boljše življenje. Bog naj vama odpusti in tem,
ki so vaju poslali!" V tem hipu se zabliskata meča nad njiho¬
vimi glavami in prestali so po kratki borbi v prikazni jim na¬
povedani boj. Izkopala sta potem morivca globoko jamo precej na
tistem mestu, kjer sta bila može umorila. Vanjo sta zagrebla
njih trupla, bukve, cerkvene posode, kelihe in mašniška oblačila.
Vojvodinja pa je dala raznesti govorico, da so tuji mašniki od
tod odšli proč. Molilnico ali kapelico je prenaredila v konjsko
stajo, da bi o umoru nič ne prišlo na dan. To se je zgodilo v
letu 689.

6. Blizu molilnice v majhni izbici je stanovala, kakor v
kaki samostanski celici, neka blaga vdova, Burgunda po imenu,
ki jo je sveti škof bil spreobrnil in krstil. Tisto jutro, ko so bili
umorili škofa in njegova tovariša, je še čula in molila. Slišala
jih je še peti, pa naenkrat umolknejo. Misleč, da se je v mo¬
lilnici kaj posebnega pripetilo, gre pogledat ter vidi na steni
kaplje ravno prelite krvi. Obriše jih z belo ruto in gre nazaj
v svojo celico. Iz strahu pred vojvodinjo ni si upala o umoru
nič črhniti, ker se je bala njenega maščevanja.

Kar pa so ljudje tako prikrivali, spravil je na svetlobo pra¬
vični Bog. Vojvoda se je bil vrnil po končani vojski domov in,
ko sliši, da je sveti škof odšel, ga zapove iskati po vsej deželi,
a  nikjer ni najti nikakoršnega sledu. Zato začne Gajlo dolžiti,
da ga je ona spravila s pota. Pokliče jo na odgovor; a polna
zvijač ve ga po lisičje pregovoriti, da opusti vso daljnjo pre¬
iskavo. „Ali nič ni tako skrito, da ne bi kedaj bilo očito! “
Tudi tu se je skazala resnica tega pregovora. Grizen in pikan
°d razdražene vesti jame eden teh morivcev ves zdivjan letati
P° mestnih ulicah in na vse grlo milo se dreti: „0 Kilijan, o
Kilijan, kako strašno me preganjaš! Neki notranji ogenj me
P e če, vedno mi je pred očmi meč, od katerega kaplja tvoja kri!"
Dolgo je tako tulil in rjul, naposled pa si jezik in druge ude

5 *

68

9. julij: Sv. Kilijan, škof in mučenec.

razgrizel ter poginil žalostne smrti. Ravno tako zdivja drugi
morivec ter se v obupnosti nabode na svoj meč. Enako je brez¬
božno Gajlo zadela maščevalna roka Gospodova. Znorela je in
kričala v obupnosti: „0 Kilijan, kako strašno me preganjaš! Oh
Koloman, ti mi ogenj prižigaš! O Totnan, ti drv prinašaš! Od-
jenjajte, odjenjajte, spoznavam, da ste me užugali. Poginjam
sramote in groze, ki me napada." Tako sključena na vseh udih
izdihne v zdivjanosti svojo pregrešno dušo.

Trupla svetih mučencev so skrita ostala dalje časa. Naposled
pa so se po posebnem razodenju božjem našla v zemlji pod ka¬
pelo, ravno tako bukve, cerkvene posode in oblačila. Deli so
jih v drag zaboj (skrinjico) in slovesno prenesli v stolno cerkev,
ki jo je dal škof Burkard v Vircburgu sezidati. Poslej mesto
in škofija vircburška sv. Kilijana časti kot svojega blagovestnika
in posebnega zavetnika.

Obrazuje se v škofovski opravi, s palico in križem v rokah ter
z mečem pri nogah.

JRpostolsko nasledstvo škofov in mašnikov sv. katoliške
eerkve je znamenje njihove resnice.

Spomina je vredno, da so bili prvi in najslavnejši oznanovavci
svetega evangelija, naj so že prišli od koderkoli, preverjeni in prepri¬
čani, da ne bi mogli blagonosno delovati in bi se tudi nove krščanske
občine ne ohranile stanovitno, ako bi ne bili od papeža samega poslani in
pooblaščeni. Med drugimi je tudi sv. Kilijan potoval v Rim, da je iz
ust papeževih prejel povelje: „Idi, v imenu Jezusovem te pošiljam k
narodom, da jim oznanuješ sveto evangelije." — Zakaj so pač ti sveti
možje tako ravnali? Ali ne bi bili mogli brez tega poslanstva ozna¬
njati svetega evangelija? To bi bili sicer mogli, ali ne drugače, da
so prejeli oblast od pravnih škofov. Zakaj le papež in ž njim zdru¬
ženi škofje, kot nastopniki apostolov, imajo oblast, posvečevati in po¬
šiljati. A ti možje so morali v deželah, kjer so oznanjali božjo besedo
in ustanavljali krščanske občine, tudi ustanavljati škofije in kot škofje
vladati je, da ne bi bile krščanske občine enake čredam brez pastirjev.
Ustanavljati škofije in jim dajati škofe pa more in sme le papež, ki je
višji pastir vesoljne cerkve, pravi nastopnik svetega Petra, ki mu je
Kristus rekel: „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce!“ Sv. Kilijana je
častitljivi papež Konon sam za škofa posvetil. S tem je bil Kilijan
privzet kot ud v tisto sveto verigo, ki se prične z apostoli in sega tja
do konca dni. To je namreč posebno znamenje  prave cerkve
Kristusove, da imajo vsi škofje s svojimi čredami vred svoj izvir od
apostolov, ali z drugimi besedami: Vsi škofje morajo, kakor udje pri
verigi, drug za drugim se vrstiti, drug drugega se držati, v nepre-

9. julij: Sv. Kilijan, škof in mučenec.

69

trgani vrsti izvirati od apostolov in tako za svojega začetnika in iz¬
virnika imeti Kristusa Gospoda samega, kot pravega velikega duhov¬
nika in naj višjega pastirja duš. Zato piše sveti apostol Pavel ver¬
nikom v Efezu: „V zida ni ste na stalo apostolov in pre¬
rokov, a poglavitni vogelni kamen je sam Jezus  Kristus 1 '
(2, 20); ter piše dalje: „In on je ene postavil apostole, ene
pa preroke  (prvi so smeli evangelij povsod oznanjati in občine
ustanavljati, drugi pa so imeli dar prerokovanja in razlaganja svetega
pisma), ene pa evangeliste  (oznanovavce sv. evangelija, zlasti
diakone, ki so bili apostolom v pomoč in so pod njimi učili), ene pa
pastirje in učenike  (ki stanovitno oskrbujejo duhovne zveze
krščanske občine), v opravljanje službe, v razširjanje  telesa
Kristusovega  (v ustanavljanje, razširjanje in vodstvo svete cerkve),
da nismo več otroci omahljivi in sem ter tja majani od
vsakega vetra uka po hudobiji ljudi, po zvijačini, s ka¬
tero zapeljujejo v zmoto  (to je: v krivo vero). (4, 11—14.)

Iz teh besed sv. apostola Pavla je torej očitno, da je Jezus v
svoji cerkvi postavil stanoviten, neprenehljiv in nepretrgan red, ki od
njega samega začet je prešel na apostole, in od njih v nepretrgani
vrsti od škofa do škofa. To pa, ljubi kristjan, je silno važno; zakaj
Kristus je pravednim nastopnikom apostolov obečal svojo in svojega
Sv. Duha pomoč do konca dni. Le te od njih poslane in posvečene
mašnike je zapovedal poslušati, ko je rekel: „Kdor vas posluša,
mene posluša."  V vseh od apostolov izvirajočih Škotih takorekoč
naprej živi Jezusov nauk, in le nad njimi in v njih prebiva Sv. Duh.
Zategadelj so pa tudi vsi cerkveni učeniki, sem od sv. Klemena, ki je
bil spremljevavec sv. Pavla, smatrali apostolski izvir škofov in njihovih
občin za posebno važen, tako da sv. Atanazij piše: „Vrstni red škofov
od apostolov sem in občestvo z drugimi katoliškimi cerkvami, ki so
zedinjene s sedežem sv. Petra, to je nezmotljivo poroštvo za
staro  vero." Zato more vsakateri naših škofov reči: „Naslednik
sem apostola, vzidan na vogelni kamen svete cerkve, in moj nauk je
Jezusov nauk, njega, ki je sam in s svojim Duhom z menoj ter meje
postavil, da vladam njegovo cerkev."

Krivoverci pa ne morejo dokazati, niti da njihovi pridigarji od
apostolov izvirajo, niti da se za njimi vrste. Pozival je krivoverce
svojega časa že Tertulijan, ki je bil v 1. 160 po Kristusu rojen, naj
skažejo začetek njihovih občin, vrsto njihovih škofov v redu od apostolov
sem. Dokazati krivoverci tega ne morejo; zakaj ločili so se od cerkve
Kristusove in s tem pretrgali verigo, ki jih je vezala z apostoli in
Kristusom. Temu nasproti more vsaki katoličan reči: „Vzidan sem na
stalo apostolov in na vogelni kamen Jezusa, po svojem duhovnem pa¬
stirju in po svojem škofu sem sklenjen z apostoli in s Kristusom;
torej sem pravi ud svete katoliške cerkve ter v posesti in polnosti
tiste resnice, ki jo je Kristus z nebes prinesel, ter so jo oznanjali in
•1°. še oznanjajo apostoli in njihovi nasledniki, razsvetljeni od Sv. Duha,
je ž njimi vse dni do konca sveta!"

Krščanska duša! veseli se tega, pa tudi prisrčno zahvaljuj Boga,
'ta si ud te svete cerkve!

70

10. julij: Sv. Felicita in njeni sedmeri sinovi, mučenci.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, ti najvišji pastir moje duše, ti pogla¬
vitni vogelni kamen svete cerkve, zahvaljujem te iz globočine svojega
srca, da si me poklical v svojo sveto cerkev. Po tvoji volji hočem
vselej radovoljno in z veseljem poslušati škofe in mašnike, po katerih
sem s teboj in z apostoli združen, njihove nauke hočem trdno vero¬
vati in po njih živeti. Amen.

10. mali srpan ali julij.

Sy.  Felicita in njeni sedmeri sinovi, mu¬
čenci (okoli leta 164).

1. Kar je bila makabejska mati s svojimi sedmerimi sinovi
za časa brezbožnega kralja Antijoha v stari zavezi, to je sveta
Felicita in njeni sedmeri sinovi v novem zakona pod rimskim
cesarjem Antoninom Pijem, namreč: zgled, kako nam je pri¬
pravljenim biti, da damo za vero kri in življenje. Bila je sveta
Felicita imenitna Rimljanka, plemenita po rodu in še bolj sloveča
zaradi svojega krščansko junaškega življenja. Storila je po smrti
svojega moža slovesno obljubo, da hoče živeti do smrti v popolni
čistosti. Imela je s svojim zakonskim možem sedmero otrok.
Njih izreja jej je bila nad vse najbolj pri srcu. Zaradi tedanjega
preganjanja kristjanov jih je zlasti v tem poučevala, kako jim je
vedno treba stanovitnim biti v veri, kako je treba vso časno
srečo in mikavost tega sveta zaničevati, ker vse to še senca ni
proti velikemu plačilu v nebesih. Da bi jim v mlada srca vcepila
pravo junaško srčnost, zato jim je rada pripovedovala, kako ne¬
usmiljeno trpinčijo kristjane v mestu in zunaj po deželi, ki pa
vse pretrpe čudovito potrpežljivi, ker gledajo na veselje in čast
pripravljeno jim v nebesih. ,,Kako srečna bi bila,“ rekla jim
je večkrat, „ako bi vas kedaj videla dati življenje iz ljubezni
do Kristusa, kako večno srečni pa bi bili tudi vi! “ — Taki
nauki so nežne mladeniče prestvarili v prave krščanske junake,
pripravljene trpeti in umreti za Kristusovo vero.

2 .  Zgled sv. Felicite in njene hiše je k posnemi spodbadal
tudi druge kristjane in naklonil celo veliko poganov, da so po¬
stali kristjani. Malikovavski duhovniki, razdraženi, da se od dne

10. julij: Sv. Felicita in njeni sedmeri sinovi, mučenci. 71

do dne manjša število njihovih pridružencev, jo zatožijo pri ce¬
sarju Antonimi. »Sebi na sramoto,“ mu rečejo, „zaničuje ta
vdova s svojimi sinovi bogove dan na dan; vedi, ako je ne pri¬
siliš moliti naših bogov, razsrdili se bodo nad nami tako, da jih
ne bo več utolažiti." Na to zatožbo zapove cesar mestnemu
oblastniku Publiju, naj Felicito s sinovi vred s silo primora,
malikom darovati. Publij jo pokliče pred-se in si zgovorno pri¬
zadeva, da bi jo pregovoril. Felicita mu odgovori: „Ne bo me
premotilo niti tvoje prilizovanje, niti me tvoje žuganje odvrnilo
od Boga. Sv. Duh, ki je v meni, mi daje moč, hudobo prema¬
gati, in ako me tudi umoriš, bom dosegla še-le najlepšo zmago. “
Srdito se zadere oblastnik: „0 nesrečnica, ako je tebi smrt ljuba,
ohrani vsaj svojim sinovom življenje!" „Moji sinovi bodo ži¬
veli," odgovori mu sv. Filicita, „ako ne bodo darovali malikom;
ako bi pa storili to strašno hudobijo, pogreznili bi se v večno
smrt. “

Publij jo za sedaj spusti, da naj bi si doma bolje premislila.
Domov prišedši pove svojim sinovom, kaj se je bilo zgodilo. Vsi
se pripravljajo na smrt.

3. Drugi dan sedi Publij na trgu malika Marta, da bi za¬
slišal zatožence. Pred-se zaukaže pripeljati Felicito in njene
sinove. Zdaj pa reče materi: „Bodi usmiljena svojim sinovom,
ki v cvetu svojih let napolnujejo z veselo nado vse cesarstvo."
»Usmiljenje mi priporočaš," mu odgovori Felicita, „a tako usmi¬
ljenje bi bilo naj večja grozovitost." Sinovom pa pravi: »Otroci,
poglejte nebo, ozrite se gori. Ondi vas čaka Kristus in njegovi
svetniki. Vojskujte se za svoje duše in ostanite zvesti v ljubezni
do Kristusa!" Te besede raztogote oblastnika; zapove jo v obraz
biti in jej reče srdito: »Kako se predrzneš, dajati jim vpričo
mene take nauke, da naj zaničujejo povelja naših cesarjev?"

Sedaj nagovarja otroke, drugega za drugim, sladka se jim
z obetanjem, preti jim s palicami, ako se bodo branili malikom
darovati. Obrne se najprej k starejšemu, Januvariju po imenu.
Ta mu odgovori: »Tvoj svet je nespameten; zakaj božja modrost
mi daje moč, vse premagati." Oblastnik ukaže, pretepsti ga s
šibami in vreči v ječo. Za njim pokliče Feliksa in ga ravno
tako nagovarja, da naj daruje malikom. Feliks mu odgovori:
»Le en Bog je, le njega imamo moliti. Verjemi, da ne boš pri¬
silil niti mene, niti katerega mojih bratov, da bi odstopili od
ljubezni do Jezusa Kristusa. Žugaj nam s tepežem ali s krvavo
sodbo, mi se ne bomo dali niti premagati, niti omajati." Tudi

72 10. julij: Sv. Felicita in njeni sedmeri sinovi, mučenci.

Feliksa pošlje za bratom v ječo. Filipa, tretjega izmed njih,
pokličejo pred sodnika. Sodnik mn veleva v imenu cesarjevem,
naj daruje vsemogočnim bogovom. A Filip odgovori: „Bogovi, o
katerih ti govoriš, niso ne bogovi, ne vsemogočni, ampak mrtvi,
mutasti maliki so; kdor bi jim daroval, bi bil v večni nevarnosti. 11
Tudi tega obsodi v ječo in veli pripeljati četrtega, z imenom
Silvana. „Kakor vidim," mu reče, »pogovorili ste se vsi s svojo
hudobno materjo, da hočete zasramovati cesarjeva povelja in iti
naproti svoji pogubi." Silvan mu odgovori: „Ako bi se mi bali
časne pogube, zapadli bi večni kazni; ker pa verujemo, da čaka
pravične večno plačilo, hudobne pa večna kazen, zato hočemo
Bogu zvesti ostati. Kdor Bogu služi, si pridobi večno življenje,
kdor pa hudobce časti, bo ž njimi vred gorel v večnem ognju. “
Silvana odpeljejo za onimi ter privedejo Aleksandra. Temu reče
oblastnik: »Usmili se svoje mladosti in slušaj cesarja, da boš
živhl in mu boš prijatelj!“ Aleksander pa ga zavrne: »Služabnik
sem Kristusov. Njega spričujem s svojimi ustmi. Njega nosim
v svojem srcu. Njega molim neprenehoma. Moja mladost bo
imela modrost starcev, dokler bom Boga samega molil. Vi pa
in vaši bogovi boste goreli vekomaj." Šesti brat je bil Vital. Njemu
reče Publij: »Menda boš pač rajši živel, kakor sam sebe pogubil?"
Vital mu odgovori: »Kateri si želi bolj živeti, ali tisti, ki pra¬
vega Boga moli, ali tak, ki hoče hudobi dopasti?" Na sodnikovo
vprašanje: »Kdo je hudoba?" pravi mu: »Vsi poganski bogovi
so hudobe, in tisti, ki je časte." Naposled privedejo še Marci-
jala, najmlajšega. Oblastnik mu de: »Vi divjate sami zoper sebe
in le sebi imate pripisati vse kazni, ker zaničujete cesarjeva
povelja in ste trdovratni v svoji sprijenosti." Marcijal mu od¬
govori: „0 da bi ti vedel, kako hudo bo Bog strahoval maliko-
vavce! A sedaj še odlaša pokazati svojo jezo nad vami in va¬
šimi maliki. Vsi, ki Kristusa ne spoznavajo za pravega Boga,
bodo vrženi v večni ogenj." — Enako oblastnik tudi tega veli
odpeljati v ječo ter pošlje vse zaslišbe s Felicito in njenimi sinovi
cesarju, da naj on izreče sodbo.

4. Cesar pregleda vse zaslišbe in pošlje slavne spoznavavce
k raznoterim sodnikom, da jim odmerijo zasluženo kazen. Eden
teh sodnikov veli Januvarija z biči in svinčenimi bunkami ubiti;
drugi da Feliksa in Filipa s krepelji potolči; tretji ukaže Silvana
v globoko brezdno vreči; četrti pa Aleksandru, Vitalu in Marci-
jalu s sekiro glave odsekati. Mati Felicita je morala pri smrti
vseh biti pričujoča in gledati njihovo trpljenje in bolečine; pa

10. julij: Sv. Felicita in njeni sedmeri sinovi, mučenci.

73

dasiravno jej je krvavelo srce, vendar ni^ odjenjala jim prigo¬
varjati, naj stanovitni ostanejo do konca. Crez štiri mesece potem
so tudi njo ob glavo dejali. Njen spomin se obhaja 23. dan
listopada, njenih sinov pa današnji dan.

Gesa se varuj, da ne zaideš od vere.

Sveta Felicita s svojimi sinovi nam je vzvišen zgled trdne vere,
ki se ne da omajati po nobeni ceni, niti z obetanjem zlatih gradov,
niti z žuganjem gorečih grmad. Pripravljena je, rajši dati si iztrgati
srce iz telesa, nego vero iz srca si vzeti; pripravljena, za vsako res¬
nico svete vere stokrat umreti. V današnjih dneh pa vidimo, da ni
ravno treba ne obetanja, ne žuganja, ampak malo posmehovanja in
zasramovanja je že dovolj, da se jih veliko sramuje, sv. vero očitno
pred svetom spoznavati. Nehote se moramo vprašati, kaj li je krivo,
da nebeška luč sv. vere v srcih veliko kristjanov tako temno brli in
čedalje bolj ugasuje?

1. Vera peša in vedno bolj gine zato, ker se zanemarja božja
beseda v pridigah in naukih, prejema svetih zakramen¬
tov, molitev, pobožno branje in premišljevanje.  To so
zgolj potrebni ali vsaj zveličavni pripomočki, da se plamen svete vere
oživlja in vzdržuje. Kdor torej noče teh pripomočkov, ni drugače mo¬
goče, nego da v veri od dne do dne bolj omrzne.

2. Mlačnost v veri prihaja iz velikih grehov in hudobij,
kakor postavim iz lakomnosti.  O lakomnosti piše sveti Pavel:
„Korenina vsega hudega je lakomnost; nekateri, ki so
po njej hrepeneli, so zašli  od  vere.“ (I. Tim. 6, 10.) Ravno
to velja o požrešnosti. O nji govori apostol: „Veliko jih živi kot
sovražniki križa Kristusovega, katerih konec je poguba,
katerih Bog je trebuh.“  (Filiplj. 3, 18. 19.) Nihče, ki je ves po-
kvečen na obrazu, se ne ogleduje rad v zrcalu. Tat, ki po noči hodi,
ne mara za luč, ki bi mu razsvetljala njegove tihotapne ovinke. Še
bolj zoperno je hudobnežu svete vere zrcalo, ki mu razodeva vso nje¬
govo ostudnost, nesramnost in grdobijo. Zato postavlja to zrcalo zmeraj
bolj in bolj v kot ter skuša to luč naposled popolnoma pogasniti.
,.Vsakateri namreč,"  pravi Kristus, „ki hudo dela, sovraži
luč in ne pride k luči, da niso grajana njegova  dela.“
(Jan. 3, 20.)

3. Luč sv. vere upihuje napuh.  Bog je sicer dal človeku um in
pamet, pa le zato, da bi ob tej luči čedalje bolj izpregledoval Boga
in njegove resnice. Um sme torej* le vprašati: Kaj je Bog razodel
in kateri dokazi spričujejo razodeto resnico? Ne smemo pozabiti, da
je um po izvirnem grehu otemnel in je ravno zaradi izvirnega greha
zlasti nagnjen k napuhu, ki se rad celo nad Boga povzdiguje. Pre¬
drzne se, božjemu razodenju nasproti staviti mnogotere ugovore in
dvome. Š tem postavi svoj um nad božjo vsevedočnost in modrost,
napove vojsko razodenju božjemu in zaide prej ali slej v krivoverstvo

74 10. julij: Sv. Felicita in njeni sedmeri sinovi, mučenci.

ali nevero. Vera namreč neha biti vera, kakor hitro nočemo svojega
plitvega in omejenega spoznanja podvreči božjemu spoznanju. Zgodo¬
vina vseh časov nam spričuje, da je bila prevzetna domišljija mati
vseli krivoverstev in dovršene nevere. Zato pravi sv. Avguštin: Na¬
hajajo se sicer po raznih krajih razne krivovere, vse pa imajo enega
in istega očeta, napuh. “

4. Vero spodkopava branje takih bukev ali časopisov,
ki so katoliški cerkvi sovražni.  Da bi kdo od takega branja
škode ne trpel, je ravno tako nemogoče, kakor bi hotel v kužni sapi
živeti, pa se je ne navzeti. Imamo celo zglede, da je krivoverstvo
katerikrat ostrupilo še celo take ljudi, ki so krivoverska pisanja brali
le iz tega namena, da bi je ovrgli. Tako je španski mašnik Avit,
dasiravno ga je svaril sveti Hijeronim, bral v Origenovih bukvah nje¬
gove zmote le zategadelj, da bi je očitno ovrgel. Konec tega je bil,
da je prišel sam ob vero. Zato je sveta cerkev vseskozi ostro prepo¬
vedala krivoverska pisanja brati, razširjati ali shranjati. Seveda taki,
ki so v veri popolnoma prišli na nič, kriče na vse grlo, da ta cer¬
kvena zapoved omejuje in obtežuje človekov um in duh. V resnici
pa cerkev s tem ne prizadeva človeškemu umu nikakoršne obtežnje in
ne vklepa njegovega duha v nikakoršne vezi. Cerkev ravna le po
zgledu previdne matere, ki otroku ostri nož potegne iz rok, da se ne
ureže, in mu vzame strupeno gobo, da se ne zavda.

5. Kot povod pešanja v veri naj omenim poslednjič takoimenovane
zmesne zakone;  to je: ako se katoličan z nekatoličanko, ali na¬
sproti zaroči. Da cerkev odsvetuje take zakone-in jih kolikor je
mogoče zadržuje, to je pač njena sveta dolžnost. Bodisi tudi (kar se
pa gotovo med sto takimi zakoni komaj enkrat prigodi), da bi se ne-
katoličan izogibal vsake besede, ki bi zasmehovala katoliško vero,
njene pobožnosti in šege, je vendar le gotovo, da se tudi katoličanka
vpričo svojega moža varuje vsega, kar bi očitno razodevalo verstva
razloček. Tako pa čedalje bolj raste hladnost in malomarnost v veri,
dokler popolnoma ne omrzne. Tu veljajo besede sv. Pavla: „Ali ne
veste, da malo kvasu vse testo okisa?“  (I. Kor 5, 6.)

Kristjan! iz tega lahko sam vidiš, kaj ti je storiti in česa se
ogibati, da ti luč sv. vere ne jame gasniti, ali kako moreš pojemajočo
zopet upihati.

Molitev.

O Bog, trdno verujem vse, kar si ti razodel, kar je tvoj edino-
rojeni Sin, Jezus Kristus, učil, kar so apostoli oznanovali in nam
sveta rimska katoliška cerkev verovati zapoveduje. Daj, da po pri¬
prošnji tvojih zvestih spričevavcev, svete Felicite in njenih junaških
sinov, to sveto vero brez strahu in očitno pred vsem svetom spoznavam,
po njej živim in v njej umrjem! Amen.

11. julij: Sv. Peter Forerij.

75

11. mali srpan ali julij.

Sv. Peter Forerij, ustanovnik reda šolskih
sester (leta 1640).

Ni dosti le premišljevati življenje svetnikov in svetnic božjih,
kake čednosti je ta ali oni imel, kaka dobra dela je opravljal, kako
ostro se krotil in pokoril, kake čudeže je delal itd. Treba je tudi gledati,
kako je s svojim življenjem in poukom olikoval in požlahtnoval
človeška srca svoje okolice in svoje dobe, in koliko zaslug si je pri¬
dobil za razširjanje prave krščanske omike.

V tem je življenje svetnikov „živo evangelije“.  Cerkev
namreč po svojih svetih služabnikih kakor skriven električni tok izliva
v človeška srca duha Kristusovega, da razširja njegovo pozemsko
kraljestvo, kakor tudi blagodarni solnčni žarki ogrevajo prirodno živ¬
ljenje in rast razširjajo črez hrib in dol, segajoč v najskrivnejše vot¬
line. Ako čitajoč življenje svetnikov gledamo tudi na ta njih vpliv
in njih zasluge za krščansko omiko, se bomo prepričali toliko bolj, da
cerkev ne razširja teme, ampak luč,  „ki razsvetljuje vsakega človeka,
prišedšega na ta svet“; da njene naprave niso temnice, ne vice, ki bi
uklepale človeškega duha, kakor jej očitajo njeni nasprotniki in kričači
sedanjega veka, ampak so svetilnice  po visokem namenu Njega, ki
nas je iz teme poklical v svojo prečudno luč. — V tem smislu beri
zlasti življenje svetega Petra Forerija!

1. Rodil se je sv. Peter Forerij v malem tržiču Mirekur v
Loreni ali Lotaringiji revnim kmetskim starišem 30. dan listo-
pada v 1. 1565. Ker je bil že deček bistre glave in pobožnega
srca, poslali so ga stariši v šolo. Kot učenec je živel zmeraj
bogaboječe, bil neutrudno priden in je po zgledu sv. Alojzija po¬
sebno skrbel, neomadeževano ohraniti svojo nedolžnost. S pri-
pomočjo blažene Device Marije, kojo je po otročje vedno častil,
vzel jo je tudi neoskrunjeno s seboj v grob. V dvajsetem letu
je prestopil k redovnim duhovnikom in dokončavši šole prejel
mašnikovo posvečenje. V samostanu, kjer je bilo veliko mlač¬
nosti pri meniških bratih, je veliko trpel. Zaradi svoje pobož¬
nosti jim je bil trn v peti. Zato so se ga skušali znebiti ter
mu ponudili tri fare na izber. Izvolil si je tisto, ki je najmanj
nesla, pa največ dela kazala, Martinkur po imenu. Prišla je bila
ta fara jako na nič; po krivoverstvu in neveri je bila postala
prava pustota.

2. Faro nastopivši, loti se kar precej dela, da pride v okom
razuzdanosti in neverstvu ter pripelje k Bogu svoje ovčice. Vedoč,
da je nevednost v resnicah sv. vere kriva vseh zlegov, ni le

76

11. julij: Sv. Peter Forerij.

pridigoval, kjer mu je bila prilika, temveč je celo zahajal k dru¬
žinam v hiše, da jih je poučeval. Posebno goreče je razlagal
v cerkvi krščanski nauk, in vabil stariše, naj ga pridno obisku¬
jejo. Vedel je s pohvalo in z malimi darili otroke tako spodba-
dati k pridnosti, da so odrastle prekosili. Sramujoč se tega, pri¬
zadevali so si pa tudi odrastli za večjo znanost in gorečnost v
veri. Priporočal jim je, naj pogosto prejemajo sv. zakramente.
Večkrat je spovedoval od jutra do večera brez vse jedi. Cerkev
in oltarje je imel v najlepši snagi ter skrbel vedno za njih olep¬
šavo. Božjo službo je vsekdar pobožno, častitljivo in slovesno
opravljal in sam poučeval mladeniče v petju, da je povzdignil
cerkveno godbo.

3. Bili so tedaj, ko je Peter pastiroval v svoji fari, prav
žalostni, hudi časi. Videti je bilo, da ljudstvo naproti dere
svojemu poginu. Ta sprijenost je jako pekla Petra. Prizadeval
si je na vso moč, da bi omečil trdovratne grešnike. Molil je
za nje noč in dan pred sv. Rešnjim Telesom, da bi se spreobrnili,
se pokoril in opravljal daritev sv. maše. Spreumel je, da le prava
krščanska vzgoja mladine more zboljšati žalostno in pogubno
stanje. Dolgo časa že je čutil v sebi nagon, ustanoviti i'ed,
čigar družniki bi otroke poučevali v potrebnih vedah in umet¬
nostih, zlasti pa v veri, in sicer brez vsega plačila, da bi se

pouka lahko udeleževali tudi ubožni. Ta red naj bi sprejemal
moške in ženske, a naj bi bili tudi otroci pri pouku po spolu vsak¬
sebi ločeni. Da bi spoznal v tem božjo voljo, molil je noč in
dan, se postil in pokoril ter za svet vpraševal modre može. Za¬
gotovljen, da je to božja volja, vzame k sebi šest mladeničev,
da bi je sam izuril za spretne učenike. A to se mu ni pogodilo.
Boljši uspeh pa je imel z ustanovitvijo ženskega reda. Temu je
največ pripomogla neka spreobrnjena devica, po imenu: Aliks

iz Klerka. Z njeno pripomočjo nabere okoli sebe več devic, ki
so se odločile za trdno, da se bodo darovale pouku in izreji

otrok. Neka bogata gospa ga z denarji podpre, in tako sezida
v 1. 1600 prvo hišo, ki se je imenovala: ,,Zbirališče naše ljube
Gospe." Ze črez leto potem prične šolo. To zbirališče, urejeno
po pravilih svetega Avguština, je sv. oče Pavel V. potrdil. Kmalu
je Peter doživel veselje, da je enaka zbirališča daleč na okoli
videl razširjena. Blizu dve sto let so te šolske gospe v mnogih
samostanih po Nemškem in po Francoskem delale na blagor ti¬
sočero otrok, dokler grozovite prekucije niso zatrle tudi te bla-
govite naprave. Se-le v novejših časih se je zopet oživil ta red,

11. julij: Sv. Peter Forerij.

77

toda nekoliko premenjen, in to po prizadetju ratisbonskega škofa,
Mihaela Vitmana, in pobožnega Boštjana Joba, spovednika av¬
strijske cesarice Karoline. Redovnice se imenujejo šolske sestre.

Pečajo se s poukom ženske mladine, zlasti na Bavarskem, Vir-
temberškem, Pruskem in celo v severni Ameriki. Vse te za¬
sluge gredo Petru Foreriju.

78

11. julij: Sv. Peter Forerij.

Petru je pa tudi papež naložil še drug težaven posel, namreč,
da zboljša korarske samostane, Sijih ud je tudi on bil, ker so
se bili na zlo zvrgli v tistem času. Zaupajoč na božjo pomoč, se
poprime dela. Pridruži se mu sedmero vrlih mladeničev, ki so
živeli po pravilih sv. Avguština in poleg tega prevzeli dolžnost,
da mladeniče učijo brati, pisati in druge predmete, ter je ob enem
navajajo k pobožnemu življenju. Tudi ta zboljšava korarskega
reda se je jaderno razširila pod imenom: „Zbirališče našega
Zveličarja‘h Peter Forerij je bil temu zbirališču prvi glavar ali
general.

4. Ta Petrova velika dela na blagor človeštvu pa so bila

zgolj sad njegove molitve in njegovih čednosti. Živel je kakor
svetnik. Njegova spokornost je bila prečudna. Kot župnik ni pil
vina nikdar, razun v visoki svoji starosti. Hrana mu je bila bob
in kruh, postelj 40 let lesena klop, na kateri je k večjemu tri

ure počival, bukve je imel za podzglavje in s plaščem se je

odeval; večkrat pa je po cele noči molil. Staniče si ni dal nikdar

kuriti, razun če je zbolel, ali ga je kdo obiskal. Svoji materi,

ki se mu je ponudila za gospodinjstvo, je rekel: „Tega pa ni¬
kakor ne, da bi mi moja mati stregla kakor dekla. “ Celo naj¬
potrebnejšo hrano je pritrgoval svojim ustom, da je pomagal
ubožcem in bolnikom; velikrat po več dni ni pokusil ne jedi ne

pijače. Bil je pa sam proti sebi oster zato, da se je vadil v

zatajevanju in da bi se tudi zavaroval zoper skušnjave. Svoje

telo je s šibami tepel tako neusmiljeno, da je imel na hrbtu

veliko rano, v kateri so se zaredili mali črvički, ki so ga oglo¬
dali do kosti. Ko mu prigovarjajo, naj si s tako ostrostjo nikar
ne krajša življenja, je odgovoril: „Nikoli še nisem bral, da bi
bil kdo umrl zaradi tega, ker je nosil rasovnik, se postil in
šibah “ Ognil se je vsake priložnosti, nevarne njegovi nedolž¬
nosti. Že od otročjih let sem je posebno pobožno Marijo častil
kot varihinjo čistega življenja. Imenoval jo je: „dobra gospa“.
Zlasti so mu bile vedno na jeziku besede: „Marija, pokaži, da
si moja mati!“ Od tod pa je prejel milost, da navzlic tolikim
nevarnostim si ni nikdar omadežal nedolžnosti. Po pravici se
torej obrazuje z belo lilijo in s križem v rokah.

5. Ponižnost je bila ena njegovih najlepših čednosti; imel
se je za najmanjšega. Ako mu je kdo izrekel kako pohvalo, jel
se je jokati. Njegov škof mu enkrat reče, da bi brez njega pro¬
padel njegov red. Na te besede mu ni bilo ustaviti solz. Neki
žlahtni gospod ga ogovori: „Rad bi bil poslednji berač v mestu,

11. julij: Sv. Peter Forerij.

79

ako bi si bil tako svest svojega zveličanja, kakor vi." Peter
pa ga zavrne: „0 Gospod, tvoje sodbe so vse drugačne, kakor
so sodbe človeške! Ako se je sv. Pavel bal, zavržen biti, česa je
meni siromaku pričakovati?" Od sebe je odvračal vso polivalo,
ravno tako rad pa tudi vso čast. Kadar je imel kako posebno
željo na srcu, jemal je male otročiče k sebi. Z njimi je molil
in sad molitve otrokom pripisoval.

Trdno prepričan, da je največji grešnik, trpel je z veseljem
vsako psovanje. Neki hudobnež, kojega si je prizadeval pobolj¬
šati, ga nenadoma napade in s pestjo bije, dokler mu ga drugi
iz rok ne izpulijo. Hoteli so potem planiti nanj; pa Peter jim
ga je skril v župniškem dvorcu, dokler se jim ni kri umirila.
Ravno ta hudobnež bi bil zavoljo svojega zločinstva imel pozneje
v smrt obsojen biti, a Peter mu je izprosil pomiloščenje.

Kakor ponižnost in potrpežljivost, enako velika je bila nje¬
gova ljubezen. Njegovi pogovori so bili le o Bogu in o tem,
kar služi v božjo čast. Najrajše je izrekal besede: „0 Bog! ti
si moj in jaz sem tvoj; ti si Bog moj!“ Reči se more, da vsaki
dušek pri njem je bila molitev. V premišljevanju ga je pogosto
obsijala nebeška svetloba; obličje mu je žarelo in telo se od
zemlje kvišku vzdigovalo. Obračal se je v vseh stiskah in po¬
trebah k Jezusu v najsvetejšem zakramentu. Pred tabernaklom
klečati in moliti so bila njegova nebesa. Večkrat si je dal zvečer
cerkev odpreti in je vso noč pred oltarjem klečal in molil. Po
ničemur ni bolj hrepenel, nego dopasti Bogu v vseh rečeh, in to
vodilo je tudi živo priporočal svojim redovnim tovarišem.

Kako ljubezniv je bil, kadar je svaril, vidi se iz te-le pri-
godbe: Ena iz nunskega reda' „naše ljube Gospe" je hotela iti
iz samostana med svet. Bogoljubni mož jej milo odgovarja; ko pa
spozna, da je vse odgovarjanje zastonj, jej pravi: „Tako idi,
pozdravi pa poprej Mater Božjo in poslovi se od nje z molitvico,
ki sem ti jo napisal na ta-le listek." Redovnica vzame listek,
gre v cerkev, poklekne pred oltar Matere Božje ter bere: „Prišla
sem, o Gospa, da se ti zahvalim, ker si me vredno spoznala,
sprejeti me med svoje hčere. Za to milost pa ne maram več,
zakaj meni je svet ljubši od tebe in tvojega sina. Zato vaju
popustim oba in se vrnem nazaj med svet. Vama pa naj služi
kdor hoče, meni ni več volja." Komaj začne brati to poslo¬
vilo od Marije, stopijo jej solze v oči, skesa se svoje lahkomisel¬
nosti, in vrnivši se nazaj v samostan, živi v njem bogoslužno
do smrti.

80

11. julij: Sv. Peter Forerij.

Navdušeno je ljubil Peter sv. mater katoliško cerkev in
visoko je spoštoval vidnega poglavarja, sv. očeta. Eden njegovih
tovarišev mu prinese iz Rima iz papeževe roke petero pisem, ki
so se tikala ustanovljenega reda. Ko hoče tovariš pisma polo¬
žiti na mizo, mu Peter tega ne pusti prej, preden mize ne po¬
grne s čistim prtom. Reče mu: „Kar pride iz rok Kristusovega
namestnika, to se ne more dovolj v časti imeti. Ako bi mi bila
svila in preproge na ponudo, pogrnil bi je.“

6. Tako je bilo življenje svetega Petra celo do sive starosti
v resnici življenje pravičnega; ni čuda, da je bila tudi njegova
smrt — smrt svetnika. Štiri leta pred svojo smrtjo je moral
še gnusobe tridesetletne vojske doživeti ter s svojimi brati ube¬
žati v neko francosko trdnjavo. Pa tudi tukaj si ni dal miru.
Hodil je z brati po misijonih v okolici, ali pa je mestne otroke
učil, deklice pa k redovnicam v šolo pošiljal. Toliko dela in
trpljenja mu navleče nazadnje hudo mrzlico. Čuti, da se mu
smrt približuje. Da si sv. zakramente podeliti; od dne do dne
prihaja slabši: „0 ljubi moji! mi imamo dobrotnega Gospoda in
dobrotno GospoTako  je vzdihoval v bolezni, sedaj pogledoval
na podobo Matere Božje, sedaj zopet bridko razpelo objemal in
poljuboval. Poslednje njegovo veselje je bilo na svetu, da je še
enkrat doživel in obhajal praznik Marijinega neomadežanega spo¬
četja. Drugi dan potem, 9. grudna 1640, se trikrat zapored
pokriža ter mirno v Gospodu zatisne oči. Ker je Gospod njegov
grob s čudeži poveličal in se je že njegove žive dni več čudes
zgodilo po njegovi roki, razglasil ga je papež Benedikt XIII. v
1. 1730 za blaženega; papež Leon XIII. pa ga je slovesno za
svetnika proglasil 1. 1897.

posvečeno bodi tvoje ime!“

„Ne nam, o Gospod, ne nam, ampak svojemu imenu daj čast!“
— tako klice že kraljevi prerok David. Komu se pa tudi spodablja
večja čast, kakor njemu, ki je nebo in zemljo iz nič poklical, ki je
kore angelov, milijon in milijon stvari ter človeka stvaril zgolj zato,
da bi poveličevali njegovo ime, ki je ,,veliko in sveto“ med narodi in
čigar „smiljenje sega od rodu do rodu?“ Tudi nad Petrom Forerijem
imamo zgled, da gre pred vsem le Bogu čast in hvala. Bogu dopasti
in širiti božjo slavo, to je bil cilj in konec vsega neutrudnega priza-
detja v duhovnem pastirovanju, naj je trdovratne grešnike mečil ali
nevernike in krivoverce spreobračal, krščanski nauk ali druge znan¬
stvene vede učil, ali pa redove v ta namen ustanavljal, — vse je merilo

11. julij: Sv. Peter Forerij.

81

na to: „Posvečeno bodi tvoje ime!“ Že njegov oče je lep zgled, kako
gre zmeraj, povsod in nad vse posvečevati božje ime. Blizu smrti
namreč si razkrije glavo, pa vzdigne roke in oči kvišku, tako priča¬
kujoč ločitev svoje duše. Okoli stoječi mu reko, da bi mu utegnilo
škodovati, če bi bil razkrit. S pojemajočim glasom jim odgovori: ,.Nihče
svojemu poglavarju ničesar ne poda s pokrito glavo. Tako tudi mene
pustite z dolžno častjo Bogu nazaj dati dušo, ki sem jo prejel kot po¬
sojen dar od Boga.“

„Vse na večjo čast božjo!" Te in tem enake besede ponavlja
tudi sv. Ignacij Lojolan v svojih „ustavah“ 376krat. In prav je tako.
Vsa sreča našega življenja je v tem, da edino le v božjo čast porab¬
ljamo vsak trenotek svojega časa in vsako svoje delo. To Bog zahteva
od nas, ker je naš najvišji Gospod, a mi kot njegovi služabniki smo
mu to dolžni. Kdor išče sam svojo, ne pa božje časti, je tat in ropar;
zakaj le Bogu samemu gre čast, nam pa sramota in očitanje. Božja
čast naj naganja in vodi naše opravke. Nihče ne skrbi slabše za-se,
nego oni, ki mu je samosvoja čast pred častjo božjo; zakaj tak zgubi
vso čast tu in tam; tu, ker prave časti ne doseže, tam pa, ker se v
večno sramoto pogrezne. To bodo slavohlepneži kedaj sami spoznali
ter z ribiči klicali: „Vso noč smo delali, pa nismo nič ujeli. 11  Ta
„nič“ je človekova čast. Podobna je cvetlici, ki med travo vzdiguje
svojo glavo, a noga jo pomandra, kosa pokosi; dimu, ki se dviga kvišku
ter zgine. Ako torej ceniš čast, išči prave časti, in ta je v besedah:
„Posvečeno bodi tvoje ime!"

Krščanski bravec! vprašaj se, kako je pri tebi s to prošnjo oče-
naševo, ki jo tolikokrat izgovarjaš? Ali ti je resnica na tem, da bi
vsi povsod Boga prav spoznali, častili, hvalili in molili? Kaj si v ta
namen govoril, pisal, delal? Katere bratovščine, knjige, časopise,
društva si priporočal? Ali ne učiš, ne svariš, ne pišeš, ne govoriš
zategadelj, da bi namestu Boga le ti prejemal čast? Si li žalosten,
videč toliko greha, razuzdanosti, pohujšanja in zapeljevanja? Si li
prizadevaš, Bogu povračevati z grehi prikrajšano ali odvzeto čast?
Ali morebiti nisi sam nasprotnik božje časti, da kolneš, se rotiš in
pridušaš, se v cerkvi nespodobno obnašaš, svoje poželjive oči po drugem
spolu paseš, nedelj in praznikov ne posvečuješ, božji besedi se posme-
huješ, jo zaničuješ in božje namestnike zasramuješ itd.? Glej, da ne
le z jezikom izgovarjaš, temveč tudi v dejanju dopolnuješ besede: ,,Po¬
svečeno bodi tvoje ime!"

Molitev.

O Bog, ki [si svetega Petra Forerija z milostjo oblagodaril, da
nikomur ni bil na škodo, vsakomur pa na korist, dodeli nam, da po nje¬
govem zgledu in po njegovi priprošnji vsekdar storimo vse, kar je
tebi dopadljivo, nam in drugim hasnovito. Po Jezusu Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

6

82

12. julij: Sv. Mohor in. Fortunat, mučenca.

12. mali srpan ali julij.

Sveti Mohor, škof, ter sveti Fortunat,
diakon, oba mučenca (1. 66).

Naše društvo, osnovano po blagem, rajnem lavantinskem
knezu in škofu Antonu Martinu Slomšeku za izdavo poučnih knjig
v pravem katoliškem duhu, sedaj pod zavetništvom prevzvišenega
kneza in škofa krškega, se imenuje: „Družba sv. Mohorja 14 .
Sv. Mohor je torej družbeni patron in vseh družnikov poseben
priporocnik. Današnji dan obhaja sveta cerkev njegov god in
praznik; naši družniki pa se lahko ravno danes ali kak drug
dan v osmini tega praznika udeležijo popolnega odpustka, ako
vredno prejemši zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa v
svoji farni cerkvi pobožno molijo za edinost krščanskih pogla¬
varjev, za zatrtje vseh krivover in za povišanje svete katoliške
cerkve. (Pij IX. od 18. maja 1860.) Kdo pa je bil sv. Mohor,
kdaj je živel in kako postal nam Slovencem najboljši dobrotnik,
da to zveš, beri naslednje.

1. Kdo še ni slišal o mestu Ogleju, od Rimljanov Akvileja
zvanem, ki je stalo ob bregu Jadranskega morja? Večna škoda,
da je Atila, imenovan „šiba božja“, s svojimi divjimi četami to
slavno mesto do tal razdejal! Slovelo je v zahodnih deželah kot
prvo za Rimom. Njegovo bogastvo, trgovstvo in veljava je bila
na glasu po vsem tedanjem svetu. Prebivavci so bili (kakor
trdijo nekateri zgodovinarji) večinoma Sloveni, pa še v zmote
malikovavstva in nevere pogreznjeni.

Ko je okoli leta 46 po Kristusovem rojstvu sveti evangelist
Marka, učenec in tovariš sv. Petra, prinesel tudi v oglejsko
mesto luč sv. evangelija, živel je ondi moder in spoštovan meščan,
ki so ga Hermagora  imenovali. Po imenu soditi je bil Grk,
a kakor okoliščine tistih časov kažejo, je mogel tudi rojen Slo¬
venec hiti. Slišavši svetega Marka božje nauke, se da krstiti
in postane njegov najzvestejši učenec. Ko se sv. Marka vrne v
Rim, gre Hermagora, ali po našem Mohor, ž njim, kjer ga sveti
Peter z veseljem sprejme. Kristusov namestnik sam ga posveti
in pošlje apostolskega škofa Ogleju in sosednim okrajinam. Ne¬
utrudno je učil in svoje nauke s čudeži potrjeval ter spreobrnil
veliko Oglejčanov. Pa ne le v Ogleju je zalo cvela sv. krščanska
vera, ampak tujci, ki jih je bilo zaradi trgovstva v tem mestu

12. julij: Sv. Mohor in Fortunat, mučenca.

83

vedno veliko število, so jo zanesli kmalu tudi med sosednja
ljudstva. Tako se je odprla apostolskim oznanovavcem pot tudi
v naše kraje. Glasiti se je jela božja beseda po sedanjem Pri¬
morju, po Kranjskem in Koroškem, po Štajerskem noter na
hrvaško in ogrsko stran. Malikovanje je čedalje bolj omagovalo,
in sijajna zarja Kristusove vere zasije našim prednikom po ne¬
utrudnih prizadevali svetega Mohorja in njegovega pomočnika
sv. Fortunata. Tako je sv. Mohor že v prvih časih krščanstva
pošiljal iz staroslavnega Ogleja oznanovavce božje besede v ime¬
novane kraje, koder se je krščanstvo zasejalo zlasti po mestih
gori do reke Dunava. Pozneje so se sv. Maksimilijan v Celju,
sv. Viktorin v Ptuju, sv. Kvirin v Siseku trudili za božje
kraljestvo in tudi življenje dali za sv. vero.

2. Blizu dvajset let je sv. Mohor delal v vinogradu Gospo¬
dovem. Mlado trsje krščanstva je lepo ozelenelo in se že precej
trdno ukoreninilo, kar grozoviti krvolok Neron, rimski cesar,
hudo zavihra zoper kristjane po vseh rimskih deželah in tudi
zoper oglejsko cerkev. V Rimu je dal sv. Petra križati, svetega
Pavla ob glavo dejati in mnogo drugih vernikov neusmiljeno
pomoriti. V mehove so jih zašivali, s smolo polivali, k verejam
privezovali in je po noči zažigali, da so jim namestu bakel
svetili. Take grozovitosti je Neron uganjal celo na svojih vrtih
in se krohotaje sprehajal med zažganimi kristjani. Enako so po
drugih krajih začeli kristjane krvavo preganjati.

3. V Ogleju je zapovedoval tisti čas Sebast, hudoben in
krvoželjen mož, kakor sam Neron, njegov gospod. Da bi se
svojemu cesarju prikupil, začne še on kristjane preganjati in
njihovo vero zatirati. Bile so v Ogleju štiri bogaboječe device,
Evfemija, Rotija, Tekla in Erazma, hčere trdosrčnega maliko-
Vavca Valencija. Sv. Mohor jih je v krščanski veri poučil,
krstil in Kristusu kot neveste posvetil. Očetova volja pa je bila,
starejši dve omožiti; a določno in naravnost mu odgovorite, da
ste že zaročeni drugemu ženinu, Jezusu Kristusu. Togote bi
njiju bil trinoški oče pri tej priči umoril, da ne bi mu bili utekli
k krščanskemu stricu Talentinijanu. Oče drvi za njima, ju po-
^če in z bratovimi hčerami vred", ki so bile tudi kristjane, je
z grabi in tira pred sodnika. Neusmiljeno jih raztepo, jim prsi
odrežejo, je z železnimi grebeni trgajo in tako razmesarjene na
sodnikovo povelje po mestu vlačijo. Ali Jezus, njih ženin, se
Ph usmili, jim pošlje zdravnika, ki je po čudežu ozdravi in sra¬
mote obvaruje. Ljudstvo, ki po mestnih ulicah za njimi dere in

84

12. julij: Sv. Mohor in Fortunat, mučenca.

to vidi, hvali Boga. Ti čudeži veliko pripomorejo, da se spre¬
obrne veliko nevernikov in se utrdi krščanstvo. Toda trdovrat¬
nega sodnika tudi ti čudeži ne ganejo. Obsodi je v smrt ter
očetu Valenciju zaukaže, naj je umori. Grozoviti oče je vrže v
temen stolp, jim sam s svojo roko glave odseka, njihova trupla
pa pomeče skozi lino v vodo Natiso, ki je tekla mimo zidovja.
A šiba božja je bila grozovitnežu že za petami. Mahoma pri¬
hrumi strašna nevihta, strela trešči v krvavi stolp ter ubije ne¬
usmiljenega očeta in njegove pomagače. Nato gresta sv. Mohor
in Valentinijan, mučenicam stric, po noči svetih trupel iskat.
Nasproti jima ja pripeljeta v čolnu po reki Natisi dva mladeniča,
jima ja izročita in zopet izgineta. Sv. Mohor in Valentinijan ja
spodobno pokopljeta v Valentinijanovem poslopju in nad njihovim
grobom postavita oltar, kjer se je potem darovala daritev svete
maše. Se dandanes kažejo na tem mestu lično kapelico, svetim
devicam in mučenicam posvečeno.

4. Ta častita smrt oglejskih devic je zaslovela daleč na
okoli. Njih prelita kri je bila rodovitno seme krščanske vere.
Število vernikov je vedno rastlo, pa ž njimi vred tudi grozo¬
vitost trdovratnih malikovavcev. Tretjina Oglejčanov se je dala
krstiti; svoje malike so pobili in zapustili malikovavske temple.
Oglejskega poglavarja Sebasta podšuntajo zaradi tega malikovavci,
da ukaže sv. Mohorja pahniti v ječo in potem pripeljati pred
sodnji stol. Odkritosrčno pove sv. Mohor, da že nad dvajset let
služi pravemu Bogu, odkar je spoznal slepoto malikovavstva in
zavrgel zmoto in hudobijo malikov. To očitno spričevanje krščan¬
skega imena razkači sodnika tolikanj, da ukaže apostolskega
moža do krvi raztepsti, z železnimi grebeni ga trgati in po malem
z gorečimi svetilkami smoditi; naposled ga veli konju na rep
privezati in po mestu vlačiti. Sv. Mohor stanovitno hvali Kri¬
stusa in pove Sebastu z oči v oči, da ne bo ž njim nič opravil,
ker njegova živa vera in goreča ljubezen do Jezusa je veliko
močnejša od njegovih še tako grozovitnih muk.

Oglejčanom se smili sveti mož; zagrozijo se sodniku. Zato
ukaže jetničarju Poncijanu sv. Mohorja zapreti. Sv. škof v ječi
hvali ter moli Boga. Vsa ječa se rasvetli. Tudi rane se mu
po čudežu zacelijo, tako da jetničar predenj poklekne in ga prosi,
naj še njega pouči v krščanski veri in ga krsti. Prejemši sveti
krst, oznanuje Poncijan po vsem mestu, da je krščanska vera
edino prava, ker jo spričuje toliko očitnih čudežev. Na to Pon-
cijanovo spričevanje se ječa sv. Mohorju premeni v živo cerkev.

12. julij: Sv. Mohor in Fortunat, mučenca.

85

Vse polno ljudi se tare krog njega; on pa jih uči in potrjuje
svoje nauke s čudeži. Spreobrnil je Gregorija, slovitega Oglej-
čana; ozdravil mu je sina. Aleksandrini, žlahtni gospej, je iz¬
prosil pogled, pa tudi mnogo drugim je pomagal iz vsakega
stanu in vsake starosti. Sv. vera je sedaj rastla toliko lepše,
kolikor več je sv. Mohor trpel za njo.

5. Oblastnik Sebast zve, da je sv. Mohor odločil svojega
diakona Fortunata vernikom za naslednika. Zato ukaže tudi
njega v železje ukleniti in ga k sv. Mohorju v ječo vreči. Mnogo
ljudstva se je zbiralo k svetima jetnikoma, da sta je učila in v
pravi veri potrjevala. Sedaj sklenejo malikovavci smrt božjih
služabnikov ter prisilijo Sebasta, da ukaže sv. Mohorja in For¬
tunata ob glavo dejati. Zavoljo strahu pred kristjani pošlje po
noči rablja v ječo, da zvestima spričevavcema glavi odseka.
Njuni sveti trupli ohrani Poncijan, in žlahtna gospa Aleksandrina
ju z Gregorijevo pomočjo častito pokoplje v svojo bližnjo njivo.

Veliko lepih cerkev stoji sv. Mohorju in Fortunatu na čast
sezidanih na desni strani deroče Drave po holmcih in dolinah.
Posebno pa ima Kranjska sv. Mohorja in Fortunata za svoja
poglavitna priporočnika. Med božjimi hišami, njima na čast se¬
zidanimi, slovi na Dolenjskem na prijaznem griču postavljena,
zala in pisavcu teh vrst nepozabna farna cerkev žužemberška.

Naj bosta slavna blagovestnika mojim nekdanjim ondotnim
ovčicam in vsem Slovencem, zlasti pa še udom našega društva,
pred božjim sedežem zvesta in mogočna priprošnjika!

Gast duhovniškega stanu.

Dandanes napuh predrzno povzdiga svojo glavo; noče poznati
nikake pokorščine in oblasti, ni svetne, ni duhovske; zlasti zoper du¬
hovščino razliva ves žolč in strup v govorih, po knjižurah in časopisih.
Ta strup se zadaja že tudi sicer pobožnim Slovencem; naj zatorej po¬
stavim le-sem nekoliko besed duhovniškemu stanu na čast!

Ko je veliki mašnik, Sin Božji sam, na križu vzdihnil: „Dopol-
njeno  j e!“ — in je izročil svojo dušo v roke svojega nebeškega
Očeta, tedaj je nastala najimenitnejša doba  v zgodovini člo¬
veštva. Znamenje temu je bilo od vrha do tal pretrgano zagrinjalo v
templu. To je skrivnostno pomenjalo, da se je skrinja zaveze kot
senca  umaknila resnici,  ker je On sam stopil v presvetišče. Le-
vijev rod je bil odpravljen od službe, ker vsem rodovom in narodom
se je odprl pot v svetišče, in na njegovo mesto so stopili nove zaveze
darovavci. Njim po redu Melkizedekovem je bilo rečeno: „To de-

86

12. julij: Sv. Mohor in Fortunat, mučenca.

lajte v moj spomin!"  Njim je dana oblast: „Prejmite Sv. Dulia;
katerim boste grehe odpuščali, tistim so odpuščeni, ka¬
terim jih boste zadrževali, tistim so zadržani."

Z ozirom na ta imenitni stan v novi zavezi pravi torej sv. Ber¬
nard: „Tako častitljiva in visoka je mašniška čast, da se ne da ž njo
meriti nič, niti v nebesih niti na zemlji." — Ne na zemlji. Sv. Janez
v skrivnem razodetju popisuje to-le prikazen: „Veliko zna¬

menje se je prikazalo na nebu: žena s solncem oblečena
in mesec pod njenimi nogami."  Opat Rupert to tako-le razlaga:
Ta žena pomenja katoliško cerkev, solnce duhovništvo,  mesec pa
oblast cerkvenih kraljev in vladarjev. Kakor pa solnce s svojo svet¬
lobo zatemnuje mesec in zvezde, tako presega duhovništvo  vso
visokost kraljev in vladarjev. — Pa tudi v nebesih se ne da nič me¬
riti z mašniško častjo. Sv. Krizostom pravi: „Mašnikom je dana čast,
ki je Bog ni dodelil ne angelom, ne arhangelom; zakaj kateremu izmed
angelov je kedaj Bog rekel: „Tebi bom dal ključe nebeškega
kraljestva? Kateremu: Kar boste zavezali na zemlji,
bode zavezano v nebesih; kar boste pa razvezali na
zemlji, bode razvezano v nebesih?"  Komu: „To delajte v
moj spomin?"  In sv. Bernardin Sienski govori: „ Oblast mašnikova
prekosi oblast preblažene device Marije in vseh stvari." In res, v
Marijinem telesu se je Zveličar le enkrat spočel; na mašnikove besede
pa prihaja vsaki dan na naše oltarje. V Marijinem naročju je bil
trpljenju podvržen in umrljiv; na oltarju v mašnikovih rokah pa je
neumrljiv in nezmožen trpljenja.

Da nam bode bolj jasno, kar se je dosedaj povedalo, mislimo si
to-le podobo: Človek, katerega so sovražniki smrtno ranili, leži z bu¬
taro grehov obtežen v samotnem kraju. Rane mu učinjajo grozovite
bolečine; še vse hujše pa ga peče misel, da bo njegovo telo jed črvov,
njegova duša pa plen peklenskim duhovom. O telesnih bolečinah zato
ne toži, le bridko vzdihuje po tem, da bi vsaj rešil dušo. Naj pridejo
sedaj k njemu vsi poglavarji, kralji in cesarji sveta, mu li morejo kaj
pomagati? Naj pristopijo angeli, arhangeli, kerubi in serafi — prositi
morejo zanj, a bremena od srca mu ne morojo odvzeti, ne morejo mu
pogasiti peklenskega ognja. Naj pridejo očaki in preroki, device in
mučenci s preslavljeno kraljico nebeško, veliko, sila veliko premorejo
s svojimi prošnjami; a grešnih verig mu ne morejo odkleniti. Pride
pa mašnik, sliši nesrečnega jok in stok, vzbuja ga k srčnemu kesanju,
spodbuda k zaupanju na božjo milost ter videč potrtega vzdigne roko,
rekoč: „Odvežem te tvojih grehov: v imenu Očeta, in Sina, in Sv. Duha."
Na te besede odpadejo vezi, verige grehov se raztrgajo, in razžaljeni
Bog je utolažen; peklenski duhovi zbeže, angeli in svetniki pa pristo¬
pijo ter se vesele nebesom pridobljene, srečno rešene duše. — Glej
resnico besed sv. Bernarda: „Tako častitljiva in visoka je mašnikova
čast, da se nič niti v nebesih niti na zemlji ž njo ne da meriti."

L Ljubi  svoje duhovnike! Duhovniki za te molijo, za te da-
rujejo, tebi delijo sv. zakramente. Na svetu ga nimaš žive dni bolj¬
šega prijatelja in večjega dobrotnika od duhovnikov.

13. julij: Sv. Marjeta, devica in mučenica.

87

2. Spoštuj  je,  kakor so verni Galačanje spoštovali sv. Pavla.
Njim na čast piše ta apostol: ,,Sprejeli ste me kot angela božjega,
kot Kristusa. 1 ' (4, 14.)

3. Poslušaj in slušaj  je,  zakaj Kristus pravi: „Kdor vas
posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje." (Luk. 10, 16.)
Poslednjič:

4. Moli  za nje, da bi prav pasli svoje ovčice; pa tudi, da drugim
evangelij oznanujoč, sami ne bi bili pogubljeni. — Stori tako in ne po¬
slušaj krika sovinega v sedanjem času! Bog te bode blagoslovil,
kakor je Noe blagoslovil svoja sinova Šema in Jafeta.

Molitev.

O veliki mašnik, Jezus Kristus! srčno te zahvalim, da nam po¬
šiljaš svoje namestnike, cerkvene mašnike, ki so nam vodniki na tem¬
nih potih našega življenja. O daj, prosim te, da nam pravega pota
ne bodo le z besedo kazali, temuč tudi s svojim zgledom po njem ho¬
dili, mi pa je bomo zvesto posnemali, dokler ne dospemo vsi, pastirji
in črede, k tebi, najvišjemu pastirju, v tvoje kraljestvo! Sv. Mohor
in sv. Fortunat, prosita za nas! Amen.

13. mali srpan ali julij.

Sveta Marjeta, devica in mučenica
(okoli leta 284).

Marjeta ali Margarita se po naše zove „biser“ ali draga
jagoda. Kako je bila ta svetnica vredna tega imena, prepričajte
s e iz njenega življenja.

1. Rodila se je v Antijohiji v Pizidiji ob času, ko je vladal
kruti cesar Dioklecijan. Njen oče Edezij je bil poganski du¬
hovnik. Po zgodnji materini smrti jo je dal na kmete v rejo
n eki ženi, ki je bila skrivaj kristjana. Ta je mlado Marjeto
zgodaj učila Boga spoznati in ljubiti. Zasadila jej je v mlado
Sr ce posebno strah božji in ljubezen do čistosti. Rada jej je
Pravila prigodbe svetih mučencev, ki so bili kri prelili za Jezusa,
ha je tudi v njej budila srčne želje, ako pride nevarnost, svoje
z >vljenje darovati za Kristusovo vero. Ko deklica nekoliko do-
raste, vzame jo oče v petnajstem letu njene dobe zopet domov.
^ nje vedenje se mu dozdeva od dne do dne bolj čudno, ker

88 13. julij: Sv. Marjeta, devica in mučenica.

ni bila nič tako posvetna, kakor so navadno dekleta v tej dobi:
moškim se ni nastavljala nikdar, za lepa oblačila ni marala,
druščin in kratkočasov se je ogibala ter bila vsa sramežljiva,
krotka, tiha in ponižna. Zaradi takega njenega vedenja je začel
oče misliti: Kaj velja, da je kristjana? pa — je dejal — saj je
še mlada, to se jej bo še vse lahko dalo iz glave izbiti. Zato
jo pokliče in jej reče: „Glej, Marjeta, ljudje pravijo, da si
kristjana; je li to verjeti? Menda se vendar nisi dala tako
zmotiti, da bi le v enega Boga verovala in pa še celo v križa¬
nega !“ Pohlevno in z vso častjo, kakor se spodobi otroku proti
starišem, mu hči odgovori brez strahu: „Res, oče! tudi mene
je neskončno usmiljeni Bog poklical v svoje kraljestvo, in že
smem Jezusa imenovati ženina svoje duše." Oče ostrmi ob teh
besedah in jo vpraša, kdo da jo je navel v to nespamet, ker
mora pač vedeti, kaj jo čaka hudega, ako ne moli bogov svo¬
jega očeta in njihovega cesarja. Margareta pravi: „Oče, vere
v enega pravega živega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa
mi nihče ne bo vzel iz srca. Pripravljena sem. za Jezusa svojo
kri preliti, ker je tudi Jezus svojo prelil za-me; želim si le, da
bi še vi, ljubi moj oče! pravega Boga spoznali in molili." Njen
oče kristjanov že tako ni mogel trpeti, sedaj mu pa še nje¬
gova hči pove kaj takega. Jeza ga začne lomiti in zapodi jo
z grdo od svoje hiše. Marjeta se zateče k svoji rejenici in jej
pomaguje pri njenih poljskih opravilih, kakor kaka druga dekla
iz nižjega stanu.

2. Odsihdob zapove cesar Dioklecijan kristjane po vsem ce¬
sarstvu na vso moč zasledovati, je loviti, pred sodbo tirati, pre¬
ganjati in moriti. Tudi Edezij, da se le cesarju prikupi in svojo
službo kot malikovavski duhoven obdrži, učini nenaravno in ne¬
človeško dejanje: svojo hčer naznani pri deželnem oblastniku kot
kristjano. Olibrij, tako je bilo oblastniku ime, je bil pohoten,
mesen in poleg tega sila grozoviten človek. Komaj zagleda zalo
deklico, ki jo privlečejo beriči pred njegov sodni stol, že se mu
vname ogenj nečiste ljubezni ter želja, pridobiti si jo za ženo.
Zato jo najprej vpraša, je li prosta ali sužnja. Marjeta mu od¬
govori: „Kristjana sem; sicer pa sem prostih starišev hči.“ Na
to jej oblastnik priliznjeno govori, kolike nevarnosti jo čakajo,
ako se kristjano spoznava, od druge strani pa jej popisuje srečo
in čast, ako daruje malikom. Naposled jej ponudi celo v zakon
svojo roko. Gotovo ga ni bilo v vsi deželi dekleta, ki bi se ne
bilo z veseljem dalo snubiti tako bogatemu in imenitnemu go-

13. julij: Sv. Marjeta, devica in mučenica.

89

spodu. Ali Marjeta ga zavrne: „Jaz sem se že Jezusu zaročila
in se nobenemu drugemu posvetnemu možu ne morem oddati.
Nemogoče mi je odpovedati se nebesom in namesto njih zemlje
prah si izvoliti. “ Ker se čuti Olibrij zasramovanega, raztogoti
ga ta odgovor silno; zato ukaže devico naravnost pred malike
peljati, da bi jim darovala.

3. Srčno se sv. devica brani, da tega kratkomalo nikdar
noče storiti. Kakor navadno mesenim ljudem, tako se tudi tukaj
Olibriju ogenj nečiste ljubezni spremeni v najhujši srd in mašče¬
vanje. Zagrozi jej: „Ali daj Jezusu slovo, ali pa te dam umo¬
riti !“ „Vse rajši trpim,“ mu reče Marjeta, „kakor da bi raz¬
žalila Jezusa." Nato jo ukaže poglavar tako neusmiljeno s
šibami pretepsti, da jej curkoma teče kri po vsem životu. Potem
jej veli še z železnimi grebeni ves život raztrgati. Razmesarili
so jo bili tako strašansko, da je bilo še okrutnega Olibrija groza
pred njo. Zategadelj jo izpred oči odpeljejo in vržejo v ječo.
Vse to devica voljno trpi in Boga hvali. V ječi pa ima zopet
drugega skušnjavca, peklensko hudobo samo premagati, ki se jej
je bil približal v podobi zmaja. Njegovo sleparijo spoznavši stori
črezenj znamenje sv. križa in zmaj prestrašen pobegne. (Zato
se sv. Marjeta navadno obrazuje, da v eni roki drži križ, v
drugi pa vodi zmaja na verigi.) Ko pa zgine ta peklenska zmija,
razlije se prečudna tolažba in neka nebeška moč v srce in po
udih svete device. Njene rane se po čudežu zacelijo, in ječa se
svetli v nebeški svetlobi.

4. Drugi dan Olibrij še enkrat poskusi si devico pridobiti.
Zato jo zopet veli pred-se pripeljati. Ko jo pa vidi v svoje
veliko začudenje vso zdravo, zalo, mirnoveselo, kakor angela
pred seboj stati, se mu novič vname ogenj poželjivosti v srcu,
ter jej sladkaje reče: „Poglej, kako te bogovi ljubijo; ozdravili
so te, ker te hočejo, kot hčer duhovna, pogina oteti. Bodi jim
torej hvaležna in daruj jim!“ Ali ob vsem tem sladkanju si
devica ni mislila: Kaj je, če storim greh? Mogočnemu človeku
se ne smem ustavljati, ker me lahko tolikanj osreči. Rekla mu
je marveč: „Ni res, kar govoriš; mrtvi in nemi maliki tega ne
morejo storiti. Le Sin Božji ima moč, da telo ran in dušo
grehov ozdravi; le On more svojce s tolažbo napolniti."

5. Ta nepričakovani odgovor poglavarja zopet silno razto¬
goti in škripaje z zobmi jo ukaže z razbeljenimi ploščami po
vsem životu žgati in peči. Na pol sežgano in pečeno jo potem
zapove v vodo vreči, da bi jej bolečine le še povečal in jo umoril.

90

13. julij: Sv. Marjeta, devica in mučenica.

Od peklin je meso cvrčalo na njej. A vseh teh brezimnih bo¬
lečin Marjeta ni občutila, ker njen duh je bil ves v Boga za¬
maknjen, v Boga vtopljen. V vodo vržena prosi Boga, naj jej
ta voda postane krstna voda, ker še ni bila krščena. Ko jo pa
valovi za seboj potegnejo, odvežejo se jej vezi na rokah, zemlja
se potrese, nad njo se prikaže bel golobček, neki glas se zasliši
z nebes, in Marjeta zopet vsa zdrava stopi iz vode na breg.
Veliko poganov se po tem čudežu h krščanski veri spreobrne.
Strahu, da bi se jih še več ne pokristjanilo, jo ukaže poglavar
na morišče odvesti in jej ondi glavo odsekati. Ta razsodba silno
razveseli Marjeto. Iz hvaležnosti pade na morišču na kolena,
prosi za cerkev in vse vernike ter poda rablju svojo glavo.
Kristjani so shranili njene telesne ostanke in pozneje veličastno
cerkev sezidali na njenem grobu. Po križarjih je njeno ime pri¬
sililo tudi v zahodnje dežele, in Slovenci jo jako časte.

^Deviška čistost je enaka dragemu biseru.

Sveta devica, čije življenje si ravnokar bral, se je pač po vsi
pravici imenovala Marjeta, to je: „biser“. Tudi vsaka prava krščanska
devica mora biti biseru enaka.

Biser  namreč raste v globočinah tihih voda, skrit med dvema
lupinama. Tako je vzrastla Marjeta, in tako mora rasti vsaka deviška
duša v skritosti in živeti proč od posvetnega hrupa in šuma; proč od
dotike z lahkomiselnimi in brezbožnimi posvetnjaki.

Kakor hitro se lupini, v katerih se biser nareja, odpreta in deneta
vsaksebi, je biser že sprijen, in razun v vodi biseri ne rasto. Tako
duša ne more čista ostati, ne čisto živeti, ako prihaja iz samote in
skritosti, obiskuje neprimerne tovarišije, išče preveč kratkočasov in
dobre volje.

V čisti, kristalnobistri vodi narejajo se najlepši, najdražji biseri.
Tako duše čiste postajajo le v obhoji z Bogom, v molitvi in premišlje¬
vanju.

Prav po godu in drag biser mora biti bel in svetel, kakor novo-
padli sneg, kakor kaplja čiste, svetle vode, tako da se solnce v njem
vidi in se solnčni žarki ž njega na okoli razsevajo. Tako mora de¬
viška duša biti vsa čista. Nobena nespodobna misel, nobena huda
želja je ne sme omadeževati, in tako rekoč obličje božje mora iz nje
gledati; to se pravi: iz obraza čiste duše mora po Jezusovi predpodobi
sijati svetloba vsakatere čednosti.

Biseri, če so dalj časa na prostem zraku, zatemne, orumene in
zgube svojo svetlobo. Tako izgubi čista duša svojo lepoto, ako se peča
z ljudmi, ki Boga ne ljubijo in za Boga ne žive.

Biseri zaljšajo krone cesarjev in poglavarjev; kupujejo se po
dragi ceni. Tako je tudi deviška čistost silno drage cene. Deviške

14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerkveni učenik.

91

duše so največja lepota Božjega Zveličarja in nebeškega ženina ter
najlepša dika sv. katoliške cerkve.

Torej, krščanska duša, bodi tudi ti Marjeta, to je: biser, Jezusu
in njegovi sv. cerkvi na veselje.

Molitev.

O Jezus, ti ljubitelj čistih duš! dodeli mi milost, da vrednost sta¬
novske čistosti prav spoznam in cenim ter jo s tvojo pomočjo, kakor
sv. Marjeta, obranim. Amen.

14. mali srpan ali julij.

Sveti Bonaventura, kardinal in cerkveni
učenik (leta 1274).

1. Bilo je v 1. 1225., ko neka žena z otrokom v naročju
pade prežaljenega obličja pred sv. Frančiškom Asiškim na kolena,
mu otroka k nogam položi in svetnika s povzdignjenima rokama
prosi, naj moli k Bogu, da bi njen ljubi, bolni deček zopet
ozdravel. Ganjen povzdigne sv. Frančišek svoje oči in roke proti
nebu. Komaj opravi molitev, je otrok že ozdravljen. Z veseljem
ga nese mati domov, pa ga črez nekoliko časa zopet na ogled
prinese sv. Frančišku, ko je ta že bolan ležal na smrtni postelji,
ker se mn je otrok bil posebno prikupil. Bil je tedaj pet let
star, ljubezniv in prijazen; ime mu je bilo Janez. Ko svetnik
ugleda dečka angelčku enakega, mu zažari obraz in prerokuje
dečku vse milosti, s kojimi ga bo usmiljeni Bog oblagodaril v pri-
hodnjosti. Ves navdušen vzdihne: „0 buona ven tura! “ to je: „0
dobrote prihodnje!“ Odslej so Janezka imenovali Bonaventura.
On je tisti veliki svetnik, ki je s svojo globoko notranjo pobož¬
nostjo in s svojo temeljito, visoko učenostjo postal dika sv. ka¬
toliške cerkve in se po pravici serafski učenik  imenuje.
Njegov poznejši učenik Aleksander je celo rekel o njem: „Zdi
se mi, kakor da bi Bonaventura ne bil prejel greha po Adamu“.

2. Njegova pobožna mati Marija Hiteli (očetu njegovemu se
je reklo: Janez Fidanski) ga je zaobljubila v red sv. Frančiška.
Iz tega namena ga je že od otročjih let odgojevala prav po
krščansko, in ker je bil nad njim blagoslov svetnika sv. Fran-

92 14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerkveni učenik.

čiška Asiškega, zato je tudi, njegove ljubezni do Boga vnet, živel
svetniku enako. Da bi spolnil obljubo svoje matere ter Bogu
služil v uboštvu in ponižnosti, stopil je z 22. letom v red svetega
Frančiška. Njegovi višji ga pošljejo v Pariz, da bi ondi na visoki
šoli dovršil svoje vede. Pri svojem učenju je imel posebno na¬
vado. Ni se namreč učil, da bi bil prav veliko vedel in se s
tem ponašal, temveč vselej le iz tega namena, da bi Boga pove¬
ličeval, našel in branil resnico ter posvetil samega sebe. Pred
učenjem je vselej Sv. Duha prosil razsvetljenja in med učenjem
pogostoma se obračal v kratkih pobožnih vzdihljejih k Bogu. Vse
njegovo učenje ni bilo tolikanj preiskovanje vede, temveč molitev
in vaja v ljubezni. Podoba Križanega mu je bila vedno pred
očmi, in pogostoma so se mu solze udrle iz oči povzdignjenih
proti nebesom. Kristus je bil torej njegov učenik in njegove
bukve, iz katerih je zajemal svojo visoko učenost. Zato je svo¬
jemu ljubemu tovarišu Tomažu Akvinskemu s prstom pokazal na
bridko martro, ko ga je vprašal, kje se tako visoko poučuje, in
mu odgovoril: „To je moja bukvama in to vrelec, iz katerega
zajemam svoj pouk. Učim se Jezusa, in sicer Jezusa križanega. “

Da je svojo nedolžnost ohranil neomadežano, bilo mu je za¬
tajevanje poglavitni pripomoček. Svoje petere počutke je imel
trdo v brzdah in s svojim telesom je ravnal kakor s svojim so¬
vražnikom. Ob vsem tem pa se mu je z obličja vedno svetila
neka nebeška veselost. Večkrat je rekel: „Duhovna veselost je
najgotovejše znamenje v nas prebivajoče milosti božje". — Ne¬
izrekljivo je ljubil Jezusa. V prostih urah je bil večjidel pred
oltarjem. Vendar pa si ni upal pogostoma pristopiti k sv. obhajilu,
ker se te milosti ni štel vrednega. Tu se ga Gospod sam usmili
in mu po čudežu upokoji srce. Več dni je namreč preteklo, da
je zavoljo strahu zaostal od sv. obhajila. Enkrat pa, ko je pri
daritvi sv. maše bil ves zamaknjen v premišljevanje Kristusovega
trpljenja, mu prinese angel košček posvečene hostije, ki jo je
mašnik v roki držal, ter mu jo položi v usta. Ta milost mu
zlije raj zveličanja v srce, in odsihdob je pogostoma pristopil h
Gospodovi mizi.

3. Le boječe in trepetaje je pričakoval trenotka, ko bode
prejel mašnikovo posvečenje. Dolgo poprej se je s postom in z
molitvijo pripravljal, prejeti to veliko čast, pa tudi težko butaro.
Kot mašnik je vselej s solzami v očeh šel k oltarju. Po po¬
vzdigovanju pa in pri zahvalni molitvi po sv. maši se je kakor
zemlji odmaknjen ves pogreznil v skrivnost ljubezni. Sedaj se

14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerkveni učenik.

93

je čutil poklicanega, delati z vsemi svojimi močmi človeštvu na
blagor. Krepko in tolažljivo je oznanjal božjo besedo. Ogenj,
ki mu je gorel v prsih, je čudovito znal vnemati v srcih svojih
poslušavcev. Bil je velike in zale postave ter mirnega in vab¬
ljivega pogleda. Neki poseben nebeški mir in neka prečudna
božja miloba mu je svetila z obraza. S temi lastnostmi je mečil
še tako trdovratna srca. — V 30. letu njegove dobe ponudi
papež Aleksander IV. njemu in sv. Tomažu Akvinskemu čast
doktorstva. Na višje povelje prevzame potem v Parizu pouk v
modroslovskih in bogoslovskih vedah. Tu pa je imel več zoper-
nosti prebiti. Drugim doktorjem (učenikom) namreč ni bilo po
volji, da bi menih iz beraškega reda poučeval na visokih šolah.
Isto tako so godrnjali zoper Tomaža Akvinskega, ki je bil iz
dominikanskega reda. Oba sta se imela zagovarjati in od sebe
odbijati veliko zatožeb in obrekovanja. Naposled se vendar
papež Aleksander IV. za njiju potegne in prepir med njima na
dobro nakloni.

4. Tako se je trudil s sv. Tomažem Akvinskim v največjem
prijateljstvu s poukom mladine na visokih pariških šolah. Pri¬
merilo se je tačas, da so bratje njegovega reda imeli veliko po¬
svetovanje v Rimu, da bi si izvolili vesoljnega glavarja ali ge¬
nerala. Te časti bolj vrednega niso mogli najti od Bonaventure.
Njegovo dobro in ljubeznivo srce, njegova pobožnost in učenost
je bila vsem znana in mu je pridobila vsa srca. Torej enoglasno
volijo njega, akoravno je bil še-le 35 let star. Zvedevši svojo
izvolitev se silno prestraši ter se hoče tej časti iz ponižnosti od¬
povedati. Ko pa sliši, da je sv. oče že potrdil njegovo izvolitev,
gre v Rim ter nastopi svojo službo tako goreče, da se kmalu
zazna najlepši sad njegovega delovanja. Bratje imajo nad njim
najlepši zgled uboštva, ponižnosti, pokorščine in zatajevanja. Da-
siravno višji glavar reda, vendar opravlja najnižja dela. Po
zgledu sv. očeta Frančiška je ljubil uboštvo kakor svojo nevesto,
in je njej na čast spisal bukvice o uboštvu našega Gospoda Je¬
zusa. Pa ne le Jezusa, ampak tudi njegovo mater Marijo je
ljubil Bonaventura prisrčno. Zato je svoj red postavil v posebno
varstvo te nebeške kraljice. Spisal je njej na čast več bukev
polnih najganljivejših naukov, uvedel je bratovščino njej v slavo
ter zapovedal, da se ima po vseh frančiškanskih samostanih zju¬
traj ob šestih angelsko pozdravilo moliti v spomin skrivnosti
Kristusovega učlovečenja. S svojo pobožnostjo, z molitvijo, lju¬
beznijo in krotkostjo je umiril veliko razprtij, ki so nastale med

94 14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerkveni učenik.

redovnimi brati ter žugale red spodkopati in razrušiti. Na svojih
trudapolnih potih po raznih evropskih deželah je bilo že njego¬
vega slovesa zadosti, ki je povsod šel pred njim, da so se po-
boljševali menihi in posvetni ljudje. Da bi srca vernikov obudil,
naj bi hrepeneli po nebesih, bile so mu na jeziku pogostoma lju¬
beznive besede: „Bog sam, zveličani duhovi in vsi prebivavci
nebeškega dvora se vesele trenotka, ko se bomo udeležili njiho¬
vega zveličanja. Ali naj bi ne hrepeneli iz vse duše priti v njih
tovarišijo? O kako zelo se bomo enkrat sramovali, ako že tukaj
svojega srca nismo obračali proti temu presrečnemu domu!"

5. Zaradi njegove ponižnosti, pobožnosti, delavnosti in velike
učenosti Bonaventuro škofje in celo papež sam čedalje bolj čislajo.
Tako mu sv. oče Klemen IV. za njegove obilne zasluge v
letu 1265 ponudi jorsko nadškofijo na Angleškem. A Bonaven¬
tura v svoji ponižnosti se toliko joka in papeža na kolenih prosi
tako dolgo, da ga papež odveže visoke službe. Po zgodnji smrti
tega papeža se v Viterbi zbrani kardinali ne morejo zediniti o
volitvi novega papeža. Zato sklenejo sv. Bonaventuro za svet
vprašati in tistega izvoliti, ki ga jim bo on priporočil; v toliki
časti so ga imeli. Sv. Bonaventura za svet vprašan, se najprej
k Bogu zateče v molitvi. Potem pa jim predloži po svoji vesti
najvrednejšega, namreč Teobalda, velikega diakona v Lutihu.
Kardinali ga v resnici izvolijo, in znan je v katoliški cerkvi po
imenu Gregorij X.

Novi papež povzdigne sv. Bonaventuro za kardinala in škofa
albanskega ter mu pod pokorščino veli, sprejeti to čast. Poslanci
s tem poročilom ga najdejo v frančiškanskem samostanu Mugelo,
štiri milje od Florence. Ko so prišli poslanci, umival je ravno v
kuhinji posodo, opasan s predprtom. Čudeč se njegovi ponižnosti,
gredo poslanci med tem na vrt; on pa obesi na steno kardi¬
nalski klobuk, ki so ga mu prinesli, dokler vseh posod ne umije.
Bratom, ki so prišli mu srečo voščit, pravi: „Verjemite mi, samo¬
stanska opravila so lahka in blagodarjena; a z visokimi častmi
sklenjena so težavna in nevarna." Potem sname rdeči klobuk
z žreblja ter se gre papeževim poslancem spodobno poklonit. Ti
ga vzamejo s seboj v Florenco, kjer ga papež sam v škofa po¬
sveti. Po posvečenju pa mu veli, naj gre v Lion k cerkvenemu
zboru, sklicanemu iz tega namena, da bi se razkolniški Grki
zopet zedinili z rimsko cerkvijo; ondi naj bi namreč za rimsko
cerkev govoril. Tudi sv. Tomaž Akvinski je bil iz tega na¬
mena tja povabljen, pa je grede na potu v mestu Fosa - Nova

14 .  julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerkveni učenik.

95

umrl na veliko žalost Bonaventuri, zakaj bila sta si prisrčna
prijatelja.

6. V cerkvenem zboru se je odlikoval Bonaventura med
zbranimi očeti posebno s svojo učenostjo in prisrčno ljubeznivostjo.
Bilo pa je pričujočih 500 škofov, 1000 prelatov in sila veliko
doktorjev sv. pisma. Njim so se pridružili poslanci grškega
kralja Mihaela Paleologa ter mnogo drugih knezov in gospodov.
Med njimi je Bonaventura prvi govoril ter se boril z apostolsko
močjo za nauk sv. cerkve. V svojih nadaljnih pogovorih G-rke
tolikanj prepriča, da so pripoznali vse to, kar rimska cerkev
uči o rimskem papežu, o izhajanju Sv. Duha od Sina in od
Očeta in o trpljenju v vicah. Zraven pa je še poslanec Jurij
Akropolita očitno pričal, da je od cesarja posebno pooblaščen, v
imenu cesarja „pri svoji in pri duši cesarjevi priseči," da cesar
spozna vero rimske cerkve za pravo ter se je hoče zvesto držati
in nikoli ne odpasti od nje. Večna škoda le, da je to zedinjenje
trajalo komaj kakih osem let!

Tedanje zasluge vendar gredo največ sv. Bonaventuri.
Toda po božjih naredbah ni prejel plačila na tem svetu, temveč
bilo mu je plačilo prihranjeno v nebesih. Obolel je že po tretji
seji, vendar je šel še k četrti in doživel veselje, da je cesarjev
poslanec prisegel na zedinjenje. Odslej pa je opešal popolnoma,
tako, da mu ni bilo več moči vstati. Papež sam mu podeli
zakrament sv. poslednjega olja. Z očmi vprtimi v bridko raz¬
pelo, ves v božjo voljo vdan, sladko zaspi v Gospodu 15. julija
v letu 1274. Njegov pogrebni sprevod se je obhajal z veli¬
kansko slovesnostjo. Sv. oče Gregorij X. z vsemi v zboru zbra¬
nimi škofi, prelati in poslanci so spremljali rajnega svetnika
telesne ostanke do groba. Iz vseh ust se je potrjevala resnica
besed, ki jih je govoril kardinal Peter s Tarantažije^ v spre¬
vodni pridigi, rekoč: „Ljubil je Bonaventuro vsakdo. Še tujci,
ki so ga slišali govoriti, so želeli, da bi jim bil vodnik. Pri¬
dobil si je s svojo krotkostjo in mehkosrčnostjo vsa srca. Bila
ga je zgolj ponižnost, sočutnost, usmiljenost, čistost in modrost;
zaljšale so ga vse čednosti." Papež Sikst IV. ga je v 1. 1482
svetnika razglasil.

Njegovo truplo je počivalo dolgo časa v krasni kapeli fran¬
čiškanske cerkve v Lionu. V 1. 1562 pa so Kalvinci cerkev
napadli, mrtvaško skrinjo razbili, njegove koščene ostanke se¬
žgali in pepel vrgli v reko Saono. Le glavo je neki srčen
pater otel. Njegov grob je Bog z več čudeži poveličal. Tako

96 14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerkveni učenik.

je v mestu Lionu na njegovo priprošnjo huda kuga ponehala, in
knez Karol Orleanski je v neki nevarni bolezni nanagloma zopet
ozdravel.

Obrazuje se sv. Bonaventura v frančiškanski obleki s kardinal¬
skim klobukom, ko mu angel podeljuje sv. obhajilo.

JCršeatiska popolnost.

(Glej tudi I. del, stran 822.)

Brat Egidij, spremljevavec sv. Frančiška, vpraša nekdaj sv. Bo¬
naventuro: „Kako se nevedni ljudje morejo zveličati?" Bonaventura
mu odgovori: „Brat Egidij, ako ne bi bil Bog dal človeku nobene
druge zmožnosti, nego milost ljubiti ga, bi bilo že to dovolj in velik
zaklad." „Kako“, mu začudivši se reče Egidij, „kak neveden, preprost
človek more Boga ravno tako popolnoma ljubiti, kakor največji cer¬
kveni učenik?" „Brez dvoma", ga zavrne Bonaventura, „rečem še
več: celo pobožna ženska more Boga bolj ljubiti, kakor katerikoli še
tako učen bogoslovec."

1. Glej, ljubi bravec! ljubi Boga iz vse svoje duše, ljubi ga iz
vseh svojih moči; to te dela popolnega. Vsaka stvar je namreč po¬
polna,  ako svoj namen doseže tako, da si bolje ne moremo želeti.
Naš poslednji cilj in konec pa je ta, da gledamo in uživamo živega
Boga; ta cilj pa dosežemo le po ljubezni; zakaj „kdor ostane v
ljubezni, ostane v Bogu in Bog v njem".  (I. Jan. 4, 16.)
Apostol Pavel imenuje ljubezen spolnitev postave in vez po¬
polnosti.  (Rimlj. 13, 10. Kol. 3, 14.) Kaj pa bi ti pomagalo vse
drugo, ako ti pomanjkuje ljubezni? Bučeč bron si in zvoneč
zvonec.  (I. Kor. 13, 1.) „Največja vseh dobrot nam je Bog," veli
sv. Avguštin. „Z;i njim ne smemo niti ostati, niti razun njega česa
iskati. Prvo bi bilo nekoristno, drugo nišče."

2. Prva in največja cena pa gre tisti ljubezni, ki je duhovna
in resnična, ali ki je pametna in delavna.  „Ljubezen do-
pričuješ", pravi sv. Gregorij, „ako zvršuješ nje dela. Zakaj, kdor še
sega po prepovedanih željah, tak gotovo Boga ne ljubi, ker ugovarja
njegovi volji." Gotovo je torej, da v tem življenju popolne in na vse
strani dovršene ljubezni ni najti med nami umrljivimi ljudmi. Zato
se po besedah sv. Tomaža Akvinskega razločuje trojna vrsta ljubezni.
Prva je tista, s kakoršno Bog sam sebe  ljubi. Tolikšen namreč je
Bog, da se more le sam sebe vredno ljubiti. Druga vrsta je ljubezen
zveličanih duhov,  ki Boga z obličja v obličje gledajo, tako za¬
maknjeni vanj, da, akoravno ga ljubijo prostovoljno, ga vendar vsak
po svoji zmožnosti bolj ljubiti ne more. Tretja vrsta ljubezni pa je
tista, ki jo je zmožen umrljivi Adamov sin. Ta pa se imenuje po¬
polna,  ako se kdo iz srca boji Boga razžaliti, ako je vedno in z
veseljem  pripravljen k vsemu, kar je po božji volji, ter od stopinje
do stopinje se vedno povzdigujoč lahko z apostolom reče: „Ne kakor
da bi bil že dosegel, ali da bi bil že popoln, prizadevam

14. julij: Sv. Bonaventura, kardinal in cerkveni učenik. 97

si pa, da bi dosegel, v čemur sem bil tudi dosežen od
Jezusa Kristusa."  (Filiplj. 3, 12.)

3. Popolnost človekova torej obstaja v popolni ljubezni, ali veliko
več v resničnem in vednem prizadevanju, dospeti do po¬
polne ljubezni.  Zategadelj ta pobožnost obsega  vse čednosti, in
zlasti je na tem ležeče, kakih sredstev in pripomočkov  se
tisti poslužuje, s kojimi hrepeni po popolni ljubezni, in pa, kakšna
so vnanja dela,  po katerih se ta plamteča ljubezen vsestransko
razodeva. Zato je pri takih posameznih delih, naj si bodo svetje ali
zapovedi, treba paziti na dvoje, namreč, ali se s temi deli le prido¬
biva  prava popolnost, ali pa da ta dela že pravo popolnost do¬
kazujejo  ali razodevajo; z drugimi besedami: so li ta dela pripo¬
močki k popolnosti, ali so njeni posamezni deli. V tem pomenu piše
sv. Hieronim Celanciji: „Glej, ko se začneš postiti ali zdrževati, da ne
boš mislila, da si sveta; zakaj ta čednost je le pripomoček, ne pa po¬
polnost svetosti."

Zato se jako motijo oni, ki iščejo jedra popolnosti v zgolj pobožnih
vajah ali zatajevanju. Takim veljajo pripomočki in pa namen za eno
in isto. In kolikokrat se zgodi, da ima kdo sam o sebi Bog ve kako
visoke misli zato, ker se veliko posti, drugi, ker veliko moli, tretji,
ker veliko vbogaime daje itd. Sicer pa so zanikarni v spolnovanju
svojih dolžnosti, trmoglavi in prevzetni, obrekljivi, blebetavi, zavidni,
jezični in gobezdavi. Taki torej ne iščejo stanovitne pobožnosti, temveč
se trudijo le za prazno senco. Vsled tega prav nič ni čudo, ako vi¬
dimo take, ki so si domišljevali, da so povzdignjeni že v tretja nebesa,
a ko so prihrumele večje skušnjave, so žalostno padli in se pogreznili
v naj večje hudobije.

4. Akoravno pa je ljubezen, ki nas dela popolne, zmeraj ena in
ista, vendar se skazuje različno po raznih stanovih in okoliščinah.
Drugačna, postavim, je pri Bogu posebno posvečenih osebah, drugačna
pri posvetnih, drugačna pri deviških, drugačna pri zakonskih ljudeh;
ravna se celo po zmožnostih, po moči, po opravilih vsakega posebej.
Ravno tako, kakor ima pri človeškem telesu drugo opravilo roka,
drugo noga, drugo oči, drugo uho, tako je popolnost drugačna v po¬
svečeni, drugačna v posvetni družbi. Tako pa smo „vsi eno telo
Kristusovo in udje med seboj".  (I. Kor. 12, 27.) „Zakaj da¬
rovi so mnogoteri, Duh pa je eden, in službe so mnogo¬
tere, Gospod pa je eden, in dela so mnogotera, Bog pa je
eden, ki dela  vse  v vseh." (I. Kor. 12, 4—6.) Napačno torej
sodijo oni, ki mislijo, da se prizadevanje po popolnosti prilega samo
duhoynikom, redovnikom in redovnicam, da se pa popolnost ne strinja
z vojaškim ali zakonskim ali s kmetiškim stanom. Zakaj vsak je v
tistem stanu, v katerega je poklican; zavezan k popolni ljubezni do
Boga in do bližnjega, seveda vsak po svojih okoliščinah in po svoji
moči. Kdor to spolnuje, sme se p op o le n imenovati.

Ta nauk je z malimi besedami dal sv. Bonaventura Egidiju.
Spolnuj ga še ti, in tudi ti se boš od dne do dne, od stopinje do sto¬
pinje bližal popolnosti!

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

7

98

15. julij: Sv. Henrik II., cesar.

Molitev.

Bog Sv. Duh, delivec vseh milosti, ki si svetemu Bonaventuri
modrosti in učenosti dar v tako obilni meri dodelil, da ga sv. cerkev
za serafskega učenika časti, prosimo te po njegovem obilnem zaslu-
ženju, razsvetli še nas s svojo lučjo, da v zveličanskem pouku zmeraj
rastemo in dosežemo tisto modrost, ki posvetno zaničuje in po nebeškem
hrepeni. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

15. mali srpan ali julij.

Sveti Henrik II., cesar (1. 1024).

1. Za Romula Avgustula je razpadlo zahodnje rimsko ce¬
sarstvo. Cesar Karol Veliki ga je v letu 800 zopet ustanovil.
Odsihdob je ostala cesarska krona pri njegovi hiši do Ludovika IV.
Ž njim pa je zamrl rod Karolingiški. Zatorej izvolijo nemški
knezi franškega grofa Konrada, sestrica Ludovikovega, za svo¬
jega kralja. Za njim so sledili saksonski vojvodi kot nemški
vladarji. Iz te saksonske cesarske hiše je tudi cesar Henrik II.;
njegove zasluge za sv. cerkev in njegove čednosti so ga po¬
vzdignile za svetnika. Rodil se je v Abaški grajščini poleg
Ratisbone 6. maja leta 972. Oče mu je bil bavarski vojvoda
Henrik, mati Gizela pa je bila hči burgundskega vojvode Kon¬
rada. Ze otroka so .ga dali stariši v izrejo ratisbonskemu škofu
Volbanku, enemu najizvrstnejših nemških cerkvenih vladik Nauki
tega učenega in svetega škofa, Še bolj pa njegovi zgledi, so se glo¬
boko vtisnili srcu mladega učenca. Rastel je v naukih zveličanja,
pa tudi izuril se po potrebah tedanjega časa v viteških vajah.

Ze kot mladenič si je prisvojil neustrašljivo srčnost, kakoršna
je bivala v slavni rodovini. Ali mladi vojvodič ni dolgo užival te
sreče, da je imel tako izvrstnega vodnika in svetovavca na svoji
strani. Volbank umrje v 1. 994. Žalost Henrikova zaradi nje¬
gove smrti je bila velika, Pogostoma je zahajal na njegov grob
in ondi pnsično molil za svojega učenika in dobrotnika. Pa ne
le ta žalost, ampak še druga nesreča ga je zadela v tem letu.
Tudi očeta mu je to leto vzela smrt. Tako je bil brez sveta
in pomoči še-le 22-letni vladar vojvodine bavarske. Tedaj se je
zai očil s Kunigundo, pobožno hčerjo Kicenburškega grofa Sieg-

15. julij: Sv. Henrik II., cesar.

99

Irida. Iz ljubezni do Boga storita oba obljubo vednega devištva
in jo zvesto spolnujeta do smrti.

2. V tem času je bilo, ko je Henrik zopet molil na grobu
svojega ljubega učenika sv. Volbanka, naj bi mu Bog na nje¬
govo priprošnjo podelil potrebne modrosti pri vladarstvu. Po
noči v trdnem spanju se mu dozdeva, kakor bi šel na grob
sv. Volbanka. Naenkrat vidi pred seboj stati svetega škofa, ki mu
govori: »Poglej dobro besede, ki so zapisane zadi za mojim
grobom na zidu.“ Bile pa so te-le: »Post sex“; to je: „črez
šest“. Prebudivši se premišlja resnobno pomen teh besed, misleč
si, da bo črez šest dni umrl. Ves v božjo voljo vdan se pri¬
pravlja na smrt. Ko je pa črez šest dni ni, razlaga si te besede,
da bo prišla smrt črez šest tednov itd. Tako živi celih šest let
v vedni pripravi na srečno zadnjo uro. Še-le v začetku sedmega
leta se mu razjasni skrivnostni pomen onih besed. Izborniki
rimskega kraljestva ga namreč v 1. 1002 izvolijo za nemškega
kralja. Ravno v tem letu ga mogunški nadškof mazili in krona,
in v letu 1014 mu papež Benedikt VIII. da cesarsko krono
na glavo.

3. Veliko bi se sedaj dalo povedati, kako je Henrik kot

cesar pravično vladal, kako srčno je premagoval sovražnike svo¬
jega cesarstva, kako bogato jo obdaroval cerkve, obiskoval sa¬
mostane in vzviševal njih prihodke, kako je s svojo sveto so¬
progo Kunigundo ustanovil bamberško škofijo in sezidal ondotno
prekrasno stolno cerkev, kako je častil papeža, škofe in mašnike,
kako varoval ljudstvo krivic in zatiranja, kako zatiral po de¬
želah razvade in uvajal red in krotitev. Od vsega tega naj le
opomnim, da je bil Henrik vsem posvetnim vladarjem najlepši
zgled, kako naj srečno in po božji volji vladajo svoja ljudstva.
-— Svest si je bil, da se brez vere ne da vladati nobeno ljud¬
stvo, da more le krščanska vera ljudstva v resnici poblažiti in
osrečiti, da torej cesar ni nič drugega, nego varih in brambovec

svete cerkve ter orodje, po katerem se ima čedalje bolj razšir¬

jati kraljestvo božje. Sveta vera je zategadelj povsod vodila
njegova dela in početja. Karkoli je bilo v njegovi moči, vse je
storil v povzdigo svete vere. Zato je vse svoje cesarstvo pre¬
hodil in pregledal, da bi sveto vero povišal, zlasti pa je najlepše

svetil podložnikom s svojim zgledom.

4. Zatajevanje samega sebe je bila ena njegovih poglavitnih
čednosti. Nikdar ni, akoravno cesar, poželel časti ali kake
prednosti. Imel se je za služabnika vsem. O njem je šla go-

7 *

100

15. julij: Sv. Henrik II., cesar.

vorica, da še nikdar pod cesarskim škrlatnim plaščem ni bila
najti tolika ponižnost. Le svete može je hotel imeti okoli sebe,
in tisti so mu bili najljubši prijatelji, ki so ga opominjali na nje¬
gove napake. Prilizovanje je bilo prepovedano na njegovem
dvoru, in kakor pred kugo je bežal pred hlinjenci. Ko se mu
je enkrat škof kolonijanski Heribert zameril zaradi neke napačno
mu dopovedane stvari, pa je Henrik potem sam spoznal njegovo
nedolžnost, padel je škofu k nogam in ni hotel poprej vstati,
dokler ga škof ni zagotovil, da mu je vse iz srca odpustil. Ve¬
selice, kakoršne so v navadi po vladarskih dvoranah, je zaničeval.
Posebno veselje mu je bilo spolnovanje svojih dolžnosti in pa
molitev, zlasti očitna molitev. Enkrat vidi korarje v stolni cerkvi
strasburški jako pobožno moliti in sveto mašo obhajati; to se mu
je jako dopadlo, da sklene, kroni se odpovedati, da bi bil med
te brate sprejet. Le strasburški škof Verner ga je v tem udržal
ter mu položil na srce, da je njegov poklic, modro vladati ter
posvetiti se na cesarskem prestolu.

5. Kolikorkrat je le mogel, bil je pobožno pri sv. maši. Po-
gostoma je pristopal s srčnimi željami in z največjo častitlji¬
vostjo h Gospodovi mizi. Gojil je v svojem srcu posebno po¬
božnost do Matere Božje. Njo si je izvolil za posebno varihinjo;
najrajši je obiskoval njene cerkve in molil pred njenimi oltarji.
Cerkve Device Marije je najrajši obdaroval in spomnil se s svo¬
jimi darovi celo naše romarske cerkve pri Materi Božji na
Blejskem jezeru. Tudi do drugih svetnikov je imel otroško za¬
upanje in pomagali so mu v silah zvesto. Ko se je imel vojsko¬
vati s tedaj poganskimi Poljaki, priporočal je sebe in svojo ar¬
mado varstvu sv. mučencev Lavrencija, Jurija in Hadrijana.
Med tem bojem se ti svetniki prikažejo s svetlim orožjem armadi
na čelu, in pogani zbeže strahu z bojišča že o prvem napadu.
— Njegova ljubezen do ubogih je bila silno velika. Ubožci so
bili njegovi dediči. Povsod, koder je hodil, jim je vsipal naj-
obilnejšo miloščino v naročje in ni ga bilo revčka, da bi ga ne
bil uslišal. Ravno tako je ljubil trpljenje. Bil je silno krotek
in miroljuben; vendar se je moral svoje žive dni' veliko vojsko¬
vati, sebi na največjo žalost. Celo njegovi sorodovinci so se
zoper njega vzdignili, celo njegovi bratje so šli z mečem zoper
njega. Lažnivi prijatelji so mu natolcevali njegovo pobožno so¬
progo, hoteč mu s sumom napolniti srce. Trpel je tudi grozne
bolečine zavoljo bolezni kamena. Pa vse je prestal s sveto po¬
trpežljivostjo, iz ljubezni do Jezusa, Zavoljo njegovih čednosti

15. julij: Sv. Henrik TI., cesar.

101

in obilno dobrih del, ki jih je storil svoji duši in ljudstvu na
blagor, imenovali so ga že žive dni: „pobožnega cesarja". Go¬
spod Bog pa mu je dodelil srečno sveto smrt. Ko potujoč pride
v grad Grona blizu Gotinga, zboli za smrt nevarno. Brez od¬
loga si da podeliti sv. zakramente. Potem pa pokliče svojo
soprogo in druge sorodovince k svoji smrtni postelji. Prosi vse
odpuščenja, prime svojo soprogo za roko ter vpričo vseh reče
slovesno: „To ste mi bili zaročili vi ali še bolje Kristus. Dam
jo sedaj Kristusu in vam kot neomadeževano devico nazaj." Nato
se zgrudi na posteljo ter se v molitvi preseli v večnost po noči
od 13. do 14. dne julija v 1. 1024.

Po njegovi poslednji volji so telesne njegove ostanke pre¬
nesli v stolno cerkev bamberško in je ondi položili v rakvo. Bog
je njegovo mrtvo truplo z več čudeži poveličal. Zato ga je
papež Evgenij III. za svetnika razglasil.

Časti se v Bambergu kot varih ali patron mesta in škofijstva.
Obrazuje se cesarsko opravljen s podobo cerkve na roki.

G cerkvenem lepotieju.

„Prevelik je Gospod, cigar prebivališče je cerkev, da ne bi se
vse potrosilo v slavo njegovega veličastva." Te besede so bile sve¬
temu Henriku prislovica in morajo biti geslo vsakega pobožnega
kristjana. Velike zaklade je razdal sveti Henrik za olepšavo cerkev
s tem, da jim je daroval dragocene svetilnike, svetilke in mašno opravo.
Neizmerno veliko ga je stala stolna ali škofijska cerkev bamberška;
posvetil jo je papež sam na čast sv. apostoloma Petru in Pavlu. Zato
se nanj dajo obrniti besede kralja Davida: „Gospod, ljubim lepoto
tvoje hiše in kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo." (Ps. 25, 8.) Gotovo
je bil svet njegov namen. Brezbožni neverniki sedanjih časov pa
kričijo: „Čemu tolika potrata! čemu ta zapravljivost! Bog ne gleda
na vnanji blišč, temveč da ga molimo v duhu. Koliko dobrega bi se
lahko storilo s premoženjem, katero se potrati za cerkve in njih olep¬
šavo!" Kaj naj rečemo na tako nespametno blebetanje? Ali ni brez¬
božno tako govorjenje: „Za Boga je kmalu kaj dobro, ali veličastno
poslopje ali revna koča, ali zlato ali les, ali lepotičje in snažnost, ali
ostudne pokveke in umazane reči — to je vse eno, za Boga je vse
dobro?!" Kaj, ako bi je kdo zavrnil; da je za njihovo stanovanje tudi
vsak hlev dober in vsaka črviva in pokvečena hišna oprava dovolj
lepa? Taki naj bi prebrali tista poglavja v svetem pismu, kjer Bog
sam govori o napravah svojega prebivališča. Čudili bi se in strmeli
zaradi krasote in neizmernih potroškov. Res, da Bog ne potrebuje ne
zlata ne srebra, ne dragih kamenov ne marmorja; a še manj potrebuje
Neskončni, da bi ga zaničeval ubogi pozemeljski črv. Bratje Judeža

102

15. julij: Sv. Henrik II., cesar.

Iškarijota so taki godrnjači zoper cerkveno olepšavo. Taki ne le sami
nič ne pripomagajo, kadar je treba kaj za cerkev storiti, ampak še
druge odgovarjajo; zaradi pobožnih, cerkvam naklonjenih daril ali po¬
božnih zapuščin brusijo jezike, ali pa celo zametujejo take oporoke,
rekši, da naj bi bil rajni rajši zapustil ubogim, ali kaki bolnišnici
pomagal z zapuščino. Tudi Judež je godrnjal zoper Magdaleno, ko je
dragih mazil izlila Jezusu na glavo in noge; to mu je bila potrata;
po njegovih mislih bi bilo bolje, da bi se bila draga mazila prodala
in skupiček razdelil med uboge. Toda Judežu Iškarijotu „ni bilo skrb
za uboge, temveč, ker je bil tat (pravi sveto evangelje) in je mošnjo
imel in nosil, kar je kdo vrgel vanj o. “ (Jan. 12, 6.) Ravno taki so
tisti, o katerih tu govorim. Kar pa oni zapravijo pri igrah, kar po-
trošajo za žrtje in pijančevanje, za gizdavost v obleki in še za druge
grše reči, to jim ni nikakoršna potrata, od tega se za ubožce ne da nič
pritrgati. Ako oni prejemajo darila, zapuščine in dedščine, to je vse
prav in veljavno, nihče ne misli na uboge ljudi. Ako pa kdo ravno
to podari cerkvi, pa je brž prenapeta pobožnija kriva temu, ali pa
kak denarja lakomen duhovnik s svojimi zvijačnostmi. Tu se brž na
vse grlo kriči, da se dedičem godi krivica, da taka darila, take za¬
puščine po postavah ne morejo biti veljavne, tu bi na mestu cerkve
imeli stati ubogi. O vi hinavci in podhuljenci! ako vam je skrb za
uboge, zakaj ne začnete sami pri sebi in jim ne pristopite z radodar-
nejšo roko, kar bi lahko storili? Ako bi bili pričujoči, ko je evan¬
geljska vdova vrgla tista dva beliča v skrinjico, prejkone bi jo bili
tudi grajali in rekli, ker je bila uboga, naj denar rajši porabi sama
zase. Morebiti bi bili tudi rekli, da so jej duhovniki ta dva poslednja
beliča izvabili iz žepa. A Kristus sam, kakor nam pove sveto evan¬
gelije, je očitno pohvalil dar te vdove, da je namreč po svojem dobrem
namenu več v skrinjico vrgla mimo vseh, ki so vanjo metali. (Mark.
12, 43.) Kdo bi se torej predrznil grajati vdovin dar in godrnjati
zaradi darov tistih, ki so tej vdovi enaki? Prišel bode dan, ko se bo
videlo, kdo ima več tolažbe, veselja in dobička od svojega časnega
premoženja: tisti, ki ga je razdajal cerkvam za olepšavo in za obha¬
janje pobožnosti, ali tisti, ki ga je potrosil za prazne in ničemurne
posvetne namene. Pravi kristjan, ako že sam ne more cerkvam po¬
magati, vsaj ne odgovarja take pomoči drugim, marveč se veseli v
svojem srcu, da se po drugih premožnejših časti trojedini Bog, ki mu
dosti hvale ne moreta dati nebo in zemlja. S tem vendar nikakor ne
rečem, da naj se brez pomoči puščajo ubožci. Tu veljajo besede Kri¬
stusove, ki jih je pri drugi priliki govoril hinavskim pismarjem in fari¬
zejem, rekoč: „To je treba storiti, onega pa ne opustiti/ 1  (Mat. 23, 23.)

Molitev.

Bog in Zveličar, Jezus Kristus, ki hočeš, da naj vsakdo sveto
cerkev kot tvojo namestnico ljubi in časti, dodeli, da se še mi po
zgledu tvojega služabnika, sv. cesarja Henrika, skazujemo vseskozi

16. julij: Devica Marija z gore Karmeljske.

103

zveste otroke te tolikanj ljubeznive matere, se trdno držimo njenih
naukov, vestno spolnujemo njene zapovedi in tako ob njeni roki srečno
dospemo na svoj dom v nebesih. Amen.

16 . mali srpan ali julij.

Devica Marija z gore Karmeljske.

Slavnost sv. škapulirja.

1. Nazaret stoji obrnjen proti jugozahodu na vzhajajoči
steni gorskega dola, z brdi obdan okoli in okoli. Ako se gre
više in pogleda proti zahodu, vidi se morje in veliko pogorje,
Karmelj po imenu, ki sega, enako mogočnemu zidovju, celo do
morja. Na zadnji visočini Karmeljskega pogorja, kjer se gola
stena strmo v morje pogrezuje, stoji krasni samostan karmelitov.
Na tem kraju je stala zidana cerkev iz marmorja na čast njej,
ki je kot uboga devica živela v Nazaretu pred 1900 leti. 900
let pred Kristusom je živel ondi prerok Elija in je imel več
učencev zbranih okrog sebe. Ta apnena gora, okoli 300 metrov
nad ravnino in okoli 515 metrov nad morjem, ima posebno proti
zahodu veliko dupelj; šteje jih nad tisoč. Nekatere so prav globoke
in dolge. Do njih se pride skozi ozke predore. Bile so v nekdanjih
časih pribežališča preganjanim ljudem (tudi David je pred Savlom
zbežal v eno takih dupelj), pozneje pa so bile pribežališča onim,
ki so hoteli živeti v tihi samoti, odločeni od sveta. Kaže se ena
teh dupelj še sedaj. Dolga je dvajset in široka petnajst stopinj.
Imenuje se „preroška šola“, ker je bojda Elija v njej poučeval
svoje učence. Karmeljski redovniki tudi Elija časte za svojega
prvega ustanovnika. Razširil se je ta red od Karmeljske gore
v Aziji tudi po drugih delih sveta in slovi zlasti zaradi gorečega
češčenja preblažene Device Marije.

2. Že kmalu po smrti Matere Božje so živeli na gori Kar¬
meljski pobožni puščavniki, ki so se posvetili službi rožne Device
in se zategadelj imenovali: služabniki Marijini z gore Karmeljske.
Cesarica Helena je vrh gore sezidala cerkev. Gora sama jih je
že zgodaj vabila k samotnemu življenju; zakaj nahaja se ondi
veliko studencev in zelišča rastejo do vrha. Tako se je sčasoma
ustanovil karmeljski red. Leta 1180 so redovniki sezidali ondi
prvi samostan, ga imenovali po preroku Eliji in izročili ga nje¬
govemu varstvu. Obstal je iz kapele in iz več zgolj iz skal iz-

104

16. julij: Devica Marija z gore Karmeljske.

sekanih celic. V letu 1209 je Albert, jeruzalemski patriarh,
dal tem redovnikom ostra pravila. Zapovedovala so jim: ne imeti
lastne posesti, vsaksebi živeti v posameznih celah, se zdrževati
mesnih jedi, molčati od večernic prejšnjega do tretje ure pri¬
hodnjega dneva, delati, veliko moliti in premišljevati. Ta pravila
je potrdil papež Honorij III. leta 1224. A skupno družinsko
življenje teh redovnikov ni trajalo dolgo. Saraceni ali mohame-
dani (Turki) so te menihe neprenehoma nadlegovali in preganjali,
dokler se naposled niso izselili in razšli križem sveta. Nekateri
izmed njih so prišli okoli 1. 1240 na Angleško, drugi v Sicilijo
in zopet drugi na Francosko.

3. V tem času pa, ko so karmeljci prišli na Angleško, je
živel ondi prečuden mož, Simon po imenu. Rodil se je v mestu
Kent imenitnim starišem, ki so ga odgojevali v strahu božjem
in mu z mladega vsajali v srce najlepše čednosti. Še-le dvanajst
let star je bil že tako prevzet pobožnosti, da je zapustil stariše
in dom ter se umaknil v puščavo, da bi ondi čisto samoč služil
Bogu in častil Devico Marijo. Prebivališče ondi mu je bil votel
dob. Odtod je imel pridevek: „Panj“ (Simon-Stok). V tej
votlini je mogel le po koncu stati, in vendar mu je bila ta
duplja postelja, stanica in kapela ob enem. Živež so mu bile
korenine, zelišča in lesnike; studenčnica mu je bila pijača. S
trnjem se je tepel po životu in trnjevo dračje nosil krog života
navezano. Kolikor ostrejše pa je krotil svoje telo, toliko bolj
je nasičeval svojo dušo s sladkostjo nebeških premišljevanj. Molil
je vedno, neprenehoma vzdihoval k Bogu in spal silno malo.
Povračeval mu je gorečo pobožnost Bog s tem, da so se mu
večkrat prikazali nebeški duhovi in celo Mati Božja ter se po¬
govarjali ž njim. Preživel je v tej ostri pokori okoli trideset
let, ko mu je Devica Marija naznanila prihod karmeljskih bra¬
tov na Angleško ter mu velela, naj pristopi k njihovemu redu.
Simon kar brž zapusti priljubljeno mu samoto, poišče karmeljcev
ter najde pri teh svetih in učenih možeh zadostilo za to, kar
je bil zapustil. Predstojniki so se čudili darovom Simonovim in
njegovim izvrstnim čednostim; zato ga po storjeni obljubi pošljejo
v Oksford, kjer se je v bogoslovju izučil. Potem ga je gnalo
popotovati v Sveto deželo, da bi obiskal zibel Zveličarjevo in
svojega reda. Po opravljeni pobožnosti krene na Karmeljsko
goro in ostane ondi več let. Na Angleško se vrnivši je živel
z dovoljenjem svojih višjih celih šest let v neki samotni jami,
sveto in čisto kakor angel. Potem posvečen v mašnika je delal

16. julij: Devica Marija z gore Karmeljske.

105

neutrudno in goreče za blagor duš. — Po smrti redovnega gla¬
varja (generala) Alana pa mu je bil v L 1245 vesoljni zbor izvolil
Simona za naslednika.

4. Kot glavar reda je prečul po cele noči, še več molil in
se jokal. Dober proti vsem je bil sam proti sebi zmerom ostrejši,
kroteč vedno svoj život z novim zatajevanjem, tako da je Bog
njegovo svetost razodeval z očitnimi čudeži. Enkrat mu je pri
sv. maši po peklenski hudobiji darilno vino bilo vzeto in ročki
(kanglice) z vodo napolnjeni. Simon stori križ črez vodo, in v
tem trenotku je bila z vinom zamenjena. Drugikrat je eden
bratov, da bi ga v zatajevanju postavil na poskušnjo, položil
predenj pečeno ribo. Simonu se je taka jed zdela predraga,
zato vzame ribo, jo vrže v vodo, in riba splava kakor zdrava
po vodi. Ozdravil je veliko neozdravljivih bolnikov in prero¬
koval tudi prihodnje reči.

Najvažnejše v oziru na današnji praznik pa. je to-le: Dolo¬
čili so v Rimu v zboru, da se noben nov red več ne sme uvesti.
Zavoljo tega določila so imeli karmeljci veliko trpeti; celo pri¬
zadevali so si, da bi je vsepovsod pregnali in zatrli. To pre¬
ganjanje so karmeljci naznanili papežu Honoriju III., proseč ga,
naj jih on podpira s svojo veljavo in vnovič potrdi od jeruza¬
lemskega patriarha Alberta jim dana pravila. Papež se je skazal
voljnega, uslišati jim prošnjo, dal je tudi svojim kancelarjem po¬
velje, naj to pismo narede. A predolgo so se obotavljali in tako
je trajalo še dalje preganjanje reda. Tu se zateče Simon z mo¬
litvijo k Mariji in jo prosi pomoči. Zgodi se, da se Marija neko
noč prikaže papežu, rekoč mu: „Ne ustavljaj se temu, kar ti
velevam! Glej, tista, ki sta zanemarila spolniti tvoje povelje,
prejela sta že od Boga svojo kazen, kakor boš slišal jutri.“ —
Drugi dan najdejo oba kancelarja mrtva. Brez pomude napravijo
sedaj pismo. Kljub temu pismu pa je bil vendar-le red še
vedno v veliki nevarnosti, da ne bi bil preklican; zakaj bil je
še nov in nepoznan ter zategadelj malo čislan. Tudi tedanje
krivovere in hudobije mu niso bile kar nič ugodne. Tu je zopet
Simon z vso gorečnostjo prosil Devico Marijo, naj mu da zna¬
menje, da jej ugaja karmeljski., red. Ko tako več let moli,
vzdihuje, se ihti in pokori, prikaže se mu Marija dne 16. julija
leta 1251 v mestu Kambridge na Angleškem v veliki svetlobi,
obdana od angelskih trum s škapulirjem v roki. Reče mu:
»Ljubi moj sin! sprejmi to naramno oblačilce kot znamenje svo¬
jega reda in moje bratovščine, ki naj bo posebna pravica za te

106

16. julij: Devica Marija z gore Karmeljske.

in za vse karmeljce. Kdor v njem umrje, ne bo prišel v pe¬
klenski ogenj. Naj ti bo znamenje zveličanja, zastava miru,
rešitev v nevarnostih. “ To izrekši pusti Marija škapulir Simonu
v rokah in zgine. Ko so natančno preiskali to razodenje, uvedel
je rimski sedež škapulirsko bratovščino.

5. Še tisti dan, ko je Simon prejel škapulir, zbolel je v
Vinčestru na Angleškem neki plemenitnik, obtežen z velikimi
grehi, za smrt nevarno. Nesrečnež obupava zavoljo svojega zve¬
ličanja in se brani sv. zakramentov. Tu pokličejo k njemu Si¬
mona. Simon ga najde v omedlevici, ga pokriža, položi sv. ška¬
pulir nanj in glej! kmalu se bolnik predrami iz omedlevice, začne
moliti, se odkritosrčno in skesano spove ter umrje tisti dan ves
miren. Veliko udov te bratovščine je bilo obvarovanih neštevilnih
nevarnosti, smrtnih bolezni, požigov itd. Še druge milosti te
bratovščine so njeni nepopolni in popolni odpustki. Udje te bra¬
tovščine se naposled udeležijo vseh dobrih del in zasluženj, ki
jih udje karmeljskega reda pridobivajo s svojim ostrim življenjem,
s postom, molčanjem, jokom, tepenjem, z molitvami, prejemanjem
sv. zakramentov, s sv. mašami in drugimi čednostmi. — Ni torej
čudo, da se je ta red razširil kmalu po vsej Evropi. Kralji in
poglavarji so se podvizali nositi to znamenje zveličanja. Prvi
posvetni in imenitni častivci škapulirja so bili sv. Edvard, kralj
angleškp sv. Ludovik, kralj francoski, in sv. Angela, kraljeva
hči na Češkem. Kmalu skoraj ni bilo najti hiše po krščanskih
deželah, kjer ne bi bili škapulirja častili in na vratu nosili. Ve¬
liko njih, ki so se po tem znamenju spoznali za otroke Marijine,
prejelo je njeno očitno pomoč, veliko jih doseglo milost stanovitno
pobožnega življenja.

6. Kdor pa hoče biti ud te bratovščine, treba je: 1. da
prejme škapulir od kakega duhovnika iz karmeljskega reda, ali
kjer takega samostana ni, od drugega v to pooblaščenega maš-
nika; 2. je treba, da škapulir vedno, po noči in po dnevu, nosi
okrog vrata; 3. kdor zna brati, mora vsaki dan opraviti male
molitvene ure na čast Materi Božji, kakor se nahajajo v rimskem
brevirju. Kdor pa ne zna brati, se mora razun drugih od cerkve
zapovedanih postov ob sredah in sobotah zdržati mesnih jedi;
vendar more to obojno opravilo, molitve kakor zdržanje mesnih
jedi, duhovni pooblaščenec po potrebah in po okoliščinah preme-
niti v druga dobra dela.

Škapulir sam je košček platna ali sukna s podobo Matere
Božje, ki se nosi na ramah, en del spredaj na prsih, drugi na

16. julij: Devica Marija z gore Karmeljske.

107

plečih. Samo ob sebi se ume, da ta košček platna sam nima
nič posebne ali kake nadnaravne moči, temveč je le vidno zna¬
menje in spoznanje, da tisti, ki ga nosi, hoče posebno zvesto
častiti Devico Marijo.

Simon, po katerem se je začela ta slavnost svetega škapu-
lirja, je živel sto let. Ravno, ko je na Francoskem v mestu
Bordeaux (r. Bordd) pregledoval ondotni karmeljski samostan, je
dokončal svoje sveto življenje 16. dan julija v 1. 1265. Poko¬
pali so ga v ondotno škofijsko cerkev in ga kmalu začeli častiti
za svetnika. Veliko čudežev je poveličevalo njegov grob. Papež
Nikolaj III. je dovolil, da se je ta praznik najprej obhajal v
Bord6-u, papež Pavel V. pa je to dovoljenje razširil na ves red.

O škapulirju.

1. Marsikateri posmehovavec bi se utegnil pohujšati zavoljo besed:
„Kdor umrje v škapulirju, ne bo prišel v večni ogenj.“ Lahko bi
rekel: „Škapulir si bom obesil na vrat in potem smem počenjati, kar
hočem, nebesa mi ne uidejo." A ume se samo ob sebi, da veljajo one
besede pod enakim pogojem, kakor besede sv. pisma, postavim: „Kdor
veruje in je krščen, bo zveličan," ali ,,Blagor žalostnim," ali „Mi-
loščina reši smrti". Vse te besede sv. pisma veljajo toliko, da človek
razim tega ne sme zanemariti onega, kar je poglavitna reč, brez ka¬
tere se nihče ne more zveličati; postavim: da se varuje smrtnega
greha; da zvesto spolnuje dolžnosti svojega stanu; da iz srca odpušča
svojim razžalnikom itd. Ravno tako sme tisti, ki nosi škapulir, le
tedaj pričakovati, da ga bo Marijina priprošnja obvarovala peklenskega
ognja, ako si prizadeva tako živeti, kakor se spodobi kristjanu in Ma¬
rijinemu častivcu. Škapulir sam na sebi pa ne more nikogar obvaro¬
vati pogube, kdor se v stanu dušne smrti preseli na oni svet. Vendar
z druge strani v tolažbo pričajo razne prigodbe, da so bili taki greš¬
niki, ki so škapulir nosili, na prečuden način obvarovani nesrečne
smrti; spreobrnili so se in poboljšali.

2. Temu pa bi lahko zopet kdo ugovarjal: „Čemu naj pa torej
škapulir nosim in spolnujem braterna pravila, ako mi brez krščan¬
skega življenja vse nič ne pomaga? Ako prav in po krščansko živim,
bom tudi brez škapulirja zveličan." Ugovoru za odgovor bodi izrek sve¬
tega Petra, ki pravi: „Ako bo pravičnik komaj otet, kje bo ostal
grešnik!" (I. Petr. 4, 18.) Zveličanemu biti ni nikaka mala reč, in
dokler živimo, je naše zveličanje vedno v veliki nevarnosti. Zato se
čuječi kristjan rad in z veseljem poslužuje vsega, kar mu more pri¬
pomoči, da si bolje zavaruje svoje zveličanje.

Gotovo pa je posebne cene, da si moremo ravno Marijino pri¬
prošnjo pridobiti v pomoč za to svoje najimenitnejše delo. To pa se
Prav lahko zgodi, ako se udeležimo škapulirske bratovščine. Ako smo
grešniki, smemo toliko bolj z zaupanjem pričakovati milosti spre-

108

17. julij: Sv. Aleš, spoznavavec.

obrnjenja; ako smo pa pravični, ostali bomo po Marijini priprošnji
toliko lažje pravični do konca; ako se ločimo v malih grehih ali ne
dosti spokorjeni s tega sveta, rešeni bomo po Marijini priprošnji kot
njeni otroci in častivci toliko poprej iz trpljenja vic. Še celo krat¬
kega trpljenja v vicah se s pomočjo te bratovščine lahko rešimo, ker
je papež Pavel V. popolnoma odpustke podelil vsakemu udu te bra¬
tovščine, ki po skesani spovedi in po vrednem svetem obhajilu ob
smrtni uri izgovori ime Jezusovo ali z ustmi ali vsaj v srcu.

Zato vzdihni k Mariji in reci:

Molitev.

O naj svetejša Devica in Mati Božja Marija, ki vsem, ki te lju¬
bijo in časte, zlasti pa vsem gorečim bratom in sestram tebi posve¬
čenih bratovščin mnogo in velikih milosti sprosiš pri svojem Božjem
Sinu Jezusu, o vzemi še mene, ki te prisrčno ljubim in z vso poniž¬
nostjo častim, med število svojih posebnih rejencev, in sprosi mi milost,
sedaj pobožno živeti, enkrat pa srečno in zveličansko umreti! Po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

17. mali srpan ali julij.

Sveti Aleš, spoznavavec (okoli L 417).

1. Proti koncu četrtega stoletja sta v Rimu živela imenitna
zakonska, gospod in gospa. Da bi bila popolno časno srečna,
nista pogrešala drugega, nego telesnega dediča njiju silnega bo¬
gastva in plemstva. Gospodu je bilo ime Evfemijan. Bil je
višji cesarski svetovavec; imel je do tristo služabnikov in bil v
veliki časti zaradi svoje visoke službe in svojega velikega bo¬
gastva. Bil je jako pobožen in usmiljen do ubogih ljudi. Za
nje so bile v njegovi hiši vsaki dan tri mize pogrnjene in ni si
dal ubraniti, da ne bi jim bil sam stregel. Enakih misli je bila
njegova soproga, Agle po imenu. Tudi ona je imela posebno
veselje ubogim ljudem pomagati in bila je posebno pobožna.
Prav njenim molitvam se pripisuje, da je prejela od Boga sina,
ki je pozneje postal čudovit zgled zatajevanja samega sebe in
zaničevanja vsega posvetnega. Dali so mu pri sv. krstu ime
Aleksij ter ga odgojevali prav skrbno. Vrhu tega so mu dajali
stariši najlepše zglede božjega strahu in ljubezni do bližnjega.
Z materjo je molil, z očetom stregel ubogim. Oba sta mu ka-

17. julij: Sv. Aleš, spoznavavec.

109

zala na Križanega, ki se je bil iz ljubezni popolnoma daroval za
človeka. Tako sta mu vnela mlado srce v nasprotni ljubezni,
ki se je z leti čedalje bolj vnemala. Stariši so živeli pobožno,
sin pa sveto. Že sedaj je žejalo njegovo dušo po Bogu in po
njegovih neminljivih dobrotah. Yse posvetno bogastvo, vsi po¬
svetni užitki niso imeli v njegovih očeh nikakoršne cene. Odločil
se je za trdno, da se hoče iz ljubezni do Boga varovati vsega
posvetnega veselja in užitka, katerega se mu je ponujalo od
vseh strani v tako obilni meri. A prestati je moral še hude
in trde boje, preden je mogel postati popolnoma ves lastnina
Gospodova.

2. Aleševe misli in želje so bile, neoženjenemu ostati. Toda
stariši so ga silili v zakon. Zato mu poiščejo nevesto, ki bi ga
bila zavoljo svoje pobožnosti, imenitnega rodu, zavoljo svoje le¬
pote in bogastva vredna, To je bila Sabina, gospodična cesarske
krvi. Vsi sorodovinci so bili te izvolitve jako veseli; v cerkvi
sv. Bonifacija, mučenca, so njiju poročili z veliko slovesnostjo
ter oni dan obhajali z največjim veseljem. Vendar Aleš se je
tega veselja udeležil le na videz. Njegove misli so bile obrnjene
na vse kaj višjega. Že prvi večer po poroki pride Aleš k Sa¬
bini in jej razodene, da je vedno čistost Bogu zaobljubil. Sabina,
ki je ravno to storila, je bila tega vesela in je hvalila Boga.
Potem jej sveti mladenič govori o nebeških rečeh, jej poda svoj
zlati prstan, drag pas in svilnato rdečo mošnjo, polno lepotičja
in dragih kamenov, rekoč: ,,Vzemi, pa shrani to v moj spomin,
in Bog bodi med nama, dokler bo njegova sveta volja. Glej,
kakor bodo sveče, ki tu gorijo, kmalu pogorele, tako se godi s
Posvetnim veseljem. Kakor sva mlada, bogata, lepa in mogočna,
vendar vse to pride do kraja. Zato si oba prizadevajva za tisto
veselje, ki ga Bog da tem, ki ga ljubijo. Imejva skrb za svoji
‘Hiši, da ugajava Bogu s čistim in neomadeževanim življenjem."
Zamišljeno ga nevesta gleda in de na to: „Bog te varuj vse¬
skozi; tvoj nauk mi bo povelje." Nato gre Aleš v svojo sta-
n ico, vzame denarjev, se priporoči Bogu in Devici Mariji ter
gre skrivaje po noči od doma. Sede v ladjo in se prepelje po
m °rju v daljno deželo, v Laodicejo; odtod pa gre v Edeso v
Mezopotamiji. Ondi premeni svoja lepa oblačila z beraškimi ca-
pami; kar mu pa ostane, razdeli med ubožce. Da živi v po¬
polnem zatajevanju, sede sam med berače pred cerkev Marije
Gevice in prosi vbogaime. Njegove potrebe so silno majhne,
ker se veliko posti. Zato še drugim revežem pomaga z darovi,

110

17. julij: Sv. Aleš, spoznavavec.

ki je prejema od usmiljenih ljudi. Njegovo delo je molitev,
vsako nedeljo pa prejme sv. zakramente. Spi večjidel na golih
tleh in če je le mogoče, pod milim nebom.

3. Drugo jutro zarana prideta oče in mati pogledat v sta-
nico novozaročencev. Sabina se joka — sina ni nikjer. Spre¬
leti ju žalost in strah. Skrbno poprašujejo po njem po vsem
mestu, pišejo hitro na vse kraje in pošiljajo na vse strani, ga
iskat; pa ga ni moč najti. Starišev poslanci pridejo celo v
Edeso. Vendar Aleša ne spoznajo, akoravno ga vidijo med be¬
rači. Beraška obleka, post in čuvanje premenilo ga je preveč.
Aleš je spozna in prosi vbogaime; na tihem pa hvali Boga, da
ga je storil vrednega, miloščino prejeti od njih, ki jedo kruh
njegovega očeta. Poslanci se vračajo od vseh krajev domov in
povedo, da po Alešu nikjer ni ne duha ne sluha. Ne da se
popisati žalost starišev in neveste. Mati si namestu postelje da
v spalnico prenesti slamnico in vzdihuje: „Kakor gotovo je Bog
v nebesih, tako hočem ostati, dokler pozvem, kaj se je zgodilo
z mojim sinom. Nič bolje naj mi ne bo, kakor njemu, ki je
romar v tujih deželah." Sabina pa v žalnem oblačilu zatrjuje:
„Hiše vaše nočem zapustiti, a kakor grlica-samica žalostno gruli,
tako hočem tudi jaz vse žive dni žalovati, dokler ne zvem, kaj
se je zgodilo z mojim možem."

Tako borno je živel Aleš celih 17 let. Tu se primeri, da
Bog po čudežu naznani ljudem, kako mu ugaja njegov služabnik.
Cerkovnik prejme v sanjah v prikazni od Device Marije to-le
povelje: „Pripelji mi Aleša v cerkev. Njegova molitev se vzdi¬
guje enako lepo dišečemu kadilu pred sedež Gospodov in duh
Najvišjega počiva nad njim. Vreden je, da prebiva v svetišču."
Kmalu se obznani ta prikazen po vsej okolici, in Aleša začnejo
kot svetnika častiti. Kakor pa vsem v resnici pobožnim dušam,
tako je tudi njemu čast bila zoperna. Zategadelj sklene, na
tihem pobegniti odtod. Odpravi se na morje z namenom, iti v
mesto Tarz in ondi pri vratih cerkve sv. Pavla zopet po beraški
živeti kakor dosedaj. A človek obrača, Bog pa obrne. Močen
vihar zanese ladjo tja blizu Rima. Izroči se Bogu, spoznavši v
tem njegovo sveto voljo. Misli si: „Bolje mi je v očetovi hiši,
nego nadlegovati tuje ljudi."

4. Že 17 let ga ni bilo doma. Po beraško je oblečen, od
truda in trpljenja ves prepadel, zato ga tudi nihče ne spozna.
Ves zamišljen, kako bi izvršil svoj namen, pride v Rim na trg
sv. Marka. Tu sreča svojega očeta, ki gre obdan od svojih

17. julij: Sv. Aleš, spoznavavec.

111

služabnikov proti domu. Ponižno se mu približa in ga prosi:
„Dobri gospod! Usmilite se me siromaka, dajte mi majhen pro¬
storček v svoji hiši in dovolite mi drobtinic, ki padajo od vaše
mize. Bog vam bo to milost obilno povrnil in pripeljal vaše
ljudi, ki romajo po neznanih deželah, srečno v vašo hišo.“
Evfemijan, opominjen s temi besedami na svojega sina, ki Bog
ve kje hodi po svetu, se ga usmili, veli svojim služabnikom, naj
ga peljejo v hišo ter mu pod stopnicami naredijo malo stanico,
kjer bo stanoval. Pa Aleš, ki ni prišel zato na dom svojega
očeta, da bi zložno in dobro živel, temveč, kakor doslej, tako še
zanaprej se vadil v zatajevanju, se za vse te milosti zahvali in
je namesto stanice zadovoljen s temnim zabojem pod stopnicami.
Dobra jedila, ki je dobiva vsaki dan od očetove mize, daje dru¬
žini, sam za-se pa je zadovoljen s kruhom in sočivjem. Kakor
poprej, tako tudi sedaj najrajši moli, se posti, prejema sv. zakra¬
mente in premišljuje. S časom pa se ga naveličajo domači slu¬
žabniki. Imajo ga za bebca, se norčujejo ž njim, pljujejo vanj,
ga s pomijami polivajo in mu, kar le morejo, zopernega in nad¬
ležnega prizadevajo. A vse to trpi Aleš tiho in brez godrnjanja.
Najtežje pa mu je delo, svojim starišem se ne razodeti, ker so
mu vedno pripovedovali, kako je Aleš nje zapustil in šel po
svetu, ter je velikrat slišal vzdihovati: „Ljubi Aleš, ljubi Aleš,
kdaj boš že prišel domov?" Pa zatajeval se je na vso moč, da
bi v tem pokorjenju živel do smrti. Bridko razpelo in podobo
Matere Božje je imel vedno pri sebi. To je bila njegova edina,
pa tudi naj večja tolažba na svetu. Tako je zopet 17 let pre¬
živel čisto neznan v očetovi hiši.

5. Bog pa je hotel svojega svetega služabnika ljudem raz-
oznaniti in na svečnik postaviti. Nekega dne opravlja papež
Inocencij I. vpričo cesarja in Evfemijana slovesno veliko sv. mašo.
Kar se zasliši glas: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste
obteženi, in jaz vas bom poživil." Prestrašeni popadajo vsi na
kolena in kličejo: „ Gospod, usmili se nas!" Kmalu potem go¬
vori zopet glas: „Poiščite svetnika božjega in častite ga, da bo
sreče prosil Rimu; v petek bo umrl." V petek se zbere silno
veliko ljudstva v cerkvi in zopet zaslišijo glas: „V Evfemijanovi
kisi iščite svetnika!" Cesar, obrnivši se k Evfemijanu, mu reče:
»Kaj? tak nebeški dar imaš v svoji hiši, pa mi nič ne poveš o
njem?" Evfemijan ves zavzet odgovori: „Saj nisem vedel nič
zanj." Eden služabnikov pa mu reče: „Noben drug ne bo ta,
kakor berač pod stopnicami. Potrpežljiv je kot angel in živi,

112

17. julij: Sv. Aleš, spoznavavec.

kakor apostol Kristusov. “ Urno gre Evfemijan domov, pogleda
pod stopnice v zaboj, kjer je Aleš ležal, ter ga vidi mrtvega na
slami ležati. Obličje se mu je svetilo v nebeški luči in v rokah je
držal pismo. V pismu je bil popisal Aleš, ko mu je Bog bil oznanil
njegovo poslednjo uro, kdo da je, kod je hodil po svetu, kako
se preživil in kako se mu je vse žive dni godilo. Evfemijan mu
hoče pismo iz rok vzeti in je brati; a držal je je tako trdo, da
mu ni šlo iz rok. Sedaj da papežu in cesarju vedeti, da se je
svetnik našel. Brž prideta oba ga gledat in ž njima velika
množica ljudstva. Truplo preneso iz zaboja v veliko sobo in ga
ondi položijo na posteljo. Tu vzame sv. oče sam pismo iz rok
mrličevih, in mrlič ga tudi pri tej priči izpusti. Ko pa pismo
odpro in bero, zavzamejo se vsi silno, ko slišijo, da ta ubogi
romar in berač ni nihče drugi, nego njih zdavnaj pogrešani sin
Aleš. Vsi pričujoči zajočejo glasno. Očetu je bilo omedleti.
Jokaje prileti mati, pade nanj, ga objame in poljubuje, mu s
solzami moči obličje in kliče: „Moj sin! moj sin! zakaj si mi to
storil? O koliko hudega in grenkega si moral prebiti v svoji
materni hiši! Slišal si moje vzdihovanje, videl mojo žalost, zakaj
se nisi usmilil svoje matere, da si v hiši, kjer bi bil lahko
srečen gospod, živel in umrl po beraški!“ Ko oče in mati tako
tožita in tarnata za mrličem, pade Sabina predenj, si vije roki
nad glavo in vpije, kakor v obupnosti: „0 da nisem verjela
svojemu duhu, ki mi je vedno govoril: Ti si moj Aleš! Sedaj
sem vdova, in kdo me bode tolažil, dokler živim ?“ Tudi slu¬
žabniki, ki so poprej tako zaničevali svetnika in grdo ž njim
ravnali, popadajo objokani pred njega ter ga prosijo odpuščenja,
rekoč: „0 svetnik božji, odpusti nam, ki smo te zaničevali, in
prosi pri Bogu za nas!“

6. Nato reče sv. oče truplo v cerkev zanesti. Novica o
njegovi smrti se hitro raznese po vsem mestu. Stari in mladi
dero vkup v celih trumah. Gneča je tolika, da se sprevod le
počasi more pomikati dalje. Cesar, da bi bolj razkropil množico,
veli denarja trositi med nje; a nihče ga ne mara pobirati, vse
se gnete le okoli svetnika. Bolniki, ki so se dotaknili njegovega
trupla, so ozdraveli, med njimi veliko slepih in od hudobe obse¬
denih. V cerkvi sv. Bonifacija je ležalo truplo sedem dni izpo¬
stavljeno, da so ga hodili častit in se mu v prošnje priporočat.
Med tem so mu naredili bogato, z zlatom in dragimi kameni
vdelano mrtvaško škrinjo in na Aventinskem griču iz marmorja
sezidali grob. Osmi dan ga potem pokopljejo, dne 17. julija,

17. julij: Sv. Aleš, spoznavavec.

113

okoli leta 417. Evfemijan da pozneje ondi na svoje stroške ter
na čast svojemu sinu sezidati zalo cerkev. Sabina pa je slušala
nauke, ki jih je bil pri slovesu jej dal Aleš. Služila je Bogu z
vso gorečnostjo v molitvah, v postu, v čuvanju in drugih po¬
božnih vajah do smrti. Njene poslednje prošnje so bile, naj po-
lože njeno truplo poleg ostankov njenega soproga. Vsled te
prošnje odprejo Alešev grob. Neki silno prijeten duh zapuhti iz
njega, kakor solnce posveti neka nadnaravna luč, in Aleševo
truplo se umakne samo ob sebi za toliko, kolikor je bilo za Sa¬
bino treba prostora. Ljudje, ki so videli ta čudež, hvalijo za
to Boga v pesmih in molitvah.

V letu 1216 so se ostanki svetnikovi zopet našli in so od
tistihdob shranjeni v krasni cerkvi, ki se zove cerkev sv. Boni¬
facija in Aleša. Njegov spomin je ne le v naših krajih, ampak
tudi v veliki časti pri Latincih, Grkih, Sircih, Maronitih in pri
Armencih.

Zavoljo njegove velike ponižnosti se obrazuje kot mrlič pod stop¬
nicami v romarski obleki, ležeč na slami. Varili je zlasti zoper potres.

j\[e navezuj svojega srea na posvetne dobrote!

Prebravši življenje svetega Aleša, se moraš pač čuditi njegovim
ukrepom. Sin tako bogatih in imenitnih starišev se odpove zali, mladi
nevesti, zatare vso silo poželjivih strasti, zapusti mater in očeta, vse
bogastvo, vse zložnosti, vse časti in vse veselje ter živi v naj večjem
zatajevanju in zasramovanju, kakor poslednji berač. To ni kaj malega
in navadnega, temveč je vrhunec od Kristusa ne sicer zapovedane, a
vendar priporočane popolnosti, katero spolnovati se ni upal evangeljski
niladenič, temveč je zavoljo Kristusovih besed žalosten šel proč. V
resnici je k takemu sklepu treba junaške srčnosti, ki je le vzoru
krščanstva lastna.

1. „Posvetno veselje je enako gorečim svečam,"  je
rekel Aleš svoji soprogi. — Ako sveča ni vlita iz čistega voska, loja
a h iz kake druge prav čiste tvarine, tudi njen plamen ni čist. Takim
svečam enakega veselja je na svetu veliko, da namreč ni čisto, to je,
da ni nedolžno in brez greha. Kristjan, ki ga je skrb za nebesa, se
uiora varovati takega veselja. — Potem prihaja plamen pri sveči če¬
dalje slabejši in temnejši, kolikor daljši je utrinek. Ali pa ni s po¬
svetnim veseljem ravno taka? Začne se nam mrzeti in studiti, ako
traja po več ur ali še cele dni. — Vžgana sveča poslednjič sama sebe
použije, tako, da je ni naposled nikjer več znati, k večjemu, ako ne¬
koliko časa za seboj zapusti neprijeten duh. Ravno tako mine vse
Posvetno veselje, da nikjer več ni o njem nobenega sluha; ali če
ostane, je spomin na nje večkrat bridek za dušo, ker jej je greh zadal

življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 8

114

18. julij: Sv. Karnil Leliški.

manjšo ali hujšo srčno bolest. Nazadnje pa vendar zgine vse posvetno
veselje, ko umirajoč na smrtni postelji zatisneš osvitele in vdrte oči.
Kaj je torej veselje tega sveta, ki si ga nespametni lahko tolikanj
želeče iščejo in ga hvalisajo? Nič drugega nego — dim,  ki se
nekoliko časa vidi, potem pa še pota ni znati nikjer več, po katerem
je zginil.

2. Slušaj torej nauk, ki ti ga daje Aleš v svojem pogovoru s Sa¬
bino, rekoč: „Gledati hočeva na svojo dušo in si prizade¬
vati, Bogu dopasti.“  Na dušo gledati pa se pravi: varovati se
greha, zlasti takih pregreh, ki duši zavdajo smrt. Pravi se dalje: skrbeti,
da se duša lepša z vsemi tistimi krščanskimi čednostmi, ki imajo ceno
in veljajo pri Bogu. Pravi se poslednjič: dušo z dobrimi deli oboga¬
titi, da postane vredna, sprejeta biti v deželo večnega plačila. Ako
se pa vprašamo, koliko je takih, ki bi po teh naukih gledali na svojo
dušo, je odgovor jako žalosten. Večina ljudi gleda le na svoje telo,
kako bi ga lepoti čili, s. čim ga pasli in redili, s čim mu bolj stregli.
A konec tega je še bolj žalosten in omilovalen. Ko se namreč telo,
njihov malik, zavezne v grob, da postane jed črvov ter prah in pepel,
pogrezne se duša, ta sužnja svojega malika, v pekel, v večni ogenj.
O Bog nas tega varuj na priprošnjo svetega Aleša!

Molitev.

O moj Bog in Gospod, odveži moje srce od veselja, dobrot in vseh
stvari tega sveta; stori, da vsega tega nič bolje ne cenim, nego blato!
Razsvetli me s svojo nebeško lučjo, da se odtrgam samemu sebi ter
ne pozabim tvojih besed: „Kaj mi pomaga, ako ves svet pridobim, na
svoji duši pa škodo trpim?“ Glej, podam se v tvoje naročje, posvetim
ti vse svoje življenje, darujem ti vse, kar imam. Vzemi vse, le daru
svoje ljubezni mi ne odtegni nikdar! Amen.

18 . mali srpan ali julij.

Sv. Kamil Leliški, ustanovnik reda „očetov
srečne smrti“ (1. 1614).

Kjer je resnica, ondi je ljubezen. Ljubezen j>a je vsekdar rodo¬
vitna mati dobrih del, posebno del usmiljenja. Že s tem kaže kato¬
liška cerkev, da je le ona v posesti vse resnice, ker je le v njej tako
veliko in prečudnih ustanov na pomoč in tolažbo trpinom. Zmota in
laž ste nerodovitni; manjka jima ljubezni. Zato pri krivovercih ni
najti, da bi kaj prida darovali za svoje trpeče brate. Usmiljeni
bratje in usmiljene sestre, šolski bratje in šolske sestre, red za re-

18. julij: Sv. Kamil Leliški.

115

šitev jetnikov, za izrejo zanemarjenih otrok, za rešitev sprijenih deklet,
za poboljšauje hudodelnikov, kakor tudi red za postrežbo bolnikom ali
očetov srečne smrti so sad ljubezni, ki le v katoliški cerkvi raste in
se vrlo ponaša.

1. Leta 1746, na praznik sv. apostolov Petra in Pavla, je
papež Benedikt XIV. slovesno razglasil za svetnika K amila
L e 1 i š k e g a , ustanovnika reda „ očetov srečne smrti “ ali me¬
nihov v postrežbo bolnikom. Rodil se je bil leta 1550 v malem
mestecu na Neapolitanskem. Oče je bil stotnik pri vojakih, mati
že jako postarana. Ko ga je še nosila pod srcem, je imela v
sanjah prikazen, da dete od nje rojeno nosi na prsih rdeč križ
in vodi za seboj še druge z enakim križem zaznamovane dečke.
Te materine sanje
so se spolnile, ko
je Kamil pozneje
ustanovil red, čigar
bratje so po pa¬
peževem povelju
nosili na svoji
obleki na prsih
zatemnelo rdeč
križ. Oče se ni
pečal za njegovo
vzgojo v mladosti.

Kamil je sicer
hodil v šolo, pa se
je le za silo na¬
učil nekoliko brati
ih pisati. Toliko
bolj se je privadil igram s kvartarni in kockanju ter res strastno
igral. V 18. letu pristopi k vojni in gre z očetom zoper Turka.
Se preden pa se napotita na ladjo proti Ankoni, oba tako hudo
zbolita, da morata za svojim polkom zaostati. Mati mu je umrla
že v otročjih letih, in sedaj mu je ta bolezen vzela še očeta, ki
Jhu ni zapustil drugega, nego kar je imel na sebi. K njegovi
Se  večji nesreči se mu narede uljesa na obeh nogah. Gre torej
v Rim v bolnišnico neozdravljivih bolnikov in se ondi ponudi v
službo, da bi bolnikom stregel. Ali igri se ne more odpovedati
P° nobeni ceni, in zato ga odtod zapode. Nekoliko ozdravljen
°dpravi se zopet k vojni zoper Turke. Po sklenjenem miru ga
vendar zaradi igranja odpravijo brez plače. Brez denarja in še

8 »

116

18. julij: Sv. Kamil Leliški.

komaj za silo oblečen pride v najhujši zimi v Manfredonijo,
proseč kot berač miloščine v kapucinskem samostanu. Ondi prejme
košček sukna, kakoršnega so imeli menihi za svoje halje, da si
vsaj nagoto pokrije ž njim. Ravno tedaj pa so zidovje poprav¬
ljali pri samostanu. Tako ga gvardijan vzame za najemnika in
mu obeča plačo in hrano. Lahko bi si bil sedaj kaj prihranil,
a vse je šlo zopet pri kvartah; zaigral je vso obleko, naposled
zastavil tudi srajco in zgubil še to.

2. Njegova siromaščina in nadloga je bila silna. Tu se Bog
usmili zgubljene ovčice, da ga privede na pravo pot. Da se je
spreobrnil, k temu ga je pripravila neka pridiga in dobrovoljni
prigovori očeta gvardijana, mu živo popisovaje žalostne nasledke
hudobne strasti. Ganjen od žarka božje milosti jame premišlje¬
vati svojo revo. Pregrešno življenje ga začne huclo peči. Strahu
pred pravico božjo prevzet se vrže na tla in sklene s solzami
resnične pokore svoje življenje poboljšati. To je bilo leta 1575,
ko je bil star 25 let. Skesano se spove grehov vsega svojega
življenja ter stori obljubo, stopiti za brata v kapucinski samostan,
kamor ga tudi sprejmejo. A komaj prebije leto poskušnje, mo¬
rajo ga očetje posloviti, ker se mu zavoljo zimskega mraza ter
ostre in praskave halje zopet jamejo uljesa gnojiti. Tudi očetje
frančiškani, katere je prosil, naj bi ga sprejeli, mu prošnjo od-
reko, ker spoznajo zdravniki njegova uljesa za neozdravljiva.
Tako se zopet povrne v Rim v šentjakobsko bolnišnico. Tu
sprejet streže sedaj bolnikom s toliko marljivostjo, da je vsem
strežnikom v zgled. Pri njih čuje cele noči, jim postelje pre-
stilja, izbe pometa, rane obvezuje, zdravila in jedila prinaša, je
snaži, izpira in umiva, zlasti pa se mudi pri umirajočih, da jim
pomaga, srečno se na smrt pripravljati. Poleg tega neprene¬
homa moli in se ob svojem težkem poslu vedno pokori. Izvoli
si za svojega spovednika sv. Filipa Nerija in prejema vsako ne¬
deljo sv. obhajilo. Zavoljo njegove prijaznosti, gorečnosti in po¬
božnosti postavijo ga za nadzornika črez druge strežaje. Tu ima
pogostoma priliko videti, kako nemarno in neobčutno opravljajo
svoj posel plačani strežniki. To ga napoti na misel, ustano¬
viti družbo pobožnih oseb, ki bi se ž njim vred iz prave krščanske
ljubezni posvetili strežbi bolnikov. Res najde pet takih mož, ki
so njegovih misli; a oskrbništvo bolnišnice ne dovoli te prena-
redbe. Njegov spovednik mu svetuje, naj postane mašnik, ker
potem mu bode laglje tako društvo ustanoviti. Kamil, akoravno
že 32 let star, začne obiskovati šole očetov Jezusove družbe,

18. julij: Sv. Kamil Leliški.

117

dokler ni sposoben, mašnikovo posvečenje prejeti. Odkažejo mu
službo dušnega pastirja pri farni cerkvi naše „ljube čudesne
DospeTudi  kot dušnemu pastirju so mu bolniki nad vse pri
srcu. Sedaj ustanovi „red očetov srečne smrti“. Bratje tega
reda store razun treh navadnih obljub še četrto, namreč: „Po¬
magati bolnikom do srečne smrti“. Njihova noša so črne halje
in črni plašči in na prsih zatemnelo rdeči križ. Papež Sikst V.
je ta red odobril in njegova pravila potrdil. Tako so ti redov¬
niki vsaki dan obiskovali bolnišnico pri Svetem Duhu in so
stregli bolnikom tolikanj goreče in ljubeznivo, kakor bi bil vsa-
kateri bolnik Jezus Kristus sam. Radovoljno so opravljali najbolj
gnusne službe, zlasti skrbeli za dušno zveličanje bolnikov, pri-
pravljaje jih k vrednemu prejemu sv. zakramentov in na srečno
smrtno uro.

3. Kakor se svet rad ustavlja vsemu dobremu, tako je tudi
ta red s prvega imel veliko pretrpeti, a zaupajoč v Boga je pre¬
magal Kamil vse zadržke. V letu 1585 mu pridobijo prijatelji
z a njegovo bratovščino pripravno poslopje. To ga napolni s
srčnostjo, da nadaljuje pričeto delo. Njegova volja je, da bratje
prevzamejo tudi dolžnost, biti na pomoč za kugo obolelim bol¬
nikom, jetnikom in celo umirajočim v posameznih hišah. Du¬
hovnikom svojega reda oskrbi najboljše pobožne knjige, jih uči
kratke jedrnate molitvice v vzdihljejih in jim spiše zbirko molitev
za umirajoče. Kar pa brate najbolj okrepčuje v spolnovanju
težkih dolžnosti, to je prelepi zgled njihovega prednika. Kakor
angel je pristopal Kamil k bolniškim posteljam in njih veliko,
^ed njimi sv. Filip Neriški, je videlo angele stati ob njegovi in
njegovih bratov strani.

V razglasju njegove posvetitve je pisano, da ne more niti
na Jljubeznivejša mati s svojim edinim bolnim otrokom lepše rav¬
nati, nego je Kamil ravnal z bolniki. Skrbel je za vse mogoče
Potrebščine, da jim je le bolezni zlajševal. Srce mu je ljubezni
'n usmiljenja vse kipelo, kadar je stregel bolnikom z nagnusnimi
Janami, ali ki so se studili zaradi smradu in grdih turov. Po

noči jih ni zapustil, akoravno je sam trpel na nogah velike
bolečine in so ga zavoljo slabosti večkrat omedlevšega morali
0( 1 njih zanesti.

. V 1. 1588 ga pokličejo v Neapolj, da ustanovi ondi hišo za
® v °je redovne brate. Odpravi se tja z dvanajsterimi tovariši.

}  kitijo kužnim na pomoč, ki so bili po galejah in do katerih
bJso puščali nikogar. Dva izmed njih obležita kot žrtvi svoje

118

18. julij: Sv. Kamil Leliški.

delavne ljubezni. Ravno tako postavi Kamil po drugih mestih
redovne hiše. — Ob času kuge, ki je tedaj divjala v Rimu in
po drugih krajih, izvrševal je prava čudesa ljubezni. Vse je
bežalo od bolnikov; on pa in njegovi tovariši so letali po ulicah
in po hišah, a kjer so našli koga od kuge napadenega ležati na
cesti, zadeli so ga na ramo in zanesli v bolnišnico ter mu ondi
ljubeznivo postregli. Iz Rima je šel Kamil v Milan in Nolo, da
je tudi ondi bil kužnim v pomoč.

4. Pri teh delih krščanskega usmiljenja pa Kamil tudi svoje
duše ni pozabil. Objokoval je vsaki dan grehe svoje mladosti
in spoznaval se nevrednega, da živi med ljudmi. Če ga je hotel
kdo užaliti, bilo ga je treba le pohvaliti; zakaj vsa čast mu je
bila zoperna. Nikdar se ni dal redovnega ustanovnika imenovati.
Bivši glavar reda celih 27 let ne odjenja poprej, dokler mu te
časti ne odvzamejo, da more kot preprost brat v samostanu slu¬
žiti in pokorščino skazovati. Akoravno zelo postaran, vendar
nikdar ne odneha krotiti svojega telesa, čuvati in se postiti. Ko
zaradi svoje vedne rane na nogi in hromote že komaj semtertja
lazi, se vendar še vedno drpali od postelje do postelje, ogledovaje,
da ne bi njegovim ljubim bolnikom česa manjkalo in da je zve¬
ličavno tolaži. Večkrat si ga slišal izgovarjati besede sv. Fran¬
čiška: „ Zveličanje, ki me pričakuje, je tolikšno, da so mi veseli
vsi trudi in vsa trpljenja“. Njemu najljubša govorica je bila o
ljubezni božji. Ako v kaki pridigi o njej ni bilo spomina, rekel
je navadno: „Ta pridiga je prstan brez demanta 11 . Štirideset
let je imel gnojno rano na nogi in deset poslednjih let je trpel
grozne bolečine na kamenu; pa vse je trpel toli vdano in po¬
trpežljivo, da je imenoval te križe „usmiljenja Gospodova“. Za
čistost vesti si je tolikanj skrbel, da se je vsaki dan spovedoval.
Zategadelj je pa Bog tudi toliko dopadenje imel nad njim, da
mu je dodelil dar čudežev in prerokovanja. Poslednje leto pred
smrtjo še obišče samostane, ki jih je bil ustanovil po raznih mestih.
V Genovi oboli; a komaj ozdravi, že zopet hodi po bolnišnicah;
od bolnikov namreč se ni mogel ločiti. Ne dolgo potem zopet
zboli in smrt se mu bliža. Ko mu to sporoče, vzdihne A r esel:
„Veselje mi je, ker mi je rečeno: Šli bodemo v hišo Gospodovo 11 .
Da si podeliti sv. zakramente in, ko mu pokažejo sv. Rešuje
Telo, reče s solzami v očeh: „Spoznavam, o Gospod! da sem
največji grešnik in nevreden milosti, ki mi jo hočeš skazati.
Reši me po svojem neskončnem usmiljenju! Vse svoje za¬
upanje stavim na zasluženje tvoje drage krvi. 11  Tako umrje s

18. julij: Sv. Kamil Leliški.

119

klicem: „Jezus! Marija!" dne 14. julija 1614 ob naprej povedani
uri, 65 let star.

Ker je sv. Kamil Leliški v življenju tako goreče stregel
bolnikom in pomagoval umirajočim v zadnjem boju, zato ga je
postavil sveti oče Leon XIII. za nebeškega zaščitnika vsem bol¬
nikom in bolnišnicam ter je zaukazal klicati ga na pomoč v
litanijah za umirajoče.

Obrazuje se, kakor ga vidiš spredaj na podobi, in zakaj tako,
bral si v njegovem življenju.

Zakaj in kako bodimo umirajočim v pomoč?

Pogled na umirajočega, ki vsakomur gane srce, in pa skrb za
zveličanje njegove duše je svetemu Kamilu vdihnila misel, da je
bratom svojega reda naložil to posebno dolžnost, vsakemu bolniku do
poslednjega izdihljeja biti na pomoč. Umiranje je že samo ob sebi
hudo borenje.

1. Umirati namreč se pravi: zapuščati ta svet, poslavljati se od
vsega, kar kdo ima za svojo posest; od vsega, kar je dosihdob ljubil,
in kar mu je razveseljevalo srce. Smrt je ločitev duše od telesa, je
popolno telesno sprhnenje. Umreti se pravi: pogrezniti se v hladni,
temni grob, kjer truplo postane jed črvov, kosti pa trohnoba in gniloba.
Umreti se pravi: romati v neznano večnost, iz katere se ne vrne nihče
več. Že te misli strašijo bolnika in mu grene poslednjo uro. Še bolj
pa ga kolje misel: Kam bo prišla duša? Kako bo obstala pri sodbi
božji? Kje bo njen delež? Ako potem umirajoči pregleduje morebiti
dolga leta svojega življenja ter vidi od ene strani obilnost svojih gre¬
hov, od druge strani pa malenkost svojih dobrih del; ako premišlja
milosti božje, in pa kako malo si jih je porabil v prid, oh! tu jame
drgetati in trepetati in strahu koprneti, ko se spomni na ostrost in
natančnost pravice božje. Saj se je še sv. Kamil, ta tako zvesti služab¬
nik božji, tresel na smrtni postelji in le v kri Kristusovo stavil vse
svoje zaupanje, kako se bo potem godilo ubogemu grešniku, ki je živel
tako mlačno in nemarno! Kar pa umirajočemu prizadeva še posebno
grozo, to so napadi peklenskega sovražnika. Ta se po besedah sve¬
tega Alfonza napenja na vso moč, da bi dušo, ki ima sedaj svet za¬
pustiti, pripravil v pogubo. On ve, da ima le malo časa, pridobiti si
l°, in da mu uide za vselej, ako mu zdaj uide. Prizadeval si bo ta
večni nasprotnik božji in sovražnik človeški, da bi luč sv. vere ugasnil
v  duši, jej uropal zaupanje na božjo milost ter jo pahnil v strahoto
obupnosti. — Tako leži umirajoči človek zapuščen od vsega sveta,
sam ves nezmožen, na duši in na telesu ves oslabel. Pred seboj vidi
strašno sodbo in grozovitno večnost, za seboj pregrešno življenje,
poleg sebe sovražno pošast. O kako silno potreba mu je pomoči do¬
brih prijateljev, ki ga tolažijo, osrčujejo ter ž njim in zanj prosijo

120

18. julij: Sv. Kamil Leliški.

usmiljenja! Kristusova zapoved pa je, da naj bližnjemu pomagamo v
potrebah in po svoji moči. Obeča nam za to pomoč neskončno veliko
plačilo. Gotovo pa ni nihče v večji sili in stiski, nego umirajoči
človek. Ali ne bi torej tudi ti, kristjan, posnemal zgleda sv. Kamila,
da bi k srečni smrti pripomagoval bolnikom?

2. Kako pa se ti je vesti pri tem? Da obiščeš bolnika, sedeš
poleg njegove postelje, ga miluješ, ali mu obetaš, da mu ho že po¬
leglo, ali ga kratkočasiš z vsakdanjimi novicami, ali, če ti je v rodu,
mu priporočaš, naj ne pozabi na te v svoji oporoki; — vse to in enako
obnašanje bolniku nič ne koristi, vse te in enake prazne besede mu nič
ne pomagajo. Pred vsem ti je treba prisrčno moliti za bolnika, zlasti
za umirajočega, in kolikor le moreš, mu težave olajševati. Prestelji
mu posteljo, obriši mu pot s čela, daj mu piti itd. Prigovarjaj mu z
rahlimi, srčnimi besedami, naj se spravi z Bogom, ako tega še ni
storil, naj prejme sv. zakramente in svoje časno premoženje spravi v red,
da ne bo po smrti za njim sovraštva, prepirov in pravd; naj pa tudi
za svojo dušo pametno poskrbi, se usmili ubogih ljudi in ne pozabi
drugih potrebščin po okoliščinah svojega premoženja. Bolnik, ki vidi
smrt pred seboj, potrebuje zlasti tolažbe, srčnosti, zaupanja in vdanosti
v voljo božjo. Narekuj mu zato, pa kolikor moreš srčno in počasi,
kratke molitvice in vzdihljeje., ki ga bodo spodbadali k ljubezni do
Jezusa, k zaupanju in vdanosti v božjo voljo. Te molitvice naj bodo
kratke, in ne narekuj mu je preglasno, ampak bolj s tihim glasom in
prenehovaje. Lepa navada je, pred njim držati bridko razpelo in mu
je dajati, da je poljubuje. S tem se mu vzbuja zaupanje na neskončno
zasluženje Kristusove smrti na križu. Polagaj mu na jezik sladki
imeni: Jezus in Marija. Najboljša pomoč umirajočim pa je molitev.
Zato poklekni v tistem trenotku, ko se umirajoči s smrtjo bojuje, in
moli prav zaupljivo k Jezusu in Mariji za milost in usmiljenje. Tako
boš skazal svojemu bližnjemu eno najboljših dobrih del, pa tudi sam
imel to tolažbo, kadar bo tudi tebi zadnja ura bila, da ne boš sam
in zapuščen nastopil pota v večnost.

Molitev.

O Jezus, ki si klical na križu: „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me
zapustil,“ ne zapusti zavoljo zasluženja svoje smrti moje uboge duše v
poslednji uri! Dodeli meni in vsem umirajočim to milost, da se po¬
polnoma vdani v voljo tvojega nebeškega Očeta in zaupajoči na te iz
tega sveta v večnost preselimo. Amen.

19, julij: Sv. Vincencij Pavijan.

121

19. mali srpan ali julij.

Sv. Vincencij Pavijan, ustanovnik reda La¬
zaristov in usmiljenih sester (L 1660).

Na blagor človeštvu je ustanovil Kristus na zemlji sveto kato¬
liško cerkev. Obečal jej je. da bo ostala do konca, a povedal jej tudi,
da bo preganjana vseskozi. In res ni minulo nobeno stoletje, da ne
bi se bila bojevala katoliška cerkev s sovražniki; a Jezus jej je vselej
o pravem času pošiljal pomoč. Največja nevarnost je pretila sveti
cerkvi pred skoro 400 leti. Brezbožni krivoverci Martin Luter, Kalvin
in drugi so zmotili ljudstvo po Nemškem in Francoskem ter jih pahnili
na tisoče v temo krivoverstva. Raztrgali so edinost v veri. Plamen
razdora in upora, vnet od samega pekla, je švigal po Nemčiji in Fran¬
ciji, da ste bili na kraju groba. Sovražniki resnice, privrženci zmote,
zgrabijo naposled za meč. Umori, požigi in razdejanja se valijo črez
dežele. Na Francoskem je nastala medsebojna vojska in vojska za
vero ob enem. Kri je tekla povsod, in vojski se je. pridružila še kuga
in lakota. V pustote so se premenili celi deli zemlje; kjer so poprej
stala mesta in vasi v najlepšem cvetu, in kjer so poprej ljudje mirno
bodili po svojih potih, ondi so sedaj volkovi tulili ali gospodovala
krdela divjih vojščakov. Stiska in pomanjkanje je bilo tolikšno, da so
ljudje jedli travo in korenine zelišč kakor živina, da so uživali smrad¬
iva mrliška trupla, in so matere klale celo svoje otroke, da bi si ž
njimi utolažile lakoto. V tej splošni divjosti je zginilo skoraj vse spo¬
znanje božje iz src. Razvozlale so se vse vezi reda in krotitve. Ne¬
znanske hudobije in pregrehe so se godile na sramoto človeštvu. I)a
j e  bila mera sprijenosti polna, k temu je pripomogla še spačenost du¬
hovnikov. Duhovniki so bili večjidel posvetnjaki. Na svoj visoki poklic
So  pozabili, zato nič več niso mogli v okom priti zlegom, ki so je sami
zakrivili. —- V tem žalostnem stanju, v katerem je bila sveta katoliška
cerkev na Francoskem, se ozre Jezus z Očetove desnice na neko malo,
nbogo vas, Poj po imenu; izvoli si ondi dete, po katerem je hotel na
Pomoč priti svoji razdejani cerkvi.

bil

1- To dete  je  bil  Vincencij Pavijan. Njegov oče je

preprost kmet, ki je na svoji mali kmetiji z ženo vred siro¬
mašno živil šestero otrok. Vse njegovo imetje je bilo nekoliko
P°lja in mala čreda živince, ki jo je pasel mali Vincencij. Ako-
ravno pa je bil Viljem Pavijan (tako se je reklo očetu) ubožen
ha časnem premoženju, vendar- mu je bila dobra odgoja otiok
had vse pri srcu. Pod očetovimi in materinimi očmi je rastel
mali Vincencij kakor angelček nedolžen. Rad in pridno je pasel
svoje ovčice. Veličastne gore, samotni doli, drevesa in cvetlice,
brneči potoki, temni gozdi in mnogotere živali po gozdu so mu
bile kakor odprte bukve, v katerih je premišljeval vsemogočnost,

122

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

modrost, dobrotljivost in ljubezen nebeškega Očeta. Posebno rad
je vodil svoje ovce v neko globoko drago, kjer je pod košatimi
drevesi stala kapelica Matere Božje. Ondi pred podobo kraljice
nebeške je pogostoma molil na kolenih, ko je počivala njegova
čreda. Ondi je prepeval s čistim glasom Mariji na čast lepe
pesmi. Kjer je na livadah našel lepih cvetlic, prinesel jih je
gotovo svoji ljubi nebeški Materi, da je ozaljšal njeno podobo in
njen oltarček. Ta otročja ljubezen in češčenje Device Marije je
bila podlaga njegove poznejše svetosti. Zgodaj že je bila na
njem videti presrčna ljubezen do ubogih ljudi. Njih reva ga je
ganila tolikanj, da je rad celo stradal, da je le mogel kaj pri¬
hraniti in jim pomagati. Enkrat je dal nekemu ubožcu ves svoj
prihranjeni denar do zadnjega beliča. Drugikrat, ko je šel v
mlin po meh moke in ga sreča nekaj beračev, odveže meh in
jim da moke. Vedel je namreč, da oče, sami usmiljeni do ubožcev,
zato ne bodo hudi. V 12. letu prejme prvo sv. obhajilo. Njegovo
veselje nad tem najblaženejšim dogodkom življenja in njegova
hvaležnost do Boga je bila tolika, da ne bi bil te milosti dal

za ves svet. Od tega časa živi še bolj tiho in samotno. Ker

razodeva vedno več uma in gorečnosti do uka, pride očetu na

misel, da bi ga dal v šole, naj bi, kakor je rekel, postal du¬

hovnik; mislil je namreč, kakor več drugih starišev, ako Vin¬
cencij postane duhovni gospod, potem bo lahko drugim bratom
in sestram na pomoč. Ni namreč na to mislil, da duhovnik ne
živi za stariše in sorodnike in da prihodkov nima le za nje.
Duhovnik je božja lastnina in služabnik sv. cerkve, zavoljo tega
so njegovi prihodki v prvi vrsti prihodki cerkve in ubožcev. Toda
Vincencijev oče tega ni razumel bolje. Na prigovarjanje še od
strani sorodovincev torej hoče z Vincencijem poskusiti srečo ter
jezdi ž njim vred v mesto Ajks.

2. Ondi pred frančiškanskim samostanom ustavi in pelje
mladega Vincencija h gvardijanu. Dečkovo jasno in odkrito obličje
in njegovo pametno vedenje ugaja o. gvardijanu. Sprejme ga
za spodobno plačo med svoje učence. Tako obiskuje Vincencij
samostansko šolo. Kmalu si pridobi s svojo pridnostjo toliko
učenosti, da že v 16. letu postane pri nekem gospodu domači
učenik. Odslej starišem ni treba nič več plačevati. Tu ostane
pet let domači učenik. Med tem časom si pridobi ljubezen in
spoštovanje svojega gospoda v polni meri. Tudi svoje nauke
dovrši tukaj in prejme nižje duhovne blagoslove. Sedaj bi mu
bilo treba iti kam na visoke šole; a od kod vzeti denar? Oče,

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

123

videč napredovanje svojega sina, ga noče zapustiti, da bi obtičal,
dasiravno ga stane težko. Gre torej in proda svoje voliče od
pluga. S temi denarji gre Vincencij v mesto Tulus na visoko
šolo. Godi se mu silno trdo. Pridno se sicer uči, a povsod
mora pomanjkanj e trpeti.

Večkrat nima drugega
živeža, nego košček
trdega kruha in kozarec
vode. Vendar mu ne
upade srčnost. Moli,
trpi lakoto, zimo in po¬
manjkanje, da bi le do¬
segel svoj cilj. Pozneje,
da se le še bolj izuči
in izobrazi, obiskuje še
na Španskem v Sara-
gosi visoke šole, na¬
posled pa po vsem ve¬
likem trudu in pomanj¬
kanju prejme v letu
1600 sv. mašnikovo po¬
svečenje. Iz spoštovanja
Pred tem opravilom se
je tako tresel, da si ni
Upal očitno obhajati
prve sv. daritve. Opravi
jo torej na tihem v neki
stranski kapeli vpričo
enega mašnika, trepe¬
taje po vsem životu.

Večkrat je pozneje rekel:

»Ako ne bi že v mla¬
dosti bil postal mašnik, nikoli bi se pozneje ne bil mogel več v
to odločiti. “

Sedaj se Vincencij vrne domov. Nepopisljivo je očetovo in
Materino veselje, ko gledata svojega sina-mašnika pred oltarjem.
A- oče ne uživa dolgo tega veselja, kmalu potem se preseli v
boljše življenje. Vincenciju ponudijo neko faro. Ker se pa tud
Se  nekdo drug oglasi za njo, prepusti jo temu, da ne bi nast
kak prepir med njima. Odpravi se rajši nazaj v Tulus. Ond
nadaljuje svoj uk, živeč se s poučevanjem plemenitih mladeničev

124

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

Dognal je v znanstvenih vedah tako daleč, da mu dovolijo en del
svetega pisma očitno razlagati.

3. Bog je sv. Vincencija odmenil za velike reči. Zato ga
je v marsikaterih trdih poskušnjah pripravljal na to, kakor zlato
v peči, in ga vodil po čudnih potih. Med tem, ko so si nje¬
govi prijatelji prizadevali povzdigniti ga v škofovsko čast, pripusti
Bog, da zaide v največjo nadlogo. — Nekega dne se namreč na
ladji odpelje v Marsel, da bi prejel tam neko malo dedščino, ki
mu jo je bil eden njegovih prijateljev zapustil v oporoki. Morje
je bilo mirno, vreme jasno. Ni bilo popotnikom nobene skrbi.
Kar nenadoma privihrajo tri roparske ladje iz Tunisa, je napa¬
dejo, premagajo in s seboj odpeljejo v sužnost. Tudi Vincencij
je dobil rano s puščico; z drugimi tovariši vred so ga v železje
dejali in zaprli, da bi ga pozneje prodali kot sužnja.

Ko priveslajo v Tunis, izpostavijo je morski roparji na
semnju na prodaj. Vincencija kupi neki ribič, ki ga pa kmalu
speča nekemu zdravniku. Pri tem ostane enajst mesecev in pride
potem v oblast nekega Francoza, Ludovik Merikurt po imenu,

ki je bil od krščanske vere odpadel. Ta pošlje Vincencija na

svojo pristavo, Temat po imenu, da bi ondi z drugimi sužnji
zemljo obdeloval. V božjo voljo vdan se trudi Vincencij s trdim
delom v potu svojega obraza, brez vsega upanja na rešitev. A
previdnost božja je čula nad njim. Roka, ki ga je bila pahnila v
nadlogo, pomagala mu je tudi iz nje.

Ena izmed žen tega odpadenca, Zulma imenovana, je hodila
ogledovat po pristavah, ki jih je Merikurt imel v najemu. V

Tematu, kjer je delal Vincencij, sliši od daleč novega sužnja

prepevati krščanske pesmi. To petje, ki se je zlivalo iz pobož¬
nega, Bogu vdanega srca, prečudno gane dušo mohamedanke.
A tega ne da opaziti, temveč kakor po navadi ogleduje dela po
pristavi. Močno pa se zavzame, ko zapazi dobro stanje, čedni
red in tihi mir med sužnji. Vpraša ključarico in zve, da je to
nastalo odkar biva tukaj neki kristjan Vincencij; je bojda du¬
hovnik, pristavi ključarica. Sužnji ga imajo za preroka ter ga
slušajo in časte. — Zulma, radovedna videti tega moža, ga po¬
kliče k sebi in ga poprosi, naj jej zapoje katero svojih lepih
pesmi. Vincencij se z bridkim srcem spomni Izraelcev v babi¬
lonski sužnosti, ki žalosti niso mogli peti pesem, kakoršne so se
glasile na Sionu. Vendar premaga svojo bridkost ter zapoje s čistim
glasom in s solzami v očeh besede 196. psalma: „Ob babilonskih
potokih smo sedeli in jokali, ko smo se spominjali Siona,“ ter

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

125

konča svoje petje z ljubeznivo hvalnico: „Češčena bodi Kraljica
Ko dokonča, vpraša ga Zulma globoko ganjena: „Kaj pa storiš,
da ohraniš mir med temi prepirljivimi ljudmi?" Vincencij jej
odgovori: „ Polagam jim vsaki dan na srce nauk našega Zveli¬
čarja: Česar nočeš, da ne bi drugi tebi storili, tega tudi ti
drugim ne stori." Vincencijevo petje in njegovo govorjenje pre¬
čudno prevzame Zulmo. Žarek božje milosti jej posveti v srce.
Odsihdob zahaja pogostoma na pristavo, da se razgovarja z
Vincencijem o Kristusovih naukih in se uči spoznavati Boga
kristjanov.

Misleč, da je že dosti poučena, razodene svojemu možu, da
se že dalje časa razgovarja s krščanskim mašnikom o njegovi
veri in kako jako da se jej je priljubila. Nato zahteva od moža,
na j se zopet povrne k veri svojih očetov, zakaj tudi ona se je
odločila postati kristjana. Odpadenca so močno zadele te besede
njegove mohamedanske žene. Vzbudi se mu želja zopet v srcu,
da bi se z Bogom spravil in povrnil v naročje svete vere, ki jo
J e  tako sramotno zatajil. Odslej jame premišljevati, kako bi ubežal
na  Francosko.

Drugi dan ukaže, naj Vincencij pride k njemu. Razodene
opi  svoj namen, da se hoče pokristjaniti in ubežati na Fran¬
cosko. Hvaležno se ozre Vincencij proti nebu, odkoder mu je
Oenadoma prišla ta milost in pomoč. Z najprijaznejšimi besedami
tor ej skuša odpadenca potrditi v njegovem namenu. Kmalu je
vse dogovorjeno in pripravljeno na beg; a še-le črez deset me¬
secev jim pride ta prilika. V tem času Vincencij blago Zulmo
Se  bolj temeljito poučuje v krščanski veri in si prizadeva, go¬
spoda odpadenca obdržati v njegovem namenu. Naposled pride
trenotek, da ubeže. Rekši, da gredo na ribji lov, stopijo Meri-
kurt, Zulma in Vincencij v majhen čolnič, veslaje proti Fran¬
coski. Po treh viharnih dnevih dospejo na domače francosko
obrežje. Zahvalivši se na kolenih najprej Bogu za rešitev,
krenejo potem v Avinjon. Tu Vincencij predstavi ondotnemu
s kofu njegovega dosedanjega gospodarja in njegovo ženo Zulmo in
Prosi, naj ju blagovoli sprejeti v naročje sv. katoliške cerkve.
Ganjen in čudeč se posluša visoki gospod povest mladega du¬
hovnika Vincencija, kaj da je vse pretrpel in doživel. Srčno
S' a  objame in mu obeča varstvo in pomoč. Merikurta je škof za¬
radi njegovega odpadništva po srčnem kesanju odvezal od cerkve-
ne S a  prokletstva in zopet sprejel med vernike. Zulma je pre-
Jcla sv. krst in bila s svojim možem poročena. Po mestu in po

126

19.julij: Sv. Vincencij Pavijan.

deželi je šla zdaj govorica o Vincenciju in njegovih dogodbah, o
Merikurtu in Zulmi. Vincencij je za vse to ne sebi, ampak le
Bogu dajal vso čast in hvalo.

4. Po kratkem ostanku v mestu Avinjonu se Vincencij po¬
slovi od Merikurta in Zulme in se napoti z nadškofom v Rim.
Neizrekljivo je bilo njegovo veselje, da vidi večno mesto in tu
pred očmi svetega očeta zajema učenost iz vira svetnikov. S
prisrčno gorečnostjo je pogostoma molil na grobeh svetih apo¬
stolov Petra in Pavla, pogostoma šel do njiju v rakvo, ondi se
pokrepčat in s srčnostjo navdat za prihodnje boje. S solzami
vročega ihtenja je večkrat močil zemljo, po kateri je hodilo,
trpelo in svoj tek dokončalo toliko krščanskih junakov. —
Avinjonski nadškof seznani Vincencija s francoskim poslancem.
Ta mu odda domov se vrnivšemu imenitna sporočila do kralja
Henrika IV. Vincencij ja opravi z veliko modrostjo. Brž potem
pa se odtegne v samoto, v strahu, da ne bi ga povzdignili v
veliko čast, ki bi jo bil ravno tedaj prav lahko dosegel, ako bi
je ne bil zaničeval po zgledu svetnikov. V samotnem stanovanju
pričakuje v molitvi, kje da mu bo Bog sam odkazal kraj pri¬
hodnje delavnosti. Tu mu Bog pošlje novo poskušnjo, da ga
namreč po krivem obdolže neke tatvine. Vincencij molči in pre¬
pusti vse zagovarjanje Gospodu, ki ga tudi prečudno otme iz te
zadrege. Spoznavši vendar iz tega primerljaja, kako nevarno je
za duhovnika, živeti med posvetnimi ljudmi, umakne se v samo¬
stan oo. oratorijanov. Pobožni o. Berule, ki si ga izvoli za spo¬
vednika, mu zapove pod pokorščino sprejeti pastirstvo v Kliški
fari. Tu je Vincencij tiho in neutrudno z vso gorečnostjo delal
na blagor duš. Misli so ga bile, da hoče živeti in umreti kot
župnik na deželi; kar ga pokliče božja previdnost iz teme na
svetlobo, da zvrši po njem skrivnostne namene.

Vincencij se je bil odločil, spolnovati nikdar ne svoje, vselej
pa božjo voljo. Zato se je popolnoma prepustil vodstvu svojega
spovednika. Ta mu je bil namestnik božji. Tu se primeri, da
mu njegov spovednik v pismu sporoči, faro popustiti in iti za
hišnega učenika h grofu Emanuelu Gondi, ki je bil glavar galej
v Parizu. Vincencij se podvrže povelju ter s solzami poslovi od
svojih ljubih župljanov.

5. Dne 23. prosinca leta 1613 pride Vincencij s svojo malo
domačo zalogo v Pariz h Gondijevi družini. Odlikoval se je ta
grof s svojo veliko ljubeznijo in globoko pobožnostjo, in grofinja
je bila najblažja, najpobožnejša gospa. Ko jej Vincencija pred-

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

127

stavijo, pripelje mu svojih troje otrok, rekoč: „Želim, da bi bili
ti-le otroci, ki mi jih je Bog dal, poprej svetniki, nego veliki
gospodje.“ — O zakaj pač vse matere niso teh misli! — Vin¬
cenciju odkažejo posebno stanico v grofovi palači. V sredi med
šumom in hrumom živi prav samotno, misleč le na to, kako bi
mogel posvetiti sebe in izročene mu otroke. Kakor ljuba pa mu
je samota, vendar jo rad zapusti pri tej priči, ako mu je pri¬
čka bližnjemu pomagati.

Grofa je Vincencij zelo spoštoval; a prilizovanja ni nikdar
Poznal. Kakor hitro je videl, da se je v hiši kaj zgodilo zoper
božje zapovedi, uprl se je temu prav odkritosrčno. Ko se je
enkrat mislil grof v dvoboj spustiti, pade mu Vincencij po sveti
maši k nogam, rekši: „ Gospod grof, v imenu Boga, ki ste ga
r avno sedaj molili na oltarju, vam povem, ako ostanete pri
svojem hudobnem namenu in zagrabite za meč, da bi se boje-
Va li, kaznoval bo Bog po pravičnosti ne le samo vas, ampak
Vso  vašo hišo.“ — Vincencij vstane, de roki križem črez prsi,
Se  prikloni in gre. Grofa te besede tako pretresejo, da odstopi
0( 1 svojega namena.

V tem času se zgodi, da Vincencij ustanovi neko napravo,
bj še dandanes prinaša veliko blagega sadu. Ta naprava so:
ijudski misijoni.

Grof Gondi je imel dokaj posestev na kmetih. Grofinja je
2  otroki in z Vincencijem rada hodila na ogled, da je obiskovala
Pboge kmetiče, zasliševala njihove prošnje in jim delila pomoči,
'incencij, ki si ga je izvolila za svojega spovednika, jej je v
.m bil zvesto na pomoč. Obiskoval je bolnike, poučeval otroke
m povsod iskal Bogu duš pridobiti. Nekega dne ga pokličejo
b umirajočemu kmetu. Brž hiti k njemu, in ko spozna njegov
(  usni stan, mu reče, naj opravi veliko spoved. Pa kmet si po¬
mišlja. Vincencij mu živo popiše, kolika je njegova nevarnost,
er  ga s prijazno besedo pregovori, da naposled celo očitno iz-
P°ve vpričo drugih in grofinje, da je že več let pri spovedih
2a molčal velike smrtne grehe, ker se je sramoval, se jih obto¬
žb Grofinja, to slišati, vzdihne: „Oh, gospod Vincencij, ako
•* e  ta moški, ki sploh velja za poštenjaka, vendar živel v stanu
P°guhe, kaj je še-le z drugimi, ki še slabše žive! O koliko duš
se  Pogubi! Kaj bi se dalo storiti zoper to pogubo?"

Z Bogom se je kmalu našla pomoč zoper to. Vincencij
uapravi ljudske misijone. S početka pridiguje ljudstvu več dni
sam. Ali kmalu se shaja spreobrnjencev toliko število, da sam

128

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

Vincencij ni bil kos vsemu delu, in mu torej oo. jezuiti pristo¬
pijo na pomoč. To je bila podlaga blagonosnim ljudskim misi¬
jonom, po katerih se je na tisoče duš otelo večnega pogubljenja.
Ne zamudi, krščanska duša, udeleževati se jih tudi ti, kjerkoli
se ti ponudi prilika!

Tako je oznanjal Vincencij svete resnice po več krajih na
kmetih in pridobil Bogu dokaj duš; potem se vrne nazaj v Pariz.
Odloči se namreč Gondijevo hišo iz dveh vzrokov zapustiti. Prvič
sta ga grof in grofinja preveč častila in hvalila, kar je bilo zo-
perno njegovi resnični ponižnosti. Drugič je pa tudi premalo
učenega se čislal za nadaljni pouk grofovih sinov. Ker je pa
vedel, da ga grof ne bo izpustil, zato se mu je hotel skrivaje
umakniti. Preden pa to stori, vpraša svojega spovednika za
svet. Spovednik mu odgovori: „Kam se pa hočete obrniti?“
Vincencij mu razodene, da se čuti od Boga poklicanega, postati
dušni pastir, le naj ga pošljejo v kak daljni kraj. Med tem po¬
govorom prinese neki posel spovedniku pismo. V njem ga oo.
oratorijanci prosijo, naj močnega, delavnega in izvrstnega duhov¬
nika pošlje na faro šatiljonsko. Spovednik poda to pismo Vin¬
cenciju z besedami: „Tu je opravek, kakor nalašč za vas. Dela
bo veliko, dobička malo. Kaj pravite k temu?“ — Vincencij
spozna v tem božjo previdnost ter sprejme faro z veseljem. Umirjen
gre Vincencij domov, pospravi svoje malo imetje ter odide brez
grofove vednosti na novo faro. Komaj pa grofovska družina
zve njegov odhod, prizadeva si s pariškim škofom vred na vso
moč, ga še pridržati. Hud boj ima Vincencij sam s seboj. V
molitvi pa mu pravi neki glas: „Tu v Šatiljonu lahko storiš več
dobrega. “ Vincencij torej ostane dušni pastir v tem mestu.

6. Šatiljonska fara je bila globoko propadla v veri in v
lepem vedenju. Že 14 let ni imela svojega dušnega pastirja.
Ubogo ljudstvo je bilo vse nevedno, sprijeno, in večina izmed
njih navzeta Kalvinovih zmot. Ob svojem prihodu Vincencij še
duhovne hiše ni našel in si je moral drugod najeti stanovanje.
Farna cerkev je bila vsa gola, stene črne, oltarji brez lepotičja.
Ta pogled je bil meč Vincenciju; a srce mu ni upadlo. Začel
je najprej poboljšanje pri svojih šestih duhovnih pomočnikih.
Pridobil si jih je v kratkem času s svojim prijaznim in pohlevnim
obnašanjem ter s svojo krotkostjo in ljubeznivostjo, da se popri¬
mejo bolj samotnega in za duhovnike spodobnega življenja. Ni
mu pa še dovolj ta polovičarija. Prizadeva si vedno, da postanejo
v resnici pobožni in pravi mašniki Gospodovi. Sveti jim sam z

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

129

najlepšimi zgledi in skuša z usmiljenjem do ubožcev še v njih
vneti ljubezen do Boga. Miloščino, odločeno za ubožce, daje njim,
da jo oni razdele med ubožce. Nekega dne, k o mu poide denar,
jim reče: „Nahajajo se uboge družine, ki jim manjka perila.
Poiščite- v mojih omarah in dajajte, dokler ne bodo prazne.
Ubožcem manjka obleke. Jemljite mojo, in če te ne bo dosti,
naredil bom dolgove, kaj to de?“ To početje Vincencijevo je
imelo najboljši uspeh. Njegovi duhovniki postanejo usmiljeni, go¬
reči in naposled so vsi izpremenjeni.

Sedaj obrne Vincencij svojo skrb na župljane. Največ mu je
s prvega na skrbi, da jim prigovarja opraviti odkritosrčne spovedi.
V malem času se mu pospeši, da svoje farane, jako zboljša s
pomočjo nekega drugega posebno gorečega duhovnika. Med
drugimi prigodbami naj povem le to: Živel je blizu Satiljona na
svojem gradu imeniten gospod. S svojimi tovariši vred je bil
ves zdivjan. Na Boga je pozabil in imel najgrozovitnejše umore
na svoji duši. Še le bolj na stare dni se mu vend?.r prebudi vest.
Videli so ga nekaj časa sem, kako je v svoj plašč zavit ves za¬
mišljen hodil po samotnih potih. Slučajno sliši nekega dne go¬
voriti o Vincenciju in hvaliti njegovo ljubezen do grešnikov.
■Jlako“, si misli, „ako bi ta mož še za-me imel besede tolažbe in
odpuščenja, ako bi še hudobne duhove moje vesti mogel zarotiti ?“
Zatorej gre poslušat Vincencijeve pridige in ga samega obišče.
Vincencij ga ljubeznivo sprejme in kmalu mu tudi tako omeči
srce, da opravi veliko spoved in se odslej kakor jagnje da Vin¬
cenciju voditi. Spravi se z vsemi svojimi sovražniki, razdeli med
uboge ljudi vse svoje premoženje ter umrje kot spreobrnjenec in
Pobožen kristjan v nekem samostanu v Lijonu.

7. Do leta 1622. je Vincencij živel in delal v tej fari. Le
Bogu samemu je znano, koliko duš je otel, koliko žalostnih uto-
lažil, koliko siromakom bil angel rešivec. Sedaj pa naj bi po
božji volji še več dovršil. Zoper svojo voljo se mora zopet vrniti
v  grof. G-ondijevo hišo. Odslej z božjo pomočjo zapored vpelje
veliko pobožnih naprav, ki so še sedaj Francoski na blagor. Po
svojem prihodu v Pariz je imel zopet misijone po deželi. Na
Potovanju v Marselj ima priliko, ..prepričati se, kako žalostno se
godi hudodelnikom na galejah. Rad bi jim bil na pomoč. Zato
z  veseljem prevzame službo, trpinom na galeji miloščino deliti.
^ Marselju na ladjah se do dobrega prepriča, kako je ž njimi,
krce mu krvavi, ko vidi, kako ti hudodelniki, bolj podobni divjim
zverinam kakor ljudem, preklinjajo Boga in svoje življenje ter

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 9

130

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

nič nočejo vedeti o pokori. Tu ugleda človeka, na videz iz
dobrega stanu, ki kljubu najhujšim palicam vendar ne mara se
poprijeti dela. Vincencij prosi beriča, naj neha s tepenjem. Vpraša
ga, kako da je ta človek le-sem prišel. Berič mu pove, da se
je s svojim mojstrom udeležil neke velike goljufije; da ima pa
doma ženo in otroke in hoče obupati. Vincencija to jako pretrese.
Premišljevaje, kako bi ga otel, ne vidi druge pomoči, nego da
beriča tako dolgo prosi, dokler ga ne izpusti k ženi in otrokom.
Vincencij pa se da namesto njega v železje ukovati in namesto
njega opravlja na galeji trda dela. Med tem v Parizu vsepovsod
povprašujejo po njem; zlasti grofinja Gondijeva pošlje na vse strani
ga iskat. Kar ga najde njen brat v železju na veslarski klopi
pri delu. Poveljnik se zavzame nad tem junaškim činom in mu
pri tej priči odvzame železje. Prišedši zopet v Pariz si da Vin¬
cencij odpreti ječe, v katerih so bili zaprti oni hudodelniki, ki
so jih potem na galeje odvajali. Ondi gre v njihove zagatne
temnice in je tolaži; zlasti ga je skrb, da se ustanovi bolnišnica,
kjer bi se jim zlajševale dušne in telesne reve. Ko dozidajo
bolnišnico, pelje tja celo vrsto v železje ukovanih hudodelnikov
za seboj, ki gredo za njim kakor jagnjeta za dobrim pastirjem.
Tako jih je v kratkem omečil.

8. Sv. Vincencij je spoznal iz skušnje že dolgo poprej, zlasti
po misijonih, da je nevednost v krščanskem nauku in pomanj¬
kanje žive vere največ krivo hudobij in nerodnosti, katere
človeštvo osramotujejo in pogrezujejo v neštevilne nesreče. Blaga
grofinja Gondijeva je že poprej sprevidela sad misijonov in na
Ahncencijevo prizadetje napravila ustanovo za misijone po svojih
posestvih za vsakih pet let. Ker pa nobena duhovska družba
ni hotela prevzeti te dolžnosti, izročila je grofinja to stvar Vin¬
cenciju samemu. Denar za živež misijonarjem je bil vložen, pisma
sklenjena in tudi postavljena hiša za stanovanje, ki se je imeno¬
vala: „Družba dobrih otrok“. A duhovniki niso hoteli stopiti v
to družbo. Udje te družbe namreč bi se bili morali zavezati, da
bodo ves čas svojega življenja ubogemu ljudstvu po deželi imeli
misijone ter jetnikom in hudodelnikom po galejah brez vsega
plačila delili dušno pomoč. Vendar Vincencij ne obupa. Imel je
le enega pomočnika. Ž njim je hodil od kraja do kraja pouče-
vaje nevedno ljudstvo. Nadležen ni bil nikjer in nikomur. Kmalu
mu pošlje Bog obilno novih družnikov. Ž njimi se preseli v
lepi Lazareški samostan v Pariz; odtod so se jeli imenovati:
r  L a z ar i s ti “. Vincencij jim je bil prednik, a prav za prav

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

131

služabnik vseh. Največja revščina je gospodinjila med družniki,
a najrevnejši med njimi je bil Vincencij. Njegovo stanovanje je
bila majhna, še po zimi nekurjena celica. V njej je stala lesena
mizica, dva stola in revna postelja. Njegova obleka je bila snažna,
pa prav preprosta in večkrat zašita. Najljubše jedi so mu bili
ostanki drugih. Večkrat je šel na pot brez vse popotnice in je
grede beračil koščke kruha. Kolikor več pa je pri sebi in pri
bratih prihranil, toliko več je delil med ubožce: „Hišno premo¬
ženje, “ tako je rekel navadno, „je premoženje ubogih ljudi; mi
smo le njihovi oskrbniki, ne pa gospodje. “ Ako je hotel kak
mašnik v to družbo sprejet biti, zavezal se je, da hoče kakor
ubog romar na svetu živeti in ubog ostati po Kristusovem zgledu.
Zato je tudi božji blagoslov vidno prebival nad družbo teh ubogih
misijonarjev. Kamor so le prišli, vneli so vse za vero in Boga.
Najtrša srca so se omečila, krivoverci so se odpovedali svojim
zmotam in na tisoče jih je opravilo vesoljne spovedi. Še za časa
Nlncencijevega je bilo po vsej Francoski nad 700 misijonov, in
Vincencij je še 80 let star delal na blagor duš.

9. Kadar vera zgine iz srca, zgine tudi božji blagoslov, a
lenoba in razuzdanost se z uboštvom vodite za roko. Tudi to
nadlogo je skušal AOncencij odpraviti. Po misijonih si je priza¬
deval v srca vsajati sv. vero in krščansko ljubezen, uboštvu pa
111  splošnim potrebam je skušal opomoči z deli usmiljenja. Spo-
Zn al je, da se to da doseči le z združenimi močmi. Velika od
Boga mu poslana pomočnica je bila vdova Le Gras, rojena
^|°jzija Marilak, sloveča zaradi svoje pobožnosti in ljubezni do
bližnjega. Po njenem sodelovanju se mu pospeši, da ustanovi
zensko društvo, ki je skrivne sramežljive ubožce in druge siro¬
make podpiralo z miloščino in njih srca Bogu pridobivalo. Ne
dajo se dopovedati dobrote, storjene po tem društvu še dandanes
P° Nemškem in Francoskem.

Najsijajnejše delo pa, ki ga je storil A incencij s pomočjo
le vdove, je po vsem svetu slavnoznani red usmiljenih sester
v  postrežbo bolnikom. S prvega je štel ta red le nekateie po¬
božne device, ki so pod vodstvom Vincencijevim in gospe Le
Bras bolnikom stregle po pariškem mestu. Sv. A incencij sam
Pfavi o njih: „Njih samostan so bile hiše bolnikov, borna sta¬
nca je bila njih cela, njih kapela farna cerkev, njih križev pot
so  bile mestne ceste in ulice, njih priprtje je bila pokorščina,
njih omrežje strah božji in njih modrost skrivališče." Same so
iskale okoli bolnikov, jim nosile potrebnega živeža in perila, za

132

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

nje prosile pri bogatih in premožnih ljudeh, ter jim stregle z vso
ljubeznivostjo noč in dan. Sčasoma je narastlo iz malo služabnic
ubogih sester, kakor so se imenovale, velika samostanska družba
usmiljenih sester, ki je sedaj razširjena po vsem svetu na blagor
in tolažbo bolnim trpinom. Prizanesla je usmiljenim sestram še
celo grozovita francoska prekucija v prejšnjem stoletju, ki je
pomandrala vse drugo, kar je sveto in zveličavno. Tudi ne¬
verniki občudujejo te angele v človeški podobi. Red usmiljenih
sester je najlepša stvar sv. Vincencija, najljubeznivejša cvetlica
na vrtu sv. katoliške cerkve.

10. Omeniti moram še drugo delo krščanske ljubezni sve¬
tega Vincencija, in to je: o sk r b o v al n i c a najdencev  ali
izpostavljenih otrok. Začetek te naprave je ta-le: Neko noč po¬
kličejo Vincencija k nekemu bolniku. Brat iz samostana ga je
spremljal s svetilnico. Na potu grede zaslišita na oglu ulic neki
krik. Bliže prišedši sliši Vincencij mater, ki prosi drugo žensko,
naj jej vendar pusti njenega otroka in nikar ne rabi njegove
nedolžne krvi za brezbožne vraže. Ko ugleda Vincencija, hoče
ženska ubežati; on pa jo hitro prime in vpraša, kaj da imate.
Obupna mati spozna Vincencija po obleki, da je duhovnik. Iz¬
pove mu, da jo je potreba prisilila, izpostaviti otroka na cesto;
slišala pa je, da ženska, s katero je govorila, Landri po imenu,,
pobira tako izpostavljene otročiče in jih prodaja za rabo brez¬
božnih vraž. Hotela sem, pravi, danes od nje svojega otroka
nazaj imeti; a zastonj, ker ravno ga je že zanesla. Letela sem
za njo in jo prosila, a nič ni pomagalo. Vincencij veli žalostni
materi, naj mu pokaže pot k onej ženski. Ko jo ostro izpraša,
zve resnico o sedaj povedanem. Otroka dobi od nje nazaj, in
ker vidi pri njej več takih zapuščencev v največji sili, stori ob¬
ljubo, takim najdenčkom pomagati. Že drugo jutro naznani to
prigodbo mestni sodniji. Hudodelnica in njene tovarišice so pre¬
jele zasluženo kazen. Vincencij pa je premišljeval, kako bi se
take sirote dale oteti in krščansko izrediti. Vsled tega skliče
družbo milosrčnih gospa v zbor. Popiše jim nesrečo in nemilo
osodo teh zapuščenih sirot tako živo, da so gospe ob tej priči
podale njemu vse lepotičje in denar, kar so ga imele pri sebi,
in s tem postavile podlago k ustanovi najdenišnice.  Skrb-
za te reve prevzamejo usmiljene sestre. Ali sedaj nastane vojska.
Nadloge so silo velike. Ubožni stariši, zlasti nezakonske matere,
so izpostavljali otročiče na cesto v tolikem številu, da jih Vin¬
cencij ni bil več kos živiti. Zopet se v tej sili zateče k milo-

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

133

srčnosti mestnih gospa. Ganljivim njegovim besedam se ne more
upreti nobeno srce. Ko odpre vrata v bližnjo kapelo in jim po¬
kaže zbrano množico malih sirotičev, ki so jim čuvarice ravno
sklepale nedolžne ročice k molitvi, ni ga več očesa brez solz.
Glasen jok zaženo zbrane gospe, in vsaka da, kar največ pre¬
more. Tako se za trdno ustanovi velika najdenišnica, in ubogi
otročiči so oteti. V spomin na to blago delo se Vincencij večji-
del obrazuje, ko ravno nedolžno dete s prisrčno ljubeznijo pri¬
tiska sebi na prša.

11. Ustavi misijonarjev, usmiljenih sester in najdenišnic so
sicer največja, vendar pa ne edina dela krščanske ljubezni sve¬
tega Vincencija. Bil je tudi duhovni višji glavar več samo¬
stanov ženskega reda „ Marijinega obiskovanja “, ki gaje  bil usta¬
novil njegov prijatelj, sv. Frančišek Šaleški. On jih je obnovil
in s tem v življenju ohranil. Preselil je družbo sv. Karola Bo-
nomejskega za berače in ubožce na Francosko. Ustanovil je sa¬
mostan sv. Magdalene za zapeljana dekleta; zbirališča, kjer so
s e duhovniki pripravljali za svoj visoki poklic; veliko semenišče
(duhovščnico) in bolnišnico v Parizu; družbo devic sv. križa za
ženski pouk in zveličanje ženske mladeži; hčere previdnosti za
Zapuščena dekleta; društvo za pomnožitev sv. vere; društvo devic
ža ženski pouk; bolnišnico za onemogle rokodelce; ustav za
blazne, in enako napravo za razuzdane mladeniče, in potem še
eno bolnišnico za vse reveže in bolnike sploh v Parizu.

Lahko se čudimo tolikim in tako velikim delom enega sa-
Uiega svetega moža, to tem bolj, ker Vincencij sam ni imel nič
svojega premoženja. Stavil je vse svoje zaupanje v Boga in v
dobre ljudi. Tako je dovršil na videz najtežavnejše stvari po
godu. Videti je bilo, kakor bi ga bil Bog tistim žalostnim in
budim časom nalašč poslal kot tolažnika in pomočnika. Razsajala
J e  vojska, divjali ste lakota in kuga. Tisoč in tisoč jih je, ki
So  Vincencija klicali na pomoč v Parizu, po deželi in francoskih
Pokrajinah in celo v ptujih deželah, in vsem je bil sv. Vincencij
svetovavec, tolažnik in pomočnik. Najlepše se je pokazala nje¬
gova ljubezen v Lotringiji, kjer so neusmiljeno gospodovale kuga,
|akota in vojska. Povsod je nabiral miloščino za nesrečneže in
jo pošiljal v tiste kraje. Neki brat iz reda Lazaristov je storil
tja 53 potov in znosil okoli 28 milijonov kron pomoči, čudežno
£a je varovala božja roka, da ga z denarji na nobenem potu
uiso zasačili nobenkrat roparji in vojščaki, akoravno so se v
volih trumah semtertja klatile take drhali.

134

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

12. Dosedaj, ljubi bravec, si slišal nekoliko o delavnosti tega
svetega moža. Nemogoče pa je, vse popisati, kar je storil za
božjo čast in zveličanje duš. Velika knjiga bi ne zadostila vsemu
temu. Poslušaj zdaj še nekoliko o njegovih čednostih, da se
spodbadaš nad njimi in jih posnemaš.

Ob vseh teh neznanskih svojih delih je bil Vincencij vedno
ponižen.  Vedno se je imel le za orodje v rokah Gospodovih,
a če se je kaj dobrega storilo po njem, čudil se je temu najbolj
on sam. Kralji in veliki gospodje so ga visoko častili, ljubili
ga njegovi redovni tovariši, skoraj molili ga ubožci. Vendar ni
nikdar pozabil, da je sin kmetiških starišev in da je kedaj bil
ovčar. Če ga je kdo hvalil, bilo mu je to zoperno. Navadno je
odvračal vso hvalo od sebe, rekoč: „Jaz sem le sin ubogega
kmeta in sem kedaj ovce pasel. “ Njegov pregovor je bil: „Ne
meni, o Gospod, ne meni, ampak tebi samemu gre čast!“

Razun ponižnosti zaljšala ga je velika krotko  st. Bil je
sicer po naravi bolj nagel. Vendar je sam sebe sčasoma tako
ukrotil in premagal, da ga ni bolel več noben zadržek, nobena
razžalitev. Obličje mu je bilo zmeraj mirno in veselo, zmeraj
je bil prijazen in postrežljiv. Ako je moral koga posvariti, mu
beseda ni bila nikdar trda in zbadljiva.' Kadar je hotel izvršiti
kaj takega, kar se je bil namenil, je vselej Boga poprej prosil
sveta in pomoči. Po cele ure je kleče pred svetim Rešnjim
Telesom molil za razsvetljenje in moč. Še-le po tem se je lotil
dela in je z božjo pomočjo srečno dokončal ob največjih zadržkih.

Bil je prijatelj molitve.  Brevir je molil na kolenih in
kleče bral sveto pismo. Veliko je premišljeval in se pokoril. Ni
mu bilo dovolj, da je telesno pomagal ubožcem, bolnikom in jet¬
nikom; tudi molil je velikrat in goreče za njih dušno zveličanje.
Kolikorkrat je šel od doma, pokleknil je v kapelici pred taber-
nakel, ponižno proseč Jezusa, naj ga blagoslovi. Domov prišedši
je bila njegova prva pot zopet v kapelo zahvalit se Zveličarju
za dodeljene milosti. Kolikorkrat je na svojih potih prišel do kake
župne cerkve, stopil je vanjo in pomolil pred svetim Rešnjim
Telesom. Kjer je prenočil ali opoldne se odpočil, povsod je šel
najprej v cerkev, da se je poklonil nebeškemu kralju.

Neomahljivo je bilo njegovo zaupanje  na božjo previdnost.
Nekega dne pride hišni oskrbnik ves žalosten v njegovo celico,
rekši: „Gospod, jaz nimam več ne beliča!“ Odgovori mu: „0
kako veselo poročilo! Čast za to Bogu; sedaj lahko pokažemo,
ali zaupamo v previdnost. “ A oskrbnik se ne da utolažiti. Za-

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

135

tegadelj mu reče Vincencij: „No, gospod, kaj pa storite, kadar
se vam primeri kaj takega, ali se zatečete k Bogu?“ „Semtertja,“
mu odgovori oskrbnik. „Glejte torej," mu živo pravi Vincencij,
„to ravno učinja uboštvo. Uboštvo nas priganja, da se spominjamo
Boga in k njemu povzdigujemo svoje srce. V tem uboštvu je
skrita milost, ki je mi ne poznamo." „Pa vi,“ zavrne ga oskrb¬
nik, „drugim ubožcem storite dobro, svoje ubožce pa prezirate."
Vincencij mu reče: ,,Bog vam odpusti te besede; vidim, da so
vam ušle brez premisleka! Ali veste, da ne bomo nikdar bo¬
gatejši, nego ako smo Kristusu enaki?" — Res Vincencijevo
zaupanje ni bilo osramočeno. Za poslednjih petdeset tolarjev, ki
jih je razdal nekim ubogim begunom, da ni bilo beliča več pri
hiši, je že drugi dan prejel od nepoznane roke tisoč frankov.
Zato je imel večkrat navado reči: „Neizčrpljivi ali neusahljivi so
zakladi božje previdnosti; le naše malo zaupanje jej je v nečast.“

Ljubezen do Boga in do bližnjega  spričujejo nje¬
gova dela. Sme se reči, da se mu je v ljubezni použilo srce.
Nič drugega ni iskal, nego križanemu Zveličarju ves enak po¬
stati. Nikoli ni hotel nič drugega, kakor Kristus, namreč: da
bi vsi in vsepovsod Boga spoznali, častili, ljubili, poveličevali in
bi se spolnovala njegova najsvetejša volja kakor v nebesih, tako
na zemlji. — Ta sveta ljubezen do Boga mu je pa tudi dajala
največjo potrpežljivost  v njegovem mnogoterem, velikem
trpljenju. Že v grof Gondijevi hiši so ga jele noge in stegna
hudo boleti; a te bolečine je prebil vse svoje žive dni. Ko je
nstanovil misijonsko hišo, lotila se ga je prehajalna mrzlica in
ga tresla celih osem let; a zato ni nič prenehal od svojega dela.
Ko je bil star devet.inšestdeset let, je po neki bolezni večkrat
Prišel ob zavednost; a ravno v nezavednosti je govoril najbolj
ganljivo o ljubezni do Jezusa. V neki bolezni na očeh mu na¬
svetuje zdravnik, da naj zakolje goloba in se po očeh maže z
njegovo krvjo. Pa Vincencij ne pusti moriti živalce, rekši: ,,Go¬
lobček je podoba Kristusove nedolžnosti; pustite ga živeti."

V 82. letu njegove starosti mu poči na desni nogi neka
bula. Tudi v kolenih prihajajo bolečine od dne do dne večje,
tako da odšle nič več ne more jz hiše. Črez dve leti mu noge
Popolnoma odpovedo, tako, da še maševati ni mogel. Prosil je
svoje duhovne tovariše, da so ga ob bergljah vodili v kapelico
k sveti maši. Akoravno je po vsem životu trpel najhujše bole¬
čine, vendar je bil zmeraj vesel in prijazen. Če ga je kdo mi-
loval v njegovem trpljenju, rekel mu je: „Moje trpljenje se ne

136

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

da meriti s trpljenjem Kristusovim." Nato pa je govorico obrnil
na druge stvari.

13. Polagoma se mu je približevala smrt; a ni mu bila ne¬
pričakovana. Opasano je bilo njegovo ledje in njegova svetilnica
napolnjena z oljem dobrili del, pričakovaje nebeškega ženina.
„Osemnajst let," je rekel nekemu duhovniku svojega reda, „se
nisem nikdar vlegel, ne da bi bil tako pripravljen, kakor hi mi
bilo tisto noč umreti." Večkrat je rekel svojim družabnikom:
„Enega teh dni se bo revno truplo tega ubogega grešnika zako¬
palo v zemljo, in vi ga boste z nogami teptali." Nekoliko dni
pred smrtjo ga napade velik dremavec. Ta se mu dozdeva po¬
slanec smrti. Smeje se torej reče: „Brat je prišel sestre čakat."
Še pred smrtjo tisti dan se je dal nesti v domačo kapelo, da je
bil pri sv. maši in da je po svoji navadi prejel sv. obhajilo. Ko

ga zaneso nazaj v celico, prejme zakrament sv. poslednjega olja.

Eden najpobožnejših Lazareških mašnikov pride k njemu,
proseč ga, naj njemu in njegovim bratom podeli poslednji bla¬
goslov ter moli k Bogu, da bi odsihdob bival nad njimi duh,

ki jim ga je bil on vdihnil. Vincencij mu de: „Ta, ki je začel

dobro delo, ga bo tudi dokončal." Potem narekuje blagoslovilni
poslov ter med tem zaspi, sedeč oblečen na stolu, mirno v Go¬
spodu 27. septembra v letu 1660., skoraj 85 let star. Truplo
mu je bilo po smrti popolnoma nepremenjeno, obličje, bolj podobno
spečemu človeku, nego mrliču, mu je bilo polno veselosti in
milobe. ^ Malo za katerim se je pretočilo toliko solz, kakor za
njim. Žalovala je vsa cerkev na Francoskem, najbolj pa so
jokali ubožci in jetniki, ki jim je bil neizrekljivo veliko dobrega
storil. Kateri so ga poznali, šteli so se srečne, ako so mogli
kak spominik od njega dobiti. Posebno veselje je bilo poljski
kraljici, da je prejela molek (paternošter) in sveto razpelo ali
bridko martro, s kojima je on bil posvečeval svoje življenje.

V 1. 1712 so na papeževo povelje njegovo truplo izkopali.
Bilo je popolnoma nepoškodovano. V 1. 1729 ga je papež Be¬
nedikt XIII. po skrbni preiskavi čudežev, ki so se po njem go¬
dili, vsemu svetu za svetnika razglasil. Sedaj je shranjeno nje¬
govo truplo v Lazareški cerkvi v Parizu; njegovo srce pa v
stolni cerkvi v Lijonu. Papež Leon XIII. ga je imenoval za
patrona ali zaščitnika vseh dobrodelnih naprav in društev krščanske
ljubezni. Najbolj znano je dandanes pač „s vet e ga Vincen¬
cija društvo",  čijega udje redno obiskujejo in oskrbujejo
ubožne ljudi in družine.

19. julij: Sv. Vincencij Pavijan.

137

Vincencijeva dela nasproti delom sedanjih časov.

Le kratek obris velikanskih del in vzvišenih čednosti sv. Vincen¬
cija Pavijana je tu zaznamovan. Pa že iz teh se lahko vidi, kako
resnične so besede sv. pisma: „V večnem spominu bode pravični. 1 '
Zakaj koliko dobrega se godi še sedaj po misijonih! Koliko zasta¬
ranih grešnikov se po njih črez leta in leta prebudi iz dušnega spanja,
da opravijo dobro spoved in se spreobrnejo! Koliko zamolčanih grehov
se spove in božjih ropov poravna! Koliko sovraštva se pomiri, krivič¬
nega blaga nazaj da! Koliko mladeničev in deklet se zavrne od na¬
pačnih potov, koliko pohujšanja popravi in zapeljivosti odvrne! Koliko
pijančevanja, iger, kletev, pobojev, ponočevanja in vasovanja se od¬
pravi ter se tako močen jez postavi nečistosti, tej najhujši kugi mla¬
dosti! Koliko mlačnežev se predrami h gorečnosti, k molitvi, k božji
službi, k prejemi sv. zakramentov! Koliko dobrega se zopet godi po
usmiljenih sestrah, bodi si po bolnišnicah ali pri posameznih bolnikih,
po vseh delih in krajih sveta! Koliko izpostavljenih, zapuščenih otro¬
čičev dobiva izrejo in pouk v blagor državam in za nebesa! Vse to
je le Bogu samemu znano, ki šteje pesek ob morju in po imenu kliče
zvezde na nebu in ki še kozarca hladne vode, podanega iz ljubezni,
ne ho pustil brez plačila. Vse te neizrekljive zasluge za človeštvo in
za njega pravo omiko gredo sv. Vincenciju. On takorekoč v dobrih
delih' naprej živi in v njih naprej deluje skozi stoletja. Katero zbi¬
rališče, kakor edino le krščanska katoliška cerkev,  se ima
Ponašati s takimi junaki in takimi deli? In ako jih zastonj iščeš
drugod, ti je že to nedvomljivo znamenje resnice. Cerkev deluje na
tihem in ne trobi pred seboj svojih dobrih del. Sveti Duh s svojim
razsvetljenjem in s svojimi darovi jej je vodnik in podpornik. Zato
so čudovita njena dela, dela orjaško velika, dela božja. Naj nam se¬
danje dobe bahači pokažejo le tisočeri del one „omike in bratovske
ljubezni 11 , ki se nam v tako lepi luči sveti nad sv. Vincencijem, o ka¬
teri toliko šundra in hrupa ženo po krčmah in zbirališčih, po svojih
glediščih, po časnikih in knjižurah, pa hočemo tudi mi pripoznati, da
]e kaj vredna, ter je objeti kot prave brate. Dokler nam pa tega ne
spričajo v delih,  dotlej so nam njihove lepe besede —prazna slama.
” r ez  del  krščanske ljubezni je smatramo za sebičneže, za pastirje,
jim ni za ovce, ampak za volno. Spoznavamo je za lažnive
Preroke, za krive Kristuse, za volkove v ovčji obleki,
Za  pobeljene grobove, ki se od zunaj lepo svetijo, od
znotraj pa so polni smradu in gnilobe.  Zato — varujmo se
Bh! „Na njih sadu 11  (to je na njihovih delih), pravi Kristus, „je boste
s Poznali.“

Molitev.

O Bog, ki si sv. Vincenciju dodelil apostolsko moč, da je tvoje
sveto evangelije oznanjal ubogim s čudežnim uspehom, dodeli nam,

138

20. julij: Sv. Elija, prerok.

prosimo te, da še mi, ki častimo velikost njegovega zasluženja, zglede
njegovih čednosti posnemamo! Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.
Amen.

20. mali srpan ali julij.

Sv. Elija, prerok, patron Hrvatov.

1. Najimenitnejši izmed prerokov v Izraelskem kraljestvu
je bil Elija. Rodil se je v mestu Tesbi, ki je bilo v Gadovem
rodu, namreč v Galaadu, v deželi onkraj Joi’dana. Po splošni
misli sv. očetov je bil Elija predstojnik preroške šole in je živel
v deviškem stanu. Bog mu je dal močnega duha in vneto go¬
rečnost za božjo čast. Živel je ob času kralja Ahaba, naj-
hudobnejšega v Izraelu, ki je poleg drugih pregreh neversko
Jezabelo si vzel za ženo in je v velikem mestu Samariji maliku
Balu (solncu) tempel sezidal in log zasadil. K temu pošlje Bog
preroka Elija. Reče mu: „Kakor resnično živi Gospod, Izraelov
Bog, ki stojim pred njegovim obličjem, ne bo ta leta rose in
dežja, dokler jaz ne porečem.“ Eliju pa veli Gospod: „Idi od
tod na Jutrovo in skrij se pri potoku Kantu in ondi pij iz po¬
toka. Ukazal sem krokarjem, da te bodo preživih.“ Elija gre,
krokarji pa so mu nosili kruha in mesa zjutraj in zvečer, in
vodo je pil iz potoka. Po nekaterih dneh pa, ker ni bilo dežja,
se je potok usušii. Zato mu zopet reče Gospod: „Vstani in pojdi
v Sarepto na sidonski zemlji; zapovedal sem ondi ženi vdovi,
da te preživi. “ Vstane in odide. Prišedši do mestnih vrat,
prikaže se mu vdova, drv pobiraje. Pokliče jo, rekoč: „Daj mi
malo vode v posodi, da pijem.“ Ko odide po vode, zakliče jej:
„Prinesi mi, te prosim, tudi grižljaj kruha v svoji roki.“ Žena
mu de: „Kruha, pri Bogu! nimam, razun peščico moke v loncu
in malo olja v vrču. Ravno sem nabirala drv, da skuham jed
sebi in svojemu sinu, preden umrjeva. “ Elija jej v božjem imenu
moko in olje tako pomnoži, da ne poide do tistega časa, ko Bog
zopet pošlje dež. Tudi umrlega sina jej je oživil.

2. V četrtem letu, kar je bila suša, reče Bog Eliju: „Pojdi
in pokaži se Ahabu, da dam deža na zemljo. “ Elija gre. Ahab
mu po oznanilu Abdijevem pride naproti in reče: „Si li ti tisti,
ki nadleguje Izraela? 1 ' Reče mu: „Ne jaz, ampak ti si tisti in
hiša tvojega očeta, ki ste zapustili povelja Gospodova in ste ho-

20. julij: Sv. Elija, prerok.

139

dili za maliki. Vendar pošlji sedaj k meni vse Izraelce na Kar-
meljsko goro in tudi 450 Balovih prerokov in 400 prerokov, ki
so po logih in jedo z mize Jezabeline." Ahab je skliče vse na
goro. Tedaj stopi Elija pred vse ljudstvo in pravi: „Kako dolgo
boste še omahovali na obe plati? Ako je Gospod Bog, držite
se njega; če pa Bal, hodite za njim.“ Vse ljudstvo molči. Elija
govori dalje: „Jaz sam sem ostal prerok Gospodov; prerokov
Balovih pa je štiristo in petdeset mož. Dajte nam dva junca.
Oni naj si izbero enega, ga razkosajo in zlože na grmado; ognja
pa naj ne podtaknejo. Jaz bom vzel drugega in ga zložil na
grmado; ognja pa ne bom dejal pod njo. Potem kličite imena
svojih bogov in jaz bom klical ime svojega Gospoda. Kateri
bog se oglasi z ognjem, oni bodi Bog.“  Vse ljudstvo odgovori:
„To je najboljši svet. "

3. Balovi preroki prvi zakoljejo junca in pripravijo. Potem
skačejo in plešejo okoli oltarja in ga preskakujejo, klicaje od
jutra do poldne: „Bal, usliši nas!“ A ni ga ne glasu, ne od¬
govora. Opoldne se jim Elija jame posmehovati, rekoč: „Vpijte
z večjim glasom, saj je on bog! Morebiti se pogovarja, ali je
v gostilni, ali je na potu, ali morda spi, da se zbudi.“ Vpili
so tedaj še glasneje in se po svoji šegi z nožmi in sulicami bodli,
da jih je kri polivala. Tako so se spakovali do popoldne, dokler
ni prišel čas, ko se večerna daritev opravlja; pa vse je bilo za¬
stonj. — Sedaj pokliče Elija vse ljudstvo k sebi, postavi oltar,
naredi okoli in okoli njega prostorno grapo, razseka junca in ga
zloži na drva. Potem ukaže trikrat po štiri čebre vode prinesti
in ž njo politi dar in drva. Voda se oceja od oltarja in tudi
grapa je polna vode. Ob času večerne daritve pristopi tedaj
Elija in moli. Na njegovo molitev šine ogenj z neba ter použije
žgavni dar in drva in kamenje, in poliže tudi prst in vodo, ki
je bila v prekopi. Ljudstvo, to videč, se vrže na obraz in moli:
»Gospod je Bog! Gospod je Bog!" Elija pa jim reče: „Pri¬
mite Balove preroke in kar eden naj ne uide izmed njih." In

So  je prijeli. Peljal jih je Elija k potoku Kisonu in jih ondi

Pomoril, ker so bili zapeljivci ljudstva, odvračevaje ga od spo¬
znanja pravega Boga. — Potem, gre Elija vrh Karmeljske gore,
s e k zemlji skloni in moli. Hlapcu pa reče: »Pojdi in poglej
Proti morju!" Sedemkrat gre gledat in poslednjikrat vidi, da
vstaja meglica, kakor človeška stopinja, iz morja. Elija mu
r eče: »Pojdi in reci Ahabu: Naprezi svoj voz ter idi doli, da

te dež ne' ujame." Med tem, ko se Ahab še ogleduje, zatemni

140

20. julij: Sv. Elija, prerok.

se nebo z oblaki, veter potegne in dež privrši. Aliab in Elija
odideta v Jezrahel.

4. Oznanil pa je kralj Jezabeli vse, kar je bil Elija storil
in kako je pomoril vse preroke z mečem. Zategadelj mu Jeza-
bela streže po življenju, on pa jej ubeži. Ko pride v Bersabo
Judovo, odslovi svojega dečka ali hlapca ter gre še en dan hoda
dalje v puščavo. Ondi sede pod neki brinj in si želi umreti.
Potem se uleže v brinjevo senco in zaspi. Tu se mu prikaže
angel Gospodov in mu prinese jesti in piti. S to jedjo pokrepčan
gre Elija do hriba Horeba. Ondi se mu prikaže Bog in ga to¬
laži zavoljo nesrečnega Izraela. Ukaže mu, naj se vrne in ma¬
zili Hazaela za kralja črez Sirijo in Jehuta črez Izrael, Elizeja
pa namesto sebe za preroka.

Pozneje pa stopi še enkrat v važnem poslu pred Ahaba.
Aliab je imel namreč v Jezrahelu poletno prebivališče. Poleg
njegovega poslopja je bil vinograd Nabotov. Tega vinograda bi
se bil Ahab rad polastil, rekši Nabotu, da bi si rad ondi zelnik
zasadil ter mu da zanj ali boljši vinograd ali pa mu ceno iz¬
plača v srebru, kolikor je vreden. Toda dedščino svojih očetov
prodati bilo je prepovedano v Mojzesovi postavi. Zato mu Nabot
vinograda ni mogel prepustiti. Ves srdit se Ahab vrne domov,
z zobmi škripaje se vrže na posteljo, obrne obraz v steno in
nič noče jesti. Jezabela, njegova žena, zvedevši, kaj mu je, mu
reče: „Vstani, jej in daj si mir; jaz ti bom dala Nabotov vino¬
grad. “ Na to najme dve krivi priči, ki sta pričali, da je Nabot
preklinjal Boga in kralja. Tako ukaže Nabota v smrt obsoditi
in kamenjati. Po njegovi smrti pa se Ahab polasti njegovega
vinograda.

5. Tedaj mu pride prerok Elija naproti in mu reče: „To
pravi Gospod: Na tem mestu, kjer so lizali psi Nabotovo kri,
bodo lizali tvojo kri. — Psi bodo snedli Jezabelo na Jezrahel-
skem polju. “ — Črez tri leta potem je bil Ahab na vojski smrtno
ranjen med pljuča in želodec. Na vozu ga peljejo domov in kri
iz ran poliva njega in voz. Zvečer potem umrje. Ko so voz
v ribniku zmivali, lizali so psi njegovo kri, kakor je bil Gospod
napovedal. — Eden poznejših kraljev, Jehu, se napravi v Jez¬
rahel. Jezabela, zvedevši njegov prihod, se nališpa in gleda
skozi okno, ko kralj ravno prihaja skozi mestna vrata. Kralj
jo ugleda ter zapove svojim služabnikom: *-Vrzite jo doli! “
Vržejo jo in ves zid se oškropi z njeno krvjo. Konjske pod-
kove pa je starejo docela. Po jedi ukaže kralj, naj pogledajo

20. julij: Sv. Elija, prerok.

141

po njej, da jo pokopljejo; a razun črepine, rok in nog ni bilo
nič najti. Vse so bili psi pojedli. — Tako se je spolnilo prero¬
kovanje Elijevo.

Elija je bil naposled v viharju z zemlje vzet. Na ognjenem
vozu z ognjenimi konji se je odpeljal proti nebesom in ima pred
drugim prihodom Kristusovim, pred sodnim dnevom, še enkrat
priti na svet, da spreobrne neverne Jude. (Mal. 4, 5. 6.)

To nam bolj obširno popisujejo svetega pisma tretje in če¬
trte bukve Kraljev.

preroški posel stare zaveze in preroška služba JCristusova.

1. Da se je vera v edino pravega Boga pri Adamovem zarodu
ohranila, pošiljal je Bog s prvega očake, kakor: Noeta, Abrahama,
Izaka in Jakoba. Jakob je na svoji smrtni postelji svojemu sinu Judu
prerokoval, da kraljeva palica ne bo odvzeta od njega in vojvoda ne
od njegovega ledja, dokler ne pride tisti, ki ima biti poslan in ga
čakajo narodi. S tem je Jakob v božjem razsvetljenju izrekel, da bodo
njegove potomce kedaj vladali kralji iz Judovega rodu, in ko bo od¬
vzeta temu rodu kraljeva oblast, takrat bo rojen Zveličar. Znano pa
nam je, kako je več teh kraljev, pozabivši na svoje visoko poslanstvo,
odvračalo ljudstvo, da ni častilo pravega Boga, ampak se je vdalo
malikovanju. Zato je Bog med tem, ko so Jude in Izraelce vladali
kralji, svoje razodenje pošiljal po prerokih.  Preroki so bili pobožni,
za božjo postavo vneti in od Sv. Duha razsvetljeni možje, ki so v
božjem imenu oznanjali božje razodenje, kralje in ljudstvo vodili na
pravo pot in naznanjali sklepe božje. Potrjevali so, da so pravi po¬
slanci božji, ker so čudeže delali in prihodnje reči napovedovali. To pa
so učinjali ne sami iz svoje moči, ampak le s pomočjo in razsvet¬
ljenj em božj  im.

2. Prerok pa, ki je med ljudstvom vstal in iz svoje moči čudeže
delal ter prihodnje reči sam iz sebe prerokoval, je bil Jezus Kri¬
stus  sam. O njem je množica v puščavi klicala: „On je v resnici
Prerok, ki ima priti na ta svet“  (Jan. 6, 14), zakaj le nanj so
merila tudi preroštva stare zaveze. „Preroka jim bom obudil,“ je bilo
rečeno v stari zavezi. Preroka je bilo človeštvu pa tudi potreba.
Zakaj človek, ki je po grehu odpadel od Boga, si je s temo pokril
svoj um. Enak je bil popotniku, ki v neznanem kraju v temni noči
zaide s pravega 'pota, ki se trudi zastonj, da bi prišel do svojega na¬
menjenega cilja, temveč še vedno dalje in dalje bega od njega. Zato
je Zveličar ravno s tem pričel delo svojega odrešenja, da je naš otem-
ueli um razsvetlil s svojimi nauki in nam pokazal pravi in gotovi
pot proti nebesom. Njegov nauk je bil naravnost z nebes, iz naročja
božjega, in nam je razodel skrivnosti, ki jih preroki še slutili niso.
Preroki stare zaveze so le s posameznimi žarki razsvetljevali člo¬
veškega duha. Kristus pa nam je kot prerok razodel vse, karkoli nam

142

21. julij: Sv. Viktor in tovariši, mučenci.

je treba vedeti, da srečno dosežemo svoj namen na tem in onem svetu.
Zato je v nazareški shodnici lahko na-se obrnil besede Izaijeve: ,,Duh
Gospodov je nad menoj, zato me je on mazilil in me je
poslal, evangelije oznanjat ubogim, ozdravljat te, ki so
potrtega srca; oznanjat jetnikom rešenje in slepim po¬
gled, zatirane v prostost spustit, oznanit prijetno leto
Gospodovo in dan vračila." (Luk. 4, 18.19.) Vsa njegova pota
so bila pota dobrodelnosti in usmiljenja. Na vse kraje je zanašal mir
in blagor, in kamor je prišel, povsod je priklila sreča in zveličanje.
Katerakoli nadloga je stiskala človeka, odvrnil jo je. Kolikorkoli so
mu pripeljali bolnih in nadlegovanih od hudobnega duha, bil jim je
zdravnik in rešenik. Njegov prihod je bil povsod kakor prihod solnca,
ki po dolgem zimskem mrazu zemlji prinese novo življenje, novo radost;
bil je prihod dobrotljivosti in prijaznosti božje, ki blagoslavlja leta tek
in z rodovitnostjo napolnuje polje. (Ps. 64, 12.)

Molite v.

Ohrani in pomnoži nam, o dobrotljivi Bog, po priprošnji svetega
Elija vero v razodenje, ki si je nam že dal ali sam, ali po svojih
prerokih, ali po svojem edinorojenem Sinu, ali nam še dohaja po tvoji
sveti katoliški cerkvi. Amen.

21. mali srpan ali julij.

Sveti Viktor in tovariši, mučenci (1. 290).

1. Cesar Maksimijan je bil izmed tistih, ki so najgrozovit-
nejše zatirali kristjane. Opral si je že svoje roke v krvi tebaj-
skega krdela in brez števila drugih kristjanov. Kar pride tako
rekoč še s krvavimi rokami na južno Francosko v mesto Marselj,
ki je ob morju in je slovelo daleč po svetu zaradi trgovine. Bila
se je ondi ustanovila mala krščanska občina. Prihod cesarjev
prevzame vernike strahu in groze. Iz strahu pred grozovitno
smrtjo jih jame veliko omahovati. Viktor,  stotnik v cesarski
vojni in zvest spoznavavec Kristusov, hodi zatorej po noči od
hiše do hiše, da spodbuja svoje krščanske brate, naj bodo srčni
in stanovitni. Zahaja celo v ječe, da krščanske jetnike tolaži in
pripravlja na krvavi boj. V tem poslu krščanske gorečnosti ga
zasačita cesarska oblastnika Asterij in Evtihij ter ga odvedeta
pred svoj sodni stol. Ker sta bila zavoljo imenitnosti njegovega
rodu in stanu doslej mu prijatelja, skušata ga s prilizova-

21. julij: Sv. Viktor in tovariši, mučenci.

143

njem odvrniti od krščanske vere. Rotita ga, naj vendar zaradi
križanega človeka ne zapušča bogov ter ne zgublja po nemarnem
svoje časti in cesarjeve milosti. A poln Svetega Duha jima Viktor
odgovori: „Vaši bogovi so nečisti duhovi, zaničevanja, ne časti
vredni. Poprej sem vojščak Kristusov nego cesarjev, in nikdar
ne bom zapustil službe Kristusove, ki je moj glavar, da bi postal
prijatelj posvetnega vladarja. Tisti Kristus, ki je vam tako za¬
ničljiv, je bil križan, pa le, da je svet odrešil. Po božji moči
je zopet vstal od smrti in sedi sedaj v nebesih na desnici vse¬
mogočnega Očeta in v časti vekomaj. “ Na ta odgovor zaženo
pogani od vseh strani strašen vik in krik. Kar najhujše morejo,
ga zasramujejo in kolnejo. On pa molčeč obžaluje njihovo slepoto.
Ker si. ga vendar oblastnika sama ne upata obsoditi, pošljeta ga
k cesarju.

2. Ko ga v železju privedejo pred cesarja, spoznava Viktor

ravno tako srčno Kristusa in neustrašeno zaničuje malike. Srdit
zavoljo tega, ga ukaže cesar na dolgi vrvi vlačiti po mestnih
ulicah konju za rep privezanega. Tako vsega krvavega in raz¬
mesarjenega po vsem životu ga spremlja mestna drhal, ga zani¬
čuje, luča nanj blato in kamenje. Takega ga ženejo pred po-
prejšna oblastnika. Zopet tiščita vanj, da naj zataji Kristusa,
obetaje mu največje plačilo, ako zapusti siromašnega, križanega
človeka in moli mogočne bogove. Nato reče Viktor, da svoje
žive dni ni storil nič hudega, da je zvesto spolnoval dolžnosti
svojega stanu in nikdar ni razžalil cesarja. Ali največja nespamet
*u bila, ako hi mu bil cesar več, kakor Bog, užitek tega sveta

več, kakor užitek večnega veselja. Nadalje pripoveduje, kako

neskončno velika je bila ljubezen Kristusova do nas, koliko je
za nas pretrpel, kako sveto je bilo njegovo življenje, kako sveti
njegovi nauki, kako gotovi so pa njegovi obeti in njegove grožnje.
Naposled pristavi: „Vaši bogovi so peklenski duhovi, naš Bog

Pa je stvarnik in kralj nebes in zemlje. Blagor jim, ki se ga

b°je in hodijo po njegovih potih! Zato le recite svojim rabljem,
da začnejo. Pokazali vam bomo, kako daleč sega naše zaupanje."
Kakor premagana po teh besedah mu rečeta sodnika: „Ali daruj,
ali umri!" „Ako je že prišlo tako daleč," odgovori jima Viktor,
j'bodi si! Z dejanjem hočem skazati, kar sem govoril: vaše bogove
zaničujem, a molim Jezusa Kristusa, storita z menoj, kar hočeta."

3. Oblastnik Asterij ga ukaže na križ privezati. Te bole¬
čine so bile tako grozovitne, da je sveti mučenec prosil Boga,
naj mu je polajša po svojem usmiljenju. S križem v roki se mu

144

21. julij: Sv. Viktor in tovariši, mučenci.

prikaže Zveličar, rekši: „Mir s teboj, moj Viktor! Jaz sem Jezus,
ki trpim v svojih svetnikih vse krivice in muke, ki je prenašajo
za-me. Ravnaj po moški, bodi močan na duši in telesu. Stal ti
bom med bojem na strani, in po zmagi ti dal plačilo. “ Po teh
besedah izgine Zveličar in ž njim izginejo vse bolečine. Utru¬
jenim rabljem upadejo roke. Sedaj veli oblastnik v svoji jezi
mučenca s križa sneti in ga vreči v temno ječo. Po svoji besedi
mu pošlje Kristus svojo pomoč. O polnoči se odpro duri na stežaj.
Prikažejo se mu angeli in Viktor poje sredi med njimi Bogu
čast in hvalo. Čuvaji to videti, osupnjeni popadajo na kolena in
prosijo Viktorja za sveti krst. Se tisto noč pošljejo po mašnika,
ki jih je poučil v sveti veri, potem peljal k morju in oblil z
vodo sv. krsta.

4. Komaj se zazna dan, zvedelo se je že, da so Viktorjevi
ponočni stražniki, Aleksander, Longin in Felicijan, postali kri¬
stjani. Cesar Maksimijan ukaže, da se ali Kristusu odpovedo ali
pa na smrt pripravijo. Viktorja pa da še hujše strahovati. Viktor,
boječ se, da ne bi odpadli novospreobrnjenci, jih osrčuje in pravi:
„Sedaj, tovariši moji, vam je treba moči in stanovitnosti v tem
častnem boju. Vero, ki ste jo obečali svojemu kralju, morate
sedaj srčno ohraniti, kakor se spodobi možakom. Sovražnik se
bliža. Vi ste še mladeniči v boju za Kristusa. Sovražnik bi
vas rad prehitel, misleč, da vam še lahko iz rok izvije meče.
Ali prijatelji moji, sveti krst, ki vas je pred malo časom prero¬
dil v služabnike Kristusove, vam je dal tudi moč, da se hrabro
bojujete. Zamenili ste svoje meče z mečem duha. Iz vojnega
tabora ste sedaj prestopili v tabor svete cerkve Kristusove. Naj
vas torej naš nebeški kralj Jezus poskusi kot svoje novince. Saj
ste le iz ene vojaške službe prestopili v drugo. Le orožje ste
premenili in gotovo vas boj ne straši, ker treba je zanj le za tre¬
nutek srčnosti. Proderite skozi — skozi gole meče, vam na¬
stavljene nasproti. Saj pravi Kristus: »Stiske boste trpeli od
sveta, a zaupajte, jaz sem svet premagal; glejte, jaz sem z vami
do konca sveta.« Zato, tovariši moji, zaničujte trinoško grožnjo,
spomnite se na veselje, spomnite se na slavo in radost, ki je
vam pripravljena v večnosti!“

5. V takih pogovorih je najdejo vojščaki vse štiri. Odve¬
dejo je v sodno hišo. Na potu grede je drhal preklinja, roti in
zasramuje, kar največ more. Te tri nove spreobrnjence so za¬
voljo stanovitnosti v sveti veri precej ob glavo dejali. Viktorja
pa so še dalje mučili in z volovskimi žilami tepli. Ko se pa

21. julij: Sv. Viktor in tovariši, mučenci.

145

rablji naveličajo tega trpinčenja, odpeljejo ga zopet za tri dni v
ječo. Ondi pričakuje s srčnim zaželenjem svojega konca. Črez
tri dni ga pokliče cesar pred se; sam hoče biti njegov rabelj.
Poleg njega je postavljen oltar naj višjega poganskega malika;
na stopnicah pa stoji pripravljen malikovavski pop. Cesar se
zadere nad Viktorjem: „Zažgi kadilo, utolaži najvišjega izmed
bogov in bodi naš prijatelj!“ S sveto nevoljo se približa Viktor
oltarju, bacne z nogo vanj in ga podere, da se v kosce razdrobi.
Jeze se peni cesar ter veli, naj mu pri tej priči s sekiro nogo
odsekajo. Mirno jim poda Viktor svojo nogo, darujoč jo z ve¬
seljem Kristusu. Nato ga cesar ukaže pod mlinskim kamenom
razmleti in vse kosti mu razdrobiti; a po čudežu gredo vsa kolesa
v mlinu v kosce in tako mu naposled glavo odsekajo. V trenotku,
ko je padla njegova glava, zaslišal se je glas: „Zmagal si, bla¬
ženi Viktor, zmagal si!“

Cesar veli potem trupla vseh štirih mučencev vreči v morje.
Ali angeli jih prineso na breg, kristjani pa jih častitljivo pokop¬
ljejo v skalnato špiljo. Zaradi čudežev, ki so se godili na njih
grobu, sezidali so pozneje ondi čedno cerkev.

posebna tolažba trpečemu kristjanu.

Strašne so bile muke, ki jih je pretrpel sv. Viktor. Po pravici
mu gre ime: Viktor, to je zmagovavec. Pomenljiva pa je tudi srčnost
m stanovitnost, s katero je trpel. Te stanovitnosti mu pa ni dajala
le vera in ljubezen do Kristusa, ampak še zlasti beseda Zveličarjeva:
»Nič se ne boj; jaz sem Jezus, ki vse krivice in muke trpim v svojih

svetnikih."

Torej, krščanska duša! ako si v stanu posvečujoče milosti božje,
a ko te obiskujeje velike skušnjave, ako te tlači sovražno preganjanje
a li te teže velike bridkosti, ali trpiš bolečine hude bolezni, spominjaj
se tedaj: „Jezus trpi v tebi in s teboj." Jezus je glava svete cerkve;
ti si eden njenih udov. Ako si pa živ ud in združen po pobožnem
življenju z Jezusom, tedaj so tvoje bolečine tudi njegove bolečine.
Jezus misli na-te; on ve za tvoje boje, za tvoje trpljenje ter ne po¬
zabi na-te. Le spomni se na besede, ki je je Kristus govoril Pavlu,
dokler je bil še preganjavec njegove cerkve: „Zakaj me preganjaš?
Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš!" Jezus si je torej preganjanje
kristjanov štel za preganjanje svoje osebe. Ako torej trpiš zavoljo
Jezusa, stori Jezus tvoje trpljenje za svoje. Kolika tolažba, kolika
spodbuda za-te! Ne bodi torej malosrčen in ne obupavaj, glej v trpljenju
111  preganjanju vsekdar na Kristusa; zakaj blizu je on vselej tistim, ki
ga kličejo, in zmaga ti je gotova!

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

10

146

22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica.

Molitev.

O Božji Zveličar Jezus Kristus! dodeli mi milost, da ostanem
vedno živ ud svete katoliške cerkve, čije glava si ti, in ki je tvoje
telo, ker potem smem trdno zaupati, da me ne boš zapustil nikdar.
Amen.

22. mali srpan ali julij.

Sveta Marija Magdalena, spokornica.

Sč sveto Magdaleno je kotel Bog vsem grešnikom dati živ zgled
pokore, da ne bi nihče obupal zavoljo velikosti svojih hudobij, temveč
v zaupanju na neskončno usmiljenje božje dosegel odpuščanje svojih
grehov, kakor piše apostol svojemu učencu: ,,Resničen je nauk in
vsega sprejetja vreden, da je Kristus prišel na ta svet grešnike zve¬
ličat." (I Tim. 1, 15.)

1. Pičlo uro od Jeruzalema proti vzhodu v prijetnem dolu
pod Oljsko goro je stala mala vas Betanija. Ondi so en brat in
dve sestri judovskega rodu imeli hišo, kjer je Zveličar večkrat
ostajal in prenočeval. Brat je bil Lazar, sestri Marta in Marija.
Marija je bila, kakor otroci tega sveta, silno ničemurna in hle¬
peča po veselju. Pogreznila se je polagoma tako globoko v grehe
in hudobije, da je bila znana za očitno grešnico. Ker je bila
večinoma na svoji pristavi v Magdali na Galilejskem, ima priimek
Magdalena. Prišla je sčasoma ob vso čast in sramežljivost. Sveto
evangelije pravi o njej, da je Jezus iz nje izgnal sedem hudih
duhov, to se pravi, da je bila popolnoma podvržena hudičevi
oblasti. Veliko je bilo pohujšanje, ki je je bila dajala, velika pa
tudi bratova in sestrina žalost, ki sta neprenehoma molila, da
bi se spreobrnila. Naposled, kakor pripovedujejo cerkveni uče¬
niki, se vendar posreči Marti jo nakloniti, da posluša pridige
Zveličarjeve. Ko ga vidi in sliši njegov nebeški nauk, pade jej
hipoma mrena spred oči. Žarek božje milosti jej posveti v srce.
Spoznavši svoje hudobije, ki jih je dopolnovala v svoji slepoti,
sramote sama sebe ne more več trpeti. Bridko žalost in grenko
kesanje jej trga srce; da se odtegne ljudem, leti na svoj dom. Vse
lepotičje vrže proč, sleče svoj lišp, odveže si umetno spletene
kite ter se s sramoto in žalostjo ozira na prazno lepotičje, s ka¬
terim je dosihdob želela svetu dopasti. Vroče solze se jej udero

22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica. 14 7

iz oči in le to so njene edine želje, poiskati Zveličarja, da bi pri
njem zadobila izgubljeni mir srca. Krotkost in dobrotljivost, ki
ji je opazila pri Jezusu, ste jej dajali zaupanje, da bo pri njem
našla pomoč. Hrepenela je le po priliki, da bi se ž njim mogla
sniti in mu odkriti svojo nesrečo.

2. Tu sliši, da gaje nekdo izmed farizejev, Simon po imenu,
v gosti povabil. Brž vzame drago alabastrovo pušico in teče z
razrešenimi lasmi v preprosti domači obleki v njegovo hišo. Pri-
šedši v obednico si ne upa stopiti Jezusu pred obličje. Od zadaj
se mu približa in se vrže k njegovim nogam. Solze se jej udero
iz oči na noge Zveličarjeve. Z lasmi svoje glave mu jih briše,
niu poljubuje noge in mu je mazili z lepodišečim mazilom. Ni ji
nioči ene besede izpregovoriti. Le globoki vzdihljeji največje
bolečine ji vzhajajo iz prs. Nič ne misli, kaj o nji sodijo oni, ki
so pri mizi. Le grehi so ji v spominu in njih odpuščenje dobiti
so edine njene želje. S postranskimi pogledi se ozira nanjo
svetohlinec Simon. Misli si sam pri sebi: „Ako bi bil on prerok,
bi pač vedel, kdo in kakšna je žena, ki se ga dotika, da je
grešnica." Jezus, dobro vedoč, kaj se snuje v srcu Magdaleninem
in kaj natolcuje Simon, mu reče: „Simon, nekaj ti imam pove¬
dati, “ Reče mu: „Učenik, povej!" Jezus nadaljuje: „Neki po-
sojevavec je imel dva dolžnika; eden je bil dolžan petsto denarjev,
drugi pa petdeset. Ker pa nista imela s čim plačati, odpustil
je obema. Kateri ga je torej bolj ljubil?" Simon mu odgovori:
»Menim, da tisti, kateremu je več odpustil." „Prav si razsodil,"
de mu Kristus. Obrnivši se k Magdaleni, reče Simonu: „Vidiš
to  ženo? Prišel sem v tvojo hišo, in ti mi še vode za noge
nis i dal; ta pa mi je s solzami noge močila in opirala je s svojimi
lasmi. Poljubil me nisi; ta pa, kar je v hišo prišla, ni jenjala
tlo g mi poljubovati. Glave mi nisi z oljem mazilil, ta pa mi je
n °ge z mazilom mazilila, Zato ti povem: Veliko grehov ji je
°dpuščenih, ker je veliko ljubila. Komur se pa manj odpusti,
manj ljubi." Magdaleni pa reče: „Odpuščeni so ti grehi." Ob
teh besedah Zveličarjevih teče nebeška tolažba v srce skesane
grešnice. Čudodelen mir oživlja njeno dušo. Odvzeta ji je težka
butara njenih grehov. Z Bogom spravljena se vzdigne in se vrne
z  neizrekljivim veseljem v srcu domov. Odslej je Magdalena vsa
spremenjena. Kolikorkrat se spomni svoje pregrešne lahkomišlje-
n °sti, se ji studi in gnusi. Na nobeno reč na svetu ji ni več
uavezano srce, samo le na enega, ki ga ljubi, na božjega Zve-
hčarja, Jezusa Kristusa.

10 *

148

22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica.

3. Magdalena, zgubljena pa zopet najdena ovca, ostane odslej
pri Jezusu. Spremlja ga z drugimi pobožnimi ženami, mu streže
in vanj obrača oči in ušesa, da posluša besede življenja. Ko
nekdaj Jezus, gredoč s Kapernavma v Jeruzalem, ostane v Be-
taniji v Lazarjevi hiši, vsede se Magdalena k njegovim nogam
in posluša pazljivo na njegove besede. Njena sestra, pobožna
Marta, se je trudila, da je Gospodu z jedjo postregla; pa rada
bi bila videla, ako bi jej bila Marija pri tem pomagala. Zato
stopi k Jezusu, rekoč: „Gospod, ali ti ni mar, da me pusti moja
sestra samo streči? Reci ji torej, da mi pomaga!“ In Gospod
je odgovoril in dejal: „Marta, Marta! ti si skrbna in si veliko
prizadevaš; pa le eno je potrebno. Marija je izvolila najboljši
del, kateri jej ne bo odvzet."

Magdalenino veliko ljubezen ter zvestobo, s katero se ga je
bila oklenila, pa tudi Kristus ni pustil brez plačila. Na njeno
in na sestrino prošnjo je obudil njunega brata Lazarja od mrtvih,
ko je bil že štiri dni ležal v grobu. Po tem čudežu je verovala
Magdalena v Kristusa še močnejše in še prisrčnejše ga je ljubila.
Ko je bil Kristus kmalu po Lazarjevem obujenju pred zalezova¬
njem sovražnikov pribežal v Betanijo in je ondi v Simonovi hiši,
ki ga je bil gob očistil, se dal pogostiti z apostoli, z Lazarjem
in Marto vred, tu je zopet prišla Magdalena s pušico dragega alaba-
strovega mazila. Mazilila mu je ne le noge, ampak razlila mu
vso pušico lepo dišečega mazila na glavo. Nad tem godrnja
lakomni Juda Iškarijot, ker pri njem ima samo denar še veljavo,
vse drugo mu je potrata in zapravljivost. Zato reče: „Zakaj se
to mazilo ni prodalo za tri sto denarjev in dalo ubožcem?" A
Jezus, videč v srce Magdalenino in Iškarijotovo, mu reče: »Pu¬
stite jo, dobro delo je storila nad menoj. Mazilila je že popred
moje telo k pokopu. Resnično vam povem, kjerkoli se bo po
vsem svetu oznanovalo to evangelije, pravilo se bo tudi njej v
spomin, kar je storila."

4. Dosihdob je bila Magdalenina ljubezen do Kristusa polna
sladkosti in tolažbe. V stiskah in v trpljenju še ni bila niti
poskušena niti očiščena. Črez pet dni potem, ko ga je bila ma¬
zilila v Betaniji, vidi svojega učenika in Gospoda, svojo največjo
ljubezen obsojeno v smrt. S težkim križem obložen omaguje in
omahuje Jezus na potu proti Kalvariji. Kri mu vre iz tisoč ran
in ves oslabel se zgrudi večkrat pod težo križa. Vidi ga še celo
od nebeškega Očeta zapuščenega v brezimnih bolečinah umirati
na križu. Omamljena od velikosti svojih bolečin objema križ;

22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica.

149

njeno srce je s Kristusom vred nanj pribito. Razun njegove
deviške matere Marije ga pač ni nikogar pod križem, čigar srce
bi več trpelo, kakor srce spokorne Magdalene. — Jezus dokonča.
Bledo in prepadlo je njegovo obličje, mrtvo visi njegovo truplo
na križu. O kako rada bi Magdalena to sv. truplo snela s križa,
ga močila s solzami in poljubovala, ga mazilila in položila v grob!
— Tu prideta njegova skrivna učenca, Nikodem in Jožef Arima-
tejec. Ta dva vzameta truplo Gospodovo s križa, položivši ga v
naročje prežalostne matere. Magdalena mu pade k nogam in je
moči z vročimi solzami. Te svete noge so za njo hodile, ko se
je kot zgubljena ovca sem ter tja potikala. Pri teh nogah ležeča
je bila prejela odpuščenje. Pri teh nogah sede je bila poslušala
besede večnega življenja. Le z največjo srčno bolestjo se more
odtrgati od teh nog, ko polože mrtvo truplo v grob. Pa njena
ljubezen se nikakor ne loči od Jezusa. Premišljuje le, kako bi
mogla truplo svojega preljubega učenika še videti in mu skazati
posledno čast.

Komaj mine sobota, že hiti Magdalena, spremljana še od
drugih pobožnih žen, z dragimi mazili h grobu, ko se še dan
komaj zaznava. Pogovarjajoč se, kdo jim bo veliki kamen odvalil
izpred duri groba, pridejo tja. Ali kaka groza je spreleti, ko
vidijo kamen že odvaljen, grob prazen in trupla nikjer. Vzdihovaje
se vrne Magdalena, da pove Petru in Janezu žalostno sporočilo.
Potem pa leti nazaj h grobu, stopi vanj in zre žalostna v prazno
grobno dupljo. Oči povzdignivši ugleda dva angela stati, enega pri
glavi, drugega pri nogah. Vprašata jo: „Žena, zakaj se jokaš?“
Bridko jima potoži: „ Vzeli so mi mojega Gospoda in ne vem, kam so
ga položili. “ To spregovorivši se obrne. Jezus stoji pred njo,
ali ona ga ne spozna. Misleč, da je vrtnar, ga prosi, naj ji pove,
kam so položili Gospodovo truplo, da gre in ga išče. Dozdevni
vrtnar jo pokliče po imenu: „Marija!“ Pri tej priči spozna
Magdalena ljubeznivi Jezusov glas. Vsa zamaknjena se mu vrže
k nogam in jih hoče objeti. A Gospod jo zavrne: „Ne pridržuj
lri e, zakaj nisem še šel k svojemu Očetu. Pojdi pa in povej
mojim bratom: ,Grem k svojemu in vašemu Očetu'. “ — Ko po
teh besedah Kristus zopet izgine izpred nje, teče Magdalena vsa
vesela v Jeruzalem učencem poročat, da je njihov učenik in
gospod vstal od smrti.

6. Odsihdob sv. pismo nič več ne omenja njenega življenja.
Silno staro izročilo pripoveduje, da je po Jezusovem vnebohodu
njegovo mater Marijo in sv. Janeza spremila v Efez in je ondi

150 22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica.

srečno zaspala v Gospodu. Vilibald zagotavlja, popisovaje svojo
pot v Jeruzalem, da je videl v Efezu njen grob. Cesar Leon,
s priimkom: modrijan, je v 1. 890. ukazal njene ostanke v Cari¬
grad prinesti. — Drugo ravno tako staro ustno izročilo pa pripove¬
duje, da so bili Lazar, Marta in Marija Magdalena po smrti
sv. Štefana od Judov pregnani. Zlasti jim je bil Lazar trn v
peti, ker jim je bil po svojem vzbujenju od mrtvih živa priča,
da je Jezus v resnici Bog. Zato so jih ž njihovo deklo Mar¬
celo in z nekim učencem Maksiminom vred deli v ladjo brez
vesel in jader, jih porinili po širokem morju in prepustili valovom.
Bog pa jih je otel. K obrežju pridejo na Francoskem, ondi, kjer
je sedaj mesto Marselj ali Masiljon. Po Lazarjevem in Maksi-
minovem prizadetju se je ondi kmalu veliko poganov spreobrnilo.
Lazar jim je bil prvi škof. Marta si je zbrala več pobožnih žen
krog sebe ter ž njimi samotno pobožno živela. Marija pa je šla
v gore in ondi v temni duplji prebivala. Celih 30 let je v naj¬
ostrejši pokori svoje grehe objokovaje preživela. Te solze so
izvirale iz ljubezni do Jeznsa in so bile njena tolažba. Večkrat
(tako pripoveduje izročilo) so jo angeli obiskovali, jej prinašali
živeža in ž njo prepevali hvalo božjo. Pred svojo smrtjo pa je
še iz rok sv. Maksimina, ki je bil za Lazarjem škof v Marselju,
prejela sv. popotnico in potem se preselila k Jezusu, ki ga je že
v svojem življenju tako srčno in zvesto ljubila.

O resničnem kesanju zavoljo storjenih grehov.

1. Kaj je prava in resnična pokora? Marsikateri si misli: To
mora biti takšna, ki srce tako prevzame, da se vse stopi v čutilih, da
tako rekoč v plamenu gori in v bolečinah pojemlje. Ako take bole¬
čine zaradi grehov ne občuti pri spovedi, je ves zbegan in zmoten.
Vedno dvomi sam o sebi, se je li katerikrat pri spovedi svojih grehov
prav in resnično kesal ali ne. Take, pravi rimski katekizem, je treba
poučiti, da čutne bolečine nikakor niso potrebne k resničnemu ke¬
sanju. Kesanje zavoljo storjenih grehov je notranja  bolečina, no¬
tranja žalost, notranje potrtje, gnusoba in stud nad grehom. Kesanje
ne obstaja iz besed, ampak ima svoj sedež v srcu. Ondi, kjer se
grehi in hudobije spočenjajo in od koder izvirajo, od ondot mora iz¬
hajati tudi kesanje, žalost, bolečina in stud. Ni še dosti, da je kdo
občutno ganjen, da tarna, vzdihuje in se joka. Vse to izhaja le bolj
iz naravne, prirojene, večje ali manjše mehkobe. Zlasti so solze rade
goljufive. Večinoma prihajajo iz časnih posvetnih obzirov, zavoljo ne¬
srečnih zakonov, hudobnih neposlušnih otrok in drugih nadlog.

2. Pravo kesanje, kakoršno Bog hoče od grešnika, prihaja iz lju¬
bezni do Boga. Nič ne jemlje ozira na ljudi, ampak gleda le na Boga,

22. julij: Sv. Marija Magdalena, spokornica.

151

ki ga je greh razžalil, čigar ljubezen in dobrotljivost, svetost in pra¬
vičnost se z grehom tolikanj zaničuje, enako, kakor j e dobremu otroku
le to najhujše pri srcu, da je s svojo nepokorščino krvavo rano zadal
skrbnemu in ljubeznivemu očetu. — Tako je v Magdaleni dozorel sklep,
da se hoče popolnoma spreobrniti in popraviti očitno pohujšanje. Po
vsaki ceni je hotela dati slovo grehu in svetu, ki v greh navaja.
Zategadelj jej ni bilo v mislih: „Kaj pa ljudje poreko?" Dobro je
poznala farizejsko natančnost in kako so nagnjeni predrzno soditi; a
vse to je ni strašilo. Njene edine želje so bile, z Bogom se spraviti,
odpuščenje doseči in se spreobrniti. Plamen božje ljubezni se ji je
vnel v srcu in na vso moč vzplapolal. Vroče solze, tekoče na noge
Kristusove, so pričale dovolj o tem plamenu njene ljubezni.

3. Premišljuj nekoliko, krščanska duša! to iz ljubezni izvirajoče
kesanje spokorne Magdalene. Vprašaj se: „Kakšno je pa moje kesanje
zaradi storjenih grehov?" Mogoče, da nisi še storil niti toliko, niti
tako velikih grehov, kakor Magdalena; a gotovo je, da si že velikrat
grešil in Boga razžalil. Kakšno je torej tvoje kesanje? Ali misliš,
da je tista molitvica že dovolj za odpuščanje grehov, ki si se je naučil
iz katekizma ali jo moliš iz mašnih bukvic? O kako močno bi se
motil tako misleč! Premisli še enkrat Magdalenino kesanje in vprašaj
se: „Ali se jaz tako kesam?" In če ne, hrepeni po njem! Pravo ke-
sanje je dar božji. Zato prosi, prosi srčno in stanovitno tega veli¬
kega daru; premišljuj večne resnice, smrt, sodbo, pekel in večnost;
premišljuj Kristusovo trpljenje in smrt! Tudi tvoje srce bo potrto in
skesano. Tudi tebi Kristus ne bo odrekel, česar je spokorni Magda¬
leni dodelil.

4. Ako me pa vprašaš: „Kako pa morem spoznati,^ kdaj je moje
kesanje pravo in resnično?" odgovarjam ti to-le: če imaš srčno
žalost in stud nad svojim grehom in je tvoj sklep trden, da hočeš po
ysaki ceni grehu slovo dati ter svojega Boga in Gospoda ne več raz¬
žaliti, potem bodi miren; tvojega kesanja Bog gotovo ne bo zavrgel;
saj pravi prerok: „Srca potrtega in ponižanega, o Bog, ne boš za¬
ničeval." (Ps. 50.) Ako je pa tvoja ljubezen do Boga tako mlačna
m slaba, da se njemu za ljubo nočeš nič premagovati in njegovih za¬
povedi ne spolnovati; ali če ti spovednik naloži, Bogu za ljubo so¬
vražniku odpustiti, I3ogu za ljubo krivično blago povrniti, Bogu za
ljubo s to in ono osebo pregrešno zavezo raztrgati, Bogu za ljubo si
lo veselje odreči, se te ali one hiše ogniti — ti pa sam pri sebi praviš:
ko mi ni mogoče, tega ne morem, ker mi je pretežko, ali: kaj bi ljudje
rekli? vedi, da je tvoje kesanje sodomsko jabolko, ki je od zunaj lepo

F^eče, od znotraj pa vse gnilo in črvivo - kesanje imaš le na

leziku, v srcu pa si stari trdovratni, nespreobrnjeni grešnik. Zato,
ljubi moj! zgleduj se nad Magdaleno! Ona nam je živa priča, da

ne zavrže nobenega, še tako velikega grešnika; da ravno naj-
y ečjih grešnikov najbolj išče. Daj se mu najti, da storiš njemu in
Kjegovim angelom neizrekljivo veselje v nebesih, sebi pa pridobiš mir
111  zveličanje!

152

23. julij: Sv. Apolinarij, škof in mučenec.

Molitev.

O moj Bog in Gospod! zavoljo ljubezni svoje svete služabnice
Magdalene mi dodeli srčno kesanje nad grehi in duha stanovitne po¬
kore, da, če ne več nedolžen, vsaj kot spokornik dospem med tvoje
izvoljence. Amen.

23. mali srpan ali julij.

Sveti Apolinarij, škof in mučenec.

1. Sveti Apolinarij je bil učenec in tovariš sv. Petra, prvaka

med apostoli. Na potu iz Antijobije v Rim ga je bil sv. Peter z

več drugimi vred vzel s seboj, da bi mu bili pomagavci v vino¬
gradu Gospodovem. Posvetil ga je v škofa in poslal v Raveno,
da bi ondi oznanjal sv. evangelije. Potrjen od Sv. Duha gre
Apolinarij nemudoma na odločeni mu kraj. Tu ga prav prijazno
sprejme neki vojščak. Imel je slepega sina. Svetnik mu na
njegovo prošnjo z znamenjem sv. križa dodeli pogled. Zavoljo
tega čudeža se da vojščak in vsa njegova hiša v Kristusovih
naukih poučiti in krstiti. Kmalu se raznese sloves tega čudeža
po vsem mestu. Tudi svojemu stotniku pove ta vojščak o njem.
Ta pa je imel na smrt bolno ženo, o kateri so že vsi zdravniki
obupali. Zato pokliče stotnik svetega Apolinarija, naj bi prišel
k njemu in mu ozdravil bolno ženo. Apolinarij mu reče: „Jaz
sem ubog grešen človek, ki sam iz sebe ne morem nič, a v

imenu Jezusa Kristusa, Sinu Božjega, čigar služabnik sem, se

more kaj velikega zgoditi. “ Nato prime bolnico za roko, rekši:
„V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa vstani in razglasi
njegovo vsemogočnost!“ Pri ti priči vstane zdrava s postelje in
govori s slovesnim glasom: „V resnici ni ga drugega Boga,
kakor Kristus, ki ga ti oznanjaš. “ Zavoljo tega čudeža sprejmejo
stotnik in vsa njegova družina sveto krščansko vero. Ti čudeži
so pa tudi pripomogli, da so dan za dnevom množice zahajale k
Apolinariju in se je število vernikov v kratkem tako namnožilo,
da si je privzel štiri pomagavce, izmed katerih je posvetil dva
v mašnika, druga dva pa v dijakona. Tako je več let med to
novo občino Kristusovo pastiroval neutrudno goreče in brez vsa-
koršnih ovir.

23. julij: Sv. Apolinarij, škof in mučenec.

153

2. Nevoščljivost vse ovoha in nikoli ne miruje, ker prihaja
iz peklenske zalege; satan sam ji je oče. Tako malikovavski
duhovniki z mestnim oblastnikom niso mogli trpeti, da je število
kristjanov od dne do dne rastlo. Zato mestni oblastnik pokliče
Apolinarija pred se.- Zapove mu, da naj vpričo poganskih du¬
hovnikov daruje Jupitru, najvišjemu med bogovi. Apolinarij ga
zavrne: „Jaz sem služabnik Stvarnika nebes in zemlje in nič
ne vem o tem maliku. Resnično, bolje bi bilo, da bi se zlato
in srebro, iz česar so te prazne podobe narejene, razdelilo med
uboge, nego da služijo takemu hudičevemu poslu. “ Raztogoteni
zavoljo tega govorjenja naščuvajo poganski duhovniki ostale poganske
prebivavce zoper Apolinarija. Ti ga zgrabijo, neusmiljeno pretepajo,
s kameni pobijajo ter iz mesta vržejo in na pol mrtvega na cesti
popuste. Verniki misleči, da je mrtev, pridejo, da bi ga pokopali.
Ker je pa še živ, vzamejo ga skrivaje nazaj v mesto. V hiši
neke pobožne vdove mu z vso skrbjo strežejo, tako, da z božjo
pomočjo zopet kmalu popolnoma ozdravi.

3. Primeri se, da ne dolgo potem postane neki imeniten
mož nem ali mutast. Noben zdravnik in nobeno zdravilo mu ni
nič pomagalo. Ko ta zve, da je Apolinarij še živ ter v mestu,
ga silno prosi, naj bi prišel k njemu. Sveti mož pride ter v
Jezusovem imenu ne le njemu zopet podeli govorico, ampak
ozdravi tudi njegovo deklo, obsedeno od hudobnega duha. To
pa je zopet pripomoglo, da se je ta mož z veliko drugimi vred
h krščanski veri spreobrnil in prejel sveti krst. To malikovavske
Prebivavce vnovič tako razkači, da ga zopet zgrabijo, neusmiljeno
trpinčijo in silijo, da mora hoditi po živi žerjavici. Potem pa
ga preženo iz mesta. Ne daleč od mesta so ga vendar v neki
hiši na deželi prijazno sprejeli. Ondi je ostal dalje časa in jih
veliko v okolici pridobil Gospodu. Pozneje gre v emilijansko
okrajino, da bi še ondi zasejal seme božje besede. Med drugimi
čudeži, ki jih je tam storil, obudil je tudi mrtvo hčer nekega
visokega gospoda v življenje. Tako je njegovo ime zaslovelo
daleč na okoli. Še celo kristjanom tolikanj sovražnemu cesarju
Neronu so prišla njegova čudesa na ušesa. Nero v svoji okrut¬
nosti brzo pošlje sodnika Mesa-lina k njemu s poveljem, da naj
malike moli. Mesalin ga poskuša pregovoriti, mu preti z ječo,
s  tezavnico in najgrozovitnejšimi mukami. Vse je bilo zastonj.
Naposled ga veli vreči v ječo, naj bi ondi lakote poginil. V
ječi pa ga je Gospod ohranil po svojih angelih, ki so mu živež
prinašali. Črez več dni sodnik zve, da Apolinarij še živi in se

154

23. julij: Sv. Apolinarij, škof in mučenec.

prav dobro počuti. Da bi se ga znebil, najame ladjo, da ga
črez morje pošlje v pregnanstvo. Pridružijo se mu še trije du¬
hovniki, pripravljeni ž njim vred ali živeti ali umreti. Na morju
nastane silen vihar, ladja se prekucne in vsi potonijo. Le Apo-
linarija in njegove tri duhovnike z dvema vojakoma vred so va¬
lovi vrgli žive na suho. Vojaka se spreobrneta in prejmeta
sveti krst.

4. Od bregovja, kamor so valovi bili vrgli Apolinarija, je
šel dalje v dolenjo Misijo in celo do Dunava. Povsod, kamor
je prišel, je oznanjal božjo besedo in pridobil Kristusu veliko
duš. Našel je pa tudi sovražnikov in preganjavcev, ki so mu
stregli po življenju. Zato se obrne v Tracijo. V tej deželi so
častili imenitnega malika, iz katerega je satan ljudem goljufno
prerokoval. Ko pride Apolinarij, ta malik na enkrat neha ve-
deževati in ljudem odgovore dajati. Vprašajo in prosijo ga, naj
bi razodel, kaj je temu krivo. Malik reče: „Ali ne veste, da je
neki učenec svetega Petra, Kristusovega apostola, le-sem prišel,
ki me ima zvezanega? Ako tega ne preženete, vam ne morem
več govoriti!“ Malikovavci zatorej vsi razjarjeni poiščejo Jezu¬
sovega učenca, ga neusmiljeno pretepo ter ga z njegovimi tova¬
riši v ladji nazaj odpravijo v Italijo. Tako je sv. Apolinarij
črez tri leta zopet prišel nazaj v Raveno k svoji ljubi čredi.
Sprejeli so ga z velikim veseljem. Med tem se je že nekoliko
polegel srd njegovih sovražnikov. Zato je mogel zopet v miru
pasti dalj časa svojo čredo. A dokler žerjavica pod pepelom ne
ugasne, bati se je še vedno, da se ne vname. Tako je bilo tudi
tukaj. Ko namreč Apolinarij nekega dne v dvorani imenitnega
svetovavskega gospoda opravlja božjo službo, napade ga drhal
poganov. Ti ga tako in tako trpinčijo, nato ga vlečejo na trg
in potem v tempel malika Apolina. Ondi naj bi se odpovedal
krščanski veri in daroval malikom. Velika množica poganov in
kristjanov je drla za njim, da bi videli konec. Sveti mož po¬
moli k Bogu. V tempel stopivši pa reče malikovavski podobi:
„Poderi se, in namesto tebe bodi pravi Bog Jezus Kristus varih
tega mesta!“ Na te besede razpade podoba s prebivališčem
vred. Veseli hvalijo kristjani Boga, pogani pa z zobmi škripijejo
in kriče na vse grlo: „TJmorite starega zvijačnika, ki nam vse
razdira. “ Tako kričeč ga izroče mestnemu sodniku Tavru, da
naj ga umori.

5. Taver zbere najimenitnejše može v mestu in ga vpraša
vpričo njih: „Povej nam, v čigavi moči delaš vse to? Ali pre-

23. julij: Sv. Apolinarij, škof in mučenec. 155

biva v tebi moč kakega božanskega bitja?“ Apolinarij mn reče:
»Ne, nobeno božansko bitje ni v meni, ampak to je moč Go¬
spoda našega, Jezusa Kristusa!" Zopet mu reče sodnik: „Prav
tako; jaz imam doma slepo rojenega sina. Ako temu dodeliš
pogled, hočem se še jaz spoznati za Jezusovega učenca; če pa
ne, vedi, da boš moral v plamenu pokoriti svojo goljufijo." Takoj
privedejo predenj sodnikovega slepega sina. Apolinarij mu reče:
»V imenu Jezusa Kristusa odpri svoje oči in spreglej!" Pri tej
priči sin odpre oči in spregleda. »Resnično," zakličejo čudeč
se poganski starejšine, „to je pravi Bog, ki dela taka čuda!"
— in mnogo jih postane vernih. Da pa svetnika zavaruje pred
divjostjo in zalezovanjem njegovih sovražnikov, vzame ga mestni
sodnik na svojo pristavo na deželo ne daleč od mesta ter ga
dobro zalaga z vsem potrebnim. Apolinarij ostane štiri leta
tu, učeč in tolažeč vsakega, kdor pride k njemu, ter ozdravi
veliko bolnih ljudi, ki so jih privedli k njemu. A malikovavci
so se po vsej sili hoteli nad njim krvavo zmaščevati. Zato ga
zatožijo pri cesarju Vespazijanu kot hudobneža in zaničevavca
bogov, ki zavaja ljudstvo. Cesar, akoravno ni bil sovražen
kristjanom in jih vsaj ni preganjal, pošlje Apolinarija z dežele
v pregnanstvo. Ravno ko se svetnik napoti v pregnanstvo, na¬
padejo ga malikovavci blizu mesta kakor besni ter tako mahajo
Po njem in udelujejo, da zopet kakor mrtev obleži na cesti.
Kristjani ga najdejo še nekoliko živega. Zaneso ga v bližnjo
hišo. Ondi mu strežejo skrbno in ljubeznivo. Obrne se mu že
toliko na bolje, da jih vse opominja k srčnosti in stanovitnosti.
Sedmi dan potem pa, v devetindvajsetem letu svojega apostolstva,
se preseli v boljšo deželo, da prejme onkraj krono pravičnosti.

G lepiti človeške duše.

Veliko preganjanja in zasramovanja, tepežev in ran in naposled
mučeniško smrt je pretrpel sv. Apolinarij, ko je po svojih apostolskih
Potih oznanjal Kristusa križanega. Nemogoče je sploh popisati, koliko
lakote in žeje, mraza in vročine, truda in dela, zasramovanja in obre¬
kovanja, železja in ječ, bičev in tezavnic, grozovitne smrti na grmadah
tu z mečem so prestali apostoli in- njih zvesti nasledniki, ko so raz¬
širjali križem sveta sveto vero. Lahko so rekli o sebi kakor sveti
Pavel, poslavljaje se v Miletu od cerkvenih starejšin, od mašnikov in
škofov: „Vi veste, kako nisem odtegnil ničesar koristnega, ne da bi
vam bil oznanil in vas učil očitno po hišah. Sedaj grem v Jeruzalem
in Sv. Duh mi pravi, da me ondi čakajo vezi in bridkosti. Ali nič
tega se ne bojim; tudi svojega življenja ne cenim draž-

156

23. julij: Sv. Apolinarij, škof in mučenec.

jega, kakor sebe  (zveličanje svoje duše), da le dokončam svoj
tek in službo besede, ki sem jo prejel od Gospoda Je¬
zusa, da pričujem evangelij milosti božje.“ (Dej. ap.
20, 24.) A kaj je tolikanj gnalo te apostolske može, da so prebili vse
to trpljenje in celo smrt? Nato moramo reči: Ker so spoznali, kako
lepa in koliko vredna j e človeška duša.  Tudi ti, ljubi bravec,
si tu nekoliko premisli lepoto svoje duše!

1. Ako ljudi svojega časa premišljuješ in vidiš, da žive kakor
ob času vesoljnega potopa, so dobre volje, jedo in pij o, se ženijo in
može ter so vsi utopljeni v užitek tega sveta, moraš se pač sam vpra¬
šati: Bog ve, ali ti posvetnjaki kaj mislijo, da ima človek ne samo
telo, ampak še imenitnejši del, namreč neumrjočo dušo, toliko lepšo od
telesa, kolikor lepša so nebesa od zemlje. Poglej le mrtvo človeško
truplo, kako ostudno in nagnusno je. Oči ima, pa ne vidi; ušesa, pa
ne sliši; počutke, pa ne čuti; roke in noge, pa jih ne gane; čelo je
odrevenelo, oči so vdrte, nosnice krvave, ustnice so očrnele in iz vsega
trupla puhti smrad, da, kdor nyi pride blizu, ne more sopsti. Od kod
ta gnusoba? Glej, duše  mu manjka. Da živiš, da ogleduješ čudesa
stvarjenja božjega in strmiš pred božjo vsemogočnostjo, da duhaš
vonjavo cvetlic, čuješ petje in žvrgolenje ptic, da okušaš sladkost jedi
in pijač in čutiš prijetnost dišav, da se giblješ, premikaš in hodiš; —
vse to se imaš zahvaliti duši. Duša je božji dih, je duhovno bitje, ki
ti daje življenje, je po božji podobi stvarjeno in za večno zveličanje
odmenjeno bitje, ki ima um, spomin in prosto voljo. „Le malo pod
angele si ga ponižal,“ pravi kraljevi prerok o človeku, „in ga postavil
nad vsa dela svojih rok.“

2. Zlasti pa je duša v stanu posvečujoče milosti božje lepša mimo
vseh ustvarjenih krasot. Povzdigni kvišku svoje oči in poglej zlato
solnce, ta ozir očesa božjega! Kaj more pač lepšega biti? Kadar se
zjutraj prikaže s svojo svetlobo, pri tej priči ugasnejo in se poskrijejo
vse druge nebeške luči. Ako solnčni žarki obsijejo kako zrcalo, zlato,
ali drago kamenje, ali če le posijejo na kaplje jutranje rose, utrinjajo
se v toliki svetlobi, da kar pogled jemlje očesu. Vendar pa govori
sv. Bonaventura, da bi duša v stanu posvečujoče milosti božje razsvet¬
ljevala svet s tisočkrat večjo svetlobo kakor solnce. O kako lepa
mora torej biti! — Ali misli si tisti nebeški Jeruzalem, prebivališče
živega Boga, ki ga popisuje v skrivnem* razodenju sv. Janez. Vrata,
tla in vse stene so iz najčistejšega zlata, iz safirov, smaragdov, bi¬
serov in dragih kamenov. V kaki nepopisljivi svetlobi žari pač to
poslopje božje, ker ga ne razsvetljuje posvetna luč, ampak božje veli¬
častvo! Pa vendar pravi sv. Bernardin Sienski: „Ako bi bilo ravno
toliko nebes stvarjenih, kolikor je vodenih kapljic, vendar bi se vsa
njihova lepota skupaj ne mogla meriti z lepoto ene same duše, ki je
v stanu posvečujoče milosti božje.“

3. Da, dušna lepota pravičnega človeka je tolika, da se ji Bog
sam čudi, rekoč: „Kako lepa si, prijateljica moja, kako lepa si!“ ter
se ž njo zaročuje v ljubezni: „Zaročujem se s teboj po pravičnosti in
sodbi, po milosti in usmiljenju.“ Ako bi slišal novico, da si je prvo¬
rojeni sin mogočnega kralja ali cesarja kot vladarstva naslednik iz-

24. julij: Sv. Kristina, devica in mučenica.

157

volil hčer preprostega pastirja za nevesto, gotovo si boš mislil, kako
posebno zala, kako krasna pač mora biti ta hči. Ako torej rečem, da
Kristus sam dušo pravičnika izvoli sebi za nevesto in se ž njo zaroči
na duhoven način, lahko sodiš iz tega, da lepota pravične duše visoko
prekaša vse pozemeljske lepote. In kakor nevesta zaročivša se z ime¬
nitnim gospodom pridobi na časti in veljavi, naj bo tudi iz nizkega
stanu in rodu, ter prejme vse prednosti in pravice svojega visokega
ženina, tako tudi z Bogom zaročena duša postane gospa in kraljica
nebeška. Posvečena je in po besedah sv. Tomaža Akvinskega pobo-
go vij ena. Ako me torej vprašaš, kaj je Boga naklonilo, da je dušo
iz stanu sužnosti povzdignil v stan prostosti in celo do svojega sedeža,
odgovarjam ti: To je storil zaradi njene lepote.  — O glej, da z
grehom ne omadežuješ te brezimne lepote!

Molite v.

Preljubi moj Zveličar, Jezus Kristus, ti ženin in zaročenec pra¬
vičnih duš; dodeli mi po prošnji sv. Apolinarija in vseh svetnikov, ki
so se trudili in se še trudijo za zveličanje duš, da prav spoznam
kako lepa v tvojih očeh je moja duša, dokler je tvoja prijateljica, da
je nikdar z nobenim grehom ne oskrunim, ali vsaj z nobenim smrtnim
grehom ne ogrdim. Amen.

24. mali srpan ali julij.

Sveta Kristina, devica in mučenica (okoli

leta 300).

Ne le apostoli na križih in pod sekirami, ne le junaški vi¬
tezi pod meči, na grmadah, razbeljenih ražnjih in tezavnicah,
tudi nežna ženska mladost spričuje za Kristusa, da je Sin Božji
in njegov nauk z nebes. Ena takih spričevavk je sveta Kristina.

1. Bila je hči tironskega mestnega sodnika na Toskanskem,
Urbana po imenu. Ta je bil malikovavec z dušo in telesom ter
sovražil in preganjal kristjane. Le redko je minil teden, da ne
bi bil kakega kristjana pritiraL pred sodni stol in ga trpinčil.
Se-le dvanajst let stara Kristinica je to videla in se čudila, kako
da kristjani tako potrpežljivo in tako stanovitno trpe za svojega
Zveličarja in kako da grozovitost sodnikov in rabljev premagujejo
z največjo krotkostjo, in pa kako z veselim obličjem gredo v
krvavo smrt. Ta pogled je močno presunil njeno rahlo in nepo-

158

24. julij: Sv. Kristina, devica in mučenica.

pačeno srce. Radovedna povprašuje, kakovi ljudje da bi to mogli
biti, ki so v najhujšem trpljenju vendar vsi polni tolažbe in miru.
Ko jo nekatere krščanske žene pouče v sv. veri, se da krstiti;
pri sv. krstu dobi lepo ime: Kristina, t. j. Kristjana ali Kristusova.

2. Iz krščanskega pouka spozna Kristina, kako gnusobno,
ostudno je malikovanje. Zato se mu odločno odpove za vselej,
pa tudi očetu skrivaje pobere malikovavske podobe iz zlata in
srebra, je razdrobi v kosce in te razdeli med ubožce. Oče to
zvedevši jo pokliče pred se, jo zmerja, roti in neusmiljeno bije v
obraz. Ona pa mu pravi vsa mirna: „Oče, vaši bogovi so le
mrtve, nezmožne podobe, ki vam ne morejo nič pomagati. Le
en Bog je in tega jaz molim/' Te hčerine besede raztogote očeta.
Brž pošlje po rablje in jim ukaže, da jo pretepo in ji vse telo
z železnim grebenom razmesarijo. Vsa mirna trpi Kristina, ko
ji rablji meso kosec za koscem trgajo z života, in se zahvaljuje
Bogu za nji podeljeno stanovitnost. Od nje viseči kosci mesa očetu
takorekoč očitajo: „G-lej, grozovitnež, tako divjaš zoper svoje
meso in kri!“ — Ko jo vidi tako mirno, razsrdi se oče še huje.
Brez vsakega čutja, da bi se mu hči le količkaj smilila, ukaže
prinesti železno kolo. Na nje naveže Kristino, jo vso z oljem
polije, napravi grmado in jo s kolesom vred vrti na njo. A po
čudežu se ji ne zgodi nič žalega. Plamen zgrabi samo rablje in
jih sežge. Urban, nečloveški njen oče in sodnik, ostane kljubu
temu čudežu trdovraten ter veli svojo nedolžno hčer vreči v
temno ječo. Pa šiba božja mu je bila za petami. Že drugo
jutro ga najdejo mrtvega v postelji. Kristina je nad njegovo
slepoto točila najbridkejše solze; zakaj dasi je bii grozoviten, ga
je vendar srčno ljubila in le to želela, da bi se bilo njegovo srce
odprlo božji milosti. Velike so bile sicer njene telesne bolečine;
a najhujša izmed bolečin je bila zavest očetove pogube. Nato
se jej prikaže v ječi angel Gospodov v veliki svetlobi, jo utolaži
in ji zaceli njene telesne rane.

3. Namesto njenega očeta postane drug mestni sodnik, Dijon
imenovan, ki je bil ravno tak malikovavec in grozovitnež, kakor
njen oče. Dijon veli Kristino pred se poklicati, in jo ukaže pri¬
vesti v tempel malika Apolina, da bi mu darovala. A komaj
stopi Kristina na prag templa, razspe se mališka podoba. Sodnik
nad tem razsrjen, zapove železno zibel napraviti, jo z vrelim
oljem in smolo napolniti in Kristino vanjo deti. Kristina se
pokriža in pravi rabljem: „Prav je, da me kot otroka v zibel
položite, ker sem bila še-le pred letom v svetem krstu prerojena/ 1

24. julij: Sv. Kristina, devica in mučenica. 159

Tudi sedaj se Kristini ne primeri nič žalega. Zdrava stopi iz
zibeli in hvali Boga. Dijon pa zadet od mrtvouda, se zgrudi
mrtev na tla. Na ta čudež se mnogo pričujočih poganov spre¬
obrne h krščanski veri. Ob vsem tem še ni nehalo trpljenje
Kristinino. Namestnik Dijonov postane neki Julijan, nič boljši
od svojih prednikov. Ko jo pokliče pred se, ji da na voljo, da
naj ali malikom daruje, ali pa si izvoli razbeljeno peč, ki je že
zanečena in pripravljena za njo. Devica si izbere poslednje. A v
sredi plamtečega in prasketajočega ognja ostane nepoškodovana
ter prepeva Bogu za to milost hvalno pesem. Ta čudež pripisuje
Julijan čarovniji. Veli jo vzeti iz peči in vreči v ječo, vso polno
strupenih golazni. Tudi tu se Kristina pokriža, in ne dotakne
se je noben strupeni mrčes. Gledajoča v nebo z uprtimi očmi
in s sklenjenimi rokami stoji veselega obličja v nagnusni ječi in
hvali Boga, svojega variha. Ves razkačen zavoljo tega prizora
Ji ukaže trinog jezik iztrgati. Tudi to ji store; a celo brez jezika
se glasi iz njenih ust nebeško petje. Nad tem čudom, ki ga niso bili
nikoli poprej slišali, se silno zavzemajo pogani. Veliko izmed njih
spozna v tem božjo vsemogočnost, ter prekolnejo malike in se
pokristjanijo. Divji Julijan vidi, kako ga je junaška deklica pre¬
magala že večrat zapored; zapove naposled, da jo privežejo k
stebru in s puščicami ustrele. Tudi sveta devica je želela prejeti
krono mučeništva. Zato prosi Boga, naj ji da zemeljski tek do¬
končati. Bog usliši njeno prošnjo. Že več puščic ji tiči v telesu,
kar jo ena zadene še v čisto, ljubezni vneto srce. Pri ti priči
se zgrudi, pobesi glavo in izdihne dušo. Potem vzamejo kristjani
njeno truplo in jo zaneso v Palermo na Sicilijanskem. Ondi jo
še sedaj časte kot svojo patrono ali zaščitnico.

Obrazuje se v mladeniški podobi ali s sulicami ali s kačami v
r °kah. Zakaj? to ti je sedaj znano iz popisa njenega življenja.

O neskončni ceni in vrednosti človeške duše.

V poprejšnjem pouku si bral, kako lepa je človeška duša v stanu
Posvečujoče milosti božje, da je ne prekosi nobena druga lepota ni v
nebesih, ni na zemlji. Da bi si to svojo dušno lepoto ohranili, preli¬
vali so apostoli, mučenci in mučenice ter vsi zvesti sprieevavci božji
z  veseljem cel6 svojo kri. K temu spričevanju jih je nagibalo tudi
spoznanje, kolike cene in veljave da je človeška duša
v božjih očeh,  kakor imamo zgled nad komaj devetnajstletno, nežno
m rahločutno devico in mučenko, sv. Kristino.

1. Kako neskončne cene in vrednosti pa je tvoja duša, spoznaš
ljubi kristjan odtod, ker je podoba božja.  — Ozri se na velikanska

160

24. julij: Sv. Kristina, devica in mučenica.

in ogromna dela, ki jih je Bog stvaril. Ni bilo ne neba ne zemlje.
Pa poglej sedaj zemljo, kaka je: Tu znižana v prijetne doline in rav¬
nine, tam zvišana v velikanske gore in strme snežnike; tu jo pojijo
studenci in potoki, tam namakajo reke, jezera in morje; tu se razpro¬
stirajo s cvetlicami obsejane dobrave, tam prijazni senčnati logi. Poglej
neizmerno plan morja, sedaj tiho, gladko in mirno, sedaj zopet šumeče
in peneče, polno mnogoterih živali. Poglej nebes! O kako zal je v
tihi noči, razsvetljen od milijonov in milijonov prižganih kresov, ki
se gredoč po svojih tirih tako lepo utrinjajo in nam prijazno doli
migljajo! Kako krasen je jasen dan, kadar ga orumeni jutranja zarja
in pozlati solnca velikanska luč! Pač lahko je rekel Mojzes: „ Videl
je Bog vse, kar je naredil, in bilo je prav dobro. 11  A vendar je videti,
kakor bi Bog z vsem tem še ne bil zadovoljen in bi si zmišljal še
vse kaj lepšega stvariti. Zato reče: „Naredimo človeka po svoji po¬
dobi in enakosti.“ Bog je stvarjajoč vse druge reči le rekel: ,,Bodi!“
in je bilo, zdaj pri človeku pa pravi „Naredimo!“ Si li moreš misliti
lepšo in dražjo podobo mimo človeške duše? Ako me torej vprašaš,

koliko je vredna tvoja duša, vprašam te tudi jaz: Koliko vreden pa

je Bog? — Glej, duša je njegova podoba.

2. Duša ima neskončno ceno in vrednost, ker je edina.  Kar
imamo edinega, to nam je tudi posebno ljubo, naj že bo edini sin ali

edina hči, edini prstan ali edin denar. Mislimo si namreč: To edino

imam in če to zgubim, morebiti kaj takega nič več ne dobim. Zato
moram skrbno varovati, da je ne zgrešim. Ako imajo stariši le edi¬
nega sina ali edino hčer in nimajo upanja, da bi jih kaj več od Boga
prejeli, o kako prisrčno ljubijo to svoje edino dete, kako pazijo nanj,
kako mu strežejo in ga vodijo za roko, ker se vedno zanj boje. Bog
varuj, da bi se kdo dotaknil njihovega srčka, ali mu storil kaj žalega!
Če zboli, brž je vsa hiša po konci, zlasti mati noč in dan ne zatisne
očesa, se noč in dan ne gane od njegove postelje, da svojega ljubčka
ne zamudi v kaki reči. In ako se vendar le primeri, da ga Bog vzame,
oh, kolika nesreča, kolika žalost, koliko joka in tarnanja! — Iz tega
vidiš, kako ljubo nam je edino, in da veliko zgubi, kdor edino zgubi.
Toda — če bi imeli tudi več duš, vendar bi po besedah sv. Krizo-
stoma morali vsako tako ceniti, da bi je ne pogubili po v nobeni ceni.
Kaj ne, saj imaš tudi dve roki, dve nogi, dve ušesi. . Če pa bi kdo
prišel in ti rekel: Tu imaš tisoč kron, ali kolikor sam hočeš, pa mi
daj eno svojih rok ali nog ali očes. Ali si ne bi mislil, da človek
nori, da ne more biti pri zdravi pameti, ker roka, noga ali oko vendar
ni za^ noben denar na prodaj ? Vendar pa pravi Kristus: „Ako te
pohujša tvoja roka, ali tvoja noga, odsekaj jo in vrzi jo od sebe. Ako
te pohujša tvoje oko, izderi je in vrzi je od sebe. 11  Zakaj pa tako?
„Zato,“ pravi Kristus, „ker ti je bolje, z eno roko, ali z eno nogo,
ali z enim očesom iti v nebeško kraljestvo, kakor pa dve roki, dve
nogi, ali dve očesi imeti in pahnjenemu biti v večni ogenj; 11  — zato,
ker je duša  neskončne cene in vrednosti. Da jo ohraniš, moraš se
ogibati vsega, kar bi jo pogubilo, naj ti bo še bolj ljubo, kakor roka,
noga ali oko.

25. julij: Sv. Jakob starejši, apostol.

161

3. Kolike cene in vrednosti je človeška duša, to te uči Sin Božji,
ki je tvoj odrešenik in zveličar. Vprašaj najprej angele,  koliko
človeška duša velja. Glej, kako jo ljubijo, kako varujejo, kako za njo
skrbe, jo noč in dan spremljajo po vseli potili; kako njene molitve, po¬
božne vzdihljeje in želje, vsa njena dobra dela v zlatih posodah nosijo
pred sedež božji. Vprašaj očake in preroke,  in kraljevi prerok ti
odgovarja v njihovem imenu, da omaguje in se mu srce žalosti topi,
ker vidi, kako hudobneži ne dopolnujejo božjih postav in tako po¬
gubljajo svoje duše. Vprašaj apostole,  kako visoko da cenijo člo¬
veške duše, in sv. Pavel ti odgovarja: „Želim, ako bi mogoče bilo, po¬
gubljen in odločen biti od Kristusa, da le zveličam svoje brate.“
Vprašaj spoznavavce  in vse zveste služabnike božje, koliko jim
velja človeška duša! Glej, kralji in cesarji, mogočneži te zemlje, so
odložili zlate prestole, krone in žezla ali kraljeve palice, se odpovedali
vsemu posvetnemu in šli v tiho samoto, da bi laglje in varnejše
skrbeli za zveličanje svoje duše.

Naposled pa pravi sv. Evzebij: „Če ne verjameš Stvarniku, ver¬
jemi Odrešeniku. Vprašaj ga, zakaj je prišel z nebes, zakaj se je
r °dil v hlevu, zakaj jokal v jaslicah, zakaj zrejen bil v revščini, zakaj
se potil v delavnici ?“ ,,Štej ure,“ pravi sv. Avguštin, „njegovih tri¬
intridesetih let; vzdihljeje, ki so se vzdigovali iz njegovih prsi; solze,
ki jih je pojokal; misli, ki jih je imel; besede, ki jih je govoril; tepeže,
ki jih je prejel; trnje, ki je bilo vanj zabodeno; žreblje, s katerimi je
kil pribit; krvave kaplje, ki jih je točil; premišljuj les križa, na ka¬
terem je visel, svoje življenje izdihnil, svojo dušo dal za tvojo dušo.“
^ se to ti glasno kliče: Glej neskončno ceno svoje duše! Ne pozabi
torej svarjenja Kristusovega: „Kaj ti pomaga, ako ves svet pridobiš,
a ko pa škodo trpiš na svoji duši?!“

Molitev.

Daj mi, o Gospod, na prošnjo deviške mučenice sv. Kristine tisto
modrost, ki si jo svojim svetnikom dodelil, da v primeri s svojo dušo
y se pozemeljsko cenim kakor blato, da jo nad vse drugo spoštujem, in
e dino za to skrbim, da jo rešim in zveličam. Amen.

25. mali srpan ali julij.

Sveti Jakob starejši, apostol (leta 42).

1. Sv. apostol Jakob se imenuje večji ali starejši,  ker
je bil prej, kakor oni Jakob (glej 1. dan maja) za apostola poklican.
Doma je bil iz Galileje in rojen od pobožnih starišev, ki sta se
imenovala Cebedej in Salome ter živela ob ribjem lovu. Sv. Janez

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 11

162

25. julij: Sv. Jakob starejši, apostol.

evangelist mu je bil pravi brat in Kristus Gospod v bližnjem
rodu. Njegova mati Salome (ki so ji tudi Marija rekali) je bila
namreč teta preblažene Device. Živel je s svojimi stariši v Bet-
zajdi ob Genezareškem jezeru ter se s svojim očetom in bratom
vred ukvarjal z ribjim lovom. Tu se primeri nekega dne, ko
sta ravno z bratom izpirala mreže, da gre Zveličar mimo, ju
vidi in pokliče: „Hodita za menoj!“ Brž zapustita mreže, stopita
iz čolna in gresta za Kristusom. Jakob kakor njegov brat Janez
odlikovala sta se med drugimi svojimi tovariši posebno z zvesto
svojo vdanostjo in veliko gorečnostjo. Kristus ju je zato imenoval:
Boanerges, to je: otroka groma, da bosta namreč kakor bobneči
grom pretresala človeška srca in je preobračala k pravi veri.
Sv. Lukež pripoveduje, ko nekdaj Samarijani Jezusa niso hoteli
sprejeti v svoje mesto, ker so ga kot Juda črtili, sta se Jakob
in Janez tako goreče vnela za svojega Gospoda, da mu rečeta:
„Gospod, hočeš li, da rečemo, naj ogenj z neba pade in jih
požge?" Jezus pa jima zavrne njuno prenagljeno gorečnost,
rekoč: „Ne vesta, čigavega duha sta? Sin človekov ni prišel,
duš pogubljat, temveč zveličat"; to je: moje evangelije ne uči
maščevanja, temveč ljubezen, potrpežljivost in krotkost; s tem se
več duš pridobi nebesom, nego s trdobo in ostrostjo. Pri svetem
evangelistu Matevžu beremo, da je mati sv. Jakoba in Janeza
Jezusa enkrat prosila, naj bi eden njenih sinov v njegovem
kraljestvu sedel na desnici, drugi na levici. Te želje Jezus na¬
ravnost očita materi in apostola posvari: „Ne vesta, kaj prosita;"
in ju vpraša: „Ali moreta piti kelih, katerega bom jaz pil?"
Odgovorita mu: „Moreva". In Jezus jima reče: „Moj kelih
bosta sicer pila (to je, z menoj trpela), sedeti pa na moji des¬
nici ali levici, ni moje vama dati, ampak katerim je priprav¬
ljeno od mojega Očeta." Tako je mater in sinova poučil, da
njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Sinova pa sta tudi zvesto
spolnovala, kar sta mu tedaj bila srčno obečala, ker sta pozneje
mnogo prebila in pretrpela za Jezusa. Oba sta bila pa tudi po¬
sebna ljubljenca Jezusova. Privzel si ju je, kadar razun Petra
drugih apostolov nobenega ni bilo vpričo, kakor postavim tedaj,
ko se je na gori Tabor nebeško premenil, ko je mrtvo Jajirovo
hčer obudil, ali ko je na vrtu Getzemanskem od drugih ločen k
nebeškemu Očetu molil in krvavi pot potil.

2. Po Jezusovem vnebohodu, ko so bili apostoli prejeli Sv. Duha,
je sv. Jakob najprej sv. evangelije oznanjal v Jeruzalemu, v Sa¬
mariji in Judeji. Z drugimi apostoli vred ga je doletelo -veselje,

25. julij: Sv. Jakob starejši, apostol.

163

da je bil zavoljo Jezusovega imena zaničevan in bičan, ko so
bili namreč na povelje judovskega višjega svetovavstva s šibami
tepeni zavoljo oznanovanja sv. evangelija. Tri leta je učil po
prej imenovanih okrajinah in veliko Judov pridobil Kristusu. K
temu je veliko pripomoglo njegovo sveto življenje. Voda je bila
njegova pijača, kruh in zelenjad njegova jed; mesa in rib se ni
nikdar dotaknil. Borna je bila njegova obleka. Nosil je pre¬
prosto spodnje oblačilo in po vrhu prten plašč. Sv. Epifanij
pričuje, da je živel v vednem devištvu. Ko je tretje leto po
Kristusovem vnebohodu Bog ukazal sv. Petru, da se ima odslej
tudi poganom oznanjati sv. evangelije, tedaj se apostoli razkrope
križem sveta. Sv. Jakob se napoti v Španijo. Ondi začne v
slavnem mestu Saragosa pridigovati in dela veliko čudežev. Z
začetka je bil na videz njegov trud zastonj. A ker le ni omrz¬
nila njegova gorečnost, je naposled vendar njih mnogo presunil
njegov nauk, da so se svetega učenika zvesto poprijeli kakor
otroci. Najbolj utrjene in poskušene je posvetil v škofe in maš-
nike in jih razposlal oznanjat sv. evangelije. Ti so bili možje,
Po katerih je Bogu pozneje dopadlo, neverstvo popolnoma pregnati
12  Španskega. V Saragosi torej ustanovi najprej sicer malo, a
tolikanj bolj gorečo krščansko občino. Od tod gre v galiciško
Pokrajino, ob meji Španske. Tu doživi hudo preganjanje. Ne
K, da ga nikjer ne sprejmejo surovi ondotni prebivavci, še ka¬
menje lučajo po njem in ga hočejo s puščicami ustreliti.* V
tistem kraju, Kompostela zvanem, obiskujejo še dandanes romarji
' n eko skalo, na kateri je apostol počival črez noč. Tu se vidijo
v  trdem kamenu udje nekega moža kakor v vosek natanko in
Prečudno vtisnjeni; pač osramotilna podoba za trdo človeško srce!
Kako dolgo je sv. Jakob ostal na Španskem, se ne ve. Trdijo
PA da je od tam z nekaterimi svojih učencev šel na Francosko
ln  tu zasejal veliko dobrega semena. S Francoskega pa da je
krenil v veliko Britanijo in v 1. 41 zopet se vrnil v Jeruzalem.

3. Po domačih pokrajinah je oznanjal sv. evangelije v Judeji
m Samariji. Zaradi tega so ga sovražili farizeji in pismarji.
Očitno so se jeli ž njim prepirati ter razkričali njegove nauke
kot sanjarije in vraže. A sv.'Jakob jim tako jasno dokaže iz
sv - pisma, da je Jezus križani od Boga obljubljeni Odrešenik, da
So  vsi izraelski učeniki obmolknili in ostali na sramoti. Po
njegovih čudežih in naukih se je veliko Judov, Samarijanov in
Poganov spreobrnilo k veri v Kristusa. Še celo Hermogen in
jkilet, ki sta si s peklenskimi sleparijami pridobila veliko čast in

v*

164

25. julij: Sv. Jakob starejši, apostol.

obilno bogastvo ter sovražnikom sv. evangelija obečala apostola
osramotiti, dala sta se premagati in pridobiti za kraljestvo božje.
Tedanji veliki duhoven Abjatar je premišljeval že dalj časa, kako
bi apostola spravil s poti. Na misel mu pride ta-le zvijača: Gre
in najme več hudobnežev, je z denarji podkupi in našunta, kako
da naj pri prvi pridigi apostolovi zaženo hrup in ko bode ljudstvo
vse zbegano', apostola zgrabijo in odpeljejo. Ta zvijača se izide
hudobnežem prav po želji. Med apostolovo pridigo zaženo divji
krik, vpijejo in zmerjajo semtertja in res napravijo celo zmešnjavo.
Tako se farizeji in pismarji med ljudi vrinejo in nekdo izmed
njih, Jozija po imenu, vrže apostolu motvoz okoli vratu. Sedaj
tirajo apostola v dvor tedanjega kralja Heroda Agripa. Tam
pričujejo zoper njega, rekoč: „Glej, o kralj, ta je eden pogla-
vitnejših učencev Nazarejca, ki je zmotil že veliko Judov. Ako
ne bo obsojen, more s svojim čaranjem razdejati vse judovsko
kraljestvo.“ Herod, da bi Judom ustregel, ga obsodi v smrt.
Tega se Judje silno razvesele; sv. apostol pa hvali Boga in se
raduje, da bo sprejet k svojemu Zveličarju.

4. Pot na morišče ga vede mimo neke hiše, kjer je sedel
na pragu mrtvouden, sključen človek. Ta zakliče: „0 služabnik
Najvišjega, pomagaj mi, ker trpim neizrečeno bolečino!" Sveti
Jakob postoji, ga pogleda in mu reče: „V imenu Gospoda Je¬
zusa Kristusa križanega, za čigar voljo me vedejo v smrt, vstani
in hvali svojega Zveličarja!" Bolnik vesel skoči po konci, in
hvali ime Jezusovo, ki ga je ozdravilo. Farizej Jozija, tisti, ki
je svetniku vrgel motvoz okoli vratu, se pri tej priči skesa nad
svojo hudobijo, pade svetniku k nogam in ga prosi z objokanimi
očmi: „Odpusti mi, o služabnik pravega Boga, mojo pregreho in
stori me deležnega svojega mučeništva!" Sv. Jakob se nekoliko
trenotkov pomišlja. Potem pa mu de: „Ali veruješ, daje  Jezus,
ki so ga Judje križali, pravi Sin Božji?" Jozija: „Verujem in
spoznam očitno svojo vero, da je Jezus križani pravi Sin Božji."
Abjatar, veliki duhoven, ki je to slišal, se na vso moč togoti,
ukaže Jozija zgrabiti, pred se pripeljati in se zareži nad njim:
„Pusti Jakoba v nernar in prekolni krščansko vero, sicer se boj
mojega maščevanja!" Glasno mu odgovori Jozija: „Preklet
sem bil dolgo jaz in ti si preklet še sedaj, ker preganjaš Sinu
Božjega; jaz pa upam zveličanje najti po Jezusu Kristusu, ki
ste ga vi križali." Nato Abjatar zoper njega podšunta ljudstvo,
jim veli, da ga s pestmi bijejo, pošlje nekatere hudobneže h
kralju Herodu s prošnjo, da naj obsodi Jozija, ker je Boga pre~

25. julij: Sv. Jakob starejši, apostol. 165

klinjal. Herod zasliši nekoliko prič ter podpiše sodbo, naj
Joziju z apostolom vred z mečem glava odsekajo. Kmalu potem
odpeljejo oba na morišče vrh Kalvarske gore. Tja prišedši po¬
prosi sv. Jakob rablja požirek vode. Rabelj mu jo veli v vrču
prinesti. Tu reče apostol Joziju: „Veruješ li v ime Jezusa Kristusa,
Sinu Božjega?“ Jozija: „Verujem.“ Jakob: „Hočeš li biti
krščen v njegovem imenu?“ Jozija: „Hočem biti, gospod!"
Jozija poklekne in apostol ga krsti. Nato pa ga objame in po¬
ljubi z besedami: „Mir s teboj!“ Sedaj apostol poklekne, izroči
svojo dušo v roke Jezusove, si razgali vrat in ga skloni pod rabljev
meč. Precej za njim poklekne tudi Jozija ter prejme zaradi
Jezusovega imena smrtni mahljaj. To se je zgodilo 25. dan
sušca v 1. 42, ravno tisti dan, ko je bil Kristus na križu umrl.

5. Truplo sv. apostola so s prvega pokopali v Jeruzalemu,
pozneje pa prenesli na Špansko in shranili v Iriji Flaviški. V
teku stoletij je ondi ugasnil spomin na prenašanje teh svetih
ostankov tako, da je trava in grmičevje rastlo na apostolovem
grobu. Tu so se prikazale večkrat svetle lučce na gomili.
Zategadelj je ukazal škof Teodomir ondotni prostor počediti in
tam kopati. Kar zadenejo na sveto truplo, po katerem se je
pozneje godilo veliko čudežev. Kralj Alfonz je na tem svetem
kraju sezidal cerkev in samostan na čast sv. Jakobu, in škof
Teodomir je tja prestavil svoj škofijski sedež. Tako je nastalo
mesto Kompostela. Ondotna cerkev je ena izmed tistih treh, ki
so najimenitnejša božja pota in ki jih kristjani iz vseh krajev
sveta najbolj obiskujejo.

Sv. Jakob se obrazuje v romarski obleki, s plaščem okoli sebe
m z romarsko palico v roki.

3-CocU za Kristusom!

Ko sta Jakob in Janez izpirala mreže, šel je Kristus mimo in
ju poklical: „Hodita za menoj!“ Pri tej priči sta popustila mreže in
volna, hišo in stariše ter hodila za Zveličarjem. Oba sta svoje žive
dni obilno grenkosti in zopernosti pila iz Jezusovega keliha, to je:
veliko sta prebila, veliko pretrpela za kraljestvo božje. Sv. Jakob je
Prvi izmed apostolov za Jezusovo vero dal svojo glavo.

Glej, kristjan! kakor ta apostola, tako Kristus tudi tebe nepre¬
nehoma kliče: „Hodi za menoj!“ Da boš pa razumel ta klic, naj ti
Povem, da se za Kristusom hoditi pravi: vedno pred očmi imeti nje¬
govo sveto življenje, se v njem, kakor v zrcalu ogledovati, si prizade¬
vati, tako živeti, kakor je on živel. Za Kristusom hoditi se pravi: to

166

25. julij: Sv. Jakob starejši, apostol.

misliti, kar je on mislil; želeti, kar je on želel; govoriti, kar je ori
govoril; ceniti, kar je on cenil; zaničevati, kar je on zaničeval; ljubiti,
kar je on ljubil; sovražiti, kar je on sovražil; z malo besedami: Kri¬
stusovo sveto življenje si tako prisvojiti, da moreš z apostolom reči:
„Ne živim jaz, ampak Kristus živi v meni. 11

Na ta pot za seboj te je Kristus poklical že pri sv. krstu. Predeti
se je bila v imenu presvete Trojice izlila zveličanska voda nad tvojo
glavo, klical te je Kristus, če veruješ vanj, če se odpoveš hudiču,
vsemu njegovemu dejanja in vsemu njegovemu napuhu ter mu zvestobd
obljubiš do smrti. Po slovesni zaprisegi tvojih botrov namesto tebe
si šel med vojake pod Jezusovo zmagonosno zastavo. Ko si bil od-
rastel in si mu, zapeljan od sladkega pa omotičnega kozarca posvetne
pijače, jel nezvest prihajati, govoril ti je po angelu varihu,  govoril
ti po vesti:  „Hodi za menoj!“ Nikar ne pij iz tega kozarca, zakaj
v zlati posodi ti podaja strup! — Klical te je po stariših:  Boga
se boj, moli, spolnuj božje zapovedi, varuj se greha, delaj dobro, beži
pred zapeljivci, ogibaj se hudobnih tovarišev, ne hodi v te in te kraje,
ne obiskuj te in te druščine, ne zahajaj v to in to hišo! Kolikorkrat
so ti ljubi stariši tako in enako na srce govorili in te lepo učili in
svarili, tolikrat te je Kristus klical: „Hodi za menoj!“ Kolikorkrat
si imel priliko poslušati božjo besedo,  ko je goreč pridigar raz¬
kladal nebeško lepoto, te ali one čednosti, ali popisoval grdobijo in
peklensko ostudnost tega ali onega greha, Kristus te je klical po njem:
„Hodi za menoj! 11  — Šel si mimo cerkve  in se spomnil, čigavo da
je to prebivališče, si videl vrh zvonika znamenje sv. križa, si pogledal
doma v kotič, kjer visi sveto razpelo, ali si videl ob razpotjih ali na
polju podobo svetega križa v mali kapelici, vsepovsod ti je Kristus
govoril: „Hodi za menoj! Jaz sem pot, resnica in življenje. 11  Koli¬
korkrat si pokleknil k spovednici  in te je skrben spovednik sedaj
prosil, sedaj svaril: premagaj to ali ono pregrešno strast, raztrgaj to
ali ono pregrešno znanje, ukroti svoje nagnjenje, brzdaj svojo jezo,
odpusti svojemu sovražniku itd., kolikorkrat ti je popisoval srečo, ako
zapustiš pot greha, ali ti pred oči stavil nesrečo že na tem svetu, ki
jo greh večjidel vodi za seboj, ako ne odstopiš od njega; kolikorkrat
ti je dajal zdravila za tvojo bolno dušo in ti kazal pripomočke, kako
se ti je greha varovati; kolikorkrat te je zavračeval na smrt, sodbo,
večnost, na pekel in nebesa, glej! vsi ti nauki in opomini so glasno
klicali: „Hodi za menoj! 11  Ko si bil z dr a v in trden,  ko te je do¬
letela kaka nepričakovana sreča,  ali došlo kako nenadno veselje, ti
je Kristus ljubeznivo govoril: „Hodi za menoj! 11  — Če te je zadela
kakova bridkost in nadloga,  če te je trla lakota in nagota, stis¬
kala te revščina in pomanjkanje, če si ječal in vzdihoval v hudi bo¬
lezni, glej! Kristus ti je klical: „Hodi za menoj! 11  Kadar si videl svo¬
jega prijatelja  zaradi njegovega lepega vedenja, zaradi sramežlji¬
vosti in pobožnosti srečnega;  ali kadar si videl koga svojih tova¬
rišev  zaradi razuzdanosti in pohlepnosti, zaradi nesramnosti in ne¬
čistosti nesrečnega  že na tem svetu, oslabelega na telesu in za¬
vrženega od ljudi, ti je Kristus svareč govoril po njem: „Hodi za
menoj! 11  Kolikorkrat se je oglasil mrtvaški zvon,  ki je oznanjal,

26. julij: Sv. Ana, mati Device Marije.

167

da je tvoj sosed, ali tvoj znanec, ali kdor si bodi se preselil od tod
in moral iti pred sodni stol Gospodov, ali kolikorkrat si spremljal
koga na poslednjem potu na pokopališče, ti je Kristus klical: „Hodi
za menoj!“ Blagor ti, ako te smrt zaleze na potu za menoj! „Jaz
sem tvoj Bog in plačilo tvoje bo neizmerno.“

Blagor torej vsakemu, ki na vse te klice Kristusove brž gre za
njim, zapustivši vse drugo posvetno in ničemurno, kar bi ga utegnilo
na tem potu težiti črez njegove moči, zadržavati ga ali celo podreti
na tla! Ravnajmo se po zgledu sv. Jakoba in pijmo z veseljem iz
keliha Kristusovih bridkosti, da se nam po smrti premene v nebesih
v večne sladčice.

M o 1 i t e t.

Bodi, o Gospod! svojemu ljudstvu varih in posvečevavec, da pod
zavetjem tvojega sv. apostola Jakoba tebi dopadljivo živi in ti z za¬
upljivim srcem služi, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

26. mali srpan ali julij.

Sveta Ana, mati Device Marije.

1. O življenju svete Ane nimamo nič prav zanesljivih po¬
ročil, ker sveti evangelisti le mimogrede omenjajo o njej. A razun
čveterih sv. evangelij, ki se le bolj pečajo z življenjem, z nauki,
z  deli, s čudeži, s trpljenjem in s smrtjo Sina Božjega, so še
heka druga, tako imenovana podvržena ali podtaknjena
evangelija. Sveta cerkev jih ne spozna za prava. Vendar pa
obsegajo toliko lepega in spodbudnega o življenju prvih kristjanov,
da so pobožni pisavci iz njih radi posneli najlepše, najljubezni¬
vejše in najverjetnejše reči. Tako so sv. Janez Damaščan, Gre¬
gorij Nisenčan, Evzebij in drugi povzeli tudi o sv. Ani marsikaj
iz teh evangelij. Poglavitnejše je to-le: Sveta Ana je bila
hči Stolanova in Emerencijanina. Živela sta ta zakonska kakih
50 let pred Kristusovim prihodom v mestecu Betlehemu na Ju¬
dejskem. Bila sta iz duhovskega rodu. Zaradi svoje čednosti
sta se odlikovala pred drugimi-svojimi vrstniki. Njuno življenje
je bilo življenje po šegi nekdanjih očakov. Svoji hčeri, ki sta
jo z molitvijo sprosila od Boga, sta dala ime: Ana,  to je „mi-
lostna“ ali „prisrčna“. In res je bila Ana zavoljo svoje posebne
Pobožnosti vredna tega imena. Matere so jo svojim hčeram sta¬
vile v zgled in mladeniči Izraelovi so se pričkali za njeno roko.

168

26. julij: Sv. Ana, mati Device Marije.

Med snubači je starišem najbolj ugajal Joahim iz mesteca Na¬
zareta, iz stare kraljeve rodovine Davidove. Bil je pravičen,
pobožen mladenič. Imel je dar posebnega razsvetljenja, da je
razumel skrivnosti sv. pisma in preroke. V stanovitni molitvi
je prosil Boga, da bi spolnil svoje obete. Neki angel je sv. Ani
razodel, naj ga vzame za svojega moža; Joahimu pa je Bog v
spanju velel, naj sv. Ano vzame za svojo ženo. Po zaročitvi
razdelita Joahim in Ana svoje premoženje v tri dele. En del
odločita za tempel in duhovnike, drugega dasta ubožcem, tretjega
pa prihranita za-se in za svojo družino.

2. Bog pošlje svojima zvestima služabnikoma težko poskušnjo.
Dvajset let morata prenašati sramoto nerodovitnosti, kar je
Judom bilo toliko, kakor od Boga prekletemu biti. Zastonj je
Joahim molil, zastonj v Jeruzalem v tempel prinašal darove, da
bi ju Bog blagoslovil z zarodom. Ko gresta o velikem prazniku
v sveto mesto, zavrne veliki duhoven njune darove, rekši Joahimu:
„Tebi se ne spodobi dar, ker nimaš nobenega prvorojenca v
Izraelu!" Prevelike žalosti se noče Joahim nič več prikazati
svoji ženi. V puščavo zbeži in ondi cele dni moli in joka. Dvojna
bridkost je sedaj trla sv. Ano. Razun nerodovitnosti je imela
objokovati tudi vdovski stan. V tihi samoti vzdihuje dan na
dan k Bogu, da bi se njen mož zopet povrnil domov in bi od¬
vzeta bila od nje sramota nerodovitnosti. Nekega dne gre okoli
devete ure na vrt, da se pod milim nebom prepusti svoji žalosti.
Kvišku se ozrši, zagleda na cvetečem lorberjevem drevesu gnezdo
mladih vrabičev: „Oh,“ vzdihne, „s čim naj se primerjam?
Nisem enaka niti pticam pod nebom, niti pozemeljskim živalim,
ker one so rodovitne pred Gospodom. Enaka nisem niti morju,
ki je polno rib, niti zemlji, ki prinaša sad in je blagoslovljena
od svojega Stvarnika!" In glej! kar stoji angel Gospodov pred
njo in jej govori: „Ana, Bog je uslišal tvojo prošnjo; ti veš,
kako hudo de, biti brez otrok, in sedaj bo tvoj rod blagoslovljen
po vsem svetu." „Bog bodi hvaljen!" reče Ana ter stori obljubo,
da hoče sad svojega telesa Gospodu darovati in službi v templu
posvetiti. Tudi Joahimu oznani angel konec poskušnje ter mu
de v imenu Gospodovem: „Ana, tvoja žena, bo porodila hčer,
ki jej daj ime Marija in jo posveti Gospodu. Sv. Duh bo pre¬
bival v njej in dopolnil po njej velike reči!"

3. Nato se vrne Joahim iz puščave k svoji ženi. Srečata
se ravno pri zlatih vratih templa v Jeruzalemu. Drug drugemu
povesta čudne prikazni in hvalita Boga ter se mu zahvalju-

26. julij: Sv. Ana, mati Device Marije.

169

jeta iz globočine svojega srca. Osmi dan grudna meseca sta pri¬
letna zakonska prejela to veselo sporočilo, in zato sv. cerkev še
sedaj tisti dan obhaja praznik Marijinega neomadeževanega spo¬
četja. Ko je pretekel njen čas, porodi Ana hčer in jej da ime:
Marija. Kmalu po rojstvu jo stariši prineso v Nazaret v du¬
hovno hišo. Ondi jo pokažejo duhovnikom, ki prosijo nebeškega
blagoslova nad ljubeznivo dete. Od dne do dne prihaja Marija
bolj popolnoma in njena modrost presega njeno starost. Z vso
skrbjo čujejo vedno nad
njo njeni stariši. Stare
podobe nam kažejo, in
ustno izročilo poroča, da
je sv. Ana sama svojo
hčer poučevala v skriv¬
nostih svetega pisma in
jo brati učila. Tri leta
staro jo po obljubi stariši
sprevedejo v tempel k
devicam njenega rodu.

Tu jo sprejme prvi izmed
duhovnikov, rekoč: „Ma¬
nija! veliko je storil Go¬
spod tvoje ime med vsemi
rodovi in po tebi bo v
polnosti časov oznanil ceno
Izraelovega odrešenja/ 1
Joahim in Ana hvalita
Boga, se poslovita od
hčerke ter se vrneta nazaj
v  Nazaret. Tu v templu
je Marija ves čas Bogu služila, vsa ponižna opravljala najnižja
opravila in živela v miru Gospodovem.

Črez nekoliko let pa je morala hiteti nazaj v svoj domači
kraj, da je prejela blagoslov svojega starega očeta Joahima.
Čutil je namreč priletni starček, da se mu bliža konec njego¬
vega življenja. Zategadelj je še enkrat želel videti svojo pre¬
drago hčer ter jo je k sebi pozval. Ko stopi Marija k njemu
v stanico, vidi Joahim nad njo neko nebeško prikazen. Zlati
žarki so se namreč bliskali okoli čela Marijinega in velika truma
angelov se jej je častitljivo priklanjala. Sedaj so se mu razodele
skrivnosti, kakove namene ima Bog s sv. devico; a da bi jih

170

26. julij: Sv. Ana, mati Device Marije.

videl spolnjene, tega doživeti mu ni bilo več dano. Kmalu potem
je namreč, prepevaje neko hvalno pesem, v 80. letu svoje sta¬
rosti dokončal svoje življenje. Dan njegove smrti je bil 15. vino¬
toka. Leto pozneje je umrla tudi sv. Ana in bila pokopana v
ravno tisti grobnici, kakor sveti Joahim. Marija je bila tedaj
po poročilih cerkvenih piscev 12 let stara.

Sv. Ano so v prvih časih krščanstva jako častili kot bla¬
goslovljeno mater Bogorodnice, ki nam je zveličanje prinesla in
je začetek našega veselja. Nad hišo sv. Ane, v kateri je sta¬
novala, kolikorkrat je prišla v Jeruzalem, sezidali so že v prvih
časih neki samostan, ki je sedaj premenjen v mohamedansko mo¬
šejo. Cesar .Justinijan je dal njej na čast v 1. 550 v Carigradu
sezidati prelepo cerkev. V letu 710 so tudi njeno truplo tja
prinesli in po križarjih so prišle svetinje in ostanki od nje tudi
v zahodnje dežele. Na priprošnjo sv. Ane se je godilo veliko
čudežev. Zlasti jo časte kot zaščitnico ubogih ljudi, katerim je
svoje žive dni storila veliko dobrega.

Obrazuje se navadno, kako poučuje Devico Marijo.

Sv. Jlna, zgled starišem.

Ako so kdaj pobožni in bogoslužni otroci starišem veselje, to¬
lažba in čast, spolnila se je gotovo ta resnica sveti materi Ani. Kdor
ljubi in časti Marijo, gotovo tudi ne more pozabiti one, v katere te¬
lesu si je Gospodova roka pripravila to prežalo svetišče. Pač je morala
sv. Ana biti čista in sveta zakonska žena, ker jej je Bog zaupal naj-
dražji zaklad svoje milosti, namreč mater svojega Sina! Pač je morala
biti čista in sveta mati, ker je iz nje prišla neomadeževana nevesta
Sv. Duha! Sv. Ana je pa tudi dobro razumela, kaj je njen poklic.
Bogu v dar je poklonila svoje ljubeznivo dete, dete, za katero je to¬
likanj k Bogu molila, tolikanj po njem vzdihovala, tolikanj solz pre¬
lila in tolikanj miloščine med ubožce razdajala. Vedela in umela je,
da je njeno dete dar božji in božja lastnina. Zato je svoje dete ne-
omadeževano položila v božje roke ter bila s tem zadovoljna, da je
je le tri leta imela pred svojimi očmi.

O da bi si vse krščanske matere to resnico prav globoko zapi¬
sale v srce, da so njihovi otroci božja last in da jih bo Bog nekdaj
nedolžne in brezmadežne terjal iz njihovih rok! Kako skrbno in go¬
reče bi je potem izrejale za Boga, jim strah božji iz mladega cepile
v srce, jim najlepše zglede dajale s krotkostjo, pohlevnostjo, potrpež¬
ljivostjo, čistostjo in sramežljivostjo, z gorečnostjo v molitvi, v obisko¬
vanju božje službe in prejemanju sv. zakramentov in jih tako vse pre¬
šinile s pobožnostjo in bogoslužnostjo.

Zapomnite si, matere, te izreke sv. pisma in ravnajte se vse¬
skozi po njih: „Imaš li sinove? Uči jih in pripoguj jih z

27. julij: Sv. Krištof, mučenec.

171

mladega. Imaš li hčere? Varuj njihov život in ne kaži
jim veselega obraza" (Sir. bukv. 7, 25. 26.); to je: bodite resnobne
m ne delajte jih razuzdanih s premehkim ravnanjem, kar se tolikrat
godi, ko jim njihove napake in razvade skozi prste pregledujete in se
izgovarjate: Saj je še otrok, saj še tega ne ume! Tudi sv. apostol
Pavel vas opominja: „Izrejujte svoje otroke v poučenju in
svarjenju Gospodovem"  (Efež. 6, 4.); to je: vzgajajte jih po
krščansko, poučujte jih v krščanskem uku in vadite jih krščanskega
življenja.

Molitev.

O sv. mati Ana, koliko veselje mi je. da te morem pozdravljati
mater presvete Device Marije! O prosi pri sedežu Najvišjega za vsako
krščansko mater, da svoje otroke vzgajajo le za Boga, le za nebesa,
ter sebe in svoje otroke zveličajo. Amen.

27. mali srpan ali julij.

Sveti Krištof, mučenec (okoli 1. 250).

V rimskem mučeniškem zapisku je sicer danes brati življenje
svetega Pantaleona, zdravnika in mučenca. Pa ta svetnik, kakor
spodbudno je njegovo spreobrnjenje h krščanski veri, je vendar Slo¬
vencem sploh malo znan. Zato postavim le-sem popis življenja sve¬
tega mučenca Krištofa, Slovencem dobro znanega po velikanski podobi
s Kristusom na ramah, čigar god se v jutrovih krajih praznuje dne
9. maja, pri nas pa 25. julija.

1. Sv. Krištof,  po naše Kri s t on o s e c , se je ro.dil v
deželi Kanaan poganskim starišem. Njegovo prvo ime je bilo:
Reprob, to je: zavrženec, kar pomenja, da je bil vdan pogan¬
skemu malikovanju in torej v resnici od Boga zavržen. Pa Bog
ga je po svoji milosti poklical h krščanstvu. Kot kristjan je
premenil svoje ime in si na vso moč prizadeval, kakor je on
postal Kristusov, da je tudi druge pridobival Kristusu. Posebno
se je trudil v Licejski deželi, kjer je živel dalj časa, da bi spre¬
obračal poganske nevernike. ,A godilo se mu je, kakor sploh
tedaj kristjanom. Zatožili so ga ne le, da je sam kristjan,
ampak da še druge navaja h krščanstvu. Zategadelj ga pokliče
deželni oblastnik pred se in ga ostro izprašuje zaradi krščanske
vere. Neprestrašeno se zatoženec vpričo sodnika spozna kristjana.
Neverni oblastnik ga ukaže sedaj v ječo vreči. Da bi ga od-

172

27. julij: Sv. Krištof, mučenec.

vrnil od krščanstva, pošlje mu v ječo dve nesramni zapeljivki,
misleč, ako se tema vda v nečistost, bode tudi kmalu pripravljen,
vero kristjanov zatajiti. A zgodi se ravno nasprotno. Sv. Krištof
je s svojim prigovarjanjem nesramnici pregovoril, da ste se za
vselej odpovedali poganskim zmotam in sleparijam ter svojemu
nesramnemu življenju. Sveti Krištof je pouči v krščanski veri,
obe prejmete sv. krst in odsihdob živite čisto in sramežljivo. To
tolikanj razkači oblastnika, da ukaže sv. Krištofa najhuje trpin¬
čiti, kar si je mogel izmisliti. Neverniki pa, ko vidijo, kako
sv. Krištof potrpežljivo prenaša vse te muke, se zaporedoma spre¬
obračajo in prejemajo sv. krst. Oblastnik naposled, da stori
konec vsemu temu, veli sv. Krištofu glavo odsekati. Z veseljem
je sveti mož zaslišal to sodbo, ker je že sam zdavnaj srčno želel,
za Jezusa svojo kri preliti in se ž njim zediniti v nebesih.

2. Obrazuje se sv. Krištof v velikanski postavi, v eni roki
z zelenim drevesom, v drugi pa Jezusa na rami, ko ga prenaša
črez reko. Pripoveduje se namreč, da je bil silno velike po¬
stave, in da je, razlagaje nevernikom krščanske resnice, nekdaj
svojo palico zasadil v zemljo, palica pa je pri tej priči začela
zeleneti. To čudo je pričalo, da uči resnico, in mnogo never¬
nikov se je dalo krstiti. Bere se tudi o njem, da je pred svojo
spreobrnitvijo prišel v gozdu k nekemu puščavniku, ki je sta¬
noval blizu velike vode. Tega vpraša, kaj mu je storiti, da bi
ugajal najvišjemu kralju. Puščavnik mu svetuje, da naj moli,
se posti in čuje, in ugajal bo najmogočnejšemu kralju Kristusu,
čigar kraljestvo je gori v nebesih in ga trume angelov časte in
hvalijo. Odgovori mu, da moliti, postiti se in čuti ne more, da
pa hoče temu kralju drugače služiti. Puščavnik ga pelje k vodi
in mu reče: „Tu si postavi kočo in nosi na svojih močnih ramah
popotnike črez vodo iz ljubezni do svojega Gospoda." — Reprob
(Krištof) stori, kakor mu veli puščavnik. Neutrudno prenaša
po noči in po dnevu popotne ljudi črez valove reke na onstranski
breg. Primeri se, da sliši po noči malo dete klicati, da bi ga
prenesel črez vodo. Reprob vstane nemudoma, zadene dete na
ramo in ga nese, opiraje se na svojo močno palico, skozi valove.
Na sredi reke pluskajo valovi više in više in strahu zakliče: „0
deček, kako si vendar težak! Zdi se mi, kakor bi ves svet
slonel na mojih ramah." Deček mu reče: „Res neseš ne samo
ves svet, ampak njega, ki je ustvaril nebo in zemljo." Na te
besede deček potopi močnega velikana v valove reke in mu
pravi: „Jaz sem Jezus Kristus, tvoj kralj in gospod, in te krstim.

27. julij: Sv. Krištof, mučenec.

173

da boš kristjan in se zoveš Krištofov. Sedaj pa zasadi svojo
subo palico v zemljo; jutri naj zeleni in cvete, da spoznaš mojo
mogočnost ! li  Deček zgine. Krištof pa zleze trepetaje na breg,
vtakne, kakor mu je bilo dete velelo, svojo gorjačo v zemljo ter

jo vidi drugi dan zeleneti in cvesti. Po tem čudesu obljubi

Krištof Kristusu večno zvestobo in ostane mož beseda. Ko ga
namreč neki poganski kralj s silo hoče nakloniti, da bi daroval
malikom, položi svojo glavo pod sekiro in umrje za Kristusa,
svojega najmogočnejšega kralja in gospoda.

Tako pripovedujejo razne pravljice, razjasnjevaje nam nje¬
govo orjaško podobo, ki jo tako pogostoma vidimo po slovenskih
krajih na cerkvenih stenah, ali na znamenjih in kapelicah. Sli¬
kali pa so ga zato tako velikega, da bi ga naj zagledali zlasti

na potu v cerkev že od daleč, ter se spomnili, da ima biti vsa-

kateri kristjan „Krištof“ ali Kristonosec, tako da ga v veri in lju¬
bezni nosi v srcu in spolnuje njegove zapovedi.

JCaj nas torej uči podoba sv. Krištofa?

1. Uči nas, da se tudi nam godi v življenju, kakor komu, ki mu
je bresti skozi deročo vodo. Sedaj se pridrve valovi, ki se zaletavajo
ob njega ali mu še črez glavo pluskajo, sedaj zopet mu preti nalivov
silna moč spodnesti noge. Enkrat zaide v globoko krnico in je v ne¬
varnosti se potopiti; drugikrat spodrsne ob gladkem kamenju ali za¬
gazi v ilovnat kraj, kjer se pogreza bolj in bolj. Tu zadene ob ro-
basto skalo, tam ob ostro kleč, kjer se rani do krvi. — To je podoba
našega življenja. Valovi skušnjav, ki prihajajo od grdih zgledov in
zapeljivega sveta, od hudega poželenja in še od peklenske hudobe,
butajo ob nas, da hi nas potopili. Nalivi mnogoterih nesreč, bolezni,
revščine in pomanjkanja nas skušajo spodnesti in pripraviti ob za¬
upanje na božjo mogočnost in pomoč. Sedaj zaidemo v globoke krnice
žalosti in otožnosti; zdi se nam, kakor bi bile ugasnile nad nami vse
milejše zvezde veselja. Tu se opotekamo, omahujemo in celo padamo
ua polzečem potu proti nebesom, tam zopet nas za seboj potegne po¬
svetne druščine navidezna radost, v kateri se polagoma in čedalje
globokejše pogrezamo v mlakužine greha. Robasto skalovje in ostre
kleči so nam posvetne dobrote, zdravje, mladost, čast in bogastvo,
kakor tudi revščina in zaničevanje. Prve nas le prerade zavajajo
v napuh, predrznost, lahkomiselnost in pozabnost na Boga, druge v
nevoščljivost, v godrnjanje zoper božje naredbe, v tožbe zoper božjo
previdnost, v nezvestobo, malosrčnost ali celo v obupnost.

Tako idemo skozi življenja deročo reko. Da jo. srečno prebre¬
demo, zadenimo še mi po zgledu svetega Krištofa Kristusa na svoje
rame. Podporna palica nam bodi zaupanje na njegovo gotovo pomoč.
Po njegovih naukih se ogibajmo vsega, kar bi našo dušo ranilo, a po-

174

28. julij. Sv. Janez Kolumbin.

svetnost cenimo le tolikanj, kolikor nam pripomaga, da srečno do¬
spemo na onstranski breg večnega življenja. Hodimo sploh skozi časno
življenje tako, da večnega ne zgrešimo!

2. Podoba sv. Krištofa te opominja krščanske ljubezni. V ljubezni
je skrbel za dušni in telesni prid svojega bližnjega in karkoli je
storil svojemu bližnjemu dobrega, to je Kristus tako sprejel, kakor bi
bil njemu storil. Kakor se namreč o sv. Krištofu bere in pripoveduje,
da je na svojih ramah prenašal popotnike črez vodo, ravno tako je na
ramah krščanske ljubezni nosil nevernike črez zmote in pregrehe na
zveličanski brod Jezusovih naukov ter svetega bogoslužnega življenja.
Kadar torej ugledaš njegovo podobo, naj te spodbada, da še ti po nje¬
govem zgledu nosiš na ramah krščanske ljubezni svojega bližnjega
črez nevarno deročo povodenj časnega življenja na zaželjeno bregovje
večnega zveličanja. To storiš, ako katerega grešnika posvariš, ter si
prizadevaš ga obrniti na pravo pot; ali kadar nevednega poučiš v po¬
trebnih krščanskih resnicah in mu tako prižgeš luč, ki mu sveti na
temnem potu v zveličanje; ali kadar sploh goreče moliš za spre¬
obrnjenje in spokorjenje grešnikov; ali kadar kakor si bodi svojemu
bližnjemu storiš kako drugo dobro delo krščanskega usmiljenja. Zakaj
■o dušnih delih še bolj kakor o telesnih veljajo besede Kristusove:
„Resnično vam povem, kar ste storili najmanjšemu svojih bratov, to
:Ste meni storili.“

Na to naj te torej spominja podoba sv. Krištofa!

Molitev.

Vsemogočni Bog! dodeli nam, te prosimo, ki sv. Krištofa, mu¬
čenca tvojega god častimo, da se po njegovi prošnji v krščanski lju¬
bezni utrjujemo. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

28. mali srpan ali julij.

Sveti Janez Kolumbin, ustanovnik reda
Jezusovega uboštva (1. 1367).

Po mnogoterih potih prihaja božja milost v človeška srca! Bla¬
gor mu, kdor jej ne zapira svojega srca! Nebeški mir tu in tam je
njegov delež. Tega se učimo iz življenja sv. Janeza s priimkom
Kolumbina.

1. Rodil se je okoli 1. 1300 v Sieni premožnim in pleme¬
nitim starišem. Očetu je bilo ime Peter, materi pa Angela. 0
njegovi mladosti je tolikanj znano, da se je bil izuril v vseh
tedaj potrebnih vednostih, zlasti v kupčiji. Ker so stariši imeli

28. julij: Sv. Janez Kolumbin.

175

le tega edinega sinu, tiščali so vanj, naj se oženi. Kmalu tnu
poiščejo nevesto, Blažijo po imenu, ki je bila ne le zalega obličja,
temveč tudi pobožna. V zakonu jima Bog da dvoje otrok, sina
in hčer. Že pred dvanajstim letom pa umrjeta oba; zakaj Bog
je hotel Kolumbina porabiti za druge namene in mu je zato
odvzel skrb za izrejo otrok. Med tem ga izvolijo za mestnega
svetovavca in mu izročijo najimenitnejša opravila. Bil je ob enem
kupec; a tudi njega je ujel peklenšček v svoje mreže, kakor
marsikaterega bogatina. Polastite se ga lakomnost in nevoščljivost.
Varoval se je sicer očitnih krivic; skrivaje pa je rad, ako je le
mogel, okanil svojega bližnjega. Če je kakemu dolžniku kaj
utrgal, ali pri kupovanju ceno znižal, pri prodajanju pa jo zvišal,
zdelo se mu je vse to razumno in dovoljeno. Ravno tako je imel
žito tako dolgo zaprto v kaščah, dokler ga je jelo pomanjkovati
in mu je cena visoko poskočila. Ako so mu ga jeli molji jesti,
ali je zatuhnilo in splesnovalo, razposodil ga je kmetom proti
temu, da so mu o mlatvi vrnili dobrega zrnja itd. Nekega dne
(bilo je 1. 1355) pride s shodišča kupčevavcev nenavadno hitro
domov in hoče neutegoma imeti kosilo, ki pa še ni bilo priprav¬
ljeno. Silno se zato huduje nad ženo in deklo ter kriči in kolne,
da se po vsej hiši razlega. Žena v svoji krotkosti ga prosi, naj
potrpi. Poda mu življenje svetnikov, da naj se s temi bukvami
kratkočasi, dokler bode kosilo gotovo. Iz jeze jih vrže na tla
in se dere, kakor bi bil obnorel. Ko se mu pa jeza poleže, jame
se sam sebe sramovati, pobere bukve in začne brati prigodbo,
kjer so se mu ravno bukve odprle. Ondi je bila popisana čudo¬
vita spreobrnitev sv. spokornice Marije Egiptovske. Med tem pride
žena povabit ga prijazno h kosilu. A Janez je bil po tem branju
nekako ves premenjen. „ Počakajte nekoliko, “ ji reče, „da to pri¬
godbo preberem do konca.“ „Srčno radi,“ mu odgovori Blazija,
na tihem se veseleč in Boga hvaleč, pa tudi proseč, da bi začeto
delo dokončal nad njenim možem in ga otel dušne slepote.

2. Bog usliši Blazijino molitev. Od dne do dne postaja
njen mož pravičnejši in pobožnejši. S prvega jame brzdati svojo
lakomnost. Ubogi in potrebni ljudje se mu začnejo smiliti, da
jim deli obilno miloščine. Potem si od svojih opravil pritrguje
več časa za molitev in za obiskovanja cerkva. Blazija ga v
vsem tem podpira in mu zlasti priporoča, da naj večkrat prejme
sv. zakramente. Tako se je sčasoma ves prerodil, pa tudi popravil
vse poprej iz lakomnosti storjene krivice. Nič mu ni bilo več
mar, kaj poreko ljudje o njegovi spreobrnitvi ali njegovi rado-

176

28. julij: Sv. Janez, Kolumbi«.

darnosti. Hrepenel je le po čedalje večji popolnosti. Po noči in
po dnevu je po vec ur molil in premišljeval, hodil pridno pridige
poslušat, bral pobožne bukve, obiskoval bolnike in jim stregel,
pečal se z bogoslužnimi ljudmi in se ogibal posvetnjakov, in
kolikor je bilo moč, se je tudi s kupčijstvom malo pečal. Ker
je že okusil, kako sladek je Gospod, želel je od vsega posvetnega
se odtrgati. Po dolgem premisleku reče neki večer svoji ženi:
„Ljuba Blazija! nekaj imam na srcu, kar morem le svojemu spo¬
vedniku in pa tebi razodeti. Znano ti je, kako sem bil od najine
poroke sem ves zapleten v časne skrbi in mi za večnost ni bilo
mar. Gotovo bi se bil zaradi časti in denarja lakomnosti pogubil,
ako ne bi se me Bog bil usmilil in bi me ti ne bila tako modro
vodila. Rad bi torej sedaj nastopil pot zveličanja; a zadržujejo
me še vezi, ki je le ti moreš razrešiti. Daj mi pravico, ki jo
imaš do mene, ter živiva odslej, kakor brat in sestra. Zveličar
bo nama dal moč, da bova premagala vso meseno ljubezen. Če
se bova tudi morala bojevati, saj nama je zmaga obečana in
krona pripravljena. Ako sva oba v tem edina, lahko izročiva
Gospodu ta dar. Blazija z veseljem dovoli v to in Janez pade
na kolena ter kleče stori obljubo zdržnosti.

3. Da tej obljubi ostane zvest, živi silno zmerno, spi malo
in še to le na golih deskah ali na tleh; hodi vsaki dan, preden
gre po svojih opravkih, k sv. maši in zvesto spolnuje vse dolž¬
nosti kristjana. Iz njegovih ust se slišijo le spodbudni pogovori.
Tu tolaži žalostne, tam pomiruje sovražne ljudi med seboj, ali
svari grešnike, ali deli svet in pouk, ali opravlja kako drugo
Bogu dopadljivo delo. Sčasoma tudi kupčijstvo popolnoma opusti
in razdeli velik del svojega premoženja med ubožce. Pridobivši
si še nekega prijatelja, Frančiška Minota, se oba darujeta delom
krščanske ljubezni. Odslej Janez očitno kaže evangeljsko uboštvo.
Odloži svoja lepa oblačila, se ne sramuje v najrevnejših haljah
hoditi po mestu za ubožci in bolniki, ter jim je preljubezniv oče
in pomočnik. Seveda je to dajalo ljudem priliko veliko o njem
govoriti; a rekel je: „Jaz zase nočem nič drugega, nego popol¬
noma ubog biti. Srečen bom, kadar bom mogel reči: Gospod je
moj delež. “ Črez nekoliko časa oboli Janez hudo za mrzlico.
Potrpežljivo prenaša to bolezen. Le to mu hudo de, da mu nje¬
govi domači preveč strežejo. Sem li učenec Gospodov, misli si
sam pri sebi, ki še toliko ni imel, kamor bi bil položil svojo
glavo in je bil z žolčem in kisom napojen, jaz pa v postelji leže
uživam vse mogoče okrepčave in postrežbe? Zatorej po noči

28. julij: Sv. Janez Kolumbin.

177

skrivaje vstane, se zavije v borna oblačila in gre v bolniščnico,
kjer ga sprejme oskrbnik. Tu ostane nekoliko dni nepoznan in
godi se mu, kakor drugim ubogim bolnikom, dokler ga po dolgem
iskanju ondi ne najdeta Blazija in Frančišek ter mu prigovarjata
tako dolgo, da se vrne ž njima zopet domov.

4. Duh božji ne miruje poprej, dokler ne dopolni svojega
dela. Tako je nagibal tudi Janeza, dokler se ni popolnoma od¬
ločil od sveta. Svoji ženi odkaže letni živež, vse drugo premo¬
ženje pa razdeli do zadnjega beliča med ubožce, bolniščnicam in
pa nekemu samostanu, kjer so se odgojevala mlada dekleta.
Ravno to stori Frančišek. Potem pa hodita oba od hiše do hiše,
z beračenjem iščoč si potrebnega živeža. Veliko sorodnikov in
znancev se je njiju sramovalo. Hoteli so njiju živiti iz svojega,
da le ne bi bila z beračenjem svojim rodovincem delala sramote.
A vse njihovo prigovarjanje je bilo zastonj. Ljubljenca rado-
v oljnega uboštva zaradi živeža nista bila niti v najmanjših skrbeh.
Živež je njima bil kosec kruha, pijača voda, le malokdaj sta
užila nekoliko sočivja. Vsa obleka je njima bila preprosta halja
iz debelega sukna. Janez je pozneje vrh te halje nosil še vratnik
okoli ramen. Čudno pa je, da je Janez ob tej hrani bil popol¬
noma zdrav, ki je poprej vedno bil bolehal zaradi slabega že¬
lodca in mu je teknila le malokatera jed. Da bi se še bolj ponižal,
prosil je kuharja v kraljevi palači, naj ga vzame za služabnika.
Ko le ni nehal prositi, uslišal ga je kuhar naposled. Odslej so
ga videli v hiši, kjer so ga vsi poznali, pometati, drva nositi,
kozarce in posodo umivati in iz daljnega studenca črez ulice
vodo nositi. Dva meseca je opravljal to službo toli pridno, da
ga nobenkrat ni bilo treba opomniti njegovih dolžnosti. Živel je
pa tako zdržno, da ga nikdar niso mogli pregovoriti, naj bi kake
jedi iz gosposke kuhinje kaj pokusil ali pil kapljico vino. Živel
je zgolj od koscev kruha, ki jih je naberačil po ulicah. Ako je
slišal ali mu mrtvaški zvon oznanil, da je kdo umrl, tekel je brž
v hišo, da je mrliča omil, preoblekel in položil na mrtvaški oder.
Se večja je bila njegova ljubezen do mrtvih na duši. Zato je
očitno po trgih pridigal in ljudstvo opominjal k pokori in pobolj-
šanju življenja. Zlasti je šibal pregrehe imenitnih ljudi in po¬
sebno kupcev, sam sebe postavljaje jim za zgled. To je pripo¬
moglo, da se je veliko izmed njih svetu odpovedalo, nekateri so
se celo odločili, živeti po Janezovem zgledu. Med njimi je bil
neki Jernej iz slavnega rodu Pikolominov. Dosegel je bil ta
mož v Sieni najvišjo častno stopinjo in tudi svojima sinovoma je

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 12

178

28. julij: Sv. Janez Kolumbin.

že bil pot pripravil k enaki časti. Vnet po Janezovih besedah
se odloči, zapustiti vse posvetno. Tudi svojima sinovoma raz¬
odene ta namen. Tako še onadva posnemata zgled očetov. Vsi
trije torej pridejo k Janezu in ga prosijo, naj jih sprejme za
svoje tovariše. Janez jim reče: „Pojdite, prodajte vse, kar imate,
dajte ubožcem in hodite za Kristusom!“ Nato razdeli Jernej
svoje premoženje v tri dele. Enega da ubožcem, drugega od-
meni za doto ubogim dekletom, tretjega pa razdeli med svoje
rodovince. Sebi in svojima sinovoma ne prihrani ničesar, ker so
si Gospoda izvolili za delež in se mu posvetili v dar.

5. Odsihdob Jernej s svojima sinovoma, Janeza posnemajoč,
premeni mehko posvetno obleko z ostro rasovno haljo. Bosi in
razoglavi prosijo kruha in spe na trdih tleh. Njihovo življenje
vzbudi veliko hrupa. Nekateri se čudijo moči božje milosti,
drugim je Kolumbin s svojimi tovariši v posmeh in zaničevanje.
Med posmehovavci je bil neki Tomaž, plemenit mladenič iz Siene,
ves vdan pijančevanju in drugim pregreham. Bilo mu je edino
prizadetje, da je ščuval ljudstvo zoper Janeza in njegove tova¬
riše. Ta gre nekega dne tik za njimi, zadirajoč se v nje s
svojim zbadljivim zasramovanjem. Janez stori, kakor da ne bi
ga slišal, dokler ne pridejo do razpela. Tu pa se obrne in mu
de: „Tomaž, zavoljo Kristusa te prosim, skaži mi neko postrež-
ljivost! u  „Zakaj pa ne, če morem?" mu zavrne Tomaž. Janez
mu reče: „ Prosim te, poklekni pred ta križ in moli en očenaš
in eno češčenomarijo!" „Dva, za mene delj,“ mu Tomaž odgo¬
vori in poklekne. Tudi Janez poklekne zraven njega in moli,
da bi ga Bog razsvetil. In glej prečudno moč, ki jo ima molitev
pravičnega! Tomaž vstane in postane eden najgorečnejših njegovih
učencev. Zaradi tega čedalje večjega števila Janezovih tovarišev
pa jamejo nekateri godrnjati, da se tako najsposobnejši ljudje
odtegujejo državnim službam ter postajajo beračuni, ki ne delajo
drugega, nego da ljudi nadlegujejo. Prišlo je celo tako daleč,
da je mestno svetovavstvo Janeza in Frančiška kot začetnika
teh nerodnosti pregnalo iz Siene. Ne da bi ugovarjala, odideta
od tod. A Bog ju ne zapusti. Odkar zapustita Sieno, vlačijo
se črnosivi oblaki pod nebom in sipajo točo in ploho nad mesto.
Vrh tega pride huda bolezen, ki se ugnezdi v vsako hišo,
pobiraje iz njih svoje žrtve. Glasno jame ljudstvo zoper mestno
svetovavstvo godrnjati, da je ono krivo vseh teh nesreč, ker so
Janeza pregnali iz mesta, ter zahteva, naj ga pokličejo nazaj.
Mestni svetovavci res pošljejo k njemu in ga prosijo, naj jim

28. julij: Sv. Janez Kolumbin.

179

odpusti in pride nazaj. Janez sprejme poslance prav prijazno.
Obeča jim, da bo k Bogu molil, naj te nesreče odvrne od mesta,
da pa sedaj precej ne more iti nazaj, ker ga je v Aretini silno
potreba. In res se je ondi po njegovih pridigah in po čudežih,
ki so se po njem godili, spreobrnilo veliko najtrdovratnejših
grešnikov; največji sovražniki so se spravili med seboj; veliko
krivičnega blaga se je bilo povrnilo in celo v ostrosti in bogo-
služnosti propadli samostani so se zopet povzdignili na večjo
čast božjo.

6. V Asi, kjer je imel poprej svoje pristave, se spomni Janez
svoje nekdanje lakomnosti, kako je ondotne kmete prekanjal pri
žitu. V srcu ga zbada bridko kesanje. Zategadelj sleče svoje
gornje oblačilo, si dene motvoz okoli vratu in veli enemu svojih
učencev, naj ga ob tem motvozu vodi skozi vse mestne ulice.
Drugemu pa zapove, da ga neprenehoma s spletenimi šibami
pretepa in kliče: „ Glejte lakomnika in oderuha, čigar veselje je
bilo, da vas je goljufal! Prhlo žito vam je dajal, da ste mu
dobro zrnje vračevali. Pridite in udrihajte po njem, saj je za¬
služil!“ Kakor težko je bilo učencu to storiti, vendar je moral
biti pokoren. Od vseh strani je ljudstvo vkup vrelo, se s prvega
čudilo, potem pa jelo na glas tarnati zaradi tolikega kesanja in
tolike pokore. Prišedši na konec mesta se Janez ljudem zahvali
za toliko usmiljenje in prosi Boga, da jim ga povrne. Vrnivši
se v Sieno, živi v svoji navadni ostrosti. Ker število njegovih
učencev od dne do dne raste, se nameni iti k papežu Urbanu V.,
ki so ga ravno na potu v Avinijo pričakovali v Orvieti, da bi
mu dovolil in potrdil njegov red. Papež, ki je že slišal o Janezu
in njegovih tovariših, pokliče enega njegovih učencev k sebi, ga
o vsem potrebnem izpraša ter potrdi novi red jezuatov. Le
obleka se mu zdi preborna. Ukaže jim, naj nosijo vsaj kako
obuvalo in pokrivalo, ker so večinoma iz premožnejših rodbin,
da jim neugodno vreme ne bo škodovalo. Temu povelju svetega
očeta se Janez ponižno uklone. Iz Orviete piše svoji ženi, da
ga skoraj gotovo v tem življenju ne bo več videla. Gredoč
nazaj v Sieno pride 22. julija 1. 1367 do Bolzenskega jezera,
kjer so ravno obhajali god svete Magdalene. Toliko rajši se je
tu pomudil, ker si je bil odsihdob, kar se je bil spreobrnil, to
sveto spokornico izvolil za svojo posebno zaščitnico. Med božjo
službo ga napade mrzlica, ki se mu hujša bolj in bolj,
njemu samemu na veliko veselje; želel si je namreč, kmalu
združen biti s Kristusom. Opravivši spoved prejme torej sveto

12 *

180

28. julij: Sv. Janez Kolumbin.

popotnico tako pobožno, da se vsi pričujoči tope v solzah. Drugi
dan priporoča svojim učencem, naj odslej Frančišku skazujejo
pokorščino. „Kolikor se mene tiče," jim pravi, „vas prosim, da
mi zavoljo ljubezni Jezusove odpustite moje napake, ako sem bil
s katerim preoster ali premehak, ker sem neveden človek. Za-
rotujem vas iz vsega srca, da se ljubite med seboj, ker to je
zapoved Gospodova. Nobeden si ne prizadevaj večji biti od dru¬
gega. Kdor bi po tem hrepenel, bil bi le manjši. Vse vaše
dejanje in nehanje naj meri na čast in hvalo Kristusovo, čigar
ime naj ne gine iz vaših ust." Nato se obrne k Frančišku, se
mu zahvali za njegovo ljubezen in ga prosi, naj goreče moli k
Bogu, da bi ga kmalu vzel s tega sveta. Dne 31. julija prosi,
da ga denejo v sv. poslednje olje. Potem premišlja z nekim du¬
hovnikom življenje Kristusovo. Ko duhovnik izrekuje besede
Kristusove na križu: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo,"
zaspi Janez mirno v Gospodu, izrekujoč imeni: Jezus — Marija.
Njegovo obličje se premeni in nebeška vonjava dije z njegovega
trupla. Tudi pozneje je še Bog po mnogih čudežih poveličeval
svojega služabnika, ki je dosegel toliko svetost, akoravno je še-le
v 51. letu bil začel Bogu služiti.

Obrazuje se v belem redovnem oblačilu z usnjatim pasom, z
rjavim plaščem in z Jezusovim imenom na prsih.

j\[ekoliko besed v obrambo samostanov.

Društvo ubožcev, ki ga je ustanovil Janez Kolumbin, zvalo se
je jezuaško, ker so udje pri vseh svojih delih in opravilih krščanske
ljubezni vedno na jeziku imeli izrek: „Hvaljen bodi Jezus Kristus ve¬
komaj! Naj živi Jezus Kristus! 1 ' Njihov namen je bil, ubogim ljudem
pomagati, bolnikom streči in pokoro oznanjati posvetnjakom z zataje¬
vanjem, krotenjem in spokornim življenjem. Ker so leto in dan oskrbo¬
vali veliko bolnikov, bilo je eno njihovih poglavitnih opravil, priprav¬
ljati dobra zdravila, ki so jih ubogim dajali brez vse plače. To jasno
spričuje, da so samostani trpinom in ubožcem na veliko korist.

Poglejmo le, koliko lačnih, sestradanih sirotinov stoji opoldne
dan na dan pri vratih vsakega samostana, ki dobivajo ondi potreb¬
nega živeža! Koliko učencev, bodisi iz mesta ali z dežele, ki so revnih
starišev, dobiva v samostanih potrebno hrano, sebi, svojim ubožnim
rodovincem, deželi in vsej državi na korist, srečo in blagor! Brez te
pomoči bi ostali svoje žive dni ubogi trpini; ali bi bili občini na sra¬
moto in v nadlego, ali bi zašli na napačna pota ter pohujšanje širili,
sebe in druge pogubljali. Ako dalje pomislimo, koliko se v samostanih
vsaki dan opravlja molitve in pobožnega branja in premišljevanja,
koliko se daruje svetih maš za žive in mrtve, koliko zastaranih greš-

29. julij: Sv. Marta, devica.

181

nikov z najbolj obteženo vestjo se ravno v samostane najrajše zateka,
da ondi odlagajo svoje butare, tako je že iz tega dosti očitno, koliko
dobrote na duši in na telesu da mnogoteri prejemajo od samostanov.
Ako pa še nadalje pomislimo, da so nekateri samostanski redovi nalašč
namenjeni, da poučujejo in vzgajajo mladino in da so od nekdaj, kakor
še dandanes, ravno iz samostanov prihajali najveljavnejši in najizvrst-
nejši možaki, najbolj bistre in visoke glave, celo papeži, škofje in
državni služabniki —• mora pač vsakomur v srcu vzkipeti nevolja,
ako se dandanes trosi med ljudi toliko obrekovanja, hudobnega natol¬
cevanja in laži zoper samostane. Ozrimo se pa še nekoliko v nekdanje
čase, ali v dobo srednjeveških stoletij! Tu vidimo, da je ni bilo države,
niti cesarstva, niti kraljestva, ki bi bila skrbela za šole, za pouk, za
krščansko omiko, za obrtništvo in rokodelstvo, za mnogotere vede in
umetnosti. — Tu vidimo, da je gospodarila po svetu naj večja neved¬
nost, surovost, razuzdanost in silovitost, prava dušna tema; vidimo, da
je vladala le močna pest ter sila in meč. Tedaj so bili samostani
edini, ki so delili pouk, pa tudi sami gojili vse potrebne vede in umet¬
nosti. Samostani so bili edino pribežališče prave omike in olike. Ce
vse to premislimo, se nam mora pač studiti sedanja nehvaležnost, ko
slišimo in beremo toliko vika in krika zoper samostane in da se za¬
radi malih slabosti posameznih preti vsem redovom s poginom in za-
trtjem, češ, da samostani niso za drugo, nego da lenobo podpirajo
ter lenuhe pasejo in rede. Tako kričati more le tak, ki ne ve, kaj so
samostani, ki ne pozna njihove zgodovine in njihovega namena, ki je
skozi in skozi spridenega srca in poln peklenske zavidnosti, ter ne
ume, kaj so evangeljski svetje in kaj pomenjajo besede Kristusove:
»Ako hočeš popoln biti, prodaj svoje premoženje in
daj ubogim ter pojdi in hodi za menoj; —prejel boš
stotero in dosegel večno življenje."

Molitev.

Sv. Janez Kolumbin, ki si po božji prestvarivni milosti iz lakomnika
postal tako velik prijatelj uboštva, sprosi nam pri Bogu milost, da ne
zaidemo s hrepenenjem po bogastvu v zadrge hudičeve, temveč hodimo
po potu za nebeškimi dobrotami ter dospemo v večno veselje! Po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

29. mali srpan ali julij.

Sveta Marta, devica.

V drugem letu svojega očitnega delovanja je Kristus obhodil
vso Galilejo in storil ondi brez števila čudežev. A malo je imel
poslušavcev, ki bi bili vanj in v njegove čudeže verovali, še manj,

182

29. julij: Sv. Marta, devica.

ki bi bili živeli sveto po njegovih naukih. Zapustivši zategadelj
te nehvaležne pokrajine, izreče nad njimi strašno sodbo: „Gorje
tebi Korozajn! gorje tebi Betzajda! zakaj ako bi se bili v Tiru
in Sidonu godili čudeži, kateri so se pri vas godili, bili bi se
zdavnaj spokorili v ostrem oblačilu in pepelu. Pa vam tudi povem:
„Tiru in Sidonu bo laže sodni dan, kakor vam“. (Mat. 11, 21.
22.) Na svojem potovanju pride v Samarijo, kjer ga nehvaležni
prebivavci niso hoteli sprejeti. Odtod gre dalje proti jugu in v
malem trgu Betaniji ga sprejme v svojo hišo neka žena, Marta
po imenu.

1. Bila je Marta hči spoštovanih in premožnih starišev.
Imela je sestro, Marijo po imenu, in brata, ki mu je bilo ime
Lazar. Najbrž je bila Marta starejša med njimi, ker jo sveto
evangelije povsod prvo imenuje in ker je po hiši gospodinjila in
si veliko dajala opraviti s skrbno postrežbo. Ko nekdaj Kristus
stopi v njeno hišo, vsede se Marija brž k njegovim nogam,
poslušat njegove nauke. Marta pa je bolj skrbela, kako bi ga
pogostila. Zato pristopi k njemu in mu reče: „Gospod! ti ni mar,
da me moja sestra samo pusti streči? Reci ji torej, naj mi po¬
maga !“ Iz teh Martinih besed se vidi, da je bila postrežljiva,
gostoljubna in radodarna. Jezus je poznal njeno dobro in blago
srce. Rad bi jo bil pripeljal na pot popolnosti in v skrbi za njen
blagor ji pravi: „Marta, Marta, skrbna si in si mnogo prizadevaš.
Pa le eno je potrebno. Marija si je najboljši del izvolila, kateri
ji ne bo odvzet. “ (Luk. 10.) S temi besedami Jezus pridne in
skrbljive Marte ni grajal zaradi postrežbe. Hotel je temveč opom¬
niti njo in vse, ki delajo in se veliko trudijo, da naj nikar v
nemar ne puščajo edino potrebnega, namreč posvetiti se in zve¬
ličati. Kristjan tudi pri delu ne sme pozabiti, da mora vse obra¬
čati v čast in poveličanje božje, da časna opravila niso cilj in
konec našega prizadetja, ki bi nas vznemirjala in od Boga od¬
vračala, marveč edini cilj in konec naših del in opravil mora
biti čast božja in zveličanje naše duše. Temu cilju in koncu se
mora podvreči vse drugo.

2. Marta ponižno sprejme te besede Zveličarjeve in potrpi.
Ko pripravi gostijo, postreže mu ljubeznivo, potem pa se tudi
ona vsede k njegovim nogam, da posluša njegove nebeške nauke.
Poln ljubezni ji odgovarja Kristus na njena vprašanja; Marta pa
si vsako njegovih besed globoko vtisne v srce, da ob svojem času
obrode sad za večno življenje. Koliko je beseda Gospodova pri
Marti zmogla, pokazalo se je ob smrti in obuditvi njenega brata

29. julij: Sv. Marta, devica.

183

Lazarja. Lazar namreč malo pred trpljenjem Kristusovim oboli
za smrt nevarno. Brž pošljeta Marta in njena sestra Marija k
Jezusu, sporočivši mu: „Gospod! glej, ki ga ljubiš, je bolan."
Mislili ste si, da je dovolj, ako mu le naznanite bolezen svojega
brata ter trdno zaupate, da mu bode gotovo pomagal. A vendar
Kristus ne pride pri ti priči na pomoč, kakor ste bili upali. La¬
zarja so namreč dobro poznali vsi pismarji, duhovniki in farizeji.
Zato je Kristus s tem čudežem, da ga je v življenje obudil, vsem
očitno hotel pokazati svojo vsemogočnost. Lazar mora tedaj
umreti. Zavijejo ga po judovski šegi v mrtvaške prte, ga povijo
in žalovaje polože v rodovinsko pokopališče. Velika je žalost in
bolečina Martina in Marijina. Celo iz Jeruzalema prihajajo njiju
tolažit in jima razodevajo svoje sočutje; samo Jezusa ni.

3. Naposled še-le črez štiri dni povedo Marti, da se Jezus
bliža s svojimi učenci. Ko torej Marta sliši, da Jezus pride, gre
mu naproti in reče: „Gospod, ako bi bil ti tukaj, ne bi bil umrl
moj brat. Pa tudi sedaj vem, karkoli boš Boga prosil, da ti bo
Bog dal.“ Jezus ji reče: „Tvoj brat bo vstal." Marta ne ume
njegovih besed in mu odgovori: „Yem, da bo vstal ob vstajenju,
poslednji dan." Jezus ji reče: „Jaz sem vstajenje in življenje;
kdor v me veruje, bo živel, akoravno umrje. In kdorkoli živi
in v me veruje, ne bo umrl vekomaj. Veruješ li to?" Z
otroškim zaupanjem vpričo Judov, ki so šli za njo, odgovori:
„Kajpada verujem, Gospod, da si ti Kristus, Sin živega Boga, ki
si prišel na ta svet." Neko skrivno predčutje ji je rekalo v srcu,
da misli učenik storiti nekaj posebnega. Spomni se na svojo
sestro, ki je v hiši sede jokala in žalovala; gre in jo na tihem
pokliče, rekoč: „Učenik je tukaj in te kliče." To slišati Marija
hitro vstane in gre k njemu. Bil je še na tistem mestu, kjer
mu je bila Marta naproti prišla, ne daleč od Lazarjevega groba.
Marija mu pade k nogam in mu reče, kakor Marta: „Gospod,
ako bi bil ti tukaj, ne bi bil umrl moj brat." Jezus torej, videč
jokati sestri in Jude, ki so bili ž njima prišli, se zgrozi v duhu
in se užali ter zjoka pred Lazarjevim grobom, tako da so ne¬
kateri pričujočih rekli: „Glejte, kako ga je ljubil!" Drugi zopet
so govorili: „Ali ni mogel ta, ki je oči odprl sleporojenemu, tudi
storiti, da bi ta ne bil umrl?" — Peljejo ga torej k jami, pred
katero je bil kamen položen. Ukaže jim, ta kamen odvaliti. Vsa
v skrbeh mu reče Marta: „Gospod! že smrdi, zakaj štiri dni že
leži." Jezus ji reče: „Ali ti nisem rekel, ako veruješ, da boš
videla veličast božjo?" Tedaj so kamen odvalili. Jezus pa je oči

184

29. julij: Sv. Marta, devica.

obrnil kvišku in je rekel: „Oče, zahvaljujem te, da si me uslišal.
Jaz sem pa vedel, da me vselej uslišiš; toda zavoljo ljudstva, ki
okoli stoji, sem rekel, da verujejo, da si me ti poslal. “ In ko
je bil to izrekel, je zavpil z velikim glasom: „Lazar, pridi ven!“
Zdajci vstane mrtvi, povezan na rokah in nogah s povoji, in

njegov obraz je bil v prt zavit. Jezus jim reče: »Razvežite ga
in pustite ga iti.“ (Jan. 11.) Bil je Lazar tedaj, ko ga je Kri¬
stus od mrtvih obudil, trideset let star. Nemogoče je popisati
veselje in hvaležnost sesterno in Lazarjevo do Jezusa. — Gotovo,
ker so ga že poprej tako goreče ljubili, da so se sedaj popolnoma
posvetili njegovi službi. Tri dni pred svojim trpljenjem je še

Jezus prenočeval pri tej sveti družini; po dnevu je šel v Jeru¬
zalem v tempel, zvečer pa se je vrnil nazaj, ker so mu Judje

zlasti zaradi Lazarjevega obujenja stregli po življenju.

4. Sveto pismo nam odslej o sveti Marti nič več ne omenja.
Gotovo pa se je tudi ona z drugimi pobožnimi ženami prisrčno
udeleževala trpljenja in smrti Kristusove. Ustno izročilo pripo¬
veduje, da so jo Judje po Kristusovi smrti preganjali z Marijo
in z Lazarjem vred, je deli v razhreban čoln ter brez vesel in
jader pognali po morju, prepustivši je vetrovom in valovom. A
božja roka je vodila čoln skozi vse nevarnosti in srečno jih pri¬
peljala v mesto Marselj na Francoskem. Ondi je Lazar oznanjal
Kristusa križanega in bil pozneje škof v tem mestu. Marta pa
je s svojo deklo Marcelo zbrala krog sebe več neomoženih žensk
in ž njimi v nekem samotnem kraju živela v pobožnosti in de¬
viški čistosti. Trideset let je prebivala v tej samoti, se vedno
postila, zdrževaje se vseskozi mesa in vina. Molitev jej je bila
najslajše veselje, ker tako se je v duhu radovala s svojim ljubim
Zveličarjem. Jezusovo življenje, trpljenje in smrt je vedno pre¬
mišljevala ter edino želela, da bi se kmalu na večno združila z
Jezusom. Leto pred njeno smrtjo jej je bila naznanjena njena
ločitev. To je bilo za njo oznanilo največjega veselja. Lotila se
je je neka mrzlica, ki jo je tresla leto in dan in tako počasi
zgrudila vse njene moči. Kolikor bolj pa je pešala na svojem
deviškem telesu, toliko bolj se je njen duh povzdigal h Gospodu
Bogu. Nič jej ni bilo za telesne bolečine. Vedno veselega obličja
je ležala na svoji trdi postelji; Jezus križani jej je olajševal vse
trpljenje. Osem dni pred smrtjo začuje neko nebeško godbo.
Angeli namreč so njeni sestri Magdaleni peli mrtvaško pesem,
spremljevaje njeno dušo v svetla nebeška stanovališča. Marta
jo je videla v svetem zamaknjenju, obdano od angelov iti v ne-

29. julij: Sv. Marta, devica.

185

besa. O kako rada bi bila še ona šla po tem potu za njo!
Kmalu pa se tudi njej spolnijo želje. Kristus sam se jej pri¬
kaže in jej reče: „Pridi, preljubezniva moja! ti si me na zemlji
sprejemala v svojo hišo, sedaj pa bom jaz tebe sprejel v svoje
večno, nebeško stanovališče! “ Nič več ta sveta služabnica ni
bila last tega sveta. Ležeča na tleh, potresenih s pepelom, oči
vpiraje v nebesa ter veselo-žarnega obraza zakliče: „Y tvoje roke,
o Gospod! priporočam svojo dušo,“ ter dokonča mirno, kakor
speča, svoje življenje, brez vseh znamenj in groze smrti.

Njeno sveto truplo dandanes počiva v krasni podzemeljski
kapeli v Taraskonu na Francoskem. Njena glava pa je še po¬
sebej shranjena v dragi srebrni in pozlačeni doprsni podobi.

^Katoliški kristjan je dolžan opravljati dela krščanskega

usmiljenja.

Kar je sveta Marta storila Jezusu, da ga je sprejela v svojo
hišo in mu skrbno in ljubeznivo stregla, to, krščanska duša, ne le
moreš, ampak si tudi dolžna storiti, drugače bi izgubila ne samo svoje
častno krščansko ime, temveč tudi večno zveličanje. Ubogi, trpeči,
hromi in bolehni ljudje so udje Kristusovi, ki pravi: „Kdor sprejme
koga teh malih, mene sprejme, — in kar boste najmanj¬
šemu izmed svojih bratov storili, to bom tako sprejel,
kakor bi bili meni  storili. 11  Sodni dan bo Jezus od sebe za-
drevil in z večno pogubo v peklenskem žveplu strahoval vse tiste,
ki so svoje srce in svoje roke trpečim bratom zapirali in svoja ušesa
mašili, da ne bi slišali njihovega moledovanja, vzdihovanja in joka.
Hočeš mar tudi ti iz sodnikovih ust nekdaj slišati strašne besede: ,.Po¬
berite se, vi prekleti, v večni ogenj ?“ Gotovo da ne! Torej nikar
ne zamudi, opravljati del usmiljenja po svoji moči. Znana so ti dušna
in telesna dobra dela, in bodi si kdor hočeš, reven ali bogat, visok
ali nizek, nekatera teh del lahko opravljaš in si jih tudi dolžan oprav¬
ljati. Ako ne moreš lačnih nasičevati, nagih oblačiti, popotnikov spre¬
jemati in prenočevati, jetnikov reševati, ker te samega tare uboštvo
in stiska pomanjkanje, vendar vsaj lahko bolnike obiskuješ, jih tolažiš
in jim strežeš, lahko spremljaš mrliče na pokopališče in lahko moliš
za zveličanje njih duše. Ako ne moreš nevednih učiti, tem, ki dvo¬
mijo, dobrega sveta dajati, grešnikov svariti, ker ti morda manjka ali
Pouka, ali prilike, vendar lahko za žive in mrtve Boga prosiš, krivico
lahko voljno trpiš in lahko svojim razžalnikom iz srca odpuščaš. Pri¬
ložnosti k dobrim delom ti nikoli ne primanjkuje, bodi si stanu kate¬
regakoli. Ako v resnici Jezusa ljubiš iz vsega svojega srca, iskal boš
gotovo še sam prilik, da bi mu dopadel in iz ljubezni do njega usmi¬
ljenje skazoval svojemu bratu. Zlasti dandanes je potreba, da se lju¬
bezen do bližnjega zopet ogreje v vseh človeških srcih. O koliko

186

29. julij: Sv. Marta, devica.

solz bi bilo treba usušiti, koliko rev zmanjšati, koliko zlegom v okom
priti! Koliko časa in prilik nam je pa tudi na ponudbo, da si nabi¬
ramo dobrih del za dan odgovora in povračila! Koliko katoliških
kristjanov misli, da so že dovolj storili, ako svoje vsakdanje molitve
opravijo, sem ter tja svete zakramente prejmejo, ob nedeljah in praz¬
nikih k božji služji gredo, ali kako drugo bogoslužnost opravijo in se
velikih smrtnih grehov obvarujejo! A Bog več terja od njih. „U s mi¬
ljenj e hočem, ne pa daritve*',  je rekel Judom, in to velja tudi
nam kristjanom. Naj hodi samopriden, lakomen, nevoščljiv, sebičen
človek vsaki dan k sveti maši, veliko moli in se posti, vse to Bog
zavrže, keT mu manjka usmiljenja, manjka ljubezni. Ljubi moj! pre¬
mišljuj in jemlji si to dobro k srcu, da ne tratiš in ne zgubljaš dra¬
gega časa in ne zamujaš priložnosti, usmiljenje skazovati, ako hočeš
nekdaj ob dnevu sodbe usmiljenje doseči. Glej, kako hitro mine čas,
kako jadrno teko dnevi, meseci in leta, kako nenadoma se ti pribli¬
žuje smrtna ura! Gorje ti, ako si gledal samo na časni prid in do¬
biček, pozabil pa na edino potrebno! Koliko se trudiš, da ti ne uide
kak dobiček iz rok! Kako hrepeni po bogastvu tvoje srce, in vendar
veš, da te ob dnevu tvoje smrti ne bo tolažilo imetje, denar in blago,
marveč ti prizadevalo še večje smrtne bridkosti!

Glej, kako vesela je bila smrt Martina in kako tolažljive besede
je slišala iz ust Jezusovih, ker ga je z veseljem bila sprejemala v
hišo in ga ljubeznivo gostila. Si li ne želiš tudi tako veselo umreti?
Tako veselo pa boš umrl, ako usmiljenje skazuješ iz ljubezni do Je¬
zusa. Nameni se torej precej danes, iz ljubezni do Zveličarja storiti

to ali ono dobro delo. Ali ne veš za nobenega bolnika, da bi ga

obiskal in mu kaj postregel? Ali ti ni znan noben ubožec, da bi mu

kaj vbogaime podal? Ne veš li za nobenega grešnika, da bi Boga

prosil za njegovo spreobrnitev? Nimaš li nobenega rajnega na onem
svetu, da bi molil za zveličanje njegove duše? Ne veš li za nobenega
žalostnega, da bi ga utolažil? Nimaš li nobenega sovražnika, da bi
mu razžalitev odpustil?

Molitev in sklep.

Sveta devica Marta, ti zvesta služabnica Jezusova, sprosi še
meni tako prisrčno ljubezen do Boga in do bližnjega, kakor si jo ti
nosila v svojem srcu! Glej, sklenil sem, usmiljenje skazovati svojim
potrebnim bratom. A brez ljubezni ne morem tega spolnovati. Zato
mi sprosi ta neprecenljivi dar ljubezni, da se bogat na dobrih delih
nekdaj prikažem pred Zveličarja in bom sprejet v njegovo nebeško
stanovališče! Amen.

30. julij: Sv. Julita, devica in mučenica.

187

30. mali srpan ali julij.

Sveta Julita, devica in mučenica (1. 303).

Rimski cesar Dioklecijan pa njegova sovladarja, Maksimi]an in
Galerij, so leta 303 ukrenili, kristjane križem sveta popolnoma zatreti.
Bilo jih je tedaj že veliko število v jutrovih in zahodnjih deželah.
Povsod naj bi jih iskali, in kdor ne bi hotel darovati malikom, naj bi
ga trpinčili in obsodili. Da je bila mera njih grozovitosti polna, raz¬
glase ukaz, poleg katerega so se imele kristjanom odvzeti vse držav¬
ljanske pravice in vsaka postavna pomoč. Tožbe kristjanov se niso
pri sodbah smele več zasliševati; zoper nje pa so sprejemali vse brez
razločka. Kristjani so bili torej brez vse obrambe nasproti svojim
zagrizenim in prekanjenim sovražnikom. Ne dajo se popisati muke,
ki so je morali zaradi vere trpeti. A kolikor huje so divjali trinogi,
toliko lepše zmage je obhajala sv. Jezusova vera. Med kristjani, ki
so tedaj po rabljih prelili svojo kri, je zaradi svoje junaške srčnosti
spomina vredna sveta Ju lit a.

1. Živela je ta sveta devica v Cesareji  v Kapadociji.
Njeni stariši so jej zapustili velika posestva, pristav, premoženja
in bogastva. Največja dragocenost med temi zapuščinami pa je
bila Kristusova vera. A neki mestni velikaš, obseden od lakomnega
mamona, jej po sili vzame večino njenih posestev, ravno tako
živine in drugega. Nazadnje ji hoče vzeti vso hišo popolnoma,
še celo potrebni živež. Da bi se pa pri sodbi laže izgovarjal,
podkupi sodnika z denarji in si priskrbi krivih prič. Julita vsega
oropana, je prisiljena, pozvati ga pred sodbo. Dan razsodbe pride.
Julita toži lakomnika, kako jo neusmiljeno in po krivici zatira,
pričakovaje pravice in pomoči od sodnikov. A sedaj se vzdigne
prekanjeni oderuh zoper njo, rekši: „ Julita je kristjana in dokler
se Kristusu ne odpove, po cesarski postavi ni dovoljeno sodnikom,
da bi zaslišali njeno tožbo. 11  Sodnik pritrdi tem besedam. Zapove
pa ob enem prinesti živega oglja in kadila. Potem reče Juliti:
„ Cesarska postava veleva, da se kristjani le tedaj morejo sklice¬
vati na svoje pravice, ako se Kristusu odpovedo in bogovom
kadilo zažgejo. Ako torej hočeš pomoč od države, daruj poprej
bogovom. 11  — Julita si ne pomišlja dolgo, Kristus ji je ljubši
mimo vseh posvetnih zakladov; ljubi ga celo bolj, kakor svoje
življenje. Brez strahu odgovori sodniku: „Rajši zgubim svoje
življenje; ljubše mi je, da pogine vse moje minljivo bogastvo, da,
rajši se dam sesekati na drobne kosce, nego da bi mi katerikrat
kaka brezbožna beseda ušla iz ust. 11  Čudeč se in togoteč tišči

188

30. julij: Sv. Julita, devica in mučenica.

sodnik v Julito, naj si vendar premisli in sluša njegov svet. A
Julita vedno odgovarja: „Dekla sem Kristusova“ ter preti tem,
ki jo navajajo v nezvestobo, s prokletstvom Najvišjega.

2. Sedaj togota krivičnega sodnika ne pozna nikake meje
več. Njegova sodba se glasi: „Julita zgubi vsa svoja posestva
in zapade počasni smrti na ognju. “ Na to razsodbo se mirna in
vesela ozre v nebo in Bogu daruje svoje življenje. Že je grmada
pripravljena, drva se že podnetijo. Veselega obličja stoji Julita
med krščanskimi ženami, ki so prišle skozi gnečo do nje, da bi
jo tolažile. Opominja jih, da naj voljno trpe vse nadloge, da le
ohranijo krščansko vero; nikar naj jim ne upade srce in nikar
naj ne tarnajo, tudi naj se ne izgovarjajo, da je njihova narava
premehka in preslaba za trpljenje. Pravi jim: „Saj smo iz ravno
takega mesa, kakor moški, in tudi enako njim po božji podobi
ustvarjene. Tudi žensko je Bog tako ustvaril, da je zmožna za
čednost. Torej moramo, nič manj nego moški, kazati trdnost v
veri, stanovitnost in potrpežljivost v nadlogah." K čemur je pa
Julita žene opominjala, to je tudi sama storila. Že so visoko
švigali plameni grmade in krvoloki stali pripravljeni, da bi zgra¬
bili po žrtvi, kar Julita sama neboječa in krepko stopa na za¬
žgano skladanico. Čudijo in zavzemajo se vsi okoli stoječi, ko
gledajo svetnico v švigajočih plamenih moliti in umirati. Sopuh
in vročina jo zadušita, a trupla se ogenj ne dotakne. Ko grmada
zgori, najdejo kristjani truplo svetnice čisto nepoškodovano. Po¬
kopljejo jo v lopi glavne cerkve v mestu Cezareji. Sv. Bazilij
pripoveduje, da je na onem kraju, kamor so bili njeno truplo
položili, privrel iz tal studenec prijetne vode, ki je ozdravljala
bolnike, zdrave pa varovala bolezni.

Popisovaje njeno smrt konča sv. Bazilij z besedami: „Yas
može prosim, ne kažite se slabejših, kakor so ženske, kadar se
gre za trdnost v veri. Ve ženske pa se zgledujte nad sv. Julito,
da vas slabost vaše narave nič ne zadržuje v nobenem delu."

Obrazuje se sveta devica stoje s povzdignjenimi očmi in z mečem
v roki in poleg nje vrelec bistre vode.

JBožja sodba nad cesarjem ^Dioklecijanom in njegovima

sovladarjema.

Mučenstvo kristjanov, pravi neki pobožni učenik, je nerazrešljiv,
kakor železo trden spomin krščanske resnice, nič manj pa tudi stra¬
hotna smrt grozovitih preganjavcev. Smrt svetih mučencev spričuje

30. julij: Sv. Julita, devica in mučenica.

189

neskončno dobrotljivost božjo, smrt trinogov pa njegovo pravičnost.
Iz zmage mučencev in iz kazni preganjavcev lahko spoznamo, da mo¬
rajo vsi ljudje, vsi mogočniki tega sveta, radi ali neradi pripomagati,
da se kraljestvo božje ustanavlja, utrjuje in razširja.

Dioklecijan in njegova sovladarja so si utepli v glavo, krščanstvo
križem sveta s korenine zatreti. Deset  let  je tekla v potokih kri
kristjanov po vseh okrajinah rimskega cesarstva. Število brez vsega
usmiljenja poklanih iz obojnega spola, iz vsake dobe in vsakega stanu
je bilo toliko, da so bili krvoloki preverjeni, da so dosegli svoj cilj,
da so krščanstvo popolnoma iztrebili in za vselej zatrli ime kristjanov.
Vriskaj e nad svojo dozdevno zmago postavijo v svojem napuhu dva
marmornata stebra, ki se še dandanes s svojima napisoma vidita na
Španskem. Eden teh napisov se glasi: „Dioklecijan cesarju Av¬
gustu zaradi splošne odprave Kristusovih vraž."

Ta steber s svojim napisom naj bi prihodnjim rodovom oznanjal
zmago teh okrutnih krvolokov nad krščanstvom. A ravno ta steber s
svojim napisom glasno pričuje, da krščanska vera in katoliška cerkev
se razrušiti ne dasta. Krščanstvo živi, ime kristjan se glasi križem
sveta, milijoni in milijoni spoznavajo ime Jezusovo in verujejo njegove
nauke, ki so jih njegovi sovražniki zvali vraže. A rimsko maliko-
vavstvo je na zemlji zatrto, podrti so malikovavski templi in maliki
zdrobljeni in razsuti. Tisti trije trinogi pa, ki so tedaj hoteli ugono¬
biti delo Kristusovo, kje so sedaj? Sodil je je Jezus, Jagnje Božje,
Gospodovavec v nebesih in na zemlji. Cesar Dioklecijan  je pred
svojo smrtjo še moral občutiti bolečine, da so bile cesarica in njegove
hčere očitno ob glavo dejane. On sam se je odpovedal cesarstvu in
se umaknil v svojo palačo pri Saloni. Tu je živel od vseh pozabljen
in zaničevan. Noč in dan je stokal in vzdihoval, po postelji in po
tleh se sem ter tja metal zaradi notranjega grizenja, ter ni hotel ni
piti ni jesti, dokler naposled lakote ni poginil.

Njegov krvoločni tovariš, cesar Maksimijan,  se je v obup¬
nosti obesil. Galerija  pa, ki je bil ves poln peklenskega sovraštva
do Kristusa, je Bog udaril s strašno boleznijo. Truplo mu začne gniti
in živega so črvi jedli. Smrad od njega puhteči je bil tako ostuden,
da so še njegovi služabniki zbežali od njega, in so jih morali z biči
priganjati, da bi mu stregli. V hudih težavah se je spomnil krivic, ki
jih je bil prizadejal kristjanom. Zapovedal je, naj jih ne preganjajo
več, ampak naj kristjani molijo zanj. Ves usušen in gnojen na telesu
je naposled v grozovitih bolečinah izdihnil svojo dušo.

Poglej tukaj, krščanska duša, neskončno pravičnega Boga, ki
pahne od sebe in poniža ošabne, ponižne pa povzdigne na častitljivi
sedež! Tudi sedaj je še veliko in mogočnih sovražnikov svete Kristu¬
sove cerkve in krščanskega imena. Ti sicer vero ne preganjajo z mečem,
a sveto vero napadajo z besedami in v pismih, jo zaničujejo in zasra¬
mujejo v svojih srcih ter črtijo kristjane kakor strup, in ako bi le
mogli, utopili bi jih v žlici vode. A Jezus, Jagnje Božje, čuje. Nje¬
gova roka je raztegnjena nad sovražniki; le z očmi trne, in ni jih
več. Njegova cerkev pa ostane in zmaguje do konca dni; zakaj ona
ima obljubo: „In vrata peklenska je ne premagajo."

190

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

Molitev.

Mogočni, veliki Bog, ki si svojo služabnico, sveto Julito, napolnil
s toliko močnodušnostjo, da je iz ljubezni do tebe skočila v grozovito
smrt na ognju, dodeli še nam po njeni priprošnji duha srčnosti, da
smo pripravljeni, rajši umreti, nego tebe s premislekom razžaliti! Po
Jezusu Kristusu. Gospodu našem. Amen.

31. mali srpan ali julij.

Sveti Ignacij Lojolan, ustanovnik družbe
Jezusove ali reda jezuitov (1. 1556).

Bog svoje svete cerkve ne zapusti nikdar. Kakor je nekdaj obudil
svetega Atanazija zoper krivoverca Arija, sv. Avguština zoper krive
nauke Pelagijeve, sv. Cirila zoper brezbožnega Nestorija, sv. Flavijana
zoper krivo vero Evtihejevo, tako je bil sv. Ignacij  orodje v božjih
rokah, da je postavil jez lažem in razuzdanostim tedanjega časa.
Ravno tedaj namreč, ko je glasoviti izneverjeni Martin Luter, gnan
od napuha in mesenih želj, očitno razglasil, da je odpadel od svete
katoliške vere in je pisal potem svoje brezbožne bukve zoper duhovske
obljube, zoper uboštvo, devištvo in pokorščino, — ravno tedaj se je
sv. Ignacij v cerkvi Matere Božje na Montseratu posvetil Gospodu in
potem v samoti v neki duplji pri Manrezi spisal svojo izvrstno knjigo
o duhovnih vajah.  In ko je pozneje odpadenec Kalvin v Parizu
širil svojo krivo vero in si nabiral privržencev, nabiral si je tudi
Ignacij tedaj v Parizu tovarišev, da bi se ž njimi ustavil sovražnikom
svete vere. Ob oni dobi naposled, ko se je prešeštni angleški kralj
Henrik Vlil. postavil za poglavarja anglikanske cerkve in svojim pod¬
ložnikom pod smrtno kaznijo prepovedal, papežu pokornim biti ter je
ukazal, njegovo ime izbrisati iz vseh kukev, —■ tedaj je sveti Ignacij
temelj postavil jezuiškemu redu, ki je imel zlasti papeževi službi biti
posvečen.

1. Na Španskem, eni najlepših dežel sveta, kjer je že sveti
apostol Pavel bil evangelije oznanjal, sveti Jakob pridigoval, kjer
je na tisoče kristjanov zoper mohamedane viteško se bojevalo in
za sveto vero kri prelivalo, rodil se je v pokrajini Guispnskoa
sv. Ignacij v 1. 1491 v grajščini Lojolanski. Njegov oče, ime¬
niten plemenitaš, ga še mladega pelje na dvor Ferdinanda, kjer
je opravljal službo plemiča. Toda njegovemu ognjenemu, po
visokem hrepenečemu duhu ne ugaja ničemurno življenje v
kraljevi dvorani. Vitez hoče postati in v vojskah slave si pri-

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

191

dobivati. Zato zapusti kraljevi dvor in stopi v armado. Zaradi
svoje hrabrosti in srčnosti v malem času postane stotnik. Kot
vojnik je razodeval poseben dar, voditi svoje podložne vojake in
miriti prepire. Vojaških surovosti se je ogibal, igre so se mu
studile in lastnega dobička ni poznal. Pri plenu nekega mesta,
ki je je tudi on poma¬
gal z vojsko vzeti, se
ni dotaknil po sili na¬
ropanega blaga. Vendar
mu pa za sveto vero
ni bilo dosti mar. Oprav¬
ljal je sicer z drugimi
vred nekatere bogosluž-
nosti; a sploh je živel
bolj posvetno in dobro-
voljno, akoravno pohuj¬
šanja ni dajal. Tako
torej ravno popolnoma
ni pozabil na Boga,
vendar se pa tudi za
svoj visoki namen ni
zmenil do devetindvaj¬
setega leta, ko mu je
Bog oči odprl.

2. Ko so Francozi
oblegli trdnjavo Pam-
pelono, skazal se je po

svoji navadi jako srč- __ _

nega in hrabrega. A

v ognju ga zadene kos kamena v levo stegno in krogla iz topa
mu razdrobi v ravno tem trenutku desno bedrno piščal. Vojaki,
ko vidijo stotnika pasti, se vdajo in prepustijo trdnjavo Fran¬
cozom. Ranjenega Ignacija Francozi spoštljivo zaneso v stano¬
vanje svojega generala, kjer ga obvežejo in mu ljubeznivo stre¬
žejo. Kmalu tolikanj ozdravi, da ga general da prenesti v
bližnjo očetovo grajščino Lojolo. .Doma ga zadenejo nove bole¬
čine. Noga namreč se mu ni bila prav zacelila. Treba je bilo
piščal vnovič zlomiti. Huda mrzlica, ki ga trese po teh bolečinah,
pripravi ga na kraj groba. A Bog, ki ga je namenil za visoke
reči, ozdravil ga je po čudežu. Po noči, ko že pričakujejo nje¬
gove smrti, prikaže se mu sveti apostol Peter in mu nogo ozdravi.

192

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

Zjutraj je že vsa nevarnost pri kraju. Bolečine so zginile in
moči se zopet povrnile. Toda zavoljo neke kosti, ki mu je
pod kolenom prirastla in jo je zaradi tedanje svoje ničemurnosti
dal odrezati, je bila potem ena noga krajša od druge ter je svoje
žive dni nekoliko šepal. — Med to boleznijo, ki je trajala več
mesecev, prosil je iz dolgočasa neke knjige, iz katere bi bil rad
bral neko zaljubljeno povest. Pa te knjige v gradu niso našli.
Na mestu nje mu dajo življenje Kristusovo in svetnikov. Ako-
ravno te popise le iz dolgega časa pregleduje, vendar mu ugaja
zapopadek čedalje bolj in bolj. Čudeč se bogoslužnemu in čistemu
življenju svetnikov začne sam sebe ž njimi primerjati. Pre¬
mišljuje, kako so možje iz najvišjih stanov zapustili svet, posne-
movaje revno življenje Kristusovo; kako so se v samotnih du¬
plinah in puščavah postili in molili ter tako dosegli večno zve¬
ličanje. Srce mu prevzame neko čudovito hrepenenje. Obhaja
ga misel, da bi tudi on začel tako bogoljubno živeti. Res se
nameni, da hoče iti v sveto deželo in ondi v samotni duplji
služiti Gospodu.

3. Temu namenu se upre prejšnja njegova ljubezen do sveta
in hlepenje po časti. Na eni strani vidi svetnikov trumo, kako
so pod Jezusovim praporom slavno zmagali svet, hudobo in svoje
meso ter večne krone zadobili; od druge strani pa se mu na¬
sproti stavi svet s svojim goljufivim bliščem, s svojim minljivim
veseljem, s svojo navidezno slavo. Dalje časa Ignacij omahuje
sem ter tja. Hud boj bije v srcu, vendar naposled zmaga milost
božja. Zvest služabnik Jezusov hoče biti in njemu kot naj¬
višjemu Gospodu vse' darovati. Neko noč vstane iz postelje.
Pred podobo Matere Božje kleče bridko objokuje svoje grehe in
priseže njej in njenemu Božjemu Sinu večno zvestobo. Ko stori
to obljubo, pa se hipoma stresne ves grad, okna se razdrobe in
zid v njegovi sobi razpoči. Hudobec je slutil, da mu bode odslej
Ignacij nespravljiv sovražnik. Rad bi ga bil pokopal pod raz¬
valinami grada, a božja roka je ustavila njegovo zlobo. Kmalu
potem se mu neko noč, jokajočemu na tleh zavoljo svojih grehov,
prikaže sveta Devica z božjim detetom v naročju, obdana od
nebeške svetlobe. Odslej ne čuti Ignacij nič več želj mesa, ne¬
poznano veselje mu napolni srce, duša mu je očiščena, le Jezus
in Marija sta mu vedno pred očmi. Ignacij je popolnoma ves
nov človek. — Branje življenja svetnikov je torej v njem do¬
gnalo, česar niti nevarna bolezen, niti bližnja smrt, niti čudežno
ozdravljenje ni moglo dovršiti — njegovo popolno spreobrnitev.

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

193

■— Bravec, ne zanemarjaj milosti, ki ti po pobožnem branju go¬
vori na srce.

4. Cisto ozdravljen hoče Ignacij dopolniti svoj namen. Zastonj
se mu ustavljajo brat in sorodniki. Spremljan od dveh služab¬
nikov zajaha konja in zapusti Lojolanski grad, sicer na videz, da
gre k nekemu prijatelju, v resnici pa je šel obiskat romarsko
cerkev na gori Montserat. Poslovi se od prijatelja, pošlje slu¬
žabnika nazaj v grad, sam pa jaha dalje proti gori. Grede v
neki vasi kupi dolgo rasovno obleko, čutaro iz buče, pas, san¬
dale iz motvozov ter romarsko palico, da bi kot romar šel v
Jeruzalem. Preden še pride vrh gore, stori Mariji obljubo vedne
čistosti. Tako jezdi na goro z romarsko obleko in palico na
sedlu. Vrh gore je benediktinski samostan in krasna cerkev s
čudežno podobo presvete Device. Pred samostanskimi vratmi
prosi duhovnika, da bi pred njim opravil veliko spoved. Ta
duhovnik je bil 801etni starček Jovan Kanones, ki je tedaj slovel
kot svetnik. Ko opravi spoved, podari svoja oblačila nekemu
ubožcu, obleče romarsko haljo in gre potem v cerkev, kjer obesi
svoj meč kot Mariji posvečen dar in celo noč prebudi v molitvi.
Na jutro podari svojega konja v samostan in gre proti mestecu
Manreza, kjer je bil dominikanski samostan in bolnišnica. Tu
prosi od hiše do hiše vsakdanjega kruha, streže ubogim bolnikom
in ostro kroti svoje telo. Zaradi njegovega čisto preprostega ob¬
našanja ga imajo prebivavci za kakega klateža, in zato ga psu¬
jejo in zasramujejo. Da pokori svojo dosedanjo ošabnost, pre¬
naša Ignacij voljno te krivice. Ne traja pa dolgo to zaničevanje,
ko tisti ubožec, ki mu je bil Ignacij podaril svoja oblačila,
ljudem obznani, kakovega stanu da je. Jamejo ga častiti; a
Ignacij, vso čast od sebe odvračevaje, zbeži iz mesta v neko
bližnjo, globoko in temno dupljo. Ondi skrit pred ljudmi štiri
dni nič ne užije razun malo koreninic, vsaki dan s šibami tepe
svoje telo, vedno moli in joka. Zavoljo te ostrosti se ga loti
hud želodčni krč. Nekega dne ga najdejo nekateri prebivavci
iz Manreze vsega oslabelega pred dupljo ležati. Ti ga neko¬
liko okrepčajo, k zavednosti obudijo in v Manrezo v bolnišnico
prepeljejo.

5. Zopet ga pripravi huda bolezen na kraj groba, in pe¬
klenska hudoba ga nadleguje z največjimi skušnjavami noč in
dan. Od znotraj se čuti vsega zapuščenega in brez vsake to¬
lažbe; prihajajo mu vedno dvomi zaradi opravljenih spovedi. Moli,
joka, toži; a stanje se mu ne premeni. Njemu je, kakor da bi

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 13

194

31. julij: Sv. Ignacij„Lojolan.

ga bil Bog popolnoma zapustil in odločil mu večno pogubo. To
je Bog pripustil, ker ga je hotel storiti velikega svetnika, in da
naj bi vedel iz svoje skušnje, kako je treba enake trpine tola¬
žiti in voditi. Ko prebije to preskušnjo in ne omaga v zaupanju,
odvzame mu Bog to dušno trpljenje. Dodeli mu obilnost ne¬
beških tolažeb, prikazni in razodenj. —- Nekega dne moli na
stopnicah samostanske cerkve sv. Dominika dnevne ure na čast
Materi Božji. Kar se nenadoma zamakne. V podobi vidi sveto
Trojico tako jasno, da je pozneje tako določno govoril o tej
skrivnosti, da so se učeni temu čudili, pa tudi neučeni ga
razumeli. Od tega časa je vsaki dan molil presveto Trojico.
Enkrat je njegovo zamaknjenje trajalo celih osem dni. Truplo
je bilo kakor mrtvo in pokopali bi ga bili, ako ne bi bili čutili,
da mu srce še bije. Kaj je pa v tem zamaknjenju videl, tega
z besedami ni mogel razodeti. Po teh čudovitih prikaznih in
zaradi njegovega svetega življenja so ga občno spoštovali. Vsakdo
ga je ljubil, veliko jih je ž njim molilo in ga spremljalo po
njegovih božjih potih. Njegov spovednik na gori Montserat je
o njem večkrat rekel: „Ta mož bode nekdaj podpora in lepota
svete katoliške cerkve; on bo svet poboljšal in kakor sv. apostol
Pavel vernikom prinesel luč prave vere.“ — Te besede so se
tudi spolnile.

6. Podlago popolnemu, svetemu življenju je bila v Ignacija
položila milost božja. Čast božja, zveličanje duš, povzdiga in
slava sv. cerkve je bil odslej namen njegovemu delovanju. Za¬
četek tedaj stori s krščanskim poukom pri ljudstvu. Njegove
pridige so tako razumljive in segajo tako globoko v srce, da se
po njih spreobrne veliko trdovratnih grešnikov; veliko jih celo
svet zapusti in svoj stan premeni. V tej dobi je bilo, ko Ignacij
spiše svojo slavno knjigo o d u h o v n ih v aj a h. Po tej knjigi
se jih je že na tisoče iz vseh stanov k Bogu spreobrnilo. Ta
knjiga je kakor plamteč meč, s katerim jezuiti zmagujejo so¬
vražnike božje in svete cerkve. V Manrezi Ignacija od dne do
dne bolj spoštujejo. Ignacij se jim umakne ter napoti v Sveto
deželo. V Jeruzalemu obišče ves ganjen vse ondi znamenite
kraje. Potem se pa nameni, nevernikom sveto evangelije oznanjati.
Toda provincijal frančiškanskega samostana, boječ se, da ne bi
nastalo kako preganjanje kristjanov, mu svetuje, naj Jeruzalem
zapusti. Žalosten se vrne nazaj na Špansko s sklepom, da hoče
postati mašnik. Bil je tedaj 33 let star, a ni znal drugega,
nego brati in pisati. Z malimi dečki torej začne v Barceloni

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

195

obiskovati latinske šole. Z ukom mu gre s prvega silno trdo,
zakaj njegov duh je bil le bolj zamaknjen v molitev in premišlje¬
vanje božjih stvari. Po cele noči je molil, po dnevi pa pre¬
mišljeval, kako bi bolje skrbel za blagor bližnjega. Milih darov,
ki so mu jih dajali prijatelji, je za-se ohranjal le najslabše, boljše
pa delil med ubožce. O vsaki priliki je ljudi opominjal k po¬
božnemu življenju.

Primeri se, da sta se tedaj dva brata dolgo pravdala med
seboj. Tisti, ki je zgubil pravdo, gre in se v svojem stanovanju
obesi na tram. Tako ga najdejo njegovi služabniki. Na njihovo
vpitje pritečejo sosedje; pa tudi Ignacij, ki gre ravno mimo,
stopi v hišo ter veli brž odrezati vrv, na kateri je visel. Vse
poskušnje, da bi ga še oživili, so zastonj. Ignacij, trepetaje za¬
radi strašne pogube njegove duše, poklekne in prosi Boga za
življenje samomorivca. In glej! vpričo velike množice ljudi oživi
mrtvi. Ignacij urno pošlje po mašnika. Nesrečnež se komaj
spove in koj potem umrje.

7. Tako preživi Ignacij dve leti v Barceloni. Naučivši se
že dobro latinskega jezika se odpravi v visoke šole v Alkalo.
Tu se zopet trudi za blagor duš. Otroke uči katekizma, obis¬
kuje bolnike, podpiraje jih z milimi darovi. Zaradi tega pouče¬
vanja in zaradi čudne obleke, ki jo nosi, namreč kratko, rjavo
suknjo, okrogel rjav klobuk, brez obuvala, obdolže ga krivo¬
verstva in ga pahnejo v zapor. Njegova nedolžnost se sicer
kmalu izkaže; a vendar mu prepovedo, da ne sme več učiti.
Vsled tega se odpravi v Salamanko. Ker ga pa tudi ondi pre¬
ganjajo, zapusti svojo domovino in gre v Pariz. Cvetero po¬
božnih mož, ki jih je bil Bogu pridobil in so se mu bili pri¬
družili, ostane na Španskem; V Pariz prišedši prenoči v bol¬
nišnici ubožcev. Ker nima nič svojega, s čimur bi se preživil,
mora beračiti, kar ga v uku jako zadržuje. Nekoliko podpore
dobi pri nekaterih dobrih ljudeh. Tako nadaljuje svoj uk.
Zraven tega pa si prizadeva, da svoje součenGe kot mlade tova¬
riše zavrača od razuzdanosti in je navaja k pobožnemu življenju.
Njegovo ljubeznivo obnašanje, njegova živa gorečnost in spo¬
dobna resnobnost napravijo močen- vtisek na mladeniška srca.
Prvi, ki ga sebi in Kristusu pridobi, je pobožni in učeni Peter
Faber, drugi Frančišek Ksaverij; za njima se mu pridružita
Jakob Lajnec in Alfonz Salmeron. Pozneje pridobi še Nikolaja
Bobadilo in pa Simona Rodrigueca. Pod Ignacijevim vodstvom
opravijo vsi duhovne vaje, se pridno uče in žive sredi spačenega

13 *

196

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

pariškega mesta vsem v zgled in spodbudo. Ignacija ljubijo,
kakor otroci; zlasti Peter Faber je bil pripravljen, ž njim celo
v smrt iti.

8. Teh šestero prijateljev, ž njim enakih žive vere, vsi ena
duša in eno srce, pokliče Ignacij nekega dne k sebi. Razodene
jim svojo misel, delati za zveličanje nevernikov v Sveti deželi.
Vsi mu z veseljem pritrdijo. -— Dne 15. avgusta 1. 1534 je bil
za oni dan odločen, da store k temu početju skupno obljubo. Oni
dan, v praznik Marijinega vnebovzetja, se zbero v podzemeljski
kapeli na griču mučenikov (Montmartre). Tu jim daruje Peter
Faber sveto mašo, ki je že med tem bil postal duhovnik. Ignacij
in njegovi drugi tovariši prejmejo iz njegovih rok sveto obhajilo.
Potem pa store slovesno obljubo, vsemu posvetnemu se odpove¬
dati, ob miloščini živeti in v Sveti deželi pridigovati. Ako pa
bi ne mogli priti v Jeruzalem, pa se hočejo papežu ponuditi, naj
jih pošlje, kamor ga je volja. V tej mali kapeli je položil Igna¬
cij vogelni kamen za svoj po vsem svetu sloveči red, ki naj bi
se zval po Jezusovem imenu, in to ravno na praznik Marijinega
vnebovzetja, da naj bi ga Marija blagoslovila in vzela v svoje var¬
stvo vse, kar se ima zgoditi na čast njenega Božjega Sina. Ignacij
gre s svojimi tovariši v Benetke, da bi odtod na ladji romali v
Jeruzalem. A vojska s Turki, ki je navstala ravno tisti čas,
jih zadržuje, da ne morejo izvršiti svoje obljube. Ignacij torej
pošlje svoje petere tovariše v Rim. Sveti oče, Pavel III., je
ljubeznivo sprejme in jim dovoli, da postanejo mašniki. Vrnivši
se nazaj k svojemu duhovnemu očetu Ignaciju v Benetke, prejmejo
sveto mašnikovo posvečenje ter po skrbni pripravi opravijo nove
maše. Ignacij se celih 18 mesecev pripravlja na to sveto da¬
ritev v tihi samoti, z molitvijo in s postom. Opravi jo v Rimu
v cerkvi Matere Božje v kapeli pri Zveličarjevih jaslih. S Kri¬
stusom vred tudi sebe daruje v čast božjo in zveličanje duš.

9. Vojska s Turki v tej dobi traja še vedno. Ignacij s
svojimi tovariši iz tega spozna, da ni božja volja, naj bi šli v
Jeruzalem. Vsled tega se odločijo, da gre Ignacij z dvema bra¬
toma v Rim ponudit se v službo svetemu očetu, drugi pa da
ostanejo v Italiji, da bi ondi učence iz visokih šol opominjali k
strahu božjemu in si kakovih tovarišev pridobili za svoje društvo.
Ob tem poslu naj bi stanovali v bolnišnicah, živeli ob miloščini,
stregli bolnikom, poučevali otroke in po očitnih trgih pridigovali
pokoro; a vse to naj bi opravljali brez plače. Ignacij se torej s
svojimi tovariši napoti črez Sieno na Toskanskem proti Rimu. V

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

197

neki razpadli kapeli se v molitvi zamakne. V duhu vidi, kako
ga nebeški Oče predstavlja svojemu Sinu. Jezus, obložen s težkim
križem, danim mu od Očeta, reče Ignaciju: „V Rimu ti bom
milostljiv. “ Žarnega obličja pride iz kapele in de svojim tova¬
rišem: „Ne vem, kaj nam pripravljajo v Rimu, morda nas ondi
čaka trpljenje, a to vem, da nam bode Jezus milostljiv. “ —
Res jih papež milostno sprejme. Brata Lajneca in Fabra odloči
za učenika na visoki šoli, Ignacija pa in druge njegove tovariše
za ljudske misijone in za pouk mladine. Silno velika je bila
tedaj nevednost v verozakonu. Zato so se toliko laže in toliko
bolj širile zmote in občna razuzdanost. Ignaciju ni bil neznan ta
izvir vseh zlegov. Zategadelj se je s svojimi tovariši na vso moč
trudil s poukom krščanskih resnic ter vnemal za vredno preje¬
manje svetih zakramentov. Nepopisljiv je bil prid njihovega pri¬
zadevanja. Da bi se pa ta prid ne le vzdržal, temveč prihajal
še čedalje večji, se odloči sv. Ignacij ustanoviti nov red, ki mu
bo posebna naloga: čast in poveličanje božje ter zveličanje duš.
Njegovi tovariši so ž njim ene misli. Zato zloži redovna pravila,
predloži jih potem papežu Pavlu III., da jih potrdi. To je začetek
reda jezuitov ali reda Jezusove družbe,  ki leta 1540
s svojim delovanjem stopi na dan.

10. Kakor mogočna splav je drlo tedaj krivoverstvo Lutrovo
črez nemške, Kalvinovo pa črez francoske pokrajine. Strahoten je
bil ta upor zoper sveto cerkev. Povsod prepiri in razprtije,
povsod razuzdanost, brezbožnost in samopašnost. V teh stiskah
pošlje Bog svojo pomoč po Ignaciju in njegovi družbi. Krivoverca
Martin Luter in Kalvin preklinjata papeža, odrekši mu vsakoršno
pokorščino; Ignacij in njegova družba pa časte papeža kot namest¬
nika Jezusovega in se zavežejo z obljubo, da bodo papežu brez
ugovora pokorni. Krivoverca zavržeta obljube vednega devištva
in radovoljnega uboštva; a Ignacij svojim redovnikom naloži
dolžnost vedne čistosti in popolne ubožnosti. Krivoverci hote
zboljšati cerkev, a poboljšati samih sebe jim ni mar; zavržejo
dobra dela in prejemanje svetih zakramentov. Ignacij pa pobolj-
šanje začne sam s seboj in s svojimi tovariši, in še-le potem
zboljšuje in posvečuje druge. Krivoverci hočejo prenarediti nauke
svete cerkve in njene uredbe; Ignacij pa se za nje bojuje do
poslednje pičice in se trudi, kolikor le more, da bi ljudje vedno
bolje spoznavali Kristusove nauke ter je vestno spolnovali. Društvo
Jezusovo, ustanovljeno po Ignaciju, se širi od dne do dne. Iz¬
volijo si Ignacija za vesoljnega glavarja ali generala. Tako jih

198

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

razpošlje na vse kraje po mestih in vaseh, da obdelujejo vino¬
grad Gospodov ter se bore in otimajo, kar so mogli še oteti in
pridobiti Bogu. Za ta pouk jih je srbno pripravljal. Posebno
mu je bila skrb, da so po zgledu Kristusovem sami sebe zata¬
jevali. „Vince te ipsum!“ to je: Premaguj sam sebe! tako je
Ignacij vedno klical svojim tovarišem. Sveti Frančišek Ksaverij
je v daljni Indiji pogostoina ponavljal te besede; če so ga vpra¬
šali, zakaj tako, odgovoril je to-le: „Ker sem se tako naučil od
našega očeta Ignacija. “ Ravno tako je Ignacij svojim tovarišem
prigovarjal ljubiti Boga in bližnjika. Odmrl je popolnoma sam
sebi in svetu. Večkrat so ga videli z žarečim obličjem proti
nebu se ozirati, svetle zvezde ogledovati in vzdihovati: „0 kako
se mi studi zemlja, kadar ogledujem nebesa!“ Vsa posvetna
opravila so mu bila zoperna; še za svoje najbližnje sorodnike se
ni pečal. Tako je naravnost v peč vrgel neka pisma, ki jih je
prejel z Lojolanskega grada. Njegov navadni izrek je bil: „Vse
v večjo čast božjo!" Svoje krščanske pouke je končaval zme¬
rom z besedami: „Ljubite Boga iz vsega svojega srca, iz vse
svoje duše in iz vseh svojih moči!“ Noč in dan je vzdihoval
po gledanju in uživanju božjem in jokal se veselja, kolikorkrat
se je spominjal na smrt. Nobeno delo, nobena nevarnost mu ni
bila prevelika, kadar se je šlo za zveličanje kake duše. Imel
je navado reči: „Ako bi mogel tisočkrat umreti, rad bi tisočkrat
smrt trpel zavoljo ene same duše. “ Kako je gorel za zveličanje
grešnikov, naj postavim le-sem samo en zgled: 'Slišal je namreč
o nekem mladeniču, da se je nesramno spečal z neko žensko in
da zahaja po noči v njeno hišo. Pot tja je vodila mimo bajerja.
Bilo je po zimi in silno mrzlo. Iz svete gorečnosti gre Ignacij
in v mrzli vodi stoje čaka mladeniča. Ko je prišel tja, kjer
stoji Ignacij, mu ta zakliče: „Nesrečnež, kam vendar greš? Glej,
med tem, ko ti hočeš Boga žaliti, hočem jaz tu zate moliti in
se pokoriti." Groza spreleti mladeniča; — vrne se nazaj in se
odsihdob popolnoma poboljša.

11. Ni čuda, da so tudi njegovi tovariši, ki jih je bil raz¬
poslal po svetu, spodbujeni po njegovih naukih in zgledih, sto¬
rili neizrekljivo veliko dobrega za blagor duš. Poslal jih je na
Portugalsko, v Španijo, na Nemško in Francosko. Celo v Indijo
je napotil sv. Frančiška Ksaverija, še druge učence pa v Afriko
in Ameriko. V posebno velikih skrbeh je bil zaradi Lutrovih
zmešnjav za Nemško. Ne samo, da je sam zanjo molil in da¬
roval svete maše, temveč ukazal je tudi, da je vsaki duhovnik iz

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

199

njegove družbe vsaki mesec vsaj enkrat maševal za rešitev nem¬
ških pokrajin. V Rimu je ustanovil zbirališče,  kjer so se
odgojevali mladeniči iz nemških dežel, ki bi potem po svoji do¬
movini razširjali pravega krščanskega duha in zatirali Lutrove
zmote. To zbirališče obstaja še dandanes. — V skrbi za ves
svet pa ni zanemarjal drugih dolžnosti, bodi si kot katehet pri
otrokih, ali kot spovednik in pridigar. Za zapeljane ženske je
ustanovil hišo pokore; za otroke brez starišev sirotišnico; hišo
za device, katerih nedolžnost je bila v nevarnosti; hišo v katero
so se sprejemali na sveti krst se pripravljajoči Judje. Vse te
dobrotne naprave, ki so še dandanes v Rimu, je ustanovil brez
vseh pomočkov, zgolj le z zaupanjem v Boga. To zaupanje je
bilo neomajljivo. Večkrat je prišel s tovariši v največje potrebe.
Enkrat je bilo že na tem, da bi jim bili zaradi dolgov prodali
hišno opravo. A v Gospoda zaupajoč je Ignacij rekel: „Mene
nič ne skrbi ta nezgoda; ako nam vzemo postelje, bomo spali
na tleh, kakor vsi revni ljudje." Bog mu je pa tudi v enakih
zadregah večkrat po čudežu pomagal. Tako je enkrat, ko že
ničesar ni bilo pri hiši, neki neznan človek meniškemu bratu
podaril sto zlatov; drugikrat jih je dobil drug brat v enaki sili
od nekoga polno mošnjo. Vselej, preden se je bil lotil kakove
stvari, molil je k Bogu za razsvetljenje in pomoč. Ako so na¬
stale ovire, tedaj se ni dal omajati, vedoč, da Bog srečno vodi
vsako stvar svojemu cilju in koncu naproti, da je le Bogu na
čast začeta. Obdolžili so ga večkrat celo krivoverstva, zagovar¬
jati se je moral celo pri papežu, a vselej so ga spoznali za ne¬
dolžnega in spolnovale so se besede: „V Rimu ti bodem milost¬
ljiv." V takem preganjanju je imel navado reči: „Polni kelih
trpljenja je zastava, da Bog hoče koga velikega storiti," in pa:
„Preganjanje ni drugega, nego vevnica, ki čisti našo čednost."

12. Tako se je sveti Ignacij od dne svoje spreobrnitve
vedno silno ostro pokoril, po cele noči ali molil ali premišljeval,
če pa ni molil, je neutrudno delal na blagor in zveličanje bližnjika.
Pretrpel je tudi veliko in hudih bolezni. Zaradi tega so jele
njegove moči čedalje bolj pešati. Čutil je, da ne bo več dolgo
živel. Zato je prosil očete svojega,, društva, da so mu dali po¬
močnika, ki je vodil vsaj vnanja opravila toliko razširjenega reda.
Ignaciju tako ostane le še skrb za bolnike;- akoravno sam ves
slab in bolehen, jih vendar pogostoma obiskuje. — Za troje je
vedno prosil Boga, da bi se mu spolnilo pred koncem njegovega
življenja: namreč, da bi sv. oče potrdil njegov red, sprejel nje-

200

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

gove bukve o duhovnih vajah, in da hi se redovna pravila
oznanila vsepovsod, koder so delovali njegovi društveniki. Spol¬
nile so se mu bile te želje. Misleč, da odslej na svetu nima
nič več opraviti, so mu zdaj le nebesa vedno v čislih. Noč in
in dan hrepeni, da bi kmalu Boga gledal. Ogenj ljubezni, ki
mu tli v srcu, slabi ga vedno bolj in bolj. Akoravno se zdrav¬
nikom ne zdi še nevarno, vendar si da podeliti sv. zakramente
za umirajoče. Dva dni potem prosi sv. očeta za blagoslov in
za sveti odpustek, da bi, kakor je rekel, se preselila njegova
duša z večjim zaupanjem od tod. Sv. oče mu dovoli, česar
prosi. Noč potem prebije v vednem zamaknjenju. Uro po
solnčnem vzhodu upre svoje oči in roke proti nebu, izpregovori
presveti imeni Jezus in Marija ter zaspi dne 31. julija 1. 1556
sladko in mirno v Gospodu. Komaj se razglasi njegova smrt
po mestu, že gre govorica o njem: „Sveti mož je umrl.“ Že
svoje žive dni je bolnike ozdravljal, hudobe izganjal, enega
mrliča obudil; po smrti pa se je na njegovem grobu godilo mnogo
in velikih čudežev. Zategadelj ga papež Gregorij XV. razglasi
za svetnika. Nanj se dajo obrniti besede, ki jih je bil sveti
Hieronim spregovoril o sv. Avguštinu: „Katoličani te časte in
občudujejo kot ponavljavca stare vere, in kar je znamenje še
večje slave, vsi krivoverci te črtijo in preganjajo. “

13. Sveti Ignacij se obrazuje v duhovski obleki s presvetim
imenom Jezusovim na prsih in z bukvami v rokah. — Duhovska
obleka  pomenja, da je bil dika duhovskega stanu in da je
njegov red mašniško čast obdal z novo svetlobo. — S presvetim
imenom Jezusovim  na prsih se zaznamuje njegova prisrčna
ljubezen in pobožnost, ki jo je imel do tega presladkega in mo¬
gočnega imena. Za to ime je bil on in ves njegov red priprav¬
ljen vse storiti, vse pretrpeti. — Bukve  poslednjič pomenjajo
njegova redovna pravila, konstitucije zvana, ki jih je dal svojemu
društvu. Spisovaje ta pravila je vedno molil, se postil in jokal.
Podlaga za nja mu je bilo sv. pismo in pa Tomaža Kempčana
knjiga: „Hodi za Kristusom.“ Pišoč je večkrat v prikazni
videl Devico Marijo in nad njegovo glavo je bil videti ognjen
plamen. Kdor se želi bolj seznaniti z duhom, ki je sv. Ignacija
napolnoval in ga vodil pri vseh njegovih tako velikanskih delih,
naj bere te konstitucije. Neovrgljiv dokaz so, da je bil sv. Ignacij
med svetniki svoje dobe največji ter posebno orodje v božji roki,
kakor njegov red čudovita naprava previdnosti božje.

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

201

Nekoliko o Jezuitih in njihovi delavnosti po misijonih.

Nobenega reda svete katoliške cerkve svet ni tako mnogotero
sodil, nobenega tako sovražil in preganjal, kakor ravno red jezuitov.
Ako je pa zaničevanje in preganjanje, ako so križi sploh znamenje,
da smo pravi učenci Kristusovi, potem gotovo nihče ne nosi tega
znamenja bolj vredno, nego to društvo Jezusovo. Sveti Ignacij, tolik
častitelj križa, si je od Gospoda sprosil milost, pa jo tudi povedal na¬
prej, da bratje njegove družbe nikdar  ne bodo brez preganjanja. Ta
prošnja in prerokovanje Ignacijevo se je spolnovalo do današnjega
dne. Ni ga bilo časa, da bi bil njegov red v miru. Ako se je v eni
deželi zmagovalno boril in kraljestvo božje razširjal, vzdignil se je v
drugi vihar preganjanja zoper njega. Ob enem se je čula zlobna
divjost njegovih sovražnikov, kakor hvala njegovih prijateljev. Ljubi
bravec! morebiti si že tudi ti slišal ali bral, da jezuiti kvarijo ljudstvo,
da so sovražniki človeštva, ki naj bi je povsod iztrebili? Ali moreš
to verjeti? Že v življenju sv. Ignacija si videl, da je namen jezuitov:
„Večja čast božja, pospeševanje blagra in zveličanja
duš, povzdiga in razširjatev svete katoliške cerkve, za-
trtje krivovere in neverstva, kjerkoli se prikaže, in pa
bramba resnice, kjerkoli se napada."  Pripomočki k temu so
molitev, pokora, čisto in brezmadežno življenje, oznanovanje besede
božje, sveta učenost in pa — mučeništvo. Teh pripomočkov so se
jezuiti vselej v enem duhu in goreče posluževali in se še poslužujejo.

1. Jezuiti so pravi junaki v molitvi.  Duhovne vaje svetega
Ignacija so spreobrnile na tisoče in tisoče grešnikov, in na tisoče pri¬
vedle k premišljevavnemu življenju in k popolnosti. Očitali so jim
sicer njihovi sovražniki mnogotere hudobije, a še nikdar jim jih niso
mogli dokazati. Njihov red šteje sam nad osemsto mučencev. Ali bi
mogel kak red, obdolžen največjih hudobij, pokazati toliko junakov
svete vere? Umirajo li hudobneži za Jezusa in za svojega bližnjika?

- Predstojnik v redu pokliče kakega brata in mu reče: „Jutri pojdeš
na Kitajsko; ondi te čaka preganjanje ali celo mučeniška smrt." — -
„Da, oče!" mu odgovori brat, ter gre brez ugovora, da v daljni ptuji
deželi morebiti umrje pod sekiro. Ali se nahaja kje kaka večja po¬
korščina, večje zatajevanje, bolj goreča ljubezen do Jezusa? —- Celo
najtogotnejši sovražniki jezuiškega reda ne morejo tajiti, da je ni vede,
ki bi se jezuiti ne bili v njej odlikovali. Nad dvanajst tisoč pisateljev
spričuje njihovo učenost, njih marljivost in gorečnost. Znano je, da
so po vseh deželah sveta ustanovili učilnice in gojilnice za mladeniče.
Ne da se spodbiti, da so mojstri v izreji. Njihove šole so obiskovali
učenci iz vseh narodov. Tako je jezuit Jovan Maldonat v 1. 1565 učil
modroslovstvo v Parizu. Število njegovih poslušavcev je bilo tolikšno,
da si je moral pod milim nebom postaviti prižnico. Največji učenjaki
so prišli iz jezuiških šol; najpobožnejše in najbolj izobražene može so
vzgojili oni. Kdo ne pozna sv. mladeniča Alojzija, sv. Stanislava Kostko,
blaženega Ivana Berhmana, teh ljubeznivih cvetk jezuiškega reda?

2. V resnici neizmerna dela pa so jezuiti dovrševali posebno po
misijonih.  Že v življenju sv. Ignacija si bral, kako je svoje učence

202

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

razpošiljal križem sveta, kjer so se z mečem božje besede in svete uče¬
nosti vojskovali za resnice svete vere, razdevali zmote, trebili hudo¬
bije in prižigali upihnjeno luč svete vere. Toliko, da je bilo društvo
ustanovljeno, že je odposlal pobožnega Petra Fabra, angela društva
imenovanega, na Nemško, kjer so Luter in njegovi pomagači uganjali
svoje pogubne nerodnosti. Pridobivši si ondi občno zaupanje je zlasti
ob rekah Renu in Menu utrdil sveto vero. Dve leti pozneje pošlje
papež dva druga jezuita na Nemško, ki sta po mestih Ratisbona,
Ingolstadt, Dilingen, Solnograd, Worms, Dunaj in drugod krivoveri
postavila mogočen jez. Znano je, koliko je zveličani Peter Kanizij na
Nemškem, zlasti na Bavarskem, storil za sveto vero in krščansko živ¬
ljenje. Lutrov pomagač, Melanhton pp imenu, je pogostoma bridko
vzdihoval nad zmagami jezuitov: „0 gorje, gorje, kako li pojde z novim
evangelijem? Ves svet je poln jezuitov! 11  In res, ako bi bili tedaj
protestantski poglavarji jezuitom pustili v svoje dežele, ne bi se bila
ugnezdila nova krivovera. Ni torej čudo, da so protestanti jezuite
črtili na smrt. Ni čudo, da jih še sedaj sovražijo v svojem srcu in
da jih v besedi in v pismih obrekujejo, preganjajo in preklinjajo. Isto
so delali in delajo še neverniki, tako imenovani prosvetljenci in na¬
prednjaki. Sovražniki krščanstva in zlasti sv. katoliške cerkve so
seveda tudi zakleti sovražniki jezuitov; zakaj ti najbolj goreče branijo
sveto vero, najbolj pridigajo pokorščino in najbolje zmagujejo hudobije
— z malimi besedami, jezuiti so najzmagoslavnejši vojščaki Kristusovi.

Njihovi misijoni pa ne obsegajo samo evropskih pokrajin. Nad
8000 jih je že pred več kakor 300 leti šlo v vse kraje sveta. Na po¬
velje sv. Ignacija je šel Frančišek Ksaverij v Indijo Ondi je v desetih
letih spreobrnil 25 kraljestev; prehodil je peš daljino in širino črez
tisoč milj in krstil s svojo roko milijon mohamedanov in malikovavcev.
V Aziji so napravili jezuiti 150 misijonov. Prišli so globoko v peščene
afrikanske puščave in zasadili ondi znamenje sv. križa. Kar zadeva
Ameriko, zadostuje ime zamorskega apostola, sv. Petra Klaverja, in pa
misijon v Paraguaji, in vsakdo je primoran spoznati: „Tu je delal
prst Gospodove roke!“

3. Paraguajski misijon ostane skozi vse čase večen spominik vi¬
soke modrosti, gorečnosti in ljubezni jezuitov, pa tudi večen spominik
sramotne grozovitosti in divjosti njihovih sovražnikov.

Ob znožju z večnim snegom pokritega pogorja Kordilerskega, ob
reki Paraguaji, razprostirajo se neizmerni gozdi. Ondi je prebivala
velika truma divjakov, bolj živini nego ljudem podobnih. Le slab glas
imena Jezusovega je prodrl do tod. Najstrastnejše malikovavstvo in
grozovita divjost je razsajala med njimi, akoravno še niso spoznali
hudobij Španjolcev. V te goste šume, kamor še ni bila stopila noga
nobenega Evropejca, so prišli jezuiti. S samim brevirjem pod pazduho,
z velikim križem v desni roki ter z zaupanjem v Boga si narede pot
skozi te gozde, kjer še ni zapela nobena sekira, kjer so že na tisoče
let bila prebivališča kačam, tigrom in levom. Po mlakužah morajo
bresti do pasa v vodi, plezajo črez skalnate stene, prekoračijo prepade
in celo po dupljah iščejo divjakov. Veliko izmed njih umrje lakote,
druge pomorijo ali snedo divjaki. Po nepovednih nevarnostih in nad-

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

203

logah se jim naposled vendar posreči, da si nekatere teh ljudožercev
pridobe in zbero okoli sebe. Misijonarji zapazijo, da divjake miče
zlasti godba; zato začnejo novospreobrnjence učiti petja. Potem kre¬
nejo ž njimi v čolne, se počasi vozijo ob bregovih, prepevajoč svete
pesmi. Glas milodonečih pesem privabi divjake z gora, iz sotesk in
dupelj. Nekateri, kakor od melodij očarani, skočijo v vodo in plavajo
za čolni. Puščice in loke vržejo od sebe, gredoč za misijonarji, .kamor
jih hočejo sprevesti. — Tako nastanejo prve naselbine, ki jih vodita
oo. Mažeta in Kataldino in je imenujeta Loreto. V malo letih so
ustanovili že trideset takih krščanskih občin in naselbin. Pri vsaki
naselbini sta bila dva misijonarja; eden je vodil duhovna, drugi svetna
opravila; oba sta jih poučevala v rokodelstvih, v godbi in petju. Kakor
brž je doživel otrok sedem let, posvetovala sta se misijonarja, za kaj
da ima več veselja in brihtnosti, ter sta ga odmenila ali za kmetijstvo
ali za kako rokodelstvo. Rokodelstev so jih učili vsakaterih, da so laže
vsem svojim potrebam sami ustregli in tako se manj pečali s hudob¬
nimi Španci. Španci namreč so s svojo lakomnostjo in grdimi zgledi
uboge Indijane ali prepodili, ali jih pa na duši in na telesu pokvarili.
Zato so si misijonarji prizadevali na vso moč, Indijane ločiti od
Špancev. K večjemu tri dni so smeli tujci ostajati v kaki indijanski
vasi. Razun obrtnij so se Indijanci pečali s poljedelstvom, o katerem
poprej niso hoteli nič vedeti. Polje so razdelili med posamezne dru¬
žine. Precej velik del polja imenoval se je last božja. To božjo last
so vsi vkup obdelovali in pridelek je pripadal vdovam, sirotam, starim
in bolehavim ljudem; iz njega so plačevali stroške za cerkve in davke
španskemu kralju. Delo na poljih se je opravljalo ob gotovih urah.
Pred delom so skupno molili in bili pri sv. maši, po končanem delu
pa so skupno zapeli večerno pesem. Pridelek poljskih sadežev so
shranjali v vaškem skladišču in vsaka družina je dobivala po svojih
potrebah. Ravno tako so žene in dekleta v ponedeljkih dobivale volne
in svile; konec tedna pa so vračale prejo. Vsaka občina je imela
več oddelkov in vsak oddelek je imel svojega predstojnika. Zakone
so sklepali že v zgodnjih letih, o pregrehah zoper šesto božjo zapoved
ni bilo slišati. Prelomljevavca kake postave so najprej posvarili med
štirimi očmi, drugič se je moral pri cerkvenih vratih podvreči očitni
pokori, tretjič pa je bil s šibami tepen. V 120 letih pa se ni pri¬
merilo nikdar, da bi bil kdo tepen, tako so bili pokorni. Sodniški
uradniki so imeli malo opravka, ker je bilo malo prepirov in le redko
kaka prelomitev postave. Dali so se Indijanci voditi kakor otroci, a
so tudi bili kakor otroci nedolžni. Med njimi ni bilo razločka, kaj je
moje ali tvoje. Vez ljubezni in prijateljstva je objemala vse. Misi¬
jonarje so imeli za očete in največje dobrotnike. Greh jim je bil naj¬
večje zlo, in za veliko grehov še po imenu niso znali. Neki škof je
pisal španskemu kralja Filipu V., da je med tem dobrim ljudstvom to¬
lika nedolžnost, da za trdno veruje, da nihče ne stori smrtnega greha.

Kako so pa mogli misijonarji iz teh divjih pustot prestvariti
drugi raj? Kako ljudožerce preobrniti v tako srečne ljudi? Glej,
to je storila moč krščanske vere, njih zaupanje v Boga, njih ljubezen
in visoka modrost. Misijonarji so te divjake seznanili s skrivnostmi

204

31. julij: Sv. Ignacij Lojolan.

sv. križa, vcepili so jim v srca ljubezen do Boga in do bližnjika, ka¬
zali so jim z besedo in zgledi pot k sreči in zveličanju. Zato pa še
tolikanj trda srca niso mogla nasprotovati ljubezni misijonarjev. Divjost,
želja po maščevanju, nagnjenje do vsakaterih razuzdanosti se je umaknilo
duhu krotkosti, potrpežljivosti in čistosti. Iz divjakov so postali naj¬
prej ljudje, iz ljudi kristjani in iz kristjanov angeli. Njih angelsko
nedolžnost lahko razvidiš iz obhajanja praznika presvetega Rešnjega
Telesa. Nikjer po vsem svetu se ta veliki praznik ni obhajal tako
prisrčno, kakor pri teh novospreobrnjencih. Najlepše cvetlice so krile
in zaljšale pota in hiše, najlepše ptice so po ptičnikih, sem ter tja
po drevju razobešenih, žvrgolele vsaka po svoje, tigri in levi, prive¬
zani v železju, so sem pa tja se zaganjaje tulili, ribice v nalašč zato
pripravljenih ribnjakih švigale sem in tja; razobešeno je bilo vsakatero
sadje, glasilo se je radostno pelje in godba med procesijo. Vsa pri¬
roda, živa in mrtva, cvetlice in drevesa, ljudje in živali naj bi se,
vsi po svoji moči, priklanjali Zveličarju sveta v naj sv. zakramentu.

Tako so jezuiti z nepopisnim trudom, s potom svojega obraza in
svojo krvjo ustvarili najsrečnejše ljudstvo na zemlji. Pod njihovimi
rokami so se obnovili nekdanji blaženi časi prvega krščanstva. 280.000
duš je živelo v 30 naselbinah brezskrbno in zadovoljno pod najlepšim
in najmilejšim nebom na zemlji. A sedaj — je vse razdejano!!
Sovražniki jezuitov niso mirovali poprej, dokler tega krasnega dela
niso pokončali. Na povelje španskega kralja so morali pobožni očetje
zaradi obrekovanja zapustiti svoje ljube Indijance. Revni, kakor so
prišli, šli so od tod. Kakor otroci, katerim pokopljejo očeta, so jokali,
ihteli in vzdihovali Indijani, objemali jim noge, jim branili oditi;
veliko jih je celo, ko so odšli misijonarji na barko, v vodo skočilo in
plavalo za njimi. Sedaj je lepa dežela zopet pustota in divjota. In¬
dij ani, hudo stiskani od Špancev, so zapustili svoje hiše in polja,
umaknivši se pred njimi v šumo in pogorje, ali pa so jih prodali za
sužnje in odvedli v rudnike. Kmalu so zopet propadli v divjost svojih
pradedov, in potomcem ni ostalo drugega, nego mračen spomin, da so
njihovi očetje nekdaj pod vodstvom črnosuknjarjev (tako so zvali jezuite)
srečno in zadovoljno živeli; hudobni ljudje pa so njih srečo razdrli.
In ti hudobni ljudje so bili — sovražniki jezuitov,  tako imeno¬
vani olikanci in prosvetlj enci.

Preudari sedaj iz tega, krščanski bravec, ali zaslužijo jezuiti
dandanes toliko psovanja, obrekovanja in preganjanja.

Molitev.

Vzemi, o Grospod! vso mojo prostost. Vzemi spomin, um in vso
voljo. Kar imam v posesti, vse si mi ti podaril. Vse ti dam nazaj,
prepustivši popolnoma tvoji volji, da storiš z vsem, kakor ti ugaja.
Daj mi le ljubezen do tebe in pa svojo milost, pa sem dovolj bogat
ter ne zahtevam drugega nič. Amen.

Mesec veliki srpan ali
avgust.

1. veliki srpan ali avgust.

Slovesnost vezi svetega Petra.

■ anašnji dan se zbere v Rimu v cerkvi, pri „okovih"
zvani, velika množica vernikov, da vidijo ondi one ča¬
stitljive verige, v katere so bili svetega Petra ukovali.
Shranjene so v dragoceni svetinjski skrinjici.

1. Herodež Agripa, tedaj kralj v Jeruzalemu, ko so apostoli
oznanjali Jezusa križanega, Judom ni bil priljubljen, ker je bil
tujec. Da bi se Judom prikupil, jame preganjati kristjane, in
zlasti apostole. Umoril je že Jakoba, Janezovega brata, z mečem.
Videč, da je to Judom po godu, da tudi Petra ujeti, da bi o
veliki noči z njegovo smrtjo gledalico napravil obilno zbranemu
ljudstvu. O tem pripoveduje dejanje apostolov dalje: „Ko ga je
bil torej ujel, poslal ga je v ječo in dal štirim četvrtnijam vo¬
jakov varovati." Pri Rimljanih so bili namreč štirje vojaki en
stražni oddelek (četvrtnija) in vsaki izmed njih je moral prečuti
četrti del noči. Ker je bil sv. Peter izročen štirim četvrtnijam,
zato so vedno po štirje vojaki stali pri njem na straži. „Tako
je bil sicer Peter zaprt v ječo, a cerkev je zanj neprenehoma
molila k Bogu." Ta molitev vernikov je bila uslišana.

2. „Tisto noč, po kateri so ga hoteli umoriti, je Peter spal
med dvema vojakoma, uklenjen v dve verigi, in varihi so pred
vratmi varovali ječo. In glej! angel Gospodov je pristopil in
svetloba se je zasvetila v ječi, in je udaril Petra v bok in ga
zbudil, rekši: Vstani hitro! In verige so padle od njegovih rok.
Potem mu reče angel: Opaši se in obuj svoje črevlje! In je
storil tako. Zopet mu reče: Ogrni svoj plašč in pojdi za menoj!
In je šel ven za njim in ni vedel, da je res, kar se je godilo
po angelu, temveč je menil, da vidi prikazen. Ko sta bila pa

206

1. avgust: Slovesnost vezi sv. Petra.

odšla mimo prve in druge straže, prišla sta do železnih vrat (do
vnanjih vrat ječe), katera peljejo v mesto, in ta so se jima sama
od sebe odprla. In sta šla skozi in prišla v neke ulice in zdajci
je odstopil angel od njega. Sedaj se Peter zave in reče: Sedaj
res vem, da je poslal Gospod svojega angela in me je otel He¬
rodove roke in vsega čakanja judovskega ljudstva. Premišlje-
vaje to od Boga mu skazano dobroto pride do hiše Marije, matere
Janeza, s priimkom Marka (tistega, ki je drugo evangelje spisal),
kjer jih je bilo veliko zbranih v molitvi. Ko je pa trkal na
vežna vrata, šla je poslušat deklica, po imenu Rode. Spoznavši
Petrov glas, od veselja ni odprla vrat, temveč je stekla noter in
oznanila, da Peter stoji pred vratmi. Ali oni so ji rekli: „Meša
se ti!“ Ona pa je trdila, da je tako. Oni zopet pravijo: „Njegov
angel (varih) je.“ Peter je pa le še trkal. Ko odpro in ga
vidijo, ostrme. On pa jim migne z roko, da naj molče, in jim
pripoveduje, kako ga je Gospod izvedel iz ječe, ter gre ven in se
odpravi na drug kraj, da se umakne preiskovanju.“ (Dej. ap. 12.)

3. Vojaki stražniki, ki so videli veselost apostolovo v ječi
in slišali iz njegovih ust besede zveličanja, so se po ti čudoviti
angelovi prikazni spreobrnili in oddali njegovi verigi kristjanom,
sami pa so bili odvedeni v smrt. Krščanska občina v Jeruzalemu
je shranjevala te verige z vso častjo. Leta 436 je tedanji patriarh
Juvenal verigi podaril cesarici Evdoksiji, ki je bila priromala v
one svete kraje in se povsod posebno radodarno skazovala. Ev-
doksija ji prinese s seboj v Carigrad. Eno obdrži za se, shranivši
jo v nalašč za to sezidani cerkvi; drugo pa pošlje v Rim svoji
hčeri, zaročeni s cesarjem Valentinijanom III. Z veseljem cesarica
ta dar pokaže papežu Sikstu III. Papež da prinesti ono verigo,
v kateri je bil sv. Peter uklenjen v Rimu za cesarja Nerona,
da ji primeri med seboj. To se je godilo vpričo velike množice
ljudstva, ki so visoko častili vse svetinje apostolov. Komaj pa
papež vzame v roko obe verigi, kar se sklenete vkup, kakor da
bi bila ena sama. V spomin na ta čudež in na čast sv. apostolu
Petru sezida papež poprej imenovano cerkev pri „ okovih “, kamor
so potem shranili verigo. Ta cerkev še stoji in veriga, po ka¬
teri se je godilo veliko čudežev, se vsako leto v Rimu izpostavlja
prvi dan avgusta meseca, da jo verniki časte.

4. Shranjena je na oltarju v dragoceni skrinjici, zaklenjeni
s tremi ključi; en ključ ima papež, drugega eden kardinalov in
tretjega cerkveni opat. Že od nekdaj je navada, da jemljo pa¬
peži od te verige opilke, in je v zlatem ključu zaprte poklanjajo

1. avgust: Slovesnost vezi sv. Petra.

207

v dar visokim gospodom v znamenje prijaznosti in spoštovanja.
Med mnogimi bolniki in od hudobnega duha obsedenimi, ki jih je
bil dotik te verige ozdravil, je bil tudi neki grof na dvoru ce¬
sarja Otona. Obsedenega od hudobe ga pošlje cesar nalašč v
Rim, da bi bil po dotiki verige rešen.tega zlega. Ko se tedanji
papež Ivan XIII. s to verigo dotakne grofovega vratu, ga
takoj hudobni duh zapusti. — Sv. Gregorij pripoveduje o nekem
plemenitniku, ki se je posmehoval ključem, napolnjenim z opilki
te verige, da ga je pri tej priči hudobni duh obsedel in ga tako
trpinčil, da si je ves besen sam vzel življenje. Kako v visoki
časti so bile te verige že od prvih krščanskih časov sem, vidi
se iz prelepe pridige, ki jo je imel sv. Krizostom v Carigradu.
„0 da bi mi bilo dano,“ je rekel, .,videti kraj, kjer so shranjene
verige apostolov! Kako rad bi videl te okove, katerih se pekel
hoji, a jih nebeščani časte. Ako ne bi me zadrževale dolžnosti
stanu in slabosti života, kako rad bi romal v Rim, da bi le
videl te verige in pa ječo sv. apostolov Petra in Pavla. Blažene
verige, blažene roke, ki so bile ž njimi olepšane! Nič ni lepšega,
nego za Jezusa Kristusa nošena veriga. Zanj uklenjenemu biti
je bolje, nego apostol, učenik, evangelist ali angel biti. O srečna
veriga, lepša od vseh zavratnic, od vseh zlatih vencev, od vseh
kraljevih kron, da bi te pač mogel videti!“ Že za Avguštinovih
časov se je obhajal praznik v spomin na te verige.

„Vstani hitro!“

Krščanska duša! dobro premisli besede, ki jih je angel zaklical
Petru: „Vstani hitro!" — Pri tej priči so padle verige z jetnikovih
rok. Morebiti si že leta in leta ukovan v drugačne verige, nego je
bil Peter. Te verige so tvoje pregrešne navade. Suženj si grehov ter
nimaš deleža med občestvom cerkve in svetnikov. Oropan milosti
božje vzdihuješ v železju svojih neukročenih strasti. Morebiti ti je
odločenih le še malo dni, ki jih imaš preživeti v ječi sedanjega živ¬
ljenja. Morda te odvedejo že jutri, da boš gorel kot strahovana žrtev
božje pravičnosti. Vendar mirno spiš v svojih grehih. Kolikrat se ti
oglasi v srcu mili glas milosti božje, ki te kliče: „Vstani hitro!"
Skrajni čas je, da ne zamašiš temu glasu svojih ušes. Morda je božja
roka že pripravljena, da ti preseka življenja nit. Zveličanja glas:
„Vstani hitro!" ti doni od vseh strani in ob vsaki priložnosti na
ušesa. Vsaki mrlič, ki ga neso mimo tvojega stanovanja, ali ga sam
spremljaš; vsako poročilo, da je kdo nanagloma in neprevideno umrl;
vsaka bolezen, ki se te loti, vsaka nesreča, ki te zadene; vsaka strašna
prikazen v naravi, ponočna tema, zemljo stresajoči grom v hudi ne¬
vihti, tuljenje in bučanje prihajajočega viharja, ki mogočne hraste s

208

2. avgust: Sv. Alfonz Liguori.

korenino ruje in na tla podira, nalivi in povodnji, vsaka tudi od daleč
ti preteča nevarnost, tvoja leta in slabost, v jeseni polagoma umira¬
joča narava; — vse to ti v enomer kliče: „Vstani hitro!" Posebno
pa in najbolj občutno te kliče tvoj lastni sodnik, tvoja z grehi obte¬
žena in po hudobijah razdražena vest, ki po svarjenju gorečega pridi¬
garja ali spovednika še hujše udeluje v tebi. Pravi ti: „Sedaj je čas,
da od spanja vstaneš; vstani hitro in Kristus te bo razsvetlil." Opaši
se in obleci svoje oblačilo! — tisto oblačilo nedolžnosti, ki si je tako
nepremišljeno vrgel od sebe; tisto oblačilo, ki je cena Jezusove krvi;
tisto oblačilo, ki si je brez madeža prejel pri sv. krstu, a je s toli¬
kimi grehi ogrdil; tisto svatovsko oblačilo, brez katerega ne moreš
biti sprejet na ženitnino nebeškega kralja. Ali kaj pravim? To obla¬
čilo si zapravil za vselej. Ne ostaja ti drugega, nego rasovno oblačilo
pokore, ki mora namestovati oblačilo nedolžnosti. „Vstani torej hitro!"
Razdeni vezi tistih pregrešnih navad, s katerimi si v peklenski suž-
nosti zvezan; tiste nesrečne vezi, ki so ti oropale prostost otrok božjih,
sladki mir Kristusov in ljubi srčni pokoj ter tolažljivo upanje v srečno
večnost. Razdeni tiste verige, ki te po sili vlačijo od greha do greha,
ti vsako veselje ogrenjujejo in ti odpirajo strašen pogled v večnost;
tiste verige, ki te odevajo s sramoto in zasmehovanjem in kijih razprt
sam s seboj sedaj ljubiš, sedaj sovražiš, sedaj od sebe vržeš, sedaj
zopet natakneš, enkrat zaradi njih vzdihuješ, drugikrat jih zopet iščeš
in ki so ti gotova zastava tvoje večne pogube. — „Vstani hitro!"
zakaj gorje ti, ako se prebudiš še-le pri sodbi božji!

Molitev.

O Bog, ki si sv. apostola Petra oprostil verig in ga brez škode
izvedel iz ječe; odveži, prosimo te, vezi naših grehov in odvrni milostno
od nas vsa zla, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

2. veliki srpan ali avgust.

Sveti.; Alfonz Liguori, cerkveni učenik,
ustanovnik družbe Zveličarjeve (1. 1787).

1. Alfonz Marija Liguori, ena najsijajnejših dik sv. kato¬
liške cerkve 18. stoletja, se je rodil 27. kimavca 1. 1696 v Ma-
rinelskem predmestju v Neapoli. Njegov oče, Jožef Liguori, je
bil kapitan na ladji v avstrijski službi. Njegova mati Katarina,
iz rodu slavnih Kavalerijev iz Brindisi, je bila pravi zgled
ženske kreposti. Zvesto spolnujoč svoje dolžnosti je vso skrb

2. avgust: Sv. Alfonz Liguori.

209

obračala na dobro vzgojo svojih otrok. Alfonza je že v otročjih
letih mati naučila krščanske resnice. Slavni misijonar, Frančišek
Hieronim, videč ga še kot otroka, je izrekel o njem preroške
besede: „To dete bo dolgo živelo; bo škof, ki bo izvršil velika
dela na čast božjo." Desetletnega ga dajo roditelji v neko po¬
božno društvo, kjer so se mladeniči plemenitih rodovin odgajali
pod vodstvom duhovnikov. Odkar je bil prejel prvo sv. obhajilo,
prejemal je zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa vsaki
teden toli spodbudno in goreče, da se je že tedaj na njem videla
posebna milost božja. Nič ga ni bolj strašilo, nego Boga razžaliti.
Tako enkrat privoli s svojimi tovariši v igro za majhen drobiž in
sreča hoče, da nekaj priigra. Eden součencev ga obdolži golju¬
fije. Ta kriva sodba ga tako užali, da denar tja vrže rekoč:
„Kako, ali mar mislite, da more kdo božje veličastvo razžaliti
zaradi kakega nič vrednega beliča?" Popusti igro, gre k nekemu
drevesu, obesi na nje podobo Matere Božje, ki jo je vedno nosil
pri sebi, poklekne in moli. Oni mladenič, ki ga je bil razžalil,
to videč, vzklikne: „Oh, kaj sem storil? Razžalil sem svetnika!"

2. Zavoljo svoje brihtne glave in posebne pridnosti doseže
Alfonz že v 17. letu čast doktorstva, to je: spoznali so ga za
zmožnega, da je sam smel učiti pravoslovje. Bil je s prvega
odvetnik ali advokat. V tem stanu je njegovo ime kmalu daleč
zaslulo. V neki pravdi dveh knezovičev zagovarja Alfonz enega
izmed njiju pred sodiščem, misleč, daje  pravica na njegovi strani.
Ali nasprotni odvetnik mu dokaže njegovo krivico. Ta prigodek
mu priskuti vse posvetne prepire. Zapre se doma v svojo izbo
in tri dni ne užije ničesar. V tem času mu dozori sklep, od-
sihdob ne več svetu, ampak Bogu služiti. A njegov oče in sploh
vsa njegova rodovina se hudo upirajo temu, zlasti, ker je bilo že
vse nasnovano, da bi se bil poročil s hčerjo nekega kneza. Oče
mu preti in očita, pa se mu zopet dobrika in vse najboljše obeta.
Toda vse zastonj. Alfonz ostane pri svojem sklepu: „Bog me
kliče, ne smem se ustavljati!" ter stopi v duhovski stan. Njegov
oče, akoravno sicer pobožen mož, videč ga v duhovski obleki,
skoraj omedli in ne spregovori celo leto ž njim ne besede. Alfonz
pa ostane zvest spoznani volji božji. Hitro napreduje v popolnosti
ne le kot kristjan, ampak tudi kot duhovnik. Pridruži se misi¬
jonarjem, hodi okoli in pridiguje vsaki dan s posebnim uspehom.
Nekega dne pride njegov oče v cerkev, kjer je Alfonz pridigoval.
Ko zagleda svojega sina na prižnici, spreleti ga tolika nevolja,
fia že hoče od pridige pobegniti. A čim dalje ga posluša, tem

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 14

210

2. avgust: Sv. Alfonz Liguori.

bolj se mu meči srce. Skesan in s sinom spravljen zapusti cerkev.
Ko se pozneje snideta, objame ga oče in prosi odpuščenja, da se
je tako dolgo ustavljal njegovemu poklicu. Večkrat je spoznal
vpričo drugih: „Po svojem sinu sem se še-le naučil Boga prav
spoznavati. “

3. Alfonz, akoravno doslej že celo leto mašnik in 31 let
star, se vendar zaradi svoje ponižnosti in tanke vesti ni upal
spovedovati. Še-le na povelje svojih višjih se tudi temu opravilu
podvrže enako goreče in izvrstno, kakor pridiganju. Bila ga je
v spovednici zgolj ljubezen, dobrotljivost in potrpežljivost. Imel
je navado reči: „Kolikor globokeje je kak grešnik zagazil v
sužnost hudobije, toliko bolj ga je treba s sladko silo dobrotlji¬
vosti vleči iz hudičevih krempljev in voditi k božjemu očetovskemu
srcu.“ Zavoljo silnega truda in dela v poučevanju, spovedovanju
in pridigovanju po deželi in v Neapolju zboli Alfonz nevarno.
Da bi okreval, gre na deželo v Amalfi in Skalo. A tudi tukaj
si ne privošči počitka. Z nekaterimi duhovniki, ki so ž njim bili
enake misli, išče pastirjev in sem ter tja razkropljenih kmetiških
ljudi, da jih v sv. veri poučuje in jim deli sv. zakramente. Neka
pobožna nuna, Kastaroza zvana, reče Alfonzu, ko je v tej dobi
enkrat bil v samostanu pridigal, da ga je Bog poklical, naj
ustanovi zbirališče misijonarjev za najubožnejše, zapuščene duše.
Ravno ta namen je Alfonz že dolgo časa gojil v svojem srcu.
Prepričal se je namreč do živega, kako da so ubogi in preprosti
ljudje sila zanemarjeni v spoznanju verskih resnic in v vsem
tem, kar zadeva zveličanje duše. Vsi zadržki od strani njegovih
starišev, duhovnih prijateljev in drugih, vse njegove lastne no¬
tranje skrbi, vse skušnjave peklenske hudobe ga niso zmogle
udržati v tem klicu božjem. Pridruži se mu trinajst pobožnih
duhovnikov. Ž njimi se odpravi v Skalo. Škof v Sateri jim v
stanovanje odloči malo hišo. Po vsej hiši najdejo prazne izbe
brez vsakoršne oprave. Da morejo spati, razgrnejo slamnice po
tleh. Večjo izbo pa prenarede v kapelo. Črn kruh, nekoliko
sadja in voda je vsa njihova hrana. Uživajo jo kleče med mo¬
litvijo. Vsaki teden trikrat se pretepajo s šibami po životu.
Vsaki dan premišljajo v spodbudo življenje svetnikov, se o božjih
rečeh razgovarjajo in en del noči premolijo pred sv. Rešnjim Te¬
lesom. Storivši navadne obljube si izvolijo Liguorija za prednika.
Papež Benedikt XIV. potrdi 1. 1749 pravila njihovega društva
in jim da ime: redemptoristi, to je: Z veli carjevi dru¬
žabniki,  ki se po Liguoriju zovejo tudi ligorijanci. Od one

2. avgust: Sv. Alfonz Liguori.

211

dobe se je ta red daleč razširil in vodil brez števila misijonov
do dandanes.

4. Kadar je Alfonz s svojimi tovariši imel kak misijon, so
molili najprej pred sv. Rešnjim Telesom. Potem so hodili misi¬
jonarji, s križem na čelu, po ulicah in potih tistega kraja, ozna-
nujoč, kaj naj jih priganja k pokori, vabeč jih, da naj pridejo
v cerkev. Prve dni se je pridigalo o bolj pretresljivih resnicah,
o grehu, o sodbi, o peklu, o pohujšanju itd. Potem so poslušavce
skozi tri ali štiri dni
učili pobožnega živ¬
ljenja in govorili o mo¬
litvi, o trpljenju Kri¬
stusovem, o potrpežlji¬
vosti in prejemanju
sv. zakramentov. Sv.
obhajilo se je delilo po
stanovih, najprej otro¬
kom, potem devicam,
ženam, mladeničem in
možem. Vsaki stan so
posebej pripravljali na
to. Poslednji dan so
bile pridige o stanovit¬
nosti. Najnazadnje so
postavili pet križev in
pri tem razlagali Kri¬
stusovo trpljenje. S
tem se je dovršil mi¬
sijon. Vsaki duhovnik
je med misijonom spo-
vedaval po sedem ur
na dan; opoldne ste se
jim samo dve jedi na mizo postavili in nihče ni smel sprejeti
nobenega daru, nego, kar mu je bilo v neobhodno potrebo. Ti
misijoni so hasnili neizrekljivo veliko. Sovražniki so se spravili
med seboj, obrekovanja se preklicala, krivično blago se povrnilo,
pohujšanje popravilo in veliki grešniki se spreobrnili v pobožne
kristjane. Od vseh strani so pred cerkev prinesli slabe in pohujš-
Ijive bukve ter nespodobne grde podobe in je sežgali. Ljudstvo
je postalo goreče v molitvi, v prejemanju sv. zakramentov in v
delih krščanske ljubezni.

14 *

212

2. avgust: Sv. Alfonz Liguori.

5. Tako se je Alfonz s svojimi tovariši celih 20 let trudil
po misijonih. Papež Klemen XIII., spoznavši njegove velike za¬
sluge, njegovo visoko modrost in svetost, ga stori škofa v Šent-
Agati. Nič niso pomagale vse njegove prošnje, naj bi se mu
odvzelo to breme. Kot škof je bil prava podoba najvišjega Pastirja
Kristusa. Kakor on, je tudi Alfonz ljubil uboštvo. Obleke ni
nosil nič drugačne, kakor drugi duhovniki njegove družbe. Talar
je imel iz debelega rasovnika z molekom ob pasu. Kolikor časa
je bil škof, dal si je napraviti le ene črevlje in kolikorkrat so
bili raztrgani, poslal jih je zopet šivat. Zapone na črevljih je
nosil železne. Imel je le dva robca iz debelega platna. Obleko
je nosil staro, ponošeno in zašito, zlasti pod talarjem. Enkrat
je več oseb prosilo škofovega pisarja, naj bi jim dal, če ne
drugega, vsaj kake cunje od škofa v spomin; a pisar jim reče:
„Cunj škofovih vam nimam drugih dati kakor iz papirja; saj mu
vendar ne smem vzeti njegovih edinih hlač.“ Vsa njegova hišna
oprava je bila borna in še ta ne vsa njegova. V stanovanje je
imel dve izbi, eno za zimo, eno pa za poletje. Njegova jed je
bila juha in goveje meso, njegova pijača pa voda. Več kakor
to, je rekel, je rop ubogim. Njegov strežaj je bil ob enem ko-
čijaž in kuhar. Razun svojega glavnega namestnika, enega taj¬
nika in enega meniškega brata in pa strežaja ni imel nikogar
v svojem stanovanju. S temi je skupno opravljal svoje pobožnosti.
Zjutraj na vse zgodaj je vstajal s svoje revne in trde postelje.
Potem se je s šibami pokoril, opravil jutranjo molitev in nato
s svojimi hišniki premišljal kako resnico sv. vere. K sv. maši
se je dolgo pripravljal. Ko je pa sam odmaševal, ostal je še pri
drugi sv. maši, da je opravil zahvalne molitve. Vsaki večer je
pol ure molil pred sv. Rešnjim Telesom in ljudstvu posebno raz¬
lagal in priporočal to pobožnost. Pred spanjem je molil s svojimi
domačini večerno molitev, rožni venec in litanije Matere Božje.
Ko so ti odšli, je molil dolgo časa še sam ter še-le proti polnoči
šel k pokoju. Dolžnosti svoje višjepastirske službe je opravljal
zvesto in natančno. Po vseh krajih svoje škofije je uvedel vsak¬
danja premišljevanja, molitve pred sv. Rešnjim Telesom, bratov¬
ščine in pobožne družbe. Ker se je pri svojih težavnih delih še
vedno tako ostro pokoril, ni čuda, da je moralo naposled škodo
trpeti njegovo zdravje. Huda mrzlica se ga loti in še zaradi
bolezni v čutnicah se mu glava pobesi do prs in velika rana se
mu napravi pod brado. Tudi v tej hudi bolezni je bil vedno ves
miren in vesel. Neki kanonik, ki ga je v bolezni bil obiskal,

2. avgust: Sv. Alfonz Liguori.

213

pripoveduje o njem: „Smilil se mi je, ko sem ga videl ležati na
tako revni postelji. Odeja je bila čisto tanka, da ga je komaj
varovala mraza. Niti v Rimu, niti v Neapolju nisem nič videl,
kar bi bilo tako spodbudno, kakor velika revščina in potrpežljivost
šent-agatskega sv. škofa. “ Odslej Alfonz ni mogel več sam vo¬
diti škofije. S papeževim dovoljenjem je torej odložil svojo službo.
Zvedevši, da mu je papež uslišal prošnjo, je rekel vesel: „Goro
so mi odvzeli z ramena. O kolik odgovor mora enkrat škof
dajati! Jaz ne urnem, kako more škof kedaj mirno spati.“

6. Sedaj odda Alfonz pičlo svojo hišno opravo kapitulu, se
odpove vsakemu plačilu in prosi, da mu še puste samo posteljo
in nekatere malenkosti. Te naloži na mulo in zapusti spremljan
od jokajočega ljudstva svojo škofijo, kjer je v 13 letih storil sila
veliko dobrega. Spolnile so se mu bile srčne želje, da je mogel
zopet med svojimi tovariši živeti in med njimi umreti. Ker zaradi
visoke starosti ni mogel več hoditi po misijonih, molil je doma
noč in dan in spisoval bukve, polne svetega duha, zlasti o obi¬
skovanju sv. Rešnjega Telesa in o slavi Marijini. Obiskal ga je
Bog proti koncu njegovega življenja še s hudimi peklenskimi
skušnjavami in dvomi nad resnicami svete vere, s preganjanjem
njegovega društva, s čedalje hujšo boleznijo, da je popolnoma
oglušel in do malega oslepel. Devet mesecev pred smrtjo ni mu
več bilo mogoče maševati. Prinesli so mu vsaki dan sv. obhajilo
v celico. Molil je sv. rožni venec in si dajal brati življenje svet¬
nikov. Dne 25. julija 1787 ga zopet hudo trese mrzlica. Zato
mu podajo sv. popotnico. Preden jo prejme, veselja zakliče: „0
moj Jezus, moj presladki Jezus, pridi in vzemi v posest moje
srce!“ Njegov nečak pristopi k smrtni postelji, proseč ga za kak
spominik. S pojemajočim glasom mu odgovori: „Otmi svojo dušo!“
Odslej mu je tudi govorico zaprlo. Še enkrat mu podajo presveto
Rešnje Telo. Zaslišijo še rahel in tih glas: „To je moje upanje. 11
Pred obličje mu postavijo podobo žalostne Matere Božje. Zadnjo
noč pred smrtjo odpre še enkrat oči. Obraz mu je bil ves v
svetlobi in videli so ga, da se je veselo nasmehljal. Mislili so,
da se mu je prikazala Marija, ker jo je bil pogostoma prosil te
milosti. Drugo jutro, 1. dan velikega srpana 1787, je s podobo
Križanega in Device Marije v roki mirno umrl, star blizu 91 let.
Bog ga je poveličal z mnogimi čudeži. Papež Gregorij XVI. ga
je zategadelj leta 1839. slovesno razglasil za svetnika. Zavoljo ve¬
like učenosti in gorečnosti v spisovanju učenih in nabožnih knjig
Pa ga je povzdignil papež Pij IX. v čast cerkvenega učenika.

214

2. avgust: Sv. Alfonz Liguori.

Obrazuje se navadno v redovni obleki s škofovim križem na
prsih in z otroki krog sebe, katerim je bil ljubezniv učenik.

^Beseda o misijonih.

Blizu Nocere, mesta na Neapolitanskem, stoji cerkev in samostan
sv. Mihaela. Ondi je Alfonz preživel več let, ondi je umrl, ondi počivajo
njegovi telesni ostanki. Še kažejo njegovo revno celico, v kateri je
prebival, in malo izbo, kamor se je v mladeniških letih pogostoma
umikal in duhovne vaje opravljal. V tej izbi hranijo neko podobo,
ki je bila podlaga Alfonzovemu svetemu življenju. Alfonz, živeč še
med svetom, je nekdaj z več drugimi v tem samostanu bil pri duhovnih
vajah. Misijonar, vodnik tem vajam, je pravil v svojem govoru to-le
prigodbo: Starikast človek, že z eno nogo v grobu, je imel z neko
žensko dolgo časa pregrešno znanje. Naposled v njem zmaga milost
božja, da se odkritosrčno spreobrne. Ženska pa ostane trdovratna in
nespokorna. Nekega večera, ko ta človek v svojem stanovanju kleče
moli pred podobo Kristusovo na križu, zasliši okoli sebe bučanje moč¬
nega viharja; med tem viharjem pa glas one nespokornice: ,.jaz sem
prokleta. Po božjem pripuščenju sem prišla, da ti dam znamenje,
kako strašen je ogenj, ki me žge.“ V tem trenotju ste se vtisnili na
podobo dve plamteči roki s peterimi prsti in jo prežgali skozi in
skozi. Ob teh besedah potegne pridigar zagrinjalo spred podobe raz¬
pela ter pokaže prežgane kraje. Prav razločno so bila videti črna
znamenja prstov in pest roke, ki je ožgala okvir pri podobi. Silen je
bil ta pogled za srce še mladega Alfonza. Večkrat je pozneje svoje
žive dni rekel: ,,Duhovnim vajam v hiši misijonarjev Device Marije
se zahvaljujem za svoje spreobrnitev.“

Koliko duš pa se je otelo po sv. misijonih, to sam Bog ve in
razodelo se nam bo enkrat onkraj groba. — Ljubi bravec! morebiti si
se že ti tudi udeležil kakega misijona, ali boš še katerikrat temu imel
priliko. Ako se v kakem kraju napravi misijon, se lahko reče: Bog
ponuja taki občini največjo milost, namreč svojo spravo in prijaznost.
Vsakdanje pridige in molitve, lepi zgledi obilne množice, ki se goreče
udeležuje pobožnosti, celo pogled na duhovnike misijonarje, ki na priž¬
nici in v spovednicah brez lastnega dobička neutrudno delajo z duhom
in telesom, vse to napravlja na grešnika vtisek, kakor da bi njegovo
dušo preoravali. Marsikdo, o komur so mislili, da je nepoboljšljiv in
pogubljen, gre sam v se in postane gorečnejši kristjan, kakor je veliko
takih, ki se sami med dobre prištevajo. Čudili se bomo, ko bomo vi¬
deli na onem svetu veliko število takih, ki jih je bil kakor ožgana
drva misijon rešil iz ognja. Zato vsak skrbni dušni pastir, da le
more, z veseljem napravi misijon svojim ovčicam. V resnici pobožne
duše pa, katerim je čast božja in zveličanje bližnjega na srcu, z ve¬
seljem kaj malega darujejo za misijone. Ti pa ne zamudi zveličan-
skega časa, kadar slišiš, da se v tvoji ali kaki bližnji fari misijon
obhaja. Prizadevaj si, da za misijon pridobiš še drugih, zlasti greš¬
nikov, za katere ti je kaj mar. Pri misijonih veljajo zlasti duhov¬
nikom besede Kristusove: „Kdor vas posluša, mene posluša;

3. avgust:. Najdba trupla sv. Štefana. I. mučenca.

215

kdor pa vas zaničuje, mene zaničuj  e.“ Tem pa, ki imajo pri¬
ložnost, misijona se udeležiti, velja opomin prerokov: „Danes, ko
zaslišite Njegov  (Gospodov) gias, ne zakrknite svojih  src!“

Molite v.

O Bog, ki si po svetem Alfonzu Mariji, za blagor duš vnetem
spoznavavcu in škofu, svojo cerkev povečal z novo mladiko; prosimo
te, dodeli nam, da po njegovih zveličanskih opominih in njegovem
zgledu pokrepčani, srečno k tebi dospemo. Po Jezusu Kristusu, Go¬
spodu našem. Amen.

3. veliki srpan ali avgust.

'v'

Najdba trupla sv. Stefana, I. mučenca.

1. Kakor je še dandanes ime sv. Štefana, prvega mučenca,
v veliki časti in slavi, tako je bilo že za časov prvih kristjanov;
a grob, kjer so počivali njegovi telesni ostanki, se je sčasoma
pozabil. Tu je dopadlo Bogu, poveličati truplo svojega služabnika
in oveseliti z novimi čudeži svojo sveto cerkev. Judje so svetega
Štefana kakih 9 mesecev po Jezusovi smrti kamenjali in učenik
Gamaliel ga je pokopal blizu Jeruzalema. Leta 415. je živel v
trgu Kafargamala, šest ur od Jeruzalema, častiti mašnik Lucijan.
Ta spi 3. dan grudna v petek zvečer po svoji navadi v cerkve¬
nem žagradu, da varuje obleko in cerkvene posode. Napol zbujen
vidi pred seboj častitljivega starčka visoke rasti in prečudne le¬
pote. Imel je dolgo belo brado, belo z zlatimi križci vdelano
oblačilo ter zlato palico v roki. Pokliče ga trikrat po imenu in
mu veli, naj gre v Jeruzalem in ondi škofu Jovanu pove, naj
pride odpret grob, kjer počiva njegovo truplo in trupla še neka¬
terih drugih služabnikov Jezusovih, da se bodo po njih poveliče¬
vala dela božje usmiljenosti. Lucijan ga vpraša za ime. Starček
mu de: „Jaz sem Gamaliel, učenik svetega Pavla. Proti jutranji
strani groba leži sveti Štefan, ki so ..ga bili Judje kamenjali pred
mestnimi vratmi proti večerni strani. Ondi je ležalo njegovo truplo
nepokopano noč in dan;  a niti ptiči, niti druge živali se ga niso
dotaknile. Na moj opomin so ga potem verniki vzeli po noči in
prinesli na mojo pristavo, kjer sem ga položil v svoj grob proti
solnčnemu vzhodu. Tudi Nikodem, ki je bil po noči šel k Jezusu,

216 3. avgust: Najdba trupla sv. Štefana, I. mučenca.

leži ondi. Zaradi vere v Zveličarja so ga starejšine ljudstva
odstavili od njegove častne službe in pregnali iz Jeruzalema. Jaz
sem ga sprejel na svojo pristavo, ga preživi] do smrti in potem
pokopal poleg sv. Štefana. Na ravno tem mestu sem pokopal
Abido, svojega sina, ki je bil pred menoj v dvajsetem letu umrl.
Njegovo truplo leži v tretji rakvi, najbolj od zgoraj, kamor so
po smrti tudi mene položili. Etna, moja žena, in Semilija, moja
hči, ki niste hoteli verovati v Kristusa, ste bili drugod pokopani. “
Izpregovorivši besede izgine starček.

2. Lucijan, da ne bi prikazni prehitro verjel in veljal za
goljufa, prosi druge in tretje prikazni. Iz teh bi spoznal, ali so
od Boga ali ne. Zato noč in dan moli in se posti. Drugi petek
se mu Gamaliel zopet prikaže v ravno tej podobi in mu veli
pokornemu biti. Tudi mu da v podobi čveterih pletenic spoznati
zasluženje svetnikov, katerih ostanke mu je bil razodel. Bilo je
troje zlatih, ena pa srebrna pletenica. Dve zlati ste bili napolnjeni
z belimi cvetlicami, ena pa z rdečimi. V srebrni so bile cvetlice
žafrana, polne prijetnega duha. Na te jerbaščke pokaže starček,
rekoč: „To so naši ostanki. Rdeče te cvetlice pomenjajo sv. Šte¬
fana, pokopanega pri vhodu v grob; drugi jerbašček pomenja
Nikodema, ki je položen pri vratih; srebrni pa naznanuje mojega
sina Abido, ki je ostal neomadežan od materinega telesa in leži
poleg mene.“ Zopet izgine starček. Lucijan, prebudivši se, hvali
Boga ter še nadalje moli in se posti. V petek tretji teden ob
isti uri se mu zopet prikaže Gamaliel. Pokara ga zaradi njegovega
obotavljanja in pristavi, ko najdejo njegove in drugih ostanke,
da bo ponehala suša, ki je tedaj trajala že dolgo časa.

3. Lucijan se torej odpravi v Jeruzalem. Škof Jovan, ko
zve vse te prikazni, se veselja zjoka. Takoj ukaže Lucijanu trupla
svetnikov iskati, rekši mu, da jih bo našel poleg svoje cerkve
pod veliko grobljo kamenja. Lucijan, nazaj prišedši, skliče tržane,
da jih iščejo po groblji. Na potu grede h groblji ga sreča po¬
božni puščavnik Migecij. Ta mu pripoveduje, da mu je Gamaliel
v prikazni rekel, da zastonj preiskujejo grobljo, ampak naj kopljejo
na mestu Debatalija imenovanem. In v resnici zadenejo na tem
kraju na tri rakve in na kamen z napisom: „Keliel, Nasuam,
Gamaliel, Abida“. Prvi dve imeni ste sirski in pomenjate: Štefan
(venec) in Nikodem (ljudozmaga). Brž sporoči Lucijan vso pri-
godbo škofu Jovanu. Nemudoma se Jovan napoti na sveto mesto
s sebaškim in jerihunskim škofom, Evtonijem in Elevterijem.
Privzdignivši pokrov rakve sv. Štefana potrese se zemlja in iz

3. avgust: Najdba trupla sv. Štefana, I. mučenca. 217

nje zapuhti prečudna vonjava. Med tem privre skupaj velika
množica ljudstva, med njimi veliko bolnih. Triinsedemdeset jih
ozdravi pri tej priči. Truplo sv. Štefana je razpadlo že v prah,
le kosti so bile še vse cele in vsaka v svojem pravem naravnem
sklepu. Našlo se je notri tudi nekoliko njegove krvi. Nekaj teh
koščic so pustili za cerkev kafargamalsko, druge pa so v skrinjici
v slovesni procesiji prenesli v Jeruzalem v sionsko cerkev, kjer
je bil sv. Štefan svoje dni dijakon. Med to procesijo je rodoviten
dež zopet namočil suho in razpokano zemljo in storil rodovitno.
Dan prenašanja teh ostankov sv. Štefana je bil 26. grudna, kadar
sv. cerkev obhaja spomin njegove mučeniške smrti. Dne 3. avgusta
pa, na današnji dan, obhajamo spomin najdbe njegovih kosti.

Dogodbo, kako so našli ta predragi zaklad, popisal je du¬
hovnik Lucijan sam; v latinski jezik je popis prestavil A vit, španski
duhovnik in prijatelj sv. Hieronima, bivajoč tedaj v Jeruzalemu.
Tako se je razglasila dogodba tudi v zahodnih deželah. Povsod
so si krščanske občine prizadevale dobiti ostankov sv. Štefana.
Kadar so se te svetinje prenašale ali očitno izpostavljale, godila
so se velika čuda. Slepci so spregledovali, hromci shajali, bolniki
ozdravljali, celo mrliči se vzbujali. Sv. Avguštin je bil sam s
svojimi očmi priča veliko takih čudežev.

0{aj pravi zdravi um o svetinjah ali ostankih svetnikov?

Sedanji časi so časi modrovanja in pametovanja. Zametuje se
vse, česar um ne zapopada. Nihče pa ne pomisli, kako omejeno je
človekovo spoznanje, da moremo tu gledati le v zrcalu, kar bomo gle¬
dali tam z obličja v obličje; da je tudi naše spoznanje le kakor v
drobcih, tam pa bodemo spoznali, kakor  je. Takim nasproti pustimo
dokaze iz sv. pisma, ker tem svetim bukvam itak ne verjamejo. (Kdor
se o tem hoče le količkaj prepričati, naj pregleda IV. Kralj. 2, 3; 13,
21; Dej. ap. 5, 15 ali 19, 12.) Poglejmo jim nekoliko iz oči v oči;
zdravi pameti vendar ne bodo oporekali.

1. Um in srce nam velevata, da imamo v časti ne le trupla svojih
rajnih sorodovincev, starišev in prijateljev ter skrbimo, da jih spo¬
dobno pokopavamo, ampak imamo v časti še druge njih reči, večkrat
kake malenkosti, ki smo je prejeli od njih in nas na nje spominjajo,
postavim: kak križec, kak molek, kake bukvice. Nobeden pameten
človek ne reče, da zategadelj malikujemo, nihče se ob tem ne spodtika
in nam ne očita, da ne ravnamo prav. Kolikanj bolj gre še-le častiti
ostanke in svetinje tistih zvestih prijateljev in služabnikov božjih, ki
so iz ljubezni do Boga trpeli najgrozovitejšo smrt ter zapustili tudi
nam najlepše zglede vsakatere čednosti! V časti imamo ostanke hra¬
brega viteza, ki je v boju zmagal sovražnika domovine. S ponosom

218 3. avgust: Najdba trupla sv. Štefana, I. mučenca.

kažemo ptujcem grob, ki hrani njegove kosti. Skrbno hranimo meč,
s katerim je vodil vojsko k zmagi in slavi. Zaradi tega nas ne graja
nobeden pameten človek, akoravno je bil morebiti ravno ta v vojskah
slavni vitez zastran bogoljubnega življenja še celo na slabem glasu.
Ali bi mar potem ne smeli častiti svetinj in ostankov svetnikov, ki
so še slavnejše premagali pekel, zapeljivi svet in svoje strasti, darujoč
se za božjo čast in njegove svete zapovedi? Kdo ne bi vedel, da so
svetnikom tudi njihova telesa služila in pomagala izvrševati dobim
dela? Njihove noge se nikdar niso utrudile hoditi po strmem in
trnjevem potu božjih zapovedi. Njihove roke se niso naveličale ubož¬
cem deliti milih darov, sklepati se v pobožni molitvi. Njihova usta
in njihov jezik je razglašal slavo božjo. Njihovo srce je bilo vse
polno goreče ljubezni do Boga in do bližnjika. Mar torej ostanki ta¬
kega, duši v vsem pokornega telesa ne zaslužijo po pravici, da jih
častimo? Že zdrava pamet to zahteva od vsakogar.

2. Nasprotniki pa zopet ugovarjajo: ostanke svetnikov častiti je
nespametno zato, ker svetniki v nebesih nič ne vedo za naša pripo¬
ročila v molitvah. Ali tudi to je napačno. Svetniki namreč vse to,
kar se godi na svetu, vidijo v čistem gledanju božjega obličja, kakor
v zrcalu. Zveličanje izvoljenih med drugim obstaja tudi v tem, da
jim Kristus, kot svojim najboljšim prijateljem, razodeva vse to, kar
žele zvedeti, o svojih na zemlji zapuščenih otrokih, prijateljih ali va¬
rovancih. Zaradi tega se ne da omajati, še manj pa podreti resnica,
izrečena po sv. učenikih v tridentinskem zboru, da je namreč izobčen
oni, kateri uči ali veruje kaj katoliškemu uku o češčenju
svetnikov nasprotnega.  (Sej. 25. o priprošnji svetnikov.)

3. Varovati pa se je, da nihče ne časti nobene reči, dokler ni
dokazano in od cerkve potrjeno, da gre tisti reči čast; varovati pa se
je zategadelj, da se ne množe prazne vraže in sleparije. Tudi je v
češčenju svetinj in svetnikov treba pameti in gotove meje. Tako ne¬
kateri bolj časte mrtvo truplo kakovega svetnika, kakor Jezusa v za¬
kramentu sv. Rešnjega Telesa. Ali kadar duhovnik daje svetinje po-
ljubovati vernikom, gredočim okoli oltarja, tedaj se z veliko nadlež-
nostjo rijejo do njega; med sveto mašo pa so vsi mlačni in neobčutni,
kjer Jezus, Gospod svetnikov, daruje svojo smrt na križu. Taka vera
ne le ni pametna, temveč je celo pregrešna. Nihče ne sme ostankov
svetnikov vražno častiti, ali misliti, da bo kakove nesreče obvarovan,
ako jih ima doma ali pri sebi, ali da bo ž njimi našel kakovih za¬
kladov, ali v loteriji uganil številke in kar je več takega. Proč s
takim vraževanjem in vedeževanjem! Poslušaj cerkev in ravnaj po
njenih naukih ter časti, kar ona časti, po njenih zdravih naukih!

Molitev.

O Bog, ki si svetemu Štefanu za plačilo njegove zvestobe odprl
nebesa in ga po mnogih čudežih poveličal, dodeli nam, ki svetnike
častimo, da tudi njihove čednosti posnemamo. Po Jezusu Kristusu,
Gospodu našem. Amen.

4. avgust: Sv. Dominik.

219

4. veliki srpan ali avgust.

Sveti Dominik, ustanovnik pridigarskega
reda (1. 1221).

V 12. stoletju so bili za cerkev nemili časi; cerkveno življenje
je jako propadlo. Videti je bilo, kakor da bi otroci teme imeli pre¬
magati otroke luči, zakaj neka pohlepnost in želje po mesenih užitkih
so se polastile dušnih pastirjev in čedalje bolj temnile luč sv. vere.
Med drugimi, ki bi bili zlom radi prišli v okom, je bil neki Peter
Valdon, bogat prebivavec v Lionu na Francoskem. A napuh ga je
prignal tako daleč, da je postal krivoverec. Tajil je sv. Trojico, učlo¬
večenje Kristusovo in njegovo vstajenje. Zavrgel je vse sv. zakra¬
mente, zaničeval sv. križ, ni dovolil zakona in trdil, da je stari zavet
(testament) nastal po hudobi. Največ teh krivovercev, ki so se zvali
,,čiste" („k &  tari") in so znani z imenom valdenci ali albižani,
je živelo v grdi nečistosti in uganjalo strašanske hudobije. Segalo je
to krivoverstvo vedno dalje in dalje. V tej stiski je poslal Jezus
svoji cerkvi več razsvetljenih mož; med njimi je bil sv. Dominik.

1. Rodil se je 1. 1170 na Španskem v vasi Kalaroga, kjer
so njegovi žlahtni stariši imeli svoje posestvo. Njegova mati je
imela pred porodom v sanjah čudno prikazen, da ima namreč v
naročju psička, držečega v zobeh gorečo bakljo, s katero je užigal
ves svet. Pri svetem krstu je videl njegov kum na njegovem
čelu svetlo zvezdo, katere žarki so razsvetljevali vso okolico.
Kakor hitro je mali deček mogel, zlezel je skrivaje iz zibeli in
se vlegel na trda tla, posnemaje dete Jezuščka, ležečega na
slami v jaslicah. Sedem let starega ga dajo pobožni stariši du¬
hovnemu stricu v izrejo in pouk. Že tedaj je kazal posebno veselje
do naukov in bogoslužnosti ter nenavadno nagnjenje do čednosti.
V 15. letu je obiskoval v Valenciji visoko šolo. Tudi tu ga je
posebno veselilo zatajevati se, moliti in postiti. O polnoči je vstajal
in molil. V jedi in pijači je bil jako zmeren, v vsem dejanju
angelsko krotek in ponižen. Sovražil je vse posvetne veselice.
Slabih tovarišij se je ogibal in zlasti siromakom je bil silno do¬
broten. Črez vse je skrbel za svojo nedolžnost, kojo je tudi do
smrti neomadeževano ohranil. Pripomočki k temu, pravi sam, so
mu bili ti-le: ogibal se je lenobe, bežal je pred ženstvom ter bil
zmeren v jedi in pijači. Ubožci so se mu smilili tolikanj, da je
prodal vse svoje imetje, še celo svoje tako drage mu knjige, da
jim je pomagal. Ko so se temu drugi čudili, jim reče: „Ali bi
mogel te mrtve knjige prebirati, vedoč, da ljudje lakote umirajo?"

220

4. avgust: Sv. Dominik.

Videč nekikrat gospo jokati se, ker so jej morski tolovaji ugra¬
bili in odvedli brata, pa ga ni mogla z denarji odkupiti, ponudi
se ji sam, da naj njega proda in za skupiček odkupi svojega
brata. A Bog ga je bil odločil za druge namene.

2. Dovršivši šole z največjo slavo, ga sprejme osmaški škof
med svoje redovne korarje. Razsvetljen od Boga sluša Dominik
ta poklic. Kmalu ko on pristopi, jame se med korarji drugo
življenje. Vedel si je Dominik tako pridobiti njihova srca, da ga
izvolijo predniku za namestnika. Ni jim bilo mogoče, da ne bi
posnemali njegovih bogoslužnih zgledov. Noč in dan je bil v
cerkvi in le, ako je zahtevala dolžnost ali ljubezen do bližnjega,
je zapustil celico ali samostan, da ne bi časa prikrajšal za pre¬
mišljevanje. Dodelil mu je Bog posebno srčno sočutnost in usmi¬
ljenje do grešnikov, do žalostnih in nesrečnih ljudi. Tako preživi
deset let v tem redu in prosi neprenehoma Boga prave krščanske
ljubezni, ki je pripravljena, čisto vsega se darovati Bogu in dušam
v blagor. Poslednja leta je kot pridigar z največjo slavo obhodil
več pokrajin na Španskem, dokler ga škof, Don Diego, potovaje
skozi Francosko v nemške dežele, vzame s seboj 1. 1203. Na tem
potu se primeri, da Dominik v mestu Tulus zadene na krčmarja,
ki ga je bila zmotila kriva vera albižanov. S pomočjo molitve
in s prijaznimi pogovori ž njim se mu posreči, da ga zopet pri¬
dobi za pravo vero. Ta prigodba vdahne Dominiku misel, ustano¬
viti red, ki bi se s pridigami poganjal in potezal za katoliško
vero. A to misel za sedaj še prikrije, priporočuje pa jo vedno
Bogu v svojih molitvah.

3. Škof in Dominik dokončata svojo pot. Šla sta bila nam¬
reč na povelje kastiliškega kralja na Dansko, da bi privedla nevesto
mlademu kraljeviču. Toda odmenjeno nevesto najdeta v mrliški
rakvi. Pogled na mlado mrtvo nevesto zelo pretrese Dominika.
Spozna, da je na svetu vse prazen nič in ponovi svoj sklep, od¬
povedati se svetu in živeti le Bogu v čast ter dušam v blagor.

Škof popotuje kmalu potem z Dominikom v Rim, molit na grobih
svetih apostolov. Skozi Francosko prideta nazaj grede v mesto
Montpelie, kjer so se ravno trije papeževi poslanci posvetovali,
kako bi se ustavila nova kriva vera. Zvedevši, da sta ona dva v
mestu, ju povabijo k posvetovanju. Škof Diego jih vprašuje po
krivoverskih šegah in navadah. Povedo mu, da se ob vnanjem
njihovem blišču jako spotikajo ter s hinavščino, s farizejsko
svetostjo in s pridiganjem ljudi prigovarjajo in pridobivajo na
svojo stran. Škof nato reče poslancem: „Dozdeva se mi, da je

4. avgust: Sv. Dominik.

221

treba krivoverce bolj z zgledi nego z besedami vabiti. Ako oni
z navidezno revščino in ostrostjo zavajajo duše, odložite še vi
svoj lesk in blišč in pojdite kakor pravi in ubogi Jezusovi učenci

v boj proti svetohlinskim lažem krivovercev. Le prava ponižnost,
le v resnici spokorno življenje zmaga zaslepljence! Storite, kar
bom tudi jaz storil!“ Nato pošlje škof vse svoje služabnike s

222

4. avgust: Sv. Dominik.

konji in z vso popotno zalogo domov. Pridrži si le nekoliko
duhovnikov, med njimi Dominika, ki se je odšle vedno „brata“
imenoval. S temi hodi škof v preprosti obleki in peš po mestih
in vaseh, ter pridiguje katoličanom po cerkvah, s krivoverci pa
se razgovarja po hišah. Pri enem teh razgovorov prineso kri¬
voverci pisma, ki so obsegala njihove nauke. Tem nasproti
spiše Dominik na drugih listinah pravi katoliški nauk. V dokaz,
kje da je resnica, vržejo vsa ta pisma v ogenj. Kar v trenotku
ogenj sežge pisma krivovercev; Dominikova pa, akoravno je tri¬
krat vržejo na grmado, ostanejo ne le samo nepoškodovana,
temveč plamen jih celo odveje z grmade. Iz tega se resnica očitno
razodene in spreobrne se po tem čudežu veliko krivovercev.

4. Po takem in enakem večletnem trudu umrje sveti škof
Don Diego. Po njegovi smrti se razkrope njegovi tovariši. Brat
Dominik vidi se samega in zapuščenega sredi med krivoverci,
ki se v celih trumah semtertja vlačijo po Francoskem, ropajo
po mestih in vaseh, požigajo in sramote cerkve, svete podobe
onečaščujejo in neusmiljeno more duhovnike, ker jih ali iz kože
devajo ali s koli pobijajo. Vendar Dominik ne obupa. Pod
božjim varstvom hodi po deželi sem in tam, oznanujoč besedo
božjo. Že poprej se je sebi na veliko žalost bil prepričal, kako
katoliški otroci nimajo prilike, dobro izrejenim biti. Podpiran
od pobožnih škofov ustanovi samostan „naše ljube Gospe “ za
pobožne device, ki naj bi poučevale in odgojevale mlada dekleta,
izmed katerih bi družinam zopet dohajale dobre matere. Ta
ustanova obstaja še sedaj po več deželah z imenom drugega reda
sv. Dominika, ali dominičanke, ki neizrekljivo veliko koristijo.
Med tem časom se zgodi, da krivoverci umore poslanca Petra
po najetih hudobnežih. Ta umor je bil začetek strašne vojske,
ki je svetemu Dominiku prizadela veliko žalosti in skrbi. Sicer
se on ni udeležil te vojske med katoličani in krivoverci, ako¬
ravno je bil dobro znan z vodjo, grofom Montforškim. Ta grof
je pri mestu Muretu z 800 križarji (tako so se imenovali nje¬
govi vojaki od križcev, ki so jih imeli pripete na prsih) 45.000
sovražnikov zapodil v beg, kar je sv. Dominik naprej bil povedal.
Na vprašanje nekega meniha, kdaj bo vojski konec, odgovori
Dominik: „Minula bodo ta trpljenja, a ne še kmalu. Še se bo
prelilo veliko krvi in enega kralja bodo ubili v boju.“ Med
vojsko hodi Dominik s svojimi tovariši po deželah semterja, da
bi s krotkostjo, potrpežljivostjo in z božjo besedo pridobival
krivovercev in mečil surovost vojakov. Zasramovanja in pre-

4. avgust: Sv. Dominik.

223

ganjanja od krivovercev je potrpel brez pritožb. Pljuvali so
mu v obraz, vanj metali blato in norčevaje se iz njega privezo¬
vali mu šopke slame na plašč. A vesel je hodil po svojih potih
in Boga hvalil, da mu je prilika zaradi njegovega imena zani¬
čevanemu biti.

5. Nekdaj bi se imeli v slovesnem shodu sniti s krivoverci
in namenjen je bil neki škof z velikim spremstvom iti tja. „Ne
tako, moj oče in gospod," mu reče brat Dominik, „tako ne
smemo iti k tem otrokom napuha. Te nasprotnike resnice mo¬
ramo ukoriti z molitvijo ter z uboštvom in s ponižnostjo iti k
njim." Škof ga sluša. Pot tja pa njima ni bila znana. Po¬
nudi se jima neki krivoverec, rekši, da jima hoče pravo pot
pokazati. A iz hudobije ju zavede med trnje in robidovje, da
so bili kmalu vsi ranjeni in krvavi. Dominik tolaži svoja sprem-
Ijevavca, rekoč: „Potrpita, ljuba prijatelja, zahvalita se Bogu in
zaupajta vanj; zmaga nam je gotova, ker Bog nam je tako mi¬
lostljiv, da nam daje naše grehe s krvjo spirati." Te besede
in pa vesela potrpežljivost sv. Dominika naklonijo krivoverca,
da spozna zmoto in se spreobrne. To navado, peš in pa bos
hoditi, je ohranil Dominik vse svoje žive dni, da bi bil toliko
bolj enak svojemu ubogemu Zveličarju. Z romarsko palico v
roki in culico črez ramo, v kateri je imel povito malo obleke,
je šel vesel svojo pot; le kadar je prišel blizu kake vasi, je obul
črevlje. Kadar mu je bilo treba iti črez vodo ali hudournik,
prekrižal je vodo in se srečno spustil vanjo. Kadar je deževalo,
pel je svete pesmi. Denarjev ni nikoli nosil s seboj, prepustivši
se popolnoma previdnosti božji. Najrajši je prenočeval v cer¬
kvah; če pa do cerkve ni mogel priti, vlegel se je na pot ali
ob potu ter mirno zaspal. Kjer je postal, je jedel, karkoli so
predenj postavili, le mesa nikdar ne; večkrat je kruha beračil
od hiše do hiše. Ako mu je bilo prenočiti v kaki hiši, legel je
na slamo, ali na kako klop, ali pa na gola tla. Tudi na potu
ni opustil nikjer nobene svojih pobožnih vaj. Ako je le mogel
priti do cerkve, je vsaki dan maševal in to tolikanj pobožno, da
je bil ves zamaknjen in je zlasti pri povzdigovanju točil obilne
solze. Pridigal je po cestah, kjer ..je koga srečal, po mestih,
trgih in vaseh, na ulicah in v cerkvah, po gradovih in samo¬
stanih. Njegovi govori so bili polni ljubezni in vneme; ogenj,
ki je iz njega govoril, ogreval je še tako mrzla srca.

6. Že več let je tako sv. Dominik molil za blagor duš, se
jokal in pokoril ter delal z besedo in zgledom. A pregloboko

224

4. avgust: Sv. Dominik.

se je krivoverstvo bilo zagrizlo v srca, predaleč že segla razuz¬
danost; ni zadoščalo več človeško delovanje in trud. V tej naj¬
večji sili pomogla je torej Ona,  ki je bila že od nekdaj mo¬
gočna pomočnica kristjanom, Marija Devica in Bogorodnica. Sveti
Dominik jo je že od otročjih let posebno častil in za Bogom
na njo stavil največje zaupanje. V teh milovanja in solz vrednih
stiskah se toliko bolj k njej zateče v prisrčni in goreči molitvi.
V pobožnost zamaknjenemu se prikaže kraljica nebes, ga poto¬
laži in spodbode, naj vsepovsod uči in uvaja molitev, ki nam je
znana pod imenom: rožni venec.  Ko je učil, razlagal in pri¬
poročal to molitev, polnile so se cerkve tolikanj, da so bile kmalu
spreobrnjencem pretesne, in tej molitvi se je bilo največ zahva¬
liti, da se je v kratkem skoraj popolnoma zatrlo krivoverstvo.
Zanesljivi pisatelji trdijo, da je sv. Dominik po tej molitvi spre¬
obrnil nad 100.000 zmotencev.

7. Še večjo moč je njegovim pridigam dajal dar čudežev, ki
mu ga je bil Bog dodelil v obilni meri. Ko se je dal potujoč
enkrat prepeljati črez vodo, je terjal brodnik, priveslavši onkraj
brega, od njega denarja. A sveti mož mu reče: „Jaz sem ubog
učenec in služabnik Kristusov, ki nimam niti zlata niti srebra;
pa Bog vam bo že pozneje dal plačilo za vožnjo. “ Brodnik ga
zgrabi za plašč, rekši, naj mu ali plača, ali pa pusti plašč. Do¬
minik se ozre proti nebu. Po kratki molitvi pa pokaže brodniku
na tleh denar in mu reče: „Tu imaš, ljubi moj, česar hočeš;
vzemi in pusti me v miru.“ — Ob času, ko so križarji oblegali
mesto Tulus, odvesla več romarjev namenjenih h grobu sv. apo¬
stola Jakoba na Špansko črez reko Gerono. Ker je bil čoln pre¬
napolnjen, se zvrne in 40 romarjev se potopi v reki. Dominik,
ki je v bližnji cerkvi molil, na vpitje vojščakov prileti na pomoč,
pomoli in potem glasno zakliče: „V imenu Jezusa Kristusa vam
vsem zapovem, da pridite na breg!“ Potopljenci se res iz vode
prikažejo in vojščaki jih izvlečejo na suho. — V mestu Kastres,
kjer je opoldne večkrat molil v cerkvi sv. Vincencija, ga je on-
dotni samostanski prior videl moliti črevelj visoko prosto od tal
vzdignjenega in zamaknjenega. — Enkrat, ko je hotel po noči
v neko cerkev iti molit, pa so bila vrata zaprta, gre, hrepeneč
po zakramentu sv. Rešnjega Telesa, skozi zaprta vrata in zakri-
stan ga zjutraj v veliko začudenje najde pred oltarjem molečega.
— Celo nekega mrtvega mladeniča, Napoleona po imenu, je obudil
v življenje z besedami: „V imenu Gospoda našega Jezusa Kri¬
stusa ti rečem: vstani!"

4. avgust: Sv. Dominik.

225

8. Sejal je sv. Dominik seme božje besede že enajst let in
si z besedo, z zgledi in molitvami pridobil več učencev. Sedaj
mu je dozorel sklep, ustanoviti red, čigar glavni namen naj bi
bil: oznanjati besedo božjo, spreobračati krivoverce, braniti in za¬
govarjati sveto vero ter razširjati krščanstvo. Vsled tega se napoti
v Rim, da predloži sv. očetu redovna pravila v potrdilo. Prošnjo
mu usliši papež. Tako si pridobi sv. cerkev nove brambovce in
vojnike, ki so se imenovali „dominikanci"  ali: „bratje
pridigarji".  Posebni členi njihovih redovnih pravil so: vedno
molčati, govoriti le, če namestnik priorja ali glavarja dovoli;
vedno se postiti in mesnih jedi se zdrževati, razun v hudi bolezni;
oblačiti se v neobdelano volno in živeti v največjem uboštvu.
Ta red se je kmalu razširil po vseh krajih sveta in bil cerkvi
na veliko pomoč, zlasti z misijoni med neverniki. Veliko šteje
učenikov in svetnikov, postavim: sv. Vincencij Fereriški, Albert
Veliki, Ludovik Granaški in sv. Tomaž Akvinski. Zadnja leta
je preživel sveti Dominik v Rimu. Papež Honorij III. ga je po¬
stavil za učenika v svoji palači in mu prepustil še ne dodelani
samostan sv. Ksista, kojega je z nabranimi milimi darovi dozidal.
Razposlal je vse svoje dosedanje brate po svetu, razun enega.
A s pridigami si jih je zopet kmalu 40 pridobil. Živeli so ob
vsakdanji miloščini, ki so jo nabirali po ulicah in cestah. Nekega
dne se mu sporoči, da razun treh kruhov za opoldne nimajo nič
jesti. Sv. Dominik se tega jako razveseli. Te tri kruhe ukaže
razrezati in vsakemu predložiti mal košček. Ko pa bratje pri¬
dejo k mizi ter odmolijo in se vsedejo, gleda Dominik zamaknjen
proti nebu. Kar pristopita dva mladeniča v belih oblačilih v
obednico, gresta k Dominiku, mu podasta kruhov, da se vsi
lahko ž njimi nasitijo, in izgineta. Tako je Dominikova vera in
njegovo zaupanje nameščalo druge posvetne dobrote. Brez de¬
narjev so sezidali samostane in akoravno brez premoženja, vendar
nikdar niso trpeli lakote. Bog je skrbel za nje, ker so tudi oni
za Boga voljo zapustili vse, da bi poveličevali njegovo ime.

9. Po tolikem trudu in delu je naposled sveti mož obne¬
mogel. Prišla je ura, da gre po plačilo. Ko nekega dne moli
ter želi razvezan in s Kristusom biti,- prikaže se mu prežal mla¬
denič, poklicavši ga: „Pridi, preljubeznivi, pridi na veselje, pridi!"
Tedaj mu je bila tudi razodeta ura njegove smrti. Več učen¬
cem, ki ga obiščejo, pove, da bo umrl pred Marijinim vnebo¬
vzetjem. Potem popotuje, na oči še čisto zdrav, v Benetke, v
šent-nikolajski samostan. Ondi ga napade huda mrzlica in položi

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 15

226

4. avgust: Sv. Dominik.

na posteljo. Sedaj opravi glasno vpričo dvanajsterih bratov ve¬
liko spoved, jim priporoča, kako naj se neomadeževane ohranijo
na duši in telesu in zapreti z božjim prokletstvom vsakomur, ki bi
v njegovem redu, zapustivši uboštvo, si hotel pridobiti bogastva.
Po nasvetu zdravnikov ga zaneso bratje na neki grič pri Bolo-
nji, kjer je stala cerkev Matere Božje. Tu prejme sv. poslednje
olje. Ker pa želi, da bi bil pokopan med svojimi brati, preneso
ga nazaj v Bolonjo, akoravno že v strahu, da ne bi jim grede
na potu umrl. Blizu smrti tolaži pri postelji stoječe in jokajoče
se brate z besedami: „Ne jokajte se! Tam, kamor grem, vam bom
več hasnil, kakor sem vam tukaj. “ In ko mu njegov spovednik,
o. Ventura, reče: „Oče, pač veste, v koliki žalosti in breztolaž-
nosti nas zapustite; spominjajte se nas pri Gospodu!“ upre Do¬
minik kvišku svoje oči, rekši: „ Sveti Oče, spolnil sem tvojo
voljo. Katere si mi dal, sem jih ohranil in obvaroval; sedaj pa
je izročam tebi, ohrani in obvaruj je ti!“ Veli jim, naj sedaj
začnejo moliti; moli nekoliko časa na tihem ž njimi, dokler mu
jamejo ustnice čedalje bolj zastajati. Prišedši do besed: „Pri-
dite mu na pomoč, vi svetniki božji, pridite mu naproti, vi an¬
geli Gospodovi, sprejmite njegovo dušo in nesite jo pred obličje
Najvišjega“, se mu gibljejo usta poslednjikrat, oči mu zazrejo
kvišku in Bog sprejme njegovo dušo. Bilo je 6. dan velikega
srpana 1. 1221, na petek.

Zaradi brezštevilnih čudežev, ki so se v življenju in po
smrti godili po njem, prištel ga je papež Gregorij IX. 1. 1234
med svetnike.

Obrazuje se v dominikanski volnati halji, s psičkom poleg sebe,
ki drži užgano bakljo v zobeh.

Eakaj je sv. ^Dominik toli goreče in neprenehoma pobijal

krivoverstvo ?

Zato, ker je krivoverstvo eden največjih zlegov na svetu in na¬
pravlja strašno pogubo krščanstvu. Cele dežele in pokrajine, cela ce¬
sarstva in kraljestva se odtrgajo iz naročja sv. materi katoliški cerkvi.
Rod za rodom dere naproti večnemu poginu. Na milijone in milijone
duš se potopi na dno peklenskega brezdna. Po krivoverstvu ima hu¬
doba najbolj bogato žetev, po njem se nebesa praznijo, pekel pa polni.

1. Resnica more biti le ena,  kakor je Bog, ki jo je razodel, le
eden;  vse drugo je laž in zmota. Ravno tako more sv. cerkev le
ena biti prava in nezmotljiva cerkev, tista, kateri je Bog sam izročil
resnico, da jo uči, hrani in varuje ter od nje odbija vse laži in zmote.

4. avgust: Sv. Dominik.

227

Ta cerkev je sv. katoliška ali rimska cerkev, ker njej je Bog sam,
Jezus Kristus, izročil vso zalogo svojih resnic in milosti. Kakor je
Jezus Kristus le eden, tako more tudi njegova cerkev biti le ena.
„En Gospod je, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh“ (Efež. 4, 5.),
piše sv. apostol Pavel. Edino ta cerkev zamore brez vseh zmot učiti
tisto resnico, katero je sama prejela od Kristusa. Edino njej je obečal,
da bo sam pri njej ostal do konca časov. „ Glej te, jaz bivam z vami
vse dni do konca sveta." (Mat. 28, 20.) Le njej je obečal in poslal
Sv. Duha, ki ga imenuje „Duha resnice,  ki jih bo vso  resnico učil
in jih vsega opomnil, karkoli jim je pravil." Krivoverec je torej, kdor
vedoma in trdovratno  zametuj e kako versko resnico sv. cerkve,
to je kako resnico, ki jo mora verovati vsakdo, da ne izgubi večnega
zveličanja, ali kdor se trdovratno drži kako ve od cerkve zavržene zmote
ter jo brani in zagovarja. Tak se loči od telesa Jezusovega; mrtev
je in kakor usušena mladika na trti, ki ne more več pognati in sadu
obroditi; oropan je vseh pripomočkov sv. cerkve, in ako trdovraten
ostane v svoji zmoti, pogubi se njegova duša; zakaj tak „sam sebi
izreka sodbo pogube", piše sv. apostol Pavel svojemu učencu Titu.
(3, 11.) Toda ta nesreča zadeva le tiste, ki vedoma in trdovratno
zametujejo nauke sv. katoliške cerkve. Oni pa, ki bivajo zunaj cerkve
brez svoje krivde, ki odkritosrčno iščejo resnice in kar najbolje vedo
in morejo, spolnujejo zapovedi božje, se prištevajo, akoravno ne vidno,
vendar vsaj po svojem duhu k sv. cerkvi in se torej morejo zveličati.
Ali tudi taki zmotenci, ki si niso zmote sami krivi, so v veliki škodi
v primeri s pravimi udi sv. katoliške cerkve. Njih zmota jim je
namreč veden zadržek, da ne morejo rasti v popolnosti, jim je spotika,
da padajo čedalje v večje hudobije; trpe pa tudi pomanjkanja veliko
in ravno najzdatnejših pripomočkov sv. cerkve, kakor postavim: da¬
ritve sv. maše, sv. Kešnjega Telesa v sv. obhajilu, sv. odveze, zakra¬
mentov za umirajoče in sv. odpustkov. Godi se tudi po navadi, da se
taki nedolžni zmotenci, ne imajoč gotove zvezde vodnice, radi dajo
prekaniti zapeljivcem, ki jim vso vero iz srca oropajo, jih na najbolj
nevarna stranska pota zavodijo in pogube. Zgled imaš nad krivo¬
verci iz Dominikove dobe.

2. Zato, ljubi bravec! zahvaljuj se Bogu iz dna svojega srca, da
si ud prave Jezusove cerkve. Ostani zvest svoji sv. veri in ne daj se
niti po govorjenju, niti po pismih zapeljati. Zlasti se varuj dandanes
knjig in časnikov, naj imajo še tako lepe in vabljive napise, naj je
posebno še s tem priporočajo, v kako lepem in gladkem jeziku da
je vse pisano. Tudi ptičem se lepo žvižga in piska, da zahajajo na
limanice; ako bi je strašil, ne bi jih ujel. Tako je dandanes s knji¬
gami in časopisi. O koliko strupa krivoverskega in brezverskega se
pošilja med svet pod videzom resnice! Brezverci kakor krivoverci si
namreč prizadevajo na vse kriplje, po svetu razširjati svojo temo, svoje
laži in zmote, hoteč zmotiti verno ljudstvo, da bi odpadlo od prave vere.
To je skrivnostna zarotba tako imenovanih prostozidarjev. Zlasti se
Poslužujejo k temu malih knjižuric ali pisem, ki je zastonj trosijo med
ljudstvo, ali vsaj prodajajo prav po nizki ceni. V njih se nauki in
šege sv. katoliške cerkve zavračajo, zasmehujejo, psujejo in preklinjajo.

228

5. avgust: Slovesnost Device Marije Snežnice.

Ako ti torej kdo ponuja kaj takega in enakega, posvetuj se poprej s
svojim dušnim pastirjem, preden kaj kupiš ali bereš. Sploh pa se ti
dobre knjige naznanjajo vselej po versko zanesljivih časopisih, kakor
se tudi škodljive v njih odsvetujejo. Poslušaj te dobre vodnike, ki ti
svetijo in kažejo pravi pot! Nikar pa tudi ne žabi, moliti za zmočene
svoje brate in sestre v Kristusu, je s pobožnim življenjem k dobremu
spodbadati in z delavno ljubeznijo jim pomagati, da se spreobrnejo.
Vzdihuj torej pogostoma k Jezusu:

31 o 1 i t e v.

O Gospod, ki te je volja, da naj bode le en hlev, kakor je le en
pastir; zavoljo zasluženja svojega svetega služabnika Dominika se
usmili vseh krivovernih ljudi, daj, da jim sveti tvoja luč, in privedi
jih nazaj v svojo sveto cerkev, kjer edino se nahaja ona resnica, ki
vodi v večno življenje! Amen.

5. veliki srpan ali avgust.

Slovesnost Device Marije Snežnice.

Danes obhaja sv. katoliška cerkev spomin tistega dne, ko je bila
ena najkrasnejših cerkev v Kirnu posvečena. Zove se: „Pri Mariji
Snežnici," ali „Mariji večji.“  Imenuje se „večja“,  ker je med
60 cerkvami, Mariji na čast posvečenimi, največja in najlepša. Ime¬
nuje se tudi: „Marija pri jaslicah",  ker se ondi hranijo jasli
Zveličarjeve. „Pri Mariji Snežnici"  pa se zove zaradi naslednje
prigodbe:

1. V začetku četrtega stoletja, za časa papeža Liberija, je
živel v Kirnu plemenit in bogat meščan, Jovan po imenu. Brez
otrok, kakor je bil, se nameni z dovoljenjem svoje pobožne so¬
proge svoje premoženje Devici Mariji posvetiti. Oba se postita,
molita in obilo vbogaime dajeta, naj bi jima dala Marija na znanje,
kako bi porabila svoje imetje njej v večjo čast in njej po godu.
Tu se jima prikaže po noči med tretjim in četrtim dnevom ve¬
likega srpana Devica Marija vsakemu posebej, rekši: „Sezidala
mi bosta v Rimu cerkev na onem griču, ki ga bo jutri sneg
zapadel." Bilo je 1. 352 dne 5. vel. srpana, ob času, ko je vročina
v Italiji grozovita. Tisto jutro zagledajo Eskvilinski grič s sne¬
gom pokrit. Čudeč se o tej prigodbi snide se kmalu velika množica
na trgu, da vidi čudoviti sneg. Tudi Jovan in njegova soproga
gresta na trg ter ne dvomita več, da bi njuna prikazen mogla

5. avgust: Slovesnost Device Marije Snežnice. 229

kaka sleparija biti. Z veseljem hitita k papežu Liberiju, pripo¬
vedovat mu svoje čudežne sanje in kako so se v resnici spolnile.
Tudi papež je imel enako prikazen. Zato jima toliko rajši dovoli
na tem kraju cerkev sezidati.

2. Jaderno se lotita zidanja. Papež sam s svojimi rokami
skoplje jamo za ogelni kamen. Ni dolgo in krasen hram božji
stoji na griču. Ravno na tem mestu je stalo poprej zalo poslopje.
Sezidal ga je bil poganski cesar Tiberij na čast svoji materi, ne¬

sramni Liviji. Pozneje so ondi na trume kristjanov podavili in
pomorili, da je prav njihova kri ta prostor očistila in posvetila.

Crez leto in dan je bila cerkev dodelana. Papež Liberij sam jo
je posvetil. Bila je med četverimi glavnimi cerkvami v Rimu in
je takorekoč mati vseh Devici Mariji na čast posvečenih cerkev
po svetu. Vsled tega se tudi dan njenega posvečevanja po vsem
katoliškem svetu praznično obhaja. Katoliško ljudstvo je imelo
vseskozi posebno spoštovanje do te cerkve, in papeži so jo naj-
kogatejše olepšali. Zlasti je to storil papež Sikst III. Povod temu
mu je bila ta-le prigodba. Predrznil se je patrijarh Nestorij trditi
in učiti, da Marija ni „Bogorodnica“. Njegovo krivoverstvo so
k 431. v cerkvenem zboru efeškem očitno obsodili. Papež, poseben
častivec Bogorodice, da torej v spomin na to, da je resnica slavno
premagala laž in zmoto, cerkev „ pri Mariji Snežnici" obnoviti in
ozaljšati z najkrasnejšimi podobami. Te podobe so kazale skriv¬
nosti, kako da je bila Marija Mati Božja ali Bogorodnica in vendar
neomadeževana devica — v spričevanje vere svete katoliške cerkve.

3. V velikem oltarju tega prezalega hrama kraljice nebeške
nahaja se njena podoba, ki jo je baje bil naslikal sv. evangelist
Lukež. Vsa se blišči v zlatu in dragih kamenih. To podobo je

230

5. avgust: Slovesnost Device Marije Snežnice.

Bog poveličal z mnogimi slavnimi čudeži, posebno za časa sv. pa¬
peža Gregorija Velikega. Razsajala in davila je tedaj strašna kuga
po Rimu. Papež, zaupajoč na priprošnjo Marijino, napravi slovesen
obhod ali procesijo ter veli, da se ta podoba nosi po mestnih
ulicah. Med procesijo se začuje v zraku hvalna angelska pesem:

„Veseli se, Kraljica nebeška, aleluja!

Ki si ga zaslužila nositi, aleluja!

Je vstal od smrti, kakor je rekel, aleluja!"

Pri teh besedah padejo papež in vse ljudstvo na zemljo in
papež pristavi besede:

„Prosi Boga za nas, aleluja!"

Prošnja papeževa je bila uslišana. Marija je nesla njegovo
molitev in molitve vernih kristjanov pred sedež božji in kuga je
pri tej priči nehala. Pripoveduje se, da je papež sam, prišedši
s procesijo do cesar-Adrijanovega grada, videl angela, ki je goli
meč zopet vtaknil v nožnice. To je bilo znamenja, da je raz¬
srjeni Bog, po Marijini priprošnji umirjen, morijo kuge popolnoma
odvrnil. Nepopisljivo je bilo zategadelj veselje meščanov, odtod pa
tudi velika pobožnost, ki so jo Mariji Snežnici skazovali na
tem griču v njeni „veliki cerkvi".

JQe najde mir človeška duša?

Pred ravno omenjeno veliko Marijino cerkvijo, nasproti svetim
vratom, ki se vsakih 25 let ob času svetega leta odpro, stoji marmornat
steber. Vrh njega stoji podoba Matere Božje z detetom Jezuščkom v
naročju. V znožju tega stebra, ki je nekdaj stal v templu poganskega
božestva miru, so vsekane besede:

»Posvetil jo je Devici, začetnici miru!"

Papež Pavel V., ki je dal ta steber postaviti, je hotel s tem na¬
pisom svetu oznaniti, da nam je pravi mir prinesla Marija, Mati Božja.
Jezus je glavar miru. Le on sam more zaželjeni mir dati srcu, raz¬
draženemu po bodcih hude vesti. On sam more žalostne utolažiti; on
sam ima hladilno vezilo za vsakatero srčno bolečino. Nikjer po vsem
svetu drugod človek ne najde tistega pravega miru, po katerem mu
neprenehoma hrepeni srce. Vsega se sčasoma naveliča, vse se mu pri-
studi; najljubše in najdražje se mu naposled priskuti; vsaka sladkost
mu postane gorjupa, vsaka lepota nagnusna. Priča tega nam je Salo¬
mon. Imel je vsega obilo, kar le more poželeti človeško srce, kakor
sam popisuje svojo srečo. A vendar konča s pomenljivimi besedami:
„Vse je ničemurnost nad ničemurnost ter obtežuje duha." Odkod
vendar ta nemir v Človeškem srcu? Prelepo odgovarja na to sveti
Avguštin, rekši: »Gospod, za-se si nas stvaril in nemirno je naše srce,

6. avgust: Spremenitev Jezusova na gori Tabor. 231

dokler ne počiva v tebi!“ Bog je torej cilj našega hrepenenja, vseh
naših želja. Zatorej naše duše ne more nasititi ničesar, kar je razun
Boga. — Pojasnim naj ti to v poslednji priliki: V Jobovih bukvah se
bere: „Ptič je stvarjen za letanje. 11  (5.) Ujemi torej ptiča, deni ga
v zlato ali srebrno ptičnico, dajaj mu najboljšo hrano, varuj ga zime
in dežja, hrani ga v kraljevem poslopju, govori ž njim, ljubkaj in božaj
ga, kakor veš in znaš, je-li zadovoljen? O kaj še! ves nemiren skače
sem ter tja in poskuša, kako bi zletel na prosto. Zakaj tako? Zato,
ker ni stvarjen za ptičnico; njegovo veselje je pod milim nebom, pro¬
stor, ki mu ga je stvarnik odkazal. Enako je človeškemu srcu. Ker
je stvarjeno le za ljubezen božjo, zato tudi le v njej, v zedinjenju s
svojim Bogom najde pravi mir, stanovitno veselost in zadovoljnost. Ta
mir pa, ki ga duša nahaja samo v Bogu, prinesla je svetu Marija.
Marija nam je rodila Zveličarja, ki nas je z Bogom zopet umiril. Zato
so ob njegovem rojstvu angeli prepevali: „Mir ljudem na zemlji,
prave volje! 11  Zato je Zveličar sam svoje učence tolažil: „Svoj mir
vam zapustim, svoj mir vam dam. 11  Zato jih je pozdravljal po vsta¬
jenju: „Mir vam bodi! 11  — Začetnica, izvir ali studenec tega miru pa
nam je Marija. S preljubim detetom v naročju ti kliče, krščanska
duša, rekoč: „Ljubi moj! ne v minljivih dobrotah tega sveta, ne v
studnostih življenja, ne v nasičevanju svojih strasti ne boš našel miru
svoji duši; trnje je vse to, ki ti rani srce. Obrni se k Bogu, daruj
mu vse svoje srce, hodi po potu njegovih zapovedi, in našel bodeš,
česar iščeš, — mir tu in tam! 11

Molitev.

O ljuba Mati Marija, ti gospa miru! sprevedi me k svojemu slad¬
kemu Sinu in prosi ga, da mi odpre, ubogemu grešniku, svoje ljubez¬
nivo srce, da ondi mir najdem. Oh, kam se hočem drugam obrniti,
nego k njemu, ki je rekel: „Svoj mir vam dam! 11  A kdo drugi mi
more sprositi ta dar, kakor ti, o dobrotljiva moja mati! Prosim, pomagaj
mi, da mir zadobim! Amen.

6. veliki srpan ali avgust.

Spremenitev Jezusova na gori Tabor.

Svojo božjo moč in naravo je Jezus najbolj razodeval po čudežih.
Nič pa ni bilo videti na njegovi vnanjosti, kar bi bilo kazalo, da je
z Očetom in s Sv. Duhom enega bitja in ene narave, jima kot Bog
popolnoma v vsem enak. Ker je že poslednje leto učil in se mu je
bolj in bolj bližala ura trpljenja, hotel je nekaterim svojih učencev
pokazati svoje božje veličastvo, da ne bi jim srce upadlo in opešala

232

6. avgust: Spremenite v Jezusova na gori Tabor.

vera, kadar bi ga videli v rokah rabljev ter razprtega na križu. Naj
bi potem apostoli kot oznanovavci božjega nauka po njegovi smrti
judom in nevernikom spričevali, ne le da je bil v resnici človek, ampak
tudi v resnici Bog. Iz tega namena jim je pokazal nekatere žarke
svoje nebeške svetlobe. To se je prigodilo tako-le:

1. Jezus, prišedši v kraje Cezareje Filipove pod gorovjem
Antilibanona, kjer izvira reka Jordan, vpraša svoje učence: „Kdo,
pravijo ljudje, da je sin človekov?“ Oni pa mu reko: „Nekateri,
da je Janez Krstnik, nekateri, da je Elija, nekateri pa, da Jere¬
mija ali prerokov kateri. “ Judov večina se namreč ni mogla
prepričati, da je Jezus Mesija, ker so pričakovali v Mesiju le
velikega kralja, ki jih bo rešil sužnosti tujih narodov. Zato Jezus
vpraša tudi učence in jim reče: „Vi pa, kdo pravite, da sem?“
V imenu vseh drugih mu odgovori Simon Peter: „Ti si Kristus,
Sin živega Boga"; to je: Ti si obečani in poslani Mesija, ne le
zgolj človek, temveč tudi pravi Sin Božji, božje narave in božjega
bitja. Na to Simonovo slovesno spričevanje reče mu Jezus: „Bla¬
gor ti, Simon, Jonov sin! ker meso in kri (to je: sama pamet,
naravni človek) ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v
nebesih (poučen si po božjem razodenju). Pa tudi jaz povem tebi:
„Ti si Peter (skala, temeljni kamen), in na to skalo bom zidal
svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo zmagala. In tebi
bom dal ključe nebeškega kraljestva" itd. Nato jim je Kristus
pravil, da bo v Jeruzalemu veliko trpel, da ga bodo Judje umorili
in bo tretji dan zopet vstal, ter da bodo nekateri izmed tu sto¬
ječih še pred svojo smrtjo sinu človekovega videli v njegovem
veličastvu.

2. Da spolni ta obet, vzame črez šest dni potem tri svojih
apostolov, Petra, Jakoba pa Janeza s seboj in jih pelje na visoko
goro. Sv. Ciril Jeruzalemski, sv. Janez Damaščan in več drugih
cerkvenih učenikov spričuje, da je bila ta gora Tabor. Tabor se
vzdiguje na lepi ravnini v Galileji proti vzhodnji strani. Podobo
ima odsekanega keglja. Nekdaj je bil ves z drevesi obraščen in
jako rodoviten. Vrh visokega Tabra jame Jezus moliti. Med mo¬
litvijo pa se jim naenkrat pokaže v svetli podobi, v nebeški luči,
in kakor piše sv. Lukež, se je to spremenjenje zgodilo v ponočni
molitvi. Njegov obraz se je svetil kakor solnce, njegova oblačila
pa so bila bela kakor sneg. Ob enem se prikažeta Mojzes in
Elija in sta ž njim govorila. Kristus se prikaže v sredi med
Mojzesom, postavodajavcem, in Elijem, najčastitljivejšim med pre¬
roki, hoteč s tem pokazati, da bo on v svoji cerkvi v višji edi-

6. avgust: Spremenitev Jezusova na gori Tabor.

233

nosti in popolnosti zopet dal vnanje Mojzesove državne in verske na¬
prave ter notranjo vernost in pobožnost, h kateri so preroki nagibali
srca. Mojzes in Elija sta, kakor piše sv. evangelist Lukež, govorila

s Kristusom o njegovi smrti, ker ta smrt je središče, v katerem
vsi pred njim in za njim najdejo odrešenje in zveličanje.

3. Videč to spremenitev, ne morejo apostoli prikriti svojega
veselja. Peter spregovori in reče: „Gospod! dobro nam je tukaj
biti; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore, tebi enega, Mojzesu

234

6. avgust:. Spremenite v Jezusova na gori Tabor.

enega in Eliju enega. “ Peter namreč ni vedel, kaj govori, pravita
sv. evangelista Lukež in Marka. Ko je pa še govoril, jih obsenči
svetel oblak; in glej! glas iz oblaka, rekoč: „Ta je moj ljubi Sin,
nad katerim imam dopadenje; njega poslušajte!“ Povelja: „Njega
poslušajte!“ pri Jezusovem krstu v reki Jordanu še ni bilo slišati,
tukaj pa, ker je bil Kristus tu naznanjen za učenika v primeri
z Mojzesom in Elijem. S tem spričevanjem je nebeški Oče naznanil,
da je Jezus njegov edini, večno mu enaki Sin, da ga je dal v
spravni dar za grehe sveta in da je edini srednik, po katerem
moramo priti k Očetu. Ob enem je ta glas nebeški razodel, da
je Jezus najpopolnejši vzor, najlepši zgled naših čednosti. Zapo¬
veduje nam, poslušati ga in ravnati po njegovem zgledu, da po
svoji ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti in ljubezni stvari v nas
novega duha. Zapoveduje nam, poslušati ga, ker Sin sam ima
besede večnega življenja.

4. Apostoli, slišati ta nebeški glas, so padli na svoj obraz
in so se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih je dotaknil in
jim rekel: „Vstanite in nikar se ne bojte!“ Vzdignejo svoje oči,
pa niso videli nikogar, kakor Jezusa samega. In ko so šli z
gore, zapovedal jim je Jezus, rekoč: „ Nikomur ne pravite te pri¬
kazni, dokler sin človekov od mrtvih ne vstane. “ Judje namreč
niso bili vredni, da bi se bili učili spoznati skrivnost, ki bi jo
bili, kakor vse druge nauke, zaničevali; saj tudi drugim čudežem
niso hoteli verovati, da je Jezus Sin Božji. Hotel je pa Kristus
tudi nas poučiti, naj smo ponižni ter sami pri sebi ohranujmo
kake posebne darove, ako nam jih Bog podeljuje po svoji milosti.

To je prigodba o Kristusovi spremenitvi na gori Tabor. Zgo¬
dila se je, ko je bil Jezus 32 let, 7 mesecev in 12 dni na svetu.
Iz 94. ogovora sv. papeža Leona vidimo, da so v Rimu obhajali
ta praznik že v sredi petega stoletja. Papež Kalist III. pa ga
je leta 1457. iz hvaležnosti zaradi zmage nad Turki pri Belem-
gradu zapovedal obhajati po vsem katoliškem svetu.

nas uee Petrove besede: „Sospod! tukaj nam je
dobro biti“?

1. Sveta evangelista Lukež in Marka pravita, da Peter ni vedel,
kaj govori,  ko je rekel: ,,Gospod! tukaj nam je dobro biti/
Kaj je bilo torej napačnega v teh besedah? Sv. Krizostom pravi, da
Petrove želje, na gori ostati, niso izvirale iz hrepenenja, vedno in
stanovitno pri Kristusu biti, temveč iz naravnih občutkov po veselju,

6. avgust: Spremenitev Jezusova na gori Tabor. 235

ki jih je okusil nad lepoto Jezusovo. Bila je le mimo šumeča radost
in je prihajala iz vnanje tolažbe. Rad bi Kristusa v tej nebeški svet¬
lobi gledal in užival, ali ob času skušnjave in nevarnosti bi ga ta
užitek vendar ne obvaroval padca. Druga napaka Petrova je ta, da
si hoče sam svoje zveličanje izvoliti ter se odtegniti namenom božje
previdnosti. Rad bi v miru počival pri Jezusovih nogah, akoravno
mu je od Boga namenjeno, oznanjati sveto evangelije. Rajši bi ogle¬
doval svetlobo Jezusovega obličja, nego spreobračal narode. Hotel se
je torej umakniti dolžnostim svojega poklica. Res ni vedel, kaj je go¬
voril. — Tretja napaka Petrovega klica je bila, da je brez trpljenja
hotel biti deležen Kristusovega veličastva; zakaj le tisti, ki ž njim
trpe, bodo ž njim vred poveličani. Veličastvo namreč, ki ga je Bog
svojim služabnikom pripravil, je plačilo  za delo in trud. Treba je
torej poprej služiti, da se to plačilo doseže. Veličastvo in veselje Go¬
spodovo je krona  pravičnosti. Da si jo pridobiš, moraš poprej pre¬
magati vse sovražnike svojega zveličanja. Veličastvo in veselje Go¬
spodovo so sv. nebesa.  Nebeško kraljestvo pa silo trpi in le silni si
je priborijo. Treba je poprej v solzah sejati, kdor hoče v veselju
žeti. Le za trudom in trpežem čaka trpinca sladki počitek. Vse to
Petru ni bilo na skrbi. Zato se je prenaglil s svojim klicem; on ni vedel,
kaj je govoril.

2. Poglejmo sedaj ravno v tem oziru svoje napake. Vseh ljudi
je sicer volja, da bi bili kedaj večno zveličani. A le malo jih je, ki
bi prav in resnično hrepeneli po zveličanju. Tu ne govorim o tistih,
ki spreobrnitev od dne do dne odkladajo in nikoli ne obrode vrednega
sadu pokore; ne o takih, ki se leta in leta valjajo po mlakužah po¬
gube. Taki se mi vidijo, kakor bi se z Bogom igrali in norčevali.
Ne morejo si delati upanja po zveličanju, dokler ne pokažejo v dejanju,
da jih je resnična volja, spreobrniti se. Najbolj žalostno je to, da še
taki, ki si sicer vsaj na videz prizadevajo za pobožnost, glede na
svoje zveličanje tiče v največjih in najnevarnejših zmotah. Njih po¬
glavitna napaka je, kakor pri Petru, da vse premalo mislijo na svoje
zveličanje ter imajo le malokdaj resnične želje po njem. Zakaj kam
merijo vse njih misli in želje? Ni li posvetna sreča, ki si jo s svo¬
jimi vednimi deli in skrbmi želijo uloviti? Gorje njim! Mi vemo,
da ni najti stanovitne sreče na tem svetu, da se imamo boriti z rev¬
ščino in zaničevanjem, z lakoto in žejo, s skrbmi in žalostjo, z bolez¬
nijo in stoterimi drugimi nadlogami; vemo, da nam je vsakatero ve¬
selje ogrenjeno s pelinom in žolčem, da nimamo tukaj stanovitnega
mesta, temveč smo popotniki proti nebeški domačiji. Vse to dobro
vemo. Vendar mnogim minejo dnevi, tedni, meseci in leta, da ne obudijo
v sebi resnične želje po tej domačiji. Po mislih cerkvenih učenikov
je gotovo, da ta malomarnost, to pomanjkanje hrepenenja po zveličanju
je že samo tolikošen greh, da se zavoljo njega lahko pogubijo. Zakaj
kakor so takšne pregrehe, ki jim zapirajo nebeška vrata, tako so
gotovo tudi takšna nagnjenja, ki jih nevredne delajo nebeškega ve¬
selja. Taka nagnjenja pa so po nauku sv. očetov, ako se kdo zado¬
voljnega čuti z dobrotami tega sveta, ako le za časne sreče voljo kdo
dela in trpi, ne da bi si želel boljšega prihodnjega življenja. To

236

6. avgust: Spremenitev Jezusova ua gori Tabor.

nagnjenje do stvari postane celo smrten greli, ako so te stvari člo¬
veku največja dobrota in poslednji cilj in konec njegovega prizadetja.
Takšen stan človekov nasprotuje namreč krščanski veri.

3. Tak dušni stan nasprotuje tudi krščanskemu upanju in krščanski
ljubezni, zakaj te božje čednosti so k večnemu zveličanju neobhodno
potrebne. Kaj se pa pravi upati drugega, nego hrepeneti po dobroti,
ki se da doseči. In hrepeneti zopet nič ni drugega, kakor ljubiti do¬
broto, ki je ni tukaj. Po tem takem, kdor ne hrepeni po zveličanju,
ki je uživanje živega Boga, nima. ni upanja ni ljubezni — on Boga
samega ne ljubi. „Kdor pa ne ljubi", pravi sv. Janez (I. 3, 14), „ostane
v smrti", in sveti apostol Pavel prekolne vsakega, „kdor ne ljubi
Gospoda našega Jezusa Kristusa". — Kaj bi se zgodilo, ako bi nas
napadli sovražniki, nas odtrgali iz naročja naših starišev, bratov in
prijateljev ter odvedli s seboj v tujo deželo; ali bi ne želeli, kmalu
otetim biti in priti' k svojim ljubim? Ako torej v resnici ljubimo
Boga in nebeško domačijo, ni drugače mogoče, kakor da na vso moč
hrepenimo po njej. Mrzlota bi le spričevala, da nam je ljubezen
ugasnila. „Zakaj, komur se kraj njegovega pregnanstva dozdeva pri¬
jeten," pravi sv. Avguštin, „ta daje spoznati, da svoje domačije ne
ljubi, a kdor na svetu ne vzdihuje kot tujec, tak se kot domačin ne
bo veselil v nebesih." Spolnujmo torej zvesto dolžnosti svojega stanu;
a zraven hrepenimo in vzdihujmo po svoji nebeški domačiji. Zakaj
ondi je dobro biti, kjer bode Bog sam nam obrisal vse solze in se
nam bode žalost spremenila v večno veselje. Tam je dobro biti; zakaj
tam se nam greha ne bode več bati in nas nobena skušnjava ne bode
več mikala; tam ne bomo več v strahu, smo li ljubezni ali sovraštva
vredni. Tam je dobro biti, kjer bomo videli svojega Boga v veli¬
častvu, ga uživali in ljubili vekomaj. Tam je dobro biti, kjer bo
vsaka na svetu zaničevana pobožnost in nedolžnost krono prejela in
se napajala radosti. Tam je dobro biti, kjer ni slišati ne vzdihljajev,
ne tožb, kjer so revščina, preganjanje, lakota in žeja, bolezni in smrt
na večno pregnane. Tam je dobro biti, kjer bomo med vrsto angelov,
očakov, mučencev, devic in spoznavavcev zopet našli svoje brate, sta-
riše, prijatelje in znance in se ž njimi na večno združili v najslajši
ljubezni, brez strahu, da bi še kedaj prišla ura ločitve. Da prideš
tja, stori precej sedaj ta-le sklep in vzdihni:

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, dodeli mi milost, da te smem gledati
enkrat v nebesih v tvojem veličastvu, in daj, da se udeležim kedaj
radosti tvojih izvoljencev. Glej, pripravljen sem za teboj hoditi in za
teboj po tvojih stopinjah svoj križ nositi. Pomagaj mi s svojo milostjo,
da srečno dokončam življenje in svoj cilj dosežem. Amen.

7. avgust: Sv. Kajetan.

237

7. veliki srpan ali avgust.

Sv. Kajetan, redovni ustanovnik (L 1547).

V 16. stoletju sta po Lutrovih zmotah jako propadla duhovniški
stan in ljudstvo. Povsod so gospodovale zanikarnost, nevednost in
razuzdanost. Neka dušna gniloba se je bila poprijela ljudstev in du¬
hovnikov. Videti je bilo, da bo cerkev Jezusova sama od sebe raz¬
padla, kakor kakovo trohlo poslopje. Ali ravno tedaj, kadar se pekel
z vso silo napenja, da bi pogubil cerkev Kristusovo, sezidano na skali
sv. Petra, in se dozdeva, da bo pekel zmagal ter resnico in čednost
pregnal, tedaj se vzdigne Jezus, njen ženin, da pomoč pošlje stiskani
ali propadli cerkvi. Tako jej je poslal v tej dobi sv. Frančiška Pav-
Ijanskega, sv. Hieronima Emilijana, Janeza od Boga, Ignacija Lojo-
lanskega, Frančiška Ksaverija, Petra Alkantarskega, Frančiška Bor-
žijanskega, Karola Boromejca in med ženskim spolom sv. Terezijo,
sv. Angelo iz Merici, sv. Katarino iz Genove in dr., da je pojemajočo
luč sv. vere in ogenj božje ljubezni novič užgal, sv. cerkev gnilobe
očistil in vzbudil novo življenje v njenih otrokih. Med tem orodjem
božje milosti je bil tudi sv. Kajetan.

1. Sv. Kajetan se je rodil bogatim in plemenitim starišem
v Vičenci na Benečanskem. Bog ga je namenil, da je zopet vnel
gorečnost med duhovniki in zopet oživil propadlo krotitev po sa¬
mostanih. Pobožna mati ga izroči precej po rojstvu Bogorodnici
Mariji v varstvo. Ta dar dobre matere je bil Bogu dopadljiv.
Mali Kajetanček je bil tih in miren, lepega vedenja in je posebno
ljubil samoto, molitev, čistost in uboštvo. Že otroka so ga zvali
»svetnika". Priljubljena mu je bila molitev, a tudi uka ni za¬
nemarjal. Že v 25. letu je postal doktor svetnega in cerkvenega
prava ter sv. pisma. Ker je bil plemenitega rodu, so mu bile
odprte največje častne službe. A svet z vso svojo ničemurnostjo
ga prav nič ni zanimal. Zato si izvoli mašniški stan. Da bi bolj
nepoznan in skrito živel in laže Bogu služil, umakne se v Rim.
Kmalu pa je bilo njegovo ime tudi v Rimu na glasu. Papež
Julij III. mu izroči visoko službo prvega notarja. Zvesto je oprav¬
ljal svoje dolžnosti, pa tudi v pobožnosti in svetosti se čedalje
bolj spopolnoval. Zato stopi v bratovščino „božje ljubezni". Udje
te bratovščine so bili možje iz najvišjih stanov. Namen jim je
bil, povzdigovati na vso moč božjo čast in opravljati dela usmi¬
ljenja. Po papeževi smrti odloži Kajetan svojo službo in se vrne
nazaj v svoje rojstveno mesto Vičenca. Tu je bila tedaj bratov¬
ščina svetega Hieronima. Bratje so bili zgolj nizkega stanu. Imeli
so dolžnost, skrbeti za ubožce in streči bolnikom. Zopet pristopi

238

7. avgust: Sv. Kajetan.

k tej bratovščini in njegova ljubezen takorekoč ne pozna ne konca
ne kraja. Za postrežbo bolnikov razda vse svoje veliko premoženje.
Sam streže bolnikom, kjer ni bilo več upanja, da bi ozdraveli.
Obvezuje jim najnagnusnejše rane, izpira obveze in cunje ter jim
služi po materinsko ljubeznivo. Njegovi sorodniki so ga zategadelj
grajali in mu očitali, da s tako službo sramoti svoj visoki rod.
A Kajetan, ki je bil okusil, kako sladko je služiti Gospodu, se
zaradi tega očitanja kar nič ne da niti ustaviti, niti motiti v
delih krščanske ljubezni.

2. Njegov spovednik, da bi ga odtegnil očitanju in nadlego¬
vanju rodovincem, mu svetuje iti v Benetke. Ondi si v neki bol¬
nici najme stanovanje in zopet opravlja priljubljena mu dela usmi¬
ljenja. Odtod gre po nasvetu razsvetljenega svojega spovednika
zopet v Rim. Da ne bi zamudil nobenega trenutka, pristopi zopet
nemudoma k bratovščini „božje ljubezniTu  se seznani s po¬
božnim in^ učenim škofom in poznejšim papežem, Peter Karafa
zvanim. Ž njim stopi v najprisrčnejše prijateljstvo. Obema je
jako hudo delo pri srcu, da je vera tolikanj propadala in razuz¬
danost se širila po vseh stanovih, celo med duhovščino. Brez
nehanja molita k Bogu, naj se usmili svoje cerkve in ji pošlje
pomoč. Že dolgo časa premišljujeta, kako bi se lotila takega dela,
da bi ljudstvu in duhovništvu došla izdatna pomoč. Sv. Kajetan
sprevidi, da se temu zlu le s tem da priti v okom, ako se med
duhovniki prebudi zopet nekdanja apostolska gorečnost, požrtvo¬
valna ljubezen, globoka ponižnost in ubožnost. Peter Karafa,
njegov prijatelj ter škof v Teati, in še dva druga pobožna moža
iz visokega plemstva, se torej zedinijo, ustanoviti red, čigar udom
bi bila posebna dolžnost, ubožno živeti. Nobeden naj bi nič ne
imel, še miloščine naj bi ne prosili, temveč se popolnoma izročili
božji previdnosti. Zato so se imenovali „ bratje božje previdnosti
Zvali so se tudi „teatinci“, zato ker je bil škof teatinski, Peter
Karafa, njihov prvi predstojnik. Kakor so nekdaj apostoli šli križem
sveta brez denarja, brez bisage, brez palice in zaupali edino na
božjo pomoč, tako so ti bratje hodili po svetu, da bi nevedne
učili, zmotene svarili, grešnike spreobračali in bližnjemu v vseh
dušnih in telesnih potrebah bili na pomoč. Tedanji po užitku in
bogastvu hlepeči svet je namreč potreboval zgleda take za vse
se darujoče ljubezni.

3. Eden Kajetanovih tovarišev je imel v Rimu hišo. Ondi
se torej naselijo, da bi začeli svoje trudapolno delovanje. Papež
Klemen Vlil., ki so mu predložili pravila svojega reda v potr-

7. avgust: Sv. Kajetan.

239

jenje, jim jih iz začetka ni hotel potrditi. Ni mu bilo ljubo, da
so se tako izvrstni duhovniki odpovedali svojim službam; dvomil
je pa tudi, s čim se bodo preživili, ker je za njegovih časov
jako pešala krščanska ljubezen. Videč pa, da jih vodi duh božji,
jim naposled vendar le potrdi pravila. Sedaj začnejo Kajetan in
njegovi tovariši z ognjeno gorečnostjo oznanjati božjo besedo, učiti
nevedne in zlasti priporočati, naj večkrat in vredno prejemajo
svete zakramente. Njihov zgled je imel velik upliv na svetno
duhovščino in ljudstvo in malo po malem se je jelo vzbujati novo
življenje. Ali črez dve leti prihrumijo sovražne vojaške čete iz
Nemškega v Rim, poropajo in poplenijo, kjerkoli kaj vrednosti
najdejo in prilomastijo tudi v hišo teatinskih bratov ter jo razdero.
Kajetana ujamejo in v ječo vržejo. Neki vojščak, ki je nekdaj
bil služil pri njegovi družini in ga je torej poznal za bogatega,
ga silno trpinči, da naj mu pove za skrite zaklade. Iz ječe rešen
zbeži v Benetke. Tu je grozovito razsajala kuga. A Kajetan se
je ne ustraši. Noč in dan streže za kugo obolelim, deli jim pred
smrtjo poslednjo pomoč. Sam trpi lakoto in deli poslednji košček
kruha z ubogimi, je oblači z lastno obleko in daruje vse, kar
ima in premore. Imel je navado reči: „Ne bom odnehal ubožcem
deliti, kar imam, dokler ne bom za Kristusa voljo tako ubožen,
da me bodo po smrti le iz usmiljenja pokopali. “ Ko v Benetkah
kuga nekoliko poneha, hiti v Verono, kjer so si bili škof in
ljudstvo v razprtiji. Komaj te spravi med seboj in cerkev uredi,
pokličejo ga v Neapolj, da bi še ondi ustanovil hišo svojega reda.
Neki bogat žlahtni gospod, grof Opido, mu v ta namen podari
lepo hišo in dragocena zemljišča. A zemljišč Kajetan noče spre¬
jeti. Odgovori mu le: „Jaz imam pismo od Jezusa Kristusa, ki
je zapečateno z njegovo krvjo ter je meni in mojim tovarišem
najgotovejše zaupanje, da nam nikoli ničesar ne bo manjkalo, ako
mu bomo zvesto služili. “

4. Tudi v Neapolju se po pridigah in po zgledu Kajetanovem
kmalu začne gibati novo krščansko življenje. Kajetanove pridige,
njegova upadla, medla in visoka postava, njegov mili in pohlevni
obraz in njegova goreča govorica — napravijo na ljudstvo največji
vtisek. Sedem ur je molil brez nehgnja po noči in po dnevu,
spokoren rasovnik mu je odeval život, vsaki dan se je trdo postil
in vsaki dan se šibal za pokoro; trda slamnica mu je bila postelj
in govoril je le tedaj, kadar je to zahtevala ali čast božja ali
pa bližnjega blagor. Zato so se pa tudi njegove besede kakor
°gnjene puščice zadirale v srca vseh še tako trdovratnih grešni-

240

7. avgust: Sv. Kajetan.

kov, katerih je spreobrnil veliko število. Ker ni poznal druge
lakote, nego duš pridobiti nebesom, imenovali so ga „ dušnega
lovca“. O njem se je rekalo, da je seraf pred oltarjem, na priž¬
nici pa apostol. Sam pa se ni nikdar drugače imenoval, kakor
„ubogega nevrednega duhovnika'*, akoravno mu je Bog bil dodelil
celo dar čudežev. Tako je bil med molitvijo večkrat od tal vzdig¬
njen, prerokoval je prihodnje reči in brez števila bolnikov je
zdravje našlo pri njem. Eden bratov iz njegovega reda je tako
nevarno obolel na nogi, da so mu jo mislili zdravniki drugi dan
odžagati. Zvečer poprej ogleda Kajetan njegovo nogo, mu jo
potem poljubi, obveže in pokriža, priporočivši bolniku, naj se v
svoji molitvi priporoča sv. Frančišku. Zdravniki, ki so prišli drugi
dan, da bi mu nogo odžagali, vidijo in se čudijo, da je popol¬
noma zdrava.

5. Tako je sv. Kajetan obnemogel v službi božji in bližnjega.
Njegov red, iz katerega je izšlo veliko gorečih duhovnikov in
pobožnih ter učenih škofov, razširil se je že po več deželah;
celo v glavnem mestu Bavarskega, v Monakovem, so imeli njegovi
redovniki svoj samostan. Akoravno se je pa sveti mož vedno
trudil, polajšati sveti cerkvi trpljenje, pa je vendar moral še proti
koncu svojega življenja videti, kako da je še po več krajih go¬
spodoval duh razprtije. Tako nastane v Neapolju upor. Sv. Kajetan,
ki je bil vseskozi ljubljenec in angel miru, hiti iz Benetk tja, da
bi umiril in spravil razdražena srca. Noč in dan goreče moli na
kolenih in kolikor bliže smrti, toliko ostreje se pokori. Tako so
mu morale naposled upasti moči. Nevarna bolezen ga položi na
smrtno posteljo. Že dolgo časa je imel navado, spati na golih
deskah. Te navade tudi v svoji bolezni ni hotel opustiti. Ko mu
svetuje zdravnik, naj se v postelj vleže na pernico, odgovori:
„Moj Zveličar je umrl na križu, pustite mene umreti vsaj na pe¬
pelu; ni ga namreč drugega pota v nebesa, kakor pot nedolžnosti
ali. pa pot pokore. Kdor je zašel od prvega, temu je treba kreniti
na drugega, sicer je zgubljen."

Nato prosi, da tla s pepelom potresejo in ga v spokornem
oblačilu tja polože. Tako leže je poln kesanja sprejel Zveličarja
v zakramentu sv. popotnice, Zveličar pa njegovo dušo ob smrti
dne 7. vel. srpana 1. 1547. — Leta 1629 je bil razglašen za
zveličanca, 1. 1671 pa slovesno oklican za svetnika.

Obrazuje se v črni redovni halji z lilijo v roki in z detetom Je¬
zusom v naročju.

7. avgust: Sv. Kajetan.

241

3ožja previdnost — naša tolažba.

Sv. Kajetan se je popolnoma vsega izročil Bogu in njegovi pre¬
vidnosti. On je hotel ne le sam biti popolnoma ubog in brez vsega
premoženja, ampak je enako uboštvo tudi svojim redovnikom storil v
dolžnost. Trdna, neomajljiva vera, da Bog skrbi za svoje zveste slu¬
žabnike, je bila podlaga, na katero je postavil poslopje svoje ustanove
in res se ni nikdar ogoljufal. Nikdar ni manjkalo ne njemu ne nje¬
govim tovarišem potrebnega živeža, akoravno nikomur niso tožili svojih
potreb in nikogar ne nadlegovali za pomoč. Tako ravnanje je bilo
pri sv. Kajetanu kaj posebnega, in nihče ni dolžan ga v tej popolnosti
posnemati. A k temu nas veže sveta vera vse brez razločka, da se
z otroškim zaupanjem izročujemo v svojih dušnih in telesnih potrebah
sveti božji previdnosti, da v svojih križih in težavah, v trpljenju in v
skušnjavah ne postajamo nikdar malosrčni ali celo obupni, nikdar ne
godrnjamo zoper Boga in njegove naredbe.

1. Sv. katoliška vera uči, da kakor najboljši oče za svoje otroke,
tako skrbi Bog za vse svoje stvari. Ta ljubezniva in vedna skrb
božja se imenuje sveta previdnost. Tako imenovani „prosvetljenci"
naših časov (prav za prav pa krščeni neverniki) sicer trdijo, da se
Bog ne meni dosti za svet in za svoje stvari, da se za vse nič ne
peča, ker bi imel preveč opraviti, ako bi hotel skrbeti za vse, za vsa¬
kega črviča v prahu. Toda ti bedaki pozabijo, „da kakor prašek
na tehtnici, tako je pred Bogom vesoljni svet, in kakor
kaplja jutranje rose, ki pada na zemljo".  (Modr. 11, ?3.) V"
resnici bi se reklo tajiti božjo vsemogočnost in neskončno dobrot¬
ljivost, ako bi kdo hotel trditi, da Bog ne misli na svoje stvari, ter
se ne zmeni zanje. Kako pa bi mogle brez Boga obstati? _„Ako se
Bogu ne spodobi", pravi sv. Ambrozij, „skrbeti za svoje stvari, se mu
tudi ne spodobi, da jih ustvari." Lončar sicer naredi svojo posodo
in ko jo proda, ni mu za njo nič več mar, ker gleda le na dobiček.
Ne ravna pa oče tako s svojimi otroki.  Ali pa ni Bog naš naj¬
ljubeznivejši Oče, ki nas je ustvaril? Bog, ki je še živalim vdihnil
toliko naravno ljubezen do svojih mladičev, naj do nas ne bi imel
nikake ljubezni, temveč bi nas od sebe pahnil in rekel: Strani od
mene; bodi zadovoljen, da sem te ustvaril, več od mene ne pričakuj!
O ne, tako ne more ravnati preljubeznivi Oče.

2. Sveto pismo spričuje na vsaki strani, da se Bog kakor naj¬
boljši oče za nas vse poteguje in da nihče ni tako reven in nobena
stvarca tako malo vredna, da bi jo Bog zgrešil. „Bog za vse
enako skrbi",  beremo v bukvah modrosti (6, 8). Še celo lase na
naši glavi je seštel. (Luk. 12.) On živi ptice pod nebom, oblači lilije
na polju in čuje krokanje mladih krokarjev, ki kličejo po hrani. Te
izreke sv. pisma nam potrjuje še vsakdanja skušnja. Odkod namreč
prihaja, da v nevarnosti, v stiski in nadlogi vsakateri kliče Boga na
pomoč? Zakaj vsi narodi križem sveta z bogoslužnimi dejanji in darovi
prosijo in kličejo nad se in nad svoje sadeže blagoslova z nebes?
R i li delali tako, ako ne bi verovali, da Bog skrbi za nje? Celo brez¬
božni nevernik, ki se predrzne božjo previdnost tajiti, je primoran, da

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 16

242 8. avgust: Sv. Cirijak in tovariši, mučenci.

se v nesreči ozre proti nebesom in Najvišjega prosi pomoči. O, kako
nesrečni bi pač bili, ako ne bi si bili svesti, da božje oko čuje nad
nami, da Bog ve vse naše reve in čuje vsaki vzdihljaj trpečega člo¬
veka! Kako bi moglo človeštvo obstati brez vere v sveto previdnost?
Kaj pa bolje tolaži ubogega, trpečega, zaničevanega in preganjanega
človeka, nego misel, da mu je Bog trpljenje poslal v poskušajo ali pa
v zadostilo za njegove grehe, ter da z eno roko rani, z drugo pa
zopet celi? Kaj bi počel ubožec, videč, da se hudobnežem na tem
svetu večinoma dobro godi, on pa mora žive dni stradati in trpeti
kakor črna živina, ako bi ne imel vere, da Bog tudi ubogih nikdar
ne zapusti, da hudobnež svoje zveličanje že tukaj uživa, njega pa čaka
plačilo po smrti? Kaj strahuje mogočnega, da ne zatira siromaka,
kakor vera, da je tudi njegova osoda v božji roki in da v enem tre-
notku lahko pade k nogam onemu, katerega je bil zatiral? Kaj
vzdržuje družinskega očeta v potrebi, kadar mali otročiči prosijo kruha,
pa ne ve od kod bi vzel, da bi njihovo lakoto utolažil, kakor trdna
vera, da kjer je sila največja, ondi je blizu tudi božja pomoč? O ko¬
liko bi jih moralo obupati, ako ne bi verovali na sveto previdnost božjo!

Ne daj si torej, krščanska duša, vzeti te tolažbe, da Bog vse¬
skozi za te skrbi ter te povsod vodi in vlada. Le z otročjim zaupanjem
se mu izročuj in zvesto spolnuj njegovo sveto voljo! Tudi ti imaš,
kakor sveti Kajetan, s Kristusovo krvjo storjeno in z njegovo obljubo
zapečateno pismo, da ti ne bo nikdar ničesar manjkalo; le glej, da
mu tudi ti ne prelomiš svoje zvestobe!

Molitev in sklep.

O neskončno dobrotljivi Oče nebeški! dodeli mi milost, da od¬
ložim vso boječnost in skrb za časno, da nikdar ne godrnjam zoper
tvoje naredbe in se kakor otrok izročim tvojemu vodstvu. Zvestobo
tebi obečano pri sv. krstu hočem držati, tvojo voljo vsekdar spolno-
vati ter v križih in v trpljenju na te se zanašati. Amen.

8. veliki srpan ali avgust.

Sv. Cirijak in tovariši, mučenci (1. 303).

V Rimu je palača ali poslopje z imenom „ Dioklecijanove
kopeli K Trdno in lepo je to poslopje, kar spričuje, da se je v
starih časih zidalo. A nihče ne bi mislil, da se tega zidovja in
kamenov drži znoj in kri veliko sto nedolžnih kristjanov.

1. Cesar Dioklecijan, vladarstvo nastopivši, si privzame za
sovladarja Maksimijana, prijatelja svojih mladih let. Maksimijan,

8. avgust: Sv. Cirijak in tovariši, mučenci.

243

zaklet sovražnik kristjanov, da cesarju iz hvaležnosti zidati veli¬
kansko poslopje, ki naj bi mu služilo za kopel. Dal je je pre¬
krasno ozaljšati. Kristjane, kojih je bilo tedaj že veliko število
v Rimu, so primorali, pri tem zidanju opravljati tlačanska dela.
Brez razločka stanu, starosti in spola so morali najtežavnejša dela
opravljati ne le brez vsega plačila, ampak tudi brez vse jedi in
vsega okrepčala. Mnogo jih je ob tem trpljenju obnemoglo in
pomrlo, mnogo se jih sem ter tja vlačilo kakor sence, ker so jih
neusmiljeno psovali in tepli beriči, ki so jih nadzorovali. Reva
teh kristjanov je marsikoga hudo bolela pri srcu. Bil je tedaj v
Rimu žlahten, premožen mož, Trazon po imenu; njemu so se
večkrat solze udirale, kadar je videl svoje sobrate vse medle in
prepadle, kakor žive mrliče. Zato jim je skušal nadloge skrivaje
zlajševati s tem, da jim je pošiljal jedi in pijače. Ponudita se
mu Cirijak in Smaragd, da hočeta izvrševati to delo krščanske
ljubezni; seveda pa je bilo njiju življenje v nevarnosti, ako bi ju
zapazili ogleduhi. Papež Marcelin zve kmalu o teh delih krščan¬
skega usmiljenja ter posveti Cirijaka v diakona, naj bi razun
telesnega živeža ubogim trpinom prinašal tudi kruh večnega živ¬
ljenja. V tem poslu ju zasačijo ponočne Maksimijanove straže.
Na cesarjevo povelje uvrste ju med delavce in obsodijo, da morata
Še ona dva prenašati silne težave. Sedaj skušata nadloge svojih
bratov zlajševati s tem, da trudnim in onemoglim pomagata pre¬
našati težka bremena, jih tolažita, spodbadata k srčnosti in po¬
trpežljivosti, tako da ubogi trpini celo na svojo revo pozabivši
Bogu prepevajo hvalne pesmi. Enkrat vidita častitega starčka
Saturnija pod silno pezo zgruditi se na tla. Surovi beriči ga
suvajo in hočejo spraviti na noge. Brž pritečeta Cirijak in Smaragd,
prosita, naj mu prizaneso, ter se ponudita, da hočeta svojemu
bremenu privzeti še njegovo pezo. Ta ljubezen se jako sumna
dozdeva ogleduhom. Zato o njej povedo svojemu stotniku, stotnik
pa cesarju. Ali kar je bilo ganilo še celo trda srca vojščakov,
to je pregreha v cesarjevih očeh. Cirijak in Smaragd morata v
ječi pokoriti svojo ljubezen.

2. Pa tudi v ječi Bog svojima služabnikoma daje priložnost,
da opravljata dela ljubezni. Zahajali so namreč slepci in drugi
bolehni ljudje k njima v ječo. Cirijak kliče v ime Jezusovo, jih
zaznamuje s svetim križem in tako se zdravi vračajo od njiju,
Po cestah in po mestnih ulicah glasno pripovedovaje o čudih Ciri-
jakovih. Bila je tedaj tudi cesarjeva hči Artemija od hudega duha
obsedena, ki jo je jako trpinčil. Hudoba je klicala iz nje: „Ako

16 *

244

8. avgust: Sv. Cirijak in tovariši, mučenci.

diakon Cirijak ne pride, ne grem iz tebe. “ Cesar torej veli Ciri-
jaku železje odvzeti in ga pred-se privesti v palačo. Prosi ga prav
prijazno, naj njegovi hčeri pomaga. Svetnik pomoli in potem za¬
roti hudobo v imenu Križanega, naj gre iz nje in jo odslej pusti
v miru. Na to vpraša Artemijo: „Veruješ v Jezusa, Sinu živega
Boga?“ Artemija pritrdi in prosi krsta. Pri tej priči jo zapusti
hudoba. Diakon jo potem pouči v poglavitnih resnicah svete vere
ter ji podeli sv. krst. To, da je bila cesarična hudega duha rešena
in da je tudi cesarica kot skrivna kristjana cesarja nagovarjala,
storilo je Dioklecijana bolj človeškega. Odkaže celo jetnikoma
posebno hišo, kjer ju nihče več ni nadlegoval. Ne dolgo potem
pride neki poslanec od perzijskega kralja, proseč Dioklecijana, naj
Cirijaka izpusti, ker hčer njegovega kralja nadleguje hudoben duh
in se ne da pregnati po nobenem drugem, nego po Cirijaku.
Cesar v to dovoli. Cirijak in Smaragd gresta s poslancem na
dvor perzijskega kralja. Kralj jima prišedšima pade k nogam ter
veli hčer privesti pred njiju. Hudobni duh pa je strašansko tulil
iz nje. Cirijak poklekne in moli. Po molitvi pa zapove hudobi v
imenu Jezusovem, da gre iz nje. Kraljična Jobija, kralj in še
štiristo drugih se spreobrnejo h krščanski veri. Kraljevih darov
pa, ki so mu bili iz hvaležnosti na ponudbo, ni hotel sprejeti
Cirijak. Rekel je: ,,Kristjani nimajo navade, božjih darov proda¬
jati, temveč jih dajejo srčno radi zastonj vsem tistim, ki jih hočejo
spoznati in ceniti. “

3. Trnivša se sta živela v Rimu v odkazani hiši nekoliko
časa mirno in bogoslužno. Ko pa Maksimijan, sovladar Diokle¬
cijanov, sam prevzame vlado cesarstva, izroči v sovraštvu do
kristjanov Cirijaka in Smaragda svojemu namestniku Karpaziju, da
naj ju vzame v preiskavo. Namestniku, ki se jima hlini in grozi,
odgovorita: „Mi skazujemo pokorščino in darujemo Gospodu na¬
šemu, Jezusu Kristusu.“ Nato reče namestnik Cirijaku: „Le čakaj,
ti stari sivec, jaz te bom zopet pomladil“; ter mu ukaže vrele
smole na glavo izliti. Cirijak voljno vse to potrpi in hvali Boga,
rekoč: „Tebi bodi čast, o Gospod! zaradi tebe rad trpim to
muko.“ „ Zakaj hočeš umreti ?“ ga vpraša sodnik. Cirijak mu
reče: „Zato, ker je bila vedno moja najbolj iskrena želja, zavoljo
Kristusa umreti. Darujejo pa naj malikom tisti, ki ne poznajo
Gospoda našega, Jezusa Kristusa. “ Nato veli cesarski namestnik
razpeti ga na tezavnico ter z biči in palicami pretepsti. Svetnik
med tem moli: „Gospod Jezus Kristus, usmili se me in bodi mi
milostljiv in usmiljen!“ Namestnik vidi, da z mukami pri njem

8. avgust: Sv. Cirijak in tovariši, mučenci.

245

nič ne opravi; zatorej poprosi cesarja daljnih povelj. Cesar mu
odpiše: „Umori Cirijaka in Smaragda z vsemi drugimi ujetimi
kristjani vred! 11  Bilo jih je vseh vkup 33. Med njimi so po
imenu znani ti-le moški: Krescencijan, Sergij, Sekund, Alban,
Viktorijan, Faustin, Feliks in Silvan; med ženskami pa te-le:
Memija, Julijana, Cirijacida in Donata. Vse te so dne 15. malega
travna 303 zunaj mesta oh glavo dejali. Njihova trupla so poko¬
pali ob Salarskem (solnatem) potu, blizu ondi, kjer so jih bili
obglavili. Papež Marcel jih crez pet mesecev da izkopati in pre¬
nesti na pristavo neke kristjane Lučine, blizu ob potu proti Ostiji.
To prenašanje se je godilo 8. dan vel. srpana in zato se njihov
spomin tudi ta dan obhaja. L. 1049. je papež Leon IX. opatiji
v  Altdorfu (Stari Vasi) na Elzaškem, štiri ure od Strasburga,
podaril ramo sv. Cirijaka, kjer se še sedaj v ondotni farni cerkvi
shranjuje.

Sveti Cirijak, eden izmed 14 pomočnikov v sili, se obrazuje z
mečem v roki in z zmajem (drakonom) pri nogah.

O bratovski ljubezni prvih kristjanov.

1. Cirijakovo in njegovih tovarišev obnašanje nam kaže, kako
močno so se prvi kristjani ljubili med seboj. Spominjali so se na be¬
sede svojega nebeškega Učenika: ..Ljubite svojega bližnjega,
kakor sami sebe; dobro storite tem, ki vas sovražijo in
molite za nje, ki vas preganjajo. Na tem bodo spoznali,
da ste moji učenci, ako se ljubite  med  se,boj.“ Zato so bije
prve krščanske občine eno srce in ena duša. Že imena, ki so jili
dajali drug drugemu, spričujejo o njihovi prisrčni ljubezni. Imenovali
so vse sebi enake ,,brate 11  ali „sestre“, svoje predstojnike pa „očete“.
Ti zopet so zvali podložnike „sinove“ ali „hčere“. O posvetnih naslovih,
ki izvirajo večinoma iz oholosti in ošabnosti in so zgolj prazne besede
brez pravega pomena, niso nič vedeli. Mašnike so najviše spoštovali.
Ljubili so jih kot svoje duhovne očete in bilo jim je veselje, zalagati jih
7j  vsem, česar so potrebovali. Najlepše pa se je kazala njihova ljubezen
do bratov, ako so bili zaradi vere ujeti. Moški in ženske, starčki in
otroci so hodili v ječe. Poljubovali so jetnikom železje, priporočevali.
se njihovim molitvam, prinašali jim mile darove. Ako niso sami nič
imeli, obračali so se na oddaljene občine, ki so jim rade pomagale. V
vsaki cerkvi je bila za take mile darove posebna skrinjica. V
n jo so verniki pokladali svoje darove. Neki zgodovinar piše o njih:
»Vsakdo prinese vsaki mesec kolikor in kadar more. Nobeden ni pri¬
siljen, vse je prostovoljno. S temi doneski se skrbi za ubožce, za
živež sirotam, za pokopališča, za posle, za pregnance in jetnike in
Lste, ki so obsojeni v rudnike. 11  Gorečnost prvih kristjanov v obisko¬
vanju jetnikov je bila tolika, da so vsled tega večkrat nastala pre-

246 8. avgust: Sv. Cirijak in tovariši, mučenci.

ganjanja kristjanov. Škofje sami so morali v svoji previdnosti za¬
drževati to gorečnost.

2. Iz ječ od ubogih jetnikov so naši očetje po veri hodili v hiše
ubožcev in k posteljam bolnikov. Celo daljne občine so pošiljale mile
darove za brate ter tolažilna in spodbudna pisma. Ako so nastale
kake nalezljive, kužne bolezni, tedaj ljubezen vernikov ni poznala ni-
kakoršnih mej. Istotako so zahajali v hiše poganov, da so jim poma¬
gali. Ako so našli kake od poganov zavržene in izpostavljene otročiče,
sprejeli so jih v svoje hiše in vzredili po krščansko. Ravno tako lju¬
beznivo so skrbeli za zapuščene otroke svetih mučencev. Skrb za
ubožce je bila izročena posebnim duhovnikom, diakonom zvanim. Ti
so nabirali mile darove, iskali ubožcev in jim miloščino delili. Imeli
so poseben zapisnik za ubožce in večkrat so se morali odpraviti na
daljna pota, da so jim poiskali pomoči. Taki diakoni so bili sv. Štefan,
sv. Lavrencij, Cirijak in drugi. — Ako je prišel kakov tuj gost v
hišo, umili so mu noge, posadili ga za mizo na prvi prostor, položivši
predenj najboljše, kar je hiša premogla. Enako gostoljubni so bili
celo poganom. Ljubezen, ki so jo gojili prvi kristjani do svojih živih
bratov, tudi rajnikov ni pozabljala. Umivali in mazilili so mrliče, po¬
vijali v platnene tančice ter jih med molitvami s prižganimi svečami
ali bakljami v rokah polagali v grob. Potem so obhajali božjo službo
za duše rajnikov. Po sveti maši pa so gostili zlasti ubožce. Posebno
goreči so bili pri pogrebih svetih mučeniških trupel. Z mnogimi de¬
narji so jih odkupovali od poganov in skrbeli celo v nevarnosti zaradi
svojega življenja, da so ja častitljivo pokopavali. Na grobeh svetih mu¬
čencev so molili in obhajali sveto daritev nove zaveze. Mučencem so
v znamenje njihovega boja dajali v grob orodje njih mučeništva, ali
male steklene kupice ali gobe, ž njihovo krvjo napojene.

3. Eden najlepših dokazov, kako močno so se prvi kristjani med
seboj ljubili, so bile tako imenovane „agape“, to je ,.gostije ljubezni".
Sešli so se namreč ob določenih dnevih v kakovi hiši. Premožnejši
so prinesli živeža, ubožni in slehernega stanu pa so bili v goste po¬
vabljeni. Vsi, mladi in stari, premožni in ubožni so sedli za mizo, ko
so bili poprej odmolili, sveto evangelije brali in odpeli kako zahvalno
pesem. Med gostijo so imeli pobožne pogovore in pevali svete pesmi.
Jedlo in pilo se je jako zmerno. Kakor otroci ene družine so sedeli
skupaj nedolžno veseli. Dokončavši gostijo so prižgali luči. Vsak je
bil povabljen, Bogu na čast zapeti kako hvalno pesem, vzeto iz sve¬
tega pisma ali zloženo nalašč za take prilike. Končali so gostijo
zopet z molitvijo, in potem je šel vsakateri mirno in sramežljivo na
svoj dom. Take gostije so napravljali prvi kristjani zategadelj, da bi
vsakatero sovraštvo, vsako jezo odganjali iz njih srede, da bi drug
drugega spodbadali, se v ljubezni utrjevali ter dajali na znanje, kako
da so vsi, bogatini in reveži, otroci ravno istega nebeškega Očeta,
bratje Jezusa Kristusa. Tako je ovijal povoj svete ljubezni prve
krščanske občine. Med njimi ni bilo nevoščljivosti, ne lakomnosti, ne
prepirov in pravd. Med njimi se nič ni slišalo o zatiranju ubogih
ljudi, o goljufijah in odrtijali. Ubogi, bolni in žalostni človek ni bil
zapuščen, in bogati se je imel le za hišnika božjega. Celo pogani, ki

.9. avgust: Sv. Roman.

247

so kristjane na vso moč črtili in preganjali, si niso mogli kaj, da ne
bi se jim čudili in strme o njihovi ljubezni klicali: „Grlejte, kako se
med seboj ljubijo in kako so pripravljeni, drug za drugega umreti! 1 '
Ravno ta ljubezen je pa tudi neizmerno veliko pomogla, da so se po¬
ganske množice spreobračale h krščanstvu.

O da bi se zdaj taka ljubezen še med nami razcvitala! Krščanska
duša, vzemi si to ljubezen prvih kristjanov za zgled, prizadevaj si jo
posnemati ter stori večkrat ta-le

Sklep:

Trdno se namenim in ti obečam, o moj Jezus, da hočem vsakega
človeka iz srca ljubiti, mu dobro hoteti, želeti in storiti iz ljubezni
do tebe. O brezimna, o neskončna, o križana ljubezen, potrdi me v
mojem namenu! Amen.

9. veliki srpan ali avgust.

Sv. Roman, rimski vojnik in mučenec

(leta 258).

1. Za časov preganjanja kristjanov se je večkrat primerilo,
da so rablji in pogani sami dajali sveti krščanski veri spričevanje.
K temu je pomogla stanovitnost svetih mučencev, ki so v naj-
grozovitnejših mukah spoznavali ime Jezusovo. Tako je bilo pri
rimskem vojniku, sv. Romanu. Bil je namreč pričujoč, ko so
sv. Lavrencija po životu raztepali in žgali. Videč, kako sveti
Lavrencij veselo in srčno vse muke trpi in na vsa sodnikova vpra¬
šanja tako gladko, neboječe in s prepričanjem odgovarja, si misli,
da vera, ki svojim spoznavavcem celo ob smrtni uri daje tako
veselost in srčnost, mora biti prava vera. Milost božja mu je
ganila srce, slušal je njen klic ter hotel to vero spoznati se učiti.

2. Že je sv. Lavrencij trpel grozovite bolečine, a zvesto je
spoznaval sv. vero. Cesarjev namestnik ga veli odvesti v ječo.
Tu je imel Roman, kot vojnik in varih njegov, priliko, da se je
ž njim pogovarjal in mu odkril svoje želje. Vesel, da more Bogu
pridobiti dušo, ga sv. Lavrencij pouči v poglavitnih resnicah
krščanstva. Željno si sv. Roman k srcu vzame njegov pouk, veruje
v Jezusa in prosi sv. krsta. Sam gre s posodo po vode,_ se vrže
Lavrenciju k nogam in kliče: „Lavrencij, hiti, da me krstiš, zakaj

248

9. avgust: Sv. Roman.

jaz vidim pred seboj neizrečeno lepega mladeniča stati!“ Lavrencij
ga krsti. A Roman ne more prikrivati te sreče. V vsem svojem
govorjenju razodeva, da je kristjan. To se razglasi. Vsled tega
ga vržejo v ječo in tirajo pred cesarja. Pred cesarjem kliče na
ves glas: „Kristjan sem, kristjan sem!“ To slišati ga cesar pri
tej priči da bičati in mučiti. A neomahljivo trpi krščanski vojnik
vse muke, se zahvaljuje Bogu za dar svete vere, ter z veseljem
položi svojo glavo pod sekiro 9. dan vel. srpana 1. 258.

Obrazuje se v vojniški obleki z mečem v roki.

Žalosten nasledek brezvernosti.

Stanovitnost in živa vera prvih kristjanov je zaradi trpljenja, ki
so je prestajali, imela toliko moč, da so se neverniki trumoma spre¬
obračali li krščanstvu. Ravno tako je nemarnost in brezvernost dan¬
danes kriva, da se ne samo ne spreobračajo h krščanstvu, marveč še
odpadajo. Dobre, jeklene besede ganejo, a zgledi vlečejo za seboj.
Krivoverci današnjih časov so v Bog ve koliko strank razdeljeni. Ve¬
liko izmed njih spozna, da je njihova vera brez stala, brez podlage.
Hrepeneč se ozirajo na katoliško cerkev, od koder pričakujejo pomoči.
A če vidijo, koliko katoličanov celo ne spoznava tega, kolike milosti
jim je Bog dodelil, da so udje katoliške cerkve; če vidijo, koliko jih
je, ki imajo samo ime katoličana, pa svete vere ne kažejo nikjer, se
njenih zapovedi ne drže ter so vsi mlačni in mrzli, kakor bi jim ka¬
toliške stvari celo nič ne bile mar; če vidijo in slišijo, koliko katoli¬
čanov je, ki zaničujejo in psujejo svojo sveto vero, v kateri so rojeni
in vzgojeni, kako obrekujejo papeža, škofe in duhovnike; svete zakra¬
mente onečaščujejo, cerkvene šege grajajo in zasmehujejo; če vidijo,
koliko jih je, ki se za božje in cerkvene zapovedi ne zmenijo, temveč
žive kakor pogani ali ljuba živina, ki nima pameti, — ako vse to
vidijo in slišijo, je li čudo, če jamejo dvomiti, da tudi katoliška vera
ne more biti prava? Oplašeni pred takimi zgledi si ne upajo pre¬
stopiti v katoliško cerkev, in tako ostanejo trdovratni krivoverci. O
koliko jih je že bilo stoječih na pragu spoznane resnice, misleč jo
sprejeti! A brezbožni zgled hudobnih katoličanov jih je udržal, da
niso prestopili. Koliko zmočenih bi se bilo nazaj vrnilo v naročje
svete katoliške cerkve, ako bi katoličani vsi, visoki in nizki, očitno
spoznavali svojo vero, se je zvesto držali in po njej živeli!

Krščanska duša! dolžna si spoznati, kako velika milost da je,
biti otrok svete katoliške cerkve. Ako pa to spoznaš, moraš vendar
iz srca želeti, naj bi se vsi ljudje udeleževali enake milosti. Ravno
zato pa tudi vselej in povsod kaži, da si zvest otrok svete katoliške
cerkve. Kdo ve, ali tudi ti s svojo zvestobo ne pridobiš kakega zmo-
tenca, kakor je sveti Lavrencij pridobil Romana? Odloči se torej, da
hočeš ne le po imenu, ampak tudi po dejanju biti katoličan. O koliko
je moralo biti veselje sv. Lavrencija, ko je od Romana samega zaslišal,

10. avgust: Sv. diakon Lavrencij, mučenec.

249

da se je spreobrnil! Kako bo pa tudi tebe enkrat veselilo, ako se po
tvojem prizadevanju kaka duša spreobrne in pridobi za nebesa!

Molitev in sklep.

Zahvaljujem se ti, o Zveličar Božji! iz globočine svojega srca, da
sem otrok svete cerkve, ki si jo ti ustanovil, jo ohranjuješ in vladaš. Z
ustmi in s prisego ti obetam, da se bom vseskozi skazoval zvestega
otroka tvoje svete cerkve. Le prosim te, dodeli mi milost, da ostanem
stanoviten v sveti veri in zvesto živim po njej, tebi na čast in na
blagor svojemu bližnjemu. Amen.

10. veliki srpan ali avgust.

Sv. diakon Lavrencij, mučenec (1. 258).

1. Bilo je 1. 258 po Kristusovem rojstvu, ko so v Rimu
častitega starčka peljali na morišče. Spremljala ga je z nemo ža¬
lostjo na obličju velika množica, med njimi lep mladenič z grozno
srčno bridkostjo. Ko starček mirno gre po svojem potu, prignete
se ta mladenič blizu njega. Ogovori ga z bridkim glasom: „Oh,
°če, kam greš brez svojega sina? Kam greš, sveti veliki mašnik,
brez svojega diakona? Nikdar nisi opravljal svete daritve, da ne
bi ti bil jaz na strani stal. Oče, morda sem te razžalil, ali je
morda omrznila moja gorečnost? Poskusi me sedaj, ali sem ne¬
vreden služabnik, izvoljen od tebe, da delim sveto kri. Abraham
jo daroval svojega sina in Peter pred seboj poslal Stefana; oče,
pokaži sedaj tudi ti, kako moč imaš v svojem sinu in daruj ga,
k' si ga bil poučil, da bodeš v spremstvu dospel do krone.' 1  Tako
je govoril diakon Lavrencij častitemu starčku papežu Sikstu II.,
ker ta je bil, ki ga je bil v smrt obsodil grozoviti cesar A r alerijan,
podšuntan po nekem egiptovskem čarovniku Makreanu. Kakor
svojega sina je ljubil Sikst pobožnega Lavrencija. Sam ga je bil
Poučil in navedei na pot popolnosti, on ga je bil posvetil diakona
rimske cerkve in mu odločil prvo mesto med sedmerimi tovariši.
Kot prvi diakon je imel sv. Lavrencij skrb, da je varoval cer¬
kvene zaklade, stregel ubožcem in jim delil miloščino.

2. Kakor očeta je ljubil Lavrencij sv. papeža Siksta. Bil je
vedno pri njem; zato se tudi sedaj, ko so ga vedli v smrt, ni
hotel ločiti od njega, temveč je hotel ž njim umreti. Pa Sikst

250

10. avgust: Sv. diakon Lavrencij, mučenec.

mu prijazno reče: „Moj sin! jaz te ne zapustim; ti ostaneš pri
meni. A čaka te hujši boj. Zato si utolaži srce; ne boš dolgo
hrepenel po meni, — še tri dni in prideš za menoj!“ To izgo-
vorivši mu veli papež, vse cerkvene zaklade razdeliti ubožcem, da
ne bi jih poropali pogani. Potem položi ves vdan svojo glavo pod
meč. Papeževe besede pa so se natanko dopolnile. Lavrencij je
videl pasti glavo svojega najboljšega prijatelja, svojega očeta.
Odslej tudi življenje zanj ni imelo nikake cene. Želel je, kmalu
iti za Sikstom ter združiti se s Kristusom. Spominjajoč se besed:
„Črez tri dni prideš za menoj ", gre nazaj v mesto, zbere ubožce
krog sebe in razdeli med nje ves denar in vse dragocenosti, ki
so mu bile izročene. Cerkev v Rimu je namreč obogatela po
ljubezni vernikov. V blagajnico za ubožce je dohajalo mnogo
novcev. Z njimi se je preživilo mnogo vdov in sirot ter petnajst
sto ubožcev. Krasne so bile posode pri božji službi. To ravno pa
je mikalo lakomnost poganov in zakrivilo Lavrencijevo smrt.

3. Cesarjev namestnik zve o teh cerkvenih zakladih. Misleč,
kakšna bogastva morajo kristjani imeti skrita, hoče jih jim vzeti.
Zato veli diakona Lavrencija privesti pred se in ga nagovori:
„Je li res, da so veliki kupi zlata in srebra shranjeni v omarah
kristjanov? Poročalo se mi je, da imajo vaši duhovniki zlate
posode pri svojih daritvah, da uživajo posvečeno kri iz srebrnih
skledic in da pri vaših ponočnih shodih voščene sveče gore na
zlatih svečnikih. Tudi se mi pripoveduje, da vaši bratje prodajajo
zemljišča in imetje, denarje pa pokladajo k nogam vašega velikega
duhovnika. Te zaklade, ki so shranjeni v najskrivnejših kotih po
vaših cerkvah, te mi prinesite! Vaš Bog ne kuje denarja. Prišedši
na svet ni nič denarjev prinesel s seboj. Prišel je le z besedami,
a mošnja mu je bila prazna. Dajte mi svoje posvetne zaklade, a
vaše bogastvo naj bodo besede, ki so vam jih pridigali." Mirno
in brez strahu mu odgovori Lavrencij: .,Res je, bogata je naša
cerkev, zlata se vsa leskeče; cesar sam nima toliko. Velik del
tega ti hočem pokazati, le dovoli mi časa, da vse oskrbim."

4. Oblastnik dovoli Lavrenciju tri dni odloga, da poišče cer¬
kvenih zakladov. Med tem obleti Lavrencij vse ulice, ceste in
razpotja, da zbere množico beračev. V dolgih vrstah jih postavi
pred cerkvijo; najprej slepce, potem pokvečence brez roke ali
noge, nato gobave, kraljeve, hrome in kakor si bodi pohabljene.
Bila jih je velika truma. Tretji dan gre Lavrencij k oblastniku.
Reče mu: „Pridi in pojdi za menoj, videl boš vrsto svetlih posod
in zlata in srebra na obilo." Oblastnik, hlepeč po denarju, hiti

10. avgust: Sv. diakon Lavrencij, mučenec.

2 51

z Lavrencijem proti cerkvi. A kaj zagleda? Na mestu zlata in
srebra stoji pred vratmi velika truma razcapanih beračev in ubogih
bolnikov. Marsikateri izmed njih so milo zdihovali. Videčega to
množico ubožcev, zgrabi oblastnika silna togota. Maščevanja željen
se ozira sedaj na berače, sedaj na Lavrencija. Lavrencij pa mu
de: „Čemu gnev in srd? Mar se ti gnusijo te cape in te mile
tožbe? Kaj pa je zlato, ki si ga poželiš, kakor rumeno svetlo
blato? Zlato je zanič¬
ljiva ruda, vir hudo¬
bij, laži in izdajstva.

Tu poglej to trumo ne¬
srečnih ; oni so pravo
zlato, oni otroci luči,
zakaj njihove bolezni,
njihove nadloge, ki je
potrpežljivo prenašajo,
jih bogate pri Bogu.

V teh ubožčkih lahko
gledaš zaklade, koje
sem ti obečal pokazati.

La pa ne boš Kristusa
imel za revnega, hočem
ti pokazati tudi biserov
in žlahtnih kamenov.

Svetli so kakor zvezde,
in čisti, kakor voda
nebeška. Poglej to mno¬
žico devic! To je cer¬
kveno lepotičje, to so
dragocenosti, ki je pri¬
našajo Kristusu. Glej, ....

to so naši zakladi, vzemi jih! Obogati ž njimi cesarja, obogati
rimsko mesto!“

5. Silno razkačen se zadere oblastnik: „Ali se ti upaš, mene
zaničevati? Misliš, da smeš to storiti brez kazni ? Moja mehkoba
te je storila predrznega. Še je sekira ostra in šibe niso piazno
strašilo, ki je v rokah nosijo služabniki pravičnosti. Vem, ti želiš
smrti; a vedi, da ne boš kmalu svojega življenja izdihnil pod
sekiro. O ne, smrt, ki te čaka, bo počasna in muke mnogotere.
Sedaj mu veli okrutnik vsa oblačila strgati z života in ga s
šibami tepsti tako dolgo, da je ves v krvi in razmesarjen. Potem

252

10. avgust: Sv. diakon Lavrencij, mučenec.

veli vse drugo mučeniško orodje predenj prinesti, proteč mu še
hujše muke, ako ne bo daroval malikom. Lavrencij zopet izreče,
da ga nikdar in nikoli ne bo prisilil k temu. Zdaj ga oblastnik
ukaže na tezalnico razpeti, ga z vrvmi nakvišku potegniti in po
vsem životu pretepati z biči, ki so imeli na koncu železne grebene.
Tako neusmiljeno raztepenega ga ukaže z gorečimi bakljami žgati;
potem ga zopet tretjič, in sicer s svinčenimi palicami bičati. Pri
takem le še ponovljenem bičanju se primeri, da Roman, eden
izmed vojnikov, zagleda na Lavrencijevi strani stati angela, ki
ga tolaži ter mu briše pot na licih in kri iz ran. To ga gane,
da tudi on prosi sv. krsta. Trinogi opešajo pri mukah, a Lavrencij
ne opeša v trpljenju. Slednjič ukaže grozoviti oblastnik, da ga s
kameni tolčejo po ustih in potem zaprejo v ječo.

6. Vso noč premišljuje divjak, kako bi ga jutri zopet še
hujše trpinčil. Drugi dan torej veli prinesti železen roš ali raženj,
pod njega dejati žive žerjavice in na roš položiti Lavrencija, da
bi se počasi pekel in tako poginil. A glava pečenca se jame
svetiti kot žarna, svetla krona; obličje se mu sveti kakor solnce
in iz opečenih ran duhti najprijetnejša vonjava. Lavrenciju sa¬
memu se je žerjavica zdela, kakor lepe, rdeče in duhteče rože.
„Ogenj božje ljubezni", pravi o njem sv. Avguštin, „ki mu je
poživljal notranjost, je bil tolikošen, da nič ni čutil bolečin in se
mu je vse trpljenje videlo le okrepčilo in tolažba." Na eni strani
opečen reče v tem trpljenju smehljaje se sodniku: „Na tej strani
sem že pečen, ukaži me na drugo položiti." To se zgodi. Kmalu
potem mu zopet reče: „Sedaj je meso pečeno, jej in dobro naj
ti tekne, ako je krščansko meso pečeno boljše, nego surovo."
Potem obrne svoje oči proti nebesom ter moli na glas s solzami
v očeh k Bogu za spreobrnitev rimskega mesta, kjer sta bila
sveta apostola Peter in Pavel križ zasadila in sta mu prilila s
svojo krvjo. V tej goreči molitvi za blagor mestnih prebivavcev
se preseli njegova lepa duša v nebesa, 10. vel. srpana 1. 258.

Že precej ob njegovi smrti je bila uslišana ta molitev. Spre¬
obrne se več starejšin ljudstva, spodbujenih po toliki srčnosti in
stanovitnosti sv. Lavrencija. Njegovo truplo odnesejo od tod na
svojih ramah, je povijejo v prt, s katerim je on poprej noge
otiral ubožcem in bolnikom, in ga polože v rakvo sv. Cirijaka.
Za časov cesarja Konštantina Velikega so sezidali na njegovem
grobu krasno cerkev, zakaj godili so se na njem toliki čudeži,
da sveti Avguštin pravi: „Kdo je kdaj molil na njegovem grobu,
da ne bi bil prejel, česar je prosil?" Ta zvesti služabnik božji

10. avgust: Sv. diakon Lavrencij, mučenec.

253

in veliki dobrotnik ubožcev ter pobožni učenec sv. očeta Siksta
se je udeležil, česar pomenja njegovo iine, „lavorove krone"
v nebesih, ki se bo lesketala na njegovi glavi vekomaj.

Od smrti sv. Lavrencija sem, piše sv. Prudencij, je jelo ma-
likovavstvo v Rimu vedno bolj propadati. Čedalje bolj so se templi
praznili in opuščali. Najimenitnejše rodovine so sebe in svoje
otroke posvečevale v službo pravemu in živemu Bogu.

Na Španskem, v mestu Talenciji, hranijo v veliki časti še
sedaj kelih, s katerim se še nadškof ne predrzne maševati. Nosijo
ga na sv. Matevža dan s procesijo okoli po mestu. O tem kelihu
se namreč pripoveduje, da ga je bil sv. Lavrencij poslal tja, ker
je bil, kakor trdijo nekateri pisatelji, na Španskem doma. Ta
kelih je neki sveti diakon prejel od papeža Siksta in je bojda
oni kelih, s katerim je obhajal naš Gospod in Zveličar s svojimi
učenci poslednjo večerjo.

£Dobra dela so dolžnost, ne svet.

Ne srečnega, ampak dobrotljivega  Lavrencija, razdelivšega
cerkvene zaklade med ubožce, vdove in sirote, hočemo tu postaviti za
zgled. Mnogo jih namreč misli, da so dobra dela le prostovoljna
krščanska dejanja, katerih spolnovati ni ne dolžnost, ne zapoved, da
se smejo torej brez greha opuščati; da so le višja stopinja za take,
ki hrepene po popolnosti. A dobra dela niso le svet, ampak dolžnost
vsakomur. Zapoved krščanske ljubezni je splošna, brez izjeme, brez
prikrajšanja, brez pogoja; samo ako nimaš nič, zadošča, da vsaj moliš
lahko za bližnjega. Zamuda dobrih del nam more celo nebeška vrata
zapreti. Kristus poreče zavrženim: „P o b e r i t e se, vi p r o k 1 e t i, v
večni ogenj, zakaj bil sem lačen, pa me niste nasitili;
žejen, pa me niste napojili; nag, pa me niste oblekli;
bolan sem bil in v ječi, pa me niste obiskali... Resnično
vam povem, česar komu teh najmanjših niste storili,
tega meni niste storili."  (Mat. 25, 31—46.) Proti izvoljenim
govori Kristus ravno nasprotno, vzemši jih s seboj v večno veselje za¬
radi del krščanske ljubezni. Dalje govori: „Bodite usmiljeni,
kakor je vaš Oče v nebesih usmiljen. Blagor usmiljenim,
ker usmiljenje bodo dosegli. Ljubi svojega bližnj ega,
kakor sam sebe..."  Sveti apostol Jakob pa se zagrozi: ,,Sodba
brez usmiljenja čaka onega, ki-ni skazal usmiljenja."
Glej torej, kako te trdo vežejo te besede, da si dobrotljiv in usmiljen!
Bodi varčen, zmeren in z malim zadovoljen, tako ti bo gotovo vsaj
kaj malega ostajalo za vbogaime. Ne izgovarjaj se, da so ubožci ne¬
hvaležni plačniki; plačila za dobra dela pričakuj od Boga. Ne po¬
vprašuj in ne preiskuj, kaj je bližnjega potisnilo v uboštvo, kaj mu
beraško palico podalo v roke. Pomagaj mu, kogar koli vidiš, da je

254

11. avgust: Sv. Filomena.

potreben. Tako boš zatrl svojo lakomnost in skopost. Glej pa, da
svojih del ne opravljaš iz ničemurnih, posvetnih nagibov! Ne zato,
da bi te ljudje videli, tvojo dobrotljivost hvalili, ti usmiljenje z
usmiljenjem povračevali, temveč zavoljo tega delaj dobro, ker to za¬
hteva Bog in ljubezen do bližnjega. Tvoja levica naj ne ve, kaj je
desnica dobrega storila. Tvoj nebeški Oče, ki vidi na skrivnem, ti
bo povrnil.

Molitev.

Vsemogočni Bog, ki si sv. Lavrenciju dodelil moč premagati
trpljenje na žerjavici; daj še meni to milost, da ugasim plamen hude
poželjivosti, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Amen.

11. veliki srpan ali avgust.

Sveta Filomena, devica in mučenica.

1. Isti dan, a ne istega leta, ko je umrl sv. Lavrencij, je
kot mučenica za Jezusa trpela sv. Filomena. Njeno ime je še-le
v današnjih časih jako na glasu. V Rimu namreč že od nekdaj
in še dandanes prekopavajo po takoimenovanih katakombah (v
podzemeljskih pokopališčih). Tako se primeri, da sedaj tu, sedaj
tam zadenejo na kako svetniško truplo. Pri takem izkopavanju
najdejo 1. 1802 v grobnih hodisčih sv. Prisede grobni kamen z
napisom: „Filumina in pace“, to je: Filomena v miru. Kamen
odvalivši najdejo napol zdrobljeno stekleno posodico in v njej
usušeno kri. Bila je to tista kri, ki so jo nabrali pri smrti svete
mučenice, kakor je bila pri prvih kristjanih navada. Gobe in
rute so namreč napajali s krvjo in jih potem ožemali v steklene
posode, ter jih poleg mučencev polagali v grob. Vzemši to usušeno
kri sv. Filomene iz ubite čašice jo denejo v kristalnato posodo.
Silno pa se zavzemo, ko se drobčeki te usušene krvi jamejo utri¬
njati v raznih barvah kakor zlato, srebro in dragi kameni. Še
dandanes je tako videti. Na grobnem kamenu ste bili vsekani
podobi lilije in palme. Ti pomenjate Filomenino devištvo in
mučeništvo; potem sidro (morski maček), bič in tri puščice. To
orodje je označilo, kako je bila svetnica mučena. Bili so jo torej
bičali, s puščicami streljali in z morskim mačkom v vodo potopili.
Ostanke vzamejo iz groba ter jih s posodo krvi in z grobnim
kamenom vred postavijo v prostorno sobano, kjer se je shranjevalo

11. avgust: Sv. Filomena. 255

že več drugih trupel. O njenem življenju se odsihdob čisto nič
ni vedelo drugega.

2. V tem prostoru so bile izpostavljene njene koščice do leta
1805. Tedaj pa pride imeniten gospod iz Neapolja, Frančišek
iz Lucije po imenu, v Rim, prosit za svojo domačo kapelo trupla
kakega mučenca. Napotijo ga na omenjeni prostor, naj si jih
sam izbere. Stoječ pred koščicami sv. Filomene, čuti v svojem
srcu neko nedopovedljivo veselje. Zategadelj si kar teh izprosi.
Da jih odeti z dragocenim lepotičjem, v lepo stekleno skrinjico
deti ter jo od duhovnih predstojnikov zapečatiti. Tako jih v
svoji kapeli v Munjani pri Neapolju izpostavi v češčenje. Pri tej
priči se jamejo čudeži goditi. Že 12 let je imela domača gospa
neko neozdravljivo bolezen. Proseč svetnico njene pomoči, ozdravi
v tistem trenotku. Neka druga imenitna gospa je imela raka na
roki. Prineso ostanek svetnice ter ga ji polože na rano. Na
jutro je rana bila izginila. Neki odvetnik že šest tednov ni
mogel iz postelje; prenesti se da v kapelo in pri tej priči ozdravi.
Zaradi teh čudežev prihaja od dne do dne več ljudi. Kmalu jih
kapelica ne more obsegati. Zato preneso svetničine ostanke v
neko cerkev v Neapolju. A ondi ponehajo čudeži, kakor da bi
Dog po njih ne hotel osrečiti bogatega Neapolja, ampak le revno
munjansko okolico. Zato je zopet prenesejo nazaj v Munjano in
izpostavijo v ondotni cerkvi. Komaj pridejo z ostanki nazaj, že
je pohleven dež namočil suho polje in razpokano zemljo v okolici.
Po rabi olja v svetiljki, ki je gorela pred njenim oltarjem, spre¬
gledujejo slepci, kateri se ž njim namažejo po očeh. Največje
čudo pa je, kako so bile zgodbe njenega življenja razodete trem
pobožnim osebam, in sicer nekemu umetniku, nekemu duhovniku
in neki nuni, vsem trem ob enem in popolnoma enako, akoravno
se drug drugega niso poznali čisto nič. Poleg tega razodenja
so zgodovinske črtice iz njenega življenja te-le:

3. Bila je hči grškega plemenitnika. Njeni poganski stariši
so neprenehoma malikom darovali in jih prosili, da bi jih bla¬
goslovili z zarodom. Neki zdravnik, pri njih v službi, Publij
po imenu, je bil kristjan in zato je miloval njihovo slepoto.
Pravil jim je o krščanstvu ter jim, od. Boga navdihnjen, obečal
zarod, ako se dajo krstiti. Slušajoč njegov svet, res dobe otroka.
Ime mu dajo „ Filomena“, to je Ljubljenka. Trinajst let staro
hčerko vzemo stariši s seboj v Rim, ker je oče ondi imel pri
cesarju Dioklecijanu opraviti. Komaj cesar ugleda zalo in sra¬
mežljivo deklico, vname se v meseni ljubezni do nje. Ponudi

256

11. avgust: Sv. Filomena.

jej svojo roko in cesarstvo, očetu pa obeča, česarkoli zahteva,
da mu le da svojo hčer. Preslepljen od te velike časti, privoli
oče. Tudi mati si prizadeva na vse strani, da bi pregovorila
svojo hčer. A Filomena se stanovitno brani zaročiti s pogan¬
skim cesarjem, rekši, da je oddana že drugemu ženinu, Kristusu.
Po mnogoterih poskušnjah, ki so bile pa vse zastonj, jo ukaže
cesar vreči v ječo. Sedemintrideset dni vzdihuje zaprta v ječi.
Prikaže pa se jej Marija in jej napove, da bo črez tri dni ta
kraj zapustila in da jo čakajo^ grozovite muke. Ob enem jo
Marija potolaži in pokrepča. Črez tri dni jo veli cesar, spre-
menivši dosedanjo ljubezen v divjost, neusmiljeno z biči raztepsti,
na pol mrtvo pa zopet v ječo vreči. Po noči pristopita dva
angela ter jo ozdravita, da je močnejša, nego poprej. Cesar jej
dopoveduje, da se ima zaradi tega ozdravljenja zahvaliti naj¬
višjemu maliku Jupitru. Zopet se jej prilizuje in obeta zlate
gradove; po vsej sili jo hoče imeti za cesarico. Ker pa le nič
ne opravi, jej ukaže sidro ali morskega mačku privezati na vrat
in v reko Tibero vreči. A dva angela jej odvežeta mačka od
vrata in jo rahlo zaneseta na breg. Mnogo gledavcev se spre¬
obrne pri tem čudežu. Dioklecijan pa to pripisuje skrivnostnim
vražam in čaranju, da Filomeno po tlaku mestnih ulic vlačiti
in s puščicami na njo streljati. Skoraj mrtvo jo privlečejo in
vržejo zopet v ječo. Tu jej Bog skaže novo milost. Da jej
sladko zaspati. Ko se pa prebudi, je popolnoma zdrava. „Prav
torej,“ reče cesar, „streljajte s puščicami v njo, dokler ne po¬
gine. “ Pa zastonj se trudijo strelci, puščice se ne prijemljejo.
Česar ukaže puščice v ognju razbeliti. A glej čudo! izstreljene
puščice se vračajo nazaj v strelce in jih šest pomore. Na glas
hvali ljudstvo mogočnost krščanskega Boga in zopet se jih pre¬
obrne mnogo. V strahu pred čedalje večjim hrupom jo veli
cesar naposled ob glavo dejati. Kristjani shranijo njeno kri in
jo pokopljejo v podzemeljskem pokopališču sv. Priscile. Ondi,
kakor je bilo že rečeno, so našli 1. 1802 njene ostanke. Češčenje
svete Filomene se je zaradi čudežev, ki so se na njeno priprošnjo
godili, hitro razširilo po vsem katoliškem svetu.

Eakaj se čudeži ne gode več?

1. Ne samo apostolom, tudi drugim svetnikom je Bog dodelil dar
čudežev. Za časov prvih kristjanov je bilo sploh in povsod znano, da
kristjani z znamenjem sv. križa, s pokladanjem rok in s klicanjem v
presveto ime Jezusovo učinjajo največja čuda. Ti brezštevilni čudeži

11. avgust: Sv. Filomena.

257

so pripomogli, da so Judje in pogani spoznavali mogočnost kristjan-
skega Boga, vanj verovali in ga molili. Ravno zato je Bog apostolom
in njih naslednikom, pa tudi mnogim kristjanom v prvih treh stoletjih
dodelil dar čudežev, da se je po njih širila in utrjevala sveta vera.
Kažoe na čudeže so oznanovavci sv. evangelija rekali: „Kjer govore
dela, morajo molčati besede,“ to se pravi: Bog sam kaže po čudežih,
da mora krščanska vera biti prava. Brez čudežev ne bi se bilo apo¬
stolom in drugim oznanovavcem svete vere posrečilo, spreobrniti Jude
in pogane, učene in preproste, visoke in nizke k veri v Kristusa kri¬
žanega. Dokler torej neverstvo, tedaj po vsem svetu gospodujoče, ni
bilo premagano, in dokler krščanstvo ni zadobilo splošne pripoznave,
tako dolgo je bilo tudi čudežev potreba. Po božji mogočnosti se jih
je pa tudi brez števila mnogo zgodilo in se gode  še sedaj, akoravno
ne tako pogosto, nego v prejšnjih časih.

2. Ako torej hudobneži in neverniki sedanjih časov pravijo: „Zakaj
se pa sedaj čudeži ne gode več?“ reci jim: Čudeži v katoliški cerkvi
niso nehali. Jezus je danes kakor včeraj zmerom isti vsemogočni Bog,
ki biva in živi v svoji cerkvi, in še vedno se gode čudeži v njegovem
imenu, dasiravno niso vsi povsod tako znani, kakor nekdaj. Zakaj
pa se sedaj ne godi več toliko čudežev, to je od tod, ker
jih ni več tolikanj potreba.  Moč neverstva je vsaj v Evropi
zdrobljena. Povsod je zasajen Kristusov križ. Ustanovljena je sveta
katoliška cerkev, stoječa na trdni podlagi, in razširja se od dne do
dne dalje. ■ Oznanovavci sv. evangelija ne potrebujejo več dokazov, da
so od Boga poslani, kakor nekdaj apostoli in njihovi nasledniki. Zadosti
je, da pokažejo na ustanovljeno in križem sveta razprostrano cerkev,
ki je sama največji čudež. Pogani in Judje so morali videti čuda,
da so verovali v revnega in križanega Boga. Sedaj pa je dovolj, ako
onemu, ki noče verovati, rečeš: „Glej, kako križ slavno zmaguje po
vesoljnem svetu; glej, kako sveta katoliška cerkev stoji že nad 19
stoletij; glej, kako je sedež sv. Petra trdno postavljen, da ga ne more
podreti nobena sovražna moč, in celo peklenska sila ne; glej, kako so
se vse prerokbe Jezusove spolnile in se še spolnujejo: Razdejan je Je¬
ruzalem, razkropljeni so Judje po vsem svetu, preganja se sveta ka¬
toliška cerkev, a vendar stoji trdno, kakor skala sredi razburjenih
valov, zmaguje vse svoje sovražnike in se čedalje bolj razprostira!
Kdo more tajiti vsa ta čuda? Sveta katoliška cerkev, njena ustano¬
vitev, njeno razširjanje in trajanje, so čudeži, ki jih vsi z očmi vidijo.
Zato drugih čudežev ni potreba, kakor za časov, ko je bila še sveta
cerkev enaka gorčičnemu zrnu in ko so jo še Judje in pogani sovražili,
zaničevali in preganjali.

3. Toda, kakor je bilo že omenjeno, v katoliški cerkvi se čudeži
še vedno gode, kjer in kadar jih je potreba. Tako je sveti Frančišek
Ksaverij celo mrtve vzbujal v življenje. Sv. Alfonz Liguori, ki je bil
še-le 1.1839 za svetnika razglašen, je delal največje čudeže. Misijo¬
narji, ki med divjaki po vseh delih sveta oznanujejo Jezusovo ime,
spričujejo, kako božja vsemogočnost še vedno ž njimi deluje. Kaj,
jnar ni čudež, ako se najbolj divji in surovi ljudje, hlepeči zgolj po
človeškem mesu in človeški krvi, spreobračajo po preprostih pridigah

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

17

258

12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna.

katoliških misijonarjev v pobožne kristjane, v krotka jagnjeta, v po¬
hlevne ovčice? In to se godi še dandanes. Ko so se v preteklem
stoletju nekateri brezbožneži na Francoskem zarotili zoper katoliško
vero ter njih peklenski nauki kakor mogočna splav pridrli crez meje
francoske zemlje v Italijo, obudil je Bog pepel pred petnajst stoletji
umrle device in mučenice, sv. Filomene. Po njeni priprošnji se gode
največji čudeži, ki vnovič oživljajo propadlo vero in gorečnost. Tako
čuje božje oko nad svojo sveto cerkvijo. Le neverniki torej, ki nalašč
svoje oči zapirajo resnici, le hudobneži, ki bolj ljubijo svet in pre¬
grešne sladnosti, kakor Jezusa in njegovo cerkev, morejo zaničljivo in
zasmehljivo vprašati: ..Zakaj se nič več ne gode čudeži?"

Molitev.

Brezmadežno Jagnje Božje, Jezus, ti prijatelj nedolžnih, čistih
duš! potrdi nas po zgledu in priprošnji svete device in mučenice Fi¬
lomene, ki si jo v poslednjih časih tako močno poveličeval, da visoko
častimo svojo sveto katoliško vero, visoko cenimo deviško čistost ter
vsak po svojem stanu sramežljivo in brez madeža živimo. Amen.

12. veliki srpan ali avgust.

Sveta Klara, devica, nuna (1. 1253).

Sveti apostol Pavel kliče Galačanom: „Kateri so pa Kristusovi,
ti so svoje meso križali z grehi in željami vred." (5, 24.) Kaj se
torej pravi, svoje meso in svoje želje križati? Kateri in kakovi so
tisti žreblji, s katerimi se pribijajo na križ? Najboljši odgovor na
to nam daje življenje svete Klare.

1. Rodila se je, kakor sveti Frančišek Serafski, v laškem
mestu Asisu 1. 1193. Oče Favorin in mati Hortulana sta slovela
ne le zaradi visokega plemstva in bogastva, ampak tudi zavoljo
pobožnosti. Hortulana, pričakujoča porod, moli nekega dne pred
bridko podobo Križanega. Tu se ji zdi, da zasliši besede: „Ne
boj se, zdrava boš porodila luč, ki bode s svojo svetlobo raz¬
svetlila svet." Vsled tega ji je dala ime Klara, to je: čista ali
svetla. Prvi pouk v sveti veri je prejela iz ust svoje matere.
Že kot mala deklica je razodevala, da je izvoljena posoda božje
milosti. Molitev ji je bila edina veselica. Kar je v dar dobila
od starišev, dala je ubožcem; še celo sama sebi je jedi pritrgo-
vala in pošiljala lačnim. Pod drago obleko je skrivaje nosila oster
spokorni pas. Ležala je na golih tleh ali na trdi deski; cerkev

12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna.

259

in užitek sv. Rešnjega Telesa sta ji bili najprisrčnejši radosti.
Akoravno je pa živela tako tiho in samotno, vendar svetu ni
ostala skrita. Snubit so jo hodili imenitni mladeniči; ali ona ni
marala za nobenega. Zaročeno je bilo že drugemu ženinu njeno
srce. Že sama je v svojih mladih letih živela, kakor angel v
človeškem mesu, bila pa je božja volja, da je slišala še sv. Fran¬
čiška Serafskega pridigovati. Po vsaki njegovi pridigi si je očitala,
da je še tako slaba in navezana na svet, kjer nam je tako malo
časa ostati in ki ima toliko bridkosti. Nič se ji ni zdelo boljšega,
nego čisto Bogu se posvetiti v službo. Zato je iskala prilike,
s Frančiškom se sniti in ž njim se posvetovati. Kmalu pa
Frančišek spozna, da je od Boga poklicana, da postane vodnica
ženskemu spolu na potu krščanske popolnosti. Zaradi tega jo
pregovori, da naj svet zapusti. Klara razume njegove besede.
Vpraša ga, kdaj naj stopi v samostan. Frančišek jej odloči
cvetno nedeljo. Po njegovem povelju pride Klara to nedeljo v
dragoceni obleki v cerkev. Bila je na Italijanskem navada, da
s o gospe iz škofove roke pred oltarjem prejemale posvečene pal¬
move vejice. Klara ostane pri vznožju oltarja v deviški sramež¬
ljivosti in boječnosti. Škof gre po stopnjicah k njej. Poda jej
palmo v znamenje zmage, ki si jo je danes priborila nad svetom.
Kakor se je dogovorila s Frančiškom, zapusti drugo noč očetovo
hišo. Skozi skrivna vrata zbeži v porcijunkulsko cerkev, kjer
s» bratje sv. Frančiška imeli božjo službo. Ko so odpeli pesem:
»Pridi Stvarnik Sveti Duh!“ si sname Klara lepotičje z glave,
sleče dragocena oblačila, razplete svoje lepe dolge lase; sveti
Frančišek jej jih odstriže in jej poda spokorno oblačilo, podobno
Platneni vreči, ki je potem z motvozom priveže okoli života.
To je bilo v god sv. Jožefa leta 1212, ko je Klara bila izpolnila
osemnajsto leto. Bogu posvečeno devico sprevede potem sveti
Frančišek v nunski samostan sv. Benedikta, nadaljno skrb pa pre¬
pusti božji previdnosti.

2. Ko zgrešijo Klaro v očetovi hiši, jo iščejo in povprašu¬
jejo po njej, dokler ne zvedo, da biva v nunskem samostanu v
Šent-Pavlu. Starišem, sorodnikom in drugim ljudem se je Klarin
sklep zdel nespameten. Najprej gre mati k njej, pregovarja jo
kakor ve in zna. A Klara jej pove, da jo je Bog v ta stan
Poklical in da bo v samostanu starišem več koristila z molitvijo,
ftego jim more doma med svetom hasniti. Oče pa jo celo z
gedo hoče spraviti iz samostana. Klara zbeži v cerkev, se z
°bema rokama oklene oltarja, rekoč: „Nikdar, o moj Bog in

17 *

260

12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna.

Gospod, te ne bom zapustila; le tebi hočem živeti vse prihodnje
čase.“ Ta stanovitnost sicer nekoliko osupne očeta, vendar se
še ne da prav utolažiti. Poskušajo še drugi sorodniki in prija¬
telji jo pregovoriti, očitaje jej, da dela sramoto svoji rodovini,
da se samostansko življenje ne spodobi njenemu stanu, da naj
nikar v svojih mladih letih ne žaluje v tem temnem ozidju itd.
Toda vse prošnje, vse obetanje in očitanje je zastonj. Klara
ostane zvesta svojemu poklicu. Sv. Frančišek, misleč, da bi bil
samostan v Šent-Anželu za njo bolj varen, jo pošlje tja; črez
nekoliko dni pa jej veli preseliti se v Šent-Damijan. Tu je bila
njena prva in poglavitna skrb, da bi še svojo mlajšo sestro
Nežico pridobila Kristusu. Goreče jo zategadelj priporoča božjemu
usmiljenju. Črez sedemnajst dni pa jej sestra, ki jo med tem
nekolikokrat obišče, sama razodene, kako zelo jej ugaja v sa¬
mostanu in da se hoče tudi ona temu življenju posvetiti, ker se
jej svet čedalje bolj studi. Vedoč, da jej stariši v to ne bodo
dovolili, se odpravi v samostan, da se niti pri svojih stariših ne
poslovi. To tolikanj razkači očeta, da pridere v samostan z
nekaterimi možmi iz svoje rodovine, ki jo s silo iztirajo. Iz
sestrinih rok iztrgajo štirinajstletno deklico, a ker se jim brani,
jo nekdo tako za ušesa poči in z nogo bacne, da revica omedli
in se zgrudi na tla. Sedaj pa jo zgrabi oče za lase in še Klaro
sili, naj mu pomaga, jo proč vleči. Zastonj Klara joka, prosi
in tarna, sestro odneso po sili. Blizu vrat se Nežica zopet zave
ter kliče Klaro: „Sestra, pomagaj mi in nikar ne pusti, da bi
me ločili od Gospoda našega Jezusa in tvoje ljubeznive družine;
jaz hočem nevesta nebeška ostati. “  Klara išče pomoči pri Bogu
s kratko pa prisrčno molitvijo. Bog jo usliši na prečuden način.
Še niso prišli možje z Nežico do mesta, kar je ne morejo več
dalje spraviti; tako težka se jim zdi. Nad tem se tako razto¬
goti njen ujec Monaldo, da jo hoče z bodalom prebosti. A na¬
enkrat mu roka vsa otrpne in odreveni, da je ne more ganiti.
To ga ustraši, da prosi deklico, naj zanj k Bogu moli. Deklica
moli, in Bog jo usliši. Na tem spoznajo vsi, da je božja volja,
naj ostane v samostanu. Izroče jo Klari, in kmalu potem tudi
ona iz rok svetega Frančiška prejme redovno obleko.

3. Po teh bridkih skušnjah nastopi velika tolažba. Z milimi
darovi kupi sv. Frančišek propadlo cerkev in samostan pri Šent-
Damijanu v Asisu in ju popravi. Tja pošlje Klaro ž njeno sestro
in nekaterimi drugimi devicami, ter postavi Klaro za mater no¬
vega samostana. Kmalu se oglasi veliko gospa in devic, ki

12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna.

261

hočejo pod Klarinim vodstvom spokorno živeti. Tako se usta¬

novi nunski red svetega Frančiška; redovnice so se po sv. Klari
imenovale klarisarice. Že leto potem ^potrdi papež Honorij III. novi
ned. Pobožni Klarin zgled je svetil kakor luč daleč na okoli in
močno k sebi vabil vse, ki so culi o njem. Veliko devic se

posveti Gospodu, zakonski jamejo čistejše in zdržnejše živeti;
celo možje spuščajo svoje žene v samostan, sami pa postajajo
duhovniki. Celo kraljice in kneginje so prihajale, da pri ubogih
klarisaricah toliko laže služijo Zveličarju. Tudi Klarina najmlajša
sestra Beatrica se jim pridruži in kmalu potem po moževi smrti
še mati Hortulana. Po več mestih in deželah so jeli zidati sa¬
mostane reda svete Klare. Klara bi bila najrajša služabnica
vseh, a na povelje svetega Frančiška je morala prevzeti ime in
službo matere opatinje črez vse samostane. Redovna določila so
hila ostra, pa Klara si jih je sama poostrila še bolj. Hodila je
hosa, nosila debelo volnato obleko in pod njo za vrstjo dva spo¬
korna pasa; enega iz svinjine, na kateri so bile ščetine tolikanj
porezane, da so najhujše v život bodle; drugega pa iz žime, na
kateri so bili ostri vozli. Tega je opasovala tedaj, kadar so bile
rane od ščetin že prehude. Spala je na tleh ali na trtni rezini,
ua okleščevju, poleno ali klado pod glavo. V postu je živela
ob kruhu in vodi; trikrat v tednu po ves dan ni nič okusila.
Ako so jej druge sestre rekle, da si s tem škoduje na zdravju,
odgovorila je: „Ljube moje, ni mi moč pozabiti, koliko je Bog
za me storil, in sramujem se, da sem jaz zanj še tako malo sto¬
rila. Saj ne bom umrla poprej, dokler ne bo Gospodu po volji.
Marsikateri posvetnjak bo umrl pred menoj, ki si ničesar ne
more odreči ter v mehkužnosti in veselju živi. Jaz pa bom zato
brez strahu smrt videla bližati se in jo pričakovala z veseljem,
zakaj prišla bom k Jezusu, ki ga molim in ljubim." Ta pre¬
velika ostrost jo tako oslabi, da sta jej morala sveti Frančišek
in škof asiški zapovedati, naj se vsaki dan vsaj nekoliko poživi,
budi ležati na golih tleh jej prepovesta. Bila je uboga v duhu.
Od svojega očetovskega premoženja ni nič obdržala za-se. Raz¬
delila je vse med ubožce. Še sestram ni pripuščala, da bi bile
kaj ohranile za-se, razun kar je bilo za živež in obleko potrebno.
Da bi jej bilo kaj ostajalo, tega ni trpela. Hotela je, naj se
ujeni samostani prežive zgolj ob milosrčnosti vernikov. Ljubše
J e j je bilo, ako so redovniki, ki so za nje prosili, prinašali malih
koščkov namesto celih hlebov. Bilo je torej silno negotovo, ob
čem se jih bode preživilo toliko število. Zato so mislili papeži,

262

12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna.

naj se prenaredijo tako ostra redovna pravila. Klara odgovori
papežu Inocenciju IV.: „Ako je ljubo vaši svetosti, odvezati me
ubogo revo česa, prosim vas, da me odvežete mojih grehov, a
ne mojih obljub. Gospod je na prečuden način pokazal, koliko
se smemo nanj zanašati. Ali naj sedaj manj zaupamo nanj ?
Zato prosim in prosim, sveti oče, in poprej ne vstanem, dokler
nam ne bode skazana milost, da smemo ostati v popolnem uboštvu
in brez vseh dohodkov. “ Papež Gregorij IX. jej je zastonj po¬
nujal samostanom potrebnih dohodkov. Odgovorila mu je tako,
da je ni več nadlegoval, ampak je hvalil njeno trdno zaupanje
na božjo previdnost.

4. Zaupanje svete Klare na božjo previdnost ni bilo prazno.
Nekega dne je bil v samostanu en sam kruhek, čas kosila opoldne
pa blizu. Klara pokliče strežnico-pogrinjavko. Ukaže jej, naj
polovico da bratom; od druge polovice naj pa nareže petdeset
koščkov za sestre. Sestra jej odgovori: „Tu je pač treba ču¬
deža, da narežem toliko koščkov." A ko jih narezuje, množe
se tako, da vsaka dobi velik kos. Drugokrat jim zmanjka olja.
Klara vzame neko posodo, jo pomije, postavi prazno na stran,
češ, naj bi pobiravec ž njo šel prosit. A ko hoče pobiravec to
storiti, jo najde polno olja. Kakor velika je bila Klara po ra-
dovoljnem uboštvu, tako velika je bila njena ponižnost. Pred
drugimi sestrami ni hotela imeti nobene prednosti, samo to, da
je bila dekla, služabnica in postrežnica vsem. Umivala je sestram
noge, kadar so, proseč miloščine, prišle domov, ter jim je po¬
nižno poljubovala. Stregla je pri mizi, čedila stranišča, obvezo¬
vala najnagnusnejše rane, kratko rečeno: ni ga bilo dela, ki bi
jej bilo prenizko ali preostudno. Ta ubožnost duha je pa izvi¬
rala iz njene pobožnosti. Pobožnost je bilo vse Klarino dušno
življenje. Posebno je bilo presveto Rešnje Telo, ki je njeno
ljubeče srce na-se vleklo, kakor jeklo železo. Kakor je pa sama
po cele noči molila pred svetim Rešnjim Telesom, tako je tudi
sestram pogosto priporočevala, naj je obiskujejo. Rekala jim je:
„Razloček med posvetnim obiskovanjem in pa obiskovanjem sve¬
tega Rešnjega Telesa je tolikšen, kakor nebo pa zemlja. Tam
se drug drugega obiskujejo, dasi se ne ljubijo in ne poznajo;
tu pa obiskujemo Boga, ki nas je stvaril in nas srčno ljubi.
Tam pazijo drug na drugega, se obrekujejo in prerešetavajo,
se večkrat smejajo po sili, sami sebe pritajujejo in nezadovoljni
odhajajo. Tu pred najsvetejšim zakramentom ni se nam treba
bati, ker vemo, da govorimo z najboljšim prijateljem, z najlju-

12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna.

263

beznivejšim očetom, in ta misel nas tolaži. Brez vsega pridržka
mu odpremo svoje srce in mu potožimo svojo potrebo in za¬
drego. Nikoli ne gremo spred njega brez tolažbe in moči, brez
milosti in oveseljenja." Sveto Rešnje Telo, ta zastava božje lju¬
bezni, jasli in pa križ Kristusov je bil najljubši predmet njenega
premišljevanja. S tem češčenjem je strinjala gorečo pobožnost
do rožne Device Marije.

5. Tačas je pripravil cesar Miroslav II. Italijo v velik strah.
V zvezi s Turki je preganjal papeže. S silno armado požiga
Po Italiji mesta, tepta polja, ropa cerkve in samostane; razvaline
in pogorišča so povsod njegov sled. Tako pride tudi v Spoletsko
dolino in v Asisi. Samostan svete Klare je bil zunaj pred
mestom. Truma razuzdanih in brezvernih vojnikov se nameni,
samostan po noči napasti in ondi doprinašati svoje gnusobe. Ne¬
nadoma privihrajo strašno kričeč in tuleč, pristavijo lestve in že
Priplezajo vrhu zidovja. Jokajoč lete nune k tedaj ravno bolni
opatinji. Klara jih ljubeznivo tolaži in opominja, naj zaupajo v
Boga. Potem da sebe in ciborij s presvetim Rešnjim Telesom
k vratom prinesti, poklekne predenj in moli: „Bi li bilo mogoče,
0  Bog, da bi tvoje služabnice, ki si jih tu združil in preživil
v svoji ljubezni, padle nevernikom v roke? Otmi jih, o Gospod,
ter mene ž njimi; ne daj zverem duš, kite  hvalijo!“ lu začuje
glas: „Vsekdar boš pod mojim varstvom." Pri tej priči se loti
sovražnikov velik strah. Neka nevidna moč jih podi v beg;
uekateri popadajo z zidovja, drugi se zvračajo z lestve; vse
z beži; samostan in mesto sta oteta.

6. Osemindvajset let pred svojo smrtjo je bila Klara malo¬
krat zdrava; največ je bolna ležala na slamnati postelji. Vseh
osemindvajset let pa jej ni prišla žal beseda iz ust, še bridek
vzdihljaj ne iz prsi. Bila je vedno pohlevna in vesela, kakor
bi bila popolnoma zdrava. Ko jame zmeraj bolj pojemati, ob¬
stopijo nune objokane njeno posteljo. Pozabivši na glad in na
Počitek ostanejo pri svoji ljubi materi. Žalostna jej reče sestra
Neža: „Oh, sestra, ne hodi odtod brez mene!" Klara jej od¬
govori: „Gospodu tako ugaja, da grem; ti pa nehaj jokati, saj
kmalu boš tudi ti prišla k Bogu, in pred smrtjo ti bo Bog do¬
delil še veliko tolažbo." Potem se obrne k drugim sestram.
Priporoča jim sveto uboštvo, hvali dobrote božje, njej in njim
skazane, jih blagoslovi in prosi božje milosti in varstva za vse
svoje hčere in za vse čase. Naenkrat pa jej upade glas. 1 iho
govori sama s seboj: „Idi tja, moja duša, brez strahu, zakaj

264

12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna.

dobrega vodnika imaš na tem potu. Ta, ki te je stvaril, te je
posvetil, te varoval in, kakor mati nad svojim otrokom, ljubez¬
nivo čul nad teboj.“ Obrnivši se k Neži, jej reče: „Ali ne vidiš
kralja veličastva, ki ga jaz vidim?“ Neža se ogleda proti durim
in vidi trumo belo oblečenih devic z zlatimi kronami na glavi
v stanico iti. Eno med njimi, lepšo mimo vseh drugih, je ob¬
sevala tolika svetloba, da se je ponočna tema izpremenila v beli
dan. Imela je cesarsko krono na glavi s svetlimi biseri. Ta
pristopi k umirajoči, jo objame in poljubi. Klara pritisne križ
na ustni in izdihne svojo dušo 11. dan avgusta leta 1253 v
60. letu svoje starosti in v 42. letu svojega redovnega življenja
in delovanja. Zaradi mnogih čudežev, ki so se godili na njenem
grobu, jo papež Aleksander IV. prišteje med svetnice. Njeno
truplo počiva v novi samostanski cerkvi v Asisu, ki jo je ravno
ta papež dal sezidati.

Obrazuje se v nunski obleki, z monštranco in svetim Rešnjim
Telesom v roki.

Sv. JClara, zares „eista, jasna ali razsvetljena**.

Klara se pravi po naše: čista, jasna ali razsvetljena. Res je ta
svetnica po vsej pravici vredna tega imena.

S človeško dušo je namreč ravno tako, kakor z vodo. Čim več
je nesnage v vodi, tem bolj je skaljena, tem manj se skozi njo vidi.
Čim bolj pa je voda bistra in čista, tem lepši se skozi njo utrinja luč.
Ravno tako, kolikor več je v duši pregrešnih strasti ali tudi posvet¬
nega nagnjenja, toliko manj sije skozi njo luč božje modrosti, toliko
bolj negotovi in nezanesljivi so svetje. ki jih ve dajati sebi in drugim.
Nasproti pa, kolikor bolj prazna je duša vsega posvetnega nagnjenja,
toliko bolj je enaka čistemu nebeškemu zraku, nad katerim sije solnce
božje modrosti. Glej tu nekoliko zgledov iz življenja sv. Klare.

Nekega dne pride k njej ena njenih prejšnjih prijateljic, ki je v
zakonskem stanu mislila najti pravo srečo, pa se je bridko okanila.
Brezbožni mož kmalu po poroki dosedanjo prijaznost premeni v su¬
rovost. Toži torej svetnici svojo nadlogo, iskaje pri njej tolažbe.
Klara jej reče: „Tudi v takih okoliščinah se lahko posvetiš in mir
zadobiš. Pred vsem je treba potrpežljivosti in krotkosti. To in pa
ljubezniva skrb, da hočeš vse pripuščene želje svojemu možu spolniti,
s stanovitno molitvijo ga morejo spreobrniti. Potem izrejaj po krščansko
svoje otroke; zakaj redko katerikrat se primeri, da bi se kdo ob
ganljivem pogledu na Jjubeznivo soprogo in pobožne otroke dalj časa
mogel ustavljati.” — Žena sluša njen svet ter doživi veselje, da se
njen mož spreobrne.

Neka imenitna gospa je imela dve hčeri, ki ste si bili čisto na¬
sprotnega vedenja in mišljenja. Hotela je v svoji gorečnosti obe h

12. avgust: Sv. Klara, devica, nuna.

265

Klari v samostan dati. Ena je bila ničemurna, lahkomiselna, gizdava,
hlepeča po svetu in njegovem veselju. Druga pa je bila tiha, pobožna,
pametna in sramežljiva ter se ni menila nič za veselje mladih ljudi.
Klara jej reče, da hoče poskusiti, zakaj mogoče je, da se posvetna
hči ob lepem zgledu in molitvi pobožnih nun poboljša. Ako bo hotela
ostati, bodo jo obdržale; ako pa ne bo kazala veselja za samostansko
življenje, naj jo pa mati zopet k sebi vzame. Za drugo pa je more¬
biti bolje, da ostane med svetom. Ravno med svetom namreč je treba
žensk, ki s spodbudnim in pobožnim življenjem kažejo, da se lahko v
vsakem stanu po krščansko živi. Tudi bodo kot pobožne matere svoje
otroke v božjem strahu izrejale. Žene, ki na svetu zvesto spolnujejo
svoje dolžnosti, so pred Bogom gotovo ravno toliko vredne, kakor
one, ki v samostanu le za svoje posvečenje delajo. — Ko obe nekoliko
časa ostanete v samostanu, dado ju materi nazaj. Ena se je pobolj¬
šala, druga pa se še bolj spopolnila; obe postanete dobri zakonski
materi in zgled krščanske izreje.

Neka nuna, ki je v zdravju veliko Bogu služila, postane v bo¬
lezni vsa obupna, kakor da ne bi jej bilo moč pred sodnikom obstati,
da je le pogube vredna. Sveta Klara drži pred njo sveto razpelo,
rekoč: „Sestra, čemu se ti je bati? Poglej tistega, ki je z nebes
prišel na zemljo te rešit. Griej njegove razprostrene roke, da bi te
objel, njegovo odprto stran, da bi te skril, in ti se treseš o pogledu
tega dobrotljivega Boga, ki te kliče? Ako bi bila s toliko gorečnostjo,
s katero Bogu že 23 let služiš, služila najhujšemu trinogu, mar misliš,
da bi te naposled preganjal in trpinčil? Ali Boga niti za tako dobrega
nimaš, kakor trinoga?“ — Te besede, ki jih je Klara z vso zaupljivostjo,
veselostjo in ljubeznivostjo govorila, preženo bolnici ves strah.

Svojim sestram je večkrat kazala na križ, rekoč jim: „Poglejte
tu, sestre moje, prenapolnjeni zaklad, kjer iščem v sili vse svoje po¬
moči. Ako sem trudna in žalostna, križ me pokrepča. Ako sem v
zmotah ali dvomih, me razjasni. Ako sem malosrčna, navdihne me s
srčnostjo. Ako sem pobita, da se jočem, posuši mi solze in me uto-
laži. V temi mi je luč, v strahu in trepetu mi je upanje in podpora,
v bolezni in v bolečinah pa mi je hladilo. Upam pa tudi, da me bode
to sveto znamenje še na smrtni postelji branilo zoper nevidne so¬
vražnike in da mi bo enkrat pred sodnikovimi nogami moja tolažba,
moje veselje. 11

Tako je govorila z božjo lučjo razsvetljena Klara. Krščanska
duša, išči tudi ti v Bogu prave modrosti, da boš poveličana v nje¬
govih očeh in v družbi svetnikov!

M o 1 i t e t.

O moj Bog in Gospod! uči me hoditi po tvojih potih, kakor si
učil svojo služabnico, sv. Klaro, in dodeljuj mi moč, da na njih ostanem
stanoviten do konca. Amen.

266

13. avgust: Sv. Kasijan.

13. veliki srpan ali avgust.

Sveti Kasijan, škof, učenik in mučenec.

Kje da se je Kasijan rodil in kakšnega stanu so bili njegovi
stariši, nam ni znano. Znano pa nam je njegovo sveto življenje
in njegova učenost v zveličanskih naukih. Gorečnost, razširjati
božje kraljestvo, ga napoti v Sabijono, mesto na južnem Tirol¬
skem. Ondi oznanuje, zlasti v okolici sedanjega Briksenskega
mesta, sveto evangelije in sezida cerkev na čast Materi Božji.
Akvilejski patrijarh ga posveti v škofa. A pogani ga prepode
iz briksenske okolice, v kateri se je obilno trudil. Odtod potuje
na Bavarsko, da bi še ondi zasejal seme božje besede. Zopet
pregnan se napoti v Rim h grobovoma svetih apostolov. Prišedši
v pokrajino sedanjega mesta Imole v papeževih deželah vidi, kako
zelo so še ondotni prebivavci vdani malikovavstvu. Zato se odloči
med njimi ostati in oznanjati jim Kristusa križanega. Da bi se
mu bolj pospešilo, napravi šolo. V njej uči otroke starih jezikov,
vmes pa vpleta nauke krščanstva, da bi tako pripravljal njih
srca za sveto vero. Kmalu pa mu pridejo hudobneži na sled in
ga izdajo. Zatožijo ga pri oblastniku, da je čarovnik in da raz¬
širja novo vero. Na oblastnikovo vprašanje, kakšnega stanu da
je in s čim se peča, mu Kasijan odgovori : „Nevednim ozna¬
njam Jezusa Kristusa križanega, začetnika zveličanja vesoljnega
sveta. “ Oblastnik si prizadeva, da bi ga pregovoril, naj zataji
krščansko vero in daruje malikom; a vse pregovarjanje je zastonj.
Zaradi tega silno razkačen ga oblastnik prepusti hudobnim učen¬
cem, naj ga trpinčijo tako dolgo, da pogine. Še bolj jih naščuje
zoper njega, rekoč, da je čarovnik in mora ravno zaradi te hu¬
dobije umorjen biti. Hudobni učenci, misleči, da jim je sedaj
dana prilika, se zmaščevati nad svojim učenikom, ker je nepokor-
neže ostro krotil, strgajo oblačila ž njega in ga privežejo na
marmornat steber. Nekateri izmed njih ga z deščicami bijejo v
obraz in po glavi, drugi pa mu trgajo z železnimi klinci, s ka-
koršnimi so tedaj v vosek pisali, kožo z života. Tako po vsem
životu razmesarjen, izdihne svojo dušo med krohotom in zasme¬
hovanjem nečloveških paglavcev in rabljev. Tedanji kristjani v
Imoli vzamejo skrivaje njegovo truplo, da ga pokopljejo. To se je
zgodilo v 3. stoletju po Kristusovem rojstvu. Pozneje so njegove
ostanke vzdignili, lepo stolno cerkev sezidali in ondi jih shranili.

Obrazuje se navadno v škofovski obleki.

13. avgust: Sv. Kasijan.

267

^ripoguj svojega otroka od mladosti!

Stariši, ki premalo pazijo na razvade svojih otrok in jih še z
mnogoterimi izgovori izpregledujejo, pozabijo na pregovor: „Zgodaj
začne žgati, kar kopriva ima postati 1 *; pozabijo na resnico, da le
hrastič se da upogniti, hrast pa k večjemu s sekiro posekati.

1. Neverjetno se skoraj zdi, da so mogli učenci svojega učenika
tako neusmiljeno razmesariti in trpinčiti do smrti. A skušnja uči,
kolikrat so že otročiči nagnjeni k hudobiji, samopašnosti in trmoglav-
nosti. Že otroče v materinem naročju ima veselje, vse raztrgati, kar
se mu da v roke. Kdo ne ve, kako radi se mali paglavčki iz svoje¬
glavnosti in hude trme dero, z nogami ob tla teptajo in se po tleh
valjajo; kako so brž pripravljeni udariti, in kadar količkaj odrastejo,
kako radi nedolžne živali trpinčijo! Stariši jim iz slepe ljubezni iz¬
pregledujejo te napake, rekoč, da otroci tega še ne umejo, namesto
da bi njihovo trmo in svojeglavnost že z mladega krotili, ter krotkost,
pohlevnost, usmiljenje in druge nežne čute v srce sadili. Tako stariši
puste samopašnost in trmoglavnost z otroki vred rasti, ali jim pa še
sami slabe zglede dajejo z jezo, s sovraštvom, z divjostjo in mašče¬
vanjem. Temu ni čudo, ako so otroci, kadar odrastejo, trdosrčni in
neusmiljeni, pripravljeni za vsakatero maščevanje nad bližnjim.

2. Zato je starišem sveta dolžnost, da ta osat svojeglavnosti in
hudobije z vso mogočo skrbljivostjo rujejo iz otroških src. Nikdar pri
otrokih ne smejo trpeti trme in samopašnosti; ako je potreba, tudi
šibe ne smejo varovati; zakaj Modrec pravi v sv. pismu: „Kdor šibe
yaruje, sovraži svojega otroka.** S tem ne rečem, da otroka pobijaj
in ubijaj, ampak odbijaj od njega hudobije in napake. Kakor hitro
vidiš pri otrokih zlo voljo in trdosrčnost, pokaži jim, kako škodljivo
je tako hudo nagnjenje, posvari jih, a sezi po šibo, če z lepo in lju¬
beznivo resnobo nič ne opraviš. Le pomisli, odkod to, da so odrastli
otroci večkrat tako trdi proti svojim starišem, zakaj jim vedno jezljajo,
zakaj se z zbadljivimi besedami vanje zadirajo, zakaj jim celo pretijo,
ali se tako daleč spozabijo, da roko zoper nje vzdignejo? Glej, vse
to prihaja odtod, ker so stariši prezrli jim male kačice hudobije in
svojeglavnosti v mladem srcu zatirati ter jim ljubezen do Boga in do
bližjega vanje cepiti. Stariši, ki svoje otroke z mladega k Jezusu vo¬
dijo in jim vedo božje nauke prav priljubiti, se nimajo bati takih su¬
rovosti, neotesanosti, divjosti in neusmiljenosti. O da bi pač stariši
ue prezirali, kako imenitne dolžnosti imajo in kako je v njihovih rokah
njih in njihovih otrok časna in večna sreča ali pa nesreča!

Molite r:

Sv. Kasijan, ti zvesti služabnik Gospodov, prosi pred sedežem
Najvišjega, da vdihne starišem pravo sveto ljubezen do otrok, otrokom
Pa strah pred grehom in ljubezen do vseh ljudi! Amen.

268

14. avgust: Sv. Evzebij.

14. veliki srpan ali avgust.

Sveti Evzebij, mašnik in mučenec.

Rimski cesar Dioklecijan, ki je vladal od 1. 285 do 305 po Kristu¬
sovem rojstvu, v začetku svojega vladarstva ni hotel kristjanov pre¬
ganjati. Bilo jih je namreč že veliko in vsi so, kakor je sam rekel,
hrepeneli po smrti. Ali eden njegovih so vladarjev, Maksi mijan po
imenu, grozovitnež, je zaprisegel kristjanom sovraštvo do smrti. Zato
se je zgodilo, da je vstalo na več krajih preganjanje kristjanov, kajti
deželni poglavarji in cesarjevi namestniki so se hoteli prikupiti tem
cesarskim trinogom.

1. V Aziji, v nekem neznatnem mestu, je gospodoval za
onih časov sovražnik kristjanov in cesarski namestnik Maksencij.
Prišel mu je glas, da kristjani v mestu nekega pobožnega starčka
visoko časte, ker tako sveto živi in goreče Jezusa oznanja. Ce¬
sarjev sovladar Maksimijan pride ravno tedaj v mesto, in njegov
namestnik zaukaže, da starčka, Evzebija po imenu, k sodbi
predenj postavijo. Ko Evzebij, ki je bil mašnik, pred njim stoji,
se zadere namestnik, podšuntan od poganskih duhovnov, še grše
nad njim, rekoč: „Daruj bogovom prostovoljno, ali pa te bom k
temu prisilil.“ Evzebij: „V svetejši postavi je pisano: Gospoda,
svojega Boga moli in njemu samemu služi.“ Maksencij: „Na
voljo ti je dano, ali daruj, ali pa se pripravi na najgrozovitnejše
muke." Evzebij: „Zoper vso pamet je, kamenje, najzaničljivejše
stvari, moliti.“ Maksencij: „Kristjani so res posebni ljudje; smrt
se jim zdi ljubša, nego življenje." Evzebij: „Brezbožno bi bilo,
luč zaradi teme zaničevati." Maksencij: „Zavoljo dobrote si le
še trdovratnejši? Povem ti torej, ako ne daruješ, te dam živega
sežgati." Evzebij: »Tvoja grožnja me ne straši; zakaj, kolikor
večje bolečine mi bo pretrpeti, toliko sijajnejša bo'tudi moja krona. “
Nato ga ukaže Maksencij na tezavnico razpeti in ga ob straneh
z železnimi grebeni po životu razparjati. Med tem trpljenjem
ponavlja Evzebij besede: „Otmi me, o Gospod! naj živimo ali
umrjemo, tvoji smo vsekdar." Nad to njegovo stanovitnostjo se
zavzame namestnik. Veli ga s tezavnice sneti in mu reče: „Ali
poznaš starejšinstva ukaz, s katerim se vsem podložnikom v kra¬
ljestvu zapoveduje, bogovom darovati?" »Božja povelja," odgovori
mu Evzebij, „so višja mimo človeških ukazov." Nato ga veli
na grmado vleči in živega sežgati. Evzebij gre mirno za rablji,
tako da se Maksencij temu čudi, ga zopet nazaj pokliče in mu
reče: »Kaj tako letiš smrti nasproti, ki se je lahko ogneš? Tvoje

14. avgust: Sv. Evzebij.

269

trdovratnosti ne morem razumeti, premisli se vendar!“ „Ako je
res," ga zavrne Evzebij, „da mi cesar ukazuje, kamenje moliti
na sramoto pravemu Bogu, peljite me predenj. “ Maksencij hoče
poprej sam s cesarjem govoriti; zato ga med tem ukaže odpeljati
v ječo. Cesarju pove: „Gospod, pripeljali so mi puntarja, ki noče
pokoren biti postavam. Predrznil se je, vpričo mene tajiti moč
bogov, in brani se jim darovati in moliti tvoje ime.“ Drug, ki
je bil tudi pričujoč pri zaslišanju Evzebijevem, mu reče: „ Ako
ga boš videl, te bodo ganile njegove besede." „Ta človek naj
bi meni mogel predrugačiti misli?" odgovori cesar. — „Ne samo
tebe bo pripravil na druge misli," mu pravi Maksencij, „ampak
pri vsem ljudstvu bo to storil. Ne boš ga mogel pogledati, da
ne bi te ganil njegov pogled in da ne bi te nanj vlekla neka
čudna moč."

2. Cesar ukaže, da mašnika Evzebija privedejo pred njega.
Že prikazen svetega spoznavavca vse pričujoče nekako osupne.
Prečudna svetloba mu sije z obličja; dušni mir in nebeška miloba
nut gleda iz oči. Še celo cesar, sicer divjak in trdosrčen trinog,
je ganjen o tem pogledu, da zoper svojo navado pohlevno ž njim
govori. Reče mu: „Starček, zakaj si prišel pred me? Govori in
nič se ne boj!" Evzebij molči. Cesar pa pravi dalje: „Govori
torej in odgovarjaj na vprašanja, ki ti jih stavim, ker meni je
na tem, da ti ohranim življenje." Evzebij mu reče: „Res je,
da na časti in mogočnosti prekosiš vse ljudi; vendar pa moraš
tudi ti umreti, kakor najnižji med ljudmi. Kar sem že enkrat
rekel, to zopet rečem: Kristjan sem! Kristjan pa nikdar in nikoli
ne more lesa in kamenja moliti. Jaz molim pravega, živega Boga,
in nobenega drugega." Tu reče namestnik cesarju: „Nezmagljivi
gospod, ne daj se preslepiti; tisti dozdevni bog, ki ga on moli,
je oni Jezus, ki ga mi ne poznamo in ga tudi naši pradedje niso
poznali." „Torej pojdi," mu zavrne cesar, „in sodi ga po zapo¬
vedih pravičnosti in postave; jaz nočem biti sodnik v tej stvari."
Kakor drugi Pilat se nam tu pokaže Maksimijan. Dobro spozna,
Ja je sveti mučenec nedolžen; a vendar si ne upa ga izpustiti iz
strahu in boječnosti pred ljudmi in pred sovladarjem Dioklecija¬
nom. Maksencij torej zopet sede na sodni stol in veli Evzebij u
darovati malikom. Evzebij mu reče: „Jaz ne bom daroval nobeni
stvarjeni reči, ki ne vidi in ne sliši." „Daruj,“ se zadere Maksen¬
cij, „ali boš pa šel na grmado, in tisti, ki ga moliš, te ne bo ž
nje izvlekel!" Nato mu odgovori mučenec: „Ni ogenj, ni meč me
ne bosta predrugačila v mojih mislih. Ukaži moje telo v kosce

270

14. avgust: Sv. Evzebij.

razsekati, stori ž njim, kar ti je drago; moje duše, ki je božja,
ne boš mogel oškodovati. Od svete postave, vcepljene od otročjih
let v moje srce, ne odstopim." Po tem govorjenju obupa Mak-
sencij, da bi s svojim pregovarjanjem pri njem kaj opravil. Zato
ga ukaže ob glavo deti. Poln veselja zakliče Evzebij: „Gospod
Jezus, zahvaljujem se ti za tvojo dobrotljivost in hvalim tvojo
mogočnost, da si poskusil mojo zvestobo in me imel za svojega
učenca!" In neki glas se zasliši od zgoraj: „Ako ne bi bil vreden
spoznan trpeti, ne bi bil mogel sprejet biti v kraljestvo nebeškega
kralja." Prišedši na morišče, poklekne na kolena in položi svojo
glavo pod meč.

„JBlacj or  krotkim, ker zemljo bodo posedli/*

(Mat. 5, 4.)

Kakor divje in krvoželjno je bilo srce Maksimijanovo, vendar sta
ga krotkost in nebeški mir, ki je svetil z obličja sv. mašnika Evzebija,
prevzela tolikanj, da je svojo navadno grozovitost v sebi zatrl in mirno
ž njim govoril. Spolnile so se besede Gospodove: „Blagor krotkim,
ker zemljo bodo posedli." Krotki imajo neko moč do src in jih na se
vlečejo: gospodje so svojega lastnega srca in svojih strasti. V njih
prebiva duh božji, zato se jim razburjeni in naglojezni ne morejo
ustavljati. Nad milosrčnim, krotkim človekom ima Bog dopadenje in
„dežela živih", to je: nebesa bodo njegov delež. Kaj pa je prav
za prav krotkost,  od Kristusa nam tolikanj priporočena?

Krotkost je čednost, ki nas uči, prijaznim, ljubeznivim in usmiljenim
biti proti bližnjemu in mu prizanašati njegovo naglost, njegove sla¬
bosti in pomanjkljivosti. A ni še krotak imenovati tisti, ki je že od
narave tih, miren in potrpežljiv, ki sam nikogar ne razžali in se od
drugih težko da razžaliti. Krotak je tisti, ki iz ponižnosti in ljubezni
ves notranji srd, vso jezo in nevoljo zatira in tudi v dejanju ne kaže
nepotrpežljivosti. Krotki niti ne draži hudobnega, niti se sam od
njega ne da razdražiti. Ako se mu kaj žalega primeri, ne misli na
to, da bi hudo s hudim po vračal. V vsem svojem obnašanju je po¬
doben mirni sapici, ki v poletnem času od juga pihlja, ali tihi vodi,
ki po gladkem, ravnem produ teče brez vsega hruma in šuma. Na¬
sproti pa so togotneži v svojem vedenju enaki mrzli burji, ki po zimi
ostro mimo glave brije, ali pa deročemu hudourniku, ki se po kame-
nitem produ s šumom vali, se med skalovjem peni, se črez strugo po
žitih in travnikih razliva, jezove podira in povsod strah in škodo na¬
pravlja.— Krotki niso nevoljni v trpljenju in nadlogah. Hvaležno
sprejmejo vse, kar odloči ž njimi božja previdnost. Če jih zadene
kaka bolezen, če morajo trpeti lakoto, pomanjkanje in revščino, polju-
bujejo s solzami šibo Gospodovo, vzdihujejo po Jezusovem nauku:
„Zgodi se tvoja volja!"  Pač nam je Kristus sam najlepši zgled
krotkosti skoraj v vsakaterem primerljaju življenja. Zato nas kliče,

15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja.

271

da naj k njemu gremo v šolo. „Učite se od mene," tako nas vabi,
»ker sem kr o tak in iz srca ponižen, in mir boste našli
svojim  dušam. 11  To nam priporoča tudi apostol, ko pravi: „Opustite
jezo, nevoljo, hudodelnost in oblecite usmiljenje,  poniž¬
nost in potrp ežlj  i vost.“ In še drugod nas opominja: „Vsa
grenkoba, jeza, srd, vpitje in preklinj evanj e bodi daleč
od vas z vso hudobijo vred. Bodite pa med seboj dobrot¬
ljivi, usmiljeni in prizanašajte drug drugemu, kakor je
tudi Bog po Kristusu vam prizanesel. 11  (Efež.4, 31. 32.) Plačilo,
od Jezusa obečano krotkim, je posest zemlje, a ne te zemlje, na ka¬
teri sedaj prebivamo vzdihujoči in jokajoči. Saj vemo, da ta zemlja
je last mogočnikov tega sveta. Zemlja, ki je krotkim obečana, je tisti
srečni kraj, kjer minejo vse žalosti in bolečine, tista blaga dežela,
kjer solze več ne teko, ampak se zveličani razveseljujejo v obilnem
miru Gospodovem vekomaj.

Molitev.

Sveti Evzebij, ti zvesti učenec krotkega Jezusa, prosi za me, da
v nevolji in jezi vem sebi gospodovati in zadobim tisto nebeško čednost
kratkosti, ki jej je obečano večno zveličanje. Amen.

15. veliki srpan ali avgust.

Praznik Marijinega vnebovzetja.

Po prestalem preganjanju kristjanov v prvih stoletjih so pobožni
verniki jeli obhajati god in spomin Marijine ločitve iz tega sveta. Iz
začetka se je ta praznik obhajal dne 18. prosinca. Na prošnjo cesarja
Mavricija pa je bil 1. 582 po vseh cerkvah jutrovih in večernih dežel
dan 15. velikega srpana za to slovesnost odločen. Odsihdob se ta
praznik pod imenom: „Marijino vnebovzetje 11 , ,,velika Gospojnica 11  ali
»veliki Šmaren 11  (to je: veliki Marijin praznik) z največjo slovesnostjo
mimo vseh drugih njenih godov skozi leto obhaja; zakaj noben Ma¬
rijin praznik nam tako lepo pred oči ne stavi njenega gospostva^ in
veličastva, njene visokosti in slave. Sv. cerkev namreč obhaja današnji
dan Marijino vnebovzetje z dušo in s telesom ter njeno kronanje za
kraljico nebes in zemlje.

1. Po Jezusovem vnebohodu je ostala Marija v Jeruzalemu,
da je pričakovala z učenci vred v molitvi prihoda Svetega Duha.
Janez, učenec ljubezni, kojemu jo je bil Zveličar na križu za
mater izročil, jo vzame k sebi, da jej skrbi za njene časne po¬
trebščine. Po smrti svetega Štefana pa vstane v Jeruzalemu hudo

272

15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja.

preganjanje kristjanov. Apostoli se razkrope križem sveta, in
Marija zbeži s svetim Janezom v Efežko mesto ter več let ondi
prebiva. Cerkveni očetje, zbrani v Efezu pri cerkvenem zboru
leta 431., blagrujejo to mesto pred drugimi zato, ker sta Mati
Božja in sveti evangelist Janez ondi prebivala. Pravijo namreč:
„Tu se sveti Janez in Devica Marija, Bogorodnica, posebno častita;
le-sem prihajajo verniki od vseli krajev z najgorečnejšo pobož¬
nostjo." Na te besede se opiraje trdijo nekateri učeniki, da je
Marija v Efezu umrla. Sploh se pa misli, da se je po božjem
navdihnjenju pred smrtjo vrnila v Jeruzalem, kjer kažejo na
getzemanskem vrtu njen v skalo vsekani grob.

2. Vsa ustna izročila se strinjajo v tem, da je Marija visoko
starost dosegla, akoravno se tudi to natanko ne more določiti.
Nekateri trdijo, da je umrla v 63. ali 66. letu svoje starosti, leta
45 ali 48 po rojstvu Jezusovem. Zveze duše s telesom pa, po
misli svetega Bernarda, pri Mariji ni bila razdrla kaka bolezen,
temveč njena smrt je prišla iz preobilnosti duhovnih tolažil in pre-
goreče ljubezni božje. Njena ločitev odtod je bolj podobna sladkemu
zaspanju, nego bridki smrti. To velja pri Mariji kot kraljici vseh
svetnikov toliko bolj, ker je bila čista vsakega, še celo izvirnega
greha. Pobožno ustno izročilo pripoveduje, da je prečista Devica
Marija kmalu po smrti zopet vstala in daje zaradi posebne prednosti,
ki jo je kot Mati Božja imela pred vsemi Adamovimi otroki,
njena duša s telesom združena bila vzeta v nebesa. To ustno
izročilo je bilo že v šestem in sedmem stoletju sploh po vseh
cerkvah v jutrovih in zahodnih deželah razširjeno. Poleg tega
izročila so prišli po posebni božji naredbi po svetu razkropljeni
apostoli vkup v Jeruzalemu, da bi prejeli od nje poslednji ma¬
terin blagoslov. Le Tomaža ni bilo. Apostoli položijo njeno sveto
truplo v skalnat grob na getzemanskem vrtu med angelskim
petjem. Ti prečudni angelski glasovi so bili skozi tri dni vedno
slišati. Črez tri dni pride sveti Tomaž. Srčno želi še enkrat
videti ljubeznivo obličje matere svojega Gospoda, ki je bilo še
celo v visoki starosti ostalo vedno dekliško in nebeško milo. Zato
odpro grob; a glej, le cvetliški venci in mrliški prti, v katere
je bilo njeno truplo povito, so bili notri, razširjaje najprijetnejše
nebeške vonjave. Najčistejše telo, ki je nosilo Sinu Božjega, ni
smelo postati jed črvov. Angeli so je bili odnesli v radost Go¬
spodovo. Ne bilo bi tudi umeti, ko je bil Bog Marijino telo v
nebesa vzel, da ne bi bil razodel, kje da počiva, kakor je to
razodel o brezštevilnih truplih drugih svetnikov. Zategadelj tudi

15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja. 273

sveta cerkev ni nikdar grajala vere, da je bila Marijina duša s
telesom vred vzeta v nebesa. Treba je vendar vedeti, da Mari¬

jinega telesnega vnebovzetja sveta cerkev dosedaj še ni sprejela
ttied tiste člene svete vere, ki jih mora vsak pod izgubo večnega
zveličanja verovati, kakor postavim: da je bila brez madeža iz¬
življanje svetnikov in svetnic božjih. II. 18

274

15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja.

virnega greha spočeta, ali da je tudi po porodu Sinu Božjega
vedno devica ostala, ali da je v resnici porodnica Sinu Božjega.

3. Še sedaj je v znožju Oljske gore videti lepa cerkev, ki
je sezidana na grobu Device Marije. Ta cerkev je pod zemljo.
V njo se gre po 50 širokih stopnicah. Cerkev ima podobo križa,
in Marijin grob je na vzhodni strani. Blizu na sredi teh stopnic
je na levi strani grob svetega Jožefa, na desni pa grobova sve¬
tega Joahima in svete Ane. Se celo mohamedani zahajajo tja
molit in častit to veliko hčer Abrahamovo. Vera v Marijino
vnebovzetje je pri vseh ljudstvih tako utrjena, da se še nikoli
nikjer niso ponašali s tem, da bi v kateri njihovih cerkev shra¬
njeni bili Marijini telesni ostanki. Praznik Marijinega vnebovzetja
so zlasti na Francoskem po prizadetju kralja Ludovika XIII. z
vso mogočo slovesnostjo obhajali. Iz obljube je namreč ta kralj,
ker je mesto Korbin privojskoval, cerkvi Matere Božje v Parizu
podaril srebrno svetilnico, ki je stala 16.000 frankov. K tej
cerkvi so po ukazu Ludovika XIV. iz vse Francoske ob tem
prazniku od leta 1692 do časov francoskih prekucij leta 1792
zahajali v procesijah. Napoleon I. je sicer te procesije zopet uvedel,
a od leta 1830 so vnovič prenehale. Da končam ta spis, rečem
s svetim Bernardom: „Danes povzdiga častitljiva Devica s svojim
prihodom v nebesa veselje njihovih prebivavcev brez konca in
kraja ter nam daje upanje, da bomo še mi po njeni mogočni
priprošnji dosegli prostor med izvoljenci. 1 '.

Za JYCanjo v nebesa!

1. Kdor zna prav živeti, kako srečna in vesela mu je smrt! —
Ako je vsakega pravičnega kristjana smrt draga pred Gospodovim
obličjem, kako dragocena je morala biti v njegovih očeh nad vse zveli¬
čavna smrt prečiste Device Marije, ki je vse druge izvoljence božje
visoko prekosila s svetostjo in obilnostjo zaslug. Hočeš li srečno
umreti, posnemaj njene čednosti, zakaj ta, katero častimo, tako veleva
sv. Avguštin, mora biti zgled našega življenja. Posnemaj njeno močno
vero, njeno trdno zaupanje v Boga ter njeno gorečo ljubezen do Boga
in do bližnjega. Posnemaj njeno ponižnost, njeno postrežljivo in lju¬
beznivo krotkost, njeno deviško čistost, njeno nezmagljivo potrpežljivost
v najbridkejšem trpljenju, njeno ljubezen do molitve, do premišljevanja,
do dela. Odtrgaj, kakor ona, svoje srce od vsega pozemeljskega,
skazuj voljno pokorščino božjim in človeškim postavam, udaj se popol¬
noma v voljo božjo in očetovsko božjo previdnost v najtrših poskušnjah.
Ne izgovarjaj se, da zaradi razločka, ki je med Marijo in teboj, njenih
čednosti ne moreš posnemati. Tudi Marija je bila pred svetom nepo-

15. avgust: Praznik Marijinega vnebovzetja.

275

znana, ali še celo od sveta zaničevana, tudi njeno življenje je bilo
nbožno in živila se je ob delu svojih rok. Zatorej si mogoč v svojem
stanu vse njene čednosti vsaj v nekoliki meri posnemati. ^

Kolika tolažba je to, ker je Bog tvoj stan tako počastil, da je
iz njega izvolil Marijo za mater svojemu Sinu! Kako lahko si zado¬
voljen s svojo usodo, ako premišljuješ, da je Bog Marijo povzdignil k
toliki časti in svetosti in jo po smrti poveličal nad vsemi angeli in
svetniki, dasiravno je bila na svetu po svojem življenju in stanu tebi
enaka! Iz tega vidiš, kako močno Bog ljubi in kako visoko čisla
nizke in preproste ljudi, ako so ponižni, bogoslužni in zvesto spolnu-
jejo dolžnosti svojega stanu. Kaj hoče to, ali te ljudje zaničujejo ali
ne, da si le Bogu po volji, kakor Marija? Kaj je na tem, če te ljudje
zapuste, da je le Bog tvoj zaklad? Kaj je na tem, če v vednih križih
in težavah, v trudu in trpljenju prebiješ svoje dni, da le naposled za
svoje trpljenje prejmeš krono večnega življenja? . ...

2. Med vsemi Marijinimi čednostmi pa bi ti tukaj najrajši pripo¬
ročil njeno potrpežljivost v najbolj pekočem trpljenju in pa njeno
vdanost v voljo božjo. Kdo je za Jezusom kedai. izpil polnejšo kupo
trpljenja, kakor njegova mati? Kdo se je kedaj bolj udeležil Jezu¬
sovega križa, nego Marija? Niti eden ne med vsemi svetniki, tudi
nobeden ne med mučenci, Zato se Marija po pravici imenuje „kraljica
mučencev 11 . Tudi „milosti polna, blagoslovljena med ženami , naj lju¬
beznivejša nevesta Sv. Duha ni bila izvzeta izmed trpinov, marveč
st°ji njim na čelu. Kako bi bila tudi mogla izvzeta biti, ker je celo
Gospod veličastva moral trpeti in le po trpljenju doseči svojo čast.
Nikdar torej ne moremo zahtevati od Boga, da naj z nami diugace
ravna in nas vodi po drugih potih, kakor po potu križa m trnja. O
ča bi hoteli verjeti, kar je in ostane gola resnica, da je mera trpljenja
modro odmerjena vsakomur! Oče, ki svoje otroke ljubi in jih 1Z  lju¬
bezni napaja z grenkostio, ima za vsako ramo kakovo butaio, za vsako
človeško srce kako bridkost, za vsako dušo kako trpljenje pnhranjeno.
s i.n visi na križu!  Na to besedo naj umolknejo vsa usta, ki tar¬
najo zaradi trpljenja. — Vendar pa Bog že na svetu Manje m pustil
brez tolažbe. Vesele in žalostne ure so se jej vrstile v življenju. V
vs eh pa se je podajala v milo naročje božje previdnosti in tako se je
! se  na njej dobro 'izteklo. Sedaj ima prvi in najvecji delež v veli¬
častvu svojega Sina, ker je tudi prvi in največji delež imela v nje¬
govem trpljenju. ,

Tako dela Bog v malem in velikem z vsakim elovekom, kdoi se
njegovemu vodstvu trdovratno ne ustavlja. Mi ne vemo, kam nas
božja previdnost hoče voditi, dokler nismo na koncu pota. JSa koncu
nam še-le odpro oči, da spoznamo, da so vsa njena pota usmiljenje
J n ljubezen. Česar pa sedaj ne moremo videti, to pa nam je veiovati,
dokler ne pridemo do gledanja. Sedaj hodimo v temi; a v svetlobi
( neva bomo razvideli, kako neizrečeno dober je Gospod tem, ki ga
•Idbijo. Verovati nam je, kakor da bi s telesnimi očmi videli, da božja
roka vse vlada in nas .le iz ljubezni semtertja s šibo postrasi. \ Boga
*} am  je zaupati, kakor da bi že sedaj nad seboj videli spolnjen obet,
aa  nam naposled vse k zveličanju pomaga. Boga se nam je držati,

18 *

276

16. avgust: Sv. Rok, spoznavavec.

njega, naj ljubeznivejšega, nad vse ljubiti, njega naj višjega, častiti in
poveličevati v sreči in nesreči, častiti ga v delu in v trpljenju. Vse-
vedoči ve, kaj nas zadene in kako se za nas konča najbolje. Vse¬
mogočni lahko vse primerljaje obrne tako, da se tistim, ki ga ljubijo,
zemlja premeni v nebesa. Ravno zato, ker nas Bog ljubi, se nikdar
ne utrudi nas priganjati, čistiti, tepsti, pa tudi pokrepčevati in tola¬
žiti, dokler ne dospemo do cilja. Blagor Mariji, ker je verovala.
Blagor tudi nam, ako verujemo, kakor ona. Blagor Mariji, ker je zvesto
spolnovala besedo Gospodovo. Blagor tudi nam, ako spolnujemo božjo
voljo in njemu prepustimo, naj stori z nami, kar in kakor njemu ugaja.

Molitev.

Preblažena Devica Marija, mati življenja, o da bi nam bilo do¬
voljeno, priti k tvojemu Sinu! Ti naša srednica, naša besednica, naša
pomočnica, s svojim Sinom nas spravi, svojemu Sinu priporoči, svo¬
jemu Sinu izroči! Izprosi nam milost, da on, ki je po tebi naše sla¬
bosti na se vzel, nas tudi po tebi deležne stori svoje sreče, svojega
veličastva! Amen.

16. veliki srpan ali avgust.

Sveti Rok, spoznavavec (1. 1327).

»Prečudovit je Bog v svojih svetnikih. 1 ' Prečudovit ne le, da jih
večkrat vodi po posebnih, nezapopadljivih potih k svetosti in popol¬
nosti, temveč tudi v tem, kako jim plačuje njihove zasluge. Nekatere
poveličuje že njih žive dni. Postavi jih kakor svečnik na višje mesto
v cerkvi ali v državi, da luči enako svetijo ljudstvu. Druge kakor
iz teme nenadoma pokliče na oder očitnega življenja ter obda njihovo
ime s svetlobo in slavo, da ostanejo rodovom v večnem spominu.
Druge zopet pusti, da svoje pozemeljsko popotovanje dokončajo skriti
in v ponižnosti, pa jih še-le po smrti poviša k časti in slavi pred
svetom. Poslednjim prištevamo sv. Roka. Kako sveto je živel in delal,
je svet malo znal, še manj po vrednosti čislal. Kako velike pa so bile
njegove zasluge pred Bogom, in kako draga njegova smrt v Gospo¬
dovih očeh, vse to je še-le razodela prečudna njegova pomoč ob kužnih
časih. To krščanski svet spoznava s tem, da njegovemu imenu na
čast zida zale cerkve, da njegovemu varstvu posvečuje bolniščnice, da
po njegovem imenu zove bratovščine, ter da roma v procesijah pred
njegove oltarje.

1. Sv. Rok se je rodil 1. 1295. v mestu Monpelje na južnem
Francoskem. Njegov oče Janez in mati Liberija sta bila pleme¬
nitega rodu in silno bogata. Grešala sta v časni sreči le dediča

16. avgust: Sv. Rok, spoznavavec.

277

njunega premoženja. Zategadelj sta oba prosila Boga, naj bi ju
osrečil in oveselil z detetom naslednikom. Ko torej pobožna Li¬
berija nekega dne moli pred Jezusovo in Marijino podobo, zasliši

§^ as : „Liberija, tvoja molitev je uslišana; dosegla boš to milost
°d Boga. “ Beseda se jej izpolni. Nad vse srečna mati pa se
tolikanj bolj čudi, ko vidi po novorojenem detetu nad bokom na

278

16. avgust: Sv. Rok, spoznavavec.

levi strani rdeče znamenje križa, ki od leta do leta večje in lepše
prihaja. Kmalu se razodene, da je to „dete materine molitve “
odmenjeno za kaj visokega; zakaj kakor je bila materina navada,
da je ob sredah in petkih jedla le enkrat na dan, tako se je
tudi dete oh teh dnevih le enkrat poživljalo na materinih prsih.
Ravno tako, ako se je jelo jokati, utihnilo je pri tej priči, kakor
hitro so mu pokazali podobo Matere Božje. Samo ob sebi se ume,
da so tako pobožni stariši vso svojo skrb obračali na to, da bi
dete vzgojili sveto in v strahu božjem. Kakor angelček nedolžen
je torej rastel deček in na obrazu mu je svetila prežala čistost.
Bil je vedno jasnega, veselega obličja, priljuden in prijazen v
govorjenju in vedenju. Že v 12. letu ga niso čisto nič mikale
posvetne veselice in lepotije; že tedaj je začel svoje telo krotiti
ter bil zmeren v jedi in pijači. Posebno ljubezen je skazoval
ubogim in potrebnim ljudem, zlasti romarjem. Ko oče za smrt
nevarno zboli, pokliče Roka k sebi in mu reče: „Ljubi moj sin,
čutim, da prihaja ura ločitve. Glej, poslednja moja volja in moja
oporoka je ta-le: Imej vedno Boga pred očmi, vse kar storiš,
stori z Bogom in za Boga! Podedoval boš bogata posestva, pa
naj te nikar ne oslepi njihov blišč in ne zakopaj v nja svojega
srca! Spominjaj se ubožcev, vdov in sirot in vseh, ki jih boš
videl v potrebi! Tako te bodo blagoslavljali Bog in ljudje. “ Te
besede umirajočega očeta ostanejo sinu nepozabljive vse dni živ¬
ljenja. Malo let potem izgubi tudi mater. Tako postane edini
gospodar vsega premičnega in nepremičnega blaga. Od sedaj mu
je prva skrb, da dopolni očetovo poslednjo voljo. Oko hoče biti
slepim, noga hromim, rednik lačnim, oče vsem ubogim ljudem.
Kjerkoli vidi revo in potrebo, hiti na pomoč s polno roko in pre-
prijaznim srcem, pa kar najbolj more, skrivaje; ako pa ne more
skriti darujoče svoje roke, pazi zlasti na to, da dobrote deli, ne
zaradi hvale pred ljudmi, ampak iz čiste ljubezni do Boga in
do bližnjega.

2. Razdelivši vse svoje veliko bogastvo ubožcem, prepusti
drugo nepremično blago v oskrbništvo svojemu stricu, očetovemu
bratu. Sam pa se zavije v revno dolgo romarsko haljo in se
napoti natihoma proti Rimu, ondi molit na grobovih svetih apo¬
stolov. Kakor berač tja grede si prosi kruha, in prenočuje ali
v hišah ubogih ljudi ali pa v bolniščnicah. Mimo nobene cerkve
ne gre, kjer ne bi pomolil in opravil svoje pobožnosti. Prišedši
v toskanske pokrajine, sliši, da v mestu Akvependente neusmiljeno
razsaja kuga. Ni mu, da bi pobegnil pred to grozovit.no morivko;

16. avgust: Sv. Rok, spoznavavec.

279

neka notranja moč ga celo s silo naganja, naj gre tja in kužnim
postreže. Naravnost gre v mestno bolniščnico ter prosi oskrbnika,
naj mu dovoli ondi bolnikom streči. Oskrbnik mu ugovarja, da
tako težavnega in nevarnega posla in tolikega smradu ne bo
mogel prenašati, ker je tako šibek in še premlad. A srčno mu
odgovori Rok, da tem, ki zaupajo v božjo pomoč, noben posel ni
pretežaven, ako le svoja dela opravljajo Bogu na čast, a čim
večji je trud, tem večje bode tudi plačilo. Iz teli Rokovih besed
spozna oskrbnik Vincencij, da je mladenič prav od Boga sem
poslan. Sprejme ga v bolniščnico in vede k bolnikom. Rok vsakega
bolnika prime za desno roko, ga pokriža in z znamenjem svetega
križa kuge ozdravi vse zaporedoma. Tako bodi po vsem mestu
okoli, ozdravljaje povsod kužne bolnike z znamenjem sv. križa;
vsakomur zaukaže, naj ne razodene njegovega imena. Ko. v
Akvapendentu potihne kuga, napoti se Rok v mesto Ceseno, kjer
jo enako razsajala kuga. Tudi v Ceseni ozdravlja z znamenjem
sv. križa bolnike. Od tod hiti dalje v Rim, vedoč, da kuga ondi
davi in mori najhujše. V Rimu gre najprej h kardinalu Britaniju,
ki je slovel zaradi svetosti po vsem mestu. Rok opravi pri njem
sv. spoved in prejme iz njegovih rok sv. obhajilo v slavni cerkvi

svetega Petra.

V Rimu ostane sv. Rok tri leta. Njegovo opravilo je bilo:
moliti in bolnikom streči. Kjerkoli se prikaže kakova nalezljiva
bolezen, hiti tja na pomoč. Misli si, da vsaki bolnik je Jezus
sam, in ako bolniku streže, streže Zveličarju samemu. Odtod
tudi njegova velika ljubezen do bolnikov.

3. Leta 1315. je razsajala kuga po vsem Laškem, in skoraj
po vsi Evropi tako strašno, da je podavila blizu tretjino ljudstva.
Načenjala se je ta bolezen s tem, da so človeku onemogle vse
dušne in telesne moči. Temu so se pridružile omotica, . omamica,
dremota, slinasto bljuvanje in krč po vseh udih. Obraz je bolniku
obledel in upadel, oči so postale krvavordeče, jeli so blesti in
noreti; v zatilniku in po stegnih so se izpuščali mehurji in uljesa,
v par dneh, večkrat celo mahoma, je bil človek mrlič. ■ V tej
dobi pride Rok v Pijačenco, kjer se zopet v bolniščnici bolnikom
Ponudi v postrežbo. Šiba božja je bila tu grozovita, reva ne¬
skončna. Stariši so bežali proč od svojih otrok, otroci od svojih
starišev; brat se je umaknil sestri, sestra pobegnila pred bi atom,
prijatelj je zapustil prijatelja; nihče ni poznal niti bratovske, niti
krščanske ljubezni. Najemniki so po živinsko tirali mrliče iz hiš
111  je zagrebali, kar so najhitreje mogli. Bolniščnice so bile vse

280

16. avgust: Sv. Rok, spoznavavec.

prenapolnjene. Kužni srurad se je valil po zidovju, ter vzdiho¬
vanje, bledenje in smrtno ječanje in grgranje se razlegalo po
stanicah. Vsepovsod divja smrt. Tem bolj se Roku srce vnema
ljubezni. Hiti od postelje do postelje; enemu podaja krepčilnih
zdravil, drugemu nataka hladilne pijače, tretjemu cedi nagnusna
gnojna uljesa, četrtemu prigovarja besede tolažbe, vse spodbuja
k zaupanju na božjo milost. Ni čudo, ko se je bil tako silno
napenjal, da naposled še njega napade kuga. Tudi on jame hudo
ječati in kričati. Ha bi pa nikomur ne bil v nadlego, zapusti
bolniščnico, in se vleže pred vrata na tla. Mimogredoči zmerjajo
bolniškega oskrbnika, zakaj da pusti Roka tu ležati in ga ne
sprejme v bolniščnico. Ko jim pa oskrbnik pove, da je Rok sam
bolniščnico zapustil, imajo ga za besnega norca, ter ga zapode
iz mesta v strahu, da bi še drugih ne okužil. S silo se zavleče
ob palico oprt v bližnji mestni gozd. Ondi najde malo podrto
kočo. .V njo gre in se ondi vleže na posteljo ter moli: „Pač sem
zaupal, presladki moj Jezus! da sem tvoj služabnik; sedaj pa, ko
me spoznavaš za vrednega, da se udeležim tvojega trpljenja, vem
za gotovo, da me ljubiš in da si me sprejel za svojega otroka.
V tvoji ljubezni mi je vse trpljenje sladčica, in tudi smrti se ne
bojim. O koliko hvalo sem dolžan tvojemu veličastvu, da me
svojega služabnika obiščeš z zasluženo šibo! Ako morebiti bolni¬
kom nisem stregel z vso ljubeznijo, kakor je tvoja sveta volja,
odpusti mi, ubogi revi, po svoji dobrotljivosti in ne zapusti me
zapuščenega!" In v resnici, akoravno so ga zapustili ljudje,
Bog ga vendar ni zapustil.

4. Meglica pade izpod neba blizu koče na zemljo, in iz nje jame
izvirati šumeč vrelec. K temu hodi pit in umivat se, ter se čuti
po njem čudno okrepčanega in prostega presilnih bolečin. Onkraj
mestnega gozda je bila lepa ravan, in na njej več prebivališč,
v katera so bili pribežali imenitnejši meščani pred kugo. Med
njimi je bil neki bogatin, Gotard po imenu, ki je imel mnogo
družine in lovskih psov. Ravno ko ta bogatin sedi pri obedu,
priteče eden teh«lovskih psov in nenavadno hitro izmakne gospodu
ves kos kruha, ki ga je držal v roki, in ž njim zbeži. Prvikrat
se gospod ne zmeni za to. Ko pa pes drugi dan opoldne in zvečer
ravno tako stori, pograja hlapce, zakaj da psu nič’jesti ne dajo.
A hlapci trdijo, da dobiva pes z drugimi vred jesti do sitega.
Sedaj se Gotard nameni, psa, ako mu še katerikrat kruh odnese,
slediti. Res mu tretji dan pes zopet ubeži s kruhom. Gotard
teče za njim ter vidi, da pes s kruhom naravnost leti v ono

281

16. avgust: Sv. Rok, spoznavavec.

kočo, kjer je Rok prebival, ter ga s tem kruhom preživlja. Strmeč
vpraša na tleh v postelji ležečega moža, kdo da je in kaj mu je.
Rok mu reče, naj nikar ne gre blizu, ker je kužen. Gotard,
domov se vrni vsi, sam pri sebi premišljuje: „Joj mene, kako sem
zaničljiv! moj pes, ki nima pameti, se je usmilil tega bolnega
moža in mu tako zvesto nosil živež; jaz pa, ki imam vsega obilno
in vem, da Bog nobenega dobrega dela ne pusti brez plačila, ali naj
ki tega svetega moža v lesu pustil poginiti med divjimi zveri¬
nami?« Zato gre nazaj k Roku in mu reče: „Spoznam, častit¬
ljivi mož, da sem krivično ravnal zoper Boga in zoper tebe; pri
tebi hočem ostati in nočem poprej iti domov, dokler ne ozdraviš.

Z ganljivimi besedami hvali Rok previdnost božjo, ki nikdar ne
zapusti teh, ki vanj zaupajo. Kakor hitro pa mu postrežba Go-
tardova pomaga, da more hoditi vsaj ob palici, vrne se nazaj v
mesto, da z znamenjem sv. križa ozdravlja ža kugo bolne po
bolniščnicah in posameznih hišah. Zlasti, ko se mu zdravje po¬
polnoma povrne, ponavlja delo krščanskega usmiljenja tako dolgo,
dokler kuga do dobrega ne potihne. Ko je prenehala ta bolezen,
veli mu glas božji, naj se vrne nazaj na svoj dom.

5. Srečno pride v Monpelje na Francoskem, v kraj, kjer so
bila njegova posestva, ki jih je njegov stric oskrboval. Jako so
ga premenili vedni posti, revni živež, dolga pota in prestala bo¬
lezen. V neki vasi, ki je bila poprej njegova lastnina, ga smatrajo
prebivavci za ogleduha, ker je ravno vojska bila nastala. Primejo
ga in peljejo v mesto Monpelje, kjer je bil njegov stric mestni
sodnik. A stric ga ni spoznal, pa tudi Rok se mu ni dal spoznati.
Vs i ga imajo za ogleduha in ga vržejo v ječo. V njej prebiva
celih pet let, od vseh nepoznan, zapuščen in pozabljen. Bridka
P° človeških mislih je bila njegova usoda, katero bi si lahko
olajšal, ako bi le svoje ime hotel povedati. A prostovoljno si je
izvolil ta bridki stan, zakaj njegove želje so bile, ljubeznivega
Zveličarja Jezusa posnemati v njegovi revščini, v njegovem za¬
ničevanju in zasramovanju. Jezus pa mu je tudi stoterno olajševal,
karkoli je trpel iz ljubezni do njega. Naj je bila prav njegova
J e ča temna, svetila mu je zato v molitvi in premišljevanju luč
nebeška. Daši mu je bil za živež trd kruh, krepčal ga je Jezus
z  dušnimi tolažbami. Daši zapuščen iri pozabljen, radoval se je
v  Bogu z zaupljivimi pogovori. Večkrat se je bila vsa ječa laz-
Sv etila z nebeško lučjo, in to zlasti njegov smrtni dan, ki mu
g a  je bil Bog razodel. Ko namreč duhovnik pride k njemu v
ječo, najde jo v prečudni svetlobi. Služabnik božji se mu ponižno

282

16. avgust: Sv. Rok, spoznavavec.

spove in prejme sveto popotnico. Po dokončanem opravilu pa gre
duhovnik k mestnemu sodniku, rekoč, da ima po teh znamenjih,
ki jih je videl v ječi, prav svetnika zaprtega. Sodnik se nasmeji,
vendar ukaže jetničarju, da to reč preišče. Jetničar vidi, ko v
zapor stopi, enako svetlobo, a svetnika najde že rajnega. Poleg
njega je ležala deska, in na njej je bilo zapisano ime in stan.
Mestni sodnik pove s strahom to prigodbo svoji materi, ki je bila
stara mati sv. Roka. Hitro teko v ječo, razgalijo mrliču prsi ter
spoznajo na rdečem križu, ki ga je Rok bil na svet prinesel, da
je to vnuk, ki so ga že davno imeli za mrtvega. Mestni prebi-
vavci, ko zvedo glas o smrti svojega someščana, ki je tolikanj
bil po nedolžnem pretrpel, pridero od vseh strani vkup, da bi
ga videli in v častitljivem sprevodu spremili njegove telesne
ostanke. Njegovi rodbinci mu na grob postavijo krasen spomenik,
in nad njim sezidajo veličansko hišo božjo. Ko pozneje kuga tudi
ondi jame razsajati, zateko se prebivavci k Roku, in kuga pre¬
neha. Ravno tako je na njegovo priprošnjo v mestu Konštancu
1. 1414 kuga potihnila, ko so ondi zbrani cerkveni očetje njegovo
podobo v procesiji nosili in se njegovi pomoči priporočevali.

Vsled teh dogodb se sv. Rok še sedaj kot varih ali patron
zoper kugo časti in na pomoč kliče.

Obrazuje se v romarski obleki, v eni roki s palico, z drugo na
uljesa na stegnu kazaje in s psom poleg sebe, ki mu rane liže.

„JBolan sem s f e me  obiska ^/ 4

(Mat. 25, 36.)

1. Sv. Rok je pač v vseh svojih delih razodeval, kako da mu je
v resnici skrb le za zveličanje duše. Zaničeval je svet, odpovedal se
plemenitemu stanu, posestvu in bogastvu, in ob enem vsemu ničemur-
nemu upanju, vsem častem in ugodnostim; zatajeval in križal je svoje
meso; velikodušna in dobrotna ljubezen ga je gnala, da seje za časov
kuge vsega daroval za svoje brate; nezmagljivo je bil potrpežljiv v
preganjanju in v bridkostih, ves je gorel Bogu služiti; — vse to
glasno spričuje, kako močno je hrepenel zveličati se, ob enem pa tudi
tebi očita, kako si ti len in nemaren. Kaj namreč storiš za svoje
zveličanje? Želja te sicer obhaja, da bi se rad zveličal, a le tako,
da bi ti nič ne bilo težavno. Čednost se ti sicer vidi ljubezniva; pa
kakor hitro se ti nastavi najmanjša zapreka, te že nič več ne mika
čednost in takoj jo popustiš. Vedno praviš: „Hočem, hočem“;  ali
da bi tudi storil to kar hočeš, do tega se ne povzpneš. Vojsko na¬
poveduješ svojim strastem; ali kakor hitro ti obetajo količkaj dobička,
pripravljen si brž se ž njimi pomiriti. Enak si naslikanim Vojnikom,

16. avgust: Sv. Rok. spoznavavec.

283

ki vedno drže meč v rokah proti sovražniku, pa vendar nikdar ne
mahnejo po njem. Veliko jih je ponižnih, dokler jih nihče ne razžali;
veliko pobožnih, dokler se v molitvi tope v sladkih čutilih; veliko
čistih, dokler nimajo skušnjav; veliko zmernih, dokler pomanjkanje
trpe; mnogo radodarnih, dokler jim kaj dobička prinaša; mnogo pra¬
vičnih, dokler ni prilike koga ukaniti; mnogo ljubeznivih proti bliž¬
njemu, dokler preganjanja ne trpe; veliko jih je Bogu hvaležnih,
dokler jim svoje darove vsipa v naročje. Želje po večnem zveličanju
torej največ pri vseh takih izvirajo zgolj iz pameti,  ne pa ob enem
iz nagiba  vdane volje  ali božje ljubezni. Te želje po nebesih brez
delavnosti so prazne želje, ki dušo zadremljejo in umore, kakor govori
sv. pismo v bukvah pregovorov: „Želje umore lenuha, ker nje¬
gove roke nočejo  nič  storiti. 11  (21, 25.)

2. Vprašaj torej ničemurnega posvetnjaka, če ti ima razun želj
pokazati tudi del. Toda, saj ob nedeljah in praznikih semtertja gre k
sv. maši, ali iz mehkobe svojega srca podeljuje kaj vbogaime, ali včasih
molči h kaki krivici, gre leto in dan vsaj enkrat k spovedi in k sve¬
temu obhajilu, morebiti posluša ob gotovih časih tudi božjo besedo.
Ali iz kakšnega namena izvršuje vse to? Ali opravlja vsa ta dela v
resnici Bogu na čast? Ali jih ne opravlja prav pogostoma bolj iz
ničemurnosti, iz hinavščine, iz skritega napuha? Glej, vse to je zna¬
menje krivega, nedelavnega hrepenenja po zveličanju! Vse to so le
slepotije pobožnosti, in za vsakogar nevarne in pogubljive, ker v nje
le prerad in pogosto stavi vse krščanstvo in ker ga le prelahko za-
zibavajo v napačen, pregrešen mir.

3. Razun teh, ki so brez del, nahajajo se pa še drugačni, ki so
tem ravno nasprotni. Mislim namreč tiste, ki vedno .delajo. in se
trudijo vse svoje žive dni, tiste, ki prenašajo pezo in vročino dni, in si
komaj po noči dovolijo nekoliko počitka. Le-sem se štejejo ljudje nižjih
stanov, rokodelci in kmetiči. Povejte nam: Ali res s svojim delom in
trpljenjem hrepenite po zveličanju? Kaj je poglavitni nagib vašega
truda? Ali delate vse iz ljubezni do Boga? iz namena, da dopolnu-
jete dolžnosti svojega stanu? iz namena, da ste pokorni božji volji,
ki vam veleva, v potu svojega obraza si pridobivati živeža?. iz namena,
da M se pokorili za svojih grehov voljo in pred seboj tja v nebesa
pošiljali zaklade, ki jih niti rja, niti molji ne razjedo, niti
ta tj e ne ukradejo?  Ali vas je skrb, da ohranite mirno, dobro in
zadovoljno vest? O blagor vam, če ravnate iz teh namenov! Vaš
Pot, akoravno s trnjem nasajen, je vendar pravi pot proti nebesom.
Ali pa jih ni mnogo, ki so vsi zamaknjeni le v posvetnost? Ali si
ne nakladate težav samo zavoljo grde, nenasitne lakomnosti? Ali ne
preide po ves teden ali še dalje, da se nikdar resnobno ne zmislite na
I^oga in na nebesa, ampak je ob mali vsakdanji molitvi _ srce vendar
le .ves čas pri delih, pri opravilih, pri živini, pri blagu in v skrinji?
Ali niso marsikaterim nedelje in prazniki dnevi zapravljivosti,^ po¬
žrešnosti in pijančevanja, dnevi, nad katerimi angeli v nebesih žalu¬
jejo, pekel pa veselja vriska? Gorje njim, ki vedno, kakor krti, rijejo
po zemlji, ki sicer vzdihujejo pod silno pezo truda in trpljenja, pa
vendar brez vsega upanja po zveličanju!

284

16. avgust: Sv. Bok, spoznavevec.

4. Nadalje se nahajajo, ljudje, ki si dajejo poseben videz svetosti.
Med temi so zlasti osebe ženskega spola, ki večkrat po cele dni pre-
čujejo v pobožnih vajah, pogostoma v cerkev hodijo in po več ur za¬
poredoma molijo, vzdihujejo in pobožnujejo, vse oltarje in svetinje po¬
ljub ujej o in po vseh znanih božjih potih hodijo. Človek bi si mislil:
Vsaj te morajo imeti pravo, resnično hrepenenje po nebesih! Bes da,
ako svoje pobožne vaje tako ravnajo, da drugih dolžnosti svojega
stanu ne zamujajo, ako vse to opravljajo iz čistega namena, ako
krote svoja huda nagnjenja in svoje strasti, ako brzdajo svoj jezik,
ter so čiste, ponižne, potrpežljive, ljubeznive, delavne, krotke in mol¬
čeče. Vendar o teh tu ne govorimo, ampak o takih, ki imajo samo
videz pobožnosti:  s svojo farizejsko hinavščino ne iščejo posve¬
titi se, ampak hvalo ljudi; v svoji nemarni pobožnosti zanemarjajo
gospodinjstvo in izrejo otrok, v svoji trmi kljubujejo predpostavljenim,
ne marajo pokorščine in opuščajo svoje poglavitne dolžnosti; — vsa
njih pohožnost je v tem, da svoje molitvene bukvice bero, ondi
shranjene podobice poljubujejo, ali rožni venec klepečejo, se po večkrat
na prsi udarjajo, se križajo, z blagoslovljeno vodo krope, in tako naprej ;
sicer pa jih je malo ali celo nič skrb, da bi svoje strasti krotile, svoj
jezik brzdale, svoj napuh poniževale, svojo jezo premagovale, svojo
nevoščljivost zatirale, s svojimi sosedami in prijateljicami v miru in
ljubezni živele, možu ali drugim domačim ljudem ne bile prava pre¬
glavica: „Ne vsaki,“  pravi Kristus, „ki mi reče: Gospod! Go¬
spod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak tisti, ki stori
voljo mojega Očeta."  (Mat. 7, 21.) Volja nebeškega Očeta pa
je: ljubezen do Boga in do bližnjega, ki se skazujev
delih in prihaja iz ravnega, odkritega, nehinavskega
srca; in pa spolnovanje dolžnosti in zatiranje strasti.
Eavno to pa največ zanemarjajo ali celo čisto opuščajo taki navidezni po-
božnjaki in pobožnice, imajo torej napačne želje po zveličanju. — Po¬
slednjič pa, kaj hočem reči takim, o katerih pravi sveto pismo, da
greh kakor vodo v se pijejo, ki so grehu privajeni kakor vsakdanjemu
kosilu, katerih celo življenje je v tem, da gredo od greha k spovedi
in od spovedi zopet h grehu? Njih lahkomiselnost in brezskrbnost
očitno spričuje, da nimajo resnične želje po zveličanju.

Sedaj, ljubi bravec! preudari, med katerimi si ti, in stori, kar
ti je v zveličanje!

Molitev.

O naš Bog in Gospod! za voljo zasluženja svojega zvestega slu¬
žabnika sv. Eoka te prosimo, obvaruj nas telesnih bolezni, ali vsaj,
ako nas ž njimi obiščeš v svoji neizvedljivi modrosti, dodeli nam
krotko potrpežljivost in vdanost v tvojo sveto voljo, pred vsem pa nas
varuj smrtnega greha kot največje dušne kuge! Amen.

17. avgust: Sv. Hijacint, spoznavavec.

285

17. veliki srpan ali avgust.

Sveti Hijacint, spoznavavec (1. 1185).

Poslušajte otoki, in pazite ljudstva v daljavi! — Gospod mi je
rekel: 'Ti si moj hlapec, ker v tebi bom poveličan.; 1  (Iz. 49 t  1. 3.)
Tako govori v preroškem duhu Izaija sicer o Odrešeniku kot učeniku
narodov. Dajo pa se te besede prav lepo obrniti na vsakega, ki mu
je kot poslancu božjemu po pokladanju škofovih rok dano povelje, ši¬
riti kraljestvo božje med narodi. Toliko bolj veljajo onim junakom,
ki so zapustili stariše, brate in sestre, prijatelje in znance ter ljubo
domovino z njenim rajem in zložnostmi življenja, ter se trudijo po
misijonih pri ljudstvih, ki Boga ne poznajo, sedeč v smrtni temi in
senci. Kakor se s takimi krščanskimi junaki po daljni Afriki in
Ameriki še dandanes sme ponašati slovanski rod, tako je z enakim
ponosom lahko na nje kazal že za dobe sv. Mohorja in Fortunata,
Hieronima Dalmatinca, sv. Cirila in Metoda. Istotako je bil v 13. sto¬
letju cerkvi in nebesom na veselje in čast ter slovanskemu rodu na
slavo sv. Hijacint.

1 . Rodil se je sv. Hijacint okoli 1 . 1185  v mestecu Kant
na Kamenskem gradu v Šleziji iz slavne Odrovanske grofovske
rodovine. Resnobni in globokomiselni deček krotkega srca je bil
veselje starišev in sorodnikov, zlasti svojega duhovnega ujca Jo¬
vana, tedaj škofovskega kancelarja. Ker je bil jako brihtne glave
in dobrega spomina, pošljejo ga v Krakov in pozneje v Prago v
šole. Na višjih šolah v Bononiji na Laškem postane doktor modio-
slovja in sv. pisma. Ko se vrne domov, podeli mu kmalu potem
škof Vincencij korarijo pri stolni cerkvi v Krakovu. le časti se
Hijacint vrednega skaže s tem, da goreče moli, brez madeža in
graje sveto živi ter svoje premoženje ubožcem deli. Ko škof
Vincencij zaradi svoje starosti odloži škofovsko čast, da bi se v
samoti bolje in laže pripravljal na smrt, povzdignejo Hijacinto-
Ve ga ujca Jovana na škofovski sedež. Novi višji pastir se^ napoti
1- 1218  v Rim, ter vzame s seboj dva vnuka, Hijacinta in Ceslava.
Havno tedaj je sv. Dominik prebival v Rimu in po cerkvah imel
Pasijonske pridige. Hijacint in Česlav ga hodita poslušat, in čim
večkrat ga slišita, tem globokeje jima v srce segajo njegove be¬
sede. Se večji vtisek napravi na njiju svetnik, ko nekega dne na
sv °je oči vidita, da sv. Dominik obudi nekega s konja padlega
mrtvega mladeniča v življenje. Škof Jovan, ki je sam poslušal
pridige in videl Dominikove čudeže, ga prosi misijonarjev za
svojo škofijo. V srce je Dominika užalilo, da mu ni mogel uslišati
Prošnje. V vsem samostanu ni imel ne enega, ki bi znal poljski

286

17. avgust: Sv. Hijacint, spoznavavec.

jezik; tudi je bil že večinoma vse pridigarje razposlal po misijo¬
nih. Svetuje mu torej, naj nekaterim izmed duhovnikov, ki ga
spremljajo, da prestopiti v pridigarski red, ki bi potem kot misi¬
jonarji opravljali svojo službo. Hijacint je bil pri tej priči pri¬
pravljen postati sv. Dominika učenec in sprejeti obleko pridigarskih
bratov. Sv. Dominik z veseljem sprejme njega in njegovega brata
Česlava; že črez pol leta prejmeta redovno obleko iz njegovih
rok. Dosti poučena v redovnih pravilih se vrneta s škofom nazaj
v svojo domovino. Na potu grede pridigujeta najprej v Brežah
na Koroškem, in že v šestih mesecih sezidata ondi samostan,
kateremu postavita Nemca Hermana za prednika. V Krakov
prišedši jima škof podari neko leseno hišo, da jo z božjo in ver¬
nikov pomočjo v kratkem prezidata v samostan.

2. Že med zidanjem tega samostana jame Hijacint oznano-
vati ljudstvu besedo božjo. Ker so ljudje vedeli, kako pobožno
je njegovo življenje, zato jim je beseda božja toliko globokeje
prodirala v srca. V kratkem času je dobilo mesto vse drugo
podobo. Navadne hudobije in pregrehe nečistosti in nesramnosti,
lakomnosti in sovraštva so se umaknile čistosti, sramežljivosti in
ljubezni do Boga in do bližnjega. Pa ne samo v mestu, ampak
tudi v sosednjih deželah in pokrajinah se je razlegel njegov
svareči glas k pokori. — Na Moravskem se nameni iti v mesto
Visgard. Da pride tja, mu je treba iti črez reko Vislo, ki je
tedaj po deževju bila močno narastla. Ni ga bilo voznika, ki bi
si bil upal črez njo ga prepeljati; ni bilo pa tudi nikjer nobenega
mosta s tostranskega brega na onega. Na breg prišedši obrne
Hijacint svoje oči proti nebesom, pomoli, reko prekriža ter gre
vpričo velike množice ljudstva črez valove kakor po suhem. Vis-
garčani sami vidijo ta čudež, in lahko se da misliti, kako silno
moč so potem imeli nauki njegovi na njihova srca. Tako prehodi
vsa mesta in kraje svoje domovine ter budi povsod svoje rojake
iz dušnega spanja k pokori in poboljšanju. Kmalu pa mu dozori
nov ukrep, namreč še divjim ljudstvom proti polnočni strani pri¬
žgati luč sv. evangelija. Nič ne more udržati njegove gorečnosti,
da otme neumrjoče duše, ne močvirja, ne luže, ne zaraščeni gozdi,
ne sneg, ne led, niti soteske, niti prepadi, niti puščave, po ka¬
terih je poprej redko kedaj hodila človeška noga. Želja, razširjati
božjo čast, mu je zvezda vodnica, zveličanje duš mu je romarska
palica. Na njegovo besedo so drobili malike in molili Jezusa.
Pravemu, živemu Bogu na čast jamejo zidati cerkve in samo¬
stane po Pruskem, Pomorjanskem, na Barjanskem otoku, po Šved-

17. avgust: Sv. Hijacint, spoznavavec. 287

skem in Danskem. Povsod postavlja vredne mašnike, da skrbe
za zasejano besedo božjo. Sedanje Gdansko mesto tedaj še ni
stalo; ves ondotni kraj je bil tedaj še prazen in pust. Ondi
gredoč reče nekega dne Hijacint, da bo le-tu nekdaj stalo veliko
mesto. In glej! črez malo let potem knez Primislav vloži za to
mesto ogelni kamen; tu imajo katoličani še dandanes cerkev, po
tem svetniku ustanovljeno.

3. Te okrajine še ne zadostujejo Hijacintovi gorečnosti. Dub
božji ga žene v kraje, kjer ima hudoba pod plaščem laži in zmot
ljudi ujete in priklenjene. Pod božjim mogočnim varstvom in
zaupajoč na priprošnjo rožne Device Marije, ki jo po otročje časti,
se napoti v Rusijo. Peš prehodi vso to neizmerno deželo od
večera do jutra, oznanujoč povsod Kristusovo resnico. V vsej tej
neizmerni deželi je bilo tedaj tako malo število katoličanov, da
Še nikjer niso imeli niti ene svoje cerkve. Brez števila je bilo
malikovavcev, mohamedancev in odpadnikov. Hijacint pridiguje
vsem brez razločka. Njegova beseda ima toliko moč, da neverniki
in odpadniki trumoma prihajajo in se jih spreobrne veliko, ki ga
slišijo. Hijacint ustanovi ob tej priliki samostan v Kievu, tedaj
glavnem mestu Rusije. Nekega dne vidi veliko trumo maliko¬
vavcev pred velikanskim drevesom na kolenih in stori vpričo njih
velik čudež. Nakloni jih, da drevo posekajo, malike podrobe in
krščansko vero sprejmejo. Mnoge spreobrnitve pa naposled vna-
JUejo zavid in jezo 'knezu Vladimiru, odpadniku. Vsled tega jame
vernike trpinčiti in preganjati. Kmalu mu je šiba božja za petami.
Tatarji, silno divje ljudstvo, prihrume v deželo, vzamejo mesto
Iviev z naskokom ter ga razspejo in požgejo do tal. Ko je vse
fflesto v plamenu in kri pobitih teče po ulicah, vzame Hijacint
cikorij s hostijami iz tabernaklja in veli bratom, naj gredo za
njim. V cerkvi je stala lepa podoba Matere Božje, iz marmorja
Izsekana, pred katero je bil sveti mož večkrat molil. Sedaj,
Javno, ko gre iz cerkve, začne ta podoba, kakor oživela, govo-
^Iki: „Moj sin Hijacint! zakaj me zapuščaš ? \zemi me s seboj in
claj, da bi prišla v roke svojim sovražnikom!“ „Kako te
m °rem nesti,« reče Hijacint, „ker si mi pretežka?« Podoba od¬
govori: „Le poskusi in vzemi me, pomagal ti bo moj Sin in ti
Pulajšal težo.« Solznih oči vzame Hijacint podobo se stala v
uaročje; in glej čudo! čisto nič ne čuti teže. Tako beži v eni
] °ki s ciborijem in v drugi s podobo Matere Božje skozi tatarske
Pume in skozi plamen proti nasprotnim mestnim vratom, gre
crez  veko Dneper kakor po suhem, ter srečno dojde v Krakov,

288

17. avgust: Sv. Hijacint, spoznavavec.

kjer ga sprejmejo vsi veseli. Podobo Matere Božje pa postavi v
samostansko cerkev.

4. Dolgo pa ni ostal doma. Po Pruskem, Danskem in Šved¬
skem obiskuje ustanovljene samostane in cerkve, potem se napoti
k divjim jasiškim ljudstvom, ki še nikdar niso cula Jezusovega
imena. Dokaj jih spreobrne, med njimi tudi poglavarja. Potem
prehodi tatarske pokrajine, pride do Tibeta in celo do kitajskih
mej. Ne da se popisati, koliko truda in trpljenja prebije v tem
misijonu. Najgnusnejše jedi je primoran uživati, v najrevnejših
kočah in večkrat celo pod milim nebom prenočevati. Sedaj ga
neznansko zebe, sedaj mu pot zapirajo snežni zameti, sedaj ledene
grude; sedaj mora z nevarnostjo svojega življenja črez deroče
pogorske hudournike, sedaj zopet plezati črez nebotične, z večnim
snegom in ledom pokrite gore, sedaj hoditi po ozkih stezah tikoma
strašnih prepadov, vedno in povsod v nevarnosti, da ne bi ga posul
kak snežni plaz, ali raztrgala kaka divja zver, ali ga ubil kak
tolovaj. Ali zaupajoč na božjo pomoč prehodi brez strahu peš
prostrane in nepoznane kraje, kjer vlada satanovo kraljestvo ter
bivajo ljudstva v temni noči nevere. Enako nebeškemu angelu
oznanuje povsod evangelije križa. Še črez 500 let potem, ko so
bili pridigarski bratje prišli v te kraje, našli so sledi Hijacinto-
vega misijonskega delovanja.

5. Leta 1257, poslednje svojega življenja, priroma Hijacint,
72 let star, zopet nazaj na Poljsko v Krakov, ko je bil prehodil
črez pet tisoč ur hoda po raznih pokrajinah azijaških in evropskih
ter ustanovil neizrečeno veliko dobrega. Pri vsem tem utrudljivem
delu pa je vendar najostrejše živel. Post mu je bil vsakdanji
prijatelj. O petkih in večerih pred prazniki je živel ob vodi in
suhem kruhu. Spal je na golih tleli, in najneugodnejše vreme
mu ni nič storilo. Akoravno pa je celo čudeže delal, vendar je
bil vseskozi najponižnejši izmed bratov. Njegova ljubezen do ne¬
srečnih ljudi je bila tolika, da je vsikdar solze točil, kadar je
slišal o njih revah. Zlasti ga je dičila goreča ljubezen do deviške
Bogorodnice Marije. Marijinemu varstvu je posebno pripisoval, da
je srečno ušel vsem nevarnostim. — Bilo je poslednje leto nje¬
govega življenja, ko na praznik Marijinega vnebovzetja, stoje
pred njenim oltarjem, zamaknjen premišlja njeno slavo v nebesih.
Kar ga na enkrat obda velika svetloba. Nebeška kraljica, obdana
s trumo angelov, mu prijazno reče: „Veseli se, moj sin! tvoje
molitve so mojemu Sinu in meni tako po godu, da dosežeš, česar¬
koli prosiš.“ In v resnici, Hijacint je bil uslišan vsikdar, bodisi

17. avgust: Sv. Hijacint, spoznavavec.

289

v  življenju, bodisi ob smrti; oznanjena mu je bila celo poslednja
ura. Že zvečer pred praznikom Marijinega vnebovzetja je nekoliko
obolel. Vse redovne brate pokliče k. sebi in jih opominja k po¬
nižnosti, krotkosti in ljubezni do uboštva, V praznik Marijinega
vnebovzetja gre še k veliki sv. maši in prejme v znožju Marijinega
oltarja sv. popotnico. Med petjem Davidovega psalma: „V tebe,
o Gospod, sem zaupal/' konča v miru tek svojega trudapolnega
življenja z besedami: „V tvoje roke, o Gospod, izročim svojo
dušo." Njegove koščice počivajo v Krakovu v prekrasni kapeli.
Papež Klement VIII. ga je 1. 1594. prištel svetnikom.

Obrazuje se v dominikanski obleki s ciborijem v eni, in s po¬
dobo Matere Božje v drugi roki.

Vnanji misijoni katoliške cerkve.

Slišal si, ljubi bravec! kako je sv. Hijacint, gnan po božjem duhu,
več tisoč ur daljave hitel k nepoznanim ljudstvom.^ da jim prinese
veselo oznanilo zveličanja, in jih privede v ovčjak Kristusov, v sveto
cerkev. Bil je namreč ud tiste vrste gorečih misijonarjev, ki se od
apostolskih časov sem ves čas razhajajo po vsem svetu, da oznanjajo
dne Jezusovo. Zveličarjeva volja je, da se je njegov uk razširil ne le
Po Judejskem, temveč da se ukorenini v srcih vseh ljudstev, vsem
narodom naj se oznanuje sveto evangelije, in vsi, ki verujejo m se
dajo krstiti’ nai pridejo v sveto cerkev. Jezusova cerkev ima biti
vesoljna ali katoliška, to je: odprta vsem ljudstvom  brez
razločka, po vseh krajih  in skozi vse čase.  Zategadelj je poslal
križem sveta dvanajst učencev, ki jih je apostole, to je poslance
imenoval, njim na čelu sv. Petra, ter jim dal povelje učiti vsa ljudstva
>n krstiti te, ki verujejo. To povelje svojega učenika so apostoli tudi
spolnovali. .......

Apostoli so bili prvi misijonarji, ž njimi se oipre
vrsta vnanjega razširjanja svete vere. .

.. V tridesetih letih po Zveličarjevi smrti so sveto vero apostoli in
uph goreči učenci, ki so jih bili v škofe posvetili, razširili ze v treh
delih sveta, tako daleč namreč, kakor daleč je segalo tedanje rimsko
kraljestvo. ’ Posebno je sv. Peter, prvi poglavar cerkve, pošiljal iz
Kuna, kjer si je postavil sedež, navdušene možake, da bi na vse strani
»esli ime Jezusovo. Iz ulic Rimskega mesta so v nepretrgani vrsti
izdajali goreči misijonarji v razne pokrajine, črna tema nevednosti
le bila razgrnjena črez mnogotera ljudstvih 1  Umori, goljufije in^ ne¬
sramnosti so bile verige, s katerimi jih je satan bil uklonil. Ubogi
misijonarji zoper tega sovražnika niso imeli drugega orožja^ nego kri ,
msedo in pomoč božjo. Brez strahu so prodirali v zaraščene gozde,
v brezkončna močvirja in nezorane puščave, da so s^trmecnn pie-
uvavcem oznanjali besedo božjo. Moč njih govora in čudeži, ki ji
je  P° njih delala božja roka, so oslepljenim odpirali oci. JNa tisoče

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

19

290

17. avgust: Sv. Hijacint, spoznavavec.

in tisoče jih je verovalo ter so se dali krstiti. Do dobe cesarja Karola
Velikega je že mnogo ljudstev culo besedo sv. križa in veliko krščanskih
občin je bilo po mestih in vaseh v lepem cvetu. Tudi v azijatske in
afriške dežele je, od apostolov sem, prišlo veliko misijonarjev, ki so
ondi zasadili s svojimi pridigami križ zveličanja. Sveti apostol Tomaž
je prišel celo v Indijo. Ko so pobožni misijonarji daleč od svojega
doma umrli ali kot mučenci življenje darovali, stopili so drugi na nji¬
hovo mesto. Ko se je krščanstvo ukoreninilo v enem kraju, šli so s
tega kraja zopet drugi misijonarji v sosednje dežele prižigat luč svete
vere. To se je zlasti godilo iz Anglije in Irlandije. kjer se je krščanska
vera bila že zgodaj ustanovila. Sveti papež Gregor je bil tja poslal
sv. Avguština iz benediktinskega reda in več drugih spremljevavcev.
V kratkem času so ustanovili mnogo samostanov, pravih sadišč vere
in vsakoršnih čednosti. Iz teh samostanov so zaporedoma prihajali
v nemške pokrajine sv. Vilibrord, sv. Vilibald in Vunibald, in uprav
apostol Nemcev sv. Bonifacij. Božji blagoslov je bil vidno pri nji¬
hovih delih. Širili so sv. vero in ž njo omiko, vedo, umetnosti in zna¬
nosti. A misijonarjem niso bile na skrbi samo nemške pokrajine.
Polni svete gorečnosti hiteli so srčni misijonarji tudi gori proti severu,
kjer so ljudje z medvedi in volkovi skupaj prebivali, kjer sta vladala
le pest in meč, na Prusko, Dansko, Švedsko in Rusko, ter prižigali
ondotnim ljudstvom luč sv. vere. Po ravno tistih potih, po katerih so
prihajale vojne čete, da so se v bojih pobijale in morile, hodili so
oznanovavci miru, da so jim kazali pot v življenje. Ni minulo nobeno
stoletje, da ne bi bila po trudu misijonarjev sveta cerkev si pridobila
novih trum vernikov.

Ko so 1. 1492 našli Ameriko in si Portugalci 1. 1489 poiskali
novo pot v Indijo, šli so kmalu potem od rimskega sedeža poslani
misijonarji v te daljne kraje sveta, da bi tudi tja zanesli nauke zve¬
ličanja. Zlasti so bili dominikanci in jezuiti, ki so s križem v roki,
z brevirjem pod pazduho in z imeni „Jezus in Marija 1 ' na jeziku pre¬
brodili viharno morje in malikovavstvu vojsko napovedali v neizmerni
daljavi. Sveti Frančišek Ksaverski je z lastno roko krstil brez šte¬
vila poganov, en sam dan okoli 10.000, in tako v Japanu ustanovil
sv. cerkev. Prodrl bi bil tudi v Kino, da ne bi ga bila smrt prehi¬
tela. Na njegovo mesto pa stopijo drugi bratje iz njegovega reda,
ki prineso iuč sv. vere celo na dvor kineškega cesarja; med najhujšim
preganjanjem razširjajo potem sveto evangelije po vseh pokrajinah
tega neizmernega cesarstva, ki šteje nad 300 milijonov prebivavcev,
ki so pa večinoma malikovavci. Sem od smrti sv. Frančiška pa do
poslednjih časov se je ondi trudilo in kri prelilo nad 2000 misijonarjev,
da bi sveti križ zmagal malikovavstvo. Razun misijonarjev je še na
tisoče in tisoče spreobrnjencev za sveto vero kri prelilo in jo preliva
še dandanes. Še vedno potujejo tja novi misijonarji, akoravno morajo
biti pripravljeni za sveto vero in za zveličanje duš kri in življenje
dati. — O moli, ljuba krščanska duša, da se Bog usmili teh nesrečnih
ljudstev, misijonarje pa potrdi v njihovih bojih!

Ko je pobožni Krištof Kolumb bil Ameriko našel, odpravili so
se tja, ne po zlato in srebro, ampak po neumrjoče duše, duhovniki iz

18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica.

291

redov svetega Frančiška, Dominika in iz reda Jezusovega v celili
krdelih. V strahotno malikovavstvo pogreznjeni divjaki niso poznali
pravega Boga. Svojim malikom so klaii vsako leto na tisoče ljudi;
tako grozovito so bili razdivjani, da jim je bilo meso teh darov za
najslajši oblizek. Bolj so bili zverini nego ljudem podobni. Z delom,
trudom in trpljenjem, ki ga ne more popisati nobeno pero, so si mi¬
sijonarji najprej prizadevali te divjake v ljudi, potem še-le v kristjane
preroditi. V Ameriki med tem sveto evangelije oznanuje že nad
400 let veliko duhovnikov. Povsod se nahajajo že krščanske občine
s svojimi cerkvami, imajo dokaj šol in samostanov, ki se trudijo s
poukom mladine, in šteje se blizu 100 škofov, ki misijonarje semtertja
pošiljajo in vernike vodijo. Le škoda, da se tudi tja vrivajo laži in
zmote krivovercev, ki veliko pokvarijo!

Nepopisljivo veliko dobrega so torej misijonarji storili po vseh
delih sveta; ali še nad 900 milijonov ljudi živi po širokem svetu, ki
ne poznajo Jezusa Kristusa. Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosi
torej, krščanska duša, da se Bog usmili teh ubogih ljudstev; misijo¬
narje pa blagoslovi in krepča v njih prizadevanju, naj bi se božje
sveto ime povsod prav spoznalo, častilo, hvalilo in molilo!

Molitev.

Prosimo te, o Bog, daj nam na priprošnjo sv. Hijacinta svoje
premoženje in svoje moči rabiti tebi v čast, sebi in bližnjemu pa v
zveličanje, da s tem vredni postanemo tvojega gospostva in veličastva
v nebesih! Amen.

18 . veliki srpan ali avgust.

Sveta Helena, vdova in cesarica (L 328).

„Bog me varuj, da bi se hvalil z drugim, kakor s
križem Gospoda našega Jezusa Kristusa/'  — Te besede
svetega apostola Pavla v listu do Galačanov (6, 14) so mi na misli,
ko gledam podobo svete cesarice Helene z znamenjem svetega križa
v roki. Res, kaj je vsa posvetna čast in mogočnost v primeri z mi¬
lostjo, ki nam je došla po odrešenju Sinu Božjega na lesu svetega
križa? Sveti križ v roki sv. Helene nas spominja, da je ona to drago¬
ceno krščansko svetinjo na Kalvariji dala izkopati.

1. Rodila pa se je Helena, s priimkom Flavija Julija, sredi
tretjega stoletja, bržkone iz nizkega stanu, v mestu Drepane na
Bitinskem, akoravno angleški zgodovinopisci v srednjem veku
trdijo, da je bila hči britanskega kneza. Kakor njeno rojstvo,

19*

292

18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica.

tako je tudi njena mladost neznana. Sveti Ambrož pravi, da je
bila v mladih letih krčmarica. Gotovo pa je, da jo je rimljanski
Častnik Konštancij Klor zaradi njene posebne lepote in ljubezni¬
vosti vzel za zakonsko ženo. Po njem je postala krog leta 274
mati poznejšega cesarja Konstantina Velikega. Veliko tedanje
rimsko cesarstvo je od 1. 285 vladal cesar Dioklecijan. Da bi
te preobširne pokrajine toliko laže obdržal v strahu, privzame
si Dioklecijan za sovladarja enega najhrabrejših svojih vojnikov,
akoravno je bil kmetiškega stanu, Maksimijana Herkuleja po
imenu, tako da jutrove dežele za se ohrani, temu pa odloči za-
padne dežele z glavnim mestom Milanom. Ker pa tudi ona dva
ne moreta obrzdati nepokojnih ljudskih čet in dežel hraniti proti
vnanjim sovražnikom, izvolita si vsak še enega pomočnika. Dio¬
klecijan si pridruži nekega poprejšnega pastirja, Galerija, Maksi-
mijan pa Konštancija Klora, moža Heleninega. Ta, kakor sicer
viteškega obnašanja, je bil tudi blagega in krotkega srca. Ni mu
bilo mar za dvorske pohlepnosti in bohotnosti in vojaške divjosti,
marveč je ljubil in pospeševal vede in umetnosti. Vraže in nevero
malikovavsko je zaničeval in spoznaval enega samega Boga.
Spoštoval je spoznavavce krščanske vere, jim pomoč delil, jih rad
k sebi jemal in se posvetoval ž njimi. S tem je soprogi in sinu
dajal lep in za prihodnjost pomenljiv zgled. Leta 292 izvoljen
za pomočnika pri vladarstvu s cesarskim priimkom se je moral
ločiti od svoje soproge ter vzeti za ženo pasterko svojega gospoda
Maksimijana, da se po tej zakonski zvezi tesneje ž njim zaroči.
Srca se mora takorekoč oropati, da si s krono ozaljša glavo, naj¬
večjo dragocenost ljubezni mora žrtvovati, da si pridobi cesarski
škrlat. Helena se umakne v neki neznan kraj (morda v Trevir)
in trpi mirno, česar ne more odvrniti. Da bi bila pa ta udarec
trpela vdana v voljo božjo, k temu ji je manjkalo spoznanja lju¬
beznivega in modrega Očeta v nebesih. Nič še ni vedela, kako
srečno vodi Bog vse človeške primerljaje, in da nekaj časa zakriva
svoje obličje le zato, da se potem pokaže v toliko lepši milosti.

2. Dne 1. maja meseca 1. 305 odložita obadva cesarja,
Dioklecijan in Maksimijan, krone in žezla in živita za se. Maksi-
mijanov naslednik v vladarstvu zapadnih dežel postane sedaj
Konštancij Klor, ki pa že leto potem umrje in zapusti cesarstvo
svojemu sinu Konstantinu. Že v Britaniji v boju zoper Kaledonce,
kamor je bil šel s svojim očetom, so ga za cesarja pozdravljali
in s škrlatom oblekli. Bil je tedaj junašk mladenič, kakih 32 let
star, zale podobe, vitke in visoke rasti, ljubljenec armade iu

18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica.

293

ljudstva; odlikoval se je s svojimi dušnimi zmožnostmi, s svojo
modrostjo in srčnostjo.

Ko je Konstantin vse uredil na Britanskem, odpravi se v
Galijo in'odtod proti koncu leta 311 proti Rimu, kjer se je bil za
cesarja vrinil in svoje hudobije počenjal krvoželjni Maksencij, sin
Maksimijanov. Ko
uekega dne ves za¬
mišljen jezdi po potu
Pred svojo majhno
armado, v skrbi si,
kako se bo v tem boju
zanj odločilo, zagleda
dva plamteča stebra v
Podobi križa nad soln¬
emu z ognjenim na¬
pisom: „V tem zna¬
menju boš zmagal!“

Po noči potem mu
Jezus v spanju ukaže
napraviti križ za
bojno znamenje.

Precej zjutraj torej
yeli svojo zastavo ter
čelade in ščite vo¬
jakov s tem zna¬
menjem Kristusovim
zaznamovati, pokonča
v  krvavem boju tri¬
noga Maksencija in
njegovo vojno, ter gre kot zmagovavec črez reko Tibero z za¬
stavo križa v Rim, postavi jo na glavno mesto Kapitolija, kjer
je dosedaj stal poglavitni malik Jupiter. Kmalu premaga še
druga dva postranska cesarja. Tako postane gospodovavec \e-
soljnega rimskega cesarstva, in ž njim zmaga tudi sveta veia
Kristusova malike.

3. Ko je zdaj samovladar, pokliče Konštantin svojo matei
Geleno na cesarski dvor. Kot hvaležen sin ji skazuje vso ljubezen
in čast. Ime ji da „Avgusta“, to je: Presvetla cesarica. Njej na
čast postavlja stebre z njeno podobo, na denarju, ki ga da ko-
v uti, je vtisnjeno njeno obličje in njeno ime. Pokloni ji posestev
P° v seh delih svojega cesarstva in na ponudbo ji da svojo lastno

294

18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica.

blagajnico. Največje bogastvo pa ji s tem podari, da jo spreobrne
k sveti veri; za Bogom ji je najbolj on odprl oči v spoznanje
krščanske resnice in njeno srce za krščansko ljubezen. Helena
pa je bila tedaj že črez 60 let stara; pa tolikanj goreče in srčno
se je oklenila svete vere, da je bilo to kaj nenavadnega celo v
tistih časih verskega navdušenja. Helenino ime in njeno slavo
pa za vse čase zaznamuje najbolj najdba svetega križa Kristuso¬
vega, kakor je popisano 3. dan maja meseca. Leta 325, že 80
let stara, se napoti v jutrove kraje. Povsod grede skrbi za ubožce,
vdove in sirote, lepša cerkve po mestih in po vaseh, da se bolj
spodobno in častitljivo v njih more opravljati božja služba. Zraven
tega veliko moli in se posti, naj bi vsaj v starosti nadomestila,
česar je v prejšnjih letih zamudila iz nevednosti. Posebno velika
je njena ponižnost, ki jo razodeva v vsem, zlasti pa pri božji
službi. Preprosto oblečena, brez vsega cesarskega lepotičja, hodi
v cerkev in si nikjer ne izbira posebnega prostora. Med vernim
ljudstvom kleče ne skrbi sebe, ampak Boga hvaliti in častiti.

Najbolj pa je gnalo Heleno v jutrove kraje, da bi ondi ob¬
iskala Sveto deželo in v svetih krajih za se, za sina in vnuke
Bogu darovala svoje molitve in zahvale. Po dolgi vožnji pride
h „ gnusobi razdejanja na svetem mestu “, k žalostnim razvalinam
nekdaj tolikanj ošabnega mesta Jeruzalema. Ustavi se vrhu Oljske
gore, kjer je Zveličar bil nad trdovratnim Jeruzalemom pretakal
solze milovanja, in kjer se je bil vrnil v nebesa; tu moli dolgo
in zamišljeno. Nato gre v novo, iz razvalin starega Jeruzalema
sezidano mesto, „Elija Kapitolina“ zvano. Ondi obiskuje in ogle¬
duje svete kraje, na katerih je Zveličar s svojim rojstvom, trplje¬
njem, s svojo smrtjo, svojim vstajenjem in vnebohodom bil dovršil
skrivnosti odrešenja. Akoravno je bilo namreč od Kristusove
smrti sem že poteklo 300 let ter je bilo v Jeruzalemu in v okolici
vse razdejano in zasuto, so verniki vendar te svete kraje ohra¬
nili v zvestem spominu, o njih poročevaje od roda do roda. Pri-
šedši na Kalvarijo, kjer je Zveličar bil na križu svojo rešnjo kri
prelil in izdihnil svojo dušo, se Helena svetega strahu prevzeta
zgrudi na tla in moli: „To je bojni kraj; ali kje je znamenje
zmage, zastava zveličanja, drevo življenja? Ali naj sveti križ v
prahu zemlje trohni ?“ Nato da podreti poganski tempel, posvečen
boginji nesramnosti, in veli tako dolgo kopati, da pride do sve¬
tišča, do grobne jame in do svetega križa. Z vseh posvečenih
krajev iztrebi malikovavske podobe in kapele, ter jih prezida v
krščanske hrame z dotičnimi spomini odrešenja. V Betlehemu veli

18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica.

295

na svoje troske sezidati prekrasno cerkev na rojstvenem mestu
Zveličarjevem; ravno tako na Oljski gori, kjer je Kristus šel v
nebesa. Tudi nad grobom Zveličarjevim postavi ogelni kamen
za zidanje cerkve, ki jo potem njen sin Konstantin 1. 335. dozida
v toliki lepoti, da je veljala za čudesno delo sveta. — Ko opravi
pobožnost v Sveti deželi, se nad 80 let stara cesarica vrne z
veliko svetinjami bržkone v Nikomedijo. Preden pa zapusti Sveto
deželo, zbere okrog sebe več Bogu posvečenih devic in jim napravi
pojedino, pri kateri jim sama streže in potem noge umije. Med
svetinjami, ki jih vzame s seboj, so bili tudi žreblji, s katerimi
je bil Kristus na križ pribit. Enega teh žrebljev da Helena v
obroč prevariti in v Konstantinovo čelado deti, da bi mu bila ta
svetinja varihinja v vseh vojnih nevarnostih. Ta obroč iz Kri¬
stusovega žreblja, obdan z zlato krono, so shranjali v mestu
Monca na Laškem notri za čašov cesarja Rudolfa Habsburškega,
in se mu je reklo: „železna krona“.

Na dom prišedši oboli kmalu potem. Čuteč, da se jej pri¬
bližuje smrt, lepo posvari svojega sina, da naj po božjih zapovedih
vlada svoje cesarstvo, blagoslovi njega in njegove sinove ter se
mirno v sinovem naročju preseli na oni svet okoli leta 328.
Njeno truplo so pozneje prenesli v Rim in z veliko slovesnostjo
v cesarsko rakvo položili. Na dragocenem rdečkastem grobnem
spomeniku pa, ki jej ga je cesar Konštantin dal postaviti, se je
v čistem zlatu lesketalo znamenje Kristusovega, po njej najde¬
nega križa.

Obrazuje se v cesarskem lepotičju, s križem in žreblji v rokah.

Usmiljenost in dobrotljivost.

Poglavitni lastnosti v življenju sv. Helene ste: usmiljenost in
dobrotljivost.  Njen visoki stan jej je tudi pripomogel, ti čed¬
nosti v polni meri spolnovati. Bodi si pa, ljubi moj! tudi v nižjem
stanu, vendar imaš večkrat priliko, da si še ti lahko dobrotljiv svo¬
jemu bližnjemu, ki je v potrebi in nadlogi. Kako prijetna ti mora
biti ta dolžnost, ker te k njej spodbada tolikanj nagibov!

L Kakor je Bog zgolj ljubezen in mu je največje veselje usmi-
1 j e vati se,, tako tudi nas v svetem pismu opominja k usmiljenju in
dobrodelnosti. Izmed veliko svetopisemskih izrekov postavim sem samo
te-le: „Učite  se“, nam kliče po preroku Izaiju, „dobro delati,
iščite pravice, zatiranemu pomagajte, siroti prisodite
pravico, vdovo branite! 1 *  (1, 17'.) „Lomi lačnemu svoj
kruh in vodi ubožce in poti kave e v svojo hišo; ko vidiš
nagega, obleci ga in ne zaničuj svojega mesa!“  ' (58, 7.)
V bukvah pregovorov nam pravi: „Ne brani mu storiti dobrega,

296

18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica.

kdor more; če moreš, tudi sam dobro stori! Ne reci svo¬
jemu prijatelju: pojdi in zopet pridi, jutri ti bom dal,
ako moreš precej dati.“ (3, 27.28.) Kristus sam nam govori:
,,Blagor usmiljenim, ker oni bodo usmiljenje dosegli-
(Mat.  5,  7.)  Bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče v nebesih
usmiljen!' 1  Sveti Pavel nam priporoča:  „Drug drugega bre¬
mena nosite in tako boste dopolnili Kristusovo postavo.' 1
(Gal. 6, 2.) Sveti Peter nas spodbuja:  ,,Kakor je vsak prejel
dar, s tem postrezite drug drugemu, kakor dobri delivci
mnogotere milosti božje." (1.4, 10.) Sveti Janez nam prigo¬
varja:  „Kdor ima premoženj e tega sveta in vidi svojega
brata, da je v potrebi, pa zapre svoje srce pred njim,
kako prebiva ljubezen božja v njem? Otročiči moji! ne
ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in
v resnici." (1.3, 17.18.)  ,,Dobrotljivosti in deljenja pa

nikar ne zabite; ker taki darovi dopadajo Bogu." (Hebr.
13, 16.) Kako močno nas k tej dolžnosti spodbada zgled Zveličarjev,
ki ni prišel, da bi si dal streči; prišel je, da je sam drugim stregel,
in povsod, koder je hodil, dobrote delil.

2. Kakor nam ljubi Oče nebeški  za  pobožnost zmerom blago¬
slov in plačilo obeta v svetem pismu, da bi tem rajši živeli pobožno,
ravno tako nam očitno pripoveduje na več mestih svetega pisma, kako
dopadljivo je njemu in kako koristno za nas, ako bližnjemu pomagamo
v potrebi in mu v revščini podelimo kruha, obleke in miloščine. Tako
pravi po kraljevem preroku: „Blagor mu, kdor se spominja
ubogega in potrebnega; njega bo Gospod rešil obhudem
dnevu. Gospod ga bo obvaroval, in ga pri življenju ohranil,
in na zemlji osrečil, in ga ne bo dal volji njegovih so¬
vražnikov. Gospod mu bo dal pomoč na postelji njegove
bolečine. (Ps. 40, 2 — 4.)  Prijeten je človek, kateri se
usmili in posojuje; obravnaval bo svoje reči v sodbi,
zakaj vekomaj ne omahne. (Ps. 111,  5.  6.)  Kdor se ubogega
usmili, bo srečen. Kdor se ubogega usmili, na obresti
posodi Gospodu, in mu bo povrnil." (Preg. 14, 21; 19, 17.)
Zveličar nam celo zagotavlja, da še kozarec mrzle vode ne bo izgubil
svojega plačila. (Mat. 10, 42.) Neizrečeno veliko pa bo še-le plačilo
sodni dan. Na desnici nebeškega kralja bodo stali, in On jim poreče:
„Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! posedite kraljestvo,
katero vam je pripravljeno od začetka sveta. Zakaj
lačen sem bil, in ste mi dali jesti; žejen sem bil, in ste
mi dali piti; tujec sem bil, in ste me vzeli pod streho;
nag sem bil. in ste me oblekli; bolan sem bil, in ste me
obiskali; v ječi sem bil, in ste prišli k meni. — Resnično
vam povem, kar ste storili kateremu mojih najmanjših
bratov, to ste meni storili. — In ti pojdejo v večno živ¬
ljenje." (Mat. 25, 34—36. 40. 46.) Gotovo veliko je že na tem svetu
plačilo dobrotljivih, postrežljivih in usmiljenih duš. Oni uživajo tolažbo
dobre vesti, da posnemajo zgled in spolnujejo voljo svojega usmilje¬
nega Boga in Zveličarja, da niso zastonj na svetu, temveč svojim

18. avgust: Sv. Helena, vdova in cesarica. 297

bratom pomagajo po okoliščinah svojega premoženja. To jim dušo ne¬
izrekljivo razveseljuje, in to veselje je več vredno, nego vsa druga
posvetna razveseljevanja. Pri ljudeh uživajo spoštovanje, ljubezen in
zaupanje, in štejejo jih med blage in pravične ljudi. Obdarovanci za
nje in za vso njihovo hišo vsaki dan molijo Boga, naj jim povrne
vse njim skazane dobrote. Ako so bolni ali v potrebi, vse nad njimi
tarna in žaluje; ako so zdravi in srečni, se zopet vse veseli. Še po
smrti blagrujejo njih spomin, in ko so že davno strohneli njih telesni
ostanki v grobu, še gre po okolici spoštovanja in hvaležnosti glas za
njimi. Njih in njihove otroke in vnuke še Bog večkrat blagoslavlja,
ha se spolnuje prerokova beseda: „Njegov zarod  je  obl  a go¬
bar  j en.“ (Ps. 36, 26.)

3. Najlepših in posnemanja vrednih zgledov takih postrežljivih,
usmiljenih ljudi imamo v svetem pismu. Tako je bil Job bogaboječ
pobožen mož, ki je imel vedno Boga pred očmi. Zato je bil tudi
odkritosrčen in pravičen vsakomur, postrežljiv in usmiljen njim, ki so
bili v potrebah. Z dobro vestjo je lahko rekel: ,.Od mladosti sem rad
pomagal in stregel potrebnim. Tujec ni ostajal zunaj, moja vrata so
bila odprta popotniku. Svojega kosila nisem použil sam, tudi lačne
sirote so jedle z menoj. Nobenemu poslu nisem storil krivice. No¬
benega nisem udaril, ne nadlegoval, ker sem bil močnejši od njega,
bo sem storil, da ne bi izgubil božje milosti in iz strahu pred Bogom.“
(Job 31.) — Nehemija,  poln iskrene ljubezni do svoje domovine,
•le iz srca miloval revo svojih judovskih rojakov, ki so povrnivši se iz
babilonske sužnosti pomanjkanje trpeli, ker so jim bila mesta požgana
ln  Polja zapuščena in pomandrana. Molil je za nje, da bi se jih Bog
usmilil, in pomagal jim je sam, kar je največ mogel. Zato si je pri¬
zadeval, med njimi zopet uvesti božjo službo, pobožnost in lepo ve¬
ruje, in jim je bil povsod dobrotljiv. Tem, ki so mu bili dolžni, pa
s ° bili brez živeža in v potrebi, ni le dolga odpustil, da bi si lažje
opomogli, ampak prigovarjal je tudi drugim bogatinom, da so enako
storili. Samoprida pri njem ni bilo. Prihodke svoje službe je delil med
ubožce, in od drugega premoženja jih je mnogo živil pri svoji mizi.
(tljEzdr. pogl. 1 in 5.) — Tudi stari Tobija  je pomagal svojim rojakom,
kakor je vedel in znal. Obiskoval jih je v nadlogah, jih tolažil, spod¬
jedal k stanovitnosti v dobrem; uboge je živil in oblačil ter jim dajal
v bogaime, kar je po svojem premoženju največ mogel; še mrliče je

Pokopaval, ki jih nihče drugi pokopati ni hotel. Svojega sina je

Vz jpjil v strahu božjem in ga med drugimi posvaril prav po očetovsko,
i' e koč: „Ne bodi neusmiljen do ubožcev, in tudi Bog se bo na te milostno
uziral. Ako imaš veliko, daj veliko, če pa malo, daj tudi malo z

uobrun in veselim srcem. Kar nočeš, da bi ti drugi storili, tudi ti

urugini ne delaj.“ (Tob. 4.) — Lep zgled bogaboječe, delavne in do-
)r°tijive žene nam pripoveduje apostolsko dejanje (9.) o neki učenki
a hiti.  Bila je polna dobrih del in miloščin, ki jih je delila; ubogim

■ ‘kotam in vdovam je napravljala oblačila. Ko je umrla, žalovalo in

■ <)k alo je vse po njej. Petra, ki je prišel k njej, so vdove kar obstopile
u mu jokaje se kazale suknje in oblačila, katere jim je bila Tabita

naredila.

298

19. avgust: Sv. Ludovik, škof Tuluški.

Daj se torej tolikim svarilom in obetom, tolikim zgledom svet¬
nikov spodbosti h krščanski dobrotljivosti, kolikor ti stan in okoliščine
pripuščajo. Bodi usmiljen, da še ti usmiljenje dosežeš!

Molitev.

Dodeli nam, o Bog, da nam kmalu po rojstvu spoznana luč svete
vere, ki je sveto Heleno po tako poznem spoznanju vnela k toliko
dobrim delom, ne bo v pogubo, temveč si še mi z dobrimi deli zaslu¬
žimo nebesa! Amen.

19. veliki srpan ali avgust.

Sveti Ludovik, škof Tuluški (1. 1297).

Lep zgled, kako imamo po pameti svet zaničevati in samega
sebe zatajevati, nam je v škrlatu rojeni škof in redovnik Ludo¬
vik Tuluški.

1. Ludovik, rojen 1. 1274 na Brinjolskem gradu v Provansi
na Francoskem, je bil drugorojeni sin napolitanskega in sicili¬
janskega kralja Karola II., v bližnji rodovini sv. Ludoviku, kralju
francoskemu, in sv. Elizabeti, hčeri ogrskega kralja Andreja II.
Njegov oče je hotel, da bi bil pri svetem krstu Ludovik imeno¬
van, da naj bi posnemal tudi čednosti svojega pradeda, sv. Ludo-
vika, francoskega kralja. To je tudi v resnici spolnoval. Kakor
pozneje sv. Alojzij, bil je tudi on že v otročjih letih posebno tih
in resnoben. Ni ga bilo, kakor drugih otrok, videti pri igračah,
pač pa je rad molil in bral duhovske bukve. Čistost in nedolžnost
srca mu je bil najdražji zaklad. Da bi si ga ohranil, zato se je
vedno priporočal neomadeževani Devici Mariji in se ostro pokoril.
Večkrat ga je njegova mati videla, da je po noči vstal s postelje
in se vlegel na gola tla, ko je bil še deček pri sedmih letih. — -
Posebno se je ogibal žensk. Nobene ni same pustil v svojo stanico,
in z nobeno ni samoč govoril, razen z materjo in sestro. Nobene
ni pogledal naravnost v obraz; svoje oči je vedno pred se na tla
obračal. Zavoljo te posebne sramežljivosti so ga na kraljevem
dvoru jako spoštovali, zvali so ga večjidel le „angela“. — Doslej
je živel mirno v domači hiši; a sedaj ima priti nadenj ostra
poskušnja. Očeta ujamejo v vojski in še-le črez štiri leta izpuste
proti temu, da da v zastavo svoje tri sinove, med njimi tudi

19. avgust: Sv. Ludovik, škof Tuluški. 299

mladega Ludovika, in pa 50 plemenitašev. Ludovika torej odve¬
dejo v jetništvo; a tudi v tej nadlogi ostane vedno vesel in dobre
volje. Večkrat tolaži svoje tovariše v trpljenju. V jetništvu sicer
sme prosto hoditi po mestu Barceloni, le iz mesta ne sme iti. A
ne da se dosti videti. Najrajši obiskuje bolniščnice in cerkve in
pa samostan oo. frančiškanov, kamor se hodi učit. Da le v cerkev
stopi, se že vsi čudijo njegovi veliki pobožnosti, in le videti sve¬
tega mladeniča, že bolnike po bolniščnicah napolni s tolažbo. V
neki bolezni stori obljubo, stopiti v red sv. Frančiška. Brž ko
ozdravi, hoče že svojo obljubo spolniti; toda očetje si ga ne upajo
sprejeti, da ne bi njegovih starišev vznevoljili.^ Dva teh pobožnih
duhovnih mož sta bila ž njim v eni stanici. Ž njima je večkrat
do polnoči molil ali se spodbudno razgovarjal.

2. Naposled črez šest let ga vendar izpuste iz jetništva.
Ravno je dvajset let star, zal mladenič v najlepšem cvetu, čist
kakor angel. Želja očetova je, da bi se sedaj oženil; tudi nevesta
je že izbrana in za doto mu zagotovljeno napolitansko kraljestvo.
Pa Ludovik se je že Gospodu posvetil in ž njim zaročil. Zato
se stanovitno odpove nevesti in kroni. Rajši ponižen in ubog hodi
za Kristusom, nego bi v last dal svoje srce minljivemu svetu.
»Majhno se mi zdi poslopje in kraljestvo mojega očeta,“ reče ob
tej priliki, „ako mislim na prostorna stanovališča v nebesih, pri¬
pravljena duši, ki se povzdigne k temu, kar je nad njo. Jezus
je moj delež; ako imam njega, imam vse, ako njega nimam,
nimam nič.“ Trdno se odloči mašnik Gospodov postati in v sa¬
mostanski celici Bogu služiti. Pri tem odloku ostane vkljub vsem
prošnjam očetovim in prigovarjanju sorodnikov. Tako mu dovolijo,
da prejme mašnikovo posvečenje. Komaj v mašnika posvečen, ga
Papež Bonifacij VIII. povzdigne za škofa v mestu Tulusu. Ludovik
se silno prestraši in na vso moč brani te časti, dokler mu papež
P°d pokorščino ne zaukaže, sprejeti jo. Ali prej še, kakor na
škofijsko stolico, odpravi se v Rim, da se ondi da preobleči v
haljo reda sv. Frančiška. Potem še-le ga papež sam v škofa
posveti. Kot ubog meniški duhovnik oblečen se odpravi v svojo
škofijo. Ostane in prenoči le v samostanih, in nikakor ne trpi,
da bi mu kakovo čast skazovali. V Florenci ga sprevedejo bratje
7 nalašč zanj pripravljeno sobo, vso prepeto z dragimi preprogami
z grbi napolitanskega in francoskega kraljestva. Na pragu se
°Mne in reče: „Kaj je to? To je stanica posvetnega vladarja,
n® pa celica revnega meniha; Brž spravite to nicemurnost proč,
a ko hočete, da prenočim pri vas kot brat pri bratih!" Ravno

300

19. avgust: Sv. Ludovik, škof Tuluški.

tako ubožen in tako ponižen pride v svojo škofijo. Prebivavci
sicer njegov prihod proslavljajo z vso mogočo slovesnostjo; on
pak se v svoji rjavi meniški halji na tihem spravi v svoje stano-
vališče. Njegova pobožnost se globoko vtisne v srca vsem; zakaj
že njegov pogled je bil resnobna pridiga. Vedeli so tudi, da je
zavoljo Jezusa bil odklonil roko bogate kraljične in kraljevo
krono, in je zgolj le prišel nebesom duš pridobivat. Njegov prvi
pot po prejemu škofijstva je bil v bolniščnice, da pozve potreb¬
ščine bolnikov in ubožcev. Svojih prihodkov si pridrži le toliko,
kolikor mu je za največje potrebe; vse drugo nameni ubožcem.
Vsaki dan mora 25 revežev jesti pri njegovi mizi, streže pa jim
on sam, večkrat celo kleče. Večkrat se napoti pregledovat in
preiskavat svojo škofijo; kamor pride, tolaži, svari in uči, in se
zraven ostro pokori.

3. Bil je sedaj v najlepših mladeniških letih. Bil je češčenec
in ljubljenec vse svoje črede. Vendar si misli iz ponižnosti, da
ni zmožen opravljati imenitne in težavne škofove službe po božji
volji. Strah ga je, da bi pri tej službi ne pogubil svoje duše.
Zato prosi sv. očeta, naj bi smel to butaro odložiti in v kakem
samostanu preživeti svoje dni. Tistim, ki se ustavljajo njegovemu
ukrepu, odgovarja: „Naj me tudi svet pogublja; moje veselje pa
bo, ako se znebim butare, ki je pretežka mojim ramam. Mar ni
bolje, da se oprostim, nego bi pod njo obležal?“ Ker mu pa
sv. oče nočejo dati privoljenja, usliši Bog njegovo molitev, vzemši
ga k sebi. —- Na potu v Provanso zaradi nekaterih cerkvenih
opravil ga na njegovem rojstvenem gradu napade nagla in huda
bolezen. Čuti, da se mu približuje konec, zato reče okolistoječim:
„Sedaj sem vendar enkrat dokončal nevarno pot in dospel do
bregovja, po katerem sem že dolgo hrepenel. Kmalu bom prišel
do užitka božjega, ki mi ga svet hoče odvzeti. Kmalu bom rešen
težke butare, ki je ne morem več nositi. “ Potem prejme kleče
in ves v solzah sveto popotnico, in zadnje trenotke vedno moli.
Večkrat moli angelski pozdrav, in ko ga vprašajo, zakaj, jim od¬
govori: „Vedno sem za Bogom največ zaupal na Marijo; ona mi
bo tudi ob smrtni uri pomagala. “ Križ poljubujoč izdihne svojo
dušo, še-le 23 let star. Ravno tisto uro je videl neki pobožen
redovni brat sv. Frančiška med molitvijo, kako so angeli dušo
sv. Ludovika spremljali v nebesa, in neki glas se je zaslišal:
„Tako se izide njemu, ki Bogu v čistosti služi." Pokopali so
ga po njegovi želji v frančiškanski cerkvi v Marzelji, in črez
dvajset let pozneje ga za svetnika razglasili. Njegova mati je

19. avgust: Sv. Ludovik, škof Tuluški.

301

tedaj še živela in imela veselje, da je podobo svojega sina videla
na oltarju. Ko je 1. 1423 Alfonz V., kralj aragonski in napoli¬
tanski, plenil po Marzelji, prenesli so Ludovikove ostanke na
Špansko v mesto Valencijo, kjer so še shranjeni dosihdob.

Obrazuje se kot mlad mož posebne lepote v cerkvenem plašču
(pluvijalu) s škofovsko kapo na glavi in navadno s tremi kronami
poleg sebe. Ena pomenja njegovo kraljevsko, druga duhovsko in
tretja nebeško čast.

J{ako imenitno je angelsko pozdravilo.

_ Sveti škof Ludovik je Marijo, Mater Božjo, posebno častil. Bilo
mu  je to kaj prav naravnega; saj ve vsak sam po sebi, da ga neka
nepoznana moč vleče k takim, ki so mu v mislih in v delih najbolj
enaki. Tako se čiste duše in ljubljenci čistosti najbolj srečne in zve-
• avr !?. čutijo blizu Device, ki je najčistejša med človeškimi otroki, ki
•le zaščitnica in zgled deviške neomadeževanosti. Med molitvami 1  pa,
ki jih je Ludovik Mariji v čast opravljal, mu je bilo angelsko po¬
zdravilo  najljubše. To je molil še poslednji trenotek svojega živ-
denja, vedoč, da s tem preblaženi devici Mariji skazuje najbolj všečno
službo.

V resnici je ni za „očenašem“ lepše molitve. Eden najvišjih
duhov pred božjim sedežem, nadangel Gabriel, je to pozdravilo na
zemljo sporočil iz ust Boga samega, in Sveti Duh sam je bil, ki je po
ustih sv. Elizabete govoril preblaženi Devici: „Blagoslovlj en sad
tv °jega telesa!"  Pristavek pa: „Sveta Marija, Mati Božja,
Prosi  za  nas  itd.,’ 4  prihaja iz ust nezmotljive in po Svetem Duhu
vladane svete cerkve. Kolikorkrat torej moliš sveto angelsko pozdra-
vh 0 , storiš ravno to, kar je storil nadangel Gabriel, kar je storila
Elizabeta in kar sveta cerkev želi, da storiš tudi ti. Ti častiš in
pozdravljaš njo, ki vso hvalo presega, ker je Mati Božja;  ti prosiš
n ]o, ki je še nikdar nihče ni zastonj klical na pomoč. Prav trdi torej
Pobožni Makard, da se v angelskem pozdravila pripovedu-
>l e l° vse odličnosti in imenitnosti Marijine, razlagajo
v ? e  njene časti in lastnosti, proslavlja vsa polnost
'Jenih milosti in njenega gospostva, ljudem oznanja
'Jena mogočnost in usmiljenost!  Blaženi Tomaž Kempčan
Pravi: „Kadar preblaženo devico nagovorim z angelovimi
esedami in rečem: Zdrava, Marija! vesele se nebesa,
- e m 1 j a  strmi, satan beži, pekel se trese, žalost mine,
Oselje se povrne, srce se ljubezfli topi in pregreva  ga
et . a . Pobožnost."  Sveti Bernard pa pravi: „Kolikorkrat
ar iJ° z angelovim pozdravilom pozdravljamo, tolikokrat
^nasproti pozdravlja Marija s svojimi materinimi mi-
nik mi ‘“  • Zate Sadelj je tudi brez števila zgledov v življenju svet-
mu °If koliko m °č ta sveta molitev. Sveti Ludovik je mislil, da
Marija ob smrtni uri ne more odreči svoje pomoči, ako to pozdra-

302

20; avgust: Sv. Bernard, opat.

vilo moli do zadnjega trenotka. Sveti Tomaž Akvinski je še kot majhen
deček našel papirček, na katerem je bilo zapisano: „Zdrava, Marij  a“.
Ko so mu ga hoteli vzeti, stisnil ga je trdo v roko in naposled použil.
Neomadeževana čistost mu je bila v plačilo. Sveta Katarina Sienska
je imela vedno navado, Marijo z angelskim pozdravilom častiti; vedna
nebeška čistost bila jej je dodeljena.

Moli torej tudi ti, krščanska duša! rada, večkrat in prav pobožno
to molitev. Jemlji si k srcu besede sv. Riharda, ki pravi: „Bi li
moglo mogoče biti, ako bi kdo prišel k materi Gospodovi
in bi jej rekel: Zdrava, Marija! da bi kakovo milost
mogla odreči?"  Zlasti se ravnaj po svetu sv. Alfonza Liguorijana
in moli najmanj vsaki dan zjutraj, kadar vstaneš, in zvečer, preden
greš leč, trikrat „Zdrava, Marija!" s pristavkom: „Zavoljo svojega
čistega in neomadeževanega spočetja, o Marija, očisti
mi telo in dušo!"  Ne boš se kesal, ako slušaš ta svet.

Molitev.

- O Gospod, ki si sv. Ludovika navdihnil, zemeljske krone zaniče¬
vati, da je učenec križa postal; dodeli nam na njegovo priprošnjo, da
posvetne dobrote velikodušno zaničevaje evangeljsko uboštvo vsaj v
duhu ljubimo in visoko cenimo! Amen.

20. veliki srpan ali avgust.

Sveti Bernard, opat, ustanovnik reda in
cerkveni učenik (1. 1153).

Kadar vidiš moško podobo bledega in medlega obličja, z orodjem
Kristusovega trpljenja v rokah in zavitega v črno redovno haljo, to je
sv. Bernard.  Njega imenuje papež Inocencij II. „obzidje cerkve
božje",  papež Aleksander III. „luč cerkve",  sv. Tomaž Akvinski
„zlato posodo svetosti",  učeni kardinal Baronij „n e b e š k o
trobento".  Sveti Peter Kanizij pa piše o njem: „Bi 1 je najslav¬
nejši mož na Francoskem, Nemškem in Laškem ne le za¬
voljo od Boga mu podeljenih naukov, ampak tudi za¬
voljo svetosti življenja, katero so spričali najsijajnejši
čudeži."  Kako so bili izreki teh mož resnični, zgledoval se boš v
njegovem življenju.

1. Sveti Bernard je zagledal luč sveta 1. 1091 na gradu
Fonten poleg Dižona v Burgundiji. Oče, Tecelin, je bil viteškega
stanu, mati, Aleta, pa je bila v rodu deželnemu vojvodu. Bila
sta silno bogata, pa tudi bogaboječa, in sta svojih sedmero otrok,
med kojimi je tretji bil Bernard, lepo krščansko izredila. Pred

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

303

njegovim rojstvom se je materi sanjalo, kakor da bi v svojem
nedriju nosila belega ovčarskega psa, ki je neprenehoma lajal.
Neki pobožen redovnik, ki mu je bila to povedala, jej reče: „Ne
boj se; to se izide dobro! To dete bo enkrat čredo božjega pastirja
varovalo z veliko čuječnostjo in bo močno lajalo zoper sovražnike
svete vere; .postalo bo sloveč pridigar in bo z darom svojega
jezika ozdravljalo bolečine mnogih duš. “ Srečna mati, potolažena
s temi besedami, posveti svoje dete Gospodu in preskrbno čuje
nad njim, da ne bi ji greha kužni sopar omadeževal najljubšega
izmed otrok. Mali Bernardek jo pa tudi med vsemi oveseljuje
najbolj. Na migljaj že sluša, rad moli, je ves ljubezniv proti
bratom in tako usmiljen do ubožcev, da svoja jedila ž njimi deli.
Že otrok je posebno bistrega uma, ki mu sveti iz ljubeznivih oči.
Božja ljubezen mu žari v srcu. Kolikanj ugaja Bogu njegova
čista duša, razodene neka čudesna prikazen. Sveti večer, priprav-
Ijaje se na božjo službo, prikaže se mu Marija z ljubkim detetom
Ježuščkom v naročju. Odslej je Bernard ves Zveličarjev ter raste,
kakor v starosti, tako tudi v modrosti pri Bogu in pri ljudeh.
Ko se drugi njegovi bratje odmenijo za vojniško življenje, obrne se
Bernadu tiho in krotko srce k vedam in znanostim. Zaradi nje¬
govega veselja za uk ga pošljejo stariši v šatiljonsko šolo. Ondi
učenikom na veselje napreduje najizvrstneje, pa tudi ne pozabi
Posvečevati svoje duše. Sveto pismo so mu najljubše bukve. V
ujih premišljuje, kolikorkrat ima kako prosto uro. Sladkost in
veselje mu je, obiskovati sveto Rešnje Telo, in ganljiva je že
sedaj njegova otročja pobožnost k Devici Mariji, ki jo ljubi kakor
svojo mater. Tako dorašča v mladeniča, nedolžen in čist na duši
j n na telesu.

2. Še v mladeniških letih mu vzame smrt ljubo mater, da
udarec ga bridko zadene; z materjo zgubi najboljšo prijateljico,
najzvestejšo svetovavko, ki bi je ravno sedaj najbolj potreboval.
Odločiti se mu je namreč, kateri stan da bi si izvolil. Peklenski
sovražnik, dobro vedoč, kake udarce bo še prejemal po Bernardu,
s i prizadeva na vso moč pridobiti ga v svoje mreže. Najprej
Poskusi z meseno poželjivostjo. Bil je Bernard jako lep mladenič;
ognjeno je bilo njegovo oko, ljubeznivo in- presrčno njegovo obličje,
plemenita njegova hoja, zgovorna njegova usta in njegovo srce
na gnjeno k ljubezni. Veliko zank se mu torej nastavlja; a varuje
milost božja, za katero vedno prosi v goreči molitvi. Srečno
ubeži vsakateri nevarnosti. Ko satanu spodleti od te strani, na-
' dahne ga z nezmerno željo po učenosti; srečno uide tudi tej skuš-

304

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

njavi. Sedaj se mu hudobec približa z zadrego napuha. Izvolil
naj bi si stan po očetovi volji, primeren svojemu rodu. Predočuje
mu najlepšo prihodnjost z najvišjimi častnimi službami. Strašen
je boj, ki ga zdaj vojskuje v srcu. Ali svet, ali Kristus; ali
sladnosti, časti in veselje, ali pa ubožno in trpljenja polno živ¬
ljenje Zveličarjevo mu je dano na voljo. Moli, joka .in kliče noč
in dan za razsvetljenje in moč; pa na nobeno stran se ne more
odločiti. Kakor razporjano mu je prehudih bolečin srce; edina
misel na pobožno mater mu daje nekoliko tolažbe. Tu se napoti
nekega dne v šotor burgundskega vojvoda, kjer sta bila oba nje¬
gova starejša brata. Počasi in zamišljen gre svojo pot. Kar pa
nenadoma v globočini srca zasliši glas: „Pridite k meni vsi, ki
ste revni in obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite na-se moj
jarem in učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen,
ter boste mir našli svojim dušam. “ Dozdeva se mu tudi, kakor
bi videl svojo rajno mater ter bi jo slišal klicati in opominjati,
naj se nikar ne vrže v naročje posvetnim ničemurnostim. To mu
močno pretrese srce, polasti se ga neko silno hrepenenje po ne¬
besih in noga mu obstoji pred — neko cerkvijo. Vanjo stopivši
se vrže v znožju oltarja k molitvi. Duša se mu umiri in sklep
je storjen, da hoče biti in za vselej ostati Jezusov učenec.

3. Ko milost božja prevzame Bernardovo srce v last, raz¬
odeva se milosti silna moč še na dalje. Ogenj, ki v njem gori,
naj bi vnemal še druge. Oče, bratje in sorodniki so ga hoteli
prej svetu pridobiti; zgodi se pa zdaj ravno nasprotno. Prvi, ki
tudi za Bernardom svet zapusti in njegovo svarjenje posluša,
je njegov ujec, Goldri, grof Tulonski. Kmalu si Bernard pridobi
še svoje brate, izmed katerih je Gvidon, najstarejši, že z mlado
soprogo živel v zakonu. Prostovoljno se ločita vsaksebi; Gvidon
gre za Bernardom, ona v ženski samostan. S temi svojimi brati,
razun mlajšega, Bivarda, in z nekaterimi drugimi velikaši, ki jih
je bil od sveta odvrnil, odpravi se Bernard v neko hišo v Šatiljonu.
Tu žive skupaj v samoti, pripravljaje se v molitvi, v pokori in
dobrih delih na visoki namen, ki ga hoče Bog po njih doseči:
namreč spačeno, v hudobije pogreznjeno in med seboj razdvojeno
krščanstvo obnoviti, ter v srcih vneti ogenj božje ljubezni. Svetu
na čudo gre za klicem enega trideset mož iz najvišjih stanov,
poprej bogatih in hlepečih po užitku sveta, več izmed njih hra¬
brih vojaških častnikov. Položivši k Jezusovim nogam svoje častne
službe, meče in grbe, se odpovedo vsemu posvetnemu veselju,
razdele svoje premoženje ubogim ali je pa puste svojim sorodnikom,

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

305

da nastopijo najostrejše spokorno življenje. Kolik čudež božje mi¬
losti! Koliko moč deli Bog svojemu služabniku Bernardu do člo¬
veških src! — Utrjeni v Čednostih in okrepčani z milostjo božjo,
se odločijo iz te hiše stopiti v najostrejši red, ki so se ga bali
celo poskušeni redovniki. Ta red je red sv. Roberta ali red ci¬
stercijanski. Samostan je stal v Citoju, v oddaljenem gozdu na
Burgundskem. Opat ondi je bil tedaj Štefan, sloveč zaradi svoje
modrosti. Samostan je bil zavoljo bolezni redovnikov in zavoljo
°strosti življenja skoraj izpraznjen. Tja se torej nameni Bernard
s svojimi tovariši; poprej pa se še hoče s svojimi brati vred poslo¬
vati od starega očeta. Očetu je bilo zavoljo življenja njegovih
sinov silno bridko pri srcu. Rad bi jih bil videl slavne može
med svetom; vidi pa, da jim vsa posvetna čast ni nič v čislih,
^elo ga boli, ko sliši iz Bernardovih ust, da hočejo on in drugi
n Jegovi bratje stopiti v najostrejši red. Bridke solze ga oblijejo
111  bolest mu ne da govoriti; tudi Bernardova sestra, Humbelina,
s e milo razjoče ter prosi in roti brata, naj odstopi od svojega
munena. Vse to bratom ne omaja trdnega sklepa. Spominjajoč
se  Kristusovih besed: „Kdor očeta in mater, ali brata ali sestro
bol J ljubi od mene, ni mene vreden,“ prosijo starega očeta za
blagoslov. Blagoslovi jih solznih oči in oni zapuste očetovski
grad. Mali brat Rivard je z drugimi otroki na dvorišču ravno
Pri igračah. Starejši brat, Gvidon, objemši ga, se poslovi od
PRga rekoč: „Mili naš bratec, ali vidiš ta grad in te posesti?
Gl ej, vse to bo tvoje!“ „Kako?“ reče mu deček, „vi mi vzamete
ne besa in mi zemljo pustite! To pač kratko in malo ni prav
juzdeljeno. “ Po teh besedah popusti svoje tovariše pri igračah
m se nikakor ne da več udržati, da ne bi tudi on šel v Cito s
Sv °jimi brati.

4. Kakor zamrlo in blizu propada je bilo vse po ondotnem
samostanu. Ko pa Bernard s svojimi tridesetimi tovariši tja pride,
Z) udi se v tej samiji novo življenje. Bernard vsem sveti s svojim
^gledom. Obhaja ga edina misel, tu skrive pred svetom Jezusu
Zl veti in zveličavno umreti. Ta cilj in konec mu je vedno pred
in večkrat vprašuje sam sebe: „Bernard, čemu si prišel?“
UBernarde, ad quid venisti?“) Med vsemi brati živi Bernard
^4]ostreje in se najbolj zatajuje; zlasti ga je za jed in pijačo
o m alo skrb, da je po okusu že več ne spozna. Enkrat pije
^.) e , misleč, da je voda. Svoje oči zatajuje tako, da ne ve, je
, . str °P v njegovi celici raven ali obokan, in če ima molilnica,
■i er v saki dan moli, kaj okenj. Te in enake čednosti posnemajo

življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 20

306

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

tudi drugi redovniki. Njihovo pobožno življenje kmalu privabi
toliko tovarišev, da jim je samostan premajhen. Na opatovo voljo
se Bernard z dvajseterimi tovariši umakne v temen, zaraščen
gozd, „pelinov dol“ imenovan, kjer so se nekdaj roparji potikali.
Ondi sezida nov samostan, KI er v 6 (svetli dol) po imenu, in
remski škof ga posveti za opata. — Ne da se popisati, koliko
truda, dela in pomanjkanja stane to zidanje Bernarda in tovariše.
Po močvirjih morajo še-le celino obdelovati, in le s pomočjo dobrih
prebivavcev, ki so v njih bližini, zamorejo nekoliko koč za silo
in cerkev postaviti. Kruha nimajo; kuhano in osoljeno bukovo
listje je njih živež; po neverjetnem trudu si še-le pridobijo nekoliko
ječmena in prosa. Večkrat jim je celo lakote trpeti; le Bernar¬
dovo zaupanje jih vzdržuje. Nekega dne kleči z brati v solzah
na stopnicah pred oltarjem. Vsi prosijo Zveličarja usmiljenja. In
glej, neki glas se razleže po cerkvi: „Bernard, vstani, tvoja mo¬
litev je uslišana!“ V tem trenotku stojita dva moža pri samo¬
stanskih vratih, želeča z opatom govoriti ter položita pred njega
bogatih darov. Kmalu za njima pride iz mesta Salona več vozov,
naloženih z mnogoterim živežem, in ker obdelane krajine začno
polagoma roditi, je s tem odvrnjena sila pomanjkanja.

5. Skrb za časno prestane. Sedaj se more Bernard po volji
svojega škofa lotiti pridigovanja, za kar je od Boga prejel poseben
dar. Njegove besede tako globoko segajo v srca, da pristopajo
duhovni in posvetni možje, med njimi najbolj sloveči, v njegov
silno ostri red in samostan. Preveliki trud in skrb, preostra po¬
korila, zatajevanja in gorečnost v pridiganju Bernarda sčasoma
popolnoma omedle; neka počasna mrzlica mu jemlje vso moč.
Otmejo mu življenje s tem, da ga na škofovo povelje oproste za
leto in dan vseh duhovskih in svetnih skrbi v samostanu. Tako
živi zunaj samostana v samotni hiši v oskrbi nekega zdravnika,
ki ni imel dosti izkušnje, pa je bil tudi surov in brezvesten
človek. Leto in dan ga trpinči; bolezen ne odjenja, in Bernard
je zopet primoran posle opatove v samostanu prevzeti. Čeprav
mrlič po telesu, je pa vendar ves ognjevit in živahen na duhu-
Temu je pripisati, da so bratje pod njegovim vodstvom živeli
kakor angeli. Med vsemi vlada srčna ljubezen in sveti mir jin>
je razlit po obrazih; poprej najbogatejši in najimenitnejši so sedaj
najponižnejši. Z motikami in rovnicami v rokah obdelujejo polje-
v koru pa molijo goreče in pobožno. Greha ni med njimi; njih
srce je polno najlepših čednosti. To bogoslužno življenje vabi
od dne do dne novih trum v samostan. Bernard doživi še celo

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

307

to veselje, da med svoje brate sprejme svojega starega očeta.
Sprejemši redovno obleko živi oče kakor vsak drugi med menihi
po vodstvu svojega sina, kmalu potem pa že dokonča svoje živ¬
ljenje. Sedaj je izmed vseh njegovih sorodnikov le še njegova
sestra Humbelina, ki živi med svetom v ničemurnosti. Pa tudi
njo privede milost božja bratu v naročje. Ker povsod hvalijo
Bernarda, pride sestra nekega dne v krasnem lepotičju pred sa¬
mostanska vrata, da bi govorila ž njim in z drugimi brati. Ber¬
nard pa, zaničevaje njeno ničemurnost, ne mara ž njo govoriti.
Njegov zgled posnemajo tudi drugi bratje in jo puste stati pred
vratmi. S tem osramočena jame žalostna na ves glas klicati:
»Nem, da sem grešnica; vendar ali ni Jezus umrl za vse, ki so
meni enake? Ako moj brat tudi moje telo zaničuje, naj vendar
vsaj ne žabi moje duše. Naj pride, hoče in ukaže, in jaz sem
v olje poslušati in storiti, kar mi poreče. “ Sedaj se odpro samo¬
stanska vrata in Bernard s svojimi brati se prikaže ter jo resno
Posvari. To svarjenje si Humbelina vzame k srcu, kmalu potem
so svetu odpove in gre v neki samostan, kjer umrje v svetosti.

6. Velika je sedaj svetega služabnika božjega tolažba in
veselje. Že šteje njegov samostan 700 bratov, in enakih samo¬
stanov je že po več krajih na Francoskem, Holandskem, Nemškem,
Baškem in dva celo na Slovenskem, namreč v Zatičini na Do¬
lenjskem in v Vetrinju pri Celovcu. Bernard obiskuje vse ter jih
vodi z besedo in s pismi po potu popolnosti. Pa s tem še ni
dovršil svojega posla. Bernard je bil namenjen, kakor nekdaj
Mojzes, rešiti ljudstvo božje; on naj bi skrbel ne le za svoj sa¬
mostan, ampak za vso cerkev, ■—- postal naj bi Noe svojega časa.

V tisti dobi se je edinost v katoliški cerkvi razdrla; izvoljena
? ta  bila dva papeža, Inocencij II. in pa Peter iz Leonta, pod
imenom: Anaklet II. Oba, prvi po pravici, drugi po krivici, sta
Se  potezala za prestol svetega Petra v Rimu. Inocencij. dasiravno
Pravilno izvoljen, mora pred svojim nasprotnikom ubežati na
francosko. Kralj francoski skliče škofe svojega kraljestva v po¬
svetovanje, kateremu li gre pravica do rimskega sedeža. Škofje
Sa mi pokličejo k temu posvetovanju sv. Bernarda. Ta pripozna
Pravico Inocenciju II. s toliko zgovornostjo,'"da je na Francoskem
vseh prepirov konec. Cesar Lotar II. spremi potem Inocencija II.
^ Malo vojsko skozi Laško, da ga postavi na rimski prestol.

J mtna se pridruži tudi Bernard. Kamor pride cesarjeva vojska,
0ll di tudi Bernard povzdigne svoj glas za Inocencijeve pravice,
111  Povsod je on pravi angel miru med prepirajočima se strankama.

20 *

308

20. avgust: Sv..Bernard, opat.

7. Ko se umirijo laška mesta, vrne se Bernard nazaj v svoj
ljubi samostan Klervo. Njegov pot, kamor pride, je kakor slavni
obhod zmagovavca. Povsod ga sprejemajo z največjo častjo; vsak
ga hoče videti, ž njim govoriti, ali se ga dotakniti. Bernard,
ker se te časti ne more ogniti, jo daruje Bogu in se veseli, kmalu
nazaj priti med svoje pobožne brate. Med tem se je nabralo
toliko število novih redovnih bratov, da jim je poprejšnji samo¬
stan pretesen in so primorani drugega zidati. To pa tem več,
ker Bog Bernardu dodeli razun daru čudežev tudi dar preroko¬
vanja. Nekemu duhovniku, Maselinu po imenu, ki ga je bil
poslal k njemu po opravilih škof moguntinski, med pogovorom reče,
da bo tudi on še menih v Klervoju. Duhovnik mu sicer odgo¬
vori: „Bog me varuj; to ni bil nikdar moj namen!“ Ali kmalu
potem pride k Bernardu nazaj in želi v samostan sprejet biti, ter
postane eden njegovih najizvrstnejših učencev. Še bolj se kaže
preroški duh Bernardov v tej-le prigodbi: Neki menih, ki ga je
bil poslal Bernard v daljen kraj, oboli ondi. Bernard, to zvedevši,
hoče ponj poslati, da bi imel v samostanu potrebno postrežbo in
bi se tem laže pripravljal na smrt. Njegov brat Gvidon, kot
oskrbnik samostana, ugovarja, boječ se prevelikih troskov na potu.
Bernard pa mu reče: „Ali se tebi konji in denar zde več vredni,
nego kateri tvojih bratov? Ker torej nočeš, da bi tvoj brat
počival v tukajšnem dolu, tudi ti ne boš.“ — To prerokovanje
se spolni. Gvidon umrje na potu v Pontinjiški samostan ter ga
ondi pokopljejo. — Med tem ko sedaj Bernard v miru vlada
samostana, sklada učene, božjega duha polne bukve, ali v tihi
dolini pod zelenim vejevjem premišljuje nebeške reči, ali razlaga
sem ter tja božjo besedo, prihrumi zopet nov vihar nad cerkev
božjo ter ga kliče iz tihe celice na očitno pozorišče sveta. Primeri
se, da sloveč učenik, Abelard zvan, na visokih pariških šolah
svojim učencem in prijateljem jame razlagati krive nauke. Ber¬
nard ga posvari; le nehvaležnost in obrekovanje mu je plačilo.
Abelard zahteva cerkveni zbor, da bi se ondi opravičil in Ber¬
narda osramotil. V Senskem mestu je zbor napovedan in Bernard
tja pozvan. Vsa Francoska radovedno pričakuje, kakšen bo konec
tega duhovnega boja med dvema naj večjima učenjakoma. Abelard
se oboroži s posvetno in meseno, Bernard pa z božjo modrostjo.
Ko hoče Abelard na zboru govoriti, zadene ga svarljiv pogled
Bernardovih svetlih oči, da kar besede ne more spregovoriti. Nato
razloži Bernard z mirnim glasom njegove nevarne zmote in krivo-
vero, in enoglasno jih vsi zbrani škofje zavržejo. Ali Abelard jih

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

309

noče preklicati, ampak se obrne do papeža. Papež preišče zmote
in Abelarda obsodi k molčanju. Sedaj še-le se Abelard podvrže,
z Bernardom spravi in spokori ter spodbudno umrje.

8. V tej dobi umrje papež Inocencij II., Bernardov srčni
P ri Jatelj, iz bridkosti zavoljo nehvaležnosti Rimljanov, ki so se
sami vladati in papeža niso hoteli nič več priznati za

310

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

svojega poglavarja. Kmalu za njim umrje papež Celestin II., in
ne dolgo za njim tudi njegov naslednik Lucij II. Needinost,
zmote, razvade in hudobije zopet trgajo lepoto svete cerkve.
Ravno sedaj je treba krepkega in srčnega višjega poglavarja, ki
bi bil kos vsem zmešnjavam. Človeške misli niso božje misli;
človek obrača, Bog pa obrne. Ne mogočnega, modrega in učenega,
temveč skoraj popolnoma nepoznanega, neučenega in preprostega
moža povzdigne Bog za poglavarja svoje cerkve. To je boječi
Bernard Pizanski, ki ga je bil sv. Bernard kot svojega učenca
pred petimi leti poslal v Rim, da bi ondi ustanovil samostan
svetega Anastazija. Tega preprostega meniha, ki je poprej v
Klervoju celice kuril, izvolijo kardinali za Kristusovega namestnika.
Na papežev sedež povzdignjen si da ime Evgen III. Sveti Duh,
ki ga je iz samostanske teme postavil na najs^etlejši svečnik,
dodelil mu je tudi potrebnih darov, zlasti pa mu je dal za pri¬
jatelja, svetovavca in pomočnika sv. Bernarda, njegovega poprej¬
šnjega duhovnega očeta. Sv. Bernard, zvedevši njegovo izvolitev,
mu brž piše ganljivo pismo, polno nebeških tolažil, in zloži zanj
posebne bukve premišljevanj svetih resnic, naj bi iz njih zajemal
modrost v svojih bridkih okoliščinah. Papež Evgen je bil sicer
srčen vladar; vendar je moral ubežati rovarskim Rimljanom, za-
vojenim od hudobnežev, Rim zapustiti in iz mesta Viterbo vladati
sveto cerkev. Sv. Bernard se krepko poteza zanj, piše do Rim¬
ljanov, očitaje jim njihovo nehvaležnost; tudi pozove nemškega
kralja Konrada, naj gre papežu na pomoč in naj upornike v Rimu
strahuje. — Med tem delom in trudom sv. Bernarda za sveto
cerkev in njenega poglavarja razglasi se žalostno poročilo, da
Saraceni (Turki) neusmiljeno stiskajo kristjane v Sveti deželi-
Že je bilo v njih rokah mesto Edesa, ta trdnjava za jeruzalemsko
kraljestvo, in tako je bilo v največji nevarnosti tudi sveto mesto
z Zveličarjevim grobom. Komaj da so kristjani 50 let posedli
deželo, že bi imeli zopet izgubiti to dragocenost. Na ves glas
prosijo stiskani pomoči. V tej sili se papež Evgen obrne do kralja
Ludovika VII. Ta je sicer volje kristjanom iti na pomoč, njegov
minister in drugi velikaši pa se obotavljajo. Zedinijo se naposled
v tem, da pozovejo sv. Bernarda, ki naj bi določil, kaj je storiti.
Bernard pride, pa reče, da brez papeževega pooblastila v tej
važni reči ne more nič storiti. Ob enem pa piše papežu, da naj
se potegne za sveto reč, za vojsko v Sveto deželo. Papež sluša
njegov svet ter mu veli, da naj se on postavi na čelo in pridi-
guje to vojsko zoper nevernike.

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

311

9. S strahom napolni papeževo povelje sv. Bernarda. Ravno
je 54 let star; na trnplu je tako obnemogel, da se le s silo kvišku
vzdržuje. Že tri leta ni stopil iz samostana, in večkrat so mislili,
da mora sedaj, sedaj dušo izdihniti. Toda duh mu nikakor ni
bil uklonjen. Ko ga poklice glas božji, podpre mu tudi telo neka
nadnaravna moč, in beseda mu teče, kakor mleko in med, zaradi
Česar je dobil ime: „medotočni Bernard**. — V Vezeleškem mestu
zbere francoski kralj Ludovik VII. vso višjo duhovščino in prvake
svojega kraljestva s svojo soprogo Eleonoro in brezštevilno trumo
ljudstva. Tja prišedši stopi sv. Bernard na leseno, nalašč za to
ob griču postavljeno prižnico. Njemu na strani sedi mladi kralj,
s prišitim križcem na plašču, in ljudstvo, radovedno ga videti in
slišati, se gnete okrog njega. Komaj izpregovori nekaj besed, že
ga ustavijo klici: „Križ! križ!** — in ko s krepkim glasom na-
daljuje popisovati stiske in nadloge kristjanov v Sveti deželi in
J'h nagovarja, za orožje poprijeti v brambo Kristusovega groba,
y si z enim glasom kriče: „Božja volja je! Božja volja je!“ Kralj
s e vpričo ljudstva vrže Bernardu k nogam in zaobljubi slovesno,
Sveti deželi iti na pomoč. Za njim prejme kraljica romarski
križec, in za njo truma škofov, grofov, baronov, vitezov in moških
12  vseh stanov. Ko mu križcev zmanjka, raztrga Bernard svoje
°Wačilo, da jih dela iz njega in deli med proseče do večera.
Ravno to se ponavlja drugi dan; vedno še vro trume k njemu,
Proseč križcev in zaobljubujoč se, da hočejo iti v Sveto deželo
ln  se boriti zoper sovražnike svete vere. Ob tej priliki se vidi
Se  drug čudež. Vsa sovraštva, vsi prepiri ponehajo, sprava in
^'r se povrne v vsa srca. Toliko moč imajo besede Bernardove,
ki se kakor nebeški poslanec oglasi trobenti enako, da potegne
Vsa  srca za seboj. Tako obhodi vso burgundsko okrajino, ozna-
uujoč križarsko vojsko, in povsod se gode enaka čudesa. Ljudstvo
§‘ a  spoznava za drugega Mojzesa, ki je poslan, da Gospodovo
krdelo vodi v obečano deželo. Izvolijo ga celo enoglasno za po-
) eljnika tej vojski. Bernard se stanovitno brani te nevarne časti,
111  tudi papež ga odveže te dolžnosti.

10. Približa se božični praznik. To slovesnost si izvoli nemški
cesa r Konrad, da skliče vesoljen državni zbop. Bernard se, kakor
v °kečal, v ladji pripelje v Spir. Sprejmo ga z vso mogočo
Cas fjo. Zbere se ljudstva, da se vse tare. Škof, vsa duhovščina
m  rneščanje mu gredo naproti s križem in z vihrajočimi zasta-
Va mi. Zvonovi pojo z vseh zvonikov, glase se svete pesmi, in
' Se  pada na kolena pred služabnikom Gospodovim, ki gre, ne

312

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

meneč se za vse proslavljanje, ves ponižen v molitvi skozi gneče.
Pri vratih stolne cerkve ga sprejme cesar z državnimi knezi, ki
ga spremijo v cerkev. V cerkvi zapojo mašniki: „Salve, regina"
(Češčena, Kraljica!). Ko zadnji glasovi po cerkvi razdone, pade
sv. Bernard na kolena, in ko je največja tihota, zakliče premagan
od svetih občutkov k Mariji: „0 usmiljena, o dobrotljiva,
o sladka devica Marija!"  Odsihdob se molitvi: Češčena,
Kraljica! pristavljajo te nebeškomile besede. V stolni cerkvi v
Spiru pa še sedaj kažejo mesto, kjer je Bernard na kolenih iz-
pregovoril te ganljive besede; v spomin na to še sedaj ondi pojo
to molitev vsaki dan. — Ljudstvo je pripravljeno za križarsko
vojsko, ugovarjajo mu le cesar in državni knezi. Nekega dne,
ko se zopet zbero v veličastni stolnici k službi božji, obrne se
po sv. maši Bernard proti njim. Obraz mu je ves žareč, oči se
mu svetijo in besede mu šinejo iz ust, enake ognjenemu blisku;
— govori jim namreč o sodbi.  Sedaj se cesarju ni moč ustav¬
ljati. Priklonivši se prosi križa. Sveti Bernard sname križarsko
zastavo z oltarja in jo v roke poda cesarju. V tem slovesnem
trenotku padejo tudi državni knezi na kolena, posvečujoč se Go¬
spodu. — Križarska vojska je gotova stvar. Bernard je dopolnil
božje povelje ter se skozi Kolonijo in Ahen in črez Belgijo in
Flandrijo vrnil v svoj ljubi samostan. Ko pa misli Bernard v
svojem samostanu v mira živeti, pokliče ga kralj Ludovik k zbo¬
rovanju, da bi se posvetovali zaradi odhoda v Sveto deželo in
zaradi začasnega vladarstva. Bernard pride in odloči najvrednejše,
katerim se izroči za ta čas vladno krmilo. Sedaj pa je vsa Fran¬
coska enaka vojnemu taboru; vse se oborožuje, vsakateri se sra¬
muje ostati doma. Vitezom, ki se križa branijo, pošiljajo v sramoto
koželj in kolovrat. Tudi papež Evgen pride sedaj na Francosko,
ker hoče sam na svoje oči videti in blagosloviti velikansko delo
Bernardovo. Iz njegovih rok prejme kralj romarsko palico in
božjepotno torbo ter od njega blagoslovljen udari z neznansko
armado skozi nemške dežele v svete kraje, branit božji grob zoper
neverne saracenske čete. Med tem pa sv. Bernard, kakor nekdaj
Mojzes, povzdiguje svoje roke proti nebesom, proseč pomoči temu
svetemu početju. Ali v nebesih je drugače namenjeno. Da Bog
hvalevrednega početja ni blagoslovil, zakrivila je razuzdanost kri¬
stjanov v jutrovi deželi, pozabljivost na Boga in prešernost mnogih
romarjev in križarskih vitezov ter sramotno izdajstvo Grkov. Ne da
bi kristjanom pomagali, so izdajski Grki jih še celo zvodili v moč¬
virne, nezdrave kraje ali pa naravnost sovražnikom v roke. Cesar

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

313

Konradova in kralj Ludovikova armada ste obe zaporedoma več¬
krat tepeni. Le z največjo silo se vladarja umakneta, med tem
ko je nad 200.000 mož pobitih. Imenitno Bernardovo delo je
uničeno in pol Evrope v najglobokejšo žalost vtopljene. Povsod
se sliši jok in stok, ker ni je skoraj hiše, ne gradu, kjer bi ne
obžalovali kakega rajnika. Poročilo te nesreče potare Bernarda
do cela; a njegovega trpljenja še ni polna mera. Od vseh strani
ga dolže, da je zgolj on kriv te brezimne nesreče; obrekujejo ga
iu zasramujejo in še celo njegove očitne čudeže stavijo na laž.
K temu pa pripomore še to, da je eden Bernardovih menihov,
na katerega je stavil vse svoje zaupanje, njegov pečat ponaredivši
jel v njegovem imenu pisma po svetu pošiljati, po katerih je letelo
na Bernarda največje grdo. Vendar Bernard, akoravno bi se lahko
branil, molči k vsemu ter molče trpi zavoljo Jezusa. „Enak
sem,“  pravi v enem svojih pisenf iz te dobe, „klavnemu
daru, ki je v daritev z blagoslovljeno vodo pokrop¬
ljen, in mislim, da ne smem več dolgo  biti na svetu.“
11. Kar je pisal, dopolnilo se je kmalu. Čedalje večja mu
Prihaja slabost in kot oznanovavke smrti ga pogostoma napadajo
omotice. Vendar še vsaki dan mašuje in daruje še poslednje moči
premišljevanju in zveličanju svojih bratov. Jokajočim se pri
njegovi bolniški postelji reče: „Kaj me zadržujete, ubogega reveža?
Prosim vas, imejte krščansko usmiljenje z menoj in pustite me
domov k Bogu povrniti se.“ Tu stopi trevirski nadškof v celico
na smrt bolnega svetnika, pade predenj, ga prosi in roti, da bi
Pomiril srenjo in viteze v meciški pokrajini, ki se črtijo do smrti
in se bojujejo med seboj. Ko Bernard to sliši, obudi se mu že nova
moč po žilah in duh Gospodov mu vdihne v zamrle kosti novo
življenje. Jadrno se odpravi v Mec in na njegove besede se
umirijo sovražniki in orodje sovraštva odloživši, padejo drug dru¬
gemu v naročje. Pred odhodom v domačijo hoče Bog še enkrat
poveličati svojega služabnika in mu odvrniti sramoto, ki so mu
j° bili nakopali. Neka gospa, ki se je osem let po vsem životu
tresla, tako da je bilo vsakega strah in groza gledati to drge¬
tanje, pride k njemu in ga prosi, da bi jo blagoslovil. Bernard
Pomoli, in takoj poneha vpričo obilne mnpžice drgetanje; odslej
J e  gospa popolnoma zdrava. Lahko se ume, da tak čudež ni bil

brez vpliva. Zopet Bernarda obsipajo trume kakor poprej in toliko
jih

privre vkup, da ga morajo menihi v čoln odnesti in od kraja
ž ,njim odriniti, da ga ne stero. Viteškim in mestnim poslancem,
^ se mu pridejo zahvalit, pa reče: „Ne zavoljo mene', ampak

314

20. avgust: Sv. Bernard, opat.

zavoljo vas je Bog storil ta čudež. “ Trudnega do smrti in že
umirajočega prineso menihi v Klervo, kjer ležeč na svoji revni
postelji z najgorečnejšo pobožnostjo prejme svete zakramente za
umirajoče. Objokani stoje bratje okrog njegove postelje in vzdi¬
hujejo: „Oče., kaj bo z nami, ako nas zapustite ?“ Z angelsko-
milim obličjem se ozre proti nebesom in jim reče: „Ne vem, komu
bi se vdal, ljubezni svojih otrok, ki v me sili, da naj tu ostanem,
ali ljubezni svojega Boga, ki me vleče kvišku." Ob teh besedah
mirno izdihne svojo dušo. Sedemsto menihov zapoje zdaj mrtvaško
pesem, ki naj oznanuje svetu, da se je največji svetnik tiste dobe
preselil na oni svet, da je umolknila nebeška trobenta, in je naj¬
večji čudodelnik svojega stoletja zaspal v Gospodu 20. avgusta 1153.

jNCaukt iz življenja sv. ^Bernarda.

Krščanski bravec! Previsoko častim sv. Bernarda, ta veličanski
steber in orjaški svečnik katoliške cerkve, da bi se predrznil tebi iz
svojega pisati nauke. Daje jih meni in tebi svetnik sam s svojimi
čednostmi in nama kliče obema: „Ne v čudežih in strmečih

činih, temveč v posnemanju svetih čednosti, v zvesti
hoji za Kristusom križanim biva svetost!' 1  Poglavitna čed¬
nost svetnikova pa je bila:

1. Ponižnost.  Imel se je za najmanjšega in najnižjega. Za
čast in hvalo ni imel občutka. Večkrat je svojim menihom rekel:
„Hvala nas ne sme spominjati na to, kar smo, temveč na to, kar bi
imeli biti." Ponujali so mu škofovski sedež; hoteli so ga postaviti za
poveljnika križarski vojski; za vse te imenitnosti se ni rodil. Ko so
ga k posvetnim opravkom klicali, pritožil se je večkrat bratom: „Ubo-
gega, nevednega meniha silijo, vtikati se v posvetne prepire; kakor
ptič brezi perja moram zunaj svojega gnezda živeti. 11  V neki nevarni
bolezni, ko so ga menihi že za mrtvega imeli, je stoječ v zamaknjenju
pred sodbo božjo rekel satanu, ki mu je prizadeval veliko skušnjav:
„Vem, da sem nevreden nebeške časti in je po svojem zasluženju ne
morem doseči; pa moj Gospod in Zveličar ima dvojno pravico do nebes,
eno kot Sin Božji in dedič Očetovih bogastev, drugo kot Odrešenik
svetd po svojem križu in trpljenju. Upam, da bo poslednjo pravico
meni odstopil, in da moje upanje ne bo osramočeno. 11  In še kratko
pred smrtjo je bratom vzdihoval: „Jaz sem malopriden hlapec. Čas je,
da se tako staro drevo poseka in zatare. 11  — Spominjaj se torej ti, da
si malopriden hlapec, ki vse, kar storiš, stori iz dolžnosti, ne pa da
bi se ti štelo v zasluženje, in bodi ponižen iz srca, a ne iz hinavščine
ali celo iz napuha!

2. S ponižnostjo je strinjal vedno pokorjen  j e. Živel je tako
rekoč brez jedi in pijače, brez spanja in počitka, v neprenehanem
delu in premišljevanju. Zveličarskega strahu božjega ves presunjen
je večkrat rekel: „Tresem se in trepečem, kolikorkrat si zmislim, kar

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

315

pravi sveto pismo: »Nihče ne ve, je li sovraštva ali ljubezni božje
vreden.«“ S tem božjim strahom navdan piše: »Oklepam se obeh Zveli¬
čarje vili nog, noge pravičnosti in noge usmiljenja. Pravičnost me va¬
ruje mlačnosti in predrznosti, usmiljenje pa mi je zavetje pred nepo-
kojem in obupom." — Opravljaj tudi ti v strahu in trepetu delo
svojega zveličanja!

3. Goreča je bila njegova ljubezen  do Boga. Ogenj božje lju¬
bezni mu je bil vedno kakor v srcu, tako na jeziku; „saj česar je
Polno srce, to nam rado iz ust gre“. Zato ni bilo drugače mogoče,
kakor da je ganil vsakega, kdor ga je poslušal. To gorečo ljubezen
Pa si je pridobil z vednim premišljevanjem Kristusovega trpljenja (zato
se tudi obrazuje s svetim razpelom v rokah); in pa s svojim velikim
ceščenjem, s svojo otročjo vdanostjo do Marije, matere čiste ljubezni.
Njegovih pisem, kjer govori o Mariji, ne moreš brati, da ne bi se ti
srce ganilo in s sladko radostjo napolnilo. Kakor med se mu besede
c ede in duhte nebeško vonjavo. Da bi zaupanje v njeno mogočno pri¬
prošnjo vnel v srcu vseh, ponavljal je vseskozi: „Ne manjka jej niti
mogočnosti, ker je Mati Božja, niti blage volje, ker je mati usmiljenja,
to ne le mati pravičnih, ampak tudi ubogih grešnikov." — „Ti si
Milost našla pri Bogu! pravi veliki angel. Pač res, to je naša sreča!
Milost je našla, in jo vedno najde, a mi le milosti potrebujemo. Modra
devica ne prosi kakor Salamon, ne modrosti, ne bogastva, ne slave, ne
Mogočnosti; ona prosi le milosti, in milost nas otme." — O, da bi še
nas  Marija napolnila z duhom svojega služabnika Bernarda!

Molitev.

O Gospod, ki si svetega Bernarda svetu odtegnil in ga pred svetom
tako velikega svetnika storil; dodeli, da si še mi na vso moč prizade¬
vamo, v tvoji službi iskati prave visokosti in svetosti! Amen.

21. veliki srpan ali avgust.

Sv. Ivana Frančiška Fremiot, vdova in usta¬
vo vnica reda Marijinega obiskovanja (1.1641).

1- Sv. Ivana Frančiška je lep zgled devicam v deviškem,
ženam v zakonskem in vdovam v vdovskem stanu. Rodila se je
. • P r °sinca 1. 1572 v mestu Dižonu na Burgundskem, kjer je bil
djen oče, Benigen Fremiot, državni predsednik, zaročen z Marjeto
er bisiško. Prvo njeno ime je rojstveno, drugo birmsko. Črez
Poldrugo leto jej umrje pobožna mati in tako ostane skrb za
Vz gojo očetu vdovcu. Res zvesto spolnuje oče svojo dolžnost,

316

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

tako da ima Ivana, še-le pet let stara, nenavadno spoznanje svete
katoliške vere in posebno gorečnost za njo. Ko se nekega dne
njen oče razgo varja z nekim krivovercem, skoči Ivana od igre
pred njega in mu reče: „Yi morate verovati, da je Jezus Kristus
v zakramentu sv. Rešnjega Telesa v resnici pričujoč, zato ker je
sam tako rekel; kdor to taji. kakor vi, tak pravi, da je Kristus
lažnik. “ Krivoverec se silno zavzame, spoznavši, kako brihtna
je ta deklica. Da bi jo utolažil, ponudi jej raznih sladčic, a ker
se jih deklica brani vzeti, jej jih po sili vspe v predpasnik. Ivana,
ne da bi kaj pokusila, gre ž njimi pred peč in jih vrže v ogenj,
rekoč: „Gospod, kakor te sladčice, tako bodo krivoverci v peklu
goreli, ker ne verujejo Jezusovim besedam. Ako bi bili vi kralju
rekli, da je lažnik, moj oče bi vas bili v smrt obsodili,“ in kazaje
s prstom na podobi svetih apostolov Petra in Pavla reče: „Glejte
ju, tu sta predsednika, ki vas bosta obsodila, ako se predrznete
Boga lažnika imenovati!“ — Tej otročji vzgoji enaka je bila
vzgoja v njeni mladosti. Devetnajstletno jo vzame njena starejša
sestra, omožena z Efranškim baronom, na svoj grad. Črez leto
potem se vrne v očetovo hišo in po očetovi volji se zaroči s
Krištofom, baronom Šantalskim, ki je slovel v vojskah, pa tudi
slovel po čednostih in pobožnosti. Po poroki gre ž njim na Bur-
biliški grad, dan hoda od očetovega doma.

2. Santalska grajščina je bila jako zanemarjena in zadolžena,
ker je moral Krištof biti vedno v kraljevi vojni službi. Oskrbniki
in najemniki so ga goljufali, gledaje le na svoj dobiček. Y takem
stanu prevzame Ivana gospodinjstvo. Prvo je bilo, da prevzame
oskrbništvo sama in vso družino premeni. Yedoč, da „ako Gospod
hiše- ne zida, delajo zidarji zastonj," uvede pri gradu najlepši red
in odloči vsakemu delu svoj čas. Zjutraj, ko se zdani, mora vsa
družina priti v kapelo k jutranji molitvi in k sv. maši, in zvečer
zopet v kapeli opravljat večerno molitev. Ob nedeljah morajo iti
vsi v župno cerkev k službi božji zavoljo lepega zgleda župlja-
nom. Ivana sama je družini najlepši zgled, ker je zjutraj prva
in zvečer zadnja še pri molitvi. Obleko nosi zgolj platneno in
volnato; svile ne pozna. Ob večjih slovesnostih obleče svojo že-
nitvanjsko obleko. Najrajše prebira življenje svetnikov; slabe bukve
pa, kar jih najde v gradu, vrže v ogenj. Posebno ljubezen skazuje
ubogim ljudem. Ob času lakote jim deli vsaki dan juhe in kruha,
in ko je kateri že dvakrat prejel, pa se je še tretjič uvrstil,
mu nikdar ni odrekla daru. Dejala je: „Moj Bog, zmeraj stojim
pred durmi tvoje milosti s svojimi prošnjami, pa me ne odpraviš,

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

317

jaz pa bi naj zamerila, če kdo pride k meni drugič ali tretjič.
Ti potrpiš mojo nadležnost; zakaj ne bi jaz potrpela, če me tvoja
stvar nadleguje?' 1  Razen očitnim revežem je zlasti rada pomagala
tem, ki so doma na tihem pomanjkanje trpeli, pa so se prositi
sramovali. Ko je tako že obilno razdelila ubožcem, hoče enkrat
v kašči videti, koliko je še žita v shrambah. Akoravno ga ne
najde več, nego en sam sod poln, vendar deli v zaupanju na
Boga naprej miloščino; in glej, mali kupec žita je odslej zmeraj
enak, naj še tolikanj razdeli ubožcem. Te milosti je ona sama
od Boga ubožcem sprosila, vendar pa je ta čudež prisojevala svoji
pobožni dekli Ivani. — Z možem, akoravno je bil bolj čemerne
narave in nagle jeze, je vedno živela v najlepšem miru in ljubezni
ter le to skrbela, kako bi vedno bolj ugajala Bogu in možu.
Njena hiša je bila prebivališče edinosti in pobožnosti, zgled vsaki
krščanski družini. — Mož njen, s katerim je imela šestero otrok,
Pa jih je dvoje pomrlo, jame na njeno ljubeznivo prigovarjanje
Bogu bolj goreče služiti in tudi svojo naglo jezo krotiti. Tu se
mu primeri, da ga eden njegovih najboljših prijateljev in sorodni¬
kov na lovu nevedoma in po nesreči nastreli. Deveti dan potem,
odpustivši svojemu prijatelju in prejemši sveto popotnico, umrje
zveličansko. Velika je Ivanina žalost po rajnem možu, vendar pa
se ve v Bogu tolažiti, in se tolikanj premaga, da morivcu iz srca
odpusti in je še celo krstna botra novorojenemu njegovemu otroku.

3. Ivana šteje še-le 28 let, a obljubi Bogu odslej večno
čistost. Zavoljo tega razda vsa pisana oblačila in sklene v črnem
v olnatem oblačilu hoditi do smrti; vsa lepotičja pa in vse drago¬
cenosti podari bližnjim cerkvam. Odsihdob je njeno opravilo, da
2  vso marljivostjo izi'ejuje in poučuje svoje otroke, moli, premišlja,
Pobožne knjige prebira ter ubožcem in cerkvam oblačila nareja.
Ako ne bi imela otrok, rada bi šla v kak samoten kraj; želela
je zapustiti domovino in se preseliti v Sveto deželo in ondi do¬
končati svoje življenje. To hrepenenje jo je tako prevzemalo, da
je vsaki dan vroče solze točila, in vsled tega dušnega trpljenja
je vsa upadla in zmedlela. Nekega dne, ko je opravljala svoje
Pobožne vaje, je začutila, da jej silno manjka modrega spovednika,
bi jej s svojim svetom na strani stal in jo vodil po poti po¬
polnosti. Srčno vzdihuje k Bogu, naj bi jej pokazal takega vodnika.
B °g usliši njeno vzdihovanje. Nekega dne se sprehaja po polju
ln  prosi Boga iz dna svojega srca za takšnega duhovnega vodnika;
na krat zagleda od daleč ob bližnjem griču moža v črnem talarju,
v  koret oblečenega in z malo kapico na glavi. Bila je to pri-

318

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

kazen; Ivana spozna, da je Bog njeno prošnjo uslišal. Ob enem,
ko ogleduje tega duhovnika, zasliši glas: „To je mož, ljub Bogu
in ljudem, njemu prepusti svojo vest.“ Odslej ima več prikazni.
Naslednja jej razodene njen prihodnji poklic. V molitvi v grajski
kapeli jej pokaže Gospod brezštevilno trumo devic in vdov, ki se
gnetejo okoli nje. Ob enem začuje glas: „Ta rod bo mojega pra¬
vega služabnika in tvoja last. Truma izvoljenk bode, in moja
volja je, da se posvete!“ Take prikazni jo nekoliko utolažijo v
njenih notranjih bolečinah, da je vdova in samica ter brez modrega
duhovnega vodnika. — Ko je leto in dan prežalovala za rajnim
možem, se vrne v Dižon k očetu. Tu živi ločena od vsega sveta
le za svoje otroke in za starega svojega očeta. Edino veselje jej
je, da obiskuje romarske cerkve v mestu in po okolici. Tu jo
njene prijateljice privedejo k nekemu sicer pobožnemu redovnemu
duhovniku, ki ga pa ne spozna za tistega, kojega jej je Bog bil
v prikazni pokazal. V svoji ponižnosti pa se popolnoma vda nje¬
govemu vodstvu. Naloži jej v svoji prenapetosti obilno molitev,
premišljevanj in pobožnih vaj; tudi se mora hudo postiti, s šibami
se pokoriti in o polnoči k molitvam vstajati. Kmalu potem jo njen
tast, stari baron Šantalski, v pismu k sebi pozove, rekoč, ako ne
pride k njemu, da se bo drugič oženil ter njo in njene otroke
od dedščine izločil. Ivana ga sluša in se preseli k njemu s svojimi
otroki. Baron sam je bil silno čemeren. Zraven tega je imel
neko hišinjo s peterimi otroki za gospodinjo, ki ga je s svojim
prilizovanjem vedela popolnoma pod se spraviti. Bila je predrzna,
surova in okrutna, da so se je vsi bali bolj kakor gospoda. Ivana
je dobro vedela za vse te okoliščine; lahko si je misliti, kako s
težkim srcem je šla v Montolon k tastu, kjer jo čakajo nove,
bridke skušnje.

4. „Ta gospa Burbiliška bo pomnila, koliko jo bo stalo pre¬
bivališče v Šantalskem gradu; čudež bi moral biti, ako bi mogla
prebiti." Tako se usti in preti surova gospodinja ob Ivaninem
prihodu v grad. Tast jej celo govori trde besede: „Jaz bom
živil tebe in tvoje ljudi, to se samo ob sebi ume, pa na česa
drugega se nič ne zanašaj. Išči si denarja v Burbili ali kjer
hočeš; od mojega premoženja ne dobiš nič pred mojo smrtjo, in
želim si, da bi ga še dolgo čakala." „Vaša volja se zgddi,
gospod!" — odgovori Ivana, se tastu globoko prikloni in ga prosi,
naj jej vsaj to dovoli, da sme s svojim premoženjem ubogim po¬
magati. Baron jej to dopusti proti temu, da nima vseh beračev
z dežele v njegovo hišo vlačiti, razen izmed njegovih podložnih,

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

319

vse druge bo dal pretepsti in jih odpoditi. — Tako se mora
Ivana vdati vsem trmam čemernega tasta in vsej maščevavnosti
njegove vražje gospodinje. Zatajuje se tolikanj, da gospodinjine
otroke uči, čedi, pere in umiva in jim dela vse, kar je še svojim
otrokom storiti le dekli velevala. Tako gre pol osem let. Služab¬
nicam, ki so se pritoževale zaradi trinoškega obnašanja gospodi¬
njinega, reče enkrat Ivana pomenljive besede: „Ne motite se; v
službi božji ni prav nič zapravljenega. Kolikor manj so nam
ljudje hvaležni, toliko bolj Bog ceni to, kar smo jim storili iz
namena, njemu samemu ugajati. Najsrečnejši smo, ako na svetu
ne prejmemo svojega plačila. “ —Tako  živi Ivana tiho, samotno
in brez hrupa v hiši svojega tasta in prenaša križ Gospodov
nebeško vdana in potrpežljiva. Besedo božjo poslušati jej je naj¬
večje veselje. Cele tri ure daleč hodi vsako nedeljo in v postu
vsaki dan v župno cerkev in se zopet hitro podviza domov;
nikjer se ne obotavlja na potu, da ne bi bila raztresena, ali da
ne bi tasta pripravila v nevoljo. Kadar kaj boljšega pride na
uiizo, shrani iz tega namena, da pošlje kakemu ubožcu. Ob ne¬
deljah in praznikih gre, spremljana od dveh dekel, po soseski v
vse hiše, kjer leže bolniki, da jim nosi zdravila, krepčila in to¬
lažbo. To obiskovanje bolnikov imenuje „mala božja pota Zveli-
carjeva na Oljsko goro in Kalvarijo. “ Umirajočim briše pot s
čela, jim prestilja, v zadnjih trenotkih prigovarja in njihova
®rtva trupla umiva. Veliko z neozdravljivimi ranami in uljesi
Jih pri njej dobiva pomoč, da jim jih izpira, gnojno in gnilo so¬
krvico z mesa trebi, in jim jih obvezuje. Kmetom v okolici

y eleva celo, da naj k njej vodijo ubožce, ki jih bodo našli ob
potih. Tako jej nekega dne privede kmet zapuščenega, gobavega
dečka. Ivana ga sprejme z naj večjim veseljem, sama ga hodi
hranit, čedit, mu kraste z glave trebit in ga mazat. Ko mu

eukrat eden poslov jesti prinese, ne more si kaj, da ne bi si za¬

radi prevelikega smradu nosa tiščal, in deček reče: „Milostna
gospa, oh, pač ne delajo tako. Usedejo se k meni in me po¬
učujejo; vi pa me kar meni nič tebi nič tako pustite." Tako
Ivana več mesecev čuje pri njem in ko se mu bliža smrt, se še
P° uoči ne umakne od njegove postelje, pripravljaje ga za svete
zakramente. Umiraje jo deček poprosi blagoslova. Ivana mu
ga podeli, rekoč: „Dete moje, idi z zaupanjem k Bogu; kakor
uekdaj ubogega Lazarja tudi tebe angeli poneso v kraj počitka."
Mrtvega dečka umije, ga povije v mrtvaški prt, da sveto mašo
zanj opraviti in potem pokopati. Ko jo grajajo zavoljo tega

320

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

njeni sorodniki, jim odgovori: „ Odkar vem, da je bil Jezus v
svojem trpljenju gobavemu človeku enak, se ne bojim nobenih
drugih gob bolj, nego greha. “

5. Leta 1604 je v Dižonu Frančišek Šaleški, genevski škof,
imel postne pridige. Fremiot oznani to veselo novico svoji dragi
Ivani in jo povabi, da naj ga z dovoljenjem Šantalskega barona
pride poslušat. Ko škof stopi na prižnico, spreleti Ivano, zagle-
davši svetega moža, neki neizrekljiv strah po vseh udih. Spozna
ga, da je on tisti duhovnik, ki ga je videla v prikazni. Kakor
dobrodejna rosa padajo njegove besede v Ivanino srce; čuti se
razsvetljeno in utolaženo. Po svojem bratu, nadškofu buržeskem,
in po svojem očetu se Ivana bolj seznani ž njim. Sveti Frančišek
sam jo povabi v natančnejši razgovor v Sent-Klud. Že poprej
je bila v Dižonu na njegovo prigovaranje odložila poslednjo zlat¬
nino in lepotičje, česar ni nosila toliko iz ničemurnosti, marveč
zaradi svojega visokega stanu. Tu v Šent-Kludu pa opravi pred
sv. Frančiškom veliko spoved. Škof jo odveže poprejšnjih pre¬
napetosti ter jej predpiše za poklic, kojega jej je bil odmenil,
najmodrejša pravila. Jako se čuti Ivana utolaženo in neki po¬
sebni dušni mir se jej zlije v srce; pa vrniti se mora nazaj k
svojemu tastu, ki jo že z nevoljo pričakuje. — V Montelonu
se ravna popolnoma po poveljih Frančiškovih. Zjutraj ob petih
vstaja, bodisi še taka zima in stanica nezakurjena, da opravi
jutranjo molitev in premišljevanje. Ko se otroci zbude, uči jih
moliti in gre potem ž njimi v cerkev. Vsako soboto da sveto
mašo na čast Materi Božji opraviti. Vsaki dan po kosilu uči
svoje in dekline otroke brati, in kolikorkrat druga opravila pri¬
puščajo, uči posle krščanskega nauka. Pred večerjo moli s posli
sveti rožni venec in po večerji jim bere iz kake pobožne knjige.
Preden gre spat, opravi s svojimi otroki večerno molitev, lavre-
tanske litanije, nekatere molitve za rajnega soproga, jih vadi
vest izpraševati; potem jih blagoslovi, rekoč: ,,V tvoje roke iz¬
ročim svojo dušo!“ Naposled moli še sama kake pol ure in se
spravi k počitku, da drugo jutro zopet z novo gorečnostjo prične
svoje delovanje.

6. Že dolgo čuti Ivana neke srčne želje po samotnem
življenju. Misli si, da so vsa njena dobra dela brez zasluženja,
ako ni čisto vsa božja. Njen spovednik, sv. Frančišek Šaleški,
jo sicer zmeraj pridržuje, vendar pa jej odkrije, da bo še svet
zapustivši prišla v samostan. Ta doba se bliža čedalje bolj.
Sveti škof jo pokliče k sebi, in opravivši sv. mašo jej razodene

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

321

svoj namen, da hoče namreč neki red ustanoviti. Vanj naj bi se
sprejemale ženske, katere bi veselilo samostansko življenje, pa
jih zavoljo starosti ali bolehnosti ne sprejemajo v druge redove.
Ona pa naj hi bila tem novim redovnicam mati in prednica.
Ivana se z veseljem podvrže temu poklicu, a poprej ima še hude
boje prebiti. Oče jej še živi, ki ga srčno ljubi, tast jo je jel
jako spoštovati, in s prisrčno ljubeznijo je vdana svojim otrokom.
Sorodniki tišče vanjo, da naj se omoži; pa odločno jim ugovarja,
da jo je trdna volja svet zapustiti. Njeni otroci se ne dajo lo¬
čiti od nje ter se jokajo in tarnajo, ko slišijo, kaj se je mati
namenila. A tu je božja pomoč blizu. Eno njenih hčer pokliče
Bog k sebi; druga se zaroči z bratom sv. Frančiška Šaleškega;
mlajšo pa hoče mati s seboj v samostan vzeti in ondi vzgojiti.
Naposled dovolita tudi oče in tast, in tako so na videz prema¬
gani vsi zadržki. Ali nad vse bridka jej je ločitev od njenih
ljubih. Bilo je 29. dne sušca meseca 1. 1610, ko se poslavlja v
očetovi hiši od ondi zbranih sorodnikov. Njen edini sin, tedaj
kakih 15 let star, se ne da utolažiti; vrže se jej k nogam in
milo prosi, naj ga vendar ne zapusti. In ko hoče Ivana iti skozi
y rata se poslavljat od očeta, ki se je bil zaradi toge in žalosti
Umaknil v stransko sobo, vleže se sin črez prag, rekši jej: „Prav
to rej, mati; ker sem preslab in prenesrečen, da bi vas mogel
Udržati, se vsaj lahko poreče, da ste svojega sina pod nogami
Poteptali.“ Strašen je sedaj notranji boj ljubeče matere. Ozrši
s e na voljo božjo, kateri se je popolnoma darovala, stopi črez
s ma, da gre k očetu po njegov blagoslov. Solzeč se jo blago¬
slovi starček, rekoč: „0 moj Bog, v moji oblasti ni, da bi ugo¬
varjal temu, kar si sklenil v svojem svetu. Iz srca dovoljujem
vse, in ti posvečujem edino svojo hčer na oltarju tvoje volje."

enkrat jo pritisne na svoje prsi, da jo poslednjikrat poljubi.
Ivana pa si obriše solze ter mirna in vdana spregovori poslednje
kesede: „Svojega očeta in svojega sina zapuščam za vselej; svo-
j e ga Boga pa nahajam povsod. “ To izrekši odide. k mestu
Nnsi je sv. škof Frančišek že bil kupil neko hišo v ta namen.
Bja se napoti Ivana Frančiška z dvema devicama, ki se jej pri¬
družite, da se po navodilu škofovem pripravljajo za svoj poklic.
Nmalu za njimi pride še deset drugih gospa v novo društvo, in
šk°t jim da prav modre in lahke postave, naj bi se vadile po¬
sebno v ponižnosti, v molčečnosti, v pokorščini in zatajevanju ter
b °lnike obiskovale. Pozneje prevzamejo še vzgojo dekliške mla¬
dine. Tako nastane red „Marijinega obiskovanja",  kakor
Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. -1

322 21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

ga je sveti Frančišek Šaleški sam imenoval. Prva prednica redu
je bila sv. Frančiška Fremiot, pravi zgled vsem sestram in
naslednicam. Nobena v samostanu ni postav tako zvesto spol-
novala, nego ona; storila je celo obljubo, ne le vselej dobro,
temveč najboljše storiti. Kakor poprej vdovi, tako so jej sedaj
nuni najbolj pri srcu ubožci in bolniki. Vedno je vsa prijazna
med ubožci, in večje ko je uboštvo, večja je njena ljubezen. S
pregrajenim obrazom je hodila spremljana od ene sester po mestnih
ulicah in iskala ubožcev. S seboj nosite mnogoterih zdravil,
hladil in krepčil: kruha, juhe, obleke, perila, odej in drugo.
Čudno je le, ker je bil samostan s prvega jako reven, da jim
vendar ničesar ni primanjkovalo za podporo tolikega števila
ubožcev. Še večje čudo pa je bilo to, da je Ivana Frančiška,
vsa šibka in bolehna, tako da je pogostoma omedlevala ali glas
zgubljala, ob prihodu Frančiškovem pri tej priči okrevala, ko jej
je govoril o Bogu.

7. Vrhu teh telesnih slabosti in bolehnosti jo zadenejo zapo¬
redoma še druge nesreče. Umrje jej stari ljubeznivi oče. Zaradi
njegove smrti jej hudoba neprenehoma navdihuje, da je ona kriva.
Velik je njen strah; ali Bogu izroči vse in se umiri. Po očetovem
pogrebu jo sorodniki nadlegujejo, da naj ostane med svetom-
Zastonj je vse njih prigovarjanje. Kmalu potem jej umrje tast;
malo let potem pade zet (mož njene hčere) v vojski, in ne dolgo
potem mora svoji ljubeznivi hčeri zatisniti oči. Največja žalost
pa jo zadene s smrtjo duhovnega očeta sv. Frančiška Šaleškega.
Vendar v vseh teh nesrečah si ve v Bogu najti tolažbo. Jokajoči
se zavoljo smrti Frančiškove jej reče neki redovnik: „Popolna
vdanost duše se razodeva s tem, da se vzdržuje solz. “ Odgovori
mu: „Oče, ako bi-vedela, da moje solze ne ugajajo Bogu, ne hi
pretočila nobene več.“ -— Dasiravno se pa ima vedno boriti s
trpljenjem in z nesrečami, vendar jej še ostaja časa dovolj za
molitev in za pouk duhovnih hčer, katerih od dne do dne več
prihaja v njeno družbo. Okoli 75 samostanov ustanovi ali sama
ali pa po svojih sestrah. Veliko križev in težav ima zavoljo
njih, ali vse ovire zmaguje s svojim trdnim zaupanjem v Boga-
Vsemu svetu je znano njeno pobožno življenje, in kamorkoli pride,
prosijo jo sveta celo visoki gospodje in najimenitnejše gospe. Pa
je bila tudi polna Sv. Duha, in najlepše krščanska čednosti so se
razodevale na njej.

8. Odlikovala se je posebno sv. Frančiška v pobožnosti do
sv. Rešnjega Telesa. Skozi 31 let je dan na dan pristopila k

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot. 323

svetemu obhajilu, vselej prav skrbno in natanko po povelju sv.
Frančiška pripravljena. Kolikorkrat je ustanovila kak samostan,
skrbela je najprej, da se je mogla ondi sveta maša darovati in
presv. Rešnje Telo shraniti. Po več ur je potem premolila pred
tabernaklom, in zelo seje  veselila, daje  mogla litanije peti presv.
zakramentu v čast. Na vrtu je sejala in sadila najlepše cvetlice,
da jih je mogla na oltar pred sveto Rešnje Telo postavljati. Ako
So  jej sestre podarile kak šopek cvetlic, velela ga je vselej v
kaki posodi na oltar prinesti. Zvenele cvetlice je potem dala
ožgati, da ne bi jih kdo vrgel v kak nespodoben kraj. Tudi v
svoji celici je vedno shranjevala zvenele cvetlične šopke. Vprašana,
čemu to? odgovorila je neki sestri: „Glej, barva in duh sta
cvetlicam življenje. Pošiljam jih pred najsvetejši zakrament, kjer
polagoma venejo, bledijo in umirajo. Ravno taka si želim sama
kiti; moje želje so, da se tudi moje življenje, ki polagoma gine,
konča pred Bogom in tako poveličuje skrivnost svete cerkve. “
Fogostoma si je te zvenele šopke pokladala na srce in dobivala
P° njih polajšanje svojega notranjega trpljenja. Te notranje njene
bridkosti, ki jih je 41 let trpela, so bile tako velike in mnogo-
k®i'e, da jih ni moč popisati. Noč in dan se je morala v skuš-
n iavah zoper peklensko hudobo vojskovati; čutila se je celo od
^°ga zapuščeno in od nikoder jej ni došla nikaka tolažba. Tudi
c ^’ngi svetniki so bili sicer skušani in zapuščeni; ali našli so vsaj
y molitvi in v svetem obhajilu pomoč in uteho; pri Frančiški
Se  tega ni bilo. Vzdržavala jo je edino le vdanost v božjo voljo.
Sama sebi se je zdela enaka nesrečnemu, z bolečinami preoblože¬
nemu bolniku, ki se ne more niti ganiti, niti se prevleči na no-
,etl o stran, in ki nima besed, da bi izrekel svoje trpljenje. Ob
Vi5e .m tem pa jej je obličje bilo vedno jasno in veselo, in s komur
n°h se je imela kaj pečati, proti vsakemu je bila mila in
k rotka.

Akoravno prednica mnogim samostanom in njih ustanovnica,
Ve ndar ni hotela nikdar ukazovati, temveč le prositi. Ali kadar je
Jerala zavrniti in posvariti, storila je to vse z najlepšimi bese¬
dami. Večkrat je rekla, da je prednici najhujša dolžnost to, če
mora grajati in kaznovati. Polna milobe je bila zlasti do sla¬
stnih in boječnih sester. „Boječneži“, je dejala, „se ne smejo v
v °.lski postavljati v prve vrste, da se ne oplašijo, in ne gre jim
Izkazati vseh ran, da jih ne smatrajo za neozdravljive, temveč
■m 1  moramo pustiti, da stopinjo za stopinjo korakajo.“ — S to
r °tkostjo je družila najglobokejšo ponižnost.  Neki redovnik

21 *

324 21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot.

je rekel o njej, da je videti, kakor bi bila razen treh redovnih
obljub storila tudi obljubo ponižnosti. Bila je sicer po naravi
gospodujočega duha. Zategadelj je Bog pripustil, da se je^ v šoli
okrutne in čemerne dekle pri tastu izučila ponižnosti. Že ondi
najtrših surovosti vajena, hotela je pozneje svojo častno službo
kot prednica iz gole ponižnosti večkrat odložiti, rekši, da je ni
vredna. Nobenkrat se ni hotela ustanovnico imenovati, in v vseh
ustanovnih pismih je izbrisala ta naslov. V samostanu je oprav¬
ljala enako drugim sestram najnižja opravila po kuhinji in po
celicah, v zborih pa je celb očitno spoznavala svoje malenkosti in
slabosti, kakor da bi bila največja grešnica.

9. Zgled ponižnosti sta jej bila Jezus in Marija. Ko je
bila še otrok mater izgubila, izvolila si je Marijo za mater, in
ko v vdovskem stanu ni mogla precej iti v samostan, posvetila
je svoje srce v samostansko celico, izvolivši si Marijo za prednico
ter je ravnala vsekdar po Marijinem zgledu in navdajanju. D a
bi jej pokazala, kako zvesta služabnica jej hoče biti, storila je
obljubo, vsaki dan moliti sveti rožni venec. Na njene prošnje
imenoval je sv. Frančišek Šaleški red, ki ga je bil ustanovil, ne
po sv. Marti, kakor se je bil s prvega namenil, ampak po Mariji-
Frančiška je pobožnost do Marije tolikanj na srce pokladala svojim
sestram, da so jih sploh le zvali „nune Device Marije". Med
vsemi godovi Marijinimi jej je bil posebno praznik njenega ne-
omadežanega spočetja najljubši. Ker pa še tedaj ni bil praznovan
po vsi katoliški cerkvi, prosi škofe in mašnike, naj bi ta praznik
povsod obhajali. Ko jo vpraša neka sestra, katera molitev devici
Mariji najbolj ugaja, odgovori: „Ako Boga hvalimo za velike
prednosti, s katerimi jo je ozaljšal, ter da jo je izvolil za vredno
prebivališče svojega Sina."

To ljubezen pa jej je Marija s tem najbolj povračala, da je
do zadnjega trenotka svojega življenja pod njenim varstvom delala
z največjim blagoslovom in uspehom za božjo čast in dušno zveli¬
čanje. Ko je bila že 66 let stara, šla je v glavno sardinsko
mesto Turin, ustanavljat ondi samostan svojega reda. Tri leta
potem jo kraljica Ana pokliče v Pariz. Tu jej pa prav nič ni bilo
za vso njej skazano čast; veselila se je le sreče, da se je ondi
seznanila s sv. Vincencijem Pavlanskim. Ta svetnik jej je bil
odslej prijatelj in vodnik do smrti, ki se jej sedaj vedno bolj
bliža. Ko se vrača namreč nazaj v Ansi v stari samostan, strese
jo v mestu Mulen mrzlica, in poleg tega se še na prsih prehladi.
Ravno delopustni večer pred praznikom neomadeževanega spočetja

21. avgust: Sv. Ivana Frančiška Fremiot. 325

Device Marije kleči bolehna v raolitvenici med sestrami in moli:
„0 Mati Božja, spominjaj se me; zavoljo svojega brezmadežnega
spočetja mi blagovoli vselej na strani stati, zlasti me ne zapusti
ob smrtni uri!“ Y največjo spodbudo vsem sestram prejme svete
zakramente, narekuje potem še poslovilno pismo na vse samo¬
stane s krepkim glasom in veselim obličjem, ter je naposled še
s svojo roko podpiše. Nato si da brati 9. poglavje iz življenja
sv. Frančiška Šaleškega, kjer govori o svoji smrti in ljubezni
božji, in nekatere vrste iz „izpovedavanj “ sv. Avguština. Na*vpra-
šanje, kako jej je, odgovori: „Narava se vojskuje, in v tej vojski
buh trpi.“ Med dolgim borenjem drži sveto razpelo in blago¬
slovljeno svečo v rokah, kakor bi kot nevesta hotela naproti iti
Nebeškemu ženinu. Spovedniku, rekšemu, da so njene velike
bolečine ženinovi glasovi, s katerimi se jej vedno bolj približuje,
ln  ali ne bi mu hotela iti naproti, odgovori: „Hočem, ljubi moj
°be, že grem. Jezus! Jezus! Jezus!“ S temi besedami dokonča
svojo vojsko 13. dne grudna leta 1641. — Lepo njeno mrliško
truplo hodijo sestre občudujoč ogledovat ter poljubujejo kraj, kjer
J e  imela Jezusovo ime z železom vžgano. V silno slovesnem
sprevodu preneso potem njene ostanke v mesto Ansi in je ondi
Pokopljejo. Sveti Vincencij Pavlanski je videl v molitvi njeno
bušo enako svetli zvezdi iti v nebesa, kjer se je s svetlo ognjeno
kroglo zedinila, obe pa ste se naposled vtopili v prečudno svetlem,
°gujenem morju. Krogla je pomenjala sv. Frančiška Šaleškega,
111  ognjeno morje zveličanje izvoljencev nebeških. Njen grob je
ravno nasproti grobu sv. Frančiška. Poveličevano z mnogimi
c udeži jo je papež Klemen XIII. za svetnico razglasil.

Obrazuje se v črni obleki njenega reda s srebrnim križcem na
Pršila v rokah s srcem z napisom Jezusovim in poleg sebe z jerbasom,
P°mim kruha.

Ta red, pozneje „red salezijank“ imenovan, se je razširil sčasoma
Po Laškem, Nemškem in Poljskem, in se preselil celo v severno Ame-
lk °, kjer še dandenes z blagoslovom deluje.

j^ekateri izreki sv. Ovane Frančiške.

Ceno svoje ljubezni in večnega veličastva je naš Gospod združil

I 5. n ! a &°, katero si bomo sami pribojevali. -- Od vsega se je treba
° Clti , da se z Bogom zedinimo. — Nihče ne obrodi sadu, ako sam sebi
sv ° dmr i e . Tvoja duša bo le tedaj nevesta Jezusa Kristusa, če boš
ru°J e  Oljenje, svojo voljo in svoja nagnjenja križal, da njemu enak
P staneš. Ta ženin tvojega srca hoče, da se napotiš na Oljsko goro

II  £reš za njim tja, kjer je s trnjem kronan, do nagega slečen, z

326

22. avgust: Sv. Simforijan, mučenec.

žolčem napojen in zasramovan se dal pribiti, kjer je z eno besedo tisoč
in tisoč bolečin za-te trpel. Tu pri njem moraš z veselim srcem pre¬
bivati in ga posnemati v popolni enakomernosti.

Ponižnost obstaja v tem, ako nas drugi ponižujejo, da se sami še
bolj ponižamo; ako nas drugi tožijo, se mi sami še bolj obtožujemo; ako
nas za nizka opravila rabijo, da odkritosrčno spoznavamo, da nam bolj
prizanašajo, kakor smo vredni; da smo zadovoljni, ako nas zaničujejo.

S katerimi ljudmi je Kristus občeval? Z izdajavcem, ki ga je
prodal, z razbojnikom, ki ga je na križu zasramoval, z grešniki, z na-
puhnjenimi farizeji. In naj bi mar mi pri najmanjšem ugovoru že ka¬
zali, da nimamo niti ljubezni, niti potrpežljivosti?

Neznanska pregreha je, govoriti zoper bližnjega, zlasti, če se to
godi iz nevoščljivosti in maščevavnosti. Kdor se v tem zagreši, zasluži,
da ne bi imel jezika.

Zapomni si, krščanska duša, te zlate nauke, in ravnaj se po njih
v okoliščinah svojega življenja!

Molitev.

O Bog, ki si svoji služabnici Frančiški v vsem njenem trpljenju
dodelil prečudno vdanost v tvojo najsvetejšo voljo; daj še meni to
milost, da se v vsem svojem trpljenju, v vseh zoprnostih in grenkostih
po otročje podvrženi tvoji sveti volji in s tem zaslužim večno živ¬
ljenje! Amen.

22. veliki srpan ali avgust.

Sveti Simforijan, mučenec (1. 180).

1. Za časov vladarstva cesarja Marka Avrelija, ki je hotel
krščansko vero z zemlje strebiti, je živel na Francoskem v mestu
Oten neki plemenitnik, Favst po imenu, s svojim sinom Simfori-
janom. Favst, akoravno nevernik, je bil usmiljenega srca, in je
zlasti rad popotnike sprejemal. Tako prideta nekdaj k njemu
dva popotna kristjana, mu popolnoma neznana, kdo in katere
vere da sta. Vendar ju prijazno sprejme in jima gostoljubno po¬
streže. Kristjana se mu hvaležna skažeta s tem, da ga poučita
pravega Boga spoznati, in ga prepričata, da so poganski maliki
le izmišljeni, lažnivi bogovi. Favst, po njih v sveti veri poučen,
pa še ni zadovoljen, da bi se le sam spreobrnil; skrb mu je, da
se k pravi veri spreobrne vsa njegova hiša, zlasti pa njegov sin
Simforijan. Odlikuje se Simforijan ne le po visoki učenosti in

22. avgust: Sv. Simforijan, mučenec.

327

modrosti, ampak tudi po čistosti in neomadeževanosti življenja
ter po stanovitnem spričevanju krščanske vere. Akoravno še
mladenič, daje mu sveta vera modrost starcev. — Mesto Oten
je bilo tedaj mogočno in bogato, pa tudi polno vraž in maliko-
vavstva. Častili so prebivavci posebno malikinjo Gibelo ali Bere-
cintijo, kot mater vseh božanstev, ter boginjo Dijano in pa ma¬
lika Apolina. Imeli so navado, da so vsako leto ob določenem
dnevu po mestu nosili podobo Berecintije ter okoli nje kričali in
skakali. Kdor jej te časti ne skaže, smatrajo ga za kristjana, ga
zgrabijo in pred sodbo vlečejo. Simforijan ravno sreča te slepe
norce, ko to podobo s hrupom in krikom po mestu tirajo na
krasno olepotičenem vozu. Iz ljubezni do njih duš milo obžaluje
njihovo slepoto. Ker pred to podobo ne poklekne, spoznajo ga
neverniki za kristjana, ga primejo in vedejo pred mestnega oblast¬
nika Heraklija. Heraklij, ves vnet za svoje lažnive bogove, je
zato tudi kristjanom bil smrten sovražnik. Vpraša ga, kdo daje.
Brez ovinkov pove Simforijan: „Kristjan sem, in Simforijan mi
je ime.“ Sodnik: „Zakaj zaničuješ podobo matere bogov in je

nočeš moliti?" Simforijan: „Povedal sem ti že, da sem kristjan,
in da molim pravega Boga, ki gospoduje v nebesih; podobe hu¬
dičeve pa ne samo ne molim, temveč, ako mi pustiš, ti vse tvoje
bogove s kladivom razdrobim." Oblastnik, srdito ga poslušaje,
v Praša potem svoje služabnike: „Je-li ta človek meščan?"

”Meščan je." mu rečejo, „in pa zelo bogat." Sodnik proti Sim-
for ijanu togotno zareži: „Ti si upornik; nikar ne misli, da te bo
St nrti otelo tvoje bogastvo in imenitnost tvojega rojstva; ali mar
ne veš cesarskega ukaza? Berite mu ga!" — Ko mu preberejo
u kaz, ki zapoveduje, da, kdor malikov ne moli, bode umorjen,
neče Simforijan: „Ne molim tvojih bogov; hudič si jih je zmislil,
da duše pogublja, in vsak, ki se k njim obrača, večno pogine.
Naš Bog je vsemogočen, on ve dobro plačevati, hudo pa straho¬
ti. Kateri so mu zvesti in pokorni, te zveliča, nezveste pa za
' T selej pogubi. Tudi jaz bi se odpovedal njegovemu kraljestvu,
a ko ne bi stanoviten ostal v pričevanju njegovega imena." Nato
fa ukaže oblastnik hudo pretepsti in razmesariti ter v temno
ječo vreči.

2. Črez nekaj dni ga sodnik zopet pred se pokliče in mu
le ee: „Glej, Simforijan, koliko bi bilo tebi bolje, ako bi hotel
neumrljivim bogovom služiti. Iz državne blagajnice bi te bogato
obdarovali in v armadi dali imenitno službo. Ali nočeš po tem
ta kem častitljivo podobo matere božanstev moliti ter Apolina in

328

22. avgust: Sv. Simforijan, mučenec.

Dijano častiti? Ozaljšali bomo njihove oltarje, in ti se jim po¬
kloniš in daruješ zažganega kadila. “ Simforijan mu odgovori:
„Mož, kojemu je izročen blagor države, ne sme z goljufijami in
zvijačami nedolžnosti nastavljati zadrg. Nevarno je že, ako ne
storiš vsaki dan kaj za zveličanje svoje duše, veliko nevarnejše
pa je še, od dne do dne dalje odhajati od svojega zveličanja ter
zapasti brezdnu pregrehe. Sodnik omadežuje svoj sodni stol in
izgubi sam svojo dušo, ki išče s postavo dušo umoriti. Meni se
ni bati ničesar, tudi smrti ne; ako sedaj ne umrjem, umrl bom
pozneje. Vse tvoje zavajljive darove sovražim; upam pa in želim
doseči tistih dobrot, ki mi jih je obečal moj Gospod Jezus Kristus.
On sam mi more dati nebeško kraljestvo, kjer me čaka večno
veselje. Boga vsemogočnega se bojim, ki me je ustvaril, in njemu
samenu služim. Moje telo je v tvoji oblasti; stori kar hočeš!“
V divji togoti se zadere Heraklij: „ Simforijan je kriv očitne hu¬
dobije; zasramoval je naše oltarje, naše bogove in cesarja, torej
naj se mu glava odseka. “ Pri tej priči ga zgrabijo poganski
rablji in odvedejo na morišče. Njegova mati, videč, kako ga
vedejo v smrt, mu zakliče: „Moj sin! le srčen bodi; spominjaj
se živega Boga in bodi stanoviten. Ne boj se smrti, ki te v
nebesa preseli. Glej Gospoda Jezusa, on te čaka in te vabi v
svojo čast; saj se ti ne bo življenje vzelo, temveč le v boljše se
ti bode spremenilo. “ Simforijan, že sam stanoviten dovolj, umrje
po teh spodbudnih materinih besedah toliko bolj srčno in vesel
pod rabeljskim mečem okoli 1. 180 po Kr. rojstvu. Po njegovi
smrti shrani neki pobožen mož tri ž njegovo krvjo oškropljene
kamenčke, ki jih de v srebrno pušico in položi v neko leseno
cerkvico. Pozneje frankovski kralj Teodorih opleni tiste kraje in
požge tudi ono cerkvico. Vendar pušica s kamenčki ostane ne¬
poškodovana, in se še v žerjavici vtrinja enako svetli zvezdi na
ponočnem nebesu. Mučenikovo truplo pokopljejo pobožni kristjani
blizu nekega studenca na vojnem polju. Otenski škof Evfronij
pa zaradi čudežev, ki so se bili na njegovem grobu [godili, se¬
zida ondi lepo cerkev.

Sveti Simforijan se obrazuje v rimljansko-meščanski obleki z
mečem v roki.

kristjan, dušo imaš, pa le eno!

Svetemu Simforijanu je bila največja skrb za dušo, za telo mu
ni bilo toliko, četudi zapade smrti. Zakaj neki? Gotovo le zato, ker
je duša neprecenljiva dragocenost človekova. Vsemogočni Bog, stvarnik

22. avgust: Sv. Simforijan, mučenec.

329

nebes in zemlje, je rekel samo besedo, in vse je bilo; tudi truplo člo¬
vekovo je naredil iz prsti, duše pa ne tako. Stvar je njegovega diha,
duh od njegovega duhd, ali kakor pravi cerkveni učenik Teodoret:
„Duša človekova je stvar božjega srca.“ Med vsemi neštevilnimi
stvarmi je le človekovi duši vtisnil svojo podobo in jej po besedah
sv. Avguština dal posnetek vseh svojih popolnosti. Kako mora pač
Bog to svojo podobo za ljubo imeti! Da je rešil dušo, ki jo je bil
greh pogubil, prišel je njegov edinorojeni Sin z nebes, na-se vzemši
človeško naravo. Triintrideset let je živel v revščini in zaničevanju in
je nazadnje za njo na svetem križu prelil svojo kri. Prelepo o tem
govori sv. Bernard, rekoč: „0 s kolikim trudom, s koliko plamtečo
ljubeznijo je ta ljubeznivi Jezus iskal duš! Komaj je telo device za¬
pustil, že je kakor otrok s svojim jokom klical duš.“ Sveti Krizostom
Pravi: „Ali hočeš vedeti, koliko je tvoja duša vredna? Glej, da bi jo
odrešil, je Edinorojenec dal — ne svet, ne kakega človeka, ne angela,
ue zemljo, ne morje, ampak — svojo kri,  za česar voljo sv. Pavel
govori: ..Odkupljeni ste za drago ceno.“ To tako drago odkupljeno
dušo je Sveti Duh pri svetem krstu posvetil v svoj tempel. In to, da
Sveti Duh v njej prebiva, daje duši toliko lepoto, da se z nobenim
drugim veličastvom ne dd meriti, tako, da jo po pravici sv. Peter
Bamijan imenuje ..duhovni raj“. Da bi to tolikanj dragoceno in brez
vse primere lepo dušo obvaroval pred napadi njenih sovražnikov, po¬
stavil jej je Bog na stran enega svojih zveličanih duhov, ki je nikdar
11  e zapusti in si vse prizadeva, da bi jo otel iz zank satanovih. Ta
hudobni duh, ki ga sv. pismo po pravici imenuje „dušnega morivca“,
išče brez miru in pokoja, s silo in z zvijačami, da bi spačil tako drago
dušo. Gledč na to piše sv. Bernardin: „Tako visoko ceni hudoba vsako
dušo, da, ako bi mu hotel Bog polovico svetovnega vladarstva izročiti,
hi mu rekel hudobec: Imej vse drugo za-se, le dušo mi daj!“

Glej, kristjan, tako draga Je tvoja duša. Zategadelj si dobro
zapomni, da imaš dušo le eno.  Če to izgubiš, izgubil si vse. Zaradi
Je je Bog ustvaril nebesa, njej je nebesa obečal, in Bog sam jej hoče
hiti preveliko plačilo. Ako zgubiš svojo dušo, bodisi le z enim samim
smrtnim grehom, pokončal si v sebi podobo božjo, zastonj je za-te
Prelil Zveličar svojo kri; do tal si razdrl tempel Svetega Duha —
P r oč so nebesa, proč zveličanje — zgubil si Boga in ž njim zgubil
Vs e. Le eno dušo imaš! Ako bi dve imel, lahko bi eno postavil v
Pevarnost; ker imaš pa le eno samo, zatorej ž njo ali vse pridobiš,
a 'i vse zgubiš. Zato govori Zveličar: „Kaj pomaga človeku,
uko ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?J  —
joti Simforijan ni visoko cenil svojega telesa in časnega življenja,
krčno in z veseljem je šel rablju pod meč. Bilo mu je zgolj le za
njegovo dušo. To je hotel rešiti, naj ga stane, kolikor hoče, vedoč,
a;i  bode potem tudi njegovo truplo enkrat vstalo iz zemlje v večnem
veličastvu. — Ljubi moj! jemlji si to neskončno ceno svoje duše prav
h srcu! Ako zalezujejo pregrešne misli tvoje srce in te mikajo v greh,
a fo se ti bliža skušnjavec, da bi te s sladkimi besedami in z obeta¬
njem zlatih gradov ujel v svoje nastave, če te hudobni svet odvrača
°d tvojega Boga in Gospoda, in ako te hudoba sama v svoje mreže

330 23. avgust: Sv. Filip Benicij, spoznavavec.

vabi s svojimi zmamami in sleparijami, tedaj reci sam pri sebi: „Kaj,
ali za kratek užitek, za prazno veselje, za ničemurno, minljivo dobroto
naj bi pogubil svojo dušo?" — In na križ Zveličarjev se ozrši reci:
„Grlej, ljuba moja duša, s krvjo Sinu Božjega  si odkupljena, ne¬
skončna je tvoja cena, nikar ne greši, ker sicer si izgubljena ti, in
s teboj vred vse in za večno!“

Sklep in prošnja.

Zares, o moj Bog in moj Gospod! vedno hočem neskončno ceno
svoje duše premišljevati; nikakor je nočem za grešne mikavnosti za¬
igrati, da bi tebe zgubil. O daj mi milost, da bežim pred vsem, kar
more škodovati moji duši, in zlasti me ne pusti nikdar v noben smrtni
greh pasti! Amen.

23. veliki srpan ali avgust.

Sv. Filip Benicij, spoznavavec (1. 1285).

V bukvah Salomonovih se bere, da si je nebeška modrost, hoteča
si hišo zidati na zemlji, izsekala sedem stebrov iz najčistejšega kamena,
na katere naj bi se poslopje naslanjalo. Tako si je izvolil Bog sedem
blagih mož za stebre novega reda, posvečenega češčenju Marijinemu,
materi ljubezni in hčeri modrosti. — V lepi Florenci je cvetela v za¬
četku lil. stoletja neka bratovščina; njeni udje so se ob gotovih časih
shajali v cerkvi, da bi Devico in Bogorodnico blagrovali in častili;
zlasti je bilo sedem meščanov, katerim je bila čast in slava Marijina
posebno pri srcu. Leta 1233 na praznik Marijinega vnebovzetja se
po navadi snidejo v cerkvi. Že davno se je končala služba božja; a
ti še vedno klečijo v tihi molitvi pred podobo blažene Device, čuteč
neko prečudno vnemo do nje v svojili srcih. Vzdignivši se ogledujejo
drug drugega, in kakor po nekem skrivnostnem vplivu si jamejo roke
podajati in se po prijateljsko, po bratovsko objemati in poljubovati.
Najstarejši med njimi, Bonfilio Monaldi, izpregovori ter z malo bese¬
dami izreče čutila vseh, — da so le eno srce, ena duša, da se temu
nagonu Svetega Duha nočejo ustavljati. Da bi jih pa ne imeli za pre¬
napete sanjače, se odločijo svoj namen izvršiti prihodnji Marijin praznik.
Med tem kot bogati kupci oskrbč svoje posvetne reči; 8. dan kimavca
pa pridejo s svojim namenom k škofu, ga prosijo dovoljenja in blago¬
slova, in ga tudi prejmejo. Tako zapusti teh sedem ,.Marijinih služab-
nikov“ vse svoje imetje. Tri ure od Florence na gorski pustini Senario
si sezidajo kapelo, postavijo okoli nje nizke koče ter živč tukaj v
uboštvu, delu in molitvi. To je bil začetek „servitov“ ali „Marijinih
služabnikov", katerih glavna podpora in največja lepota je bil Filip
Benicij.

23. avgust: Sv. Filip Benicij, spoznavavec.

331

1. Filip se je rodil iz plemenite rodbine Benicijeve v Florenci
ravno 15. dan velikega srpana 1233; to je bil po čudnih božjih
potih tisti dan, ko se je bil red servitov spočel. Že pred nje¬
govim rojstvom se je materi sanjalo, da je videla iz svojega te¬
lesa vzhajati svetlo zvezdo, ki se je razsvitljala bolj in bolj, in
naposled razsvetlila ves svet. Ta prikazen spodbuja mater tem
bolj, da vzgaja svoje dete za svetnika. Pripoveduje se, da se je
mladi gojenček ob cerkvenih postnih dneh zdrževal materinih prs,
in da je poprej izgovarjal ime Marijino, nego materino. Ni še
štel pet mesecev, ko prideta dva duhovnika servita v hišo in
prosita miloščine. Mati, nekoliko v zadregi, je jima ne poda takoj.
Tu se oglasi mali Filip v zibeli: „Glej! Marijini služabniki so,
daj jim vbogaime!“ Vsi se zavzamejo, da je tako detece izpre-
govorilo ter si mislijo, da ga je gotovo Bog odmenil za kaj po¬
sebnega. Ko je domača vzgoja končana, pošljejo ga stariši na
višje šole v Pariz, od koder se kot doktor zdravilstva povrne
zopet domov. Bili so tedaj na Laškem silno burni in nemirni
časi. Dve mogočni stranki, takoimenovani Gvelti in Gibelini, sta se
med seboj hudo ravsali in bojevali, plenili, davili in morili. Filip
se odteguje temu sporu in ni ga moč nakloniti, da bi si, akoravno
korenjašk mladenič, opasal vojni meč. Gnusoba bratovskih morij
se mu studi, in čedalje bolj se umika v samoto. Ondi bere sveto
pismo, potem pa se zateče v kako cerkev, da v molitvi Bogu
potoži nesreče in nadloge hudega razpora. V četrtek po veliki noči
Pride v servitsko cerkev k sveti maši. Kleče pred čudesno po¬
dobo Marijino posluša berilo, ki govori o diakonu Filipu in dvor-
oiku etijopske kraljice. Ko zasliši besede: „Filip, pojdi tja in
Pridruži se temu vozu,“ misli si, da so prav njemu rečene. Za¬
makne se in zdi se mu, da je na širnem polju, kjer ni drugega
videti, nego goličave, skalovje, strmine in pečine; vsepovsod je
Polno močvirja, vse poraščeno s trnjem, povsod pošasti in zmaji,
povsod nastavljene zanke. V strahu gleda na vse kraje, kako si
pomagati in se oteti. Kar zagleda na nebu preblaženo Devico
sedečo na vozu; vprežena jo vozita lev in jagnje, spremljajo jo
nngeli in svetniki, v roki pa drži redovno oblačilo servitov. Ob
ei tem zasliši ravno tiste besede iz Marijinih ust, ki jih je bil slišal
v  listu pri sveti maši: „Filip, pojdi tja in pridruži se temu vozu!“
— Ključar ga predrami, da bi mogel cerkev zapreti. Drugi dan
& r e k predniku servitov, da mu razjasni to prikazen. Prednik
de, da goličave, pečovje in trnje, pošasti in zmaji pomenjajo
Sve t, nebeški voz je duhovski stan, lev in jagnje pa pomenjata

332

23. avgust: Sv. Filip Benicij, spoznavavec.

moč in ponižnost, ki ste duhovskemu stanu potrebni. Ni mu več
dvomiti, da ga Bog kliče v novo ustanovljeni servitski red. Zato
prosi, naj ga vzamejo v svojo službo. Radi ga uslišijo; ali ker
ni hotel razodeti svoje bogoslovske učenosti, sprejmejo ga za svet¬
nega hlapca, da drugim duhovnikom streže, vrt obdeluje, stole,
mize in klopi umiva, v kuhinji ter vratarju in cerkvencu pomaga,
kakor najmanjši domači posel. Črez leto in dan se odpravi z
dovoljenjem prednikovim na goro Senario, kjer prebiva v neki
skalnati duplji v delu in zatajevanju. Potem mu pride ukaz,
da gre v sienski samostan za vodnika novincem, akoravno svetni
brat in še-le 24 let star. Tja grede sreča na potu dva domini¬
kanca, ki ga, ker laškega ne umeta, pozdravita latinski, in potem
dalje časa ž njim govorita o cerkvenih potrebah in o nadlogah
one dobe. Spoznata ga za jako učenega moža bistrega uma. V
Sieno prišedši razglasita njegovo učenost, in ne dolgo potem pri¬
morajo Filipa, da se za mašnika da posvetiti. Kmalu potem po¬
stane pomočnik že postaranega redovnega predstojnika, po njegovi
smrti pa ga soglasno izvolijo za redovnega generala.

2. Sedaj se trudi na vso moč, da bi razširil svoj red in po
njem čast in slavo Marijino. Nekatere svojih podložnih redovnikov
pošlje v Skitijo, to je sedanje Poljsko in Rusko, evangelije ozna-
novat in češčenje Marijino oživljat. Sam z dvema duhovnikoma
prehodi več mest in dežel, oznanujoč povsod pokoro in vžigajoč
ljubezen do Boga in Marije. Daleč na okoli zaslovi njegovo ime,
in po pravici mu skaznjejo čast, da je on pravi ustanovnik ser-
vitskega reda, zakaj on je sestavil redu prva stanovitna pravila
in jih poslal svetemu očetu v potrjenje. Ta čast se mu zdi tako
neprimerna, da se hoče odpovedati svoji službi kot general in
zopet postati preprost redovnik; redovni bratje pa mu ne dovolijo
tega. Da bi ta svoj namen dosegel, napoti se k svetemu očetu
v Viterbo. Na potu grede ga sreča gobav človek, ki ga miloščine
poprosi. Filip, ker nima denarjev, mu poda svoje spodnje volnato
oblačilo. Komaj pa se gobavi človek ogrne s to obleko, že je
ozdravljen svoje bolezni ter razglasuje ta čudež povsod, kamor
pride. Ko se' sv. Filip pokloni sv. očetu, mu nočejo uslišati nje¬
gove prošnje, ker je tudi do njih prišel sluh njegove svetosti. —-
Ne dolgo potem sveti oče umrjejo in kardinali nameravajo Filipa
za poglavarja sv. cerkve povzdigniti. Filip to zve in zbeži s svojimi
tovariši skrivaje v gore, dokler ne bi izvolili novega papeža. Tu
v gorah živi ob samih zeliščih in pije iz nekega studenca, ki se
imenuje še dandanes „kopel sv. Filipa 4 '. Tu mu je bilo v molitvi

23. avgust: Sv. Filip Benicij, spoznavavec.

333

in premišljevanju razodeto, da ima iti po svetu razglašat ljubezen
do Boga in do Marije. Ko so bili izvolili novega papeža Gregorija
IX., pride Filip z gore, kakor drugi Mojzes, oznanovat ljudstvom
postavo Gospodovo.

Bili so tedaj, kakor smo že omenili, zaradi razprtij med
Gvelfi in Gibelini jako žalostni in razburjeni časi, povsod požigi
in morije, tatvine in tolovajstva. Niti gosposka, niti druga po¬
svetna moč ni bila v stanu umiriti zdivjanih src; to moč je Kristus
zapustil edino le svoji sveti cerkvi. Že so sv. Frančišek Asiški,
sv. Anton Padovanski in sv. Janez Vičenski povzdignili svoj glas,
da so množice strmele nad njim. Tem možem se pridruži tudi
sv. Filip Benicij. Spremljan od dveh redovnih bratov potuje naj¬
prej po mestih srednje in severne Italije, pretresujoč z božjim
glasom trdovratna srca. Kjer pa ne prodere s svojim glasom,
ampak ga psujejo in zaničujejo, tam premaguje hudobneže s svojo
krotkostjo in ponižnostjo. V mestu Forli mu togotneži raztrgajo
obleko. Pretijo mu, da ga bodo ubili, ako se ne pobere iz mesta.
On pa je ob tem zlovoljnem napadu tako miren, vesel in potrpež¬
ljiv, da enega njegovih smrtnih sovražnikov vsega gane pogled
nanj; spreobrnjen gre za njim, mu pade k nogam, ga prosi od¬
puščanja ter stopi celo v servitski red, kjer živi tako spokorno,
da ga po njegovi smrti papež Benedikt XIII. razglasi svetnikom.
— Z Laškega se napoti Filip črez hribe in planine na Francosko
ter oznanuje pokoro po največjih mestih z najboljšim uspehom.
Prišel je celo v Frizijo in v Saksonijo; povsod se je ljudstvo tru¬
moma gnetlo okoli njega, poslušalo njegove besede in delalo pokoro.

3. Črez dve leti se vrne nazaj v svojo domačijo. Težavno
popotovanje, pogostno pridigovanje in mnogotero trpljenje, ki ga
je bil prebil, mu je spodkopalo zdravje. Zato prosi pri glavnem
zboru v mestu Borgo, da bi mu bratje odvzeli butaro pred stoj-
ništva; toda bratje ga izvolijo vnovič in potrdijo za svojega gene¬
rala vse njegove žive dni. Živel je še enajst let v najlepši zgled
svojim podložnim redovnikom. Deviško čistost je ohranil do smrti
neomadeževano. Večji del noči je premolil. Ni se lotil nobenega
dela, ne da bi bil prej ponižno molil k Bogu. Imenitnejše ko je
bilo delo, dalje in gorečnejše je molil. Ljubezen do Boga in do
bližnjega je bila edini nagib toliko težavnih potov, ki jih je na
v se kraje storil, naj bi grešnike zavrnil, da bi Boga ne žalili,
n aj bi razširil čast božjo in bližnjemu pomagal. Prisrčno pobožnost
je imel do Matere Božje. Že v otročjih letih jo je kot svojo mater
ljubil in častil. Njej na čast je mladenič obhajal mnogotere praz-

334

23. avgust: Sv. Filip Benicij, spoznavavec.

nike in opravljal mnoge molitve. V vsaki pridigi je opominjal
svoje poslušavce, naj Marijo posebno časte in na pomoč kličejo.
—- Že ves obnemogel in blizu smrti se še odpravi iz Florence
v Peružijo, da pri papežu Honoriju IV. za svoj red sprosi neka¬
terih prednosti, ter sveti blagoslov prejme za se in za svojce.
Domov prisedši gre najprej v cerkev, pade pred oltarjem na obraz,
in ko je precej dolgo bil molil, vstane rekoč: „Gospod, zahvaljujem
te; tu je kraj mojega počitka!“ Na praznik Marijinega vnebo¬
vzetja je zadnjikrat pridigoval, dasiravno že na pol mrlič, tako
zgovorno, da so se vsi čudili. Kar vsekdar, to mu je bilo še
naposled na jeziku. Govoril je o prednostih Marijinih ter blagroval
one, ki umijejo v njenem varstvu. Po pridigi ga strese mraz.
Začuti, da se mu približuje konec. Prejemši svete zakramente
prosi, da mu molijo spokorne psalme in litanije vseh svetnikov.
Pri besedah: „Mi grešniki, prašimo te, usliši nas!“ se zamakne,
da se nič več ne zave; vsem se dozdeva, da je že umrl. To
traja tri ure. Potem ga eden njegovih prijateljev glasno pokliče
po imenu. Prebudi se kakor iz trdega spanja in pripoveduje,
kako strašno se mu je bilo bojevati s peklensko hudobo, kako
mu je očital vse storjene grehe ter ga skušal pripraviti v obupnost
na božjo milost. V tem najhujšem boju se mu prikaže Marija,
ga otme nevarnosti, in mu pokaže zalo krono, ki ga čaka v ne¬
besih. Nato prosi brate, naj mu podajo njegove bukve; tako je
namreč imenoval sveto razpelo. V roko primši podobo križanega,
si jo pritisne trdo na prsi in jame veselo peti Caharijevo pesem:
„Benediktus“; a bratje jo nadaljujejo s 30. psalmom vred, ki se
začenja z besedami: „V tebe, o Gospod, zaupam!“ Pri besedah:
„V tvoje roke izročam svojo dušo“ — se ozre še z enim pogle¬
dom na križanega Zveličarja ter dokonča svoje trudapolno življenje
v osmini velike Gospojnice dne 22. velikega srpana 1. 1285 po
Kristusovem rojstvu.

Obrazuje se v črni redovni obleki in v plašču, s svetim razpelom
v roki ter s papeževo krono in škofovo kapo poleg nog.

Evesta pomočnica v  najbridkejši nadlogi.

Sveti Filip Benicij je od otročjih let sem živel vedno pobožno in
bogoslužno, ter posvečujočo milost božjo vedno ohranil od svetega krsta
sem. Ni dvomiti, da mu je k temu največ pripomogla nebeška kra¬
ljica Marija, čije najzvestejši služabnik je vseskozi bil. Vendar pa ga
je satan še poslednje trenotje hotel pogubiti in ga oropati zale krone,
ki so mu jo angeli z nebes že nesli naproti.

23. avgust: Sv. Filip JBenicij, spoznavavec.

335

Premišljuj sedaj, krščanska duša! ako se je še celo svetnik v
zadnji uri imel tako hudo vojskovati s peklensko hudobo, kako se ho
godilo še-le nam grešnikom? Ker ima satan v poslednjih trenotkih
pri človeku le malo časa, da bi po tihotapnih potih dušo zalezel, zato
si s poslednjimi močmi prizadeva, da bi omajal vero umirajočega in
mu podrl zaupanje v božje usmiljenje. Kaže mu njegove v resnici
storjene grehe, ali celo take, ki jih ni nikdar storil, zakaj satan je
lažnik od začetka. Pred oči mu stavi, kako da je bilo le prazno ali
pomanjkljivo njegovo kesanje, pa kako neupogljivo oster je Bog, kako
malenkostna da je bila njegova pokora, a kako strašna da je sodba
Gospodova. S tem si prizadeva, da bi mu vzel upanje v usmiljenje
in ljubezen božjo ter v neskončno zasluženje Kristusovo. Hudobe
namen je, da bi dušo pripravil v obupnost. Vsakega pa mora groza
spreleteti, ako pomisli, da se ho moral sam boriti v tem skrivnem boju.
Velika tolažba bi bila torej za dušo, ako bi jej v tej zapuščenosti kdo
s svojo pomočjo mogel na strani stati. In v resnici najde duša tako
gotovo pomoč, ako si je Marijo izvolila za mater, jo po otročje častila
in kakor dete v svojo mater v njo stavila svoje zaupanje. Sveta kato¬
liška cerkev je Marijo, Mater Božjo, vseskozi spoznavala kot upanje
Umirajočih in njih prezvesto pomočnico. Uči nas v „Zdravamariji“, da
uaj se jej v priprošnjo priporočamo vsaki dan, zlasti pa ob smrtni uri.
Ravno tako pa imamo tudi brez števila prič v življenju svetnikov, da
Marija ob smrtni uri ne zapusti svojih služabnikov in služabnic.

Marija je tista v raju obečana žena, ki ima peklenski kači glavo
streti. Stoječa pod križem svojega Božjega Sinu je videla, kako se
spolnuje ta obet. Od tiste ure jej je podeljena moč, vsem umirajočim,
pi jo kličejo na pomoč, na strani stati v poslednji vojski, da ostraši
] u prepodi peklenskega sovražnika, ki se strese in zbeži že oh glasu
ujenega svetega in mogočnega imena. Ako ta zmagonosna kraljica s
svojo priprošnjo stoji na strani s smrtjo se borečim, potem ves pekel
duši ne more škodovati. Marija pa tudi rada pride na pomoč, ker je
'uati usmiljenja, in ravno kadar je sila največja, je tudi njena pomoč
uaj bliže. Krščanska duša! tudi tebe čaka prej ali slej ta bridka smrtna
vojska. Poskrbi si torej že za časa mogočno prijaznost te dobrotljive,
le usmiljene kraljice. Časti jo, kakor sv. Filip, kliči jo pogostoma,
Ua njo stavi svoje zaupanje, posnemaj njene zglede, in potem si smeš
Preverjen biti, da ti bo Marija, kakor sv. Filipu, v največji nevarnosti,
eb smrtni uri na strani stala in te varovala. Izgovarjaj torej, kolikor-
krat „Zdravomarijo“ moliš, prav iz globočine svojega srca besede:
.»Sveta Marija, Mati Božja, prosi za me grešnika, sedaj
! n  ob uri moje smrti!”  — Potem se boš tudi sam prepričal, da
F resnična Filipova poslednja pridiga: „Blagor onim, ki umrjejo
v  Marijinem varstvu ! 11

Molitev.

O Bog, ki si svojemu zvestemu služabniku sv. Filipu na priprošnjo
Revice Marije ob smrtni uri peklenskega skušnjavca dal slavno pre-

336

24. avgust: Sv. Jernej, apostol.

magati; dodeli še meni to milost, da mi bo ob grenki uri moje ločitve
mila mati tvojega Sina s svojo pomočjo stala na strani, da hudobo
srečno premagam in dosežem krono pravičnosti! Amen.

24. veliki srpan ali avgust.

Sv. Jernej, apostol.

1. Blag Izraelec, Natanael po imenu, je počival nekdaj na
svojem vrtu v Kani galilejski pod hladno senco figovega drevesa.
Dobro seznanjen z obeti svetega pisma je hrepeneče pričakoval
prihoda Zveličarjevega. Tu pride njegov prijatelj Filip iz Betzajde
in mu oznani: „Njega, o katerem je pisal Mojzes v
postavi in preroki,  smo  našli, Jezusa,  sina Jožefovega,
iz Nazareta/'  Veselo oznanilo namreč o Jagnjetu Božjem, ki
mu je bil Janez Krstnik ob Jordanu dajal spričevanje, je šlo med
prijatelji od ust do ust. Vendar Natanaelu še ni bilo dovolj to
sporočilo: „našli smo ga“;  hotel je za svojo vero imeti tudi
poroštvo. Bili so pa Galilejci med Judi sploh najbolj zaničevani,
ker so pomešani z malikovavci, s Sirci in Feničani, se bili popri¬
jeli marsikaterih šeg, nasprotnih judovskemu duhu. Zato se Na¬
tanaelu skoro ne zdi mogoče, da bi blagor Izraelov vzhajal iz
Galileje. Zavoljo tega reče Filipu: „More li kaj dobrega priti
iz Nazareta?"  Filip, Natanaela primši za roko, mu reče:
„Pridi in poglej!"  — poslušaj ga, in glej njegova dela in
nehote boš prepričan. Natanael gre ž njim. Ko prihaja k Jezusu,
pokaže ta na novega učenca in reče poslušavcem: „ Glej te. to je
pravi Izraelec, v katerem ni zvijače!" Natanael se silno zavzame
ob tem Kristusovem bistrem pogledu njegovega srca ter ga poln
spoštovanja vpraša: „Od kod me poznaš?" Jezus odgovori in mu
reče: „Preden te je Filip poklical, ko si bil pod figovim drevesom,
sem te videl." Sedaj, ko Natanael vidi, da mu je notranje in
vnanje človekovo popolnoma znano, ne misli več na zaničevani
Nazaret, temveč očitno spozna svojo vero, rekoč: „Učenik! ti si
Sin Božji, ti si kralj izraelski." Kristus pa mu odgovori: „Ker
sem ti rekel: Pod figovim drevesom sem te videl, veruješ; še kaj
večjega, kakor to, boš videl. Resnično, resnično, vam povem,
videli boste nebo odprto in angele božje gori in doli hoditi nad
sinom človekovim." — Ta Natanael pri sv. evangelistu Janezu je

24. avgust: Sv. Jernej, apostol.

337

ravno tisti, ki ga sv. Matevž „Bartolomeja" imenuje ter ga na¬
vaja med številom dvanajsterih apostolov. Slovenci pa ga kličemo
za Jerneja,  in sicer po pomoti, ker se je nekdaj sv. Irenej,
cerkveni učenik in mučenik obhajal v tem času.

Kot apostol je sveti Jernej z drugimi možnu svoje vrste
vedno spremljal Zveličarja, slišal vse njegove nebeške nauke m
videl njegove čudeže; tako je sposoben postal, po Kristusovem
vnebohodu sveto vero oznanovati. A že sveti Janez Krizostom z
drugimi vred obžaluje,
da je o apostolih sploh
in tako tudi o sv. Jer¬
neju malo zapisanega.

Pomisliti pa je treba,
da so apostoli bolj skr¬
beli, da so narode spre¬
obračali in kraljestvo
božje na zemlji razšir¬
jali, nego da bi bili po¬
pisovali trud svoje te¬
žavne službe in svoje
trpljenje. Kar se nahaja
0  življenju sv. Jerneja
pri verjetnih zgodbo-
Piscih, je ob kratkem
to-le:

2. Prejemši na bin-
kostno nedeljo z drugimi
apostoli Sv. Duha je
najpreje oznanoval sv.
evangelije v Jeruzalemu

bi po Judeji. Ko pa , . , . v

ta nastane preganjanje kristjanov, ki se tako razkrope križem
sveta, odločena je bila sv. Jerneju jutranja Indija z drugimi
sosednimi kraji. ' Ondi v velikih težavah prehodi veliko mest,
tr gov in vasi, spreobrnivši povsod mnogo malikovavcev. Novo
spreobrnjenim postavi mašnikov in dušnih pastirjev; on sam pa
gre dalje v veliko Armenijo. Prišedši v glavno mesto te dežele,
gre naravnost v veliki mališki tempel, kjer okoli malikinje Asta-
r °te najde mnogo slepih, kruljavih, gluhih in drugih bolnikov,
ki to božansko spako kličejo v svoji slepoti za zdravje na pomoč.
Naj si je pa že bilo po peklenski ali po goljufiji maliških duhov-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

338 24. avgust: Sv. Jernej, apostol.

nikov, ta malik je menda neki prerokoval in bolnike ozdravljal;
odsihdob, kar apostol stopi v njegov tempel, umolkne in ne spre¬
govori nobene besede več. Armencem se ta malikov molk zdi
nekaj čudnega. Zategadelj gredo drugega malika vprašat, kaj je
temu krivo. Ondi jim hudoba odgovori: Jernej, apostol pravega
Boga, je tega kriv, in tudi meni se bo tako zgodilo, ako pride v
moj tempel. Nemudoma začno apostola iskati. Najdejo ga, ko
ravno hudobo izganja iz nekega obsedenega človeka. Ta peklenski
duh namreč kriči na ves glas in daje Jerneju spričevanje, da ga
njegova molitev trpinči in sili iti iz človeka. Sedaj se maliko-
vavski duhovniki posvetujejo, kaj ž njim početi. Ali glas te
rešitve iz oblasti hudičeve pride tudi na kraljev dvor. Kralj Polim,
kije tudi hčer imel od hudobe obsedeno, pošlje neutegoma po
apostola. Jernej pride in hčer ozdravi po kratki molitvi. V zahvalo
ga hoče kralj bogato obdarovati. Jernej pa ga zavrne, rekoč:
„Jaz nisem prišel iskat niti zlata, niti srebra, temveč da bi duše
spreobračal k spoznanju prave vere in vodil v večno zveličanje/
Sedaj jim jame oznanovati edino pravega Boga in njegovega Sina
Jezusa, ki nas je odrešil, in jih prepričuje, da so njihovi bogovi
lažniki, sami peklenski duhovi. Ponudi se kralju, da hoče hudobo,
ki je do sedaj govorila iz malika, prisiliti, da bo sam očitno
spoznal svojo lažnivost. Kralju je ponudba po godu, zato pride
drugi dan z vsemi svojimi služabniki v tempel. Tudi sv. Jernej
pride in zaroti malika v imenu Jezusa Kristusa, da naj pove,
kdo je. Hudič začne strahovito kričati in spozna, da je eden
izmed peklenskih duhov, ki je kralja in vse ljudstvo dosihdob
grdo slepil in goljufal. Pristavil je še, da je le en pravi Bog,
in ta je tisti, ki ga oznanuje njegov apostol Jernej. Na to pri¬
čevanje hudobe same vsi pričujoči osupnjeni, pogledujejo drug
drugega. Sveti apostol pa ukaže hudiču, da ima pri tej priči iz
vseh malikov pobegniti, vse malikovavske podobe po mestu pa da
podrobiti. Namah se vse zvrnejo na tla in v kosce razdrobe.
Kralj s svojimi služabniki, vsi prebivavci tistega in še 12 drugih
mest v deželi se po teh velikih čudežih božjih spreobrnejo h
krščanski veri. Po tej slavni zmagi svetega evangelija maliko-
vavski duhovniki skoraj edini še ostanejo trdovratni, semtertja
premišljevaje, kako bi se nad sv. Jernejem maščevali. Zateko se
h kraljevemu bratu Astijagu, gorečemu malikovavcu, vladarju v
drugem delu Armenije. Temu zatožijo Jerneja kot sovražnika
in upornika v deželi, ki je celo kralja in njegove služabnike na
dvoru goljufno preslepil, in ki hoče stare bogove v deželi popol-

24. avgust: Sv. Jernej, apostol.

339

noma zatreti. Astijag ukrene to bogovom storjeno razžaljenje
ostro kaznovati. Brž pokliče sv. Jerneja pred sodbo ter mu za¬
preti z naj grozo vitnejšo smrtjo, ako pri tej priči ne daruje bogo¬
vom. Sveti apostol mu hoče dokazati lažnivost teh malikov,
okrutni divjak pa ga noče poslušati. Ukaže ga kar živega
odreti in med temi bolečinami umoriti. Ko rablji kožo režejo z
njega, sv. Jernej še vedno hvali Boga in oznanuje ljudstvu sveto
vero. Naposled mu odsekajo glavo. Očitno pa Bog kaznuje
kralja in duhovnike. Vse so obsedli hudi duhovi, ki so jih 30
dni grozovito trpinčili, nazadnje pa zadavili. Truplo svetega
apostola so kristjani častitljivo pokopali v mestu Dara na Mezo¬
potamskem, konec 6. stoletja pa prenesli na otok Lipari blizu
Sicilijanskega, in pozneje iz strahu, da ne bi divjim mohame-
danom prišlo v roke, leta 839 v Benevent, nazadje pa v Rim.
Tam počiva od leta 983 pod velikim oltarjem v dragoceni rakvi
one cerkve, ki je njegovemu imenu na čast bila sezidana in po¬
svečena na otoku reke Tibere.

Obrazuje se z nožem v eni, in z odrto kožo svojega trupla v
drugi roki. — Leto njegove smrti je neznano.

j^Cajvecji, še vedno vidni čudež.

Zveličar je svojim apostolom in učencem naprej povedal, da bodo
delali še večja čuda in znamenja, kakor on sam; to se je tudi v res¬
nici spolnovalo, kakor nam spričuje apostolsko dejanje. Ravno taka
duda in znamenja so delali njihovi nastopniki, kakor nam pripoveduje
cerkvena zgodovina. Ako se pa dandanes ne gode nič več tako po¬
gosto čuda in znamenja, vzrok je temu, ker jih ni več tolikanj po¬
zeba; zakaj sveta vera je povsod že razširjena in sveta katoliška
cerkev stoji vsem,  ki hočejo resnico spoznati in spričevanju zgo¬
dovine svoje oči odpreti, kot naj večji še vedno vidni čudež
Pred očmi.

Le poglej! Sin Božji je sveto cerkev postavil. Hotel je, da naj
se razširi po vsem svetu ter vsa ljudstva, vse narode združi v edinosti
svojega naročja. Vsled tega razpošlje svoje apostole na vse štiri kraje
sveta. Ali so pa ti njegovi poslanci imenitni, učeni možje? O kaj še!
-Razen sv. Pavla, ki se jim pozneje pridruži po božjem klicu, so vsi
u R°gi, preprosti, nevedni in neučeni ribiči iz Galileje, in njih imena
?vetu popolnoma neznana. Ravno te nepoznane in neučene može si
Jzvoli Kristus, da razširjajo njegovo sveto cerkev. Po njegovem po-
Ve lju oznanujejo sveto evangelije najprej Judom. Kakor so Judje po-
Prej sovražili Jezusa in njegove nauke ter ga preganjali do smrti,
tako jim je sedaj evangelije o svetem križu gnusoba in pohujšanje, a
ujegovi oznanovavci so jim sovražniki, katere pred sodbo vlačijo, bičajo,
hrižajo in more. Ravno tako pogani nočejo nič slišati o križanem

22 *

340

24. avgust: Sv. Jernej, apostol.

Zveličarju in njegovem nauku. Ta nauk je njih mesenemu poželenju
ravno nasproti. Malikovavstvo jim dopušča uživati vse slasti in streči
vsem strastem, ker njihovi bogovi sami niso nič boljši. Kristusovi
nauki pa zahtevajo namesto razbrzdanosti pokorščino, namesto napuha
ponižnost, namesto poželenja krotenje mesa, namesto lakomnosti po
denarju in blagu ljubezen do uboštva, namesto maščevanja krotkost,
namesto dobička in samoprida usmiljenje in ljubezen do vseh, bodisi
prijatelj ali sovražnik. Kristusovi nauki zahtevajo, naj se človek ima
za popotnika na tem svetu, naj si odrekuje, se drugim uklanja, sam
sebe premaguje, voljno pod svojim križem trpi in po večnih, nemin¬
ljivih dobrotah hrepeni. Seveda taki nauki slastnim in strastnim
malikovavcem niso mogli biti po godu; bili so njih življenju ravno
nasproti. Med nje stopijo apostoli brez denarjev, brez učenosti, brez
moči in imenitnosti. Njih orožje je sveto evangelije, beseda božja, ki
prodere do src in seže do mozga človekovega. Po edini moči besede
božje prihajajo ljudstva v Kristusovo cerkev. Hudoba v svoji ljutosti
se upre zoper prve oznanovavce božje besede, pogani v svoji slepoti
jih love in pred sodbo vlačijo. Za njimi pa nastopijo apostolov na¬
sledniki, oznanovaje najprej nauke Križanega, pa tudi oni padejo pod
meč. Tri stoletja divjajo mogočneži tega sveta z ognjem in mečem
zoper čredo Kristusovo. V potokih teče kri kristjanov; a njih prelita
kri je seme novih spoznavavcev. Kristjani trpe, se dajo mučiti in
moriti, med tem ko se cerkev Kristusova čedalje bolj razširja in po¬
ganstvo propada. Poganski templi se posipajo- z maliki vred, med tern
ko slavno zmaguje sveti križ, da predenj poklekujejo kralji in cesarji.

Povej, ljubi bravec, ni li to čudež? Ali ni to prst božje roke? —
Pa še več! Ko pekel z ognjem in mečem ne more ubraniti, da ne bi
se cerkev razširjala, posluži se še bolj nevarnega pripomočka zatreti
krščanstvo. Vzdignejo se krivoverci, ti oznanovavci laži, da bi za¬
vajali vernike. Že za apostolskih časov navstanejo krive vere, in več
stoletij se mora cerkev na vso moč boriti zoper te lažnive in goljufive
preroke. Sveta cerkev zmaga tudi te sovražnike in ohrani zaklad
svete vere neoskrunjen. —• Komaj pa se poležejo ti viharji, vzdignejo
se že zopet divja, barbarska ljudstva iz vseh dežel, nič ne vedoča niti
o Jezusu, niti o njegovih nebeških naukih. V neštevilnih trumah pri¬
hrumijo v dežele, kjer najlepše cvete krščanstvo. Cela mesta, trgi in
vasi za njimi se premenijo v pepel, in cele pokrajine v žalostne pu-
stine. Vera, vede in umetnosti blizu da poginejo; sveta katoliška
cerkev pa prebije tudi te viharje. Divja ljudstva, pri katerih veljata
le meč in pest, in ki razen boja in morij drugega nič ne poznajo, pre-
stvari sveta cerkev v mirne in pohlevne otroke božje, ukloni njih vra¬
tove pod jarem svetega križa, ukroti njih divje strasti, in zbudi v njih
želje po mirnem in rednem življenju. Ali ni to čudež? — A kar je
cerkev dosehdob storila, to dela še sedaj. Kamorkoli pride njen nauk,
tam zgine tema neverstva in krivoverstva, tam zbeži nevednost in
divjost, in konec je nesramnosti in pregreh.

Pa tudi to še ni vse! Sveta katoliška cerkev ni uživala miru
nikdar; vseskozi so jo stiskali njeni sovražniki in jo stiskajo še danes.
Mogočniki tega sveta, kralji in cesarji so se upirali zoper njo, zadr-

24. avgust: Sv. Jernej, apostol.

341

zevali so njeno delavnost, jo kovali v spone in jo psovali kot najnižjo
sužnjo. Borili so se zoper papeže, preganjali škofe z njih sedežev, v
ječe metali ali v pregnanstvo pošiljali duhovnike! — In ta hoj traja
še dandanes.  Tako imenovano prostozidarstvo je, ki že dlje časa,
zlasti pa od leta 1848 sveto cerkev spodkopava in spodmleva, Vse
dežele so preprežene s prostozidarskimi društvi. Po knjižurah, časopisih
in drugih listih se sme očitno zasramovati, zaničevati, psovati in z
nogami teptati vse kar je božje, sveto in blagodejno. Cerkev jim je
preostarela, ni več za sedanje čase. Zato se ne pečajo za njene zapo¬
vedi. Sveta maša  jim je prazna ceremonija, spoved  cerkvena iz¬
najdba iz poznejših časov, sveto obhajilo  norčija za neumno ljud¬
stvo, sveto Rešnje Telo  se pri procesijah očitno zasramuje; postijo
se tedaj, kadar nimajo kaj jesti, prazniki in nedelje naj bi bili navadni
delavniki, da bi ubogi trpini, delavci in rokodelci nikjer na svetu ne
našli niti tolažbe, niti pouka, ter praznični mir zadobili še-le po smrti
v grobu. Zakon  jim je namestu zakramenta rokovnjačarska raz-
drtija, kakor se prilega mesu in poživinjenosti; šola  mora ločena biti
°d svoje matere cerkve; papeži in škofje  naj se prežemi, lastnina
sv. Petra in cerkveno premoženje oropa. — To in vse drugo, kar je
temu podobno, je sad prostozidarstva, ki buta v naših časih ob skalo
svete cerkve. Bodimo utolaženi. Skozi 18 stoletij je bilo vse butanje
nj vsakatero rovarstvo zoper cerkev zastonj. Zatorej smemo preverjeni
niti, da bo tudi iz sedanjih viharnih časov cerkvi kmalu prisijalo soince
Sr eče, zmage in prostosti. Le kličimo po zgledu apostolov na Geneza-
neškem jezeru ob navstalem viharju z živo vero in s trdnim zaupanjem
ijvjnga, ki valovom in vetrovom zapoveduje, da postane zopet tihota,
tako se bomo sami prepričali, da je obstanek svete cerkve v
r esnici največji, vedno vidni čudež božje vsemogočne
r  ° k e;  zakaj ako bi bila cerkev delo človeških rok, bi bila morala že iz
začetka in v teku poznejših let ob tolikih silah tisočkrat propasti. Da
si ud te vselej zmagujoče cerkve Kristusove, zahvali se mu in prosi:

Molitev.

Moj Bog in Gospod! zgolj iz milosti brez mojega zasluženja si mi
'tal postati ud tvoje svete cerkve; sprejmi za ta dar mojo prisrčno za¬
hvalo. Dodeli mi pa tudi to milost, da sem in ostanem do konca vedno
'feden ud te tvoje svete cerkve! Amen.

25. veliki srpan ali avgust.

Sveti Ludovik, francoski kralj (L 1270).

. , 1- Svetemu Ludoviku je Bog dodelil neprecenljivo srečo, da
J  Bnel mater, kateri je v pobožnosti in v duševnih močeh malo

342 25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj.

enakih. Ime jej je bila Blanka; bila je hči slavnega kralja
kastilijanskega, Alfonza IX. Oče Ludovik YIII., kralj fran¬
coski, mu umrje še detetu pri treh letih. Vladarstvo torej in
otročja izreja ostane zgolj v materinih rokah. Kakor modro in
moško pa ve Blanka vladati kraljestvo, tako pobožno ve odgajati
tudi svoje otroke; posebno pa jo je skrb za mladega Ludovika,
ki ima biti prihodnji vladar. Kakov namen je ž njim imela,
vidi se iz teh-le prigodeb: Ko je bil 1. 1215 mali Ludovik v
grajski kapeli v Poasi krščen, veli po sv. krstu pobožna mati
dete k sebi na posteljo položiti. Vzemši ga v naročje, ga pri¬
srčno poljubi na prsih in reče: „Dete, ti si sedaj prebivališče
Sv. Duha; o da bi to prebivališče nikdar ne bilo s kakim grehom
omadeževano!“ Ko deček malo odraste, ga pobožna mati vedno
uči, da je posvečujoča milost božja najdražji zaklad, greh pa naj¬
večje hudo na svetu. Vzemši ga nekdaj v svoje naročje, mu
govori z vso milobo in resnobo svojega srca: „Deček moj, gotovo
te jaz ljubim in tako presrčno ljubim, kakor le mati more ljubiti:
a rajša bi te videla mrtvega pred seboj, kakor pa da bi kedaj
storil kak smrten greh; boljše, da umrje telo, kakor da bi duša
umrla!“ Te materine besede dečku tako globoko sežejo v srce,
da so mu odslej vedno na misli, in da vse svoje žive dni ne stori
nobenega smrtnega greha ter neomadeževano ohrani svojo krstno
nedolžnost. Tako lep sad je rodila vzgoja blažene kraljice Blanke.
Enako pa tudi ni zanemarila, sina za njegov poklic poučevati v
potrebnih posvetnih vednostih. Tako vsestransko poučenega ga
že v 13. letu da kronati za francoskega kralja. Na dan kro¬
nanja je bil Ludovik silno resnoben. Kakor nekdaj kralj Salomon
prosil je Boga v goreči molitvi modrosti in razumnosti, da bi po
božji volji srečno mogel vladati svoje ljudstvo. Ko povzdigne
pred kronanjem svojo roko k prisegi, ga spreleti sveta groza,
ker ve, kolike dolžnosti da prevzema.

2. Komaj stopi na kraljevi sedež, vname se že po deželi
plamen upora. Napuhnjeni grofje in baroni si mislijo, da sedaj
pod vladarstvom ženske in mladega kraljiča jim je prilika, usta¬
viti se postavam in razširiti svojo mogočnost. Ko pa jih je pre¬
magala junaška kraljeva vojska, hočejo puntarji kralja skrive
zalesti in ujeti. Ludovik pa, posvarjen po svojih zvestih, jim
srečno ubeži in v Parizu ga vse ljudstvo navdušeno sprejme. V
mladeniških letih se zaroči z Marjeto, hčerjo Provanskega grofa,
zalo in pobožno devico, in Bog blagoslovi zakon s peterimi sinovi
in peterimi hčerami. Ludovikovo hiševanje je najlepši zgled

25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj.

343

vsem podložnikom. Prva domačinska postava mu je: „Bogu
čast, Bogu službo!“  Zato si odloči vsaki dan gotove ure
za molitev. Vsaki dan gre k sveti maši in opravlja druge du-
hovske urne molitve. Po otročje časti Mater Božjo in obiskuje
pogostoma njene cerkve in oltarje. Ko mu zaradi tega ugovar¬
jajo, jim reče: „Ako bi čas tratil z veselicami, ne bi mi nič
očitali; zakaj bi mi torej ne privoščili molitve, zakaj bi ta čas
imeli za potrato?“ Večkrat obiskuje grajsko kapelo, v kateri je
bil krščen. Tukaj se na kolenih pred krstnim kamenom zahva¬
ljuje Bogu za milost svetega krsta, ponavljaje mu vnovič svojo
zvestobo. Iz ljubezni do
tega kraja se v pismih
podpisuje navadno le
»Ludovik Poasinski“.

Na vprašanje, zakaj da
tolikanj spoštuje to ka¬
pelo, ker je bil vendar v
remski stolnici kronan,
odgovori: „Ali naj ne bi
više cenil tistega kraja,
kjer sem dosegel čast
kristjana, mimo onega,
kjer sem prejel minljivo
kraljevo čast? V Remu
sem prejel minljivo
krono svojega očeta in
sem bil maziljen v po¬
svetnega vladarja; v
koasi pa sem bil ozalj-
san s krono Jezusa
Kristusa in maziljen s
svetim oljem v otroka
kozjega in dediča ne¬
beškega kraljestva. “ —

Pogostoma je prejemal svete zakramente, in sicer je šel vsaki
Petek k spovedi. Kadar pa je šel tudi k-svetemu obhajilu, se
ni  bližal oltarju stopaje, ampak kleče se je po kolenih pomikal
k božji mizi. Vsako jutro zgodaj je bil vsaj pri eni ali tudi še
ra jši pri več sv. mašah. Zelo rad je poslušal božjo besedo, ne
samo ob nedeljah in zapovedanih praznikih, ampak tudi ob drugih
Priložnostih. Če mu je katera pridiga posebno ugajala, ohranil

344

25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj.

si jo je dobro v spominu, da jo je tudi drugim znal točno po¬
vedati. Natanko je spolnoval cerkvene zapovedi in k temu pri¬
ganjal vse svoje ljudi. Postne dni je prišlo samo sočivje na mizo,
in ob petkih se je zdržaval jedi in pijače. Sploh je živel jako
zmerno; navadno je užival le grah, bob in druge preproste jedi;
vino je pil bolj slabe vrste in še temu je veliko vode prilival.
Dalj časa je nosil spokorno rasovno obleko, dokler mu je ni spo¬
vednik prepovedal. Svetinje je imel v veliki časti. Tako je za
velik denar odkupil po carigrajskem cesarju Balduinu v Benetkah
zastavljeno trnjevo krono Kristusovo z malim ivercem sv. križa;
dal jo je v Pariz prinesti, kjer je njej na čast sezidal krasno
kapelo, in ondi pogostoma v solzah molil.

3. Druga domačinska postava mu je bila: „Spoštuj mater
in bodi usmiljen do ubogih!"  Prisrčno je ljubil svojo
mater; vsaki njen migljaj je rad spolnil, in vse, kar je storil, se
je ž njo posvetoval. Njegovo spoštovanje do matere je bilo tolik¬
šno, da so celo zasramovaje ga rekali: „ Česar mati noče, tega
Ludovik ne sme storiti." Ubožci so mu bili najljubši gostje.
Vsaki dan je gostil 120 do 150 ubožcev v svoji palači, jim pri
obedu sam stregel, noge umival in poljuboval. Opoldne in zvečer
je po tri starčke jemal k svoji lastni mizi in jim stregel. Po¬
gostoma je hodil v bolniščnice in v stanovališča ubožcev in bolnikov.
Kjer se je prikazal, bil je kakor angel usmiljenja in tolažbe.
Noben ubožec ni šel brez daru od njega. Gradov in krasnih
palač ni zidal, tem več pa bolniščnic, cerkva in samostanov. Stolnici
remsko in pariško je dal na svoje troške na novo postaviti.

Da je pa bil kos tolikim plačilom, zato mu je bila sveta
tretja postava: Bodi varčen pri gospodarstvu!  Na nje¬
govem dvoru ni bilo videti prenapetega lišpa. Obleka, jedi in
stanovanje, vse mu je bilo jako preprosto, vendar se je na vsem
znalo njegovo kraljevo veličanstvo. Lizunov ni mogel trpeti;
vsekdar so mu bili ljubši tisti, ki so bili ravnega in odkritega srca.
Rekel je: „Tisti so mi prijatelji, ki ljubijo resnico in čednost."
Rad se je s takimi kratkočasil; s pobožnimi je imel pobožne, z uče¬
nimi učene pogovore. Najljubši prijatelji so mu bili duhovniki;
zato je šla govorica po deželi: „Kraljevi najljubši gostje so fran¬
čiškani, dominikani in pa berači." Ostro je pazil na to, da se
vpričo njega ni govorilo nič nespodobnega ali časti bližnjega do¬
takljivega. Obrekovavci in hudobni jeziki niso smeli biti blizu
njega. — Da bi mir ohranil s podložniki in sosedi, žrtvuje naj¬
večje darove. Da ne bi se s kraljem angličanskim v vojsko za-

25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj.

345

pletel, odstopi mu prostovoljno vse pokrajine, katerih se je bil
njegov ded po krivici polastil. Kljubu toliki krotkosti in miro¬
ljubnosti mu je vendar bila pravica nad vse. Varih je bil vsem
zatiranim, in ob posebnih dnevih je sam zaslišaval pritožbe svojih
podložnikov. Tedaj tako navadni dvoboj je odpravil in prepovedal
tudi druge boje med prvaki kraljestva. S prvega so se mu ti
gospodje posmehovali ter ga „bogomolca“ zvali; ko so pa videli,
kako srčno da v vojski suče svoj meč in udriha ž njim po vrstah
svojih sovražnikov, jih je minila ošabnost ter so se uklonili postavi.
— Ludovik, vedoč, da je le sveta vera prava in trdna podlaga
kraljestvom, sveti v spolnovanju božjih in cerkvenih zapovedi ne
le s svojim zgledom, temveč skrbi tudi z modrimi postavami za
pravo krščansko prepričanje v srcih vseh svojih podložnikov.
Taka postava je bila zoper bogokletstvo. Preklinjevavcem je
zapretila postava, da se jim boste obe ustni žgali z razbeljenim
železom. Res je ta kazen doletela celo nekega plemenitega go¬
spoda v Parizu. Na očitanje, da je ta postava preostra, jim
Pfavi: „0 da bi mogel jaz sam, ako bi pretrpel to kazen, vse
preklinjevanje pregnati iz mojega kraljestva!" — Ravno tako
ostre postave je dal zoper nesramne in pohujšljive ženske, zoper
odrtnike in igravce.

4. Tako torej ni bilo drugače mogoče, nego da Ludovik
postane ljubljenec vsega ljudstva. Ta ljubezen se zlasti razodene,
ko Ludovik črez 15 let svojega srečnega in modrega vladarstva
fla hudi mrzlici na smrt nevarno oboli. Prejemši sv. zakramente
leži v poslednjih pojemljajih, in že vržejo, misleči, da je umrl,
Mrtvaški prt črez njegovo truplo, kar se Bog ozre na molitve
la solze silne trume zbranega ljudstva, ki dero v cerkev, proseč
zdravja svojemu ljubljenemu kralju. Ludovik se zopet zave in
kmalu popolnoma ozdravi. Nato pokliče pariškega škofa Viljema
k sebi. Temu razodene slovesno, da se je zaobljubil, v zahvalo
•B°gu zaradi zdravja, odpraviti se s križarsko vojsko v Sveto
deželo, in na pomoč iti hudo stiskanim kristjanom zoper neverne
Mohamedane. Škof mu v to poda za križarje navadno znamenje
sv - križa. Ludovik ga pobožno poljubi, na svoje prsi pripne ter
se  ž njim pokaže vriskajočemu ljudstvu. Kmalu je vse na nogah
1X1  pripravljeno, iti v Sveto deželo. Tudi kralj poravna še ne¬
katera potrebna opravila, postavi med tem svojo mater za oskrb¬
no kraljestva ter se poslovi od nje s solzami. Mati, sluteča
sv °jo smrt, mu reče proti nebu kazaje: „Tam gori se zopet vi¬
diva!« Potem gre kralj najprej v Sen-Deni, da se v ondotni

346

25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj.

samostanski cerkvi še priporoči svetim mučencem in vzame s seboj
ondi shranjeno državno zastavo. Nato odrine s svojo križarsko
vojsko dne 25. vel. srpana 1. 1248. Spremlja ga kraljica Marjeta,
njegova soproga. Črez zimo mora ostati na Ciperškem otoku,
zakaj, akoravno imajo živeža zadosti, vendar vojaki zaporedoma
mrjo za hudo kužno boleznijo. Kralj sam obiskuje bolnike, jim
streže, jih tolaži ter jim daje zdravila in denarja. Tu se mu
posreči, da med seboj pomiri ondotne prebivavce, katoličane in
Grke, ter privede nje in veliko mohamedanskih sužnjev v na¬
ročje svete katoliške cerkve. Spomladi odjadra proti Egiptu.
Ondi se v kratkem času polasti mesta Damiete. Sultan se je-
tako razsrdil zavoljo izgube tega mesta, da je ukazal 51 polkov¬
nikov obesiti, pozvavši Ludovika na nov boj. Ludovik pusti svojo
soprogo v Damieti in se obrne proti Kairi, glavnemu mestu
Egipta. V krvavem boju pri Masori premaga sultanovega voj¬
voda; svojo hrabrost pokaže s tem, da samoč užuga šest Sara¬
cenov, ki so ga bili obkolili in konja za uzdo zgrabili, da bi ga
bili ujeli in odvedli — nekatere poseka z mečem, druge pa hudo-
rani. Po teh dveh zmagah, ki jih ne pripisuje svoji hrabrosti,
ampak božji pomoči, se že veselo nadeja, da bo tudi Sveto de¬
želo oprostil saracenskega jarma. Toda božja previdnost obrne
drugače. Zavoljo razuzdanosti nekaterih križarjev je kralj pri¬
moran, jih veliko nazaj na dom odpraviti. Še bi sicer z mečem
zmagoval; a strašna kuga se ugnezdi med armado in preti jim
grozovita lakota. Kralj sam zboli; in tako so primorani nazaj
v Damiete se umakniti. Na potu jih Saraceni za hrbtom napa¬
dejo z veliko silo, tako, da jih do malega vse pobijejo, in celo
kralja in dva njegova brata ujamejo. Zanesejo ga v šotor in
puste pri njem samo enega čuvaja in dva duhovnika. V tej nad¬
logi in vrhu tega še v strahu, kako je s kraljico, ki je ravno
pred kratkim sina porodila, pokaže Ludovik vso vzvišenost svoje
čiste duše. Noben vzdihljaj, nobena žal-besedica mu ne pride iz
ust. Pritisne sveto razpelo k ustom ter migne duhovnikoma,
da molijo skupaj dnevne ure. Saraceni, videč visokost njegovega
obnašanja in čudoviti mir, ki mu sije z obraza, se zavzamejo,
rekoč: „Ta je najsrčnejši kristjan, katerega smo kedaj spoznali.“
Ravno tako vdana v voljo Gospodovo ostane kraljica, zvedevši
nesrečo soprogovo.

5. Med tem se jame sultan pogajati z ujetim kraljem. Da
bi ga izpustil, zahteva od njega vsa trdna mesta, ki jih še
kristjani imajo v Sveti deželi. Ker Ludovik v to ne dovoli,

25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj.

347

zavlečejo se pogajanja še dalje, dokler se ne odkupi z 800.000 zlati.
Z malim ostankom križarjev prišedši v Damiete, se tu zopet snide
s svojo soprogo; pa kako žalosten je ta sestanek. Kolikor mo¬
goče utolaži trpečo in bolehno kraljico. Kmalu pa se zopet odloči
iti obiskat svete kraje Svete dežele. V pomorskem zagrajenem
mestu Akre ga zadene druga nadloga. Videti je, kakor da bi
mu bila božja previdnost namenila, da ima izprazniti kelih trp¬
ljenja do dna. Kuga se vnovič pritepe v zbrano armado. Ludovik
vnovič streže bolnikom, je ozdravlja in tolaži, ne boječ se za svoje
življenje. Po več kakor 20 mrličev znosijo dan na dan mimo
oken njegovega stanovanja, in kolikorkrat vidi koga ondi mimo
nesti ali sliši mrtvaško pesem, razjoka se bridko. Brž ko pre¬
neha kuga, zbere ostale vojščake, da bi ž njimi Saracene še
e nkrat napadel. Tu mu dojde žalostno poročilo, da mu je umrla
ljubezniva mati Blanka. Mile solze se mu s prvega udero po
licu; a utolaži se v Bogu in pravi: „Bogu bodi hvala, ki mi je
do sedaj ohranil ljubeznivo mater. Bila je dar božjega usmi¬
ljenja, in vzel jo je Bog kot svojo last zopet nazaj. Res je, da
sem jo srčno ljubil; ker je pa tebi, o Bog, po volji, da si mi jo
vzel, ne smem se zoper to pritoževati; tvoje ime bodi češčeno
vekomaj!“ — O kako vzvišene misli, res vredne krščanskega,
Bogu vdanega vladarja! — Materina smrt ga primora ločiti se
od Svete dežele. Že šest let je proč od Francoske, ki ga zlasti
sedaj silno potrebuje doma. S solzami se poslovi od krajev, v
katerih je nekdaj Zveličar hodil, učil, trpel in umrl. Prebivši
velike nevarnosti na morju, kjer bi se bila ladja na povratku
kmalu dvakrat razdrobila, pride v Vincen. Radostno ga sprejme
ljudstvo. Doma mu je prva skrb, da uravna vladne potrebe. Da
se prepriča sam, kako stoji z ljudstvom, obhodi vse pokrajine
svojega kraljestva, daje najmodrejše postave, da bi zatrl nesram-
Uosti, odrtije, preklinjevanje in nesrečne igre; povsod postavlja
zveste, pravične in bogoslužne služabnike, skrbi za ubožce, bol-
n ’ke in zatirane ljudi, duhovske službe oddaje le vrednim, v
resnici pobožnim duhovnikom. Posebno mu je pri srcu, da živi
v  miru, edinosti in prijaznosti s sosednimi vladarji.

Nepozabna mu je ostala Sveta dežela... Ni še odložil križa,
ki ga je vedno spominjal njegove nekdanje obljube. Ko sliši, da
So  stiske kristjanov ondi čedalje hujše, se zopet odloči jim iti na
Pomoč. V ta namen skliče poglavarje svojega kraljestva, V po¬
svetovanju ukrenejo, da 1. 1270 hočejo odriniti po morju. A
kralj je bil jako obnemogel po trpljenju do sedaj prestalem in

348

25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj.

po hudih boleznih; zelo ga je potrla tudi smrt njegovega naj¬
starejšega sina, pobožnega, še-le 16 let starega kraljeviča. Čuteč,
da je blizu svoje smrti, napravi pred odhodom svojo oporoko.
V tej postavi posebno ubožce in bolnike, bolniščnice, samostane
in cerkve za dediče svojega premoženja. Zapustivši oskrbništvo
kraljestva dvema vrlima in zvestima možakoma, odjadra zopet
proti Palestini.

6. Pri tuniškem sultanu se je kazalo nekoliko upanja, da
bi se utegnil pokristjaniti. Ker se je pa sultan bal, da ne bi
se podložniki mu zaradi tega uprli, hoče mu Ludovik s svojo
vojsko priti na pomoč. Ko prijadra po morju do mesta, vidi,
da ga je sultan prevaril. Zato sklene lažnika strahovati in
mesto s silo vzeti. Ko pa mesto oblega, ugnezdi se zaradi silne
vročine, kakor poprej, tako tudi sedaj kuga med armado. Naj-
hrabrejše izmed nje, tudi mlajšega kraljevega sina, Tristana po
imenu, pokosi neusmiljena smrtna kosa. Nepopisljive so bolečine,
ki trgajo srce Ludoviku. Noč in dan mu je skrb za bolne in
umirajoče vojake, kar naposled še on zboli za kugo. Zdi se
mu, da mu je smrt pred očmi. Zato pokliče k sebi svojega sina
in naslednika Filipa, se ganljivo poslovi od njega, in mu da
poslednje modre nauke kot zapuščino in najdražji zaklad svetega,
ljubečega očeta. Ravno tako ganljive nauke deli svoji hčeri
Izabeli, navarski kraljici, ki je s svojim soprogom očeta sprem¬
ljala v te kraje. Nato si da podeliti svete zakramente, katere
iz spoštovanja prejme na kolenih. Od tega trenotja ne poželi
ničesar drugega, nego nebeške domovine. Srčno se zahvaljuje
Bogu za vse trpljenje, ki mu ga je poslal, in moli goreče za
spreobrnitev grešnikov in nevernikov ter za rešitev svojih zvestih
vojščakov. Večkrat se pokriža in moli glasno: „Bodi, o Gospod,
varih in Zveličar svojemu ljudstvu!“ Z očmi v nebo zroč vzdihne
poslednjič: „V tvojo hišo pojdem, da te bom, o moj Bog, molil
v tvojem svetem prebivališču. “ Po teh besedah mirno zaspi v
Gospodu 25. dan vel. srpana 1. 1270, v 56. letu svojega življenja.
Njegov drob so prenesli v Montreale v neko cerkev blizu Salerne;
njegovo truplo pa in njegovo srce je ostalo v tahru, ker ga
vojščaki niso pustili odvesti. — Saraceni, ko slišijo, da je hrabri
kralj umrl, napadejo z vso mogočo silo in grozovitostjo tabor
kristjanov, da bi ga zajeli. Ali Bog je uslišal molitev svojega
svetega služabnika. Ravno jim na pomoč pride kralj sicilijanski
z mogočno vojsko ter Saracene slavno premaga, da morajo pro¬
siti miru, vse ujete vojščake izpustiti in veliko v denarjih pla-

25. avgust: Sv. Ludovik, francoski kralj.

349

čati. Potem prepeljejo sv. Ludovika v ladji na Francosko, in
ga v rakvi založijo v sen-deniški cerkvi. Zaradi mnogih čude¬
žev, ki so se godili na njegovo priprošnjo, ga je papež Boni¬
facij VIII. razglasil za svetnika.

Obrazuje se v kraljevi opravi z lilijo ali pa s trnjevo krono v roki.

Sesede £udoviHove sinu v slovo, kristjanu v spomin.

Najprvo ti priporočam, da ljubiš Boga iz vsega srca in rajši vse
Pretrpiš, kakor smrtno grešiš.

Ako ti Bog kako nadlogo pošlje, prenašaj jo voljno, in misli si,
da si jo zaslužil. Če ti da srečo in dobre dni, ne daj se po napuhu
k hudemu zapeljati; ne smemo se namreč zoper Boga spreti za nje¬
govih dobrot voljo.

Pogostoma hodi k spovedi. Pred vsem si izvoli spretnega in
dobrega spovednika, ki te zna varno voditi, in ki si upa posvariti te
Zft radi storjenega hudega in ti tvoje napake očitati.

Bodi s pobožnim srcem pri božji službi, posebno pri sveti maši
Wed povzdigovanjem.

Bodi krotkega in do ubožcev usmiljenega srca in pomagaj jim,
kolikor največ moreš.

Poslušaj rad božjo besedo in ohrani jo v svojem srcu. Imej veselje
z  molitvijo, odpuščaj rad. Tovarištva hudobnih se ogibaj. Nihče ne
sme vpričo tebe kaj govoriti, kar bi koga razžalilo ali v greh zavodilo.
■^ e  trpi, da bi kdo vpričo tebe o drugih za hrbtom kaj hudobnega ali
°orekljivega govoril, in nikdar naj tebe ne sliši nihče, da bi Boga
zaničeval.

Zahvaljuj se Bogu večkrat za vse skazane dobrote, da bodeš še za-
na P r ej v vreden njegovih dobrot.

če imaš kako tuje blago in za gotovo veš, da ni tvoje, daj ga
emudoma nazaj; ako pa ne veš za gotovo, naj ti to stvar modri možje

Poiščejo.

v  Ljubi in spoštuj vse vernike svete cerkve! Skazuj čast in visoko
‘Pestovanje svojemu očetu in svoji materi ter spolnuj njuno zapoved.

Nikar ne žabi, kaj je Jezus za naše odrešenje storil!
p Bodi milosrčen do vseh, ki imajo kako dušno ali telesno nadlogo,
omagaj jim s tolažbo ali z miloščino, kakor boš najbolje mogel. Pri-
' l devaj si na vso moč tako popoln biti, da se bodo vsi, ki te bodo
meli^spodbadali nad tvojim lepim zgledom.

o čuvaj nad vsemi, ki so v tvoji hiši, da nič hudega ne store.
^?vraži vse, kar je greh, sovraži pa še posebno' grehe svojih podlož-
lkov  bolj, nego drugih ljudi.

Podpiraj in pospešuj dobro vsepovsod, kolikor je le v tvoji moči.

Lvoj denar bodi pravično pridobljen, in izdajaj ga za dobre namene.
t  , Glej, da ne boš lahkomiselno kaj nepoštenega govoril ali storil,

da  te ne bo rdečica oblila, ako tudi ves svet to zve, temveč da
Pko porečeš: „Res, to sem storil; ali: to sem govoril."

350

26. avgust: Sv. Genezij, mučenec.

Bodi zvest svojim služabnikom, radodaren in resnoben v govor¬
jenju, tako, da se te bodo bali in te ljubili.

Pomni, ljubi bravec, te besede umirajočega svetnika in spolnuj jih!

Molitev.

O moj Bog in Gospod, pridi mi s svojo milostjo na pomoč, da
še jaz po zgledu tvojega zvestega služabnika sv. Ludovika prav spo¬
znavam ničemurnost vsega posvetnega, in hrepenim le po večnih, ne¬
minljivih dobrotah, ki si jih obečal vsem tistim, ki te ljubijo in ti v
ljubezni služijo! Amen.

26. veliki srpan ali avgust.

Sveti Genezij, mučenec (okoli L 300).

1. Genezij, glediščni igravec za časa Dioklecijana, je bil že
po svojem stanu zaničevavec in zasmehovavec vsega svetega in
zagrizen sovražnik kristjanov. Po človeško misliti je bil eden
tistih, ki mora pogubljenju zapasti. Ali Gospod, ki je pokazal
moč svoje milosti in velikost svojega usmiljenja s tem, da je kri¬
vičnega cestninarja poklical za apostola, je hotel dati novo spri-
čevanje svoje milosti in svojega usmiljenja, da je povzdignil tako
globoko pogreznjenega hudobneža k častitljivosti mučeniške krone.
Resnica te prigodbe je po silno starih pismih dokazana, in more
toliko bolj utrditi naše upanje v Boga, čigar roka nikdar ni prikraj¬
šana. — Dioklecijan se je ravno po srečno dokončani vojski s
Perzijani povrnil v Rim, in sprejeli so ga ondi z vsemi mogočimi
slovesnostmi. Med drugimi kratkočasi in veselicami, ki so jih
bili napravili njemu na čast, bile so glediščne igre v prvi vrsti.
Tudi Genezij je hotel cesarju na veselje po svoje pripomoči. Poznavši
Dioklecijanovo sovraštvo do kristjanov, se hoče cesarju prikupiti
s tem, da se na očitnem odru jame norčevati z verskimi, krščan¬
skimi šegami. V ta namen pride na oder kot bolnik ošemljen
in začne vzdihovati: „Prijatelji, čutim se obteženega in bi rad,
da bi se mi polajšalo." Tovariši ga vprašajo: „Kaj bi pa rad,
da ti naj storimo, da ti bode odleglo? Ali misliš, da smo mizarji
in hočeš, da te na mizarsko delavnico položimo?“ Vsled te ne-
okorne šale se množica krohota na vse grlo. Genezij pa nadaljuje:
„Vi me ne razumete, jaz želim kot kristjan umreti, da morem,

26. avgust: Sv. Genezij, mučenec.

351

butare svojih grehov olajšan, naravnost v nebesa zleteti. “ Zopet
nastane nov grohot ljudstva. Med tem se na odru prikažeta dva
igravca, eden kot duhovnik, drugi kot zarotnik oblečen. Usedeta
se k njemu in ga vprašata: „Sin, zakaj si naju dal poklicati?"
V tem trenotku, ko hoče Genezij svoje burke dognati do vrhunca,
ga zadene žarek tiste nebeške luči, ki je bila tudi sv. Pavlu
nekdaj oči odprla, in ne da bi se hlinil, temveč iz globočine srca
mu pridejo besede: „Poslal sem po vaju, da bom prerojen v
milosti Kristusovi, in da me očisti voda sv. krsta in opere moje
krivičnosti." Njegovi tovariši in poslušavci se še zmeraj smejejo,
misleči, da se norčuje in uganja svoje burke. Igravci ga tudi v
resnici krstijo po krščanski šegi, ga oblečejo v belo oblačilo, in
da je šala popolnoma, pridejo preoblečeni vojščaki ter ga, kakor
je bila tedaj navada s krščanskimi mučenci ravnati, uklenjenega
vlečejo pred cesarja, da ga zastran vere izprašuje in potem obsodi.

2. Sedaj pa se šala preobrne v resnico. Proti poslušavcem
obrnjen začne Genezij navdušeno govoriti: „Poslušajte, cesar,
vi vojskovodje, modrijani, starejšine in meščani; poslušajte vsi
tukaj zbrani, kar vam govorim. Vselej sem se studa in gnusobe
tresel, kolikorkrat sem slišal ime: kristjan. Zaničeval in psoval
sem vsakaterega spoznavavca te vere in celo svoje najbližnejše
sorodnike sem sovražil zavoljo tega imena. Preiskaval sem skriv¬
nosti kristjanov samo iz tega namena, da bi se danes vpričo vas
ž njimi norčeval. A v tem trenotju, ko hočem zaničevati Gospoda,
katerega nisem poznal, bila mi je razodeta njegova resničnost in
njegovo gospostvo. Prejel sem krstno vodo, vam v posmeh črez
®e razlito, s srčnimi željami, z notranjim kesanjem in s polno
vero v njegovo milost. Tu sem videl nebesa odprta in svetlo
trumo angelov nad svojo glavo. Brali so mi iz odprtih bukev
vse moje grehe, ki sem jih storil od otročjih let sem. Ko dokon¬
čajo, potope bukve v krstno vodo, in bili so vsi listi oprani in
beli kakor sneg. Torej, zmagoslavni cesar, in vi vsi, ki ste za¬
smehovali te skrivnosti, verujte mi, da je Jezus pravi Bog, prava
luč, pravo življenje, in da le v njem samem se moremo zveličati."

To govorjenje cesarja razkači toliko bolj, kolikor manj se je
nadejal, da se bo ta stvar tako obrnila. Genezija izroči oblastniku
bdavtinu, naj ž njim stori po postavah, izdanih zoper odpadnike,
btazpno ga na tezavnico, razmesarijo ga po vsem životu z želez¬
arni grebeni in žgejo z baklami. Te neizrekljive bolečine trpi
Genezij čudovito potrpežljivo, vedno ponavljajoč besede: „Ni ga
drugega Gospoda sveta, nego Jezus, kojega videti je moja sreča.

352

26. avgust: Sv. Genezij, mučenec.

Njega molim, njemu služim, njega se hočem zvesto držati, ako-
ravno bi mi bilo zaradi tega tisočkrat umreti. Nobena muka mi
ne more iz srca vzeti mojega Boga in Zveličarja, ali mi braniti,
da ne bi hvalil njegovega imena. Samo to mi dela preglavico,
da sem ga s tolikimi pregrehami žalil, in ga tako pozno spoznal. “
— Tako in enako govori Genezij, dokler mu rabelj glave ne
odseka. Častitljivo pokopljejo kristjani njegovo truplo, in hvalijo
usmiljenje božje, ki je otelo njegovo dušo.

Obrazuje se v obleki rimskega glediščnega igravca s šemo pod
nogami, z mečem v roki in z angeli nad glavo, ki drže odprte bukve.

3\Ceskoneni zaklad, ki ga imamo v Jezusu Kristusu.

Komaj spozna poganski glediščni igravec Genezij v nebeški luči
Kristusa, ga že presune ljubezen do njega tako, da se po nobeni ceni
več ne da ločiti od njega. „Nobena stvar," je rekel pred smrtjo, „mi
ne more njegovega imena iz ust in zvestobe do njega iz srca iztrgati."
Bili so mu namreč pred očmi neskončni zakladi, ki smo jih prejeli v
Kristusu, in ki se ne dajo niti došteti niti izreči. Sveti Pavel se je
štel srečnega, da je mogel veselo oznanilo neizvedljivega
bogastva Kristusovega poganom prinesti;  in  Kristus sam
je Samaritanki rekel: „0 žena, da bi ti spoznala dar božji, in
kdo je tisti, ki ti pravi: Daj mi piti!"  Hotel jej je reči: O
žena, kako srečna bi bila, ako bi vedela, kolik dar je Bog svetu do¬
delil po svojem Sinu; zakaj, ž njim,  govori apostol, nam je vse
podaril.  (Rimlj. 8, 32.) Kristus je naš Odrešenik;  po njem edinem
zadobimo odpuščanje svojih grehov. On je naš Zveličar,  in le po
njem postanemo otroci božji in pridemo k Očetu v  On je naš brat,
ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Česa naj bi torej od
njega zahtevali, da ne bi nam mogel dati? On je naš zagovornik
pri Očetu. Tam v nebesih, pravi sv. Bernard, biva Jezus, da večnemu
Očetu kaže svoje rane in mu predstavlja, da so mu bile zadane na
Očetovo povelje, da ne bi se pogubil niti eden tistih, ki so ga tolikanj
drago stali. In kakor kraljica angelov Sina za nas prosi, opominjajoč
ga svojih bolečin in bridkih solz, tako kaže večni Sin večnemu Očetu
rane in udarce, ki jih je zaradi nas prejel; za tega voljo je še po
svojem vstajenju na svojem častitljivem telesu obdržal znamenja teh
ran. — Kdo bi torej ne zaupal trdno odpuščanja zadobiti? Sv. apostol
Pavel piše Hebrejcem: »Pristopili- ste k Jezusu, sredniku
nove zaveze, in k očiščevalni krvi, katera bolje govori,
kakor Abelova."  (12, 24.) Kri ubitega Abela je klicala po mašče¬
vanju, kri Kristusova pa kliče usmiljenja za vse, za katere je bila pre¬
lita. Lepo piše sv. Ambrož: „Vse imamo v Kristusu, in Kristus nam
je vse. Če hočeš, da bi se ti rana zacelila, On je zdravnik. Če zgoriš
v mrzlični vročini hudega nagnjenja, On je hladni studenec. Če te
teži hudobija, On je pravičnost. Če potrebuješ pomoči, On sam je moč.
Če se bojiš smrti, On je življenje. Če hrepeniš po nebesih, On ti je

27. avgust: Sv. Jožef Kalasanski.

353

pot. Če bežiš pred temo, ‘On je luč. Če si lačen in žejen, On ti je
hrana." Ako sv. Pavel piše Efežanom: „Oblecite orožje božje,
da boste mogli zoperstati hudičevemu  zalezovanju' 1  (1.0),
tako je to orožje božje po besedah sv. Hieronima Kristus sam. Zato
mu sveto pismo daje brez števila imen, iz katerih se vidi, da nam je
Kristus vse. Imenuje ga „kralja, učenika, pastirja, mašnika, zdravnika,
Prijatelja, očeta, brata, ženina, luč, življenje, studenec, očeta tolažbe,
angela velikega sveta." V Kristusu so založeni vsi naši zakladi in
vsa naša zdravila; naša dobra dela, ako imajo kaj zasluženja, imajo
ga po Kristusu. Po njem zadobivarno vse čednosti, vse milosti; po
n jem se zavarujemo pred skušnjavami in po njem se rešimo v nevar¬
nostih. Vse moremo le po Kristusu doseči, vse moramo le njemu pri¬
pisovati. Zategadelj končuje sveta cerkev vse svoje prošnje in molitve
z besedami: „Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem."

Obračaj se torej, krščanska duša, v vseh svojih silah in potrebah,
v vseh bridkostih in nadlogah, v vseh skušnjavah in nevarnostih k
Jezusu, sedežu vseh milosti; posebno ga pogostoma obiskuj v najsve¬
tejšem zakramentu, kjer te čaka in je pripravljen, da bi ti iz njego¬
vega ljubezni vnetega srca dotekali neprecenljivi darovi. Vzdihuj k
njemu pogostoma: „0 Jezus, sin Davidov, usmili se me!" ali: „Otmi me,
Gospod, ti moj Bog in Zveličar!"

Molitev.

Odpri nam, o Gospod, naše dušne oči, da spoznamo dni svojega
obiskovanja, in utrdi uam našo voljo, da jih pri tej priči k pokori
in poboljšanju porabimo in storjeno pohujšanje s svetim življenjem po¬
pravimo po zgledu sv. Genezija! Amen.

27. veliki srpan ali avgust.

Sv. Tožef Kalasanski, oče pobožnih šol

( 1 . 1648 ).

1. V aragonski pokrajini na Španskem je gorski grad, Ka-
lasanca po imenu. Ondi se je tedanjemu plemenitemu posestniku
Petru Kalasanskemu, zaročenemu z Marijo Gastonsko, leta 1556
r °dil sin, ki so mu dali pri svetem krstu ime Jožef.  Njegova
Pobožna mati ga je izredila za Boga, obvarovala mu srce pred
grehom ter je odprla sočutju in usmiljenju do ubožcev. Dajala
malemu Jožefu milodare, da jih je on nosil ubožcem, zraven
mu je popisovala njih revo, in da je dolžnost premožnejših, po¬
žgati revežem. Deček kmalu jame kazati razumnega duha, po-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

354

'27. avgust: Sv. Jožef Kalasanski.

učljivo srce in posebno nagnjenje do pobožnosti; ves vnet je za
Boga in za nebeško kraljico Marijo. Šestleten deček se resno
zavzame, da hoče peklensko hudobo kot sovražnika božjega umoriti.
Vzemši meč gre z drugimi otroki na polje, da bi napadel hudobo.
Videč na oljkinem drevesu črno senco, si misli, da mora to biti
hudoba, in srčno spleza na drevo. Senca pa se mu umika vedno
više in više, kar se veja pod njim zlomi in Jožef pade na tla,
vendar pa se vkljub visočini nič ne poškoduje. Odslej mu stariši
prepovedo, brez dovoljenja iti od doma. Namesto tega pa mu
dovolijo, da smejo drugi pridni otroci k njemu v grad prihajati.
Namesto drugih igrač napravi si na dvorišču majhen oltarček,
potem stopi na stol, da jim pridiguje, kakor ve in zna. Da bi
ga otroci rajši hodili poslušat, razdelil je vselej med ubožnejše
kaka mala darilca. — Ko zaradi slabe letine nastane lakota,
pošlje njegov oče, da bi ljudem pomagal, svojega oskrbnika z
denarji in z mulami po žito. Ker pa oskrbnika dolgo ni nazaj,
prihaja potreba čedalje večja. Tu gre Jožef k svojemu oltarčku
in prosi Marijo pomoči. Po molitvi pa priteče k očetu, rekoč:
„Bodi utolažen in zaupaj v Boga; še danes pride oskrbnik in
ubogim ljudem bo pomagano.“ V resnici pride še pred večerom
oskrbnik z žitom domov. — Ne daleč od gradu je bilo mestece
Estadila; ondi je bila dobra šola pod učenikom Antonijem Nebri-
senskim, ki so ga sploh le svetnika zvali. V to šolo stariši Jožefa
najprej pošljejo, da se uči latinskega jezika. Seme, po tem svetem
možu v njegovo srce vsejano, obrodi najlepši sad; njegovo srce
ne pozna greha. Petnajst let star je že tako poučen, da more
iti na visoko šolo v Lerido. Iz Leride gre v Valencijo učit se
bogoslovja in pozneje v Alkalo, kjer postane v malem času doktor
sv. pisma. Sedaj bi ga stariši radi pripravili v kako kraljevo
službo in ga oženili. A Jožef gre k urgelskemu škofu in prejme
ondi četvere nižje duhovniške blagoslove, nadaljuje ondi svoj nauk
in se vadi v čednostih. Med tem mu umrje starejši brat. Zdaj
oče toliko bolj prigovarja Jožefu, naj se oženi, da bi po njem
ne zamrl Kalasanski rod. V tej stiski se obrne Jožef k Bogu in
k Mariji. Njegove srčne bolečine so tolike, da za smrt nevarno
zboli. Pri postelji tako bolnega sina stoji neutolažljivi oče, pri-
čakovaje njegovega poslednjega izdihljeja. Kar odpre Jožef oči
in reče: „Oče, ako mi dovoliš, da se smem oltarju posvetiti,
ozdravim, če pa ne, umrjem.“ „Ako te to more oteti,“ odgovori
žalostni oče, „naj se ti izpolni tvoja volja.“ — In Jožef ozdravi
res, kakor po čudežu, kmalu do dobrega.

27. avgust: Sv. Jožef Kalasanski.

355

2. Po skrbni pripravi se da v mašnika posvetiti, in ne dolgo
potem podeli svojemu očetu svete zakramente za umirajoče. Po
očetovi smrti hoče iti v samoto, da bi ondi Bogu služil. A njegov

^oenik in prijatelj, Kašpar Figuera, mu prigovarja, da ni od
B °ga zato poklican, da bi samo za-se skrbel, temveč da bi nevedne
Ucil > nevernike spreobračal, slabe podpiral, zmotene vodil na pravi
P°t» verne potrjeval, žalostne tolažil, potrebnim pomagal, grešnike

356

27. avgust: Sv. Jožef Kalasanski.

k pokori opominjal in spokornike z Bogom spravljal. Jožef ga
sluša in stopi z apostolsko gorečnostjo v duhovno pastirstvo.
Osem let potuje po raznih španskih pokrajinah in oznanuje z
najboljšim uspehom besedo božjo. Črez osem let gre v Rim, da
bi tu na grobovih svetih mučencev molil in dela krščanskega
usmiljenja opravljal pri ubogih ljudeh, pri bolnikih in jetnikih.
Ko po dnevu po kočah ubožnih in po bolniščnicah opravi dela
usmiljenja, in zlasti z otročjim poukom dokonča svoje delo, ob¬
iskuje po noči sedmere velike cerkve v Rimu ter moli v njih.
Ko nastane kuga, pridruži se sv. Kamilu Leliškemu in streže
neutrudno bolnikom noč in dan, prigovarja umirajočim in nosi
mrliče sam na svojih ramah k pogrebu. Tukaj tedaj, kjer jih
je smrt brez števila pokosila ter s strahom in grozo ljudi na¬
vdajala, postavi sv. Jožef temeljni kamen ustanovitvi ljubezni, ki
je katoliško cerkev napolnila z novo svetlobo in do današnjega
dne jih na tisoče zveličala. Sv. Jožef namreč vidi, da po mestnih
ulicah semtertja pohajkuje veliko otrok, katerim je bila kuga po¬
morila stariše; samim sebi prepuščeni in brez vzgoje so bili v
nevarnosti pokvariti se. To ga v srce užali; usmili se jih, da
najme posebno hišo za nje, jih zbere okoli sebe, s pomočjo treh
duhovnikov jih poučuje, oblači in živi, kar najbolje more. Že koj
z začetka je imel v tej učilnici 100, pozneje celo 700 otrok.
Kakor pa je naraščalo število otrok, tako se je tudi čedalje ve¬
čala podpora premožnih ljudi. Tako ustanovi sv. Jožef nov red,
ki so ga imenovali „red pobožnih šol“.  Ubožne otroke, ki
so jih bili v to ustanovo sprejeli, so brezplačno poučevali v branju,
pisanju, računanju, v latinščini, zlasti pa v krščanskem nauku.
Kmalu pride glas teh pobožnih šol v Španijo. Kralj Filip III-
pokliče svetnika nazaj v rojstveno deželo in mu ponudi celo neko
škofijo. Ponižni služabnik božji pa ne mara zapustiti svojih šol,
temveč prosi papeža, naj jim podeli svoj blagoslov in jih potrdi
za prihodnost. Res papež potrdi to Jožefovo ustanovitev pod
imenom: „Redovni duhovniki ubožcev pod varstvom Matere Božje
pri pobožnih šolah. “ Sv. Jožef je imel namreč stanovitno zaupanje
na priprošnjo Marije Device. Zato je hotel tudi svoje uboge
otroke izročiti varstvu te ljubeznive, mogočne gospe in matere.
Marijina pomoč je bila pa tudi v resnici vsakomur očitna. Re¬
dovniki so morali razen obljub uboštva, devištva in pokorščine
še četrto storiti, namreč: brez plače oskrbovati pouk ubogih otrok.
Jožef sam je bil prednik temu redu ter je pouku in vzgoji otrok
posvetil celih 52 let.

27. avgust: Sv. Jožef Kalasanski.

357

3. Njegov red se je že njegove žive dni razširil po Španskem,
Laškem, v Avstriji, po Poljskem, Češkem in Ogrskem itd., kjer
se nahaja še dandanes pod imenom: „Red piaristov". Ko pa
tako mnogotere samostane vodi kot prednik in šole vlada, mu je
ta skrb najbolj pri srcu, da vselej sam poučuje uboge in zapu¬
ščene ter najbolj zanemarjene otroke, jih spremlja domov ter še
celo snaži in pometa njihovo šolo. Pri tem ga Bog ne pusti
t>rez tolažbe, temveč mu podeli čudovite darove. Večkrat vidi
prikazen Matere Božje z detetom Jezusom v naročju. Nekega
dne, ravno ko z otroki v šoli moli, se prikaže njim pred očmi
m blagoslovi svetega božjega služabnika. Bog mu je tudi po¬
delil dar čudeže delati. Tako mu neka mati prinese mrtvo v
spanju zadušeno dete. Jožef je nese v cerkev, položi na Marijin
oltar in moli; kar dete med molitvijo zopet odpre oči in se jame
glasno jokati, da vse ljudstvo zakliče: „Čudež! čudež!“ Pravil
J e  tudi, da se bo v prihodnjih časih njegov red daleč razširil po
sv etu, in tudi dan svoje smrti je napovedal. Dvaindevetdeset
kt je bil star, ko pride napovedani smrtni dan. Na smrtni
Postelji si da brati trpljenje Kristusovo, opominja svoje učence,
da naj zvesto spolnujejo redovne postave, jih blagoslovi, in imeni
c Jezus in Marija “ izpregovorivši umrje 25. dan vel. srpana 1. 1648.
® e  črez sto let so našli njegovo srce in njegov jezik nestrohnel
ln  nepokvarjen. Zaradi čudežev, ki so se po njem godili pred
smrtjo in po smrti, ga je papež Klemen XIII. prištel med svetnike.

Obrazuje se v črnem talarju z otroki okoli sebe.

JNCekateri zlati nauki tega svetnika.

„ Kdor hoče nad hudobijami zmagovati, mora znati svojo meseno
Pozeljivost premagati in svojo ožrtnost podjarmiti.

Kdor moli za svojega bližnjega, stori dobro, še bolje pa, kdor
mu  pomaga.

Po pomenu svetega pisma ni upati resničnega poboljšanja, ako
e  ne zamori stari človek in ne prerodi novi.

Zavest, da smo veliko dobrega storili, je boljša mimo vseli po¬
svetnih zakladov. Vsaka svetna velikost zgine pred tako notranjo,
mo dušno velikostjo.

, . Bolezen kakor zdravje pride od Boga, "in Boga ni v stanici

cinikovi, kjer manjka bolniku potrpežljivosti, postrežnikom pa lju-

Vsakdo naj se boji prvega pregreška. Kmalu j ih pride v ec in
naposled pregrešna navada. Ne okušaj po nobeni ceni sladkega
strupa, če prav v zlati skledici podanega; zakaj neogibno pride smrt
Za  njim.

358

28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik.

Molitev in sklep.

O Gospod Jezus, dodeli mi tisto sveto ljubezen do vseh ljudi, s
katero si svojega služabnika sv. Jožefa poveličal. Iz ljubezni do tebe
hočem z ubogimi otroki usmiljenje imeti in si prizadevati, da njih
srca tebi pridobivam! Amen.

28. veliki srpan ali avgust.

Sv. Avguštin, cerkveni učenik (L 430).

1. Gotovo ne bi imeli dandanes nikakega spomina po malem
afrikanskem mestecu Tagaste, ako ne bi se bil rodil ondi dne
13. listopada 354 Avrelij Avguštin,  ena njsvetlejših zvezd
na cerkvenem obnebju. Njegov oče, Patricij po imenu, je bil sicer
spoštovan, a ne posebno premožen; kot poganu mu je bila skrb bolj
za to, da bi svojega sina pripravil kedaj med svetom na visoko
stopnjo. Zato ga pošlje v bližnje mesto Madavro, da se ondi
uči govorništva. Njegova mati pa, sv. Monika (glej 4. velikega
travna), po ničemur drugem ni hrepenela, nego da bi ga za
nebesa izredila; zato ga že otroka seznanja s sveto katoliško vero
in ga uči moliti. Sprejeli so ga že tudi med izpraševance, to je:
med tiste, ki so se na sv. krst pripravljali; vendar pa ga še k
sv. krstu po tedanji šegi niso spustili iz strahu, da ne bi pre¬
zgodaj zapravil milosti sv. krsta. — Za uk s prvega ni imel
veselja, ker mu je bil učenik preoster; le s strahovanjem se je
dal k uku posiliti. Nevarna radovednost in nagnjenje do niče-
murnosti ga zavede v druščine odraščenih. Ti ga vodijo k javnim
igram in v gledišča, tedaj kristjanom prepovedana. Ko pa odraste,
poprime se z veseljem uka, zlasti govorništva. Tega je oče silno
vesel, in zato mu spregleda marsikatere druge razuzdanosti ;^a
materi silno žalijo srce in ga pogostoma svari zaradi njih. Se
ne 181etnemu mladeniču vzame smrt očeta, ki je pa vsled vednih
prošenj sv. Monike poprej še milost sv. krsta prejel, in se tako
kot kristjan srečno preselil v večnost.

2. Po očetovi smrti pride Avguštin s pomočjo nekega boga¬
tega sorodnika nadaljevat svoj uk v glavno afrikansko mesto
Kartago, shajališče vseh hudobij. Neke dobre bukve, ki mu tedaj
pridejo v roke, mu odprejo oči, da spozna, kako prazna in niČe-
murna je posvetna čast in bogastvo; tudi vest zaradi storjenih

28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik.

359

grehov ga jame peči, vendar pa se mu še vedno studijo božje
reči in krščanska modrost. Ravno tako v poganskih knjigah ne
najde nič veselja, in to, kakor pozneje sam pripoveduje, zaradi
tega ne, ker nikjer v njih ni bilo zapisanega Jezusovega imena,
ki mu ga je njegova mati tako globoko v srce vsadila. Zatorej
začne sveto pismo brati; a preprosta pisava svetega pisma ga nič
kaj ne vleče na-se. Preveč se je bil pogreznil v mesene zelje,
da bi se čutil dovolj močnega, božjo besedo spolnovati. Tudi mu
notranji napuh ne pripusti, da bi pravemu pomenu svetega pisma
segel do jedra; zato za¬
gazi v krivo vero mani-
hejcev, ki so bili tedaj
najhujši sovražniki sv.
cerkve. Pod plaščem
pravega krščanstva so
učili, da ste dve glavni
bitji, prvo dobro, drugo
hudo bitje; da ste dve
kraljestvi — svetloba
in tema, in da ste v
človeku dve duši, ena,
ki mu veleva storiti
dobro, druga, ki ga k
hudemu vleče zoper nje¬
govo voljo, in torej tudi
brez njegovega zadol-
ženja — brez greha.

V takih zmotah in v
tej žalostni dušni sle¬
poti spi kakor na greš-
uih blazinah Avguštin
°elih deset let. —

Dvajset let star, v cvetju mladosti, poln ošabnega upanja, obda¬
rovan z najlepšimi zmožnostmi in visoko učenostjo, pa zapleten
v pregrešne zaveze, pride Avguštin nazaj v rojstveno mesto, in
Postane učenik govorništva. Vsi ga hvalijo, časte in slave črez
uiero; a ena je, ki ne potrjuje te hvale, in ta je njegova
Pobožna mati Monika. Noč in dan pretaka bridke solze zaiadi
Ueznabožnega sina, in noč in dan moli, da bi ga Bog razsvetlil.
Avguštin matere noče poslušati. Njegov napuh ni zadovoljen s
častjo v domačem kraju. Slavohlepnost ga žene nazaj v mesto

360

28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik.

Kartago, da bi si ondi na učenjaški stolici pridobil novih, večjih
časti. Tu ga božja roka otme iz brezdna krivoverstva. Že večkrat
se je čudil, kako da so tako strašno razuzdani ti manihejski kri¬
voverci. Popolnoma pa mu oči odpre neki pogovor, ki ga je imel
z enim njihovih najimenitnejših učenikov; spozna, da je goljufan,
ker mu ta človek na njegova vprašanja ne ve nič odgovora dati.
Tako Avguštin obupa, da bi mogel kedaj najti resnico, po kateri
vedno hrepeni njegov duh. Vsled tega postane popolnoma nevernik.
Devetindvajset let je sedaj star; veliko je bral, veliko preiskoval;
pa vse, kar se mu je dosedaj videlo modro in resnično, to je
prazen nič v njegovih očeh, ker je bil zapustil vir modrosti,
Jezusa Kristusa. Čudne bolečine čuti v srcu, vendar ga še zmerom
oklepa napuh.

3. Da bi pozabil dosedanje bridke izkušnje, krene med hrup
in šum velikega Rimskega mesta. Ker ga povsod slavijo zaradi
njegove učenosti in zgovornosti, pride že črez pol leta odtod za
učenika govorništva v Milan. Tu je kraj, kjer ima milost božja
zmagati njegovo upornost. Življenje sveta je okusil in se pre¬
pričal, kako grenka je njegova slast. Sedaj se ima zanj pričeti
življenje milosti, in njegova duša ima okusiti božje milosti neiz¬
rekljivo sladkost. — V Milanu je tedaj živel sv. škof Ambrož,
eden najslavnejših mož svoje dobe. Tja prišedši ga Avguštin
obišče zaradi uljudnosti. Prijazno ga sprejme veliki škof, kar
mu močno gane srce. Ker Ambrož vsako nedeljo sam pridiguje,
hodi ga Avguštin vedno poslušat, z začetka le bolj zato, da bi
spoznal njegovo slovečo zgovornost. Sčasoma pa, tako pripoveduje
sam, ko pazi na njegovo zgovornost, izpregleda tudi resnico nje¬
govih govorov, in čedalje bolj se mu jame v duši daniti, od dne
do dne ginjujejo dvomi, v katere je bil zamotan. Pravo spoznanje
pa se še ne polasti takoj srca; napuh in poželjivost zapirata
milosti vrata. Sramuje se sicer sam pred seboj in srce ga boli, da
že enajst let drvi le za minljivimi dobrotami; spreobrnitev vendar
le še odlaša od dne do dne, rekoč: „Jutri bom našel modrost.“

4. Svojo resnično in popolno spreobrnitev popisuje sveti
Avguštin sam tako-le: Živel je v Milanu častitljiv, prileten mašnik
in zaupljiv svetovavec sv. Ambroža, Simplicijan po imenu. Temu
sv. Avguštin popolnoma odkrije svoj notranji stan. Simplicijan
mu pripoveduje, kako da je Bog oči odprl nekemu Viktorinu,
visoko učenemu, pa poganski modrosti in malikovavstvu vdanemu
možu ter mu tako presunil srce, da se je Jezusovemu sladkemu
jarmu uklonil in postal otrok božji. Ta povest tolikanj ugaja

28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik.

361

Avguštinu, da se odloči tega moža posnemati; a še vedno se mu
upira oslabela volja. Bilo mu je, pravi sam, kakor kakemu spe¬
čemu človeku, ki dobro ve, da je čas vstati, pa mu spanja slad¬
kost vendarle ne da vstati. Tu sliši enkrat pobožnega kristjana,
ki je bil njega in njegovega prijatelja Alipija obiskal, pripove¬
dovati zgodbe iz življenja sv. Antona puščavnika, ki je bil še-le
pred 30 leti umrl. Koncu teh povesti pristavi, kako da sta dva
moža v visoki službi, ko sta zvedela iz popisa sv. škofa Atanazija
življenje sv. Antona, pri tej priči se odločila ga posnemati. Za-
pustivši svoji zaročeni nevesti obljubita vedno devištvo in živita
odšle kakor angela čista. Avguština jako pretresejo te besede.
Spozna, da milost božja na vso moč pritiska vanj, da bi se odločil
spreobrniti se. Ves razburjen v svojem notranjem vstane, se
obrne proti Alipiju in pravi: „Kaj se godi? Kaj je to? Neučeni
vstajajo in potegujejo na-se nebeško kraljestvo, in mi s svojo
brezsrčno učenostjo se valjamo v mesu in krvi?“ S temi bese¬
dami popusti prijatelja in steče na domači vrt. Z bridkimi solzami
se vrže na tla pod figovim drevesom in moli srčno k Bogu:
»Gospod, boš se li na večno srdil? O ne spominjaj se mojih
nekdanjih hudobij! Kako dolgo še porečem: Jutri! jutri! Zakaj
ne sedaj? Zakaj ne bi še sedaj to uro nehala moja nesramnost?“
A tem najglobokejšem potrtju srca zasliši Avguštin se sosednje
biše ljubezniv otroški glas: „Vzemi in beri! Vzemi in beri!“
krav pazljivo posluhne, če ne bi morda otroci pri kakovi igri
*k'Ug drugemu tako klicali. A ko je zopet vse mirno in tiho,
obide ga misel, da utegne to svarjenje priti z nebes. Solze se
mu ustavijo in jadrno hiti nazaj k Alipiju v hišo, kjer je bil na
mizi pred seboj popustil liste svetega apostola Pavla. Odpre jih
m prvi pogled se mu vpre na besede: „Ne v požrešnosti in
pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu
ju nevoščljivosti, temveč oblecite Jezusa Kristusa
’u ne strezite mesu v poželjenju.“  (Rimlj. 13, 13. 14.) —
Bi‘al je dovolj. Kakor meč se mu te besede zadero v srce.
Spozna, da mu je Bog sam govoril. Milost Gospodova je zma-
gala; grešni Avguštin je sedaj spokornik in svetnik. Tiho odloži
bukve in mirno pove Alipiju, kaj se je zgtfdilo. Sedaj hoče tudi
Ali Pij te besede brati v svetih listih. Bere jih, in poleg njih
nadaljuje besede: „Slabega v veri pa sprejemajte!" (Rimlj. 14, 1.)
j e  besede na-se obrnivši jih pokaže svojemu prijatelju Avguštinu
111  tudi on se odloči, z Avguštinom vred nastopiti enako pot po-
k° re , in odsihdob Bogu samemu služiti.

362 28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik.

5. Obadva se sedaj odpravita k Moniki in jej povesta svojo
spreobrnitev. Kdo bi popisal veselje pobožne matere, ko je videla
popolnoma spremenjenega svojega sina, za katerega se je tolikanj
jokala, tolikanj molila?! Avguštin je sedaj ob svojem sprobrnjenju
dopolnil 32. leto.

Ker bi rad prejel zakrament svetega krsta, gre z začetkom
posta leta 387 v Milan s svojim prijateljem Alipijem, da se z
drugimi vred pripravljata nanj. Veliko soboto, tedaj 28. dan
malega travna, prejmeta sveti krst. Pravijo, da se je pri Avgu¬
štinovem krstu prvikrat pela veličastna cerkvena pesem: „Te
Deum laudamus“, ki sta jo Bogu v zahvalo zložila sv. Ambrož
in Avguštin. Po svetem krstu se čuti Avguštin popolnoma uto-
laženega zaradi pregreh preteklega življenja. Sedaj je otrok božji
ter ostane zvest svojemu sklepu do konca. Nekaj časa potem se
odpravi s svojo materjo in z več prijatelji v svojo afrikansko
domovino. A v morski luki Ostiji, ravno ko se hočejo odpeljati,
mu zboli ljuba mati Monika. Avguštin se ne umakne od njene
postelje, jo tolaži, se ž njo pobožno pogovarja, in ko vsa po ne¬
besih hrepeneča zaspi v Gospodu, proseč še svojega sina, naj se
je spominja pri najsvetejši daritvi svete maše, jej zatisne oči z
največjo srčno žalostjo in bolestjo. — Za voljo materine smrti
odloži pot v svojo domovino in gre za nekoliko časa v Rim.
Ondi spisuje svoje izvrstne bukve. Še-le leta 388 se odpravi
črez morje v Afriko na malo pristavo blizu mesteca Tagaste,
ki jo je bil po očetu podedoval. Hoteč ubožno, skrito življenje
Kristusovo posnemati in ločen biti od vsega posvetnega, se
pokoriti in učiti, da vse svoje premoženje cerkvi v Tagasti
proti temu, da mu ondotni škof skrbi za potrebni živež. Tudi
svojo hišo proda in denar razdeli ubožcem. Tako žive on in
njegovi prijatelji kakor samostanski bratje. Od tod tudi izvira
red „ Avguštinovih puščavnikov“. Tri leta preživi s svojimi
prijatelji v samoti. Njih opravek je molitev, premišljevanje,
duhovni pogovori, branje svetega pisma in vedno učenje; njih
namen, popolnoma se posvetiti in Jezusu enakim biti. Avguštin
je vsem v zgled. Najponižnejši je in srce mu je vse vneto
ognja božje ljubezni. Kakor je poprej hrepenel po časti in
slavi in imel veselje nad mesenimi sladnostimi, tako sedaj kroti
svoje telo s postom, in kolikorkrat ga obhajajo kake skušnjave,
udero se mu solze iz oči in sram in kes mu spreletava srce.
Nalašč ne obišče bližnjih mest; svetu nepoznan hoče živeti in
umreti.

28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik.

363

6. Prigodi se pa, da ga neki imeniten meščan iz mesta

Hipona poprosi, naj bi ga prišel obiskat, da bi se ž njim posve¬

toval zastran njegovega dušnega blagra. Avguštin mu ne more
odreči prošnje ter ga obišče. Hiponski škof Valerij je bil tedaj
zavoljo svoje visoke starosti zelo obnemogel, in ravno je iskal
moža, na čigar ramena bi naslonil svojo težavno butaro. Ko
torej Avguštin pride v cerkev, prime ga ljudstvo in privede k
Valeriju, da naj ga posveti za mašnika. Zastonj se Avguštin
brani in joka. Odjenjati mora sili in prošnjam ljudstva, ter se
leta B90 da za mašnika posvetiti. Na veliko noč istega leta
prvikrat pridiguje v Hiponu. Odslej nič več ne preneha ozna-
novati božje besede do smrti. Ljudstvo ga posluša s pravo dušno
lakoto; večkrat mu kar v cerkvi ploskajo z rokami. Ali Avgu¬
štinu sedaj nič več ni za ljudsko hvalo in čast; veseli se le

obilnega sadu, ki ga rode njegove pridige, zakaj po njih odpravi
več pregrešnih šeg in razvad tedanje dobe. — Med tem se čuti
škof Valerij zmerom slabšega. Iz strahu, da ne bi Avguština
kako drugo mesto izvolilo za škofa, privzame si ga on z dovo¬
ljenjem nadškofa kartaginenskega za pomočnika. Kot duhovnik
je Avguštin živel v najlepšem miru s svojimi tovariši skupno v
n eki hiši blizu hiponske cerkve, ki mu jo je dal škof sezidati.
Pokorščina, uboštvo, sramežljivost so bile postave, ki jih je s
svojimi tovariši spolnoval; molitev in uk njegovo vsakdanje opra¬
vilo, ako ga stanovske dolžnosti niso klicale drugam. Še v mislih
mu ni bilo, da bi kedaj postal škof, marveč se je te časti na
vso moč ogibal in branil. A ker je ljudstvo želelo tako, prejel
j e  vendar leta B95 škofovo posvečenje ter prevzel po Valerijevi
smrti njegovo škofijo. Tudi sedaj živi v škofiji, kakor doslej, po
meniško. Mašniki in drugi duhovniki njegove cerkve se morajo
Spovedati vsemu premoženju in ž njim skupaj živeti po nje¬
govih postavah. Kdor mu ne obeča tega, noče ga v mašnika
Posvetiti. To je prvi začetek tako imenovanih redovnih korarjev.
Kot škof je nosil Avguštin preprosto obleko; njegovo stanovanje
J e  bilo preprosto, pa snažno; njegova posoda je bila lončena, le¬
sena in kamenena; njegova miza brez vse potrate. Sočivja z
ttmsom so dobivali le gostje in bolniki. Med jedjo so imeli po¬
božno branje ali razgovarjanje. Praznih pogovorov ni trpel. Nad
®mo so na steni bile zapisane besede v latinskem jeziku, ki so
^mele nameni, obrzdati obrekljive in opravljive jezike. Glase se:

„Quisquis amat dictis absentium rodere vitam,

Hanc mensam indignam noverit esse sibi.“

364

28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik.

To je: „Kdor nenavzočnikom rad z jezikom obira življenje,

Vreden ni, da zanaprej gost je pri mizi le-tej.“

7. Ako je kdo vpričo njega govoril zoper dobro ime bliž¬
njega, posvaril ga je kar naravnost ali pa vstal in šel v svojo
stanico. Vsa njegova duhovščina je ž njim jedla, in kakor on
nosila preprosto obleko. V svojo hišo ženske osebe nobene ni
sprejel, še svoje sestre in tete ne, ki ste se v samoti Bogu po¬
svetili. Skušeni in zvesti duhovniki so morali oskrbovati cerkveno
premoženje in ustanove za ubožce in natančen račun o njih po¬
lagati. Kaka darila je sprejel le tedaj, ako ni bilo nobenega
drugega dediča. Ubožce je podpiral obilno in dajal jim vsako
leto novo obleko. Obiskoval ni nikogar razen sirot, bolnikov in
ubožcev. Njegova, gorečnost za blagor izročene mu črede je bila
neizmerna. Kakor preljubezniv oče je vse svoje ovčice nosil v
svojem srcu. Imel je navado reči: „Brez vas se ne maram zve¬
ličati. Kaj hočem? Čemu govorim? Zakaj sem škof? Zakaj
sem na svetu, če ne bi, toda z vami, v Kristusu živel? To je
moja strast, moja čast, moja slava, moje veselje; ta so moja bo¬
gastva." Ni je morebiti bilo dovolj občutljive duše mimo Avgu¬
štinove. Žaloval in solzil se je z jokajočimi; poznal ni niti jeze
niti sovraštva; njegova potrpežljivost se ni dala omajati, angelska
je bila njegova krotkost, nebeška njegova ljubezen. Kakor pa je
bil ljubezniv, krotak in ponižen, tako se pa tudi ni dal ukloniti,
kadar je šlo za pravičnost. Nad druge povzdigovati se, mu
nikakor ni prišlo na misel. Priča njegove velike ponižnosti so
njegove bukve z napisom: „Izpovedavanja sv. Avguština." Pisal
jih je kot škof, ko je že povsod slovel zavoljo svetosti svojega
življenja. V teh bukvah popisuje sebe in vse svoje življenje, in
očitno izpovedava vse hudobije in pregrehe svoje mladosti, pa
tudi manjše pregreške svoje starosti. Malo bukev se nahaja bolj
koristnih mimo teh. V njih se vidi velika reva človekova, pa
tudi božje neskončno usmiljenje.

8. Nikakor ni mogoče vsega dopovedati, kar je sv. Avguštin
do konca svojega življenja storil, kako sveto je živel po svoji
spreobrnitvi, kako velikanska dela je opravljal Bogu za ljubo.
Znano je le Njemu, ki preiskuje srce in obisti človekovo. Dosti
naj bo, ako rečemo, da Avguštinov duh v sveti cerkvi še vedno
naprej deluje, da je nepozabljiv njegov spomin in njegovo živ¬
ljenje svetlo ogledalo do konca dni. — Pred koncem njegovega
življenja zadene njegovo ljubeče srce še neki hud udarec, ki ga
pripravi na kraj groba. Vandali, divje, Arijevim zmotam vdano

28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik. 365

ljuto ljudstvo, pridere iz Španije, 80.000 mož števila, v Afriko.
Vsa mesta razrušijo do tal, vasi požgejo in pomore večino pre-
bivavcev, ki jim ne morejo ubežati. Kogar ne zadene meč, za-
kujejo ga v suženjske verige. Veliko jih odpade od vere, veliko
jih postane brezbožnih. Cerkve so podrte, oltarji zdrobljeni in
na neposvečenih krajih se mora opravljati daritev svete maše.
Umirajoči kristjan ne more več dobiti duhovnika; škofje in maš-
niki so bili ali pomorjeni ali so zdihovali po ječah. Le tri cerkve
so še nepoškodovane, namreč v Hiponu, v Kartagi in Cirti, samo
teh mest ni še razdejal kruti sovražnik. Grški cesar pač pošlje
pomoči, a njegove armade Vandali premagajo povsod. Naposled
se sovražne čete zaženo še nad Hiponsko mesto, da bi je z na¬
skokom premagali in vzeli. Velika je Avguštinova srčna bole¬
čina, ko zve to gnusobo razdejanja. Noč in dan toči solze, a
velika je tudi njegova vdanost v božjo sveto voljo. Večkrat
vzdihuje: „Ti si pravičen, o Gospod, in pravične so tvoje sodbe.“
Med razgovorom pri mizi o božjih sodbah in usmiljenju božjem
reče: „Jaz prosim Boga, da naj ali prežene sovražnike od mesta,
Mi pokrepča svojega služabnika  za trpljenje, ali pa ga po¬
kliče k sebi. 44  — To poslednje se tudi spolni.

9. Črez tri mesece potem, odkar sovražniki mesto oblegajo,
strese sv. Avguština huda vročinska treslika. Precej spozna, da
mu je ta bolezen za smrt. Vendar jej veselo gleda v obraz in
pogostoma ponavlja besede: „Pač imamo neskončno usmiljenega
Boga. 44  Ves se zamakne, kadar se zmisli na častitljivi dan več¬
nosti, kjer bomo Boga gledali in uživali. V tej bolezni si da
sedem spokornih psalmov zapisati na steno, da jih more pogostoma
m postelje brati; a ne bere jih nikdar brez solz. Vedno je za¬
maknjen v molitev in v premišljevanje; le kadar pridejo zdravniki,
smejo ga obiskati tudi drugi prijatelji. Nekega dne mu prineso
bolnika, da bi roke nanj položil in ga ozdravil. Sveti Avguštin
s e brani, rekoč: „Ako bi mogel kaj takega, ozdravil bi tudi sam
sebe.“ Ko mu pa mož, ki mu je bolnika pripeljal, pove, da mu
je bilo v sanjah tako naročeno, naj gre k njemu, položi Avguštin
res svoje roke na bolnika, in bolnik ozdravi. Do svoje poslednje
ime ohrani zavednost in razumnega duha, ravno tako sluh in po¬
gled. Prejemši svete zakramente zaspi v Gospodu med spokornim
Psalmom: „Usmili se me, o Gospod! 4 ' v . . 28. dan vel. srpana,
leta 430, v 67. letu svoje starosti. — Še-le črez 14 mesecev se
sovražniki morejo mesta polastiti. Prebivavci zbeže, a njih hiše
sovražnik upepeli. Vendar pa Vandali, akoravno strastni krivo-

366

28. avgust: Sv. Avguštin, cerkveni učenik.

verci, s svetim strahom prizaneso truplu svetega škofa in tudi
njegovih bukev se ne dotaknejo. Njegove svete telesne ostanke
so pozneje prenesli v Sardinijo, od tod pa v Pavijo. Cerkve afri-
kanske, za Avguštinovih časov v najlepšem cvetu, so postale raz¬
valine. Bog je po svojih pravičnih sodbah pripustil, da jim je
bila odvzeta luč svete vere. Štirinajst stoletij je ostal škofijski
sedež Avguštinov izpraznjen. Hiponsko mesto je se sveta zginilo;
blizu njega so sezidali mesto Bona. Neverni mohamedanci so
posedli one kraje in trpinčili z vso silo malo število kristjanov.
V naših časih še-le je Gospodu dopadlo, usmiliti se zapuščenih
nekdanjih afrikanskih cerkev. Ravno 1400 let po smrti sv,
Avguština, v letu 1830, so Francozi Algier premagali in v tem
mestu škofijski sedež postavili, od koder se krščanstvo zopet raz¬
širja naokrog. Na tistem mestu, kjer je sveti Avguštin kot škof
živel in delal, stoji zopet katoliška cerkev, kamor so v poslednji
dobi prenesli eno roko sv. Avguština.

Obrazuje se sv. Avguštin v škofovi opravi, s plamtečim srcem in
knjigo v roki.

Jfekateri jedrnati izreki tega svetnika.

Bog naj mi vzame vse, a da mi naj sebe! Gospod, daj mi tebe
in daj mi sebe spoznati! Daj mi, kar velevaš, in velevaj mi, kar hočeš.

Vprašaš: Kaj je prvo v veri Jezusovi? Odgovarjam ti: Prvo je
ponižnost. — In drugo? — Ponižnost. In tretje? — Ponižnost je prvo,
drugo in tretje.

Vera z ljubeznijo je vera kristjanova; vera brez ljubezni je vera
hudičeva.

Tisti ima še zmeraj kaj v zalogi dati, kateremu nikdar ne poide
ljubezen v srcu.

Strah je zdravilo, ljubezen pa zdravje.

Najprej se ti ne sme dopadati, kar si, da postaneš, kar še nisi.

Končna molitev v „izpovedavanjih sv. Avgnština“.

Kako si nas ljubil, dobri Oče, da svojemu edinemu Sinu nisi
prizanesel, temveč ga dal za nas krivične! Vse moje upanje počiva
na njem, ki sedi na tvoji desnici in za nas prosi. Brez njega bi
moral obupati. V strahu zavoljo svojih grehov in zavoljb peze svoje
reve sem mislil pobegniti v puščavo; ti pa si mi ubranil in mi rekel:
„Kristus je zategadelj umrl za vse, da tisti, ki žive, ne žive več
sebi, ampak njemu, ki je za nje umrl.“ Glej, Gospod, na te vržem vse
svoje skrbi, da živim! Premišljal bom čudesa tvoje postave. Ti poznaš

29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Krstnika.

367

mojo nevednost in slabost; uči me in ozdravi me, zakaj tvoj edini
Sin, v katerem so skriti vsi zakladi uma in modrosti, me je s svojo
krvjo odkupil. „Zato naj vsi hvalijo Gospoda, ki vprašujejo po njem!“
Amen.

29. veliki srpan ali avgust.

Obglavljenje ali smrt sv. Janeza Krstnika.

Sveta katoliška cerkev časti sv. Janeza Krstnika s tem po¬
sebno, da njegov rojstveni pa tudi smrtni dan obhaja že od staro¬
davnih časov kot cerkven praznik. O njegovem rojstvu je govor
dne 24. rožnika. Ondi se bere, da je šel v puščavo, preden je
nastopil svojo službo kot oznanovavec pokore in predhodnik
Mesijev, da bi Izraelove otroke predramil iz dušnega spanja, jim
misli njih očetov vdihnil in jih storil Gospodu dopadljivo ljudstvo.
V puščavi, daleč proč od ljudi in vsega posvetnega hrupa, se je
vadil v molitvi, v premišljevanju in spokornem življenju. Obleka
mu je bila halja iz velblodje dlake, z usnjatim pasom okoli ledja,
Pičla jed pa kobilice, sladke korenine in divji med.

1. V 15. letu cesarja Tiberija zapusti Janez puščavo in
pride k Jordanu oznanovat krst pokore in ljudi pripravljat na
Zveličarjev prihod. Vsi Jeruzalemčani, vsi prehivavci ob Jordanu,
da, iz cele Judeje zahajajo tja ga poslušat. Tisti, ki se dajo
njegovim pridigam spreobrniti, se mu izpovejo svojih grehov in
Prejmejo krst pokore. Ob istem času pa, ko sv. Janez tako uči
m krščuje, pride Jezus sam k njemu in hoče, naj ga Janez krsti.
Po krstu se odpro nebesa in slišati je glas: „Ta je moj ljubez¬
nivi Sin, nad katerim imam dopadenje!" — In Sveti Duh se
prikaže nad njim v podobi goloba. Ostro in pobožno življenje
sv. Janeza, njegove pridige in krst pokore za odpuščanje grehov
obude pri ljudstvu misel, da je morebiti on obečani Mesija. Zato
Pošljejo k Janezu duhovnikov in levitov, da ga vprašajo, kdo da
je. A Janez jim odgovori odkritosrčno in nič ne taji, da ni niti
Kristus, niti Elija, niti izmed prerokov kateri, temveč da je glas
vpijočega v puščavi, da on krščuje le z vodo, da hi s pokoro
bridi pripravljal na prihod Mesijev, ki jih bode z ognjem in v
Svetem Duhu krstil. Drugi dan, ko vidi Jezusa, iti, jim razloži
0 n jem natančneje, rekoč: „Glejte Jagnje Božje, glejte ga,
ki odjemlje grehe sveta! Ta je, o katerem sem vam

368

29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Krstnika.

pravil: Za menoj pride mož, ki je pred menoj bil; ker
on je bil poprej nego jaz. In jaz ga nisem poznal; ali
da se v Izraelu razodene, zato sem prišel z vodo
krščevat.“ Spričuje še nadalje:  „Videl sem Duha v po¬
dobi goloba z nebes priti, in na njem ostati. Jaz ga
nisem poznal; ali ki me je bil poslal z vodo krščevat,
mi je rekel: Nad katerim boš videl Svetega Duha
priti in na njem ostati, ta je, ki s Svetim Duhom
krščuje. In jaz sem videl in spričeval, da je ta Sin
Božji. “ (Jan. 1, 19—34.)

2. Brez strahu in ozira na ljudi graja Janez kot oznano-
vavec pokore razvade in pregrehe judov. Deželni oblastnik je
bil tedaj kralj Herod, s priimkom Antipa, sin onega Heroda,
ki je dal nedolžne otročiče pomoriti, in prav oni Herod, ki je
tri leta pozneje Kristusa v belem oblačilu zasramoval. Ta je
živel z ženo svojega brata Filipa v prešeštni zvezi. Nihče se
ni upal grozovitnežu očitati njegove krivice; le Janez, z Božjim
Duhom navdan, stopi predenj in mu brez strahu reče: „Ni ti
dopuščeno, imeti ženo svojega brata. “  Sveto evangelije spričuje,
da se je Herod bal sv. Janeza in ga častil ter marsikaj storil
po njegovem svarjenju. A z onim očitanjem mu Janez najglo-
bokeje seže do živega; ta odkritost kralja zaboli in razžali hudo.
Še večji sovraž pa se vname v srcu Herodije, kraljeve prešeštnice.
Prav bi jej bilo, ako bi Janeza kralj že sedaj obsodil. A He¬
rod se boji ljudstva, ker so Janeza imeli za preroka; lahko bi
se upor vnel zaradi takega posilnega početja. Toda razkačena
Herodija ne odjenja s svojim podpihovanjem in šuntanjem ter s
svojimi zvijačami, dokler kralj ne ukaže, sitnega in nadležnega
svarivca prijeti in v ječo vreči. Po sporočilih judovskega zgodo¬
vinarja Jožefa Flavija je bil Janez v gradu Makeru onstran
Mrtvega morja ob meji peščene Arabije v ječi. Učenci so ga
hodili v ječo obiskovat in poslušat njegove nauke. Sveto evan¬
gelije nam pripoveduje, da je Janez iz ječe poslal učencev k Je¬
zusu, ga vprašat: „Ali si ti, ki ima priti, ali naj dru¬
gega čakamo?“  Sveti učeniki mislijo, da je Janez poslal svoje
učence k Jezusu, ne kakor da bi on sam dvomil nad njim kot
Zveličarjem, temveč da bi še njegovi učenci, slišeč njegove nauke
in videč njegove čudeže, ga spoznali za obečanega Mesija. Lepo
je tudi Janezovo spričevanje o Jezusu, in njegovo duhovno ve¬
selje, da tudi ljudje pristopajo k nevesti Jezusovi, to je: v nje¬
govo sveto cerkev. Učenci namreč pridejo k Janezu in mu z

29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Krstnika.

369

žalostjo tožijo, da njega zapuščajo in za Kristusom hodijo. Janez
pa jim reče: „Človek ne more nič vzeti, ako mu ni
dano z nebes,“  to je: Nihče ne more s pridom za Boga delati,
ako mu Bog k temu ne da svoje milosti. Spoznajte tedaj iz
obilnega sadu Kristusovega dejanja za božje kraljestvo, da ga je
Bog poslal in mu oblast dal. „Vi sami mi pričujete, da
sem rekel: Jaz nisem Kristus, temveč da sem pred
njim poslan. Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj
ženinov pa, ki stoji in sliši, se silno veseli zavoljo
glasu ženinovega. To moje veselje je torej dopol¬
njeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati." (Jan. 3,
27—30.) — Naj si te besede Janezove k srcu jemljo vsi, ki
zavidajo druge, ako vidijo, da drugi z boljšim uspehom in večjim
pridom oznanujejo in ustanavljajo kraljestvo božje.

3. Misli se, da je tako sv. Janez od grudna meseca pa do
velikega srpana drugega leta bil v ječi zaprt. Bil je tedaj
kraljev rojstveni god. Zavoljo tega godovanja napravijo v Ma-
kerskem gradu veliko pojedino vojvodam, poglavarjem in prva¬
kom galilejskim. Ko je dokončan obed, stopi Saloma, hči Hero-
hijanina, ki jo je imela z zapuščenim možem, v sobano, in raz¬
veseljuje zbrane gosto z izvrstnim svojim plesom. Herodu ples
tolikanj ugaja, da reče deklici: „Zahtevaj od mene, kar hočeš,
in dal ti bom, bodisi tudi polovico mojega kraljestva." To ne¬
premišljeno govorjenje kralj potrdi s prisego. Saloma gre mater
vprašat, kaj naj si izbere. Mati pa, ki je le vedno iskala pri¬
like, znebiti se nadležnega pridigarja, reče hčeri: „Pojdi in za¬
htevaj Krstnikovo glavo!" Saloma pride brž v sobo h kralju ter
m n reče: ,,Hočem, da mi brez odlašanja daš Janezovo glavo v
skledi." Herod se sicer ustraši te grozovite in nepričakovane
zahteve, vendar pa noče prelomiti svoje nespametne, pregrešne
prisege. Zato pošlje enega svojih stražnikov v ječo z ukazom,
ha naj Janezu glavo odseka. To se zgodi, in brezbožna deklina
Prinese svoji še brezbožnejši materi v skledi Janezovo glavo, ko se
kadi od vroče krvi. Sv. Hieronim pripoveduje, da je Herodija
jezik sv. Janeza z iglo prepikala iz maščevavnosti, ker je sv. Janez
Krstnik bil z jezikom kralja odkritosrčno posvaril zavoljo njegove
Pregrehe. Tako je umrl sv. Janez v svojem 32. letu.

Jožef Flavij, akoravno jud, mu daje to-le slavno spricevanje:
»Janez je bil možak, ozaljšan z vsemi čednostmi, ki je jude
svaril, da naj bodo pravični proti vsem ljudem in pobožni v
holžnostih do Boga. Vabil jih je tudi, da naj prejmejo njegov

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 24

370

29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Krstnika.

krst, kajti zagotavljal jih je, da bodo Gospodu dopadljivi, ako se
svojim grehom odpovedo ter so čisti na duši in na telesu. “
Ravno ta zgodovinopisec pristavlja, da je ljudstvo smrti tega
svetnika pripisovalo vse nesreče, ki so bile pozneje Heroda za¬
dele. Arabski kralj Areta, čigar hčer je imel za ženo, pa jo je
prepodil, ga je v vojski premagal; rimljanski cesar Kaligula pa,
nezadovoljen z njegovim vladarstvom, mu vzame krono in kra¬
ljestvo, ter ga prežene z neznabožno Herodijo vred v Galijo.
Ondi v revi in siroščini pogineta oba. Tudi razuzdana plesavka
prejme zasluženo kazen. Črez zmrznjeno vodo gredoč se jej led
pod nogami vdere, ledene plošče se nagloma vkup zaveznejo in
jej vso glavo zdrusnejo. — Glej šibe božje nad hudobneži!

Truplo sv. Janeza so vzeli učenci in ga častitljivo pokopali,
misli se, da blizu Makerskega grada. Pozneje so prenesli ostanke
v Samarijo, ter jih položili poleg rakve preroka Elizeja, kjer so
jih kazali še za časov Julijana odpadnika. Leta 453 so našli v
Emezi na Sirskem njegovo glavo, ki je ondi v veliki cerkvi bila
shranjena, leta 954 so jo pa zaradi divjih Saracenov odnesli v
Carigrad. Tam so jo pa leta 1204 latinci vzeli in jo v Amien
na Francosko prinesli, kjer je še sedaj.

O prisegi.

Herod se je silno pregrešil, misleč, da mora svojo nepremišljeno
pregrešno prisego spolniti. Velik greh je že, se h kaki pregrešni stvari
s prisego zavezati, še večji greh pa je, tako pregrešno prisego v de¬
janju spolniti. Prisega je versko dejanje; kdor tako dejanje onečasti,
sramoti sv. vero in božje ime. Iz tega, da je prisega versko dejanje,
pa tudi sledi, da je pregrešno, prisegati lahkomiselno in za vsako malo
stvarco; da je velik greh, kako laž vedoma s prisego zatrjevati, bodi
si pred sodbo ali drugod; da je celo vnebovpijoč greh, zatirano ne¬
dolžnost s prisego ob njene pravice pripraviti. Sledi pa tudi iz tega,
da je dolžnost in dobro delo, resnici in zatirani nedolžnosti s prisego
spričevanje dajati. Bodisi gospod ali kmet, rokodelec ali vojščak, več¬
krat okoliščine tako naneso, da moraš pred gosposko priseči. Zato si
vsak dobro zapomni, kaj je prisega,  in kaj  celo kriva  prisega.

Kdor pred gosposko priseže, pokliče Boga na pričo,
da resnico govori, ali da hoče svojo obljubo spolniti.
On sam priznava, da naj ga Bog na tem in na onem svetu
kaznuje, ako ne bo odkritosrčno resnice govoril, ali
svoje obljube zvesto ne spolnoval.

Kdor prisega, ne sme torej v svojem srcu misliti nič drugače,
kakor s svojim jezikom izgovarja; ogibati se mora vsakega ovinka,
vsake na dve strani pomenljive besede. Kar dobro ve o stvari, za

29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Krstnika.

371

katero mu je prisega dana, mora odkritosrčno razodeti; nič ne sme
pritajiti, nič za se ohraniti, nič iz dobičkarije, iz prijaznosti, iz so¬
vraštva ali iz strahu pred ljudmi prikriti in zamolčati, ali drugače
zasukati, kakor ravno ve in misli. Vera, da je Bog vsevedoč, resničen
in pravičen, ki se mu ne da nič prikriti, ki resničnost ljubi in vsako
zvijačo sovraži, ki plačuje odkritosrčne na tem in na onem svetu,
lažnike pa tu in tam večno kaznuje, ta vera te mora spodbadati, da
prisego storiš in dopolniš vestno, kar le moreš. K temu naj te spod-
hada spoštovanje do Boga. Dobri otroci nikdar ne nalažejo svojih
starišev. Kako bi bilo torej mogoče, da bi se mogel predrzniti, Bogu
se lagati človek, ki veruje v Boga kot Stvarnika in svojega Očeta,
ter spoštovanje in hvaležnost čuti do njega? Kdor ima božje zapovedi
pred očmi in v srcu, bo gotovo vselej odkritosrčno prisegel in tudi do
smrti zvesto spolno val, k čemur se je s prisego zavezal. Spominja se
besed sv. pisma: „Prisegaj pri imenu svoj  ega  Boga!“ (V.Mojz.

13), in: „Ljudje prisegajo pri kom večjem kakor so oni;
in prisega storj ena v potrditev stori konec vsaki pravdi
med njimi.“  (Hebr. 6, 16.)

Iz tega se vidi, kako potrebno je, da se vsakdo, ki ima kako
prisego storiti, k njej pripravi v pravem, krščanskem duhu. Misliti si
mora: Ako bi izrekel kaj krivega, ne bi imel več deleža na milosti
božji in na večnem zveličanju, ki mi ga je Kristus pridobil. Duh božji
bi me zapustil, bi me ne tolažil v nesreči, in ob smrtni uri bi me ne
sprejel za otroka božjega v nebesa. Po nobeni ceni torej nočem za¬
praviti lahkomiselno milosti Boga Očeta, ljubezni Jezusa Kristusa in
občestva Sv. Duha, temveč odkritosrčno hočem resnico pričati.

Da bi pač vsi, ki kako prisego store, dobi-o premislili svetost,
važnost in dolžnost prisege! A videti je, da kristjani dandanes
prisegajo še celo po krivem. Tako marsikateri s prisego potrdi, da
resnico govori, akoravno ve, da laže. Drugi s prisego obeča kaj dati
ali storiti, akoravno ga v resnici ni volja, obet spolniti, ali akoravno
Ve > da obetanja spolniti ne bo mogel. Drugi zopet v kaki stvari nima
gotovosti, vendar za gotovo priseže. Nekateri pri prisegi zlovoljno kaj
v mislih za se pridrže, ali prisegajo z ne dovolj določnimi, na več
strani pomenljivimi besedami.

Vsaka kriva prisega je velika pregreha pred  Bogom.
Kdor priseže, pa prisege ne spolni, tak zatajuje in zasramuje Boga;
lak namreč ali ne veruje v Boga vsevedočega, misleč, da se Bog tudi
kakor ljudje da goljufati; ali pa si misli: Bogu ni to nič mar, če li
kdo resnico govori ali laže; ali da Bog ni tako pravičen, da bi laž
kaznoval; ali pa zaničuje vsevedočnost, pravičnost in mogočnost božjo,
9 e Prav te lastnosti veruje. Kdor po krivem priseže, je največji zani-
°evavec  svete vere; največji predrzneš,  'ki božjo pravičnost in
mogočnost poživlja na tem in na onem svetu zoper se na mašče-
vanje; ni ga  groza, Boga ponižati, kakor da bi bil prijatelj in razšir-
3avec laži.

Kriva prisega je vnebovpijoča krivica zoper bližnjega.  Pri-
sogalec po krivem sprevrača vero in božje ime v to, da bližnjega go-
•Ikia, zatira in njegove pravice ropa. Po takih krivicah je že marsi-

24 *

372

29. avgust: Obglavljenje sv. Janeza Krstnika.

kateri nedolžni in pravični človek prišel v škodo, v zamero, ob dobro
ime, v ječo in železje, ali celo na tezalnico in v smrt.

Prisegavec po krivem se pregreši zoper vso človeško družbo;
zakaj njen blagostan se razdere, ako prisege niso več svete, ali se
rabijo za goljufije in odrtije. Tak človek zavrže vso zvestobo in vso
vero, ki nas ima na svetu ediniti med seboj in skupni blagor pospeševati.

Krivi prisežnik se močno pregreši zoper samega sebe. Prosto¬
voljno se oropa milosti božje; odpove se vsemu deležu Kristusovega
odrešenja in vodstvu Sv. Duha. On vrže od sebe vso tolažbo sv. vere
in zaničuje večno zveličanje. Nakoplje si grizočega črva razdražene
vesti vse dni svojega življenja. Ako mu pa tudi vest nekoliko časa
zadremlje, prebudi se toliko hujše, če ne poprej, gotovo na smrtni po¬
stelji. On ne more z veseljem in zaupanjem moliti; ne more se niti
v nesreči, niti v smrtni uri z božjo besedo tolažiti. Nesrečna je nje¬
gova smrt; čaka ga strašna sodba, žalostna večnost.

Pa tudi zavoljo posvetnega življenja je krivi prisežnik nesrečen.
Ne more se več pri svojih domačih, vsakdanjih, stanovskih opravilih
veseliti božje pomoči in blagoslova iz nebes, marveč ga obišče doma
pri družini, ali pri živini, pri pohištvu ali na polju sedaj ta, sedaj
druga nesreča, sedaj tu, sedaj tam zadene božje prekletstvo. Malokedaj
ostane tudi kriva prisega skrita; pa če že le količkaj sum leti na
koga, da je prisegel po krivem, je gnusoba vsem poštenim in pravičnim
ljudem, nobeden mu nič več ne verjame, nobeden noče ž njim nič več
kaj imeti; — vse se ga ogiblje kakor nevarne kuge.

Ker torej kriva prisega take strašne nasledke vodi za seboj, zato
nas sv. pismo posebno svari pred njo: „Ne imenuj po nepridnem
imena Gospoda, svojega Boga; zakaj Gospod ne bo štel
za nedolžnega, kdor bo imenoval njegovo ime po neprid¬
nem. — Ne prisegaj po krivem pri mojem imenu in ne
skruni imena svojega Boga. Jaz sem Gospod!“  — govori
Bog po Mojzesu. (11.20, 7; III. 19, 12.) Strašno je žuganje Gospodovo
„zoper kralja, ki je prisego zaničeval, in zavezo prelomil,
in ker je vse to storil, ne bo ubežal. Zaradi tega to go¬
vori Gospod Bog: Kakor resnično jaz živim, bom njemu
na glavo vrgel prisego, katero je zaničeval, in zavezo,
katero  je  prelomil. 1 ' (Eceh. 17, 18.19.) „Tat in vsaki pri¬
segavec bosta enako sojena. Namenjene kazni bodo v
sredi njegove hiše prebivale, ter pokončale  njo  in  nje
les  in  nje  kamene. 1 ' (Cah. 5, 3.4.)

Bog torej vsakogar varuj krive prisege!

Molitev.

Uči me, o Gospod, vedno kakor vpričo tebe hoditi, vse ničemurno
veselje posvetnih otrok za vselej zaničevati in ti v krščanskem zata¬
jevanju vseskozi služiti! V tej prošnji me podpiraj tvoj veliki pred¬
hodnik, neboječi oznanovavec pokore in resnice.

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica.

373

30. veliki srpan ali avgust.

Sveta Roza Limanska, devica (1. 1617).

Kar je sveta katoliška cerkev po novo verstvu na obsežnosti iz¬
gubila v Evropi, to je po božji neizvedljivi modrosti zopet pridobila v
Ameriki. Čim bolj je v starem delu sveta luč sv. vere otemnela, tem
lepše in svetlejše je v novem zažarela. Ko so si španski klativitezi
po potokih krvi privojskovali na zlatu in srebru bogato Peruško okra-
jino ter z grozovita ostjo in ropom v nič deli indijanske Stanovnike, je
jela vlada med njimi uvajati krščansko in evropsko omiko. Izročila je
skrb za njih življenje in prostost duhovnikom, ki so se izkazovali prave
in vredne služabnike sv. vere in ljubezni. Z apostolsko srčnostjo so
varovali in branili uboge Indijane, ter si neutrudno prizadevali, žalostne
vojskine nasledke popraviti, njih rane zaceliti in jim, kolikor moč,
bridko usodo polajšati. Za redovniki sv. Benedikta so se črez veliko
Atlantsko morje tja odpravili redovni bratje sv. Dominika, ki so se z
vso gorečnostjo lotili spreobračanja še divjih ljudstev. Iz njih reda je
prišla prva svetnica v južni Ameriki — najlepša in najbolj duhteča
cvetlica iz najlepšega in najrodovitnejšega vrta na svetu.

1. V Limi, glavnem mestu perniškem v južni Ameriki, sta
živela zakonska mož in žena, oba po rodu Španijola. Razen več
drugih otrok se jima dne 20. malega travna 1. 1586 rodi hčerka,
pri sv. krstu Izabela imenovana. Že v svoji najnežnejši mladosti
je bila z najlepšimi lastnostmi obdarovana. Ko je štela tri me¬
sece, zagleda mati prikazen lepe rože nad njeno zibeljo, ki pa
brž zopet zgine. Veselja poljubi mati svojo Izabelo in reče:
»Odšle te ne bom imenovala drugače, nego Rozo.“ Kakor nekdaj
sv. Katarina Sienska, je bila Roza posebno ljubeznivo dekletce,
rahločutečega in milega srca ter zaradi svoje blagomilosti ljub¬
ljenka vse družine. Ali kakor nežna roža ni brez trnja, tako
taala Rozika ni bila brez trpljenja; pa kakor trnje nič ne zbada
rože same, tako tudi Rozinega srca prav nič ni oškodovala ni-
kaka nepotrpežljivost v trpljenju. Triletni deklici jej vščene težak
pokrov pri nekem zaboju desni palec na roki, ko nenadoma za¬
loputne. Mati priteče vsa prestrašena; a Roza skrije palec pod
predpasnik, ter ne da nobenega znamenja, da bi jo. kaj bolelo.

Črez malo dni se jej nohet razgnoji, in zdravnik jej ga mora
2  mesom vred odrezati. Roza trpi, ne da bi le količkaj se jej
zaznalo na obrazu. Štiriletni se jej naredi ulje na ušesu. Zdravnik
j e j mora zopet odrezati ves razboleli del, a Roza trpi, kakor da
bi bolečine ne čutila. Kmalu potem jej je glava vsa v eni rani.
b* 0  materinih mazilih jej je tako hudo, da se kar trese po vsem

374

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica.

životu. Ko jo mati vpraša, čeli jo močno boli, odgovori: „Tro-
hico — kaj malega!" Snemši jej obezo z glave, vidi mati, da je
vsa v mehurjih in v ranah. Mati se zavzame, kako da je mogla
vso noč prebiti v tolikih bolečinah, ne da bi se bila potožila; a
Roza molči. V teh bolečinah jo zdravi ranocelnik 42 dni; pa
Roza trpi, da tega pri otroku ni bilo mogoče razumeti. Petletna
prejme zakrament sv. birme. Odsihdob jej je Sveti Duh dodelil
prečudno spoznanje in strah božji. Ker je mislila, da jo zavoljo
njenega lepega obličja iz prilizovanja in hvalisanja kličejo za
Rožo a ne za Izabelo, gre v kapelo rožnovenske Matere Božje,
njej tožit svoj strah. Tu začuje glas iz ust nebeške kraljice:
„Tvoje ime jako ugaja detetu v mojem naročju, in tudi le imenuj
se odšle »Roža Marijina«." Utolažena sklene, da hoče biti vreden
otrok Marijin, ter ponižna in pokorna dekla Gospodova.

2. Čim bolj raste v starosti, tem bolj se čuti nagnjeno k
Jezusu in Mariji. Izvoli si poseben kraj na vrtu. Ondi ob zidu
naredi z bratovo pomočjo šotorček iz mladega zelenja, vanj po¬
stavi majhen oltarček, podobo križanega Jezusa in drugih podobic
svetnikov, kolikor jih more dobiti. Pred tem oltarčkom jo po¬
zdravlja zjutraj na vse zgodaj vzhajajoče solnce, zamaknjeno v
molitev. Ako jo je kdo iskal, rekli so mu: „Ako hočete Rozo
najti, iščite jo na vrtu!" — Že kot nežna deklica se je zdrža-
vala užitka vsakršnega sadja; od svojega šestega leta ni nič
kuhanega jedla ob sredah, petkih in sobotah; zadovoljna je bila
z vodo in suhim kruhom. Že otroče je ležala na golih tleh.
Mati zapazivši to njeno ostrost jej veli, da mora pri njej ležati;
komaj pa mati zatisne oči, brž Roza blazino odmakne in leži na
golih deskah. Za zglavje jej je poleno ali opeka. Mati jo za¬
tegadelj graja; a čedalje večja je njena ostrost, tako, da spi na
samih grčavih polenih, na lončenih in steklenih črepinjah, kakor
na ježevih iglah. Njena odeja, od zunaj gladka, je od znotraj
bodeča kot ščetine. Večkrat se Roza sama prestraši te postelje.
Tu se jej nekdaj Jezus prikaže v ljubeznivi podobi, rekoč:
„Pomisli, moja hči, koliko trša je bila moja postelj na Kalvariji,
na kateri sem v smrti za-te zaspal. Nisem ležal na črepinjah,
temveč poostreno železo je vzdržavalo moje roke in noge, dokler
nisem izdihnil svoje duše. To premišljuj na postelji svojih bo¬
lečin, in ljubezen ti poreče, da je tvoja posteljica polna cvetlic."
To da Rozi toliko moč in tolažbo, da celih 15 let uživa na tej
strašni postelji kratko svoje spanje. Njena mati, vsa le bolj za¬
ljubljena v posvetno ter v telesno lepoto svoje hčere, jo nepre-

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica.

375

neboma graja in jej zmeraj ostreje očita njeno spokornost. Ker
jo je bila skrb za Rozine snežnobele roke, naj bi vedno take
ohranila, jej ■ kupi nalašč zato vdelane lepodišeče rokavice, ki naj
bi jih vsaj po noči nataknila na roke. Rozi se zdi, kakor bi
morala roki vtakniti v živo žerjavico; a vendar sluša mater. Iz
spanja se prebudivši pa čuti neko pekočo bolečino na rokah.
Zato sleče rokavice in iz njih švignejo goreči plameni, razsvit-
ljajoči vso spalnico. Hitro vrže rokavice proč od sebe, in
kmalu mine vsa bolečina na rokah. Zjutraj to pove otročje pri-
prosto materi, in ostrašena mati je ne nadleguje več z rokavi¬
cami. Toda materina ničemurnost si kmalu zopet izmisli drugo
nespamet, novo muko za Rozo. Imela bi se lepotičiti z zlatimi
verižicami, uhani, pi - stani in zapestnicami, lase si kodrati in vi¬
hati. ter si obraz zaljšati, da bi bila njena lepota bolj očividna.
Potem jej da mati drago vezeno tančico za na glavo. Roza se
vsega tega silno prestraši in prosi odloga tako dolgo, da se more
s svojim spovednikom posvetovati. Spovednik gre sam z Rozo
k nespametni materi in jo pregovori, naj nikar hčere več ne žali
in ne navaja k prevzetnosti. Mati odjenja, in jej dovoli nositi
bolj temne obleke iz preproste tkanine. — Zopet se spomni
mati, da si mora Roza vpričo več gospa deti na glavo cvetlični
venec, ki je ravno bil na mizi. Vse prošnje hčeri nič ne po¬
magajo. Roza sluša, a zabode v venec precej dolgo iglo, ter si
ga z iglo vred v glavo zasadi. Rozine čednosti, njena samot¬
nost, njena pobožnost in molitev, njen post in njena pokora, njena
molčečnost, tihotnost in zmernost, njeno - ogibanje druščin — vse
to je bila pregreha v materinih očeh. Čemerna in nagle jeze,
kakor je bila, jej še ni bilo dovolj, da je hčer zmerjala, grajala
in psovala, večkrat jo je celo pehala, in ko je odrastla, jo s
krepelcem  pretepala. A Roza je brez ugovora vse molče po¬
trpela, vse slušala, kar se je strinjalo z njeno vestjo ter starišem
skazovala vso mogočo ljubezen. Bila je v ženskih delih jako
ročna, in dasiravno bolehna, je vendar noč in dan ali pri gospo¬
dinjstvu pomagala, ali šivala, ali pletla, ali vezla, ali tkala, s
čimur koli je največ mogla podpirati stariše, ki so bili po nesreči
nbožali. Ko so jej bili stariši oboleli, stala je noč in dan pri
postelji in jim stregla.

Kot odrasla deklica bi bila morala po materini volji drugih
obiskovat hoditi in dopuščati, da bi bili tudi drugi njo obiskovali.
Da bi se temu ubranila, iskala je mnogoterih izgovorov. Enkrat
s i je nalašč pred pečjo sprožila neki težak kamen na nogo, da

376

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica.

ni mogla na njo stopiti; tako se je ognila nadležnega obiskovanja.
Cela štiri leta ni stopila črez hišni prag. Lepega sosednjega vrta,
pripravljenega za kratkočase in veselice, ni nikdar pogledala.
Večkrat si je oči mela z indiškim poprom, da so bile vse za¬
buhle, otekle in prisajene. To se je materi čudno zdelo, zakaj
ima vse rdeče, krvave oči, kadar bi imela iti koga kam obiskat.
Pazila je torej in našla vzrok te očesne bolezni. Jezna zareži
mati nad njo: „Čemu te sleparije? Ali hočeš ob oči priti?“ Mirno
jej Roza odgovori: „Ljuba mati, o da bi oslepela, da ne bi bilo
mi treba toliko ničemurnosti gledati!“ — Mati pomisli te besede,
in jej odšle dovoli, doma ostajati.

3. Zaradi tega samotnega, nenavadnega življenja, ki se je
razglasilo po vsem mestu, hotel je vsak, kdor je obiskal mater,
še Rozo videti. Tudi snubačev jej ni manjkalo. Med drugimi
jo je prišel edini sin bogate gospe prosit za roko. Kakor zelo
je to bilo starišem po volji, tako malo je Rozi ugajalo; rekla je,
da se po nobeni ceni noče vdati. Vsled tega se je mati tako
raztogotila, da jo je s pestjo bila in s šibami tepla; a Roza trpi
in išče tolažbe v molitvi. — V tej dobi je sezidal nadškof Turibij
samostan sv. Klare; škofova sestra je bila prednica v samostanu.
S to se je Roza pogodila tako daleč, da se je z bratom odpra¬
vila zoper materino voljo že na pot, da bi postala redovnica sv.
Klare. Preden stopi v samostan, gre v cerkev sv. Dominika, da
bi ondi v kapeli rožnovenske Matere Božje prejela njen blagoslov
za svoj namen. Ali ko hoče po molitvi vstati, ne more nobenega
uda premakniti in je kakor na tleh priraščena. Po dolgem ča¬
kanju jo pride brat dramit, da naj vstane in gre. Ali Roza se
ne more nikakor od tal vzdigniti. Tudi brat je ne more z mesta
premakniti. Tu jo obidejo misli, da je Bog ž njo namenil more¬
biti drugače. Zato obljubi Mariji, da se hoče domov vrniti in
doma, dokler bode Mariji ugajalo, kakor v kakem samostanu
živeti. Pri tej priči vstane lahko in gre domov. Kmalu potem
pa ravno na tem mestu prejme z dovoljenjem svojih starišev re¬
dovno obleko sv. Dominika 10. dan velikega srpana 1. 1606.

Ko je prestala hude skušnjave od strani peklenske hudobe,
ter premagala hvalo ljudi, ki so jo sploh sv. Katarino Siensko
imenovali, ko se je tudi mnogo zatajevala in veliko trpela, dojde
jej tako popolnoma od sveta ločeni na cvetno nedeljo neizrekljiva
sreča in tolažba. Prikaže se jej Marija z Jezusom v naročju;
nepopisljivi občutki jej tripljejo v srcu, kar sliši iz Jezusovih ust
besede: „Roža mojega srca, bodi moja nevesta!“ To duhovno

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica.

377

zaročenje z Jezusom jo tako prevzame, da delj časa kar molči.
Potem pa se jej iz dna srca vzdignejo besede: „Glej, o kralj
časti, svojo sužnjo deklo; tvoja sem, tebi se zaročim z večno

zvestobo, tebi želim umreti. “ Roza ostane zvesta svoji obljubi,
ln  odsihdob ne pozna na svetu nobenega drugega veselja več,
ne go prav veliko za Jezusa delati in trpeti. — Smele so tedaj
sestre sv. Dominika tretjega reda tudi doma prebivati. — Ravno

378

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica.

tako se Roza črez nekaj časa iz samostana vrne na dom svojih
starišev. Mati jej dovoli, da si na vrtu postavi malo celico, v
katero ni smel nihče drugi priti, nego le komur je dovolil njen
spovednik. V tej mali celici, pet črevljev dolgi in štiri črevlje
široki, o kateri je rekla, da „je za njo in za ljubljenca njenega
srca velika dovolj," je preživela najslajše ure v delu, molitvi in
premišljevanju; tu jo je videla neka pobožna gospa, ko je enako
svetli zvezdi  celico razsvetljevala. Ko se čudijo, da jo le ob
nedeljah in praznikih vidijo v cerkvi, jim reče: „Moja celica ni
tega kriva, ampak mnoga opravila, ki moji materi ne dajo z
menoj v cerkev hoditi; (po spovednikovem povelju namreč ni
smela sama v cerkev iti). A dobrotljivi Bog me ni zapustil;
oskrbel je, da vsaki dan slušam ne le eno, ampak po več sv. maš.“
To pa se je zgodilo tako, da se je zamaknila, kolikorkrat so se
v bolniški in v cerkvi sv. Avguština sv. maše darovale. — Z njo
vred v celici so stanovali celi roji komarjev, ki so jej tako rekoč
pomagali Boga hvaliti; kadar jim je pa velela k pokoju se spra¬
viti, so zopet utihnili brneti, skrivši se za deske v celici. Po¬
slednje leto njenega življenja je v postnem času pred solnčnim
zahodom prihajal ptiček slavček na drevo poleg njene celice. S
tem ptičkom sta se vsaki večer vrstila celo uro v prepevanju
božje slave, in ko je pretekla ura, je slavček zopet sfrčal od nje.
Potem pa je Roza končala svojo pesem s tem odstavkom:

„Te ljubiti, Gospod in Bog, Zdaj ti me, ptiček, zapustiš,

spominja vse me naokrog; od mene daleč proč zletiš;

še bolj, ko vse karkoli živi, a ta, ki ves čas je z menoj,

spominjaš tega sam me ti. večno češčeni Bog je moj.“

4. Še mali deklici se je nekdaj Rozi globoko v srce vtisnila
podoba s trnjem kronanega Zveličarja. Tembolj je sedaj odrasla
devica premišljala, kako bi kronanemu svojemu Zveličarju najbolj
mogla biti podobna. Domisli se, napraviti si krono iz zacinje¬
nega kositra,  v katero natakne bodečega trnja in poostrenih
žrebljev. Tako ostro pletenico si Roza pritisne na glavo, in jo
nosi več let pod tančico. Deset let pred smrtjo si da še srebrn
obroč okoli nje narediti in vanj 33 poostrenih žrebljev vdelati v
spomin na 33 let Zveličarjevega življenja. Nepopisljive so bile
njene bolečine; komaj da je še mogla izpregovoriti; kolikorkrat
se je ganila, že so se ponovile bolečine, ki so bile najhujše, kadar
jo je posilil kašelj ali da je kihnila. — Ravno tako je mrtvičila
druge svoje ude. Pripela si je okoli pasa trojno verigo tako
trdo, da so se členice v meso vtisnile; tako zadrgnjeno verigo

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica. 379

je zaklenila s ključavnico, ključ pa vrgla proč. Kadar so pa
bolečine postale prevelike, odklenila jo je zopet in s kosci mesa
od pasa odtrgala. Brž ko so se jej rane zacelile, zadrgnila se
je vnovič s to verigo. Več let je nosila žiinnato z malimi iglami
nabodeno srajco. Da bi trpele tudi noge, hodila je stat na raz¬
beljeno peč, kadar so jo bili zanetili za peko.

K temu prostovoljnemu telesnemu mrtvičenju jej je pošiljal
Bog neznansko zapuščenost in praznoto srca, ki je skozi 15 let
vsaki dan trajala po celo uro. V tej dušni zatemnelosti ni ve¬
dela, ali je v kaki strahotni ječi zaklenjena, ali v vice obsojena,
ali celo v pekel pahnjena. Nenadoma se čuti nekje, kjer ni niti
spomina na božjo ljubeznivost, niti okusa najmanjše tolažbe.
Dozdeva se jej, da jo je Bog zapustil in je daleč proč od nje;
vada bi ga ljubila, a volja jej je kakor zamrznila; njen spomin išče
podobe preteklih tolažil, a zastonj. Na misli jej je, da je pač
enkrat Boga spoznala in ljubila; a v tem stanu se jej zdi, da
Boga nič več niti ne spoznava, niti ne ljubi. Tu se strese in
zgrozi in v največjo bridkost pogreznjena zakliče: „Moj Bog, moj
Bog, zakaj si me zapustil!" — A v praznoti njene duše jej nihče
ne odgovori; joka se in vzdihuje, pa vse zastonj, dokler se ne
poda v božje naročje rekoč: „Ne moja, ampak tvoja volja se naj
zgodi!" Tako trpljenje jej je prihajalo vsaki dan, pa vsa pri¬
pravljena in vdana je pričakovala te bridke ure. Ko so od nje
zahtevali, da naj pove, kakova tolažila jej dohajajo po prestali
taki bridkosti, priznala je vsa ponižna, da je potem njena duša
vsa razsvetljena in vzplamtela, da steče ali bolje sfrči zopet v
naročje božje, in se čuti tako v Bogu utrjeno in z njegovo mi¬
lostjo okrepčano, da ve za gotovo, nič je ne more nikdar ločiti
°d ljubezni Jezusove.

5. Med tem trpljenjem, ki ga Rozi ali božja roka pošilja,
a li si ga sama naklada, vidi mnogo nebeških prikazni. Prikaže
J e j pogostoma dete Jezus, Marija, angel varih, sv. Katarina
Sienska, ki se ž njo najprijaznejše pomenkujejo. Naposled se
tudi njej bliža dan, ko ima razvezana in s Kristusom biti. Vendar
'nora žerjavica bolečin poprej še poslednjo trosko in nesnago po¬
žgati na njeni prelepi duši. 31 let stara razodene eni svojih
Prijateljic, da bo v štirih mesecih umrla, a poprej bo trpela še
neizrekljive bolečine, posebno pa neugasljivo žejo. Zategadelj
Poprosi to prijateljico, naj jej tedaj z vodo hladi pekoče grlo.
Popolnoma vdana se pripravi na to poskušnjo. Tri dni pred bo¬
leznijo se odpravi v svojo celico. Misle, da je nihče ne vidi,

380

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica.

poje svojo poslednjo pesem tako prečudno in ljubeznivo, da neka
groza obleti vse, ki jo skrive poslušajo. O polnoči dne 1. vel.
srpana se pričnejo bolečine. Slišati jo je milo vzdihovati. Prija¬
teljica k njej prišedši jo najde ležati na tleh otrpnelo na vseh
udih, le srce jej' še utriplje. Na vprašanje, kaj da jo boli, od¬
govori: „ Posebne bolezni nimam, le smrt se sprehaja po mojem
drobuin  na nadaljno vprašanje, ali naj jej pošljejo po zdrav¬
nika, pravi: „Po nebeškega.“ — Zaneso jo v postelj; mrzel pot
jej stoji na bledem čelu, život jej zateka, in udje zmigujejo.
Zdravniki spoznajo, da jim je ta bolezen neznana in je nobena
človeška umetnost ne more ozdraviti. Ko jej spovednik ukaže,
da naj zdravnikom razodene svoje bolečine, jame pripovedati:
„Meni je, kakor bi mi bila razbeljena železna krogla pognana
skozi sence in kakor bi bil vtaknjen od glave do nog razbeljen
raženj skozi me, ki me sem ter tja z vso silo mika kvišku; go¬
reče bodalo mi prebada srce in glava mi je kakor z razbeljeno
čelado pokrita, in okoli in okoli slišim udarce kladiv. Moje kosti
se počasi sprevračajo v pepel, mozek v njih se suši in najhujši
mraz mi spreletava vse kitice. “ Zdravniki se čudijo, a pomagati
ne morejo, kakor je Roza sama že poprej bila povedala spoved¬
niku, da ni nobene druge pomoči, nego Jobova potrpežljivost.
Tako tudi Roza te groze trpi z nadnaravno močjo; slišati so od
nje samo te besede: „Gospod, pomnoži moje trpljenje, pomnoži
pa tudi ljubezen do tebe v mojem srcu!" Le tega je prosila
Roza Zveličarja, da bi ostala pri zavednosti do konca, kar se
tudi zgodi. Kmalu po teh bolečinah jo jame silno žejati. No¬
tranje vročine vsa sežgana se začne milo ozirati na prijateljico,
proseč jo hladila. Kis in žolc bi jej bila pravi poživek, ako bi
ju imela. Toda prijateljica se brani jej vode podati, ker so zdrav¬
niki bili prepovedali. Roza jo spomni na to, kaj jej je bila obe-
čala pred štirimi meseci; ker se pa prijateljica le brani, Rozi ne
ostane drugega, nego da kliče žeje medleča s sežganimi ustmi,
kakor Kristus na križu: „Zeja me!"

6. Tako leži tu v morju bolečin prava podoba reve. Ona,
ki je tolikrat tolažila bolne, jim stregla in jih poživljala, ona, ki
je nekdaj premagovala ves gnus pri postrežbi bolnikov, da bi jim
olajšala bolečine, ne prejme sedaj niti kaplje hladne vode! —-
Jezus hoče, da čuti njegovo trpljenje, da umre ž njim na križu.
Tako si je sama želela v ljubezni, in tako se je zgodilo. Sedaj
se vendar enkrat prikažejo na njej znamenja smrti. Prineso jej
sveto popotnico. Ko sliši to, čuti se močno dovolj, da opravi

30. avgust: Sv. Roza Limanska, devica.

381

spoved o vsem svojem življenju. Ozrši se v presveti zakrament,
se čuti vnovič oživljeno, obraz jej zažari enako jutranji zarji, in
se zamakne. Tudi ko je zaužila sv. popotnico, ostane zamaknjena,
še-le ko jo spovednik pokliče, se zopet prebudi k zavednosti. Sv.
poslednje olje prejme s toliko radostjo, kakor da ne bi šla v
smrt, ampak v svate. Bolj ko obnemaguje na telesu, krepkejši
je njen duh, večja njena veselost. Tudi se poslednje ure bolj
pogostoma zamakne. Nekoliko pred smrtjo predramljena iz za¬
maknjenja, izreče spovedniku svojo žalost, da jej je premalo časa
odločenega, da bi mu mogla povedati veliko veselega o sladkosti
božji in o večnosti. Milo se poslovi od vseh sorodovincev in z
očmi v nebo vprtimi dokonča življenje brez najmanjšega znamenja
strahu z besedami: „Jezus, Jezus, Jezus, bodi z menoj!“ na
sv. Jerneja dan 1. 1617.

Obrazuje se v dominikanski halji, s trnjevo krono na glavi in z
jerbaščkom polnim rož v roki. Še otrok je namreč ostale koščke
kruha pobirala z mize svojih starišev in jih delila med ubožce. Ne¬
kega dne, ko jih zopet nese ubožcem, sreča jo njen oče, ki je bil do
ubogih nekoliko trdega srca, ter jo vpraša, kaj da nese. Prestrašena
odgrne jerbašček in glej! — namestu kruha so bile same najlepše rože
v njem.' Papež Klemen X. jo je prištel med svetnice in njen god po¬
stavil na 30. dan velikega srpana.

JBodi zvest v malem.

Krščanska duša! Po pravici se čudiš tej nezaslišani ostrosti
Pokore in zaradi strašanskega trpljenja te svete device, ki je od svojih
otročjih let sem Gospodu tako zvesto služila. Ta svetnica te pa tudi
lahko vnovič uči, da ga ni drugega pota v nebesa, nego pot križa in
zatajevanja. Roza sama je to izrekla z besedami: „Nadloga za nadlogo
omra priti nad nas, da se do živega udeležimo božje narave, in dospemo
Jo veličastva otrok božjih, do popolne dušne lepote.“

Mimo tega pa pomisli, da se svetniki niso naenkrat povzpeli do
take nadčloveške potrpežljivosti v trpljenju in do tolikanje in tako
ostre pokore, ampak bi še nikdar ne bili mogli dospeti tako visoko,
ako ne bi bili poprej z malim začeli po besedah Gospodovih: „Bodi
zvest v malem!“  Bog ne zahteva od tebe velikih reči. On le hoče,
^a mu daruješ samosvojo voljo,  a to lahko zamoreš v malih, celo
^ najmanjših stvareh. Večkrat je zatajevanje v malih stvarcah dražje
božjim očem, nego v največjih, ker nas večkrat ravno to bolj boli;
Pri velikih rečeh se pogostoma pridruži samosvoja ljubezen in častila-
komnost, ki ceno daru zniža in spridi. Tako je nekdaj kralja Davida
v . vojski zoper Filiščane močno žejalo, in hrepenel je po vodi iz vod¬
njaka poleg Betlehema. Tu se mu postavijo trije hrabri junaki, ki
gredo do studenca skozi sredo sovražnega tabora, da mu prineso piti.
»°n pa ni hotel piti, — pravi sv. pismo, — temveč je izlil vodo pred

382

31. avgust: Sv. Rajmund. Nonat, kardinal.

Gospodom, 11  to je: da je zatajujoč svoje grlo dar poklonil Bogu. O tem
pravi sv. Ambrož: „Pač je bilo kaj velikega in dragocen dar, Bogu
za ljubo vrč vode dati,“ zakaj s tem je svojo naravo ukrotil. Ne samo
vrč vode, ampak tudi sam svojo voljo je Gospodu daroval, in zaradi
tega je bil ta dar posebne vrednosti.

Navadno pravimo: Kdor malega ne spoštuje, tudi večjega ne za-
služuje, in: Kdor je nezvest v malem, je tudi nezvest v velikem. Ako
torej malim stvarem ne moreš gospodovati, kako boš mogel velike
zmagovati? Celo ako opuščaš svoja nagnjenja in svoje strasti v malih
rečeh zatajevati, bodo začele tebi gospodovati, te bodo v velike grehe
pogreznile in naposled boš postal njih suženj. Poskusi torej, da si
malih stvari odrekaš in se v malem premaguješ, ter bodi v tem zvest
in stanoviten. — Glej, postavim: tvoje oči žele nekaj pogledati, kar
tudi smejo videti; tvoj jezik bi rad kaj govoril, kar je pripuščeno go¬
voriti — ukroti se, nikar tja ne poglej, nikar ne govori! Dovoljeno ti
je, to ali ono stvar užiti, morebiti celo hrepeniš po njej — odreci si jo,
pokloni jo Bogu v dar! Morda te grajajo ali zaničujejo, ali pa se ti
kaj zopernega pripeti — potrpi, molči, prenašaj! Rad bi komu kaj ugo¬
varjal — bodi tiho! Delo ti je naloženo, ki te ne veseli — stori isto!
Morebiti imaš kako bolečino, ki bi jo rad potožil — potrpi in nikar ne
toži! Tako imaš na tisoče prilik, da se lahko zatajuješ in premaguješ
ter Bogu poklanjaš darove samosvoje volje. Nikar ne zamudi tega, zakaj
velika tolažba, velik duhovni dobiček je v takem dejanju. Tako boš
na potu krščanske popolnosti delal čedalje večje stopinje, in naposled
prišel k spoznanju, da je v križu največje zveličanje, in da je prav
imela sv. Roza, ki je rekla: „Nihče ne bi tožil zoper svoj križ, ako bi
iz njega dohajajoče bogastvo milosti vedel prav ceniti.“

Začni se torej, krščanska duša, že danes zatajevati, in že danes
in odslej vedno daruj Bogu darove samosvoje volje!

Molitev.

Delivec vsega dobrega, vsemogočni Bog, ki si sv. Rozo od njenih
otročjih let sem rosil s svojo milostjo ter hotel, da je enako svetli
zvezdi Indijanom sijala v deviški čistosti in modrosti; dodeli nam,
svojim služabnikom, da ravnaje po njenem zgledu vredni postanemo,
biti prijeten duh Kristusu, Gospodu našemu! Amen.

31. veliki srpan ali avgust.

Sveti Rajmund Nonat, kardinal (1. 1240).

1. Rajmund se je rodil v kataloniški okrajini na Španskem
v mestu Portelo okoli 1. 1204 iz plemenite, a bolj ubožne rodovine.
Imel je priimek „Nonat“ (to je: nerojenec), ker mu je bila mati

31. avgust: Sv. Rajmund Nonat, kardinal. 383

umrla še pred rojstvom in so ga le zdravniki oteli smrti. Že ob
rojstvu mu je bilo baje na eni roki ime Jezusovo, na drugi pa
ime Marijino vtisnjeno. Bil je bistre glave in je imel tudi posebno
veselje do uka; zato mu ni bilo težko, da je modroslovske šole
še v mladih letih dovršil z najboljšim uspehom. Želel je vstopiti
v duhovski stan. Oče pa, da bi mu sinov nadaljni uk ne pri¬
zadeval preveč stroškov, je bil s tem nezadovoljen. Pošlje ga
zatorej na svojo pristavo na deželi, kjer mora ovce pasti. Božja
previdnost je ž njim odločila drugače. Bila je namreč na polju,
kjer je Rajmund pasel ovce, mala cerkvica sv. Miklavža in v
njej prečudno lepa podoba Matere Božje, pred katero je z vso
gorečnostjo opravljal svojo pobožnost. Nekega dne zasliši s po¬
dobe besede: „Ne boj se, Rajmund, zakaj od današnjega dne te
sprejmem za svojega sina. Pogumno me odslej imenuj svojo mater
in bodi si svest mojega varstva. “ Odsihdob moli dan na dan
pred to podobo sv. rožni venec, in angel varih namestu njega
med tem časom ovce pase v podobi zalega mladeniča; — njegov
oče ga je večkrat videl s svojimi očmi. Približa se mu pa tudi
hudoba v podobi pastirja. Da bi ga odvrnil od njegovega bogo-
Ijubnega življenja, stavi mu pred oči, da se zanj ne spodobi biti
ovčar, ker je žlahtnega stanu, naj gre raje kam v mesto k svojim
tovarišem, nego bi se v tej samoti kisal. Rajmund mu odgovori,
da ne more slušati drugih, nego samo besede, ki jih je v kapeli
slišal od Marije. Hudobec, zaslišati Marijino ime, se pri tej priči
pobere od njega. Rajmund pa spozna satanove zvijače, hiti brž
v  kapelo Mariji se zahvalit in se jej posvetit z vsem, kar ima
ni premore. Marija se milostno prikloni k njemu in sprejme
njegov dar prijaznega obličja. Solze najslajšega veselja se mu
udero, in napolni ga nebeška tolažba in prisrčna ljubezen do
Marije. Od dne do dne se mu veča pobožnost do Marije, in
e nako se množi Marijina milost do njega. Prikaže se mu, obdana
°d zveličanih duhov, ter mu naznani, da bi jo zelo veselilo, ako
M njej na čast svoje devištvo Bogu posvetil. Rajmund stori to
m Marija ga zagotovi, da bo v njenem varstvu to obljubo zvesto
spolnoval do smrti.

2. Ne dolgo potem ima zopet prikazen Matere Božje. Veli
ni u, naj zapusti čredo, gre v Barcelono in ondi stopi v novi red za
°timanje jetnikov. Grof, ki je imel v ondotnem kraju svoj lov,
Pregovori očeta, da sina spusti, in Rajmund se neutegoma od-
puavi v Barcelono. Ko se je bil zadosti pripravil, prejme iz rok
sv ' Petra Nolaškega redovno oblačilo. Razen navadnih obljub se

384 31. avgust: Sv. Rajmund Nonat, kardinal.

zaveže še s četrto, namreč, da hoče vse, celo življenje darovati
za otimanje jetnikov iz mohamedanske sužnosti. Že črez tri leta
se kot mašnik loti tega krščanskega posla. Najprej spremi svetega
Petra Nolaškega na dveh potih v Afriko. Posreči se jima oteti
200 jetnikov. Potem pa mora v Rimu opravljati službo usta-
novnika novega reda. Z Rima gre na Špansko in odtod tretjič
v Afriko. V mestu Tunis odkupi 228 jetnikov ter jih pošlje v
Španijo. Ti jetniki so bili kristjani, ki so jih bili neverni Saraceni
ugrabili in v Algiersko mesto odvedli. Tam so bili za sužnje
prodani, kjer so v največjih mukah preživeli svoje žalostne dni.
Največje trpljenje pa je bilo to, da so jih z vsemi grozovitnostmi
silili, Kristusa zatajiti in mohamedansko vero sprejeti. Čakali so
rešitve; ali denar, v Evropi po milih darovih v ta namen nabran,
je pošel. Tu se Rajmund sam ponudi v zastavo za te jetnike,
zlasti za take, ki so največ trpeli in so bili najbolj v nevarnosti,
odpasti od sv. vere. Ta velikodušni dar samosvoje prostosti raz¬
draži mohamedane še hujše; trpinčijo ga tako neusmiljeno, da bi
bil njim pod rokami mrtev obležal, ako ne bi bila mestna gosposka
ukazala, bolj po človeško ravnati ž njim, ker se je bala, da bi
sicer izgubila odločeni denar za rešitev. Dajo mu prostost, da
sme po mestu hoditi. Zdaj je njegovo opravilo, kristjane obisko¬
vati, jih tolažiti in mohamedanom lepoto krščanstva dokazovati.
Res spoznajo nekateri resnico in se dajo krstiti. Gosposka to
zve in ga obsodi, da naj bi ga živega nabodli. Vendar pa de¬
ležniki odkupščine izprosijo, da ga ne umore, ampak samo bičajo.
A ta kazen mu le še zveča njegovo gorečnost. Zastonj tudi ni
njegov trud. Deset judov in dva mohamedana, cvet občinstva,
se spreobrneta h krščanski veri. Vsled tega ga saracenski po¬
glavar da po ulicah šibati, mu ustnice očitno na trgu z razbe¬
ljenim železom prežgati, in da ne bi mogel govoriti, ključavnico
skoz nje deti. Potem ga v železje uklenjenega osem mesecev v
ječo zapro. Ustno ključavnico pa mu le tedaj odvzamejo, kadar
dobi jesti in piti, seveda ne drugega, nego kruh in vodo. V ječi
se večkrat prigodi čudež, da mu ustna ključavnica odpade sama
od sebe. Na ta čudež se veliko mohamedanov izpreobrne.

3. Ko je preteklo osem mesecev, dojde odkupščina po nje¬
govih redovnih bratih od Petra Nolaščana poslana. Ječe oproščen
prosi dovoljenja, da sme še nekoliko časa ostati med jetniki, ki
potrebujejo njegove pomoči. A povelje njegovega višjega ga po¬
kliče domov. Papež Gregor IX., da ga postavi na svetilnik,^ ga
izvoli za kardinala. Zaradi tega počeščenja ga, prišedšega v Špa-

31. avgust: Sv. Rajmund Nonat, kardinal.

385

nijo, povsod z največjimi slovesnostmi sprejemajo. Kardonski grof
mu celo svojo hišo ponudi za stanovanje. Rajmund se zahvali
za to čast, gre pa naravnost v samostan k svojim redovnim bratom,
kjer ž njimi vred ubožno živi. Nekdaj sreča v Barceloni na
cesti v plohi ubogega razoglavega starčka. Iz usmiljenja mu poda
svoj klobuk, da ga plohe zavaruje. Domov prišedši se v svoji
navadni goreči molitvi zamakne. V zamaknjenju gleda, da se
mu na krasnem vrtu prikaže Marija z brezštevilnimi devicami.
Natrga si raznoterih cvetlic, ter jih povije v venec. Tega mu
poda in reče: „Vreden je tega venca oni, ki je ubogemu starčku
podaril svoj klobuk.“ Rajmund pa odgovori: „Ne tega venca,
ampak Jezusa Kristusa samega hočem za plačilo. “ To izprego-
vorivši vidi Jezusa, ž njegovim klobukom pokritega, pred seboj
stati, ki mu ponuja v eni roki trnjevo krono, v drugi pa venec.
Rajmund si izvoli trnjevo krono. Ko mine zamaknjenje, čuti,
da ga močno glava boli, in ta glavobol mu trpi do smrti. —
Ko papež Gregor sliši o njegovem svetem življenju, ga pokliče
k sebi v Rim. A Rajmund že na potu tja nevarno oboli v Kardoni,
šest milj od Barcelone. Takoj poželi svete popotnice, a duhovnika
m, da bi mu jo prinesel. Zdaj vpre oči proti nebesom in moli,
da ne bi umrl brez presv. Rešnjega Telesa — in glej, sam Jezus
mu ga prinese, spremljan od neznanih mož v belih oblačilih,
kakor da bi bili menihi naše ljube Gospe milostne. Prejemši sveti
zakrament umrje 31. dan velikega srpana 1240 v 36. letu svoje
dobe. — Po njegovi smrti se več krajev med seboj jame pričkati,
kje naj bi počivalo njegovo truplo. V voz vprežena slepa mula
je zapelje h kapeli sv. Miklavža, kjer je bil pred podobo Matere
Božje pričel svoje pobožno življenje. Leta 1255 so poleg te ka¬
pelice sezidali samostan njegovega reda, kapelo pa prezidali v
lepo cerkev, ter v njej shranili njegove ostanke.

Obrazuje se v redovni halji z železno iglo skozi ustna.

Rešitev Jetnikov.

Bridek je bil stan ubogih izraelskih jetnikov v babilonski sužnosti.
faradi žalosti so jim umolknile prevesele pesmi,, ki so jih bili prepe¬
kli v ljubi domačiji. Pri babilonskih potokih sede so obesili svoje
mtre na vrbe in so milo jokali, spominjajoč se blagega Jeruzalema.
■'B Jeruzalem, o dežela domača,  -— so vzdihovali, da bi
te  le skoraj videli!“  In kaj tudi ne bi bili vzdihovali? Saj je
jmč prostost ena največjih dobrot,' in ni je skoraj večje nesreče mimo
k ako mora človek v kaki ječi ali trdi sužnosti, kakor živina, s palico
k delu in robstvu priganjan, medleti.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 25

386

31. avgust: Sv. Rajmund Nonat, kardinal.

A so tudi zadolženi jetniki, katere ukazuje gosposka poloviti in
v ječo vreči; postavim: roparji, tolovaji, tatje, pobijavci, požigavci,
uporniki, goljufi in drugi krivični ljudje. Toda takim iz ječe pomagati,
jih pri gosposki izgovarjati, njih hudobije zamolčati, tajiti, njim v prid
krivo pričevati, jim kakorsibodi potuho dajati, ali svetovati, kako naj
govore, da jih bodo prej izpustili, ali jim še na roko iti in pot kazati,
kako naj uidejo, to in enako bi bil velik smrtni greh. Takim ne mo¬
remo drugega dobrega storiti, nego da za nje molimo, naj bi se v ječi
poboljšali in spokorili.

Nedolžni pa so tisti jetniki, kateri po krivici pridejo v ječo, in
sicer zavoljo pravice, ki jo trdijo, kakor nekdaj sv. Janez Krstnik, ali
pa vsled nedolžnega bogoslužnega življenja, kakor egiptovski Jožef in
Suzana, ali zavoljo vere, kakor apostoli in za njimi brez števila vernih
kristjanov. Tem nedolžnim jetnikom se prištevajo tudi tisti, katere
nalove neusmiljeni lakomniki, da jih kakor neumno živino na sejme
gonijo in v sužnost prodajajo, kakor je bilo to nekdaj povsod, in je še
sedaj sem ter tja v Afriki in Aziji med mohamedanci navada. Gotovo
ne more za človeka biti nič hujšega, nego sužnjemu biti pri takem
neusmiljenem ali še celo neverskem gospodarju, ki ima črezenj toliko
oblast, kakor pri nas gospodar črez svojo živino, ki jo proda, ali za¬
kolje ali kakor se mu poljubi. Zato si je rimska katoliška cerkev
vseskozi silno prizadevala, rešiti take jetnike iz rok nevernikov. V ta
namen je bil ustanovljen red sv. Trojice in red Matere Božje pomočnice,
iz katerega poslednjega je bil sv. Rajmund. Njegov pregovor je bil:
»Rešitev jetnika mi je več kakor moje življenje."

Ljubi bravec! Telesne sužnje reševati nimaš prilike. Vendar, če
za gotovo veš in si upaš spričati, da je kdo po nedolžnem v ječi zaprt,
dolžan si pod smrtnim grehom, njegovo nedolžnost pred gosposko celo
s prisego dokazati. Ravno tako se poteguj za dušne jetnike, ki so
uklenjeni v verigah greha in satana. Ako jih ne moreš resno zavrniti,
ker niso tvoji podložniki, vendar jim vsaj lahko daješ lep zgled in
vsaki dan goreče za nje moliš. Morebiti ti je mogoče, da jim vrineš
kako dobro knjigo. Ravno »življenje svetnikov" bi jim bilo na velik
prid, zakaj zgledi svetnikov imajo veliko moč in napravijo globok vtisek
na dobre in hudobne.

Molitev.

O Bog, ki si svojega spoznavavca, sv. Rajmunda, vrednega storil,
da je bil rešenik vernim iz sužnosti brezbožnih; dodeli nam na njegovo
priprošnjo, da ti, oproščeni pregrešnih vezi, po tvojem dopadenju prosto¬
voljno služimo po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Mesec

kimavec ali september.

1. kimavec ali september.

Sv. Egidij ali sv. Tilen, opat in puščavnik.

f v. Egidij se je rodil v Atenah, slavnem grškem mestu,
okoli 1. 640. Njegov oče Teodor in mati Pelagija sta bila
visoko-plemenitega, baje celo kraljevega rodu, bogata, pa
tudi pobožna. Zato sta tudi svojega sina že z mladega z lepimi
zgledi navajala k pobožnemu življenju. Po zgodnji smrti svojih
starišev razdeli vse svoje obilno premoženje med uboge in se na¬
meni v radovoljnem uboštvu živeti in za nebeške zaklade skrbeti.
Zategadelj zapusti tudi svojo rojstveno deželo in gre iskat kraja,
kjer bi ga nihče ne poznal. Barka, na katero je prišel, odjadra proti
Francoskemu. Na morju vstane silen vihar; sv. Egidij povzdigne
svoje roke in nevarnost mine. Prišedši na Francosko (okoli 1. 665)
gre najprej v Ari, kjer se po navodilih škofa^ Cezarija vadi v
Pobožnem življenju pri ustju Ronske reke. Črez dve leti se
Umakne na tihem črez Rono in gre k reki Gardi. Ondi najde
puščavnika Veredema, prebivajočega že več let v skalnati duplji.
Tega prosi, naj ga sprejme za učenca in ga pouči v meniškem
življenju. Dalj časa živita skupaj v pobožnosti in ljubezni, veseleč
s e tistega notranjega miru, ki ga svet ne more dati. Ko pa tudi
tukaj Egidij jame sloveti zavoljo čudežev, umakne se zopet hvali
'n časti še dalje v gozd do izliva Ronske" reke. Tukaj najde,
eesar išče, namreč skalnato, okoli in okoli z grmovjem zaraščeno
votlino, pred vhodom vanjo bister vrelec, ki ga napaja, divja
zelišča pa in korenine so mu v živež. Ob času hude zime mu
Pošilja Bog košuto, ki dan na dan zahaja k njemu in ga preživlja
s  svojim mlekom. Tako preživi tri leta v molitvi, v hvali božji

388

1. september: Sv. Egidij ali sv. Tilen, opat.

in v premišljevanju svetih skrivnosti. A zastonj se skriva tudi
po gozdih in po dupljah, kogar hoče božja previdnost postaviti
na svetilnik.

2. Nekega dne napravi lov v tem gozdu gotiški kralj Flavij
(to je skoraj gotovo kralj Vamba, ki je bil, kakor zgodovina
spričuje, 1. 673 v Galiji, da je ondi zadušil po njegovem vojsko¬
vodji Pavlu vstali upor). Ob tej priliki lovski psi zaslede Egi-
dijevo košuto; ta pa beži pred njimi v svetnikovo dupljo. Isto
se zgodi drugi in tretji dan. Tretji dan pa gre kralj s svojimi
lovci bliže pečine, da bi košuto iz nje prepodili. Ko pa s pušči¬
cami streljajo v dupljo, primeri se, da puščica namestu košute
zadene svetega moža. Lovci ga najdejo v krvi, in košuta mu
leži pri nogah krotka kakor psiček. Kralj, videč puščavnika ra¬
njenega, ga prosi odpuščenja, in ukaže, naj mu rane obvežejo in
skrbe, da se ozdravi. Ponudi mu tudi kraljevih darov, a Egidij
se mu zahvali za nje. Ko kralj vpraša, če bi mu vendar mogel
s čim ustreči, mu reče puščavnik, da bi mu ne bilo nič ljubšega
kakor to, da bi dal na tem kraju sezidati samostan, da bi re¬
dovniki po zgledu nekdanjih tebajskih puščavnikov v njem živeli.
Kralj mu usliši prošnjo. Kmalu stoji na onem mestu dokaj pro¬
storen samostan, ki se v kratkem času s pobožnimi menihi napolni.
Egidija si soglasno izvolijo za opata ali prednika. V samostan
uvede pobožno in sveto življenje po pravilih sv. Benedikta, in je
sam najlepši zgled vsem. Tudi tukaj zaslovi po svojih čudežih,
in eno največjih njegovih dejanj je bilo, da je spreobrnil kralja
Flavija. Veliko pobožnih in razsvetljenih mož se je vzgojilo v
tem samostanu, ki so potem nevednim ljudstvom sv. evangelije
oznanovali. L. 719 pa pridere „E1 sam a h “, arabski deželni na¬
mestnik, z brezštevilno armado črez snežnike, vzame vso narbo-
nensko okrajino ter razdere in raz vali vse cerkve in samostane.
Egidij se je menda v tem času s svojimi brati zatekel v Orlean,
kjer ga je Karol Martelj prijazno sprejel. Ko je bil pa 1. 721
Saracene vojvoda Akvitanski pri Tuluzu premagal, vrnil se je
baje Egidij zopet nazaj v svoj samostan in ondi dokončal svoje
življenje. Leto njegove smrti ni znano, njegov god pa sv. cerkev
praznuje današnji dan. Pokopan je bil v svoji samoti. S prvega
so neki cele trume v procesijah romale k njegovemu grobu, tako
da je sčasoma v tej samoti nastalo veliko mesto. Sv. Egidij je
patron več nemških in francoskih cerkva; Slovencem je znan po
imenu: sv. Tilen, in je zlasti varih mesta Celovec ter nemškega
Gradca na Štajerskem, pri nas varih pred slano in mrazom.

1. september: Sv. Egidij ali sv. Tilen, opat.

389

Obrazuje se kot opat, ali pa kot puščavnik, od puščice zadet in
s košuto pri nogah. Sv. Egidij je tudi eden izmed štirinajsterih pomoč¬
nikov v sili.

O^adar žalost do vrha prikipi, se JBog z veseljem oglasi.

V stiskah in potrebah k Bogu se zatekati in v njegovo previdnost
trdno zaupati, nas Jezus prelepo uči v svoji pridigi na gori, rekoč:
,, Pove m vam, ne skrbite za svoje življenje, kaj boste
jedli; tudi ne za svoje telo, kaj boste oblačili. Ali ni
življenje več, ko jed, in telo več, ko oblačilo? Poglejte
ptice pod nebom; one ne sejejo in ne žanjejo in ne sprav¬
ljajo v žitnice, a vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi
veliko več. kakor one? — In za obleko, kaj skrbite? Po¬
glejte lilije na polju, kako rastejo; ne delajo in ne pre¬
dejo; pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni
bil tako oblečen kakor njih ena. Če pa travo na polju,
katera danes stoji in se jutri v peč vrže,  Bog  tako oblači,
koliko bolj bo vas, maloverni! Ne skrbite torej, rekoč:
Kaj b omo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo obla¬
čili? Ker po tem vsem vprašujejo neverniki. Saj ve vaš
Oče nebeški, da vsega tega potrebujete. Iščite tedaj
najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse
to vam bo privrženo. Ne skrbite torej za jutri; zakaj
juteršnji dan bo sam za-se skrbel. Zadosti je dnevu
njegova lastna težava. 11  (Mat. 6, 25—41.) Kako lepe zglede
dajejo v takem trdnem zaupanju na Boga svetniki! Glej, sv. Tilen je
radovoljno vse svoje premoženje razdelil med uboge in še v skritem
gozdnem brlogu ga ni skrbelo, s čim se bo preživil, vedoč, da Bog
nad pravičnimi vedno čuje in jih varuje, kakor punčico svojega očesa,
( \a še celo iz skale dh žejnemu piti, ali iz kamenja zamore kruh stva-
riti; tako je tudi Tilnu pošiljal košuto, ki ga je z mlekom živila.
r Iako Bog prej stori čudež, kakor da bi zapustil svojega služabnika.
Kko torej želiš, da bi te Bog zalagal s časnimi dobrotami, služi mu
zvesto in stanovitno. Ob enem pa še delaj po svojem stanu, in gotovo
ti bo dal, kar ti je k pridu. Prevelika skrb za časno in nezmerna
žalost ob pomanjkanju, vedno tarnanje, da ne pomaga ne kadilo ne
kropilo, vse to je znamenje premalega zaupanja v Boga. Ta skrb in
žalost Bogu ni po volji, in je zato tudi človeku vsekdar škodljiva,
kaj verjameš Kristusovi besedi in obetu; zato pa „vrzi,“  po besedah
kraljevega preroka, „svojo skrb na Gospoda, in On te bo pre-
živil.“  (Ps. 54.)

Marsikatera vdova, ki je s smrtjo svojega moža prišla ob ves
živež in zaslužek ter jo tropa malih otrok krog nje kruha prosi, po¬
stane vsa pobita, zaide v malosrčnost, misleča, da je tudi Bog v ne¬
besih pozabil na njo in na njene otročiče. O kaj še; nisi zapuščena
žalostna mati! Tudi na te se milostno ozira mili Bog, najboljši
krušni Oče, tisti, ki je preroku Eliju krokarja pošiljal s kruhom, da ga
l e  preživil, in Danielu v levnjak Habakuka poslal z jedjo. On je že

390

2. september: Sv. Štefan, ogrski kralj.

poskrbel za te in za tvoje uboge sirote, je potrebno mero živeža že
odločil tebi in njim. On sliši tvoje skrivne vzdihljaje in ti bo obrisal
vse solze s svojo preljubeznivo očetovsko ljubeznijo. Vpitje tvojih
otročičev je prišlo do njegovega sedeža in ti je naklonilo njegovo ne¬
izrekljivo ljubezen. Ječanje ubogega deteta, ki še nič ne ve za se,
silneje predira oblake, glasneje kliče za se in za te, za svoje bratce
in sestrice, kakor tvoja nevolja, tvoje godrnjanje in toževanje, gori
k tistemu redniku in krušnemu Očetu, ki se skrbno ozira z višave
celo na malega črvička, zvijajočega se v prahu. Sv. pismo nam daje
ganljiv zgled božje pomoči nad Agaro in njenim sinom Izmaelom.
(I. Mojz. 21.) Oba sta bila pregnana iz Abrahamove hiše. Mala zaloga
kruha in meh vode, ki jima ju je Abraham dal za na pot, jima kmalu
poideta. Prišedša v Bersabejsko puščavo mati nikjer ne najde niti
živeža, niti studenca. Že je z otrokom vred blizu smrti, vendar se jej
tolikanj smili, da ga ne more videti umirati. Posadi ga pod eno
dreves, ki so ondi bila, gre strani in sede njemu nasproti, lokov streljaj
daleč, rekši: „Ne bom gledala otroka umirati;"  ter njemu na¬
sproti sede zajoče na glas. — A nenadoma dojde pomoč. Neki glas
jej zakliče: ,.Kaj delaš, Agara? Nikar se ne boj! — Vstani,
vzemi otroka, in primi ga za roko, zakaj v velik zarod
ga bom storil."  In Bog jej odpre oči, da ugleda studenec, gre tja,
si napolni meh in da otroku piti. — Kaj li je vendar nebesa naklonilo
k tej prečudni pomoči? Ali morebiti vroče in obilne solze žalostne in
vzdihujoče matere? O ne! Marveč pravi sv. pismo: „Bog je uslišal
otrokov vek s kraja, kjer  leži." Tako jej je rekel angel božji,
in vendar sv. pismo nič ne omenja, da bi se bilo dete jokalo. Tako
ve Bog tudi za tihe, neme vzdihljaje, in kadar žalost do vrha
prikipi, se on z veseljem oglasi — Torej „vrzi vso svojo
skrb na Gospoda, in On te bo preži vil!"  (Ps. 54.)

Molitev.

Dodeli nam, o Bog, milost spoznanja, da se vedno bolj in bolj
prepričamo, da nas le ljubezen do tebe osrečuje, in da tem, ki te ljubijo,
vse stvari, tudi žalost in bridkost, v dobro teknejo! Amen.

2. kimavec ali september.

Sveti Stefan, ogrski kralj (L 1038).

Sredi desetega stoletja prideta dva ogrska velikaša v Cari¬
grad in se ondi pokristjanita. Domov v svojo neverno domovino
prišedši pa eden teh dveh zopet odpade od Kristusove vere.
Drugi pa, Giula po imenu, ostane zvest kristjan, in njegova želja

2. september: Sv. Štefan, ogrski kralj. 391

je, da bi njegovi rojaki po vsi deželi se tudi pokristjanili. Zatega¬
delj izpusti vse ujete kristjane, ki so bili pod njegovo oblastjo
ter pokliče k sebi nekega grškega duhovnika, da jih v krščanstvu
poučuje. Bržkone pa bi mlada kal krščanstva z njegovo smrtjo
zopet zamrla, ako bi se mu ne bila malo poprej, ko se je bil
pokristjanil, rodila hči, ki jo je že koj z mladega dal skrbno
vzgajati v krščanski veri.

1. Šarolta ali Šarlot, kakor so jo zvali, je bila živega duha
pa angelsko čistega srca in je imela vso lepoto ženske prikup-
ljivosti. Geza, četrti vojvoda cele Ogrske, jo spozna, srčno
zljubi, in se ž njo zaroči.' Šarolta si ga kmalu popolnoma pri¬
dobi z mirnim in ljubeznivim obnašanjem in porabi to priliko,
da ga seznani s krščanstvom. Tudi misijonarji prihajajo večkrat
v tiste kraje ter se z Gezo o krščanstvu razgovarjajo. Tako
postane vojvoda kristjanom čedalje večji prijatelj, in naposled
sam kristjan. Kakor zelo pa želi, da bi se še njegovo ljudstvo
pokristjanilo, tako pa mu je tudi jasno, kolike silne ovire bi
moral pri tem početju premagati. To premišljajoč vidi v sanjah
prikazen prezalega mladeniča, ki mu govori: „Kar sedaj pre¬
mišljuješ, ne boš mogel dovršiti, ker so tvoje roke s krvjo oma-
dežane; rodil pa se ti bode sin, nad katerim bo duh božji po¬
čival in ga vodil, da bo tvoj namen izvršil ljudstvu v blagor.
Poprej pa še pride neki božji poslanec k tebi. Lepo ga sprejmi
in slušaj njegov svet, zakaj pripravil bo pot, po katerem bo
pozneje tvoj sin hodil z večjim uspehom. “ Skoraj enako pri¬
kazen in ob istem času je imela njegova soproga. Ko se jej je
namreč bližal čas poroda, videla je v sanjah pred seboj stati sv.
Stefana, prvega mučenca. Pravi jej: „Pobožna hči! Dete, ki
ga boš kmalu na svet porodila, bode sin in nosil kraljevo krono.
Ker hočem biti njegov varih, daj mu pri sv. krstu moje ime. w
— Geza in Šarolta si sanje drug drugemu pripovedujeta, priča¬
kujoča željno in z zaupanjem, da bi se kmalu dopolnile te ob¬
ljube milostnega Boga. Ne dolgo potem pride Vojteh ali Adalbert,
praški škof, zapustivši svojo češko škofijo zaradi hudobij, na
Ogrsko. Ta je bil Gezi napovedani poslanec božji. Vojvoda
mu hiti z nekolikimi kristjani naproti, ga kar najbolje more
častitljivo sprejme in mu obeča, da se mu hoče v vsem pokor¬
nega sina skazovati. Po Vojtehovih željah skliče vojvoda vse
velikaše svojih dežel v zbor. Ko se snidejo, razloži jim škof
Poglavitne resnice krščanstva s tolikim uspehom, da več priču¬
jočih precej potem poprosi sv. krsta. Na veselje vojvodi in škofu

392 2. september: Sv. Štefan, ogrski kralj.

se spolni tudi drugi obet. Šarolta namreč porodi v Ostrogonu
prvorojenega sina, ki ga sv. Vojteh krsti in po materini želji pri
sv. krstu Štefana imenuje.

2. Štefana vzgojijo kar najbolje; zlasti temeljito ga poučijo v
resnicah sv. vere, ne da bi zanemarjali drugih potrebnih ved¬
nosti. Geza, že star in blizu smrti, skliče velikaše svojih voj¬
vodin, jim predstavi Štefana sebi za naslednika in ukaže, da mu
prisežejo zvestobo. V tem letu (997) zapusti Adalbert Ogrsko
in se napoti na Prusko, kjer kmalu potem kot mučenec dokonča
svoje življenje. — Po Gezovi smrti prevzame Štefan vladarstvo.
Da bi krščansko vero razširil po svojih vojvodinah, mu je naj¬
prej skrbeti za to, da se stanovitno pomiri s sosednimi deželami.
Zato pa peklenska hudoba v njegovih notranjih pokrajinah zaseje
seme razdvoja in upora. Med Ogri samimi je bilo do sedaj le
malo kristjanov. Jedro ljudstva je bilo pogansko, ravno tako
večina plemstva in velikašev. Že to, kar'  se je bilo za krščan¬
stvo doslej storilo, in pa, da so se kristjani v deželi trpeli, so
smatrali za razžalitev bogov. Za Gezovo dobo jih je zadržaval
strah pred njegovo ostrostjo, da si niso upali na dan s svojo
zlobo. Zato pa je bila njegova smrt vsem malikovavcem po de¬
želi prilično znamenje, zgrabiti za orožje in braniti svoje bogove.
Naenkrat zavihra po vseh okrajinah Ogrske zastava divjega
upora. Glavar tega upora je bil neki velikaš Kupa, eden naj¬
imenitnejših in naj bogatejših, v vojni posebno skušen in znajden,
nenavadne telesne moči in junaške hrabrosti. Štefan je imel le
nekaj tisoč zvestih kristjanov, vendar ž njimi sijajno premaga
trikrat močnejše upornike pred Belim Gradom. Čudovita zmaga
silovito proslavi Štefanovo ime pri ljudstvu. Ti, ki so mu bili
zvesti, so zdaj vsi navdušni zanj; njegovi sovražniki pa vsi pre¬
plašeni. Veliko izmed poganov, ki ne morejo umeti, kako da je
vojvoda z malim krdelom popolnoma uničil toliko vojno, sodi iz
tega, da mora krščanski Bog veliko močnejši biti mimo njihovih
malikov; zato se pokristjanijo. Drugi zopet, zlasti plemenitniki, se
zbojijo kraljevega maščevanja, ter se h krščanski veri spreobrnejo,
da ga utolažijo. Tako se sme reči, da se je po tej zmagi prav za
prav krščanstvo udomačilo v ogrskih deželah. V zahvalo za
zmago da Štefan na prostoru tega bojišča sezidati obširen samostan
na čast sv. Martinu, ondotnemu rojaku, ter ga bogato obdari. Se
dandanes je ta samostan ena najimenitnejših njegovih ustanov.

3. Ko je ukrotil sovražnike, je toliko laže začeto delo na¬
daljeval. Skrb mu je, da pozove pobožnih duhovnikov in redov-

2. september: Sv. Štefan, ogrski kralj. 393

nikov v svoje pokrajine, ki z neizrekljivim trudom surovo in
divje hunsko ljudstvo vodijo iz teme nevere in vraž k spoznanju
resnice; nekateri so celo svojo kri prelivali za Jezusovo ime. Da
se pa seme božje besede trdno ukoreni in sad obrodi, gradijo po
deželi cerkve in samostane. Tako se Huni, do sedaj le v boje¬
vanju izurjeni in živeči ob ropu, sčasoma nauče rokodelstva,
obrtništva in poljedelstva. S posebnim veseljem se ozira vojvoda
na lepi sad svojega truda. Na vso moč si prideva, da vsajeno
seme čedalje lepše dorašča. Večina podložnikov se je že po¬
kristjanila. Zato ustanovi deset škofij, njim na čelu veliko škofijo
v Ostrogonu. Potem pošlje škofa Anastazija v Rim k papežu
Silvestru II., da se kot zvest sin sv. cerkve zedini s središčem,
in da papež potrdi njegove ustanove in naprave, ter si izprosi
kraljevega naslova. Silno se papež razveseli zaradi otročjega
spoštovanja pobožnega vojvoda. Brez ovir mu potrdi vse njegove
naprave ter dovoli, da se sme imenovati „ ogrskega kralja".
Vendar pa te časti ni prosil on sam ob sebi, ampak so jo zahte¬
vali podložniki, da bi s toliko večjim pridom deloval za razširjatev
sv. vere. V priznanje svoje posebne zadovoljnosti, mu pošlje
papež z blagoslovom vred dragoceno zlato krono in dragocen križ.
dovoli mu, da se sme ta križ v vojni pred njegovo armado no¬
siti. Blagoslovljeno krono sv. Štefana še sedaj hranijo v glavnem
mestu Ogrske, v Budi, ravno tako tudi križ. Oboje je imenitna
narodna svetinja in v veliki časti. Ko so prišli poslanci iz Rima,
skliče Štefan vse velikaše dežele v Ostrogon v državni zbor.
Poslanci oddajo zboru papeževa pisma. Ko jarnejo glasno citati
pisma, jih vsi pričujoči stoje poslušajo z največjim spoštovanjem.
Y teh pismih papež Štefana pripozna za ogrskega kralja,
^kof Anastazij ga mazili in mu posadi kraljevo krono na glavo
leta 1000. Po kronanju naredi kralj očitno pismo in razpošlje
ukaz svojim podložnikom, da postavi sebe in vse svoje dežele
Pod varstvo preblažene Device Marije, ter jo izvoli za zaščitnico
svojega kraljestva. Še dandanes Ogri (Madžari) Marijo časte
kot svojo posebno patrono ali zaščitnico.

4. Kmalu po kronanju se Štefan zaroči s sestro sv. cesarja
Henrika, Gizelo, ki mu je rodila več" otrok, med drugimi kralje¬
viča naslednika Emerika. Že v mladosti so tega otroka vsi ob¬
čudovali. Oče sam ga je z največjo skrbjo vzgojeval in mu
dajal najlepše zglede. Dovolj da jih posnema, in tudi on mora
Postati svetnik. Res, Emerik hodi zvesto po stopinjah svojega
°četa, ter dosega čedalje višjo stopinjo popolnosti. Že nežen

394

2. september: Sv. Štefan, ogrski kralj.

deček vstaja o polnoči, moli na kolenih ter po vsakem psalmu
premišljuje. Vse vneto za Boga in za bližnjega mu je srce; do¬
deljen mu je posebno velik dar modrosti; kakor pozneje sv. Alojzij,
ohrani tudi on deviško čistost do smrti. Ničesar kralj Štefan ni
opustil, da bi posvetil sebe in svoje ljudstvo. Kraljev dvor in
vsa njegova družina je bila podložnikom ogledalo vseh čednosti.
Najbolj se je pa Štefan odlikoval med vsemi drugimi. Največje
veselje mu je bilo, ostro se pokoriti, ubožcem pomagati, jim streči
in celo noge umivati. Seveda velikaši njegovega kraljestva ne
morejo umeti take ponižnosti. Zato ta blaga dela prikriva pred
njima. Potrebščinam ubožcev hoče po vsem svojem kraljestvu v
okom priti, in očitno se da oklicati za očeta vseh vdov in sirot.
Ni mu še dovolj, da pomaga vsakomur, ki mu potoži svojo po¬
trebo; celo čisto sam in preoblečen rad hodi okoli iskat takih,
ki v nadlogah vzdihujejo, pa se beračiti in prositi sramujejo.
Nekega dne, ko zopet tako preoblečen miloščino deli, se primeri,
da ga tropa nadležnih beračev zgrabi, vzamejo mu mošnjo, ga
pretepo in mu lase in brado izrujejo. Zavoljo takega zaničevanja
se kralj kar nič ne pritoži, temveč se srečnega čuti, da sme kaj
trpeti za Jezusa voljo. Obrnivši se k Materi Gospodovi, pravi:
„ Ti, kraljica nebeška, vidiš, kako mi povračujejo ti ljudje, ki so
last tvojega Sina, mojega Odrešenika. Ker so pa tvoji prijatelji,
prejmem z veseljem to njihovo ravnanje. “ Velikaši njegovega
kraljestva se mu posmehujejo pri tej priliki; ali za to se ne rddi,
ter ostane tudi zanaprej vedno prijatelj ubožcem.

5. Posebno je spoštoval in častil mašnike; imel jih je za
največje dobrotnike svojega ljudstva in je zahteval, da so jim
podložniki skazovali enako spoštovanje. Ravno tako razglasi
ostre postave zoper nekatere še ostale poganske šege, navade in
vraže. Da bi razuzdanosti postavil toliko močnejši jez, ukaže,
da se morajo oženiti vsi, razen duhovnikov in redovnikov, kristja¬
nom pa da ostro prepoved, z neverniki zaročevati se. Tako po¬
stane v resnici apostol svojemu ljudstvu, kar mu gre v večjo
čast, kakor da bi si pridobil dežel in najslavnejših zmag. Kako
trdna pa je bila njegova vera, kako nepremakljivo njegovo za¬
upanje in kako goreča njegova ljubezen, priča nam njegovo ve¬
denje ob času bridkih poskušenj, s katerimi ga je Bog obiskal.
Smrt mu zaporedoma pobere vse otroke, katerih se je z vso
ljubeznijo oklepalo njegovo srce. Tudi kraljevič naslednik Emerik,
ki mu je bil v starosti podpora in tolažba, pade pod nepriza¬
nesljivo smrtno koso. V najlepšem cvetu mladosti ga 24 letnega

2. september: Sv. Štefan, ogrski kralj. 395

ugrabi bridka smrt očetu in kraljestvu. Vendar sveto življenje
in ravno tako sveta smrt tega angela v mesu utolaži prežalostno
očetovo srce. Edina misel ga vzdržuje, da ima po njem mogoč¬
nega priprošnjika v nebesih. Benedikt IX. je kraljeviča Emerika
prištel med svetnike. Po smrti otrok pa tudi kralja zadene huda
bolezen. Gela tri leta trpi ves vdan v voljo Gospodovo velike
bolečine. Ker mu vedno bolj pojemajo moči, se tem skrbneje
pripravlja na smrt. Najprej skliče plemstvo svojega kraljestva
okoli sebe, jim priporoči pokorščino do rimskega prestola in
zvestobo do Kristusa. Potem odloči, kdo naj mu bo naslednik
vladarstva, prejme sv. zakramente, izroči še enkrat svoje kra¬
ljestvo v varstvo nebeške kraljice, ter sladko zaspi v Gospodu
na Velike Gospojnice dan 1. 1038, v 60. letu svoje dobe.

Po njegovi smrti privre brezštevilna truma ljudstva, ki želi
še enkrat videti sveto truplo svojega kralja in ga kot svojega
očeta objokuje. Pokopali so ga v Stolnem Belem Gradu v cerkvi
»naše ljube Gospe“. Črez 45 let pozneje odprejo njegov grob.
Pri tej priliki nanagloma ozdravita neki človek, ki je že 12 let
na protinu trpel, in neki deček, ki je bil od rojstva kruljav in
mutast. Sveto truplo najdejo sprhnelo; a popolnoma cela je bila
še desna roka, s katero je bil razdelil tolikanj milih darov med
ubožce. Papež Benedikt IX. ga je za svetnika proglasil, in papež
Inocencij XI. njegov god preložil na 2. dan kimavca.

Obrazuje se v kraljevi obleki s krono na glavi in kraljevo palico
(žezlom) v roki.

Ob smrti svojih dragih se vdaj v božjo voljo!

Smrt ne izbira, le pobira, pravi navadni pregovor. Te resnice
nas prepričuje vsakdanja bridka izkušnja. Starišem vzame smrt edino
dete, up in tolažbo starih let; brat se mora ločiti od brata, sestra od
sestre, mož od žene, prijatelj od prijatelja, rejenec od svojega rednika,
~~ in Bog ve, koliko je takih nezaceljivih smrtnih ran! Vsi ti naj se
zgledujejo nad sv. kraljem Štefanom, kako se je obnašal, ko mu je
smrt pobrala vse otroke, zlasti pa ljubčka, nedolžnega in pobožnega
Emerika.

Žalost in jok za ljubimi rajniki, ako je zmeren in izvira
12  prave krščanske ljubezni,  ni nič napačnega ali pregrešnega,
ampak je znamenje prisrčne ljubezni do rajnega, kakor je znamenje
neobčutljivega ali nehvaležnega srca, ako pri pogrebu rajnih nihče ne
pretoči nobene solze. Zato pravi modri Sirah: „Moj sin! toči solze
7- jokaj se po mrtvecu!"  (18, 16.) Saj se je tudi očak Abraham
jokal po svoji ženi Sari, egiptovski Jožef po svojem očetu, in ves Egipt
Po Jožefu. Obžaloval je Jezus sam mrtvega Lazarja in se jokal pri

396

2. september: Sv. Štefan, ogrski kralj.

njegovem grobu. Obžalovali so prvi kristjani sv. Štefana, prvega mu¬
čenca, sv. Avguštin svojo rajno mater Moniko. In kdo bi se tudi temu
čudil, ako se stariši jokajo ob smrti svojih otrok, o kojih so upali, da
jim bodo veselje, pomoč in podpora v letih, o katerih pravimo, da nam
ne ugajejo več? Kdo bi grajal sinove in hčere, ki se solzijo in ihtijo
na grobu očeta ali na gomili matere, ker jim z očetom ali z materjo
vred zagrebejo tudi njih srečo? Kdor bi grajal kaj takega, bi pokazal,
da nima človeškega občutka več v srcu. Tudi Jezusu samemu se je
smilila uboga najmljanska vdova, ki so jej nesli edinega sina k po¬
grebu in se je jokala. Bliže pristopivši jej reče: „Ne jokaj se!“ in
iz usmiljenja jej mrtvega sina prebudi v življenje. Zmerna žalost po
mrtvih ni torej nič napačnega, nič pregrešnega.

Nasproti pa ni prav in krščansko, po mrtvih preveč žalovati,
zoper Boga in njegovo previdnost godrnjati, se nespametno dreti, roke
nad glavo sklepati in kakor v obupnosti si lase iz glave puliti. To so
šege nevernikov, ki nimajo in ne poznajo blagega upanja, da bomo
kedaj vsi zopet od smrti vstali, se zopet sešli v hiši nebeškega Očeta
in med seboj ponovili zvezo večne ljubezni. Odgovori mi, ljubi oče, ljuba
mati! Kdo je tisti, ki ti je s smrtjo vzel otroka? Ali ni Bog gospodar
črez življenje in smrt nas vseh? Ali ni tvoj otrok bolj božji nego tvoj?
Ali ti stori kako krivico, če ti ga vzame? — Gotovo ne, ker On je
Gospod. On sme svoje vzeti, kadar se mu zljubi. Ali bi te morda še
moral dovoljenja prositi? Ali ti je morebiti dolžan odgovor dati, zakaj
tako stori? Tega vendar ne moreš terjati od Boga. Čemu torej tožiš in
mrmraš zoper njega? Vedi in pomisli, da Bog to stori ravno iz ljubezni
do tebe, ali iz ljubezni do tvojega otroka, ali iz ljubezni do vaju obeh.
Morebiti je Bog previdel, da bi ti po nespametni ljubezni ali po ne¬
marni izreji večno pogubil svojega otroka in sam sebe. Morebiti je pre¬
videl, da bi tvoj otrok, ako bi daljše živel, zabredel v hudobije in pre¬
grehe in se pogreznil v pekel. Ali ni torej znamenje njegove ljubezni
do tebe in do tvojega otroka, ako ti ga Bog poprej vzame? Poslušaj
Modrca v sv. pismu, ki pravi: „Pravičnik, akoravno prezgodaj
umrje, bo vendar v miru počival. Zakaj starosti ne deia ča¬
stitljive niti dolgo življenje, niti veliko število let, ampak
umnost človekova velja za sive lase, in življenje brez madeža
je velika starost. Ker je Bogu ugajal, zato je postal njegov
ljubljenec; in ker je živel med grešniki, zato je bil odvzet.
Pobran je bil, da ni hudobija popačila njegovega uma, ali da
ni hinavščina preslepila njegove duše. 11  (Modr. 4, 7—11.) Ako je
torej tvoj otrok umrl še v nedolžnih letih, veseli se njegovega zveli¬
čanja, ker večje sreče mu ne moreš želeti. Tolaži se, kakor sv. kralj
Štefan, s tem, da sta ti sin ali hči sedaj mogočna priprošnjika v nebesih.
A tudi to ti bo dovolj, da veš: Bog je tvojega ljubega otroka k sebi
poklical; On, Gospod tvoj, je to storil. Hočeš li pametno ravnati in pri
Bogu zasluženje imeti, vdaj se v sveto božjo voljo in reci, da nič dru¬
gega nočeš, nego kar Bog hoče. Daruj mu svojo srčno bolest, ki ti jo
učinijo taki smrtni primerljaji, in spominjaj se besed: „Kar Bog stori,
to je prav storjeno. On je Gospod; kar je dobro v nje¬
govih očeh, to stori."  (I. Kralj. 3.)

3. september: Sv. Sabina pa njena dekla Serafija, mučenici. 397

Molitev.

Vsemogočni Bog, dodeli svoji cerkvi, da ima v tvojem svetem
spoznavavcu Štefanu ravno tako velikega priprošnjika v nebesih, kakor
je na zemlji v njem imela mogočnega zaščitnika! Amen.

3. kimavec ali september.

Sv. Sabina, vdova, pa njena dekla Serafija,
mučenici (okoli 1. 120).

1. Sv. Sabina je bila soproga plemenitega Rimljana. V ne-
verstvu rojena in vzgojena je živela po šegah bogatih in ime¬
nitnih Rimljank le za svet gizdavo in pohlepno, tratila je čas z
lepotičenjem in v druščinah ter svoje sužnje trpinčila s svojimi
trmastimi povelji. Po smrti svojega moža se umakne iz Rima
poldrugi dan hoda na svojo pristavo v umbrijski okrajini. Tu si
ena izmed njenih poslov pridobi njeno zaupanje, in te se Bog
posluži, da Sabini odpre dušne oči in jo preveri v svojega otroka.
Serafija, tako je bilo ime tej služabnici, je bila kristjana, rojena
v Antiohiji, poglavitnem mestu Sirije. Za časov cesarja Trajana,
ko so v Siriji kristjane preganjali, so jo njeni stariši s seboj
vzeli v Italijo. A stariši so jej kmalu umrli. Serafija ni hotela
drugega ženina, kakor Jezusa; ž njim se je bila zaročila v de¬
viški čistosti. Da pa si služi vsakdanjega kruha, vstopi v službo
Pri vdovi Sabini. Z drugimi dekleti vred streže svoji gospej; a
njeno vedenje je vse drugačno kakor obnašanje drugih poslov.
Ona ni nič lahkomiselna in zaletavasta kakor druge, zaničuje
ničemurnost in prazno lepotičenje, gizdavost in preširnost, ter je
vedno preprosto, toda snažno oblečena. Ako jej Sabina podari
kako ponošeno obleko, gotovo kmalu ž njo obleče kako ubogo
deklico. Gospej se nikdar ne prilizuje, je ne hvali, ker je bolj
graje kakor hvale vredna, in nikoli ne stori kaj takega, kar je
2 °per krščansko zapoved, naj' jej tudi gospa resnobno veleva.
Ponižno in mirno odgovori gospej, da‘kaj takega ne sme storiti,
ker je zoper sveto božjo voljo. Sicer pa jej je na vsaki migljaj
Pokorna, in tudi najtežavnejše posle opravlja rada in z veseljem,
dvesto in vestno služi in potrpi popolnoma krotka vsakatero za¬
ničevanje in psovanje, ne da bi se količkaj pritožila. Jeze in
maščevalnih želj ne pozna; vsakatero razžalitev mimogrede po-

398 3. september: Sv. Sabina pa njena dekla Serafija, mučenici.

žabi, najbolj pa ljubi ravno tiste, ki jej store kako krivico. A
ne le gospej, ampak tudi sosužnjim streže enako ljubeznivo.
Vedno ima za njih trpljenje kako tolažilo, in stori kar le more,
da jim olajša nesrečo. Posebno ljubi so jej bolniki in ubožci;
za nje si pritrga od ust poslednji košček kruha in porabi vsako
priliko, da bi jim pomagala v čem. Prenežna čednost sramež¬
ljivosti in čistosti jej sije iz oči ter se jej razodeva v vseh be¬
sedah in dejanjih. Skrbno se ogiba vsakega oveseljevanja, s
katerim se kratkočasijo drugi posli. Samota jej je najljubša.
Ondi kleči in moli, in večkrat zjutraj že solnce prisije v njeno
stanico, ko jo najde še na kolenih. Kadar sme iti iz hiše, splazi
se v tista stanovališČa, kjer se shajajo kristjani, da opravljajo
daritev sv. maše in poslušajo božjo besedo. Okrepčana s kruhom
večnega življenja in oborožena z močjo besede božje se vrne
vsakokrat domov, da se z novim veseljem loti svojih vsakdanjih
opravil.

2. Sabini se čeljade bolj čudno zdi to življenje njene sužnje.
Njeno posebno obnašanje, vse drugačno od drugih, napravi velik
vtisek na njo. Čuti se nekako prisiljeno, da Serafijo pokliče na
odgovor. Serafija, Si je vedno molila, da bi se gospa spreobrnila,
jej z veseljem dopoveduje skrivnosti sv. vere. Pomenkuje se ž
njo o Jezusu, našem Odrešeniku, o njegovi neskončni ljubezni do
nas, ki ga je naklonila, da je za nas uboge grešnike človek
postal; pripoveduje jej o njegovem rojstvu, življenju, trpljenju in
smrti; razlaga jej nebeške nauke, primerjaje jih s poganskimi
nespametmi, in jej dokaže, kako da le sam Jezusov nauk more
nasititi vse želje človeškega srca, ga tu in tam osrečiti. „Uboga,
nevedna sužnja,“ pravi Serafija dalje, „ne more zadostiti hrepe¬
nenju tvojega duha, o visoka gospa! da bi bolje spoznala verske
skrivnosti ako hočeš več slišati, idi z menoj v zbirališče kri¬
stjanov, poslušaj naše duhovnike, in daj se njim poučiti! “ Sabina
se čudi krasni sliki, kojo jej je uboga dekla naslikala o krščan¬
stvu. Kaj takega še ni slišala nikdar, nikoli se nadejala. Goreče
želje, kristjane videti v njihovih zbirališčih, se jej vnamejo v
srcu. Neko temno noč se odpravi in gre s Serafijo v podze¬
meljske hrame, kjer kristjani pri grobovih svojih bratov skrivoma
obhajajo službo božjo. Kar je tu videla in slišala, vsemu se je
čudila in strmela. Take ljubezni ne pozna neverstvo; takih
besed kakor tu še ni slišala nikoli. Nič več se ne ustavlja mi¬
losti božji; da se poučiti, krstiti in postane kristjana. Odslej jej
Serafija ni več sužnja, ampak ljuba sestra; Serafija pa nikdar

3. september: Sv. Sabina pa njena dekla Serafija, mučenici. 399

Boga ne more dovolj zahvaliti za spreobrnitev gospojino. Sedaj
okuša Sabina sladkosti Jezusove vere v vsi polnosti. Odkar je
imela neizrekljivo srečo, prvikrat v sv. obhajilu zaužiti meso in
kri Sina Božjega, vname se jej pregoreča ljubezen do Jezusa v
srcu. Vse sužnje oprosti, premoženje pa deli ubogim. Dobro
delati jej je največje veselje, moliti in premišljevati jej je ne¬
beška radost.

3. Med tem jame nenadoma cesar Hadrijan hudo preganjati
kristjane. Cesar je namreč kristjane imel za Jude, katere je
zaradi vednih puntov sovražil. Že so usmrteni sv. Evstahij,
njegova žena in otroci, že je za Jezusa kri prelila vdova Simfo-
roza s sedmerimi sinovi. Serafija se trudi noč in dan, da pre¬
ganjanim pomaga, kar deželni oblastnik Beril ugrabi tudi njo.
Sabina, zvedevši to, že hiti k oblastniku in ga prosi, naj še njo
z deklo vred v železje dene in jej da za Kristusa umreti. Ali
oblastnik jej ne usliši te prošnje, ker mu je znano njeno rojstvo
in visokost njenega stanu. Reče jej: „Čudim se, da si se ti,
rimska gospa, tej revni dekli dala zavoditi." Sabina mu odgovori:
„0 da bi bil še ti tako zavojen, kakor sem bila jaz, da bi za¬
ničeval svoje neumne malike in spoznal pravega Boga, stvarnika,
začetnika pravice in sodnika dobrih in hudih!“ Oblastnik se
drži, kakor bi jo imel za noro, in jo veli odvesti iz sodne hiše.

Serafijo pa pokliče tretji dan pred sodbo, ter jo pregovarja
z lepo in z grdo, naj moli malike. Serafija mu odgovori:
»Kristjana sem in malikov ne smem in nočem moliti, ti niso
bogovi, ampak hudiči; jaz le Jezusa molim in njemu darujem.“
Beril jo vpraša: „Kje pa je tempel tvojega Jezusa? Kaj mu da¬
ruješ?" Reče mu: „Jaz ne darujem ne volov, ne telet, ampak
sama sebe, svoje telo, svojo dušo in svoje življenje. Najprijetnejši
dar mu je čisto, nedolžno srce in sveto življenje. Čisto telo in
cista duša sta tempel božji.“ Beril: »Torej ti si tempel božji?"
»Sem“, mu odgovori, „ako z njegovo milostjo ostanem čista, ker
beseda božja spričuje: Vi ste tempel živega Boga in Sv. Duh v
vas prebiva." Nato jo oblastnik ukaže v ječo zavleči in v oblast
dati dvema ostudnima nesramnežema, da bi se ne mogla več
hvaliti, da je tempel božji. V tej" nevarnosti moli Serafija k
Jezusu. Ko odmoli, strese se zemlja in hudobneža padeta mrtva
vznak. To šibo božjo oblastnik pripisuje skrivnemu čaranju.
Serafija pa mu reče: „To je moč tistega Boga, ki ga jaz častim."
»Ako je tvoj Bog tako mogočen", pravi Beril, »sprosi od njega,
da zopet oživita ta dva." Serafija pomoli, in mrliča zopet vsta-

400 3. september: Sv. Sabina pa njena dekla Serafija, mučenici.

neta. Ob takem očitnem čudežu bi vendar oblastnik moral iz-
pregledati; a tudi ta čudež pripisuje čarodejstvu ter veli Serafijo
sleči, neusmiljeno bičati in z gorečimi bakljami po životu smoditi.
Napove jej pa še strašnejše muke, ako ne bo bogov molila. Ona
pa mu srčno odgovori: „Ne bom jih molila nikdar, da uidem
večni smrti. “ — Sodnik, videč, da nič ne opravi, jo ukaže na
morišče odvesti in ob glavo deti. — Sabina pa potem odkupi
njeno truplo, ter je da pokopati v rakvo svoje rodovine.

4. Ta častita smrt Serafljina pa nikakor ne ustraši Sabine,
temveč jo še bolj osrči, za Jezusovo vero umreti. Dokler oblastnik
Beril živi, prizanaša jej zavoljo njenega visokega rodu in stanu.
Po njegovi smrti pa nastopi oblastnik Elpidij, besen častivec laž¬
nivih malikov, ki nikomur ne spregleda. Tako tudi Sabina pride
pred sodbo. Pa saj je po Serafijini smrti ne veseli na svetu nič
več. Le to edino želi, da bi se pri Jezusu združila s svojo
Seratijo. Torej se jej je črez leto in dan spolnila srčna želja.
Pred sodni stol postavljeno vpraša Elpidij: „Zakaj si se ti, tako
imenitna gospa, dala s krščansko vero osramotiti?" Sabina mu
odgovori: „Zahvaljujem se Jezusu Kristusu, ki me je po svoji
služabnici Serafiji milostno otel hudičevi oblasti." — Pri vseh
bogovih se zaroti oblastnik, ako ostane trdovratna, da se hoče
maščevati z vso togoto. Ker pa po vseh poskušnjah ostane stano¬
vitna, okliče jej smrtno sodbo, da jej imajo glavo odsekati. Zasli-
šavši svojo obsodbo, vpre v nebo svoje oči in opravi zahvalno
molitev: „Tebi, o Bog, se neskončno zahvaljujem za milost, katero
mi s tem skazuješ, da zamorem sedaj svoje življenje dati zato,
ker tebe častim. Tebi izročim svojo dušo. “ Na morišče pripeljana
poklekne, sama ukloni vrat pod sekiro in srčno prejme zadnji
mahljaj, leto po Serafijini smrti. Njeno truplo pokopljejo kristjani
v grob njene učiteljice Serafije. Svetinje obeh teh svetnic so črez
300 let prenesli v Rim na Aventinski grič, in počivajo v cerkvi,
imenovani: „Svete Sabine".

O lepem zgledu.

Besede mičejo, zgledi pa vlečejo, pravi star latinski pregovor.
Resnice tega pregovora, ljubi bravec, te lahko prepriča sv. Serafija.
Njeno pobožno življenje in pa njena vestna zvestoba, s katero je spol-
novala nauke božjega Zveličarja, je napravila na srce njene gospe
tolik vtisek, da se gospa ni mogla več ustavljati milosti božji in se
je pokristjanila. Enake prigodbe so se pa prav pogostoma godile za
časov, ko so prvi kristjani živeli v stiskah preganjanja. Čisto, z Bogom
zedinjeno življenje in pa ljubezen, ki je družila vse, je kristjanom

3. september: Sv. Sabina pa njena dekla Serafija, mučenici. 401

pridobivala okrutna srca poganov. Nehote so morali pogani spoštovati
vero, ki uči svoje služabnike najlepše čednosti, in tako so se jej tudi
oni jeli približevati, so jo spoznali in potem po njej živeli. Glej, kolika
čudesa dela lep zgled!

Kot katoliški kristjan si tudi ti dolžan, da daš „ svoj o luč svetiti
pred ljudmi, da vidijo tvoja dobra dela, in hvalijo Očeta, ki je v ne¬
besih," pravi Kristus. Seveda Zveličar noče, da bi delal kakor farizeji,
ki so nalašč svoja dobra dela opravljali pred ljudmi iz tega namena,
da so jih za pobožne imeli in njih hvalo razglašali. To bi bila nevredna
hinavščina in grd napuh. Tvoja dolžnost je, v tvojem stanu tako ži¬
veti, kakor se poštenemu in pravičnemu kristjanu spodobi, in kakor od
tebe zahteva častitljivo ime „kristjan“. Tako boš dajal najlepši zgled,
da si ga morebiti ne misliš naravnost dajati. Bodi preverjen, ako z
resnično voljo in resnobo hodiš za Zveličarjem, kakor sam zahteva od
nas, ako hodiš po njegovih stopinjah, kakor nas sv. Peter opominja,
gotovo tvoje dejanje in nehanje, tvoje čednosti in dobra dela ne bodo
ostala skrita. Če bi jih hotel celo pokrivati, bodo vendar le svetila in
druge vabila k posnemanju. „Zakaj, kakor nebesa (pravi sv. Krizostom),
akoravno molče, vendar le človeka vabijo k hvali božji s svojim veli¬
častvom in s svojo krasoto, tako k enaki hvali vabijo pobožni ljudje z
lepoto in svetlobo svojih čednosti." Ob močnih drevesih se pospenjajo
rastline ovijavke kvišku v višavo, ki bi sicer na tleh hirale in ginile.
Tako večkrat pobožni ljudje druge svoje sobrate s svojimi zgledi po¬
tegnejo kvišku k svojemu Bogu. Zlasti so predstojniki in stariši dolžni,
svojim otrokom in podložnikom vedno dajati lep zgled. Večkrat nič ne
zaležejo, nič ne pomagajo niti najboljše besede; a lep zgled se močno
vtisne srcu, da ga šiloma potegne k dobremu. Če oče sam rad moli,
pobožno k božji službi hodi, rad božjo besedo posluša, ako je miro¬
ljuben, krotak in usmiljen vpričo svojih otrok, kako bi se potem mogli
otroci ustavljati takemu lepemu zgledu, da bi ga ne posnemali? O
koliko jih je bližnjega lepi zgled že obvaroval hudega, koliko jih spod¬
budil k pobožnemu življenju! Lep zgled je sv. Avguština predelal v svet¬
ilka, sv. Afro in njene tovarišice premenil v spričevavke in mučenice.
Sv. Filip Neriški je nekdaj s svojim lepim zgledom naenkrat spreobrnil
j* O lahkomiselnih mladeničev, sv. Frančišek Asiški več sto razuzdanih
kristjanov, sv. Frančišek Ksaverski na tisoče poganov. Tudi meni in
tebi veljajo besede, ki jih je sv. apostol Pavel pisal svojemu ljubemu
učencu Titu: „V vseh rečeh skazuj sam sebe zgled dobrih
^el, v nauku, v čistosti, v resnobnem obnašanju."  (2, 7.)
in stori to!

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, ki si človek postal ne le zategadelj, da
bi za nas umrl, temveč bi nam tudi zgled zapustil, da naj hodimo po
tvojih stopinjah; dodeli mi milost, v mojem stanu tako po tvoji sveti
v °lji živeti, da bom s svojim življenjem tudi druge spodbadal, hoditi
Za  teboj, ki si naša podoba! Amen.

• 2 «

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

402

4. september: Sv. Rozalija, devica.

4. kimavec ali september.

Sveta Rozalija, devica (L 1160).

V Palermi, primorskem in glavnem mestu Sicilijanskega
otoka, gre današnji dan brezštevilna množica v procesiji skozi
mestne ulice. Vse hiše so v vencih in slavolokih, vsi redovniki
iz 79 samostanov, nadškof z vso duhovščino, vsi uradi in vojni
oddelki spremljajo slovesni sprevod, pri vseh cerkvah pojo zvo¬
novi, po vseh ladjah oh morju vihrajo zastave, in strel iz sto
in sto topov stresa mesto in zemlje tlak. Nepopisna je ljudska
radost, ki se razodeva v glasnih pesmih in molitvah.

1. Ta svečanost je na čast devici, ki ni dovršila drugih ve¬
likih del, nego da se je leta in leta svetu prikrivala in v naj¬
ostrejši pokori živela; njene ostanke nosijo ta dan v zlati skrinji
po mestu. Ta devica je sv. Rozalija, hči roženskega in kvinkvin-
skega grofa Sinibalda, iz cesarskega rodu Karola Velikega. Njena
mati je bila v rodu s tedaj vladajočim kraljem, ki jej je bil
prijazno vdan. Stariši so tudi Rozalijo vzgajali enako kraljični,
pred vsem pa njej srce vnemali za krepost in napolnjevali z božjim
strahom. Pred očmi jej stoji svet z vso svojo lepoto in svojimi
užitki; vse jej je na ponudbo, kar le more človeško srce razve¬
seljevati. A Bog si izvoli to devico za posodo svoje milosti in
jej da spoznati, kako ničemurne in minljive so vse posvetne do¬
brote, kako prazni in nenasitni vsi svetni užitki. Ne mami je
blesk kraljevega dvora, studijo se jej vse veselice. V tihi sa¬
moti želi služiti samo Zveličarju, le njemu se je v nevesto po¬
svetila. Spozna pa, da v kraljevem poslopju ne bi mogla zvesta
ostati svojemu namenu, zato se odpove, spodbujana po milosti
božji, svetu, skrivši zapusti stariše in kraljevi dvor in se umakne
v neki samostan sv. Bazilija. Tako spričujejo starodavne podobe,
na katerih jo je videti v nunski obleki, in pa neki v 1. 1644
najden napis: „Jaz, Rozalija Sanibaldska, shranjujem ta leseni križ
svojega Gospoda v tem samostanu. “ Ni znano, kako dolgo je tu
ostala. Bržkone je kmalu zapustila samostan in se preselila,
želeč si večje samotnosti, na goro Montreal, ki je bila lastnina
njenega očeta. V strmini te gore je bila skalnata reber in v njej
duplja, v katero se je le od zgoraj moglo doli priti. V duplji je
bila kamenena plošča, postelji enaka. Zaveznjena je bila z gostim
grmičevjem, in nihče ni vedel za njo. V tej skalnati votlini si
poišče stanovanja; tu hoče služiti čisti ljubezni Jezusovi in po¬
čivati na njegovem najčistejšem srcu.

4. september; Sv. Rozalija, devica.

403

2. Neizmerna je bolečina starišev po njeni izgubi; a zastonj
je vse izpraševanje in iskanje. Med tem živi Rozalija zdrava v
svoji votlini. Mali potočič jej gasi žejo, zelišča, jagode in kore¬
nine po gozdu jej dajejo živež, kamenena plošča je njena postelj,
molitev in premišljevanje njena radost noč in dan.

Črez nekaj let zapusti, ne ve se zakaj, to goro, in se pre¬
seli na drugo, pol ure od Palerme, ki se sedaj „ romarska gora“
imenuje. Yrh te gore je votlina, nad sto črevljev globoka, v dnu
široka in z malo raz¬
poko. S te gore je kra¬
sen razgled. Na eni
strani se razprostira ne¬
izmerna plan morja, či¬
gar peneči valovi se
razbijajo ob skalah; na
drugi strani pa se vzdi¬
guje grič za gričem, vsi
zasajeni z vinogradi in
kostanjevimi drevesi;
med njimi so lepe ze¬
lene trate in sadunosno
Polje, ob bregu morja
Pa se vzdiguje krasno
Palermsko mesto s svo¬
jimi palačami in veli¬
častnimi cerkvami. —

Na tej gori, v tej vot¬
lini je živela sv. Ro¬
zalija do svoje smrti.

Kolikorkrat je stopila iz
te jame in svoje [oči
obrnila proti Palermi,
je lahko videla v solnčnem svitu poslopje svojih starišev, ki so
v  obilnosti vsega posvetnega bogastva vendar le vedno žalovali
Za  svojo zgubljeno hčerjo. Sicer so ..našli na Montrealski gori
njen napis; a med tem se je bila Rozalija brez najmanjšega
sledu — že  le-sem preselila.

3. Popolnoma skrito je preživela svoje dosedanje dni. Ker
Je bila vedno zamaknjena v premišljevanje, so jo razveseljevale
nebeške prikazni; zato si nikakor ni želela, še kedaj se vrniti
'ned svet. Ako se jej pa skušnjavec približa, da bi jo omajal v

404

4. september: Sv. Rozalija, devica.

njenih namenih, ozre se na sveto razpelo, ki je edina lepota
njene jame, in klicaje: „Iz ljubezni mojega Gospoda! Tebi za
ljubo, moj Gospod!“ prepodi peklensko hudobo. Večkrat prejme
na skrivnosten način angelski kruh in nebeška tolažila jo zopet
vnamejo k novi gorečnosti. Naposled pride čas, da dopolni da¬
ritev svoje ljubezni. Angel jej oznani njeno smrtno uro. Nepre¬
nehoma je bila vzdihovala po njej, ne da bi se umaknila trp¬
ljenju, temveč da bi z obličja v obličje gledala svojega ljubega
ženina Jezusa in iz njegovih rok prejela krono pravičnosti. Ne
da bi čutila kake posebne bolezni, zaspi s križem na prsih mirno
v Gospodu, da se prebudi pri svojem nebeškem ženinu. Kamen,
na katerem je umrla, jej je mrtvaška skrinja, in jama, v kateri
je živela, je njen grob. — Nihče ni vedel za njeno smrt; spo¬
znali so le iz najdenega napisa na Montrealski gori, da se je
posvetila, kakor je Bog sam njeno svetost razodel.

Leta 1624 jame v Palermi razsajati huda kuga. Nekemu
pobožnemu meščanu je bilo razodeto, da kuge ne bode konec,
dokler trupla sv. Rozalije ne vzdignejo in v mesto ne preneso.
Najdejo jo v votlini na „romarski gori“; vodene kaplje, ki so
kapale na njo, so jo bile kakor s kristalom prevlekle. Desno roko
je imela pod glavo, z levo pa je držala križ na prsih. Vzdignejo
jo in v krasni mrtvaški skrinji z največjo častjo preneso v
mesto. Pri tej priči neha kuga. Hvaležni mestni prebivavci
sezidajo njej na čast veličasten božji hram ter si jo izvolijo za
zaščitnico ali patrono. Ravno tako postavijo krasno romarsko
cerkev nad jamo na „romarski gori“, kjer je živela in umrla.
Leta 1743, ko je v Mesini jela kuga moriti, se zopet k njej
zateko palermski prebivavci v strahu, da ne bi smrt prišla do
njih. In res, kuge ni bilo med nje. Zato je še dandanes na
god sv. Rozalije tolika slovesnost v Palermi.

Obrazuje se v častiti obleki, s križem pred seboj in z vencem
belih rož okrog glave. Najstarejše podobe pa jo kažejo v grški obleki
s črnim pajčolanom, ozkim, vezenim škapulirjem in z rdečim,,z zlatom
obrobljenim in še-le ob pasu odprtim plaščem; v desnici drži križ, levico
pa ima nekoliko kakor v obrambo povzdignjeno. Ta noša, razen vezenja
in zlatega obrobka, pa je popolnoma noša starih bazilijanskih nun.

G skritem življenju v JCristusu Jezusu.

Posebno in nenavadno je bilo življenje svete device Rozalije.
Kajpa da svet ne more umeti, kako bi grofovska hči kraljevi dvor
mogla zapustiti, ondotno veselo življenje zaničevati in prebivati v sa¬
motni jami, izpostavljena neugodnemu vremenu, lakoti in nagoti, se

4. september: Sv. Rozalija; devica.

405

izogibati hiše svojih starišev, čijih prisrčen ljubček je bila, ter se od¬
povedati vsem radostim mladeniških let.

Ali kdo more spreumeti, da je Sin Božji nebesa zapustil, na svet
prišel, človek postal, na križu trpel in umrl ter storil vse, da je od¬
rešil grešni človeški rod? Je li to potem kaj velikega, ako človek
Jezusu za ljubo, ki ga je tolikanj ljubil, svet zapusti, tisti svet, ki
preide z vsemi svojimi slastmi, svet, ki človeka tako bridko goljufa in
odvrača od Boga, največje dobrote? Največja stopinja ljubezni po
Jezusovem izreku je ta, da kdo zavoljo njega zapusti očeta in mater
in vse. A vendar tega ne zahteva od vseh, tudi ne od tebe. Veliko
pa jih je poslušalo njegov glas ter so vse, celo očeta in mater, za¬
pustili, da bi mogli le Jezusa samega in nad vse ljubiti, in si tako
rekoč stanovališče postaviti v njegovem najsvetejšem srcu. Ž njim so
hoteli nepoznani ali zaničevani biti, ž njim so hoteli živeti, trpeti in
umreti. Vse njegovo življenje so hoteli posnemati, le v ljubezni do
njega si iskati in najti tolažbe, veselja in radosti. V tem se tudi
niso okanili. Okusili so, kako sladek je Gospod. Z veseljem so pili
iz Zveličarjevih studencev neizrekljive radosti. Občutili so, kar nekdaj
trije apostoli na Taborski gori, videč Zveličarja spremenjenega, da je
Peter zaklical: „Gospod, tukaj nam je dobro biti;  ako  hočeš,
naredimo  tu  šotore! 1 '

Seveda otroci tega sveta ne poznajo takega radosti polnega
življenja; njim je to nespamet; a ravno v takem življenju je skrita
največja modrost. Svet s svojim veseljem preide, Kristus pa ostane
vekomaj. Sveti apostoli in mučenci, menihi in puščavniki niso bili
nespametni, da so svet zapustili ali celo svoje življenje dali. Storili
so najboljšo menjo in dosegli večno življenje. Zatorej sv. apostol Pavel
ne opominja zastonj k temu skritemu življenju v Kristusu. Ako pa se
ne moreš po zgledu sv. Rozalije popolnoma odtegniti svetu, skrbi vsaj,
da se odpoveš goljufivim dobrotam in pregrešnim užitkom, ter iz ljubezni
do Jezusa živiš samotno in čisto. Prizadevaj si, da sčasoma razdeneš
vse vezi, ki te vežejo na posvetne, minljive stvari in dospeš tako
daleč, da z apostolom porečeš: „Vse mi je ko blato, da le Kristusa
pridobim." Kajpa da seje  treba bojevati, toda Kristus je vsega vreden.
Le prosi ga prav prisrčne ljubezni, in ljubezen ti bo vse polajšala,
kakor se lahko zgleduješ nad Rozalijo. Ljubezen jo je gnala v sa¬
moto, ljubezen jej je dala žejo in lakoto pretrpeti, ljubezen jo je pri-
državala v strahotni duplji, ljubezen jo storila zvesto do smrti, zakaj
»močnejša kakor smrt je ljubezen".

Molitev.

O sveta Rozalija, čista nevesta Jezusova, izprosi mi tiste ljubezni,
ki je tebi srce vzplamtila, da se še jaz učim iz ljubezni do Zveličarja
odpovedati se svetu in njegovim željam in za Zveličarjem hoditi, ter
v tej hoji za njim svojega veselja iskati in najti! Amen.

406

5. september: Sv. Lavrencij Justinijan, očak beneški.

5. kimavec ali september.

Sv. Lavrencij Justinijan, prvi očak beneški

( 1 . 1455 ).

1. Lavrencij, visoko plemenitega rodu Justinijanskega v
Benetkah, je zagledal luč sveta 1. 1380. Bil je še majhen deček,
ko mu oče, Bernard po imenu, umrje ter zapusti vso skrb za
izrejo peterih otrok svoji še-le 24 letni soprogi Kvirini. Iz lju¬
bezni do otrok ostane Kvirina vdova. S pobožnim življenjem
daje najlepše zglede svojim otrokom. Ti se pa tudi v resnici od
drugih odlikujejo po čednosti in po umu. Zlasti Lavrenček
razodeva posebno čistost, resnobnost in ljubeznivost. Ne pozna se
mu nič otročjega, in najrajši je le pri odrastlih, pametnih ljudeh.
Ali tudi on kot mladenič pride na nevarno razpotje, da se mora
iz očetove hiše napotiti v neznano mu tuje življenje. Vabi ga
svet, v žamet in svilo oblečen, z biseri ozaljšan in s cvetlicami
ovenčan, ter se mu prilizuje. Pred oči mu stavi plemstvo nje¬
gove hiše, slavo njegovega rodu, podobe njegovih pradedov; da
naj pomisli, kako velikanska dela so dovrševali v mirnih in vojnih
časih in si vili vence neumrljive slave; da mora naslednik njiho¬
vega imena posnemati tudi njihova dela, velik biti in občudovan
od vseh, spoštovan v svetu prvakov, osrečevan v naročju bo¬
gastva, v rokah ljubezni, na prsih posvetnega raja. Hude so te
skušnjave. A neki notranji glas mu pravi: „Ne hodi s svetom;
svet je lažnik. Čast, ki ti jo obeta, je prazen dim; zakladi, ki
ti jih ponuja, so težki kameni na srcu; veselje pri mizi in v
naslonjaču bogastva in slave je polno grenkega okusa, in učini
bolno dušo in telo.“ V tem boju vidi prikazen, ki ga pokrepča.
Prikaže se mu namreč nebeška modrost v deviški podobi, lepa
ko jutranja zarja, žareča ko solnce. Približa se mu in prijazno
mu reče: „Ljubi mladenič, kaj bi pogubljal svoje srce in je nosil
med svet, da bi nasitil svoje hrepenjenje! Česar iščeš, — miru
—, najdeš le pri meni; meni  daj svoje srce!“ Ganjen jej poda
roko; ona pa ga objame in poljubi, posvetivši ga tako v lju¬
bezen božjo.

2. Odšle se umaknejo vsi posvetni oziri. Le Boga in vero
nosi v svojem srcu, in tej večni modrosti se da voditi vse svoje
življenje. V 20. letu spozna, da je poklican v duhovniški stan,
kjer bi se najlaže posvetil. Po svetu svojega strica, pobožnega
redovniškega duhovnika, stopi v duhovniško odgojišče. Akoravno

5. september: Sv. Lavrencij Justinijan, očak beneški.

407

še mlad in rahel, živi vendar tako ostro in spokorno, da so
predniki primorani, preveliko gorečnost mn miriti in mu pred oči
staviti, da je tudi zmernost — čednost. Nikdar se ne naje do
sitega, tudi v najbolj pekoči vročini ne pije razen pri mizi, ne
spi nikoli do odločene ure, v koru se nikoli nikamor ne nasloni
in si sploh ne dovoli niti najmanjše zložnosti. Odkar je na
Algiškem otoku od strica prejel redovno obleko, mu je ponižnost
najljubša čednost. Vseskozi nosi najslabšo obleko in najnižja
opravila opravlja najrajši. Pokoren je vsakemu migljaju svojih
predstojnikov. Pri mizi in v tovarišiji mu je najljubši poslednji
prostor. Kadar ga zadene vrsta, da gre miloščine prosit, išče
nalašč prilik, kjer ga zasmehujejo in zaničujejo. Večkrat mora
z beraško malho črez ramo iti mimo očetove hiše; a noter ne
gre, temveč pred vratmi stoje poprosi na ulici miloščine. Silno
ganjena je vsekdar mati, kolikorkrat sliši njegov glas. Akoravno
pa naroča svojim služabnikom, da naj mu dajo prav obilno vboga-
ime, vendar Lavrencij nikdar ne vzame več, nego dva kruha,
se srčno zahvali ter odide, ne da bi se ozrl nazaj na hišo. Odkar
je redovnik, stopi samo enkrat še v očetovo hišo, in sicer ob
smrtnem dnevu svoje matere, da jej prigovarja v poslednjih
trenotjih.

3. V mašnika posvečen, opravlja vsaki dan daritev sv. maše,
večinoma tako pobožno, da ves v solzah tone in je pogostoma ves
zamaknjen. Prepričani o njegovi svetosti si ga izvolijo njegovi
tovariši za prednika ali opata. Zoper svojo voljo povišan k tej
časti mu je najbolj na skrbi, da so njegovi bratje prav iz srca
ponižni. Nobenega ne sprejme v samostan, preden ga dobro ne
poskusi v tej čednosti. On sam, akoravno prednik, je vsem naj¬
lepši zgled ponižnosti. Čeprav pa prikriva od Boga mu pode¬
ljene milosti in čeravno si na vso moč prizadeva, svetu nepoznan
ostati in zaničevan biti, vendar se ne more ubraniti, da zve za
njegovo svetost celo papež Evgenij IV., ki ga vsled tega postavi
za škofa v Benetkah. Le iz pokorščine do sv. očeta sprejme
Lavrencij to nepričakovano visoko čast. Da ne bi ljudje preveč
vkup privreli in se nad njim razgledovali, .nastopi skrive svoje
škofijstvo, se drugi dan zapre v cerkev in moli do drugega jutra
za svojo čredo. — Revščina mu je kraljica na škofovem sedežu.
Vsa njegova dvorna družina je petero oseb. Posode za jesti
nima druge, nego lončeno; postelj mu je slama, obleka višnjevkast
talar, ki ga je nosil še kot redovnik; ubožci so njegovi otroci
in prijatelji. Njim izdaja vse, kar ima. Vedoč, da so denarji

408 5. september: Sv. Lavrencij Justinijan, očak beneški.

za uboge mnogokrat nevarni, deli jim rajši kruh, obleko in kar
jim je za življenje potrebnega. Za denar mu celo nič ni mar.
Da bi s svojimi prihodki ne tratil potrebnega časa, izroči vso to
skrb nekemu zvestemu oskrbniku. Ako ga kateri sorodnikov
obišče in denarjev prosi, odpravi ga brez njih. Tako ga enkrat
nekdo sorodnikov poprosi, naj bi mu pomogel do dote za njegovo
hčer. Škof mu odgovori: „Če ti dam malo, ti s tem nič ne
pomorem; če ti pa dam veliko, potem dobiš ti sam, in tisoč
drugih ne dobi nič. Pa bodisi temu kakor hoče: duhovskih
prihodkov ne gre izdajati za lišp, žrtje in pijančevanje, ampak
za tolažbo ubogim. Torej mi nikar ne zameri, da ti prošnje ne
morem uslišati. “

4. Ne da se popisati, kar je storil glede na zveličanje iz¬
ročenih mu duš. Kjerkoli najde kakovo razvado, jo odpravi;
hudobije pa zasleduje v najskrivnejše kote. Ako mu tudi ne
obvelja precej vsaka stvar in preuredba, ostane vendar le vedno
enako miren, in naposled vse premaga s svojo krotkostjo in po¬
trpežljivostjo. Ne hvala, ne graja, ne čast, ne zasramovanje,
niti zaničevanje, niti krivice ga ne zbegajo in ne prestrašijo. V
kratkem času si pridobi splošno zaupanje ljudstva in duhovščine.
Popotovaje prvikrat po svoji škofiji ustanovi neverjetno veliko
dobrega. Na njegovo prizadevanje jamejo zidati nove farne cerkve,
množi se slovesnost pri božji službi, in bolje skrbijo duhovniki
za pouk ljudstva. V svoji stolni cerkvi uvede najlepši red, ki
je vsem drugim škofijam v zgled. Tudi ustanovi iz svojih pri¬
hodkov 15 samostanov. Visoko ga časte in spoštujejo zaradi
tolike gorečnosti tudi papeži. Evgenij IV., pozvavši ga k sebi
v Bolonijo, ga vpričo kardinalov sprejme z besedami: „Bodi mi
pozdravljen, ti čast in dika škofijstva!“ Nikolaj V. pa ga po
smrti gradaškega očaka povzdigne njemu za naslednika, ter pre¬
stavi 1. 1451 patriarhat ali duhovno očaštvo iz tega mesta v
Benetke. Mestno starejšinstvo, ki je bilo vsekdar nezaupno in
zavidno vsaki drugi mogočnosti in oblasti, mu napravlja zaradi
te časti marsikatere zadrege in nadležnosti. Lavrencij se od¬
pravi v njihov zbor. Razloži jim, da rajši odloži vse svoje časti,
nego da bi on dajal priložnost k prepirom. Govor, ki ga je imel
pri tej priliki, je bil tako prisrčen, poln bratovske ljubezni in
ponižnosti, da se starejšine in vsi pričujoči razjokajo in ga s
solzami prosijo, da naj še ostane in bo tudi zanaprej angel varih
deželi. In to jej ostane tudi v resnici. Njegov vnuk, Bernard
Justinijan, popisovaje njegovo življenje, pripoveduje veliko čudežev,

5. september: Sv. Lavrencij Justinijan, očak beneški. 409

ki so se po njem godili. Ozdravljal je bolnike, izganjal hudobe
iz obsedenih, in s svojo molitvijo otel za časov grozečih nevar¬
nosti svojo domovino. Neki samostanski brat, v silnih skušnjavah
zaradi svojega prihodnjega poklica, se zateče k njemu, proseč ga
pomoči. Lavrencij vzame že skuhano lavorjevo vejico, mu jo
poda in reče: »Vzemi to-le vejico, posadi jo na vrt, in kadar bo
ozelenela, boš spoznal, kam si poklican. “ Brat stori to. Lavrencij
pa moli, in glej! črez nekoliko dni jame vejica zeleneti, in od-
sihdob mu minejo vse skušnjave. Kako mil je bil Bogu, vidi se
tudi iz besed, ki jih je o njem rekel neki bogoljuben puščavnik
na otoku Krfu pobožnemu Benečanu, namreč: „Jeza Gospodova se
je vnela zoper vas, kar ste zavrgli njegovo sveto besedo; in ako
ne bi za vas prosile solze vašega svetega škofa, bili bi že zdavnaj
Sodomi enako poginili. “

5. V takem ostrem, svetem življenju doseže 74. leto svoje
starosti. Spisal je tudi več bukev. V njih prav do srca govori,
in vse, kar piše, je najpripravnejše, vnemati ljubezen do Boga,
navdihniti prisrčno pobožnost do zveličanskih skrivnosti, in spod¬
bosti h gorečemu prizadevanju po čednostih; vse veje prisrčnost
in ljubeznivost do Boga. Ravno skonča svoje poslednje bukve:
»Stopinje popolnosti“ imenovane, ko ga kmalu potem strese huda
mrzlica, da se mu je vleči v bolniško posteljo. Ko mu hoče eden
služabnikov posteljo porabljati, mu reče: „Kaj pa hočete s tem?
To je le potrata časa. Jezus Kristus je umrl na trdem lesu sv.
križa; od takega grešnika pa, kakor sem jaz, zahtevate, da bi
na mehkem ležal in umrl? Ste li mar pozabili, da je sv. Martin
s smrtjo se boreč rekel, da naj kristjan umrje na pepelu in v
spokornem oblačilu?“ — ter zahteva odločno, da ga na slamo
polože. Več dni trpi mrzlica in sveti škof je vedno slabši. Ako-
ravno pa je ves v božjo voljo vdan in poln tolažbe lahko gleda
smrti v obličje, vendar v svoji globoki ponižnosti ni brez strahu
pred božjo pravičnostjo. Nekdo mu reče, da ga mora pač veselje
napolnovati, ker bo kmalu prejel zasluženo krono. On pa mu
z žalostjo nad temi besedami odgovori: »Krona gre le srčnim
bojevavcem, ne pa boječim in obupnim, kakor sem jaz.“ Njegova
revščina je tolika, da ne more nikogar postaviti za svojega
dediča. Vendar napravi oporoko, priporočivši v njej, da naj vsi
ljudje pobožno žive, njega pa naj pokopljejo kot preprostega re¬
dovnika v samostanu na Algiškem otoku. Na božični praznik
ga med sv. mašo obhajajo najgorečnejše želje, razvezanemu in s
Kristusom biti. Razsvetljenega obličja zakliče v zamaknjenju:

410 5. september: Sv. Lavrencij Justinijan, očak beneški.

„ Ženin je blizu, vstanimo, hitimo mu naproti!" Na dan svoje
smrti (8. prosinca 1455) prav ganljivo nagovori vse pričujoče.
Potem dovoli, da smejo vsi, reveži in bogati, brez razločka priti
k njemu, in jim podeli svoj blagoslov. Marcelu pa, svojemu
najljubšemu učencu, ki se bridko joče, reče tolažilne besede:
„Jaz grem pred teboj, ti pa prideš kmalu za menoj." Prihodnji
velikonočni praznik leži tudi Marcel na mrtvaškem odru. Z be¬
sedami: „K tebi prihajam, o Jezus!" se loči njegova duša od
telesa. Sedaj počivajo njegovi telesni ostanki v beneški stolnici.
Papež Aleksander Vin. ga je prištel svetnikom.

Obrazuje se v škofovski opravi, okoli njega ubožci, ki jim milo¬
ščino deli.

JCekateri izreki sv. £avreneija Justinijana.

Molitev premeni človeka.

Dela govore vsakomur ob smrtni uri: Tvoji otroci smo; pri tebi
ostanemo in s teboj gremo k sodbi.

Najnevarnejša med vsemi skušnjavami je: ne vedeti, da smo skušani.

Tudi najboljše meso jame gniti, ako ni nasoljeno. Brez soli
skušnjave se najlepša duša pogrezne v pogubo.

Potrpežljivost stori, da sovražniki za njo plačujejo.

Ako te satan napada, ljudje zatirajo, skrbi glodajo, bolečine trpin¬
čijo, duh obupnosti sem ter tja drvi, izgovarjaj najsvetejše ime Jezus!

Dišave razširjajo še-le tedaj svoj prijetni duh, kadar se zažgo;
tako naše čednosti še-le v razbeljeni peči nadloge.

Veliko preprostih in ponižnih doseže nebeško kraljestvo; a noben
napuhnjenec, bodisi tudi zveden v vseh učenostih, ne pride k nebeški
večerji. Trpel bo tem hujše bolečine, čim bolj je v zlo obračal božje
darove.

Kolikor pregreh v duši, toliko vžganih znamenj. Ako pred telesno
smrtjo tako skrbno beže, tako, da nihče noče umreti — kako zelo je
treba bežati pred večno smrtjo! Ako je pametno ogibati se bolečin, ki
trajajo le kratka trenotja in kmalu zopet minejo — kako resno se je
treba ogibati tistega trpljenja, ki je brezkončno!

Molitev.

Vodi, vsemogočni večni Bog, na priprošnjo sv. Lavrencij a naša
srca, kakor tebi ugaja, da naša dobra dela v imenu tvojega ljubega
Sina obilna postanejo! Amen.

6. september: Sv. Magen ali Mang, opat.

411

6. kimavec ali september.

Sveti Magen ali Mang, opat (1. 655).

1. Oznanovavca sv. vere, Kolumban in Gol, prišedša v po¬
krajine Konstanskega jezera, najdeta v Arbonu krščansko občino,
čije predstojnik je bil mašnik Vilimar. Njemu na pomoč je bil
diakon Magen, tedaj okoli 28 let star. Ta se onima misijonar¬
jema pridruži in postane Golov stanoviten spremljevavec. L. 612
zapusti Kolumban Arbon in gre v mesto Šent-Bobijo na Laško.
Gol je ravno bolan ležal in Magen mu je zvesto stregel. Pri
slovesu ga Kolumban blagoslovi in mu prerokuje, rekoč: „Roka
Gospodova bo s teboj, in ti boš v nemških deželah, oznanujoč
sveto evangelije, poveličeval njegovo ime.“ Potem še pristavi:
„Moj čas je le še kratko odmerjen. Ko boš slišal, da sem umrl,
hiti v Bobijo, vzemi mojo pastirsko palico in prinesi jo Golu v
znamenje, da je odvezan pokorščine do mene.“ — Ko Gol ozdravi,
gre z Magnom in z drugim svojim učencem, Teodorom, v se¬
danje Šent-Golske kraje. Tu najdejo vse na okoli pusto in prazno.
To celino jamejo ti trije možje božji obdelovati. Kmalu se na¬
bere v Golovi misijonski šoli več učencev. Gol jih pošilja po
okolici k hribovcem, da jih spreobračajo in krščanske občine
ustanavljajo. Leta 615 dojde sporočilo, da je oče Kolumban v
Bobiju umrl. Magen se neutegoma odpravi črez planine in se
vrne nazaj s Kolumbanovo pastirsko palico. To palico je potem
Gol ob svoji smrti (1. 625) Magnu zapustil kot dragoceno svetinjo.

Tri leta potem divji Turgalci do tal razdero Šent-Golski
samostan. Magen in njegova tovarišija so brez stanovanja in
poslovanja. Tu pride konštanski škof tem menihom na pomoč,
jih založi s potrebnim in zopet pobere ostanke sv. Gola, ki so jih
bili divjaki raznesli. Sedaj se ima Kolumbanovo prerokovanje
dopolniti. Magen zapusti Šent-Gol po nekem notranjem glasu
spodbujan, da bi še drugod poveličeval božje ime in mu pri¬
pravljal verno ljudstvo. Teodor se mu ponudi za spremljevavca.
Ravno ko molita za razsvetljenje, kam se obrniti, pride duhovnik
iz avgsburške škofije kot romar h grobu sv. Gola. Ta jima pri¬
poveduje, da je hodil skoz kraje, kjer so se prebivavci po večjem
pogreznili nazaj v malikovavske gnusobe in kjer je oznanovavcem
sv. vere odprto silno prostrano polje. Magen in Teodor se od¬
ločita iti s tem duhovnikom. Poslovivši se na grobu sv. Gola,
svojega dragega in nepozabnega učenika, gresta ob Konštanskem

412

6. september: Sv. Magen ali Mang, opat.

jezeru do njegovega južnovzhodnega konca in ondi črez Reno.
Blizu Bregenca ju sreča slepec, ki ju poprosi vbogaime. Magen
mu reče z besedami sv. Petra: ,,Zlata in srebra nimam; prosim
pa za te Jezusa, Gospoda luči; zaupaj, on bo storil, da boš zopet
videl. “ Potem mu s slinami namaže oči, in slepec spregleda.
Ozdravljeni hvali Boga, pade Magnu k nogam in ga prosi, da
sme kot učenec za njima hoditi.

2. O dalnjem potovanju teh misijonarjev se bero najlepše
prigodbe. Vse spričujejo, da Bog s svojo mogočno roko varuje
pravične in v prah tepta njih sovražnike. Toso (tako se je ime¬
noval oni duhovnik iz avgsburške škofije) vodi svoje tovariše
skozi grape in soteske in črez Algejske gore v Kempten, nekdaj
rimljansko mesto. Tedaj je bil ta kraj pustota. Hudobni duhovi
in nagnusna črvad bivajo v razpadlem zidovju. Toso, to vedoč,
jim svetuje, kar najhitreje iti od tod. Magnu pa se ravno to
vidi prilično, okoli prebivajoče planince pridobiti tistemu, ki je
dal svojim moč, „po gadih in baziliskih hoditi in poteptati leva
in zmaja". (Ps. 90, 13.) S Kolumbanovo palico ubije velikan¬
skega zmaja ter zaroti druge hudobne duhove in črvad, to deželo
zapustiti. Ta čudesa prepričajo pogane, da je Magen v resnici
božji poslanec. Ganjenega srca poslušajo božjo besedo in velika
truma jih prosi sv. krsta. V tej novi naselbini ostane Teodor,
in ozdravljeni slepec mu je pomočnik, da opravljata službo božjo
v novo postavljeni kapeli.

Magen pa gre s Tosotom dalje proti Epfahu, kjer se snide
z avgsburškim škofom. Ta jima dovoli, da smeta v znožju
Juliških planin sv. vero oznanovati in cerkve zidati. Odtod gresta
ob levem bregu reke Like navzgor, in prideta v okolico sedanje
Konjanske fare (Rosshaupten). Povedka pravi, da je le-tu raz¬
sajal mogočen zmaj ter davil ljudi in živino, zlasti konje, in da
ima ta župnija odtod tudi še sedaj svoje ime. Magen sklene s
pomočjo Vsemogočnega to zver usmrtiti. Reče zatorej Tosotu:
„Če je Bog z nami, kdo bode zoper nas? Tisti, ki je Daniela
ohranil v levnjaku, bo tudi mene obvaroval pred to zverjo."
Večer pred bojem prebedi v molitvi. Opolnoči pa gre v zmajev
brlog, s križem na vratu, s Kolumbanovo palico v roki in z
blagoslovljenim kruhom v malhi. Plamenečih oči in s široko
odprtim žrelom se zmaj divje zapodi nanj. Magen pa stori
črezenj znamenje svetega križa in mu smolnatih svaljkov vrže v
goltanec. Po malo trenotjih se zmaj z razpočenim drobom valja
in zvija po prahu. To čudo ostane ljudstvu v vednem spominu.

6. september: Sv. Magen ali Mang, opat.

413

Vselej, kadar so deželo nadlegovale kake škodljive živali, zatekli
so se k priprošnji sv. Magna, in nič drugače si tega svetega moža
niso pred oči stavili, nego z umorjenim zmajem pred nogami.

3. Od Konjakovega prideta Magen in Toso v krasni dol,
kjer je sedaj Waltenliofska vas. Tu sezidata blizu prijaznega
Banvvaldskega jezera cerkvico, Devici Mariji in sv. Florijanu na
čast, ki jo kmalu potem posveti avgsburški škof Wiho. Toso
ostane tu, da opravlja službo božjo. Magen pa krene ob desnem
bregu reke Like naprej proti velikanskim goram in pride do
mesta, kjer reka peneča šumi po tesni soteski skozi ogromno
skalovje. Tu hoče svoj boj dokončati proti poglavarstvu teme
in za razširjanje sv. vere delovati do konca svojih dni. Z lučjo
sv. vere gre črez strahotno žrelo Liške reke. Še sedaj kažejo
v vrtoglavnem brezdnu penečega se Liškega slapa kraj, kjer je
bojda Magen v gorečnosti svojega apostolskega poslanstva skočil
črez prepad, in imenujejo njemu v spomin v skalo vdrto zna¬
menje „stopinjo sv. Magna“. Ne daleč od tod, ob levem bregu
reke, zgradi Magen okoli 1. 638 cerkvico in poleg nje malo celico.
To je bil začetek pozneje slovečega benediktinskega samostana
Sent-Mang v Fisnu. Od tod je z več tovariši goreče spreobračal
pogane po Algejskih planinah. Narastlo število kristjanov ga pri¬
mora zgraditi novo večjo cerkev in samostan. Avgsburški škof
ju posveti Zveličarju na čast. Tu deluje potem Magen več let
poganom na blagor. Kakor daleč seže oko, izgine gnusoba mali-
kovavstva. Luč Jezusove vere osrečuje prebivavce, ki so se iz
divjakov premenili v bogoslužne kristjane. Ravno tako jih nauči
poljedelstva, živinoreje in rudarstva, pospešujoč tudi njih telesni
blagostan. Okoli 70 let star, začuti svojo bolehnost in onemog¬
lost in se jame pripravljati na smrt. Svojega ljubega učenca
Teodora iz Kemptna pozvavši, prejme iz njegovih rok sv. zakra¬
mente za zadnjo uro. Kakor je poprej svoje žive dni zmagoval
z Jezusovo pomočjo strupene zmaje in pošasti, tako zmaga sedaj
v poslednji uri tudi peklenskega skušnjavca. Sladka in mirna
je njegova ločitev, kakoršna je smrt vsakega pravičnega, okoli
1. 655. Pokopljejo ga v Fisnu v cerkvi, ~ki jo je sam bil po¬
stavil. Teodor mu položi bojda popis njegovega življenja pod
glavo. A cerkev, ki jo je bil postavil, divji Huni do tal razvale
v teku časa. Avgsburški škof Simpert še-le zopet nadaljuje nje¬
govo delovanje, zgradi razvaljeno cerkev in da odpreti 1. 845
njegov grob. Njegovo truplo najdejo popolnoma nestrohnelo. Ko
ga slovesno vzdignejo, gode se velika čuda. Med raznimi ne-

414 6. september: Sv. Magen ali Mang, opat.

zgodami, ki so pozneje zadele samostan, je ta, da so se pogubile
kosti svetnikove, razen ene roke; ta roka pa je sedaj shranjena v
Šent-Golskem samostanu. Pri nekdanji ustanovni, sedaj župnijski
cerkvi v Fisnu pa shranjujejo še njegovo štolo, kosce od rokavnice,
njegovo čudesno palico in njegov srebrni kelih. Papež Janez IX.
ga je posvetil in švahske okrajine ga časte za svojega apostola,
obrazovaje ga, kakor je bilo že omenjeno.

godimo hvaležni oznanovavcem sv. vere.

Hvaležnost je in bo vseskozi ostala lepa čednost, kakor je ne¬
hvaležnost znamenje divjega srca. Ako smo pa Bogu dolžni zahvalje¬
vati se za vsaki časni dar, da se, kakor pravi sv. Krizostom, ne damo
živalim osramotiti, gotovo mu dolgujemo največjo zahvalo za nepre¬
cenljivo dobroto, za nezasluženi dar sv. vere. Če se že zahvališ komu,
ki ti kosec kruha odreže, če si hvaležen starišem, da si po njih za¬
gledal luč sveta, da so te izredili in te oskrbeli s potrebnim živežem
in stanovanjem: mar nisi dolžan še bolj hvaležen biti onim, ki so te
pri sv. krstu prerodili v otroka božjega in te nebeške dedščine de¬
ležnega storili? —- ki skrbe za edino, kar je človeku potreba, za zve¬
ličanje tvoje duše, ki ti lomijo, oznanujoč besedo božjo, kruh večnega
življenja, ter ti skrbe za stanovališče po smrti v hiši Očetovi v družbi
angelov in vseh izvoljencev božjih? Ali bi bilo torej mogoče, da bi
mi Slovenci pozabili, kaj so sv. Mohor in Fortunat, sv. Ciril in Metod,
kaj so njihovi učenci in nasledniki storili naši prostrani domovini
oznanujoč besedo božjo? Z nedopovedljivim trudom in s težavami, s
potom svojega obraza, celo s svojo krvjo so pojili našo zemljo, last¬
nino naših očetov in pradedov, da bi iz njihove krvi pricvetlo košato
drevo krščanstva, ki bi rodilo veliko in najlepšega sadu do konca
dni? Naši verni predniki so pač spoznali, koliko hvaležnost so dolžni
tem svetim možem; častili so spomin na nje na vse mogoče načine,
visoko spoštovali njih ostanke in svetinje, njim na čast so stavili
kapele in cerkve, njim v proslavo stavili oltarje, njih priprošnjam se
priporočevali ter so tudi nam, svojim vnukom, v pismih sporočili njih
dela in imena, da bi še mi ne pozabili na nje. Časti in spoštuj jih
torej tudi ti; časti in spoštuj pa enako vse njih naslednike in skazuj
se jim hvaležnega s tem, da živiš po njihovih naukih. Imej jih po opomi-
novanju sv. apostola Pavla za služabnike Kristusove in delivce skriv¬
nosti božjih — imej jih za pomočnike in vodnike v nebesa.

Molitev.

Dodeli nam, o Bog, na priprošnjo sv. Magna in vseh sv. poslancev,
da mašnike in oznanovavce tvoje svete besede spoznamo in častimo za
tvoje služabnike in delivce tvojih sv. skrivnosti; da po njihovih naukih
živimo ter ž njimi vred, čreda in pastirji, srečno k tebi dospemo! Amen.

7. september: Sv. Regina, devica in mučenica.

415

7. kimavec ali september.

Sveta Regina, devica in mučenica (1. 251).

1. Videl si že morebiti, ljubi bravec, zalo, cvetočo deklico
v podobi pastirice, s pastirsko palico v eni in z mečem v drugi
roki, pa belo jagnjiče poleg nje. To je podoba sv. Regine. Njen
oče je bil sloveč in premožen mož v mestu Alize na južnem
Francoskem, pa na žalost slep malikovavec. Mati jej umrje
kmalu po rojstvu. Zategadelj jo da oče na kmete neki dojnici,
ki je bila skrive goreča kristjana. Ta jo ljubi kakor svoje dete
in jo da precej skrive krstiti s trdnim namenom, da jo hoče za
Kristusa odgojiti. Zato jo že v otročjih letih seznani s krščansko
vero. Regina željno posluša njene nauke in si jih v srce vsaja.
Ne more jej pa dojnica večjega veselja storiti mimo tega, da jej
pripoveduje o bojih in zmagah svetih mučencev in jej do živega
popisuje, kako zvesto so Jezusa ljubili, kako so se jim maliki
studili, in kako so z veseljem svojo kri prelivali za Jezusa, da
so dosegli večno krono v nebesih. Dojnica to dela s tega na¬
mena, ker vidi naprej, da bo morala Regina prestati enak boj;
hoče jo torej v veri in ljubezni utrditi. Regina pa tudi sama
razodeva od dne do dne čedalje večje veselje, da bi smela za
Jezusa trpeti. Tako se razcveta pobožna deklica v skrbni izreji
v zalo, angelsko čisto devico. Ko nekoliko odraste, vzame jo oče
domov, da bi jo na domu še bolj izobrazil in olikal ter po njenem
stanu dostojno oskrbel. Približa se praznik, ki so ga malikovavci
obhajali vsako leto neki boginji na čast. Regina bi se pri tej
slovesnosti imela očitno pokazati z drugimi dekleti vred v sijajni
opravi. Že se veseli oče, da bo njegova hči vse druge v lepoti
prekosila, kar zve, da je kristjana, ker ni tako ničemurna in
mesenim slastim vdana, kakor druge njene vrstnice, temveč je
vsa tiha, mirna in samotna, zlasti jej je čistost nad vse. Oslepeli
poganski oče se kar togote peni zavoljo takega vedenja svoje
hčere. Da jej na izbero, ali Kristusa zatajiti ali pa hišo za¬
pustiti. Regini ni treba o tem dolgo premišljati. V spominu
so jej besede Zveličarjeve: „Kdor očeta ali mater bolj ljubi od
mene, ni mene vreden. “ Zatorej zapusti očetovo hiše in gre
z veseljem nazaj na kmete k svoji dojnici za pastirico. Tu v
samotnem, tihem kraju pase ovčice, ter premišljuje pri njih
življenje dobrega pastirja, h čigar jaslicam je bil angel poklical
pobožne pastirje, in ki je za svoje ovčice daroval na Jcrižu svoje

416

7. september: Sv. Regina, devica in mučenica.

življenje. Med tem se pa tudi njena telesna lepota razcvete
tako krasno, da vsakdo strmi nad ljubeznivostjo in presrčnostjo
nedolžne pastirice.

2. Regina je sedaj 15 let stara. Primeri se, da se ravno
deželni namestnik in oblastnik Olibrij pripelje po potu, ob katerem
Regina pase svojo čredo. Brezbožni pogan vidi zalo devico, ki
sramežljivo povesi svoje oči k tlom in se pri tej priči umakne s
svojimi ovcami. Prišedši v mesto, pošlje Olibrij po njo. Vpraša
jo, kdo in kakovega stanu so njeni stariši. Nato jej razodene,
da ga je volja, ž njo zaročiti se. Regino ob teh besedah oblije
rdečica. V srcu k Jezusu zdihovaje na pomoč, mu reče: „Že imam
ženina, od katerega me ne bo ločila nobena stvar, Jezusa Kri¬
stusa." „Kaj,“ pravi Olibrij, „ti se tega Galilejca držiš?"
„Spoznavam ga," zavrne Regina, „za svojega Zveličarja; srečno
se štejem, da sem njegova služabnica, ter se nadejam, da bom
ž njegovo pomočjo tudi vedno zvesta ostala." Olibrij videč, da
ne bo tako brž dosegel svojega namena, jo izroči njenemu očetu,
naj jo po vsaki ceni odvrne od krščanstva in jo omeči, da do¬
voli v njegovo ponudbo. Oče si res ves čas prizadeva na vso
moč, da bi jo storil odpadnico, pa zastonj. Njeno stanovitnost
pripisuje čarobniji. Regina pa mu odgovori: „Jaz nisem zača¬
rana; krščanska vera ni zaničljiva vera, temveč največji zaklad,
največja čast. Kristjana sem in kot kristjana hočem živeti in
umreti." Nato jo da oče v togoti ukleniti in železje tako trdo
zadrgniti, da se še ganiti ni mogla. Tako mora bivati v ječi
do prihoda deželnega namestnika, le za najhujšo potrebo jej dajo
živeža. Olibrij, vrnivši se s svojega pota, napravi malikom na
čast sijajno slovesnost. Regino privedejo iz ječe in jo silijo, naj
se udeleži njihovih darov. Olibrij, videč zalo deklico, je kakor ob
pamet. Priliznjeno jo nagovarja: „Tvoja mladost se mi smili,
in rad bi te zaradi tvoje posebne lepote osrečil. Moli malike,
daruj jim in povzdignem te za najimenitnejšo gospo v deželi.
Ako se pa braniš, čaka te najhujše trpljenje." Regini se na tako
dobrikanje ne zdi vredno odgovarjati. Razkačen, da mu še ne
odgovori, da jo na tezalnico razpeti in pretepsti. Ljudstvo, videč,
da kri curlja od nje na tla, jej prigovarja: „Regina, kako moreš
svojo lepoto dati za križanega človeka? Vdaj se volji deželnega
oblastnika!" Regina jim mirno in resnobno odgovori: „Vi ste mi
slabi svetovavci. Ali naj bi svojo neumrljivo dušo na večno pogubila,
da bi otela lepoto, ki bode kmalu črvom v jed? Nikdar ne bom
darovala malikom. Kristus je moj Bog, moje zveličanje, moja moč."

7. september: Sv. Regina, devica in mučenica.

417

3. Zavoljo tega odgovora še bolj razsrjen jo ukaže oblastnik
z železnimi grebeni razmesariti. Ljudstvo samo se vznevolji
zaradi take grozovitosti. Celo trinog Olibrij ne more tega po¬
gleda prenašati. V plašč si zakrije obraz in se dere nad njo:
„ Nesrečna oslepljenka, vsaj sama sebi prizanesi in daruj bogovom! “
Srčno mu devica odgovori: »Oslepljen si ti; jaz sem srečnejša v
svojem grozovitem trpljenju, nego ti v naročju svoje radosti;
nikdar ne bom zvestobe prelomila svojemu Gospodu in Zveličarju. “
Nevolja ljudstva je čedalje večja. Boječ se kakega hrupa jo
ukaže Olibrij odvesti v
ječo. V ječi moli krščan¬
ska junakinja vso noč
in ima to-le prikazen:

Vidi namreč svetložareč
križ, ki sega od zemlje
do nebes, in vrliu njega
belega goloba, ter čuje
besede: „Bodi srčna,
ljuba nevesta Kristu¬
sova! Nedolžnost in po¬
trpežljivost tvoja ste ti
pripravili krono, ki jo
boš kmalu prejela. Tvoj
križ in tvoje trpljenje
ti bode^ lestva v ne¬
besa. “ Čuti se naenkrat
vseh ran ozdravljeno,
in glasno Boga hvali
do jutra, pripravljena
za Jezusa še več trpeti.

Zopet jo privedejo pred
oblastnika. Na njegovo
povelje, da naj malikom

daruje, odgovori: „Nikdar in nikoli ne! Jaz darujem Jezusu
Kristusu, ki je svoje življenje za me dal, me potolažil in ozdravil.
Srečna bom, ako bom mogla zanj preliti svojo kri." Trinog jo
ukaže z bakljami žgati in potem v vodo vreči. A Regino ni
strah teh bolečin. Vsa vesela poje besede iz Davidovih psalmov:
„Skozi ogenj in vodo smo hodili, pa si nas izvodil v ohladilo"
(65, 12); in opominja ljudstvo, da naj se spreobrne. Med go¬
vorjenjem jej odleti železje, zemlja se strese, in zopet se pri-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

27

418 7. september: Sv. Regina, devica in mučenica.

kaže nad njo bel golob, v kljunu držeč svetlo krono. Začuje
se glas: „Pridi, Regina, da boš v nebesih kraljevala s svojim
ženinom!“ Okoli 800 poganov se spreobrne ob tem čudežu; le
Olibrij ostane otrpnjen in jej da glavo odsekati, okoli leta 251.
Štela je komaj 16 let.

JCriž — lestva v nebesa.

Sv. Regina je imela v ječi prikazen križa, in rečeno jej je bilo,
da so križi in trpljenje lestva ali gredi v nebesa. Tako je tudi v
resnici. Po nobenem drugem potu, kakor po potu križa in trpljenja,
je šel Jezus v nebesa; le s križem nam je pot v nebesa odprl, in tudi
mi drugače ne pridemo tja, razen s križem in po križu. Vrhu Kalvar-
skega hriba med nebom in zemljo je Jezus na križu trpel, ter s križem
spravil nebo in zemljo, in kdor se križa ne drži, ne more biti sprave
deležen. „Ali ni moral Kristus trpeti,"  je rekel Jezus učen¬
cema grede v Emavs, „in tako iti v svojo čast?“  Ako pa Kristus,
ki je naša glava, ni šel brez križa v nebesa, kako hočemo mi, ki smo
njegovi udje, brez križa priti tja? „Po velikih bridkostih, 1 '
pravi sveti Pavel, „ mora m o iti v nebeško kraljestvo."  —
Krščanska duša! Ako hočeš iti v življenje, bodi pripravljena vedno
na trpljenje, in objemi križ z obema rokama, kakor sveta Regina.
„Kogar Bog ljubi, tega tepe; tepe pa vsakega sina, ki
ga sprejme za svojega,"  piše apostol Pavel Hebrejcem. Ako te
torej obišče kak križ, te stiska revščina, potreba, bolezen, preganjanje,
obrekovanje ali kako drugo zlo, je to znamenje, da te Bog ljubi, in
ako to trpljenje porabiš po božji volji, ti bo lestva ali gred v nebesa.
Ako pa po lestvi hočeš hoditi brez nevarnosti, moraš se dobro po-
prijemati in gledati, da ti kje ne spodleti, ali se ti v glavi ne zvrti.
Tako v križih in v trpljenju ne smeš nikdar nebes izpred oči zgre¬
šiti; trdno moraš stati v zaupanju na božjo pomoč, ne smeš biti malo-
srčen, ne nevoljen in nepotrpežljiv, še manj pa zoper Boga godrnjati
ali celo v jezi bogoklestva izbruhati. Trdno se poprijemaj križa, to je:
premišljuj in k srcu si jemlji, kaj je Zveličar vse za te trpel, in kaj
si s svojimi grehi zaslužil. Po tem načinu boš gotovo dospel do cilj
tem bolj, ker so po tej lestvi križa hodili Jezus, Mati Božja in vsi
svetniki, in ga res ni drugega pota v nebesa, nego pot križa. Le
pomisli, kakor pravi Tomaž Kempčan, da križ povsod najdeš in da
brez križa ne moreš biti. Vse je torej odvisno od tega, kako da ga
nosiš.  Jezus in njegovi svetniki so ti zgled; posnemaj jih, in tudi
ti boš dosegel krono, kakor sv. Regina.

Molitev.

Ti, moj Bog in Zveličar, ki si križ tolikanj ljubil, da si nam ž
njim nebesa odprl; dodeli mi milost, da še jaz tako nosim svoj križ,
da si ž njim nebesa zaslužim! Amen.

8. september: Rojstveni god preblažene Device Marije. 419

8. kimavec ali september.

Rojstveni god preblažene Device Marije.

1. Zgodovinopisec kardinal Baronij trdi, da se je rodila
Marija neke sobote v jutro 8. dan kimavca 1. 733 po zgradbi
Rimskega mesta. Njeni stariši so bili Joabim, iz hiše Davidove,
pa Ana, iz družine Aronove, velikega duhovnika. Iz strahu
pred Herodom, ki je nameraval ves Davidov rod s poti spra¬
viti, sta bila zapustila svoje rojstveno mesto in se preselila v
Nazaret, malo mestece v galilejski pokrajini ob vznožju Karmeljske
gore. Pravično sta živela ob delu svojih rok in hodila s čistim
srcem pred božjim obličjem. Le enega sta grešala k svoji sreči,
in to je dete, kar je bila tedaj največja sramota za judovske
zakonske. Veliko let sta oba vzdihovala k Bogu, naj bi jima
odvzel to sramoto. Naposled jima v veliki starosti Bog prošnjo
usliši. Ana porodi hčerko, prijazno in ljubeznivo; okoli njene
zibke se angeli nevidno radujejo, pozdravljaje jo milosti polno in
svojo kraljico. Pripoveduje se, da je eden teh nebeških duhov
oveseljeni materi Ani razodel, kake neprecenljive milosti je Bog
njenemu detetu podaril. Ustno izročilo hrani še zahvalno pesem,
ki jo je Ana ob tej priliki Gospodu Bogu zapela, rekoč: „Hvalno
pesem bom pela svojemu Gospodu, ki me je obiskal in mi odvzel
sramoto mojih sovražnikov, ter mi dal bogatega sadu pravičnosti
pred svojim obličjem. Kdo bo oznanil Rubenovim sinovom, da
Ana dete doji? Poslušajte, vi dvanajsteri Izraelovi rodovi: Ana
dete doji! “ — Deveti dan po rojstvu dajo po izraelski šegi de¬
tetu ime. Joahim, v duhu božjem spoznavši prihodnjo čast svoje
hčere, jo imenuje: „Mirjam — Marija“, kar v sirskem jeziku
pomenja: „gospo, gospodinjo, kneginjo", v hebrejskem pa: „morje“
ali „morsko zvezdo". „Veličastno ime ,Marija', ki je bilo Božji
Materi dano," piše sv. Hieronim, „niso bili niti izumili na zemlji,
niti ljudje izvolili ali dali. Z nebes je prišlo in se jej dalo na
povelje Gospodovo."

2. „Morje“  se Marija imenuje zavoljo mnogih in velikih
bolečin, ki jih je morala pretrpeti; tega te spominja na podobah
njeno s sedmerimi meči prebodeno srce. „Gospa in gospodinja"
se zove Marija, ker nam je rodila Gospoda in Gospodovavca
nebes in zemlje. Zato kliče sv. cerkev k njej: „Naša Gospa,
prosi za nas!" Marija je „morska zvezda";  zakaj svetlo,
kakor zvezda nad valovi morja, se utrinjajo njene čednosti in

27 *

420 8. september: Rojstveni god preblažene Device Marije.

njeni prelepi zgledi črez vesoljni svet, kažoč skozi viharje, valove
in skalnate pečine tega sveta pot proti nebesom. — To sveto ime
ima prečudno moč in sladkost. Sveti Tomaž Kempčan pravi:
,,Hudobe imajo pred nebeško kraljico Marijo tolik strah, da,
kakor hitro slišijo njeno ime, zbeže pred onim, ki je izpregovori,
kakor pred požirajočim ognjem.“ In sv. Ambrož piše: „Znamenje
je, da že ima milost božjo ali je bode vsaj kmalu deležen, kdor
izgovori to ime z ljubeznijo. 44  Sv. Bernard pa kliče: „0 velika,
o usmiljena, o naj ljubeznivejša Marija! Nihče ne more tvojega
imena imenovati, da ne bi čutil nove gorečnosti; nihče ne more
na te misliti, da ne bi se srca polastilo sveto veselje in notranja
radost. Tisti, ki te ljubijo, se ne morejo spominjati tvojega sve¬
tega imena, da ne bi v svojem srcu okusili nebeške sladkosti, s
katero te je Bog obdaroval. 44  Prav je torej evangeljska žena
povzdignila svoj glas izmed množice: „Blagor telesu, ki je tebe
nosilo, in prsim, ki so tebe dojile! 44

Tako prečudno in presladko ime je dete prejelo. Ana skrbi
za njo s prisrčno ljubeznivostjo. Saj je pa tudi edino veselje
njenega srca, neprecenljiv, milosti poln dar nebeški! Ali ravno
zategadelj, ker imata .Joahim in Ana svoje dete za dar božji,
hočeta ta dar z najpopolnejšo ljubeznijo nazaj podariti zopet
Njemu, najdobrotljivejšemu Očetu. Ko torej preteče 80 dni, ki
so bili v postavi zapovedani za očiščevanje ženskega poroda, po¬
potuje Ana z Joahimom in detetom v jeruzalemski tempel. Ondi
položi ljubljeno dete k nogam Naj višjega in se slovesno zaobljubi,
da je hoče, kakor hitro pride k pameti, da spozna hudo in dobro,
zopet. v tempel prinesti in je popolnoma Njemu v službo posvetiti.
Potem se Joahim in Ana z detetom vrneta na svoj dom, kjer
se Marija tiho in skrito razcvita liliji enako, nebesom in zemlji
na veselje in dopadenje.

V nedeljo med osmino Marijinega rojstva se obhaja praznik Ma¬
rijinega presv. imena. Tako je zapovedal papež Inocencij XI. v večen
spomin hvaležnosti za varstvo in obrambo Matere Božje, ter v spomin
na slavno zmago, ki so jo kristjani pod vodstvom poljskega kralja
Ivana Sobieskega priborili 12. kimavca v 1. 1683 pri Dunaju nad ne¬
vernimi Turčini. Nekdaj so imeli verniki toliko spoštovanje do Mari¬
jinega imena, da nobena ženska še celo iz kraljevih rodovin tega
imena ni nosila. Tako Slovenci še zdaj deklice, ki . so prejele pri
krstu Marijino ime, imenujejo le: Majca, Mica, Micka, kar povzemamo
ne iz imena Marija,  ampak iz imen: Majka, Majčica.  To ime
pričuje, da so nekdaj tudi Slovenci (z drugimi Sloveni vred) Marijo
imenovali Maj k o ali Majco Božjo.

8. september: Rojstveni god preblažene Device Marije. 42L

Gastimo JYtarijo! priporoeujmo se jej!

Zakaj nas pač danes sv. cerkev opominja, da naj Marijin roj¬
stveni dan z veseljem obhajamo? — Gotovo ne iz drugega namena,
nego ker je majka ali mati Sinu Božjega, pa tudi naša mati. Kaj pa
store dobri otroci ob rojstvenem dnevu svoje matere? Kaj ne, želijo
jej srečo, počaste jo kar najbolje vedo in znajo, ter jej obečajo z no¬
vega, da jej hočejo veliko veselja napraviti s pobožnostjo in pokor¬
ščino. Enako naj bi še mi današnji dan iz vseli svojih moči počastili
in razveselili Marijo, svojo najsvetejšo in naj dobrotljivejšo mater, pa
ne le danes, ampak vse dni svojega življenja. K temu nas spodbada
1. čast božja,  pa tudi 2. naš lastni blagor.

1. Marija sama pravi v svoji hvalni pesmi ,.Magnificat“, da jej
je Bog storil velike reči. Izvolil jo je iz vseh milijonov njenega spola
za mater svojemu Sinu. Dodelil jej je v trenotju njenega spočetja
toliko čistost, svetost in milost, da je postala kraljica angelov in
svetnikov. Jezus, Sin Božji, jo je imenoval svojo majko ali mater, dal
se je njej živiti in vzgajati, ter jej je bil pokoren. Še na križu umi¬
rajoč je za njo skrbel, in ob ločitvi s tega sveta jo je v nebesa vzel
z dušo in s telesom, jo za kraljico nebeško povzdignil, da sedaj, kakor
pravijo cerkveni učeniki, ž njim vred deli kraljestvo milosti in usmi¬
ljenja. Ako pa Bog sam tako visoko časti Marijo, ali je ne bomo še
mi častili? In ako njo častimo, ali ne častimo s tem presv. Trojice?

- Očeta,  ki jo je izvolil sebi za hčer; Sina,  ki si jo je vzel za
mater; Sv. Duha,  ki jo je izbral sebi za brezmadežno nevesto? V
resnici, vsa čast, ki jo skazujemo prečisti Devici Mariji, velja trojedi-
nemu Bogu, ki jo je storil tako veličastno, tako mogočno in ljubeznivo.
Marija sama poklanja pred sedež božji vso čast in ljubezen, ki jej jo
skazujemo, ter se veseli, ako spoznamo, kaj velikega jej je Bog storil.

2. Da Marijo po otročje častimo in ljubimo, nas spodbada pa ne
samo božja čast, ampak tudi naš blagor. Naš poslednji cilj in konec
je v nebesih večno zveličanje. Ali pot tja gori je strma, nevarna,
vsa s sovražniki obstavljena, tako da naša duša sama ne zmaga brez
pomoči, brez bojnih tovarišev. Zato moramo skrbeti, da si pridobimo
takih pomočnikov, takih varihov in tovarišev v boju. Tu pa je razen
Jezusa ni palice, ki bi bila trdnejša; ni ga zveličanskega studenca
obilnejšega, ne srca zvestejšega; ni je zvezde svetlejše, ne tovariša
močnejšega, kakor je Marija, sedeča v nebesih na sedežu božjih milosti,
obdana z dvanajsterimi zvezdami, z luno pod nogami in s solncein
oblečena. Marija je vratarica in ključarica hramov in zakladov božjih
milosti. K njej se ne oziraš zastonj, k njej ne vzdihuješ zastonj, k
njej ne povzdigaš zastonj svojih rok; zakaj Marija, pravi sv. pismo,
„1 jubi one, ki njo ljubijo, in kdor njo najde, najde živ¬
ljenje in prejme zveličanje  od  Gospoda 11 . Marijino veselje
je, da obilno deli iz zakladov svojih milosti. Marija, pravi sv. Alfonz
Liguorijan, je bolj željna, nam milosti deliti, kakor smo mi goreči, jo
milosti prositi; zato še nikdar ni bilo slišati, da bi bil zapuščen, kdor
k Mariji pribeži. Ali boš torej, ljubi bravec, mrzel v češčenju in v
ljubezni do te mogočne gospe in kraljice? O, to bi se reklo zane¬
mariti božjo čast in svoj blagor!

422 9. september: Sv. Korbinijan, frižinski škof.

Naposled ti pa svetujem še nekaj dobrega. Ako si namreč v
kaki sili in potrebi, ako si v nevarnosti ali v skušnjavi, moli prav po¬
božno s sv. Bernardom to-le

Molitev.

Spomni se, naj dobrotljivejša Devica Marija, kako nikdar ni bilo
slišati, da bi bila ti zapustila koga izmed tistih, ki so tvojega varstva
prosili, tebe na pomoč klicali in se k tebi zatekali. S tem zaupanjem
poživljeni pribežimo k tebi, o devic devica, Marija, mati Jezusa Kri¬
stusa; k tebi prihajamo, k tebi pritečemo; pred teboj klečimo v vzdihih
in trepetu. Ne zavrzi vendar naših prošenj, o zapovedovavka sveta
in mati večne Besede, temveč nagni svoje uho in poslušaj naše prošnje
v tej solzni dolini. Stoj nam na strani v vseh naših potrebah, sedaj
in vselej in zlasti ob naši smrtni uri, o dobrotljiva, o mila, o sladka
Devica Marija! Amen.

9. kimavec ali september.

Sveti Korbinijan, frižinski škof (1. 730).

1. Eden izmed tistih svetih mož, ki so po nekdanjih ba¬
varskih pokrajinah prvi razširjali sv. vero, je tudi sv. Korbinijan,
ki se vsled tega šteje med bavarske apostole. Mesto Šarter v
pariški nadškofiji je njegov rojstveni kraj. Še preden ugleda luč
sveta, umrje mu oče, in pobožna mati, Korbinijana, ga mora

sama izrejati. Imel pa je deček mehko, krotko srce; mater je

rad slušal in rad bil v samoti, kjer je molil ali sv. pismo bral.
Posebno ga je veselilo, vbogaime dajati. Po smrti svoje matere
proda vse svoje premoženje in razdeli skupiček med uboge; sam pa
se z nekaterimi služabniki umakne na deželo. Ondi si postavi pri
kapeli sv. Germana malo celico in živi kakor puščavnik. V njo
sklicuje z zvončkom poprejšnjo domačo družino, da ž njimi
opravlja svoje molitve in jim deli potrebni pouk. Sčasoma pri¬
vabi njegovo pobožno in tiho življenje še drugih v ta kraj.

Korbinijan jih ljubeznivo sprejme, in tako v kratkem času na¬
stane ondi nekak samostan. Sloves njegove pobožnosti pa se
razširja zmeraj dalje. Visoki in nizki iz bližnjih in daljnih

krajev prihajajo k njemu ter ga prosijo sedaj pouka, sedaj sveta,
sedaj tolažbe. Dohajajo mu tudi obilni darovi, on jih pa, kolikor
jih samostan ne potrebuje, podeli ubogim. Pa ta čast se mu

9. september: Sv. Korbinijan, frižinski škof.

423

kmalu pristudi, ker hrepeni le po samoti. Zato se napoti od tod
v Rim, da bi ondi nepoznan služil Bogu v kaki samotni celici
blizu cerkve sv. Petra. V Rim prišedši se pokloni tedanjemu
papežu Konstantinu in mu razodene svoj namen. Ali papež,
spoznavši njegovo učenost in pobožnost, mu odgovori: „Ne tako,
moj sin! Luč ne sme ostati skrita pod polovnikom, ampak se
mora postaviti na svečnik. Jaz te bom posvetil za mašnika in
škofa za kraje, kjer še škofa nimajo. “ Korbinijan se jako pre¬
straši tega odgovora; a vendar kot zvest sin sv. cerkve sluša
papeža in se potem kot mašnik in škof zopet vrne v svoj samo¬
stan. Papež je dobro previdel. Kmalu se Korbinijanova svetost
pred svetom razodene še po čudežih. Od vseh strani vrejo trpeči
in stiskani ljudje k njemu, iščejo pri njem pomoči in jo najdejo.
Tudi v pridigah se izkaže izvrstnega govornika, ki z božjo be¬
sedo spreobrne obilno grešnikov. Zato zaslovi njegovo ime daleč
na okoli.

2. Neprenehoma ga obiskujejo posvetni in duhovni gospodje,
da mu po njegovih mislih premalo časa hodi za molitev in pre¬
mišljevanje. Zaradi tega se vnovič napoti v Rim, da bi ponovil
papežu svojo poprejšnjo prošnjo. Napoti se pa sedaj črez Bavarsko.
Tedanji ondotni prebivavci so bili sicer dobri ljudje, a v resnicah
sv. vere silno nevedni. Korbinijan se jih usmili in jim oznanuje
sv. evangelije. Njegove besede padejo na dobra tla. Tedanji
vojvoda Teodo II. ga pokliče v Rezno (Ratisbono) ter ga prego¬
varja, da bi ostal na Bavarskem. Toda Korbinijan se ne da
pridržati; obeča pa mu, da pojde skoz Frižing in ondi obišče
njegovega sina vojvodo Grimoalda. Grimoald ga sprejme pre-
prijazno ter z veseljem posluša njegove pridige. Tudi on bi rad
svetnika tu pridržal, pa zastonj ga nagovarja. Bogato obdaro¬
vanega ga Grimoald pusti dalje; naprosi pa ga, da naj iz Rima
zopet nazaj pride na Bavarsko in potem pri njem ostane. Da
mu tudi zanesljivih ljudi, ki ga spremijo do lombardske meje.

Po noči pride Korbinijan na visoko Brensko goro na Tirol¬
skem. On in njegova spremljevavca imajo s seboj mulo, ki jim
nosi v culi malo njihovo imetje. Med tem, ko si odpočivajo,
pride medved in raztrga mulo. Korbinijan pa v imenu božjem
ukaže medvedu, odšle pri njem ostati in culo nositi. In res
medved ukroten zvesto hodi ž njim in mu namestuje mulo. Pri¬
šedši v Rim ponovi pri papežu svojo ponižno prošnjo. Ali papež,
ki je zvedel njegova dela, mu zopet ne usliši prošnje, temveč ga
pošlje nazaj na Bavarsko, kjer je bilo še malo duhovnikov.

424

9. september: Sv. Korbinijan, frižinski škof.

Korbinijan se podvrže višjemu poslanstvu in gre nazaj na Ba¬
varsko. Ustavijo ga že v prvem ondotnem gradu, Maje (zdaj
Mais poleg Merana) imenovanem. Grimoald je namreč ukazal
ondotnim prebivavcem, da morajo svetega moža v Frižing spre-
vesti in ne pustiti, da bi hodil po drugih mestih. Bal se je
namreč, da ne bi ga potem odtod izpustili. Prebivavci pošljejo
poslanca h Grimoald u in mu sporoče, da je sveti mož pri njih.
Ko se poslanec dalj časa mudi sem ter tja na potu, obiskuje
Korbinijan ondotno bližnjo kapelico, kjer so bili ostanki sv. Va¬
lentina pokopani; v gori pa si poišče mirnega prostora, kjer se
misli v starih dneh naseliti in dokončati svoje življenje. — Na¬
posled pride vojvodov poslanec, in Korbinijan mora iti v Frižing.
Med potom zve, da se je Grimoald zaročil z Biltrudo, z ženo
svojega rajnega brata. To silno užali svetnika, ker tak zakon
po cerkvenih postavah ni dopuščen. Kakor sv. Janez Krstnik
Herodu, tako tudi on sporoči Grimoaldu: „Ni ti pripuščeno imeti
žene svojega brata!“ — in če je ne odpravi, da po nobeni ceni
ne pride v Frižing. Zastonj so vse prošnje; tudi vojvoda se
mora podvreči cerkvenim postavam. Po hudem notranjem boju
zmaga vendar milost nad mesenim poželjenjem in tudi Biltruda
se vda v ločitev. Oba gresta Korbinijanu naproti, mu padeta k
nogam, obžalujeta svojo pregreho in obečata iti vsaksebi. Korbi¬
nijan ju odveže in jima naloži pokoro. Potem pa živi svetnik z
Grimoaldom vkup v njegovem gradu. Že več časa je Grimoald
premišljeval v Frižingu ustanoviti stanovitno škofijsko stolico.
V ta namen izroči škofu cerkev na Frižinski gori in vsa bližnja
prebivališča v okolici; ravno tako mu podari več poljskega po¬
sestva v živež za duhovščino. Sedaj ima Korbinijan dela črez
glavo, da novo škofijo uredi in ljudi prestvari v pobožne kristjane.
Tudi jame pustine in celine kopati in orati da jih ali z žitom
poseje, ali sadnega drevja in trt nasadi, zakaj tedaj se je malo
kdo še pečal s poljedelstvom, s sadjarstvom ali z viničarstvom.
Tako je bil Korbinijan velik dobrotnik vsej okolici.

3. Med mnogimi takimi opravili pa Korbinijan tudi ne po¬
zabi svojega mirnega prostorčka poleg kapele sv. Valentina. O
njem pove tudi vojvodi. Radoveden, videti to mestece in ondotni
lepi kraj, napoti se s Korbijanom tja. Želeč škofu napraviti veselje,
kupi v okolici vso zemljo z njivami, travniki in vinogradi vred
ter vse vkup podari škofu. Na potu tja in nazaj se prav srčno
spoprijaznita med seboj, zakaj oba želita podložnike osrečiti in
zadovoljiti, zato sta enih misli.

9. september: Sv. Korbinijan, frižinski škof.

425

Ali ta prijaznost silno v oči zbode Biltrudo, ki se je bila le po
sili ločila od vojvode in še vedno prebivala v mestu. Noč in dan
jej gre po glavi, kako bi škofa s poti spravila, da bi vojvoda
zopet ujela v mrežo. Združi se z neko kmečko žensko, ki so jo
čaranja dolžili. To žensko sreča nekega dne škof ravno, ko gre v
cerkev, ter jo posvari, da naj poboljša svoje brezbožno življenje.
Hudobnica ostane trdovratna, gre k Biltrudi in se jej zaradi
svaritve bridko pritoži, ter jo naščuje škofa umoriti. Biltruda je
imela pisarja Nina, brez¬
vernega in neznabož-
nega, kakoršna je bila
sama. Temu da denar¬
jev, da ž njimi podkupi
skrivnih morivcev. V
temni noči pride Nin ž
njimi pred škofovo sta-
nico, jih razpostavi pred
vratini in z bakljo v
eni in z golim mečem
v drugi roki prodre v
škofovo spalnico. Ali
postelj je prazna in
škofa ni nikjer. Pred
nekimi dnevi ga je bil
namreč obiskal njegov
brat Erenbert, zvedel
za to skrivno zalezo¬
vanje in Korbinijanu
povedal o nevarnosti.

Tako je Korbinijan s
svojim bratom in neka¬
terimi duhovniki zbežal
v Maje na Tirolsko, kjer je našel varno zavetje pred naklepi
brezbožne ženske. Grimoald, zvedevši, da je sveti škof pobegnil,
pošlje poslancev za njim in ga prosi, naj se vrne nazaj. Ali Korbi¬
nijan se ne da pregovoriti, zlasti, ker se je vojvoda v svoji sla¬
bosti zopet Biltrudi dal v zanke zaplesti in je ž njo grešno živel.
A kmalu je obema šiba božja za petami. Franki planejo na
Bavarsko; Grimoalda ubijejo, Nina z bodalom zabodejo, Biltrudo
pa vsega oropano privedejo na Laško, kjer umrje v največji
revščini. Ravno tako obožajo vsi njeni otroci.

426

9. september: Sv. Korbinijan, f riž inski škof.

4. Za Grimoaldom nastopi vojvoda Hugibert, bratov sin, kot
samovladar črez vso Bavarsko. Ta pokliče neutegoma Korbinijana
nazaj, živečega med tem v svoji celici na gori. Korbinijan pride
in vsi ga z veseljem sprejmejo v Frižingu. Tako vlada svojo
škofijo zopet še nekatera leta do smrti. Ko mu pa Bog raz¬
odene uro njegove smrti, pošlje svojega brata Erenberta k voj¬
vodu in ga prosi, naj dovoli, da njegovo truplo pokopljejo v
cerkvi sv. Valentina v Majah. Vojvoda, žalosten zaradi bližnje
smrti svetega škofa, usliši to prošnjo. Ob dnevu svoje smrti se
v jutro Korbinijan čuti še zdravega; to mu je dan prazničnega
veselja. Obleče se v praznično duhovsko obleko in opravi daritev
sv. maše z najslajšimi čutili pobožnosti in tolažbe. Po sv. maši
gre z duhovščino v svoje stanovanje, in čuteč se jako oslabelega,
se nasloni v počivalnico in prosi malo vina. Ko nekoliko po-
užije, se skloni po konci, opominja duhovnike, naj so zvesti in
stanovitni v veri na Jezusa Kristusa, se zaznamuje s sv. križem
in izdihno dušo v naročje tega, za katerega se je žive dni tako
goreče poganjal, v 1. 730. -— Zoper njegovo izrečeno voljo ga
vendar duhovništvo pokoplje v cerkvi Matere Božje v Frižingu;
a '30 dnevni neprenehani dež primora Frižinčane, da spolnijo
voljo rajnega škofa, njegovo truplo vzdignejo in k sv. Valentinu
pripeljejo. Ondi je počival 40 let. Škof Aribo pa ga zopet da
v Frižing pripeljati. Bilo je njegovo truplo tedaj še popolnoma
nestrohnelo in obličje še rdeče. Spomina vredno je še to, da je
neki studenec, ki ga je sveti škof bil na Štepanski gori iz tal
prizval in ki je bil usahnil, kar so bili odnesli njegove ostanke,
sedaj zopet jel iz zemlje curljati.

Obrazuje se v škofovski opravi, poleg sebe z medvedom, ki nese
culo na hrbtu.

0<ai je „omika“?

Ob vsej Korbinijanovi zgovornosti v pridigah bi mu sedanji svet
očital, da je bil preoster, prerobat in presurov v svojih izrekih, ker
je razuzdanosti in hudobije svoje dobe grajal naravnost brez vseh
ovinkov. Tako je prepovedane užitke odkrito zaznamoval z odločnimi
besedami: ,.žrtje, pijančevanje, dela mesa“; prevaro in zatiranje bliž¬
njega je imenoval: „tatvino, rop in plen“; mlačnost in mrzloto v verskih
dolžnostih: ,,zatajevanje sv. vere in sovraštvo Kristusovo 11  itd. —
Ravno tako bi ga sedanji svet grajal, ko bi slišal, da je nekega dne
pri kosilu, ko je bil odmolil in jedila s sv. križem blagoslovil, v svoji
gorečnosti srebrno posodo in mizo z nogo prevrnil, ker je vojvoda
kosec blagoslovljenega kruha vrgel svojemu psu. rekoč: „Ni vreden
blagoslova, kdor ga meče brez groze psom. 11  — To in enako bi se lahko

10. september: Sv. Nikolaj Tolentinski, puščavnik. 427

Korbinijanu za zlo štelo, kakor se sploh duhovščini srednjih stoletij
očita surovost, napuh, prešernost, mogočnost, visokost, želje po gospo¬
dovanju, neusmiljenost in okrutnost. — Ali ljubi bravec! preteklosti
ne gre ogledovati z naočniki sedanje dobe, ne gre je meriti z mero
zunanje olike družabnega kretanja naših dni. Tedanje ljudstvo je
bilo trdega, robatega, surovega, zarobljenega in neotesanega vedenja;
bili so pravi robavsi in divjaki. Krotke, mirne in pohlevne ter v se
skrite čednosti niso niti vedeli ceniti, niti se s prijaznim namigom ali
z rahlo besedo dali voditi. Spoštovali pa in občudovali so moško moč,
krepko pest, srčnost in pogumnost. Le tem so se njihova divja srca
in robate nravi dale brzdati in krotiti, da so svoj vrat uklonili pod
Kristusov jarem in sprejeli njegovo butaro.

Nihče pa naj ne misli, da je sedanja zunanja olika v vedenju in
obnaši prava  omika in olika, kakor ni vse zlato, kar se blišči. Tako
oliko, s kakoršno se svet ponaša dandanes, imajo tudi mnoge živali;
a zategadelj, če naučiš medveda plesati, opico se dobrikati in bimč-
kati, ali ptiča papigo blebetati, vendar še nihče ne poreče, da so na
visoki stopinji omike. Kaj torej je „omika“ ?

Prava krščanska omika je izraz na vse strani in
skozi in skozi požlahtnjenega srca, ki hoče, ljubi in
dela vse dobro in blago.  Prava omika torej obstaja v tem, da
spoznavamo Boga, da se zavedamo svojega visokega poklica, da spol-
nujemo svoje dolžnosti, spoznavamo stvarjene reči, katere, kako in
koliko da služijo v to, da dosezamo svoj večni namen; obstaja v kro-
titvi hudih strasti in pregrešnega nagnjenja ter v zatajevanju samega
sebe. Ta omika se pa ne doseza v visokih sedanjih brezvernih šolah,
ampak v šoli Kristusovega križa. Ona ni ravno last plemenitih rodovin
in visoke gospode, ampak je ravno tako lahko doma v kmetski hiši in
v pastirski planinski koči.

Molitev.

Daj mi, o Bog, po tisti omiki hrepeneti in si za njo prizadevati,
da tebe in sebe čedalje bolje spoznavam, tebe poveličujem, sebe pa po¬
nižujem in v tem poniževanju tvoje časti deležen postanem! Amen.

10. kimavec ali september.

Sveti Nikolaj Tolentinski, pnščavnik avgu-
štinskega reda (L 1308).

1. Leta 1237 klečita poštena krščanska zakonska, mož in
žena, na grobu svetega škofa Nikolaja v mestu Bari na Napoli¬
tanskem. Prišla sta daleč od Šent-Angela iz Jakinske pokrajine,
da pomolita tukaj s prisrčno pobožnostjo. Njiju zakon je sicer bil

428

10. september: Sv. Nikolaj Tolentinski, puščavnik.

srečen, in tudi imela sta za potrebo dovolj, da izhajata; grešala pa
sta zaroda, ki si ga oba k svoji sreči želita. Zategadelj sta se bila
zaobljubila na to božjo pot k sv. Nikolaju, kjer je že veliko ža¬
lostnih našlo tolažbo, naj bi še ona dva na njegovo priprošnjo
si od Boga sprosila otroka. Bog usliši njiju molitev. Detetu,
ki se je jima rodilo, dasta iz hvaležnosti pri sv. krstu ime
Nikolajevo.

Spoznavši dete za nebeški dar, jima je pred vsem drugim
prva skrb, da ga odgojujeta za nebesa. Pri tem jima pa ni
treba veliko truditi se. Nikolaj sam jima zlajšuje izrejo. Slušati,
se pridno učiti, moliti, hudobnih otrok se ogibati in v cerkev
hoditi, to mu je že z mladega največje veselje. Če po otroški
navadi zajoče, utolažijo ga brž in razvesele, če mu reko, da ga
v cerkev poneso. V cerkvi pa se vselej vede tiho in spodobno.
Ko nekoliko odraste, jame hoditi v šolo. Odslej ga nad vse ove-
seljuje uk in branje duhovskih bukev. Najprijetniši opravek mu
je, kakovemu ubožcu kaj pomagati, ali kakega nevednega po¬
učevati. Še preden svoj uk dokonča, postavijo ga že v Šent-
Angelu za korarja, da bi se brez skrbi za časno posvetil s toliko
večjim veseljem vedam in učenosti. Lahko je umeti, da si sedaj
še bolj prizadeva po popolnosti; vendar pa v tem stanu ne more
spolniti svojih želj, se popolnoma vsega Bogu posvetiti. Vedno
ga sprehajajo misli, da bi svetu popolnoma odmrl. Tu sliši ne¬
kega dne puščavnika iz reda sv. Avguština, ki je pridigal o ne¬
varnosti sveta in o ceni človeške duše. Te besede, govorjene z
vso navdušenostjo, ga potrdijo v njegovem namenu. Komaj pri¬
digar dokonča, gre Nikolaj k njemu, mu odkrije svoje srce in
ga ponižno prosi pomoči, da še njega sprejmo v avguštinski red
puščavnikov. Ko je sprejet med te redovnike, mu v tolentinskem
samostanu odkažejo prihodnje stanovališče.

2. Nihče ne ve v samostanu, kakov pobožni služabnik božji
da prebiva med njimi. Ko pa vidijo Nikolaja v njegovi veliki
in ostri pokori, ko vidijo njegovo pokorščino, njegovo zaničevanje
samega sebe, njegovo bratovsko ljubezen, krotkost in pohlevnost
ter njegovo veliko prizadevanje hoditi za Kristusom, čudijo se
mu vsi in se po njegovem zgledu spodbadajo k enaki gorečnosti.
Vsi sobratje so mu kakor gospodje in vsakemu streže, kakor
hlapec; najtežavnejša in najzaničljivejša dela opravlja najrajši.
Čemernosti ali celo jeze in togote ne pozna. Za hvalo mu ni
mar; vedno mu sije iz obraza nedolžno otročje veselje in ljubez¬
niva prijaznost. Čuditi se je njegovim postom. Leto in dan ne

10. september: Sv. Nikolaj Tolentinski, puščavnik.

429

okusi mesa, ne rib, ne jajec, ne^ sadja, celo v bolezni ne. Jed
so mu samo sočivje in zelišča. Štirikrat na teden ne užije dru¬
gega razen prav malo suhega kruha in vode. V neki bolezni
mu samostanski predstojnik veli meso jesti. Okusi ga, a potem
ponižno prosi svojega predstojnika, naj mu bo dovolj ta njegova
pokorščina in naj ga nikar več z mesom ne sili zoper njegov
sklep, ker ga Bog lahko ozdravi, ako ga je volja, tudi brez
mesa in zdravnika. Tako se je tudi zgodilo. Da bi deviško
čistost neomadežano
prinesel pred sedež
božji, drži svoje telo
trdo v brzdah. Po
noči spi na golih tleh
skamenom pod glavo,
okoli pasa pa nosi
železno verigo; biča
se s šibami do krvi
in trpinči svoje telo
kakor najhujšega so¬
vražnika. Skoraj po
cele noči prečuje v
molitvi. Svoje mo¬
litve daruje zlasti
vernim dušam v vi¬
cah na pomoč. Več¬
krat po opravljeni
daritvi sv. maše vidi
take duše iz plamena
vic v nebesa iti in
jih sliši Boga hvaliti.

Pri daritvi sv. maše
je njegovo obličje vse
v svetlobi; solze se mu udirajo iz oči, in od vseh strani se
ljudstvo gnete k oltarju, da bi ga videli, se spodbadali nad nje¬
govo pobožnostjo in se udeleževali njegovih molitev. Bolne in
žalostne tolažiti in sovražnike med seboj spraviti, za to ima poseben,
čudovit dar. Tako preživi v Tolentinu 30 let. Skozi vsa ta
leta oznanuje skoraj vsaki dan božjo besedo, spreobrne brez števila
grešnikov ter jih z Bogom spravi s skesano spovedjo.

3. Naposled mu telo omaga pod takimi vsakdanjimi ostrimi
pokorili in neutrudnim delovanjem. Skoraj ni drugega na njem,

430 10. september: Sv. Nikolaj Tolentinski, puščavnik.

nego kost in koža. Šest mesecev pred smrtjo, ki mn je bila
naprej oznanjena, sliši po noči večkrat glasove nebeškega petja.
Kmalu potem oboli. Z veseljem trpi vse bolečine, prosi svoje
sobrate in prednike odpuščenja, in si da potem sv. zakramente
podeliti. „Sv. popotnico,“ pravi, „hočem prejeti, da ne opešam na
dolgem potu, ki ga imam storiti. Angelski kruh želim zaužiti,
da me podpira Gospod, kadar me s tega sveta vzame, nad zemljo
poviša, in prestavi v nebesa, odkoder je On prišel. “ Prejemši
sv. Rešnje Telo in sv. poslednje olje, reče: „Prejel sem svojega
Zveličarja; ne bojim se smrti, ker ž njegovo pomočjo bom pre¬
magal vse sovražnike. “ Nato prosi, da mu v roke podajo sveto
razpelo, v katerem je bil shranjen košček sv. Jezusovega križa in
ga je bil ves čas visoko častil. Drže križ v rokah ogleduje ga
veselega obličja in neprenehoma poljubuje. Zveličarja prosi, naj mu
po zasluženju in moči svojega trpljenja dobrotljivo pomaga v po¬
slednjem boju. Poln gorečih želja, Boga v nebesih gledati, po¬
novi pogostoma besede sv. Pavla: „Želim razvezan in s Kristusom
biti. “ Preden dokonča, se veselo nasmeji, okoli stoječim pa reče
s pojemajočim glasom: „Prikazal se mi je moj Gospod Jezus
Kristus, upirajoč se na svojo mater in sv. Avguština, ter me k
sebi kliče z besedami: „Prav ti, dobri in zvesti hlapec, pojdi v
veselje svojega Gospoda." To izrekši upre oči v podobo Križanega,
in z besedami: „Oče! v tvoje roke izročim svojo dušo“, sladko
zaspi v smrtnem spanju 10. dan kimavca 1. 1308.

Obrazuje se v črni meniški halji z lilijo v roki in zvezdo na
prsih. Prebivavci v Tolentinu so namreč neko noč prečudno svetlo
zvezdo videli iti iz Nikolajevega rojstvenega kraja, ki je obstala nad
oltarjem, kjer je imel svetnik navado sv. mašo služiti. Tudi po njegovi
smrti se je ta zvezda na dan obletnice prikazovala ljudstvu na ve¬
selje in tolažbo nad grobom svetnikovim, in godili so se mnogi čudeži.
Vsled teh ga je papež Evgenij IV. privzel med svetnike.

£jubezen do ubogih duš v vicah.

Veliko tega, ljuba krščanska duša! kar je sv. Nikolaj Tolentinski
storil, ti po svojem stanu ne moreš posnemati. Ni ti dano, da bi tako
uspešno, kakor on, božjo besedo oznanoval, se tako ostro pokoril, ob
kruhu in vodi se več dni na teden postil, večji del noči premolil,
svoje žive dni ob sočivju in zeliščih se živil, s kamenom pod glavo
na golih tleh ležal in črez pas železno verigo nosil. Eno pa, kar je
on tako rad in goreče opravljal, tudi ti lahko posnemaš, namreč: nje¬
govo ljubezen do ubogih duš v vicah.  Veliko njih se mu je
imelo zahvaliti za rešitev iz trpljenja.

10. september: Sv. Nikolaj Tolentinski, puščavnik.

431

Nobeno pero ne more popisati, kar morajo uboge duše v vicah
trpeti zavoljo malih madežev na svoji duši, ali zavoljo nezadostne po¬
kore na tem svetu. Ravno tako nemogoče je izreči njih želje in hre¬
penenje, da bi se skoraj zedinile z Bogom, naj večjo dobroto. Ali same
si ne morejo v trpljenju čisto nič pomagati; časa svojega vicanja si
s svojimi molitvami nič ne morejo prikrajšati, ne z dobrimi deli po¬
praviti, kar so žive dni zamudile. Nikakoršnega zasluženja več si ne
morejo pridobiti; njih sodba je trpljenje, in njih največja bolečina je
v tem, da so ločene od Boga, od gledanja in uživanja božjega obličja.
Ako si pa uboge duše v vicah same ne morejo nič pomagati, poma¬
gati jim vsaj moremo mi. Glej, ti veruješ v občestvo svetnikov; to
se pravi: ti veruješ, da so svetniki v nebesih, duše v vicah in pravo¬
verni kristjani na zemlji v ljubezni med seboj zvezani. Vsled te
ljubezni uboge duše v vicah upajo in pričakujejo naše pomoči. Kličejo
nam iz svojega brezimnega trpljenja z Jobovimi besedami: „Usmilite
se, usmilite se nas vsaj vi, prijatelji naši, ker roka Go¬
spodova nas je zadel  a !“

Ali moreš to milo vzdihovanje slišati brez sočutja za nje v nji¬
hovem trpljenju? Morda so tvoji stariši, bratje ali sestre, tvoji do¬
brotniki in prijatelji, ali taki, ki si jim bil ti v spotiko in ki morajo
sedaj zavoljo tebe trpeti, ali tisti, ki so iz prevelike ljubezni do tebe
svoje dolžnosti zanemarjali; ali gotovo so vsaj tvoji bratje, tvoje sestre
v Kristusu. Ali boš torej brez občutka za njihovo trpljenje? Kako
pa jim moreš pomagati? To lahko storiš, ako po zgledu sv. Nikolaja
pobožno in prisrčno za nje moliš, ako kakovo spokorno delo za nje
opraviš, postavim, da se postiš, kaj vbogaime podeliš in zasluženje za
to njim daruješ, ako se od cerkve podeljenih odpustkov udeležiš in
jih daruješ njim v prid, zlasti pa, ako sv. mašo za nje daruješ, ker
daritev sv. maše je poleg besed tridentinskega zbora najgotovejša
pomoč ubogim dušam v vicah. Ako jim po tem načinu deliš tolažbo
in hladilo, skazovale se ti bodo hvaležne, kakor sv. Nikolaju, ter rešene
iz trpljenja bodo za te v nebesih prosile, naj ti Oče nebeški tvojo
milost do njih obilno povračuje na duši in na telesu. Ako pa tudi ti
zaideš v trpljenje vic, bodo toliko bolj tvoje priprošnjice pri Bogu
usmiljenja, dokler še ti dospeš v njegov presladki užitek. Zategadelj
nikar ne opusti nobeni dan, da ne bi se duš v vicah spominjal v
svojih molitvah. Dobro preudari besede Kristusove: „S kakoršno
mero boste merili, s takšno se vam bo odmerjalo. 11  Ako
ubogih duš pozabiš, bo Bog pripustil, da se bo še tebi odreklo, kar si
ti njim odrekel, in da bo zastonj tvoje klicanje: „Usmilite se me!“

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, dodeli še meni in vsem katoliškim
kristjanom tako prisrčno usmiljenje do ubogih duš, s kakoršnim si
svojega služabnika Nikolaja napolnil, da uboge duše ne bodo zastonj
pomoči prosile, temveč dosegle tolažbo, hladilo in rešitev. Amen.

432

11. september: Sv. Pulherija, devica in cesarica.

11. kimavec ali september.

Sv. Pulherija, devica in cesarica (1. 453).

Silno veliko število je svetnikov, ki so po samostanih ali v pu¬
ščavah živeli, svetnikov, ki so kot škofje in mašniki Gospodu služili.
Ali malo jih je, ki hi bili sredi med množico priliznjenih služabnikov
in šumečim posvetnim veseljem svojo nedolžnost čisto in neomadeže-
vano ohranili, ter ne hi bili dopadenja in milosti božje po smrtnem
grehu izgubili. K temu malemu številu spada sv. cesarica Pulherija.
Njo sv. škof Ciril imenuje: ,.najčistejšo nevesto Kristusovo, krasoto ze¬
meljskega kroga, diko sv. cerkve 1 '. Očetje kalcedonskega zbora jo
zovejo: „zaščitnico sv. vere, ustanoviteljico miru, premagovavko krivo¬
vercev, novo Heleno 11 .

1. Pulherija je bila hči cesarja Arkadija in cesarice Evdoksije.
Rodila se je 1. 399 v Carigradu. Oče jej je umrl 1. maja 1. 408.
Tako je Pulherija še-le 9 let stara, pa že sirota. Ali Bog po¬
tegne njeno srce k sebi, in jej še mladi dodeli dar modrosti,
ljubezen do molitve in samote, in pravo moško pogumnost. Svo¬
jemu bratu in svojima sestrama nadomestuje mater. Brata, ki
ima kedaj cesar postati, in svoji dve sestri uči moliti, jih poučuje
v krščanskem nauku,' vodi v cerkev in jim tako skuša ljubezen do
Boga in do kreposti v srca vcepiti. Še ne 15 letna stori obljubo
vednega devištva. Da ne bi kedaj omahovala v tej obljubi, da
napraviti krasno, z zlatom in z dragimi kameni vdelano tablo,
na kateri je bila zapisana njena obljuba, ter jo očitno razobesi
v stolni carigrajski cerkvi. Leta 414 povzdignejo Pulherijo za
vladarico cesarstva in varihinjo njenega brata, da mora v nje¬
govem imenu voditi vladarska opravila. Socomen, zgodovinopisec
tedanje dobe, jej daje spričevanje, da je vladala najbolje in z
vso častjo. Nikdar se ni ničesar važnega lotila ali ničesar ime¬
nitnega odločila, da ne bi bila poprej Boga prosila razsvetljenja.
Dokler je Pulherija pri svojem bratu Teodoziju kaj vpliva imela,
se je ta odlikoval po svoji milobi in krotkosti, ter si je spošto¬
vanje ljudstva v polni meri pridobil s svojo razumnostjo in spo¬
znanjem. Pulherijino modro vladarstvo je povzdignilo cesarstvo
v notranjem do blagostanja, po vnanjem pa do čedalje večjega
spoštovanja. Sijajne zmage so brzdale ošabne Perzijane, božji
strah pa je napadel divjo hunsko vojsko pod carigrajskim zi¬
dovjem ter jo pogubil. Tako je bilo cesarstvo zavarovano novih
napadov. Cesarska palača, poprej kraj veselic in kratkočasov,
postane za njene dobe pravi samostan reda in krotitve. Ko do-

11. september: Sv. Pulherija, devica in cesarica.

433

vrši vladne opravke, opravlja Pulherija s svojima sestrama bogo¬
služne, pobožne vaje. Z njima moli in bere, plete in veze mašna
oblačila za revne cerkve in samostane, in druge proste ure
obiskuje reveže in bolnike. Svoje telo pokori s postom in po¬
nočnim čuvanjem, odpovedavši se popolnoma vsem posvetnim
veselicam. Ko njen brat 20. leto dopolni in se misli oženiti,
poišče mu Pulherija vredno soprogo. To je zala in bistro¬
umna Atenajda. Še poganka se da krstiti in dobi pri svetem
krstu ime Evdoksija. Pulherija še nekoliko časa potem vodi
po dogovoru s svojim bratom in njegovo soprogo vladarstvo z
najboljšim uspehom. Ali po naključju se kmalu razdere ta lepa
edinost med njimi.

2. Evdoksija se da nekemu komorniku, Krizafiju, podšuntati
zoper Pulherijo, in se odloči, ne mirovati, dokler Pulherije ne
spodrine. Zato jame zagovarjati in braniti krivoverce, ki jih je
bilo tedaj veliko število, pa so pred Pulherijo imeli strah; celo
tako daleč zaide, da jo pri bratu pripravi ob vso ljubezen, ter
mu tudi svetuje, naj sestro postavi za prednico neke cerkve, da
jo tako odpravi z dvora. Ali sv. škof Flavijan ne dovoli v ta
cesarjev naklep, marveč razodene vse te hudobne zvijače Pulhe-
riji. Pulherija, hrepeneča že dolgo časa po miru in samoti, se
umakne na deželo, na neko pristavo. Tu proč od sveta in nje¬
govih homatij moli, premišljuje in prebira sv. pismo, in tako živi
v najtesnejši zvezi z Bogom zedinjena. — Z odpravo Pulherije
od vladarstva vedno bolj gine blagoslov božji v kraljestvu.
Krivoverci smejo brez zadržka trositi in širiti svoje nesramne
nauke in preganjati katoličane. Povsod nastane nered in zmeš¬
njava. Pulherijo sicer to v srce boli; a vda se popolnoma v
božjo voljo. Ona pozabi na svet, svet pa naj pozabi na njo.
Zato se tudi nič ne jezi nad cesarico in nad svojim bratom,
temveč ga le srčno omiluje, da se je dal tako prekaniti. Med
tem pa homatije po deželi prihajajo čedalje večje, upor za uporom
nastaja od strani krivovercev, in videti je, kakor bi bilo resnici
in pravici odklenkalo. Tu se papež Leon obrne do Pulherije in
jo v več pismih spodbada, naj brani sveto reč božjo in cerkveno.
Odšle ne more dalje v samoti ostati. Odpravi se, gre k cesarju
in prosi dogovora ž njim. Odkrije mu vse grde naklepe in laži
ter mu dokaže, kako so ga bili prevarili in ga hoteli v brezdno
pogube potisniti. Cesaričin svetovavec, grdun Krizafij, prejme
zasluženo plačilo, s prvega v pregnanstvu, potem pa še celo z
obsodbo na smrt.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. IT. 28

434 11. september: Sv. Pulherija, devica in cesarica.

3. Kmalu potem umrje cesar Teodozij; cesarica Evdoksija
pa odpotuje v Sveto deželo in ondi po kratkem času spokornega
življenja dokonča svoje življenje. Tako ostane Pulherija samo-
vladarica vzhodnje-rimskega cesarstva. Ker pa od vseh strani
pritiskajo vnanji sovražniki, katerim slaba ženska sama ne more
hiti kos, zato jej velikaši cesarstva svetujejo, naj se omoži. To
je zopet za blago devico trda poskušnja, ker hoče zvesta ostati
svoji obljubi. Naposled jo vendar le sila primora, da poda svojo
roko izkušenemu, pobožnemu in za vero vnetemu vojniku Mar-
cijanu. Bil je vdovec in posebno ljubezniv in radodaren do
ubožcev. Preden se pa ž njim zaroči, razodene mu, da je svo¬
jemu Zveličarju zaobljubila, vedno devica ostati, in da hoče tudi
v zakonu spolnovati to obljubo. Pobožni Marcijan v to dovoli
in se zaveže, ž njo po Jožefovem in Marijinem zgledu živeti.
Obema je edino le ta namen pred očmi, da bi osrečevala svoje
podložnike, pospeševala vero in pobožnost po vsem cesarstvu,
sveto živela in zveličansko umrla. Ker sta videla, kako grozo¬
vito nesrečo je bilo krivoverstvo napravilo v deželi in vso cerkev
zbegalo, bil je jima prav po godu papežev predlog, sklicati ve¬
soljen cerkveni zbor. Ta zbor se tudi v resnici snide v Kalce-
donu 1. 451. Četvero papeževih poslancev in 250 škofov je bilo
v tem zboru pričujočih; tudi cesar Marcijan je bil pri več sejah.
V tem zboru so soglasno obsodili Evtihovo krivo vero, ki je me¬
rila zoper človeško naravo Kristusovo in zoper pravi nauk sve¬
tega učlovečenja. Sv. Pulherijo in Marcijana so hvalili in sla¬
vili od vseh strani kot branitelja sv. vere. Res sta si tudi na
vso moč prizadevala, povsod uveljaviti ukrepe tega zbora. Tako
se sveti cesarici naposled vendar posreči, da napravi mir v cesar¬
stvu, in da se jej spolnijo želje, prav veliko dobrega storiti.
Sezida še več cerkev in bolniščnic ter jih bogato obdari, Sama
obiskuje ubožce in jim pomaguje v njihovih potrebah. Kolikor-
krat jej dopuščajo državna opravila, se umakne v samoto, da
moli in svete knjige prebira ali cerkve obiskuje. Zaradi njene
svetosti jej pa tudi Bog dodeli obilno milost. V neki prikazni
med molitvijo jej razodene grob 40 mučencev. Da jih z veliko
slovesnostjo vzdigniti in njih ostanke v dragoceni rakvi zalo¬
žiti. Da bi jej Bog povrnil, kar je storila za povišanje njegove
cerkve, jo pokliče 54 let staro k sebi. Njena oporoka še je
spričevala, da je bila resnična mati ubogim. Yse svoje bogastvo,
črez katero je še imela oblast, zapusti bolnikom in potrebnim
ljudem. Njen soprog, Marcijan, spolni natanko njeno poslednjo

11. september: Sv. Pulherija, devica in cesarica.

435

voljo, in umrje dve leti pozneje, blagrovan od vseh podložnikov
svojega cesarstva.

Obrazuje se v cesarski opravi z lilijo v roki.

Vera brez del je mrtva.

Velike zasluge gredo sv. Pulheriji za razširjanje in povišanje
sv. vere ter čistega in zdravega nauka. Ves njen trud pa bi jej ne
bil nič pomagal v zveličanje, da ne bi si bila prizadevala, živeti po
naukih tiste sv. vere, ki jo je vedno branila. Tudi ti torej ne bodi s
tem zadovoljen, da se trdno držiš naukov sv. katoliške cerkve, temveč
jo posebno posnemaj v lepih čednostih in v dobrih delih, ki so sad
krščanstva. „Vera brez del“,  pravi sv. Jakob (2, 17.) „je mrtva."
Zveličan boš ne zaradi tega, ker si kristjan, temveč zategadelj, ako
opravljaš dela kristjana. Ako ne delaš po Jezusovih zapovedih, bode
ti ime kristjana le še v večjo pogubo. Bog bo oster odgovor terjal
od tebe zastran vseh dolžnosti, ki jih imaš kot kristjan do Boga, do
sebe in do bližnjega. Če si se v velikem zadolžil in za svoje dolgove
nisi prinesel vrednega sadu pokore, bo tvoja sodba ostrejša, nego ne¬
vernika, ker imaš več spoznanja nego on. „Zakaj hlapec, ki ve
voljo Gospodovo, pa je ne spolni, bo hujše tepen,"  pravi
Kristus. (Luk. 12, 47.) Nikar se ne izgovarjaj, da imaš v svojem
stanu preveč in nezmagljivih zadržkov za zveličanje. Je-li za kristjana
glede na zveličanje duše kakov stan nevarnejši, nego stan visokih in
imenitnih oseb? Kje ima poželjivost več mikavnega in vabljivega,
kakor na velikih sedežih? In vendar je Pulherija premagala ne le
prepovedane, ampak tudi pripuščene slasti. Kje ima človekov napuh
več netila, več prilik in več zadostila, nego na najvišji stopinji ce¬
sarske časti? Vendar pa se Pulherija nikdar ni dala oslepiti svetlobi
svoje krone. Krščansko velikodušna je celo z veseljem pretrpela pre¬
gnanstvo s cesarskega dvora; nikoli ni tožila zavoljo te krivice, temveč
je po Jezusovem zgledu molila za svoje preganjavce. Izročivši se po¬
polnoma božji previdnosti, se je njeni roki brez godrnjanja dala voditi
bodisi po rožnih, bodisi po trnjevih potih. Namen vseh njenih del
je bil, da bi Bogu ugajala ž njimi. Na prestolu jej ni bil noben trud
prevelik, da ne bi bila najzvesteje opravljala svojih stanovskih dolž¬
nosti, pravico izvrševala, sv. vero varovala, potrebnim delila polajšanje
in pomoči, za mir in pokoj skrbela v cesarstvu, vsaki prosti čas pa
izkoriščala za pobožne vaje.

Kako pa ti opravljaš dolžnosti svojega stanu? Kako paziš
na se, na otroke in na posle? kako na molitev doma in v cerkvi?
kako na božjo besedo? kako na prejemanje svetih zakramentov? kako
na gospodarstvo in gospodinjstvo? kako na svoja poslovska dela, na
zvestobo in pokorščino? Ali te ne potegnejo večkrat pregrešne slasti
za seboj? Ali te zopernosti in bridkosti ne potarejo večkrat v jezo
in godrnjanje, ali da celo preklinjaš božjo previdnost, ali pa obupuješ?
Ali niso nagibi tvojih del samoprid, nevoščljivost, lakomnost, časti-
željnost? Ako je temu tako, vendar le nisi kristjan, vkljub svoji veri.

28 *

436 12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

Molitev.

O Bog, ti Kralj vseh kraljev in Gospod vseh gospodov, ki si
sv. Pulherijo vsem zapovednikom postavil za zgled; prosimo te po
njenem zasluženjn, daj vsem predstojnikom enako vestnost in natanč¬
nost v spolnovanju njihovih dolžnosti in ponižno zaupanje na tvojo
pomoč, da tako sebe in svoje podložnike v zveličanje vodijo, po Je¬
zusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

12. kimavec ali september.

Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec

(leta 1012).

Nekega jutra vidi župnik z Luže na Belgijskem zalega dečka
klečati pred oltarjem Matere Božje. Bil je ves v pobožnost in v mo¬
litev zamaknjen. Dolgo duhovni gospod skrivaje pazi nanj. Jako se
mu omili srčna pobožnost, kakršne pri dečkih še ni kmalu videl, ter
mu močno gane srce. Ko se deček vzdigne in hoče oditi, migne mu
duhovni gospod, naj pride sem. Vpraša ga, od kod da je, kako mu
je ime in s čim se peča. Odkritosrčno pove deček vse okoliščine svo¬
jega življenja. Gospod dušni pastir ugleda v njem pobožnega duha,
čisto srce in bister um. Vzame ga k sebi, da v cerkvi, tedaj zavoljo
božje poti sloveči, opravlja službo cerkovnika. Ta deček je bil še
dandanes v Belgiji sloveči sv. Gvidon.

1. Rodil se je blizu Bruselja v vasi Anderleht revnim pa
pobožnim starišem. Zavoljo uboštva ga niso mogli pošiljati v
šolo; zato pa so ga tem več pošiljali v cerkev k božji besedi.
Kolikorkrat je^ prišel iz cerkve domov, so ga izpraševali, kaj si
je zapomnil. Cesar ni mogel razumeti, razložili so mu sami, kar
najbolje so vedeli in znali. Tako so mu globoko v srce vcepili
nauke sv. vere, podpirajoč jih z zveličanskim opominjevanjem in
najlepšim svojim zgledom. Že v prvi mladosti postane Gvidon
spodbuden zgled strahu božjega, pokorščine in nedolžnosti, da ga
zavoljo njegovega tihega in spodobnega vedenja sploh zovejo
angela v vasi. Namestu bogastva mu stariši na srce pokladajo
Tobijeve besede: „Dovolj smo bogati, ako se Gospoda bojimo in
greha varujemo ter dobro delamo." Te besede si zapomni deček
ter jih dovršuje s svojimi pobožnimi stariši vred. Zadovoljen je
z malim, kar mu morejo dati. Kadarkoli sliši uboge ljudi tožiti
in tarnati, opominja jih k potrpežljivosti, da ne bi zgubili za¬
klada v nebesih. Zakaj zveličanje je obečal Bog ubogim v duhu,

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec. 437

to je tistim, ki so v božjo voljo vdani in s tem zadovoljni, kar
jim Bog da, in ne hrepene po bogastvu. Ni mu pa dosti, da jih
opominja le z besedami k potrpežljivosti, celo sam sebi pritrguje
od malega, kar ima, da pomaga bolnikom in revežem, ter jih
kaj rad in pogostoma obiskuje. V 14. letu mu smrt pobere očeta
in mater. Od sveta zapuščen zaupa toliko trdnejše v Boga, ki
ga tudi v resnici ne zapusti. V 'tej dobi je bilo, da so ga gospod
župnik z Luže našli v cerkvi in ga pri sebi obdržali. Presrečen
je bil, ko je slišal, da bo v romarski cerkvi Matere Božje smel
cerkovnikovo službo opravljati. Sam si je že dolgo časa želel,

Gospodu v službo se darovati. Odšle je njegov opravek, da
snaži in lepša oltarje, da izmeta prah s cerkvenih oblačil, da
čedi cerkvene posode in pripravlja, česar je pri božji službi po¬
treba. Tako je vse čisto, snažno in lepo, da je le veselje v
cerkev iti. Nikjer ni videti ne prahu ne nesnage; vse se sveti,
vse je v najlepšem redu. Cerkev je tako rekoč njegovo prebi¬
vališče. V največjo čast si šteje, da sme hišo Gospodovo snažiti
in lepšati ter s cvetlicami zaljšati Gospodove oltarje, na katerih
v tabernaklu prebiva. Kakor večna luč v svetilnici, tako gori
njegovo srce pred Jezusovim obličjem. Kakor brž mu pripuščajo

438 12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

opravki, kleči na kolenih pred sv. Rešnjim Telesom ali pred mi¬
lostno podobo Matere Božje. Še celo po noči ostaja večinoma v
cerkvi, in kadar ga spanec premaga, mu je postelja cerkveni
tlak. — Zgledujte se pač nad njim, kateri imate enako opravilo v
cerkvah! — Imajoč se za ubogega grešnika, je videti skoraj vedno
le solznih oči. Najbolj pa ga krasi njegova ljubezen do ubogih
ljudi. Kar le ima in si prisluži, vse razdeli ubožcem; pridrža si
le toliko, kolikor mu je za silo potreba.

2. Ta ljubezen do ubožcev pa ga je zavodila v nepremiš¬
ljeno, nevarno dejanje. Neki bruseljski trgovec je bil spoznal
njegovo dobrotljivost in milosrčnost do revežev. Zato ga je na¬
govoril, naj se ž njim zaveže v kupčijo, ker bi potem z dobičkom
toliko laže podpiral ubožce. Ker ne pomisli, da hi utegnila zanj
biti to nevarna zadrga, ki bi ga od Boga odtegnila, zbere svoj
drobiž. Ž njim nakupi blaga, da bi kupčeval in tržil s trgovcem
naspolu. A kupčija mu spodleti. Že prva ladja, ki jo je bil
odposlal trgovec in na kateri je bilo tudi Gvidonovo blago, je
obtičala v morju na pesku, pa še sam je bil v nevarnosti zgubiti
življenje. Z največjo silo se je otel na deski razdrobljene ladje;
ko pa je odskočil na suho, zadrla se mu je neka deska tako
globoko v roko, da mu dalj časa nič več ni služila. Še ubožnejši
nego poprej in vrh tega še ranjen na roki, razdere s trgovcem
storjeno pogodbo, in hvali Boga, da ga je otel iz nevarnosti, kjer
bi bil lahko pogubil dušo in telo. Iz srca obžaluje, da je zaupal
bolj na posvetno modrost nego na Boga, ter se odloči zopet v
uboštvu in v tihi samoti Bogu služiti. Ker mu rana na roki noče
zaceliti, z bolno roko pa ne more opravljati cerkveniške službe,
odpravi se na romarsko pot v Rim h groboma sv. apostolov Petra
in Pavla, ter v Jeruzalem h grobu Zveličarjevemu. Iz Jeruza¬
lema nazaj v Rim prišedši, se snide ondi z anderleški m dekanom,
ki je bil tudi z nekaterimi svojih korarjev na potu v Jeruzalem.
Gvidon se jim ponudi za kažipota, in gre drugič v Jeruzalem.
Nazaj grede pomrjo dekan in njegovi spremljevavci za kužno
boleznijo. Gvidon jim streže in skrbi po smrti za dostojen po¬
greb. Črez sedem let svojega romarskega popotovanja dojde na¬
posled v svojo domovino. Rajni dekan so mu dali na smrtni
postelji svoj dragoceni prstan, da ga doma prikaže in najde pri
njihovem namestniku gostoljubno sprejetje. Res ga dekanov na¬
mestnik prijazno sprejme in mu ne pusti več na Lužo vrniti se.
V Anderlehtu preživi Gvidon v miru svoje poslednje dni. Zopet
skrbi za ubožce in deli ž njimi vse, kar mu dajejo ljudje. Za se

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec. 439

potrebuje prav malo, zadovoljen je z najslabšo obleko in najubor-
nejšo hrano. Postarel in ves onemogel vzdihuje srčno po svojem
koncu. Neka nebeška prikazen mu razodene smrtno uro. Pri¬
pravi se na njo s pobožno prejemo svetih zakramentov. Ko se
mu približa trenotje ločitve, zagledajo v njegovi stanici neko
prečudno nebeško svetlobo in zaslišijo glas: „Pridi, moj dobri in
zvesti hlapec, in pojdi v veselje svojega Gospoda, ki sam hoče
biti tvoje plačilo! V resnici, še danes boš z menoj v raju.“ —
Anderleški korarji ga častitljivo pokopljejo, in zaradi mnogih
čudežev, ki so se bili zgodili na njegovem grobu, sezidajo po¬
zneje lepo cerkev, v kateri izpostavijo njegove ostanke v češčenje
vernikom.

Jeruzalem in njegovi sveti kraji.

Kakor na tisoče krščanskih romarjev, tako je ubogega Gvidona
gnala ljubezen do Jezusa in duh pokore v tisto mesto, čigar že samo
ime presune srce vsakega kristjana —-v Jeruzalem,  da bi ondi
obiskal tiste svete kraje, ki jih je Sin človekov posvetil s svojo pri-
čujočnostjo in napojil s svojo predrago krvijo.

Gotovo ti bode, ljubi bravec, v pouk in spodbudo, da ti popišem
zgodbe mesta, ki ga je Bog postavil za središče staremu svetu in
Zveličar izbral za pozorišče velikih dejanj svojega odrešenja, ki so je
zavoljo krasote in veličanstva občudovali sosedni narodi. To mesto po
svojem strašanskem padcu spričuje, da vlada pravični Bog v nebesih,
ki je resničen in zvest v svojih obetih, pa tudi v svojih grožnjah.

Jeruzalem  je ustanovil salemski kralj Melkizedek, vrstnik
očaka Abrahama. Prvo ime mu je bilo: Salem,  to je mesto miru.
Imenoval se je tudi „Jebus“ od ljudstva Jebusejcev, ki so ga dolgo
časa imeli v posesti, dokler je Jozua obečano deželo z vojsko vzel in
Jeruzalem Benjaminovemu rodu oddal. 400 let so se menjavali sedaj
Benjaminov in Judov rod, sedaj Jebusejci v posesti tega mesta. Še-le
David ga vzame Jebusejcem z vojsko ter utrdi z močnimi zidovi in
stolpi; vrhu tega pa sezida za-se krasno kraljevo poslopje ter ogradi
mesto do hriba Morije s prvim zidom. Sion  se torej imenuje Davi¬
dovo mesto in Jeruzalem hči Sionska.  — Davidov sin, Salomon,
je mesto povečal in olepšal, ogradil ga z drugim zidom in na hribu
Morija sezidal krasni tempel. Do dobe kralja Agripe, do 41. leta po
Kristusovem rojstvu, je imelo mesto samo dva trdna zidova, ki sta bila
okoli hribov Siona in Morije. Kralj Agripa pa je zgradil tudi okoli no¬
vega mesta, „Bezeta“ imenovanega, tretji zid. "Vse mesto je obstalo iz
štirih delov: 1. spodnje mesto z gradom Akra; 2. novo mesto Bezeta z
gradom Antonija; 3. tempelsko mesto z gradom Morija; 4. Sionsko mesto
z gradom Sion. Kraljeva palača, ki jo je bil Salomon ozaljšal z vsem
mogočim bleskom, in pa tempel sta bila v mestu največji lepoti.

Za zidavo templa je že kralj David delal najveličastnejše pri¬
prave. V srce ga je bolelo, da skrinja zaveze, največje judovsko sve¬
tišče, ni imelo poslopja, dočim je on prebival v krasni palači. Zato

440 12. september: Sv. Gvidom imenovan Anderleški ubožec.

je nabral za zidanje templa neizmeren zaklad; v zlatu blizu 400 mi¬
lijonov rumenjakov, v srebru 1000 milijonov trdnjakov, ter lesa in
kovine brez mere. Ali David poleg božje volje ni smel zidati templa,

ampak njegovemu sinu Salomonu je bila prihranjena ta čast. Zidanje
pa se je pričelo s tem, da so zravnali hrib Morijo in templu postavili
jako trdno in stanovitno podlago. Zidovje se je vzdigalo iz Cedronske

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec. 441

doline nad 166 sežnjev visoko. Bilo je iz velikanskih skalnatih plošč,
ki so bile med seboj povezane z železnimi, s svincem zalitimi koli.
Na četveroogelnem podzidju še-le se je dvignilo tempelsko poslopje,
ki so ga izdelovali najimenitnejši umetniki iz Fenicije. V sedmih
letih so tempel dodelali. Glede na lepoto mu ga ni biio enakega na
svetu; stal je le 418 let. — Babilonski kralj Nabuhodonozor mesto z
vojsko premaga, je oropa in opleni, ter razdere in požge mesto in
tempel; ljudstvo pa odvede s kraljem vred v sužnost. Tako je bil

Bog po svojih prerokih zapretil hudobnemu ljudstvu, in tako se je
naposled tudi zgodilo.

Ostalo je mesto in tempel 70 let v razvalinah in zapuščeno; ob¬
jokovali in omilovali so ga v sužnosti vzdihujoči Judje, ki niso mogli
pozabiti na zalo mesto in krasni tempel. Črez 70 let pa je dovolil
perzijanski kralj Cir Judom vrniti se v domovino. Dal jim je tudi
vse svete posode, ki jih je bil Nabuhodonozor pobral v templu. Cil¬
je zapovedal, naj se tempel zopet sezida na njegove stroške. Pod

442 12. september: ’ Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

vodstvom Zorobabela, iz rodu Davidovega, in velikega duhovnika Jozua,
odpravi se 42.000 Judov na pot. Domov prišedši se kmalu lotijo zi¬
danja. Mesto je dobilo sčasoma prejšnjo velikost in podobo, tudi so
sezidali v poznejših časih Makabejci in Rimljani v njem najlepša po¬
slopja; a tempel ni dosegel več niti nekdanje velikosti, niti lepote.
Naposled se nameni kralj Herodež 20 let pred Kristusovim rojstvom,
veliko bolj prostoren in krasnejši tempel postaviti. Vendar pa ne
podere vsega, ampak le nekatere dele; ko so te dele dokončali, da
zopet drug del odtrgati in zidati, tako, da prav nič niso prenehale
vsakdanje daritve v templu. Tisoč težkih voz in 10.000 delavcev je
bilo pri delu; tisoč duhovnikov pa, v stavbeni umetnosti poučenih, je
dovrševalo notranje lope in prostore templa, pri katerih drugi niso
smeli delati. V 18 mesecih so tempelsko poslopje s svetiščem in pre-
svetiščem vred dokončali, v 6 letih pa dvore in lope; pa še 36 let
potem so jih lepšali in prizidavali stranska poslopja, tako da je prišlo
po dokončanem zidanju 18.000 delavcev ob kruh. Ta tempel je torej
stal za Kristusovih časov. Bil je tak-le:

Na starem Salomonovem podzidju je slonelo velikansko poslopje,
ki je obstajalo iz treh s krasnimi stebrovji obdanih lop z brezštevil¬
nimi predeli, iz svetišča in presvetišča. V prvi dvor so smeli zahajati
pogani in tujci; zato se je imenoval poganski dvor. Drugi dvor je
bil za ženske, tretji za moške. Med tem in med vhodom v svetišče je
bil dvor za duhovnike, kjer je bil oltar za žgavne daritve iz neobde¬
lanih kamenov blizu 8 sežnjev visok, blizu 20 sežnjev dolg in ravno
toliko širok. Odtod se je prišlo po stopnicah v tempel sam, ki je
bil pokrit z zlatimi ploščami in se je delil v svetišče in presvetišče.
V svetišču je stal zlati svečnik, miza z oglednimi kruhi in kadilni
oltar za zažiganje kadila. Pri tem oltarju se je bil Cahariju prikazal
veliki angel Gabriel in mu oznanil rojstvo sv. Janeza. Presvetišče je
jako dragoceno zagrinjalo ločilo od svetišča, in le enkrat v letu je
smel vanje iti sam veliki duhovnik. Stebri in zidovi templa so bili
iz bliščeče-belega mramorja, z zlatom prevlečeni, velika bronasta vrata
z zlatom in srebrom vdelana; vsa bruna in vsi tramovi v poslopju so
bili iz cedrovega in oljkovega lesa ter črez in črez z zlatom predelani.
Judovski zgodovinar Jožef Flavij, ki je tempel večkrat videl in bil v
njem, pravi o njegovi lepoti: „Duša in oči so ti ostrmele nad vnanjim
pogledom, ker je bil od vseh strani pokrit z debelimi zlatimi ploščami,
in kadar je solnce sijalo nanj, videl se je tak ognjen lesk, da so oči
kakor od solnčnih žarkov oslepele njim, ki so ga hoteli gledati. Pri¬
hajajočim tujcem se je videl iz daljave kakor s snegom pokrit hrib,
kajti kolikor ga ni bilo pozlačenega, bil je bel.“

V tej-le veličastni hiši božji je molil Jezus, naš Odrešenik, že
kot dvanajstletni deček; v teh prostorih je pogostoma učil. Po ulicah
Jeruzalemskega mesta je pogostoma hodil, bolnike ozdravljal in ubogim
dobrote skazoval. To mesto si je pa tudi izvolil, da dopolni vse po¬
dobe in prerokbe, ki so pričale o njem, in tu hoče dovršiti delo svo¬
jega največjega usmiljenja, delo odrešenja pregrešnega človeškega
rodu. Bilo je cvetno nedeljo v 34. letu njegovega pozemskega bivanja,
ko je šel Jezus s svojimi učenci črez Oljsko goro. Z gore doli, ki je

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec. 443

175 črevljev višja od Sionskega grada, se odpre očem krasen razgled
črez Jeruzalemsko mesto in tempel, ki je žarel ravno v svitu jutra¬
njega solnca kakor v ognju. Ganjen ob tem pogledu veličastnega
mesta obstoji Jezus. Pred dušo se mu postavi podoba strašne usode
mesta in templa. Solze se mu udero iz oči in globoko vzdihujoč pravi:
»Jeruzalem, Jeruzalem! da bi bilo spoznalo tudi ti, in
zlasti ta svoj dan, kar je tebi v mir! Sedaj pa je skrito
pred tvojimi očmi. Ker prišli bodo dnevi nad te, in tvoji
sovražniki te bodo obdali z nasipom, in te bodo oble gli
in stiskali od vseh strani; in bodo v tla pomandrali tebe
in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili v tebi kamena
na kamenu, zato ker nisi spoznalo časa svojega obisko¬
vanj  a.“ (Luk. 19, 42—44.) Kar je Jezus pri tej priliki govoril z
najgiobokejšo žalostjo svojega srca, dopolnilo se je okoli 36 let po¬
zneje. Nad božjemorno mesto ima priti prekletstvo, ki ga je oslepelo
judovsko ljudstvo veliki petek pred Pilatovo palačo klicalo nad-se.
Približeval se je dan razdejanja.

Jeruzalemsko razdejanje.

Bog ni hotel pogubiti oslepelega ljudstva, da bi ga ne bil prej
posvaril. Oznanoval jim je s čudovitimi znamenji, kaj jih čaka za¬
voljo njihove trdovratnosti. Pred pokončanjem mesta ob veliki noči
je bila ob tretji uri zjutraj v templu in okoli oltarja pol ure videti
tolika svetloba, kakor po dnevi. Tempelska vrata, ki so bila proti
vzhodu, so bila iz brona in tako težka, da jih je 20 mož komaj moglo
zapreti. Zavarovana so bila z velikimi železnimi bruni. O polnoči pa
so se pred očmi čuvajev odpirala sama ob sebi. Nadalje se je v sve¬
tišču dal slišati strašen krik in votel glas: „Bežimo od tod!" Angeli
varihi so namreč pobegnili iz templa. — Štiri leta pred začetkom vojske
je nastopil človek, ki je po mestu neprenehoma klical noč in dan:
»Nesreča črez Jeruzalem! Nesreča črez Jeruzalem! 1 ' Prijeli so ga in
pretepali; pa ni nehal vpiti: »Nesreča črez Jeruzalem!" Tako je klical
sedem let in pet mesecev, dokler ga ni pri oblegi mesta zadel neki
kamen in ga ubil. — Med tem se je vedno bolj bližala ura pogube
trdovratnemu mestu, ki je o velikonočnem času štelo celo nad poldrugi
milijon ljudi. Judje se uprejo zoper svoje gospodovavce Rimljane.
Cesar Vespazijan pošlje svojega sina Tita ko vojskovodjo z mogočno
armado zoper nje, da bi jih z vso ostrostjo ukrotil. Svečana meseca
1. 70 po Kristusovem rojstvu, ravno za časa velikonočnih praznikov,
se Tit približuje mestu. Mesto je imelo ugodno naravno lego: sezidano
je bilo ob hribih in strmih prepadih ter s stolpi in močnimi zidovi
utrjeno. Troje mogočnih gradov: Sion, Antonija pa Akra je gospodo¬
valo nad mestom, da ga skoraj ni bilo mogoče z vojsko vzeti. Tudi
tempel sam je bil mogočna trdnjava. Zastonj je Tit poskušal pomiriti
Jude. Ti so bili sicer med seboj razdeljeni v več strank, ki so druga
drugo klale, a družilo jih je sovraštvo do Rimljanov, zato odbijejo vse
mirovne ponudbe. Nato ukaže Tit okoli mesta nasipov nagrmaditi.
Ko dovršijo to delo, privlečejo Rimljanje svoje strašanske zidolome
pred zidovje predmestja Bezeta ter je razrušijo. Zdaj zaženo oblego-

Cerkev božjega groba.

polnile Jezusove besede: „Tvoji sovražniki te bodo z nasipom obdali,
in te bodo oblegali in stiskali od vseh strani.“ —■ Tako nastane zaradi
neštevilne množice ljudstva v mestu najhujša lakota. Cesar ni jedla
niti živina, to so samogoltno požirali ljudje; črevlje, staro usnje, celo
zatulilo in gnilo seno in kravjek. Poslednji grižljaj so iz rok pulili
možje ženam, žene možem, otroci starišem in stariši otrokom; celo

444 12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

vani strašen krik in groza spreleti celo najhrabrejše in najpogumnejše.
Rimljanje se vspo v mesto; vendar se morajo umakniti obupnim na¬
padom Judov. Sedaj veli Tit okoli in okoli mesta dve milji v obsežju
nakupičiti nasip in prebivavce zapreti. Da bi niti po noči niti po
dnevi ne mogla živa duša iz mesta, postavi 13 malih trdnjav in v njih
vedno stražo. V treh dneh so dokončali vse to delo. Tako so se do-

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

445

matere so klale svoje otroke, jih pekle in pečene jedle. Cele družine
so pomrle za lakoto, da so bile hiše polne mrličev. Da ne bi se pri¬
čela kuga med njimi, pomečejo mrtva trupla črez mestno zidovje v
grape in prepade. Vse mesto je bilo veliki mrliščnici enako. Nad
700.000 jih je samo lakota in kuga pomorila. Strahotna tihota je bi¬
vala povsod, samo ropot orožja ali kak vzdihljaj umirajočih se je slišal
sem ter tja. Tu se je zopet spolnilo Jezusovo prerokovanje: ,,Tedaj

Kapela Gospodovega groba...

bo tolika stiska, kakor je ni bilo od začetka sveta in je ne bo!“ Tita
samega je tako ganil ta pogled, da je roke vzdignil proti nebu in
Boga poklical za pričo, da to gorje ni delo njegovih rok. Hoteč konec
storiti tem nadlogam, še bolj pospeši oblego. Takrat se zgodi, da več
Judov zaradi lakote pribeži črez nasipe v šotore Rimljanov. Titovi
vojaki, misleč, da so ti nesrečneži zlato pogoltnili, jim trebuhe raz-

446 12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

parajo in čreva preiskujejo. V eni sami noči so našli 2000 takih
Judov z razparanimi trebuhi. Sedaj Tit poslednjikrat poskusi, raz¬
divjane Jude pregovoriti, da bi se podvrgli, a zastonj. Zato da trdnjavo
Antonijo naskočiti, in prodere 17. malega srpana do templa. Šest dni
neprenehoma udelujejo strašanski zidolomi nad templom, a ne morejo
omajati njegovega zidovja. Zato podneti vrata notranjega dvora ter
zapove, da imajo glavno poslopje zavarovati, ker je hotel tempel obra¬
niti razdejanja; pa neki vojak vrže razpaljen ogorek v eno notranjih
tempelskih shramb, in na enkrat je ves tempel v plamenu. Prazno je
bilo vse delo, da bi bili pogasili ogenj. Rimljanski vojaki, videč vse v
zlatu, pokoljejo vsakega Juda, ki se jim hoče v bran postaviti. Na
tisoče jih je ležalo poklanih okrog žgavnega oltarja v dvoru duhov¬
nikov, in kri je tekla v potokih po stopnicah tempelskih. Zmeraj
dalje sega ogenj, da ni več misliti na rešitev. Tu skoči Tit v sve¬
tišče in presvetišče, si ogleda strmeč neznansko krasoto ter se pre¬
priča, da tempel od zunaj in znotraj zaradi lepote in krasote nima nič
enakega na zemlji. Ali kmalu se mora ognju umakniti, in komaj odide,
razruši se tempel v razvaline. Sedaj začno vojaki ropati in daviti po
mestu, a ko je bilo mesto in tempel razdejano do tal, ukaže Tit brazde
zaorati črez mesto. Pri oblegi je bilo 1,100.000 ljudi pobitih in po¬
morjenih, 97.000 v sužnost prodanih, drugi pa so bili z vsem judovskim
narodom vred razkropljeni. Spolnile so se tudi tu besede Jezusove:
„V tla bodo pomandrali tebe in tvoje otroke v tebi, in ne bodo pustili
kamena na kamenu.“ Spolnilo se je prekletstvo, ki so je Judje sami
nad se priklicali z besedami: „Njegova kri pridi nad nas in nad naše
otroke! 11  Kazen je bila primerna njih hudobiji in trdovratnosti nji¬
hovih src, s katero so se ustavljali vsemu svarjenju k pokori. Brez
svoje dežele, brez stalne domovine begajo ostanki tega ljudstva po
svetu sem ter tja ter so žive priče božje pravičnosti in večen spomin,
da je resnična naša sv. vera, resnični njeni obeti.

Preden so sovražniki oblegli mesto, umaknila se je bila krščanska
občina, ki se je dosle bila v Jeruzalemu ustanovila, spominjajoč se
Kristusovega prerokovanja, v malo gorsko mestece Pelo. Kristjani so
pa tudi s seboj odnesli spomin na svete kraje, kjer je božji Zveličar
hodil in trpel; te kraje so že tedaj visoko častili. Sčasoma so se
nekateri ubegli Judje zopet povrnili na ta kraj, kjer je Jeruzalem
stal, pa niso našli drugega, nego tri razvaljene stolpe in en razrušen
zid. Tudi nekaj kristjanov se je tu naselilo. Jakob mlajši je bil prvi
jeruzalemski škof. Judje so ga bili 1. 63 po Kristusu umorili. Njemu za
naslednika so izvolili apostoli in učenci Gospodovi, ki so tedaj še ži¬
veli, sv. Simeona. Tega je ukazal 1. 107 cesar Trajan križati. Med tem
se je po razdejanju mesta na razvalinah naselilo zopet obilno Judov,
in veliko izmed njih se tudi pokristjanilo. Cesar Hadrijan, ki je bil
Judom sovražen, je na mestu, kjer je stal poprejšnji tempel, sezidal
poganski tempel na čast maliku Jupitru. To je še bolj razdražilo
Jude, že poprej žolčne na Rimljane, da se zopet upro zoper nje. Cesar
Hadrijan pošlje svojega vojskovodjo Julija Severa z mogočno armado
v Palestino. Tri leta traja krvava vojska; zopet pomorijo nad milijon
Judov z mečem, kar jih pa ostane, jih preženo iz dežele. Kjer je stal

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec. 447

Jeruzalem, da Hadrijan sezidati mesto, ki seje zvalo „Elia Kapitolina“,
na ena vrata tega mesta pa da postaviti podobo praseta, da bi Jude
prepodil s tega kraja. Tudi krščanska občina v Jeruzalemu se je bila
ob vojskinem času razkropila. Sveti kraji so bili zapuščeni, vendar
pa je mili Bog skrbel, da niso bili popolnoma pozabljeni. Cesar Hadrijan

je kristjanom na sramoto, da ne bi obiskovali teh svetih krajev, po¬
stavil na Kalvariji, kjer je bil Kristus križan, podobo malika Jupitra,
in na mestu božjega groba sezidal tempel na čast nečiste malikinje
Venere. Ali ravno s tem je ohranil spomin na te svete kraje. Kristjani
so se sčasoma v novem mestu med neverniki zopet naselili, in globoko
v svojem srcu ohranili češčenje do teh svetišč.

448 12. september: S7. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

Za cesarja Konstantina v 4. stoletju poneha preganjanje kristjanov.
Cesar Konstantin sam okliče krščansko vero za vero svojega cesarstva.
Tako se vnovič vzbudi češčenje svetih krajev. Konstantinova mati, sv.
Helena, roma v Palestino, da ondi pobožno obišče svete kraje ter jih
obda s staro svetlobo. Tako da izkopati križ, na katerem je Kristus
umrl, in najde tudi njegov grob. Na Konstantinovo povelje sezidajo
tu veličastno cerkev. Odšle so vse svete kraje, kakor jih še dandanes
poznamo, obiskovali čedalje bolj in iz vseh delov sveta. Sezidali so
v Sveti deželi mnogo cerkev, samostanov in gostišč za krščanske
romarje. Vse znamenite kraje iz Jezusovega življenja in smrti so
ozaljšali s kapelami in cerkvami, in nov Jeruzalem se je vzdignil iz
starih grobelj in razvalin. Nakrat pride cesarju Julijami, odpadniku,
ki se je bil krščanstu odpovedal in se izneveril, brezbožna misel, da
bi Kristusa izpričal za lažnivega preroka. Vedel je Kristusovo pre¬
rokovanje, da od judovskega templa ne bode kamen na kamenu ostal,
in ga tudi več ne bo nihče pozidal. Zato skliče Jude iz vseh krajev
sveta, da bi jeruzalemski tempel zopet postavili, in jim k temu da
vseh potrebnih pripomočkov. Res Judje v celih trumah privro v Jeru¬
zalem, kopljejo in najdejo med grobljami staro tempelsko podlago.
Razvale jo popolnoma, da bi drugo trdnejšo podložili. A komaj se
Judje lotijo dela, sedaj še-le pride ura, da se Kristusove besede spol¬
nijo do poslednje pičice. Ravno so vse kamenje izkopali in odpeljali,
da bi stavili novo podlago, ter začnejo polagati temelj. Zdaj pa na¬
stane nagloma silen potres, plameni švignejo iz zemlje, razdero zi¬
dovje ter prepode delavce. Judje pa se še ne dajo ostrašiti, temveč
se zopet lotijo dela; pa zopet švigne ogenj iz zemlje, razstreli pod¬
lago in pobije več delavcev. Tako je Bog osramotil Julijanovo ne¬
spametno prizadetje, in odšle se nihče do sedanjih časov ni več pre¬
drznih da bi hotel zidati judovski tempel, od katerega res ni kamen
na kamenu ostal. A tem lepše so ozaljšali cerkev sv. božjega groba,
ki so jo vedno obiskovale brezštevilne trume romarjev, čim bolj se je
utrjevalo krščanstvo. Grški cesarji so radi videli te trume romarjev,
ker so prinašali obilno denarjev v deželo. Tu se primeri, da 1. 636
po Kr. Jeruzalem z vojsko vzame saracenski kalif Omar, in dobi tudi
cerkev sv. božjega groba v oblast. Vendar pa so on in njegovi na;
sledniki pripustili notranjo službo božjo v cerkvi; romarji , so smeli
še vedno sv. kraje obiskovati; malokedaj se je komu pripetilo kaj ža¬
lega. Toda 1. 1076 pridejo romarji z žalostnimi pritožbami nazaj iz
Svete dežele. Seldčuki, grozno divje in kristjanom sovražno ljudstvo,
so se polastili svetih krajev, preganjali in pretepali krščanske romarje,
in še celo cerkvam in duhovnikom niso prizanašali. Romarji so morali
silno veliko plačevati, ako so hoteli hoditi po svetih krajih; veliko pa
jih je lakote in nagote pomrlo pred mestnimi vrati.

Nikogar ni bolj ganil pogled teh žalostnih dogodkov, nego puščav-
nika in duhovnika Petra Armenskega na Francoskem. Videl je sam
na svoje oči, kako stiskajo kristjane v Sveti deželi in onečaščujejo
svete kraje brezbožni mohamedanci. Zato se odloči kristjane večernih
dežel sklicati na pomoč, da svete kraje z vojsko vzamejo nevernikom.
S pismom jeruzalemskega očaka Simeona gre k tedanjemu papežu

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec. 449

Urbanu II. v Rim. Živo mu popiše, kake nadloge trpijo kristjanje in
kako se sramoti sv. božji grob v Jeruzalemu. Strmeč posluša Urban
puščavnikove ognjene besede, ter mu obeča vso mogočo podporo. „Idi,
moj sin,“ mu reče, „hodi od vasi do vasi, od mesta do mesta; pripo¬
veduj povsod, kar si v obljubljeni deželi videl in slišal, vnemaj srca

vseh, in Zveličar bo tvoje prizadetje blagoslovil — vse drugo pusti pa
meni! - ' Tako se vsede Peter na mulo, bos, v rjavi romarski obleki, z
vrvjo prepasan, s križem v roki in gologlav prehodi vse laške in
francoske pokrajine ter pridiguje na potih, ob razpotjih in v cerkvah,
kake nadloge tarejo jutranje^ deželane. Čedalje bolj se vnemajo srca,
iti kristjanom na pomoč. Že jih je na tisoče pripravljenih, iti zoper
Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 29

450 12. september: Sv. Gvidom, imenovan Anderleški ubožec.

krščanskega sovražnika, ko papež Urban skliče cerkveni zbor v mestu
Klermont na Francoskem 1. 1095. Snide se 213 škofov, velika množica
knezov, grofov in baronov, in neštevilna truma duhovnikov in prostega
ljudstva. Pod milim nebom se pokaže papež na sedežu, obdan od
kardinalov. Poleg njega na strani pa stoji puščavnik Peter Amijenski,
suh kot kost in koža, vdrtih, ognjenih oči in bledega obličja. Na pape¬
ževo povelje povzdigne svoj glas, in govori s tolikim navdušenjem o
stiskah j utr cev in sramotenju svetih krajev, da vsi začno na glas
jokati se in ihteti. Za njim povzame papež sam besedo, in z globoko
v srce segajočim govorom prigovarja, iti v boj zoper Gospodove so¬
vražnike. Ko dokonča, zasliši se od vseh strani glas: „Božja volja je!
Božja volja je!“ Nato se več škofov, duhovnikov in svetnih gospodov
prostovoljno ponudi za sveto vojsko. Znamenje tega so bili rdeči
suknjeni križci na ramah všiti; od tod ime: križarji in križarske
vojske.  Noben stan, nobena starost in noben spol se noče izključiti
iz te svete vojne.

Po zimi in spomladi leta 1095 so se oboroževali knezi in vitezi.
Konec meseca aprila se združijo posamezni oddelki vse vojne, 100.000
konjikov in 300.000 peščev, po raznih potih na mejah sovražnih po¬
krajin. Med vojskovodji se je najbolj odlikoval pobožni in junaški
vojvoda loreniški Bogomir Builonski. Ta silna armada, z duhovniki,
z ženskami in otroki pol milijona ljudi broječa, se jame naprej po¬
mikati. A manjka jim glavnega zapovednika, in med načelniki po¬
sameznih čet se vnemajo prepiri. Tudi so bili Turčini hrabro ljud¬
stvo, ki so požgali in pokončali vsa sela in polja, črez katera so mo¬
rali kristjani iti, da bi kristjane izstradali in jih od vseh strani naj¬
huje stiskali. Vedni boji, silno pekoče solnce, lakota, pomanjkanje
vode in druge nadloge so jako skrčile krščansko armado. Na tisoče
jih umrje, preden pridejo do Antiohije. To mesto sicer vzamejo z
vojsko; a Turki jih obkolijo v mestu z brezštevilno armado. Strašna
lakota nastane. Konji, velblodi, osli, miši, kuhane kože od živali in
skorje od dreves so jim sladčice. Celo najsrčnejši jamejo omahovati.
Veliko se jih po noči s kako vrvjo spusti črez zid, da bi ubežali, ali
pa pobegnejo v turški šotor in celo Kristusa zataje. Tako skrajna in
neizrekljiva je bila sila, da je bila le po kakem čudežu rešitev mogoča.
Tu pride nakrat neki francoski duhovnik, Peter Jernej po imenu, h
krščanskim vojskovodjem, pripovedovaje. jim, da se mu je sv. Andrej
štirikrat prikazal in mu zapovedal, oznaniti, da je pred velikim oltarjem
antohijske šent-peterske cerkve sulica zakopana, s katero je bil vojak
Zveličarjevo stran prebodel. To morajo izkopati ter jo v boju naprej
nositi. Že edini pogled na njo^ bo prepodil sovražnike Kristusove.
Res kopljejo in sulico najdejo. Že precej drugo jutro se spusti napol
izstradana krščanska armada iz mesta v boj. Turki, videč lakote in
nadlog omedlele kristjane, pretijo zasramljivo, da ne bodo ubežali njih
mečem. Komaj pa se začne boj, polasti se nevernikov neki čuden
strah, da se v beg spuste vsi zapored. Kristjani pa udero za njimi,
veliko jih posekajo ter se polaste vseh njihovih zalog po šotorih.
Odšle jih nič več ne zadrža na potu v Sveto deželo. Knez Tankred
hiti s sto jezdeci v Betlehem. Slavilne pesmi prepevaje jim gredo

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

451

ondotni kristjani naproti in jim kažejo blagoslovljeni kraj Zveličar j e vega
rojstva. Tankred, vrnivši se z veselim sporočilom k armadi, da je že
molil pri Zveličarjevih jaslicah v Betlehemu, jim pripoveduje, da je
tudi Jeruzalem že videl prav blizu od tod. Neznansko veselje se zglasi
v krščanskem taboru. Še po noči se vzdigne vsa armada; vsak se

podviza, kar največ more. Zjutraj 9. dan rožnika 1099 pridejo vrh
Emavskih holmcev, s katerih vidijo Jeruzalem pred seboj. Vsem zago-
mezi po žilah; glasno ihtenje in jok gre od vrste do vrste; veselja
popadajo na tla in poljubujejo sveto zemljo. Vstavši gredo bosi, pre-
pevaje svete pesmi, proti Jeruzalemu.

29 *

452 12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

Jeruzalemsko mesto je bilo močno utrjeno, in v njem v obrambo
postavljenih 60.000 Turčinov. Akoravno pa imajo križarji od pol milijona
svoje armade le še 35.000 mož, vendar prično mesto pri tej priči ob¬
legati. Nepopisljivo trpljenje morajo prebiti. Nikjer ni pitne vode,
vročina pa tolika, da se nekateri v zemljo zarivajo in si s hladnim
ruševjem prsi Iliade. Drugi se na tihem plazijo proti mestu; tja pri-
šedši zidovje poljubujejo in potem truda in onemoglosti umirajo. V
malem gozdiču, več milj od mesta, najdejo z največjo silo še toliko
lesa, da nekaj stolpov iztešejo in jih potem na kolih pritirajo proti
mestnemu ozidju. Dokončavši to delo gredo v molitvi za procesijo k
spovedi in k sv. obhajilu in v procesiji proti mestu. Sovražniki se jim
posmehujejo z mestnega zidovja, kar še bolj razsrdi križarje. Dne
14. malega srpana naskočijo mesto z vso silo, a zastonj. Mohemedani
jim mečejo klade, tramove, kamena, gorečega žvepla in vrelega olja
na glave. Komaj napoči drugo jutro, že se zakade z novim naskokom
na mesto. Sedem ur ga naskakujejo, in že se jamejo umikati; kar
zagledajo z Oljske gore doli svetlega jezdeca, ki jim s svojim Skitom
miga proti mestu. „Ali vidite", pravi Bogomir Builonski, „ali vidite
nebeško prikazen? Ali slišite višjo pomoč?" Naglo da z obsednega
stolpa most položiti na mestno zidovje, potolče sovražnike pred seboj
in skoči prvi v mesto dne 15. malega srpana 1. 1099, ravno na petek
popoldne ob treh. Njegovi vojniki planejo za njim, odtrgajo mestna
vrata, in mesto je vzeto. Med tem, ko križarji svojo zmago oneča-
ščujejo z grozovitim prelivanjem krvi, gre Bogomir Builonski, spremljan
od treh vitezov, bos in v romarski obleki k božjemu grobu, prepustivši
se ondi najpobožnejšim občutkom goreče, srčne molitve. Tudi križarji
odlože svoje krvavo orožje in padejo polni žalosti in kesanja nad
svojimi grehi na grob Zveličarjev. Občno je veselje, da so po ne¬
znanskem trpljenju doživeli ta dan; zlasti se raduje Peter Amienski,
ki ga jeruzalemski kristjani pozdravljajo za svojega rešenika.

Sedaj izvolijo Bogomira Builonskega za jeruzalemskega kralja.
On sicer sprejme volitev, vendar pa na tem mestu, kjer je Zveličar
nosil trnjevo krono, noče nositi zlate. Da se samo variha božjega
groba imenovati. Bodi Bogu potoženo, da umrje že drugo leto potem,
Jeruzalem pa pride črez 88 let zaradi nemarnosti in needinosti kri¬
stjanov zopet nevernikom v pest. Sicer so kristjani iz zapadnih dežel
z več križarskimi vojskami poskušali, sveto mesto in Zveličarjev grob
mohamedanom vzeti, a zastonj. Tako so sveti kraji do današnjega
dne ostali v oblasti nevernikov. V znamenje pa, da je še vedno v
sovražnih rokah sveti kraj, kjer se je Sin Božji bil na križu daroval
za človeški rod, stoji še dandanes straža pred zalimi vrati božjegrobske
cerkve. Ta cerkev ni več tista, ki jo je bil cesar Konštantin pozidal.
Ta je bila večkrat podrta in zopet sezidana. Bogomira Builonskemu
se je ta cerkev božjega groba zdela pretesna in nevredna tega svetega
kraja. Zato postavijo nad njo in v zvezi z dragimi poslopji veličasten
tempel, ki je pokrival vse sosednje kraje, in se je v zidovju in glavni
obliki ohranil do sedanje dobe. Zadnja velika nezgoda je zadela
cerkev božjega groba 1. 1808. Tedaj je največji del glavnega poslopja
pogorel. Kapela božjega groba, ki je slonela na stebrih iz marmorja

12. september: Sv. Gvidon, imenovan Anderleški ubožec.

453

in portirja pod visoko, s svincem pokrito kupolo, se je tedaj posula.
Zavoljo topečega se svinca na kupoli je bil ogenj ie še večji in je
tem hujše vnel drugo lesovje. Neznansk požar se je razprostiral črez
ves božji grob. Čudo je bilo, da ni pogorel še grob in lesena vrata
do njega. Grki so sicer zopet popravili razrušeno zidovje; dasiravno
je lepo, vendar ne dosega nekdanje krasote. Sedaj je združenih pod
ene streho več poprejšnjih cerkev, kapelic in znamenitih krajev na
Kalvariji. Med njimi se s svojo lepoto najbolj odlikujejo kapela božjega
groba, kapela najdbe sv. križa in kapela sv. Helene.

Preden se gre v cerkev, gre se skozi dvorišče in potem v sobo,
kjer stoje turški vojaki na straži; tu mora vsaki romar vstopnino pla¬
čati. Ne daleč od vhoda v cerkev je velika nad tlakom povzdignjena
marmornata plošča, nad katero so svetila užgana. To je kraj, kjer so
Jezusovo telo mazilili in za pokop pripravili. Ako se odtod obrneš na
levo, prideš do visoke prostrane kupole, s katere prihaja svetloba v
cerkev. Pod to kupolo je kapela božjega groba. Zidana je podolgasto
na štiri vogle iz rdečkastega kamena, marmorju enakega, in stoji
osamljena v cerkvi, da greš lahko okoli nje. Greš po nekoliko stop¬
nicah navzgor, kjer si moraš črevlje sezuti. Potem prideš v zatesnel
prostor, čigar stene in tla so iz marmorja. Ravno pred vhodom je
globina, in v njej tisti kamen, na katerem se je bil angel prikazal
svetim ženam. Vrata k božjemu grobu so nizka in tesna, tako, da se
moraš globoko prikloniti, če hočeš priti skozi. Grob je skoraj na štiri
ogle in iz skale izsekan, pa sedaj z belim in rjavkastim marmorjem
odet ter z višnjevo svilnato robo prevlečen. Prostor med tem grobom
in sprednjo lopo je tako tesen, da morejo samo štirje ali k večjemu
pet ljudi na enkrat notri biti.

Na nekem kraju v grobu kažejo dva črevlja visoko kameneno
ploščo, na kateri je počivalo Zveličarjevo truplo. Ta kamen je sedaj
z marmorjem zakrit, kjer vedno stoje duhteče cvetlice, ki jih zalivajo
z rožno vodo. Nad grobom visi 28 velikih srebrnih svetiljk, ki so da¬
rila papežev, glavarjev in raznih krščanskih občin, med katere je
posest cerkve božjega groba razdeljena, katoličanov, starovercev, ar-
mencev in koptov. Te svetiljke gore neprenehoma in razsvetljujejo
božji grob ter nad njim viseče podobe, ki predstavljajo Kristusov
vnebohod in njegovo prikazen Mariji. Tu vedno stoji kak duhovnik,
ki drži v srebrni posodi z miro in dragimi mazili namešano blago¬
slovljeno vodo, da ž njo kropi noter gredoče romarje. Grobno mesto
samo je šest črevljev dolgo, tri široko, dva in pol črevlja visoko. Po¬
dobno je oltarju, pri katerem se v službi božji dan za dnevom vrste
katoličani in staroverci. Na grobni oltar pokladajo romarji iz vseh
krajev sveta križe in rožne vence, da se jim blagoslavljajo. Proti
vzhodu svetega groba se kaže kraj, kjer se je bil Kristus v podobi
vrtnarja Magdaleni prikazal. V mali kapelici je shranjena polovica
stebra, pri katerem je bil Kristus bičan; drugo polovico imajo v Rimu.
V okolici cerkve kažejo tudi še druge svete kraje, postavim: steber,
na katerega je moral Kristus sesti, ko so mu trnjevo krono na glavo
zasadili; kraj, kjer se je ostro pokoril Longi n, ki je Zveličarjevo stran
prebodel; kraj, kjer so vojaki za Kristusovo suknjo vadljali. Ne daleč

454

13. september: Sv. Notburga, dekla.

odtod greš po več stopnicah v malo grško kapelico sv. cesarice He¬
lene. Iz te kapele stopaš v vodnjak, kjer je sv. Helena križ našla.
Proti poldnevu greš po 18 stopnicah do Kalvarske skale, kjer je križ
stal in se še sedaj vidi od potresa razpokano skalovje pri Kristusovi
smrti. Menihi raznih krščanskih občin, ki so v posesti svete grobne
cerkve, imajo ondi celice, v katerih stanujejo, dokler jih pridejo drugi
namestovat, in prejemajo jedi skozi luknjo v vratih. Katoličani imajo
v posesti božji grob, kapelo prikazovanja, steber bičanja, oltar svete
Magdalene, oltar Kristusovega pribijanja na križ in pa kapelo žalostne
Matere Božje. Varihi božjega groba so od leta 1322 ubogi redovniki
sv. Frančiška. Ti zbirajo po miloščini veliki znesek denarja, ki ga
morajo turškemu paši vsako leto plačevati za milost, da smejo na
Zveličarjevem grobu z romarji darovati, moliti in jokati se. Veliko
morajo tudi od Turkov in starovercev trpeti. Na mestu, kjer je nekdaj
stal tempel, stoji sedaj krasna mošeja (mohamedanska molitvenica),
ki jo je dai glavar Omar sezidati. Veliko Judov zahaja v Jeruzalem,
da umrjo tu, kjer so nekdaj njihovi očetje prebivali in vladali ter v
templu molili. V tihi temni noči se sem ter tja plašen Jud priplazi
do gore Morije, da vsaj zemljo poljubi ondi, kjer je nekdaj stal njih
tempel; ali ko se mu približa Turek; pobegne vzdihovaje od tod. —-
Bog je pravičen in pravične so njegove sodbe! — Pač moramo vzdih¬
niti s svetim Avguštinom:

Molitev.

„Gospod, tukaj reži, tukaj žgi, tukaj tepi — le v večnosti pri¬
zanesi! Amen.“

13. kimavec ali september.

Sveta Notburga, dekla (1. 1313).

Opominjevanje, ki je daje sv. apostol Pavel krščanskim poslom,
je sv. Notburga najzvestejše spolnovala, in s tem sebi in svoji
gospodi pridobila najobilnejši blagoslov božji.

1. Rodila se je 1. 1266 v Rotenburgu na Tirolskem v do-
lenji Inski dolini blizu gradu ravno tega imena. Njeni stariši
so bili grajščinski podložniki preprostega kmetiškega stanu, pa po¬
božni in bogaboječi. Z besedo in z zgledi so vodili svojo hčer
na pot bogoslužnosti; zlasti so jo že z mladega priganjali k de¬
lavnosti. Večkrat so oče rekli materi: „Otroče nam seveda malo
more pomagati; pa dovolj je dobička, ako se le pridnosti in de¬
lavnosti privadi. “ Vrhu pridnosti in delavnosti pa ne pozabijo,
da ima otrok neumrljivo dušo in ima nebeški angel postati.

13. september: Sv. Notburga dekla.

455

Večkrat jo zategadelj opomne mati, naj nad vse ljubi nebeškega
Očeta in prav trdno vanj zaupa. Da jej pokaže, kako da lahko
vedno misli na Boga, poslužuje se vsakdanjih del in primerljajev;
postavim, kadar zjutraj solnce posije v izbo, jej reče: „Glej, dete
moje, tako se ozira Bog z nebes v naša srca, in ve vse, kaj
premišljujemo.“ Ali če na travniku dela ž njo vred, pravi jej:
„Poglej, Notburga, kako gledajo cvetlice lepo proti solncu; ravno
tako moraš tudi ti vedno gledati proti Bogu in svoje srce k
njemu povzdigovati v molitvi. “ Kadar sliši zjutraj ptice prepe¬
vati, jej reče: „Slišiš
li, kako ptički časte in
hvalijo svojega stvar¬
nika ; tako se moraš še ti
pridružiti njihovi hvali. “

Ko travo žanje s srpom:
jej pravi: „Tudi nas
bode enkrat, kakor cvet¬
lice na travniku, požela
smrtna kosa; ne žabi
na smrt, ki kmalu pride;
bodi pobožna in cveti
čisto in lepo, kakor
cvetlice, da boš po smrti
večno cvetela v ne¬
beškem raju.“ — S ta¬
kimi in enakimi bese¬
dami je modra mati ob¬
račala srce svoje hčere
vedno proti Bogu, od-
vračevaje je od minlji¬
vih ničemurnih stvari.

Da bi je ne spačili hu¬
dobni paglavci, ne pusti
jej nikdar se ž njimi pečati; zlasti jo odteguje dekletom, ki se
rade lišpajo in plešejo; zakaj lišpanje in ples sta večjidel poguba
največ dekletom. Notburga dobiva le preprosto obleko, primerno
njenemu stanu; vedno mora snažna hoditi; zato jo mati nauči
tudi šivati in krpati.

2. Ker je Notburga že z 18. letom v vseh domačih opra¬
vilih izučena in jako delavna, gre v Rotenburško grajščino za
kuharico. Modro, pridno in zvesto opravlja svoja dela; vedno

456

13. september: Sv. Notburga, dekla.

je sramežljiva in za prazne druščine jej ni mar; nikdar ni videti
nevoljna, rada dela vse in je polna srčne ljubezni do svojih so-
poslov. Zato jo tudi tako čisla grajščinska gospoda, da jej izroče
gospodinjstvo vse hiše. Grajski gospod je bil tedaj Henrik Roten-
burški, gospej se je reklo Juta ali Guta. Oba sta bila že po¬
starana in sta imela dva sina. Eden, ki mu je bilo tudi Henrik
ime, je bil z neko Otilijo zaročen in dedič gradu in Rotenburške
grajščine. Njegov brat je bil Zmagomir. Priletni stariši so po¬
božno deklo Notburgo svojemu sinu in nasledniku Henriku prav
srčno priporočili kot zgled zvestega, bogaboječega posla. Videli
so namreč, da je zavoljo nje poseben blagoslov božji pri gradu.
Notburga je bila posebno usmiljenega, sočutnega srca do ubožcev;
veliko je svojim ustom pritegovala, da je ubožcem pomagala.
Tudi stari grajščinski so bili usmiljeni in so Notburgi dovolili,
da je smela vse med ubožce razdeliti, kar je pri gosposki mizi
ostalo. A mlada gospa Otilija je bila trdosrčna. Zavidno je
večkrat gledala dari, ki jih je Notburga ubogim dajala. Rada
bi bila to odpravila pri gradu; zaradi tasta in tašče pa je to
molče požirala. Kmalu pa, ko oči zatisne stara gospoda, pre¬
pove Notburgi, ostalih jedi ne več ubogim, ampak — prašičem
dajati. To je za blagočutno srce Notburgino velika bridkost; a
vendar je pokorna. Zato živi vsaki petek samo ob kruhu in ob
vodi, delež svojih jedil pa skrive nosi ubogim. Ali tudi to je
grajski gospej trn v peti. Nevoljna te potratljivosti jo zatoži pri
možu, da naj jej to prepove enkrat za vselej. „Po tej drhali“,
je rekla, „pridejo lahko mnogotere nadloge v grad.“ — Grajski
gospod pa ni hil tako trdosrčen. Saj ve, da mu njegovi pobožni
stariši niso brez vzroka priporočili Notburge; zato je noče begati
v delih krščanskega usmiljenja. Prepričati pa se hoče, kaj da
vsaki petek nese iz grada. Zato pazi na njo. Tu vidi, kako v
pred prtiču nese hranjena jedila in vrček vina, da bi ubogim dala;
zakaj odšle se v gradu ni smel nihče več prikazati. Henrik jo
prestreže in trdo vpraša, kaj da nese. Notburga, ker jej vest
nič hudega nima očitati, odgrne brez strahu predprtič ter pokaže
jedila in vrček vina; pove mu tudi, komu je namenjeno. — Pri-
godbe pripovedujejo, da je grajščak videl na mestu jedil oblanice,
in na mestu vina lug. To ga razdraži, ker misli, da ga hoče
Notburga imeti za norca, zato jej veli, naj se od hiše odpravi.
Njegovi ženi seveda je bilo to kaj po godu, in Notburga mora
še tisti dan svojo culo povezati in oditi. Jako užaljena, vendar
brez jeze v srcu, zapusti kraj, kjer je bila šest let mati ubogim.

13. september: Sv. Notburga, dekla.

457 .

3. Akoravno so jej bile druge grajske službe na ponudbo,
vendar se jej dozdeva bolj prav, da stopi v službo pri nekem
kmetu v Ebnu, uro od Rotenburga. K temu jo prigovarja ne¬
koliko njena ponižnost, nekoliko pa blagor njene duše. Bila je
namreč blizu one kmetije kapelica sv. Ruperta, v katero bi ho¬
dila molit. Zato se pogodi s kmetom, da kakor hitro bo pred
nedeljo ali pred prazniki delopust zazvonilo v kapelici, sme delo
zapustiti in brez zadržka iti k molitvi. — Ni pa še dolgo v svoji
novi službi, ko zve, da je Rotenburška gospa za smrt nevarno
obolela. Pozabivši na vse storjene krivice hiti Notburga k Otiliji,
in jej streže noč in dan z največjo ljubeznijo. Zdravniki spoznajo,
da ni več pomoči za bolnico. Zato jo Notburga lepo opominja,
naj prejme sv. zakramente; tudi neprenehoma moli za njo in po¬
slednjič doživi tolažbo, da se gospa resnično skesa svoje trdosrčnosti
proti ubožcem in krščansko umrje. Po mrtvaškem sprevodu se
vrne nazaj na kmetijo v Eben. Med tem, ko so drugi posli v
prostih urah postopali, v pregrešne priložnosti hodili in nevar¬
nemu znanju čas in duše žrtvovali ter se do pozne noči potepali,
klečala je Notburga v kapeli na kolenih in molila. Zato jej je
srce polno miru in Bog jej oslajšuje z neizrekljivim veseljem ure,
ki jih daruje njegovi službi. Tudi gospodar visoko čisla Not-
burgo, ker vedno rada sluša in jej je skrb za njegove stvari,
kakor njemu samemu. Posebno radi jo imajo domači otroci, ker
je vsa prijazna do njih, ž njimi moli, jim pripoveduje ganljive
prigodbe iz življenja svetnikov in jih od hudega zadržuje, kjer
le more. Večkrat je rekla kmetica: „Kadar naša Notburga moli,
je kakor bi angela videli z Bogom se pogovarjati. “ — Neko
soboto ob času žetve zasliši Notburga v kapelici delopust zvoniti.
Po svoji navadi hoče delo končati; pa kmet zahteva, da naj na
polju ostane in naprej žanje. Notburga obrne oči proti nebu in
reče kmetu: „Bog naj razsodi med menoj in teboj. Ako je prava
moja pogodba, da naj ob delopustih služim Bogu, pokazal bo srp.“
S temi besedami povzdigne srp ter umakne roko. In glej, srp
prosto obvisi v zraku, v znamenje, da je čas, delo končati. Kmet
pri tej priči ukaže delo popustiti, in gre z Notburgo in z drugimi
posli tiho proti domu. Ali to čudo ne ostane skrito. Še tisti večer
zve o njem vsa okolica, in na svojo žalost mora Notburga videti, da
jo kakor svetnico častč. A njej vse to ni nič mar, temveč dela
tem pridneje in se tembolj ponižuje pred Bogom in pred ljudmi.

4. Na Rotenburškem gradu pa zgine z Notburgo ves bla¬
goslov božji. Nesreča nesreči podaja roko. V vojski med avstrij-

. 458

13. september: Sv. Notburga, dekla.

skimi in bavarskimi knezi je bil grad razsut in ž njim vred
druge Henrikove posesti v Tracbergu, Rotenbergu in Fridsbergu.
Vitez grajščak je po teh nesrečah prišel skoraj na beraško palico
in po tej tudi k spoznanju, da se je bil prenaglil. Ko se zaroči
z drugo soprogo, z Marjeto Hoeneško, prizadeva si na vso moč,
pobožno deklo zopet dobiti v svojo hišo. Napravi se kot lovec
in gre na kmetijo v Eben. Ondi pokliče Notburgo in jej reče:
„Moji stariši so mi še na smrtni postelji na srce položili, da naj
te rad imam kakor sestro. Bodi Bogu potoženo, da sem pozabil
na njihove besede. Vendar pa nisem nehal, na-te misliti. Pridi
zopet v Rotenburg in bodi mi zvesta gospodinja. Bodi odšle
mati ubogim; vse, kar imam, naj bo tvoje, da moreš ubogim
deliti po svoji ljubezni. “ Notburga dovoli, ker služba v grajščini
jej je bila vedno v spominu. Ko pa slišijo kmet in vsa družba,
da jih Notburga hoče zapustiti, jame vsa hiša žalovati; zlasti se
otroci kar ne dajo utolažiti. Dolgo časa gledajo objokani za njo,
ko z grofom odide proti Rotenburgu. Kakor pa je bila žalost
na kmetiji velika, tako veliko je bilo veselje v gradu in po vsi
okolici med ubožci. Veseli se tudi Henrik, da ima pobožno slu¬
žabnico zopet pod svojo streho. — Z Notburgo vred se kmalu
povrne poprejšnji blagoslov božji. Polje bogato rodi, živina se
množi, ne mine dolgo, pa je Henrik eden najpremožnejših vitezov
v oni okolici.^ V petih letih je tako obogatel, da poprej nikoli
ne tako. — Še 19 let služi Notburga v gradu. Veliko gre po
njenih rokah med ubožce; več ko daje, obilnejši je božji blagoslov.
Visoko jo spoštujejo vsi v gradu; pa ona ostane vedno modra
služabnica, delavna, pokorna, ljubezniva do vseh. Najtežavnejša
dela so jej najljubša, da se tem bolj kroti, zatajuje in si ohrani
čistost srca. Tako živi na tihem in v Kristusu skrita do 47. leta;
bogata na dobrih delih naposled zveličansko zaspi v Gospodu dne
14. kimavca leta 1313.

Njeno truplo so prenesli v Eben in ondi pokopali v kapeli sv.
Ruperta, kjer je svoje dni obilno molila. Sedaj je nad njenim grobom
sezidana lepa cerkev, in briksenška škofija jo časti kot svojo posebno
deželno zaščitnico. Njen prejšnji gospod, grof Henrik, je stanico, kjer
je svetnica umrla, dal v kapelo prezidati. — Obrazuje se v kmetski
noši, s srpom visečim v zraku poleg sebe.

poslom dober svet.

Kajpa da je služiti trdo delo, zlasti pri nekrščanskih hišah, pri
trdosrčni gospodi. Vendar pa ga ni na svetu stanu, v katerem bi se
laže moglo priti v nebesa, kakor v poslovskem stanu. Kak posel,

13. september: Sv. Notburga, dekla.

459

bodisi rokodelski pomočnik, hlapec ali dekla, ima samo za svojo dušo
enkrat pri Bogu odgovarjati; gospoda pa, svetna kakor duhovska, bodo
razen za svoje tudi za^ duše svojih podložnih nekdaj pred sodnikom
oster odgovor dajali. Že  ta misel zamore posle tolažiti in jih zado¬
voljiti ž njihovim stanom. Razen tega posel nima takih in tolikih
skrbi, ki so gospodarjem in gospodinjam večkrat huda preglavica. Posel,
ako svoje delo zvesto in pridno opravi ter brez nevolje in rad sluša,
dobi svojo hrano in svoje plačilo; gospodar in gospodinja morata še-le
za oboje skrbeti. Posel lahko mirno spi; gospodar in gospodinja pa
morata večkrat dolgo v noč čuti. Pa ako bi tudi tega ne bilo, ni ga
kmalu stanu, v katerem si laže pridobi veliko zasluženja in dobrih
del. Posel se lahko brez velikega prizadevanja enakega stori Kristusu,
svojemu Zveličarju, in Devici Mariji. Kristus je hotel služiti, ne pa
gospodovati; zato je podobo hlapca na-se vzel in se ponižal kakor
hlapec. Tudi Marija se je imenovala deklo Gospodovo, in dasiravno
iz kraljevega rodu in Mati Božja, vendar je nekaj časa stregla in
služila Elizabeti, svoji teti. Posel naj si torej misli: Služim s svojim
Jezusom in za Jezusa. Misli naj si, da je Jezus sam njegov Gospod
in Marija njegova gospodinja; saj kar hočeta gospodar in gospodinja,
to hočeta Jezus in Marija, in kar stori posel gospodarju ali gospo¬
dinji, to stori Jezusu in Mariji. — Taka ljubezen do Jezusa in Marije
bi poslu službo polajševala in mu jo pred Bogom zaslužljivo delala.
In če sta gospodar in gospodinja trda, natančna ali skopa, ako s posli
neusmiljeno ravnata, bilo bi gotovo dobro, ako bi se posel z Jezusom
zedinil in pomislil, kako trdo in neusmiljeno da so ž njim ravnali,
kako so vsa njegova dela in početja narobe obračali, kako so ga za¬
ničevali in zasramovali, in kako je Jezus pri tem molčal in vse
trpljenje svojemu nebeškemu Očetu daroval. Vsak posel naj bi si za¬
pomnil tri besede; bile bi zanj stopinje v nebesa. Te besede se glase:
Delati, trpeti, molčati  iz ljubezni do Jezusa. Sv. Notburga je
po teh besedah ravnala, in sedaj so nebesa njeno plačilo.

Sv. Notburga pa tudi posle uči, ne le stanovske dolžnosti natanko
spolnovati, delati, trpeti in molčati, temveč tudi, kako se naj ogibljejo
pregrešnih kratkočasov, pa še celo pripuščenih veselic. Posel, ki ob
nedeljah in praznikih trati proste ure, ali se shaja z osebami dru¬
gega spola, po krčmah popiva, igra in se prepira, na plesišča zahaja
in pregrešno znanje snuje, opušča pa sv. mašo, pridigo, krščanski nauk,
molitev in druge pobožne vaje, glodal bo na stara leta revščino, bode
sebi in drugim v nadlego, in delež mu bo beraška palica. Vsak posel
naj si torej zapomni, da po takih slabih druščinah ne le rada glava
boli, temveč se po njih zapravi tudi krvavo zasluženi denar, ali kar
je še neskončno več, pogubi se nedolžnost, duša in telo.

Molitev.

Ljuba sv. Notburga, ti zvesta služabnica Gospodova in ogledalo
vsem poslom, prosi pri Jezusu, našem Gospodu, da vsem gospodarjem
in gospodinjam da ljubeznivo, usmiljeno srce, poslom pa dodeli pravo

460

14. september: Povišanje sv. križa.

spoznanje dolžnosti njihovega stanu, ter dobro in močno voljo, jih
vsekdar zvesto spolnovati! Amen.

14. kimavec ali september.

Povišanje sv. križa (L 629).

1. Cesarici Heleni se je posrečilo, da je našla na Kalvariji
pravi križ Kristusov. Dala je krasno cerkev sezidati ravno na
onem mestu, kjer je križ bila našla. V cerkvi je dala shraniti
polovico sv. križa, v zlatu in v dragih kamenih bogato vdela¬
nega. Drugo polovico pa je poslala sinu, cesarju Konstantinu,
ki je to dragocenost sprejel z najvišjim spoštovanjem. En del je
za se v Carigradu pridržal, drugega pa je poslal v Rim v cerkev,
ki jo je z največjim bleskom dal sezidati, in ki še dandanes stoji
ter se imenuje „cerkev pri sv. križu v Jeruzalemu". — Del sv.
križa, ki je bil shranjen v cerkvi na Kalvariji, je bil v naj večji
časti. Od vseh strani so se shajali romarji, da bi videli les
križa in ondi pomoči prosili njega, ki je na križu bil umrl v
odrešenje sveta. Vendar pa se pobožni romarji s tem še niso
zadovoljili, temveč izprosili so si malih trščic sv. križa. Sv. Ciril,
ki je bil 24 let za sv. Makarijem jeruzalemski škof, zagotavlja,
da je bil ves svet napolnjen z malimi trščicami tega dela sv.
križa v Jeruzalemu. Sv. Makarij namreč in njegovi nasledniki,
kakor tudi sv. Ciril, delili so romarjem drobce tega svetega
lesa, in sv. Ciril pravi, da je sam na svoje oči videl, da se
zategavoljo nič ni manjšal del sv. križa, naj so še toliko trščic
razdelili med romarje. Polovica križa je ostala do leta 614 po
Kristusu v Jeruzalemu. Tedaj pa perzijski kralj Kozroa II. pre¬
maga mesto s svojo vojno. Neusmiljeno kolje in mori sovraž¬
nikov meč; kogar niso umorili, oditi je moral v sužnost. Odve¬
dejo tudi častitega škofa Caharija; a poprej mora še s pečatom
svoje cerkve zapečatiti zaboj, v katerega so Perzijani uropani
sv. križ položili, da bi ga vzeli s seboj. Kralju je bilo namreč
dobro znano, da kristjani visoko časte les sv. križa. Zato ga je
velel s seboj odpeljati, nadejaje se, da ga bodo radi odkupili za
velik denar. Cesar Heraklij v Carigradu se je tresel pred njim
in ga prosil miru; pa ošabni sovražnik kristjanov je le proti temu
hotel mir skleniti, ako cesar in njegova ljudstva Kristusovo vero
zataje in solnce molijo.

14. september: Povišanje sv. križa.

461

2. Takemu nesramnemu zahtevanju se upre duhovščina.
Sergij, carigrajski očak, spodbada malosrčnega cesarja, naj bo
pogumen, mu ponudi cerkvene zaklade in posestva, naj jih po¬
rabi za vojsko, ter ga sprevede v stolno mestno cerkev, da pred
velikim oltarjem stori slovesno zaprisego, z ljudstvom vred ali
živeti ali umreti. Sedaj se ojači cesar. Obleče se v spokorni
rasovnik in gre z vojsko proti ošabnemu sovražniku in prekli-
njevavcu Jezusovega imena. S čudesno podobo našega Gospoda
in Zveličarja Jezusa Kristusa se postavi vojski na čelo. Ako-
ravno je število njegovih vojnikov manjše mimo sovražne trume,
vendar jo le napade, premaga in v beg zapodi. Premagani kralj
beži v sredo svojih dežel, pa vleče s seboj škofa Caharija in sv.
križ. Cesar Heraklij mu gre za petami. V razpadli slamnati
koči kralja napade griža. Razkačen zaradi svoje nesreče veli
usmrtiti dva najboljša svojih vojskovodij. Zdaj pa se spunta

zoper njega njegov sin Sizroa, ki ga je oče namerjal od dedščine
izključiti, ga ujame in umori. Tako zasramovavca Kristusovega
doseže pravična roka božja. Kakor je prej on bil storil s svojim
očetom, tako je zdaj njegov sin storil ž njim; ta pa, sedaj per¬
zijski kralj, prosi cesarja Heraklija miru. Cesar sprejme ponudbo,
ali proti temu, da mora sv. križ nazaj dati in iz sužnosti izpu¬
stiti škofa Caharija z vsemi krščanskimi jetniki vred. Sizroa

dovoli v to in da zaboj, v katerem je bil sv. križ shranjen, enako
zapečaten in nepoškodovan nazaj. Na prebliščečem vozu, v ka¬
terem so vpreženi štirje sloni, ima potem cesar zmagoslavni vhod
v Carigrad; pred njim pa neso les sv. križa. Spomladi se od¬
pravi cesar v sijajnem spremstvu v Jeruzalem, da sv. križ zopet
nazaj postavi in se Bogu za dobljeno zmago zahvali. V slovesni
procesiji in v cesarskem blesku nese cesar sam sv. križ na svojih
ramah. Ko pa med občnim vriskanjem in petjem ljudstva pride
do znožja one gore, kjer je stala cerkev sv. križa, ga ustavi

nevidna moč, da kar stopipje več ne more storiti naprej. Cesar

se prestraši, ljudstvo ostrmi. Tu povzdigne škof Caharija oči
in roke proti nebu, pomoli in de cesarju: „Ti nosiš cesarsko
lepotičje, Jezus Kristus pa je nosil revno oblačilo, tvoja glava
je z zlato krono ozaljšana, on pa je bil s trnjem kronan; ti
si obut, on pa je bil bos.“ Pri tej priči se cesar sleče ter si
ogrne plašč preprostega človeka. Sedaj brez zadržka nese sveti
križ v cerkev in ga postavi na oltar, kjer je bil poprej. Ko
zaboj odpro in sv. križ vernikom v češčenje izpostavijo, ozdra¬
velo je veliko bolnikov po čudežu. To se je zgodilo današnji

462

14. september: Povišanje sv. križa.

dan 1. 629. — Spomin na ta dan povišanja sv. križa se zatorej
obhaja 14. dan kimavca.

Nekoliko let po tem znamenitem dnevu se Saraceni in moharne-
dani polastijo Jeruzalema. Ha ne bi tu križa zasramovali, prenesli so
ga v Carigrad. Od tega kakor od onega dela, ki je bil že za časov
cesarja Konstantina ondi, so poznejši cesarji male ostanke pošiljali
krščanskim poglavarjem in visokim gospodom, ki so te trščice častili
kot naj večje dragocenosti. Tako je podaril cesar Justin sv. Radegundi
precej velik košček, ki ga je potem s prekrasnim okvirom darovala
samostanu v Poatije, ki ga je dala na svoje stroške sezidati. Ob tej
priliki je sv. škof Fortunat zložil dve pesmi, ki ji duhovniki še dan¬
danes v brevirju molijo ali v koru poj6 o prazniku najdbe in povišanja
sv. križa in pa na tiho nedeljo. Eno kitico teh pesem, ljubi bravec,
ti tukaj podam v premislek; glasi se:

Pozdravljen, o presveti križ!

Edini ti nam up deliš.

Krivičnim grehe izbrisuj,

Pravičnim milost pomnožuj!

Oziraj se rad, ljubi kristjan, na podobo križanega Jezusa! Ta
podoba ti bodi kakor odprte bukve. V teh bukvah se je neprenehoma
učil sv. apostol Pavel, ki nič drugega ni hotel znati, kakor Kristusa
križanega, v ničemur drugem se ne hvaliti, kakor v križu Kristusovem.
Iz teh bukev se je učil sv. Bernard, Jezusa z vso prisrčnostjo ljubiti
in po njegovih stopinjah hoditi. Pred to podobo je navadno molil:
„V tvojem imenu, o Kriste, molim kraljevi prapor tvojega zmagoslav¬
nega križa. Molim in poveličujem ponižno, o Kriste, tvojo trnjevo
krono, tvoje žareče krvave žreblje, v tvoji sveti strani zasajeno sulico,
tvoje rane, tvojo kri, tvojo smrt, tvoj pokop. Zavoljo njihove moči me
varuj zvijač satanovih in okrepčuj me, da mi bode jarem tvojih zapo¬
vedi sladek, in lahka mojim ramam butara križa, ki mi jo veliš za
teboj nositi. Pribij na svoj križ moje roke in moje noge, in stori, o
Gospod, da bo hlapec tvoj ves deležen tvojega trpljenja 1 ' itd. Ravno
tako je sv. Avguštin iz ran križanega Zveličarja prejemal svoje visoko
razsvetljenje, ki ga je povzdignilo v enega izmed najmodrejših uče¬
nikov sv. cerkve. Bukve sv. križa so vdihnile sv. Frančišku Asiškemu
pravo serafsko ljubezen.

Sv. Tomaž Akvinski je zajemal svoj.o globoko učenost iz sv. križa,
pred njim je premišljeval noč in dan. Sv. Alfonz Ligvorijan je svojo
gorečnost za zveličanje duš prejemal od sv. križa. Sv. Magdalena Pa¬
dska je vsa gorela ognja ljubezni, ako se je le domislila na sv. križ;
in sv. Filip Benicij je na smrtni postelji hrepeneče prosil svoje knjige,
v kateri je vse žive dni najrajše čital, a ta knjiga je bila — sveto
razpelo. O beri tudi ti rad iz te knjige! V njej boš našel največjo,
najčistejšo ljubezen, najglobokejšo ponižnost, največjo potrpežljivost,
največjo pokorščino, najtolažljivejši mir. Kadar podobo sv. križa za¬
gledaš, bodisi ob kakem potu, doma ali v cerkvi, vrhu zvonika ali
kakega griča, o nikar ga ne ogleduj tako mrzlo, tako nemarno, temveč
spominjaj se njega, ki je na križu umrl za te in za tvoje grehe, ter

15. september: Sv. Katarina G-enovanska, vdova.

463

daruj mu svoje srce, ki si ga je odkupil s svojo predrago krvjo.
Glej, ako bi imel kako resnično trščico Kristusovega križa, gotovo bi
jo čislal in častil. Zakaj pa ne čislaš in ne ljubiš tistega križa ali
trpljenja, ki ti ga Bog pošlje? Tudi to trpljenje je v duhovnem po¬
menu trščica Kristusovega križa, ki ti več prida prinaša, nego pravi
križ Kristusov, ako ga potrpežljivo nosiš, kakor ti je Kristus zgled
zapustil in ti rekel: „Kdor hoče moj učenec biti, naj zataji
sam sebe, zadene svoj križ na svoje rame in hodi za
menoj."

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, ki si rekel: Kadar bom na križu povišan,
vlekel bom vse na se; potegni me torej za seboj na križ svojega
trpljenja, pa dodeli mi moč, da v trpljenju ne omagam, temveč stano¬
viten ostanem do konca, da dospem v tvoje povišanje v nebesih! Amen.

15. kimavec ali september.

Sv. Katarina Genovanska, vdova (L 1510).

1. „Bog je ljubezen, in kdor ostane v ljubezni, ostane v
Bogu in Bog v njem." — Teh apostolovih besed ni kmalu kak
človek umeval in spolnoval tako korenito, kakor sv. Katarina
Genovanska, tako imenovana, ker je njen rojstveni kraj bilo
mesto Genova. Njeni stariši, grofovskega rodu Fieškega in
Lavanjskega, so jo vzgajali kar le mogoče skrbno. A ni se jim
bilo preveč ž njo truditi, ker jo je Bog sam že kot malo dete
prečudno vlekel na se. Dvanajstletna je bila že vajena notranje
molitve, in srce ji je vse gorelo ognja božje ljubezni. Zatorej ni
čudo, da je ni veselil posvetni hrup, marveč jo je naganjala
notranja želja, da bi po zgledu svoje starejše sestre stopila v
samostan. A ker je bila še premlada, se niso upali je sprejeti.
Tako je živela na tihem v hiši svojih roditeljev do 16. leta, ko
se iz pokorščine do njih zaroči s plemenitim mladeničem Julijanom
Adornom. Bil pa je ta mladenič brezbožen, lahkoživec, vdan pi¬
jači, igram in razuzdanostim. Imel jo je kakor sužnjo in skoro
nikdar jej ni dovolil stopiti iz hiše. Zaničevaje njo in njeno po¬
božno življenje odgovarjal je njenim lepim in krotkim besedam
le surovo. Katarina moli noč in dan in ravna ž njim, da bi si
ga pridobila, prav prisrčno in ljubeznivo; a vse je zastonj. Na¬
posled se je polasti tolika bridkost in otožnost, da zmedleva in

464

15. september: Sv. Katarina Genovanska, vdova.

hira vedno bolj in se izogiba vsake družbe. To traja celih pet
let. Ker pa v tem ne najde miru, da se nekaterim gospem
pregovoriti, miru si iskati v tovarišijah in posvetnih kratkočasili.
A nikjer ne najde, česar želi. Srce jej ostane prazno, in ako-
ravno se pri veselicah obvaruje velikih prestopkov, vendar le ne
ostane brez manjših pregreškov. Čedalje bolj čuti svojo revo in
zapuščenost; sama sebi se zdi sirota, ki zgreši svojo srečo in se
čuti obteženo z brezštevilnimi grehi, pa si ne more pomagati.

2. Tako razdejana v svojem notranjem, obišče svojo sestro
Bibijano v samostanu in jej potoži svoj bridki stan. Sestra jej
svetuje, naj svoje srce popolnoma odkrije svojemu spovedniku,
skušenemu in pobožnemu možu. Katarina jo sluša. Pri spo¬
vednici kleče pa jo zadene žarek božjega razsvetljenja, da pri
tej priči spozna vso globočino svoje reve in neskončno velikost
božje dobrotljivosti. Omedli in le te besede more izgovarjati:
„Oh,, nič več sveta, nič več greha! Nobenega greha ne več!“
Po opravljeni natančni veliki spovedi jo prevzame tolik ogenj
ljubezni, da jej je umreti. Domov prišedši ne more drugega,
nego jokati se. Kmalu potem vidi v duhu Božjega Zveličarja,
ki je ves v ranah in v krvi svoj križ vlekel in jej rekel: „Glej,
vsa ta kri je tekla tebi za ljubo in v odpuščanje tvojih grehov."
Ne vedoč, kaj bi od bolečin počela, zakliče: „0 ljubezen, nikdar,
nikoli več ne grešiti! Pripravljena sem, ako ti hočeš, svoje grehe
izpovedati pred vsem svetom. “ Štirinajst mesecev jej stoje njeni
grehi in njeno poprejšnje življenje v mnogoterih bridkostnih po¬
dobah pred očmi. Enkrat jej Gospod pokaže kraj, kamor bi
bila prišla, ako bi bila ostala na svojem napačnem potu. Tega
se tako prestraši, da jo misli obidejo, zemlja se mora odpreti in
jo požreti. Drugokrat jej pokaže Jezus svojo presrčno ljubezen,
ki jo je vsekdar imel do nje; s koliko potrpežljivostjo je čakal
na njo, kolikokrat je bila v smrtni nevarnosti, a jo je ohranil,
da bi jo še mogel zveličati. Tudi jej razodene, kako velika da
je njegova ljubezen do človeka, in kako potrpežljivo ga prenaša,
dokler živi, naj bo še tako velik grešnik. Katarina, videč to
neskončno ljubezen, vzdihovaje zakliče: „0 Gospod in Bog, nikdar
več sveta, nikoli več ne nobenega greha!" ter jame sama sebe
tako zaničevati in sovražiti, da svoje telo trpinči z najostrejšimi
pokorili.

3. Po svoji spreobrnitvi se je vadila v mnogoterih delih
krščanske ljubezni; poleg telesnih dobrih del usmiljenja je skrbela
najbolj za zveličanje duš. Tri leta potem jo ž njenim možem

15. september: Sv. Katarina Genovanska, vdova.

465

vred sprejmo v veliko genovansko bolniščnico. Tu mora pred¬
stojnikom biti pokorna kakor dekla, toliko da sme usta odpreti.
Vseh njenih del prav nič ne čislajo, akoravno jih opravlja zvesto
in natančno, kar se le da. V takem poniževanju živi s svojim
spreobrnjenim možem dolgo časa mirno in tiho brez vseh pri¬
tožb — z ognjem božje ljubezni v srcu. Ko je prestala to iz¬
kušnjo, jo postavijo v bolniščnici za prednico. Njen mož je že
poprej po njenih prošnjah in molitvah, opravivši veliko spoved
in piejemši sv. zakramente, umrl smrt resničnega in skesanega
spokornika. Kot prednica v bolniščnici si je prizadevala na vso
moč, da so bili ubožci in bolniki dobro preskrbljeni z vsemi po¬
trebščinami, in prav viden blagoslov božji je bil, da niso pogre¬
šali v bolniščnici ničesar.

Tako jej mine 10 let v najostrejši pokori, v pregoreči lju¬
bezni do Boga in do bližnjega; visoko pomiloščena od Gospoda,
vsemu svetu in sebi odmrla, živeč le v Jezusu in za Jezusa, je
lahko rekla z apostolom: „Ne živim več jaz, ampak Kristus živi
v meni.“ Naposled pa jo še obišče ženin njene duše s tolikimi
strašanskimi boleznimi, da jih pero ne more popisati, pa tudi
noben zdravnik jej jih ni mogel polajšati. Večkrat jej bolečine
vzamejo pogled in govorico. Pogostoma v neizrekljivi žeji po¬
prosi vode; a ko jo prinese do ust, je ne more okusiti. Tako
leži kakor potopljena v morju bolečin; v svojem notranjem pa je
vendar polna miru, tolažbe in veselja. Njena volja je popolnoma
zedinjena z božjo voljo, in njeno srce ne ve o ničemur drugem,
nego o ljubezni do Jezusa. Zvesto spolnuje, česar je nekdaj
Gospod zahteval od nje, rekši jej: „Moja hči! nič več ne reci,
hočem ali nočem; nič več ne »moje«, ampak vselej »naše«.
Nikdar se ne izgovarjaj, temveč vedno bodi pripravljena, obtožiti
se. Kadar moliš, reci vsekdar: »Tvoja volja se zgodi v vseh
rečeh«; za podporo ti bodi ljubezen, ker ta ne potrebuje nič
pomoči, in zamore vse brez strahu in težave storiti, tako, da se
jej celo mučeniška smrt vidi prijetna. “ — Ta ljubezen in vda¬
nost, ki jo je z Jezusom družila do smrti, jej je delila toliko
potrpežljivosti v njenih neizmernih bolečinah in toliko veselja v
njenih bridkostih. Zato je rekala: „Gospod, stori z menoj vse,
karkoli ti ugaja!“ — V poslednjih dneh je bila kakor s Kristu¬
som na križ pribita; neskončna žeja in živa žerjavica jo je pekla
noč in dan. Užiti ni mogla ničesar drugega, kakor sv. obhajilo;
najsvetejši zakrament je bil njen edini poživek. Malo dni pred
smrtjo jo hočejo z neko pijačo nekoliko okrepčati. Iz pokorščine

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 40

466

15. september: Sv. Katarina Genovanska, vdova.

je malo okusi; pa po njej tako oslabi, da leži kakor mrtva. Ko
se zopet zave, da okna odpreti, da bi mogla v nebo videti. N
mraku veli več luči prižgati, in prične s tihim glasom pesem:
„Pridi, Stvarnik, Sv. Duh!" Ko dokonča petje, vpre dalje časa
oči v nebo, obraz jej zažari v nebeški svetlobi in vesela zakliče:
„Torej pojdimo, pojdimo!" — Približa se jej ura ločitve. V jutro
13. kimavca jej podajo sv. popotnico. Odšle vsa v Boga zamak¬
njena govori do druge ure črez polnoč vedno o njegovi ljubezni.
Na vprašanje, če li hoče zopet ta dan sv. obhajilo prejeti, videc,
da še ni oni čas, ko je navadno užila sveto večerjo, pokaže s
prstom proti nebu, kakor bi hotela reči, da bode gori z Božjim
Jagnjetom obhajala nebeško gostijo. Mirno umrje z besedami:
„Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo", leta 1510. Papež
Klemen XII. jo je za svetnico razglasil.

Obrazuje se v obleki postarane gospe, z gorečim srcem in s
sv. razpelom v roki.

„Spotninjai se tega dobro!“

Sv. Katarina popisuje v svojih bukvah veliko nesrečo duše, ki si
išče v svetu, ne pa v Bogu oveseljevanja, ter zakliče z važnimi be¬
sedami: „Spominjaj se tega dobro!" Tako-le namreč govori: „Naš duh
je ustvarjen, da bi ljubil in se veselil; to je, česar išče v vseh stvareh.
Ali nikdar se duh ne nasiti s časnimi stvarmi. Vedno sicer upa, da
se bode ž njimi nasitil; pa goljufa se in med tem zgublja iz nespa¬
meti čas, ki mu je dan, da bi iskal Boga, v katerem edinem bi našel
pravo ljubezen in resnično radost. O kaj ho kristjan naposled počel,
kadar pride k spoznanju, kako se je okanil, pa bo videl, da je oropan
vsega dobrega in pogreznjen v vse nadloge! Kadar človek pojema v
poslednjih dihljajih, zapuste ga vsa oveseljevanja in bližajo se mu
vse nadloge brez vsakršne pomoči. Tedaj bo spregledal, da se je
Bog za njegovo zveličanje trudil z veliko večjo skrbjo, nego on sam.
Ves čas njegovega preteklega življenja mu bode stopil pred oči; vse
prilike, ki jih je imel, da bi bil dobro delal, in vsa dobro navdajanja,
ki jih je zavrgel. Vse to bo v enem trenotju sprevidel, pa nič ne bo
mogel temu ugovoriti. V kakšnem stanu bo pač tedaj duša takega
človeka ?  Jaz groze in trepeta ne morem misliti na to in moram
zaklicati: „Spominjaj se tega dobro! spominjaj se tega!" — Nadalje
piše: „Ako bi človek vedel, kaj bo imel prestati tisti, ki umije v ne¬
snagi svojih grehov, preverjena sem, iz strahu bi se rajši dal na
drobne kosce razrezati, in ako bi bilo mogoče, da bi zopet oživel, bi
se zopet dal razsekavati in to celo do sodnega dne, nego bi en sam
greh storil.  Greh je ločitev duše od Boga, in ako bi bilo mogoče,
da bi Bog mogel imeti kake bolečine, imel bi grozo vi tno trpljenje za¬
radi te ločitve, ker ima Bog neskončno večjo ljubezen do naše duše,
kakor duša do Boga. Duša z grehom od sebe pahne Boga, ki jej je

16. september: Sv. Ciprijan, škof in mučenec.

467

vdan s tako veliko ljubeznijo. Je li torej mogoče, da bi tega tako
velikega Boga mogla razžaliti? Naj bi tudi v zadostilo za svoje
grehe mogla pretočiti celo morje krvavih solz, in bi tako dolgo trpela,
kakor hudoba v peklu, bi vendar ljubezni ne bilo dovolj, da bi se za
greh spokorila. O da bi vendar človek spoznal, koliko pezo ima le
en sam greh! Rajši bi si izvolil vse svoje žive dni v razbeljeni peči
prebiti, nego en sam greh na sebi trpeti; res, ako bi bilo celo morje
zgolj ogenj, spustil bi se tak človek na dno, da bi le grehu ubežal.
To se bode morebiti večjidel vsem zdelo neverjetno; vendar pa rečem,
da še vse to ni nič proti resničnosti." — Tako piše sv. Katarina, ki
jej je Bog dal umeti, kaj se pravi, le nekoliko časa si posvetnega
oveseljevanja bolj iskati, ga ljubiti in uživati bolj, nego Boga, največjo
dobroto. Vendar pa se tako rekoč na tisoče ljudi šali in igra z Bogom,
grehom in peklom, ne da bi vedno imeli pred očmi Katarinine be¬
sede: „Spominjaj se tega dobro, spominjaj se tega!" Kako nevarna
in pogubna je taka šala in igrača, spoznali bodo, na žalost, prepozno,
tedaj, kadar se pred njimi odpre grozovitna večnost, kakršne nas vse
Bog obvaruj!

Molitev.

Neskončno dobrotljivi Bog, ki si dal svoji služabnici Katarini
gledati gnusobo in ostudnost greha toli svetlo in živo, da je rajša
hotela vseskozi v ognjenem morju goreti, nego da bi bila le en greh
prostovoljno v sebi trpela: prosimo te po njenem zasluženju, napolni
še nas s takim zveličanskim spoznanjem greha in s tolikim studom
nad njim, da tudi mi rajši umrjemo, kakor tvoje božje veličastvo
prostovoljno žalimo! Amen.

16. kimavec ali september.

Sveti Ciprijan, škof in mučenec (L 258).

Med junaškimi možmi, ki jih je Bog za časov trde po-
skušnje obudil svoji sv. cerkvi, da so kakor svetle zvezde zmo¬
tenim kazali pravo pot in stiskanim delili pomoč, se posebno
odlikuje sv. Ciprijan,  eden največjih cerkvenih učenikov.

1. Rodil se je bil v Afriki v mestu Kartagi konec drugega
stoletja imenitnim poganskim starišem. Z obilnimi dušnimi darovi
oblagodarjen se je v svoji mladosti vadil zlasti modrovati in go¬
voriti , pozneje pa je sam postal slaven učenik govorništva.
Imeniten, bogat in učen je imel veliko služabnikov; veselila ga
je posvetna slava in ničemurni blesk, zakaj pogani niso poznali

30 *

468

16. september: Sv. Ciprijan, škof in mučenec.

kaj višjega. Bil je že 45 let star, pa še ni spoznal pravega
Boga in njega, ki ga je bil poslal, Jezusa Kristusa. Sedaj pa
se ga usmili Bog, da ga privede k mašniku Ceciliju, ki ga
naj potegne iz dušne teme v svojo prečudno luč. Vendar pa se
mora Ciprijan sam s seboj in s svojim pregrešnim nagnjenjem
dolgo časa hudo bojevati, dokler v njem ne zmaga milost božja
in se da krstiti. Po sv. krstu pa, kakor sam pravi, mu postane
lahko in sladko vse, kar se mu je poprej zdelo nemogoče. Ko
so slišali neverniki, da je slavni učenik Tascij Ciprijan postal
kristjan, dejali so mu: Koprijan; ta psovka pomenja toliko kot
blato ali gnoj. Ali on se ne da omotiti, temveč poproda vse
svoje premoženje in ga razda ubogim. Sam pa se umakne svetu
in se peča edino le z učenjem sv. pisma. V sv. pismu najde,
kako Bog deviško življenje nad vse hvali in čisla. To ga na¬
kloni, da zdržno živi in svoje telo prav ostro kroti. Čeprav pa
se prikriva ljudem, njegovo sveto življenje jim vendar-le ne ostane
skrito. Dasiravno je še novospreobrnjenec, vendar ljudstvo za¬
hteva, naj bo v mašnika posvečen. Tedanji škof v Kartagi,
Donat, ga torej zoper cerkvene navade v mašnika posveti. Ni
pa še leto in dan mašnik, kar škof Donat umrje, in ljudstvo ga,
kakor po božji volji, soglasno hoče za svojega škofa izvoliti.
Ciprijan se ustavlja tej volitvi. Zapre se v svoje stanovanje in
misli skrivaj ubežati. Ali ljudstvo mu zastavi vsa vrata in ga
prisili, da gre naposled v zbirališče, kjer ga sprejmo z občno
radostjo. Sosednji škofje potrdijo njegovo izvolitev; le pet maš-
nikov se jej zoperstavi, s katerimi pa Ciprijan ravna krotko in
ljubeznivo, kakor s svojimi najboljšimi prijatelji.

2. V škofa posvečen nastopi svojo težavno službo z vso res¬
nobo in ljubeznijo. Kmalu zasvetijo vsej čredi njegove čednosti,
posebno njegova ostra pravičnost in skrb za uboge. Tedanje
krščanstvo je pa tudi potrebovalo ravno takega višjega pastirja.
Lakomnost, zvijačnost, sovraštvo, krive prisege, mehkužnost, po¬
žrešnost, trdosrčnost do ubogih, z malo besedami, vse poganske
hudobije so se vgnezdile med kristjane v Kartagi in v okolici.
Kristus pa je hotel očistiti svojo cerkev; zategadelj pošlje nad
njo pod cesarjem Decijem 1. 249 grozovito preganjanje. Komaj
se okliče cesarjev ukaz zaradi preganjanja v Kartagi, že se ve¬
liko kristjanov na bridko žalost sv. škofa Ciprijana oglasi ne-
verskim uradnikom, da so pripravljeni Kristusa zatajiti. V spri-
čevanje te grde nezvestobe dobijo posebne lističe, s katerimi so
bili pred preganjanjem zavarovani. Veliko kristjanov pa vendar-le

16. september: Sv. Ciprijan, škof in mučenec.

469

zvestih ostane Kristusu in cerkvi, in tako se prične kruto mašče¬
vanje. Posebno namenjajo pogani na škofa Ciprijana. V gledišču
iu tekališču kriče na vse grlo: „Ciprijana levom!“ Ali Bog je
ž njim drugače odločil in mu v prikazni naznanil, da naj ubeži.
Zato gre skrivoma iz Kartage. Po njegovem odhodu okliče de¬
želni oblastnik, da je smrti zapadel in veli vse izročiti, kar bi
se našlo njegovega premoženja; pa ničesar ni bilo najti, zakaj
vse je bil razdelil med uboge.

Dokler Ciprijan živi v pregnanstvu, moli stanovitno za svojo
čredo, in jej pošilja po duhovnikih pisma, da jih utrjuje v sveti
veri. Po teh duhovnikih pa tudi pozve, da so malikovavci veliko

vernikov pomorili, in da so nekateri od vere odpadli. Teh ne¬
zvestoba ga silno boli, in prizadeva si na vso moč, jih spre¬
obrniti. Veliko se jih vda njegovemu opominjevanju, vendar pa

se žele mehko pokoriti, kar je bilo zoper tedanje ostre cerkvene
postave. Zato si ti spokorjenci poiščejo priporočnikov ali po¬
močnikov. Nekateri mašniki, zlasti taki, ki so bili Ciprijanu so¬
vražni, na prošnje pričevavcev res odpadnikom okrajšajo čas po¬
kore. Tako okrajševanje se je imenovalo odpustek,  ali od-
puščenje zasluženega pokorjenja. Ciprijanu dela veliko preglavico
to premehko usmiljenje. Da jih ohrani zdrave v naukih, piše
svojim duhovnikom: „Dolgo sem že molčal, pa več ne morem
molčati, ker prenaglo odvezujete grešnike, ter jim s tem škodu¬
jete in Boga žalite.“ Nestanovitne pa opominja: „Ljubi bratje;
spoznajte svojo veliko pregreho, in žalujte po njeni velikosti.
Bog je dober Oče, pa tudi pravičen sodnik. Vaša pokora se
ravnaj po hudobiji vaših grehov. Upajte v božjo milost, pa ne
upajte tako zlahka odpuščanje grehov zadobiti itd.“ Tako jih uči
pokoriti se, in njegovo modro ostrost potrdi vsa duhovščina rimske
cerkve. Skušnja pa je spričevala, da je delal po božji volji.

3. Leta 251 poneha preganjanje. Ciprijan se vrne nazaj na
svoj sedež. Da pomiri stranki med duhovščino in ljudstvom,
skliče cerkveni zbor. V tem ukrenejo, tistim, ki se resnični po¬
kori podvržejo in v njej stanovitni ostanejo, nekoliko spregledati,
ne pa hinavcem, ki hočejo brez resnične pokore odvezani biti.
Tako sv. Ciprijan ni hotel grešnikov slepiti z lažnivim mirom,
ki ga da prenagla odveza. Čas pokore je skrajšal ali odpustek
delil tistim, ki so se goreče pokorili; ali lenim grešnikom ni hotel
potuhe dajati. — Kmalu po tej poravnavi se pritepe tudi v
Kartago kuga, ki je tedaj razsajala po vsem rimskem cesarstvu.
Tako davi in mori, da več hiš popolnoma sprazni. Umirajoči in

470

16. september: Sv. Ciprijan, škof in mučenec.

mrliči kar po cestah leže, tatje pa se poslužujejo te prilike, da
kradejo in ropajo po izpraznjenih hišah. Neverniki zbeže ter
popuste otroke, stariše in sorodnike brez pomoči. Tu zbere sv.
Ciprijan svojo krščansko čredo. Opominja jih, naj v Boga za¬
upajo, srčni ostanejo in v tej sili velikodušno pomagajo ne le
svojim bratom po veri, ampak tudi nevernikom kot svojim so¬
vražnikom. Na to njegovo opominjevanje dajejo premožni denar,
živež, stanovanje in obleko, ubožnejši pa žrtvujejo sami sebe, da
bolnikom strežejo brez razločka in jim pomoč dele, kjerkoli se
pokaže kaka nevarnost. Na čelu teh dobrotnikov pa je višji
pastir sam. Vse, kar ima, daruje za blagor svoje občine. Never¬
niki sami občudujejo to ljubezen kristjanov; vendar po prestali
kugi kmalu zopet pozabijo na dobrote, ki so jih prejemali od
kristjanov. Ni še preteklo šest let miru, ko napoči pod cesarjem
Valerijanom novo preganjanje. Ciprijan, vedoč, da ne bo dolgo
trajal mir za kristjane, je svojo občino dalje časa z ganljivimi
govori pripravljal na novi boj. Pa tudi njemu se je bližala ura
hude boritve.

4. Patern, deželni oblastnik, ga pokliče pred svoj sodni stol.
Reče mu: „Naša zvišena cesarja, Valerijan in Galen, sta mi
poslala ukaz, da naj tiste, ki ne spoznavajo vere našega cesar¬
stva, primoram k temu. O tebi sem že pozvedel dotične reči;
kako li se zagovarjaš?“ — Ciprijan odgovori: ^Kristjan sem in
škof. Jaz ne poznam nobenega drugega Boga, nego edinega in
pravega, Stvarnika nebes in zemlje in vsega kar je; ta je Bog,
ki mu kristjani služimo. K njemu vsaki dan molimo za-se in
za vse ljudi, pa zlasti za cesarja. “ — Tako ga oblastnik izpra¬
šuje še več drugih reči. Videč pa njegovo stanovitnost, obsodi
ga v pregnanstvo v malo primorsko mesto Lurubo. Ondi najde
nekoliko kristjanov in jih poučuje. V tem mestu mu je Bog
razodel, da je njegova smrt blizu in da ga bodo z mečem ob
glavo dejali. Tudi pozve, da so bili devet škofov, več mašnikov
in drugih vernikov odvedli nekoliko v rudnike, nekoliko v ječe.
Tem blagim spoznavavcem pošlje^ več pisem, polnih tolažbe in
opominjevanja k stanovitnosti. Crez tri četrt leta pokliče Pa-
ternov naslednik, oblastnik Galerij Maksim, svetega škofa iz pre¬
gnanstva nazaj. Dovoli mu, da ostane na svojih vrtih, vsaki dan
smrti pričakovaje, ker je cesar zlasti škofe in duhovnike ukazal
loviti in moriti. Ne dolgo, kar res dva cesarska uradnika s ko¬
čijo prideta ponj in ga odpeljeta k oblastniku. Zvedevši, da bo
škof Ciprijan zaslišan, dero cele trume poganov in kristjanov v

16. september: Sv. Ciprijan, škof in mučenec.

471

sodno hišo. Oblastnik ga vpraša: „Ali si ti Ciprijan?“ „Sem,“
mu odgovori. Oblastnik: „Ali nisi škof tiste proklete ljudske
drhali, ki jih kristjane zovejo?" Ciprijan: „Sem“. Oblastnik:
„I J o ukazu naših presvetlih cesarjev moraš malikom darovati!“
„Tega ne bom storil.“ Oblastnik: »Pomisli si dobro!" Ciprijan:
„Pri tako pravični reči si ni nič pomišljevati. Kar ti je ukazano,
to stori!" — Tako ga oblastnik kot sovražnika malikov obsodi
na smrt z mečem. Zaslišavši sodbo obrne Ciprijan svoje oči v
nebo in vzdihne: „Bogu bodi hvala!" Kristjani pa pravijo drug
drugemu: „Pojdimo in ž njim umrimo!" Velik hrup nastane
med njimi, in velika truma gre za škofom na morišče. Tja pri-
šedši odloži Ciprijan svojo vrhno haljo, pade na tla in nekoliko
časa pomoli. Nato razgali tudi spodnja oblačila, ter pričakuje
rablja. Ko pride, mu poda 25 zlatov. Kristjani pa razgrnejo
prte po tleh, da bi njegove krvi si prestregli. Potem si svetnik
sam zaveže oči, roke pa poda nekemu duhovniku, da mu jih
zveže, in tako prejme mahljaj meča dne 14. kimavca 1. 258. Po
noči pridejo kristjani, vzamejo njegovo truplo in ga med petjem
zaneso na svoje pokopališče. Ne le kristjani, ampak tudi pogani
so žalovali zaradi smrti blagega škofa, ker niso mogli pozabiti
njegove dobrotljivosti in ljubezni za časov kuge. Njegov spomin
se v katoliški cerkvi ob enem s sv. papežem Kornelijem obhaja
16. dan kimavca meseca.

Obrazuje se v škofovski obleki z mečem v roki.

2)va imenitna nauka iz svetnikovih pisem.

Sv. škofa Ciprijana osvetljuje posebna gorečnost za dušni blagor
in do smrti zvesta vdanost sv. katoliški cerkvi. Sv. katoliška cerkev
mu je bila edina in čista nevesta Gospodova. Zato je nad vse studil
odpad ali razkolništvo v cerkvi. Pisal je posebno knjigo „0 edi¬
nosti  sv. cerkve", kjer izrekuje imenitne besede: ,.Cerkev utrjuje,
njeno edinost vzdržuje in izraža stol sv. Petra. Kdor
se loči od tega stola, na katerem je cerkev postavljena,
tani več v cerkvi. Več cerkev ne more biti, ampak le
več udov ene in ravno iste cerkve, kakor  je  le  eno  solnce,
od katerega izhaja veliko žarkov, kakor je le eno deblo,
iz katerega se razrašča veliko vej, in kakor je le en
studenec, iz katerega se izliva več potočičev. Ali kakor
žarki od solnca ločeni ugasnejo, kakor se veja od dre¬
vesa odtrgana usuši, in potok od izvira odkopan usahne,
tako zgubi ud, ki se loči od cerkvenega telesa, svoje
življenje, življenje v veri in v ljubezni. Kdor se torej
spre s cerkvijo, v katere naročju je spočet, s katere

412

16. september: Sv. Ciprijan, škof in mučenec.

mlekom je dojen, in katere duh ga poživlja, ta se upre
svoji materi, in kdor cerkve, čiste in neomadeževane
neveste Kristusove, ne spoznava, ne more Boga imeti
za svojega Očeta. Kdor se loči od matere cerkve, ta je
izpahnjen od reke milosti in zveličanja, je tujec, greš¬
nik, sovražnik." Te besede sv. Ciprijana za vselej osramote in
pod nič denejo razkolnike in krivoverce vseh stoletij, ki butajo v
steno sv. katoliške cerkve. — Te besede, ljubi bravec, ki jih je sveti
škof in spričevavec Jezusov pred 17 sto leti govoril in učil, vtisni si
v srce, zakaj v sedanjih časih od vseh strani sovražniki vere vihrajo
zoper to edinost sv. cerkve. Papeža, škofe in mašnike preganjajo,
njih čast in veljavo zatiraje, pravice od Kristusa jim dodeljene kra¬
tijo, da bi vernike odtrgali od njih, kakor od svojih očetov in pa¬
stirjev. Ne hodi jim v zanke, ne daj se jim zavoditi! Bodi stanoviten
in zvest svoji sveti cerkvi in njenim pastirjem; zakaj odpad ali ločitev
od edinosti svete cerkve je odpad od Boga in gnusoba v njegovih
očeh, ki nikoli ne ostane brez kazni.

To ti spričujejo dogodbe iz Ciprijanovih časov. Veliko tistih, ki
so iz strahu pred mučeništvom in smrtjo zatajili Kristusa in od cerkve
odpadli, bilo je strahovito kaznovanih, in sicer zlasti zategadelj, ker
so se kljubu svojemu izdajstvu in zatajenju predrznih sveto obhajilo
prejeti. Sv. Ciprijan, ki je bil sam tega priča, pripoveduje naslednje:
Cvetoča deklica, ki je bila Kristusa zatajila, priplazi se med daritvijo
sv. maše, ki jo je Ciprijan opravljal, v zbirališče kristjanov in prejme
presveto Rešnje Telo. Ali angelska jed jej je bila strup; strese se
in mrtva se zgrudi na tla. — Druga, že postarana ženska, ki je bila
tudi odpadnica, prejme posvečeno hostijo. Takoj jo treslica zgrabi in
trepetaje pade vkup. — Neka gospa, ki je bila tudi odpadla, hoče
odpreti predalice, kamor je bila iz cerkve prineseno sv. Rešnje Telo
shranila (ob času preganjanja so jim namreč to „jed močnih" v po-
krepčilo domov dajali), ali ognjen plamen jej švigne naproti in jo
pahne nazaj. — Neki moški, enak odpadnež in izdajavec sv. vere, ko
po sv. maši na roko prejme sv. hostijo, najde namesto nje v roki pepel.

Iz teh zgledov lahko spoznaš prvič, kolika gnusoba je pred
Bogom nezvestoba do njegove svete cerkve, drugič pa, kako strašna
kazen čaka tistih, ki s smrtnim grehom obteženi pristopijo h Gospo¬
dovi mizi. Zato dobro preišči sam sebe vselej, kadar prejmeš sv. ob¬
hajilo; nikoli se ne predrzni vedoma s smrtnim grehom pristopiti k
sv. obhajilu. Opravi vselej poprej skesano in odkritosrčno spoved, ne
zamolči nikoli nobenega smrtnega greha, pripravi se na sveto obha¬
jilo z gorečo pobožnostjo, potem pojdi tja in boš prejel življenje. Ako
pa se drzneš, neskesan in nespokorjen z velikimi grehi na svoji vesti
k angelski mizi približati se, ješ sam sebi sodbo in smrt.

Molitev.

Božji Zveličar, Jezus Kristus! dodeli mi milost, da bom in ostanem
vedno zvest, pokoren otrok tvoje svete cerkve, ter ne pripusti, da bi

17. september: Sr. Hildegarda, samostanska prednica.

473

oskrunil njene sv. zakramente, in tvoje najsvetejše meso in tvojo kri
zaužil nevredno in sebi v pogubo. Amen.

17. kimavec ali september.

Sveta Hildegarda, samostanska prednica

( 1 . 1179 ).

Kdor plove navzgor po reki Reni, ugleda pri Bingenškem
mestu ob bregu goro, s trtami obsajeno, goro Šent-Ruperško
zvano. Ondi je sv. Rupert, Bingenški grof, dokončal svoje dni.
Pred 800 leti je na tej gori stal samostan, kamor so dan na
dan zahajale obilne trume iz vseh nemških pokrajin poslušat
čudovite reči. Papeži, cesarji, škofje, duhovniški zbori in drugi
so tja pošiljali poslance, ter odgovore na svoja vprašanja in svete
v svojih dvomih dobivali od neke nune, ki jo je Gospod posebno
s svojim duhom napolnil in jo postavil za oznanovavko svoje
presvete volje. Ta nuna je bila sv. Hildegarda, hči Spanhajm-
skega grofa Hildeberta.

1. Njeni stariši, kakor sama pripoveduje, so jo z vzdihljaji
darovali Bogu. Triletna vidi nad seboj neko luč, ki prečudno
prevzame njeno dušo. Te prikazni se jej ponavljajo do 15. leta,
in če je svojo dojenko vprašala, ali ona tudi kaj vidi, jej je od¬
govorila, da ne. V ponižnosti je odslej za-se pridrževala te pri¬
kazni in razodenja. Stariši, videč njeno ljubezen do molitve in
samote, jo osemletno izroče v nadaljnjo izrejo njeni teti Juti,
prednici ženskega samostana na Disibodski gori. Pobožna Juta
jej nameščuje skrbno mater, uči jo psalme peti, vadi jo v dobrih
delih in vodi po potu zveličanja. Še bolj pa, nego Juta, vodi
jo Bog sam po svojem Svetem Duhu. Blaga in nedolžna dorašča
mlada grofica. Samostansko tiho, mirno in bogoslužno življenje
se jej tako močno prikupi, da se nameni nič več ne zapustiti
tihomirnega zidovja, temveč kot čista nevesta vsekdar Gospodu
služiti. Prečudne prikazni se jej vseskozi ponavljajo, in sicer ob
odprtih očeh in v čuječem stanu. Kakor nekdaj preroki gleda
prihodnje reči ter spoznava namere sv. cerkve in posameznih
ljudi. Med svoje navadno govorjenje vpleta prerokbe, ki jih jej
navdaja Duh Božji. Ali ker je ne razumejo, jame se sramovati,
joka se in molči. Svet bi njenega prerokovanja nič ne bil

474 17. september: Sv. Hildegarda, samostanska prednica.

zvedel, ako ne bi je bil Bog sam k temu navodil. Pošlje jej
dolgo bolezen, hude bolečine, in vsi jo že imajo za mrtvo ter
delajo priprave za njen pogreb. Na enkrat pa jej bolečine od-
jenjajo, da takoj vstane zdrava in gre po svojih opravilih. Vsakdo
je strmel nad tem čudom, pa spoznati ga ni mogel. Le Hilde¬
garda je vedela namen svoje bolezni in kdo jo je ozdravil. Na¬
posled sluša klic Gospodov, ki jej veli, svoje prikazni zapisovati.
Preroku Jonu enako odšle oznanuje svareče in proteče božje be¬
sede in Gospodove sodbe, katere je pobožni menih in njen spo¬
vednik, Bogomir, zvesto v latinski jezik prestavil in v lepo
vrsto uredil.

2 .  Po Jutini smrti jo izvolijo za samostansko prednico. Njen
sloves daleč na okoli privabi toliko število devic v samostan, da
so jim prostori kmalu pretesni. Hildegarda zatorej sezida s po¬
močjo pobožnih in premožnih duš na Šent-Ruperški gori ob Renu
drug samostan, in se z 18 sestrami tja preseli. Sporočilo o nje¬
nem razodetju se je razglasilo. En del tega je Bogomir poslal
mogunškemu nadškofu v pregled in razsodbo. Med tem pride
papež Evgenij III. v Trevir ob Renu, kjer ostane tri mesece.
Ko sliši o šent-ruperški prednici in njenih prikaznih, pošlje tja
pobožnih in učenih mož, da se do dobrega prepričajo o tem. V
trevirskem zboru 1. 1148, kojemu je papež sam predsedoval in
je bil tudi sv. Bernard pričujoč, so pisma sv. Hildegarde preiskali
in s pohvalo sprejeli. Papež jej svojeročno sporoči v pismu, da
jej priporoči, naj zapisuje, kar jej božji duh razodeva, opominja
pa jo posebno, naj bo vedno ponižna. Tudi sv. Bernard piše
sveti prerokinji, jej svetuje globoko ponižnost in se priporoča
njenim molitvam. Da sta papež in sv. Bernard govorila, in pa
da je njene prikazni ves cerkveni zbor s pohvalo sprejel, to je
bilo dovolj, da je njen sloves šel po vsem krščanskem svetu.
Odšle so se cesarji in glavarji, škofje in korarji, cele trume ljud¬
stva in celo judje sami ali po pismih obračali do nje. Vsa njena
svarila, njeni svetje in dopisi so polni visoke modrosti, vsi od¬
kritosrčno sestavljeni, vsi zahtevajo poboljšanje srca, vrnitev k
Bogu. Mnogim je odkrila prihodnjost in jim zapretila z božjimi
sodbami; mnogi So si pa tudi njene besede vzeli k srcu in se
spreobrnili. Dasiravno slabotna ženska, vendar se ni ustrašila,
papežem, cesarjem, škofom in mašnikom resnico povedati in jih
zavrniti na prihodnjo sodbo božjo, ako se ne poboljšajo. Tako
je zavračevala cesarja Miroslava Rdečobradca. Papeža, ki ga
imenuje „ očeta romarjev, sveti škit sv. cerkve, poglavitno kore-

17. september: Sv. Hildegarda, samostanska prednica.

475

nino neveste Kristusoveje  svarila, naj natančneje spolnuje
svoje dolžnosti; duhovnikom, ki so tedaj svojo službo zanemar¬
jali, je z živimi besedami pred oči stavila kazni, ki jih bodo
zadele; zlasti je s krepkimi govori podžigala ljudstvo k pokori
in k spreobrnitvi.

3. Tudi dar čudežev jej je Bog dodelil. Bolni, slepi, hromi,
mrtvoudni, sključeni, obsedeni so ozdraveli, ko je položila roke
na nje in molila. Ob tolikih posebnih darovih in milostih pa
jej ni bilo znati niti najmanj¬
šega napuha. Imenovala se je
očitno najzaničljivejšo žensko
in ubogo grešnico. K tej po¬
nižnosti so jej pripomogle njene
velike in mnoge bolečine, ka¬
tere jej je Bog vedno pošiljal.

Ali ni se dala v zaupanju na
Boga omajati. Ponižno je vzdi¬
hovala k Bogu, rekoč: „Vem,
o Gospod! da je za me dobro
vse, kar dovoliš nad me priti.

Vredna sem vsega tega, upam pa, da v prihodnjem življenju
moje duše ne boš dal tako trpinčiti. “ V vseh svojih bolečinah
je bila vedno nebeško potrpežljiva in vsa vdana v voljo božjo.
Na svojem prstanu je imela vrezane besede: „Rada trpim.“
Kolikorkrat so bolj pritiskale bolečine, govorila je navadno: „Več
trpljenja ko mi moj Jezus pošilja, bolj sem si svesta, da me
ljubi. “ Kljubu temu trpljenju, ostremu pokorjenju, nočnemu ču¬
vanju in predniškim opravkom je vendar dosegla starost 81 let.
Dan njene smrti jej je bil razodet. Pred smrtjo pokliče k sebi
svoje samostanske sestre, poslovi se od vseh prijazno, in po
kratki bolezni, prejemši svete zakramente, zveličansko zaspi v
Gospodu dne 14. kimavca 1. 1179. Pokopali so njeno truplo v
koru pred velikim oltarjem in ostalo je ondi do 1. 1632. Tedaj pa
so švedski vojščaki razdrli cerkev in samostan na Sent-Ruperški
gori. Hildegardine telesne ostanke so prenesli v mesto Ajbingen
v nasovskem vojvodstvu, škofije limurške, kjer še dandanes
počivajo.

Obrazuje se v obleki samostanske prednice z bukvami svojih
razodenj v roki. Nad njeno podobo so tudi videti trije z žarki obdani
stolpi. Ti pomenjajo bržkone one tri samostane, ki jih je razsvetlje¬
vala s svetlobo svoje svetosti v življenju in po smrti.

476

17. september: Sv. Hildegarda, samostanska prednica.

^Cildegardine besede zlasti duhovnikom.

Na prošnjo cirkljanske duhovne družbe na Virtemberškem piše
sv. Hildegarda v svojem razodenju o cerkvi na Nemškem med drugim
to-le: „Y  dolgi bolezni 1. 1170 sem videla žensko podobo tako mično
in ljubeznivo, da je človeški um ne more zapopasti. Podoba je bila
tolikšna, da je segala od zemlje do nebes. Obleka jej je bila iz
snežnobele svile. Črez njo je bil razgrnjen plašč z najdražjimi kameni
in z najlepšimi biseri olepotičen; njeni črevlji so se svetili kakor
oniks (jako svetel dragocen kamen). (Ta podoba pomenja cerkev.)
Kar naenkrat zagledam, kako se je ves oprašil veličastni obraz te gospe,
njena obleka je bila na desni strani vsa razparana, plašč je zgubil
svojo lepoto in črevlji so očrneli. Z milim glasom jame tožiti in kli¬
cati: Poslušajte nebesa, da je moj obraz omadeževan, in žaluj, zemlja,
da je moja obleka raztrgana, zgrozi se, prepad, da so moji črevlji
očrneli. Lisice imajo svoje jame in ptice svoja gnezda; jaz pa ga
nimam pomočnika, niti tolažnika, niti palice, da bi se mogla na njo
opreti. V srcu Očetovem sem bila skrita, dokler ni Sin človekov,
rojen od device, svoje krvi prelil, me po tej krvi s seboj zaročil in
me z najokusnejšo doto obogatil, da bi tiste, ki jih je kačji strup
močne za hudo, za dobro pa onemogle storil, v vodi in v duhu mogla
poroditi v nove ljudi. Moji oskrbniki — duhovniki,  — ki so imeli
skrbeti, da je moj obraz lep kot jutranja zarja, moja obleka svetla
kot blisk, moj plašč leskeč kot drago kamenje in moji črevlji beli kot
sneg: ti so mi obraz omarogali, obleko raztrgali, plašč zatemnili in
črevlje počrnili. Tisti, ki bi bili imeli moj lišp povsod povišati, so ga
povsod ogrdili. To pa, kar je najbolj popačilo moj obraz, je nevredno
ravnanje in nevredno zauživanje telesa in krvi Jezusa Kristusa, mo¬
jega ženina, s čimur se Najsvetejši onečisti, v smeti povije, in nič
drugače, kakor lepo dete pred svinje v blato vrže. Ko je Bog člo¬
veško truplo iz prsti naredil in mu življenje vdihnil, postala je ze¬
meljska podoba meso in kri. Tako postane kruh, vino in voda na
oltarju, kadar mašnik izreče svete besede, pravo meso in prava kri
Kristusova. Jezusove rane so zmeraj presne in odprte, dokler bo kaj
ran grešnega človeštva. Ali ravno te rane onečisti vsaki mašnik, ki
iz lakomnosti premeni kraj svojega pastirovanja. Kdor je nezvest
postavi, evangeliju, mašniški službi, raztrga mojo obleko. Kdor zapo¬
vedi ne spolnuje, zatemnuje moj plašč. Kdor ne živi zmerno, ali se
ne usmili ubogega, kdor opušča dobra, pravična dela, tak trga svetla
žlahtna kamena z mojega plašča. Kdor zapusti sicer ostro, pa ravno
pot pravičnosti in odteguje lepe zglede, tak počrni moje črevlje. Laž¬
nivi duhovniki slepe sami sebe, ker zahtevajo čast mašniške službe
brez del, ko se vendar nobenemu ne deli plačilo, ako ni poprej delal.
— Predrzno ljudstvo se bo vzdignilo zoper vas duhovnike, vas zavrglo,
oropalo in prepodilo, ker ste čas mašništva zamudili. Poglavarji in
ljudstvo poreko: Pojdimo in vrzimo hudobneže iz cerkve, — ker ste
jo omadeževali. Po božjem pripuščanju bodo narodi v svetovalnicah
govorili in ukrepali zoper vas, ker ne bodo čislali vašega mašništva
in posvečevanja. Z njimi se bodo združili kralji zemlje, da bi vas

18. september: Sv. Tomaž Vilanovljan, nadškof.

477

popolnoma zatrli in na-se potegnili vaše posvetne zaklade. Svet po¬
glavarjev se bo zedinil v tem, vas črez meje pregnati. — Zato, o
človek, bodi si, kdor hočeš, ki te besede slišiš, povej te žalostinke du¬
hovnikom, ki so postavljeni in posvečeni, božje ljudstvo učiti in vo¬
diti! In glej! jaz, najzaničljivejša ženska stvar, sem videla iz nožnic
potegnjen meč pod nebom viseti, čigar ena ostrina je bila proti nebu,
druga proti zemlji obrnjena. In ta meč je visel nad duhovniškim
ljudstvom. Videla sem, kako je ta meč nekatere pokrajine tega du¬
hovniškega ljudstva odrezal, kakor je bil nekdaj Jeruzalem po Kristu¬
sovem trpljenju odrezan. (To meri na odpadništvo po Martinu Lutru.)
Videla sem pa tudi, da si bode Bog v tej stiski prihranil veliko maš-
nikov, ki se ga boje, ter v čistosti in preprostosti pred njim hodijo,
kakor je rekel Eliju: „Pridržal sem si 7000 mož v Izraelu, ki pred
Balom ne priklanjajo svojih kolen." — Sedaj pa naj se v vas izlije
neugasljivi ogenj Sv. Duha, da se k boljšemu povrnete!"

Kaj praviš, ljubi bravec! se li ne uresničujejo te Hildegardine
prerokbe tudi v sedanjih časih? — Komur vest očita, da je kaj za¬
krivil, naj se obrne k Bogu, da najde milost in odpuščanje po Jezusu
Kristusu!

Molitev.

Bog Sveti Duh, ki si svojo nevesto Hildegardo s posebnimi mi¬
lostmi oblagodaril; prosimo te po njenem zasluženju, da nam od svojih
božjih zakladov toliko podeliti blagovoliš, kolikor nam je za naše zve¬
ličanje potreba, po Jezusu Kristusu! Amen.

18 . kimavec ali september.

Sv. Tomaž Vilanovljan, nadškof (1. 1555).

1. Rodil se je 1. 1488 v Fuenlani na Španskem. Ker je bil
njegov oče iz mesta Vilanove doma in on sam ondi izrejen, dali
so mu priimek Vilanovljan. Njegovi stariši, akoravno ne v ve¬
liki obilnosti in v posebnem časnem bogastvu, bili so vendar še
črez potrebo z vsem založeni. Toda, kar jim je ostalo črez po¬
trebo, razdeljevali so med ubožce. Tako -se je sin od njih že v
mladih letih naučil krščanskega usmiljenja, v poznejših svojih
letih pa jih je še celo visoko prekosil. Kar je že otrok našel
v hiši, bodisi jed ali obleka, podelil je potrebnim. Od svoje jedi
si je pritrgoval, da je lačne nasičeval. Večkrat je iz šole prišel
brez obuvala, brez Zavratnika, brez plašča ali brez suknje. Ko
ga mati vpraša, kam je del to ali ono, je odgovoril: „Ljuba

478

18. september: Sv. Tomaž Vilanovljan, nadškof.

mati, storite z menoj, kar hočete, če prav me strahujete; videl
sem dečka vsega zmrzlega, in nisem si mogel kaj, da ne bi ga
bil dobro odel.“ A bil je tudi v resnici pobožen. Iz prijaznih
oči mu je svetila nedolžnost in odkritost, in srce mu je goreč¬
nosti vse plamtelo. Prve besede, ki jih je mogel izpregovoriti,
bile so Jezus pa Marija. Zaradi posebne ljubezni do rožne De¬
vice Marije so ga navadno Marijinega otroka imenovali. Tudi so
najimenitnejše prigodbe v njegovem življenju se pripetile ravno
ob Marijinih praznikih. V praznik Marijinega imena je bil v
red sprejet, v praznik Marijinega vnebovzetja je bil za škofa iz¬
voljen, in praznik njenega rojstva je bil njegov smrtni dan.
— Po očetu je podedoval hišo, ki jo je prenaredil za bolniščnico.
Nikoli ni izpregovoril besedice sebi v pohvalo, pa je tudi ne
črhnil na škodo svojemu bližnjemu. Kakor sveto pa je med
svetom živel in živeti hotel, vendar se mu je dozdevalo bolje,
zapustiti svet in njegove nevarnosti in prestopiti v redovno živ¬
ljenje. Dve leti premišlja, kateri red si naj izvoli, dokler se ne
odloči za red menihov sv. Avguština. Trideset let star sprejme
redovno obleko skoraj ravno ob času, ko je Martin Luter, tudi iz
reda sv. Avguština, se izneveril svoji obljubi. Odpadencu Lutru
nasproti je hotel Bog v svoji katoliški cerkvi svetlo luč postaviti
na svečnik, in ta je bil sv. Tomaž Vilanovljan.

2. Že nad redovnim novincem so občudovali globoko poniž¬
nost, največje zatajevanje in poseben dar molitve. Kot novo-
mašnik je na božični praznik pri prvi sv. maši obilo solz prelil
zaradi neizrekljive ljubezni božje v učlovečenju in rojstvu Sinu
Božjega. Videč veliki njegov dar zgovornosti in plamtečo go¬
rečnost za zveličanje duš, izroče mu predstojniki službo pridigarja
in spovednika. Obe ti službi je opravljal s tolikim uspehom in
blagoslovom, da si ga je cesar Karol V. izvolil za dvornega pri¬
digarja in se večkrat ustmeno in pismeno ž njim posvetoval.
Na vprašanje, odkod zajema v svojih pridigah toliko navdušenost
in tako presunljive besede, odgovori: „Od Jezusa križanega; ta
je najboljši učenik in vzornik pridigarjev, molitev pa jim je po¬
glavitna šola.“ Klečal pa je tudi noč in dan pred svetim raz¬
pelom v premišljevanju, in tu je dobival tisto moč in krepost
besede ter tisto visoko modrost, ki so jo vsi občudovali v nje¬
govih govorih. Kako nepremagljive so bile njegove besede, vidi
se iz tega zgleda: Cesar Karol je več oseb iz visokih stanov v
smrt obsodil zavoljo veleizdaje. Njegov sin in cesarstva na-
stopnik, Filip, toledanski veliki škof in drugi velikaši na ce-

18. september: Sv. Tomaž Vilanovljan, nadškof.

479

sarskem dvoru so ga zastonj prosili, da bi jih pomilostil. Tu gre
sv. Tomaž k cesarju, ga prosi milosti, in je uslišan. Temu se
jako čudijo knezi in drugi visoki gospodje. Cesar pa jim reče:
„Ne vem, kako mi je bilo; jaz se nisem mogel ustaviti prošnjam
tega moža. On je v resnici pravi služabnik božji, in spodobi se,
njegovo priprošnjo ravno tako častiti, kakor bi jo bil izrekel kak
svetnik z nebes. “

Kakor je bila njegova priprošnja mogočna pri ljudeh, tako
dopadljiva je bila pri Bogu. Neki jetnik nič noče o pokori in
spreobrnitvi niti vedeti niti slišati. To zve sv. Tomaž, poda se
k molitvi, in takoj se omeči srce trdovratnežu. Ravno tako so
španski škofje grede k tridentinskemu cerkvenemu zboru molitvi
sv. Tomaža pripisovali, da so se oteli na viharnem morju. Ta
čudovita moč Tomaževe besede in molitve razglasi njegovo ime
daleč na okoli. Njegovi izreki veljajo za določila z nebes, in
ker kot redovnik živi najpobožnejše, izvolijo ga kmalu za pred¬
nika in redovnega generala. Velika je na tej stopnji njegova
gorečnost za red in krotitev, a vedno združena s prisrčno lju¬
beznijo. Ako se kateri njegovih bratov hudo pregreši, moli s
solzami zanj, naloži sam sebi zanj najostrejšo pokoro in v tem ne
odjenja poprej, da zagrešenec svoj dolg spozna ter odpuščanje
zadobi. Znan mu je po duhu vsakateri brat, in po tem poznanju
uravna svoja vodila. S slabim ima usmiljenje in potrpljenje; več
zahteva od teh, ki dospo na višjo stopinjo popolnosti. Vsem je
dober, skrben oče. Naj je pa tudi njegova ljubezen velika,
vendar nikdar ne dopusti, da bi smel kdo kaj storiti zoper re¬
dovna pravila. Povsod hoče, da se najmanjša reč opravlja z
enako zvestobo kakor najimenitnejša, in sam daje najlepši zgled
vsem drugim. Tako se mu posreči, da spolnujejo njegovi učenci
najlepše čednosti, in več izmed njih jih postane slavnih misijo¬
narjev, ki celo v Ameriko neso luč sv. evangelija.

3. Ko je potoval Tomaž po deželi, samostane preiskujoč in
urejajoč, izvoli ga cesar Karol za nadškofa v Valenciji, ker je
visoko spoštoval njegove čednosti in zasluge. Zelo se je branil
te časti, vendar pa se je moral zavoljo redovne pokorščine pod¬
vreči in se za škofa dati posvetiti. V spremstvu enega duhov¬
nika in dveh bratov svojega reda pride peš in v ponošeni redovni
halji skrivaje v Valencijo, da vzame v posest svojo škofijo. S
prvega stanuje v samostanu svojih redovnih bratov, in se z mo¬
litvijo in s premišljevanjem pripravlja na svojo visoko službo.
Malo mu je ugajala velika slovesnost, obhajana pri umestitvi na

480

18. september: Sv. Tomaž Vilanovljan, nadškof.

škofovski sedež — bolj ga je ožalostila, nego oveselila; a vdal
se je ondotni šegi. Vendar pa je s sedeža odstranil predrage
preproge in blazine, ter pokleknil na gola tla. Korarji stolne
cerkve mu podarijo za hišno opravo 4000 kron. Denar sprejemši
ga takoj odpošlje v bolniščnico za ubožce in bolnike. Sedaj mu
je prilika, da more zadostovati svoji usmiljeni ljubezni do ubožcev
v polni meri. Ni ga pa tudi dela usmiljenja, katerega ne bi
dovrševal. Prvo, kar stori kot nadškof, je, da preišče ječe svo¬
jega škofijstva in jih da napraviti svetlejše, snažnejše in pri-
pravnejše. Očitno se da razglasiti za očeta ubožcev, vdov in
sirot. Dohodki mu znašajo na leto 18.000 rumenjakov. Od teh
daje 2000 pokojnine svojemu predniku, 13.000 razdeli miloščine,
3000 prihrani za hiševanje, za svoje služabnike in za poprave
škofijske palače. Vsaki dan je pri vratih njegovega stanovanja
videti 500 ubožcev. Vsakateri prejme kruha, vina in en denar.
Najdencev da poiskati in jih izrediti, ubogim dekletom pa daje
doto in jih zalaga z balo, da se morejo možiti. Zlasti mu je
skrb za domače ubožce, katerih da skrivaje iskati; da ne bi se
sramovali, jih podpira tako, da še za njegovo ime ne vedo. Ko
so morski roparji oropali neko mesto v njegovi škofiji, več prebi-
vavcev ujeli in odvedli v sužnost, pošlje tja živeža in novcev,
da odkupijo jetnike. Že pred svojo smrtjo razdeli vse svoje pre¬
moženje med ubožce po mestnih farah. Še celo svojo postelj,
na kateri je ležal, sporoči jetnikom, proseč jetničarja, naj mu jo
do smrti še izposodi. Ob svoji smrti torej ni imel drugega, nego
srajco na sebi, in pa ponošeno redovno haljo. Večkrat se mu
pripeti, da nima beliča, da bi ubogim pomagal; a zaupajoč na
božjo pomoč pomoli, in Bog mu čudesno pomaga. Večkrat se
prigodi, da se žito in moka na njegovo molitev pomnoži v kašči.

4. Kakor telesna, tako dovršuje duhovna dela usmiljenja.
Nevedne uči, ker jim goreče oznanuje božjo besedo. Kdorkoli
ga vpraša za svet ali išče tolažbe pri njem, sprejme ga z vso
ljubeznivostjo, in nobenega izpred sebe ne izpusti brez sveta,
brez tolažbe. Nekdaj zapazi, da so njegovi služabniki, da hi ga
ne motili v molitvi, hitro odpravili nekatere ljudi, ki so pri
njem pomoči iskali; nato jim zapove, da imajo vsakogar ob vsaki
uri pustiti k njemu, rekši: „ Odkar sem škof, nisem nič več

sam svoj gospod, ampak služabnik svoje črede." Kolikorkrat
mu čas pripusti, moli noč in dan za blagor in zveličanje
svojih ovčic. Kadar ga sila primora, strahovati kakega hu¬
dobneža, vselej poskuša najprej z ljubeznivim opominjevanjem;

18. september: Sv. Tomaž Vilanovljan, nadškof.

481

večkrat pa celo sam prevzame zasluženo kazen na mestu zadol¬
ženega človeka.

Kljubu vsem tem dobrim delom se je vendar sveti mož
strahu tresel zavoljo svojih dolžnosti. Bal se je, da ne bi bil
zavržen, češ, da jih premalo natančno spolnuje. Skušal je zatorej,
svojo čast odložiti in svet zapustiti. Ali zastonj so bile vse
prošnje pri papežu in pri cesarju. Zato se zateče z gorečo mo¬
litvijo k Jezusu, naj ga s smrtjo oprosti te nevarne butare in k
sebi vzame. Njegovo molitev je Jezus uslišal. Na svečnico zopet
s solzami kleči pred svetim razpelom in prosi rešitve. Tu zasliši
glas: „Utolaži se in hodi srčen, na rojstveni dan moje matere
prideš k meni!“ Dne 29. velikega srpana ga napade neka bole¬
čina v goltu in pa mrzlica. Precej opravi veliko spoved ves v
solzah, kakor bi bil največji grešnik, in prejme s plamtečo lju¬
beznijo sveto popotnico. Glas v Valenciji, da je obolel, ožalosti
vse prebivavce. Vsi hite v cerkev, hodijo s procesijo, in v cerkvi
sv. apostola Tomaža je bilo toliko ihtenje in jokanje, zlasti ubogih
ljudi, da so službo božjo motili. Na dan svoje smrti zahteva,
da mu bero Kristusovo trpljenje. Pazljivo posluša, neprenehoma
se oziraje na sv. križ v roki. Potem se v njegovi stanici daruje
sv. maša. Po povzdigovanju moli psalm: „V te, o Gospod, sem
zaupal, ne bom osramočen vekomaj!“ Med mašnikovim obhajilom
pa vzdihne: „Gospod, v tvoje roke izročim svojo dušo,“ in zaspi
v smrtnem spanju 8. dan kimavca 1. 1555. Njegovo truplo so
pokopali z vso mogočo slovesnostjo v Avguštinski cerkvi. Med
neštevilno drugo množico ljudstva spremljalo ga je k pogrebu nad
8000 jokajočih ubožcev. — Zaradi čudežev, ki so se po njem
godili vse njegove žive dni, ravno tako ob pogrebu in pozneje,
ga je papež Pavel V. prištel med zveličance, Aleksander VII.
pa med svetnike.

hrepeni po visokosti, ako te skrbi zveličanje tvoje duše!

Nesrečna in nespametna želja človeških otrok je, da zmeraj po
višjem in višjem hrepene ter se popenjajo od ene častne stopnje do
druge. To je krivo, da s svojim stanom in s 'tem, kar imajo, nikdar
niso zadovoljni; da svojega bližnjega zavidajo in se vseh pripomočkov
poslužujejo, ga izpodlesti, z njegove stopnje izpodriniti in na grobu
njegovega padca sami sebe povzdigniti, ondi si postaviti zgradbo svoje
dozdevne časne sreče. Vse jim gre le za večjo čast, za večje prihodke,
za višjo mogočnost. Pri svetnikih pa vidimo, da. gredo rajši z viso-
čine doli. Nikoli se ne morejo dosti ponižati. Njihove želje so, da bi
jih svet ne poznal; jih rajši zaničeval nego častil, rajši grajal nego

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 31

482

19. september: Sv. Jamiarij, benevenški škof.

hvalil. Visoko ime, čast in spoštovanje so jim preglavice, ki jim te¬
žave, skrbi in bolečine napravljajo, in le prisiliti jih morajo, da pre¬
vzamejo kako častno službo. Zgled tega nam je sv. Tomaž Vilanovljan;
njemu je bilo samostansko zidovje ljubše nego nadškofijska palača.
Od kod to? To prihaja odtod, ker spoznavajo samega sebe in hočejo
posnemati Kristusov zgled, ki je prišel na svet, da bi stregel, ne
pa, da bi mu bili drugi stregli, in da bi dal svoje življenje za njih
veliko; ki se je tolikanj ponižal, da je On, mojster in učenik, svojim
učencem noge umival ter jim velel, da naj še oni drug drugemu tako
store, in kdor izmed njih hoče biti najvišji, naj postane najnižji.
Svetniki so dobro spoznavali sami sebe, dobro so vedeli za svojo
krhkost, za človeško slabost in njegovo revščino; spoznali so minljivost
in ničemurnost vseh posvetnih časti in vedeli so, kako se je Jezus,
Sin Božji, ponižal do smrti na križu. Jezusu so hoteli enaki postati,
in zategadelj so vse časti zasramovali in želeli, kakor on, zaničevani
biti. Tudi so svetniki imeli goreče želje k Bogu priti, in tako jim
je bil na korist vsaki pripomoček, s katerim so mogli oteti svojo dušo.
Kolikor na višjo stopinjo pa je kdo postavljen, kolikor več uživa časti,
toliko večjo ima odgovornost in večjo nevarnost v greh pasti. Drevo,
ki je vrh gore, viharji in nevihte podero in izrujejo lažje in poprej,
nego mal grmič ali travnato bilko v dolini. Ravno tako je znano,
da ognjeni strel najrajši udarja v visoke vrhove. Iz teh nagibov, naj
bi se v časti ne prevzeli, naj bi v mogočnosti ne bili trinogi, v bo¬
gastvu ne oderuhi svojega bližnjega in zaradi tega od Boga zavrženi,
so svetniki se ogibali vseh velikosti in častnih služb. — Ako te je
torej skrb za svoje zveličanje, zadovoljen bodi s svojim nizkim, čeprav
zaničljivim stanom, zakaj bolj uglajen in lažji je pot, ki iz njega vodi
v nebesa, nego polzeča strmina visokosti.

Molitev.

O Bog, ki si dal svetnikom posvetno visokost prav spoznavati
in po pameti zaničevati, da so v ponižnosti ostali tvoji prijatelji; do¬
deli še meni na prošnjo sv. Tomaža Vilanovljana, da vso puhlo čast
po pameti zaničujem in ti v ponižnosti in preprostosti srca tako služim,
da me ti kedaj v nebesih povišaš! Amen.

19. kimavec ali september.

Sv. Januarij, benevenški škof, pa njegovi
tovariši, mučenci (1. 305).

1. Sv. Januarij, po rodu Neapolitanec, je bil škof benevenški
za cesarjev Dioklecijana in Maksimijana, ki sta bila poleg Nerona
in Decija najgrozovitnejša krvoločnika in preganjavca kristjanov.

19. september: Sv. Januarij, benevenški škof.

483

Deželni oblastnik puteolski je diakona Sozija in Prokula in še
dva druga pobožna moža dal ujeti in v ječo vreči. Sv. Januarij
je diakona Sozija posebno ljubil zaradi njegove modrosti in uče¬
nosti, kakor zavoljo njegovega svetega življenja. Akoravno škof,
se vendar ni sramoval, ga v dvomih za svet vpraševati in po
njegovih svetih se ravnati. Ko torej Januarij sliši, da njegov
prijatelj in več drugih kristjanov v ječi vzdihujejo, žene ga lju¬
bezen in skrb za ovčice, da jih gre obiskat, tolažit in vsakatero
pomoč delit, brez strahu, da bodo še njega zgrabili, trpinčili in
umorili; ljubezen namreč ne vpraša po nevarnostih, temveč je
močnejša nego smrt. Bridko mu pa tudi de, da bi prizanesli
njemu, kot očetu, njegovi otroci pa bi dosegli čast mučeništva. Med
tem pa je za deželnim oblastnikom Drakoncijem nastopil njegov
naslednik Timotej. Brž, ko ta zve, da ima neki častitljiv mož
z Beneventa zaprte kristjane obiskat priti, ukaže, da ga morajo
pri tej priči prijeti in privesti v Nolo, kjer je on stanoval. Tako
se tudi zgodi. Januarija in ž njim dva duhovnika, njegova
spremljevavca, zgrabijo in v Nolo odvedejo. Tu mu pokaže de¬
želni oblastnik cesarjev ukaz, rekoč: „Ali malikom darovati, ali
pa umreti!" Januarij se stanovitno brani te gnusobe. Vsled tega
je obsojen v razbeljeno peč. Ali kakor nekdaj trije mladeniči za
Danijelovih časov, tako ostane tudi on v ognju nepoškodovan,
in sredi plamenov glasno hvali Boga. Raztogoten ga ukaže
nato oblastnik razpeti na tezavnico. Z divjo grozovitostjo rablji
brž dovršijo dano povelje. Vse ude po životu mu izmaknejo iz
členov; a Januarij vedno stanoviten ostane v veri na Kristusa.
Misleč, da tako raztegnjen mora izdihniti svojo dušo, ga da s
tezavnice sneti in v ječo vreči. Ali po kratki molitvi v ječi
ozdravi svetnik. Ne dolgo potem se pelje oblastnik v Puteolsko
mesto. Sv. škofa Januarija in njegova dva zvesta spremljevavca
priklenejo z verigami k vozu, da morajo kakor konji pred njim
dirjati, med tem pa jih voznik pri vsaki stopinji z bičem ne¬
usmiljeno bije. V Puteoli prišedši jih zapro k poprej imeno¬
vanim Jezusovim služabnikom, katerim je oblastnik že bil iz¬
rekel sodbo, da jih imajo divje zveri raztrgati. Enaka sodba
zadene sedaj tudi Januarija in njegova tovariša. Koliko veselje je
sedmerim svetim spričevavcem, da se v ječi vidijo! Kako hvalijo
Boga, da morejo vsi skupaj zanj umreti in krono zveličanja
doseči! Preden jih odvedejo v gledališče in na nje izpuste divje
zveri, dajo si med seboj poljub miru, ter blagoslovljeni od svojega
svetega škofa nastopijo pot v smrt.

31

484

19. september: Sv. Januarij, benevenški škof.

2. V gledališču, čigar razvaline se še dandanes vidijo in
je bilo v njem za 400.000 gledavcev prostora, že čakajo deželni
oblastnik in ljudstvo željno na spričevavce, da bi si nad njih
grozovitnimi mukami pasli oči. Sveti možje se vstopijo v kolo,
Januarij njim na čelu. Že tulijo levi in risi izstradani stresajo
zatvornice po svojih zaporih. Na oblastnikovo znamenje dvignejo
zatvornice, in ven planejo divje zveri v velikih skokih, razme¬
sarit jim namenjene žrtve. Pa — koliko čudo! Zvesti spričevavci
kleče na kolenih in molijo. Brez strahu čakajo zverin, ki se s
strahovito zlobnostjo proti njim zažend, pa mahoma obstoje, kakor
od nevidne moči zadržane, prijazno z repi migajo in svetnikom
k nogam ležejo, kakor pohlevna jagnjeta. Vse ljudstvo ostrmi
nad tem čudom; oblastnik pa ta čudež pripisuje čaranju in da
povelje, vseh sedem ob glavo deti. Komaj pa izreče to povelje,
kar je takoj s slepoto udarjen. Ali sv. Januarij, da bi pokazal,
kako kristjan ljubi celo svoje smrtne sovražnike, se ga usmili,
nad njim moli in ga pokriža, in pri tej priči zopet spregleda.
Po tem čudežu se jih veliko izmed malikovavcev spreobrne h
krščanstvu. A brezbožni oblastnik, razkačen, da je premagan,
in v strahu, da ne bi pri cesarju prišel v nemilost, ne preklice
svoje sodbe, temveč v resnici veli vse ob glavo dejati. -— Se
sedaj kažejo v Puteoli kamen, na katerem je sv. Januarij klečal,
ko je prejel smrtni mahljaj. Trupla diakona Prokula in njegovih
tovarišev Evtiha in Akucija so kristjani v Puteoli častitljivo po¬
kopali, in pozneje sv. Prokulu na čast ondi sezidali krasno cerkev;
v njej so sedaj shranjene svetnikove svetinje. Truplo sv. Sozija
je prišlo v Misen, truplo sv. Januarija s tovariševima vred pa
so prenesli najprej v Benevent, potem pa v Neapolju pokopali.
Ondi je v veliki časti počivalo 500 let. Tu pa se zgodi za časa
kneza Sikota Benevenškega, da je oblegal Neapolitansko mesto,
pa je prebivavce tako stiskal, da svojega življenja niso mogli
odkupiti z drugim, nego s truplom svojega sv. patrona Januarija.
Med najbridkejšim jokom Neapolitancev odpelje zmagovavec sve¬
tinje sv. Januarija odtod, in jih 1. 825 z vso častjo v Beneventu
pokoplje. Pozneje pa so njegovo truplo v samostanu na gori
Matere Božje skrive shranili pod velikim oltarjem, bržkone
zategadelj, ker so si Neapolitanci na vso moč prizadevali, ga
zopet nazaj v svojo posest dobiti. Tu so ga našli 1. 1480, ko so
veliki oltar popravljali. Neapolitanski kralj Ferdinand, željen
tega zaklada, obrne se do papeža Aleksandra VI., in ta mu da
pooblastilo, svete ostanke vzdigniti in v Neapolj prestaviti. Ne-

19. september: Sv. Januarij, benevenški škof.

485

popisljivo je bilo veselje in vriskanje ljudstva, ko so jih v slovesni
procesiji prenesli v mesto. Pri tej priči je tudi nehala kuga, ki je
ravno tedaj neusmiljeno morila. Sedaj sezidajo v stolni cerkvi pre¬
krasno kapelo, in v tej počiva dandanes truplo sv. Januarija; glava
pa in posode s krvjo so shranjene v drugi krasni kapeli, ki jo
„ zaklad" imenujejo. Čudeži, ki se še vedno ondi gode, spričujejo res¬
nico besed kraljevega preroka: „Čudovit je Bog v svojih svetnikih."

Sv. Januarij se obrazuje v škofovski obleki, z zverinami okoli,
in z razbeljeno pečjo poleg sebe.

J^e odlašaj pokore od dne do dne!

Sv. Januarij, podelivši pogled deželnemu oblastniku Timoteju, mu
reče: „Ali ne veš, o grešnik, da je božja moč velika? O da bi te k
pokori pripeljal in ti tvoje grehe odpustil!" Ali kljubu zadobljenemu
pogledu in tem Januarijevim dobrohoteeim besedam je oblastnik trdo¬
vraten ostal in svojemu dobrotniku dal glavo odsekati. — Kaj ne,
ljubi bravec, ti se čudiš slepoti tega človeka; pa povej mi, ali ni temu
Timoteju enak vsaki grešnik, ki lahkomiselno živi v svojih grehih in
se k pokori ne obrne? Koliko milost mu podeljuje Bog! Svari ga,
trka mu na srce, obsipa ga z dobrotami, prenaša s čakanjem in po¬
trpljenjem. Vendar pa oslepljenec ne preneha, svojega Boga in Go¬
spoda neprenehoma žaliti. Grešnik vidi, koliko drugih nagla smrt
vedno pobira brez sprave z Bogom, vendar pa se ne spametuje in ne
vrne. Brez skrbi živi tja v en dan, misleč da je še časa dovolj, spre¬
obrniti se. Ako ga sem ter tja prestraši razdražena vest, ali kaka
nevarnost ali nesreča iz njegovega grešnega spanja, vidi sicer, da je
treba zapustiti pot hudobije in se k Bogu vrniti. Toda, brž ko ne¬
varnost mine, stori kakor kralj Faraon — ostane stari grešnik. Kako
strašen pa je stan takega človeka, kakšen bo njegov konec?

Kdor nespokorno živi in spreobrnitev odlaša od dne do dne, za¬
ničuje Boga, ki ga kliče, prepusti hudiču boljši del svojega življenja
in hoče Bogu slabšega dati —- hudiču pšenico in lepo rdeča jabolka,
Bogu pa rese, pleve in črvive ogrizke. Ustavlja se Bogu, ker je
usmiljen, in sprevrača božje usmiljenje sam sebi v pogubo, kakor veli
apostol: „ A1 i ne veš, da te božj a dob rotlj i vost k pokori
navaja? Ti pa si s trdobo svojega srca in z nespokor-
nostjo nabiraš jezo božjo ob dnevu jeze!"  On zaničuje svo¬
jega angela variha in mu krati veselje nad svojo spreobrnitvijo. Ravna
pa tudi brezbožno zoper svojo dušo. Zakaj dokler človek živi v grehu,
oropa sam sebe posvečujoče milosti božje, in vsa dobra dela, ki jih
stori, so brez vsakega plačila za nebesa, so mrtva. Greh na greh
naklada in butara je čedalje težja; on pa je od dne do dne slabši,
dokler se iz zadrg greha nič več ne more iztrgati. Čedalje globo-
kejše se zagrize greh v njegovo dušo, vedno bolj in bolj se pogrezuje
v brezdno brezbožnosti, tako, da, akoravno ga plaši ostra božja sodba,
se ne more več vzdigniti, in če tudi hoče poprijeti za božjo roko, ki
so mu ponuja, se je iz nezmožnosti poprijeti več ni v stanu.

486 20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovariši, mučenci.

Res je Bog odpuščanje obečal tem, ki se iz vsega svojega srca
k njemu spreobrnejo, ker pravi po preroku: „Kakor gotovo živim,
jaz nočem smrti grešnikove, temveč da se spreobrne in
živi.“  Ali gotovo je tudi, da Bog grešniku ni vselej obečal milosti
spreobrnitve, marveč je vsakomur odločil gotovo mero milosti, s ka¬
tero se zamore zveličati. Ako torej človek zapravi vse te mu od¬
merjene milosti, potem mu božja pravičnost ne podeli nobene več.
Brez milosti božje pa je grešniku nemogoče, spreobrniti se. Kdo pa
more vedeti, kateri greh je poslednji, ki ga more storiti, preden ga
zgrabi roka božje pravičnosti, in katera je poslednja milost, ki se je
še more poslužiti, da ubeži maščevanju pravičnega sodnika?

Kadar bo pa mera grehov polna in mera milosti izpraznjena, kaj
bo potem grešnik počel, ko strahovi sodbe prihrume nadenj? Za tega
voljo sveto pismo, preroki, apostoli, vsi cerkveni učeniki in vsi modri
možje soglasno nič bolj ne pogubljajo, nego odlašanje pokore in spre¬
obrnitve. Sv. Avguštin kliče v neki pridigi: „Posiušajte vsi besede
sv. pisma! In ti, brezbožni odlašavec, ti, ki vedno zahtevaš jutršnjega
dneva, poslušaj Gospoda, ki govori, poslušaj pismo, ki ti kliče: Ne
odlašaj h Gospodu spreobrniti se, in ne odkladaj tega
od dne do dne; ker nagloma pride njegova jeza, in ob
dnevu maščevanj a te bo pokončal.  Sem li morda jaz to pisal?
Morem li zatreti? Ako bi zatrl, bal bi se, da ne bi bil jaz zatrt?
Ali morem zamolčati? Bojim se molčati, primoran sem pridigovati;
sam ostrašen strašim vas.“ — Ali ni torej očitna nespamet, več ver¬
jeti svojemu razumu nego določnim in jasnim izrekom sv. pisma, sv.
cerkvenih učenikov in vseh pobožnih, svetih mož? Spreobrni se torej
k Bogu iz vsega svojega srca, da zadobiš odpuščanje in zveličanje
prejmeš od Gospoda, preden mero svojih grehov napolniš ali mero
božjih milosti izprazniš. Ne žabi: „Strašno je, pasti v roke
živemu B ogu!“

Neskončno dobrotljivi nebeški Oče, ne daj, da bi lahkomišljeno
in brezskrbno v grehu živel. Ti me kličeš in svojo roko po meni
stegaš; slušati te hočem, hočem se ti podvreči in tvoje zapovedi spol-
novati. Pomagaj mi le, da resnobno in stanovitno po potu pokore
hodim in obečano mi zveličanje prejmem! Amen.

Kako po čudnih potih božja previdnost večkrat vodi človeka, da
ga privede v zveličanje, naj te uči povest iz življenja sv. Evstahij a in
njegovih mučeniških tovarišev.

Molitev.

20. kimavec ali september.

Sveti Evstahij in njegovi tovariši, mučenci

20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovariši, mučenci. 487

1. Za časov vojske z judovskim ljudstvom, pod rimskima
cesarjema in vojskovodjema Vespazijanom in Titom, se je neki
Placid med vsemi najbolj odlikoval s svojo hrabrostjo. Enako
srčnega se je skazal v vojski zoper dacijski narod, za česar voljo
ga cesar Trajan postavi za načelnika konjikom. Bil je imenit¬
nega rodu, zaročen z blago rimljanko Trajano, in oče dveh lju¬
beznivih otrok. Akoravno pogarr, živel je vendar s svojo družino
po glasu svoje vesti pravično in bil prijazen z vsemi ljudmi.
Ravno to pa mu je naklonilo veliko milost božjo, da je prišel
k spoznanju resnice, ki se je bila prikazala vsem ljudem v
Kristusu Jezusu.

V mirnih časih je Placida posebno veselilo hoditi na lov.
Nekega dne zadene na trop jelenov. Njih največji se loči od
tropa in beži ravno v nasprotno stran gozda. Placid bi ga rad
ustrelil in leti v goščo za njim. Naposled ga ugleda vrhu skale;
pripravljaje se, da bi nanj sprožil lok, zapazi med rogovoma nad
glavo nekaj svetlega. Bliže njega prišedši vidi, da ima križ
nad čelom. Čudeč se tej prikazni, kaj bi pomenila, začuje glas:
„Placid! zakaj me preganjaš? Jaz sem Kristus, ki sem na križu
umrl za tvoje in za vsega človeštva zveličanje. Videl sem tvojo
miloščino in jo dopadljivo sprejel, in ko si šel na lov za divja¬
čino, sem tebe samega hotel uloviti." Placid, te besede zaslišavši,
pade na kolena, in kakor nekdaj Savel reče: „ Gospod, kaj hočeš,
da naj storim?" Glas mu odgovori: „Idi nazaj v mesto, poišči
ondotnega škofa, daj sebe, svojo ženo in otroke krstiti, potem
pa zopet pridi le-sem in slišal boš, kaj ti je storiti, da dosežeš
pravih dobrot." — Placid gre domov in pove ženi, kar je videl
in slišal. Strmeč posluša zdaj ženo, ki mu pripoveduje, da je
tudi imela prikazen in čula besede: „Jutri boš prišla s svojim
možem in s svojimi otroki k meni." — Ne mudita se in ne od¬
lašata dalje, škofa v mestu poiskati. Ko ga najdeta, prideta o
polnoči s sinovoma v zbirališče kristjanov, ki so se morali pred
pogani skrivati. Tu jih škof in vsi verniki sprejmo z veseljem.
Dovolj poučeni v sveti veri prejmejo sv. krst. Pri sv. krstu dobi
Placid ime „Evstahij" (to je: klasatec), njegova žena „Teoflsta“
(to je: bogavernica), starejši sin „Agapit“ (to je: ljubljenec),
mlajši pa „Teofist“ (to je: bogavernik). Poln veselja, da je
prejel zaklad svete vere, Evstahij komaj pričakuje, da se jame
daniti. Že zarana hiti proti gozdu, da bi ondi vnovič zaslišal
glas Gospodov. Prišedši na mesto, kjer se mu je Gospod pri¬
kazal, pade na kolena in moli: „Gospod! prosim te, spolni svo-

488 20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovariši, mučenci.

jemu hlapcu, kar si mu obečal.“ Razločno čuje besede: „Blagor
ti, da si prejel milost, v sv. krstu prerojenemu biti in si hudobo
premagal. Sedaj pa imaš, kakor moj služabnik Job, skušan in
potrjen biti, da dosežeš krono zveličanja. Odtrgaj torej svoje
srce od posvetnih ničemurnosti, da obogatiš na duhovnih dobrotah.
Ne boj se, ker jaz te bom podpiral s svojo milostjo, kakor nekdaj
svojega služabnika Joba, in te bom osrečil, kakor njega. Izvoli
pa si sam, ali hočeš sedaj ali konec svojega življenja pretrpeti
to poskušnjo.“ Evstahij odgovori: „ Gospod, ako se to mora zgo¬
diti, pošlji nam trpljenje sedaj, pa podpiraj našo slabost s svojo
močjo!“ Gospod mu obeča, in Evstahij se vrne domov. Žena
in sinova so pripravljeni, za Jezusa vse trpeti, kar ima nad
nje priti.

2. Že po malo dneh se jih dotakne roka Gospodova. Neka
kugi podobna bolezen jim pobere zaporedoma vse posle, in za
njo počepa vsa živina. Po noči pridejo tatje v hišo in odneso
vse, kar najdejo, in odhajaje še hišo zapalijo. Pogani imajo te
nesreče za kazen razžaljenih bogov ter zaničujejo in preganjajo
hudo stiskano Evstahijevo družino. Evstahij, popolnoma na be¬
raški palici, zaničevan in od vseh preganjan, je primoran, z ženo
in z otroki domovino zapustiti. Molče in ves vdan v božjo voljo
in trdno zaupajoč na božjo pomoč gre s svojo družino na ladjo,
ki odjadra proti Egiptu. Srečno pride tja. Ali ker nima s čim
plačati voznine, pridrži ladjin gospodar njegovo soprogo, zalo
Teofisto, v zastavo, in odjadra zopet naprej. Ta pohotnež in
nesramnež jo je namreč hotel zapeljati; a kljubu vsemu prilizo¬
vanju in protenju je Teofista stanovitna, Bogu in možu zvesta
ostala. Hudobneža pa zadene šiba božja, da je v malo dneh
potem mrlič.

Kdo bi popisal Evstahijevo bolečino zaradi te izgube? Ljubil
je prisrčno svojo ženo, a sedaj je po sili ločen od nje; njegovi otroci
so tolikanj potrebni matere, pa sedaj so je oropani. Ves potrt,
vendar v božjo voljo vdan, vzame otroka, živeža iskaje po on-
dotni okrajini. Pot ga privede do vode, kjer bi imel črez iti;
a nikjer ni ne mosta, ne čolna; mora se v njo spustiti in jo
prebresti. Ker pa obeh dečkov ni mogel ob enem črez prenesti,
pustil je enega na drugi strani. Vrnivši se še po drugega, vidi
ravno volka, ki mu ga odnese pred očmi. Komaj pa se strahu
in groze ogleda, vidi leva, ki mu odnaša v bližnji gozd še prvega.
Reve in žalosti kriči Evstahij na vse grlo, in že se misli v va¬
love reke vreči in se potopiti, kar se spomni, da Bog teh darov

20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovariši, mučenci. 489

terja od njega. Okrepi se, prosi nebes tolažbe in moči in stopi
na breg. Tu priporoča na kolenih ženo in otroka božji pomoči,
in kliče s potrpežljivim Jobom iz globočine svojega srca: „ Gospod!
ti si jih dal, ti si jih vzel, ti jih zamoreš zopet dati; tvoje ime
bodi češčeno!“ Po tej molitvi utaložen odide dalje, dokler ne
pride v malo vasico. Tu ga sprejme neki premožen kmet, pri
katerem Evstahij služi celih 15 let za hlapca. Tiho, potrpežljivo
in zvesto opravlja svoja dela. Njegovo priljudno obnašanje in
čisto življenje ga kmalu omili vsem vaščanom.

8. V tem času se je rimsko cesarstvo od več plati v vojsko
zapletlo, in cesar je v hudi stiski. Tu pride Trajanu njegov ne¬
kdanji vojvoda Placid na misel. Vedel je, da je dom zapustil, a
kje je, tega ni vedela živa duša. Zato pošlje na vse deželne
namestnike svojega cesarstva ukaz, naj ga iščejo, ter obeča, da
bode prejel veliko plačilo, kdor ga najde, da ga zopet postavi
svoji vojni za načelnika. Dva vojščaka, ki sta bila že pod njim
služila in pa, da bi obečano plačilo prejela, odpravita se na pot,
iskat ga od vasi do vasi. Nekega dne prideta v oni kraj, kjer
je bil Evstahij; šel je ravno s polja domov. Vojščaka ga ne
spoznata več, ker skrbi, reve in leta so ga že močno premenile.
On ju sicer spozna, a jima noče povedati. Vprašata ga, ali jima
ne bi mogel povedati o nekem Piacidu, ki mora s svojo ženo in
dvema sinovoma nekje v tem kraju prebivati. Evstahij, ki se
jima noče dati spoznati, ju prijazno povabi, naj gresta ž njim v
hišo. Prinese jima jesti in piti ter jima postreže, pa je silno
žalosten videti. To se čudno dozdeva vojakoma. Ko Evstahij
nekoliko odide od njiju, reče eden: „Ta mož je na videz močno
podoben Piacidu. Spominjam se, da je imel Placid progo na
čelu. Kadar nazaj pride, ga morava bolj natanko pogledati, ali
nima tega znamenja na čelu. Ako je temu tako, potem noben
drugi ni, nego vojskovodja Placid, in midva sva srečna. “ — Ko
torej Evstahij zopet pride k njima, ga pazljivo ogledujeta, in
komaj da na čelu progo zapazita, veselja poskočita, mu jameta
roke poljubovati, in pravita, da je volja cesarjeva, naj se vrne
nazaj za načelnika k njegovim armadam. Iz ljubezni do domo¬
vine se da Evstahij pregovoriti. S solzami se poslovi od on-
dotnih kmetov, ki vsi žalujejo za njim, in gre z vojnikoma v
Rim pred cesarja, da sprejme poveljništvo črez armade. Po dob¬
ljenih najslavnejših zmagah nad. sovražniki se vrača obče hvaljen
in češčen iz jutrovih dežel. Na potu domov ima armada v nekem
mestu in v okolici dan počitka in oddihljaja. Dva mlada stot-

490 20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovariši, mučenci.

nika, ki sta se oba v vojski slavno obnašala, dobita skup v eni
hiši stanovanje. Po navadi se brž seznanita in si pripovedujeta
drug drugemu svoje dogodivščine. Kako pa se zavzameta, ko se
pokaže, da sta ona tista dva dečka, ki ste ju ob vodi bili divji
zveri odnesli. Veselja se objameta in radosti jokata. Med tem
pa ju domača dekla, ki je ves njun pogovor poslušala in vedno
na njiju pazila, pripravi še v večje začudenje, ko zakliče: „0 ljuba
moja otroka!" — pa veselja omedli. Brata jo vzdigneta, a ne
vesta, kdo bi mogla ta ženska biti. Ko se iz omedlevice pre¬
drami, jo še-le spoznata, da je njuna ljuba mati, ki sta je dolgo
časa pogrešala. Da pri tem srečnem svidenju sedaj dopovedovanja
ni bilo ni konca ni kraja, mi ni treba popisovati. Kar jim je
veselje kalilo, bilo je edino to, da za očeta njih nobeden ni nič
vedel. Pa mislili so si: Tisti, ki nas je po tako čudnih potih
vkup pripeljal, nam bo še očeta dal zopet najti; in tako se je
tudi zgodilo.

4. Vojna se vzdigne, brata morata skupaj oditi, mati Teotista
pa ju tudi noče več zapustiti. Zategadelj gre k poveljniku in ga
prosi, naj jej dovoli, da sme pod obrambo vojne s sinoma iti v
Rim. Evstahij, ko jo vidi in sliši, jo že objame, rekoč: „Moja
ljuba Teotista!" ter Boga hvali oči v nebo povzdignivši. Pa tudi
Teotista mu jame brž pripovedovati, kako je našla svoja sina.
Pri tej priči ju Evstahij da poklicati, in sedaj veselja in radosti
ni konca ni kraja. Sinova pripovedujeta: „Dobrosrčni kmetje so
zveri prepodili, naju oteli in izredili. Ko se je pričela vojska,
morala je vsaka vas vojakov dati. Tako naju izbero in odpošljejo
k armadi. Ne da bi poznala drug drugega, sva se skupaj boje¬
vala, dokler se sedaj vpričo matera spoznava." — Tako Bog
svojih ne zapusti: On rani in zopet ozdravi, on povzdigne potrte
in varuje tujcev, on pošilja veliko stisk tem, ki se ga boje, pa
iz vseh jih reši njegova roka! — Kmalu poči glas pri vsi armadi,
kako se je sešla ta blaga družina; vsi se vesele in gredo vriskaje
proti glavnemu mestu.

V Rimu pa je med tem cesar Trajan, Evstahijev zvesti pri¬
jatelj, umrl, in cesar Hadrijan mu postal naslednik. Evstahij
gre armadi na čelu v slavnem obhodu v mesto. Cesar sam mu
skazuje največja čestitanja; pa Bog je svojemu zvestemu služab¬
niku pripravil še vse slavnejšo zmago in češčenje. — Bila je
šega pri Rimljanih, da je poveljnik po dobljeni zmagi šel v tempel
velikega malika Jupitra, da mu je poklonil svoje darove, ujete
sovražnike pa so pometali črez kako pečovje. Tudi Evstahij bi

20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovariši, mučenci. 491

moral sedaj darovati, pa noče. Zato ga cesar pokliče pred se na
odgovor. Evstahij mu srčno odgovori: „Jaz molim Kristusa in
njemu samemu darujem. “ Zastonj mu cesar proti z zobmi divjih
zverin. Evstahij ostane stanoviten. Vsled tega ga cesar brez
ozira na njegove zasluge za domovino z ženo in s sinovoma vred
obsodi v gledišče odvesti in ondi zverinam vreči. Še celo levi,
na nje spuščeni, so bili krotkejši, nego ljudje. Vležejo se jim k
nogam in jim ne store nič žalega. Oslepljeni cesar pa, s tem
še bolj razdražen, ukaže bronastega vola, za muke kristjanov
pripravljenega, razbeliti, in svete pričevavce v njem sežgati.
Evstahij, žena in sinova pokleknejo in molijo, dočim v brona¬
stem volu grmada gori. Ko je dosti razbeljen, vržejo mu svet¬
nike v trebuh, ki brž potem zapored izdihnejo svoje duše. Črez
tri dni, ko hočejo iz vola pepel in sežgane kosti izmesti, najdejo
trupla vseh štirih še nepoškodovana. Veliko poganov se je po
tem čudežu spreobrnilo. Verniki so skrbeli, da so njihova trupla
dobili od poganov, jih častitljivo pokopali, pozneje pa na njihovem
grobu sezidali lepo cerkev. Njih smrt je bila 20. dan kimavca
leta 120.

Sv. Evstahij se obrazuje v vojni obleki; poleg njega stoji jelen
s križem na čelu; na strani ima jelenski rog, v roki pa sulico.

ga v  nebesa drugega pota, nego pot trpljenja.

Znamenito je, da se je sv. Evstahiju pred njegovo spreobrnitvijo
jelen s križem na čelu prikazal, in da mu 'je Zveličar po sv. krstu
rekel, da bode, kakor pobožni Job, v trpljenju poskusen, preden prejme
krono pravičnosti. Enako se bere pri Savlovi spreobrnitvi, da je tudi
Jezus rekel besede: „Pokazati mu hočem, koliko mu bode za mojega
imena voljo trpeti." In res je potem sv. Pavel prebil neizrečene brid¬
kosti in naposled so ga ob glavo dejali. Ravno tako je bilo z Evsta-
hijem in njegovo družino. Godilo se mu je dobro, dokler je bil še pogan,
ko pa postane kristjan, prične se trpljenje, ki se konča s smrtjo na
ognju. Videti je torej, da le križi in trpljenja vodijo v nebesa. Tako
je tudi res.

Odkar je prišel greh na svet in je Sin Božji za voljo greha
na križu umrl, vodi v nebesa le en pot, in sicer pot križa.  Še
nedolžni otročiči na materinih prsih nimajd’ druge poti. Se celo oni
morajo ali bridkost bolezni, ali pa vsaj smrti okusiti, preden so vzeti
v število angelov. Zveličar sam je rekel učencema na potu v Emavs:
„A 1 i ni moral Kristus vse to trpeti, in tako iti v svojo
čast?"  Zveličar je ljubil in ljubi človeški rod z neskončno ljubeznijo.
Gotovo bi bil torej drug pot za nas izvolil mimo pota križa, ako bi
bil drug dostojen svetosti in pravičnosti božji. Ako ne bi bil hotel
prizanesti nam, prizanesel bi bil gotovo svoji materi, ki jo je prisrčno

492 20. september: Sv. Evstahij in njegovi tovariši, mučenci.

ljubil, in ne bi jej bil dal tako neizrekljivih bolečin trpeti, ako bi
kakov drug pot vodil v nebesa. Pot križa torej, pot trpljenja, zani¬
čevanja in poniževanja si je izvolil Kristus sam, naša podoba in naš
vzor; po tem potu so hodili njegova sveta mati, njegov varili in rednik
sv. Jožef, vsi njegovi apostoli in drugi izvoljenci, in ni ga svetnika v
nebesih, ki ne bi bil tja dospel bolj ali manj po trnjevem potu križa.
Zato tudi Jezus pravi: „Kdor hoče za menoj priti, naj zadene
svoj križ  na  se." In sv. Tomaž Kempčan v svoji „Hoji za Kristu¬
som “ piše: „Ni ga zveličanja za dušo, ne upanja po večnem življenju,
ako ne v križu; in ni ga nobenega drugega pota v življenje in k
resničnemu notranjemu miru, če ne pot sv. križa in vsakdanjega za¬
tajevanje."

Temu potu, ljubi bravec! se moraš rad ali nerad privaditi tudi ti,
ako hočeš zveličan biti; ker križa se ne moreš znebiti nikoli in
nikjer, nikoli in nikamor ne moreš križu ubežati. Modro bi že zatega¬
delj ravnal, ako bi svoj vsakdanji križ nosil potrpežljivo, ker se ga
tako ne moreš otresti. Ali ker si bil kot kristjan pri sv. krstu v
križonošo posvečen, in ti je bil pri sv. birmi pečat križa na čelo vtis¬
njen ter si prisegel, pod praporom sv. križa se vojskovati, ne bi imel
križa nositi prisiljeno, temveč bi si imel v čast šteti, da smeš za Zve¬
ličarjem hoditi po kraljevem potu križa. Iz ljubezni do Zveličarja
vzemi torej svoj križ na se in nosi ga srčno, dokler ti ga Gospod sam
ne odvzame. V čem pa noša križa ali kristjana križevi pot obstaja,
to ti je pač znano. Prenašaj potrpežljivo, vdano in ljubeznivo svoje
vsakdanje reve in stiske, svoje skrbi in težave, vse bridkosti in nad¬
loge, revščino in pomanjkanje, vse zopernosti, ugovore, skušnjave, bo¬
lečine in bolezni. Z veseljem se . odpovej vsemu ničemurnemu, min¬
ljivemu veselju in vsem posvetnim dobrotam. Premaguj vseskozi huda
nagnjenja in strasti, premaguj svoje meso in njegovo poželjenje. Po¬
božnemu kristjanu ne sme miniti noben dan, da ne bi mogel reči: to
in to sem danes trpel iz ljubezni do Jezusa, ali v tem in tem sem se
premagal iz ljubezni do njega. Le začni in z ljubeznijo se okleni
svojega križa, misleč, da ga moraš tako ali tako nositi; nosi ga torej
zaslužno. Oziraj se Da Kristusa in njegove svetnike, ki gredo pred
teboj; oziraj se proti nebesom, kjer te čaka zaslužena krona. Kristus
ti stoji na strani in ti pomaga s svojo milostjo. Ne boj se opešati!
Bodi srčen in stanoviten; zakaj konec križa je — večno zveličanje!

Molitev.

Ljubi Zveličar Jezus Kristus, o daj meni spoznati, kako potreba
mi je križ nositi, in podpiraj me s svojo pomočjo, da ga po tvojem
in po tvojih izvoljencev zgledu zvesto nosim, in zanj prejmem krono
pravičnosti! Amen.

21. september: Sv. Matevž, apostol in evangelist.

493

21. kimavec ali september.

Sveti Matevž, apostol in evangelist.

1. Ob prijaznem, ribovitem Genezareškem jezeru je stalo
nekdaj bogato trgovsko mesto Kafarnavm. Odtod so vodile lepe
ceste v notranje pokrajine Sfete dežele in veliko je bilo tu
trgovsko shodišče; zakaj tukaj se je blago skladalo in nalagalo,
kupovalo in prodajalo. Bila je zatorej v tem mestu imenitna
mitnica z bogatimi prihodki, za Kristusovih časov v rokah Rim¬
ljanov. Ta davek pobirati so postavili Rimljani posebne prejem¬
nike, ki so carino oddajali drugim podzakupnikom. Eden takih
podzakupnikov je bil Jud Levi,  ki je pridno na mitnici sedel,
blago cenil in od njega carino ali cestnino pobiral. Kakor vse
mitničarje, tako so Judje sovražili tudi Levija. Sploh so cestni¬
narje imeli za oderuhe, zatiravce in goljufe božjega ljudstva, za
očitne grešnike.

Nekega dne, ko Levi sedi v svoji mitnici, pride Jezus iz
Kafarnavma, kjer je bil hromega človeka ozdravil, z veliko mno¬
žico ljudstva na breg Genezareškega jezera. Milo in ljubeznivo
se ozre na cestninarja Levija in ga pokliče: „Hodi za menoj!“
Levi, ki je bil bržkone Janezov učenec, ali je vsaj že veliko
slišal o Kristusovih naukih in čudežih, vstane hitro, pride k
Jezusu ter postane njegov učenec, imenovan Matevž, to je:
„Božidar“. Preden se pa popolnoma izroči Gospodu, hoče se mu
za to milost hvaležnega skazati s tem, da povabi njega in njegove
druge učence v svojo hišo k mizi. Farizeji se pohujšujejo na
tem, da je in pije z grešniki in cestninarji. Zveličar pa jih za¬
vrne, rekoč: „Zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolni.
Pojdite pa in učite se, kaj se pravi: Usmiljenja hočem, ne pa
daritve; zakaj jaz nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike .“
— Po gostiji zapusti Levi vse, stopi v družbo Jezusovih učencev,
in ravno tega leta, drugega, odkar je Jezus učiti začel, je bil
sprejet v število apostolov. Milost in čast apostolstva pa ga
stori le še bolj ponižnega. Da ne bi nikdar pozabil, kdo in kako
zaničevan je bil poprej, zato se v svojem evangeliju vselej ime¬
nuje cestninarja. Kot apostol spremlja svojega učenika in vodnika
vedno in povsod, posluša vse njegove nauke, vidi vsa njegova
dela, je priča vseh njegovih čudežev, priča njegovega trpljenja,
njegove smrti, pa  tudi njegovega vstajenja in vnebohoda. Ko
binkoštno nedeljo prejme z drugimi apostoli vred Sv. Duha, ostane

494

21. september: Sv. Matevž, apostol in evangelist.

dalje časa v Jeruzalemu, oznanovaje po Judeji Kristusovo evan¬
gelije. Se-le, ko se apostoli razkrope zaradi preganjanja, se sv.
Matevž odpravi z lučjo sv. vere tudi k malikovavskim narodom.
Preden pa odide, spiše na prošnjo spreobrnjenih Judov okoli 1. 42
svoje evangelije v hebrejskem jeziku.

2. Ko apostoli odločijo z žrebanjem, kam se ima vsaki na¬
potiti, zadenejo Matevža etijopske pokrajine. Najprej gre skozi
deželo Partijanov, oznanovaje jim milost zveličanja. Ob mejah
Palestine pride do ljudstva, ki je v več jezikih govorilo. Tudi
njim oznanuje sv. evangelije; pa veliko ima trpeti žeje in lakote,
mnogo težav in nevarnosti mu napravljajo malikovavski duhovniki
in glavarji raznih ljudskih plemen. Sv. Klemen Aleksandrijski
spričuje, da sv. Matevž ni nikdar jedel mesa, temveč živel ob
koreninah in zeliščih, ob jagodah in sočivju. Med drugim se pripo¬
veduje, da je sv. vero oznanoval tudi prebivavcem Mirmenskega
mesta; ti so se pa s toliko strastjo držali svojih malikov, da
Gospodovega oznanovavca zgrabijo, mu oči iztaknejo in ga v ječo
vržejo, da bi ga črez nekatere dni umorili. Po angelu opominjan
gre sv. Andrej k njemu v Mirmene, da ga z molitvijo ozdravi in
potem otme njega in druge jetnike ž njim. Odtod gre sv. Matevž
v Antiohijo in dalje v Etijopijo, to je: v severno okrajino Senaar
med Egiptom in Abisinijo.

V popisu življenja sv. Matevža, najdenem v Rimu v vati¬
kanski knjižnici, se bere, da sta za one dobe v velikem mestu
Natdaber bila dva čarovnika Caroe in Arfaksat, ki ju je ljudstvo
imelo za bogove ter ju od najdaljih krajev hodilo molit. Znala
sta neko sleparijo, da se nihče ni mogel premakniti s kraja, kjer
je stal, dokler se jima ni poljubilo. Ravno tako sta s sleparijo
več ljudi pripravila ob pogled, ob sluh itd. Tema je apostol
njuno rokovnjaštvo razdrl, ker je v imenu Jezusovem vsakatere
bolnike ozdravil. Tudi kače, ki sta jih hudobneža ščuvala v
ljudi, je ukrotil in pičene ozdravil. Etijopski dvornik kraljice
Kandace, o katerem govori apostolsko dejanje, se mu srčno za¬
hvali za to milost in ga vzame v svojo hišo. Sedaj zahajajo k
njemu dvornikovi prijatelji, in ko slišijo besede življenja, po¬
stanejo verni in prejmejo sv. krst. Nosijo mu bolnike in nad-
ložne in apostol jih ozdravlja. To mu privabi veliko množico,
da ga poslušajo, in mnogo se jih pokristjani. Nekega dne mu
reče dvornik: „Prosim te, povej mi, odkod pride, da grški,
etijopski in egiptovski bolje govoriš, kakor domačini sami, pa si
Hebrejec?“ Apostol mu odgovori: „Kristus, sin živega Boga,

21. september: Sv. Matevž, apostol in evangelist.

495

je poslal nam — dvanajsterim apostolom — z nebes Sv. Duha
in njegov ogenj nas je prešinil, kakor navadni ogenj prešine
železo. Nato smo začeli v mnogoterih jezikih govoriti in sedaj
oznanujemo narodom velike čine učlovečenega Sinu Božjega. Jaz
in drugi enajsteri apostoli ne umemo le, kakor ti misliš, onih
štirih jezikov, ampak jezike vseh narodov." — Bivajoč pri tem
dvorniku je v življenje obudil kraljevega sina Evfranana, in
po tem in po drugih čudežih nad bolniki jih spreobrnil veliko
število in ves kraljevi dvor k veri v Kristusa. Med kraljevo
družino je bila kralji¬
čina Efigenija obdaro¬
vana s posebno lepoto.

To pridobi apostol za
izbrano nevesto Kristu¬
sovo, da stori obljubo,
le z Jezusom edinim
zaročena ostati, in jo
postavi za čuvajko več
kot 200 devicam. Po
smrti kralja Egipa, či¬
gar hči je bila, pre¬
vzame vladarstvo nje¬
gov stričnik (po drugih:
njegov brat) Hirtak po
imenu. Ta pa hoče po
vsej sili zalo Efigenijo
imeti v zakon. Ali sv.
apostol ga pouči, da to
po božjih postavah ne
sme in ne more biti,
ne samo, ker mu je v
bližnjem rodu, temveč
ker je tudi obljubo de-
vištva storila. Efigenija sama ostane tej obljubi zvesta, da je
ne omajajo niti obljube, niti grožnje. ..Hirtak, vedoč, da je to
apostolovo delo, se nad njim raztogoti in ga ukaže ravno med
daritvijo svete maše s sulico prebosti. Njegovo truplo so v
Hieropolu častitljivo pokopali, pozneje pa prenesli v Salerno v
neapolitanskem kraljestvu, kjer je bilo še za časov sv. papeža
Gregorja VII. — Toliko govore o njem imenovana vatikanska
pisma.

496

21. september: Sv. Matevž, apostol in evangelist.

Obrazuje se v apostolski podobi s sulico in z bukvami v rokah;
kot evangelist pa s človekom poleg sebe, ki ima podobo angela.

O svetih evangelijih, njih začetku, o njihovih pisaveih in

podobščinah.

Jezus Kristus sam ni nič pisal in ni zapustil nobenega pisma.
Ravno tako tudi svojim učencem in apostolom nikjer ni ukazal, da naj
to, kar je učil in storil, zapišejo, ampak jim je rekel: „Pojdite in
učite  vse narode — oznanujte  evangelije vsaki stvari!“ Apostoli
so tudi povelje svojega gospoda in učenika spolnovali. Razširjali
so z živo besedo Jezusov nauk. Še-le črez dolgo časa po Kristusovem
vnebohodu, ko je že med judi in pogani nastalo več krščanskih občin,
so nekateri izmed apostolov zapisali nekoliko  Jezusovega življenja,
njegovih del in naukov. K temu pa so jih naklonili mnogoteri na¬
gibi. Tako je sv. Matevž  svoje evangelije pisal na prošnjo spre¬
obrnjenih Judov v Palestini; sv. Marka  na prošnjo krščanske občine
v Rimu, kamor je bil s sv. Petrom prišel; sv. Luka  je pisal iz tega
namena, da je zavrnil napačne pripovedke, raztrošene o Kristusu; sv.
Janeza  pa so škofje v Aziji prosili, naj jim poda spričano resnico,
da je Kristus Sin Božji, zoper Cerintovo in Ebionovo krivo vero. —
To so četveri evangelisti ali pisavci sv. evangelija — to je: „veselega
oznanila 4 '. Pisali so navdihnjeni od Sv. Duha, kar so ali sami videli
in slišali, ali pa, kar so iz ust apostolov samih slišali, kakor sv. Marka
in sv. Lukež. Vse, kar so pisali, je dokazana resnica, in sv. kato¬
liška cerkev je resničnost sv. evangelija slovesno priznala in pred
vsem svetom oklicala.

Kakor hitro so kristjani v roke dobili sv. evangelija, prepisavali
so jih skrbno, zvesto in natančno. Prestavili so jih pozneje v druge
jezike, in tako so prišla do nas. Te svete bukve so tolikanj spošto¬
vali, da so jih z zlatimi črkami prepisavali in v svilo in škrlat za¬
vijali; le za velik denar so bile dobiti. Nekateri kristjani v prvih
časih so jih na vratu nosili; po smrti pa so jih veleli na prsi deti in
ž njimi vred pokopati. Kristjani v jutrovih krajih so si roke umivali,
preden so se dotaknili teh bukev ali jih brali.

Četveri evangelisti imajo navadno skrivnostne podobščine ob
strani; tako sv. Matevž človeka krilatega kakor angela, sv. Marka kri¬
latega leva, sv. Lukež krilatega junca, sv. Janez pa orla. Po razla¬
ganju sv. Hieronima človeški obraz pri sv. Matevžu pomenja pravo
in resnično človeško naravo Kristusovo,  ki  jo ravno ta
evangelist dokazuje z bukvami rodu Kristusovega, s katerimi pričenja
svoje evangelije; lev pri sv. Marku nas spominja na besede sv. Janeza
Krstnika, ki je levu enako v puščavi klical vsem stanovom: ,,Prine¬
site vreden sad pokore!" — Junec, daritvena žival pri sv. Lukežu,
zaznamuje, da sv. Lukež svoje evangelije začenja s Caharijem duhov¬
nikom, in orel pri sv. Janezu, da se ta evangelist že začetkom svojega
evangelija orlu enako vzdiguje visoko v nebo do božjega veličastva,
govoreč o večnem rojstvu „Besede“ (Sina Božjega).

22 .  september: Sv. Emeran, škof in mučenec.

497

Bukve sv. evangelij, iz katerih se bere ob nedeljah in v praz¬
nikih pred pridigo, so vzete iz štirih evangelistov. Obsegajo pa le
posamezne oddelke, ki so razdeljeni na vse nedelje in praznike cer¬
kvenega leta, ter se strinjajo z evangeliji pri daritvi sv. maše. Te
evangeljske bukve je sv. Hieronim zložil na povelje papeža Damaza,
in ž njimi združil tudi berila iz apostolskih pisem in preroških bukev
stare zaveze. — To so bukve, ljubi bravec, ki še tolikrat prečitane
in premišljevane dajejo vedno novih naukov; naj se zategadelj ne
pogrešajo v nobeni slovenski ter krščanski hiši.

Molitev.

Dodeli mi, o Bog, na priprošnjo sv. apostola in evangelista Ma¬
tevža, da njegovih ,.veselili sporočil 11  o božjem kraljestvu ne samo po¬
slušam, temveč je spolnujem, vedoč, da le spolnovavcem božje besede
Bog obeta zveličanje. Amen.

22. kimavec ali september.

Sveti Emeran, škof in mučenec (1. 652).

1. Sv. Emeran se je rodil proti koncu 6. stoletja iz pleme¬
nitega stanu v francoskem mestu Poatje v akvitanski pokrajini.
Že v mladosti se je odpovedal vsem posvetnim nadam ter se z
vso marljivostjo uka poprijel; ni imel druge želje, nego biti du¬
hovnik. Bil je lepe rasti, vedno veselega obličja, jako radodaren
ubogim, vedno zmeren in poseben častitelj čistosti; vrhu tega je
imel najlepše darove zgovornosti. Čednost in učenost ga kmalu
Po mašnikovem posvečenju povzdignete do škofovske časti. Kot
škof se odlikuje zlasti z bistroumnostjo in modrostjo. Prirojen
mu je bil neki poseben dar, si srca pridobivati in jih za čednost
vnemati. Gorečnost za zveličanje duš ga je vodila po mestih,
trgih in vaseh francoske dežele, da je povsod oznanoval z be¬
sedo in zgledom nauke sv. evangelija. Zelo ga je bolelo slišati,
da so prebivavci v Panoniji (na sedanjem Ogrskem tedanji Slo¬
venci in Obri) še v teme malikovavstva pokopani. Kmalu se
odloči, kaj da mu je storiti. V svoji škofiji postavi drugega
mesto sebe, vzame s seboj duhovnika Vitala, zmožnega jezika, in
se odpravi na svoje misijonsko potovanje. Gredoč po Nemčiji ob
obrežju dunavskem pride na Bavarsko v zagrajeno mesto Ratis-
hono ali Rezno. Sredi mesta je stala prostrana palača bavarskih
vojvodov, zunaj mestnega zidovja pa cerkvica sv. Jurija. Tedanji

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 32

498

22. september: Sv. Emeran, škof in mučenec.

vladar Teodo I. ga sprejme z vso častjo in prijaznostjo ter pre¬
govori, naj ostane na Bavarskem, da bi poruvat trnje maliko-
vavstva, ki se je še pod križem sv. vere razraščalo. Emeran
privoli v vojvodovo željo, ostane v Ratisboni in prevzame posel,
voditi in vladati tedaj v Bavariji še majhno število samostanov.
Vidno je bil ž njim blagoslov božji in z neutrudljivo gorečnostjo
je deloval ondi tri leta. Ni se mudil dolgo v Ratisboni, temveč
hodil sem ter tja po vsi deželi. A pridigoval ni le po cerkvah;
celo v posamezne hiše je zahajal, da bi tolažil, svetoval in učil,
pa tudi svaril, prosil, hvalil in strahoval, kakor je pač zahteval
dušni prid vsakogar. Vrhu tega se je zelo zatajeval. Ko se
je bil trudil celi dan, prečul je še večji del noči v molitvi ter
se ostro postil. Razen molitve in posta mu je bilo vbogaime
dajati posebno veselje; vse, kar je bil prejel od vojvode, razdelil
je med uboge. Pač ni čuda, da je svetost njegovega življenja
ravno tako nagibala človeška srca, kakor njegove živahne, do
srca segajoče pridige. Vojvoda Teodo spozna njegove zasluge.
Zategadelj ga ljubi in spoštuje sam in vsi njegovi služabniki na
dvoru kakor svetnika.

2. Po triletnem blagodarnem delovanju v Ratisboni se na¬
poti v Rim, da obišče groba svetih apostolov Petra in Pavla, ter
se v raznih rečeh posvetuje s sv. očetom. Ali peklenska hudoba,
ki ne miruje nikdar, podžge na vojvodovem dvoru strašno pregreho.
Uta, Teodova hči, ravno v najlepšem cvetu svoje mladosti, lepa
in ljubezniva, da bi bila krasotila vsaki kraljevski ali cesarski
sedež, se v pregrešni ljubezni speča z nekim plemenitim mlade¬
ničem Sigbaldom. Uta, ko svoje pregrehe starišem ne more več
prikrivati, po peklenskem navdihovanju in Sigbaldovem prigo¬
varjanju gre in se Emeranovega odhoda posluži v to, da njega
imenuje za svojega zapeljivca. Nato dere njen brat Landbert z
drhaljo divjih vojnikov za škofom, da bi sramoto vojvodske hiše
opral s krvjo dozdevnega zapeljivca. Tri dni hoda od Ratisbone
ga dohiti v neki kmetiški hiši pri molitvi pred svetim razpelom.
Kakor divjak plane Landbert v hišo, in svetnika s kolom v prsi
dregne med najgršim očitanjem. Zastonj .so vsi svetnikovi iz¬
govori, da je nedolžen. Landbert ga ukaže zgrabiti, na lestvo
privezati in mu ud za udom z života rezati, oči izruvati, nos,
ušesa, roke in noge odsekati in naposled še jezik izpuliti. Tako
na vseh udih pokvečenega ga divjaki puste v krvi ležati in od¬
idejo. Kmetje pridejo na vpitje njegovih spremljevavcev na pomoč,
ga z lestve odvežejo in na vozu odpeljejo proti Ašhajmu blizu

22. september: Sv. Emeran, škof in mučenec. 499

Monakovega. Preden pa še pridejo v to vas, jame Emeran
umirati. Z voza ga polože na trato, in tam izdihne svojo dušo
22. dan kimavca 1. 652, moleč za svoje sovražnike in morilce.
Odrezane ude svetnikove potem pobero in v dupljasto drevo shra¬
nijo, a dva svetla jezdeca jih odneseta in brez sledu ž njimi
izgineta. Truplo so pokopali v Ašhajmu v ondotni sv. apostoloma
Petru in Pavlu posvečeni cerkvi.

3. Glas Emeranovega strahovitega umora je z žalostjo napolnil
srca vseh prebivavcev v Ratisboni; še pogani se zavzemo, da
so ga brez preiskave tako trinoško umo¬
rili. Uta sama si iz strahu ne more kaj,
da ne bi očetu padla h kolenom in se
obtožila, da je Emeran čisto nedolžen,
in le Sigbald, ki je že med tem pobegnil,
njen zapeljivec. Teodo, ves potrt zaradi
tega, jo pošlje na Laško, da se ondi v
nekem samostanu vse žive dni pokori
za svojo pregreho. Landbertu pa vzame
vse pravice prvorojenstva in nasledništva
ter ga pošlje v vojsko na Ogrsko, kjer
je kmalu potem umrl. Njegove morivce
je hudobec obsedel, da so se po gozdih
ni po pečevju sem ter tja klatili, dokler
niso žalostno poginili.

Truplo sv. Emerana je dal Teodo
v  Ašhajmu vzdigniti in v Ratisbono pre-
uesti, kjer je je on sam slovesno sprejel
z vsemi svojimi dvorskimi služabniki.

V procesiji so truplo prenesli v cerkev
s v. Jurija in ondi pokopali. Prostor,
kjer je Emeran izdihnil svojo dušo, je v najhujši zimi, ko je
bilo snega na črevlje debelo vse naokoli, ne le kopen ostal,
temveč je na njem ravno v tem času zrastla do pazduhe visoka
trava. Teodo, da izbriše hudobije svojih otrok, sezida poleg
svetnikovega groba križem sveta sloveči Šent-Emeranski samo¬
stan, odločivši mu prav bogatih dohodkov.

Konec 9. stoletja so truplo sv. Emerana vnovič vzdignili in
v srebrno rakvo pod velikim oltarjem samostanske cerkve polo¬
mij kjer še dandanes počiva in se na današnji praznik vernikom
v češčenje izpostavlja.

32 *

500

22. september: Sv. Emeran, škof in mučenec.

Varuj se obrekovanja.

Y življenju sv. Emerana lahko vidiš, kako strašne nesreče na¬
pravlja obrekovanje. Koliko neizmerno revo in nikoli ne povračljivo
škodo je Uta napravila s svojo lažjo sv. Emeranu, očetu, sebi, bratu
in morivcem! Zato ti kličem: Varuj se obrekovanja! Obrekuje se pa
ne samo tedaj, kadar se bližnjemu po nedolžnem podtikajo kake na¬
pake, kakor je storila Putifarjeva žena, ko je Jožefa po nedolžnem
možu tožila velike pregrehe in nezvestobe, ali kakor so veliki duhovni
Kristusa dolžili, da ljudstvo zoper cesarja šunta in podpihuje itd.,
obrekuje se tudi tedaj, kadar kdo resnične napake bližnjega povečuje,
iz muhe, kakor pravimo, konja stori in iz pezdirja bruno; ravno tako
kadar dobrim delom bližnjega podtika slabe namene, ali zoper hvalo
bližnjega ugovarja, ali ga sam s prvega hvali, pa le zato, da ga
potem še bolj poniža, ali če o bližnjem molči, kadar je dolžnost, mu
dati dobro spričevanje.

1. Tako obrekovanje je zoper ljubezen.  Kdor svojega bliž¬
njega ljubi, skuša njegove resnične napake in pregrehe, kolikor le
more, drugim prikriti, in bi se rajši v jezik ugriznil, kakor pa naj¬
manjšo stvarco razodel. Le zategadelj, ker obrekovavec bližnjega ne
ljubi, temveč je poln srda, nevoščljivosti, sovraštva in maščevavnosti
do njega, se predrzne o bližnjem si izmisliti napak in pregreh, da bi
ga z lažmi pripravil pri drugih ob čast in veljavo. Ljubezen si tudi
na vso moč prizadeva, da ohrani zvezo miru in edinosti. Obrekovavec
pa raztrga to zvezo in napravlja prepire in sovraštvo. Zakaj tisti,
ki slišijo in verjamejo obrekovanje, postanejo obrekovanemu malo na¬
klonjeni ali celo nasprotni, raznašajo obrekovanje še dalje ter obre¬
kovanemu pridobe še drugih nasprotnikov. Obrekovanec sam pa, ko
mu obrekovanje pride na ušesa, se raztogoti in preži na maščevanje.

2. Obrekovanje je pa tudi zoper pravičnost.  „Krivica,“
pravi sv. Tomaž Akvinčan, „je tem večja, čim večja je prikrajšana ali
oropana dobrota/ 1  Čast pa in dobro ime je med vsemi časnimi in
naravnimi dobrotami naj večja. „Dobro ime je bolj  š e,“ tako be¬
remo v sv. pismu, „nego  bogastvo. 11  (Preg. 22, 1.) „Dnevi dobrega
življenja so šteti; dobro ime pa ostane vekomaj.“  (Sirah 41,
16.) Zato jih je bilo že veliko, ki so rajši dali svoje življenje, kakor
čast in dobro ime. Po tem takem obrekovavec stori največjo krivico.
Več zadolži, nego tatje in roparji, ki kradejo ali ropajo mrtve in
lahko vračljive dobrote; celo več zadolži, kakor ubijavci, ki vzemo le
naravno življenje, in to še večkrat očitno, tako da se napadeni lahko
v bran postavi; obrekovavec nasproti pa umori nravno življenje, in
sicer kakor skriven tolovaj ali med cvetlicami skrit gad, kakor pravi
kraljevi prerok: „Odprt grob je njihovo žrelo, s svojimi je¬
ziki goljufno ravnajo, gadji strup je pod njih ustni¬
cam  i.“ (Ps. 13, 3.) Zatorej ni čuda, da obrekovavce Bog večkrat
vidno in strašno kaznuje. Ne manjka zgledov, da so obrekovavcem
črvi jezik snedli ali so jim usta segnila; da je drugim, ravno ko so
zinili, hoteč obrekovati, jezik pri tej priči zastal in se posušil; da so
zopet drugi sami svoj jezik na kosce razgrizli itd. Zlasti je spomina

23. september: Sv. Tekla, devica in mučenica.

501

vredna ta-le prigodba: Velik obrekovavec pride na smrtno postelj.
Resnobno mu prigovarjajo, naj zaupa v božje usmiljenje in se spove.

katero usmiljenje? 11  vpraša umirajoči, „da bi Bog z usmiljenjem
pokril obilnost mojih grehov, ki sem jih z obrekovanjem in oprav¬
ljanjem spravil na beli dan?“ Potem pomoli ježih iz ust, udari s
prstom nanj in reče: „To je tisti hudobni jezik, ki me je v pekel pri¬
pravil. 11  V tem trenotju mu jezik tako zateče, da ga ne more več v
usta spraviti. V tej strašni podobi jame tuliti kakor divja živina
ter izdihne svojo grešno dušo. Zategadelj si zapomni besede v bukvah
pregovorov: ,.Ne mešaj se med obrekovavce; zakaj nana-
gluma pride njih  poguba! 11  (24, 21. 22.)

Molitev.

Dodeli, dobrotljivi in usmiljeni Bog, da nikdar nobena lažniva
in obrekljiva beseda ne pride iz mojih ust in da bom nekdaj prištet
uied tiste, ki za jezika voljo niso propadli! Amen.

23. kimavec ali september.

Sv. Tekla, devica in mučenica (1. stoletje).

1. V katoliški cerkvi visoko sluje ime sv. Tekle, učenke in
duhovne hčere sv. apostola Pavla. Kakor sv. Štefan stoji na čelu
tiste brezštevilne trume mladeničev in mož, ki so Jezusu, Sinu
Božjemu, s svojo krvjo spričevanje dajali, tako je sv. Tekla prva
v vrsti tistih nešteviinih devic, ki so v Jagnjetovi krvi oprale
svoja oblačila in z dvojno krono deviške čistosti in mučeništva
ozaljšane stoje pred sedežem svojega božjega ženina. Sv. Tekla
namreč je bila prva izmed ženskega spola, ki je bila zaradi
krščanske vere obsojena k najgrozovitnejšim mukam; bila je, kar
Pomenja njeno ime, „ stanovitna 11  do konca. Jako v temo za¬
motane pa so prigodbe iz njenega življenja, kakor sploh iz prvih
krščanskih časov. Zategadelj sledi tukaj le tisto, kar se iz ver¬
jetnih pisem sv. očetov za gotovo ve o njej. Sv. Metodij, ki je
živel konec 3. stoletja, spričuje, da se je Tekla rodila v Ikoniji,
javnem mestu Likaonije v Mali Aziji. Ker je bila iz imenitne
rodovine in zelo umna, poučila se je v tako imenovanih lepih
vedah in tedanjem neznabožnem modrijanstvu. Razen telesne
lepote in ljubeznivosti je imela poseben dar govorništva, vendar
pa ni prestopila nikdar meje spodobnosti. Dušni darovi so se ji
se bolj razbistrili, ko se je seznanila s krščanstvom, v katerem

502

23. september: Sv. Tekla, devica in mučenica.

jo je sv. Pavel poučil. Spreobrnila se je v letih 45 do 50 po
Kristusu. O tem omenjajo apostolska dejanja: „Primerilo se je
pa v Ikoniji, da sta Pavel in Barnaba . . . pridigala, tako, da je
velika množica judov in poganov verna postala.“ (14, 1.) Tedaj
je mogla šteti okoli 18 let in stariši so jo obečali nekemu po¬
ganskemu mladeniču, Tamiru po imenu. Imel je ta mladenič vse
lastnosti, ki na-se vlečejo srce mlade devojke. Bil je mlad, zal,
bogat in blagega, ljubeznivega in usmiljenega značaja. Za one
dobe pride sv. Pavel v Ikonij, ostane v hiši nekega Onesifora,
in jame ondi Jezusov nauk oznanovati. Ko ga Tekla sliši go¬
voriti o večnem življenju in devištva neprecenljivi vrednosti, raz¬
trga vse vezi, ki so jo vezale na svet. Odloči se, da hoče devica
ostati in se zgolj službi božji posvetiti. Sv. Gregorij Nisenčan
pravi: „Odsihdob je bila mrtva za vse mladostne strasti, odmrla
je lepoti, odmrla vsem svojim telesnim počutkom. Ves svet je
za njo umrl, kakor je ona umrla vsemu svetu. “ Stariši sicer
kmalu zapazijo to spreobrnitev svoje hčere, pa ne morejo umeti,
zakaj da naenkrat nič noče vedeti o svojem ženinu. Na vso moč
tišče v njo, naj spolni dano besedo, ali zastonj je vse prigovar¬
janje, sladkanje, ljubkovanje in protenje. „Y njenih ušesih,“
pravi sv. Krizostom, „je donela le beseda sv. Pavla: Devica misli
na to, kar je Gospodovega, kako bi bila sveta na telesu in na
duši.“ Stariši si zatorej ne vedo drugače pomagati, nego da jo
izroče sodniku, naj jo primora k možitvi. Pa tudi sodnik nič
ne opravi ž njo in jo zopet starišem pošlje domov. Pozvedevši,
po katerem potu je sv. Pavel odšel, zapusti skrive hišo svojih
starišev, njihovo bogastvo, svoje tovarišice in domovino z vsemi
mikavnostmi in prijetnostmi ter hiti za njim.

2. Ko ženin zve, da je ušla, leti hitro za njo, jo ujame in
nazaj privede v očetovo hišo. Oče, še bolj razkačen nego ženin,
jo zopet sodniku izroči in kot kristjano izda. Obsojena je, da
jo imajo raztrgati divje zverine. Slečeno do golega jo vedejo
v gledišče. Sama hrepeni kmalu raztrgana biti, da bi se od¬
tegnila pogledu ljudi. Sv. Ambrozij piše o njej: „Tekla kaže,
kako se je treba darovati. Bežeča pred zakonsko zavezo in ob¬
sojena po divjosti zaročenca, iz spoštovanja do devištva premeni
celo naravo divjih zverin. Pričakovaje jih stoji s pogledom
pobešenim na tla, da se njeno oko ne ujame z očesom kakega
moškega. Tu so videli, kako se je lev vlegel k nogam device,
jej noge oblizoval in dajal z divjim rjovenjem spoznati, da se
ne predrzne oskruniti deviškega telesa. Divja zver je spoštovala

23. september: Sv. Tekla, devica in mučenica.

503

svoj rop, in pozabivši na svojo naravo je sprejela ono, ki so jo bili
ljudje od sebe vrgli; zakaj med tem, ko so se ljudje pozverinili
in zver dražili na devico, je zver z oblizovanjem nog učila, kaj
bi ljudem bilo storiti."

Ker jej pa divje zverine ne store nič žalega, obsodijo jo
na ogenj. Tekla se pokriža in gre brez strahu na grmado.
Ali plameni le v oblokih švigajo okrog nje, nje same pa se ne
dotaknejo. Vrh grmade na ves glas hvali Boga, dokler se ne
udere ploha, ljudi
razkropi in grmado
pogasi. Potem jo raz¬
kačeni oblastnik
pošlje v Antiohijo k
cesarju Neronu. Tudi
pred njim Tekla na¬
ravnost spozna, da je
kristjana in da kot
kristjana hoče živeti
in umreti. Trinog
Neron jo ukaže dve¬
ma divjima bivoloma
na repe privezati in
bivola z razbeljenim
železom vsakega na
nasprotno stran vsak¬
sebi razgnati, da bi
dozdevno čarovnico v
kosce raztrgala. Toda
bivola, naj ju še tako
žgo in bodejo, se kar
2  mesta ne premak¬
neta. — Sedaj izkop¬
ljejo globoko jamo, vanjo denejo kač, gadov in drugih strupenih
živali, devico pa vržejo med nje. Ali strela švigne z neba in
ubije ves ta strupeni zarod. Tekla le,„še zopet nepoškodovana
Pride iz jame. — Ob tolikih čudežih so se pogani kar v trumah
spreobračali h krščanski veri, rekši: „V resnici, tisti Bog, ki
ga Tekla moli, mora biti edino pravi Bog; tega gre moliti in
nobenega drugega." Neron, iz strahu, da ne bi se mu vse

ljudstvo pokristjanilo, pusti Teklo prosto iti na svoj dom. Ondi
si Tekla blizu' Selevcije v nekem pustem kraju iz dračja in

504

23. september: Sv. Tekla, devica in mučenica.

protja postavi malo kočico, in živi tam do smrti v naj večji
ostrosti in pokori. V 90. letu svoje starosti se preseli s tega
sveta in pokopljejo jo v Selevciji, glavnem mestu izavriške po¬
krajine. Na njenem grobu so kristjani zgradili zalo cerkev za¬
radi obilnih čudežev, ki so se ondi godili. Nekoliko njenih ostan¬
kov počiva v Terakoni na Katalonskem, nekoliko pa v stolni
cerkvi v Milanu, ki je tudi na njeno ime posvečena.

Na podobah je videti kot devica s palmovo vejico v roki in z
divjimi zverinami pri nogah.

„JCdor ostane stanoviten do konca, bode zveličan / 4

Sv. Tekla je prekrasen zgled deviške čistosti in nedolžnosti,
zgled vere v Jezusa; pa vse te čednosti ne bi jej bile nič pomagale,
ako ne bi bila v eni kakor v drugi stanovitna ostala do konca; zakaj
le stanovitnim do konca je po Jezusovih besedah zagotovljena krona
zveličanja. (Mat. 10, 22.) Ta stanovitnost je bila za njo pred vsem
drugim posebna milost božja. Nikdar ne bi bila iz svoje moči zmogla
tako bogaboječe in čisto živeti ter tolike muke pretrpeti, da ne bi
bila omagala ali celo padla. Razen milosti božje si je tudi sama na
vso moč prizadela, da je stanovitna ostala. Neprenehoma je molila,
svoje strasti in hudo nagnjenje premagovala, svoje meso brzdala,
svoje počutke krotila, svojo hudo trmo in pregrešno naravo v sužnost
devala, božjo besedo iz apostolovih ust rada poslušala, dobre sklepe
v sebi vedno ponavljala, se v samoto umikala in svoj pogled zmeraj
obračala v Kristusa; njemu se je bila posvetila z dušo in s telesom
ter čakala na veliko plačilo v nebesih, ki je prihranjeno vsem zvestim
borivcem.

Stanovitnost v dobrem, ali, kar je ravno tisto, zvesta hoja za
Jezusom, je najbolj potrebna. Saj si človek nobeno trenotje ni svest
pred padcem, in še celo na smrtno uro se lahko pogubi duša in zveli¬
čanje. Veliko jih je sicer dobro začelo, a slabo končalo; veliko jih
je leta in leta pobožno živelo, pa so naposled propadli in se pogubili.
Ako si se torej odločil, ljubi bravec, za Jezusom hoditi, po božjih za¬
povedih in čedalje bolj popolnoma živeti, ali če že sedaj hodiš po potu
pravičnosti in pokore, je najprvo in najpotrebnejše, da brez prenehanja
Boga prosiš za dar stanovitnosti. Drugo je, da se vedno ponižuješ,
sam sebi ne zaupaš, se nikoli kaki napačni gotovosti ne prepustiš in
vedno v svetem strahu živiš pred Bogom ter se svetu odteguješ.
Tretje je, da vsaki dan, in še celo večkrat na dan, ponoviš svoje dobre
sklepe; saj veš, čim večkrat udariš na žrebelj, tem globokeje se zadere,
tem močneje drži. Četrto je, ako te vendar-le skušnjava podere sem
ter tja, da ti precej srčnost ne upade, temveč se skesano in ponižno
k Bogu povzdigneš in ponoviš svoj poprejšnji sklep, da hočeš pre¬
ganjati sovražnike svojega zveličanja, dokler jih ne ugonobiš. Peto
je, da kar največkrat mogoče prejemaš zakramenta sv. pokore in
sv. Rešnjega Telesa; zakaj tu dobivaš razsvetljenje, moč, tolažbo, go-

24. september: Sv. Gerard, škof in mučenec. 505

rečnost in srčnost. Šesto je, da rad usmiljenje skazuješ revnim in
potrebnim; zakaj „nisem ga še videl nesrečne smrti umreti, 4 * pravi
sv. Hieronim, „kdor je rad spolnoval dela krščanske ljubezni 4 *. In
poslednje je, da noben dan ne preide, da ne bi rožne Device Marije
počastil in se njenim priprošnjam ne priporočil. Počasti jo vsaki dan
s kratko molitvico, z angelskim pozdravilom, z molitvijo sv. Bernarda:
„Spomni se, o kraljica**; ali: „Češčena bodi, o kraljica!** itd. — Marija
te ne bo zapustila. Več svetnikov, med drugimi sv. Alfonz Ligvorijan,
pravi, da je vedno češčenje preblažene Device Marije z voljo, ne gre¬
šiti, znamenje izvoljenja. — Preberi večkrat in tudi spolnuj te sed¬
mere svete, in svest si smeš biti srečnega konca!

Molitev.

O Gospod Jezus, trdno sem se namenil za teboj hoditi in dober
boj bojevati; le dodeli mi tudi toliko zvestobo in stanovitnost, kakršno
si dodelil svoji služabnici sv. Tekli, da, kakor ona, še jaz srečno
končam! Amen.

24. kimavec ali september.

Sveti Gerard, škof in mučenec (1. 1046).

1. Okoli leta 1030, za časov ogrskega kralja sv. Štefana,
sta prihajala dva ubožna romarja po veliki cesti proti stolnemu
Belgradu; namenila sta se bila k božjemu grobu v Jeruzalem.
Ondi bi rada molila, se jokala in si srce ogrela ob ljubezni Je¬
zusovi. Bila sta meniha iz reda sv. Benedikta, in zlasti enemu,
Gerardu po imenu, se je na obrazu poznala zvestoba in resnična
pobožnost. Italijana sta prišla iz Benetek, dobro poučena v
sv. pismu in utrjena v samostanskih čednostih. Ko prideta v
mesto in obiskujeta ondotne cerkve, ki jih je bil sv. Štefan dal
sezidati, spodbadali so se vsi nad njuno pobožnostjo. Tudi kralj,
ko Gerarda vidi in nekoliko ž njim govori, mu je precej silno
naklonjen. Sv. Štefan je bil ravno premišljeval, kako bi Kri¬
stusu pridobil svoj divji, malikovavstvu vdani narod; zato si na
vso moč prizadeva, da bi v svoji deželi pridržal pobožnega Ge¬
parda in po njem krščanstvo razširil. Zategadelj pusti njegove
druge spremljevavce iti dalje, Gerarda pa tako dolgo nagovarja,
da privoli ostati. Gerard pa noče stanovati na kraljevem dvoru.
Napravi si v neki samoti, Bel imenovani, malo menišnico s sta¬
novanjem in kapelico, ter živi ondi z nekim tovarišem, Maver

506

24. september: Sv. Gerard, škof in mučenec.

zvanim, celih 7 let v molitvi in pokori. Vsi svetniki namreč,
ki jih je Bog poklical k visokim rečem, so se po Jezusovem
zgledu pripravljali v samoti. Še-le, ko se jim je srce vnelo v
ljubezni božji in se utrdilo v kreposti, so se pokazali očitno in
jeli delovati, ali pa jih je božja roka sama na svečnik postavila.
Ko je zmagal sovražnike in ustanovil mir, začne sv. kralj Štefan
z dovoljenjem sv. očeta škofijske sedeže ustanavljati v svojem
kraljestvu, in tudi Gerarda pokliče iz njegove samote. Nerad
jo zapusti Gerard; ali da se skaže pokornega klicu božjemu,
jame z vso gorečnostjo oznanovati sv. evangelije. Kralj ga po¬
stavi za škofa v Casnadu ali Canadu, osem ur od Temešvara.
Gerard se sicer brani te časti, ker ga je želja, da bi pred sve¬
tom bil nepoznan. Le iz pokorščine prevzame to breme. Ker
je pa tolikanj ponižen in vedno le Bogu daje čast in hvalo,
blagoslavlja tudi Gospod čudovitno dela njegovih rok, da pre¬
obrača nevernike svoje škofije k sv. veri; kristjane pa, ki so bili
še zelo surovi in nevedni, leto in dan do dobrega pouči v Je¬
zusovih naukih. Trudi in prizadeva si, da povsod po mestih
sezidajo cerkve. Med vsemi drugimi je bila cerkev sv. Jurija
v Casnadu najlepša, s prekrasnim stranskim oltarjem Matere
Božje, kjer je vsako soboto slovesno sv. mašo pel na čast pre-
blažene Device Marije. Pred tem oltarjem je stala srebrna ka¬
dilnica, v kateri so zažigali po noči in po dnevu najdražje di¬
šave. Najeta sta bila dva pobožna moža, ki sta za vrstjo oskrbo¬
vala oglje in druge cerkvene potrebščine.

2. Gerardova ljubezen in gorečnost do deviške Bogorodnice
je bila neizmerna. Kolikorkrat je sam njeno ime izgovoril ali
je od drugih slišal imenovati, vselej se je odkril in s kolenom
pripognil. Zahteval je, naj preblaženo Bogorodnico vsekdar ime¬
nujejo „ gospo “ ali „gospodovavko“. Enako spoštovanje do ne¬
beške kraljice je imel tudi sv. Štefan. Od časov škofa Gerarda
in kralja sv. Stefana je pri Ogrih še zdaj šega, da Marijino ime
izgovarjajo le redkokrat in z vso častitljivostjo, da se, izrekši to
ime, priklanjajo z glavo in s koleni, in se deklicam pri svetem
krstu iz spoštovanja ne daje Marijino ime. V tem imenu sveti
Gerard ni odrekel nikomur nobene prošnje, da le ni zahteval
kaj pregrešnega. Akoravno je pa noč in dan skrbel za dušni
blagor svoje črede, je vendar živel jako ostro, in se vedno krotil
in zatajeval. Ko mu je dan minul v spolnovanju škofovskih
dolžnosti, rabil je noč v molitev in v postrežbo bolnikov. Gobave
je objemal, jih večkrat celo v svojo postelj pokladal in jim doma

24. september: Sv. Gerard, škof in mučenec.

507

v svoji stanici obvezoval njihove rane in nljesa. Tako spodbudno
je živel sv. škof, zato ga je ljubilo in spoštovalo vse ljudstvo,
ki mu je dajal najlepše zglede. Zato sta se med narodom če¬
dalje lepše razcvitala sv. strah božji in živa vera. Sv. kralj
Štefan je z veseljem in na vso moč podpiral njegovo gorečnost.
Toda po smrti tega svetega vladarja mu je nasledoval njegov
stričnik, Peter, razuzdan in grozoviten človek, ki so ga njegovi
podložniki pregnali, čeravno jih je Gerard opominjal, da bi bili
pokorni. Ali nepokorščina se jim je hudo povračala. Plemenitaš
Aba namreč, kojega so si izvolili za kralja, je bil enako divjega,
grozovitega srca. Vse, kar je bilo plemstva, je dal pomoriti,
in neusmiljeno je stiskal tudi ljudstvo, ki je sedaj prepozno ob¬
žalovalo svojo napako.

3. Kralj Štefan je uvedel to šego, da ima ogrskega vla¬
darja škof ob kakem velikem prazniku kronati. Aba torej po¬
kliče Gerarda k tej slovesnosti na svoj dvor. Ali Gerard je
priznal že poprej, da je Peter po krivici odstavljen od vladarstva.
Zato se brani, z nepravednim posestnikom vladarstva spečati se,
in mu celo preti s kaznijo z nebes, ako se še dalje predrzne,
kralja se zvati. Pa našli so se — žali Bog! drugi škofje, ki
so se Abi vdali in ga kronali. Črez dve leti pa ga zadene
kazen, kakor mu je bil zapretil Gerard. Odstavljen od gla¬
varstva konča svoje življenje na morišču. Za njim sicer nazaj
pokličejo Petra, a črez dve leti ga že zopet preženo. Za tem
izvolijo za kralja Andreja, ki je bil rajnemu sv. Štefanu v rodu,
ali s tem grozovitim pogojem, da mora krščanstvo na Ogrskem
zatreti in malikovavstvo zopet uvesti. Bilo je namreč med
Madjari še veliko malikovavcev, pravih zakletih sovražnikov
krščanstva. Andrej dovoli v to brezbožno pogodbo. Ljubša mu
je minljiva krona mimo večnega zveličanja. Komaj pride ta
glas do Gerarda, napoti se s tremi drugimi škofi proti stolnemu
Belgradu, kralja naklonit, da bi preklical svoj bogokletni obet.
Prišedši v Giod, kraj Dunava, daruje Gerard sv. mašo. Po sveti
maši pa reče svojim trem tovarišem: „Danes bomo vsi umrli
mučeniške smrti. “ Prerokovanje se je spolnilo. Škofje, Gerard
pred njimi, gredo dalje po svojem potu. Ko pa hočejo iti črez
Lunav, napade jih vojvoda Vata, najbolj zagriznjen maliko-
vavec in nespravljiv sovražnik sv. Štefana, ter jih luča s ka¬
menjem. Sv. Gerard mirno trpi to zaničevanje, a to le še bolj
razdraži zlobo malikovavcev. Potegnejo ga z voza, ga vržejo
na tla ter s kamenjem posipajo. Gerard pa poklekne in po

508 24. september: Sv. Gerard, škof in mučenec.

zgledu sv. Štefana moli za svoje kamenjavce. Med molitvijo ga
zadene sproženo kopje v srce, da se zgrudi na tla in svojo
dušo izdihne dne 24. kimavca 1. 1046. Ravno tako pobijejo
dva druga škofa, tretjega pa je novi kralj sam iztrgal morivcem
iz rok. Nad temi gnusobami malikovavstva se tako zavzame
kralj, da se v resnici, gotovo na priprošnjo sv Gerarda, spre¬
obrne in v svoji deželi na vso moč zatira ostudnosti maliko¬
vavstva. Truplo sv. Gerarda so pokopali v Časnadu, pozneje pa
prenesli v Benetke, njegov rojstveni kraj, kjer se še dandanes
časti v cerkvi naše ljube Gospe v Muranu.

Obrazuje se v škofovski obleki, s škofovo pastirsko palico in
sulico v roki, ali pa tudi zakrit na kolenih pred podobo Matere Božje.

J^ako sveto ie JVCarijino ime.

Sv. Gerard je bil z otročjo ljubeznijo vdan preblaženi Devici
Mariji. K njej se je zatekal v svojih molitvah; ona je njegova dela
obdarovala s toliko bogatim sadom; ona mu je pripomogla h kroni
mučeništva. V popisu sv. Gerarda si slišal, da je njeno sveto in pre¬
sladko ime vseskozi, in sicer z naj večjim spoštovanjem imel na jeziku.
Pa storil je samo to, kar je pred njim in za njim storilo brez števila
svetnikov in kar sv. katoliška cerkev sama dela. Tako zapoveduje
sv. cerkev svojim duhovnikom, kolikorkrat pri sv. maši izgovore ime
Marijino, naj se z glavo priklonijo; v čast njenega imena je posta¬
vila poseben praznik, in celo osmino tega praznika podeljuje popol¬
noma odpustke.

Zakaj pa je Marijino ime tako častitljivo, tako sladko in tolaž-
Ijivo, zakaj so je svetniki tako radi in s spoštovanjem izgovarjali, to
se pač lahko da umeti.

„Marijino ime,“ piše sv. Alfonz Ligvorijan, „priliaja od Boga
samega; ono ni bilo na svetu iznajdeno, ne od ljudi dano, kakor je
sploh navada. Marijino ime je prišlo iz nebes in je bilo Materi Božji
na povelje Gospodovo dano.“ Nadalje je Jezus sam posvetil to častit¬
ljivo ime. Kolikokrat je pač On to ime imel na jeziku od svojih
otročjih let sem tja do smrti in je izgovarjal z vso ljubeznijo, in
kolikrat še sedaj v nebesih to ime izgovarja! Ravno tako posvečuje
tudi sv. cerkev Marijino ime. Uči nas moliti: „Zdrava, Marija!" Uči
nas klicati: „Sv. Marija, Mati Božja, prosi za nas!" — in še na smrtni
postelji poklada svojim otrokom ime Jezusovo in Marijino v usta.

Marijino ime je sveto in vsled tega tudi vse časti vredno. Kar
Bog sam časti, to naj tembolj časti človek. Vrhu tega je to ime —
ime naše ljubeznive, dobrotljive matere. Kateri otroci pač ne časte
materinega imena? Pa tudi iz tega se vidi čast Marijinega imena,
ker to ime ni prazno, ni brez pomena, temveč je v resnici to, kar
naznanja. Marija pomenja: „morska zvezda". Morje je Marija zaradi
milosti, ki jih je v preobilni meri prejela, zakaj vse vode  se iztekaje
v morje,  pravi sv. pismo. Te vode pa so darovi ljubezni Sv. Duha.
V njej so shranjeni vsi darovi angelov in svetnikov, zakaj ona je

24. september: Sv. Gerard, škof in mučenec.

509

njih vseh kraljica. Zategadelj sv. cerkev na njo obrača besede sv.
pisma: „Pri meni je vsa milost življenja in resnice, pri
meni je vse upanje življenja in čednosti."  (Sir. 24, 25.)
Grenko pa je to morje v trpljenju njenega Sina, kjer je meč bolečin
presunil njeno dušo in kjer je z besedami sv. pisma lahko rekla:
„Velika kakor morje je moja žalost. — O vi vsi, ki
greste mimo po potu,  post oj ke in poglejte,  če li  je  bolečina,
kakoršna je moja!“  (Žal. pes. Jer.) — „Ne imenujte  me  Noemi
(zalo), ampak imenujte me Maro  (grenko, žalostno), ker me je
Vsemogočni silno napolnil z grenkostjo."  (Rut. 1, 20.) Kot
morsko zvezdo pozdravlja sv. cerkev Marijo v prelepi pesmi: „Ave, maris
stella" (Zdrava, morska zvezda). Kot svetla zvezda sveti Marija v svetlobi
svojih čednosti vsemu svetu, in kakor zvezda mornarja vodi črez ne¬
varno globočino, tako vodi Marija človeka črez nevarno morje tega
življenja na obrežje srečne večnosti. Zato kliče veliki služabnik Marijin,
sv. Bernard: ,,Marija nam je tista svetla zvezda, čije svetloba nebo
vzplamtuje, v pekel prodira, zemljo razsvetljuje, srca pregreva, čednost
vnema in poživlja ter hudobijo ukončuje. O umrljivi človek, kdorkoli
si, ne obračaj svojih oči proč od te zvezde, ako nočeš, da bi te viharji
požrli! Če li pihajo vetrovi skušnjav, če li zadeneš ob pečovje brid¬
kosti, ozri se na zvezdo, kliči na pomoč Marijo!" Koliko tisoč stiskanih,
bolnih in trpečih ljudi se je oziralo na to zvezdo, Marijo klicalo na
pomoč in jo tudi prejelo! Koliko njih, ki so bili v skušnjavah, v
dvomih, v obupnosti, je klicalo Marijo, pa so našli svet, pomoč in
rešitev! Koliko grešnikov se je zateklo k Mariji, pa so dosegli spravo
z Bogom! Ni ga trpljenja in ni je bolečine, ni je niti nevarnosti niti
sile, v kateri ne bi mogla ali hotela pomagati Marija, Mati Božja, ta
mogočna devica.

Zategadelj je Marijino ime tudi sladko in tolažljivo. Saj je ime
najdobrotljivejše device, ki nam je porodila Jezusa, našega Zveličarja,
prinesla nam blagor in zveličanje. Saj je ime najljubeznivejše matere,
najbolj usmiljene kraljice. Brez Marije ne bi imeli Jezusa. Zato po¬
deljuje Marijino ime naj večjo tolažbo v srcu vsem žalostnim, obupnim
in v potrebah vzdihujočim, da le njeno ime izpregovore. Sv. Anton
Padovanski pravi: „To ime prinaša veselje v srce, med v usta in pri¬
jeten glas v ušesa tistim, ki je visoko spoštujejo in časte."

Imej torej tudi ti to sveto, visoko, sladko in tolažljivo ime v časti.
Zlasti mu s tem skazuj svoje češčenje, da je izgovarjaš vsekdar z lju¬
beznijo in pobožnostjo in z zaupanjem kličeš na pomoč; zakaj nikdar
ni bilo slišati, pravi sv. Bernard, da ne bi bil kdo uslišan, ki je klical
k materi milosti, k Mariji.

Molitev.

O sv. Gerard, ki sedaj pri Jezusovem sedežu gledaš sveto Devico
Marijo v njenem gospodstvu in veličastvu ter jo pozdravljaš; sprosi mi
milost, da boste imeni Jezus in Marija na moji smrtni postelji po¬
slednji vzdihljaj mojega srca. Amen.

510

25. september: Sv. Pacifik, spoznavavec.

25. kimavec ali september.

Sv. Pacifik, iz reda sv. Frančiška, spozna¬
vavec (1. 1721).

Učenci sv. Frančiška Asiškega so doživeli 1. 1839 veliko čast in
veselje. Med obilno število onih, ki so bili iz tega reda že poprej za
svetnike razglašeni, privzel je sv. oče Gregorij XVI. tudi sv. Pacifika,
po naše: Miroljuba.

1. Rodil se je bil 1. 1653 v Šent-Severinu v jakinski po¬
krajini na Rimskem. Njegovi starši so bili boljšega stanu in
premožni, pa tudi goreči kristjani. Njihov zgled je napravil na
sina najboljši vtisek. Že otrok pri treh letih je razodeval po¬
sebna znamenja pobožnosti, zaradi katerih mu je tudi škof že
tedaj podelil zakrament sv. birme. Štiri leta star je molil že po
cele ure in kakor je vedel in znal, krotil svoje nežne ude. Tako
si je v kosilce večkrat pepela namešal, da bi grlu ne dovolil
dobrega okusa. V šolo so ga poslali poprej, kakor sicer po na¬
vadi druge otroke. V šoli se je tako odlikoval s pridnostjo in
s svojim lepim vedenjem, da so ga učeniki drugim učencem
stavili za zgled. Po šoli pa mu ni bilo prijetnejšega dela in
veselejšega kratkočasa, kakor molitev. Ako so mu hoteli kako
posebno veselje storiti, dovolili so mu, da je smel iti k sv. maši,
k pridigi ali krščanskemu nauku. Kaj dobro pa je bilo zanj,
da se je že z mladega utrdil v pobožnosti; zakaj zgodaj so mu
umrli stariši, ki so še pred smrtjo po mnogoterih nesrečah iz¬
gubili vse svoje premoženje ter sinu niso zapustili nič drugega,
nego svoj poslednji blagoslov. Tako zapuščenega vzame njegov
stric k sebi, ki je bil sicer duhovnik, pa vendar bolj krutega
in trdega srca. Ta ga je imel prav ostro; njegovi dve dekli
pa, to videč, bili ste še ostrejši in brez vsega usmiljenja. Zmer¬
jali ste ga, kolikor grše ste ga le mogli, ter mu nakladali naj-
zaničljivejša opravila. Pacifik potrpi vse to mirno brez ugovorov

in pritožb, misleč si, saj so Jezusa na križu še trše imeli, še

hujše ga zasramovali in psovali. Ko zvedo njegovi drugi sorod¬
niki, kako kruto in neusmiljeno ž njim ravnajo, ga hočejo od

tod vzeti. Pacifik pa se jim lepo zahvali za to omilovanje in

reče, da se mu dobro godi, ter ostane. Misli si tudi v resnici,
da mu je dobro, ker se je štel srečnega, v revščini in zaniče¬
vanju živeti, v pokorščini in potrpežljivosti se vaditi, in tako
posnemati svojega Zveličarja. Že tedaj razodeva svoje pobožno,

25. september: Sv. Pacifik, spoznavavec.

511

rahločutno srce z usmiljenjem do ubogih. Prihrani si, kolikor
in kadar le kaj more, in celo od svojih ust si pritrga, da more
revežem dati kak dar. Tako trpljenje človeku izbistri um in
mu omeči srce. Dobro je torej človeku, kakor pravi sv. pismo,
da nosi jarem od mladosti.

2. Tako je v mladeniških letih poskusil bridko šolo trpljenja,
pa tudi šolo Kristusove ljubezni. Že z mladega je gojil goreče
želje, stopiti v red sv. Frančiška. Zdaj 17 letni mladenič postane
po nasvetu in dovoljenju svojega spovednika učenec sv. Frančiška.
Da se po storjenih obljubah vsega posveti Gospodu, treba se mu
je pripravljati za duhovski stan. Zato mu je od sedaj uk in
molitev edino in vedno opravilo. Dobro mu je znano, da je
duhovniku treba učenosti, da pa z vso učenostjo nič ne opravi
brez goreče ljubezni do Boga. Zategadelj premišljuje in se
zatajuje še bolj, kakor dosihdob; saj dobro ve, da ste premišlje¬
vanje in zatajevanje perotnici, s katerima se duša povzdiguje k
Bogu. Ko je v mašnika posvečen, ga izvolijo za vodnika no¬
vincem in za gvardijana; ti službi oskrbuje marljivo in goreče.
Neutrudljivo spoveduje in pridiguje in ker vsem sveti z najlepšim
lastnim zgledom, ni moglo skoraj drugače biti, kakor da je srca
vseh, ki so ž njim prišli v dotiko, vnel za božjo ljubezen in
spodbodel k pobožnemu življenju. Okoli njegove spovednice so
se vedno gnetli ubogi grešniki, ki so prihajali od blizu in daleč,
da bi našli mir srca in spravo z Bogom. Dal mu je Bog pa tudi
poseben dar, omečiti celo najtrša srca. Ni mu pa bilo dovolj,
dobro delati le v samostanskem zidovju. Ljubezen ga žene ven
V vasi in trge, kjer nevedno ljudstvo uči katekizma ter prigo¬
varja bolnikom in umirajočim, akoravno sam vedno boleha in ga
tarejo mnogotere bridkosti. Komaj pa pride v samostan, dobi
rotne noge. Te nezaceljive rane mu ostanejo do smrti ter mu
napravljajo grozovite bolečine. Pred 40. letom svojega življenja
ogluši, kar mu de tem teže, ker odsedaj ne more več spovedo¬
vati. Že z mladega je bil kratkega pogleda in svoja poslednja
leta je popolnoma oslepel. Skoraj ves čas je moral bivati v bol-
niščni stanici, a nikdar mu ni ušla kaka pritožba. „Bog hoče
tako,“ je rekal, „njegova volja se zgodi!" A bolečin in trpljenja
ttu nikjer in nikoli ni bilo znati z obličja, zakaj bil je vedno
vesel in prijazen, ter je opravljal vsako, celo najtežavnejše delo.

3. Kakor sv. oče Frančišek, tako je tudi Pacifik ljubil
uboštvo. Nikdar ni nosil novega talarja; kak ponošen, vendar
snažen in čeden mu je bil najljubši; nesnage ali razpore pa ni

512

25. september: Sv. Pacifik, spoznavavec.

mogel trpeti. Kakor ubog pa je bil sam, tako naj bi po nje¬
govi želji uboštvo ljubili tudi drugi bratje. Ker je sam skusil
trpljenje, imel je tudi s trpinči največje usmiljenje. Še celo po¬
polnoma slep in gluh se je plazil z ranjenimi nogami od celice
do celice k svojim bolnim sobratom, da jih je tolažil. Ker kot
ubog učenec sv. Frančiška ni imel nič svojega premoženja, da
bi bil pomagal ubožcem, je toliko več molil za nje. Bog mu je
podelil poseben dar, žalostne tolažiti. Kdorkoli je imel kako togo
ali žalost, skrb ali težavo na srcu in je prišel k njemu, ni šel
brez tolažbe od njega. Celo po čudežih je pomagal mnogoterim.

Ker je živel v tolikem trudu, v vedni pokori in ostrosti ter
vedni bolehnosti, bilo bi misliti, da je bilo pač njegovo življenje
polno bridkosti in reve. Ali temu ni bilo tako. Kakor vsi, ki
svetu in sebi odmrjo ter Bogu žive, iz božjih rok prejemajo

najslajše veselje, tako tudi Pacifik. Kadar je imel kako prosto

uro, umaknil se je v samoto. Tu so ga videli klečati, v mo¬

litvi globoko v Boga zamaknjenega, plamtečega obličja, in iz-
prs so se mu vzdigovali vzdihljaji najprisrčnejše, goreče ljubezni.
Po cele ure so ga, kakor nekdaj sv. Frančiška, slišali vzdihovati:
„0 ti moj Bog in moje vse!“ Srce namreč mu ni moglo ob¬
seči veselja, s katerim ga je Bog napolnoval. To se je zlasti
pogostoma godilo pri sv. maši, na katero se je vsaki dan pri¬
pravljal s spovedjo in vso skrbljivostjo. Tu ga je v zamaknjenju
vzdignilo večkrat od tal, in obraz mu je ognja tako žarel, da
je svetloba odsevala na stenah. — 68 let starega ga napade
poslednja bolezen ter mu napove bližnjo smrt. Že dolgo časa

jo je s srčnimi željami pričakoval, da bi se združil s svojim
Bogom in Gospodom na vekomaj. Z najgorečnejšo pobožnostjo
prejme torej sv. zakramente ter moli z brati okoli smrtne po¬
stelje stoječimi navadne cerkvene molitve pri umirajočih. Ko
o. provincijal moli besede: „Proficiscere anima Christiana“ (Pojdi
krščanska duša!), obrne Pacifik oči proti nebesom, se potem ozre
še enkret prijazno smehljaje na svojega prednika ter zaspi mirno
v Gospodu 14. dan kimavca 1. 1721. Papež Pij VI. ga je leta
1785 prištel med zveličance, papež Gregor XVI. pa 26. velikega
travna leta 1839 med svetnike.

Obrazuje se v frančiščanski obleki s križem v roki.

„j\[e sramuj se ostre krotitve otrok !“ (Sir. 42, 5.)

Bolelo te je, ko si čital, kako so sv. Pacifika kot malega dečka
v stričevi hiši tako trdo imeli. Kajpa da po nobeni ceni ni bilo prav,

25. september: Sv. Pacifik, spoznavavec.

513

da je bil stric tako krut in oster ž njim, in da je deklama dopustil
tako surovo obnašanje proti dečku. Ali vendar ta trdoba in ostrost
ni škodovala Pacifiku. Že kraljevi prerok pravi: „Dobro je člo¬
veku, ako nosi jarem od mladosti. 11  Ta ostrost je Pacifika
obvarovala lahkomiselnosti in marsikaterega neumnega ali celo razuz¬
danega dejanja, v kakoršna otrok le prerad zaide v mladih letih.
Naučil se je slušati, modremu, krotkemu in ponižnemu biti in molčati;
a kar je bilo najbolje, pridobil si je mehko, sočutno in usmiljeno
srce do ubožcev in njih rev, mirnega duha, ter ljubezen in zaupanje
do Boga, svojega najboljšega očeta. Čim bolj ga je nazaj pehal in
zaničeval vnanji svet, tem srčneje se je oklepal Boga. S tem je
postavil podlago svojemu poznejšemu tako svetemu življenju. Sme se
reči: Pacifik ne bi bil postal svetnik, ako ga ne bi bila že otroka
ostra krotitev vzgajala za svetnika.

Skušnja uči, da so bili vse tiste možake, ki so dovrševali veli¬
kanska dela na blagor človeštva, ali stariši ali tuji ljudje že v mla¬
dosti utrjevali, ali pa so se utrdili sami. Le poglej vinsko trto, kako
se mora obrezovati in solziti, preden obrodi sladek sad. Tako tudi
čednosti, le dobro obrezovane, prinašajo obilo sadu. Istotako če hočeš,
da ti bo drevesce prav rastlo in rodilo lep sad, moraš je obrezovati,
privezovati ter izpostavljati viharjem in nevihtam, da globoko požene
v zemljo korenine, raste ravno in šibko, veje razprostira in te ove-
seljuje z lepo rdečim sadom. Ako se ti pa drevce smili, da ga ne
porezuješ, ako ga zavaruješ z zidom in streho, da kar nobena sapica
ne more do 'njega, ostalo ti bo pokvečeno in pritlično. Ravno tako
je z otroki. Ako se ti iz napačne ljubezni preveč smilijo, ako jih z
jedjo in pijačo razvajaš, jih gizdavo oblačiš, jih brez dela pustiš po¬
hajkovati in lenobo pasti, jih ne strahuješ o pravem času, jih ne pri¬
ganjaš k natančni pokorščini, k delu in pridnosti; ako jim ne pre-
strižeš vsake razvade ali grde šege in priložnosti, temveč povsod in
v  vsem le njihova obvelja, jim vsekdar odjenjaš, jih božaš, polju-
huješ in na srce pritiskaš, jih hvališ in se ti za vsako delo smilijo,
jnisleč, da jim bode škodovalo ali jim je pretežavno: potem vedi, da
iz takih otrok ne more nič biti. Vse tako negovanje in ljubkovanje je
sovraštvo, in sam si namakaš brezovko, s katero te bodo otroci enkrat
ndrihali, ker je ti sam za nje nisi rabil. Tako negovani otroci so
enaki zeliščem, ki je imajo vrtnarji pod okni, ki nobene ostre sape
morejo prebiti in brž poginejo, da jih le presadiš izpod oken. Tako
n egovanje in ljubkovanje otrok je v sedanji dobi krivo, da je mladina
tako mehkih rok pri delu, tako znemarna in lenobna, da leta le po
kratkočasili in za veselicami, da jih brez števila na svetu ni za nobeno
rabo, da so sebi in drugim v nadlego, občiiihm v preglavico in državi
Y Pogubo. Ne priporočam, da naj povsod in zmerom le leskovka poje.

manj rečem, da je treba otroke pobijati;  vendar trdim, da je
°troku 'treba odbijati  hude in pregrešne strasti, kakoršne so:
Prevzetnost in gizdavost, jezljivost, svojeglavnost, nepokorščina, ne¬
voščljivost, neusmiljenost, kletev, laži, zmikavnost itd. Čeprav so dan¬
danes palico pregnali iz vojaščnic, iz sodišč in iz šol, vendar le tako
u čim, kakor svetuje sv. pismo, ki pravi: „Komur  se šibe škoda zdi,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 33

514 26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec.

sovraži svojega sina; kdor ga pa ljubi, ga vedno stra¬
huj  e.“ (Preg. 13, 24.) „Strahuj svojega sina, ne obupaj;
le umoriti ga ne misli. 11  (Preg. 19, 18.)  „Ne odteguj otroku
krotitve; zakaj če ga s šibo udariš, ne bo umrl. 11  (23, 13.)
„Kdor ljubi svojega sina, ga vedno ima pod šibo, da se
ga na poslednje veseli in mu ni treba trkati na sose¬
dova vrata. — Pripogiblji njegov vrat v mladosti in daj
mu po hrbtu, dokler je še otrok, da kje ne bode trdo¬
vraten, in ti ne verjame, kar bi ti bilo dušna bolečina. 11
(Sirah 30, 1; 30, 12.) — Tako pišejo in svetujejo iz skušnje in božjega
razodenja modri možje; blagor starišem in otrokom, ki spolnujejo te
svete. Stariši bodo veselje doživeli z otroki; otroci pa bodo pravični
ljudje, dobri kristjani in po smrti izvoljeni nebeški prebivavci. Kolikrat
se sliši iz ust pobožnih in jakih mož in žen: „Da sem se kaj dobrega
in poštenega izučil, da sedaj srečno in zadovoljno živim, zahvaliti se
imam svojim starišem, ki so me po pameti krotili in strahovali. Bog
jim povračuj obilno v nebesih! 11

Oče in mati! zapomnita si to, ako hočeta, da bodo otroci blagro¬
vali vajin spomin.

Molitev.

O Bog, delivec vseh darov, ki si svojemu služabniku, svetemu
Pacifiku, naklonil posebno potrpežljivost in ljubezen do samote; dodeli
še nam po njegovi priprošnji, da zvesto za njegovim zgledom hodimo
in ž njim enako veličastvo dosežemo! Amen.

26 . kimavec ali september.

Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec

( 1 . 304 ).

1. Sveta Justina je bila hči malikovavskega duhovnika
Eduzija, rojena v Antiohiji, posebno lepa in izobražena, pa izre-
jena v malikovavstvu. Bog se je usmili, dodelivši jej milost
svojega razsvetljenja. Blizu njenega stanovanja je prebival neki
diakon krščanske cerkve, Prelij po imenu. Tega sliši Justina z
verniki pogostoma govoriti o usmiljenju božjem in Jezusovem.
Veselo oznanilo blagra in zveličanja jo gane v srce, da se pri¬
druži vernikom, posluša zveličanske nauke, sprejme sv. vero in
se da krstiti. Po sv. veri umirjena v svoji duši želi še svoje
stariše Bogu pridobiti. Najprej govori z materjo, potem pa tudi
z očetom, kako neprecenljiv je dar sv. krščanske vere; toda brez

26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec. 516

Uspeha, dokler ne vidi oče v neki nemirni noči čudno prikazen:
Kristusa, obdanega z nebeškimi kori, ki mu veleva: „Pridi k
meni v nebeško kraljestvo!" Po tej prikazni gre oče k škofu
Optatu, se spreobrne, postane veren in prejme sv. krst. Ravno
tako tudi mati. Eduzij postane zaradi svoje gorečnosti mašnik
in umrje črez poldrugo leto kot služabnik Kristusov, ves koprneč
po njegovem veličastvu.

Justina pa čuti čedalje večji vpliv milosti božjih v sebi.
Pobožno in goreče zahaja v zbirališče vernikov, sveti vsem ko
zgled bogoslužnosti in zaobljubi Jezusu vedno devištvo. Toliko
manj more sedaj ostati skrita in brez bojevanja, kakor je že
lastno peklenski hudobi, temu večnemu sovražniku človeške duše.
Justina sicer razen obiskovanja službe božje ostaja doma, da ne
W je nihče poznal, in se posti, da bi po postu čedalje bolj venela
ujena lepota; vendar se neki poganski mladenič, Agladij po imenu,
ves vname za njo, ter jej ponudi svojo roko. Justina mu od¬
krije svoj namen, in mu odreče vsakatero upanje. Mladenič,
ljubezni ves slep, poskuša najprej s prilizovanjem, pa zastonj;
uaposled poišče pomoči hudobnih, peklenskih duhov. — Živel je
tedaj v Antiohiji neki čarovnik ali vedežnik, Ciprijan po imenu.
K temu gre, mu potoži svojo nesrečo in mu obeča veliko denarja,
uko mu pripomore, da doseže svoj namen. Ciprijan mu obeča
devico pregovoriti, zanašaje se na svoje peklenske umetnosti. Ta
Ciprijan je bil tudi Antiohijčan, že po svojem rojstvu bogat in
češčen in obdarovan z dušnimi zmožnostmi, ki so ga storile za
vse pripravnega. Želja njegovih starišev je bila, da bi postal
malikovavski duhovnik. S tem namenom je obiskal najslavnejše
šole v Atenah, Argosu, v Memfisu, Kaldeji, celo v Indiji. Tako
Postane prav veščak v brezbožnih umetnostih vedeževanja in
darovanja. Ciprijan, ko je videl krasno Justino sam na svoje oči,
J e  ne skuša za Agladija, marveč za-se pridobiti.

2. Po svoji umetnosti zaroti Ciprijan peklenske moči, da
ki v čisti Justinim duši obudile nečiste želje. Res le preveč
Čuti Justina nečisti, peklenski ogenj, ki gori noč in dan v njenih
udih. Tem bolj potrebuje sedaj nebeške pomoči, da zmaga pe¬
klenske sile in oblasti. Posti se in joka pred Bogom, kliče po
spričevanju sv. Gregorija Nacijančana Jezusa in Marijo, se pre¬
križa ob vsakem napadu skušnjavca. Skušnjava preide, devica
^uiaga, in vsaka nova zmaga jej donaša moč in srčnost z nebes
111  jej spleta toliko lepši venec v plačilo. Ciprijan, videč, da ga
Prevara vsaka nova poskušnja, zaroti poslednjič hudobo, naj mu

33*

516 26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec.

razodene, kaj je temu krivo. Odgovor mu je: „Justina je kri¬
stjana; zoper Kristusa nič ne zmore vsa peklenska moč, in zna¬
menja sv. križa, s katerim se zaznamujejo kristjani, pekel kar ne
more prenašati." Iz tega spozna čarovnik, da vso njegovo
umetnost uničuje dozdevna nespamet sv. križa. Temu se silno
čudi; spozna pa tudi svoje brezbožno hudodelstvo. Nakupičena
klada pregreh mu leži kakor gora na srcu. Otožnost ga objame
in obupati mu je. — Do sem je Bog pustil Ciprijana priti, da
mu je ravno po tem ravnanju dal okusiti neskončno mero svojega
usmiljenja in zveličanje svoje milosti v Kristusu Jezusu. Božja
milost prime sedaj Ciprijana na kraju pogube. V obupnosti mu
Bog navdihne misel, naj obišče mašnika Evzebija, ki mu je bil
znan, in mu odkrije svoje obteženo, pa ostrašeno srce. Evzebij
mu reče: „Premagujočo moč Kristusovo nad zvijačo in močjo
peklensko si videl na tej nepremagljivi devici, in ta moč Kristu¬
sova je v tolažbo in odrešenje skesanim grešnikom; ako veruješ
in se spokoriš, bode ti pomagano .“  Ciprijanu, zavezniku s peklom,
se odpro vrata nebeška; odtod mu pride razsvetljenje in moč.
Kmalu po tem dnevu gre z Evzebijem v zbirališče vernikov.
Tu vidi strmeč vso pobožnost, gorečnost in spoštljivost, kako so
verniki Boga molili. Ves ganjen zakliče: „Videl sem zbirališče
nebeških ljudi ali duhov, ki so hvalo božjo prepevali in vsaki
psalm končali z Alelujo; zdeli so se mi nebeška bitja." Očitno
pred vsemi verniki spozna in obžaluje svoja peklenska dejanja.
S pepelom potresen stopi pred vrata božjega svetišča ter prosi
vsakaterega, naj se ga usmili in zanj moli, hrepeneč, da še po¬
stane ud tega zbirališča in pravoveren kristjan. Nato pa očitno
sežge svoje bukve in vse priprave in orodja svojih bogokletnih
umetnosti. Še-le potem mu škof Antim verjame, da je njegova
spreobrnitev resnična, da ga torej sme v cerkev sprejeti in mu
sveti krst podeliti.

3. Veliko je bilo veselje vernikov zavoljo božjega usmiljenja
in zbog spreobrnitve takega moža, močen tudi vtisek na pogane.
Za Ciprijanom se spreobrne tudi Agladij. Sedaj je Justinino ve¬
selje popolno, njena zmaga nad peklenskimi oblastmi sijajna. Vse
svoje premoženje razdeli med ubožce, odstriže si lasi in se odene
s tančico devištva. Njo posnema veliko drugih devic. Tudi
Agladij in Ciprijan razdelita vse svoje imetje ubožcem, in Ci¬
prijan posveti odšle vse svoje življenje Gospodu. Iz ponižnosti
prosi, da sme cerkveni ključar biti, a črez nekaj časa postane
diakon in kot živ pridigar resnice, moči in milosti krščanstva je

26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec. 517

bil silno kladivo zoper malikovavstvo, pa svetel zgled krščanskih
čednosti, kakor o njem spričuje sveti Gregorij Nacijančan. Ne¬
kateri trdijo, da je bil pozneje tudi mašnik in po Antimovi smrti
celo škof v Antiohiji. Da bi bila pa zmaga božje milosti in tako
sijajne svetosti popolna, imata Justina in Ciprijan doseči krono
mučeništva.

Za časov preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom
sta bila Ciprijan in Justina pri cesarjevem namestniku Evtolmiju
zatožena kot glavni podpori antiohijske cerkve. Evtolmij ju ukaže
zgrabiti in v ječo vreči. Prvikrat zaslišan pripoveduje Ciprijan
odkritosrčno vso zgodbo svoje spreobrnitve ter nagovarja Evtol-
mija, naj še on zapusti nespametno malikovavstvo in sprejme
vero v edino pravega Boga. To močno razžali oblastnika. Cipri-
jana ukaže obesiti in z ostrim železom razmesariti po vsem životu.
Justino pa da z volovskimi žilami neusmiljeno pretepsti. Oba
hvalita Boga, da ju je vredna spoznal, te bolečine pretrpeti za¬
voljo Jezusovega imena. Ciprijan reče: „Po teh mukah bodeva
deležna večnih dobrot." Zasramovaje odgovori oblastnik: „Da ti
po tem potu pridobim nebesa, te bom dal še bolj trpinčiti." Res
traja še dalje trpljenje, a srčnost spoznavavca se ne da omajati.
Naposled ga zopet odvedejo v ječo, Justino pa v hišo nekega
Terencija. Črez nekaj dni njiju Evtolmij ukaže pred se privesti
ter ju nagovarja, da naj zapustita svojo abotno vero, ako hočeta
uiti najgrozovitnejši smrti. Ciprijan mu odgovori: „Ravno ta
smrt bo služila najinemu hrepenenju po večnem življenju." Na
ta odgovor veli oblastnik prinesti veliko ponvo za pečenje, v njo
deti smole, voska in loja, pa zavreti, ter krščanska spoznavavca
noter vreči. Pogled na to trpljenje nekoliko prestraši Justino.
Ciprijan pa jej daje srčnost. Zaznamuje se s sv. križem in skoči
v zavrelo zmes, v kateri je že Ciprijan bil; pa po čudežu ju
Bog oba ohrani, da se jima ne zgodi nič žalega. Oblastnik pri¬
pisuje to Ciprijanovim čarovnijam. Neki malikovavski duhovnik
ga še bolj potrdi v tej veri ter hoče osramotiti moč Kristusovo.
N imenu malika Herkula, zanašaje se na njegovo moč, da ga
bode varoval, približa se razbeljeni ponvi; a raztopljena tekočina
ga usmrti pri tej prači. Strah in groza spreleti oblastnika, ko se
1'avno po tem čudežu prepriča, da se ni kos vojskovati zoper
Kristusovo moč. Po Terencijevem svetu pošlje Ciprijana in Ju¬
stino v Nikomedijo k cesarju Dioklecijanu, ki jima ukaže glave
odsekati. Ko prideta ven na morišče, jima na njuno prošnjo
rabelj d d toliko odloga, da opravita kratko molitev. Prisrčno

518 26. september: Sv. Justina, devica, pa sv. Ciprijan, mučenec.

prosita Boga za srečo krščanske cerkve, in priporočita svoji duši
v njegove roke. Ciprijan postavi Justino pred se, da bi njo prvo
obglavili, ker se je bal, da ne bi odstopila, ako bi poprej videla
teči njegovo kri. Že odpade Justini glava, kar pristopi neki
Teognit, Ciprijanov sorodnik, da Ciprijana v slovo s solzami po¬
ljubi. Zato za Ciprijanom še njega zgrabijo in ob glavo denejo.
— Nekateri verniki skrivaje vzamejo njihova trupla, ja preneso
v ladjo in zapeljejo v Rim. Ondi ja pokopljejo na pristavi
neke blage gospe Rutine, pozneje pa preneso v cerkev sv. Janeza
v Lateranu.

Obrazujeta se sv. Justina in Ciprijan navadno oba skupaj z
mečem v roki.

Vraže ali prazne vere.

Čuditi se ni, da je bil Ciprijan vražam vdan, dokler je bil še
malikovavec. Njegovi stariši sami so ga bili izredili za vraže. Tudi
so bile vraže poganom najpoglavitnejši del malikovavske službe. Ali
zelo se je čuditi in jako se pritožiti, da jih je tudi med kristjani
takih, ki nevernike posnemajo in so polni vraž in praznih ver. Da
se torej v tem ne pregrešiš, samega sebe in drugih ne oslepiš, vzemi
si k srcu, kar ti dobrohote le-tu pripovedujem.

Vraže so pregreha zoper prvo božjo zapoved.  Ob-
stojijo v tem, da se po nespameti kaki stvari pripisuje skrivna moč,
ki je nima niti od Boga, niti od narave, niti od cerkve; postavim iz
kart, iz razpok na roki, iz zvezd, iz ptičjega letanja, iz glasu neka¬
terih živali prihodnjo srečo ali nesrečo ali smrt človekovo prerokovati,
ali gotove dni za nesrečne imeti, ob takih dnevih nobenega dela ne
začeti, ne se kam z doma na pot odpraviti. Ravno tako je razlaganje
sanj, da bi iz njih zvedel sreče in nesrečo; zaklade iskati, jih izkopa¬
vati in vzdigovati s takoimenovanimi čarodejnimi ali božičnimi šibami
je vraža in pregreha. Nadalje je pregrešno, ako se kaki molitvi
ali pobožnosti pripisuje gotova moč, ki jim od katoliške cerkve ni
dana; ako se veruje, da se po tej in tej molitvi denarji najdejo, ali
da mora po tej in tej molitvi tat ukradene denarje in drugo blago
nazaj prinesti; ali če se celo posvečene ali blagoslovljene stvari v to
rabijo, da se kake skrivne umetnosti uganjajo ž njimi; ako se z mno¬
goterimi molitvami, s kakim mrmranjem nerazumljivih besed, ali z
znamenji in čudodelnimi listi bolezni odpravljajo, ali da se misli pred
njimi zavarovati, ali se nevidnega storiti. Velik greh je, če se čarodej¬
stvu pripisujejo bolezni pri ljudeh ali pri živini, ali druge nesreče
doma in na polju, in se stari ljudje za čarovnice in čarovnike imajo.
Naj večji greh pa bi bil, ako bi kdo hudobo na pomoč klical in ž
njegovo pomočjo zakladov hotel iskati ali druge čudesne reči storiti,
ali pa s pomočjo poklenske hudobe ljudem, živini ali polju škodovati.
Vendar pa niso nikakor za čarovnike imeti tako imenovani glumci
(slepivci), ki s svojo ročnostjo in urnostjo ter s svojini orožjem gle-
davce na videz mamijo; ravno tako tudi učeni možje, ki z globokim

27. september: Sv. Kozma in Damijan pa njiju bratje, muč. 519

spoznanjem narave in njenih moči posebne iznajdbe spravijo na dan.
Le neumni, zabiti ljudje imajo brž za čarodejstvo ali zvezo s hudobo
vsako stvar, ki je ne morejo spreumeti s svojim plitvim umom, in
ravno s tem kažejo, kako so polni praznih ver.

Ni sicer mogoče našteti vseh praznoverskih šeg in navad, ki se
še dandanes nahajajo po raznih krajih med preprostim ljudstvom, pa
tudi pri boljših stanovih, in te pred njimi svariti. Ako pa hočeš
vedeti, če li je ali ni kaka stvar prazna vera, vprašaj le svojo zdravo
pamet, ali se obrni do duhovnikov ali do svojega spovednika. Ne
verjemi vsakemu goljufu, pritepencu in vlačugarju, ali vsaki umazani
ciganki ali vsakemu mazaču, ki se ti širokousti, ki ti, postavim, de¬
narja in blaga obeta ter pomoči zagotavlja v potrebah. Njih namen
sega vedno le v tvoj žep; — ne hodi jim na led! Koliko ljudi se je

že ponesrečilo po takih praznih verah, ali so do zadnjega beliča vse

znosili v loterijo. Nesreča in nespamet drugih naj ti bode v pouk!
Zlasti bi ti svetoval, ne kupovati po sejmih praznih, vražnih molitvic;
tudi po božjih potih se ni nič na nje zanašati; marveč pridige in
krščanske nauke poslušaj, in to stori, kar se ti v njih priporoča. Tudi

bi ti na srce položil, kadar si sam bolan, ne hodi k mazačem, h

konjedercem in konjederkam, ali če ti živina oboli, ne kliči zagovar-
javcev! Išči pomoči ondi, kjer je najti! Zateci se najprej z zaupa¬
njem k Bogu, pokliči modrega in skušenega zdravnika, posluži se po-
uiočkov sv. cerkve in izroči se v božjo voljo. Nikar pa tudi ne za¬
mudi čedalje bolj rasti v spoznanju sv. vere; zakaj veliko se jih zaplete
v vraže in prazne vere ravno zaradi pomanjkanja temeljitega pouka
v krščanskih resnicah. Varuj se poslednjič lakomnosti po denarjih
in premoženju in pa nevoščljivosti; zakaj to so tiste vrvi, s katerimi
hudoba in njegovi pomagavci ujamejo veliko duš. Opravi zategadelj
večkrat to-le

Molite v.

O moj Jezus, ti večna resnica, daj mi um in spoznanje, da vse-
kdar sprevidim, kar mi je v zveličanje, in pomagaj mi, da se po tvojem
zgledu vedno vadim ubog biti v duhu; pred vsem drugim mi daj. da
hrepenim po tvojem kraljestvu in njegovi pravici! Amen.

27. kimavec ali september.

Sv. Kozma in Damijan pa njiju trije bratje,
mučenci (1. 285).

1. Sv. Kozma in Damijan sta v katoliški cerkvi od staro¬
davnih časov v veliki časti. Kličemo njiju na pomoč v litanijah
v seh svetnikov, imenujeta se v kdnonu pri sv. maši po spominu
Za  žive, edina iz vzhodnje cerkve, in njima na čast so sezidane

520 27. september: Sv. Kozma in Damijan pa njiju bratje, muč.

ne le v Rimu, ampak tudi po drugih krajih lepe hiše božje.
Bila sta dvojčka in najmlajša med peterimi brati, rojena v Ara¬
biji od krščanskih starišev. Njih mati Teodota je še sedaj pri
Grkih v blagem in pobožnem spominu. Kakor pa je sama bila
dobra kristjana, tako je tudi svoje petere sinove vzgajala lepo
krščansko. Mlajša dva, Kozma in Damijan, sta se učila zdrav¬
ništva. Božja milost je bila ž njima. Spoštovali so ju in za¬
upali so jima ne le verniki, ampak tudi pogani, in to ne le
zaradi njune učenosti, ampak še bolj zaradi njunega lepega živ¬
ljenja in zavoljo blagoslova, ki ga je Bog delil po njunih delih.
Kadar so ju poklicali h kakemu bolniku, stopila sta z molitvijo
v bolnikovo stanico, bolnika zaznamovala s sv. križem, potem
popraševala po bolezni, vestno preiskovala njene vzroke, ne le
tipala za telesno žilo, ampak preiskovala tudi srčno, dušno bo¬
lezen. Tako se jima je z božjo pomočjo posrečilo večkrat po
čudežih, da sta dušo in telo ozdravila, veliko nevernikov v
krščanski veri poučila in Kristusu pridobila. Po njiju molitvi so
pa tudi slepi spregledovali, gluhi presliševali, hromi shajali, v
Jezusovem imenu sta celo hudobe izganjala iz obsedencev. Vsega
tega pa nista delala iz častilakomnosti ali dobičkarije, temveč
brez vsega plačila, zgolj iz ljubezni do Boga in do bližnjega. Da
sta s svojo učenostjo in božjo pomočjo bolniku bolečine polajšala,
vzdihljaje mu utolažila in solze posušila, da sta žalostni družini
skrbnega očeta ali ljubeznivo mater ohranila, obupnim starišem
ljubo dete ozdravila, zato sta imela v plačilo zdaj zveličanski
občutek dobrodelnosti, pričakovala pa sta še večjega in boljšega
pri Bogu. Bolečina čisti človeka, veselje pa ga posvečuje. Kozma
in Damijan sta oboje rabila v krščanskem duhu; opominjala sta
trpeče, naj bodo vdani in potrpežljivi ter zaupajo na pomoč od
zgoraj, ozdravele pa, naj bodo v srčni ljubezni hvaležni Bogu,
od kojega prihaja vsakateri dobri dar. Da sta imela obširnejše
polje svojega delovanja, hodila sta od kraja do kraja. Tako pri¬
deta v mesto Egejo v Ciliciji, kjer zopet dan na dan novih ver¬
nikov pridobivata sv. krščanski cerkvi. Zategadelj ju pa tudi
malikovavski duhovniki vzemd v sovraž, da ta dva zdravnika
namreč s svojimi čarovnijami (tako so imenovali po čudežih storjena
ozdravljanja) napravljata toliko škodo malikovavstvu.

2. Za one dobe nastane pod cesarjem Dioklecijanom novo
preganjanje kristjanov. Ob tej priliki se malikovavci zmaščujejo
nad njima, naznanivši ju deželnemu oblastniku Liziju, da sta
kristjana, okoli 1. 285. Bil je ta Lizija pokorno orodje cesarskega

27. september: Sv. Kozma in Damijan pa njiju bratje, muč. 521

ukaza in grozovit trinog. Takoj ju ukaže prijeti in prignati pred
sodni stol v malikovavski tempel. Vpraša ju zaradi vere, imen,
domovine in stanu. Kozma odgovori: „Midva sva iz Arabije.
Moje ime je Kozma, brat se zove Damijan. Rodu sva visokega.
Najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Tudi ti-le tukaj
so najini bratje, ako ukažeš, povem ti jih po imenih. “ Oblastnik
reče: „Povej jih.“ Kozma mu jih imenuje: „Antim, Leoncij in
Evprepij." Oblastnik jih vpraša še enkrat: „Katere vere ste?“
Kozma reče: „Mi smo kristjani.“ Oblastnik srdito zareži: „Zata-
jite svojega Boga! Pridite sem in darujte našim velikim bogovom,
ki so stvarili zemlje krog.“ Vsi mu odgovore na en glas: „Tvoje
nične bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, marveč hu¬
dobe. “ — Tako govorjenje hudo razdraži Lizija. Pri tej priči
jih ukaže na rokah in nogah zvezati in mnogotero mučiti. Med
tem trpljenjem mu reko: „Za tako trpljenje nam ni mar, ker
trpimo v Jezusovem imenu. Lahko nas še huje trpinčiš. “ Lizija
Piavi: „To kratko trpljenje sem vam zato hotel dati okusiti, da
bi se dali nakloniti bogovom darovati. Ker je pa zaničujete,
s tem sramotite cesarja in mene. “ Ukaže jih zvezati in v morje
vreči. Komaj jih pomečejo v morje, pride angel z nebes, jih
odveže, in mirni valovi jih spljuskajo h kraju. Drugi dan jih
oblastnik zopet veli pred se pripeljati in jim reče: ,,Naučite še
uiene svojih čarovnij in tudi jaz bom držal z vami.“ Kozma od¬
govori: „Mi nismo čarovniki, ampak kristjani; v imenu svojega
Boga osramotujemo tvoje onemogle malike. Če postaneš kristjan,
boš še ti poskusil moč Kristusovo." Razsrjen, da se mu pre¬
drzne prisojati kaj takega, reče Lizija: „V imenu boga Hadrijana
(rajnega cesarja) vas hočem slušati.“ V tem trenotju se prika¬
žeta dve hudobi in jameta oblastnika hudo pretepati. Svetniki
pomolijo nad njim, in hudobi zbežita. Nato reče otrpneli grešnik:
»Ali ste videli, kako so bogovi razžaljeni,, ker sem jih hotel za¬
pustiti?" Reko mu: „Kako bodo tvoji bogovi razžaljeni, ker so
slepi, gluhi, nemi in iz kamena? Naš Bog je neumrljiv, On te
J e  otel, ne pa tvoji maliki." Oblastnik: „Naših bogov ne pustim
Ve č preklinjati." — Zopet jih jame trpinčiti, ker ne odstopijo od
krščanske vere, ukaže hoste in drv nanesti in jih na ogenj vreči.
Tu se razpoči zemlja in jih sprejme v se, ogenj pa se obrne
Proti okoli stoječim in jih mnogo požge. Ko pa grmada pogori,
se zemlja zopet odpre, in peteri bratje se prikažejo nepoškodovani
12  nje. ZnoviČ se oblastnik zadere nad njimi: „Kako dolgo se
boste še ustavljali in preklinjali ? Pridite in počastite naše bogove

522 27. september: Sv. Kozina in Damijan pa njiju bratje, muč.

in potem odidete prosti!" Odgovore mu: »Nespametne in brez¬
umne cesarje zaničujemo, pa bomo potem celo kamenje molili!?“
Ukaže jih na križ razpeti in kamenje v nje lučati; ali kamenje
leti nazaj na one, ki je mečejo v svetnike. Nato zapove, da
pridejo vojščaki in strelci puščice vanje streljat; pa tudi puščice
se vračajo nazaj na strelce in jih veliko pomore. Oblastnik, videč
se premaganega, jim naposled veli z mečem glave odsekati. Nji¬
hova trupla so prenesli v Cir na Sirskem. Cesar Justinijan je
1. 527 v Carigradu na čast tema mučencema dal dve zali cerkvi
sezidati v zahvalo, da je bil na njuno priprošnjo iz smrtne bo¬
lezni rešen. Pozneje so ta trupla prišla v Rim. Glavi je papež
Benedikt Vlil. podaril cesarju Henriku II., in ta ji je shranil
v stolni cerkvi v Bambergu. Odtod ji je začetkom 17. stoletja
bavarski vojvoda Viljem V. v Monakovo dal preseliti, cerkev sv.
Mihaela sezidati in ondi v oltar sv. križa zakopati.

Sv. Kozina in Damijan, patrona zdravnikov, se obrazujeta z zdrav¬
niškimi znaki — z zdravilsko sklenico ali pa s palico z dvema ka¬
čama (Merkurijeva palica imenovana) v roki.

O telesni bolezni.

Sv. katoliška cerkev časti sv. Kozma in Damijana kot telesna in
dušna zdravnika. Z zaupanjem se zatekajo k njima verniki po Laškem,
Francoskem, Nemškem, Češkem, na Belgiškem in Španskem. Tudi Slo¬
venci ju visoko časte, in zlasti Kranjci radi romajo na Krko blizu
Višnje gore na Dolenjskem, kjer je ondotna zala farna cerkev tema
mučencema na čast posvečena, tu iskaje zdravja za telo in dušo. Res
je telesna bolezen velika nadloga, težka poskušnja za vsakega trpina.
Ali kakor čebela sladki med srka iz istih cvetlic, na katerih bero
pajki in drugi mrčesi strup, tako tudi pravi kristjan zveličanje najde
v tem, kar je drugim v pogubo. Zato že modri Sirah pravi: „Te-
lesna bolezen ozdravi dušo.“  (31, 2.) Telesna bolezen namreč
uči kristjana, kako nespametno je, svet ljubiti in svojemu poželjenju
streči; ga uči, greli opustiti, v božjo voljo se podati in se pripravljati
za neskončno večnost, kjer ga čaka ali večno življenje ali pa večno
trpljenje, kakor si je tukaj zaslužil.

Ker je pa zdravo telo najboljše blago, zato si tega blaga gotovo
vsakdo želi. Že samosvoja ljubezen človeka priganja skrbeti za zdravje.
Ako pa hočeš zdravje ohraniti, varuj se pred vsem drugim požreš¬
nosti, žrtja in pijančevanja, razuzdanega, nesramnega življenja, jeze
in nevoščljivosti. Te pregrehe dan na dan več spravijo pod zemljo,
kakor meč in puške v vojski. Marveč živi zmerno in trezno, čisto in
sramežljivo, bodi krotkega in ljubeznivega srca. — Živi po božjih
zapovedih. Tako boš celo kljubu bolehnosti morda doživel visoka leta.
Ako te pa božja previdnost obišče s kako boleznijo, ne zaničuj pri¬
pomočkov, ki jih je Bog stvaril. Spoštuj zdravnika in jemlji, kar ti

27. september: Sv. Kozma in Damijan pa njiju bratje, muč. 523

ukaže. Sploh se v bolezni Bogu podvrzi, da se tvoja duša ozdravi.
Misli si, da je telo bolezni, vsem revam in tudi smrti podvrženo za¬
voljo greha naših prvih starišev. Spominjaj se pa tudi, da si bolezen
s svojimi grehi zaslužil. Če premisliš, kaj in koliko si zavoljo slabosti
svojega telesa zagrešil, boš lahko ponižen in pokoren. V bolezni naj¬
laže spoznavaš svoj napuh, svojo ljubezen do sveta in njegovih niče-
murnosti, svoje norosti in lahkomiselnosti. Kar te peče v bolezni,
srčno obžaluj, in skleni, tega se v prihodnosti varovati. Kar si želiš
v bolezni, da bi bil storil dobrega, stori kar najprej ti je mogoče;
zakaj če tudi v tej bolezni ne umrješ, vedi, da smrti ne boš ušel. V
bolezni bodi potrpežljiv, naj bo bolezen dolga ali kratka, da ti bode
Bog milostljiv. Premišljuj bolečine Jezusove, in spoznal boš, da je
tvoje trpljenje komaj kaplja iz morja njegovih bridkosti. Premišljuj
trpljenje zavrženih v peklu, v katero tudi ti zaslužiš obsojen biti. Le
Bog ve, koliko si pokorjenja vreden; zato mu bodi pokoren, daruj mu
svoje trpljenje in bodi pripravljen, ali živeti ali umreti, kakor Bogu
ugaja. Ne želi si smrti iz nepotrpežljivosti, pa zoper božjo voljo tudi
ne hrepeni po zdravju. Moli po Jezusovem zgledu: „Oče, ako je
mogoče, odvzemi mi ta kelih trpljenja; pa ne, kakor jaz,
ampak kakor ti hočeš, naj se zgodi!“  V nevarni bolezni po¬
ravnaj po pravični vesti svoje časno premoženje, da boš zaradi tega
ves miren in brez skrbi. Tudi nikar ne odlašaj, prejeti svete zakra¬
mente, ne le, da te smrt ne prehiti, temveč da svojega bližnjega spod-
badaš, se očitno za kristjana spoznaš in da z utolaženo in pomirjeno
vestjo tudi telesno zdravje laže dosežeš, ako je tvoji duši v zveličanje.

Ako se pa že telesne bolezni bojiš, bati se ti je tem več dušne
bolezni. Dušne bolezni so: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost,
Požrešnost, lenoba, in vse, kar je poželjenje mesa in napuh življenja.
Belesna bolezen te spravi v grob, dušna pa v pekel. Varuj se greha
precej s prvega, dokler se ti še studi, dokler se ga še bojiš. Gorje
ti, ako ti pride v navado, da te nič več rdečica ne oblije, kadar ga
storiš, ali ga že delaš s smehom in predrznostjo! Varuj se ga, dokler
je še tvoja duša močna in v milosti božji utrjena. Če oslabiš in te
milost božja zapusti, šel boš od padca do padca, in iz tega se po¬
greznil v večno pogubljenje. Varuj se hudih priložnosti, varuj za¬
peljivih druščin; zakaj priložnost dela tatove, in slabe tovaršije so
nedolžnosti morije. Ako se iz človeške slabosti, ali iz prirojene na-
glosti ali iz mladeniške lahkomiselnosti spotakneš, ali celo padeš,
glej, da hitro zopet vstaneš. Kakor gotovo nisi rad dolgo bolan na
telesu, tako ne bodi dolgo bolan na duši; zakaj pregovor pravi: Dolga
bolezen, gotova smrt. Tako ti bo dolga dušna bolezen gotova večna
smrt. Že en sam smrtni greh zasluži pogubljenje; ali po prvem
se veliko laže poboljšaš, nego če se jih privadiš. Če grešiš, premisli,
" a j ti je dalo v greh priložnost, da prihodnjič tej priložnosti veš v
°kom priti. Saj tudi, če si okraden, skrbno pregledaš, odkod je tat
Pnšel v hišo, ter jo zakleneš z novimi zapahi, z močnejšimi ključav¬
nicami. Ravno tako bodi skrben, da se varuješ vsega, kar je sovraž-
ni bu dalo priložnost, milost božjo ti odvzeti. Ako po teh naukih
n °ceš ravnati, je to slabo znamenje, da ne maraš resničnega zdravja

524 28. september: Sv. Večeslav ali Vaclav, češki vojvoda in muč.

svoje duše, marveč si samopašen, trdovraten grešnik, ki si želiš smrti
in pogube. Zadenejo te besede Kristusove do trdovratnih Judov:
„Ako ne bi bil prišel in vam govoril, ne bi imeli greha;
sedaj pa nimate nič izgovora za svoje grehe. — Iskali
me boste, pa me ne boste našli, v svojih grehih boste
umrli.“  — Bog nas tega obvaruj!

Molite v.

Božji Zveličar, Jezus Kristus, ti edini naš dušni in telesni zdrav¬
nik, ki si svojima služabnikoma Kozmi in Damijanu milost dodelil,
da sta veliko duš otela časne in večne smrti; prosimo te po njunem
zasluženju, bodi naš nebeški zdravnik, in ozdravi po svojem neskončnem
usmiljenju vse rane naše duše! Amen.

28 . kimavec ali september.

Sv. Večeslav ali Vaclav, češki vojvoda in
mučenec (leta 935), pa njegova stara mati
Ljudomila, mučenica (1. 927).

Čehom sta proti koncu 9. stoletja prižgala slovanska apostola
Ciril in Metod luč sv. vere, a prihodnje stoletje jim je dalo že
svoje prve svetnike in mučence.

1. Bofivoj, vojvoda češki, pride namreč z velikim sprem¬
stvom obiskat svojega soseda, moravskega kralja Rastislava, ravno
za one dobe, ko sta oznanovavca sv. vere, Ciril in Metod, bivala
na njegovem dvoru Velegradu. Bofivoj in njegovi spremljevavci
slišijo oznanovati Kristusa križanega, brez katerega ni niti za
glavarje, niti za berače zveličanja. Ta pridiga je bila zanj in
za njegove velikaše zveličansko oznanilo; okoli 300 ljudi prejme
sv. krst. Ko je pa sam prejel te milosti, močno poželi, da bi se
je udeležila še vsa njegova hiša in kneževina. Zato vračujoč
se na svoj dom vzame sv. apostola s seboj. Ljudomila, njegova
soproga, se spodbada nad oznanovavci sv. vere in njenimi ne¬
beškimi tolažili. S svetim veseljem sprejme ona, njeni otroci,
oče in bratje v Melniku z veliko slovesnostjo od sv. Metoda sv.
krst. Odšle je Jjjudomila zgled pobožnosti vsej hiši in kneževini.
Vidijo jo, kako dan na dan objokuje svoje poprejšnje grehe in
svojo slepoto, kako goreče moli, se posti, sv. zakramente prejema,
očitno božjo službo poveličuje, cerkve bogato obdaruje z mnogo-

28. september: Sv. Večeslav ali Vaclav, češki vojvoda in muč. 525

terimi cerkvenimi posodami, zlasti v Melniku in Boleslavi, kako
je vsa vneta za razširjanje in rast sv. vere in kakova skrbna
mati je ubogim. Vidoma raste njena pobožnost od dne do dne.
Svetih želja, edino le Bogu živeti, pregovori Bofivoja, kakor
hitro pride sin v dostojna leta, naj mu izroči vojvodstvo. Za-
pustivši dvor in ves posvetni hrup se umakne v samoto v Tetin,
in vzame s seboj nekega priletnega mašnika, Pavla, da jej ondi
služi sv. mašo in opravlja druge svete skrivnosti. Njen sin, Vra-
tislav, očetov naslednik v vladarstvu, se je bil zaročil s pogansko

soprogo, Drahomiro,
misleč, da se bo tudi
ona dala pridobiti sv.

Kristusovi veri. Ali dar
sv. vere se ne dodeli
vsakomur, zlasti je v
nasprotju s prevzetnim
pohlepom za oblastjo in
surovo samopašnostjo.

— Drahomira je bila
druga Jezabela po duhu
in značaju. — Pobožni
vojvoda Vratislav črez
malo let umrje, zapusti
dva sina, Večeslava in
Koleslava, in odloči v
oporoki Večeslava sebi
za naslednika, svojo
mater Ljudomilo pa za
začasno vladarjevo na¬
mestnico. Tako pride
Večeslav v izrejo k
svoji stari materi Lju-
domili, Boleslav pa
ostane pri svoji pravi materi Drahomiri. Oba sta bila zvesti
Podobi svojih odgojevavk: Vaclav ves pobožen, Boleslav ves brez¬
božen in hudoben. Po mnogih zvijačah potegne Drahomira vla-
darstvo na se, in gospoduje po deželi kakor od peklenske, hudobe
obsedena. Mašnike prepodi, krščanske gosposke odstavi m Jih
namesti s poganskimi, ter kristjanom ne le odtegne vsakateio
varstvo in vse pravice, temveč jih stiska z očitno silo. Naposled
se  deželni stanovi vendar sami izreko zoper to vsiljeno vladaiico,

526 28. september: Sv. Večeslav ali Vaclav, češki vojvoda in muč.

pripoznajo Vaclava za pravednega vladarja in mu prisežejo vda¬
nost in zvestobo.

2. Tako pride Večeslav v mladih letih do vojvodstva. Ali
sedaj Drahomirino srce sopiha sovraštva in maščevanja, ter pri¬
seže Ljudomili in Večeslavu smrt, kakor hitro se jej le prva
priložnost k temu ponudi. V njeni hudobiji in prevzetnosti jej
namreč ni mogoče strpeti, da bi krščanska vera zmagovala in
bi bila ona od vladarstva izključena. Bog, ki čuje nad svojimi
in sovraštvo hudobnežev obrača zoper nje same, da pravične tem
bolj poveliča, oznani sv. Ljudomili dan njene proteče smrti. Ne
da bi mislila na kako maščevanje ali se zavzela zavoljo smrti, .
uredi svoje časne reči, plača svoje služabnike, razdeli drugo pre¬
moženje med ubožce, prejme sv. zakramente, in polna zaupanja
na božjo pomoč pričakuje svojih morivcev; svojega vnuka pa
opominja, naj vseskozi srčno brani sv. vero. Neki večer prideta
v Tetinski grad dva poganska plemenitnika, Tuman in Kuman.
Ljudomila jima postreže vsa prijazna in ljubezniva, kakor da ne
bi se nadejala nič hudega. Ta dva ulomita po noči v njeno
spalnico. Ker je tu ne najdeta, gresta v hišno molitvenico; ondi
jo najdeta na kolenih. Ljudomila ju pa prosi, naj jej glavo od¬
sekata, da bo mogla za Jezusa svojo kri preliti, kakor je on za
njo prelil. Divjaka pa ne slušata, temveč jo zadavita v znožju
oltarja s tančico, ki jo je črez glavo imela, 1. 927. Truplo njeni
služabniki častitljivo pokopljejo. Njen spomin se obhaja 16. dan
kimavca.

Po tem grozovitem dejanju Drahomira zopet naprej izvršuje
svoj peklenski namen, krščansko vero zatreti. Vnovič prepodi
duhovnike, in si v svoji brezbožnosti dvakrat toliko prizadeva,
Vaclava izneveriti krščanstvu. Ali utrjen po milosti božji hodi
Vaclav sredi brezbožnikov po potu popolnosti. Strme zasliši
grozoviti umor svoje stare matere, in kakor meč mu srce pre¬
šine misel, da je njegova mati nasnovala ta skrivni umor. Bogu
prepusti maščevanje in moli brez nehanja, da bi se spreobrnila.
Vendar pa ostro zavrne njej in njenim pripadnikom vnebovpijočo
krivico, ki so jo storili njemu in vsem kristjanom njegove dežele,
ter očitno razglasi, da je krščanski veri iz vsega srca najzve-
steje vdan, pa da jo bode v svoji deželi branil in varoval. Ker
pa previdi, da se bo ravno njegova mati ustavljala veri in nje¬
nemu razvitku, sklene jo ž njenimi najgorečnejŠimi pripadniki
vred iz dežele pregnati. Pa to stori, kar najbolje more, priza¬
nesljivo, da se ne pregreši zoper spoštovanje, ki so je otroci celo

28. september: Sv.'Večeslav ali Vaclav, češki vojvoda in muc. 527

hudobnim starišem dolžni. Sedaj mu je prva skrb, da sme
vsakdo prosto po krščanski veri živeti, in da po moči poravna
vse po materi kristjanom storjene krivice. Ko je tako po deželi
vse zopet uredil in stranke med seboj umiril, ter videl, da bi
se mu skrivnih spletk materinih ne bilo več bati, pokliče jo

bazaj v deželo, jej skazuje vse otročje spoštovanje in vso lju¬
bezen; prepove jej pa, da se nikakor nima vtikati v vladarstvo.

Po zgledu svojega pobožnega rajnega očeta sezida krščansko
Cei 'kev na čast sv. Vidu, in se posveti vsega službi sv. vere in
vladarstvenim opravkom.

528 28. september: Sv. Večeslav ali Vaclav, češki vojvoda in muč.

3. Dolgo v noč moliti mu je ljuba navada. Posebno po¬
božnost in ljubezen pa skazuje daritvi sv. maše in sv. Rešnjemu
Telesu. Sam s svojo roko je sejal pšenico, jo sam žel in v snope
vezal ter sam tudi mlel, kolikor je je bilo treba za sv. hostije.
Ravno tako je s trt sam grozdje obiral in vino napravljal za
sv. daritev, pri kateri streči mu je bilo angelsko veselje. Po noči
in še celo v najhujši zimi je vstajal s postelje in obiskoval cerkve;
pred cerkvenimi vratmi kleče je molil za se in za svoje ljudstvo.
Enkrat gre bos v najhujši zimi o polnoči v cerkev, spremljan
od enega svojih služabnikov; sneg in led je po tleh. Vaclav gre
ročno naprej, služabnik pa ves mraza trepeče in toži, s koliko
težavo da gazi po snegu. Vaclav mu svetuje, naj stopa po nje¬
govih stopinjah, in glej! kmalu se služabniku noge prijetno
ogrejejo, zakaj stopinje so bile omočene z Vaclavovo krvjo. —
Pred tabernaklom se je sveti vojvoda učil tudi ljubezni do ubožcev.
Ni mu bilo dovolj, le teh se usmiliti, ki ga prosijo, temveč sam
išče ubogih, da jim pomaga in jih tolaži; večkrat nese po noči
sam na svojih ramah butaro drv pred njih stanovanja. Neko
zimsko noč, ko s služabnikom ne moreta več najti pravega pota
in se služabnik jame bati, začne od Vaclava izhajati prečudna
svetloba, da zopet najdeta zgrešeni pot. Enako je sv. Večeslav
svojo čistost neomadežano ohranil vse žive dni. Vedno je svoje
telo ostro krotil, živel silno zmerno in nosil pod svojo svetlo
kneževsko obleko spokoren rasovnik. Da bi bolje pospeševal in
povzdignil malo zasajeno krščanstvo, je bil duhovnikom ne le
varih in vladar, ampak tudi pravi srčni in sočutni prijatelj,
deleč jim pomoč in podporo za dušo in telo. Mašnike in menihe
je vsekdar sprejemal z največjim spoštovanjem. Napravljal jim
je knjižnice, da bi se bolje izobraževali, ter dajal zlata, srebra
in dragocenih mašniških oprav za cerkve. Kakor pa je sploh
bil krotak in prijazen, tako resnoben in oster je bil proti tistim,
ki so se predrznih, s sv. vero ali z mašniki se norčevati ali jih
zaničevati.

4. Hrepeneč zgolj po nebeških rečeh, premišlja ravno, da
hi prepustil vladarstvo svojemu bratu Boleslavu, sam pa bi se
pokoril in božji službi posvetil. V tem času, ko tako ljubeznivo
misli v svojem srcu zastran brata, snuje pa Boleslav v svojem
pohlepu po vladarstvu peklenski črtež, kako bi brata spravil s
poti. V to se mu kmalu ponudi prilika. Rodi se mu sin v
(stari) Boleslavi, kjer je stanoval. K družinski rojstveni in
krstni slavnosti in veselici prav prijazno povabi tudi Večeslava.

28. september: Sv. Večeslav ali Vaclav, češki vojvoda in muc. 529

Večeslav sprejme povabilo, sluti pa tudi nevarnost, ki ga čaka.
Zato se srčno poslovi od svojih prijateljev, in na neko veliko,
po njem sezidano duhovniščnico kažoč reče: „Ta hiša bode po
mojem odhodu kmalu stala prazna." V Boleslavi ga sprejmo z
veliko bliščobo, vse je krasno pripravljeno. Boleslav hlini naj-
odkritosrčnejšo bratovsko ljubezen, katero mu Večeslav ganljivo
povračuje. Po sv. krstu seje začela pojedina, pri kateri bi imeli
Vaclava umoriti. Neki hudobneži so bili najeti, da naj dovršijo
to peklensko delo. Sedeli so pri pojedini s skritimi bodali pod
oblačili. Trikrat so se že vzdignili s svojih sedežev, pa se zopet
usedli; neka nevidna moč jih je zadrževala v njih grozovitem
naklepu. Že se zmrači. Večeslav zdaj vstane od mize, nekaj
zato, ker je bil sovražnik vsega pijančevanja in šumečega veselja,
nekaj pa tudi zato, ker je zapazil pretečo mu nevarnost. Gre v
drugo stanico. Eden njegovih prijateljev pride za njim ter mu
reče: „Pripravil sem ti skrivši konja; glej, da se hitro umakneš
odtod, ker te tukaj čaka smrt." — Večeslav ne mara teh besed,
ampak gre zopet nazaj v obednico, prime kozarec, ga povzdigne
m glasno izpregovori napitnico: „V imenu sv. arhangela Mihaela
mpijemo ta kozarec, in prosimo ga, da naše duše privede v kraj,
kjer bodo uživale večno veselje!" Pričujoči krščeniki odgovore:
»Amen!" Potem vse poljubi v slovo, odide v svojo spalnico, pa
še-le po dolgi molitvi leže k počitku. — Zjutraj zarana je Veče-
siav že po koncu, da bi, kakor sploh ob delopustnih dnevih, bil
Uavzočen pri pevanju psalmov. Prišedši do cerkvenih vrat jih
uajde zaklenjena. Boleslav je namreč že pozno po noči duhov-
uikom poslal ukaz, da imajo vhod zabraniti vsakomur, kdor bi
hotel zjutraj v cerkev iti; bal se je namreč, da ne bi zbrano
|judstvo Vaclava varovalo. Sedaj plane bratomorec s svojo drhaljo
12  skrivališča nadenj. Vaclav pa ga objame okoli vratu ter

§ a  poljubi, rekoč: „Bog te blagoslovi časno in večno in Kristus
sprejmi k večni pojedini, ker si včeraj tako radodarno po¬
gostil mene in moje ljudi." A brezsrčni brat potegne meč in ga
Vs eka črez glavo, da kri oškropi vso steno. Za njim planejo še
drugi najemniki po njem. Ves z ranami obdan izdihne mučenec
Pred cerkvenimi vratmi dne 28. kimavca 1. 935 svojo sveto dušo.
' Grahomira je velela njegovo sveto truplo v čisto preprosti
Mrtvaški skrinji v zemljo zakopati in kri s stene sprati; drugi
dan se je krvavi sled zopet ravno tako poznal, kakor bi se bil
umor sedaj-le zgodil. Poskušali so zopet sprati ta sled, pa vse
za stonj; kaže se še dandanes.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

34

530 28. september: Sv. Večeslav ali Vaclav, češki vojvoda in muč.

Sv. Večeslav je patron ali zaščitnik češke dežele. Knezi te dežele
so njegovo podobo nosili na svojih zastavah, jo vrezovali na denar in
pečate, in njemu na čast ustanovili poseben viteški red. Njegov
spomin še vedno oživlja naše slovanske brate s krščanskim duhom.
— Obrazuje se v knežji opravi, z mučeniško palmo v desnici, v levici
pa z zastavo in na njej grb z dvoglavim orlom.

Obiskuj Zveličarja v presv. 3lešnjem 3*elesu.

Sv. Večeslav je največje veselje in najslajšo tolažbo nahajal v
obiskovanju presv. Rešnjega Telesa. Ni mu bilo dovolj, samo po dnevi
klečati pred tabernaklom in ondi moliti svojega Gospoda in Boga,
temveč je v to rabil pogostoma tudi noč. Tako so ga videli po cele
ure klečati, ognja ljubezni vsega gorečega. Tu je pa tudi prejemal
obilno milost, da je postal tako svet vladar. Nagibala ga je k obisko¬
vanju presv. Rešnjega Telesa:

1. živa vera,  da je v tabernaklu pod podobo kruha Jezus, Sin
Božji in Odrešenik sveta, resnično in bistveno pričujoč. Zategadelj
si je štel v sveto dolžnost, poklanjati prisrčno vdanost in najponiž-
nejšo molitev njemu, ki ga molijo angeli v nebesih in pred čigar veli¬
častvom v največjem spoštovanju zakrivajo svoje obličje. — K obisko¬
vanju ga je spodbadala

2. ljubezen do Jezusa.  Zakaj ljubezen je naklonila Sina
Božjega, da je nebesa zapustil, podobo hlapca na se vzel, vsem revam
in bridkostim v dolini solz se podvrgel, ter za nas na sv. križu trpel
in umrl. Ljubezen ga je ganila, da je hotel pod revnimi podobami
kruha biti naša jed in pijača, naše okrepčalo; in ljubezen je, ki ga
takorekoč ujetega drži v tabernaklu med človeškimi otroki. Katero
srce, če premišljuje to ljubezen, ne bi čutilo enake spodbude, Jezusa
z vso gorečnostjo ljubiti, in ne bi si torej želelo, blizu njega pred
tabernaklom rado se pomuditi? — K obiskovanju ga je spodbadalo

3. trdno zaupanje,  da bode od Jezusa v najsvetejšem zakra¬
mentu prejel vse, kar ga bo prosil. Saj je Jezus ravno zategadelj tu
pričujoč, da bi poživil vse trudne in obtežene; tu kraljuje, kakor na
sedežu milosti, da milost za milostjo podeljuje iz nepozajemljivega
zaklada svojega božjega, ljubezni plamtečega srca. Tu je pričujoč, da
daje žalostnim tolažbo, obupajočim svet, slabim moč, zašlim luč, ubo¬
gim pomoč, bolnim zdravje, grešnikom odpuščanje in zveličanje. Ko
prideš pred posvetnega kralja prosit milosti, moraš ga še poprej po
služabnikih prositi, da te pred se spusti; pa koliko jih še nima te
sreče, da bi mogli in smeli pred kralja! K Jezusu pa, usmiljenemu
kralju nebes in zemlje, smeš in moreš priti ob vsaki uri; in bodi si
tudi najrevnejši berač, izpred njegovega sedeža ga ne prepode. Uslišan
je vsakdo, da se le približa z živo vero, s trdnim zaupanjem, z go¬
rečo ljubeznijo, ter s ponižnostjo in vdanostjo. — Da je Večeslav tako
rad in pogostoma obiskoval Jezusa v najsvetejšem zakramentu, k temu
ga je priganjala naposled

4. hvaležnost  zavoljo velikih in neprecenljivih dobrot, za ka¬
tere se ima vsaki človek zahvaliti svojemu božjemu Zveličarju. Z

29. september: Sv. arhangel Mihael.

531

Jezusom, svojim Sinom, nam je nebeški Oče, kakor pravi apostol, vse
podaril;  po njem in v njem zadobivamo vse milosti.

Sedaj ljubi bravec! še enkrat premisli te četvere nagibe, pa po¬
snemaj sv. Večeslava in toliko drugih svetih in pobožnih duš, ki niso
poznali večjega veselja, nego vsaki dan, in kolikorkrat so le mogli, v
cerkev prihiteti, obiskat preš v. Rešnje Telo in pred njim si oddahnit
v prisrčni pobožnosti. Rečem ti, ni je slajše, ni je bolj zveličanske
pobožne vaje, kakor obiskavanje sv. Rešnjega Telesa. Le poskusi in
pouči se sam iz svoje izkušnje! Poglej, zlasti ob nedeljah in praz¬
nikih toliko časa potratiš za take reči, katere, akoravno niso škod¬
ljive, vendar tvoji duši niso niti koristne, niti zveličanske; morda se
še celo prepuščaš veselju, ki je tvoji duši silno nevarno; — ali ne bi
ffiogel pol ure darovati svojemu Bogu in Zveličarju, ki te čaka, te
ljubeznivo kliče in vabi, da bi te z milostmi obogatil? Glej! srce ti
obtežujejo mnogotere nadloge, omajujejo je skušnjave sem ter tja,
ostrašujejo je storjeni grehi, trpinčijo dvomi, vedno je v nevarnostih,
~~ o pribeži, zateci se k Jezusu v najsvetejšem zakramentu, pridi in
Vr zi se pred njim na kolena, potoži mu svoje bolečine, pokaži mu svoje
Nadloge, odkrij mu svoje pomanjkljivosti, in ne pojdeš izpred njega
brez pomoči in tolažbe!

Molitev.

O sv. Večeslav, ti veliki častitelj preš v. Rešnjega Telesa, prosi
Pri sedežu božjega Zveličarja, da v vseh krščanskih srcih blagovoli
vneti ogenj svoje božje ljubezni in želje, ga v presv. zakramentu mo¬
liti in poveličevati. Amen.

29. kimavec ali september.

Sveti arhangel Mihael.

Izmed vrst zveličanih duhov nam danes sv. cerkev pred oči
postavlja enega najimenitnejših angelov, zmagoslavnega bojevavca
božjega, sv. Mihaela. Že njegovo ime je mogočno, ki pomenja:
»Kdo kakor Bog? u  Trikrat ga navaja sv. pismo, vsekdar v boju
in zmagi za Boga in božje ljudstvo. — Danijel v babilonski
s užnosti se je tri tedne postil in žaloval, da bi sprosil od Boga
Pogled v prihodnost, kaj se bode godilo ž njegovim ljudstvom,
bi je vzdihovalo ob babilonskih vodah in zevalo po domači zemlji,
Po Jeruzalemu in službi božji. Tu ima 24. dan ob veliki reki
Tiger angelsko prikazen: — „moža v platno oblečenega, okoli
^ e< tja s prečistim zlatom prepasanega, in njegovo telo je bilo
kakor krizolit, in njegov obraz kakor blisk, in njegove oči kakor

34*

532

29. september: Sv. arhangel Mihael.*

goreča svetilnica, in njegove roke, in kar je od nog doli, kakor
žar razbeljenega brona, in glas njegovega govorjenja kakor hrum
množice.“ Reče mu: „Ne boj se, Danijel! ker od prvega dneva,
ko si srčno želel razumeti, in si se pokoril pred svojim Bogom,
bile so uslišane tvoje besede; pa knez perzijanskega kralja se
mi je ustavljal edenindvajset dni. In glej! Mihael, eden iz
najprvih knezov,  mi je prišel na pomoč,“ to je: Mihael,
izmed najvišjih angelov, ki je bil Gabrijelu na pomoč prišel, je
božjo voljo razodel angelu varihu perzijanskega kraljestva (zakaj

tudi posamezne dežele,
kraljestva in cesarstva
imajo svoje angele va-
rihe), in tako je Mi¬
hael pregovoril perzi¬
janskega kralja, da naj
spusti Jude v domovino.
(Dan. 10, 2—13.) —
V listu sv. apostola Juda
je v 9. vrsti rečeno, da
se je „ veliki angel Mi¬
hael s hudičem bese¬
doval in prepiral za
Mojzesovo telo.“ Te
besede se tako-le raz¬
lagajo: Na Gospodovo
povelje je angel poko¬
pal Mojzesa v neki do¬
lini moabske dežele, da
ne bi noben človek ve¬
del za njegov grob. Bog
je namreč to storil, da
ne bi bili Izraelci za¬
vojem, velikemu postavodajavcu celo božjo čast skazovati. Ta
ukrep božji ni bil po volji hudiču. Rad bi bil Mojzesovo telo
dobil v svojo oblast, da bi ž njim Izraelce zavajal; veliki angel
Mihael pa se mu je postavil v bran.f— V skrivnem razodenju
sv. Janeza (12, 7—10) se bere: „Vstal je velik boj v nebesih.
Mihael in njegovi angeli so se bojevali z drakonom (zmajem), z
Luciferjem in njegovimi pripadniki, in poslednji niso premagali,
in njihovo mesto se tudi ni več našlo v nebesih. In doli je bil
pahnjen tisti veliki drakon (zmaj), stara kača (hudoba, ki je v

29. september: Sv. arhangel Mihael.

533

podobi kače zavodil prve stariše), ki se jej pravi hudič in satan,
ki zapeljuje ves svet; doli je bil pahnjen na zemljo, in njegovi
angeli so bili ž njim vrženi. In slišal sem velik glas v nebesih
rekoč: Sedaj se je pokazalo zveličanje, in moč in kraljestvo na¬
šega Boga, in oblast njegovega Kristusa." — Podoba tega boja
je očitno vzeta iz one vojske, ki je bila z začetka v nebesih,
kjer je sv. Mihael, poglavar nebeških trum, premagal satana s
prevzetnimi duhovi vred, in ga pahnil z nebeških sedežev. Vojska
med božjim kraljestvom in satanovo močjo pa še ne neha, in ne
ko nehala do konca sveta. Po Kristusovem vnebohodu je satan
po svojih namestnikih preganjal Kristusovo cerkev, ter jo pre¬
ganja in ropa še dandanes. Nasproti pa sv. cerkev brani njen
Varih, sv. Mihael, s svojimi angeli, jo zagovarja pred Bogom, jo
Podpira v njeni vojski, ki jo ima s hudobijo tega sveta in z ve¬
liko zapeljivostjo sovražnega satana. Tudi poslednji čas, učita
s v. Ambrož in častitljivi Beda, ob koncu sveta bo sv. Mihael na
strani stal božjim služabnikom. — Po teh navodih sv. pisma torej
sv. katoliška cerkev spoznava sv. Mihaela in njegove angele za
svoje priprošnjike, bojevavce in varihe.

Sv. Mihael se obrazuje kot krilat mladenič v lepi in čvrsti po¬
dobi s svetlim orodjem, z zmajem pod nogami. V srednjem veku so
ga bojeviti Nemci častili kot svojega patrona in nosili njegovo po¬
dobo z zlatimi peroti na svojih vojnih praporih. — Obrazuje se tudi
z  mečem in s tehtnico. Po veri preteklih časov namreč on Sodniku
mrtvih drži tehtnico, in njegovo sodbo z mečem izvršuje; pobožne va¬
ruje napadov peklenske hudobe, hudobne pa meče v peklensko brezdno.

.Mihael in njegovi angeli nam zgled v boju in zmagi.

»Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih, tako  na
zemlji! 1 ' Tako nas je učil Zveličar moliti. S to prošnjo zavracuje
uaš pogled na nebeške duhove, ki so nam zgled v zvestem spolnovanju
“?žje volje, da bi še mi z vernim ozirom na nje moč in srčnost do¬
bivali v viharjih in nadlogah tega življenja. Naš stan na svetu je
vojaški stan. Brez prenehanja se je nam bojevati z grehom v vseh
mogočih podobah. Vedno se nam je boriti zoper hudo; nikdar ne
smemo brez skrbi orožja odložiti in počivati, da nas sovražnik nena¬
doma ne napade. Vedno moramo čuti in ii"a straži biti, da nam ki uti
Nasprotnik ne izvije že pridobljenih zmag. Ni se nam namreč le »bo¬
jevati zoper poželjivost mesa in krvi, ampak se nam je
tudi vojskovati zoper poglavarstva in oblasti, zoper
gospodovavce tega temnega sveta, zoper hudobne du-
b°ve v podnebju."  (Efež. 6, 12.) Kakor jih je pa sv. Mihael ob
t’a treščil s klicem svojega imena: »Kdo kakor Bog?“ . tako jim
uioramo še mi zoperstati s škitom sv. vere in z orožjem molitve.

534

29. september: Sv. arhangel Mihael.

Mihael in njegovi angeli nas osrčujejo v boju za božjo čast in božje
kraljestvo; zakaj tudi najvišji duhovi imajo z nami vred enaki
namen.  Z nami vred imajo enega in ravno istega stvarnika, Go¬
spoda in ohranjevavca, enako plačilo in zveličanje, pa tudi enaki
namen: Boga moliti, služiti mu in njegovo voljo spolnovati. Boga mo¬
liti in njegovo voljo poveličevati, bližnjega varovati in mu pomagati,
da se zveliča, to je njihova kakor naša dolžnost. Oni in mi se šte¬
jemo vsi vkup k veliki družini božji, ki obsega nebo in zemljo, a
delež, ki ga oni uživajo od začetka časov, je tudi vsem vernikom v

upanju prihranjen. Da, nebeško veličastvo se bode pomnožilo, kadar

se bodo po zavrženih angelih izpraznjeni prostori nadomestili s pobož¬
nimi verniki. Z angeli smo pa tudi v občestvu ali zvezi, ker so nam
dani od Boga za služabnike njegove volje, za zgled pokorščine in
zvestobe do Boga, za spolnovavce božjih povelij, za pomočnike, učenike,
tolažnike, svetovavce, čuvaje, varihe, priče, priprošnjike, spremljevavce
in sprejemavce naših duš.

Ker imamo pa z angeli enak namen, enake dolžnosti in enak
poklic, ter so oni celo naši mogočni pomočniki, naj nam hodo tudi

zgled v zmagi.  Ko je bil drakon pahnjen na zemljo, in so bili

njegovi angeli ž njim zavrženi, slišal se je glas: „Sedaj se je po¬
kazalo zveličanje, in moč, in kraljestvo našega Boga,
in oblast njegovega Kristusa. 11  Popolnim nebeškim duhovom
je radost, da leže v molitvi pred sedežem božjega veličastva na obrazih,
in mu pojo iz vesele vdanosti svojega bitja v neprenehanem poklonu
čast in hvalo rekoč: „Svet, svet, svet je Gospod Bog vojski-
nih trum, nebo in zemlja sta polna njegove slave! Njemu,
ki je vselej bil, je in bode vselej, bodi čast in slava ve¬
komaj  !“ Ako pa angeli, te nebeške moči, vladarstva in poglavarstva,
v najglobokejši ponižnosti padajo pred božji sedež, koliko bolj naj bi
to storil človek, ta revni sin prahu! A zopet, kako nas povzdiguje
misel, da smo tudi mi, če še taki reveži, poklicani k preslavljanju in
molitvi svojega Boga, in da je tudi naša molitev če prav slab glas v
hrumečem zboru, ki se na čast in hvalo razlega Vsemogočnemu od ne-
številnih vrst zveličanih duhov in od vseh krajev neizmernega stvarstva.

Zaradi teh tolikanj važnih nagibov je bilo češčenje, pa tudi po¬
božno zaupanje na angele božje v krščanski cerkvi ob vseh časih
običajno in veliko. Sv. cerkev se jih spominja pri daritvi sv. maše, v
litanijah, pri splošnih in posebnih priprošnjah in molitvah. Angelom
na čast so molili svetniki, ki so šli pred nami pot življenja. K an¬
gelom se je v tej ali oni skušnjavi, v tej ali oni bridkosti zatekel ta
in oni kristjan, in zaupanje na nje ga ni varalo. Da je pa češčenje
angelov prav uravnano in ne nasprotuje nauku sv. katoliške cerkve,
treba je kristjanu, da pri češčenju angelov pomni to-le: 1. Boga naj
zahvaljuje za milosti in popolnosti, s katerimi je angele ustvaril, jih v
svoji ljubezni ohranil in poveličal. 2. Boga naj zahvaljuje in ga ljubi
še posebej, ker mu po svojih angelih, ki so služabni duhovi, podeljuje
tako velike milosti in dobrote. 3. Z angeli se naj, kakor njegov ne¬
vidni angel varih, združuje v hvalo in službo božjo, k poveličevanju
njegovega imena, k spolnovanju njegove svete volje, v blagor in

30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik.

535

varstvo svojega bližnjega. 4. Zahvaljuje se naj tudi angelom za njih
ljubezen, zvestobo in službo. 5. Z gorečo pobožnostjo naj se jim pri¬
poroča v mogočno priprošnjo, kot takim, ki bodo nekdaj njegovo dušo
spremili pred sodni stol Gospodov. O skrbi, ljubi moj, da bodo ondi
mogli pričevati le o tvojih dobrih delih, ter poneso tvojo dušo v na¬
ročje Abrahamovo! K temu cilju in koncu se obračaj pogostoma k
sv. Mihaelu arhangelu z naslednjo

Molitvijo:

Tvojemu varstvu, o veliki nebeški knez, sv. Mihael! priporočam
svoje telo in svojo dušo. Izvolim te za svojega patrona, variha in za¬
govornika, in zaradi gospostva, ki ga v nebesih uživaš, te prosim, da
mi hočeš vsekdar, zlasti pa konec mojega življenja na strani stati, mojo
boječnost in malosrčnost podpirati, in mi pri Bogu odpuščanje mojih
grehov in popolno vdanost v njegovo voljo doseči, da se bode moja
duša tolažljivo mogla od telesa ločiti. Sprejmi jo potem in nesi v
spremstvu svojih svetih angelov pred božje obličje, da bo mogla njega
gledati in uživati na večno njeno veselje. Amen.

30. kimavec ali september.

, Sveti Hieronim, cerkveni učenik (1. 420).

1. Evzebij Hieronim se je rodil po spričevanju nekaterih
življenjepiscev 1. 331, po spričevanju drugih 1. 342 v trgu Stridonu,
ki so ga Gotje pozneje bili razdejali, in ki je stal bržkone na
meji med Dalmacijo in Panonijo, skoraj gotovo v sedanji Istri;
drugi pa mislijo, da v medjimurski Strigovi. Njegovi stariši so bili
kristjani in dokaj premožni. Zato so tudi njega, njegovega brata
Ravlinijana in njegovo sestro vzgajali v krščanski veri. V po¬
letnih naukih so jih dali šolati domačemu učeniku. Hieronim je
kil s prvega jako nagajiv in nevoljen zaradi šole, in treba ga
Je bilo večkrat priganjati; ko pa malo odraste, se ves vname za
uk. Zavoljo tega veselja za pouk ga pošljejo stariši v Rim. Pri
slovečih dveh učenikih, Donatu in Viktorinu, se izuri v latin¬
skem in grškem jeziku pa v govorništvu tako popolnoma, da se
kmalu odlikuje na očitnem odru. Velikanski spomeniki nekdanjih
Rimljanov v Rimu napravijo na sanjarsko in razburjeno mla¬
deničevo dušo silen vtisek; a tudi ganljiva znamenja prvih kri¬
stjanov ga močno vlečejo na se. Premišljaje biva po cele ure

536

30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik.

med razvalinami Kapitola in nekdanjih poganskih templov, pa
tudi na grobovih svetih apostolov in mučencev, ter v temnih in
otožnih prekopih podzemeljskih pokopališč. Njegova ognjena na¬
rava ne more prenašati vedno enakomernega in rednega življenja.
Z neko posebno lahkoto se vda šumečemu veselju, pa zopet naj-
globokejšemu premišljevanju in preiskavanju. Zategadelj ni čuda,
da je tudi on zašel na „polzko pot“, kjer je izpodrsnil in zdrčal
v mlakužo poželjivosti — zgubil je svojo nedolžnost. Vendar pa
se dobro seme ni zadušilo v njem, zakaj bukve in zveza z uče¬
nimi možmi mu je ostalo priljubljeno veselje.

Da se še bolj seznani s slovečimi možmi, odpravi se na
potovanje po raznih krajih. V moških letih, bojda ko je bil
prejel sv. krst, okoli 1. 370 zapusti Rim in se napoti v Galijo v
Trevir, kjer je bila za časa cesarja Gracijana sloveča šola. Tu
najde ne le učenostnih zakladov, ampak, kar je še veliko boljše,
pravo spreobrnitev svojega srca. Odpove se posvetni mehkužnosti
in ničemurnosti, se zaveže živeti zdržno in čisto, da bi živel
zgolj le učenosti in Bogu. Odtod gre v slavno Akvilejo ali
Oglej, kjer se seznani s sv. Valerijanom, ondotnim škofom, ž nje¬
govim naslednikom, sv. Kromacijem, s sv. Helijodorom, poznejšim
antinskim škofom in z drugimi svetimi in učenimi možmi. Z ne¬
katerimi izmed njih se je sprijaznil za vse žive dni. (Nekateri
trdijo, da ga je še-le v Akvileji krstil sv. Valerijan.) Dolgo se
vendar tudi v Akvileji ne utegne muditi. Domača opravila, in
zlasti, da bi zopet Bogu pridobil svojo s pota zveličanja zašlo
sestro, kličejo ga v domovino. Ko se sestra spreobrne in za¬
obljubi devištvo, napoti se v Rim. Tu se seznani z duhovnikom
in poznejšim očakom antiohijske cerkve, z Evagrijem, ki se je
po opravilih mudil v Rimu. Želja po samotnem in mirnem živ¬
ljenju v puščavi ga napoti, da gre ž njim v Azijo. Pridružijo
se mu akvilejski menihi sv. Heliodor, Inocencij in Hila. Tako
prepotujejo skupaj Tracijo, Pont, Bitinijo, Galacijo, Kapadocijo
in Cilicijo. V Sirijo prišedši ostane nekoliko časa v Antiohiji,
kjer hodi poslušat bližnjega slovečega škofa laodicejskega, Apoli-
narja, in druge izvrstne učenjake. Apolinarjevi krivi nauki
namreč še tedaj niso bili očitni. Njegov prijatelj Evagrij ga
založi z vsem potrebnim; da more Hieronim, ki razen popotnega
brešna in svojih bukev ni nič s seboj nosil, nadaljevati uk, najme
mu Evagrij še celo prepisovavcev. Tako se Hieronim ves za¬
makne v uk, noč in dan se napenja s svojim duhom tako, da
ves oslabi. Ko pa zopet okreva na neki pristavi svojega prija-

30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik.

537

telja, odpravi se s Heliodorom, Inocencijem in Hilo v Kalciško
puščavo med Sirijo in Arabijo. Tu mu smrt pobere Inocencija
in Hilo, Heliodor pa se vrne nazaj v zapadne dežele.

2. V Kalciški puščavi prebije Hieronim štiri leta, ter po¬
snema življenje najostrejših puščavnikov. Prebivajoč v tesni
celici živi ob samem kruhu* in sočivju, ki si ga pridela sam
s svojimi rokami. Postelja so mu gola tla; jokaje in vzdihovaje
se neusmiljeno kroti, prebira knjige in spisuje učene spise, poleg
tega pa se uči še pri nekem puščavniku, rojenem Judu, težav¬
nega hebrejskega in kaldejskega jezika. Vendar tudi v puščavi
ne najde tolikanj zaželjenega miru svojemu duhu in srcu. Svoje
dušne bolečine popiše v nekem pismu tako-le: „ Kolikokrat se mi
je celo v strahotni puščavi dozdevalo, da bivam v Rimu pri
glediških igrah! Grozovite so bile moje usušene kosti, brez mesa
na pogled, krila jih je sama spokorna raševina. V solzah, v ihtenju
■n vzdihovanju so mi tekli dnevi, in kadar me je napadel spanec,
s ® je moje suho kostje zgrudilo na gola mrzla tla, bolj k trp¬
ljenju, nego k počitku. O telesnem poživljanju naj molčim! —
Obličje mi je vpadlo in obledelo vsled posta, in vendar je goreča
Poželjivost pregrevala moje omrznjeno truplo. Meso mi je zamrlo,
Pa vendar je le v njem gorela strast v vitkem plamenu. Vsa
tolažba mi je bila, da sem se vrgel Jezusu pred noge in jih
niočil s svojimi solzami. Trudil sem se, da bi ukrotil uporno
nieso; po cele tedne sem se postil ob vodi in suhem kruhu.
Spominjam se, da sem večkrat klical noč in dan in se bil na
Prsi, preden je Bog zapovedal viharju in zopet mir podelil moji
duši. V teh urah sladkega miru pa sem klical: Gospod, k tebi
Se  povzigujemo, kakor kadilo molitve!“

Pa ne le notranje življenje, tudi vnanje mu nikdar ni bilo
brez bojev, zakaj krivoverci so ga vedno nadlegovali celo v pu¬
ščavi. Zato se iz Kalciške puščave zopet vrne nazaj k svojemu
Prijatelju v Antiohijo, kjer je bil velik razpor in hrup med
cerkvijo in krivoverci. Prosijo ga, naj on izreče svojo sodbo.
^ u piše papežu Damazu, razodevši mu v pismu svojo zvestobo
do cerkve in do rimskega sedeža, in pravi: „Jaz občujem z vašo
svetostjo, to je: s sedežem sv. Petra. Jaz vem, da je cerkev
zidana na to skalo. Kdor zauživa jagnje zunaj te hiše, ni svetnik;
kdor ni v Noetovi barki, se pogubi. Kdor je zedinjen s Petrovim
stolom, je moje stranke. “ Bivajoč v Antiohiji se da očaku Pav-
hnu v inašnika posvetiti, vendar s pogojem, da ne ostane na-
vezan na nobeno cerkev in škofijo. Kmalu potem se napoti v

538

30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik.

Palestino, v Jeruzalem in Betlehem, kjer se dalje časa pomudi
najbolj zategadelj, da bi se prav korenito izuril v hebrejskem
jeziku. Leta 380 krene v Carigrad, poslušat učenih govorov
slovečega ondotnega škofa, sv. Gregorija Nacijančana, kojemu se
je imel največ zahvaliti za znanje sv. pisma. Leta 381 skliče
papež Damaz cerkveni zbor v Rim, kamor pozove tudi Hiero¬
nima. Po dokončanem zboru ga papež pridrži v Rimu. Dd mu
' posel, da odgovori nekaterim škofom, ki so se v Rim obrnili za¬
radi svojih službenih opravil. Ob tej priliki mu veli papež, da
pregleda popačene prestave sv. pisma nove zaveze. Primerjajoč
jih s prvotnim pisanjem apostolov jih popravi po izvirni pisavi.
Sv. Hieronim je tudi na Damazovo prošnjo osnoval in razdelil
liste in evangeljske oddelke za vsaki dan celega leta, kakor jih
imamo še dandanes. Med tem delovanjem je stanoval v nekem
samostanu v predmestju. Marsikdo je v tem času imel priliko
občudovati njegovo svetost, modrost in govorniško besedo. Pleme-
nitniki in duhovščina so zahajali k njemu, poiskat si sveta, pouka
in spodbadanja. Ravno za te dobe je bil mnogoterim pobožnim
rimskim gospem duhovni vodnik na zveličanskem potu; med dru¬
gimi: sv. Marceli in njeni sestri Azeli ž njuno materjo Albino,
sloveči Melaniji, Marcelini, Feliciti, Leji, Fabioli, Leti in Pavli
ž njenimi hčerami, in drugim, o katerih bi se dalo veliko pripo¬
vedovati. Osramotoval je pa tudi sv. Hieronim s svojim zgledom
in s svojo odkritosrčnostjo lakomnost, gizdavost in ničemurnost
mnogih rimskih prebivavcev; še celo več duhovnikov se je čutilo
zadetih. To mu nakoplje sovraštvo, obrekovanje, zalezovanje in
preganjanje. Da se jim umakne, gre po Damazovi smrti s svojim
bratom Pavlinijanom in z duhovnikom Vincencijem v vzhodne kraje.
Črez Ciperski otok, kjer ga sv. Epifanij sprejme preradostno, gre
v Antiohijo, kjer ga objame sv. Pavlin z enako radostjo, in odtod
dalje v Jeruzalem. Drugo vigred se vrne nazaj v Antiohijo in
posluša tu cel mesec Didimove cerkvene govore. Nato obišče samo¬
stane po Egiptu ter se vrne nazaj v Palestino, v priljubljeni mu
Betlehem. To mestece si zanaprej izvoli za stanovitno prebivališče,
da bi, kakor je sam rekel, v samoti objokoval svoje grehe in pri¬
čakoval velikega sodnega dneva. Ta kraj popisuje s posebno milino
in prisrčnostjo rekoč: „Mestece Kristusovo je čisto po kmečki šegi
pohlevno in prijazno. Ušesa ne slišijo nobenega drugega glasa,
nego petje psalmov. Kamor se obrneš, poje oratar pri plugu Alelujo,
ali se trudni žanjec oddiha pri pesmi, ali gornik, obrezovaje s
krivim reznikom trte, zraven prepeva Davidove pesmi. “

30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik.

539

3. V Betlehemu se vnovič že v starih letih loti svetopisem¬
skega uka in hebrejskega jezika. Ko se čuti dovolj sposobnega,
poprime se dela, za oni čas res silno težavnega in velikanskega,
namreč prestave vsega sv. pisma stare zaveze iz hebrejskega v
latinski jezik. Od več strani mu sicer to delo odsvetujejo iz
dobrega namena, boječ se, da ne bi po novem prevodu slabši v
veri našli priložnosti k dvomom in zmotam. Ali Hieronim ostane
Pri svojem početju, in to nalogo po mnogem večletnem trudu
dovrši z najboljšim uspehom. Hieronimovo prestavo sv. pisma je
tridentinski zbor s pohvalo potrdil in izrekel, da se le ta pre¬
stava sme brez škode rabiti v katoliškem pouku. Vsled tega
izreka so torej vse prestave v druge jezike iz Hieronimove
»Vulgate“ posnete. Pisal je tudi življenjepise nekaterih svetih
očetov puščavnikov, zgodovino cerkvenih pisateljev, nekatere raz¬
govore o veri in nravi, nekatere zagovore in tolažilna pisma in
mnogo lepih listov posameznim možem in gospem. Vrhu tega je
Še bil nekaterim njemu v izrejo izročenim mladeničem učenik.
Razlagal jim je latinske pisatelje; zakaj ljubezen do teh ga vse
žive dni ni zapustila popolnoma. Tudi južni Sloveni pravijo, da
najstarejše slovenske pismenke, tako imenovano glagolico, je iz¬
našel sv. Hieronim. Po mojih mislih je to sporočilo prav uteme¬
ljeno, ker se popolnoma zlaga s časom in domovino, skoraj bi
r ekel, da tudi z značajem sv. Hieronima, ki je bil velikanski
Učenjak ali veleum. Da gotovega ne vemo o tem, imamo se
zahvaliti barbarskim Gotom, ki so od nekdaj zatirali Slovene in
y se slovenske sledi. Po tem takem smo mi Slovenci sv. Hiero¬
nimu dolžni še toliko večjo čast in zahvalo za njegove velike
zasluge v katoliški, zares vesoljni cerkvi, ker se glagolica še
se daj po nekaterih krajih na Primorju in bližnjih otokih rabi, in
®° v njej naši nekdanji očetje najprej čitali božjo besedo, in sicer,
čn ne za časov papeža Klemena, vsaj gotovo za dobe sv. Hiero¬
nima. Po vsaki ceni si je sv. Hieronim pridobil neminljive in
nepozabljive zasluge za sv. cerkev. Njegov spomin se bo slavil
vekomaj, zakaj sv. cerkev ga bo vse čase štela med največje
Sy oje učenike in borivce ter ga visoko častila. Res je bil po
naravi naglojezne trme, silno občutljiv in hitro zavrele krvi, zbad¬
ljiv in oster v besedi in dejanju; večkrat je razžalil celo svoje
najboljše prijatelje in jih odvrnil od sebe; za svoje misli se je
2  vso strastjo pričkal in poganjal, tako, da se je s tem zapletel
v mnogo duhovnih bojev, in še celo možakom, kakor sta bila
sv - Krizostom in sv. Avguštin, je zasolil jako zbadljive in grenke

540

30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik.

besede. Ali celotno podobo njegovega življenja obseva tolika
svetloba, da ga ta senca le še povečuje, zlasti, ker sam spo¬
znava te slabosti in ves ponižen pogostoma Boga prosi: „Pri¬
zanesi mi, o Gospod! ker sem Dalmatinec 1 ' (to je: nagle jeze,
zavrele krvi).

4. Da se mu te naravne slabosti toliko laglje izpregledajo,
treba se je ozreti na njegovo spokorno življenje, na krotitev,
molitev, na poste in trude njegove. Črn kruh in nekoliko zelišč
mu je živež, boren rasovnik odeja, tla so mu postelja. Noč in
dan se ukvarja z branjem in pisanjem, z vodstvom samostanov
in z drugimi opravili. Vedno mu je sodni dan pred očmi, in
večkrat reče po navadi: „Kolikorkrat se spominjam tega dneva,
tresem se po vsem životu; naj jem ali pijem, ali kaj drugega
delam, vedno se mi dozdeva, da mi strahovitna tromba doni
po ušesih: Vstanite, mrtvi, in pridite k sodbi!" Med tem ve¬
likim trpljenjem in vednim dušnim vojskovanjem mu še dojde
žalostno sporočilo, da je gotski poveljnik Alarih napadel in oplenil
Rim in ga skoraj popolnoma razdejal. Za vojsko nastopi grozo-
vitna lakota; cele družine, brez živeža, brez obleke in podstrešja
se izselijo, in da ne bi v sužnost prišli, se poskrijejo po soteskah
in močvirjih. Divji Huni so zopet po Armeniji razsipali in po¬
žigali mesta in vasi, da je revščina vsepovsod neznanska. Veliko
nesrečnežev pribeži v Betlehem. Sv. Hieronim jim daje vsega,
kar ima in premore, jih tolaži, preživlja in jemlje pod streho.
Nekaj let potem pa zadene enaka osoda tudi sv. Hieronima.
V Jeruzalemu prebivajoči krivoverci Pelagijanci, srditi, da jih
sv. Hieronim zavrača in podelava toli pogumno in stanovitno,
pošljejo tropo divje drhali v Betlehem, ki samostane do tal požge,
redovnike pa in redovnice ali razkropi ali potolče. Hieronim sam
se jim z veliko silo izvije iz krvavih rok. Nazaj v Betlehem
vrnivši se najde svoja prejšnja stanovališča v razvalinah. Vendar
mu ne upade srčnost. S prirojeno mu gorečnostjo se bori na¬
prej zoper sovražnike svete vere, ter prenaša vse preganjanje z
nezmagljivo potrpežljivostjo, dokler se iz svojega vednega voj¬
skovanja dne 30. kimavca 1. 420 ne preseli v boljše življenje,
v deželo večnega miru. Njegovo truplo so pokopali v Betlehemu,
pozneje pa prenesli v Rim, kjer se sedaj shranjuje in časti v
cerkvi „ Maria Magiore".

Obrazuje se sv. Hieronim mnogotero: Daje se mu knjiga in Inč,
lev ali trobenta poleg njega. To pomenja njegovo ponočno učenje —
njegovo prebivališče v puščavi, — njegov vedni spomin na sodni dan.

30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik.

541

Najbolj pa se obrazuje kot spokoren puščavnik, s svetim razpelom in
mrtvaško glavo pred seboj. Vidi se sem ter tja tudi kot kardinal,
ker ga je bil bojda papež Damaz sprejel med duhovnike rimske cerkve
in ga postavil za knjižničarja.

Emaga nad grehom.

Pri sv. Hieronimu se vidi, kako resnično je, da je le po mnogih
bridkostih in nadlogah mogoče dospeti v nebeško kraljestvo. Koliko
je pretrpel od krivovercev, odpadnikov, menihov in duhovnikov! S
kolikimi skušnjavami zoper čistost se je imel vedno vojskovati! Sam
Piše: ,,Hotel Bog, da bi se vsi neverniki ob enem vzdignili zoper
mene! Želim si, naj se združi ves svet, moje življenje grajati in za¬
ničevati, da bi si s tem pridobil dopadenje Jezusa Kristusa. Motite
se, ako mislite, da more kristjan živeti brez preganjanja; najhujše,
kar bi se komu utegnilo primeriti, bilo bi, ako ne bi imel nobenega
(preganjanja) prestati. Ničesar se ni bolj bati, nego dolgega miru.
Za časa viharja se človek čuva in napenja svoje moči, da ladjo otme.
Milost je, da kdo zopernosti prenaša in krivico trpi iz vestnosti za¬
voljo Boga. Zakaj kaka čast je pač to. ako morate zavoljo pregreh
krotitve trpeti? Toda če delate dobro pa trpite krotko, to je milost
Pri Bogu; k temu namreč ste poklicani, ker je tudi Kristus za nas
trpel in vam zgled zapustil, da hodite po njegovih stopinjah. 11  — Sv.
Hieronim pa je vse sovražnike svoje duše najbolj premagoval s svojo
vero, s ponižnostjo, z molitvijo, z zatajevanjem in s spominom na
sodbo in na peklenski ogenj. Tudi nam se ni ustrašiti, ako imamo v
službi za Boga, v hrambi resnice in v spolnovanju svojih dolžnosti
trpeti nasprotovanje, grajo, zaničevanje in preganjanje. Tako se godi
ha svetu vsem, ki odkritosrčno služijo Gospodu, ter se ustavljajo de¬
roči povodnji krivih naukov in hudobij. Vojskujmo se z orožjem, s
kakoršnim se je vojskoval sv. Hieronim. Kakor je zmagal on, tako
bomo zmagali še mi in prejeli večno plačilo, ki je Bog pripravlja onim,
ki se stanovitno bojujejo do smrti.

Med premišljevanjem in zatajevanjem, ki je sv. Hieronima krep¬
čalo v boju zoper greh, bil mu je spomin na poslednjo sodbo vedno v
Hihu. Dozdevalo se mu je, pravi, da buči angelova tromba: ,,Vstanite,
hrrtvi, in pridite k sodbi! 11  — Tudi mi se poslužujmo tega pripomočka,
Ha- zmagamo vse ovire in zapreke na potu čednosti. „Pi'i vseh
Sv ojih delih,"  nas svari sv. pismo, „spominjaj se poslednjih
re či, in vekomaj ne boš grešil."  — Trpljenje, ki je je prebil
zlasti poslednja leta, je prenašal v duhu pokore in je Bogu daroval,
takorekoč položivši sam sebe na oltar v klavni dar. Vzdihoval je:
gospod, kako dolgo boš še pustil svojega hlapca na svetu trpeti?
Pa tvoje ime bodi hvaljeno, tvoja volja se zgodi! Kako pravico imam
boriti zaradi svojega trpljenja? Ali nista bolezen kakor zdravje delo
Gospodovo? On rani in celi, On daje in jemlje življenje. Oh, bolečina,
k 1  mi jo da občutiti, me vsako uro spominja na moj nič. Trpimo
b°rej, dokler bo ugajalo Gospodu! Dosti sreče za me, ako mu moje
trpljenje služi v pokoritev mojih grehov." — Prosimo še mi s takimi

542

30. september: Sv. Hieronim, cerkveni učenik.

mislimi, željami in besedami! — Ko se mu približa smrt in njegovi
prijatelji pridejo skazat mu poslednja dela ljubezni, sprejme jih vese¬
lega obličja rekoč: „Prijatelji moji, ali ste mi prinesli sporočilo, da
se mi je na pot odpraviti? O Bog vam povrni to veselo oznanilo!
Udeležite se mojega veselja! Glejte dragoceni trenotek, ki me bo
oprostil na večno. O blagi trenotek! O smrt, kako prijetna si mi!
Kako krivico ti delajo ljudje, da ti dajejo tako odurno podobo! Le
brezbožnim si strašna. Odkar te je ljubil Jezus, moj Zveličar, si do¬
padljiva tudi sredi najhujšega trpljenja, ker imaš vsekdar upanje
srečne večnosti poleg sebe. Ne ljubite drugega, nego Jezusa Kri¬
stusa ....  čujte, molite, in skusili boste, kako sladko je umreti, kdor
je vedel prav in sveto živeti. “ — Živimo še mi tako, da po končni
zmagi nad grehom na smrtni postelji lahko porečemo: „Sladko je umreti,
kdor je vedel prav in sveto živeti!“

Usmili se me, o dobrotljivi Bog, in pomagaj mi na priprošnjo
svojega zvestega spoznavavca sv. Hieronima s svojo milostjo, ker sem
ga posnemal v grehu, da se tudi pokorim po njegovem zgledu, ter si
s pokoro zaslužim v nebesih večno veselje, večno čast! Amen.

Molitev.

Mesec vinotok ali oktober.

1. vinotok ali oktober.

Sveti Remigij, remski škof (1. 533).

1  elika po vsem Francoskem je slava sv. Remigija. Njegovo
dolgo, sveto in čudovito življenje je v tesni zvezi s spre¬
obrnitvijo mogočnega franškega naroda in njih velikega
kralja Klodovika. Izvolila si ga je božja previdnost za velika
Početja in božja roka je bila ž njim od zibeli do groba.

1. Stariši sv. Remigija so bili iz plemenite romanske rodo-
vine, visokega stanu, bogati, in kar je nad vse vredno, pobožni
kristjani. Neki puščavnik, ki so ga bili pogostili v Lavanskem
Sradu, je prerokoval materi, da bode porodila sina, ki bo od Boga
Poklican, da s svetlobo svojih čednosti in svojih del razsvetljuje
Iransko ljudstvo. Vsled tega ga imajo stariši za božji dar. Skrbno
& a  izrejajo, in pobožna njegova dojnica Balzamina, ki je tudi
petnicam prišteta, jim v tem zvesto pomaga. Tako dorašča
Remigij, ki povsod le kaj lepega vidi in sliši, čist kot lilija. Ni
& a  treba svariti, ker srce mu je Bogu vse vdano in le božje
stvari ga veselijo. V malo letih si pridobi potrebnih ved, in
zlasti v govorništvu kmalu prekosi vse druge može svoje dobe.
kveti Duh sam mu je učenik; zakaj, ako ima le količkaj časa,
zapre se v stransko stanico, da ondi moli in premišljuje. Še več
let po njegovi smrti so kazali to stanico, kjer je bil prejel
oliko milosti od Boga. Ali ta domača zaprtija mu še ni zadosti.
^ 0  zgledu vseh velikih svetih mož, ki so se v tihi samoti pri¬
pravljali na svoj visoki poklic, zapusti očetovsko hišo in se umakne
V  pustinjo, kjer se ostro zatajuje in nebeške stvari pre-
tt^šljuje. Pa skrita vijolica se izda po prijetni vonjavi; tako
zasluje Remigijevo pobožno življenje in njegova učenost daleč na
°koli. Dosle je imel le štiri manjše blagoslove, ki so takorekoč

544

1. oktober: Sv. Remigij, reraski škof.

stopinje do visoke mašniške časti. Za te dobe umrje remski škof,
in nova volitev zadene še-le 22 letnega Remigija. Zastonj se
izgovarja, da je premlad, premalo izkušen in da mu manjka vseh
čednosti, ki morajo zaljšati škofa kot duhovnega očeta občine.
Ko se tako ponižno izgovarja, mu pade solnčni žarek na glavo,
razsvetlivši jo v nebeški luči. To je duhovništvu in ljudstvu
znamenje božje volje, in Remigij se ne more dalje ustavljati sili
in prošnjam ter sprejme volitev. Dasiravno mlad, je vendar
svojim dolžnostim popolnoma kos. Žive ljubezni do Boga in do
bližnjega ves goreč si na vso moč prizadeva, tedaj med verniki
posebno gospodujoče hudobije nečistosti zatreti in uvesti čisto in
nedolžno življenje. Zato hodi po svoji škofiji od kraja do kraja,
oznanjajoč z gromovito besedo, večne resnice, ki pretresajo naj-
trdovratnejša srca in spreobračajo dolgo zastarele grešnike. Naj-
izdatnejša pridiga pa je njegov zgled. Vse čednosti, ki jih pri¬
poroča, se najlepše izrazujejo nad njim samim. Vrhu tega mu
Bog podeli dar, čudeže delati. Tako ne more biti drugače, nego
da se kmalu novo katoliško življenje jame razcvitati ravno za
časov, ko se ima na Francoskem premeniti veliko stvari.

2. Francoska dežela se je poprej zvala Galija in so jo
Rimljani v vojski zmagali. Stari prebivavci Galije, ki so bili
pogani, z Rimljani pomešani, so postali vkup eno ljudstvo. Za
časov, ko se je krščanstvo razširjalo po vseh pokrajinah, prišlo
je tudi v Galijo in se kmalu tako trdno ukorenilo, da se ni
več dalo pregnati ne z ognjem ne z mečem. V tej dobi pri¬
hrumijo Franki („ svobodnjaki “, takoimenovani, ker niso spadali
pod rimsko oblast, Nemci po rodu) od polabskih, menskih in
dolenje-porenskih pokrajin v Galijo in jo z vojsko premagajo.
Klodovik je bil njih vojvoda. On in njegovo ljudstvo so bili še
pogani. Postavljen za kralja novofrancoske dežele, ravna s kri¬
stjani in zlasti s škofi in s krščanskimi cerkvami prav milo in
prizanesljivo ter močno čisla pobožne može, med njimi posebno
remskega škofa Remigija. Slišal je namreč o svetosti njegovega
življenja in njegovih čudovitih delih in ga zaradi tega jako spo¬
štoval. Velika so bila pa čudesa po Remigiju storjena. Slepcem
je dajal spregledati, iz obsedenih je izganjal hudobne duhove, neki
veliki požar je pogasil z znamenjem sv. križa in neko mrtvo
deklico oživil po kratki molitvi. Po božjem razodenju je spoznal,
da bo v deželi nastala velika lakota. Zato nakupi veliko žita
in ga shrani za ubožce v svoje kašče; a nekateri hudobneži, ki
imajo to skrb za lakomnost, mu kašče zažgo. To zvedevši hiti

1. oktober: Sv. Remigij, remski škof.

545

na pristave, da bi ogenj pogasil; pa vse je bilo že v plamenu,
da rešitev ni bila več mogoča. Do ognja prišedši reče mirno in
potrpežljivo: „Kruh je zgubljen; pa se vsaj ogrejmo pri ognju,
ker noč je hladna. “ Pove jim pa tudi, da Bog ne bode pustil
onih brez kazni, ki so ubožcem živež požgali. Kakor zapreti,
tako se tudi zgodi. Hudobneži ogrbave, živež se jim spridi po
shrambah, in vse njihovo polje je nerodovitno. — Glas teh Remi-
gijevih čudežev pride tudi do kralja Klodovika in ga prešine s
spoštovanjem do krščanske vere. A bil je še pogan, in vse ve¬
selje mu je bila vojska. K sreči in gotovo ne brez božje pre¬
vidnosti se je bil zaročil s pobožno Klotildo, ki je bila sveti
katoliški veri iz vsega srca vdana in mu je svojo roko le proti
temu podala, da je nikjer ne bode oviral v spolnovanju krščanskih
dolžnosti. To jej Klodovik obeča. Klotilda pa ne zamudi nobene
Prilike, da ne bi še njega nagovarjala h krščanski veri. Klodovik
Jo sicer rad posluša, vendar pa noče malikov zapustiti. Dovoli
J e j celo, da sme svojega prvorojenega sina krstiti; ali ker dete
kmalu po sv. krstu umrje, se nad njo zjezi, rekši: „Da bi bili
t>ad mojim sinom klicali imena malikov, ostal bi bil pri življenju,
ker si ga pa krstila v imenu svojega Boga, odvzela mi ga je
smrt.“ Kraljica ga s tem utolaži, da je dete v nebesih. Ravno
tako drugi sin oboli kmalu po sv. krstu. Razkačen zareži kralj
na  Klotildo: „Glej, to učinja tvoja trdovratnost; sin mi bode umrl,
kakor njegov brat, ker je krščen v imenu tvojega Kristusa." Pa
Bog usliši pobožno molitev Klotildino, da kraljevič zopet ozdravi.

Tako je bilo Klotildino prizadetje, kralja spreobrniti, dosle
zastonj. Najbolj ga je v tem zadržaval strah, da ne bi se za¬
meril svojim podložnikom, ki so bili malikovavci z dušo in s te¬
lesom. Toda tudi njemu se približa ura božje milosti.

3. Klodovik se zaplete z Alemani v vojsko, ker se hočejo
Polastiti gospostva nad Galijo. Ko odhaja v boj, reče mu so-
P r °ga: „Moj gospod, ti greš na vojsko; ako pa hočeš zmagati,
kliči Boga kristjanov na pomoč. On edini je zemlje gospodovavec,
ki se zove Gospod vojnih trum. Ako se zaupljivo k njemu
obrneš, nič se ti ne bode moglo ustavljati. Zmagal boš svoje
sovražnike, naj bi jih bilo sto zoper enega." Kralj odide. Pri
Hulpihu blizu Kolina ob Renu se vname boj. Zadero se so¬
vražniki s toliko silo nanj, da se njegova armada vsa zbegana
Jame umikati, malo, da njega samega ne ujamejo sovražniki. On
kliče svoje malike, pa ti ga ne slišijo. V tej sili se spomni
besed Klotildinih, vzdigne svoje oči proti nebu in s solzami oblit

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 35

546

1. oktober: Sv. Remigij, remski škof.

zakliče: „0 Kriste, ki te Klotilda časti kot sinu živega Boga,
prosim te tvoje pomoči! Zastonj sem se zatekal k svojim ma¬
likom; zvedel sem, kako nezmožni da so. Zato kličem k tebi,
v te tudi verujem. Otmi me iz rok sovražnikov, in dal se bo¬
dem krstiti v tvojem imenu. “ Po tej molitvi se nenadoma obrne
vojskina sreča. Njegovi jadrni konjiki se srčno vojskujejo in
naposled zmagajo. Brž po zmagi pošlje Klodovik poslancev h
Klotildi, da jej sporoče vojske srečni izid. Z veseljem mu hiti
pobožna soproga v Rems naproti, kjer je imel svoj sedež njej že
dolgo znani škof sveti Remigij. Med tem se odpravi Klodovik
proti domu, gredoč skozi mesto Tul, da bi ondi s seboj vzel
svetega škofa Vedasta, naj bi ga ta v krščanski veri poučeval,
kajti željno hrepeni prejeti sveti krst. V Šampanji se snide s
Klotildo, ki mu je bila naproti prišla s sv. Remigijem. Ugledavši
jo veselo zakliče: „Klodovik je porazil Nemce, ti pa si zmagala
Klodovika. Kar ti je bilo tolikanj pri srcu, spolnilo se je; moj
krst se ne sme več odlašati." „Gospodu vojnih trum gre čast
dvojne zmage," reče Klotilda, opominjajoč ga, naj stanoviten ostane
v tem ukrepu. Tudi sv. Remigij ga odšle ne sme več zapustiti,
da bi ga za sveti krst pripravljal. Ravno tako skliče Klodovik
prvake svojega kraljestva, da jih nagovarja, naj bi še oni spre¬
jeli krščansko vero. Hipoma jih je veliko število pripravljenih,
se odpovedati mrtvim malikom in moliti živega Boga, ki ga moli
Remigij. Tako se pričnejo priprave za sveti krst. S skušeno
modrostjo oskrbi Remigij vse, kar bi na domišljijo še surovega
ljudstva moglo napraviti več vtiska, da bi jim toliko sijajneje
dokazal čast in visokost krščanske vere. Divji vojni duh Klo-
dovikov in njegovega ljudstva se spozna iz malo besed, ki jih
je Klodovik spregovoril o priliki, ko mu je Remigij trpljenje
Kristusovo razlagal in hudobijo farizejev popisoval, rekši: „0 da
bi bil jaz s svojimi Franki ondi pričujoč, jaz bi jim bil že po¬
plačal!" — Za tako surovo ljudstvo je bilo torej potreba zunanjega
bleska, in tega pripraviti ne zamudi Remigij.

4. Bilo je še tistega leta 496 o božičnem prazniku; polni
nestrpnega veselja niso hoteli čakati na velikonočne praznike, ob
katerih se je tedaj navadno delil sv. krst, ampak kar zdaj so se
morale vse potrebne priprave dovršiti. Remsko mesto zaljšajo
slavoloki kakor za sprejem rimljanskih cesarjev, hiše preprezajo
prti in preproge, ceste so z zelenim dračjem nastlane, cerkev
preobešena z bogato vdelanimi oponami, neštevilne sveče jo raz¬
svetljujejo, dišave dragega kadila jo napolnujejo, ubrano petje se

1. oktober: Sv. Remigij, remski škof.

547

v njej glasi, in ves ta mik in blesk obsenčnje v skrivnostnem
veličastvu znamenje križa. Kralja vodi Remigij in več drugih
škofov, kraljico pa spremljajo svetli služabniki in neštevilne
ljudske trume. Stopivši v cerkev strmeč vpraša kralj: „Sveti oče,
je li to nebeško kraljestvo, o katerem si pravil?" Remigij reče:
»Ni, je pa začetek pota, ki vodi tja!" Škof, mož velike postave in
zalega lica, z veliko brado in častitljivega ponosa, ga slovesno
ogovori. Ko škof izpregovori besede Kristusove: „Kjer sta dva,
ali kjer so trije v mojem imenu zbrani, ondi sem jaz sredi med
njimi," napolni naenkrat čudovita svetloba vršno obločje veličanske
cerkve, in glas se zasliši: „Mir z vami!" Nato pelje kralja v
krstno kopel, mu veli ondi poklekniti in reče z apostolsko časti-
tostjo: „ V ponižnosti ukloni sedaj, zmagovavec, svojo ošabno glavo;
moli, kar si dosihdob sežigal, in sežgi, kar si dosle molil."
Potem ga trikrat v vodo potopivši krsti po krščanskem obredu.
Ž njim vred prejme tisti božični praznik še nad tri tisoč franških
vojnikov ta sveti zakrament. — Ta prigodba je bila za prihod-
njost tolikanj pomenljiva, da bi se nam bilo skoraj čuditi, ako
ne bi je v poznejših časih bili poveličali s čudežnimi pripovedkami.
Kmalu po svetem krstu se je nekdaj delil zakrament sv. birme,
pokladanje škofovih rok in maziljenje s svetim oljem. Zato novo-
krščence še dandanes potem, ko so je z vodo oblili, mazilijo vrh
Slave s sv. krizmo, kar nekoliko takorekoč nadomešča zakrament
sv. birme. — Tu pripoveduje pravljica, da o priliki Klodovikovega
krsta cerkveni služabnik ni mogel prodreti skozi trdo nagnečeno
ninožico s pušico sv. krizme, in glej! pri tej priči prifrči snežnobel
golobček s skleničico najprijetneje dišečega olja. To skleničico
2  oljem vred so v Remsu kot svetinjo hranili več stoletij, in s
Km oljem so mazilili vse francoske kralje do Ludovika XVI.
^a časov ondotnih prekucij je posodo z oljem neki sanjarski jako¬
binec razdrobil. — Ošabni zmagovavec Klodovik je sicer uklonil
svojo glavo, ne pa svojega srca in svojih divjih strasti. Ni mu
bilo znati, da je prerojen v Svetem Duhu; ostal je, kakoršen je
b>l poprej: poln gospostva, zvijačnosti in grozovitosti. Mogoče,
ba je sv. krst sprejel le bolj iz previdnosti zaradi državnih reči,
ba bi si namreč pridobil katoliške prebivavce ne le po svojem
kraljestvu, ampak tudi po Burgundu in Laškem; mogoče pa tudi,
ba ravno ni hlinil vere, pa je vendar pri njem ostala le mrtva.
^ sa j gotovo je, da se je božja previdnost te prigodbe poslužila,
ba se je po njej začela nova krščansko-nemška doba. Sploh je
Klodovik sveti cerkvi ostal zvest varih in zaščitnik, in je bil

548

1. oktober: Sv. Remigij, remski škof.

edini katoliški vladar med tedanjimi vojvodi v zapadnih deželah.
Zato so poznejši francoski kralji od papežev prejeli častni naslov:
„najbolj krščanski' 6 .

5. Spreobrnitev in krst kralja Klodovika je za krščansko
cerkev posebno zategadelj znamenit dogodek, ker se je tedaj
daleč po svetu bila raztrosila Arijeva kriva vera, ki je tajila, da
bi bil Kristus Sin Božji. Remigij se je imel mnogo zoper njo
vojskovati. S tem pa, da se je franški narod spreobrnil h kato¬
liški cerkvi, je Remigij našel pri njem krepko podporo, in ravno
Franki so bili zoper to krivo vero močan jez v zapadnih pokrajinah.

Klodovik in drugi velikaši kraljestva so Remigija za pode¬
litev sv. krsta bogato obdarili v denarjih in posestvih; a za se je
prihranil le za neobhodne potrebe, vse drugo pa je izdal cerkvam
in za ubožne ustanove. Kralj, ki je svoj sedež postavil v Soasonu,
je želel škofa večkrat in dalje obdržati pri sebi. Vsled tega mu
je ondi podaril mal gradič s posestvom vred. Milo škofovo vla-
darstvo ga tako omili ondotnim kraljevim služabnikom, da ga
hote vsi za svojega gospoda imeti. Zato Klotilda pregovori kralja,
da škofu ondi odstopi toliko zemlje, kolikor je škof med kraljevim
popoldanjim spanjem more obhoditi in s paličicami obtakniti.
Odtod se je tisti kraj več stoletij imenoval: Remigijeva pokrajina.
Kakor je pa Klodovik polagoma tudi druge bodisi poganske ali
arijanske prebivavce podvračal svojemu gospostvu, tako se je tudi
RemigJju čimdalje bolj širilo polje njegove apostolske delavnosti,
vendar o tem nimamo bolj natančnih popisov. Bere se sploh, da
je malikovavske podobe vsepovsod drobil in sveto vero širil z
oznanjanjem, s čudeži in znamenji.

Se v visoki starosti je izpričeval svojo gorečnost, moč in
ljubezen. Na Klodovikovo silno željo je v mašnika posvetil ne¬
kega Klavdija, ki se je pa tako močno pregrešil, da je bil po
cerkvenih postavah odstavljen od duhovniške časti in službe. Re¬
migij, poln dobrotljivosti in usmiljenja, prosi zanj svoje podložne
škofe, naj odjenjajo od te ostrosti. Vsi drugi mu prošnjo uslišijo,
le trije se mu trdo upro. Tem trem piše tako-le: „ Prosil sem
vas za grešnega mašnika, pa tako delate z menoj? Daši nimam
nobene zasluge, bi vam že moja starost velevala nekoliko pri-
zanašanja; že 53 let opravljam škofovsko službo, a tako mi še
nihče ni odgovoril. Kako krivico sem vendar storil? Kaj je
za škofa bolj sposobno, srd ali miloba? Ali nas je Bog v
svoji cerkvi postavil za neusmiljene strahovavce, ali za ljubez¬
nive očete ?“

1. oktober: Sv. Remigij, remski škof.

549

Tako je celih 74 let z milo, pa krepko roko vodil pastirsko
palico in se 96 let star preselil iz tega sveta v boljšo domovino
dne 13. prosinca okoli leta 533. Njegov spomin pa se že več
stoletij obhaja 1. dan vinotoka, ker so ta dan njegove telesne
ostanke vzdignili in prenesli. Njegovi spisi, od vrstnikov jako
čislani, so se razen štirih pisem vsi pozgnbili.

Obrazuje se v škofovski obleki, in nad njim golob s skleničico
olja v kljunu.

3<aj pomenjajo nekateri najznamemtejši cerkveni obredi

pri sv. krstu.

V življenju sv. Remigija se čita, da je bil on začetnik spre¬
obrnitve franškega naroda, in da je en sam dan krstil kralja, njegovo
sestro in nad 3000  velikašev. Tudi mi vsi smo kmalu po rojstvu pre¬
jeli milost svetega krsta in s tem pravico do cerkvenih dobrot in do
nebeške dedščine. Marsikateri izmed nas pa je bil potem že sam komu
Pri sv. krstu za botra ali botro ter videl obrede sv. opravila, nevedoč,
kaj pomenjajo. Glej torej poglavitnejše izmed njih ob kratkem tu
razložene! Razdele se v take, ki se opravljajo 1. pred svetim krstom,
2- med sv. krstom in 3 . po sv. krstu.

1. Prvo mašnikovo opravilo pred  sv. krstom je to, da pride pred
cerkvena vrata, kjer ga s krščencem čakajo. Ondi da krščencu ime
kakega svetnika, dahne trikrat vanj in pokladajoč mu roke na glavo
moli nad njim. — To čakanje krščenca pred cerkvenimi vratmi pomenja,
da nekrščen človek ni v občestvu niti z vojskujočo se cerkvijo na
zemlji, niti z zmagoslavno v nebesih; zakaj „kdor ni prerojen v
yodi in Sv. Duhu, ne more iti v nebeško kraljestvo' 1 .  To
čakanje je ob enem znamenje ponižnosti, v kateri se brez dovoljenja
n c sme predrzniti v hišo božjo stopiti. Ime kakega svetnika pa spo¬
minja krščenca, da mu je ta svetnik še poseben priprošnjik pri Bogu,
ter da naj se vse svoje dni ogleduje v njegovem življenju kakor v
zrcalu, hodi po njegovih stopinjah in tako dospe med število izvoljenih.
Trikratno dihanje mašnikovo v krščenca naznanja, da, kakor je Bog
Adamu s tem, da je dihnil vanj, dal naravno življenje, ravno tako
mašnik krščencu po sv. krstu dodeli nadnaravno življenje milosti božje,
te kakor je Kristus apostolom s tem, da je v nje dihnil, dodelil
Sv. Duha, tako ga krščencem dodeljuje sv. cerkev. Pokladanje masni-
kovih rok na krščenca nas lepo spominja na Zveličarja, ki je tudi
r °ke pokladal na otroke, jih blagoslavljal ih učence zavrnil: „P usti te
male k meni priti in nikar jim ne branite, ker takih  je
ne .beško kraljestvo. 11  Pokladajoč roko prosi mašnik Boga, da naj
pride s svojo milostjo v krščenca in v njem ostane, ter s svojo apo¬
stolsko oblastjo zaroti peklensko hudobo, da naj se za vselej pobere
od njega in svoje mesto prepusti Sv. Duhu. — Nato položi mašnik ne¬
koliko blagoslovljene soli krščencu na jezik. Kakor namreč sol meso
varuje gnilobe, tako naj milost božja krščenca varuje pogube greha.

550

1. oktober: Sv. Remigij, remski škof.

Ta sol pa zlasti pomenja modrost, po besedah sv. Pavla: „Vaše go¬
vorjenje bodi vsekdar prijazno in s soljo  osoljeno. 11  (Kol.
4, 6.) Mestu pozemeljskega ničemurnega veselja naj mladenič odšle
okuša čisto sol nebeške modrosti; vse želje, misli in dela naj potrosi s
soljo krščanske razumnosti; naj bode v besedah in v dejanju to, kar je sol
zemlji. — Med molitvami mašnik krščenca večkrat zaznamuje s sv. križem.
S tem naznanja, da sv. krst po neskončnem zasluženju Zveličarjeve na
sv. križu prelite krvi madeže greha umije, naj se pa tudi krščenec brez
strahu spoznava h krvavi zastavi sv. križa, se viteško vojskuje pod njo,
in se po zgledu sv. Pavla ne hvali v ničemur drugem, nego v križu
Jezusa Kristusa, po katerem je križan svet njemu in on svetu.

Dokončavši te obrede sprevede mašnik krščenca v cerkev blizu
krstnega kamena. Proti velikemu oltarju obrnjen moli z botri stoje
apostolsko vero in potem kleče „oče naš“. Z apostolsko vero tako-
rekoč prisega pod zastavo Kristusovo, in vsled tega tudi stoje moli.
„Oče naš“ pa molijo skupno kleče, in s tem naznanjajo svoje poniže¬
vanje in svojo popolno nezmožnost pred Bogom. S to vrstjo nas
cerkev opominja, da tisti, ki hoče v Boga klicati, mora poprej vanj
verovati, ter da po veri k Bogu gremo, po molitvi pa razodevamo
svoje zaupanje vanj. — Po zopetni zarotitvi peklenske hudobe se do¬
takne mašnik s svojo slino krščencevih ušes in nosa, Zveličarja po¬
snemajoč, ki je pri ozdravljenju gluhonemega v evangeliju ravno tako
storil. Tudi krščenec je na duhoven način za dobro gluh, nem in
slep. Le Kristus mu zamore odpreti ušesa do srca in mu jezik odve¬
zati za božjo čast.

2. Po Adamovem padcu smo postali iz otrok božjih uklenjeni sužnji,
iz dedičev nebeškega veličastva revni prognanci; naša telesa so postala
iz prebivališč Sv. Duha netila grešne, hudemu duhu podvržene poželjivosti.
Sveti krst pa nas ima zopet v otroke božje preroditi in v prebivališča
Sv. Duha posvetiti. Ker pa med Kristusom in Belialom ni nikakor-
šnega občestva, zato vpraša mašnik krščenca, preden mu izlije vodo
prerojenja na glavo, ali se odpove hudiču, njegovemu dejanju in nje¬
govemu napuhu. Ta dejanja satanova pa so po besedah sv. Pavla:
,,Nečistost, nesramnost, razuzdanost, malikovanje, so¬
vraštva, zdražbe, zavid, jeza, boji, kregi, razprtije, ne¬
voščljivost, uboji, pijančevanje, požrešnost in kar je
temu  enakega. 11  (Gal. 5.) Še-le po tej odpovedi mašnik mazili krščenca
na prsih in med plečama s sv. oljem. Z oljem so si nekdaj bojevavci
mazilili ude, da bi bili bolj ročni, urni in gibčni. Tako tudi krščenca
z oljem mazilijo, in sicer na prsih,  da bi se z božjo milostjo podprt
hrabro vojskoval na borišču tega sveta zoper meso in hudobo; med
plečama  pa v spomin, da bi potrpežljivo nosil Kristusovo butaro in
njegov jarem. Maziljenje na obeh straneh vkup pomenja, da mora
kristjan od vseh strani zoper svoje sovražnike vedno v orožju stati,
zakaj „nebeško kraljestvo silo trpi, in le silni je po¬
tegnejo  na  se“, — Po maziljenju krščenca vprašajo, če veruje v
Boga Očeta, Stvarnika nebes in zemlje, v Jezusa Kristusa, v Sv. Duha,
sv. krščansko katoliško cerkev itd. Še-le ko potrdi, da sprejme sveto
vero, kakor jo uči in razlaga sv. katoliška cerkev, oblije ga mašnik

1. oktober: Sv. Remigij, remski škof.

551

na glavi v podobi križa z blagoslovljeno krstno vodo, izgovarjajoč tri
božje osebe, v znamenje, da, kakor naravna voda vse madeže izpere,
tako to oblivanje s krstno vodo v imenu presvete Trojice izmije vse
madeže na duši ter prerodi krščenca v presrečni stan prvotne ne¬
dolžnosti.

3. Po tem duhovnem preporodu mazili mašnik krščenca vrh glave
s sv. krizmo, pogrne nanj bel prtič in poda botroma prižgano svečo.
7 — S sv. krizmo se mazilijo mašniki, kralji, birmanci, cerkve, oltarji
in druge reči. Bila je namreč nekdaj v katoliški cerkvi navada, ker
so večinoma odraščene krščevali, da se jim je precej po sv. krstu delil
tudi zakrament sv. birme. Ker se pa sedaj pri malih otrokih zakra¬
ment sv. birme odlaga za poznejša leta, nadomestuje to maziljenje s
sv. krizmo pri njih takorekoč do tiste dobe zakrament sv. birme, in
Pomenja, da je sedaj kristjan,  to je: Kristusov maziljenec in nje¬
gova last. Ob enem naznanja, da je novokrščenec v nekakem oziru
kralj in mašnik. Kot kralj naj bi svojim hudim strastem gospodoval,
kot mašnik pa sam sebe dan na dan Bogu daroval v živ in prijeten
dar, po povelju apostolskega poglavarja, ki pravi: „Vi ste izvoljen
rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljud¬
stvo, da oznanujete popolnosti tistega, ki vas je iz teme
Poklical k svoji prečudni luči.“  (I. Petr. 2, 9.) — Beli  prtič nas
spominja na bela oblačila, ki so ja novokrščenci nekdaj nosili od velike
sobote do bele nedelje po veliki noči. Bela barva pomenja veselje, ne¬
dolžnost, posvečujočo milost božjo, ki jo po sv. krstu prerojeni prejmo.
Spominja nas kaj lepo na svetlobo poveličanih duhovnih teles, v ka-
koršnih bodo izvoljenci božji sodni dan od smrti vstali, in na slavo
tistih, ki v dolgih belih oblačilih vedno hodijo za nebeškim Jagnjetom
Prepevajoč mu vedno novo pesem, ki je drugi nebeščani ne morejo peti.
— Goreča sveča poslednjič naznanja, da je krščenec iz kraljestva
teme prestavljen v kraljestvo luči, in naj odšle Boga poveličuje v
svetlobi te luči ter zametuje dela teme. Goreča sveča je takorekoč
ženitvanjska bakla sv. krsta za dan duhovne zaročitve z nebeškim
ženinom. Pomenja pa luč sv. vere, ki naj nam sveti skoz ^ teme se¬
danjega življenja, in še na smrtni postelji naj kot mrtvaška sveča
v  naših rokah spričuje, da smo v tej sv. veri živeli in v njej želimo
srečno umreti. .

To torej pomenjajo poglavitnejši cerkveni obredi ali šege pri
sv. krstu, ki jih, ljuba krščanska duša, pogostoma premišljuj, ter nikdar
P e  pozabi, kaj si po njih Bogu obečala vpričo svojih botrov, mašnika
111  sv. cerkve!

Molite v.

Sv. Remigij, sprosi mi s svojo priprošnjo pri Bogu, da obete sve¬
tega krsta zvesto spolnujem, srečno po potu zveličanja hodim, in
otmem svojo dušo,*ki jo je Sin Božji odkupil s svojo predrago krvjo!
Amen.

552

2. oktober: Praznik sv. rožnega venca.

2. vinotok ali oktober.

Praznik svetega rožnega venca.

(Obhaja se prvo nedeljo v tem mesecn.)

Kdo bi popisal rajsko veselje nedolžnih otrok, ki skakljajo po
cvetoči livadi za pisanimi cvetlicami, jih v lepe vence spletajo, da
zaljšajo ž njimi kakšno poljsko znamenje, ali doma podobo Matere
Božje, ali domači oltarček? Enako delajo častivci in molivci rožnega
venca, ki po Marijinem vrtu se sprehajaje trgajo srebrnih, škrlatnih
in zlatih rožic iz življenja našega Odrešenika, ter ž njimi venčajo
njega in njegovo deviško porodnico kot kraljico nebes in zemlje, od
koder se to Marijino češčenje prav lepo imenuje: „Rožni  venec. 11

1. Kako se je rožni venec pričel tako, kakor ga dandanes
molimo, to je povedano za 4. dan velikega srpana v življenju sv.
Dominika. Prav za prav pa je začetek te molitve tako-le:

Prvi nagib rožnovenske molitve so bili sedmeri dnevni časi
splošne cerkvene molitve, s katero duhovniki ali očitno v koru,
ali pa doma s tiho molitvijo iz brevirja za vesoljno katoliško
cerkev Boga prosijo pomoči, milosti in usmiljenja. Ker se po¬
snemajo Davidovi psalmi, se rožnovenska molitev imenuje psalter
za posvetne ljudi. Neki notranji občutek je namreč spodbadal
pobožno ljudstvo, da naj vsi udje sv. cerkve, tudi neduhovni, ki
niti latinskega ne umejo, niti brati ne znajo, vendar vsaki dan
v raznih časih k Bogu molijo in pred vsemi drugimi svetniki
Marijo posebno časte. Že Paladij in Socomen pripovedujeta o
opatu Pavlu v Libiji, ki je živel za časov sv. Antona puščavnika,
da je vsaki dan stokrat ponavljal neko staro molitev in jo na¬
vadno na kamenčke štel. Ko so vzdignili truplo 1. 667 umrle
sv. Jederti, našli so poleg nje na motvozu nanizanih jagod, po
katerih so tedaj šteli odmoljene očenaše in češčenemarije. L. 847
za papeža izvoljeni Leon IV. je zapovedal vsem vojščakom, ki
so neverne Saracene prepodili izpred Rima, naj s seboj nosijo
rožni venec s 50 češčenamarijami, pripisovaje zmago tej pobož¬
nosti. Enako se bere v življenju sv. Alberta, da se je vsaki
dan 150 krat s koleni priklonil in zraven vselej molil eno če-
ščenomarijo. Pri puščavnikih pa je bila že stara navada, da so
namestu 150 Davidovih psalmov vsaki dan molili 150 eeščena-
marij, vmes vpletali Gospodovo molitev in končavali s počešče-
njem presvete Trojice. Pozneje so molili 63’ češčenamarij za¬
pored v spomin na leta, ki jih je Marija na svetu doživela; to
molitev so imenovali „Marijino krono “. Kakor se pa rožni venec

2. oktober: Praznik sv. rožnega venca.

553

dandanes navadno moli, uvel ga je sv. Dominik,, ko se mu je
Marija bila prikazala in ga poučila o tej molitvi. Papež Gie-
gorij XIII. v svojem razglasu 1. 1577 pravi: „Sv. Dominik, videč,
kako premnoge francoske in laške pokrajine obiskujejo mnogoteie
stiske, posebno pa krivoverstvo albižanov in druge zmote., je
pobožnost rožnega venca iz božjega navdajanja uvel med kiistjani,
da bi božji srd utolažil in na prošnjo presvete Device pomoč za-
dobil.“ _Toliko o začetku  molitve sv. rožnega venca.

2. Praznik  sv. rožnega venca pa izvira iz častitih zmag
kristjanov nad neverniki na priprošnjo Marijino, h kateri so se
bili s to molitvijo zatekli. Prvo zmago so krščanski vojniki pri-
bojevali 1. 1571, prvo nedeljo
vinotoka meseca, pri Lepantu
v korintiškem zalivu. Turški
sultan Selim II. odjadra z brez¬
številnimi ladjami in vojščaki
naravnost proti Italiji z na¬
menom, da bi podjarmil vso
krščansko Evropo. Papež sv.

Pij V. se v tej silni stiski in
zadregi združi z več krščan¬
skimi vladarji, da gredo z lad¬
jami in vojščaki Turkom na¬
proti, da jim zabranijo prodi¬
rati naprej. Dobro vedoč pa,
da Bog sam podeljuje zmago,

Prosi je neprenehoma v molitvi
ter sebe in vse krščanstvo pri¬
poroči Marijinemu varstvu. Vse

evropske krščanske pokrajine molijo ž njim vred, in v venim
trumah romajo verniki v Loreto, prosit Marijo pomoči, velikemu
admiralu Jovanu Avstrijskemu, vodniku in poveljniku knstjanski l
ladij, pošlje Pij svoj blagoslov in blagoslovljen prapor s podobo
deviške Bogorodice. Že je bilo 400 ladij pod vodstvom Ali-pasinem
Pri Lepantu in odpravljale so se ravno dalje po morju, kar jim
ladje kristjanov privihrajo naproti. Pri tej priči se vname krvav
boj. Krščanski vojniki, pičli po številu, kličejo Manjo na pomoč
ter po več urah grozovitega klanja Turke tako pobijejo, da jim
200 ladij ali vzemo ali v morje potope, 75.000 Turkov pomore,
20.000 krščanskih sužnjev rešijo in zelo veliko praporov vza¬
mejo. Ravno med tem časom, ko so se bojevali na morju, hodili

554 2. oktober: Praznik sv. rožnega venca.

so družniki rožnovenskih bratovščin od cerkve do cerkve in pro¬
sili nebeške pomoči; kar jim papež Pij po božjem razsvetljenju
oznani zmago. V spomin na to zmago uvede praznik naše ljube
Gospe zmagovavke, ki se je do časov Gregorija XIII. obhajal
7. dan vinotoka. Ta papež pa, natančneje pozvedevši, koliko
je k tej zmagi pripomogla molitev rožnega venca, je naročil v za¬
hvalo praznik rožnega venca na prvo nedeljo v mesecu vinotoku
za vse cerkve rožnovenskih bratovščin. Papež Klemen X. je raz¬
širil ta praznik po vseh tedanjih španskih pokrajinah; papež
Klemen XII. pa ga je 1. 1716 za splošen praznik v katoliški cerkvi
zapovedal obhajati. Tega leta je namreč princ Evgen kot po¬
veljnik cesarske armade na Ogrskem pri Temešvaru premagal silno
turško vojno 1. dan vinotoka; med osmino Marijinega vnebovzetja
istega leta pa je krščanska armada 40.000 Turkov, oblegajočih
Kerfski otok, primorala oblego opustiti. Obe zmagi so pripisovali
sploh priprošnji preblažene Device Marije, ki so jo tedaj povsod
z navadno rožnovensko molitvijo častili in pomoči prosili.

3. Molitev rožnega venca pa je od sv. katoliške cerkve po¬
trjena in z obilnimi odpustki obdarovana pobožnost, ki se sme
prištevati najganljivejšim in najlepšim. S to molitvijo se preblaženi
Bogorodici spleta in posvečuje prijetno dišeč venec iz duhovnih
rož ljubezni polne otročje pobožnosti in vdanosti, in ta molitev
jej je gotovo na veliko veselje, ako le prihaja iz čistega srca in
otročje duše. Saj se taka molitev prav njej najbolje prilega, ki
jo cerkev imenuje „skrivnostno rožo“ zaradi lepote in dišave
njenega nebeškega življenja. Več nego 600 let opravlja to mo¬
litev katoliško ljudstvo. Ne sramujejo se je ne cesarji, ne kralji,
ne poglavarji, ne vojskovodje; papeži, škofje in mašniki, učeni
in neučeni, gospodje in prostaki iščejo ž njo pri Mariji pomoči.
Še na mrtvaškem odru imajo katoliški kristjani molek v rokah,
v znamenje, da so z molitvijo sv. rožnega venca svoje žive dni
in še ob smrtni uri po Mariji prejeli brez števila milosti. — Da
Bogu samemu ugaja ta molitev, to pričuje brez števila milosti,
katere je podelil in jih še vedno podeljuje tistim, ki sveti rožni
venec molijo pobožno in zaupljivo. Naj bode tu le eno omenjeno.
Očitna skušnja nas prepričuje, da se v pobožne hiše, kjer se
vsaki dan sv. rožni venec moli, priseli in v njih ostane obilnost
časnega in večnega blagoslova. Čudijo se, piše neki pobožen
duhovnik, zakaj da v tej ali oni hiši prebiva tak mir, red in
blagoslov; ako pa se premišlja, nahaja se vzrok temu v pridni
molitvi sv. rožnega venca. Zato prav kliče blaženi opat Mihael

2. oktober: Praznik sv. rožnega venca.

Wajnmajer: „Blagor hiši, kjer Marija, ta skrinja zaveze, prebiva,
kjer se namreč Jezus in Marija z molitvijo sv. rožnega venca
častita, slavita in hvalita; zakaj po tej nebeški Marijini pobož¬
nosti smo bili vsekdar oblagodarovani, uživamo vseskozi božji
blagoslov in ga bomo uživali vekomaj. “

Preimenitnost svetega rožnega venca se vidi tudi iz njegove
vsebine. V sebi ima namreč najsvetejše molitve katoliške cerkve:
apostolsko vero, očenaš,  ki ga nas je Jezus sam učil in
obsega vse, kar je k božji časti, nam in bližnjemu na duši in na
telesu potrebno; „Zdrava Marij  a D ali pozdravilo arhangela
Gabrijela, Elizabete in svete cerkve, ki ob kratkem vse obsega,
kar moremo Materi Božji veličastnega reči in kar jo moremo
potrebnega prositi; pa še počeščenje presvete Trojice:
Čast Očetu in Sinu in Svetemu. Duhu, katero sv. cerkev v svojih
molitvenih urah tolikrat ponavlja, ker ž njim končuje vse svoje
molitve; med tem premišljujemo petnajstere skrivnosti  o
Najimenitnejših dogodbah življenja Jezusovega in Marijinega. V
veselem  delu premišljujemo spočetje Sinu Božjega od Svetega
Duha, Marijino obiskanje pri teti Elizabeti, Jezusovo rojstvo in
v se njegovo nadaljnje tiho življenje v Nazaretu; v žalostnem
bridko njegovo trpljenje, začenši na Oljski gori do njegove smrti
Na križu vrh Kalvarije; in v častitem delu njegov poveličani stan
P° vstajenju, njegov vnebohod, prihod Svetega Duha, vnebovzetje
m kronanje Marijino. Te skrivnosti sv. vere naj bi si vsakateri
kristjan pogostoma k srcu jemal, ne le iz hvaležnosti do Boga,
a mpak tudi sebi v prid in tolažbo.

JYCarija, skrivnostna roža.

Iz tega vidiš, ljubi bravec, da je sv. rožni venec ena najlepših
molitev; če se prav moli, služi Bogu vsemogočnemu v poveličevanje,
"lateri Božji Mariji v hvalo in tvoji duši v prid. Zato naj se ti prav
?mili ta stara, katoliška molitev; imej jo v veliki časti in opravljaj
kar največkrat moreš, in sad božjega blagoslova ne bo izostal,
v^opi tudi, ako ti je prilika, v kako bratovščino rožnega venca. S
tem si prečisto Devico Marijo še posebno izvoliš za svojo mater in
gospo, se še posebno udeležiš vseli očitnih prošenj, molitev in pobož-
Nosti bratovskih udov, ter si pridobiš veliko dobrih del. zaslug in od¬
pustkov. Sv. Alfonz Liguori pravi: ,.Bratovščine Matere Božje so
Noetove barke, v katerih ubogi ljudje na tem svetu dobivajo zavetje
P re d zalivi skušnjav in grehov, ki potapljajo svet.“

. Ker je ime Marije, matere naše, tolikanj ljubeznivo, prizadevali so
1 z lasti v poprejšnjih časih slavni pesniki, slikarji in umetniki, Marijo
v r °žnem vencu proslavljati. Naj postavim le-sem dva zgleda:

556

2. oktober: Praznik sv. rožnega venca.

Dominik Kampijon, navadno Dominikino zvan, eden najslavnejših
slikarjev 16. stoletja, je sv. rožni venec za neki oltar napravil v tej-le
podobi: Nebeško kraljico obkrožajo angeli. Nekateri izmed njih no¬
sijo venec iz cvetlic, drugi križ, tretji pa se z zmagoslavnim praporom
z nebes spuščajo na zemljo. Na zemlji leži sem ter tja po tleh veliko
že zvenelih vencev, raztrganih praporov in križev vsake vrste in barve.
— Pomisli pomen te krasne podobe! Ako ne bi nam bile cvetlice iz
raja podane, kako tolažbo bi za nas imele rože tega sveta, ki se zjutraj
razcveto, zvečer pa zvenejo? Kaj bi nam na svetu v mnogoterih
križih in težavah dajalo srčnost, ako ne sv. križ, na katerem je naš
Zveličar trpel in umrl? Kaj bi nam pomagalo, ako bi s svojim bo¬
gastvom ali s silo ali z razumom spravili ves svet pod se, pa bi po
častiti Kristusovi zmagi nebes ne potegnili na se?

Druga podoba se čita v knjigi: „Dete Jezus. 11  Ondi pripoveduje
pisatelj: Marija je z Jezuščkom in Janezkom odmaknjena v raj. Tu
se Marija v sredi duhtečih rožnih grmov pogovarja s prerokom Elijem,
in se potem zamakne v gledanje nebeških stvari. Jezušček in Ja¬
nezek hodita med tem vesela sem ter tja po radosti polnem vrtu, se
nedolžno kratkočasita in trgata cvetlice. Za njima hodijo ljubeznivi
angelčki in strežejo Jezusu na vsaki migljaj. Na njegovo povelje na¬
trgajo rož, položivši jih v zlate jerbaščke, belih, rdečih pa rumenih,
in pa lilij. Zdaj morajo venec splesti iz 150 rož, bolj belih mimo
planinskega snega, tako da je za vsako deseto rožo lilija vpletena.
Ravno to storijo z rdečimi rožami, ki žarijo kot škrlat. in z rumenimi,
ki se utrinjajo kot čisto zlato. Božje dete in Janezek jim pomagata
plesti. Potem gredo vsi polni radosti k nebeški kraljici, sedeči ob
bregu neke vode. Najlepši izmed človeških otrok postavi eno cvet¬
lično krono za drugo presveti materi na glavo. — O kaj si čutila
tedaj, presveta Devica? Kako veselje te je sprehajalo? Obličje ti
je zardelo, kot rdeča roža. Trikrat sname vence z glave, da trikrat
ž njimi oplete svoje božje dete, pa trikrat jih je sin zopet nazaj poda.
Naposled vsa z rožami ovenčana vzame ljubeznivo dete v naročje, ga
z vso materinjo prisrčnostjo objema in joče, govoreč mu tako blago-
mile besede, da bi solnce samo, ako bi razumelo njene besede, na nebu
postalo, da bi jo poslušalo. Mali Janezek kleče povzdiguje v molitvi
nežne ročice in angeli plavajo po zraku okoli vseh treh, molče jih
premišljevaje. Zato — pravi pisatelj —, o preblažena Devica, so ti
še sedaj rože najdražje pred vsemi cvetlicami; zato med drugimi imeni
tako rada čuješ pozdrav: ,. Marij a, ti skrivnostna roža!' 1

Molitev.

Bog, ki nam je tvoj edinorojenec po svojem življenju, smrti in
vstajenju večnega zveličanja plačilo pridobil; dodeli, prosimo, ki te
skrivnosti s svetim rožnim vencem svete Marije Device častimo, da
tudi spoznamo, kar imajo v sebi, in kar obetajo, dosežemo. Po Jezusu
Kristusu. Amen.

3. oktober: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa.

557

3. vinotok ali oktober.

Sv. škofa in mučenca Dionizij Atenski in
Dionizij Pariški (1. 117 pa 286).

1. V apostolskem dejanju (17. pogl.) čitamo, da je sveti
apostol Pavel okoli 1. 51 po Kristusovem rojstvu prišel v slavno
grško mesto Atene, ki je bilo sedež učenosti, ved, znanosti in
umetnosti. Veljala je ondi stara postava, da so se vsi verski
prepiri pred najvišjim sodiščem pod milim nebom vršili na griču,
Ares zvanem, odkoder se je to sodišče imenovalo „Areopag“.
Tudi sv. Pavla, oznanovavca nove vere, pokličejo pred to sodišče.
Dasiravno je bila obče znana ostrost teh sodnikov, ki so bili pri
ljudstvu v največji časti, vendar apostol srčno pred nje stopi in
Pravi: „Možje, Atenci! vidim, da ste v veliko rečeh, rekel bi,
preverni; zakaj okoli hode in videč podobe vaših bogov našel
sem tudi oltar, na katerem je bilo zapisano: „Neznanemu Bogu“.
Kar torej nevedoči častite, to vam jaz oznanujem. Bog, ki je
stvaril svet in vse, kar je na njem, ta, ki je Gospod nebes in
zemlje, ne stanuje v templih z rokami narejenih, tudi si ne da
streči od človeških rok, kakor bi česa potreboval, ker sam daje vsem
življenje in dih in vse; on je iz enega človeka stvaril ves človeški
r °d, da prebiva po vsi zemlji, in je gotova znamenja in meje
ujihovim stanovališčem postavil, da bi Boga iskali, ako bi ga kje
uiogli obtipati in najti, akoravno ni daleč od nas vsakogar, zakaj
v  njem živimo in se gibljemo in smo; kakor so tudi nekateri
vaših pesnikov rekli: Mi sami smo njegovega rodu. Ker smo pa
božji rod, ne smemo misliti, da je božanstvo enako zlatu, ali
srebru, ali kamenu, ali podobam človeške umetnosti in iznajdbe.
Kog je sicer pregledal čase te nevednosti, sedaj pa oznanuje
ljudem, da naj vsi povsod pokoro delajo; zato ker je odločil dan,
°b katerem bo sodil svet po pravici, po možu, ki ga je v to po¬
stavil, kar je vsem verjetno stoi’il, ker ga je od mrtvih obudil. “
Pri tem govoru o pokori in vstajenju mrtvih ga ustavijo
grški modrijani. Po sladnostih in po-užitku hlepeči so se mu
Posmehovali, ker jim je bil nauk o zatajevanju nespameten; ošabni
in napuhnjeni zaradi svojih čednosti pa so ga vljudno odpravili
z besedami: „ Slišali te bomo o tem drugikrat.“ Vendar pa
Pavlova pridiga ni bila čisto brez sadu. „Eni možje so se ga
držali in so verovali, med katerimi je bil Dionizij Areopagit in
žena, po imenu Damara, in drugi ž njima."

558 3. oktober: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa.

Dionizij je bil torej atenski meščan in eden izmed višjih
sodnikov v Areopagu. Bil je učen mož in pripoveduje se o njem,
da je ob času Kristusove smrti na križu, ko je solnce bilo iz¬
redno otemnelo, in je' tema postala po vsi zemlji, zaklical: „Ali
trpi stvarnik stvarstva, ali pa bo razpadla sklada sveta. “ Spo-
znavši pred apostolom, da hoče biti učenec Križanega, prejme
od njega samega potrebni pouk in potem sv., krst. Sv. Pavel ga
potem postavi za prvega škofa v Atenah okoli leta 52, kjer je
veliko let kot višji pastir pasel krščansko čredo in jih veliko
pridobil Kristusu. Popotoval je tudi v Jeruzalem, da bi videl
Devico Marijo, mater Jezusovo, in apostole, ž njimi govoril ter
ondotne svete kraje obiskal. Bere se, da ga je prisrčnost in
ljubeznivost Marijina tako prevzela, da je rekel: „Bila je tako
lepa in veličastna, da bi bil njo za Boga imel, ako ne bi bil
vedel, da je le Jezus Bog.“ Naznanila iz starih časov, kdaj in
kako je umrl, so si navskriž. Verjetno je, da so ga zavoljo
njegove gorečnosti v veri pogani na vso moč črtili in ga pre¬
ganjali ter ga naposled v nekem hrupu ubili, ali kakor drugi po¬
ročajo, nad sto let starega leta 117 očitno na grmadi sežgali.
Njegova glava je shranjena v mestu Soasonu, in njegovi spepe-
Ijeni ostanki bojda počivajo v šent-deniški cerkvi pri Parizu v
rakvi francosko-kralj e ve rodovine. Pripisovalo se mu je do
16. stoletja več čudolepih bukev o „nebeški in cerkveni duhovski
vladi“, o „skrivnostnem bogoslovju" in druge. Temeljite pre¬
iskave novejših časov pa so pokazale, da so vsi ti spisi sad
poznejšnje dobe in cerkvenim učenikom prvih štirih stoletij po¬
polnoma neznani.

- 2. Apostoli, ki so na Gospodovo povelje križem sveta se
razšli, so posebno v poglavitnih mestih mnogoterim ljudstvom
oznanovali sv. evangelije, ker so videli, da se bode sveta vera
odtod laglje razširila po deželnih pokrajinah. Po njih zgledu so
tudi njihovi učenci in nasledniki, ko so bili svoje poslanstvo pre¬
jeli od poglavarja sv. cerkve, se najprvo nastanili v imenitnejših
krajih in mestih, a iz teh središč so potem druge trge in vasi
zapored spreobračali. Tako se je sredi tretjega stoletja sedem
škofov kot apostolov napotilo iz Rima v Galijo ali sedanje Fran¬
cosko in so po večjih mestih ostali. Med temi je bil Dionizij,
ki ga je duh božji napotil v Lutecijo ali poznejši Pariz, in je
še sedaj na Francoskem v veliki časti, pa tudi ob enem poseben
varih ratisbonske škofije. Njegov rod in njegova domovina nam
nista znana, kakor se tudi o številu in o imenih njegovih tova-

3. oktober: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa. 559

risih nič zanesljivega ne sporoča. S svojo gorečnostjo v pri¬
digah in pouku pridobil je sveti veri veliko poganov in maliko-
vavcev in v Luteciji sezidal prvo krščarisko cerkev na čast pre¬
sveti Trojici. Nad 30 let je deloval neutrudljivo v svojem
poklicu ter sadil in zalival seme božje besede. Bog pa je dajal
rast in uspeh, da so mlade sadike krepko rastle in prišlemu vi¬
harju se trdno ustavljale. Cesar Maksimijan Herkulej, ki je od
leta 286 do leta 292 skoraj vedno v Galiji bival, jame mlado
cerkev kruto in neusmiljeno preganjati. Te prilike se maliko-
Vavski duhovniki poprimejo, da Dionizija iz nevoščljivosti zatožijo
Pri deželnem oblastniku Fesceniju kot krščanskega škofa. Brž
ga ukaže oblastnik ž njegovima tovarišema, mašnikom Rustikom
In diakonom Elevterijem vred pred sodbo pripeljati; a zastonj si
Prizadeva, da bi malikom darovali. Zato jih ukaže s šibami
pretepsti, potem na razbeljeno mrežo deti in počasi peči. V tem
trpljenju pa jih Bog, kakor nekdaj tri mladeniče v razbeljeni
Peči, nepoškodovane ohrani. Nato jih oblastnik v svoji togoti veli
vreči v smrdljivo klet in črez nekaj dni divjim zverinam.
Dionizij stori črez nje znamenje sv. križa, in takoj se mirno
vležejo k njegovim nogam. Fescenij, videč, da pri njih nič ne
°Pravi, jim ukaže vsem trem s sekiro glavo odsekati. Poleg
starega ustnega sporočila se je to zgodilo leta 286 na višini,
hi se sedaj „ Montmartre“ imenuje. Neka stara povedka ali prav
Za  prav prazna pravljica pripoveduje, da se je Dionizij, potem
ho mu je bila že glava odsekana, sklonil kvišku, svojo glavo
Pobral in jo 2000 korakov daleč v naročju nesel. Tu mu pri¬
teče neka po njem spreobrnjena gospa, Katula po imenu, na-
proti, vzame glavo in jo s truplom vred častito pokoplje. Na
njegovem grobu so verniki najprej postavili leseno kapelico, 1. 469
P a  so na prizadetje sv. Genovefe sezidali krasno cerkev, in sedaj
J e  ondi sloveča benediktinska opatija, Šent-Deni zvana, z veli¬
častno gotiško cerkvijo, kjer počivajo tudi ostanki sv. Dionizija.

Poleg te basni se Dionizij obrazuje v škofovski obleki^ z odse-
kano glavo v rokah; o podobi pa pravi sv. Krizostom: „Mučenci, na
ta način boj dokončavši, nosijo svoje glave po znamenjih v rokah,
•Kristusu jih darujoč."

Vstajenje mrtvih.

Pridiga sv. apostola Pavla v Atenah o vstajenju mrtvih prešinila
3 e  malikovavce in še posebno Dionizija tako, da je po njej krščansko
vero sprejel. Ti pogani so sicer verovali na neumrljivost duše, pa ne
na  vstajenje in zopetno oživljenje telesa. Kristus pa nam je tudi to

560 3. oktober: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa.

zatrdil: „Pride ura, ob kateri bodo vsi, ki so v grobeh,
slišali glas Sina Božjega. In bodo prišli, kateri so
dobro delali, v vstajenje življenja, kateri so pa hudo
delali, v vstajenje obsojenja." (Jan. 5, 28.29.) Ravno to so
učili apostoli. Med drugimi govori sv. Pavel:  „Glejte, skrivnost
vam povem: Vsi bomo sicer vstali, toda spremenjeni ne
bomo vsi. Naglo, ko bi z očmi trenil, na poslednjo tro¬
bento (ker zapela bo trobenta),  in mrtvi bodo vstali nestroh-
ljivi, in mi se bomo spremenili/ 1  (I. Kor. 15, 51. 52.) Te be¬
sede Kristusove in apostolove spričuje in potrjuje vstajenje Zveličar-
jevo. Kristus je namreč glava odrešenega, kakor je Adam glava pro¬
padlega človeštva, in kakor je po Adamu smrt prešla na vse ljudi,
tako gre po Kristusu življenje na vse ljudi. Kristus je s svojo smrtjo
in s svojim vstajenjem smrt premagal, in pričelo se je življenje. Za¬
tegadelj pravi: „Jaz sem vstajenje in življenje. 4 '  Ako je Kri¬
stus, ki je glava, od smrti vstal, bomo tudi mi vstali, ki smo udje.
Ravno to učeč pravi sv. Pavel naravnost: „Ako mrtvi ne vstanejo,
tudi Kristus  ni  vstal." (I. Kor. 15, 16.) Kakor gotovo je torej
Kristus iz groba vstal, tako gotovo bomo tudi mi vstali. Ako ne bi
se bilo to zgodilo, pravi ravno ta apostol, je prazna naša vera. Zato
so apostoli in vsi oznanovavci sv. vere na čelo svojih pridig postav¬
ljali nauk o Kristusovem kakor o vstajenju vseh mrtvih. Ravno ta
nauk je bil eden poglavitnih vzrokov, da se je krščanstvo razširilo na
vse strani in da so mučenci ldjubu tolikemu trpljenju ostali stanovitni.
Z veseljem so podajali svoje telo in svoje ude pod mučilno orodje,
pod meče, tezavnice, ognju in zobem divjih zverin, vedoči, da to tako
trpinčeno truplo bode enkrat zopet častitljivo vstalo. Vsled tega so
kristjani smrt imeli za spanje in so pokopališča imenovali spalnice.
In v resnici naša trupla v grobeh le počivajo do onega dne, ko jih
bode zopet prebudil božji vsemogočni klic. Tisti namreč, ki nas je iz
nič poklical v življenje, tudi razprašeno telo lahko zopet sestavi in ž
njegovo dušo oživi.

Kaj lepo uči vstajenje mrtvih sv. Ciril, rekoč: Žito, ali kakoršno
seme si bodi, se vsej e. Seme umrje in segnije; pa segnito se zopet
ozeleni, in iz posejanega malega priraste veliko. Žita in pa druga
semena so zavoljo nas in nam v našo porabo stvarjena. Ako pa stvari
zavoljo nas stvarjene, dasiravno že segnijejo, zopet oživijo, mar mi, za
katerih voljo so stvari tukaj, po svoji smrti ne bomo obujeni? Mla¬
dike in vinske trte, veje od drugih dreves odrezane in drugam presa¬
jene oživijo in sad prinašajo. Zakaj pa ne bi vstal človek, za čigar
voljo so ti sadovi tukaj, kadar zapade zemlji? Po zimi, kakor vidiš,
so zelišča in drevesa zazibana kakor v mrtvaško spanje. A kadar
poči novo spomladno leto, jim je zopet znovič vdihnjen dih življenja.
„Bog torej, videč tvojo nevero," pravi sv. Ciril, „ti je na teh vidnih
stvareh dal vsako leto podobo vstajenja, da pri živih stvareh toliko
bolj veruješ, kar vidiš nad mrtvimi." — Drugi cerkveni učeniki pra¬
vijo, o vstajenju mrtvih govoreč: Truplo je duši za tovariša dano in
iz zedinjenja obeh je postal človek; duša zatorej ne more za vselej
ostati ločena od tega svojega tovariša. Tudi zahteva božja pravičnost,

3. oktober: Sv. Dionizij Atenski in Dionizij Pariški, škofa. 561

da se mora telo zopet enkrat z dušo zediniti, ker duša in telo vkup
storita ali dobro ali hudo in morata zategadelj tudi oba vkup prejeti
ali plačilo ali kazen. A človeško telo je še po tem, da je Sin Božji
sam človek postal, nekaj posebnega in visokega, ker je ud Kristusove
glave, poživljan z nebeško jedjo in napajan s krvjo božjo; telo člo¬
vekovo je prebivališče Sv. Duha. S to telesno častjo pa se ne strinja,
da bi se telo končalo za vedno. Pa tudi delo našega odrešenja bi bilo
nepopolno, ako ne bi se spolnile besede sv. Pavla, ki pravi: „Poslednji
sovražnik, ki bo pokončan,  j e smrt.“ (I. Kor. 15, 26.) In ker
je bil po besedah ravno tega apostola Kristus v vsem naša podoba,
nam je bil po tem takem tudi podoba v svojem častitem vstajenju
od smrti.

Vprašal bi me morebiti, kako da bode vstajenje od mrtvih mo¬
goče, ker bodo do tistega časa naše truplo že Bog ve kolikrat preko¬
pali, perišče naših telesnih, prstenih ostankov pa se bo križem po po¬
kopališču razneslo, vetrovi je bodo morebiti razpihali na vse štiri kraje
sveta, ali je pa bode v vodi Bog ve koliko rib in ribic in drugih golazni
oglodalo in pogoltalo? Že učeni Tertulijan nato bistroumno opomni:
»Ta svet, kako je postal? In vi, kaj ste bili, preden ste postali ljudje?
— Nič. Bode li sodni dan bolj težko postati to, kar ste že bili,
kakor pa poprej postati, kar še nikoli niste bili? Gotovo je kaj več-
jega, z novega kaj narediti, kakor že narejeno popraviti. Ako je pa
Kog vaša telesa lahko z novega stvaril. jih bode k sodnemu dnevu
tem laže popravil. Začel je s težavnejšim, da tem bolj verujete to,
kar je lažjega. 11  — Nadalje se pa tudi v naravi povsod lahko prepri¬
čamo, da velikrat iz male, nevidezne, celo že strohnele kali priraščajo
zelišča in drevesa, na priliko iz rženega ali pšeničnega zrna. Torej
je že v naravni postavi dokaz, da tudi iz človekovega strohnenja more
Priti častitljivo vstajenje. Še več! Narava nam pred oči stavi na¬
ivnost si nasprotne premembe. Tako iz črvov in gosenic postajajo
lepo pisani, lahkoperutni metulji; iz tekočega jajčjega beljaka in ru¬
menjaka prihaja mnogotera perutnina. Ako se nam pa ob bolj na¬
tančnem premišljevanju vidijo vse te premembe popolnoma naravne,
kateri pametni človek bi potem ne mogel umeti, kako bo iz^ njegovih
telesnih ostankov božja vsemogočnost obudila novo življenje?!

A to vstajenje poslednji dan bo silno različno. Trupla hudobnih ne
kodo poveličana (I. Kor. 15, 51), ampak nagnusna, peklenskim pošastim
Podobna; telesa pravičnih pa bodo sijajna in častitljiva, podobna Kristu¬
sovemu spremenjenemu telesu na gori Tabor. Torej, krščanska duša! po¬
stavi si sedaj pred oči, kako strahovito da bo to vstajenje takemu, ki svoje
telo le v hudo porablja, ki svoje ude in počutke rabi le v to, da svoji
Poželjivosti streže, grehu služi, svojega telesa in svojih hudih strasti
brzda, ne kroti in ne zatajuje, temveč jim vse dovoljuje in pripušča,
karkoli poželjujejo. Z grozo in strahom se bo duša združila s tem na¬
gnusnim, z grehi omadeževanim telesom! — As kolikim nebeškim ve¬
tjem, s koliko radostjo bo duša sprejela truplo, ki jej je samo v to
služilo, da je Boga poveličevala, ki ga je krotila in brzdala ter ga
varovala vsakega omadeževanja. O kako se bo tako čisto telo sodni
dan pri vstajenju svetilo v nebeški svetlobi! To premišljujoč trdno

Življenje svetnikov in svetnic, božjih. It. 36

56Ž

4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

skleni, da svojega telesa, tega prebivališča Sv. Duha, in njegovih udov
ne boš nikdar rabil za nobeno hudobijo, temveč je vseskozi čisto in
neomadeževano ohranil, da še ti dosežeš častito vstajenje! Moli v ta
namen večkrat to-le:

Zveličar Božji, Jezus Kristus, ki si mi po svoji smrti tolažbo in
upanje mojega vstajenja zaslužil; pomagaj mi, prosim te, da nikdar
svojega telesa ne omadežujem s kakim grehom, temveč ga čisto in
brezmadežno obvarujem do smrti, da bom enkrat sprejet med število
tistih, ki smejo tvoje božje obličje gledati in uživati vekomaj! Amen.

Sveti Frančišek Asiški, redovni ustanovnik

Trinajsto stoletje je v zgodovini krščanske cerkve eno najrodo-
vitnejših bodisi v žalostnih, bodisi v veselih dogodivščinah. Z otožnim
srcem beremo o žalostnem stanu one dobe posebno na Francoskem in
Laškem. V mnogih ondotnih pokrajinah je pobožno življenje skoraj
popolnoma zamrlo; ljudstva so oglušela za glas božji in njihova srca
omrznila za križano ljubezen. Med knezi in poglavarji so divjale po¬
gubne vojske in krvavi boji, po mestih so razsajali kregi in prepiri,
po gradovih je gospodovala sila in pohlepnost, prosto ljudstvo pa je trla
reva, nevednost in surovost. Škofje in višji duhovniki so se popol¬
noma spačili po posvetnih šegah, nižja duhovščina na deželi je nravno
in duševno globoko propadla — čedalje bolj temno je brlela luč v
Gospodovem svetišču. Na tako opustošeni zemlji prikazovale so se
vedno bolj vese krivoverstva in praznih vraž ter pomešane z maliko-
vavstvom in prostomiselnostjo postale prave klatoviteške blodnje. V
taki nesrečni dobi obudi Bog moža, gorečega kot Elija, polnega žive
vere kot sv. Pavel, in srčne ljubezni vnetega kot sv. Janez. Navdušen
za božjo čast se vzdigne kakor prerok v Izraelu, da zopet oživi in
vzplamti tlečo iskro vere in ljubezni med ljudstvom. Ta mož je bil
sv. Frančišek.  Preobširen pa je popis njegovega življenja, da bi
ga mogli svojim bravcem vsega podati; zato naj slede tu le najzna-
menitnejše črtice.

1. Rodil se je leta 1182 v nekdanjih papeževih deželah v
mestu Asisi. Peter Bernardone, bogat trgovec, mu je bil oče,
mati se je zvala Pika. Ko je ležala pred porodom v velikih
bolečinah, jej neki pobožni romar razodene, da more le v hlevu
poviti, in da se ima njeno dete na slami roditi. Tako se je bil

Molitev.

4. vinotok ali oktober.

4. oktober: Sv. Fravčišek Asiški, redovni ustanovnik.

563

Frančišek, kakor nekdaj Zveličar, v hlevu rodil in slama mu je
bila prva postelja. Pri sv. krstu so ga Janeza Evangelista ime¬
novali; pa njegov oče, ki je bil za časa njegovega rojstva po
kupčijskih opravkih na Francoskem, mu je domov prišedši, bržkone
zaradi ondotne srečne kupčije, dal ime Frančišek (Frančeško).
Kajsi dobrega mu je mati že v prvih letih v srce vsadila; že
zgodaj se mu je obudila ljubezen in sočutnost do ubožcev, čisto
drugače kakor očetu, ki je bil trdega in dobička lakomnega srca.
Ko postane mladenič, jame se pečati s trgovstvom; ugajajo mu
lepa oblačila in posvetne ničemurne veselice. Vedno je vesel in
dobre volje, in kar prikupčuje, kakor pride, tako preide v veseli
tovarišiji, pri vinu in pri pojedinah, pri petju in igrah. Posebno
veselje mu je, da s svojimi vinskimi prijatelji po noči prepeva
in vriska po tihih in mirnih mestnih ulicah. Vendar ostane
vedno prav vljuden in prijazen in studi se mu vse poniževavno,
nesramno govorjenje in dejanje. Stariši mu v tem nič ne ugo-
varjajOj ker so bili bogati in so ga preradi imeli. Dasiravno s
premoženjem ne ravna varčno, vendar ne prezira ubožcev; šteje
si temveč v dolžnost, da nikdar ne sme odpraviti brez miloščine
nobenega potrebnega človeka, ki ga nje prosi v božjem imenu.
Nekega dne se mu pa le primeri, da zaradi mnogih opravil re¬
veža v naglici odpravi brez daru; a brž, ko se tega domisli,
skoči za njim in ga obdari. S tako vljudnostjo, krotkostjo in
ljubeznijo pridobi si srca vseh prebivavcev, da ga sploh le
»cvetlico mladosti" imenujejo. Ali njegovo nagnjenje do veselosti
In mladeniških burk bi ga bilo kaj lahko zavodilo na napačna
Pota, ako ne bi ga obvarovala božja previdnost; zakaj stal je
takorekoč na razpotju med čednostjo in posvetnostjo. Kar ga v
24. letu njegove dobe nevarna bolezen položi na posteljo, ki pri¬
pravi pot njegovi popolni premembi. V bolečinah in trpljenju
mu stopi smrt pred oči, lahkomiselnost se umika resnobnosti,
čedalje bolj mu odpada mrena izpred oči, in jasno mu je, da so
njegova dosedenja dela in početja nespamet in ničemurnost. Ko
ozdravi in zopet pride pod mili nebes, ga ne mamijo več vo¬
njave po pisanih travnikih, ne veselijo več lepotije po krasni
okrajini, toplota milega obnebja z rožno jutranjo zarjo in žare¬
čim večernim mrakom, ne mikajo ga več tovarišije in njihove
radostne zabave. Polasti se ga neka njemu samemu nerazumljiva
otožnost. Vsi prejšnji užitki se mu vidijo nekako jalovi in ne-
slastni; po nekem boljšem in višjem zahrepeni, česar pa še ne more
spoznati. Z odprto roko mu svet ponuja vse dobrote. Očetova

564

4. oktober: Sv..Frančišek Asiški, redovni ustanovik.

obrt mu ponuja bogastva in zakladov, zakaj križarske vojske so
kupčijstvu odprle nova pota in nove sejme. Pesništvo mu nudi
slave vence, ker je bil obdarovan z globokimi mislimi, s sočutnim
srcem in živo domišljijo, kakor ne kmalu kateri, a na dvoru
cesarja Miroslava II. je bilo bistri glavi vse mogoče doseči. V
vojni je bilo dobiti častnih lavorik; novo latinsko cesarstvo v
Carigradu in papež, ki je Neapolitansko in Sicilijo s silo branil
proti Nemcem, sta dobro plačevala hrabre vojake in spretni vodje
so pričakovali viteških in knežjih časti. Naravno nagnjenje
vleče Frančiška najbolj k vojaškemu stanu. V tem ga potrdijo
še neke sanje, v katerih je videl veliko palačo polno orožja, in
po stenah vse na okoli svetle škite razobešene; na vprašanje,
čigavo da je to orožje in ta grad, se mu je odgovorilo: „Tvoj
in tvojih vitezov." Prebudivši se iz spanja premišlja, kaj da
pomenjajo te sanje. Misleč, da ima postati slaven vitez, napravi
si svetlo orožje in se napoti v Neapolitansko, da bi ondi dosegel
svoj cilj. Ali prišedši do mesta Spoleto oboli med potom. Neka
prikazen, ki jo ima po noči, ga napoti jadrno, ko okreva, zopet
domov, razodevši mu, da ni poklican v boj z mečem in sulico
proti sovražniku, ampak v boj proti samemu sebi z zatajevanjem
in spokornim rasovnikom. — Njegov prihod nazaj v domovino je
vsem prijateljem vesel prigodek. Praznujejo ga s pojedino, pi’i
kateri je zopet Frančišek veselice prvak. Toda vse šale in burke
prijateljev mu ne morejo pregnati resnobe in odpoditi duha otož¬
nosti. Jamejo ga dražiti, da se je bržkone kje med potom za¬
gledal v katero, in ta mu je sedaj naredila, da je tako ves dru¬
gačen. Nato nekako čudno vzbujen odgovori: „Res je, imam jo
ljubo in nevesto, lepšo in prisrčnejšo mimo vas vseh!" Tovariši
ga nadlegujejo: „Ne lovi muh, pusti prazne skrbi, bodi zopet naš;
trgaj si veselja cvetlic, pij iz radosti kozarca; ko pa odcveto mla¬
dosti cvetlice in potihne življenja šum, potem misli na srečen
konec." Tako govorjenje ga žali in mu kaže, kako huda je njih
pokvarjenost, kako velika njih lahkomiselnost in malomarnost za
Boga in božje stvari.

2. Po takih ostudnostih mu dozori ukrep, da se s svetom
za vselej spre in se mu odpove. Odšle je goreča molitev in po¬
strežba bolnikov najljubši mu posel. Ljuba pa in nevesta, katero
si je izvolil, bilo je uboštvo, in tolika je njegova radodarnost in
ljubezen do ubožcev, da je pripravljen, jim dati vse kar ima, in
celo svoje življenje. Nekega dne se globoko zamisli v premiš¬
ljevanje. Med tem premišljevanjem zasliši glas: „Ako hočeš k

4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

565

meni priti, zataji sam sebe, vzemi svoj križ in hodi za meno !“
Odsihdob hoče popolnoma ubog za ubožnim Jezusom hoditi. Od¬
pravi se v Rim obiskat groba sv. apostolov Petra in Pavla. Iz
cerkve grede se uvrsti med tropo beračev, ki tu miloščine pro¬
sijo. Ko ugleda najpotrebnejšega izmed njih, sleče svojo obleko
in mu jo poda; sam pa si obesi njegove cape in stoji ves dan
Pod cerkvenim stebrovjem in mimogredoče prosi miloščine. Pričel
je tu takorekoč prvi uk v uboštvu in se vadil v nespameti
Kristusovega križa. V Asisi se vrnivši ima, kakor vsi, ki hočejo

pobožno živeti v Kri¬
stusu Jezusu, trpeti ve¬
liko trdih poskušenj.

Živo mu hudoba pred-
očuje mladostno veselje,
lepa oblačila, okusne
pojedine, radostno petje,
burke in norosti, vpra¬
šaje ga, bode li mogel
vse to zapustiti, ter si
ubožno, zaničevano živ¬
ljenje izvoliti. Tudi nje¬
govi vinski bratci se
posmehujejo njegovi
resnobi, grajajo njegovo
početje in ga zaničljivo
vprašujejo, če li si je
že izvolil nevesto. Vse
te in enake poskušnje
Premaga sv. Frančišek
z vročimi solzami in z
molitvijo za stanovit¬
nost. Bog pa mu vse #

to povračuje z notranjim veseljem, z mirom in tolažbo. _

Nekega dne gre ves v žalost vtopljen črez loke proti stari
cerkvi sv. Damijana, da bi ondi opravil svojo pobožnost. mo
Utvi kleče pri nogah križanega Zveličarja zasliši ti ikrat zapo-
redom besede: „Frančišek, idi in popravi mojo hišo, ki jo tako
v grobljah razpadlo vidiš. “ Frančišek, misleč, da mu je naročeno,
na j zopet sezida jako razpadlo cerkev sv. Damijana, vstane m
da duhovniku te cerkve, ki ga ravno sreča, nekoliko denarjev,
da naj preskrbi olja za svetilo pred svetim razpelom, ter hiti

56«

4. oktober: Sv. Frančišek Asiski. redovni ustanovnik.

domov. Doma vzame iz očetovega predala več kosov sukna, jezdi
ž njim v Folinjo, proda ondi konja in sukno, in pride z denarji
k šent-damijanskemu duhovniku, ter mu jih ponudi za popravo
cerkve, proseč ga, da sme pri njem ostati. A duhovnik, dasi-
ravno reven, ne sprejme denarjev, dovoli pa mu, da more pri
njem stanovati; denar pa vrže Frančišek na cerkveno podoknico.
Med tem zve oče o njegovem početju. Ves togoten gre z več
prijatelji v Šent-Damijan, postavit sina na odgovor. Frančišek
se iz strahu pred njim skrije v neko luknjo, in s solzami Boga
prosi pomoči. V molitvi pokrepčan gre v Asisi. Ko pa gre
tako ves medel in prepaden po mestnih ulicah, imajo ga prebi-
vavci za blaznega ter mečejo kamenje in blato za njim, ga za¬
smehujejo in zmerjajo. Boga- za to sramoto v srcu hvaleč gre
mirno in tiho svoj pot. Nenadoma prihrumi oče nadenj, ga po¬
tegne v hišo, ga psuje, zmerja in pretepa, potem pa v neko
temnico zapre, da bi ga odvrnil od njegovega ukrepa. Tudi to
Frančišek pretrpi z veseljem. Kmalu potem mora oče iti po
opravilih od doma; mati pa ga iz temnice spusti in z lepim na¬
govarja, naj drugačen postane; ker pa pri njem nič ne opravi,
dovoli mu zopet v Šent-Damijan oditi. Ko se pa oče vrne domov,
začne se nov krik in vik nad materjo in sinom. Sin mora zopet
domov, in le s tem se da oče nekoliko utolažiti, da prejme nazaj
denar za konja in sukno. Vendar pa si misli, da mu je sin
bržkone pobral še drugih denarjev in zapravil za svoje norosti.
Vsled tega ga zatoži pri sodniji in po tedanji navadi tudi pri
škofu. Predenj prišedši ga škof nagovarja, naj da očetu denarje
nazaj. „Gospod,“ odgovori Frančišek, „dal mu bom vse, kar je
njegovega, še celo svoja oblačila.“ Nato se sleče in pravi dalje:
„ Poslušajte in dobro me razumejte! —- Do sedaj sem Petra Ber-
nardona imenoval svojega očeta, odšle pa lahko in prosto smem
reči: Oče naš, kateri si v nebesih, pri katerem sem založil vse
svoje premoženje, ves svoj up, svoje zaupanje in vso tolažbo
svoje dedščine.“ — Ob teh besedah solze polijo vse pričujoče,
škof pa ga objame in s svojim plaščem ogrne, dokler mu ne
prineso oblačila enega škofovskih služabnikov. Tako se je Fran¬
čišek sedaj po božji volji svetu popolnoma odpovedal; on ni
imel nič več od sveta, in svet ne pri njem več deleža. Prosto
in brez zadržka je odsihdoh lahko izvrševal svoj visoki poklic;
namenil se je, svet s ponižnostjo in ljubeznijo priboriti Gospodu,
in sicer s tem, da sam postane med vsemi najmanjši. Štel je
tedaj 25 let.

4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnih. 567

3. Poln tolažbe v srcu, da se čuti rešenega vseh vezi, se
odpravi v neko samoto, da bi ondi Boga hvalil, prepevajoč že po
potu hvalo božjo. Ko pride v neki les, mu roparji pot zapro,
vprašaje ga trdo, kdo da je. „Jaz sem,“ pravi, „oznanovavec
velikega kralja. “ Roparji ga pretepo in v neko z ledom in
snegom napolnjeno jamo vržejo. Odtod pride do vrat nekega
samostana, kjer miloščine poprosi in nekaj dni ostane. Od tukaj
se napoti v Gubijo, kjer mu eden meščanov, spoznavši ga, po¬
dari meniško haljo, pas in palico. V tej spokorni obleki obiskuje
bolniščnice in koče gobavih bolnikov, jim ljubeznivo streže, rane
izpira, jih čedi in poljubuje. Nekikrat sreča človeka, po obrazu
vsega od raka razjedenega. Objame in poljubi ga, a ta pri tej
Priči ozdravi. Še zmeraj te misli, da je od Boga poklican, pro¬
padlo šent-damijansko cerkev popraviti, nabira v ta namen mi¬
loščino, in ima ob tem prebiti marsikaj nadležnega in zopernega
°d svojih prijateljev. Pri popravi cerkve služi za podajača.
Njegov oče je bil zaradi beračenja grozno srdit nanj, in kjer¬
koli ga sreča, ga psuje, zmerja in kolne. Tu si poišče drugega
prav siromašnega berača, rekši mu: „Ti si sedaj moj oče; pojdi,
delila bova miloščino med seboj, in ako boš videl, da me Peter
Bernardone preklinja, tedaj me blagoslovi!“ Tako se tudi zgodi.
Ko ga nekikrat njegov mlajši brat vidi v cerkvi, kako mraza
ves drgeta, ga veli zaničljivo vprašati, če ne bi mu hotel za
Belič potu prodati. Frančišek odgovori: „Ta pot — drago ga
bodem Bogu prodal. “ Ko je šent-damijanska cerkev popravljena,
loti se poprave pri porcijunkulski cerkvici. Imenovala se je:
*porcijunkula“, ker je stala na malem oddelku zemljišča, ki je
bilo lastnina benediktinske opatije blizu Asisi. Ondi si je tudi
Frančišek odšle svoje prebivališče izvolil. Ta mala cerkvica se
®u je jako omilila, ker je bila posvečena Devici Mariji in svetim
a ngelom, katere je imel v veliki časti. Leta 1207 je bila
dodelana.

Dve leti pozneje sliši pri sv. maši iz evangelija brati besede:
»Ne imejte ne zlata, ne srebra, ne denarjev v svojih paseh, ne
torbe na potu, tudi ne dveh sukenj,-ne črevljev, ne palice. 41
(Mat. 10, 10. 11.) Prevzet od teh besed zakliče: .,To je,

česar si iz vsega srca želim. “ Takoj vrže mošnjo, palico in
či'evlje od sebe, obleče hodnično ostro obleko pepelnaste barve,
v zame motvoz za pas in začne ljudem pokoro oznanjati. Govori
tako prisrčno in ljubeznivo, da gane vsakaterega človeka do solz.
Kmalu se zbero okrog njega še drugi učenci, ki jih je volja, po

568 4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

potu uboštva in ponižnosti ž njim hoditi, in tedaj v posvetnost
pogreznjenemu človeštvu obujati želje po boljših, neminljivih do¬
brotah. Prvi njegovih učencev je bil neki bogat meščan asiški,
Bernard Kvintalvalski, drugi Peter Katano, in tretji sv. Tilen.
S temi živi v tako tesni in mali celici poleg Porcijunkule, da
se v spanju še stegniti ne morejo. Ko njihovo število priraste
na enajst, razpošlje jih po dva in dva na vse štiri vetrove po¬
koro oznanjat. Na pot jim ne da drugega, nego svoj blagoslov.
Žive se ob miloščini, cerkve in bolniščnice so jim prenočišča.
Zasramovanje in zaničevanje, žejo in lakoto, celo tepeže morajo
trpeti; a vse prestajajo iz ljubezni do Boga. A ravno ta njih
potrpežljivost omeči mnoga srca, da se spreobrnejo. — To je
začetek frančiškanskega reda ali menihov sv. Frančiška. — Med
tem časom sestavi sv. Frančišek splošna pravila, po katerih naj
bi živeli vsi njegovi bratje. Nazaj k njemu se vrnivšim razodene,
da se je namenil v Rim k papežu iti, in mu ta pravila potrditi
dati. Bratje gredo ž njim. Sv. Frančišek, v borni rasovni obleki,
bos in z motvozom prepasan, gre k sv. očetu Inocenciju III. ter
mu razloži svojo prošnjo. Toda papež ga ne usliši. Po noči v
spanju pa vidi papež dve čudni prikazni, namreč: palmo, ki mu
pri nogah požene in vzraste v veliko košato drevo, in pa, da je
cerkev v Lateranu blizu propada, da jo pa neki mož podpira in
vzdržuje. V obeh teh prikaznih spozna sv. Frančiška in prihodnjo
delavnost njegovih bratov. To ga nakloni, da Frančiškova pravila
ustmeno potrdi, in mu podeli apostolski blagoslov.

4. Ves vesel se vrne Frančišek s svojimi redovnimi brati v
Asisi v znano malo celico. Večkrat trpe največje pomanjkanje,
pa vendar so veseli in trdno zaupajo v Boga. Benediktinski opat
jim podari vse posestvo porcijunkulske cerkve. Odtod hodijo
sedaj vsaki dan v bližnje trge in vasi pridigat in pokoro oznanjat,
in se vračajo z novimi Bogu in redu pridobljenimi tovariši nazaj.
Ljudje iz vseh stanov, visoki in nizki, duhovni in posvetni,
možje in žene se obračajo k pokori in žive po Frančiškovih
vodilih. Tudi več devic zapusti svet, da živijo v samoti in
uboštvu po pravilih, kakoršna je sv. Frančišek naravnost za nje
sestavil; med njimi so bile sv. Klara  in druge njene samo¬
stanske sestre, katerih red še dandanes obstaja z imenom „kla-
risaric".—  Ko pa se že zelo pomnoži število redovnih bratov,
skliče jih Frančišek 1. 1216 v prvi občni zbor. Katere vidi z
božjim duhom navdane in z govorništvom obdarovane, naj si bodo
svetni ali duhovni, učeni ali neučeni, jih blagoslovi in razpošlje

4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik. 569

po dva in dva v bližnje in daljne kraje pokoro oznanjat. „Poj-
dite,“ jim reče, „v božjem imenu po dva in dva na pot, ponižno,
Pošteno in tiho, in molite k Bogu v svojem srcu. Dasiravno
popotujete, bodi vendar vaše življenje tako ponižno in duhovno,
kakor da bi bili v svojih celicah ali v puščavi; zakaj mi povsod
s voje stanice nosimo s seboj. Telo je namreč stanica, duša pa
puščavnik, ki v njej prebiva, da moli in se svojega Boga spo¬
minja. Zato tudi celica malo pomaga, ako duša v njej mirna ne
ostane. Vaše življenje bodi tako, da, kdor vas sliši ali vidi,
hvali Očeta v nebesih. Vsem oznanujte mir, rekoč: »Gospod
vam daj mir!« Kakor pa z ustmi oznanujete mir, tako ga tudi
v svojih srcih ohranite. Ne dražite nikogar k jezi, temveč vo¬
dite vse krotko k miru in edinosti. Zakaj za to smo poklicani,
da ranjene ozdravljamo, kar je zlomljenega obvezujemo, in one,
ki so zablodili, nazaj vodimo. Veliko jih je sedaj na videz udov
satanovih, ki bodo zanaprej Jezusovi učenci." — Po teh in enakih
besedah spodbujeni gredo po vsem svetu brez bojazni, da bi kaj
z gnbili, ker po ničemur niso hrepenili in nič ne imeli, pa so
vendar na tisoče duš pridobili Gospodu. L. 1219 ima Frančišek
drugo zbirališče v Porcijunkuli. Zbere se okrog 5000 bratov,
vsi enih misli in enega srca, vsi goreči ljubezni božje in do
bližnjega. Male lesene kočice so jim prebivališča. Slama ali
gola tla so jim postelja, kak kamen ali tnalo podglavje, njih jed
J e  suh kruh in voda njih pijača. Nikjer ni videti večjega uboštva,
Pa tudi ne nikjer večje zadovoljnosti in večjega veselja, nego
med temi brati. Najbolj zveličanega pa se je čutil Frančišek;
tmjslajše besede so mu tekle iz ust, kadar je govoril o svetem
Uboštvu, o preprostosti in ponižnosti, o ljubezni dobrega Pastirja.
Njegovo govorjenje je bilo čisto preprosto, molitev njegov uk, in
duh božji, ki mu je bil vodnik, je iz njega govoril. Kadar je
šel pridigat v mesta, trge in vasi, sklicaval je s slonokoščenim
r °gom ljudi, in zbrane množice učil s kakovega zida, kamena,
a b plota, ali s kake ladje. Njegove besede pa, pravi sv. Bona-
Ve ntura, so bile, kakor goreč ogenj, ki je prežgal v globočino
si‘ca in ga v enem hipu premenil. Nekateri njegovi bratje so
§ a  večkrat pregovarjali, da naj za svoje pridige kaj več bere in
Se  uči, pa ni mogel. O priliki, ko je moral v Rimu vpiičo pa-
peža in kardinalov govor imeti, pripravi se prav skrbno nanj.
Ko pa hoče imeti naučeno pridigo, ne ve nič povedati. Sedaj
Ponižno razodene, kaj da se mu je pripetilo, moli potem goreče
Za  dar Sv. Duha, in glej! govorica mu jame teči, da vse priču-

570 4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

joče omeči in so morali vsi spoznati, da duh božji govori iz
njega. Brez strahu je grajal pregrehe visokih, a dasiravno je
z ostrimi besedami bičal pregrehe, vendar je govoril tako pri¬
jetno, da so ga poslušali z največjim spoštovanjem. Neizrekljivo
velika je bila njegova ljubezen do neumrjočih, s Kristusovo krvjo
odkupljenih duš. Pogostoma je bridko jokal zaradi ubogih greš¬
nikov, neprenehoma molil za njihovo spreobrnjenje ter jih spre¬
jemal s prisrčno ljubeznivostjo. Enkrat pridejo trije znameniti
tolovaji do braternih koč, zahtevat jedi. Prednik jih odpravi s
trdimi besedami. To sporočilo jako užali Frančiška. Brž zapove
bratu, naj vzame kruha in vina, jih v lesu poišče in jim da, pa
jih tudi ponižno odpuščanja prosi in jim obeča, da bode zanaprej
za njih živež vse oskrbljeno, ako se odpovedo svojim hudobijam.
Med tem Frančišek goreče moli za njih spreobrnitev. In glej!
kmalu pridejo tolovaji z bratom nazaj, obžalujejo svoje hudobije,
se spreobrnejo in Bogu zvesti ostanejo do konca svojih dni.

5. Ta plamteča ljubezen za rešitev neumrljivih duš je
Frančiška pogostoma naganjala, iti k nevernikom in jim oznanjat
sv. evangelije. Zategadelj gre s svojimi brati na Špansko, da . bi
se odtod prepeljal črez morje v Afriko, tam turškega glavarja
spreobrnil in kot mučenec umrl. Ko pa hoče iti na ladjo, nena¬
doma oboli, in tako se mora nazaj vrniti v Italijo. A nazaj
grede pridobi s pridigami in čudeži veliko duš Bogu in ustanovi
več samostanov svojega reda. Naposled se mu 1. 1219 posreči,
da pride v Egipet, ravno ko križarji šestič poskušajo božji grob
v Jeruzalemu vzeti mohamedanom. Pove jim naprej, da bodo
vojsko proti sultanu zgubili; kar se je tudi zgodilo. Neboječ gre
Frančišek v tabor sovražnikov, ki ga zasramujejo, pretepajo in
zvezanega k sultanu privedejo. Glavar ga vpraša, kdo ga pošilja
in kaj hoče. Frančišek mu odgovori, da Bog sam Najvišji ga je
poslal, da bi pot zveličanja pokazal njemu in njegovemu ljudstvu.
Nato jame o trojedinem Bogu in Zveličarju Jezusu Kristusu pri¬
digati s toliko močjo, da se sultan jako zavzame. V spričevanje
teh resnic se ponudi, da hoče brez vse škode skoz ogenj iti. Glavar,
akoravno silno ganjen, si vendar iz strahu pred ljudstvom ne upa
krščanske vere sprejeti; ponuja mu le bogatih darov, ki jih pa
Frančišek ne mara. Sultan se torej priporoči svetnikovim molitvam
ter ga odpravi nazaj v tabor kristjanov. Odtod gre Frančišek v
Sveto deželo in se potem zopet vrne nazaj v Italijo.

Želja, za Kristusa umreti, se Frančišku ni bila spolnila,
zakaj Bog ga je odmenil za večje stvari. Po njem naj bi se

4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik. 571.

Kristusovo sveto uboštvo stavilo pred oči lakomnemu in užitka
željnemu svetu, in ponižnost Gospodova naj bi osramotila pre¬
vzetnost sveta. Nihče pa uboštva ni ljubil bolj, nego on; uboštvo
je bilo njegova nevesta, s katero se je zaročil za vedno Kakor
drugi svoje zaklade, tako je tudi on varoval svoje uboštvo.
Nobenega človeka ni mogel videti bolj ubožnega, kakor je bil
sam. Ko nekikrat sreča napol nagega berača, reče bratu, ki ga
spremlja: „Uboštvo tega moža nas je silno osramotilo; ker ta
ima te čednosti več, nego mi.“ Drugikrat sreča ubožca brez
Plašča; takoj mu da svojega, bratu pa, ki mu je branil, odgovori:
»Pusti me, ker plašč sem le tako dolgo si izposodil, dokler koga
ue najdem še ubožnejšega od sebe.“ Če ga kak bogatin povabi
k svoji mizi, naberači si poprej kruha in ga je pri mizi. Tako
je storil pri nekem kardinalu, ki ga je imel posebno rad. Ko
ga pa kardinal pograja zaradi tega, mu odgovori: „Gospod, jaz
uioram biti zgled svojim ubogim otrokom. Ti morajo vedeti, da
1'ajši ž njimi pri ubožni mizi sedim in naberačeni kruh jem, kakor
Pa bi pri bogati mizi užival dobre jedi. Izprošeni kruh je svet
kruh, ki ga je hvala in ljubezen božja posvetila; zakaj če kak
brat miloščine prosi, pravi: „Hvaljen in češčen bodi Gospod naš
P°g“; in potem: „ Dajte nam miloščine za ljubezni božje voljo!"
Čeprav si je Frančišek prizadeval vsega se znebiti in ga nikdar
bila skrb za jutršnji dan, pa vendar ne on ne njegovi bratje
niso grešali potrebnega živeža. Večkrat, če niso nič več imeli
ter so lačni sedeli pri prazni mizi, jim je pomoč došla po čudežu.
S tem popolnim uboštvom je strinjal najostrejšo spokornost. V
svojih zdravih dneh je le malokrat jedel kaj kuhanega. Kadar
je šel pridigat, je užil, kar so postavili predenj. Gola tla so mu
bila navadno miza in postelja. En sam hodničen rasovnik mu
je bila vsa obleka celo v najhujši zimi. Svojemu telesu je dal
kue: „brat osel“. Spal je večjidel sede, glavo naslonivši na
kamen ali leseno klado. Jedila si je pomešal z vodo, večkrat s
Pepelom: vsako leto je držal osem postnih časov. Ako ni molil
a b pridigal, opravljal je kako drugo koristno delo z rokami;
bi'ez dela ni bil nikoli. Ravno tako pri bratih ni trpel posto-
Panja. Kdor ni hotel delati, imenoval ga je „brata muho“, ki
K oglari in tuje sklede liže. Nekateri izmed starejših bratov so
§ a  v tej spokornosti tako zvesto posnemali, da jim je moral
°strost večkrat zlajšati. Nekega brata, ki si v bolehnosti še
gvozdja ni upal uživati, pelje za roko na vrt, in sam vpričo
Ejega začne grozdje zobati, da bi še njemu dal srčnost. Kakor

572 4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

oster pa je bil proti sebi, tako ljubezniv in dobrotljiv je bil do
drugih ljudi in celo do živali. Če je kje na potu srečal kakega
upehanega človeka, vzel mu je in nesel culjo; ubožcem je rad
podaril, česar so’ grešali, bodisi pokrivalo, plašč, ali bukve. En¬
krat ga sreča po zimi jako revno oblečena ženska. Brž jej da
svoj plašč, da naj si prtič naredi iz njega. Zena odide; videč
pa, da jej bo tega plaščka premalo, se vrne k svetniku nazaj.
Svetnik reče tovarišu: „Slišiš li, kaj ta reva pravi? Potrpiva iz
ljubezni do Boga malo mraza, in daj jej še ti svoj jopič, da si
napravi prtič. “ Brat jej ga da. Drugikrat mu dajo bratje na¬
rediti nov plašč. Tu pride nekdo, ki mu s solzami v očeh toži,
da mu je žena umrla, zapustivši mu dokaj otrok. Brž mu da
plašč in mu naroči: „Nikomur ga ne daj, kdor ti ga ne plača."
Ako so torej bratje hoteli plašč nazaj dobiti, morali so ga drago
odkupiti, in revežu je bilo pomagano. Drugi ubožni ženi, ker
drugega ni imel, je podaril dragoceno sveto pismo nove zaveze;
v neki sili pa je celo ves lišp v cerkvi prodal z oltarja, da bi
pomagal ubožcem. Neizmerna je bila zlasti njegova ljubezen do
bolnih in gobavih ljudi. Stregel jim je sam, kakor le mati more
streči svojemu otroku, jih umival, čedil, preoblačil, jim prestiljal;
pogostoma se je »zgodilo, da so mu v rokah ozdraveli.

6. Njegova ljubezen je objemala celo nespametne živali.
Bog mu je namreč dodelil črez naravo ono moč, ki jo je Adam
bil z grehom zgubil za se in za ves človeški rod. Ko je videl
nekdaj na semenj prinesti mladih golobov, kupi jih in živi, da ne
bi bili poklani. Reče jim z otročjimi besedami: „Zakaj, ljube
sestrice (brat in sestra mu je bila vsaka stvar, celo bolezni in
smrt), ste se dale ujeti? Jaz vas hočem smrti oteti in živiti."
Ko odrastejo, jih zopet izpusti. Ko vidi jagnjiče v mesnico gnati,
začne jokati, spomnivši se nedolžnega Jezusa, ki se je dal molče,
kakor jagnje, za nas v smrt peljati. Nato je nedolžno žival od¬
kupil in jo izpustil, ali pa s seboj vodil. Tako je v Rimu vedno
za njim tekalo neko jagnjiče, ki ga je potem podaril neki po¬
božni gospej. Z gospo je potem hodilo v cerkev in v cerkvi lepo
mirno počivalo; zjutraj pa je hodilo h gospojini postelji, jo k
službi božji budit. V Asisi je imel belo jagnjiče, ki je v cerkvi
pri bratrni molitvi kolena pripogibalo, in pri povzdigovanju glavo
k tlom povešalo. Petje ptičev je Frančiška vselej spodbadalo k
molitvi in hvali božji. Prišedšega iz jutrove dežele ga v Be¬
netkah obkroži cela tropa ptičev. Tu reče svojemu spremljevavcu:
„Naši bratje, ptiči, hvalijo Gospoda Boga; moliva med njimi

4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

573

svoje dnevne ure! “ Tedaj zaženo ptiči tak vriše, da še drug
drugega ne moreta več razumeti. Svetnik jim reče: »Bratje
ptički! prenehajte tako dolgo s svojim petjem, da dolžno molitev
skončava.“ Pri tej priči vsi utihnejo, in še-le zopet prično peti,
ko jim Frančišek dovoli. Med pridigo v trgu Alviniano ga
lastovke na ulicah tako motijo z žuborenjem, da ga skoraj ni
Moč razumeti. Reče jim: »Sestre tu gori, ve ste sedaj že dosti
govorile, zato sedaj tiho poslušajte božjo besedo, dokler ne neham . 11
Lastovke takoj utihnejo in se ne -ganejo z mesta. Poleg njegove
celice v Porcijunkuli je stalo smokovno drevo. Na njo je zahajal
čriček, ki ga je pogostoma s svojim glasom k hvali božji budil.
Ko ga pokliče, prileti mu na roko, in če mu ukaže Boga hvaliti,
začne precej črčeti. Črez nekaj časa pa ga izpusti, da nič več
be pride. Vse, kar je zunaj v naravi živelo, se gibalo ali cvelo,
je ljubil, in vse mu je srce povzdigovalo k hvali božji. Se črva
ba tleh ni hotel streti, in ako so bratje na polju ali na vrtu
kaj želi ali kosili, prosil jih je, da naj vendar nekatere cvetlice
Ib zelišča puste v hvalo Marije, ki se imenuje lilija v dolu in
cvetlica na polju. Večkrat, ko se mu je prav vnel plamen božje
ljubezni v srcu, je hodil po polju in klical vse stvari, naj hvalijo in
slavijo Stvarnika. Čudno so mu tedaj tekle iz ust najlepše pesmi,
besede polne nebeškega glasu. — Plamen ljubezni se mu je vnemal
bajgorkeje navadno o božiču. Ljubezen mu navdihne misel na¬
praviti Zveličarju jaslice. Sredi gozda, blizu Grečije, da hlev
Postaviti; v njem sta, razen sena in slame, vol in osel; darilni
oltar pa so jasli. O polnoči na sveti večer gredo bratje z baklami
v  rokah iz svojih celic, in gredoč, od ljudstva spremljani, veselo
Pojo. Ko so bili v hlev prišli, se je darovala sveta maša, pri kateri
je Frančišek stregel. Potem pa je tako ljubeznivo pridigal o detetu
Ježušku v Betlehemu, da se je vse v solzah veselja topilo. Ime-
boval je Jezusa navadno le »dete ali dečka iz Betlehema 11 , in
kolikorkrat je spregovoril Jezusovo najsvetejše ime, se je obliznil,
kakor da bi bil medu pokusil. Odtod prihaja navada, da se o
božiču po hišah in cerkvah jaslice napravljajo.

Sv. Frančišek je bil eden najpobožnejših in najpokornejših
svetnikov, ki so bili kedaj na svetu. Kako je on mislil o teh
čednostih, spoznamo iz teh besed: „Vzemite,“ je rekel bratom,
»ibrtvo truplo; položite je, kamor hočete, nič se ne brani, in
a ko se prenese na kak drugi kraj, se nič ne pritoži; ako ga
posade na visok stol, se nič ne ozre kvišku, ampak vedno na
Ka; ako ga oblečejo v škarlat, je le še grše. Ravno tak je po-

574 4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

nižen, pokoren človek, ki nikoli ne vpraša, zakaj ali kam ga
pošljejo; tudi ne želi tja ali sem poslan biti, kdor ostane ponižen,
kadar se mu kakova služba izroči, in se toliko slabšega čisla,
kolikor bolj ga časte in hvalijo. “ Njegova velika ponižnost mu
pa tudi ni pripustila, da bi se bil kdaj dal za mašnika po¬
svetiti; ostal je diakon do smrti. Kakor močno pa je bil od
božjega duha razsvetljen, vendar je vedno rad za svet vprašal
najmanjšega izmed bratov. Na potu je zmeraj pokorščino ska-
zoval bratu, ki ga je spremljal. Da je mogel vedno pokoren biti,
odložil je službo prednika kmalu po ustanovitvi reda, in je hotel,
da naj ga imajo kakor vsakega drugega najmanjšega brata.

7. Kako prisrčno, kako goreče pa je Frančišek Boga ljubil,
tega ni moč popisati; bil je v resnici seraf v človeški podobi.
Za te ljubezni voljo so mu dali pridevek: „serafski“.  Ognja
ljubezni, ki je gorel v njem, se mu je svetil obraz, tlel mu ves
život. — Neki vitez, spreobrnjen po njegovi pridigi, mu pokloni
Alverniško goro v dar. Na tej gori si postavi malo kočo v stra¬
hotni puščavi, daleč proč od svojih bratov. Tu prebiva samoč
v molitvi; le pobožni brat Leon ga je smel vsaki dan obiskati
ob gotovi uri. Ta pride enkrat o polnoči v njegovo kočo, pa
ga ne najde. Svetlo sije mesec na nebu, bila je jasna zvezdnata
noč. Brat Leon, misleč, da moli kje v gozdu, ga išče, dokler
ga ne najde na kolenih v molitvi zamaknjenega. Tiho pristopi
in posluša, če bi mogel kaj razumeti. Tu ga vidi oči in roke
proti nebu povzdigniti in sliši besede: „0 ljubi Gospod! kdo si
ti, o moj najslajši Bog! in kdo sem jaz, ubogi črviček in tvoj
nevredni hlapec. “ Te besede ponovi Frančišek večkrat. Ko tako
radovedno oči vanj vpira, vidi Leon svetel, goreč plamen z nebes
priti na Frančiška, iz svetnikovih ust pa mali plamenček iti
onemu naproti; iz plamena pride glas, ki govori s Frančiškom,
in Frančišek mu odgovarja, besed pa Leon ne more slišati. Ko
ta plamen izgine, hoče se Leon na tihem umakniti, zadene pa
se nekam in tako nastane šum, da ga Frančišek zapazi. „Povej
mi,“ mu reče Frančišek, „ti ovčica božja, kaj delaš tu? Ali ti
nisem velel, da na me ne glej? Sedaj pa ti ukažem, da poveš,
kaj si videl!“ Leon mu ponižno razodene prikazen, ki jo je
gledal, in ga prosi, naj mu pove. kakšen je bil pogovor, ki ga
je slišal, pa ne razumel. Frančišek reče: „0 Leon, živalica
Jezusa Kristusa, ljubi moj brat! ti si videl dve luči; ena je bila
velika, druga lep plamen. Ena mi je dala spoznati mojega Go¬
spoda in Boga, druga mene samega, moje napake in voljo Gospoda

4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

575

mojega Boga. Ko sem rekel: O ljubi Gospod! Kdo si ti in
kdo sem jaz? sem gledal brezdno neizmerne dobrotljivosti božje
in omilovalno globočino svoje nevrednosti. Zato sem rekel:
Kdo si ti, o naj večji Gospod, in jaz, zaničljivi pozemeljski črv!"
Nato mu prepove, da ne sme nikdar več gledati za njim. r I a
Frančiškova ljubezen, ki ga je večkrat vidno dvigala kvišku,
tako, da je visel prosto kakor ptič v zraku, prihajala je po vednem
premišljevanju Kristusovega trpljenja čedalje večja. Spomnivši
se na trpljenje Kristusovo se je vselej bridko zjokal. Tako ob¬
jokanega ga sreča pobožen mož, ne vedoč za povod njegovih
solz. Na vprašanje, kaj da mu je, odgovori: „Jokam zavoljo
Kristusovega trpljenja, in spodobilo bi se, da bi ves svet obhodil
in jokal, ker se neizrekljiva ljubezen Jezusova tako malo spo¬
znava in k srcu jemlje. “ Večkrat je bil tako zamaknjen v pre¬
mišljevanje trpljenja Kristusovega, da je glasno tožeč šel daleč
v samoto, da se je mogel ondi izjokati. Ondi je vabil ptice pod
nebom, drevje in skalovje, da naj ž njim objokujejo trpljenje
Kristusovo.

Tako se zgodi, da Frančišek na Alverniški gori bivajoč z
najsrčnejšo ljubeznijo premišlja križanega Zveličarja. Ko hrepe¬
neče k Bogu povzdiga svoj duh, prikaže se mu podoba, enaka
na križu visečemu serafu. Dve svetli peruti ste črez glavo
vzdignjeni, dve za letanje razpeti, dve pa život zakrivate. Ko
gleda to nebeško prikazen, se spuste svetli žarki na njegovo
stran, na roke in noge. V tem trenotju prejme Kristusove rane
na svojem telesu; v resnici je sedaj v ljubezni s Kristusom
križan. Te rane na njegovem životu sicer krvave, a skrbno jih
Prikriva, in še-le poslednje dve leti njegovega življenja so jih
nekateri videli; po njegovi smrti pa jih je truma ljudstva ogle¬
dovala in poljubovala. To je bil pač eden največjih dokazov
ljubezni Kristusove do svojega služabnika, ki je tako zvesto hodil
za  njim. Pa Kristus je še drugo veliko milost po njem dodelil
v si sveti cerkvi. Slišali smo že, kako je poln želje, da bi ljudi
spreobrnil k pokori in poboljšanju, povsod pridigal in celo šel
med mohamedane, da bi jih Kristusu pridobil. Molil in solzil se
J e  vedno za spreobrnitev grešnikov.

8. Leta 1221 je bilo, ko Frančišek, 88 let star, na kolenih
kleče ravno zopet moli za spreobračanje grešnikov; tu se mu
Prikaže angel, veleč mu, naj gre v cerkev. Bila je to znana
cerkev Porcijunkula. V cerkvi najde Frančišek Gospoda Jezusa
Kristusa in njegovo presveto mater, obdana od neštevilnih ne-

576 4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

beških duhov. Kristus mu reče: „Frančišek, prosi me, česar
želiš za blagor in tolažbo ljudstev in za mojo čast. “ Nato Fran¬
čišek odgovori, naj mu dovoli milost, da vsi, ki to cerkev ob¬
iščejo, pa se poprej mašniku izpovejo, zadobijo popolnoma od¬
pustek. Kristus mu usliši prošnjo, toda tisti, kateremu je izročil
vso oblast, zavezovati ali odvezovati, mora ta odpustek potrditi.
Že takoj drugo jutro se napoti Frančišek v Rim k tedanjemu
papežu Honoriju III. Pove mu, kar se mu je prigodilo in kar
mu je Kristus dovolil. Papež mu potrdi popolnoma odpustek za
vse, ki pocijunkulsko cerkev obiščejo in se ondi skesano izpovejo,
toda za en sam dan v letu. Dve leti pozneje popotuje Frančišek
zopet v Rim in dobi od papeža dovoljenje, da sme ta odpustek
oklicati za 2. dan avgusta vsako leto in za vse čase. Odslej jih
je vsako leto na tisoče in tisoče hitelo 2. dan avgusta v porci-
junkulsko lepo cerkev, ondi se popolnoma odpustka udeležit, dokler
se niso ti odpustki dovolili vsem samostanskim cerkvam svetega
Frančiška, po nekaterih škofijah celo vsaki farni cerkvi ravno
na ta dan. Tako je povrnil Bog molitev in solze svojega slu¬
žabnika za spreobračanje grešnikov. Tako je sveti mož neutrud¬
ljivo delal za božjo čast in zveličanje duš, in njegov red se je
posebno, ko je leta 1223 slovesno bil potrjen, razžiril po vseh
krajih in deželah. Moški iz vseh stanov so vkup vreli, da bi
postali ubožni, manjši bratje. Ravno tako so hotele ženske svetu
slovo dati in se pridružiti ostremu redu svete Klare, ki je bila
duhovna hči sv. Frančiška, in je po njem vojena v kratkem do¬
spela do vrhunca svetosti. Neki posebni duh je tedaj prešinil
ves katoliški svet, navdan po besedah in zgledih sv. Frančiška
in njegovih bratov. Tisoč in tisoč src se je vnelo za pokoro in
se odločilo za trdno, svoje duše oteti. Še celo zakonski so hoteli
sv. Frančiška posnemati in ubožno, v Kristusu skrito živeti. Tu
sv. Frančiška Bog razsvetli in mu navdihne misel, uvesti še neki
red, v katerega bi lahko pristopili posvetni ljudje iz vseh stanov,
ne da bi jim bilo treba zapustiti svet in svetna opravila in se
zavezati s posebnimi obljubami. To je začetek tretjega reda sv.
Frančiška, ali tako imenovanih tercijarjev. V ta red morejo
stopiti vsi katoličani, toda morajo: 1. vse po krivici pridobljeno
blago nazaj dati; 2. se očitno in brez izgovorov s svojim bližnjim
spraviti, ako so ž njim v sovraštvu; 3. božje in cerkvene zapo¬
vedi spolnovati; in 4. če so v zakonu, dovoljenje svoje žene ali
svojega moža imeti. Postave tega reda nimajo čisto nič prena¬
petega. Zapovedujejo le, da se morajo udje ogibati ničemurnosti

4 .  oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

577

v obleki, šumečega razveseljevanja, plesov, nezmerne pijače in
iger, varovati se sovraštva in krivic, preprosto domačo obleko
nositi, večkrat sv. zakramente prejemati, ob gotovih dneh se po¬
stiti , nekatere posebne molitve opravljati, ubogih in bolnih ljudi
se usmiliti in za rajne moliti. Pod svojo obleko nosijo blago¬
slovljen škapulir in pas ter se dajo v red sprejeti po duhovniku
frančiškanskega reda ali pa po drugem duhovniku, ki je v to
pooblaščen. Sicer pa lahko živijo med svetom, kjer hočejo, vsa-
kateri v svojem stanu; v letu se večkrat zbero v cerkvi, da
ondi opravijo svojo pobožnost, in če prejmo sv. zakramente, se
lahko tudi večkrat udeležijo velike odveze in svetih odpustkov.
Ob enem se udje udeležijo vseh molitev in dobrih del vsega
frančiškanskega reda, in kadar umrjo, se za nje vedno spomin
opiavlja pri sv. mašah. Tudi ta red je več papežev slovesno
potrdilo, in celo več papežev in škofov, cesarjev in kraljev ter
kristjanov iz vseh stanov je bilo njegovih družnikov, in že veliko
Jo iz tega reda svetnikov.

9. Ko je po tem takem sveti Frančišek storil nepopisljivo
veliko dobrega na svetu in dokončal od Boga mu naloženo delo,
približal se je čas, da prejme v nebesih že dolgo mu prihranjeno
Plačilo. Ali še je moral poprej prebiti trdo preskušnjo zunanjega
fr notranjega trpljenja. Pogostoma ga je hudoba nadlegovala z
največjimi skušnjavami, pogostoma se ga je polastovala največja
žalost, praznota in zapuščenost. Ravno tako je v redu doživel
veliko napačnosti in nerednosti, ki so ga močno žalile. Vrhu
lega so ga obiskale hude bolezni. Zaradi mnogega jokanja je
skoraj popolnoma oslepel, da so ga zategadelj morali z razbe¬
ljenim železom žgati. Skozi 40 dni brez največjih bolečin svet¬
lobe ni smel videti. Zadnje dni svojega življenja skoraj nobenega
telesnega uda ni mogel več ganiti. Zmedlel je tako, da ga ni
bilo drugega, nego kost in koža. Ko ga zavoljo tega neki bi at
v svoji preprostosti opomni, naj vendar Boga prosi polajšanja
v bolečinah, zavrne ga Frančišek, rekši: „Ko ne bi poznal tvoje
preprostosti, bi te ne trpel več pri sebi, ker se predrzneš grajati
fržje sodbe. “ Tedaj se vzdigne s postelje, poklekne na trepeta¬
joča kolena in moli: „Moj Gospod, moj Bog, zahvaljujem te za
vse bolečine in te prosim, uko ti je tako po volji, da jih še
stotero pomnožiš; zakaj najprijetnejše mi je, da me tukaj tepeš
s  trpljenjem, in največja tolažba mi je, da se spolnuje tvoja
volja 1“ Bolezni je imenoval svoje ljube sestre ter bolj in bolj
bližajočo se smrt svojega brata. Nekega dne jame med hudim

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 37

578 4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik.

kašljem kri bruhati. Bratje, misleči, da se mu je približal konec,
ga prosijo, naj jim podeli svoj blagoslov in zapusti kake besede
v spomin. Nato veli, da brat Benedikt, ki je v njegovi bolezni
maševal v Staniči, k njemu pride in njegovo oporoko s temi be¬
sedami zapiše: 1. V znamenje in spomin mojega blagoslova in
moje oporoke naj se bratje vedno med seboj ljubijo, kakor sem
jih jaz ljubil in jih še ljubim; 2. naj vedno ljubijo mojo častito
gospo — uboštvo; in 3. naj skazujejo svojim predstojnikom vse¬
skozi zvesto pokorščino. Blagoslovi in ohrani jih Oče, in Sin, in
Sveti Duh! Amen. — Leže za vodenico v najhujših bolečinah si
da vesele pesmi peti, in jih tudi sam poje, vedno jasen in vesel v
Gospodu, hrepeneč po oznanjeni mu uri ločitve. Ko mu malo dni
pred smrtjo na njegovo vprašanje zdravnik razodene, da se nje¬
gova bolezen ne da ozdraviti, raztegne svoji roki po Jezusu na
križu in zakliče: „Bog te sprimi, ljubi moj brat!“ ter jame z
bratoma Angelom in Leonom zahvalno pesem peti. Dosle so mu
skrbno stregli v mali staničici poleg samostana sv. Klare. Ko
pa za smrt nevarno zboli, vzame ga asiški škof k sebi v svoje
stanovanje; sedaj blizu smrti pa želi, da ga zaneso nazaj v
Porcijunkulo v njegovo celico. Ondi veli nekega jutra vsem
bratom skupaj priti, položi roke na nje in jih blagoslovi. Potem
si da kruha prinesti in ga v kosce razlomiti; blagoslovivši ga
poda vsakemu en kosec v znamenje ljubezni. Nato se da na gola
tla položiti, sklene svoji roki in reče: „Z Bogom, otroci moji,
vam vsem rečem: Z Bogom! Ostanite vsekdar v strahu Gospo¬
dovem. Bližajo se stiske in skušnjave; blagor stanovitnim do
konca. Jaz pa grem k Bogu, priporočivši vas njegovi milosti. “
Sedaj zapojeta brata Angel in Leon „solnčno pesem 1 ' Frančiškovo,
v kateri Frančišek vse stvari, naposled tudi smrt vabi, naj hva¬
lijo Boga. Ko so odpeli pesem, da si Kristusovo življenje brati
iz sv. pisma, in naposled zapoje 141. Davidov psalm. Pri besedah:
„Sprevedi iz telesa mojo dušo, da hvalim tvoje ime" — zaspi
sladko v Gospodu, preselivši se k Bogu, ki ga je ljubil s serafsko
gorečnostjo, da v ljubezni ž njim združen ostane na vekomaj.
Umrl je 4. dan vinotoka 1226, 45 let star. — Ko so preoblačili
in umivali njegovo mrtvo truplo, so se lahko videle njegove
petere rane, ki jih je poprej vedno skrbno prikrival. Na rokah
in na nogah so se kazali črni žreblji, na videz kakor železni,
pa vendar po božji moči iz njegovega mesa narejeni. Stranska
rana pa je bila Kristusovi popolnoma enaka in je bila lepo rdeča,
kakor cvetoča roža. V nedeljo po njegovi smrti so truplo v Asisi

4. oktober: Sv. Frančišek Asiški, redovni ustanovnik. 579

slovesno pokopali v cerkvi sv. Jurija.^ Tu, kjer je prvikrat pri¬
digal, je našel tudi mir in pokoj. Črez eno leto potem pride
Papež Gregorij IX. sam v Asisi in ga po preiskavi mnogih ču¬
dežev 1. 1228 prišteje svetnikom. Po želji tega papeža sezidali
so tudi sedanjo krasno cerkev v Asisi, in ko je bila dokončana,
prenesli so v njo telesne ostanke sv. Frančiška.

Obrazuje se navadno v frančiškanski obleki s peterimi Kristuso¬
vimi ranami in z lilijo v roki. — Po vnanjem ga vrstniki tako-le po¬
pisujejo: Bil je majhne, medle postave, podolgastega obraza, začrnelih
las, ploščatnega čela, črnih oči s pobešenimi obrvimi; imel je lep nos,
male tanke ustnice, redko črno brado, majhne roke in noge.

JNCekateri tehtni izreki sv. Frančiška.

Pred vsem imej skrb, da duh molitve ne ugasne v tebi. — Hudoba
koče le ene niti od nas, da iz nje splete debelo vrv. — Nihče ne ve,
koliko da ima ponižnosti in potrpežljivosti, dokler mu gre vse po volji.

Kolikor ponižnosti in potrpežljivosti kdo kaže, kadar ga tisti pre¬
ganjajo, ki bi mu imeli dobro storiti, toliko je ima in nič več.

„Blagor ubogim v duhu!“ — Veliko ljudi se posti, molijo in tepo
in krotč svoj život; pa ena sama zoperna besedica, ali če se jim naj¬
manjša krivica zgodi, jih takoj vse pohujša in zbega. Taki niso ubogi
v duhu; zakaj kdor je resnično ubog v duhu, tak sam sebe sovraži, in
tudi tiste ljubi, ki ga v lice bijejo.

To je prava čast, da vso čast dajemo Gospodu, mu zvesto slu¬
žimo in za vsaki dar zahvaljujemo.

Resničen služabnik božji je tisti, ki sveto misli, govori in dela.
~~ Dobrota, ki jo v večnosti pričakujem, je tolika, da mi je vsako se-
danje oveseljenje le trpljenje.

Molitev sv. cerkve.

Bog, ki svojo cerkev po zasluženju sv. Frančiška z novimi otroki
razširjaš; daj nam po njegovem zgledu pozemeljsko zaničevati in se
deležnosti nebeških darov vselej veseliti. Po Gospodu Jezusu Kristusu.
Amen.

5. vinotok ali oktober.

Sveti Placid in njegovi tovariši, mučenci

( 1 . 546 ).

1. Sveti Placid, čigar god danes sv. cerkev praznuje, je bil
P° verjetnem spričevanju svetega Gregorija Velikega sin rim-
Janskega plemenitaša Tertula, rojen okoli leta 515. Za one

580

5. oktober: Sv. Placid in njegovi tovariši, mučenci.

dobe je že daleč zaslul glas o svetem Benediktu. Od vseh strani
so prihajali pobožni ljudje k njemu v Subijako, spodbadat se ž
njegovim ukom in zgledom. Veliko se jih je naselilo blizu jam
in dupelj, da so se po njegovem navodilu krotili in pokorili.
Dohajali so pa tudi plemenitaši in drugi imenitni meščani iz
Rima in od drugod in mu izročili svoje sinove v izrejo in dušno
izobraževanje. Darovali so jih slovesno pred oltarjem s pismeno
obljubo in pred pričami v posebno službo Gospodovo in so na¬
vadno samostanom kaj v dar poklanjali, vsaki po okoliščinah
svojega stanu in premoženja. To je dalo povod, da se še dan¬
danes oo. benediktinci po zgledu svojega ustanovnika pečajo z
vzgojo mladine. Eden teh mladeničev, ki so ga pobožni stariši
bili v službo božjo posvetili, bil je tedaj sedem ali osemletni
Placid. Zavoljo posebno krotkega srca, ki se je dalo voditi k
vsemu dobremu, zavoljo pokorščine, tihote in preprostosti ter v
vsem modrega obnašanja postane kmalu ljubljenec svojega du¬
hovnega očeta. Veselega srca hodi za opravili, ki so vsakateremu
bila odkazana zaradi hišnega reda; zakaj taki, večinoma od ple¬
menitih starišev rojeni, so se morali pred vsem drugim izučiti,
da delo z rokami ni nič osramotilnega, preden so mogli postati
udje samostanske družbe, ustanovljene na podlagi krščanske pro¬
stosti, enakosti in bratovstva. Nekega dne gre Placid, kakor
mu je bilo zaukazano, k bližnjemu jezeru po vode. Ob zajemanju
vode mu smukne korec iz roke; ko pa hitro seže po njem, se
prevezne in pade v vodo. Ko Benedikt to vidi iz svoje sobe,
pošlje brž brata Mavra za njim, da bi dečka potegnil iz vode.
Maver poprosi Benedikta za blagoslov, teče brez pomisleka k
vodi in kar naravnost vanjo, da že utapljajočega se dečka iz
vode izvleče. Tu še-le zapazi, da je po vodi šel kakor po suhem;
o tem čudesu pove Placidu ž njim nazaj grede k Benediktu.
To čudo je pripisoval Benedikt Mavrovi pokorščini, Maver pa
Benediktovemu blagoslovu. Placid izpregovori: „Ko sem bil po¬
tegnjen iz vode, videl sem nad svojo glavo opatov kožuh in
opata samega zraven mene stati. “ Ta kožuh je bil ovčja koža,
ki so jih tedaj menihi nosili okoli ramen. Pozneje pa je Placid
s srčno hvaležnostjo priznal, da ta rešitev iz vode ni bila nič
drugega, nego podoba rešitve njegove duše po vzgoji in priza-
detju sv. Benedikta. Da se umakne sovraštvu in zalezovanju
nevrednega duhovnika Florencija, zapusti Benedikt Subijako ter
se preseli na Kasinsko goro, vzemši s seboj svojega ljubljenca
Placida in nekoliko drugih že utrjenih in zanesljivih bratov. Ti

5. oktober: Sv. Placid in njegovi tovariši, mučenci.

581

zatarejo poslednji sled malikovavstva na Laškem, iztrebijo gozd,
osnažijo ondotni kraj malikov, sezidajo cerkev in samostan ter pre-
stvarijo Kasinsko goro v pravo goro blagoslova za vso okolico.

2. Tertul, vesel tako pobožnega sina in blagoslova bene¬
diktinskega reda, podeli Benediktu leta 532 s podarilnimi pismi
v eč pristav in nepremičnega posestva v Siciliji; to je bilo povod,
da se je tudi tja preselil. Sveti Benedikt sprejme ta posestva
hvaležno zavoljo tega, da laže vzdržuje menihe in učence. Ali
kakor je rado sedaj, tako je bilo tedaj. Lakomnost in nevošč¬
ljivost ondotnih mejačev ga zastran posestva zaplete v pravdo.

Benedikt, hoteč božjemu ropu v okom priti, ne ve si drugega
Sv eta, nego da pobožnega Placida pošlje v Sicilijo. Spremljata
§ a  na potu meniha Gerdijan in Donat. Prišedši prvi dan v
Kapuo, sprejme jih škof German, Benediktov prijatelj, prav
v ljudno in gostoljubno. Tu moli Placid nad nekim slepcem, ki
P r i tej priči dobi pogled; ravno tako ozdravi več gluhih, nemih
obsedenih s svojo molitvijo. Glas teh čudežev gre pred njim
celo v Sicilijo; zato ga tudi ondi sprejmejo z največjo častjo.
Koialn uravna stvari zaradi časnih posestev. Placid sezida ondi

582 5. oktober: Sv. Placid in njegovi tovariši, mučenci.

v štirih letih samostan in cerkev sv. Janeza. Še-le 26 letnega
izvolijo ga za opata. Njegovo bogoslužno življenje privabi v
malem času veliko učencev, ki pod njegovim vodstvom vsej
okolici v zgled živijo najspodbudneje. Sam jim sveti s svojim
zgledom. Vedno moli, spi le malo in še tedaj sede. Vina vse
leto ne pije, vedna in vsakdanja obleka mu je spokorna halja.
V postu, razen nedelj, torkov in četrtkov, ne užije ničesar. Po-
gostoma so ga videli med molitvijo jokati, pa malokrat ga sli¬
šali govoriti, a jeze celo nikdar niso zapazili pri njem. Ko so
bili slišali, kako sveto živi njih brat, ga pridejo Evtihij, Viktorin,
njegova brata, in njegova sestra Flavija obiskat. Veliko je ve¬
selje vseh, ko se zopet vidijo in iz bratovih ust toliko dobrega
in ljubega slišijo o Bogu. Gonili pa so se tedaj saracenski
tolovaji semtertja po morju, sedaj tu sedaj tam so nenadoma
prihruli na suho, plenili po hišah, odganjali prebivavce in jih
prodajali v sužnost. Nekega dne, ko Placid z bratoma, s sestro
in menihi v tihoti opravlja večerne molitve in se vsi odpravijo
počivat, napadejo iznenada morski tolovaji pod načelnikom Ma-
nuhom samostan, zbijejo duri in vrata iz zapahov, oropajo cerkev
in celice ter odvedejo Placida, njegova oba brata in sestro in 30
menihov povezanih na ladjo. Na ladji jim divji Manuho za¬
pove, da se morajo odpovedati veri v Kristusa. Stanovitno se
tega branijo, zato jih neusmiljeno trpinčijo tolovaji. Vsaki dan
si trinog izmišlja novih muk. Grozovito jih da pretepsti, za
noge obesiti in pod njimi zakuriti, da bi jih dim zadušil; dd jih
za roke privezati na jambor in na noge jim obesiti težkih ka-
menov. Zlasti zlije svoj žolč nad Placidom, ki je druge sotrpince
spodbadal k srčnosti in stanovitnosti. Ukaže mu zobe izbiti in
jezik izpuliti. Naposled pa, videč, da ne zmaga njihove stano¬
vitnosti, jih veli vse, razun Flavije, ob glavo dejati. Flavijo
pa si da posebej pred-se pripeljati, da bi jo s prilizovanjem pri¬
dobil. Ker se mu pa tudi Flavija ne vda, ukaže jej vsa obla¬
čila do golega z života strgati, jo za noge obesiti in neusmiljeno
raztepsti. Ko jo vpraša, če se ne sramuje kot plemenita Rim¬
ljanka do golega slečena stati pred njegovimi hajduki, mu od¬
govori: „Kar trpim za sveto vero, ne more mi biti v sramoto.
Poskusi le še drugo trpljenje; jaz sem pripravljena.“ Manuho,
togote z zobmi škripaje, prepusti jo brezbožni samovolji svojih
tolovajskih tovarišev. Ne da se popisati, kolike bolečine povzroči ta
ukaz srcu čiste device, ki je pripravljena rajša stokrat umreti,
nego da bi jo dobili ostudneži v roke. Kako ne bi uslišala sveta

5. oktober: Sv. Placid in njegovi tovariši, mučenci. 583

nebesa v takem trenotju njenih srčnih vzdihljajev za pomoč?
In res, ko jo hočejo zgrabiti nesramneži, odrevenijo jim roke; a
vsled tega jej odsekajo glavo.

Sv. Placid se obrazuje v črni redovni obleki (halji), z mečem v
desni roki, z levo na izpuljeni jezik kažoč. Brodniki ga časte za svo¬
jega zaščitnika ali patrona.

Osrnero izbranih pripomočkov, da se ohrani predragi
zaklad deviške čistosti.

Koliko plačilo je pač Jezus tem trem svetim bratom in njihovi
sestri Flaviji v nebesih prisodil za zvestobo, v kateri so mu do krvave
smrti stanovitni ostali! Kake nebeške radosti o veselj ujej o sedaj deviško
čisto Flavijo, ko se sveti v sijajnem lesku neomadeževane nedolžnosti
med trumo devic, ki stoje okoli sedeža Božjega Jagnjeta in pevajo
vekomaj novo pesem, koje drugi nebeščani ne morejo peti! Pač je s
s veto deviško čistostjo nekaj posebnega; ona je najdražji nebeški za¬
klad, še cena življenja ni za njo previsoka. Ali kako hitro se omade¬
žuje, kako kmalu celo izgubi! — Videl si že, ljubi bravec, na po¬
dobah svetih devic, da imajo bele lilije v roki, ali tudi zrcalo poleg
sebe. Kaj misliš, da te podobe pomenjajo? Glej belo lilijo na vrtu,
ki se skuša z lepoto novopadlega snega! Ali še lepša je čista duša
v božjih očeh. Le količkaj pa se dotakni belega peresca, brž se mu
Pozna maroga; da ga pa z roko le količkaj omaneš, kmalu boš videl
veliko pego in liso; — peresce ti bo zvenilo. Ravno tako ti je z
Realom. Da le količkaj dahneš vanje, pri tej priči ti postane rosno,
in če ne ravnaš posebno varno ž njim, razleti se ti na kosce. Glej!
enako je z deviško čistostjo. Zategadelj seje kristjanu treba poslužiti
vseh pripomočkov, da ne zgubi tega predragega zaklada, laki pripo¬
močki pa so zlasti ti-le:

1. Ogibaj se vsake nevarne priložnosti, hudobnih ljudi, brez¬
božnih tovarišev, slabo razglašenih hiš, gostilnic in plesišč; zakaj
slabe tovarišije so nedolžnosti morije — zloglasne krčme in plesišča so
satanova shodišča, in marsikomu so že godci nedolžnost za-godli; rado

zgodi, da se s plesišč povrnejo nečistnice, ki so na plesišče šle de-
vičice. Priložnost, pravijo, stori tatu, in kdor nevarnost ljubi, v njej
P°gine. (Sir. 3, 27.)

2. Brzdaj svoje počutke, posebno oči, ušesa in jezik. Radoveden
Pogled je storil Davida prešeštnika in ubijavca. Skozi počutke gre greh
človeku v srce, kakor gre svetloba skozi okna v hišo.

3. Obračaj se v skušnjavah k Bogu in spominjaj se vsekdar, da
vpričo Boga, ki vse vidi in vse ve, ter da vsako uro lahko umrješ;

00  Pa umrješ v smrtnem grehu, je po tebi za vselej.

4. Prosi vsaki dan Boga v presrčni molitvi daru čistosti; zakaj
nihče ne more zdržno živeti, komur ni dano od Boga, in vsakateri
nobri dar prihaja od zgoraj; od Očeta luči.

584 6. oktober: Sv. Brunon, ustanovnik kartuzijanskega reda.

5. Prejemaj večkrat po zgledu čistih duš zakrament sv. pokore
in presv. Rešnjega Telesa, da se z ženinom čistih duš toliko trdneje
zaročiš, in spoznavši sladkost njegove ljubezni tem laže zavržeš vsako
drugo posvetno ljubezen.

6. Premišljuj večkrat, kaj je Kristus za te trpel, in kaj si mu
dolžan, da njegova prelita kri nad teboj ne bo zgubljena. Premišljuj
tudi, da malo časa trpi oveseljenje, brez konca in kraja pa trpljenje.

7. Imej v posebni in vedni časti in pobožnosti Devico Marijo,
angela variha, sv. Jožefa, sv. Alojzija in svojega krstnega in birmskega
patrona.

8. Bodi ponižen, zakaj napuh bodi pred padcem in sramota mu
bije na pete; nikar preveč ne zaupaj samemu sebi; kroti in mrtvici se
v jedi, v pijači, v spanju in oveseljevanju.

Ako se zvesto poslužuješ teh pripomočkov, zlasti prvega, petega,
sedmega in osmega, obvaroval te bo gotovo Bog s svojo mogočno roko
velikih padcev.

Molitev za dar čistosti.

Ti, o moj Zveličar, najbolje veš za moje slabosti in skušnjave;
dodeli mi milostno iz prebogatega zaklada svojega božjega srca dar
deviške čistosti, in pomagaj mi, da jo vselej visoko cenim, in se vsega
ogibam, kar bi mi jo moglo omadeževati ali celo uropati! Amen.

6. vinotok ali oktober.

Sveti Brunon, ustanovnik kartuzijanskega

reda (1. 1101).

Bilo je sredi meseca rožnika leta 1084, ko gre sedmero v ostra
oblačila zavitih in na dolge roglje oprtih mož molče v silovite, z or¬
jaškimi smrekami poraščene pečine, kartavze ali kartuzijanske tokave
zvane. Pot jih vodi skoz temno krnico, ledeni sever jim brije naproti
se strmih snežnikov, in deroči hudournik jim šumi pod nogami. V
vznožju visoke planine pridejo do malega prostora. Skrivnostna tihota
kraljuje po vsej okolici in jih vabi k molitvi. Možje popadajo na ko¬
lena in srčno molijo k Bogu. Potem si jamejo iz debel tesati koče in
poleg njih si postavijo lesen božji hramček. Dokončavši trdo delo, osta¬
nejo v tej divji samoti daleč proč od posvetnega hrupa, da Bogu služijo
noč in dan v molitvi, v zatajevanju samega sebe in pokori. To je bil
začetek kartuzijanskega reda, čigar ustanovnik je sv. Brunon.

1. Rodil se je okoli leta 1032 iz plemenite rodovine v Ko¬
loniji ob reki Reni. Še deček je bil tih in resnoben, za kratko-
čase in igre mu ni bilo. Pred očmi svojih pobožnih starišev je
rastel v čisti nedolžnosti, in se v šoli'domačega kraja, v Šent-

6. oktober: Sv. Brunon, ustanovnih kartuzijanskega reda. 585

Kunibertu, odlikoval od drugih učencev. Y mladeniških letih
mu kolonijski škof, sveti Hano, podeli četvere manjše blagoslove,
ter ga ob enem izvoli za kanonika svoje cerkve. Da more uk
nadaljevati, gre na sloveče šole v Remsu na Francoskem. Brunon
postane luč in dika enajstega stoletja v učenosti in pobožnosti.
Zlasti ga hvalijo in slavijo zavoljo globokega mišljenja, znanja
svetega pisma in cerkvenih učenikov. Zato ga remski škof Ger-
vazij izvoli za korarja in za svojega kancelarja ter za šolskega
oglednika. V tej dobi remske šole jako zaslove, in še v po¬
znejših časih se jih je bilo mnogo ponašalo, da so imeli tega
izvrstnega moža za svojega učenika, med njimi poznejši papež
z imenom Urban H. Imenovali so ga: „svetilo sv. cerkve, uče¬
nika učenikov, lepoto njegove dobe, zgled vsem pravičnim . u  Po
smrti pobožnega nadškofa Gervazija, ki je Brunona jako ljubil
in čislal, nasledoval mu je neki hudobnež, Manaset po imenu,
ki je s hinavstvom, z goljufijami in zvijačami, najbolj pa s pod¬
kupili dospel na škofovski prestol. Ta nevredni pastir je svojo
čredo stiskal in privijal neusmiljeno, duhovnije za denar oddajal,
si dragocene cerkvene posode prilastoval, cerkveno in samo¬
stansko premoženje ugrabljal, popolnoma posvetno živel, se z
vojščaki obdal, duhovščino zaničeval in se ni bal očitno govoriti:
»Nadškofijstvo bi že še bila lepa reč, da le tega nesrečnega
maševanja ne bi bilo.“ Brunon ni mogel dalje trpeti te gnusobe
razdejanja na svetem mestu. Ker je bilo pa vsako svarjenje in
opominjanje pri brezbožnem škofu Manasetu zastonj, zapusti Rems
in se odpravi s stolnim proštom, enim korarjem in nekaterimi
drugimi enakomislečimi duhovniki na pristave nekega grofa so¬
rodnika v Šampanijo, leta 1076 ali 1077. Tedaj je bil papežev
poslanec v cerkvenih opravilih v Klermontu. Brunon in njegovi
tovariši gredo k njemu ter vložijo očitno tožbo zoper nadškofa.
Nadškof v odgovor tja pozvan, ne pride v zbor, in zategadelj
ga zbor za krivičnega spozna in odstavi. Ali Manaset se ne
podvrže tej razsodbi, marveč tudi v Rimu še s sleparijami išče
ovinkov, da bi se izmuzal. Med tem pa se nad tožniki zmaščuje,
da jim duhovnije poprala, premoženje v prepoved dene in poza-
Počati, stanovališča pa jim razdere. Razuzdano življenje tega
nesrečnega škofa je že davno globoko ranilo Brunonovo srce.
Svet s svojimi užitki se mu je do cela pristudil; že od mladosti
ga nikoli ni ljubil, sedaj pa je do živega spoznal njegovo niče-
murnost. Tako ga čedalje bolj obhajajo misli, s svetom popol¬
noma se spreti in kje v kaki samoti Bogu zvesto služiti.

586 6. oktober: Sv. Brunon, ustanovnih kartuzijanskega reda.

Nekega dne govori s svojima prijateljema o nezvestobi in
goljufnosti sveta, ter o večnem, neminljivem zveličanju izvoljenih
svetnikov v nebesih, s stolnim proštom Rudolfom in korarjem
Fulcijem. Ko se tako pogovarjajo, jim je nekako čudno pri srcu;
vzbujajo se jim goreče želje po samoti, in kmalu se odločijo,
svetu dati slovo. Vendar Brunon sam ostane odločen, ona dva
pa omahneta, ukrenivši jo na drugo pot.

2. Po pregnanstvu škofa Manaseta leta 1081 Brunon sicer
zopet dohi svojo službo in poslanec ga papežu srčno priporoči;
tudi ljudstvo in duhovščina v Remsu mu očitno da spoznati svoje
spoštovanje, hoteč ga povzdigniti na nadškofijski prestol. Ali
Brunona nobena posvetna oblast ne omaja več v njegovem na¬
menu. Tri do štiri ure od Grenoblja proti severu je pusta,
okoli in okoli večinoma z goličavami obdana dolina, ki se od
juga proti severu v prestavkih vzdiguje in v zadnjem koncu
razprostira v holmec, zadi kvišku pa štrli mogočna pečina; tesen
jarek proti jugu, po katerem je edino mogoče noter priti, zožuje
še bolj potok, ki ga preplavlja. V ta divji dol v gorovju, kar¬
tuzija ali kartavza imenovanem, se spravi Brunon s svojimi še-
sterimi tovariši leta 1084. Tu postavijo s pomočjo škofa Hugona
božji hram in majhne nekoliko vsaksebi ločene kočice. V teh
stanujeta s prvega po zgledu nekdanjih egiptovskih puščavnikov
po dva in dva vkup, dokler ni mogoče, da dohi vsaki svojo po¬
sebno kolibo. Kako ostro in spokorno je bilo njihovo življenje,
vidi se iz tega: Ostro zapovedano jim je bilo vedno molčanje;
da so se sporazumih, so si le znamenja dajali. Ves teden so bili
sami v svojih kolibah ali zunaj na malem vrtcu, kakoršnega je
imel vsaki okoli svoje stanice. Ob nedeljah zvečer so morali
priti k predniku na odgovor, ali so postavo molčanja vestno
spolnili. Pod ostro obleko so nosili rašasto spokorno srajco.
Postelj jim je bila stelja in za odejo ovčja koža. Njih življenje
je bil veden post. Zdravi ali bolni niso nikoli uživali mesa;
njih kruh je bil iz pšenične moke in otrobov. V nedeljo in če¬
trtek so jedli jajca in sir; v torkih in sobotah kuhana zelišča,
druge dni pa so prebili ob vodi in suhem kruhu. Sol je bila
le malokdaj videti na mizi. Jedli so, razen praznikov, na dan
le enkrat. Njih zaslužek, da so se mogli preživiti, je bilo pre¬
pisovanje sv. pisma in bukev cerkvenih učenikov. Shajali so se
vsaki dan v cerkvici k petju večernic in jutranjic. Njih petje
je bilo slovesno, resnobno, počasno in polno nebeške pobožnosti.
V njihovih kolibah je bila največja revščina doma; tudi v cerkvi,

6. oktober: Sv. Brunon, ustanovnik kartuzijanskega reda. 587

razen enega srebrnega keliha, ni bilo nikjer ne zlata ne srebra.
Ob nedeljah in praznikih so duhovniki služili sv. maso. Ko se
je kateremu izmed bratov približala smrt, položili so ga na blago¬
slovljeni pepel, in nad njim opravili cerkvene molitve. Kadar je
umrl, ležal je 30 dni kot mrlič, in skoz vse te dni se je vpričo
njega zanj maševalo. Na dan njegovega pokopa so smeli bratje
med seboj govoriti, da so drug drugega tolažili in spodbadali.
Sicer pa ni bilo drugega iz njih ust slišati, nego besede, kadar
so se srečali: „Memento mori!" to je: „Spominjaj se smrti!"
Po prednikovi smrti so se morali tri dni postiti in moliti za raz¬
svetljenje, da bi mu izvolili vrednega naslednika.

3. V tej tihi samoti preživi Brunon šest let, da ga razen
grenobeljskega škofa Hugona živa duša ne obišče. Kar mu iz¬
nenada papež Urban II., ki je bil prej njegov učenec, pošlje
Povelje, da mora iz pokorščine priti k njemu v Rim, kjer mu
bo s svojim svetom pomagal cerkev vladati. Pa le z bridko
otožnostjo zapusti Brunon svojo ljubo samoto; edina pokorščina
ga nakloni k temu. Njegovi bratje milo jokajo, da mora od njih
Pi; ne dajo se utolažiti, in mnogo izmed njih ne odjenja prositi,
dokler jim ne dovoli, da smejo iti ž njim. Papež ga v Rimu
sprejme z največjim spoštovanjem, odkaže mu stanovanje v lastni
palači; drugim njegovim bratom pa da posebno stanovališče, da
so lahko živeli po svojih navadnih postavah. Toda v tem velikem
mestu ne najdejo tiste tihomirne samote, kakor v kartuzijanskem
gozdu. Zato jim Brunon dovoli, da se smejo zopet vrniti nazaj
v  svojo ljubljeno sotesko. Tudi Brunon bi bil najrajši šel ž
njimi; a papež mu ne pusti. Tu se Brunonu godi, kakor ribi,
ki brez vode ne more živeti, in je le vesela, kadar more po
bistri vodi plavati. Postala mu je samota vir življenja; v njej
J e  bil združen s svojim Bogom in Gospodom, ondi je po željah
svojega srca lahko molil, premišljeval in hvalne pesmi prepeval.
Vsled tega ne odneha papeža nadlegovati, dokler mu ne dovoli,
da sme oditi v kalabrijsko puščavo. Nekateri pobožni možje,
katerim je bil pisal ganljiva pisma o posvetni ničemurnosti, se
mu pridružijo. Ž njimi prične svoje poprejšnje življenje. V tej
Puščavi se nekega dne primeri, da pride sicilijanski grof Roger
na lovu do svetnikove celice, čudeč se, da je tu sredi lesovja
človeško stanovanje, stopi v kolibo in najde tu svetega Brunona.
Kmalu se bolj seznani ž njim; njegovi bogoslužni pogovori ga
jako spodbadajo. Grof mu ponudi bogatih darov; toda svetnik
se  jih ubrani. A tudi njegovo dobro voljo, božjemu služabniku

588 6. oktober: Sv. Brunon, ustanovnik kartuzijanskega reda.

kaj dobrega storiti, mn Bog poplača. Bil je namreč grof z
nekim mogočnim sovražnikom v bcjn. Eden njegovih poveljnikov
pa sklene, grofa izdati v sovražnikove roke. Po noči, ravno
pred dnevom te namenjene izdaje, počiva grof na postelji v svojem
taboru. Tu vidi v sanjah sv. Brunona vsega raztrganega in milo
jokajočega. Strmeč ga grof vpraša, kaj da se mn je žalega pri¬
petilo; a sveti mož le še bolj joka. Ko drugič vpraša, pa mu
odgovori: „Jokam zavoljo življenja toliko kristjanov, še posebno
pa zavoljo tvojega: vendar vstani in zgrabi za orožje, morebiti
Bog obrne, da rešiš svoje in svojih vojščakov življenje. “ Grof
sluša, brzo vstane, skliče svoje vojščake iz zgrabi za orožje.
Izdajavec, to zapazivši, hitro zbeži s svojimi tovariši. Grof s
svojimi vojščaki hiti za njimi, jih veliko rani, druge pa polovi,
ter spozna resnico ponočne prikazni. Nemudoma potem obišče
grof Brunona v njegovi celici, zahvalivši se mu, da ga je iz
velike nevarnosti rešil. Pa Brunon to čast ponižno od sebe od¬
vrne, rekoč, da angel Gospodov varuje poglavarje v vojski. Tudi
pri tej priliki ga hoče grof bogato obdarovati, a Brunon se vseh
njegovih darov ubrani, izbere si le edini gozd, kjer stoji njegova
koliba, da more ondi samostan sezidati. V tem samostanu, ki
se je v kratkem napolnil z novimi brati, je bil še več let za
prednika ali priorja, dokler ga Bog k sebi ne pokliče. Meseca
kimavca leta 1101 zboli. Zato skliče samostanske brate okoli
svoje postelje, se jim očitno spove vsega svojega življenja, raz-
odevši jim tudi izpoved svoje vere, ki se je celo doslej ohranila,
in ki prav določno zaznamuje posebno skrivnost presvete Trojice,
učlovečenje Sinu Božjega ter Kristusovo bistveno in resnično
pričujočnost v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. Dne
6. vinotoka tistega leta se preseli v zasluženo plačilo. Crez več
nego 400 let, 1. 1515 so v samostanu, „La torre“ imenovanem,
našli njegovo truplo še čisto nestrohnelo.

Obrazuje se v beli kartuzijanski obleki, z zvezdo na prsih.

jVCekoliko o kartuzijanskem redu.

Brunon svojemu redu ni predpisal nikakšnih postav ali redovnih
pravil. Le kar je s prvega prišlo iz potrebe, postalo je pozneje po¬
stava. Tudi ni hotel ne sebe ne svojih tovarišev navezovati na kakšna
pravila drugih redov; spolnoval je, kar sta mu mimogrede svetovala
duh in krščanska modrost in kar je potrdila izkušnja. Še-le peti
prior v kartavzi je zapisal šege, navade in pobožne vaje, ki so sem
od Brunove dobe skozi kakih 40 let med menihi postale nekaka pra-

H. oktober: Sv. Brunon, ustanovnik kartuzijanskega reda. 58!)

vila in zadobile postavno veljavo. Kartuzijanski red je zvesto ohranil
duh svojega ustanovnika, da mu skozi vseh osem sto let njegovega
obstanka ni bilo treba nikakoršnih prenaredb. V teku časov so se
sicer nekatere šege v njem premenile, a vendar se ni nič polajšala
prva ostrost.

Brunon sam je bil učenjak prve vrste. Razumel je razen latin¬
skega, nemškega in francoskega jezika tudi grški in hebrejski jezik,
Pisal je nekatera razlaganja Davidovih psalmov in Pavlovih listov,
slovstvena dela priporočal tudi svojim učencem, ter jih zalagal s knji¬
gami in pisalnimi potrebščinami, prizadevajoč si, da bi se v samostanu
vkljub uboštvu napravila znamenita knjižnica. V prvih dveh stoletjih
so tudi možje bistrih glav in globokega mišljenja se pridruževali temu
redu, se pečali z vedami in znanostmi, in tako delovali po svojih
Pismih, kar z živo besedo niso mogli storiti. Toda posebne redovne
in krajevne razmere kartuzijanov so čedalje bolj izpodrivale učenostno
prizadevanje, in naposled so prevladale vaje v pobožnem življenju
(tako imenovana ascetika) in umno kmetovanje. Stavili so samostane
v goščavah poleg šumečih planinskih vrelcev in po divjesamotnih dolih.
Ker so bili resnično in po postavi ubožni, popolnoma ločeni od sveta,
in ker jim ni bilo pripuščeno, porazumevati se med seboj, bile so te¬
žave učenju vedno večje. Vendar pa so se ti možje s prisrčno ljubeznijo
oklenili prirode. Njeni vtiski so jih navajali k pobožnemu premišlje¬
vanju, in zato so se je oklenili z vso marljivostjo. V potu svojega
obraza so obdelovali zemljo, ter so tako^ premenili samotne in puste
celine v sadonosne vrte in žitna polja. Življenje kartuzijanov je bilo
tiho, skrito življenje. Zagrebli so se takorekoč z vsemi svojimi da¬
rovi in močmi, z mišljenjem in dejanjem v samoto svojih vrtnih celic,
da nič niso več slišali in zvedeli o svetu; oni so pozabili na svet, svet
Pa na nje. Iz njihovih vedno zaprtih ust se je oglašal le: Memento
mori! — izrek smrti — izrek pravega življenja. In temu živemu umi¬
ranju so se posvečevali ljudje vsake starosti in vsakega stanu; blagi
možje, ki so vse veselje življenja zapustili, in vse telesne bolečine
Prevzemali, da bi si popolnost pridobili; grešniki, ki jih je grizla vest,
da bi v znožju križa našli zdravje; ljudje, do gnusobe siti posvetnega
užitka, in nesrečneži, ki so se do krvi ranili na trnjevem potu .živ¬
ljenja; učenjaki, ki so se bili zgubili v globočinah preiskav ali na
višinah učenosti, pa tudi preprosti ljudje, ki niso drugega umevali,
nego z nemo potrpežljivostjo nositi križ; mirne duše, ki so tiho in za¬
dovoljno hodile po svojem potu, in trmasti vojniki, klateči se do sedaj
P 9  vojaških taborih; mladeniči z živokipečim srcem, in sivolasi možaki,
ki v dogodivščinah svojega dolgega življenja niso našli zaželjenega
Pokoja — vsi ti in inaki so se zbirali pod pokore praporom, kojega
Rm j e  bil zasadil Brunon; vsi so prišli z resnim namenom, da bi
Popolnoma pozabili na svet, ostro se pokorili, večno molčali ter v vednem
delu in premišljevanju dokončali večer svojega življenja, umrli v Bogu
ter častitljivo vstali v jutranji zarji novega življenja.

590

7. oktober: Sv. Tajda, spokornica.

Molitev.

Prosimo te, o Gospod! naj nam bode po priprošnji sv. spoznavavca
Brunona pomagano; in ker smo tvoje božje veličastvo tolikrat in tako
močno razžalili, dodeli nam po njegovi priprošnji svoje božje usmiljenje
in odpnščenje grehov. Amen.

7. vinotok ali oktober.

Sveta Tajda, spokornica (4. stoletje).

Usmiljeni nebeški Oče milostno sprejema spokorne grešnike
ter jih celo deležne stori svojega zveličanja; to nam spričuje
življenje velike grešnice in spokornice, sv. Tajde.

1. Njeni stariši so živeli sredi Četrtega stoletja v Egiptu.
Oče, bogaboječ mož, jej je umrl prezgodaj, ravno za časa, ko se
je Tajda razcvetala v zalo deklico. Mati pa je bila vsa zaljub¬
ljena v veselice in kratkočase. Ne da bi hčer varovala nevar¬
nosti zapeljevanja, jo je še sama vodila k očitnim zabavam, kjer
je Tajdina lepota kmalu na se obrnila oči lahkomiselnih mlade¬
ničev. Ni še vedela, kako hudoben je svet in da se ga je treba
najbolj bati tedaj, kadar človeka miče in vleče na se; zatorej jej
je še-le prav ugajalo, da so se jej 'mladeniči sladkali. Tako je
postala napuhnjena, in napuh, pravi pregovor, hodi pred padcem.
Ne traja dolgo, in pokopana je sramežljivost, zaščitnica nedolž¬
nosti. Ujeli so jo zapeljivci v svoje grešne nastave, in ko jej
je mati umrla, postala je očitna nesramnica. V kratkem se nauči
vseh zvijač, da si ve s svojo lepoto in prilizovanjem pridobiti
mladeniče iz najboljših in naj premožnejših hiš, ki ž njo zapravijo
veliko denarja, a se naposled iz ljubosumnosti drug drugega po¬
koljejo. Grozovitna je bila nesreča, ki jo je ta sprijena in hu¬
dobna ženska napravila med mladino. Glas o njenem pohujšljivem
življenju pride celo v Tebajske puščave, kjer nad sto pobožnih
menihov Bogu v ostri pokori služi. Tudi Pafnucij zve to ža¬
lostno sporočilo, in srce ga boli, ko premišljuje, koliko duš gre
po njej časno in večno v pogubo. V goreči molitvi se zateče k
Bogu, proseč ga pomoči; kar ga obide misel, da bi sam šel v
mesto in konec storil temu nesramnemu počenjanju. Zatorej sleče
svojo navadno obleko in obleče drugo, v kateri ga nihče ne
pozna. Tako gre v božjem imenu proti mestu. Prišedši v hišo

7. oktober: Sv. Tajda, spokornica.

591

nesramnice Tajde, želi ž njo samo govoriti. Peljejo ga v njeno
stanovanje. Tajda misli, da ima kakovega starca pohotneža ali
pohlepneža pred seboj, in mu brž ponudi stol, da se vsede. A
Pafnucij odgovori, da bi bil v kaki stranski stanici čisto sam
rad pri njej, kjer bi ju živa duša ne videla in ne cula. Za-
sramljivo mu reče Tajda, da ima še sicer tako skrivno sobo,
kjer bi ju ne videlo nobeno človeško oko, pa pravi, „tudi tukaj
sva si varna pred ljudmi; božjim očem pa se tako nikjer ne
moreva prikriti". — „Kako?“ pravi čudeč se Pafnucij, „ali veš,
da je Bog?" — „Vem,“ mu odgovori Tajda, „in vem tudi, da je
kraj zveličanja za dobre, in kraj večnega trpljenja za brezbožne
ljudi!" — „Kako moreš torej," zavrne jo Pafnucij, „v te velike
resnice verovati, in
vendar le grešiti pred
njegovim obličjem,
pred njim, ki bo en¬
krat tvoj sodnik?"

Te besede z globoko,
sveto resnobo izpre-
govorjene, zadenejo
kakor blisk srce greš¬
eče. Spozna ga, ki
z njo govori, za bož¬
jega služabnika, po¬
slanega, da bi jo rešil
večnega pogina. Hi¬
poma se jej odpro oči,
da sprevidi obilnost
in velikost svojih ne¬
sramnosti. Ganjena strahu, pokore in studa zavoljo grehov se
vrže svetniku k nogam in zakliče: „Vem tudi, da je za giešnike
pokora, in podvreči se jej hočem. Po tvoji priprošnji upam usmi¬
ljenje od Gospoda doseči. Naloži mi, kar hočeš, le tii uie mi še
daj odloga, da dokončam svoja opravila, potem pa pojdem, kamor
koš hotel, in storila bom, kar porečeš." Ta odlog jej Pafnucij do-
v °kj pove jej še, kje ga bo našla, in gre nazaj v svojo puščavo.

2. Tajda zbere sedaj vso svojo pohišno opravo, zlate prstane
ifi uhane, dragocene verižice in drago kamenje in sploh vse, kar
je z grehi pridobila, in veli to na očiten trg zanesti. K temu
k v upu skliče svoje pregrešne tovariše, ter zažge pred njihovimi
°čmi vsa darila. S tem je hotela popraviti dano pohujšanje ter

592

7. oktober: Sv. Tajda, spokornica.

pokazati, kako se hoče v resnici odtrgati od greha in nevrednega
zaslužka. Ko vse te dragocenosti v ognju poginejo, vzame malo
culico pod pazduho in gre ven v Tebajsko puščavo k Pafnuciju.

Ta jo pelje v neki deviški samostan in jo zapre v tesno celico,

ter zapove, da vrat, ki jih s svincem zapečati, ne smejo odpreti
brez njegove volje. Kruha in vode naj bi jej vsaki dan dajali
skozi malo okence. — Spokornica se voljno vda tem svetnikovim
ukazom. Posebno pa jej Pafnucij na srce polaga, kako naj vedno
svoje grehe objokuje in božje usmiljenje na pomoč kliče. Preden

gre od nje, vpraša ga, kako in kaj naj bi molila k Bogu. Od¬

govori jej: „Ti nisi vredna, božje sveto ime izgovarjati, ker so
tvoja usta s hudobijami omadeževana; tudi nisi vredna, svoje
roke proti nebesom povzdigovati, ker so polne nečistosti. Torej
bodi s tem zadovoljna, da se smeš na tla vreči in proti solnčnemu
vzhodu obrnjena vedno te besede ponavljati: „Ti, ki si me stvaril,
usmili se me!“ — To molitev opravlja odšle Tajda z ihtenjem
in solzami, in čedalje bolj spoznava nesramnosti svojega doseda¬
njega brezbožnega življenja, čedalje večja je njena ponižnost,
čedalje hujše njeno kesanje. Dasiravno pa je v vednem strahu
in studu zavoljo svojih grehov, vendar ne zgubi zaupanja na
božje neskončno usmiljenje, vedoča, da Bog ne zavrže niti naj¬
večjega grešnika, ki se skesan k njemu obrne. Crez tri leta gre
Pafnucij, ki je med tem vedno pozvedoval o njeni spokornosti,
zvestobi in stanovitosti, k sv. Antonu Velikemu, ki je tedaj živel
v puščavi, ga vprašat, če je že Tajda dosti pokore storila, da
bi se mogla z Bogom spraviti in zakrament presvetega Rešnjega
Telesa sprejeti. Sveti očak skliče vse brate in jim naroči, da
naj prihodnjo vso noč v molitvi prebude, ali ne bo morebiti Bogu
po volji, komu izmed njih na znanje dati Tajdino vrednost ali
nevrednost. To se zgodi; in najstarejši njegov učenec, Pavel po
imenu, s priimkom: „preprosti“, je videl v prikazni častitljiv sedež
za Tajdo v nebesih pripravljen. Sveti Pafnucij se torej vrne
nazaj v ženski samostan, odtrga še nedotaknjeni pečat od vrat
Tajdine celice, in jej naznani, da je minil čas njene pokore. S
srčnim kesanjem prejme odvezo svojih grehov in sveto obhajilo;
prosi pa Pafnucija te milosti, naj jo pusti v dosedanji celici, ker
ni vredna, da bi živela v družbi čistih devic. Toda Pafnucij jej
ne .dovoli tega, temveč jo pelje v deviško družbo, kjer je pa že
črez 14 dni kot spokorjena grešnica zveličansko umrla. V zapadnih
deželah se njen spomin obhaja ob različnih dnevih.

Obrazuje se v gospojni obleki v celici klečeča.

7. oktober: Sv. Tajda, spokornica.

593

JCršeanska pa nekršeanska mati.

Mati spokorne Tajde, ne da bi mislila na žalostne nasledke, bila
je kriva njenega razuzdanega življenja. Bila je nekršeanska mati,
polna ničemurnosti in želja po razveseljevanju. Sicer je svojo edino
hčerko kaj rada imela; ali ta njena ljubezen do hčere ni bila prava
in previdna, marveč goljufna in slepa ljubezen, enaka ljubezni opic,
ki z golim poljubkovanjem svoje mlade zadušč. Ni jej bilo na misli,
da je njeno dete dragocena zastava, katero jej je bil izročil Bog, in
jo bode nekdaj zopet nazaj terjal iz njenih rok. Mati sicer s svojo
slepo ljubeznijo ni nameravala, da bi hči postala razuzdana, in bila
bi morebiti do smrti tarnala, ako bi bila vedela, v kolike pregrehe se
ho hči pogreznila. Vendar pa ni rabila pomočkov, da bi jo bila ob¬
varovala teh pregreh, marveč jo je v svoji nepremišljenosti sama vo¬
dila v take kraje, kjer se je morala hči nehote navzeti pregrešnega
strupa. Bila je v lepoto svoje hčere nespametno zaljubljena. Zato
jej je ugajalo, da se je hči lišpala in lepotičila, da so jo občudovali v
druščinah. Ni pa mislila, da bo ravno ta njena lepota, njen lišp, njena
ničem urnost in pohlepnost po dopadanju njej v pogubo. Tako je vzre¬
dila gada napuha in prevzetnosti v srcu svoje hčere, in ta peklenska
zalega jej je zadala smrtne rane, kakor se sploh rado godi, ker oni,
ki preveč skrbi za lepoto svojega telesa, premalo skrbi za lepoto svoje
duše. Zgledujte se torej vse matere nad Tajdino materjo, koliko stra¬
šanskih nesreč more učiniti nekršeanska mati, in koliko zalih deklet
zgubi svojo nedolžnost in svoje večno zveličanje zavoljo takih niče-
uiurnih in brezbožnih mater.

Nasproti pa, koliko dobrega napravi krščanska mati, prešinjena
v srcu od imenitnosti in važnosti svojega visokega poklica! Pobožna
krščanska mati je največja sreča, najbogatejša dota otrokom. Taka
krščanska mati skuša svojega otroka posvetiti že pred rojstvom. Ona
z anj moli, ga Bogu daruje, Devici Mariji priporoča in^ prosi, da bi
dosegel milost sv. krsta. Ona sama se zlasti med tem časom obnaša
pobožno, krotko, potrpežljivo, zmerno, zdržno in čisto, saj ve, da otrok
ze v materinem telesu prejema naklonjenost do materinih lastnosti
jo potem s seboj prinese na svet. Novorojeno dete daruje mati
nebeškemu Očetu, ki mu je dal življenje in čigar last je. Ko je dete
krščeno, se krščanska mati spominja, da je sedaj otrok božji, odkupljen
Predrago ceno Kristusove krvi in posvečen v prebivališče Sv. Duha.
^ato ga koj z mladega seznanja.z nebeškim Očetom, in^ da le prve
besede jame izgovarjati, ga uči pokrižati se, moliti, ter ž njim vred
b)°li zjutraj, opoldne in zvečer, pred jedjo in po jedi in pred počitkom.
. rsčanska mati pred vsem drugim gleda na "to, da srce^ otrokovo čisto
ju nedolžno ostane; nič mu ne da niti videti niti slišati, kar k hudo-
? 1J1  vabi in mika, ter vse poskriva pred njegovimi očmi, kar bi ga
uukor koli moglo omadeževati. Rada govori ž njim o Bogu, o ljubem
' e zusu, o ljubeznivi materi Mariji, o angelu varihu. "Večkrat pripo¬
veduje otroku, da Bog vse vidi, vse ve, da se mu nič ne more prikriti,
u kako vse hudo. vsaki najmanjši greh sovraži. Ona ne trpi pri
r °ku nobene napake, nobene nepristojnosti, nobene razvade ali zle

življenje

svetnikov in svetnic božjih.

II.

38

594

8. oktober: Sv. Brigita, vdova.

navade, nespodobnosti ali zarobljenosti, nepokorščine, svojeglavnosti,
jezljivosti in hudobije. Ne pripušča mu vsega, kar bi rad; ne nagaja
mu, ga ne draži, ne presiljuje z jedjo in s pijačo; ne pripusti, da bi
postal v jedi kočljiv, izbirčen in se navadil sladkarij; ne dovoli, da bi
po vasi letal, ali se družil s hudobnimi paglavci. Nad njim ne trpi
ničemurnosti in lišpa, in ne upa si ga s seboj jemati v kraje in dru¬
ščine, kjer se nič dobrega ne vidi in ne sliši. Ne spušča ga na raj,
in mu zabranjuje vsa sumljiva pajdaštva. Ona svari, opominja in
strahuje otroka ne iz jeze in ne v togoti, marveč iz ljubezni in z
modrostjo, in kar je poglavitna stvar in največ vredno, ona sveti
otroku z najlepšim zgledom, mu je pravi angel varih. In mati, ki tako
ravna in svojega otroka neprenehoma priporoča božjemu in Marijinemu
varstvu, bo gotovo doživela veselje nad njim, in nekdaj na smrtni po¬
stelji lahko s tolažbo svojo glavo položila k počitku. Gotovo je sladka
smrt krščanske matere, kakor strašna mora biti smrt nekrščanske.

O dobrotljivi nebeški Oče, daj vsem materam spoznati, kako svet
in visok poklic da imajo, in dodeli jim milost, da svoje otroke izre-
jajo tebi na čast in po tvoji volji! Sveta Mati Božja, prosi Boga, da
svoji sveti cerkvi prav veliko pobožnih in bogoslužnih mater dati

Sveta Brigita, vdova in ustanovnica reda

Do 9. stoletja je bila Švedija pogreznjena v teme malikovavstva.
Po sv. Ansgarju, hamburškem in bremenskem nadškofu, so tja prisvetili
prvi žarki krščanske luči; on je prvo seme sv. evangelija ondi vsejab
Ta luč sicer ni več popolnoma ugasnila, in kal krščanstva ni več za-
tuhnila do cela; vendar pa je minulo poldrugo stoletje, preden je
dežela dobila krščanskega kralja, in zopet še poldrugo stoletje je
preteklo, preden se je ljudstvo malikom popolnoma izvilo pod Erihom,
s priimkom Svetcem (f 1160). Švedje so bili krepak, samostojen in
jako nadarjen narod, poln resnobe in trdne volje. V ostrem severnem
podnebju bila so vroča srca polnih pobožnih čutov, vsa navdušena
ljubezni do prirode. Kakor so možaki se odlikovali v rudariji, bili
srčni mornarji in hrabri vojniki, tako so žene umevale s trdno voljo
brzdati njihovo krutost. V tej deželi in iz takega naroda se je ro¬
dila Brigita.

1. Njen oče je bil deželni knez iz kraljevega rodu, Birger
Peterson po imenu, in je umrl na romarskem potu h grobu sv-

Molitev.

blagovoli! Amen.

8. vinotok ali oktober.

8. oktober: Sv. Brigita, vdova.

595

Jakoba. Njena mati, Sigfrida, tudi iz kraljeve krvi, je bila zvesta
hči svete katoliške cerkve. Gojila je, kakor njen mož, posebno
pobožnost do križanega Jezusa. Imajoča še pod srcem svoje
dete, potuje nekdaj po morju. Kar nastane velik vihar, ki ladjo
ob skalo trešči, da se razbije. Veliko jih utone, ona pa se reši
po čudežu. Drugo noč vidi pred seboj stati moža v krasni
obleki, ki jej reče: „Za hčerke voljo, ki jo nosiš pod svojim
srcem, te je Bog živo ohranil; glej, da jo kot božji dar skrbno
izrediš. “ Po rojstvu je dete pri sv. krstu prejelo ime »Brigita"
ali „Birgita“, to je: »svetla" ali „bliščeča“. Kmalu potem je imel
neki pobožni duhovnik, poznejši škof, v molitvi prikazen, v ka¬
teri je videl s svetlobo obdano in na oblaku sedečo devico, ki
mu je s knjigo v roki naznanila: „Birgerju se je rodila hči, čije
cudesni glas se bo slišal po vsem svetu."

Prva tri leta mala Brigitica ni dala nobenega glasu od sebe;
imeli so jo za nemo ali mutasto. Potem pa jame govoriti kar
na enkrat tako razločno in pametno, kakor popolnoma dorastla.
Po zgodnji materini smrti jo dajo njeni stari materi v izrejo.
Njej napravlja s svojim krotkim, tihim in lepim vedenjem veliko
veselja. V sedmem letu vidi Brigitica zjutraj, prebudivši se iz
s Panja, pred svojo posteljico oltar in na njem s svetlobo obdano
kraljico nebes, ki jej dragoceno krono poda in reče: „Brigita,
ali hočeš to krono?" — in ko jej Brigita veselo prikima, posadi
jej Marija to krono na glavo. Prikazen zopet izgine; a Brigita
je ne more več pozabiti; vedno se z najsrčnejšo ljubeznijo spo¬
minja nebeške Gospe. Deset let stara razodeva v svojem obna¬
šanju veliko resnobnost, najnežnejšo sramežljivost in pregorečo
ljubezen do Boga. Nekega dne sliši pridigati o Kristusovem
trpljenju, kar se jej vtisne globoko v srce. Nato se jej po noči
Prikaže Kristus, kakor vnovič na križ pribit, ves ranjen in krvav,
te i’ čuje besede: »Poglej, kako sem od ran razmesarjen!" Brigita
hridko zajoka, in ker misli v svoji otročji preprostosti, da so te
lan e Zveličarju zopet vnovič zadeli, zakliče: „Oh, Gospod! kdo
je tako neusmiljeno raztepel?" Kristus jej odgovori: »Tisti,
ki me zasramujejo in mojo ljubezen zaničujejo." Odsihdob jej
°stane spomin bridkega Kristusovega trpljenja tako globoko v
^ c u vtisnjen, da ni mogla nikdar brez obilnih solz misliti nanj.
Po  šegah tedanje dobe se je Brigita navadno pečala z vezenjem
5 klatom, pri tem pa vedno svoje srce obračala k nebeškemu
jmninu. p r i tem delu je bila poleg nje večkrat videti neka cve-
°ea devica, ki jej je pomagala. Nihče pa ni vedel, niti kdo je

38 *

596

8. oktober: Sv. Brigita, vdova.

bila, niti odkod je prišla. Po noči, kadar so po hiši vsi pospali,
vstajala je Brigita in kleče premišljevala trpljenje svojega ne¬
beškega ženina, topeča se v potoku solza. Tako jo najde enkrat
stara mati in misleč, da je dekle iz lahkomiselnosti šla iz po¬
stelje, gre po šibo, da bi jo udarila. Ali v tem trenotju, ko
dvigne šibo, se jej v roki zlomi na drobne kosce. Prestrašena
vpraša Brigito: „Kaj si pa storila? So te morda ženske kakih
posebnih molitev naučile?“ V solzah jej reče Brigita: „0 ne,
ljuba mati! vstala sem le, da ljubim njega, ki me vedno vodi in
podpira. “ Ko jo zopet stara mati vpraša, kdo da je tisti, jej
odgovori: „Križani, ki sem ga nedavno videla.“ Odšle je mati
še bolj ljubila pobožno deklico in je ni več motila v njenih po¬
božnih vajah. Prizadeval pa si je drug, jo v molitvi in pre¬
mišljevanju begati in nadlegovati, namreč peklenska hudoba, ta
zakleti sovražnik vsega dobrega. V takih skušnjavah Brigita
le še bolj srčno objema Križanega in vzdihuje k njemu, dokler
skušnjavec ne zbeži z besedami: „Nič se ti od mene ni bati,
dokler te Križani varuje. “

2. Tako je ljubezen do Jezusa Brigitino srce popolnoma
prevzela že v 12. letu njene dobe; za nobenega drugega jej ni
bilo, nego za nebeškega ženina. Tu pa se zgodi, da jo pride
snubit Nericijski mogočni knez, Ulf Gudmarson, pobožen in še-le
18 leten mladenič. Pokorna želji svoje stare matere in drugih
sorodnikov postane že v 14. letu njegova zakonska kneginja. Ulf
ljubi Brigito s čisto ljubeznijo, kakor mu je tudi Brigita vdana
z otročjim spoštovanjem. Bog je združil njiju srci, a ne kako
meseno nagnjenje. Zato je Brigita lahko pregovorila svojega
moža, da živita leto in dan v popolni zdržnosti kakor brat in
sestra. Med tem časom pa molita k Bogu, da bi blagoslovil
njiju zakon z dobrimi otroki. Te njune prošnje ugajajo Gospodu,
da ju obdari z bogatim zarodom. Imela je štiri sinove in štiri
hčere, ki so vsi pobožno živeli in zveličansko umrli. Ena njunih
hčer, Katarina, v čije naročju je umrla Brigita, je živela tako
čisto in sveto, da jo je po smrti sv. cerkev oklicala za svetnico.
Njen spomin se obhaja 22. dan sušca meseca. Ničesar pa tudi
nista opustila, kar bi moglo otroke posvetiti. Naj tu omenim le
eden zgled! Oba se odločita z vsemi svojimi otroki romati na
Špansko na grob svetega apostola Jakoba. Pot tja je bila tedaj,
bodisi po suhem ali po morju, jako težavna in nevarna; a vse to
ju ne ustraši. Mislita si, da v zveličanje otrok mora to biti.
Na potu nazaj grede oboli Ulf. Brigita je v največjih skrbeh.

8. oktober: Sv. Brigita, vdova.

597

V zaupanju v Boga, da je ne bo zapustil, moli za zdravje svo¬
jega moža. Po noči se jej prikaže sv. Dionizij, oznani vsi jej, da
je od Boga poslan njenega moža ozdravit, in izgine. Ulf les
kmalu ozdravi. V zahvalo za to milost storita sedaj oba obljubo,
odšle se Bogu popolnoma posvetiti. Že več let poprej sta stopila
v tretji red, sedaj pa skleneta, Bogu za ljubo in svojim dušam
v zveličanje, se ločiti in v kakem samostanu dokončati svoje živ¬
ljenje. Ulf postane menih, živi še nekoliko let v zatajevanju in
drugih čednostih ter umrje v visoki starosti smrt pravičnega.

Brigita razdeli svoja ______

posestva med otroke in ' ” ~1

ubožce, se odpove vsi
knežji časti in stopi v
neki samostan, vesela,
da more svojemu Bož¬
jemu Zveličarju nasle-
dovati po potu uboštva
in križa. Nosila je
debelo volnato obleko;
samo prtič črez glavo
in obraz je bil platnen;
na golem životu je bila
opasana z vozlatim mot¬
vozom; štiri dni v tednu
s e je postila, o petkih
prebila ob samem kruhu
in vodi; po noči je po¬
čivala malo ur na odeji,
ki jo je pogrnila na tla.

^ molitvi je tako po-
gostoma klečala, da je
imela kakor podplat de¬
belo kožo na kolenih. . . . .. ,

La bi se udeleževala bolečin trpečega Kristusa, je svoj
črez mero krotila in trpinčila. Tako si je v petkih kapala vroč
vosek na golo kožo in si s tem ponavljala vedne rane V usta
je jemala grenka zelišča, in po zimi, ki je na fevedskem jako
ostra, se je le lahko oblačila in se ni nikdar grela pri ognju.
Vprašana, kako more prestajati tako grozovit mraz, odgovon.
»Lahko, ker čutim v sebi tolik ogenj ljubezni, da o miazu kar
n ič ne vem.“ Vest je imela tako tanko, da se je ustrašila naj-

8. oktober: Sv. Brigita, vdova.

manjše prenaglosti; zategadelj se je vsaki dan spovedovala in
vsakih osem dni z največjo gorečnostjo prejemala sveto Rešnje
Telo ter po cele ure, kakor okamenela, klečala pred najsvetejšim
zakramentom.

3. Ljubezen božja, goreča v njenem srcu, dajala jej je po¬
gled v skrivno prihodnjost. Gledala je nebeške prikazni in pre¬
jemala čudovita razodenja zlasti o rojstvu in trpljenju Gospodovem.
Tudi se jej je z nebes pojasnilo trpljenje in veselje sv. cerkve,
zvedela je o sreči in nesreči kraljestev in dežel, kakor o njih
preuredbi in poginu. Določno je prerokovala, da se grško cesar¬
stvo, ki se je odtrgalo od riinsko-katoliške cerkve, ne bo umirilo
nikoli ter je bodo tako dolgo napadali sovražniki, dokler se ne
bo zopet spravilo in zedinilo s sveto katoliško cerkvijo. Njena
razodenja sta pozneje preiskala papeža Gregorij XI. in Urban VI.,
bazeljski zbor pa jih je potrdil. Prvemu teh dveh papežev, pre¬
bivajočemu tedaj v Avinjonu na Francoskem, je pisala pismo,
v katerem ga je pozvala, naj se povrne v Rim; papež je tudi
slušal njen svet. Neka nepremagljiva moč jo je priganjala, pisma
visokega in navdušenega zapopadka pisati vladarjem in škofom,
v katerih jih, po božjem navdajanju, ali svari, ali spodbada, ali
tolaži, ali jim preti z božjimi šibami, ako se ne poboljšajo. Ob
tej obširni, vsestranski delavnosti pa ostane vseskozi ponižna
dekla Gospodova, pokorna kakor otrok svojemu spovedniku, brez
čigar dovoljenja ne stori ničesar. Ta ponižna pokorščina potrjuje
tudi njene čudovite prikazni in jo je varovala pred satanovimi
zvijačami. — Po smrti svoje soproge leta 1344 jej kralj Magen
Erihson podari pristavo, s katero v Vadsteni ustanovi samostan
in ga zastavi s 60 nunami. Ustanovi pa še drug samostan. V
tega sprejme 13 redovnih duhovnikov, v spomin na 12 apostolov
in sv. Pavla, 4 diakone na čast četverim največjim cerkvenim
učenikom, in 8 svetnih bratov, ki imajo skrbeti za časne potrebe.
To ustanovo imenuje: „Red Zveličarja sveta“, ker jej je Kristus
sam v neki prikazni razodel pravila tega reda. Njegovi družniki
naj bi posebno častili Kristusovo bridko trpljenje in Devico Marijo.
Brigita sama prebije dve leti v tem samostanu. Že jako posta¬
rana roma na božji opomin v Rim, kamor jo spremljata njen
spovednik in njena hči Katarina. V Rimu peš obišče celo v naj-
gršem vremenu vse cerkve zaporedom. Tu je pred oltarji njena
pobožnost večkrat tako goreča, da jo kar od tal vzdiguje in je
vsa obsijana z nebeško svetlobo. Enako obiskuje bolniščnice in
streže bolnikom ljubeznivo in prisrčno. Spomin njenega usmi-

8. oktober: Sv. Brigita, vdova.

599

ljenja se še dandanes nahaja v Rimu, namreč ustanova ali spre¬
jemnica za švedske učence in romarje. Enako roma iz ljubezni
do križanega Zveličarja in na opomin božji že vsa slabotna in
hromotna v Sveto deželo. Ondi obišče vse kraje Zveličarjevega
trpljenja, moli in joka obilno, vrnivši se potem nazaj v Rim,
kjer se je loti huda mrzlica. Ta jo trpinči celo leto; pa čudo¬
vito potrpežljivo in vedno brihtna prenaša vse te bolečine. Na¬
posled, ko je dospela cilj svojega pozemeljskega romanja, naznani
jej Gospod njeno smrtno uro. Ko se jej približa, prejme svete
zakramente in izdihne med sv. mašo, ki se je darovala v njeni
Staniči, svojo dušo 23. julija leta 1373 v roke nebeškega Očeta.
Zaradi mnogih in velikih čudežev, ki so se po njeni smrti godili,
jo črez 20 let papež Bonifacij IN. okliče za svetnico in preloži
n jen spomin na 8. dan vinotoka.

Obrazuje se v črni nunski obleki z ognjenim žarom krog glave
111  v roki s srcem, ki je zaznamovano z rdečim križcem.

jRli se zlagajo redovni stanovi z duhom krščanstva?

Veliko se sliši dandanes zoper redovne stanove in samostane ugo¬
varjati. Ne manjka takih ljudi, ki jih obrekujejo na vse mogoče na¬
čine, jim mnogotere hudobije podtikajo ter bi jih najrajši vse na žlici
vode utopili, jih iz človeške družbe izpahnili in s sveta pregnali. Zato
n aj bo tu ob kratkem pojasnjeno, se li zlagajo redovni stanovi z duhom
krščanstva, ali ne; drugod pa bom pokazal, s čim so redovni stanovi
krščanstvu in vsemu človeštvu bili in so še sedaj na blagor.

Kdor le količkaj premišljuje redovne stanove in njihovo življenje,
s e lahko prepriča, da niso nič drugega, nego spolnovanje tistih svetov,
ki jih Kristus v sv. evangeliju pogostoma priporoča, posebno takim,
ki čutijo v sebi dar, hrepeneti po večji popolnosti in se udeležiti obil¬
nejšega plačila v nebesih. Že zaradi tega se popolnoma zlagajo z
duhom krščanstva, in so takorekoč najlepši cvet sv. katoliške cerkve.
Redovno življenje, piše učeni dr. Heinrich, je eden najimenitnejših m
Poglavitnejših opravnikov v celoti cerkvenega življenja. Ono bistveno
Pripomore k temu, da cerkvi daje tisto notranjo polnost življenja in
tisto nadnaravno svetlobo, po kateri se izrazuje in potrjuje kot Kri¬
stusovo kraljestvo na zemlji, kot cerkev božja. V redovih se izvršu¬
jmo evangeljski svetje, krščanska popolnost, ob kratkem: zatretje m
uničenje samega sebe in darovavno življenje Kristusovo se nadaljuje
v  velikanskih, vsemu svetu zapomljivih ustavih. Redovi so takorekoč
k°re, ki se vzdigujejo nad rodovitnimi planjavami navadnega krščan¬
skega življenja, s katerih reke višjega življenja vedno in vedno pri¬
tekajo v planjave; gore, na katere so vselej se zatekale najčistejše,
na isvetejše in najpopolnejše duše, da bi se ondi še bolj posvetile in
Potem z združeno in še desetkrat pomnoženo močjo pospeševale svetost
svojega veka in prihodnjih rodov.

600

9. oktober: Sv. Ludovik Bertrand, spoznavavec.

V samotah govori Sv. Duh k čistemu srcu, kjer ga ne more pre-
vpiti posvetni hrup in šunder. V samotah se spočenjajo velikanske
misli, velikodušni ukrepi. To spričuje zgodovina vseh časov. V sa¬
motni puščavi se je Sin Božji sam pripravljal za najvišji svoj poklic.
Zato je Sin Božji sam hvalil samotno, spokorno in zatajevavno živ¬
ljenje svojega predhodnika, sv. Janeza Krstnika. (Mat. 11, 7.) Redovno
življenje se torej popolnoma zlaga s Kristusovim duhom, z duhom
krščanstva. Ta duh krščanstva pač ni drugega, nego odpoved svetu
in njegovemu užitku, kakor svet po besedah sv. Janeza ni drugega,
nego „poželjivost mesa, poželjivost oči in napuh življenja 11 . Redovniki
pa to poželjivost mesa ostro krotijo z obljubo devištva, združeno s
trdimi vajami zatajevanja. Oni zatirajo poželjivost oči ali želje po
bogastvu z obljubo uboštva, in ponižujejo napuh življenja z obljubo
vedne pokorščine pod duhovnim poglavarjem in pokorščine do postav
svojega reda. Od druge strani pa duh krščanstva zahteva, da se
človek daruje za blagor svojega bližnjega, in se posvečuje vsem dušnim
in telesnim delom usmiljenja, spominjajoč se sodbe, ki jo bo izrekel
Kristus sodni dan nad vsakim človekom, ter one njegove želje, ki jo
je razodel z besedami: „Ogenj sem prišel na zemljo prinest, in kaj
hočem, kakor da se vname? 11  (Luk. 12, 49.) Redovni stanovi pa so
sv. veri in vsi človeški družbi skazovali dobrot brez mere in konca in
jih še vedno skazujejo, a to ravno s svojimi obilnimi molitvami, z
delom, učenjem, pospeševanjem ved in znanosti, s kmetijstvom in obrt¬
ništvom, z vzgojo mladine in oznanovanjem božje besede, s čini go¬
rečnosti in velikanske bratovske ljubezni v pastirovanju, s prijazno
sprejemo ubožcev in tujcev, z vsem mogočim darovanjem v prid svo¬
jemu bližnjemu. Le slepota sedanjih brezbožnih časov in pa zagrizlo
sovraštvo do sv. katoliške cerkve noče tega spoznati; zato se pa tudi
s svojimi lastnimi ustmi obsojujejo, pa tudi vsakdo jih lahko spozna,
ker donašajo tako malopriden, črviv sad.

Molitev sv. cerkve.

Gospod naš Bog, ki si zveličani Brigiti po svojem edinorojenem
Sinu razodel nebeške skrivnosti; dodeli nam, svojim služabnikom, po
njeni pobožni priprošnji, da se v razodetju tvoje večne časti veselimo.
Po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen.

9. vinotok ali oktober.

Sv. Ludovik Bertrand, spoznavavec (1.1580).

Med svetniki, ki so v 16. stoletju, za časov Lutrovih blodenj in
krivoverstev na Nemškem, delovali v španskem kraljestvu in z lučjo
svojih naukov svet razsvetljevali, odlikuje se zlasti sveti Ludovik Ber¬
trand. Živeli so za njegove dobe v ravno tej deželi sv. Ignacij Lojolan,

9. oktober: Sv. Ludovik Bertrand, spoznavavec.

601

sv. Peter Alkantarski, sv. Terezija, sv. Frančišek Boržijanski, sv. Janez
od Boga, sv. Frančišek Ksaverij, sv. Tomaž Vilanovljan, vsi zgolj svetle
luči svetosti, ki so spričevali, da je katoliška cerkev v resnici rodo¬
vitna nevesta Kristusova in vsekdar zmožna, da svojemu nebeškemu
ženinu rodi svete otroke, in ž njimi polni nebeško kraljestvo.

1. Ludovik je bil sin mestnega pisarja v Valenciji, Janeza
Bertranda, mati se je zvala Angela. Že otrok, ako je jokal, je
bil utolažen, če so ga v cerkev nesli, ali, kadar je bila cerkev
zaprta, obmolčal je o pogledu na podobe apostolov, ki so bile
naslikane na cerkvenem zidu. Ko je nekoliko k pameti prišel,
je s posebnim veseljem rad molil, po noči pa spal zunaj postelje
na kaki klopi ali pa na tleh; da mati tega ne zapazi, vselej
posteljo nekoliko potlači, kakor da bi bil v njej ležal. Jedel je
le malo, največ dni se je postil. Iz njegovih ust nikdar ni bilo
slišati nobene nespodobne besede. Jeznega ga ni nihče nikoli
videl, in že težko mu je delo, ako je pri kom drugem zapazil
jezo. Kadar je bila mati na koga kaj nevoljna, vzel je duhovne
bukve in jej kaj bral iz njih, da se ji je jeza polegla. V 15. letu
je prejel prvo sveto obhajilo. Odšle se nameni po navodilu svo¬
jega spovednika, si kje kak samotni kraj poiskati, da bi lažje
Bogu služil. Skrive in preoblečen zapusti Valencijo; v pismu
pa, ki ga pusti doma, razodene starišem, zakaj je pobegnil. Toda
stariši gredo za njim in ga primorajo, da se vrne nazaj. Oče
P a  se čedalje bolj prepriča o njegovem nagnjenju do samostan¬
skega življenja in mu naposled dovoli stopiti v red sv. Dominika,
bz rok slavnega Ivana Mikona prejme redovno obleko, in sedaj
11111  je dopolnjena njegova srčna želja. V mašnika posvečen
opravlja vsaki dan z največjo pobožnostjo in gorečo ljubeznijo
daritev sv. maše. Njegov pregovor je: „S tem svetim zakra¬
mentom jadrajo božji služabniki kakor z najugodnejšo sapo po
morju tega sveta.“ Ko je štel 25 let, izvolijo ga novincem za
VO( bjo. Ljubi jih kakor oče, in jim je sam najlepši zgled. Po¬
sebno jih opominja k vsakdanjemu premišljevanju Kristusovega
trpljenja ter zahteva od njih, da mora vsakateri v svoji celici
sveto razpelo vedno imeti pred očmi. .. „Tu najdeš,“ je rekel
miernu, podavši mu to podobo, „ česarkoli tvoja duša poželjuje. V
Kristusu križanem nahajaš pomoč zoper vse trpljenje, zmago v
skušnjavah, v žalosti tolažbo, z eno besedo: v njem nahajaš vse.“

2. Ludovikovo največje delovanje pa je bilo v zapadni Indiji,
kamor se preseli 1. 1562, da bi ondi ubogim divjakom oznanjal
Sv>  evangelije. V hodnični obleki in z nekoliko bukvami v bisagi

602

S. oktober: Sv. Ludovik Bertrand. spoznavavec.

na hrbtu pride v mesto Kartageno. Komaj začne Indijanom raz¬
lagati prve nauke o krščanstvu, stopi neki malikovavec k njemu
z detetom v naročju, proseč ga, naj je krsti. Čudeč se ga vpraša
svetnik, zakaj da hoče otroka krščenega imeti? Malikovavec mu
odgovori: „Moje dete umira; pa dobri duh na gori mi je rekel,
da ho zveličano, kakor hitro prideš in ga krstiš." Ludovik ga
krsti, in dete res kmalu po krstu umrje kot prvenec izmed
angelov, ki ga pošlje v nebesa. Odšle se tolikanj trudi z ozna-
novanjem božje besede, da pride na enkrat 15.000 Indijanov,
ki hočejo krščeni biti. V mestu Tubara jih sam krsti nad 3000.
Da bi Indijane tembolj gotovo odvrnil od malikovavstva, sežigal
jim je malike ali jih je otrokom dajal podirati. Tako so se,
videč nezmožnost svojih malikov, v celih trumah spreobračali.
V nekem mestu pa niti enega ni mogel spreobrniti. Krivo temu
je bilo, ker so ondi v nekem grobu imeli shranjene kosti nekega
malikovavskega duhovnika, ki je bil pri njih v največji časti.
Svetnik, to zvedevši, vzame skrivaje kosti iz groba in jih da
daleč proč odnesti. Ko pa malikovavci o tem slišijo, namešajo
mu strupa med jedi, da zaradi tega na smrt nevarno oboli. A
božja roka ga obvaruje; črez pet dni vrže strup iz sebe in je
zdrav. Vzdihovaje, da ni vreden za sv. vero umreti, začne vnovič
božje kraljestvo na zemlji razširjati. Ne da se popisati-, koliko
mora pri tem trpeti. Pogostoma mu je lakote umreti, pogostoma
vročine poginiti, obleka se mu raztrga z života, noge ima vse
ranjene od robastih potov, plohe, nevihte in hudourniki mu pre¬
tijo s poginom, puščice divjakov pogostoma merijo njemu na prsi,
in strahotna obrekovanja spletajo o njem. Ali ne da se ukloniti.
Vesel in srčen, svoj pogled na križ upirajoč, vse trpi, in božja
roka ga vodi skozi vse nevarnosti celo po čudežih. Sveti rožni
venec, ki ga vedno moli, mu je pomoček, s katerim večkrat bol¬
nike ozdravlja in celo mrtve oživlja. Nekega dne se snide s
služabniki španskega kralja, pod čigar oblastjo je bila tedaj za-
padna Indija. Ti služabniki, zgolj lakomniki in razuzdanci, za¬
tirali so uboge Indijane neusmiljeno, in akoravno kristjani, jim
dajali najgrše zglede. Ti so Ludoviku dajali veliko opraviti; sta¬
vili so mu vse mogoče zapreke in mu pripravljali preganjanje.
Taki brezbožneži ga povabijo enkrat k mizi, kakor farizeji nekdaj
Kristusa. Večkrat jih je že poprej svaril, naj jih nehajo zatirati,
ker se sicer Indijani ne dajo poboljšati; a zastonj. Sede pri nji¬
hovi mizi vzame vpričo njih pred seboj ležeči kruh v roke, ga
stisne, in pri tej priči se kri iz njega pocedi. Pokazavši jim ga

9. oktober: Sv. Ludovik Bertrand, spoznavavec.

603

reče: „ Glej te, kaj jeste! S krvjo ubogih se nasitujete."— Poleg
čudežev mu je Bog dodelil dar jezikov. Sam je govoril sicer le
španski in latinski; pa vendar ga je v pridigali razumela vsa
množica divjakov, vsaki v svojem jeziku. Sedem let je tako
neprenehoma sveto evangelije oznanjal Indijanom in celo divjim
ljudožercem, Karajbom, ter jih brez števila pridobil krščanski
veri. Videč, kako španski kristjani s svojim življenjem zasra¬

mujejo Jezusove nauke, vrne se krvavega srca zavoljo te nadloge
leta 1569 nazaj na Špansko.

3. Vrnivši se v domačo deželo, se trudi še enajst let z
božjim blagoslovom in najboljšim uspehom kot prior in pridigar
za blagor in zveličanje duš. Iz samostana hodi vedno peš v
bližnja mesta in vasi, da ondi oznanja besedo božjo. Že od otročjih
let je sveto živel, vendar se je vedno bal pogubljenja in zato bil
silno žalosten. Od mladih nog je tudi neomadežano ohranil svojo
čistost in nedolžnost. Z ženskim spolom se je pečal le malo in
Še, kadar mu je bilo treba, le kratko. Ko so ga hotele ženske
kaj dalje zadrževati, odpravil jih je z besedami: „Idite v miru,
spominjal se vas bom že v molitvah." Najsrčneje je želel, mu-
čeniško smrt pretrpeti za Jezusa in bližnjemu na blagor. Kolikor-
krat je sveto hostijo povzdigoval pri sveti maši, vzdihoval je:
»Daj mi, o Gospod! da za te umrjem, kakor si ti umrl za me.“
Zategadelj ni nikdar odjenjal pridigati zoper hudobije, bodisi še
tako visokih gospodov, akoravno je vedel, da mu preti smrt.
Tako je nekdaj v Albajdi z ostrimi besedami grajal očitno po¬
hujšanje. Te besede obrne neki imenitni gospod na se in pošlje
k njemu svojega služabnika, sporočivši mu, da naj vse, kar je
Pridigal, ali prekliče ali pa se nadeja smrti. Ali svetnik mu da
za odgovor: „Štejem si v veliko srečo, ako morem umreti in s
svojo krvjo zapečatiti, kar sem govoril." Precej drugi dan se
srečata. Ludovika spremlja brat Frančišek de Mora. Razžaljeni
razuzdanec se mu približa s samokresom v roki. Na prsi ga mu
nastavi in srdito zareži nad njim: „Kako se moreš predrzniti,
grajati moža, kakor sem jaz?" Mirno stori Ludovik križ črez
samokres, in pri tej priči se samokres -v sovražnikovi roki pre-
meni v podobo sv. razpela. Prestrašen ob tem pogledu pade
m °rivec svetniku k nogam, prosi odpuščenja, se odsihdob resnično
spreobrne in vseskozi pobožno živi. — V poslednjih dveh letih
S a  je Bog obiskal s hudimi boleznimi in strahotno zapuščenostjo.
Tse pa je potrpežljivo pretrpel, vzdihujoč večkrat z besedami
sv. Avguština: „Reži, žgi, o Gospod, ne prizanašaj mi na svetu,

604

9. oktober: Sv. Ludovik Bertrand, spoznavavec.

da mi le v večnosti usmiljenje dodeliš. “ Dasiravno po vsem
životu bolehav, polaga si vendar trdo desko v posteljo, da na
njej počiva, ali marveč, da se na njej trpinči. Nekemu bratu,
ki mu postiljajoč najde to desko ter se temu čudi, odgovori
svetnik: „0 brat! ura mojega odhoda se bliža, in veliko se
zahteva na pot v nebesa. “ Edino in najboljše okrepčilo na bol¬
niški postelji mu je molitev in sveto obhajilo. Štiri dni pred
smrtjo hoče volnato redovno obleko nainestu prta, na katerem
je po zdravnikovem povelju do sedaj ležal. Veliki škof iz Va-
lencije, stoje pri njegovi smrtni postelji, ga na njegovo prošnjo
blagoslovi. Potem si da sv. evangelije in molitve za umirajoče
brati. Med njimi izdihne svojo dušo 9. oktobra 1. 1580. Priču¬
joči pri njegovi smrti so videli bliščečo svetlobo iz njegovih ust se
valiti, ki je vso izbo razdanila. Papež Pavel V. ga je prištel med
zveličance, Klement X. pa 1. 1671 med svetnike.

Obrazuje se v dominikanski obleki s križem v roki, >pa z Indi-
janom poleg sebe.

j^ekateri njegovih izrekov.

Ako damo veliko doma na hišnem pragu, nam Bog še več da
v cerkvi.

Uboštvo, Bogu posebno ljubo, obstaja v tem, da se človek odpove
svoji lastni trmi.

Kdor hoče popoln biti, mora imeti te četvere lastnosti: Mora
sam sebe zaničevati, ne sme nobenega človeka zaničevati, mora svet
zaničevati, in za nič šteti, če ga zaničujejo.

Služimo Bogu, kajti imamo dobrega Gospoda. Sami sebe moramo
vedno za ubožne in slabotne imeti; ako smo prav danes dobri, smo
jutri lahko ravno narobe.

Ne vem, sem li pri Bogu v milosti ali v sovraštvu; to pa vera,
da bom pogubljen, ako mi Bog ne bode milostljiv.

Glede na večkratno sv. obhajilo sem jako radodaren, ter svetujem
osebam, ki hote Bogu služiti, posebno rad, da hodijo pogostoma k mizi
Gospodovi.

Molitev sv. cerkve.

Bog, ki si zveličanega Ludovika, svojega spoznavavca, po telesnem
krotenju in oznanovanju sv. vere v časti svetnikom enakega storil;
dodeli, da, kar v veri spoznavamo, z deli pobožnosti vedno spoluujemo.
Po Gospodu Jezusu Kristusu! Amen.

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec.

605

10. vinotok ali oktober.

Sveti Frančišek Boržiški, spoznavavec iz
Jezusovega reda (1. 1573).

Morebiti ga ne bo najti človeka, ki bi bil skoz in skoz vse blage
stanove s svojim uzornim vedenjem tolikanj spodbudil k posebni po¬
božnosti, kakor sv. Frančišek Boržiški. On je pot svetosti odkazal
enako nebeški prikazni mladeničem, zakonskim, vdovcem, tem, ki so na
kraljevih dvorih, vladarjem samim ter vsem duhovnikom in redov¬
nikom. — Tako se je glasilo papeževo pismo, v katerem je bil vpričo
kardinalov za svetnika razglašen. Resnico teh besed naj spriča nje¬
govo življenje.

1. Da se Frančiškova ponižnost in njegovo zaničevanje sveta
in vsega posvetnega pokaže v večji svetlobi, naj povem, da je
bil najstarejši sin Janeza Boržiškega, vojvode Gandiškega, a
mati Ivana je bila kraljevega rodu. Pred njegovim porodom v
smrtni nevarnosti se v molitvi zateče k svetemu Frančišku
Asiškemu in si dene pas sv. Klare okoli života. Z božjo pomočjo
se srečno izide ž njo in z detetom; zato ga iz hvaležnosti krsti
na Frančiškovo ime. Otrok pri štirih letih je znal že vse na¬
vadne molitve in pri petih letih vedel ves katekizem na pamet.
Bila je v tej blagi družini navada, da je vsakdo sleherno leto
kakega svetnika častil s posebno pobožnostjo. Frančišku je bil
sveti apostol Jakob starejši po vadiju odkazan. Napravi mu torej
mal oltarček, dene nanj njegovo podobo, primerno ozaljšano, in
P r ed ta oltarček hodi pogostoma molit tolikanj goreče, da ga
večkrat vidijo solze pred njim pretakati. Na god sv. apostola
Povabi dva berača, ki ju pogosti in jima sam postreže. Deset let
star je imel posebno veselje, pridigarje poslušati, doma pa njihovo
Ponašanje posnemati in na pamet pripovedovati, kar mu je ostalo
v spominu. Leta 1520 izgubi mater. Po materini smrti ga iz¬
roči oče skrbi njegovega strica, saragoškega velikega škofa. Tu
sliši v postu dve pridigi, eno o poslednji sodbi, eno pa o Kristu¬
sovem trpljenju, ki ga tako presuneta, -da je odsihdob vedno v
velikem strahu pred božjo pravičnostjo, in zbude se mu želje,
darovati svoje življenje zanj, ki je tolikanj trpel za njegovo od¬
rešenje. Ko premišljuje te resnice, se mu ves svet čedalje bolj
st _udi in zmeraj bolj hrepeni, da bi kje v družbi pobožnih redov¬
nikov hodil po potu popolnosti. Tako se hoče 17 let star od¬
tegniti svetu, kroni in vladarstvu. Ali oče, da ga odvrne od

606

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec.

teh misli, ga pošlje na dvor kralja Karola V., ki je bil ob enem
španski kralj in nemški cesar. Cesarica Izabela mu je bila v
rodu. Frančišek je bil mladenič zale postave, ves ljubezniv in
viteškega obnašanja, učen in moder. Na cesarskem dvoru, kjer
je bila največja potrata v navadi in je bilo mogoče uživati vse
veselice, je živel ravno tako pobožno. Po očetovi in cesarjevi,
posebno pa cesaričini želji se mora 19 let star zaročiti z eno
njenih kamornic, z deviško Leonoro iz Kastre. Že od otročjih
let so jo ž njim vred odgojevali, zato mu je bila kakor sestra
vdana. Tako čista in nedolžna sta bila oba, da so ju imeli za
posebno oblagodarjena otroka božja. Cesar in cesarica, da po¬
večata slovesnost njune poroke, ga povzdigneta k največji časti
— Frančišek postane cesaričin višji konjušnik in Lombajski mejni
grof. Da bi mu pa veselice na cesarskem dvoru ne odvračale
srca od Boga, izvoli si v kratkočasenje glasbo in lov. Izuri se
za izvrstnega pevca; tudi več svetih pesem, večernic in svetih
maš je uglasbil, ki so jih pevali o velikih praznikih v cerkvi.
Enako mu je ugajalo lovsko veselje, a ne tolikanj, da bi bil
zveri pobijal, marveč da je v tihoti gozdov proč od dvorskega
hrupa v krasni prosti naravi premišljeval božjo vsemogočnost,
modrost in dobrotljivost. Povod k takemu resnobnemu premišlje¬
vanju mu tem bolj dajo hude bolezni, s katerimi ga zaporedom
obišče božja previdnost. Veliko visokih gospodov, celo cesar sam,
ga hodijo obiskat, a pomagati mu s praznim omilovanjem nihče
ne more nič. Iz tega čedalje bolj spoznava sveta nezmožnost
in revščino in vedno bolj jo studi; naslednja prigodba pa ga
popolnoma spremeni.

2. Leta 1539 napravi cesar svojim stanovom v mestu Toledo
preslovesne zabave. Osnujejo neznanske, nezaslišane potrate;
veselica se vrsti za veselico, slovesnost za slovesnostjo. Ali ravno
na vrhuncu teh radosti Bog očitno pokaže, kako kratko in niče-
murno je vse posvetno veselje. Cesarico Izabelo nanagloma strese
nevarna mrzlica in v malo dnevih umrje. Bila je najlepša gospa
svoje dobe, še-le 36 let stara, obče ljubljena zavoljo svojih
čednosti in svoje dobrotljivosti. Ob tej nenadni smrti sredi ve¬
selic se polasti mnogih src strah in bojazen, in največja radost
se naenkrat premeni v največjo žalost. Frančišek kot cesaričin
veliki konjušnik mora sijajni pogrebni sprevod spremljati v
Granado v kraljevo rakvo. Bil je že sedmi dan po cesaričini
smrti in po njeni lastni volji trupla niso bili mazilili z dišečimi
mazili. Ko pokrov na svinčenem zaboju, v katerem so bili

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec. 607

truplo prepeljali, privzdignejo, in Frančišek tančico odgrne z nje¬
nega obličja, da se prepriča, je li truplo v resnici Izabelino,
vidi to obličje vse spremenjeno, vse skremženo, in nestrpen smrad

Pnhne iz trupla, da vsi pričujoči nazaj odstopijo. Le Frančišek
os tane, srpo ogledovaje mrtvo truplo. Sklonivši se jame bridko
izdihovati: „Kam je sedaj izginilo ono veličastvo? kam njena
Prisrčnost in ljubeznivost? Je li to tisti prelepi obraz, ki so ga

608

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec.

občudovali kakor naravno čudo? So li to tista usta, iz katerih
je bilo ene besedice dovolj, siromaka osrečiti, ali srečnega pogu¬
biti? Glej! sedaj je vsega konec; od nje ni nič več upati, nič
več se bati; vse je ž njo zgubljeno, ž njo pokopano .“  Sam pri
sebi pa govori: „Tako vladarja ravno tako snedo črvi, kakor
berača, onega v zlati tkanini, tega v raztrganih capah. O prazna
tolažba! O žalostni razloček! Nič več nočem s svetom imeti
opraviti. “ Zroč proti nebesom zapusti rakvo in sklene, zanaprej
edino služiti le njemu, čigar veličastvo in zveličanje je brez konca
in kraja. Se tisto noč dozorita v njem ta ukrepa, odšle ne slu¬
žiti nobenemu gospodu več, ki mu zamore umreti, in pa, ako
soproga pred njim umrje, da hoče popolnoma zapustiti svet in
mašnik postati. Drugi dan gre v cerkev k mrtvaškim molitvam
za rajno cesarico. Pridigar, govoreč o minljivosti in prhljivosti
vse človeške visokosti in lepote, ga še bolj potrdi v teh ukrepih.
Ko pa cesarju razodene svoje želje, dvor zapustiti in v svojo
vojvodino se umakniti ter ondi skrbeti za zveličanje svoje duše,
izvoli ga cesar za kraljevega namestnika v Kataloniji, rekši, da
ga potrebuje in bolj spretnega mimo njega ne najde za to častno
službo. Bil je tedaj še-le okoli 28 let star. Frančišek sluša in
Bogu se izročivši gre na odkazano mu mesto.

3. Kot kraljevi namestnik živi Frančišek v Barceloni visoko
čislan od ljudstva in cesarja samega do dne, ko mu dojde spo¬
ročilo, da mu je oče umrl, in mu je nastopiti vojvodstvo v Gan¬
diji. Med glasnim ihtenjem in jokom obilne množice zapusti
Barcelono, kjer je doslej prebival kot kraljevi namestnik, s seboj
vzemši frančiškanskega svetnega brata, pobožnega Ivana Taksedo.
Ne da se popisati, kaj je kot vojvoda in vladar storil za svoje
podložnike; že iz njegove skrbi za ubožce se da soditi, kako je
skrbel i za druge podložnike. Postavi si nalašč moža skušene
in utrjene pobožnosti, ki pozveda za ubožne, pa presramežljive
družine, da jim skrivaje pošilja miloščino. Razen tega skrivnega
ima za ubožce tudi drugega očitnega oskrbnika, do katerega se
vsakdo sme obrniti v vsaki potrebi. K njegovi mizi je vsaki
dan povabljen mestni zdravnik, da mu pove število ubožcev, za
katere se nalašč na njegovem ognjišču kuhajo potrebna jedila.
Dobro vedoč, da so le pobožni podložniki tudi zvesti svoji pred¬
postavljeni oblasti, mu je največja skrb za povzdigo svete vere.
Cerkvam daruje celo srebro in dragocene posode svoje hiše, da se
more božja služba tem slovesnejše opravljati. Največ pa mu je
na skrbi, da se čedalje bolj razširja češčenje presvetega Rešnjega

10. oktober: Sv Frančišek Boržiški, spoznavavec.

609

Telesa. Celo tako daleč pripravi, da med vsemi prebivavci v
Gandiji ni bilo ne enega, ki ne bi vsaj na vsake štiri tedne šel
k sv. obhajilu. Kolikorkrat duhovnik sveto popotnico nese ka¬
kemu bolniku, bodisi po noči ali po dnevi, je Frančišek s svojimi
otroki prvi, ki na znamenje zvona prihiti v cerkev, da spremlja
sveto Rešnje Telo. Tu v Gandiji se primeri, da mu vojvodinja,
njegova blaga soproga, za smrt nevarno zboli. Frančiškanski
brat Ivan mu tudi prerokuje, da s te bolezni žena ne bo več
vstala, in da bo on po njeni smrti mašnik postal. Dasiravno
pa to poslednje prav srčno želi, vendar se na kolena vrže
k nogam križanega Zveličarja, proseč ga iz globočine svojega
srca za zdravje in življenje svoji soprogi. Med molitvijo pa sliši
glas, ki mu reče, da bi to zanj ne bila največja dobrota. Zato
vzdihne k Bogu, rekoč: „Nič več ne bodi moja volja kaka druga,
kakor tvoja. K tvojim nogam polagam življenje svoje soproge,
svojih otrok, sebe in vse, kar imam. Stori z vsem, kakor je
tebi po volji!“ Sad te molitve je bil, da vojvodinja še-le 35 let
stara umrje, zapustivši mu osmero otrok.

Tako ga je smrt oprostila zakonske vezi, da sedaj lahko
svetu slovo da in mašnik postane. Že je kmalu po svojem prihodu
v Gandijo ondi bil ustanovil očetom iz Jezusovega reda zbirališče,
ki je pod vodstvom sv. Ignacija Lojolana rodilo po vsi ondotni
Pokrajini najlepši sad. Za Boga in sveto cerkev tolikanj vneto
življenje jezuitov je najmočneje vplivalo na Frančiška samega,
tako da je na svet spovednika in z Ignacijevim dovoljenjem
vstopil v njihovo družbo, s prvega še skrivši, dokler da otroke
preskrbi in vojvodstvo uredi. Dne 1. svečana leta 1548 pa,
38 let star, stori slovesno obljubo ravno v tem jezuitskem samo¬
stanu, ki ga je bil v Gandiji sam sezidal, ter jo z lastno roko
Pisano pošlje v Rim sv. Ignaciju. To se je godilo za časov, ko
bil Martin Luter na Nemškem samostansko življenje najgrše
ozmerjal in opsoval, svete obljube zaničeval in s svojimi krivimi
nauki ves svet vznemiril. Zahvalivši se Bogu za to milost, da
sme biti ud tako svetega reda, sezida tik njihovega samostana
Za  se in za svoje mlajše otroke hišo ter., skoraj vse ure po noči
po dnevi posvečuje molitvi, učenju in svojim opravilom; ako
P a  ne moli ali ne premišljuje, skrbi za blagor podložnikov in za
Vz gojo svojih otrok. Vodi jih s seboj v bolniščnice, da bolnikom
Jrežejo, in kadar jih pelje s seboj, jim da denarjev, da jih raz¬
ite med uboge ljudi; vodi jih v cerkev k'pridigam in doma
Tb izprašuje ter uči. Po takem očetovem zgledu in po taki

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 39

610

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec.

vzgoji ni moglo biti drugače, nego da so otroci doraščali pobožni
in nedolžni, angelom enaki.

4. Tako sveti vojvoda in služabnik božji preživi tri leta
skrive kot ud Jezusovega reda, dočim ga svet še za vojvodo
spoznava; kar ga sv. Ignacij pokliče v Rim ravno ob petdeset¬
letni slovesnosti svetega leta. Izročivši najstarejšemu sinu Karolu
očetovo dedščino, mu reče: „Morebiti, ljubi moj sin, govorim
poslednjikrat s teboj, ker mislim v Rim popotovati. Iz proste
volje sem stopil v Jezusovo družbo ter oddam sedaj vse pristave
in častne naslove v tvoje roke, da tem bolj gotovo dosežem večno
zveličanje. Zaupam ti tvoje brate in vojvodstvo; skrbi za nje
in za deželo, da jim zavoljo te oddaje ne bo treba žalovati.
Bodi zaščitnik pravici, voli si zanesljive svetovavce, ki ti bodo
odkritosrčni in ti ne bodo k vsemu priliznjeno kimali. Skrbi
bolj za blagor svojih podložnikov, nego za svojo zložnost, in
skušaj si pridobiti ljubezen tudi hudobnih. Priporočam ti tudi
takorekoč kot spominke tvojih pradedov tri samostane: domini¬
kanskega v Lombaji, jezuitskega v Gandiji in pa svete Klare, v
katerem ste dve tvoji teti in sestra. S pomočjo molitve in svetov
pobožnih mož se srečno vladajo dežele. Kar je pa poglavitna
reč: Boj se Boga, časti in ljubi ga, imej ga vedno pred očmi;
on vidi vsa tvoja dela in bo enkrat tvoj sodnik. Tako torej
ostani zdrav in z Bogom!“ Nato objame po vrsti vse svoje
otroke, in poslovivši se od njih, vzame drugorojenega sina Janeza
s seboj in spremljan od devet jezuitov in nekaterih dvornih slu¬
žabnikov odide iz Gandije proti Rimu. Ko pride izven mesta, se
veselja zjoka in obrnivši se nazaj, reče: „Tako so sedaj raz¬
trgane moje zaveze, da sem prost; naša pomoč je v imenu
Gospodovem!“ Ko dospč v Rim, gre naravnost v jezuitski samo¬
stan, na čigar pragu ga sprejme sv. Ignacij. Frančišek mu pade
k nogam in ga prosi svetega blagoslova. Odtod je, komaj da se
odpočije, njegova druga pot k sv. očetu, ki ga z vsem spošto¬
vanjem sprejme. Ko pa še opravi druga potrebna obiskovanja,
pripravi se z veliko spovedjo, da bi zadobil odpustke svetega
leta. Veliko denarja, ki ga je s Španskega prinesel s seboj, po¬
troši za zidanje rimskega ustava in druge dobrodelne naprave.
Sveti oče ga hoče storiti kardinalom rimske cerkve; tega pa se
tako prestraši, da se z Ignacijevim dovoljenjem umakne na tihem
nazaj na Špansko. Ondi ostane v Ignacijevem rojstvenem kraju.
Iz Lojole gre v jezuitski ustav v Ognate, kjer se da ostriči iu
preobleči. Kmalu potem je v mašnika posvečen in opravi prvo

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec.

611

sv. mašo 31. dan julija leta 1551 v Lojolanskem gradu. Sedaj
so se mu spolnile vse srčne želje na svetu; ud je svetega reda
in mašnik. Odsihdob posveti svoje življenje zgolj v božjo službo
in zveličanje duš. Sveti Ignacij, prepričan, da je Frančišek po¬
klican, sveti cerkvi božji biti na naj večjo pomoč, mu veli, da se
očitno pokaže. Novarska pokrajina je prva, kjer prične Fran¬
čišek svoje apostolsko delovanje. Ni treba praviti, s koliko go¬
rečnostjo se loti pridigarskega posla; že glas njegovega imena pri¬
vabi cele trume ljudstva k njegovim govorom. Celo več velikih
mest ga prosi po svojih poslancih, naj jih pride s svojimi pridi¬
gami poučevat, spodbadat in navajat k pobožnemu življenju.
Kako so bili njegovih pridig željni, vidi se iz tega, da so mu
morali vselej, preden mu je bilo moč priti na prižnico, nekateri
krepki možaki skozi gnečo ljudstva prostor predirati. Vsakdo se
je štel srečnega, da ga je mogel slišati, ali da je od njega prejel
sveti blagoslov, se dotaknil roba njegovega oblačila ali mu je
mogel poljubiti. Pa tudi dobri sad njegovega delovanja ni mogel
izostati. Kmalu se je videlo po mestih vse drugačno obnašanje;
hudobni so se poboljševali, dobri še po večji popolnosti hrepeneli,
vladajoče hudobije so izginjale, in čedalje lepše se je razcvitalo
resnično-krščansko življenje.

5. Po preteklih treh letih njegovega trudapolnega delovanja
ga izvoli sv. Ignacij za provincijala ali vesoljnega prednika črez
vse redovne ustave na Španskem, Portugalskem in v izhodnji
Indiji. Kot provincijal mora sedaj vedno okoli potovati in naj¬
večje težave prenašati. Bog mu pa tudi ponižno in potrpežljivo
prenašanje vseh težav poplača s tem, da se v vseh samostanih
razcvete najpobožnejše življenje, tembolj, ker je Frančišek vsem
hratom živa podoba vsega tega, kar on od njih zahteva. L. 1565
^mrje o. Lajnec, drugi general v jezuitskem redu. Precej 2. dan
julija po njegovi smrti izvolijo mu Frančiška soglasno za na¬
slednika. Vse ugovarjanje in upiranje mu nič ne pomaga. Ko
Se  ne more ubraniti, reče zbranim očetom: „Vedno sem si želel
smrti na križu, a tako težkega križa se nisem nadejal, kakor je
ta - Da je pa Jezus Kristus najslabše .in najnezmožnejše orodje
^l redu za vodnika izvoliti, spoznavam iz tega, da hoče sam
Prevzeti družbeno vodstvo. Sedaj sem postal vaša tovorna živina;
a ko pa osel ne more nesti tovora, mu ga odvzemo; storite z
menoj ravno tako!“ Kot redovni general mora sedaj svoj sedež
^ Kirnu imeti. Prva skrb mu je, da sezida novincem posebno
hišo. v tej hiši živijo pod njegovim nadzorništvom novinci kot

39 *

612

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec.

angeli čisto in sveto. Dokaz temu naj bodo iz tega ustava iz¬
hajajoči mladeniči, kakor postavim: Sv. Stanislav Kostka, Janez
Berhman iz Nizozemskega in Anton Rakvaj iz Ogrskega. Posebno
se Frančišek poteza za vnanje misijone. Na vse strani pošilja
očete iz svojega reda, da neutrudno razširjajo božje kraljestvo,
med tem, ko on sam doma svet razsvetljuje s svetlobo svojih
čednosti. Kakor njegov patron sv. Frančišek Asiški ljubi poniž¬
nost in zaničevanje samega sebe v toliki meri, da nam je za
Jezusom in Marijo prvi zgled. Ni mu dovolj, da v samostanu
opravlja najzaničljivejša opravila v kuhinji in v hlevu in bratom
streže kakor hlapec, temveč išče prilik, ravno ondi in vpričo
onih se poniževati, kjer je bil poprej v največji časti. V Barce¬
loni, kjer je bil poprej kraljevi namestnik, hodi bos v beraški
obleki po najznamenitejših mestnih ulicah. V Alkali nese očitno
lonec jedi zapuščenim bolnikom. Tu sreča morskega vojvodo iz
Kastilije, ki čudeč se s konja stopi in enemu svojih služabnikov
veli, naj mu lonec vzame in ga on nese. Pa Frančišek ne do¬
pusti tega, rekši admiralu: „Prosim vas, zasedite konja, meni
pa pustite lonec; tako je najbolje za oba.“ V prestolnem mestu
Madrid nese pod plaščem skledo jedi sramežljivim ubožcem. Ko
ga sreča njegov sin Karol, vojvoda iz Gandije, dene Frančišek
skledo na glavo, nesoč jo vojvodi naproti. Spoznavši svojega
očeta, skoči vojvoda pri tej priči s konja, ga častitljivo pozdravi
ter mu hoče skledo vzeti in jo sam nesti. Pa Frančišek mu je
ne da, temveč gre mirno dalje svojo pot.

6. Bil je od narave tolstega života, pa z vednim postom si
je odpravil vso debelost. Protin ali podgrom ga je žive dni
trpinčil, vendar pa si je na potu še drobnih kamenčkov deval v
črevlje, da si je pri hoji napravil še večje bolečine. Izmišlja si
vsa mogoča sredstva, da se zatajuje ter imenuje bolezni, ki jim
je bil že od mladosti podvržen, božje milosti. Tako daleč dospe
v zatajevanju, in tako goreč je ogenj ljubezni do Jezusa v nje¬
govem srcu, da se mu lahke zde vse te bolečine. Kakor ga pa
ponižnost priganja k vsakateri pokori, enako ga vodi k najzvestejši
pokorščini. Vsak migljaj njegovih višjih mu je božje povelje.
Pisma sv. Ignacija in redovnega generala Jakoba Lajneca je
vsekdar bral kleče. Kot redovni komisar je kuharja slušal ravno
tako, kakor da bi bil ta njegov predstojnik. Sv. Ignacij mu da
brata Marka na stran, da ga miri v spokornosti, naj bi se ne
ukončaval. Temu je še kot redovni general bil vedno pokoren.
Najljubše bi mu bilo, da bi bil vse žive dni male otroke učil

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec. 613

krščanskega nauka in jezikoslovja. Da ga od tega odvrnejo,
morajo mu reči, da za ta pouk ni sposoben. Leta 1570 mora
Po volji papeža Pija V., ki ga je jako čislal in ljubil, z aleksan¬
drijskim kardinalom potovati na Francosko, Špansko in Portu¬
galsko, da krščanske vladarje prosi pomoči zoper Turke. Bil je
že poprej nekaj časa sem jako bolehen; na potu nazaj grede pa
so ga morali nositi. Napol mrtev pride v Rim. Pred cerkvenimi
vratini naše ljube Gospe ukaže nosačem postati. Proti cerkvi
obrnjen moli pol ure, darujoč se Bogu kot žrtev pokorščine. V
samostan prišedši prejme sv. popotnico. Ko pa neki slikar pride
k njemu v izbo, ki bi na prošnjo njegovih bratov posnel nje¬
govo podobo, obrne se z obrazom v zid, in zaspi mirno v
Gospodu 30. kimavca leta 1572. Papež Klemen X. ga je leta
1671 razglasil za svetnika.

Obrazuje se v jezuitski obleki, s knežjim klobukom in žezlom
Pri nogah.

Slazni stanovi so bili in so človeštvu na blagor.

Neizrečeni vik in krik, ki ga v naši dobi zoper redovnike ženč
takoimenovani prosvetljenci, prav za prav pa temnjaki, ker so otroci
teme, sili me, da vsaj prav ob kratkem napočitain nekatere izmed tistih
dobrot, katere ima človeštvo sploh, posebno pa še krščanstvo zahvaliti
redovnim stanovom. Med temi so:

1. Misijoni.  Besede Kristusove: „Pojdite in učite vse
narode, 11  nalagajo cerkvi poglavitno dolžnost in sveto nalogo, da
mora sv. evangelije razširjati do poslednjih zemeljskih pokrajin, in tako
vse privesti v ovčjak nebeškega Očeta, da postane en hlev, kakor je
le en pastir. Neovržena resnica pa je, da so bila skozi vse čase mi¬
lijonska dela med pogani in neverniki posebno opravilo redovnikov,
in bodo tudi vseskozi ostala. Le cele verske družbe, torej le redovni
stanovi zamorejo to silno težavno in veličastno delo oskrbovati z močjo
in uspehom, kakor nekdaj apostoli. Ako bi se redovni stanovi zatrli v
krščanskih deželah, razpadli bi vsi misijoni med neverniki, kakor se
je to v resnici zgodilo v preteklem stoletju, ko so rovarji skoraj za¬
trli in spodili Jezusovo družbo in tudi druge redovnike.

2. V krščanskih deželah  samih pa so redovni stanovi kakor
Bistri studenci, ki namakajo zemljo pobožnega življenja in jo rodo¬
vitno store. Od redovnikov dobiva svetna duhovščina ven in ven ob¬
novitev duha. Pri njih nahajajo duhovniki spovednike, vodnike, zglede
^ Podporo za svoje duhovsko življenje in delovanje. Iz redovnikov
s i tudi drugi posvetni ljudje najrajši iščejo spovednikov. Misijone
, rn( :d^ ljudstvom, kakor duhovne vaje, vodijo navadno redovniki z naj¬
boljšim uspehom in vtiskom. Pri njih nahaja goreči dušni pastir
£datno pomoč v vsem, kar je k pospeševanju bogoslužnega življenja
hasnovitega, in kar ob obilnih drugih opravilih ne more doseči sam s

614

10. oktober: Sv. Frančišek Boržiški, spoznavavec.

svojo močjo. Prepode naj se redovniki, in bogoslužno življenje bo jelo
dremati; na to rovarji tolikanj tišče s svojim preganjanjem, ker jim
je vse bogoslužno življenje trn v peti.

3. Drug posel redovnikov je skrb za vedo.  Ko so se kralji
in poglavarji med seboj klali in pobijali v krvavih vojnah, se vadili
v orožju in borenju, ko je gospoda po gradovih igrala, pojedala in
pijančevala, ko se vladarji in njihovi služabniki niso pečali niti za
svoj, niti za ljudski pouk, bili so redovniki, ki so v tihomirnem ozidju
pri brlečih lučih dolge noči preučili; pri njih so zavetje našle vsaka-
tere vede, umetnosti in obrtništva; oni so bili edini odgojitelji in
učitelji mladine iz boljših stanov in otrok blažjih staršev. Za to skrb
je pa tudi ravno redovno življenje najpripravnejše, zakaj v njem so
menihi lahko vedno zbranega duha, ko jih ne moti in bega tisoč po¬
svetnih opravkov.

4. Po redovnikih se nadalje najlepše razodeva duh ljubezni
in krščanskega usmiljenja  v katoliški cerkvi. Kes, da posa¬
mezne čine ljubezni lahko opravlja vsaki kristjan; veliko dobrega
lahko stori usmiljen in dobrotljiv bogatin, in dober duhovnik more
veliko tolažbe in dušne pomoči nakloniti bolniku. A niti ta niti oni
ne more noč in dan stati pri bolniški postelji, ubogih zanemarjenih
otrok varovati in odgojevati, jim streči, ali bolnike snažiti, jih pre¬
oblačiti, jim za živež skrbeti itd. Kar pa vsi ti ne morejo, to oprav¬
ljajo redovniki, usmiljeni bratje in sestre, šolski bratje in šolske sestre,
sestre ubogega deteta Jezusa, gospe dobrega pastirja, ubožne sestre
sv. Frančiška, in kakor se zovejo vse te družbe raznotere krščanske
ljubezni. Prepodite in razkropite jih, in zamašili bodete tisoč studencev
ljubezni in dobrotljivosti, odprli pa tisoč studencev rev in hudobij.

5. Najimenitnejše opravilo redovnikov je poslednjič molitev,
in sicer ne le častilna, ampak tudi prosilna. Benediktinski red, čigar
velikanska delavnost sega črez ves svet, bil je najprej in posebno red
za premišljevanje in molitev. Brez nehanja pri slovesnih božjih službah
Bogu hvalo peti, to še sedaj spoznava ta red za svojo najpoglavitnejšo
nalogo. Od neprenehanega premišljevanja božjih stvari vžgana in
goreča molitev sv. Terezije in njenih sester ni nič manj pripomogla,
da se je po verskih prekucijah 16. stoletja zopet prerodilo krščanstvo,
nego je to dosegla apostolska delavnost sv. Ignacija, ali sv. Frančiška
Ksaverskega, ali delavna ljubezen sv. Vincencija Pavlana.

Iz tega se torej vidi, kaj si je misliti o površnem zaumu tistih,
ki sicer zoper delavne redove nimajo toliko grenkih ugovorov, pa kar
slišati ne morejo o premišljevalnih, notranjemu življenju in molitvi
vdanih redovih. Enaki so tistemu, ki bi za prazno pečkanje skrbno
roko smatral za imenitnejši ud človeškega telesa, nego skrito in na
tihem delujoče srce, ki vsem udom dovaža moč in življenje. Ne Marta,
ki je skrbna in si daje veliko opraviti, si je najboljši del izvolila,
dasiravno je njeno delo hvale vredno, ampak pri Gospodovih nogah
sedeča Marija si je izvolila del, kateri jej ne bo odvzet.

Iz tega se pa tudi slednjič lahko spozna, kateri ljudje da kriče
in rogovilijo zoper redovne stanove, kakor jih je že pred 300 leti za¬
znamoval sv. Frančišek Boržiški, rekši o jezuitskem tolikanj prega-

11. oktober: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevavci. 615

njanem redu pomenljive besede: „Red Bog varuje; nihče ga ne sovraži
in ne preganja, nego prvič krivoverci in neverniki, drugič tisti, ki
brezbožno žive, in tretjič tisti, ki niso dovolj poučeni o njegovem
cilju in koncu, njegovem dejanju in nehanju."

To, krščanski bravec! sodi tudi ti o gobezdačih sedanjega časa,
proseč Boga za nje, da jim da luč pravega spoznanja. Moli pa tudi
za se in vzdihni:

Molitev.

O Gospod Jezus! ti zgled in plačilo prave ponižnosti, prosimo
te, daj, kakor si sv. Frančišku dodelil milost, posnemati te v zaniče¬
vanju posvetne visokosti, da še mi ravno tako njegov zgled posne¬
mamo ter se njegove časti udeležimo. Amen.

11. vinotok ali oktober.

Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevavci

( 1 . 304 ).

1. Leta 304 za cesarja Dioklecijana je bil neki Numerijan
Maksim cesarski namestnik v mestu Tarzu v Ciliciji. K temu
pride nekega dne stotnik Demetrij in mu sporoči: „Neki častnik
je vaši visokosti s Pompejola le-sem privedel tri najhudobnejše in
najbrezbožnejše kristjane, ker so kljubovali cesarju; zunaj so na
dvorišču." Numerijan veli privesti pred-se najstarejšega in ga
vpraša: „Kako se ti pravi?" Tarak: „Jaz sem kristjan." Nu¬
merijan: „Molči mi o tem malopridnem imenu, pa povej, kako
se ti pravi." Tarak: „Kristjan sem." Numerijan: „ Bij te ga
Po čeljustih!" To se zgodi. Nato pravi Tarak: „Svoje pravo
ime sem ti povedal; ako pa ono hočeš vedeti, ki so mi je dali
stariši, zovem se Tarak, pri vojščakih pa so me imenovali Vik¬
torja." Numerijan: „Katerega rodu si?" Tarak: „Vojščak sem
in Rimljan, rojen v mestu Klavdiopoli v Izavriji, in ker sem
kristjan, odpovedal sem se vojaščini." ” Numerijan: „Z ozirom
na svojo mladost stopi le-sem in daruj malikom, potem te bom
visoko počastil." Tarak: „Jaz služim in darujem svojemu Bogu;
kamenja pa in lesa ne molim." Numerijan: „Razbijte mu če-
ijusti!« Rablji store to. Numerijan: „Ali ne boš opustil svoje
norosti?" Tarak: „Te norosti ne bom opustil nikdar, ker me
osrečuje. Stori, kar hočeš, ti imaš le črez moje truplo oblast."

616 11. oktober: Sv. Tarak, Prob in Andronik, sprieevavci.

Nato ga veli sodnik sleci in s šibami pretepsti. Ko se rablji
utrudijo tepenja, reče Tarak Numerijanu: „ Sedaj si me v res¬
nici spametoval, ker si me s šibami okrepčal; tembolj še-le sedaj
želim trpeti za božje ime in za njegovega maziljenca. “ Numerijan:
„Nehaj mi besedovati in daruj!“ Tarak: „Jaz nič ne besedujem,
temveč govorim le resnico, od nje ne bom odstopil nikoli. “ Nume¬
rijan.: „Denite ga v težko železje in vrzite ga v ječo! “

Za njim pride vrsta na Proba. Numerijan: „Katerega
rodu si?“ Prob: „Prav imenitnega, ker sem kristjan, sicer pa
nizkega stanu." Numerijan: „Ime kristjan ti bo v pogubo; po¬
slušaj me in daruj, da te bodo cesarji častili in boš naš prija¬
telj." Prob: „Meni ni mar niti za čast cesarjev niti za tvojo
prijaznost; jaz imam živega Boga za prijatelja." Numerijan:
„Slecite, zvežite ga in pretepite z volovskimi žilami!" Ko mu
kri teče po životu, reče mu sodnik: „Vendar se smili sam sebi;
glej, kako ti kri teče na tla!" Prob: „Vaši udarci so mi ma¬
zilo." Numerijan: „Ali si še vedno trdovraten, ti ubogi nabore?"
Prob: „Jaz ne darujem hudiču." Sedaj ga veli sodnik vznak
na kolo privezati in po trebuhu biti. Med tem trpljenjem mu
kliče sodnik: „Kdo ti je sedaj pomočnik?" Prob: „Gospod je
in bo zanaprej moja pomoč; za tvoje udarce mi je tako malo,
da ti kar kratkomalo ne odjenjam." Numerijan: „Poglej svoj
život, uboga para, tla so že s tvojo krvjo napojena!" Prob:
„Vedi, da čim več moje truplo trpi za Kristusa, tem bolj se mi
pokrepčuje in poživlja duša." Nato ga ukaže sodnik v železje
deti in na rokah in nogah vsaksebi raztegniti, pa ran mu ne
obvezati.

Nazadnje pokliče Andronika. Vpraša ga po imenu in kak¬
šnega rodu da je. Andronik odgovori: „Jaz sem plemenitega
rodu ter sin ene izmed prvih družin v Efezu; moje pravo plemstvo
pa je, da sem kristjan." Numerijan: „Pusti sedaj vse nespametno
besedovanje in poslušaj me kakor dobrega očeta. Ona dva sta
hotela bebca ostati, pa jima ni nič pomagalo. Ti pa časti ce¬
sarje, naše očete, ter daruj!" Andronik: „Prav jih imenujete
očete, ki imate satana za očeta; vi ste otroci hudiča in oprav¬
ljate njegova dela." Numerijan: „Tvoja mladost se mi smili;
ali pomisli, da te čaka veliko gorje!" Andronik: „Zdim se ti
še mlad v letih, a po duhu sem dovolj star. Ali me imaš za
tako nespametnega, da misliš, da bom zaostal za svojima spred-
nikoma? Vedi, da sem pripravljen na vse trpljenje." Sodnik
ga da sleči in na tezavnico razpeti. Med trpljenjem mu zakliče:

11. oktober: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevavci.

617

»Premisli si in daruj, preden rečem, da s teboj konec storijo!"
Andronik: »Bolje je, da gre telo, nego da bi šla duša v po¬
gubo; nikdar nisem daroval, pa tudi sedaj nočem, ker vaši bo¬
govi so hudiči." Sodnik ga ukaže bičati. Med mučenjem ga
vpraša: „Ali ne čutiš bolečin? Imej usmiljenje s seboj in opusti
svojo slepoto, to edino te more oteti." Andronik: „Ta slepota
je dobra onim, ki v Gospoda zaupajo; modrost tega sveta pa
vodi v večno pogubo." Nato mu zapove stegna z železnimi
grebeni razmesariti. Andronik mu reče: »Zakaj z menoj ravnaš
kakor z ubijavcem in me tako trpinčiš?" Numerijan: »Ker
tako brezbožno govoriš zoper bogove in cesarje in moja povelja
zaničuješ." Andronik: »Jaz zaupam v božje usmiljenje in v
pravico. Brezbožno pa je, pravega Boga zapustiti in hudičem
darovati." Numerijan: „0 ti zakrknjeni hudobnež, ki cesarjem
očitaš hudobije! Obrnite ga, razhodite mu obočje, drgajte je s
črepinjami in potrosite soli v rane!" Spolnivši to povelje ga
uklenejo v železje in tirajo v ječo.

2. Opravila pokličejo cesarskega namestnika v Mopsvestijo,
kamor ukaže pripeljati tudi te tri spričevavce, da jih ondi drugič
zasliši. Zopet je Tarak prvi na vrsti. Numerijan mu reče:
»Vem, da je starost častitljiva, pri njej je doma previdnost in
Preudarek. Zato si se že vendar premislil; daruj torej, da ti
cesarji poplačajo pokorščino." Tarak: „0 da bi cesarji in vsi,
ki so ž njimi enakih misli, spoznali svojo slepoto in nespamet
lr i odstopili od nje, da bi po boljšem spoznanju in po veri v
resničnega Boga dosegli večno življenje!" Numerijan: »Bijte
g a  s kamenjem po ustih, da odstopi od svoje norosti!" Nato
®ti izbijejo zobe. Tarak: »Ne boš me pregovoril; da mi

stareš vse ude, bom vendar stanovitno spoznaval njega, ki me
pokrepčuje." Numerijan: »Prinesite žerjavice in denite mu jo
na  dlani!" Tarak: »Časnega ognja se ne bojim, bojim se le tebi
Pritrditi in tako večnemu ognju zapasti." Ko so mu roke že vse
opečene, reče mu trinog: »Kaj pa sedaj, ali še ne boš daroval?"
Tarak: »Ali še nisi dovolj prepričan, da me Gospod dosti utrjuje,
Premagati vse tvoje muke?" Numerijan: »Obesite ga kvišku, in
n apravite velik dim pod njim!" Tarak: »Zaničeval sem tvoj ogenj,
P a  se bom sedaj bal dima?" Ko je še to končano, reče sodnik:

danes naj bode dosti! Preden te zopet zaslišim, izmislil si
oom novih muk, da te odvrnem od tvoje nespameti."

Taraka odpeljejo v ječo, pa pripeljejo Proba. Numerijan
prične: »Prob, ali si se kaj bolje premislil?" Prob: »Drzovit

618 11. oktober: Sv. Tarak. Prob in Andronik, spričevavci.

stojim pred teboj, zakaj tvoje muke so me okrepile, le poskusi z
novimi. Naj poginejo maliki, ki niso stvarili niti zemlje niti nebes!
In ta cela tema bogov! Jaz spoznavam le enega pravega Boga,
in le njega molim.“ Numerijan: „Bijte ga po gobcu, da ne bo
preklinjal dalje!“ in ga ukaže postaviti na razbeljeno ploščo.
Prob: „Tvoj ogenj nima nič vročine, vsaj jaz je ne čutim."
Numerijan: „Razbelite jo še hujše in postavite ga gori!" Prob:
„Sedaj je še-le prav hladno, tvoji služabniki te imajo za norca."
Numerijan: „Zvežite ga, popnite ga na konjiča in udrihajte z
žilami, da se mu koža olušči!" Prob: „Bal se nisem tvojega
ognja, in tudi to muko zaničujem; da še katere druge veš, po¬
skusi jih in prepričaj se, kako močen je Bog v meni." Nato
mu lase ostrižejo in žerjavice denejo na glavo. Prebivši to muko
reče Prob sodniku: „Slepec, ali še ne vidiš, kaj zamore Bog?
Vaši maliki pa ne morejo nič, nego svoje častivce pogrezniti v
večni pogin." Osramočen ga veli trinog odvesti in Andronika
pred-se poklicati.

Sodnik nagovori Andronika: „Ona dva pred teboj zaslišana
sta veliko pretrpela. Naposled smo ju vendar pripravili, da sta
darovala bogovom; prejela bosta zato od cesarja veliko čast.
Zatorej bodi pameten, prihrani si trpljenje, pa daruj!" Andro¬
nik: „Hudobni lažnik! zakaj bi me rad prekanil? Ona dva
nista mogla zatajiti Boga in pritrditi tvoji nespameti, in jaz sem
ravno teh misli. Pokrepčan z močjo svojega Boga se nič ne
bojim vsega trpljenja, ki si ga izmislil." Sodnik ga ukaže k
verejam privezati in z volovskimi žilami pretepati. Andronik
mu reče: „Nisi si izmislil nič novega in velikega, to je pač borno
protenje." Tu reče eden rabljev: „Kaj? po vsem životu si raz¬
mesarjen, pa praviš, da je to malenkost?" Andronik: „Njim,
ki ljubijo živega Boga, vse to ni nič." Numerijan: „Drgajte
mu hrbet s soljo! Položite ga na hrbet in tepite ga po trebuhu,
da se mu zopet ponove poprejšnje rane." Andronik: „0 prvem
zaslišanju si me razmesaril, in sedaj sem pred-te prišel popol¬
noma zaceljen; tisti, ki me je ozdravil, mi zopet lahko skaže to
milost." Namestnik se obrne k jetničarju in zareži: „Ti li nisem
ukazal, nobenega k njemu spustiti? Ako bi se bilo tako zgo¬
dilo, morale bi rane vse gnojne biti." Jetničar mu odgovori:
„Visokost! nihče ga ni zdravil, ker nihče ni bil pri njem v ječi.

Če me najdeš na laži, smeš mi glavo odsekati." Andronik reče
sodniku: „0 ti nespametnež; moj zdravnik je mogočen in lju¬
bezniv. On ne potrebuje ne mazila ne zdravila, ter z eno be-

11. oktober: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevavci.

619

sedo ozdravlja vse, ki vanj zaupajo. Njegovo stanovanje je v
nebesih in povsod, pa ti ga ne poznaš. “ Nato ukaže Maksim,
naj pripravijo za tretje zaslišanje novega mučenskega orodja,
Andronika pa med tem zapro v najglobokejšo ječo.

3. Tretje zaslišanje se godi v Anacarbu. Deželni namestnik
zaroti Taraka vnovič, naj daruje bogovom, ki vse vzdržujejo.
Tarak ga zavrne: „Za tvoje bogove in za vse njihove častivce
je pripravljen večni ogenj.“ Numerijan: „Mar še sedaj ne nehaš
preklinjati? Prikrajšal te bom za glavo, če ostaneš v svoji ne¬
sramnostih Tarak: „Če bi me tako hitro umoril, ne hi bil to
velik boj; daj mi več trpeti, da bode moje zasluženje večje.“
Numerijan: „Nikar ne misli, da te bom naenkrat dal umoriti;
končaval te bom kosec za koscem, in ostanke ukazal vreči
divjim zverinam.“ Tarak: „Kar misliš storiti, brž stori, in nikar
samo ne beseduj!“ Numerijan: „Razpnite ga na tezavnico, raz¬
praskajte mu obraz in odrežite mu ustni!“ Po dolgem trpljenju
se zadere nad njim: „Daruj, da se rešiš trpljenja!“ Tarak:
»Kaj, mar misliš, da tudi jaz hočem svojo dušo za vso večnost
Pogubiti, kakor ti?“ Numerijan: »Razbelite ražnjev, bodite ga
ž njimi na prsih, v nohte in lica.“ Tarak: »Še bolj neusmiljeno
smeš divjati; nikdar in nikoli ti ne bom pokoren, ter ne bom
molil hudičevih podob.“ Numerijan: »Odrežite mu ušesa, obrijte
mu glavo in denite na njo živega oglja. “ Ko se to zgodi, reče
Tarak: »Ušesa si mi odrezal; a moje srce je tako trdno zdru¬
ženo z Bogom mojim Zveličarjem, da ga ne moreš nikakor od¬
trgati od njega.“ Numerijan: »Ogarajte mu glavo in potem de¬
nite oglja na njo.“ Tarak: »Da me tudi odereš po vsem životu,
vendar svojega Boga ne zapustim, ki mi pomaga vso tvojo kru¬
tost premagovati.“ Numerijan: »Razbelite žreblje še hujše in
zaderite mu jih pod pazduho. “ Ko še to store, odpeljejo ga v
ječo, prihranivši ga za glediščne igre drugega dne.

Zopet je vrsta na Probu. Numerijan: »Ali se hočeš tudi
ti spametovati, kakor tvoja prednika, ki sta bila sicer dolgo
trdovratna, naposled pa‘ sta vendar spoznala in se skesala ?“
Trob: »Ti sleparski grdun, že drugič lažeš; kakor moja trpinska
tovariša, zaupam tudi jaz po božjem usmiljenju do konca ča-
stitljivo se vojskovati." Numerijan: »Zvežite ga in obesite ga
na glavo, razbelite žrebljev in zaderite mu jih v bedra; potem
vrzite na obraz, in denite mu razbeljenih plošč na hrbet."
T teh grozovitnih mukah zakliče Prob: »Ozri se, o Bog, mi-
los tno na mojo revščino." Nato zopet veli sodnik: »Vlijte mu

620 11. oktober: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevavci.

daritvenega vina v goltanec, v usta pa vtaknite daritvenega
mesa." Prob: „Glej, o Gospod, silo, ki mi jo delajo in sodi
me." Numerijan: „Hotel si rajši tisoč muk trpeti, nego daro¬
vati; sedaj pa si se vendar udeležil naših daritev.“ Prob: „Ne
bahaj se s tem; vedi, ako bi mi vse darove vaših oltarjev po¬
silil v usta, me vendar ne omadežujejo; zakaj Bog je priča
storjene mi sile.“ Numerijan: „Zasadite mu razbeljenih žrebljev
v meče, in ž njimi mu prebodite tudi roke." Prob: „Hvaljen
bodi, o Bog, da si moje roke vredne spoznal za svojega imena
voljo prebodenim biti." Numerijan: „Kakor se vidi, je tvoja
norost po vseh teh mukah še večja." Prob: „Velika oblast, ki
jo imaš, te je oslepila, da ne veš, kaj delaš." Numerijan: „Tako
se predrzneš govoriti, ker sem ti oči še pustil. Izruvajte mu
jih, pa počasi, da nič več ne vidi." Prob vse potrpi ter reče
potem: „Telesne oči si mi vzel; nikoli pa mi dušnih ne boš mogel
vzeti. Da bi pa ti spoznal svojo dušno slepoto, blagroval bi me
telesno slepega." Numerijan: „Že si na pol mrtev, pa le še
blebetaš? Zvežite ga, nesite ga proč in v ječo ž njim; pa pri¬
peljite mi Andronika, največjega trdovratneža med njimi!"

Ko zopet zahteva sodnik, naj daruje malikom, odgovarja
Andronik kakor poprej odločno. Numerijan mu reče: „Kaj te
je hudič obsedel?" Andronik: „Da bi bilo to, moral bi ti pri¬
trditi; ali tebe je obsedel hudič, ker to delaš, kar on hoče."
Nato ukaže sodnik papirja v šopke povezati in mu jih na tre¬
buhu sežgati. Andronik: „Dokler diham, ne boš me užugal."
Sedaj dd grozovitnež železnih paličic razbeliti in mu jih med
prste dejati. Andronik: „0 ti nespametni zaničevavec Boga! Ti
nimaš več drugih misli, nego hudičevih. Da bi vendar videl,
kako je Kristus v meni, in kako jaz po njem zaničujem vse
tvoje hudičeve naklepe!" Numerijan: „Izderite mu zobe in od¬
režite mu brezbožni jezik, da ne bo mogel več preklinjati, potem
ga odvedite v ječo!" Nato ukaže višjemu malikovavskemu du¬
hovniku Ferencijanu, da naj za jutršnji dan pripravi za ljudstvo
glediščne igre. Ta zopet da povelje čuvajem, da divjim zverem
nič ne dajo jesti.

4. Drugi dan zjutraj dero stari in mladi, moški in ženske
proti gledišču. O prihodu cesarskega namestnika prično se igre.
Bojujejo se ljudje (sužnji) z ljudmi in zverinami. „Mi kristjani,"
pravi pisec tega življenjepisa, „smo pazili iz jam bližnjih hribov,
kdaj da bodo privedli svete mučence. Kar zapove namestnik
svojim vojakom, iz ječe jih pripeljati. Zavoljo veliko in hudih

11. oktober: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevavci.

621

ran so bili tako slabotni, da niso mogli več iti, le nesti so jih
morali. Ob tem pogledu začnemo jokati in moliti. Ko jih vržejo
na sredo gledišča, nastane velik hrup in zabavljanje zaradi kri¬
vične obsodbe; več jih zapusti gledišče. Sedaj spuste na nje
zverine, ki se pa ne dotaknejo trupel svetnikov. Razsrjen ukaže
oblastnik, naj k njemu pride zverinski oskrbnik, ter mu zaukaže,
da naj v nje spusti najbolj grozovitne pošasti, kar jih ima. Od
strahu odklene divjega medveda, ki je ta dan bil že tri moške
raztrgal. Ta gre pri prvih dveh mirno mimo, k tretjemu pa,
k Androniku, se vleže na tla ter mu liže njegove rane. Andronik
ga skuša dražiti, položivši nanj svojo glavo; on pa ostane miren
in krotak. Za njim spuste strahovito levinjo, ki se zadere tako
neusmiljeno, da vsi gledavci strepetajo. Ta pa gre naravnost k
Taraku in se mu k nogam vleže tako, kakor da bi ga hotela
moliti. Tarak jo mika za ušesa in dlako, da bi jo razdražil; pa
levinja leži mirno kakor jagnje. Oblastnik jo ukaže dregati z
razbeljenimi drogovi, da bi jo poščuval. Ko jo pa razdražijo,
Plane kvišku, strahotno zakruli in z zobmi predere ograjo, da
ljudstvo strahu kliče, naj jej odpro klet. Naposled ukaže Nume-
rijan, da pridejo rablji s sekirami in jim odsekajo glave. Dva¬
najst vojakov pa ostane na straži; njim je ukazano, da trupla
mučencev pomešajo med druge mrtve sužnje, da bi jih kristjani
ne mogli spoznati. Kristjani na tihem pritapamo tja im vidimo
čuvaje pri ognju sedeti in večerjati. Tu prosimo Boga, naj bi
nam dal v posest svete ostanke. In glej! naenkrat nastane po¬
tres, začne se bliskati in grmeti, in ploha se vlije kot iz lijakov.
Hi molimo zopet. Nevihta se vleže, in prišedši v gledišče, naj¬
demo ogenj ugašen, čuvaji pa so strahu pobegnili. Zopet molimo
k Bogu, naj bi nam po kakem znamenju razodel sveta trupla,
'n sedaj se vleže neka prečudna luč na truplo slehernega. Za¬
denemo jih na rame ter odnesemo, kamor nam je luč kazala pot.
Prišedši do gore, izgine luč; mi pa, videč ondi dupljo, položimo
trupla vanjo. Vhod v dupljo skrbno zagradivši, da ne bi jih ondi
našel oblastnik, se vrnemo nazaj v mesto in zahvalimo Boga, da se
nam je tako posrečilo. Mi pa (bili smo trije ( -jaz Marcij, potem Feliks
in pa Ver) sklenemo do svoje smrti živeti v tistem kraju, kjer smo
ta sveta trupla pokopali, da bi še naša trupla poleg njihovih en¬
krat našla mir in pokoj. Zapisnike o zaslišanju pa, kjer je bilo
s Pričevanje svetnikov založeno, in za katere smo pisarju plačali
^00 denarjev, smo skrbno prepisali. “ — Mučeniško smrt so storili
dne li. vinotoka v prvem letu preganjanja za cesarja Dioklecijana.

622

11. oktober: Sv. Tarak, Prob in Andronik, spričevavci.

Verska potrpnost sv. katoliške cerkve.

Trde in grenke so bile besede, ki so jih ti trije mučenci pravili
cesarskemu namestniku. Enake in še zopernejše so morali poganski
cesarji zavoljo svojih vnebovpijočih krivic požirati od krščanskih spri-
čevavcev za časov preganjanja. Dasiravno pa kristjani s tem nič
niso nameravali drugega, razen oslepljene malikovavce privesti k spo¬
znanju pravega Boga, vendar so jim jeli očitati nestrpnost, in vsi so¬
vražniki sv. katoliške cerkve nam to očitanje še dandanes mečejo v
obraz. Zato je potrebno, da pri tej priliki nekoliko spregovorim o
verski potrpnosti sv. katoliške cerkve.

Očitanje nasprotnikov glede nestrpnosti sv. katoliške cerkve se
opira na to, da sv. cerkev nobene druge vere ne spoznava za dobro
in resnično. Toda tega sv. cerkev spoznavati nikdar in nikakor ne
more; njena potrpnost v tem bi bila pregreha, njena nepotrpnost pa
jej je sveta dolžnost in tudi njena bistvena pravica, najlepši biser
njene krone. Prave potrpnosti ni nikjer več, kakor ravno v sv. kato¬
liški cerkvi; zakaj prava in edino dopuščena potrpnost je ta, ki vsekdar
sovraži zmoto in pregreho, a vedno ljubi zmočeno ali zagrešeno osebo.
Osebe pa, naj so bile katerekoli vere, so bile in so jej še zmerom nad
vse pri srcu. Sveta cerkev jih kot njihova žalostna mati spoznava
za nehvaležne, uporne, nevedne, ali za nesrečne in oslepljene otroke.
Nikdar pa ne peha od sebe nikogar, marveč z odprtimi rokami čaka
vsakega, da ga sprejme v svoje naročje. Kakor njen nebeški Učenik
blagoslavlja te, ki jo kolnejo, in moli za nje, ki jo preganjajo. Sveta
cerkev nikdar ne odneha, svojim otrokom ravno te čednosti priporoče-
vati nasproti njihovim sovražnikom.

Nihče pa od sv. cerkve ne more pričakovati, da bi potrjevala ali
celo častila nauke in navade, ki so nasprotni naukom in zapovedim
njenega božjega ustanovnika. To bi bile zdravi pameti nasprotne
misli. Ako torej cerkvi nasproti kdo trdi: „Jaz verujem, da je tvoj
ustanovnik navaden človek, da so njegovi čudeži prazne pravljice, da
je devištvo njegove matere slepotija"; ali zopet drug reče: „Jaz ve¬
rujem, da je sveti krst prazna ceremonija, sv. maša brezbožno opravilo,
spoved iznajdba duhovnikov pa tezavnica vesti, in vice prazna marnja; 1 '
ali zopet še drug trdi: „Jaz verujem, da vera sama zveliča človeka,
da ropanja, bogokletstva itd. kratko in malo niso zadržki zveličanja;"
tega vendar cerkev nikoli ne more odobriti in potrditi, naj je še tako
krotka. Jezus Kristus namreč, čigar srce je brezdno krotkosti, usmi¬
ljenja in potrpežljivosti, svoji cerkvi nikdar ni dal takega zgleda po¬
trpežljivosti glede na verske resnice. Kot naj višji in nezmotljivi po-
stavodajavec naravnost prepoveduje, le ene črke ali pičice nje¬
gove postave ne prem e niti.  (Mat. 5, 18.) V Kafarnavmu, od
velike množice obdan, govori: „Jaz sem živi kruh, ki sem z
nebes prišel. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj."
(Jan. 6, 51.52.) Njegovi poslušavci se pohujšajo nad tem govorjenjem,
rekoč, da je trdo in kdo je more poslušati?  Ali kaj je na
tem? To govorjenje je resnično, in ena poglavitnih resnic sv. vere.
Zato jo ponovi petkrat zaporedoma in še odločneje poudari. Tudi učenci

12. oktober: Sv. Maksimilijan, škof in mučenec.

623

se pohujšajo, rekoč: „Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati?" Zve¬
ličar pa se le ne gane od resnice, temveč svoje besede vnovič potrdi:
»Hočete li tudi vi proč iti?“  S tem jim na voljo da, ali vero¬
vati, ali ga zapustiti. (Jan. 6, 60. nasl.) — „Pojdite,“  govori Gospod
pastirjem in učenikom svoje cerkve, „in učite vse narode; učite
jih spolnovati vse, karkoli sem vam zapovedal. Kdor
veruje, bo zveličan; kdor pa ne veruje, bo pogubljen."

Enako trdno neupogljivost v verskih resnicah so kazali apostoli.
Tepo jih, preganjajo, v ječe mečejo in morijo; a krotki so kakor
jagnjeta. Ako pa kdo napade resnice sv. vere, se pri tej priči vname
njihova gorečnost. Učenike novih naukov imenujejo hudičeve služab¬
nike, in iz cerkve izobčijo ter prekolnejo vsakogar, ki bi ljudem kaj
oznanjal razen tega, kar so od njih prejeli. (Gal. 1, 8. 9.) Neprenehoma
Priporočajo vernikom največje spoštovanje do naukov in zapovedi Kri¬
stusovih. „0 Timotej!" piše sv. Pavel svojemu učencu, „kar ti je iz¬
ročeno, ohrani, in ogibaj se posvetnih novih besed." (I. 6, 20.) In
sv. Janez piše: „Če kdo pride k vam, in ne prinese tega nauka, ne
sprejmite ga nikar v hišo, in ne pozdravljajte ga nikar." (II. 10.)

Če se torej sv. katoliška cerkev v naukih kaže nepotrpno, je
zaradi nepotrpnosti nihče ne more grajati, ne obsojati, da ne bi zdravi
pameti zapiral oči in ušes. Iz tega je spoznati, da je sv. cerkvi ne¬
strpnost v naukih, v nravi in veri, potrebna, da ni mogoče pripuščati,
ha bi vsa verstva enaka imenovali ali jih enakim smatrali.

Spoznavši to resnico vzdihni in moli:

Hvala ti, o dobrotljivi Bog, da sem otrok tiste sv. cerkve, zunaj
katere ni zveličanja! S tvojima apostoloma sem prepričan, da si ti
Po svojem Sinu to sv. cerkev „postavil, da je v svetlobo narodom in
v zveličanje do pokrajin zemlje." (Ap. dej. 13, 47.) Amen.

12. vinotok ali oktober.

Sv. Maksimilijan, škof in mučenec (1. 308).

Starodavno mesto Lavreak (Lorch), na otoku Aniže in Dunava,
j e  bilo pod rimljansko oblastjo eno najlepših in najvažnejših mest
takoimenovanega obrežnega Norika, bojišče in sidrišče proti bavar¬
skim ljudstvom onkraj reke. Razlegalo se je v njem rožljanje orožja
zvenčanjo bojnih priprav, zakaj drugo rimljansko krdelo je ondi
imelo stajališče. ob bregovju zavarovanem s stolpi in nasipi pa je
jnielo dunavsko brodovje svoje shajališče. Ošabni malikovavski templi
ln  oltarji, visoki stebri in podobe na čast cesarjem so bile videti od
znotraj in zunaj zidovja v veliki lepoti; pa tudi Zveličarjev ponižni
kHž se je jel častiti. Med rimljanskimi vojniki so bili tudi krščanske
Ver e vneti možje, ki so seme božje besede zasejali v dovzetna srca.

624

12. oktober: Sv. Maksimilijan, škof in mučenec.

Blagor sv. evangelija se je iz zagrajenega mesta razširil po hišah in
kočah deželnih prebivavcev. Tako je postala cerkev v Lavreaku mati
vseh drugih v sedanji Avstriji in je že v tretjem stoletju imela svoje
mašnike. ali še celo svoje škofe. Med temi najstarejši zapisniki ime¬
nujejo Maksimilijana.

1. Njegov pa ne iz prav zanesljivih virov posneti življenjepis
je ta-le: Rodil se je v prvi polovici tretjega stoletja v Celeji,
tedaj slavnem mestu s posebnimi svoboščinami v srednjem No¬
riku, ali sedanjem Celju na spodnjem Štajerskem. Njegovi stariši
so bili pobožni in premožni. Dečka pri sedmih letih ga dajo
učenemu in bogoslužnemu mašniku Oraniju v odgojo, ki mu srce
napolni s strahom božjim ter ga izuri v pobožnosti, krot.kosti,
čistosti in v drugih čednostih. Ko doraste v zalega mladeniča,
umrjo mu stariši, zapustivši mu veliko premoženje. Pa Maksi¬
milijan razdeli vse to premoženje med ubožce in oprosti tudi
sužnje, ki so služili pri njegovih stariših. Sedaj se odpravi v
Lavreak ali sedanji Lorch na Gorenjem Avstrijskem, kjer kot
mašnik oznanuje sveto evangalije. Obče ga ljubijo in spoštujejo
zaradi njegovega svetega življenja; zaradi njegove gorečnosti in
ponižnosti ga ljudstvo in duhovščina po škofovi smrti v Lavreaku
za škofa izvoli okoli leta 257. Preden pa Maksimilijan prevzame
to težavno apostolsko breme, gre v Rim, da od tedanjega papeža
Siksta II. prejme potrdilo v tej službi ter blagoslov in poslanstvo
njegovo. Že tedaj kakor v poznejših stoletjih so vedeli oznano-
vavci sv. evangelija in pastirji krščanskega ljudstva, ako hočejo
blagonosno delovati, da se morajo trdno združiti z naslednikom
sv. Petra, z rimskim papežem, kot središčem verske edinosti. Sikst
ga sprejme z vso ljubeznivostjo in posveti v škofa.

2. Poln gorečnosti se vrne iz Rima v svojo škofijo in prične
z oznanovanjem božje besede svojo višjepastirsko službo. .Bila je
tedaj v Lavreaku krščanska čreda še majhna. Okoli in okoli so
prebivali pogani in malikovavci, tudi v bližnji Bavarski je luč
krščanstva še-le jela svitati. Veliko teh poganov je ganila go¬
reča beseda svetega škofa, da so se dali spreobrniti in krstiti.
Ubožce, in zlasti od poganov hudo preganjane kristjane, ki so
v Lavreak pribežali, sprejemal je z največjo ljubeznijo in jim
pomagal, kar je mogel. Ni pa še njegovi gorečnosti dovolj, da
seme božje besede seje le v bližnji okolici; napoti se tudi kot
eden prvih evangeljskih oznanovavcev na Bavarsko in pride do
krajev sedanjega frižinskega mesta, kjer sezida na čast Materi
Božji malo cerkvico. Zato je na gorenjem Bavarskem še dan¬
danes v svetem spominu in v časti kot poseben varih Bavarske.

12. oktober: Sv. Maksimilijan, škof in mučenec.

625

Iz Bavarske ga žene v domače pokrajine, v očetnje mesto Celje,
da bi še ondi Kristusa oznanjal nevernikom. Za one dobe pa so
krščanske občine, ki so se množile od dne do dne, veliko pre¬
ganjanja trpele od rimljanskih eesarjev in njihovih krutih na¬
mestnikov; posebno je bil neki Numerijan, ki je z vso grozo¬
vitostjo divjal zoper kristjane. Njegov pooblaščenec Evilazij je
iz Celja razglasil ostro zapoved, malikom darovati. Veliko kri¬
stjanov se iz strahu pred smrtjo vda tej zapovedi in daruje.
Ko pa sveti škof zve o
tem, zateče se k Bogu za
pomoč, gre k oblastniku
in mu resnobno očita
njegovo hudobijo, rekoč:
n Ali nisi bil v te kraje
poslan, da jih ■ sovraž¬
nikov varuješ? Toda ti
gospodariš gozovitneje,
nego sovražnik, pogre¬
zajoč jih v večno po¬
gubo !“ Razsrjen zaradi
tega očitanja ga ukaže
oblastnik zgrabiti, vleči
v poganski tempel boj¬
nega malika Marta in
darovati, ali pa mora
Umreti. Zaradi njegove
stanovitnosti v veri mu
ukaže z mečem glavo
odsekati 12. dan vino¬
toka leta 283, ali kar '
je bolj gotovo, 1. 308 t
za cesarja Dioklecijana,
ker zapisniki pravijo, da je bila Lavreaška cerkev od leta 308
do 400 osirotela; tudi se za cesarja Numerijana ne dd^dokazati

Preganjanje kristjanov. Kristjani škofovo truplo zaneso po noči
na svoje pokopališče blizu Celja, od koder ga sveti škof Rupert
da prepasti v Lavreak. Za cesarja Henrika II. so prenesli nje¬
gove ostanke v Pasov, kjer se še sedaj. caste. Kaze se pa se
dandanes v Celju mesto, kjer je tekla njegova kri, m studenec,
ki je oni dan po čudežu jel iz zemlje izvirati.

Obrazuje se navadno kot škof s palmo in z mečem.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

40

626

13. oktober: Sv. Edvard, angleški kralj, spoznavavec.

Otmi svojo dušo!

Življenje vseh svetnikov in svetnic božjih kaže dosti razločno,
da je vse njihovo prizadevanje merilo na to, da otmejo svojo edino,
neumrljivo dušo. Zato so svetu ubežali, se ostro pokorili, neprenehoma
molili, se bojevali do krvi, ali celo mučeniške smrti umrli za sv. vero.
Tudi sv. Maksimilijan je imel le rešitev svoje duše pred očmi, in je za
to rešitev dal svoje življenje. Lahko bi si bil ohranil življenje; slavili
bi ga in z zakladi obdarovali, da bi le bil hotel malikom darovati; a
bile so mu pred očmi besede Kristusove: ,,Kaj pomaga človeku,
ako ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo trpi?“

Imej tudi ti te besede vedno v srcu in v spominu, kolikorkrat
se ti približuje kaka skušnjava v greh, in ti obeta veselje, čast in
plačilo. Le pomisli, kaj je Jezus, Sin Božji, vse storil in pretrpel, da
je otel tvojo dušo! Zategadelj je podobo hlapca na-se vzel, je neiz¬
rekljive bolečine in celo smrt pretrpel, sv. zakramente ustanovil; za¬
tegadelj se daruje vsaki dan v nekrvavi daritvi, se tebi samega sebe
daje v živež, in zapoveduje svojim mašnikom, da te uče, svare, opo¬
minjajo in strahujejo, — vse iz tega namena, da bi oteli tvojo dušo.
Je li mogel Kristus več storiti? In kakov namen ima tvoja duša?
Z Bogom, najvišjim, naj bi bila združena v nebesih vekomaj, ž njim
naj bi kraljevala in se udeleževala njegovega veličastva. Ali hi jej
bil Bog sam mogel postaviti višji namen? In to dušo, ki je več
vredna, kakor ves svet, to edino, neumrljivo, za večno zveličanje na¬
menjeno dušo bi zaigral, če bi smrten greh storil, zaigral za kratko
veselje ali za malo pozemeljskega prahu! Ako hočeš storiti kaj ta¬
kega, pri čemur se ti je bati velike nevarnosti, velike škode ali ne¬
nadomestljive zgube, premisliš si dvakrat in trikrat, preden se pre-
drzneš storiti. Premisli si tem bolj, kadar te mika smrten greh storiti
in svojo dušo pogubiti! Zapiši si torej globoko v srce besede: „Otmi
svojo dušo! 11  Če njo rešiš, vse rešiš; če njo pogubiš, vse pogubiš!

Molitev.

Da, ljubi moj Jezus! oteti hočem svojo dušo, rešeno s tvojo pre¬
sveto krvjo, naj me stane kar hoče. Ali sam s svojo močjo tega ne
morem. Zato te prosim tvoje milosti in pomoči, da vse sovražnike svo¬
jega zveličanja srčno premagam in dosežem krono pravičnosti. Amen.

13. vinotok ali oktober.

Sveti Edvard, angleški kralj, spoznavavec

(L 1066).

1. Že nekaj časa je živel Edvard, sin kralja Etelreda II.,
s svojo materjo Emo in bratom Alfredom na dvoru normandij¬
skega kralja, kamor so se bili zatekli, da so si ohranili življenje.

13. oktober: Sv. Edvard, angleški kralj, spoznavavec. 627

Tudi on je trpel s svojo domovino vred. Večkrat je goreče
molil k Bogu, naj se blagovoli usmiliti ljudstva, obljubivši, ako
mu hoče dati očetov sedež, da mu bo služil zvesto in sveto, sv.
apostola Petra si izvolil za variha in v Rim potoval na njegov
grob. Bog usliši njegovo molitev. Trije mogočni grofje prepode
Dance iz dežele in pokličejo mladega kraljeviča Edvarda na sedež
njegovega očeta v Anglijo. Na velikonočni praznik leta 1042
prejme kraljevo krono. Ko je bil maziljen za kralja, bila mu je
prva skrb, da zopet podpre sveto vero Kristusovo ter prepire in
razdore prežene iz kraljestva. Do Gospodovih mašnikov je bil poln
spoštovanja, svojim služabnikom priljuden in ubožcem zgolj usmi¬
ljenje. Pregovor mu je bil: „Najboljši pripomoček, kraljestvo
osrečiti, je ta, da v deželi veljata služba božja in strah božji,
ker blagostan vsakaterega kraljestva je zvezan z dobrim stanom
svete vere in cerkve. “ Zato zopet sezida stare in propadle
cerkve ter iz svojega premoženja ustanovi nove samostane; za¬
hteva pa tudi, da se poravnajo vse po vojski storjene krivice in
se podložnikom pomanjšajo veliki davki. Dancem so morali pla¬
čevati prej vsako leto nalog, „danski denar" imenovan. Dasi-
ravno so Dance že bili prepodili, so uradniki ta denar še vedno
pobirali od ljudstva. Edvard s prvega ne ve, odkod da prihaja,
zato ga vsega razda med ubožce. Zvedevši pa, odkod je ta
krvavi denar, ga pri tej priči odpravi. Tudi za se in za po¬
trebščine svojega dvora noče od podložnikov nobenih davščin,
a mpak vzdržuje vse iz kraljevih posesti, ki jih modro in pre¬
vidno oskrbuje; vrhu tega se celo veseli, da more svoje bla-
gajnice prazniti za dobre naprave svojemu ljudstvu na časni in
večni blagor.

2. Deželni velikaši pač kmalu spoznajo, kakšnega gospoda
s ° poklicali na kraljevi sedež. Skrb jih je, da ne bi propadla
sreča in blagostan, ki sta se tako lepo razcvitala vsepovsod.
Zavoljo tega tišče v kralja s prošnjami, naj se oženi, da kra¬
ljestvo dobi naslednika. To prošnjo uslišati mu dela veliko pre¬
glavico. Obljubil je namreč bil Gospodu, da hoče deviško živeti.
Da pa ne bi se jim zameril, zateče se k Bogu v molitvi rekoč:
»Moj Bog! tvoje usmiljenje je otelo nekdaj tri mladeniče v razbe¬
ljeni peči, po tebi je čisti Jožef ubežal zalezovanju pohotne ženske,
P° tebi je Suzana premagala nesramne starce, po tebi udržan
Holofern ni mogel škodovati Juditini čistosti; glej, jaz, tvoj hlapec
M sin tvoje dekle pritekam k tebi; pomagaj mi, o Gospod, da
tll( li v zakonskem stanu neomadežano ohranim svoje devištvo!"

40 *

628 13. oktober: Sv. Edvard, angleški kralj, spoznavavec.

•

Tako prejme s pobožno devico Edito zakrament sv. zakona,
razodevši jej svoj sklep, da hoče ž njo živeti, kakor s svojo
sestro, da pa o tem sklepu ne sme nikomur nič razodeti. Edita
mu pritrdi. Oba živita kakor angela. Njiju srci ste v Bogu
združeni, posvetiti se, je obema poslednji cilj in konec.

Med tem si danski kralj zopet opomore in jame delati pri¬
prave, da bi Angleško z vojsko napadel in jo uklonil pod prejšnji
jarem. Edvard, to zvedevši, je ves žalosten, da bodo njegovi pod¬
ložniki zopet v vojski morali trpeti toliko nesreč in nadlog; zato se
zateče h Gospodu vojnih trum, da odvrne to strašno šibo. Ravno
tedaj, ko hoče danski kralj v barki odriniti črez morje, da bi
Angleško napadel od morske strani, gre Edvard v cerkev k sv.
maši. V trenotju pa, ko mašnik pri povzdigovanju povzdigne
sv. hostijo, vidi sv. Edvard v prikazni danskega kralja z barke
pasti v morje in utoniti. Po sv. maši razodene Edvard svojim
spremljevavcem to prikazen, in kmalu potem pride poročilo, da
se je to v resnici pripetilo, in sicer ravno tedaj, ko je Edvard
bil gledal to prikazen.

Zavoljo kraljeve smrti pa Danci odstopijo od vojske, in
Anglija ostane v miru. Ta mir želi Edvard porabiti, da bi iz¬
vršil svojo obljubo in potoval v Rim h grobu sv. Petra. Toda
knezi in ljudstvo ga pregovarjajo in mu odsvetujejo, da ne bi
se po njegovem odhodu zopet vnel kak nemir. Zategadelj o
svoji obljubi pismeno sporoči sv. očetu, proseč ga, naj on razsodi.
Papež ga odveže te obljube in mu odgovori, naj teh denarjev,
ki bi jih potrošil na potu, nekaj razdeli med ubožce, nekaj pa
jih porabi v to, da popravi neki propadli samostan ter na čast
sv. Petru cerkev sezida. Po tej papeževi razsodbi jame neute-
goma spolnovati, kar mu je bilo naročenega. Samostan, ki ga
popravi, je sloveča zahodna stolna opatija v Londonu (West-
miinster), pokopališče angleških kraljev. Istotako razdeli takoj
za ubožce odločeni denar, zakaj bil je že poprej oče ubožcev, in
pozemeljsko bogastvo mu je bilo le pripomoček, da je ubožcem,
sirotam in vdovam polajševal njih žalostni stan.

3. Bila ga je zgolj krotkost in dobrotljivost. Ko enkrat
nekoliko zadremlje, pride eden njegovih služabnikov, in videč, da
je blagajnica poleg njega odprta, zaseže dvakrat zaporedoma de¬
narjev iz nje. Edvard to zapazivši, reče prestrašenemu tatu:
„Yarnj se, da te blagajničar ne zasači!“ Komaj to izpregovori,
stopi blagajničar v sobo ter videč tatvino jame tarnati in kričati
nad tatom. Kralj ne more prikriti prigodbe, reče pa mu mirno,

13. oktober: Sv. Edvard, angleški kralj, spoznavavec.

629

da ga utolaži: „Bodi tiho, morebiti je revček potrebnejši, nego
mi. Pusti ga, naj obdrži denar; za nas je še dovolj, kar
je ostalo. “

Zavoljo njegove svetosti mu tudi Bog podeli dar čudežev.
Nekikrat ga sreča na cesti na rokah in nogah sključen Irec.
Videč, da se mu kralj prijazno približuje, reče mu, da je že
šestkrat prosil zdravja v novosezidani cerkvi sv. Petra, pa mu
je naposled apostol razodel, da bo ozdravel, ako ga kralj na
hrbtu v cerkev zanese. Brez obotavljanja ga kralj zadene in
vpričo velike množice zanese v cerkev, kjer res pri tej priči
ozdravi; potem roma v zahvalo v Rim, na pot pa mu kralj da
potrebnih denarjev. Z vodo, v kateri si je bil kralj umil roke,
si slep siromak pokropi oči
in takoj ozdravi. Godvin,
njegov tast, bil je zvit,
hudoben, brezbožen in
krviželjen človek. Bil je
tudi na sumu, daje umoril
kraljevega brata Alfreda.

Nekega dne, ko je bil tast
Povabljen h kraljevi mizi,
pride govorica na ta umor.

Godvin strahu ves obledi.

Ga bi se pa opravičil pri
kralju, vzame hudobnež
grižljaj kruha v roko,
rekši: „Bog, ki ve tudi
najskrivnejše reči, bodi
sodnik! Ko použijem ta grižljaj, pa se mi nič ne zgodi, bodi
to znamenje, da sem jaz"nedolžen umora vašega brata. “ To iz-
govorivši dene grižljaj v usta, ki ga pa kralj poprej prekriža.
Ko ga pa hoče požreti, zadavi se ž njim.

4. Kakor sv. Petra, tako je Edvard častil tudi sv. evange¬
lista Janeza s posebno pobožnostjo, in se mu z obljubo zavezal,
ha ne bo ničesar odrekel nikomur, kdor ga bo prosil v imenu
toga svetnika. Tako mu pride neki tujec naproti in ga v imenu
sv - Janeza prosi daru. Kralj pa ravno nima nič denarja pri
se hi, tudi svojega miloščinarja ne s seboj; vendar ga noče praz¬
nega odpustiti. Zatorej potegne zlati prstan z roke in ga beraču
Podari. Črez dva dni se prikaže sv. Janez dvema romarjema,
Potujočima v Jeruzalem, v podobi častitljivega starčka, rekoč

630  13 . oktober: Sv. Edvard, angleški kralj, spoznavavec.

jima: „Jaz sem Kristusov apostol Janez, ki imam vašega kralja
zavoljo njegove čistosti posebno rad. Nesita mu nazaj ta prstan,
ki mi ga je podaril, ko sem se mu v podobi tujca prikazal, in
povejta mu, da se bliža dan njegovega odhoda. Črez šest me¬
secev pridem ponj in ga vzamem s seboj, da hodi z menoj za
Jagnjetom, kamor gre.“ Res sv. kralj zboli kmalu potem. Z naj¬
večjo skrbjo se pripravlja na smrt, in veli opravljati očitne mo¬
litve v pomoč in tolažbo svoji duši ob uri njene ločitve. Ko
prejme svete zakramente za umirajoče, in vidi velikaše svojega
kraljestva, posebno pa užaljeno, pobožno kraljico ob smrtni po¬
stelji, reče jej v tolažbo: „Nikar ne jokaj, saj ne bom umrl,
temveč živel. Svest sem si, da pojdem iz te doline smrti v
deželo živih, uživat ondi večno zveličanje svetnikov. “ Nato izreče
vpričo grofov in baronov slovesno, da je njegova soproga še ne-
omadeževana devica, in umije potem mirno 5. dan prosinca leta
1066, obžalovan in objokovan od svojega ljudstva, kakor pred
njim noben kralj. Črez 36 let po njegovi smrti vzdignejo nje¬
govo sv. truplo še čisto nesprhnelo, temveč prijetno dišeče. Papež
Aleksander III. ga je za svetnika razglasil, in 1. 1220 je zbor
v Oksfordu njegov spomin postavil na 13. dan vinotoka kot praz¬
ničen dan za vse Angleško.

Obrazuje se v kraljevi opravi, bolnika nesoč na hrbtu.

godimo pokorni sveti cerkvi!

Nad sv. kraljem Edvardom se med drugim lahko zgledujemo,
kako zvesto je spolnil vsa povelja sv. očeta, kako pokoren je bil sveti
cerkvi. Ako se pa dandanes ozremo po svetu, vidimo ravno narobe.
Od cerkve postavljeni prazniki so mnogim tolika preglavica, da bi jih
odpravili rajši danes kakor jutri, in vsi ubogi delavci in trpini naj
bi še-le v grobu našli delopust. Veliko se jih ob takih dnevih ne
zmeni za sveto mašo, še manj za božjo besedo. Drugim je od cerkve
zapovedani post tolika težava, da jih že zvija po trebuhu, kadar sli¬
šijo o postu. Zopet drugim je celo ena spoved in eno sveto obhajilo
v letu tolika gnusoba, kakor najnetečnejša jed, katera se jim studi,
ako jim pride samo na misel. Vsi taki in enaki se spodtikajo nad
cerkvenimi zapovedmi, odrekujoč cerkvi pokorščino. Poglejmo malo
natančneje, ali res cerkev nima nič govoriti, in ako govori, smo jej li
pokorščino dolžni ali ne?

Dandanes se nahaja vse polno društev.  Vsako društvo ima
svoja posebna pravila, ki jih mora spolnovati vsaki, kdor hoče biti ud
takega društva; kdor jih ne spolnuje, neha biti društveni ud. Tudi
katoliška cerkev je tako veliko društvo, tudi ona ima svoja pravila — -
svoje zapovedi. Kristus sam jej je dal oblast, zapovedi dajati, rekoč:

13. oktober: Sv. Edvard, angleški kralj, spoznavavec. 631

„Kakor je Oče mene poslal, tako jaz vas pošiljam. 1 *  (Jan.
20, 21.) To oblast, ki sem jo jaz prejel od Očeta, vernike voditi z
zveličanskimi zapovedmi, izročim sedaj vam, da jih tudi vi enako vo¬
dite. Drugod pravi: „Kar boste zavezali na zemlji, bo zave¬
zano tudi v nebesih; in kar boste razvezali na zemlji,
bo razvezano tudi v nebesi  h. “ (Mat. 18, 18.) Ta oblast, zave¬
zovati in odvezovati, pa ni nobena druga, nego vladarska, postavoda-
lavska in sodniška oblast. — Še več. Kristus je celo pod zgubo več¬
nega zveličanja zapovedal, zapovedi sv. cerkve pripoznavati kot svoje,
rekoč: „Kdor  vas  (vaše zapovedi) posluša, mene posluša; in
kdor vas zaničuje, mene zaničuje.**  (Luk. 10, 16.) „Kd or
cerkve ne posluša, tak ti bodi kakor nevernik in očiten
grešnik.**  (Mat. 18, 17.) Tako torej sam sebe pahne iz cerkve in
neha biti kristjan, kdor cerkvenih zapovedi ne spolnuje; udom svete
cerkve pa je zapovedano, s takimi se ne pečati, ravno tako, kakor z
neverniki in očitnimi grešniki.

Dalje ve vsakdo, da imajo matere, kakor očetje,  po božjih
m po človeških postavah pravico, svojim otrokom zapovedovati; otroci
Pa so jim dolžni pokorni biti. Tudi sv. cerkev je naša duhovna mati,
ki nas je pri sv. krstu prerodila v otroke božje. Torej smo pokorščino
dolžni njej in njenim zapovedim, enako, kakor Bogu in božjim zapo¬
vedim. Kazloček med božjimi in cerkvenimi zapovedmi je v resnici
le ta, da so božje neposredno dane od Boga samega, cerkvene pa so
po božjem navdihovanju dane posredno od sv. cerkve, ki je od Boga
samega pooblaščena. Zato vidimo, da so zvesti in resnični služabniki
božji tudi vsekdar zvesti in poslušni otroci sv. cerkve; nikoli pa ne
vidimo, da bi kdo, ki zaničuje cerkvene zapovedi, božje zapovedi vestno
spolnoval. Zategadelj je sv. Gregorij Nacijanski očital v spolnovanju
cerkvenih zapovedi zanikarnemu oblastniku Ebuziju: ,.Ti si sodnik, pa
Prelamljaš cerkvene postave. Kako boš človeške postave spolnoval,
a ko božje zaničuješ ali jih le malo čislaš?**

če torej hočemo kdaj imeti Boga za Očeta, imejmo sedaj sveto
cerkev za mater. Ne pozabimo, da smo pri sv. krstu po botrih oblju¬
bili, spolnovati božje in cerkvene zapovedi brez razločka. Krstno ob¬
ljubo smo zopet ponovili gotovo pri sveti birmi in prvem svetem obha¬
jilu, in zapisana je v bukvah življenja. Sodnik nam jo bode nekdaj
Pokazal in ž njo primeril naše življenje. Kakor smo jo spolnovali ali
P a  jo zaničevali, tako bode izišla naša sodba.

Molite v.

Daj mi, o dobrotljivi Bog, na priprošnjo sv. Edvarda, da sv. cerkev
spoznavam za svojo dobro mater in jej vse žive dni ostanem pokoien
otrok, da v njenem naročju enkrat umrjem in dedščino enkrat \ ne¬
besih prejmem. Amen.

632

14. oktober: Sv. Kalist I., papež in mučenec.

14. vinotok ali oktober.

Sveti Kalist I., papež in mučenec (L 227).

Sveta cerkev šteje med 262 nasledniki Kristusovimi na
zemlji 72 slovesno spoznanih svetnikov, in med njimi 32 svetih
mučencev, ki so resnico sv. evangelija s svojo krvjo zapečatili.
Eden najznamenitejših je sveti Kalist, ali Kalikst, 16. papež v
vrsti za Petrom. Bil je iz rimljanske Domicijeve rodovine, in
1. 221 po smrti papeža Cetirina na papežev prestol povzdignjen.
Za one dobe je bil mladi Heliogabal rimski cesar, ki je blizu
štiri leta cesarski sedež skrunil z zapravljivostjo, grozovitostjo in
z najostudnejšimi pregrehami ter je Rimljane pogreznil v grozo¬
vite zopernaravne hudobije. Nihče ni bolj objokoval te sprije¬
nosti, nego sv. Kalist. Da bi Boga utolažil, se je vedno postil
in molil ter uvedel ostre poste v kvatrnih tednih, ki so bili ne¬
koliko že za apostolskih časov v navadi, da bi, kolikor mogoče,
v okom prišel splošnemu propadu in božjo milost sklical v spre¬
obrnitev nevernikov. Leta 222 je Heliogabala njegova osebna
straža umorila in Aleskander Sever je prišel na cesarski sedež.
Dasiravno pogan, je bil vendar ta cesar močno naklonjen že
precejšnjemu številu kristjanov v Rimu. Ni jim branil poslopij
za bo-žjo službo ali cerkva imeti. Med drugim se o njem pripo¬
veduje, da je nekega krčmarja, ki je hotel gostilno postaviti na
onem prostoru, ki so ga kristjani zahtevali za zidanje cerkve,
zavrnil z besedami: „Bolje je, da se Bog, po katerem načinu si
že bodi, časti na tem prostoru, nego da bi se krčmarjem pre¬
pustili Večkrat je imel v ustih tudi pregovor, ki ga je bil slišal
od judov in kristjanov: „Kar nočeš, da ne bi drugi tebi storili,
tega tudi ti njim ne stori. “ V svoji palači je celo v molitvenici
imel postavljeno podobo Kristusovo, seveda poleg drugih malikov,
in jo je po božje častil. Posebno je spoštoval papeža Kalista,
občudujoč njegovo modrost in razumnost, s katero je mašnike
volil. Večkrat ga je v zgled stavil svojim služabnikom in ljud¬
stvu, kadar so bile volitve novih gosposk. Ker se torej papežu
ni bilo bati tako dobro mislečega cesarja, prizadeval si je tem
bolj božje kraljestvo razširjati, in pogane voditi k spoznanju
edino pravega Boga. Leta 224 sezida lepo cerkev na prostoru,
kjer je poprej stalo poslopje za doslužene vojake. Na tem kraju
je za dobe Kristusovega rojstva jel izvirati oljnat studenec, ki

14. oktober: Sv. Kalist I., papež in mučenec.

633

je ves dan tekel in se izlival v reko Tibero. Zato si je tudi ta
kraj izvolil za zidanje nove cerkve; bila pa je pozneje razdrta,
a v 4. stoletju za papeža Julija zopet sezidana in Materi Božji
posvečena ter še dandanes stoji.

Še bolj nego na cerkve iz kamenja je Kalist mislil na to, da
ki prestvaril srca malikovavcev v temple Sv. Duha. — Nekega
dne pogori velik del mogočnega Kapitola in v templu velikega
malika Jupitra se raztopi leva roka njegovega kipa, ki je bil
ves iz čistega zlata. Vsled tega prosijo malikovavski duhovniki
cesarja, naj napravi slovesne daritve, da utolaži bogove. Cesar
v to dovoli. Ko pa duhovniki darila polože na oltar, pokonča
jih strela z oltarjem vred. Vse mesto se prestraši. Veliko jih
celo iz mesta zbeži do papeževega stanovališča, ki ravno kri¬
stjanom opravlja službo božjo. Mestni svetovavec Palmacij na¬
znani cesarju o tem shodu kristjanov. Malikovavci pa psujejo
kristjane, da so oni krivi vsega poprejšnjega maščevanja malikov
ter planejo brez cesarjevega dovoljenja nad nje. Na čelu te
Preganjavske drhali je Palmacij sam; ta hiti z vojaki ven pred
mesto, da bi papeža Kalista ugrabil. Ko pa vojaki hočejo papeža
Prijeti, oslepe. Tudi to sporoči Palmacij cesarju in ga prisili
tako daleč, da bi morali kristjani ali malikom darovati ali pa
Umorjeni biti, da se srd malikov poleže. Ko pa Palmacij z
malikovavskimi duhovniki misli pričeti to darovanje, stopi pred
uje neka tistih devic, ki so čuvale sveti ogenj v templu boginje
Veste, rekoč: „Bog kristjanov je pravi Bog in bo strahoval trdo¬
vratni Rim.“ Ostrašeni zaradi te prikazni zbeže vsi, in daro¬
vanje izostane. Palmacij pade sv. Kalistu k nogam, postane
kristjan in prejme sv. krst. Ravno to stori drugi dan neka dru¬
žina, vkup štirideset oseb, ki jih sv. Kalist pouči in krsti. Vsi
se močno zgledujejo nad to spreobrnitvijo. — Palmacij a pa pri¬
vedejo uklenjenega k cesarju. Aleksander ga globoko ganjen
uagovori: „Kako si mogel tako daleč zaiti in neumrljive bogove
zapustiti? “ — razlagajoč mu nadalje žalostne nasledke. Toda
Palmacij ostane stanoviten. Izroče ga svetovavcu Simpliciju, da
ki ga preveril. Bivajoč v Simplicijevi 'hiši mu ozdravi na nje¬
govo prošnjo bolno ženo, ko za njo moli; po tem čudesu še Sim-
Piicija z ženo vred pridobi Kristusu. Papež Kalist pouči njiju
in vso njuno hišo, 68 oseb, v krščanski veri, ter jih potem krsti.
P a  jih pa potrdi v sveti veri, pusti Kalist mašnika Kalepodija
Pni njih. Ljudstvo pa, ko zve njih spreobrnitev, napade jih drugi
dan v svoji slepi strasti in pomori vse. Sveti papež Kalist jdo-

634

14. oktober: Sv. Kalist I., papež in mučenec.

koplje njihova trupla v nekem podzemeljskem pokopališču, ki ga
je bila pričela sv. Lucija, sv. Kalist pa ga je še povečal. Sploh
je sveti papež imel v veliki časti trupla rajnih kristjanov, po¬
sebno pa svetih mučencev. Zato ga je bila tudi skrb, da so jih
spoštljivo pokopavali. Pokopališče, ki je je on povečal in olepšal,
zvalo se je dalj časa po njegovem imenu. Sedaj se imenuje
„katakomba“ ali pokopališče sv. Sebastijana, ker je bil ta sveti
spričevavec sprvega v njem pokopan, in je pri vhodu v njo sedaj
sezidana krasna, sv. Boštjanu posvečena cerkev. Dasiravno pa
je bil cesar Aleksander Sever papežu naklonjen, vendar cesarju
ni bilo moč zabraniti, da ne bi bili kristjanov preganjali in morili
njegovi malikovavstvu vdani namestniki, med njimi posebno neki
Ulpijan. Pod njegovim vladarstvom nastane neki ljudski hrup,
pri katerem sv. Kalista zgrabijo, ga skozi okno vržejo, v globok
vodnjak pogreznejo in tako dolgo s kamenjem posipajo, da ga
umore. Še sedaj se kaže vodnjak, v katerega so ga bili vrgli,
v neki cerkvi, ki so jo sezidali nad njim. Njegova mučeniška
smrt je bila leta 227.

katakombe ali podzemeljska pokopališča.

Gotovo bo marsikomu ljubo, da mu nekoliko opišem katakombe
ali podzemeljska pokopališča prvih kristjanov, in pred oči postavim
verno življenje prvih kristjanov med tem grobovjem.

Nad vratmi, ki so pri vhodu teh pokopališč, se bere ta-le napis:
„To je pokopališče slavnega papeža in spričevavca Ka¬
lista. Kdor je obišče z resnično potrtim srcem, zadobi,
spovedavši se, odpuščanje vseh svojih grehov po pre¬
slavnem zasluženju  174.000 tukaj pokopanih svetih mu¬
čencev s 46 slavnimi škofi in papeži, ki so vsi šli skozi
velike stiske, in pretrpeli smrt za Jezusovo ime, da so
postali dediči božjega kraljestva.“  — Katakombe so bile s
prvega jame, kjer so kopali pesek in kamenje. Sčasoma so te jame
popolnoma izdolbli, s cestami na vse strani prepregli, in ob straneh
obzidali z rakvami. Nekatere so bile precej prostorne, podzemeljskemu
mestu enake. V njih so se kristjani za časov preganjanja shajali,
zatišja si iskali in službo božjo opravljali. Take katakombe niso bile
samo v Rimu, ampak tudi v Florenci, Neapolu, Milanu in drugod. V
take rakve so kristjani pokopavali svoje vernike, ker po cesarskih po¬
stavah v mestu nihče ni smel pokopan biti. V posebne rakve so de-
vali mučence po imenu in številu, in če je bilo mogoče z vsemi te¬
lesnimi ostanki, s prelito, v gobo ali prtiče ali pa v steklenice in
lončke vlovljeno krvjo, in večkrat so poleg njih polagali tudi orožje,
s katerim so bili mučeni.

14. oktober: Sr. Kalist L, papež in mučenec.

635

Prišedši po stopnicah v te podzemeljske jame je treba luči, ker
je povsod tema. Pred seboj vidiš na vse strani se križajoča pota; ob
desni in levi pa podolgem vrste grobov, po šest in šest eden vrhu
drugega, iz rahlega kamena izkopane grobove starcev, otrok, vojakov,
papežev, mučencev vsake starosti, vsakega stanu in iz vseh dežel. Ti
grobovi so pa sedaj prazni. Ostanki so namreč iz njih pobrani ter po
naših oltarjih križem sveta pokopani. Bolj globoko prideš v novo
obločje, zopet najdeš vse polno, pa še zaprtih grobov. Na njih vidiš
razne napise in podobe; postavim prvo in poslednjo črko v grški
abecedi A-Q  (Alfa in Omega) in zdolaj goloba in palmovo vejico. Ti
črki pomenjate njega, ki je prvi in zadnji, Boga samega; v njega je
rajnik svoje žive dni veroval, zanj trpel in v njem umrl; golob pa je
znamenje miru, in palmova vejica znamenje mučeništva. Vidiš tudi
napis z grškima črkama, ki sta druga z drugo zvezani ,,K in R“
(grški črki ste X in P zvezani ena v drugo), zdolaj pa ribo. Grki
Pomenjate ime „Kristus“, riba pa, po grški
»ihtiš 11 , ima začetne črke teh-le besed v
sebi: Jezus Kristus, Božji Sin, Zveličar.

Ime ali podoba ribe na grobovih torej po¬
men) a spričevanje sv. vere v Kristusa, Sina
božjega in našega Odrešenika. Takih okraj¬
šan) in skrivnostnih podob so se kristjani
posluževali zavoljo poganov. Grobov s ta¬
kimi in enakimi napisi in podobami je
samo v Kalistovi rakvi 174.000, zgolj mu¬
čencev. Naprej gredoč dospeš v oblokano kapelo. Strop je ozaljšan
z lepimi slikami in podobami, sredi med njimi dobri pastir. A zidu
je 12 obločastih grobov; okoli zida je marmorna klop, v oglu stoji
Prižnica. Na tej klopi so sedeli duhovniki, ko je papež ali škof raz¬
lagal vernikom sveto evangelije in apostolske liste. Tu je nekdaj
stal častitljivi starček Kalist. Na sredi je stal oltar nad praznim
grobom, v katerem sta nekdaj počivali trupli sv. apostolov Petra in
Pavla. S prižganimi svetilnicami v rokah so prihajali kristjani za¬
pored, poviti v plašče, na ta sv. kraj. O škofovem ali papeževem pri¬
hodu so nažgali luči po oltarjih, kelih prinesli, in sv. daritev se je
pričela. Zadonelo je petje psalmov. Po darovanju Jagnjeta Jezusa
Kristusa prične se sv. obhajilo; vsi prejmejo Kristusovo telo in nje¬
govo kri. Nato zopet zadone hvalne in zahvalne pesmi. Po skončanju
blagoslovi papež občestvo, in vsi se tiho razidejo po potih ven iz teh
Pozemeljskih jam; zakaj že se zaznava jutro in pogani ne smejo vedeti,
kaj se je godilo tu zdolaj med grobovjem. Tako je bilo življenje
kristjanov v prvih treh stoletjih ter za Časov papeža Kalista I., za
dobe preganjanja.

Molitev.

Bog, ki nas vidiš, da iz svoje slabosti omagujemo; krepčaj nas
milostno v ljubezni do tebe po zgledu zveličanega Kalista, tvojega mu¬
čenca in škofa. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen.

636 15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica.

15. vinotok ali oktober.

Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica

(L 1582).

1. Ta velika služabnica božja se je rodila v Abuli ali Avili
v stari Kastiliji na Španskem dne 28. sušca leta 1515. Njen
oče Alfonz Sankec iz Cepede je bil iz neke najblagorodnejše in
najslavnejše španske rodovine; njegova druga soproga, Terezina
mati, Beatriks iz Ahumade, je bila ravno tako visokega, pleme¬
nitega rodu. Imela sta devetero otrok, med njimi je bila Terezija
tretji. Kakor sta bila oba pobožna, tako sta tudi svoje otroke
pobožno izrejala. Sveta Terezija popisujoč svoje življenje pravi:
„Moja mati so bili jako častitljiva gospa. Akoravno so svoje
vrstnice prekašali na lepoti, vendar se za lepoto niso menili
nikdar, niti si jo domišljevali. Umrli so že v 33. letu svoje dobe;
a bili so tako postavnega vedenja, kakor postarna gospa. Bili so
posebno krotkega srca in vedrega duha, pa na telesu večkrat
bolehni. Nič manj pobožni in bogoslužni so bili moj oče. Nikdar
se od njih ni slišalo kletve, rotenja ali nemilosrčnega govorjenja.
Posebno radi so čitali spodbudne bukve in jih veliko nakupili,
da bi še njihovi otroci imeli kaj dobrega citati. Silili so nas,
da smo otroci vsaki dan ob gotovih urah opravljali svoje molitve
ter skrbeli, da bi v nas obudili pravo otročjo pobožnost do bla¬
žene Bogorodnice in do drugih svetnikov. Po molitvi in branju
dobrih bukev se je moje srce že pred sedmim letom mojega živ¬
ljenja oklenilo Boga in nebeških stvari. K temu je veliko pripo¬
mogel zgled starišev, ki jih nisem videla po drugem si priza¬
devati, nego po čednostih in dobrih delih. Sicer sem srčno
ljubila vse svoje brate in sestre, pa najljubši mi je bil Roderik,
ravno štiri leta starejši od mene, ki je z menoj bil enega srca
in je z menoj vred vedno bral življenje svetnikov. Trpljenja, ki
so je prestali sveti mučenci, napolnijo naju s svetim navdušenjem.
Razsvetljena po milosti od zgoraj preudarim sama pri sebi, da
so mučenci vendar le po nizki ceni kupili posest večnega miru in
božjega užitka, akoravno so pretrpeli najbridkejše muke. Vname
se mi želja po mučeniški smrti, ki je nisem mogla v svojem
srcu prikriti. Dogovoriva se z Roderikom, ki so ga sprehajale
enake misli, kako da bi mogla doseči častito mučeniško smrt.
Goreče mu prigovarjam, da bi se z menoj napotil k sosednim

15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 637

sovražnim Mavrom, ki bi naju zavoljo krščanske vere ob glavo
deli. Dozdevalo se mi je, da nama bo Bog, akoravno otrokoma,
srčnost k temu podelil. Najteže nama je bilo stariše zapustiti.
Pa večno veličastvo ali večna kazen naju pretrese tolikanj, da
pogostoma vzdihujeva iz globočine srca: „Večno, večno, večno!“
Vzemši s seboj pičlo jedi, zapustiva po beraško preoblečena oče¬
tovsko hišo. Prišla sva že precej daleč od mesta, ko naju sreča eden
stricev; ta naju zopet domov zapelje materi na največje veselje.
Mati naju ostro pokarajo, brat pa zvrže vso krivdo na me. Tako
je nama bila pot k mučeniški kroni prestrežena. Zategadelj se
odločiva po šegi puščavnikov živeti. Napraviva si na vrtu, kakor
veva in znava, dve kolibici, da bi v samoti zbrana živela. Ko
se nama pa kolibi le poderete, ne moreva zadostiti svoji želji. “

2. Terezija se torej, kar največ more, umika svetu, da tem
laže opravlja svoje mnogotere pobožne vaje. Zlasti jej je srce
ganila zgodba Samarijanke pri Jakobovem vodnjaku, čije podoba
jo visela na steni v njeni stanici. Pogostoma pred to podobo
stoje premišlja napis: „Gospod, daj mi te vode!“ Ne ve pa še,
kaj zahteva s temi besedami, vendar, kolikorkrat premišljuje to,
Bolj jej prihaja okus po nebeških stvareh. — Tudi ubožcem, kolikor
sme, rada pomaga z miloščino.

Tako se jej godi blizu do 12. leta, ko jej umrje mati. V
bridkosti svojega srca pade pred podobo Matere Božje na kolena
In jo v solzah prosi, naj jo ona sprejme odšle za svojo hčer in
jej bode mati. Hudobi je zopern ta začetek pobožnosti in njena
goreča ljubezen do kreposti. Zato jo jame zavirati zlasti z dveh
strani. Navdahne jej najprej ljubezen do branja izmišljenih po¬
vesti. Te sicer tedaj še niso bile tako ostudne, škodljive in
Pogubne, kakor so dostikrat dandanes, vendar so bile njenemu
očetu tako zoperne, da jih more, naj bi je oče ne videl, le skrivši
brati. Posledica tega branja je bila, da je čedalje bolj pešala v
dobrem, zabredla v mnogotere pregreške, pa še veliko dragega
časa potratila. Jako duhovita, kakor je bila, začela je s svojim
bratom Roderikom v malo mesecih sama skladati enake pesmi in.
Povesti, in hvala posvetnih ljudi jo je v tem še bolj potrdila. Bog
.1° sicer obvaruje, da se ne spridi tako zelo in tudi ne pogrezne
tako globoko, kakor drugi, ki radi prebirajo take slabe knjige;
a  vendar se jej jame dopadati, da se lepotiči, lase umetno
s Pleta, varuje nežno kožo belih rok, se z dišavami maže in
Posnema druge ničemurnosti posvetnih hčer. Dobro se jej
Z( ti, da jo ogledujejo ljudje, akoravno temu ne podtika sla-

638 15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica.

bega namena in nikomur ne želi biti v pohujšanje, da bi se
Bog ne žalil.

Druga zanka peklenske hudobe za njo je bila slaba tovarišija.
Zahajali so v očetovo hišo mnogi njenih sorodnikov. Kot po-
svetnjaki se ž njo pomenkujejo tudi le o posvetnih ničemurnostih.
Terezija jih ne samo rada posluša, temveč tudi sama govori o
stvareh, kakoršne so jim po volji. O tem sama piše tako-le:
„Imela sem nekatere stričnike, ki so smeli v hišo mojega očeta
zahajati. Drugih oseb sicer niso dopuščali, pa bi bil hotel Bog,
da še teh ne bi bili! Še-le sedaj spoznavam, kako nevarno je
v takih letih, v katerih je treba začeti čednosti saditi, z osebami
se pečati, ki ne samo ne vedo, kako ničemuren je svet, temveč
še vabijo k ljubezni do njega . . . Imela sem sestro dokaj starejšo
od sebe; toda nisem posnemala njenega lepega vedenja in njene
pobožnosti, pač pak sem sprejemala lahkomiselnost in vse hudo
od ene svojih tet, ki je bila večkrat v naši hiši. Postala sem,
kakor ona, popolnoma vsa ničemurna v svojih mislih. Naj bi se
pač vsi stariši zgledovali nad menoj in dobro pazili na tova¬
rišijo svojih otrok! Zaupno in prijazno pečanje s teto me tako
spremeni, da ne ostane na meni skoraj nobenega znamenja po¬
božne duše. Bilo mi je, kakor da bi mi bile teta in še nekatere
druge osebe njene vrste svoje zadržanje in svoje lastnosti vtisnile
v dušo. Iz tega spoznavam, kako zelo koristna je dobra tova¬
rišija, in svesta sem si, da bi bila v čednostih ostala neomadežana
in stanovitna, ako bi se bila v tej dobi pečala s pobožnimi ose¬
bami. Sčasoma mi je izginil ves strah božji, in le ta strah mi
ie bil še ostal, da ne bi prišla ob svojo čast; ta strah pa me je
nadlegoval v vsem, kar sem počenjala. Misleč, da bode moglo
prikrito ostati, predrznila sem se marsikaj storiti, kar je bilo
zoper mojo čast in zoper Boga. Kakor mi je s prvega hudobna
tovarišija bila na kvar, tako me je pozneje k hudemu priganjala
moja lastna hudobija, posebno, ker sem okoli sebe imela služab¬
nice in postrežnice, ki so bile ročne in pripravljene za vsako
hudobijo. Do velikih grehov sicer nikdar nisem imela nagnjenja,
ker se mi je že po naravi studila vsa nesramnost in nečistost;
pa nevarnost je že bila tu, ker se nisem ogibala priložnosti. “

3. Vendar pa se je usmili ljubi Bog. Ne da jej v srcu
miru; pa tudi njen oče, ki mu je bilo njeno pečanje in obnašanje
že zoperno, skuša tej stvari konec storiti. Prilika temu se mu
kmalu ponudi. Starejša Terezina sestra se omoži. Sedaj jo oče
odda v mesto v nunski samostan s pretvezo, da ni za njo dobro

15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 639

brez matere sami biti pri hiši. Ko biva poldrugo leto v samo¬
stanu, napade jo huda bolezen, za česar voljo se zopet vrne v
očetovo hišo. Nekoliko ozdravljeno jo pošlje oče k sestri na neko
pristavo, da do dobrega okreva. Na potu tja obišče enega oče¬
tovih bratov, jako pobožnega moža in pozneje mašnika. Ta se
ž njo razgovarja o božjih rečeh in jej da več svetih bukev brati.
Ti pobožni razgovori in te svete bukve jej odpro dušne oči, da
jasno spozna ničemurnosti sveta. Spreletava jo velik strah pred
večno pogubo, in tako se zavzame, svet zapustiti in v kakem
samostanu Bogu služiti. Pa tudi to ne gre brez boja. Peklenska
hudoba jej predočuje samostansko življenje kot grozovitno ostro
in trdo ter jo z groznim strahom napolnuje. Vendar premišlje¬
vanje, da je kazen zaslužila in da je Kristus za nas trpel tako
neizrekljivo veliko, jo potrdi in jej pomore premagati te peklenske
skušnjave. Tako razodene očetu svoj namen, da hoče nuna ‘biti.
Pa oče jej iz prevelike ljubezni do nje tega ne dovoli pred svojo
smrtjo. S tem jej je srce zopet vse razdrto od notranjih bolečin.
Sama pravi, da bolečine na smrtni postelji ne bi mogle biti takšne,
kakoršne so bile te; bilo jej je, kakor bi jej bile vse kosti snete
iz sklepov. Od milosti božje potrjena, stori naposled velikodušni
sklep, s svojim bratom Antonom, ki ga je pregovorila za duhovski
stan, pobegniti od doma v kak samostan, da ne bi oče za to
vedel. Brat gre k dominikanom, ona pa v samostan karmelitaric
v Avilo. Stara je bila tedaj 20 let, sedem mesecev in pet dni,
ko raztrga vse svetne zaveze in se za vselej posveti Bogu, da
postane ona velika služabnica Gospodova, ki še dandanes raz¬
svetljuje sv. cerkev s svetlobo svojih čednosti, s svojimi čudo¬
vitimi deli in modrimi pismi.

4. Ko v samostanu nastopi poskušnje leto, izgine naenkrat
vsa žalost zaradi ločitve od očeta, in umirijo se jej vsi dosedanji
notranji boji. Dne 3. listopada leta 1534 stori slovesno samo¬
stansko obljubo, zmagavši mnogotere skušnjave peklenske hudobe,
ki jo je v tem oviral na vso moč. Njen oče, ki poprej po no¬
beni ceni ni hotel dovoliti, da bi bila postala nuna, jej sedaj
dovoli, in Terezija sama pripoveduje, s kdlikim notranjim veseljem
bi s koliko tolažbo je bila napolnjena po storjeni obljubi.

Zgodi se jej pa tudi, česar je Boga prosila, da namreč hudo
in zelo nevarno oboli. Srce in prsi jo tako bole, da leži skoraj
zmerom v nezavednosti, le vsakdanje sveto obhajilo jo okrepčuje
v  teh silnih bolečinah. Zdravniki je ne vedo s čim ozdraviti.
z ato jo oče vzame iz samostana na sestrino pristavo, posebno ker

640 15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica.

ni bil tujcem zaprt, da so jo hodili vedno nadlegovat. Blizu ondi
je stanovala ženska, ki je bila na glasu, da ve mnogotere bo¬
lezni ozdravljati. A Tereziji nima pomoči; čedalje hujše so njene
bolečine. Mrzlica je nič več ne popusti, in ogenj, ki jo je žgal
po črevesih, nateza jej čutne žile in kite tako, da noč in dan
nima več miru. Vsled tega jo zopet nazaj preneso v Avilo. Tu
pa jej je tako hudo, da jo imajo nekikrat že za popolnoma mrtvo.

Štiri dni leži v vedni omedlevici, da se kar ne zgane. Vroč
vosek jej že kapajo na obrvi, da bi se prepričali, je li še živa
ali ne. Tudi grob jej že izkopljejo, in v nekem samostanu nje¬
nega reda opravijo že mrtvaške molitve po njej; kar se nenadoma
predrami iz omedlevice in prosi sv. obhajila. S solzami se spove
in prejme sv. Rešnje Telo, vendar pa tako životari celih osem
mesecev, da ni ne živa ne mrtva, ter ostane potem tri leta sklju¬
čena na vseh udih. V tej hudi in dolgotrajni bolezni se povzpe
do najvišje stopinje notranje molitve in premišljevanja.

V premišljevalni molitvi se Terezija, kakor ve in zna, vadi
ves čas svoje bolezni, kazaje s tem, koliko zmore tudi slaba
stvar, podprta od božje milosti. Ob najhujših bolečinah je vedno
vesela in njena volja vsa združena z božjo voljo. Ni jej drugega
pogovora, nego o ljubezni božji in duhovnih stvareh. Vpričo
nje ne sme nihče govoriti slabega o svojem bližnjem; kdor pa
govori o duhovnih stvareh, jej napravi največje veselje. Da zadosti
svojim notranjim željam, z Bogom se zediniti, spoveduje se vsa
potrta pogostoma in prejema s sveto radostjo sveto Rešnje Telo.
Pri tem pa ima zopet najhujše notranje trpljenje. Najmanjši
prestopek jej prizadeva največjo bolest, in bridke solze se jej uli¬
jejo iz oči zavoljo njih. Ali te solze se jej zde le gola hlimba,
mislec, da se nič ne poboljša, in večkrat jo obhaja misel, da bi
zopet opustila svoje molitvene vaje.

Tako je bila Terezija križana od znotraj in zunaj. Trdo
šolo je morala poskusiti precej z začetka; pa ljubi Bog jo je vodil,
da bi nekdaj še ona drugim bila zanesljiva vodnica na tem potu.
— Naposled ozdravi vsaj na telesu, kakor sama pripoveduje, na
priprošnjo sv. Jožefa, ki si ga je poleg Device Marije izvolila za
svojega posebnega variha. Ona pravi: „Vsakomur bi rada sveto¬
vala, da naj tega svetnika zavoljo mojih poskušenj časti s posebno
pobožnostjo, ker on pri Bogu veliko premore. “

Po telesu nekoliko ozdravljeni pa jej nastavi hudoba zopet
novih zank. V samostanu namreč, kjer je bila, ni bilo navadne
zapore, da so posvetni ljudje smeli črez dan hoditi v samostan

15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 641

in se z nunami v govorilnici razgovarjati. Prednica dovoli to
tudi Tereziji. Še-le 25 let stara, zraven pa zala, sramežljiva,
modra in pobožna, se jako prikupi mnogim, ki jo obiščejo. Pred¬
nica, zanašajoča se na njeno pobožnost, jej dovoli celo več pro¬
stosti, nego drugim nunam. Najslabše pa je za Terezijo, da
nima previdnega spovednika, ki bi jo zavaroval pred zankami
hudobe. Nič hudega misleč razgovarja se Terezija o posvetnih
stvareh, pa vsekdar s trdnim sklepom, zaradi ljudi Boga ne raz¬
žaliti nikdar. Sprvega še veliko moli, išče samote, bere duhovne
bukve in rada govori o duhovnih stvareh. Sčasoma pa jo jamejo
veseliti tudi nepotrebni pogovori. Tako zaide v nekatere male
pregreške, in že moliti si več ne upa tako, kakor poprej. Po tej
meri, v kateri rastejo pregreški, raste tudi stud do duhovnih
stvari, tako da se naposled, opustivši vaje premišljevalne molitve,
te peča s posvetnimi ničemurnostmi. Terezija, ljubljena nevesta
Kristusova, obdarovana s tolikimi milostmi, znajde se zdaj v
največji nevarnosti. Tu jej Gospod odpre oči.

Nekega dne gre v molilnico. Tu zagleda v češčenje izpo¬
stavljeno podobo trpečega, z ranami obdanega Zveličarja. Močno
jo presune pogled na to podobo. Nad svojo dosedanjo nehvalež¬
nostjo občuti toliko bolečino, kakor bi jej srce počilo v prsih.
Zgrudi se pred Zveličarja na kolena, joka in ga prosi, naj jo
vendar pokrepča, da ga ne bo nikoli več razžalila. Enake po¬
moči prosi sv. Magdaleno, ter konča v Boga zaupajoča: „Gospod,
sedaj ne vstanem spred tebe, dokler me ne uslišiš. Ti si tisti,
ki moreš pomagati, tvoja volja je vsemogočna.“ Tako prosi
Usmiljenja še v daljnji molitvi kot največja grešnica. Tu se na¬
meri, da jej pridejo v roke Avguštinove bukve „izpovedanja“.
Bere jih goreče in do živega jo gane to branje, pa tudi v srcu
vso premeni. Svet se jej jame studiti, in kakor po orlovih pe¬
rutih odšle leti proti nebesom, hoteč se ondi z Bogom zediniti.
Za to premenjenje se je imela zahvaliti Devici Mariji in svetemu
Jožefu, kakor jej je Jezus sam potem bil razodel. Bila je sedaj
38 let stara. O poslednjih letih pravi: „Dosedanje življenje je
Bilo moje  življenje; posihdob pa je bilo božje  delo."

6. To Terezino življenje v Bogu se pa ne da popisati ob
kratkem. Dosti naj bo tu povedano, da jo je zvestoba v notranji
molitvi in duhovnem branju privedla do najvišje stopinje popol¬
nosti, da se je pečala z Bogom, kakor otrok s svojim očetom,
kakor prijatelj s prijateljem, ali čista nevesta s svojim čistim
ženinom. To spričujejo njena lepa poučna pisma, ki jih je spisala

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

41

642 15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica.

na povelje svojih spovednikov. Veliko pa je imela celo v tem
bogoslužnem življenju prestajati; nekaj od pobožnih mož, pri
katerih je iskala sveta, ki pa niso spoznali njenega notranjega
življenja v Bogu, nekaj od svojih sosester, ki so jo imele za
hinavko, ker se je popolnoma zapirala pred svetom, nekaj od
peklenske hudobe, nekaj pa še od spovednikov, ki so sicer dobro
mislili ž njo, pa niso spoznali duha, ki jo vodi. To jo navda z
največjo žalostjo in trepetom, misleč da je prevarana. Tu začuje
glas: „Ne boj se, hči! zakaj jaz sem, ki te ne bom zapustil .' 1
Razodel jej je Bog tudi več prihodnjih stvari, ki so se prigodile
v resnici. Med drugim dobi povelje, da ima svoj red zboljšati,
kar jo grozno prestraši. Pa Gospod jo zopet umiri, obečavši jej
svojo pomoč. Takih pogovorov in razodenj dobiva od dne do
dne več, in znamenito je to, da jih mora vse zvesto odkrivati
spovednikom. Ob tem mora potrpeti veliko nasprotja, srce samo
se jej ustavlja, spovedniki ravnajo trdo ž njo, jej nočejo verjeti,
in jej večkrat velijo ravno kaj nasprotnega, kakor pa Bog hoče
od nje. Bog pa jej vedno ukazuje, naj bo spovednikom pokorna.
Nekdaj jej govori: „To ni prava pokorščina, ako nisi vedno

pripravljena trpeti. Le premišljuj, kaj sem jaz trpel, in vse se
ti bode polajšalo. “

V tem boju ljubezni in pokorščine do Jezusa s pokorščino
do spovednikov moli neprenehoma, da bi jo Gospod vodil po
drugem potu, ali pa razodel resnico njenega skrivnostnega no¬
tranjega življenja.

V praznik svetih apostolov Petra in Pavla se zgodi, da se
jej prikaže Zveličar sam. Terezija čuti, da je pri njej na desni
strani, vendar ne spozna njegove podobe. Zdi se jej, kakor bi
Jezus hotel priča biti vsemu njenemu dejanju in nehanju. To
traja več dni. Pokaže jej svoje roke in naposled svoj obraz.
Pri sv. maši vidi Jezusovo spremenjeno človeško podobo ter se
vanjo zamakne. Ravno tako večkrat vidi Jezusa v njegovem
vsemogočnem veličastvu, spoznavši potem v najglobokejši poniž¬
nosti svojo revo in pregrešnost. Čuteč se v velikih stiskah vidi
Jezusa na križu, ali na Oljski gori, ali s trnjevo krono, kar jo
prečudno utolaži. Po teh prikaznih, molitvah in premišljevanjih,
združenih s postom in krvavimi pokorili, vnema se jej srce od
dne do dne bolj ognja božje ljubezni, dokler ne doseže najvišje
stopinje. Namreč nekega dne se jej prikaže seraf v vidni podobi
in jej enekrati zasadi ognjeno puščico v srce. Neizrekljive bole¬
čine začuti, in zdi se jej, da jej je angel kosec za koscem iz-

15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 643

trgal od srca, pa tudi ljubezen jej sedaj prešine vso notranjost.
Odšle stori slovesno obljubo, da hoče vselej le to storiti ali
opustiti, kar bo spoznala za boljše, za bolj popolno in Bogu bolj
dopadljivo. To obljubo je storila v 45. letu svojega življenja in
jo zvesto spolnovala do smrti.

7. Temelj vsej popolnosti in svetosti je ponižnost. Bog hoče,
da ta sveta služabnica samo sebe popolnoma zavrže, ne le svetu,
ampak tudi sami sebi odmrje, spoznavši, kako da čisto nič ni,
daj bi bila pripravna posoda milosti, orodje velikanskih činov v
hvalo božjega veličastva
in veliko tisoč dušam
na blagor. Zato jej
Gospod nekega dne po¬
kaže pekel in pa tisti
kraj, v katerega bi bila
prišla, ako ne bi bila
poslušala glasu njegove
milosti. O tem sama
Piše tako-le: „Neute-
goma sem se videla
nied molitvijo, ne vedoč
kako, prestavljeno v
Pekel. "Vhod vanj se mi
J e  zdel kakor dolge,
tesne ulice, enak prav
nizki, tesni in temni
Peči za peko. Po tleh
s ° bile nagnusne mla-
kužine, polne kužnega
snaradu, črvov in golazni,

°h koncu je bilo v steni
nekaj, kakor kaka glo¬
boka luknja, enaka kaki
omari, da bi jih v njej stiskali. Na tem nagnusnem kraju se ne
m ore ne sedeti, ne ležati, ker za to ni prostora tukaj, dasiravno sem
bila tudi jaz vtaknjena v to luknjo. Stene so strahotne pogledati, in
Vse , kar je tu, stiska človeka ter ga preti zadaviti; tudi ne sveti
nobena luč, temveč vsepovsod je strašna tema, pa vendar se vidi
V5ie , kar more očem grozovito biti. Premišljevala sem včasih trpljenje
zavrženih, kako jih hudobni duhovi s kleščami trgajo, in druge
njihove muke, o katerih sem brala, a vse ni nič proti temu trpljenju.«

41 *

644 15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica.

Trpljenja, ki ga je Terezija tu čutila, ne more popisati, le
strah in groza pred njim jej ne preideta več. Pa tudi želje, vse
storiti in trpeti, kar bi od nje hotel Gospod, se jej vtisnejo odšle
globoko v srce; vse bolečine in muke na tem svetu se jej odsih-
dob zde kakor nič, v primeri s tem, kar je tedaj trpela. Sedaj
je spretna za delo, za katero jo je Bog bil izvolil, namreč pre¬
noviti in v nekdanjo slavo povzdigniti red karmelitov, ki je tedaj
jako odnehal od stare ostrosti in krotitve ter bil blizu propada.
Vkljub vsem zaprekam, ki so jej kljubovale od strani svetnih in
duhovnih oseb, vkljub vsemu zaničevanju, preganjanju, trpljenju
in obrekovanju, ki jo je zadevalo v preobilni meri, vkljub rev¬
ščini, pomanjkanju in zapuščenosti, s katerimi se je morala vse¬
skozi boriti, in vkljub vsemu prizadetju peklenskih‘duhov, bodisi
z zvijačo ali s silo, da bi njeno delo pokončali, ustanovi Terezija,
zaupajoča edino na božjo pomoč in priprošnjo svojih varihov,
32 samostanov za moške in ženske, ter uvede v vse najlepši red,
najmodrejšo ostrost in krotitev.

Ne da se v kratkem popisati, kaj je vse velikanskega do¬
vršila v tej reči; a že te edine ustanove pričujejo dovolj, kaj
zmore in zmaga človeška slabost, če jo podpira božja pomoč. —
Enako nemogoče je, deti v mal okvir vso podobo njenih čednosti.
Sv. katoliška vera  jej je bila najdražja, neprecenljiva svetinja.
Neprenehoma je hvalila Boga, da se je rodila v sveti katoliški
cerkvi. Sama pripoveduje, da je bila pripravljena, tisočkrat
umreti za vsako resnico svete vere, za najmanjši obred svete
cerkve. Srčno je želela, sveto vero po vsem svetu razširiti; za¬
vidala je možake, ki so se po misijonih trudili med neverniki-
Zato je ustanovila samostane za obojni spol, ki so imeli dolžnost,
z molitvijo, s posti in spokornimi deli podpirati zlasti misijonsko
delovanje in za nje prositi božjega blagoslova. Največje verske
skrivnosti je ravno najtrdneje verovala. Ne vprašaje: zakaj? —
bilo jej je dovolj, da je Bog tako razodel, in da sv. cerkev tako
verovati zapoveduje. — Enako trdno, razsvetljeno in živo je bilo
njeno zaupanje  v Boga. Vsa in edina podpora jej je bil
Bog, vse zaželjenje, hrepenenje in pričakovanje bilo jej je zveli¬
čanje v Bogu. V vsaki reči se je najprej zatekla h Gospodu.
V stoternih težavah, ki jih je imela z ustanovami, vzdihovala je:
„Vsi učeni in izvrstni možje mi nasprotujejo, vse stvari me pre¬
ganjajo, hudobni duhovi trpinčijo; pa da si le ti, o Gospod, pr 1
meni, potem mi ne manjka ničesar. Iz skušnje jasno spoznavam;
kako bogatiš one, ki zaupajo v tebe samega. 1 ' Zadosti jej je bilo,

15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 645

da je mogla, v novo ustanovljenem samostanu postaviti kakovo
molilnico ali kapelico, ter ondi sv. Rešnje Telo shraniti. Če se
jej enkrat to posreči, da je sv. Rešnje Telo v hiši, potem si je
svesta, da delo ne more propasti.

8. Ravno tako živa, kakor njeno zaupanje, bila je njena lju¬
bezen.  Zaradi te čednosti angelom enaka, imenuje se „serafska
devica“. Vidi se, kakor da bi bila namestu srca ogenj v prsih
imela. Želja, razširjati božjo čast, jo je skoraj použila, in le
poveličevanje božje jej je bil prvi namen pri zboljšanju njenega
reda. Nič je ni'bolelo' bolj. razen, kadar je morala videti ali
slišati, da se Bog'žali z grehi in krivoverami. Bala se je naj¬
manjših nepopolnosti, ter vedno objokovala grehe svoje mladosti,
iz te 'goreče ljubezni je izvirala njena obljuba, vedno to storiti,
kar bo spoznala, da je bolj popolnoma. Večkrat je imela navado
reči: „To pač lahko potrpim, da bodo drugi v časti pred menoj,
a li tega ne morem strpeti, da bi kdo drugi bolj Boga ljubil od
mene.“ V tej prisrčni ljubezni do Boga se je pogostoma za¬
maknila ter dalje časa ostajala v zamaknjenem stanu. Povedalo
Se  je že, da jej je seraf s puščicami ranil in prebodel srce. Drug
Pot se je nebeški ženin ž njo zaročil s svojimi krvavimi žreblji,
vnemši v njej tolik ogenj ljubezni, da je pregrel še druge, ki so
ž njo prišli v dotiko. Vsakatero vnanje opravilo jej je bilo na
težavo, kakor jed, pijača, spanje in drugo, kjerkoli se ni mogla
jjubeznivo pečati s svojim Bogom; a ravno ta ljubezen božja, ki
jej je grenila ta opravila, spodbadala jo je zopet z druge strani,
^ a  je vsa svoja dela veselo opravljala. Ako zaradi bolezni ni
mogla kaj velikega storiti Bogu na ljubo, je bila zadovoljna z
malimi čini, postavim, da je v molilnici pometala, kako razpelo
a k Marijino podobo ovenčala s cvetlicami. Iz ljubezni do Boga
joj ni bilo nobeno, pokorilo preostro, nobeno trpljenje preveliko,
m celo njena smrt ni bila nič drugega, nego dejanje ljubezni,
zakaj božje ljubezni jej je počilo srce.

Znamenje prave ljubezni božje je ljubezen do bližnjega,
kmako je imela Terezija neizmerno željo po zveličanju duš. Tej
^ e l)i je žrtvovala svoj pokoj, najbridkejše solze, najostrejša po¬
korila, najgorečnejše molitve. Na ta način je iztrgala peklenski
hudobi veliko oseb svetnega in duhovskega stanu. Najprisrčnejšo
|jubezen je skazovala zlasti bolnikom in pa dušam v vicah. Noč
m dan je bila pri posteljah bolnih sester, da jih je razveseljevala,
( mdila in jim ljubeznivo stregla. Prav tako je bila polna ljubezni
h° žalostnih in obupnih ljudi. Za trdno se je odločila, da jej

646 15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica.

ne sme miniti noben dan, da ne bi bližnjemu storila kakega
dobrega dela na duši ali na telesu. Če ves dan temu ni imela
prilike, nesla je iz zbora gredoč zvečer luč pred sestrami. Naj¬
lepše pa se je njena ljubezen do bližnjega razodevala v obna¬
šanju proti sovražnikom. Večkrat so jo hudo preganjali in ob¬
rekovali; a ravno svoje preganjavce in obrekovavce je najbolj
ljubila. Nikdar ni trpela, da bi kdo vpričo nje o njih govoril
kaj hudega in jih zaničeval, ampak je izgovarjala njihove sla¬
bosti in molila za nje. Zato je imel škof v Avili o njej na¬
vado reči: „Kdor se hoče Tereziji prikupiti, mora jej kako škodo
ali sramoto storiti. “

Kakor pa v teh čednostih, tako je Zveličarja posnemala v
uboštvu.  Zlato, srebro in druge dragocenosti jej niso bile mar.
Živela je ob delu svojih rok. Njena obleka je bila sicer vedno
čista in snažna, toda vedno najslabša. Večkrat je šla na pot
brez denarja. Od nje ustanovljeni samostani niso smeli imeti
drugih dohodkov, nego mile darove. Pohištva so morala biti
majhna, oprava v njih skromna. Po samostanskih molilnicah ni
trpela drugačnega razpela, nego iz trstja ali golega lesa. „Naj
Bog, “ rekla je enkrat, „nikar ne pripusti, da bi bile naše hiše z
milimi darovi ubogih ljudi krasno sezidane. Naša hiša bodi skozi
in skozi majhna in borna. S tem bomo vsaj nekoliko enaki
svojemu kralju, ki tudi ni imel druge hiše, kakor betlehemski
hlev, kjer je bil rojen, in križ, na katerem je umrl.“ Uboštvo
je čislala nad vse, imenujoč je škit in vojno opravo svojega reda.
Zategadelj jej je bilo tudi pri drugih uboštvo tako ljubo, da je
poslednji grižljaj delila ž njimi.

Ker se je Terezija popolnoma darovala Gospodu, ni se čuditi,
da jo je bila tudi zgolj potrpežljivost in krotkost.  Njen izrek,
ki jej je bil velikokrat na jeziku, bil je: „Gospod, trpeti ali
umreti!“ Kristus jo usliši ter jej spolni to željo. Skozi 40 let
njenega življenja ga ni bilo dneva, da ne bi je bila mrzlica tresla,
ali ne bi bila iz sebe kri bruhala, ali se po vsem životu tresla,
ali je ne bodlo v strani, ali jej kak ud ne bi bil zamrl. S ta¬
kimi boleznimi in bolečinami pa je v revščini in o vsakem vre¬
menu popotovala po vsej Španiji. Še hujše pa so bile njene
bolečine, ko je bila po cela leta njena duša brez tolažbe, vsa
prazna, pusta, suha, zapuščena, polna žalosti in trepeta. Ali vse
te bolečine je prenašala vesela in nebeško potrpežljiva. V vseh
bridkostih se je spominjala na svoje grehe in premišljevala Kri¬
stusovo trpljenje; iz tega se je učila vse prenašati; obujale so se

15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 647

jej celo želje, le še več in več trpeti. Odtod lepa spomenica, ki jo
je zapustila svojim duhovnim hčeram: „Imej vsekdar veliko hrepe¬
nenje, v vseh stvareh in oh vsaki priliki za Kristusa voljo trpeti. “

Enako velika, kakor njena potrpežljivost, bila je njena krot-
kost. Zlobe, jeze in togote ni poznala. Ljudje so o njej govorili,
da je od hudobe obsedena, da je goljufivka, in jo bodo zavoljo
vere poklicali k sodbi v preiskavo. Vse jo zapusti, še celo noben
duhovnik je noče več spovedovati. Vendar pa vedno ostane vsa
mirna in vesela, in se ne jezi nad nikomur. V govorilnici mora
pogostoma veliko grenkih požirati, veliko krivic pretrpeti. Kadar
so jo torej sestre videle veselo iti iz stanice, so že vedele, da se jej
je pripetilo kako zasramovanje; ako je šla pa žalostna, mislile so
si, da jo je doletela kakova čast, zakaj to jo je vselej užalilo.

9. V Burgosu ustanovi, 67 let stara, poslednji samostan.
Odtod hoče iti domov v Avilo, da bi ondi umrla, ker čuti, da
se jej bliža smrt. Ali Gospodova volja ni, da bi ondi končala
tek svojega življenja. S patrom provincijalom mora iti v Albo,
kamor njiju povabi neka imenitna gospa. Kakor rada bi umrla
v  Avili v svojem ljubem samostanu, vendar pa tudi to željo
rada daruje Bogu. Na potu tja jo napadejo v neki vasi hude
bolečine in omedlevica. V vsi vasi ni dobiti drugega, da bi jo
nekoliko poživili, kakor eno jajce in nekoliko smokev (fig); pa
Terezija je s tem srčno zadovoljna. „Saj še,“ pravi, „marsikateri
ubožec teh nima.“ V Albi ostane osem dni sedaj v postelji, sedaj
po konci, na dan sv. Mihaela po sv. maši in po sv. obhajilu pa
se vleže za trdno in nič več ne vstane. Že osem let poprej jej
je bilo za trdno oznanjeno leto njene smrti, tri dni pred smrtjo
pa tudi ura njene ločitve.

Veseli se, da je blizu smrti, in pokliče očeta Antona, da jo
spove. Ko jo prosijo sestre, naj moli k Bogu, da jej redu na
Prid še podaljša življenje, odgovori: „Od Boga odločeni čas je
sedaj prišel in svet me ne potrebuje več. “ Takoj jo napade tolik
strah, da je videti, kakor bi jej hotelo prsi razgnati. Odšle s
sestrami ne govori o drugem, nego o ljubezni božji. Ob tem
Pozabi na svoje bolečine. Ob petih zjutraj 3. dan vinotoka prosi
Za  sveto popotnico, boječ se, da bi je drugi dan zavoljo slabosti
n e mogla zaužiti. Ko pa sv. Rešnje Telo prineso v njeno celico,
skoči brez vse pomoči s postelje, prečudna lepota se jej razlije
P° obličju, žarečem nebeške svetlobe. Ob enem jo obda neko
veličastvo, ki vse pričujoče napolni z največjim spoštovanjem, in
Videti je vsa pomlajena. Nato začne s sklenjenimi rokami in z

648 15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica.

radostnim glasom peti. Med tem jej uhajajo mili zaupljivi iz¬
reki, kakor: „0 Gospod in ženin moj, sedaj torej je prišla doba,
da se vidiva, prišla doba, da grem! Gospod, blagoslovi odhod,
tvoja volja se zgodi!" Iz globočine svojega srca se zahvaljuje
Bogu, da je bila rojena v sveti katoliški cerkvi in sme v njej
umreti. Večkrat ponavlja besede: „Gospod, hči sem svete cerkve 1“
Proseč odpuščenja svojih grehov moli z besedami spokornega
kralja Davida: „Gospodu dopadljiv dar je potrt duh; potrtega in
ponižnega srca, o Bog, ne boš zavrgel." Zvečer ob 9. uri prosi
sveto poslednje olje.

Vso noč potem trpi najhujše bolečine, ponavljaje vmes vedno
one Davidove besede. Zjutraj ob sedmih se vleže po strani s
sv. razpelom v rokah. Prikaže se jej Kristus in*se pogovarja ž
njo. Zvečer med deveto in deseto uro se snidejo vse nune, da
bi videle svojo mater umirati. Tu vidi sestra Katarina veliko
procesijo belo oblečenih oseb po prehodu priti in v celico iti, in
sestra Ana vidi v znožju njene smrtne postelje stati sv. družino,
obdano od veliko angelov in svetnikov, vpričo katerih svetnica
v naročju sestre Ane svojo čisto dušo izroči v podobi goloba
svojemu nebeškemu ženinu v roke. Umrla je 4. dan vinotoka
leta 1582. Ravno tedaj pa je papež Gregorij XIII. uvedel po¬
pravljeni koledar, poleg katerega je bilo pri štetju časa 10 dni
izpuščenih, tako da se je smrt svete Terezije po sedanjem štetju
primerila dne 15. vinotoka, zatorej se tudi njen god obhaja ta
dan. Razglasivši jo za svetnico izrekla je sv. cerkev, da je sv.
Terezija umrla zavoljo prevelikega ognja božje ljubezni. Njeno
truplo, razen srca in nekaterih udov, ki so jih bili v razne cerkve
razposlali, je shranjeno v krasni srebrni posodi v samostanski
karmeliški cerkvi v Albi. Z Ignacijem Lojolanskim, Frančiškom
Ksaverskim, Filipom Neriškim in Izidorom vred jo je papež Gre¬
gorij XV. za svetnico razglasil dne 12. sušca 1. 1622.

Obrazuje se v karmeliški nunski opravi z gorečim, od puščice
prebodenim srcem v roki.

j\£ekateri opomini pobožnim dušam.

Tu vam podajem nekoliko daljši popis življenja sv. Terezije, nego
je oni v dosedanjem Viritijevem in Slomšekovem slovenskem „življenju
svetnikov", in sicer iz tega namena, da se v vsem svojem dejanju in
nehanju ravnate po njenem vzvišenem zgledu. Zavračujoč vas, da še
enkrat pa le še zopet premišljujete njeno življenje in njene čednosti,
vam zlasti to-le polagam na srce:

15. oktober: Sv. Terezija, devica in redovna ustanovnica. 649

1. Berite in premišljujte radi po njenem zgledu življenje in

trpljenje svetnikov, ter hodite za njimi, kakor so oni hodili za Kri¬
stusom. Kakor sv. Pavel, tako nam vsi ti govore: „Prosim vas,
bodite moji posnemovavci, kakor sem jaz Kristusov. 11
(I. Kor. 4, 16.) Če želodcu ne prilegajo zdrave, okusne in tečne jedi,
je to znamenje sprijenega želodca. Kakor torej sprijeni ljudje hre¬
pene po sprijeni pismeni hrani, ki telo omehkuži in dušo ostrupi ter
oboje pogubi, tako vi hrepenite po duhovnih bukvah, ki dušo in telo
pokrepčujejo in močno in zdravo ohranjujejo.

2. Zgledujte se nad sv. Terezijo, kako hitro jame v gorečnosti

Pešati celo najpobožnejša duša, ako se s posvetnimi prijateljicami po¬
daja v tovarišije. To naj vas opominja, ogibati se tudi pripuščenih

kratkočasov, kar je le mogoče; ogibati se treba ne samo drugega spola,

pred katerim te sramežljivost in rdečica sama svarite, ampak enako
umikati se posvetnim hčeram svojega spola; zakaj s tem, da ti taka
Prijateljica pripoveduje svoje ali drugih ljudi slabosti, spodkopava ti
Počasi tvojo čednost in te pripravlja v ravno tako brezbožno življenje.
Nikoli nikar ne reci: To ni nič napačnega, nič hudega. Tudi Tereziji
so tako prigovarjale druge nune, in celo pri njej je že malo manjkalo,
da ni čisto spodrsnila s pravega pota. Le posebna milost božja jo je
vzdržala še o pravem času; a na milost se nihče ne more zanašati,
ker ne ve, kdaj se za tega ali onega izprazni mera božjih milosti.

3. Ne hrepeni po nenavadnih darovih, po zamaknjenju, po prikaznih,
Po čudežih, po posebnih sladkostih v molitvi, ki niso niti čednosti, niti
zasluge. To si želeti, je znamenje prevzetnega srca, ki si domišlja iz-
r edne, le posebnim dušam podeljene darove, ter se povzpenja v višino,
s  katere se strmoglavec pogrezne tem globlje v brezdno, čim više se je
hotel povzdigniti. Naj ti bodo vodnice Bogu in ljudem ljuba ponižnost,
živa vera brez hinavščine in praznih predsodkov, trdno zaupanje v božjo
Previdnost ter goreča ljubezen do Boga in do bližnjega!

4. Bodi potrpežljiva v nesrečah in boleznih. Imej jih za po¬
kušnje, ki ti enako, kakor sreča in zdravje, prihajajo od Boga gotovo
12  najboljšega, dasiravno tebi neznanega namena. Kakor ti v nesreči
spoznavaš svoje prijatelje, tako se daješ sama po udarcih spoznati za
božjo prijateljico. Zlato se čisti v ognju, človek pa v bridkosti.

5- Poišči si modrega, skušenega dušnega vodnika. Ne misli pa,

, a  ti je tisti najboljši spovednik in vodnik, ki tvojemu nagnjenju pri¬
jetno govori, marveč tisti je, ki tvoje slabosti najbolje, spoznava, in
P° tem spoznavanju hoče pomoči tvojemu hudemu nagnjenju in tvoji
pregrešni trmi z razumnimi zdravili, če najdeš takega, ne izbiraj
Sl  drugih brez posebne potrebe, pa tudi niti za pičico ne prestopi
11 'kdar njegovih povelij. Spovednik bo za te, ti pa zanj ne boš dajala
0( rgovora.

Molitev.

Sv. Terezija, ki sedaj stojiš pred sedežem svojega božjega ženina
Jezusa Kristusa, prosi za me, da bo še moje srce napolnjeno z željami,
ljubiti ga in mu zvesto služiti, da še jaz dosežem plačilo večnega živ¬
lja. Amen.

650

16. oktober: Sv. Gal, opat v Švici.

16 . vinotok ali oktober.

Sv. Gal, opat v Švici (1. 627 ali 628).

1. Sv. Gal se je rodil v Irlandiji sredi 6. stoletja imenitnim
starišem. Zgodovina imenuje njegovega očeta Keternah, rekši o
njem, da je bil podpora vdovam in sirotam ter oče ubožcem.
Bog mu je podaril dva sina, njiju mlajši je bil sv. Gal. Oče ga
pošlje v Lenhorski samostan v odgojo, kjer mu je sv. Kolumban
učenik. Ondotni sv. opat in samostana ustanovnik, po imenu
Komogel, mu zaradi njegove pobožnosti podeli manjše blagoslove,
in ko doraste do postavne starosti, ga da posvetiti v mašnika.
Črez nekaj let se napoti s Kolumbanom in z drugimi enajsterimi
tovariši v Anglijo in odtod na Francosko sv. evangelije oznanjat.
Po večletnem blagonosnem delovanju pridejo do Zuriškega jezera
v Tugenske pokrajine pri Rapersvili, kjer so bili pogani nase¬
ljeni. Oznanujoč sv. evangelije, razdrobi jim Gal v svoji goreč¬
nosti malikovavske podobe in požge njihove temple. Razjarjeni
zaradi tega čina se namenijo pogani Gala pobiti, Kolumbana pa
sramotno iz dežele pregnati. Zavoljo te zarote gresta dalje proti
Arbonu ob Konstanskem jezeru, kjer ju mašnik Vilimar gosto¬
ljubno sprejme. Ondi pridiguje Gal zbrani množici z velikim
uspehom. Črez en teden se odpravita po Vilimarjevem nasvetu
črez jezero blizu razpadlega mesta Bregenca, in pridruži se jima
še neki diakon. Onkraj jezera na suho prišedši pokleknejo ter
prosijo Boga blagoslova za spreobrnitev prebivavcev, ki so bili
sicer večjidel že krščeni, pa so vendar še molili troje bronastih
in pozlačenih malikov v neki sv. Avreliji posvečeni kapelici. Na
Kolumbanovo povelje jim Gal v njihovem jeziku pridiguje, naj
se spreobrnejo k pravemu Bogu in Stvarniku vseh reči in k
njegovemu Sinu Jezusu Kristusu, ki je vsem ljudem nehesa odprl.
Po pridigi pa vzame podobe malikov, jih vpričo vseh razdrobi
in v jezero vrže. Nekaj izmed njih se jih spreobrne, drugi pa
se srditi razidejo. Nato Kolumban zopet posveti kapelico, oltar
pomazili s svetim oljem in opravi na njem daritev svete maše.
Blizu dve leti ostane v tej okolici. Gal, kot ročen ribič, pre¬
skrbi jih pogostoma z ribami. Tako se jih od dne do dne več
spreobrne k sv. veri. Nekateri trdovratneži pa gredo iz mašče-
vavnosti h Guncotu, poglavarju tistega kraja, spravijo zoper
te tujce mnogo laži na dan, in ga prosijo, naj jim ukaže odtod

16. oktober: Sv. Gal, opat v Švici.

651

se pobrati. Gunco stori po njihovi volji. Da pa še bolj užalijo
te služabnike božje, ukradejo jim edino kravo, odvedejo jo daleč
v les, in umore dva brata, ki sta jo šla iskat. Kolumban, jako
žalosten zavoljo tega umora in vednega sovraštva in maščevanja,
se odpravi proti Italiji. Gal pa, ravno mrzličen, vrže se odhaja¬
jočemu Kolumbanu k nogam, rekoč, da se ne upa nikakor na
tako daljno pot. Trda poskušnja je bila to za obe ljubeči srci;
toda božja previdnost hoče Gala na blagor ljudstva pridržati
v teh pokrajinah.

2. Ko so bili odšli njegovi tovariši, vrne se Gal nazaj k
mašniku Vilimarju, in ostane pri njem, dokler se do dobrega ne
ozdravi. Potem pa se dogovori z diakonom Hildeboldom, da mu
pokaže samotni, vodnati in rodovitni kraj, prijetno planjavo ob
izviru reke Stajnah. Ondi postavi križ iz leščevega protja, obesi
nanj svetinje, ki jih je vedno v škatlici nosil na vratu, ter po¬
sveti potem z molitvijo ta kraj za svoje prihodnje prebivališče.
Tu se zgodi, da po noči pride medved, pobirat ostanke zaužite
pičle večerje. Gal prebudivši se mu reče: „V imenu Jezusa
Kristusa ti zapovem, da prineseš drv in je vržeš na žerjavico. “
Medved gre in privleče veliko klado. Gal pa mu da zato kos
kruha, rekoč: ,,'V imenu mojega Gospoda Jezusa Kristusa zapusti
ta dol; na gorah smeš ostati, pa ne smeš napadati ne ljudi ne
njihovih čred.“ Medved odide. (Vsled te prigodbe se Gal obra-
zuje z medvedom, ki klado nese.) Drugi dan obhodita bližnji
hrib. Prišedši do velike planjave med vodama Stajnah in Irhoče
hoče si Gal tu postaviti celico. Kraj je poln kač, ki pa od dne
njegovega prihoda zginejo. Tu se Hildebold poslovi, Gal pa
ostane tri dni tukaj brez vsega živeža in moli. Četrti dan gre
nazaj k Vilimarju, da bi se od njega poslovil. Dokler pa še pri
njem prebiva, pride pismo od prej imenovanega vojvode Guncota
Vilimarja, da je njegova hči Fridburga že več dni od hudobe
obsedena, ki jo neusmiljeno trpinči, da nič ne je, se vsa penasta
P° tleh meče in jo štirje močni možje komaj udržijo. Vilimar
Prosi Gala, naj gre ž njim. Pa Gal, izgovorivši se, da ni po¬
zvan in da nima nič opraviti s posvetnim vladarjem, gre s svo-
Jnni prejšnjimi tovariši v najdeno samoto. Drugo jutro reče
s y°jim učencem, da gre za nekaj časa od njih, naj pa ne povedo
nikomur, po katerem potu je odšel. Tako gre z dvema učen¬
ca črez goro in pride do pustine Senvald, kjer se snide z
bogoslužnim diakonom Ivanom, ki njega in njegovega učenca
s Prejme prijazno in gostoljubno. Med tem pride Vilimar h Guncu.

65 2

16. oktober: Sv. Gal, opat v Švici.

Ondi zve, da hudobni duh, ki je s prvega bil nem, sedaj govori
iz deklice, in da je avstrazijski kralj, ker je njegovemu sinu
bila zaročena, že dva škofa k njej poslal, ki pa zoper hudobo
nista mogla nič opraviti, ter da je hudobni duh sam rekel, da
ga ne bo odpravil noben drugi nego oni, ki ga je bil pregnal s
Tugena in Bregenca. Vsled tega naroči Vilimarju, naj Gala
poišče in k njegovi hčeri pripelje; plačilo za to mu bo obilno
darov in konstanska škofija. Vilimar ga po božji previdnosti
najde v neki duplji beročega. Po dolgem prigovarjanju gre Gal
z Vilimarjem v Iberlingen k vojvodi. Po noči tja dospevša ju
sprevede vojvoda precej drugo jutro v izbo, kjer drži mati svojo
hčer v naročju. Mrliču enaka ima oči zatisnjene in žveplen
sopuh jej prihaja iz ust. Gal moli, in po molitvi' zaroti hudobo,
naj se v imenu Jezusa Kristusa pobere iz deklice v prepad,
kamor ga je Bog obsodil. Takoj se pobere satan v podobi na¬
gnusnega črnega ptiča iz deklice, in Gal jo izroči zdravo ovese-
ljenim starišem. Iz hvaležnosti mu sedaj oče posili obilno darov,
ki jih je bil avstrazijski kralj poslal svoji snahi; županu Arbon-
skega mesta pa pošlje ukaz, da mora s svojimi ljudmi Galu po¬
magati pri njegovem namenjenem zidanju. To je bil začetek
(leta 614) slovečega šent-galskega ustava, tri ure od Konstan-
skega ali Bodenskega jezera, in sedem od mesta Konstanc. Blizu
tega ustava so pozneje sezidali lepo mesto Šent-Galen. — Ko pa
Gal pride v Arbon, veli vse prejete Guncove darove po svojem
učencu Maginoldu med ubožce razdeliti. Vrnivši se odtod nazaj
v svojo ljubo samoto, spreobrača v okolici naseljene pogane s
svojimi pridigami, s čudeži in svojim zgledom, za česar voljo se
še dandanes časti kot apostol tega kraja.

3. Med tem pošlje kralj Sigbert k vojvodu Guncu po svojo
nevesto. Gunco sam jo spremi do Rena, potem pa jo odpravi
v spremstvu svojih grofov na kraljevi dvor, kjer jo slovesno
sprejmejo. Prvo, česar prosi svojega ženina, je, da naj zaradi
nje sv. Galu nakloni svojo kraljevo milost. Kralj naredi pismo,
v katerem določi, daje  Galovo bivališče pod kraljevim varstvom;
pismo mu takoj odpošlje in pridene po dve libri zlata in srebra.
Po poroki in po dovršenem ženitvovanju pa se čudno preobrne z
mlado kraljico. Sedmi dan potem zjutraj namreč gre Fridburga
v cerkev sv. Štefana, poleg katere je bil nunski samostan, veli
vrata za seboj zapreti, odloži kraljevo obleko m se obleče v
nunsko. Pred oltar pokleknivši moli k sv. Štefanu, naj bode
njen priprošnjik, da se kraljevo srce njeni volji vda in jej samo-

16. oktober: Sv. Gal, opat 'v Švici.

653

stanska obleka ne bo nič več vzeta. Osupel posluša kralj to
prigodbo. Ko vpraša sveta, kaj inu je storiti, reče mu škof Ci-
prijan: »Devica, od hudobe rešena, zavezala se je z obljubo
deviško živeti; varuj se jej to braniti, da ne pride še hujše
trpljenje nad njo in se ne pregrešiš. “ Pobožni kralj sluša škofov
svet, veli jo pripeljati pred se, po kraljevo obleči in jej krono
deti na glavo. Potem pa jo sam odvede v cerkev pred oltar, in
svojo desnico nanjo položivši, ji reče: „V tem lepotičju, v katerem
bi te bili k meni pripeljali, oddajam te svojemu Gospodu Jezusu
Kristusu za nevesto. “ Tako jo z bogatimi darovi odpošlje v
samostan. Pozneje jo povzdigne za opatico v Sent-Petru v Meči.
To pa, kar je Fridburga storila, zgodilo se je na svet sv. Gala,
ki jo je s svojimi besedami bil vnel za devištvo.

4. Galova prva misel je sedaj obdelovanje samote, ki je bila
poleg kraljevega pisma njegova lastnina. Ker je število njegovih
učencev narastlo na 12, in sta mu arbonski župan in konstanski
škof Ivan z delavci pomagala, šlo je delo hitro izpod rok. Kmalu
so videti lepe njive, cerkev in več prebivališč, in iz več krajev
vodijo pota do Arbona. — Neko nedeljo po polnoči, komaj da se
jutro zazna, pokliče Gal svojega diakona Maginolda, naj hitro
vstane in za st>. mašo pripravi. Maginold, čudeč se temu povelju
v tako nenavadnem času, vpraša ga, zakaj tako zarana. Gal
ffiu odgovori: „Po opravljenih molitvah o polnoči mi je bilo raz¬
odeto, da je moj učenik Kolumban umrl; za mir in pokoj nje¬
gove duše bom opravil sveto daritev. “ Opravivši sv. mašo pošlje
diakona na Laško v samostan Bobio, da ondi kaj več pozve o
Kolumbanovi smrti in prinese njegovo čudodelno palico. Res je
Wl Kolumban umrl ravno tisto noč in tisto uro, ko je bilo Galu
v  prikazni razodeto. Leta 625 pa umrje Evstazij, ki ga je bil
Kolumban v Lukselskem samostanu za opata postavil, in bratje se
Namenijo, sv. Gala mu izvoliti za naslednika. Zategadelj pošljejo
Poslancev do njega. Gal jih sicer z veseljem sprejme in jih po¬
gosti, njih prošnjo pa jim odreče, rekoč: „Zapustil sem svojce in
se  odpovedal celo škofovi časti, da bi ločen od sveta Bogu služil;
kako bi mogel sedaj, ko sem roko položil na plug, nazaj se ozi-
ra K po tem, kar sem zapustil?“ Podelivši jim svoj blagoslov,
odpravi jih črez nekoliko dni proti domu; on pa ostane v svoji
celici, in živi od dne do dne v ostrejši pokori, le z Vilimarjem
se obiščeta sem ter tja. Tako ga ob nekem obiskovanju prosi
Vdimar, da naj pride na praznik sv. Mihaela njegovim vernikom
božjo besedo oznanjat. Dasiravno so mu noge že čisto odpove-

654

16. oktober: Sv. Gal, opat v Švici.

dale, vendar usliši prijateljevo prošnjo, ter gre v Arbon, kjer na
sv. Mihaela dan in v nedeljo potem pridiga in spoveduje. Dne
3. vinotoka se hoče vrniti nazaj k svojim učencem, kar se ga
hipoma mrzlica loti. Štirinajst dni se bolezen hujša od dne do
dne tako, da naposled ne more več užiti nobene jedi; 16. dan
vinotoka pa se preseli, ne k svojim učencem, ampak k svojemu
Gospodu in Učeniku v boljše življenje, okoli 77 let star. Kon-
stanski škof Ivan, ko zve o njegovi bolezni, se napoti v Arbon,
a najde ga na veliko žalost mrliča. Ko opravijo molitve za
mrtve, denejo njegovo truplo na voz, in konji ga brez vodnika
sami zapeljajo ravno pred njegovo celico. Duhovniki ga vza¬
mejo z voza in zaneso v molilnico, kjer ga, opravivši molitve,
denejo poleg oltarja v zemljo. Dve prižgani sveči, ena nad nje¬
govo glavo, druga pri nogah, ste neprenehoma goreli celih 30 dni,
in še veliko drugih čudežev se je godilo na njegovem grobu.
Grez 74 let po njegovi smrti je iz te revne celice postala zala
opatija s cerkvijo in samostanom.

Šent Satova opatija.

Sedanje „prosvetljence“ zelo mrzi na menihe in samostane; oči¬
tajo jim, da so človeštvu prave zalege in gnezda lenobe in pohajko¬
vanja, da iz njih izvira veliko nesreč, ki tarejo Adamove otroke v
solzni dolini. A naj se zopet prepričajo nad Šent-Galovim ustavom, kaj
zgodovina vseh časov spričuje o njih.

Menihi za one dobe se dajo primerjati sedanjim naseljencem v
Ameriki. Potegnili so dežele iz divjosti, temne gozde so iztrebili, iz-
sekavši tisočletno lesovje, postrelili neštevilno zverjad, preorali z
ostrim plugom pustino in celino trdega rušja, napravili jezove in pre¬
kope, redili črede goved in drobnice, si sami napravljali obleko in
orodje, in niso mirovali poprej, dokler so pustote postale cvetoče loke
in plodna žitna polja, ter si niso poprej dali pokoja, dokler niso v
ljudi preobrnili divjih surovih prebivavcev, jih požlahtnili s Kristuso¬
vimi nauki in privadili lepega, čistega, treznega, krščanskega, druž-
binskega življenja. Tako je bilo tukaj. Šent-Galski samostan je bil
enak oazi-zelenici v puščavi, kraj in zavetje, kjer se je zmerom našel
pouk, spodbuda in pomoč v dušnih in telesnih potrebah. V samostanu
samem pa se je razvijalo najgibčnejše življenje med čedalje večjim
številom duhovnih in svetnih bratov, živečih po predpisih sv. Bene¬
dikta, v vseh vedah in umetnostih. Bratje so bili kiparji in slikarji,
vezli so mašna oblačila z zlatom in srebrom na svilo in žamet z
umetno roko, in prepisovali knjige, ki so jih zaljšali s krasnimi po¬
dobami. Duhovniki pa so se pečali z učenostjo in vedami, ter gladili
in pilili tedaj še jako okorni, v zibeli ležeči nemški jezik. Odlikovali
so se v bogoslovju, v godbi in zvezdoslovju, v pesništvu in govorništvu;

17. oktober: Blažena Marjeta Marija Alakok, ustanovnica. 655

poučevali v starih pismenskih jezikih od vseh svetov prihajajočo mla¬
dino, ki je bila željna udeležiti se omike, izobraženosti in učenosti.
Samostan .je bil enak ognjišču, od koder so se širile vednosti široko
ua okoli, kakor blagodejni svetli žarki. Šola, od menihov vzdrževana,
je bila daleč daleč na glasu, in pobožne samostanske menihe so kli¬
cali, da so drugod samostane pripravili v cvet. Velik je bil blagoslov,
ki ga je krasna opatija razširjala vsepovsod; blagostan se je videl
Povsod. Tako je iz malega gorčičnega zrna zrastlo mogočno drevo;
Žali Bog, da mu je nevihta novoverstva odlomila košati vrh, silni vihar
prekucij pa 1. 1805 še deblo. Padel je Šent-Galski ustav ne po no¬
tranji trohljivosti ali zavoljo onemoglosti — na sramoto, ampak čisto
zdrav in krepak, delaven in marljiv po duhu — na slavo samostanom;
zgolj vihra časov ga je treščila ob tla.

Molitev.

Prosimo te, o Gospod, naj nas priprošnja sv. Gala opata tebi pri¬
poroča, da nam, česar po svojem zasluženju ne moremo doseči, po nje¬
govi priprošnji dodeliš, po Jezusu Kristusu, Gospodu našem! Amen.

17. vinotok ali oktober.

Blažena Marjeta Marija Alakok, ustanovnica
pobožnosti knaj sv. srcu Jezusovemu (L 1690).

1. Zelo enaka v življenju, trpljenju in milostih sv. Tereziji
je blažena Marjeta Marija Alakok. Rodila se je leta 1647 v
Lotekurtu v burgundski pokrajini na Francoskem. Njen boga¬
boječi oče se je imenoval Klavdij Alakok, in njena pobožna mati
Filiberta. Kakoršni so stariši, takšni so navadno otroci. Ker so
se Marijetini stariši bali greha, bala se ga je tudi hči. Komaj
štiriletno napolni Bog s posebnim studom nad grehom; nevedoč
je večkrat ponavljala besede: „Moj Bog, posvečujem ti svojo
čistost, in ti poklanjam obljubo vednega devištva.“ Z ljubeznijo
do  Jezusa družila se je v njej ljubezen do Marije in neko vedno
hrepenenje po samoti. Ko je štela osem let, umre jej oče; mati
P a > ker se ima z gospodinjstvom pečati in še četvero drugih otrok
°dgojevati, da jo v samostan sv. Klare v izrejo. Devet let stara
§ r e prvikrat k sv. obhajilu. Odšle zgubi vse veselje do otročjih
] ger i n  drugih zabav svojih vrstnic. Samota in molitev ste njej
r^jvečji kratkočasi, in najrajša bi za vselej ostala v samostanu.
Ali  zavoljo hude bolezni, ki trpi cela štiri leta, da ne more ne

656 17. oktober: Blažena Marjeta Marija Alakok, ustanovnica.

jesti, ne spati in se skoraj ne premikati, vzame jo mati, medlo
do kosti in kože, domov. V tej bolezni stori obljubo, ako
ozdravi, da hoče stopiti v red obiskovanja Device Marije. To
se tudi zgodi.

Po dolgem bojevanju in po vedni molitvi na čast Materi
Božji se jej namreč posreči, da more v Pare stopiti v zaželjeni
samostan. Prišedši v govorilnico, zasliši besede: „Tu je kraj,
kjer te hočem imeti." Prednica jo blagovoljno sprejme, odločivši
jej dan 26. maja leta 1671 za vstop. Ko pride ta dan, poslovi
se Marjeta od svojih ljubih, ne da bi pretočila kako solzo, in
hiti na perotih veselja v Pare.

2. Leta 1672 stori samostansko obljubo in postane nuna.
S samostanskim pajčelanom prejme milost, da čuti Zveličarja
vedno na svoji strani in da ni nikdar več brez križa. Ko enkrat
kliče k Jezusu: „Kako me moreš zmerom brez trpljenja pustiti?"
— pokaže se jej velik križ, ves s cvetlicami pokrit, ter zasliši
besede: „To je postelja mojih čistih nevest; tu mora ogenj moje
ljubezni požgati tvoj dar; polagoma bodo odpadle te cvetlice, in
ostalo bo le trnje, ki je sedaj s cvetlicami pokrito zavoljo tvoje
slabosti; prišel pa bode dan, da boš do živega čutila to trnje in
boš le od mene pokrepčevana mogla bolečine prenašati." Kar
jej Gospod obeča, se zgodi. Čim svetejša prihaja, čim lepše
svetijo čednosti na njej, čim večje milosti in darove prejema od
Gospoda, tem več ima nasprotja, tem bolj jo zaničujejo, zavidajo,
preganjajo in sovražijo; imajo jo za hinavko in od hudiča obse¬
deno. Res jo tudi noč in dan trpinči hudoba, jn ves pekel se
zaroti zoper njo. Še celo dela ljubezni do bližnjega se jej po-
vračajo z žolčem in trpljenjem. Razen tega jo obiskujejo naj¬
hujše bolezni, in celo Jezus sam jej množi trpljenje, ker jo hoče
popolnoma sebi enako storiti.

Noben jezik ne more izreči in nobeno pero ne popisati nje¬
nega trpljenja. Navadno jej Zveličar pred oči stavi svoje trp¬
ljenje v grozovitih podobah. Nekega dne pred pustom, ko j e
navadno največ trpela, prikaže se jej po sv. obhajilu Zveličar,
kakoršnega je Pilat z odra pokazal ljudstvu, pa s križem ob¬
ložen, ves v krvi in v ranah. Presveta kri mu teče od vseh
strani na zemljo, in z milim glasom jej govori: „Ali ni nikogar,
da bi imel usmiljenje z mojo bolečino in bi se udeležil mojega
bridkosti polnega stanu, v katerega me zlasti ta čas postavljajo
grešniki?" Tu se vrže Marjeta v solzah k njegovim noganG
Jezus pa jej naloži težki, ves s trnjem in žreblji obodeni kriz,

17. oktober: Blažena Marjeta Marija Alakok, ustanovnica. 657

Čigar strašna teža jo potlači k tlom. Prevzame jo neizrečen stud
nad grehom, ko vidi njega velikost in hudobijo. Nato jej reče
Zveličar, da ni dosti ta križ nesti, temveč mora ž njim pribita
biti na križ in mu s tem postati zvesta tovarišica, da se udeleži
njegovih bolečin, njegovega zasramovanja in psovanja. Marjeta
se mu vda voljno. Sedaj jo Zveličar pribije na križ s hudo bo¬
leznijo, ki jo zbada enako ostrim žrebljem, in jej pripravlja le
zaničevanje, nič pa usmiljenja. Teh bolečin ima trpeti toliko, da
skoraj umrje, in ponavljajo se jej vsaki pustni večer. — Drugi¬
krat vidi pred sv. obhajilom solnce, čigar bliščobe ne more pre¬
nesti. V sredi solnca vidi Zveličarja s trnjevo krono v rokah.
Kmalu potem, ko zaužije Gospodovo Telo, dene jej Kristus to
krono na glavo, kot spomin tiste, ki jo ima ne dolgo potem pre¬
jeti; zakaj nekaj dni potem začuti močan udarec na glavo, in
odsihdob čuti vseskozi bodeče trnje okoli glave, da je ne more
nasloniti nikamor več. — Zopet drug pot se jej prikaže Gospod
z dvema podobama v roki; ena je predstavljala zveličano, druga
Pa zaničevano, križano življenje pobožne duše. Obe jej ponudi
z besedami: „Izvoli, moja hči! katera ti ugaja bolj? Kakor si
izvoliš, takšne milosti ti bom skazal.“ Tu zakliče Marjeta v
°gnju ljubezni: „0 moj Bog! le tebe hočem, ti edini si mi do¬
volj; stori ti za me, kar tebe poveličuje, in ne glej na moje
nagnjenje in na moj prid; dosti je, da si ti zadovoljen. 1 ' Tako
jej poda podobo trpečega življenja, rekoč: „Glej, ta-le mi ugaja
najbolj. Drugo življenje je življenje užitka, ne pa zaslug, in je
Prihranjeno za večnost. “ Vzemši podobo križa in smrti poljubi
Marjeta roko dajavčevo. In po tem tudi ravna, ko nad njo pri-
hrume križi in trpljenja, enaka viharjem. Ne da bi tožila, še
ma nj pa obupavala, tako trpi naprej in naprej vso ploho bridkosti,
tr Pi vesela in rada, s Kristusom križana vse svoje žive dni.

Ljubezen do Jezusa jo žene, da mu pokloni s svojo krvjo
Podpisano podarilno pismo, v katerem mu poda vse, kar more žive
^oi delati in trpeti, ter vse molitve in duhovna opravila, ki se
^°do za njo opravljala njene žive dni ali po njeni smrti. Na¬
sproti se jej Jezus zaveže, ker mu ugajh ta daritev, da je odšle
njegovo najsvetejše srce njena last, rekši, da jej bo le tedaj
Manjkalo pomoči, kadar bo njemu zmanjkalo moči. Zaradi te
^elikodušne obljube Jezusove izreže si Marjeta na prsih z veli¬
ki črkami Jezusovo ime, in ko se jej zaceli ta rana ljubezni,
^ge si rano vnovič z gorečo svečo, ki jo potem nosi do smrti.
Marjeta živi sedaj v največjem trpljenju in v najslajši ljubezni,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 42

658 J 7. oktober: Blažena Marjeta Marija Alakok, ustanovnica.

živi. kakor da ni čisto nič na svetu. Njena prednica in njeni
spovedniki store ž njo, kar hočejo; svojim sestram je najvoljnejša
dekla, bolnikom daruje svoje poslednje moči. Nobeno delo jej ni
prezoperno in pretežavno. Le to jej je silno bridko, da mora iz
pokorščine popisovati milostna vodila Gospodova in njej podeljene
velike darove, zakaj v svoji ponižnosti bi najrajša videla, da bi
svetu vse skrito ostalo. Ali Bog se je hotel po tej sveti duši
poveličati, in zato tudi zaklade svoje ljubezni svetu razodeti.

3. V osmini praznika presv. Rešnjega Telesa kleči Marjeta
ljubezni goreča v molitvi, kar čuje iz Zveličarjevih ust besede:
„Večje ljubezni mi ne moreš skazati, nego da storiš, kar sem že
tolikrat zahteval od tebe“ (namreč presv. srca J.ezusovega češčenje
po vsi cerkvi razširiti). Nato jej pokaže svoje božje srce, plam¬
teče v ognju ljubezni, rekoč: „Poglej to srce, ki je ljudi tolikanj
ljubilo, da je za nje vse izkoprnelo in se použilo! Namesto pa,
da bi bili hvaležni, mi je obilo ljudi nehvaležnih, me zaničujejo,
z božjimi ropi žalijo ter se nespodobno in mrzlo vedejo do mene
v tem zakramentu ljubezni. Najhuje pa me boli, da tako z menoj
ravnajo celo srca, ki so mi posvečena. Zato pa zahtevam od
tebe, da se prvi petek po osmini praznika mojega Rešnjega Te¬
lesa določi za posebno slovesnost, in da ta dan sveto obhajilo
prejemajo iz tega namena, da se nekoliko zadosti brezštevilnim
nespodobnostim, ki se mi godijo ta čas, ko je moje telo izpo¬
stavljeno na oltarjih. Obetam ti, da bo moje srce svojo božjo
ljubezen v obilni meri razlilo nad one, ki mu bodo skazovali to
čast, prizadevajoč si, da to tudi drugi store.“ Ko se Marjeta
izgovarja, da je zaničljiva grešnica, odgovori jej zopet Jezus:
„Ali ne veš, da si volim najslabše stvari, da osramotujem močne,
in da razodevam svojo moč najbolj sijajno navadno nad naj¬
manjšimi, nad ubogimi v duhu, da si sami sebi ne morejo nič
prilastovati?“ „Daj mi torej,“ reče Marjeta, „pripomoček temu,
kar mi zapoveduješ!“ Gospod jej reče: „Obrni se do mojega
služabnika in reci mu v mojem imenu, naj stori, kar največ more,
da utrdi to pobožnost. Ni se mu treba bati težav, kojih mu ne
bo manjkalo. Naj ve, da vse zamore tisti, ki sebi nič ne zaupa,
a vse svoje zaupanje stavi na me.“

4. Ta služabnik, o katerem je govoril Gospod, je bil pobožni
in učeni oče Klavdij iz Jezusove družbe. Bil je skušen duhovni
vodnik, veliko je že pretrpel zavoljo vere, in bil ves goreč za
zveličanje duš. Temu se Marjeta po otročje zaupa, se mu od¬
kritosrčno razodene in ga natanko vse sluša. Ko preudari to

17. oktober: Blažena Marjeta Marija Alakok. ustanovnica. 659

skrivnost, posveti se Klavdij prvi božjemu Jezusovemu srcu.
Odsihdob prejema Klavdij tako obilno milosti od Gospoda, da se
sam trdno prepriča o resnici tega, kar mu je pravila Marjeta.

^ vso gorečnostjo jame zdaj to pobožnost k Jezusovemu srcu
Priporočati in razširjati na prižnici in v spovednici. Marjeti pa
to  nakloni zopet veliko novega trpljenja, sovraštva in preganjanja.
Mnogotere prednice se sicer čedalje bolj prepričujejo o njenih

42 *

660 17. oktober: Blažena Marjeta Marija Alakok, ustanovnica.

čednostih, toda te nove, do sedaj cerkvi še nepoznane pobožnosti
ne marajo uvesti. Zlasti pa jej na vso moč kljubujejo druge
samostanske sestre, ki jih vodi bolj posvetni, nego božji duh. Ali
tudi ta se spolni: „Če je Bog z nami, kdo je zoper nas?“

Mati prednica izvoli Marjeto zoper njeno voljo za vodnico
novinkam. Med pripomočki, ki jih rabi Marjeta, da vnema lju¬
bezen do Zveličarja v mladih posvečenih devicah, je posebno
pobožnost k Jezusovemu srcu. Zgodi se na njenega godu dan,
leta 1685, da jej hočejo novinke iz ljubezni in hvaležnosti lep
šopek cvetlic pokloniti v vezilo. Marjeta pa jim reče, ako jej
hočejo kako veselje napraviti, naj te venčke darujejo Jezusovemu
božjemu srcu. Novinke jej spolnijo to željo, napravijo v svoji
sobi majhen oltarček, izrezljajo iz papirja s plamenom obdano
Jezusovo srce, ter ozaljšajo oltar s cvetlicami, kakor najbolje
vedo in znajo. Potem polne veselja sprevedejo svojo vodnico pred
ta oltar. Marjeta, silno vesela tega v svojem srcu, pade pred
podobo Kristusove ljubezni na kolena, posvetivši se glasno z ne¬
beško radostjo božjemu srcu. Ravno to stori za njo truma mladih
devic, in na Marjetino željo poklonijo Jezusovemu srcu z lastno
roko pisano daritev. To pa Marjeti še ni dovolj. K tej sloves¬
nosti povabi še več starejših redovnih sester, čijih pobožnost jej
je znana, ki pa razen treh nočejo priti. Polna zaupanja, da se ho
vendar le spolnila Jezusova obljuba, reče novinkam: „ Čeprav one
nočejo priti, pa srce Jezusovo jih bo že potegnilo na se. Jezus
hoče vse iz ljubezni, in nič iz prisiljenja; počakati je treba dobe,
ki jo je odmenil, in ta doba bo prišla.“ Res pride kmalu.

Prejšnja prednica Grefije, ki je Marjeto dosti poskusila in
jako čislala, bila je sedaj v samostanu Semer. Njej piše Marjeta,
koliko veselje so jej napravile novinke s češčenjem Jezusovega
srca. Da tudi Grefije njej razodene svojo prijaznost, pošlje jej
od umetniške roke lepo izdelano podobo Jezusovega ljubezni pla¬
menečega in s trnjevo krono obdanega srca. Neizrečeno razve¬
seli ta podoba Marjeto, a veselje se jej še poveča, ko ena sester
in največjih nasprotnic te pobožnosti v petek po osmini presvetega
Rešnjega Telesa to podobo postavi v molilnici na oltarček, ter
jo lepo s cvetlicami ozaljša, ne da bi o tem kaj vedele druge
sestre, zakaj duh božji jo je bil vnel za to pobožnost. Ko vjutro
nune posamezne pridejo presveto Rešnje Telo molit, pa vidijo
na oltarju podobo Jezusovega srca, vnamejo se tudi njim srca
za to pobožnost, in kmalu je ni bilo nobene osebe več v samo¬
stanu, ki ne bi bila goreče častila Zveličarjevega srca. Na vrtu

17. oktober: Blažena Marjeta Marija Alakok, ustanovnica. 661

pa sezidajo lepo kapelico, postavijo v oltar podobo Jezusovega
srca, ter jo z vso prisrčnostjo ljubijo in časte. „Z veseljem
bom sedaj umrla,“ vzklikne Marjeta, „ker srce mojega Zveli¬
čarja začenja znano prihajati. “ Zlasti pa se veseli in raduje
tega, ker jo je Zveličar zagotovil pogostoma, kako velikih milosti
bodo deležni tisti, ki bodo ljubezen božjega srca povračevali z
nasprotno ljubeznijo.

5. Ta nova pobožnost Jezusovega srca se v kratkem času
Preseli iz samostanskega ozidja v mesta in sela francoske dežele,
odtod pa se razširi črez vse pokrajine katoliškega sveta. Že leta
1726 je bilo nad 300 bratovščin na ime najsvetejšega Jezusovega
srca, katerim je več papežev podelilo obilno odpustkov. Toda
Marjeta nima doživeti te čudapolne razširjatve. Dozorela je
za nebesa, kjer naj bi vekomaj uživala radosti najsvetejšega
Jezusovega srca. Ostra pokorila, preskušnje, križi, težave in
bolezni jo pripravijo kraj groba. Sluteča, da se jej bliža ura
smrti, odpravi se 40 dni v samoto, da se še bolj na njo pri¬
pravlja. Po preteklih teh 40 dnevih oboli, pa vendar želi vino¬
toka meseca še v samoto se umakniti, kar jo strese mraz in
odvrne od tega; reče pa neki sestri za gotovo, da bode za to
boleznijo ter v njenem naročju umrla. Ker pa v samostanu njene
bolezni ne smatrajo še tako za smrt nevarne, je tudi še nočejo
oskrbeti s svetimi zakramenti za umirajoče; dovolijo jej le sv.
obhajilo, ker tolikanj hrepeni po njem. Toda Marjeta je prejme za
sv. popotnico, rekši neki postrežnici: „To je bilo poslednjikrat.‘ -
Kmalu potem jo napade strah pred božjo sodbo. Sveto razpelo k
Us tom pritiskajoč vzdihuje solznih oči: „Usmiljenja, moj Bog,
usmiljenja prosim!“ Pove tudi eni izmed sester, da povod temu
strahu je to, ker po svojih mislih časa ni dovolj rabila v svoje
zveličanje. Vendar pa ta sveta duša ni zamudila nobenega trenotja,
da ne bi bila Boga ljubila in v tej ljubezni delala dobrega.

Večkrat ponavlja v svoji bolezni besede: „Božje usmiljenosti
bom prepevala vekomaj; kaj hočem v nebesih, ali kaj imam razen
tebe na zemlji, o Bog, moj delež na vekomaj!“ Stiske in tesnobe
na  prsih jej ne dajo ležati; strežnice jo" morajo držati po konci,
^ a  more sopsti. To trpljenje jej je prizadevala ljubezen. Vneta
°§oja ljubezni zakliče: „0 sestre, koliko zveličanje je vendar,
Koga ljubiti! Zatorej ljubite to največjo ljubezen, pa ljubite jo

Popolnoma!“ Kmalu potem se jame s smrtjo boriti; pi’ednico

I )r °si, naj vsa njena pisanja sežgo in jo v sveto poslednje olje

denejo. Prva prošnja se jej ne usliši, sv. olje pa jej nemudoma

662 17. oktober: Blažena Marjeta Marija Alakok, ustanovnica.

podele. Govorica jej zastane in le še imeni Jezus in Marija
polagoma izgovarja. Tako jej srce v ljubezni iztriplje ob osmi
uri zvečer 17. dan vinotoka 1. 1690. Ko na jutro samostanska
vrata odpro, vre ljudstvo od vseh krajev vkup, hoteč še enkrat
svetnico videti in se priporočiti njenim priprošnjam. Več bolnikov
takoj ozdravi, in 1. 1720 odneha v Marselji na njeno priprošnjo
strašna kuga. Glede na ta in še druga čuda, prištel jo je papež
Leon XII. med „častitljivke“, in papež Pij IX. med „blaženke“;
tudi nje razglas za svetnico bojda ne bo dolgo izostal.

}Cratek opomin.

Zveličana služabnica božja Marjeta ni imela druge želje, nego
da bi vsi ljudje spoznali, častili in ljubili Jezusovo neskončno ljubezen,
ki gori za nas v njegovem vsega češčenja vrednem srcu, v tem stu¬
dencu vseh milosti. Zato poslušaj njene besede, ki jih govori v enem
svojih pisem o pobožnosti k najsvetejšemu srcu Jezusovemu, rekoč: „Ni
mi znana nobena pobožna vaja v duhovnem življenju, ki bi bila bolj
pripravna, povzdigniti božji službi vdano dušo v malem času k večji
svetosti in z resnično ljubeznivostjo napolniti njeno srce, nego ta po¬
božnost. Za gotovo rečem, ako bi vedeli, kako dopadljiva je Jezusu
ta pobožnost, preverjena sem, da ga ni kristjana, ki le količkaj ljubi
tega ljubeznivega Odrešenika, da bi je ne gojil pri tej priči. Moj
božji Zveličar mi je dal spoznati, da tudi posvetni ljudje po tej po¬
božnosti vselej najdejo pomoč, katere potrebujejo v svojem stanu,
namreč mir pri gospodarstvu, polajšanje pri delih in nebeški blago¬
slov pri vsem svojem početju. Posebno pa bodo v tem molenja vred¬
nem srcu našli pribežališče v svojih živih dneh in še zlasti ob uri
svoje smrti. O kako sladko je umreti, ako smo stanovitno pobožnost
imeli do onega srca, ki ima naš sodnik biti! Gotovo je naposled, da
ni nobenega človeka na svetu, ki ne bi bil prejel vsakovrstne pomoči,
ako bi imel do Jezusa Kristusa hvaležno ljubezen, kakor je ta ljubezen,
ki mu jo skazuje s pobožnostjo k njegovemu najsvetejšemu srcu. 11  —
Tako piše zveličana Marjeta.

Kaj pa, krščanska duša, ko bi se še ti vdala tej milosti polni
pobožnosti, in bi vsaki dan v srcu in z občutkom notranjega kesanja
nad grehi opravljala naslednjo kratko molitvico? Ž njo si lahko pri¬
dobiš vsaki dan po 100 dni odpustka, vsaki mesec pa po vredni pre¬
jemi zakramentov sv. pokore in presv. Rešnjega Telesa, opravivši to
molitvico, celo popolen odpustek.

Molitev.

O najljubeznivejši Jezus! iz hvaležnosti in v zadoščenje za svojo
mnogotero nezvestobo podarjam ti svoje srce ter se popolnoma vsega
in za vselej posvečujem tvoji službi; s tvojo milostjo tudi trdno sklenem,
te nič več ne razžaliti. Amen.

18. oktober: Sv. Luka, evangelist.

663

18. vinotok ali oktober.

Sveti Luka, evangelist.

1. Sveti Luka je eden izmed tistih svetih mož, ki so nam
spisali sveto evangelije ali veselo sporočilo o kraljestvu božjem.
Rodil se je v Antiohiji, glavnem mestu Sirije, skoraj gotovo,
kakor razodeva njegova vzgoja, od poganskih starišev. V svojih
mladih letih je hodil v tedanjo jako slovečo šolo v Antiohiji, kjer
si je v umetnostih in vedah pridobil velike znanosti, ter si jih
potem popotujoč po Grškem in po Egiptu še bolj razširil. Za
časov preganjanja kristjanov v Jeruzalemu, ko je sv. Štefan umrl
mučeniške smrti, razkropili so se Jezusovi učenci po Siriji in
sosednjih pokrajinah. ..Bili so pa neki možje izmed njih iz Cipra
in Cirene, kateri so, ko so bili prišli v Antiohijo, tudi Grkom
(to je: poganom) govorili in oznanjali Gospoda Jezusa. Bila je
pa roka Gospodova ž njimi in veliko število jih je bilo, ki so
verovali in se spreobrnili h Gospodu. Prišel je pa glas o tem
do ušes cerkve, ki je bila v Jeruzalemu, in so poslali Barnaba
v Antiohijo ... Šel je pa Barnaba v Tars Savla iskat, in ko
ga je našel, pripeljal ga je v Antiohijo, in sta ostala tam celo
leto pri cerkvi, in sta učila veliko trumo.“ (Dej. ap. 11.) V ta
čas od leta 41 do 43 spada spreobrnitev sv. Luka, ki se odšle
2  vso ljubeznijo in spoštovanjem oklene sv. Pavla. Akoravno se
Pa ta doba ne da prav za gotovo zaznamovati, gotovo je vsaj,
da je Luka spremljal sv. Pavla na njegovem drugem misijonskem
Potu leta 51 od Troje po Macedoniji v Filipe, kjer je. sv. Pavel
Luka s Timotejem vred nekoliko časa pustil, da potrjuje ondotne
vernike. Potem pa se je zopet združil s Pavlom, in ostal njegov
vedni spreljevavec in pomočnik na vseh misijonskih potih, zvest
deležnik vseh njegovih del in trudov, nevarnosti in težav v
apostolski službi. Šel je ž njim v Jeruzalem in bil blizu njega,
k° ga prvič in drugič v Rim odpeljejo v ječo, kakor Pavel sam
fiialo pred svojo smrtjo piše Timoteju:- „Dema me je zapustil,
ker ljubi ta svet, in je šel v Tesaloniko, Krescent v Galacijo,
Lit v Dalmacijo, sam' Luka je pri meni.“ (H. Tim. 4, 9. 10.)

Neumrljive zasluge za sveto cerkev pa si je sv. Luka pri¬
dobil s pisanjem sv. evangelija in apostolskega dejanja. Nahajajo
se  sicer še druga pismena dela ž njegovim imenom v grškem in
^tinskem jeziku, ki so pa vsa le podtaknjena in v enem poznejših

664

18. oktober: Sv. Luka, evangelist.

stoletij spisana, zato jih tudi sv. cerkev ni spoznala za pristna.
Že od nekdaj je namreč hudobec imel svoje pomagače, da so z
lažmi in s praznimi pravljicami pačili Jezusovo življenje in nje¬
gove nauke in s tem nasprotovali evangeljskemu delovanju. Takim
praznim govoricam nasproti spiše sv. Luka najbrž med leti 61 in 63
svoje sv. evangelije po nauku sv. Pavla in drugih apostolov in
učencev, ki so od začetka bili pri Jezusu, prigodbe iz mladostnih
let Kristusovih pa celo iz Marijinih ust, ker dvakrat v svojem
evangeliju opomni: „Marija pa je ohranila te besede v svojem
srcu. “ To sveto evangelije je spisano v grškem jeziku v ahajski
pokrajini, in ima to prednost pred drugimi, da nam pripoveduje
učlovečenje Sinu Božjega, kako je to skrivnost angel Mariji
oznanil, kako je Marija Elizabeto obiskala, in druge posameznosti
in posebnosti o Kristusovem rojstvu v betlehemskem hlevu. Ker
zlasti bolj natanko popisuje čast in oblast Jezusovega velikega
in večnega mašništva ali duhovništva, vidimo na njegovih po¬
dobah vola kot znamenje starozakonskih darov. Sv. Luka nam
je zapisal vzvišeno preroško pesem Marijino: „Moja duša poveli¬
čuje Gospoda 4 ' itd., ki jo je pela ob obiskovanju v Elizabetini
hiši, in veličastno pesem, ki jo je pel s Svetim Duhom napolnjen
Caharija v zahvalo Gospodu ob Janezovem rojstvu, rekoč: „Hva-
ljen Gospod, Izraelov Bog, ker je obiskal in storil odrešenje
svojemu ljudstvu 44  itd. Tudi nam sv. Luka v svojem evangeliju
mimo onih treh evangelistov pripoveduje več o tem, kar zamore
grešnike spodbadati k zaupanju na božje usmiljenje in k resnični
pokori. Opomnim le priliko o zgubljenem sinu, ali o dobrem
pastirju, ali spreobrnitev desnega razbojnika, ali v apostolskem de¬
janju spreobrnitev Savlovo; vsa njegova lepa, preprosta, pa vendar
oglajena pisava razodeva njegovo višjo vzgojo in učenost.

2. Ko leta 61 po Kristusovem rojstvu sv. Pavla v Rim od¬
peljejo v ječo in ga imajo dve leti pod stražo, gre sv. Luka ž
njim. Koncem leta 63 spiše v Rimu „Dejanje apostolov 44 , ki
je sam imenuje „drugi del svojega evangelija 44 . V evangeliju
namreč popisuje prigodbe z Jezusom do njegovega vnebohoda; v
apostolskem dejanju pa pripoveduje prihod Svetega Duha, in kako
so apostoli z njegovo močjo oznanovali božje kraljestvo po svetu,
in kaka čuda so se godila po njih. S prijetnimi besedami popi¬
suje sveto življenje prvih kristjanov, njih lepe čednosti, njih lju¬
bezen in edinost, njihovo pobožnost pri lomljenju kruha, gorečnost
apostolov za Jezusa delati in trpeti, smrt sv. Štefana, spreobr¬
nitev sv. apostola Pavla, njegova težavna pota, njegove goreče

1 S. oktober: Sv. Luka, evangelist

665

pridige, njegovo preganjanje in trpljenje, ter njegovo življenje in
delovanje za časov njegovega jetništva do 1. 63 po Kristusovem
rojstvu. Svoje evangelije pa kakor apostolsko dejanje posvečuje
sveti Luka nekemu Teofilu, ki je bil sloveč mož in kristjan v

Himu ali blizu Rima. S to zgodovino apostolov je hotel ovreči
} a žniva poročila, ki so bila tedaj raztrošena o njihovem življenju
’ n  delovanju, ob enem pa tudi pred svetom spričevati velika čuda,
kl  jdi je Bog delal, da je poveril poslanstvo in nauke svojih apo-

666

18. oktober: Sv. Luka, evangelist.

stolov. Prvi kristjani so te bukve pridno prepisovali, jih kot drag
zaklad shranjevali, ter jih čitali doma in v svojih zbirališčih.

Sveti Luka je bil pa tudi zdravnik, kakor spričujejo besede
sv. Pavla, ki pravi: „Luka, zdravnik, naš preljubeznivi brat.' 1
Po spričevanju sv. Hieronima si je slavno ime pridobil v zdra¬
vilstvu. Pripisuje se mu nadalje, da je naslikal več Jezusovih
in sedem Marijinih podob. Poslednjih se bojda še sedaj nahajajo
tri ali štiri. Najimenitnejša med njimi je tista, ki jo je papež
Pij V. v cerkvi „ Marije Večje “ v Rimu v borgežiško kapelo
velel postaviti. Za papeža Gregorija Velikega je namreč v Rimu
razsajala strašna kuga. Tu napove sveti papež slovesno procesijo,
pri kateri so okoli nosili to milostno podobo Device Marije, in
po njeni priprošnji sprosili, da je ponehala kuga. Odsihdob je
ta podoba v Rimu v veliki časti. Vendar pa v prvih časih
krščanstva te podobe niso bile znane, in še za dobe razdiranja
podob, v osmem stoletju, niso vedeli za nje; le v srednjem veku
so to pravljico imeli za resnico, in slikarske šole v Florenci in
Benetkah so sv. Luka častile za svojega variha. Nekatere listine
pripovedujejo o njem, da je po mučeniški smrti svojega duhov¬
nega očeta, sv. Pavla, sveto vero oznanjal po Italiji, Dalmaciji,
Macedoniji, v Egiptu in v Libiji. Po spričevanju sv. Hieronima
je živel 84 let, in kakor trdijo afrikanski mučeniški zapiski,
potrdil je naposled sv. vero s svojo krvjo. Grki pripovedujejo,
da je bil v mestu Patre na Morejskem polotoku na oljko obešen.
Njegove ostanke so leta 357 za cesarja Konštancija prenesli v
Carigrad v apostolsko cerkev in poleg sv. Andreja in Timoteja
položili. Sedaj je njegova glava v Rimu, in nekoliko njegovih
koščic v Padovi in v samostanu na Atoški gori.

Obrazuje se s knjigo v roki, z govedo poleg sebe, ali pa, kako
slika podobo Device Marije.

Eakaj imamo katoliški kristjani poleg sv. pisma tudi ustno
izročilo za izvir sv. vere.

Katoliški kristjani imamo poleg sv. pisma tudi ustno izročilo za
izvir sv. vere, in mu ravno tako dajemo vero in veljavo, kakor sve¬
temu pismu, ker ustno izročilo obsega ravno tako, kakor
sveto pismo, Jezusove nauke.  Še več; mi katoličani celo pra¬
vimo, da ima ustno izročilo še prednost  pred sv. pismom, zakaj
ustno izročilo nam podaja vse Kristusove nauke, sveto pismo pa le
nekatere.  S tem se jako razločujemo od Lutrovih učencev, od pro¬
testantov, ker oni zametajo ustno izročilo popolnoma. Ker dandanes

18, oktober: Sv. Luka, evangelist.

667

ni nič nenavadnega, da s takimi ljudmi pridemo v dotiko, zatorej ne
bo odveč, da na tem mestu odkrijem zmote teh krivovercev glede na
ustno izročilo.

Protestantje, ki se drže po Lutru skaženega sv. pisma kot edi¬
nega vira verskih naukov, nam očitajo, da božja beseda ne more biti
dvojna, tudi si ne more nasprotovati. Ta njih ugovor je pa ravno tak,
kakor bi kdo rekel: Voda, ki prihaja iz enega žleba, pa potem teče
skozi dva žleba, je dvojna in popolnoma drugačna voda; ali pa: To,
kar kdo z besedo reče, mora nasprotovati temu, kar piše. Tako tudi
ustno izročilo nič drugega ne obsega, kakor sv. pismo, namreč nauke
Kristusove. Le žleb, po katerem nam ustno izročilo doteka, pot, po
katerem nam dohaja, je drug. Po izročilu nam Bog govori z besedo,
po sv. pismu pa s črko.  Zato so že apostoli zahtevali od svojih spre¬
obrnjencev ravno tako vero na ustno  izročilo, kakor vero na sveto
pismo. „Bratje,“  piše sv. Pavel Tesaloničanom (II. Tes. 2, 14),
»stojte trdno, in držite se izročil, ki ste se jih naučili
ali po govorjenju, ali po listu našem,' 1  ter pristavi vzrok,
zakaj naj se drže teh obojih, rekoč Korinčanom: „Božji  Sin  — ni
bil  „je“ in ,.ni“, temveč  ,.je“ je bilo  v njem.' 1  (II.Kor. 1, 18.19.)
In cerkveni očetje zagovarjajo to katoliško resnico s tako določnimi
besedami, da celo učeni protestantje sami spoznavajo in pravijo, da
morajo v oziru na pisma cerkvenih učenikov luterani. kalvinci in drugi
Pravdo zgubiti. Jezus Kristus sam svojih naukov ni zapisal, temveč
jih je z besedo oznanjal. Ravno tako apostolom ni velel, naj jih za¬
pišejo; velel jim je le: „Pojdite in učite vse narode; ozna¬
čujte evangelije vsej stvari."  (Mat. 28, 19; Mark. 16, 15.) Za
tega voljo apostoli niso mislili nikdar, da bi bili spisali kake bukve,
katere bi obsegale vse Kristusove nauke in vsa dela; pisali so le ne¬
katere posamezne Kristusove nauke in dela, kadar jih je kaka občina
Potrebovala ali prosila, ali kadar so se kakšni prepiri vneli zavoljo te
Mi one verske resnice. Z ozirom na to pravi sv. Janez: „ Jez us je
sicer storil še veliko drugih čudežev, kateri niso za¬
pisani v teh bukvah."  (Jan. 20, 30.) In svoje evangelije konča
z besedami: „Je pa še veliko drugega, kar je Jezus storil,
'o ako bi se to vsako posebej popisovalo, menim, da ne bi
** a ves svet šle bukve, katerih bi bilo pisati.'  (.lan. 21, 25.)
Vernikom pa piše: ,.Veliko bi vam imel pisati, toda nisem
b o t e 1 s papirjem in črnilom; upam namreč k vam priti,
•?. iz ust do ust govoriti."  (II. Jan. 12.) Iz tega je pač dosti
očitno, da protestantje ne le besednemu izročilu, ampak tudi svetemu
pismu ne verjamejo, ker bi sicer vendar morali spoznati, da se apostoli
sami pogostoma sklicujejo na ustno izročilo.

Da ima ustno izročilo celo prednost pred sv. pismom, vidi se
tU( K iz tega, ker so bile krščanske občine že poprej ustanovljene,
Preden so bile spisane le ene bukve sv. pisma nove zaveze. Zakaj
v  Prvi polovici prvega krščanskega stoletja in par let mimo so ozna-
“ovavci božjega razodetja spisali le dvoje ali troje spisov. Tisti čas pa
So  obstajale krščanske občine v Jeruzalemu in po vsem Judejskem,
v  Samariji, na Cipru, v Pamfiliji, Likaoniji, Siriji, Ciliciji, po vsej Mali

668

19. oktober: Sv. Peter Alkantarski, spoznavavec.

Aziji, na Macedonskem, Grškem in celo v Rimu. Isto tako se je krščanska
cerkev že tri stoletja poprej razširjala in lepše cvetela, nego pozneje
kadar si bodi, preden so bile zbrane vse bukve sv. pisma, kar se je
zgodilo še-le proti koncu 4. stoletja. Ako bi bilo, kakor pravijo pro¬
testantje, sv. pismo edina pot do spoznanja Kristusovih naukov, ne bi
bilo do konca 4. stoletja toliko ljudi moglo priti do tega spoznanja, in
še v poznejših stoletjih le redko kateri, ker je sv. pismo veljalo nad
600 zlatov. — Ako pa to resnico še bolj pretresamo, prepričamo se,
da luteranci, ki sicer z besedo taje ustno izročilo, je vendar le v de¬
janju v marsikaterih stvareh rabijo z nami vred. Oni, postavim, z
nami vred uče, da Sv. Duh izhaja od Očeta in Sina, dasiravno sveto
pismo pravi: „katerega vam bom jaz poslal od Očeta, Duh
resnice, ki od Očeta izhaja"  (Jan. 15, 26), in le iz ustnega
izročila vemo, da beseda „poslati“ tukaj pomenja: ,,izhajati". Oni
krščujejo novorojene  otroke, krščujejo z oblivanjem,  uče, da se
sv. krst ne sme ponavljati, in da je celo od nevernika  podeljen
veljaven, dasiravno o vsem tem v sv. pismu ni najti niti črkice. Oni
z nami vred praznujejo skoraj vse praznike in še celo nedeljo mesto
sobote, dasiravno se oboje opira na ustno izročilo. Ravno tako bi oni
poleg sv. pisma ne smeli jesti niti krvi niti zadušenega kaj. Enako
imajo vseh dvanajst členov sv. apostolske vere, kakor mi, dasiravno
apostolska vera ni nikjer v sv. pismu zapisana in nam je došla le po
ustnem izročilu. Da, protestanti ne bi imeli niti sv. pisma, da ne bi
bilo ustnega izročila, zakaj le iz tega vemo zanesljivo, iz katerih
bukev da obstaja, med tem, ko sveto pismo o tem ne omenja nikjer.
— Glede na vse to pravi sv. Avguštin: „Jaz še sv. evangeliju ne bi
verjel, ko ne bi me k temu posilila veljava in čast katoliške cerkve,
ki nas po ustnem izročilu zagotavlja o nepopačenosti in svetosti božjih
bukev." In učeni luteranec Lessing piše: „Ustno izročilo, ne pa sveto
pismo, je skala, na kateri je zidana Kristusova cerkev." — To je torej
vzrok, da imamo katoliški kristjani poleg sv. pisma tudi ustno izročilo
za studenec Jezusovih naukov.

Molitev.

Dodeli nam, o Bog, na priprošnjo sv. evangelista Luka, da res¬
nice sv. vere, ki jih z besedo spoznavamo, tudi v dejanju spolnujemo,
in večno življenje dosežemo. Amen.

19. vinotok ali oktober.

Sv. Peter Alkantarski, spoznavavec (1.1562).

1. Peter Garavito, rojen leta 1499, je bil pravdnikov sin
v Alkantari, v španski Estremadurski pokrajini. Že v nežni
mladosti v vsem dobrem vzgojen, je bil tako pohleven, krotak,

19. oktober: Sv. Peter Alkan tarski, spoznavavec.

669

pobožen in lepega vedenja, da so ga sploh le svetega dečka
imenovali. Zaradi dobrega uspeha v začetnih naukih pošljejo ga
na slavno višjo šolo v Salamanko. Tu deli čas med nauki in
pobožnimi vajami. Vsako jutro zahaja v cerkev, Očeta luči
prosit blagoslova za delo črez dan, in vsaki večer pred počitkom
moli lepi psalm: „Iz globočine kličem k tebi, o Gospod; Gospod,
usliši moj glas!“ Malo ur, ki si jih privošči za oddihljaj, ne
porabi za postopanje in zabave, ampak da obiskuje ubožce in se
peča s pobožnimi redovniki. S svojimi očmi stori zavezo, da
nikoli ne pogledajo nič nespodobnega, in s svojimi ustmi, da nič
nečednega ne govore. Njegovo modro obnašanje, njegova krotkost
in ljuba čistost mu pridobi spoštovanje in ljubezen vseh. V
šolskih počitnicah v Alkantaro prišedši misli sicer pravniške uke
nadaljevati, a njegov pobožni duh ga nakloni, da se 16 leten od¬
loči za samostan ter gre v Manksarete ob kastilijanski meji. S
Frančiškovo obleko prejme tudi Frančiškovega duha uboštva,
ponižnosti, zatajevanja in pokore. Njegovo pobožno, modro in
razumno življenje ga tolikanj priporoča, da ga še-le 20-letnega
izvolijo za superijorja ali prednika v novem Badajoškem samo¬
stanu. Ko doseže postavna leta, prejme na povelje višjih sveto
mašnikovo posvečevanje, in potem ga v raznih samostanih zapo-
redom postavijo za gvardijana ali za definitorja. V teh službah
je posebno čuječ in zvest. Njegovi prisrčni nauki in opomini,
sredi med ostrostjo in mehkobo, njegova gorečnost in najbolj
ujegov zgled spodbadajo brate, da si vedno prizadevajo po evan¬
geljski popolnosti. Priljudno in preprosto obnašanje do svetnih
ljudi mu odpira srca in roke, da dobiva več milih darov, nego
jih njegova ljubezen do uboštva more sprejemati. Med tem in
poleg tega pa opravlja tudi dušno pastirstvo, obiskuje bolnike,
posluša njihove tožbe in spovedi, jih v dušnem in telesnem trp¬
ljenju tolaži ter jim obuja srčnost in zaupanje. Mladino uči
krščanskega nauka, odrastlim ima verske ogovore, ter uvede
Uinogo lepili pobožnih vaj; ob cestah in potih, po hribih in gričih
Postavi visokih križev, da ljudstvo k pobožnosti vnema s spo¬
minom na trpljenje in smrt Zveličarjevo. Z veliko gorečnostjo
^ uajboljšim uspehom oznanuje na prižnici besedo božjo. Pri¬
digar je bil za ljudstvo, preprost v izrekih, pa poln resnice in
Prepričanja, kakor je kazala že njegova zunanja podoba: njegova
Plešasta, z ranami in progami obdana glava, njegovo bledo in
uiedlo obličje, votle, zaprte oči, njegova velika, mrliču enaka
Postava, zmerno in slovesno ponašanje z rokami, ki so bile medle

670

19. oktober: Sv. Peter Alkantarski, spoznavavee.

in suhe, kakor usušene veje na drevesu, — že vse to je z nemim
glasom govorilo poslušavcem na srca.

2. Leta 1538 izvolijo Petra enoglasno za provincijala v
Estremaduri. Na svojo žalost je že pred več leti zapazil neka¬
tere napake, ki so se priteple v to sicer pobožno pokrajino. Da
bi jim prišel v okom, zbere očete v Placenci in jim predloži
svoje nasvete. Njemu na veliko veselje sprejmejo je vsi eno¬
glasno, in je tudi takoj uvedejo v življenje. Kot provincijal pre¬
išče dvakrat vse podložne samostane. Leta 1541 se napoti na
Portugalsko. Ondi ustanovi v nerodovitnem Arabidskem kraju
novo samotijo, takozvani bosonoški red, kjer so menihi čisto bosi
hodili, v malih celicah ležali na deskah, • nikdar mesa jedli, le
vodo pili, molili in se živili ob delu svojih rok.

Peter pa poseže še dalje, izprosivši si v Rimu od papeža
Julija ITI. dovoljenja za še večjo ostrost. Vsled tega sezida ob
Lomrijski cerkvi dve celici, štiri črevlje dolgi, tri široki, in tako
nizki, da se ni bilo moč v njih skloniti po konci. Ta ostrost jim
ugaja tako, da že leta 1555 v Pred roži sezidajo prvi samostan,
čigar celice so bile bolj podobne grobovom, nego človeškim sta-
novališčem. Zlasti ima Peter za se stanico, kjer ne more niti
stati niti ležati, ampak ali klečati ali pa se sklonjen držati. V
šestih letih imajo že 11 takih samostanov, dočim na Nemškem
iz samostanov uhaja na stotine malopridnih menihov in nun.
Navadna jed mu je skorjica trdega ali že plesnivega kruha,
redko kedaj si privošči kaj več, namreč nekoliko napol kuhanih
zelišč ali sočivja. Da jim odvzame navadni okus, potrosi jih s
prstjo ali s pepelom. Ako mu bratje ponudijo kako boljšo jed,
pomakne jo od sebe in reče smeje se: „Pustite, naj me gloda
zob časa; vaši pripomočki pridejo prekasno in ne bi bili za drugo,
nego da bi nekoliko zdaljševali čas mojega prognanstva. “ Iz
ljubezni do uboštva si tudi malo vina ne privošči, dasi mu ga
zdravniki svetujejo zavoljo slabega želodca. „Vino pa meso,“
pravi, „je najbolj nasproti trdemu uboštvu in popolnemu zataje¬
vanju. “ Veliko veselje je imel Peter do molitve. Molil je na¬
vadno po šest ur na dan; a lahko se reče, da je molil zmeraj
in povsod. Večkrat je z razprostrtimi rokami po cele ure v
molitev zamaknjen zrl proti nebesom. Tako je večkrat v koru
opravljal duhovske ure, in videli so ga, da ga je v molitvi po-
gostoma od tal dvigalo kvišku. Sveto mašo je daroval tolikanj
pobožno, da se je reklo, da nobena pridiga drugih duhovnikov ni
napravila tolikega vtiska, nego pogled na Petra ob daritvi sv. maše.

19. oktober: Sv. Peter Alkantarski, spoznavavec.

671

Že svoje žive dni je z molitvijo delal čudeže, bolnike ozdravljal,
trdovratne grešnike spreobračal in drugo. Bere se tudi o njem,
kakor o sv. Antonu Padovanskem, sv. Frančišku Ksaveriju, sv.
Alfonzu Liguoriju, da je bil v enem in istem času na dveh od¬
daljenih krajih ob enem pričujoč, kakor se je bilo to zgodilo za
časa svetega leta pod papežem Pavlom IV., da je namreč neko
plemenito gospo, Elviro po imenu, v Pedrozi za sv. leto spove¬
doval, ob enem pa bival v Madridu v svoji celici. Enako je s
svojimi spreraljevavci šel črez deroče reke, kakor po suhem, ali
da v plohi njega in njegovega spremljevavca niso zadele deževne
kaplje, ali da je v samostanu s svojo besedo pogasil vstali požar,
stopivši sredi med plamen. Gredoč po nekem samotnem kraju ga
prehiti noč in ujame grozna nevihta ter sneži in kocnja, da mu
ni moč dalje iti. Ozrši se vidi podrto kočo, v katero se zateče;
a bila je brez strehe in torej Peter v nevarnosti, da ne bi ga
sneg zakidal. Na kolenih prosi Boga pomoči; kar se pri tej priči
sneg okrog njega raztopi, da postane gorko kakor spomladi. Sneg
Pa, ki ga le še nanaša, obvisi nad kočo prosto v zraku, kakor
strop, da Peter lahko vso noč prebije v molitvi. Na jutro Boga
hvaleč stopi iz koče, raztegne svojo roko in sneg se mu ugane
s  pota, da zopet brez ovir lahko popotuje dalje.

Med veliko drugimi čudesi mično je zlasti to-le: V Pedrozi
se nekega dne on in oče gvardijan sprehajata po sadnem vrtu.
Tu mu reče oče gvardijan: „Pač bi bilo dobro, oče, da bi med
temi drevesi stala tudi kaka smokva; da bi bratje po zimi suhe
lahko za večerjo imeli. “ To se zdi Petru kakor povelje. Ozre
se proti nebu, kakor bi hotel od ondod sveta prositi. Potem pa
vtakne svojo popotno palico v zemljo, in blagoslovivši jo, reče:

Gospodu bode skrb, da smokev ne boste grešali nikoli več.“
Palica jame zeleneti, perje in popke poganjati, in še tisto leto
hozori na nji najslajši sad. Veliko jih je hodilo gledat to drevo
ln  njegov sad pokušat, ob katerem je celo več bolnih ljudi ozdra-
velo. To čudesno drevo še dandanes stoji na samostanskem vrtu,
t e i' prinaša še vedno sladek sad.

3. Ob vseh teh darovih pa je bil Peter zgled ponižnosti in
potrpežljivosti ter pravo ogledalo čistosti. — Kot starejši med
drugimi brati je bil podložen najmanjšemu izmed njih in v večjo
Cas t si je štel, da more komu teh noge poljubiti, nego bi se mu
uklanjal ves svet. Ko mu hoče kdo kakovo čast skazati, pravi:
>>daz nisem postal redovnik, da bi časti prejemal, temveč da bi
k°t manjši brat služil božjim služabnikom, svoje grehe objokoval

672

19. oktober: Sv. Peter Alkantarski. spoznavavec.

in se za nje pokoril.“ Če se časti ne more umakniti, ubrani
se napuha z mislijo: „Kaj še nisi svetu odmrl? Pusti, naj s
teboj dela, kakor z mrličem. Čast mine, kakor sapa, in ti ne
da ničesar, česar še nimaš. “ Njegovi tovariši spričujejo, da ni
bilo nikdar slišati nobene graje iz njegovih ust o bližnjiku; zato
se pa tudi nihče ni predrznil, vpričo njega govoriti kaj slabega
o svojem bližnjem. Ta ponižnost mu je pa tudi delila prečudno
potrpežljivost. Ko je obnavljal red, je imel sitnosti, preglavic
in nasprotja črez mero; prestati je moral grda obrekovanja in
celo tepeže. Zoper vse svoje nasprotnike in nagajivce pa se je
branil s tem, da se je z molitvami za nje maščeval nad njimi.
Njegov navadni izrek o obrekovavcih je bil: „Veseli me, bodi
Bog zahvaljen! da ljudje vendar enkrat spoznajo, kdo da sem,
in z menoj tako ravnajo, kakor sem vreden. “ Poseben zgled
njegove potrpežljivosti pa je ta-le dogodek:

Ko bolan leži v Arenskem samostanu, veli mu Gospod iti
v Avilo, da bi bil sv. Tereziji na pomoč. Za peš hojo nezmožen
zasede osla in potuje tja z nekim tovarišem. Na potu grede se
ustavi pri gostilnici, da bi se odpočil. Vleže se na tla, dene si
kamen pod glavo, in tovariš razgrne črezenj njegov plašč. Med
tem pride osel, ker ga je tovariš pozabil privezati, na krčmaričin
vrt v škodo, da pomuli nekaj sočivja. Krčmarica, to videč, se
grozno raztogoti, vzame osla v zastavo in ga zapre v hlev, Petra
pa in njegovega tovariša ozmerja neusmiljeno. Ko pa oba molčita,
togoti se nad njima še huje, ter potegne Petru plašč izpod glave,
da ž njo zatelebi ob kamen in krvavi. Peter, ki se komaj kvišku
skloni na kolena, prosi jo odpuščenja, ter naj jezo utolaži; a
ženska se le še huje vsaja in dere nad njima, da naj se pobereta
izpred njene hiše. Med tem prijezdi neki plemenitaš in Petrov
spovedanec. Ko zve, kar se je bilo zgodilo, hoče grdunko pobiti;
pa Peter mu pade k nogam, proseč ga, naj jej ne stori nič žalega;
ako pa hoče njemu skazati kako ljubav, naj ženski škodo povrne.
To blagi plemenitaš tudi stori.

4. Bil je že 60 let star, in življenje njegovo, vseskozi božji
službi posvečeno, nagibalo se je proti koncu. Sv. Tereziji, ki je
v Petru bila našla najboljšega prijatelja, najmodrejšega vodnika
in najzvestejšega variha, razodene Bog, da bo kmalu umrl. Takoj
mu o tem sporoči, česar se Peter silno razveseli. Dasiravno
pripravljen, vsaki trenotek stopiti pred božje obličje, pripravlja se
vendar marljivo na odhod. Bliže ko mu je smrt, bolj se ponižuje.
„Gorje mi, malopridnemu hlapcu,“ vzdihuje, „ki nisem nikdar

19. oktober: Sv. Peter Alkantarski, spoznavavec.

673

bil človek!“ Hude bolezni so mu napovedale bližajočo se smrt;
vendar pa še obiskuje samostane svojega reda in spodbada svoje
brate k večji gorečnosti. V samostanu Vicijoza se ga loti mrzlica.
Grof Oropeza ga nemudoma pokliče na svoj grad, da mu pomaga
z vsem potrebnim. Hote ga deti v mehko posteljo. A Peter se
tega brani ter zahteva, da naj leži na golih tleh med dvema
deskama. Ker se pa ne more ubraniti častne postrežbe pri grofu,
in ker sluti, da se mu približuje zadnja ura, da se v Arenski
samostan prenesti, da bi v naročju svojih bratov dokončal živ¬
ljenje. Nekaj dni potem ga obišče zdravnik, da vidi, če bi ga
bilo moč ozdraviti. Peter ga vpraša: „Pevejte mi, ljubi moj
gospod, bom li kmalu odpotoval?" Zdravnik mu odgovori:
»Kmalu se bo zgodilo, zakaj zoper to bolezen ne vem pomočka.“
Tega se služabnik božji tako razveseli, da vzklikne s psalmisto-
vimi besedami: „Oveselil sem se tega, kar mi je bilo rečeno, da
pojdemo v hišo Gospodovo." (Ps. 121, 1.) Nato si da svete*
zakramente podeliti, pripravljajoč se tako popolnoma za odhod na
oni svet. Pred poslednjim trenotjem pa mu je prebiti še hud boj.
V neizrekljivih bolečinah hoče ga satan zavoditi v nepotrpež-
Ijivost. Vendar ne mara tolažbe od nikogar, temveč reče: „Ako
nevarnost traja do smrti, traja naj tudi zatajevanje do^smrti!"
Bori se še naprej srčno, zaupajoč na Gospodovo hrambo. Žalostne
In zavoljo njegove smrti jokajoče brate tolaži s prisrčnimi bese-
Gami, izročivši jim za drago dedščino sveto uboštvo, rekoč: „To
jo edini delež, katerega mi je Kristus zapustil; ubog se je v
jaslicah rodil, ubog je na križu umrl, hodite torej kot ubogi po¬
potniki še vi za njim!" Še poslednjo uro razodeva svojo ljubezen
( 1° uboštva. Nosil je svoje žive dni neko tesno rasovno haljo.
Bo si da sleči in jo o. gvardijanu nesti. Kako pa se sedaj bratje
zavzamejo, videči ga skoraj do golega slečenega, bolj. koščeni
smrti nego človeku podobnega, polnega prog in ran, ki so bile
®tadi tepenja in ostrega oblačila. Nato prosi odpušČenja vse brate,
*n pa, da mu naj dajo kako slabo oblačilce, v katerem bi po¬
kopali njegovo truplo. Ha mu voljo spolnijo, da o. gvardijan po
v fem samostanu iskati kakovega takega oblačila; ali nobeno se
'm našlo slabše mimo njegovega prejšnjega. Zato mu ga o. gvar-
mjan da za vbogaime nazaj, za kar se Peter lepo zahvali. Za-
v °ljo slabe odeje še naposled mraza drgeta. Ko mu pa eden
bratov hoče noge odeti, reče: „Pusti, moj sin, zakaj moje telo
Se  ni brez nevarnosti!" Ko se mu pa približa ura ločitve, vidi
v  Prikazni Devico Marijo s sv. Janezom in veliko trumo angelov.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 13

674

1 9. oktober: Sv. Peter Alkantarski, spoznavavec.

Z molitvijo sv. cerkve in s petjem psalmov mirno dokonča svoje
življenje dne 19. vinotoka 1. 1562 zjutraj ob šesti uri.

Ravno tisti trenotek, ko je dokončal, prikaže se ves z ne¬
beško svetlobo obdan sv. Tereziji, ki je prebivala daleč proč od
Arenskega samostana, da še nič ni mogla vedeti o njegovi smrti.
Čudeč se mu, ga vpraša: „Kaj je to, oče?“ „Grem k pokoju,“
odgovori jej. Pove jej o časti in zveličanju, ki je že uživa, ter
pristavi besede: „0 zveličanska pokora, ki mi je toliko zveličanje
zaslužila! “

Po smrti spremeni se naenkrat vsa njegova telesna podoba.
Oči, poprej vedno pobešene in zaprte, odpro se mu in se svetijo
kakor zvezdi, in obličje, prej vse bledo' in medlo, postane ljubez¬
nivo, kakor angelsko. Pri njegovem pogrebu so se godila velika
čudesa. Kličoč ga na pomoč so vstajali bolniki; dolgo deževno
vreme preneha, dokler niso njegovega trupla položili k počitku.

».Luči, s katerimi so mu svetili ob sprevodu, niso ugasnile, čeprav
je vihral tolik vihar, da je drevesa upogibal, sveče se niso nič
použile, dasiravno so dalje časa gorele. Tako je Bog poveličeval
svojega služabnika, ki je vse dni svojega življenja iskal le njega
in njegove časti v vsem svojem dejanju in nehanju. —- Papež
Gregorij XV. ga je prištel leta 1622 med blažence, papež Kle¬
men IX. pa leta 1669 med svetnike.

Obrazuje se v svoji redovni obleki s plešasto glavo in polno
brado ter s križem v naročju.

JVCekateri njegovi spomina vredni nauki.

Bratje! posnemajte ribe v morju, ki v viharjih in šumu valov ne
iščejo zunaj vode zavetja, temveč se še bolj umaknejo v globočino-
Tako se še vi v hrumu in šumu tega sveta zamikajte v premišljevanje
božjih stvari; zatekajte se v presvete rane našega božjega Zveličarja,
ki se nam odpirajo kot najbolj varno pristanišče našega zveličanja.
V njih smo varni pred vsakim viharjem, ki ga satan v nas skuša
obuditi po nevarnem pečanju s posvetnimi ljudmi; v njih moremo brez
zadržka uživati mir srca.

Vse hudo izvira odtod, da nihče noče sam sehe in vsaki le druge
hoče poboljševati. Tako ostaja ves svet brez zdravila.

Kdor Boga gleda v svojem srcu, se ne zmeni za vse vidne stvari-

Le tisto uboštvo jaz hvalim, ki je trpimo iz ljubezni do svojeg fl
križanega Zveličarja, in še bolj tisto zaželjeno uboštvo, ki je rado volj no
sprejmemo iz ljubezni do Jezusa.

Iz vsega srca si želimo, v očeh ljudi zaničevani biti in nikdar
svoje volje ne storiti. Vse naše želje naj bodo v Bogu. Prosimo
naj se zgodi njegova volja, da on sam gospoduje v nas. Kdor nas

20. oktober: Sv. Vendelin, opat.

675

odvrne od ponižnosti, naj ima katero pretvezo si bodi, je krivi prerok,
deroč volk, ki se skriva v ovčje oblačilo, da bi nas oropal tega, kar
smo si s trudom priborili.

„0 zveličanska pokora, ki mi je zaslužila toliko zveličanje!' 1  —
Pomisli, krščanska duša! je li bolje po zgledu sv. Petra Alkantarskega
na svetu kratek čas žalovati, se pokoriti in solziti, ter po smrti se
vekomaj veseliti; ali pa po zgledu posvetnjakov kratke dni življenja se
smejati in plesati, po smrti pa vekomaj peklensko gorje trpeti?"

Molitev.

Sveti služabnik božji, prosi za nas pred sedežem nebeškega Očeta,
da po svojem Sv. Duliu še v naših srcih obudi in vzplamti ljubezen do
pokore, da se tudi mi nekdaj udeležimo tvoje časti! Amen.

20. vinotok ali oktober.

Sveti Vendelin, opat (L 1015).

Sveti apostol Pavel piše sam o sebi Korinčanom: „Mi smo ne¬
spametni zavoljo Kristusa,"  to je: ljubezen do Jezusa Kristusa,
želje za njim hoditi, storile so nas pred svetom za nespametneg a ravno
ta nespamet nas stori modre pred Bogom in njemu dopadljive. To
Nespamet je posnemal sv. Vendelin.

1. Rojen s kraljeve škotske rodbine, bilje vzgojen primerno
svojemu visokemu stanu. Bil je ne le učen, ampak, kar je še
več, že mladenič ves ponižen, pobožen in bogoslužen, ter samo
veselje in najslajša nada svojim starišem. Razgrinjala se je pred
bjlm najlepša prihodnjost. Ali ogenj božje ljubezni ga pregreje
tolikanj, da mu dozori ukrep, svojo dušo oteti in Bogu daiovati
vse, kar je in kar ima, naj ga stane, kolikor hoče. Zapustivši
očeta in mater, kraljevo poslopje in domovino, zavrže krono in
kraljevo žezlo ter gre v borni romarski obleki skozi Angleško,
vrez morje pa na Francosko. Ustavi se ob Renu v pokrajini
^ rierskega mesta. Ondi najde veliko gosto dobovje in mirno
Mestece pod košatimi hrasti, oddaljeno, od drugih prebivališč,
tukaj si postavi malo celico, da bi kot menih Bogu služil.
Kolikorkrat utegne, gre v Triersko mesto k sveti maši, da ondi
opravi svojo pobožnost in prejme sv. zakramente. Nihče ne ve,
kdo  je in odkod je prišel, vse pa se čudi njegovi pobožnosti in
gorečnosti. Radi' mu dajejo miloščine, da se preživi. Nekega
Jbe p a  p rosi ob potu v  Trier vbogaime nekega plemenitaša,
lemenitaš misli, da je kak postopač; zato ga ozmerja, rekoč:

43 *

676

20. oktober: Sv. Vendelin, opat.

..Lahko mi greš moje prašiče past, da ne boš jedel zastonj.“ Ven¬
delin ponižno pretrpi to zmerjanje, ter se ponudi gospodu za
svinjskega pastirja. Ker pa dobrovoljno in zvesto opravlja to
službo, postavi ga gospod za črednika svojim govedom, in pozneje
za ovčarja. Tega si je Vendelin želel tem bolj, da je laglje
molil in premišljeval pri krotkih in pohlevnih ovčicah. Daleč v
lesovje, v samotne dole in laze vodi Vendelin svojo čredo. Ko
pa ovce počivajo ali se mirno pasejo, vrže se na kolena in moli,
ali pa premišljuje božjo ljubezen, dobrotljivost in modrost, ki se
razodeva nad najmanjšo bilko. Tihi gozd, temna senca pod
košatim drevjem, ptičje petje in žvrgolenje dviguje mu srce k
Bogu in odpira mu usta k časti in hvali Najvišjega. Ali ni mu
moč vedno mirno moliti in božjo hvalo prepevati, zakaj pogostoma
ga v tem bega spomin na očeta in mater, na ljubi dom, na
kraljevi grad. Hudobni duh, ta ljuti sovražnik molitve in v
Bogu skritega življenja, ga slepi in mami z žalostjo, ki jo je bil
napravil svojim starišem, ter z lepim in dovoljnim življenjem, ki
bi ga lahko užival na svetu. Toda Vendelin obrača svoje oči na
križ, ki si ga je naredil iz lesa, premišljujoč reve in zapuščenost
ljubega Jezusa, spominjajoč se nebeškega gospostva in zveli¬
čanja v Jezusovem naročju. S tem si kroti život, da zmaguje
peklenske skušnjave. To krotitev in zatajevanje povračuje mu
Bog z najslajšimi tolažili. Razen teh trdih notranjih poskušenj
obiščejo ga tudi zunanje bridkosti. Pleinenitaševim poslom je namreč
Vendelinova pobožnost trn v peti in zgolj hinavščina in hlimba;
le pritepenec je v njihovih očeh. Žge in peče jih, da je pleme¬
nitaš tako dobrovoljen Vendelinu, in pa da ima toliko sreče pri
čredi, ki se vidno množi od dne do dne. Bog ga blagoslavlja,
kakor nekdaj očaka Jakoba pri Labanu. Zato skušajo iz ne¬
voščljivosti odvzeti mu gospodovo prijaznost in dobrotljivost.
Ogovarjajo ga in obrekujejo pri gospodu, da mu ni nič mar za
čredo, da jo vodi prerano na pašo in prekasno s paše domov, in
so uboge živalce takorekoč ves dan brez pastirja. Res ga neki
večer gospod sam že precej v mraku s čredo dobi na paši, ter
ga zavoljo njegove zanikarnosti hudo ozmerja. Vendelin pa mu
krotko in pohlevno odgovori, da bode čreda še o pravem času
v hlevu. Komaj pa gospod prijezdi domov, vidi že tudi ovce
veselo proti hlevu hiteti. Tej prigodbi se gospod ne more dosti
čuditi, ker se mu je zdelo nemogoče, da bi se bilo to mogl°
zgoditi po naravnem potu. Odšle je Vendelin vse kaj drugega
v njegovih očeh. Časti ga kot božjega prijatelja, prosi odpU'

20. oktober: Sv. Vendelin, opat.

677

ščenja, mu odvzame nizko ovčarsko službo, ter mu ponudi zlata
in srebra, da bi brez ovir tem laglje Bogu služil po želji svo¬
jega srca. Ali Vendelin se mu lepo zahvali za vso to ponudbo.
Prosi pa gospodarja dovoljenja, da bi smel malo 'celico postaviti
blizu Tolejskega samostana, ki ga je bil kralj Dagobert usta¬
novil leta 627. Plemenitaš mu to rad dovoli. Ko je pa celica
dodelana, preseli se Vendelin v njo z večjo radostjo, nego kralj
v svojo palačo.

2. V tej celici si sedaj z vso gorečnostjo prizadeva po evan¬
geljski popolnosti; podobi Kristusovi hoče popolnoma enak postati
in posnemati vse lepe
čednosti, ki jih Jezus
kaže s svojim zgle¬
dom, zlasti njegovo
ponižnost, krotkost,
pokorščino in ne¬
beško čistost. Iz te
celice obiskuje po-
gostoma samostansko
cerkev, ki jo je bil
Povzdignil veliki škof
trierski, Madoald, v
benediktinsko opatijo.

Videč pobožnost on-
clotnih redovnih bra¬
tov, prosi Vendelin
opata, da ga oblečejo
v  haljo tega reda,
vendar pa prebiva
zunaj samostana v
Priljubljeni svoji ce-
bci. Daleč na okoli
zasl uje njegova po¬
božnost, le on sam se ima za malopridnega hlapca, ki ni vreden
drugega, nego zasramovanja. Pa tem -bolj ga častijo diugi, in
Po opatovi smrti ga izvolijo samostanski bratje celo njemu za
Naslednika. O tej volitvi se silno prestraši, in le pokoi ščina ga
primora, da zapusti svojo ljubo celico in prevzame. ta posel.
Kot opat nič ne premeni svojega dosedanjega življenja, temveč
ostane poprejšnji ponižni in pohlevni menih, edino si le prizade¬
vajoč, da bi s svetim življenjem spodbadal svoje brate.

678

20. oktober: Sv. Vendelin, opat.

Hude bolečine, s katerimi ga obišče Bog, potarejo ga sča¬
soma, da ves obnemore; pa s srčnimi željami vzdihuje po uri,
ki bi ga razvezala in s Kristusom združila vekomaj. Na smrtni
postelji še-le razodene svojemu spovedniku, kdo in kakovega rodu
je in kako je živel doslej. Ganljivo pobožno prejme sv. zakra¬
mente, potem pa zaspi med bratrno molitvijo mirno v Gospodu
leta 1015, objokovan in obžalovan od vseli. Bratje ga hote po
smrti v samostanski rakvi pokopati; a tri dni zaporedoma najdejo
njegovo truplo zopet zunaj rakve. Položivši ga na voz, zape-
ljajo ga vpreženi mladi voliči naravnost v gozd, kjer je še stala
celica rajnika in kjer se je bilo pričelo njegovo sveto življenje.
Ondi v ubožni meniški celici najde mu truplo pozemeljski mir.

Glas o njegovem pobožnem življenju in čudoviti smrti poči
kmalu na daljavo in širjavo, posebno ko še spovednik razglasi,
kar mu je bil rajnik še pred smrtjo razodel. Od vseh strani
romajo zdaj dušni in telesni bolniki na njegov grob, ter dobivajo
ondi eni tolažbo, drugi zdravje, tretji zopet drugo pomoč. Po¬
sebno priljubil se je bil kmetiškemu ljudsvu, ker je bil ubog pastir,
da so ga jeli častiti kot pomočnika v živinskih boleznih. Tako se
je zgodilo, da so z milimi darovi, ki so jih njegovi častivci pola¬
gali na grob, mu kmalu postavili lep spomenik in malo kapelico.

Leta 1320 pomori v ondotni pokrajini kuga veliko ljudi in
živine. Prebivavci se v tej sili. zateko k sv. Vendelinu, in po
čudežu odneha kuga. V zahvalo kupi izborni knez trierski,
Balduin, oni kraj, kjer je stala kapelica, ter sezida ondi malo
mestece, Šent-Vendel zvano, nad svetnikovim grobom pa zalo
cerkev. L. 1699 so njegove ostanke vzdignili še nepoškodovane.
Mnogi čudeži, ki so se godili po njem, oslavili so njegovo ime
pri katoliških kmetih zlasti po Francoskem in Nemškem.

S)voJe lepih naukov iz njegovega življenja.

1. Neprijazno se zdi marsikomu kmetiško življenje, ker se mora
kmet od jutra do večera s težkim delom ukvarjati in si v potu svojega
obraza pridelovati vsakdanjega kruha. Vendar pa je ravno kmetiški
stan najsrečnejši stan, ne le da je vsem drugim stanovom podpora,
temveč tudi zato, ker se v njem uživa največ nedolžnega in najslaj¬
šega veselja. O kolikrat opominja kmeta vse, kar ga obdaja, k hvali
Gospodovi, naj že dela po vrtih ali travnikih, naj orje po poljih ali
kopa po vinogradih, naj seka po gozdih ali planinah! Vsaki ptiček,
ki svojo jutranjico žvrgoleva, vsaka cvetlica, ki o solnčnem vzhodu
svoj cvet odpira, vsako drevo, ki svoje veje proti nebu razprostira,
zibajoče se žito na polju z dozorelim klasjem, šumeči potoki in žubo-

20. oktober: Sv. Vendelin, opat.

679

reči studenci — vse, vse ga spominja ljubiti in hvaliti Boga, ki je
vse to za človeka pripravil, in ki črez vse to neprenehoma razliva
svoj nebeški blagoslov. — Gotovo je sv. Vendelin v samotnem gozdu,
po lokah in tratah, kjer je vodil svoje ovčice, učil se iz bukev veli-
čanskega stvarstva spoznavati božjo vsemogočnost, neskončno dobrot¬
ljivost in ljubezen, božjo modrost in neizvedljivo previdnost, o katerih
lastnostih živo pričuje najmanjša stvarca božja.

Take misli, ljubi moj! naj tudi tebe navdajajo povsod v tvojem
kmetiškem stanu, in spoznal boš, kako resnične so besede latinskega
pesnika: „Blagor mu, ki proč od mestnih homatij očetovsko polje ob¬
deluje z domačimi voliči!" — in tako spoznanje ti bo vir vedne za¬
dovoljnosti s tvojim stanom.

2 .  Sv. Vendelin se je pa tudi srčno bojeval zoper peklenskega
skušnjavca, ozirajoč se na križ. V istem znamenju boš tudi ti pre¬
magal in v beg zapodil hudobo; spomin na plačilo v nebesih te bode
srčno spodbujal, da se ne vdaj po nobeni ceni še tako vabljivemu pri¬
lizovanju. Pekel namreč vznemirja nekatere ljudi s posebnimi skušnja¬
vami, zlasti one, ki hočejo v resnici bolj pobožno živeti. Zavoljo tega
postajajo nekateri malosrčni, domišljujoč si, da jim nikakor ni moč
dospeti do zmage. V tem pa se jako motijo; zakaj prav govori sv.
Bernard: „Satan more ljoveti, a nobenega ne ukončati. Pustite ga,
n aj rjove, dokler hoče. Ne bodite kakor nespametne živali v puščavi,
ki se že po samem levovem rjovenju dajo ob tla vreči." To se pravi:
Hudoba z vsemi svojimi skušnjavami ne more nič opraviti, ako ti sam
nočeš. S pomočjo milosti božje premagaš jo lahko vselej. Zatorej ne
bodi nikoli malosrčen, temveč s trdno in stanovitno voljo se treba po¬
staviti v bran. Če te vidi ostrašenega, na tihem že zmaguje, in bati
s e je, da te kmalu podere na tla. Kadar pa vidi hudoba, da jo bolj
zaničuješ, nego se je bojiš, da se jej drzno postaviš v bran, posebno
Hoj v začetku skušnjave, tedaj jej navadno upade srčnost, da zbeži,
kakor pri Kristusu potem, ko ga je trikrat bil skušal zastonj. To
Potrjuje sv. Krizostom, rekši: ,,Satan poskuša z velikim viharjem; če še
®u pa pokažemo močnodušne in neostrašene, počasi odjenja in zbeži."

Slušajmo torej vedno opomin sv. Petra, ki nas uči: „Bratje! bo¬
dite trezni in čujte; zakaj vaš zopernik, hudi duh, hodi okrog kakor
rjoveč lev ter išče, koga bi požrl — hrabri se mu ustavljajte v veri."
(I- Petr. 5, 8. 9.)

Molite v.

Ljubi sv. Vendelin! prosi za vse vernike, posebno pa za kmetiške
ljudi, da se vsekdar spominjamo Zveličaijevih besed: „Iščite najprej
božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo privrženo."
Amen.

680

21. oktober: Sv. Uršula, dev. in ranč. s tovarišicami.

21. vinotok ali oktober.

Sveta Uršula, devica in mučenka s svojimi
tovarišicami (L 451).

Med pobožnimi povedkami, ki so se ohranile iz dobe hunskih
viher pod božjo šibo Atilo, je povest o sv. Uršuli in njenih enajst tisoč
devicah najlepša in prav globokomiselna. Njen življenjepis, izvirajoč
iz 10. ali 11. stoletja, glasi se tako-le:

Uršulo, prežalo hčer britanskega kralja, je snubil neki poganski
kraljevi sin; pa njeno nebeškemu ženinu posvečeno srce je bilo po¬
svetni ljubezni zaprto. Vendar pa njen oče v strahu pred mogočnim
snubačem z Uršulo vred dovoli pod temi pogoji v zakon: Kraljevič se
mora malikovavstvu odpovedati in jej dati tri leta obroka. Poleg tega
zahteva Uršula deset najžlahtnejših in najlepših tovarišic iz domače
dežele, kojih vsaka bi imela tisoč služabnic, in pa brodovja enajstero
triveslenih ladij (troveslač) — „potem,“ pravi, „zgodi naj se, kar ugaja
Gospodu." Kar zahteva, dovoli se jej z veseljem. Vsepovsod nabero
blagorodnih devic, bogato oblečenih in ozaljšanih. Med njimi se od¬
likuje vojvodska hči Pinoza s svojo krepostjo in ljubeznivostjo. Tešejo,
pripravljajo in oborožujejo že ladje. Ko je pa vse pripravljeno, urijo
se device na ladjevišču v ženskih igrah, tekaje sedaj strnjene v tesnih
vrstah, pa zopet vsaksebi, sedaj napadajoče, pa zopet begajoče, na
veliko radost gledajočemu ljudstvu. Izpogojena tri leta se približajo
koncu in zaročitve obrok pride. Kar nekega jutra nasproten vihar na
morski globini plavajoče, z razpetimi jadri in vihrajočimi prapori za¬
stavljeno brodovje zgrabi in na gališko (ali francosko) bregovje v
Tilsko luko zanese. Drugi dan proti izlivu reke Rena se obrnivši
prijadrajo do Kolina. Tu jih sprejmejo prijazno. Angel pa v ponočni
prikazni oznani Uršuli, da bo z deviško trumo potovala v Rim in se
zopet mirno le-sem vrnila; tu bode Bog dodelil večni mir, ko bodo v
trdem boju zveste ostale in kot mučenice zaslužile nevenljivi venec.
Odtod jadrajo naprej proti Bazelu. Dalje pa gredo peš črez planine
v Rim h groboma sv. apostolov Petra in Pavla. Opravivše pobožnost
se vrnejo v Bazel, gredo na svoje ladje in nazaj proti Kolinu. A
ravno tedaj so divja hunska krdela oblegala ono mesto, kjer so sicer
Rimljani v dolenji Nemčiji imeli svojo vojsko zbrano. Strastno planejo
divjaki nad nežne device, da bi jim vzeli premoženje in čast. Device
povzdignejo proti nebu roke in oči ter so pripravljene rajše umreti,
nego belo lilijo nedolžnosti onečastiti. Ker se jim pa tako postavijo
v bran, zgrabijo ti grduni za orožje in strašansko koljejo in morč.
Sredi med tovarišicami, ki jih ali puščice prebodejo ali meči posekajo,
stoji Uršula, kraljeva devica. Prestrašeni se klavci umaknejo. V tem
trenotku pridirja z mogočnim lokom v roki hunski vladar, ki se mu
pohotnosti žare oči; pa Uršulina krasota, leskeča se v nadnaravni
svetlobi, ga razoroži. Grozeča roka mu upade, in surova usta jamejo
govoriti besede ljubezni: „Prisegam pri svojih bogovih, da bi se bila

21. oktober: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovarišicami.

681

ti poprej na-me obrnila, ne bi se bilo tvojim tovarišicam nič žalega
zgodilo; pa utolaži in oveseli se, zakaj jaz, zmagovavec vse Evrope in
strah rimskemu kraljestvu, te hočem vzeti za ženo.“ Ker pa Uršula
zasramuje njegovo ponudbo, sproži morilno puščico njej v prsi. Na
krvavih tleh so ležala trupla blagih britanskih hčer, enaka belim in
rdečim rožam, ki jih je vihra polomila, lepša in ljubeznivejša še po
smrti, nego žive dni, ker premenjena v svetlobi nebeških kron. Grozo-
vitneže pa zadene šiba božja, prikažejo se jim nebeške vojne trume,
da strahu pobegnejo. Oproščeni meščani s Kolina pokopljejo potem
svete mučenice na onem mestu, kjer so bile smrt pretrpele, ter sezidajo
na njih grobovih cerkev sv. Uršule in njenih tovarišic. V  12. stoletju
kopali so na tej Uršulski njivi in tudi našli veliko moških trupel, ter
poleg njih imena rajnih, kakor papeža Cirijaka, več kardinalov in
škofov. Te najdbe in pa prikazni sv. nune Elizabete Šenauske so bile
povod, da se je iz njih spletla povedka: Papež Cirijak se je v Kirnu
odpovedal svoji službi, ter Uršulo in njene tovarišice z več kardinali
vred spremil do Kolina, in da se jim je med potom pridružilo več
škofov in duhovnikov.

Ni ga o nobenem svetniku življenjepisa, kojemu bi se bili na¬
sprotniki bolj ustavljali, nasproti pa ga pobožni pisavci bolj branili,
nego je ta o sv. Uršuli in njenih tovarišicah. Da je pa vendar živ¬
ljenjepis v tej navedeni podobi več ali manj domišljija, vidi se že iz
tega, ker papeža Cirijaka po imenu nobenega ni bilo, ravno tako_Tilska
luka do 9. stoletja ni bila znana. Brez vsega pomena je tudi zbirališče
devic in njihove igre itd. Da ima pa življenjepis gotovo zgodovinsko
Podlago, porok nam je ustno izročilo in druga pričevanja, dasiravno
je težko, iz vseh povedek najti resnico. Najstarejšo pismeno^ spriče-
vanje je posneto iz neke pridige iz 8. ali 9. stoletja, ki pa nič ne ve
uiti o Uršulini domovini, niti o njenem potovanju v Rim, in poleg tega
»pričevanja bi bila Uršula že za cesarja Dioklecijana smrt pretrpela.
Naprej od 9. stoletja so si koledarji, mučeniški zapiski in^ celo maš-
uiške bukve drug drugemu v sporeki. Nekateri imajo Uršulino ime
in imena enajsterih devic, drugi jo imenujejo: „sveta devica 11 , ali
»Uršula in njene tovarišice 11 , drugi zopet imajo število ^enajst tisoč
devic 11 . Na čelu njim se imenuje Uršula sedaj Pinoza, sedaj zopet Marta
a li Savla. Kako je temu. se nam še dozdevati ne more. Najverjetnejša
resnica, posneta iz „Danice“ leta 1871. v 42. in 43. listu, je po popisu
bolandista V. Buka ta-le:

1. Že v prvem stoletju krščanstva se je bila Kristusova vera
V v  Veliki Britaniji (sedanji angleški deželi) oznanovala, in se je
»easom tako razširila, da so se začetkom -četrtega stoletja v Lon-
donu, Linkolnu, Jorku in drugod nahajali škofijski sedeži. V
Za četku petega stoletja so britanske kristjane neprenehoma na¬
padali severni poganski Pikti in Škoti, od leta 449 pa so še s
lihega prihajali neverski Angelsaksoni, ki so tako nadlegovali
Britance, da ti pišejo rimskemu vojskovodji: „Divjaki nas pri-
'skajo proti morju, morje pa nas nazaj pritiska k divjakom; od

682

21. oktober: Sv. Uršula, dev. in muc. s tovarišicami.

obeh strani smo v smrtni nevarnosti, ali da nas podavijo ali pa
se potopimo. “ Vsled te stiske zapusti obilno število kristjanov
domačijo in se odtegne v tujino. Veliko se jih preseli v Nemško
okoli reke Rena, kjer so še Rimljani nekoliko gospodovali. Velika
preseljevanjska množica večinoma pobožnega ženskega spola privre
iz Britanije do izliva reke Rena v Severno morje, potem vesla
po tej reki vprek in pride v mesto Kolin. Tedaj, ko ti beguni
v Kolinu iščejo zavetja, obspejo Huni, divja drhal, prišedša iz
pustot severne Azije, velik del Evrope, povsod stiskajo prebivavce

neusmiljeno, prihrujejo
naposled do zapadnih
evropskih pokrajin, kjer
se bližajo nemškim de¬
želam poleg Rena. Bri¬
tanski beguni spoznajo,
da jim tukaj ni ob¬
stanka, posebno obilna
ženska množica se nima
nič dobrega nadejati od
grdo poželjivih Hunov.
Zato se odpravijo v Rim
na božjo pot, in ver¬
jetno je, da so se jim
pridružili pobožni kri¬
stjani iz Kolina in oko¬
lice, da bi v Rimu na
grobih svetih apostolov
Petra in Pavla Boga
prosili, naj jih milostno
obvaruje gnusno divjih
Hunov. Ko opravijo
pobožnost, se vrnejo na
Nemško proti Kolinu,
in spotoma se jim pridružujejo pobožni kristjani obojega spola-
Ali Uršula, ko pride s svojim velikim društvom do Kolina, najde
ondi vse še huje, nego je bilo prej pred odhodom. Huni so bili
med tem napadli Galijo, današnjo Francijo; ali Rimljani in njih
zavezniki, zapadni Gotje, so jih premagali na planjavah današnjega
francoskega mesta Salona. Tedaj se urno vrnejo Huni, dero
kakor vihar proti dolenjim obrenskim pokrajinam ter obležejo
mesto Kolin, ki se, slabo utrjeno, mora vdati njihovi sili. Ni

21. oktober: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovarišicami.

683

prav znano, je li sv. Uršula s svojim društvom do Kolina prišla
pred hunskim napadom ali kmalu potem, ne da bi vedela o njem;
le to je gotovo, da so jo z vsemi skupaj grozoviti hunski trinogi
umorili zavoljo stavovitnosti v sveti veri in ohranitvi devištva.
Spomina vredno je, da sveta Uršula ni imela le samih nedolžnih
devic v svojem društvu, ampak tudi več škofov, mašnikov, kraljev
in kraljic, knezov in vojvodov, in drugih obojega spola, čimur
je priča imenik svetinj uršulinskega društva. Vsi ti so umrli
mučeniške smrti za Jezusovo vero, kakor pričujejo najstarejša
izročila, dne 21. vinotoka 1. 451. Kako grozovito so divji Huni
mesarili uršulinsko društvo, vidi se v shrambici cerkve svete
Uršule, kjer se nahajajo razklane glave, raztrte kosti in še v
njih tičeče puščice.

2. Kraj ob severu poleg Kolina se od starodavnih časov
imenuje „njiva sv. UršuleNekdaj  je ondi stalo več cerkev,
izmed katerih se je do sedaj ohranila le še cerkev sv. Uršule. Ta
kraj, velik in prostoren, je bil leta 451 zunaj mestnega obzidja,
in tukaj na tej njivi se je godilo mučeništvo sv. Uršule in nje¬
nega društva, Ondi so imeli Huni svoje vozove in šotore, ter
s o hranili svoj rop, blago in živino, ujete ljudi, posebno mlado
ženstvo. Verjetno je, da so ti poganski divjaki, ko so bili Kolin
premagali, vse ženske, kar jih je bilo moč naloviti, pograbili in
le sem pritirali, da bi ondi obhajali zmago, se gostili in pili in
delali po svoji hudobni volji. Tem ostudnim ljudem se ustavi
s v. Uršula s svojim društvom, ter goreče opominja vse, naj rajše
Vs e pretrpijo, nego da bi se vdale nesramnežem. Ko Huni vidijo,
da ne morejo doseči svojega grdega namena, razsrdijo se grozo¬
vito, planejo nad celo društvo in jih ali z baltami pobijejo, ali
2  meči posekajo, ali s puščicami postrelijo. Ko dovršijo to strašno
hudobijo, napade divje Hune neka skrivna groza in tolik strah,
da kar neutegoma pobegnejo od Kolina. Tedaj so Kolinčani,
kateri so še živi ostali, njihova trupla zagrebli na istem polju,
kjer so svoje življenje dali za sv. vero. Sveta katoliška cerkev
je številu svetnikov prištela sv. Uršulo z vsem njenim društvom;
n jih spomin obhaja vsako leto 21. dan- vinotoka z duhovnimi
Molitvami in s sv. mašo, ter jih tako časti od starodavnih časov
d° današnjega dne. Njih najimenitnejši ostanki, so še danes
shranjeni v zlati shrambi cerkve sv. Uršule v Kolinu. Polovica
njene roke je v zlati Pragi; en del njenega trupla na gori mu¬
čencev v Parizu; manjši ostanki v Sigburgu, Glasbachu in v
Ze nskem samostanu pri sv. Rajnoldu v Kolinu.

684

21. oktober: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovarišicami.

Obrazuje se sv. Uršula s krono na glavi in z belim golobom ob
nogah, s trumo devic obdana, ali pa tudi, da jih s svojim plaščem
pokriva.

Eakon in devištvo v katoliški cerkvi.

Kar je sv. Uršula obljubila Gospodu, potrdila je s svojo krvjo.
Tako je dosegla dvojno zmago in dvojno krono: devištva in mučeni-
štva. To obnašanje kraljeve hčere seveda je onim nerazumljivo, ki po
mesu hlepeči ne poznajo duhovnega, zlasti pa onim, ki niso v katoliški
cerkvi. Ti o visoki ceni devištva nimajo nikakega pojma. Nočejo, pa
tudi ne morejo umeti. da bi se mladenič ali deklica Jezusu za ljubo
odpovedala zakonu. Predrznejo se zakon povzdigovati nad deviško
življenje, in nesreča se jim dozdeva, ako po njihovem sprevidku kaka
devica na svetu ne dobi moža. To nespametno, nauku Jezusovemu in
apostolov nasprotno misel zametuje sv. katoliška cerkev.

Cerkev uči, da je zakon zakrament, od Kristusa postavljen; po
besedah sv. Pavla cerkev zakon časti kot veliko skrivnost in zahteva
na vso moč, da se ohranjuje v svetosti. Cerkev uči, da je zakon ne¬
beški pomoček za pravedno množitev človeštva, za krotitev mesene
poželjivosti tem, ki za zdržnost nimajo poklica, ter za odrejo otrok za
sveta nebesa. Sveti cerkvi je zakon skrivnostna podoba nevidne za-
ročitve Kristusove z njegovo ljubo nevesto; zatorej spoznava zakon za
sveto napravo svojega božjega učenika, ter je obsodila krivoverski nauk
onih, ki so zakon zavrgli. Ali sveta katoliška cerkev tudi uči, da
je vedno devištvo še dokaj višje od zakona, ki se ne more nikdar dosti
preslavljati in priporočevati. Ta nauk opira sv. cerkev na Kristusove
besede same, ki je neoženjeni ali neomoženi stan priporočal in svetoval
vsem, ki si za popolnost prizadevajo. Ko je bil namreč slovesno izrekel,
da je zakon nerazvezljiv, zakličejo apostoli: „Ce je pa moževa rec
z ženo taka, ni dobro ženiti  se.“ On pa jim reče: „Te be¬
sede  ne razumevajo vsi, ampak katerim  je  dano. So namreč
skopljenci, kateri so iz materinega telesa tako rojeni,
in so skopljenci, kateri so sami sebe skopili zavoljo ne¬
beškega kraljestva. Kdor more umeti,  naj  ume  P (Mat. U)
Poslednje Jezusove besede pomenjajo: Komur Bog dodeli milost zdrž-
nosti. Dodeli jo pa po besedah sv. Hieronima tistim, ki za njo prosijo
in katerim je za njo skrb, kakor je storila tudi sv. Uršula.

Kar Kristus z malo besedami, ravno to uči sv. Pavel v I. listu
do Korinčanov v 7. poglavju. Ondi pravi naravnost: „Želim, da bi
bili vsi, kakor jaz 11  (to je: neoženjeni). „Dobro je za nje, če tako
ostanejo, in kdor svoje device ne omoži, bolje stori. 11  Ta zdržnost P a
ni zapoved, ampak le svet onim. ki hočejo bolj popolni biti, in ravno
zategadelj deviško čistost povzdiguje nad zakon. Ž njim v soglasju
so vsi cerkveni učeniki, ki devištvo hvalijo na vse mogoče načine-
Sv. Ciprijan imenuje device cvet med sadeži sv. cerkve, lišp in krasoto
milosti, najblažnejši in najlepši del Kristusove črede. Apostolski učenec,
sv. Ignacij, pa zahteva, da naj se v deviškem stanu živeči časte kakor
Kristusovi duhovniki. Sv. Avguštin in Hieronim imenujeta zaržne device

21. oktober: Sv. Uršula, dev. in muč. s tovarišicami.

685

— angele na svetu; sv. Krizostom in pa sv. Bernard jih povzdigujeta
celo nad angele. »Devištvo," govori sv. Krizostom, »zakonski stan to¬
likanj prekaša, kolikor nebesa zemljo, kolikor angeli ljudi. Tudi še
več moram reči. Angeli so jako čisti, to je gotovo; a ta čistost je
njih naravi lastna. Angeli niso iz mesa in krvi; tudi ne živč na svetu
in nimajo skušnjav, medtem ko deviška duša svojo čistost sama ohra¬
njuje, dasiravno jo sovražniki nadlegujejo in napadajo. Zato so device
častitljivejše in bogatejše na zaslugah, vrednejše hvale in občudovanja. 1 '

Če pa hočeš še bolj ■spoznati preimenitnost devištva, ozri se na
podobo vseh deviških duš, na Marijo, prečisto devico in Bogorodico, na
sv. Jožefa, na sv. Janeza Krstnika, ki ga prerok Malahija (3, 1) angela
imenuje, na sv. Janeza apostola. Bilo je sicer več apostolov oženjenih;
pa isti so se bili oženili, ko še niso poznali sv. evangelija. Ali sprejeti
v apostolsko službo odpovedali so se zakonskim dolžnostim in zdržno
živeli. Po teh velikih in vzvišenih zgledih se je na tisoče in tisoče
obojnega spola, večkrat celo v zakonu, Bogu posvetilo v vednem de-
vištvu, in od tega ukrepa jih ni moglo odvrniti nobeno prigovarjanje,
nobeno zasramovanje in nobeno protenje in trpljenje. Da, na tisoče
jih je, kakor Uršula in njene tovarišice, oblačilo devištva ozaljšalo s
krasnimi rožami krvavega mučeništva, pridobivši si s tem večno čast
•n hvalo pri Bogu in pri ljudeh.

Torej, ljubi bravec, bodi si stanu kateregakoli, imej^ tudi ti de-
vištvo v veliki časti. Gorje ljudstvu, pri katerem je izginil čut devištva;
to ljudstvo je dozorelo za pogin. Zato je pa tudi dandanes toliko rev
med ljudstvom, toliko pogube med mladino, toliko žalostnih prikazni
med zakonskimi, ker se devištvo nič več ne spoštuje. Sedaj se hoče
vsaki mladenič oženiti in vsako dekle omožiti, in stariši mislijo, da je
največja sreča za njihove otroke, če morejo sina ali hčer oddati, in
kakor pravijo, jih preskrbeti. Vendar pa vsakdanja skušnja spričuje,
ha se ni mogoče vsem ljudem omožiti in oženiti, temveč jih je veliko
primoranih, neoženjenim in neomoženim ostati. r l oda kaj se navadno
godi? Namesto v božjo voljo se vdati, Gospoda za dar zdržnosti pro¬
sti in božji klic poslušati, vdaja se mladež obojega spola nečistim
željam, z nogami teptaje drago oblačilo nedolžnosti. Tega te Bog varuj!

Ampak če si mladenič ali devica, svetujem ti z apostolom, da devica
ostaneš, ako le v sebi čutiš poklic. Nikar ne verjemi, da ti bode te-
Za vneje samcu ali samici živeti; nisi le ti samec, nisi le ti samica,
tisoče jih hodi po tem potu; s teboj gredo Jezus, Marija in sveti
•Jožef, ki te ne bodo nikoli zapustili. In kako krasna bo enkrat tvoja
krona v nebesih, če ostaneš stanoviten do konca! — Ce si pa oženjen,
oče ali mati, svetujem ti, skrbi za čisto, deviško življenje pri otrokih,
navdihuj jih s pravo prisrčno ljubeznijo do čistosti, z visokim spošto¬
vanjem do devištva, ter veseli se in hvali Boga, ako kateri tvojih
° tr °k Gospodu posveti svoje devištvo. Ce ti je mogoče, prizadevaj si,
tvoji otroci, kadar odrastejo, stopijo v eno ali drugo bratovščino;
- asti ti priporočam društvo sv. Uršule in njenih sv. tovarišic. Pogla-
'“ni namen mu je, med seboj drug drugega krščansko poučevati, se
Potrjevati v sv. veri, za katero je Uršulsko društvo kri prelilo, in tako
noseči nestrohljivi venec večnega zveličanja v nebesih. Vse to je

686

22. oktober: Sv. .Janez Kapistran, redovnik.

obširneje popisano in razloženo v družbenih bukvicah sv. Uršule. Sezite
po njih vsi Slovenci, dobite jih prav po nizki ceni v katoliški bukvami
v Ljubljani. Blagor vam, ako se po vodilih te bratovščine ravnate,
ter zadobivate pogosto velike milosti, ki so združene ž njo, pa sta¬
novitni v dobrem ostanete do konca!

Molitev.

Sv. Uršula, ti prijateljica angelskega devištva! prosi pri božjem
sedežu za vso katoliško mladino, da naj spoznava, kako dragocen za¬
klad je vedno devištvo, ter si je Jezusu na ljubo izvoli sv. cerkvi na
tolažbo in angelom v nebesih na veselje. Amen.

22. vinotok ali oktober.

Sv. Janez Kapistran, redovnik sv. Frančiška

( 1 . 1456 ).

Za razdivjanih in razburjenih časov vzbuja Bog pogostoma veli¬
kanske junake, ki podpirajo ne le cerkev, ampak branijo tudi državo
in svobodo ljudstva. Bog jih pošilja, da kot hrabri vitezi za vero
povzdigujejo škit sv. križa, pa tudi vedo kot neustrašeni vojvodi sukati
meč. Tak velikan nam je borni frančiškan sv. Janez Kapistran.

1. Rodil se je leta 1385 v Kapistranu blizu Akvile na
Napolitanskem, odkoder ima svoj priimek. Njegov oče je bil nemški
plemenitaš, ki je služil v napolitanski armadi, pa je umrl kmalu
po rojstvu svojega sina. Zato si je njegova mati tem bolj pri¬
zadevala, da mu tudi očeta nadomesti v izreji. Pošlje ga v Pe-
ružijo, da se ondi izuči svetnega in cerkvenega prava. V tem
uku se mladenič sponese tako vrlo, da doseže doktorsko čast in
mu kmalu potem podelijo službo pri sodišču. Ne le njegovo do¬
kajšnje premoženje, ampak še bolj njegova spretnost in bistra
glava ga prikupi tolikanj, da mu eden najbogatejših in najime¬
nitnejših meščanov ponudi svojo hčer v zakon. Res jo hoče vzeti
in že mu častitajo k sreči. Ali kako je vsa posvetna sreča opo-
teča, to poskusi z veliko drugimi tudi Janez Kapistran. L. 1413
poskusijo namreč Peružijanci otresti se napolitanskega jarma in se
zopet podvreči papeževi oblasti. Pri tem uporu ga zadene posel,
da kot zvest služabnik svojega kralja posreduje med kraljem iu
meščani za mir in spravo. Ker se mu pa pogajanje ne posreči,
obdolžijo ga meščani, da skrivaje vleče ž njihovimi sovražniki,

22. oktober: Sv. Janez Kapistran, redovnik.

687

ter ga zapro v utrjen grad, kjer več mesecev vzdihuje v togi
in revi. Zastonj upa in čaka, da ga bo kralj ali zamenil ali
odkupil, dokler iz obupnosti ne prodere iz ječe in pobegne, a ker
železja ne more sneti z nog, ujame ga neki kmet in zopet pritira
nazaj. Strahujejo ga s 40 liber težkim železjem ter s postom
ob sami vodi in pičlim suhim kruhom, da mora večkrat celo
lakoto trpeti. Samota in reva v ječi ga napoti k treznim mislim
in k zveličanskim ukrepom za prihodnjost; spozna, da je bolje v
Boga zaupati, nego se zanašati na posvetne vladarje, ter da so
vsi svetni upi in obeti le prazne sanje, vse dobrote in vsi darovi
tega življenja ničemurni, ker jih je mogoče le s trudom prido¬
bivati, s strahom v posesti imeti in bo treba s srčnimi boleči¬
nami se enkrat od njih posloviti. Vzbude se mu želje po boljših
dobrotah, in čedalje jasneje mu prihaja, da je za drugo, nego za
kraljevo službo poklican. V tem ga potrdite zapored dve nočni
prikazni. V prvi vidi frančiškanskega brata, v katerem pozneje
spozna sv. Frančiška, ki mu resnobno govori: „Kaj se obotavljaš?
Kaj čakaš? Kam se prevzetnež zamišljaš? Slušaj mirno glas
božjega prigovarjanja!“ S strahom odgovori: „Gospod, kaj hočeš,
da naj storim?“ Reče se mu: „Zapusti svet, ki je poln prevare,
Pa živi pobožno pod to ostro haljo!“ V drugi enaki prikazni
čuti, da je po frančiškanski ostrižen. Nato reče: „Težko je, zlo
je se ustavljati; Gospod je Bog; on je storil, kakor je bila nje¬
gova volja; jaz od sveta nimam več upati ničesar.“ Odšle da-
yuje vse svoje premoženje, da ga iz ječe izpuste, ter otrese z
jetniškim železjem vred tudi vse posvetne vezi, zavrže ves po¬
svetni blesk, odpove se zaročeni mu nevesti, namesto svatovskega
oblačila obleče pa orožje božje.

2. Bil je 30 let star, ko poprosi, da bi ga sprejeli \  red
sv. Frančiška. Ko ga oče gvardijan dobro poskusi v ponižnosti,
sprejme ga leta 1416. Odsihdob se ves zamisli v samostansko
življenje, preiskuje in proučuje sv. pismo, živi ostreje in huje se
zatajuje, kakor vsi drugi samostanski bratje. Naposled prejme
sveto inašnikovo posvečevanje, ter se daruje odšle z dušo in s
Elesom pridigarski službi. Tako hodi več let prav kakor apostol,
^ os > brez bisage in palice, kot postni pridigar, pokoro oznanujoč
P° vseh laških mestih. Na teh potih se ne straši ne vročine,
ne  zime, ne dežja ali snega, ne lakote in žeje, ne nadloge in
Poganjanja. Njegove pridige močno pretresajo človeška srca;
ne  samo, da se jih na tisoče in tisoče spreobrne, temveč tudi
Janiejo zidati vsepovsod bolniščnice in druge ustave za ubožce.

688

22. oktober: Sv. Janez Kapistran, redovnik.

Papeža Martin V. in Evgenij IV. porabita njegovo gorečnost in
modrost, da bi zatrla tedanje krivovere in razkolništva po Laškem,
pošiljajoč ga tudi na francoski, savojski in burgundski dvor. Na
prošnjo cesarja Miroslava III. 1. 1451 pošlje ga papež Nikolaj V.
za svojega poročevavca na Nemško, da bi s svojo mogočno in
tehtno besedo spreobrnil taborske in horebske sanjarske brate
— krivoverce husite — in propadlo čast sv. cerkve povzdignil.
Ko pride v Breščijo na Lombarškem, privre okoli sto tisoč ljudi
z Verone, Mantove in Bergamo in z drugih krajev, in mu ne
dajo poprej iti naprej, dokler jim ne pridiguje in podeli svetega
blagoslova, Zatorej gre zunaj mestnih vrat na planjavi pod
milim nebom na oder, ter oznanuje tako ganljivo besedo božjo,
da se vse zbrano ljudstvo na glas ihti in vzdihuje, in se vsi
srečne štejejo, le videti tega čudovitega moža. Bil je majhne,
šibke postave, bledega in medlega obličja, redkih sivih las, shiran
in mršav, zgolj kost in koža, kakor bi bil mrlič vstal iz groba.
Oči je imel navadno pobešene, bil je bolj temnega in mrtvega
obraza, a glas mu je bil mil in gibčen, kakor srebrnega zvona,
in kadar je na prižnici jel govoriti, bil je ta glas kakor bobneča
tromba; pobešena glava se mu je povzdignila, obraz poživil in iz
velikih temnih oči mu je zažarel ognjen duh, nadnaravno življenje.
Ne da bi kdo črhnil, so ga poslušali, dokler so posamezni, na¬
posled pa vsi v trumi jeli vzdihovati in jokati, da je moral po-
gostoma v govorjenju prenehati. Govoril je po cele ure; potem
pa ves obnemogel na duši in na telesu omahoval proti samostanu,
da se je pokrepčal, ne pri obilni naloženi mizi, ampak pri skle¬
dici sočivja (zakaj vina in mesa ni užival nikoli) in potem v
svoji celici odpočil na otepu slame.

Iz Benetek, kjer je imel postne pridige, je šel s šestimi
duhovniki in šestimi brati skoz Koroško in Štajersko na Avstrijsko.
Pridigal je tudi v Beljaku. Po vseh večjih mestih mu je Šlo
ljudstvo in duhovništvo s križi, prapori in svetinjami naproti,
prepevaje gredoč psalme in svete pesmi. Dasiravno je govoril
latinsko in je kak drugi duhovnik prestavljal njegove govore,
poslušali so ga vendar po cele ure, da se nihče ni ganil. Z
Novega mesta poleg Dunaja pridejo ga iskat dunajski mestni
poslanci, da ne bi šel na Ogrsko. Na Dunaju, kjer še v pro¬
strani stolni cerkvi sv. Štefana poslušavci niso imeli prostora, j e
pridigal na pokopališču na kameniti prižnici, ki jo še sedaj hranijo,
in 20—30.000 ljudi ga je poslušalo dan na dan. Proti koncu
leta 1451 gre dalje po svojem apostolskem potu na Moravsko,

22. oktober: Sv. Janez Kapistran, redovnik.

689

zlasti v Brno in Olomuc, pridigat zoper husitsko krivoverstvo.
Njegovi dokazi so bili tako jasni in prepričalni, da se v
malo dnevih zmotam odreče več tisoč moravskih gospodov in
meščanov. Nasledki njegovih pridig pa so bili velika preglavica



husitskemu nadškofu Rokičani. Zato Janeza pozove v mesto
. lumlov na dogovor zastran verskih reči. Kapistranu je to ve-
lko  veselje. Brž ko brž se, spremljan od mnoge deželske gospode,
Moravije napoti na Češko. Med tem pa nadškofa v Pragi
'de neki strah pred tem nasprotnikom. Vsled tega podšunta
življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

44

690

22. oktober: Sv. Janez Kapistran, redovnik.

tedanjega deželnega namestnika Podiebrada, da Kapistrana v
Krumlovi ne sprejmo. Ker mu torej ni dovoljeno priti do gnezda
in ognjišča husitskih zmot, obrne se Janez v Saksonijo, Turingijo,
Šlezijo in na Poljsko, pridiguje povsod, ter vse spodbada z zdravim
ukom in s svetim življenjem.

3. Za te dobe 1. 1453 pretrese padec Carigrada in pogin
grškega cesarstva vse krščanstvo, zlasti pa še sosedne dežele
napolni z največjim strahom. Papež Nikolaj razpošlje slovesen
oklic, naj bi napravili križarsko vojsko zoper Turke. A nekdanja
navdušenost za sveto vojsko je bila zdavnaj ugasnila pri vla¬
darjih in ljudstvih. Cesar Miroslav sicer skliče državni zbor v
Rezno na posvetovanje, kaj da bi bilo storiti zoper tega zakle¬
tega sovražnika krščanstva. Vladarjem pa se nič kaj noče muditi
tja in snidejo se tudi v prav malem številu, izrekši, da hočejo to
stvar resnobneje pretresti v drugem državnem zboru v Franko-
brodu. Tudi Kapistran hiti v Frankobrod; a vsi njegovi goreči go¬
vori nič ne zmorejo zoper pomišljavost in malomarnost vladarjev.
Čim dalje se posvetujejo, tem manj ukrenejo, še manj pa storijo.
Sedaj jame Kapistran po Nemškem in Poljskem pridigati in
ljudstvo vnemati za vojsko zoper Turke. Česar pri cesarju in
vladarjih ni mogel dognati, spolni se mu tem izdatneje pri ljudstva.
Kmalu se zbere truma vojnikov, s katerimi Kapistran kot rešilni
angel prihiti na Ogrsko. V deželnem zboru v Budi leta 1456
prejme iz rok papeževega poslanca slovesno križ, leta od kraja
do kraja po vsej deželi, povsod z mogočno besedo prebivavce
vnemajoč za boj zoper mohamedane. Vsa dežela se jame gibati
in pripravljati za krvavi tresk. V petih mesecih se jih da
60.000 s križem zaznamovati. Kapistran je duša vsemu temu
početju. Na vse strani odpravlja pisma in poslance, skrbi, da
se med vodniki ohrani mir in edinost, odkaznje Vojnikom, kje
naj se zbirajo, pomaga za vojsko črtež osnovati, in je kot sve-
tovavec pričujoč ob volitvi vojskovodje. Tako dela noč in dan-
Kar poči glas: Sultan Mohamed II. prihaja z neznansko armado
po suhem ter z mogočnim brodovjem po Dunavu, da bi se p°;
lastil Belgrada, in imel ključ do vse Ogrske v pesteh. Deželni
namestnik, Janez Korvin, navadno le Hunijadi imenovan, s ka¬
terim se Kapistran prijateljsko zedini, založi trdnjavo s potrebnim
živežem in jo varuje z izbrano vojno in mogočnim strelivom-
Mesto jamejo oblegati. Korvin in Kapistran spremljata dve sto
vojnih ladij, vsaki na enem bregu Dunava, sovražnemu brodovjn
nasproti. Začetkom boja razdele se v dve krili: Korvin vodi

22. oktober: Sv. Janez Kapistran, redovnik.

691

desno krilo z mečem, Kapistran zapoveduje levemu s križem,
dokler ni sovražno brodovje razkropljeno in do malega pokončano.
Prihod po vodi v Belgrad je prost, z radostjo gredo zmagovavci
v mesto. Poveljnika pa postavita šotor na višini pred Zemunom,
pričakujoč ondi križarsko armado, obstoječo iz duhovnikov in
menihov, puščavnikov, učencev, meščanov in kmetov, gospodov
in hlapcev, beračev, oboroženih s puškami in meči, z loki in
puščicami, sulicami in drogmi, sekirami, vilami in kosami, but-
vami in gorjačami; najboljše orožje pa jim je bilo pred njim
vihrajoče znamenje svetega križa. Hunijadi postavi te neredne
trume nekoliko v vrste, ter jih izuri v naglici v najpotrebnejših
vojaških vajah. Kapistran pa jih uči paziti na pomene s križnim
praporom in vojnih klicev. Krvavi boji se vrste potem zapore¬
doma, in tudi sreča omahuje sedaj na to, sedaj na drugo stran,
dokler Turčinov ne potolčejo in prepodijo popolnoma. Nemogoče
je natančneje popisati, kaj je Kapistran prebil in pretrpel v tem
boju in kako je največ pripomogel, da so kristjani slavno pre¬
magali pri Belemgradu krščanske sovražnike. Še jesti in piti ni
stegnil, ne se briti ali umivati, ali svoje obleke izprašiti. V naj¬
hujšem naskoku na notranje mesto je šel na najvisočeji kraj, in
vihraje z zmagonosnim praporom je neprenehoma klical: „Jezus!“
Z dušo in telesom vdane mu trume se ne umaknejo z zidovja
Po nobeni ceni, ter mečejo vedno po njegovem povelju na so¬
vražne čete gorečo v žveplu napojeno sušmad, hosto, dračje in
slamo, dokler jih ne primorajo, da se zaradi dima in ognja
Umaknejo na ono stran Save. Hunijadi se ne upa Turkov na¬
pasti; zato prepove, da se ne smejo za njimi spuščati. Toda
mala tropa križarjev se kljubu tej prepovedi zapodi za njimi, z
uamenom, za sveto vero zmagati ali pa za nebesa umreti. Ka¬
pistran, to videč, skoči jim z drugo tropo na pomoč, in po trdem
^vvavem boju določi popolno zmago. Strašanskega strahu omam-
Ijeni zaženo se Turčini v beg, pustivši šotore, živež in strelivo
zmagovavcem dne 21. malega srpana leta 1456. — Tako je bil
belgrad otet, Ogrska in vse sosedne dežele obvarovane polu-
^eseca in strahovitih morij.

4. Delo, Korvinu in Kapistranu naloženo, bilo je končano;
Prejeti imata le še nevenljivi venec večne zmage v nebesih.

Zaradi nakopičenih mrličev napravi pekoče poletno solnce
strašno smradljivo kugo. Tudi Korvina, zmamljenega vsled voj-
s kinih trudov in težav, se loti kuga. Kapistran, akoravno sam
Ves  slaboten, spremi vrlega poveljnika v Zemun in se ne umakne

44 *

692

22. oktober: Sv. Janez Kapistran, redovnik.

od njegove postelje, zakaj bil mu je prisrčen prijatelj. Opominja
ga, naj v oporoki uredi svoje posvetno premoženje in potem skrbi
za svojo dušo. Kapistran mu tudi podeli svete zakramente za
umirajoče in stoji kot zvesti prijatelj ob njegovi smrtni postelji
do zadnjega vzdihljaja. Ta zguba ga jako zaboli v srce. Stara
pisma pravijo, da več noči ni hotel spati in je zategadelj še sebi
nakopal telesno bolezen. Nadčloveško napenjanje mu popolnoma
potare moči, in bojišča kužni smrad mu nakloni leno, počasno
mrzlico. Da bi užival boljši zrak in več miru, da ga papežev
poslanec prepeljati v mesto Slankamen; a tudi tukaj bolnik ne
najde potrebne postrežbe. Ni ga‘ ne zdravnika, ne zdravil. Ma-
djarom tedaj navadno pokrepčilo pa je zaničeval, namreč „ krepko
juho in tolstega kopuna 14 . Vendar pa se še enkrat pobere s
postelje in gre v Ilok v sremskem komitatu, da bi ondi osrčeval
Turkom nasproti postavljeno ljudstvo. Prijatelji mu sicer odsve¬
tujejo ta pot, on pa jim odgovori: „Kaj govorite o nevarnosti!
Če umrjem, umrjem v svojem delu in poklicu; o naj bi padel
ali pod mečem ali zadet od krogle kot vojnik Gospodov!“ Jako
bolehav pride v ondotni samostan, ki ga je bil sam ustanovil-
Mladi kralj Vladislav pride iz Dunaja, obiskat bolnega, v veri
kakor v vojski enako gorečega junaka, da bi mu kolikor moč
polajšal bolezen. Ali iztekle so mu ure, da dokonča svoj poze-
meljski tek. Gospod ga pokliče na plačilo 23. dan vinotoka leta
1456. Vsepovsod so žalovali zaradi njegove smrti. Po vseh
mestih na Nemškem in Laškem, kjer je bil pridigal, so opravljali
za njim slovesne svete maše in vigilije, na Ogrskem pa ga
jeli za svetnika častiti in romati na njegov grob. Na njegove
telesne ostanke so pozneje popolnoma pozabili. Prihruli so
namreč Turki v Ilok, in prebivavci, da bi jih oteli, so jih v
naglici zakopali v neki vodnjak. Dandanes pa so bojda shra¬
njeni v Bistrici ob levem bregu Dunava v Valahiji; njegovo ime
pa slovi v zapiskih zgodovine in od 1. 1690 tudi med številom
svetnikov. Njemu na čast po njem imenovana frančiškanska
okrajina se razprostira črez Slavonsko, Hrvaško in črez en del
dolenje Ogrske.

Obrazuje se kot frančiškan z rdečim križem na prsih, v roki s
praporom, na katerem je zapisano ime „Jezus“. — Njegova pismena
dela, izdana v peterih zvezkih, so razne vsebine.

1)93

23. oktober: Sv. Ignacij, carigrajski očak.

^Besede sv. Janeza JCapistrana.

Naj med nami kraljuje ljubezen,  najlepša med čednostmi, li
kateri nas sv. vera posebno spodbuda; istotako mir,  ki ga oznanuje
vsa narava; sprava,  ki se tako lepo izraža v krščanskem imenu; res¬
nica,  ki opiraje se na svojo moč vselej zmaguje; in poslednjič edinost,
ki je otrok cerkve in dar Kristusove milosti.

Bog zamore po svoji vsemogočnosti to, kar je najteže, prav lahko
storiti. — Povzdiguj svoje oči proti nebesom, obračaj svojo dušo k
Bogu, ter bodi čuječ in goreč v pokorščini do njegovih zapovedi. —
Kdor ima vero, ljubi Boga nad vse in spolnuje njegove zapovedi. —
Bolje je, da se zlega ogneš poprej, nego še-le od njega zadet iščeš
zdravila.

Kratki so dnevi našega življenja in kmalu nas bode dohitela
smrt, ko bomo morali vse pod nebom zapustiti. S seboj bomo vzeli le
čednosti in hudobije, dobro ali hudo, kar smo storili.

Kristus se za nas vojskuje, zmaguje in obhaja za nas Slavice!

Molitev.

Dodeli nam, o Gospod! po prošnji svojega zvestega vojskovavca
sv. Janeza Kapistrana, da nam skrbi in nepokoj posvetnih liomatij ne
obtežijo srca tolikanj, da ne bi se moglo povzdigovati večkrat k tebi,
ki si naš poslednji cilj in konec. Amen.

23. vinotok ali oktober.

Sveti Ignacij, carigrajski očak (1. 878).

Kar je Kristus Gospod prerokoval, rekoč: „Pohujšanje sicer
ttiora priti; ali vendar gorje tistemu človeku, po katerem pohuj¬
šanje pride!“ (Mat. 18, 7) — in pred čimur so apostoli svarili,
^a se bodo po hudobnih ljudeh razkolništva in odpadi godili v
Kristusovi cerkvi, to se je, bodi Bogu potoženo, uresničilo in se še
y edno uresničuje. Posebno se je to godilo v 9. in 11. stoletju.

1. Sv. Ignacij, veliki škof in očak ali patrijarh v Carigradu,
je začetek tega omilovalnega razkolništva na svoje oči videl in
Zavoljo njega neizrekljivo veliko pretrpel. Mihael, njegov oče,
J e  vladal carigrajsko ali grško cesarstvo eno leto in devet me¬
scev. Rad hi bil oče in osrečevavec svojim podložnikom. Ko
Se  pa vojskovodja Leon z armado upre zoper njega, odloži prosto-
v°ljno cesarsko krono, da bi cesarstvo obvaroval prelivanja krvi
me d brati. Umakne se s svojimi otroki na neki bližnji otok pri

694

23. oktober: Sv. Ignacij, carigrajski očak.

Carigradu. Tu stori ž njimi vred samostanske obljube, in se
odpove svetu in njegovemu blesku. Med njegovimi otroki je bil
Niketa, še-le 14-leten, posebno pobožen in moder deček. Ta
stori samostanske obljube in si dd ime Ignacij,  ker hoče po¬
snemati tega apostolskega učenca, antiohijskega škofa in muče¬
nika. Z velikim trpljenjem se mu prične že mladeniška doba.
Novi cesar Leon ga da z njegovim bratom vred ločiti od očeta
in v neki postranski samostan zapreti. Tu ima veliko prebiti od
opata, ki je bil silno jezljiv in zagrizen sovražnik svetih podob,
enak cesarju Leonu, ki je vse podobe Kristusove, Matere Božje
in svetnikov dal iz cerkev odpraviti, podrobiti in sežgati. Igna¬
cija jako boli ta opatova zmota; opat si pa prizadeva, da bi
Ignacija pridobil na svojo stran, zaradi tega nastavlja mnogo
zaprek njegovi veri. Ignacij pa ostane stanoviten, akoravno ga
zato neusmiljeno trpinčijo. To mu daje priliko, da se čedalje
bolj vadi v ponižnosti in ljubezni. Njegov notranji že na licu
izraženi mir, njegova veselost, spodbudno njegovo življenje in
gorečnost za resnico vpliva na samostanske brate tolikanj, da si
ga po opatovi smrti izvolijo za prednika. V tej novi službi ostane
zvest Bogu, in ustanovi še štiri druge samostane, v katerih prava
sveta vera Kristusova najde najtrdnejšo podporo.

Cesar Leon umrje posilne smrti. Njegova naslednika, Mi¬
hael II. in Teofil, sta enaka sovražnika svetih podob, in brez¬
božno, kakor živita, tudi brezbožno umrjeta. Tako prevzame
soproga Teofilova, Teodora, v imenu mladoletnega cesarjeviča
Mihaela III. vladarstvo, uvede zopet češčenje svetih podob, in
postavi sv. Metodija na velikoškofljski sedež. Ko pa Metodij
črez štiri leta umrje, spomni se pobožnega opata Ignacija, ter
želi njega videti na carigrajskem velikoškofijskem sedežu. Res se
jej spolni ta želja; pa le s silo primorajo Ignacija, da zapusti
svojo ljubeznivo samoto in prevzame velikoduhovsko čast.

2. Ignacij se nadeja nesreče, ki ga čaka, in pohujšanja, ki
bo nastalo v sv. cerkvi, zatorej prosi Boga razsvetljenja in moči.
Pobožna cesarjeva mati Teodora visoko časti Ignacija, a njen
brat Barda, nevernež in pohotnež, ob enem pa zvit lisjak, g a
smrtno sovraži. Barda pa vzgaja mladega carjeviča, in tako mu
lahko vcepi vso svojo hudobijo v mehko srce. Ko mladi carjevič
sam prevzame vladarstvo, izvoli si Bardo za svojega prvega
ministra. Barda pa, prepodivši svojo soprogo, se vlači s svojo
sneho v krvoskrunstvu očitno in brez sramote. Očak Ignacij k
temu ne more molčati. Kakor nekdaj sv. Janez Krstnik pred

23. oktober: Sv Ignacij, carigrajski očak.

695

Herodeža, tako stopi on pred Bardo, ter ga resnobno posvari.
Na svetih treh kraljev praznik, v cerkev prišedši, zahteva Barda
iz rok sv. Ignacija sveto obhajilo. Kot očitnemu grešniku mu
Ignacij odreče sv. zakrament tudi očitno. Barda v svoji togoti
in divjosti potegne meč in ga nastavi proti očaku. Brez strahu
mu Ignacij nastavi svoje prsi, proteč mu z božjimi pravičnimi
sodbami. Ves zdivjan zapusti Barda cerkev, prisegajoč očaku
pogin. Kmalu na to podšunta cesarja, da mu od matere in sestre
preti nevarnost, in da je potreba, naj ji zapre v kak samostan.
Da bi pa cesaričinama po sili ostrigel lase in ji moral v samo¬
stan, tega se Ignacij stanovitno brani celo na cesarjevo povelje.
Barda, videč, da zoper očaka nič ne opravi s hudo, poskusi še
enkrat s prošnjo, naj bi mu odobril ločitev od soproge; a Ignacij
ostane stanoviten. Sedaj pa poskusi Barda z lažjo in zvijačo.
Podšunta namreč cesarja, da snuje Ignacij upor zoper njega s
pomočjo nekega dozdevnega sina matere cesarice. Lahkoverni
cesar mu verjame, obsodi dozdevnega sina Teodorinega v smrt,
Ignacija pa prežene na Terebintski otok. To pa še Bardi ni
dovolj, zakaj nečistost ga je oslepila popolnoma. Ignacij naj bi
se odpovedal svoji službi, in ustrežljiv človek naj bi zasedel nje¬
govo mesto. Že je našel takega prekanjenega in do dna spri¬
jenega moža; bil je to cesarjev nadkonjušnik in tajnik Focij.
Carigrajski cerkveni zbor pravi o njem: „Ta človek drugače
misli, drugače govori; lagati se mu je rokodelstvo; kar prednaša,
je vselej dobro, zvršuje pa hudo; ljudi prekaniti je tako zmožen,
kakor še nikoli nihče ni bil in ne bode." Ta malopridnež torej,
ves priliznjen in hinavski, goljufiv in zvijačen, častilakomen in
nesramen, bil je orožje, ki si ga je Barda izvolil Ignaciju v po¬
gubo, satan pa v najgrozovitnejši razdor sv. cerkvi. V naglici ga
je neki izobčen škof posvetil za mašnika, a božični praznik 1. 854
je bil povzdignjen za očaka, Ignacij pa odstavljen.

3. Tako, misli Barda, je sedaj vse poravnano; brez strahu
živi razuzdano, zakaj Focij bo že iz hvaležnosti molčal. Res
Pocij molči k vsemu, in se še celo ž njim v stavo poskuša, kdo
da bo več popil in pokvaril. Toda še ima Ignacij veliko zvestih
duhovnikov in drugega pobožnega ljudstva na svoji strani. Cesar
in Barda imata slabo vest, pa tudi Fociju nič prav ni pri srcu;
boji se, da ne bi se ljudstvo uprlo zoper njega. Zato Ignacija še
e nkrat denejo v preiskavo; dasiravno ne morejo nobene krivice
z °per njega spraviti na dan, iztirajo ga vendar iz samostana, in
kakor največjega zločinca odvedejo na Herejsko goro nad morjem,

696

23. oktober: Sv. Ignacij, carigrajski očak.

kjer ga sramotno zapro v kozjak. Iz tega ga zopet izvlečejo,
potem ga tirajo v bližnjo vas, kjer ga neki stotnik cesarske
životne straže da neusmiljeno pretepsti, bolehavega v železje deti
in vreči skoraj nagega v ledenomrzlo klet, kjer medli 14 dni
skoro brez vsega živeža. Naposled pa ga preženo na otok Miti-
lene. Tudi v tem grozovitem trpljenju ostane Ignacij stanoviten;
s križanim Jezusom prenaša vse po zgledu svojega patrona, v
srcu vesel in srečen, poln tolažbe, da more trpeti za Jezusa in
njegovo sveto cerkev.

V tem času pa piše brezbožni Focij papežu Nikolaju I. to-le:
„ Ignacij je dal službi slovo, iščoč si v svoji starosti v samostanu
pokoja, njega pa da so prisilili, naj prevzame očaško čast, in da
le z nevoljo in obilnimi solzami si je naložil to breme. “ Ali vse
to je bila nesramna laž; vendar se lažnik še celo predrzne, pa¬
peža prositi, naj odpravi poslancev v Carigrad, da bi se ž njihovo
pomočjo popolnoma pomiril prepir zaradi češčenja podob. Temu
pismu priloži cesar bogatih darov in veliko najlepših obetov.
Papež, neustrašen in izkušen poglavar sv. cerkve, je zvedel, da
so Ignacija odstavili, a kako so ga preganjali, to mu ni bilo
znano. Odpošlje torej poslancev s pismi do cesarja in Focija ter
jim ostro zapove, naj s Focijem, čigar zvijače spozna, nič nimajo
opraviti, dokler se prepir ne dožene.

Ko pa poslanci dospo v Carigrad, zapro jih pri tej priči ter
jih imajo sto dni dobro zavarovane v ječi. To in še drugo gro¬
zovito pretenje prestraši poslance. Fociju dovolijo, da se snide v
Carigradu v apostolski cerkvi zbor in Ignacija predenj pokličejo;
a pozvali so v ta zbor pritlikave svetohlince in Focijeve privr¬
žence. Ignacija so bili med tem časom z otoka Mitilene zopet pri¬
vedli v Terebintski samostan. K njemu zdaj pošljejo beričev, da
ga pozovejo v cerkveni zbor. Ignacij jih vpraša: „Kakšen naj
se prikažem, ali kot škof, ali kot duhovnik, ali kot suženj ?“_
Nevedoč, kaj bi mu odgovorili, vrnejo se po svoja povelja. Nazaj
prišedši kar naravnost, zahtevajo, naj gre v zbirališče. Ignacij
se škofovsko obleče, in gre peš k zboru v apostolsko cerkev,
spremljan od več zvestih škofov, duhovnikov in menihov. Tu p a
mu sprvega branijo noter iti, strgajo škofovsko oblačilo ž njega,
pustivši mu le meniško haljo. Tako oblečen gre v zbor, zaupajoč,
da se bodo zanj potegneli papeževi poslanci in drugi zvesti mu
škofje. Pa kaj ugleda? Tam sedi cesar na svojem prestolu,
poleg njega njegov smrtni sovražnik Barda, lažnik Focij in skoraj
sami škofje, ki so Focijevi prijatelji, pa njegovi nasprotniki-

23. oktober: Sv. Ignacij, carigrajski očak.

697

Pripravljenih je tudi 72 prič, ki bi govorili zoper Ignacija. Vendar
se jih Ignacij ne ustraši, izročivši Bogu svojo pravično reč in
pričakujoč pomoči z nebes. Ko pa hoče govoriti, mu ne dajo
besede. Cesar ga zasramuje, škofje, s Focijem na čelu, ga po¬
gubljajo, cesar in Barda podpišeta sodbo ter ga pahneta potem
zasramujoč in psujoč skozi vrata.

Vendar še tudi tega ni dovolj. Ignacij mora do dna izpiti
kelih trpljenja. Dva tedna ga mučijo, da naj s svojo roko pod¬
piše svojo obsodo; ker se pa tega brani, zgrabi ga neki Teodor
za slabotno roko in stori ž njo križ na papir, na katerega je bil
poprej Focij zapisal besede: „Jaz Ignacij, nevredni carigrajski
škof, spoznavam, da sem se bil usilil brez volitve. “ Potem pa
ga hočejo še k temu prisiliti, da bi tako podpisano obsodo pre¬
bral v zbirališču vpričo ljudstva. Že so hišo, kjer je stanoval,
z vojaki zavarovali; a Ignacij, skrive posvarjen, da mu hočejo
oči iztakniti, pobegne, v sužnja preoblečen, srečno z dvema vodo-
nosnima vedercema na rami sredi skozi vojake. S pomočjo nekega
zvestega učenca pride na ladjo, odpelje se na Propontiške puste
otoke, odtod zopet drugam v druge pustine, iščoč zavetja po gorah
in dupljah — on, prvi škof v jutrovi deželi in sin cesarjev!

4. Izkušnja spričuje, da huda, razdražena vest noč in dan
ne daje pokoja. Tako je bilo tudi Ignacijevim sovražnikom.
Zato ukrenejo, spraviti ga za vselej s pota. Na vse strani pošljejo
ogleduhov, da bi ga zasledili in umorili. Večkrat ga tudi vojaki
sem ter tja srečajo; a kakor oslepeli ga ne spoznajo. Sedaj pa
jame Bog sam posredovati. Bilo je na praznik Kristusovega
vnebohoda, ko nažene silen potres carigrajskim prebivavcem naj¬
večji strah. Cesar se norčuje, Focij pa skuša v neki pridigi ljudi
prepričati, da je potres zgolj naravna prikazen. Ali ti potresi se
le še ponavljajo čedalje grozovitneje. Strašansko grmenje in bu¬
čanje doni iz podzemeljskih žrel, hiše se podirajo, vodotoki za-
stajajo, vse mesto je na videz blizu pogina. Vse moli in v
Procesijah prosi Boga, da odvrne to šibo; tudi cesar in njegova
tovarišija so primorani, teh pobožnosti se udeležiti. Ko pa za¬
slišijo iz tisoč in tisoč grl klicati: „Ignacij je svetnik! Ignacij se
P° nedolžnem preganja, zato je prišla ta jeza božja nad nas!“ —
zaobljubi cesar in njegovi družniki s prisego, da Ignaciju nočejo nič
zalega storiti, in da naj se le zopet mirno vrne v svoj samostan.

Dobri prijatelji sporoče to Ignaciju in on se vrne iz svojih
skrivališč zopet v Terebintski samostan. Odtod pa pošlje nekega
zvestega prijatelja v Rim k papežu Nikolaju in mu sporoči o

698

23. oktober: Sv. Ignacij, carigrajski očak.

svojem bridkem stanu. Papež se tudi krepko potegne za ne¬
dolžno preganjanega Ignacija, izobči slovesno v cerkvenem zboru
Focija in njegove privržence, ter pošlje njemu in cesarju pismo,
v katerem prizna sv. Ignacija kot edino pravednega očaka, Focija
pa kot takega zavrže. Ali Focij se zopet posluži goljufije. Po¬
kaži papeževo pismo, prenaredi je tako, kakor da bi bil papež ž
njim prav zadovoljen. Ta goljufija se sicer zve, a Focij vendar
ostane v svoji službi; saj je bil prijatelj cesarju pijancu, poma¬
gajoč mu k njegovim nesramnostim, in bil je v milosti tudi pri
Bardi, ker je molčal k njegovim hudobijam. Pustil je, da je
cesar očitno zaničeval vse, kar je sveto, in se je še sam smejal
temu. Toda sedaj je polna njih mera, da se nebesa zmaščujejo
nad hudobneži. Prvi, ki ga zadene šiba božja, je Barda, ki ga
na cesarjevo povelje umorijo v njegovem šotoru; umora se ude¬
leži tudi Focij. Na njegovo mesto se pospne veliki nadkonjušnik
Bazilij, uboga Slevica iz Macedonije, ki si pa ve polagoma pri¬
dobiti milost vedno pijanega cesarja. Tega pa se posluži božja
roka, da kaznuje hudobnega cesarja za vse njegove nesramnosti.
Postavi in krona ga namreč sebi za sovladarja; a kmalu se tega
skesa, in Bazilij naj bi se zopet odpovedal svoji moči. Ta pa,
ker si oblasti ne da iz rok izviti, ukaže pijanega cesarja v nje¬
govi postelji neusmiljeno umoriti, po umoru pa se da na njegovo
mesto za samovladarja kronati. Lažnivi očak Focij mu mora
krono deti na glavo, dasiravno si drug drugemu nič ne za¬
upata; zakaj tudi Focij sluti, da se mu bliža ura maščevanja.
Toda preden ga zadene kazen, -napravi še neizrečeno škodo in
nesrečo cerkvi božji.

5. Zastonj si prizadeva, da bi na svojo stran dobil papeža,
ki ga je v cerkvenem zboru iz cerkve izobčil in v ganljivem
pismu^ Ignacija potolažil. Tu ga navdahne hudoba, maščevati
se. Že večkrat so bili prepiri med carigrajskimi očaki in papeži
zaradi nekaterih pravic, kojih očaki niso hoteli pripoznati papežem,
kot edinim najvišjim pastirjem vesoljne cerkve. Papeži namreč
niso mogli opustiti teh pravic, da ne bi se razrušila edinost cerkve.
Focij je dobro vedel za to neslogo med papeži in očaki ter med
cesarji, ki so se tudi vtikali vmes.

To mu je prilika kakor nalašč, da napravi začetek tistemu
nesrečnemu razkolništvu, ki je jutrove kraje odtrgalo od cerkvene
edinosti ter sv. cerkvi vsekalo skeleče rane. Namreč z dovolje¬
njem cesarja Bazilija skliče škofijski zbor v Carigrad, v zbor pa
se snide le 21 škofov. Vendar pa se predrzne celo papeža iz

23. oktober: Sv. Ignacij, carigrajski očak.

699

cerkve izobčiti in odstaviti od njegove časti. To naznani tudi
drugim škofom v nekem napačno ponarejenem razglasu. Z naj-
gršimi in najzlobnejšimi izreki udriha v pismu po sveti rimsko¬
katoliški cerkvi, in najhujša zadolženja vali na njo.

Sedaj pa mu tudi enkrat odklenka ura. Novi cesar Bazilij,
spoznavši, kako je ljudstvo Ignaciju vdano, bi se jim rad pri¬
kupil; zato veli svetega očaka poklicati iz samostana in ga v
slovesni procesiji v Zofijino cerkev spi-evesti kot pravednega ve¬
likega škofa carigrajskega. Focija pa, tega sleparja, goljufa in
hinavca, odstavi in na otok Sklepe odpodi v prognanstvo. Sra¬
motno se mora pobrati; zakaj cesar je dal preiskati vsa njegova
pisma, in tu so se odkrile vse njegove sleparije in goljufije.
Komaj pa Ignacij zopet pride na svoj prestol, že skuša na vso
moč zaceliti po brezbožnem Fociju cerkvi zadane rane. Iz srca
odpusti vsem svojim sovražnikom in preganjavcem in prosi papeža
Hadrijana, Nikolajevega nastopnika, naj skliče nov cerkveni zbor,
da se uredi cerkev v jutrovih deželah in se ponovi zveza edinosti
z Rimom. Bil je iz srca ponižen, in nad vse draga mu je bila
svete cerkve edinost, ki jo je Kristus dal za znamenje resnice.
Cerkveni zbor se res snide. Focija in njegovo početje obsodijo
in pogubijo ter zavržejo vse, kar je on bil zasnoval v svojem
bedastem zboru. Privržence Focijeve, ki so se spokorili, so zopet
sprejeli v cerkev, trdovratneže pa pahnili iz cerkvenega občestva.
Se 10 let je deloval sveti Ignacij cerkvi na blagor in dušam v
zveličanje; a storjenega pohujšanja ni mogel več popolnoma po¬
praviti. Od trpljenja in starosti obnemogel dokonča 1. 878, blizu
80 let star, 23. vinotoka svoje viharno življenje.

Lutrovo razkolništvo.

Gotovo, ljubi bravec! si radoveden, kaj je bilo s Focijem in kako
se je godilo cerkvi v jutrovi deželi. Na mestu kakega drugega nauka
O torej podajam naslednje:

Focij ni prišel več k spoznanju; ostal je trdovraten. V samo¬
stanu, kjer je bil zaprt, začne si izmišljati nove zvijače, da bi se zopet
Povzdignil in zadostil svoji častilakomnošti. In res se mu posreči.
Sestavi namreč rodbinski list cesarju Baziliju, a v listu si prizadeva
ookazati, da je Bazilij, ki je bil v resnici prav preprostega, revnega
stanu, iz Armenije iz kralj Tiridatovega rodu. Ta list da cesarju pred¬
ati- To pa ugaja cesarju tolikanj, da Fociju dovoli, naj se vrne v
Carigrad in tu stanuje. Ko pa Ignacij umrje, povzdigne ga na očaški
sedež; zopet začne zoper papeža in vse zveste vernike snovati svoje
Poprejšnje lažnive spletke. Dva papeža ga izobčita iz cerkve; pa ker

700

24. oktober: Blažena dekla Armela.

ga varuje cesar in podpira veliko brezbožne gospode, vzdrži se na
očaškem sedežu, ločen od cerkvene edinosti, do 1. 886. Tega leta pa
ga Bazilijev naslednik, cesar Leon, odstavi in v Armeniji zapre v
neki samostan, kjer črez 5 let umrje s cerkvenim prokletstvom na
vesti kot dognan liinavec, ki je vedno govoril kakor svetnik, pa delal
kakor peklenska hudoba. Po Focijevi smrti je zopet nekoliko pone¬
halo razkolništvo v jutrovi deželi, ki ga je on bil začel. Eden nje¬
govih naslednikov, očak Mihael Cerularij, enak zvijačnež, pa je 150 let
pozneje dovršil Focijevo peklensko delo, namreč nesrečno ločitev ali
razkolništvo grške cerkve. V razkol so pozneje potegnili tudi Rusi,
ki so jih bili katoliški misijonarji h krščanstvu spreobrnili. Še dan¬
danes so po večini Grki in Rusi ločeni od naše svete cerkve; sicer
so kristjani, toda ne katoliški, kar je tem bolj obžalovati, ker smo
Slovenci z Rusi enega rodu, ene bratovske krvi. Ločitev od cerkve
pa je tudi Bog strašno kaznoval. Črez 400 let potem, ko se je do¬
vršil odpad od Rima, pokončajo in razdenejo Turki staro grško-bizan-
tinsko cesarstvo, vzemo Carigrajsko mesto z naskokom, in premene
prekrasno Zofijino cerkev, naj lepšo na svetu, v mohamedansko mošejo.
Odsihdob medle Grki pod žulečim turškim jarmom, Rusi pa pod strogim
žezlom svojih carjev. Še-le v najnovejšem času se kaže, kakor da bi
imeli dobiti katoličani na Ruskem versko prostost. Svetega očeta in
najvišjega pastirja v Rimu so zavrgli; zato pa si zamenili mohame¬
danski jarem ter meč in korobač carski. Kdo v tem ne vidi božje
sodbe in neizrekljive nesreče, ki zadene ona ljudstva, katera se odce¬
pijo od središča edinosti svete cerkve?!

Molitev.

Dodeli, Oče luči in usmiljenja! da se po priprošnji sv. Ignacija
kmalu doseže edinost v veri na čast tvojega imena in na povzdigo
tvoje sv. cerkve, da, kakor smo z velikim slovanskim narodom bratje
po krvi, postanemo tudi bratje po veri ter zedinjeni ostanemo po duhu
in telesu tu in tam na vekomaj. Amen.

24. vinotok ali oktober.

Blažena dekla Armela (1. 1671).

1. Armela je bila hči kmetiških starišev iz vasi Kampeneak
v Bretaniji. Oče, Juri Nikola, in mati Frančiška sta bila jako
pobožna, preprosta in poštena. Med šesterimi otroki je bila Armela
najstarejša, pa tudi najbolj ubogljiva, in zato jo je mati najbolj
ljubila. Rada je poslušala o Jezusu in njegovih naukih, in že
v prvi mladosti jo je veselila molitev in samotnost. Zato jej je bilo

24. oktober: Blažena dekla Armela.

701

posebno veselje, z očetovimi ovcami na pašo hoditi in jih na kake
samotne dobrave voditi, da je nihče ni motil v molitvi. Starejša
ko je prihajala, bolj je bila tanke vesti. Ustrašila se je vsake

^udobne misli, in če se ji je dozdevalo, da se jim premalo ustavlja,
Se  je bridko razjokala zaradi njih. Posebno je rada premišljevala
Kristusovo trpljenje, in večkrat pretakala najmilejše solze nad
n jim. Ko šteje 20 let, hočejo jo stariši omožiti; toda iz ljubezni

702

24. oktober: .Blažena dekla Armela.

do devištva Armela ne dovoli v možitev, dasiravno jo vaški mla¬
deniči zategadelj zmerjajo s „tercijalko“.

Da se umakne tovarišijam, plesom in enakim grobovom či¬
stosti in nedolžnosti, gre služit v mesto Plermel, da bi laže v
cerkev in k službi božji hodila. Poskusi s prvega več gospodarjev;
a nikjer ne ostane dolgo; neki strah, ki sama ne ve, odkod pri¬
haja, jo goni vedno dalje. Naposled pride v neko hišo za pe¬
stunjo, kjer poneha ta strah in se ji upokoji srce. To spozna
za migljaj božje volje in ostane ondi. Bila je v tej hiši lepa
krščanska navada, da so vselej po večerji kaj brali ali iz živ¬
ljenja svetnikov ali iz kakih drugih lepih bukev. To je Armelo
posebno veselilo. Nekega dne bere ji domača hči o Jezusovem
trpljenju, kar jo tako prevzame, da ji je v enomer v mislih in
sama ne ve, kam bi se dela od notranjih bolečin. Gre k nekemu
duhovniku iz karmeljskega reda in mu potoži odkritosrčno to
notranjo bolest. Iz skušnje spozna ta duhovnik, da Sveti Duh
deluje v njej. Zatorej mu je skrb za to dobro dušo ter ji daje
srčnost, naj z božjo milostjo marljivo deluje, svojo voljo zatajuje
in se v pokorščini vadi. Armela ga sluša natanko. Kmalu potem
pa ji da Zveličar v molitvi spoznati, da le njegova neizmerna
ljubezen do človeka je bila, ki ga je razpela na križ in ga na¬
klonila, da je otel človeka greha in večne pogube. Kaže ji to
svoje trpljenje v mnogih podobah v prikazni. Nihče v hiši pa
ni vedel, kaj se je bilo godilo ž njo. . Njeno molčanje, ljubezen
do samote in zbranost duha smatrajo za nevednost. Ona pa
srčno prosi Gospoda, naj jo varuje pred ljudmi ter jo skrito ohra¬
njuje, da o tem njenem stanju nihče ne bi zvedel razen onih,
ki jo bodo po pravem potu vodili.

2. Celo leto ji Gospod skazuje te milosti; nenadoma pa pre¬
neha vsa dosedanja ljubezen do Jezusa in vsa notranja tolažba.
Neka ostudnost in zopernost do vseh pobožnih vaj, do molitve,
do svetih zakramentov in celo do Boga se polasti njenega srca.
Nič več ji ni moč misliti na Jezusovo trpljenje, ne čuti ne ke¬
sanja, ne pobožnosti v sebi; vse je v njej otemnelo, in zdi se ji,
kakor bi se nahajala v tovarišiji hudobnih duhov. Edino le strah
ji še ostane, da ne bi razžalila Boga, ki ga želi iz vsega srca
ljubiti. V tem notranjem trpljenju se zateče k svojemu spoved¬
niku, ki jo tolaži in osrčuje, dokler Gospodu ne dopade, da ji
razpodi te skušnjave hudobnega duha. Zopet se ji povrne po¬
prejšnja ljubezen v srce, in poprejšnja svetloba v dušo. Toda
ogenj srčne ljubezni, usmiljenje s Kristusom križanim in kesanje

24 .  oktober: Blažena dekla Armela.

703

zavoljo grehov oslabi jo tudi na telesu popolnoma, in naposled
jo še celih pet mesecev trese huda mrzlica. Ko pa sedaj vsa
bolehava ne more več tako pridno opravljati svojih del, jame
doslej vedno dobra gospodinja ji biti nevoljna, rekši, da njena
pregoreča pobožnost, njene duhovne vaje in njena samotnost so
krive, da je tako oslabela in obolela.

To nespamet, kakor misli gospodinja, hoče jej pregnati, ob-
loživši jo z veliko in težkimi deli. Dosle je pazila le na otroke,
odšle pa mora od zgodnjega jutra do trde noči sama opravljati
najtežja dela tako, da je za časa mrzlice večkrat tako trudna,
da se vsa obnemogla pri delu zgrudi na tla. Na vse zgodaj
mora na glavi prinesti velik čeber vode, kar jej napravlja tolike
bolečine, da misli, pri vsaki stopinji jej mora glava počiti. Vendar
se nič ne smili gospodinji, marveč jo vedno graja in zmerja in
jej nikoli ne pokaže prijaznega obraza. Armela molči k vsemu
temu in trpi kakor jagnje. Vsa omamljena težavnega dela se
nekdaj vleže. Ali brž je gospodinja nad njo, ki jo zmerja z
leno deklino in jo napodi, da naj gre na glavi gnoj nosit na
vrt. Ob tem povelju se kar zavzame Armela; glava jej je bila
že tako vsa boleča, kako hoče spolniti še to povelje! Vendar
ne črhne niti besedice, temveč vstane in cela dva dni nosi gnoj
na vrt. Zdi se jej, da je vsaki las na glavi postal trn, ki ga
iej s silo zabijejo v glavo. Ozrši se na trnjevo krono Kristusovo
potrpi voljno te grozovite bolečine.

Tako ostane skoraj pet let v tem težavnem poslovanju, in
tri leta z Jezusom na križ pribita, dokler se gospodinja naposled
sama ne prepriča njene resnične pobožnosti. Odsihdob jej je
ysa dobra. Ali sedaj, ko se jej jame dobro goditi in jo vsi
čedalje bolj spoštujejo, ne mara več v tej službi ostati. Prilika
temu se jej ponudi kmalu. Gospodinjina hči se namreč zaroči
^ nekim piemenitnikom, ter hoče Armelo za služabnico s seboj
imeti. Gospa se sicer brani, vendar pa spolni hčerino voljo,

in pusti Armelo ž njo iti. Armela gre ž njo, misle, da bo

te m laže služila Bogu, čim dalje bo od svojih sorodnikov, ki

So  še zmeraj tiščali v njo, naj se omoži. A človek obrača,

pa obrne.

3. Armela ostane tri leta še v dosedanji službi; potem pa
gre v Venski uršulinski samostan za kuhinjsko deklo, kjer oskr-
Ne zlasti ondotne rejenke. Nune in rejenke jo ljubijo in jako
čislajo; a  to čislanje in pa mir, ki ga uživa v samostanu, ni jej
P° volji. Ljubše jej je trdo delo in zaničevanje, in tudi notranji

704

24. oktober: Blažena dekla Armela.

glas jej daje spoznati, da ni božja volja, naj bi le tu ostala.
Tako se vrne nazaj v prejšnjo službo. Tu gospodinji in opravlja
vsa domača dela pridno in zvesto, združena skrive s svojim
Jezusom. Svetu popolnoma odmrla se čuti vedno v pričujoc-
nosti svojega božjega ženina; njegov glas vedno čuje v svojem
srcu. Jezus se jej celo večkrat prikaže in jej mnogotero raz¬
odeva svojo ljubezen.

V 57. letu njene dobe dodeli jej Bog posebno čudovito milost.
Videla se je namreč v najsvetejšem Jezusovem srcu prebivati v
veliki ljubezni in častitljivosti. Zveličarjevo srce je bilo na videz
tako veliko in prostrano, da bi'bilo na tisoč svetov v njem imelo
prostora. Vrata v to srce pa so bila tako majhna in tesna, da
je le malokdo mogel skozi. Vsa čudeča se zakliče: „0 ljubezen
moja! odkod to, da je tvoje srce tako veliko in prostorno, vrata
vanje pa so tako majhna in ozka?“ Gospod jej da spoznati, da
v njegovo srce ne more priti drug, nego majhni, goli in
posamezni  ljudje. Mali  so tisti, ki se za Jezusa voljo iz
vsega srca ponižujejo; goli  so oni, ki so svoje srce odtrgali
želji po posvetnih dobrotah in zložnostih življenja; posamezni
pa so taki, ki so se odpovedali ljubezni do vsake stvarjene reči,
zakaj ljubezen združuje z ljubečim srcem.

4. V tem času, ko Armela tako živi z Jezusom združena
in opravlja svoje gospodinjstvo, oboli jej gospa za dolgo in hudo
boleznijo. Noč in dan se Armela ne gane od njene postelje in
dasiravno večkrat sama enako bolna, kakor gospa, trudi se vendar,
da jej zmeraj streže ljubeznivo. Zaradi tega mora sedaj opuščati
več pobožnih vaj, koje je opravljala dosihdob. A tudi to stori
z veseljem, vedoč, da je usmiljenje in ljubezen do bližnjega naj¬
dražji in Bogu najljubši dar. Poltretje leto mora Armela streči
bolni gospej, pa ves čas jej ni znati niti najmanjše nevolje, dokler
gospa ne umrje v njenem naročju.

Armela je sedaj 60 let stara ter godna za nebesa; vendar
pa poskušnja za njo še ni pri kraju. Tako gre enkrat neskrbno
po cesti mimo konja, ki jo brcne v nogo, da jej kost zdrobi.
Pri tej priči se Bogu zahvali za bolečine, in ni ga slišati milega
glasu iz nje, ko jej kost ravnajo v precep, ne pozneje, ko jej
morajo vzeti več razdrobljenih koščic. Petnajst mesecev ni mogla
hoditi, ker ji je tudi na drugi nogi počila rana in se jej gnojila-
Ves čas ali leži na postelji, ali sedi na stolu; ob nedeljah in
praznikih jo neso v cerkev. Sicer pa je v kakem kuhinjskem
kotu sede vodila gospodinjstvo, ali kake malenkosti obskrbovala

24. oktober: Blažena dekla Armela.

705

za hišo, zakaj brez dela ni hotela biti nikdar. Počasi jej Bog
dodeli moč, ob berglji in nazadnje ob palici hoditi; a bolečine jej
ostanejo do smrti, ter se proti koncu njenega življenja le še
povečajo. Loti se je namreč mrzlica vsaki tretji dan, ki se
kmalu premeni v vsakdanjo ter jo spravi na kraj groba. Slute,
da se jej bliža smrt, prejme z gorečo pobožnostjo sv. zakramente.
Kmalu potem jej prisad udari v vrat, da ne more več užiti nobene
stvarce, dokler z Jezusovim imenom na jeziku sladko ne zaspi v
Gospodu dne 24. vinotoka 1. 1671. Njeno truplo počiva v venskem
uršulinskem samostanu, s čudeži od Boga poveličevano.

Ogledalo vsakdanjega pobožnega življenja po zgledu
blažene dekle jRrmele.

Iz bukev „življenja svetnikov 11  pač ne bero dosti posvetni uče¬
njaki, marveč preproste in nepokvarjene duše največ kmetskega stanu,
kakoršnih je še, hvala Bogu, veliko med Slovenci. Tu imate zopet
nad deklo Armelo zgled, kako tudi vi v svojem delavnem stanu lahko
živite pobožno in vsekdar z Jezusom združeni. Posnemajte pa še na¬
slednje, kar je Armela bila razodela eni svojih prijateljic v uršulin¬
skem samostanu, in nam je ta njena prijateljica v pismeni zapuščini
sporočila o njej. Pregleduj to ogledalo pogostoma. Glasi se take-le:

„Če hočeš vedeti,“ reče nekega dne Armela svoji prijateljici nuni
Ivani, „ s  kakim srcem sem opravljala svoja dela, morala bi poprej
ljubezen samo vprašati, zakaj po velikem božjem usmiljenju nisem
z uala drugega, nego ljubiti. Vse moje hrepenenje, vsi moji nameni,
vse moje vaje in vsa moja dela so merila na ljubezen. Ljubiti^ sem
betela svojega Boga, in v tej ljubezni čedalje bolj in bolj se vžgati.

Zjutraj, ko se prebudim, vržem se v duhu v naročje božje lju¬
bezni, kakor otrok očetn v roke. S postelje vstanem, da služim .le-
zusu, in svoja dela opravim, da bi Jezusu ugajala. Ako utegnem
uioliti, pokleknem pred Jezusovo božjo pričujočnost in govorim ž njim,
kakor bi ga s svojimi telesnimi očmi pred seboj videla. Posvetivši
se mu, prosim ga, naj se zgodi z menoj njegova volja in naj nikar
? e  pripusti, da bi ga črez dan le količkaj razžalila. Pri vsem po-
petju mi je namen,  le Jezusu ugajati in ne razžaliti ga, in sicer
12  ciste ljubezni, ne za lastnega dobička ali lastne škode voljo. Naj
^ ei n imela še toliko in še tako težavnega kaj opraviti, bila sem ven-
.' Pri Jezusu. Storim, kakor kdo, ki ga pogovarjajočega se z dobrim
l )ri ]ateljem drugih kateri ogovori. Prijatelju ne obrne hrbta, tudi ne
S 1  c od njega v stran, temveč nagne glavo, da ga posluša, in se brž
m b e t obrne k svojemu ljubemu prijatelju, da ž njim naprej kramlja.
,, e ^ a  me je Jezus sam učil, rekši mi: ,,Moja hči, dokler me boš gle-
a j a , to je: vpričo mene bodila, bodeš me ljubila; dokler me boš gle-
J ala , bodeš mi služila; dokler me boš gledala, bodeš me slušala; če me
b a  gledala ne boš, me tudi slušala ne bodeš.' 1

•življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

45

706

24. oktober: Blažena dekla Armela.

Če zjutraj z malo iskrico nažgem velik ogenj,  rečem:
„0 ljubezen moja, ako bi vsaka duša s teboj smela ravno tako storiti,
kako hitro bi se vžgala ljubezni do tebe!“ — Ko režem meso zaklanih
živali in pripravljam za kuho, zdi se mi, kakor bi cula Jezusa, ki mi
pravi, da je smrt trpel za me, naj bi živil mojo dušo. — Kadar jem
ali pijem,  zdi se mi, da je vsaki grižljaj, ki ga užijem, napojen v
Jezusovi najsvetejši krvi, in on sam mi jo daje v živež.

Nobena stvarca ni tako majhna in zaničljiva,  da ne
bi me vodila k Bogu. „0 moja ljubezen in moje vse!“ — moram več¬
krat vzdihniti, — „ako ne bi bilo nobenega človeka na svetu, ki bi mi
povedal, da te moramo ljubiti, živali in druge stvari me poučujejo do¬
volj.“ Če torej vidim ubogega psička, ki ne zapusti svojega gospoda,
ki zavoljo koščka kruha zvesto za njim hodi in se mu prilizuje, o
kako živo me to uči, naj enako storim proti svojemu Bogu, ki me je
po tolikih dobrotah navezal nase!

Videč na polju mala jagnjiča,  tako krotka in mirna, ki
se dajo striči in klati, ne da bi beketala, stavim si Jezusa pred oči,
ki se je dal voditi v mesnico križa in ni odprl svojih ust, učeč me,
da hodim za njim in vsako težavo, vsako trpljenje sprejmem, kakor on.

Videč mala piščeta pribežati koklji pod peruti,
pride mi na misel, da se Jezus s kokljo primerja, naj bi mi dal za¬
upanje in me učil, pribežati pod peruti njegove božje previdnosti, da
bi ušla hudičevim krempljem.

Opazujoč, kako se drevesca dajo šibiti in pripogibati,
in veliko morje  nikoli ne prestopi svojih bregov, kličem: „0 moj
Bog! zakaj vendar še jaz nisem tako voljna in pripravljena, da bi se
dala voditi vsakemu majanju in navdihovanju Sv. Duha; o dodeli, da
ne prestopim nikdar mej tvoje svete volje! 1 '

Ribe,  ki plavajo po vodi, radujoč se v njej, uče me, naj se še
jaz tako pogreznem v božjo ljubezen in se v njej razveseljujem.

Ko vidim polje obdelovati in p os e vati,  spominjam se, d a
vidim Zveličarja, ki se je ves čas svojega življenja toliko trudil in
potil, naj bi seme svojih nebeških naukov in božje ljubezni v naša
srca vsejal, in kako malo jih je, ki dober sad obrode. To mi učinja
neizrekljivo bolečino.

Ko ob žetvi  vidim pšenico od ljulike odbirati, spominjam se
sodbe Gospodove in ločitve pravičnih od grešnikov.

Tako me vsaka stvarca uči kaj dobrega, in večkrat vzdihnem:
„0 moja ljubezen! kako dobro si pomogel moji nevednosti; ker ne
znam ne čitati ne pisati, postavil si velike črke v pouk pred me. Da
jih le pogledam, učim se, kako ljubezniv da si."

Tako mine ves dan in ni ga trenotka, da ne bi bilo novega na¬
giba, Boga ljubiti. Vse, kar vidim ali storim, vodi me k Bogu. če
mi črez dan ob vednem delu telo občuti kako težavo, ter bi se rado
odpočilo ali čemerno postalo, takoj me opominja moja ljubezen, zadm
šiti te zavrele krvi burni tok. In če bi imela hipoma se raztogotil 1
ali nevoljna biti, rečem sama pri sebi: „Kako bi to mogla storiti pr eC1
očmi in vpričo svojega ljubega Boga, ki te vedno gleda? O tega se
ti je varovati!"

24. oktober: Blažena dekla Armela.

707

Če se pa vendar le kaj pregrešim sem ter tja, ni mi živeti,
dokler ne zadobim odpuščenja in je zopet mir med menoj in mojim
Bogom. Pri njegovih nogah jokam, izpovedujoč mu svoje pregreške,
kakor da ne bi jih videl. Spoznavam mu svojo slabost in se ne ganem
poprej z mesta, dokler mi ne odpusti in se prijaznost med nama zopet
utrdi. To pa se po njegovem usmiljenju zgodi vselej, kolikorkrat za¬
idem v kako napako.

To neskončno milost božjo bi bila Armela rada vsem boječim
dušam vtisnila v srce. Zato je, čudeča se tej Gospodovi milosti, več¬
krat klicala: „0 zaupanje, o neskončno zaupanje na neskončno dobrot¬
ljivost, ki nikoli ne zapusti teh, kateri v njo zaupajo!“

Če jej je sem ter tja v naglici ušla kaka nepotrebna beseda,
hrž jej je dal notranji glas spoznati: „Tvoj jezik je posvečen in v
Gospodovo službo namenjen-/* ali pa je slišala besede: „Bolje je lju¬
biti, nego govoriti.* 1  Zato je tudi malo govorila, pa rada molčala.

Vse ljudi je imenovala brate in sestre. Edine želje so jej bile,
da bi bili vsi zveličani. Nikomur ni mogla biti sovražna. Najrajša
je imela one, ki so jej kaj žalega storili. Sama je izpovedala, da so
tisti, ki jej kaj hudega store, najbolj deležni njene ljubezni in njenih
molitev.

Najbolj je hvalila čednost zvestobe.  Na vprašanje, kako je
treba Bogu služiti, odgovarjala je: „K temu ni drugega pota nego
zvestoba, ki se mora raztezati črez vse stvari, velike in majhne^ tudi
urez najmanjše. Zvestemu biti se pravi: Vse, male in velike reči po¬
polnoma  storiti, to je: kakor, za kar in ker Bog hoče. Večkrat se
namreč zgodi, pravi dalje, da se milost, ki je sprvega na ponudbo,
Potem odreče, če se pa kaj odloži na drugi dan, je to znamenje
slabe ljubezni. Zakaj, ako je ljubezen prava in velika, ne more strpeti,
dokler ne stori, kar hoče ljubljenec storjenega imeti. Zato jih tako
malo dospe do popolnosti, ker se boje si malo sile prizadeti. Tako
vedno odlašajo na „jutri! jutri!'* pa ta „jutri!“ nikoli ne pride; zakaj
dalje ko ostanejo v svojih navadah, manj imajo moči, ustaviti se jim;
Bog pa, videč njih nezvestobo, jih zapusti in se popolnoma od njih
umakne.** „Tako,“ pravi Armela, „sem preživela svoje dni, delavnike
in praznike. Nikdar nisem gledala na to, kar sem imela storiti,
a ropak na tega, za čigar voljo sem storila. Ako je torej prišel večer,
ko vse gre k počitku, moj počitek ni bil nikjer drugod, nego v na¬
ročju božje ljubezni; na njenih svetih prsih sem spala, kakor dete v
materinem naročju. In zaspala sem, pa vendar tako, da sem svojega
gospoda najprej ljubila in hvalila, dokler me spanec ni premagal.
Večjidel pa mi ni dal spati spomin na mojega ljubega Jezusa in lju¬
bezen do njega, in tako sem prečula naj večji del noči, vedno Jezusa
imajoč pred očmi, vedno njega ljubeča, časteča in hvaleča. Glejte!
to  je življenje uboge dekle, odkar je ugajalo božji ljubezni, da me je
vodila. In ge me vprašate: ,.Kaj delaš o vsakem trenotku dneva m
s  /im se pečaš?** ne morem drugega odgovoriti, kakor to-le: „Ljubim,
Pnsrčno ljubim.** To je vse, kar morem storiti. Z malo temi bese-
a mi pripovedujem vse svoje življenje, ker ni bilo nič drugega, kakor
vedna ljubezen in hvaležnost za vso dobrotljivost in milost božjo do

45 *

708

25. oktober: Sv. Krispin in Krispinijan, mučenca.

mene. Glejte, to je moja molitev, moje delo in moje življenje!" —
Moja prošnja pa je ta-le:

M o 1 i t e t.

Bog daj po vsem svetu, zlasti pa med slovenskim ljudstvom
mnogo, mnogo Armel! Amen.

25. vinotok ali oktober.

■*

Sveti Krispin in Krispinijan, mučenca
(v 3. stoletju).

V verno-krščanskih časih so nosile zadruge črevljarskega roko¬
delstva na svojih društvenih praporih podobo častitljivih mučencev
Krispina in Krispinijana; priporočevali so se njima kot svojima poseb¬
nima zaščitnikoma. Odkod to, zvedel boš iz nastopnega čtiva.

1. Sveta Krispin in Krispinijan sta bila brata in imenitnega
rodu; kje pa sta se rodila, nam ni znano. Prišla sta sredi
tretjega stoletja s škofom Dionizijem, sv. Kvintinom in z več
drugimi pobožnimi in razsvetljenimi možmi v Galijo, sedanjo
Francosko, razširjat luč sv. vere. Dočim se škof Dionizij obrne
proti sedanjemu Parizu, razkrope se drugi njegovi tovariši križem
po deželi. Krispin in Krispinijan se nastanita v lepem mestu
Soasonu, ter se poslužujeta vsake prilike za razširjanje božjega
kraljestva. Videč pa, da bode njihovo pridiganje malo zaleglo
med ošabnimi mestnimi prebivavci, odločita se, skrivaje in na
tihem delovati. Duh gorečnosti in ljubezni, ki vedno ve najti
novih potov in pripomočkov, da doseže svoj namen, ju napoti,
da se, ne glede na svoj imenitni stan in svojo omiko, lotita med
preprostim ljudstvom črevljarskega rokodelstva. Kmalu dobro
izučena in pridna rokodelca dobita veliko znanja pri ljudeh, zlasti
ker vidijo, da sta prav skromna in mirna človeka, in da ubožcem
veliko dobrega storita. Radi ju obiskujejo in naročajo pri njih
dela moški in ženske, željno poslušajoč njune lepe govore. To
je bratoma tudi prilika, da uboge malikovavce seznanita z J e '
zusom in njegovim nebeškim naukom ter jim dokažeta ostudnost
in hudobijo malikovavstva. V malem času se jima posreči, da
jih pridobita veliko za Jezusovo sveto vero, visokih in nizkih,
ki stopijo po sv. krstu v cerkev Kristusovo. Ko se pa tako

25. oktober: Sv. Krispin in Krispinijan, mučenca. 709

čedalje bolj seznanjata z ljudmi in jih čedalje več pridobivata
Kristusu, zgodi se, da malikovavski duhovniki zvedo za njiju,
ker so videli, kako se število kristjanov od dne do dne pomno-
žuje, njihovi templi pa se izpraznujejo. Posvetujejo se med
seboj, kako se nad njima zmaščevati.

2. Leta 286 pride cesar Maksimijan Herkulej, ta kruti

preganjavec kristjanov, v Galijo in tudi v Soason. Brž pri njem
zatožijo malikovavci ta krščanska brata. Pri tej priči ju da
cesar zapreti, ter poskuša z obetanjem in grožnjami, da bi ju

preveril. Ali odgovorita mu: „Tvoje grožnje, cesar, naju ne

strašijo; zakaj Kristus je nama življenje, in smrt nama dobiček.

Tvoje obete zaničujeva, ker sva se že davno odpovedala vsemu
posvetnemu in si izvolila Kristusov križ. Kristus svoje zveste
služabnike bogati z dobrotami, s katerimi v primeri niso nič vsi
posvetni zakladi. Če bi jih ti poznal, krono svojo bi dal, da bi
jih pridobil .“  Toda te besede kratkomalo ne ganejo cesarja,
marveč ga razdražijo, da ju izroči deželnemu oblastniku Rikciju
Varu, najgrozovitnejšemu sovražniku kristjanov, naj ž njima ravna
Po vsej ostrosti postave. Tudi ta skuša najprej z obetanjem in
Pletenjem. Ko se mu pa to ne pospeši, zapove rabljem, da ju
Pi'etepo, potem pa jima veli za nohte črevljarskih šil zabiti in s
hrbta jermene rezati. V vseh teh grozovitih bolečinah hvalita
Boga in prosita, naj jima dodeli moč in stanovitnost do konca.
Zopet ju da oblastnik pretepsti, in potem z zvezanimi rokami in
bogami vreči v kotel raztopljenega svinca. V tem trpljenju po¬
jeta svetnika prelepe besede psalmistove: „ Gospod, moj Bog, v
tebe upam, otmi me vseh, ki me preganjajo, in reši me. “ Ko
pa domolita do konca psalma: „Jamo je kopal in jo izkopal, in
je v jamo padel, ki jo je bil naredil. Njegova žalost se bo
Vl> nila njemu na glavo, in na njegovo teme bo prišla njegova
hrivica“ (Ps. 7), pade kaplja raztopljenega svinca oblastniku v
°ho in mu napravi hudo bolečino. Sedaj mu divjost nima meje.
Videč, da brata nista poškodovana in se mu namere niso izpolnile,
Vl 'že se, kakor besen, v ogenj, ki ga je bratoma zažgati ukazal.

3. Krispin in Krispinijan izideta zdrava iz kotla vrelega
Sv inca, ter vnovič oznanujeta čudeči se množici Jezusa križanega,

je nad njima tako očitno skazal svojo moč. Njiju besede in
P°gled na njiju presunejo pričujoče ljudstvo tolikanj, da se veliko
Nevernikov spreobrne in zahteva, da hote spričevati Kristusa,
®jbu Božjega. Ko pa cesar Maksimijan zve, kaj se je bilo zgo-
’i° z oblastnikom in bratoma, da ju ob glavo deti in njiju trupli

710

25. oktober: Sv. Krispin in Krispinijan, mučenca.

vreči divjini zverinam, da bi ji požrle. Po noči pa se splazi neki
pobožen kristjan na morišče, najde ondi trupli še nepoškodovani
in ji odnese v svojo kočo, kjer ji za sedaj zagrebe. Pozneje pa
so to kočo premenili v cerkev. V 6. stoletju so namreč v Soasonu
sezidali tema mučencema krasno cerkev in njune ostanke tja pre¬
nesli. — Po vsi Francoski se jako častita sv. mučenca Krispin in
Krispinijan, in črevljarska zadruga si ju je izvolila za svoja po¬
sebna zaščitnika in priprošnjika; temu je v začetku 16. stoletja
največ pripomogel neki pobožni črevljarski pomočnik Henrik Buh.

(O teh dveh svetih bratih je med nemškim ljudstvom nastala
pravljica, da je „sv. Krispin usnje kradel“; kar se tolikanj hoče
reči, kakor: komu škodo delati in drugemu dobrote skazovati,
kar se ne sme goditi. Vsakdo lahko spozna iz tega popisa, da
ona pravljica izhaja odtod, ker sta ta dva brata ubogim ljudem
zastonj ali pa za prav malo plačilo črevlje delala in tudi usnje
preskrbela. Staro nemško besedo „stallt“, t. j. stellte das Leder,
kar pomenja, da sta pripravila tudi usnje za obutev, so nekateri
napačno umevali (stahl), in tako je nastalo ono obrekovanje.)

Obrazujeta se kot črevljarja z orodjem svojega stanu poleg sebe.

JVtoli pa delaj!

Sv. Krispin in Krispinijan sta sedaj zlasti priprošnjika rokodelcev,
saj sta si tudi ona dva z rokodelstvom služila vsakdanjega kruha,
zraven pa nista pozabila in zanemarila najimenitnejšega opravila,
skrbeti si za zveličanje duše. Tega ljudje ne vedo vsi združevati-
Ako nam Jezus v sv. evangeliju priporoča, da naj vedno molimo, mis¬
lijo nekateri, jedro vse pobožnosti in bogoslužnosti je v tem, da človek
neprenehoma moli, svete reči in resnice premišljuje, božjo besedo p°'
sluša in kar je drugega podobno; zatorej blagrujejo take, ki od jutra
do večera molijo v cerkvi, in pa zvečer in za ranega jutra, ali pa še
skozi noč s paternoštrom rožljajo. Drugi zopet mislijo: „Kdor ne
dela, naj pa strada — čič ne da nič!“ ter se s težkim delom in skrbnn
ubijajo noč in dan, še celo ob nedeljah in praznikih, da v tem vednem
delu nimajo časa ne za molitev, ne za božjo službo. Tako bi eni radi
živeli ob sami molitvi, drugi pa ob samem delu. Oboje je velika na¬
paka. Molitev mora biti združena z delom, delo pa z molitvijo. Zato
pravim: Moli pa delaj; moli tako, kakor bi danes umrl, delaj P a >
kakor bi večno živel! Zjutraj, prebudivši se, zahvali se Bogu v mo¬
litvi, ki te je varoval črez noč, prosi ga črez dan zopet njegove P°'
moči, daruj mu svoja dela in opravila, težave in sitnosti svojega stanu,
začenjaj z Bogom vsako delo, da imaš pri njem svoje srce, pri delu
svoje roke. Ako utegneš in imaš priliko, idi k sv. maši, ako pa ne
moreš, obudi, ko slišiš k sv. maši zvoniti, srčne želje, udeležiti se da¬
ritve sv. maše, in združi svoje misli z mašnikovimi. Obečaj Bogn,

26. oktober: Sv. Evarist, papež in mučenec.

711

vsakega greha se varovati in v vsem spolnovati njegovo sveto voljo.
Tako posvečuj Bogu vsa svoja dela in vse svoje nadležnosti in težave,
pa boš vedno molil, zraven pa tudi natanko opravljal dolžnosti svo¬
jega stanu; skrbel si boš za dušo in telo. Nikar ne ravnaj tako,
kakor je dandanes zelo navada; zakaj sedaj se navadno obračajo oči
in srce bodisi delavca, kmeta ali hlapca, mojstra ali njegovega po¬
močnika, trgovca ali posestnika le na zaslužek, na dobiček in denar.
Posvetno blago imajo za svojega malika in boga, pozabijo pa na Boga,
ki je v nebesih. Tako si roko podajata hudobija hudobiji, razuzdanost
razuzdanosti. Mojstri in njihove družine žive v prevzetnosti, gizda-
vosti, ničemurnosti in lahkomiselnosti; pomočniki pa in hlapci pijan¬
čujejo, žro in zapravljajo, vlačijo se od nesramnosti do nesramnosti,
ponočujejo in tako dušo in telo pogubljajo. Veliko se dela, celo ne¬
delje in prazniki se porabljajo v delo; vendar pa se pozna božje pre¬
kletstvo nad vsemi temi deli. Revščina in pomanjkanje je čedalje
večje, uboštvo se širi čedalje bolj, in kar se danes z rokami prisluži,
se jutri požene po grlu ali zaigra, ali potrosi za ničemurnost ali pa
še za slabše reči. Le nekateri na videz obogate; ali tudi to bogastvo
ne gre črez tretji rod, ker božjega blagoslova ni pri njem. Zato
pravim: Delaj, pridno delaj, pa tudi moli zraven. Posvečuj svoje
vsakdanje delo z dobrim namenom; začenjaj in končuj vse z Bogom;
ne pozabi na uboge in potrebne ljudi! Spominjaj se, da moraš zapu¬
stiti svet in vse, kar si pridobiš, in da te bo Bog pri sodbi sicer
vprašal, ali si čas dobro porabljal, ali si delal in svoje dolžnosti spol-
noval, vprašal te bo pa tudi, ali si kaj storil njemu za ljubo, ali si
mu služil, ga poveličeval, nanj ne pozabil!

Namen in molitev.

Moj Gospod Jezus Kristus, ki si svoje dni delal v hiši svojega
rednika sv. Jožefa in tako delo posvetil, obečam ti, da hočem odslej
vsako delo začeti in končati v tvojem najsvetejšem imenu v poveliče¬
vanje tvojega nebeškega Očeta; daj mi milost, da spolnim ta namen
in ne pozabim, kaj sem tebi, kaj svoji duši dolžan. Amen.

26 . vinotok ali oktober.

Sveti Evarist, papež in mučenec (1. 121).

Sveti Evarist je bil hebrejskega rodu; Betlehem je bil baje
n J e gov rojstveni kraj. Na Grškem, kjer so tedaj cvetele vede
! n  umetnosti, si je pridobil veliko učenost; naj večjo dobroto pa
l e  dosegel s tem, da se je seznanil s krščansko vero in prejel
Sv - krst. Z Grškega gre v Rim, kjer je pod tedanjim Škofom

7 ! 2

26. oktober: Sv. Evarist, papež in mučenec.

in papežem Anakletom bila že precej obilna krščanska občina
sredi med malikovalskimi neverniki. Tu ga zaradi njegove uče¬
nosti in pobožnosti sprejmo med duhovnike, po mučeniški smrti
sv. Anakleta pa izvolijo njemu za naslednika, za škofa Rimu in
za očeta vsega krščanstva. Veliko se mu je bilo naložilo in na¬
hajal se je v silnih zadregah. Od strani nevernikov je bil v
vedni smrtni nevarnosti, zakaj imena „kristjan“ kar slišati niso
mogli; Bog pa ga je poklical, da jim ima oznanjati Jezusovo
ime in jih privesti v ovčjak nebeškega Očeta. Največ preglavice
pa so mu prizadevali krivoverci, zoper katere je že sv. evangelist
Janez pisal svoje sveto evangelije. To so bili takoimenovani
„gnostiki“ ali prosvetljenci, ki so tajili Jezusovo božjo naravo,
sv. vero grozovito pačili, živeli so silno razuzdano, pa se vendar
imenovali „kristjane“. Da bi se pravi kristjani razločili od teh
zavrženih ljudi, sprejme sveti Evarist za se in za svojo občino
pridevek „ katoliški “, ki ga še sedaj pravoverni kristjani imamo in
se po njem razločujemo od krivovercev in razkolnikov. Krščanska
občina je bila tedaj v primeri s številom drugih prebivavcev v
Rimu sicer majhna, vendar pa že tolika, da se jih je po vsem
mestu nekoliko nahajalo. Zato razdeli vse mesto v sedem okrajev
in postavi za vsaki posebnega duhovnika, da božjo službo opravlja
in sv. zakramente deli vernikom. Določil je, da mora škofu ob
oznanovanju božje besede in ob daritvi sv. maše biti na strani
sedem diakonov, mu streči ter skrb imeti za ubožce. Pazljivo
je čul nad lepim vedenjem katoliških kristjanov, in jim sam s
svojim zgledom kazal najlepše krščansko življenje. Posebno jo
skrbel, da so katoličani po svojem stanu živeli čisto in zdržno,
tudi od zakonskih zahtevajoč, da po besedah sv. Pavla ne omade¬
žujejo zakonske postelje z nespodobnim življenjem. Zato je prepo¬
vedal skrivne zakone in dal zapoved, da mora vsaki zakon v
cerkvi mašnik blagosloviti. Verniki so tudi radi slušali njegov
zgled in njegove nauke in živeli tako pobožno, da jih je sv. Ignacij
Antiohijski stavil vsem drugim krščanskim občinam v zgled. —
Vladal je 9 let sv. cerkev božjo. Kakor njegovi predniki, je do¬
končal svoje življenje z muceniško smrtjo 1. 121. Njegove koščice
počivajo poleg prvaka apostolov, sv. Petra, v Rimu.

G razkolniški grški in ruski cerkvi.

Kakor je Kristus le eden, tako more tudi resnica biti le ena.
Zatorej ni mogoče, da bi bil Kristus postavil več kakor eno cerkev,
zlasti takih, ki si v naukih nasprotujejo. „Ti si Peter,to j e:

26. oktober: Sv. Evarist, papež in mučenec.

713

skala, je rekel Simonu, „in na to skalo bom zidal svojo Cer¬
ke  v,“ — ni pa rekel: „bom zidal svoje cerkve". Proti Judom obrnivši
se govori: „Imam še druge ovce, katere niso iz tega hleva;
tudi tiste moram pripeljati, in bodo poslušale moj glas,
in bo en hlev in en pastir."  (Jan. 10, 16.) Zaradi te edinosti,
ki je znamenje prave cerkve Kristusove, je bilo potreba, da so se že
prvi nje poglavarji potezali zoper krivoverce. Tako vidimo, da je že
papež Evarist dal pridevek „katoliški“ onim vernikom, ki so se zvesto
držali prave cerkve Kristusove. Po priimku „katoliški kristjani", naj bi
se pravoverniki razločevali od vseh drugih kolen, ki so pozneje navstala
in pravo vero popačila. Kaj velja torej o vzhodnji ali grški in kaj o
ruski cerkvi? Ste li ohranili znamenje katoliške edinosti?

Ne govorimo tukaj o onih Grkih, ki so z rimsko cerkvijo zedinjeni,
in se od nje ločijo le po jeziku in po nekaterih vnanjih obredih, ki
pa se nikakor ne tičejo vere. Večina njih ni ohranila edinosti v
sveti veri,  in te imenujemo razkolnike. Duhovščina in ljudstvo so
polni praznih vraž, nimajo nikjer središča edinosti, razpadli so med
seboj v brezštevilne stranke, kojih vsaka si po svoje tvori vero in
nauke. Ravno tako si niso edini v poglavarju.  Eni imajo carigraj¬
skega, drugi antiohskega, tretji aleksandrijskega, četrti jeruzalemskega
patrijarha ali očaka za svojega poglavarja. Grška, pod turškim vla-
darstvom vzdihujoča cerkev je prava sužnja vladajočih sultanov. Dasi-
ravno si sme sama voliti škofe in očake, vendar se še-le s sultanovim
poveljem nastavljajo v službo. Toda odkod imajo oblast? Po kateri
zvezi so med seboj zedinjeni? Pred katerim sodnim stolom se njihova
verska vprašanja razsojajo veljavno? Ako ne bi carigrajski očak
škofov in duhovnikov, če se količkaj kažejo nezadovoljni in uporni,
Pošiljal na Atoško goro, in jih ondi v železje deval in s palico krotil,
bile bi pač duhovne razprtije na dnevnem redu.

Nezedinjena ali razkolna grška cerkev obstoji večjidel iz kristjanov,
ki so carigrajskemu očaku podložni in ločeni od rimskega občestva.
To grško razkolništvo je delo Focijevo, ki se je 1. 867 odtrgal od pa¬
peža in si prilastil naslov ekumeničnega (ali vesoljnega) očaka; do¬
gnalo pa se je bilo sredi enajstega stoletja po Mihaelu Cerulariju, te¬
danjem carigrajskem očaku, 1. 1053. Ti Grki so razkolniki in krivo¬
verci ob enem, ker taje papeževo najvišje poglavarstvo nad vso cer^
kvijo in tudi zametujejo resnico sv. vere, da Sv. Duh izhaja od Očeta
m Sina ob enem. L. io98 so svojo zmoto zavrgli in se zopet zedinili
z  Rimom; a to zedinenje ni trajalo dolgo. Pozneje 1. 1439 so podpi¬
sali v florentinskem cerkvenem zboru z Latinci enako spoznavanje ali
lz Povedanje sv. vere; a ostali so vendar-le v razkolništvu in zmotah,
v  katerih se še dandanes nahajajo. O njih pravi neki sloveč pisavec:
»Podkupljivost gospoduje med visoko, nevednost med nižjo duhovščino,
sramota in poniževanje povsod. Človečeta, ki so bili pred malo dnevi
se znani kot mornarji, kmetje, kupci, zagledaš nenadoma na prižnici
a *i pred oltarjem. Prelate, povzdignjene na stolico sv. Krizostoma,
Prepričane sramotnih kupčij in ostudnih nerodnosti, pehajo s stolice
111  tirajo na galeje ali morišče ....  Uboga grška cerkev! Vse je
lz gubila, svojo moč, svoje velike glave, svoje svetnike, vse, razen svo-

714 27. oktober:|Sv. Frumencij, oznanovavec sv. vere.

jega cesarja, kojemu je vse žrtvovala." Kaka oskrunitev! To je pač
očitna kazen zaradi njenega upora proti rimski cerkvi.

In kaj je z rusko cerkvijo, je li tudi ona prišla ob katoliško
edinost? O že zdavnaj! — Ko so se Kusi sredi 10. stoletja po pri¬
zadevanju carigrajskega očaka Nikolaja II. bili spreobrnili h krščanski
veri, bili so s prvega pokorni otroci rimske cerkve; še celo več svet¬
nikov in mučencev je bilo med njimi; zakaj za dobe njih spreobrnitve
je bila vzhodna cerkev, njihova mati, še v zvezi z rimskim stolom.

Še celo, ko je 1. 1053 očak Cerularij dovršil grško razkolništvo, Rusija
ni še čisto nehala katoliška biti. Za časov florentinskega zbora, leta
1439, bilo je v ruskem carstvu skoraj ravno toliko razkolnikov, kakor
katoličanov. Sploh in popolnoma se je ta ločitev dovršila sredi 15.
stoletja. Koncem 16. stoletja je bil moskovski škof izvoljen za očaka
črez vso Rusijo, in njegovi nasledniki se niso kar nič obotavljali, od
Carigrada se nezavisne in samooblastne spoznati. Peter Veliki pa je
popolnoma odpravil očaško čast, in samega sebe povzdignil za edinega
poglavarja ruske cerkve. Leta 1720 je sicer za vladarstvo cerkve
sestavil poseben zbor iz nadškofov in škofov, vendar sam sebi pridržal
pravico predsedništva in imenovanja vseh družabnikov. To se je ime¬
novalo: „Sveti zbor.“ Predsednik mu je navadno kak posvetni gospod,
ki ga car po svoji volji postavi ali odstavi; zakaj v resnici je bil in
je še sedaj car sam poglavar ruske cerkve. Nevedni popje se mu
morajo uklanjati in škofje, od njega popolnoma zavisni, molčati. Ta
samovladar ima vso duhovniško vlado v svojih rokah. K njemu zahaja
uklonjeno ljudstvo iskat sveta v svojih dušnih potrebah. Pod jarmom
samovolje in sužnosti mora duhovščina in ljudstvo verovati to, kar car
verovati zapoveduje. Njegovi „ukazi“ so verska določila; kdor se jim
ustavi, preženejo ga v Sibirijo. Vsaj tako je bilo do najnovejšega
časa. To videč, kdo ne bi obžaloval nesreče, ločenemu biti od prave
cerkve in rimskega stola, tega vednega izvira luči, modrosti, 'reda in
sreče?! Zato reci:

Molitev.

Oče luči, bodi ti večna čast in hvala, da smo udje tvoje svete,
edinoprave katoliške cerkve; dodeli nam milost, da se ne le imenu¬
jemo, ampak smo tudi v dejanju in resnici njeni zvesti in pokorni
otroci! Amen.

27. vinotok ali oktober.

Sveti Frumencij, oznanovavec svete vere v
Etijopiji (v 4. stoletju).

Med velikim številom oznanovavcev sv. vere se posebno odlikuje
sv. Frumencij  ali Fremonat, rojen v starem mestu Tir. K temu
poslu ga je božja previdnost poklicala po čudnem potu.

27. oktober: Sv. Frumencij, oznanovavec sv. vere.

715

1. Za časov vladarstva cesarja Konstantina Velikega napoti
se modrijan Metrodor v mnoga tuja mesta, nekoliko iz radovednosti,
nekoliko pa, da bi si pridobil novih znanosti. Na enem svojih
potov pride v Perzijo in celo v daljno Indijo, ki so jo v starih
časih zvali Etiopijo. Prišedši domov, predloži cesarju popis tega,
kar je videl, z velikim zakladom dragih kamenov in biserov,
zagotovivši ga, da bi mu bil prinesel še veliko dražjih zakladov
s seboj, da ne bi mu jih bil vzel perzijski kralj Šapor. Spod-
badan po tej dozdevni sreči, odpravi se drug modrijan, Meropij
po imenu, na to potovanje, s seboj vzemši dva brata vnučiča,
Edezija in Frumencija, ki ju je bil po očetovi smrti k sebi vzel
v izrejo in pouk. Že se hoče po srečno dokončanem potu vrniti
domov. Iz tega namena stopi na ladjo, ki jadra proti njegovi
domovini. Grede pa jim zmanjka živeža. Da ga nakupijo, kre¬
nejo z ladjo v morsko luko. Med tem, ko mornarji in Meropij
gredo hrane kupovat, vsedeta se fantiča Edezij in Frumencij v
senco pod košato drevo, da se ondi učita, kar jima je bil stric
učiti se naložil. Kar prihrume ondotni prebivavci, razdivjani
ljudje, ki so se ravno tedaj z Rimljani vojskovali, oropajo ladjo
in pomore vse popotnike, med njimi tudi Meropija; z dečkoma
pa imajo zaradi njune lepote in nedolžnosti usmiljenje, da jima
prizaneso in ju odvedejo v mesto Avksumo pred kralja. Vladar,
ne tako divji in surov, kakor podložniki, spozna dečkov brihtni
glavici in velike dušne zmožnosti in ju zategadelj sprejme v
svojo izrejo. Kmalu se mu prikupita dečka. Ko nekoliko od¬
rasteta, postavi Edezija za svojega točaja, Frumencija pa za
svojega skrivnega pisarja ali tajnika. Sluteč, da se mu približuje
smrt, pokliče ju k svoji smrtni postelji. Zahvalivši se jima za
njihovo službo, dodeli jima za plačilo prostost. Ali kraljica ju
Po smrti svojega soproga nagovori, naj pri njej ostaneta in jo
Podpirata s svojim svetom v vladarstvu, ki ga prevzame v imenu
mladoletnega sina Abrehe. Tako ostaneta pri kraljici vdovi.
Frumencij odgaja mladega kraljiča ter postane prvi minister.
Največ opravil gre skozi njegove roke; povsod ga čislajo in lju¬
bijo; greša le eno reč, da bi bil popolnoma srečen, in to je:
sv. katoliška vera, ki je ljudstvo ni poznalo. Bila je namreč med
n .jim popolnoma zamrla od one dobe, ko je diakon Filip v sveti
v eri bil poučil in krstil dvornika kraljice Kandace, ali ko je
Pozneje sv. Matevž ondi oznanjal sv. evangelije.

2. Frumenciju ni dovolj, da ljudstvo uživa srečo miru in
blagostanja; še večja skrb mu je, prebivavce udeležiti višjih dobrot.

716

27. oktober: Sv. Frumencij, oznanovavec sv. vere.

Krščanske nauke in blagodejne vtiske, ki so se ga bili prijeli v
otročjih letih, je poganska izreja na kraljevem domu bila sicer
udušila, a ne popolnoma uničila. Ravno sedaj v njegovih moških
letih razcveto se najlepše. Vprašal je nalašč, če se nahaja med
rimljanskimi kupci, v te kraje zahajajočimi, tudi kaj kristjanov,
ter zvedel, da jih je dosti kristjanov. Ljubeznivo in prijazno jih
je sprejemal, varoval in branil, odkazoval jim kraje in prostore
za božjeslužbena zbirališča. Tako se ustanove male krščanske
občine, ki po vednem spreobračanju naraščajo od dne do dne. —
Ko kraljevič Abreha postane polnoleten, naredi Frumencij račun
in da odgovor o svojem oskrbništvu. Enako odloži Edezij svojo
službo, in oba zapustita Etijopijo. Edezij hiti proti domovini v
Tir, da bi se ondi oveselil snidenja s svojimi. Frumencij pa gre
z višjimi in svetejšimi namerami v srcu naravnost v Aleksandrijo
k velikemu škofu Atanaziju, oznanit mu „dela božja". Dopove¬
duje mu prigodbe v Etijopiji, kako se ondi sv. evangelije popri-
jemlje in čedalje bolj raste in se razširja, proseč ga, naj tja pošlje
kakega razsvetljenega škofa, da skrbi za mlado setev, jo z apo¬
stolskimi pridigami razširi in dovrši z milostjo Sv. Duha. Atanazij,
ves vesel zaradi tega poročila, skliče cerkveni zbor, v katerem
Frumencij v daljšem govoru zbranim škofom priporoči stan etijo-
piških katoličanov. Ko pa z ganljivimi besedami prosi ondotnim
krajem za dušnega pastirja, reče Atanazij, kakor nekdaj Faraon
Jožefu: „Koga bi le mogli najti, nad katerim bi duh božji počival,
kakor nad teboj? Kdo bi bil za to delo bolj sposoben, nego si ti?“
Tako se da Frumencij v škofa posvetiti, ter gre z apostolsko
oblastjo in močjo okoli 1. 330 nazaj v Avksumo. Tu pridobi kralja
za sv. vero, deluje s posebnim blagoslovom božjim, razširi sv. vero
po vsi deželi in tako ustanovi etijopiško cerkev, ki se je sredi
vroče Afrike med neverniki in mohamedani, dasiravno zamorjena,
enako zelenici v puščavi, ohranila do današnjih časov.

£utuovsko protestantsko pa anglieanstvo.

V poprejšnjem nauku si spoznal propast grške in ruske cerkve.
Ozrimo se tu še na protestantstvo ali luteranstvo in pa na takoime-
novano angličansko cerkev. Ali imajo ti kako edinost v veri
in poglavarstvu?  — Nikakor ne!

1. Luteranstvo da vsakemu svojih privržencev sv. pismo v roke,
rekši: „Te bukve beri in sodi po svoji pameti; tvoj um ti bodi edini
sodnik in edino vodilo, po njem se ti je v veri ravnati. V njih boš
lahko našel spoznavanje svoje vere, vodilo svojega življenja, in po¬
stave svojih dolžnosti." Luter je zaradi svojega nezmernega napuha

27. oktober: Sv. Frumencij, oznanovavec sv. vere.

717

in ker je bil nezadovoljen s svojim meniškim stanom, na dan spravil
vse te zmote in razprtije. Podpiran od posvetnih poglavarjev iz
samostana pobegnivši, zaročil se je z znano nezvesto nuno Katrico,
ter napovedal večno vojsko papežu, vsem škofom in določilom cer¬
kvenih zborov ter vsem učenikom po visokih šolah. Sveto pismo
torej, razloženo po vsakogar lastni pameti, je vera pro¬
testantov ali luterancev.  To se pravi: Veljava sv. pisma je
enaka veljavi lastnega uma, ali z drugimi besedami: Vsakdo more vero¬
vati, kar njegov um za resnico spoznava.

To je pa tudi poglavitno vodilo takih, ki iz golega uma verujejo
v Boga, in onih, ki ga taje. Protestantje se torej podajajo božji
besedi, toda ne tako, kakor je Bog govoril, temveč kakor jo sami
umejo. Bog ne govori k njim, temveč oni dajo Bogu govoriti, kakor
sami hočejo; Bog ne uči njih, ampak oni sami se poučujejo. Nebo
pa ni tako daleč od zemlje, kakor je to samosvoje, umu na voljo dano
preiskavanje oddaljeno od edinosti v razodeti resnici. Tako prosto tolma¬
čenje v verskih rečeh še dandanes rodi na tisoče ravno nasprotnih si
misli in naukov. Zmota rodi zmoto. Zato se je Luter že sam pritožil
v nekem pismu do kristjanov v Antverpnu, rekoč: „Skoraj je že toliko
ver, kolikor glav. Ni ga bebca, ki ne bi se vsled kakih sanj imel za
razsvetljenega od Boga in se ne bi oglasil za preroka." Prav tako
je tudi protestantstvo popisal neki angleški škof. V Genfu se naha¬
jajo družine, v katerih je vsaki druge vere, zakaj vsaki razlaga pismo
Po svoje. Protestant Duditli sam pravi: „Naše ljudstvo se da zavoditi
vsaki vrsti učenikov, ki jih burja nanese. Če veš, h kateri veri se
spoznavajo danes, ne moreš reči, h kateri se bodo že jutri spoznali."

Enako je glede na edinost v poglavarstvu; tudi ta je nemogoča,
čemu bi jim pa tudi bila, ker jim ni skrbeti za edinost v veri, ker
nimajo vladati ne zakramentov, ne božje službe, ne cerkve? V lute¬
ranskih pokrajinah imajo deželni poglavarji tudi gospostvo nad vestjo.
Podvrgli so verske reči svoji všečnosti ali nevšečnosti („Placet“) in
pridržali si veselje, podložnike voditi od luteranstva v kalvinizem, od
kalvinizma pa zopet, nazaj v luteranstvo. Tako se je zgodilo v heški
deželi štirikrat  v teku 60 let, Angleška, ki je po preuredbi glede
na duhovno višje vladarstvo podložna kralju in kraljici, morala je v
nianj nego petdesetih letih osemkrat premeniti svojo vero. Znano je,
kako je neki nemški vladar ravnal od 1. 1817 do 1834 z verskimi rečmi,
dokler je evangeljsko versko spoznavanje v svojih pokrajinah na kol
obesil. Neki kalvinski svetec, Kranmer po imenu, živel je 67 let, in
Se  je med tem časom sedemkrat  (!) preveril. Umrl je naposled
kot luteran, z zaslugo večnega prekletstva. L. 1846 izrekla je vlada
Watlandskege kantona, ker je odstavivši uporne pastorje imela dokaj
dobička, da so vsi ti izgubili svojo duhovniško čast in značajnost in
Potaknila jih je v kantonsko vojno vse, ki še niso bili 45 let stari.
~~~ Vse to so doslednosti in blagri luteranstva.

2. Vse pa, kar sem pravil o luteranstvu, se enako prilega an-
£licanski  cerkvi. Tako je že s tem dokazano, da se po novoverstvu
'f  n jej pogreša ta dvojna edinost v veri in v poglavarstvu. Priliko
tei flu novoverstvu je dalo upiranje papeža Klemena VII., ki nikakor ni

718

27. oktober: Sv. Frumencij, oznanovavec sv. vere.

mogel dovoliti angleškemu kralju Henriku VIII., da bi se bil njegov
zakon s Katarino Aragonsko razdrl, ter bi se bil zaročil z neko Ano
Bolenjsko. To je bilo mesenemu kralju dovolj, da je 1. 1533 vso veliko
Britanijo odcepil od rimske cerkve. Kljubu temu globokemu padcu
pa se angličani ponašajo s svojo slepoto, da le oni imajo pravo Kri¬
stusovo cerkev, in le njih kralj ali kraljica je pravi papež. Njihove
postave z 1. 1699 določujejo, da se angleški kralj ne sme povrniti v na¬
ročje katoliške cerkve, ne z Rimom občevati, niti se s katoliško prin-
cesinjo zaročiti, če noče izgubiti kraljevega sedeža. Ta angličanska
cerkev pa obstaja iz več kakor tisoč občin, ki so sicer vse enega imena,
ali v naukih bolj omahljive, kakor velikega morja valovi, ki pluskajo
ob bregovih njihove dežele. Angličansko cerkev imenuje časopis „Revue
britannicpie" 1. 1838: „mumijo ali mrliško suhal, blago mrliško truplo,
ki ne more niti stati, niti sopsti, niti živeti. 1 '

Opomniti je še, kar se tiče edinosti angličanske cerkve glede na
poglavarja, da je angleški kralj ali tudi kraljica kot najvišji poglavar
ob enem papež ali papeževka dveh cerkev, ki preklinjate druga drugo,
namreč visoke ali angličanske cerkve, čije podlaga je škofijstvo, in
pa škotske ali prezbiterijanske cerkve, ki zametuje to podlago. V
Londonu je torej kralj Edvard škofijanec, v Edinburgu pa prez-
biterijanec. Tako je edinost cerkve razrušena. Zato zapušča dan¬
danes vsakdo, kdor količkaj premišlja začetek angličanske cerkve,
vero, v kateri je rojen; zakaj v njej se vedno spreminjajo verske
resnice, cerkveno vladarstvo je brez pravice in neveljavno in nikjer
ni nič božjega in nezmotljivega, — nikjer miru in tolažbe v nezgodah
življenja, nikjer upanja ob smrtni uri; zatorej, pravim, zapuščajo dan¬
danes angličani to cerkev in se vračajo k veri svojih pradedov.

3. Da so pa eni kakor drugi odpadli od edinosti sv. vere, kriva
je največ njih prevzetnost.  Oni kriče, da je vera brezumna, zato
ker ima nauke, kakoršnih človek ne more celo preumeti s svojim
plitvim in na vse strani omejenim razumom. Imeli bi se ukloniti in
reči: moj um je premalo razsvetljen, zato ne preumem tega; v svoji
prevzetnosti pa pravijo: nauk je brezumen!  Tudi ti, ki vidiš
telegraf napeljan od mesta do mesta in čuješ, da se po njem vsaka
novica v malo sekundah prenese v najdaljše kraje, da se danes že to
pri nas bere, kar se je včeraj v Ameriki govorilo, pa te naprave ne
umeš, tudi ti po tem pravilu smeš reči, da je telegrafija brezumna
umetnija. Vendar pa tega ne rečeš, ker si pameten in spoznaš slabost
svojega razuma, občuduješ pa razum učenjakov, ki so kaj takega na¬
pravili. Ako bi pa ti tem učenjakom, kadar ti razkladajo vso to na¬
pravo, dejal, da jim ne veruješ, zato ker ne umeješ, to bi se ti sme¬
jali in te imeli za norca! Ali glej! taki norci so sami, ki zametujejo
vero zato, ker ne spreumejo vseh naukov s svojim slabim umom. Ne
verujejo Bogu vsevedočemu resnic, ki nam jih je razodel in potrdil
s čudeži! Sami s svojo pametjo šo se sprli, da ne verujejo pameti
večnega in neskončno modrega Boga, ter hočejo razumeti, potem
še-le verovati.  Slepci! naj gredo poprej skozi neskončne prostore
in preiščejo milijone in milijone milj oddaljene zvezde, naj povedo,
kam se stezajo, kaj obsegajo nepremerljivi prostori, ali pa naj stva-

28. oktober: Sv. Simon gorečnik, pa Juda Tadej, apostola.

719

rijo vsaj eno samo gobico ali travico; potem naj se predrznejo pose¬
gati v skrivnosti večnega Boga in odkriti zagrinjalo, ki ga je božja
neizvedljiva modrost razpela pred svojim svetiščem. Ti pa, katoliški
vernik, ne poslušaj nikar luciferjevih napihnjenih učencev; temveč
vzdihni in reci:

Molitev.

„0 Bog, verujem; pomagaj moji slabi veri! i!  Amen.

28. vinotok ali oktober.

Sv. Simon gorečnik, pa Juda Tadej, apostola.

Gotovo si že sem ter tja na podobah apostolov videl krep¬
kega moža z veliko rezavnico ali žago v loki. To je s\. Simon,
ki ga pa ni imeti za
Simona ali Simeona,
drugega jeruzalemskega
škofa, ki je bil iz rodo¬
vine Kristusove, in ga
sv. pismo imenuje „ brata
Gospodovega“. Tega
Simona imenujeta evan¬
gelista sv. Matevž in
Marka s hebrejskim
pridevkom: „ Kananit “,
sv. Lukež pa z grškim:

»zelot“,t.j. „gorečnik
ker se je goreče potezal
za postavo, za božji
nauk in božjo čast. Iz¬
ročilo pripoveduje o
njem, da je on bil ženin
v Kani galilejski, in ga
je ondi storjeni prvi
Jezusov čudež tako pre¬
vzel, da je z nevesti¬
nim dovoljenjem šel za

Jezusom, da ga je Jezus „ , _ , v .,

izvolil za svojega apostola, ter je po prihodu Svetega Duha učil
najprej v Judeji, potem pa s sv. apostolom Judo Tadejem poga-

720 28. oktober: Sv. Simon, gorečnik, pa Juda Tadej, apostola.

nom sv. evangelije oznanoval v Mezopotamiji in Perziji. Spre¬
obrnil je veliko malikovavcev, naposled pa kot mučenec umrl;
namreč z žago so ga črez sredo prežagali.

Njegov zvesti spremljevavec v oznanovanju sv. evangelija
ter tovariš mu v smrti je bil sv. Juda,  s pridevkom: „ Tadej"
ali „Lebdej“, kar pomenja: „srčni", brat svetega Jakoba mlajšega
in Simeona Jeruzalemskega, torej sorodnik Kristusov. Priimek
„Tadej“ mu je bil dan, da se je razločil od izdajavca Judeža
Iškariota. Bil je sin Kleofa, enega izmed bratov sv. Jožefa, in
pa Marije, ene izmed tet Marije Device. Preden ga je Gospod
v apostolstvo poklical, bil je kmetovavec. da je preživil sebe in
svojo družino (ker je bil oženjen). Ko pa ga Jezus pokliče, za¬
pusti vse in gre za njim, za česar d el j mu Jezus večnih dobrot
dodeli. V zgodbah sv. evangelija pa se le enkrat prikaže očitno,
namreč ob Jezusovem poslovilnem govoru pri zadnji večerji.
Jezus jim ondi govori, da se hoče razodeti samo tem, ki ga lju¬
bijo, ne pa svetu. Tu ga Juda vpraša, zakaj se tudi pred
svetom noče očitno kot kralja pokazati. Prezrši to vprašanje
odgovori Jezus: „Ako me kdo ljubi, držal bode mojo besedo, in
moj Oče ga bo ljubil, ter bova k njemu prišla in pri njem pre¬
bivala." Sterni besedami je hotel Jezus reči: „Jaz se razodevam
duši ljubečega, ki spolnuje moje nauke. Napolnil jo bom s svet¬
lobo, z ljubeznijo in življenjem, ter jej okusiti dal zveličavno
moč božje milosti."

Po prihodu Sv. Duha je ostal nekaj časa v Jeruzalemu,
potem pa šel v Mezopotamijo in Perzijo. Pred odhodom je pisal
Judom in vsem vernikom list, v katerem jih svari pred krivo-
verami, ki so se sem ter tja zatrosile po krščanskih občinah, ter
odvrnile njih mnogo od zdravega uka. V Perziji pa so ga vsled
ščuvanja malikovavskih duhovnikov s sekiro ob glavo deli baje
ravno tisti dan, ko so sv. Simona prežagali. Zato tudi sv. cerkev
njiju spomin skupaj obhaja današnji dan.

Obrazujeta se sv. Simon z žago, sv. Juda pa z balto v roki. Vec
njunih koščic počiva v Kirnu, kamor so jih iz Babilona prinesli.

^Dragocena svetinja.

Sv. apostol Juda Tadej je pisal list na krščanske. občine, ki ga
še imamo. Kakor je bilo že rečeno, biča krivoverce onih časov, svari
pred odpadom od sv. vere in opominja k stanovitnosti v veri. Mnogo¬
tera znamenja kažejo, da v sedanji dobi tudi nam grozi sedaj velik
odpad od sv. vere. Veliko se jih je že zmotilo po krivih naukih, ki

28. oktober: Sv. Simon gorečnik, pa Juda Tadej, apostola. 721

se raznašajo v brezštevilnih časopisih in knjižurah po svetu. Njih število
je od dne do dne večje. Poslušaj torej, kako apostol popisuje tiste,
ki so njega dni ljudi navajali k odpadu od sv. vere. Iz tega boš lahko
spoznal, kakšni so oni, ki dandanes opravljajo isto peklensko delo.

Imenuje jih „hudobneže, ki milost našega Boga pre¬
vračajo v razuzdanost  (to je: ki v božjo milost greše), in edi¬
nega gospodovavca in gospoda našega Jezusa Kristusa
taje  (namreč s svojim pregrešnim življenjem); ti svoje meso
skrunijo  (z nečistostjo), gosposko pa zaničujejo  (zlasti du-
hovsko gosposko), in veličastvo  (božje) preklinjajo."  Potem
pripoveduje o angelu Mihaelu, ki je Mojzesovo telo pokopal v Moabski
deželi, da ne bi Izraelci zvedeli zanje in mu ne skazovali božje časti.
To pa hudiču ni bilo všeč, ker bi bil truplo rad spravil v svojo oblast,
da bi bil ž njim Izraelce zavajal. Mihael arhangel pa to sodbo pre-
Pustivši Bogu ni preklel niti hudiča, ki ga je vendar sama hudobija.
Kolike kazni vredni so torej krivi učeniki, ki gosposko preklinjajo, kojo
je Bog postavil! „Ti pa preklinjajo,"  pravi dalje, „karkoli ne
vedo  (ker jim namreč mesenost zabranjuje boljše spoznanje); kar¬
koli po naravi vedo, kakor neumna živina, v tem se
ukončujejo. Gorje jim, ker hodijo po Kajnovem potu  (ki
je iz nevoščljivosti umoril svojega brata Abela) in so zavoljo do¬
bička vdani Balaamovi zmoti  (ki se je dal z darovi maobskemu
kralju preslepiti, da je Izraelce zavajal v nečistost in malikovanje)
in kot uporniki Koretu enako poginjaj o. — Pri svojih
Pojedinah so nagnusni, se gostč in pasejo brez strahu;
so oblaki brez vode, ki jih vetrovi sem ter tja gonijo
(krivi učeniki so grozno goljutni: obetajo resnico, modrost, omiko, luč
in drugo, pa vsega tega nič ne dajo, kakor suh vodnjak, ki žejnega
k sebi vabi, pa ga napojiti ne more), jesenska drevesa brez
sadu, dvakrat usahnjena  (ker sadu ne obrode, in ker sama v
sebi konec jemljejo), izkoreninjena  (podlago, cerkev so zapustili);
valovi divjega morja, ki svojo sramoto iz sebe penijo
(enako morskim valovom slabe nauke na svetlo dajejo); nestano¬
vitne zvezde, ki jim je temni vihar prihranjen na ve¬
komaj  (to je: nestanovitni so v svojih zmotljivih naukih in zava¬
jajo ljudi, zato jim je prihranjena večna tema; so veše, ki sebe in
dr nge vodijo v pogubljenje). Oni so, ki godrnjajo in tožijo;
Podvojeni poželjenju žive, in njih  usta, govore prevzetne
reči in povzdigujejo ljudi zavoljo dobička."  Bolje ne bi
apostol mogel zaznamovati teh ljudi. Godrnjajo in grajajo, psujejo in
obrekujejo vse, papeža, škofe in duhovnike, kralje in poglavarje, du-
bovsko in deželsko gosposko; nič jim ni prav, vse hočejo bolje raz-
ameti; zato zametujejo vse staro, naj bo še tako dobro; pri vsem pa
gledajo le na svoj dobiček, le sami bi se radi kvišku povzpeli, le svoje
ze Pe radi napolnili. Blagor človeštva jim je sicer vedno na jeziku, v
re ?nici pa ga le spodkopavajo. Vedo se ljudem prilizovati, da jim
Pripovedujejo, kar njih ušesa ščegeta in se njih strastim prilega; pri
Vsem  dejanju in nehanju pa jim je lastni dobiček pred očmi. ,.Vi pa,
Preljubi!"  piše apostol dalje, »spominjajte se besed, katere

življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

46

722

29. oktober: Sv. Narcis, jeruzalemski škof.

so bili poprej govorili apostoli Gospoda našega Jezusa
Kristusa, ki so vam pravili, da bodo prišli poslednji čas
zasmehovavci, kateri bodo po svojem poželjenju živeli
v hudobijah. Ti so, kateri se ločijo (od cerkve),  kateri so
živinski in nimajo duha (Kristusovo vere).  Vi pa, preljubi,
vzidajte se na svojo presveto vero in molite v Sv. Duhu;
ohranite se v ljubezni božji, čakajoč usmiljenja Go¬
spoda našega Jezusa Kristusa v večno življenje. 1 *

To stori, krščanska duša, tudi ti! Drži se zvesto Jezusa Kri¬
stusa, njegove svete cerkve in teh, ki jih je Sv. Duh postavil, da jo
vladajo, papeža, škofov in svojih dušnih pastirjev, ter bodi si svest,
da nikdar ne zaideš.

Molitev sv. cerkve.

O Bog! ki si nam po svojih svetih apostolih Simonu in Judi v
spoznanje svojega imena priti dodelil; daj nam njiju večne časti spo¬
min v dobrem vedno rastočim posvečevati in posvečujočim v dobrem
rasti. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu! Amen.

29. vinotok ali oktober.

Sveti Narcis, jeruzalemski škof.

Že za apostolskih časov je bila v Jeruzalemu znamenita krščanska
občina iz spreobrnjenih Judov. Sv. apostol Jakob mlajši je bil njen
prvi škof. Tega so Judje iznad vrh templa vrgli in ga umorili. Na
njegovo mesto izvolijo apostoli in učenci Jezusovi svetega Simeona,
Kleofovega sina in sorodnika Kristusovega. Tega so kot 120 -letnega
starčka za dobe cesarja Trajana križali, kakor njegovega Zveličarja
in Učenika. Po njegovi smrti izvoli jeruzalemska občina Justa za
svojega škofa, za katerim se je vrstilo 12 škofov do razdejanja Jeru¬
zalemskega mesta pod cesarjem Hadrijanom. Ko je bil namreč leta
70 po Kristusovem rojstvu cesarjev sin Tit Jeruzalem premagal in
tempel razdejal, sezidali so Judje mesto še enkrat; tudi izseljeni
kristjani so se zopet zbrali in ustanovili svojo občino. L. 132 pa so
se Judje vnovič uprli zoper Rimljane. Tako so ti mesto vnovič raz¬
suli in noben vnanji Jud se ni smel več ondi naseliti. Na mest®
kjer je stal Jeruzalem, sezidal je Hadrijan Elijo Kapitolino. zakaj
tudi ime Jeruzalem naj bi izginilo iz spomina. Vendar pod prvi®
krščanskim cesarjem, Konštantinom Velikim, je mesto vnovič prejelo
svoje staro ime.

1. V tem novem po Hadrijanu sezidanem mestu so smeli
kristjani ostati, in so se iz spreobrnjenih poganov množili od dne
do dne. Trinajsti v vrsti njihovih škofov je bil rnnogozaslužm
sv. Narcis. Še-le 24 let je štel, ko mu podele škofovško posve-

29. oktober: Sv. Narcis, jeruzalemski škof.

723

čevanje, a že je bil utrjen v vsaki čednosti in poln goreče lju¬
bezni do Boga in do bližnjega. Njegovo življenje je bilo tako
spodbudno, da so ga že kot mašnika vsi „svetnika" imenovali.
Kakor pa vsi svetniki, tako je bil tudi on iz srca ponižen. Le
zoper njegovo voljo so mu posilili škofovsko čast in breme, ali
potem je opravljal to službo z največjo zvestobo. L. 195 snide
se več škofov, da bi se posvetovali, kdaj bi se velikonočni
prazniki obhajali, zakaj kristjani si v tem niso bili edini. Pri tem
posvetovanju je predsedoval sveti Narcis s cezarejskim škofom
Teofilom. Ukrenili so, da se ima obhajati velika noč vselej na
nedeljo, nikdar pa ne na tak dan, kakor pri Judih.

Zgodovinar Evzebij pripoveduje več čudežev, ki jih je storil
sveti Narcis. Med drugimi tega-le: Ko verniki v Jeruzalemu
po pobožni šegi veliko soboto po noči bude v molitvi, zagledajo
diakoni, da je olje pošlo v svetilnicah. Ljudstvo se zaradi tega
jako vznemiri. Narcis pa ves miren diakonom veli vode pri¬
nesti iz bližnjega vodnjaka. Ko nekoliko pomoli nad njo, ukaže
jo tem, ki so jo prinesli, naliti v svetilnice in prižgati. In glej!
voda se je bila v olje spremenila, in še za Evzebijevega časa,
140 let po Narcisovi smrti, so verniki v Jeruzalemu imeli nekoliko
lega olja shranjenega.

2. Kakor imajo pa pobožni ljudje navadno pri hudobnih
dosti sovražnikov, tako jih tudi ni manjkalo sv. Narcisu, zlasti
so ga vedno zalezovali trije brezbožneži, katere je bil večkrat,
Pa zastonj grajal. Obtožijo ga neke nesramne pregrehe, in ker
jim sodniki ne verjamejo, potrjujejo ti svoje laži s prisegami in
grozovitnim preklinjanjem in rotenjem. Eden pravi, da hoče na
grmadi poginiti, drugi, da naj po vsem životu gobav postane,
tretji pa, da naj nikoli več belega dneva ne vidi, če ni res, kar
trdi. Dasiravno te krive obtožbe večinoma ne verjamejo, vendar
Narcis natihem pobegne iz mesta, skrivši se v skrito samoto, da
ondi tem laže služil Bogu, misleč, da ni vreden te svete
službe, ako nanj leti le senca takega suma. Ali Bog, vsevedoči
m pravični sodnik, potegne se sam za nedolžnost svojega slu¬
žabnika. Rotenja hudobnežev se spolnijo, da vsakega zadene
g°rje, katero si je bil klical nad se. Prvi zgori o nastalem
požaru s svojo družino vred v svoji hiši. Drugega napadejo
g n °jni turovi in uljesa po vsem životu; tretji, prestrašen po teh
šibah božjih, razodene in prekliče svoje obrekovanje, ter tako
J ol go joka zavoljo greha, da mu oči izkapajo. Kje pa prebiva
Narcis, tega ni vedela živa duša, dasiravno so ga iskali po vseh

40 *

724

29. oktober: Sv. Narcis, jeruzalemski škof.

krajih. Izvolijo mu torej naslednika, Diona po imenu, ki pa
kmalu umrje. Tudi še dva druga škofa, Germanijon in Gordij,
ne živita dolgo. Tako mine osem let in jeruzalemska škofija je
zopet vdova. Tu pa se Narcis, kakor iz groba prišedši, vnovič
prikaže. Neizmerno je bilo veselje vernikov, ko so videli svojega
nekdanjega višjega pastirja, čigar čast in nedolžnost je bil Bog
sam branil. Prosijo ga, naj zopet prevzame vodstvo škofije.
Narcis se sicer vda njihovim prošnjam; a zaradi starosti skuša
si poiskati kakega pomočnika. Kmalu mu ga nakloni božja
previdnost. Sveti Aleksander, flavijski škof, ima po noči neko
prikazen, ki ga opominja, naj gre v Jeruzalem obiskat svete kraje.
V Jeruzalemu ga verniki ljubeznivo sprejmo in ko se hoče vrniti
na svoj dom, ga nič več na izpuste; vsi z enim glasom v zboru
zahtevajo, naj pri njih ostane in bo pomočnik staremu, onemog¬
lemu višjemu pastirju. Tako paseta dva svetnika, oba enega
srca in enih misli, jeruzalemsko Kristusovo čredo: Narcis s svojo
molitvijo, Aleksander pa, podpiran od modrih svetov Narcisovih,
s svojimi pridigami in z delitvijo sv. zakramentov, Bogu Očetu
v nebesih na čast, služabnikoma božjima pa na veselje, dokler
Narcis, 116 let star, svoje trudne glave ne položi k večnemu
počitku. Leto njegove smrti ni znano; bodi nam dovolj, da je
gotovo naš priprošnjik pri Bogu.

G prisegi.

Zgodovinopisec Evzebij nam je v svarilen zgled zapisal strašno
prigodbo onih treh hudobnežev, ki so sv. Narcisa obrekovali in svoje
obrekovanje celo s prisego in rotenjem potrdili. Toda vsemogočni Bog
šene da zasramovati in zaničevati svojega imena. Akoježe najmanjša
laž gnusoba v njegovih očeh, kako strašanska hudobija je šele, ako
kdo Boga samega laži za pričo pokliče in krivo priseže! Prisega je
takorekoč božja služba. Prerok Jeremija pravi: „Prisegajte v res¬
nici, v sodbi in pravičnosti! 11  (4, 2.) V resnici,  da jo s
prisego potrdite, zakaj resnica je Bogu in ljudem ljuba; pri sodbi,
kjer je potreba in se resnica drugače dokazati ne more; v pravičnosti
pa, da se pravo potrdi. Tisti, kdor pravično priseže, spričuje s tem,
da veruje v pravičnost, vsevedočnost, zvestobo in resničnost božjo iu
te lastnosti božje moli in poveličuje. Zato je tudi prisega v potrebi
za važne reči in pred sodiščem dopuščena. Kristus je sicer svojim
učencem zapovedal: „Rečem vam, celo ne prisegati; vaše
govorjenje bodi: Je, je; ni, ni; vse, kar je več, je od hu¬
dega."  S tem je vendar le prepovedal lahkomiselno in krivo
prisegati. Hotel je svoje učence na to napotiti, da naj bodo v svojem
govorjenju vsekdar tako resnični in odkritosrčni, da še prisegati med
njimi ne bo treba.

30. oktober: Sv. Marcel in Kasijan, mučenca.

725

Ali Bogu bodi potoženo, da se to med kristjani ne godi vselej!
Ne manjka tudi med njimi laži, zvijač, goljufij in prekanjenosti, samo-
prida, dobičkaželjnosti, odrtij in zatiranja. Da se tem hudobijam na
vso moč pride v okom, je dovoljeno prisegati. Da bi se pa vendar
prisege ne godile lahkomiselno ali celo po krivici, zapretila je cerkev,
onega iz svoje službe izločiti, ki po krivem priseže ali prelomi prisego.
V resnici je pa tudi kriva prisega ali prelomitev prisege grozovita
hudobija, strašansko bogokletstvo. S tem namreč prisežnik reče, kakor
da, bi Bog vsega ne vedel, ali da glede na resnico ni tako natančen,
ali pa, da še lažnikom in hudobnežem sam pomaga iz zadreg. Zato
Bog sam neusmiljeno prekolne človeka, ki krivo priseže, rekoč: »Pre¬
kletstvo bo prišlo nad njegovo hišo, ki krivo priseže v
imenu Gospodovem, in bo v njej ostalo, dokler se bo s
kamenjem in lesom vred  podrla. 11  (Cah. 5, 4.) Tak človek v
svoji vesti nima nič več miru in pokoja, pa tudi vsakdo se ga boji in
ogiba, ker je hudobi izdal svojo dušo. Krivoprisežnik nosi takorekoč,
kakor bratomorec Kajn, vžgano znamenje na temnem obličju, da je
vsakogar groza mu blizu biti; preprosto ljudstvo ne misli zastonj o
njem, da še trava zvene njemu pod nogami, zakaj božji blagoslov zbeži
od njega in njegove hiše. Hudič, lažnik od začetka, je njegov gospod
in pekel njegovo plačilo.

Varuj se torej, krščanska duša, te neznanske pregrehe! Bodi
vselej resničen in odkritosrčen v svojem govorjenju, govori sploh malo,
nikoli ne prisegaj lahkomiselno. Če pa moraš pred sodiščem to storiti.
Premisli dobro, kaj storiš. Ozri se na sveto razpelo, poglej prižgani
sveči, ki ji imaš pred seboj. Ako se zlažeš in krivo prisežeš, vedi, da
je Kristusovo zasluženje nad teboj izgubljeno, in Jezus Kristus bo tvoj
°stri sodnik, peklenski ogenj tvoja kazen. Povej in razodeni resnico
brez ozira, da bi se komu prikupil ali koga razžalil, enemu koristil,
drugemu škodoval. Nikar naj te ne zmoti niti kak dobiček, ki te čaka,
niti škoda, ki te utegne zadeti, ako resnico odkriješ. Pomisli, da je
zveličanje tvoje uboge duše na vagi in da ti božje oko vidi v tvoje
Sf ce. Ljudi moreš, a Boga vsevedočega nikdar ne moreš goljufati!

Molitev.

O moj Jezus, ti večna resnica, vodi moj jezik, da vselej govori,
kar je res in tebi ugaja, in ne daj, da bi ga katerikrat oskrunil s
kako lažjo ali celo s krivo prisego! Amen.

30. vinotok ali oktober.

Sveti Marcel in Kasijan, mučenca (1. 298).

1- V rimljanski vojni je bila šega, cesarske rojstvene dni z
velikimi slovesnostmi obhajati. Njih poglavitni del so bili darovi,
ki so jih svojim malikom prinašali. Kaj takega se primeri leta

726

30. oktober: Sv. Marcel in Kasijan, mučenca.

298 na čast cesarju Maksimijanu Herkuleju v Trajanskem, tedaj
na Španskem bivajočem krdelu. Ko se imajo pa darovi pričeti,
stopi Marcel, stotnik tega krdela, iz svoje vrste, vrže orožje in
znamenja svoje časti od sebe, in pravi: „Jaz sem vojščak večnega
kralja Kristusa. Odšle se odpovem službi vaših cesarjev in vaših
nagnusnih bogov, ki niso drugega, nego les in kamen, gluhi in
nemi maliki. Ako je to pogodba vojne službe, da se mora takim
malikom in cesarjem darovati, vzemite potem moje prevezi in
mojo palico. Nič več ne bom zanaprej hodil pod rimljanskimi
zastavami." Čudeč se tem besedam sporočijo Marcelovo početje
Anastaziji! Fortunatu, polkovniku krdela, ki ga pri tej priči da
prijeti in v ječo vreči. Po dokončanih slovesnostih pa si ukaže
jetnika pred se dovesti. Vpričo zbranega vojnega svetovavstva
ga vpraša: „Zakaj si zoper postave od sebe vrgel^svoje privezi,
znamenja svoje časti in orožje?" Odgovori mu: „Že pred nekaj
dnevi sem očitno izrekel pred zastavami tega krdela, da sem
kristjan, vojščak Kristusov, Sinu vsemogočnega Očeta; nisem
torej mogoč, cesarju pokoren biti." „Tvoje početje," pravi For-
tunat, „je preveč predrzno, nego da bi mogel o njem molčati.
Jaz moram o tem cesarjem sporočiti. Poslal te bom torej pod
varstvom k Avreliju Agrikolaju, deželnemu oblastniku."

2. V mestu Tingi (sedaj Tanger v Afriki) ga zaslišijo. Agri-
kolaj sedi na sodnem stolu; zapisnikar Kasijan pa začne z bese¬
dami: „ Polkovnik Fortunat je poslal stotnika Marcela, da se prikaže
pred tvojim gospostvom. Tu je pisanje, ki ga je zložil o njegovi
zadevi. Glasi se tako-le: S tem, da je ta vojščak proč vrgel
svoj pas in svoja častna znamenja, spoznal se je kristjana; vpričo
vsega ljudstva je zaničeval bogove in cesarja; zato ti ga pošljemo,
da ž njim storiš, kar hočeš." Agrikolaj ga vpraša: „Ali si tako
govoril pred polkovnikom?" Marcel mu pritrdi. Agrikolaj: „Kaka
togota te je napotila, da si proč vrgel svoja častna znamenja
in tako govoril?" Marcel: „Nič togote ni v onih, ki se Gospoda
boje. Res, ne spodobi se kristjanu, ki je služabnik Gospoda
Jezusa Kristusa, da bi ob enem temu svetu služil." „Kar je
Marcel storil," reče Agrikolaj dalje, „mora se po vojnih postavah
ostro strahovati." Zato izreče to-le sodbo: „Stotnik Marcel se
naj po mojem povelju z mečem ob glavo dene, ker je očitno
svojo prisego prelomil in tako zlobno govoril pred krdelskim
poveljnikom."

V tem trenotku plane • uradni zapisnikar Kasijan razdražen
kvišku, glasno izgovorivši svojo nevoljo zaradi sodbe, in vrže

30. oktober: Sv. Marcel in Kasijan, mučenca.

727

pisalo in desko ob tla. Ta primerljaj vse pričujoče nekako zbega,
le Marcel se smeji. Agrikolaj, vzdignivši se s svojega prestola,
togoten vpraša zapisnikarja, kaj da ga je naklonilo k temu raz¬
burjenemu početju. Kasijan mu reče: „Krivično sodbo si izrekel.“
Agrikolaj se čuti zadetega, ter še Kasijana ukaže zapreti. Marcel
pa se pri tem zopet nasmeji, sluteč, da mu bode Kasijan v
trpljenju tovariš. Marcela še tisti dan odvedejo na morišče,
kjer najprej moli za Agrikolaja, naj ga Bog obsipa zato z obil¬
nimi dobrotami, potem pa mu z mečem glavo odsekajo. Nekaj
dni potem pokličejo Kasijana zopet pred sodbo. Ta se brez
ovinkov spozna za kristjana. Obsodi ga zatorej sodnik v enako
smrt, kakor jo je bil pretrpel Marcel. Bilo je to leta 298.
Cerkev ju praznuje skupaj na današnji dan.

Obrazujeta se vsak v svoji službeni opravi.

JBoga je treba bolj slušati, nego ljudi.

Deželni oblastnik Agrikolaj je sv. Marcelu štel za pregreho, daje
svojo opasje in častna znamenja kot stotnik od sebe vrgel in cesarju
storjeno prisego prelomil. Ni pa pomislil, da ima tudi pokorščina svoje
njeje in da prisege ne gre spolnovati, ako ga veže kaj hudobnega sto¬
riti, kar bi bilo zoper božje zapovedi. Marcel je bil hraber in zvest
Vojnik cesarjev; a bil je tudi kristjan. Dokler so cesarji zahtevali,
da naj se z mečem v roki vojskuje zoper sovražnike, storil je to z
veseljem, in sicer že iz krščanske pokorščine, a ne le zaradi prisege.
Ko so mu velevali, naj daruje malikom, branil se je še stotnik ostati,
a ko ga ne oproste tega nagnusnega čina. Veljale so mu besede sve¬
tega apostola Petra, da je treba „Boga bolj slušati, kakor pa
tjudi“.  (Dej. ap. 4, 19.) Malikovanje je Bogu gnusoba,, in Bog ne
spoznava za svoje tistih, ki malikom služijo. Marcel pa je bil goreč
služabnik pravega Boga in njegovega Sina Jezusa Kristusa, lorej mu
hi bilo treba noben trenotek premišljevati, kaj mu je storiti, ali cesarje
slušati in malikom darovati, ali pa božjo zapoved dopolniti ter se rajši
svoji vojaški službi odpovedati, nego svojo dušo pogubiti. Da mu ni bilo
ri'eba darovati, odpovedal se je rajši svoji časti in sam sebe izdal v
gotovo smrt.

Ljubi bravec, zapomni si to, ako ti pride enaka skušnjava. Sicer
t e  ne bodo silili malikom darovati; vendar pa se ti v sedanjih časih
lahko primeri, da ti od posvetne gosposke pride postava, ki ti ukazuje
ka j takega, kar je zoper božjo voljo in božje zapovedi. Res si kot
{ri stjan zmeraj dolžan, postavni gosposki pokoren biti; ako pa bi ti
gosposka rekla: Nedelja ni več dan Gospodov; namesto k božji službi
ldl  na delo; ali če bi te sodnik med božjo službo v praznik ali v nedeljo
Poklical k zaslišanju; ali bi šolska postava krščanski pouk iz šole lzpod-
Pnila, bi neverski učenik po tej postavi otroke v šoli izneverjal in
Pohujševal ali drugo; reci kar naravnost: Boga je treba bolj, nego

728 31. oktober: Sv. Volbenk ali Volfgang, ratisbonski škof.

ljudi slušati. V naših časih pravicam katoliške cerkve ne dajo veljati;
škofom ne dajo prosto cerkev božjo vladati; deželska gosposka ovira,
celo zatira njihove pravice in njenim zvestim borivcem preti odtegniti
prihodke, ali jih potiska v ječe in zapore. Kot katoliškemu kristjanu
ti ni treba premišljati, na katero stran se ti je postaviti, komu zve¬
stobo ohraniti. Otrok si katoliške cerkve; zato imaš vsekdar slušati
glas svetega očeta in višjega pastirja. Zakaj, ako papež in škofje nič
več ne morejo po volji Kristusovi prosto in brez zadržkov spolnovati
svoje od Boga jim podeljene službe, mora kmalu sv. vera iti v izgubo.
Tako bi postal izdaj avec sv. cerkve, ako bi se ustavil papeževim in
škofovskim naredbam in določilom, in pomagal bi njihovim nasprotni¬
kom. Saj je Kristus rekel apostolom in njih naslednikom, škofom:
„Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje,
mene zaničuj eAko  torej papež in škofje zahtevajo, da bi svoje
božje pravice mogli brez zadržkov spolnovati, slušajo s tem le božjo
voljo, in ti kot kristjan si dolžan, da jim pritrdiš s srcem in z ustmi,
z deli in darovi.

Slušaj torej vselej deželsko gosposko z veseljem, z zvestobo in
brez godrnjanja; ako bi pa škodo trpela tvoja sv. vera ali pravice
sv. cerkve, nič se ne pomišljaj, na katero stran ti je stopiti. Pravica
vsekdar vede k zmagi, dasiravno večkrat po trdih poskušnjah.

Molitev.

Sv. Marcel, ti častitljivi spričevavec Jezusov! prosi Boga za-me
milosti, da mu bom vedno pokoren in nikdar nezvest ne postanem
njegovi sv. cerkvi, ki je moja duhovna mati! Amen.

31. vinotok ali oktober.

Sv. Volbenk ali Volfgang, ratisbonski škof

(L 994).

Med svetimi škofi, ki so na Bavarskem od 5. stoletja sem
neizrekljivo veliko dobrega storili, je sv. Volbenk ali Volfgang
eden najimenitnejših. Rodil se leta 920 iz švabske rodovine,
sicer plemenite, a ne posebno z bogastvom založene. Že deček
je bil enak cvetlici, ki se zemlji izvije in svojo glavico proti
solncu obrne, ali ptičici, ki iz gnezda izleti, pa se v zračnih
višavah oveseljuje. Sedemletnega ga dajo stariši nekemu pobož¬
nemu duhovniku v prvi pouk, potem pa, da se više izobrazi, na
slovečo samostansko šolo v Rihnov. Tu se deček srčno spoprijazni
z nekim blagim, mladim možem, Henrikom, gre ž njim v Virc-
burg, da bi ondi poslušal nekega iz Italije prišlega učenika. Ko


31. oktober: Sv. Volbenk ali Volfgang, ratisbonski škof. 729

cesar Oton Veliki tega izvoli za nadškofa, spremlja ga Volbenk
v Trevir. Tako visoko povzdignjeni škof in prijatelj ponuja mu
mnogotere častne službe, župnikovine in proštije. Volfgang se jih
hrani. Izmed vseh mu je najljubše, da prevzame vodstvo stol-

. .. „ rvrmkn mladine, toda brez vsega

mske šole, posvetivsi se vsega d  [  drU g iin  zaklade svoje
plačila. Le ljubezen ga žene, da preda » . . ,

učenosti, kakor solnce brez zahvale m p ac p n i e o;ova da-

lobo i„ toploto. Njegovo f 'alo’ kruh pouka,

režijiva ljubezen do mladine, baten je

730 31. oktober: Sv. Volbenk ali Volfgang, ratisbonski škof.

temveč pomagal tudi marsikateremu v telesnih potrebah, pridobi mu
veliko spoštovanje, tako, da mu izroče službo dekana črez mlade
duhovnike. Njegovi gorečnosti se pospeši, da uvede med njimi
družbinsko življenje, da oživi razpadli red in pametno krotitev,
in da se poprimejo branja in uka, kar dosle ni bilo v navadi.

2. Po zgodnji smrti svojega visokega prijatelja, nadškofa
Henrika, 1. 964, odpravi se Volfgang zopet na svoj dom. Stariši
in sorodniki ga sprejmo z velikim veseljem. A veselje se jim
kmalu premeni v žalost. Volfgang jim namreč razodene svoje
misli, da ga tiho, samostansko življenje edino na svetu najbolj
veseli in na se vleče; oni pa mu ugovarjajo na vso moč, kažoč
mu posvetno čast in slavo, do katere se lahko povzpne s svojo
bistrostjo in učenostjo. Opominjajo ga dolžnosti, da ima propadli
blagostan in otemnelo svetlobo svoje hiše in svojega imena zopet
na svečnik postaviti; a vse njih ugovarjanje in prošnje so za¬
stonj. Zavrne jih na besede Gospodove: „Kdor očeta ali mater
bolj ljubi od mene, mene ni vreden.“ Prosi jih, naj njemu na¬
menjeno doto razdele drugim bratom in sestram, njemu pa naj
dajo le toliko, kolikor potrebuje za popotnico, zakaj Bog ga kliče
v svojo službo, in božjemu poklicu se morajo ukloniti vse člo¬
veške pravice. Težkega srca se poslove od njega; on pa gre
naravnost v Mniški (Einsiedeln) samostan, kjer ga prijazno sprej¬
mejo. Dokončavši preskušnjo se zaveže z obljubami, in ostane
nekoliko časa predstojnik samostanske šole. Glas njegove učenosti
privabi veliko mladeničev in možakov iz bližnjih samostanov, da
se pod njegovim vodstvom uče bogoslovja in cerkvenega prava.
Se celo po vsi Evropi slavnoznani avgsburški škof Udalrik pride
večkrat v Mnišek pobožne brate obiskat. Spoznavši Volfgangove
čednosti in njegovo visoko učenost podeli mu mašnikovo posve¬
čenje. Za samostanskega priorja izvoljen utrdi potrebno krotitev
in povzdigne bogoslužno življenje, da se razcvete v najlepše
cvetje. Njegovi silni gorečnosti pa je bilo v tesnem samostan¬
skem zidovju premalo prilike za delovanje; njegov duh hrepeni
po obširnejšem polju. Kar jame leta 970 goreči pasavski škof
Pilgrim nabirati za ogrske pokrajine izvrstnih misijonarjev, ker
so se državne razmere tedaj ondi ugodne pokazale za oznano-
vanje sv. evangelija. Volfgang se poprime te prilike, ter gre z
dovoljenjem svojega opata, prejemši njegov blagoslov, skozi Ale-
manijo in južno Nemčijo, oznanujoč sv. evangelije, proti ogrski
meji. A surovo obnašanje in trdovratne presoje tega ljudstva so
mu bili nezmagljivi zadržki. Pilgrim čuje o brezuspešnem trudu

31. oktober: Sv. Volbenk ali Volfgang, ratisbonski škof.

731

Volfgangovem; omilovaje njegovo gorečnost in njegov trud,
pokliče ga k sebi, kmalu spoznavši njegove visoke darove in
čednosti.

3. Leta 972 umrje ratisbonski škof. Pilgrim pa si prizadeva
na tihem z vsem svojim vplivom pri cesarju, da bi na ta sedež
spravil svojega novega, ljubega prijatelja. Posreči se mu, da po
cesarjevi volji Volfganga povzdignejo na to častno mesto. Ko je
prejel sv. posvečenje, vpeljejo ga v Rezno ali Ratisbono. A tudi
kot škof ni odložil svoje redovne halje in redovnega duha.

Precej njegova prva dela so spričevala njegovo nesebičnost
in veliko skrb za blagor svete cerkve in zveličanje vernikov.
Pogostoma je potoval po svoji škofiji, preiskoval cerkve, njihove
posode in bukve, pozvedoval zastran življenja in uka svojih du¬
hovnikov, so li ljudem v spodbudo, oznanujejo li pravo in čisto
besedo božjo, ali dele vredno sv. zakramente. Njegove pridige
so bile celo preproste in prisrčne, vendar tako jedrnate in do¬
vršene, da je vsaka beseda prodrla poslušavcem do srca. Svetega
evangelija pa ni oznanjal le po mrtvih črkah, ampak že njegovo
življenje je v dejanju oznanjalo sveto evangelije, da je ljudstvo
lahko na svoje oči na njem videlo sad sv. vere. Ker je bil vajen
skromno, vedno po samostansko živeti, tudi ni grešal nikoli po¬
točkov, zvrševati dela krščanske ljubezni. Ubožcem, bolnikom,
zapuščenim sirotam in vdovam je bil skrben rednik, varih in
Prijatelj. S tako gorečnostjo v veri in s toliko krščansko lju¬
beznijo si je pridobil ime, da ga je daleč po širokem svetu vse
ljudstvo hvalilo in blagrovalo.

4. Dasiravno je pa Volfgang tako goreče skrbel za božjo
čast, za blagor sv. cerkve, za dostojnost duhovščine in za zve¬
ličanje svojih vernikov, vendar ni zanemarjal svoje posvetne
stopnje, kot gospod svoje škofije. Častilakomni vojvoda Henrik II.
Se  zveže s Čehi ter upre zoper cesarja Otona II. Z njim po¬
tegnejo bavarski plemenitaši, podpira ga veliko škofov in državnih
knezov. Frizinški škof Abraham krona ga celo 1. 976 za nem¬
škega kralja. Toda Oton prihrumi s svojo vojsko in sovraštva
se  prično, kijih dolgo časa ni ne konca ne kraja. Volfgang ostane
cesarju zvest. Vendar pa pobegne 1. 982 z enim svetnim bratom
ba svoja posestva blizu Solnograda, ker ni hotel v teh zmedah
ln  vihrah svojih podložnikov zamotati v gnusobe in nevarnosti
krvave vojske s tem, da bi se bil odločil za cesarjevo stranko.

samotni planini Falkenštajnski v kameniti duplji si poišče
stanovanja, si napravi mal oltarček brez vsega lepotičja, najde

732 31. oktober: Sv. Volbenk ali Volfgang, ratisbonski škof.

ondi po dolgem iskanju bister studenec, ter živi kot pušcavnik
nekdanjih časov ob suhem kruhu in zeliščah.

5. Nekega dne po silni nevihti brata spremljevavca ni več
nazaj. Tako je Volfgang primoran se preseliti bliže ljudi. Vzemši
sekiro, preseka si pot skozi temni gozd proti naseljenemu dolu.
Nevedoč, kje bi se naselil, moli, naj bi mu Bog pokazal kak
kraj za stanovanje. Po molitvi pa gre in vrže sekiro na vso
moč s hriba doli proti jezeru, Mondsee imenovanemu; kjer bo
našel sekiro, ondi si hoče kočico postaviti. Sekiro najde daleč
odtod na nekem skalovju ob obali jezera, kjer s pomočjo on-
dotnih prebivavcev sezida malo celico in molilnico. Tu preživi
pet let v pobožnih vajah in duhovne dobrote krščanskega usmi¬
ljenja deleč okoličanom, preprostim kmetovavcem, dokler ga ne
najde ondi neki lovec, ki ga spozna in izda poslom, ki so ga
povsod iskali, ker je med tem časom bil mir nastal. Tako pri¬
dejo poslanci ponj, ter ga slovesno z največjo radostjo sprevedejo
v Ratisbono. (Tako pripoveduje sv. povest). Blagonosno deluje
potem še več let v višjepastirski službi, pridobivši si velike za¬
sluge za ustanove in vso Bavarijo, zlasti tudi za vojvodo Hen¬
rika II. Temu vzgoji njegove četvere otroke, katerih dva, Henrik
in Gizela, se za svetnika častita, dva pa, Brunon in Brigita, sta
istotako umrla na sluhu svetosti. Tem četverim je tudi kot njih
odgojitelj vsakemu poprej povedal prihodnji stan. Rekel jim je:
„Ti, Henrik, boš kralj; ti, Brunon, škof; ti Gizela, kraljica, in
ti, Brigita, opatinja. “  In res je Henrik postal nemški kralj in
potem rimljanski cesar, Gizela ogrska kraljica, Brunon škof v
Avgsburgu, in Brigita opatinja v Ratisboni v šent-pavelskein
samostanu. Leta 994 se odpravi po opravkih v Pehlarn v do-
lenji Avstriji. Na ladji po Dunavu zboli za smrt nevarno. Zato
se da prenesti v vas Pupingen, da prejme v ondotni cerkvici
sv. zakramente. Od vseh strani so vkup vreli ljudje, da bi ga
videli, toda njegovi služabniki jih odvračajo. Zavrnivši jih reče
jim Volfgang^ „Le pustite jih noter, saj se umreti ne smemo
sramovati. Škofu se spodobi očitno se posloviti, da si iz tega
lahko vsakateri posname nauk, česa se mu je žive dni bati in
ogibati. Bog bodi milostljiv meni ubogemu grešniku sedaj, in
vsem v njih dobi! “ Nato zatisne svoje oči in izroči svojo dušo
v roke Zveličarjeve. Njegovo truplo so potem slovesno prenesli
v Ratisbono in v škofovski obleki ter s škofovskimi znamenji P°;
kopali v šent-emeranskem božjem hramu. — Pobožni častivci
nepozabnega škofa so romali že tedaj, posebno pa še potem, k°

31. oktober: Sv. Volbenk ali Volfgang, ratisbonski škof.

733

je bil 1. 1052 za svetnika razglašen, na Falkenštajn in Ubersko
jezero k spominikom njegovega puščavniškega življenja, da so se
na teh krajih priporočevali njegovim priprošnjam pri Bogu. Okoli
nekdanje njegove celice pa in kapelice se jih je naselilo čedalje
več, in montseški opatje so sezidali ondi večjo cerkev, ki jo še
dandanes obiskujejo pobožni romarji z Ratisbone.

Obrazuje se v škofovski opravi, v eni roki držeč cerkev, v drugi
pa sekiro. Katere štiri osebe pa so na naši sliki poleg njega, to lahko
uganeš iz življenjepisa.

pomenljive prikazni prevažni nauk — priprava na smrt.

V življenju sv. Volbenka je citati veliko prigodeb, katerih ti pa
tukaj, ljubi bravec, ne morem preobširno popisovati. Povem pa naj ti
to-le v pouk: Kralj in poznejši cesar Henrik je imel sv. škofa Volbenka
kot svojega nekdanjega odgojevavca v veliki časti. Pa zakaj tudi ne, ker
mu je bil že v mlado srce zasejal seme najlepših čednosti in ga na¬
vajal k svetemu življenju? Kot častivec sv. Volbenka je zahajal pogo-
stoma na njegov grob, srčno priporočujoč se njegovim priprošnjam.
Se sedaj se kaže pred vhodom v šent-emeransko cerkev kamenita klop,
na katero je sedal pobožni cesar, kadar je za ranega jutra prišel k
cerkvi, pa jo še zaprto našel. Ko je bil še vojvoda, vidi v spanju
neko prikazen. Dozdeva se mu, da gre na svetnikov grob molit. Kar
nenadoma vidi svetega škofa stati pred seboj, ki mu govori te-le besede:
«Dobro poglej besede, ki stoje zadi za mojim grobom na steni zapi-
sane.“ Te besede so bile: ,.Post sex“ — „črez šest,“ Prebudivši se
Premišljuje Henrik dolgo časa, kaj da pomenjajo te besede. Naposled
Pa mu ne gre misel iz glave, da bo črez šest dni umrl. Vda se po¬
polnoma v božjo voljo, ter se pripravlja z molitvijo, postom, pokoro in
miloščino na svojo bližnjo smrt, Ko je pa po preteklih šestih dnevih
še vedno zdrav in se dobro počuti, misli si, one besede pomenjajo šest
tednov, ter se še dalje ves ta čas pripravlja s spokornimi deli za
srečno smrtno uro. Pa tudi v tej misli prevarjen nič več ne more
dvomiti, da one besede pomenjajo šest mesecev. Ko mine šest mesecev,
0n  pa je še vedno zdrav, misli si, da bo gotovo umrl v šestih letih.
A tudi šest let zopet mine, v katerih se neprenehoma vadi v delih
bogoslužnega življenja, poleg tega pa zvesto spolnuje vse svoje vla¬
darske dolžnosti; vendar je še zmeraj trdnega zdravja. Sedaj pa se
Razjasni skrivnostni pomen onih besed. ..Sedmo leto po tej prikazni,
bll o je dne 6. rožnika leta 1002, v 30. letu njegove dobe, izvolijo ga
zbrani stanovi v Mogunciji za nemškega cesarja in mogunski nadškof
ga krona. Ves ta čas pa, ki se je sveti vojvoda pripravljal na smrt,
zunj nikakor ni bil izgubljen, zakaj ta priprava na smrt bila mu je
trdna podlaga k njegovemu poznejšemu svetemu življenju.

Uči se iz te prigodbe, krščanska duša, da je resnoben spomin na
Smr t, in zlasti ta misel: „vsak trenotek lahko umrjem 11 , jako koristna
Za  zveličanje tvoje duše. Zato nikar ne pozabi, vsaki dan vsaj zjutraj,

734 31. oktober: Sv. Volbenk ali Volfgang, ratisbonski škof.

kadar se^ prebudiš, in zvečer, preden greš spat, samega sebe vprašati
to-le: „Če umrjem sedaj to uro, če danes, če nocojšno noč umrjem,
kaj bo z mojo dušo?” — ter živi tako, da se ti noben trenotek smrti
ne bo treba bati!

Vse življenje ti bodi resna priprava na smrt.  „Bodite
pripravljeni,“ opominja Jezus, „ker ne veste ne dneva, ne ure!“ Tu
nam ne daje na prosto voljo niti ure življenja, da bi smeli po svoji
volji ravnati, vse se ima ravnati z ozirom na smrt. V apostolski veri
moliš v tretjem členu: „Rojen iz Marije Device”, in takoj potem v
četrtem: „Trpel — križan bil, umrl, v grob položen.” Kaj se je vmes
godilo, tega apostolska vera prav nič ne omenja. Ta zveza rojstva s
smrtjo Jezusovo je za nas pomenljiva. Uči nas, daje  vse, kar je med
rojstvom in smrtjo, le priprava na smrt. Vse eno je, ali je življenje
skrito ali očitno, kakor Jezusovo, ali je otroška pokorščina ali vladarsko
velevanje, kmetiško delo ali uradniško poslovanje — da se le vrši v
milosti božji in po božji volji. Tako sta delovala sv. Volbenk in sv.
Henrik z mladih dni, vsaki po svojem stanu in poklicu; ob smrti pa
sta šla po zasluženo plačilo v nebesa. Tako živi in delaj še ti, pa se
ti smrti ne bode bati. Skrbi, da bodeš še ti mogel z Jezusom reči:
„Opravil sem delo, katero si mi ti, Oče, naročil.” Zaslišal boš besede:
„Grlej, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, postavil te bom
črez veliko — idi v veselje svojega Gospoda!”

Družba sv. Mohorja je izdala dve knjigi, ki imasta poseben namen,
pripravljati za srečno smrt: „Priprava na smrt” in „Gospod,
teci mi pomagat!”  — Prva knjiga te navaja na bogoljubno življenje
v zdravih dneh, druga ti je lahko v pomoč in tolažbo v bridkostih
bolezni. Zelo se ti priporočata obe, zlasti pa „Priprava na smrt”, ki
je ena najlepših in najvažnejših knjig, kar jih je bil spisal cerkveni
učenik sv. Alfonz Liguori. Rabi jo za goda sebi v zveličanje.

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, dodeli še meni to milost, da imam,
kakor tvoj zvesti služabnik, sv. Volbenk, vsekdar pred očmi tvojo čast
in zveličanje svoje duše, vedno le tvojo, in nikdar ne svoje volje, pa
daj mi tudi, da vseskozi ravnam po tvoji sveti volji! Amen.

Mesec

listopad ali november.

1. listopad ali november.

Praznik vseh svetnikov in svetnic božjih.

j^a tem svetu ga ni za nas obstoječega mesta, temveč
prihodnjega iščemo." Popotniki smo, kakor so bili vsi
^ naši očetje, ki romajo iz tujine v domovino, v sveta
nebesa. Dolga je ta pot in težavna, in veliko zavajljivosti nas
odvračuje od namenjenega cilja. Treba nam je zvestih kažipotov,
ki nas vodijo po pravi cesti, in počivališč, kjer se trudni okrep-
čujemo za daljni pot. Ta počivališča so nedelje in prazniki, ob
katerih se sklonjeni pod butaro vsakdanjih skrbi in težav spo¬
minjamo svoje uboge duše, okrepčujoč jo z božjo besedo, z mo¬
litvijo in s svetimi zakramenti. Svetniki pa so nam za vsaki
dan kažipoti, kažoči, kje in kako naj hodimo v življenju. Zato
tudi vsaki dan obhajamo god in praznik kakega svetnika ali
kake svetnice, ali tudi njih več ob enem, ki nam kažejo, kakor
r °ke kazavke ob cestah pravi pot do kakega kraja, tako oni
pravo pot do mesta božjega, v nebeški Jeruzalem, kjer Bog
kraljuje v svoji večni časti in slavi, in kjer naj še mi večni mir
uajdemo svojim dušam.

1. Vsakateri svetnik nam kliče:" „Hodite za menoj, kakor
se m jaz šel pred vami, da pridete tja, kjer sem jaz sedaj!"
^saki dan ima svoje težave, vsaki svoja dela in skrbi, vsaki nas
zapleta v svoje mreže in s svojimi opravili tlači ob grudo zemlje.
Tu nam kliče svetnik vsakega dneva: „ Kristjan, na tem svetu
najdeš svojega cilja in ne nasitiš hrepenenja svoje duše; gori,
Sori proti nebesom gre tvoja pot; posvetiti se imaš in zveličati

736 1. november: Praznik vseh svetnikov in svetnic božjih.

se; svet tu, zveličan tam!“ Blagor ti, ako razumeš ta klic in
hodiš po njihovih stopinjah! Ali veliko jih ne čuje tega klica,
in veliko jih zgreši pravo pot, da nikdar ne dospejo do cilja.
Kaj stori tu katoliška cerkev? Ob koncu svojega leta, ko pride
jesen in kmetič pospravi sad in pridelke svojega truda, kliče sv.
cerkev svojim otrokom: Pridite, da vam pokažem drugačega sadja,
lepših pridelkov, ki so vzrastli in dozoreli na mojem vrtu. Tako
odpre našim očem nebeška vrata, kažoč nam neštevilno trumo
svetnikov, stoječih ob božjem sedežu. Kaže nam Svetca svetcev,
Sinu Božjega, sedečega na desnici Očetovi, in ob njegovi strani
kraljico vseh svetnikov, Marijo, našo ljubeznivo mater, svete
apostole z nebeško častjo obdane, očake in preroke, zamaknjene
v gledanje trojedinega Boga, mučence s palmami in kronami,
spoznavavce, leskeče se v svetlobi neizrečenega zveličanja, in
svete device z nevenljivimi venci na glavi, oblečene v bela obla¬
čila nedolžnosti. Poglejte, pravi, to so sadeži božje milosti, ki
jih je nebeški Oče shranil v svoje večne žitnice; poslušajte, kako
pojo vedno novo pesem; glejte, kako se svetijo, enako zvezdam,
kako se napajajo v rekah radosti in zveličanja! Kvišku torej
oči in srca! V njih družbo je tudi vam priti; večni Oče vas
vabi, Sin vas vodi, Sveti Duh vas pokrepčuje, a vsi svetniki in
svetnice božje prosijo za vas. Kvišku torej in podvizajte se, da
dospete v pripravljeni vam zveličanski mir!

Tako obhaja sv. katoliška cerkev praznik vseh svetnikov in
svetnic božjih. S tem pa nič drugega ne namerava, nego naša
srca, ki ja vsakdanje življenje vleče na zemljo, opomniti na njih
večni poklic in ja napolniti s svetimi željami po nebesih. Ker
se pa tako radi izgovarjamo s svojimi slabostmi, misleč, da tega
poklica ne moremo doseči, veli nam ta dan brati list iz skrivnega
razodenja sv. Janeza ter nam kaže, da so nebesa napolnjena z
ljudmi obojega spola, vseh jezikov in narodov, da so svetniki
nekdaj bili vse to, kar smo mi sedaj, slabotni, skušani, celo grešni,
z malo besedami, da so bili, kakor smo mi, Adamovi in Evini
otroci, da je torej le na nas skrb, da še mi nekdaj postanemo to,
kar so sedaj oni. Če pa vprašamo: Kaj nam je storiti, da pridemo
v njih druščino, pove nam današnje sveto evangelije pogoje, pod
katerimi moremo svoj namen doseči. To so čednosti, ki jih j e
spolnoval Kristus sam, jih v svoji prelepi pridigi na gori svojim
učencem priporočal in jih zveličanske čednosti imenoval, ker člo¬
vekovo srce že na tem svetu store mirno, srečno, zadovoljno m
zveličano, ako je ž njimi napolnjeno.

1. november: Praznik vseh svetnikov in svetnic božjih.

I

življenje svetnikov in svetnic božjih II.

47

738 1. november: Praznik vseh svetnikov in svetnic božjih.

2. Praznik vseh svetnikov se je začel za časov papeža
Bonifacija IV., ki je leta 608 neki poganski tempel v Rimu,
Panteon imenovan, posvetil deviški Bogorodici na čast ter na hvalo
vsem svetim mučencem. Ta krasni tempel je hil sezidal Mark
Agripa, ljubljenec cesarja Avgusta, in ga Panteon imenoval, ker
so se v njem častili vsi poganski maliki ob enem. Ko je na¬
stopilo krščanstvo, tega templa niso razdejali. Cesar Honorij je
namreč zapovedal, naj ostane v spomin nekdanje slave cesarstva,
vendar pa je ukazal njegova vrata zapreti. To je pravo umetalno
zidarsko delo, okroglo, brez podpor,, stebrov in oken; svetloba
prihaja noter le vrh kupole skozi široko lino. Vratom nasproti je
stal oltar velikega malika Jupitra, okoli in okoli njega pa po¬
dobe drugih malikov, ki so jih Rimljani od vseh podjarmljenih
narodov privzeli in častili. V tem poganskem templu je bila
torej gnusoba malikovavstva z vsega sveta nakupičena. Tu
obide papeža Bonifacija misel, odpreti ta občemališki tempel, in
ga očistiti malikovavskih ostudnosti. Dan posvečevanja tega
templa je bil eden najslovesnejših v zgodovini rimskega mesta.
Na delopust pred tem dnevom so iz pozemeljskih pokopališč,
katakombe imenovanih, naložili na 18 bogato ozaljšanih vozovih
svetinj in ostankov svetih mučencev. Drugi dan se prikaže
papež sam z vsemi znamenji svoje velikomašniške časti, spremljan
od sto in sto duhovnikov in od tisoč in tisoč zbranega ljudstva.
V najslavnejšem obhodu sprevedejo potem ostanke svetnikov pred
tempel, položivši jih v posode za to pripravljene. Sedaj papež
slovesno posveti tempel, darujoč ga v čast Materi Božji in vsem
svetim mučencem. Odsihdob se je v tej cerkvi vsako leto ob¬
hajal praznik vseh svetnikov. Papež Gregorij IV. pa je okoli
leta 840 praznik razširil po vsej katoliški cerkvi in ga 1. dan
listopada zapovedal obhajati.

3. Razen tega namena pa je sv. cerkev ta praznik uvedla
še iz teh-le razlogov:

Prvič je število svetnikov in svetnic, kraljujočih s Kristusom
v nebesih, brez dvoma neizrekljivo veliko. Sveti Janez pravi:
„ Videl sem veliko trumo, katere nihče ni mogel prešteti, iz vseh
narodov in rodov, in ljudstev in jezikov stati pred sedežem in
pred Jagnjetom." (Skr. raz. 7.) Samo v Rimu štejejo po gro¬
bovih nad šest milijonov mučencev, ki so za Kristusovo vero
svojo kri prelili, in po vsem svetu 17 milijonov. Kdo pa more
prešteti še-le tiste zveste služabnike božje, ki so se v teku vseh
stoletij ločili v božji milosti iz tega sveta, in so zaznamovani

1. november: Praznik vseh svetnikov in svetnic božjih. 739

edino le v bukvah večnega življenja? Ker se pa od ene strani nič
bolj ne spodobi, nego da častimo te poveličane prijatelje božje,
s katerimi smo združeni kot udje katoliške cerkve, ker jih je
Bog sam tako visoko poveličal, in ker so nam od druge strani
njihova imena po večjem številu neznana in nam ni mogoče, vsa¬
kega posebej se spominjati, zato je sv. cerkev prav modro urav¬
nala, da jih vse vkup na en odločeni dan častimo.

Drugič katoliški kristjani kar nič ne dvomimo, da svetniki
in svetnice veliko premorejo s svojimi priprošnjami pri Bogu.
Saj so izvoljene posode božje milosti in božji prijatelji; Bog jim
je dal oblast, da ž njim kraljujejo. Gotovo nam zatorej morejo s
svojimi prošnjami izprositi milosti, kakoršnih bi mi zavoljo svojih
grehov ne bili vredni prejeti. Da tem bolj gotovo dosežemo,
kar nam je v zveličanje potrebno, zapovedala je sv. cerkev, vse
svetnike in svetnice ob enem na pomoč klicati, v zaupanju, da
Bog ne bo zavrgel prošenj svojih ljubih prijateljev in prijateljic.
Zategadelj tudi sveta cerkev ta dan tako-le moli pri sveti maši:

„Vsemogočni večni Bog, ki si nam dodelil vseh
tvojih svetnikov zasluženje z enim godom častiti,
prosimo, da nam zaželjeno obilnost svojega usmi¬
ljenja po veliko priporočnikih dodeliš! Po Gospodu
našem Jezusu Kristusu. Amen,"

Tretjič nas današnji dan sv. cerkev hoče posebno opominjati
in spodbadati, da naj za svetniki v nebesa hodimo po njihovem
Potu, in posnemamo njih lepe čednosti, po katerih so se zveličali.
Ba se posvetimo, v to smo od Boga poklicani. Kdor se ne po¬
sveti, se tudi zveličal ne bo.

JCaj nas uče zgledi svetnikov?

Ljubi bravec, naj ti ob kratkem še podam nauk, kaj ti je storiti
Po zgledu svetnikov in svetnic božjih, da se posvetiš in zveličaš.

L Najprej so ‘svetniki prav srčno želeli, sveto hrepeneli, doseči
najvišjo stopinjo krščanske popolnosti, ali,z drugimi besedami, Kristusu
pa vso moč enakim postati. To živo hrepenenje po popolnosti imenu¬
jejo sveti učenjaki znamenje izvoljenja. To hrepenenje pa se v srcu
obudi in oživi, ako prav resnobno premišljamo, kaj je Bog pripravil
tem, ki ga ljubijo, kakšno neizrekljivo zveličanje, kako neprecenljivo
plačilo je obečal tem, ki dospejo do vrhunca popolnosti. Zato so svetniki
neprenehoma svoj pogled obračali na večne, neminljive dobrote, in se
niso dali prekaniti goljufivemu blesku minljivega veselja in posvetnih
dobrot ter niso na nje navezovali svojega srca.

47 *

740 1. november: Praznik vseli svetnikov in svetnic božjih.

2. Ravno za tega voljo so svetniki zaničevali svet in vse njegove
ničemurnosti iz vsega srca, in se ogibali posvetnih razveseljevanj.
Ozirajoče se na posvetnega veselja sramotni in bridki konec, napol-
noval jih je stud in gnus do njega. — Le še ti se ozri okoli sebe in
poglej, kako svet plačuje svoje ljubitelje, s skrbmi in bridkostmi, s
trudom in težavami, s prepiri, razdori in pretepi, z revami in nadlo¬
gami, z boleznimi in s smrtjo. Nikoli nikjer ga ne boš našel ljubi¬
telja sveta zadovoljnega, mirnega in srečnega, naj tudi je s srebrno
žlico ali pije iz zlatega kozarca, in smrt, oh, kako bridka, kako ne-
popisljivo strašna mu je!

3. Svetniki in svetnice božje pa niso samo želeli  doseči popolnost
in zveličanje, temveč so se posebno z deli  poganjali za nebesa, vedoč,
da nebeško kraljestvo silo trpi, in da je le silni potegnejo na se. Oni
so vedno premagovali svoja huda nagnjenja, skušnjav niso poslušali,
vabljenju sveta so se ustavljali in na vso moč odbijali njegove napade.
Skrbno so čuli nad svojimi počutki, jih zatajevali in krotili, ter vedoč
za svojo slabost sami sebi niso zaupali. Kaj pa, da je bil ta boj za
nje hud, da so bili tudi večkrat užugani in ranjeni; a zategadelj jim
ni upadlo srce. Spoznali so, da ga ni nobenega srednjega pota med
večnim zveličanjem in večnim pogubljenjem, vedoč, da Kristus govori
le o ozkem in širokem potu. Zato so se na vso moč borili, enako
vojščaku, ki okoli in okoli od sovražnikov obdan ne ve druge pomoči,
nego boriti se, ter ali zmagati ali umreti. Če so tudi padli po grehu,
vzdignili so se zopet v ponižnosti in pokori. Tako so jim še celo
pregreški pomagali, da so v dobrem rastli.

4. Svetniki so bili jako zvesti v malih rečeh. S tem so dosegli
milost, spolnovati tudi velike in težavne reči. Ako bereš o nadčlo¬
veških spokornih delih, o silno trdem in ostrem življenju, o bolečinah
in trpljenju nekaterih svetnikov, prestrašiš se, misleč, da ti ni mogoče
posvetiti se, ker ne moreš prenašati kaj takega, zakaj vsa narava se
ti zgrozi radi tega. Toda vedi, da svetost še nikakor ne obstaja v
vseh teh grozovitih spokornih delih, in da tudi svetniki niso naenkrat
dospeli do te visokosti zatajevanja. Začeli so po malem, v tem ostali
zvesti, in se s pomočjo božje milosti povzpeli do čedalje večjega. Tako
tudi malenkosti nikar ne zaničuj in ne misli, ta ali oni majhni pre-
grešek nič ne šteje; temveč varuj se celo najmanjšega, zakaj Kristus
pravi: „Kdor je zvest v najmanjšem, zvest je tudi v večjem;
in kdor je v malem krivičen, krivičen je tudi v večjem.' 1
(Luk. 16, 10)

5. Nadalje so se svetniki vedno ozirali na svoj vzor, na Kristusa,
„ki nam je,“  po besedah sv. Petra, „zapustil zgled, da hodimo
po njegovih stopinjah".  V svoji pridigi na gori zaznamoval je
Jezus stopinje, po katerih se pride v zveličanje. Sam je šel prvi P°
njih, svetniki pa so zvesto hodili za njim. Posnemali so njegovo po¬
nižnost, krotkost in pohlevnost, njegovo usmiljenost, pokorščino, uboštvo,
čistost, potrpežljivost itd., spodbujajoč se k temu z vednim premišlje¬
vanjem njegovega življenja, trpljenja in njegove smrti.

6. Vedoč pa, da iz svoje moči ne morejo Kristusu podobni postati,
spoznavši svoje slabosti in jim preteče nevarnosti, zaupali so na pomoč

1. november: Praznik vseli svetnikov in svetnic božjih. 741

Gospodovo, so vedno molili in prosili, poslužujoč se vseh pripomočkov,
ki jih je Kristus v zveličanje postavil. Z molitvijo so zadobili potrebno
razsvetljenje in moč, dobro spoznati in storiti, in ker so večkrat pre¬
jemali svete zakramente, je sam Kristus v njih in ž njimi se vojsko¬
val zoper sovražnike njih zveličanja in jim pripomagal k zmagi.

7. Svetniki so pa tudi vsi v svojem srcu ohranili pravo otročjo
pobožnost in ljubezen do prečiste Device in Matere Božje Marije. Česar
niso dosegli po svoji molitvi, to jim je Marija sprosila od Boga. Zato
se po pravici Marija imenuje „kraljioa vseh svetnikov", ne le zaradi
tega, ker je vse prekosila v svetosti, temveč tudi zategadelj, ker so jo
svoje dni na žemlji častili vsi svetniki in svetnice božje. — Da z malo
besedami vse povem: „Svetniki so prišli iz velike stiske, in
so oprali svoja oblačila v krvi Jagnjeta."  Izvoljenci božji
tam gori nad zvezdami, v belih oblačilih in s kronami na glavi, z
zmagoslavnimi palmovimi vejicami v rokah in pevajoči radostno Alelujo,
niso prišli iz duhtečih hramov mesenih užitkov, ne iz svetlih dvoran
zibajočega se plesa, ne od glediščnih iger, ne od omotičnih obedov
žrtja in pijančevanja, ne iz bogato prepreženih' palač razšopirjenega
napuha in ničemurnega samosvojega dopadenja, ne iz dvoran praznega
znašanja, ne od oltarjev, kjer se malikom tega sveta zažiga kadilo
hinavščine in laži. Prišli so iz velike stiske,  iz golih hramov
revščine in pomanjkanja, iz tesnih celic ponižnosti in krotkosti, iz
tihih koč preprostosti in zmernosti; prišli so s polja od solnca pekočega,
kjer so se s skušnjavami bojevali na življenje in smrt, iz nečislanih
in zapuščenih krajev, kjer so se trudili in potili za blagor človeštva,
z bolniških postelj in ležišč bolečin, kjer so vdano trpeli, ter od oltarjev,
na katere so sami sebe pokladali za žgavne, Bogu mile daritve.

To, krščanska duša, si še ti jemlji k srcu, in še ti tako ravnaj!
Tako se boš tudi ti posvetil in zveličal.

Ob koncu naj ti danes še razložim, kaj pomenjajo cerkveni izrazi:
služabnik božji, častitljiv, blažen, svet.

Služabnik božji  se imenuje, kdor umrje v sluhu svetosti.

častitljiv  se zove, čigar svetost je po postavni preiskavi doka¬
zana, ali da se je zanj pričela preiskava, da je med številom zveličanih.

Blažen ali zveličan  se imenuje, čigar svetost je slovesno
izrečena, in ga s papeževim dovoljenjem v kaki posamezni deželi ali
v  kakem pobožnem redu očitno časte.

Svet  poslednjič se imenuje, kdor je slovesno za svetnika ali
svetnico razglašen ali kanoniziran, t. j.: da ga vsa katoliška cerkev
očitno časti za svetnika.

Molitev.

Dodeli, prosimo, o Gospod, da se verno tvoje ljudstvo vedno ob
češčenju vseh svetnikov oveseljuje ter se po njihovi neprenehani pri¬
prošnji v dobrem utrjuje. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

742

2. november: Spomin vseli vernih duš v vicah.

2. listopad ali november.

Spomin vseh vernih duš v vicah.

Na vseh svetnikov dan obrača sv. cerkev pogled svojih otrok
proti nebesom, kažoč jim gori nad zvezdami veličastvo in zveličanje
spremenjenih bratov in sester. Danes pa nam pravi žalostna: „Imam
še druge, drage ude, ki brez tolažbe in veselja, brez ohladila in počitka
v kraju bolečin in trpljenja neprenehoma vzdihujejo po rešitvi, ki
hrepeneči po združitvi z Bogom se čutijo še nevredne, . gledati božje
presveto obličje, in se morajo v ognju očistiti, preden se udeležijo te
milosti. Udje so mojega telesa, pa revni in ubožni, brez pomoči in
izpostavljeni vsakateremu trpljenju. Vi pa, otroci moji, ki še živite,
jim morete pomagati, dni trpljenja jim okrajšati, ali celo skončati in
umiriti njih hrepenenje po uživanju božjem. Vaši bratje so in sestre,
vaši prijatelji, znanci, sorodniki in dobrotniki; mar jih boste zastonj
pustili klicati na pomoč ?“ — Kdo so ti bratje in sestre brez pomoči,
pove ti tvoje verno, katoliško srce: uboge verne duše v vicah so.
Mislim, ljubi bravec! da ti bom danes najbolj ustregel s tem, če ti
popišem 1. trpljenje  ubogih duš v vicah, 2. nagibe, zakaj naj
jim pomagamo, ter 3. k a k o in s čim jim moremo pomagati.

1. Poslušajmo, kaj učijo o velikosti trpljenja vernih duš v
vicah sveti učeniki. Sv. Bonaventura pravi: „To je glas duš v
vicah: O vi vsi, ki ste še romarji na svetu, pomislite in poglejte,
ali je kje bolečina naši enaka P Sv. Avguštin: „Oni ogenj v
vicah učinja večje bolečine, kakor vse, kar se more na svetu
trpljenja izmisliti in čutiti." Sv. Gregorij: „Peklenski ogenj in
pa ogenj v vicah se razločujeta le po trpežu. Z istim ognjem se
žgejo pogubljeni, s katerim se čistijo izvoljenci." Sv. Krizostom:
„Izmisli si trpljenje, kakoršno koli hočeš na svetu: v primeri s
trpljenjem v vicah je vsakatero imeti za majhno." Sv. Magdalena
Paciška, videč v zamaknenju trpljenje v vicah, izpregovori grozeč
se in strmeč te-le besede: „Vse trpljenje svetih mučencev, vse
nadloge in muke vseh drugih trpincev so kakor prijeten vrt ve¬
selja v primeri s trpljenjem, ki ga moramo v vicah prestati. “
Povemo še besede zveličanega Ludovika Blozija: „Noben jezik
ne more izreči in noben um ne spreumeti obilnosti in mnogoterosti
trpljenja v vicah, kakor sem ga jaz videl na svoje oči. Bog mi
bodi priča, kar govorim. Da bi celo največjega hudodelnika na
svetu otel iz trpljenja v vicah, dal bi z veseljem tisočkrat svoje
življenje v najgrozovitnejših mukah."

Zlasti pa obstaja to trpljenje:

a)  V ognju.  Ta ogenj po nauku sv. Tomaža Akvinskega
ne gori po naravni moči, temveč kakor peklenski ogenj s povi-

2. november: Spomin vseh vernih duš v vicah.

743

744

2. november: Spomin vseh vernih duš v vicah.

šano nadnaravno silovitostjo kot za kazen in šibo božjo. O tem
ognju piše sv. Katarina Genovanska: „Poglejte srebro; čim bolj
je topite, tem boljše je, in topite je tako dolgo, dokler ni požgana
vsa primes. Ravno tako Bog dušo pridržuje v ognju, dokler ni
poližita vsa nepopolnost. “

h)  Drugo trpljenje v vicah je jetništvo.  Ako je jetništvo
že na tem svetu združeno s tolikim trpljenjem in revami, tem¬
bolj so še duše v vicah vredne milovanja! V tej ječi morajo
duše bivati tako dolgo, dokler popolnoma ne poplačajo svojih
dolgov; smejo se reči o tej ječi besede kraljevega preroka: „Ki
sede v temi in smrtni senci, in leže uklenjeni v uboštvu in že¬
leznih sponah. “ Zato nas kličejo duše v vicah z apostolovimi
besedami: „Spominjajte se jetnikov in trpincev!" Kakor se je
Mojzes trudil na vso moč, iz Egipta oteti sužnje in hudo stiskane
Izraelce in jih dovesti v obečano deželo, tako se še mi goreče
trudimo, da otmemo te uboge duše iz njih jetništva in jih pri¬
vedemo v nebeško domovino.

c)  Daljnje trpljenje obstaja v temi.  Navadno pravimo:
Slep človek je revež. To je skusil stari Tobija. Njegov sin,
prišedši iz tujine, ga pozdravi z besedami: „Veselje bodi vedno
s teboj!“ Oče pa mu odgovori: „Kakšno veselje naj bi bilo z
menoj, ker sedim v temi in ne vidim nebeške luči?“ Ravno
tako kličejo uboge duše, sedeče v temah in smrtnih sencah: „Oh,
kakšno veselje naj bi bilo z nami, ker ne vidimo nebeške luči!“
Če bi bila tema v Egiptu trajala še nekaj dni, strahu in groze
bi bili vsi poginili; koliko bolest mora prizadevati ubogim dušam
še-le tema v ječi vic! Zato nas kličejo z Davidovimi besedami:
„ Strah in trepet sta prišla nad nas, ker teme so nas obdale. “

d)  Naj hujše trpljenje v vicah pa je začasna izguba
božja.  Sv. Avguštin pravi: „Ako bi se mogli pogubljeni raz¬
veseljevati z gledanjem božjega obličja, nobenega trpljenja ne bi
čutili in še celo pekel bi se jim premenil v raj.“ Enako je tudi
za duše v vicah to najgrozovitnejše trpljenje, da so, čeravno le
za nekaj časa, ločene od Boga. Njih silno hrepenenje, Boga z
obličja v obličje gledati in uživati, zdaljšuje jim še tako kratek
čas neizrečeno. Zato tarnajo z mnogo poskušanim Jobom: „Zakaj
skrivaš svoje obličje?“ Ako si je že Absalon, sin Davidov, želel
rajši umreti, nego da bi še dalje ne smel videti očetovega obliča;
ako so verniki v Miletu bridke solze pretakali zaradi besede sv.
Pavla, da odšle ne bodo več videli njegovega obličja: kako silno
bridko še-le de dušam v vicah, ločenim biti od obličja božjega!

2. november: Spomin vseh vernih duš v vicah.

74o

Zakaj „tako sladek je Gospod,“ pravi sv. Bernard, „da je njegova
še tako kratka nepričujočnost povod največjim bolečinam.“ Noben
jastreb se tako s silo ne zažene na svoj plen, kakor hrepene
uboge duše po posesti živega Boga; njih želje po Bogu se ne dajo
izreči. Sv. Karilij, hrepeneč Boga gledati, je imel neko prikazen;
v njej mu je bilo razodeto, da bo po preteku enega leta umrl.
Nato se mu udere potok solz iz oči in globoko vzdihujoč pravi:
»Kako bom mogel tako dolgo brez svojega življenja živeti? Od
kod bo moji duši dohajala tolažba zaradi tako dolgega odlašanja?
Oh, kako dolgo je za me to mučeništvo!“ Ako je pa že svetnike
v tem življenju vnemalo toliko hrepenenje po božjem uživanju,
kako silne morajo biti še-le ubogih duš želje po Bogu, ki vse
gore ljubezni božje, in spoznavajo božje popolnosti ter njegovo
ljubeznivost veliko bolje, nego mi v sedanjem življenju?!

2. Kaj naj nas torej spodbada, da jim hitimo na pomoč?
Pomagajmo jim:

a)  zato, ker neizrekljivo veliko trpe, in pa

b)  ker si same ne morejo pomagati.

Duše v vicah si ne morejo nič več zaslužiti, ne morejo nič
več radovoljno zadoščati za grehe, ne se odpustkov udeleževati,
zakaj nastopila jim je tista noč, o kateri pravi Kristus, da nihče
več delati ne more. Sicer so tudi one del sv. cerkve, toda brez
niašnikov, brez oltarjev, brez zakramentov. Le ogenj jih more
očistiti, ako jim ne pomagamo mi. Zavrnjene so edino na našo
krščansko ljubezen, na naša usmiljena srca. Zato si jemljimo k
srcu opominjevanje sv. Tomaža Kempčana, ki pravi: „V potrebi
se izkaže zvesti prijatelj. Zelo brezbožno in neusmiljeno je,
svojega brata ali svojega srčnega prijatelja videti v ječi vzdiho¬
vati ali v plamenu vic goreti, pa mu ljubezni in sočutja ne
skazati, namesto mu roko na pomoč podati. “

c)  K pomoči naj nas spodbada dopadenje, ki ga ima
Bog nad njih rešitvijo.  Duše v vicah so otroci božji, iz¬
voljene neveste Kristusove. Kar pa storim otroku ali nevesti za
ljubo, nad tem imata oče ali ženin dopadenje. Zato pravi Kristus:
»Kar ste najmanjšemu izmed svojih bratov storili, to ste meni
storili,“ Sv. Jederti pa je Jezus rekel: „Kolikorkrat kako dušo
otmeš iz vic, mi je tako ljubo, kakor bi bila mene samega rešila
Iz ječe; spodobno plačilo za to ti ne bo izostalo.“

d)  K usmiljenju nas spodbada pravičnost, ljubezen in
hvaležnost.  Med dušami v vicah so morebiti naši sorodniki,
pvijatelji, dobrotniki, bratje, ali sestre, ali stariši, kojim se imamo

746

2. november: Spomin vseh vernih dnš v vicah.

veliko zahvaliti, ki pa sedaj naše pomoči potrebujejo. Pravičnost
zahteva, da se v ljubezni spominjamo njih, ki so se dokaj trudili
za naš časni in večni blagor, in jim tudi onkraj groba skazujemo
svojo hvaležnost. Morebiti kateri teh ravno zavoljo tebe trpi v
vicah, morebiti tvoj oče, ki ti je preveč zanašal, ali tvoja mati,
ki ti je bila iz slepe ljubezni premehka itd. Ali te torej ne veže
tvoja dolžnost, da jim pristopiš na pomoč?

e)  K temu naj nas spodbada poslednjič naš lastni prid.
Kdor ima z ubogimi dušami usmiljenje, pričakovati sme milostne
sodbe ter upati, da bo tudi sam kmalu rešen iz tega trpljenja.
Z enako mero, s kakoršno mi merimo, se bode nam merilo;
zatorej bomo še mi dosegli usmiljenje, če ga bomo drugim ska-
zovali. Sv. pismo nas zagotavlja, da miloščina reši grehov in ne
prepusti zaiti v temo. Kar pa storimo ubogim dušam, to je vse
miloščina, delo usmiljenja in ljubezni, ki stori, da nam Bog do¬
deli milost, da prejmemo po pravi pokori odpuščenje grehov in
ubežimo večni temi. Gotovo bodo pa tudi uboge duše, prišedši
iz trpljenja v nebeško veselje, goreče prosile za svoje pomočnike,
da še oni kmalu pridejo iz trpljenja v veselje nebeščanov.

3. Pomočki pa, s katerimi moremo trpljenje dušam v vicah
polajšati ali jih iz ognja otimati, so ti-le:

a)  Daritev svete maše.  Sveta maša je ne le živim,
ampak tudi mrtvim spravna daritev. Tridentinski cerkveni zbor
uči: „Verniki zamorejo ubogim dušam v vicah na pomoč priti s
svojimi priprošnjami, posebno pa z Bogu dopadljivo daritvijo
oltarja. 1 * (25. seja.) Vendar pa je zadostilna moč daritve sv.
maše, kakor vseh molitev in drugih dobrih del, ki jih opravljajo
verniki, le priprošnja  za uboge duše, ker je za nje pretekel
čas zasluženja in nič več ne spadajo pod cerkveno oblast, katero
je Kristus dal cerkvi, da sme zavezovati ali odvezovati.

b)  Sveto obhajilo.  Pobožno prejeto sveto obhajilo je
dušam v vicah na veliko tolažbo in polajšavo v njihovem trpljenju.
V svetem obhajilu se namreč duša zaroči s Kristusom, s svojim
nebeškim ženinom in ž njim zveže z novimi vezmi ljubezni.
Gotovo torej Kristus ne more odreči svoji ljubljeni nevesti tako
svete prošnje. To je zagotovil sv. Jederti, rekši jej: „Ne spodobi
se, da bi ti ob dnevih tvojega sv. obhajila, ko se z menoj zaročiš,
kot svoji nevesti odrekel prošnjo, s katero me tako goreče prosiš
za uboge duše v vicah. 1 *

c)  Kliči njim na pomoč Marijo in druge svetnike in
svetnice božje!  Marijo kličemo: ..Mati usmiljenja!** Najbolj

2. november: Spomin vseh vernih duš v vicah.

747

pa hoče svoje usmiljeno srce razodeti dušam v vicah, ki so se
v božji prijaznosti ločile s tega sveta, pa morajo neizrekljive
bolečine trpeti za male pregreške ali zavoljo premale pokore.
Zato sv. Brigita pričuje, da je iz božjega razodetja spoznala, da
je Marija tolažnica vseh tistih, ki v vicah trpe. Posebno zdatna
za duše v vicah je molitev sv. rožnega venca, ker v njej ne le
Marijo častimo, ampak premišljujemo tudi skrivnosti iz Jezusovega
življenja, trpljenja in smrti ter iz njegovega poveličevanja. Spletaj
te rožice, kar največkrat moreš, v krasen, dišeč venec, da ga
pokladaš na mrtvaške gomile ljubih rajnikov. Enako kliči na
pomoč svetnike in svetnice božje. Zakaj, ako so že svoje žive
dni molili za duše v vicah, storili bodo to še bolj sedaj v nebesih,
ker bolje poznajo grozovito tpljenje ubogih duš, nego mi, in je
njih ljubezen do trpečih bratov in sester le še večja.

d)  Opravljaj v polajšanje njih trpljenja spokorna dela,
katera koli moreš. Ne morejo se vsi ljudje prav ostro pokoriti,
v rasovniku hoditi, se z bodečimi pasovi prepasovati, do krvi
bičati, noči prečuvati, se več časa ob samem suhem kruhu in ob
vodi postiti, veliko moliti, vbogaime dajati in v cerkev hoditi.
Vendar ni nikogar, ki bi si sem ter tja ne mogel odreči kake
boljše jedi ali pijače ali kakšnega veselja, ki bi ne mogel svojih
počutkov zatajevati, ali nekoliko časa molčati, ne mogel prebiti
bolezni, vročine ali mraza, svoje lastne volje ne krotiti in sploh ne
prestati marsikaj drugega, kar telesu hudo de, trpečim dušam v
vicah za ljubo. Vse to in enako pa, kakor nam spričuje življenje
svetnikov, posebno polajšuje trpljenje dušam v vicah.

e)  Zraven spokornih del moli  pogostoma za nje. Sv. pismo
pravi: „Sveta in zveličavna je misel moliti za mrtve, da bi bili
grehov rešeni.“ — Neki bogoslužen škofje v sanjah videl dečka,
ki je z zlatim trnkom na srebrnem motvozu neko gospo vlekel
iz globokega vodnjaka. Prebudivši se stopi k oknu, in vidi ravno
tistega dečka stati na pokopališču poleg nekega groba. Škof
gre k dečku in ga vpraša, kaj tu dela. Deček mu odgovori:
»Molim za dušo svoje matere, ki so tu pokopani, „očenaš“ in pa
psalm: „Usmili se me, o Bog!“ Iz tega je mož božji spoznal,
da je bila dušo te žene molitev njenega sina iz vic rešila, ter da
pomenja zlati trnek molitev očenaša, srebrni motvoz pa psalm.

f)  Pomagaj jim z miloščino,  kolikor utrpiš. Sv. pismo
pravi: „Kakor voda ogenj ugasi, tako se miloščina grehom zoper¬
stavlja." Tem besedam Svetega Duha pristavlja sv. Bonaventura:
»Hladila ubogim dušam so miloščine, ki jim hlade v vročini

748

2. november: Spomin vseli vernih duš v vicah.

kazen za njihove grehe. 1 ' Zato je že pobožni Tobija svojemu
sinu med drugimi dal tudi ta-le nauk: „Svoj kruh in svoje vino
postavljaj na grob pravičnega." S tem mu je hotel reči, da naj
pravičnim mrtvim na tolažbo nasituje ubožce ter opravlja druga dela
usmiljenja. Sv. Tomaž pa si upa trditi, da ima miloščina večjo moč
zadoščati za grehe, nego molitev; posebno so duhovna dela krščan¬
skega usmiljenja dobri pripomočki, pomagati dušam v vicah.

g)  Udeležuj se odpustkov  in daruj jih dušam v prid.
Sveta katoliška cerkev uči, da se morejo tudi dušam v vicah v
prid darovati odpustki, katere sveta cerkev s tem pristavkom
podeli. Samo ob sebi se umeva, da duše v vicah niso podvržene
papeževi sodbi, da jih torej papež ne more odvezati časnih kazni,
kakor nas vernike na zemlji; vendar papež odpre zaklade svete
cerkve, zasluženje Jezusovo, Marijino, sv. Janeza Krstnika in
drugih svetnikov, proseč, da bi jih Bog po teh zasluženju otel
iz njihovega trpljenja. Kar torej ti zadobiš odpustkov, daruj jih
rajnemu očetu, ali rajni materi, bratu ali sestri, prijatelju ali
dobrotniku, ali kaki drugi duši v prid, toda z določnim namenom.
Če si se ti udeležil odpustka, popolnega ali nepopolnega, pa ga
daruješ tej ali oni duši, tedaj prosiš Boga, naj odpusti duši toliko
časnih kazni, kolikor si jih ti sebi odslužil ž odpustkom. —-
„Usmilite se me, usmilite se me, vsaj vi prijatelji
moji, ker roka Gospodova me je zadela!"  S temi
Jobovimi besedami nas kliče morebiti ta ali ona duša v trpljenju
vic. Ne dajmo, da bi se mogla katera izmed njih pritožiti:
„Zapustili so me moji prijatelji,  in  moji znanci so na
me pozabilj."  Pojdi torej in stori, kakor se ti je povedalo,
sebi in dušam v vicah v blagor in zveličanje!

Začetek tega spomina vernih duš izvira iz 1. 998. Sv. opat Odilo
je bil prvi, ki ga je uvedel po samostanih svojega reda in si s tem
pridobil neumrljivo ime. Vse cvetlice, ki včerajšnji popoldan in danes
zaljšajo krščanske grobove rajnikov, ovijajo se tudi okoli Odilovega
imena v krasen venec.

Molitev.

O Bog, po čigar usmiljenju duše vernih počivajo, dodeli svojim
služabnikom in služabnicam, ki v Kristusu počivajo, milostno odpuščenje
grehov, da odvezani od vseh pregreh se morejo brez konca s teboj
veseliti! Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

3. november: Sv Malahija. armaški nadškof.

749

3. listopad ali november.

Sveti Malahija, armaški nadškof (1. 1148).

Svet mož je bil Malahija. Jako so se mu smilile uboge verne
duše v vicah. Akoravno je živel se svoje prve mladosti in vseskozi
v posvečujoči milosti božji, se je vendar le bal, da ne bi prišel v vice.
Zategadelj je hrepenel, da bi umrl na vernih duš dan, ker se ta dan
toliko sv. maš daruje za mrtve. Tega svetnika življenje je popisal
preljubi mu prijatelj sv. Bernard sam.

1. Rodil se je v Armagu starišem, ki so bili odlični po
rodu in mogočnosti. Svoja otročja leta je preživel v vsej ne¬
dolžnosti pred čuječimi očmi pobožne in bogoslužne svoje matere.
Sveti Duh mu je prebival v čistem srcu, piše sv. Bernard; On
sam je vodil njegove stopinje in ga navdihoval, da naj živi vedno
kakor vpričo svojega Boga, si skrajšuje čas spanja, ter moleč in
premišljevaje ljubi samoto. Pobožni učeniki so mu skrbeli za
pouk. Ko pa malo odraste, se rad umakne posvetnemu hrupu,
izročivši se vodstvu puščavnika Imara, ki je blizu Armaga živel
v svoji celici na sluhu svetosti. Od tega se uči Malahija Bogu
služiti in si zveličanje svoje duše zagotavljati. Svetu se je to
čudno zdelo o mladeniču, ki mu je obetalo rojstvo, bogastvo in
osebna ljubeznivost najlepšo prihodnjost. Mnogo jih je bilo, ki
so ga zasramovali, nekateri pa so si po njegovem zgledu izvolili
Imarja za duhovnega vodnika po potu zveličanja. Tako se
sčasoma ustanovi mala družbica, ki se Bogu za ljubo posveti
samoti in premišljevanju. Tedanji armaški nadškof Celz spozna
na tem mladeniču, da je pod polovnikom skrita luč, ki se mora
prikazati na svetlobo, da razsvetli teme, ležeče tedaj nad irsko
cerkvijo. Zato se posvetuje z Imarjem, ga posveti v mašnika
in postavi za pridigarja svoje cerkve. Z apostolsko gorečnostjo
oznanuje Malahija besedo božjo, ki kakor ogenj z nebes vnema
in meči srca grešnikov. Največ mu je skrb za to, da očisti
božjo službo in delitev sv. zakramentov starih razvad.

2. Med tem je osirotela konorska škofija, in Malahija je
moral na prošnjo ljudstva, katero sta podpirala Imar in Celz, pre¬
vzeti njeno vodstvo. Pa koliko dela in truda ga je tu čakalo!
Še nikjer ni našel tako razuzdanega življenja, nikjer v  šegah in
postavah tako surovih, hudobnih, brezbožnih, neotesanih ljudi.
Le po imenu so bili kristjani, v resnici pa pogani. Dajali niso
ne desetine, ne darov, niso živeli v postavnih zakonih, niso hodili

750

3. november: Sv. Malahija, armaški nadškof.

k spovedi, nič niso vedeli o pokori. Vendar Malahija ne obupa.
Še-le 30 let šteje, ko nastopi svojo težavno službo; toda raz¬
svetljenja božja, katerih si sprosi z najgorečnejšimi molitvami,
mu nadomeščajo izkušnje visoke starosti. Tudi tukaj se gode
čudesa po njegovih pridigah; le škoda, da so mu blagodarno
delovanje zavirale nastale vojskine prekucije. Ulsterski glavar
premaga in razspe Konorsko mesto, in Malahija mora svoj sedež
zapustiti. Spremljan od 120 učencev gre v Mounster, in sezida
v ondotni okrajini Ibraški samostan. V tem času, ko Malahija
v tem zavetju opravlja svoje pobožne vaje, umrje nadškof Celz,
sporočivši v svoji oporoki Malahija sebi za naslednika; zakaj
nihče se mu ni zdel vrednejši, ki bi ga naj povzdignili na prvi
irlandski prestol. Duhovništvo in ljudstvo je bilo veselo tega
imenovanja. Toda bilo je treba premagati velike težave, preden
je Malahija dospel v posest tega častnega prestola. Že nad
200 let je namreč rodovina, iz katere je bil tudi Celz, se pola-
stovala zoper vse cerkvene postave nadškofijstva kakor dedščine,
in zato tudi sedaj zahtevala svoje stare pravice. S silo postavi
enega iz svojega rodu na izpraznjeni sedež. Malahija je prisiljen,
vrinjencu se umakniti, da ne vžge krvave bratomorske vojske.
Tako mine več let. Naposled se zbero škofje in deželni velikaši,
da odpravijo to pohujšanje in Malahija primorajo, da prevzame
svojo višjepastirsko službo. Malahija se podvrže določilom zbora,
toda proti temu pogoju, da se sme vrniti v svoj samostan, kakor
hitro odpravi razvade in uredi škofijo. To so mu tudi dovolili.
Čakala so ga nova dela, nove težave, zakaj ona rodovina s svojim
mogočnim vplivom, ki se je bila polastila nadškofijskega prestola,
preganjala ga je z zakletim sovraštvom. Vse hudobije, laži in
obrekovanja so poskušali; ko pa vse to nič ne pomaga, zarote
se zoper njegovo življenje. Pa Bog sam ga prečudno obvaruje.
Nekega dne, ko moli v samotni kapelici v gozdu, skrijejo se zadi
najeti tolovaji, ki bi ga napadli in ubili. Kar prihrumi neka vihra,
in strela ubije štiri teh morivcev. Iz tega božjega varstva spoznajo
nasprotniki, da je od Boga samega poklican v to službo. Tako ga
nehajo vsaj preganjati, akoravno ga ne nehajo sovražiti. L. 1133
umrje oni vrinjenec. Po njegovi smrti še-le se Malahija odpravi v
Armag, katerega se je odšle bil ogibal, da ne bi zaradi njega vstal
kak nepokoj. Tri leta je deloval, da je odpravil vse nerodnosti
v škofiji in zopet uvedel pravo krščansko življenje. Spolnivši tako
svojo besedo, posveti pobožnega mašnika Gelazija za namestnika,
on pa se umakne v Doven v ustav redovnih korarjev v samoto.

3. november: Sv. Malahija, armaški nadškof. 751

3 . Leta 1139  ga prisilijo nujni opravki, da se napoti v
Rim. Na potu tja pride v Klervd, kjer se seznani in prisrčno
spoprijazni s sv. Bernardom. Papež Inocencij II. ga milostno
sprejme in zasliši; a njegove prošnje, da bi se smel odpovedati
škofijstvu in ostale dni preživeti v Klervoju, mu ne dovoli; marveč
gft sv. oče izvoli za svojega poslanca na Irskem. Ponižen kakor
je bil, skaže Malahija svojo pokorščino, spolnujoč svoje nove
dolžnosti nadškofijstva. Njegovo': pobožno delovanje je Bog po¬
veličal po mnogih in ve¬
likih čudežih. Sv. Bernard
pripoveduje več teh ču¬

dežev ter pristavlja: „Naj-
večji čudež je bil Mala¬
hija sam zaradi svojih vi¬
sokih čednosti, zavoljo svo¬
jega uprav apostolskega
življenja. “ — Blagor irske
cerkve napoti pobožnega
škofa drugič v Rim, in

tudi sedaj zopet obišče
svoj ljubi Klervd. Tu ga
strese huda mrzlica, ki ga
pomakne od dne do dne
bliže grobu. Dne 2 . listo-
pada leta 1148  zaspi v naročju sv. Bernarda v 54. letu svoje

dobe. Njegove poslednje besede so bile: „Bratje, veselite se z

menoj in molite za me, kadar umrjem. Tudi jaz bom pii Gospodu
za vas prosil. Veroval sem v Boga in ga ljubil, pa tudi vas sem
ljubil; ljubezen pa vekomaj ne umrje.“ Papež Klemen III. ga
je 6 . dan malega srpana 1 . 1189  slovesno razglasil za svetnika,
in njegov god postavil na 3 . dan listopada.

Obrazuje’ se v škofovski obleki z evangeljskimi bukvami \ rokah.

JJNCe odlašaj sv. poslednjega olja!

V življenju tega sv. škofa se bere, da je bil nekdaj, stanujoč v
Bangorskem samostanu, poklican k bolni ženi. Ko jej pa hoče pode¬
liti sv. poslednje olje, ugovarjajo mu njegovi prijatelji, rekši, da je
bolje, če s sv. oljem še počaka, naj se bolnica bolj pripravi in je tako
z  večjim pridom prejme. Škof jih sluša, prekriža bolnico in odide.
Zvečer pa se zasliši glasen jok. Malahija ves prestrašen prihiti k
bolnici, a najde jo že mrtvo. V nebesa povzdigujoč roke se obtožuje

752

3. november: Sv. Malahija, armaški nadškof.

tega odkladanja sv. maziljenja, moli k Bogu in priporoči tudi vsem
drugim pričujočim, naj molijo. Ko celo noč prečujejo v molitvi za rajno,
kar proti jutru odpre oči in spozna škofa. Brž ji sv. škof podeli sveto
poslednje olje; žena pa se potem še ozdravi, ter živi več let v vsi
pobožnosti, dokler ne umrje smrti pravičnih.

Zelo je torej bolelo škofa Malahija, da je po nasvetu svojih pri;
jateljev bil odložil maziljenje s sv. oljem, in ta žalost in bolečina ni
bila prazna. Zakaj, dasiravno sv. poslednje olje ni v zveličanje ne-
obhodno potrebno za vsakogar, vendar bi se mnogih in velikih milosti
oropal tak, ki ga odklada iz strahu pred smrtjo in brez njega umrje;
tisti pa, ki bi to storil iz graje vredne zanikarnosti ali iz zaničevanja,
postavi se v nevarnost večnega pogubljenja. Tridentinski zbor namreč
uči: „Zaničevanje tako velikega zakramenta ne more biti brez smrt¬
nega greha in brez žalitve Sv. Duha samega 11 .

Kako zveličavno je, sv. olje prejeti o pravem času. ter s hvalež¬
nostjo do Boga in vdanostjo v njegovo sv. voljo, to lahko razvidiš iz
milosti, katere je Kristus združil z vredno prejemo tega sv. zakramenta.

1. Pomnoži milost božjo; to je: stori dušo Bogu še bolj dopadljivo.

2. Odpusti male, a tudi tiste smrtne grehe, katerih se bolnik ali
iz nezadolžene pozabljivosti ali pa iz nezmožnosti ne more spovedati.
Zato cerkveni učeniki ta zakrament imenujejo ,.dopolnitev pokore".

3. Otrne hudih nasledkov in ostankov greha. Taki nasledki in
ostanki so: nagnjenja do hudega, nadležnost in odvračanje od dobrega,
težave, svojo dušo k Bogu povzdigovati, nepokoj vesti, vse pomanjk¬
ljivosti, nepopolnosti in stiske, ki duši še ostanejo tudi po odpuščenju
grehov. Zato je duša po prejemu tega zakramenta bolj mirna in vdana,
in srce bolj v svete reči zamaknjeno.

4. Dodeli moč, zoperstati hudičevemu zavajanju in njegovim
skušnjavam.

5. Dodeli moč zoper prevelik strah in trepet zavoljo smrti, ki se
bolniku bliža, in zavoljo sodbe, ki ga čaka.

6. Večkrat tudi pripomore k telesnemu zdravju, ako je duši v
zveličanje. Ako sv. olje velikokrat ne dodeli telesnega zdravja, krivo
je temu, ker manjka bolniku trdne vere, ali pa ni dosti pripravljen za
ta sveti zakrament, ali njegova zanikarnost, da je je odlašal do zadnjega
hipa, ali pa je gotovo, da bi mu daljnje življenje ne bilo v prid in
zveličanje, kar je znano le Bogu samemu.

Iz vsega tega pa se učimo, kako koristno je, sv. olja ne odkladati
v nevarni bolezni.

Molitev.

Dodeli nam, o dobrotljivi Bog! da po priprošnji tvojega služabnika,
sv. Malahija, na smrtni postelji s tolažbami in krepčili sv. zakramentov
napolnjeni s trdnim zaupanjem na tvojo milost srečno v smrti zaspimo,
in se pri tebi v nebeškem veselju zopet prebudimo. Amen.

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

753

4, listopad ali november.

Sveti Karol Boromej, nadškof v Milanu

( 1 . 1584 ).

1. Oče mu je bil grof Gilbert, s priimkom Boromej. Viso¬
kega stanu, bogat in čislan, odlikoval se je s svoje resnično
Pobožnostjo. Bil je oče ubožcem, vdovam in sirotam, zaščitnik
zapuščeni mladini. Nikdar se ni vsedel k mizi, da ne bi bil

poprej utolažil kakega reveža. Bil je tako radodaren, da so mu
zaradi tega očitali prijatelji, naj skrbi bolj za svojo veliko dru¬
žino. On pa jim je odgovarjal: „Jaz skrbim za ubožce, Bog bo
pa skrbel za moje otroke.“ S svojo soprogo, Marjeto Mediči,
s sestro papeža Pija IV., je živel v Aronskem gradu poleg
Velikega jezera v največji zadovoljnosti. Dne 2. listopada leta
1538 rodi se mu sin Karol, ki se že v prvi mladosti pred

drugimi odlikuje z neko moško resnobo in otročjo bogaboječnostjo.
Za otročje igre mu ni mar; rajši napravlja oltarje, pri katerih
mašuje in psalme poje, bratje in sestre pa ga morajo poslušati.
Oče, to videč, ga odmeni za duhovski stan, in tako že kot deček
hodi v duhovniški suknji. Kot 16 leten deček pride na visoko

šolo v Pavijo. Bilo je to mesto pravo gnezdo in zalega vseh

mladeniških razuzdanosti. Če ni bil posebno previden, se celo
fiajpobožnejši ni mogel čistega ohraniti. Ali Karol ostane čist
In nedolžen kljubu vsem slabim zgledom in vsemu zavajanju od
strani svojih součencev. Med tem časom mu umrje oče. Karol
mora domov k pogrebu, in pa da utolaži žalostno mater ter
nravna potrebne družinske reči. Trupla rajnega očeta pa ne da
v  družinsko rakvo pokopati, marveč želi, da počiva na pokopa¬
lišču med podložniki, kojim je bil vseskozi dober oče. Kmalu
Potem gre nazaj v Pavijo. Ondi dokonča svoje nauke in postane,
še-le 22 leten, doktor sv. pisma. Za te dobe izvolijo njegovega
njca, Ivana Angela Mediči, materinega ..brata, z imenom Pij IV.
Za  papeža v Rimu. Karol pa sklene, da ne pojde v Rim drugače,
nego da ga pokorščina primora k temu. Res ga k temu prisili še-le
papeževo povelje. Papež namreč spozna njegovo čednost in nje¬
govo učenost in ga povzdiga od stopinje do stopinje; dne 8. sve¬
čana leta 1560 pa ga stori kardinala in nadškofa milanskega.
Vse se čudi tem papeževim činom, in Karolovi nevoščljivci in
zasramovavci ga imenujejo mladega, nebradatega škofa in kardinala.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 48

754

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

Prihodnjost pa je pokazala, da je Bog sam to volitev vodil na
slavo svoji cerkvi in na blagor veliko tisoč vernikom.

2. Leta 1562 mu umrje starejši brat Miroslav, ki se je
bil še-le pred kratkim oženil. Karolovi sorodniki in prijatelji in
celo papež sam silijo Karola, naj popusti duhovniški stan in se oženi,
ker še tedaj ni bil mašnik. Da se ubrani tem nadležnostim,
da se na tihem v mašnika posvetiti, in tako tudi papeža pri¬
mora, da mu pusti njegovo veljati. Tem bolj pa si sedaj priza¬
deva, da bi se vrednega skazoval duhovniškega stanu. Dosle je
spal le tri ure po noči, odšle pa še te prikrajša, da tem več moli
in premišljuje. Že dosle je jedel le malo, odšle pa mu je živež
tak, kakor najostrejšega puščavnika, Vsaki dan se tepe do krvi;
po noči vstaja s trde postelje in hodi po mestnih cerkvah, da
ondi pred oltarji ali na grobeh mučencev prosi milosti božje za
se in za svojo čredo. Da ne zaide od tega zaznamovanega pota,
izvoli si učenega Ivana Ribero iz Jezusovega reda za spovednika,
ter ga sluša po otročje.

Že mladenič na visoki šoli v Paviji si je želel, napraviti
ustav za uboge učence, kjer hi se poučavali brez plačila in na¬
vajali k bogoslužnemu življenju. Sedaj ima pripomočke, izvršiti
to željo. Najprej odloči v ta namen eno svojih hiš, ki jo je imel
v Paviji; ob enem pa jame zidati krasno poslopje, ki je stalo
60.000 zlatov. Ta ustav povzdigne pozneje njegov stric, grot
Miroslav, ki je bil postal kardinal, tako, da je še dandanes ena
najbolj velikanskih naprav v Italiji. S to ustanovo odpre Karol
vrsto tistih velikanskih del, ki še dandanes blagrujejo njegov
spomin, še dandanes svetu razglasujejo njegovo hvalo in v čemur
je še vedno zgled vsem škofom in mašnikom. Po duhu in nasvetu
svetega tridentinskega zbora bil je on prvi, ki je na svoje stroške
sezidal semenišče (alumnat) in ga založil z vsem potrebnim, da
so se mladeniči brez plačila sprejemali vanje in za duhovniški stan
pripravljali. Bil je oče tem mladeničem in skrbel je pred vsem,
da so se odgojevali za pobožne duhovnike; nobenega pa ni sprejel,
čigar vedenje je bilo količkaj spotakljivo. Enako ustanovi tri
mala semenišča za dečke od 9 do 10 let, kakoršna so dan¬
danes v Ljubljani Alojzijevišče ali v Celovcu Marijanišče, v
katerih se učenci latinskih šol vadijo pobožnega življenja in iz-
rejajo za duhovniški stan.

Nadalje je tridentinski zbor odločil, sestaviti katekizem za
vso katoliško cerkev, po katerem naj bi duhovni pastirji ljudstvo
poučevali. Sv. Karol je to delo prevzel, in ga s pomočjo najbolj

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

755

učenih mož dovršil v kratkem času. Sveti Duh govori iz vsake
vrste v teh bukvah, in so še sedaj po vsi katoliški cerkvi slavno
znane pod imenom: „ Rimski katekizem.“ Tudi je tridentinski
zbor določil, naj se obhajajo ob določenih časih okrajni in škofijski
zbori, da se na blagor vernikov posvetujejo in preudarjajo, kar
spada v dušno pastirstvo. Karol, ko nastopi svojo škofijo, skliče
vse škofe svoje okrajine v posvetovanje, ki je začne s slovesno
procesijo. Sam je duša zboru, iz vseh njegovih besed odseva
mu prisrčna pobožnost, plamteča ljubezen, največja gorečnost za
božjo čast in zveličanje vernikov. Izdajo tu najbolj zveličanska
določila, po katerih se v vseh škofijah obudi novo življenje, in
ki so še sedaj katoliškemu svetu znana pod imenom „ Delovanja
milanske cerkve".

3. Njegova velika škofija, ki je štela 2200 cerkev. 50 ko-
legijatnih ustavov, 800 župnij, 50 ženskih in 100 moških samo¬
stanov, 3200 duhovnikov in 600.000 duš, že 80 let ni imela
nič pravega višjega pastirja in vodnika. Škofijski namestniki so
moževali bolj sebi na prid, nego delovali vernikom na blagor.
Kuga, lakota in vojska so ljudsvo vse razdivjale. Razuzdanost
je gospodovala povsod. Duhovniki, brez nadzorništva, so bili
pogreznjeni v nevednost in mlačnost, samostani brez strahu; vse¬
povsod ni bilo drugega, nego sprijenost. Najstarejši ljudje so
komaj toliko vedeli o Kristusu in sveti veri, kakor kakov otrok
pri sedmih letih. Svetemu škofu je srce krvavelo zavoljo takega
ljudskega stanja. Da bi mogel novega duha vdihniti v zasuhnele
ude, razdeli vso škofijo v šest zborov ali kapitulov, in predstavi
vsakemu enega dekana. Ti se morajo vsaki teden pri njem zbi¬
rati, da mu poročajo, kar so črez teden važnega zvedeli; potem
ž njimi posvetuje, kako bi se ta ali ona razvada dala od¬
praviti. A vsako tretje leto skliče občni zbor. K temu zboru
morajo priti vsi župniki. Za čas zbora se mora po vseh cerkvah
v škofiji prositi pomoči Svetega Duha. Ko so pa župniki zbrani
°koli njega, ni moč popisati, kolikanj navdušeno jih svari, opo¬
minja, uči in spodbada, da naj zvesto, spolnujejo svoje dolžnosti.
Nasledek tega je, da se duhovniki povračujejo na svoje župnije z
uovo gorečnostjo in s trdnim namenom, da se hote iz vseh svojih
moči po zgledu pobožnega nadškofa darovati za dušno pastirstvo.
Prišedši črez šest let iz Rima v svojo škofijo, hoče se precej
Sa m na svoje oči prepričati, kako stoji z ljudstvom.^ Po vsi nje¬
govi škofiji do vznožja Šent-Gothardske gore na Švicarskem je
ui bilo kapelice, ki ne bi je bil obiskal. Naj je bilo v kak kraj

48 *

756

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

še tako brez gazi ali neuhojeno, strmo ali polzko, z gorjačo v
roki in s sulico na rami je vse premagal. Večkrat je v takih
krajih s kmeti jedel kostanj in mleko, miza pa mu je bila za
postelj. Če je pa dobil kako boljšo jed ali mehkejšo blazino,
prepustil jo je svojim spremljevavcem, on pa je bil z najslabšim
zadovoljen. Koder je hodil, delil je tolažbo in blagoslov. Ubožce
je obdarjal, tožbe zasliševal, prepire umiroval. Tako se je vse¬
povsod po občinah spreminjalo na boljše.

4. Najlepši biser v slavni kroni sv. Karola Boromeja pa je
bilo njegovo obnašanje za časov lakote in kuge v Milanu in
okolici. Tega bisera svetloba ne bo nikdar otemnela, ampak bo
vseskozi poveličevala sveto katoliško cerkev. — Nasledek slabe
letine 1. 1570 je bila neznanska lakota. Cele trume ubogih ljudi,
da bi jej doma ubežali, dero v Milan in hočejo kruha. V Milanu
samem je draginja tolika, da se še za gotov denar ni moč na¬
sititi. Ob vseh cerkvenih vratih in hišah stoje ubožci in prosijo
pomoči. Karol, srčno ganjen, ukaže dvakrat večjo miloščino de¬
liti, kot po navadi; potem nakupi žita in drugih pridelkov, da
izstradane množice beračev nasičuje s kruhom pred svojim stano¬
vanjem. Večkrat nasiti po 3000 ubožcev na dan. Ker pa lakota
traja več mesecev, izpraznijo se mu vse blagajnice, da jame
dolgove delati in premožnejše meščane na pomoč klicati. Uslišavši
ga pošiljajo mu skrivši veliko denarja na dom, s katerim zdatno
podpira ubožce. Ko je pa mesto vsaj za potrebo založeno z ži¬
vežem, odrine na deželo v one kraje, kjer je sila in reva naj¬
večja. Debel sneg zapade ono zimo, da je več hiš pod njim
zakopanih, in po nobeni cesti ni moč naprej gaziti. Ta nova
nezgoda navda kmetovavce z žalostjo in s strahom, zakaj zopet
se kaže slaba letina in povodenj. Svetemu Karolu ni mar ne
za sneg na za hudi mraz, ki brije v lica. Z gorjačo v roki in
ostro podkovanimi črevlji gre črez sren do ubožnih koč, da jim
nakloni tolažbe in pomoči. Videč pa, da je tu človeška pomoč
zastonj, zateče se k Bogu v molitvi in postu. V ganljivem pastirskem
listu opominja pa tudi ljudstvo, naj ž njim vred molijo za od¬
vrnitev te šibe božje. Res Bog usliši to molitev, sneg se pola¬
goma raztaja brez škode in na polju se pokaže zopet dobra
letina, ki stori konec hudi lakoti.

Lepo se razodeva Karolova velika ljubezen do bližnjega za
časov lakote, zablišči pa se v vsi sijajnosti o navstali kugi v
Milanu leta 1576, ravno ko mine po papežu Gregoriju XIII-
dovoljeno sveto leto.

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

757

Koncem meseca malega srpana popotuje Karol v Lodi, da
je ondi umirajočemu škofu na smrtni postelji v pomoč. Ravno
pri slovesnosti njegovega pogreba pride Karolu nujno sporočilo,
da je v Milanu nastala kuga, da je deželni namestnik in več
plemenitih rodovin strahu pobegnilo iz mesta, in da si nihče ne
ve ondi niti sveta, niti pomoči. Brž ko mu je mogoče, hiti \
Milan. Ko pride tja, priderč ljudje iz vseh ulic, naproti mu
stegujoč roke, naj jim pomaga, in proseč ga, naj se nikar ne
umakne iz mesta, zakaj
vsi, katerih bi imela biti|
skrb, da se odvrne to
zlo, so ali pobegnili, ali
pa so zaradi strahu vsi
ob pamet, da tako nihče
ne ve sveta, ne pomoči.

Karol gre naravnost v
cerkev, da tu pred ol¬
tarjem Bogu potoži to
nadlogo. Potem pa gre
po nekaterih posameznih
hišah, in res že tu in
lam pogreši marsikate¬
rega, ki ga je bila za¬
davila kuga. Samoč na
svojem domu pa jame
premišljevati, da se je
po tej šibi srd Gospodov
ynel nad ljudstvom, da
je torej pred vsem dru¬
gim potreba, s spokor¬
nimi deli utolažiti božjo
pravičnost. Hoteč biti
vsem zgled, jame sam prvi se pokoriti. Posti se vsaki dan ob vodi in
suhem kruhu, po noči prebudi v molitvi, život si tepe do krvi, in
namesto na slamnici, kakor dosle, odpočije se nekoliko na golih
deskah. Potem napove tri dni prošnje in procesije, pri katerih sam
Pridiguje in z ganljivimi besedami ljudstvo nagovarja k pokori.

5. Dasiravno mu odsvetujejo sorodniki in prijatelji, je vendar
Pripravljen za svojo čredo življenje darovati. Zato stori oporoko,
v kateri voli nekoliko svojim domačim ljudem, vse drugo, kar
ni da bi moral odstopiti svojim sorodnikom, pa ubožcem, sam

758 4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

sebe pa vsega posveti v službo kužnim. Čedalje bolj se širi ta
smrtna bolezen ne le po kočah ubožnih ljudi, ampak enako po
poslopjih gospode. Karol vse obhodi. A kamor pride, vidi revo in
nadlogo, da se mu srce trga. Najhuje je v Šent-G-regorijanskem
lazaretu zunaj mesta. Lazaret je bilo veliko, četverooglato po¬
slopje, ki je imelo 360 izbic. Mal potok je tekel okoli zidovja;
sredi dvorišča pa je stala sv. Gregoriju posvečena odprta kapelica,
v katero se je lahko videlo iz vseh izbic. To poslopje je bilo
sicer za bolnike namenjeno; a bilo je brez vse notranje oprave.
Ni je bilo niti postelje, niti živeža založenega, niti zdravnika,
ne zdravil, ne postrežbe. Cele trope kužnih bolnikov so vlačili
sem; ali kogar so bili le sem zanesli, bil je takorekoč izbrisan
izmed živih, zakaj če mu je prizanesla kuga, umoril ga je glad
in obup. Otroci so medleli pred očmi svojih starišev, možje
umirali v naročju svojih žen, ki jim niso mogle pomagati, in kar
je bilo še najhuje, morali so zavoljo pomanjkanja pogrebcev bol¬
niki sami pokopavati mrliče, ali pa jih je zadušil trohnobe kužni
smrad. Boromej, ko zve o tej nadlogi, hiti tja. Ko mu pa
ubranijo iti noter, hodi krog zidovja okoli, kjer se mu nesrečneži
prikazujejo skozi okna in tožijo svojo revo. Ob tem pogledu
udero se mu prebridke solze. Hitro hiti nazaj v mesto pomoči
iskat. Vso srebrnino, kar je najde v svoji palači, da v denar
preliti, vse postelje, vse perilo, še svojo slamnico z vsemi denarji
do zadnjega beliča pošlje tja v ona stanovanja toge in reve.
Tako se mu posreči, da za silo opomore telesnim potrebam ubogih
po mestu in v lazaretu. Toda nič manjše niso bile dušne po¬
trebe, ker zavoljo strahu pred kugo so se bili skoraj vsi mestni
duhovniki pozaprli v svojih hišah. Zategadelj pokliče kardinal
več iskrenih duhovnikov iz Švice, da vsaj bolnike v lazaretu
oskrbujejo. Enako privzame redovne duhovnike na pomoč. Toda
kuga razsaja čedalje huje; denarjev za podporo ubožcev pa je
čedalje manj. Vsa trgovina zastaja z delom vred, in zato tudi
uboštvo raste zmerom bolj. Bogatejši meščani in trgovci po¬
begnejo iz mesta, ceste so puste in prazne, po delavnicah je vse
tiho in mirno. K temu pritisne še zima. Ubožci nimajo tople
obleke, ne postelj, ne perila. Nadloga in revščina je strahovita.
Vendar svetemu škofu ne upade srce. Izpraznivši vso svojo
palačo, jame denar na posodo jemati. Celo svojo obleko, plašče,
talarje, kardinalske klobuke, koretlje, svoje srajce, svitice, odeje,
rjuhe, — vse razda med ubožce. Prihrani si le najpotrebnejše
stvari, in stanuje skoraj v popolnoma praznih izbah. Ta ganljivi

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

759

zgled več nego človeškega usmiljenja pa omeči tudi bogate
meščane in druge premožne ljudi, da mu jamejo pošiljati denar,
zlatnino, dragocene prstane, uhane, zapestnice, zavratnice, platna,
oblačil, obuvala in živeža; sveti mož pa vse to z veseljem raz¬
deli med ubožce in bolnike.

6. Meseca vinotoka divja kuga le še hujše, da gre po sto
ljudi na dan v jamo. Kakor z začetka kuge, napove Karol tudi
sedaj slovesne molitve po cerkvah in pri procesijah. Potresa jih,
kakor na pepelnično sredo, s pepelom na glavi, v znamenje po¬
kore in notranjega kesanja. Več tisoč ljudi iz vseh stanov hodi
bosih in s povzdignjenimi rokami po dva in dva od cerkve do
cerkve; sredi med njimi pa kardinal in nadškof, z vrvjo okoli
vratu, bos in s težkim svetim razpelom v rokah, z vročimi sol¬
zami polit, kakor da bi bil največji grešnik in klavni dar za
svojo čredo. Pa zastonj je bilo do sedaj vse klicanje po usmi¬
ljenju. Kuga razsaja naprej, da so vse bolniščnice prenapolnjene;
po mestu biva grozovita, smrtna tišina. Hiše so zaprte, ker se
ljudje boje nalezljivosti, in nikogar ni, ki bi prebivavcem prinašal
živeža. Ako se kdo z živežem prikaže, spopadejo se zanj pri
vratih. 70.000 ljudi se mora vsaki dan živiti ob občinskih
stroških, ker ni ne živeža ne zaslužka. Še celo nadškof sam je
večkrat v toliki potrebi, da se mora obračati do dobrih prijateljev,
da more zadostiti svojim vsakdanjim domačim potrebam. Nekega
večera pa pride ves spehan in truden, ter žejen in lačen domov
od dela, pa ga ni niti beliča denarjev ne koščka kruha pri hiši.
Žalostno se pogledujejo drug drugega; kar prinese nekdo nena¬
doma 1000 zlatov v dar, da jim je zopet pomagano. Ali vsaki
novi dan prinaša nove reve. Celo trumo siromašnih otrok najde
Boromej po posameznih hišah zapuščenih in brez pomoči, marsi¬
katere izmed njih celo na mrzlih prsih umrlih mater. Za te
zopet preskrbi posebnih krajev, da jih izrejajo najete dojnice; ker
pa za toliko otrok ni moč dosti dojnic dobiti, žive jih ob kozjem
mleku, dokler ne morejo uživati močnejših jedi.

Ravno tako v prenapolnjenih bolniščnicah ni bilo dosti stre-
žajev. Tu se zopet Karol s svojimi pVošnjami obrne do pobožnih
duš, in posreči se mu, da jih pridobi veliko število. Tako ga je
skrb za vsako potrebo. Sam hiti od kraja do kraja, da se prepriča
0  vsem. če ne bi kdo potreboval pomoči. Crez polovico noči
mudi se pri bolnikih po hišah in v lazaretu ter jim deli dušne
m telesne darove; večkrat zleze po kaki lestvi v najvišje nad¬
stropje k bolnikom, ako najde hišna vrata zaprta.

760

4. november: Sv. Karol Boromej. milanski nadškof.

Tudi ne pozabi na tiste ubožce, ki so se sramovali prositi.
Razun denarja, ki ga sam deli, pošilja dva svoja služabnika na
konju po mestu z lažjimi jedili za tiste, ki težjih ne morejo pre¬
bavljati. Ko pa kuga nekoliko pojenja v mestu, zahaja škof tudi
na deželo, in kar je storil meščanom, ravno to stori kinetovavcem.
Kamor pride, sprejemajo ga kot rešilnega angela. Vsakdo se čuti
srečnega, da ga le vidi in od njega blagoslov prejme. Že njegov
prihod čudovito potolaži srca nesrečnikov. Sedaj je v cerkvi, sedaj
v bolniščnici ali po hišah pri bolnikih, sedaj pri umirajočih. Koder
hodi, deli blagoslov, tolažbo in pomoč, ter opominja vse k pokori
in vdanosti v božjo voljo.

7. Kakor pa ima sveti nadškof veliko skrb za telesne po¬
trebe svoje črede, skrbi vendar še bolj za neumrljive duše, ki se
jih na stotine vsaki dan preseli tja v večnost. Nadškof sam
spoveduje umirajoče, jim podeljuje sv. popotnico in blagoslavlja
duše v poslednjih izdihljajih ter jih Bogu priporoča; še celo za¬
krament sv. birme podeljuje, da ne bi verniki umrli brez njega.
Na razpotjih in očitnih mestnih trgih veli postaviti oltarje, in
vsaki dan pri njih opravljati daritev sv. maše, da to vidijo vsi
po hišah zaprti in se spodbadajo. Začetkom leta 1577 kuga
vendar enkrat preneha, kakor je bil Karol prerokoval. Da se
zahvalijo za rešitev te strahovitne šibe božje, ki je podavila
25.000 ljudi iz drugih, in 150 iz duhovskega stanu, napravi
kardinal tri slovesne obhode, pri katerih je vsa duhovščina pri¬
čujoča. Poslednja procesija gre po vseh cestah in se vije okoli
mesta. Na več očitnih trgih se ustavi, in sv. nadškof pridiguje
obilno zbrani množici z gorečo zgovornostjo, da bi jih vse vnel k
srčni hvaležnosti do Boga. Enake hvalne procesije obhajajo na
njegovo povelje po vsi škofiji. Kakor je pa ljudstvo polno hvale
do Boga, nič manj ni hvaležno svojemu svetemu nadškofu.
Glasno ga imenujejo očeta domovine, rešitelja in osvoboditelja
tako nesrečnega mesta.

8. Vsa ta hvala ljudstva in vsa ta velikanska dela Karolove
ljubezni za časov lakote in kuge pa vendar niso naklonila nje¬
govih sovražnikov, da bi bili mirovali in svoj srd ukrotili. Po¬
sebno mu je nasprotoval deželni namestnik, ki bi rad prikrajšal
škofovo sodno oblast. Ta gospod je za časov kuge, pozabivši na
svojo dolžnost, iz babje strahopetnosti pobegnil iz mesta, za česar
voljo ga je nadškof očitno pograjal v svetovavstvu. To ga je
jako razkačilo, in vedno je iskal prilike, da bi se zmaščeval nad
svetim kardinalom. Pridružila sta se mu še dva kraljeva ministra,

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof. /61

ki ju je Karol zavoljo hudobij poklical na odgovor. Ti ga zato¬
žijo pri papežu, da uvaja nevarne novotarije, ob praznikih ples in
smešne igre prepoveduje, nove praznike postavlja, ljudi v cerkvi
po spolu vsaksebi loči, nove poste zapoveduje in ženam veleva,
da morajo biti v cerkvi pokrite. Tako in enako tožbo podpišejo
v imenu vsega mesta in cele škofije ter odpravijo ž njo v Rim
posebnega poslanca. Toda papež brž spozna hudobne namene
teh tožnikov, zavrne poslanca z nevoljo od sebe in pošlje vso to
tožbo svetemu nadškofu. Dasiravno škofa silno peče ta peklenski
cin, vendar o vsem tem molči ter ne neha delati naprej na blagor
in zveličanje ljudstva, dokler ga smrt ne loči od svoje ljube črede.
Sluteč, da se mu približuje smrt, odpravi se na Veralsko goro,
samotno in odstranjeno v takoimenovanem Sezijaškem dolu blizu
Švicarske meje, da se na njo pripravi. Tu je stala sredi visokih
hribov na griču sezidana cerkvica Matere Božje, in okoli nje
majhna kapelica s podobami iz življenja, trpljenja in smrti na¬
šega Odrešenika. Posebno lepo in po naravi posnet je bil le-tu
grob Zveličarja, znan pod imenom: Sv. veralski grob. —Le sem
se umakne sveti kardinal, da se premišljujoč Kristusovo trpljenje
pripravlja na srečno zadnjo uro. Stanoval je v malem hramčku
in ležal nekoliko ur po noči na golih deskah, ogrnjen z lahavo
pavolnato odejo. Živil se je ob črnem kruhu in vodi; bičal se je
vsaki dan do krvi; še po smrti so bile znati proge tega bičanja.
Dolgo v noč je v kapelicah premišljal Kristusovo trpljenje in si
izpraševal vest, da bi opravil dobro veliko spoved o preteklem letu.
Poslednjo noč pred veliko spovedjo je molil osem ur neprenehoma
kleče, ter se svojih slabosti obtožil o. Adornu s tolikim kesanjem
in z bridkimi solzami, da je spovednik sam ganjen se milo zjokal
nad to obtožbo. Njegova spoved je bila, kakor bi v duhu stal
pred sodnim stolom božjim. Po kapelicah na tej gori ste mu
Ugajali zlasti dve podobi, Oljska gora namreč in Kristusov grob.
Pri eni je premišljeval Kristusovo neizrekljivo smrtno borenje,
pri drugi pa se je daroval za zveličanje svoje črede.

9. Kmalu usliši Bog prošnje svojega zvestega služabnika po
rešitvi iz te solzne doline. Dne 24. vinotoka strese ga lahna
mrzlica, ki jo pa ve tako prikrivati, da je nihče ne zapazi.
Kmalu pa se mrzlica premeni v navadno tridnevno, da je ne
more več zatajiti; a vse, kar si privošči, je malo kruha v juhi
in pa, da spi na slami. Med tem prihaja mrzlica čedalje bolj
nevarna, da je primoran opustiti svoje duhovne vaje, vendar pa
še gre v Askono, da dožene ondotno ustanovo in zidavo velikega

762

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

duhovskega semenišča. Prijatelji mu hočejo odsvetovati ta pot;
odgovori jim pa: „Ako sedaj ne opravim, ne hode mi nikoli več
mogoče. “ Ko pa ondi opravi svoj posel, hoče takoj odpotovati v
Milan, da bi ondi praznoval god vseh svetnikov. Gre v ladjo in
črez Veliko jezero v Kanebijo. Ondi se v župnišču pripravi na
sveto mašo, akoravno je že tako obnemogel, da se brez pomoči
svojih služabnikov ne more niti pripogniti, niti skloniti. Zvečer
enega dne pride v svoje očetnje mesto Arono, ter gre odtod v
Milan, akoravno že tako slab, da ga morajo v nosilnici zanesti v
njegovo palačo. Preden gre k počitku, pomoli še v svoji domači
kapelici, priporoči hišnikovi skrbi nekega njegovih domačih bolnih
tovarišev, in potem se še-le odpravi v posteljo, iz katere ne
vstane več. Drugi dan pokličejo zdravnike, ki pa obupajo nad
njegovim daljnjim življenjem. Karol, ki je od nekdaj imel smrt
za edini pot, ki vodi k združitvi z Bogom, zasliši vesel to po¬
ročilo. Z največjo pobožnostjo prejme svete zakramente iz rok
stolnega prošta Fontane, nato pa malo zadremlje; probudivši se
tolaži svoje jokajoče prijatelje in jim podeli z omahljivo roko svoj
blagoslov. Potem pa ima vedno svoje oči uprte v sveto razpelo
ter prijazno se smehljaje svojo dušo izdihne v naročje nebeškega
Očeta 3. dan listopada leta 1584, še-le 46 let in 2 dni star.
Komaj žalostni glasovi zvonov ljudem oznanijo smrt njih višjega
pastirja, že je po mestu vse zbegano, kakor bi bil kak sovražnik
pridrl. Vsakdo misli, da je izgubil svojega očeta, svojega variha
ali dobrotnika. Vsepovsod se začuje bridek jok, vzdihovanje in
tarnanje. Zlasti se ne da utolažiti brez števila ubožcev, katerim
je bil vedno najljubeznivejši oče. Ko ga polože na mrtvaški
oder, nastane okoli njega tolika gneča ljudstva, ki želi še enkrat
videti njegovo milo obličje, da morajo neki zid predreti, da mo¬
rejo ljudje ven priti. V stolni cerkvi pred velikim oltarjem ga
pokopljejo z največjimi slovesnostmi. Prostor za grob in napis
oskrbel si je bil že sam.

Že precej po smrti so ga častili za svetnika; ko se pa po¬
vrne obletnica njegove smrti, obhajali so ta dan za največji
praznik. To češčenje pa se je od leta do leta vedno bolj mno¬
žilo, posebno, ker so se na njegovem grobu vedno godili čudeži.
Zato ga papež Pavel V. 1. 1610 razglasi za svetnika in postavi
njegov praznik na 4. dan listopada. V tem razglasu ga imenuje
papež „mučenca ljubezni, svetel zgled pastirjem in ovčicam,
angela v človeški podobi

4. november: Sv. Karol Boromej, milanski nadškof.

763

Nekatere besede sv. parola Soromeja.

Kdor večkrat sv. zakramente prejema, pa nosi v pršili sovraštvo
do svojih bratov, tak ne obrodi sadu, ampak listje.

Nič ni laže, nego krščansko živeti.

Otroci, naši grehi, akoravno so kratki in trpe takorekoč le tre-
notek, se vendar le kaznujejo z večnim ognjem; zakaj kratki so sicer
grehi hudobnežev, ker je kratko njih življenje - a da bi vekomaj tu
živeli, nikdar ne bi nehali grešiti.

Znamenja, po katerih spoznavamo, da Boga ljubimo, so ta-le:
1- če radi na Boga mislimo; 2. radi v božji hiši ostajamo; 3.radi o Bogu
ali z Bogom govorimo; 4. radi o njem slišimo govoriti; 5. radi svoje
premoženje damo za božjega imena voljo; 6. radi zavoljo Boga zoper-
nosti prenašamo; 7. radi božje zapovedi spolnujemo; 8. ljubimo, kar Bogu
ugaja; 9. če se nam začne svet studiti; 10. če tiste ljubimo, ki so božji
namestniki ter jim spodobno čast skazujemo.

O blagor jim, kateri zamorejo Jezusovo trpljenje vedno premišlje¬
vati, in so se vedno spominjali tega oživljajočega trpljenja. Upam si
r eči, nekako nemogoče bi bilo. da bi taki mogli grešiti.

Dobrih srčnih želj. ki se pa nikoli v dejanju niso spolnile, je
pekel v  poln.

Česa ne bi mogla doseči stanovitna molitev? Najtrše kamene
izdolbe večkrat kapajoča deževna kaplja; Kristusa pa. najljubeznivej¬
šega in najboljšega, ne bi izprosila večkratna molitev? Na dvakratni
udarec na skalo v puščavi je voda pritekla, in ponavljane prošnje do
Kristusa ne bi dosegle usmiljenja? Ni še dosti, eno ali drugo puščico
molitve sprožiti na središče milosti; čim več jih meri tja, tem več
darov boste prejeli.

Mladost mora iznoreti, pravi pregovor; ali: mladost je norost.
Torej se morajo mladi ljudje raniti, da se ozdravijo, morajo poprej
s trupa piti, da potem okrevajo. Cvet svoje mladosti naj bi satanu dali,
kar pa'ostane, Bogu prepustili? O pogubne besede! o hudičeva iz¬
najdba! Ali morda daste mlada drevesca pripogibati, da bi potem do-
r astla ravnali po koncu?

Vse sedanje življenje je šolska vaja, kjer se nič drugega ni
učiti, nego srečno umreti. Kako bodo torej tisti to zamogli, ki se
nikdar niso učili?

Molit e v.

O moj Bog in Gospod, dodeli mi milost, da po zgledu tvojega
služabnika Karola spoznam revščino tega sveta, lepoto kieposti in
veličastvo tvojega kraljestva, ter si vedno prizadevam, svetu odmreti
in tebi živeti! Amen.

764

5. november: Sv. Ita ali Judita, puščavnica.

5. listopad ali november.

Sveta Ita ali Judita, Togenburška grofinja,
puščavnica (v 12 .  stoletju).

1. Čudna so pota, po katerih božja previdnost vodi svoje
izvoljence. Nova priča temu so nam dogodivščine iz življenja
sv. Ite, Togenburške grofinje. Njen ^ oče, grof Hartman, je bil
posestnik Kirchberške grajščine na Svabskem, ter je na lastne
stroške v božjo čast ustanovil benediktinski samostan Viblingen.
Kakor imajo pobožni stariši večinoma pobožne otroke, tako sta
grof Hartman in njegova soproga imela ne le prežalo, temveč,
kar je največ vredno, dobro vzgojeno, pobožno hčerko Ito. Ta
je sicer v sebi gojila srčno željo, da bi v deviškem stanu Bogu
služila v kaki samoti, vendar pa se vda volji svojih starišev, ki
jo zaroče z mogočnim in silno bogatim grofom Henrikom, lastnikom
Togenburške grajščine v Švici. Nadejaje se trpljenja, ki ima v
najobilnejši meri priti nad njo, zateče se Ita v molitvi k žalostni
Materi Božji, ter gre z grofom Henrikom, blagoslovljena od svojih
starišev. Poleg silnega bogastva je bil Henrik zale postave in
hraber v boju; a v srcu si je redil neko strupeno kačo, ki je
njemu in drugim napravila veliko žalega, namreč: strašno hudo,
naglo jezo. Kadar je vzrojil, bil je kakor zdivjan, da sam sebe
ni mogel ukrotiti; kar mu je prišlo pod roke, vse je razdrobil;
ni se dal umiriti na nobeno prigovarjanje. Ko ga je pa jeza
minila, bil je zopet najboljši človek, srčno obžalujoč svojo po¬
prejšnjo razposajenost in divjost. To strast zapazi Ita in ravna
ž njim kar more najlepše in najprijaznejše, vsaki dan pa moli
zanj h križanemu Zveličarju, naj bi mu dodelil milost spoznanja
in spreobrnitve. Kolikorkrat jej pripusti gospodinjstvo, gre k
službi božji v Fišinski samostan, ali h kapelici Matere Božje na
trati, da bi z Marijino pomočjo laže prenašala svojo žalost. Grofu
tudi to ni ljubo, da je njiju zakon brez otrok. Ita pa hvali
Boga, rekši: „Bog bi nama jih gotovo dal, če bi bilo meni in
tebi na blagor." In res, kako bi bil razburljivi Henrik vzgojil
svoje otroke? koliko pohujšanja bi jim dajal? v koliko nesrečo
jih pogreznil? Zato pa si Ita ubožce izvoli za otroke, in jim je
v polnem pomenu besede po vseh bližnjih selih in vaseh lju¬
bezniva mati, tolažilen angel. Enako dobra in ljubezniva je z
družino; opominja jo zlasti h krščanskemu življenju, k delu,

5. november: Sv. Ita ali Judita, puščavnica. 765

pridnosti, varčnosti, k molitvi in vdanosti v voljo božjo. Nad
vsemi čuje, kakor angel varih, niti najmanjše razuzdanosti ne
trpi med njimi. Ako je kdo bolan, mu je postrežnica in tolažnica;
ako ima kdo kaj potožiti, ve mu svetovati, nobeden ne gre od
nje brez pomoči. Zategadelj jo pa tudi po vseh njenih grajščinah,
po vsi okolici srčno ljubijo njeni podložniki. Le neki grofov
strežaj, Dominik, jej vedno bije na pete. Ta hinavec, prekanjen
kot lisica, zvit kot grča in kozji rog, se tako prilizuje svojemu
gospodu, da kmalu postane njegov ljubljenec, ter mu grot vse
verjame in zaupa. Pobožna Ita, dobro misleča o vsakem človeku,
ga ni spoznala; videč pa, da mu je grof jako dober, ravna tudi
ona ž njim lepo in prijazno. Hudobnež pa si to prijaznost raz¬
laga tako, da se jej čedalje bolj bliža in proti njej predrzen po¬
staja. Spozabi se celo, da jo enkrat na potu v cerkev skrivaje
zaleze, v senčnem logu napade in jej hoče, kakor nesramna
starca v sv. pismu Suzani, silo storiti. V tej nevarnosti kliče
Ita na vse grlo na pomoč. Oproda Kunon, ki je ravno blizu
ondi bil na lovu in je slišal glas grofinje, prihiti jej urno na
pomoč, da jo iztrga Dominiku iz rok. Kunon hoče sicer to
peklensko hudobijo grofu naznaniti; Ita pa pozna naglo jezo
svojega gospoda; zato ga prosi, naj o vsem tem molči, odpusti
Dominiku strašno predrznost in ga posvari, naj Boga prosi od-
puščenja ter se poboljša.

2. Odšle je Ita na vso moč previdna, da ne da Dominiku
niti najmanjše prilike, si le količkaj domišljati česa pregiešnega.
Dasiravno vljudna, vendar je proti njemu vsa resnobna. Jako
pa spoštuje Kunona, svojega rešitelja. To je hudobnežu^ po\ od,
Ja grofinjo toži pri gospodu skrivne zveze s Kunonom. S svojim
šuntanjem in podpihovanjem doseže, da Henrik, mučen od stiašne
ljubosumnosti, nedolžno Ito črti na vso moč, jej biidko očita in
ž njo ravna najbolj surovo. Nič hudega si svesta sopioga ne
ume tega obnašanja, ter si niti ne domišlja, da vse to piihaja
od Dominika. A Dominik išče na vso moč prilike, da bi ohladil
svoj srd in dopolnil svoje maščevanj?.. Med tem se Ita v sv oji
bolečini umika vedno bolj v samoto. V svoji tihi izbici joka
krvave solze, v molitvi išče moči in tolažbe, zakaj le eno srce
je, kojemu more tožiti svoje bridkosti, in to je: sočutno srce
žalostne Matere pod križem svojega Sina. Večkrat jej teko bridke
solze pri šivanju na delo. Žalostno se ozira črez temni gozd
proti gradu svojih ljubih starišev, ki smatrajo svojo hčer za
srečno, ki pa milo vzdihuje v tolikem trpljenju.

766

5. november: Sv. Ita ali Judita, pušeavnica.

Nekega pomladnega jutra si domisli, vzeti iz omare lepo-
ticje, s katerim je kot nevesta šla k oltarju, in dragocena, ženitvo-
vanjska oblačila, da ja opraši in po odprtem oknu razobesi.
Vzdihnivši vzame svetli poroški prstan v roko, ga milo ogleda,
upre oči proseče v nebesa, pa ga položi na okno. Potem gre
po domačih opravkih. Zvečer zopet hoče v predala shraniti
ženitvovanjska oblačila in dragocena lepotičja. Spreleti jo pa grozen
strah, ko nikjer ne more najti poročnega prstana; zastonj je vse
iskanje in vprašanje. Neka vrana v bližnjem gozdu ga je bila
namreč ugledala na oknu in v gnezdo odnesla, kakor imajo ti
ptiči navado, svetle reči pobirati. Črez malo dni pa gre Kunon
na lov, in ker mu tisti dan nobene divjačine ne pride naproti,
spleza na neko visoko drevo, ker zapazi na njem veliko gnezdo.
Jzvzemši mlade, zapazi na dnu gnezda svetel prstan. Z mladiči
vred vzame gnezdo, prstan pa si natakne, ne vedoč, čigav je,
na roko. V grad prišedši pokaže ga domačim ljudem ter jim
pove, kako je dobil prstan. Tudi Dominik sliši ta dogodek. To
je Dominiku povod, da skuje peklensko hudobijo. Hitro gre h
grofu ter mu pove žalostnega obraza, kako ga more sedaj
do trdnega prepričati, da se grofinja pregrešno pajdaši s Kunonom.
Grof, srda se peneč, takoj veli poklicati Kunona in ga vpraša,
kje ima prstan. Kunon, svest si svoje nedolžnosti, mu ga na
prstu nataknjenega pokaže. Grof pa, ne da bi ga vprašal, kje
in kako ga je našel, ukaže nesrečnega Kunona v svoji togoti
divjemu konju privezati na rep in ga po kamenju od grada doli
drviti do smrti. V tej divjosti dere grof v Itino sobo, ozmerja
jo neusmiljeno, jo zgrabi in skozi okno trešči črez robasto pečevje
v neznansko, vrtoglavo brezdno. Tako se mu ohladi srd, ko
misli, da se je Kunonu črepinja razbila na drobne kosce, grofinja
pa da je ob pečinah našla gotovo smrt. Strah, groza in žalost
sprehaja o tej novici ves grad; vsi vzdihujejo na tihem po dobri
grofinji, po vrlem Kunonu; le hudobnež Dominik se po peklensko
raduje, da se je zmaščeval. Da bi pa potihnil glas o tej grozo¬
vitosti in bi hudobnež v spanje zazibal svojo in grofovo vest,
pregovori grofa, naj okliče, da živa duša o tem nikdar ne sme
črhniti ničesar.

3. Toda angel Gospodov čuje nad onimi, ki jih hoče ob¬
varovati njegova roka. V 400 črevljev, torej skoraj 127 metrov
globok prepad padši ostala je Ita celo nepoškodovana. Prvo je,
da se prisrčno zahvali Bogu, potem pa ga prosi nadaljnje pomoči.
Po dolgem premišljevanju, kaj bi storila, ukrene odšle v skritem,

5. november: Sv. Ita ali Judita, puščavnica.

767

samotnem gozdu edino Bogu živeti. Bil je ta gozd več ur dolg,
in le malokaterikrat je človeška noga prodrla skozi njega. Veli¬
kanske smreke, jelke in hrasti so rastli v gozdu, jagode in bo¬
rovnice pokrivale tla, v zraku so vršele mnogotere ptice in
mnogotera divjačina je po gozdu šumela sem ter tja. V tem gozdu
si poišče 'Ita poleg visoke jelke in blizu bistrega vrelca svoje
prihodnje prebivališče. Tu si napravi najubornejšo kočo iz od¬
lomljenega kleščevja, zamašivši jo z mahom. Borovnice, jagode
in mnogotere koreninice so jej živež, bistra studenčnica jej naj-
Boljsa pijača. Pred vhodom v kočo napravi si iz oklestkov lesen
križ, ki je njej za oltar. Za zimo se založi z enakim gozdnim ži¬
vežem, ki ga posuši na poletnem solncu. Za posteljo si nanosi
mahovja; v poznejših letih, ko se jej raztrga obleka, spleta si
jo iz protja in bičevja, ali omaji smrekove kože, ki jih odrga z
ostrimi kameni, je poreže v jermena, ter posplete za odejo in
obleko, ker nima nikakoršnega orodja, tudi ne luči, ne ognja.
V takem stanu brez vsega drugega živeža in oblačila, v najhujših
zimah in največjem mrazu, v pomanjkanju vsega  preživi celih
sedemnajst let v molitvi, v premišljevanju in najostrejšem pokor-
jenju, kakoršnega niso prebili niti puščavniki nekdanjih časov.
Ali vsa Bogu vdana trpi, da ji ni najmanjše nevolje iz ust niti o
ljutem in okrutnem grofu, niti o drugih sovražnikih; le moli za
Vse, da bi greh spoznali in se spreobrnili, najbolj pa za svojega
Henrika. Najhuje jej de, da ves ta čas ne more k službi božji,
ne sliši božje besede, ne more k spovedi, ne k sv. obhajilu.

Ves ta čas živi Henrik na svojem gradu ves v žalosti, zelo
ga grize huda vest. Že kmalu potem, ko se je bil zmaščeval
nad soprogo in Kunonom, vzbudi se mu vest, da je krivično
ravnal ž njima, ker ju ni nič zaslišal pred obsodbo. Jamejo mu
Prihajati misli, da je grofinja morda vendar-le nedolžna, in te
misli ga grozovito trpinčijo. Dominik si sicer na vso moč pri¬
zadeva, da bi ga utolažil, a vse zastonj. Kamor se obrne v
gbadu, povsod gredo strahovi za njim. Naposled ukrene, grad
zapustiti in kje drugod si poiskati dušnega miru. Preden pa to
stori, dd po Dominiku grofinjinim starišem v Kirchberk vedeti,
^ se je grofinja, njegova soproga, pregrešno spečala z malo¬
vrednim hlapcem, in je zato oba v smrt obsodil. Groza prevzame
stariše, zakaj o svoji hčeri si nikakor ne morejo misliti kaj takega;
videč pa, da mogočnega Togenburškega grofa ne morejo pozvati
na odgovor, prepuste maščevanje pravici božji. Nato odide Henrik
s svojim prilizunom Dominikom križem sveta, da bi pri veselicah

768

5. november: Sv. Ita ali Judita, pušeavnica.

zamamil razdraženo vest. Vendar nikoli nikjer ne najde zaže-
ljenega miru, zakaj povsod gre ž njim oni črv, ki neprenehoma
grize in gloje osrčje hudobneža. Naposled se vrne nazaj na svoj
grad in Dominik ž njim; zakaj tudi tega starega grešnika enako
peče huda vest. Kakor grof, enako se on plazi vselej s strahom
okoli gospojnih stanic, in groza ga obhaja, kolikorkrat se z grada
ozre doli, kjer je vrli in nedolžni Kunon storil smrt. V vsem
gradu biva neka nema žalost, in v taki tihi bolesti preživlja
mogočni grof svoje dni, k večjemu, če nekoliko na lovu pozabi
svoje reve. Po takem nepokojnem stanu hoče ga Bog k pokori
pripraviti in njegovo ošabnost ponižati. Ita pa ne neha noč in
dan, Boga usmiljenja prositi zanj, dokler poslednjič Bog usliši
njeno molitev.

4. Nekega dne gre eden hlapcev v Rabenštanjski gozd na
lov. Psi lete zmeraj dalje in dalje v goščo za sledjo, in lovec
za njimi. Kar zapazi rudokop človeške stopinje in pod visoko
jelko silno borno kočo. Mišič, da kak puščavnik stanuje ondi.
pogleda pri špranji in vidi človeško podobo povito v čudne lesene
spletenine in cunje. Ko jo ogleduje, dozdeva se mu, da je ta
obraz že nekje videl. Ko pa stopi blizu, spozna svojo nekdanjo
grofinjo Ito. Ob tem pogledu polijo ga mile solze, da mu kar
govorica zastane. Ita mu razodene, da je v resnici ona tista
Togenburška grofinja, katero imajo že zdavnaj za mrtvo. Rudokop
jej pove, kako da se Henrik svoje naglosti kesa in ves zbegan
trapa sem ter tja, sedaj po gradovih sedaj po svetu. Ko sliši
to, dovoli mu Ita, da sme grofu sporočiti o njenem življenju in
prebivališču. Kar v eni sapi leti oproda v grad z novico:
„Dobra grofinja še živi, videl sem jo s svojimi očmi ter ž njo
govoril. “ Henrika čudno pretrese to poročilo; sramota in kesanje,
strah in groza, sum in natolcevanje — vsi taki in enaki občutki
se bojujejo v njegovem srcu. Zavedevši se kakor iz strašnih
sanj, veli oprodi, naj mu pokaže pot do koče. Med tem pa Ita
moli k Bogu in še kleči, ko zasliši človeške stopinje. Sluteča,
da bi utegnil grof iti, gre mu naproti. Komaj pa jo grof ugleda,
pade jej k nogam, in jo ves solzen prosi odpuščenja; ne neha je
prositi, dokler mu Ita roke ne poda in ga k sebi potegne. Več
časa si na prsih slonita in jokata. Ita mu odpusti vse iz srca
in prosi, naj se ne maščuje nad Dominikom, mu marveč njegovo
zločinstvo odpusti. Grof jej obeča in je tudi mož beseda; vendar
pa zahteva od nje, da se mora po vsaki ceni vrniti ž njim v
Togenburg. Toda Ita mu razodene, da je Bogu storila obljubo,

5. november: Sv. Ita ali Judita, puščavnica. 7(59

da hoče do konca svojega življenja v tej samoti ostati. Zastonj
so vse Henrikove prošnje, vsa prigovarjanja grajskega duhovnika.
Dovoli le v to, da se hoče preseliti v malo stanovanje poleg
kapelice Matere Božje na Trati, blizu Fišinskega samostana.
Dokler pa še ono stanovanje ni pripravljeno, ostane v svoji do¬
sedanji koči, samo gozdno obleko zameni z drugo, čisto preprosto.
Ko je pa novo stanovanje za njo pripravljeno, ni mogoče popisati,
kako težka jej je ločitev od kraja, kjer je še-le prav spoznala
kozjo dobrotljivost. Goreče se Bogu zahvaljuje, in vsa ganjena
se poslavlja od svoje koče, kjer je tolikanj pretrpela, od bistrega
studenca, iz katerega je pila, in od ljubih ptic, ki so tako pri¬
vadilo jo kratkočasile, ter gre s križem v roki v svojo novo
puščavnico. Njeni stariši, ki so še živeli, veselili so se najbolj,
da je njena nedolžnost prišla na beli dan. Obiščejo jo v njeni
n ovi puščavniški celici, prelivajoč solze veselja jo objamejo. Grof
Henrik jih prosi odpuščenja. Odpustijo mu. Ita razodene vso
Pogodbo s prstanom, Henrika proseč, naj se spominja duše zve¬
stega Kunona. Henrik postane odšle ves drug človek, vsem
zgled premagovanja, molitve in pokore. Toda Dominik, ne vedoč,
da mu je odpuščeno vse njegovo peklensko početje, vzame si,
enak Judi Iškariotu, iz obupnosti življenje. Kmalu poči glas o
svetem življenju blage grofinje daleč na okoli. Iz vseh krajev
prihajajo ljudje, da bi jo videli in se jej priporočevali. Ker jo pa
čedalje v večjih trumah obiskujejo, prosi fišinske nune, da jej v
svojem samostanu malo celico odločijo v stanovanje. V tej daje
Pri mali linici nasvete in tolažbo, ter tudi prejema potrebno hrano
skozi njo. Še več let živi vsem nunam'v zgled pobožnosti, dokler
J e  ljubi Bog ne pokliče k sebi v svoja sveta stanovališča. Po¬
kopljejo jo v fišinski samostanski cerkvi pred oltarjem sv. Nikolaja.
'— Zveličani Peter Kanizij je popisal prav prisrčno prigodbe nje¬
nega življenja na tolažbo vsem trpečim dušam.

Obrazuje se kot nuna s palico in molitvenimi bukvami v rokah,
vrano, ki nese prstan v kljunu, ali pa z brdkim jelenom poleg sebe,
ki ima na rožičkih 12 vžganih sveč. Basen namreč pripoveduje, ko
je po noči hodila iz svoje celice v Fišingen v kor molit, da jej je
jelen z lučmi na rogeli tja in nazaj svetil na potu.

5)voje strupenih kač v človeškem srcu.

Kakor je sicer človeško srce majhno, vendar domujejo in raz¬
sajajo v njem mnogotere pošasti, katere napravijo največjo nesrečo,
a ko človeka premagajo. Enake so kačam, ki s svojim strupom do
smrti pičijo onega, ki jih v nedriji greje. Več njih našteva Kristus
Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 49

770

5. november: »Sv. Ita ali Judita, puščavnica.

v sv. evangeliju, rekoč: „Iz srca izhajajo hude misli, uboji,
prešeštva, nečistost, tatvine, kriva pričevanja, pre-
klinj e vanj a.“ (Mat. 15, 19.) Dvoje najnevarnejših kač pa, ki go¬
spodujete v marsikaterem človeškem srcu, ste nagla jeza in me¬
sena poželjivo  st.

Prva, namreč nagla jeza, domovala je v grof Henrikovem, druga
pa, to je mesena poželjivost, v Dominikovem srcu. Koliko nesrečo sta
ta dva nakopala sebi, dobri Iti in zvestemu oprodi Kunonu, kaže nam
poprejšnji življenjepis. Nagla jeza je storila Henrika ubijavca, mesena
poželjivost pa Dominika prešeštnika, obrekovavca, podpihovavca, ubi¬
javca in morivca samega sebe. V eni reči ste si ti dvojni kači enaki,
namreč v slepoti, s katero udarite človeka. Zlobna divjost pripravila
je grofa Henrika ob vso zavest, da samega sebe ne več poznavajoč rti
vedel, kaj dela, niti kaj bode prišlo iz njegovih del. Ravno tako je
mesena poželjivost popolnoma oslepila Dominika. Predrznil se je na¬
pasti krepost svoje visokorodne gospe, in ker ni mogel doseči svojega
grozovitnega namena, polastilo se je sovraštvo njegovega srca, ki ga
je gnalo k umoru. In kaj sta imela grof kakor Dominik od tega, da
sta tem strastem dala si gospodovati? Zadolženo, pekočo vest
pekel že na tem svetu.

Preišči, krščanska duša, če katera teh kač morebiti tudi v tvojem
srcu ne domuje in ne daj niti eni niti drugi priti do gospostva, sicer
ti gorje! Večkrat ste majhni, ali počasi narastete čedalje večji. Ne
daj jima dorasti, temveč umori ji poprej. Ustavljaj se jima z molit¬
vijo, s čuječnostjo, s premagovanjem. Ko se v tebi budi nepotrpež-
Ijivost, jeza, kliči Jezusa na pomoč, zateci se v njegovo najsvetejše

srce, in spomnivši se, kako je ono polno milobe in krotkosti, nikar ne

razsajaj v togoti, ne psuj in ne preklinjaj, ne zadiraj se z bodečimi
besedami v bližnjega! Ozri se na Kristusov križ in poslušaj umira¬
jočega Zveličarja, ki prosi za svoje morivce in križavce: „Oče, od¬
pusti jim, saj ne vedo, kaj delajo  P In ako se hoče v tebi

vzbujati poželjivost, kliči Marijo, prečisto Devico, prosi jo brambe in
pomoči; zateci se k delu, misli na božjo pričujočnost, pribeži k angelu
varihu, pobegni proč iz priložnosti.

Ako se poprijemaš teh pripomočkov, ti kači ne boste mogli v
tebi gospodovati, temveč umoril ji bodeš naposled popolnoma, če se
večkrat ponižuješ pred Bogom, mu večkrat potožuješ svojo revščino
in nadlogo v molitvi ter zakramenta sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa
rad in s pridom prejemaš.

Molite v.

O naj dobrotljivejši Jezus! dodeli mi iz svojega srca nekoliko tiste
krotkosti in čistosti, ki je je prepolno, da ne razžalim nikoli s kako
nečistostjo tvojega nebeškega Očeta, da ga ne ožalostim z jezo in ne-
voljo. Pošlji mi tudi svojo luč, da spoznam kače, ki imajo zalego v
mojem srcu, ter mi daj moč, da jih premagam in umorim. Amen.

H. november: Sv. Leonard, puščavnik.

771

6. listopad ali november.

Sveti Leonard, puščavnik (L 559).

Po cerkvah, posebno na deželi, vidi se pogostoma podoba nekega
svetnika v črni obleki, z zlomljeno verigo v roki; ta je sv. Leonai d

L Narodil se je iz starofrankovske rodovine plemenitim sta-
rišem, ki so bili na dvoru kralja Klodovika I. jako spoštovani.
Tudi on je bil služabnik na kraljevem dvoru, m je s Klodovikom
vred od sv. Remigija (glej 1. vinotoka) prejel sv. is , oj a mu
je bil kralj sam krstni
boter. Prejemši sv. krst,
popusti, razsvetljen po
nadnaravni luči svete
vere, kraljevih dvoran
šumeče veselje, videč,
da ondi le prerade gos-
podujejo laži in prilizo¬
vanja, nezvestoba, hi¬
navščina, lakomnost, na-
puh, gizdavost in po¬
hlepnost, nevoščljivost
in druge enake pre¬
grehe. Vzemši si sv.

Remigija za zgled, hoče
Po njegovih stopinjah
hoditi. Remigij, spo¬
zna'vši njegovo nagnje¬
nje in voljo, posveti ga
za diakona. Kakor uče¬
nik Remigij, tako se
tudi njegov učenec Leo¬
nard z vso gorečnostjo .. , ..

odlikuje v delih krščanske ljubezni. Vse, kar ima, z veseljem
deli z ubožci. Posebna radost mu je, nevednemu ljudstvu ozna-
ujati sv. evangelije. Število kristjanov je bilo te aj se pic o \
frankovski deželi, zakaj od Klodovika do popolne spreobrnitve
Kingovega ljudstva je trajalo nad 100 let. Lem goiecneje toiej
Leonard še' malikovavstvu in vražam vdano ljudstvo spreobrača
h Kristusovi veri. Glas njegove zgovornosti prisluje do ki uljevega

772

6. november: Sv. Leonard, puščavnik.

dvora. Na ponudbo so mu visoke časti, celo neko škofijo mu
prisodi kralj. Toda Leonard, okusivši sladkost Kristusove po¬
nižnosti in njegovega jarma, ogne se vsej časti. Najbolj si želi,
kje v tihi samoti svetu popolnoma odmreti. Odpravi se v samo¬
stan Miši, dve uri od sedanjega Orleanskega mesta, čigar prednik
je bil opat sv. Maksimin. V ondotno družbo sprejet zgleduje se
nad svetim življenjem opata Maksimina in duhovnika Leta, da
si pridobi vseh onih čednosti, ki naj lepotičijo vsakega samo¬
stanskega duhovnika. Po Maksiminovi smrti 1. 520 pa se na¬
meni svetu popolnoma umakniti in kje v kaki neznani samoti
kot puščavnik živeti do smrti. Z višjim dovoljenjem krene skozi
Beriško pokrajino proti Povenskemu gozdu, ki se je razprostiral
več milj na daljavo proti Limogu. Grede vidi na več krajih
malikovavske podobe. S sveto jezo nad to peklensko gnusobo
jame ondi prebivavcem sveto evangelije oznanjati. Ker mu Bog
dodeli tudi dar čudežev, da vsakatere bolnike ozdravlja in hu¬
dobe izganja, seže njegova beseda tem bolj v surova srca. Kmalu
po vsi okolici nikjer ni nobenega malikovavca več; mladci iu
starci prosijo sv. krsta. Ves vesel zavoljo teh del božje milosti
odtegne se naposled v Limoški gozd. Jagode, korenine in divja
zelišča so mu jed, molitev in premišljevanje mu radost. Med tem
ga vendar gorečnost in skrb za duše goni med ljudi, da jih po¬
učuje v resnicah svete vere.

2. Za dobe njegovega bivanja v gozdu primeri se, da mu
prideta naproti kralj in kraljica, ki sta bila le-tu na lovu.
Nenadoma jamejo kraljico obhajati težave, kakoršnim so matere
podvržene. Njeno in otrokovo življenje je bilo v največji smrtni
nevarnosti. Ko torej kralj svetnika ugleda, prosi ga za božjo
voljo, naj moli za kraljico. Leonard poklekne in moli. Po nje¬
govi molitvi se srečno izide s kraljico in detetom. Iz hvaležnosti
mu kralj ponudi bogatih darov. A Leonard ga prosi, naj jih
rajši razdeli med ubožce; v dar sprejme le nekoliko tistega
gozda, kjer se je čudež bil zgodil, da ondi sezida malo kapelico
na čast Materi Božji in majhen samostan, v katerem more pre¬
bivati. Zato da temu kraju ime: Nobilak, to je: plemenitaško
posestvo. Kmalu mu dojde veselje, da se mu pridruži več mož,
vabljenih po njegovem svetem življenju, ki skupaj po njegovem
navajanju služijo Bogu. Živež jim je kruh in sočivje, in pijača
bister studenec, ki baje na Lenartovo molitev jame ondi izvirati.
Moč njegove molitve pa stori še veliko drugih čudežev. Zato
prihajajo ljudje iz bližnjih in daljnjih krajev, prosit ga njegove

6. november: Sv. Leonard, puščavnik.

773

pomoči. Posebno se mu smilijo ubogi jetniki, čijih življenje je
bilo tedaj silno žalostno. Bili so namreč Franki jako vneti za
vojsko ter v vednih bojih s sosednimi narodi. One pa, ki so jih
v vojski zajemali, uklepali so v železje in kakor s sužnjimi
ravnali. Te jetnike torej Lenart obiskuje, jih tolaži in jih veliko
reši sužnosti. Njegova ljubezen do jetnikov je tolika, da zahaja
v ječe hudodelnikov, jih tolaži, poučuje in veliko Bogu pridobi.
Ta sloves gre o njem daleč po svetu. Zategadelj se mu celo
daljnji jetniki priporočajo v priprošnjo, kakor da bi bil ze med
izvoljenimi svetniki v nebesih. In glej, verige jim padajo z rok
in nog, ter jih predenj prinašajo v znamenje hvaležnosti, piosec ga,
da smejo pri njem ostati in se pokoriti. V sled tega pa se Lenait
le še bolj ponižuje pred Bogom, najostreje pokori in noc in dan
trudi za zveličanje duš. Komaj vstane od molitve, ze i i ne
utegoma v bližnje vasi in trge, da božjo besedo oznanuje, ne¬
vedne poučuje, trdovratne svari in opominja, ter vodi grešni e
k Bogu. Ob takih delih se v službi Gospodovi postara, dokler
ga Gospod v visoki starosti ne pokliče na zasluzeno plačilo 6. dan
listopada okoli leta 559. Pokopljejo ga v tej od njega sezidam
cerkvici, in več časa ostane njegov grob blagovito mesto mnogim
bolnim in stiskanim ljudem.

Obrazuje se kakor je bilo spredaj povedano; a kakor se sem
ter tja napačno vidi, kot opat, kajti dasiravno ] S  L

družbe, vendar njegova družba ni bila samostanska, j  S
rimski mučeniški zapisnik imenuje samo „sp°znavavca . f^kaj se
časti kot patron jetnikov, je znano; ali zakaj ga im j
divine, ni jasno iz njegovega življenjepisa.

„V ječi sem bil, in ste k meni prišli . 44

(Mat. 25, 30.)

S temi besedami se bo obrnil Zveličar sodni dan k tistim, ki
So  imeli usmiljenje z jetniki in so jim po Lenartovem zgledu polajše-
vali njih žalostni stan. Vprašal pa boš morebiti, kako da moreš ti
s Polnovati to dobro delo, jetnike obiskovati, jih tolažiti m iz ječe
rešiti, ker so zavoljo pregrešenja in hudobij v ječah, torej se po pra¬
vici strahujejo. Toda o takih jetnikih tu ni govora, dasiravno je
dobro delo, če ti je prilika, da lmdodelnika utolažiš, njegovo dušo k
bogu povzdigneš, ga opomniš na pravičnost božjo, k pokori obujaš in
za njegovo spreobrnitev k Bogu moliš.

Jetniki, ki naj jih obiskujemo, tolažimo in rešu¬
jemo za Jezusovega imena voljo, so tis ti, ki po nedolž¬
nem trpe, zavoljo pravice ali sv.vere v ječi vzdihujejo,
ali kot sužnji težko železje nosijo.

774

6. november: Sv. Leonard, puščavnik.

Tako, postavim, veliko kristjanov in celo katoliških misijonarjev
vzdihuje v ječah in verigah v deželi nevernih narodov. Kajpa, da ti
nisi tam in tudi tja ne moreš hiteti; pa kaj drugega je, kar moreš tja
poslati in jim na pomoč priti, namreč tvoja molitev ali tvoja miloščina,
s katero se morejo odkupiti.

Ali pokazal ti bom še druge jetnike, katerim lahko storiš veliko
dobrega. Vsako leto se jih veliko izpusti iz strahovalnic in pokorilnic,
kjer so zadostili za svojo pregreho. Ti so sicer rešeni, toda večkrat
ne vedo, kam. S sramoto zaznamovani in brez pomoči, da bi se
preživili, velikrat nevešči rokodelstva, klatijo se po svetu, in večkrat
jih primora revščina in pomanjkanje, da vnovič oškodujejo premoženje
bližnjega ali pa beračijo. Tako jih zopet zasačijo in v ječo vtaknejo,
oni pa se pogrezajo zmeraj globokeje v pregrehe in hudobije. Kako
bi bilo, če te takšen človek prosi stanovanja, dela in pomoči, ko bi
mu pristopil in rešil njegovo dušo?

Nadalje: Ne manjka se dandanes zanemarjenih otrok; zapuščeni,
brez pouka in znanja sv. verskih resnic, brez dela pohajkujejo sem
ter tja in se je bati, da jih bodo nekdaj vlačili po ječali. Kako bi
bilo, ko bi se pobrinil za take zapuščene reve in zanje skrbel, da bi
dorastli v pobožne kristjane in koristne ude človeške družbe? Gotovo
ti prilike temu v občini ne manjka. (’e vsega ne moreš sam iz svo¬
jega utrpeti zanje, prosi še druge dobre ljudi, da ti pomorejo. Veliko
zasluženja pridobili si bodo vsi, ki se tega dobrega dela hočejo s
teboj udeležiti. Lahko pomoreš mladini, če podpiraš „Salezijansko
društvo",  ki  se po mladinoljubu Don Bosku ustanovljeno peča z
vzgojo in rešitvijo zanemarjene mladeži. Na Slovenskem ima svoj
sedežna  Rakovniku blizu Ljubljane. Tudi društvo „detoljubov“
ima podoben namen. Strašne nevarnosti pretijo posebno mladim de¬
kletom, na katera prežijo agentje in razuzdanci po kolodvorih in
mestih, po železnicah in ladjah, da bi jih zajeli, obetajoč jim dobre
službe, v sužnost nečiste pregrehe, o kateri pa s strahom zvedo
še-le tedaj, ko uiti več ne morejo. — Take. ki gredo službe iskat
v mesto ali tujino, treba na nevarnosti opozoriti, pa tudi podpirati
družbe, ki jih jemljejo v zavetje, kakor so: ..Katoliški kolo¬
dvorski misijoni", „Zavod sv. Nikolaja"  v Trstu itd.

Ako je le kaj, gotovo je dandanes vsaki občini velika potreba,
da se napravijo blagajnice, iz katerih bi zanemarjeni otroci dobivali
potrebno obleko, živež, stanovanje, knjige in papir, da bi mogli šolo
obiskovati, v cerkev in k pouku hoditi. Velike zasluge bi 'si v vsi
občini pridobil, kdor bi v svoji oporoki podlago postavil taki blagaj-
nici, in ravno tako tisti, ki bi ga posnemali. Kolikor bi srenje z ene
strani plačevale za take zanemarjence, toliko bi si z druge strani
prihranile, kar gre sedaj v kaznilnice in pokorilnice in za veliko
drugih plačil, ki jih imajo za odraščene hudodelnike. Poleg tega pa
bi občine pred vsem svetom uživale čast, da imajo dobro vzgojene
prebivavce, pobožne kristjane, pridne in poštene delavce in rokodelce.
O koliko grehom bi se v okom prišlo, koliko duš se otelo!

i.  november: Sv. Vilibrord, škof in oznanovavec sv. vere.

i 7 o

Molite v.

Sv. Leonard, ki si s svojo molitvijo in s svojim srčnim usmilje¬
njem mnogim ubogim jetnikom naklonil tolažbo in rešitev; prosi za me
in za vse grešnike, da Bog po svojem obilnem usmiljenju reši naše
nboge duše iz vezi greha in smrti ter jih privede k prostosti svojih
otrok. Amen.

7. listopad ali november.

Sv. Vilibrord, škof in oznanovavec sv. vere

(L 738).

1. Dvorni pristavnik ali oskrbnik frankovskih kraljev, Pipin
Heristalski, je imel s friženskim knezom Radbodom veliko krvavih
bojev. Spoznal je, da divjakov z mečem ne bode ukrotil, zato
Prosi pobožnega angleškega kralja Ino, naj mu pošlje misijonar¬
jev, ki bi med Frizi sveto vero oznanjali in te divjake spre¬
obračali. Kralj mu jih pošlje 12, njim na čelu sv. Vilibrorda.
Že ko je bil mladenič, sprejeli so ga v pobožno samostansko
družbo v Riponu, kjer se je poleg sv. Egberta in Vigberta na
Irskem 12 let goreče trudil za blagor duš. Ko je bil 30 let
star in v mašnika posvečen, razodene željo, prepeljati se v Frizijo
in ondi sveto evangelije oznanjati. Res ga v to izvolijo njegovi
predstojniki. Zli tovariši, enako vnetimi za božjo čast, odjadra
leta 692 proti iztoku Renske reke. Od Katvika pridejo v Vilta-
burg, sedanji Utreht v Holandiji. Spozna, da mu je kot misi¬
jonarju potreba apostolskega poslanstva; zato gre v Rim k te¬
danjemu papežu Sergiju. Papež ga ljubeznivo sprejme, mu da
ime Klemen, ter mu izroči veliko pooblastil in svetinj, ki naj bi
jih rabil pri zidavi novih cerkev. Pomoli na grobeh sv. apostola
Petra in Pavla in se vrne nazaj v Frizijo. Zdaj prične svoje
misijonsko delovanje. Najprej hodi po onih pokrajinah, katere so
bili že Franki odvzeli Frizom. Občine, katere je s pomočjo
svojih tovarišev spreobrnil v teku 6 let, združi v škofijo, in
papež ravno njega imenuje za prvega velikega škofa v Utrehtu.
Ondi sezida Zveličarju na čast lepo cerkev, odločivši si jo za
stolnico. Potem se napoti k onim prebivavcem, ki so bili s svojim
knezom Radbodom vred zakleti sovražniki Frankov in pogrez¬
njeni v ostudno malikovanje. S seboj mora vzeti s svojimi to-

776 7. november: Sv. Vilibrord, škof in oznanovavec sv. vere.

variši vred vse, česar potrebuje za božjo službo: prenosni oltar,
kelih, mašno obleko, kruh in vino. Tako gredo med divjake
brez drugega^varstva in kake pomoči. Knez Radbod, dasiravno
trdovraten nevernik, jih nikakor ne ovira. Tako se jim posreči,
da kmalu oči odpro več poganom. Napoti se tudi v Danijo; ali
deželni poglavar ga prepodi, in zadovoljen mora biti, da odkupi
40 otrok, jih krsti in vzame s seboj. Nazaj grede nastane silen
vihar, ki ga zanese na otok Amelant, kjer so častili malika
Fosita. Nihče se ni smel predrzniti, da bi bil na tem otoku
umoril kako žival, ali pil iz studenca, ali okusil kak drevesni
sad in zemeljski pridelek, zakaj Frizi so bili te vere, da je vse
to malikovo in njemu posvečeno. Vilibrord jih hoče prepričati,
da je to vraža. Zato pokolje nekaj živali in je s svojimi tova¬
riši tega mesa, v studencu pa krsti troje otrok. Pogani pa so
mislili, Vilibrord bode pri tej priči padel mrtev na tla. Ker se
pa to ne zgodi, zapove Radbod, da so vadljali tri dni zaporedom,
in kogar je zadela vadija, so ga umorili. Božja volja pa je bila,
da vadija nobenkrat ni padla na Vilibrorda.

2. Leta 719 umrje knez Radbod. Sedaj more Vilibrord še
prosteje oznanjati božjo besedo. Na veliko veselje se mu pri¬
druži sv. Bonifacij in ostane cela tri leta pri njem, preden gre
na Nemško. Oba si prizadevata na vso moč, malikovavce pre¬
obrniti k pravemu spoznanju. K srečnemu uspehu veliko pri¬
pomorejo lepi zgledi sv. Vilibrorda in dar čudežev, ki mu ga je
Bog dodelil. Niti smrti se ne boji, kjer je treba tvegati živ¬
ljenje, da bi otel kako dušo. Na otokih Valhern najde malika,
kateremu je ljudstvo darovalo. S sveto jezo ga pahne, da se v
kosce razdrobi. V tem trenotku pa ga udari neki vojščak z
mečem, pa tako, da ga ne rani. Pri tej priči obsede vojščaka
hudoba in ga neusmiljeno trpinči. — Vse to je z njegovo in
njegovih tovarišev gorečnostjo vred pripomoglo, da se je po se¬
danjem Nizozemskem potrebilo malikovavstvo, in česar je Pipin
Heristalski pričakoval, to se je zgodilo, namreč da je krščanstvo
ukrotilo divje Frize, ki se z mečem niso dali premagati. Kakor
povsod, tako je tudi pri teh divjakih krščanstvo razodelo svojo
božjo moč. V vednem delu in trudu se postara, ter si, dokon-
čavši svoje delo, želi pokoja. Butara postane njegovim ramenom
pretežka. Zato posveti enega svojih pomočnikov za škofa, ki
naj bi nadaljeval njegovo delo; on se pa umakne v samoto, da
bi se tem laglje pripravljal za pot v večnost. V tej samoti živi
poslednje dni v vednem pokorjenju, v molitvi in premišljevanju,

7. november: Sv. Vilibrord, škof in oznanovavec sv. vere. 777

dokler ga 6. dan listopada leta 738 smrt ne preseli v boljše
življenje. V samostanu Ehternah so pokopali njegovo truplo,

kakor si je bil naročil. V Trieru ob Renu so shranili njegov

prenosni oltar, na katerem je po misijonih opravljal daritev svete
maše. Poleg sv. Bonifacija bodo na Nemškem vedno blagrovali
njegov spomin.

Obrazuje se kot škof, z otrokom v naročju.

Zveličavna moč krščanstva.

Hrabri in modri Pipin je dobro spoznal, da ima edino le krščanstvo
moč v sebi, srca divjih Frizov ukrotiti; pa tudi pogani sami so

spoznali, da bo odklenkalo njihovim ropom in morijam, kakor brž se

krščanstvo ukorenini v njihovih pokrajinah.

Blagonosnemu učinku krščanske vere se ne more nobeno ljudstvo
dolgo ustavljati, naj bo še tako zdivjano in nravno propadlo. Mali¬
kovanje je svojim privržencem dovoljevalo vse, česar poželujejo člo¬
veške strasti v svoji hudobiji; učilo jih je naravnost moriti, pobijati,
goljufati in nesramnosti počenjati. Zahtevalo je krvavih darov, klicalo
jih v vojsko s sosednimi narodi, posvečevalo najostudnejše hudobije;
vendar so ostri nauki krščanstva premagali in pogubili človeškim
strastem tolikanj priljubljeno malikovavstvo. Oltarje malikov so raz¬
drobili in popustili, kakor hitro je ljudstvo svojo slepoto spoznalo in
se h Kristusu križanemu obrnilo; krvavi meč so vtaknili v nožnico,
koder se je oznanjal mir Kristusov. Pa tudi še dandanes se tako
godi, kamorkoli prodero žarki krščanstva in kjerkoli sprejmejo besedo
Križanega.

Toda krščanstvo je storilo in stori še več. Ukroti ne samo su¬
rovost, divjost in ljutost, temveč premeni tudi vsega človeka in ga
stori dovzetnega za vse lepo in dobro. V krščanstvu se razcvitajo
vede in umetnosti in srca navajajo k najlepšim čednostim. Kjer je
Prej bivala jeza in razdor, nevoščljivost in lakomnost, tam biva zdaj
bratovska ljubezen in usmiljenje; prej je gospodovala divjost, zdaj kraljuje
krotkost in potrpežljivost, prej nepokorščina, zdaj pokorščina; prej
nesramnost, zdaj zdržnost in čistost. Frizi so po Vilibrordovih besedah
postali vsi drugačni ljudje, a še dandanes spričujejo misijoni pri div¬
jakih v Afriki in Ameriki o zveličanski moči krščanstva. Ondi, kjer
je pred malo časom se prelivala človeška kri in se jedlo človeško
meso, kjer so divjaki živeli brez vse sramežljivosti in se mesarili v
vednih vojskah, vlada sedaj ljubezen, -mir, čistost in red. In ondi,
kjer je poprej divjak rajši lakote poginil, nego bi bil delal; kjer o
vedah in umetnostih ni bilo nič znati sledu, kjer se je divjak malo
ločil od neumne živine, tam vidiš sedaj največjo pridnost in marljivost,
Poljedelstvo, obrtnijo, celo vede in umetnosti.

Glej, kaka zveličanska moč je v krščanstvu! Ali te ne veseli,
da si tudi ti ud sv. katoliške cerkve? Ali ne boš hvaležen Bogu, da
je Jezus tvoj Odrešenik, da si po sv. krstu postal mu brat in dedič
Njegovega kraljestva? Zato vzdihni in reci:

778

8. november: Sv. Bogomir ali G-otfrid, škof.

Molitev.

Tisočera hvala ti bodi, večni in usmiljeni Bog, da sem otrok
tvoje svete cerkve; dodeli mi pomoč, da tej svoji materi ostanem vedno
zvest in pokoren otrok, in da boš tudi ti vseskozi moj ljubeznivi
Oče! Amen.

8. listopad ali november.

Sveti Bogomir ali Gotfrid, škof (L 1118).

1. Bogomil' se je rodil okoli 1. 1066 na pristavi Molinkort
poleg Soasona na Francoskem plemenitim starišem. Bil je edini
sin pobožnega Fnlkona, ki ga je spoznal za nebeški dar in tudi
vzgajal za nebesa. Komaj petletnega je oddal v Šent-Kentinski
samostan, kjer je bil za opata bogoslužni Miroslav, ki je bil
malemu Bogomira krstni boter. Samostansko življenje Bogomira
močno ugaja; ko doraste v mladeniča, ne mara več nazaj k
starišem se vrniti, temveč želi v samostanu ostati. Ko mu
umrje mati, gre tudi njegov oče v neki samostan in v njem
srečno dokonča svoje življenje. Pobožni opat ima nad svojim
rejencem največje veselje, ter ga preobleče v meniško haljo.
Kot menih pa ima povelje bolnikom streči. Ravno to pa mu je
prav ljubo delo. Noč in dan je pri njihovih posteljah, da jim
prestilja, jih preoblači, snaži, jim daje zdravila ali jedila, jih
tolaži ali k potrpežljivosti opominja; kadar mu pa pripušča čas,
gre v kak samotni kraj, da moli ali svoje grehe objokuje. Spo-
znavši njegove čednosti posveti ga nojonski škof v mašnika, in
mu še-le 25-letnemu naloži težavno delo, propadlo Rožansko
opatijo v Kampaniji zopet povzdigniti. Zaupajoč na Boga se
poprime težavnega posla. Njegovim ljubeznivim besedam in lepim
zgledom se pospeši, da zopet uvede stari red in poprejšnjo kro-
titev med menihi.

2. Leta 1103 je bil v mestu Troa cerkveni zbor. Tja
pride tudi Bogomir. Tu zahtevajo amienski poslanci, ker jim je
bil škof umrl, ravno Bogomira njemu za naslednika. Kakor vsi
sveti možje, prestraši se tudi on te časti, in le s silo ga pri¬
morajo, da jo prevzame. Bos, s solzami in molitvijo pride, pre-
jernši posvečenje, v mesto, in v Šent-Firminski cerkvi ganljivo
nagovori obilno zbrano ljudstvo. Njegovo stanovanje je kakor
ubožnega služabnika Jezusovega. Nič noče prihraniti za se,

8. november: Sv. Bogomir ali G-otfrid, škof.

779

ubožcem pa hoče dati vse. Večkrat vzdihuje: „Joj mene najnesreč-
nejšega med ljudmi! Jaz imam služabnike in vsega več, nego
mi je treba; koliko pa je ubogih ljudi, ki nimajo obleke in mo¬
rajo toliko trpeti zime in nezgode!“ Pri njegovi mizi je vsaki
dan jedlo 13 ubožcev, katerim je on sam stregel in noge umival.
Vsakemu potrebnemu človeku so bila vrata njegove hiše odprta.
Nekdaj pride gobav siromak, ko ravno škof pri kosilu sedi,
proseč ga jedi, da bi si lakoto utolažil. Brž mu ukaže ribo
prinesti. Ključar godrnja zaradi tega. Škof pa mu reče: „Se li
spodobi, da imam jaz prepolno mizo, Kristus pa v ubožcih lakoto
trpi? Ali niso ubožci z ravno to ceno odrešeni, kakor jaz; ali
niso deležniki mesa in krvi Kristusove ter večnega zveličanja v
nebesih ? In jaz, najzaničljivejši med ljudmi, naj bi užival draga
jedila, ubožci pa naj bi glad trpeli?" Drugikrat ga sreča na
potu napol nag berač, proseč ga miloščine. Ker pa Bogomir
nima nič denarjev pri sebi, sleče si takoj suknjo ter mu jo da.
Poleg te ljubezni do ubožcev imel je enako gorečo ljubezen do
neumrljivih duš. Bilo je v njegovi škofiji veliko grdih razvad,
razuzdanosti in prešernosti. Teh se loti brez odlašanja z mečem
božje besede, in dasiravno mu velikaši nasprotujejo in nagajajo
na vso moč, vendar s svojo srčnostjo ne neha jih svariti. Zarote
se celo nekateri hudobneži, da ga hočejo nadležneža s pota spra¬
viti. Pošljejo mu pod pretvezo, da mu hote iz spoštovanja darilo
pokloniti, zatrovanega vina. Pa božja roka ga varuje. Primeri
se, da najprej pije neki pes od vina, ki pri tej priči pogine;
tako pride škof hudobiji na sled. Grozno ga boli ta hudobija;
pogostoma moli in vzdihuje k Bogu za pomoč, in noč in dan
se trudi, trdovratneže spreobrniti. Ko pa vidi, da ni nič sadu,
smatra se za nevrednega, da bi še dalje opravljal škofovo službo.
Popustivši jo umakne se v Grenobeljski samostan, da bi tu v
ostri pokori in v ljubem miru tem laglje skrbel za zveličanje
svoje duše. Ondotni prior si sicer ne upa, ga brez papeževega
dovoljenja sprejeti med brate, vendar mu odkaže za sedaj malo
celico.

3. Med tem se pritožijo amienski poslanci pri remskem nad¬
škofu, da jim je Bogomir odšel. Vsled tega se zbere nekoliko
škofov v posvetovanje, ki mu po pismu to-le sporoče: Po cer¬
kveni postavi mu ne gre, svoje škofije popustiti; tudi ni pred
Bogom zaslužno, akoravno bi v puščavi še tako sveto živel,
poleg tega pa izročene mu vernike prepuščal pogubi. — Vzdi¬
hujoč se vrne nazaj v svojo škofijo, vnovič prijemši s krepko

780

8. november: Sv. Bogomir ali Gotfrid, škof.

roko za pastirsko palico. Toda srca ostanejo trdovratna, ka-
koršna so bila. Tu oznani nekega dne krvavečega srca nezna-
božnim prebivavcem Armenskega mesta grozovite sodbe božje.
Dasiravno ga ne poslušajo, vendar se še tisto leto spolni nje¬
govo prerokovanje. Na sv. Jerneja večer se zberejo nad mestom
črni oblaki. Strašna nevihta nastane, in bliski in strele švigajo
semtertja, da je v malo trenotkih vse mesto v ognju. Razen
cerkve, škofovega stanovanja in nekoliko ubožnih hiš pogori vse
mesto do tal. Sedaj začno vzdihovati in jokati. Škof pa jih
tolaži, ter k pokori in poboljšanju opominja, rekši: „Otroci, vi
trpite pod strahujočo roko božjo. Uklonite se sedaj božjim gro¬
zovitim sodbam in poboljšajte vsaj sedaj, dasiravno že kasno
dovolj, svoje življenje! Če to storite, obetam vam, Kristus vam
bo zopet usmiljenje skazal, in vaš stan bo prihodnjič veselejši,
nego je bil do sedaj! u  Ti in enaki svarilni opomini pretresejo
sicer nekatere, toda le za malo časa. Kmalu pa se zopet vgnezdi
poprejšnja mlačnost in razuzdanost. Grozno to boli svetega škofa,
in srce mu ne najde nikjer več ne miru ne tolažbe. Bridko
toži svojim prijateljem: „Česa se hočem še veseliti? Jaz sem
kakor krmilar na ladji, ki je krmilo izgubil in mora ladjo pre¬
pustiti vetrovom, čeprav jo treščijo ob skalovje. Moja duša, vsa
v vihrah in stiskah, nima več moči in nikjer več miru; mir je
že dalj časa zbežal od nje.“ Edine želje in prošnje k Bogu so
mu bile, da ne bi umrl v tem viharnem Amienu. Te želje se
mu spolnijo. Na potu v Rems oboli in oslabi tako, da mora
ostati na neki pristavi. Šent-Krispinski in Krispinijanski opat
ga da odtod po čolnu prepeljati v svoj samostan blizu Soasona;
tu zaspi smrti pravičnih 8. dan listopada 1. 1118.

Obrazuje se kot škof z mrtvim kužekom pri nogah.

Sožje usmiljenje v šibah njegovih.

Krvavečega srca je sv. Bogomir razuzdanemu in v hudobije po¬
greznjenemu Amienskemu mestu oznanjal šibe božje. Bridko mu je
bilo pri srcu, da je videl tolike nesreče priti nad prebivavce; toda
božje odlašanje in prizanašanje je dospelo do vrhunca, in božja pra¬
vičnost je jela strahovati, pa le, da je poleg kaznovanja pokazala tudi
svoje usmiljenje. Kaj pa, da so na videz to šibe božje, če pridejo nad
ljudstva splošne nadloge, kakor kuga, lakota, vojska, povodnji in po¬
tresi, suša, draginja, toča, uima na polju, nesreča v hlevih itd. Toda v
vseh teh grozovitih šibah božjih je tudi čudovitno usmiljenje božje
skrito. Zato daje Bog take kazni večinoma naprej oznaniti. V božjem

9. november: Sv. Božidar ali Teodor, mučenec.

781

imenu [pretijo pridigarji, spovedniki in drugi pobožni možje. To pa
iz tega namena, da bi se ljudje poboljšali, svoja hudobna pota zapu¬
stili in zopet odkritosrčno Bogu služili. Te šibe pa pridejo v resnici,
ako ljudje ne marajo za protenje in se hudobneži svarjenju le posme¬
hujejo. Bog to stori, ker hoče ljudem pokazati, da je on Gospod,
vsemogočni, Gospod vojnih trum; zakaj njegova sta nebo in zemlja.
Odpre jim oči, ki so jih bili nalašč zatisnili, odpre ušesa, ki so ja
nalašč zamašili, in ljudje, spoznavši svojo nezmožnost, prosijo milosti,
se skesajo in poboljšajo. Splošni vik, jok in krik tepenega ljudstva
strezni in spametuje tudi tiste, ki v svojem napuhu in svoji prevzet¬
nosti taje vero v božje vladarstvo sveta in se predrznejo, splošne
nadloge, s katerimi Bog kroti trdovratna in nespokorna ljudstva, spo¬
znavati samo za primerljaje ali naravne dogodke. Prisiljeni so spo¬
znati, da viharji in nevihte, grom in strela, deževje in vročina, bolezni,
vojske, požigi, nerodovitnosti itd. so v božji roki šibe, po katerih ne¬
hote spoznavajo mogočnost Najvišjega. Tako Bog z eno roko udarja,
da z drugo celi. Kaj bi pa tudi bilo s človeštvom, ko bi mu Bog v
slepoti dal tja v en dan tavati, ko bi se mu zmeraj godilo po njegovi
volji, ko ne bi njegovim strastim zagradil vrzeli, temveč bi mirno
gledal in čakal do dne vesoljnega povračila? Koliko bi se jih pač
zveličalo? Tako pa Bog pogostoma že v tem življenju tepe in stra¬
huje, da onim, ki se poboljšajo, prizanese v prihodnjem življenju. Tako
pošilja nespokornikom svoje šibe, da otima njih duše. Spoznavaj torej
tudi ti resnico prerokovih besed: »Tvoje usmiljenje, o Gospod, gre nad
vsa tvoja dela“ — in »usmiljenje božje povzdiguje pri sodbi.“ (Jak.
2, 13.) Moli to neskončno usmiljenje božje in reci:

Molite y.

Moj Bog in Oče! ne odtegni mi svoje usmiljene roke in ne daj, da
bi se ustavljal klicu tvoje milosti in umrl v svoji slepoti. Tepi me,
ako sem vreden, v tem življenju, le v večnosti mi prizanesi! Amen.

9. listopad ali november.

Sveti Božidar ali Teodor, mučenec (L 306).

Sv. Gregorij Nisenčan, ki je imel pohvalni govor na grobu tega
svetnika, pripoveduje o njem to-le:

1. Rodil se je v deželi Hus, rojstveni pokrajini Jobovi,
plemenitim starišem, ki pa niso bili niti imenitni, niti bogati. Ko
doraste v mladeniča, uvrstijo ga v vojaščino ter ga odvedejo z
drugim krdelom vred v Pont k četi, ki je stala v glavnem mestu
Amazeja, ali pravzaprav po zimi stanovala ondi. Tistega leta

.9. november: Sv. Božidar ali Teodor, mučenec.

782

306 cesarji Maksimiljan, Galerij in Maksimin Daja grozovito
preganjajo kristjane. Teodor je bil sicer kot vojnik novinec, a
ne kot kristjan. Moško in stanovitno spoznava očitno svojo vero.
Ko ga polkovnik vpraša, zakaj da se predrzne cesarski ukaz
zaničevati, odgovori mirno: „Jaz ne poznam nobenih bogov, zakaj
tisti, ki jih vi za take imate, niso bogovi, ampak hudiči; moj
Bog je Kristus, edinorejeni Sin Božji. Sedaj me pa reži, tepi,
mesari ali žgi; vse mi je prav, ker vsi udje telesa so svojemu
Stvarniku dolžni to počeščenje. “

Polkovnik se zavzame nad to neboječnostjo mladega novinca
in se posvetuje z drugimi častniki ali oficirji, kaj ž njim storiti.
Ukrenejo dati mu nekoliko odloga, da se premisli in spametuje.
Izpustivši ga zapretijo mu, da naj preudari, potem pa pride in
daruje. Med tem časom moli Teodor, se pripravlja na muče-
ništvo in sam sebe Bogu daruje. Sredi mesta ob bregu reke
Iris je stal poganski tempel, posvečen Cibeli, materi malikov.
Teodor gre in po noči zažge ta tempel, da s podobo vred zgori
do tal. To je bil odgovor na dani mu premislek. Tudi se nič
ne skriva in nič ne taji, da ne bi ga bil on zažgal, marveč se
tega čina očitno veseli. Zaradi požiga ga zatožijo pri gosposki.
Deželni oblastnik Publij naznani njegovo hudobijo polkovniku,
vprašaje ga, če mu je morda sam dal k temu povelje. Polkovnik
pove, da je namreč Teodora že večkrat posvaril, naj bogovom
daruje, in mu je ravno sedaj dal odloga, da si premisli o tem.
Ko je torej sedaj še celo tempel zažgal, je dvojen hudodelnik,
ki naj ga deželni oblastnik kaznuje po vsi ostrosti postave.

2. Privedejo ga pred deželno sodišče tako neostrašenega,
kakor da bi bil sodnik, ne pa zatoženec. Na oblastnikovo vpra¬
šanje, zakaj da je zažgal boginjo, ko bi jo imel moliti, reče:
„Zažgal sem les, da bi poskusil moč vaše boginje; pa glej, njeno
božanstvo ni prebilo te poskušnje v ognju. “ Oblastnik ga da
pretepsti in mu zapreti še s hujšim trpljenjem, ako noče slušati
cesarskih ukazov. Ali Teodor mu odgovori: „ Zaupajoč na ne¬
beške dobrote in krono zveličanja se ne bojim niti najgrozovit-
nejših muk. Moj Gospod in Kralj je vedno pri meni, on me
bode otel, kadar bode moja moč pri kraju. “

Za pretenjem se mu jame oblastnik prilizovati in mu zlate
gradove obetati, nato pa ga da zopet neusmiljeno trpinčiti. Teodor
trpi vse z nepremagljivo srčnostjo, kakoršno more dati le živa
vera in goreča ljubezen. Najhujše bolečine ga ne zmorejo, da
bi le enkrat zaječal ali vzdihnil. Ko mu raztezajo ude, ko mu

9. november: Sv. Božidar ali Teodor, mučenec.

783

pokajo sklepi in členi in mu železni grebeni trgajo meso v kosce,
poje iz psalma vrsto: ,,Hvalil bom Gospoda vsaki čas, njegova
hvala bo vseskozi v mojih ustih/ 1  Tako na telesu pohabljenega
in razmesarjenega, na duši pa z nebeško tolažbo pokrepčanega
odtirajo ga zopet v ječo, kjer nad njim ponovi Bog čudo svoje
mogočnosti. Vidi se namreč po noči v ječi rajska svetloba in
čuje mnogoglasno, lepo ubrano petje. Čudeč se stopi čuvaj v
ječo; a ni več ne svetlobe ne petja. Teodor mirno počiva med
spečimi jetniki.

Še z nekaterimi mukami ga skušajo od vere odvrniti; a
bilo je vse zastonj. Naposled ga vpraša oblastnik: „Kaj torej
hočeš, ali ostati pri nas živih, ali biti pri svojem mrtvem Kri¬
stusu?" Poln veselja zakliče Teodor: „Jaz sem bil, sem in
bodem s Kristusom." Sodba se glasi: ..Na grmado ž njim!"
Ko pride do nje, se pokriža, in ozrši se zapazi svojega prelju-
beznivega prijatelja Kleonika, ki milo joka. Reče mu: „Bratec,
jaz te čakam, pridi kmalu za menoj; nerazločljiva tu, hočeva še
tam skupaj biti." — Plameni švignejo po njem, duša pa iz njih
v nebesa po zasluženo krono mučeništva 17. dan svečana leta
306; latinska cerkev pa že od nekdaj obhaja njegov spomin
dne 9. listopada. Neka pobožna gospa, po imenu Evzebija, kupi
njegove ostanke, jih pomazili z dišavami, povije v lepe tančice
in na svoji posesti pokoplje v mestu Evhaja.

Obrazuje se kot mladenič v rimljansko-vojniški opravi z gorečo
skladalnico drv poleg sebe.

Nekatere vrste iz hvalnega govora sv. Slonja j\[iseneana

o tem svetniku.

Oeščenje sv. Teodora se je kmalu pričelo po vseh jutrovih de¬
želah. Njemu na čast so sezidali mnogo cerkev in romali v procesijah
v Evliajo k njegovim ostankom. Vsako leto so obhajali slovesen
praznik na njegovem grobu. Ob tej priliki je sv. Gregorij Nisenčan
v 4. stoletju o njem govoril to-le:

„Kdo vam je, ki ste privreli iz vseh krajev, iz mest in z dežele,
dal znamenje k popotovanju, da ste se sedaj v hudi in mrzli zimi sešli
v tako obilnem številu na tem svetem kraju? Ali ni očitno, da je
sveti mučenec iz vojaškega stanu takorekoč s trombo dal bojno zna¬
menje in jih tako veliko iz mnogih dežel priklical na kraj svojega
počitka, ne da bi jih oborožil za vojsko, temveč jih privedel k slad¬
kemu, kristjanu tolikanj spodobnemu miru. Njegova duša živi sedaj
z  zveličanimi v nebesih; njegovo truplo pa, to častito in čisto orožje
Vjegove duše, ki ga ni nikdar omadežal z notranjimi strastmi in po-

784

10. november: Sv Andrej Avelinski.

željivostmi, leži tu na posvečenem kraju, velečeščeno in kakor svetinja
shranjeno za dan vstajenja. Druga mrliška trupla so večinoma vsem
v gnusobo, in nihče ne gre rad mimo groba. Kdor po naključju najde
grob odprt, obrne s studom in mržnjo svoje obličje strani, in globoko
vzdihne nad skurnostjo, ki jo trohnoba rodi pri človeku. Drugače je
tukaj na svetem kraju našega zbirališča. Tu vsaki želi približati se
mrtvaški rak vi, da bi dotaknivši se je prejel posvečenje in blagoslov.
Če se mu potem dovoli, da sme s seboj vzeti nekoliko pepela iz rakve
sv. mučenca, shrani ga, kakor dragoceno darilo. Kako srečnega pa se
čuti še-le tisti, kateremu se dovoli, da se sme dotakniti svetih ostankov
samih. Objemši in poljubivši koščice svetega mučenca toči solze mi-
lovanja in ljubezni, kakor da bi bil še živ, proseč ga v srčni molitvi
njegove priprošnje. Iz vsega tega se uči, o bogaboječe ljudstvo, kako
draga pred Bogom je smrt njegovih svetnikov. Kateremu kralju ali
pozemeljskemu velikanu se skazuje tolika čast, kakor temu nekdaj
ubožnemu ali malo čislanemu vojnemu novincu, ki so ga angeli mazilili
za boj, in ga je Kristus kronal kot zmagovavca?“ Končujoč pa kliče
Gregorij svetega mučenca na pomoč z besedami:

Molitev.

„0 ti čudoviti in med spričevavci odlični možak, prosi ponižno,
da dežela kristjanov postane žitno polje, ki v veri na Kristusa do
konca časov bogat sad prinaša za večno življenje, koje nam je za¬
služil Jezus Kristus, ki mu bodi z Očetom in Svetim Duhom slava,
gospostvo in čast sedaj in vekomaj! Amen.“

10. listopad ali november.

Sveti Andrej Avelinski, iz reda Teatincev

(leta 1608).

1. Leta 1521 rodilo se je v Kastronuovi (Novem mestu)
na Neapolitanskem dete, ki je pri svetem krstu prejelo ime Lan-
celot. Komaj mu pobožna mati vtisne znamenje svetega križa
na čelo, posnema jo deček pogostoma sam, še nevedoč kaj stori.
Ko jame govoriti, moli sam od sebe sveti rožni venec, ne da bi
ga priganjala mati. Kadar drugi otroci po cestah in ulicah
igrajo, vidijo njega pri molitvi, ali male oltarčke staviti in po
otroški šegi maševati. Prvi šolski pouk prejme od svojega ujca,
ki je bil veliki duhovnik onega mesteca. Potem pa ga pošljejo
v Neapolj v višje šole. Že učenec ima zavoljo svoje telesne

10. november: Sv. Andrej Avelinski.

785

lepote prestati veliko zalezovanja od strani nesramnih žensk, ki
mu strežejo po nedolžnosti. Tako si ga hoče pridobiti neka
mlada vdova najprej z darili, ki mu jih pošlje na dom, potem pa pošlje
neko drugo žensko k njemu in mu razodene svoje želje. Sra¬
mežljivi mladenič to zaslišavši, zardi in reče s sveto nevoljo:
»Poprej si hočem sam s svojimi rokami izruti oči, nego dovoliti
v greh, ki Boga tako močno žali. “

Prišedši na očetov dom zalezuje ga njegova dojnica, ki ga
je bila nekdaj izrejala in mu delila veliko lepih naukov. Zvečer,
ko ravno kleče vest izprašuje v svoji spalnici, pride nesramnica
in ga nagovori v greh. Premišljaje, kako bi jo odpravil brez
hrupa, reče jej, da ima še nekaj posebnega opraviti, naj pride
pozneje. Ko pa odide, zapahne in zaklene duri ter vnovič po¬
klekne, da se v molitvi Bogu zahvali za to rešitev. Prosi Boga,
naj ga v enakih skušnjavah obvaruje, zaročivši se mu z obljubo
vedne čistosti. Odslej se še bolj varuje in odloči, ostudnemu
svetu se odpovedati in se po mašnikovem posvečenju Gospodu
posvetiti. Na ta stan se pripravlja z molitvijo, z ukom, s po¬
božnostjo in premišljevanjem ter prejme štiri manjša posvečevanja.
Da more za blagor bližnjega delati, zbira vsako jutro dečke in
deklice svojega rojstvenega kraja in jih poučuje v verskih res¬
nicah. Potem jih pelje v cerkev k sv. maši, kjer jih postavi
okoli oltarja in ž njimi vred moli. Zvečer pa jih zopet zbere
okoli sebe, da ž njimi ponovi, kar jih.je bil zjutraj učil, naposled
Pa moli ž njimi lavretanske litanije. Razpustivši jih podari jim
svetih podobic, molekov ali drugih enakih reči. Sad njegovega
Prizadetja se kmalu pokaže; zakaj otroci so prihajali pobožni,
ubogljivi, sramežljivi in pokorni, da so celo odrastlim bili v
spodbudo. Tako slavno dovrši višje šole in se kot doktor sve¬
tega pisma in svetnega prava v 26. letu svoje dobe da v maš-
nika posvetiti. Tu ga jame hudoba napihovati, da bi se zavoljo
s voje učenosti povzpenjal po imenitnih in častnih službah. Toda
neki pobožen redovnik mu tako ognusi posvetne časti, da je za¬
dovoljen z neko pravdniško duhovniško službo. Tu se primeri,
da kot pravdnik enega svojih prijateljev pred sodbo izgovori z
tnžjo. Ko tisti večer potem v svetem pismu bere: „Usta, ki laž
govore, umore dušo,“ peče ga ta laž tolikanj, da se zaradi tega
malega greha bridko zjoka in svojo službo odloži.

2. Odslej porablja ves čas za cerkveno službo dušam v
blagor; nikoli gani  videti brez dela. Sem ter tja čuje po cele
noči, navadno pa si dovoli komaj štiri ure za spanje, če pa v

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 50

786

10. november: Sv. Andrej Avelinski.

teh odločenih urah ne more spati in pride ura, ko po navadi
vstane, reče svojemu životu: „Ko sem jaz hotel spati, ti nisi
maral; sedaj pa, ko ti hočeš, jaz ne maram; zato vstani.“ Ob
pasu nosi s seboj peščeno uro, da se vedno spominja, kako hitro
beži čas, in da ga spodbada, naj bo vedno delaven. Navado ima
reči, da človek nima večjega sovražnika, nego je lenoba in po¬
hajkovanje. Ako bo treba odgovor dati o vsaki nepotrebni be¬
sedi, kaj še-le o toliko izgubljenem času, ko je vendar vsaki
trenotek neskončne cene. Večkrat vzdihuje solznih oči: „Oh,
kolikerim je čas predolg, da bi komaj bilo, ako bi jim ga kdo
preganjal; pa je vendar tako kratek in se ne da pridržati.“

Zavoljo njegove pobožnosti in kreposti postavi ga nadškof
za prednika v nekem ženskem, duševno jako propadlem samo¬
stanu, kjer si na vso moč prizadeva, da bi zopet uvedel potrebno
samostansko krotitev, molitev in premišljevanje. Zategadelj pa
se grozno zameri nekemu imenitnemu gospodu, ki je bil največ
kriv tega propada. V zvezi z nekaterimi sprijenimi nunami se
zaroti, s poti ga spraviti. To potoži Andrej svojemu spovedniku,
opatu Jovanu Marijoniju, ki ga pošlje k škofu. Škof mu veli,
naj odsihdob stanuje v samostanu, da bo tem laglje videl in
oviral nerodnosti. Preselivši se tja, prigovarja redovnicam z lju¬
beznivimi besedami, jim stavi nebesa in pekel pred oči, da bi
jih zavrnil na pravi pot; a vse zastonj. Te trdovratnice celo
ukrenejo, pripraviti ga ob. življenje. Res se zgodi, da ena izmed
njih s pomočjo onega brezbožneža najde dva zavratna morivca,
ki ga v cerkvi zalezeta ter ga na obrazu močno ranita in mu
nos prekoljeta. Nato zbežita. Lancelot pa gre naravnost k Ma¬
rijoniju, povedat mu o tem napadu. Marijonij brž pokliče rano¬
celnika, ki mu rane kmalu ozdravi, da jih ni bilo skoraj čisto
nič znati. Bog sam pa tudi ostro strahuje to hudobijo. Mla¬
deniča, ki je bil najel ona morivca, je nekdo prebodel na pragu
tiste cerkve, kjer je bil morivec napadel Lancelota; nuno, ki je
bila ž njim v zvezi, zadel je mrtvoud, ravno ko je hotela zdra¬
vila piti; — ves samostan so razdejali do tal, neznabožne ženske
pa so za pokoro potaknili po drugih samostanih.

Dokler se mu rane celijo, ostane Lancelot v samostanu
Teatincev pri svojem spovedniku in ondotnem opatu Marijoniju.
Pobožno življenje menihov, lepa edinost, mir in tihota v samo¬
stanu se mu omili med tem časom tako, da poprosi opata, naj
ga sprejme v njihovo družbo. Štel je 30 let, ko ga opat na
praznik Marijinega vnebovzetja preobleče v meniško haljo. Izvoli

10. november: Sv. Andrej Avelinski.

787

si ime „Andrej", da bi se po zgledu tega apostola tembolj spo¬
minjal, po potu Kristusovega križa hoditi.

Za časa, ko je bil novinec, izroče mu v skrb človeka zme¬
šane pameti, ki ga za vse mu skazane dobrote le zmerja in graja
in še celo pretepa. Vse to Andrej tiho potrpi, mu daje jesti in
piti, ga snaži, pere in umiva ter mu streže celih 20 mesecev,
kakor mati svojemu otroku, dokler zmešanec ni ozdravel na pa¬
meti, kar so pripisovali zlasti Andrejevi molitvi. Ko je bil storil
meniško obljubo, gre v Rim h groboma svetih apostolov, kjer
ostane cel mesec ter noč in dan hodi od cerkve do cerkve in
moli. Ko pride nazaj v Neapolj, izročijo mu službo učenika no¬
vincem, ki jo 10 let opravlja z najboljšim uspehom. Potem je
bil prednik v več samostanih svojega reda, kjer se je trudil po¬
sebno s spovedovanjem, poukom in obiskovanjem bolnikov. Pri
njegovi spovednici je bila tolika gneča, da je do malega vse
prebivavce velikega neapolitanskega mesta sam oskrbel. Za
ranega jutra je bil prvi v spovednici, in je zvečer šel poslednji
iz nje. Če ga je kak bolnik poklical na dom, ni ga ustavila
nobena ploha, nohen zadržek na potu. Kadar koga spravi z
Bogom, ga je največja skrb, v božji milosti ga ohraniti; zakaj
rekel je: „Spreobrnitev je enaka novorojenemu detetu, ki je brez
velike skrbljivosti v nevarnosti, kmalu zopet umreti."

3. Dasiravno pa ves dan dela za druge, vendar pa nikakor
tte pozabi svoje duše. Rajši si pri spanju odtrguje, da mu časa
ostaja za molitev, premišljevanje in pokorjenje. Pri polnočnicah
je vselej prvi v cerkvi, in čeprav bolan, vendar se potrudi v
kor. Kot poseben častivec Device Marije moli vsaki dan njene
dnevnice in več rožnih vencev. Če ga črez dan zadržavajo druga
opravila, prikrajša si za to ohed ali večerjo. Kako je ugajala
Bevici Mariji ta pobožnost njenega služabnika, pokazalo se je
med drugim iz tega-le: Štiri leta pred svojo smrtjo zasadi ja¬
bolčno peško na vrtu. Iz te priraste lepo drevo, ki je ravno
15 lepo rdečih jabolk rodilo kot podobo petnajsterih skrivnosti
svetega rožnega venca. Čudno pa je bilo, da se to število jabolk
n i zmanjšalo, če je prav kdo utrgal katero, in da so od perja,
cv etja in sadu tega drevesa bolniki celo ozdraveli. Sploh mu je
bila molitev tolažba in krepčilo. Še tedaj, kadar je s kom govoril,
videlo se mu je, kako da se njegovo srce peča le z Bogom.
Nadškof Pavel Tolozanski imenoval ga je „čudež molitve". V
njegovem življenjepisu se bere več takih čudežev, ki so se bili
zgodili po njegovi molitvi. Največji čudež pa je bil obilni bla-

50 *

788

10. november: Sv. Andrej Avelinski.

goslov, ki se je razodeval nad vsemi njegovimi deli. Neštevilne
so bile spreobrnitve trdovratnih grešnikov.

Posebno čudovit bil je sad, ki- je po njegovi neutrudljivosti
dozorel v Pijačenci. Ondotni škof si ga namreč naprosi, da bi
z njegovo pomočjo v krščanski red spravil razdivjano škofijsko
okrajino. V kratkem času Andrej neskončno veliko doseže s
svojim zgledom, s svojimi pridigami in z molitvijo. Poprej uporna
duhovščina se vda zakonom tridentinskega zbora. Poprejšnja
gizdavost in nespodobnost v obleki se umakne ponižnosti in sra¬
mežljivosti. Hiše očitnih hudobij in ostudnosti izginejo; razuzdane
ženske ali odidejo ali se združijo v pokorilnicah, kjer po Andre¬
jevem navodilu žive ostro in pobožno. Poleg milobe, prisrčnosti
in modrosti mu pri spreobračanju grešnikov dokaj pomore dar,
da ljudem vidi v njih notranjost. Nekega dne, pozvan k bol¬
niku, nenadoma obstoji na potu ter reče temu, ki je bil prišel
ponj: „Ti me kličeš, naj grem drugega spovedat, ni te pa skrb,
da bi svojo lastno dušo očistil te hudobije (pove mu jo tiho na
uho); nespametno misliš, da je Bogu neznana, ki vendar ve vse
skrivnosti. Le dobro premisli, ker maščevanje božje ni daleč."
Kakor od strele zadet prosi ga ubogi grešnik, da ga spravi z
Bogom.

4. Telesno se je mrtvičil tako, da poslednjih 18 let ni
užival niti mesa, niti jajec, niti rib. Vsa hrana mu je bil bob,
ki si ga je skuhal za 4 dni popred. Kaka peresca sočivja so mu
bila sladčica. Ko oboli 74 let star, boba vendar noče opustiti,
in le pokorščina ga primora, uživati nekoliko drugih jedil. Ko
ga starčka nagovarjajo, naj nekoliko odneha od svoje ostrosti,
reče jim: „Ce sem zavoljo 83 let izgovorjen od postne zapovedi,
čutim se vendar, misleč na svoje grehe in na veliko lenobo v
službi božji, primoranega k postu, da ž njim utolažim razžalje¬
nega Boga." — Tako je govoril on, ki je po izpričevanju
svojih spovednikov vseskozi neomadežano ohranil prvo nedolžnost!
— Postelja mu je bila slamnica na dveh deskah. Vsaki dan
se je bičal do krvi, in vsako jutro prosil Gospoda, naj mu pošlje
črez dan kako trpljenje. Zato je bil pa tudi ob največjih kri¬
vicah ves krotak, v bridkostih ves potrpežljiv, proti svojim so¬
vražnikom zgolj miloba in krščanska ljubezen.

V trpljenju so ga slišali vzdihovati: „0 kaj je vse to, kar
trpim, proti temu, kar je moj Jezus zaničljivega trpel za me.
Kdo bi mi pomogel, da bi Jezusu na čast z biči razmesarjen in
z žreblji preboden ž njim na enem križu izdihnil svojo dušo!

10. november: Sv. Andrej Avelinski.

789

Trpljenju so podvrženi vsi; razloček je le ta, da hoče kateri ali
hiti potrpežljiv ali nepotrpežljiv, kot desni ali kot levi razbojnik
s Kristusom križan. Nadloge so le tedaj zla, kadar je z nevoljo
prenašamo. “ Dasiravno ga trapi sedaj mrzlica, sedaj kaka druga
hromota, zlasti pa grudi visoka starost, hodi še vendar od hiše
do hiše, da bolnike tolaži in uči, kako naj svoje bolečine po¬
rabljajo v dušni prid. Leta 1608 se 10. dan listopada odpravi
ob palici še maševat. Prišedši k spodnji stopnici se pokriža in
začne prve besede: „Stopil bom k božjemu oltarju," kar ga za¬
dene mrtvoud, da se zgrudi cerkvencu v roke. Zaneso ga v
njegovo celico in pokličejo zdravnike, ki pa spoznajo, da ni več
zanj pomoči. Prejemši svete zakramente za umirajoče izdihne
po hudem boju s peklensko pošastjo okoli polnoči svojo dušo.
Telesne ostanke položijo k^ počitku v ondotni samostanski cerkvi,
kjer se še dandanes časte. Že 16 let po smrti je bil za zveličanca,
k 1712 pa po papežu Klemenu XI. za svetnika razglašen.

Obrazuje se v črnem talarju z molekom za pasom.

jVCajbolj gotova pomoč v poslednjem boju.

Ko je sv. Andrej na smrtni postelji pojemal v poslednjih vzdih¬
ljajih, jame se naenkrat prej mirno in ljubeznivo obličje pobožnega
starčka spreminjati, otekati in črneti. Hudobni duh, kojega je tolikrat
Premagal in mu na tisoče duš iztrgal iz krempljev, poskusi zadnji
napad na božjega služabnika. Jakob Torni, redovni brat, sloveč za¬
voljo svoje svetosti, videl je v cape zavitega moža ostudne podobe,
ki se je vstopil k svetnikovim nogam in nadlegoval njegovo dušo.
Jakob,' spoznavši, da je peklenska hudoba, zapove mu odstopiti, a
zastonj; zaroti ga, pa se le ne pobere. Tu mu pride nemudoma pomoč
°d nebes. Prikaže se čudolep mladenič, zgrabi satana in ga pahne v
brezdno, iz katerega je prišel. V tem trenotku mu izgine otok na
obrazu in začrnelost, in obličje mu je zopet jasno, mirno in ljubeznivo
tor zamaknjeno v podobo Device in Bogorodnice Marije.

Mislil si boš, ljubi bravec! če je tega svetega moža pred smrtjo
tako skušala hudoba, kaj bode še-le z menoj! Vsi cerkveni učeniki
trdijo, da si hudoba v poslednjih trenotkih še posebno prizadeva, dušo
umirajočega v oblast dobiti, in manj ko ima časa, več si prizadeva.
Bog to pripušča, da od ene strani pobožne še bolj poskusi in očisti,
°d druge strani pa hudobnim daje že naprej okušati, kaj jih čaka v
večnosti. Zoper to veliko nevarnost ima sv. katoliška cerkev za svoje
umirajoče otroke najmočnejše pripomočke. Pošilja jim svoje mašnike
k smrtni postelji, da jih z dobro spovedjo spravijo z Bogom, jim sveto
Popotnico podele, jih s sv. poslednjim oljem mazilijo, jih z blagoslov¬
ljeno vodo krope, jim prigovarjajo, za nje molijo, jim apostolski bla¬
goslov podele in njih duše angelom priporočajo, da jih neso v Abra-

790

11. november: Sv. Martin, turski Škot.

hamovo naročje. Vendar pa le poskuša hudobni duh, ali ne bi mogel
duše od Boga odvrniti.

Najbolj gotovi pomoček, tej nevarnosti ubežati, je pobožno,
Bogu dopadljivo življenje.  Ako si po zgledu sv. Andreja Ave-
linskega svoje srce Bogu popolnoma v last izročil z besedo in de¬
janjem, z vsem mišljenjem in nagnjenjem, si ga od sveta odtrgal in
posvetil in se v sveti ljubezni z Bogom zedinil, svest si bodi, da te
hudoba ne bo mogla od Boga odtrgati. Sam Jezus, dobri pastir, te
tega zagotavlja, rekoč: „Moje ovce poslušajo moj glas, in jaz
jih poznam, in hodijo za menoj. In jaz jim dam večno
življenje, in ne bodo pogubljene vekomaj, in nihče jih
ne bo iztrgal iz moje roke.“  (Jan. 10, 27.28.) Ako si torej
Kristusova ovca, ako poslušaš njegov glas in hodiš po njegovih sto¬
pinjah, potem satan črez te nima nič oblasti.

Povem ti pa še en pomoček, ki te varuje v smrtnem boju, namreč
otročje stanovitno češčenje preblažene Device Marije.
Sveta cerkev nas uči moliti: „Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas
grešnike, sedaj in na našo smrtno uro!“ Marijina priprošnja največ
zamore pri Bogu. „Vsi sovražniki zbeže izpred smrtne postelje," pravi
sv. Antonin, „če se nebeška kraljica prikaže. Ako je Marija z nami,
kdo je zoper nas?“ — „Marija,“ pravi sv. Bonaventura, „pošlje svojim
umirajočim služabnikom arhangela Mihaela in vse druge angele na
obrambo, da jih varujejo hudičevih skušnjav, in sprejemajo duše tistih,
ki so se na svetu posebno priporočevali Materi Božji. 11  Te besede ti
potrjuje življenje sv. Andreja Avelinskega. Po otročje je vedno častil
Marijo, in ona ga ni zapustila v poslednjem boju. Poslala mu je
arhangela Mihaela, ki je hudobo v brezdno pahnil. Stori torej, krščanska
duša, kar je storil ta služabnik božji, in ne bo se ti umirajočemu bati
hudobe!

Sklep.

Obečam ti, o Jezus, da hočem biti tvoja zvesta ovčica, se ti v
ljubezni podvreči, za teboj hoditi in tvojo sveto mater vseskozi po
otročje častiti, naj bi mi na strani stala sedaj, zlasti pa ob uri moje
smrti! Amen.

11. listopad ali november.

Sveti Martin, turski škof (leta 400).

Eden najbolj češčenih in najslavnejših svetnikov, luč in
dika cerkve v nekdanji Galiji, sedanji Francoski, je sv. Martin;
spomin njegov visoko časti vse krščanstvo.

1. Sin poganskega vojniškega polkovnika se je rodil 1. 816
ali 317 v Ogrski Sobotici (Steinamanger), vzrastel pa je v Paviji.

11. november: Sv. Martin, turski škof.

791

Že v prvi mladosti je imel priliko, pečati se s kristjani. Njih
ljubeznivost ga prevzame tako, da se v 10. letu skrivaje da
sprejeti med katehumene (učence za sv. krst). Že tedaj so ga

tako vnele pobožne krščanske vaje in premišljalno življenje,
( ^ a  ga je le mladost zadržala, da ni pobegnil po zgledu egiptov¬
skih puščavnikov v kako dupljo. Toda sužnost, raztezajoča se
črez vse stanove rimskega cesarstva, pokliče ga kot častniškega

792 11. november: Sv. Martin, turski škof.

sina pod vojaški prapor. Še-le petnajstletnega mladeniča odpeljejo
v Galijo in ga uvrstijo med konjike. Hrepenelo mu je srce po
samoti, a vrgli so ga med hrupno življenje vojniško. Mirno se
vda v božjo voljo, zvest je cesarju in službi, pa tudi Bogu in
krščanskim dolžnostim. V vojniški obleki živi ostro kakor pu-
ščavnik, ter se ne ozira na razuzdanosti in grde zglede svojih
tovarišev. Dasiravno še ne krščen, vendar je ves usmiljen,
krščansko ponižen in potrpežljiv. S svojim služabnikom ravna
kakor z bratom; slači ga, snaži mu črevlje, pere ga in sili, da
ž njim je pri eni mizi. Še posebno se mu pa smilijo ubožci;
obiskuje in tolaži jih ter ž njimi deli svojo vsakdanjo plačo.
Nekega dne jezdi s tovariši na izprehod. Bilo je silno mrzlo
zimsko jutro. Pri vratih Amienskega mesta vidi napol golega,
mraza trepetajočega berača, ki mimogrede prosi miloščine. Martin
nima denarjev pri sebi; zato potegne meč iz nožnic, vzame svoj
plašč, ga prereže črez sredo in da polovico beraču, z drugo po¬
lovico pa ogrne samega sebe. Zavoljo tega se mu posmehujejo
nekateri njegovih tovarišev, drugi pa se sramujejo svoje trdosrč¬
nosti in občudujejo blago dejanje. Po noči v spanju se mu pri¬
kaže Kristus s polovico tega plašča odet, rekši mu: „Poglej me
dobro in spoznaj svoje oblačilo, ki si je bil vbogaime dal.“ Potem
pa se Kristus obrne k trumi angelov, ki ga obkrožajo, ter jim
reče: „S tem plaščem me je odel še nekrščenec Martin.“ Po
tej prikazni oveseljen in v svojem namenu potrjen prejme v 18.
letu sv. krst in ob enem namerava odstopiti od vojaščine. Vendar
pa ga pregovori vojniški oblastnik, njegov prijatelj, da še ostane
dve leti. Ko je dobil odpust, živel je nekaj let v neznani samiji,
bržkone v kakem samostanu sam za se, pripravljajoč se na
službo Gospodovo. Okoli 1. 355 se oklene pozneje tako slovečega
poatirskega škofa Hilarija. Škof ga z veseljem sprejme za učenca,
pouči v potrebnih naukih in mu podeli manjša posvečenja, ker
je bil spoznal njegovo gorečnost, pobožnost in svetost. Odtod
ga žene želja, da bi še videl svoje stariše, in ako mogoče, jih
spreobrnil h krščanstvu, v Panonijo, kamor so se bili nazaj po¬
vrnili. Ali le svojo mater in nekoliko drugih mu je mogoče
spreobrniti; oče ostane trdovraten. Ker pa grede povsod očitno
spoznava in zagovarja katoliški nauk, da je Kristus pravi Bog,
črtijo ga privrženci krivoverca Arija, tedanji škofje v Iliriji, do
smrti, ga zaničujejo, pretepo in iz dežele prepode. Sedaj se hoče
zopet vrniti k Hilariju v Poatje. Ko pa Martin zve, da so Hi¬
larija odvedli v prognanstvo, obrne se v Italijo ter živi nekoliko

] 1. november: Sv. Martin, turski škof.

793

časa v Milanu v samostanski tihoti. A tudi odtod se mora
umakniti zvijačam in preganjanju krivovercev. Odpravi se na
skalnati otok Galinarija (Isola d’ Albenga) ob genovanskem obrežju,
živeč se ob zeliščih in koreninah, dokler 1. 360 pozve, da se je
Hilarij k svoji cerkvi povrnil. Brž se odpravi nazaj k njemu,
ter ustanovi z njegovo pomočjo ne daleč od mesta samostan Liguge
(Liguž), prvi v Galiji.

2. Sedaj se čuti srečnega. Vse sanje njegove mladosti, vse
želje moških let so se mu dopolnile, vse težave so premagane,
videti je, da so vse poskušnje dokončane; srce in usta so mu
polna hvale božje. Toda ta zveličanski mir nima dolgo trajati.
L. 372 si ga izvoli turska duhovščina in ljudstvo za višjega pa¬
stirja. Temu ugovarjajo le nekateri k volitvi povabljeni škofje,
ker jim ni po godu njegovo preprosto obnašanje, njegova borna
zunanja oprava in nezravnani lasje. Da ga pa privabijo iz sa¬
mostana, gre neki meščan k njemu s pretvezo, da bi šel spo¬
vedat njegovo bolno hčer. Blizu mesta prišedši pa ga obspe
truma ljudstva in s prošnjami prisili, da se da v škofa posvetiti.
Kot škof živi Martin revno in ubožno, kakor doslej, in noče
stanovati v palači, ampak v mali celici poleg cerkve. Ker ga
pa preveč nadleguje vedno prihajajoče ljudstvo, ustanovi v pu¬
stoti med reko Laoro in strmim pečevjem sloveči samostan Mar-
mutje, ki je bil do prekucijske dobe eden največjih in najboga¬
tejših samostanov na Francoskem. Sv. Atanazij iz Aleksandrije
je bil s svojim lepim življenjepisom sv. puščavnika Antona me¬
nihom pokazal pot v zapadne okrajine; zakaj njegovi spremlje-
vavci, s katerimi je nekoliko časa v Rimu, v Milanu in Treviru
živel v pregnanstvu, so bili prvi menihi, ki so jih videli v za-
Padnih deželah. Tako se zbere v malem času okoli Martina
družba 80 redovnikov. Med njimi jih je bilo mnogo jako učenih
mož in iz plemenitih rodovin. Stanovali so v lesenih kolibah
ali iz skalovja izdolbenih dupljah. Nobeden ni imel nič svojega,
nobeden ni smel ne kupovati ne prodajati, nobeden ni šel iz
s voje celice, razun k splošni molitvi. Starejši nimajo drugega
Posla, nego molitev in premišljevanje, mlajši pa prepisujejo knjige.
Obedujejo le enkrat na dan, in sicer še-le zvečer. Vino uživati
smejo le bolniki. Oblačila imajo tkana iz debele velblodje dlake,
Postelje so jim gola tla in kamen pod glavo. Vsem zgled je
Martin sam; njegove besede in dela vnemajo jih k največji go¬
rečnosti. Ko je skrbno jih poprej poučil, vzame potem vselej
nekatere s seboj, kadar obiskuje svojo škofijo. Kamor pa pride

794

11. november: Sv. Martin, turski škof.

na obiskovanje, tam pridiguje, obiskuje bolnike, tolaži uboge.
Vadnica molitve in premišljevanja, vadnica treznosti in uboštva
v Marmutijskem tihomirnem skalovju ga je stvarila škofa v pravem
pomenu, vrednega naslednika Kristusovih apostolov.

3. Že pred začetkom drugega stoletja se je ukoreninilo seme
krščanstva v Galiji in za dobe cesarja Konstantina se je število
krščanskih občin množilo od dne do dne, toda večinoma le po
mestih; na deželi pa je sploh še vladalo poganstvo in maliko-
vavstvo. Slovesni darovi so bili sicer v prepovedi; a templi,
oltarji in stebri starih malikov so stali še povsod, z malikovav-
skimi podobami so še celo procesije obhajali. Tu je bil sveti
Martin prav za prav apostol ljudstva, kmetov in pastirjev, pre¬
bivajočih po šumah in ledinah. Spremljan od trume svojih me¬
nihov hodi po deželi, enako vojniškemu poveljniku, ki s svojo
četo išče razkropljenih sovražnikov, da ruši in podira temple
malikov, njim posvečene stavbe, stebre, smreke in tisočletne
hraste. Pogostoma je v smrtni nevarnosti, ker prebivavci srdito
branijo svoja svetišča; a vselej ga Bog po čudežu obvaruje in
reši. V zgled naj postavim le-sem to-le prigodbo: Poleg pogan¬
skega templa je stala velikanska hoja, tudi nekemu maliku po¬
svečena. Pogani, videči, kako se Martin pripravlja, da bi jo
posekal, reko mu: „Mi jo hočemo sami posekati, ako jo v za¬
upanju na svojega Boga ujameš v naročje in nam pokažeš moč
svojega Kristusa. Svetnik obeča to. Da se na nogah zvezati,
da ne bi mogel uiti. Drevo posekajo in Martin, poprej se pre-
križavši, ujame je v svoje naročje brez vsake škode. Taka in
enaka čuda dela sv. škof s postom in z molitvijo, za Sijih delj
se potem pogani v celih trumah spreobračajo k pravemu Bogu.
Da pa ne bi se nazaj povračevali v svoje zmote, postavi na
malikovavskih razvalinah povsod cerkve in samostane; po njih
naj bi se zasejano seme božjih naukov ohranilo in sad rodilo.
Tako prežene Martin malikovavstvo po deželi in razširi krog in
krog čast božjo. Pa tudi Bog podpira in poveličuje svojega
služabnika z največjimi čudeži. Hudobe beže pred njim, mrliči
vstajajo na njegovo molitev, sovražniki Jezusovega imena trepe¬
tajo pred njim. Deželni oblastnik Tetradij je imel od hudobe ob¬
sedenega služabnika. Dasiravno malikovavec, prosi vendar Mar¬
tina, da naj pride in hudobo prežene. Ali Martin mu sporoči,
da ne stopi črez prag poganske hiše. Tetradij prestrašen obeča,
da hoče prejeti sv. krst, če Martin izžene hudobo. To se zgodi,
Tetradij pa postane kristjan in njegov zvesti učenec.

11. november: Sv. Martin, turski škof. 795

Na potu v Sartre pride v vas, kjer prebivajo sami maliko-
vavci; radovedni ga videti, privro vkup. Precej jim začne
oznanjati Kristusa križanega. Med tem pa prinese neka žena
svojega mrtvega sina predenj, proseč ga, ker pri Bogu veliko
zamore, naj jej ga oživi. Materine solze in misel, da bi ta
čudež veliko pomogel preveriti pogane, naklonijo svetnika, da
moli in od Boga sprosi sinu oživljenje. Ta čudež videč popa¬
dajo vaščani na kolena in ga prosijo pouka v krščanski veri.
Kadar pa dela take čudeže, ne godi se to s povelji, s pretenjem
ali rotenjem, temveč obleče se v debelo rasovno spokorno haljo,
potrese si glavo s pepelom, kakor ubog grešnik, ter poklekne in
moli, in duhovi zbeže. Ravno to poniževanje pa mu daje po¬
sebno moč črez hude duhove in spoznanje njihovega zalezovanja.
Tako se mu nekdaj doma v celici pri molitvi prikaže satan ves
sfe svetlobo obdan, okoli čela z zlato krono, leskečo se dragih
kamenov, črez rame s škarlatastim plaščem, veselega in smehlja¬
jočega se obličja. Reče mu: „Jaz sem Kristus, prikažem se tebi
na ljubo.“ Svetnik, ogledovaje ga nekoliko časa, mu odgovori:
»Jezus ni rekel, da pride v škrlatu in zlatem blišču. Nikdar
ne bom verjel, da se mi Kristus prikazuje, ako ne v podobi,
kakoršen je trpel, v znamenjih svojih ran.“ Ob teh besedah iz¬
gine lažnivi duh.

4. S ponižnostjo, to zmagovavko hudobe, združuje Martin
čudovito krotkost in potrpežljivost. Enkrat ga sreča voz z vojaki,
ko potujoč po škofiji samoč moli spredaj pred svojimi spremlje-
vavci. Primeri se pa, da se konji splašijo pred njim. Vojaki,
zategadelj razjarjeni, napadejo škofa in ga neusmiljeno pretepo.
Med tem pridejo za njim spremljevavci, in videč ga napol mrtvega,
posade ga na svojo tovorno živino. Vojaki pa se vsedejo zopet
na voz; a konji se po nobeni ceni ne premaknejo z mesta. Pre¬
strašeni domislijo si, da mož, ki so ga bili pretepli, mora biti
sv. Martin, čigar čudeži so bili bolj znani, nego on sam. Pri
tej priči se vrnejo nazaj, ter ga prosijo na kolenih odpuščenja.
Škof jim odpusti brez Žale besede.

Enega svojih duhovnikov, Brikcija po imenu, je bil Martin
že večkrat posvaril zavoljo njegovih nespodobnosti. Namesto
poboljšanja pa raznaša ta najnesramnejše laži o Martinu in ga
celo očitno zasi‘amuje in s silo preti napasti. Martin pa vas
krotak potrpi to surovo bruhanje in ne odgovori niti besede.
Ravno ta krotkost pa premaga Brikcija, da mu k nogam pade
M ga prosi odpuščenja. Martin ga mirno pogleda, pomoli in mu

796

11. november: Sv. Martin, turski škof.

odpusti. Ko se pričujoči čudijo temu, ker so mislili, da ga bo
pahnil iz samostana, odgovori jim: „Ako je Gospod Judeža
Iškariota prenašal, kaj jaz ne bi Brikcija mogel prenesti?“ Nato
prerokuje, da se bo Brikcij spokoril, da bo sveto živel in bo
njemu naslednik na škofijskem sedežu. In res, Brikcij postane
pozneje za njim škof in svetnik, ki ga še sedaj sv. cerkev časti.
(Glej 14. november.)

Dasiravno pa je bil sv. Martin tako krotak in potrpežljiv,
bil je vendar isto tako močnega srca. Cesarju Maksimu, ki so
ga bili vojaki postavili na cesarski sedež, je očital kar naravnost
in odkritosrčno, da je izdajavec postavnega cesarja, ter ga ni
hotel poprej sprejeti v cerkveno občestvo, dokler se ni očistil
svoje krivice. Vendar pa cesar večkrat povabi Martina k svoji
mizi. Ob eni teh priložnosti je bilo povabljenih tudi več prvih
dostojanstvenikov. Točaj ponudi natočeno zlato kupico cesarju;
ta pa, ne da bi iz nje pil, pokloni jo škofu Martinu, ki zraven
njega sedi, pričakovaje, da mu jo škof zopet nazaj postavi. Martin
pije, toda kupice ne da cesarju, ampak nekemu duhovniku, kot
najvrednejšemu pri mizi. Cesar in njegovi velikaši se nad tem
spogledujejo, in s svetim spoštovanjem premišljajo škofovo dejanje,
ki tako ve čislati duhovniško čast.

Da še nekoliko le-sem postavim o njegovi ljubezni do čistosti,
omenim naj to-le prigodbo: Na enem svojih popotovanj zve,
da blizu ondi posebno sveto živi neka pobožna devica v svoji
hiši na kmetih že več let zaprta. Martin jo misli v tem njenem
namenu potrditi in jo s svojo pričujočnostjo počasti. Ko pa
pride do njene hiše, pove mu neka ženska, da se je ta devica
bila trdno odločila, nikoli z nobenim moškim ne izpregovoriti,
naj jej torej nikar ne zameri, če se tudi sedaj zvesto drži tega
ukrepa, ker se bo potem lažje odpovedala vsakateremu obisko¬
vanju. Martin jej tega ne zameri, temveč še očitno pohvali
njeno stanovitnost. Svoje veliko spoštovanje do devištva razodene
svojim spremljevavcem s temi besedami: Pokaže jim travnik,
čijega en del so voli in krave popasle, drugi del svinje razrile,
tretji pa je cvetel s pomladanskimi cvetlicami ozaljšan. „Glejte,
pravi, ta del, akoravno so cvetlice popasene, pa je vendar še
zelen, pomenja zakonski stan; od prašičev razriti del je podoba
nečistosti; prijetni cvetlični del pa je podoba devištva. O kako
krasen pogled! — nič se ne da meriti z deviško čistostjo. Dočim
nečistost, ako se ne izbriše s pokoro, pahne v večni pogin, do¬
voljen je zakon, devištvo pa je zasluga časti. “

11. november: Sv. Martin, turski škof.

797

Posebno znamenje, razodevajoče blago njegovo srce, pa je
od mladosti in skozi vse žive dni bilo usmiljenje do ubogih in
stiskanih ljudij. Kjerkoli more tolažiti, svetovati, pomagati ali
koga oteti, stori to gotovo, naj ga še toliko stane. Jetniki, s
katerimi so tedaj ravnali posebno trdo in neusmiljeno, so mu
bili črez vse pri srcu. Da jih otima, popotuje pogostoma s
Tura v Trevir ob Renu, kjer je cesar Maksim s svojim dvorom
prebival.

5. Okoli 1. 383 se izleže na Španskem ostudna kriva vera.
Zatrosi jo neki Priscilijan in zavodi v njo celo dva škofa. Itacij,
eden španskih škofov, pa zatoži njega in njegove privržence pri
cesarju Maksimu, ter zahteva, naj jih smrtno kaznuje. Res
ujamejo in zapro Priscilijana in njegove učence ter jih na Itaci-
jevo prizadevanje obsodijo v smrt. Martin, vedoč, da sveta ka¬
toliška cerkev prelivanje krvi studi v svojih postavah, ter pre¬
poveduje, da bi se duhovnik udeležil smrtne sodbe, Itacija po¬
gostoma poprosi, naj odstopi s svojo tožbo zoper Priscilijana.
Istotako prosi cesarja, naj zadolženim pusti življenje, zakaj dovolj
je, da cerkev zavrže in pogubi njih nauke. Toda njegove prošnje
so zastonj pri Itaciju. Zato pa Martin ž njim pretrga vse cer¬
kveno občevanje. Cesar pa sluša Martina ter umakne Priscilija-
novo smrtno obsodbo. Komaj pa pride Martin domov, že cesar
zopet potrdi smrtno obsodbo Priscilijanovo. Priscilijana in več
njegovih učencev denejo ob glavo, druge preženejo,^ še druge po-
taknejo po ječah. Celo vojake pošlje cesar na Špansko, zasle¬
dovat krivoverce. Martin, to slišati, se podviza v Trevir, da bi
rešil nesrečneže. Itacij pa cesarja podšunta, da je ob svojo čast,
če odjenja Martinu. V tej zadregi si Martin ne ve drugače
pomagati, nego cesarju dati besedo, da hoče z Itacijem in nje¬
govo stranko zopet v občestvo stopiti, ako prizanese v smrt ob¬
sojenim in nazaj pokliče odposlane vojake. Kar zahteva, doseže.
Črez dva dni pa Martin zapusti mesto, kesajoč se zelo, da je z
Itacijem ponovil občestvo. Angel ga sicer potolaži v molitvi,
da se da ta njegova spravljivost izgovarjati z ljubeznijo do
bližnjega, vendar pa odslej večkrat potoži svojim učencem, da
mora veliko več si prizadevati in več moliti, da more hudobe
preganjati. Iz tega se vidi, kako ostro Bog kaznuje celo male
slabosti svojih izvoljencev.

Vrnivši se v svojo škofijo nadaljuje svoja prejšnja dela in
pokorila, ter vodi svojo čredo na najboljše pašnike božje besede.
Od vseh krajev dohajajo zveličanja željne duše, da ga vidijo,

798

11. november: Sv. Martin, turski škof.

slišijo, da pri njem najdejo tolažbe, sveta in pomoči. Med drugimi
tudi popisovavec njegovega življenja, pobožni Sulpicij Sever,
bogat in čislan mož iz Akvitanije, iz ljubezni do Boga svet za¬
pusti in si postavi malo hišico blizu Tura, kjer je Martin sta¬
noval. Odtod obiskuje pogostoma sv. škofa, posluša njegove
nauke in je priča njegovih čudežev, kar vse shrani v življenjepisu,
ki ga imamo še dandanes in po katerem so posnete tudi priču¬
joče Črtice. Ta pobožni mož tudi pripoveduje, da sv. Martina
nikoli niso videli jeznega, nikoli po kaki strasti ali nagnjenju
razburjenega. Vedno je bil ves miren in vesel, vedno mu je
bil Jezus na jeziku.

6. Že črez 80 let star ve, da smrt ni več daleč in jo tudi
svojim učencem naprej prerokuje. Sliši pa, da se je v Kondu,
na najskrajnejši meji njegove škofije, vnel neki prepir med du¬
hovniki; zato se napoti, spremljan od svojih učencev, tja, da bi
jih pomiril. Ko to doseže, vrne se nazaj v samostan. Toda že
na potu ga napade bolezen in vidno mu ginejo moči. Bogu se
darujoč reče učencem: „Ura moje smrti je blizu.“ Vsi se milo
zjokajo in kličejo: „Oče, zakaj nas zapuščaš? komu nas boš ne-
tolažljive izročil? Deroči volkovi bodo napadli tvojo čredo, in
kdo nas bo, ako je pastir mrtev, varoval njihovih popadov?
Poznamo sicer tvoje hrepenenje po Kristusu, toda plačilo ti je
zagotovljeno, in čeprav odloženo, zategadelj ti ne bo pomanjšano.
Daj se naši revi pregovoriti, misleč na nevarnosti, v katerih nas
zapustiš." On pa jim odgovori v molitvi k Bogu: „Gospod, ako
sem tvojemu ljudstvu še potreben, ne branim se dela; tvoja sveta
volja se zgodi!"

Tako je še v poslednjem trenotku volja božja edino mu
vodilo. Dasiravno mrzlica prihaja čedalje hujša, vendar ne neha
moliti. Ležeč na tleh s pepelom potrošenih, ogrnjen s spokornim
oblačilom in s sklenjenimi rokami, je videti kakor vojak, ki
umira z orožjem v rokah. Učenci hote nekoliko slame deti pod
njega, pa on jim tega ne dovoli, rekoč: „Kristjan mora na pe¬
pelu umreti; gorje mi, ako bi dal drugačen zgled!" Da bi mu
pa le polajšali nekoliko, hočejo ga na stran obrniti. On pa jim
odgovori: „Ljubi bratje! dajte mi rajši nebo gledati, kakor zemljo,
da gre moja duša ob odhodu po ravnem potu k svojemu Go¬
spodu." Nato zagleda hudobo ob svoji strani. Reče jej: „Kaj
delaš tukaj, kruta zver? Pri meni ne boš našel nič svojega!
Sprejelo me bode Abrahamovo naročje." Po teh besedah izdihne

11. november: Sv. Martin, turski škof.

799

svojo blago in čisto dušo 8. dan listopada leta 400, ali poleg
drugih 1. 397.

Mrtvo truplo so potem 11. dan listopada prenesli v Tur in
zunaj mesta pokopali v nekem gozdiču. Nad 2000 puščavnikov
in menihov in brezštevilna množica so ga spremili o pogrebu.
Naslednik mu, Brikcij, je dal njegove telesne ostanke vzdigniti in
jih v krasno rakvo v cerkev sv. Štefana prenesti. Škof Per-
petuus pa je postavil svetniku na čast posebno cerkev, ter nje¬
gove ostanke v njo prenesel. Kralj Ludovik XI. je dal z darovi,
ki so se nabrali na njegovem grobu, bogato srebrno omrežje po¬
staviti okoli groba; zakaj romarska pot k njegovemu grobu za¬
voljo veliko čudežev kmalu ravno tako zaslovi po svetu, kakor
v Jeruzalem ali v Rim. Francoski vladarji so Martina imeli vseskozi
za posebnega zaščitnika svojega kraljestva. Seveda so bili pa
krivoverci kalvinci drugačnih misli, ker so Šent-Martinsko cerkev
oropali vseh zakladov in svetnikove ostanke sežgali.

Obrazuje se kot mladeniški vojnik na konju, ki svoj vojaški
plašč z mečem črez sredo prereže, poleg njega pa mraza drgetajoč, na
pol nag berač.

Od 5. do 6. stoletja sem začela se je v več krščanskih pokrajinah
Po godu sv. Martina s postom združena priprava za božične praznike,
tako da je bil sv. Martina večer to, kakor sedaj pustni večer. Tedaj
so bile gosi najbolj tolste, torej — posebna sladčica. Odtod prejkone
izvira „Martinova gos“. Navada, pri martinovanju gos dati na mizo,
Pa tudi lahko odtod prihaja, da so po več krajih okoli sv. Martina
gosi oddajali cerkvam, samostanom in drugim zemljiškim gosposkam.

Oz življenja sv. jYCartina.

Ko je cesar Julijan odpadnik Martina z darovi pregovarjal, naj
hi še dalje ostal v vojaški službi, odgovoril mu je Martin: „Doslej
sem tebi služil, odslej pa me pusti, da svojemu Bogu služim; svoje
darove pa daj drugemu, ki pojde v boj; jaz sem vojnik Kristusov,
flieni se vojaška služba ne pristaja." — Pomisli, krščanska duša, da
si tudi ti pri sv. krstu prisegel pod Kristusov prapor, da nosiš obleko
svojega nebeškega kralja, namreč zalo oblačilo posvečujoče milosti
hožje, in si ogrnjen s piaščem krščanskih čednosti. Ravno tako imaš
°d njega vso orožno opravo: živo vero, trdno zaupanje, gorečo ljubezen;
Kristus ti daje vsakdanjo hrano, svoje meso in kri. Vsi boji, v ka¬
terih se ti je vojskovati, so namenjeni, da se razširja Jezusovo kra¬
ljestvo in zatira kraljestvo njegovih sovražnikov. Plačo za tvoje zvesto
službovanje ti je pripravil v nebesih. Blagor ti, če si tudi ti tak
v °,jnik Kristusov!

„Ljubi bratje! dajte mi rajši nebo gledati, kakor zemljo," rekel
Je Martin na smrtni postelji, zakaj le po nebesih mu je hrepenela

800

12. november: Sv. Martin I., papež in mučenec.

duša. Zato se je že poprej trudil vse svoje življenje, da bi svoje srce
odtrgal od sveta, spominjajoč se besed apostolovih: „Ne ljubite ne
sveta, ne tega, kar je v njem. Ako kdo svet ljubi, ni
Očetove ljubezni v njem; zakaj  vse, kar je na svetu, je
poželjenje mesa, in poželjenje oči, in napuh življenja;
kar ni iz Očeta, ampak iz sveta. In svet preide in nje¬
govo poželjenje. Kdor pa stori voljo božjo, ostane ve¬
ko maj.“ (I. Jan. 2, 15—17.) Božja volja mu je bila ravnalo življenja,
zveličanje v Bogu pa edine želje srca. Odtod je prišlo, da je tako
rad v molitvi povzdigoval oči proti nebesom, ker le gori mu je vleklo
dušo. Kazdrl je vse vezi, ki so ga privezovale na svet; posvetne do¬
brote so mu bile blato, minljivo veselje je cenil pod nič. Z ostro po¬
koro je krotil svoje telo, z molitvijo in premišljevanjem se povzdigal
k Bogu. Tako se je zgodilo, da je bilo vse njegovo življenje bolj ne¬
beško, kakor svetno, in da je še v poslednjem trenotku hotel gledati
v nebo, kjer mu je duša že dolgo prebivala.

Krščanska duša! tudi ti hočeš priti v nebesa in moraš tja priti,
ako nočeš biti neizmerno nesrečen. Vprašaj se, ali tvoje srce tudi
tako hrepeni po nebesih, so li tvoje misli tudi vedno gori v kraljestvu
luči, kjer ima Oče svoj večni sedež, kjer Jezus kraljuje, kjer Sv. Duh
svoje zveličanje razliva, kjer te čaka Marija, blagoslovljena Mati Božja?
Ako pa tvoje srce želi le pozemeljskega, išče le pozemeljskega, ter zeva
po posvetnem bogastvu, po veselju in užitku ter Boga in nebes po¬
zablja -— kako bi se mogel potem povzdigniti do te neizmerne visočine?
Razderi torej po zgledu sv. Martina tudi ti vse vezi, ki te navezujejo
na svet in njegov užitek; moli, premišljuj, zatajuj, premaguj se! Razdaj
vse, ker nebesa so vsega vredna, da še ti ob smrtni uri lahko porečeš:
„Abrahamovo naročje me bode sprejelo,“ to je: „Moj Oče, ki je v ne¬
besih in me ljubi, sprejel me bo v svoja stanovališča."

Molitev.

Ljubi sv. Martin, sprosi mi pri Bogu tistega nebeškega duha, s
katerim je bilo tvoje srce napolnjeno, da dospem tja gori v tvojo
druščino ter s teboj vred Boga, neskončno dobroto, uživam in hvalim
vekomaj! Amen.

12. listopad ali november.

Sveti Martin I., papež in mučenec (1. 655).

Pričujoči življenjepis ima zlasti v molitvi, v skrbi za čistoto sv.
naukov, v potrpežljivosti, v preganjanju in stanovitnosti s svetim
očetom Pijem IX., Leonom XIII. in Pijem X. veliko si podobnega.
Zato ga tem pazljivejše beri, da se prepričaš, kako da so Kristusovi
namestniki na zemlji vseskozi preganjanje trpeli. A ti sveti možje, s

12. november: Sv. Martin I., papež in mučenec.

801

posebno milostjo in močjo podprti, poleg Kristusovega obeta zmeraj
„skali“ enako nepremagljivi v bran stoje vsem viharjem in valovom
hudournih časov.

1. Rodil se je sv. Martin v Todi na Toskanskem. Med rimsko
duhovščino je slovel zavoljo svoje modrosti in pobožnosti. Ko je bil
še diakon, pošlje ga papež Teodor I. v Carigrad, da ondi zaduši
krivoverstvo monoteletov ali enovoljcev, ki je za one dobe vznemir¬
jalo sv. cerkev. Ti krivoverci so Kristusu pripisovali le božjo voljo
ne pa tudi človeške, in tako zametavali vse zasluženje njegovega
odrešenja. Po Teodorovi smrti postane 1. 649 Martin njemu na-
stopnik na rimski prestolici. Brž ko je izvoljen in kronan za
papeža, skliče cerkveni zbor v Rim. Snide se 105 škofov. Kakor
so pa znali krivoverci vseh časov, zateko se tudi sedaj k posvetni
oblasti, cesarje in vladarje pokličejo na pomoč, akoravno jim ni¬
kakor ne gre pravica, v verskih in cerkvenih rečeh kaj določe¬
vati. Cesarja Heraklij in Konstant, ki so ju krivoverci pridobili
na svojo stran, oznanita vsaki svoj razglas in zahtevata, da se
ima tema razglasoma povsod pokorščina skazovati. Prvi teh raz¬
glasov je bil kratek zapopadek krivoverskih naukov, drugi pa je
veleval vsem strankam molčati, in je bil naperjen posebno zoper
katoličane. Temu se upre papež v cerkvenem zboru. Do živega
popiše zbranim očetom početje krivovercev ter po njih v katoliški
cerkvi nastale zmešnjave. Svoj ogovor konča z besedami: „Pre-
udarimo torej, častiljivi bratje, zbrani v Gospodu in pred njegovimi
očmi kot tisti, katerim apostol zapoveduje, paziti na se in na vso
nam izročeno čredo in čuječim biti zoper volkove in izdajavce.
Neboječe in brez strahu naj z božjo pomočjo vsaki razodene svojo
misel, kakor mu je navdal Sveti Duh.“ Res sprejmejo papeževa
predloga, krivoverstvo pa s cesarskima ukazoma vred obsodijo.
Naposled zbor iz cerkvenega občestva pahne glavarje krivover¬
stva, Sergija in Pira, carigrajska škofa, in Pavla, ondotnega
očaka; ravno to zapreti tudi onim, ki bi slušali cesarska ukaza.
To sodbo izobčenja podpiše papež z besedami: „Jaz Martin, po
božji milosti svete, katoliške, apostolske-cerkve škof, podpisal sem
kot sodnik ta pravo vero potrjujoči ukrep in sodbo izobčenja
krivoverskih škofov ž njihovimi pismi in neznabožnima ukazoma
v red.“ Potem oznani te zborove ukrepe vsem krščanskim cerkvam
ter zahteva, da se imajo natanko spolnovati.

Toda niso še dokončali zbora, že se uresniči, kar je bil papež
slutil. Cesar Konštant noče poslušati papeževega glasu, ampak
koče svoj ukaz s silo dognati. Zategadelj odpošlje dvornika

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 51

802

12. november: Sv. Martin I., papež in mučenec.

Olimpija kot svojega namestnika na Laško s poveljem, naj papeža
ujetega pripelje v Carigrad. Takoj ob svojem prihodu v Rim
poskuša Olimpij škofe razdvojiti med seboj; ko se mu pa to ne
pogodi, premišlja, kako bi se papeža polastil. Toda občna ljubezen
ljudstva varuje sv. očeta. Vsa vrata njegove palače so noč in
dan pod stražo, in kolikorkrat se sv. oče očitno prikaže, spremlja
ga silna truma ljudstva, vedno pripravljena, sili se s silo ustaviti.
Olimpij videč, da po tem potu nič ne opravi, osnuje si strašansk
naklep, da hoče namreč ob nekem velikem prazniku iz papeževih
rok sv. obhajilo prejeti, med tem pa papeža po svojem orožjenoscu
umoriti; to je bilo tedaj tem laže mogoče, ker za one dobe ob-
hajanci niso k oltarju hodili, temveč so vsaki na svojem mestu
po cerkvi sv. obhajilo prejemali. Ali orožjenosec, kakor je potem
sam s prisego potrdil, oslepi med tem svetim opravilom, da še
za obhajilo ni vedel.

Zaradi tega čudežnega oslepljenja spozna Olimpij, da roka
božja varuje svetega očeta. To ga presune tolikanj, da gre k
papežu, se mu vrže k nogam, prizna svojo krivico, se spravi ž
njim in mu razodene vse cesarjeve naklepe. Zapustivši potem
Rim, gre s svojo vojno v Sicilijo, kjer ga je sovražnik premagal,
in ne dolgo potem umrje.

2. Cesar, ki ne more pozabiti, da mu papež brani se vtikati
v verske reči, ukrene, papeža državne izdaje obdolžiti in ga kot
hudodelnika kaznovati. Ker Olimpij nič ni opravil, pošlje Teodora
Kalijopa za deželnega namestnika v Raveno s poveljem, papeža
kakor si bodi ujeti in po dvorniku Pelurju v Carigrad pripeljati.
Kalijopa gre z vojaško trumo v Rim in hoče papeža zajeti precej
na dan svojega prihoda tja, v soboto 15. rožnika; ko pa sliši,
da se je zbrala velika množica, ki hoče biti pri papeževi sveti
maši, preloži svoj naklep na ponedeljek. Ta dan pa sporoči pa¬
pežu, da je zvedel, sveti oče ima v svoji palači veliko orožja
poskritega ter ima povelje, silo pregnati. Sv. oče, čudeč se temu
obrekovanju, vedoč pa za hudobne namere Kalijopove, mu pošlje
odgovor, da sme vso palačo preiskati, in celo poslancem ukaže,
vse po palači pretakniti, da se prepričajo, kako po krivem ga dolžijo.
Ko pa poslanci ne najdejo nikjer nič orožja, reko jim sv. oče:
„ Glejte, tako vselej zoper nas ravnajo z natolcevanjem in obre¬
kovanjem!“ Videč, da ni več varen v lastni palači, odpravi se
Martin s svojo duhovščino v cerkev sv. Janeza v Lateranu. Bil
je že osem mesecev bolan in je trpel po kosteh grozne bolečine.
Da si posteljo napraviti poleg oltarja, da bi ondi počival. Ni pa

12. november: Sv. Martin I., papež in mučenec.

803

temu dolgo, kar pride Kalijopa z vojaki, ki cerkvena vrata
vzdignejo iz zapahov ter napadejo duhovščino. Kalijopa pokaže
cesarjevo povelje, poleg katerega je papež odstavljen, duhovščini
pa zapovedano, da novega volijo. Zoper to silo ugovarja duhov¬
ščina soglasno, in vsi so pripravljeni papeža braniti z izgubo
svojega življenja. Toda Martin tiho gleda svetoskrunsko poče¬
njanje, vzdigne se s svoje bolniške postelje in prepove duhovni¬
kom, se ustavljati, ter se prostovoljno izroči rokam deželnega
namestnika. Ob tem kakor z enim glasom zavpije duhovščina:
»Prekleti naj bodo sovražniki sv. vere!“ Zviti Kalijopa jim od¬
govori: „0 veri sedaj ni govora — jaz sam nimam drugačne
vere, nego Rimljani. “ Na to papež prosi namestnika, da bi ga
nekateri duhovniki smeli spremiti. Ko pa Kalijopa odgovori, da
je vsakemu na voljo dano, za papežem iti, je takoj več škofov
pripravljenih, vsakatero nezgodo deliti s svojim višjim pastirjem.
Ali že precej po noči izroče Martina dvorniku Pelurju, in nihče
drugi ne sme ž njim na ladjo, ki ga ima odpeljati, kakor le
nekateri njegovih služabnikov. Še papež ne sme nič drugega vzeti
s  seboj, nego obleko, ki jo ima na sebi in pa lonček za pitje;
ob enem so zaprli vsa mestna vrata okoli Rima. Imel je pa
Pelur od cesarja povelje, papeževo pot, kar more, podaljšati, s
trdim in surovim ravnanjem mu potreti moč in potrpežljivost, in
ttu tako omajati stanovitnost.

Ta prihuljeni dvorni prilizovavec natanko izvršuje to zvito
ln  kruto povelje. Blizu štiri mesece vozari za grižo in protinom
bolnega papeža semtertja po morju, sedaj tu, sedaj tam h kraju
Prišedši, nobenkrat pa ne dovoli papežu na suho stopiti. A
kamor prijadra ladja, hite duhovniki in ljudstvo se poklanjat in
ttnle darove prinašat sv. očetu. Surovi vojščaki pa jih podijo
proč in pobirajo darove za se; papež mora zadovoljen biti s slabo
ln  pičlo hrano hlapcev-brodarjev. Naposled, skoraj črez poldrugo
teto, prijadra ladja ž njim v Carigrad. Grozovito pa je popiso-
Va ti, kaj mora tu vse pretrpeti. Kakor gospod in učenik Jezus
Kristus, mora tudi on trpeti zasramovanje in največje bridkosti.
Ko ladja pride h kraju, puste ga na obrežju morja ležati na
^zcapani odeji, izpostavljenega zasramovanju brezbožne drhali.
Zvečer pa ga vržejo v mrzlo, temno ječo, kjer ga celih 93 dni
Puste ječati. V nekem pismu pravi svoje trpljenje popisujoč:

47 dni ne dobivam ne mrzle ne mlačne vode, da bi se umil.
Mraza ves trepečem in sem grozno slaboten. Griža mi ne da
uuru. Nič več se ne morem prav kvišku vzdržati. Studi se mi

51 *

804

12. november: Sv. Martin I, papež in mučenec.

vsaka jed, ki mi jo dajo. Toda Bog vsevedoči, tako upam, me
bode kmalu poklical s tega sveta; da bi le tudi mojim prega-
njavcem vdihnil spokornega duha!“ Obdolže ga, da je Saracene
z novci podpiral in Materi Božji skazoval nespodobne časti. Ali
o vsem tem ni bilo niti ene resnične besede. Vendar ga tirajo
pred sodbo in ondi tožijo zaradi veleizdaje. Vse priče -pa in
sodniki niso kos papeževim dokazom; jasno jim dokaže, da je vse
zgolj obrekovanje, gola laž. Kakor nekdaj Kristus pred Pilatom,
tako stoji sedaj Martin pred sodniki. Oslabel je pa tako, da ne
more stati in ga morata dva spremljavca držati po koncu. Po
zaslišanju hiti sodnik k cesarju, naznanjat mu o preiskavi.

3. Na cesarjevo povelje vlečejo sedaj papeža v preddvor
palač, kjer so bili cesarjevi hlevi. Neštevilna truma ljudstva je
zbrana, in cesar sloni na oknu, da gleda od daleč, kar se ima
zgoditi. Papeža prineso na visok oder. Oprt na rame dveh
rabljev stoji tu posvečeni glavar katoliškega krščanstva, prepuščen
najgršemu zasramovanju ljudstva. Dvornik pa mu kliče: „ Grlej,
kako te je Bog izdal nam v roke. Ti si Boga zapustil, zato je
tudi Bog tebe.“ Martin molče trpi to preklinjanje. Sedaj pri¬
stopijo na sodnikov migljaj rablji, snamejo s papeža plašč in štolo,
ga slečejo in puste v sami srajci, pa še to mu razparajo, tako
da pred njimi stoji na pol gol, bolj podoben koščeni smrti, nego
živemu človeku. Ko se ga razuzdana drhal in krvoželjni cesar
nagledajo, izroči ga sodnik mestnemu oblastniku z besedami:
„Daj ga v kosce razsekati!“ in proti ljudstvu se obrnivši za¬
hteva, da naj črez papeža prekletstvo izreko. Toda oglasi se le
nekoliko podkupljenih prilizunov; drugi pa pobesijo svoje oči in
jokajo. Z železjem na vratu, v težkih verigah in od biričev,
da se na nje naslanja, obdanega vlečejo po mestnih ulicah v ječo;
pred njim stopa rabelj z golim mečem. To neusmiljeno početje
z očetom vsega krščanstva gane celo srca poganov in krivovercev,
da ga obče omilujejo. Le papež sam je ves miren in vesel, da
more za Jezusa voljo trpeti zaničevanje, železje in preganjanje.
Ko ga privlečejo do sodišča, dero ž njim po kamenitih stopnicah
s tako naglico in silo, da papež enekrati telebi na tla, si hudo
rani kolena in piščali in vse stopnice okrvavi. V železje zako-
vanega, napol nagega in zime drgetajočega vržejo ga na trdo klop,
ki mu je v ječi odločena za posteljo, a da mu trpljenje še po¬
večajo, privežejo ga na jetničarskega hlapca. Ko pa mestni
oblastnik to vidi, smili se mu vendar, da hlapca odklene in mu
ukaže oditi. Nato mu prineso neke gospe posteljo in toplih odej,

12. november: Sv. Martin I, papež in mučenec.

805

da se ogreje. A tako je obnemogel, da do večera ne more nič
govoriti. Zvečer pa tudi mestni oblastnik svojega hišnika s po-
krepčili k njemu pošlje v ječo, sporoči mu svojo tolažbo, naj
skrbi, da ne umrje žalosti in toge, zakaj upati sme, da se mu
bode vendar kaj zboljšal žalostni stan. Papež se mu zahvali za
to milovanje in njegove darove, zagotovi ga pa, da ne želi ničesar
bolj, nego muceniške smrti umreti. Med tem, ko papež v ječi
leži, obišče cesar že nekaj tednov bolnega očaka Pavla, kojega
je bil papež izobčil. Da bi ga potolažil, pripoveduje mu vso
zgodovino Martinovega mučeništva. Pavel, že na pragu v več¬
nost, obrne se z zavzetim pogledom strani od cesarja v steno in
izpregovori z obupnim glasom besede: „Oh, to bo zvečalo mojo
pogubo! 11  Na cesarjevo vprašanje, zakaj se je tako prestrašil in
obupen postal, odgovori mu: „Kaj? mar se sme tako ravnati s
prvim škofom krščanstva?“ Nato prosi cesarja, naj stori konec
papeževemu trpljenju, vedoč, da ni storil nobene krivice. A cesar
ostane trdovraten, vendar se ne predrzne papeža v smrt obsoditi.
Pošlje ga potem, ko ga ima 80 dni zaprtega v ječi, v Taverski
Cres, pust in nerodoviten kraj, kamor so preganjali največje
hudodelnike in kjer so večinoma še malikovavci prebivali. Preden
ga odpeljejo tja, dovolilo se je prijateljem, da ga smejo obiskati.
Vsi žalujejo in jokajo, le Martin sam ostane kakor navadno vesel.
Enemu, ki se ne da utolažiti, reče: „Ljubi moj! vse, kar se godi,
godi se nam na dobro, ker se ne godi brez božjega dopuščenja.
Ti bi se imel mojega stanu bolj veseliti, nego tarnati zavoljo
njega.“ Prijatelj mu odgovori:' „Kaj pa da, zvesti služabnik
Kristusov, veselim se tebe in veličastva, katero ti je pripravil
Gospod; a tudi obžalujem pogubo mnogih, ki te preganjajo. “
Veselega srca zapusti papež ječo. Odpeljejo ga veliki četrtek
26. dan sušca 1. 655 skrivaje na ladjo, ter dospo ž njim 15. dan
ttaja na kraj njegovega prognanstva. Ondi mora v največjih
re vah prebiti svoje življenje; nastala lakota mu odtegne skoraj
v sakateri živež; kruha nikdar ne dobi na pogled. Vendar se še
16. dne kimavca prebori z lakoto. Naposled Bog vendar usliši
njegovo molitev, sprejemši ga k sebi, da mu dodeli zasluženo
krono mučeništva. Pokopljejo ga s prvega v ondotni, Mariji
Kevici posvečeni kapelici, pozneje pa ga preneso v Rim.

Obrazuje se v papeževi opravi z mečem v roki.

806

12. november: Sv. Martin I., papež in mučenec.

3*apež, postavni naslednik sv. O^tra.

Grški razkolniki spoznavajo nekateri carigrajskega, drugi aleksan¬
drijskega, še drugi jeruzalemskega očaka ali patrijarha za glavarja
svoje cerkve. Rusi se uklanjajo svojemu carju, Angličani svojemu kralju
itd. Gotovo je pa, da je prava cerkev Kristusova edina,  in da zato
more imeti le enega  poglavarja. Ta pravi poglavar cerkve Kristu¬
sove pa ne more biti nobeden drugi, nego postavni naslednik sv. Petra,
ki je rimski papež.

Da se to spriča, ni treba drugega, nego zavrniti na zgodovinsko
resnico, ki je nihče ne more utajiti, in nad katero kar nič ne dvomi
ves katoliški svet že skozi 19 stoletij. Ta resnica je, da je sv. Peter,
potem ko je okoli 7 let vladal po Pavlu in Barnabu ustanovljeno an¬
tiohijsko cerkev, prišel v glavno mesto Rim. Ondi postavivši svoj sedež
ustanovi krščansko občino, ki jo celo do svoje smrti vlada skozi 25
let. Z glavo proti tlom obrnjen je bil križan za Neronovih časov na
griču „Janikul“ imenovanem. Na tem mestu stoji sedaj mala, lepa,
okroglo zidana cerkev z dvema kapelicama, ena nad drugo pod zemljo.
V tej podzemeljski kapelici se vidi še dandanes globina, v kateri je
stal križ sv. Petra.

Neovržljivo resnično je torej, da je sv. Peter rimsko stolico usta¬
novil, da je bil prvi in skozi 25 let edini ondotni škof. Ker je pa
temu tako, potem so pač tudi škofje, ki so za sv. Petrom vladali rimsko
cerkev, njegovi postavni nasledniki, ter, kakor je bil on, glavarji prave
Kristusove cerkve. Kjer je torej rimski papež, tam je Kristusova
cerkev; zakaj Kristusova cerkev je ondi, kjer je Peter. Zato se vsaki
pravi katoličan zvesto in z vso dušo oklepa papeža in živo trdi, da
ga ne bo ločila nobena moč od te vzvišene, častitljive in večne skale,
vedoč, da zabrede v laži, zmote in pogubo, ako se loči od papeža ali
od Petra. Zategadelj vidimo tudi za Martinove dobe, kako mu je
bila duhovščina vsa zvesta in vse katoliško ljudstvo vdano. Pa tudi
Martin, dobro zavedajoč se svojega najvišjega posla na zemlji, niti za
las ni odstopil od prejetih resnic in naukov, akoravno je poprej slutil
vse trpljenje, ki je prišlo nad njega. Rekel je: „Pripravljen sem,
rajši najgrozovitnejšemu preganjanju iti naproti, kakor pa izdajavec
postati svoje svete službe. 11

Pač si lahko štejemo v posebno srečo in Boga hvalimo, da imamo
s papežem Pijem X. prav istega možaka, kakor je bil sveti Martin,
mučenec. Tudi Pij je precej, ko je bil povzdignjen na Petrov prestol,
spoznal z bistrim dušnim očesom, da mu je sveta dolžnost, v sedanjih
časih, ko peklenske moči od vseh strani napadajo Kristusovo kraljestvo,
le še trdneje v rokah držati krmilo Petrovega čolniča, pa neomahljivo
zaupati na njega, ki svoje cerkve še v nobenem času ni zapustil.
Mnogo in hudega je že prestal junaški starček; vsega oropan je jetnik
v lastni hiši. Naslanja se samo na božjo pomoč in na pomoč svojih
zvestih vernikov. Ali kakor Martin, je tudi on pripravljen, do zadnjega
izdiha zvesto opravljati svojo sveto službo. Ta njegova služba je:
Resnico braniti in zagovarjati zoper laž, čisto katoliško vero zoper
zmote in krivoverstvo, sveto pravico zoper samovoljnost in silo, krščansko

13. november* Sv. Stanislav Kostka.

807

nravnost zoper tok sedanje brezbožnosti in razuzdanosti, ter sedanjemu
brez postavnih vodil vedno semtertja zaganjajočemu se svetu naproti
se krepko, nepremagljivo zvesto držati neminljive božje podlage, naj
pride karkoli hoče. — Slušajmo svetega očeta, molimo zanj, hitimo
mu na pomoč z milodari, živimo in umrimo ž njim!

Molitev.

Sv. Martin, ti veliki božji prijatelj, ozri se na svojega vrednega
naslednika Pija X., in prosi pri Bogu, da sv. katoliško cerkev privede
k častiti zmagi in vso mu izročeno čredo obvaruje pred deročimi vol¬
kovi sedanjih časov! Amen.

13. listopad ali november.

Sveti Stanislav Kostka (L 1568).

Kakor je nekdaj Zveličar male k sebi vabil, roke na nje pokladal
in jih blagoslavljal, česar odrastlim in še celo svojim učencem ni storil,
tako večkrat Bog svoje darove in milosti v obilnejši meri deli malim,
nego onim, ki so v letih in čednostih že dorastli. Med takimi angel¬
skimi mladeniči na zemlji odlikuje se sveti Stanislav.

1. Rodil se je 28. dan vinotoka leta 1550 iz plemenite
Kostkove rodovine na Poljskem v Mazoviški pokrajini. V onih
časih se je Lutrova kriva vera tudi po Poljskem močno razširjala,
vendar so stariši, Janez Kostka in Marjeta Kriška, ostali zvesti
katoliški veri. Trinajst let so Stanislava odgojevali in šolali po
domačem učeniku. Že v teh letih je bil prečudno sramežljiv, da
ga je kar rdečica polila ali je celo omedlel, kadarkoli je slišal
kako nespodobno besedo. Zatorej je oče večkrat rekel svojim
gostom: „Tiho o tem, če ne, se bo Stanislav tako zamaknil v
nebesa, da ga bode treba od tal vzdigniti/' To rahločutno sra¬
mežljivost je ohranil vse žive dni, in svoje krstne nedolžnosti ni
omadeževal z nobenim grehom.

Imeli so tedaj jezuiti na Dunaju ustav, v katerem so se
odgojevali mladeniči plemenitih rodovin. Tja pošljejo stariši tudi
14 letnega Stanislava ž njegovim starejšim bratom Pavlom vred.
Moliti in učiti se ga je sedaj najbolj veselilo. Jako so ga ljubili
vsi tovariši v ustavu ter ga spoštovali, ker je bil tako preprost,
Uh in nedolžen. Njegovi pogovori so bili vsem spodbudni, ker
so vedno merili na Boga in božje stvari. Ali črez leto in dan
J e  la Ferdinandov ustav cesar Maksimilijan odpravil zavoljo po-

808

13. november: Sv. Stanislav Kostka.

manjkanja pripravnega prostora. Učenci so se razšli po posa¬
meznih staniščih. Stanislav, brat Pavel in njiju domači učenik
dobijo stanovanje v neki protestantski hiši. To je Stanislavu
silno hudo delo. Rajši bi bil v najslabšem samostanskem kotiču,
nego v luteranski palači. Brata pa vse to ni skrbelo prav nič;
ni bil sicer hudoben, vendar pa lahkomiseln, rad dobre volje in
prijatelj dobrovoljcev. Stanislav pa je bil rad samoten in tih;
prijatelji so mu bili post, molitev in šolske knjige. Čeprav mlajši,
vendar se ne da zavoditi slabim zgledom svojega brata. Ta
bratova svetost pa je Pavlu trn v peti, ker ga v vesti vedno
vznemirja. Zato mu dan na dan očita njegovo pobožnost, ga
graja in še celo pretepa. Toda Stanislav potrpi vse krotko, in
zavoljo bratovega grajanja čisto nič ne premeni pobožnega živ¬
ljenja. Služi bratu kakor hlapec, vedno mu je ves ljubezniv, in
da ne bi ga dražil, prikriva na vso moč svoja dobra dela. Da
bi se laže postil, izgovori se tako ali tako, da lahko poprej
vstane od mize, ne da bi se mu kdo počudil zaradi tega. Da
more po dnevi moliti, obišče zdaj to zdaj ono cerkev; po noči
pa, ko vse tiho pospi, vstane s postelje in moli. Vsaki dan je
pri dveh ali treh svetih mašah, ter pred šolo in po šoli obišče
sveto Rešnje Telo. Ker pa ni mogel vselej bratu prikriti teh
pobožnosti, moral je zategadelj veliko trpeti od njega; še celo
domači učenik se je zvezal z bratom in prizadevala sta si oba
na vso moč, da bi Stanislava uravnala po posvetni šegi. Ali
Stanislav je ostal neomahljiv, pokrepčeval se je pa s prejemanjem
svetih zakramentov in se zatekal k Devici Mariji, ki jo je kot
svojo mater ljubil in častil.

2 .  Dve leti trpi to psovanje. Kar ga jame sprehajati misel,
popolnoma se odreči svetu, očetu in materi in v redoven stan
stopiti. Vendar ga zadržuje otročji strah, to misel razodeti svo¬
jemu spovedniku. Ko pa po šestmesečnem notranjem boju srce
odkrije o. Ivanu Nikolaju iz Jezusovega reda, zgubi vso plašnost
in presladek mir se mu razlije v duši. S solzami in prošnjami
nadleguje častite očete, naj ga sprejmo v svojo družbo, a zastonj
Obečajo mu, da ga sprejmejo le s tem pogojem, da stariši v to
dovolijo. O stariših pa je bilo znano, da temu ne bodo pritrdili.
A Stanislav ne obupa. Da se tem bolje zavaruje zoper vse pe¬
klenske skušnjave, odloči se celo z obljubo, stopiti v Jezusovo
družbo. Med tem ga, morebiti ker ga je bil brat tako trpinčil,
napade huda bolezen. V bolezni se ima še s hudobo trdo voj¬
skovati, ki jo pa srečno premaga z molitvijo in s svetim križem.

13. november: Sv. Stanislav Kostka,

809

Ko se pa bolezen le še hujša, poželi sveto popotnico. Toda
gospodar kot protestant duhovnika niti v hišo ne pusti s svetim
Rešnjim Telesom, ter tudi brata in domačega učenika pregovori
na svojo stran. Stanislav, silno užaljen, se zateče k sv. Barbari,

Proseč jo pomoči, naj mu oskrbi milost naj svetejšega zakramenta.
Prošnjo mu Bog usliši. O polnoči vidi Stanislav sv. Barbaro, ki
mu v druščini dveh angelov prinese sv. popotnico. Ko je prejel
najsvetejši zakrament, shujšala se mu je bolezen tako, da zdrav-

810

13. november: Sv. Stanislav Kostka.

niki obupajo zavoljo zdravja, Stanislav pa se pripravlja na smrt.
Tu ima drugo prikazen. Vidi namreč Marijo z božjim detetom
v naročju; božjega deteta se sme celo dotakniti in je v naročje
vzeti. Odšle ne misli na nič drugega, nego na Jezusa, da bi ga
mogel kmalu v nebesih vekomaj uživati. Marija pa mu razodene,
da bolezen ni na smrt, in da je volja njenega sina, naj stopi v
Jezusovo družbo. — Soba, kjer je imel ti prikazni, premenjena je
sedaj v kapelico, ter ima še dandanes po njem ime in jo mnogi
obiskujejo. — Pobožni mladenič res kmalu okreva in nima druge
želje, nego spolniti povelje Marijino. Toda provincijal si ga brez
dovoljenja starišev nikakor ne upa sprejeti. Zateče se torej svetnik
k portugalskemu duhovniku Frančišku Antoniju, tedaj pridigarju
na cesarskem dvoru, ki je jako slovel zaradi pobožnosti in uče¬
nosti. Ta mu svetuje, naj gre v Avgsburg k o. Petru Kaniziju,
tedaj provincijalu črez gorenje nemške krajine, ali pa v Rim k
Frančišku Boržijskemu, višjemu vodniku tega reda, in mu svoje
skrbi odkrije. Stanislavu je ta nasvet božji prst; čaka le prilike,
da bi mogel iti za njim. Prilika se mu pripeti kmalu. Brat
Pavel zopet nekega dne ž njim grdo ravna po stari havadi.
Mirno mu Stanislav odgovori na to: „V resnici, ako boš še dalje
tako grdo počenjal z menoj, primoral me boš, da ti pobegnem:
ti pa se potem pri stariših izgovori zavoljo mene.“ Brat, po teh
besedah le še huje razdražen, reče mu, naj gre, kamor hoče.
Stanislav si v naglici priskrbi borno obleko in na tihem pripravi
vse, kar se mu dozdeva potrebno za beg. Ko po noči prečuje
v molitvi, gre zjutraj k postelji še spečega brata, ga pokliče in
vpraša, če je še njegova resnična volja, da sme pobegniti. Ko
ga brat zopet jezno pahne od sebe, preobleče se urno za revnega
kmetiškega dečka, gre k sveti maši, prejme sv. Rešnje Telo in
prosi potem o. Frančiška, naj mu da priporočilni pismi do Kani-
zija in Boržija. S pismoma se odpravi na pot, z obljubo in s
trdnim namenom v srcu, da ne odloži romarske palice poprej,
dokler ga ne sprejmo kje v jezuitski red. Z božjo pomočjo in
Kristusom v srcu gre pod varstvom preblažene Device Marije
proti Avgsburgu.

3. Ko ga črez nekaj ur potem brat išče povsod, pa ga
nikjer ne najde, prestraši se silno. Zvedevši iz zapuščenih pisem,
da je pobegnil, gredo brat, gospodar in domači učenik za njim
po potu, kakor jim je bilo povedano, da so ga videli iti. Ko ga
pa doidejo, ga ne spoznajo ter gredo mimo njega kakor mimo
tujca. Na potu gredoč pride Stanislav do neke cerkve. Misleč,

13. november: Sv. Stanislav Kostka.

811

da je katoliška, gre noter in želi sv. obhajilo prejeti. Povedo
mu pa, da je krivoverska, in silno ga peče, da mora ostati brez
sv. obhajila. Pa zopet se mu prikaže angel, ter mu podeli pre¬
sveto Rešnje Telo. Pokrepčan s to nebeško hrano pride srečno
v Avgsburg. Ker pa Petra Kanizija ne najde ondi, napoti se
v Dilingen, kjer je Kanizij ravno bival. Kanizij ga poskusi in
se prepriča, da mladeniča vodi duh božji; boji se pa vendar, da
ne bi stariši in sorodniki ugovarjali, ako bi ga sprejel v red.
Zato ga v druščini dveh redovnikov s priporočilnim pismom pošlje
k redovnemu vodniku Frančišku Boržijskemu v Rim. Ves pot
potuje peš. Leta 1567, koncem vinotoka meseca, dobi dovoljenje,
za novinca v red stopiti. S tem mu je veselje dopolnjeno. No¬
bena stvar ne bi ga naklonila na to, da bi še kdaj izstopil iz
te družbe. Njegov oče, ko zve za njegov beg in sedanje bivanje,
graja ga zategadelj v svojih pismih na vso moč, ter mu očita
nehvaležnost. Stanislav pa očetu na pisma odgovori z največjim
spoštovanjem prečudno potrpežljivo in modro, da mora namreč
božjo voljo pred vsem drugim najprej spolnovati.

Že kot novinec živi Stanislav kakor svetnik. Vedno je videti
vesel. Že na obrazu mu sije notranji nebeški mir, in angelska
nedolžnost se mu sveti iz oči. Največja radost mu je, obiskovati
presveto Rešnje Telo; kadar pa prejme sveto obhajilo, tedaj mu
srce kar kipi neizmerne ljubezni in veselja. Pri sv. maši je toli
pobožen, da je podoben bolj angelu pred božjim sedežem, nego
človeku. Posebno je častil Devico Marijo, ker je sam od nje
prejel toliko dokazov materine ljubezni. Ljubil je Mater Božjo
tako goreče in zaupal v njo tako trdno, da so njegovi tovariši
rekali: Kdor hoče po Mariji kakove milosti izprositi, mora s Sta¬
nislavom njej na čast moliti. Zato je pa tudi vedno imel v rokah
ali rožni venec ali kake bukvice Marijinih pesem. Iz gorečnosti
za slavo Marijino je zapisoval v posebno knjigo vse, kar so cer¬
kveni učeniki in drugi pobožni možje o njej pisali lepega in
častitljivega. Marijo je imenoval vedno svojo mater. Ob zvonjenju
angelskega pozdravila ali ob molitvi sv. rožnega venca se mu je
svetil obraz v nebeški svetlobi.

4. Presrčno ljubezen je Marija povračala Stanislavu s svojo
velemogočno priprošnjo, da je rastel v najlepših čednostih ter
sladko in častitljivo dokončal življenje. Kakor lilija je bil čist
na  duši in telesu. Ostro se je pokoril, a vendar ni storil ničesar
zoper voljo svojih predstojnikov. Bil je iz srca ponižen, ogibal
Se  pa vsake prilike veljati za ponižnega. Vse njegovo življenje

812

13. november: Sv. Stanislav Kostka.

je bilo vedna molitev. Njegovi spovedniki so rekli, da med mo¬
litvijo še raztresen ni bil. Vedno je hrepenel po nebesih, da bi
ondi s svojo materjo Marijo združen Boga gledal in užival ve¬
komaj. Res si s svojo otročjo molitvijo izprosi milost, kmalu
umreti in se združiti z božjo ljubeznijo. Ni še deset mesecev
novinec, ko se začetkom velikega srpana razgovarja z očetom
Emanuelom o prazniku Marijinega vnebovzetja. V tem pogovoru
zakliče ves zamaknjen: „Oh, oče, kako srečen dan je bil za
svetnike, ko je preblažena Devica prišla v raj! Preverjen sem,
da vsako leto, kakor mi, posebno slovesno obhajajo ta spomin,
in za trdno upam, da bom tudi jaz pričujoč pri prvi svečanosti,
ki jo bodo praznovali/ 1  Ker je bil še tako mlad in trdnega
zdravja, nihče ni mislil, da bi se imele izpolniti te besede. Vendar
zapazijo pri njem, da se pripravlja na pot v večnost, kakor bi
za gotovo vedel za svojo smrtno uro. Na sv. Lavrencija dan si
položi pri sv. obhajilu na prsi pismo, ki je je v otročji prepro¬
stosti bil pisal svoji materi Mariji, proseč jo, naj ga kmalu
vzame iz te doline solz, da bi se udeležil veselja ob njenem poveli¬
čevanju v nebesih. Bil je dosle popolnoma zdrav; a ni še minil
dan, ko oboli. Prednik mu veli vleči se. Stopivši v bolniško
sobo, prekriža posteljo, rekoč: „S te postelje ne bom več vstal/ 1

Povedal je tudi spovedniku, da bo praznik Marijinega vnebo¬

vzetja v nebesih obhajal. Toda bolezen na videz ni bila nevarna;
še v jutro dne 14. velikega srpana zdravniki na njem ne spo¬
znajo nič nevarnega. Kmalu popoldne pa pade v omedlevico in

mrzel pot ga oblije. Zavedši se prosi za sveto popotnico in po¬

slednje olje, ki ji po lastni želji na tleh ležeč prejme. S svetimi
zakramenti pokrepčan moli nekoliko časa. V roki ima podobo
Matere Božje, ki jo pogostoma poljubuje z vso prisrčnostjo; okoli
roke pa si ovije molek. Ko ga zategadelj nekdo vpraša, čemu
mu je molek, ker rožnega venca ne more več moliti, odgovori:
„Res ga ne morem moliti, vendar pa mi je velika tolažba, da
ga vidim, ker me spominja na mojo ljubeznivo mater/* Nato
prosi svetega razpela. Trdno je v roki držeč ogleduje je s pri¬
srčno ljubeznijo, zahvalivši se Bogu za vse dobrote in milosti,
za stvarjenje, odrešenje in posvečenje, ter za poklic v redovni
stan, sladko med tem poljubovaje Kristusove petere rane. Ko
ga vprašajo, če je pripravljen umreti, reče s psalmistovimi bese¬
dami: „Pripravljeno je moje srce, o Bog, pripravljeno je moje
srce/* Z najslajšima imenoma Jezus in Marija na jeziku izdihne
v družbi Marijini in trumi angelov svojo čisto dušo. Bilo je to

13. november: Sv. Stanislav Kostka.

813

v jutro 15. velikega srpana leta 1568, ko se iz tega sveta pre¬
seli, ne še dopolnivši celih 18 let.

Zavoljo mnogih čudežev, ki so se po njem godili, spoznal ga je
papež Klemen Vlil. za blaženega, Benedikt XII. pa za svetnika; isti
je njegov spomin postavil na 13. dan listopada.

Obrazuje se v jezuitski obleki, z angelom poleg sebe.

j^ekatere besede sv. Stanislava.

Ne čutim se za ta svet, ampak za višje reči namenjenega; Bog
me je za se ustvaril.

Gospod je naš, in mi smo Gospodovi; Bog je vse za nas, kakor
za svetnike v nebesih. Ako so svetniki zategadelj na boljem, da božjo
voljo z manjšim trudom spolnujejo, smo pa mi s tem na boljem, da si
moremo vedno množiti zasluženje, in vsaki dan novih cvetlic vpletati
v svoje krone.

Karkoli posvetnjaki dajo Gospodu, je vselej silno malo, ker sami
sebe pridrže; in večkrat imajo povod, dvomiti, če mu v resnici ugaja
to, kar mu poklonijo v dar; ali niso morebiti njihova dela storjena
bolj iz samosvoje ljubezni, nego zavoljo Boga. Naj bi pa tudi vsekdar
v resnici bili krepostni, imajo li tudi zmeraj gorečnost in stanovitnost?
Ali se ne spridijo pogostoma najboljši po grdih zgledih, ki jih je
povsod vse polno na svetu? Mnogoteri pobožni otroci so postali hu¬
dobneži ter poginili, ker jih je potrla hudobija in popačenost.

V čast si štejem, Bogu pokornemu biti in Kristusov križ obje¬
mati. Ob tem okušam tolikšno veselje, da ga ne zamenjam niti za
vse posvetne krone.

Nič nas ne obogati, kakor samo to, kar se nam vzeti ne more.

Živeti hočem, kakor je Bogu dopadljivo; ali je drugim po godu
Mi ne, nič me to ne skrbi.

Molitev.

Dodeli mi, o moj Bog in Oče, tako srčno in stanovitno tebi slu¬
žiti, kakor si svojemu služabniku Stanislavu dodelil; odvzemi mi ves
strah pred ljudmi in pomagaj mi, da v ponižnosti in čistosti pred
tvojimi očmi hodim do konca! Amen.

14. listopad ali november.

Sveti Brikcij, turski škof (okoli L 454).

1. Brikcija so bili že v otročjih letih v vzgojo izročili sv.
Martinu, tedanjemu turskemu škofu, in je tako pod njegovim
varstvom preživel svojo mladost. Pri tako svetem učeniku se-

814

14. november: Sv. Brikcij, turski škof.

veda je hitro napredoval v kreposti in učenosti. Nič torej ni
bilo zadržka, da ga sv. Martin posveti za mašnika. Brikcij
tudi prva leta svojega inašništva razodeva nenavadno gorečnost
v vseh svojih opravilih. Sčasoma pa jame omrzovati in čedalje
prostejši in posvetnejši prihajati. Sramuje se svoje poprejšnje
tihosti, privošči si dobrih jedil, zahaja v vesele družbe, hlev si
napolni s čilimi konji, stanovanje ničemurno olepotiči, sam se
gizdavo opravlja, sužnjev najlepše telesne postave si izvoli za
služabnike in služabnice, in v vsej obnoši je podoben bolj gizda¬
linskemu posvetnjaku, kakor duhovniku. Sv. Martin ga graja
in svari; ali Brikcij se ne zmeni za to; ampak škofovo delovanje
še-le očitno zaničuje in še druge podpihuje zoper škofa. Martin
potrpežljivo prenaša zasramovanje Brikcijevo in veliko moli za
njegovo spreobrnitev.

Nekega dne (tako pripoveduje Sulpicij Sever) sedi sv. Martin
na dvorišču na lesenem stolčku. Tu vidi na skali nad samo¬
stanom dve hudobi, ki sta s posmehom klicali prišlemu Brikciju:
„Prav tako, Brikcij, prav, le tako naprej!“ Precej po tej pri¬
kazni loputne Brikcij kakor besen na dvorišče ter Martina prav
grdo zasramuje in preklinja; malo da ga ne udari v svoji togoti.
Martin ga posluša mirno. Ko se Brikcij dosti znosi nad njim,
hitro zopet odide. Martin še bolj goreče moli zanj. In glej!
kmalu se Brikcij vrne in na kolena padši prosi Martina od-
puščenja. Toda zavoljo tega nikakor ni spokorjen, temveč se
zadolži še v večjih pregrehah. Vendar ga Martin ne odstavi
od duhovniške službe, naj bi se ne moglo reči, da je to storil
iz maščevavnosti. Zavoljo tega povprašan, odgovori: „Ako je
Kristus potrpel z Judežem Iškariotom, zakaj jaz ne bi z Brik-
cijem?" — Ob drugi priliki vpraša neki tujec Brikcija na trgu,
če ne bi mu mogel povedati, kje bi našel sv. Martina, ker upa
po njegovi molitvi zdravje zadobiti. Brikcij, zaslišavši ime Mar¬
tinovo, se z bridkimi besedami zadere vanj: „Če hočeš videti
starega norca, ozri se tja; ali ga ne vidiš, kako oči napenja
proti nebesom, kakor bi bil ob pamet?" Tujec se po tem ne
da zbegati; gre k sv. Martinu in se vrne zdrav od njega. Nato
gre Martin k Brikciju in mu reče milo-resno: „ Torej tako, moj
Brikcij, moram zavoljo tvojega predrznega jezika pri ljudeh celo
za norca veljati?" Brikcij obledi in taji, da bi bil zinil kaj
takega. Martin mu reče: ,,Kaj pa da; saj sem na svoja ušesa
slišal lepi priimek, ki si mi ga bil dal za hrbtom. Zagotavljam
te, da bo Bog mojo molitev uslišal. Ti boš po moji smrti na-

14. november: Sv. Brikcij, turski škof.

815

slednik meni na škofijskem sedežu; a pripravi poprej svoj hrbet,
zakaj dosti križev boš imel prenašati." Brikcij se zakrohota
na vse grlo rekoč: „Ali nisem resnice govoril, da si norec? Oh!
zbledene domišljije ! Jaz — pa škof?! V resnici, jaz mislim,
da ti je še od vojaščine ostalo nekoliko norosti; vse tvoje početje
je gola sleparija."

Vendar pa je Martin govoril resnico. Po njegovi smrti so
mu Brikcija soglasno izvolili za naslednika. Spomnivši se Mar¬
tinovega prerokovanja, prebudi se kakor iz trdnega spanja, odpro
se mu dušne oči, da srčno obžaluje vse sv. Martinu storjene
krivice. Odpove se veselju in ničemurnosti sveta, jame moliti in
premišljevati, svoje telo krotiti in pokoriti, v resnici sveto živeti.
V škofijski službi je tako goreč, da mu vsi spričevanje dajejo,
da je vreden nastopnik sv. Martina.

2. Pa tudi drugi del Martinovega prerokovanja zastran
križev se ima Brikciju spolniti. Skoraj 30 let je opravljal Brikcij
svoja apostolska dela, da ni bilo slišati niti najmanjše pritožbe
zoper njega ter ga ni zadel niti najmanjši sum kakšne pregrehe.
Vse ga je ljubilo in spoštovalo. Kar ga nenadoma neko grdo
in nesramno obrekovanje pripravi ne le ob vso ljubezen in spo¬
štovanje pri ljudstvu, ampak še vse ljudstvo razdraži v največji
meri zoper njega. Neka ženska, Bogu posvečena oseba, ki se
je živila ob delu svojih rok in že več let bila. škofova perica,
je po nekem prilizunu zapeljana izgubila nedolžnost in zabredla
v očitno sramoto. Pohujšanje je bilo očitno, a zapeljivec je
°stal prikrit. Kar naenkrat nastane šepetanje, da je Brikcij oni
grešnik. Kar si pa danes natolcevaje šepetajo na ušesa, to jutri
obrekovavski jeziki raznesejo po vsem mestu od ust do ust. Vse
jo zoper Brikcija in le en glas^ gre, da naj se iztira zunaj
mestnih vrat in ondi kamenja. Škof potrpežljivo zadene ta križ
m molče Bogu prepusti dokaze svoje nedolžnosti. Ko pa pri¬
hodnjo nedeljo pride v cerkev, sprejme ga ljudstvo z zasramo¬
vanjem in psovanjem. Brikcij se zagovarja mirno in spodobno,
tor zatrdi vpričo Boga in ljudstva, da-je nedolžen. Toda ljudstvo
ga ne mara poslušati; krik nastane vnovič. Da bi ljudi utolažil,
veče, naj dete v cerkev prinesč. Ko se to zgodi, vpraša škof
Šo-le teden staro otroče, če li mu je on oče. Vpričo vsega
ljudstva odgovori dete razumljivo, da vsi slišijo: „Ne, ti nisi
moj oče." Nad tem čudežem se vsi zavzamejo. Potem pa za¬
htevajo od njega, naj ga še dalje vpraša, kdo da bi bil pravi oče.
ftkof pa jim reče: „Jaz sem smel le to vprašati, kar mene samega

816

14. november: Sv. Brikcij, turski škof.

zadeva; več pa zvedeti bi bilo predrzno in se mi ne spodobi.
Hočete li po vsaki ceni vedeti, kdo muje  oče, vprašajte ga sami.“
Ta odgovor zbudi vnovič le nevoljo, in poprej storjeni čudež
pripisujejo čarobnim sleparijam. Zato še bolj tišče na to, da
Brikcij ne more nič več njihov škof biti. Zadero se: „Proč ž
njim, mi te nočemo več!“ ter ga izpehajo iz cerkve. Zunaj
cerkve ukaže Brikcij nekemu diakonu živega oglja prinesti. To
oglje zavije v svojo obleko, rekši ljudstvu, da gre ž njim na
grob sv. Martina in bo ondi spričal svojo nedolžnost. Na grob
prišedši razgrne svojo dolgo obleko, strese oglje ž nje, in po¬
kaže obleko vsem pričujočim; in glej! — kar čisto nič ni ožgana!
Nato jim reče z močnim glasom in v zavesti svoje nedolžnosti:
„ Kakor je to oblačilo od živega oglja ostalo nepoškodovano,
tako čista in neomadežana je moja vest od vsakatere take pre¬
grehe. “ Ali navzlic tema čudežema ostanejo turski prebivavci
trdovratni v svojih presojah, da ga ne puste več v cerkev,
temveč ga še celo iz škofijskega stanovanja prepode. Sedaj
spozna Brikcij s solzami, da je ta poskušnja pravična šiba božja
zaradi zasramovanja rajnega sv. Martina. V Rim, pravi, hočem
popotovati, da papežu spoznam svoje grehe, obenem pa se pri¬
tožim zoper to mi sedaj storjeno vnebovpijočo krivico.

3. Na Brikcijevo mesto izvolijo sedaj nekega Justinijana za
škofa. Ta zvedevši, da je pregnani škof na potu proti Rimu,
odloči se, da hoče iti za njim in pred papežem govoriti zoper
njega. Komaj pa stopi na Laško zemljo, že ga zadene božja
roka, da nagloma zboli in v Ver čelu umrje. Vendar se še
vedno Turščanom ne odpro oči. Na njegovo mesto si za škofa
izvolijo nekega tujca, Armencija po imenu. Ko Brikcij pride v
Rim, bil je še papež Celestin na Petrovem prestolu. Ali Celestin
zaradi svoje bolehnosti ne razsodi njegove pritožbe. Med tem
ostane Brikcij v Rimu, ter moli po cele dni in noči po cerkvah
ter se najostreje pokori za svoje nekdanje nepremišljenosti. Za
Celestinom nastopi Sikst III. Ta precej prvo leto svojega vladar-
stva natanko preišče Brikcijevo reč, ga spozna za nedolžnega in
veli, da ga imajo zopet postaviti na njegovo častno mesto. S pape¬
ževimi pismi gre zopet črez sedem let nazaj v Tur. Prišedši v
Lavdiakum, malo mestece blizu Tura, odmeni se ondi ostati, dokler
bo Armencij živel, da ne bi v cerkvi napravil kakega razpora
in nereda. Še tisto noč pa mu je razodeto, da je Armencij
ravno prejšnji dan umrl, da torej lahko brez ovir zasede ško¬
fijski prestol. Takoj pokliče Brikcij svoje spremljevavce, rekoč,

14. november: Sv. Brikcij, turski škof.

817

da se mu mudi, ker bi bil rad pri pogrebu včeraj umrlega škofa.
Ko pride Brikcij skozi mestna vrata, nesli so pri nasprotnih
vratih rajnega Armencija k pogrebu. Po pogrebu zasede Brikcij
brez ugovarjanja škofijski prestol, razznanivši ob enem papeževa
pisma in določila. Potem je še sedem let pobožno, goreče in
modro kakor prej vodil svojo čredo. Ves ta čas pa iz njegovih
ust ni bilo nikoli slišati Žale besede zaradi prestanih krivic.
Istotako nikdar ni razodel niti najmanjše nevolje onim, ki so ga
bili tako grdo psovali in zasramovali; zakaj vse je spoznaval za
pravično kazen zaradi svojih grehov. Tako krščansko obnašanje
mu kmalu pridobi ljubezen vseh vernikov, da ga zopet enako
kakor poprej čislajo in spoštujejo in njegove nauke še rajši nego
poprej slušajo. Minilo je 47 let, odkar je bil škofijstvo prevzel,
ko zboli in svoje spokorno življenje s srečno smrtjo dokonča sredi
5. stoletja.

S)uh tega sveta pa duh božji.

Duh tega sveta pa duh božji sta si drug drugemu nasproti kakor
uoč dnevu, ali pa kakor voda ognju. — Duh tega sveta je duh na¬
puha, prevzetnosti, ošabnosti, zaničevanja, prešernosti, gizdavosti; duh
lakomnosti, krivic in zatiranja; duh nečistosti, duh zavida, duh žrtja
m pijančevanja; duh jeze in maščevanja. Njegova modrost, pravi
sv. Gregorij papež, je v tem, da srce z zvijačami prikriva, pomen z
besedami odeva, kar je goljufivega za resnično razkazuje, kar je res¬
ničnega za krivo spričuje. Po tem duhu se snujejo navidezne prija¬
teljske zveze in društva; po njem se uravnavajo in preminjajo vlada¬
joče šege in navade; pri njem v dvomih iščejo sveta, in po tem duhu
bi celo radi Bogu služili. Ker je pa duh tega sveta duh laži, zmot
in hinavščine, zato se nahaja na svetu hinavstvo, omama, sleparija
in prevara, hinavsko veselje, hinavsko češčenje, hinavska hvala, hi¬
navska krepost, pravičnost, velikodušnost in poštenost, še celo hi¬
navska pobožnost, hinavska ponižnost, hinavska pokora, hinavska go¬
rečnost, hinavska ljubezen do bližnjega. Duh tega sveta hoče celo
nad Bogom gospodovati, se za bolj razsvetljenega imeti, kakor je Bog
® & m ali kakor so bili od Boga poslani sveti možje. Zato si dela vero
*n pravila življenja po svoji glavi, hoče več vedeti, kakor so se naučili
Pnpeži, škofje, duhovniki in vsa cerkev od Sv. Duha v 19 stoletjih.
* a  duh hoče veljati pa tudi za pobožnega, češ, da je on iznašel pravi
Pot v nebesa, po katerem ni ne trnja, ne težav, in kjer ni treba ne
krotenja počutkov, ne brzdanja svojih strasti. Njegov strah božji pa
°bstaja v tem, da se sme le o božjem očetovskem usmiljenju in pri-
zanašanju, o božji očetovski dobrotljivosti in ljubezni, a ne daj o
božji pravičnosti kaj govoriti. Po njegovih mislih stoje krivovercem,
Poganom in nevernikom, judom in mohamedanom nebesa na stežaj od¬
prta. Kar je pa od Boga razodetega, kar je Jezus Kristus sam učil,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 52

818 15. november: Sv. Leopold, mejni grof in zaščitnik Avstrije.

kar so apostoli oznanovali in kar sv. katoliška cerkev verovati zapo¬
veduje, naj je po tisoč in tisoč čudežih spričano, vse to mu je preprosto
in noro, prazne sanje, prazen strah.

Duh božji pa je duh ravnosti in odkritosti, duh resnice in pra¬
vice, duh ponižnosti, ljubezni, krščanskega usmiljenja, prizanesljivosti,
odpuščanja, miru, krotkosti, pohlevnosti in sprave; 4uh ponižnosti,
čistosti, treznosti, zdržnosti, zatajevanje, krotenja in brzdanja strasti
in počutkov; duh potrpežljivosti, pokorščine, pametnega zaničevanja
posvetnih, ničemurnih dobrot, duh pobožnosti in gorečnosti, duh otroč¬
jega strahu božjega. Kjer vlada ta duh, ondi so, kakor pri prvih
kristjanih, vsi med seboj eno srce in ena duša, vsi bratje in sestre,
ter otroci enega Očeta.

Ali že sv. JBrikcij je spoznal in nam v svarilen zgled sam na
sebi skusil, kako hitro da se ta duh božji prevrže v posvetnega duha.
Dovolj je k temu le dvojnega: da se polagoma pretrga zveza z Bogom,
od druge strani pa, da se čedalje več in več — brez potrebe — s
svetom pečaš. Prvo se ravno toliko pravi, kakor nič več olja ne do¬
livati v svetilnico; drugo pa, tleči stenj popolnoma upihniti. Ako se
človek nič več ne oklepa drevesa, ki vsakemu viharju stoji v bran,
to je: jame opuščati molitev, zanemarjati sv. zakramente, božjo besedo,
premagovanje in zatajevanje samega sebe in dr., potem ni treba po¬
sebnih viharjev od strani lastnega poželjenja in sveta, ki bi na tla
podrli ubogega Evinega otroka — dovolj je male, navadne sape, da pre¬
maga k hudemu že tako nagnjenega človeka. Zato nas ne opominja
zastonj Gospod, rekoč: „Oujte in molite, da v skušnjavo  ne
padete!“

M o 1 i t e y.

Dobri Pastir Jezus Kristus, ki tako rad iščeš izgubljenih ovčic
in je nosiš nazaj k čredi, kakor si storil Brikciju; prosim te po nje¬
govem zasluženju, bodi še meni isti dobri Pastir, zavračuj me od vseh
krivih potov in ne daj, da bi se pogubil! Amen.

15. listopad ali november.

Sv. Leopold, mejni grof in zaščitnik Avstrije

(L 1136).

Dve uri od cesarskega mesta Dunaja stoji na enem najlepših
krajev Avstrijske ob desnem bregu Dunava na griču krasni korarski
ustav ,,Klosterneuburg“. V zakladnici 800 let starega samostana na¬
haja se med drugimi znamenitostmi košček pajčelana in bezgova vejica.
To dvoje, na sebi sicer brez pomena, spominja nas na enega najpo-
božnejših vladarjev, ki so kdaj zaljšali avstrijski prestol, na svetega
mejnega grofa Leopolda, čigar spomin se še dandanes slavi v Avstriji,
zlasti na Dunaju.

15. november: Sv. Leopold, mejni grof in zaščitnik Avstrije. 819

1. Bilo je 8. dan maja 1. 1106; Leopold stoji s svojo po¬
božno soprogo Nežo, s katero se je bil malo dni poprej poročil,
na balkonu svojega gradu, ki ga je na Golovcu poleg Dunaja
dal sezidati, ter ogleduje krasno okolico. Ravno se pomenkujeta,
kje bi Bogu v čast in svojim podložnikom v dušni blagor cerkev
postavila, ko nagloma nastali piš mejni grofinji raz glavo rahlo
obešeni pajčelan odnese daleč v gozd. Zastonj ga iščejo; nihče
ga ne more najti. Črez 23 dni potem pa gre Leopold na lov,
ter najde po naključju pajčelan na bezgovem grmu viseti. To mu
je znamenje, da naj na tem mestu sezida cerkev in samostan. Ko
pove to misel svoji
soprogi, dovoli tudi
ona v to. Še tisto
leto pričnejo zidati,
in že 1. 1107 izroči
Leopold ustav in cer¬
kev 12 korarjem s
proštom na čelu. Po¬
zneje pa še poveča
cerkev, kakoršna je še
dandanes. Tako na¬
stane slavni samostan
Klosterneuburg, ki
tudi telesne ostanke
svojega svetega usta-
novnika hrani med
drugimi dragoce¬
nostmi v krasni ka¬
peli. Ta pobožna
ustanova dovolj spri-
cuje Leopoldovo živo
vero- in gorečo božjo
ljubezen.

Rodil se je bil v Melku, kjer dandanes tudi po vsem svetu
sloveči samostan stoji, 1. 1073 iz gospodujoče babenberške rodo¬
vine pobožni Iti in Leopoldu III., s priimkom „lepi“. Škof

Altman v Pasovu mu je bil prvi in izvrstni odgojevavec. Potem
je hodil v korarske šole v Melku, in že tedaj ga je najbolj

veselilo sv. pismo prebirati, s kanoniki v kor hoditi in nad nji¬
hovimi pobožnimi pogovori se izpodbujati. V tej cerkvi je bil
budi med viteze povzdignjen, in je pred ondotnim oltarjem stal

52 *

820 15. november: Sv. Leopold, majni grof in zaščitnik Avstrije.

prvikrat na straži. Bil je zal mladenič, blizu sedem črevljev
velik, v viteških vajah vrlo izurjen in kar je še več, ponižen,
moder in bogaboječ. Nikoli ni bilo slišati nečedne besede iz nje¬
govih ust, laž in rotenje se mu je studilo, in sredi veselic na
vladarskem dvoru se je ohranil čistega in neomadežanega. Vse¬
skozi je bil prijatelj zdržnosti, treznosti in zmernosti, sovražnik
pa vse ničemurnosti. Še v dorastlih letih je rad bral sv. pismo,
pobožno premišljevaje njegove izreke. Še sedaj kažejo v Kloster-
neuburgu dragoceno sv. pismo in psalmske bukve, ki jih je svoje
dni rabil in jih samostanu podaril.

2. Po očetovi smrti 1. 1096 nastopi še-le 23 letni Leopold
kot mejni grof vladarstvo Avstrije. Kakor nekdaj kralj Salomon
prosi tudi on Boga, ne mogočnosti in bogastva, ampak modrosti,
da bi svoje ljudstvo mogel vladati pravično in v miru, Naj višjemu
na čast. Gospod mu tudi dodeli, česar ga je prosil. Dasiravno
še mlad, spoznava vendar, da je sreča in nesreča ljudstva za-
visna od spolnovanja verskih resnic in naukov. Najmočnejša in
najpremožnejša ljudstva morajo brez vere poginiti. Zato se je
naj prvo in najbolj prizadeval, da med podložniki obudi pravega
krščanskega duha in pravo krščansko življenje. V ta namen mu
je skrb za pobožne mašnike, ki bi propadlo spoznanje krščanskih
resnic očistili vseh vraž in je razširili. Potem da sezidati veliko
novih cerkev, stare pa prenoviti in popraviti, da bi se mogla
božja služba dostojno opravljati. Razen Klosterneuburškega se¬
zida cistercienski samostan pri Sv. Križu. Goreče duhovnike
jako časti in ljubi; podpira jih z vsemi potrebnimi dohodki, da
se jim ni treba toliko boriti za vsakdanji živež in obleko. Samo¬
stane povzdigne za imenitne učilnice, iz katerih je prišlo mnogo
učenih in gorečih duhovnikov. Vedoč pa, da lepi zgled več po¬
maga, kakor besede in povelja, in da ga Bog ni posadil na
sedež, naj bi se gostil in veselil ter se pasel ob žuljih svojih
podložnikov, temveč da bi jim bil pravičen gospod in dobrotljiv oče,
živi s svojo pobožno soprogo Nežo, hčerjo cesarja Henrika IV.,
v zvesti ljubezni in edinosti. Bral je sv. pismo s svojimi otroki
vred (katerih dva — Leopold in Henrik s pridevkom Jasomirgot
—- sta mu bila naslednika v vladarstvu, in poslednji je dal zidati
Šent-Štefansko cerkev na Dunaju; druga dva, Oton in Konrad,
sta bila slavna škofa, oba izučena na visoki šoli v Parizu); ž
njimi vkup je po noči vstajal k molitvi, ž njimi vkup hodil k
sv. maši in k božji besedi. - Tako vzgoji svoje otroke v božjem
strahu,- jih nauči pokorščine, in jim vsadi srčno ljubezen do nizkih

15. november: Sv. Leopold, mejni grof in zaščitnik Avstrije. 821

in ubogih ljudi. Sam jim je v tem najlepši zgled. Vsakdo, bodisi
še tako reven ali poslednji dninar, sme k njemu priti, stražniki
pred gradom ne smejo nobenega odpoditi; še celo, če je bil kje
pri kaki nedolžni zabavi, vstal je brez nevolje, da je zaslišal
pritožbe in prošnje ubožcev. Vdovam in sirotam je bil oče.
Lačni so dobivali iz njegove kuhinje jesti, in nagi iz njegovih
rok obleko. Celo bolnike je hodil sam po hišah obiskovat, jih
ljubeznivo tolažil in z milimi darovi podpiral in razveseljeval.
Zato so ga sploh le „očeta ubogih“ imenovali. — Pravičnost mu
je bila nad vse. Bil je jako usmiljenega srca in rad je priza¬
našal; hudo mu je delo, ako je moral kaznovati. Vendar, preden
je moral strahovati, prizadeval si je, da je obtoženec spoznal
svoje zadolženje in se prepričal, da je kazen pravična. Služabnikov,
ki bi iskali le svojega dobička, ni trpel. V njegovem stanovanju
je bilo vse preprosto in spodobno. Veselice s hrupom in šumom
ter dolgo v trdo noč trajajoče gostije so mu bile ostudne. Naj¬
bolj ga je veselila druščina duhovnikov, ki jih je imel za božje
namestnike ter v veliki časti. Njim storjene krivice je najostreje
strahoval. Svojim služabnikom je bil dobrotljiv, pa tudi čuječ
gospod. Nič nespodobnega ni trpel pri njih. Ves njegov dvor
je bil zgled spodobnega krščanskega življenja.

3. Za dolge dobe njegovega vladarstva so nemške pokra¬
jine vsepovsed krvavi boji hudo poteptavali. Polje se ni ob¬
delovalo, mesta in vasi so bile razvaljene, nikjer ni bilo miru.
Leopold pa je svojo avstrijsko pokrajino ohranil v miru. Le dva¬
krat mu je bilo treba potegniti meč zoper Madjare. Pokazal je
Pa, da zna ne le moliti, ampak tudi meč vihteti, zakaj obekrati
jih je premagal. Zategadelj so se nemški vladarji nanj ozirali
2  največjim spoštovanjem in hoteli ga za cesarja izvoliti. A
Leopold jih je silil s prošnjami in solzami, naj mu nikar ne na-
}°že te zanj pretežavne butare. Kak vzor krščanskega vladarja
je bil, priča papeža Inocencija pismo o priliki njegove posvetitve,
ki pravi: „Štirideset let je Leopold vladal Avstrijo, in sicer za
°nih časov, ko je bil na Nemškem vsakdo v največjem strahu
Za radi krvavih vojsk, morij, požigov in razdejanj; on pa je mirno
y iadal na vso moč pravično in pohlevno. In med tem, ko je od
drugih kri kapljala, ohranil je on izročeno mu Avstrijo v Bogu
dopadljivem miru. “ Rad bi se bil udeležil za onih časov na¬
vadnih križarskih vojsk, da bi pomagal Kristusov grob never¬
nikom vzeti, toda okoliščine mu niso pripustile tega, da je doma
®ii' ohranil. Pomagal je pa križarjem z mnogo denarji in voj-

822 15. november: Sv. Leopold, mejni grof in zaščitnik Avstrije.

ščaki. Ko se potem napoti njegova mati v Jeruzalem romat,
veli jej 100 liber srebra izplačati, da naj jih razdeli med
krščanske vojnike. Tako mu je bila vedno pred očmi božja Čast
ter svoje in svojih podložnikov zveličanje. Bil je vladar po
hožji volji, da mu je malo enakih. Pred koncem življenja ga
napade neka huda bolezen. Voljno potrpi vse bolečine, išče si
pa tolažbe v lepih izrekih sv. pisma, kateri so mu bili vseskozi
v spominu. Sluteč, da bode le smrt konec storila tem bolečinam,
prejme sv. zakramente, in ž njimi pokrepčan za pot v večnost,
loči se 15. dan listopada 1. 1136 iz tega sveta, v 64. letu svoje
dobe. Njegovo truplo so prepeljali v Klosterneuburg in je v
kapeli ondotne cerkve v rakvo položili. Njegov spomin ljudstvo
še dandanes blagruje in častijo ga po avstrijskih pokrajinah kot
deželnega zaščitnika ali patrona z zapovedanim praznikom.

O da bi Leopoldove čednosti bivale v srcih vladarjev in
njegov blagoslov krilil avstrijska ljudstva!

Obrazuje se sveti Leopold z vladarskimi znamenji: s hermelinom
in vojvodskim klobukom, v eni roki drži podobo cerkve, v drugi pa
prapor z avstrijskimi barvami in grbom, za njim pa visi na grmu
kos paj Čelana.

Stališče cerkve naproti državi.

Poglavitno glasilo sv. Leopolda je bilo: „Cerkev bodi meni, jaz
pa bodem njej podpora." Po teh besedah se ravnaje osrečaval je
Leopold svoje podložnike na duši in na telesu. V teh Leopoldovih
besedah je zaznamovano pravo stališče cerkve in države. Iz kratkih
teh besed izvajajo se te-le posledice, ki jih je zapisal celo neki pro¬
testantski škof, ki je 1. 1848 v Potsdamu umrl; on pravi:

„Očitno je, da cerkev ni pod državo, kakor da bi bila država
mati, cerkev pa hči. Cerkev ni še-le iz nje prišla, temveč država se
je pridružila cerkvi »zavoljo greha". Cerkev tudi ne stoji zadi za
državo, kot da bi bila državi služabnica, ker nima svojega bitja le za
državne koristi. Ona ni le državi na roko in ne izreja svojih udov
le za njene potrebe. Zato se cerkev, kadar vodi svoje ude in razširja
svoje naprave, ne more ozirati na državo, in tudi ne države pripozna-
vati za svojo višjo gosposko. Ravno tako gotovo ne stoji cerkev
poleg  države, kakor bi si bili tovarišici. Cerkev ni kaka prikazen,
s katero bi mogla država ravnati, kakor s kakim sebi enakim. Cerkev
ni državi spremljevavka, da bi jo država vsekakor poleg sebe trpela,
in ker že obstaja, je ravno od sebe ne odganjala; ni kaka ustanova,
da bi bilo državi na voljo dano, njo pripoznati in se nanjo ozirati ali
pa ne. Kratko nikar  naposled cerkev državi ni nasprotna,
kakor da bi bila njej sovražnica.  Cerkev ne pravi, da si je država
samovoljno prisvojila gospostvo, ali da so njene naredbe nepotrebne.
Ona ne pridiguje. nepokorščine zoper postave, in ne vdihuje nezaup-

15. november: Sv. Leopold, mejni grof in zaščitnik Avstrije. 823

posti proti oblastnikom. Cerkev ne odobruje razprtij v razne stranke
in ne podpihuje puntarstva in bratomorstva. Njej je gosposka od Boga
postavljena oblast v blagor človeštva, in zahteva, pokorščino jej ska¬
kati „ne samo zavoljo strahovanja, ampak tudi zavoljo vesti", ter
jej tudi dajati, kar je prav: „davek, komur davek; strah, komur strah;
čast, komur čast gre“. (Eimlj. 13, 1—7.) Zategadelj država nikdar
ne more najti prilike, da bi cerkev natolcevala, in tudi nima pravice,
cerkvi kratiti pravice ali celo stiskati jo in zavirati prosto gibanje
njenega duha in njenih namenov.

Ako pa cerkev ni pod državo, ne za njo, ne poleg  nje, kje
in kako  torej stoji?

Cerkev stoji nad državo. Kakor gotovo so nebesa nad zemljo
~ ali bolj razločno — kakor gotovo je večno, sveto, nevidno više
mimo minljivega, ničemurnega, vidnega, in kakor gotovo je Gospod
veličastva, pred katerim vse stvari padajo v prah, več mimo mogoč¬
nežev, ki jih povzdiguje in s prestolov peha (Luk. 1, 62), tako gotovo
je cerkev nad državo.

1. Cerkve namen je višji  od namena države. Država ima opra¬
viti z življenjem tega časa, cerkev pa z življenjem, ki je neminljivo.

2. Cerkve namen je pa tudi važnejši,  nego namen države.
Država daje varstvo in sigurnost, čast in bogastvo. Cerkev pa daje
pravičnost, mir in veselje v Sv. Duhu.

3. Cerkveno obsežje gre dalje  kakor obsežnost države. Država
je omejena po gorah in morju ali po pogodbah in mogočnih ukazih;
cerkvi pa se odpirajo vsi deli sveta in vsa srca.

4. Cerkvena ustava je na trdnejši  podlagi, nego ustava države.

Država izroča veslo iz rok v roke in z vladarji spreminja se njeno
stanje. Cerkev pa se uklanja le eni kroni, in če se premenita nebo

m zemlja, se močno sveti ena in ista trojna krona na eni in isti

glavi. (Hebr. 1, 11. 12.)

5. Cerkve obstanek je daljši  mimo obstanka države. Država
Nastane v teku stoletij in zgine zopet enkrat iz zgodovine. Cerkev
Pa se naslanja na besedo, o kateri je rečeno: „V začetku je bila be¬
seda," in »Gospod, tvoje kraljestvo je od vekomaj do vekomaj." (Hebr.
1) 8.) Ko se bodo pogubile vse države, ki se sedaj poganjajo za posest
tega sveta, bode še cerkev, kakor od začetka, se lesketala v svojem
svetem lišpu, in večnost ne bo trajala dalje, kakor njene hvalne pesmi.

6. Cerkveni duh deluje močneje,  nego morejo delovati peresa

ja navori državnih strojev. V državi se vse giblje in premika za

Dstni dobiček ali pa iz strahu; v cerkvi pa biva ljubezen in veselje.
Y državi zapoveduje sila, iz cerkve pa veje prostost. Država je kra¬
ljestvo črke, ki mori; cerkev pa vzbuja duha, ki oživlja; zakonikov ne
Potrebuje, ker si je sama sebi postava. Vendar pa državi cerkev
svojih udov ne odteguje, kakor država pogostoma svoje ude cerkvi
odvračuje. Le posvečene izvodi cerkev državi kot svoje rejence." —
tako piše protestantski škof.

Kaj pa lažiliberalci sedanjih časov? Med tem, ko na vse grlo
Lriče: »Svobodna cerkev v svobodni državi!" stiskajo jo od vseh strani.
1 olastujejo se s silo njenega premoženja, se vtikajo v božje hrame.

824

16. november: Sv. Adalbert. ratisbonski škof.

šole, sv. zakramente, odtegujejo z brezvernimi postavami cerkvi po¬
trebnih duhovnikov, skrunijo Gospodove dni in svetost zakona, devajo
duhovnikom ključavnico na usta, da bi še v cerkvi ne smeli govoriti,
najgorečnejše izmed njih preganjajo, jim prihodke odtegujejo, v ječe
ali denarno globo jih obsojujejo, jih psujejo, preklinjajo, obrekujejo in
v pregnanstvo odpravljajo; kažejo se včasih miloščnike, a ne iz državne
blagajnice, ampak iz verskega zaklada, do katerega imajo toliko pravice,
kot tolovaj do popotnikovega imetja. - Ali čim bolj država hiti cerkvi
grob kopat, tem preje pade sama vanj. Cerkev ima življenje od svo¬
jega božjega ustanovnika in je sezidana na skali. Zgodovina priča,
da vsakdo, ki se je v to skalo zaletaval, si je glavo razbil. Mogočne
države so izginile s sveta brez sledu in tem hitreje, čim sovražnejše
so se repenčile zoper cerkev. Cerkev pa je ostala in zmagonosno
prebila vse boje. Upajmo, da tudi sedanji viharji, ki jo stresajo, bodo
njen obstanek le še krepkeje utrdili.

Molitev.

Sv. Leopold, bodi zaščitnik in podpora sveti katoliški cerkvi sedaj
v nebesih, kakor si jej nekdaj bil na zemlji! Amen.

16 . listopad ali november.

Sveti Adalbert, ratisbonski škof (L 1280).

Tisočeri spomeniki in stotere debele in velike knjige spričujejo,
da od nevednih blebetačev zasramovana doba srednjega veka ni bila
pogreznjena v naj večjo temo in nevednost, v dušno lenobo in topo¬
glavost, ampak da so učeni možje pretresavali prav strastno in goreče
najtežja modrijanska in državljanska vprašanja in najbolj zamotane
učenostne uganke. Učenjaki na svobodnih visokih šolah so se popol¬
noma prosto gibali in v svojem pouku niso bili navezani na nika-
koršen od zgoraj jim predpisani načrt. Očita se zlasti temu veku, da so si
posebno radi glave belili z modrijanskim in bogoslovskim vrtanjem
in se ukvarjali s praznimi zamotanimi razsodbami pravdništva; a da
niso nič storili za vede, ki so potrebne za dejansko življenje, za
računstvo, naravoslovje, obrtoznanstvo in druge učne predmete. Nočem
opisovati, kako se ravno dandanes mnogokrat znanosti zlorabijo v
osebne koristi, kar srednjeveški svet ni poznal; omeniti hočem samo,
da tako očitanje ni resnično. Da se tedanji izumki niso uvedli v de¬
jansko življenje in postali občna lastnina ljudstva, krive so temu bile
tedanje razmere in okoliščine; zakaj plemstvo ni bilo za drugo, nego
za lov in borbo, preprosti ljud pa je bil v njegovih kleščah, knjige iz
kož pa neznansko drage. Da se je tudi za one dobe mnogo važnega
storilo za vsakdanje življenje, spričujejo nam med drugim slavna dela
sv. Adalberta,  čigar življenjepis, ljubi bravec, ti tukaj podajem.

16. november: Sv. Adalbert, ratisbonski škof.

825

1. Bil je iz grofovske Bolstatske rodovine, rojen 1. 1193 v
mestu Lavingen ob Dunavu na Švabskem v Bavarski pokrajini.
Mati, zvesta služabnica preblažene Device Marije, izroči ga ne¬
beški kraljici v posebno varstvo. Komaj da jame prve besede
jecljati, uči ga Marijino sladko ime izgovarjati, kar potem deček
ponavlja sto in stokrat na dan. Tihota, samotnost in voljna
pokorščina dečkova je starišem veliko veselje in tolažba. Prvi
pouk dobiva doma v očetovi hiši; ukaželjnost pa posebni spomin
in vzvišeni dušni darovi sinovi napotijo stariše, da ga pošljejo v
tedaj sloveče padovansko vseučilišče. Tu se poprime modro-
slovskih in zdravniških ukov z največjo gorečnostjo in z naj¬
boljšim uspehom. Za one dobe, leta 1217, prišli so v Padovo
očetje dominikanci. Njih neutrudni glavar Jordan, plemenitnik
iz Saksonskega, bil je tolik učenik v govorništvu, da veliko naj-
bistrejših mladeničev spodbode za svoj red. Tudi na Adalberta
imajo njegove pridige posebno moč, da ga obide misel, svetu
slovo dati in v novi red stopiti. Zatorej gre k Jordanu in ga
prosi, da bi bil sprejet. Ali Jordan, moder in previden mož, se
ga brani. Svetuje mu, naj Bogu služi med svetom, kjer more
veliko dobrega storiti s svojim bogastvom, ki ga bo podedoval
po stariših, in si nebesa zaslužiti. Adalbert gre žalosten od
njega. Kmalu potem prejme od starišev sporočilo, naj se vrne
na dom in z neko plemenito gospodično v zakon stopi. Tudi
hudoba ga noč in dan nadleguje s skušnjavami, da bi ga odvr¬
nila od bogoljubnega namena. Primeri se, da zopet sliši Jorda¬
novo pridigo. Govoril je ravno o zvijačah peklenskega sovražnika,
kako si na vso moč prizadeva, mnogo takih, ki žele v redovni
stan stopiti, omajati v tem namenu. Po tej pridigi gre Adalbert
zopet k njemu. Razodevši mu svoje skušnjave, vrže se predenj:
»Pred Bogom in pred vami spričujem, da sem pripravljen, svet
zapustiti in Kristusu Gospodu v vašem redu služiti. Ako me
odženete, vi odgovarjajte! Bog vam bo sodnik in ne bode pustil
hrez maščevanja moje krvi.“ Posvetovavši se z drugimi redov¬
nimi brati, sprejme ga Jordan v redovno dominikansko družbo
leta 1221. Starišem, ki ga v tem ovirajo, bi se rajši dal na
drobne kosce raztrgati, kakor od svojega ukrepa odstopiti; nekega
njca pa, ki mu enako brani, pregovori, da še on redovnik postane.

Ko mu mine novicijatsko leto, dovrši svoje nauke. Zavoljo
njegove nenavadne učenosti pošiljajo ga več let zaporedoma za
nčenika po redovnih hišah v Kolonijo, Hildeshajm, Frajburg,
Bežno in Strassburg. Po Jordanovi smrti leta 1237 vlada nad

826

16. november: Sv. Adalbert, ratisbonski škof.

dve leti kot glavarjev namestnik ves red in potem uči zopet v
Koloniji, kjer ima veliko izvrstnih učencev, med njimi najlepšo
diko, sv. Tomaža Akvinskega, s katerim se posebno sprijazni.
Leta 1245 gre v Pariz, stori izkušnjo za doktorstvo in ondi uci
nekoliko časa. Kmalu se zbere toliko poslušavcev okrog njega,
da jih niti najprostornejše sobe ne obsežejo in mora pod milim
nebom po očitnih ulicah učiti. Dasiravno pa povsod slovi zavoljo
učenosti in modrosti in se njegovo ime časti in slavi, ostane
vedno ves ponižen, tih, krotek in se ne vriva nikomur. Boječ
se, da ne bi zaradi posvetne učenosti, s katero se je pečal noč
in dan, omahoval ali zabredel od zdravega nauka svete cerkve,
zateče se k svoji ljubi materi Mariji z gorečo molitvijo in otročjim
zaupanjem, naj ga obvaruje vsake zmote. Kaj bi mu bila
namreč hasnila vsa posvetna modrost in slava, ako bi bil svojo
dušo pogubil. Ravno zategadelj si je izvolil redovno življenje,
da bi tembolj zavaroval zveličanje svoje duše. Zato mu je vedno
največja skrb, da doseže ta namen. Vsled tega se mu studi
vsaka hvala, in če le more, ogne se in skrije v svojo celico,
kjer spisuje bukve, moli in premišljuje. Nikdar se ni tako za¬
maknil v svoja preiskovanja, da bi pozabil na svojega nebeškega
Očeta. Daši so njegove pouke poslušali z občim dopadenjem,
želel si je vendar vedno nazaj v tihi Koloniški samostan. Zelo
se razveseli novice, da pride Tomaž Akvinski na njegovo mesto,
in on sme črez tri leta svojega ondotnega bivanja Pariz zapustiti.
Ko se vrne v Kolonijo, izročijo mu službo in čast ravnatelja
višjih šol in prvega učenika v novo ustanovljenem zavodu za
mlade redovne brate. Glas o njegovi modrosti in učenosti dospe
do vrhunca. Nihče ni mislil drugače, nego da je največji uče¬
njak, čudežnik in vedeževavec svojega stoletja; zakaj za one
dobe nihče ni imel tako obširnih in mnogoterih vednosti. V po¬
sameznih vedah so ga sicer prekosili nekateri, kakor v bogo-
slovstvu Tomaž Akvinski, v naravoslovstvu frančiškan Roger
Bakon, vendar pa so ti učenjaki ravno njegovih del se poprijeli
in njegov pouk razširjali. Zaradi te učenosti so mu dali pri¬
imek: „ Veliki “.

Prava in resnična učenost se pa združuje s pobožnostjo in
ponižnostjo. Istotako je Adalbert, dasiravno se mu je duh za-
grezal v skrivnosti narave in v brezdna ved, akoravno se je
pečal s poukom mladine, vsaki dan odmolil Davidove psalme,
poleg teh opravljal še druge molitve in v dolgih premišljevanjih
dušo k Bogu povzdigoval. Zapovedim svojega reda vedno zvest,

16. november: Sv. Adalbert, ratisbonski škoi.

827

ljubil je nad vse uboštvo, ki je Jezus tolikanj priporoča. Leta
1254 izvoljen za provincijala črez nemške pokrajine, obhodil je
Avstrijo, Bavarijo, Švabsko, Saksonijo, okrajine ob Renu in
Mozelju, Brabancijo, Holandijo, Ljubek in Hamburg peš in brez
popotnega denarja, živeč se ob kruhu, ki si ga je vbogaime iz¬
prosil. Kjer se je mogel več časa pomuditi, pregledal je samo¬
stanske knjižnice in si eno ali drugo iz njih prepisal; knjige pa,
ki jih je bil sam zložil, puščal je v samostanih, kjer jih je bil
sestavil. Kakor je bilo pa uboštvo njemu samemu ljubo, enako
ga je zahteval od svojih redovnih bratov. Ko eden izmed njih
umrje in so nekoliko denarjev našli pri njem, veli ga izkopati
in na neposvečen kraj zagrebsti, da bi ta zgled drugim bil v
svarilo. Za one dobe mu tudi od apostolskega sedeža pride
povelje, naj gre na Poljsko v misijon, da bi odpravil neke od
poganstva ohranjene razvade, kakor pogibanje spačeno rojenih
otrok in sivih starčkov. Vendar se o tem poslanstvu ne ve nič
bolj natančnega.

3. Ko neki Viljem, učen doktor v Parizu, jame ondi trositi
svoje zmote in krive nauke, pozovejo tudi Adalberta tja. Dasi-
ravno sta bila Viljema, že sv. Tomaž in sv. Bonaventura dobro
zavrnila, vendar mu je bil Adalbert najbolj kos. Zaradi tega glasu,
ki gre o njem, pokliče ga papež Aleksander IV. v Rim, da še
v Rimu neke zmotence zavrne na pravi pot. Papež ga zatega¬
delj izvoli za učenika svoje palače. S tem priimkom počeščen
razlaga vpričo obilne množice poslušavcev evangelije sv. Janeza
in druge svetopisemske liste, kar je jako ugajalo vsem. Njegova
slava raste tako od dne do dne, in manj ko sam išče časti in
hvale, tem više ga povzdiga Bog, ki je po svojem Sinu zago¬
tovil: „Kdor se ponižuje, bo povišan." Še večja čast pa ga do¬
leti, ko si ga 1. 1260 duhovščina in ljudstvo izvoli za ratisbon-
skega škofa ter ga sv. oče potrdijo v to čast. Adalbert se sicer
silno prestraši in brani te izvolitve, ali vsi ugovori, vse prošnje
so zastonj. Sv. oče ostanejo pri svoji besedi, in Adalbert mora
zadeti škofovsko butaro. Nepopisljivo .je veselje v Ratisboni med
duhovščino in ljudstvom. Vsi si prizadevajo, da bi ga o prihodu
kar najslovesneje sprejeli. Toda Adalbert, ker se mu studijo
vse častne priprave, zapusti na tihem Kolonijo in pride zvečer
nepoznan v Ratisbono. Ondi prenoči v dominikanskem samostanu
pri sv. Blažu; drugo jutro pa gre k navadni samostanski sveti
maši. Kakor hitro pa ga spozna ljudstvo in duhovščina, za-
peljejo ga z veselim vikom in vriskom v škofovo palačo. Kot

828

16. november: Sv. Adalbert, ratisbonski škof.

škof je zvest, čnječ in goreč pastir svojih ovčic, popolna podoba
višjega pastirja, kakor ga sv. Pavel popisuje v listu do svojega
učenca Timoteja. Noč in dan mu je skrb, da uredi zanemarjeno
škofijo; v prostih urah pa zahaja na svoj gradič Tumstavf, pičlo
uro od Ratisbone, in nadaljuje svoj uk. Za te dobe spiše lastno¬
ročno razlaganje evangelija sv. Lukeža. Kakor pa se je ljudstvo
radovalo, imeti takega višjega pastirja, tako žalostno se je spo¬
minjal Adalbert na svojo tihomirno samostansko celico, in po-
gostoma je hrepenel in zdihoval po njej. Zato že črez dve leti
svoje višjepastirske službe poprosi papeža Urbana IV., naj mu
dovoli, da se sme vrniti nazaj v samostan. Prošnjo mu papež
usliši. Kakor jetnik iz svoje ječe, tako vesel hiti Adalbert v
Kolonijo nazaj v svojo stanico. Tu se še na stara leta ukvarja
z najobširnejšimi študijami; le na željo kolonijskega nadškofa
opravlja še semtertja kako škofovsko službo, da posvečuje
cerkve in oltarje.

Nekateri življenjepisci pripovedujejo o njem, da je za te
dobe na papeževo povelje pridigal po Nemškem in Češkem za
kižarsko vojno, 1. 1274 pa da je s poslanci cesarja Rudolfa šel
v Lijon k cerkvenemu zboru, in je ondi v pripoznanje tega no¬
vega vladarja iz Habsburške hiše imel slovesen ogovor, kjer ga
je spomin tako zapustil, da je med govorjenjem obtičal. Toda to
se ne da spričati iz zgodovinskih ostankov; ravno tako tudi to
ne, da je bil v mladeniških letih silno slabega spomina in ne¬
navadno kasnega uma, da je pa svojo visoko učenost dosegel po
Marijini pomoči. Te povedke, ki se semtertja berejo o njem,
razlagajo se iz tega, da se je tolikanj obširno znanje tega svet¬
nika ljudstvu one dobe nerazumljivo zdelo brez višjega nadna¬
ravnega vpliva. Sedeminosemdeset let star jame od dne do dne
bolj pešati. Spoznavši, da se mu približuje smrt, si da izkopati
jamo, kjer želi najti počitka, in jo obišče pogostoma. Poleg nje
uči se poslednje dni največje modrosti, namreč premišljevanja zadnje
ure. Po prejetih sv. zakramentih umrje sede v svoji celici, obdan
od žalujočih redovnih bratov, 15. dan listopada 1. 1280. Pokopljejo
ga v kolonijski samostanski cerkvi ob velikem oltarju.

Njegovih pismenih del je 21 velikih in debelih knjig, ki se še
zdaj hranijo in so razne vsebine. Največje zasluge pa si je pri¬
dobil s svojimi prirodoslovnimi deli o zemljepisju, rudo-, rastlino- in
živaloznanstvu; omenja jih še celo največji učenjak novejše dobe,
A. Humboldt, z veliko pohvalo. To globoko in jedrnato spoznavanje
narave, razna orodja in mnogoteri čudoviti stroji, ki jih je izumil za
svoja opazovanja, videli so se tedanjemu ljudstvu — nadčloveški, ča-

16. november. Sv.  Adalberfc, ratisbonski škof. 829

robni. Tako, postavim, se bere, da je v najtrši zimi, ko je vse škri¬
palo, holandskega grofa Viljema sprejel in pogostil na začaranem sa¬
mostanskem vrtu med cvetlicami in drevesi v pomladanskem cvetju.
Razlaga se pa to tako-le: Napravil je, kakor še sedaj vrtnarji po
mestih in grajščinah imajo, tako imenovane vrtnarske toplice, ki se
dajo kuriti, in tako tudi po zimi v njih cvetlice cveto in drevesa zelene.

Obrazuje se ali kot škof, ali pa tudi v svoji redovni obleki, s
peresom in z bukvami in pa s škofovskimi znamenji ob strani.

JCako koristno je, dobre bukve brati.

Sv. Adalbert si je s spisovanjem dobrih bukev pridobil neumrljive
zasluge. Enako si oni, ki dobre bukve bere, lahko pridobi veliko ko¬
ristnega za dušo in telo. V čem torej obstaja ta korist?

1. Marsikateri se je po branju spodbudnih bukev resnično
spreobrnil  in vse svoje življenje poboljšal. Obilno takih zgledov
imamo v vsakdanjem življenju. Komu, postavim, se ima zahvaliti sv.
Avguštin,  ta steber in dika sv. katoliške cerkve, da se je izkopal
iz manihejskih zmot in svojega pregrešnega življenja, da je izruval
svoje globoko vkoreninjene strasti in se po sv. krstu podal v naročje
sv. cerkve? Glej, bral je nekega dne v listu sv. Pavla do Rimljanov
besede: „Kakor po dnevi pošteno hodimo, ne v požreš¬
nosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v
kr egu in nevoščljivosti; temveč oblecite Gospoda Je¬
zusa Kristusa, in ne strezite mesu po poželjenju.“  (Rim.
13, 13. 14.) Pri tej priči ga v srcu gane milost božja, da za vselej
da slovo svojemu pregrešnemu življenju in prejme sv. krst. — Kaj je
spreobrnilo sv. Andreja Avelinskega?  Branje sv. pisma. Imel
je v Neapolju enega svojih prijateljev pred sodnijo zagovarjati, a uide
mu neprevidoma neka laž. Domov prišedši po naključju bere v sv. pismu
besede: „Usta, ki laž govore, umorijo dušo.“  (Modr. 1, 11.)
Kakor od strele zadet premišlja, kaj mu je storiti; odloči se svet za¬
pustiti in v samostanskem življenju zveličanje iskati, ker je med posvet¬
nimi opravili preveč v nevarnosti. Tako v nekem teatinskem samo¬
stanu doseže najvišjo stopinjo svetosti. — Enako je bilo s sv. Evge¬
nijo.  Cesar Komod izvoli njenega očeta za oblastnika v Egiptu.
Tako pride Evgenija v Aleksandrijsko mesto, se izvrstno izuri v modro-
slovju in kot poganka zagovarja z besedo in v pismih malikovavske
šege. Dobi pa tudi liste sv. Pavla v roke. Iz njih se prepriča o
resnici sv. krščanske vere, se spreobrne in umrje kot mučenica.
Ravno tako je sv. Ignacija Lojolana  spreobrnilo branje svetih
bukev. Služil je za dobe Ferdinanda s pridevkom „katoliškega“ v
španski armadi. Pri oblegovanju Pampelonskega mesta ga je so¬
vražna krogla hudo ranila; zaneso ga domov na očetov grad. Zaradi
dolgega časa, ker ravno drugih kratkočasnih knjig ni bilo pri roki,
vzame in prebira življenje svetnikov. Njih čednosti in junaška dela
Pa ga vnamejo tako, da se odpove vojaški službi, in ustanovi drugo
'Kri s tu g0 vo vojaško službo, družbo Jezusovega reda. Tako se je Bog

830

16. november: Sv. Adalbert, ratisbonski škof.

dobrih bukev vseskozi posluževal za spreobrnitev grešnikov. Zato so
sv. možje, kakor sv. Ignacij, Karol Boromejski, Frančišek Šaleški,
krščanskemu ljudstvu na vso moč priporočevali branje dobrih knjig.

2. Branje dobrih bukev pa je koristno ne le grešnikom, ampak
tudi pravičnim, da v čednostih  rastejo. V 1. psalmu blagruje David
onega, ki Boga ljubi in se njegovih čednosti drži, ter pristavi lepe
besede: „Enak je drevesu, ki je zasajeno ob potokih in
daje sad ob svojem  času.“ (1, 3.) Sv. Janez Damaščan razlaga
te besede tako-le: Potoki so branje sv. pisma in drugih spodbudnih
bukev. Kakor ima namreč drevo ob potoku vedno dovolj mokrote in
vlage, da cvete in sad obrodi, tako prejema duša iz branja dobrih
bukev zmeraj novo spodbudo za čednost in krepost. Tako rodovitno
oljkino drevo v puščavi je bil sv. Anton,  oče puščavnikov. Zaslišavši
besede sv. evangelija: „1 di in prodaj vse, kar imaš,“  zapusti
vse, se umakne v samoto in ondi najponižneje živi. Tak ob potoku
zasajen trnov grm pobožne ostrosti je bil Guerik.  Prebiraj e življenje
starih očakov, čudi se njihovi visoki starosti, čudi se pa tudi temu,
da nobenemu izmed njih smrt ni prizanesla, zakaj pri vsakem stoje
naposled besede: „In je umrl.“  Iz tega spozna ničemurnost sveta,
zapusti visoko pariško šolo, ter stopi v red sv. Dominika. Zato hodi
še ti pogostoma zajemat k takim potokom, to je: beri tudi ti pogo-
stoma dobre bukve in jemlji si k srcu brane nauke, potem boš še ti
od dne do dne rastel v čednosti in kreposti in ob svojem času obrodil
najlepši sad za sveta nebesa.

3. Katere bukve pa ti je brati pred vsemi drugimi? — Človek
je iz duše in iz telesa; za oboje mu je treba skrbeti, oboje likati,
oboje kolikor mogoče v blagostan povzdigniti, in to do poslednje,
smrtne ure. Prva skrb pa gre temu, kar je najimenitnejše, in to je
duša. Zveličanje tvoje duše ti bodi torej prvo in najpoglavitnejše
opravilo. Vsled tega beri najrajši duhovne, svete bukve o življenju
in trpljenju Kristusovem, o Devici Mariji in drugih svetnikih, o niče-
murnosti posvetnega, o begu pred grehom in druge enake vsebine.
Vprašaj rad svojega spovednika za svet! — Da pa tudi za telo skrbiš,
beri bukve o umnem kmetijstvu, o vinarstvu, sadjarstvu, čebelarstvu
itd., kar se pogostoma nahaja v gospodarskih časnikih. Skozi in skozi
dobre knjige za dušno in telesno hrano prinaša že skozi pol stoletja
samo za dve kroni »družba sv. Mohorja v Celovcu 41 , h kateri naj bi
vsaka slovenska hiša pristopila, ker te beliče si lahko na leto vsaki
posel prihrani, celo vsaki berač si jih lahko sprosi od hiše do hiše ali
si jih od ust pritrga. — Varujte se pa, ljubi rojaki, slabih, ne v
krščanskem duhu spisanih bukev, ker.so strup za dušo in telo in ne
za drugo, nego za ogenj. O slabih knjigah ali časopisih velja ista,
kakor o slabih tovarišijah, da kdor se s hudobnimi pajdaši, bo sam
hudoben postal. Greh, ki ga po takem branju stori, dela ga svetega
obhajila nevrednega, dokler takih knjig ali časopisov ne opusti brati,
ali če so njegove, dokler jih v ogenj ne pomeče. — O da bi se pač
Slovenci te dušne kuge obvarovali in naši mladi pisatelji spoznali, v
čem je pravi napredek, prava olika, ter ne trosili potuhnjenega libe¬
ralizma v slovenskih knjigah po bogoslužnih njihovih okrajinah!

17. november: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof.

831

M o 1 i t e v.

Varuj me, o Bog, na priprošnjo sv. Adalberta tistega strupa, ki
se s sladkimi in priliznjenimi besedami v nekrščanskih spisih dandanes
razliva črez svet; varuj me pa tudi tiste smrti, ki jo ta strup svojim
ljubiteljem na duši v njih večno pogubo zadaja; daj mi marveč piti
iz studenca žive vode, ki se izteka v večno življenje! Amen.

17. iistopad ali november.

Sveti Gregorij, čudodelnik, škof
(med 1. 265—270).

Gregorij, za čudežev in znamenj voljo, ki jih je Bog po
njem delal, „ čudodelnik “ zvan, je znamenita prikazen v nekdanji
krščanski cerkvi. V njem so se nahajali darovi Sv. Duha, dar
modrosti, učenosti in govorništva, dar čudežev in prerokovanja
v nenavadni meri.

1. Rodil se je v Novi Cezareji v Pontu imenitnim in bo¬
gatim, toda poganskim starišem. Imenoval se je Teodor (Božidar).
Prvo odgojo je prejel v očetovi hiši. Smrt očetova, ki ga je
14 letni deček izgubil, presune mu vse srce, a pripravi mu tudi
Pot za nauke krščanstva. Učil se je s svojim bratom Ateno-
dorom govorništva in pravdništva, zakaj oba naj bi kedaj slo¬
vela kot sodnika. Že se odmenita v Fenicijo za slovečo pravo-
slovno šolo v mesto Berit, kar božja previdnost drugače obrne.
Njun svak (sestrin mož) postane deželni svetovavec v Palestini,
in ona dva imata svojo sestro k njemu spremiti. V palestinski
Cezareji je prebival tedaj veliki učenjak Origen, zaradi škofovih
zdrah iz Aleksandrije pregnan. Gresta ga poslušat. Velika,
vsestranska učenost tega moža, njegovo leporečje in ostra nrav¬
nost. ju miče tolikanj, da se odmenita pri njem ostati, a ne
iti v beritiško šolo. V prvem pogovoru z mladeničema zapazi
Crigen njune posebne duševne zmožnosti in krepostna nagnjenja,
ter si skrbno prizadeva, odgojevati ju za to, kar je najvišje, za
spoznanje večne resnice. Živo jima govori na srce, da je umnemu
človeku prva in najvišja dolžnost, da se uči spoznavati samega
sebe, pravo dobro in pravo zlo, ter po tem spoznanju svoje živ¬
ljenje ravnati, ker brez nravnega spoznanja in nravne dovršenosti
n ima življenje nikakoršne vrednosti. Tem naukom se Gregorij

832

17. november: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof.

s prvega upira, ker mu težko de, ločiti se od svojih prevzetnih
nad; vendar pa se ne more dolgo ustavljati tehtnim Origenovim
dokazom in njegovi ljubezni. Origen ga namreč vzame v kro-
titev, navaja ga, kako naj boljša svoje pregreške, čuje nad svo¬
jimi strastmi in sam sebi gospoduje. Sprejemši ga v svojo šolo,
vodi ga zaporedoma skozi vse oddelke in razrede modroslovja.
mu je pomočnik pri razlaganju starih modrijanov in pesnikov,
da ga pazljivega stori na resnico in lepoto, pa tudi na zmote v
njih naukih. Tako ga pripravlja polagoma za nauke sv. pisma
in ga ob enem poučuje v skrivnostih krščanstva. Oba mladeniča
prijemata sedaj nauke, vzete iz poganskih knjig, s krščanskimi
nauki, ki jima jih Origen razlaga. Kmalu spoznata, kako plitva
in nezadostna je bila njuna vednost glede na Boga, na človekov
namen itd. Prepričata se, kako so si navzkriž poganski učeniki
in kako visoko je nadkriljuje krščanstvo. To ju vname, da se
odločita, vse zapustiti in se pečati edino le z Bogom, kojega
spoznati ju je sreča došla. — Leta 235—237 mora Origen za¬
voljo preganjanja pod cesarjem Maksiminom iz Cezareje pobegniti
v Kapadocijo. Teodor pa in njegov brat gresta med tem v
Aleksandrijo svoj pouk nadaljevat, kjer poslušata sv. Dionizija in
se poleg tega pečata še z drugimi vedami. — Po preteklih treh
letih poneha preganjanje. Zatorej se vrne Teodor s svojim prija¬
teljem Firtnilijanom iz Aleksandrije nazaj v Cezarejo, da pri
Origenu nadaljuje svoj uk in še črez tisto leto ostane pri njem.
Za te dobe prejme sv. krst in pri krstu ime: Gregorij. Poslovivši
se v očitnem govoru od svojega učenika Origena, odpravi se na
prošnjo svojih sorodnikov v Pont na svoj dom, da uredi neke
družinske reči. Tu mu ponudijo rojaki mnogotere častne in
visoke službe, ki jih pa v svoji ponižnosti noče sprejeti. Kmalu
potem mu piše Origen, spodbadajoč ga, naj stanoviten ostane na
začetem potu bogoslužnosti, naj skrbno sv. pismo preiskuje in to
preiskovanje druži z molitvijo, zakaj brez molitve se te božje
bukve ne dajo prav razumeti. To spodbujanje ga nakloni, da
se odtegne mestnemu hrupu in šumu, se odpove premoženju,
iskaje v samoti blagra in zveličanja svoje duše.

2. Naj se pa Gregorij še tako odteza svetu, vendar ga
amazejski škof v Pontu, Fidem po imenu, mož poln milosti in
modrosti božje, ne izpusti izpred oči. Zdi se mu, da ne bi se
mogel izgovarjati pred Bogom, ako bi se tak mož, kakor je
Gregorij, izgubil za cerkev. Le to želi, naj bi mogel na svečnik
postaviti to luč, da bi svetila vsi božji občini. Gregorij, to zve-

17. november: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof. 833

devši, umika se ponižno s kraja v kraj, da bi se skril škofovemu
zasledovanju. Ker ga škof res ne more najti, moli goreče k
Bogu, naj se milostno ozre nanj in na Gregorija in stori, da bi
mogel Gregorija posvetiti za službo novocezarejske cerkve. Gre¬
goriju, tedaj bivajočemu tri dni daleč od škofa, je to Bog raz¬
odel. Vsled tega si misli, da se ne sme dalje ustavljati poklicu
v duhovniški stan. Prišedši k škofu prejme 1. 240 mašnikovo in
škofovo posvečenje, a prosi ga, naj sme še nekoliko časa v sa¬
moti ostati, da se še bolj pripravi na svoj poklic. V tej samoti
prosi Boga razsvetljenja, in Bog ga tudi v obilni meri razsveti.
Premišljevaje neko noč na postelji visoke skrivnosti svete vere,
prikaže se mu častitljiv starček ves s svetlobo obdan — sveti
apostol Janez — govoreč ž njim o verskih skrivnostih, zlasti o
presveti Trojici. Po tej nebeški prikazni potrjen zapusti svojo
samijo in gre, da nastopi škofovo službo. Grede ga prehiti noč
in ujame ploha. Ubeži torej v neki poganski tempel, kjer vso
noč prebedi v molitvi in hvali božji. Na to molitev pobegnejo
hudobni duhovi iz templa, naznani vsi malikovavskeinu duhovniku,
zakaj da so zbežali. Duhovnik gre za škofom in mu zapreti,
da ga hoče pri gosposki zatožiti. Gregorij mu poda listek, kjer
satanu zopet dovoli, v tempel se povrniti. To duhovnika opozori
na moč Gregorijevega Boga. Hitro teče za čudodelnikom in ga
Prosi pouka. Ko se pa spotika nad naukom o učlovečenju Sinu
Božjega, reče mu Gregorij: „Ako te pametna razsoja ne prepriča,
naj te prepričajo čudesa božje mogočnosti: reci kar hočeš, da naj
se zgodi!“ Malikovavec hoče, naj veli kamenu, ki je pred njim,
da se sam ob sebi premakne na oni kraj, ki mu ga bode on
odločil. Gregorij reče: „Premakni se tja!“ in kamen se tja pre¬
vali. Ta čudesa videč, popusti mališki duhovnik svojo službo in
vse kar ima, postane Gregorijev učenec, pozneje njegov diakon
>n po njegovi smrti celo naslednik mu na škofovskem sed*ežu.
Sloves tega čudeža gre pred Gregorjevem v Novo Cezarejo.
2ato mu razen malega števila kristjanov (bilo jih je le 17) celo
Poganski prebivavci v trumah hite iz-mesta naproti. Več izmed
n j’h mu stavi ponudbo, da bi pri njih stanoval; vendar prejme
Povabilo nekega imenitnega kristjana, Mavtonija po imenu, da v
ojegovi hiši ostane. Že drugo jutro pride množica bolnikov,
Proseč ga ozdravitve. Gregorij kliče v ime Jezusovo in bolniki
Se  vračajo zdravi. Veliko izmed njih se jih pokristjani, in rado-
voljno naberejo toliko darov, da bi mogli pravemu Bogu cerkev
sezidati. Ko pa Gregorij ogleda prostor za zidanje cerkve, vidi,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 53

834

17. november: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof.

da je pretesen, z ene strani ga omejuje morje, z druge hrib.
Odpravi se po noči na ta prostor in spominja kleče Gospoda na
obet, da se morejo z vero, toliko, kakor je gorčično zrno, hribje
prestavljati. Naj torej toliko odmakne hrih, kolikor je prostora
treba za cerkev. Po daljši molitvi gre domov; zjutraj pa je
hrib toliko odmaknjen, kolikor so zidarji prostora potrebovali.
Zidanje kmalu dokončajo in Gregorij posveti novo cerkev za
službo božjo. Ko je pozneje neki potres bolj ali manj poškodoval
vsa mestna poslopja, ni bilo na tej cerkvi poznati niti najmanjšega
sledu kake razpoke. Glas o tem čudežu, ki se je razšel po vsi
deželi, in še druga čudesa učinijo, da ga vsi deželani kot angela
časte in v svojih potrebščinah pri njem iščejo pomoči. Nobenega
ne odpravi brez tolažbe in zveličanskega nauka; če mu pa kdo
nalašč nasprotuje, ne izostane šiba božja.

3. Prepirala sta se dva brata zavoljo nekega ribnika, in
prišlo je do tega, da bi meč med njima razsodil pravico. Gregorij,
to slišati, gre k njima. Popiše jima strašno pregreho brato-
morstva zaradi rib in ju utolaži, da si v roko sežeta in se spo-
prijaznita. Toda zavoljo samoprida kmalu pozabita, kar sta si
bila obečala, ponovita prejšnji srd in si drug drugemu pretita s
smrtjo. Gregorij gre k ribniku in moli vso noč. Drugo jutro
ni nikjer več vode videti, pač pa namestu ribnika zelen travnik.
Tako je bilo prepira in sovraštva med njima konec. — Deroča
Liška reka nekdaj tako naraste, da se črez strugo razlije in vse
za seboj podira in preplavlja. Prebivavci ob reki se jokajoči
zateko h Gregoriju. Gregorij gre k reki in jej zapove v imenu
Jezusovem, naj se vrne nazaj v svojo strugo. Ko se to zgodi,
zasadi svojo palico ob bregu v zemljo in prosi Boga, naj nikdar
več vodam ne pripusti stopiti črez bregove. Suha palica kmalu
ozeleni in vzraste v košato drevo. Kolikorkrat zopet valovi pri-
der<5, pa se debla tega drevesa dotaknejo, poležejo se nazaj v
svojo strugo. — Za tolikih čudežev in svoje svetosti voljo uživa
Gregorij ne samo v Novi Cezareji, ampak po vsi deželi ljubezen
in zaupanje vernikov. Mnogotera mesta si ga prosijo za škofa;
med drugimi tudi kamanski meščani v tej zadevi odpravijo k
njemu svoje poslance. Sveti mož pride tja; videč pa, da za
škofovsko službo volijo može sloveče že po rojstvu, ali zaradi
učenosti in dušnih darov, opomni jih, naj tudi može iz nižjih
stanov volijo in pred vsem drugim gledajo na bogoslužnost.
Vsled tega se nekdo pričujočih pošali, rekoč: „Ako je temu tako,
svetujem vam, da volite oglarja Aleksandra; tej volitvi bomo vsi

17. november: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof.

835

pritrdili." Gregorij vpraša, kdo da je ta Aleksander. „Tu je,“
odgovori eden izmed zbora, ter mn pokaže človeka napol golega,
napol pa v črne cape povitega; roke in obraz mu je črn od ogla.
Aleksander stoji mirno in neboječe pred škofom. Med posmeho¬
vanjem pričujočih misli Gregorij nekaj posebnega iznajti na tem
oglarju. Pokliče ga na stran in vpraša, kdo da je. Aleksander
se mu zaupno razodene in pove, da si ni iz potrebe izvolil tega
dela, temveč da bi se tem laže nepoznan vadil v kreposti. „Ta¬
le oglarski prah,“ mu reče, „mi je šema črez obraz, ki me svetu
prikriva. Jaz sem mlad in izobražen, a to bi mi bilo lahko v
spotiko, ker se želim posvetiti popolni zdržnosti." Gregorij se
še nekoliko časa razgovarja ž njim in spozna, da je pod tem
črnim krilom čista, sveta duša, in pod temi capami modrosten
duh skrit. Veli ga umiti in spodobno obleči. Med tem se vrne
nazaj v zbor in govori nekaj časa o lastnostih, ki jih mora škof
imeti. Sedaj se prikaže Aleksander kot ves drugačen človek.
»Ne čudite se,“ pravi Gregorij, „da ste se nad tem možem
motili, ker ste ga sodili le po vnanjem." Tako izvolijo Aleksandra
in posvetijo za kamanskega škofa; svojo apostolsko službo opravlja
vredno in sveto, in za časov preganjanja pod Decijem so ga za
sv. vere delj živega sežgali. Praznik tega škofa mučenika obhaja
sv. cerkev 12. dan velikega srpana.

4. Že je bil Gregorij po čudežih, pridigah in svojem zgledu
spreobrnil večino prebivavcev v Novi Cezareji in okolici h krščanski
veri, ko v sedmem letu njegovega pastirovanja pod^ cesarjem
Decijem nastane strašansko preganjanje kristjanov. Čeravno je
goreče želel prejeti mučeniško krono, vendar se da pregovoriti,
da na prošnjo mnogih vernikov pobegne iz mesta in otme svoje
življenje. Preganjavci, zvedevši, da prebiva na neki gori, pošljejo
trumo biričev za njim, da bi ga ulovili in pritirali k sodbi. Ti
obhodijo in stikajo po gori povsod, Gregorija in njegovega diakona
Pa le ne najdejo, akoravno sta oba klečala in molila na prosti
Planjavi. Gospod jih oslepi, ko mimo njiju gredo, da ju imajo
Za  drevesi. Eden teh ogleduhov se vrne še enkrat nazaj na
goro, da bi še bolj natanko preiskal, in res najde svetnika. Čudeč
Se  vpraša ga, kako se je zgodilo, da ju ni videl poprej, ko je
bil s tovariši ravno na tem mestu. Gregorij mu očitno razodene,
da ju je varovala božja vsemogočnost ter da so ju imeli za
drevesi. Nato pade malikovavec škofu k nogam, prosi sv. krsta
jo obeča, da hoče odšle rajši s pobožnimi kristjani trpeti, nego
jih še dalje z neznabožnimi pogani preganjati. — V skrivališču

836 17. november: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof.

moli Gregorij neprenehoma za svojo čredo, da bi jim Bog vsem
dodelil milost, srčnost in stanovitnost v mukah. Tu vidi enkrat
v prikazni nekega Troadija, ki so ga pogani ravno tedaj ne¬
usmiljeno mesarili. Ta prikazen traja nekaj časa, strah se mu
vidi na obličju, obledi in pot se cedi po njem. Naenkrat reče
ves vesel svojemu diakonu: „Hvala bodi Gospodu, ki ga je njim
iztrgal iz zob.“ Potem pripoveduje, kaj in koliko strašnega je
imel Troadija pretrpeti, naposled pa je vendar z božjo pomočjo
in junaško smrtjo premagal trinoga. — Večkrat so Gregorija tudi
hudobni duhovi nadlegovali; metali so kamenja • vanj, ga bili,
strašansk plamen vanj bljuvali itd. Z znamenjem sv. križa pa
jih je vselej premagal. — Ko preganjanje poneha, vrne se v
Novo Cezarejo, zbere razkropljene ovčice in obhaja ž njimi spomin
tistih, ki so za dobe preganjanja dosegli krono mučeništva. Za
tistega časa napravijo pogani v gledišču veselico svojim malikom
na čast. Neštevilna truma se gnete po glediščnih prostorih, kjer
so drug drugemu na potu, in kriče: „Jupiter, naredi pi*ostor!“
O tem kriku zve Gregorij in reče: „Kmalu bo več prostora,
kakor bi ga radi." In glej, kuga pride in jih podavi na tisoče.
Tu pridejo pogani k škofu in ga prosijo, naj za nje svojega Boga
kliče na pomoč. Odgovori jim: „To hočem storiti, ako hočete
tudi vi Jezusa Kristusa moliti." In vsi, ki to store, ostanejo
zdravi ali pa od kuge že napadeni ozdravijo.

L. 265 bil je še s svojim bratom Atenodorom v antiohijskem
zboru, kjer so obsodili zmote Pavla iz Samosate. Oba sta še na
ondotnih listinah podpisana kot spričevavca pravega nauka o
Jezusovi božji naravi. Po mnogoletnem trudu, po velikih skrbeh
in težavah mu jamejo pešati moči. Sluteč, da se mu bliža po¬
slednja ura, veli po mestu in po okolici preiskati, če se nahaja
še kaj malikovavcev. Ko mu sporočijo, da bi jih še kakih sedem¬
najst utegnilo biti, reče: „Bogu bodi večna hvala! ravno toliko
sem ob nastopu svoje službe našel kristjanov, kolikor sedaj svo¬
jemu nasledniku zapuščam malikovavcev." — Gotovo je to naj¬
boljše spričevanje blagonosnega delovanja. Ob vsi svoji velikosti
pa je bil Gregorij ves preprost in ponižen. Še na smrtni postelji
je naročal: „ Nobenega posebnega prostora mi ne izvolite za pokopa¬
lišče; položite me tja, kjer se navadno pokopava. Kot tujec sein
živel na svetu, kot tujca me še tudi pokopljite." — Umrl je
okoli leta 265 do 270 blizu 70 let star. — Atenodor, njegov
brat, je umrl kot škof krščanske občine v Pontu mučeniške
smrti.

] 7. november: Sv. Gregorij, čudodelnik, škof.

837

Na podobah se vidi Gregorij kot škof, kako hudobe izganja iz
maliških podob.

0<aj je prava svetost.

Neverjetna bi bila čudežna dela sv. Gregorija, ako nam ne bi
jih pripovedovala dva sveta moža, namreč sv. Bazilij in sv. Gregorij
Nisenčan. Slišala sta jih od svoje pobožne matere, sv. Makrine, ki jih
je sama videla in cula njegove pridige. Čeprav pa je sv. Gregorij
delal mnogotere in velike čudeže, vendar se zavoljo njih ni imel za
pravičnega, temveč je bil po njih le še ponižnejši in skrbnejši za zve¬
ličanje svoje duše. Vedel je, da mu je Bog dar čudežev dodelil le
zategadelj, da bi satanovo kraljestvo zatiral med malikovavci in ne¬
verniki, razširjal pa božje kraljestvo in božje presveto ime poveličal
na zemlji. Zato je bil silno žalosten in osramočen, če so ga zavoljo
čudežev hvalili aii nad njim strmeli. Nosil je vedno ostanke svetnikov
s seboj, da je njim mogel pripisovati čudežev moč. Nikakor mu ni
Prišlo na misel, da bi se bil za čudežev voljo imel za svetega; zato
ga je prešinjal vedno sveti strah pred božjimi sodbami. „Bojte se
Boga, bojte se njegovih sodb!“ bile so besede, ki jih je vernikom o
vsaki priliki sklicaval v spomin. Saj mu je bilo znano, da je bil
tudi Juda Iškariot kot apostol hudobe izganjal, pa se je vendar vkljub
vsem čudežem pogubil in je sam hudobi padel v oblast. Svetosti, po
kateri je hrepenel in za katero si moramo vsi prizadevati, ni stavil v
čudežna dela, ampak v ponižnost, bogoslužnost in bogaboječnost, v od¬
maknjenost od sveta, v pametno zaničevanje pozemeljskih dobrot, v
čednosti in dobra dela, v ljubezen do Boga in do bližnjega. Zato je
večkrat klical svojim ovčicam: „To je največja dobrota, Boga se držati,
v njem ostati in se greha zdržati. Sveti strah božji pa je prva imed
vseh božjih dobrot. Rečem vam odkritosrčno in z malimi besedami:
Bojte se Boga, Gospoda vseh stvari; spolnujte njegove zapovedi, pa
bodite prepričani, da bodo kedaj vsi morali pred sodbo in bo vsaki
Prejel plačilo ali kazen, kakor si je bil z dobrimi ali hudobnimi deli
zaslužil pred Bogom.“

Ako torej, ljubi moj, v popisih marsikaterih svetnikov slišiš pri¬
povedovati čudeže, nikar ne misli, da moraš še ti od Boga imeti dar
čudežev, če se hočeš zveličati, temveč občuduj in hvali božjo vsemo¬
gočnost, v čigar imenu so svetniki čudeže delali. Čudeži še nikdar
niso svetost, ampak pobožno življenje, čednosti in dobra dela. V čed¬
nostih posnemaj svetnike in tudi ti se^boš posvetil, čeprav o tvojih
čudežih ne bo nihče nikoli nič slišal, in se tudi tvoji telesni ostanki
Pe bodo kot svetinje shranjevali v oltarjih, ali se po vernikih slovesno
častili. Gotovo je v nebesih brezštevilna truma svetnikov, med njimi
tudi Marija, o katerih ni znano, da bi bili storili kak čudež. Tn res
nobenega niso storili, pa so bili ponižni, krotki, bogaboječi, ubogi v
^nhu, čistega srca, usmiljeni in polni goreče ljubezni do Boga in do
bližnjega. Za te čednosti si prizadevaj še ti iz vseh svojih moči, in
budi ti se boš posvetil brez čudežev ter prideš enkrat med število
božjih izvoljencev. Po čednostih je sv. Gregorij hrepenel svoje žive

838

18. november: Posvečevanje cerkev.

dni, a čudeže, ki jih je z božjo pomočjo delal, je tako malo čislal, da
je hotel po svoji smrti celo kot tujec pozabljen biti, edino s tem za¬
dovoljen, da je bilo njegovo ime zapisano v nebesih.

Ne misli pa od druge strani, da si že svet in ti nebesa ne mo¬
rejo uiti, ako semtertja kako molitvico opraviš, se v kako bratov¬
ščino daš zapisati, kak košček kruha ali kak belič vbogaime pomoliš,
ob nedeljah in v praznikih k sv. maši greš in božjo besedo poslušaš,
postne in zdržne dni spolnuješ, velikonočno spoved in obhajilo opraviš
itd. Ne misli, da si svet, če nisi nikomur nič krivice storil, nikogar
okradel ali ogoljufal, nikogar ubil in poškodoval. Vse tako in enako
opravičuje le po vnanjem pred deželno postavo ali pred cerkveno za¬
povedjo, ne pa po notranjem in pred Bogom, ki preiskuje srca in obisti
človekova. Molitve, posti, miloščine, obiskanje božje službe, prejemanje
sv. zakramentov itd. so le pripomočki svetosti,  svetost sama pa
obstaja v tem, kar si ravno prej videl pri sv. Gregoriju.

Molitev.

Ljubi sv. Gregorij, prosi za me pri Bogu, da mi dodeli prav veliko
^hrepenenje po svetem življenju ter milost in pomoč, one čednosti go¬
reče spolnovati, ki k svetosti in v zveličanje pomagajo! Amen.

18 . listopad ali november.

Posvečevanje cerkev sv. apostolov Petra in

Pavla v Rimu.

Oblastniki in velikaši, gospodovavci in zmagovavci tega sveta,
ltojih pota so pogostoma s krvjo oškropljena, trudili so se večkrat,
da bi z umetnimi stavbami, nagrobnimi kameni in slavilnimi napisi
svoj spomin si med potomci ohranili. Toda zasuti, razpadli, pozabljeni
so njih spomeniki, da jim je komaj znati sledu; le zgodovina večkrat
celo krvavo hrani njih imena in dela. Nista pa pozabljena preprosta
groba sv. mučencev, ki sta takorekoč s svojo krvjo svet priborila
Kristusu. Le kak kamen ali malo prsti je pokrivalo telesne ostanke
teh junakov svete vere, pa češčenje vernikov je ohranilo njiju spomin
in ga izročilo poznejšim rodovom. Ako je namreč kak kristjan mu-
čeniške smrti umrl za Jezusa, skrbeli so bratje po veri na vso moč,
da jim je njegovo truplo prišlo v roke, in so jih izročili posvečeni
zemlji. Nad takimi trupli so stavili oltarje in na njih opravljali naj¬
svetejšo daritev. Zbirali so se potem okoli teh grobov svojih rajnih
bratov, da bi po njih priprošnjah prejemali od Boga milosti, ziasti
moč in srčnost v boju za sveto vero. V mučeniških zapiskih, ki so
je skrbno zbirali, shranjevali in v shodnicah prebirali, je navadno po¬
vedan kraj njih pokopališča, kje da počivajo kosti svetih mučencev.

18. november: Posvečevanje cerkev.

889

Tako se je skozi vsa stoletja do dandanes zvesto ohranil spomin na
pokopališča Kristusovih vojnikov, ki jih je svet zaničeval, Bos pa jih
hotel poveličati.

1. Med pokopališči, ki so jih kristjani vseskozi najbolj ča¬
stili, skoraj neprenehoma obiskovali, poljubovali in s solzami na¬
makali, je bil od nekdaj v prvi vrsti takozvani Vatikanski holmec
v Rimu, kjer je bil sv. Peter z glavo proti tlom obrnjen križan
in pokopan, in pa kraj ob cesti proti Ostiji, kjer je bil sv. Pavel
obglavljen in zagreben. Sv. papež Anaklet (100—112) je na
vsakem teh grobov sezidal malo kapelico, in ni prešel noben dan,
ni minila nobena noč, da ne bi bili tu klečali in molili pobožni
verniki. Pogostoma se je primerilo, da so jih med molitvijo na
teh svetih krajih zgrabili malikovavci ter jih pred sodnike vlekli
in v smrt obsodili. Ko po 3001etnem krvavem preganjanju na¬
posled cesar Konstantin kristjan postane in cerkev jame mir
uživati, bila je gneča okoli teh grobov od dne do dne večja.
Konstantin torej ukrene, mali grobni kapelici spremeniti v krasni
cerkvi. Oni dan, ko se je imel temeljni kamen vložiti za zidanje
nove cerkve nad grobom svetega Petra na Vatikanskem holmcu,
odloži cesar škrlat in krono, vzame sam motiko in lopato v roke
in nakoplje 12 košev prsti na čast 12 apostolom. Iz groba
vzdignjeno truplo sv. apostola Petra polože v srebrn zaboj in
ga denejo v drugo svinčeno in pozlačeno shrambo, ozaljšano z
zlatim, 150 liber težkim križem. Ko krasno hišo božjo dozidajo,
Posveti jo papež Silvester I. dne 18. listopada 1. 324. Spomin
na to posvečenje se zatorej današnji dan obhaja po vsi krščanski
cerkvi. Tekom stoletij so grob sv. Petra in cerkev obdarovali
z najdražjimi zakladi. Že cesar Konstantin je podaril na nje¬
govem grobu neizmerno dragocenosti v zlatu in dragih kamenih;
i'avno tako so storili njegova mati Helena in njegovi nasledniki.
Skoraj vsi katoliški cesarji, kralji in knezi so na ta grob pokla¬
pali najbogatejša darila, da bi tako spričevali svojo vero in veliko
spoštovanje do rimskega sedeža, ki ga je bil sv. Peter postavil.

Lepo cerkev, po Konštantinu postavljeno, pa je bilo v teku
Časov treba popravljati. Že papež Nikolaj V. jo je mislil na
novo zidati; toda še-le za časov papeža Julija II., 1. 1506, ko
je bila že skoraj propadla, jeli so jo novo zidati, a še-le 1. 1626,
za dobe papeža Urbana VIII., so jo popolnoma dovršili. Ta
cerkev je največja in najlepša na vsem svetu. Najimenitnejši
zidarski mojstri, najslavnejši slikarji in podobarji so jo izdelovali
in si pri njej pridobili neumrljive zasluge. Samo zidanje je

840

18. november: Posvečevanje cerkev.

stalo nad 200 milijonov kron, in ves katoliški svet je k temu
pripomogel. Dne 18. listopada, kakor je Silvester bil posvetil
staro cerkev, posvetil je 1. 1626 tudi papež Urban VIII. novo.
Njegovi nasledniki so si šteli v čast, ta veličastni hram božji
obdariti in ozaljšati z zakladi mnogoterih prelepih umetniških
izdelkov. Najdražji zaklad pa so cerkvi ostanki in svetinje sv.
apostolov Petra in Pavla. Ti počivajo - v prekrasni kapeli pod
oltarjem, na katerem le sveti oče papež sam sme maševati.
Pred tem oltarjem gori 120 svetilnic noč in dan. Do njega se
gre po dvojnih stopnicah iz belega marmorja. Podzemeljska
grobna kapela se imenuje: spoznavanje sv. Petra. Le-sem zahaja
leto za letom tisoč in tisoč romarjev iz najdaljnjih krajev sveta
poživljat si vero, objokavat grehe, zadobivat odpuščenje in ude¬
leževat se svetih odpustkov, ki so jih bili papeži podelili.

2. Ne tako krasna in veličastna, kakor cerkev sv. Petra,
pa enako častitega spomina je cerkev sv. Pavla, ki jo je bil
cesar Konštantin sezidal in papež Silvester I. posvetil na onem
mestu, kjer je bil sv. Pavel ob glavo dejan in je bil papež
Anaklet malo kapelico postavil. Ker so čedalje obilneje prihajale
množice romarjev, treba je bilo cerkev kmalu povečati in raz¬
širiti. Zato jo cesar Teodozij in njegov sin na novo sezidata.
Grozoviti vandalski poglavar Genzerik se je ni predrznil dotak¬
niti. Tako je stala krasno ozaljšana cerkev do papeža Leona III.
Tedaj pa jo je potres jako poškodoval. Svetli cesar Karol Veliki
je papežu pripomogel iz svoje blagajnice, da so jo sezidali na
novo in še lepšo. Kakor v Šent-Peterski cerkvi, tako so se
tudi tukaj nakopičili v teku časov največji in najdražji zakladi.
Natančne podobe vseh papežev so bile po stenah; osemdeset
stebrov iz najdražjih kamenin je nosilo v poslopju vsa podstrešna
bruna, najlepše slikarije in stebri s podobami so kinčali notranje
prostore, in ni bilo drugega videti nikjer, nego marmor in zlato.
Leta 1823, dne 17. malega srpana, pa je ta prekrasni hram
božji pogorel po neprevidnosti nekaterih delavcev, ravno ko je
papež Pij VII. umiral. Že brž njegov naslednik papež Leon XII.
se je s pomočjo vernikov lotil novega zidanja. Papež Gregorij XVI.
je doživel veselje, da je 5. dan vinotoka 1. 1840 mogel posvetiti
poprečno ladjo cerkve in sv. mašo v njej obhajati. Tudi sv. oče
papež Pij IX. je na vso moč in goreče podpiral in nadaljeval
zidanje. Namestnik egiptovskega kralja, Mehmed Ali, podaril
je v ta namen četvero najlepših stebrov iz alabastra v enem
kosu, tudi ruski car je poslal dragega marmorja za lepotičje.

18. november: Posvečevanje cerkev.

841

Najslavnejši umetniki so ozaljšali cerkev s svojimi neumrljivimi
izdelki. Dan 10. grudna 1. 1854 pa, ravno ko je poprej sv. oče
Pij IX. slovesno bil razglasil versko resnico o Marijinem neoma-
dežanem spočetju, posvetil je ta tempel božji, ki oklepa grob
sv. Pavla, kar najbolj praznično vpričo skoraj 200 škofov iz
vseh delov sveta.

3. Če pride katoliški romar v veličastni hiši božji, ki hra¬
nite v Rimu kosti sv. apostolov Petra in Pavla, čuti se nehote
primoranega, občudovati vladarstvo božje previdnosti, ki tukaj
tako živo stopa pred oči. Sv. Peter je bil ubog ribič, sv. Pavel
tkalec (preprogar), pa oba sta bila v božji roki orodje, vesoljni
svet podvreči sv. križu. Poganstvo se jima je ustavljalo z ognjem
in mečem; Petra so kakor razbojnika križali, Pavla ob glavo
dejali. Mislili so, da so z njiju smrtjo zatrli tudi njiju ime in
njiju spomin. Pa tega še ni bilo dosti; prizadevali so si rimski
cesarji skozi 300 let, da bi seme, zasejano po teh apostolih,
izruvali kristjanom iz src ter je z zemlje potrebili s potoki pre¬
lite krvi. Ali glej! sveta apostola živita v svojih naslednikih,
Papežih in škofih; njiju sv. ostanki so v velikem češčenju, še
celo verige, ki sta jih za Jezusovega imena voljo nosila, se
shranjujejo v zlatih oklepih v večen spomin. Nad njunima gro¬
boma se vzdigujeta najlepša templa na svetu, a potomci onih,
hi so jih rimski cesarji hoteli s sveta potrebiti — katoliški
kristjani — prihajajo v neštevilnih trumah poklanjat se ubogemu
ribiču in tkalcu, da, celo krščanski cesarji, kralji in knezi po¬
lagajo svoje krone njima k nogam, štejejo si v čast, kakor pravi
sv. Krizostom, da morejo ribiča in tkalca za zaščitnika imeti,
Proseč ju te milosti s srčnim zaželjenjem. Poganstvo pa je v
obzidju večnega Rima zatrto, maliki so v prah zdrobljeni, njih
templi razsuti, njih oltarji prekucnjeni in kosti poganskih ce¬
sarjev na vse štiri vetrove razpršene. Križ, ki sta ga bila ta
apostola zasadila in s svojo krvjo zalila, je zmagal in zmaguje
še sedaj, svetleč se visoko v zraku na zvonikih cerkva, ki so ji
Postavili hvaležni potomci njima na čast. Kako čudovita so božja
Pota, kako čudovito poveličuje Bog svoje zveste služabnike!

JCeminljivost svete katoliške cerkve.

Med prednostmi, s katerimi se odlikuje katoliška cerkev in ki
pas napolnujejo v sedanjih viharjih s tolažbo, veseljem in zaupanjem,
•! e n jen večni obstanek, njena neminljivost. „Ti si Peter  (to
Jc skala), in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in pe-

842

18. november: Posvečevanje cerkev.

klenska vrata je ne bodo premagal  a. 1 (Mat. 16, 18.) Po
teh Kristusovih besedah je Peter (rimski papež) podlaga poslopju, po¬
slopje samo je sveta cerkev, in zoper to cerkev je zastonj vse zaleta¬
vanje in repenčenje pekla, ker ima ostati neumrljiva, neminljiva, večna.
Na tej skali stoji sv. cerkev že blizu 19. stoletij. Koliko prekucij je
v teku stoletij predrugačilo obličje zemlje! Koliko kraljevih palic ali
žezel se je zlomilo, koliko kron zdrobilo! Koliko vladarskih rodov*
koliko držav poginilo! Koliko slavnih narodov s sveta izginilo! Le
rimska cerkev še stoji. Sicer je na videz semtertja omahovala pod
udarci sovražnikov, a nikdar je niso premagali in je tudi ne bodo, ker
poginiti ne more. Nevernikom na osramočenje in vernikom v tolažbo
naj kratko pojasnim to resnico.

Neminljivost sv. katoliške cerkve spričuje sv. pismo. Že prerok
Izaija je napovedoval: „Dete nam je rojeno . . . . in njegovo
ime je Čudoviti, Svetovavec, Bog, Močni, Oče prihodnosti,
Poglavar miru; njegovo gospostvo se bo množilo. Na
sedežu Davidovem in svojem kraljestvu bo sedel, da ga
utrdi in podpre s pravicami in pravičnostjo odšle in na
večno.“  (Iz. 9, 6.7.) In prerok Danijel govori: „Bog nebeški bo

kraljestvo ustanovil, ki ne bo nikdar razdejano;.

trajalo bo vekomaj.“  (Dan. 2, 44.) Tedanja obstoječa kraljestva
pa so bila babilonsko, grško in rimsko: a kje so sedaj? Ti preroški
izreki ne bi se dali razumeti brez večnega obstanka sv. cerkve. — Še
bolj jasna in določna je obljuba Kristusova. Prišedši v kraje Cezareje
Filipove, vpraša Jezus svoje učence: „Kdo, pravijo ljudje, da je
Sin človekov? Oni pa so rekli: Nekateri, da je Janez
Krstnik, nekateri pa, da Elija, nekateri pa, da Jeremija
ali prerokov kateri. Jezus jim reče: Vi pa, kdo pravite,
da sem? Odgovoril je Simon Peter in rekel: Ti si Kri¬
stus, Sin živega Boga. In Jezus je odgovoril in mu rekel:
Blagor ti, Simon, .Jonov sin! ker meso in kri ti nista
tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih  (to je: Tega
ne veš po svoji pameti, temveč si po božjem razodenju poučen). Pa
tudi jaz povem tebi:  Ti si Peter (skala), in na to skalo bom
zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo zmagala.** (Mat.
16, 13—18.) Te poslednje besede se z zlatimi črkami berejo v obloku
velikanske kupole v Šent-Peterski cerkvi v Rimu. To vedo odpadniki
in neverniki ravno tako dobro, kakor katoličani. In naj bi se kedaj
divjakom in prekucuhom posrečilo, podreti in razvaliti to veličastno
stolico, ki jej na zemlji ni enake, vendar bo ta v kupoli zapisani izrek
večne Resnice spričeval še na grobljah in razvalinah, da je katoliška
cerkev neminljiva, zakaj obljuba Sina Božjega ne more goljufati. Da
ni beseda Zveličaijeva cerkvi škit večnega obstanka, poginiti bi mo¬
rala že tisoč in tisočkrat zavoljo nezaslišanega preganjanja po pogan¬
skih cesarjih in oblastnikih, in od druge strani po prizadetju krivo¬
vercev in razkolnikov, od tretje strani po pohujšanjih in hudobijah,
ki so jo vseskozi žalile in jej krvave rane vsekavale, poslednjič posebno
v boju osemnajstega stoletja zoper takoimenovane enciklopediste; a ta
boj se dandanes zopet ponavlja z vso silo.

18. november: Posvečevanje cerkev. 843

Ni mi mogoče popisati, kaj je cerkev nad 300 let morala prebiti
od strani poganskih cesarjev. Poskušali so vse zvijače in sleparstva
ter vsakatere muke, da bi krščanstvo že v zibeli zadušili. Po vsem
svetu je tekla kri papežev, škofov, duhovnikov in drugih vernikov,
celo otrok, vsake dobe, vsakega stanu in obojega spola. Rimski cesar
Dioklecijan se je že bahal, da je krščanstvo pokopal. Toda cerkev ni
propadla pod oboroženimi rokami zatiravcev, temveč se je le še krep¬
keje razcvetala, enaka vinski trti, ki se mora obrezovati, da še več
sadu rodi, ali njivi, ki prinaša tem več zlatega klasja, čim bolj jo
plug razporja in zrahlja. Kri mučencev je bila vedno rodovitno seme
novih kristjanov, in ravno doba krutega preganjanja je bila za cerkev
zlata doba. Poganstvo je spoznalo svojo nezmožnost, premagano je
odložilo krvavo orodje z rok. Rablji so se naveličali moritev in se
spreobrnili. Trinogi, ki so cerkev preganjali, Neron, Domicijan, Galerij.
Julijan odpadnik in drugi, umrli so pod strašnimi udarci božje pra¬
vičnosti drug za drugim. Mladi Konstantin pač ponižno ukloni svojo
glavo pod jarem sv. križa, ki je odslej največji kras rimskega Kapitola
in cesarskih kron. Takozvani „Panteon“, tempel, ki je bil posvečen
vsem poganskim malikom in nesnagam, olepotičili so s podobami in
kipi Jezusa, neomadežano spočete Device Marije, apostolov, mučencev,
cerkvenih učenikov, spoznavavcev in devic, in zdaj so prebivale vse
čednosti ondi, kjer so poprej gospodovale vse hudobije.

Drugi boj je imela cerkev s svojimi lastnimi otroki, to je z od¬
padniki, ki so jo napadali veliko huje, nego pogani; tudi so bili bolj
samopašni in trdovratni, ker niso nikoli odnehali. Krivoverci, čijih
°rožje je bilo laž, obrekovanje, zasramovanje in zaničevanje, večkrat
združeno s krvavo silo, so katoliške resnice izprevrgli, onečistili.
drugo za drugo tajili. Peklensko trdovratno so nastavljali svoje po-
rušujoče orodje na vsakateri kamen božjega poslopja. Toda zastonj so
bile vse poskušnje, zmagati in podreti trdnjavo svete cerkve. Cerkveni
učeniki, luči učenosti in svetosti, njeni višji pastirji in občni zbori z
največjo oblastjo in nezmotljivostjo obdarjeni, zadeli so vsako krivo vero
v  srce' ter premagali njih napačne naklepe, kakor so nekdaj mučenci
Premagali trpljenje in trinoge. Tudi zoper te odpadnike je vzdignil Bog
svojo maščevalno roko. Arija zadene ravno v slovesnem sprevodu nagla,
grozovitna smrt. Nestoriju jezik segnije in živemu mu ga črvi razjedo.
D v tih nosi svojo sramoto in bolečino živ s seboj itd. Gorje predrzni in
božjeropni roki, ki se upa dotakniti Gospodove skrinje zaveze.

O pohujšanjih pa in hudobijah, ki so sveto cerkev vseskozi žalile
'u jej sekale krvave rane, smem trditi, da so ravno one tisti čudeži,
ki so cerkvi porok večnega obstanka in "najsijajnejši dokazi njenega
božjega izvira. Zakaj vkljub pregreham in razuzdanostim njenih ne-
yrednih otrok spoštovali so vselej nje pastirje; njih nravne ali zivljenske
Postave so bile ves čas čiste, krotitev sveta, verski nauki vseskozi
uepopačeni ter je bilo občudovati vedno in brez števila zgledov vsa¬
katere čednosti. Zato se nam ni bati za cerkev. Duh resnice in
m oči ostane vekomaj pri njej.

Najhujši boj za cerkev pa se je vnel koncem osemnajstega in
z učetkom devetnajstega stoletja in se v naših časih več ali manj zopet

844

18. november: Posvečevanje cerkev.

ponavlja. Za teh žalostnih časov je bil in je še neverstva in raz¬
brzdanosti namen: rimski sedež in vesoljno cerkev, celo nje božjega za¬
četnika samega pogubiti, — s črevesi zadnjega duhovnika zadnjega kralja
zadaviti. Pod enim in istim praporom zbira in druži se cela armada
predrznih pisačev, bogatajcev, materijalistov, sanjačev, brezbožnežev,
romanopiscev, trinogov in rabljev; vsi so se zarotili, rimsko cerkev
pogubiti. — Na Francoskem, kjer so poprej več stoletij sv. vero visoko
spoštovali, so brezbožneži cerkve podirali, križe lomili, oltarje preku-
cavali, sv. daritev odpravili, duhovnike pa podavili ali iz dežele pre¬
gnali. To razdejanje je seglo celo do svetega mesta. V Rimu in
Vatikanu (v papeževi palači) se je razlegalo bogokletstvo, sedež sv.
Petra so onečastili, namestnika Kristusovega uklenili. Brezbožnost
je zmagovala, nihče se jej ni več upal ustaviti. Cerkev božja je bila
na videz zgubljena. Toda Kristus, spavajoč na videz, se prebudi. Dih
njegove pravičnosti upogne in pogubi začetnike brezbožnega upora.
Kmalu se razvaline zopet omlade po Evropi: cerkve se odpro in vnovič
zidajo, zopet se začne božja služba, zopet ima Rim svoje papeže, in
iz te poskušnje se cerkev na novo pokaže čista, mogočna in nezmag-
ljiva. Na tem božjem naklu, pravi učen pisatelj, se je vsako kladivo
razdrobilo, in se bode tudi v prihodnjih časih, zakaj Kristus sam je
obečal cerkvi, da pri njej ostane do konca sveta.

Vendar pa po mnenju naših prostomislecev, modrijanov, nekaterih
zgodovinarjev, romanopiscev in časnikarjev sedanji napredujoči časi
potrebujejo nove vere, novega Boga in nove službe božje. Iz tega na
videz sledi, da je katoliška cerkev ostarela in blizu pogina. Toda vse
take in enake misli so brezbožne, tak krik zaničljiv. Taki izneverci

sami v resnici ne verjamejo tega. Še nadejati se ne morejo česa ta¬

kega; zakaj, ako bi se hoteli prepričati, more li sv. cerkev propasti,
morali bi se poprej prepričati, da je človeškega začetka. Kako pa
je mogoče do tega prepričanja priti, ko spričujejo najjasnejši in ne¬
ovrgljivi dokazi, da je katoliško cerkev ustanovil Kristus sam, da
je čudež njegove mogočnosti ter jo je Sin človekov ozaljšal s krono
neumrljivosti? Propad in pogin svete cerkve prerokovati, pravi se
toliko, kakor med krivoverce pobegniti, pravi se, tajiti besede Kristu¬
sove, njegovo vsemogočnost, zvestobo in tako njegovo božjo naravo.
Le zagrizeno sovraštvo, besnost in hudobija more prerokovati ali

želeti padec sv. cerkve. Nikakor se nam torej ni bati za obstanek

sv. cerkve. Vojskujoča se cerkev bo obstala, dokler bodo vsi izvoljenci
združeni s tistimi v nebesih, iz katerih obstaja zmagoslavna cerkev
Kristusova. Bati se imajo le sovražniki in preganjavci svete cerkve
sami za se. Volter, oznanujoč zmago neverstva, je pisal: „V 20 letih
bosta Bog in vera prazna norčija! 11  To brezbožno prerokovanje je
pisala njegova roka 25. svečana 1. 1758. Ravno na ta dan črez 20
let mu bruhne kri iz prsi, da kmalu potem v obupnosti izdihne svojo
pregrešno dušo.

Mogoče pa je, da cerkev premine v eni ali drugi posamezni de¬
želi, nikdar pa ne povsod. Ako pa luč svete vere ugasne kakemu
nevrednemu ljudstvu, zgodi se navadno le, da zopet zasveti drugemu,
zvestejšemu narodu. Ta skrivnost, da preide sveta vera od ljudstva

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

845

do ljudstva, je strašna. Judje so zavrgli sv. vero, pogani so jo spre¬
jeli z veseljem. Jutrove dežele so se odtrgale od cerkve, na novo
najdeni del zemlje se je pridobil božjemu kraljestvu. Ko je žalostno
novoverstvo ali reformacija sv. cerkvi odtrgala toliko lepih okraj in,
pridobila si je cerkev novih otrok v Ameriki in vzhodnji Indiji. Pro¬
simo torej Boga in Marijo, da nam Slovencem nikdar ne ugasne Inč
edino zveličanske sv. vere, marveč še našim ločenim bratom po krvi
razkolnim Slovanom — prisije v vsi svoji nebeški svetlobi in krasoti.

Molitev.

Ohrani nas, o Bog, po priprošnji Device Marije in sv. apostolov
Petra in Pavla v edinosti sv. vere; dodeli, da po njenih naukih živimo
in po njej k tebi dospemo! Amen.

19. listopad ali november.

Sveta Elizabeta Ogrska, deželna grofinja
turingiška in hesiška (L 1231).

1. V 13. stoletju je na Ogrskem vladal jako pobožen in
velikodušen kralj Andrej II. po imenu, ki je od Boga mu pode¬
ljeno bogastvo rabil v to, da je cerkve zidal, samostane usta¬
navljal in ubožcem pomagoval. Njegova soproga je bila Jedert
Meranska s Tirolskega, podu Karola Velikega, enako pobožna in
usmiljena, kakor njen zakonski mož. Njiju mirni zakon blago¬
slovi Bog 1. 1207 z ljubeznivim detetom, ki pri sv. krstu prejme
ime „ Elizabeta “, to je Bogu posvečena ali v Boga zaupajoča.
Že za otročjih let razodeva se na njej milost božja. Brž ko
jame govoriti, izgovarja pogostoma presladko ime Jezusovo, in
vsaka beseda, ki jo sliši o Bogu, jo prisrčno vzradosti. Še-le tri¬
letna razodeva Elizabeta že ono ljubezen do ubožcev, ki jo je
ohranila vse svoje žive dni. Že tedaj jo veseli, da more solze
ubožcem otirati z miloščino. S tem detetom miru se tudi mir
Povrne v deželo. Komaj se rodi, nehajo vojske in razprtije.
Božje zapovedi se manj prelamljajo in njenemu očetu gre vse po
volji. Povsod gre glas: „Na Ogrskem se je prikazala lepa zvezda,
ki bo svetila po vsem svetu. “

Za one dobe je živel na Nemškem mogočen in slaven vladar,
Herman po imenu. Bil je deželni grof turingiški in hesiški, ki
Je s svojo soprogo Sofijo in četverimi otroki živel na Wartburškem
gradu pri Izenaku, od koder se je krasno videlo v daljavo po

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

84«

lepih gozdih in rodovitnih lokah. Najstarejši mu sin in nastopnih
vladarstva je bil Ludovik, deček zli leti, lep in čist na duši
in na telesu. Temu hoče oče poiskati pobožne soproge, zakaj
tedaj je bila pri vladarskih hišah šega, že otroke v zakon zaro-
čevati, kakor so se tudi že kneževičem podeljevale bogate škofije
in opatije. Ko to premišljuje, obišče ga na gradu pri Izenaku
sloveči mojster Klingsor, pobožen in učen mož iz Sedmograškega,
ki je živel na dvoru kralja Andreja. Grof je na večer tja po¬
vabil veliko dvornih služabnikov, ki mojstra Klingsora prosijo,
naj jim kaj novic pove, ker je bil obhodil veliko mest in dežel.
Pripoveduje jim, da se je ogrskemu kralju porodila kaj ljubez¬
niva deklica, ki kakor zvezda sveti po svetu. Z veseljem po¬
slušajo vsi pričujoči to novico ter jo sporočijo takoj deželnemu
grofu. Herman pozveda dalje o deklici, ter sliši tudi po nekem
ogrskem menihu, kako se vsa dežela veseli tega ljubeznivega
deteta, ker se je ž njo v deželo povrnil mir in blagoslov božji.
Vsled tega se odloči deželni grof to kraljično zasnubiti svojemu
sinu Ludoviku, ter odpošlje bogato poslanstvo imenitnih gospodov
in gospa k ogrskemu kralju, ki naj bi njegovo hčer Elizabeto
izprosili za Ludovika, in če mogoče, jo precej s seboj privedli
v Turingijo.

Po dolgem potovanju pridejo srečno v Požun, tedanje glavno
mesto Ogrskega, ter sporočijo kralju prošnjo svojega gospoda.
Kralj skliče svoje svetovavce. Mojster Klingsor, ki se je bil
med tem zopet vrnil na Ogrsko, jim pripoveduje, kako mogočen
je deželni grof, kako blage lastnosti ima in kako bogata je nje¬
gova dežela; isto tako ve o njegovem sinu Ludoviku povedati
veliko lepega in dobrega. Zato kralj in kraljica dovolita v to
zaročitev in celo pripustita, da mlada kraljična odpotuje s po¬
slanci. Zavijejo jo v obleko z zlatom tkano, položivši jo v srebrno
zibel. Stela je še-le tri leta, ko ima zapustiti očeta in mater in
se napotiti v daljno deželo. Na dan odhoda poljubita jo oče in
mati, s solzami izročivši jo poslancem, ki v Turingijo odidejo
bogato obdarovani z najdražjim zakladom, z malo Elizabeto.
Ž njo odpotuje trinajst ogrskih plemenitih gospodičin, ki naj bi
bile ljubi Elizabeti tovarišice in prijateljice. Tudi nazaj grede
ne pripeti se nikaka nesreča.

Herman in njegova soproga, ko zaslišita, da se poslanci
bližajo s kraljično, zahvalita kleče Boga, da jima je uslišal prošnjo.
Potem gresta do Izenaka naproti, sprejemat kraljevo hčerko.
Deželni grof, videč ljubeznivo in prisrčno deklico, je je neizmerno

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

847

vesel; vzemši jo v naročje še enkrat zahvali Boga za ta dar.
Potem pa se vrne na grad Wartburg (Prežigrad), stanice za njo
pripravljat. Ob enem razpošlje povabila na vse strani vitezom
in imenitnejšim meščanom, naj pridejo pogledat dete, ki sta mu
je podarila Bog in ogrski kralj. Deželna grofinja ostane pri
Elizabeti črez noč v Izenaku; na jutro pa jo preneso na grad
Wartburg. Tu je veselje brezkončno; vse občuduje krasno, lju¬
beznivo deklico, ki so jo sedaj po deželni šegi slovesno zaročili
z nič manj zalim mladeničem Ludovikom. Obhajali so velike
slavnosti, katere so poveličavali pevci in godci.

2. Odšle ostane Elizabeta na gradu; odgojujejo jo z zaro¬
čencem vred. Že zgodaj pa naj bi poskusila, kako minljivo je
vse posvetno gospostvo. Črez dve leti pride z Ogrskega sporočilo,
da so nekateri podložniki jej neusmiljeno umorili pobožno mater,
kraljico Jedert. Zategadelj pretaka bridke solze, se obsihdob z
vsemi svojimi mislimi in čutili oklene ljubega Boga, položivši si
s tem podlago srčni prihodnji pobožnosti. Otročje-pobožna Guda,
neka dvorna gospodična, ki jo je deželni grof s peterimi drugimi
Elizabeti dal za tovarišico in ki je Elizabeti služila do njene
smrti, je spričavala, da je mlada kraljična vse misli, vsa čutila
svojega srca obračala že na to, kako bi mogla zvesteje Bogu
služiti in si nebesa pridobiti. Kolikorkrat more, skoči v grajsko
kapelico, poklekne ob vznožju oltarja, odpre, akoravno še ne zna
brati, velike psalinske bukve, sklene svoje ročice, in obrnivši oči
proti nebesom goreče moli in premišljuje. Ako najde kapelo za¬
prto, pobožno poljubi ključavnico, vrata in zunanjo steno iz lju¬
bezni do Jezusa, ki notri v tabernaklju prebiva. Kadar s ple¬
menitimi gospodičnami igra in pri igri kaj dobi, razdeli vse med
uboga dekleta, veleč jim, naj zato molijo nekoliko očenašev in
češčenamarij. Ne da bi je tovarišice zapazile, pade pri igri včasih
kolena, da v naglici opravi kako kratko molitvico. Kadar
jej posebno ugaja kaka igra, zapusti jo kar nenadoma iz ljubezni
Boga. Semtertja nekoliko zapleše s svojimi tovarišicami; ko
enkrat na okoli pripleše, postane in reče dekletom: „Tako, enkrat
je dovolj za svet, drugo opustim Kristusu na čast. “ Večkrat
Ve de svoje tovarišice na pokopališče in jim reče: „Spominjajte se,
da enkrat ne bomo drugega nego prah in pepel. u  Stopivši potem
h koščenici, pravi: „Tu so kosti rajnih; ti ljudje so bili živi,
kakor mi, in sedaj so mrtvi, kakor bomo tudi mi. Zatorej lju¬
bimo Boga; pokleknimo in rekajte z menoj: Gospod, po svoji
grozoviti smrti in po bridkostih svoje ljube matere Marije, po

848

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

svojih peterih ranah nas zveličaj in te uboge duše reši njihovega
trpljenja!“ Otroci so potem za njo molili in vedeli pripovedati,
kako se ljubo dete Jezus Elizabeti prikazuje, jo ljubeznivo po¬
zdravlja in ž njo igra, akoravno jim je Elizabeta to praviti ostro
prepovedala. Zunaj teh ur za igrače uči se toliko molitev,
kolikor le more, in jih opravi vsaki dan veliko število. Če je
po dnevi zadržana, opravi jih zvečer ali po noči. Večkrat mislijo
služabnice, da je že zaspala, ko je med tem tiho molila. Sramež¬
ljivost in deviško čistost je posebno ljubila. Izvoli si zato za
zaščitnika ali variha angelsko čistega mladeniča sv. apostola Ja¬
neza, Jezusovega ljubljenca. Toli pobožno časti tega svetnika,
da ne odreče nikoli nikomur, kdor jo česa poprosi v imenu tega
apostola, Kolikorkrat gre na prosto, poravna si pajčelan, ki so
ga že tedaj gospodične nosile, tako, da nihče ne more videti
njenega obličja. Lepih oblačil ni cenila prav nič. Kadar gre ob
nedeljah in praznikih v cerkev, odloži nekoliko svojega lepotičja;
tudi se noče nikdar ravnati po tedanjih šegah. Že sedaj se njej
v mladi duši razodeva neomejena ljubezen do bližnjega, ki jo
je pozneje spolnovala. Ves denar, ki ga je prejela po svojih
rajnih stariših, razdeli med ubožce. Po čumnatah in kuhinji po¬
bere ostanke jedi, da jih zanese lačnim revežem. Deželnega grofa
Elizabeta ljubi in časti, kakor svojega očeta; pa tudi njega zelo
veseli njeno pobožno življenje in ljubi jo, kakor svojo hčer. Lu-
dovik, njen zaročenec, jej je po otročje vdan, biva rad v njeni
tovarišiji, posluša njene pobožne pogovore in je ne imenuje dru¬
gače, nego „ljuba sestra“, ona pa njega „ ljubi brat“.

3. Ko Elizabeta stopi v deveto leto, umrje njej na veliko
žalost bogoslužni deželni grof Herman. To je velika nesreča za
njo. Dokler je on živel, se ni smel nihče predrzniti, kaj begati
jo v njenih pobožnostih, ko pa je umrl. postane drugače. Deželna
grofinja nič kaj ne moro trpeti posebno Elizabetine bogoslužnosti;
tudi Neža, Ludovikova sestra, ki so jo ž njo vred odgojevali,
očita jej zategadelj bridko. Ko pa Elizabeta prihaja še od dne
do dne resnobnejša in se čedalje bolj izogiba iger drugih gospo-
dičin, začno jo še te zasmehovati. Celo dvorni služabniki za¬
smehujejo njeno vedenje, da nima namreč nič visokega in pleme¬
nitega na sebi. Enkrat na praznik Marijinega vnebovzetja reče
grofinja Neži in Elizabeti: „Pojdimo v Izenak v cerkev Matere
Božje k sv. maši in pridigi. Oblecite se lepo in denite si zlate
krone na glavo!' 1  Princesinji storite in greste z materjo v cerkev.
Ondi pokleknete na stol, na katerem stoji podoba sv. razpela.

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

H49

Elizabeta, ozrši se na to podobo, vzame krono z glave, de jo
na stol in poklekne na tla, ne imajoč drugega lepotičja na glavi,
nego lase. Grofinja zaradi tega razkačena, zareži na njo: „Kaj
je to, deva Elizabeta? Hočete li kaj^ novega početi? Ali naj
vas vsakdo zasramuje?* Mirno in ponižno odgovori jej Elizabeta:
»Ljuba gospa! nikarte mi tega zameriti. Glejte, tu pred mojim
obličjem stoji usmiljeni, sladki in ljubeznivi Zveličar z bodečim
trnjem kronan. Moja krona bi ga zasramovala, ako bi mu na¬
sproti stala tako ošabna, z biseri, zlatom, in dragimi kameni.*
Nato jame bridko jokati,
zakaj že je njej bila
ljubezen Kristusova ra¬
nila nežno srce, in sklo¬
njena do tal tako srčno
moli naprej, da kos
plašča, ki ga drži pred
obličjem, vsega premoči
s solzami. Iz cerkve
domov se vrnivši mora
slišati grenke zabavljice
od grofinje, Neže in
dvornih služabnikov.

Vsem v gradu je hudo
na poti njeno pobožno,
v Bogu zbrano življenje,
njena priljudnost do
nižjih, njena ljubezen
do ubogih ljudi, njena
globoka ponižnost. Zla¬
sti jo princezinja Neža
y edno zaničuje in pre¬
ganja, grofinja pa si na
vso moč prizadeva, posiliti jo v kak ženski samostan. Poskušajo
tudi vse zvijače, mladega deželnega grofa Ludovika pregovoiiti,
da bi svojo zaročenko Elizabeto zopet nazaj poslal na Ogisko,
ker je preboječa in presamotna.

Elizabeta pa vse to zasramovanje in zaničevanje voljno tipi
’ z  ljubezni do Jezusa. Pogostoma se umakne v kak samoten
ki'aj, da se izjoka, ker vidi, da so jo zapustili vsi. V molitvi
P a  nahaja tolažbo. Ljubemu Bogu toži svoje bridkosti, in kakor
klij a med trnjem cvete nedolžna Elizabeta v trpljenju in bolesti,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

850

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

napolnujoč vse okoli sebe s prijetnim duhom ponižnosti in potr¬
pežljivosti. Ljubi Bog pa vidi njene solze in sliši njene otročje
molitve. Ludovik, ki je sedaj za očetom gospodar v deželi, jej
zavoljo svoje mladosti in otročjega strahu pred materjo nič prav
ne more pomagati, a ostane jej vseskozi zvest in s čisto ljubez¬
nijo vdan. Ta ljubezen prihaja celo vedno večja, čim bolj spre¬
gleduje, kako dobra in pobožna je Elizabeta. Večkrat se jej čudi
in si na tihem želi, da bi jo mogel posnemati. Bolj ko se hu¬
dobneži s svojim podpihovanjem plazijo okrog njega, bolj ko Eliza¬
beto drugi sovražijo zaradi njenih čednosti, tem bolj se on za
njo poteza in jo skuša skrivaje utolažiti. To je Elizabeti naj-
yečje veselje, njegove besede so hladilno mazilo žalostnemu srcu.
Med tem Ludovik dopolni dvajseto leto. Obečal je bil Elizabeti,
da jo bode v zakon vzel in sedaj tudi hoče biti mož beseda. Ko
razodene ta ukrep, se ne predrzne nihče več, ugovarjati mu in
ga ovirati v tem namenu.

4. Leta 1220, ko je Elizabeta imela 13 let, obhajajo poroko
na Prežigradu zelo svečano. Mlada zaročenca sta sedaj drug
drugega last za vselej. V bogoslužni ljubezni in edinosti živita
skupaj, kakor bi angeli pri njiju prebivali. Ludovik je bil zal
gospodič; lici ste mu bili nedolžno rdeči, lasje rumenkasti in dolgi,
njegovo obličje jasno in veselo, njegova hoja po koncu in vsa
spoštljiva; a še lepša mu je bila duša. Ni ga bilo tedaj na
Nemškem vladarja ne enega, ki bi ga bil v pobožnosti prekosil
Vsaki dan gre k sv. maši; krotak in priljuden je vsem, ki pri¬
dejo k njemu, le hudobneži se tresejo pred njim. Zaščitnik je
nedolžnosti, v svetu moder, zvest v obetih, pravičen v dejanju,
dober in ljubezniv do služabnikov, dokler božje zapovedi spol-
nujejo, a gorje njih prestopnikom! Na vratu morajo nekaj časa
očitno v kazen nositi sramotno znamenje. Visoko čisla pobožne
menihe ob bližnjem Reinhardovem potoku, kojih samostan so bili
sezidali njegovi predniki; pogostoma je obiskuje in se ž njimi
razgovarja. Vselej, preden stopi v samostan, gre v bolniščnico
in hišo za tujce, ki so bile tedaj povsod poleg samostanov, da
prijazno potolaži bolnike, kojim strežejo menihi, jim podeli miloščine
in večkrat podari kako svojo obleko. Na gradu posnema ostro
meniško življenje, da ne uživa niti slanih, niti z dišavami za¬
činjenih jedi. Ravnilo mu je: „Pobožno, čisto, pravično.“ Nje¬
govo ljudstvo ga jako ljubi in posnema, je mirno in pokorno.
Po vsi deželi biva edinost, mir in varnost. Grof Ludovik je bil
pravi zgled svojim podložnikom.

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

851

Elizabeta prisrčno ljubi tega dobrega gospoda. Sicer je še
mlada, pa vsa resnobna in spoštljiva. Obraza je bila nekoliko
zagorelega in brdkega; lasi črnih, rasti vitke, hoje častitljive in
plemenite. Čeprav je še tako mlada, spoznava vendar dolžnosti in
pravice zakonske žene. Pobožnega soproga je spoštovala kot
glavo svojo, z veseljem je v vseh rečeh spolnovala njegovo voljo;
on pa je ni oviral v pobožnih vajah, temveč jo še spodbujal, da
naj je le opravlja. Vedno kakor v otročjih letih sta se imeno¬
vala brat in sestra in vselej je Elizabeto srce bolelo, kadar je
Ludovik z grada odšel po kakih opravilih. Da je le mogla,
spremljala ga je; niti mraz niti sneg, ni vročina ni povodenj je
ne more ločiti od njega, kakor tudi nikdar ne od Boga. Ako
pa ne more ž njim iti, obleče se po vdovski, zakrije si glavo,
kakor vdove, in čaka v molitvi povračajočega se soproga. Zasli-
šavši, da gre, obleče se po knežje in mu prijazno naproti hiti.
To stori vsekdar iz čiste krščanske ljubezni, da ne dd prostora
nobeni nevolji. Pri mizi sedi vedno ob njegovi strani, kar stori
tudi zategadelj, da mladi vitezi nimajo kakih nespodobnih pogo¬
vorov. Tako sta oba zakonska bila lepo ogledalo resnično krščan¬
skega zakona v sveti edinosti; vsa sta ponižna in čista pred
Bogom, sočutna in dobrotna bližnjemu, ljubezniva drug do dru¬
gega; a njiju zakonska ljubezen izhaja iz najčistejše ljubezni
božje in je v Bogu posvečena.

5. Elizabeta je vsa srečna. Vendar pa ne pozabi, da jej
vsa sreča prihaja iz božje roke; ta misel jo spodbuja k vedno
večji zahvali in zvestobi do Boga. Živela je doslej celo nedolžno;
a  vendar misli, da nebesa, po katerih jej hrepeni srce, trpe še
večjo silo. Zato si prizadeva, da svoje telo kroti s ponočnim
čuvanjem. Po noči vstaja iz postelje in pokleka poleg nje. Tako
moli dolgo, spominjajoč se na dete Jezusa v jaslicah; zahvaljuje
Jezusa, da je hotel o polnoči v mrazu in revščini priti na svet,
Ja bi odrešil ubogi človeški rod. Ludovik, prebudivši se, opomni
j° večkrat, naj vstane od svoje molitve in gre počivat, podavši
jej roko. Elizabeta jo prime, poljubi, s"solzami moči in moli dalje,
Ja utrujena zaspi poleg postelje. Če pa Ludovik ni doma, pre-
čuje vso noč z Jezusom, ženinom svoje duše. Pod najlepšo obleko
uosi na golem životu rasovno srajco. Vse petke in ob štirideset-
Janskem postu daje se bičati v spomin Kristusovega trpljenja,
Ja bi, pravi, nekoliko povračevala svojemu Gospodu, ki je tudi
£a nas bičanje trpel. O postnem času pritrguje si jedi še več,
kakor je zapovedano, obilneje moli in miloščine deli. Veliki teden

54 *

852

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

je vsa v Kristusovo trpljenje utopljena. Veliki četrtek odloži
vsa knežja oblačila, ogrne si revno beraško haljo in gre, kakor
beračica, v nekakih šlapah v cerkev. Ravno tako ta dan umije
noge 12 ubogim, večinoma še gobavim revežem. Vso noč od
četrtka na veliki petek prebedi v molitvi, in ko napoči dan, ob
katerem je Kristus za nas na svetem križu umrl, reče navadno
svojim gospem: „Danes je za vse dan poniževanja; danes mi ne
sme nobena izmed vas skazovati kake časti. “ Po beraško oble¬
čena vstopi se ta dan med ljudi v cerkvi, kjer jo večkrat ne¬
usmiljeno tlačijo in suvajo, ker je ne poznajo. Po nasvetu svo¬
jega spovednika, ki mu razodene svoje pomisleke, uživa samo
jedila, o katerih ve za gotovo, da so grajščinski pridelki, ne pa
davki in krvavi žulji podložnikov. Rajše vstane lačna in žejna
od mize, nego da bi se živila ob trudu in potu podložnikov.
Deželni grof je ne zadržuje v tem prav nič, ker vse to opravlja
tako skrivaje in razumno, da nihče ne zapazi, tudi ni videti ne
žalostna ne otožna, a tudi ne zanemari niti najmanjše domače
dolžnosti. Pri vseh slovesnostih se prikaže veselega in jasnega
obličja, in dasi se njej studi vsa ničemurnost v obleki, obleče se
vendar po knežje, kolikorkrat je treba. Pogostoma se primeri,
da od najobilnejše mize vstane lačna in žejna; sem ter tja užije
sam suh kruh in malo s strdjo namazanega kolača. Enkrat, ko ni
bilo gospoda doma, uživa sama v svoji izbi suhega kruha in
kozarec vode. Nenadoma stopi Ludovik v sobo in hoče v zna¬
menje prijaznosti piti iz njenega kozarca. Ko pa pokusi vodo,
je najboljše vino. Vpraša točaja, odkod ima to vino? Točaj
pove, da je grofinja zahtevala in prejela le samo kozarec vode.
Molče spozna Ludovik v tem dokaz božje ljubezni in posebne
naklonjenosti do ljube mu soproge. Dočim Elizabeta svoje telo
tako kroti, kipi jej srce ljubezni in usmiljenja do ubožcev. Ne
more videti potrebnega ali bolehavega človeka, da ne bi je glo¬
boko v srce zabolelo. Kolikor si more prihraniti, vse razdeli, in
kolikor jej prepusti dobrotljivost Ludovikova, ni bilo še dovolj, da
bi zadostilo njenemu usmiljenju. Ko nekdaj ves svoj denar razda,
med množico ubožcev, ostane nekdo brez daru, ki jo milo prosi
vbogaime. Milo se jej zdi, da mu nima kaj dati; potem pa po¬
tegne z roke bogato, z dragimi kameni vdelano rokavico in mu jo
da. Neki mladi vitez, ki jo spremlja, to videč, kupi od berača to
rokavico ter jo dene na čelado kot zastavo božjega varstva. Še
umirajoč na smrtni postelji je spoznal, da zahvaljuje rešitev v boju,
svojo slavo in svoje zmage temu spominu sv. Elizabete.

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

853

Ta sveta mati ubogih ljudi pa ni še zadovoljna, da potrebnim
in bolehnim razdeljuje denar, obleko in jedi, ampak ž njimi ravna
in govori tudi prav prijazno, tolaži jih ljubeznivo, izprašuje njih
potrebe in okoliščine, da jih potem obiskuje po stanovanjih. Ni
jej pot tako dolga, ne steza tako robata, ne vreme tako neugodno,
da ne hi jih poiskala po hišah. Vsa prijazna pride k vratom,
se vsede k bolnikovi postelji, ne boječa se nesnage ali nezdravega
sopuha; prijazno jim poda, kar je prinesla s seboj, in jih srčno
tolaži. Če umrje kateri njenih ubožcev, pride v njegovo kočo,
Čuje pri mrliču, pogostoma ga zavije v svoje rjuhe in spremi ga
vsa ponižna na poslednjem potu k pogrebu.

6. Doma prede volno, da iz nje dela oblačila ubožcem.
Večkrat si daje skuhati prav slabih jedil, da sama poskusi, kaj
reveži jedd. Rada jim nosi živež pod plaščem in ne straši je
niti najgrša pot. Še dandanes blizu grajščine Wartburg kažejo
stezo, ki je bila silno strma in nevarna za hojo; imenovali so jo:
kolenolom. Enkrat nese, spremljana od svoje služabnice, pod
plaščem kruha, mesa, jajec in drugega živeža navzdol po tej
stezi, da bi razdelila ubožcem, kar nenadoma stopi deželni grof pred
njo, privzdigne plašč in reče: „Pokaži, kaj neseš!“ Ali namesto
jedil ugleda najlepše bele in rdeče rože, ki jih je kedaj bil
videl. Čas za rože pa je že davno minul. Ob enem se mu je
dozdevalo, da vidi njej nad glavo svetel križ. Reče jej: „Idi
svojo pot!" ter odide tudi sam zamišljen. Pozneje pa da postaviti
na tem kraju lep križ, kjer je bil to čudo videl.

Med vsemi nesrečneži so jej bili najbolj pri srcu gobavci.
Takih je bilo tedaj mnogo po Nemškem. Ni se jih bala, ne
bežala pred nalezljivostjo. Vseda se poleg njih, je tolaži, opo¬
minja k potrpežljivosti in zaupanju v Boga, ter jim daje obilno
miloščine. Govori jim: „To trpljenje morate veselega srca pre¬
našati, ne pa žalostni in nevoljni biti. Ako voljno potrpite ta
Pekel, ki vam ga Bog pošilja že na tem svetu, svesta sem si,
nbežali boste peklu na onem svetu. Preverjeni bodite, da vas
čaka veliko plačilo." Ravno najnagnusnejšim gobavcem streže
najrajša, umiva jim roke in noge, potem pokleka pred nje ter
jim ponižno poljublja rane in uljesa. Enkrat, ko deželni grof za
nekaj dni odide z doma, vzame v grad celo gobavega dečka, ki
S a  je bil ves svet zapustil. V gradu ga skoplje, z oljem pomaže
in položi v svojo postelj. Med tem njenim delom povrne se de¬
želni grof. Takoj ga mati vede v spalnico, rekši: „Idi z menoj,
^ a  ti pokažem čudež tvoje Elizabete!" Ludovik stopi k postelji,

J

854 19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

jo hitro odgrne, a namesto gobavega dečka vidi podobo križa¬
nega Zveličarja v postelji. Strmeč obmolči, zajoka in potem reče
Elizabeti: „Ljuba mi sestra, takih gostov mi le še večkrat po¬
lagaj v postelj, hvaležen ti bom za nje; ne daj se nikomur motiti
v spolnovanju svojih čednosti!“

To ljubezen do ubogih in bolnih ljudi jej povrne Bog s po¬
sebno veliko milostjo. Dodeli jej namreč čudovito ljubezen do
uboštva samega, napolnivši jo s trdno voljo, sredi vladarskega
bleska, ki jo obdaja, stan uboštva objeti in v njem živeti, kakor
ubogi Jezus, njen božji ženin. Večkrat se s svojim soprogom
razgovarja o zveličanstvu uboštva; tudi s svojimi dvorskimi slu¬
žabnicami govori pogostoma o uboštvu. Potem pa si sleče knežja
oblačila, se zavije v boren rjav plašč, kakoršne nosijo le berači,
dene raztrgano tančico črez glavo in hodi vpričo svojih služabnic
sem ter tja, kakor uboga beračica. Kakor bi jej neki notranji
glas prerokoval, koliko uboštvo jo še čaka, reče jim: „Taka bom
hodila, kadar bodem zavoljo Boga uboga in nadložna. “

Za te dobe pridejo prvi bratje sv. Frančiška na Nemško.
Slišavši o pobožni deželni grofinji Elizabeti, priromajo na grad,
kjer jih gostoljubno sprejmo. Po teh pobožnih bratih sliši Eliza¬
beta veliko veliko lepega o sv. očetu Frančišku, kako da je ta
svetnik tudi za spokornike zložil pravila, ki se jih celo posvetni
ljudje morejo udeleževati. Bila so to pravila tretjega, sedaj
križem sveta razširjenega reda. Ko Elizabeta čuje o tem spo¬
kornem redu, želi z grofovim dovoljenjem, da bi jo sprejeli v ta
red. Bila je prva, ki je postala družabnica blagonosnega tretjega
reda. Pobožni bratje so jako veseli te pridobitve, ter sporoče o
tem kakor o Elizabetinem življenju sv. Frančišku. Frančišek, ki
mu je uboštvo enako ljubo kakor Elizabeti, jej pošlje svoj stari
ponošeni plašč v znamenje ljubezni, in pismo, v katerem jej raz¬
odene svoje veselje zaradi milosti, katerih jo je Bog vredno spo¬
znal. Ta plašč obdrži Elizabeta vseskozi pri sebi, in še-le smrt
jo loči od tega svetega spomina.

7. Leta 1225 nastane v Turingiji neznanska lakota, ob
času, ko je bil deželni grof na Laškem pri cesarju. Sila je bila
tolika, da so ubogi ljudje jedli travo in korenine, in so bila pota
z mrliči sestradanih pokrita. Usmiljenja se topi Elizabeti srce,
ko je to videla. Ves grofov zaklad razdeli med ubožce ter veli
žitne shrambe odpreti in kruh peči za ubožce. Dan na dan
preživlja do 900 lačnih ljudi. Bolnim in oslabelim nosi sama
kruh in živež. Sama sebi pritrguje do lakote, da le ubogim

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

855

more dajati. Zavoljo lakote jih oboli mnogo. Za toliko množico
bolnikov veliko premajhna postane bolniščnica ob vznožju Preži-
grada, ki jo je Elizabeta že poprej dala sezidati. Zategadelj da
v Izenaku dve novi sezidati ter ju obiskuje vsaki dan. Tu hodi
k posteljam, daje bolnikom jesti, jim prestilja in je prenaša na
druge postelje. Smrad bolnikov jej kar nič ni zopern, akoravno
njene služabnice omedlevajo zavoljo smradu. Iz ljubezni do Boga
premaguje ves gnus in pogostoma moli: „0 Gospod, ne morem
se ti dovolj zahvaliti, ker mi dopuščaš, sprejemati in oskrbovati
te uboge ljudi, ki so ti najljubši prijatelji." Umirajočim ljubeznivo
prigovarja v poslednjem boju, in kadar umrjejo, prosi jim v
molitvi milostne sodbe. A ne obiskuje samo bolniščnic, ampak
tudi po hišah in kočah išče nadložnih in stiskanih ljudi, in čim
večja je reva, tem večja je njena ljubezen. Naposled poproda,
vse žlahtne kamene in druge dragocenosti, da ne bi jej bilo treba
brez daru odpraviti kakega siromaka, Naposled se vendar Bog
usmili in lakota potihne.

Deželni grof, ko sliši o tolikih revah, vrne se s cesarjevim
dovoljenjem domov. Tu prihite njegovi služabniki pritoževat se
mu, da je Elizabeta ves denar iz blagajnic med ubožce razdelila
in vse žitnice izpraznila. Nevoljen zaradi teh pritožb zavrne
j'h, rekoč: „Pustite mojo Elizabeto dajati, komur, kadar in kar
hoče; miloščine nas ne bodo dele pod nič." In deželni grof je
imel prav. Blagoslov božji je prišel nadenj in nad njegovo deželo,
tako, da je mogel črez malo časa z obilnim spremstvom se ude¬
ležiti celo križarske vojske v jutrovih deželah.

Elizabeta, zaslišavši o križarski vojski, se silno prestraši.
Ko jej pa Ludovik pove, da gre iz ljubezni do Jezusa v jutrove
kraje, da bi božji grob branil proti nevernikom, vda se vsa v
božjo voljo. Spremi ga do deželne meje. Ondi jo Ludovik še
enkrat objame in skusi utolažiti, ker bridko joče. Vzemši s prsta
Pečatni prstan, pokaže jej ga, rekoč: „Elizabeta, najljubša mi
s estra, ta prstan, ki ga nosim na prstu, in v čigar žlahtni kamen
Je vsekana podoba Božjega Jagnjeta, • bodi ti gotovo sporočilo o
ttmjem življenju ali o moji smrti. Kdor ti prinese ta prstan,
ljuba mi sestra, temu verjemi." To rekši, odide. Z grozovito
bolečino v srcu zre Elizabeta za njim, dokler ga daljava ne za¬
bije njenim očem. Oh, slutila je, da ne bode več videla svojega
ljubega Ludovika, In tako se tudi zgodi. Ludovik umrje na potu
^ vojsko v Otrantu zveličanske smrti, še ne celo 27 let star.
Kred smrtjo veli nekaterim zvestim vitezom in spremljevavcem.

856

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

naj Elizabeti sporoče njegovo ločitev s tega sveta. Da jim tudi
prstan, ki naj jej ga zaneso. Naposled prosi vse, ki so stali
okoli njegove smrtne postelje, naj se ga spominjajo v svojih mo¬
litvah, po srečno končani vojski pa le-sem prišedši njegove kosti
v Turingijo prepeljajo in v samostanu Reinhardsbrunu k počitku
polože. Vitezi prisežejo, da hočejo spolniti voljo svojega gospoda.
Nekateri se peljejo dalje proti jutrovim deželam, drugi pa se
vrnejo nazaj, Elizabeti sporočat žalostnico o smrti Ludovikovi.
Oh, kdo more popisati bolečino, ki jo občuti njeno srce, ko zve,
da njenega pobožnega soproga ni več! Le v molitvi najde moč,
izpiti to bridko pijačo iz keliha trpljenja, ki jej ga je božja roka
podala. Toda še več bridkega bo poskusila. Ljubi Zveličar, za
katerim hoditi jo je bila trdna volja, hotel jo je deležno storiti
vseh bridkosti in trpljenj svojega življenja; ž njim naj bi do
zadnje kaplje izpila kelih trpljenja.

8. Nekdanji sovražniki, katere je vedno v oči zbadalo njeno
sveto življenje, pa so za Ludovikovih časov morali prikrivati
svojo hudobijo, vzdignejo se sedaj očitno zoper njo. Ti pregovorijo
brata rajnega grofa, Henrika, naj se polasti vladarstva ter Eliza¬
beto in njene otroke v revo pahne. Henrik v svoji lakomnosti
se res da pregovoriti; tudi njegov brat dovoli v to. Tako jima
zgine strah božji, plemenitost in pravičnost iz srca, da ukažeta,
nesrečno vdovo in uboge sirote z graščine zapoditi. Zastonj se
nje tašča Zofija zavzame za njo. Okrutni njuni poslanci pridejo
v njeno stanico in jej napovedd z zbadljivimi in surovimi bese¬
dami, da je svoje gradove in premoženje zapadla ter mora pri
tej priči grad zapustiti. V najhujši zimi mora Elizabeta s svo¬
jimi ubogimi otroki vred pobegniti odtod. Jokaje gre po grudasti
cesti proti Izenaku z najmlajšim otročičkom v naročju, njene
služabnice pa one tri vedejo za roko. Po Izenaku trka na vse
duri, da bi našla kako prenočišče. Pa nihče jej ne odpre, ker
se bojijo jeze novega deželnega gospoda; ta je namreč prepovedal,
da nobeden ne sme niti Elizabete, niti njenih otrok vzeti pod
streho. Živa duša se več ne spomni dobrot, ki jih je blaga
kneginja veliko let delila vsej okolici. Mraza vsa premrla in
lakote prepadla pride naposled z otroki v neko krčmo, kjer jej
dovolijo, da sme v svinjaku prenočiti. Tu se hči ogrskega kralja,
ki so jo nekdaj v srebrni zibelji bili prinesli v Izenak, usede
na butaro plesnive slame in vzdihuje: „Vse mi je vzeto, ne
ostaja mi drugega, nego k Bogu moliti. “ V molitvi pa se jej
vrača dobrodejni mir v žalostno srce. O polnoči zasliši v bližnjem

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

857

samostanu Reinhardsbrunu k molitvi zvoniti. Vzemši s seboj
svoje otročiče, gre v cerkev. Ko so dokončali molitve, prosi
menihe, naj odpojo zahvalno pesem „Te Deum laudamus", da bi
se -na ta način Bogu slovesno zahvalila za trpljenje in vse stiske,
katere jej je bil poslal. Ostane v cerkvi, dokler ne napoči dan.
Potem pa gre z otročiči od vrat do vrat beračit, kje bi jo pod
streho vzeli, kje bi jesti in piti sprosila. Dolgo pa zastonj teka
sem ter tja, dokler se je ne usmili neki ubog duhovnik, ki jej
svoje lastno stanovanje ponudi; a tudi odtod jo prepodijo njeni
sovražniki in zopet mora v svinjaku iskati prenočišča. Najrajša
biva v cerkvi. „Odtod,“ pravi, „me ne sme nobeden prepoditi;
cerkve so božja in vseh ljudi stanovališča, tu me Bog sam jemlje
pod svojo streho. “ Nekoliko časa gre tako, kmalu pa ne more
otročičev več s čim preživiti. Malenkosti, ki jih je še imela, je
kmalu zastavila. Nekateri dobri ljudje vzamejo torej otroke k
sebi, skrbno jih skrivaje pred zalezovavci. Elizabeta ostane v
Izenaku in živi ob preji.

Črez nekoliko časa zvedo Elizabetini sorodniki, kako da je
zapuščena in brez pomoči. Bamberški škof Egbert jo povabi z
njenimi otroki in služabnicami k sebi in jej izroči grad Boten-
stein v stanovanje. Tu živi mirno in samotno v pobožnih mo¬
litvah in bogoslužnih vajah. Škof si je v strahu, da ne bi je
njeni sovražniki zopet preganjali, ko bo on umrl, zatorej jej sve¬
tuje, ker šteje še-le 21 let, naj se omoži. Toda Elizabeta mu
odgovori celo odločno: „Jaz sem se zaobljubila Bogu in svojemu
soprogu, ko je še živel, da za njim ne bom več last katerega
drugega moža. Oh, vse veselje tega sveta je ničemurno; moja
edina želja je, pri Zveličarju biti. Kar pa se tiče naklepov
niojih sovražnikov, zaupam na božjo pomoč."

9. V tem času se zgodi, da se vitezi rajnega deželnega
grofa po končani križarski vojski vrnejo nazaj v Otrant. Ondi
v sled dane besede vzdignejo grofove telesne ostanke, da je pre-
neso v Turingijo. Najdejo jih bele kakor sneg, denejo v rakvo
'n pokrijejo s škrlatnim suknom. Pred rakvo neso velik srebrn
križ. Ko pridejo v Bamberg, veli škof precej Elizabeto poklicati,
|uedtem pa ostanke v slovesnem obhodu zanesti v stolno cerkev,
iu pred njenimi očmi da rakvo odpreti. Z nepopisljivo bolečino
Poljubuje Elizabeta ostanke svojega predragega moža, ter sklo-
ftivši se kvišku moli: „Zahvaljujem te, o Gospod, da si uslišal
Sv °jo deklo in mi dopolnil srčno željo, videti kosti svojega naj¬
večjega ljubljenca, ki si ga tudi ti ljubil. Zahvaljujem te, da

858

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

si tako milostno potolažil mojo nentolaženo dušo. On sam se ti
je daroval, in tudi jaz sem ti ga darovala, da bi tvojo sveto
deželo osvobodil. Ni mi žal za ta dar, akoravno sem ga ljubila
iz vseh svojih moči. Ti veš, o moj Bog, kako močno sem lju¬
bila svojega moža, ki je tudi tebe tako srčno ljubil. Tisočkrat
ljubša bi mi bila njegova pričujočnost mimo vsega posvetnega
veselja, ako bi mi jo bil milostno naklonil. Znano ti je, da bi
rada vse dni svojega življenja ž njim trpela revo in pomanjkanje,
da bi rada ž njim od hiše do hiše kruha beračila, ako bi le ž
njim mogla vkup biti. Ti si mi tudi priča, da ne bi ga umrlega,
čeprav bi to mogla, niti za las zoper tvojo voljo hotela v živ¬
ljenje obuditi. Njega in sebe izročam tvoji milosti; zgodi se
nama kakor tebi ugaja!“ Nato si obriše solze, gre molče iz
cerkve in veli viteze poklicati. Vitezom pove, kako neusmiljeno
so jo z grada pregnali in koliko rev in nadlog je pretrpela;
prosi jih, naj vendar njene male otročiče varujejo. Vitezi to
obečajo in svojo besedo potrdijo s prisego; škofa pa prosijo, da
sme Elizabeta z otroki ž njimi v Turingijo. Škof dovoli. Že
drugi dan se vzdigne krdelo proti Reinhardsbrunu, kjer k po¬
čitku polože Ludovikove telesne ostanke. Slovesnosti pri pogrebu
trajajo več dni, in Elizabeta da veliko miloščine med ubožce.
Brž ko minejo te žalostne slovesnosti, spomnijo se vitezi svoje
prisege, gredo k bratoma rajnega deželnega grofa, ju obstopijo
in jima resnobno predočijo krivico, ki sta jo bila Elizabeti
storila. Opominjajoče besede zadenejo Henrika v srce, da spozna
svojo vnebovpijočo hudobijo in obeča, jo poravnati in z Elizabeto
se spraviti. Prosi jo odpuščenja. Elizabeta ga objame in se
milo razjoče. Henrik jej ponudi deželno vladarstvo. A ona ga
ne mara sprejeti; ne zahteva nič drugega, nego svojo doto in
kar jej je rajni soprog odločil za dosmrtni užitek, za svojega
sina pa, da bode, kadar doraste, očetu naslednik. Henrik se
popolnoma spravi ž njo in jej vse to ne samo dovoli, ampak jej
še za hišno opravo izplača dva in pol centa srebra. Elizabeta
pa, po božji milosti in viteški pomoči zopet do časti povzdig¬
njena, noče nobenemu svojih sovražnikov hudega in žalega, kar
so jej bili storili, s hudim povračati. Srečno se čuti, da more
zopet brez ovir opravljati dela krščanskega usmiljenja in mati
biti ubožcem.

10. Umakne se pol ure od Marburškega mesta, nastani se
pa ondi ne v kaki palači, ampak v ilovnati in leseni koči. Tu
služi Bogu z molitvijo, s postom in drugim pritrgovanjem. Z

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

859

dovoljenjem svojega spovednika izvoli si tako življenje, da bi
mogla sedaj kar najbolj enaka biti Jezusu, svojemu božjemu že¬
ninu. Stori tudi obljube uboštva, devištva in pokorščine, kar
je v srcu storila že poprej kot družnica tretjega reda. K očitni
zaobljubni slovesnosti pripravlja se z molitvijo, s postom in pre¬
mišljevanjem. Zlasti so bili troji darovi, katerih je med tem
časom od Boga goreče prosila, namreč moči, da bi mogla voljno
trpeti zasramovanje in obrekovanje ljudi, popolnoma zaničevati
vse posvetne dobrote in se iznebiti nezmerne ljubezni do svojih
otrok. Bog usliši njene prošnje, da čuti v sebi moč in srčnost,
za Kristusa voljo vse trpeti in vsemu se odpovedati. Na veliki
petek pride, 221etna, v Marburško cerkev oo. minoritov, sprem¬
ljana od otrok, služabnic in več frančiškanov. Položivši svoje
roke na oltarno ploščo priseže, da hoče slovo dati svoji volji,
svojim starišem, otrokom, sorodnikom in prijateljem, vsi lepoti in
vsemu posvetnemu veselju. Gvardijan, brat Burkkart, odstriže
jej med slovesno sv. mašo lepe lase, jo obleče v sivo spokorno
rasovino in z vrvjo prepaše. Enako stori Guda, njena častna
gospodična. Otroci so se ločili od nje: Herman, najstarejši sin.
je prišel v graščino Krajcberg in bil ondi vzgojen, hčere pa so
po samostanih našle stanovanje. Tako razdere sveta Elizabeta
Prijaznost z vsem svetom, ki ni mogel umeti tega, kar je storila,
zakaj svet ne ve nič o dobrotah križa, svet ne umeva ljubezni
srca, ki vse da za to, da si Jezusa pridobi, ter si v veselje
šteje bolečine in trpljenje, zaničevanje in zasramovanje. Svet
j° je grajal, rekoč: „Tako lepa in mlada, pa si izvoli takšno
trdo življenje, zapusti otroke in prijatelje, čast in gospostvo;
a li ni to nespamet?“ — Elizabeta pa zamore reči: „Kristus je
ftoje življenje in smrt moj dobiček. “ Veseli jo, od sveta ločeni
Wti ter živi še ostreje kot poprej. Stanujoča v svoji ilovnati koči
si radovoljno služi vsakdanjega živeža s prejo volne; vse druge
Prihodke pa je odmenila za ubožce. Obleko nosi iz debelega
sukna, črevljev pa ne obuje nikdar. Akoravno je večkrat bolna,
y endar uživa najslabše jedi, pri vodi kuhane in neslane. Pri¬
pravlja si jih sama, kakor ve in zna, medtem pa neprenehoma
^eii in premišljuje. Kadar se jej raztrga obleka, zakrpa si jo
s  suknenimi zaplatami, in ni je sram, tako okrpani iti med ljudi,
jo imajo za noro. Njene gosposke služabnice jo morajo le
Elizabeto klicati in od kraja vse jo tikati. Tudi ne dovoli, da
bi jej stregle, še-le ona sama jim streže, pere, jih snaži in
Zan je kuha. Kakor poprej, tako so jej še sedaj ubožci in bol-

860

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

niki najljubši prijatelji. V Marburgu da sezidati bolniščnico in
opravlja ondi bolnikom najnižja in najostudnejša opravila. Celo
grozovite rane jim poljublja, ter jih objema, kakor ljubezniva
mati svoje otroke. A ne skrbi jim samo za telo, temveč tudi
za njih duše. Kdor hoče, da bi ga sprejela v bolniščnico, mora
poprej prejeti zakramenta svete pokore in sv. Rešnjega Telesa.
Kakor je sicer dobra in usmiljena, tako ostra in resnobna pa je
v tej reči. Tako pride enkrat prosit neki slep bolnik, da bi ga
sprejela v bolniščnico. Reče mu: Prav rada, samo spovedati se
moraš poprej. Ali bolnik noče nič slišati o spovedi, ampak še
celo preklinja in zasramuje sv. zakramente. Elizabeta ga zavoljo
tega posvari tako resnobno, da se takoj učeniku Konradu spove
svojih grehov. Tudi ubožce v okolici obiskuje po kočah in jim
skrbi za živeš. Za blagor ubogih razproda vse svoje dragoce¬
nosti in rada spolni i najmanjše želje bolnikom. Nekdaj prosi
eden bolnikov v zimskem času, ko so bili vsi ribnjaki zmrznjeni,
za ribo. Elizabeta gre k bližnjemu studencu in moli: „0 Go¬
spod Jezus Kristus, če je tvoja volja, daj mi rib za tvojega
ubogega bolnika. “ Kar zajme z vedrcem, ki je bilo za vodo,
precej veliko ribo, ter jo nese bolniku.

11. Kralj Andrej, njen oče, zve medtem po romarjih, ki
so v marburške kraje hodili, kako njegova hči revno in ubožno
živi, ter jo hoče k sebi nazaj privabiti. Vsled tega odpošlje
nekega grofa s spremljevavci do nje. Ko stopi v njeno revno
kočo in jo vidi volno presti, jame grof bridko jokati in jej reče:
„Ali je že kdaj kdo videl kraljevo hčer volno presti?" Odgovori
mu: „Kdo pa mislite, da sem? Oh, jaz sem le uboga grešnica,
ki nisem božjih zapovedi tako spolnovala, kakor bi bila imela."
Nato vpraša grof: „Kdo vas je pogreznil v to revo?" „Nobeden
drugi," mu reče, „nego najbogatejši Sin nebeškega Očeta, ki
me je s svojim zgledom učil, bogastvo zaničevati in revščino
bolj kakor posvetne zaklade ljubiti. Ničesar pa ne pogrešam ob
tem in popolnoma sem zadovoljna." Ko jo pa grof le še nadle¬
guje, da bi šla ž njim k očetu, reče mu: „Povejte mojemu očetu,
da sem v tem svojem zaničevanem stanu zadovoljnejša, kakor
je morda on v svoji kraljevi lepoti; naj ne žaluje zavoljo mene,
marveč se veseli, da ima otroka v službi kralja nebes in zemlje.
Le to ga prosim na tem svetu, da za me moli in moliti da;
tudi jaz hočem zanj moliti vse žive dni." Tako odide poslanec
domov, ne da bi česa opravil. Elizabeta pa prede volno, kakor
poprej, tako odslej. Iz ljubezni do nebeškega kraljestva noče se

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

861

vrniti v očetovsko hišo, spoznavši, da so nebesa več vredna nego
vse, kar je na svetu.

12. Ravno ko dopolni sv. Elizabeta 24. leto, prikaže se jej
po noči v molitvi Jezus Kristus v prečudni svetlobi in jej lju¬
beznivo reče: „Pridi k meni, izvoljena nevesta, sladka, ljuba mi
prijateljica, pojdi v stanovališče, pripravljeno ti od vekomaj, jaz
sam te hočem spremiti. “ Srčno vesela tega oznanila, vstane, ko
napoči zora, da še enkrat obišče svoje ubožce in bolnike, jih bla¬
goslovi in med nje razdeli, kar jej je še bilo ostalo. Potem gre k
svojemu spovedniku Konradu, ki je ravno bolan ležal, mu pove o
prikazni, ki jo je imela, in mu naznani dan svoje smrti. Štiri
dni potem se vleže v posteljo; loti se je huda mrzlica in jo trese
štirinajst dni. Nekega jutra, ko ravno v steno svojega stanišča
obrnjena rahlo dremlje, čuje jo ena njenih služabnic lepo in sladko
peti. Kmalu potem se Elizabeta vzdrami in pravi: „Kje si, ljuba
moja?“ „Tukaj sem,“ reče služabnica, „o kako ste lepo peli! “
Elizabeta ji odgovori: „Povem ti, med menoj in steno je sedel
lep ptiček, ki je tako sladko pel, da mi je dušo in srce razve¬
seljeval in sem morala ž njim peti.“ To petje je slišala tudi
njena hči, ki je bila pri njej.

Sedaj se Elizabeta ljubeznivo poslovi od vseh, ki so navadno
prihajali jo obiskat, ter jim podeli svoj poslednji blagoslov; poleg
sebe obdrži le svoje gospe, nekatere nune, spovednika in nekega
ubogega dečka, ki ga je bila vzela k sebi. Rekla je: „Sedaj
hočem sama biti z Bogom, ter premišljevati ostrost poslednje
sodbe in svojega vsemogočnega sodnika. “ Potem jame moliti in
premišljevati ves tek svojega življenja. V nedeljo pred osmino
praznika sv. Martina se spove Konradu. Ko jo Konrad vpraša,
kako hoče svoje premoženje po smrti sporočiti, odgovori: „Vse,
kar imam, je že dolgo lastnina ubožcev. Razdelite torej, kar še
ostane, med nje, razen moje slabe halje, v katero me zagrebite.
Oporoke ne delam, ker nimam drugega dediča, kakor Kristusa. “
Eni svojih gospa, pobožni Gudi, podari ponošeni plašč^ sv. Fran¬
čiška. Tudi izreče željo, naj jo pokopljejo v bolniščnični cerkvi.
Potem prejme sv. popotnico in sv. poslednje olje ter ostane do
večera v premišljevanju zamaknjena. Zopet čujejo rahle glase
iz njenega grla, akoravno ne premika ustnic; poje namreč že z
zveličanimi krdeli izvoljenih. Obličje jej je čedalje lepše in bolj
spremenjeno. Blizu polnoči reče svojim gospem: „Kaj bi storile,
uko bi se nam sedaj prikazal sovražnik človeškega rodu, satan?“
Precej potem glasno zakliče: „Beži, beži, hudobnež! ker jaz sem

862

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

se ti odpovedala.“ Nato reče: „ Zbežal je; sedaj pa se pogovar¬
jajmo o Bogu in njegovem Sinu; nikar naj vam ne mrzi, saj ne
bode dolgo trpelo." Proti polnoči se njej zasveti obraz, da ni
več moč vanj gledati. O prvem petelinovem petju reče: „Glejte,
sedaj pride ura, ko je devica Gospoda rodila; govorimo o Bogu
in detetu Jezusu, kajti polnoči je, oni trenotek, ko se je Zve¬
ličar rodil in v jaslih počival, ter je v svoji vsemogočnosti ustvaril
novo zvezdo, ki je poprej ni bilo videti. To je tista ura, ko je
prišel svet odrešit, in tudi mene hoče rešiti. Tedaj nam bode
naznanil tudi čas, ko je od smrti vstal, mrtve obudil in ujete
duše oprostil. Sprejme naj tudi mojo dušo s tega revnega sveta
v svoje roke." Čedalje bolj oveselivši se reče: „Slaba sem sicer,
toda ne čutim niti najmanjše bolezni ali trpljenja. Izročujem
vas vse/Gospodu, svojemu Bogu." Naposled zakliče: „0 Marija,
pridi mi na pomoč! Privedi trenotek, ko vsemogočni svoje pri¬
jatelje vabi na ženitnino . . . Približuje se ženin, ki gre po ne¬
vesto. “ Sklonivši glavo, kakor bi hotela sladko zadremati, vzdigne
se njena duša med vrste angelov, ki jo spremljajo v večno ve¬
selje. Po Staniči nastane najprijetnejša vonjava in v zraku se
začuje nebeško petje. Bilo je po noči 19. listopada 1. 1231.

13. Nepopisljiva je bila žalost in vzdihovanje ubožcev za¬
voljo smrti največje dobrotnice. Štiri dni je bilo njeno truplo v
bolniščnični cerkvi izpostavljeno. Obraz je bil gol in prečudno
lep in ljubezniv; izginil mu je sled prejšnjega truda in trpljenja.
Lica so bila lepo zardela in videti je bilo, kakor bi še živela.
Po noči, preden so jo pokopali, se je zunaj cerkve slišalo pre¬
čudno petje. Zjutraj potem jo pokopljejo med jokom in vzdiho¬
vanjem obilo zbranega ljudstva.

Z velikimi čudeži je potem Bog poveličal grob svoje slu¬
žabnice. Že precej prvo noč po njenem pogrebu gre redovni
brat Volkmar iz Reinhardsbrunskega samostana, ki si je roko
zlomil, na njen grob, prosit rajno pomoči. Med molitvijo in
ihtenjem prikaže se mu Elizabeta v kraljevem oblačilu in z ne¬
beško svetlobo obdana, ter ga prijazno vpraša: „Kaj delaš tukaj,
ljubi brat Volkmar, kako se ti godi?" Brat se prestraši in
pravi: „0h, gospa, kako da imate tako draga in svetla oblačila,
ker ste se sicer le revno oblačili?" Odgovori mu: „Svoj stan
sem premenila.“ Ob teh besedah se dotakne njegove roke; pre¬
čudna bolečina ga presune, in kakor iz sanj se prebudivši najde
roko ozdravljeno. Petnajst dni potem zadobi od rojstva popol¬
noma slep človek na njenem grobu pogled. Ti in še veliko

19. november: Sv. Elizabeta Ogrska.

863

drugih čudežev in svetost njenega življenja naklonijo papeža Gre¬
gorija IX., da jo 1. 1235 razglasi za svetnico. Z največjo slo¬
vesnostjo vzdignejo njeno še ne poškodovano truplo iz groba, in
Friderik II. jej veliko krono na glavo postavi vpričo neštevilne
trume romarjev iz vseh nemških pokrajin, iz Francoskega,
češkega in Ogrskega. Z obilnimi darovi, ki jih je ljudstvo po¬
lagalo na njen grob, jej postavijo krasen spomenik, kjer je bilo
njeno truplo shranjeno, in sezidajo njej na čast veličastno hišo
božjo. Tisoč in tisoč pobožnih romarjev je leto za letom hodilo
le-sem molit, svete pesmi prepevat, pomoči in tolažbe iskat.

Ako pa sedaj, ljubi bravec, stopiš v ta lepi hram božji,
nikjer ne najdeš sledu teh romarskih trum, ne slišiš več molitev
k sveti Elizabeti in ne vidiš nobenega mašnika pred njenim ol¬
tarjem. Vse je tiho in samotno. V krasni kapelici, kjer so
nekdaj počivale njene kosti v dragoceni rakvi, pozna se še sled
romarskih kolen, ki so tu klečali in molili; a zastonj iščeš rakve
in Elizabetinih telesnih ostankov. Eden njenih potomcev, de¬
želni grof Filip Hesiški, ki je od katoliške cerkve odpadel in
se v Lutrove zmote pogreznil, je te kosti svoje svete stare ma¬
tere zaničevaje izruval iz njihovega počivališča; tudi nagrobni
kamen blagega deželnega grofa Ludovika je razvaljen. Tudi na
gradu Wartburg ne najdeš nikjer več sledu njenega delovanja;
le v globokem dolu še moreš poiskati stez, po katerih je hodila,
in videti moreš studenec, kjer je nekdaj molila ter ubožcem in
kolnikom prala oblačila. Ako me vprašaš, kako je tako prišlo,
odgovorim ti: Zato, ker je v tistih krajih zginila stara, pobožna,
sveta katoliška vera in so se ondi udomačile Lutrove zmote.
Vendar pa v srcih katoliškega ljudstva še vedno živi spomin,
ljubezen in češčenje sv. Elizabete. Njen lepi zgled vnema tisočere,
oaj bi bili milostni in usmiljeni do ubogih in bolnih ljudi!

Obrazuje se navadno v frančiškanski halji; pa tudi s krono v
r °ki ali ko bolnike in gobavce umiva, ali miloščino deli, ali pa tudi
kot kneginja z rožami v plašču.

JCratka pravila sv. SUzabete, kako živeti.

Še so se ohranila kratka pravila, ki jih je izkušeni spovednik
°če Konrad sv. Elizabeti predpisal, in so ta-le:

1. Prenašaj potrpežljivo zaničevanje v radovoljnem uboštvu.

2. Prizadevaj si vedno biti ponižnega srca.

3. Opuščaj človeško tolažbo in mesene slasti.

4. Bodi usmiljena do bližnjega.

864

20. november: Sv. Edmund, kralj in mučenec.

5. Zahvaljuj se Bogu, da te je s svojo smrtjo rešil pekla in
večne smrti.

6. Ker je Bog veliko trpel za te, nosi tudi ti potrpežljivo svoj križ.

7. Imej Boga zmeraj v svojem srcu in v svojih mislih.

8. Posveti se popolnoma vso z dušo in telesom svojemu Bogu.

9. Večkrat se spominjaj, da si delo božjih rok, ter si prizadevaj,
da se boš mogla na vekomaj z Bogom združiti.

10. Česar ti hočeš, da bi ti ljudje storili, tudi ti njim stori.

11. "Vedno se spominjaj, kako kratko je človeško življenje, in da
mladi ravno tako, kakor stari umrč. Zato hrepeni vedno po nebeškem
življenju.

12. Obžaluj ves čas svoje grehe in prosi Boga, da ti jih odpusti.

Molitev.

Ljuba sv. Elizabeta, ti mila mati ubogih in nadložnih ljudi, do¬
deli mi svoje ljubezni, ki ti je srce napolnovala, da imam še jaz srčno
usmiljenje do ljudi, ki v potrebah vzdihujejo, in tako spolnujem voljo
Zveličarjevo, ki je rekel: „Kar boste najmanjšemu svojih bratov v
mojem imenu storili, to ste meni storili.“ Amen.

20. listopad ali november.

Sveti Edmund, kralj in mučenec na
Angleškem (1. 870).

Svetega Edmunda je po smrti kneza Ofa sv. škof Humbert
mazilil in kronal za kralja vzhodnjih Angličanov. Takrat je bil
Edmund mladenič še-le petnajstih let. Da je vreden tolike časti,
kazala je že njegova lepa velika postava, njegova srčnost in hra¬
brost, posebno pa njegovo pobožno življenje, njegova živa vera
v Kristusa križanega, njegova preprostost in odkritosrčnost. Ako-
ravno še mlad, vendar se je obnašal kakor dorastel moder mož.
Razumnost in modrost si je pridobil zlasti z molitvijo; zakaj ves
Davidov psalter je znal na pamet. Njegovo preprosto in odkrito
srce je sovražilo vsako hlimbo. Prilizovavci, ki pogostoma spri¬
dijo srce najboljšim vladarjem, se ž njim niso smeli pečati. Sam
je hotel vse videti in slišati in se prepričati o vsem, kar se je
v kraljestvu zgodilo ali spremenilo podložnikom v blagor, da se
ni mogla pripetiti nikaka krivičnost. Ubogim vdovam in sirotam
je bil prvi in najboljši prijatelj in varih; premišljeval je noč in
dan, kako bi pospeševal srečo svojih podložnikov, a pred vsem

20. november: Sv. Edmund, kralj in mučenec. 865

drugim ohranil in utrdil mir v kraljestvu. Poteklo je že petnajst
let njegovega vladarstva, ko divji Danci pod svojima glavarjema
Hinguarjem in Kubo, hujši kakor vsi tedanji morski roparji in
tolovaji, prihrnme v Anglijo na kopno, opustošijo več pokrajin z
ognjem in mečem, ter udinjajo povsod strah in grozo. Vsi polni
hudičevega sovraštva do krščanstva so razdevali cerkve, morili
duhovnike in redovnike ter nune sramotili. Na svojem potu za
plenom in ropom pridejo do Koldinghamskega samostana, kjer je
bila prednica in opatinja bogoslužna Eba. Z grozo in strahom sliši
o nečloveški hudobiji teh morskih tolovajev, in ker se boji njih
nesramne predrznosti, odrežejo si ona in tovarišice zgornje ust¬
nice in nosove, da hi se prav gnusile hudobcem. Tolovaji, ulo-
mivši v samostan in videč device tako skvečeno in popačene,
napadejo jih kakor besni in posekajo vse. Tako so si pobožne
device neomadežano ohranile devištvo in za minljivo življenje
Prejele nevenljive vence v nebesih.

Zdaj se te grde pošasti približajo tudi kralja Edmunda kra¬
ljestvu. Edmund, videč, da tem tolovajem ni sveta nobena reč,
v  naglici zbere svojo vojsko, napade pri Fetfortu Dance in pre¬
maga krdelo njihove armade. Ali kmalu se zopet povrnejo z
veliko večjo močjo in ujamejo Edmunda, ki se jim ne more več
braniti. V verige uklenjenega ga tirajo pred svoja poglavarja
Hinguarja in Kubo. Ta dva mu zapovesta, da se morajo on in
njegovi podložniki odreči krščanski veri. Edmund pa jih nevoljen
zavrne rekoč: „Moja vera mi je dražja, kakor moje življenje;
nikdar ne bom privolil v to, da hi razžalil Boga, ki ga molim.“
Hinguar, razdražen po tem odgovoru, da kralja neusmiljeno biti,
Potem na drevo privezati in s šibami razmesariti. Z nezmagljivo
Potrpežljivostjo prenaša kralj to muko. Ko ga pa ne morejo
omajati v njegovem ukrepu, začno v svoji hudobiji s puščicami
vanj streljati. Ves život mu nabodejo s puščicami. Naposled
ga veli Hinguar ob glavo deti 20. dan listopada 1. 870. Odse¬
kano glavo zaneso neverniki v gozd in jo vržejo v grmovje.
Ondi jo na prečuden način varuje volk, dokler je kristjani ne
najdejo nepoškodovane. Volk jih spremlja, dokler ne pokopljejo
tnupla z glavo vred, potem pa se zgubi v gozd. Ko so minule
roparske vojske, sezidajo na čast sv. Edmundu lepo cerkev, v
n j° preneso tudi njegovo truplo, ki dosihdob še čisto nič ni bilo
strohnelo. Pozneje postavijo poleg te cerkve še dve drugi s
krasno opatijo. Od te opatije sedaj ni drugega, nego razvaline
m  groblje.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. IL

55

86H

20. november: Sv. Edmund. kralj in mučenec.

Obrazuje se sv. Edmund v kraljevem lepotičju, na drevo privezan
in s puščicami preboden.

JCaj je prava živa vera?

Sv. Edmund nam je zgled 'prave žive vere v Boga. Rekel je:
„Moja vera mi je dražja, kot moje življenje; nikdar ne bom v kaj
takega privolil, kar bi razžalilo Boga, ki ga molim." Tako vero je
zahteval Kristus od svojih učencev in je hvalil zavoljo nje kananejsko
ženo (Mat. 15); ravno tako ženo, ki je 12 let trpela na krvotoku
(Luk. 8), Marto, da jej je brata Lazarja obudil (Jan. 11), Magdaleno
(Luk. 7) in stotnika (Mat. 8). Zato cerkveni učeniki sv. vero imenu¬
jejo dušno oko,  s katerim vidimo nevidne reči; talent,  s katerim
moramo kupčevati; dragoceno oblačilo,  brez katerega ne bo nihče
smel na nebeško ženitnino; korenino,  iz katere poganja cvetje vseh
čednosti. To pa, kar je kristjanu verovati, mu mora iz srca pri¬
hajati,  kar v srcu veruje, mora z usti spoznavati,  in kar z usti
spoznava, mora v delih skazovati.

1. Prva dolžnost, ki nam jo naklada vera, je ta, da moramo v
srcu verovati,  in sicer ne tako lahkoverno, kakor kakšne vsakdanje
novice, temveč toli trdno in gotovo, da popolnoma izključimo vsak
dvom, če bi nasprotno tudi zamoglo res biti. Zakaj tako trdno in go¬
tovo, povod temu je Bog sam, ki je le resnico razodel; kakor je Bog
večna resnica, tako resnična mora biti tudi sv. vera, ki jo je razodel.
Kakor torej v posvetnih rečeh takemu več verujemo, ki se je več učil
in je več izkusil, tako moramo v nadnaravnih rečeh v vsem verovati
Bogu, ker je neskončno resničen, da ne more ne goljufati, ne goljufan
biti. Povod ali vzrok trdnosti in gotovosti v veri je torej Bog sam v
svojem razodenju. Zategadelj imenujemo vero, upanje in ljubezen božje
čednosti, ker je nagib, zakaj da verujemo, upamo in ljubimo, Bog sam
na sebi, kar pri zadržanjskih in nravnih čednostih ni. Zato so tisti
kristjani na napačnem potu, ki resnici sv. vere pritrdijo iz drugih na¬
gibov, postavim, da so katoliški kristjani zato, ker so rojeni v naročju
te cerkve, ker so njih stariši katoliški, ali so jih pridigarji in kate-
hetje tako učili itd. Na napačnem potu. pravim, so zato, ker si s
temi nagibi ne bodo nikdar pridobili zasluženja prave in nadnaravne
vere. Da verujemo, mora nam biti le to za nagib in podlago svete
vere: ker je skrivnosti sv. vere svoji cerkvi in po svoji sveti cerkvi
razodel Bog sam, ki ne more ne goljufati ne goljufan biti. Tako je
poganskemu sodniku Asklepijadu majhen otrok odgovoril: „ Kristus je
pravi Bog!“ Sodnik ga vpraša, kdo mu je to povedal. Deček odgovori:
„Meni so mati povedali, materi pa Bog.“ Bolje odgovoriti ne more
noben kristjan, če ga vprašajo, odkod pozna skrivnosti sv. vere. Kdo
ti je razodel, da je Kristus Sin Božji, Odrešenik sveta in prihodnji
sodnik? Odgovori: Meni je to povedala moja, mati, sveta cerkev,
cerkvi pa Bog. Kratko: Kristus je skrivnosti sv. vere razodel apo¬
stolom, apostoli so jih izročili sv. cerkvi in cerkev jih uči nas. Tako
pridemo od prič, ki so na ušesa slišale,  po veri do priče, ki je z
očmi videla,  to je: Sin Božji, ki nam je to razodel, kar gleda v

20. november: Sv. Edmuncl. kralj in mučenec.

867

notranjem naročju Očetovem: „Edinorojeni Sin, ki je v naročju
Očetovem,  ta  nam  je  pravil. 11  (Jan. 1.) Ta podstava vere pa,
namreč Bog v svojem razodenju, dodeli razodeti resnici ono gotovost,
ki visoko presega vse naravno znanstvo in celo gotovost tega, kar s
svojimi telesnimi počutki vidimo, slišimo, tipljemo, duhamo, okušamo
itd. Zakaj naši počutki nas lahko zvodijo v zmoto; tako, postavim,
če hi obveljalo našemu očesu, bi res solnce hodilo okoli naše zemlje,
ne pa se zemlja okoli solnca vrtela; ali pa, v vodo potaknjena palica
se našemu očesu vidi zlomljena itd. Le Bog je večna, nezmotljiva
resnica. Zavoljo tega moramo od Boga razodete resnice imeti za bolj
gotove, kakor vse druge, ki jih spoznavamo samo iz svoje ali pa iz
izkušnje drugih ljudi. Odtod prihaja, da tisti, ki imajo pravo, živo
vero, verujejo s tolikim dušnim mirom, ter občutijo veliko manj nepo-
koja in boječnosti zaradi verskih resnic, kakor zavoljo resnic, ki so
jih spoznali sami iz svoje pameti ali izkušnje.

2. Druga dolžnost, ki nam jo sv. vera naklada, je ta, da to, kar
v srcu verujemo, tudi z usti spoznavamo.  To spoznavanje mora
kiti tako, kakor je Kristus zahteva, ko pravi: „Kdorkoli bo mene
spoznal pred ljudmi, njega bom tudi jaz spoznal pred
svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa mene zataji
pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom,
ki je v nebesih."  (Mat. K)', 32.33.) Kakor imajo tudi vojščaki
svoje zastave, po katerih spoznavajo, kateremu kralju ali cesarju slu¬
žijo, tako mora tudi kristjan znamenje, da je vojščak Kristusov, vselej
imeti na jeziku, kadar koli to od njega zahteva čast božja ali korist
sv. cerkve, in se mora neboječe spoznati za kristjana. Ko je perzijski
kralj Izdegard skušal sv. Benjamina zavoditi, da bi bil Kristusa za¬
tajil, odgovori mu Benjamin: „Kaj li misliš, kakšno kazen zasluži
vojščak, ki iz svojega šotora pobegne k sovražnikom?" Ko kralj od¬
govori, da veliko, reče mu Benjamin: „Kolikanj grozovite smrti bi bil
P° tem takem vreden jaz, ako bi zvestobo prelomil svojemu Bogu kaki
stvari na ljubo!" Da molčim o drugih zgledih, omenim le tistih da¬
našnjih kristjanov, ki so, skrbeč samo za svojo kupčijo ali svoj dobiček,
nred luterani luteranci, med neverniki neverniki, med zaničevavci za-
ničevavci, ki med volkovi tudi tulijo z volkovi. K temu spadajo tudi
tisti stariši, ki svoje sinove ali hčere puščajo v takih hišah in službah,
0  katerih vedo, da se vera in čednost zaničuje, čistost z nogami tepta,
sv. cerkev, njeni služabniki in zakramenti zasramujejo, cerkvene za¬
povedi, sv. maša, postni in zdržni dnevi, spoved in sv. obhajilo zasme¬
jejo. Nikar se ne izgovarjajte: Moj sin ali moja hči sta dobro po¬
učena in v sv. veri dobro utrjena, da se ne bosta dala omajati. Ako

temu tudi res tako bilo, bosta vendar sin in hči v dobrem čedalje
“j Mlačna, dokler popolnoma ne omrzneta. Ko se je Jakob iz Mezo¬
potamije vračal domov, imel se je eno noč z angelom boriti. Vsled
t( boritve je tako oslabel, da je vse svoje žive dni šepal. Enako ima
isti, kdor se peča z neznabožnimi ljudmi, vse svoje žive dni slabo,
sepasto, omahljivo vero.

3. Tretja dolžnost, katero nam nalaga sv. vera, je, da to, kar z
astmi spoznavamo, tudi v delih s poln ujem  o. Človeško truplo,

55 *

868 21. november: Praznik darovanja preči ste device Marije.

kadar mu žila nič več ne bije, se mu oko nič več ne giblje, usta ne
govore, ki niti ne je, niti ne pije, temveč nepremakljivo na tleh leži,
ni več človek, ampak mrlič; tako tudi vera, ki se ne kaže v delih, ni
več živa. ampak mrtva vera. Ko je Kristus kratko pred svojim
trpljenjem šel v Jeruzalem, občutil je na potu grede lakoto. Prišedši
do smokvinega drevesa, ki je ob cesti stalo in bilo polno lepo zelenega
perja, hoče sadja z njega odtrgati. Ker pa na njem ne najde nič sadja,
prekolne to nerodovitno drevo rekoč: „Nikdar se ne rodi  na  tebi
sad vekomaj. 1 ' In drevo je precej usahnilo, da so se učenci temu
čudili. (Mat. 21, 19 ) To smokvino (figovo) drevo z listjem pomenja
tiste vernike, ki imajo le perje verskega spoznanja, pravega sadu čed¬
nosti pa jim manjka. Vprašam torej: Kakšen kristjan je to, ki sicer
veruje, da pojdejo pravični v nebesa, hudobni pa v pekel, živi pa,
kakor bi po tem življenju ne bilo niti plačila, niti kazni? Kakšen
kristjan je to, ki sicer veruje, da je duša neumrljiva, poleg tega pa
tako zeva in hlasta po posvetnih užitkih, kakor bi njegova duša z
živinsko vred v smrti poginila? Kakšen kristjan je to, ki sicer veruje,
da je božje ime sveto in molitve vredno, pa to najsvetejše ime onečasti
morebiti v eni uri stokrat s preklinjevanjem, rotenjem in priduše-
vanjem? Kakšen kristjan je to, ki sicer veruje, da se dela usmiljenja,
ubogim storjena, skazujejo Kristusu samemu, ki pa si pred beračem
ušesa zamaši in vrata zapahne, in mu ne le niti beliča ne da, temveč
ga še ošteje in grdo ozmerja? Kakšen kristjan je to, ki sicer veruje,
da je pot v nebeško kraljestvo tesen in poln križev, vendar pa po
širokem potu pleše in vriska in si dovoli vsega, kar se mesu in po-
čutkom prilega? In da z malo besedami rečem: ,.Kakšen kristjan je
to, ki sicer vero ima, vendar se pa po veri ne ravna? Drevo je z
listjem, pa brez sadu, in zadela ga bo strela večne resnice: „Vsako
drevo, katero ne stori dobrega sadu. se bo posekalo iu
v ogenj vrglo."  (Mat. 7, 19.)

Molitev.

Dodeli mi, o Bog, na priprošnjo sv. spričevavca Edmunda ono
živo vero, s katero si svoje svete mučence napolnil, da so te pred
svetom spoznavali z ustmi in z deli, in jih ti sedaj v nebesih spoznavaš
za svoje, ter vredne storiš večnega plačila! Amen.

21. listopad ali november.

Praznik darovanja prečiste device Marije.

1. Ta praznik seje v izhodni cerkvi že v četrtem stoletju p°
Kristusu obhajal z imenom: „ Vpeljevanje ali vstop device Marije
v tempel." Iz jutrove dežele se je razširil praznik tudi v ve¬
černe pokrajine. Leta 1375 so ga praznovali na Francoskem i fl

21. november: Praznik darovanja prečiste device Marije. 869

po Nemškem, naposled pa ga je papež Pavel II. zapovedal po
vsi cerkvi obhajati. Podlaga temu prazniku je tista poučna pri-
godba, ki jo nam pripoveduje ustno izročilo, poleg katere se je
Devica Marija že v otročjih letih v templu Gospodu darovala in
mu posvetila svoje devištvo. To pa ni za versko resnico raz¬
glašeno, temveč je le pobožna misel sv. cerkve Mariji na večjo
čast in slavo. Današnji praznik se torej imenuje „ Marijino da¬
rovanje “, ker sta Joahim in Ana svojo hčer Marijo ta dan v
jeruzalemskem templu Bogu v dar poklonila.

Bilo je pri Judih dvojno darovanje otrok v navadi. Prvo
je bilo zapovedano v postavi, da se mora vsaki deček 40, deklica
pa 80 dni po rojstvu v jeruzalemskem templu pred Gospoda po¬
staviti. Ta obred se je glede na otroka imenoval „ darovanje “,
gledč na mater pa „očiščevanje“. Drugo darovanje pa ni bilo

bič drugega, nego prostovoljna zaobljuba. Nekateri stariši so
Uamreč ali že pred otrokovim rojstvom, ali pa po njegovem rojstvu
storili obljubo, svoje dete ali za vselej, ali pa za nekatera leta
Bogu v službo posvetiti. Enako so se smeli tudi odrastli daro¬
vati. Zategadelj je imelo poslopje templovo več pregraj in stanic,
kjer so taki po obljubi zavezani dečki in deklice, moški in ženske,
P° spolu ločeni, med seboj živeli, dokler je obljuba enega ali
drugega vezala. Bili so v porabo in postrežbo pri službi božji, so
tempel snažili in lepšali ter duhovniška in levitska oblačila na¬
pravljali. Ta način darovanja je bil starodaven. Tako vemo iz
D knjige Kraljev, da je Ana, Elkanova žena, storila obljubo, dete,
ki jej ga bode Bog podaril, njemu v službo posvetiti. Porodivši
Samuela daruje tega svojega sina po duhovniku Heliju Bogu.

870 21. november: Praznik darovanja prečiste device Marije.

V II. Makabejskih bukvah je govorica o devicah, ki so v
templu, to je v pristranskih stanicah templovih, stanovale in se
ondi odgojevale.

Ustno izročilo pripoveduje, da so Marijo, ko je štela še-le
tri leta, stariši Joahim in Ana po božjem navdajanju postavili
pred Boga v tempel in Bogu v službo posvetili. Tako je bila
sprejeta v število drugih devic, ki so iz enakega namena le-sem
prišle. Dan, ko se je to zgodilo, bil je za preblaženo devico
dan veselja, po katerem je bila vedno hrepenela. Bila je Marija
čudovito dete, nad vse razumna, tiha in resnobna, polna plamteče
ljubezni do Boga. Popolnoma vsa je hotela božja biti, Bogu
posvetiti vse svoje življenje. Vse to je bilo v njenem srcu
skrivno delo Sv. Duha. Pač je ljubila svoje priletne stariše, a
še bolj je ljubila nebeškega Očeta. Ko torej pride dan ločitve
od očetovske hiše, ni jej ta ločitev težavna. Tudi njeni stariši
z veseljem poklonijo Bogu dar, ki so mu ga bili obljubili. Brez
težave stori Marija daljni pot v Jeruzalem, ker jej ljubezen po¬
spešuje stopinje. Polna nebeške radosti hiti v tempel, da ondi
pred božjim obličjem opravi najprijetnejšo daritev, ki se je kdaj*
v templu darovala. — Obrni sedaj, ljubi bravec, svoje oči na
osebe, ki so pri tem darovanju pričujoče!

2. Prva teh oseb je sam Bog.  On si je izvolil to
devico ter jo v svoji modrosti in ljubezni poklical in prestavil
iz posvetnega hrupa v svojo hišo in svojo službo. Ona, ki ima
kdaj postati živa hiša, v kateri se bode Bog učlovečil, in živi
tempel, v katerem bo stanoval, je čula v svojem srcu psalmistove
besede: „Poslušaj, hči, in poglej in nagni svoje uho, ter pozabi
na svoje ljudstvo in na hišo svojega očeta! Tako bo kralj za¬
želel tvojo lepoto. “ In Marija je videla in spoznala velikost
milosti, ki jej jo je Bog dodelil, nagnila je svoje uho, da je po¬
slušala božji klic; pozabila je popolnoma na svoje ljudstvo, odpo-
vedavši se očetovi hiši na zemlji, da se omili svojemu nebeškemu
Očetu, ki jo imenuje svojo hčer. Po taki pokorščini in ponižnosti
se jej vedno veča notranja lepota, da se veseli kralj nebes in
zemlje sam, ker jo je izvolil sebi za Mater. — Krščanska duša,
kadar te Bog nagiba, da bi kako delo storila iz ljubezni do njega,
ali ti vzbuja svete želje, da bi ničemurni svet zapustila in se
njegovi službi posvetila, nikar se ne pomišljaj in ne odkladaj
dolgo! Ko te kliče Bog, poslušaj pri tej priči njegov klic z
veseljem, kakor Marija, vzornica in mati tvoja. Daruj se Bogu;
stoterno ti bo povrnil.

21. november: Praznik darovanja prečiste device Marije. 871

Drugi dve osebi pri tem darovanju sta J o ah im
in Ana.  Niti na misel jima ne pride, nasprotovati daritvi edine
in ljubeče hčere, ampak le veselita se kar najbolj, da ju Bog
vredna spozna, ta dar od njiju sprejeti, in srečna se štejeta, da
smeta svojo hčer božji službi posvetiti. Gotovo pri tem opravilu
gorečnost njune pobožnosti ni bila manjša, kakor je bila nekdaj
gorečnost Ane, Samuelove matere, ko je svojega sina v tempel
za božjo službo pripeljala, prepričana, da je Bogu darovala do¬
padljiv dar. Vsa v božjo voljo vdana položita svoje roke Mariji
na glavo in blagoslavljaje jo govorita: „Sprejmi, o Gospod naš
Bog, ta sad najinega telesa, ki si ga v svoji neskončni milosti
vsakega madeža greha obvaroval. Tvoja stvar je, naj bo in ostane
tudi tvoja lastnina in posest!“

Marija pa, najljubeznivejša in najlepša izmed človeških hčer,
stoji tu pred duhovnikom v angelsko-čisti nedolžnosti. Obličje jej
žari ognja ljubezni, ki jej gori v srcu. Ko duhovnik počasi na
oltarju sežiga belo darilno jagnjiče, daruje se Marija kleče Gos¬
podu v službo, ne kakor druge deklice, za eno ali deset let,
ampak za vselej. Njene želje se, vse svoje žive dni Bogu v
templu služiti. O kako zelo je Bogu ugajal ta dar, kako rado-
voljno ga je sprejel! Njen dar je bil najčistejši, ker ni bil
oskrunjen niti z najmanjšim grehom; naj popolnejši, ker vse brez
izjeme je posvetila Gospodu: svoje telo, svojo dušo, svojo mladost,
vse svoje imetje; najradovolnejši, zakaj brez odloga, brez ugo¬
vora ter z veseljem se je Bogu darovala; najdopadljivejši in naj¬
prijetnejši, zakaj Marija je bila izvoljena posoda milosti božje,
bila je preljuba hči Očeta nebeškega.

3. Ko pobožni stariši Joahim in Ana opravita svoj dar in
svojo pobožnost, izročita dete duhovniku. Težka jima je ločitev
°d ljubeznive hčerke, ali žalost, jima olajšuje volja božja in zve-
ličanski mir, ki sije njuni sveti hčeri iz oči. Ona dva odideta
Proti domu, Caharija pa — on je bil tisti duhovnik, njun so¬
rodnik, ki je v božjem imenu sprejel ta dar, — sprevede deklico
v  poslopje, kjer so Bogu posvečene" device skupaj živele. Tu
raste Marija kakor v letih, tako tudi v prijetnosti pri Bogu in
Pri ljudeh. Natančno spolnujoč Mojzesove postave in šege svojega
ljudstva vstaja z dnevom vred iz postelje. Z največjo sramežlji¬
vostjo se obleče in zahvali Boga, da jo je črez noč. obvaroval
zalezovanja peklenske hudobe. Njena spodnja obleka je bila ne¬
besne barve, površna pa bela, opasana s preprostim pasom, dolgo
Pregrinjalo črez glavo in obličje ter sandale ali opanke z motvozi

872 21. november: Praznik darovanja prečiste device Marije.

na nogah privezane, to je bila vsa njena noša. Ženske okrog
Nazareta še dandanes nosijo tako obleko. Ko se obleče, gre v
molilnico, kjer z drugimi devicami odpoje 18 jutrnih psalmov.
Po dokončani molitvi gre s svojimi mladimi tovarišicami po vsak¬
danjih opravilih. Ene gredo k vretenu in preslici prest, druge
k vezenju vezt s svilo in zlatom. Sveti Epifanij pripoveduje,
da je bila Marija zelo spretna v vezenju, v preji prediva, in v
delih z volno in zlatom. Vretena, ki se jih je poslužila, so dalj
časa hranili v jeruzalemski cerkvi. Med delom z rokami bivala
jej je duša pri Bogu. Sveto pismo je umela popolnoma, in iz
ust so se jej vzdigale vedne molitve kakor svetle iskre pred
božji sedež. Bila je vsa ponižna, krotka, ljubezniva in usmiljena,
govorila je malo, a vselej o pravem času. Njen glas je bil mil,
ganljiv in njene besede prijetne in tolažljive. Bila je prva v
čuvanju, najnatančnejša v spolnovanju božjih zapovedi, najponiž-
nejša in najpopolnejša v vsaki čednosti. Dasiravno mlada in vzor
ženske lepote, sovražila je vendar vsakatero ničemurnost. Sveti
Epifanij popisuje njeno telesno podobo tako-le: „ Marija ni bila
velike postave, vendar pa njena rast ni bila ravno majhna. Njen
obraz je bil nekoliko črnikast, lasje rumenkasti, oči žive in olivno-
zelenkaste, obrvi lepo izboknjene in čisto črne, nos čisto raven,
ustna rožnata, obličje lepo okroglo, prsti in roke dolge.“ Vsi
cerkveni učeniki se strinjajo v hvali njene posebne krasote. Se
vsa lepša pa je bila njena duša, ta rajski vrt Gospodov, kakor
jo imenuje sv. Zofronij. Vse čednosti so bile v njej skrite brez
najmanjšega madeža kakega greha. Le eno sovraštvo jej je po¬
znalo srce, namreč sovraštvo do greha. Da se ga obvaruje, posti
se ostro in pogostoma, navadno od zore do mraka, ko se na
nebu jamejo zvezde prikazovati. Neprenehoma se zatajuje, opravlja
najtežavnejša dela, spi na golih tleh in vedno moli. V molitvi
jej je duša vsa v Boga zamaknjena. Sv. Ambrož pravi: „Nikoli
je ni bilo duše, ki bi bila tako obdarovana z milostjo božjega
premišljevanja, kakor ona. “ Vse njeno življenje ni drugega,
nego neprenehana vaja v najčistejši ljubezni božji, in kadar jej
spanec pride na oči, čuje jej srce in moli. To so bile čednosti
in opravila Marijina v templu. Svetila se je med svojimi tova¬
rišicami kakor demant med žlahtnimi kameni in cenili so jo za
najkrasnejšo diko božjo v sveti hiši. Ko pa tako raste v čed¬
nostih, pokloni Bogu še drug dar, o katerem do sedaj še ni bilo
slišati nikoli, namreč obljubo ved n ega devištva.  Njena lju¬
bezen do Boga je tolika, da mu hoče izročiti vse svoje srce in

21. november: Praznik darovanja prečiste device Marije. 873

si Boga samega izvoliti za ženina. Misli edino le na to, kako
bi mogla Bogu bolj ugajati in bi ne bila razdeljena, kakor so
omožene. Dobro ve, da je devištvo še večje vrednosti, ako se
obrani po obljubi, kakor pa če se ohrani vsled kakega sklepa.
Zato stori pred obličjem božjim zaobljubo vednega devištva, in
zavoljo tega je mogla angelu oznanujočemu reči: .Kako se bode
to zgodilo, ker moža ne spoznam?“ Tako se o njej uresniči, kar
pravi ženin v visoki pesmi: „Zaprt vrt je moja sestra in nevesta,
zaprt vrt, zapečaten studenec." (4, 12.) Dvakrat jo imenuje
»vrt", ker je čista v dvojnem oziru, na duši in na telesu; za¬
varovala je čistost z obljubo, kakor z varno ključavnico in za¬
pahom, za stražnice pa postavila ponižnost, modrost, molčečnost
in zdržnost. O kako prijeten je bil Bogu ta prečisti vrt, na
katerem so rastle najlepše cvetlice čednosti ter obrodile tako
zali sad! — Krščanska duša, naj bi pač ta lepi zgled, ki ti ga
daje prečista Devica Marija, obudil tudi v tebi želje, da hočeš
vsekdar ohraniti stanu primerno čistost, in naj bi te spodbodel,
da se vsega Bogu posvetiš, prečisto Devico Marijo pa si izvoliš
za posebno zaščitnico, zakaj: »Kdor njo najde, našel bo življenje
in prejel zveličanje od Gospoda."

„Sin, daruj mi svoje srce!“

Današnji praznik nam je zgled, kako sta Joahim in Ana svojo
mlado hčerko postavila v tempel pred Boga in mu jo iz obljube daro¬
vala, pa tudi, kako je Marija sama Bogu posvetila svoja še otročja
leta, svojo dušo in telo, svoje ljube stariše, svoj dom in rojstveni kraj,
ysakomur tako ljub in drag, svoja dela in opravila, svoje misli, želje
>n počutke, svoj spomin, um in voljo ter se Bogu darovala popolnoma vso.

Po tem zgledu, krščanski stariši, ravnajte še vi! Ko se vam
je dete rodilo, vprašajte se skrbno sami, kakor nekdaj sorodniki ob
•lanez-Krstnikovem rojstvu: „Kaj bo iz tega deteta?" ali nam bo
na veselje, ali na žalost? Bode li srečno ali nesrečno? O darujte
ga, oče in mati, Bogu, prosite Boga, da dete doseže neprecenljivo
niilost sv. krsta, sklicujte z molitvijo svoj in božji blagoslov nanj. Ko
Prideš, mati, z novorejenim detetom prvikrat na cerkveni prag, vaju
duhovnik pokropi z blagoslovljeno vodo, moli nad vama in te sprevede
v cerkev pred oltar z besedami: »Pojdi v tempel božji, moli Sinu bla¬
goslovljene device Marije, ki ti je dodelil rodovitnost telesa." Pred
oltarjem zopet prosi duhovnik Boga, »naj se milostno ozre na te, svojo
služabnico, ki si prišla se mu zahvalit, da boš vredna, z detetom vred
zavoljo zasluženja in priprošnje Marijine po tem življenju dospeti v
v eselje večnega zveličanja." Takrat daruj tudi sebe in sad svojega
telesa Bogu; obečaj mu, da hočeš nad detetom kot najdražjim zakladom
svojega srca čuti noč in dan, ga lepo in krščansko izrejevati, skrbeti

874 21. november: Praznik darovanja prečiste device Marije.

mu za telo, še bolj pa za nedolžnost, za neumrljivo dušo, da ga bodeš
greha varovala, k dobremu navajala, mu s svojim zgledom pot kazala
proti nebesom. Daruj dete Mariji, priporoči se jej, naj te v spolno-
vanju materinih dolžnosti podpira s svojo mogočno roko. Marijine
čednosti naj ti bodo ogledalo ponižnosti, krotkosti, pokorščine, sra¬
mežljivosti, potrpežljivosti in vdanosti v sveto voljo božjo. Kolikorkrat
dete v zibel položiš ali iz zibeli vzdigneš ter ga pokrižaš in z blago¬
slovljeno vodo pokropiš, izroči ga tudi angelu varihu, daruj ga Bogu
in Mariji. Ko odrastlega pošlješ z doma v šolo ali ga pelješ k tujim
ljudem učit se kakega rokodelstva, daruj ga pri slovesu, kadar ti srce
žalosti utriplje zavoljo strahu, da ne bi se med spačenim svetom po-
hujšal ter prišel ob vero in nedolžnost, daruj ga Bogu in Devici
Mariji, zakaj boljšega očeta, boljše matere mu ne moreš najti med
svetom. Blagor starišem in otrokom, kjer se otroci že z mladega tako
Bogu in Mariji dan na dan darujejo! Saj skoraj ni mogoče, da bi
sin, pozabivši materinih in očetovih naukov in lepih krščanskih zgledov,
se mogel spriditi v tujini, zakaj Bog sam in Marija bosta skrbela za
svoj dar, da se ne pogubi, ampak se nedolžen in pobožen zopet enkrat
vrne v očetovo hišo, ostarelim in obnemoglim starišem na veselje in
podporo.

Daruj pa, ljubi moj, tudi ti samega sebe Bogu in Mariji, kakor
hitro se pameti zaveš in prideš k spoznanju sv. vere. Bog sam te
kliče po besedah sv. pisma: „Sin, daruj mi svoje srce!" Daruj mu
torej vse, kar imaš in premoreš, svoj um in spoznanje, spomin in
voljo, telesno zdravje in dušne zmožnosti, svoj uk, vsa svoja mlade¬
niška leta. Vsaki dan tvojega življenja ne bodi drugega, nego Bogu
posvečena vsedanja daritev, Bogu na čast, Mariji na slavo. Zlasti
stori to vselej, kolikorkrat prejmeš zakrament sv. pokore in sv. Kešnjega
Telesa, kolikorkrat greš ob nedeljah in praznikih ali o drugih pri¬
likah k sv. maši. Daruj se mu tedaj pri mašnikovem darovanju ali
po zaužitem sv. obhajilu popolnoma vsega, svoje stariše, brate in sestre,
dobrotnike in prijatelje, svoje premoženje in zdravje, svoje življenje
in smrt, pa trdno obečaj, da hočeš Bogu z dušo in telesom ter z
vsemi svojimi močmi zvesto služiti, njegove zapovedi spolnovati, greha
se varovati, vseskozi ostati pokoren otrok božji ter ljubljenec Marijin.
Da, vsako jutro, ko se prebudiš in zagledaš zoro novega dne, daruj
se Mariji z nastopno molitvijo:

Darovanje Mariji Devici.

O Gospa moja, o mati moja, tebi se popolnoma darujem, in da
ti svojo vdanost izkažem, ti danes posvečujem svoje oči, svoja ušesa,
svoja usta, svoje srce in sebe popolnoma vsega. Ker sem torej tvoj,
o dobra mati, ohrani me, obrani me, kakor svojo last in posest! Amen.

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

875

22. listopad ali november.

Sveta Cecilija, devica in mučenica (1. 230).

Rodila se je začetkom tretjega stoletja v Rimu velepleme-
nitiin starišem. Njeni pradedje so bili najvišji državni služab¬
niki. V poslopju njenih starišev visele so krone in zmagoslavna
znamenja njihovih prednikov.

1. Že v otročjih letih je bila v krščanskih skrivnostih po¬
učena. Kako je k temu pouku prišla, ne vemo. Stariši so ostali
pogani, vendar se pri hčeri niso spotikali nad vero, ki je v
Rimu prihajala od dne do dne imenitnejša in celo v cesarski pa¬
lači imela spoznavavcev. Dovolili so jej celo, da je smela zaha¬
jati v krščanska zbirališča. Vedno je premišljevala sv. evange-
lije, popis Kristusovega življenja in našega odrešenja. Zato jo
Kristus napolni z ljubeznijo, vredno Jezusovega učenca svetega
Janeza. Devica priseže v svojem srcu, da noče nikdar s kakim
moškim v zvezo stopiti. Ali kdo hoče v Rimu, v vse hudobije
pogreznjenemu mestu, biti varih njene deviške nedolžnosti? Ženin,
ki si jo je sebi bil za nevesto izvolil, pošlje jej svojega angela
s poveljem, da jo ščiti pred svetom in poželjivostjo. Vendar pa
devici ni misliti, da bi brez boja mogla doseči venec neveste
Kristusove; pripravlja se jej trda poskušnja. Ozaljšana z vso
naravno lepoto dozori za zakonsko zvezo. Stariši, ponosni na
tako hčer, ne morejo razumeti vzvišene ljubezni, katere jej je
gorelo srce; zaroče jo torej mlademu Rimljanu, Valerijanu po
imenu. Plemenitost, lepota in dobre lastnosti njegove duše bile
so na videz vredne take neveste. Nestrpno pričakuje dneva,
da bi njegova bila ona, za katero ga je zavidalo toliko pleme¬
nitih mladeničev. Presrečni ženin je imel brata, Tiburcija po
imenu; ta ga je presrčno ljubil in mu srečo želel k temu za¬
konu. Ker zelo spoštuje lepe lastnosti tega mladega pogana,
ljubi Cecilija Valerijana kot brata; vendar-le jo kruta zapoved
njenih starišev primora, svojo roko mu podati. Bliže ko je že-
nitvovanski dan, nemirnejša postaja nevesta. Edino tolažilo jej
jo božje in njenega angela varstvo. Z molitvijo in zatajevanjem
se pripravlja na prihodnji boj. Pod obleko, z zlatom tkano, nosi
bodečo haljo; po dva, tri dni nič ne užije, le zvečer toliko okusi,
da si življenje ohrani. V solzah in vzdihljajih kliče na pomoč
svetnike božje, izročevaje jim svoje devištvo. Naposled pride

876

22 .  november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

dan, ko ima Valerijan dobiti Cecilijino roko. Vse se giblje v
očetovem poslopju, srce ženinu poskakuje radosti, in srčno se
pozdravljate družini, ponosni na svoj zarod in polni nade, da
bodo njuni potomci vredni slavnih prednikov. Cecilija se prikaže
v ženitvovanskem lišpu, kakor gospa iz najžlahtnejšega stanu.
Ona, ki do sedaj nikoli nič ni imela opraviti s poganskimi še¬
gami, mora se to pot tem navadam vdati. Vpričo nje darujejo
daritev vina in mleka; a ona se obrne na stran. Presnec, zna¬
menje zaveze, se razlomi, in nevestina roka v ženinovo položi.
Tako je pred ljudmi vse dokončano. Po solnčnem zahodu spre-
vedejo novozaročeno v stanovanje njenega prihodnjega moža.
Valerijanovo poslopje je bilo onkraj Tibere. Spremljevavci pri¬
dejo do praga palače in Valerijan čaka v krasno ozaljšani lopi
svoje soproge. Po stari šegi vpraša ženin nevesto: „Kdo si?“
Cecilija mu odgovori: „Ondi, kjer boš ti Kaj, bodem jaz Kaja.**
to je: v vsaki reči dobra in modra gospodinja. Ko Cecilija stopi
črez prag v lopo, zapoje zbor na čast maliku zakona neko pesem,
s flavtami jo spremljevaje. Tudi Cecilija poje v svojem srcu,
toda ne poganskih veselic, marveč prerokove besede: „Moje srce
in moji počutki naj ostanejo vedno čisti, o moj Bog, in nikdar
se naj ne omadežuje moja sramežljivost.“ Po ženitvovanskem
obedu sprevedejo Cecilijo postarne gospe do vrat ženitniške spal¬
nice, olepotičene z vso mogočo krasoto. Valerijan jej gre za
petami. Ko sta sama, govori Cecilija z močjo od zgoraj napol¬
njena ženinu mile in prisrčne besede: „Blagi, ljubi prijatelj!
imam ti neko skrivnost razodeti; prisezi pa mi, da jo bodeš vse¬
skozi spoštoval. ** Valerijan priseže, da mu nobena pozemeljska
moč ne bo odvezala ust. „Torej poslušaj/* govori devica nadalje,
Jaz imam božjega angela za prijatelja, ki skrbno varuje moje
telo. Ako vidi, da imaš le najmanjše poželjivo hrepenenje do
mene, zagrozi se jeze proti tebi, in pokončal te bo v cvetju
tvojih mladih let. Vedi li pa, da me s čistim in neomadežanim
srcem ljubiš ter varuješ moje devištvo, ljubil te bode, kakor
mene ljubi, in dodelil ti bo vse zaklade svojih milosti.“ V dnu
srca pretresen odgovori od milosti božje nevedoma ganjeni mla¬
denič: „Cecilija, ako hočeš, da tvojim besedam verjamem, daj
mi tega angela videti. Ako ga vidim in spoznam, da je angel
božji, potem storim česar me prosiš. Če pa ljubiš koga drugega,
vedi, da vaju oba z mečem prebodem.** Devica resnobno dostavi:
„Valerijan, ako poslušaš moj svet in se daš v vedno tekočem
studencu očistiti, ako hočeš v edinopravega in živega Boga ve-

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

877

rovati, ki je vladar nebes in zemlje, potem naj vidi tvoje oko
angela, ki me varuje in brani." Valerijan: „Kdo me bode pa
očistil, da bi mogel angela videti?“ Cecilija: „Neki starček je,
ki ljudi očiščuje, da morejo potem angela božjega videti." Va¬
lerijan: „Kje pa morem najti tega služabnika?" Cecilija: „Pojdi
iz mesta naprej po Apiški cesti do tretjega miljnega kamena. Tu
bodeš našel ubožce, ki mimogredoče ljudi prosijo miloščine. Jaz
neprenehoma skrbim zanje in znana jim je moja skrivnost. K
njim prišedši jim sporoči pozdrav in reci jim: Cecilija me pošlje
k vam, da bi mi svetega starčka Urbana dali videti; donašam
mu skrivno poročilo. Starček te bo potem očistil in te oblekel
v bela oblačila. Nazaj v to sobo prišedši, kjer sedaj s teboj go¬
vorim, videl boš svetega angela, ki bo potem tudi tvoj prijatelj
in na čigar priprošnjo boš vse prejel od živega Boga, česar ga
boš prosil za blagor svoje duše."

2. Gnan od božjega duha zapusti Valerijan svojo nevesto.
K papežu Urbanu prišedši pove mu pogovor s Cecilijo v spalnici
novoporočencev. Veselja pade starček na kolena, ter s povzdig¬
njenimi rokami in solznimi očmi moli: „Gospod Jezus Kristus,
ki navdajaš deviške sklepe, sprejmi sad svoje setve, ki si jo za¬
sejal Ceciliji v srce! Dobri pastir! Cecilija, tvoja ovčica, je
spolnila tvoje povelje; njen mož je postal najkrotkejše jagnje.
Daj mu spoznati, o Gospod, da si njegov stvarnik, da se odpove
hudobi in njegovim malikom." Med to molitvijo se prikaže ča¬
stitljiv starček v snežnobeli obleki, držeč z zlatimi črkami pisano
knjigo v rokah. Bil je to sv. Pavel, apostol nevernikov, drugi
steber sv. cerkve. Ob tej prikazni pade Valerijan v strahu, kakor
mrtev, na tla. Častitljivi starček ga vzdigne in mu reče: „Beri
besede v tej knjigi in veruj, potem boš očiščen in boš videl
angela, čigar pogled ti je obečala zvesta devica Cecilija." Vale¬
rijan pogleda in bere: „En Gospod, ena vera, en Bog in Oče
vseh stvari, ki je nad vse in v nas vseh." To prebravši vpraša
ga starček: „Ali veruješ, da je tako?" Valerijan: „Nič ni tako
resničnega pod nebom, nobene reči ni tako trdno verovati." Po
teh Valerijanovih besedah izgine apostol, pustivši ga s papežem
samega. Urban ga pouči v poglavitnih verskih skrivnostih, ga
krsti in mu veli domov iti k svoji soprogi. Med tem je Cecilija
doma neprenehoma molila, naj Bog dopolni delo, katero je po
njej pričel. Valerijan, oblečen v oblačilo novospokorjencev, odpre
vrata in prvi pogled je na Cecilijo, ki kleče moli, in na angela
Gospodovega poleg nje. Obličje se mu sveti, kakor najbolj žareč

878

22 .  november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

ogenj, in perotnici se mu leskečete v najkrasnejših barvah. V
rokah drži dva venca, spletena iz rož in lilij; položivši enega
Ceciliji na glavo, drugega pomolivši Valerijami, reče obema:
„ Ohranita ta venca s čistostjo svojih duš in s svetostjo svojih
teles; prinašam vama ju z nebeškega vrta. In sedaj, Valerijan,
ker si dovolil v čiste želje svoje neveste, pošlje me Kristus, Sin
Božji, k tebi, da posluša vsako tvojo prošnjo.“ Poln hvaležnosti
pade Valerijan pred božjega poslanca, rekoč: „Nič mi ni v tem
življenju dražjega, nego ljubezen mojega brata. Neusmiljeno bi
bilo od mene, ako bi jaz, pogubljenja otet, svojega ljubega brata
prepustil pogubi. Kristus Gospod naj torej oprosti še mojega
brata Tiburcija, kakor je oprostil mene, in naju tako oba izpo¬
polni v spoznanju svojega imena." Nato mu angel odgovori:
„Ker si prosil milosti, ki ti je Kristus še rajši dodeli, nego jo
ti zahtevaš, pridobil si boš srce svojega brata, kakor si je Kristus
pridobil tvoje po svoji dekli Ceciliji, in vidva oba bosta dosegla
palmo mučeništva. “ Angel zgine in popusti Cecilijo in Valeri-
jana v obilnosti njunega zveličanja. V svetih pogovorih najde
ju Tiburcij, ko ju pride obiskat. Poljubivši na glavo svojo novo
sestro dozdeva se mu, da iz devičinih kodrov duhti najprijetnejša
pomladanska vonjava, kakor iz ravno vzrastlih cvetlic. Čudeč
se vpraša jo Tiburcij, odkod ta cvetlični duh v tej dobi. „Da,
Tiburcij," seže mu Valerijan v besedo, Jaz sem zate izprosil
milost, da smeš dihati to prijetno dišavo; ako pa hočeš verovati,
kar midva verujeva, potem boš tudi videl cvetlice, s katerih iz¬
haja ta dišava. Cecilija in jaz nosiva venca, ki ju tvoje oči še
ne morejo videti. Cvetlice, iz katerih sta venca spletena, so
svetlo-rdeče kakor škrlat in čiste kakor sneg.“ „To je sanja,
Valerijan," vzklikne Tiburcij, „ali govoriš resnico?" Cecilija
povzame besedo in spregovori: „Do sedaj je bilo res najino živ¬
ljenje kakor sanja; sedaj pa sva v resnici in ni je več nobene
laži v nama, zakaj maliki, ki sva jih molila, so le hudobni du¬
hovi." Tiburcij: „Kako pa to veš?" Valerijan: „Angel Go¬
spodov me je poučil, in tudi ti boš smel videti tega lepega in
dobrega duha, ako se hočeš očistiti gnusobe malikov." Tiburcij:
„Kako dolgo pa naj čakam tega očiščenja?" Valerijan: „Kmalu
se bo zgodilo; le prisezi mi, da se odpoveš malikom in veruješ
le v edinega Boga v nebesih." Tiburcij: r Ne razumem, zakaj
od mene zahtevaš, da ti to obečam." Cecilija: „Čudim se, Ti¬
burcij, da že davno nisi razumel, da podobe iz prsti, lesa, ka¬
menja, rude nikakor ne morejo biti bogovi. Te ničemurne ma-

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

879

like. po kojih 'pajki predejo in jih ptiči oskrunjajo, kdo jih bo imel
za bogove in zaupal v take stvari? Povej mi, Tiburcij, je li
razloček med mrtvim človeškim truplom in med kakim malikom?
Mrlič ima še vse svoje ude, pa ne sape, ne glasu, ne občutka.

Ravno tako ima malik vse ude, toda delati ne more ž njimi.
Pri mrliču so počutki, dokler je bil živ človek, opravljali svojo
dolžnost; malik pa je s smrtjo začel in ostane v smrti; malik
nikoli ni živel in tudi ni mogel živeti.“ Tiburcij, spoznavši

880

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

praznoto maliških podob, pritrdi rekoč: „Res je tako, in kdor
tega ne spozna, je neumnež. “ Na ta odgovor ga Cecilija od
veselja stisne v naročje rekši: „Odslej te spoznavam za svojega
brata; ljubezen Gospodova mi je tvojega brata storila za mojega
moža, tvoje zaničevanje malikov pa me je sedaj storilo tebi za
pravo sestro. Prišel je trenotek, ko imaš k veri dospeti. Idi
torej s svojim bratom in prejmi prerojenje; potem boš dosegel
odpuščanje vseh svojih grehov in videl boš mojega angela."

3. Tiburciju je še vse to uganka; zato vpraša Valerijana:
„Kdo pa je ta človek, h kateremu me hočeš peljati?" Valerijan:
„Neki imeniten mož je, Urban po imenu, starček srebrno-bele
glave, angelskega obličja, njegove besede so polne resnice in
modrosti." Tiburcij: „Pa to ni tisti Urban, ki ga kristjani ime¬
nujejo svojega papeža? Slišal sem praviti, da je bil že dvakrat
obsojen, pa je skrit v neki podzemeljski duplji. Ako ga zaslede,
čaka ga smrt na grmadi, in enako tudi nas, če nas najdejo pri
njem. Torej zato, da iščemo skrivnega božanstva v nebesih,
našli bomo grozovito smrt na zemlji." Cecilija: „Ljubi brat
Tiburcij, če bi bilo življenje na tem svetu edino in bi ne bilo
drugega nobenega življenja več, potem bi se nam bilo v resnici
bati, da ga zgubimo; ako je pa še drugo življenje, ki ne bo
nikdar nehalo, smemo se li pomišljati, ako se nam za ta dar
zagotavlja večno življenje?" Čudeč se vpraša Tiburcij: „Kaj?
Ali mar je še drugo življenje za sedanjim?" Cecilija: „Ali se
more življenje na tem svetu življenje imenovati? Igrača je
vsem dušnim in telesnim bolečinam, dokler ga smrt ne pograbi,
ki stori konec veselju in trpljenju. Ko mine, se lahko reče,
da ga ni bilo. Drugo življenje pa, ki pride takoj za prvim,
ima brezkončno veselje za pravičnike, a večne kazni za grešnike."
Tiburcij: „Kdo pa je iz ondotnega sveta nazaj prišel, da bi nam
povedal, kako je tam?" Cecilija, sklonivši se kvišku, govori
apostolsko veličastveno: »Stvarnik nebes in zemlje in vseh stvari,
ki so na njih, rodil je Sina iz samsvojega bitja, in dal je po
svoji moči Sv. Duha izhajati iz sebe in Sina. Vse, kar biva,
stvaril je od Očeta rojeni Sin Božji; vse stvarjeno je oživil
Sveti Duh. Vse tri osebe imajo enako božjo naravo in veli¬
častvo, in zato je le en Bog v treh osebah. Oče je z nebes
na zemljo poslal svojega edinorojenega Sina, spočetega od device.
Ta Sin Božji gre na sveto goro in od ondot doli zakliče: »Na¬
rodi, pridite k meni vsi!" Tako se zateko k njemu vsi rodovi
in stanovi, mladi in stari. In vsem tem govori: »Spokorite se

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

881

zaradi nevednosti in vdajte se ljubezni, s katero sem vas vse
objel; zakaj prišlo je božje kraljestvo, ki ima konec storiti kra¬
ljestvu greha. Bog hoče svojega kraljestva deležne storiti vse
tiste, ki verujejo, in kdor je najbolj svet, bo v tem kraljestvu
češčen. Grešniki bodo na večno strahovani goreli v ognju, ki
jih ne bo použil nikdar; pravičniki pa bodo z večno sijajnostjo
obdani in brezkončne radosti bodo njih delež. Ne drvite se
torej, človeški otroci, nič več za minljivem veseljem tega živ¬
ljenja, temveč prizadevajte si, da si zagotovite večno zveličanje
prihodnjega življenja; prvo je kratko, drugo traja vekomaj.“ —
S prvega ljudstva niso verjela tej besedi in so ljudje tudi vpra¬
šali: „Kdo je šel v tisto življenje in zopet nazaj prišel, ki bi
nas zagotovil, da je vse to resnica, kar praviš ti?" Sin Božji
jim odgovori: „Ako vam pokažem, da se mrtvi, ki ste jih sami
pokopali, zopet obudijo v življenje, ali še potem tudi ne verujete
resnici? Ako torej mojim besedam ne verujete, verujte vsaj
mojim čudežem!" Da ovrže vse dvome, gre z ljudstvi h gro¬
bovom in pokliče mrtve v življenje, ki so bili že tri, štiri dni
v grobu in so po gnilobi dišali. Po valovih morja hodi s su¬
himi nogami, zapoveduje vetrovom in viharjem, da potihnejo,
slepcem daje pogled, mutastim govor, gluhim posluh, hromim
reče shajati, mrtvoudnim se gibati, iz obsedenih preganja hudobe.
Toda brezbožnike le raztogotijo vsi ti čudeži, zakaj ljudstvo jih
zapušča ter hodi za Sinom Božjim. Ljudje, farizeji imenovani,
ga iz nevoščljivosti zavoljo njegovih zmag izdajo cesarskemu na¬
mestniku Pilatu, rekši, da je čarovnik in človek poln hudobij.
Napravivši divji hrup ga pribijejo na križ. On, ki ve, da bo
njegova smrt svet odrešila, se da ujeti, zaničevati, bičati in umo¬
riti. Vedel je, da le njegovo trpljenje zamore hudiča ukleniti
in nečiste duhove v peklenskem plamenu udržati. Dal se je
torej z vrvmi povezati, On, ki ni storil nobenega greha, da bi
yezi greha oprostil človeški rod. Dal se je preklinjati, On, ki
je vedno blagoslavljal, da bi nas prokletsva otel. Potrpel je
igrača biti hudobnežem, da nas je odtegnil slepilom hudičevim,
čijih igrača smo mi bili poprej. Nosil je na svoji glavi trnjevo
krono, da nas je rešil smrtne kazni, katero je trnje naših grehov
bilo zaslužilo. Dal si je žolča k ustom prinesti, da bi človeku
zopet pridobil občutke okusa, ki ga je prvi oče spridil ob dnevu,
ko je smrt prišla na svet. Bil je s kisom napojen, da bi vzel
y so ostrost na se, s katero je bila napojena naša kri, sam je
kotel piti kelih, katerega smo si bili zaslužili mi. Dal se je sleči,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 56

882

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

da je z belim oblačilom pokril nagoto, katero je bila zakrivila
kača, ko je v nezvestobo zavodila naše prve stariše. Dal se je
na les sv. križa pribiti, da je uničil prestopek, ki je prišel po
lesu prepovedanega sadu. Dal je smrti priti do sebe, da bi bil
njegov jetnik tisti, ki je bil po kači zavladal. Naposled, ko
stvari svojega stvarnika vidijo na križu povzdignjenega, jamejo
strahu trepetati: zemlja se je tresla, skale so pokale, solnce je
otemnelo in črna tema je pokrila zemljo. Ječe, kakor matere
na porodu, dala je zemlja trupla več svetnikov nazaj, ki so prišli
iz grobov spričevat, da je šel Odrešenik pred pekel, da je hudiču
izvil žezlo vladarske moči in da je s svojo smrtjo premagal smrt,
ki je sedaj podvržena tem, ki v Kristusa verujejo. Zato se mi
veselimo, če zavoljo njegovega imena preganjanje trpimo. Ravno
preganjanje nam pripravlja naj večjo čast; saj vemo, da se naše
minljivo in revno življenje umakne večnemu življenju, katero je
od smrti vstali Sin Božji obečal svojim apostolom, ki so ga vi¬
deli v nebesa iti. Od smrti vstali Kristus pa se je bil prikazal
pred vnebohodom ne samo dvanajsterim apostolom, ampak dal
se je videti več kot pet sto vernikom. Učenci, ki jih je bil raz¬
poslal, da bi vsa ta čuda oznanovali po svetu, so svoje pridige
potrjevali z očividnimi čudeži. V Jezusovem imenu so bolnike
ozdravljali, hudiče izganjali in mrliče v življenje obujali. — In
tako, ljubi moj Tiburcij, mislim, da sem ti na tvoje vprašanje
odgovorila. Sam povej, če nimamo popolnoma prav, sedanje živ¬
ljenje iz vsega srca zaničevati in z vso gorečnostjo in srčnostjo
za prihodnje skrbeti. Sveti angeli bodo sprejeli tistega, ki v
Sina Božjega veruje in njegove zapovedi spolnuje, ter ga spre-
vedli v nebeška stanovališča. “

To Cecilijino navdušeno govorjenje prenovi dušo mladega
Tiburcija skoz in skoz; obilne solze ga polijejo ter ihte reče
Valerijami: „Dragi mi brat, usmili seme! nikar več ne odlašaj!
Vsakega obotavljanja se bojim, ker nič več ne morem nositi
butare, ki me teži. Prosim te, sprevedi me brez pomude k
možu božjemu, da me očisti in deležnega stori onega življenja,
po katerem mi koprni vsa duša. “ — Tako pridobi Cecilija v
dveh dneh dve duši. Oba se poslovita, da gresta k papežu
Urbanu.

4. Papež ju sprejme radostno, Tiburcija pouči in krsti. Va-
lerijan dopolni onih sedem dni, ko je bil začel nositi belo krstno
oblačilo, potem pa se vrne k Ceciliji nazaj. Tiburcij pa hodi
sedem dni k papežu v pouk, potem ga ta še z zakramentom

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

88  :■!

svete birme potrdi za vojščaka Kristusovega. Popolnoma se pre¬
meni in že nekako naprej čuti, da ni več daleč dan, ko bodo
njegovi in njegovega brata telesni ostanki počivali pod temi
mrliškimi obloki, kjer sedaj s papežem Urbanom prebiva. Odslej
vidi vsaki dan božje angele, ki mu pri Bogu izprosijo uslišanje
njegovih želj. Ker ima Cecilija veliko premoženja, deli ubogim
obilo dobrot. Med tem pa hrepeni noč in dan po trenotku, ko
jo bode nebeški ženin poklical k sebi.

Še tistega leta spomladi se odpravi cesar Aleksander Sever
na vojsko proti sovražnikom Rimljanov. Mestni oblastnik je bil
tedaj zaradi svojega sovraštva proti kristjanom znani Turcij
Almakij, ki se sedaj po cesarjevem odhodu neusmiljeno zmaščuje
nad kristjani. Z najhujšimi mukami, ki si jih more izmisliti,
kolje in mori vernike in jih še po krščanski šegi ne pusti po¬
kopavati, drugače da jih bratje z obilnim denarjem odkupijo.
Valerijan in Tiburcij se med vsemi kristjani v Rimu odlikujeta
po svoji gorečnosti, da iščeta pomorjenih bratov trupla, jim na¬
pravljata sijajne pogrebščine, jih mazilita z najdražjimi dišavami
in z denarji podpirata one družine, katerim je bila smrt odvzela
podpornika. Razume se torej, da so kmalu oba naznanili oblast¬
niku. Almakij ju pokliče pred sodbo ter jima očita, da ju mora
spoznati za sodruge zaničljive krščanske občine, ker si toli¬
kanj prizadevata za pogrebe onih, ki kot hudodelniki umrjo.
Nato mu odgovori Tiburcij: „Naj bi Bog dal, da bi bila služab¬
nika onih, ki jih ti hudodelnike imenuješ. Bili so tako srečni,
da so to zaničevali, kar se vidi, kakor da bilo kaj, pa vendar
ni nič, v duhu pa se vedno ozirali na to, kar ni vidno, pa je
vendar bistveno.“ Almakij: „Povej mi tisto, kar se vidi, kakor
da bi bilo kaj, pa ni nič!“ Tiburcij: „To je vse tisto na svetu,
kar vleče dušo v večno smrt, v čemur iščejo ljudje vso časno
srečo.“ Almakij: „Kaj pa ni vidno in vendar je bistveno?“
Tiburcij: „Prihodnje življenje za pravične in prihodnje kazni za
krivične. Oboje se bliža, mi pa v žalostni slepoti od tega proč
obračamo dušne oči, da ne bi videli, čemur se ogniti ne moremo.
Telesne oči se ozirajo po stvareh posvetnega življenja, in po-
svetnež sam svoji vesti laže ter se predrzuje, dobro sramotiti
in hudo olepšavati.“ Almakij: „Ti ne govoriš po svojem duhuA
Tiburcij: „Prav praviš; jaz govorim po duhu Jezusa Kristusa,
ki sem ga sprejel v svojo dušo.Almakij:  „Ali pa tudi veš,
kaj si govoril?“ Tiburcij: „Ali ti veš, kaj vprašaš? Jaz
vem, da je resnica vse, kar sem rekel.“ Almakij: „Jaz vendar

884

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

ne urnem. “ Tiburcij: „ Ker posveten človek tega ne more umeti,
kar je duhovnega."

Almakij se jeze zaničljivo smeje ter mu veli odstopiti. Zdaj
ukaže privesti brata Valerijana ter mu pravi: „Tvoj brat je ob
pamet, govori ti razumniše." Valerijan: „Tvoje uho je zabrnjeno,
da ne moreš slišati najinega govorjenja." Almakij: „Vidva sta
v zmoti in nobeden drug; vidva zanemarjata to, kar je potrebno
in koristno, kar je nespametno pa lovita. Vidva zaničujeta raz¬
veseljevanje, srečo pehata od sebe, zametujeta, kar življenje sladi,
in le to vama je pri srcu, kar zdravju škoduje in življenje
greni." Valerijan: „Videl sem ljudi, ki so za časa setve šli na
izprebod in se oveseljevali, kakor so le mogli; med tem pa sem
videl na polju kmete, ki so s trudom zemljo okopavali, trte sadili,
sadno drevje požlahtnovali in se niso strašili nobenega dela.
Pohotni postopači so se tem delavnim ljudem posmehovali, rekoč:
„0 vi bedaki, čemu se tako trudite? Pustite delo in veselite se
z nami! Zakaj se trpinčite s temi žalostnimi stvarmi vse svoje
žive dni?" — Za deževnim vremenom pridejo jasni, topli dnevi,
polje je zelenelo, drevje cvetelo in trte so poganjale mladike.
Ni bilo dolgo, pa je tudi poletje minulo, in polje je bilo polno
težkega zlatega klasja, po drevju je viselo polno najžlahtnejšega
sadja in obilno grozdja je viselo ob trsju. Kmetje, čijih trud so
prej imeli za neumnost, so bili silno veseli; lahkomiselni meščani pa,
ki so se ponašali s svojo modrostjo, so bili v revščini in pomanj¬
kanju; kesali so se — toda prepozno — zaradi svoje mehkužnosti
in pohajkovanja, rekoč: „0h, poglejte je, ki smo jih zaničevali!
Imeli smo njih dela za nespamet, njih življenje nam je bilo
ostudno, njih družba nečastna; sami sebe smo imeli za modre,
pa smo ravno mi bili nespametni." Almakij: „Dobro znaš go¬
voriti, a na moje vprašanje nisi odgovoril." Valerijan: „I)aj mi
končati. Ti si naju imel za bedaka in nespametna zavoljo tega,
ker razsipava svoje premoženje ubožcem v naročje, ker tujce
pogostujeva, vdove in sirote podpirava in truplom mučencev pri¬
pravljava častita pokopališča. Po tvojih mislih je najina nespamet
tudi to, da se nočeva v posvetne užitke pregrezniti. Ali prišel
bo čas, ko bova žela sad svojega zatajevanja in se veselila svojih
daritev, žalovali pa bodo tisti, ki se sedaj radujejo. Sedanji čas
nam je dan za setev; kateri v tem življenju sejejo v veseljevanju,
želi bodo v drugem življenju v žalovanju in v vzdihovanju; kateri
pa sedaj mimogredoči sejejo v solzah, želi bodo v prihodnjem
življenju neskončno veselje." „Tako?“ zavrne ga oblastnik, „mi

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica. 885

in pa naši nezmagljivi cesarji bomo na večno morali žalovati, vi
pa boste svoje zveličanje vekomaj uživali?" Valerijan: „1 kdo
pa ste vi in vaši cesarji? Ljudje ste, ob določenem dnevu rojeni,
da umrjete, kadar pride ura. Poleg tega bodete morali Bogu
oster odgovor dati o svojem vladarstvu, ki vam je bilo izročeno. “
Almakij: „Dovolj je praznih besed; darujta bogovom pitnih

darov, in potem smeta iti kamor hočeta." Oba mu odgovorita:
»Midva darujeva vsaki dan Bogu svoje darove, a ne bogovom."
Almakij: .,Kdo je tisti Bog, ki mu vidva darujeta, kako se
zove?“ Valerijan: „Imena Bogu ne moreš najti, da bi tudi
peroti imel in zletel še tako visoko.“ Almakij: „Ali ni Jupiter
ime enemu bogov?" Valerijan: „Ti se motiš; Jupiter je ime
nekemu pohujšljivcu, nekemu pohotnežu in morivcu, in ti ga
imenuješ Bog? Božje ime gre le tistemu bitju, ki z grehom
nima nič opraviti in ima vse popolnosti." Almakij: „Po tem
takem bi bil ves svet v zmoti, le vidva z bratom imata spoznanje
pravega Boga!" Na te besede se obudi blag ponos Valerijanu
v srcu. da jame na glas govoriti o razširjanju krščanstva, rekoč:
»Nikar se ne moti; kristjanov, ki so to sveto vero sprejeli, v
tem kraljestvu že sešteti ne moreš. Kmalu bodete v manjšini;
le deske ste še, ki potem, ko se barka razbije, plavajo sem ter
tja po morju, ter niso za nič drugega, nego da se v ogenj po-
mečejo." Almakij, zavoljo te predrznosti razkačen, ukaže Valeri-
jana s šibami pretepsti. Med tem, ko ga slačijo, veselja zakliče:
»O ta dan mi je ljubši kakor vse posvetne veselice!" Med
šibanjem pravi: „Vi, rimski meščanje, ne dajte se o pogledu na
tako trpljenje odvrniti od spoznanja resnice, temveč ostanite sta¬
novitni v veri v večnega Boga! Razdenite malike iz lesa in
kamenja, ki jim Almakij kadilo zažiga! Upepelite jih, vedoč, da
morajo tisti, ki jih molijo, večne kazni trpeti."

5. Ko trpinčijo Valerijana, postane hrup v sodni hiši. Tu
veče Tarkvin, eden sodnih svetovavcev, lakomnemu Almakiju:
»Obsodi ju v smrt, prilika je zdaj tu. Ako še dolgo odlašaš,
razdele do zadnjega svoje zaklade med ubožce, in če ju naposled
v endar le obsodiš, ne dobiš ničesar." Almakij ume te besede
ter veli, da ju vedejo v Jupitrov tempel, in če ne zažgeta kadila,
na j ju obglavijo. Na potu tja ju sreča njima na veliko tolažbo
Cecilija, ki je ves ta čas moliia za njiju. Maksim, Almakijev
Pisavec, ki ju v tempel spremlja, se čudi, da gresta tako sveto
vesela in lahkih nog na morišče, razgovarjajoč se med seboj v
bratovski ljubezni. Ne more se solz vzdržati ter ju nagovori

88(5 22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

o ,

tako-le: „ Blagi in krasni cvet rimljanske mladeži! O brata, ki
vaju druži taka srčna ljubezen! Vidva torej stanovitno zaničujeta
malike ter gresta v smrt, kakor na kako veselico!“ Tiburcij:
„Ako ne bi vedela, da bo življenje, ki pride za tem, trajalo
večno, ne bi bila tako vesela.“ Maksim: „Katero pa bode to
drugo življenje?“ Tiburcij: „Kakor je telo z obleko odeto, tako
je duša s telesom obdana, in kakor moremo obleko sleči, tako
bo tudi duša svoje telo odložila. Truplo, iz zemlje vzeto, se
zopet v zemljo povrne in v prah premeni; pa bode zopet vstalo
in potem nič več ne umrlo. Duša pa, če je čista, preseli se v
raj, kjer v neizrekljivem veselju pričakuje vstajenja svojega te¬
lesa." Nato reče Maksim: „Ako bi se mogel prepričati prihod¬
njega življenja, o katerem mi pripoveduješ, preverjen sem, da bi
mogel še jaz sedanje zaničevati.“ Valerijan ves goreč zakliče:
„V spričevanje ti obetam: v trenotku, ko bodeva v spoznavanje
Jezusovega imena slekla oblačilo svojega telesa, bode ti Gospod
milostljiv, da ti odpre oči in ti dd gledati veličastvo, v katero
pojdete najini duši. Toda potem moraš verovati in svojih zmot
se kesati." Maksim: „Strela me zadeni, ako ne spoznam enega
edinega Boga, da le vidim, kar mi obetata."

Brata se nočeta ločiti od sveta, preden se Maksim ne pre¬
rodi v Sv. Duhu. Rečeta mu: „Sprevedi naju proč od rabljev
na svoj dom. Potem veliva priti tistemu, ki te očisti, in že
nocoj to noč boš videl, kar sva ti obečala." Maksim stori tako.
Valerijan pošlje brž Ceciliji sporočilo o vsem, kar se je bilo zgo¬
dilo ter da naj dovrši ona, česar še manjka. Med tem poučujeta
brata Maksima v krščanskih resnicah. Vsa njegova družina in
vojščaki, ki poslušajo te nauke, so tako ganjeni, da iz vsega
srca verujejo v Kristusa. Zvečer pride na Maksimov dom
Cecilija, ž njo pa več duhovnikov. Maksim, njegova družina in
vojščaki spoznajo očitno krščansko vero in prejmejo sveti krst.
Tako postane pisarjeva hiša posvečen tempel, kjer do jutranje
zore soglasno hvalijo Boga. Ko se pa zdani, vzdigne se vsa
truma krščanskih junakov proti Jupitrovemu templu. Ondi čakajo
malikovavski duhovniki oba brata s kadilom. Ker se pa branita
kadilo zažgati, jima poganski vojaki glavi odsekajo. V tem tre¬
notku se odpro nebesa in Maksim vidi, kako so spremili svetli
angeli njiju duši v nebesa. Trupli so prinesli Ceciliji, ki ju dA
častito zagrebsti na pokopališču „Pretekstat“ imenovanem. Almakij
zve Maksimovo spreobrnitev. Razkači ga tembolj, ker se je
spreobrnil ne samo on in njegova družina, ampak še veliko drugih.

22 .  november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

887

Zato ga noče deti ob glavo, temveč do smrti tepsti z biči, v
katere so bile vpletene svinčene krogle. To mučeništvo prebije
junaško stanovitno. Tudi njega pokoplje Cecilija poleg svojega
moža in njegovega brata. Vsem trem skupaj da na grob na¬
praviti napis, ki se še dandanes vidi.

Cecilija je bila zavoljo svojega imenitnega rodu v Rimu
preveč znana in njeno spoznavanje krščanstva preočitno, da ob¬
lastnik ne bi bil poklical pred sodbo tudi nje. Da bi se pa bolj
skrive godilo, pošlje biričev na njen dom s poveljem, naj jo
primorajo, da malikom daruje. Cecilija jih zavrne, rekoč: „Občani
in bratje moji, poslušajte me! Vi ste služabniki svoje gosposke,
vendar pa se vam v dnu srca studijo njih brezbožna dela. Za
me je sicer slavno in si srčno želim, da bi smela vse muke trpeti
in Kristusa spoznati, ker na to življenje nisem bila nikdar le
količkaj navezana. Vas pa omilujem, da ste tako nesrečni, da
morate spolnovati povelja tako krivičnega in brezbožnega sodnika. “
Pri teh besedah začno Almakijevi služabniki ihteti, da si tako
mlada, lepa in razumna gospa tako srčno želi smrti. Cecilija
jih pouči, rekoč: „Za Kristusa umreti se ne pravi, svojo mladost
ukončati, temveč jo obnoviti, malo prahu dati in zlato zanj pre¬
jeti, tesno in nizko stanovanje zameniti za palačo, minljivost dati
in neminljivost za to dobiti. Ako bi vam kdo zlatov ponudil
edino proti temu, da mu za nje daste bakrenega denarja iste
cene, ali ne bi hoteli radi menjati, ali ne bi imeli tistega, ki bi
vas odvračal od tega, za bedaka in slabega svetovavca? Vendar
pa bi še-le zemeljsko rudo zamenili za drugo dokaj boljšo ze¬
meljsko. Jezus Kristus, naš Bog, pa vrača stoterno, kar mu
darujemo, po vrhu pa podeljuje večno življenje." Stopivši na
kameneno klop, reče s povzdignjenim glasom: „Ali verujete, kar
sem vam sedaj pravila?" Vsi odgovore: „Da, verujemo, da je
Kristus Sin Božji, pravi Bog, ki ima tako služabnico." „Torej
pojdite," jim reče, „in recite nesrečnemu Almakiju, naj še neko¬
liko odloži moje mučeništvo. Pridite potem zopet k meni; jaz
bodem ta čas poslala po tistega, ki ’vas bo vse deležne storil
večnega življenja."

Almakij dovoli ta odlog. Med tem sporoči Cecilija papežu
Urbanu o novih spreobrnjencih; njim pa se je še drugih veliko
Pridružilo. Urban pride sam po to bogato žetev, in krsti nad
400 poganov. Med njimi je bil neki imeniten mož, Gordijan po
imenu; njemu odstopi Cecilija vse svoje pravice, da naj bi njeno
poslopje po njeni smrti bilo shodišče kristjanov.

888

22 .  november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

6. Sedaj dobi Cecilija povelje, naj pride pred sodbo. Prišedši
v sodišče, kjer so grdi maliki po stenah viseli, pobesi sramežljivo
svoje oči. Vse zagomazi po Almakiju, videti krotko, častitljivo
žrtev, in kakor da ne bi je poznal, vpraša jo: „Dete mlado,
kako se zoveš?" Cecilija: „Ljudje me kličejo „Cecilija“, kristjana
pa je moje najlepše ime." Almakij: „Kakšnega stanu si?”
Cecilija: »Rimljanka sem, iz slavne plemenite rodovine." Almakij:
„Za tvojo vero te vprašam, plemenitost tvojega rodu nam je
znana.“ Cecilija: „Ali ni bilo torej neukretno tvoje vprašanje,
ker se lahko dvoje nanje odgovori? u  Almakij: »Odkod ti vpričo
mene prihaja taka predrznost?“ Cecilija: „Iz čiste vesti in
resnične vere." Almakij: „Ali ne veš, kolika je moja oblast? 14
Cecilija: „Ali ti ne veš, kdo je moj ženin?“ Almakij: „Kdo pa?"
Cecilija: „Gospod Jezus Kristus." Almakij: „Ti si Valerijanova
zakonska žena, to vem." Sveta devica ni hotela biserov svinjam
metati. Zato molči o verskih skrivnostih in reče Almakiju:
»Oblastnik, govoril si ravnokar o svoji oblasti, pa je še ne po¬
znaš. Če pa hočeš, ti pa jaz o njej lahko povem samo resnico."
Almakij: »Dobro, le govori, hočem poslušati." Cecilija: „Ti pač
slišiš le kaj takega rad, kar ti je prijetno; toda vedi: človeška
moč in oblast je podobna s sapo napolnjenemu mehu; če ga s
šivanko prebodeš, pa se ti skrči." Almakij: „Razžaljivo si za¬
čela govoriti in razžaljivo nadaljuješ." Cecilija: „Razžaljivo je,
kar nima nič pomena; dokaži torej, da sem kaj krivega govorila,
sicer je tvoje očitanje obrekljivo." Almakij, govorico preobrnivši,
reče: „Ali ne veš, da so naši gospodje, nezmagljivi cesarji, za¬
povedali, trdovratne kristjane strahovati, poboljšljive pa oprostiti?"
Cecilija: „Vaši cesarji so v zmoti, kakor tvoje gospostvo. Postava,
na katero se opiraš, dokazuje samo to, da ste vi neusmiljeni,
mi pa nedolžni; zakaj, ako bi bilo ime „kristjan" hudobija, potem
bi ga morali zatajiti; vi pa bi nas le s trlico mogli prisiliti, da
ga spoznavamo, zakaj nam kristjanom se studi vsaka hudobija.
Ali se morete bolj nesramno obnašati proti nedolžnim, kakor se
obnašate? Vso hudobijo nahajate v našem imenu in le ime bi
nam bilo treba zatajiti, da bi milost našli pri vas. Toda mi
spoznamo vso imenitnost tega svetega imena in zato ga ne mo¬
remo zatajiti; rajši umrjemo, da smo srečni, nego da bi živeli
in bili pogubljeni. Vi bi radi iz naših ust kako laž slišali; mi
pa vas v tem, da resnico govorimo, mučimo bolj kakor vi nas."
Almakij: „Končajmo to stvar; izvoli si eno ali drugo; daruj
bogovom, ali vsaj reci, da nisi kristjana in potem idi v miru."

22 .  november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

889

Cecilija smehljaje se odgovori pomilovalno: „Kako grdo je to za
cesarskega služabnika, da hoče, naj zatajim ime, ki spričuje mojo
nedolžnost; prizanašati mi hoče, pa le, da hi se kazal še grozo-
vitnejšega. O slepi sodnik! ti hočeš, naj zatajim svojo nedolžnost,
da hi me mogel spoznati za krivo; ti prizanašaš, pa divjaš, po-
tuhuješ se, pa vendar le veš, kaj nameravaš. Če si sodnik, zakaj
nočeš bolj natanko preiskati te reči? “ Almakij: „ Tvoji h tožnikov
je dosti tukaj; pa le reci, da nisi kristjana in vsa tožba je kon¬
čana. Če pa tega ne rečeš, spoznala boš svojo nespamet, ko
zaslišiš razsodbo." Cecilija: „Zatožbe sem vesela, smrt bo moja
zmaga. Ne rekaj, da sem nespametna, rajši samemu sebi očitaj
nespamet, ker misliš, da bom kdaj Kristusa zatajila."

7. Še vedno jej hoče Almakij življenje ohraniti; zato na¬
daljuje: „Nesrečna ženska, ali ne veš, da so mi nezmagljivi
cesarji izročili oblast črez življenje in smrt? Kako se drzneš
tako prevzetno z menoj govoriti?" Cecilija: „Kaj drugega je,
biti prevzeten, in zopet kaj drugega, biti stanoviten; prevzetnost
kristjani sovražimo. Če ti ni zoperno slišati še eno resnico, do¬
kažem ti, da si skoz in skoz napačno govoril." Almakij: „Govori,
bomo videli." Cecilija: ^Napačno si govoril, rekši, da so ti tvoji
vladarji izročili oblast črez življenje in smrt; ti imaš le oblast
Črez smrt; ti moreš življenje vzeti tem, ki je uživajo, a tem, ki
so mrtvi, ne moreš zopet življenja dati. Govori torej prav, da so
te tvoji cesarji za služabnika smrti storili, a ne več." Almakij:
„Jenjaj s svojo predrznostjo in daruj bogovom!" (Pokaže na po¬
dobe malikov.) Cecilija: „Zdi se mi, da si ob oči, ker jaz in vsi
z zdravimi očmi vidimo, da to, kar ti bogove imenuješ, ni dru¬
gega, nego kamen, les in bron." Almakij: „Kot modrijan sem
pretrpel tvoje žalitve, a da žališ bogove, tega ne prenašam."
Cecilija: „Odkar si usta odprl, nisi govoril ne ene besede, da ne
bi ti bila dokazala, kako je krivična, v  nespametna in prazna, in
sedaj sem ti še rekla, da si ob oči. Če hočeš, svetujem ti to-le:
Stegni svojo roko in zgrabi; čutil bodeš, ako s pogledom ne
spoznaš, da je zgolj kamen in sicer brez prida. Take kamenene
podobe so najboljše za v peč, da apno žgejo iz njih. Obvarovati
ne morejo niti sebe plamena, niti tebe oteti iz njega. Le Kristus
sam otme smrti in more celo iz ognja rešiti."

To so bile njene poslednje besede pred sodnikom. Oblastnik
jo veli nazaj zapeljati na njen dom, da bi jo tam dal usmrtiti
brez hrupa. Ukazal je, naj jo zapro v topliško sobo njene palače.
V peči te sobe pa naj kurijo močno in dolgo, da se pod raz-

890

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

beljenim stropom v soparu zaduši. Vesela nastopi Cecilija kraj
svojega mučeništva, ter prebije v kopeli tisti dan in prihodnjo
noč, ne da bi se količkaj potila. Neki nebeški hlad, enak onemu
pri treh babilonskih mladeničih v razbeljeni peči, je prijetno od-
pihljaval ogenj s tega kraja. Almakiju sporočijo ta čudež. Birič
dobi povelje, naj jo na ravno onem mestu usmrti. Prišedši v
kopel, dovrši svojo nalogo, zavihti trikrat zaporedom svoj meč,
a še jej glava ne odpade. Popusti jo v krvi, zakaj postava je
velela, da več ko treh mahljajev rabelj pri obglavljenju ni smel
storiti. Truma kristjanov, ki je doslej zunaj pričakovala, kaj
bode, dere zdaj v kopel. Sveta mučenica se bori s smrtjo, a
vendar se prijazno smehlja ubogim in novospreobrnjenim, ako-
ravno v poslednjih zdihljajih. Na vso moč hite njeno kri po¬
makat z rutami, in še tri cele dni se gneto okoli nje. Tudi
papež Urban, skrive stanujoč v njeni hiši, jo obišče, preden do¬
konča svoje življenje. Po papeževi napravi polože njeno truplo
v zaboj iz cipresnega lesa in položijo k počitku blizu Valerijana,
Tiburcija in Maksima.

Leta 817 podari papež sveti Paskal I. koščice teh svetih
mučencev cerkvam po Rimu. Že drugo leto svojega vladarstva
je samo v cerkvi svete Praksede položil nad 3500 mučeniških
trupel. Leta 821 pa ukrene, razpadlo in omahljivo cerkev sv.
Cecilije vso na novo sezidati, želeč, da bi njene ostanke v njo
prenesel. Vse kopanje pa je bilo zastonj. Naposled so mislili,
da je truplo sv. Cecilije bilo med onimi, ki jih je bil longobardski
kralj Ajstulf poropal in s seboj odpeljal. Po neki prikazni pa,
ki jo je imel papež Paškal, našli so njen grob in v grobu njeno
truplo v cipresni rakvi v krvavi, z zlatom tkani obleki, ob
njenih nogah pa so ležale s krvjo napojene rute. Z ostanki sv.
Valerijana, Tiburcija in Maksima, ter svetih papežev mučencev
Urbana in Lucija, so njene svetinje položili v marmorne shrambe,
ki jih je bil Paškal jim oskrbel. Nad njimi so pozneje sezidali
krasno stolico še ravno za časov tega svetega papeža.

Obrazuje se v deviški obleki, igraje na orglah, z angelom poleg sebe.

„Ge ie kdo med vami žalosten, naj moli; če je dobre volje,
naj poje hvalne pesmi.“

(Jak. 5, 13.)

Te besede apostolove je sveta Cecilija zvesto spolnovala. Veliko
je molila, sv. evangelije je vedno premišljevala. V tem premišljevanju
je dobivala pravo modrost in učenost, da je mogla nevedne poučevati;

22. november: Sv. Cecilija, devica in mučenica.

891

prejela moč in stanovitnost, nevernemu sodniku zoperstati in naposled
svoje življenje dati za sveto vero. Z molitvijo in premišljevanjem je
strinjala svete pesmi, ki jih je spremljala na godalu v hvalo božjo,
zategadelj se časti kot zaščitnica glasbene umetnosti. Znano je, da
so prvi kristjani prav radi prepevali. Njih učeniki so jih k petju
spodbadali in v petju poučevali. Pevali so pri svojih delih doma in
na polju, kmet pri plugu, pastir pri svoji čredi, rokodelec v svoji de¬
lavnici, mati pri zibeli, pevali so pri božjih službah, celo v ječah in
na potu na morišča. Njihove pesmi pa so bile zgolj čiste in svete
pesmi, bile so slavilne, hvalne in zahvalne pesmi Bogu najvišjemu na
čast. Nikoli ni bilo iz njihovih ust slišati kake grde, umazane, ne¬
sramne in brezbožne popevke. Ker je v njihovih srcih gorela ljubezen
božja in čistost stanovala, studili so kar najbolj grde pesmi, kakoršne
so prepevali pogani.

Ali kako daleč so tudi v tem zabredli sedanji verniki od prvih
kristjanov. Razlegajo se pesmi črez hrib in plan, od pastirjev in pa¬
stiric, slišijo se po dornih in krčmah, po dne in po noči, po mestih,
trgih in vaseh, da pošten človek pri njih zardi, a veselč se jih, ne
angeli, ampak hudobni duhovi, in zlagajo se ž njimi nikakor ne vrste
zveličanih duhov, ampak peklenskih pošasti. Pregovor pravi: ,,Česar
je polno srce, rado tudi iz ust gre.“ Srce takih gobezdačev mora
torej biti grda mlakuža, in zato se tudi iz njih ust razliva le grda
nesnaga. Njih srce ne pozna nebeške ljubezni, ampak zgolj posvetno
in meseno; zato tudi njih usta bruhajo le nečiste kvante. — Vsakemu
narodu, tako še posebno slovenskemu, je petje bolj ali manj prirojeno;
v petje zliva svoje vesele ali žalostne občutke, zakaj petje je nekaj
tolažljivega za človeško srce. Od nekdaj so ljudje peli, in že najsta¬
rejše bukve sveta, sveto pismo stare zaveze, so polne najlepših hvalnih
in zahvalnih pesem Bogu na čast. Komu ni znana krasna hvalnica
v Mojzesovih bukvah, ki jo je pelo izraelsko ljudstvo po prehodu skoz
Rdeče morje, ali ona, ki so jo peli trije mladeniči v razbeljeni peči?
Koga ne ganejo žalostinke Jeremija preroka, ki jih je peval na grobljah
in razvalinah Jeruzalemskega mesta? Kdo ne pozna Davidovih psalmov,
v katerih se kraljevemu preroku srce vse topi sedaj hvale in zahvale,
sedaj češčenja in molitve, pa zopet toge in žalosti ali ponižnosti in
kesanja? Te psalme cerkev še dandanes prepeva ob raznih veselih
in žalostnih prilikah. Tudi o Zveličarju vemo, da je po zadnji večerji
z apostoli pel zahvalno pesem. Zato je sveta cerkev petje gojila vse¬
skozi sem od apostolskih časov; a vedno je zahtevala in zahteva še
dandanes, da se petje razlega le v božje poveličanje, vedoč da človeško
srce rado razodeva svoja čutila, noče pa, da bi se petja dar, od Boga
človeku dan v tolažbo, rabil v greh. Veliko odgovornost pred Bogom
torej na svojo vest valijo oni, ki grde in umazane pesmi skladajo, pa
tudi oni, ki jih prepevajo in ž njimi sebe in druge kužijo, svoj narod
sramotč in v dušno in telesno pogubo pogrezavajo. Taki ne podpirajo,
temveč podirajo domače slovstvo, so bramorji na lastni pšenični njivi.
Zategadelj, ljubi bravec, ako hočeš biti otrok katoliške cerkve, poj ali
skladaj pesmi, poj v veselju in žalosti, toda nikdar ne pesmi, ki sra¬
mežljiva ušesa žalijo, še bolj pa Boga. Duh se povzdiguje in srce

892 23. november: Sv. Klemen, papež in mučenec.

oveseljuje, ako lepe in poštene pesmi donč po poljih in travnikih; ali
z žalostjo in gnusobo se mora vsako pobožno srce napolniti, če so te
pesmi polne dušnih gob, smradu in gnilobe, in namesto da bi poveli¬
čevale največjo lepoto, najčistejšo ljubezen, neskončno mogočnost,
modrost in dobrotljivost božjo, hlapčujejo le nečistosti, nesramnosti
in hudobiji. Glej ptice pod nebom, ki že ob rani zori žvrgolijo hvalo
božjo; tako naj se tudi tvoj glas sklada ž njimi, da pojemo njemu,
čigar časti in slave sta polna nebo in zemlja, in da vredni postanemo,
pred božjim sedežem z angeli in svetniki se združiti v večno novi
pesmi!

Sv. Cecilija je s čistim srcem in s čistimi usti na zemlji pevala
hvalo božjo, in sedaj peva v nebesih s trumami angelov in svetnikov
hvalne in zahvalne speve njemu, ki je na sedežu, in jagnjetu.

Molitev.

Pomagaj mi, o Bog, da nikdar ne rabim svojega jezika in glasu
za grde in nesramne pesmi, in dodeli mi milost, da tebe, kakor tvoja
sveta služabnica Cecilija, srčno ljubim, tvojo voljo vselej zvesto spol-
nujem, ter enkrat vreden postanem, ž njo in z vsemi svetniki vekomaj
te častiti in slaviti! Amen.

23. listopad ali november.

Sveti Klemen, papež in mučenec (1. 100).

V temi prvih krščanskih časov, kjer nam ne svetijo nikakoršne
listine in zanesljiva spričevala kot zvezde vodnice, je silno težavno
in večkrat celo nemogoče, čisto zgodovinsko resnico razločiti od po¬
božnih pravljic in domišljij. Enako je z življenjepisom svetega Kle¬
mena. Kar je verjetnega in spodbudnega o njem, sledi naj ob krat¬
kem tu-le:

1. Okoli 24 let po smrti svetega apostola Petra zasede sv.
Klemen njegov prestol, da vlada cerkev božjo. Rodil se je v
Rimu, toda judovskim starišem, kakor sam v svojih pismih spo¬
znava, da je iz rodu Jakobovega. Njegova spreobrnitev- se pri¬
pisuje sv. Petru, s katerim se je bil seznanil v Cezareji; tudi s
sv. Pavlom je bil v najbližji dotiki. Od svojega krsta sem je bil
njiju zvesti učenec, kakor spričuje sv. Irenej, rekoč: „Klemen je
zveličana apostola še videl, ž njima okoli hodil, njune pridige
slišal in njuno ustno izročilo pred očmi imel." Leta 62 je
spremljal sv. apostola Pavla v Filipe, ter ondi trpel njegove
nadloge. Sveti Pavel sam ga v svojih listih imenuje svojega

23. november: Sv. Klemen, papež in mučenec.

893

sodelavca in piše o njem, da je njegovo ime zapisano v bukvah
življenja, da mu je bila torej ravno tista prednost dodeljena,
kakor apostolom, ki jim je Kristus rekel: „Veselite se, da so vaša
imena zapisana v nebesih. “ (Luk. 10. 20.) Sv. Klemen je bil
torej mož poln žive vere in goreče ljubezni do Boga in do
bližnjega. Njegova krotkost, pohlevnost in dobrotljivost, zaradi
česar je prejel ime „Klemens“, njegovo srčno usmiljenje, njegova
ljubezni polna gorečnost in apostolska srčnost so ga storile vred¬
nega, da ga je sv. Peter v škofa posvetil. Po smrti sv. Petra
mu je bil najprej sv. Lin, potem Klet in za tem sv. Klemen
na rimskem sedežu namestnik in naslednik. Bilo pa je za one
dobe navadno, skoraj eno in isto, na papežev prestol povzdignje¬
nemu in za sveto vero
mučenemu ali vsaj silno
preganjenemu biti, ka¬
kor se še dandanes godi
Kristusovim namestni¬
kom. Sv. Klemen, 1. 91
nastopi vsi rimski prestol,
je to dobro vedel, ali
srce se mu je veselilo
mučeniškega venca. Na-
stopivši vzvišeno službo
bila mu je naj večja skrb,
sebi izročeno čredo z
besedami in zgledi v
sv. veri potrjevati, da
ne bi nobena njegovih
ovčic se izneverila Je¬
zusu, zakaj še vedno je razsajalo preganjanje, akoravno se je za
kratek čas pomirilo. Razdelil je rimsko mesto v sedmero okrajin,
postavivši v vsaki okrajini beležnika, ki je popisoval čednosti,
dela in trpljenja onih, ki so za Kristusa voljo kri prelili. To so
bili zapiski svetih mučencev, ki so jih 'v očitnih zbirališčih brali
kristjanom v pouk in spodbudo. Bil je neutrudljiv v oznanovanju
besede božje, da bi se božje kraljestvo širilo med neverniki, in
skoraj vsaki dan je po več malikovavcev privedel k spoznanju
svete vere. Med njimi je bila tudi sestra cesarja Domicijana,
Flavija Domitila, ki je bila ne le goreča kristjana, ampak je
tudi Bogu z obljubo posvetila svoje devištvo. Nekega dne so
bili kristjani skrive v neki kapelici zbrani, da bi božjo službo

894

23. november: Sv. Klemen, papež in mučenec.

obhajali. Sizinij, rimski plemenitaš in še pogan, splazi se skri-
vaje v kapelo, da bi videl, kaj vendar kristjani ondi počenjajo,
ter da bi pozvedel. če ni morda tudi njegova soproga med njimi.
Njegovo radovednost kaznuje Bog s tem, da pri priči oslepi.
Ker sam ni videl več iz zbirališča priti, moral se je dati spo¬
znati in prositi, da ga vedejo na prosto. Tu stopi papež Klemen
k njemu, moli nad njim in mu zopet odpre oči. Nato razloži
strmečemu poganu resnice krščanstva in doživi veselje, da Sizinij
tem resnicam odpre svoje dušne oči in srce, v Kristusa veruje in
se da krstiti. Njegov zgled posnema veliko poganov.

2. Cesar Trajan, o tem zvedevši, zaukaže Klemena zgrabiti
in prisiliti, da bi zatajil vero v Jezusa. Ker se pa stanovitno
brani, preženo ga na divji, opustošeni Čreski polotok. Tja je že
pred njim bilo nad 2000 kristjanov prognanih, ki so morali
kamenje lomiti in po jamah rudo kopati. Trdo in težavno je
bilo to delo, in marsikaterega je stalo življenje. Tudi sv. Klemen
je moral po jamah rudo kopati. Bad je prenašal silno trpljenje,
vedno opominovaje svoje sotrpince, naj voljno potrpijo v tej bridki
poskušnji. Eno največjih trpljenj v teh rudokopih je bilo po¬
manjkanje vode. Večkrat so morali najhujšo žejo trpeti, in veliko
jih je celo žeje pomrlo. Sveti papež ganjen presrčnega sočutja,
vrže se nekega dne na kolena in zaupljivo moli k Bogu za pomoč
v tej sili. Med molitvijo vidi na bližnji visoki pečini jagnjiče
stati, ki je desno nogo kvišku molelo, kakor bi hotelo pokazati
kraj, kjer je vode najti. Sveti papež hiti na oni kraj, kjer je
jagnje stalo, udari z motiko ob skalnato pečino, in glej! kar
priteče bister studenec okusne vode iz nje, da so si mogli oto¬
čani odšle žejo gasiti. Strmeči nad tem čudežem se črez leto
in dan skoraj vsi otočani malikovavci spreobrnejo, svoje temple
podero in mesto njih krščanske cerkve postavijo. Zaradi tega
razkačeni, sporoče malikovavski duhovniki cesarju Klemenove čine.
Kmalu pošlje cesar tja svojega oblastnika, ki naj bi otočane z
najhujšimi kaznimi prisilil, da odpadejo od krščanske vere, cerkve
pa bi jim podrl. Oblastnik, Avzidijan po imenu, podviza se
zlobno-goreče, dovršiti cesarjev ukaz; a kmalu se prepriča, da so
vsa njegova prizadetja, kristjane preveriti, zastonj, dokler sveti
papež Klemen med njimi živi in jih z besedo in zgledom k sta¬
novitnosti in srčnosti spodbada. In tu se pripoveduje, kar pa ni
gotova resnica, da ga oblastnik ukaže zgrabiti, v čolnu na glo¬
bočino morja odpeljati, mu težko sidro ali mačka na vrat prive¬
zati in ga v globočino morja potopiti, da ne bi kristjani več našli

23. november: Sv. Klemen, papež in mučenec.

895

njegovega trupla. To bi se bilo bojda zgodilo 23. listopada leta
100. Ob bregu morja stoječi kristjani so srčno molili k Bogu,
naj ne pripusti, da bi svetnikovo truplo ostalo na dnu moija
potopljeno. In glej, brž ko se oblastnik in njegovi spremljevavci
odpravijo odtod, upade morje za 3000 korakov in vidi se lepa
iz marmorja zgrajena kapelica. Strmeč se približajo kristjani tej
kapelici in najdejo v njej kameneno rakvo, v kateri je ležalo
svetnikovo truplo. Zraven je ležalo sidro, s katerim so ga bili
potopili v morje. To videti, bilo je veselje kristjanov nepopisljivo.
Brž so hoteli sveto truplo vzdigniti in s seboj vzeti. A Bog
jim da spoznati, da naj njegovi ostanki le tu počivajo, zakaj
morje se bo vsako leto skoz sedem dni od brega nazaj umaknilo,
da bodo mogli svetnika obiskat hoditi; kar se je dolgo let tudi
godilo. V poznejši dobi pa so njegove koščice vzdignili in v Rim
prenesli, kjer še sedaj stoji stara, njemu na čast sezidana cerkev.

Obrazuje se poleg te pobožne povedke v papeževi opravi, s
sidrom zraven sebe. Tudi v „kanonu“ svete maše je njegovo ime
med mučenci. Vendar ta pridevek kot dokaz nima tehtne moči, ker
vemo, da so v prvih časih krščanstva tudi tistim pridevek „mučenec - ‘
dali, ki so za vere voljo zasramovanje in preganjanje pretrpeli, ali v
železje in ječo bili dejani, akoravno za sveto vero niso bili usmrteni.
To se je po spričevanju nekaterih starih zgodovinopiscev tudi s Kle¬
menom bilo zgodilo.

Klemenovi nauki o „edinosti“ in o „vstaienju mutvih“ iz
pisma do O^orineanov.

Velike zasluge si je pridobil sv. Klemen s svojim listom do Ko-
rinčanov. ker je razkoiništvo med njimi zadušil in jih zopet v ljubezni
in edinosti spravil med seboj. Naj postavim le-sem nekatere besede
iz tega lista, ki so tudi nam v pouk in spodbudo. Tako-le piše:

„Opustimo prazne in minljive skrbi. Držimo se svojega častitega
in visokega poklica. Glejmo zgolj na to, kar je lepega, dopadljivega
in prijetnega pred Gospodom, našim stvarnikom. Ozirajmo se z vprtimi
očmi na kri Kristusovo in jemljimo si k srcu, kake drage cene je ta
kri pred Bogom, ki je, prelita v naše zveličanje, vsemu svetu milost
sprave dodelila. Nebesna telesa se sučejo po božji napravi in so mu
pokorna. Noč in dan tekajo po določenem tiru, ne da bi se begala
med seboj. Solnce, mesec in zvezde teko po božjem povelju v edi¬
nosti krog in krog, ne da bi prestopile, svojih mej. Rodovitna zemlja
prinaša po božji volji ob določenem času obilno živeža za ljudi,
živali in vse kar živi, ne odstopivši od dane jim naprave. Neizvedljive
globočine in skrivnostno vladarstvo v podzemeljskem svetu ravna se
po božji volji. Valovi morja ne proderd svojih mej, ki jim jih je Bog
postavil; pokorni so njegovemu povelju: „Do sem mi pridite in ne

896

23. november: Sv. Klemen, papež in mučenec.

dalje!" Obsvetno morje, od ljudi še ne prejadrano, in dežele za njim
ležeče, urejene so po povelju Gospodovem. Letni časi, vigred, poletje,
jesen in zima vrstč se mirno drug za drugim. Vetrovi se ne zadržu¬
jejo med seboj v svojih opravilih. Nikdar usahljivi studenci, stvarjeni
nam za užitek in zdravje, dajejo vodo v ohranitev človeškega življenja.
Najmanjše živalce zborujejo v miru in edinosti. Bog vsem prav stori,
posebno pa nam, ki iščemo pribežališča pri njegovem usmiljenju po
Gospodu našem, Jezusu Kristusu, ki mu bodi čast in slava v vekov
veke. Vsa narava obstaja po tem, da se drži od stvarnika jej odka-
zanega reda, in le po tem more tudi cerkev Jezusa Kristusa obstati,
da v edinosti ohrani po svojem ustanovniku določene naprave, krotitev
in ljubezen. Zato bodi drug drugemu podložen. Močni ne zapusti
slabega, slabi spoštuj močnega. Bogati dajaj ubogemu. Ubogi hvali
Boga, da mu je koga dal, ki mu v pomanjkanju pomaga. Modri
skazuj svojo modrost ne v besedah, ampak v dobrih delih. Ponižni
ne dajaj samemu sebi spričevanja, ampak prepusti spričevanje drugim.
Kdor je zdržen, se zategadelj ne povzdiguj, temveč vedi, da je drug,
ki mu je dar zdržnosti dodelil. Pomislimo, bratje, iz kake tvarine smo
bili stvarjeni in kako smo prišli na ta svet. Naš stvarnik nas je po¬
stavil na ta svet in nam pripravil svojih dobrot, preden smo se bili
rodili. Zato ker imamo vse od njega, bodimo mu tudi za vse hvaležni!"

Med temi razkolniki bili so pa tudi v Korintu tedaj taki, ki so
dvomili nad vstajenjem teles na sodni dan. Tem sv. papež v svojem
listu dokazuje, kako lahko je božji vsemogočnosti trupla mrtvih zopet
v življenje obuditi. „0 vi nespametni," jim piše, „poglejte vinsko trto!
Najprej se obleti, potem požene popek, za njim perje, potem cvet, za
cvetom kisli, za kislim sladki sad, in naposled se prikaže zreli grozd.
Glejte, v malem času dozori lesni sad. V resnici se Gospodova volja
kmalu in hitro izpolni, kar spričuje pismo: „Kmalu bo prišel Gospod
v svoj teinpel in Svetec, ki ga čakate." Jemljimo si k srcu, ljubez¬
nivi, kako Gospod vidno kaže, da bode vstajenje, čigar prvenca je
storil Jezusa Kristusa, Gospoda našega, ki ga je od mrtvih obudil.
Ljubi, premišljujmo vstajenje, ki se nam oznanja vsaki čas. Noč gre
k počitku, dan vstane; dan zgine in noč napoči. Poglejmo zemeljske
pridelke. Vsem je znano, kako se godi s setvijo. Sejavec gre in
vrže seme v zemljo, in kar je od posejanega semena v zemljo padlo
suho in golo, to stare čas, in črez nekaj časa obudi vse velika moč
Gospodove previdnosti, in iz enega jih postane več ter obrodi sad."
Kar Bog stori s semenom v zemlji, to bo storila njegova moč s
koščicami mrtvih: oživele bodo in zopet vstale. — Kako tolažljiva je
ta vera!

Molitev.

O moj Bog, večna hvala ti bodi, da si mi dal upanje prihodnjega
vstajenja iz groba; dodeli mi milost, da mi bode to vstajenje k več¬
nemu življenju! Amen.

24. november: Sv. Janez od križa.

897

24. listopad ali november.

Sveti Janez od križa, prvi bosi karmelit

Bog je vsekdar čudovit v svojih svetnikih, ne le v spričevavcih
svete vere, ki so z nadnaravno veselostjo ga poveličevali v trpljenju
in smrti; ne le v junakih zatajevanja po samotah in puščavah, ki so,
preprosti kakor otroci in močni kakor velikani, vse posvetno zaniče¬
vali; ne le v velikih možčh, ki so s svojimi dušnimi darovi iz ljubezni
do bližnjega dovrševali čudovita dela in svojo dobo razsvetljevali; ču¬
dovit je tudi v tihih, preprostih dušah, ki so skrivno in ponižno za
Boga delali in trpeli. Eden takih je ubogi menih Janez od križa.

1. Janez, s priimkom Jepec, se je rodil leta 1542 v Fon-
tiberu, mestu v stari Kastiliji blizu Avilje na Španskem. Nje¬
govi stariši so bili revnega stanu; oče je bil tkalec, ki mu je
■pa še za njegovih otročjih let umrl. Po očetovi smrti je po¬
božna mati, Katarina Alvarec, morala domači kraj zapustiti in
se preseliti v kupčijsko mesto Medino, kjer je mislila več za¬
služka najti s svojimi trojimi otroki. V svetem strahu božjem
vzgaja otroke, navdihovaje jim posebno srčno pobožnost do bla¬
žene Device Marije. Janez, najmlajši izmed otrok, razodeva že
z mladega posebno nagnjenje k pobožnosti in je pod vidnim ne¬
beškim varstvom. Nekega dne pade namreč v vodnjak. Vsi
mislijo, da je utonil, pa ga najdejo vrh vode sedeti. Tako gre
glas, da je Marija svoj plašč pod njim razgrnila, da se ni po¬
topil. Drugikrat igra z otroki poleg nekega ribnjaka, in spod-
taknivši se zdrči v globočino. Otroci zbeže; njemu pa se pri¬
kaže Marija, pomolivši mu roko, da bi ga izvlekla. Ker ima
pa blatne roke, si ne upa, jih lepi gospe pomoliti. Takoj se
prikaže neznan mož, poleg povedke njegov angel varih, ki mu
pomoli drog, da se zanj poprime in iz vode reši. Da bi bil
materi na pomoč, dajo ga brž po prvih šolah učit se tesarskega,
potem krojaškega, slikarskega in podobarskega rokodelstva; pa
povsod se je reklo, da je preveč neokreten in ni za rabo. Bog
ga je namreč za vse kaj drugega namenil. Grez nekaj časa
spozna ga neki plemenitnik, ki je iz krščanske ljubezni oskrboval
neko bolniščnico, in se mu je deček zelo prikupil zavoljo svoje
nedolžnosti in pobožnosti. Vzame ga večkrat s seboj v bolnišč-
nica, da ondi streže ubožcem in bolnikom. Tukaj se kaže prav
delavnega in spretnega. Ob tej bolniški službi ima priliko, pri

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 57

898

24. november: Sv. Janez od križa.

očetih jezuitih se marsičesa naučiti. Plemenitnik, videč njegovo
bistro glavo, se nameni, da ga bo v bogoslovskih vednostih dal
poučiti in ga potem za kaplana v bolniščnici postavil. Mladenič
pa se v svoji ponižnosti odreče tej ponudbi, ker se mašniške
časti nevrednega čisla, prosi pa neprenehoma Devico Marijo, naj
mu pri Bogu izprosi milosti, da bi spoznal, za kaj ga je namenil.
Ravno tedaj so ustanovili v Medini karmeliški samostan. V ta
red stopiti čuti nagnjenje, zlasti zategadelj, ker se redovniki po¬
svečujejo češčenju Marijinemu. Prosi torej, da bi ga sprejeli.
Radi mu uslišijo prošnjo. Edenindvajset let star nastopi novicijat,
in kmalu se vidi iz njegove gorečnosti, s kakim duhom je sprejel
redovno obleko. V kreposti raste od dne do dne; za prvo pra¬
vilo si izbere besede: „Kdor hoče v duhovnem življenju napre¬
dovati, mora na Kristusa kot na svojo podobo gledati, ter si
prizadevati, daje  njegovo življenje Kristusovemu življenju enako. “
Zato je njegovo življenje jako ostro in spokorno. V samostanu,
v katerem je bil, živeli so karmeljski menihi po olajšanih pra¬
vilih, ki jih je bil potrdil papež Evgenij IV.; toda on se drži
prve po Inocenciju IV. predpisane zapovedi. Zato nikoli ne uživa
mesa in se tudi ob drugih v stari zapovedi zapopadenih postnih
dnevih zdržuje vsake druge hrane, razen suhega kruha. Spanja
si dovoli le malo, in sicer v izdolbenem, mrtvaški rakvi po¬
dobnem drevesnem deblu; vsaki dan se do krvi biča in nosi pod
redovno haljo tako bodeč spokorni rasovnik, da se mu, kadar
se obrne, kar kri pocedi po životu. Ves drugi čas moli, pre¬
mišljuje in bere sveto pismo. Govori le tedaj, kadar je potreba ali
če je iz pokorščine primoran. Iz svoje celice se ne gane, če ni
prisiljen. Svojim sobratom je jako postrežljiv in vedno vesel.
Ponižnost mu je videti kakor prirojena; čednosti vidi le na
drugih, sam na sebi ne vidi nobene. Dodeljen mu je bil dar
premišljevanja, a zato si ni želel pokoja, marveč bi najrajši vse
sam opravil po samostanu; najtežavnejša dela so mu bila naj¬
ljubša. Dokončavši novicijat stori obljubo in potem ga pošljejo
v Salamanko bogoslovja se učit. Vrlo dobro napreduje v ukih,
čeravno ne odneha niti v gorečnosti niti v pokori.

2. Po preteklih treh letih ga hočejo v mašnika posvetiti.
Janez si izprosi pomisleka, dokler bode, pravi, to reč z Gospodom
razravnal. Da se na posvečenje pripravi, posti se, moli in za¬
tajuje se še dvakrat toliko. V Medini obhaja svojo novo mašo
s serafsko pobožnostjo. K oltarju je prinesel svojo krstno ne¬
dolžnost, in zato tudi sedaj pred oltarjem prosi Boga milosti, naj ga

24. november: Sv. Janez od križa.

899

nikdar ne pusti v kak smrtni greh pasti. Notranji glas mu pravi, da
mu je prošnja uslišana, a prihodnje življenje je to tudi spričalo.

Goreč in spokoren je od dne do dne bolj. Zato se odloči
stopiti v veliko ostrejši red kartuzijancev. Po božji previdnosti
pride ravno tedaj sv. Terezija v Medino, da ondi ustanovi nov
samostan po novi ostrejši uredbi. Njena želja je bila, to ostrost
uvesti tudi v moških samostanih, in ravno sv. Janeza spozna za
ono od Boga odločeno orodje, da izvrši svoj namen. Zato mu
odsvetuje, stopiti v kartuzijski red, pregovori ga pa, da se po¬
prime obnovitve karmeljskega reda. Ni temu tri mesece, ko neki
pobožni plemenitaš sv. Tereziji neko zapuščeno pristavo podari
poleg vasi Durvele. Terezija prenaredi pristavo, kakor ve in
more, v samostan. Potem sešije Janezu sama s svojimi rokami
haljo iz debelega sukna. Janez, spoznavši, da sv. Terezijo vodi
duh božji, privzame si enega tovariša ter gresta v podrto pri¬
stavo. Bilo je začetkom vinotoka meseca L 1568, ko si sezujeta
črevlje in se podvržeta prvi ostrosti karmeljskega reda. Vsa
hišna oprava v teh ozkih celicah ali prav za prav kotičih sta
dva kamena za podglavje, sv. razpelo in mrtvaška glava. Za
velikega mraza voljo je seno v celicah. Živita se ob miloščini,
ter hodita po zimi in po letu v bližnje vasi, dobrosrčnim kmetom
božjo besedo oznanjat. Prvo adventno nedeljo ravno tistega leta
stori Janez s svojim tovarišem Antonijem in še z enim, ki se
jima je bil pridružil, obljubo na prvotna karmeljska pravila, pri-
vzemši si priimek „Od križa s tem si zaznamuje svoj trdni
sklep, da hoče iz ljubezni do svojega Zveličarja le trpeti, se
mrtvičiti in zatajevati. Razen tega, da v celicah ne morejo ne
stati, ne raztegnjeni ležati, da se ostro postijo in krote, hodijo
bosi v najhujši zimi po snegu in ledu v bližnje vasi, večinoma
ničesa drugega uživajoč, nego košček suhega kruha in tega še-le
zvečer po dokončanem delu. Toda veselje, ki ga imajo nad
uspehom svojega truda, jim olajšuje vse. Kolikorkrat Janeza
hvaležni kmetiči h kosilu povabijo, odpove se jim z besedami:

Nočem, da bi mi ljudje plačevali, kar sem storil za Boga.“
Ravno tako se ogiba vsake časti, ki mu jo hočejo skazati. Da
se še bolj ponižuje, jemlje s seboj svojega pravega brata Fran¬
ceta, ki je bil sicer pobožen, pa jako reven. Kamor prideta,
pravi ljudem: „Ta je moj pravi brat,“ da bi ga zavoljo nizkega
■stanu tem manj spoštovali.

3 Čeprav se pa „ Janez od križa“ izogiba časti, gre vendar
glas o njem in njegovih tovariših po raznih španskih okrajinah.

57 *

900

24. november: Sv. Janez od križa.

Veliko mož prihaja v Durvele, sprejet obleko bosih karmelitov:
Kmalu jim je ondotni samostan pretesen, in prisiljeni so 1. 1570
prestaviti ga v pet milj oddaljeno Mancero. Ondi je Janez no¬
vincem za učenika in vodnika postavljen. Pod njim postajajo
novinci pravi dušni velikani. Ravno to službo opravlja v Pastrani,
kjer je že sedem mesecev po ustanovitvi Durvilskega samostana
sv. Terezija napravila enak ustav. Črez leto in dan svojega
tukajšnjega blagonosnega delovanja mora zopet v Alkali učeče
se mladeniče za eno leto voditi. Tem priporoča: „Bog terja od
vas, da pridigujete ne le z besedami, temveč še bolj s svojini
življenjem z močjo in blagoslovom. Nebeške modrosti, ki stori
duše popolne in Bogu enake, nam ne more dati nobeno modri-
janstvo in nobena šolska učenost. Otroci moramo postati in k
Bogu priti, kakor nič vedoči. Zato pozabite, kolikorkrat molite,
na vso svojo učeno šaro, da vas more Bog razsvetliti in poučiti. “
Pod njegovim vodstvom se tako premeni ustav, da je bolj sadni
šoli bogoslužnosti, kakor naučni odgojilnici enak. L. 1572 ga
pokličejo za spovednika v Avilo v samostan „učlovečenja“, kjer
se je bila ugnezdila velika mlačnost. Vkljub mnogemu uporu
se je kmalu vse spremenilo. Na vprašanje, kaj stori, da sestre
k vsemu dovolijo, odgovori: „Bog sam je, ki vse dela in se tega
črvička le za orodje poslužuje. Bog stori, da me poslušajo in
ubogajo. “ Sv. Terezija je o njegovem tukajšnjem delovanju kralju
Filipu II. pisala: „Mesto Avila strmi nad veliko dobrim, kar je
Janez od križa tu storil. Zato ga imam jaz za svetnika, in po
mojem prepričanju je bil svetnik vse svoje žive dni.“

Gospod mu je dodelil velikih darov. Pogostoma se je za¬
maknil in pogovarjajoč se o Bogu je bil nekako čudno zamišljen.
V svojem notranjem življenju se je tako pečal z Bogom, da so
ga navadno „ notranjega človeka “ imenovali. Tudi je imel po¬
seben dar, razločevati duhove, odkrivati zanke satanove in ozdrav¬
ljati dušne bolezni. Njegov pogled je segal skozi srca in večkrat
je bolje vedel, kaj se godi v duši, kakor duša sama. Tudi od
nepričujočih je poznal njih dušni stan. Neko nuno so trpinčili
mnogoteri dušni dvomi. Misleč, da jej le Janez more pomagati,
premišlja, da bi mu pisala o njih. Kar prejme pismo od njega,
katero jej razjasni vse te dvome.

Že se šest let trudi s službo samostanskega spovednika, ko
se hudoba zoper njega vzdigne s svojimi zvijačami. Oni bratje,
ki so živeli po poprejšnjih lahnejših pravilih, so mu že dalj časa
zavidali, ker njim na osramotenje živi ostreje, ter tudi druge na-

901

24. november: Sv. Janez od križa.

vaja k temu in Bog s tolikim blagoslovom spremlja njegova dela.
Zato ukrenejo v svojem zboru, bose karmelite ali zatreti ali vsaj

njihovo delavnost omejiti. Vsled tega odpošljejo svojega komisarja
v Avilo, ki 4. dan grudna leta 1577 sv. Janeza prav na tihem
in skrive zajame in ga kot jetnika po vojščakih da odvesti v

902

24. november: Sv. Janez od križa.

frančiškanski samostan starega reda. Tu mu obleko raztrgajo z
života in ga oblečejo v haljo novega reda. Tudi sv. Terezijo zapro
v neki samostan in jej prepovedo, da ne sme več ustanavljati
nobenih novih samostanov. Med tem pritirajo Janeza, od vojnikov
dobro zavarovanega, v Toledo. Na potu tja tako grdo ravnajo ž
njim, da še voznik solze toči. Janez pa trpi in molči.

4. V Toledu mu naznanijo ukaz velikega zbora, da se ima
vrniti v poprejšni red, v katerem je bil storil obljubo. Nadejali
so se namreč, da mora ta obnova sama ob sebi razpasti, ako se
Janez kot glavar dd pregovoriti k mehkejšemu življenju. Ali
odgovori jim, da je pripravljen tisočkrat rajši umreti, nego od¬
stopiti od ostrosti. Ta odgovor smatrajo za svojeglavnost; zato
ga kot vznemirovavca in uporneža vržejo v ječo, v kateri ne
uživa druge svetlobe, razen kolikor je prihaja skozi tri prste
široko špranjo na stropu. Postelj ste mu dve deski in dve stari
odeji, živež pa kruh in voda ali kak ostanek, pa tako pičel, da
misli, da jih je volja izstradati ga. Ker je bila ječa pod stre-
šino, skoraj vročine pogine. Da ga še bolj žalijo, pogovarjajo
se v celici poleg njega o razpadlem redu, ter pogosto ponavljajo
besede: „Uporna drhal teh obnovljencev je razpodena, in kmalu
bodo glavarji po zasluženju kaznovani. “ Najbolj pa ga boli, da
so mu prepovedali sv. mašo darovati. Vendar pa ga to kruto
ravnanje ne odvrne potrpežljivemu biti, temveč ga stori popol¬
noma vdanega v božjo voljo. Da se še bolj očisti, obišče ga
Bog z dušno suhoto, vzemši mu vso svetlobo in tolažbo; žalost

in dvomi ga mučijo noč in dan. Zato pa mu Gospod vdihne

neizmerno ljubezen do trpljenja. Ko pozneje nekomu potoži, da
tako malo trpi za Boga, in se ta temu čudi, odgovori mu: „Ne
čudite se temu, da mi je trpljenje tako ljubo, zakaj, ko sem bil
v ječi, dal mi je Bog spoznati veliko vrednost trpljenja iz lju¬
bezni do njega.“

Tako je minulo devet mesecev; nobeden njegovih prijateljev

ni vedel, kje da je in če še živi. Kar mu pride na misel, da

bi pobegnil. Po noči zveže odeji in staro srajco skupaj, ter se
spusti skozi okno na dvorišče. Na tleh se mu prikaže svetla
lučica in ob enem začuje glas: „Idi za menoj!“ Gre in pride
v samostan bosih menihov. Kmalu po tej rešitvi ga izvolijo za
predstojnika v samostann „Kalvarska puščava". Leta 1579 usta¬
novi samostan Baeca. Dve leti potem je predstojnik samostanu
v Granadi. Nasprotnikov se mu sedaj ni nič več bati, tem manj,
ker kmalu potem, 1. 1581, papež Gregorij XIII. bosim karmelitom

24. november: Sv. .Janez od križa.

903

dovoli, da smejo lastno okrajino napraviti. To dovoljenje razširi
papež Sikst V. črez šest let tako, da napravijo veliki zbor in
se pod vodstvom svojega glavnega namestnika razdele po več
okrajinah. Leta 1585 je Janez okrajni vikarij ali namestnik v
Andaluziji in tri leta pozneje prvi redovni volivec ali definitor.
V vseh teh težavnih službah nič ne odjenja v svoji ostrosti. Spi
vsako noč dve ali tri ure, sicer ga najdejo v molitvi pred sv.
Rešnjim Telesom. Za postelj mu služi samo ena deska in odeja
iz dlake. Kamor pride, izvoli si najmanjšo in najslabšo stanico.
Za to, kar mu dajo jesti, mu čisto nič ni; ako mu dajo kaj
boljšega, pošlje kakemu bolniku, on sam pa je z malo kruhom
in sočivjem zadovoljen.

V samostanu na Kalvariji so pogostoma grešali potrebnega
živeža. Enkrat pride z brati opoldne h kosilu, pa nimajo kaj
jesti. Napravi jim tako tolažljivo pridigo o dragocenosti uboštva,
da se kakor nasičeni vrnejo v svoje stanice. Kmalu potem po-
žvenklja pri vratih in pismo dojde na predstojnika. Vratar ga
prinese Janezu, ki ravno kleče moli. Bravši ga jame bridko
jokati. Vratar ga vpraša, zakaj joče, ker vendar sam pravi, da
ni treba zavoljo ničesar drugega jokati, nego zaradi žaljenja
božjega. Odgovori mu: „Ljubi moj brat, zato jokam, ker nas ima
Gospod za tako slabe, da ne moremo nobenega pomanjkanja pre¬
biti. Še za en dan nam tega ne zaupa, ker nam že jesti pošilja.
Pismo naznanja, da je nekaj moke in kruha po pelji na potu. “
Še tisti večer dojde iz Ubede precejšna zaloga.

5. Nekega večera naznani hišnik iz samostana „Pri mu¬
čencih", da za drugi dan ni kaj jesti. Janez odgovori: „Bog
ima še čas s potrebnim nas založiti; Bog, ki nas danes živi, nam
bode še jutri dal jesti." Drugo jutro pride hišnik z ravno to
pritožbo. Janez mu reče, naj gre molit in naj zaupa v Boga.
Kmalu potem pride neki mož na vrata vprašat, kakšna potrebščina
je v samostanu, ker vso noč ni mogel spati; zmeraj mu je nekaj
dejalo: „Ti imaš vse po zložnosti, bratje „Pri mučencih" pa trpe
Pomanjkanje." Ko to zve, prinese jim- obilno miloščino. Večkrat
pravi Janez: „Ker sem se na nič postavil, ne grešam ničesar;
vse zapustivši imam vsega v obilnosti."

Kakor smo že omenili, ni nikdar zahajal iz svoje stanice;
še celo takih ni obiskoval, ki bi jih bil za voljo spodobnosti moral
obiskovati. Enkrat mu njegov predstojnik zapove, naj obišče
nekega samostanskega dobrotnika, imenitnega gospoda. Na to
povelje gre gospoda obiskat, a izgovarja se mu, da doslej tej

904

24. november: Sv. Janez od križa.

spodobnosti ni zadostil. Nato mu reče gospod: „Oče, mi se bolj
spodbadamo, ako vidimo menihe doma v samostanu, kakor pa
po hišah, in bolj nas s tem zavezujejo, da jim miloščino dajemo,
nego bi nas obiskovali. Cim manj jih vidimo, tem bolj jih
spoštujemo. “ Janez se od njega, kar najprej more, odpravi in
gre domov. Domov grede reče svojemu sobratu: „Resnično, ta
gospod nas je osramotil. Rad bi videl, da bi ga bili vsi bratje
slišali. Prepričali bi se bili, kako malo nam koristijo taka ob¬
iskovanja, ki je hudoba uvaja na videz, da so potrebna. Duša,
ki rada govori in je rada v družbi, ima od Boga malo pobož¬
nosti, zakaj kdor je pobožen, rad molči in se izogiblje vsega
pečanja z drugimi. “

Treh milosti je Janez vedno prosil Boga: da bi imel vsaki
dan veliko dela in trpljenja, da ne bi ga pustil kot predstojnika
umreti, in pa da bi zaničevan in zasramovan mogel živeti in
umreti. Prosil je in dovoljenje je dobil, da se sme umakniti v
samostan ,.Penuela“, to je: ob „Mali pečiciimenovan. Bil je
na samoti in v gorah Siera-Morenskih. Tu se še bolj goreče
zatajuje in spiše več bukev, v katerih razodeva pravo, nebeško
modrost. Tukaj ga nihče ne moti, da se popolnoma vda v Kri¬
stusu skritemu življenju. Pogostoma ga najdejo v okolici med
pečevjem. Nekega dne vpraša ga eden bratov, če li vedno med
pečinami stanuje. Odgovori mu: „Ne čudi se temu, zakaj manj
se imam spovedovati, ako se s skalovjem, nego če se z ljudmi
pečam. “

Ko enkrat pred bridkim razpelom kleči in moli, začuje glas:
„ Janez, kakšno plačilo hočeš za vse delo, ki si ga zaradi mene
storil ?“ Takemu nenavadnemu razodenju ne lahko zaupajoč nič
ne odgovori. Ko pa ravno ta glas sliši še drugič in tretjič,
spozna, da prihaja od Boga. Zato odgovori: „Gospod, nočem
nič drugega povračila, nego zavoljo tebe trpeti in zaničevanemu
biti. “ Ko mu eden njegovih bratov piše, naj bo v svoji go¬
rečnosti bolj zmeren, mu odgovori: „Kristusa iščoč nahajam ga
le na križu. “ Da ga še bolj očisti, pripusti Bog, da pridejo
nadenj grda obrekovanja in ga celo tirajo pred krvavo sodbo.
Na vse to ne odgovarja nič drugega, nego da bo rad pretrpel
vse kazni, katere mu prisodijo. Njegovi sovražniki vedo to reč
tako daleč spraviti, da se vsakdo sramuje ž njim kaj občevati, da
ne bi prišel v ravno tako sramoto. V molitvi si išče tolažbe
in z veseljem trpi sramoto, dokler se ne razodene njegova ne¬
dolžnost. Vendar pa ukrenejo predstojniki, iz Španskega ga

24. november: Sv. Janez od križa.

905

spraviti in nekako z lepa v Indijo ga poslati. Dasiravno ga je
mnogotero delovanje zelo oslabilo, hoče vendar takoj pokoren
biti, in se jame na pot odpravljati. Zdi se mu namreč ta nova
poskušnja nov dokaz božje ljubezni. Zato hvali Gospoda, da
ž njim ravna po svoji lastni božji volji. Bog pa mu je odločil
drug pot.

6. Janez dobi pereči ogenj na desni nogi. Ker v samo¬
stanu Penuelskem nima zdravniške pomoči, svetuje mu provin-
cijal, naj se da ali v Baeco ali v Ubedo prenesti. Bolj zložno
bi mu bilo v Baeci, ker bi bil ondi dobrega prijatelja našel
kot priorja. Izvoli pa si Janez Ubedo, ker to je bolj pustoten
in reven kraj, ter je ondi bolj nepoznan, tudi ker o ondotnem
predstojniku ve, da mu nikakor ni naklonjen. Ko pride tja,
morajo ga brž v posteljo zanesti, ker je perečina na nogi če¬
dalje hujša. Skoraj štiri mesece leži v postelji, s toliko ranami
in uljesi na nogi, da ga ne more pogledati nihče brez največjega
usmiljenja. Treba se je poslužiti bolečih pripomočkov; a vse te
trpi brez najmanjše nevolje. Pri tem si zavoljo mrzlične vročine
ne more niti za trenotek oddahniti. Njegov strežnik pripove¬
duje s časa bolezni: „Vse je potrpežljivo prebil, obličje mu je
bilo vedno veselo, svoje trpljenje je daroval vedno združeno s
trpljenjem Jezusa Kristusa nebeškemu Očetu. Kadar so se mu
bolečine najbolj hujšale, poljuboval je bridko razpelo, ter si je
pritiskal na srce. Za vsako najmanjšo postrežbo je bil jako
hvaležen; če sem mu moral po noči kaj pomagati, ni nehal od-
puščenja me prositi in rajši je molče potrpel, kakor bi bil koga
na pomoč poklical, da le nikogar ni motil v počitku. “ Prior v
samostanu je ž njim ravnal silno grdo in nespodobno. Drugim
redovnikom je celo prepovedal, da ga niso smeli obiskati. Se
onega strežnika, ki mu je stregel tako ljubeznivo, je odpravil od
njega. Sam ni drugače govoril ž njim, nego da mu je kaj
očital. Če mu je kdo zunaj samostana poslal kakšno boljšo jed,
rekel je pošiljavcu, da je bolnik ne potrebuje, ali pa je Janezu
povedal o njej, pa mu je ni dal. Janeza vse to kar nič ni
žalilo, marveč se je veselil v srcu, da ž njim ravna po zaslu-
ženju. Temu trpljenju pa Bog pridruži še_ drugo največje, da
ga nekoliko časa prepusti neznanski suhoti in zapuščenosti. Ko
pa provincijal, ki mu je bolniški strežnik bil v pismu naznanil
Janezove okoliščine, pride v Ubedski samostan, očita priorju
njegovo trdobo, ter veli zopet odpreti bolnikovo stanico, ki jo
je prior bil poprej dal zapreti, rekoč, da tak zgled kreposti mo-

906

24. november: Sv. Janez od križa.

rajo poznati ne samo bratje, ampak ves svet. Prior, spoznavši
svojo dosedanjo krivico, prosi božjega služabnika odpuščenja, in
objokuje vse žive dni svoje zmote.

Zlo se od dne do dne veča, noga grozovito oteka in na¬
pravi se petero velikih ran. Reko mu, da bo treba nogo rezati,
da gnoj odteče. Odgovori jim: „Le režite, na vse sem pri¬
pravljen, kar mi Bog odloči.“ Kakor govori, tako stori; vse to
rezanje prebije potrpežljivo. Kmalu potem se mu napravi na
rami neka oteklina, in zopet je treba rezati in žgati, kar enako
vesel pretrpi. Hoteč ga v njegovi suhoti tolažiti, reče mu pro-
vincijal: „ Srčnost, moj oče, veseli se, misleč, da si ti bil prvi,
ki si z obnovljeno haljo tudi sveto življenje in staro ostrost uvel
v samostan." Ves ponižen odgovori sveti mož: „Vaša častitlji¬
vost naj me nikar ne spominja tega in z menoj nikar ne govori
o čem drugem, nego o mojih grehih in napakah, in da v za¬
doščenje teh nimam drugega, kakor kri in zasluženje Jezusa
Kristusa." Pred smrtjo zahteva sam svete zakramente, in prosi
vse brate odpuščenja, da jim ni dajal lepšega zgleda, ravno tako
tudi priorja, da mu je prizadeval toliko nadležnosti, s pristavkom,
naj mu še kako mrtvaško obleko vbogaime podeli, ker bode
Bog samostanu to že povrnil. Prior se bridko zjoka. Ko mu
zdravnik naznani, da bode kmalu konec, reče s sladkim nasmehom:
„0 kako veselo naznanilo!" Na vprašanje enega bratov, če si
morebiti zavoljo velikih bolečin želi umreti, odgovori: „0 ne,
ljubi moj, temveč zavoljo srčnih želj, Boga gledati, dozdevajo se
mi ure tolikanj dolge." Da si iz psalmov nekaj brati, blagoslovi
na provincijalovo povelje svoje brate, in potem obleži mirno v
pobožnem premišljevanju. O polnoči poljubi s srčno gorečnostjo
bridko razpelo, ter se poslovi od sveta v naročju Križanega,
kakor je ž njim živel, rekoč: „V tvoje roke izročim svojo dušo!"
14. dan grudna leta 1591 v 40. letu svoje dobe. Njegovi ostanki
počivajo v Segoviji, kamor so jih bili iz Ubede prenesli. Papež
Klemen X. ga je 1. 1675 prištel med zveličance, Benedikt XIIT.
pa leta 1726 med svetnike.

Obrazuje se v redovni halji — v ijavem habitu in belem plašču
z golobom ob ušesu, ali pa s sv. razpelom, tudi s podobo Marijino
v roki. — Njegovi spisi so skrivnostnega zapopadka („Pot na Karmelj;
Terana dušna noč") in pa pesmi. Te so posebno zvesto zrcalo Boga
ljubeče duše, v svetem hrepenenju po Bogu se poživljajoče cvetlice in
cvetke goreče pobožnosti.

24. november: Sv. Janez od križa.

907

„S ^Kristusom sem na križ pribit.“

(Gal. 2, 19.)

Pri novi maši je sv. Janez „od križa" prosil Boga milosti, da bi
mu nikdar ne dal v noben smrtni greh pasti. Drugi pot ga je prosil,
da bi imel veliko trpeti in za božjo čast delati, ter za Kristusovo
voljo prebiti zaničevanje in zasramovanje. — Kaj pa ti od Boga prosiš?
Iz kakšnega namena obetaš sv. maše, poste, božja pota in drugo? Kaj
ne, skoraj vse, česar prosiš, je le kaj časnega. Če si bolan, ali ti
zboli otrok, žena, mož, živina, moliš in Bog ve kaj vse obetaš, da bi
ti odvzel bolezen. Ako te križ tlači in trpiš preganjanje, ne rečeš z
Janezom: „Če iščem Kristusa, najdem ga le na križu,“ temveč niti
Kristusa, niti njegovega križa ne iščeš, marveč želiš se ga iznebiti.

Hvale vredno je sicer, da v nesrečah pri Bogu iščeš pomoči; ali
zakaj tudi v svojih dušnih, še večjih stiskah in nadlogah ne pribežiš
k Bogu? Zakaj ne prosiš ravno tolikrat in še večkrat ter gorečnejše
dušnih milosti in odvrnitve dušnih zlegov, saj bi ti imela duša še
veliko bolj na skrbi biti? Ali ni to očitno znamenje, da ti je bolj
skrb za telo in za časno, kakor za dušo in za večno? Ali ni to ne¬
spametno in pogubno? Popravi torej zanaprej to napako. Prosi Boga
večkrat in goreče duhovnih dobrot in milosti, ter odvrnitve dušnih in
večnih zlegov; postavim prosi: milosti, da bi se mogel greha varovati,
skušnjave premagovati, hudih navad se ogibati, pregrešna nagnjenja
krotiti, ali v kaki čednosti se vaditi, ali milosti, da srečno umrješ in
se ne pogubiš. „Prosi,“ pravi kardinal Hugon, „vsega tega, kar
ti je v zveličanje potrebno in koristno/ Takih milosti ti je bolj po¬
treba, kakor vsega časnega.

Dasiravno je Janez toliko delal za Boga in ga je Bog vrednega
spoznal posebnih prikazni in milosti, vendar je Bog še pripustil, da
so ga po nedolžnem v ječo vrgli in je moral devet mesecev ondi pre¬
hiti. To je gotov dokaz, da trpljenje na tem svetu, ako si prizade¬
vamo pobožno živeti, ni znamenje, da smo v nemilosti pri Bogu in od
Boga zapuščeni, temveč da nas Bog ljubi in nas hoče po ravno tistem
potu v nebesa voditi, po katerem je Kristus sam hodil. To je zna¬
menje prihodnjega zveličanja, ker človek po tem načinu Kristusu v
trpljenju podoben postane, torej sme gotovo zaupati, da bo tudi Kri¬
stusove časti v nebesih deležen. Ti pa morebiti misliš, ako se ti godi
dobro, da si božji prijatelj, ne pa, če se ti slabo godi. Vse drugače
so sodili svetniki. Sv. Tomaž Vilanovljan pravi: „To mi je znamenje
božje ljubezni, znamenje prihodnjega zveličanja, ako mi Bog daje kelih
trpljenja okušati/ In sv. Peter Damijan piše: „Ako človek pobožno
živi in ima vendar kaj trpeti, naj tolažljivo zaupa, da je med pravimi
Kristusovimi udi; zakaj če sedaj za njim hodi v trpljenju, delal mu
hode tudi tovarišijo v slavi." Sv. Pavel pa piše Rimljanom: „Ce ž
njim (s Kristusom) trpimo, bodemo tudi ž njim poveličani." (Rim.
8 , 17.) Celo tedaj, če kdo ne živi pobožno, pa mu Bog vendar pošlje
kako trpljenje, sme mu to gotovo znamenje biti, da ga Bog še ljubi
in hoče zveličati. Zakaj? — To pove sv. Avguštin z besedami: „Tisti,
ki te na tem svetu tepe, dela to iz tega namena, da bi te poboljšal,

908

2o. november: Sv. Katarina, devica in mučenica.

•

ne pa, da bi te pogubil. Zato potrpi, če te kroti kot Oče, da ga ne
boš enkrat moral skusiti kot strahujočega sodnika.“ Bog namreč ti
daje nekaj trpeti, ker ne živiš pobožno, ker te hoče prisiliti, da bi v
se šel in se spokoril, da ne bi mu bilo treba na večno te kaznovati.
Zato pravi sv. Gregorij Nacijanski: „Ako grešimo, želeti je nam veliko
bolj, naj bi nas Bog strahoval, nego da bi nam prizanašal in nas ne
kaznoval." Na tem svetu ne strahovanemu biti, pa vendar le grešiti,
je znamenje, da bode Bog tepel na onem svetu."

Molitev.

Bog, ki si svojega zvestega spoznavavca, sv. Janeza, storil po¬
sebnega ljubljenca zatajevanja in križa, dodeli, da goreče posnemajoči
njegov zgled dosežemo večno slavo! Amen.

25. listopad ali november.

Sveta Katarina, devica in mučenica (1. 307).

Ni je skoraj po minolih časih splošnega preganjanja svetnice, ki
bi v jutrovih in večernih deželah bolj slovela in se bolj častila, pa
bi se o njej manj gotovega vedelo, kakor je aleksandrijska devica in
mučenica Katarina. Niti ena stvar iz njenega življenjepisa, ni zgodo¬
vinsko dokazana. Imamo sicer o njej obširne popise, ki pa niso le
dvomljivi, temveč nam popisujejo take izredne in posebne reči, da
jih moramo med prazne govorice šteti, kakoršne so lahkoverni Grki
srednjega veka za resnične imeli in jih za take tudi Latincem izro¬
čili. O takih popačenih zapuščinah pravi kardinal Baronij: „Žal nam
je, da nam nobeden izmed starih cerkvenih zgodovinopiscev ni zapustil
življenjepisa sloveče mučenice Katarine, pa še bolj, da je neki ne¬
znanec iz poznejše dobe njeno življenje popisal. Res s tem cerkvi ni
ustregel, zakaj bolje je, o svetnikih malo, pa resnico, kakor pa veliko
in napačnega vedeti." — Toda moj namen ni, za zgodovinske resnice
se potegovati, marveč iz tega, kar nam je sporočenega, bravce spodba-
dati. Zato povzamem življenjepis, kakor se bere pri Suriju, in se ga
drži tudi duhovni brevir.

1. Katarina se je rodila poganskim starišem v mestu Ale¬
ksandriji v Egiptu. Z vsemi posvetnimi prednostmi obdarovana,
iz knežjega rodu, izvrstne in krasne postave, bistrega uma in s
posvetno učenostjo seznanjena, grešala je samo še učenost zveli¬
čanja, kajti molila je malike. Tu se zgodi, da vidi neko noč v
sanjah nepopisljivo lepo kraljico z detetom v naročju, neizrekljivo
lepim in ljubeznivim. Kraljica, na Katarino kazaje, vpraša dete:
„Kako ti ugaja ta devica, ali ne bi je hotel za nevesto?" Dete

25. november: Sv. Katarina, devica in mučenica.

909

pa obraz od nje obrne rekoč: „Ni lepa, ker še ni krščena.“ Ta
prikazen v sanjah napravi na Katarino močen vtisek; hrepeneče
želje, ugajati temu ljubeznivemu detetu, jej napolnijo dušo. Da
se v krščanstvu poučiti in prejme sv. krst. Prihodnjo noč se jej
zopet prikaže kraljica z ljubeznivim detetom, ki se pa sedaj
skloni h Katarini samo in radovoljno, prijazno se smehljaje, ter
jej natakne na prst
dragocen prstan, v zna¬
menje, da je sedaj za
nevesto izvoljena. Kata¬
rina se prebudi in res
najde prstan na roki.

Posledica te čudovite
prigodbe je bil sklep,
da se zaobljubi Gos¬
podu z vednim devi-
štvom, in je v krščan¬
skem življenju od dne
do dne bolj goreča. Ce¬
sar Maksimin II., o ka¬
terem pravi Laktancij,
da mu je bilo devištvo
in čistost pregreha zo¬
per njegovo veličanstvo,
bil je tedaj 1. 306 v
Egiptu, in je zavoljo
neke dobljene zmage za¬
povedal zahvalni praz¬
nik obhajati in bogovom
darovati. Več kristjanov
se temu povelju vda in
daruje, veliko pa jih

tudi krščanski veri zve-

#

stih ostane. Peter, ale¬
ksandrijski škof, mora zato v ječo ter ga obsodijo v smrt. Pre¬
cejšnje število kristjanov pomorijo brez usmiljenja. — Te prigodbe
nekako čudno pretresejo Katarini srce. Svete nevolje gre, sprem¬
ljana od svojih služabnikov, v malikovavski tempel, kjer cesar
ravno malikom daruje. Srčno stopi pred njega ter mu očita
nespamet, mrtve podobe moliti in kristjane tako grozovito pre¬
ganjati. Molili so tedaj tudi umrle cesarje in vojvode kot bogove.

910

25. november: Sv. Katarina, devica in mučenica.

Zato reče cesarju: „Lahko bi spoznal, kaka bedarija je, podobam
minljivih ljudi darovati. Ali ker tvoj um ne spoznava tako jasne
resnice, verjel bi vsaj učenim možem Diodoriku, Plutarhu in
drugim, ki razločno uče, da so le po zmoti povišali umrljive
ljudi za bogove. Ti pehaš veliko duš v najhujšo pogubo: a vedi,
da boš zato trpel večne kazni. Spoznaj edino pravega Boga, ki
ti je dal življenje in kraljestvo. Akoravno večen in neumrljiv,
postal je Bog vendar človek zavoljo nas ter je za nas na križu
umrl, da nas je otel večne smrti. Ta veliki Bog zmotenih ne
zametuje, temveč spokorne zopet usmiljeno sprejema. “ Cesarja
srčnost in zgovornost device vsega presune in osupne, še bolj pa
njena lepota. Reče jej, naj bode mirna, dokler svoj dar opravi,
potem pa jo bode nadalje zaslišal, ter ukaže, da jo sprevedejo
v cesarsko palačo. Tja prišedši vpraša jo, kakšnega rodu je.
Katarina mu odgovori: „Knežja hči sem in ime mi je Katarina.
V vedah nisem tujka; ker pa se mi vse to dozdeva kakor nič, za¬
ročila sem se z božjim ženinom, govorečim po prerokih: „Jaz
hočem razumnost modrih spačiti in prekanjenost zvitih oslepiti. “
Maksimin misli, da stoji pred njim katera njegovih boginj, zato
jej govori neizrečeno priliznjeno. Katarina mu reče: „Imej me
za kogar hočeš, vendar nisem nic drugega, nego prah in blato;
ali to pa mi je v čast, da sem božja podoba. Čudi so modrosti
stvarnika, ki je iz tako slabe tvarine mogel napraviti podobo,
ki jo ti zavoljo njene lepote občuduješ. Kaj so tvoji bogovi,
spričuje že edino to, da je izrek imena našega večnega in neumr¬
ljivega Boga mogočen dovolj, jih vse v beg prepoditi. Če hočeš,
pokažem ti, da je res.“ Cesar, čuteč, da učeni in bistroumni
devici ni kos odgovarjati, reče jej, da naj odstopi; pridrži jo pa
v stranski sobi, dokler jo bode velel poklicati.

2. Med tem pokliče cesar iz vsega mesta, ki je bilo znano
kot sedež velikih učenjakov, petdeset najslavnejših modrijanov k
sehi, razloživši jim, da se imajo z neko devico o verskih rečeh
razgovarjati. Učenjaki se čutijo razžaljene, da bi se imeli z
žensko meriti. Zato reko cesarju, da so pripravljeni za vsako
službo, ta pa se jim vidi zasramljiva; zakaj bodisi devica katera
koli, njena učenost vendar le ne more biti nič drugega, kakor
prazno babje blebetanje, a tako ob kratkem zavrniti, dovolj bi
bilo enega samega izmed njih. Nato postavi cesar veliko plačilo
tistemu, ki bi devico ugnal in od krščanske vere odvrnil. Že se
zbere velika množica, poslušat učeni prepir, ko se cesar v veliki
dvorani z modrijani prikaže in veli devico pripeljati. Med tem

25. november: Sv. Katarina, devica in mučenica. 911

pa se Katarini prikaže angel in jo tolaži: „Ne boj se, zakaj k
tvoji modrosti ti bode Bog še več modrosti dodelil; premagala
boš modrijane in ž njimi veliko drugih dovedla k Bogu, potem
pa boš dosegla krono mučeništva. " Katarina stopi mirno modri¬
janom naproti, zaupajoča na božjo pomoč. Eden najstarejših
jo nagovori temnega obličja: „Najslavnejši pesniki govore pač z
velikim spoštovanjem o bogovih, a nikjer ne o križanem Bogu. “
Katarina: „Dobro vem, kako častita imena pesniki dajejo bogo¬
vom, pa tudi vem, kaj ti pesniki pravijo o mnogih pregrehah in
hudobijah, kakor o nespameti bogov." Potem jim razloži pogla¬
vitne resnice krščanske vere tako določno in prepričalno, doka¬
zujoč jim iz pisem poganskih pesnikov in modrijanov edinost
Boga in ničnost malikovavskih vraž, da se modrijani očitno za
premagane spoznajo. Vsled tega se raztogoti cesar tako, da jih
vse vkup obsodi na grmado. Pred devico pokleknivši prosijo jo,
naj za nje k Bogu moli, da zadobe odpuščenje grehov. Katarina
jim odgovori: „Blagor vam, da ste zapustivši temo se obrnili k
luči resnice. Ogenj, s katerim vam je zapretil brezbožnež, služil
vam bo namestu krsta za lestvo v nebesa. Očistil vas bo grehov,
da pojdete kakor svetle zvezde k nebeškemu kralju." Veseli in
polni zaupanja se dajo odvesti na grmado. Njih duše se vzdig¬
nejo v nebesa, njihovih trupel pa se še ogenj ne dotakne. Cesar
spozna dobro, da se mu ne bode posrečilo, kar je učenim možem
bilo spodletelo; zato skuša sedaj devico pridobiti z obeti in s
prilizovanjem. „Verjemi mi, lepa hčerka," jej reče, „da ti hočem
dobro. Poskusila si sedaj pomoč bogov; bodi torej hvaležna in
daruj Merkurju, ki se mu imaš zahvaliti za svojo učenost in
zgovornost, in volja me je, s teboj deliti svoje cesarstvo." Kata¬
rina: „Odjenjaj s poskušnjo; povedala sem ti že, da sem kristjana
in nevesta Kristusova. Oblačilo mučeništva mi je dragoceneje
kakor kraljevi škrlat." Cesar, sedaj še svojo togoto skrivaje,
jej odgovori: „Nikar me ne sili s trpinčenjem te osramotiti!"
Katarina: ,,Stori kar hočeš; s trpinčenjem mi boš pridobil le ne¬
umrljivo veličastvo; kakor upam, verovalo jih bode še veliko in
celo iz tvoje palače v Kristusa, ki me bodo spremili v nebeški
ženitninski hram." Ob teh besedah cesar ne more več premagati
svoje togote. Ukaže jej obleko strgati z života in jo z volovskimi
žilami tako neusmiljeno pretepati, da okoli stoječi jamejo glasno
jokati. Ona pa stoji kakor marmorni kip, in ko udrihajo po njej,
govori: „Nevesta sem Kristusova, on je moja čast in moja ljubezen."
Ko prelije že dokaj krvi, veli je cesar v ječo vreči.

912

25. november: Sv. Katarina, devica in mučenica.

I

3. Cesarica Serena (poleg drugih: Justina), vse to zvedevši*
hoče modro in stanovitno devico spoznati. Zato se da skrivaje
cesarskemu vojvodu Porfiriju v ječo peljati. Ta vzame • 200
vojnikov za stražo s seboj. Cesarica, devico ugledavši, vrže se
jej k nogam, rekoč: „Sedaj sem v resnici srečna in rada se še
jaz primem tvojega Boga.“ Katarini je namreč obličje žarelo
v prečudni svetlobi. Katarina jej odgovori: „Res si srečna, o
cesarica, ker že vidim angele, ki ti pripravljajo krono, s katero
ti bodo glavo črez tri dni ozaljšali. Bodi srčna, kratko je
trpljenje, večno je gospostvo; Kristus Gospod stoji trpečim na
strani in pomaga, da lahko pretrpe.Porfirij, to slišati, postane
v srcu ves nemiren in vpraša: „Čista devica, kaj mi da Kristus,
ako stopim v njegovo službo ?“ Katarina: „Ali še nisi slišal o
velikem upanju kristjanov? Nihče ne more izreči, kar je Go¬
spod obečal svojim služabnikom in kar boš užival, ako se zvesto
poprimeš tega Gospoda. “ Tako veruje v Kristusa tudi Porfirij
s svojimi vojščaki, preden zapuste ječo.

Enajst dni ostane Katarina v ječi brez jedi in pijače. Njene
rane jej Bog po angelu zaceli in golobček jej prinese vsaki dan
potrebnega živeža. Prikaže se jej Gospod sam in jo tolaži: ,,Ne
boj se, ker sem jaz pri tebi; trpljenje se te bo komaj dotaknilo,
in kadar jih veliko dovedeš k meni, podvojilo se ti bode tvoje
plačilo. “ Črez enajst dni ukaže Maksimin devico zopet pred se
poklicati. Neka posebna svetloba jej sije z obličja, da cesar
ob njeni lepoti ostrmi in reče: „Ti, o hči, bi bila vredna, da bi
zaljšala cesarski prestol; idi in daruj bogovom in potem vladaj
z menoj ter nikar ne daj tolike lepote razdeti po raučeništvu! 4 '
Katarina: „Ta lepota je le prah in pepel; s časom odcvete in
po bolezni zvene; kar pa skvari bolezen ali starost, ali se more
visoko ceniti?“ Ko to izgovori, stopi neki visok služabnik k
cesarju, rekoč: „Pri tej priči ti ukrotim devico; le daj napraviti
kolo, ki bo s klini nasajeno in se bo lahko pregibalo. Potem

bo ali slušala, ali pa se v kosce razseka. “ Oslepljeni trinog

takoj ukaže ta grozoviti stroj napraviti. Ko ga prineso in že
rablji stoje pripravljeni, devico na kolo privezati, moli Katarina
in kakor bi strela udarila, razleti se kolo v sto koscev. Pri¬

čujoči pogani, to videč, zaženo glas: „Velik je Bog kristjanov!“
Le cesar je otrpel ter si izmišlja novo muko. Kar priteče ce¬
sarica in ga prosi, naj se vendar ne upira Bogu samemu, ki

tako vidno varuje svojo služabnico, ter naj ve, da tudi ona ve¬
ruje v Kristusa. Sedaj obrne cesar svoj srd proti soprogi. Ukaže

25. november: Sv. Katarina, (levica in mučenica.

913

jo strani peljati, neusmiljeno mučiti in ob glavo dejati. Odhajajoč
prosi cesarica Katarino, naj za njo moli. Katarina jej zakliče:
„Pojdi v miru; v večnosti boš kraljevala s Kristusom!“ Z ne-
zmagljivo srčnostjo prebije cesarica grozovite muke. Nje junaška
smrt osrči sedaj tudi Porfirija in njegove vojake. Pred cesarja
stopivši, reče: „Tudi jaz sem kristjan, in vsi ti, ki stoje pri meni,
so lepa k Bogu dovedena truma. “ Cesarja zaboli izguba toliko
junakov, toda še bolj ga razkači sramota, ako bi ga ljudje videli
premaganega. Še enkrat poskusi z vsemi mogočimi obeti in
grožnjami Katarino pridobiti; ker je pa vse zastonj, ukaže jo ob
glavo dejati. Veselega obraza gre na morišče. Tja prišedši,
prosi odloga, da opravi svojo molitev. Poklekne in s povzdig¬
njenima rokama govori: „Gospod Jezus Kristus, moj Bog, za¬
hvaljujem te, da si moje noge postavil na skalo in vodil moje
stopinje. Sedaj raztegni svoje roke, ki so bile na križu za-me
prebodene, in sprejmi mojo dušo, ki jo tebi darujem. Spomni se,
o Gospod, da smo meso in kri, in ne daj, da bi to, kar sem iz
nevednosti grešila, prišlo pred tvoj ostri in nepodkupljivi sodni
stol, temveč zbriši moje madeže s krvjo, ki jo za te prelijem.
Ozri se iz svojega svetišča doli na to ljudstvo in privedi je k
luči svojega spoznanja. Amen.“ — Nato jej rabelj odseka glavo.
Namesto krvi teče, kakor baje nekdaj pri obglavljenju sv. Pavla,
mleko iz trupla; a da ne bi brezbožne roke oskrunile čistega
telesa, neso jo angeli na Sinajsko goro in jo ondi pokopljejo. Po¬
zneje je dal cesar Justin nad njenim grobom sezidati krasno
cerkev. Njeno mučeništvo se je dogodilo okoli 1. 307.

Na podobah se vidi s krono na glavi, v znamenje njenega viso¬
kega rodu, z bukvami v roki in zaročnim prstanom ter z raztrtim, z
noži nabodenim kolesom ob strani.

prstna nedolžnost.

Sveta povest pripoveduje, da je preljubeznivo dete Jezus svoj
obraz obrnilo od Katarine, preden je bila 1  njena duša s krstno vodo
očiščena madežev greha. Ko se je bilo pa to zgodilo, ozrlo se je dete
ne le prijazno na njo, temveč jej je podalo še svetel prstan, v zna¬
menje, da je odšle Katarina njegova nevesta.

V tej prigodbi je za nas imeniten zveličanski nauk. V svetem
krstu, kakor Zveličar govori, se človek prerodi v vodi in Svetem Duhu;
človek postane čisto nova stvar, otrok božji, dedič nebeškega kraljestva.
Duša ima sedaj neskončno lepo podobo božjo na sebi, in po tej po¬
stane tako krasna, tako ljubezniva in imenitna, da ni mogoče izreči.
s v. Katarina Sienska pravi: „Ako bi mogli s telesnimi očmi videti

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 58

914

25. november: Sv. Katarina, devica in mučenica.

kako dušo v stanu posvečujoče milosti, torej v stanu krstne nedolž¬
nosti, bi zagledali strmeč, da na lepoti prekosi vse cvetlice, vse zvezde,
ves svet, in pač ga ni človeka, ki bi si ne želel umreti za toliko le¬
poto." Te notranje lepote nedolžne, čiste duše, kaj pa da, v umrljivem
telesu ne moremo videti, vendar pa se sled te lepote večkrat vidi že
na obrazih svetnikov in pravičnikov. Njim se obraz sem ter tja sveti,
in neki nebeški mir počiva na obličju, neko sveto veselje jim sije iz
oči in neka prečudna radost se bere ž njih. Ni se torej čuditi, da
se je Jezus tako prijazno ozrl na Katarino, ko je njena duša postala
v svetem krstu brez madeža in čista vsakega greha — saj vidi nje¬
govo oko na skrivnem in pred njim je odkrito vse dušno mišljenje,
dejanje in nehanje, kakor odprte bukve.

Nasproti pa se tudi ni čuditi, da se je od nje obrnil, ko je videl
njeno dušo z grehom omadeževano in torej še grdo. Greh je najgrša
zver, neznanska pošast, ki je Bog ne more pogledati, ki jo sovraži in
studi vselej in na večno. O kako strašno ogrdi in spači dušo en sam
smrtni greh! Lucifer, najlepši angel pred božjim sedežem, je grešil
in po grehu postal najostudnejši peklenščak. Groze bi morai strepe-
tati. ako bi videl njegovo strašansko podobo. Kako grda mora biti
torej tudi duša, ki s smrtnim grehom zgubi krstno nedolžnost, ali se
omadežuje celo z več smrtnimi grehi! Pač dobro to premišljuj in
resnobno se vprašuj: Ali ima moja duša še krstno nedolžnost; je li še
v posvečujoči milosti božji; je li še lepa in ljubezniva v Jezusovih
očeh, ali mora morda z gnusobo svoj obraz od nje obračati? Oh, če
morda najdeš, da se kak smrtni greh drži tvoje duše, kako moreš še
dalje ostati v tem stanu? Če ugledaš, da si na životu kje umazan,
brž se umiješ. Če imaš na obrazu kake nagnusne tvore, skrbiš z
mnogimi zdravili in mazili, da bi jih odpravil. Zakaj se ne podvizaš,
ravno to storiti svoji duši, ter jo očistiti s kesanjem in resnično po¬
koro? Ako ne storiš tega in umrješ v grehu, in pride potem tvoja
duša z grehi obložena pred obličje Jezusu, tvojemu sodniku, kakšen
strah te bo spreletel, kadar bo svoj obraz s studom od tebe obrnil in
zagrmel grozovite besede: ,.Poberi se, ti prekleti, od mene v večni
ogenj!" Če pa moreš reči: Še imam krstno nedolžnost, še sem v po¬
svečujoči milosti božji, o kako srečen si! Vsi posvetni zakladi s svojo
lepoto in dragocenostjo se ne morejo meriti s tvojo dušo. Duša sme
reči: Jaz sem bolj božja hči, kakor otrok pozemeljskega očeta; jaz
sem sestra Kristusova, prebivališče, sedež Sv. Duha, dedič raja; ne¬
beško kraljestvo je moje, in v njem bom kraljevala in se radovala na
večno; ako se le s kakim grehom radovoljno ne odrečem temu kra¬
ljestvu. „Glejte,"  pravi sv. Janez, „kakšno ljubezen nam je
Oče skazal, da se božji otroci imenujemo  in  smo.“ Ohrani
torej to nebeško lepoto; čuj, moli, premišljuj, beži pred grešnimi pri;
ložnostmi, imej vseskozi Boga pred očmi, da ga ne zgubiš! Jemlji si
k srcu prelepe besede sv. Krizostoraa: ,,Veseli in raduj se nad svojo
nedolžnostjo! Pravim, veseli se! Zakaj, kakor je v vsem neoskrunjena,
tako je tudi povsod brez skrbi. Če si v skušnjavah, napreduješ (v
zaslugah); če si poniževan, te povzdiguje; če se imaš bojevati, zinago-
vavec boš; če zgubiš zavoljo nje svoje, življenje, dosegel boš krono.

26. november: Sv. Konrad, škof v Konštancu.

915

Ti nedolžni človek si v snžnosti prost; v nevarnosti varen; v ječi ve¬
selega srca. Tebe časte mogočni, spoštujejo te vladarji, iščejo te ve-
likaši, in pogostoma po tebi hrepene tisti, ki se vojskujejo zoper tebe.
Tebi so dobri pokorni, tebe zavidajo hudobni, za teboj se poganjajo
nevoščljivci, pod teboj omagujejo sovražniki."

O Platonu se bere, da je vsaki dan Boga zahvaljeval, ker je bil
Grk in ne divjak. Koliko spodobnejše je, ako se kristjan vsaki dan
zahvaljuje svojemu nebeškemu Očetu, da ni bil rojen med divjaki,
med mohamedanci, med judi ali neverniki, ampak v občestvu svetnikov,
v naročju edino zveličanske cerkve Kristusove. Le pomisli, ravno tisti
dan, ob ravno tisti uri in tistem trenotku, kakor ti, se jih je rodilo v
Aziji, Afriki, Avstraliji, Ameriki in Evropi na tisoče, ki se pogubljajo
zavoljo pomanjkanja sv. krsta in nepoznanja prave vere. Zakaj je
torej Bog ravno tebe poklical k toliki sreči? Veseli in raduj se po
tem takem! Bodi pa tudi Bogu vedno hvaležen za to srečo, in ohrani
neomadežano svojo krstno nedolžnost; zakaj povod te sreče ni nič
drugega, kakor neskončna, nesebična ljubezen Boga Očeta, ki nas
je vredne storil, udeležiti se dedščine svetnikov v raz¬
svetljevanju.  (Kolos. 1, 12.)

Molitev sv. cerkve.

Bog, ki si vrh Sinajske gore dal Mojzesu zapovedi, in si ravno
na tisto mesto prečudno položil po svojih svetih angelih telo sv. Ka¬
tarine, device in mučenice svoje; dodeli, prosimo, da po nje zasluženju
in priprošnji zamoremo priti na hrib, ki je Kristus. Po Jezusu Kri¬
stusu, Gospodu našem. Amen.

26 . listopad ali november.

Sveti Konrad, škof v Konštancu (1. 976).

1. Konrad je bil iz slavne, stare grofovske rodovine, sin
Henrika, grofa Staroveškega, in Beate, grofinje Hohenwart z
Bavarskega. Rodil se je koncem devetega stoletja in izredili so
ga v strahu božjem. Njegova krotkost in pohlevnost se je
strinjala z namenom roditeljev, ki ga zategadelj odločijo v du-
hovski stan. Prve vednosti ga dajo učiti na domu, potem pa
ga pošljejo v tedanjo škofovsko šolo v Konštanc. Stanoval je
pri ondotnem škofu Notingu. V skrbi in varstvu tega svetega
moža obrodi njegovo k dobremu nagnjeno srce najlepši sad po¬
božnosti, ponižnosti, čistosti in zatajevanja samega sebe. Posvetno
bogastvo zaničevaje vda se z vso gorečnostjo službi božji in

58 *

916

26. november: Sv. Konrad, škof v Konštancu.

bogoslovskim vedam. Noč in dan bere in preiskuje postavo Go¬
spodovo, ne samo zato, da bi jo vedel, temveč jo tudi spolno val';
zakaj prepričan je bil, da je bogoslovska učenost sama na sebi,
ako ob enem ne posvečuje notranjega človeka, brez vsega jedra
in vse vrednosti. Pogostno premišljevanje večnih resnic napravi na
njegovo dušo močen vtisek, ki se razodeva v vnanji resnobnosti:

A pri tem ni bil otožen in pobit, ampak resnoba se mu je
družila z neko veselostjo duha, ki more biti le sad notranjega
dušnega pokoja. Pridobi si ljubezen vseh, zlasti je ljubljenec
škofov zaradi svoje učenosti, modrosti in čednosti. Škof ga sprejme
med svoje duhovnike, in ko je bil prejel mašništvo, ga vzame k
sebi. Na vse strani se potrdi Konradova čistost, modrost in
zvestoba. Črez malo časa mu izroči škof vsa svoja opravila, in
Konrad jih opravlja vseskozi goreče in spretno. Nepremakljivo .
se drži pravice, z bistrim umom preudarja vse, vselej zadene
najbolj pravo; kar se je odločil storiti, to izvršuje s trdno voljo,
vendar ravna povsod ljubeznivo in prizanesljivo. To mu pridobi
srca vseh, in soglasno ga izvolijo za stolnega prošta. Čim bolj
se polje razširi pred njim, tem večje je njegovo delovanje. Ško¬
fijske pristave oskrbuje toli razumno, da pristave in polja kmalu
dobe vse novo podobo. Cerkvenim služabnikom je dobrotljiv go¬
spod, stiskanim in ubogim ljudem ljubezniv zaščitnik in pomočnik.

L. 934 umrje škof Noting. Sv. Udalrik, škof avgsburški. se
podviza v Konštanc, truplo svojega dragega tovariša izročit
materi zemlji. Po pogrebu posvetuje se ž njim ondotna duhov¬
ščina zastran novega naslednika. Udalrik napove skoz tri dni
post in očitne molitve, da bi izvolili pokojniku vrednega nasled¬
nika. Ko se ima volitev začeti, reče besede: „Vse čednosti, ki
jih sv. Pavel od škofa zahteva, ima Konrad. “ Ko izpregovori
to ime, mu takoj pritrdijo vsi. Duhovščina in ljudstvo hvali
Boga, rekoč: „Da, Konrad je naš škof, dal ga nam je Bog.“
Vse je veselo, le Konrada silno prestraši ta volitev. Na vso
moč se brani in ustavlja, prevzeti škofovsko čast in breme. Na
Udalrikovo prigovarjanje se vendar vda prošnjam in zahtevam
duhovščine in ljudstva, in Udalrik ga posveti v škofa. Z vsemi
čednostmi apostolskega naslednika ozaljšan sveti Konrad svoji
čredi ter oskrbuje svojo službo z gorečnostjo zares dobrega pa¬
stirja. Posebno skrbi za ubožce ter napravi zanje gostišče, v
katerem se nasiti na čast dvanajsterim apostolom vsaki dan 12
ubožcev. Ker je gojil gorečo pobožnost do Kristusovega trpljenja,
šel je trikrat kot romar v Sveto deželo. Nazaj prišedši sezida

26. november: Sv. Konrad, škof v Ko.nštancu.

917

iz lastnega premoženja tri cerkve, prvo na čast sv. Janezu,
drugo sv. Pavlu, tretjo pa sv. Mavriciju, ter založi vse tri s po¬
trebnimi dohodki. Tudi po deželi sezida več cerkev. Z bratom
zamenja svoja posestva z drugimi blizu Konstanca, podari jih pa
potem stolni cerkvi in ubožcem.

2. V enem delu konštanske škofije, ki je v današnji Švici,
je nekoliko ur nad Curiškim jezerom med gorami bil pred sto
leti postavil sveti puščavnik Majnrad malo hišico. Polovica mu
je bila za stanico, polovica pa za kapelo, ozaljšano s podobo pre-
blažene Device Marije. Sredi velikega mračnega gozda je živel
Majnrad veliko let v najbližji družbi z Bogom, ter ločen od
vseh ljudi; le dva krotka krokarja sta mu delala druščino. Leta
861 prideta do njegovega bivališča dva roparja. Hlepeča po
njegovem bogastvu ga ubijeta in zbežita. Ali krokarja se za¬
podita za njima, frfotaje in krokaje vedno okoli njiju. Gnana po
hudi vesti vsled krokanja črnih ptičev prideta v kraje sedanjega
Ouriškega mesta. Tu ljudje, ki so sv. Majnrada večkrat obiskovali,
krokarja spoznajo in hudodelstvo sluteč zgrabijo oba roparja ter
ju tirajo pred sodbo. Ondi hudobijo priznata in obsodijo ju v smrt.

Noter do 1. 907 je ostala stanica in kapelica sv. Majnrada
prazna. Tedaj se pa naseli ondi sv. Beno, postavi za se in za
svoje tovariše še nekoliko koč ter jame zemljo na okoli obdelo¬
vati. Kmalu začne ljudstvo v obilnih trumah romati k novi
puščavici, da bi videli in počastili Majnradovo podobo Matere
Božje. Zgodi se več čudežev in mnogo prošenj se usliši. Tako
se sam o ti j a razširi in nastane sloveči ustav Marije v puščavi —
Maria Einsiedeln. Eberhard, stolni prošt v Štrasburgu in opat,
da potem Majnradovo stanico na novo iz kamenja sezidati, in
nad kapelico postavi cerkev na čast sv. Mavriciju in njegovim
tovarišem. Ko je delo dokončano, prosi Eberhard sv. Konrada
(meniški ustav je spadal v njegovo škofijo), naj bi blagovolil
novo cerkev posvetiti. Konrad in ž njim Udalrik prideta, sprem¬
ljana od mnogih plemenitašev z Nemškega, trume ljudstva pa
privro iz bližnjih in daljnih krajev. Dne 14. kimavca leta
948 imela bi se kapelica in cerkev posvetiti. Na delopust tega
dne gre Konrad z nekoliko menihi o polnoči po svoji navadi v
kapelico molit k svetim ostankom, ki so jih drugi dan imeli pri
posvečevanju v oltar zazidati. Kar zasliši nenadoma neko ne¬
beško prepevanje. Povzdignivši svoje oči vidi, kako je Jezus
Kristus kapelico svoje Božje Matere s pričujočnostjo svojega ve¬
ličastva posvetil, kako je Marija v najkrasnejši sijajnosti pred

918

26. november: Sv. Konrad, škof v Konštancu.

oltarjem stala, in kako so angeli po tistih šegah in obredih
cerkev posvečevali, po katerih jih škofje posvečujejo. Slišal je
angelske glasove, ki so Boga hvalili in peli: „Sveti Bog v templu
prečastite device, usmili se nas! Češčen bodi Sin Marije, ki je
prišel gospodovat na večno.“ In potem zopet: „ Jagnje Božje,
usmili se živih, v tebe verujočih! Usmili se nas! Jagnje Božje,
usmili se mrtvih, ki zveličansko v tebi spijo! Usmili se nas!
Jagnje Božje, daj mir živim in mrtvim, ki zveličansko v tebi
gospodujejo.“ Radi te prigodbe ostrmi sveti škof grozovito; v
najglobokejšem ponižanju pred božjim veličastvom moli kleče do
jutra. Ko je pa vse pripravljeno k posvečevanju in prosijo škofa,
da bi pričel, razodene jim škof vse, kar je po noči videl in
slišal. Nočejo mu verjeti, in ga le še nadlegujejo s prošnjami,
da naj prične; on pa se stanovitno brani in moli naprej. Že
postane poldne; ljudstvo željno čaka in tišči v škofa. Kar se za¬
slišijo trikrat zaporedoma, da je vsakdo razločno slišal, besede:
„Jenjaj, brate! kapela je posvečena od zgoraj.“ Sveta groza, pa
tudi tolažba in veselje spreleti trume zbranega ljudstva. Vse
hvali Boga in češčeno Mater našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Nato posveti sv. Konrad cerkev sv. Mavricija in njegovih tova¬
rišev, v kateri je stala kapela Matere Božje. Ta čudež posve¬
čenja po angelih je bil preočiten, da ne bi ga bilo treba pre-
iskavati. Leta 964 gre cesar Oton od mnogo sovražnikov sti¬
skanemu papežu Leonu VIII. na pomoč. Spremi ga več škofov
in vladarjev z Nemškega, med njimi tudi Konrad in Udalrik. Ob
tej priliki so priče potrdile čudež posvečenja kapele v ustavu
Marije v puščavi, in vprašali so papeža, če li sme kapelo
še kak škof posvetiti. Papež Leon vsled tega razpošlje pismo,
v katerem govori o potrjenem posvečenju te kapele po angelih,
ter konča pismo z besedami: „Mi smo s potrdilom škofov in
opatov kakor veliko drugih, ki smo jih v posvet vzeli, posve¬
čenje te kapele za resnično in veljavno spoznali in prepovemo
torej vsled časti apostolskih prvakov Petra in Pavla ter svoje
veljave pod kaznijo cerkvenega izobčenja, da niti sedanji škof
niti kdo njegovih naslednikov se posvečenja vnovič ne sme do¬
takniti. u  Spomin na to angelsko posvečevanje se še sedaj vsako
leto 14. dan kimavca obhaja z največjo slovesnostjo, in privabi
tja na tisoče in tisoče pobožnih romarjev. To angelsko posve¬
čevanje je tudi povod, da je božja pot v Menišku ali Einsiedelnu
ena najimenitnejših na svetu; kralji in poglavarji jo obiskujejo,
prinašajo najbogatejše darove in prejemajo zmeraj novih milosti.

26. november: Sv. Konrad, škof v Konštancu. 919

L. 1861 so obhajali praznik tisočletnega obstanka te kapele, in
neštevilne trume ljudstva so privrele tja.

3. Konrad, ko doseže namen svojega pota v Rim, se vrne
nazaj v Konštanc. Moči in vztrajnosti v spolnovanju svojih
dolžnosti, ki so bile zavoljo velikosti njegove škofije (obsegala
je namreč še en del Virtemberškega in Badenskega) silno te¬
žavne, išče si v molitvi pred najsvetejšim zakramentom. Koliko
spoštovanje je imel do najsvetejšega zakramenta, pokazalo se je
pri tej-le priložnosti: Velikonočno nedeljo je opravljal veliko
mašo v konštanski stolni cerkvi. Po povzdigovanju spusti se
od zgoraj doli strupen pajek v kelih že posvečenega vina. Ko
pride do zauživanja, je v največji zadregi. Smel bi sicer pajka
ven vzeti, ga v kako posodo dejati in potem sežgati: ali tudi
tega mu vest ne pripusti. Iz spoštovanja do presvetega Rešnjega
Telesa zaužije celo strupenega pajka. Opoldne pri kosilu pa
položi glavo v obe roki in nekoliko obmolči. Prestrašeni služab¬
niki ga vprašajo, kaj se mu je pripetilo. Potolaži jih rekoč, da
pričakuje čudnega gosta. Kar mu potem prileze oni pajek iz ust.

Bog mu je tudi podelil dar čudežev in prerokovanja. Od
vsakega le en sam zgled. Konrad pa Udalrik sta si bila med
seboj najboljša prijatelja. Obiskovala sta se pogostoma, da sta
se drug drugega spodbadala. Tako pride enkrat Konrad v
Avgsburg in obadva škofa ostaneta v pobožnem pogovoru črez
polnoč. Bilo je od četrtka na petek. Tu pride neki poslanec
bavarskega vojvode, ki je imel Udalriku neko sporočilo oddati.
Udalrik ne misli na to, da je že polnoč proč ter da poslancu
kos mesa s seboj na pot. Bil pa je ta poslanec hudoben človek.
Brž si izmisli, da hoče obadva škofa, ki sta bila kot svetnika
na glasu, za hinavca razodeti, ker v petek meso jesta in sta ga
tudi njemu dala. Ko pa pred vojvodo v dokaz svojega obreko¬
vanja hoče kos mesa potegniti iz malhe, izpremenjeno je meso
v ribo. — Nekega dne v svojo sobo stopivši najde Konrad po¬
božnega mladeniča Gebharda na svojem škofovskem sedežu; v
svoji otročjosti si je bil to šalo dovolil. Ko pride Konrad, skoči
prestrašen s sedeža in hoče zbežati. Konrad pa ga pokliče nazaj,
rekoč: „Gebhard, ti si se prezgodaj vsedel na moj stol; poprej
ga bo imel še nekdo drug, potem ga bodeš dosegel še-le ti. “ —
Tako se je tudi zgodilo. Njegov naslednik je bil Gamenold, in
za tem je prišel Gebhard. Konrad je bil svoje žive dni tudi
Pri več cerkvenih zborih na Nemškem, kakor v Avgsburgu,
Ingelshajmu in Mogunciji, ter je veliko pripomogel, da se je

920

26. november: Sv. Konrad, škof v Konštancu.

zboljšalo cerkveno življenje; toda posameznih njegovih činov v
tem oziru nam njegov životopisec ni zapisal. — Zvesti služabnik
božji umije 26. dan listopada 1. 976. utrujen od dela in trpljenja
ter z mnogoterimi in velikimi zaslugami; višjepastirsko službo je
bil opravljal 42 let. Hrepeneč, naj bi ga svet pozabil, naročil
je pred smrtjo, da ga pokopljejo ne po tedanji šegi v cerkvi,
ampak pod milim nebom ob zidu Šent-Mavriške cerkve, kojo je
bil on postavil po sliki jeruzalemske cerkve sv. groba. Papež
Kalikst II. ga je v občnem cerkvenem zboru v Lateranu leta
1123 za svetnika razglasil.

Obrazuje se v škofovski opravi in zaradi strupenega pajka š
kelihom v roki.

5)obra in huda vest.

Kaznujoča pravičnost božja izvolila si je dva krokarja, da je
izvršila svojo sodbo nad ubijavcema sv. Maj urada. Bog ima še drug
pripomoček, s katerim vse, ki hudo delajo, kaznuje pri tej priči in
tako dolgo, dokler njegove pravičnosti zopet ne utolažijo s pokoro; ta
pripomoček je — vest.

Vest je glas božji v naši notranjosti, ki nam pove: „Toje dobro,
ono pa hudo; stori torej dobro, varuj je hudega! 11  Ako smo storili
dobro, nas hvali ta glas; ako smo pa storili kaj hudega, brž nas ob¬
sodi, graja in kaznuje. Ta glas ne utihne nikdar, ne po noči, ne po
dnevi. Huda vest  je žerjavica, ki vedno peče, ura, ki nikoli ne
poteče, kladivo, ki vedno bije, črv, ki vedno grize in dolbe in še v
večnosti ne zamrje, marveč še ondi vsem pogubljenim prizadeva naj¬
hujše trpljenje. Dobra vest  pa je raj že na tem svetu, in že pre¬
govor pravi: „Sladko spi, kogar vest  ne  teži.“ Po smrti pa
je še v nebesih zveličanim brezkončno plačilo. Zato pravi sv. pismo
v bukvah pregovorov: „Mirna vest je v e dna vesela gostija. 41
(15, 15.) In sv. Krizostom govori: ,.Hočeš li vedeti, da ni nič
bolj prijetnega, nego dobra vest, vprašaj umirajočega;
tu se boš modrosti’učil." Prava, tanka vest  je zatorej za¬
nesljiva učenica, ki nam vselej z gotovostjo razodene, kaj je prav, kaj
ni prav, kaj smemo in česa ne smemo storiti. Kadar smo kaj po
božji volji storili, tedaj nas vest hvali in nam sladek mir vliva v
srce; kadar pa smo delali zoper božjo voljo, tedaj nam bridko očita,
ves mir jemlje ter kolje noč in dan. Dobra vest je dragocen zaklad
človeku, in ta zaklad je več vreden, nego vsi posvetni zakladi. Zato
pravi sv. Ambrož: „Kdor ima dobro vest, se ne sme zaniče¬
vanju dati zbegati, in tuje graje ne više ceniti, nege
spri če vanj e svoje vesti  “ Ali pa, povej mi: kaj je bogastvo
brez notranjega miru, brez zadovoljnosti? kaj je veselje, kratek čas,
užitek brez notranjega miru? — Poglej, kako marsikateri ubog dninar,
obdan od obilne družine, ki jo borno živi z delom svojih rok, vendar
ves zadovoljen uživa s krvavimi žulji pridobljeni košček, ali v potu

26. november: Sv. Konrad, škof v Konštancn,

921

svojega obraza zasluženo skorjico kruha, ter počiva mirno po noči na
svoji slami in trdi klopi. Poglej pa marsikaterega bogatina, ki ne
najde nikjer pravega miru in pokoja, nikjer pravega veselja, ne ob
svoji obilno obloženi mizi pri oblizkih in sladkih pijačah, in tudi ne
na svojih mehkih blazinah in pernicah. Poglej, kako marsikateri
posel ali trpin tako vesel gre na svoje delo, in veselo poje, med tem,
ko mu pot teče po čelu; njegov gospod pa postopa morebiti zamišljen,
otožen in žalosten. Odkod ta zadovoljnost, ta mir in ta veselost? Brez
dvoma od dobre vesti. In odkod zopet ta otožnost, ta nepokoj in
žalost? Gotovo od hude, nemirne, razdražene vesti; zakaj „naša
vest“.  pravi sv. Krizostom, „je knjiga, v kateri se zaznamu¬
jejo vsi naši prestopki. 11  Tn ravno ta učenik govori: „Kdor
ima čisto vest, bodisi tudi reven in borno oblečen, je
veliko bolj zadovoljen in živi mirneje od onih, ki pla¬
vajo v samih  r a do  s tih.“ Koliko tolažbe daje dobra vest v ne¬
srečah in trpljenju, kolik sladek mir. kadar se približuje smrtna ura!
Kaj je dajalo trpečemu Jobu na pepelnem kupu, vsemu v ranah in bo¬
lečinah, tolik mir, toliko zaupanje in moč? Kaj je tolažilo sv. Pavla
sredi njegovih bridkosti? Kaj je srca mučencev z veseljem napolno-
valo o pogledu na grozovitno smrt? Dobra vest, ker so si bili svesti,
da so nedolžni, in da ni na njih nobene krivice. Nasproti pa, kako
bridko pekleni in peče huda vest krivičneža in hudobneža! Huda,
razdražena vest je grešniku rabelj, ki zmeraj davi. krokar, ki mu noč
in dan kljuje osrčje; tisti težki in ostri meč na tankem lascu, ki nad
hudobneževo glavo visi po noči in po dnevi, v samoti in druščinah,
pri veselicah in kratkočasili, pri mizi in počitku. Huda vest ogrenjuje
človeku vsako veselje in vliva v kozarec njegovih radosti grenkega
pelina in žolča. Naj gre hudobnež kamor hoče, povsod ga spremlja
razdražena vest, kakor se drži senca telesa; ž njim se vseda k mizi,
ž njim se vlega v postelj, ž njim se odpravlja na pot in po opravilih.
Tega glasu hudobnež ne more ukrotiti, da bi molčal; ne more se zne¬
biti njegovega peklenja, dokler ne zadosti božji pravičnosti in se z
Bogom ne spravi. Glas vesti je namreč glas svetega in pravičnega
Boga, ki sovraži in strahuje vsako krivico. Ta glas ne govori, kakor
bi mi hoteli, se ne prilizuje našemu nagnjenju, se ne uklanja našim
strastem, ne molči k našim hudobnim namenom in naklepom. Pač pa
jih je dovolj takih, ki jih vest le bolj slabo opominja k dobremu in
straši pred hudim, ali katerim se po njih vesti dobro hudo in hudo
dobro dozdeva, ali katerih vest navidezno molči k njihovim hudobijam.
Toda taki so svojo vest, ta neprecenljivi dar božji, sprevrgli, omamili
in utrdovratili po svojih hudobijah, ki so” jih drugo vrh druge nakla¬
dali. Ali prišel bo dan, ko se bode njih tako sprevržena vest, ki jim
je sedaj zaspala, s tem večjo silo vzdignila zoper nje, čim bolj so jo
zaničevali in morili. Sodni dan bo glas vesti vstal zoper nje in pri¬
čaral o njihovih hudobijah. Tedaj ta glas ne bo več molčal, temveč
bo tisti kljunač, tisti strašni črv, o katerem Zveličar pravi, da ne bode
omrl vekomaj ne.

Zategadelj, ljubi kristjan, poslušaj vselej glas svoje vesti, ker
jo božji glas. Nikoli ne ravnaj vesti nasproti. Ako te že pri naj-

922 27. november: Sv. Virgilij, škof in varih solnograški.

manjšem prestopku brž svari, opominja, toži in strahuje, slušaj jo.
Spominjaj se besed sv. Ambroža, ki pravi: „Dveh reči ti je po¬
treba: dobre vesti in dobrega imena, in sicer dobre
vesti zavoljo Boga, dobrega imena pa zavoljo tvojega
bližnjega." „Kaj pomaga," pravi sv. Gregorij,  „ako nas ljudje
hvalijo, vest pa nas obtožuje? Ali kako bi mogli žalovati,
če nas vsi obtožujejo, vest pa nas za nedolžne spoznava?
Ako imamo zase eno pričo v nebesih, eno pa v srcu,pusti
blebetače zunaj govoriti, kar hočejo."

Molitev.

Najdobrotljivejši Oče nebeški! že otroku si mi dal svoj sveti glas
v srce, da mi naznanja tvojo sveto voljo; odpusti mi, da tega glasu
nisem vedno poslušal, in dodeli mi milost, da ga odslej ne preslišim
ali celo zaničujem nikdar več, in da ne bode sodnega dne moj tožnik
in v peklu moje večno trpljenje. Ameu.

27. listopad ali november.

Sv. Virgilij, škof in varih solnograški (1.784).

Solnograška nadškofija, ki je ena najstarejših na nemških tleh,
in kjer prebiva prvostolnik nemških škofov, hvaležno časti svetega
Virgilij  a za svojega variha ali patrona. Še dandanes kleči pobožno
ljudstvo na njegovem grobu, ki je pod velikim oltarjem krasne ondotne
stolnice, proseč ga priprošnje pri Bogu.

1. Virgilij (tako je polatinčil svoje irsko ime Feargil) je bil
rojen Irec iz plemenite rodovine. Skrbno vzgojen prejel je prej
ko ne v samostanu na otoku Hi (Jona) na severozahodni strani
Škocije vso znanstveno omiko one dobe. Vedoželjnost mu je bila
nenasitljiva, in bolj je bilo treba pridnost mu brzdati, nego pri¬
ganjati ga. Tako si nabere bogat zaklad učenosti, da prekosi
vse svoje tovariše. Prava učenost pa vodi k Bogu. Globoki in
resnobni nauki obvarujejo mladeniča lahkomiselnosti, spoznanje
vzvišenih resnic napolni ga z zaničevanjem posvetnega uživanja
in poželjivosti. V isti meri pa, čim bolj se odmiče zunanjemu
svetu, tem bolj se približuje temu, kar je sveto in božje. Tudi
njega se loti tedaj tolikanj priljubljeno veselje do potovanja.
Odpravi se torej z več tovariši iz najboljših rodovin v Skočijo
in Anglijo, in okoli 1. 742 odtod na Francosko. Na Pipinovem
kraljevem dvoru so učenost visoko cenili. Virgilij si kmalu pri-

' 21 .  november: Sv. Virgilij, škof in varih solnograški. 923

dobi priznanje in spoštovanje, zakaj znal je mnogotere jezike, in
kar je bilo tedaj še manj navadno, zveden je bil dokaj v naravo¬
slovju. Bila je za one dobe splošna misel, da je zemlja sredi
med nebesnim prostorom ležeča plitva plošča. Virgilij pa smelo
trdi, da je zemlja okrogla kakor obla, da mora biti še več mimo
do tistihdob znanih delov sveta, da je zemlja okoli in okoli z
ljudmi naseljena in si stojimo drug drugim z nogami nasproti.
Nevedni ali vsaj te misli ne vajeni vrstniki njegove dobe ga niso
razumeli, rekši: Virgilij uči, da je pod zemljo še druga zemlja
z drugačimi ljudmi, ki po čudnem načinu po glavah hodijo. Ko
je bil Virgilij že v Solnogradu, pridejo nekateri duhovniki s temi
njegovimi nauki k sv. Bonifaciju, zahtevajoč, da mora kot škof
in poslanec rimske stolice na Nemškem vedeti o teh novih naukih
in ljulike varovati njivo Gospodovo. Virgilij je nevaren novotar,
ki proučava poganske knjige; le prazne domneve mu ugajajo in
on uči reči, kakoršne se ne nahajajo niti v sv. pismu, niti pri
cerkvenih učenikih; tako bega krščansko ljudstvo in je zavaja
v zmote. Bonifacij verjame tem sporočilom ter Virgilija opomne
v pismu, naj se v vsem preposto drži besede božje in naukov
sv. ceilcve, in naj prekliče svoje za krščanska ušesa razžaljive
misli. Virgilij, o resnici svojega mnenja prepričan, namesto pre¬
klica pošlje Bonifaciju pismenih dokazov. Bonifacij in njegovi
svetovavci jih ne umejo. Da ne nastane kak očitni prepir, spo¬
roči Bonifacij v Rim, prepustivši vso reč razsodbi apostolske
stolice. Papež Caharija odgovori: „Če oni Virgilij trosi zmoto,
da je še drug svet z drugimi ljudmi pod zemljo, odstavi ga, če
je mašnik, od mašniške časti in izobči ga iz cerkve; vendar je
treba poprej počakati, če se ne očisti. “ Ob enem piše Virgiliju,
pozvavši ga v Rim na odgovor. Zakaj tako umevan nauk, kakor
so ga umevali Bonifacij in njegovi svetovavci, bi bil zoper ono
versko resnico, ki uči, da vse človeštvo izvira od Adama in Eve,
'n bi trdil, da odrešenje po Kristusu ne obsega vesoljnega člo¬
veštva. Ali se je Virgilij potem pri papežu opravičil ustmeno
ali pismeno, ni nikjer zaznamovano; ni pa dvomiti, da se je
Popolnoma očistil vseh zmot, ki so se mu podtikale, in tudi z
Bonifacijem se spravil.

2. Tedaj je na franškem dvoru kot jetnik živel bavarski
vojvoda Odilo. Virgilij mu vsled spoštovanje, koje je užival pri
Pipinu, pripomore, da ž njim lepo ravnajo in da tudi svojo voj¬
vodino nazaj dobi. Zato tudi Odilo, brž ko more, mašnika Vir¬
gilija pokliče v svojo deželo, ter mu izroči Šent-Petersko opatijo

27. november: Sv. Virgilij, škof in varih solnograški.

924

in solnograško škofijo leta 745. Tako je hotel vojvoda Odilo
ustreči tudi želji kralja Pipina, ki bi bil rad videl Jezusov nauk
razširjen vsepovsod. Toda Virgilij noče, da bi ga v škofa po¬
svetili, bodisi že zategadelj ne, naj bi svojim nasprotnikom pokazal,
da ne išče te časti, ali pa zato ne, ker se iz ponižnosti čuti te
časti nevrednega. Zato da škofovska cerkvena opravila oskrbo¬
vati po namestnem škofu, svojem rojaku, Dobda po imenu; on
sam pa opravlja kot opat druga škofijska opravila, srčno potezaje
se za lastnine, pravice in časti svojega samostana. Ker mu
okoliščine niso bile znane, odda Odilo svojemu dvornemu kape-
lanu Urzu tako imenovano Maksimilijanovo nadarbino v Pongavu
z vsemi ondi ležečimi posestvi v njegovo stanovitno duhovnijo.
Virgilij se temu upre, dokazavši s pismi in pričami, da sta voj¬
voda Teodo in njegov sin Teodobert, darovala ondotna zemljišča
in gozde tri milje na okoli solnograški cerkvi. Odilo mu torej
da na ponudbo, da se ta posestva ali zamenjajo ali odškodujejo;
toda Virgilij ostane pri svojih pravicah, popravi in ponovi on-
dotni samostan, ki so ga bili gorotanski Slovenci podrli, in po¬
stavi ondi samostojne duhovnike, da zavaruje svoje pravice za
prihodnje čase. Ker pa Urz z Odilovim dovoljenjem na svojo
roko v onem kraju postavi neko od Solnograda neodvisno cerkev
in jo da po nekem popotnem škofu posvetiti, ga Virgilij izobči,
dene .cerkev v prepoved, in jej da ime: „cerkev razdora 41 .

Še-le črez 22 let se Virgilij vsled prigovarjanja sosednjih
škofov in na prošnje vernikov da v škofa posvetiti 1. 767. Njegovo
prvo škofovsko opravilo je bilo posvečenje Etinške cerkve pri
Vagingu, ki jo je Šiemgavski grof Ginter dal sezidati, in jo je
solnograški cerkvi pridružil z ondotnim samostanom vred. —-
Dosle je bila samostanska Šent-Peterska cerkev edina v Solno-
gradu ter ob enem sedež škofijstva. Ker je pa čedalje večjemu
številu naselnikov postajala pretesna, loti se Virgilij leta 767
zidanja nove, krasne stolnice, ki jo dovrši v dvanajstih letih.
Na sto in sto delavcev se ž njo ukvarja dan na dan. Škof sam
hodi vedno med delavci, da jih spodbuja, jim opravila razdeljuje
in jih poslednji dan vsakega tedna izplačuje. Ko mu pa to delo
hodi pretežavno, pripoveduje se, postavi vsako soboto posodo z
denarji med delavce, da si vsaki iz nje vzame svoje plačilo; a
nobeden ne more več iz posode vzeti, nego je zaslužil. Že črez
šest let (773) posveti Virgilij veličastno hišo božjo, in da z ve¬
liko slovesnostjo prenesti ostanke sv. Ruperta ter dveh njegovih
učencev iz samostanske Šent-Peterske cerkve v novo stolnico,

27. november: Sv. Virgilij, škof in varih solnograški. 925

kjer še sedaj počivajo. Za opravljanje službe božje postavi pri
stolnici 12 svetnih duhovnikov, da Šent-Peterske menihe tein laže
pošilja po misijonih.

3. Slovenci v Gorotanu, ponosni na svoj narod in svojo
prostost, so se krščanskih apostolov iz Akvileje in Bavarije na
vso moč skušali ubraniti, ker so jim bili nemci, to je: mutci 1 ;
kajti njih jezika niso umeli, ter so bili vedno v strahu, da za
krščanskimi misijonarji pridejo krščanski vojniki, ki jih bodo pod¬
jarmili pod tujo postavo, za svoje kneze terjali davke in sklade^
za duhovnike pa desetino od zemeljskih pridelkov in od črede.
Akoravno pa nič nočejo zaupati Nemcem, pa se le morajo na¬
posled podvreči Kristusovemu jarmu. Slovenski vojvoda Ketumar
ali Hotemir, ki je v svojih mladih letih kot zastavljenec živel v
Bavariji in so ga po krščanski vzgojili, prevzame leta 753 vla-
darstvo. Iz Nemcev se vračajoč pa vzame nekoliko duhovnikov
s seboj, da bi pokristjanili vsaj bližnjo okolico; a njih trud je
imel malo uspeha. Nadejaje se, da bo visoko spoštovanje, uče¬
nost in gorečnost neutrudnega solnograškega škofa obrodila obil¬
nejšega sadu, obrne se s prošnjo do Virgilija. Virgilij, po nujnih
opravilih zadržan, pošlje v Gorotan svojega namestnika Modesta,
modrega in delavnega Irca, z nekoliko mašniki in duhovniki.
Goreče se loti Modest apostolskega poslanstva, postavi ali vsaj
ponovi cerkev v selu Gospe Svete, izvolivši si ondi tudi svoje
stanovanje. Sčasom ustanovi še druge cerkve, jih oskrbi ž
mašniki, in tako do svoje zgodnje smrti z obilnim blagoslovom
nadaljuje delo spreobračanja.

Virgilij, ki vedno ostane duša misijonu, hoče ravno novih
delavcev poslati na pomoč, ko nenadoma navstala vihra zopet
uniči novi vinograd Gospodov. Preprosto ljudstvo se upre tujim
novim prenaredbam, in noče dajati nič več, niti za cerkve, niti
za živež duhovnikom. Tudi nepoučenim novospreobrnjencem pri¬
dejo na spomin njih poprejšnji maliki in prazniki, ter vzdignivši
se zopet zavržejo novo vero, rekši, da jim ni nič prinesla, pa
jih veliko stala. Pogostoma se krvavo bijejo vojniki krščanskega
vojvode in poganskih velikašev. Leta 769 umrje Hotemir. Nje¬
gova smrt da povod splošnemu uporu. Duhovnike preženo, cerkve
poderd, vse se vidi izgubljeno. Vojvodov sin Valdunk pribeži k
bavarskemu vojvodi Tasilu. Ta pridere z veliko močjo nad goro-
tanske pogane, in jih premaga 1. 872. Pravljica pripoveduje p
krvavi bitki na Turjem (Lurnfeld), med Spitaloin in Saksen-
burgom. Sedaj odpošlje Virgilij vnovič krščanskih učenikov;

92«

27. november: Sv. Virgilij, škof in varih solnograški.


z božjo pomočjo in blagoslovom se jim posreči, srca gorotanskih
Slovencev omečiti za sveto vero.

Pa ne samo z besedo in zgledom je sveti škof neutrudljivo
deloval za blagor duš, ne samo, da jih je navajal in spodbujal
k resnično krščanskemu življenju, ampak skrbel je tudi za njih
telesni prid. Mašniki, ki jih je poslal v gore, da bi ondukajšnje
prebivavce Bogu pridobili, razidejo se v mnogotere postranske
doline, ter najdejo sloveče Gozdanjske toplice, kjer na tisoče bo¬
lehnih ljudi zadobiva polajšavo in zdravje. Isto tako dd stare
rudnike po deželi zopet odpreti in za rudami slediti. Ti rudniki
so bili dolgo časa vsi deželi na prid. Na večer svojega živ¬
ljenja, misleč se Solnogradu odtegniti, hoče še enkrat pregledati
svoje pozemeljsko delo. Odpravi se na ogled po svoji veliki
škofiji, obišče njene skrajne pokrajine noter do izliva Drave v
Dunav, da bi se na svoje oči prepričal, kako stoji s cerkvijo, in
videl, kako je s sv. vero. Na tem potovanju pomaga, kjerkoli
vidi, da je treba pomoči, uči ljudstvo, jih potrjuje z zakramentom
sv. birme, posvečuje mašnike ter jih zalaga z živežem. S trudo-
polnega pota se vrnivši je bojda o pogledu na Solnograd, ganjen
od lepote in krasote božje narave, in še bolj od velikosti in veli¬
častva stvarnika, solze veselja pretakal, ter po nebesih hrepeneč
vzdihnil s kraljevim psalmopevcem: „To je moje počivališče ve¬
komaj in vekomaj." (Ps. 131, 14.) Po dolgotrajnem delu skozi
30 let v vinogradu Gospodovem, ravno z ogledovanja svoje škofije
domov prišedši, oboli nevarno za smrt. Brž si dd podeliti svete
zakramente ter sladko zaspi v Gospodu 27. dan listopada leta
784. Toda ni se ločil od Solnograda; njegove svetinje počivajo
v ondotni stolnici, njegov duh pa biva nad njo, in njegove pri¬
prošnje čuvajo nad nami. Papež Gregorij IX. ga je razglasil
za svetnika leta 1233.

Ob ražnje se kot škof s podobo svoje cerkve v roki.

Y čem obstaja papeževa nezmotljivost?

V življenju sv. Virgilija zopet vidimo, da je Bonifacij razsodbo o
njegovih naukih prepustil papežu Cahariju, kot najvišjemu in nezmot¬
ljivemu učeniku sv. cerkve. V čem torej obstaja papeževa ne¬
zmotljivost?

O tem se je govorilo in pisalo in se še govori in piše veliko nespa¬
metnega. lažnivega in obrekljivega. Ako hoče kak pameten človek
govoriti o kateri stvari, mora to stvar najprej sam prav umeti. Papež
je nezmotljiv, to se ne pravi, papež ne more pasti v noben greh, v
nobeno slabost; tega nikoli nihče ni trdil v cerkvi. Vsaki papež

27. november: Sv. Virgilij, škof in varih solnograški.

927

ostane človek in človeškim slabostim podvržen, nobenega še njegove
žive dni ne okličejo za svetnika, temveč vsaki ima svojega spovednika
in vsaki se svojih grehov obtožuje, kakor vsi drugi verniki. Tudi se
papeževa nezmotljivost ne razteza na čisto posvetne stvari, vede, umet¬
nosti, obrtnije ali politiko; če se ne tikajo cerkve, se papež nikdar ne
vtika vmes s svojimi razsodbami. Ako piše kak papež, kakor Bene¬
dikt XIV., Gregorij XVI., učene bukve, se lahko v njih zmoti, kakor
vsaki drugi učenjak, zakaj kot učenjak nima obljube ne¬
zmotljivosti.  Enako se papež lahko zmoti v svojih pismih, breve
ali bule imenovanih, o krajnih zadevah, o osebah in njihovih mislih.
Tudi kak krivoverec se lahko pri papežu štuli za katoličana, ne da
bi papež precej spoznal njegovega prilizovanja. Papež se lahko zmoti
tudi v drugih manjših rečeh, ravna preostro ali premehko, ali razsodi
zadeve časa napačno, ali svojih podložnikov kakor si bodi ne vlada
najbolje. Vse to kar nič ne nasprotuje prav razumljenemu nauku o
papeževi nezmotljivosti. Papeževa nezmotljivost se razteza
samo na nauke sv. vere, od Kristusa nam razodete, in
nauke zadržanja, ali na take stavke in bukve, ki se sv.
vere ali zadržanja tičejo.  Le tedaj razsodba papeževa ne more
imeti v sebi zmote niti proti veri niti proti nravnosti, ako papež kot
najvišji učenik razsodi eden ali drugi verski ali nravni nauk, ali
pogubi kake s temi zmotami napolnjene bukve ali posamezne stavke
v teh bukvah, ter vso cerkev zaveže pod njemu kot najvišjemu pa¬
stirju dolžno pokorščino ali celo preti s kaznijo cerkvenega izobčenja,
da se morajo podvreči vsi tej razsodbi. Nauki sv. vere in lepe
krščanske nravnosti so torej zapopadeni v papeževi nezmotljivosti.
Po izreku cerkvenega zbora samega, pravi sekovski škof Zvverger,
je treba, ako ima kaka razsodba veljati za nezmotljivo, tega četverega:
1. Papež ne sme govoriti kot privatna oseba, kot učenjak, kot spiso-
vavec bukev, tudi ne kot škof rimskega mesta, ali nadškof rimskih
cerkvenih pokrajin, ali kot očak zapadnih dežel, ker v vseh teh last¬
nostih mu ni obečana božja pomoč nezmotljivosti, temveč mora o ver¬
skih rečeh govoriti kot papež, kot poglavar vesoljne cerkve, kot naj¬
višji mašnik. Ako v tej lastnosti, spolnujoč svojo službo, končno
razsodi kot pastir in učenik vseh kristjanov v svoji najvišji apostolski
časti in veljavi, kaj je verski in nravni nauk, ki ga ima vsa
cerkev sprejeti in verovati, tedaj je nezmotljiv  in tudi mora  biti,
ker bi sicer njegova zmota bila zmota vesoljne cerkve, torej bi cerkev
peklenska vrata bila premagala. Pri vseh drugih službenih opravilih
cerkveni zbor papežu ne pripisuje nezmotljivosti, torej tem manj za
neslužbene ogovore, pisma ali dejanja. Njegova nezmotljivost sega
ravno tako daleč, pa tudi le do tod, kakor nezmotljivost učeče cerkve.

Papež mora o verskih in nravnih naukih, ne pa o katerih koli
drugih stvareh govoriti. 3. Ne sme o teh stvareh le navadno govoriti,
temveč končno razsoditi,  kaj je verski ali nravni nauk. 4. Mora
svoj namen določno izreči, da hoče s svojo razsodbo vso cerkev
zavezati, da njegov nauk kot verski ali nravni nauk sprejme in
veruje. Če po tem takem pri kateri papeževi razsodbi manjka ene teh
četverih zahtev, tedaj cerkev ne trdi. da bi bila razsodba nezmotljiva.

928 28. november: Sv. Štefan mlajši, mučenec in puščavnik.

Nevednost, nespamet ali pa hudobija je torej, ako nekateri kriče, da
cerkveni zbor ukazuje, da moramo vse to za nezmotljivo sprejeti in
verovati, kar in kakor koli papež piše ali govori. Iz tega vidimo, da
toliko puščic, ki se zadirajo v papeževo nezmotljivost, se čisto nič ne
dotakne papeževe nezmotljivosti, kakor jo cerkev razumeva. Vse nar
pake in pregrehe, ki jih papeži store kot privatne osebe, vse, ki so
jih v politiki storili ali katere jim po krivici natvezajo obrekujoči
jeziki, vse zmote, ki so se pripetile glede na kake osebe, nimajo nič
opraviti s prav razumljeno nezmotljivostjo. Nobenemu, ki brani pa¬
peževo nezmotljivost, še ni prišlo na misel, da bi jej bil dovolil večjo
raztezo, kakor nezmotljivosti vesoljne cerkve. Kakor vesoljna cerkev
svoje nezmotljivosti ni raztezala nikoli na umetnije, posvetne vede,
politične reči in drugo, tako tudi papeževi nezmotljivosti nihče ni od*-
kazal tega polja, in več kakor smešno je, ako kričijo hudobneži, da je
papeževa nezmotljivost nevarna kraljem in cesarjem ter njihovim se¬
dežem, ali pa nasprotna vedam in učenosti, in da je izvir vseh zlegov,
ki bodo svet potopili. Kakor krščanski nauk o veri in nravnosti ne
more biti poguben, ravno tako ne more pogubna biti papeževa ner
zmotljivost, ki jo je Bog podelil cerkvi in papežu le v ta namen, da
brani in varuje razodete verske in nravne resnice.

Dodeli, o Bog, da se na priprošnjo tvojega spoznavavca in škofa
sv. Virgilija vselej zvesto držim naukov sv. cerkve, po njih živim in
se po njih zveličam! Amen.

Že za prvih časov krščanstva je cerkev vernikom dovolila, po¬
dobe Zveličarja, preblažene Device Marije, apostolov in mučencev
imeti, jih častiti in se nad njimi spodbujati. Zato se nahajajo v ka¬
takombah (to je: v podzemeljskih pokopališčih, kjer so kristjani trupla
svojih rajnih bratov in mučencev pokopavali, in kjer so za časov pre¬
ganjanja v majhnih kapelah službo božjo obhajali) podobe Kristusove
in svetih devic na steno naslikane, kar spričuje, da so že prvi kri¬
stjani svetnike častili. Sem ter tja se je ta pobožna navada celo v
zlorabo sprevrgla, ker je iz poganskega malikovavstva spreobrnjeno
ljudstvo podobam skazovalo božjo čast. Tej razvadi se je cerkev
vselej zoperstavila, vedno učeč ljudstvo, kako se ima podobam svet¬
nikov vselej skazovati prava čast Tu se zgodi, da se okoli leta 717
grški cesar Leon III. v Carigradu, surov in neveden vojnik, oglasi
zoper češčenje podob, podšuntan po judih in mohamedanih, ki so kri-

Molite v.

28 . listopad ali november.

n mlajši, mučenec in puščavnik

(ll 768).

28. november: Sv. Štefan mlajši, mučenec in puščavnik. 929

stjane zaradi češčenja podob malikovavce imenovali. Ta cesar ukaže
podobe iz cerkev pobrati, ter jih razdrobiti in uničiti brez prizanašanja,
ne glede na prošnje duhovnikov in ljudstva. Le križu je še prizanesel,
ne pa podobi Križanega na njem. Celih 25 let se je bojeval zoper
podobe; ali ta boj ga pripravi ob mir življenja, ob ljubezen ljudstva
in ob en del cesarstva. Njegov sin, Konstantin Kopronim, divja še
huje zoper podobe. Njih češčenje zove celo hudičevo iznajdbo. Sam
skliče zbor škofov, ki v strahu pred njegovim maščevanjem, in da se
mu priliznejo, pogubijo češčenje podob, k čimur seveda niso imeli niti
pravice, niti povoda. Nezaslišano grozovito je cesar ravnal s prijatelji
svetnikom posvečenih podob. Dal jih je ali iz dežele pregnati, ali na
grmadah sežgati ali pa umoriti. Število teh mučencev, zlasti izmed
menihov in nun, je bilo silno veliko. Eden teh mučencev zaradi staro¬
davnega češčenja podob Kristusovih in božjih svetnikov je bil tudi
sv. Štefan,  s pridevkom: mlajši.

1. Rodil se je leta 714 v Carigradu. Bogati in pobožni
stariši mu poiščejo najboljših učenikov, da mu že v prvi mladosti
pobožnost vcepijo globoko v srce. Temeljiti pouk v sveti veri
ga vse žive dni obvaruje strupa pogubnih zmot. Ko šteje okoli
15 let, zrohni cesar Leon ves besen zoper svete podobe. Kdor
ostane zvest starim naukom svete cerkve, pričakovati nm je naj¬
hujšega preganjanja. Štefanovi stariši z veliko drugimi vred
pobegnejo pred tem preganjanjem, izročivši poprej svojega sina
menihom v Šent-Avksencijskem samostanu poleg Kalcedona, da
se še bolj potrdi v čednostih in naukih. Menihi te samostanske
družine so na gori živeli kakor puščavniki v celicah, ki so bile
sem ter tja postavljene. Janez, opat te samostanske občine, z
veseljem sprejme Štefana, ter mu da redovno obleko. Že drugo
leto stori Štefan obljubo. Ko mu nekaj časa potem umrje oče,
vrne se nazaj v Carigrad. Ker pa mati in obe njegovi sestri
pobegnejo v nunski samostan, poproda vse očetovo premoženje,
je razdeli med uboge, in se vrne nazaj k svojemu učeniku Ja¬
nezu. Ko pa tudi ta črez malo časa umrje v njegovem naročju,
prerokovaje mu še poprej vse homatije in stiske nesrečnih^ bojev
zoper podobe, izvolijo mu menihi Štefana za naslednika. Štel je
sedaj okoli 30 let. Kot opat sveti vsem svojim bratom z zgledom
pobožnosti in bogoslužnosti. Kakor njegov prednik prebiva tudi
on vrh hriba v tesni celici; oblači se z ovčjimi kožami, okoli
ledij ostro prepasan; jed so mu razna zelišča, navaden opravek
Pa mu je prepisovanje bukev, pletenje mrež in pa molitev. Tako
se živi z delom svojih rok; kolikor mu pa preostaja, razdeljuje
med uboge. Njegovo pobožno življenje mu privabi od dne do
dne novih učencev. To pa nič kaj ne ugaja njegovi ponižnosti.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 59

930 28. november: Sv. Štefan mlajši, mučenec in puščavnik.

Zato odloži opatovo službo in se preseli v neko drugo oddaljeno
celico, ki je bila brez podstrešja ter tako majhna in nizka, da
je v njej komaj stal po koncu. Bolj je bila podobna grobu
kakor stanici. Na vprašanje učencev, zakaj si je izvolil tako
trdo življenje, odgovori: „Otroci moji, verjemite mi, da je pot v
nebesa ozka in vrata v nja so tesna!“ Ker mu hočejo vsaj
streho črez narediti, zavrne jih z besedami: „Pustite! v tolažbo
mi je, da morem vedno videti nebesa.“

Za te dobe nastane druga vihra zoper katoličane zaradi
češčenja podob. Cesarja Leona Izavriškega sin, Konstantin Ko-
pronim, divja še huje od svojega očeta zoper pravoverce. A
ravno menihi in nune se mu najbolj uprejo. Ker sv. Štefana
posebno spoštujejo, zategadelj skuša cesar ravno njega na svojo
roko pridobiti, nadejaje se, da bode ž njim še druge privabil v
svoje mreže. Že so nekateri škofje strahopetci, v strahu pred
cesarjevim pretenjem, v nekem zboru obsodili češčenje podob.
Zato odpošlje cesar nekega slovečega moža, Kalista, s svojega
dvora k Štefanu, mu ponudi smokev in dateljnov v znamenje
prijaznosti, ter ga povabi, da naj podpiše obsodbo zoper češčenje
podob. Toda Štefan odgovori odkritosrčno: „Jaz ne morem pod¬
pisati razsodbe nepravnega zbora, tudi nočem, da bi me zadelo
prekletstvo prerokov, ter bi imenoval sladko, kar je grenko.
Olje grešnikov me ne bo omastilo; ako bi le toliko krvi imel,
kolikor je morem v prazno dlan zajeti, preliti jo hočem za
češčenje podob.“

2. Tak odgovor silno raztogoti cesarja. Brž odpošlje vo¬
jakov, da Štefana ujemo. Voljno se jim da odvesti; toda zavoljo
težavnega pota je tako oslabel, da ni mogel samoč dalje iti.
Vojniki so ga morali do vznožja gore nesti; ž njim so odvedli
še več drugih menihov in jih s stražo zavarovali. Šest dni jim
ne dajo nič jesti, sedmi dan pa jih zopet izpuste, ker je cesar
zavoljo vojske z Bolgari vojake potreboval. Menihi se vrnejo
vsaki v svojo celico, in tudi Štefana zaneso v njegov grob, vojake
pa je prej blagoslovil, ker so ga prosili.

Sovražniki podob pa še niso mirovali; hoteli so Štefana po
vsej sili nakloniti, da bi podobe zavrgel. Vsled tega se za
trdno namenijo, ako ne ustreže njih volji, da ga pripravijo ob
dobro ime in celo ob življenje. Zato najprej z denarji podkupijo
neko sužnjo, naj toži Štefana, da se pregrešno peča z neko vdovo,
ki jo je navajaj k pobožnosti. Vdova pa se roti in zaklinja, da
je nedolžna in Štefan svetnik. Zato jo pretepo in v ječo vržejo,

28. november: Sv. Štefan mlajši, mučenec in puščavnik. 931

kjer kmalu umrje zavoljo notranje žalosti in bridkosti. Sedaj si
cesar zopet drugo izmisli. Ker ve iz skušnje, da se mu samo¬
stani najbolj upirajo, prepove pod smrtno kaznijo, da nobenega
novinca ne smejo več sprejeti v kak samostan. Med tem pa
podšunta enega svojih privržencev, naj gre k Štefanu in se mu
na vso moč hlini tako dolgo, da ga sprejme za novinca. Res
prekanjenec prevari Štefana, da mu dd redovno obleko. Kmalu

potem pobegne v tej redovni obleki in gre v njej k cesarju.
Cesar je te zvijače silno vesel, da je našel povod, Štefana po¬
gubiti. Prekanjenemu človeku ukaže, naj v tej redovni halji
pride v gledišče k igram. Ondi se cesar sam oglasi z besedo
>n toži zbranemu ljudstvu, kako Štefan zaničuje njegova povelja
ter je prelomil prepoved, da ne sme novincev več v samostan
sprejemati; ob enem pokaže na goljufa, ki je v redovni obleki

59 *

932 28. november: Sv. Štefan mlajši, mučenec in puščavnik.

stal poleg njega. Ljudstvo cesarjeva beseda razdraži tako, da
strga meniško haljo goljufu z života ter jo razkosa na drobne
kosce. Nato pošljejo vojakov na Avksencijsko goro s poveljem,
Stefana ujeti, samostan zažgati in do tal razdejati. To se zgodi.
Štefana privlečejo iz celice, ga tepo, mu v obraz pljujejo in ga
na vso moč zaničujejo in psujejo. Potem ga zapro v neki sa¬
mostan ne daleč od Carigrada, kjer je bilo zaprtih že veliko
drugih menihov z odrezanimi ušesi in nosovi. Eden cesarjevih
d vornikov, Kalist, in več podkupljenih škofov gredo s skrivnim
pisarjem Štefana zaslišavat. S prvega ravnajo lepo in prijazno
ž njim, kmalu pa mu pretijo s kaznimi. Štefan jim odgovarja
na vsa vprašanja brez strahu in tako odločno, da Kalist, k cesarju
nazaj prišedši, pravi: „Premagani smo; ni se moč ustavljati
učenosti in umu tega moža; sicer se pa tudi smrti ne boji.“
Cesar si ne ve jeze drugače ohladiti, nego da pošlje Štefana na
Prokoneški otok v prognanstvo. Preden odide tja, ozdravi na
smrt bolnega samostanskega prednika, nad katerim so že vsi
zdravniki obupali. Na otok prišedši najde Štefan že 342 menihov
ondi, ki so bili tja pregnani kakor on, ter so na sebi nosili zna¬
menja prestalega trpljenja. Nekaterim so bili na cesarjevo po¬
velje nos odrezali, drugim oči iztaknili. Taje  imel roke odsekane,
oni ušesa odrezana. Veliko jih je bilo, ki so bili raztepeni do
kosti; drugim so bili brado s smolo namazali in potem zažgali.
Z besedo in zgledom jih Štefan vnema k potrpežljivosti in na¬
govarja, da v naukih sv v  vere stanovitni ostanejo do smrti.

3. Stanovitnost sv. Štefana, čigar ime je slovelo daleč po
širokem svetu, in njegova odločnost, srčnost, rajši smrt pretrpeti,
kakor pa odstopiti od cerkvenega češčenja podob, pomnoži število
onih, ki so se poganjali za podobe. Cesar v svoji nepremišlje¬
nosti in zaletavosti je moral sam spoznati, da z vsem svojim
divjanjem nič ne opravi zoper starodavno češčenje podob v ka¬
toliški cerkvi; ali resnice se ni oklenil, sovraštvo mu je kipelo
čedalje le še huje. Posebno jezo je imel na sv. Štefana; nad
njim bi rad razlil ves žolč. Črez dve leti veli ga v železju v
Carigrad pripeljati in črez malo dni potem k sebi pred sodni
stol poklicati. Nadejal se je še vedno, da ga bode s svojo zgo¬
vornostjo, na katero si je veliko domišljal, vendar le pridobil na
svojo roko. „ Neumnež, “ nagovori ga, „ali ne spoznaš, da moreš
podobo Jezusa Kristusa z nogami treti, ne da bi zaničeval Je¬
zusa samega? Kaj ima čast Kristusova opraviti s koščkom lesa
ali kamena?" Sv. Stefan mirno seže v žep, potegne iz njega

28. november: Sv. Štefan mlajši, mučenec in puščavnik. 933

denar s cesarjevo podobo in pravi: „Tako smem tudi to podobo
z nogami teptati, ne da bi se pregrešil zoper častitljivost, ki sem
ti jo dolžan ?“ —ter vrže denar na tla in ga pohodi. Raztogo-
teni ga popadejo cesarjevi služabniki in ga s pestmi bijejo.
Stefan pa jih zavrne: „Potem takem je kazni vredna pregreha,
podobo pozemeljskega vladarja tako zaničevati; podobo nebeškega
kralja tako sramotiti je pa dovoljeno?" Akoravno mu cesar in
njegovi dvorniki na to ne vedo kaj odgovoriti, obsodijo ga vendar
v smrt. Imeli bi ga ob glavo dejati, ali cesar mu hoče pripra¬
viti grozovitnejšo smrt. Zato ukaže, naj ga v ječi tako dolgo
s šibami pretepajo, dokler ne izdihne svoje duše. Toda za to
muko odločeni rablji niso srčni dovolj, da bi ga bičali do smrti.
Cesar zvedevši, da Štefan še živi, zakriči ves togoten: „Ali me
ne bode nihče oprostil tega meniha?" Od dvornikov podšuntani
dero nekateri brezbožniki v ječo, zgrabijo svetega moža, pove¬
žejo mu noge in ga vlačijo po mestnih ulicah, pobijaje ga s ka¬
menjem in kolmi. Ko se Štefan mimo cerkve sv. Teodora iz
spoštovanja z glavo prikloni, zadere se nekdo nad njim: ,,Glejte
ga, ta tudi hoče mučenec biti!" ter ga s kijem trešči po glavi,
da mu razkolje vso črepinjo in se možgani razspejo iz nje. Še
mrtvo truplo cmarijo tako dolgo sem ter tja, da so bili naposled
vsi udje po mestnih ulicah raztrošeni, drob in možgani pa so
ležali pomešani po blatu. Tako je končal sv. Štefan kot spriče-
vavec za katoliško resnico o češčenju podob svoje življenje dne
28. listopada leta 768, poleg drugih leta 764.

Obrazuje se v meniški obleki s kijem v roki.

Gemu so Kristusove in svetnikov podobe?

Vsaki katoliški kristjan mora vedeti, da nikakor ni zoper prvo
božjo zapoved, podobe častiti,  ampak je le prepovedano, narejene
Podobe moliti.  Tako beremo v III. Mojz. bukvah 26, 1: „Ne iz-
r ezljujte si podob,  da  bi  jih  molili." Vsaki mora tudi vedeti,
da podobe zato častimo, ker nam pred oči stavijo kaj častitljivega:
ali katero božjo osebo, ali Mater Božjo, ali kakega angela ali svet¬
nika. Češčenje pa ni namenjeno podobi, ampak temu, kogar podoba
Pomenja. Torej bi ne veroval prav, kdor bi mislil, da s tem, ako se
pred podobo pripogujemo in klanjamo, čast skazujemo ali kameniti ali
leseni, na papir ali platno narisani podobi. Tega ne; temveč kadar
molimo, postavim sv. križ, ne molimo lesenega ali iz kake druge reči
Izrezanega sv. razpela, ampak le Jezusa, ki je za nas na sv. križu
umrl. Kadar se klanjamo podobi Matere Božje ali kakega angela ali
svetnika, s tem pravzaprav ne častimo podobe, ampak le Mater Božjo,
ali pa angela ali svetnika. Tudi tega ne sme nihče misliti, da ima

934 28. november: Sv. Štefan mlajši, mučenec in puščavnik.

kaka podoba posebno moč v sebi, ali da je čudodelna; zakaj vsemo¬
gočen in čudodelen je le Bog sam. Na priprošnjo tega ali onega
svetnika pa Bog rad posebne milosti in dobrote deli na tem ali onem
kraju, pri tej ali oni podobi. Tridentinski cerkveni zbor tako-le raz¬
laga ta nauk: „Podobe Kristusove, preblažene device in
drugih svetnikov se smejo v cerkvi spodobno častiti,
toda pri tem se ne sme misliti, da v podobah tiči božja
narava ali kaka božja moč, zaradi katere jih moramo
častiti; ali kakor da bi od njih smeli kaj izprositi ali
kako zaupanje v nje staviti, temveč zato  (se smejo častiti),
ker se čast, ki jo skazujemo podobam, povračuje na one,
kijih  nam podobe stavijo pred oči, tako, da v podobah,
koje poljubujemo, kojim se odkrivamo, pred kojimi po¬
klek ujemo, molimo samega Kristusa, svojega Odreše¬
nika in Zveličarja, in častimo svetnike, ki jih nam te
podobe pred oči stavijo. 1 ' Lepo govori z ozirom na češčenje
podob sv. Gregorij, rekoč:  „Vse kaj drugega je, podobe moliti,
in zopet kaj drugega je, s podobe se učiti, koga moramo
moliti; zakaj to, kar pisma pospešujejo pri tistih, ki
znajo brati, to pospešujejo pri neučenih podobe, ko jih
ogledujejo. V njih vidijo tudi nevedni, koga  morajo na-
sledovati; iz njih berejo tudi tisti, ki po črkah brati ne
umejo. In zatorej služi posebno preprostim ljudem po¬
doba namesto bukev."

Podobe svetnikov po tem takem niso le za olepšavo po cerkvah
in staniščih; niso jih le zategadelj izdelale umetniške roke, da bi jih
občudovali in svoje oči na njih pasli, temveč njih namen je vse višji.
Sv. mati katoliška cerkev drži podobe Kristusove in njegovih svetnikov
kot zrcalo pred nas in nam pravi: Poglej, tak moraš biti tudi ti; to
je tvoj namen, tvoj poklic na zemlji; Kristusu Gospodu enak, svetnik
moraš tudi ti biti. Svetnik pa tudi moreš postati, ako le hočeš, zakaj
tudi tebe podpira božja milost. — Sveta katoliška cerkev hoče svojim
otrokom v roke dati bukve s podobami, na katerih morejo gledati,
česar se iz bukev ne morejo naučiti. En sam pobožni pogled na Kri¬
stusa križanega te uči že ponižnosti, pohlevnosti, potrpežljivosti, vda¬
nosti v voljo božjo, pokorščine, ljubezni do sovražnikov, uči te sveto
umirati na smrtni postelji. Vsaka podoba, katerega koli svetnika, ti
kliče: Bodi moj posnemovavec, kakor sem jaz bil Kristusov, ter živi,
kakor sem jaz živel, in se boš zveličal. Sv. Filip Neriški je po več
ur na dan klečal pred sv. razpelom na hodniku v samostanu. Koli-
korkrat se je ozrl nanj, udrle so se mu solze iz oči. V teh s krvjo
pisanih bukvah je bral neskončno ljubezen božjo, ter hudobijo in ve¬
likost našega zadolženja. Kolikorkrat so sv. Alfonz Ligvorijan, sv.
Bernardin Sienski, sv. Stanislav Kostka ugledali kako podobo Device
Marije, vnelo se jim je srce ljubezni in obraz jim je ves zažarel no¬
tranje pobožnosti. Sv. Terezija je imela podobo Jezusa sedečega oh
Jakobovem vodnjaku, kako se pogovarja s Samarijanko. Kolikorkrat
se je na to podobo ozrla, se jej je milo storilo pri srcu in kakor
nekdaj Samarijanka, vzdihnila je vsa pregreta in prevzeta ljubezni do

29. november: Sv. Satnrnin, mučenec in sv. Saturnin, škof. 935

ljubega Jezusa: „Gospod, daj mi piti iz studenca življenja! 1 ' — Pogo-
stoma je srce tega ali onega žalostno in pobito zaradi stisk, bridkosti
in nesreč, ki pridejo nad njega. Marsikoga nadlegujejo pregrešne
skušnjave ter ga, kakor čolnič vetrovi, zaganjajo sem ter tja. En sam
pogled na podobo križanega Jezusa, na žalostno Mater Božjo, na
Marijo pomočnico ga zopet pokrepča in utolaži. Popotnik gre samoč
po cesti, in oko mu zagleda križ ob potu, podobo, ki visi na deblu
drevesa, malo kapelico, ki ga vabi h kratki, srčni molitvi. Neki po¬
božen občutek se polasti njegovega srca, da poklekne in moli, ter gre
vnovič pokrepčan svojo daljno pot. Koliko takih pobožnih občutkov so
v krščanskih srcih že obudile podobe svetnikov, koliko skušnjav pre¬
gnale, koliko hudobnih del odvrnile! Zato se je tudi po pravici sv.
cerkev potezala za pravo češčenje podob in je vernikom priporočevala;
njih napačno rabo in prazne vraže pa je vedno studila in grajala.
Po pravem namenu sv. cerkve imej torej še ti podobe Kristusove in
svetnikov v časti in jemlji si k srcu, k čimur te spodbujajo.

Molitev.

Prosim te, o Bog, daj mi milost, da bodem po zgledu in na pri¬
prošnjo tvojega zvestega spričevavca, sv. Štefana, še jaz pripravljen,
za vsako resnico svete vere rajši umreti, kakor kdaj z besedo ali v
dejanju od nje odstopiti! Amen.

29. Iistopad ali november.

Sv. Saturnin, muč. v Rimu, ter sv. Saturnin,
škof in muč. v Tuluzu (okoli 1. 300 in 250).

Dva sveta mučenca, oba Saturnin zvana, stojita na današnji dan
v rimskem mučeniškem zapisniku zaznamovana.

1. Prvi je živel v Rimu za dobe cesarjev Dioklecijana in
Maksimijana, ki sta se bila zagrozila, krščansko ime se zemlje
potrebiti. Že sta veliko trumo kristjanov vsakega stanu in
vsake starosti v najgrozovitnejših mukah dala pomoriti, in še
jih je veliko na tem, da jih čaka enaka smrt. Na tisoče so jih
imeli zajetih v Rimu v velikih ječah, iz katerih so jih dan na
dan uklenjene vodili ven, da so pomagali zidati velikanska po¬
slopja, ki so ja cesarji stavili. Drugi so morali kamenje lomiti,
Pesek in apno donašati, ali pa v rudnikih kopati. Veliko teh
ubogih kristjanov ni bilo vajenih toli težavnega dela, ker so bili
uli še mladi ali iz imenitnih stanov; ljudje pa, kruti, surovi in
grozovitni kakor divje zverine, brez sočutja in usmiljenja ter

936 29. november: Sv. Saturnin, mučenec in sv. Saturnin, škof.

zagrizli sovražniki krščanskega imena, so bili njih čuvaji, ali še
huje njih vedni trinogi. Z grozovitnim bičem v roki stali so
jim vedno za hrbtom, da so jih priganjali k delu. Ob najmanjšem
prestopku ali če trudni niso mogli več delati in vleči, udrihali
so po njih z biči do krvi, da so se kar šibili pod udarci. Vkjub
težavnemu delu je bil suh črni kruh njih živež in napol usmra¬
jena voda njih pijača. Sedaj pa sedaj so prišli po katerega izmed
njih, da so jih v gledališčih metali divjim zverinam, na veselje
in radost surove poganske drhali. Veliko jih pomrje pod težo
in trudom dela ter strahovitim trpinčenjem, nekoliko pa jih celo
Kristusa zataji zaradi silnega tepenja. — V tako trpljenje je bil
obsojen tudi priletni Saturnin. Moral je pesek iz jam vlačiti.
Toda že ves oslabeli in obnemogli starček ni mogel prenašati teže,
od čuvaja mu odkazane; sedaj pa sedaj ga podere breme, da se
na tla zgrudi in ne more več naprej. Neusmiljene udarce z
bičem dobi zategadelj za plačilo. Trpi sicer in molči, ali dolgo
ne bi mogel prebiti muke. Tu se ga usmili pobožni diakon
Sizinij. Tudi njega so bili obsodili, da je moral v teh jamah
pesek kopati; zato je videl ubogega starčka in njegovo trpljenje.
On sam je bil še v trdnih letih; ali neusmiljeni čuvaj ga je
preoblagal z najtežjim delom. Vendar odjemlje ubogemu starčku
en del njegovega bremena, ga tolaži in spodbuja, sploh priza¬
deva si kakor ve in more, polajševati mu žalostni stan. Kakor
sin očeta, tako ljubi in podpira pobožni Sizinij ljubega starca,
in ta zopet ljubi Sizinija, kakor svojega sina. Pri vsem trpežu
sta oba vedno vesela in vkljub težkim bremenom pojeta gredoč
pogostoma svete pesmi. Ta nebeška veselost se čudna dozdeva
deželnemu oblastniku, ko zve o nji. Tudi zapazi, da je Saturnin,
dasiravno že postaran in od težavnega dela ves zgubančen,
vendar zmerom zdrav in mu nikoli nobena beseda ne pride iz
ust, da bi hotel svojo vero zatajiti. Zato pokliče njega in diakona
Sizinija pred-se, in veli obema, da naj malikom darujeta. Z enim
glasom zakličeta, da tega ne bosta storila nikdar in nikoli. Nato
ju da na tezavnico razpeti, neusmiljeno pretepati in z bakljami
žgati. Ker pa v sveti veri stanovitna ostaneta, veli, naj jima
rabelj glavi odseka.

2. Okoli 50 let poprej, nego se je to zgodilo, je bil neki
drugi Saturnin tuluški škof. Prišel je iz Rima v Galijo sveto
vero oznanovat. Sv. papež Fabijan ga je bil okoli leta 245 tja
odposlal. Potovaje po deželi oznanuje sveto evangelije z velikim
pridom, naposled pa si v Tolozi (sedanjem Tuluzu) izvoli stano-

29. november: Sv. Saturnin, mučenec in sv. Saturnin, škof. 937

viten škofijski sedež. V tem mestu Kristusov križ še ni bil
premagal malikovavstva; še so imeli maliki svoje temple, in še
vedno je tekla kri zaklane živine peklenskim duhovom na veselje.
Ali sveti škof, ves žalosten zaradi take slepote, ne jenja k Bogu
moliti, da hi zatrl to gnusobo. Bog mu usliši molitev. — Sa¬
turnin postavi blizu svojega stanovanja majhno cerkvico, kamor
se shaja njegova čreda k službi božji. Pot v cerkev ga vodi
mimo poganskega templa, ki je bil posvečen Jupitru, maliku vseh
malikov in nesnagi vseh nesnag. V tem templu so imeli mali-
kovavci svojega vedeža, zakaj hudobni duhovi so jim po malikih
govorili. Odkar pa se je bil Saturnin naselil ondi, so obmolčali
hudobni duhovi s svojimi vražami. Malikovavski duhovniki, strmeči
zavoljo tega molka, se posvetujejo, kaj bi temu bilo krivo. Tu
reče neki sovražnik kristjanov: „Nova vera je nastala, ki je bo¬
govom zaprisegla pogin; glavar te vere je neki Saturnin, ki gre
večkrat tu mimo templa. Ni dvomiti, da je njegova pričujočnost
kriva, da so bogovi obmolknili; ko umrje ta človek, bodo gotovo
zopet jeli govoriti." Spoznati bi imeli le ničnost in nesnažnost
svojih malikov, a samoprid jih oslepi, da ukrenejo nad Satur-
ninom se zmaščevati. Počakajo ga, in ko pride po svojem na¬
vadnem potu, ga s silo tirajo v svoj tempel. »Glejte ga,“ kri¬
čijo proti ljudstvu, „oznanovavca novega boga! Ta je, ki povsod
pridiguje, da morajo naše temple podreti, in da naši bogovi niso
drugega, nego hudiči. On je zaprl usta našemu vedežu; bogovi
sami so nam ga dali v pest! Daruje naj, ali pa umrje!" Ob
tem kriku privre ljudstvo vkup in obsuje škofa. En duhovnik
in dva diakona, ki so ga spremljevali, zbeže. Saturnin pa jih
zavrne mirno in brez strahu: „Jaz spoznavam le enega in pra¬
vega Boga. Njemu darovati, hvaliti ga in moliti, sem pripravljen.
Vaši darovi pa so le podobe klanja vaših duš, ki večni smrti
zapadajo. Kako morete zahtevati, da naj vaše  bogove molim
in se jih bojim, ker sami spoznavate, da se oni pred menoj
tresejo!"  — Zaradi teh besed nastane med zbranimi pogani
v templu velika razdraženost, in malikovavski duhovniki netijo
ta ogenj na vso moč. Ne mine dolgo, in brezbožneži sežejo po
svetem škofu, eden teh zelencev pa ga sune z bodalom. Naposled
ga z jermenjem privežejo na rep daritvenemu biku; bika pa žgo
z razbeljenim železom, da se zdivjan zažene po stopnicah od
templa doli, ter se mučencu glava razkolje ob kamenenih stop¬
nicah. Že zdavnaj je Saturninova duša pri Bogu, ko še divja
živina njegovo truplo sem ter tja vlači po ulicah in cestah. Dve

938 29. november: Sv. Saturnin, mučenec in sv. Saturnin, škof.

krščanski gospe poberete skrivši ostale kosce njegovega trupla,
jih denete v mrtvaški zaboj ter skrijete v nekem globokem pre¬
kopu, da bi jih obvarovali še nadaljnega poganskega zasramo¬
vanja. Tu ostanejo njegovi ostanki, dokler za dobe Konštantina
Velikega sv. Hilarij, tedanji tuluški škof, na onem mestu ne
sezida kapelice, ki jo v poznejših časih premenijo v krasno cerkev.
V njej počivajo Saturninove koščice, ki jih še dandanes časti
verno ljudstvo. Saturninovo smrt stavijo zgodovinarji v 1. 250.

Obrazujeta se: mučenec Saturnin z mečem v roki, škof Saturnin
pa v škofovskem oblačilu z bikom ob strani.

G bratovski ljubezni prvih kristjanov.

Ako dandanes v roke vzamemo kake novine iz večjih mest, vi¬
dimo, kako da uboštvo in siromaštvo od dne do dne raste in se širi,
čeprav imamo ne ravno slaba leta, fabrike ali tvornice, mnogoteri za¬
služek, stroje in mnoge nove iznajdbe. Z uboštvom vred se pa tudi v
enaki meri od dne do dne čudovito pomnožujejo hudobije, poboji in
samomori, ropi in tatvine, krivice, zvijače in goljufije. S tem sili
vedno bolj na površje tako imenovana rešitev socijalnega ali družab¬
nega vprašanja, to je: kako bi se moglo vedno večjemu uboštvu in
njega žalostnim nasledkom prav pri korenini v okom priti. Grozovito
je slišati, brati ali pripovedovati, kaj nameravajo skrivna društva so¬
cialistov in anarhistov, razširjena po Ameriki, Angleškem, Francoskem,
Laškem, Ruskem, Nemškem in Avstrijskem, združena s prostozidarstvom.
Njihove peklenske namere gredo na to, od kraja vse bogatine, po¬
svetne in cerkvene vladarje, cerkvene in državne blagajnice, cerkve
in samostane ter vse, ki imajo kaj premoženja, popleniti, požgati in
do zadnjega pobiti in podaviti, ter ostalo imetje med se razdeliti. —
Kako to vedno huje grozeče družabno življenje na ve¬
soljni blagor rešiti, uči nas ljubezen prvih kristjanov.

Prvi kristjani, naši pradedje v veri, so se zvesto ravnali po Zve-
ličarjevih besedah: „Novo zapoved vam dam: da se ljubite
med seboj, kakor sem jaz vas ljubil. — V tem bodo vsi
spoznali, da ste moji učenci, ako boste ljubezen imeli
med  seboj. 1 ' (Jan. 13, 34, 35.) Živeli so med seboj po volji sv. Ja¬
neza: „Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z
jezikom, ampak v dejanju in resnici"  (I. Jan. 3, 18); ter po
zapovedi sv. Petra: „Skazujte v potrpežljivosti pobožnost,
v pobožnosti pa bratolj ubnost, v br atoljubnosti pa lju¬
bezen."  (II. Petr. 1, 7.) Tako so bili po teh naukih prvi kristjani
z najtesnejšo zvezo ljubezni med seboj združeni. Storili so namreč
ne le to, kar je v evangeliju zapovedanega, temveč tudi to, kar je k
večji popolnosti nasvetovanega. Sv. Luka pripoveduje o njih v apo¬
stolskem dejanju: „Vsi so bili skupaj, in vse, kar so imeli,
je bilo vseh. Lastnine in premoženje so poprodali, in
so od tega delili vsem, kar j e k do potreboval."  (Dej. ap.

29. november: Sv. Saturnin, mučenec in sv. Saturnin, škof. 939

2, 44. 45.) To se pravi: Vsi so bili v vedni zvezi in se med seboj
podpirali. Mislili so, da je vse, kar je vsakateri za se posedel, last¬
nina tudi njih bratov; zatorej so revnim delili po potrebi, tako da bo¬
gatin ni bil prevzeten, revež ne osramočen, vsi pa so bili polni lju¬
bezni. Bogatejši so poprodali, česar niso potrebovali; toda apostoli
vernikov niso silili k prodaji. Vsakdo je smel svoje obdržati, da le
ni pozabil revežev. Le tisti, ki so že enkrat denar od prodanih lastnin
odločili v občni prid, ga niso smeli več nazaj v svojo last terjati. Vse
to se vidi iz žalostne prigodbe z Ananijem in Safiro. Ta skupščina
vsega premoženja tudi ni bila prvim kristjanom zapovedana, ampak
le svetovana tistim, ki so hoteli bolj popolnoma živeti. Zato tudi
nikjer ne beremo, da bi se bila ta naprava kje sploh razširila. Kakor
so se tej naredbi od začetka podvrgli le samo taki, ki so hoteli bolj
popolnoma živeti, tako je tudi ta naredba v vseh poznejših časih ostala
le v tistih družbah, ki so se z obljubo k večji popolnosti zavezale,
to je v samostanih, ki so se že v prvih krščanskih časih ustanovili.
Toliko v pojasnilo onega napačnega skupščinstva, ki se tudi dandanes
poteza za to, da bi se premoženje vseh razdelilo med vse enako. Ne
pomislijo, da je Bog sam postavil razne stanove, katerih potrebe in
razmere so različne, ne pomislijo, da si mnogoteri ljudje naprav¬
ljajo nepotrebnih potreb s svojimi strastmi in razvadami; taki bi,
ako bi se jim danes premoženje vseh med vse razdelilo, že jutri
zopet na vse grlo kričali po novi delitvi. Vse drugače so bile
razmere med kristjani prvih časov. Apostolsko dejanje pravi: ,.Mno¬
žica vernikov pa je bila enega srca in enega duha;“
to je, en  duh ljubezni in ena vera sta vse navdajala. Zato „tudi
nihče ni rekel, od tega kar je imel, da je kaj njegovega,
ampak vse je bilo med njimi vseh.“  (Dej. ap. 4, 32.) Iz tega,
ker nedostaje te ene vere in enega  duha ljubezni, pa izvirajo dan¬
danes vse stiske in nadloge, katere tlačijo in razdevajo posamezne
osebe ali družine in vse družabne razmere. Kako lepo pa sta se raz¬
odevala ta ena vera in en duh ljubezni med prvimi kristjani! Že
pogani se niso mogli načuditi ljubezni prvih kristjanov, da so rekali:
»Glejte, kako se ljubijo med seboj!“ Imenovali so se med seboj „bratje
in sestre". Delili so v potrebi ne le premoženje med seboj, tudi živ¬
ljenje so dali drug za drugega. Gospodar je imenoval svoje podložne
le „otroke“, svoje predpostavljene „očete“. Za svoje mašnike in škofe
so skrbeli vztrajno in radodarno. Za nje so skladali in nabirali da¬
rove ter vse potrebe zmagovali drage volje. Še dandanes nam najlepše
cerkve po mestih, trgih in vaseh, po dolinah in naj višjih gorah očitno
spričujejo njih darežljivo ljubezen. Posebno se je razodevala njih
ljubezen proti tistim, ki so bili zavoljo sv. vere po ječah. Zahajali so
k njim v temnice, odkupovali si od jetničarjev dovoljenje, da so jih
smeli obiskavati, poljubovali so njih železje in jim bridki stan skušali
na vse mogoče načine polajševati. Brez števila je takih zgledov, da
je kristjan za kristjana delal ali trpel, in to je pogana ganilo tolikanj,
da so se pogostoma v trumah spreobračali. Ubožci so bili ljubljenci
bogatih in premožnih kristjanov; ž njimi so delili večkrat vse svoje
imetje. Ako je imela kaka občina veliko ubožcev, pa ne dovolj pri-

940

30. november: Sv. apostol Andrej.

pomočkov jih podpirati, skladale so druge premožnejše občine za nje;
diakoni pa so jim potem prinašali miloščino ter tolažilna pisma. Deco
svetih mučencev so druge družine sprejemale za svoje ter jih pobožno
odgojevale. Po tem načinu se je za sv. papeža Kornelija 1500 otrok
živilo in odgojevalo. Čimur so se pa pogani najbolj čudili, bilo je to,
da so se kristjani ne le ene občine ali ene dežele med seboj tako
srčno ljubili, temveč so z enako ljubeznijo objemali tudi tujce, ki jih
nikoli niso bili videli. Če je kak tujec pokazal znamenje, da je
kristjan, sprejeli so ga z odprtimi rokami. Kdor bi mu bil svojo hišo
zabranil, imeli bi ga za zaničevavca Jezusa Kristusa. Umili so mu
noge in pri mizi ga posadili na prvi prostor. Ta srčna ljubezen se
je raztezala tudi na sovražnike, na njih preganjavce, rablje in ubijavce.
Molili so za nje, v nadlogah jim pomagali ter jim vse krivice in raz¬
žalitve iz srca odpuščali. Pogani kar niso mogli umeti tolike ljubezni;
ni jim bilo moč verjeti, da se morejo najti ljudje, ki ne poznajo so¬
vraštva. Kogar koli so pogani trdosrčno pahnili od sebe, bodisi
ubožec, bolnik, bolehavec, vsakogar so kristjani ljubeznivo sprejeli in
mu postregli. Celo tako daleč je šla njih ljubezen, da so se za sužnje
prodajali, da bi neumrljivih duš mogli Bogu pridobivati. — Prepirov
in pravd ni bilo med njimi. Krivico trpeti za Kristusa voljo bilo jim
je največje veselje, in z besedo „odpuščam“ na jeziku umreti, njib
radost in zmaga.

O da bi se mogli še kdaj povrniti ti časi, izginile bi sč sveta
vse toge, žalosti, stiske, križi in nadloge, zemlja bi se premenila iz
solzne doline v pozemeljski raj, v bratovski ljubezni bi se objel ves
svet. Stori torej, ljubi moj, kolikor je tebi mogoče, in posnemaj ta
lepi zgled ljubezni prvih kristjanov!

Molitev in sklep.

Gospod Jezus Kristus, ki si iz ljubezni do nas na križu umrl, in
nam zgled najlepše ljubezni zapustil; dodeli mi milost, da se ljubezen
do bližnjega vedno bolj v meni vnema! Sovraštvo in zavist si hočem
iz srca preganjati, ter vsake prilike se posluževati, da storim dobro
svojemu bližnjemu, bodisi prijatelj ali sovražnik. Amen.

30. listopad ali november.

Sveti apostol Andrej (leta 62).

Imenitna je služba in veličasten poklic Gospodovih apostolov,
onih dvanajsterih mož, ki jih je Kristus izvolil in posvetil za oznano-
vavce svojega evangelija, za razširjavce svoje cerkve, za nadaljevavce
svojega dela. Cerkev po besedah sv. pisma je „kraljestvo božje", oni
pa so Kristusovi namestniki, oskrbniki in delivci skrivnosti božjih.

30. november: Sv. apostol Andrej.

941

Cerkev je „čolnič“ na viharnem morju tega sveta, oni pa njega vod¬
niki in krmirji; cerkev je „hiša, tempel božji 11 , oni pa temelji in stebri
tega poslopja. Apostoli niso le služabniki, sodelavci in prijatelji Kri¬
stusovi, ampak še veliko več. Kristus jim je z besedami: „Kakor je
Oče mene poslal, tako  jaz  vas  pošijem 11  izročil ne le službo
poučevanja, ampak vse svoje delovanje, torej tudi delo sprave in po¬
svetitve sveta. Njih poslanstvo ni bilo kakor poslanstvo kakega posla
s pismom in mrtvo črko pa tujo besedo, ampak kakor poslanstvo
učencev in sinov, ki so s seboj nosili duha in življenje svojega učenika,
svojega Očeta, ter razodevali njega  samega in njegov prihod.
A ta visoka apostolska zavest se v njihovem življenju in delovanju
ni kazala nikjer tako očitno in določno, nego v njihovi gorečnosti in
navdušenosti za — križ.

1. Andrej, prvoizvoljenec med Gospodovimi učenci, se je
rodil v Betzaidi, malem mestecu v Galileji ob Genezareškem je¬
zeru; bil je Jonov sin in Simona Petra brat. Bili so ribiči in
so imeli svojo hišo v Kafarnavmu, v kateri je Zveličar po svojem
krstu v reki Jordanu navadno ostajal. Ko je Janez Krstnik
pokoro oznanoval v puščavi in ob reki Jordanu ter s krepko,
navdušeno besedo popisoval prihodnje kraljestvo Mesijevo, zbralo
se je okrog njega dokaj učencev, ki so pogostoma k njemu pri¬
hajali in po dalj časa pri njem ostajali. Med njimi je bil Andrej.
Ko se Jezus iz svoje skritosti v puščavi zopet prikaže, pride
nekega dne v Perejo, kjer je Janez ravno prihodnjega Zveličarja
oznanoval. Videč Jezusa, pokaže Janez s povzdignjeno roko
nanj in s slovesnim glasom zakliče učencem: „ Glej te, Jagnje
Božje, ki odjemlje grehe sveta! Ta je, ki za menoj
pride in je pred menoj bil.“  Andrej razume visoki pomen
teh besed in gre še z enim učencem (Janezom) za Jezusom.
Jezus, obrnivši se nazaj, njiju vpraša: „Kaj  iščeta? 11  Boječe
mu odgovorita: „Učenik, kje stanuješ? 11  Prijazno jima od¬
govori: „Pridita in poglejta! 11  Gresta in ostaneta tisti dan;
bilo je ob štirih popoldne. Drugo jutro oznani Andrej svojemu
bratu Simonu veselo sporočilo: „ Mesi j a, Gospodovega Ma¬
ziljenca,  smo  našli, 11  in ga pri priči privede k Jezusu. Tako
je Jezus te tri učence pridobil. Niso pa še vedno pri njem
ostajali; vračali so se nazaj k svojim vsakdanjim opravilom. Zato
jih je pozneje zopet enkrat poklical. Konec tistega leta namreč
ide Jezus ob Galilejskem morju in vidi Simona in Andreja, brata,
vreči mreže v morje. Zakliče jima: „Hodita za menoj, in
storil bom vaju ribiča ljudi, 11  to je, kakor sedaj ribe iz
morja, tako bosta v apostolskem poklicu ljudi odtegovala pogub¬
ljenju sveta in za nebesa pridobivala. Koj popustita svoje mreže

<i42

30. november: Sv. apostol Andrej.

in gresta za njim. Seveda razporjan čoln, nekoliko raztrganih
mrež in druge ribiške oprave zapustiti na videz ni veliko; vendar
pa je bilo to vse njuno imetje, in čim manj kdo ima, tem teže
mu je, še to mrvico zapustiti. Andrej pa je brez pomisleka
žrtvoval še to zadnje, kar je imel, iz ljubezni do Jezusa. Ko
se Zveličar po daljšem času prepriča, kako so mu učenci popol¬
noma vdani, izvoli si izmed njih dvanajstere apostole, in med
temi se Andrej vedno drugi imenuje. Bil je priča življenja,
naukov in čudežev Jezusovih, njegovega trpljenja, vstajenja in
vnebohoda. Sicer pa ga sv. pismo, kakor večidel druge apostole,
razen sv. Petra, imenuje malokdaj, zakaj v evangeliju je Zveličar
sam poglavitna oseba, in zategadelj se ondi le to pripoveduje,
kar je Jezus učil ali storil.

Ker torej sv. pismo o Andrejevem delovanju kot apostol po
Gospodovi smrti nikjer nič ne omenja, zateči se nam je k cerkvenemu
izročilu. Neki vrstnik sv. Hijeronima, prestavivši njegove bukve „o
cerkvenih pisavcih -1  na grški jezik, je tej prestavi dodal tudi živ¬
ljenjepise onih apostolov, ki niso bili nič pisali. V teh dostavkih se o
sv. Andreju bere, da je med divjaki in Skiti, to je med prebivavci se¬
vernih krajev nad Črnim in Hvalinskim morjem, v Sogdijani in Kol-
hisu sv. evangelije oznanoval. Ker pa ta divja ljudstva za blagre
sv. vere niso bila dovzetna, obrne se v malo Azijo in Grecijo, ter pre¬
hodi Kapadocijo, Galacijo, Bitinijo in Ahajo. Vsa natančnejša sporo¬
čila pa so se v vrtincu časa pogubila. Gotovo pa je, da je v Patri,
glavnem mestu Ahaje, s smrtjo na križu potrdil resnico svojih pridig.
Nahaja se še dandanes bolj obširna povest o njegovem mučeništvu,
ki so jo bojda spisali njegovi učenci, mašniki in diakoni v Ahaji.
Akoravno stara cerkev ni vedela za to povest, in jej torej ne gre
prav trdna vera, vendar naj nekoliko posnamem iz nje, ker obsega
veliko lepega in Kristusovega apostola vrednega.

2. Iz mesta Patre, koje si je za svoj sedež izvolil, ozna¬
noval je sv. Andrej Kristusovo evangelije z apostolsko srčnostjo,
delal velika čuda, in s tem od dne do dne pridobival novih spo-
znavavcev svete vere. To zve deželni oblastnik Agej, kruti so¬
vražnik kristjanov. Prišel je v Patro jih preganjat in daljnje
razširjanje krščanstva zavirat. Andrej, v skrbi si za blagor
svoje občine, se mu srčno postavi pred sodni stol, rekoč: „Ti
hočeš v tej deželi veljati za sodnika, zakaj pa ti nočeš Jezusa
Kristusa spoznati za sodnika vseh ljudi, ter svojega srca od
malikovavstva odvrniti?“ Zadet pravi Agej: „Ali si ti tisti
Andrej, ki temple naših bogov podira in ljudi pregovarja, spre¬
jeti ono vražno vero, katero zatreti si cesarji prizadevajo z naj¬
ostrejšimi povelji?“ Andrej odgovori: „Cesarji dajejo taka po-

30. november: Sv. apostol Andrej.

943

velja, ker ne spoznajo resnice; ne spoznajo naukov Sinu Božjega,
ki je na svet prišel ljudi zveličat; ne spoznajo, da njih maliki
so ne samo maliki, ampak pogubljive hudobe." Agej: „Je li tak
nauk obvaroval vašega Kristusa pred Judi? Ali ga niso ujeli
in sramotno na križ pribili?" Andrej: „On je trpel, ker je sam
hotel; umrl je iz ljubezni, dal se je prostovoljno v klavščino za
grehe, v odrešenje vseh ljudi.“ Agej: „Kako to? Kdor je izdan,
ujet, zatožen, obsojen, na križ pribit, kako naj bi si bil smrt na
križu sam prostovoljno
izvolil?" Andrej: „Kdor
svojo smrt naprej pove,
kdor po svoji smrti zo¬
pet vstane, kakor vse
to evangelije spričuje,
njegova smrt se mora
spoznati za prostovoljno
in sprejeti za skrivnost
odrešenja." Agej: „Je li
pametno koga križanega
se držati?" Andrej:

»To versko skrivnost
bi ti ravno rad razložil,
če me hočeš poslušati."

Agej: „Smrt na križu
je kazen, ne pa skriv¬
nost." Andrej: „Oboje
ob enem: kazen, ker se
po njej za grehe sveta
zadostuje; skrivnost pa,
ker je po smrti na križu
sprava došla med Bo¬
gom in grešnim svetom,
in odšle vernikom po neskončni ljubezni božji doteka namesto kazni
milost, namesto pogubljenja večno življenje." Agej: „To pravi
takim, ki ti verjamejo. Če pa malikom ne daruješ, dam te pre¬
tepsti, in na križ, s katerim se hvališ, privezati." Andrej: „Jaz
darujem vsemogočnemu, edinemu in pravemu Bogu, ne sicer ka¬
dila, ne volovskega mesa, ne kozlovske krvi, ampak neomade-
žano Jagnje  vsaki dan na oltarju;  in kadar je ljudstvo
užilo meso tega Jagnjeta in pilo njegovo kri, ostane vendar to
Jagnje, ki je bilo darovano, celo in živo." Agej: „Kako more

944

30. november: Sv. apostol Andrej.

to biti? u  Andrej: „Ako hočeš moj učenec biti, razložim ti to
skrivnost." Agej: „Da, na tezavnici ti bodo izvili to razlaganje."
Ves razkačen veli ga oblastnik v ječo odvesti.

3. Kmalu se snide velika množica vernikov, ki hočejo pla¬
niti po krivičnem sodniku in ga ubiti, da bi oteli sv. apostola.
Ali sv. Andrej jih svari: „Ne premenite nikar miru Gospoda na¬
šega Jezusa Kristusa v peklenski upor! Ko je bil Gospod izdan,
kazal je zgolj potrpežljivost; ni ne kričal, ne preklinjal. Bodite
torej tihi in mirni; ne ovirajte mi mučeniške smrti, pripravite
se sami za srčne bojevavce Gospodove. Ako se je bati kakega
zla, gotovo se je bati le tistega, ki nikoli nima konca." Te in
enake besede umirijo razdraženo množico. Ko napoči dan, ukaže
oblastnik apostola privesti zopet pred se, in mu zapreti s smrtjo
na križu, ako ne bi hotel malikom darovati. Andrej ga zavrne:
„To trpljenje me bode Gospodu tem bolj omililo." Oblastnik ga
veli na tla vreči, raztegniti in pretepsti, ter mu preti vnovič s
smrtjo na križu. Sveti apostol mu odgovori: „Saj sem služabnik
križa, torej si moram križ bolj želeti, kakor pa se ga bati.
Moje trpljenje je kratko, a tvoje ne bo nikdar imelo konca."
Agej, ki mu je bil križ nespamet, da ga še enkrat neusmiljeno
bičati, in nato odvesti, da bi ga križali. Verniki, to videči,
kriče: „Kaj je ta pravičnik in prijatelj božji storil, da bi ga
križali!" Apostol pa, veseleč se, da bo umrl kakor njegov ne¬
beški Učenik, jih prosi, naj mu ne zavirajo smrti. Križ od daleč
zagledavši, vzdihne: „0 dobri križ, posvečen po Kristusovem
telesu in kakor z biseri ozaljšan po njegovih udih, že davno sem
te želel, goreče te ljubil, neprenehoma te iskal, in sedaj te najdem
za me pripravljenega. Dokler Gospod ni šel na-te, bival je v
tebi posvetni strah, sedaj pa hraniš v sebi nebeško ljubezen, in
z veseljem te objemamo. Verniki pač vedo, koliko slast imaš v
sebi in kolikanje plačilo pridobivaš. Miren in vesel prihajam k
tebi; sprejmi me kot učenca onega, ki je na tebi visel. Vzemi
me proč od ljudi, in daj me mojemu Učeniku, da me po tebi
sprejme, ki me je po tebi odrešil." Po teh besedah poljubi križ,
si sleče oblačila, se da potrpežljivo nanj privezati in kvišku
dvigniti. Dva dni je še na križu viseč živel, molil in pridigoval
obilno zbrani množici. Ker se jim pa smili v tem trpljenju,
tišče šiloma v oblastnika, da ga mora s križa sneti. Že ukaže
Agej iz strahu pred kakim uporom, naj to store; ali sveti apostol,
poln želja, na križu umreti, moli: „0 Jezus! ne daj, da bi tvo¬
jega služabnika, ki prav po svoji želji visi na križu, zopet

30. november: Sv. apostol Andrej.

945

sneli s križa;- preljubeznivi moj Učenik, ki sem te spoznal in ljubil
in te videti želim, vzemi me rajši z njega gori k sebi. Gospod
Jezus! vzemi mojo dušo v miru k sebi, ker čas je, da pridem
k tebi." Po tej molitvi ga z neba obsije blisku enaka svetloba,
ki traja cele pol ure, in ko zgine, vzleti tudi njegova čista duša v
nebeške višave gori k božjemu sedežu 30. dan listopada leta 62.

Neka imenitna gospa, Maksimila, ga v Patri pokoplje v krasni
rakvi, ki jo je sama sebi pripravila. Leta 357 je zaukazal cesar
Konstancij sveto truplo apostolovo z veliko slovesnostjo prenesti iz
Ahaje v Carigrad; položili so ga ondi v apostolski cerkvi poleg
ostankov sv. Luka in Timoteja. Leta 1210 prinese kardinal
Peter Kapuanski truplo sv. Andreja iz Carigrada v Sicilijo, in je
shrani v mestu Amalfi v cerkvi, ki jo je sezidal in posvetil apo¬
stolu na čast. Apostolova glava je sedaj v Šent-Peterski cerkvi,
in ena roka v samostanski cerkvi sv. Andreja v Rimu. Skotci in
Rusi ga čast e za zaščitnika.

Obrazuje se s križem v podobi črke X, ki se po njem „Andrejev
križ 44  imenuje, ker so ga raztegnili in privezali na tak križ.

3olažba križa.

Križ je bil sv. Andreju prižnica, s katere je učil, križ mu je bil
oltar, na katerem je svojo daritev opravil. Sveti Andrej se ni hvalil
niti zaradi tega, ker je bil izvoljen v apostolstvo, niti zavoljo tega,
ker je bil poslan k narodom, da bi jih vodil iz teme v luč, iz sužnosti
v prostost otrok božjih, niti da je z božjo pomočjo delal čudeže; a v
veliko čast si je štel, da je smel za Križanim hoditi, zasramovanje in
bolečine križa trpeti. Tako je mislil in delal prvi Kristusov učenec, kakor
tudi veliki apostol narodov sv. Pavel o sebi govori: „Mene pa Bog
varuj, da bi se hvalil z drugim, kakor s križem Gospoda
našega Jezusa Kristusa."  Andrej se je veselil bolečin križa, in
bridko mu je delo slišati, da ga hočejo s križa vzeti, ker je umeval
besedo: „Kdor hoče moj učenec biti, zataji naj sam sebe,
zadene svoj križ, in hodi  za  menoj." Ali pri nas potomcih
nekdanjih Kristusovih učencev se je ta visoki pomen križa malo da
ne čisto izgubil. Pač morebiti še častimo podobo križa v cerkvi,
doma, ob cestah in razpotjih; večinoma .vsi imenitniki ljubijo in si
želijo očitno križa iz zlate rude in dragih kamenov, častnega križca
na zlati verižici in redov na svilnatem traku; ali križa revščine in
lakote, nagote, zasramovanja in zaničevanja, trpljenja in bolečin se
vse boji, in kakor pred kugo pred njim beži; celo z grehom se takega
križa marsikdo hoče ubraniti ali ga od sebe otresti. Ta nespamet pa
je ravno naš najbolj strašanski križ. — To pa prihaja odtod, ker ne
poznajo bogatega zaklada, ki je skrit v križu, to je v trpljenju in
bolečinah; ker ne vedo, kolika dobrota je v križu, in h kolikemu pla¬
čilu da vodi.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 60

946

SO. november: Sv. apostol Andrej.

Križ, to je stiske in nadloge, so znamenje, da smo med številom
izvoljencev; križ je pot k združitvi z Bogom. Vsakateri, komur je
količkaj na skrbi rešitev duše, želi imeti odgovora na vprašanje: Bom
li zveličan ali pogubljen ? Toda na to vprašanje ga ni gotovega od¬
govora, zakaj „nihče ne ve,“  pravi Sv. Duh, „je li sovraštva ali
ljubezni vreden."  Vendar pa se na to vprašanje vsaj toliko more
odgovoriti, da je tisti kristjan, ki se s Kristusom križa in križati da,
med številom izvoljencev. Saj „kogar Bog ljubi, ga tepe, in
šibo pošlje vsakemu, kogar prejme za svojega otroka,"
potrjuje sv. pismo. Zato pravi sv. Avguštin: „Kdor ne trpi, ni otrok
božji."  Nobeden izvoljencev ni bil brez trpljenja; vsi so morali za
Kristusom križ nositi, in so bili ž njim na križ pribiti, še celo njegova
najnedolžnejša mati Marija.

Križ, to je trpljenje in nadloge odtrgajo človekovo srce od sveta
in je vlečejo gori k Bogu v nebesa. Kakor se ruda čisti v ognju, tako
nadloge in križi čistijo dušo, ter jo učinijo čedalje bolj pripravno, da
se zedini z Bogom, največjo dobroto. Nadloge učinijo človeka Kristusu
Gospodu enakega, uvajajo ga v radosti božjega srca, ki je zavoljo nas
prebilo tako neizmerno veliko. Križi učinijo, da je ljubezen popol¬
noma, a ljubezen je raj, je nebeško veselje na tem svetu. Zato so
svetniki tolikanj hrepeneli po križih, v njih si iskali tolažbe in radosti.
Odkar je Jezus na križu svojo kri prelil, od tistih dob je križ in trp¬
ljenje pripomoček, po nebesih hrepenečo in vzdihujočo dušo kristjana
na tem svetu utolažiti. O da bi pač vsi kristjani, kakor sv. Andrej,
spoznali neusahljivi zaklad in neizrekljivo tolažbo križa! Gotovo ne bi
ga tako prisiljeno nosili, kakor nekdaj Simon iz Cirene. Zategadelj, ako
nad te privihrajo križi, stiske in nadloge, nikar ne toži, nikogar ne
obdolžuj, da ti jih je zadolžil, temveč voljno sprejmi križ in poljubi ga,
ker s tem poljubiš Gospodovo roko, ki ti ga je poslala. Vsi križi pri¬
hajajo od Boga in zopet vodijo k Bogu. Križi so znamenja, da te Bog
ljubi, so darovi božje milosti, ž njimi zamoreš svojo dušo oteti in se v
nebesa povzdigniti. Zapomni si: ako ti gre vse po volji, če nimaš nič
trpeti, če te povsod hvalijo in časte, boj se tedaj in tresi, zakaj nisi
na onem potu, na potu križa, po katerem so hodili Kristus in njegovi
svetniki. Ako si pa primoran hoditi po tem potu, ker te Bog obiskuje
s trpljenjem, ali sam radovoljno po njem hodiš, ker se zatajuješ in
svoje meso križaš s pregrešnimi željami vred, bodi potolažen, ta pot te
vodi k Bogu in k večnemu zedinjenju z Bogom.

Molitev sv. cerkve.

Svetlost tvojo, Gospod, ponižno prosimo, da, kakor je bil sveti
apostol Andrej tvoje cerkve učenik in vodnik, tako naj bo za nas pri
tebi veden prošnjik. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu. Amen.

Mesec

gruden ali december.

1. gruden ali december.

Sv. Eligij, poprej zlatar, potem škof (1. 659).

& a dvoru francoskih kraljev Kletarja II. in Dagoberta I. živela
sta začetkom 7. stoletja dva moža posvetnih stanov. Oba sta
se jako odlikovala po svojem osebnem značaju in pobožno-
verskem duhu, čeravno se nista bila učila bogoslovskih naukov
in nista opravljala cerkvene službe; pozneje pa k škofovski časti po¬
višana sta postala za one dobe krasni diki frankovske cerkve. Eden
teh mož je bil umetnik, zlatar in kovnični mojster Eligij,  drugi pa
državni služabnik kancelar Avdeon.

1. Eligij se je rodil v tržiču Šatelak, dve uri od Limoškega
mesta na Francoskem. Mati in oče, Evherij in Terigija, sta
bila po rodu Rimljana, jako pobožna in s časnim premoženjem
obilno oblagodarjena. Okoli leta 588 rodi se jima sin; imenujeta
ga Eligij ter v strahu božjem vzgojujeta. Deček jima je zavoljo
svoje nedolžnosti, preprostosti in pokorščine na največje veselje.
Ker razodeva posebno nagnjenje do risanja, rezljanja in slikarstva,
dasta ga v pouk zlatarju, Abo po imenu. Ta je bil kovnični
mojster v Limogu, ter zavoljo izurjenosti v svoji umetniji in
zavoljo gorečnosti v sveti veri na najboljšem glasu. Z Eligijem
ravna, kakor prav s svojim otrokom, uči ga vsa svoja dela in
umetnosti, pa najbolj mu je na skrbi, navajati dečka k pobož¬
nosti in ga ohraniti nedolžnega. Eligij stori svojemu mojstru
po volji, je neutruden pri delu, obiskuje pridno božjo službo, in
posebno nikdar ne opusti krščanskega nauka. Med delom pre¬
mišljuje božjo besedo, ki jo je bil slišal v cerkvi ali v šoli, pre¬
jema pogostoma sv. zakramente in živi tako pobožno, da je vsem

60 *

948

1. december: Sv. Eligij, škof.

najlepši zgled. Ko je dopolnil 30. leto, gre po opravilih v Pariz,
kjer se s svojo umetnostjo in svojim ljubeznivim obnašanjem
silno prikupi kraljevemu blagajniku Bobu, da ga prisrčno pripo¬
roči svojemu kralju Klotarju II. Kralj si ravno omišlja nov,
lep sedež in izroči Eligiju to delo. Da mu v ta namen odločen
znesek zlata in dragih kamenov. Eligij delo kmalu dovrši in
prinese sedež kralju. Čudeč se izvrstnemu delu ukaže ga kralj
bogato poplačati. Se bolj pa ostrmi, ko mu Eligij črez malo
časa prinese še drugi, popolnoma enak sedež, rekši, da mu je
od zlata in dragih kamenov ostalo toliko, da je lahko še tega
naredil. Kralju je jako ugajala taka poštenost in pravičnost.
Odšle mora Eligij v kraljevi palači stanovati. Tako kralj od
dne do dne bolj spozna Eligijeve dušne darove, postane mu celo
naklonjen in mu popolnoma zaupa ter ga poviša za svojega kov-
ničnega mojstra. Preden prevzame službo, moral bi Eligij s
prisego zvestobo zatrditi. Ko mu pa prineso shrambico svetih
svetinj, na katero so pri prisegi roke polagali, kralju odkritosrčno
razodene, da se preveč boji božje sodbe, nego da bi bilo prisege
potreba. Ker ga pa kralj le še sili na prisego, jame jokati,
rekoč: „Bog prepoveduje nepotrebne prisege, a zapoveduje zve¬
stobo proti svojemu gospodu; to naj zadostuje, vaše veličanstvo
o moji zvestobi zagotoviti.“ Kralj odneha od prisege in reče:
„Le idi; da se prisegi ustavljaš, vredno je toliko zaupanja, kakor
da bi bil stokrat prisegel. “ Kraljeva naklonjenost in dvorski
blišč prav nič ne premenita duha in misli božjemu služabniku;
kakor je bil poprej pobožen, priden, moder in goreč v božji službi,
tako je sedaj. Koval je denarje iz zlata in srebra, katerih se
še sedaj nekaj nahaja z njegovim imenom. Posebno rad je
delal zlate in srebrne skrinjice za shranitev svetih ostankov in
jih dragoceno zaljšal, kakor, postavim, za ostanke svetega Mar¬
tina, turskega škofa, sv. Dionizija, Severina, Germana, sv. Geno¬
vefe in drugih.

2. Ta dela ga pa ne ovirajo v pobožnih vajah. V delavnici
ima vedno molitvene bukvice pred seboj odprte; doma v svoji
stanici ima veliko dragocenih knjig in zlasti sveto pismo, ki ga
le pa le zopet prebira; vsaki dan gre k sveti maši. Skrbeč,
da ne bi duša škode trpela po bolj mehkužnem življenju na
kraljevem dvoru, živi prav spokorno. Da bi laže krotil telesne
počutke, premišlja pogosto četvere poslednje reči, prosi noč in
dan odpuščenja svojih grehov in se tako ostro posti, da je v
obraz ves bled in medel.' Sprvega je nosil draga, celo svilnata

L december: Sv. Eligij, škof.

949

oblačila, ki so bila v kraljevih dvorih v navadi, ker ni hotel,
da bi se mu kdo počudil na dvoru; oprsnik je imel z zlatom
pretkan in pas z dragimi kameni nadet. Pod to zalo obleko pa
je nosil na golem životu bodeč rasovnik. Čim bolj pa je na¬
predoval v čednostih, tem bolj so mu bila zoperno draga oblačila.
Zato ja odloži, tem obilnejše pa podpira ubožce. Kralj mu sem
ter tja podari kako oblačilo; ali on oblačilo proda in da skupiček
ubožcem. Če kak tujec vpraša po njegovem stanovanju, dobi
navadno odgovor: „Pojdite le k oni-le hiši, kjer stoji veliko be¬
račev, ondi stanuje. “ Veliko je ubožcev, katerim vsaki dan
jesti daje, jim sam postreže, in še-le, ko so bili ti siti, je od
tega, kar jim ostane. Vina in mesa ne okusi nikoli, temveč
oboje deli ubožcem. Vedno hodi truma beračev za njim, med
katere deli živež in denar. Večkrat se primeri, da vse razda,
in opoldne ni kaj za kosilo. Če so si tedaj njegovi posli v skrbi,
tolaži jih z ozirom na božjo previdnost, in se ne ogoljufa; ali
mu pošlje kralj ali kdo drugi nenadoma kak dar, da mu odvrne
pomanjkanje. Živel je najrajši bolj v samoti; kadar se je pa
pečal z drugimi, govoril je najbolj o verskih rečeh. Zato so mu
le „redovnik na dvoru“ rekali. Posebno ljubezen je imel do
jetnikov. Na vso moč si je prizadeval, jih oteti. Vozili so
tedaj cele trume sužnjih iz Saksonskega na prodaj. Eligij je
hitel na trg, odkupil jih po sto na enkrat in jih proste izpustil.
Nekateri so iz hvaležnosti pri njem ostali. Tem je bil oče, in
je skrbel za njih dušni in telesni blagor. Več izmed njih je
mašnikov postalo, eden je bil mučenec, z imenom Tituan, in neki
Tilo se 7. dan prosinca časti za svetnika.

Enako kakor prej Klotar, zaupal je Eligiju tudi njegov sin
in naslednik kralj Dagobert. Ž njim se je kralj posvetoval ter
mu izročeval najimenitnejša opravila na zunanje vladarje. Dago¬
bert, vedoč, da dd ubožcem kar Eligiju da, ga večkrat bogato
obdaruje in mu ne odreče nobene prošnje. Enkrat mu podari
neko hišo, ki jo Eligij prezida v ženski samostan in založi z
vsemi potrebščinami. Žgodi se pa pri zidanju, da so za črevelj
širokosti več prostora porabili, kakor ga je kralj bil podaril.
Videč, da so predaleč segli, veli pri priči delo ustaviti, hiti h
kralju, ga prosi kleče odpuščanja, in mu ponudi odškodnine.
Kralj, zavoljo take poštenosti jako ganjen, mu reče vstati, ga
utolaži in mu odkaže še enkrat toliko prostora; potem pa se
obrne k svojim dvornikom, rekoč: „Glejte, kako zvesto ravnajo
listi, ki Zveličarja posnemajo! Moji knezi in služabniki se nič

950

1. december: Sv. Eligij, škof.

ne zmenijo za to, če me ogoljufajo za cele pristave, a ta mož
noče niti za eno ped zemlje brez mojega dovoljenja. “ Eligij
odda vodstvo tega ženskega samostana sveti Avri, napravi zunaj
mesta za nune posebno pokopališče in poleg njega postavi cerkev
svetega Pavla. V samostanu je bilo prostora za 300 nun, in
se je dolgo po njem imenoval, dokler ga niso naposled barnabitom
prepustili. Na pristavi pri Limogu, od kralja mu darovani, sezida
opatijo Solinjak, in jo oskrbi z redovniki. — Tudi Avdeon ali
Avdiin Dado imenovan, ki je medtem kraljev kancelar postal
in je bil Eligijev srčni prijatelj, sezida neki samostan in se hoče
vanj umakniti, vendar pa ga kralj in njegovi velikaši zaradi
občnega spoštovanja ne izpustijo z dvora.

Tedaj je hotel kralj Dagobert bretanjskega kneza z vojsko
napasti, ker se je kraljevega imena polastil in je njegova vojna
po Dagobertovih pokrajinah plenila in ropala. Preden pa se
vojske plamen popolnoma vname, pošlje Dagobert poslancev h
knezu, njim na čelu Eligija. Eligij pa je ne le pregovoril kneza,
da je kralju zadostil in so se odvrnile nesreče po vojski, temveč
napravil je s svetlobo svojih čednosti in zgledom svoje pobož¬
nosti na knezovem dvoru veliko blagovitega. Zato, ko 1. 639
umrje nojonski škof, sveti Akarij, zahteva ljudstvo in duhov¬
ščina od Dagoberta, naj jim Eligija da za škofa. Kakor nerad
in težko ga kralj izpusti, vendar usliši zahtevo ljudstva. Vse
je te volitve veselo, le Eligij tarna in se brani škofovske časti.
Ker se pa ne more ubraniti, zahteva, da vsaj po cerkvenih po¬
stavah prejme druge manjše blagoslove in potem še-le mašnikovo
in škofovo posvečevanje. Pa že kot mašnik se ostro upre škod¬
ljivi razvadi v cerkvi, ki je tedaj zlasti za Brunhildinega vla-
darstva segala daleč okrog, da so se namreč za denar oddajale
škofije, opatije, fare in druge višje službe. V nedeljo pred kri¬
ževim tednom 1. 640 je bil posvečen Eligij s svojim prijateljem
Avdeonom vred, ki so ga bili izvolili za imenskega škofa.

Srčno se od kralja poslovivši, nastopi nojonsko škofijo v
Pikardiji, s katero je bila tedaj turnejska škofija združena. Po
več krajih njegove škofije so se še nahajali malikovavci, ki so
doslej svetemu evangeliju zapirali srca in ušesa. Da bi božjega
blagoslova izprosil sebi in svoji čredi, se ostro pokori, se posti,
noč in dan moli, ter še naprej streže ubogim in bolehnim ljudem.
Njegovo stanovanje je revežem vsekdar odprto; ubožci použivajo
največji del njegovih prihodkov. Taka ljubeznivost in prijaznost
premaga srca poganov. Zato jih tudi veliko spreobrne z apo-

1. december: Sv. Eligij, škof.

951

stolsko besedo svetega evangelija. Nebeška krotkost proti onim,
ki ga niso hoteli poslušati, in dobrote, ki jih je celo takim delil,
ki so mu s smrtjo pretili, otajajo naposled ledena srca in vzbude
boljše misli dosedaj trdovratnim ljudem, da jamejo božjo besedo
poslušati, svoje malikovavske temple podirati, malike drobiti, in
vračujoči se svetega krsta prositi. Novospreobrnjence ima ve¬
činoma po celo leto na poskušnji, preden jih krsti. Velikonočne
praznike pa potem poveličujejo cele trume belo oblečenih krščencev
iz obojega spola in razne starosti. Tako postane Eligij apostol
Flandrije.

V Nojonu napravijo njegove spokorne pridige veliko nevoljo.
Na praznik svetega Petra pridiguje z vso resnobo zoper ples, ki
je dajal ljudstvu priliko k mnogim razuzdanostim. Čulo se je
godrnjanje in pretenje. Ali to ga ne ustraši, da drugo leto o Šent-
Petrovem le še bolj goreče svoj glas na prižnici povzdigne zoper
ples. Trdovratneži zaradi tega jeze škripljejo in nekaj urad¬
nikov se zakolne, da ga hočejo umoriti. Eligij, to zvedevši,
vzame dva duhovnika in svojega diakona s seboj, in ves željen
po mučeniški smrti, hiti v dvorano, kjer so se bili zarotniki
zbrali v posvet, da jim očita njih sprijenost. Ali ne marajo ga
poslušati; le še bolj se raztogotijo, mu zabavljajo in s smrtjo
pretijo. V tej srčni bolečini obrne se Eligij z molitvijo k Bogu,
da bi nesrečnežem odprl oči, ter jih izobči iz krščanske cerkve.
Komaj dokonča svojo molitev, obsede hudoba 50 izmed njih.
Obsedenci grozovito divjajo okrog sebe; drugi pa se vsi prestra¬
šeni Eligiju vržejo k nogam, obečajo poboljšanje in ga prosijo,
naj otme obsedence. Eligij pa jim odgovovori: „Ne bojte se,
temveč hvalite sodbo Gospodovo; zakaj spodobi se, da se tisti,
ki božje zapovedi zaničujejo, nekoliko časa prepustijo onim, ka¬
terim so služili in jih kot svoje učenike doslej poslušali. “ Tako
ostanejo eno celo leto od hudobe obsedeni. Ko se zopet povrne
praznik svetih apostolov Petra in Pavla, veli Eligij petdese-
terim obsedencem pred-se priti, jih pokropi z blagoslovljeno vodo
in hudobe iz njih izžene. Nato jih v pridigi ostro pokara in
izpusti v miru.

Tudi pri drugih priložnostih mu Bog čudovito pomaga. Ne¬
kega duhovnika, o katerem ni bilo nič prida slišati, večkrat po¬
svari, naj opusti pobujšljivo življenje, pa zastonj. Škof ga izobči.
Duhovnik pa ostane trdovraten in se celo predrzne, daritev sv.
maše opravljati. Ali ko pride do stopnic oltarja, zgrudi se mrtev
na tla. — Ko neki drugi duhovnik vkljub njegovi prepovedi hoče

952

1. december: Sv. Eligij, škof.

sveto mašo opraviti, zvonovi v stolpu nočejo dati glasu. — Pri
nekem požaru otme cerkev in samostan pri svetem Marcijalu z
molitvijo. Več ljudi ozdravi pri tej priči na mnogih boleznih.
— Posledica tem čudežem je bila, da se je spreobrnilo veliko
poganov h krščanski veri.

4. Bog mu je tudi dodelil dar prerokovanja. Tako je
popred napovedal, da se bode frankovsko kraljestvo med Klod-
vigove tri sinove razdelilo, za Teodorika, najmlajšega, pa zopet
zedinilo. Nekemu visokemu gospodu, ki ga je s seboj na popo¬
tovanje povabil, je povedal, da bo v onem mestu, kamor sta
šla, umrl. Ravno tako je napovedal Simplicijevo in svojo smrtno
uro. Ko je že blizu 20 let vladal svojo škofijo z neutrudno
gorečnostjo in 70. leto dopolnil, da mu Bog spoznati, da se mu
konec približuje. Nekega dne, gredoč s svojimi učenci skozi
mesto, zapazi pri cerkvi svetega Medarda, da je en del stene
razhreban. Na njegovo povelje, naj se razrušeno takoj popravi,
ga prosijo učenci, naj počaka črez zimo. On pa jim odgovori:
„Sedaj se mora zgoditi, sicer Eligij tega ne bo več doživel.“
Nato jamejo učenci jokati; on pa jim reče: „Ne žalujte, otroci
moji, temveč mi srečo voščite, ker dolgo že vzdihujem po koncu
tega življenja." Kmalu potem ga napade nevarna bolezen. Vkljub
tej bolezni ne pretrga svojih molitev nikdar. Šesti dan v bo¬
lezni veli svoje učence poklicati, ter jih opominja z živimi bese¬
dami h kreposti. Potem moli k Bogu, da naj jih nikar ne za¬
pusti in jim pošlje dobrega pastirja. Ko dolgo časa s sklenje¬
nima rokama gleda v nebesa in moli, reče na glas: „Sedaj spusti,
o Gospod, spusti svojega hlapca v min;. Spomni se, prosim te,
da si me iz prahu ustvaril, in ne hodi s svojim služabnikom v
sodbo, ker pred tvojim obličjem nobeden živih ne bo opravičen.
Jezus Kristus, Odrešenik sveta, kadar mojo dušo vzameš iz tega
smrtnega telesa, otmi jo v nebeško kraljestvo. Dobro sicer vein,
da te nisem vreden gledati; ali ti veš, da sem upanje svoje
stavil vselej na tvoje usmiljenje. In tako umrjem v spoznavanju
tvojega najsvetejšega imena, o Jezus, in v tem hočem izdihniti
svojo dušo. Sprejmi me torej po svojem velikem usmiljenju, in
ne daj, da bi bilo moje pričakovanje osramoteno; odpri mi vrata
življenja, in tvoja roka me sprevedi v kraj miru!" S temi be¬
sedami dokonča 1. dan grudna leta 659 ob eni črez polnoč svoje
življenje. Nad njegovim stanovanjem se je ob njegovi smrti
videla velika svetloba, vzdigujoča se v podobi krogle s križem
v sredi, proti nebu. Njegovo truplo so z vso mogočo častjo po-

1. december: Sv. Eligij, škof.

953

kopali v cerkvi sv. Luka, kjer še sedaj počiva. Kraljica e dala
iz svojih zapestnic narediti križ, ga bogato ozaljšati in na njegov
grob postaviti. Nad tem križem postavijo iz zlata in srebra
napravljeno nebo, in v postnem času ga preoblečejo s svilo vde¬
lanim platnom. Iz tega je rosila neka tekočina, po kateri je
bilo veliko bolnikov čudežno ozdravljenih. Eligij se časti kot
zaščitnik ali patron zlatarjev, in se obrazuje s kladivom ali
kleščami v roki.

0{ako nevarno je veselje na plesu!

Sv. Eligij se je po pravici grozil plesu in igram. Postavil je
celo svoje življenje v nevarnost, da bi jih odpravil. Zakaj plesi, kakor
se navadno gode, so in ostanejo vseskozi nevarne, bližnje priložnosti
v greh. Iz njih izvira veliko nesreč in po njih se pogublja brez šte¬
vila duš. Na plesiščih se shajajo navadno ljudje obojega spola, vsi
polni strasti in hudega nagnjenja, navadno nihče ne pazi na nje; sliši
se godba, ki še bolj vnema poželjivost, kri se v vrtincih še huje
ogreva, čujejo se spotikljivi, priliznjeni, predrzni in nesramni pogo¬
vori, razuzdane pesmi, in ne manjka se pohlepnih, nečistih pogledov.
Vse to močno mami mladeniška srca. Navadno se plesi napravljajo
tudi po noči, v katerih se še bolj na skrivnem snujejo pregrešna
znanja in delajo obeti; k temu pridejo še močne pijače in vse to pri¬
pomore, da venci devištva zvenjajo in se koplje nedolžnosti grob. Kdo
bi hotel tajiti, da ima na plesiščih hudoba obilno žetev, da pri takih
priložnostih v svoje mreže nalovi obilen plen, in da ravno na plesiščih
ujame marsikatero nedolžno dušo, ki jej je drugod zastonj nastavljala
svojo past? Zato pravi sv. Efrem: „Kjer se raja, ondi se hudičev
praznik obhaja;" in sv. Karol Boromej govori: „Raj ni drugega, nego
krog, v čigar sredini hudič sedi." Sv. Eligij je po tistih, ki jih je
hudoba obsedel, pokazal, da so s plesom služili hudobi, ter po plesu
bili njegovi sužnji. O da bi marsikateri mladenič, marsikatero dekle
moglo videti, kdo ju vodi pri plesu, kdo obkroža, kdo jima prigovarja,
se liže in jima sladkd, strmela hi groze in strahu! Videla bi, kako
se pekel veseli, sveti angeli varihi pa bridko jočejo. Skoraj za gotovo
se sme reči, in vsakdanja skušnja potrjuje, da mladeniče in dekleta,
naj si bodo tudi še popolnoma nedolžni, kakor hitro prvikrat stopijo
na plesišče, hudobni duh zapreže v svoje zanke, da se čisto neomade-
žani ne vračajo domov. „Redibunt Helenae, quae egrediebantur Pene-
lopes," pravi latinski pisavec, to je: „Domov se vračajo nečistnice, ki
so z doma šle devičice." Ako se ne dajo posvariti in ustaviti, gotovo
se ta prislovica uresniči nad njimi. Prav pravi sv. Ambrož: „Plesi so
mrtvaška krsta nedolžnosti in grob sramežljivosti." O koliko starišev
je imelo pridne, nepopačene sinove in hčere; a glej! ples jih je spridil,
Ples jih je pogubil. Seveda, ravno ondi na plesišču se tako debelo in
nesramno ne greši; toda na plesiščih se zaužije strup, domov grede

954

1. december: Sv. Eligij, škof.

pa mu po njem prihajajo težave. Hudoba gre ž njim, ne pusti svoje
žrtve nikjer izpred oči; hudoba takorekoč svetilnico nosi in mu sveti
s peklensko lučjo, kadar se nedolžnost, na plesišču umorjena, v nočni
tmini pokopava.

Koliko mladih ljudi je, ki so po plesu zgubili lepi venec ne¬
dolžnosti in devištva, in ki preklinjajo uro, ko so prvič stopili na

plesišče! Koliko jih je, ki preklinjajo v peklu sebe in ples, pa ne le
sebe, ampak tudi stariše in gospodarje, ki jim niso niti branili na

ples. niti jih pred njim svarili! Koliko pa še drugih nesreč učinijo

plesi! Tu se gode prepiri, poboji in morije. Tu se bahajo in celo
z grebi ponašajo. Tu postavljajo gizdavost, prevzetnost in prešernost
na ogled; žrtje in pijančevanje obhaja tu svojo zmago. Tu okrade
potepeni sin ali potepena hči svoje stariše, samo da moreta poželji-
vosti streči. Tu hodijo ljudje ob nesrečnih urah od doma, da nepo¬
kvarjene otroke za čas in večnost pogubljajo. Tu se stavi podlaga
bolehnosti, pokašljevanju, hiranju, jetikam in zgodnji smrti.

Kateri kristjan more odobravati veselice na plesiščih, kdo jih
zagovarjati in kdo ne bi jih omiloval, obžaloval in objokoval? „Kdo-
more,“ vpraša sv. Efrem, „iz sv. pisma dokazati, da sme kristjan ple¬
sati? Kateri prerok to uči? Kateri evangelist to potrjuje? V katerem
apostolskem listu je le ena vrsta, ki bi plesu le količkaj ugajala?
Ako se sme kristjanom tako oveseljevanje dopustiti, mora se reči, da
je v postavah, v prerokih, v listih apostolov in v evangeliju vse polno
zmot.“ — Vsi svetniki, vsi cerkveni učeniki, vsi pobožni kristjani, da,
vsi pametni in skušeni možje pogubljajo plese, ter jih popisujejo za
silno nevarne in grešne; gotovo je, da je po plesu peklu zapadlo že
brez števila žrtev. Zatorej vsi zvesti dušni pastirji plese grajajo in
se jim grozijo, a se jih tudi na tisoče joka in pogublja zaradi plesov.
Vendar pa se še nahajajo stariši, redniki in predpostavljeni, ki svojim
otrokom, podložnikom ali rejencem dovoljujejo take zabave in veselice,
ali jih še celo silijo, da se jih udeležujejo. Ali se ne pravi to, svojega
otroka našemiti in ga v klavnico peljati?

Dragi bravec, bodisi kdorkoli, delaj na vso moč, da se plesi od¬
pravijo in mladi ljudje pred njimi ostrašijo. Saj je za mladež še dovolj
drugega nedolžnega razveseljevanja; plesi pa so njej poguba. Ako si
gospodar ali gospodinja in imaš podložnike pod seboj, zadržuj jih od
plesa, prosi, svari, kregaj, opominjaj in strahuj, le tega nikoli ne do¬
pusti, da bi plesišča obiskovali. Nakladaš si, ako dovoljuješ obiskovanje
plesišč, prekletstvo božje, svetih angelov varihov in nedolžnih duš na
svojo vest. Ali si želiš takega prekletstva? O gotovo ne! Torej otmi
duše teh, ki so ti izročeni, nevarnosti tega pogina. In ako si mladenič
ali dekle, rotim te pri živem Bogu, varuj se plesa, ogibaj se gostilnic
in vsakaterih shodov, kjer te čaka skušnjavec in morivec tvoje ne¬
dolžnosti. Tja tvoj angel varih ne gre s teboj, tam Jezusa in Marije
ni, tam žališ svojega Boga in Gospoda, ondi kri Kristusovo z nogami
teptaš in jo na sebi pogubljaš. Ali pa morda v resnici hočeš storiti
kaj tako strašnega? Gotovo ne! Zato se ogibaj plesišč, čeprav te
vse tja vabi in mika, temveč poslušaj svarilni glas dobrega prijatelja,
glas svoje vesti, ki je glas božji!

955

2. december: Sv. Bibijana in njena sestra Demetrija.

Molitev.

Bog Sveti Duh, ki si svetega Eligija v svetnem in duhovskem
Ptanu obdaril s tolikanj bogatimi milostmi, da je vsem bil zgled čed¬
nosti in pobožnosti, dodeli še nam za njegovega zasluženja voljo
toliko milost, da po njegovem zgledu dolžnosti svojega stanu moremo
vztrajno in zvesto spolnovati, greha pa in grešnih priložnosti se vsekdar
varovati. Amen.

2. gruden ali december.

Sveta Bibijana, devica in mučenica, njena
sestra Demetrija, pa njeni stariši Flavijan
in Dafroza (1. 363).

Cerkvi je povrnil mir in prostost cesar Konstantin Veliki. Hitro
se je potem množila in se razraščala vsestranski, a v moči vere in
nravni vrednosti svojih vernikov je jela pešati. Na tisoče in tisoče
se jih je pokristjanilo le iz posvetnih ozirov, ker je bila krščanska
vera tudi cesarjeva vera, odpirajoča jim pot k časti in mogočnosti; v
mislih in v življenju pa so ostali, kar so bili doslej. Cesai'ski dvor
je bil krščanski, a cesarstvo s svojimi uredbami je ohranilo poganski
značaj. Bilo je še vse polno malikovavskih templov in oltarjev, zlasti
v Rimu; darove so še očitno opravljali in vedeževanju ni še bilo
konca. Mnogotere duhovstvene družbe, sališke. vestalinske, je še vedno
varovala postava. Kristjani so se prevzeli še ne vajene prostosti, v
slepi naglici in pohlepnosti se vrgli posvetnemu užitku v naročje ter
se pogreznili v razuzdanosti in grdobije poganstva. Tu je namenil
Gospod „skedenj pomesti in pleve odbrati od pšenice 11 . Človek pa, ki
ga je božja previdnost izvolila, vevnico v roke vzeti in pšenico pre¬
veti, bil je cesar Julijan, s priimkom ,,odpadnik 11 , vnuk Konštantina
Velikega. Leta 360 ga je armada v Galiji oklicala za cesarja. Ko po
Konštancijevi smrti postane samovladar rimljanskih okrajin, odloči se,
grško nmiikovavstvo zopet oživiti in v lepši podobi zopet uvesti, za¬
prte temple odpreti, podrte oltarje zopet postaviti, nekdanje slovesne
sprevode zopet obuditi, pogašeni plamen na žrtvenikih zopet upihati
in s tem zopet omladiti cesarstvo, da bi je nazaj premaknil v preživelo
Preteklost. Opusti vso prejšnjo hlimbo ter jame kristjane modrijansko
preganjati, to je, ne z ognjem in mečem, ker se je to za časov nje¬
govih prednikov pokazalo za neuspešno, temveč z razžaljivim zaniče¬
vanjem, s preziranjem vseh zaslug in s peklenskim ščuvanjem in z
zdražbami; delal je ne kakor lev, ki silno naskoči svoj plen, ampak
kakor kača, ki potuhnjeno zaleze peto. Poklical je vse škofe in du¬
hovnike raznih razkolništev nazaj iz pregnanstva, da bi v cerkvi na-

956 2. december: Sv. Bibijana in njena sestra Demetrija.

pravil še večje zdražbe in razdore, naj bi se med seboj zgrizli. Kri¬
stjane je odpravil od šol, iz šol pa krščanstvo; cerkvam je ustavil
državne dohodke, duhovnikom odvzel vse predpravice in prostosti,
škofe pa, ki so se njegovim nameram zdeli nevarni, je pregnal z njih
sedežev. Očitno je sicer izrekel, da noče, da bi se „GaIilejcem“, to
je kristjanom, godilo kaj žalega, ali da bi jih silili v malikovavske
temple k darovanju, jih mučili in morili, a njegove naprave proti
kristjanom so bile še hujše, nego muke in morije. Najvišje državne
in vojaške službe je zastavil z najbolj zagrizenimi pogani, ki so si v
svojem sovraštvu do kristjanov izmišljali vseh mogočih zvijač, da bi
le imeli povod, „brezbožne Galilejce 11  zatirati, jim premoženje vzeti,
ali jih v pregnanstvo pošiljati; pa tudi v smrt so jih obsojevali. vedoč,
da si s tem ne samo ohlade svojo jezo, temveč se tudi cesarju prikupijo.

Tako so torej za dobe Julijanovega vladarstva brez kakega po¬
sebnega cesarskega razglasa vendar le preganjali kristjane, pa tudi
mučencev po cesarstvu ni manjkalo.

1. Za te dobe je v Rimu živel mož visokega stanu, po
imenu Flavijan. Ljubil ga je vsakdo zavoljo njegove pravičnosti,
modrosti in krščanske ljubezni. Cesar Konštancij ga je bil po¬
vzdignil za oblastnika v Rimu. Krščanskim vernikom je bil
močna podpora in svetel zgled. Ker pa je bil cesar vdan Arije-
venm krivoverstvu, pride Flavijan pri njem v nemilost, ker je
prostodušno in očitno pričeval Jezusovo božjo naravo. Konštancij
ga torej odstavi od službe in časti. Toda še trše poskušnje imajo
razodeti, kaj premore prava zvestoba. Za Konštancijem pride
Julijan odpadnik na cesarski prestol. Kaj je s kristjani name¬
raval, povedali smo ravnokar, namreč iz šol in od vseh častnih
služb jih je hotel pregnati, v temo nevednosti jih pogrezniti in
sveto vero zaničljivo storiti s psovanjem in posmehovanjem. Tiste,
ki so bili na potu njegovim namenom in so dobro vplivali na
krščansko ljudstvo, dal je po ječah potakniti, ali jih pa po mukah
in smrti spraviti s poti. Tu pokaže Flavijan, kaj da je junaški
kristjan. Zagovarja in poteguje se za kristjane, spodbuja jih k
stanovitnosti, tolaži in podpira jetnike, dokler ga neki prilizuni
ne naznanijo cesarskemu trinogu. Cesar veli svojemu namestniku
Apronijanu, Flavijana zapreti in ga ali primorati malikom daro¬
vati, ali ga pa umoriti. Grede v Rim, kamor ga je Julijan
leta 363 poklical sebi za namestnika, pride Apronijan po neki
nesreči ob eno oko, pripisuje pa to nesrečo čarovnijam kristjanov.
To ga tem bolj potrdi v njegovem naklepu, nad kristjani se
zmaščevati. Zato mu je zelo ugodno cesarjevo povelje, Flavijana
zapreti. Flavijan ravno svoji družini, ženi in hčerama, pripo¬
veduje življenje sv. Neže, da bi jih vnel k enaki ljubezni božji.

2 .  december: Sv. Bibijana in njena sestra Demetrija.

957

Kar pridejo biriči in mu napovedb, da je zajet. Mati strahu
obledi kakor mrlič, hčeri jokate, le Flavijan ostane miren. Ozrši
se proti nebesom blagoslovi ženo in hčeri in tolažljivo jim na
srce govorivši odide z biriči. Oblastnik Apronijan mu zapove,
ali malikom darovati, ali pa se za smrt pripraviti. Odločno mu
Flavijan odgovori, da hoče kot kristjan živeti in umreti, in da
ne bo nikdar daroval malikom. Nato mu veli oblastnik častno
znamenje plemstva odvzeti in mu znamenje sužnjev na čelo vžgati.
Vso to sramoto in bolečino trpi Flavijan vesel. Ker pa pri svoji
prvi besedi stanoviten ostane, ukaže mu Apronijan z razbeljenim
železom oči izžgati, ga oropa vsega premoženja ter ga pošlje iz
strahu pred ljudstvom v Akve Tavrine (sedaj na Florentinskem)
v pregnanstvo. Z božjo tolažbo pokrepčan se Flavijan podvrže
temu grozovitemu trpljenju, in Bogu v varstvo priporočivši svojo
družino, napoti se v odločeni mu kraj, kjer ga lakota in reva
kmalu spravite v grob. Njegov spomin se obhaja 22. dan grudna.

Sedaj začne Apronijan divjati zoper Flavijanovo soprogo.
Ker njegovo silo, malikom darovati, z gnusom odbije, ukaže jo
grozoviti trinog s hčerama vred v hišo zapreti in hišo s stražo
obkoliti, da bi njih stanovitnost premagal z žejo, lakoto in po¬
manjkanjem. Bibijana (prav za prav Vibijana) in Demetrija ste
tedaj bili v najlepšem cvetu svojih let; najčistejša nedolžnost in
najgorečnejša ljubezen do Jezusa jima je svetila iz oči. Očetov
lepi zgled ju je osrčil, vse darovati zavoljo Kristusa, a pobožna
mati ju je utrjevala v tem ukrepu. Vesele trpe vse tri lakoto
in žejo; a zavoljo tega le niso hirale in medlele, ampak postajale
so le še bolj krepke in cvetoče. Tu jih veli Apronijan privesti
pred svoj sodni stol, ter jim obeta zlate gradove. Mati in hčeri
jih stanovitno zavržejo. Zaradi tega razkačen ukaže Dafrozo v
ječo vreči in nekaj dni potem zunaj mesta obglaviti.

2. Devici je Apronijan mislil kmalu ugnati, ker ste sedaj
ostali sami. Vzame jima še ostalo imetje in ju spravi na beraško
palico. Toda sestri, bogati na milosti in kreposti, hvalite Boga
zavoljo svojega sedanjega uboštva, ne imajoč druge želje, nego
kmalu se združiti s svojimi stariši v nebesih. Pomoči in tolažbe
iščoč v molitvi ostanete vedno veseli. To pa se za malo zdi
oblastniku. Dh ju zatorej v temno ječo zapreti, kjer naj bi jima
lakota in žeja razdela lepoto in potrla srčnost. Pet mesecev ste
v ječi zaprti, a njiju lepota je vedno enaka, njiju obličje zmeraj
jasno in veselo. — Sedaj se zateče Apronijan k drugemu pripo¬
močku. Obeča jima cesarjevo milost, povračilo očetovega pre-

958 2. december: Sv. Bibijana in njena sestra Demetrija.

moženja in imenitno možitev, — zapeljivosti, ki celo najgorečnejše
devajo na trdo poskušnjo, mlačne pa vsekdar zmagujejo. Ali
devici odgovorite, da ste si že zdavnaj Jezusa izvolili za ženina
ter ste v njegovi ljubezni črez vse bogati in srečni. — Sedaj
jame sodnik žugati, razkazovaje jima vsa mučilna orodja, s ka¬
terimi njiju bode dal razmesariti, ako se mu boste ustavljali.
Demetrija je bila jako nežne in šibke rasti; tih bol po ljubih
stariših je glodal njeno mlado življenje in plamteče želje po
nebeškem ženinu so jo takorekoč odmaknile svetu. Božja volja
ni bila, da bi rabeljska roka ugonobila tako nežno cvetko.
Trdno spoznavajoč sveto vero pred sodnikom, zgrudi se vpričo
sestre mrtva k njegovim nogam.

Tako sedaj ostane Bibijana sama. Okrutnež se spomni nove
grdobije. Bibijano namreč hoče oblačila nedolžnosti oropati in jo
tako po grehu prisiliti, da bi od Boga odpadla. V ta namen jo
izroči neki prekanjeni in v zavajanju izkušeni baburi, Rutini po
imenu. Lepa krasna oblačila, spotakljive slike, nasladna godba,
nesramni plesi, umazani pogovori in grde povesti, slastne jedi
in pijače ter vse mogoče sladkanje — vse to se zaganja noč in
dan v srce čiste device, ki se kakor ugrabljena golobica nahaja
v sokolovih krempljih. Pa božja mogočna roka jo brani in
varuje. Vse skušnjave jej odletavajo od srca in Jezus s svojo
milostjo jo ohrani vsakega omadežanja. Videč, da s tem nič ne
opravi, jame jo peklenska babura zmerjati in pretepati, pa vse
zastonj. Osramočena mora sodniku sporočiti, da njene peklenske
umetnosti nič ne zaležejo pri Bibijani. To slišati surovež popol¬
noma zdivja, ukaže svetnici obleko strgati z života, jo z rokami
na steber privezati in s svincem nalitimi palicami pretepati,
dokler svoje duše ne izdahne in tako doseže dvojno krono de-
vištva in mučeništva. Njeno truplo puste dva dni ležati pod
milim nebom, da bi je psi požrli; a Bog je obvaruje vsega one-
češčenja, dokler ga po noči skrive ne odnese neki sveti duhovnik,
Janez po imenu, in pokoplje pri Licinovi palači poleg matere in
sestre. L. 465 je sezidal papež Simplicijan ondi lepo cerkev.

Obrazuje se kot devica in mučenica s palmovo vejico v roki.

JCdor se v nevarnost poda, se v nevarnosti ukonea.

Sveta Bibijana je bila v največji nevarnosti v greh se pogrezniti,
ali obvaroval jo je Bog vsakega omadežanja, ker nevarnosti ni sama
radovoljno iskala, temveč jej je bila s silo izpostavljena. To je onim
na veliko tolažbo, ki večkrat zoper svojo voljo zagazijo v skušnjavo

2. december: Sv. Bibijana in njena sestra Demetrija.

959

in jej ubežati ne morejo, postavim posli, ki pridejo nevedoma v ne¬
varno službo in je ne morejo takoj zapustiti. Ljubi Bog jim bo gotovo
pomagal in jih v boju krepčal, če po Bibijaninem zgleda čujejo, molijo
in o vsaki nepravični nakani svoj stud razodenejo. Toda kako pa se
bo godilo takim, ki iz radovednosti, hudobnih želja ali iz prevelikega
zaupanja v samega sebe radovoljno in lahkomiselno zahajajo v pre¬
grešne nevarnosti ali se prostovoljno v njih zamujajo, akoravno bi
lahko ubežali? Ali bo tudi take Bog obvaroval? Gotovo ne! Le
ponižnim, takim, ki se bojijo in sami sebi ne zaupajo, pravi apostol,
daje Bog svojo milost, napuhnjenim pa se zoperstavlja, jim odteguje
svojo pomoč in jih prepušča padcem v greh. Radovoljno se izpostaviti
priložnosti v greh ali v grehu ostati je že greh in vodi v greh. Sv.
Duh nas opominja: „Beži pred grehom, kakor pred kačo.“
(Prid. 21.) Ne bojimo pa se le kačjega pika, temveč bojimo se celo
se je dotakniti. Ravno tako moramo ne le pred grehom bežati, temveč
se ogibati tudi priložnosti v greh, torej hudobnih hiš, kratkočasov,
plesa, pijančevanja in tovarišij, ki so nevarne našim dušam. Pre¬
roku Izaiju Gospod Bog zapoveduje, rekoč: „Oznanuj, vse meso
je senos  tem hoče tolikanj reči, kakor, da se človeški počutki
ravno tako vnamejo, kakor seno, in kakor je nemogoče, da seno ne
bi gorelo, če se mu goreča trska podtakne, ravno tako je nemogoče,
da ne bi slabi človek v greh padel v nevarnosti. Zato pravi sveti
Izidor: „Če li stojiš dolgo pri ognju, raztopiš se, da bi bil tudi iz
železa; ravno tako, kdor je blizu nevarnosti, ne bode dolgo brez greha.“
„Kakor bi bil čudež, da ne bi si človek na živem oglju nog opekel/'
pravi sv. Bernard, „tako bi bil še večji čudež, čistemu ostati, pa se
vendar v pregrešno priložnost podati." In sv. Ciprijan govori: „Laž
je in hudičevo oslepljenje, ako kdo misli, da je daleč proč od greha,
pa se vendar v grešni priložnosti nahaja." Veliko se jih zanaša na
svojo moč in če se posvare ali opomnijo, odgovarjajo: „Jaz se že va¬
rujem, jaz že vem, kaj mi je storiti, jaz se v greh ne spuščam;" a
tega ne pomislijo, da človeka povsod sovražniki obdajajo, da je sam
v svoji notranjosti poln strasti in hudega nagnjenja in da se brez
božje pomoči ne more obvarovati padca, da pa Bog tem ne daje svoje
pomoči, ki se ponašajo s svojo močjo. Močnejši vendar ne boš mislil
biti, kakor je bil sv.Peter; pa glej! padel je v greh, ker se je bil
nevarnosti izpostavil. Sveti Alfonz pravi, da se bo težko zveličal,
kdor se predrzno in radovoljno podaja v grešno priložnost. In sveti
Bernard govori: „Bog varuje tiste, ki nevedoma v grešno priložnost
pridejo ali ki morajo #oper svojo voljo v njej biti, ne pa tistih, ki se
samopašno v nje podajajo ali v njih ostajajo." — Zapomni si to, ljubi
bravec, in varuj se vsake grešne priložnosti, ogibaj se onih oseb,
onih hiš, onih kratkočasov in zabav, iger, potov, kjer veš ali sprevi¬
deti moreš, da ti preti nevarnost v kak greh zabresti, ter moli vse
dni prav goreče iz dna svojega srca ono prošnjo v Gospodovi molitvi:
J n ne uvedi nas v napast ali v skušnj avo!“  O koliko mladih
ljudi bi ne bilo nikdar omadežalo oblačila nedolžnosti, nikdar ga ne
zgubilo, ako ne bi se bili predrzno spustili v pregrešno nevarnost;
zakaj: „Kdor se v nevarnost poda, se v nevarnosti ukonča!"

960 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

Sklep in molitev.

Moj Bog in Gospod, vem, da sem poln revščine in slabosti; za¬
tegadelj trdno sklenem, pred vsakatero priložnostjo in nevarnostjo v
greh bežati iz ljubezni do tebe. Dodeli mi torej milost, da svoj sklep
spolnujem, in kadar mi nenadoma preti kaka nevarnost, tedaj reši še
mene, kakor si rešil svojo služabnico, sveto Bibijano!

3. gruden ali december.

Sv. Frančišek Ksaverij, indijski in japonski
apostol (1. 1552).

Spomladnega večera leta 1539 sloni mlad možak v preprostem
duhovskem talarju na pomolih neke rimske pristave. Globoko vtopljen
v svoje misli in sanje zre tja po duhteči okrajini. Na visokem, s
temno-rjavimi kodri ovenčanem čelu mu biva svet mir: v sinjih očeh,
ki jih sedaj poveša k tlom, sedaj kvišku povzdiguje proti nebu, vidi
se mu sanjarska, presrčna ljubezen, in črez obličje se mu razliva neka
mila otožnost. Poslavljajoče se soluce obseva s poslednjimi žarki
cvetoče vrte in zelena polja. Kmetski ljudje in pastirji se vračajo
domov od truda in peze dneva k sladkemu počitku. Kar zadonč zvo¬
novi črez gore in plan, pozdravljaje Marijo; povsod nastane mir in
tihota, in odkritih glav molijo ljudje k Božjemu Sinu Device. Poln
goreče pobožnosti sklene duhovnik roke in v očeh mu zaigrajo bridke
solzice. Bolestno se ga loti zopet misel, ki mu že dalj časa vzne¬
mirja srce, da je še neki del sveta, kjer noben zvon ne poje, se no¬
bena „Zdrava Marija" ne glasi in nobeno koleno pred Jezusovim
imenom ne pripoguje, temveč kjer na milijone ubogih poganov v
slepi nespameti poklekuje pred mrtvimi maliki. V neizmernih azijat-
skih pokrajinah je ime Zveličarjevo postalo popolnoma neznano. Zopet
tja je zanesti, bilo je odločeno temu čudnemu možaku, čigar spomin
se danes obhaja z velikim češčenjem. Ravno za one nesrečne dobe,
ko je Martin Lutrovo krivoverstvo odcepilo veliko gnilih udov od
telesa svete katoliške cerkve, namenil je Bog, da je daleč od naših
krajev resnici oči odprlo na tisoče in tisoče v temah neverstva po¬
greznjenih duš in po sv. krstu pristopilo v cerkev Kristusovo. Izvrstno
orodje pa, kojega se je božja previdnost poslužila k temu velikemu
poslu, bilje sv. Frančišek Ksaverski,  iz reda Jezusovega. Njegov
bolj obširni življenjepis naj pokaže, kako vnebovpijočo krivico delajo
Jezusovemu redu njegovi dandanašnji preganjavci.

1. V Ksaverijanskem gradu, nekoliko ur od mesta Pampe-
lune na Španskem, zagledal je Frančišek 7. dan malega travna
leta 1506 luč sveta. Njegov oče, Don Jaso imenovan, je bil

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol. 961

velezaslužen državnik in eden prvih svetovavcev navarskega
kralja Janeza. Njegova mati je bila iz kraljevega rodu in de-
dičinja dveh imenitnih grajščin, Acpilkveta in Ksavijer imenovanih.
Bila je mati več sinov; najmlajši med njimi je bil Frančišek, po
gradu, kjer se je bil rodil, Ksaverij zvan. Božja previdnost mu
je podelila vse darove, s katerimi se more ponašati apostol na¬
rodov. Bil je velike in krepke telesne postave, žive, ognjene
krvi, posebno bistrega in previdnega uma, predrznega, neboječega
srca, blagega duha, dobre volje, ljubeznivega in prijaznega ob¬
našanja, ves vdan ljubezni do učenosti in sovražnik vsakemu
nečednemu dejanju. Prvo vzgojo je dobival od svojih pobožnih
starišev, učeč se od njih ljubezni do Boga in spoštovanja svete
vere. Ukaželjen, kakor je bil, posveti se z vso gorečnostjo vedam
in učenosti, dočim si njegovi bratje izvolijo vojniške službe.

Osemnajstletnega pošlje oče na tedaj slavno pariško vseuči¬
lišče. Čeprav z vso naravno lepoto obdarovan, ohrani si vendar
v zavajljivem mestu neoskrunjeno čistost. To mu pa še bolj
zbistri um, a srce mu postane dovzetno za vsa dobra dela. V
učenosti napreduje tako veselo, da kmalu prekosi vse svoje so-
učence. V 24. letu življenja postane doktor modroslovja in učenik
te vede. Pripoznanje, ki mu je kot učeniku skazujejo učenci,
jako ugaja njegovi ničemurnosti in častihlepnosti. Še bolj ga to
spodbada hrepeneti po slavi, ne da bi se mu to štelo v greh,
posebno ker je v slavi spoznaval pomoček, na svetu srečnemu
biti. Leta 1528 pride sveti Ignacij Lojolanski v Pariz, da bi
tu svoje uke takorekoč z novega pričel, nastanivši se v ustavu
svete Barbare, kjer se seznani z mladim Ksaverijem. Že tedaj
je Ignacija obhajala želja, ustanoviti učeno družbo, ki bi se po¬
polnoma posvetila zveličanju duš. Pečajoč se s Petrom Fabrom,
nekim Savojcem, ki se je tudi v tem ustavu šolal, in s Ksave¬
rijem, spozna Ignacij obadva kot moža, ki bi bila zmožna izvršiti
njegovo željo, zategadelj išče njune prijaznosti. Lahko mu je
bilo, Petra pridobiti, ker že tako nič ni hotel vedeti o svetu;
težavneje pa je bilo s Ksaverijem, ki"v svoji častilakomnosti nič
ni hotel slišati o zaničevanju sveta in srčnem zedinjenju z Bogom.
Zaničeval je uboštvo, v katerem je živel Ignacij; imel je to za
znamenje nizke, zavržene duše. To zaničevanje pa ne ostraši
Ignacija. Kjerkoli je prilika, pošepeta mlademu, častilakomnemu,
Pa izvrstno obdarovanemu učeniku besede Zveličarjeve na ušesa:
»Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, na svoji duši pa
škodo trpi?“ Ksaverij se dalj časa ne zmeni za te besede,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 61

962 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

hoteč posvetno ljubezen združiti s krščansko. Sedaj poskusi
Ignacij drugo pot; hvali njegovo učenost in predavanje naukov,
skuša mu pridobiti še več učencev, in ko ga zasači enkrat v
denarni zadregi, ponudi mu podporo. Ksaverij jame premišlje¬
vati, da Ignacij to dela iz višjih nagibov do njega, in odslej
mu je bolj naklonjen in tem pazljivejši na njegove besede. Po¬
skušalo je tedaj več mladih bistroumnih mož Lutrove zmote
skrive zatrositi med učence na visokih šolah. Tudi Ksaverij se
jih oprime in rad posluša njih ogovore. Tu pristopi Ignacij kot
rešilni angel, pregovorivši ga, da se kratkomalo več ne peča s
temi krivoverci.

2. Nekega dne najde Ignacij Ksaverija nenavadno zamišlje¬
nega in resnobnega. Ponovi mu s posebnim poudarkom zopet
Zveličarjeve besede: „Kaj pomaga itd.“ Pokaže mu, da v res¬
nici blaga duša ne sme zevati po ničemurni časti, temveč mora
hrepeneti edino le po nebeški modrosti, ker je nespametno, prazne
sanjarije bolj čislati nego večne resnice. Ksaverij razume ničnost
posvetne velikosti in se vda glasu milosti, seveda po hudem no¬
tranjem boju. Prijatelju k nogam padši zakliče s Savlom: „Kaj
hočeš, da naj storim? Tvoj sem ves, vodi me po svoji volji!“
Sedaj ga Ignacij pouči, kako ima premagovati svojo poglavitno
strast, častilakomnost. Za dobre nauke ves dovzeten skuša se
Ksaverij o vsaki priliki poniževati. Razun tega kroti svoje meso
s postom in čuvanjem ter nosi spokorni rasovnik. Ko pridejo
šolske počitnice, napravi po Ignacijevem navodilu duhovne vaje,
pri katerih je tolikanj goreč, da štiri dni ne okusi nobene jedi.

Živega kesanja presunjen opravi veliko spoved o vsem svojem
življenju, storivši najtrdnejši sklep, da hoče vse svoje prihodnje
življenje darovati blagru in zveličanju duš. Črez polčetrto leto,
odkar je bil učenik modroslovja, poprime se po nasvetu svojega
spovednika bogoslovskih naukov. Leta 1534, na praznik Ma¬
rijinega vnebovzetja, stori z Ignacijem in peterimi drugimi to¬
variši obljubo, v Sveto deželo romati in nevernike spreobračati,
ali če bi tega ne mogli izvršiti, svetemu očetu se v službo po¬
nuditi in iti, kamor jih bode poslal. V prihodnjem letu dokon¬
čajo bogoslovske nauke še s tremi drugimi tovariši, ki so se jim
bili med tem pridružili. Leta 1536, meseca listopada, zapusti
jih devetero Pariz, da bi šli v Benetke, kjer jih pričakuje Ignacij,
ki je bil po nasvetu zdravnikov že poprej zapustil Pariz. V
najhujšem mrazu gredo skozi nemške pokrajine bosi. Ksaverij,
ki si je pred svojo spreobrtnitvijo zelo domišljal na svojo moč

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

963

in gibčnost, hoče sedaj svojo ničemurnost strahovati s tem, da
se okoli ledja in nog tako trdo preveže z vozlato vrvjo, da no-
benkrat niti prestopiti ne more brez bolečin. Noge mu zateko
in vrvi se mu tako globoko vdero v meso, da jih ni več videti,
ker so se bile z gnojem prevlekle. Bolečina postane tolika, da
se omedlevši vkup zgrudi in svojega zatajevanja ne more več
prikriti. Ranocelniki spoznajo, da se motvozi dajo le z največjo
nevarnostjo izrezati, sicer pa, da so rane neozdravljive. V tej
sili vsi njegovi tovariši goreče vso noč molijo k Bogu in glej!
— drugo jutro motvozi odpadejo in rane so zacelele. Vsi hva¬
ležni Bogu gredo vkljub hudi zimi po grudastih, grdih potih
naprej proti Benetkam. Ondi najdejo v svojo tolažbo svetega
Ignacija, kjer po njegovem nasvetu ostanejo do odhoda v Rim,
in sicer razdeljeni po dveh bolniščnicah opravljajo dela usmiljenja.
Ksaverij biva v bolniščnici neozdravljivih ter opravlja noč in
dan najnižje službe. Bolnike tolaži s tem, da ako so že telesne
bolečine neozdravljive, vendar pregreški na duši niso neozdrav¬
ljivi in da smejo pri božjem usmiljenju upati odpuščenja največjih
hudobij, ako se le resnično spreobrnejo. Tu se privadi, da se mu
nič več ne studijo niti najgnusnejše gnojne rane. — Črez dva
meseca odpošlje Ignacij svoje tovariše v Rim. Ondi prejmejo,
ker še niso bili mašniki, zakrament posvečevanja, razun Ksave-
rija. Potem se vrnejo nazaj v Benetke in tu se Ksaverij leta
1537 o kresu da v mašnika posvetiti. Po štiridesetdanski sa¬
motni pripravi daruje v Vičenci ves v solzah vtopljen novo sveto
mašo; a tudi brezštevilna množica pričujočih vernikov se razsolzi
o tem ganljivem pogledu.

3. Zaradi vojske, ki 'je nastala med Turki in Benečani,
morajo pot v Jeruzalem odložiti, Ksaveriju na veliko bolest.
Zato pa ga vidimo po mnogoterih italijanskih mestih blagonosno
delovati. Postrežba bolnikov, poučevanje otrok in spokorne pri¬
dige so mu najljubši in najnavadnejši posli; ž njimi postane
velik dobrotnik italijanskih pokrajin, pripravlja se pa še za večja
dela. Stanoval je po bolniščnicah, živel ob miloščini in krotil
svoje telo z najostrejšimi spokornimi vajami. Ko je deloval v
Bolonji z blagovitim uspehom, pokliče ga Ignacij v Rim, kjer
preboli mrzlico, potem pa začne zopet z novo gorečnostjo pridi-
govati. Smrt, sodba in pekel bili so navadni predmeti njegovih
ogovorov. Te grozovite resnice je učil celo preprosto, a tako
živo in ganljivo, da je trumoma vkup vrelo ljudstvo in resno
jelo misliti na spreobrnitev.

61 *

t

964 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

Portugalski poslanec, ki se je bil prepričal o blagovitem
delovanju svetega Ignacija in njegovih tovarišev, sporoči v tem
času svojemu pobožnemu vladarju Ivanu III. svojo misel, da bi
bili ti-le možje najpripravnejši, v Indiji sveto vero oznanovati.
Brž mu kralj pošlje povelje, naj si izprosi vsaj šest teh apo¬
stolskih mož od svetega očeta. Ksaverij ima medtem zapored
prečudne sanje in prikazni. Večkrat se mu zdi v sanjah, da nese
velikega zamorca na ramah in se začuti tako trudnega, da na
glas jame vzdihovati. Drugokrat vidi neizmerno morje s strmim
skalovjem, puste otoke, kopne krajine naseljene z divjaki; povsod
trpi lakoto in žejo, vidi neizrečeno dela pred seboj nakupičenega,
čuti se povsod preganjanega in v smrtnih nevarnostih. O tem
pogledu glasno kliče: „Še več, Gospod, še več!" Simon Rodri-
guec, zaslišavši te besede, tišči vanj, naj mu razloži njih pomen,
a zastonj. — Ignacij naznani portugalskemu poslancu, da zaradi
potrebščin, nastalih po krivoverstvu v Evropi, samo dva svojih
učencev more izpustiti. Papež pritrdi temu naznanilu. Tako
izvoli Ignacij Simona Rodrigueca in pa Nikolaja Bobadilo, po¬
slednjega pozvavši iz Neapolja, kjer je bil po povelju svetega
očeta pridigal. Komaj pa Bobadila pride v Rim, napade ga
mrzlica, da mu ni moč napotiti se v Indijo. Bog je namreč v
to izvolil nekoga drugega. Ignacij v molitvi razsvetljen spozna,
da je Frančišek Ksaverij od Boga v to izvoljeno orodje. Pokliče ga
k sebi in mu reče: „Ksaverij, izvolil sem bil Bobadilo za Indijo;
a danes nebesa volijo tebe in to ti naznanjam v imenu Kristu¬
sovega namestnika." Solznih oči mu odgovori Ksaverij, da se
čudi, kako se more tako slabemu in boječemu človeku, kakor je
on, zaupati služba, ki je le apostol more vreden biti; vendar pa
se hoče vdati nebeški volji in z božjo pomočjo storiti vse, kar
bode zahtevalo zveličanje Indijcev. Potem zaupno razodene Igna¬
ciju, da so se mu sedaj spolnile vse njegove želje, že zdavnaj
hrepeneče po Indiji, ter da upa ondi najti, kar bi se mu v Sveti
deželi ne bilo zgodilo, namreč srečo, za Kristusa umreti. Sedaj
mu je tudi vse jasno, kar mu je Bog večkrat razodeval v pri¬
kaznih. Že drugi dan ima Ksaverij s poslancem oditi v Liz¬
bono; komaj ima še toliko časa, da še gre k svetemu očetu, se
mu poklonit in prosit papeževega blagoslova. Drugo jutro dne
15. sušca leta 1540 odrine Ksaverij s poslancem, križ noseč na
prsih, brevir pod pazduho in palico v roki ter brez vse druge
popotne robe pride v Loreto. Tukaj se pomudi osem dni, da
svoje sveto delo priporoči varstvu Bogorodnice, odtod pa jo krene

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

965

v Lizbono. Na tem potu ponudi konja, ki ga je bil od poslanca
prejel, vsakomur, kdor hoče jezditi; po krčmah prepušča spalnico
in postelj ljudem, ki so bili brez sobe in postelje, sam pa spi
večjidel ali na golih tleh ali pa v kakem hlevu na slami. Koncem
rožnika meseca priromajo v Lizbono, kjer Ksaverij svojega so¬
brata Rodrigueca najde v bolniščnici mrzličnega. Objemši ga
ozdravi. Ker je brodovje odjadralo še-le drugo pomlad, je Ksa¬
verij moral osem mesecev v Lizboni ostati.

4. Za časa odhoda dojde Rodriguecu povelje, da ima na
Portugalskem ostati, Frančišek pa naj se odpravi na pot. Malo
pred odhodom poda kralj oveseljenemu Ksaveriju štiri pisma iz
Rima, poleg katerih ga je papež izvolil za apostolskega poslanca,
mu podelil popolno oblast, sveto vero oznanjati po vseh jutrovih
pokrajinah; v pismih ga je priporočil etiopskemu cesarju Davidu
in vsem poglavarjem, ki so otoke ali kopno zemljo imeli pod
oblastjo od predgorja dobrega upanja do reke Gangesa. — Na dan
odhoda spremi Rodriguec svetnika in njegova tovariša, duhovnika
Petra-Pavla Kamerina in klerika Frančiška Mansilo, do ladje.
Ob slovesu mu reče Ksaverij: „Na tem svetu se ne bova več
videla; potrpežljivo prenašajva ločitev, ker ostaneva v Kristusu
med seboj zvezana. Povem naj ti sedaj, česar sem ti dosle za¬
molčal. Večkrat si me vprašal, kaj pomenjajo one besede, ki
sem jih bil v Rimu govoril: „Še več, o Gospod, še več!“ Vedi,
da sem tedaj vse videl, kar bom v Indiji zavoljo Jezusove časti
imel trpeti. Gospod me je navdal s toliko ljubeznijo do trp¬
ljenja, da mi tega ni bilo dovolj, kar mi je bil pokazal, zato
sem klical: „Še več!“ Bog mi bode spolnil to željo, katero mi
je vložil v srce. 14

Leta 1541, dne 7. malega travna, ravno na Ksaverijev
36. rojstveni dan, odjadra brodovje pod vodstvom Don Alfonza s
Soze, indijskega kraljevega namestnika, prav poštenega in po¬
božnega moža, ki je hotel očeta Ksaverija pri sebi imeti na glavni
ladji sv. Jakoba. Vožnja je trajala trinajst mesecev. Ta dolgi
čas ve Ksaverij dobro porabljati za dušno zveličanje mornarjev
in drugih popotnikov; vsem skuša vse postati, da bi vse Kristusu
pridobil. Z vsakim se pomenkuje o tem, kar ga najbolj zanima;
z mornarji govori o mornarstvu, s kupci o kupčiji, z vojniki o
vojski, z uradniki o državnih opravkih. S svojo prijaznostjo in
vljudnostjo pridobi si kmalu srca vseh; celo najbolj surovi in
sprijeni ljudje imajo veselje, ž njim se pečati. Kolikorkrat jim
govori o Bogu in nebeških stvareh, vselej ga vsi radi poslušajo.

966 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

Ob nedeljah in praznikih pridiguje jim ob vznožju jambore. Kmalu
na brodovju ni več slišati ne besedice zoper božjo čast, zoper lju¬
bezen do bližnjega ali nravno poštenost. Sedaj neznanska vročina
pod ravnikom, sedaj mraz pri zelenem predgorju prizadeva to ali
ono hudo bolezen. Navadna nadloga pa je bila neka nalezljiva
mrzlica, ob kateri so se na čeljustnem mesu napravljala raku
enaka uljesa in se gnojila. Zaradi strahu, da bi je ne nalezli
še zdravi, bi bili bolniki popolnoma zapuščeni, da se jih Ksaverij
ne usmili. Streže jim kar le more, posebno pa skrbi za njih
dušno zveličanje, pripravljaje jih na srečno smrt. Noč in dan
se jim žrtvuje, akoravno on sam cela dva meseca bruha in je
grozno oslabel. Zategadelj hvaležno sprejme na ponudbo mu
dano boljšo stanico in tudi po kraljevem namestniku mu pošiljane
jedi, prepušča pa jih bolnikom in spi vse noči na palubi (na
petrah ali na krovu) ladje, z vrvmi pod glavo. Zavoljo teh in
enakih del krščanske ljubezni imenovali so ga že tedaj „ sveti
oče“, in to ime mu je pozneje vseskozi ostalo. Po petmesečni
vožnji prijadrajo ladje do vzhodno-afriškega obrežja v mesto
Mozambik, kjer so Portugalci imeli nekatere naselbine. Zaradi
ostrega letnega časa — ondi je namreč zima, kadar je pri nas
poletje — in zaradi obilo bolnikov morajo črez zimo z ladjami
tu ostati. Bolnike preneso v bolniščnice. Ksaverij gre za njimi
in ves čas ostane pri njih, skazujoč jim dela ljubezni. Naposled
pa še on omaga pod butaro trpljenja in nevarna mrzlica ga po¬
loži na bolniško postelj. V hudi vročini mu morajo sedemkrat
puščati in tri dni leži v omedlevici. Komaj pa okreva toliko,
da more zopet na nogah stati, vlači se zopet okoli ležišč svojih
ljubih bolnikov. Zdravnik mu veli, naj si nekoliko časa privošči
počitka, a odgovori mu: „Gotovo vas hočem natanko slušati,
toda poprej moram spolniti svojo dolžnost: zveličanje neumrjoče
duše je v nevarnosti in najkrajši trenotek časa ne gre zamuditi.“
Ležal je namreč neki lahkomiselni mlad mornar v najhujši mrzlični
vročini v nezavednosti na otepu slame. Ksaverij ga ukaže v
svojo postelj prenesti in kmalu se zave. Potem se vsede poleg
njega ter mu prigovarja vso noč; res učaka tolažbo, da ga
vidi skesanega in vdanega umreti. Nato še-le si privošči ne¬
koliko počitka.

5. Preden še Ksaverij do dobrega okreva, hoče kraljevi
namestnik nezdravi otok zapustiti ter ga vzame s seboj. Po dva¬
kratnem malem zadržku — v saracenskem mestu Melinde in
Skoteri — pride Frančišek 6. dan maja 1. 1542 v Goo, glavno

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol. 967

indijsko mesto. Bilo je tu še v dobrem spominu neko imenitno
prerokovanje duhovnika Petra Kavilanskega iz reda sv. Trojice,
ki so ga bili 1. 1497 zavoljo vere s puščicami ustrelili. Govoril
je namreč, preden je izdihnil, te-le besede: „V malo letih nastal
bo v cerkvi božji nov duhovni red, ki se bo po Jezusu imenoval.
Eden njegovih prvih očetov, navdihnjen po Sv. Duhu, bo pre¬
hodil vso Indijo do poslednjih pokrajin in večji del prebivavcev
se bo na njegovo besedo spreobrnil k pravi veri.“ — Ksaverij
se. odpravi v bolniščnico, kjer si tudi izvoli stanovanje. Drugi
dan gre k mestnemu škofu, Ivanu Albukerškemu, iz reda sv.
Frančiška, ki ga sprejme z vso ljubeznivostjo in mu od svoje
strani obeča vso mogočo podporo.

Z vero bilo je v Indiji silno žalostno. Krščanstvo ni sicer
popolnoma ugasnilo, ali povsod so je zaničevali in sprijenost kri¬
stjanov je bila grozovita; podkupljivost, odrtija in skrivni umori
so bili na dnevnem redu. To je delalo silno slab vtisek na novo-
krščence, tako da so se kmalu zopet v poganstvo povračevali.
Manjkalo je tudi delavcev. Zunaj Goe so bili po vsej Indiji
samo štirje duhovniki. Zato po veliko krajih vse leto niso imeli
ne svete maše ne pridige. Pogani so se popolnoma poživinili.
Darovali so svojim malikom večinoma krvave darove, celo svoje
otroke so jim klali očetje. Te ostudnosti napolnijo Ksaveriju srce
s plamtečo gorečnostjo in lotil bi se bil tudi nemogočega, da bi
le zabranil ta zla. Modro prične svoje delo s kristjani, posebno
s portugalskimi, katerih zgled je imel na novokrščene Indijane
največ vpliva. Ko opravi sv. mašo, se mudi zjutraj po bolnišč-
nicah, deleč bolnikom darove, ki jih od hiše do hiše izprosi.
Potem obišče jetnike. Nazaj grede kliče z zvončkom v roki
otroke, opominjajoč družinske očete, naj vendar zavoljo Boga
svojim otrokom in sužnjem dovolijo priti h krščanskemu nauku.
A celih trumah se zbirajo otroci okoli duhovnega očeta, nekoliko
iz radovednosti, ali pa tudi na povelje svojih starišev, ki navzlic
svoji sprijenosti vendar le pobožnega duhovnika spoštujejo. Kmalu
se otroci tako privadijo bogaboječnosti in lepemu vedenju, da se
odrastli jamejo nad njimi razgledovati, črez nekaj časa začne
Ksaverij očitno pridigovati. Od vseh strani pridere ljudstvo vkup
ter se pokaže, koliko premore od božjega duha navzet. pridigar.
Očitni grešniki so najprvi, ki se v strahu pred peklom obtožujejo
svojih grehov. Dejanja so spričala, da je njihova spreobrnitev
1’esnična: goljufne pogodbe so se razdirale, odrtije ponehovale,
krivično pridobljeno blago se je vračevalo itd. Tako so bili pre-

968 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

bivavci v petih mesecih ravno tako bogoslužni, kakor so poprej
bili brezbožni. — Sedaj zve Ksaverij, da ob vzhodnjem morskem
obrežju živi ljudstvo, Paravas ali ribiči zvani, ki so Portugalcem
na ljubo sicer bili sv. krst sprejeli, pa se od poganov nič niso
ločili, ker so bili brez pouka v krščanstvu; pokrajina pa da je
silno nerodovitna ter jo kupci le za malo časa obiskujejo, da na¬
birajo tam biserov. To mu je dovolj, da se kmalu tja odpravi.
Z dvema malabarskega jezika zmožnima mašnikoma se tja po¬
dviza sredi meseca vinotoka leta 1542.

6. Na Komorinskem predgorju, 600 milj proč od Goe, najde
Ksaverij pogansko vas. Ne da mu iti naprej, da ne bi Jezuso¬
vega imena oznanjal; a odpravijo ga z odgovorom, da se brez
dovoljenja deželnega gospoda vera ne sme premeniti. Tu se mu
sporoči, da je neka gospa že tri dni na porodu, da jej pa niti
molitve poganskih duhovnikov, niti naravni pripomočki ne olajšajo
velikih bolečin. Svetnik gre z nekim tolmačem k njej, jej raz¬
loži poglavitne verske resnice in jo opomni, naj zaupa na Boga
kristjanov. Na njeno prošnjo jej podeli sveti krst; potem žena
srečno porodi in popolnoma ozdravi. Nato ga vsa družina prosi
na kolenih pouka in vse vre skupaj, da bi videli tega čudo¬
delnega moža. Po božji naredbi pride tudi ravno tedaj neki
kraljevi služabnik v vas. Frančišek hiti k njemu in mu tolikanj
ljubeznivo razlaga Jezusov nauk, da ga kmalu pridobi. To videč,
spreobrnejo se vsi ondotni prebivavci h krščanski veri. Svetnik
se podviza dalje, da pride do ribičev. Najde jih, kakor so jih
bili popisovali. Trudi se, da se nauči njihovega jezika in, pre-
stavivši ves katekizem v njihov jezik, prehodi potem vso ondotno
naselbino, obstoječo iz trideset vasi. Otroke, ki so se najlaglje
naučili verskih resnic in molitev, porablja v to, da odrastlim
tako dolgo ponavljajo nauke, dokler jih še oni na pamet ne vedd.
Po pouku črez mesec dni skliče najrazumnejše iz vasi skupaj,
jim poda kratek spisan katekizem in jim naroči, naj ob nedeljah in
praznikih v svojih zbirališčih vse to ponavljajo, kar jih je bil učil;
potem odide zopet v drugo vas. Kjer najde večje število pre-
bivavcev, da jim cerkve postaviti, priporočevaje jim, da naj skrbe
za lepoto Gospodovih hiš. Število krsta željnih je bilo semtertja
toliko, da Ksaverij večkrat zavoljo truda roke ni mogel več
vzdigovati. Že število po sv. krstu umrlih otrok je bilo nad tisoč.
K pameti prišli otroci bili so tako goreče želeli, se naučiti resnic
sv. vere, da svetnik ni imel pokoja pred njimi ter se je v kak
kotiček jim moral skriti, če je za potrebo hotel jesti.

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

969

Kadar je obolel kateri poganov, iskali so pomoči pri očetu
Ksaveriju. Ker pa povsod ni mogel sam biti, pošiljal je naj-
izvrstnejše mlade svoje učence k bolnikom. Ti pa so vsekdar,
kadar so šli po takem poslu, s seboj vzeli kak molek, sv. razpelo
ali svetinjsko puščico očeta Ksaverija. Če je bolnik slovesno raz¬
odel svoje želje po krščanski veri in svetem krstu, dotaknili so
se ga s temi svetimi rečmi in pri tej priči je bolnik ozdravel.
Nekega dne pridejo med Ksaverijevo pridigo ljudje iz vasi Ma-
napar, proseč ga, naj bi prišel na pomoč enemu njihovih naj-
veljavnejših mož, ki ga
je bil hudobni duh ob¬
sedel. Da s pričetim
poukom ni treba prene¬
hati, pokliče nekatere
mlade kristjane, jim da
svoj naprsni križ in jih
odpošlje v Manapar,
hudobo izganjat. Ko ti
pridejo tja, obsedenec
grozovito kriči in divja.

Neboječe zapojo mlade¬
niči pred njim cerkvene
molitve, ter obsedenca
prisilijo, da križ poljubi.

Ko se dotakne križa,
zbeži hudobni duh. Ve¬
liko pričujočih spozna
zmagovalno moč sve¬
tega križa, se pri tej
priliki spreobrnejo ter
ostanejo dobri kristjani.

7. Število kristjanov
je rastlo od dne do dne, a njegova tovariša, Pavel Kamerin in
Frančišek Mansila, nista prišla za njim. Primoran je torej svetnik,
poiskati si novih sodelavcev. V ta namen vzame sposobnih mla¬
deničev lepega vedenja s seboj v Goo, da se ondi izšolajo in
potem nazaj se vrnivši svoje rojake poučujejo. V mladeniškem
odgojišču v Goi, kamor sprevede te učence, najde svoja prejšnja
tovariša, ki so ju po dovoljenju kraljevega namestnika ondi bili
pridržali. Ksaverij pusti o. Pavla v odgojišču, Mansilo pa z
dvema duhovnikoma in nekim bratom vzame s seboj in jim od-

970 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

kaže pokrajino ob morskih obalih. On sam obhodi travankorsko
kraljestvo, spreobrne v enem mesecu deset tisoč malikovavcev,
postavi 45 cerkev in pridiguje pod milim nebom, ker so zaradi vkup
navrelih trum bile vse cerkve premajhne. Sedaj mu Bog podeli dar
jezikov, da govori z divjaki, ne da bi se učil njihovih narečij.

Brahmani, malikovavski duhovniki, videč, da se vse odvrača
od malikovavstva, najmo zavratnih morivcev, naj bi ga s pušči¬
cami usmrtili; pa le ena odstreljenih puščic ga lahno rani na
roki. Ravno tako Bog še več drugega zalezovanja brez vse
škode od njega odvrne. Kar zapreti deželi in posebno kristjanom
nova nevarnost. Badagje, divje pogansko ljudstvo, prihrume v
kraljestvo Travankor. Trepetaje beži vse v središče dežele.
Ksaverij moli k Bogu, naj ne izda svoje črede volkovom. Potem
zbere v naglici trumo gorečih kristjanov in hiti s križem v roki
njim na čelu sovražniku naproti, približajočemu se z urejeno
vojno. Blizu njih Ksaverij obstoji in jim zakliče z gromovitim
glasom: „V imenu živega Boga vam velevam obstati in v domo¬
vino se povrniti!" Sovražnike napade neki nerazumljivi strah
in spuste se v največjem neredu v beg. Kralj, ki je bil s svojo
armado že na potu, ga pokliče k sebi. Objame ga kot rešitelja
kraljestva in mu reče: „Kakor mene imenujejo velikega kralja,
tako se ti odšle imenuj velikega očeta!" Ksaverij kralja pouči,
da gre vsa zahvala le Bogu kristjanov in da je bil on le orodje
v roki tega Boga. Toda kralj ni razumel pomena teh besed,
ker napuh in nasladnost sta mu otemnila dušo, da ni bil do¬
vzeten za luč sv. vere. Vendar pa vladar svetniku dovoli, da sme
povsod pridigati in da smejo njegovi podložniki krščansko vero
sprejeti; podeli celo veliko denarja v podporo za ubožce.

8. V Kulanu, mestu ob morju tega kraljestva, jih Ksaverij
le malo spreobrne; večina meščanov ostane neverna, akoravno
ga vsi radi poslušajo. Silno žalosten moli zatorej k Bogu, naj
bi trdovratneže omečil in ime svojega Sina po kakem čudežu
poveličal. Nato zakliče poslušavcem: ,,Vi mojim besedam nočete
verjeti, pa sedaj poglejte, da se smete nanje zanesti!" To izgo-
vorivši veli odgrebsti jamo prejšnji dan pokopanega mrliča. Brž
pristopijo neverniki, mrliča izkopajo ter ga zaneso in polože svet¬
niku k nogam. Po kratki molitvi obrne se Ksaverij k njemu,
rekoč: „V imenu živega Boga ti zapovedam vstati, da daš spri-
čevanje resnici sv. vere, ki jo oznanujem." V tem trenotku se
sklone mrlič zopet zdrav po koncu. Nato vsi zakličejo: „Bog
kristjanov je vsemogočen; podeli nam sv. krst!"

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

971

Po teh in enakih čudežih zaslovi Ksaverij po vsej Indiji, da
ga najbolj oddaljena ljudstva po svojih poslancih hodijo prosit,
naj pride k njim in jih krsti. O pogledu na veliko žetev in na
pomanjkanje sodelavcev v vinogradu Gospodovem piše tedaj v
Evropo med drugim te-le besede: „Vse visoke šole po Evropi bi
prehodil in vsem, ki imajo več učenosti nego ljubezni, bi na vso
moč zaklical: „Na milijone poganov bi se dalo za krščanstvo
pridobiti, ako bi se bolj ozirali na Jezusovo stvar, kakor na
svoj dobiček!“

Med poprej omenjenimi ljudstvi so bili prebivavci na otoku
Manar prvi. ki so prosili svetnika, da bi jim oznanjal krščansko
vero. Pošlje jim duhovnika, čigar delovanje Bog blagoslovi s
tolikim uspehom, da vsi sprejmo krščansko vero. Edini kralj, v
mestu Cejlon stanujoč, ostane zaprisežen sovražnik sv. vere ter
pošlje vojščakov na otok, da bi kristjane pomorili. Ko jih 700
z veseljem pretrpi mučeniško smrt, sprejmo častniki, kraljevi
služabniki in celo njegov sin krščansko vero. Ko grozovitnež
tudi svojega sina da umoriti, najdejo drugo jutro na njegovem
grobu prelep križ, ki ga pogani brž ko brž razdrobe; a drugo
jutro se zopet prikaže, in ko ga hočejo zopet razbiti, prikaže se
v zraku svetlo znamenje križa. To čudo preveri vse navzoče.
Tudi kraljeva sestra postane skrive kristjanka, pouči svojega sina
in vnuka v krščanski veri ter ubeži ž njima v mesto Goo.

Ksaverij gre med tem v Kohin, da se ondi dogovori z ve¬
likim namestnikom Mihelom Vacem, kako bi se zatrlo nekrščansko
življenje uradnikov in pa njihove denarne odrtije, zakaj to je bil
velik zadržek razširjanju krščanstva. Potem piše dolgo pismo
Portugalskemu kralju, ter mu z evangeljsko odkritosrčnostjo po¬
laga na vest, naj strahuje razuzdanosti svojih uradnikov in ob
velikih dohodkih iz Indije tudi verske reči bolj goreče podpira.
Med drugim pravi v tem pismu: „Zdi se mi, kakor bi slišal
glas Indije v nebo klicati in tožiti, da se od zakladov, ki tvoje
shrambe napolnujejo, tako malo potrosi na njene najsilnejše dušne
potrebščine. “

9. Meseca kimavca 1. 1545 napoti se Ksaverij v Malako,
da bi odtod prodrl do otokov Grškega morja. V Malaki so bili
Portugalci in pogani pogreznjeni v največje hudobije; spoved je
skoraj popolnoma ponehala. Tudi tukaj si kmalu pridobi srca
prebivavcev. Velika množica grešnikov se zopet obrne k Bogu,
veliko poganov in mohamedanov se pokristjani. Toda v nobenem
mestu ni storil toliko čudežev, kakor le-tu. Ozdravel je, kdor

972 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

se je le njegovega oblačila dotaknil, mu roko poljubil, ali pa ga
je bil on blagoslovil. Neka deklica, že tri dni v grobu, je po
njegovi molitvi zopet oživela. Vendar pa vkljub tem čudežem
veliko spreobrnjencev kmalu zopet zagazi v stare hudobije. Ksa-
veriju se pripeti prilika, odpeljati se v Makasar. Zato trdovratnim
Malačanom prerokuje strašno šibo božjo po kugi in vojski ter
se odpelje proti Ambijonskemu otoku; tam krsti veliko trumo
otrok in veliko duš pridobi Jezusovemu kraljestvu. Vojniki ne¬
kega španskega brodovja so ravno ondi hudo mrli za kugo.
Vsakdo se jih je ogibal, le Ksaverij je bil trpečim na pomoč in
jim je storil neverjetno veliko dobrega. Neki Portugalec, Aravs
po imenu, mu je pomagal z dovažanjem zdravil in živeža.
Nekega dne da ga Ksaverij prositi vina za bolnike. Aravs reče,
ker je vino nerad dal, da je to zadnje, ki ga ima upati od njega.
Svetnik, to zvedevši, reče v sveti gorečnosti: „Kako more Aravs
vino za se obdržati in ga odreči udom Jezusa Kristusa, on, ki
bo kmalu umrl in čigar vse premoženje se bode potem med ubožce
razdelilo!“ V malo dneh se izpolni prerokba.

Ko odjadra to brodovje, napoti se Ksaverij na Moluške
otoke. Ob vožnji mu pade naprsni križ v morje. Prišedši na
enega teh otokov priplava rak z njegovim križem v kleščah in
položivši ga na suho zgine zopet v globočino. Frančišek na
otoku Rosalao spreobrne enega samega pogana, ki po njegovi
prerokbi črez štirideset let umrje kot svetnik. Na otoku Ulate
posreči se mu bogata žetev. Otočani namreč so stali oboroženi
in kralja so bili v glavnem mestu obkolili sovražniki. Že se
mislijo zavoljo pomanjkanja vode vdati, ker so jim sovražniki
zaprli vse vodotoče in studence. Ksaveriju se posreči, da pride
v mesto. Postavi se pred kralja in pravi: „Dovoli mi, da tukaj
postavim križ, in zaupaj v Boga, ki sem ti ga jaz prišel oznanjat.
Njemu je vse pokorno in on da dežja, kadar se mu dopade.
Obečaj mi, ako nas usliši, da spoznaš njegovo vsemogočnost in
se s svojimi podložniki podvržeš njegovi sveti postavi. “ Kralj obeča.
Ksaverij da križ postaviti, se vrže vpričo neštevilne trume
ljudstva na tla in prosi za Kristusove krvi voljo dežja, ljudstvu
na blagor. Komaj dokonča molitev, prevleče se nebo z oblaki
in kmalu pade toliko dežja, da so za dalje časa z vodo preskrb¬
ljeni. Sovražniki vsled tega nehajo mesto oblegati, kralj pa in
vse njegovo ljudstvo prejmd sv. krst. Na kraljevo prošnjo ozna-
nuje Ksaverij še drugim njegovim ljudstvom cele tri mesece
sveto vero. Med veliko spreobrnjenci v mestu Ternate bila

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol. 973

je saracenska kneginja Pocaraga, ki je bila Indijcem in Portu¬
galcem zgled pobožnosti.

10. V Ternatu zve svetnik, da se kakih 60 milj odtod na¬
hajajo otoki, kjer je bilo že poprej krščanstvo, pa je bilo sedaj
že skoraj ugasnilo. Prijatelji mu pripovedujejo, kako so otoki
nerodovitni, zrak silno nezdrav, vedni potresi in nevarnosti za¬
voljo ogenj bljuvajočih gora, da so naselnild silni divjaki, suro-
vejši mimo vseh barbarskih ljudstev, ki celo svoje postarane
stariše pri pojedinah žrd. Vendar Ksaverij po vsej sili hoče tja,
da bi njih duše otel. Namestnik zatorej okliče prepoved, da ga
nobena ladja ne sme prepeljati na te otoke. Zavoljo te posil-
nosti se Frančišek očitno pritoži, rekoč: „Kdo so ti ljudje, da
hote božji vsemogočnosti meje staviti in s tako malo mero meriti
milost našega Zveličarja? Bivajo li tako trda srca, ki bi se
mogla ustaviti moči Najvišjega, ako se mu dopade, jih omečiti;
tisti moči, ki suho drevo ozeleni in iz kamenov more storiti
Abrahamovih otrok? Ali naj bi bila ta ljudstva izključena od
najsvetejše daritve, ki jo hoče Kristus v vseh narodih darovati
svojemu nebeškemu Očetu? Ko bi ti otoki imeli lepo dišečega
lesa ali zlatih rudnikov, srčno bi se tja upali kristjani; ker so pa
le duše ondi pridobiti, zato so take mevže in strahopetci. Ali
naj ljubezen manj velja, kakor skopost in lakomnost?“

Ksaverij ve se spraviti na ladjo in pride na otok More.
Prebivavce v prvi vasi kmalu pridobi s svojim ljubeznivim obna¬
šanjem. Večina izmed njih so bili že krščeni, pa se jim je o
krstu le še malo sanjalo; njih vera je bila zmes mohamedanstva
in poganstva. Spreobrnivši prvo vas gre od kraja do kraja;
velika množica nevernikov se spreobrača, križi se postavljajo in
cerkve zidajo. Tolo, glavno mesto na tem otoku s 25.000 pre-
bivavci in pa mesto Momoja ste se popolnoma pokristjanili. En
sam rod, Javari po imenu, divje v dupljah in gozdih prebivajoče
ljudstvo, noče poslušati in hote svetnika še celo kamenjati; a
Bog ga po čudežu otme. Ksaverij namreč urno neko bruno ob
bregu reke potisne v vodo, in bruno ga^ onkraj splavi kakor
blisk, kjer ga kamenje ne doseže več. Crez tri trudapolne pa
blagovite mesece se vrne nazaj v Goo, da bi si poiskal sodelavcev
in uredil nekatere redovne potrebe.

V Malaki je že na odhod v Goo pripravljen, ko ravno ne¬
katere ladje iz Kine prijadrajo v luko. Na eni teh ladij je bil
neki Japonec, Anger po imenu, bogat in plemenitega rodu; bil
je pa v svoji mladosti razuzdanec in je pozneje v nekem prepiru

974 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

ubil enega svojih rojakov; zato so mu bili sorodniki tega po¬
bitega vedno za petami, da bi se nad njim zmaščevali. Ta Anger
je bil razodel grede med vožnjo po morju kupcu Alvarecu, kako
ga grize vest, in Alvarec ga je bil potolažil, da bode v Malaki
našel nekega svetega in učenega duhovnika, in po njem dobil
popolni mir svoje duše. Anger najde Ksaverija v Malaki, ravno
ko moli v cerkvi Matere Božje. Odkrije mu vse svoje srce.
Svetnik ga ves prijazen sprejme, v krščanstvu pouči in odpošlje,
naj bi utrdil njegovo spreobrnitev, z dvema služabnikoma v Goo,
kamor je sam mislil kmalu priti. Ksaverij odjadra v Kohin. V
cejlonski morski ožini zajme ladjo silna vihra, ki tri dni zapored
buči in razsaja. Ksaverij spove vse, ki so bili na ladji, opomi-
njevaje jih k molitvi. V trenotku pa, ko vihar ladjo drvi proti
morskim pečinam in že vsi mislijo, da se razdrobi v drobne
kosce in je pogrezne v prepad, stopi Ksaverij na krov ladje,
spusti olovnico na dno morja ter zakliče: „Veliki Bog, Oče, Sin
in Sveti Duh, usmili se nas!‘‘ — Ladja obstoji, vihar se poleže
in vsi so bili rešeni.

11. Svete Neže dan leta 1548 dospe svetnik v Kohin, od
koder odpiše po sodelavcev v Evropo. Potem obišče Ribiško
obrežje, kjer ga Para vi, njegovi prvi spreobrnjenci, sprejmejo z
neizrekljivim veseljem. Na Cejlonskem otoku spreobrne kandskega
kralja in pride 10. dan sušca v Goo. Tu poleg drugih apostol¬
skih del Angerja najprej poučuje in ga binkoštni praznik krsti
z njegovima služabnikoma vred. Anger prejme po svoji želji
ime „ Pavel od sv. vere“, ker se je ustav v Goi tako imenoval.
Razodeval je Anger toliko pobožnost, da se Ksaveriju želja obudi,
luč sv. evangelija zanesti tudi na Japonsko, ker je že pri prvem
Japoncu obrodilo tako lep sad. Tudi ne prezre, da mu je božja
previdnost Angerja poslala za kažipot. Zavoljo neugodnega let¬
nega časa mora pa črez poletje ostati v Goi.

Da se zopet okrepča za apostolska dela, vda se v tem času
notranjemu življenju. Odtegne se v svojo na vrtu postavljeno
samijo, kjer ga Bog navda s toliko tolažbo, da mora večkrat
obleko na sebi razgaliti, da mu ne poči ljubezni plamteče srce.
Za te dobe pride pet jezuitov, med njimi o. Ivaspar Barceja, iz
Evrope v Goo. Ksaverij jim odkaže pokrajine njihovega delo¬
vanja, jim poda v 30 točkah zapopadene potrebne nauke in od¬
ide potem v Malako, da bi odtod odrinil na Japonsko. Tukaj
zve, da je eden japonskih kraljev odpravil poslance v Indijo, ki
naj bi pridobili krščanskih učenikov. Napotilo ga je bilo k temu

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

975

namreč to-le: Bila je v onih pokrajinah takoimenovana „ opuščena
hiša“, kjer so zaradi razsajanja hudobnih duhov morali ljudje iz
nje pobegniti. Ko so portugalski kupci tja prišli, oddali so jim
to hišo za prebivališče; da pa hudobne duhove preženejo, zazna¬
movali so po vseh stenah podobo sv. križa. Kralj, to zvedevši,
da znamenje križa ne le v svoji palači in ob cestah postaviti,
temveč odpravi iz radovednosti, kakšna li mora ta vera biti, one
poslance v Indijo po mož, ki bi bili v njej dobro poučeni. Vsled
tega se Ksaverij podviza z odhodom ter 24. dan rožnika 1. 1549
s Pavlom od sv. vere in ž njegovima služabnikoma, Janezom in
Antonom, na kitajski ladji odjadra v Japonijo. Tja dospe dne
13. velikega srpana leta 1549 v Kangoksimo, Pavlov rojstveni
kraj. Gredoč med vožnjo je Ksaverija Pavel učil japonskega
jezika. Ta uk nadaljuje na Pavlovem domu še štirideset dni ter
med tem časom vso njegovo družino spreobrne in krsti. Brž
ko pride v Kangoksimo, pa se odpravi Pavel do kralja, šest milj
odtod oddaljenega. Kralj ga prijazno sprejme. Radoveden, kakor
vsi Japonci, stavi mu sto in sto vprašanj, kakšna je dežela, od
koder pride, kako se ljudje ondi obnašajo, kako vero, kake šege
in navade imajo. Pavel govori posebno o krščanski veri in videč,
da ga radi poslušajo, pokaže jim lepo podobo Marije z detetom
Jezusom v naročju, kojo mu je bil Ksaverij podaril. Kralj s svo¬
jimi dvorniki pade na kolena pred to podobo in jo potem ukaže
nesti svoji materi. Pavel pripoveduje materi kraljici vse prigodbe
iz Jezusovega življenja, ki jej ugajajo tolikanj, da, ko Pavel od¬
ide na svoj dom, pošlje za njim nekega dvornika s prošnjo, da
bi še njej oskrbel eno takih podob.

Ksaverij, te ugodne volje na kraljevem dvoru jako vesel,
hiti tem bolj, da bi se naučil deželnega jezika. V praznik sv.
Mihaela odpravi se v kraljevo dvorano, kjer ga po Pavlovem
priporočilu sprejmd z veliko častjo. Kralj in kraljica se ž njim
kratkočasita doigo v trdo noč. Ne moreta se dosti načuditi, da
so Ksaverij in njegovi tovariši samo zategadelj zapustili svojo
domovino in prišli v tolikih težavah in nevarnostih na Japonsko,
da bi jim pokazali pot v zveličanje. Pri tej priliki izreče kralj
znamenite besede: „Le dobro shranite svoja sv. pisma in bukve,
zakaj če je vaša postava prava, uprli se bodo vsi hudobni duhovi
zoper njo in od njihove zlobnosti se vam je vsega bati.“ Nato
dd svetniku dovoljenje, da sme po vseh njegovih deželah pridigati,
očitno naznanivši tudi svojim podložnikom, da smejo brez strahu
krščansko vero sprejemati.

976 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

12. Neutegoma jame Ksaverij v Kangoksimi pridigati, za¬
čenši z razlaganjem prvega člena apostolske vere. Nauk o
troedinem Bogu in vsemogočnem Stvarniku nebes in zemlje na¬
pravi velikanski hrup, zakaj Japonci so bili v najostudnejše ma¬
likovanje pogreznjeni. V sami Meaki, glavnem mestu največjega
japonskega otoka (vsa Japonska je nekdaj obsegala 66 malih
kraljestev po skoraj neštevilnih otokih), je bilo 3893 mir ali
templov tujih malikov in 2117 mir ali templov starih japonskih
božanstev. S prvega so se tej novi veri posmehovali; umnejši
pa so vendar sodili, daje skoro neverjetno, da bi kak tujec brez
dobička storil tako dolgo pot, naj bi jim pravljice dopovedoval.
Zategadelj ravno ti svetniku razodenejo svoje dvome in Ksaverij
jim jih razloži tako jasno, da jih že v malo dneh mnogo prosi
sv. krsta. Ksaverij pa je te misli, da bi se evangelije še-le tedaj
hitro razširjalo, ako bi se dali pridobiti „bonci“, malikovavski
duhovniki, katerih je bilo 50.000. Zato se loti njihovega glavarja,
80 let starega moža, ki je bil zavoljo svoje učenosti in rednega
življenja tako spoštovan, da mu je kralj izročeval najvažnejša
opravila. Prepriča ga, da je krščanska vera resnična, a ne
more ga pripraviti, da bi svoj napuh uklonil pod evangeljski
jarem ponižnosti. Ravno tako tudi drugi „bonci“ sicer radi po¬
slušajo njegove pridige, pa čutijo se preslabe, da bi svoje ne¬
rodno življenje uravnali po naukih svetega evangelija in se od¬
povedali časnemu dobičku, ki jim ga je prinašala njihova služba.
Samo dva, manj spačena od drugih, sprejmeta krščansko vero,
vsi drugi pa stavijo Ksaveriju mnogo ovir, videč, kako se ljudstvo
v obilnih trumah spreobrača h krščanstvu. K spreobračanju pa
največ pripomorejo Ksaverijevo ostro življenje in čudeži, ki jih
Bog dela po njem.

Največ hrupa obudi ta-le čudež: Hči nekega plemenitaša umrje
v najlepših mladih letih. Že tisoč obljub je bil storil oče svojim
malikom, pa le ni bil uslišan, in to ga pripravi v divjost in obupnost.
Dva novospreobrnjenca ga skušata utolažiti, svetujoč mu, naj se
obrne do Ksaverija in ga prosi, da mrtvo hčer zopet oživi.
Žalostni oče hiti k svetniku, mu pade k nogam in ga roti s
solzami v očeh, naj mu hčer zopet oživi, in potem hoče rad
krščansko vero sprejeti. Ksaverij, ganjen po očetovih prošnjah,
še bolj pa po nesreči poganskega ljudstva, moli s svojim tova¬
rišem Fernandecem za mrtvo hčer. Spoznavši po božjem raz¬
svetljenju, da je uslišan, vstane od molitve, rekoč: „Idi, tvoja
hči živi! “ Japoncu se zde te besede nespodobna šala ter ves

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

977

nevoljen reče: „Kako je to, jaz sem svojo hčer mrtvo zapustil,
on pa pravi, da živi?“ Ves nezadovoljen gre domov; na potu pa
mu pride eden služabnikov naproti in mu zakliče, da njegova hči
živi in je popolnoma zdrava, Vesel in strmeč hiti, kar le more,
domov. Ko pa stopi v hišo, priteče mu hči v naročje, in na vpra¬
šanje, kdo jo je otel smrti, pripoveduje, da sta po njeni smrti
prišla dva častitljiva moža in sta hudobnim duhovom iztrgala
njeno dušo, ki se je zopet povrnila v truplo ter da je sedaj
popolnoma zdrava. Brž se vrne oče s hčerjo vred nazaj h
Ksaveriju se mu zahvalit. Hči, komaj da svetnika ugleda, zakliče:
„Oče, to sta tista moža, ki sta me peklu iztrgala,“ in jima pade
k nogam, kakor tudi oče. Oba prejmeta pouk in potem sv. krst.
Vsa hiša in mnogo drugih posnema njijun zgled. Velik hrup na¬
stane po vsem kraljestvu in hitro se razširja sv. evangelije.

13. Tega uspeha sv. evangelija se „bonci“ prestrašijo, boječ
se za čast in živež. Zato ukrenejo, evropskega bonca, kakor so
zvali Ksaverija, pogubiti. Zmerjajo ga in lučajo s kameni nanj,
naposled pa gredo h kralju, da bi ga naklonili, naj izžene tega
Evropejca. V tem jih še bolj podpira ta okolnost, da kralj ni
bil dobre volje, ker so Portugalci, ki so poprej zmeraj zahajali
v Kangoksimo, letos ostali v Firandski luki, ki je bila last nje¬
govih sovražnikov. Kralj je namreč mislil, da bode tako kupčija
Škodo trpela in bi bili misijonarji to lahko odvrnili. Vendar pa
zvit in precejen, toda ne mož-beseda, boncem odgovori, da ni
nikdar mislil vere kaj preminjati, in je le zato Evropejcem se
skazal naklonjenega, da bi portugalske kupce privabil v svoje
kraljestvo in tako svojim podložnikom koristil; ker pa niso mož-
beseda ostali, vedel se bode že nad njimi zmaščevati. Nekatere
dni potem izide kraljev razglas, ki misijonarjem pod smrtno
kaznijo prepove pridiganje, podložnikom pa krščansko vero. Ksa¬
verij hiti h kralju in ga zagotavlja, da ni nič vedel o odhodu
svojih rojakov in da si bode vse prizadel, drugo leto jih zopet
le-sem potegniti; toda kralj, po boncih prestrašen, ostane pri
svojem ukrepu. Ksaverij torej uredi malo krščansko občino, za¬
pusti jej Pavla z lastnoročno mu spisanim katekizmom, ter krene
naprej v kraljestvo Firando. Krščanska občina kangoksimska
Pa je ostala, akoravno so bonci Pavla pregnali, tako zvesta in
trdna v veri, da je v 13 letih po njihovem prizadetju se spre¬
obrnilo 500 malikovavcev in je kralj, željen, da bi bili vsi nje¬
govi podložniki tako zvesti, po mosijonarjev pisal jezuitskemu
provincijalu v Indijo.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 62

978 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

V Firandu, kamor se Ksaverij po velikem trpljenju in po
mnogih nevarnostih pripelje s svojimi tovariši, sprejmo ga Portu¬
galci z največjim veseljem in streljanjem. To priklanjanje mu
pridobi toliko čast, da mu kralj — tudi na kljubovanje kan-
goksimskemu kralju — precej podeli neomejeno oblast, da sme
po vsem kraljestvu oznanjati krščanstvo. V dvajsetih dneh je
krstil že več poganov nego v Kangoksimi leto in dan. Spod¬
bujen po tem izvrstnem uspehu se nameni Ksaverij sv. evangelije

oznanjati v Meaku, v glavnem mestu vsega japonskega kraljestva.
Pot tja ga privede najprej v glavno mesto nangatskega kralje¬
stva, 120 milj od Firanda. Tu biva mesec dni, pa brez sadu.
Odtod gre še 100 milj naprej v Meako, da bi od Daira (glavarja
črez vso Japonijo) dobil dovoljenje, po vsem kraljestvu pridigati.
Ker večkrat zaide, hodi cele tri mesece do tja. Plezati mu je
črez strme gore, prebresti velike reke in morske ožine in poleg
tega uči še po nekaterih vaseh in trgih, kar ga semtertja pri¬
pravi v smrtne nevarnosti. V nekem mestu ga že iz mesta

tirajo, da bi ga kamenjali, kar strahovita nevihta razkropi nje¬

gove ubijavce. Meseca svečana 1. 1551 pride naposled v Meako.
Kubo (prvi cesarjev minister) se je ravno uprl zoper Daira;
zatorej ni bilo mogoče svetniku zaslišanemu biti. Za njegove
pridige se skozi štirinajst dni nihče ni zmenil v teh zmešnjavah.
Vsled tega se vrne nazaj v Amanguhi, glavno mesto nangat¬
skega kraljestva.

14. V Amanguhi Ksaverij kralju sporoči, da mu je od na¬
mestnika iz Indije in od škofa iz Goe prinesel pisem in darih
Kralj ga prijazno sprejme, občudovaje nenavadna, na Japonskem
neznana darila ter ponudi svetniku veliko zlata in srebra. Ker
pa Ksaverij tega ne vzame, marveč pove, da ni zavoljo de¬
narjev prišel v Japonijo, začudi se kralj, rekoč: „Kako, naši
bonci zlata in srebra nikoli niso siti, ti pa nočeš niti tega niti
onega?!“ Se bolj se kralj zavzame, ko Ksaverij na njegovo
vprašanje, kaj da bi mu bilo po godu, nič drugega ne zahteva,
nego dovoljenja, da bi mogel v njegovem kraljestvu oznanjati
postavo pravega Boga. Kralj, prepričan, da mora Ksaverij biti
velikodušen možak, ukaže dovoljenje očitno razglasiti ter ob
enem prepovedati, da nihče ne sme misijonarjem kaj žalega
storiti. Podari jim tudi neki stari boncovski samostan za sta¬
novanje in lep prostor za cerkev. Urno se lotijo sedaj misijo¬
narji svojega apostolskega dela; a nihče ne prosi sv. krsta, ker
nobeden noče biti prvi.

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

979

Nekega dne pridiga Fernandec na enem velikih trgov, ob¬
krožen od velike trume radovednih ljudi. Tu stopi nekdo izmed
množice, zaničuje nove nauke in pljune očetu v obraz. Vsa
množica postane nevoljna, le Fernandec je miren, še z ustmi se
ne zmrdne, le obriše se in pridiga naprej. Iz tega neki japonski
plemenitaš, ki je sicer le ugovarjat prišel, razsodi tako-le: „Vera,
ki moč daje človeku, tako krivico potrpeti, mora biti božja, in
ti evropski bonci, ki tolike žrtve prinašajo, svet in smrt zaniče-
vaje, si morajo svesti in prepričani biti večnega zveličanja, ki
ga upajo, in večnega trpljenja, s katerim pretijo hudobnim.
Razum zahteva, da se toliki darovi in tolika zla ne smejo lahko¬
miselno zaigrati." Po pridigi gre h Ksaveriju in hoče kristjan
postati. Prejemši nauk je ta prvi, ki je v Amanguhi slovesno
krščen. Njega kmalu posnema črez 500 poganov, med njimi neki
učeni in imenitni mož, ki je bil za Lavrencija krščen in je potem
30 let v Japoniji krščansko vero oznanjal, veliko imenitne gos¬
pode spreobrnil ter veliko množico mladeničev privedel v sveto
katoliško cerkev. Od njega pozve Ksaverij nesramno življenje
malikovavskih boncev ter njihove sleparije in goljufije, s katerimi
so iz ljudi denar izžemali in jih zato v zmoti pridržavali. Te
njih grdobije sedaj Ksaverij očitno razodene ter s svojimi pridi¬
gami in razgovori tako daleč pripravi, da se bonci za premagane
spoznavši preoblečejo, svoje peklensko rokodelstvo opuste in se
zapored h Kristusovi veri spreobračajo. Spoštovanje malikov
zginja, namesto njih pa molijo pravega Boga in častijo njegovega
zvestega služabnika Ksaverija. Sploh ga imajo za moža, ki mu
v kreposti in učenosti ni enakega. Bog sam proslavi njegovo
spoštovanje z velikimi čudeži. Neki mrtvoudni, sključeni nemec
ozdravi in jame govoriti, drug glušec presliši, Ksaverij sam pa
Prejme dar jezikov. Tako nanese, da se tega leta, ko Ksaverij
v  Amanguhi biva, da krstiti nad 3000 poganov; iz njih potem
Postane ravno toliko apostolov svete vere. Med tem, ko žanje
svetnik najobilnejšo žetev od svoje apostolske setve, doide mu iz
Indije nujno povelje, da mora neutegoma tja iti. Ob enem
lobi pismo od bungiškega kralja, v katerem ga ta prosi, naj
nazaj gredoč popotuje skozi Funaj, glavno mesto njegovega
kraljestva, ker tako silno želi ž njim se pogovoriti. Vsled tega
pokliče Ksaverij dva patra iz Firanda, in izročivši jima skrb za
krščansko občino v Amanguhi, odpotuje z Lavrencijem in še
štirimi drugimi krščanskimi gospodi sredi meseca kimavca leta
1551 v Funaj.

980 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

15. Kakor po navadi, potuje Ksaverij peš in nosi oltarni

kamen s svetinjami, kelih in druge cerkvene posode v vreči na

hrbtu. Komaj pa se odpravi na pot, zateko mu noge silno; a
to ga ne zadrži na potu. Naposled pa mu tolike bolečine stopijo
v glavo, da mora v neki vasi zaostati tri milje od mesta; nje¬
govi spremljevavci pa gredo naprej. Po njih zve portugalski
ladjevodja Edvard Gama, ustavivši se eno miljo pred Funajem,
da je prišel Ksaverij. Pri tej priči veli vsem portugalskim
kupcem, da gred<5 svetniku ž njim na čelu in na konjih naproti.
Ker je v tem času svetniku nekoliko odleglo, našli so ga že

zopet na potu. Ko ga ugledajo, stopi kapitan s konja, se mu

vrže k nogam ter mu poljubi roko, ves zavzet, da vidi poslanca
apostolskega sedeža v taki borni opravi in z vrečo obloženega.
Ksaverij objame vsakaterega in se zjoče veselja, vendar pa ga
ne morejo nakloniti, da bi konja zasedel. Prišedši na krasno
olepotičeno ladjo sprožijo štirikrat vse topove in oznanijo bliž¬
njemu mestu neko posebno prigodbo. Kralj pošlje enega svojih
dvornikov gledat, kaj da je. Gama odgovori, da praznujejo
prihod Ksaverijev, ki ga tudi portugalski kralj visoko spoštuje,
ker je veličasten in izvrsten mož. Dvornik se temu čudi tem¬
bolj, čim hudobnejša so bila obrekovanja, katera so bonci z
Amanguhe raztrosili v Funaju, rekoč, da je Ksaverij s hudiči v
zvezi, kar so bili sami videli, in je tak malopridnež, da se studi
že golazni, koje je ves živ, in tako naprej. Nadalje pripoveduje
dvornik, da je njegov kralj silno umen mož, ki se v sodbi ne pre¬
nagli, in če ga Portugalci zagotovijo, da je Ksaverij brez graje,
gotovo jim bode več verjel, kakor boncem, o katerih pač dobro ve,
da so nevoščljivi hudobneži. Sedaj se Gama poteza za Ksaverijevo
čast, našteva njegova dela, zasluge in čudeže ter konča s tem,
da vse, kar je povedal, še senca ni proti temu, kar je Ksaverij
storil. Dvornik, vesel tolike hvale, vse to sporoči svojemu kralju-
Kralj odpošlje Ksaveriju slovesno spremstvo in z lastno roko
pisan list, proseč ga, naj pride k njemu in ga uči spoznati pravega
Boga. Ksaverij odgovori ustmeno, da bode prišel.

16. Ker je Gama silno prigovarjal, je svetnik dovolil, da
ga kar najslovesneje sprevedejo h kralju. Kralj ga pričakuje
stoje, mu gre sam naproti, ter se mu pokloni trikrat do tal,
čemur se čudijo vsi. Ravno tako pa stori tudi Ksaverij ter hoče
kralju roko poljubiti; a kralj se vzdigne in mu veli vsesti se
poleg njega. Ko se kratko pogovori, Ksaverij s svojo ljubezni¬
vostjo tolikanj prevzame kralja, da mu je ves zaupen, kakor

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol. 981

kakemu staremu znancu. Ko se govorica zasuče tudi na sveto
vero, razloži Ksaverij ob kratkem poglavitne resnice. Kralj ga
vesel in čudeč se posluša, rekši potem bratu: „Ali more biti kaj
lepšega in višjega, kakor to, kar smo ravno slišali? Ali je kaka
reč, ki bi bila bolj po pameti? Naši bonci nam le basni pripo¬
vedujejo in ne morejo govoriti, da ne bi sami sebi ugovarjali;
njih vednost je le zmešnjava. “ Odšle zahaja Ksverij s svojimi
tovariši večkrat na kraljev dvor. Vedoč, da se vera težko uvede,
kjer strasti gospodujejo, trudi se pred vsem drugim, mladega
kralja nakloniti, naj se moško ustavlja hudemu nagnjenju in od¬
pravi z dvora vsa netila hudih strasti. To se mu z božjo
milostjo tudi posreči. Potem ga nakloni k obilnim milodarom,
da bi po njih dosegel milost vere. Tudi v to dovoli kralj, ako-
ravno so ga bili skopuhi bonci učili, da so ubožci od bogov za¬
puščeni ljudje. Poleg tega uči Ksaverij po hišah in mestnih
trgih. Kraljeva naklonjenost mu pomore veliko, da obilna mno¬
žica prosi svetega krsta.

Enkrat pridiga na velikem mestnem trgu, kjer so se sešli
do malega vsi prebivavci. Tu stopi nenadoma pred njega najbolj
učeni in čislani izmed boncev, po imenu Giran, s katerim se je
bil Ksaverij večkrat na dvoru razgovarjal o veri, da bi japonsko
vero očitno branil. Ali Ksaverij ga o resnici svete vere pre¬
priča tako določno in jasno, da Giran, na kolena padši, s po¬
vzdignjenimi rokami in ves objokan glasno spoznava: „Tebi, o
Jezus Kristus, edinorojenemu Sinu pravega Boga, se vdajam;
tebe spoznavam v svojem srcu in s svojimi ustmi kot svojega
Stvarnika, Gospoda in Odrešenika, čuj, japonsko ljudstvo, čujte,
vi bonci, moji bratje, jaz spoznavam, da vse, kar sem govoril
in učil, ni nič drugega, nego laž, in da ni drugega pravega
Boga, razen tega, ki ga oznanja ta sveti mož. Prosim vas v
vsej ponižnosti odpuščenja, da sem vas dosihdob goljufal in vas
rotim, oznanite vsemu svetu, da sem svoje zmote spoznal in
sedaj nobene druge vere za pravo ne spoznavam, kakor krščansko,
ki se vam tu oznanuje.“ Ta nenadna spreobrnitev Girana na¬
pravi velik hrup, pa tudi tolikanj pretrese srca, da jih še tisti
dan nad 500 prosi svetega krsta. A Ksaverij podeli krst le
Giranu in nekaterim drugim bolj poučenim, odklonivši druge za
prihodnji čas, da jih med tem da dobro poučiti.

17. Zaradi Giranove tako očitne spreobrnitve se drugi bonci
grozno raztogote in premišljujejo, kako bi mogli apostolskega
moža pogubiti. Odločijo se napraviti upor in v zmešnjavi svet-

982 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

nika s Portugalci vred ubiti. Na povelje najvišjega bonca zapro
vse temple in na njih vratih nabijejo ukaze, da je prepovedano
malikom darovati, dokler Portugalci niso iz dežele pregnani. To
ima uspeh; razdraženi pogani prihrume nad bonce, naj jim temple
odprd; ker se pa to ne zgodi, hočejo Portugalce napasti. Že
jih dere na tisoče in tisoče proti luki. Portugalci, videč ne¬
varnost, se s čolni umaknejo na morje. Tu se še-le domisli
Gama, da je Ksaverij v mestu ostal in je izpostavljen vsem ne¬
varnostim. Vrnivši se v mesto, najde ga v borni koči, ko ravno
nekatere kristjane spodbada k mučeništvu. Roti ga, naj mesto
zapusti ter otme svoje življenje, pa zastonj. Nato se vrne Gama
nazaj k svojim ljudem, hoteč jih nakloniti, da bi ž njim vred
umrli za sveto vero. Med tem pa vendar kralj s svojimi vojaki
zaduši upor. — Sedaj mora svetnik na ladji proti Goi odriniti,
ker je bilo njegove pričujočnosti v Indiji silno potreba. Bilo je
20. dne listopada leta 1551, ko je bil dve leti in štiri mesece na
Japonskem sejal seme božje besede, ki je pozneje obrodilo lep sad.
Ko se pri kralju poslovi, govori mu tako živo na srce, da se
kralj zjoka; a preveč je bil še tedaj poželjivosti podvržen, da
bi se bil do dobrega spreobrnil. Zgodilo se je to še-le nekatera
leta pozneje, ko je, sveti krst prejemši, začel resnično krščansko
živeti in je do smrti stanoviten ostal.

L. 1552 začetkom svečana pride Ksaverij v Goo. Opravivši
pozdravila vpraša v ustavu Št. Pavelskem, če nimajo v hiši nekega
bolnika. Imenujejo mu nekega, ki so ga zdravniki že bili za¬
pustili in je ravno pojemal v poslednjih zdihljajih. Brž hiti k
njemu. Svetnik bere sveto evangelije nad umirajočim, in bolnik
se zopet zave, okreva in popolnoma ozdravi. Misijonarji, katere je
bil Ksaverij pred svojim odhodom razposlal po raznih pokrajinah,
do malega vsi pridejo v Goo, ter naznanijo, koliko sadu je obrodil
njihov trud. Na Ribiškem obrežju, kjer so bili o. Antona Kri¬
minala ubili, je seme njegove krvi obrodilo najlepšega sadu. Bilo
je ondi že nad 5000 večinoma gorečih kristjanov. Nič manjšega
uspeha ni imelo krščanstvo po Molukih in Morejskih otokih. Goa
sama je postala skoraj popolnoma krščansko mesto in razen tega
sta se spreobrnila kralja tanorski in trihenamalski.

Sedaj obrne Ksaverij svoje misli na Kitajsko. Na njegovo pri¬
govarjanje dovoli indijski kraljevi namestnik veliko bogatih darov
za kitajskega cesarja in še več denarja za napravo dragocenih
cerkvenih oblačil in posod ter podob svetnikov, da bi Kitajcem
za sedaj najprej v podobah predočeval visokost krščanske vere.

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol. 983

Škof jim da z zlatimi črkami pisan in s krasnimi podobami
olepšan list na pot, v listu pa je bila razložena svetost krščanske
vere. S tremi mašniki in trgovcem Jakobom Perejro, svojim srčnim
prijateljem, odrine Ksaverij 14. dan malega travna leta 1552,
ravno na veliki četrtek, iz Goe. Med vožnjo opominja svoje
tovariše z žalostnim obrazom, naj molijo za mesto Malako, ker
kuga razsaja ondi. Ksaverij je le preresnično govoril, zakaj
huda nalezljiva mrzlica je v naglici pobirala i najtrdnejše možake.
Nikdar niso zatorej Malačani svetnika zaželeli tolikanj, kakor
ravno sedaj. Komaj stopi na suho, najde priložnosti dovolj,
opravljati mnogotera dela usmiljenja; vsi hote v njegovem naročju
umreti. Ustanovivši svoje tovariše v bolniščnico, ukaže tja za¬
našati ubožce, ki jih je sem ter tja po mestnem tlaku našel
ležati. Ko je z bolniki napolnjena, da za druge iz desek od
razbitih ladij koče postaviti ter živeža in zdravil oskrbeti. Prav
čudež je bil, da on in njegovi tovariši niso oboleli pri tej truda-
polni skrbi in postrežbi bolnikov.

Očiten čudež je bilo oživljenje nekega mladeniča, ki si je bil
po pomoti strupeno puščico dejal v usta. Ksaverij pride tja,
ko ga ravno mislijo nesti k pogrebu. Na materin jok in stok
prime mladeniča za roko, rekši: „France, v imenu gospoda Je¬
zusa Kristusa vstani! “ Mladenič vstane in stopi potem v društvo
Jezusovo. Ko umiranje nekoliko pojenja, misli svetnik na nadaljno
popotovanje, gredoč s svojimi ljudmi na ladjo, ki odrine v San-
cijan. Po štirinajstdnevni vožnji poide jim sladka voda. Zaradi
tega pomanjkanja jih že nekoliko pomrje, nekoliko jih leži bolnih
po posteljah. Vsi pridejo k svetniku, roteč ga, naj izprosi vode
z nebes. Veli jim moliti in se umakne pred njimi. Črez nekaj
časa stopi z malim dečkom v ladjico, mu da morske vode po¬
kusiti in ga vpraša, je li sladka ali slana. Deček mu odgovori:
„Slana.“ Potem mu jo veli še enkrat pokusiti, in deček pravi:
»Sedaj je pa sladka. “ Nato ukaže Ksaverij vse posode z vodo
napolniti, jih pokriža, in bila je najboljša studenčnica, ki je ne
le zdrave poživila, ampak tudi bolnike ozdravila. Med vožnjo
pade tudi neki otrok v morje, čigar oče je bil mohamedan. Črez
tri dni obeča Ksaveriju kristjan postati, če mu Bog sina zopet
podari. Preden četrti dan vzhaja solnce, stoji otrok zdrav na krovu.
Vedel je le, da je padel v morje, ne pa, kaj se je potem ž njim
zgodilo. Ves vesel d& se oče z ženo in otrokom vred krstiti.

18. Črez 23 dni prijadrajo na otok Sancijan, kjer so Portugalci
s Kitajci kupčevali, pa vendar niso se upali na suho stopiti brez

984 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

nevarnosti za prostost ali življenje. Med ondotnimi trgovci je
bil neki Velijo, dober pa vesel človek, neizmerno bogat in jako
naklonjen svetniku; poznal ga je namreč iz Japonske. Ksaverij
ga je večkrat svaril, naj brzda svojo poželjivost. A k temu se
trgovec ni mogel odločiti. Dajal pa je obilno miloščine in Ksa¬
verij je za ubožce vse dobival od njega. Nekega dne potrebuje
denarjev za doto mladi siroti, ki je bila v nevarnosti, svojo ne¬
dolžnost zgubiti. Gre k Veliju in ga dobi ravno pri igri. Velijo
se v šali kaže nevoljnega, rekoč: „Oče Frančišek, kadar igra
slabo teče, ni mogoče veliko dati; razumni, kakor ste, niste si
izvolili ugodnega časa." Svetnik mu odgovori: „Za dobro sto¬
riti je vedno ugoden čas, in če se ima denar ravno v rokah,
kakor vi sedaj, je najboljši čas vbogaime dati." Velijo mu reče:
„Tu imate ključ do moje blagajnice, vzemite, kolikor hočete."
V blagajnici pa je bilo 45 tisoč tolarjev v zlatu. Ksaverij jih
vzame 300. Kmalu potem prešteje Velijo svoj denar ter najde,
da jih je ravno toliko, kakor poprej; zato misli, da Ksaverij ni
nič vzel in mu to očita o priložnosti. V neki zamaknjenosti
reče mu svetnik: „Imel si dobro voljo, polovico Gospodu podariti.
On ti bode povrnil. V njegovem imenu ti smem obečati, da
časnega premoženja ne boš grešal nikdar in da ne boš umrl, ne
da bi vedel dneva svoje smrti. Kadar ti bo vino imelo grenek
okus, pripravi se, zakaj le še en dan ti bo potem živeti." Velijo
doživi v sreči in obilnosti visoko starost. Ko pa enega dne pri
neki slovesnosti vino pokusi, zdi se mu grenkega okusa. Tu se
spomni Ksaverijeve prerokbe. Dasiravno ga strah spreleti, daje
si vendar srčnost in veli drugim gostom, naj poskusijo vino iz

njegovega kozarca. Njim se pa vino dozdeva prav dobro. Nato
ukaže drugega vina prinesti, pa tudi to se mu zdi grenko.
Sedaj pove gostom Ksaverijevo prerokbo, vstane od mize, razdeli
svoje premoženje med svoje otroke in ubožce, oskrbi svoj pogreb,
prejme drugo jutro svete zakramente in se vleže potem, dasi¬
ravno ne bolan, v mrtvaško rakev. Drugi imajo vse to^ za

blodnjo in ga skušajo pregovoriti, a on se ne da zbegati. Črez

malo časa pride njegov služabnik in ga najde mrtvega.

Portugalci, zvedevši, da se Ksaverij odpravlja na Kitajsko,
skušajo ga na vse mogoče načine udržati; povedo mu, da so
še-le pred letom Kitajci portugalske mornarje, ki jih je vihar
bil vrgel na suho, z biči razmesarili in v temne ječe pometali,
kjer še sedaj vzdihujejo, ako smrt njih revi ni storila konca.
Ksaverij ostane stanoviten. Sedaj pošljejo kitajskih trgovcev k

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

985

Frančišku, da mu ti povedo, kako ostre so ondotne postave. Toda
Kitajci so bili previdni možje in mu še celo svetujejo, naj pride
na Kitajsko, ker je cesar še-le pred malo časom razposlal učenih
mož, ki naj bi od vseh različnih ver vse razločke od kitajske
natanko pozvedeli. Svetnik, tega silno vesel, se pripravi na pot;
preskrbi si drugega tolmača in se z nekim kitajskim trgovcem
pogodi, da bi ga po noči na suho postavil. Že je bilo vse za
odhod pripravljeno, kar Ksaverija nenadoma napade huda mrzlica,
ki traja štirinajst dni. Med tem odjadrajo vse portugalske ladje,
razen ene, kitajski trgovec pa tudi gre za svojimi opravili. Tako
zaide Ksaverij v največjo stisko, toliko, da si še življenje ohrani.
Trgovca do obečanega obroka ni bilo nazaj in tako Ksaveriju ne
ostane drugega, nego hrepeneči pogled v ljubeznivo mu Kitajsko,
kakor je nekdaj Mojzes obečano deželo le od daleč videl, vanjo
stopiti pa mu ni bilo dano. Slišal je, da misli siamski kralj od¬
praviti sijajno poslanstvo h kitajskemu cesarju. Zato se nameni
brž v Malako se vrniti, da bi s poslanci prišel na Kitajsko; toda
20. dan listopada ga zopet mrzlica strese in Bog mu razodene
dan in uro njegove ločitve. Odslej je le v nebeško domačijo
zamišljen.

19. Mrzlice ves obnemogel umakne se Ksaverij v ladjo,
ki je bila za bolne mornarje odločena, da bi ondi umrl kot
ubožec. Ali vedno guganje ladje mu napravlja tolike bolečine v
glavi, da že drugi dan poprosi, naj ga na suho zanesd. Po¬
puste ga na suho izpostavljenega vsem nezgodam ostrega letnega
časa in mrzlim severnim vetrovom brez podstrešja ležati. Go¬
tovo bi bil le-tu umrl, ako ne bi ga bil Portugalec, Jurij Alvarec,
sprejel v svojo borno kočo. Pridružijo se bolezni bodljaji in
močne tesnobe pri dihanju. Zato pokliče Alvarec ladijskega
zdravnika, ki mu pri puščanju poškoduje neko čutnico, kar
nakloni bolniku omedlevice in božjasti. Ko mu drugič pušča,
pristudi se bolniku, ki je doslej užival nekoliko mandeljnov iz
usmiljenja mu podarjenih, vsakatera jed. Tako prihaja obne-
moglost od dne do dne večja; a njegovo obličje je vedno enako
veselo. Sedaj pogleduje v nebo j’ sedaj na sveto razpelo in
ljubeznivo z Bogom se pogovarjaje pretaka obilne solze. V takem
stanu je do dne 28. listopada, ko mu bolezen stopi tudi v glavo.
F blaznosti govori z najprisrčnejšo ljubeznijo o Bogu in o Ki¬
tajskem. Nato mu skozi tri dni vzame govorico in slabosti so
tolike, da vsak trenotek mislijo, sedaj sedaj mora izdihniti. Ko
zopet jame govoriti, slišijo kratke srčne molitve. V petek 2. dan

986 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

grudna leta 1552 popoldne ob dveh vpre oči zopet v sveto

razpelo in ljubeznivo izpregovori besede: „V tebe, o Gospod, sem
zaupal, in na vekomaj ne bom osramočen!“ Zveličanski mir in
nebeško veselje mu zasije z obraza in duša se mu preseli tja v

nebeško domačijo. Živel je le 46 let, poslednjih deset in pol v

Indiji. V nedeljo ga polože po mašniško oblečenega brez vseh
slovesnosti v zaboj, ki so ga napolnili z neugašenim apnom, da
bi truplo poprej sprhnelo. Medtem razodene Bog v navarskem
kraljestvu svetost svojega služabnika po tem-le čudovitem potu:
Doslej so videli na podobi svetega razpela iz malca v Ksave-
rijanski grajski kapeli vsaki petek kri teči. Ko pa Frančišek
umrje, se kri ni več prikazala. Še dandanes se vidi ta podoba
na ranah se strjeno krvjo. Ko pa bolj natanko preiskujejo to
čudo, pride na dan, da je vselej, kadar je Ksaverij v misijonu
veliko trpel, ali je bilo njegovo življenje v nevarnosti, iz podobe
na vseh straneh kri tekla, kakor bi bil Jezus ž njim vred hotel
trpeti, kadar je njegov služabnik iz ljubezni do njega težak
križ nosil.

Preden zaboj s svetnikovimi ostanki zaneso na ladjo, da bi
ga prepeljali v Goo, odpro ga 17. dan svečana 1. 1553 in vidijo,
da truplo še sedaj ni jelo prhneti. Vzemši apno z obraza, pre¬
pričajo se, da je še ves presen in lepo rdeč, kakor kakega zdra¬
vega človega v sladkem spanju. Da bi se do dobrega prepričali
o nesprhnelosti, odrežejo od noge kosec mesa, in pri tej priči
se kri iz njega pocedi. Na ta glas privre velika množica skupaj,
da bi videli svetnikovo od apna ne razjedeno ter lepo dišeče
truplo. Odtod ga prepeljejo v Malako, kjer naenkrat poneha
kuga, ki je že nekaj tednov poprej po Ksaverijevi napovedbi
morila ljudi. Črez nekaj mesecev denejo truplo v dragoceno
rakev, da je prepeljejo v Goo. Med vožnjo je bila ladja dvakrat
po čudežu pogube rešena. Enkrat se razpoči celo neka skala,
da more ladja skozi. Leta 1554 meseca sušca dospejo v Goo,
kjer položijo truplo, poveličano po velikih čudežih nad bolniki,
z največjo slovesnostjo v cerkvi Št. Pavelskega ustava k počitku.
Indijci in Japonci so častili Ksaverija že precej po smrti za
svetnika. Leta 1619 ga prišteje papež Pavel V. zveličancem,
Gregorij XV. pa leta 1621 svetnikom. Leta 1744 preišče nad¬
škof v Goi na povelje portugalskega kralja svetnikove ostanke
in najde truplo še vedno brez vsakega sledil kake trohnobe.
Ksaverij je svoje žive dni 700.000 poganov poučil in krstil,
veliko veliko hudobnih kristjanov spreobrnil in 25 mrtvih v

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol. 987

življenje obudil. — Sedaj je njegova roka v cerkvi oo. Jezusove
družbe v Rimu. Leta 1680 so nekoliko njegovih svetinj pre¬
nesli v jezuiško cerkev v Lucern, kjer so ga mestni prebivavci
sebi in pokrajini izvolili za zaščitnika. Na obletnico je bilo v
tej cerkvi črez 104.000 obhajancev in črez 500 opravilo jih je
ondi veliko spoved. Iz tega se lahko vidi. kolikšno je bilo
češčenje tega svetnika.

Obrazuje se v jezuiški ali v mašniški obleki, s podobo svetega
razpela v levi roki, ko Indijca krščuje, ali pa tudi kot umirajoč v
odprti koči, ležeč na pustem morskem obrežju. Bil je krepak mož,
dokaj visoke postave, z visokim čelom, plavimi očmi, prijaznega obraza,
temno-rjavkastih, toda za časa sivih las in brade.

^ouk iz svetnikovega življenja.

V spodbudo, v pouk in posnemo naj postavim pobožnim bravcem
nekatere njegovih lepih čednosti pred oči, katere so ga Bogu tolikanj
dopadljivega in tako velikega svetnika storile.

Ksaverij je pred vsem drugim zgled molitve.  Molitev je
bila hrana njegove duše, njegova moč in tolažba. Na svojih vožnjah
po morju je navadno molil od polnoči do solnčnega vzhoda. Vsled
tega so mornarji rekli, da se med tem časom ni nič bati, ker oče
Frančišek ladjo varuje, in mu noben vihar ne sme nič storiti, dokler
z Bogom govori. V mestih, kjer je našel kako cerkev, je skoraj vso
noč v molitvi prečul pred svetim Rešnjim Telesom, kjer pa cerkve ni
bilo, pod milim nebom. Med molitvijo mu je bilo obličje vse raz¬
svetljeno in še telo se je dvigalo od tal. Vsaki dan je z gorečo po¬
božnostjo opravil daritev sv. maše in te pobožnosti so se vsi pričujoči
navzemali. Vedno je živel v božji pričujočnosti in še celo v zadregi
posvetnih opravil je bil z dušo ves v Boga zamaknjen. Skoraj vedno
so mu sedaj tihi, sedaj glasni vzdihljaji iz prs uhajali, ki spričujejo o
njegovi goreči ljubezni božji. „0 presveta Trojica! o moj Stvarnik!
o moj Jezus! o Jezus, ti moja srčna ljubezen! 1 ' tako so ga velikokrat
slišali klicati, in te ljubezni božje je tako gorel, da je moral obleko
razgaliti, da si jo je polajšal. Da se mu je^ notranji ogenj ljubezni
ohladil, morali so ga celo večkrat z vodo škropiti. Še v spanju ni
prenehal k Bogu vzdihovati; večkrat so ga spečega culi klicati: „0
Jezus, ti moja srčna ljubezen!"

Njegovi ljubezni  pa ni bilo zadosti, da bi jo razodeval le z
občutki in besedami, ampak razodeval jo je tudi v dejanju.  Veselil
se je, če je mogel zavoljo Boga prav veliko trpeti in edino to je želel,
da bi smel umreti mučeniške smrti. Delo, vročina, mraz, lakota in
žeja, trudnost, zaničevanje in zasramovanje so mu bili dobrodošli
darovi božji. Srčno je Boga zahvalil za nje ter jih še več poželel.
Ljubezen do Boga razodeval je nad bližnjim. Zategadelj je bil rojen,
da bi pomagal nesrečnikom; toliko posebno ljubezen je imel do vseh
bolnikov, da mu je bilo največje veselje, jim streči. Ni ga bilo sram,

988 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

za nje z bisago na hrbtu beračiti po cestah in ulicah. Ako je našel
na cesti beračev, lakote ali bolezni obnemoglih, zanesel jih je v bol-
niščnico ter jim sam pripravil zdravil in jedil. Ubožci so ga imeno¬
vali svojega očeta; vsaki dar, ki ga je prejel, je med nje razdelil, sam
pa je pogostoma trpel največje pomanjkanje. Za svoje prijatelje in
dobrotnike ni nikdar nehal moliti; najbolj pa je prosil za svoje pre-
ganjavce, in tedaj, ko je deželni namestnik v Malaki ž njim nevredno
ravnal, daroval je vsaki dan zanj daritev svete maše.

Ljubezen do bližnjega pa je najsijajneje razodeval na misijonskih
potih, ki jih je večinoma vse peš prehodil, da bi spreobračal never¬
nike. Ni mogoče popisati, koliko truda, nevarnosti in trpljenja je
prebil po teh dolgih potih. Kjer je posvetila le iskrica upanja, da bi
se seme svete vere dalo zasejati v novem poganskem kraljestvu, tja
so ga zanesle vkljub vsem oviram peroti ljubezni. Vsaki dan je pri
sveti maši opravil posebno molitev za spreobračanje nevernikov; na¬
haja se ta molitev ob koncu tega življenjepisa, da bi jo še bravci iz
tega namena večkrat molili. Razumnost in modrost, s katero je ravnal
pri spreobračanju nevernikov, se ne da prekositi; le z nebes si jo
je izprosil. Ravno tako je za spreobrnitev kristjanov delal noč in
dan, za nje molil, se postil, do krvi bičal in namesto njih se najostreje
pokoril. Kakor pa je bil z grešniki usmiljen, tako je bil zopet oster,
kadar je potreba nanesla. Enkrat se mu pri spovedi neka gospa
obtoži, da je tujega moža ogledovala s pregrešnim dopadenjem. Reče
jej: „Vi niste vredni, da vas Bog pogleda, ker se, ko moškega ogle¬
dujete, v nevarnost postavite, svojo dušo pogubiti.“ Te besede gospo
tolikanj pretreseje, da se odsihdob nikoli več ni predrznila kakega
moškega v obraz pogledati. Po teh mnogoterih in različnih potih
pridobil je Ksaverij Bogu brez števila duš. Ali vse, kar je storil,
zdelo se mu je le kakor poskušnja in mal začetek, misleč, da vkljub
čudovitim uspehom svojega truda še vedno ni dovolj storil za čast
božjo in zveličanje duš.

Ksaverij je zgled spoznanja svoje nevrednosti  in naj-
globokejšega poniževanja.  Le o njem je šel glas po novem svetu;
kristjani in pogani so ga enako spoštovali in častili. Črez naravo je
razodeval toliko moč, da so ljudje rekali, da se jim zdi čudež, kadar
kakega čudeža ne stori. Ali ravno to spoštovanje ga je nagibalo, da
je spoznaval svojo nevrednost. Mislil je sam o sebi, da ni prav nič
ter se je čudil, kako mu morejo ljudje le najmanjšo čast skazati. Ves
sad svojega delovanja je imel za očitne čudeže božje vsemogočnosti,
ki se njega poslužuje le kot orožja, naj bi nihče ne dvomil, da je
božje delo. Misleč, da ni čisto za nobeno rabo, prosil je večkrat svoje
redovne brate, naj ga pouče o najboljšem načinu, kako bi mogel evan¬
gelije s pridom oznanjati. Njihovim zaslugam in molitvam je pripi¬
soval ves uspeh svojih del, neuspeh pa svojim grehom. Pred odhodom
v Indijo je pisal enemu svojih prijateljev: »Spoznanje samega sebe
je velika milost božja in jaz sem po božjem usmiljenju sprevidel, da
za vse dobro nisem čisto za nič.“ Višje službe, ki so mu jih ponujali,
je zavrgel in se jih štel za nevrednega. Napuh in prevzetnost sta
mu bila največja gnusoba. Svojim redovnim bratom priporoča v nekem

3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol. 989

pismu to-le: »Skrbite pred vsem drugim za ponižnost, posebno v takih
stvareh, ki so naravi najbolj zoperne; prizadevajte si, da se učite s
pomočjo milosti božje sami sebe do dobrega spoznati; zakaj spoznanje
samega sebe je mati krščanske ponižnosti. Ne zaupajte svoji lastni
moči in ne stavite niti na človeško modrost, niti na ljudsko hvalo
kake vrednosti. Vse bo ugajalo nebesom, česar se polotite, če se
le globoka ponižnost v vašem vedenju razodeva in Bogu skrb pripu¬
ščate za svoje dobro ime. Bog vam bo namreč pridobil ravno toliko
spoštovanja in časti, kolikor vam je je med ljudmi treba . . . Veliko
služabnikov evangelija, ki so s svojimi pridigami velikemu številu duš
nebesa odprli, trpi velike muke v peklu, ker so bili brez prave ponižnosti
in so se dali zavoditi ničemurni dopadljivosti samega sebe. Nasproti
pa nikoli nobena duša ni bila v pekel pahnjena, ki je bila prav iz
srca ponižna. 11

Iz te globoke ponižnosti, ki je napolnjevala Ksaverijevo srce, iz¬
virala je njegova velika pokorščina.  Svojemu redovnemu predstoj¬
niku, svetemu Ignaciju, je pisma pisal večinoma kleče. Imenoval se
je povsod njegovega sina in na enem teh pisem se bere podpis: »Naj¬
manjši tvojih otrok, pri tem pa med vsemi najbolj oddaljeni Frančišek
Ksaverij.“ Kolikor mu je daljina pripustila, obračal se je Ksaverij v
vseh rečeh do Ignacija in njegova sporočila je imel za neprelomljiva
povelja. Naslednji nauki kažejo, kako resno je sodil o pokorščini.
»Najgotovejši pot, po katerem moramo hoditi, je pot pokorščine, in na
nobenem nismo manj izpostavljeni zmotam. Še dobro, katero storim,
neha biti dobro delo, če se le količkaj odvrnemo od tega, kar je za¬
povedanega." Iz ljubezni do evangeljskega uboštva je živel ob mi¬
loščini, proseč si kruha gredoč od hiše do hiše. Bil je vedno prav revno
oblečen in suknjo je imel tako zakrpano, da so ga otroci malikovavcev
zasmehovali. Večkrat so ga prosili, naj obleče novo suknjo, pa zastonj.
Podlože mu enkrat v spanju redovni bratje novo suknjo, vzemši mu
zakrpano. Vzbudivši se, bil je v Boga zamaknjen, da ni zapazil
te nedolžne prevare. Še-le pri večerji ugleda čudeč se premenjeno
obleko. Zvedevši, kako se je to zgodilo, reče smeje se, »da se ni
čuditi, ker je ta lepa suknja po noči gospoda iskala, da ni videla,
kako malo je je ta vreden." V Indiji pa je bila vsa njegova hišna
oprava neka plahta, mala mizica in pa sveto razpelo. Na vožnji po
morju je spal večinoma na krovu, na ladijskih vrveh ali pa na golih
deskah. Malo na vodi kuhanega riža in nasoljenih rib bil je njegov
navadni živež.

Vedno sam s seboj se boreč zadušil je v sebi vso poželjivost.
Odtod njegovo neomahljivo enakodušja v največjih zopernostih, njegova
nezmagljiva krotkost in potrpežljivost v vseh sovražnih primerljajih,
in mir duše, ki gg, ni zapustil do poslednjega izdihljaja. Iz obličja
mu je vedno sijal tolikšen sveti mir in ljubezniva veselost, da se mu
je vsakdo kakor po čudežu rad približal. Posebno pa je svetila ž njega
angelska čistost in nedolžnost. Preživel je svoja mlada leta v neoma-
deževani čistosti in še celo v Parizu na visokih šolah, sredi razuz¬
danih tovarišev, je neomadežano ohranil oblačilo nedolžnosti. Bil je
lepe in postavne rasti. Zato je bil neki v hudobijah zastarani učenik

990 3. december: Sv. Frančišek Ksaverij, indijski apostol.

nanj obrnil svoje oči, da bi ga zapeljal. Ali Ksaverij ga je s studom
odpravil. Najbolj pa njegovo ljubezen do čistosti razodeva naslednja
prigodba iz Rima. Spal je enkrat ob vznožju pri bolniški postelji enega
redovnih bratov, kateremu je stregel. Po noči vidi bolni brat, kako
Ksaverij v sanjah z rokami vije, kakor kdo, ki s hudo silo nadležnega
človeka od sebe peha. Velikega truda začne mu kri teči iz ust in
nosa. Prebudivši se v tem trenotku vpraša ga Rodriguec, odkod pri¬
haja to krvavljenje; pa Ksaverij mu noče povedati. Še-le pri svojem
odhodu mu razodene pod obljubo molčanja, da se mu je ono noč sanjalo,
kakor bi bil v neki krčmi in bi se mu bližala neka preprosta ženska.
Skušal jo je od sebe odpraviti, a to mu je toliko truda prizadelo, da
mu je kri bruhnila iz ust in nosa. Božja usmiljenost mu je pomagala,
da je svojo čistost ohranil neoskrunjeno, kakor jo je bil pri svetem
krstu prejel. Kakor velik je bil Ksaverijev stud nad senco vsakate-
rega greha in kakor zelo je vso poželjivost zadušil v sebi, vendar sam
sebi nikoli nič ni zaupal. Le kjer so ga drugi videli, govoril je z
ženskami; pri tem pa je tako brzdal svoje oči, da si ni upal kvišku
pogledati. Večkrat na dan si je vest izpraševal in če je mogel dobiti
kakega duhovnika, se vsaki dan spovedal. Po tem si je pridobil toliko
čistost na duši in na telesu, da so spričevali vsi, ki so se ž njim pe¬
čali, da na njem niso videli niti najmanjše stvari, ki ne bi se strinjala
z najostrejšo nravnostjo.

Tolika čistost na duši in na telesu stori ga posebno zvestega
služabnika rožne Device Marije.  Častil in ljubil jo je tudi vse
svoje žive dni s tolikim pobožnim zaupanjem, da je vse, kar je Boga
v molitvi prosil, skušal po priprošnji Device Marije doseči. Pred
vsakim poukom, ki ga je imel, vzdihoval je k Mariji za živo vero, in
vsaki pouk je končal s ,.Češčena kraljica! - ' Da se je tudi očitno kazal
zvestega služabnika Device Marije, nosil je navadno molek na vratu
in s tem je storil največ svojih čudežev. Ta molek je dajal poganskim
otrokom, katere je bil krstil, da so se ž njim bolnikov dotikali; mnogo
jih je pri tej priči ozdravelo. Kolikorkrat je Ksaverij molil pred
svetim Rešnjim Telesom, pokleknil je tudi pred podobo blažene Device
Marije, kličoč jo posebno za spreobrnitev grešnikov in za odpuščenje
lastnih grehov. Zlasti je častil Marijino neomadeževano spočetje, sto-
rivši slovesno zaobljubo, da hoče na vso moč braniti to njeno previsoko
prednost. Pri vseh svojih pogovorih je gotovo govoril tudi o visokosti
in vzvišenosti deviške porodnice Sinu Božjega, in še umirajoč jo je
prosil, naj sedaj pokaže, da je v resnici njegova mati.

Te male, površne črtice iz življenja svetega Ksaverija naj pri¬
čujejo, da se sme ta svetnik prištevati največjim apostolskim možem,
pa tudi, kako blagonosno je društvo Jezusovega reda delovalo in še
dandanes deluje za povzdigo svete katoliške cerkve; zato ta red tudi
tolikanj sovražijo in preganjajo nasprotniki katoliške cerkve, peklenske
hudobe in njih namestniki.

Vprašanja vredno je: Ali imajo dandanašnji lažiliberalci le enega
takih mož, kakoršne šteje Jezusovo društvo? — „Po njih sadu,"
pravi Kristus, „jih boste spoznali."

4. december: Sv. Barbara, devica in mučenica.

991

M o 1 i t e y

svetega Frančiška Ksaverija za spreobrnitev nevernikov.

Vsemogočni, večni Bog, stvarnik vseh stvari, spominjaj se, da so
duše nevernikov delo tvojih rok, in da si jih po svoji podobi ustvaril;
sedaj pa poglej, o Gospod, kako se pekel ž njimi napolnuje na sra¬
motenje tvojega svetega imena. Spominjaj se, da je Jezus Kristus,
tvoj Božji Sin, najgrozovitnejše smrti za njih zveličanje umrl, in ne
daj dalje, prosim te, da bi ga malikovavci zaničevali! Daj se na
prošnjo svoje svete neveste cerkve omečiti, in spominjaj se svojega
usmiljenja! Pozabi na njih nezvestobo, o Gospod, in dodeli, da na¬
šega Gospoda Jezusa Kriztusa spoznajo za svojega Boga, ki si ga ti
poslal na svet, ki je naš Odrešenik, naše življenje, naše vstajenje, ki
nas je pekla otel in mn bodi čast in gospostvo na vekov veke. Amen.

4. gruden ali december.

Sveta Barbara, devica in mučenica (L 237).

Že skozi stoletja v vzhodni in zapadni cerkvi visoko češčena
devica in mučenica Barbara je bila nekdanjim kristjanom celo po
imenu neznana. Ker torej o njej ni najti nič pismenega spričevanja
iz one ali vsaj iz bližnje dobe, mora njen životopis jako negotov in
nezanesljiv biti. Imamo sicer o njenem življenju in trpljenju več
tiskanih in rokopisnih listin, ki se pa oporekajo že v glavnih točkah
zastran kraja in časa. Nekatere stavijo njeno mučeništvo v mesto
Nikomedijo v Bitiniji za dobe krutega cesarja Maksima I., ki je od
leta 235—238 vladal in je iz sovraštva do svojega kristjanom prijaz¬
nega prednika Aleksandra Severa sprožil viharno preganjanje kri¬
stjanov. Druge pa, zlasti grške listine, stavijo njeno mučeništvo v
mesto Heliopole v Egiptu ter v začetek 4. stoletja za cesarja Galerija
ali njegovega naslednika Maksimina Daje. Druga pisma pripovedujejo
tako si nasprotne okoliščine, ali popisujejo tako čudne, na pogansko
basnoslovje spominjajoče dogodbe, da je silno težavno, iz vsega tega
spoznati pravo resnico. Jaz se držim v svojem popisu prve sprejeme,
ker se tudi v rimskem mučeniškem zapisniku nahaja.

1. Rodila se je Barbara začetkom tretjega stoletja v Niko-
mediji v Bitinski pokrajini in je bila edina hči imenitnega in
bogatega Grka, Dioskora po imenu, ki je ravno tako goreče
malike molil, kakor je krščanstvo sovražil. Mati jej je morala
kmalu umreti, ker je nikjer ne omenjajo življenjepisi. Barbara,
kot edino dete srčno ljubljena, doraste v cvetočo deklico. Poleg
telesne krasote je imela izvrstne dušne darove, vzvišeno razum-

992 4. december: Sv. Barbara, devica in mučenica.

nost in za vse dobre vtiske dovzetno, občutno srce. Oče, po¬
nosen na prednosti svoje hčerke, varoval jo je z vso ljubeznivostjo
noč in dan, da bi jo zabranil pred onimi hudobijami, s kakoršnimi
se je poganska mladina madeževala. Ravno tako mu je bila
tudi skrb, da ne bi je kdo zavodil h krščanstvu. Najme jej
najboljših učenikov, da jo v mnogih vedah poučujejo in s po¬
ganskim basnoslovjem seznanjajo. Ker je v svoji hiši ni mislil
dosti zavarovane, da za njo poseben stolp sezidati, ki je bil z
vsemi zložnostmi preskrbljen in pripravljen v krasno stanovanje.
Razun očeta samega in neke dekle ni mogel nihče do nje.

Dioskor s tem stolpom spominja na basnoslovskega Akrizija, ki
je svojo hčer, Danae po imenu, da bi jo vsake dotike z moškim spolom
obvaroval, zaprl v izbo bronastega stolpa, a zaman. Horacij Carm.
Lib. III. Oda 16. pravi: „Zaprto Danao bi bili dovolj zavarovali bro¬
nasti stolp, močna vrata in čuječih psov žalostno varstvo, da ne bi bila
Jupiter in Venera boječega čuvaja zasmehovala, rekoč: ,.Bogu bode
prost in odprt vsaki pot.“

Tako tudi Dioskor svojega namena ni dosegel, zakaj ključi
in ključavnice ne zadržujejo božje milosti. Ta odločenost od sveta
je bila Barbari v zveličanje. Tu ima priliko in časa dovolj, pre¬
mišljevati reči, ki bi jej bile težko kedaj na misel prišle med
posvetnim hrupom. Opazovaje nebeški obok z utrinjajočimi se
zvezdami, žarno solnce in svetlo luno, zaporedni premen letnih
časov, rodovitnost zemlje, krasoto stvari božjih ter lepo uravnavo
v vsej naravi, jame jo temna slutnja obhajati, da vse to ne
more niti od lesenih ali kamenenih malikov, niti od ljudi ali po
slepem naključju biti storjeno, temveč mora biti kako višje bitje,
ki je vse to stvarilo, vse ohranjuje in vlada. Tako začne do
malikovavstva od dne do dne bolj nemarna postajati, dokler se
jej popolnoma ne pristudi, da ga jame zaničevati. Njena nepo¬
kvarjena duša, hrepeneča po resnici in boječa se vsake nesram¬
nosti, se je zgrozila nad hudobnim dejanjem, ki so ga maliko-
vavci brez strahu počenjali. Bog, ki pride vsaki duši, ki ga
odkritosrčno išče, s svojo milostjo naproti, nakloni po svojem
usmiljenju, da pride do nje neki skrivni spoznavavec pravega
Boga (nekateri pripovedujejo, da učeni Origen sam, drugi, da
neki mašnik od Origena poslan), in jej pripoveduje o vsemo¬
gočnem Stvarniku nebes in zemlje, njegovem Sinu in Odrešeniku
sveta ter o njegovih nebeških naukih. Posle živi Barbara po
teh naukih. Oče sicer na njej zapazi nemarnost do malikovavstva,
a si misli, da je to le mladeniška lahkoživnost. Ko Barbara
doseže dostojna leta, misli jo Dioskor stanu primerno omožiti.

4. december: Sv. Barbara, devica in mučenica.

993

Snubačev ne manjka; enemu izmed teh oče že obeča njeno roko.
Tembolj pa se zavzame, ko ga deklica prosi, naj je ne sili v za¬
konsko zavezo, ker za ta stan nima čisto nič nagnjenja. To
odpoved pripisuje oče rahločutnosti njenega spola in pa plašnosti,
ki se je nje polastila v samoti. Zato jej da nekoliko odloga v
preudarek. On pa se odpravi od doma, misleč, hčeri se bode
zaradi daljše ločitve milo tožilo po njem, se bo zavoljo dolgega
časa v stolpu premislila, po tovarišiji zaželela in tako v zakon
dovolila. Toda Barbari se je iz vse duše studila zaveza z možem,
ki je, nespametnemu
malikovavstvu vdan,
stregel svojemu spače¬
nemu poželjenju. Preden
oče odpotuje, prosi ga,
na j jej v stolpu da ko¬
palnico napraviti. Za¬
kaj ? — o tem mu nič
ne omeni. Dioskor sam
jej naredi črtež in za¬
pove dve okni v njej
napraviti in po stenah
podob malikov razobe¬
siti. Barbara pri po¬
gledu na te malike ob¬
jokuje očetovo slepoto,
jih opljuje in pravi:

„Kdor vas za bogove
časti in se na vašo po¬
moč zanaša, zasluži, da
se tudi premeni v les
in kamen." Stopivši
potem k marmornemu
stebru, vtisne vanj, kakor bi imela vosek pred seboj, s prstom
znamenje sv. križa, ki bi jo vedno spominjal na dobroto odrešenja.
To znamenje še po njeni smrti dalje časa ondi ostane, in ozdra¬
velo je mnogo bolnikov, ki so pobožno poljubili to znamenje križa.

2. Med očetovim odhodom Barbara lahko moli brez zadržka
in se daje v krščanstvu poučevati. Med tem časom prejme v
kopalnici sv. krst. Bila je nad vse srečna, ker je zdaj posedla
dragoceni biser svete vere, kojo je dolgo iskala, ter preživela v
molitvi in premišljevanju, v nebeškem razsvetljenju in tolažbah

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

63

994 4. december: Sv. Barbara, devica in mučenica.

najsrečnejše dni, obljubi vsi Zveličarju vedno devištvo. — Po
dolgem času se oče zopet vrne domov. Vzemši hčer v svoje
stanovanje jo boža in poljubuje ter tišči v njo, da se mora sedaj
omožiti. Barbara mu odgovarja s spodobnim spoštovanjem in z
otročjo ljubeznijo, brani pa se stanovitno v zakon dovoliti, temveč
želi pri očetu ostati in mu biti podpora v njegovih starih letih.
— Kmalu pa ugleda Dioskor, da ima kopalnica zoper njegovo
voljo tri okna; ravno tako zapazi križ na marmornem stebru.
Nemudoma vpraša, odkod in zakaj ta prememba. Barbara mu
mirno odgovori, da je ona tako napravila, naj jo tri okna spo¬
minjajo na Sveto Trojico, križ pa na milost odrešenja v smrti
Sina Božjega. Potem mu brez strahu razodene, da je kristjana
ter mu govori z navdušenostjo o zveličanski krščanski veri in
nespameti malikovavstva. Kakor od strele zadet stoji Dioskor
nekoliko časa molče pred njo, potem pa se jame grozovito nad
njo togotiti in dreti: „Ali se pri tej priči Kristusu odpovej, ali
pa se pripravi na najgrozovitejšo smrt!“ Čim huje divja in raz¬
saja oče, tem mirneje in stanovitneje mu odgovarja devica. Za¬
voljo tega ga zgrabi še hujša jeza, da seže po meču in jo hoče
sam se svojo roko prebosti. Barbara ubeži, pa ne iz strahu
pred smrtjo, ampak da ne bi si oče nakopal tolike sramote. Z
golim mečem dere za njo skozi mestne ulice. Ko pa Barbara
pride do nekega pečevja, razpoči se po čudežu skalovje, da more
skozi. Dioskor leti v slepi besnosti na okoli črez hrib za njo,
kakor lovski pes za divjačino, kadar sled zgubi. Barbara se
zateče v neko dupljo; oče bi je ne bil našel, ako bi je ne izdal
neki pastir, ki jo je bil videl. (Pisavec pripoveduje, da so se
ovce tega pastirja v kobilice ali hrošče ali v kamenje premenile.)
Brzih korakov skoči oče v dupljo, jo zgrabi, ravno ko kleče
moli, kakor volk nedolžno jagnje, vrže jo na tla, z nogami suva
in s pestjo po njej udriha ter jo vso pobito vleče v bližnjo
kmetsko hišo in ondi zapre. Nato pa jo da po vojakih domov
pripeljati, jo najgrše zmerja in preklinja in zapre v temno ječo.
Tja jo hodi noč in dan trpinčit, da bi jo primoral, malike
moliti. A svetnica ostane stanovitna v spoznavanju Jezusa Kri¬
stusa. Ker nič pri njej ne opravi, vleče jo črez nekaj dni zve¬
zano pred sodni stol cesarjevega namestnika Marcijana, jo zatoži,
da je kristjana in bogove zaničuje ter zahteva, ne poprej odje-
njati, dokler malikom ne daruje.

3. Marcijan se zavzame, ko zagleda krasno devico, koji so
se še povsod poznali udarci, in jo ukaže odkleniti. Potem se jej

4. december: Sv. Barbara, devica in mučenica.

995

sladka in prilizuje, da bi jo pregovoril. Krotko pa resnobno mu
Barbara razodene, da zaničuje vse posvetno, ker je minljivo in
ničemurno, vse svoje zaupanje pa stavi na nevidne dobrote, ki
jih je Jezus Kristus vernikom pridobil s svojo smrtjo na križu.
Studi pa in pogublja krive in lažnive, s človeškimi rokami iz¬
delane bogove, ki ne morejo ne čutiti, ne glasu iz sebe dati.
„Ako bi ti, o sodnik, vedel,“ pravi dalje, „kaj se pravi, Jezusa
poznati, ga ljubiti in njegov biti, ne bi poskušal me ločiti od
njega, ki je ženin moje duše. Jaz ljubim svojega očeta, a bolj
ga ne smem ljubiti, nego svojega nebeškega Očeta. Prekletstva
malikov se ne bojim, ker me je Jezus blagoslovil, in za cesarjevo
jezo mi ni, ker mi je Jezus milosten. “ Cesarjev namestnik, ne
pričakujoč takega odgovora, premeni sedaj svojo dobroto v res¬
nobo in ukaže mnogotera mučilna orodja položiti pred devico,
misleč, da že videti jih jo bode groza. Ko mu pa Barbara
smeje reče: „Vi mi le dobroto skažete s svojimi mukami, ker
me še poprej sprevedete k Jezusu, “ ukaže jo oblastnik sleči, z
volovskimi žilami pretepati, dokler ni ves život razmesarjen, in
potem rane z ostrimi črepinami drgati. Vse to pretrpi svetnica
krščansko močnodušno. Nato jo veli v ječo vreči, kjer naj bi
vzdihovala tako dolgo, dokler se ne premisli. V ječi pozabi
sveta trpinka na vse bolečine, v čislih jej je le nebeško zveli¬
čanje, ki je upa kmalu prejeti. Kar na enkrat temno ječo raz¬
svetli nebeška luč; Jezus Kristus stoji pred oveseljeno devico,
spodbuja jo, naj bo srčna in stanovitna v boju in jej zagotovi
krono večnega življenja. Ko prikazen zgine, čuti se telesnih bo¬
lečin ozdravljena, rane so zaceljene in telo jej cvete v mladostni
lepoti. Drugi dan jo privedejo zopet pred oblastnika. Silno se
začudi, da je tako hitro ozdravela in zopet tako cvetoča. „Poglej,“
jej reče, „kako so ti bogovi dobri, daruj jim zategadelj zahvalni
dar!“ „0 ne," odgovori devica, „les pa kamen ne moreta ran
celiti; to je delo tistega, ki ga molim kot edino pravega Boga
in za čigar čast sem pripravljena umreti, ki ga pa ti v svoji
slepoti ne spoznaš." Marcijana zopet zgrabi togota; vnovič ukaže
devico sleči, po životu jo z železnimi grebeni razmesariti, jo v
boku z bakljami žgati, jej glavo razbiti in prsi odrezati. — V tem
velikem trpljenju moli sveta spričevavka k nebesom obrnjena:
„ Gospod, ti preiskuješ srca in obisti, ti veš, kako močno hre¬
penim po tebi; prosim te, ne zapusti me in stoj mi na strani
do konca! Ne zavrzi me izpred svojega obličja in ne odvzemi
mi svojega Svetega Duha!"

996

4. december: Sv. Barbara, devica in mučenica.

4. Te grozovite muke svete Barbare je videla neka pobožna
gospa, Julijana po imenu. Občudovaje toliko stanovitnost in ne¬
beško potrpežljivost, vname se jej želja v srcu, za Jezusa trpeti
in umreti. Stopivši pred oblastnika spozna na glas, da je tudi
ona kristjana in hoče z Barbaro umreti. Nato jo ukaže trinog
pretepati, jej prsi odrezati, ter z Barbaro vred ju nagi sem ter
tja sprevajati po mestnih ulicah. Vse druge muke bi bila Bar¬
bara raje pretrpela, nego to. Zato se v molitvi zateče k Bogu,
rekoč: „0 Gospod, ki nebesa z oblaki pokrivaš in zemljo v meglo
povijaš ter temo pogrinjaš črez njo, pokrij tudi najino nagoto
pred poželjivimi očmi poganov." V tem trenotku obe obda pre¬
čudna svetloba kakor z obleko, ki njuno nagoto poganom pri¬
krije. Obe hvalite Boga. Ko ji od tega sprevoda privedejo
nazaj in Marcijan vidi, da ji ne more premagati in pregovoriti,
ukaže ohe ob glavo dejati. Veseli greste na morišče. Nečlo¬
veški oče, ki je z veseljem gledal vse muke svoje hčere od za¬
četka do konca, izprosi si od oblastnika dovoljenje, da sme sam
izvršiti sodbo nad svojo hčerjo. Prišedši na hrib, kjer ste imeli
obglavljeni biti, pokleknete in molite. Med molitvijo zasliši se
glas z nebes, ki pokliče obe v večno plačilo. Dioskor zgrabi za
meč, stegne roko, da zavihti smrtni mahljaj. Z brezimno bole¬
čino v srcu vidi Barbara moroželjnosti trepetajočo roko svojega
očeta, vzdihne še enkrat za njegovo dušo v nebo in njena glava
se zataklja k nogam grozovitnega nedušnika, ki krvavi meč v
nožnico vtakne ponosno, kakor bi bil dovršil najslavnejši junaški
čin. Ko odide domov, prevleče se nebo s črnimi oblaki, kakor
bi hotelo gnus pokazati nad tem hudodelstvom; strela udari ter
ubije in čisto požge nečloveškega očeta. Ne dolgo potem zadene
Marcijana enaka nesreča. Tudi Julijano so ob glavo dejali.
Njeno truplo so položili poleg svete Barbare okoli 1. 237.

Obrazuje se sv. Barbara kot devica s krono na glavi, s kelihom
in hostijo v roki, s stolpom poleg sebe in z mečem v znožju. Kelih
s hostijo pomenja, da je zaščitnica ali varihinja umirajočih, ker je
bojda v smrt peljana, pa s svetimi zakramenti neoskrbljena molila k
Bogu, naj nobenemu, ki bode njen spomin častil, ne odtegne na smrtno
uro milosti svetih zakramentov. Enako so jo verniki poleg tega
životopisa za varihinjo v viharjih in nevihtah izvolili ter zvonove
zoper hudo uro na njeno ime krščevali. Ko so smodnik iznašli, častili
so jo dosledno kot zaščitnico tega umetnega bliska in groma topov.
Posvetivši jej to smrtonosno orodje, stavili so njeno podobo na smod-
niščnice, orožnice ali arsenale. Sicer se sveta Barbara tudi prišteva
14 pomočnikom v sili.

4. december: Sv. Barbara, devica in mučenica.

997

tfomoč svete ^Barbare v  p 0 sledn|i uri.

Veliko kristjanov ima lepo pobožno navado, zvečer pri molitvi
svetega rožnega venca in pri drugih priložnostih sveti Barbari se
priporočati v priprošnjo za srečno zadnjo uro, za prejemo svetih zakra¬
mentov, kakor tudi v litanijah Boga prosimo, da bi nas rešil nagle
in neprevidene smrti. Da to češčenje svete Barbare pri vernikih ni
zastonj, vidi se iz tega-le potrjenega čudeža. Leta 1448 je živel v
Gorkumu v Holandiji pošten mesar, Henrik Kok po imenu, ki je sveto
Barbaro posebno častil, priporočevaje se jej vsaki dan za srečno zadnjo
uro. Nekega dne, bilo je 29. vel. srpana, pride sedemdesetletni starček
s svojim sinom od poljskega dela domov, se vleže truden na slamo in
zaspi. Pozabivši luč upihniti, vname se od nje slama njegove postelje
in pri tej priči je vsa hiša v plamenu. Henrik se prebudi in s sinom
vred ognju ubeži. Kar si domisli, da je ves svoj denar v hiši pozabil.
Prekrižavši se skoči v gorišče nazaj. Ali preden pride do denarjev,
udere se užgano nadstropje nanj ter ga pokoplje pod seboj. Gotova
smrt mu je pred očmi, pa najbolj ga žali to, da se mora brez svetih
zakramentov ločiti iz tega sveta; zato prosi sveto Barbaro, naj mu
zadobi milost, za katero se jej je vsaki dan priporočal. Med molitvijo
se prikaže blažena devica ob njegovi strani, ki s plaščem ogenj pogasi
in ga za roko iz hiše sprevede pod mili nebes, rekši mu: „Ker si me
svoje žive dni tolikrat in pobožno klical, živel boš po božjem usmiljenju
še do jutršnjega dne, da moreš svete zakramente prejeti.“ Po teh
besedah zgine devica. Starčka pa, po vsem životu silno ožganega,
zaneso v hčerino hišo, kjer jim pove ta čudež. „Da pa o tem čudesu
ne boste dvomili," pravi, „pridite le-sem k moji postelji ter poglejte in
potipajte moje ude. Nič me ne boli, če se me kdo dotakne, tudi ne,
ako s sekiro na sežgane ude bijete. Oznanjajo vam božjo vsemogočnost,
zakaj brez njegove čudodelne moči ne bi mogel dalje živeti." Ljudje
se v resnici tega prepričajo, zakaj njegovo truplo je bilo bolj zogljeneli
leseni kladi, kakor človeškemu truplu podobno. V trebušju so mu bila
celo črevesa zgorela; bedra, prsi, vrat in pleča so bila tako posušena,
kakor pogorelo oglje. Duhovnik, ki ga je spovedal, Teodorik Pavli iz
Gorknma, spričuje o njem: „Pri vsem tem sem bil pričujoč, sem ga
štirikrat spovedal, mu svete zakramente za umirajoče podelil, njegove
ude potipal in jih drugim dal potipati ter ne morem opustiti, tolikemu
čudežu spričevanje dajati in ga Bogu na čast razglašati." Drugi dan
starček mirno in veselo zaspi v Gospodu. — Tako se bere o več enako
potrjenih čudežih sv. Barbare.

Skrbi torej tudi ti, da se z vrednim češčenjem vrednega storiš
njene pomoči ob smrtni uri, to je, nikar ne zamudi, kar si od svoje
strani storiti dolžan. Pripravljaj se za časa na smrt in zategadelj
prejemaj pogostoma zakramenta svete pokore in presvetega Rešnjega
Telesa. Spoveduj se svojih grehov vselej tako skesano, čisto in na¬
tanko, kakor bi se jih poslednjikrat spovedal, ter prejemaj sveto ob¬
hajilo s toliko živo vero, s trdnim zaupanjem, gorečo ljubeznijo in
globokim ponižanjem, kakor si je želiš ob smrtni uri prejeti za po¬
potnico v večnost; to pa zavoljo tega, da ako bi te kje nagla smrt

998

5. december: Sv. Saba, opat.

zasačila, ne umrješ nesrečne smrti grešnika. Zakaj Bog nikjer ni
obečal, da nihče tistih, ki sveto Barbaro časte, ne bi mogel nagle, ne-
previdene in nesrečne smrti umreti. Zapovedal pa je, da bodimo na
smrt vedno pripravljeni, ker ne vemo ne ure ne dneva, kdaj da bo
Gospod prišel, zjutraj ali zvečer, po noči ali ob petelinovem petju.
Zato je največja nespamet, če se priprava na srečno smrt, to je pokora,
poboljšanje življenja ali celo obtožba nekih grehov odklada od dne do
dne, od mladosti do starosti, od zdravja na bolezen in še v bolezni
do poslednjega trenotka, misleč, da še celo tedaj odpuščenje ne more
■uiti. O človeku, ki tako ravna, pravi sv. Avguštin: „On sam sebe
zavaja, sam sebe goljufa in se se smrtjo le igra. Zelo je nevarno, ne¬
spametno in Gospodu velika gnusoba, če se stvar, od katere je zavisna
vsa večnost, odklada na najneugodnejši skrajni čas.“ Sv. Krizostom
pa piše: „Ako mi praviš, Bog je mnogim grešnikom dal časa, da so
se naposled spreobrnili, vprašam te: Ga bo li tebi tudi dodelil? Kje
imaš zagotovilo?" O kolikih pa tudi vemo za gotovo, da so še po¬
slednjo uro zadobili odpuščenje? Sv. Bernard pravi: „V vsem svetem
pismu jih nisem našel več kakor enega samega, namreč s Kristusom
križanega razbojnika. Eden je, da ne obupaš; pa en sam je, da se
ne predrzneš." In ako se domišljaš na tega edinega, spominjaj se
enako na drugega, ki je bil tudi s Kristusom vred križan, pa vendar
odpuščenja ni dosegel. Res je, da ga ni iskal, a kdo ve, če ga boš
ti iskati mogel ali hotel ? Nagla smrt lahko stori, da odpuščenja iskati
ne boš mogel. Besnost ali obupnost zopet more storiti, da ne boš hotel,
kakor nespokorni razbojnik ni maral.

Ako torej hočeš varno hoditi, pripravljaj se na smrt, dokler še
imaš čas, zakaj kesanje po smrti pride —■ prekasno!

Molitev.

O dobrotljivi Bog, dodeli mi po priprošnji svete device in spri-
čevavke Barbare to milost, da svete zakramente vselej pobožno in
vredno prejemam, zlasti da jih poslednjo uro prejmem v zastavo več¬
nega življenja. Amen.

5. gruden ali december.

Sveti Saba, opat (1. 532).

Neka posebna ljubeznivost veje po življenjepisih „očetov pu¬
ščave", ki so neumrljive podobe notranje in zunanje življenje prešinja-
jočega krščanstva. Njihovo uprav evangeljsko uboštvo in njihova pre¬
prostost, njih trdi boji s skušnjavami in poleg tega njih vedna veselost
nas prečudno mika. Veselo nas gane slišati povesti o teh možeh, ki
so otročje preprosto pa orjaško močnodušno hodili po svojih potih, po¬
polno ukrotivši poželjivost dosegli popolno duhovno prostost, vedno

5. december: Sv. Saba, opat.

999

delo z rokami strinjali z obdelovanjem svoje duše in sami po sebi za-
dobili toliko modrost in moč, da je svet strmel nad njimi, kadarkoli
so prihajali iz samote. Radujemo se nad živostjo, nad bogastvom in
vonjavo teh cvetk in cvetlic se samotnih gord. Radi se zamikamo iz
hrupnih homatij in zmešnjav sedanjega časa v oni starodavni svet
naravne čistosti, mira in veselosti, in na tihem se nam vzbuja v srcu
želja: O da bi bili mi v svojih okoliščinah le napol taki, kakor so
oni bili v svojih razmerah! — Danes nam zopet sveta cerkev pred¬
stavlja eno tistih velikanskih podob, moža, ki sicer spada že v ono
dobo, ko je življenska moč meništva propadala, pa se je vendar obdržal
na visočini poprejšnje dobe, ohranil nekdanjega duha in ga zopet po¬
živil v mnogih svojih učencih.

1. Rodil se je Saba 1. 439 v mestecu Mutala ali Mulalaska
v Kapadociji plemenitim in premožnim starišem. Ko je bil star
okoli pet let, pozvan je bil njegov oče kot vojni stotnik zaradi
vstalega nepokoja v Aleksandrijo v Egiptu. Vzemši svojo soprogo
s seboj, izroči dečka Sabo svojemu bratu Hermiju v varstvo.
Hermijeva žena pa ž njim ravna tako trdo, da deček odtod po¬
begne k svojemu stricu Gregoriju. Zavoljo tega se oba strica
začneta med seboj hudo prepirati in sovražiti. Nobenemu ni sicer
toliko za dečka Sabo, temveč le za njegovo premoženje. Oba bi
rada oskrbovala njegova posestva in se pri tem bogatila. Saba,
videč njuno grdo lakomnost ter prepir in sovraštvo med njima,
odpove se svojemu imetju, ki napravlja toliko hudega med ljudmi,
in gre v ne daleč od ondi oddaljeni samostan Flavijane. Nekaj
časa potem se oba strica sramujeta svojega grdega dejanja, ho¬
četa Sabi njegova posestva povrniti in ga dobro preskrbeti, če
zapusti samostan. Ali Saba je že okusil sladkost Gospodovega
jarma in mir srca v obhoji z Bogom. Zato sporoči stricema, da
je že poprijel za drevo Gospodovo in ne sme več nazaj se ozi¬
rati, ter da hoče rajši nizek in ubog ostati v božji hiši, nego-
visok in premožen živeti med zavajljivostmi sveta. Tako na tihem
napreduje po potu zveličanja, ki ga je bil nastopil, se vadi v
vseh dobrih delih, posebno pa v čednosti zatajevanja. Nekega
dne, ko truden težko dela na vrtu, pride mu želja, da bi se
poživil z lepordečim jabolkom. Odtrga ga in dopadljivo ogleduje,
spomni pa se, da je ta tolikanj vabljivi sad podoba poželjivosti,
ki je bila kriva prvega greha v raju. Pri tej priči vrže jabolko
proč in stori obljubo, da svoje žive dni noče nobenega okusiti.

Osemnajst let star dobi od predstojnika dovoljenje, da sme
v Sveto deželo popotovati in ondi v kaki samoti kot puščavnik
živeti. Prišedši v Jeruzalem obišče svete kraje in ostane ta čas
v nekem samostanu. Tu zasliši hvaliti modrost in svetost posta-

1000

5. december: Sv. Saba, opat.

ranega opata Evtimija, ki je po Palestini ustanovil več samo¬
stanov in puščavniških prebivališč. Odpravi .se torej k njemu, pre¬
bivajočemu v svoji celici na opustošenj gori, nekoliko ur od
Jeruzalema, ob potu proti Jerihi. Pade mu k nogam in ga lepo
prosi, naj ga sprejme v število svojih puščavnikov. Toda Evtimij
mu poprej odkaže neki drugi samostan v poskušnjo, ker se mu
njegova mladost še ne dozdeva dovolj pripravna, premagovati
vse težave in nevarnosti popolno samotnega življenja. Saba po¬
nižno sluša svet svojega učenika, gre v odkazani mu samostan
in opravlja v duhu pokore in ljubezni najtežavnejša samostanska
dela. Krepak in močan nosi težke butare drv in vodo, pomaga
bolj slabotnim bratom pri njihovih opravilih, oskrbuje bolnike in
je navzoč povsod, kjer je treba ročnosti in moči, po trudu
dneva pa se okrepča v ponočni molitvi. Tako si pridobi spo¬
štovanje pri vseh, celo pri najstarejših očetih, in spoštovanje se
kmalu spremeni v občudovanje. Izprosi si ga eden bratov za
spremljevavca na potu v Aleksandrijo. Tam se snide s svojimi
stariši. Spoznavši ga tišče vanj s prošnjami, naj ostane pri njih
in mesto meniške halje obleče lepo vojno suknjo. A sin jim od¬
govori, da je že v drugem vojnem stanu in mora zvest ostati
praporu svojega Gospoda, kralja vseh kraljev, do poslednjega
izdihljaja. Ker z vsemi svojimi prošnjami pri njem nič ne opra¬
vijo, odslovijo ga v božjem imenu. Dajo mu pri ločitvi 20 zlatov
za na pot, pa le tri jih vzame s seboj in še te tri nazaj pri-
šedši izroči opatu.

2. Zopet mine 12 let; a zdi se mu še premalo samotno in
zdržno to samostansko življenje, da mu je treba še bolj paziti
na se in se ustavljati mesu. Da ugodijo njegovim željam po
večji samotnosti in ostrosti, dovolijo mu predstojniki, da se sme
pet dni v tednu umakniti v neko od samostana oddaljeno dupljo.
Tako hodi celih pet let vsako nedeljo zvečer s povesmom palmovih
šibic v svojo dupljo, ter se vrača ob sobotah zjutraj s petdeset
jerbaščki nazaj k društvu, da skupaj opravljajo molitve in božjo
službo. Opat Evtimij, spoznavši stanovitnost „mladega starčka“
— tako je imenoval Sabo —, vzame njega in še enega svojih
učencev o postnem času leta 472 s seboj v Rubansko puščavo.
Tu pa se pokaže, da je Saba še premladeniški in preslab za
ostro, vso poželjivost premagujoče življenje popolnih puščavnikov.
Na potu nazaj grede po pusti, suhi okrajini, ga tako premaga
žeja, da se omedlevši zgrudi na tla. Opatu se milo stori nad
to silo ter gre na stran, poklekne in moli, kakor nekdaj Hagar

o. december: Sv. Saba, opat.

1001

v puščavi: „Gospod," reče, „daj vode, ne morem gledati, kako
umira." Nato vstane, jame z rovnico suho zemljo kopati in glej!
bister studenec pricurlja iz tal, in ž njim se Saba zopet poživi.

Po Evtimijevi smrti 1. 473 odneha v samostanu dosedanja
krotitev. Zato se Saba odpravi in gre v drugo puščavo ob
Jordanu. Tukaj v popolni samoti si prizadeva na vso moč, do¬
seči vrhunec zatajevanja; a peklenske prikazni in skušnjave ga
nadlegujejo brez prenehanja. Štiri leta ostane v tej puščavi v
grozovitih dušnih bojih. Po neki prikazni opomnjen, odpravi se
odtod na neko goro, ob čije vznožju je po skalnati strugi hudo¬
urnik šumel po zimi in o deževnem vremenu; ondi se naseli v neki
razpoki. Živež so mu korenine in zelišča; po vodo si mora, ker
je hudournik bil blatnast ali pa usušen, celo uro daleč hoditi,
jarek pa je bil tako strm, da si je vrv spletel, jo pri vratih
privezal, se po njej v globino spuščal in zopet ob njej nazaj si
pomagal. Po tej napravi zve zanj kmetiško ljudstvo; dovoli jim,
da ga smejo ob gotovih dnevih obiskati. On jih poučuje, oni
pa mu prinašajo kruha, sira, dateljev i. dr. Tako zopet preživi
pet let. Naposled pa se odloči, v hasnoviti plug prekovati meč,
s katerim se je do sedaj zoper sovražnika vojskoval. Privzame
si nekoliko mož, ki bi hoteli po njegovih pravilih živeti. Tako
se jih kmalu nabere 70. Vsakemu posebej odkaže okoli griča
posebno kočico za stanovanje, poišče dovoljnega studenca in na¬
pravi prostorno podzemeljsko jamo za molilnico novi občini, čije
glavar in vodnik je postal.

3. Število puščavnikov se je množilo od dne do dne in na-
rastlo na 150. Toda samija ni bila vsem šola čednosti. Nekateri
so morebiti le-sem prišli, ker so se sveta preobjedli ali naveličali;
prinesli so s seboj prazno srce ali pa svojo trmo in občutljivost.
Drugi zopet še niso premagali posvetnih občutkov, niti ukrotili
poželjivosti in strasti. Nekateri takih nezadovoljnežev se torej
uprejo zoper Sabo in gredo k jeruzalemskemu očaku pritožit se,
da Saba zaradi svoje preprostosti ni zmožen, vladati skupščino
150terih mož, vrhu tega nima nobenega cerkvenega posvečenja,
pa tudi drugim ne pripusti, da bi"kateri prejel posvečenje. Ta
druga okoliščina dozdeva se velikemu škofu ozira vredna. Za¬
tegadelj veli Sabi, naj pride k njemu. .Podelivši mu vpričo njih
mašnikovo posvečevanje, postavi ga za opata, ga uvede slovesno
v inenišnico in posveti njeno cerkev. Tako si Saba vnovič pri¬
zadeva z vso gorečnostjo, skrbeti za bratov dušne in telesne
potrebe. Sloves njegove samije gre daleč na okoli in vredni

1002

5. december: Sv. Saba, opat.

možje iz vseh pokrajin prihajajo v njo. Nekateri tudi svoje
časno premoženje prineso s seboj ter je poklonijo opatu. Naj¬
večja dobrotnica samiji pa je njegova mati, ki je po smrti svo¬
jega moža k njemu prišla z vsem svojim imetjem. S temi darovi
si Saba opomore, da dovrši ne le stanice in vrte v samiji, ampak
zgradi tudi še dva samostana, enega za novince, enega pa za
postarane redovnike, in dve prenočilnici za sprejem popotnikov
in tujih menihov. Njegove zasluge čislajo tako visoko, da ga
na občno željo izvolijo za velikega nadzornika vseh meniških
samij v jeruzalemski okolici. Zaradi vednih verskih prepirov,
ki so jih s strastno togoto vnemali cesarji, dvorniki in imenitne
ženske, so ti škodljivi vtiski dvornikov in škofov segli tudi v
meništvo in obudili mu prepire in upore. Tako se vzdignejo po
Salustijevi smrti 1. 493 nekdanji opatovi nasprotniki zopet zoper
njega, obrnivši se s svojimi pritožbami do novega očaka Elija.
Saba, to zvedevši, zapusti iz ljubezni do miru samijo in zbeži v
neko daljno puščavo. Vrne se sicer na očakovo prizadevanje
črez nekaj let zopet nazaj, toda trmoglavci — njih 60 — od-
krušijo se od njega, oropajo samijo, kar morejo pokončajo, in
ustanovijo lastno menišnico. Med temi, kar mu jih ostane
zvestih, ponovi Saba pravo puščavniško življenje, ki je vezano
na krotitev, pa je vendar prosto v duhu, ki je podvrženo po¬
korščini, pa vendar v popolnem gospostvu; ki je samotno, pa
vendar v vedni obhoji in dotiki z Bogom; toda s težkim srcem
se vedno še spominja odpadlih bratov. Obiskuje jih pogostoma
in ker jih vidi v veliki potrebi, pridobi jim zdatne pomoči za
potrebni živež in za stavbo nove cerkvice. S tem naposled
premaga njih nagajivost in upornost, ter jih nakloni, da se ske¬
sajo in spokorijo.

4. V vzhodni cerkvi je bila tedaj žalostna zmešnjava. Cesar
Anastazij je podpiral krivoverce evtihijance, ki so trdili, da je v
Kristusu le božja narava, in preganjal katoliške škofe, ki so poleg
kalcedonskega cerkvenega zbora zagovarjali božjo in človeško
naravo v eni božji osebi. Očak Elija pošlje 1. 512 že 73 let sta¬
rega Sabo na čelu najslavnejših opatov v Carigrad k cesarju, da bi
ga k boljšemu spoznanju naklonili. Poslance spuste pred cesarja k
zaslišanju, le Sabo odvrne straža zaradi revne obleke, da ga morajo
potem poiskati. Opati, pozabivši na občni blagor, priporočajo ce¬
sarju potrebe svojih samostanov, le Saba molči, dokler ga cesar ne
vpraša, čemu je tako daleč prišel, ako nima ničesa prositi. Potem
pa mu Saba ponižno odgovori: ,,Gospod, prišel sem ti, preden

5. december: Sv. Saba, opat.

1003

umrjem, svoje spoštovanje razodet in te v imenu svetega mesta
in njenega škofa prosit, da njiju in njuno cerkev v miru in pro¬
stosti pustiš." Ker vožnja po morju črez zimo ni bila mogoča,
ostane ta čas v nekem samostanu pri Carigradu in zagovarja z
dobrim uspehom svojega škofa, ki ga je hotel cesar se sedeža
pregnati: „Naš nadškof," reče, „ne loči v Kristusu dveh oseb,
kakor Nestorij, pa tudi ne meša dveh narav, kakor Evtih; on
hodi v sredi v katoliški resnici, ne nagibaje se niti na desno
niti na levo."

Dasiravno pa se je Saba svoje žive dni zatajeval, krotil,
šibal in mrtvičil, vendar si ni zadušil v srcu sočutja in usmi¬
ljenja do bližnjega v njegovem trpljenju. To zatajevanje samega
sebe ga je le spodbadalo, da se je tem krepkeje ustavljal krivici
in zatiranju bližnjega. Kuga in lakota ste za one dobe stiskali
vzhodne pokrajine, praznili cele kraje in v puščavo preminjali

deželo. Zavoljo tega ukaže cesar, da ne bi državne blagajnice

škodo trpele, da se imajo davki nezmožnih navaliti na premožnejše
meščane. Saba gre k cesarju ter mu da pomisliti, kako samo-
silno in neusmiljeno je, ako bi se posamezni premožni prebivavci
zavoljo tega pokorili in po preoblaganju še oni berači postali;
njegov trud pa je bil zastonj, dvorska samogoltnost premaga vse
zahteve človečnosti. Spomladi hiti iz teh homatij nazaj v svojo
mirno in tiho samijo, iz katere ga pa kmalu zopet prikliče nje¬
gova gorečnost v veri. Očaka Elija je bil cesar poslal v pre¬
gnanstvo, njegov naslednik pa je omahoval v veri o Zveličarjevi

božji in človeški naravi. Tu pride Saba s svojimi v veri naj¬

zvestejšimi menihi in puščavniki v Jeruzalem in pripravi nad¬
škofa v to, da slovesno vpričo vsega ljudstva obsodi in pogubi
Evtihovo in Nestorijevo krivoverstvo. Leta 518 po smrti cesarja
Anastazija mu je pravoverni Justin naslednik, ki precej po nastopu
vladarstva razglasi ukaz, da se imajo po vsem cesarstvu sprejeti
katoliški pravoverni nauki nicejskega in kalcedonskega zbora.

Saba, 80 leten starček, ves medel in obnemogel, a krepkega
duha in poln mladeniške moči, potuje po Palestini od cerkve do
cerkve ter utrjuje ljudstvo v naukih cerkvenih zborov. Kot
91 leten starček gre še drugič za poslanca v Carigrad, zagovarjat
kristjane v Sveti deželi, katere so po krivici obdolžili, da so se
udeležili krvavega upora in požiga Samarijanov. Za kristjane
prosi, da bi se jim po opustošenih in razdejanih krajih davki
odpustili. Cesar Justin ga sprejme z veliko častjo in posreči se
mu, da popolnoma doseže namen svojega poslanstva; tudi Sama-

1004

5. december: Sv. Saba, opat.

rijane strahujejo po zasluženju, postavijo požgane cerkve na novo,
sezidajo veliko gostišče za romarje v Jeruzalemu, njegovo samijo
pa ogradijo s trdnim zidovjem zoper napade roparskih Saracenov.
Ravno ko mu cesar podpisuje te naklonjenosti in priboljške, pa
se prigodi, da pride ura njegovih duhovnih molitev. Tiho iz
dvorane odstopivši gre svoje molitve opravljat. Eden njegovih
spremljevavcev ga pokara, češ, da.se to ne spodobi pred cesarjem.
Saba pa mu odgovori: ,,Cesar stori svojo dolžnost, mi moramo
pa svojo opraviti. “ S temi cesarskimi ukazi se vrne nazaj v
Palestino, jih izroči sam gosposkam dotičnih mest ter gre, do-
vršivši svoj posel, v svojo samoto. Kmalu potem nevarno zboli,
in oskrbivši si naslednika zveličansko in v sluhu svetosti umrje
5. dan grudna leta 532, že 94 let star; celih 60 let je pre¬
živel v puščavi.

Obrazuje se kot puščavnik z jabolkom v roki.

„2$ogastvo in sladnost življenja je trnje.“

(Luk. 8, 14.)

Svetemu Sabi se je že v otročjih letih gabilo in studilo, videti,
kako se strica za njegovo premoženje, za prazno in ničemurno bogastvo
med seboj prepirata in sovražita. Zato mu je že tedaj dozorel sklep,
svetu slovo dati in živeti rajši v zatajevanju, v revščini in pomanj¬
kanju kje v samoti, kakor pa da bi živel v obilnosti in bogastvu ter
v sladnostih življenja po zgledu neznabožnega sveta, a svojo dušo in
svoje zveličanje postavil v nevarnost; vedel je, da bogastvo in slad-
nosti življenja so po Jezusovih besedah tisto trnje, ki seme božje be¬
sede zaduši v človeškem srcu, da sadu ne obrodi za večno življenje.
Kako resnične so te besede Jezusove, vidi se iz tega, ako bogastvo
in sladnost življenja nekoliko natančneje primerjamo med seboj.

1. Trnje, ako se ti zasadi v roko ali v nogo, te zbada in ti na¬
pravlja bolečine. Enako tudi nerodne želje po bogastvu in po slad¬
nostih človeka trpinčijo s skrbmi, z žalostjo in strahom, in to že

a)  precej, ko si bogastva pridobiva ali sladnosti  išče.
Tako si je nekdaj kralj Ahab hotel prikupiti Nabotov vinograd; toda
Nabot ga po Mojzesovi postavi ni smel oddati, ker je bil zapuščinski
delež njegovih očetov. Ali zavoljo tega, pravi sv. pismo, je prišel kralj
ves pobit, čemeren in klavern domov, se vrgel na postelj, z obrazom
se obrnil v steno ter ni mogel ne jesti ne piti. — Enakih prikazni
je pa še dandanes dosti videti pri kupčevavcih, oderuhih in podjetnikih,
kadar se jim pri njih dobičkarijah zmeša račun njihove lakomnosti.
Tako je torej bogastvo trnje, ker zbada, prizadeva rane in bolečine
kakor trnje. — O Davidovem sinu Amnonu nam pripoveduje sveto
pismo, da se je tako dal prevzeti nečisti ljubezni do svoje polusestre
Tamare, da je zbolel in zmedlel zavoljo tega, ker ni mogel od nje pri¬
čakovati nič nesramnega, zakaj sveto pismo pravi, da je bila devica.

5. december: Sv. Saba. opat. 1005

Ali pa ne vidimo še ves čas dosti takih primerljajev, da nečista lju¬
bezen marsikomu zmoti srce in glavo, ga pripravi ob vse veselje ne¬
dolžnosti in vname s pregrešno strastjo, ki mu je bodeče trnje na
duši in na telesu?

b)  Bogastvo in sladnost življenja je bodeče trnje, kadar njiju
človek želi ohraniti ali pomnožiti.  — Sveti evangelist Luka
nam pripoveduje o možu, čigar njive so bogato rodile. „Tu pre¬
mišlja sam pri sebi, rekoč: Kaj mi je storiti, ker nimam
prostora, kjer bi mogel shraniti svoje pridelke?"  S tem
je dovolj očitno povedano, da je premoženje in obilnost temu bogatinu
dalo veliko opraviti in mu prizadelo dokaj skrbi. Toda še dandanes
lahko vidimo, kako so tisti, ki imajo vsega zadosti, v vednih skrbeh
in v vednem strahu, kako bi mogli svoje zaklade ohraniti, ali kako
bi jih obrnili, da bi jim nesli več dobička. S takimi lakomnimi mislimi
se trudijo in ubijajo noč in dan. Ali ni torej bogastvo v resnici trnje,
ki zbada in rani, kadar je želiš ohraniti ali pomnožiti? — Amnon,
sin Davidov, o katerem sem omenil poprej, je z lažmi in zvijačami
Tamaro k sehi privabil in jo potem s silo osramotil. Po storjeni
hudobiji pa, pravi sveto pismo, je bilo njegovo sovraštvo do nje večje,
kakor je bila poprej njegova ljubezen. Ali pa mar ni še sedaj zoper-
nost, mrzlost, naveličje, stud in gnus strahujoča šiba zaradi pregrešnih
sladnosti? Ali ne zbada po pregrehi človeške duše bridko očitanje:
Kaj si storil! Glej, na sebi in na bližnjem si osramotil podobo božjo,
sebe in njega si pripravil ob otroštvo božje in potegnil v blato ži¬
vinskega nagona, sebe in njega izdal v sužnost peklenske hudobe!
Ali ni torej pregrešna sladnost bodeče trnje, ki zbada in rani vsa¬
kogar, ki v njo privoli?

c)  Bogastvo in sladnost življenja je poslednjič bodeče trnje tudi
tedaj, kadar se pogubi ali se mora zapustiti.  — V Jobovih
bukvah beremo besede: „Bogastvo, ki ga je človek pogoltnil,
bo izbruhnil in iz njegovega drobovja ga bode Bog iz¬
ruval."  S to podobo je povedano, da se človek od svojega bogastva,
ako mu je s strastjo vdan, ne loči poprej, nego da ga Bog po sili
odtrga od njega. To vidimo pri skopuhu, kako trdo mu gre za vsaki
belič, ki ga ima izdati za svojo družino, za hišne potrebščine, za kako
dobrotno napravo, za uboge ali kako drugo dobro delo. Ako ga pa
še Bog s smrtjo kliče k sebi, oh, tedaj mu je, kakor bi mu kdo iz
osrčja trgal njegov zaklad. — O sladnostniku pravi sveto pismo:
»Njegove kosti bodo napolnjene s hudobijami njegove
mladosti in bodo ž njim spale v prahu;"  to se pravi po raz¬
laganju sv. Gregorija: Hudobije ga spremijo v starost, gredo ž njim v
smrt, v mrtvaško skrinjo in v grob. Izkušnja uči, da sladnostnik, ko
se postara in greha v dejanju storiti ni več zmožen, ga- dovršuje v
svojem srcu, v mislih in željah, da ne opusti on greha, ampak greh
njega. Ali pa ni ta prisiljena ločitev od sladnosti življenja bodeče
trnje, ki rani in učinja bolečine, že preden je človek ima, potem ko
je uživa, in zopet, ko je zgubi ali je mora zapustiti?

2. V trnjevem grmovju se pa nahajajo rade tudi mnogotere go¬
lazni in črvi, med drugimi tudi strupene živali. Tako prihaja iz ne-

1006

5. december: Sv. Saba, opat.

rodnih želja po bogastvu in sladnostih življenja mnogotero grehov in
hudobij. - Sveti apostol Pavel piše: „Kateri hrepene obogateti,
padejo v skušnjavo in v zadrge hudičeve in v veliko ni¬
čem urnih in škodljivih želja, ki človeka potope v po¬
gubljenje: zakaj korenina vsega hudega j e lakomnost. 11
(I. Tim. 6, 9.) Strupena kača je skrita v grmovju. Ako se bojiš bodečega
trnja, ostaneš daleč proč od njega, tudi kača ti ne more nič žalega storiti.
Če ti pa ugaja trnje, greš blizu njega in ga hočeš odlomiti; približa
se ti tudi kača ter te piči in ti zavda svoj strup. Ravno tako pe¬
klenska kača. Ako si lakomen denarja in bogastva, hodi hudoba s
svojimi skušnjavami za teboj in ti zavdaja na mnogotere načine strup
smrtnega greha. Saj pač ni nič nenavadnega slišati, da človek za¬
voljo lakomnosti postane izdajavec, goljuf, se laže, krivo prisega, se
krivično pogaja in pravda, odira, krade in ropa, da pozabi na Boga,
zanemari božjo službo, sveto mašo, pridige in krščanske nauke, se ne
zmeni niti za prejemo svetih zakramentov, da postane prešeren in
gizdav v obleki, izbirčen in kočljiv v hrani in vsem življenju, da po¬
stane surov in trd do bližnjega ter prav neusmiljeno odira uboge ljudi.
Tudi ni nič nenavadnega slišati, da lakomniki in skopuhi naposled
obupajo. Izdajavec Juda Iškariot ni v tem edini svarilni zgled. Tako
je bogastvo v resnici trnjevo grmovje za človeka, ki pregrešno po
njem zeva z vso svojo duša —- „Sladnosti življenja pa,“  vpra¬
šuje sveti Ambrozij, „ali niso kakor splašen divji konj, ki
vse vrvi raztrga ter svojega jezdeca raz sebe vrže inna
tla telebne?"  Tako je sladnostnik navadno mehkužen, ošaben,
gizdav in ves ničemuren, na eni strani skopuh, na drugi strani raz-
našavec in zapravljivec; je nevoščljiv, jezljiv, maščevanja željen, celo
pripravljen na poboje in morije. Tako je v nerodnih željah po bo¬
gastvu in sladnosti življenja skrita cela truma pregreh in hudobij,
kakor se tudi v trnju lahko nahajajo mnogotere strupene golazni.

3. Trnje poslednjič poteguje na se, kar mu pride blizu. Tako
večkrat vidimo na trnju povesma slame, sena ali cape, ali živinsko
dlako viseti. Ravno to dela krivično bogastvo; premoženje ubožcev
vleče na se. Kolikokrat imamo priliko videti, kako lakomni bogatini pri
kupčiji in prodaji gledajo le na svoj kar največji dobiček, brez ozira
na škodo, ki jo storijo revnejšemu sobratu, in kako mu iz žepa pulijo
s krvavimi žulji zaslužene beliče. Kolikokrat lahko vidimo, kako la¬
komni bogatini pritiskajo in izžemajo svojega bližnjega, kjer in kolikor
ga le morejo; kako rote in davijo svoje dolžnike, svojih dolgov pa se
jim nič ne mudi poplačati. Kolikokrat nam je prilika videti, kako
neusmiljeni bogatini reveže pripravijo ob njihov zaslužek, jim ves
mozeg in vso delavsko moč, vsakatero priložnost odtegnejo, da si po
nobeni ceni ne morejo opomoči, ravno tako, kakor trnje na se vleče
ves sok in vso vlago iz zemlje, da se mora usušiti poleg njega rastoče
drevo. Ali ni torej bogastvo pravo trnje, na kojem pogostoma visi
premoženje in kri bližnjega? — A sladnosti življenja, o kaj pač te
vsega na se ne potegnejo? Koliko jih je, ki si morajo v svoji vesti
priznati: „Na sladnostih življenja je obvisela moja nedolžnost, mir in
veselje mojega srca, moje zdravje, moja čast, moja sreča, moj blagostan,

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

1007

moja zadovoljnost, moje vse! 1 ' Koliko starišev toži in vzdihuje: hlad¬
nosti življenja so nam odtrgale srca otrok in s tem podrle našo palico,
naše veselje, našo brambo in podporo! 11  Kako marsikatera hiša sme
klicati in tarnati: „Sladnosti življenja so pokopale srečo naše družine! 11
Tako pač tudi te sladnosti niso drugega, nego bodeče trnje, na ka¬
terem obvisi marsikatero blago, marsikatera dragocenost.

Ker je pa bogastvo in sladnost življenja trnje, ki vseskozi zbada,
rani in učinja skeleče bolečine duši, ker je v njem skrite toliko stru¬
pene golazni hudobij in pregreh, in se tega trnja drži toliko krvi in
dragocenega blaga, o kdo bi po zgledu sv. Sabe od tega trnja ne
odtegoval svojih rok, svojega srca in svoje duše! Če že ne zapustiš
po njegovem zgledu vsega ter ne iščeš v samotah in puščavah svojega
zveličanja, skrbi vsaj z minljivim bogastvom za tiste prijatelje, ki te
bodo po smrti sprejeli v večna stanovališča, da kroteč in brzdajoč
svoje nasladne želje tako hodiš skozi časno, da večnega ne zgrešiš!

Molitev.

Prosim te, o Bog, dodeli mi po prošnji sv. Saba to milost, da
sladnosti življenja premagujem in po pozemeljskem bogastvu le tolikanj
hrepenim, kolikor mi pomaga v večno zveličanje in obilnejše plačilo
v nebesih. Amen.

6. gruden ali december.

Sveti Nikolaj ali Miklavž, mirski škof
(v 4. stoletju).

Med svetniki, ki jih sveta katoliška cerkev časti s priimkom
spoznavavec ali spričevavec, je sveti Miklavž iz Mire eden najslav¬
nejših. Na tisoče božjih hiš je na njegovo ime posvečenih, brez šte¬
vila oltarjev, zastav in praporov je z njegovo podobo olepotičenih, na
kopnem in na morju priporočajo se mu v priprošnjo in ga zahvaljujejo
za uslišano molitev, v vseh jezikih glasi se njegova slava, vsa krščanska
ljudstva ga časte, po francoskih, španskih in italijanskih cvetočih po¬
krajinah, po nemških oblagodarjenih deželah, po ruskem velikem carstvu
in po daljnih jutrovih okrajih. Tolikšno in tako razširjeno češčenje
se pač kristjanu dozdeva kakor povračilo za posebno mero čednosti
in zaslug, „da Gospod daje tem, ki so stanovitni v dobrem, slavo, čast
in neminljivost, 11  da se „svetijo“ kot „solnce“. In ta misel se našega
srca poprijema tem bolj, ker smo bili že v otročjih letih vajeni, sv.
Miklavža spoznavati kot ljubeznivega prijatelja mladine, kot nebeškega
daritelja. Zakaj, kje je kristjan izmed katoliškega ljudstva, ki ne bi
poznal svetega Miklavža z zlatimi jabolki in orehi, ki jih deli dobrim,
pridnim otrokom, in s šibo, s katero grozi porednim in samopašnim?

1008 6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

Čim bolj pa si želimo, o njem slišati prav veliko lepega, velikega in
nenavadnega, tem bolj moramo omilovati, da nam o njegovem življenju
in dejanju prav nič gotovega niso sporočili. Izmed trojnih starih
življenjepisov, ki so si sem ter tja navzkriž in niso čisto zgodovinsko
resnični, podajam tu svojim bravcem, kar se v njih nahaja bolj ver¬
jetnega in spodbudnega.

1. Hodil se je sv. Nikolaj sredi 3. stoletja v Patari v Liciji,
pokrajini Male Azije. Njegovi stariši so bili goreči, bogoslužni
katoličani, plemenitega rodu in bogati na časnem premoženju;
pa ostali so dolgo brez tolažbe zaroda, dokler se Bog ne ozre
že v njihovi starosti na njih molitve, poste in miloščine in jim
podari sinu, ki je bil edini dedič njih bogastva, pa tudi njihovih
čednosti. Dajo mu ime Nikolaj in se namenijo ob njegovem
rojstvu, da ga bodo vzgajali edino za Boga in posvetili v nje¬
govo sveto službo. Da jih je Bog oblagodaril s posebno izvo¬
ljenim detetom, spoznali so lahko iz tega, ker se je dete ob
sredah in petkih, tedanjih postnih dnevih, zdrževalo celo do
solnčnega zahoda materinih prs, naj ga je mati še tako božala
in ljubkovala. Čim starejši prihaja, tem bolj razodeva svojo
pobožnost in poučnost. Zato ga stariši kmalu pošljejo v šolo,
kjer v kratkem prekosi vse svoje součence. Poleg uka pa ne
pozabi na svojo dušo. Skrbno se ogiba razuzdanih paglavcev in
se peča le s takimi, katere dobro pozna, da so pobožni, tihi in
sramežljivi. Da si ohrani čistost srca, si ne upa nobeni ženski
pogledati v obraz, ter ostro kroti svoje telo s postom in pokoro.
„Posnemal je,“ pravi neki življenjepisec, „v umrljivem telesu
življenje neumrljivih. “

Po minulih šolskih letih nasvetuje starišem njegov stric
Nikolaj, škof v Miri, naj svojega dorastlega sinu posvete cerkvi
v službo. Pobožni stariši, spominjajoč se svoje obljube, tem rajši
slušajo ta nasvet, ker vidijo, da se sinu studi vse posvetno in
da ima sam nagnjenje do duhovniškega stanu. Ko je posvečen v
mašnika, prerokuje o njem njegov stric: „Bratje, jaz vidim svetu
vzhajati novo solnce in človeškemu rodu dotekati veliko tolažbo.
Blagor čredi, katera ga kedaj prejme za pastirja!“

V duhovniškem stanu Nikolaj še pomnoži svoje ostrosti, je
silno zmeren v jedi in pijači, se oblači čisto preprosto, moli dolgo,
je v govorjenju še bolj premišljen, v svojem obnašanju še modrejši,
ob kratkem, zgled pobožnega duhovnika. Med tem mu oče in
mati umrjeta za kugo, ki je tedaj hudo razsajala v deželi Liciji.
Tako podeduje Nikolaj njih dokajšnje premoženje, ter je porablja

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

1009

človeštvu na blagor in v dobre namene. Tu se prigodi, da neki
plemenitaš z vrhunca sreče propade v toliko revščino, da je
komaj še imel potrebni živež, svojih treh hčer pa, ki so bile
posebno zale, že nikakor ni mogel preživiti. V tej sili mu pride
nesrečna misel, nedolžnost svojih hčer izpostaviti, veleč jim, naj
si pridobe denarjev po poštenih ali nepoštenih potih, zakaj sila
ne pozna postave. Dobre hčerke bridko jokajo, da je ž njimi
prišlo tako daleč, naj bi za kosec kruha ali potrebno obleko
morale svojo dušo in zveličanje prodajati. Bog pa se milostno
ozre na njih solze. Nikolaj zve o tej revščini, kakor tudi o
očetovem namenu in takoj ukrene nekaj posebnega. Vzame v tihi
noči (ker noče, da bi kdo vedel o njegovi dobrotljivosti) izdaten
znesek zlata, pritapa skrivaje do plemenitaševe hiše, zagleda od¬
prto okno, vrže mošnjo
z zlatom noter in zbeži. VV

Oče, po tem ropotu se
prebudivši, vstane in
najde nenadejani darek.

Poln hvaležnosti doBoga
pade na kolena, se mu
srčno zahvali in ga prosi
odpuščenja zaradi svo¬
jega poprejšnjega brez¬
božnega namena. Po
tem zlatu privabljen
oglasi se kmalu neki
snubač za starejšo hčer,

ki je odšle spodobno oskrbljena. Svetnik, zvedevši, da se je
njegova skrivna miloščina porabila ravno v ta namen, za kojega
jo je bil podaril, vrže še drugič in tretjič ravno toliko zlata
skozi okno, da bi otel še oni dve hčeri. Presrečni oče, ki je že
drugo hčer omožil, bi bil rad spoznal svojega dobrotnika. Zato
prečuje nekatere noči, da bi, če še tretjič pride, za njim hitel
in se mu zahvalil. Res se to zgodi in dohitevši ga, pade svetemu
možu k nogam, se mu jih oklene in je moči z vročimi solzami
hvaležnosti, rekoč: „Ti si moj in mojih hčer rešenik, obvaroval
si jih sramote in večne pogube. “ Nikolaj, v zadregi, da se je
to zvedelo, reče mu, da je s tem izpolnil le svojo dolžnost in
prosi plemenitaša, naj pač o tem ničesar ne razodene nobeni
živi duši. — V ta spomin je po krščanskih hišah navada, da
„Miklavžu nastavljajo".

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 64

1010

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

2. Za one dobe sezida njegov stric, poprej imenovani škof
Nikolaj, neki samostan, čigar vodstvo prevzame njegov stricnik.
Nikolaj namreč je šel v samostan, da bi ubežal hvali meščanov
in zadostil svoji želji po samotnosti. Branil se je s prvega,
kakor je vedel in znal, a naposled se je vdal stričevi volji, pre¬
vzeti prednikovo mesto, zakaj rad bi bil iz ponižnosti najmanjši
v samostanu. Ko je dalje časa to službo opravljal z veliko mo¬
drostjo in v vso pohvalo svojih višjih, obide ga želja po samoti,
kjer bi edino nebeške reči mogel premišljevati. Zapusti zatorej
samostan, da bi se umaknil v kako egiptovsko puščavo. Poprej
pa še obišče svete kraje, ki mu še bolj vnamejo ljubezen do
Zveličarja. Po neki prikazni pa mu je razodeto, naj ne gre v
puščavo, temveč se vrne v samostan. Rad sluša to povelje in
se vrne o najlepšem jasnem vremenu nazaj po morju; vendar pa
opomni mornarje, naj pazijo, ker ima vihar nastati. Mornarji se
mu posmehujejo; a poprej, ko si mislijo, nastane tako strašanska
nevihta, da nihče več ne dvomi, da se mora ladja potopiti. Vsi
pribeže k Nikolaju, proseč ga na kolenih, naj moli k Bogu, da
jih otme. Nikolaj moli in kmalu se poleže vihar, oblaki se raz-
dele in zopet sije solnce na pomirjene valove. Odtod prihaja,
da ga mornarji in brodniki časte za svojega variha in ga v silah
kličejo na pomoč. Kmalu potem pade neki mornar, ko zvija
jadra, na ladijske petre in mrtev obleži. Nikolaj pomoli nad njim
in ga zopet oživi.

Odšle zopet prevzame vodstvo' samostana, trdne volje, da
hoče na tem kraju, kamor ga je Bog poklical nazaj, dokončati
svoje življenje. Ko pa nekega dne kleči v 'svoji celici, dozdeva
se mu, kakor bi slišal glas, ki mu pravi: „Nikolaj, tu ni njiva,
ki sem ti jo odločil; vstani in pojdi tja, kjer je močno naseljeno,
da se moje ime poveličuje po tebi. 11  Nato gre Nikolaj naravnost
v Miro, glavno mesto v deželi. Ondi je bil ravno škof umrl in
licijski škofje so se zbrali k novi volitvi. Enemu teh častitljivih
starčkov Sv. Duh vdihne misel, naj izvolijo tistega, ki bode drugo
jutro prvi prišel v cerkev in se zove Nikolaj.

Nikolaj vidi prejšnjo noč v prikazni Devico Marijo, pribli¬
žujočo se mu s plaščem, kakoršnega nadškofje nosijo. Te pri¬
kazni, ki se ima kmalu njemu spolniti, se svetnik jako prestraši.
Ko namreč drugi dan po svoji navadi prvi pride v cerkev ma¬
ševat, vprašajo ga škofje, kako se imenuje. Odgovori jim: „Ubog
grešnik sem, po imenu Nikolaj. 11  Razodenejo mu, da je poleg
včerajšnjega ukrepa on novoizvoljeni mirski škof. Nikolaj se

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

1011

zjoka in toži, da^ to ni mogoče, ker ve, da je za toliko butaro
veliko preslab. Škofje pa mu razlože, da je to božja volja, ki
jo je po njih molitvah dal na znanje. S tem utolažen da se v
škofa posvetiti. Čeprav je bilo že njegovo dosedanje življenje
ogledalo svetosti, vendar se mu dozdeva, da mora sedaj kot škof
dospeti še na višjo stopnjo popolnosti; čim više je svojim ovčicam
na časti, tembolj spredaj jim mora biti na svetosti. „0 Nikolaj, 41
klical je sam sebi, „ sedaj boš moral skrbeti za druge čednosti,
škofova palica zehteva vse kaj drugega. Dosle si živel le za se,
sedaj pa moraš tako živeti, da tudi druge vodiš k zveličanju.
Ako hočejo tvoje besede kaj opraviti, treba je, da jim svetijo
tvoje čednosti. “ Zategadelj se še ostreje pokori, je le enkrat
na dan in še tedaj nikoli ne mesa, moli in premišljuje v pozno
noč, vlega se le za malo ur in še tedaj na golih tleh k počitku,
da se zopet, ko vstane, odpravi k molitvi. V njegovi hiši ni bilo
najti ničesar, niti denarja, niti drugega kaj vrednega. Ako mu
je za ubožce česa potreba, dovolj je, da le omeni, in premožnejši
meščani mu vse prepustijo na voljo, česar želi.

3. Dasiravno je bil poln nebeške modrosti, vendar Nikolaj
ne zaupa sam svoji previdnosti. Zato si izvoli dva svetovavca, s
katerima se dogovarja v vseh imenitnih opravilih. Razun tega
ima vsako leto škofijski zbor, v katerem so zbrani mašniki pre-
tresovali vse cerkvene naprave. Vendar pa je zavoljo kedanjega
težkega odgovora pred sodnikom v tolikem strahu, da mu o
spominu nanj mrzel pot stopa iz udov in mu vroče solze zalivajo
oči. Ko torej zopet enkrat teh skrbi poln moli k Bogu, naj mu
zaradi njegove slabosti odvzame težko butaro, zasliši glas z nebes:
„Ne boj se, Nikolaj, da bi kedaj tvojo zvesto službo povračeval
z nehvaležnostjo. “ Odšle se za vselej znebi tega strahu. Za
časov poslednjega Dioklecijanovega preganjanja je z apostolsko
gorečnostjo potrjeval svoje ovčiče v sveti veri, ter jih spodbadal
za trdi boj. V vseh nevarnostih je on sam bil brez strahu ver¬
nikom na čelu, zavoljo česar ga tudi zgrabijo in v ječo vržejo.
Brez dvoma bi se mu bila spolnila .želja po mučeništvu, a pogani
si pomišljajo zaradi njegovega občnega spoštovanja ga umoriti.
Da vendar ne bi mogel kristjanov zadrževati od vere odpadati,
prežend ga z nekaterimi drugimi prebivavci vred iz Mire v
pregnanstvo. Toda Konštantin Veliki prevzame cesarski prestol
in preganjanje preneha. Nikolaj se zdaj povrne zopet k svoji
ljubljeni čredi. Vrnivši se razdene medtem postavljene maliko-
vavske temple, ob kateri priliki je bilo v zraku slišati, kako so

64 *

1012

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

tulili in kričali hudobni duhovi, pregnani iz svojih stanovališč.
Iztrebivši vso pogansko gnusobo, bilo je kmalu krščanstvo v
Miri v najlepšem cvetu.

A sedaj imajo priti zopet nove poskušnje. Brezbožni krivo¬
verec Arij je preklinjal Jezusa in njegovo deviško mater Marijo.
Z vso skrbljivostjo je bilo Nikolaju treba čuvati, da se to Arijevo
krivoverstvo ni priteplo v njegovo čredo. V velikem cerkvenem
zboru nicejskem je bil tudi on med onimi 318 škofi, ki so ob¬
sodili Arijevo krivo vero. Od vseh zaradi svetosti visoko češčen,
bil je tem večji strah krivovercem. Ves goreč za obrambo Marijine
časti udari nekega arijanskega škofa, ki je bil več bogokletstev
blebetal o Materi Božji, za uho. Zbrani očetje pograjajo to nje¬
govo prenaglost, obsodivši, da za nekaj časa zgubi škofovi plašček
in kapo. Ko pa potem na čast Devici Mariji nekega dne slo¬
vesno opravlja daritev svete maše, prikaže se Marija in mu v
družbi angelov kapo na glavo postavi ter ga ogrne s škofovim
plaščkom. Tako se širi njegov sloves od dne do dne, k čimur
veliko pripomorejo tudi drugi njegovi čudeži. Tako, na priliko,
nastane nekega leta v Liciji velika lakota, da jih mnogo zaradi
nje pomrje. Nikolaj deli med svoje ovčice, dokler le ima kaj;
a kmalu mu ne ostane drugega, nego usmiljeno srce in trdno
zaupanje v Boga. Ko ravno neko noč zopet Boga prosi pomoči,
naloži neki trgovec v Siciliji svojo ladjo z žitom, da bi jo peljal
na Špansko in ondi prodal; že drugo jutro misli tja odriniti. Tu
vidi^ po noči prikazen sv. Nikolaja, ki mu veli, naj ne vozi žita
na Špansko, ampak v Miro, kjer ga bo drago prodal in mu bodo
vsi prebivavci jako hvaležni. Prepričati ga, da to niso prazne
sanje, potisne mu Nikolaj tri zlate v roko. Trgovec, zbudivši se,
najde ta denar v roki, kojega mu nihče ni mogel položiti vanjo,
ker je imel duri v spalnico trdno zaklenjene. Po tej prikazni
se odpravi trgovec z žitom v Miro, kjer ga hitro in po dragi
ceni razproda. Ko pove trgovcem, kaj ga je bilo z žitom v
Miro napotilo, hvalijo vsi na glas Boga in Nikolaja.

4. V Frigiji nastane ljudski upor. Cesar Konštantin od¬
pošlje tja tri stotnike z vojniki, da ga zadušijo. Njih vojska
gre skozi Ličijo ter pleni in ropa v nekem mestecu ne daleč od
Mire. Razdraženi prebivavci zgrabijo za orožje in bati se je,
da se bo prelilo neizmerno veliko krvi. Komaj to sporoče Niko¬
laju, že hiti tja, da s svojim prigovarjanjem pomiri razdraženi
stranki. Sprejemši stotnike v svoje stanovanje postreže jim z
vso mogočo gostoljubnostjo. Po njih zve, da je mestni glavar

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

1013

Evstahij, z denarji podkupljen, tri imenitne meščane obsodil v
smrt, zaradi česar so silno žalovali vsi pravicoljubni ljudje. Ne¬
mudoma hiti Nikolaj na morišče, kjer nedolžne žrtve že priča¬
kujejo smrtnega mahljaja. Prerine se skozi ljudsko gnečo, po¬
tegne rablju meč iz rok, veli obsojencem železje sneti in reče
mestnemu glavarju: „Ti si poln zvijač in hotel si te tri mlade¬
niče zaradi njih posestva pogubiti; gorje ti!” Krivice si svesti
Evstahij ves v strahu, da ne bi ga cesar v smrt obsodil, pade
na kolena ter prosi Nikolaja, naj cesarju o tem ničesar ne sporoči,
odšle se gotovo ne bode več predrznil kaj takega storiti.

Oni trije stotniki gredo dalje v Frigijo in upor srečno za-
dušivši vrnejo se na cesarski dvor, kjer jih cesar milostno sprejme
ter njih zasluge bogato obdaruje. To vname nevoščljivost drugih
dvornikov; ti jih pri cesarju obrekujejo veleizdaje. Konstantin,
podšuntan od nekega Ablavija, skopega poveljnika njegove telesne
straže, ki so ga bili obrekovavci z denarji pridobili na svojo
stran, izreče brez vse preiskave nad stotniki smrtno obsodbo. Ab-
lavij se podviza, kar se le da, izvršiti to smrtno sodbo. Nedolžno
obsojeni molijo k Bogu, naj bi še njim, kakor onim trem mirskim
meščanom, sv. Nikolaja poslal za rešnika. Še tisto noč se svetnik
prikaže cesarju in Ablaviju, rekoč cesarju: „Ti si tri nedolžne
može zaprl; izpusti jih, da velika nesreča ne pride nad te!“
Cesar ga vpraša, kdo je. Odgovori mu: „Jaz sem Nikolaj,
mirski škof,“ ter izgine izpred njega. Ablaviju pa zapove: „Stori,
da se ti trije možje izpuste, sicer te bodo črvi živega snedli. “
Tudi Ablavij ga vpraša, kdo je. Reče mu: „Jaz sem Nikolaj,
in če hočeš mir imeti, stori, kar sem ti velel. “ Že za ranega
jutra ukaže cesar Ablavija k sebi pozvati, ki stopi trepetaje
predenj. Oba si pripovedujeta prikazen, ki sta jo po noči videla.
Cesar pokliče stotnike pred se, vpraša jih, poznajo li nekega
škofa, Nikolaja po imenu? Pritrdivši pripovedujejo mu o njegovi
svetosti. Nato jim reče cesar: „Zahvalite se Bogu in njemu,
zakaj zaradi njega vas izpustim. Vzemite te darove in nesite
mu jih!“ — In da jim dragoceno evangeljsko knjigo, drago
kadilnico in dva zlata svečnika. Silno oveseljeni hite stotniki z
darovi k svetniku, ter mu povejo vsi hvaležni, kako se imajo
njemu zahvaliti, da so rešeni. Nikolaj pa zavrača vso čast in
hvalo na Boga.

Po takih čudežih ga jamejo tako visoko častiti, da se k
njemu zateka vsak, kdor je bil v kaki potrebi ali nevarnosti. —
Tako neki mornarji z drugim ljudstvom vred, ki je bilo na ladji,

1014

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

v silnem viharju in smrtni nevarnosti jamejo klicati: „Sveti
Nikolaj, slišali smo, da Bog velike reči učinja zaradi tebe; je li
torej temu tako, stoj nam na strani in pomagaj nam v tej sili!"
Komaj ga pokličejo, stoji neki mož sredi med njimi, ki zgrabi
za krmilo in ladjo srečno vodi skozi valove. Vihar se poleže,
mož pa izgine. Prišedši na suho, gredo v cerkev Bogu se za¬
hvalit. Tu pa vidijo ondi v koru onega moža psalme peti, ki ga
spoznajo za svojega rešitelja; gredo k njemu, in pred njim na
kolenih pripovedujejo vpričo vse množice, kako jih je v smrtni
nevarnosti na morju otel. Nikolaj pa jim reče: „Otroci moji, Bogu
dajajte čast, jaz sem ubog grešnik in malopriden hlapec." Nato jih
pelja na stran, razodevši jim, da je ta vihar nad nje prišel zavoljo
njih grehov, ter jim jame grehe naštevati, kakor bi jih bil videl
grešiti. Posvarivši je po očetovsko, izpusti jih od sebe poboljšane.

5. Dasiravno je v svojem poklicu veliko delal in trpel, do¬
živel je vendar visoko starost. Naposled pa jame od dne do dne
bolj slabeti, v znamenje, da se mu bliža poslednja ura, po kateri
je že dolgo hrepenel. Pripravlja se torej z vso gorečnostjo na
smrt. Prejemši sv. zakramente moli psalm: „V tebe, o Gospod,
sem zaupal, daj, da ne bom osramočen!" Pri teh besedah pa:
„V tvoje roke izročam svojo dušo! Ti si me odrešil, o Gospod,
Bog resnice," zastane mu govorica in preseli se 6. dan grudna
okoli 1. 342 v boljše življenje, spremljan od angelov pred božji
prestol. — Truplo, s katerega so vzhajale nebeške vonjave, po¬
ložili so v marmorno rakev v mirski stolni cerkvi. Iz te mar¬
morne rakve se je dalje časa cedilo neko zdravilno olje. Ko so
bili pa pozneje enega mirskih škofov po krivici pregnali se sedeža,
nehalo je zdravilno olje cediti se tako dolgo, dokler niso škofa
zopet postavili na njegov sedež. Leta 1087 so neki trgovci pre¬
peljali njegovo truplo v Bari, v neapolitanskem kraljestvu, ter so
je v ondotni Šent-Stefanski cerkvi položili k počitku.

Ob koncu naj še omenim neke znamenite prigodbe, ki jo
pripoveduje eden najstarejših njegovih življenjepiscev. Bil je
nekdo v veliki denarni zadregi. Poprosi nekega Žida, naj mu zlata
posodi. Žid mu reče: „Daj mi poroštvo ali zastavo." Odgovori
mu: „Ne morem ti dati ne tega ne onega, pa priseči ti hočem
pri sv. Nikolaju, da te bom plačal!" Sveti Nikolaj je bil namreč
že tedaj na tolikem glasu, da je prisega pri njegovem imenu
veljala kristjanom in nekristjanom za gotovo poroštvo. Žid sprejme
to prisego ter mu posodi zlata, s katerim si dolžnik dokaj opo¬
more. Ko preteče obrok, terja Žid svoje zlato nazaj. Kristjan

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

1015

pa mu reče: „Ali si mar pozabil, da sem te že plačal? 11  Pre¬
strašen odgovori Žid, da o plačilu nič ne ve ter ga sili na pri¬
sego. Zdaj si da napraviti kristjan votlo palico in jo napolni z
zlati. Ko pride do prisege, da palico zidu v roke, rekoč: „Vzemi
palico, dokler ti prisegam. 11  S to zvijačo je hotel svojo vest upo¬
kojiti misleč, da sedaj že sme priseči, da je denar izr.očil Židu,
ker je zlato v palici in palica v Židovih rokah. Po prisegi
mu da žid palico zopet nazaj, gre žalosten odtod in pravi sam
pri sebi: „Nikolaj, kako pa ti morem zaupati? Ta kristjan je
prisegel pri tvojem imenu, jaz sem pa vendar le ob svoje pre¬
moženje! 11  Kristjan gre po ravno tistem potu, toda precej spredaj
pred Židom, proti svojemu domu. Gredoč si počije v senci ob
cesti in zaspi. V spanju pa se s palico vred zataklja na cesto,
kjer neki voznik povozi njega in palico; on obleži mrtev, poleg
njega pa leži strta palica in zlati. Žid do njega prišedši pobere
zlato in pravi: „Nikolaj, ti si pošteno delal; da pa še eno čudo
storiš in tega mrtvega oživiš, dam se pri tej priči krstiti. 11  Tudi
to se zgodi po božji vsemogočnosti na priprošnjo sv. Nikolaja; žid
se spreobrne, se dd krstiti ter postane goreč kristjan.

Tako pripoveduje starodavna povedka. Meni pa naj se do¬
voli, da poleg te pripovedke povem drugo tej enako in zanesljivo
verjetno prigodbo iz najnovejših časov. V mestu J. na Tirolskem
je neki gospod vzel tisoč goldinarjev na posodo. V dogovorjenem
obroku ga posojilec opomni na povračilo; gospod pa trdi, da je
teh tisoč goldinarjev že povrnil. Pravda pride pred sodišče.
Zavoljo pomanjkanja vsakaterih prič in dokazov mora dolžnik
priseči. V sodno hišo se je šlo od zunaj po velikih kamenitih
stopnicah. Pred prisego poprosi dolžnik posojilca, naj ta čas
vzame njegovo palico, dokler med prisego roko kvišku drži. V
gumb palice pa je bil skril bankovec za tisoč goldinarjev. Po
krivi prisegi vzame osuplemu posojilcu palico iz rok in gre iz
sodne dvorane. Vrhu kamenitih stopnic zaplete in zamede se mu
palica med noge, da telebi na kamenje in obleži mrtev; poleg
njega pa leži bankovec za tisoč goldinarjev, ki je pri palici padel
iz razklanega gumba. — „Božje sodbe so pravične! 11

Obrazuje se sveti Nikolaj kot škof, na ploščku ali na bukvah s
tremi zlatimi jabolki. Brodniki in mornarji ga imajo za svojega variha;
tudi ljubljanska škofija ga časti za svojega posebnega zaščitnika in
njegova podoba je v velikem oltarju veličastne ljubljanske stolnice,
prejkone z one dobe, ko so prvi krščanski brodniki po Savi in Ljub¬
ljanici priveslali v nekdanjo Emono, akoravno je prva stolnica verjetno
bila sedanja Št. Peterska cerkev.

1016

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

2)obra dela so nam koristna in potrebna.

Sveti Nikolaj nam je pred vsem drugim zgled dobrih del, ki jih
naj po Jezusovem povelju na skrivnem opravljamo, da ne izgubimo
svojega plačila v nebesih. Tako nam veleva Jezus v svoji pridigi na
gori, rekoč: „Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred
ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri
svojem Očetu, ki je v nebesih. — Kadar vbogaime daješ,
levica tvoja naj ne ve, kaj dela tvoja desnica, da bo
tvoja miloščina na skrivnem, in tvoj Oče, ki vidina
skrivnem ti bo po vrnil.(Mat. 6, 1.3.4.)

Dobra dela so pa zlasti potrebna:

1. Za vero.  da se ovrže ona kriva misel, ki trdi, da more vera
sama brez del Bogu ugajati. Sveti evangelist Lukež (13. pogl.) nam
pripoveduje: ,.Nekdo je imel figovo drevo zasajeno v svojem
vinogradu in je prišel sadu na njem iskat,  a ga  ni  našel.
Rekel je pa gorniku: Glej, tri leta je, kar hodim iskat
sadu na figovem drevesu, pa ga ne najdem; posekaj ga
tedaj; čemu še prostor jemlje? 11  Kar je to drevo v vinogradu,
to je vsaki kristjan v cerkvi. Korenina tega drevesa je zveličanska
vera,  deblo je v Boga stavljeno upanje,  košate veje s svojim
sadjem je ljubezen  do Boga in do bližnjega, ki se po sadu, to je,
po dobrih delih spoznava. Če pa Gospod leto za letom sadu pričakuje
od tega drevesa, pa ga ne najde, veli v svoji pravični jezi, naj se
poseka in v ogenj pomeče. Spoznaš torej,^ da vera brez dobrih del
ne ugaja Bogu. Morebiti mi pa porečeš: Če tudi drevo ni bilo rodo¬
vitno, pa vsaj tudi ni bilo škodljivo, in takšen sem jaz; dasiravno ne
delam dobrih del, vendar nisem preklinjevavec, ropar, tat, ubijavec,
požigavec ali prešeštnik. Toda vse to, ljubi moj, ni še dovolj, da bi
mogel Bogu ugajati. Postavim, ti najdeš na potu napol nagega in
zmrzlega ubožca ležati; ozreš se nanj, pa greš mimo njega ter mu nič
žalega ne storiš. Je li to dovolj? O kaj še! Dovolj mu še-le
storiš, ako posnemaš usmiljenega Samarijana.  V pogan¬
skem Rimu so mladim Vojnikom dajali belo prevlečene, sicer pa čisto
prazne škite, da so mogli nanje zapisovati svoje velike, v bojih do¬
vršene čine. Enako vidimo na podobah svetnikov znamenja njih zmag
na zemlji, postavim, na podobi sv. Petra križ, na podobi sv. Pavla meč, pri
sv. Štefanu kamenje, pri sv. Lavrenciju rešetko, pri sv. Katarini s klini
nadeto kolo, pri sv. Miklavžu zlata jabolka in tako naprej. Vse to
nas opominja, da le po taki veri, ki je z deli združena, moremo Bogu
ugajati. — Ako mi ugovarjaš: „PraviČni živi  iz  vere, 11  torej dela
k veri niso potrebna, odgovarjam ti, da je tako misliti skoz in skoz
napačno. Če greva, na priliko, po potu ob njivi, pa ti rečem, od te
njive živi ta in ta kmet, je popolnoma resnično, kar pravim. Ali iz
tega vendar ne sledi, da onemu kmetu ni treba njive obarjati, obse¬
vati in povlačevati ter ga sama ob sebi brez dela živi, marveč s tem
hočem reči: da oni kmet živi ob pridelkih dobro oskrbljene njive.
Ravno tako se ume oni izrek iz svetega pisma,

Dobra dela so potrebna:

6. december: Sv. Nikolaj, mirski škof.

1017

2. Da si ž njimi pridobivamo in pomnožujemo milost
božjo.  Potrebna so. da si ž njimi pridobivamo  milost božjo;
zakaj v smrtnem stanu storjena dela sicer za večno življenje nimajo
nič zasluženja, vendar pa pot pripravljajo milosti, kolikor Bog, glede
na taka dela, grešnika razsvetljuje, mu njegovo voljo meči in ga izpod-
bada, dokler mu naposled ne dodeli milosti izpreobrnitve. Dobra dela
so potrebna, da ž njimi milost božjo pomnožujemo;  zakaj gotovo
je, da v stanu posvečujoče milosti božje dovršena dela po Kristusovem
zasluženju tolikanj pridobe na vrednosti, da to milost čimdalje bolj
pomnožujejo. Svetopisemski zgledi o tej resnici so nam: Abraham v
svoji pokorščini, poleg nje je dosegel opravičenje in postal oče ver¬
nikov; očak Jakob, Nabuhodonozor, zgubljeni sin in Cahej. Toda mar¬
sikateri si misli: „Čeprav sem bolj mlačen kristjan, pa le dajem, da
za me molijo, v moj namen sveto mašo in druga dobra dela opravljajo. 1 '
Ali poslušaj, kaj nam zgodovina pripoveduje. Neki mladenič, sin hrab¬
rega vojnika, je po očetovi smrti zavoljo nemarnosti in zapravljivosti
prišel ob vse svoje premoženje ter zabredel v pomanjkanje. Pride pa
h kralju Antigonu, se vrže predenj na tla in toži: „Premogočni gospod,
jaz sem v največji revščini, da skoraj lakote poginjam. Zato prepo-
nižno prosim tvoje veličastvo, da se me blagovoliš usmiliti. K temu
naj te naklonijo zasluge mojega očeta, ki je v vojski učinil velika
dela in naposled kri prelil v obrambi tvojega kraljestva." Modri kralj
mu odgovori: ..Mladenič, jaz delim plačilo in dobrote za lastne ne pa
za očetove zasluge." Ravno tako, pravi sveti Hieronim, bo Bog od¬
govoril kristjanu, ki misli, da ga bodo zveličale molitve in dobra
dela drugih.

Dobra dela so poslednjič potrebna:

3. Da dosežemo zveličanje.  Stopimo v duhu na ono goro,
kjer Jezus uči zbrane množice, kateri smejo pričakovati večno zveli¬
čanje. Pridiguje jim: ..Blagor ubogim v duhu, ker njih je
nebeško kraljestvo. Blagor njim, ki so čistega srca,
ker Boga bodo gledali. Blagor mirnim, ker otroci božji
bodo imenovani. Blagor zavoljo pravice preganjanim,
ker njih je nebeško kraljestvo."  In drugod govori: „N e
tisti, kateri pravi: »Gospod, Gospod«, pojde v nebeško
kraljestvo, ampak kdor stori voljo mojega Očeta." —
„Kdor moje zapovedi ima in jih spolnuje, ta je, ki me
ljubi."  Iz tega je dovolj očitno, da denar, s katerim moremo kupiti
nebeško kraljestvo, so dobra dela in voljno trpljenje v križih in nad¬
logah. Preglejmo vse vrste svetnikov, nobenega ne bomo našli, ki bi
bil dospel po sami veri tja gori, ali se zveličal po samem imenu, da
je bil kristjan. To resnico bo Kristus še očitneje pokazal oni dan,
ko se bomo vsi prikazali pred njegovim sodnim stolom, da vsaki prejme,
kakor je delal v svojem življenju, dobro ali hudo. Tedaj poreče iz¬
voljenim: „Pridite, blagoslovljenci mojega Očeta, pose¬
dite kraljestvo, katero vam je pripravljeno od začetka
sveta."  (Mat. 25, 34.) Da se jim pa to plačilo ne bo zdelo podeljeno
zastonj in brez zasluženja, pristavil bode besede: „Zakaj lačen
sem bil in ste mi dali jesti; žejen sem bil in ste mi dali

1018

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

piti; tujec sem bil in ste me pod streho vzeli; nag- sem
bil in ste me oblekli; bolan sem bil in ste me obiskali;
v ječi sem bil in ste k meni prišli." (Mat. 25, 35.36.) Slišiš,
krščanska duša, zgolj dobra dela napoveda Kristus kot večnega plačila
in zveličanja vredna. A tudi pogubljenje zavrženih pripisuje temu,
ker niso opravljali dobrih del.

Zatorej ti bodi skrb, da si z dobrimi deli pomnožuješ božjo milost
in si od dne do dne bolj zaljšaš svojo krono v nebesih. Posnemaj
onega puščavnika, o katerem se bere, da je iz svoje koče hodil vsaki
dan daleč k nekemu studencu po vode. Nekega dne postane nevoljen
zaradi tega dolgega pota ter premišlja, da bi svojo kočo postavil
bliže studenca. To premišljajoč sliši nekoga za seboj, ki na glas šteje
njegove stopinje. Ozrši se nazaj, vidi lepega mladeniča Vpraša ga,
kdo da je in kaj da dela. Reče mu, da je angel božji, ki je poslan,
da prešteje vse njegove stopinje, za katere bo v nebesih prejel večno
plačilo. Po teh besedah izgine mladenič, osupneli puščavnik pa ne
mara več svoje hišice postaviti bliže studenca, ampak jo še dalje od
njega proč prestavi, da bi zaradi daljšega pota prejel tem večje plačilo.
— Pojdi in še ti tako stori!

Molitev sv. cerkve.

Bog, ki si sv. Nikolaja, škofa, proslavil z veliko čudeži; dodeli,
prosimo, da bomo po njegovem zasluženju in prošnjah peklenskega
ognja oteti. Amen.

7. gruden ali december.

Sv. Ambrozij, milanski nadškof in cerkveni

učenik (1. 397).

Pobožnost, modrost in učenost so lepe čednosti. Posebna dika
in dragotina so zlasti za duhovnika; ali ne zadostujejo še vselej
škofu,  katerega „je Sveti Duh postavil, vladati cerkev božjo". Ako
namreč hoče po dolžnosti svoje službe vzdržati spoštovanje in red
svete cerkve ne le zoper napake in pregrehe nizkih in slabotnih
ljudi; ako hoče od ene strani ohraniti nauk čist in vedenje brezma¬
dežno zoper vse napade krivoverstva, od druge strani pa se zavarovati
zoper moč hudobnih zgledov, ki prihajajo od višjih, mora se odreči
miru in pokoju, se ne sme bati nevarnosti in preganjanja, se ima ne-
omahljivo stanovitno in nezmagljivo srčno ustavljati vsemu nasprotju
ter mora biti vedno pripravljen na boj. Izvrsten zgled take vzvišene
kreposti je Ambrozij  (navadno Ambrož imenovan), ta razsvetljeni
cerkveni učenik. Življenje njegovo globoko sega v cerkveno zgodo¬
vino in mu pristoja zmage venec glede na škofovsko srčnost. Njega

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

1019

življenjepis nam je na prošnjo sv. Avguština zapustil neki duhovnik
milanske cerkve, Pavlin po imenu, ki mu je bil vrstnik in njegov
tajnik; kar je o njem pisal, priča je bil sam, ali je pa pozvedel od
zanesljivih prič, posebno od njegove sestre Marceline.

1. Rodil se je plemenitim starišem brž ko ne v mestu
Treviru okoli leta 340. Njegov oče je bil Rimljan in cesarski
namestnik v Galiji, tudi Ambrozij imenovan. Starejši mu brat se
je imenoval Uran ali Satir, sestra pa Marcelina. Bila je pobožna
krščanska družina, mati bogoslužna; vsi njeni otroci so med šte¬
vilom svetnikov. Marcelina se je posvetila vednemu devištvu;
papež Liberij jo je uvel v samostan. „Njeno življenje," pravi
sveti Ambrozij, „je bilo vseskozi nedolžno, pobožno in ostro."
Silno čuječa nad svojo nedolžnostjo in notranjo dušno lepoto va¬
rovala se je vseh nepotrebnih pogovorov in vsega nepotrebnega
pečanja z ljudmi, še celo z onimi svojega spola. Svoja domača
jedila je použila še-le na večer, za žejo pila je le vodo, njena
postelja je bila trda, spanje kratko, da se je tem dalje z Jezusom
radovala. Imela se je vojskovati z notranjim in zunanjim trplje¬
njem; na zasramovanje in obrekovanje je navadno odgovarjala:
„Ce smo tudi pred očmi ljudi čisti, vendar nismo čisti pred

Bogom." Umrla je v tovarišiji svetih devic, s katerimi je v
pobožnih vajah živela vse svoje dni, koncem 4. stoletja. Imel

je Ambrozij še eno teto, Sotejra zvano, pobožno devico, ki za

časov Dioklecijanovega preganjanja ni ne ene solze potočila, ko
so jej bili njeno lepo obličje s šibami razmesarili in jo potem v
krvavo smrt obsodili.

Ko Ambrozij še v otročjih letih v zibeli leži in sladko spi,
spusti se mu čebelni roj na obraz in mu frči v usta noter in
ven brez najmanjšega poškodovanja. To je bilo nebeško znamenje
njegovega govorništva, zaradi katerega je pozneje tolikanj slovel.
Oče, to videč, se sprvega silno prestraši ter varihinji prepove

čebele odpoditi, da ne bi jih razdražila. Ali kmalu se roj vzdigne
sam ob sebi in zleti kvišku. Nato reče oče: „Ako bode dete
živelo, more iz njega kaj posebnega biti." Toda oče nad njim
ne doživi te posebnosti, temveč umrje še v Ambrozijevih otročjih
letih. Po očetovi smrti se odpravi pobožna mati z otroki vred
v Rim, jih izroči ondi najboljšim učenikom v pouk, sama pa jim
sveti z najlepšim zgledom v vseh krščanskih čednostih. Ker
pogostoma v hišo zahajajo duhovniki in celo škofje ter Ambrozij
vidi, da jim mati, sestre in drugi domači ljudje roke poljubujejo,
poda enkrat v šali eni poslednjih svojo roko, naj mu jo poljubi,

1020

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

rekoč: „Tu-le še meni poljubi roko, kajti jaz bom tudi enkrat
škof. “ Za one dobe se mladež v Rimu ni kaj posebno odgoje-
vala. Stariši so iz slepe, napačne ljubezni otrokom preveč pri¬
zanašali in veliko nedostojnosti skozi prste pregledovali. Odtod
je prihajalo, da je bil med stoterimi komaj eden, ki ne bi bil
predrzen in razuzdan. Materino pazljivo oko pa je Ambrozija
obvarovalo teh napačnosti in samopašnosti, ga obranilo hudobnih
in slabih tovarišijih in udržalo na potu čednosti, pouka in
modrosti. Ambrozij, ko doraste, se s svojim bratom vred uči
pravništva, ter si že v mladosti pridobi slavno ime in prija¬
teljstvo najboljših možakov. Posebno naklonjen mu je bil Anicij
Prob, cesarjev veliki dvornik, ki ga izvoli za sodniškega na¬
mestnika črez več italijanskih pokrajin, obsegajočih dandanes
nadškofijo milansko, turinsko, genovansko, ravensko in bolonjsko.
Reče mu ob ločitvi pomenljive besede: „Idi in opravljaj ondi
svojo službo, ne tolikanj kot sodnik, temveč kakor škof,“ to je,
ne z ostrostjo, temveč z usmiljenjem.

2. Ambrozij, prišedši v Milan, najde vse mesto v najhujši
razprtiji. Ugnezdilo se je bilo ondi Arijevo krivoverstvo, ki se
je hotelo zmeraj dalje razširiti. Katoličani so se temu ustavljali,
ter se potezah za pravo vero in stare pravice; zaradi tega so bili
vedni boji in vsakdanji prepiri. Krivovercem je bil tedanji škof
Avksencij, skoz in skoz arijanec, glavna podpora. S pretvezo
pravovernosti zavajal je mnogo katoličanov, dokler ga Bog ne
pokliče pred svoj sodni stol. Sedaj pa se vname hrup in upor.
Pravoverniki tišče, da mora višji pastir biti katoličan; arijanci
pa si na vso moč prizadevajo, enega svojih vriniti na škofijski
sedež. Cesar Valentinijan prosi zbrane škofe, naj kakega vred¬
nega moža izvolijo za prvostolnika. Škofje hote vso volitev ce¬
sarju prepustiti, a cesar jim odbije to ponudbo, rekši, da gre
njim pravica voliti, ker jim je Bog dodelil posebno milost in
pomoč. Tako pride do volitve. Pravoverni in krivoverci se sni¬
dejo v cerkvi, oboji trdne volje, rajši umreti, kakor koga drugega
nega svojega privrženca izvoliti za škofa.

Ker je bila navada, tedaj pa tudi potreba, pride Ambrozij
kot deželni sodnik z veliko spremljevavci k volitvi. Vse priču¬
joče opominja, da morajo pri tako važnem opravilu opustiti vse
strasti ter mirno in spodobno izvrševati volitev. Medtem, ko ga
vsi pazljivo poslušajo, zasliši se nenadoma izmed množice glas
malega dečka: „Ambrozij — naš škof!*' Vsi se jamejo pogledovati;
Bog pa v tem trenotku gane srca vseh, da katoličani in arijanci

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

1021

soglasno zakličejo: „Ambrozij bodi naš škof!“ S strahom mu
zadoni ta glas po ušesih; veli jim torej mirnim biti in ga po¬
slušati. Razodene jim z vso resnobo, da nikakor ne more sprejeti
te časti, ker še niti ni krščen. (Bila je namreč tedaj navada,
da so se po več let na sv. krst pripravljali, in med temi je bil
tudi Ambrozij.) Ali vsi njegovi ugovori so zastonj. Ljudstvo
tišči vanj, on pa jim zbeži se sedeža, se zrine skozi množico in
pobegne iz cerkve.

V strahu, da ne bi obveljal glas ljudstva, poprime se neka¬
terih ne hvale vrednih pripomočkov, ki naj bi ljudstvo odvrnili
od njihovega naklepa. Na očitnem trgu veli dva zatoženca za¬
slišati, ter ravna ž njima zoper svojo navado silno ostro, naj bi
množico prepričal, da tak mož ni za škofa. Enako veli o belem
dnevu slabo razglašene ženske priti v njegovo stanovanje, naj bi
ljudstvo in duhovnike preveril, da se ž njimi peča. Ali njegova
poštenost in sramežljivost ste bili znani po vsem mestu, in zato
množica, videč njegov namen, še bolj kliče: „Ambrozij, bodi naš
škof: mi prevzamemo njegove grehe!" Ker mu izpodlete vse
poskušnje, znebiti se težavnega škofovskega jarma, pobegne po
noči skrivaje iz mesta proti Paviji. Ko pa jutro napoči in misli,
da je že blizu pavijskega zidovja, je še pred milanskimi mest¬
nimi vratmi; tako je vso noč ves zmeden begal sem ter tja.
Ljudstvo ga prime, v slovesnem obhodu sprevede v mesto nazaj,
postavi pred njegovim stanovanjem stražo, da zopet ne pobegne,
ter odpravi ob enem poslancev do cesarja s prošnjo, da ga od¬
veže njegove dosedanje službe in potrdi volitev. Cesarju so bile
znane Ambrozijeve velike zasluge, zato nemudoma potrdi volitev,
pričakovaje, da bode ravno ta izvolitev napravila konec vednim
razprtijam. Medtem Ambrozij prekani stražnike, in zopet drugič
pobegne na pristavo svojega prijatelja Leoncija. Ker pa je ce¬
sarski ukaz ostre kazni zapretil tistemu, ki bi prikrival Ambrozija,
je Leoncij primoran, Ambrozija izdati. Ker se ne more dalje
ustavljati volji ljudstva in iz nje tudi spozna božjo previdnost,
da se 30. dan listopada 1. 374 nekemu katoliškemu škofu krstiti,
in zavoljo nadležnosti ljudstva že 7. dan grudna istega leta za
škofa posvetiti. Sam cesar je bil pričujoč pri njegovem posve¬
čevanju, in ves vesel vzkliknil po dokončanem opravilu: „Bogu
vsemogočnemu bodi čast in hvala! Jaz sem bil temu možu izročil
le telesa svojih podložnikov, ti pa mu sedaj izročaš njih duše.
Sedaj vidim, da se nisem motil o njem." V jutrovih in večernih
deželah so se zaradi njegove izvolitve zelo radovali, zakaj vsi so

1022

7. november: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

bili preverjeni, da bode milanski cerkvi po Ambroziju zveličanje
došlo. Več škofov, med njimi tudi sv. Bazilij, mu je pismeno
čestitalo. Že tedaj so Ambrozija zavoljo njegovih čednosti tako
visoko častili.

3. Ambrozij popolnoma izpolni nade, ki jih je ljudstvo imelo
do njega. Precej o nastopu škofovske službe izroči svojemu bratu
Satiriju oskrbništvo svojih pristav in nepremakljivih posestev
milanske cerkve, da bi tem laže opravljal svojo duhovsko službo.
Vse zlato in srebro odpravi iz svoje hiše, razdelivši je cerkvam
in ubožcem. Od svojih pristav ohrani le toliko dohodkov, kolikor
mu jih je potreba sebi pa sestri za živež. Vsako nedeljo pridiguje
in neutrudno deli sv. zakramente. Pavlin spričuje, da bi jih pet
imelo dosti opraviti s tem, kar je on sam storil. Najlepši sad
truda in gorečnosti njegove za neumrljive duše je spreobrnitev
sv. Avguština, ki jo je bil on dovršil. Štiri leta po nastopu
škofovske službe umrje mu brat Satirij. Volil je v svoji oporoki
Ambroziju vse svoje premoženje s tem namenom, da se polovica
razdeli med ubožce; Ambrozij pa jim razdeli vse. Živel je jako
preprosto in ostro. Pri kaki tuji mizi nikdar ni jedel; razen
sobote in nedelje se je ves teden postil do večera. Očitali so
mu njegovo ostrost v postu rekoč, da se bode prerano pokopal.
On pa jim je odgovarjal: „Veliko jih je smrt našlo v tem, da
so preveč jedli, nihče pa še ne zavoljo posta. “ Po dnevu se je
pečal s svojimi službenimi opravili, večji del noči pa je prečul
v molitvi, ali pri branju sv. pisma in pisanju. Vsako vrsto svojih
pismenih dušnih izdelkov dajal je drugim v pregled in popravek,
kakor je rekal, zategadelj, ker se v tem človek jako lahko vara,
kar iz svoje pameti izdela. Tu je, kakor pri otrokih. Lastni
otroci, naj bodo še tako ostudni, vidijo se vendar-le zmeraj kakor
angelčki; in tako tudi pisavcu najbolje ugaja njegova pisarija,
naj bi bila še tako slaba.

Posebno skrbno in marljivo je prav za prav zasajal krščansko
cvetlico devištva in nedolžnosti na vrtu svojega škofijstva. Po-
gostoma je pridigal o njej, in vselej se je takorekoč iz njegove
duše razlivala nebeška vonjava te cvetlice tako močno in blago
v srca nežnega spola, da so matere svojim hčeram prepovedovale
k pridigam hoditi iz strahu, da ne bi devištva zaobljubile. Čudno
pa je, da so v Milanu njegove pridige manj sadu rodile, kakor
drugod. Veliko deklic je prihajalo iz Piačence, Bolonje, celo iz
daljne Afrike, ki so hotele postati nune in želele v samostan
sprejete biti. Bilo je tudi tedaj v Milanu več nespodobnih po-

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

1023

ganskih šeg in razvad; med njimi ta, da so na novega leta dan
nezmerno žrli in pijančevali, kakor bi morali vse v enem dnevu
pogoltniti. Da bi odpravil to razvado, postavi na tisti dan v čast
Kristusovega obrezovanja zapovedan post.

Enako je bila za prvih krščanskih časov hvalevredna navada,
uboge kristjane ob praznikih svetih mučencev v cerkvi z jedjo
in pijačo pogostovati. Sčasoma pa so se te navade izprevrgle.
Ne več ubožci, ampak gostili so se bogatini po cerkvah, da je
bilo malo razločka med poganskimi pojedinami po templih in pa
med požreševanjem po crkvah božjih. Te pojedine je Ambrozij
prepovedal in namesto njih tisti čas imel pobožne vaje v cerkvi.
Največja skrb pa je bila Ambroziju, da se je njegova duhovščina
odlikovala z vsemi čednostmi, zlasti s čistostjo, učenostjo in rado¬
darnostjo do ubožcev; hotel je, naj bi vsi iz tega spoznavali,
da se katoliški duhovniki ne le po naukih, ampak tudi po živ¬
ljenju razločujejo od krivoverskih duhovnikov in so zaradi tega
večjega spoštovanja vredni. Kadar je bil izpraznjen kaki ško¬
fijski sedež, izpraševal je skrbno po možeh, ki so bili s svojimi
čednostmi in po učenosti vredni take časti. Tako je po nje¬
govem prizadevanju sveti Gavdencij postal škof v Brešiji in sv.
Vigilij škof v Tridentu.

L. 378 so divja ljudstva, Gotje, Huni in Alani, vso Ilirijo
razdejali in opustošili. Brez števila beguncev pribeži v Italijo.
Ambrozij, ves v skrbi, da ne bi se po njih Arijeve zmote raz-
troševale, zapove škofom, naj beguncem naklanjajo vso mogočo
ljubeznivost, da si jih pridobivajo; vernike pa naj svarijo, da se
ž njimi ne pečajo. Pri tej priliki potrosi silno veliko denarja,
da odkupuje ujete kristjane, ki so jih na prodaj postavljali ob
italijanskih mejah. Za to žrtvuje vse svoje premoženje, in ko
mu tega ni dosti, opominja svoje ovčice, naj pomagajo, ter celo
cerkvene zlate in srebrne posode porablja v ta namen. Arijancem,
ki ga grajajo zaradi tega, odgovarja: „Cerkev nima zlata, da bi ga
shranjevala, ampak da ga rabi Bogu na čast in za dela ljubezni. “

4. Leta 383 je bil cesar Gracijan v Lionu umorjen pri
nekem uporu, ki ga je sprožil njegov vojskovodja Maksim. Ju¬
stina, cesarjeva mati, se je bala, da ne bi Maksim sč sedeža
pregnal še njenega drugega sina Valentinijana; zato se obrne do
Ambrozija, akoravno ga je kot krivoverka iz dna svojega srca
črtila. Ambrozij se napoti v Trevir ter si prizadeva ondi na
vso moč, da se Maksim in Valentinijan pomirita med seboj.
Sedaj pa Justina ves svoj žolč razlije na katoličane; zlasti se

1024

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

nehvaležnica maščuje nad Ambrozijem. Leta 385 zahteva od
njega, naj pred mestom stoječo cerkev Porcijansko izroči arijancem.
Ambrozij jej sporoči, da hiše božje sovražnikom ne bo dal v roke
nikdar. Cvetno nedeljo pa nataknejo cesarski služabniki zasta¬
vico vrhu cerkve v znamenje, da je cerkev cesarska last. To
očitno nasilje tako hudo razdraži katoličane, da zgrabijo nekega
arijanskega duhovnika Kastula. Ambrozij odpošlje svojih duhov¬
nikov, da ga oprostijo. Cesarski dvor pa naloži Milancem kot
upornikom 200 liber zlata za globo. Milanci pa odgovore, da
hočejo še več plačati, če se jim pusti njihovo premoženje in nji¬
hova vera. Sedaj odpošljejo prvih dvorskih služabnikov k Ambro¬
ziju, ki naj bi ga prosili, da izroči Porcijansko cerkev, ker je
cesarjeva. Ambrozij pa jim reče: „Ako cesar zahteva, kar je
mojega, morete vzeti. Vzemite mojo pristavo, moj denar, tudi
svoje telo sem pripravljen dati. Če me hočete ukleniti, me v
smrt peljati, to mi bode največje veselje! Nočem se oltarjev
poprijeti, da bi si otel življenje; rajši hočem samega sebe darovati
za oltarje. Kar je pa božjega, ne bom nikdar in nikoli sovraž¬
nikom v roke dal. w  Zvečer pridiguje v tej cerkvi, na kar mu
neki tajnik cesaijev očita, da je trinog. Odgovori mu: „Škofe
ne postavljajo za trinoge, pač pa so že veliko trpeli od trinogov. “
Sedaj so vojščaki obkolili cerkev. Katoličani so si v veliki skrbi;
Ambrozij pa ostane vso noč v cerkvi obkoljen od vojščakov.
Drugi dan cesar zaradi škofove stanovitnosti vojščakom veli oditi
in tudi globo odpusti Milancem.

Vdanost vernikov do višjega pastirja je cesarici Justini čim¬
dalje hujši trn v peti. Zopet drugo leto zahteva Porcijansko
cerkev. Ambrozij odgovori: „Nabot ni hotel deleža svojih očetov
(vinograda Izabeli) dati; jaz pa naj bi izdal delež Jezusa Kri¬
stusa? Tega za Boga ne!“ Nato pride cesarjev poslanec s
poveljem: Nadškof naj si izvoli sodnike, ki bodo preiskali pre-
porno reč, če tega ne stori, mora mesto zapustiti. Ambrozij
odpošlje cesarju odgovor: „Komu ni znano, da so v verskih
stvareh škofje sodniki krščanskih cesarjev? Kako bi torej smeli
cesarji škofe soditi itd.?“ Škof ve, ako mesto zapusti, da je
cerkev izgubljena; zato ostane in se sam odpravi v cerkev, kjer
ga ljudstvo varuje več dni in noči, da ne bi jim odvzeli pastirja.
Pa tudi cesar pošlje vojščakov, ki cerkev obkolijo krog in krog
ter vsakogar noter, nikogar pa ven ne izpuste. Cerkve so bile
namreč za one dobe okoli in okoli obgrajene z zidovjem; znotraj
so bila stanovanja za duhovnike in cerkvene služabnike, hranišča

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

1025

za cerkveno posodo in obleko in zakladnice za uboge ljudi. Za¬
tegadelj so bile cerkve večinoma zunaj mesta. Med tem časom
je imel Ambrozij v cerkvi več pridig, ki se še sedaj nahajajo
pod imenom: „Cerkve ne smemo izdati.“ V eni teh pridig je
rekel: „Mi dajemo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je
božjega. Cerkvene pristave nosijo svoja bremena. Davščina gre
cesarju, cerkev Bogu. Nihče ne more reči, da bi se v tem raz¬
odevalo pomanjkanje cesarju spodobne časti. Ali se more cesar
bolj častiti, nego da se imenuje sin cerkve? Cesar je v cerkvi,
ne nad cerkvijo.*

Da ljudstvo še bolj potolaži v dnevih trde poskušnje in je
bogoslužno kratkočasi, zlaga pobožne pesmi, da jih prepevajo.
Se dandanes molijo duhovniki nekatere teh pesmi v brevirju. Ob
tej priliki je zložil tudi veličastno hvalnico: „Te Deum laudamus"
— (Tebe, Bog, vsi hvalimo) in se je prvikrat pela. Tako ostane
škof s svojimi verniki več dni v cerkvi, dokler se vojščaki ne
naveličajo ob zidovju pohajkovati in odidejo. Po njih odhodu se
tudi ljudstvo s škofom vred mirno razide vsaki na svoj dom. —
Sedaj pa naj bi lisičje zvijače pomogle cerkve se polastiti. Neki
Evtimij, hoteč se cesarici prilizniti, kupi blizu one cerkve hišo
ter si napravi voz, da bi ob ugodni priložnosti kakega dne
Ambrozija skrive zagrabil in odpeljal. Ko pa črez leto in dan
preži na to priložnost, primeri se, da Evtimija samega zasačijo
na neki hudobiji in odpeljejo v kaznovavnico na istem vozu, ki
je bil namenjen Ambroziju. Ambrozij pa ga je kot svojega so¬
vražnika tolažil in še z denarji podpiral.

5. Vendar krivoverci še ne mirujejo, temveč Ambrozija črtijo
tako, da mu celo po življenju strežejo. Kakor pripoveduje Pavlin,
pride nekega dne neki hudobnež v škofovo stanico, da bi ga
umoril. Že poseže po škofu, a roka mu odreveni, ko zamahne
ž njo; še-le, ko izpove, da ga je naščuvala Justina, ter se res¬
nično skesa, moli škof zanj in roka mu zopet ozdravi. — Zopet
si arijanci zmislijo druge zvijače in potuhnjenosti, ako bi namreč
kateri škofov umrl, da [bi koga svojih privržencev porinili na
njegovo mesto, misleč, da jim bode že cesarica k temu pomagala.
Tu umrje v Sirmiji na Slavonskem ondotni škof. Brž se arijanci
vtaknejo vmes, da bi z obeti in zvijačami katerega svojih vrinili
na škofijski sedež. Toda čuječi Ambrozij se podviza v Sirmij,
razdene njihove hudobne namene, nasvetuje pobožnega Anemija
za škofa in ne miruje poprej, dokler mu ne izročijo škofovske
kape. Ko tukaj Ambrozij na prižnici opominja poslušavce, naj

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 65

1026

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

le kakega pobožnega, katoliškega in učenega mašnika volijo za
škofa, primeri se, da neka krivoverska nuna pridere na prižnico
in ga hoče za obleko s prižnice potegniti. Mirno jo Ambrozij
posvari, rekoč: „Akoravno nevredno opravljam tako visok posel,
vendar se tvojemu spolu in stanu kratkomalo ne spodobi, da
mašnika s silo napadeš. Odstopi in glej, da se ti po pravični
sodbi božji kaj hudega ne primeri!" Komaj izpregovori te besede,
pade ženska, ki le še ni nehala za obleko ga vleči, vpričo vse
množice mrtva na tla.

V teh stiskah prigodi se pa nekaj, kar mu je na veliko
tolažbo. Hotel je namreč leta 386 neko cerkev posvetiti, pa ni
imel svetih svetinj. Tu mu je bilo v sanjah razodeto, da koščice
obglavljenih mučencev Gervazija in Protazija leže zakopane pred
omrežjem cerkve sv. Feliksa in Nabora. Precej veli ondi kopati.
Najde jih z odsekanima glavama in je prenese v novo cerkev,
kojo zdaj posveti. Pri tej slovesnosti se neki slepec dotakne
nosilnic svetniških ostankov in takoj spregleda. Tudi več drugih
bolnikov ozdravi in iz obsedenih zbeže hudobni duhovi. Nekega
arijanca pa, ki je preklinjal sveta mučenca, je v istem trenotku
hudobec obsedel ter na glas pričeval, da trpinčijo enako kakor tega
vse, ki govore zoper ta sveta mučenca in taje Sveto Trojico,
kakor jo Ambrozij uči. Arijanci potope tega nesrečnika; vendar
po teh čudežih o resnici katoliške vere prepričani nehajo Ambro¬
zija preganjati. Ambrozij porabi čas miru v to, da spiše razlago
evangelija sv. Lukeža ter doživi veselje, da dne 25. malega travna
1. 387 sv. Avguština in njegovega prijatelja Alipija po sv. krstu
pridobi katoliški cerkvi.

Med tem tudi cesarico Justino in njenega sina Valentinijana
dohiti zaslužena šiba. Leta 387 pride v Milan poročilo, da se
cesar Maksim, ki je v Treviru imel svoj sedež, oborožuje zoper
Italijo pod pretvezo, da hoče preganjane kristjane varovati.
Valentinijan, preslab, s tako močnim sovražnikom se poskusiti,
se odloči s pritrdilom svoje matere, v tej zadregi Ambrozija drugi
pot k Maksimu poslati, da se pogaja zaradi miru. Ambrozij,
pozabivši vse njune zvijače, hudobne naklepe in skrivna zalezo¬
vanja, gre zopet v Trevir, a sedaj brez uspeha. Zato svetuje
cesarju in materi, naj zbežita v Tesalonik in odtod pomoči pro¬
sita carigrajskega cesarja Teodozija. Teodozij Veliki pošlje Va-
lentinijanu lastnoročno pismo, očitaje mu, da si je sam nakopal
to nesrečo; pravična kazen božja mu je to, ker je, pravo vero
zapustivši, katoličane zatiral. Sicer ga ne povabi v Carigrad,

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

1027

vendar pa napove vojsko Maksimu, ki je med tem že do Rima
pridrl. Akoravno prvi vojvoda za one dobe, se Teodozij ne za¬
naša na svojo moč in modrost, temveč zapove očitne molitve, da
bi svojemu orožju sprosil božjega blagoslova; tudi puščavnike po
Egiptu prosi, naj za časa vojske svoje roke povzdigujejo k Bogu.
Svetega puščavnika Ivana pri Likopoljih, ki je imel dar prero¬
kovanja, veli vprašati, kako se bode vojska izšla. Sporoči mu,
da ga čaka lahka zmaga. V armadi uvede najostrejšo krotitev,
da ne hi vojščaki z razuzdanostjo nevredni postali božjega blago¬
slova. Že pri Siseku na Hrvaškem zadene na oddelek sovražne
vojne, splava s konjiki črez Savo in jih potolče. Drugi dan na¬
leti na Maksimovega brata in ga v Ptuju premaga. Zdaj hiti v
Akvilejo, kjer je Maksim svoji armadi ravno plačo dajal na
očitnem trgu. Potegnivši mu krono z glave peljajo ga uklenjenega
v šotor k Teodoziju. Njegova nesreča hipoma gane Teodozija
kot zmagovavca. Vojščaki pa, to pri Teodoziju zapazivši, se
hoje, da bi Maksimu življenje prizanesel; zato ga s silo odtrgajo
od njega in mu glavo odsekajo. Teodozij se odpravi v Milan,
kjer prebije sedem mesecev, se ondi s sv. Ambrozijem seznani in
postane njegov poseben občudovavec in častivec.

6. Teodozij je imel poleg svoje pobožnosti in veliko drugih
lepih lastnosti neko slabo stran, namreč hudo naglo jezo. Tako
na priliko je dal judom na korist prenagljen ukaz, naj se kristjani
v nekem mezopotamskem mestu s škofom vred kaznujejo in jim
podrto shodnico sezidajo, katero so jim bili kristjani, od judov
pri procesiji očitno zasramovani, v svoji jezi razrušili. Na prošnjo
nekaterih škofov jutrove dežele predloži Ambrozij cesarju pismo,
da bi ukaz nazaj vzel, pa zastonj. Vsled tega Ambrozij cesarju
njegovo krivico s prižnice očita, rekoč: „Če me cesar ne mara
poslušati, ne opravim vpričo njega daritve.“ Nato Teodozij pre¬
kliče svoj ukaz.

Kmalu potem nastane v Tesaloniku neki upor, pri katerem
so več cesarskih služabnikov s kamenjem pobili.

Cesar je bil že itak nagle jeze; neki hudoben dvornik
pa ga še bolj podšunta, naj se ostro zmaščuje nad prebivavci.
Ambrozij, o tem zvedevši, hiti k cesarju in prosi milosti za ne¬
srečne meščane, in jo tudi doseže. Ker pa dvorni kancelar Rutin
cesarja le še ščuje in draži, prelomi cesar škofu dano besedo ter
veli na skrivnem, prebivavce strahovati po vsej ostrosti. Vsled
tega povelja so vojščaki njih 7000 pomorili brez zaslišanja, krivih
in nedolžnih. Cesar se med tem skesa; a prepozno odpošlje po-

65 *

1028

7, december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

slancev, ki bi preklicali povelje. Kri se je bila prelila. Ko to
strašno poročilo dospe v Milan, pošlje Ambrozij cesarju pismo.
V pismu prosi in roti cesarja, naj se zaradi te očitne pregrehe
podvrže očitni pokori. Ambrozij črez nekoliko dni zve v cerkvi,
da prihaja cesar k božji službi. Gre mu do cerkvene lope na¬
proti in mu pravi: ,,Dozdeva se mi, da še sedaj ne spoznaš ve¬
likosti storjene pregrehe, ko ti je polegla jeza; zadržuje te tvoja
cesarska čast, da bi spoznal svoj greh. Ozri se v prah matere
zemlje, iz katere smo prišli in v katero se bomo povrnili. Ne
daj se preslepiti svetlobi škrlata, ki ti pokriva telo, da spoznaš
njega revščino. Eden je nas vseh gospod in kralj, stvarnik in
Bog sveta. Hočeš li stopiti s svojimi nogami na sveta tla nje¬
govega templa? Ali se hočeš predrzniti, tukaj k molitvi povzdig¬
niti roke, s katerih še kri kaplja? Ali hočeš svoja usta odpreti
predragi krvi, ko si v svoji togoti prelil toliko nedolžne krvi?
Odstopi in ne predrzni se, nakladati hudobijo na hudobijo, pod-
vrzi se cerkvenemu izobčenju!“

Cesar v svoj izgovor ne ve drugega reči, nego da se skliče
na zgled kralja Davida, ki se je z umorom in prešeštvom pre¬
grešil. Ambrozij ga zavrne: „Ako si Davida posnemal v grehu,
posnemaj ga še v pokori!“ Ta beseda zadene srce cesarjevo.
Ponižno se podvrže cerkveni pokori ter ostane osem mesecev
izpahnjen iz hiše Gospodove, opravljajoč v svoji palači spokorne
vaje. Na božični praznik pa mu dene jako bridko, da je celo
ta veliki in veseli praznik izločen od božje veže in polijd ga
mile solze. Rutin, njegov dvorni kancelar in prejšnji največji
šuntavec, ki je bil povzročil prelitve toliko nedolžne krvi, vpraša
ga, zakaj toliko tarna in vzdihuje ter ga skuša pregovoriti, naj
si tega nikar tolikanj k srcu ne jemlje. Teodozij mu reče: „Oh,
Rutin, ti ne umeš moje bolečine! Beračem in sužnjem stoji
cerkev odprta, meni pa so cerkvena in nebeška vrata zaklenjena;
zakaj Gospod pravi: »Kar boste na zemlji zavezali, zavezano bo
v nebesih.«“ Rutin se mu ponudi, da hoče škofa nakloniti, da
ga odveže od cerkvenega prekletstva. A cesar mu odgovori: „Oh,
zastonj boš prosil, jaz spoznavam pravičnost njegove sodbe. Oziri
na posvetno velikost ne bodo napotili Ambrozija, da bi prelomil
postavo božjo. “ (Po tedanjih cerkvenih postavah so izobčence
reševali še-le o veliki noči.) Rufinove prošnje so res zastonj.
Zato odpošlje cesarju, ki je bil že na potu v cerkev, sporočilo,
naj se vrne nazaj. Ker je bil pa Teodozij že sredi velikega trga,
reče: „Vendar le hočem tja iti in na se vzeti sramoto, katere

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

1029

sem vreden. “ Ne gre pa v cerkev, ampak v neko stransko po¬
slopje, kjer je nadškof navadno ljudi zasliševal.

Na prošnjo, naj mu ne odreče odveze, reče Ambrozij: „Kaj,
ti prideš le-sem kljubovat svetim postavam božjim? 14  Teodozij:
„Ne prihajam s trdovratnim srcem, temveč proseč; spominjaj se
božjega usmiljenja in ne zapiraj mi vrat, ki so vsem skesanim
spokornikom odprta. ,4  Ambrozij: „Kako si se pokoril za tolike
hudobije, katerih zdravil se posluževal, da zaceliš tako hude
rane? 44  Teodozij: „Na tebi je, zdravila predpisati, na meni, se
jih posluževati. 44  Ambrozij videč, kako resnično je kesanje spo¬
kornega cesarja in kako prav krščansko ponižno se ta kronani
sin cerkve podvrže sveti materi, veli mu v cerkev iti na prostor
očitnih grešnikov. Pred cerkvenimi vrati pade cesar na kolena,
leži dalj časa med spokorniki na obrazu in moli: „Moja duša
leži v prahu, poživi me po svoji besedi! 44  (Ps. 118.) Tako
ponižan se trka pogostoma na prsi, se očitno izpoveduje svojih
grehov in s solzami prosi Boga odpuščenja. Tega pogleda glo¬
boko ganjeni vsi ž njim vred jokajo in molijo. Preden mu
Ambrozij podeli odvezo, stavi mu pogoj, da mora dati postavo,
poleg katere se vse cesarjeve smrtne obsodbe obveljavijo še-le po
preteklih tridesetih dneh in po zopetnem cesarjevem potrdilu, da
bi se odšle nič več ne prenaglil. Ves čas svojega življenja se
je cesar kesal zavoljo te hudobije.

7. Ko se Teodozij zopet vrne v Carigrad in ondi v cerkvi
stopi med proste ljudi, vpraša ga ondotni očak Nektarij, zakaj
da ni ostal v koru, kjer ima svoj sedež. Vzdihnivši mu odgo¬
vori: „ Prepozno sem se naučil spoznavati razloček med škofom
in cesarjem; zmeraj so bili prilizovavci okoli mene in še-le pred
kratkim sem našel moža, ki mi je povedal resnico. Le enega
poznam, ki je vreden škof biti, in to je Ambrozij. 44

Valentinijan pa je odšle slušal vse škofove svete ter Ambro¬
zija ravno tako ljubil in častil, kakor ga je poprej bila njegova
mati črtila in preganjala. V Vieni, kjer je ravno premišljal
krmilo vladarstva nasproti svojemu .ošabnemu poveljniku Arbo-
gastu v roke vzeti, piše Ambroziju, naj bi k njemu prišel, sveti
krst mu podelit in Arbogasta mu pridobit. Ambrozij se odpravi
v Viene, zve pa na potu grede, da je Valentinijan umrl. Zato
se vrne nazaj v Milan, da mu pridiguje pri pogrebu. Nato se
napoti v Bolonijo, da se ogne cesarju Evgeniju, kojemu je Arbo-
gast bil krono na glavo postavil. Arbogast se je pač kristjana
št ulil, ali krščanskih dolžnosti ni spolnoval, marveč podpiral

1030

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

poganske vraže. Ambrozij mu piše med drugim: „Ako hočete,
da se vam dolžna čast skazuje, dovolite, da jo skazujemo naj¬
prej tistemu, kojega hočete, da naj ga spoznavamo za začetnika
vašega veličastva. “

Odtod se napoti Ambrozij v Florenco, kjer eno cerkev po¬
sveti. Stanoval je ondi pri nekem imenitnem gospodu, Decentu
po imenu, čigar mladi sin je bil od hudobe obseden. Škofova
molitev in pokladanje njegovih rok ga reši te pošasti. Nekatere
dni potem umrje deček. Njegova mati, pobožna gospa, nese
mrtvo truplo na posteljo svetnikovo, ki je ravno bil s hiše odšel.
Vrnivši se, najde mrliča na svoji postelji. Močno ga gane žalo¬
vanje pobožne matere. Vleže se, kakor nekdaj Elija na sina
sidonske žene, na mrličevo truplo, moli ter ga zopet oživelega
da materi nazaj. Posilni vladar Evgenij je med tem na vso moč
podpiral poganstvo, in že je bilo videti, kakor da bi ostudno

neverstvo v gorenji Italiji krščanstvo hotelo popolnoma zatreti.
Zaradi tega sveti škof tolaži užaljene kristjane, prerokujoč jim
gotovo zmago sv. križa. To se je tudi spolnilo.

Cesar Teodozij se zavzame za stiskano cerkev, hiti s svojo
armado črez planine in zadene v goriški grofovini na vladarskega
roparja, ki je imel na svojem praporu Herkulovo podobo, na
Teodozijevi zastavi pa se je lesketalo znamenje sv. križa. Že

je Teodozijeva armada bežala, ko zakliče: „Ne, križ nikdar ne
sme bežati pred Herkulovo podobo!“ Ko se stemni, pade cesar
na kolena in moli, dokler ga spanec ne posili. V sanjah vidi

dva moža na belih konjih, sveta apostola Janeza in Filipa, spod-

badajoča ga k novemu boju. Osrčen gre drugi dan zopet v boj
ter slavno zmaga. K zmagi mu je pripomoglo tudi to, da je
silen vihar doli s planin sovražnikom nosil prah v oči.

Kmalu potem Teodozij v Milanu oboli na vodenici. Ravno
ob obletnici svoje zmage prejme svete zakramente. Zveličavno
posvarivši svoje otroke obrne se k Ambroziju, rekoč: „To so
resnice, katere se me učil in katere sem si prizadeval spolnovati.
Na tebi je, da jih presadiš na mojo družino in mlada cesarjeviča
(Arkadija in Honorija) v njih poučuješ. “ Teodozij umrje v na¬
ročju svetega nadškofa 17. dan prosinca leta 395. V mrtvaški
pridigi je Ambrozij prepričanje izrekel o njem, da ga je Bog že
v nebeško veselje vzel.

Ne dolgo po smrti tega cesarskega prijatelja mu Bog raz¬
odene, da ste trupli svetih mučencev Nazarija in Celza v nekem
vrtu poleg mesta pokopani. Vzdignejo in prenesejo njiju z veliko

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

1031

slovesnostjo v apostolsko cerkev poleg rimskih vrat. Tn ju Bog
poveličuje po čudežih; zlasti je bilo po njih veliko hudobnih
duhov pregnanih. Eden izmed teh je kričal: ^Ambrozij me
trpinči! 4  Tega pa Ambrozij v svoji ponižnosti ni hotel slišati;
zato reče: „Molči, lažnivi duh, ne Ambrozij, temveč vera teh
svetnikov in tvoja zavidnost te trpinčite. 4

8. S smrtjo cesarja Teodozija tudi Ambrozij pričakuje konca
svojih dni; vendar do poslednje ure ostane zvest delavec in čuvaj
v Gospodovem vinogradu. Ob vsaki priložnosti se poteza za pra¬
vice svete cerkve. Leta 396 napravi cesar Honorij, Teodozijev
sin in naslednik, v gledišču ljudsko igro, pri kateri bi se imel
neki hudodelnik, Kreskonij po imenu, bojevati z divjimi zveri¬
nami. Hudodelnik pa se zateče v neko cerkev ter se ondi oklene
oltarja. Vojaki dero za njim, ga odtrgajo od oltarja in tirajo s
seboj, vkljub postavi, ki je to ostro prepovedala Ambrozij, to
zvedevši, prihiti in se ustavi med vojake in hudodelnika, da bi
z ene strani branil cerkvene pravice, z druge strani pa nesreč¬
nika in mu otel življenje. Vojaki pa ga s silo vpričo škofa
odvedejo v gledališče in leoparde nanj spuste. Divje zveri pa mu
prizaneso ter planejo črez vojake in jih raztrgajo. Tako je Bog
kaznoval njihovo nepokorščino proti svetemu škofu.

Svetnikova svetost in modrost je zaslovela v najdaljše kraje.
Tako prideta dva v svoji deželi sloveča Perzijana v Milan, da
bi se prepričala o njegovi modrosti. Stavita mu mnogotera vpra¬
šanja, se od ene popoldne do treh zjutraj po tolmaču ž njim
razgovarjata ter se vsa zavzeta vrneta v svojo domovino. Enako
pridejo poslanci markomanske kraljice, Fritigile zvane, z obilnimi
darovi za milansko cerkev in s prošnjo k njemu, naj bi jej dal
pismen pouk o pravi veri. To je Ambrozij tudi storil. Drugo
leto pride kraljica sama v Milan; a prepozno, bil je škof že po¬
kopan. Mnoga apostolska pota in utrudna dela so ga bila osla¬
bila, da je prosil Boga, naj popolnoma razdere porušeno krilo
njegovega trupla. Razodeto mu je bilo, da bo živel še do velike
noči. Bilo je spomladi, ko nevarno oboli. Zvedevši o njegovi
bolezni dero vsi verniki v trumah V  cerkev in molijo, da bi iz¬
prosili podaljšanja njim toliko dragega življenja.

Svoje poslednje dni loti se še novega dela, namreč razlaganja
43. Davidovega psalma. Narekuje je svojemu tajniku Pavlinu;
med pisanjem vidi Pavlin neki plamen v podobi škita nad škofovo
glavo, ki mu polagoma prihaja v usta. Nato mu postane obličje
belo kot sneg in še-le črez nekoliko časa se vrne navadna barva.

1032

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

Lodijski škof Basijan, ki je molil pri njem, je Zveličarja videl
k Ambrozijevi postelji priti in ga prijazno tolažiti. Čimdalje bolj
zginja upanje, da bi ozdravel. Zato je žalost vernikov še večja;
vse mesto, vsa Italija vzdihuje po njem. Stiliko, prvi služabnik
cesarja Honorija, nalašč odpošlje mož k Ambroziju, naj bi ga
prosili, da si od Boga sprosi podaljšanja svojega življenja. Ambrozij
jim odgovori: „Živel sem med vami tako, da ne bi se mi bilo
sramovati še nekaj časa živeti; vendar pa se tudi smrti ne bojim,
ker imamo dobrega Gospoda." Približa se veliki petek leta 397.
Verčelski škof, sveti Honorat, ki ga je bil Ambrozij posvetil, je
že več noči prečul pri njem. Truden in zaspan se odpravi v
hramček nad škofovim stanovanjem, da bi se nekoliko odpočil.
Komaj pa zatisne oči, zasliši nenadoma glas: „Vstani in hiti
sedaj, precej odide odtod!" Vstane in mu prinese sv. popotnico,
ko je bil veliki petek proti večeru več ur zaporedoma s sklenje¬
nimi rokami tiho molil. V noči na veliko soboto, 4. dan malega
travna leta 397, pa ga Bog pokliče v svoja večna stanovališča
v 57. letu njegove dobe. Po njegovi smrti se je videlo več
čudnih prikazni. Bila je navada, da se je katehumenom o veliki
noči delil sv. krst. (Zato se še sedaj veliko soboto voda blago¬
slavlja.) Novokrščenci so ga videli v škofovski podobi z zna¬
menji njegove časti, nekateri z zvezdo nad glavo, drugi na
škofovskem sedežu; s prstom so svojim botrom kazali nanj, pa
tega pogleda razen krščencev drugi pričujoči niso bili vredni
spoznani. K njegovemu pogrebu so privreli celo judje in pogani,
da bi mu skazali poslednjo čast; jutrove in večerne pokrajine so
obžalovale izgubo tega velikega škofa.

Njegovo truplo so položili najprej poleg ostankov svetega
Gervazija in Protazija, pozneje pa pokopali pod velikim oltarjem
prekrasne milanske cerkve sv. Ambrozija. Cerkev ga kot učenika
visoko časti in cerkveni zbor pod Gelazijem leta 494 prišteva
njegove pismene zapuščine onim, ki jih je cerkev sprejela za
pravila sv. vere. Milanci ga časte za svojega posebnega zaščit¬
nika. V prejšnjih stoletjih so celo zlati in srebrni denar kovali
z njegovo podobo. Sveti Ambrozij je za one dobe skladal tudi
najlepše, najglobokejše in najprisrčnejše svete pesmi; enako je
uvedel pri božji službi novo pevanje psalmov, o katerem nam pa
sedaj ni nič natančnejšega znano.

Kot drugi med četverimi latinskimi cerkvenimi učeniki se
obrazuje v škofovski opravi in z bukvami v roki; navadno ima
čebelen panj poleg sebe (v spomin na njegova otročja leta); tudi

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

1033

se sem ter tja obrazuje z bičem v roki — v spomin njegove
gorečnosti za cerkev božjo.

Končam njegov življenjepis z besedami: „Bog nam daj dandanes
na škofijskih sedežih same Ambrože, in kmalu se bode obnovilo obličje
zemlje!"

J-Crščanska srčnost.

Pastirska služba v sv. cerkvi je sad odrešenja po Jezusu Kristusu,
Sinu Božjem, in je popolnoma neodvisna ter povzdignjena više, nego
vse posvetne velikosti in oblasti. V njej je združena duhovniška,
sodniška in učeniška služba  za vernike, ki ima svet prepričati
greha, sodbe in božjega usmiljenja v Jezusu Kristusu. Zato Bog vsem
pastirjem resnobno na srce polaga: „Od tebe bom terjal grešni¬
kovo dušo!"  — pa tudi vernikom grozi: „Kdor cerkve ne po¬
sluša, bodi ti kakor nevernik in očiten grešnik."  Veliko
srčnost, s kakoršno je sv. Ambrozij branil božjo stvar in sveto cerkev,
občudovali so že od nekdaj vsi in tudi še dandanes jo zelo občudujemo.
Odkod drugod pa je izvirala ta njegova srčnost in odkritost, kakor
odtod, ker mu za svet ni bilo mar in se je bal edino le Boga? »Hočete
li,“ je rekel, „da bi imeli strah pred vami in da vas častč kralji in
mogočnjaki tega sveta? Zaničujte vse stvari na svetu in ljubša vam
bodi sramota Kristusovega trpljenja, kakor posvetne časti in bogastvo."
Res je, da se jih malo nahaja v takih priložnostih, kakor Ambrozij,
v katerih bi jih vezala dolžnost, da imajo celo največjim posvetnim
gospodom nasproti biti neboječi. Ravno tako je pa tudi resnično, da
dvojna vrata, skozi katera gre greh v srce človekovo, ste po besedah
sv. Avguština strah in ljubezen časnih stvari. Le popolno zaničevanje
vsega posvetnega in popolna ljubezen božja zapira ta obojna vrata.
Jezus Kristus sam je učil, da nihče ne more biti njegov učenec, ako
se ne odpove vsemu, kar ima, to je: ako svojega srca od vseh posvetnih
dobrot ne odlušči in po večnih, nebeških dobrotah ne hrepeni. Zato naj
tu navedem kratek pouk: 1. kaj je krščanka srčnost, 2. kako
potrebna je in 3. kako si jo pridobiti?

1. Srčnost imenujemo tisto čednost, s katero človek
stanovitno in vedno spolnuje božjo voljo in pogumno
premaguje vsakoršne težave inzopernosti.  V tem pomenu
srčnost ni kaka posebna, ampak splošna čednost, katera je potrebna pri
spolnovanju vseh dobrih del. Srčnost zmaguje zlasti tiste_ težave, ki
se čednosti v zunanjem stavijo nasproti, kakor: v telesnih stiskah,
težavah in nadlogah, v boleznih, preganjanju, v ječah, trpljenju in
smrti. Torej obstaja krščanska srčnost v tem, da se od spolnovanja
dobrega ne damo odvrniti po nikakoršnih vnanjih težavah, po nikakor-
šnem preganjanju in grožnjah. Velesrčni kristjan prenaša vse križe
in težave, ki ga zadenejo, stanovitno in potrpežljivo, enak Jobu, ki je
po izgubi vsega svojega imetja in svojih otrok ves v božjo voljo vdan
zaklical: »Gospod je dal, Gospod  je  vze-1. Kakor je Gospodu
všeč, tako se je zgodilo; Gospodovo ime bodi češčeno!"
(Job 1, 21.) Velesrčni kristjan je zvest svojemu poklicu. Naj se

1034

7. december: Sv. Ambrozij, milanski nadškof.

mu stavi še toliko zadržkov, on ne odstopi od svoje dolžnosti, in
kar spozna za prav in dobro ter po volji božji, to dovršuje vkljub
vsem oviram. Velesrčnemu kristjanu ni za svet, ki bi ga pridobil
na svojo stran sedaj s sladkanjem in ljubkovanjem, sedaj z zaniče¬
vanjem in žuganjem; zvest ostane Bogu in svoji dolžnosti, ne omaja
ga v dobrem nobena stvar. Velesrčni kristjan, kadar se gre za
sveto vero, za spolnovanje krščanskih in stanovskih dolžnosti, se ne
boji ne ječe, ne trpljenja, ne smrti; pripravljen je, da reši svojo dušo,
vse darovati kar ima, denar in premoženje, prostost in življenje. S
sv. Pavlom govori: ,,Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristusove?
Ali nadloga, ali stiska, ali lakota, ali nagota, ali ne¬
varnost, ali preganjanje,  ali  meč?'* (Rimlj. 8, 35.) Prelepi
zgledi v tem so nam vsi sveti mučenci in drugi svetniki, med njimi
v prvi vrsti sveti Ambrozij.

2. Krščanske srčnosti je vsakemu kristjanu silno potreba, ako
hoče zvesto Bogu služiti in v dobrem stanoviten ostati. Zakaj kako
bi mogli prebiti težave, ki jih pobožnost vodi s seboj, ako bi ne imeli
srčnosti? Kmalu bi nas svet s svojim pohujšanjem in preganjanjem
omajal v dobrem in privabil na svojo stran. Kako bi mogli, zlasti
predstojniki, stariši, gospodarji in gospodinje brez srčnosti svoje dolž¬
nosti spolnovati, ker naletavajo na zadržkov brez števila, kadar je
treba podložnike, otroke in posle po krščansko krotiti? Kako hitro bi
hudoben zakonski mož svojo ženo, ali hudobna zakonska žena svojega
moža zavodila v največje smrtne grehe, ako ne bi se se srčnostjo
ustavljala hudobiji? Kako bi mogli potrpežljivo, zadovoljno in veselo
živeti, ako bi grešali srčnosti? Koliko jih vzdihuje v revščini in po¬
manjkanju, nevedoč, kje bi skorjico kruha sebi in svojcem pridobili!
Kako hudo je to, zlasti za posle, kadar jim starost in bolehavost po-
užije ves prislužek! Kako hudo je to za vse tiste, ki jih obiskujejo
dolgotrajne bolezni! Tu nam je pač srčnosti neobhodno potreba, da
se ne zgrudimo pod butaro trpljenja in pod jarmom zopernosti in
grenkosti. Nad vse pa nam je krščanske srčnosti potreba dandanes,
ko se pekel in njegovi služabniki bojujejo s čednostjo in resnico, z
božjimi zapovedmi in nravnim redom, z vsem krščanstvom. Posebno
sedaj nam veljajo besede apostolove: „Bratje, odkupujte čas,
ker so dnevi hudi. — Zavoljo tega primite za božje
orožje, da se zamorete braniti ob hudem dnevu in v vseh
rečeh popolni obstati.“  (Efež. 6, 13.) Ker nam je pa srčnost
k stanovitnosti v dobrem in v dosego večnega življenja tolikanj po¬
trebna, kako si jo pridobiti?

3. Najprej je treba po tej čednosti iz vsega srca  hrepeneti.
Sv. Liguorij pravi: „Ni ga še nikoli bilo svetnika, ki bi bil
kako čednost dosegel, da ne bi bil imel velikih željd  po
njej.** In sv. Lavrencij Justinijan piše: „Velik del zmage sto¬
rijo želje po zmagi; zakaj hrepenenje pomnožuje moči,
povzdiguje srce, slabi nasprotnike, pomanjšuje trud,
razjasnjuje duha, dodeljuje milost in omiljuje  Bogu.** —
S tem hrepenenjem je treba združevati molitev.  Človek sam iz sebe
ne more nič. Človek še dobrega ne more pričeti, tem manj v dobrem

8. december: Brezmadežno spočetje Device Marije.

1035

stanoviten ostati. „Vsaki dobri dar pa nam dohaja od zgoraj,
od Očeta luči.“  To so skušali sveti mučenci v trenotku svojega
grozovitega trpljenja. Pogledovali so v nebo, prosili pomoči in stano¬
vitnosti Gospoda in niti ogenj niti meč jih ni ločil od ljubezni Kristu¬
sove. — Z molitvijo je treba družiti strah božji.  Sveti Gregorij
Veliki pravi: „V strahu božjem je gotova srčnost, ker se
naš duh tem močneje povzdiguje nad to, s čimur nas svet
hoče strašiti, čim bolj se stvarniku vseh reči po strahu
podvračuje."  Strah božji je napolnoval svetnike s srčnostjo. Tako
je rekla čista Suzana: „Rajša hočem brez zločinstva v vajine
roke pasti, kakor grešiti pred obličjem Gospodovim. 4 '
(Dan. 13, 23.) Tako je rekel sv. Krizostom, ko so mu sporočili, s čim
mu grozi cesarica: ,.Recite cesarici, da se Krizostom ne boji
ničesar drugega, nego Boga in greha."  Izženi torej ves strah
pred ljudmi iz svojega srca in živi v strahu božjem, da po zgledu
svetnikov zadobiš tisto srčnost, ki te bode pripravnega storila, Gospodu
zvesto služiti v vseh razmerah življenja. — Najmočnejši pripomoček,
velikosrčnemu biti, pa se poslednjič nahaja v ljubezni božji.
„Ljubežen,"  beremo v visoki pesmi (8, 6), „j e močna kakor
smrt."  Kakor se smrti nič ne ustavi, tako tudi ljubezen ne pozna
nikakoršnega zadržka, katerega ne bi zmagala. Čim večja je torej
tvoja ljubezen, tem močnejša bode tvoja srčnost. »Ljubezen",  pravi
sv. Tomaž Kempčan, „j e veliko dobro; zakaj ona polajšuje
vse nadložnosti in oslajšuje vse grenkosti; ona breme z
veseljem prenaša, nas spodbada k velikim delom, se ne
straši nobenega truda in se ne boji trpeža; ona ne pri¬
znava nobene nemogočosti, je dobra za vse: — vse pre¬
nese, vse veruje, vse upa, vse pretrpi."  (L Kor. 13, 7.)

Molitev.

O Bog, ki si svojemu ljudstvu svetega Ambrozija dal služabnika
večnega zveličanja; dodeli, prosimo, da, ki smo ga za učenika živ¬
ljenja imeli na zemlji, ga zaslužimo imeti za besednika v nebesih. Po
Gospodu Jezusu Kristusu. Amen.

8. gruden ali december.

God brezmadežnega spočetja Device Marije.

Sveti Anzelrn, ki je preblaženo Devico in mater Marijo pri¬
srčno častil, pripisuje vpeljavo tega praznika v zapadnih deželah,
in sicer najprej na Angleškem, sledeči prigodbi:

Sveti opat Celzin je bil na morju v veliki nevarnosti, da
ne bi ga požrli valovi, ki jih je vihar gonil sem ter tja. V tej

1036

8. december: Brezmadežno spočetje Device Marije.

nevarnosti se zateče k „ morski zvezdi“ Mariji in jo v srčni
molitvi prosi pomoči. Veli se mu, da uide nevarnosti, naj uvede
praznik na čast spočetja Device Marije 8. dan grudna in ž njim
strinja duhovna opravila njenega rojstva. To obljubivši bil je
otet. To se je zgodilo v desetem stoletju. Praznik se kmalu
razširi po vseh večernih pokrajinah; v jutrovih deželah pa so ga
obhajali že sem od petega stoletja.

Opira se slovesnost tega praznika na dvojno veselje kato¬
liškega ljudstva. Prvič se veselimo trenotka, ko je sveta mati
Ana iz posebne božje milosti že v svoji visoki starosti spočela
prečisto Devico in mater našega Gospoda Jezusa Kristusa; drugič,
da je sveta mati Ana prečisto Devico Marijo ne le spočela,
temveč jo spočela tudi brezmadežno, to je: brez madeža ali
prosto izvirnega greha.

Že za časov prvih kristjanov, ki so Marijo s posebno lju¬
beznivostjo častili, izcimila se je pobožna misel, da nje ni bil
nikdar omadežal izvirni greh, kakor druge ljudi. Niso si mogli
misliti, da bi bil spočetje tiste, ki je imela postati mati Sinu
Božjega, kdaj greh onečedil, da bi bila preobilno blagoslovljena
Devica, ki je bila izvoljena, kači glavo streti, kdaj le en tre-
notek pod oblastjo peklenske hudobe. Te misli so bili najbolj
učeni in najpobožnejši možje že v prvih krščanskih časih. Cer¬
kveni učeniki in očetje jej dajejo glede na njeno brezmadežno
spočetje najlepša imena in govore o njej v najbolj vzvišenih iz¬
rekih. Imenujejo jo: „Čisto neomadežano in brez pege, čisto
nedotaknjeno, popolnoma neoskrunjeno, čisto nepoškodovano, kar
nič pokvarjeno; najčistejšo devico, sveto, neomadežano in ne¬
oskrunjeno Marijo; brez graje, nedolžno, čisto, lepo; lepoto ne¬
dolžnosti, najnedolžnejše prebivališče nedolžnosti, podlago svetosti,
vso hvalo, vso slavo, vse čudovito presezajočo." Primerjajoč jo
z drugimi svetniki pravijo: „Ona je svetejša mimo svetnikov,
očakov, prerokov in apostolov, najprva med svetniki; višja, lepša,
svetlejša in svetejša od angelov, čistejša od kerubinov in serafinov;
izvrstnejša, čistejša, svetejša, nedolžnejša, častitljivejša kakor vse
stvarjene reči." Imenujejo jo: „svetost samo, čistost samo, zgolj
lepoto, čistejšo od čistosti, lepšo od lepote, svetejšo od svetosti,
tako čisto, da se njena nedolžnost niti z umom spreumeti, niti
z besedami ne da vredno izreči." Nadalje jej dajejo pridevke:
„Polnost luči, prebivališče svetlosti, svetla dvorana, najsvetlejša
svetilnica, brez sence, neskončno čistejša mimo svetlega solnca,
rožna vejica brez trnja, lilija, nedotaknjena cvetlica, najnedolžnejša,

8. december: Brezmadežno spočetje Device Marije,

1037

najsvetejša, brezmadežna golobica, tempel devištva, šotor milosti,
prebivališče Svetega Duha, nesprijena posoda, škrlatni, od Boga
samega tkani plašč."

Tako govore očetje in cerkveni učeniki o Mariji, brez madeža
izvirnega greha spočeti Devici. Ni torej čudo, da verno ljudstvo

kar nič ni dvomilo nad to prednostjo Marijino in se je god brez¬
madežnega spočetja precej iz začetka obhajal z največjim veseljem
in z ganljivo pobožnostjo.

Vendar se jih v teku časa ni manjkalo, ki so zoper neoma-
dežano spočetje Marije ugovarjali, trdeč, da je bila Marija le

1038

8. december: Brezmadežno spočetje Device Marije.

pred svojim rojstvom v materinem telesu posvečena, kakor Janez
Krstnik, ne pa že precej v prvem trenotku brez madeža spočeta.
Komaj pa jamejo to trditi, vzdignejo se od vseh strani najpo-
božnejši in najbolj učeni možaki, ki so se z največjo bistrostjo
duha potezali za pobožno misel neomadežanega spočetja preblažene
Device Marije. Učeniki po višjih šolah so si s prisego v dolžnost
šteli, to prevzvišeno prednost preblagoslovljene deviške matere
učiti in zagovarjati. Slavni redovi svetega Frančiška, jezuiti in
redemptoristi so povsod z naj večjo gorečnostjo krščanskemu ljud¬
stvu pridigali, da je Marija, češčena mati Gospodova, od prvega
trenotja svojega spočetja ostala popolnoma nedotaknjena od izvir¬
nega in vsakega drugega greha, da je nikdar in nikoli ni oskrunil
niti najmanjši madež greha. Tako je prišlo, da se je vera v to
visoko prednost Marijino v krščanskih srcih čimdalje globokeje
ukoreninila in čimdalje bolj razširila. Celo najmogočnejši vla¬
darji so si šteli v čast, neomadežano spočetje nebeške kraljice
poveličevati, tako cesar Ferdinand III., Karol VIL, španska
kralja Ferdinand in Filip.

Doslej pa vere v brezmadežno spočetje Marijino sv. katoliška
cerkev še ni bila določila, to je, neomadežano spočetje še ni bila
verska zapoved. Papeži in škofje so to pobožno misel prepustili
vernikom samim; oni sami so Marijo prisrčno častili in z radostjo
gledali, kako ljubezen in češčenje do Marije pri vernem ljudstvu
raste od dne do dne. Pospeševali in podpirali so po svoji moči
to pobožno misel in goreče si prizadevali, povsod razširiti praznik
neomadežanega spočetja. Vendar pa še niso slovesno izrekli, da
ima Marija kot Mati Božja med vsemi človeškimi otroki edina
to prednost, brezmadežna spočeta biti, da bi bil vsled takšnega
izreka vsakateri katoliški kristjan zavezan, brezmadežno spočetje
sprejeti za versko resnico.

V teku časov so papeže, ki jih je Jezus Kristus za čuvaje
in oznanovavce sv. vere postavil, verniki pogostoma s prošnjami
nadlegovali, da bi dosedanjo pobožno misel povzdignili v versko
resnico. Kralji in cesarji, škofje in opati, celi redovi so zaradi
tega rimskemu prestolu odpošiljali svoje prošnje; ali papeži so
se vendar le dolgo časa obotavljali, tem prošnjam pritrditi. Sicer
jih je njih ljubezen in češčenje Device Marije priganjalo, po¬
slednji svetli in dragoceni kamen postaviti v njeno sijajno zvezd¬
nato krono, vendar pa se v tako važni in imenitni stvari niso
hoteli prenagliti. Postopali so z vso modrostjo in previdnostjo.
Sami so molili, pa tudi vernikom vedno moliti priporočevali k

8. december: Brezmadežno spočetje Device Marije.

1039

Očetu luči za potrebno razsvetljenje; ukazovali so vseskozi pre¬
iskovati spričala, ki od apostolskih časov sem govorijo za ne-
omadežano spočetje, skrbno ja pretehtovaje, da bi si pridobili
gotovost, kaj je glede na to božja volja.

Naposled pa je prišel težko pričakovani trenotek, da je papež
Pij IX. razglasil neomadežano spočetje Device Marije za versko
resnico. Preden je to storil, vprašal je vse nadškofe in škofe
vesoljnega katoliškega sveta za njih svete in misli, se z naj¬
večjimi učenjaki o tej reči dogovoril in natanko preiskal najbolj
gotova pričevanja iz vseh stoletij. Ko je dal po vsej katoliški
cerkvi z molitvijo prositi razsvetljenja, potem povzdignejo sveti
oče na praznik brezmadežnega spočetja, 8. dan grudna leta 1854,
vpričo 150 škofov in neštevilne množice v Sent-Peterski cerkvi,
stoje na papeškem prestolu, svoj glas in slovesno okličejo:
„Nauk, ki trdi,  da  je  bila preblažena Devica v prvem
trenotku svojega spočetja poleg posebne milosti
in prednosti od Boga vsemogočnega glede na za-
služenje Jezusa, Odrešenika človeškega rodu, od
vsakaterega madeža izvirnega greha prosta ohra¬
njena, je od Boga razodet nauk, in ga morajo vsi
verniki trdno in stanovitno verovati. 1 '

Sv. oče pa s tem slovesnim oklicem brezmadežnega spočetja
Marijinega niso oglasili kake nove verske resnice, temveč so le
slovesno izrekli, da je starodavni nauk in vedna vera sv. cerkve,
res od Boga razodeta resnica. Kar je pa Bog, večna resnica,
razodel, mora katoliški kristjan verovati, ako se noče pregrešiti
in božji sodbi zapasti. Nepopisljivo je bilo veselje katoliškega
ljudstva po vseh deželah nad tem že zdavnaj zaželjenim izrekom
najvišjega pastirja svete cerkve. Vsepovsod so hvalili Boga v
nebesih, in iz tisoč in tisoč grl se je razlegala slava najčistejše,
brezmadežne nebeške kraljice Marije.

Eden bistvenih razločkov med katoliško in razkolniško rusko
cerkvijo je tudi verska resnica Marijinega neomadežanega spočetja.
Vendar v reči ni razločka, ampak le v obliki,  ki bi jo pa Grki
ravno tako, kakor katoličani, morali z veseljem sprejeti, ako bi le ho¬
teli dosledni biti; zakaj prič za to versko resnico je na jutrovem če
ne več, vsaj gotovo ravno toliko, kakor na zahodu, in tudi praznik
brezmadežnega spočetja je prišel iz jutrovih dežel v zahodne kraje,
na Špansko in Neapolitansko. To je tudi čisto naravno, ker je prečista
Devica živela na jutrovem in se je ondi najprej začelo njeno češčenje.
Ondi je efeški zbor najprej slovesno izrekel, da je Marija Mati Božja;
ondi je II. carigrajski zbor razglasil, da je vselej devica; ondi, kjer
je živela in umrla, slavili so tudi sveti očetje že v prvih časih njeno

1040

8. december: Brezmadežno spočetje Device Marije.

čisto spočetje. Tako ste v bistvu obe cerkve edini. Ne bom navajal
posameznih prič iz grške cerkve, kakor: sv. Krizostoma, Prokla, Sofro-
nija, Efrema, Origena, Amfilohija, Epifanija, Andreja Krečanskega,
Janeza Damaščana, cerkvenih in obrednih (liturgičnih) bukev iz prvih
časov itd. Dovolj bodi, kar nepristranski ruski pisatelj Kirejevski
glede na papežev razglas verske resnice o Marijinem neomadežanem
spočetju svojim razkolniškim bratom očita, rekoč: „Ako bi bil papež
nasprotno misel za versko resnico oklical, dokazali bi
bili pravoslavni učeniki iz cerkvenih bukev (katekizmov
in litanij), da je krivoverec, in da je nauk o čistem spo¬
četju že za dobe sv. Krizostoma sem. Papež se je torej
po tej verski resnici Grkom le še bolj približal; daje
pa tudi oni ne spoznajo za versko resnico, kaže, kakor
drugi njihovi verski razločki, vnovič, da v grški cerkvi
ni gibanja in življenja, temveč ostane tudi v tem oziru
vse otrpnelo in mrtvo, a to ni čudo, zakaj mladike so
odrezane od trte!“

Veselje kristjanovo o jVCarijinem brezmadežnem spočetju.

S slovesnim papeževim izrekom, da je Marija brez madeža izvir¬
nega greha spočeta, je sedaj naša vera v to resnico utrjena in za-
služljiva. Vsaki dvom odpade in vsakdo more reči: Sveto mater imam
v nebesih, ki v nedolžnosti in čistosti prekaša vse angele, in ki ima
moči dovolj mi pomagati, da še jaz čisto in nedolžno živim pred božjim
obličjem. Vprašal bi me pa morda rad: Ali je Marijino brezmadežno
spočetje res kaj tako velikega in vzvišenega, da naj se nad tem nebo
in zemlja veselita, in zaradi tega še poseben praznik v katoliški cerkvi
obhaja?

Nato ti odgovarjam: Ali te ne veseli, da se presveta Trojica
vnovič poveličuje? Neomadežano spočetje je poveličevanje Sinu
Božjega,  čigar preblažena mati je Marija, in po čigar neskončnem
zasluženju je Marija edina prejela predstvo, da je nedotaknjena ostala
od vsakega madeža izvirnega greha. Neomadežano spočetje je poveli¬
čevanje Sv. Duha,  čigar nevesta in prebivališče je presveta Devica
Marija, ki jo je že v prvem trenotju njenega bitja posvetil ter s pol¬
nostjo svojih milosti obogatil, za česar voljo jo je tudi veliki angel
Gabriel pozdravil z besedo: „Milosti polna!“

Nadalje, ali te mar ne veseli, ako se tvoji materi, ki jo srčno
ljubiš, skazuje velika čast? Marija pa je ne le Zveličarjeva, ampak
po njem tudi tvoja mati. Na križu ti jo je dal za mater. Ta tvoja
češčena mati je po tem, da je Sinu Božjega rodila, postala kraljica
nebes in zemlje; njena čast presega vso čast angelov in svetnikov.
Ali v njeni kroni je bil doslej svetel dragoceni kamen zatemnel; ni
še mogel svoje žarne svetlobe razodevati v vsej svoji krasoti, zakaj
vere, da je bila Marija že v trenotku svojega spočetja vsa čista in
brezmadežna, vsa lepa in sveta, še ni bila cerkev kot od Boga raz¬
odete resnice razsodila; ni bilo še slovesno izrečeno, da jo moramo

8. december: Brezmadežno spočetje Device Marije. 1041

s srcem in z jezikom spoznavati. Sedaj pa mora vsaki katoliški
kristjan, ako hoče biti in ostati otrok sv. cerkve in se zveličati, trdno
verovati, da Marija ni bila nikdar z izvirnim grehom omadežana, in
nikoli ni bila ne en trenotek pod satanovo oblastjo. Sedaj stoji Marija,
naša češčena mati, v najkrasnejši svetlobi vse svetosti in neoskrunjene
čistosti, kot neomadežano, svetlo ogledalo najčistejše nedolžnosti, ki se
je ni dotaknila niti najmanjša senca greha. Ali te mar ne veseli, da
je vsaj ena duša od splošnega omadežanja po izvirnem grehu izvzeta
zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa, med tem ko je ves človeški rod po
izvirnem grehu stvar jeze božje, in da je ta čista brezmadežna duša
duša tvoje češčene, ljubeznive matere? Tako je na zemeljski pustoti
vsaj en zelen grič, ki ga niso oplaknili valovi vesoljnega potopa greha;
tako sije v pozemeljski temini vsaj ena zvezda z neskaljeno nebeško
svetlobo; tako cvete med trnjem in osatom, ki ga je prokletstvo greha
po zemlji zasejalo, vsaj ena roža brez trnja, ena lilija brez pege; tako
je med človeškimi otroki vsaj eno bitje, ki ga ni oplaznil dih greha,
eno srce, ki ga grešni zrak ni opihnil, ena vest, ki ni zgubila oljke
miru z Bogom, ena duša, ki je bila čista in sveta, ter je čista in
sveta ostala od prvega utripa do poslednjega vzdiha. Zato se z ve¬
seljem zlagamo se sv. Bernardom, rekoč: „Komu te hočemo primerjati,
o mati lepe ljubezni? O svetla svetilnica, koliko src ti oveseljuješ!“
O kako lepa stoji sedaj Marija pred nami kot kraljica nebes in zemlje,
ogrnjena se snežnobelim oblačilom nedolžnosti, v roki z lilijo brez¬
madežnega devištva, okoli glave s krono iz dvanajsterih zvezd, z
obličjem proti nebesom obrnjena, luno in zemljo pod nogami, stoječa
kači na glavi! Tako obrazujejo podobarji neomadežano Marijino spo¬
četje. O le prav si oglej to nebeško lepo podobo, kako poučljiva in
tolažljiva je za te! Na zemeljski obli in mesecu stoječa, s pogledom v
nebo vprtim, ti razodeva, da je povzdignjena nad vse kar je minljivo
in pozemeljsko, hrepenenje, misli in želje so jej le pri Bogu v nebesih.

Tja gori dospeti bodi tudi tvoje hrepenenje in prizadevanje. Tudi
ti nikar ne ljubi sveta, ne tega, kar je na svetu posvetnega veselja,
posvetnih užitkov, zakaj vse to je minljivo in zavajljivo, vredno, da se
z nogami tepta. Pač tudi Marija obrača svoje oči na zemljo in blago¬
slavljajoč nad njo razteza svoje roke, ker ima usmiljenje s svojimi
otroki, ki so na svetu, in se se svetom borijo in vojskujejo, na svetu
trpe in umirajo. Vsem je blagovoljna pomočnica, vsem mati milosti.
Zato se vsi k njej zatekajmo v svojih stiskah, revah in nadlogah!
Belo lilijo ima v roki in se snežnobelim oblačilom je ogrnjeno njeno
čisto telo. Tako je zgled vsem, ki ljubijo dragoceni zaklad nedolžnosti
in devištva. Redko cvete sedaj na svetu lilij a! devištva, in le malo
jih je, ki ne bi bili oinadežali oblačila nedolžnosti! Vendar pa je lilija
devištva tako prečudno lepa, oblačilo nedolžnosti tako drago in krasno,
da enkrat zgubljeno se ne povrne nikdar, enkrat zapravljeno se po
nobeni ceni kupiti ne da. Zato, ako še imaš to oblačilo, varuj in
hrani je, kot največjo dragocenost. Zateci se pod zaščitni plašč Ma¬
rijin in ne odnehaj prositi je pomoči. Marija te ne pusti pasti, dokler
bežiš pred grešnimi priložnostmi in dokler hodiš v ponižnosti pred
božjim obličjem. — Svetla krona dvanajsterih zvezd se utrinja okrog

Življenje svetnikov in svetnic božjih. IL 66

I

1042

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

glave nebeške kraljice. To so njene lepe čednosti, katere je spolno-
vala, njeni visoki darovi, s katerimi jo je Bog obogatil. O, posnemaj
še ti njene lepe čednosti, njeno ponižnost, pokorščino, potrpežljivost,
miroljubnost, njeno srčno usmiljenost, čistost, pobožnost, samotnost,
njeno ljubezen do uboštva, njeno zaupanje v Boga, njeno ljubezen do
Boga. Hodi po njenih stopinjah! Marija hodi pred teboj, ti pot raz¬
svetljuje, te vodi, te spremlja proti nebesom.

Molitev

svetega Alfonza Liguorija na praznik brezmadežnega spočetja.

O moja brezmadežna kraljica Marija, s teboj se veselim, da te je
Bog s toliko čistostjo oblagodaril! Zahvaljujem se svojemu stvarniku,
ter ga hočem vsekdar hvaliti, ker te je obvaroval vsakega grešnega
madeža. Trdno sem o tej resnici prepričan in pripravljen, za njo svojo
kri preliti. Moje želje bi bile, naj bi te ves svet spoznal in hvalil
kot tisto lepo jutranjo zoro, ki je vseskozi z božjo lučjo ozaljšana, kot
tisto popolnoma neomadežano golobico, za katero te je tvoj božji ženin
sam oglasil, kot tisto belo [lilijo, ki raste med trnjem, namreč med
Adamovimi otroki, ki vsi z grehom omadežani se v sovraštvu božjem
rodč, med tem ko si ti edina vsa čista, vsa sveta, in te tvoj Stvarnik
prisrčno ljubi. O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna
Devica Marija, o kako lepa se vidiš Bogu samemu. Oh, ozri se s
svojimi usmiljenimi očmi na grozovite rane moje uboge duše! O Marija,
ki si se od prvega trenotka svojega življenja sem vsa čista in lepa
prikazala pred božjimi očmi, usmili se me, ki sem ne le v grehu rojen,
temveč sem še celo po sv. krstu svojo dušo z grehi omadeževal. O
brezmadežna Devica Marija, ti moraš storiti, da bom zveličan. Stori,
da vedno na te mislim, te nikdar ne pozabim, in tudi ti na me ne
pozabiš! Čas mi je tako dolg in dozdeva se mi, kakor bi bilo še tisoč
let, preden bom tvojo lepoto gledal v nebesih, kjer te bom še vse bolj
hvalil in ljubil, o moja mati, moja kraljica, moja ljubezniva, moja pre¬
lepa, moja presladka, moja prečista in brezmadežna Devica Marija!

9. gruden ali december.

Blaženi Peter Kanizij iz družbe Jezusove

( 1 . 1597 ).

Preblaženo Devico Marijo je posebno častil in goreče branil njeno
brezmadežno spočetje blaženi Peter Kanizij. Zategadelj naj precej za
tem praznikom sledi njegov življenjepis, akoravno njegov smrtni, in
torej njegov rojstveni dan za nebesa, pade na 21. dan grudna meseca.

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

1043

1. Nimvegen, mesto v Holandiji, je rojstveni kraj blaženega
Kanizija. Oče, slaven pravdnik, je bil zvest in pošten kristjan;
mati se je odlikovala s svojo pobožnostjo, pa mu jo je smrt pre¬

rano pokosila. A ljubi Bog je skrbel, da je dobil dobro mačeho,
ki ga je prav krščansko odgojevala. Mačehina sestra, posebno
pobožna duša, jej je pri odgoji pridno pomagala, tako, da je
Kanizij, še nežen deček, že kot svetnik živel. Molil je pogostoma

66 *

1044

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

in obilno, nosil spokorni pas, se postil in čuval ter rad zahajal
v cerkve, kjer je bilo presveto Rešnje Telo. Kaj je ondi Jezusa
prosil, kake pobožne sklepe delal, spričujejo njegove sledeče be¬
sede, ki jih je pozneje sam bil zapisal: „Bil sem še otrok, o moj
Bog, pa po posebnem vtisku tvoje milosti nad svojo starost do-
rastel. Neka luč, ki mi je svetila, dajala mi je spoznati, da se
moram k tebi zatekati v vsem, kar se tiče mojega zveličanja.
Nikdar torej ne morem pozabiti milosti, ki si mi jo tedaj skazal,
ko sem v znožju tvojih oltarjev v cerkvi v Nimvegnu tvoje božje
veličastvo molil v zakramentu tvoje ljubezni. Ganjen in vzne¬
mirjen v svojem srcu sem klical tvoje najsvetejše ime, predstav¬
ljajoč ti o pogledu na strašne nevarnosti, katerim je moja mladost
neogibljivo izpostavljena, svoje želje in svoje težave. V tem
stanu sem te prosil, o moj Bog, da se blagovoliš ozreti na mojo
slabost, govoreč besede tvojega preroka: »Pokaži mi svoja pota,
o Gospod, in stezo, po kateri naj hodim, da k tebi pridem, ker
ti si moj Bog in moj Odrešenik!«" — Bog je uslišal prošnje
pobožnega dečka in vodil njegove stopinje v letih pouka v
Nimvegnu in Koloniji. Ohranil ga je brezmadežnega do njego¬
vega dvajsetega leta.

Tedaj v Mogunciji posluša slovečega Petra Fabra, prvega
učenca sv. Ignacija, opravi pod njegovim vodstvom svete vaje in
stopi potem v jezuiški red. Bil je prvi izmed Nemcev, ki je
stopil v ta red ter povečal število božjih brambovcev za cerkev
in čednost zoper hudobijo, laž in zmoto. Ko je dokončal svoje
nauke v Koloniji, bil je v mašnika posvečen. Oznanoval je potem
kolonijskim prebivavcem božjo besedo z najboljšim uspehom. Za te
dobe vda se že več kot šestdesetletni starček Herman, kolonijski
nadškof, Lutrovemu krivoverstvu. Volk v ovčji obleki hlini vdanost
katoliški veri, skrive pa podpira luteranske pridigarje. Vsi pobožni
katoličani se tega prestrašijo. Jezuiti, od Boga namenjeni, povsod
zatirati zmote, se z vso gorečnostjo potegujejo za sveto vero; a
zategadelj jih obrekujejo, zaničujejo in iz njihove hiše zapodijo.
Razidejo se po mestu in tem blagonosneje delujejo. Kanizij, ki ga
je ljudstvo najrajše imelo, je storil, kar je mogel, da bi vernike
obvaroval pogubnega strupa krivoverstva. Na njegovo prizadevanje
je cesar krivoverskega nadškofa odpravil iz Kolonije, in da je večje
število kolonijskih prebivavcev zvestih ostalo katoliški veri, bila je
najbolj zasluga Kanizijeve gorečnosti in čuječnosti.

2. Leta 1547 ga pošljejo k tridentinskemu cerkvenemu
zboru. Potem ga sveti Ignacij pokliče v Rim. A že črez dve

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

1045

leti ga pošlje na Nemško, in sicer v Bavarijo. Ta nemška dežela
je bila tedaj le vojvodina, Obsegajoča sedanji okrajini gorenje in
dolenje Bavarsko. Ko se je razširjalo Lutrovo krivoverstvo,
vladal je vojvoda Viljem IV., ki je bil katoliški veri z vso lju¬
beznijo vdan, prizadevajoč si na vso moč, da bi luteranskim
zmotam pot zaprl v svoje pokrajine. Vendar pa se mu ne spo-
nese popolnoma po volji. Luteranski pridigarji se vedo na tihem
vtepsti in si posebno izmed plemenitašev pridobijo več privržencev.
Svetni duhovniki so tedaj vsi mlačni postali, in šolski učeniki
so že luteranske katekizme uvedli v šole. Vojvoda Viljem, ker
sliši hvaliti učenost in gorečnost jezuitov, se obrne do svetega
Ignacija. Ignacij mu pošlje tri svojih učencev, med njimi zveli¬
čanega Kanizija. Odpravi jih na visoko šolo v Ingolstadt, ki
mu je bila najbolj pri srcu, da bi ondi mladino poučevali in
vnemali za katoliško vero. Kanizij torej pridno razlaga svete
nauke in si pridobi s svojo ljubeznivostjo in modrostjo kmalu srca
mladine. Zapustivši šolske leče hodi na cerkvene prižnice, ter
oznanja božjo besedo tolikanj živo, da cerkve niso mogle sprejemati
množic, zakaj vse je vrelo vkup, poslušat slovečega pridigarja.

Semtertja je pridigal po ulicah gnečam ljudstva. To pa
je jako stogotilo nekega duhovnika, ker se mu je zdelo zaniče¬
vanje božje besede. Zato je Kanizija grajal na prižnici in ob
drugih prilikah. Kanizij pa mirno potrpi vse zabavljice in du¬
hovnika izgovarja, kjer in kolikor more. Ko se pa ljudstvo jako
shudi nad obnašanjem tega moža, vzame ga Kanizij v svoje
varstvo, pomiri srdita srca in ga obvaruje pred surovim prega¬
njanjem. Da, poišče ga celo v njegovem stanovanju in mu tako
ljubeznivo govori na srce, da svojo krivico spozna in mu postane
prisrčen prijatelj.

Kanizij zlasti mladine nikdar ne spusti izpred oči. Kot
ravnatelj visoke šole, za kakoršnega so ga izbrali zoper njegovo
voljo, se trudi noč in dan zasejati dobrega semena v srca učeče
se mladeži. Skrb mu je celo za mlajše učence v latinskih šolah.
Zloži jim latinsko slovnico, ter jej pridene mal katekizemček, da
bi se otroci z jezikom vred nevedoma malo po malem učili po¬
glavitnih krščanskih resnic. Nadalje obhaja z učenci mnogotere
duhovne vaje in pobožnosti, jim ima govore v latinskem jeziku,
da bi jim v srca zasajal stud nad grehom in ljubezen do kreposti.
Ni opustil sploh ničesar, da bi le uvedel red, lepo vedenje in
pobožnost ter popravil, kar je spridilo krivoverstvo. Bog je bla¬
goslovil njegovo delo. V malem času se Ingolstadtsko vseučilišče

1046

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

premeni, in učeniki, ondi bivajoči, so v nekem pismu soglasno
spoznali, da prevrnitev nekdanje slave teh šol kakor ohranitev
čistega katoliškega nauka je pred vsem delo in zasluga Petra
Kanizija.

3. Tri leta je Kanizij v Ingolstadtu neutrudno deloval za
božjo reč, kar se mora na želje rimskega kralja Ferdinanda in
papeževo povelje na Dunaj odpraviti z nekaterimi tovariši svojega
reda. V glavnem mestu Avstrije so nove Lutrove zmote napra¬
vile strašanska razdejanja. Njihov strup se je zajedel v vse
stanove. Veliko samostanov je bilo praznih, dokaj župnikovin
brez pastirjev, ali pa so bile s slabimi duhovniki nastavljene, in
katoličani, ki so jih zasramljivo le „s papeževci“ psovali, so se
sramovali, svojo vero očitno spoznavati. Tu se prikaže Kanizij.
Najprej prosi v molitvi pomoči z nebes, potem se loti odgoje in
omike mladine in naposled se oglasi s prižnice. Z nebeškim
navdušenjem oznanja staro in vedno novo resnico, in brez števila
spreobrnjencev je sad njegovih pridig. S tem še ne zadovoljen,
obiskuje bolniščnice in ječe ter zapušča povsod sledi blagoslova.
Nato se napoti na deželo, kjer je bilo nad 300 župnij brez dušnih
pastirjev. Grede od vasi do vasi ima misijonske pridige in spo¬
veduje dolgo v trde noči. Čudež je bil, da pod tolikim trpežem
ni obnemogel. Kako rado ga je ljudstvo poslušalo, koliko sadu je
prinašal njegov trud, o tem spričujejo besede nekega 90 letnega
starčka, ki je o priliki nekega misijona rekel: „Bodi Bog zahvaljen,
da si mi to milost skazal, telo in kri mojega Zveličarja prejeti
iz roke tega svetega moža. Sedaj me smeš k sebi poklicati,
kadar ti ugaja!“

Z misijonov prišedši stopi na lečo cesarskega dvora. Visoki
in nizki dero skupaj poslušat njegove izvrstne ogovore. Veliko
takih, ki so se bili krive vere nalezli in se dali zmotiti v pravi
stari veri, ga zdaj poiščejo, da se ž njim pogovarjajo. S svojimi
ljubeznivimi besedami, jasnim poučevanjem, temeljito znanostjo
pridobi njihova srca za resnico. Zmaga pa, ki si jo priboruje
nad luteranskimi oznanovavci, razdraži privržence nove vere, da
ga zalezujejo in skušajo pogubiti. A on ne kaže niti najmanjšega
strahu ter ne odneha vsem dobrote skazovati. Neko gospo, ki
jo je Bog zaradi njenih razuzdanosti prepustil oblasti peklenske
hudobe, nakloni s svojo modrostjo in dobroto, da pred njim opravi
veliko spoved; potem čisto ozdravi in prav spokorno živi.

Kar ga pa na Dunaju posebno poveliča, da njegovo ime
vekomaj slovi, to je njegov veliki in mali katekizem, ki

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

1047

ga je tedaj izdelal. Ta krasna knjiga, v kateri iz vsake vrstice
Sveti Duh govori, se je skoraj po vseh krajih uvedla v šole, in
je bila skozi dve sto let v rokah vseh katoličanov po Nemčiji,
pa tudi po drugih deželah. Preprosto ljudstvo je ta katekizem
navadno le „naš Kanizij" imenovalo. Stari in mladi so se iz
njega učili sv. vere, učili se čednosti spolnovati in po krščansko
živeti. Ne dd se popisati prelepi sad, ki ga je Kanizij s tem
katekizmom, posebno po Nemškem, med ljudstvom pridobil.

4. Z veseljem gleda cesar Ferdinand na toliko dobrega, ki
se po prizadevanju tega moža božjega prikazuje vsepovsod; zatega-
voljo ga hoče za velikega škofa na Dunaju povzdigniti. Toda
Kanizij se stanovitno brani te časti, in gre poleg cesarjeve želje
z dvanajsterimi tovariši svojega reda v Prago, da ondi ustanovi
jezuitski ustav. V tem mestu se je bila kriva vera že dobro
vgnezdila, tako da Kanizij o svojem prihodu povsod naleti na
zasramovanje in zaničevanje. Po cestah in ulicah so vanj lučali
blato in kamenje, celo s kamenjem cerkve zasipali, kjer so redov¬
niki službo božjo obhajali, jih zmerjali in jim grde priimke dajali,
kjerkoli so jih ugledali. Poskušali so celo Kanizija umoriti. Pa
Kanizij, kakor povsod, tako je tudi tukaj poln dobrotljivosti,
krotkosti in potrpežljivosti, pripravljen, svoje življenje dati za
resnico. Njegova nepremagljiva prijaznost in ljubeznivost vpliva
močno celo na trda srca. Čimdalje več luteranov hodi poslušat
njegove pridige, in veliko izmed njih se zopet vrne v naročje
sv. katoliške cerkve; med njimi sta bila dva imenitna pridigarja.
Večkrat izrazijo poslušavci na glas svoje začudenje, kadar jim
kaj posebno lepega pripoveduje in tehtno poudarja, in ko je
šel s prižnice, hvalili so na glas Boga, da je takega moža poslal
zmedenemu svetu.

Dve leti deluje Kanizij v Pragi z obilnim blagoslovom, potem
gre v Ratisbono, Vorms, Kolonijo, Strasburg, Norimberk. Povsod
pridiguje, zmote razdeva in resnici daje pričevanje. Leta 1559
ga postavijo v Avgsburgu za pridigarja v stolni cerkvi, kjer
ima katoliško vero braniti dvanajsterim luteranskim pridigarjem
nasproti. To pa mu gre tako jasno in s tolikim prepričanjem,
da enega dne neki luteran zakliče: „Resnici, ki jo oznanja ta
mož, se ne more nihče ustaviti," ter se zmoti odpove z veliko
drugimi tovariši.

Soproga grofa Marka Fuger bila je v zmoti izrejena in je
v njej dorastla. Sovražila je katoliško vero nad vse, najbolj pa
jezuite, ki so vero zagovarjali in branili. Vendar je bil ravno

1048

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

eden jezuitov, kojega se Bog posluži, da jo spreobrne, in to je
bil Kanizij. Nekdaj mirno na postelji speča misli videti tega
strašnega moža, ki jo resnobno svari, naj misli na zveličanje
svoje duše in se povrne k veri očetov. Prebudivši se čuti svoje
srce vse premenjeno in zapove svojemu slugi, očeta Kanizija po¬
iskati. Brez odloga se Kanizij odpravi k njej, pa gredoč se
nekoliko pomudi pri grofu; njegov spremljevavec pa gre narav¬
nost v stanico grofinje. Zagledavši ga, reče grofinja: „To ni
tisti mož, ki se mi je prikazal; z očetom Kanizijem želim govo¬
riti." Medtem stopi Kanizij v sobo. Komaj ga grofinja vidi,
reče: „Da, ta je, ki sem ga videla v sanjah.“ Potem obrne
govorico proti njemu, rekši: „Vas, oče moj, mi je naš Gospod
zapovedal poslušati, vi me imate poučiti." Kanizij jej spolni njeno
željo, in v kratkem je grofinja spreobrnjenka in katoličanka.
Bogu pa in očetu Kaniziju se skaže hvaležno s tem, da grofa,
svojega moža, tako daleč nakloni, da napravi v Avgsburgu jezuiški
ustav, na blagor in zveličanje po širni okolici.

Ne da se dopovedati, koliko dobrega je oče Kanizij v tem
mestu in po vsej okrajini daleč na okoli storil s svojimi pridi¬
gami, pogovori, s svojim prelepim zgledom v pobožnosti in s spi-
sovanjem svojih izvrstnih knjig. Celo iz Saksonije so prihajali
luteranci in se domov vračali kot katoličani. Novo pobožno
življenje se obudi med ljudstvom; svete zakramente prejemajo
pogostoma, zaničevano postno zapoved zopet natančneje spolnujejo
in lepo vedenje se jame med mladino razcvitati, k čimur so dokaj
pripomogle Kanizijeve pobožne bukve. To vsestransko blago-
nosno delovanje najde pri papežu, cesarju in vsem ljudstvu veliko
priznanje in čislanje. Ko ima oče Kanizij oditi k tridentinskemu
zboru, skuša mu ljudstvo pot zabraniti. V Tridentu ozdravi
bolnega kardinala Hosija s tem, da ga objemši na svoje srce
pritisne. Čast, ki mu jo v tridentinskemu zboru skazujejo naj¬
višji cerkveni poglavarji, mu je silno zoperna. Kako malo je
sam sebe čislal, vidi se iz besed, ki jih je v šali izgovarjal,
kolikorkrat je hvalo prejemal, namreč: „Da, da, jaz sem gos
med milo pevajočimi labodi."

5. Leta 1562 se vrne zopet nazaj v Avgsburg, ter ima
misijone v okolici, da bi ž njimi krivoverstvu postavil močen jez.
Mesto Elvangen na Virtemberškem in pripadajoče mu pokrajine
se imajo Kaniziju zahvaliti, da se jim je ohranila vera njihovih
očetov. Ko v švabskem mestu Dilingen napravi ustav svojega
reda, mora v Avgsburg nazaj zavoljo tam nastale kuge. Brez

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

1049

strahu obiskuje kužne bolnike, jim skrbi za postrežbo in hrano
ter jih spovedava po noči in po dnevi. Da se ne bi nalezel
kuge, odvračujejo ga drugi od takega početja. On pa jim reče:
„ Služabniki smo dobrega Gospoda. Ako je njemu na večjo čast,
bode mi zdravje ohranil za to žetev, ki je ne smem zamuditi;
če pa ne, blagor mi, ako s ceno svojega življenja morem kaj
pripomoči k zveličanju tega dobrega ljudstva." Res je bila nje¬
gova žetev obilna; veliko duš je pridobil nebesom; celo luteranci
so občudovali njegovo požrtvovalno gorečnost.

Ko potihne kuga, mora v Rim potovati k volitvi novega
redovnega generala. Ondi ga papež izvoli za poslanca nemških
pokrajin. Kot papežev poslanec pride v Vircburg, Moguncijo,
Trevir, celo v Osnabrik, kjer povsod zapušča zglede svoje mo-
„ drosti in pobožnosti. Leta 1565 ga povabi vircburški škof, da
ima ondi postne pridige. Posreči se mu tudi ondi napraviti
ustav jezuiškega reda. ^ Vedni trud in silno napenjanje ga položi
na bolniško postelj. Že se je bilo bati za njegovo življenje;
vendar pa se posreči skrbni postrežbi redovnih bratov v ustavil
dilingenskem, da zopet ozdravi.

Že leta 1568 se zopet napoti v Rim, da ondi papežu Gre¬
goriju XIII. na strani stoji s svojim svetom, kako katoliško vero
v Nemčiji ohraniti. Kanizijev svet namreč je bil, da je pred
vsem potreba mnogo in dobrih semenišč mladini za pouk. Tako
vnovič nastane nemški ustav v Rimu, in to zlasti s papeževo
velikansko pripomočjo, veliko nemškim mladeničem na blagor.
Iz tega ustava še sedaj prihajajo v čednosti in učenosti utrjeni
mladi možje, da kot mašniki in škofje v cerkvi božji delujejo. —
Sedaj je 60 let star in si želi počitka, da bi svoje poslednje dni
preživel v tihi samoti v dilingenskem ustavu. A še ga potrebuje
cerkev. Papežev poslanec ga pokliče v Švico, da se ondi ustavi
Kalvinovi in Cvinglijevi krivoveri. Ta dva krivoverca je pod¬
kuril hudobni duh laži, da sta na tisoče duš okužila se strupom
svojih zmot. Nemčija odslej Ivanizija nima več videti, niti nje¬
govih telesnih ostankov prejeti. Bil je dosle Nemčiji duhovni oče.
Reki Ren in Men ste slišali njegov glas, tirolske gore so čule
njegove besede, Češko ga je videlo na prižnici, po Švabskem
se je glasila njegova hvala, Lepa Bavarija je ostala po njem
in njegovih redovnih tovariših sv. cerkvi zvesta. V Avstriji je
zasejal veliko dobrega semena. Mesta Dunaj in zlata Praga,
Moguncija in Ingolstadt, Ratisbona in Vircburg, Avgsburg, Trevir,
Kolonija, Strasburg, Osnabrik so ga videla na svojih prižnicah

1050

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

in slišala njegove navdušne ogovore. Na tisoče se jih ima besedi
in spisom njegovim zahvaliti za ohranitev sv. vere in za dušno
zveličanje. Eden njegovih življenjepiscev pravi: „Nemčija mu
dosle ni postavila spomenika, a njegov najlepši spomenik in ne-
razrušljivi častni tempel je še cvetoča vera po vseh onih pokra¬
jinah, kjer je deloval; so njegovi tiskani spisi, ki so še črez
300 let v največjem spoštovanju; so od ust do ust razširjene
molitve, ki se jih je ljudstvo od njega naučilo in ki se še sedaj
slišijo po gradovih in slamnatih kočah. V resnici, Nemčija je
imela malo mož, ki bi se smeli staviti poleg njega. Dokler bodo
bivali katoličani v Nemčiji, mora v blagru ostati njegov spomin!"

Šestdeset let stari oče Kanizij sluša klic svojih višjih in
potuje v Švico v friburški kanton, kjer se je krivoverstvo že
bilo vrinilo. V mrzli zimi, ves trd, pride v Lucerno, kjer ga,
papežev poslanec čaka in s seboj v Friburg vzame. Pot ju vodi
skozi Bernsko mesto, kjer so se prebivavci bili vdali Kalvinovi
krivi veri. Ko prideta v mesto, peljejo ravno nekega hudodelnika
v smrt; za njim gre velika množica. Po njuni obleki ju spo¬
znajo za katoliška duhovnika. Pri tej priči ju jamejo zasramovati
in zmerjati. Eden izmed drhali hoče poslanca z mule potegniti,
rekoč: „On in njegov spremljevavec še bolj zaslužita na vislice
priti kakor ta hudodelnik. “ Ta kričač bil je pozneje zaradi neke
velike hudobije obsojen na vislice, katere je bil poprej prisodil
tema velikima svetnikoma. Bog je pravičen povračnik.

V Friburgu katoliški meščani prisrčno sprejmejo Kanizija.
Ondi ima ob nedeljah in o praznikih pridige, uči mlade ljudi
katekizma ter mestne svetovavce napoti, da se s prisego zavežejo,
katoliško vero v deželi ohraniti in mu pomagati pri napravi
jezuiškega ustava. Ko je v mestu zagotovljena ohranitev svete
vere, gre Kanizij na deželo. S palico v roki obhodi trge in vasi,
pridiguje, otroke poučuje, ubožce po njih kočah obiskuje, žalostne
tolaži, nevednim sveto evangelije oznanuje, zmotene spreobrača,
grešnike z Bogom spravlja. V dveh letih v vsem kantonu ni
bilo nobenega krivoverca več.

6. Tako je svetnik vedno delujoč dosegel 69. leto, ko ga
zadene mrtvoud. Ozdravi sicer zopet, a pridigovati ne more več.
Sedaj spisuje pridige, jih daje v tisk in sestavlja življenjepise
več svetnikov. Ko tudi pisati več ne more, narekuje enemu
redovnih tovarišev, med drugim mnogotera ganljiva pisma na
svoje redovne brate ali druge prijatelje. Posebno lepo je pismo,
ki ga je pisal jezuitom v Inomost; v listu z veliko pohvalo

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

1051

omenja hčero cesarja Ferdinanda, ki jo je nekdaj bil poučeval. V
molitvi in uku, misleč le na večjo čast božjo, na zmago resnice,
na zveličanje duš, doseže 77. leto, ko stopi poslednjikrat na
prižnico v kapelici, jezuitom odkazani. Bil je že preslab, da bi
ga mogli razumeti; a ljudstvu je bilo dovolj videti ga. Odšle
pa vedno le boleha; vse njegovo življenje je zgolj slabost in bo¬
lečina. Ali vsa trpljenja so mu le pripomočki, z Bogom tem
prisrčneje se zediniti.

Vkljub svoji slabosti in svojim bolečinam ne odloži spokornega
pasa in drži postne dni z drugimi redovnimi brati vred. Svoj
jezik je dosle vedno brzdal; sedaj pa pogostoma in veliko govori,
in sicer le o Bogu, smrti in večnem zveličanju. Meseca kimavca
leta 1597 preide bolezen v vodenico, ki traja cele štiri mesece.
V tej bolezni ne more niti ležati niti sedeti, in ako se ga kdo
le količkaj dotakne, prizadene mu grozovite bolečine. To pa ga
ne stori nevoljnega, temveč navadno odgovarja: „Kako velik
dolžnik sem milemu Bogu, ki me križanemu Jezusu dela po¬
dobnega !“ Ko se ga eden njegovih bratov v tej bolezni neko¬
liko trdo dotakne, uidejo mu besede: „Ali mar nikjer ne moreš
najti prostora, kjer bi mogel laže počivati? “ Brž se pokesa teh
besed ter pristavi: „Vendar pa svojega trupla ne smemo tako
mehkužiti." Ko njegov bolniški strežnik nekega dne zopet za¬
pazi, da trpi silne bolečine, reče mu: „Ljubi oče, ali ne bi mogli
Boga prositi polajšanja svojih bolečin?" Kanizij mu odgovori:
„ Pustimo skrb za to Očetu; on ve bolje, nego mi, česa je po¬
treba. Služim mu že toliko let; zmeraj sem se dal njegovi lju¬
beznivi previdnosti voditi in sem se dobro počutil; mar se mu
hočem za ta kratki čas odtegovati?"

Ko pa pride mesec gruden in vidi, da se mu bliža konec
življenja, prosi svojega spovednika nekega dne prav ganljivo,
naj ga nikar ne zapusti v resnobnem trenotku odhoda v večnost,
in ga dotle prav pripravlja na smrt. Tudi odšle prav pogostoma
govori o smrti in sodbi. V god sv. Tomaža apostola opravi po¬
slednjo spoved, si da brati spokorne psalme in molitve za umi¬
rajoče, ter prejme nato z ganljivo 'pobožnostjo presv. popotnico.
Sedaj nima več druge želje, nego kmalu razvezan in s Kristusom
biti. Vidoma obnemagajoč želi, da se mu podeli zakrament sv.
poslednjega olja. Naenkrat vpre svoje oči v steno svoje izbe,
in s prstom tja kazaje izpregovori: „Ali ne vidite? ali ne vidite
tam?" Potem moli: „Zdrava, Marija!" Nihče drugih sicer ni
videl ničesar; a brez dvombe se mu je prikazala Marija, ki jo

1052

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

je vseskozi po otročje častil. Prejemši sveto poslednje olje ne
preneha nič več presrčno moliti. Naposled s podobo križanega
Zveličarja v eni roki, vedno jo poljubovaje, v drugi pa z blago¬
slovljeno vžgano svečo kot znamenjem žive vere izdihne mirno
in skoraj nevedoma svojo dušo dne 21. grudna leta 1597 v
77. letu svoje starosti.

Po smrti je bilo njegovo obličje videti dokaj lepše, nego
poprej v življenju; še celo po rokah se mu je razlila neka na¬
ravna rdečina. Prijetna vonjava se je razlegla po kapeli, kjer
je njegovo truplo ležalo na mrtvaškem odru, in nepopisna je bila
žalost ljudstva zavoljo njegove smrti. Položili so njegovo truplo
v Sent-Nikolajsko cerkev v Friburgu, pozneje pa je prenesli v
jezuiško cerkev. Dne 21. listopada leta 1843 je bil za blaženca
spoznan, in vsaki dan je pričakovati, da bode proglašen za
svetnika.

Zgledujte se nad jezuiti!

Dandanes ves svet divja in rohni zoper raašnike Jezusovega reda.
Te učene, pobožne može po več deželah pehajo ne samo iz šol, cerkev
in spovednic in izpred oltarjev, ampak brez vsega zadolženja, brez
zaslišanja,  so li kaj zakrivili, se kaj pregrešili ali ne, - kar se
nikoli ne odreče niti najhujšim tolovajem in razbojnikom! — preganjajo
jih iz njihovih ustavov, z lastnega ognjišča in ozidja in zoper vse
naravne, božje in svetne postave celo iz njihove domovine.  Dan¬
danes vsakdo, dasi ne zna še prav za pero prijeti, išče v tem časti in
slave, da raznaša laži, obrekovanja, zvijačnosti in natolcevanja zoper
nje, in se vsakdo čuti poklicanega, zoper nje na vse grlo govoriti,
akoravno mu je o tem redu toliko znano, kakor slepcu o barvah;
dandanes se jih že celo med Slovenci ne manjka, ki tem in njim so¬
rodnim redovnikom, v nemško-liberalni rog trobeči, dajejo brce in za¬
ušnice, ter smo sami slišali in doživeli, čitali tudi že v slovenskih
lažnivih časnikih, kako po njih mahajo in udrihajo, akoravno jim škofje
in vsi pravi katoličani njihovega okraja dajejo najlepša spričevanja
bogoslužnega delovanja in pobožnega življenja. — Z ozirom na vse to
ne bode odveč, ako svojim vernim čitateljem podam sliko Jezusovega
redovnika iz življenja blaženega Petra Kanizija; zakaj ta mož je vzornik
vsakemu jezuiškemu družabniku. Zato, opustivši vse druge politične
pretveze in ne le-sem spadajoče homatije, vsem kličem: Berite in
prepričajte se sami, zgledujte se nad jezuiti!

Komur Bog podeli posebno milost, da mu vzbudi voljo, zapustiti
očeta in mater, brate, sestre in prijatelje, posvetno premoženje, ljubi
dom in vse, karkoli ga nanj veže; komur je Bog dal to posebno milost,
da se more svetu, njegovim ničemurnostim odpovedati ter v tihem
samostanskem zidovju svoje telo in svojo dušo, sebe popolnoma vsega
v žgavni in klavni dar posvetiti Bogu. za zveličanje svoje in duše
svojega bližnjega, tak gotovo ni daroval kaj malega, temveč je vreden

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

1053

zaradi tega sklepa vsega našega spoštovanja, da, našega občudovanja;
zakaj zavoljo tega visokega poklica v meniški halji gotovo ne more
iskati niti časti niti hvale, niti bogastva in plačila, pač pa zaničevanje,
zasramovanje, nehvaležnost in preganjanje. To pa je sklep vsakega
redovnika, in še zlasti iz Jezusove družbe, to je bil sklep blaženega
Kanizij  a. Sveta gorečnost za božjo čast, za slavo in povzdigo sv.
katoliške vere, ki mu je gorela v srcu, bil je posebni dar, ki mu ga
je Bog bil podelil pred drugimi svetniki. Ta gorečnost je bila tako-
rekoč glavna poteza v njegovem značaju, ki se vleče skozi vse njegovo
življenje. To spričuje izpoved njegove vere, katero je zapisal v neki
zoper luteranske pridigarje spisani knjigi. V tej izpovedi najprej Boga
hvali in časti, da ga je sprejel v hišo svoje cerkve, ga v njej izredil in
poučil, potem pravi pa nadalje tako-le: „Jaz spoznavam z ustmi
k zveličanju, karkoli pravoverni katoličani s srcem spo¬
znavajo k pravičnosti. Nič nočem vedeti o Lutru, Kal¬
vina zametujem, vse krivoverce izobčujem.  Nič  se nočem-
družiti s tistimi, ki ravno tega ne govore in ne mislijo,
ki z edino, sveto, apostolsko, rimsko cerkvijo ravno
tiste edinosti v veri ne spoznavajo. Naj drugi rimsko
cerkev preklinjajo, zaničujejo, preganjajo, jaz spo¬
znavam na glas, da hočem družnih te cerkve biti; od
njenih nazorov ne odstopim niti za las; za tega spriče-
vanja voljo sem pripravljen kri in življenje darovati.
Jaz ostanem v tisti veri in tistih naukih, ki sem se jih
že kot deček navzel, jih mladenič ohranil in dosle po
svoji slabi moči še vedno zagovarjal. Do tega spozna¬
vanja me na svetu nič ne pripravi, nego ozir na tvoje
ime in tvojo čast, o Bog, nič, nego moč spoznane  resnice.
Da bi bil zaradi takega spoznavanja zaničevan, raz¬
glašen, preganjan, spoznavam in hvalo dajem v tem tvoji
posebni milosti, da vedno tisto odkritosrčnost in ono
stanovitnost, ki sem jo dolžan tebi, cerkvi in resnici,
razodevam kakor v življenju, tako tudi v smrti vpričo
vsega sveta, in ne odstopim nikdar od tvoje ljubezni/'
Ta ljubezen pa se je na njem svetila že z otročjih let, razodevala
se v nedolžnosti vedenja, neprelomljivem, zvestem spolnovanju dolž¬
nosti in v skrbnem odvračanju vsega tega, kar ne ugaja Gospodovim
očem, ter v vednem prizadevanju po tem, kar more Bogu dopasti. Da
se je mogel popolnoma vsega Bogu darovati, odpovedal se je mladenič
dvajsetih let bogati ženitvi, in je storil obljubo vednega devištva.
Ostal je čist kakor angel do smrti. Razdelivši vse svoje obilno premo¬
ženje med ubožce, radostno vzklikne: „Oesa hočem sedaj še več
zahtevati? Oesa morem pogrešati, ko sem zadovoljen z
Jezusom Kristusom križanim?!"  (Ali so morda taki čini, take
besede mar krive, da zavoljo njih pehajo take može iz samostanov
črez meje njihove domovine? Kakov sad pa pri njih zori? — zakaj
„po njih sadu",  pravi Kristus, Jih hoste spoznali".  Vidite
torej, da trnje ne rodi smokev?) Večkrat so mu bile visoke časti
na ponudbo. Svet se sicer za njimi poteza z dušo in telesom, drug

1054

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

z drugim za nje tekmuje, in drug drugega izpodriva. Kanizij pa
jih je le stanovitno odbijal. Ob takih prilikah je imel navado reči:
„Naj bi zavoljo našega zveličanja križani Gospod
Jezus Kristus svoje uboge služabnike za vselej ob¬
varoval takih časti!“  — Tako delajo jezuiti še dandanes; nji¬
hovi preganjavci pa se povzpenjajo od grede do grede, do čim višje
stopnje, kjer si s častjo vred polnijo žepe in celo po nepoštenih potih
grabijo milijone!

Hvaležnost je eden najlepših dokazov ljubezni. V koliki meri si
je bil to čednost prisvojil Kanizij, vidi se iz njegove knjige, „0po¬
roka"  imenovane, kjer beremo te ganljive besede: „Naj bi te, o
moj Bog, vsi svetniki hvalili zavoljo skrbi, ki si jo vse¬
skozi imel za moje zveličanje! Po krstu sem bil pre¬
rojen v Kristusu; po zakramentu svete birme potrjen v
veri; po oblasti ključev, ki si jih bil svoji cerkvi  izročil,
zopet postavljen v stan milosti,  itd. To so skazovanja
milosti, o Gospod, ki jih ne bom nikoli pozabil. Blago¬
voli sprejeti mojo najponižnej šo zahvalo. Poklanjam ti
jo za vse tiste dobrote, ki sem jih prejel iz tvojih rok,
za vse, kar si storil dobrega na meni, po meni in iz lju¬
bezni do mene."

Njegovo življenje je bila vedna molitev. Za ranega jutra že je
bil na kolenih, roke sklenjene, oči v solzah. Pogled mu je bil vedno
v Boga obrnjen, celo pri mizi ni spustil Boga izpred oči: tudi med
jedjo je povzdigoval svoje srce k Bogu. Semtertja je molil tako
dolgo, da so bili prisiljeni ustaviti ga, in večkrat so ga morali stresti,
da se je zopet zavedel. Kadar je bil na potu, našel je po travnikih,
po gričih in po gozdih vselej česa, kar mu je duha k Bogu povzdi¬
govalo. Kadar so ga nujni opravki zadržavali v molitvi, vabil je De¬
vico Marijo, svete angele, zavetnike onih krajev, kjer se je mudil, naj
mu prosijo potrebne pomoči od Boga. Posebno veliko in goreče je
molil za spreobračanje grešnikov in krivovercev. Nekdaj ga zasliši
eden njegovih sobratov v celici na glas vzdihovati in klicati. Odpre
na tihem celične duri, ter vidi Kanizij a na kolenih, obraza vsega
plamtečega, in sliši na glas usmiljenja prositi za severna ljudstva.
Posebno ljubi so mu bili kratki, jedrnati vzdihljaji, kakoršne je tudi
drugim priporočal. Sredi med delom so ga večkrat slišali k Bogu
klicati: „Dobrotljivi Bog, dodeli nam le malo one najvišje modrosti,
one goreče ljubezni, ki nas uči pri vsem, kar storimo, iskati le tvojo
večjo čast!"

Kanizij pa ni ostal pri sami molitvi; šel je tudi brez strahu, s
plamtečo gorečnostjo, z nepremakljivim zaupanjem v Boga v bučeče
viharje tedanjega življenja. Otrokom katekizem razlagati, odrastle
poučevati, ljudstvu pridigati, bukve spisovati, s katoličani se razgo-
varjati, zoper krivoverce se bojevati, raznoterim ljudem, ki so se zaradi
svojega zveličanja nanj obračali, odgovor in svete dajati, ob enem
delovati na knežjih dvorih kot poslanec, ubožce po deželi obiskovati,
v ječah in bolniščnicah vzdihujoče tolažiti in jim trpljenje polajševati,
od kraja do kraja popotovati, misijone obhajati, po dnevu in v pozno

9. december: Blaženi Peter Kanizij.

1055

noč spovedovati, — to je bilo celih 55 let opravilo, neutrudno življenje
blaženega Kanizija v gorečnosti. — Jezuiškemu redu na čast smemo
reči, da ima Kanizij v vsem tem veliko število zvestih posnemovavcev,
in zategadelj peklo in vsi njegovi najemniki tolikanj sovražijo ta red,
zakaj „kateri hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu,
bodo preganjanje  trpeli 11 , veli apostol.

Nič ne spričuje bolje posebne ljubezni in žive gorečnosti tega
božjega služabnika za zveličanje duš, kakor njegove vedne prošnje in
molitve za vse ljudi, posebno pa za krivoverce in tiste, ki so jezuiški
red zaničevali in preganjali. Po njegovi smrti so našli bukvice, ki
jih je bil sam spisal, in v njih zaznamovanih 50 nagibov, ki so ga
priganjali k molitvi za vse ljudi vsakega stanu in poklica, zlasti so
bila v njih zapisana imena tistih, ki so bili njegovi preganjavci, so¬
vražniki njegove družbe, krivoverci in neverniki.

Njegovo gorečnost mu je pa Bog blagoslovil tudi z najboljšim
uspehom, ki mu je pridobil spoštovanje in češčenje krščanskega sveta.
Vse spoštovanje pa in češčenje ga ni moglo odvrniti od te misli, da
ni nič drugega, nego „malopriden  hlapec 11 . Nič drugega ni hotel
na sebi videti nego pomanjkljivosti in greh. Odtod tudi njegovo ostro
pokorjenje, akoravno je neomadežano ohranil svojo krstno nedolžnost.
Odtod njegovo vedno upiranje zoper višje službe, odtod njegove vedne
prošnje, naj mu jih zopet odvzamejo, odtod njegova notranja radost,
če je smel opravljati najnižja dela, hišo pometati ali kuhinjsko posodo
pomivati. Odtod pa tudi njegovo prijazno obnašanje proti najubož-
nejšim ljudem. Kadar je koga takih srečal, pozdravil ga je z najpri¬
jaznejšim obrazom; celo male otroke je pozdravljal, in svojim tovarišem
ničesar ni bolj priporočeval, nego to prijaznost.

Sestra ponižnosti je pokorščina, in to čednost je imel Kanizij v
polni meri. Veselje mu je bilo, pokornemu biti. Ker ni storil nič
važnega, ne da bi bil poprej za to vprašal svojih višjih, zahvaliti se
imamo tej pokorščini, da vemo toliko lepega in spodbudnega iz njego¬
vega življenja. Še v najvišji starosti, ko je bil že ves obnemogel, imel
bi se bil po volji svojih predstojnikov iz Friburga preseliti v drug
ustav. Niti besedice ni oporekel starček, ampak neutegoma se odpravil
na pot. Toda bolezen ga zadrži na nadaljnjem potu, da je prisiljen
nazaj v Friburg se vrniti in ondi — umreti.

’ Čednosti pa, ki so mu živele v srcu, živil je Kanizij s prisrčno
pobožnostjo do Device Marije. Srce mu je bilo vseskozi napolnjeno z
naj večjo častitljivostjo in ljubeznivostjo do Device blagoslovljene med
ženami, in ravno te občutke si je prizadeval po svojih ogovorih, pri¬
digah in knjigah vdihniti vsem^ vernikom. Cerkvam pa in kapelam,
ki so bile na njeno ime posvečene, zadobil je odpustkov in drugih
prednosti. Zlasti je to storil za slovečo romarsko kapelo Matere Božje
v Starem Etingu na Bavarskem, kjer je ena najstarejših božjih potov
na Nemškem. Tu je tudi v Marijinem svetem imenu primoral pe¬
klensko hudobo, pobrati se iz neke osebe, ki je bila po vsi deželi
znana za obsedeno. (To prigodbo ti kaže sprednja podoba.) Na čast
Materi Božji je navadno vsaki dan molil rožni venec, v svojih po¬
slednjih letih pa rožnega venca skoraj nič več iz rok ni položil, tudi

1056

10. december: Častitljivi Janez Veliki.

svete angele je posebno častil, prepričan, da nebeškega blagoslova
svojim apostolskim delom pridobiti ni boljšega pripomočka, kakor an¬
gele prositi, naj Boga prosijo za spreobrnitev tistih duš, katere jim
je bila božja previdnost v skrb izročila. Ravno tako in iz enakega
namena je častil zavetnike mest, župnij in oseb, čijih spreobrnitev mu
je bila pri srcu. Tista ljubezen, ki ga je vezala z zveličanimi duhovi
v nebesih, družila ga je tudi z vsemi tistimi verniki na zemlji, ki so
mogli božjo čast pospeševati. Njegovo dobro, pohlevno srce ter njegova
dela in čednosti pridobile so mu spoštovanje in ljubezen vseh ljudi.

Papeži Julij III., Pij IV., Gregorij XIII. so mu bili jako na¬
klonjeni. Bil je vedež vsem katoliškim dvorom po Nemškem. Bavarija
mu je prisodila ohranitev prave vere, in pobožni Adalbert, vojvoda te
dežele, ga je ljubil in spoštoval na vso moč. Sv. Karol Boromej, sv.
Ignacij, Filip Nerij in sv. Frančišek Boržijanski so mu bili srčni pri¬
jatelji. Tako so se nanj dale obrniti besede, ki se čitajo v sv. pismu
o Mojzesu: „Ljub je bil Bogu in ljudem! 11  Seveda pa le ljudem,
ki jim je sv. vera  po besedah Kristusovih zaklad skrit v njivi,
nad katerim človek od veselja gre in vse proda, kar
ima, in kupi njivo, v kateri je skrit predragoceni za¬
klad; in tisti biser, za katerega človek proda vse, kar
ima, da ga kupi.  (Mat. 13.) Tega dragocenega zaklada pa in bi¬
sera ne ve ceniti neznabožni svet. In glej, odtod sovraštvo, odtod
preganjanje svete cerkve!

O usmiljeni Bog, prikrajšaj na prošnjo svojega služabnika bla¬
ženega Kanizija in vseh pravičnih hude poskušnje svojega obiskanja,
in dodeli zmago preganjani cerkvi, da ti, ko bodo zatrti notranji in
zunanji sovražniki, služi v miru in edinosti! Amen.

Cerkev še ni nič določila zaradi praznika tega božjega služabnika;
zato le-sem postavim njegov spodbudni življenjepis.

1. Leta 1526 se prikaže v tihi samotiji pri sveti Evlaliji
poleg Marcenskega mesteca na Španskem puščavnik, ki kmalu po
vsi okolici zavoljo svoje pobožnosti na se obrne oči prebivavcev.
Hodi razoglav in bos, nosi debelo volnato obleko, oči poveša
vedno na tla, na obrazu mu je prijaznost in resnoba ob enem.
Star je kakih 20 let; nihče ne ve, niti kdo, niti odkod da je.

M o 1 i t e y.

10. gruden ali december.

mez Veliki, „ grešnik “ imenovan

(L 1600).

10. december: Častitljivi Janez Veliki. 1057

Bil je Ivan Grande, to je: Janez Veliki. Prišel je le-sem od lepih
andaluških pokrajin, da bi le-tu v tihi samoti Bogu služil, kakor
mu je Sveti Duh bil k srcu govoril. Bil je poštenih trgovcev
sin iz mesta Kremone. V najčistejši nedolžnosti je bil dosegel
petnajsto leto, ko ga je neki močen nagon jel vsako noč iz
spanja vzbujati k molitvi; slišal je neki očitajoč glas, zakaj da
v miru spi, ko je Jezus na Oljski gori ta čas molil in krvavi
pot potil. Ivan je spoznal, da ga Bog k sebi vleče, ni pa vedel,
po kakem načinu bi slušal ta klic božji. Prosi zavoljo tega raz¬
svetljenja. Reče se mu, naj opusti ves časni zaslužek, ter po
zgledu Kristusovem in svetih apostolov Bogu služi v največjem
uboštvu. Ne lahko in ne brez notranjega boja sluša Ivan ta
klic. Svoja opravila zapustivši, razda vse svoje premoženje, in
se odpravi kot ubog romar v samotijo poleg Marcene. Pod
varstvom Device Marije, ki jej je bil vdan z najprisrčnejšo lju¬
beznijo in jo je častil z vso notranjo pobožnostjo, živel je Ivan
čisto kakor angel. Marija mu je vdihnila tolik stud nad vsakim
grehom, da se je bal že sence vsakaterega greha. Vendar pa
se je imel za grešnika, videč polno madežev in pomanjkljivosti
na sebi; zavoljo njih tolikanj zaničuje sam sebe, da, preden se
umakne svetu, svoje ime premeni ter se ne imenuje več „Ivana
Velikega 41 , ampak „Ivana grešnika 44 . To ime mu je tudi ostalo
vse žive dni.

Občutka gorečnosti močno presunjen začne v svoji samotiji
resnično življenje spokornika. Vedno molitev mu spremljajo ne-
prenehani potoki solz bridkega kesanja. Pod rasovno obleko nosi
bodeče pasove, spi le na golih tleh ali deskah nekoliko ur, posti
se neprenehoma in ob gotovih časih le trikrat na teden zaužije
kaj malega. Spovednik mu mora krotiti nezmerno gorečnost, da
si popolnoma ne ukonča telesnih moči. Ob tem pa ima hud boj
prebiti sam s seboj. Oglaša se v njem čustvo samosvoje ljubezni,
misle si, da ga imajo ljudje za hinavca in ga zaradi tega zani¬
čujejo. Kolikorkrat gre v Marceno k sv. maši ali k sv. zakra¬
mentom, dozdeva se mu, kakor da bi vsi ljudje^ nanj obračali
oči, zaničevaje ga kot sanjavca in .svetohlinca. Še-le po dolgi,
srčni molitvi premaga to skušnjavo.

Nekega dne, gredoč zopet v mesto, vidi dva bolna berača
na potu ležati. Iz usmiljenja ju zadene na ramo in zanese v
svojo kočo. Potem hiti v mesto, prosi ondi milih darov za
njiju in jima skrbno streže. Kmalu pride več drugih ubogih
bolnikov, ki ga prosijo pomoči. Toda s skrbjo in postrežbo

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 67

1058 10. december: Častitljivi Janez Veliki.

ubožcev se ne strinja prav njegovo dosedanje tiho življenje v
samiji. Ves nemiren zaradi tega prosi Boga razsvetljenja, kaj
mu je storiti. Razsvetljenje mu pride; on spozna, da je poklican,
naj pomaga polajševati človeške reve, naj ubožcem in bolnikom
žrtvuje svoje življenje. Odstopivši zategadelj od poprejšnjega
namena, da bi se odstranil še dalje v kako puščavo, gre v mesto
Kserec ob morju, da bi ondi pričel svoja dela ljubezni. Nekemu
frančiškanskemu patru odkrije vse svoje srce. Pater mu svetuje,
naj namesto bolnikov vzame jetnike v svojo skrb. Odpravi se torej
v ječe, in kmalu med jetniki stori toliko dobrega, da mu čuvaji
dovolijo, celo v jetniščnici stanovati, naj bi nesrečnežem lahko
noč in dan bil na pomoč. Najprej si prizadeva, z ljubeznijo in
sočutjem si pridobiti njih zaupanje. Nosi jim mnogoterih okrepčal,
ki jih za nje vbogaime izprosi, da jim ž njimi pogostoma polaj-
šuje njih žalostni stan. Potem jim daje tolažljivih in spodbudnih
naukov, opravlja jim tudi prav pozorno najmanjše službe. Pri
mnogih se mu posreči omečiti njihova trdovratna srca in Bogu
pridobiti. A bilo je tudi dosti trdovratnih, ki so zlorabili nje¬
govo ljubezen, predrzno od njega zahtevali podpore in ga psovali,
celo s pestmi bili in blato vanj lučali. Ivan pa prenaša ves
smrad po ječah ter vso surovost in hudobijo njih prebivavcev z
nezmagljivo potrpežljivostjo. Pogled na križ Kristusov ga tolaži,
okrepčuje in osrčuje, da tri leta deluje v jetniščnici in prenaša
vse zaničevanje in psovanje.

2. Sedaj ga pokliče neka nebeška prikazen, naj zapusti
jetniščnico in posveti svoje moči bolnikom. Vsled te prikazni se
odpravi v bolniščnico. Dalj časa streže ljubeznivo in skrbno
kakor kaka mati bolnikom noč in dan. Večkrat ga pa hudobneži
neusmiljeno preganjajo. Njegova nebeška potrpežljivost in krot-
kost, njegova plamteča ljubezen in njegovo bogoslužno življenje
nakloni dva bogata plemenitaša, da njemu za ljubo sezidata po¬
sebno bolniščnico ter jo njemu odkažeta. Ganljivo je bilo videti,
kako so od vseh strani bolnike nosili in kako ljubeznivo hitro jih
je Ivan sprejemal. Hite od enega do drugega izprašuje jih po
potrebah, jih tolaži in osrčuje, ter si ne daje pokoja, dokler ne
preskrbi vsakemu potrebne postrežbe na duši in na telesu. Ker
pa sam s svojo močjo ni kos toliko bolnikom, poišče si tovarišev,
ki ganjeni po njegovem zgledu mu iz ljubezni do Kristusa ne
odrečejo pomoči.

Tako nadaljuje Ivan svoje blagonosno delo nekoliko let.
Medtem pa mu dozori sklep, stopiti v red usmiljenih bratov,

10. december: Častitljivi Janez Veliki.

1059

ustanovljen po Janezu od Boga. Z veseljem ga sprejmo, in odšle
se popolnoma vda z nepopisljivo ljubeznijo in potrpežljivostjo po¬
strežbi bolnikov. Tekaje od postelje do postelje pogleduje, česa
njegovi otroci (tako je imenoval bolnike) potrebujejo. Nosi jim
jedila, jili snaži in umiva, jim prestilja, preobvezuje nagnusne
rane in jim služi kot suženj. Nebeško potrpežljivo prenaša njih
čudne trme, in se ne utrudi nikdar, zopet in zopet na migljaj
jim storiti, česar zahtevajo. Kadar pa se more le malo odpočiti,
hiti v cerkev pred presv. Rešnje Telo molit. Ondi ga najdejo
večkrat svetu vsega odmaknjenega; tako se je pogrezoval v pre¬
mišljevanje neskončne ljubezni Jezusove. Večkrat so ga morali
s silo odpraviti odtod, tako ga je uklepala moč ljubezni pred
oltarjem. Od molitve hiti k posteljim svojih ljubih otrok ali v
koče ubožcev, da jim prinaša milih darov, ki jih je bil naberačil
pri bogatinih. To pa njegovi ljubezni ni še dovolj. Dan na dan
v trumah prihajajo ubožci v bolniščnico, kjer jih hrani in oblači.
Veliko domačih revežev, ki so se sramovali pomoči, prejemali so
od njega skrivne podpore. Skrbel je za device, čijih nedolžnost
je bila v nevarnosti, za grešnice, ki so se hotele spreobrniti, za
otroke, ki so zapuščeni begali semtertja. Nekega dne prijadra
v Kserec ladja s 300 vojaki, ki so pred Angličani bežali, ker
so bili Kadiks z naskokom vzeli. Nobene stvarce niso imeli;
veliko je bilo bolnih in ranjenih. Vse te sprejme Ivan in najde
pomoči, da jih more preskrbeti. V neki splošni draginji preživi
skozi več mesecev več tisoč ljudi po čudežu, da nihče ne more
zvedeti, odkod dobiva žito in kruh.

Še veliko večja pa, kakor za telesno ohranitev, mu je bila
skrb za dušno zveličanje bližnjega. Komaj je prišel kak bolnik
v bolniščnico in prejel prvo postrežbo, že mu je bil Ivan na
strani, da ga je pripravljal z ljubeznivimi besedami na sv. za¬
kramente. Navadno je ob taki priliki rekel, da še-le potem
zdravila dobro teknejo telesu, ako poprej nebeški zdravnik ozdravi
dušo. Zakaj dostikrat prihaja bolezen iz greha, pa tudi grešni stan
duše škoduje telesu, če se je primerilo, da se je kak bolnik
ustavljal opominjevanju, mu prigovarjanje samo ni bilo dovolj.
Zatekel se je k molitvi in pokori. Z očmi zroč v križenega
Zveličarja, daroval je po njegovem zgledu s svojimi solzami za
zveličanje grešnikov tudi svoje bolečine in svojo kri, ki si jo je
s šibanjem izžmel iz života. Ko se je potem vrnil k bolnikom,
zgodilo se je večinoma, da pred kratkim še vsi trdovratni so
sedaj z vidnim kesanjem prosili svetih zakramentov.

67 *

1060 10. december: Častitljivi Janez Veliki.

Z veliko ljubeznijo je Ivan skrbel tudi za zapuščene otroke.
Okoli sebe jih zbirajoč delil jim je s telesnim kruhom vred tudi
dušnega, ker jih je poučeval. Nesramne ženske so ga večkrat
skušale v greh zvabiti; a pod božjim in Marijinim varstvom,
kojemu se je prisrčno priporočeval, pogodilo se mu je vsekdar,
te nesramnice ne le odgnati, temveč marsikatero spreobrniti.
Po neki dogovorjeni navadi hodile so te grdobe ob posebnih pri¬
likah v določeno cerkev k..pridigi na nesramno oprezovanje. Njih
slepota in v hudobiji utrjeno srce se je le redkoma odprlo luči
milosti, naj se je pridigar še tako trudil, srca jim omečiti z
močjo svoje besede. Tu pa se je po pridigi tem nesramnicam
večkrat približal Ivan, ter jim živo govoril o večnem zveličanju,
ki je zapravljajo s svojimi pregrehami, in o božjem usmiljenju,
ki jih vabi k pokori. Res njegovo opominjevanje ni bilo nikoli
brez sadu spreobrnitve.

3. Poleg vseh teh opravil Ivan ni pozabil jetnikov; še vedno
jih je obiskoval in tolažil. Posebno skrbno se je trudil, obsojence
pripravljati na smrt; in skoraj vselej se mu je trud pospešil.
Spremljal jih je na morišča ter jim bil ondi z mašnikom vred
ob strani do poslednjega izdihljaja. — Tem činom ljubezni delil je
Bog pogostoma čudovito pomoč. Sploh so ljudje strmeli, kje
Ivan dobiva pripomočkov, da more podpirati toliko bolnikov in
ubožcev; ali studenec, iz katerega je zajemal, bilo je neizcrpljivo
neskončno usmiljenje božje; v to je Ivan nepremakljivo zaupal in
se v stiskah zatekal. Večkrat ga je Bog sam izpodbujal, naj hišo
napolni z bolniki, in hrana za nje je bila vselej pri roki.

Božični praznik je imel navado deliti večje darove kruha
in mesa med mestne ubožce. Tu se primeri enkrat, da od vse
zaloge ostane le še toliko, da se spomni nekaterih domačih siro¬
makov. Toda čimdalje več prihaja ubožcev, ki zahtevajo svoj
delež. Povedo jim, da je vse razdano; a ubožci ne odnehajo
od svojega zahtevanja, eni z jokom, eni z godrnjanjem. Ivan
sam gre k njim, da bi jih utolažil; a zastonj. Tu obrne pobožni
mož oči proti nebesom, proseč Očeta vseh ubožcev iz dna svojega
srca pomoči. Kar naenkrat pa ukaže redovnim bratom deliti od
zaloge, kolikor je je še bilo. Bratje podele vsem, ki so bili
prišli, in sicer obilno, toda zaloga se nič ne pomanjša. To lju¬
bezen pa Bog še obilneje povrne svojemu služabniku. Dodeli
mu čudovit pogled v nebeške stvari, v katere je zamaknjen po
več ur kakor brez življenja. To se mu je semtertja primerilo
sredi ceste. Nespametni in nevedneži so se potem iz njega nor-

10. december: Častitljivi Janez Veliki. 1061

čevali, ga imeli za pijanca in bebca, ter ga zasramovali. Ko se
je zopet zavedel, prosil jih je ponižno odpuščanja in šel s po-
bešenimi očmi dalje. Ko se mu je pa prigodilo, da se je tudi
s telesom vred vzdigal kvišku, in ga je medtem obsevala nebeška
svetloba, ponehala so ta zasramovanja in ljudje so ga jeli visoko
spoštovati.

Medtem se je približeval čas. ko je hotel Bog svojega
služabnika s tega sveta poklicati. Bilo je nekega dne, ko pride
nazaj v bolniščnico s procesije, ki so jo zaradi suše imeli, da bi
% dežja izprosili. Ondi se zamakne v molitev ter ostane brez ne¬
hanja dva dni in dve noči v tem zamaknjenju. Prebudivši se
in vrnivši v svojo stanico gre eden redovnih bratov za njim in
mu pove, da je medtem obilni dež porosil zemljo. „Vem,“ mu
odgovori Ivan. „Bog mi je to razodel; kruha bomo imeli v
obilnosti! A ne vem, koliko izmed teh, ki sedaj žive, ga bode
jedlo." Redovni tovariš zapazi, da Ivan s temi besedami pre¬
rokuje kugo, in — ni se motil. Komaj pospravijo bogato žetev,
nastane kužna bolezen, ki jih podavi na tisoče. Še enkrat ima
Ivan priliko, svojo ljubezen pokazati v najlepši svetlobi, kakor
luč še enkrat zavahlja in kvišku švigne, preden ugasne. Za te
dobe napove tudi svojo bližnjo smrt, pristavivši, da si je od
Boga izprosil milost, brez vse časti, celo sramotno pokopanemu
biti. Ko mu redovni tovariš Peter ugovarja, naj moli kolikor
hoče, vendar ga bodo častitljivo zagrebli, odgovori mu: „Jaz ti
povem, da boš ti prvi, ki bo pred mojim mrtvim truplom po¬
begnil." Kakor je rekel, tako se je tudi zgodilo. Kuga ga
pograbi pri postrežbi bolnikov. Darujoč svoje življenje za milost,
da bi kuga potihnila, umrje kot spravni dar za grehe ljudstva;
ganljivo prejemši sv. zakramente zaspi sladko v Gospodu 3. dan
rožnika leta 1600. — Poročilo o njegovi smrti je vsemu mestu
na največjo žalost; ali njegovi redovni tovariši, bodisi, da jih je
omamila ali bolečina ali žalost, prvi izmed vseh Peter, umaknejo
se v svoje stanice, in nobenemu ni mar, njegovo truplo s častjo
pokopati. Štirje delavci pridejo naposled v njegovo celico in
zavlečejo, kakor je poprej bil napovedal, njegovo mrtvo truplo
z vrvmi iz bolniščnice na vrt, položijo ga ondi urno v neko
jamo in z nogami poteptajo nad njim grudo prsti. Nihče, še
ko kuga mine, ne misli več na to, da bi božjega služabnika
častitljivo pokopali. Bratom se zdi dovolj, da njegovo truplo iz-
kopajo, ga vsaj v mrtvaško skrinjo polože in zopet ravno ondi
zakopljejo. Še-le, ko se na njegovo priprošnjo primeri več čudo-

1062

10. december: Častitljivi Janez Veliki.

vitih ozdravljenj, vzdignili so njegovo truplo Srez leto in dan
zopet in v bolniščniški cerkvi pri sv. Boštjanu pokopali. Odšle
pak postane grob tistega, ki seje „grešnik“ imenoval, pribežališče
vseh nadložnih. Trideset let po njegovi smrti se začno preiskave,
da se prišteje med zveličance, kar se je res dovršilo.

O postrežbi bolnikov.

Med vsemi deli krščanskega usmiljenja najbolj zaslužna je skrb
za bolnike. Sv. Gregorij Nicenčan pravi: ,.Ker je zapoved, skr#
beti za vse uboge in jim pomagati, je gotovo dolžnost,
na bolnike se še posebno ozirati. 1 '  Sv. Filip Nerij je imel
navado reči: „Bolniščnice in hiše bolnikov so zlati rudniki,
v katerih si more kristjan pridobiti neizmernih zakladov
za večnost." — Zakaj pa tako?

Glejte pred durmi evangeljskega bogatina in požrešnika je ležal
Lazar, ubog, lačen, slaboten, poln ran in uljes. Na tlaku se zvijaje
prosi pomoči: a ni ga, ki bi se z milostnim očesom nanj ozrl. Jed za
jedjo prinašajo na mizo in zopet odnašajo z mize. Milo zeva po griž¬
ljaju, pa nihče mu ga ne ponudi; celo z drobtinicami padajočimi z
mize bogatina bi si rad utolažil lakoto, ali nihče mu jih ne da. Še
psi bogatinovi imajo ž njim več usmiljenja, ližejo mu njegove rane.
(Luk. 16.) — Ta prilika se ponavlja še dandanes. Tu leži v bolniščnici
ali v steljnici na otepu slame ubog bolnik; svet ga je zapustil in
znan je le Bogu v nebesih. Drugi se vesele in radujejo pri pojedinah
in popivkah, po plesiščih in izprehodih, natakajo si smeje in norčevaje
se vina do vrh grla in pijanosti; oni pa nima kapljice, da bi se ž njo
okrepčal, nima prijatelja, ki bi mu spregovoril tolažljivo besedo. Taka
nesreča zadene večinoma delavce, dninarje, posle, rokodelske pomočnike
in druge. Ne govorim tukaj o tem, da si ti ljudje dandanes velikokrat
sami to nesrečo zakrivijo z lahkomiselnim in razuzdanim življenjem;
vem pa tudi, da jih preobkladajo z delom, kakor tovorno živino; če jih
pa količkaj podere kaka bolezen in potrebujejo počitka in postrežbe,
zapode jih iz službe ali zaženo v bolniščnico. Godi se ž njimi, kakor
z limonami: kadar tekočino izžmejo iz njih, vržejo je na gnoj. Taki
ubogi Lazarji so torej vsega usmiljenja vredni, ker jih je vse zapu¬
stilo; grešajo potrebne hrane, postrežbe, postelje, nimajo zdravnika in
zdravil, ležijo na trdi slami, v kakem mrzlem, mokrem in nezdravem
kotu, prepuščeni vsem nesnagam in nečednostim. Videč take bolnike,
komu bi ne segal v srce njih bridki, žalostni stan, kdo se ne bi spo¬
minjal besed Kristusovih, s katerimi se sam primerja takim trpinom
rekoč: „Lačen sem bil, in ste me nasitili; žejen sem bil,
in ste me napojili; bolan sem bil, in ste me obiskali."
Nakloniti nas hoče, da bi trpina siromaka imeli za Jezusa samega;
obečal je, da bode pri sodbi izrekel besede: „Resnično vam povem,
kar ste storili kateremu teh mojih najmanjših bratov,
storili ste meni!"  (Mat. 25, 40.)

10. december: Častitljivi Janez Veliki.

1063

In kdo, če le more, ne bi jim lajšal njihovega bridkega stanu?
Kako srečne se čutijo, ako jih kdo obišče, jih tolaži in osrčuje, jim
prinese požirek hladne vode, prestelje postelj, ali jih osnaži in opere!
A kaj še-le, če jim kdo skaže še kako večje delo usmiljenja; saj jim
že sočutje, ki se jim skaže, srce povzdiguje, da zopet potrpežljivo pre¬
našajo križ, ki ga jim je Bog naložil. Toda napačno je, pri bolnikih
jokati ali žalovati, zakaj taka mehkužnost stori, da bolnik postane
malosrčen ali celo obupen. Tudi ni prav. ga z upanjem daljšega živ¬
ljenja preveč tolažiti, ker bolnik po tem upanju zavojen od dne do
dne odklada pokoro in prejemo sv. zakramentov, ter se lahko primeri,
da celo brez sv. zakramentov in pokore umrje, na neizrekljivo škodo
svoji duši. — Torej, ko si bolnika prijazno pozdravil in ti je o svoji
bolezni potožil, slušaj po opominjanju sv. Gregorija Nacijančana, ki
pravi: „Daj mu jesti, poskusi kako zdravilo, obveži rano, govori ž njim
o njegovi nesreči,“ ta-le pouk: Obrni pogovor na božje in večne res¬
nice. Reci mu, da mu bolezen dohaja iz najčistejše ljubezni božje,
pred vsem pa da se mu je treba v božjo voljo vdati. Pokaži mu nič¬
nost in minljivost vseh posvetnih reči, in kako hitro da beži čas se¬
danjega življenja, kjer ne hodimo kot domačini, temveč popotujemo
kot romarji proti tisti srečni očetni deželi, za katero so sveti mučenci
trpeli brez vse primere več, nego so bolečine njegove bolezni. Stavi
mu pred oči zgled trpečega Zveličarja in drugih svetnikov in svetnic
božjih. Opominjaj ga, naj nikar ne opusti, vse dušne madeže izbrisati
z resnično pokoro. Kolikorkrat le more naj obuja dejanja krščanskih
čednostih, namreč vere, upanja in ljubezni. Spominjaj ga, da le kratko
traja boj in trpljenje, večnost pa, za katero se borimo, je brez konca
in kraja. Ako to storiš spodobno in ljubeznivo, iz ljubezni do Boga
in do bližnjega, dosegel boš ono veliko zasluženje in plačilo, ki ga je
Bog obečal temu delu usmiljenja, rekoč: „Naj se ti ne toži, bol¬
nika obiskati; zakaj s tem se boš v ljubezni utrdil."
(Sir. 7, 39.) V ljubezni utrjenemu biti pa se pravi, z Bogom takorekoč
se skupaj zrasti tako, da od njega niti živ, niti mrtev ne bodeš ločen.

Pomisli, ljubi kristjan, ta kratki nauk, ter ob nedeljah in o praz¬
nikih, če le utegneš, obišči bolnega soseda, ali katerega drugega
bolnika v svoji občini. Saj je tudi Jezus ravno ob sobotah najrajši
bolnike ozdravljal. Tako nam je dal zgled, da poleg Boga v cerkvi
obiskujmo ob nedeljah in praznikih radi bolnike, ker to Bogu posebno
ugaja in je tudi nekaka božja služba. S takim dejanjem se tudi ti
utrdiš v ljubezni do Boga, in na bolniški postelji ničemurnost vsega
posvetnega spoznavši, tem zvesteje služiš Bogu in skrbiš za zveličanje
svoje neuinrjoče duše.

Molitev.

Dodeli mi, o Bog, na priprošnjo svojega zvestega služabnika bla¬
ženega Ivana, da se vedno za grešnika spoznavam, in s krščanskimi
deli usmiljenja pri tebi nekdaj usmiljenje dosežem. Amen.

1064 11. december: Sv. Marija, dekla, in. blaž. Germana Kožen.

11. gruden ali december.

Sveta Marija, dekla (okoli leta 300), in pa
blažena Germana Kožen, pastirica (1. 1601).

1. Marija je prišla kot sužnja v hišo starešine in svetnika
Tertula, zaslepljenega pogana in malikovavca; pa ni se s prvega
o njej vedelo, da je kristjana. Ker je pa zlasti one dni, katere
so pogani oskrunjali s svojimi brezbožnimi prazniki, veliko molila
in se postila, spoznali so jo; morala je zategadelj veliko zaniče¬
vanja in preganjanja, še celo šibanja od svoje neusmiljene gospe
pretrpeti, kadar jej je pomagala se oblačiti in slačiti. Marija pa
je ostala vedno vsa krotka in mirna ter s krščansko potrpežlji¬
vostjo premagovala njeno pogansko grozovitost in divjost. Spol-
nujoč svoje dolžnosti kar najbolj more natančno in zvesto, pri¬
dobi si, če ne ljubezni, vsaj spoštovanje svoje gospode. Pač na
tihem vzdihuje zavoljo njihove slepote in v dno srca jo boli, ko
vidi, kako kadilo sipljejo hišnim malikom. Zato goreče moli,
naj bi Bog slepcem milostno odprl oči; s svetim strahom se
umika, ako si le količkaj domišlja, da bi mogla s čim zatajiti
Gospoda Jezusa, svojega božjega ženina. Kar se nenadoma okli¬
čejo ukazi cesarja Dioklecijana, ki so nameravali vse krščanstvo
popolnoma zatreti. Tertul si torej vsled teh ukazov na vso moč
in z vsemi pripomočki prizadeva, nakloniti svojo krščansko sužnjo,
da bi malikom darovala. Toda na vse prigovarjanje odgovarja
vedno, da ne. Zavoljo strahu, da ne bi svoje sužnje izgubil,
ako bi bila za kristjano zatožena, loti se sile. Da jo s šibami
pretepsti, da bi jo pripravil na druge misli ter jo, kakor si do¬
mišlja, otel; zakaj zaradi njene • zvestobe in skrbnosti ne bi je
rad izpustil iz svoje hiše in izdal gotovi smrti. To neusmiljeno
tepenje Marija stanovitno prenaša, ne da bi le količkaj omaho¬
vala. Nato jo veli Tertul v temno ječo vreči in jej 30 dni le
toliko hrane dajati, da živa ostane. Marija pa tudi v ječi ostane
polna tolažbe, v molitvi išče okrepčala in se veseli, da ima za¬
voljo Jezusa oklepe nositi. — Črez nekoliko časa pa zve deželni
oblastnik vse to, kar se je v Tertulovi hiši z Marijo godilo. Pri
tej priči mu jo morajo izročiti in pred sodni stol pripeljati. Na
vsa vprašanja daje mu sužnja tako modre in odločne odgovore,
da se jim sodnik le čudi. Ko pa ljudstvo zve, da je Marija
kristjana, zahteva z divjim krikom, naj jo živo vržejo na grmado.

11. december: Sv. Marija, dekla, in blaž. Germana Kožen. 1065

Marija se tega kar nič ne prestraši. Srčna in vesela reče sod¬
niku: „Bog, čigar služabnica sem, je z menoj. Ne bojim se
tvojega trpinčenja; k večjemu mi more življenje vzeti, pa me
bode zato z mojim Jezusom združilo." — Razkačen jo ukaže
sodnik na tezavnico razpeti, jej vse ude raztegniti in jo po vsem
životu razmesariti. Tako grozovito je bilo trpinčenje, da se je
še celo zdivjano ljudstvo ob njem prestrašilo, in strašnega pogleda
ni moglo dalje prenašati. Zaslišijo se kriki, naj neha z nate¬
zanjem. Sodnik odjenja ter ukaže, da jo odvedejo vojaki. Gro¬
zovit strah pa spreleti Marijo, ko se vidi v vojaških rokah. Boji
se za deviško čistost. Prisrčno moli k Bogu, da bi jo otel iz
rok teh pohotnežev. Res se jej ponudi prilika, da jim pobegne
in se med skalovjem zateče v neko skrivališče. Ondi živi še
dalj časa; hrana so jej divja zelišča in korenine, dokler ne
umrje zveličansko okoli leta 300.

2. Germana Kožen, ki jo je dne 7. maja leta 1854 papež
Pij IX. za blaženo spoznal, je bila uboga pastirica, rojena 1. 1579
na Francoskem, v vasi Pibrak. — Nič ni imela onih lastnosti
na sebi, ki jih navadno svet občuduje. Ni bila niti imenitna,
niti lepa, niti bogata; ali Sveti Duh je njeno čisto dušo ozaljšal
se svojimi darovi in olepotičil s tistimi čednostmi, katere edine
imajo vrednost pri Bogu. Vse svoje dni preživi na planini pri
svoji čredi. Kadar pride zvečer, premočena od dežja, ali mraza
vsa otrpnela, lačna in trudna domov v borno kočo, kjer je bila
rojena, najde trdosrčno mačeho, ki jo sovraži, psuje in preganja.
Že itak šibkega in slabotnega života pošilja jej ljubi Bog mnogo¬
terih bolezni in veliko bolečin, ki je skoraj nikdar ne zapuste.
V teh velikih revah, zapuščena od vseh ljudi, nahaja tolažbo v
Jezusu križanem. V planinski samoti jo vodi Sveti Duh v šolo
molitve in premišljevanja. Tu jo uči spoznavati skrivnosti Kristu¬
sovega trpljenja; tu jo navaja v vsej potrpežljivosti hoditi za
križanim Jezusom. Videli so jo cele ure v samotnem pogorju,
kamor je svojo čredo vodila, na tleh, večkrat celo v snegu kle¬
čati, zamaknjeno v molitev. Dasiravno je na paši mnogokrat
daleč proč od cerkve, vendar je n-e zadrža nobeno vreme in
noben težavni pot, da gre k sveti maši in vsaj enkrat v tednu
prejme svete zakramente.

Njeno življenje je bilo skrito v Kristusu. Ljudje na njej
niso videli nič posebno znamenitega; le toliko so zapazili, da je
bila zgled pobožne, čiste, sramežljive, molčeče, potrpežljive, ponižne
krščanske device. Umrla je 1. 1601. Ko pa okoli 40 let po smrti

1066 11. december: Sv. Marija, dekla, in blaž. Germana Kožen.

odkopljejo njen grob, prepričajo se, da je njeno deviško truplo še
čisto nestrohnelo in po njena še kar nič ne zvenele cvetlice po¬
trošene, kakor bi jih bila ravno sedaj utrgala vrtnarjeva roka.
Odšle začne pa tudi Bog poveličevati to dušo, • ki mu je bila
služila v tihi in skriti ponižnosti. Veliko čudežev se zgodi na
njenem grobu in na njeno prošnjo, ki jih višji cerkveni oblastniki
skrbno preiščejo in sv. očetu v Rim sporoče. Vendar pa je v
Rimu natančna preiskava zastala do 1. 1848. Na prošnje mnogih
nadškofov in škofov, župnih in samostanskih občin pa se je papež
Pij IX. zavzel za to preiskavo, in jo na novo dognal v čast in
slavo sv. katoliške cerkve.

V vsakem stanu se moremo posvetiti.

Premišljuj, krščanska duša, življenje obeh teh devic! Ena je bila
sužnja, zaničevali so jo in zavoljo vere preganjali in sovražili. Služila
je trdi gospej, ki Boga ni poznala in je s svojimi trmami nesrečno
deklico trpinčila. Ali sužnja Marija je le služila z vso zvestobo svoji
poganski gospodi; vsaki njen migljaj je že spolnila natanko in nepre¬
nehoma molila za njen blagor. Vestno je spolnovala opominjevanje
sv. Pavla, „naj v vsem skazujejo dobro zvestobo, da bodo
čast delali uku Boga, našega Zveličarja, v vseli rečeh."
(Tit. 2, 10.) V krogu drugih suženj, hlapcev in dekel, ki so bili mali¬
kovanju in njegovim ostudnim šegam vdani, je ohranila sveto vero in
deviško nedolžnost neomadežano. Zadovoljna je bila s svojim stanom,
trpela pohlevno vse psovanje, spolnila vsako še tako trdo povelje rado-
voljno in brez ugovorov, prebila je celo najkrutejše trpinčenje z nad¬
človeško potrpežljivostjo. Ko je videla svojo nedolžnost, — ta njen
edini in največji zaklad, — v nevarnosti, ubežala je rokam vojakov.
— Toda Marija je samo — sužnja! Ali čim bolj jo zaničujejo ljudje,
tem večja je njena čast pri Bogu. S pomočjo božje milosti se bori in
vojskuje s skušnjavami sveta, in ta slaba deklica zadobi zmago, se
posveti in zveliča. Krona neumrljivosti se utrinja v nebesih na njeni
glavi; božje obličje gleda sedaj, in uživa večno veselje.

Druga je bila uboga, čisto nepoznana pastirica. Pri svoji čredi
je služila preprosto Očetu v nebesih. Potrpežljivo je prenašala vse
nezgode vremena, psovanje in sovraštvo svoje mačehe, nahajala pa
največje veselje in tolažbo v molitvi, v pričujočnosti pri daritvi sv. maše,
v prejemi sv. zakramentov. Popolnoma tiho je teklo njeno življenje,
nič posebnega in čudovitega ni storila, vendar pa se je posvetila in
zveličala. Nedolžna doraste, nedolžna umrje. Venec devištva premeni
jej Bog v nebesih s krono večnega veličastva!

Vidiš, krščanska duša, da se tudi v ubožnem, nizkem stanu
vsakdo more posvetiti in zveličati. Samo to je treba, da v tem stanu,
v katerega te je Bog postavil, njegovo sveto voljo dopolnuješ, in vse
dolžnosti opravljaš, ki ti je naklada tvoj stan. Boga in bližnjega lju-

12. december: Sv. Otilija, opatinja.

1067

biti moreš povsod in v vsakem stanu. Samega sebe premagovati, svoje
hudo nagnjenje krotiti, posvetnih užitkov se zdrževati mora in more
vsaki človek, bodisi katerega koli stanu. Potrpežljivo svoj križ nositi,
brez katerega ni noben spol, nobena doba in noben stan, morata in
moreta cesar in berač. Da se kdo posveti, ni mu treba opravljati
čudovitih in velikanskih del. Ni potreba, da bi bil škof, kralj, opat,
puščavnik, ali da bi moral v samostanu prebivati, prikazni videti, se
zamikati, čudeže delati in prihodnje reči napovedovati. Treba je le,
da se zdržiš edinega in največjega zla, to je greha, in opravljaš
edino dobro, to je čednosti in dobra dela po zmožnosti svojih darov in
zunanjih okolnostih. Ta pot nam odkazuje Zveličar, ki vsakemu izmed
nas kliče: „Kdor hoče za menoj priti, naj zataji sam sebe,
zadene svoj križ na svoje rame in hodi za menoj.“  To je
torej edini pot, po katerem morajo hoditi vsi, papeži in škofje, kralji
in poglavarji, mašniki in cesarski služabniki, rokodelci in kmetje,
hlapci in dekle, reveži in' bogatini, in ta edini vodi gotovo v nebesa.
Po tem potu ste hodili devici Marija in Germana, obe ste se posvetili
in zveličali. Krščanska duša, hodi še ti srčno za njima!

Molite v.

O Gospod Jezus Kristus, ti si pot, resnica in življenje, za teboj
hočem hoditi, in v tej hoji za teboj se posvetiti in zveličati. Podaj mi
svojo močno roko in pomagaj mi, da to pot srečno dokončavši pridem
k tebi v nebesa! Amen.

12. gruden ali november.

Sveta Otilija, opatinja Višegradska (1. 720).

1. Sredi 7. stoletja je živel v gorenjem Renhajnm v Alzaciji
(v sedanji strasburški škofiji) mogočen vojvoda, Adalrik po imenu,
prvi zarodnik mnogih Porenskih in Argavskih grofov. Poleg
vec drugih gradov je imel tudi staro, že Rimljanom dobro znano
trdnjavo Altitono ali Višegrad, .ki ga je dal zopet vzdigniti iz
razvalin. Zakonska žena mu je bila Berzvinda, sestričina sv.
Leodegarja, škofa ter mučenca, in Bilihilde, soproge francoskega
kralja Hilderika II. Da bi jima bila časna sreča popolna, nista
grešala drugega kakor zaroda, da bi mu svoja posestva mogla
zapustiti. V ta namen se zaobljubujeta, postita, vbogaime dajeta
in molita k Bogu, naj bi jima zakon blagoslovil. Gospod usliši
njiju prošnje, in že se vojvoda veseli, da se mu bode sin rodil.
Rodi pa se mu hčerka, in še ta — slepa, okoli 1. 662. Adalrik,

1068

12. december: Sv. Otilija, opatinja.

dasiravno kristjan, je bil vendar jako surovega srca. Togote kriči
ob hčerinem rojstvu: „Jaz moram biti velik grešnik pred Bogom,
da mi pošilja nesrečo, kakoršna še nobenega mojih rodov ni za¬
dela !“ V svoji togoti še otroka noče videti, celo zapove, se sveta
ga spraviti. Pobožna mati, zavoljo tega v silnem strahu, skuša
vojvodo pomiriti; a vse zastonj; divje se zadere nad njo: „Proč
z otrokom izpred mojih oči!“ Berzvinda, ki vendar-le prisrčno
ljubi svoje slepo dete, ne ve si drugega sveta, nego da je pošlje
v vas Šervajler k eni svojih poprejšnjih služabnic, ki naj bi dete
dojila in skrive za nje skrbela. Ali kmalu poči med ljudstvom
glas, da je bila vojvodinja nesrečna o porodu. — Prizadevajo si
sicer vso to prigodbo prikriti, pa vendar se raznese govorica, da
biva v Servajlerju slepo dete prav imenitnih starišev, ki ne more
biti drugo, nego Adalrikovo. Da ne bi ta glas prišel do voj¬
vode, piše mati svoji sestri, opatinji Palmskega samostana v Bur¬
gundiji, in jo prosi, naj se ona usmili uboge reve. Sestra jej
sporoči, naj bo le brez skrbi, ker Bog, ki je dete se slepoto udaril,
more tudi storiti, da bode spregledalo. V samostanu odgojujejo
hčerko prav po materinsko skrbljivo, in že precej z mladega se
navdaja s krepostjo in pobožnostjo. Komaj more jecljati nekoliko
besed, ne govori o drugem, nego o Bogu in svetih rečeh. Bila
je dobrega spomina in bistrega uma, in že v petem letu bolje
poučena v krščanskem nauku, kakor navadno še enkrat toliko
stari otroci, akoravno še sv. krsta ni prejela.

Ta čas je bilo sv. Erhardu, škofu v Ratisboni, v nekem
zamaknjenju razodeto, da je v Palmskem samostanu slepa deklica,
naj gre tja, jo krsti in spregledala bo. Brez odloga se odpravi
Erhard na pot, gredoč skozi Lotringijo, kjer je njegov brat sv.
Hidulf z nekaterimi mašniki živel v samoti v sluhu svetosti.
Prosi ga, da gre ž njim v Palmo. Ondi najdeta slepo deklico
v resnicah sv. vere prav dobro poučeno. Nato jej podeli Erhard
sv. krst. Po svetem krstu jej pomazili oči s sv. oljem rekoč:
„V imenu Jezusa Kristusa bodi odšle razsvetljena na telesnih in
dušnih očeh.“ Otiliji se odprete očesi, in njen prvi pogled zre
v nebo, da s tem takorekoč nebesom posveti svoj vid. Pred od¬
hodom jej sv. škof podari blagoslovljeno tančico ali pajčelan in
s svetinjami napolnjeno skrinjico ter jej prerokuje, da so jej pri¬
pravljene velike milosti, ako ohrani sedaj prejeti zaklad krstne
nedolžnosti. Pri slovesu pa, ko mu Otilija milo zre v oči, jej reče:
„Tako, ljuba moja hčerka, me poglej enkrat, kadar se po božjem
usmiljenju zopet vidiva v nebesih. “

12. december: Sv. Otilija, opatinja.

1069

2. Sedaj raste Otilija v samostanu enaka krasni roži na
božjem vrtu. Čeprav je ne veže nobena zaobljuba, vendar spol-
nuje natanko vsa redovna pravila, občuduje z božjim duhom tako
bogato oblagodarovane nune ter si šteje v veliko čast, da jim
sme opravljati najnižje službe. Nihče, ki se v stiski zateče v
samostan, ne gre od nje brez tolažbe in pokrepčala. Bolnikom
streči bila je takorekoč njena strast. Mirno in veselo jej teko
dnevi; le eno jej vedno hudo de pri srcu, namreč, da je ločena
od starišev in zavržena od očeta. Veliko in srčno moli k Bogu,
naj bi očetu srce omečil, in kolikor si le more prihraniti, siplje
ubogim v naročje, da bi dela usmiljenja naklonila njenemu očetu
tem obilnejšo mero božje milosti. Njen dobri brat Hugon jej
piše pogostoma, sporočuje jej o očetu in materi in jej pošilja
prav obilnih darov, ki jih pa vse razdaje med ubožce. Po tem
bratu pa tudi poskuša, doseči svoj srčno zaželjeni namen, namreč
videti očeta in uživati njegovo ljubezen. Dobromisleči brat po¬
skusi pri trdosrčnem očetu vse, da bi utolažil njegovo srce in
ga naklonil, naj bi iz pregnanstva poklical svojo hčer. Toda
kruti, ošabni mož, misleč, da njegova prava hči ni več živa, se
le togoti nad sinovimi prošnjami ter se stanovitno brani, da je ne
mara videti. Hugon pa si misli, da bi se očetovo srce omečilo,
ako bi svojo hčer videl s svojimi očmi. Zategadelj piše Otiliji,
naj sama pride v Višegrad in se očetu k nogam vrže, ter pošlje
z vozom po njo. Ko se vozijo navkreber proti gradu, vpraša
Adalrik svojega sina, kdo da bi utegnil ondi biti. Reče mu:
„Otilija je, tvoja prava hči, ki hrepeni po tvoji ljubezni. “ Ta
odgovor tako razkači vojvoda, da seže po meč in svojega sina
smrtno rani. O pogledu na krvavečega sina pa ga naenkrat
spreleti neki čuden strah, kesanje in bolečina, da se jame sra¬
movati svoje togote in divjosti. Ko kmalu potem Otilija k njemu
v sobo stopi in pred njega pade na kolena, ne more se mu trdo
srce nič več ustavljati naravnemu nagonu očetovske ljubezni.
Objokano Otilijo vzdigne od tal. pritisne jo na svoje prsi, jo po¬
ljubi in potem sprevede k materi in drugim njenim bratom in
sestram. Kdo bi mogel popisati radost, ki je prevzela tolikanj
užaljeno materino srce Berzvinde, ko je videla otroka tolikih
bolečin in trpljenja kot krasno devico pred seboj! In kdo bi
popisal sladkost in tolažbo, ki jo je Otilija občutila, počivajoča
v naročju ljube matere ! Njeno življenje na vojvodskem dvoru
je bilo ogledalo čednosti. Vsi so se izpodbujali nad njim. Zani-
čevaje vse, pred čimur se svet uklanja, posveti se le Gospodu v

1070

12. december: Sv. Otilija, opatinja.

last in službo. Njeni bratje se vsi vnamejo za njo, in njena
sestra Rozvinda odpove se po njenem zgledu vsem posvetnim
ničemurnostim ter živi sveto in spokorno.

3. Otilija osnuje s svojimi tovarišicami pravila, po katerih
naj bi odšle ravnale svoje življenje. Sama pa misli, da mora
več storiti kakor sme od svojih tovarišic zahtevati. Zato se za¬
obljubi, da vse svoje žive dni ne bo uživala drugega, kakor
ječmenove kruhe in nekoliko sočivja; razen ob praznikih nič
drugega pila, kakor vodo; vse noči tako dolgo čula in molila,
dokler je ne bo spanec premagal, da se nekatere ure odpravi k
počitku, in poslednjič da ne bo imela nikakoršne druge postelje,
nego medvedovo kožo in kamen za vzglavje. Zato pa bo ubožcem
dajala pogače, mesa in vina in jih zalagala z mehkimi blazinami.
Sladkosti premišljavnega življenja združuje s trudom in delo¬
vanjem, vseskozi skrbeča, da v ljubezni ozdravlja dušne bolezni
bližnjega. Ker se je na Višegrad le s trudom moglo priti, in

zato veliko ubogim in bolehnim ljudem ni bilo mogoče gori ho¬

diti, sezida Otilija v vznožju hriba veliko bolniščnico s kapelo,
kjer jemljo uboge bolnike v oskrbo. Njena dobrotljiva mati od¬
stopi v ta namen vse prihodke Berškega trga. Po tej rebri doli
hodi Otilija dan na dan, da deli bolnikom razne okrepčave z
materinsko ljubeznijo. Pozneje sezida Otilija na planem dokaj
lepo cerkev in še drugi samostan za gospe, ki so se posvetile

zlasti delom krščanske ljubezni. Ta samostan naj bi bil ob enem

gostišče za tujce in romarje. Stane pa jo to zidanje veliko
skrbi in opravkov. Tu pride neki romar, jo potolaži in jej poda
tri lipove vejice, rekoč, naj jih zasadi pred samostanska vrata
kot podobe treh božjih čednosti, vere, upanja in ljubezni. Otilija
stori to, in kakor se vejice ukoreninijo in kvišku rasto, tako se
tudi samostan čedalje bolj visoko povzdiguje in poslednjič z božjo
pomočjo dovrši. Več stoletij se je razširjal odtod božji blagoslov
po vsej okolici, a strašna francoska prekucija je koncem osem¬
najstega stoletja vse uničila.

Tudi njeni stariši, Adalrik in Berzvinda, se v starih letih
zatečeta k njej v samostan, da bi se po njenem navodilu tem
bolje pripravljala na smrtno uro. Že malo mesecev po prihodu
v višegrajski samostan napade Adalrika nevarna bolezen. Otilija
mu napove njegov bližnji konec in mu stori vse, kar mu le od
Boga razsvetljena duša more storiti, dokler mirno ne umrje v
njenem naročju. Crez devet dni po očetovi smrti zatisne tudi
materi oči; ravno v molitvi pred oltarjem jo je v kapelici zadel

12. december: Sv. Otilija, opatinja.

107 L

mrtvoud. Srčno objokuje Otilija smrt svojih starišev; posebno,
kolikorkrat se spominja na očetovo krutost in neusmiljenost, seka
jej ta spomin krvave rane in nehote jej prihajajo dvomi, je li
očetova duša pri božji sodbi usmiljenje dosegla, počiva li v miru
ali ne? Zato joka noč in dan, da bi mu izprosila večni mir in
pokoj. Solze in molitve jej Bog usliši ter jej razodene v neki
prikazni, da je oče našel usmiljenje in počiva v miru Gospodovem.
To jej zopet srce oveseli, za kar je Bogu srčno hvaležna.

4. Božji obet, da bodo češčeni, kateri njega časte, izpolni se
tudi Otiliji, ker Bog že njene žive dni po njej čudeže dela.
Tako leži enega dne pred samostanskimi vratini neki gobavi mož,
ki z milim glasom prosi vbogaime. To povedo opatinji, ki mu
pri tej priči prinese nekaj jesti. . Pogled nanj pa je tako strašen,
da se Otilija vsa strese. Hitro pa se zopet ojunači, da v sebi
premaga ta naravni upor. Pade mu okoli vratu objemši ga,
kakor mati svoje dete, da se zavzamejo vsi, ki to vidijo. Nato
mu daje kosec za koscem jedi v usta, joka iz usmiljenja in moli
oči vpirajoč v nebesa: „0 Gospod, dodeli mu zopet zdravje, ali
mu daj potrpežljivost!“ Gobavec še ni bil použil jedi in pijače, že
izgine bolezen, in namestu smradu se razširi najprijetnejša dišava,
da vsi vkup hite, hoteč videti to čudo. — Drugi pot, ko gre že
priletna k dolenji bolniščnici ondotne bolnike poživljat, nazaj
grede ugleda, na palico oprta, žeje obnemoglega človeka na potu
ležati. Slabotna, kakor je, mu ne more precej pomagati. Zatorej
zaupajoč na neskončno dobrotljivost božjo udari, kakor nekdaj
Mojzes, s svojo palico na bližnjo skalo, in pri tej priči priteče
iz nje vrelec bistre vode. Ta studenec še dandanes izvira, in je
zavoljo zdravilne moči daleč znan po imenu: „Otilijin studenec."

— Drugikrat se zopet primeri, da pride nenavadno velika mno¬
žica bolnih in ubogih ljudi pred samostanska vrata. Ker je bila
prepoved, koga brez daru odgnati, dele jim mesa, kruha in vina.
Preden so pa še vsi preskrbljeni, poteče jim vino. Tovarišica,
ki je delila, priteče k Otiliji. Ta pa jej smeje reče: „Le idi,
ljuba sestra, boš že našla, kolikor potrebuješ; je že Bog oskrbel. “

— Štirideset let opravlja Otilija ta -dela krščanskega usmiljenja;
vseskozi je svojim tovarišicam ogledalo bogoslužnosti. Kadar za¬
pusti bolniščnico, uboge nasiti in obleče, žalostne utolaži, popot¬
nike in tujce sprejme in oskrbi, hiti v svojo samotno celico ali
pa v samostansko kapelo molit. Ko pa od molitve vstane, bere
sv. pismo ali bukve sv. očetov, sv. evangelije in cerkveno zgodo¬
vino. Latinskega jezika je bila popolnoma vešča in je tudi lepo

1072

12. december: Sv. Otilija, opatinja.

pisala latinski. Z veliko modrostjo je vodila svoje tovarišice po
potu popolnosti; sama jim je svetila po tem potu z neutrudljivo
gorečnostjo. Dosegla je že visoko starost in svetilnico bogato
napolnila z oljem najljubeznivejših del, da bi sprejela dolgo za-
željenega ženina. Naposled se približa ura, ko Jezus pride po
svojo nevesto, da jo odvede v Očetovo hišo. Neka nebeška pri¬
kazen jej je razodela to uro.

Vse svoje žive dni je sv. Janeza Krstnika častila s posebno
pobožnostjo. Njemu na čast je sezidala tudi neko kapelico in
poleg nje si pristavila svojo celico, kjer je veliko ur prebila v
molitvi. Sluteč se blizu smrti, zbere vse nune v tej cerkvici,
ter jib zveličansko opominja. Vse se glasno razjokajo, ona pa
jim reče: „Ljube moje hčere, vaš jok mi ne bo podaljšal živ¬
ljenja; idite rajše in skupno molite psalme, da mi izprosite milost
srečne smrti, medtem se bom jaz na njo pripravila, kar bom
najbolje mogla. “ Nato se zamakne. Sestre nazaj prišedši ne
najdejo nobenega znamenja več, da še živi. Zato se bridko
zjokajo. Vsled tega se prebudi iz zamaknjenja in reče: „Hčere
moje, zakaj ste tako kmalu prišle me begat v mojem zveličanskem
miru? Bila sem v tovarišiji s sv. Lucijo in uživala neizrekljivo
veselje, ki je ne more občutiti nobeno človeško srce.“ Nato srčno
zaželi sv. popotnico; in glej! z nebeško častjo obdan angel jej
prinese vpričo vse množice kelih s presvetim Rešnjim Telesom.
Prejemši sv. popotnico se milo poslovi od svojih sester, in potem
za vselej zatisne oči v god sv. Lucije dne 13. grudna leta 720.
Kelih, ki ga je bil angel prinesel, se je do leta 1546 shranjeval
na Višegradu. Njeno truplo so pokopali v Šent-Janževi kapeli,
in pozneje je je Bog z mnogimi čudeži poveličeval. Leta 1354
so vpričo cesarja Karola IV. odveznili krasno rakev in našli so
njeno sveto truplo še čisto nestrohnelo. Nato so vzeli njeno desno
roko in grob zopet zaveznili. Še sedaj med katoliškim ljudstvom
ni zginil njen spomin. O tem spričuje veliko cerkev in kapelic,
ki so jih sezidali njej na čast, ter je pobožni verniki obiskujejo.

Obrazuje se v nunski obleki z bukvami, in na bukvah z dvema
očesoma v rokah.

j^ajlepši spomitiik.

Svete Otilije ljubezen do bolnikov in revežev je najlepši spominik,
ki si ga je bila sama postavila v življenju, in ta spominik jo pro¬
slavlja na vse veke. Spolnovala je v dejanju povelje sv. pisma: „Ne
daj nikomur v stiski brez tolažbe iti izpred tebe!“  — Njej
veljajo besede v bukvah pregovorov, ki hvalijo modro in srčno ženo,

12. december: Sv. Otilija, opatinja.

1073

rekoč: „Svojo roko od'pre ubogemu, in svoje dlani prosti’e
potrebnemu. 11  (Preg. 31.) Koliko tisoč in tisoč stopinj je storila
Otilija z Višegrada navzdol v bolniščnico, ki jo je dala sezidati in z
vsemi potrebščinami založiti, da so pribežališče našli vsi nesrečniki,
katere koli je težila kaka telesna reva in nadloga! Veliko let do
svoje visoke starosti je stala, enaka usmiljeni sestri, ob njihovih bol¬
niških posteljah, kakor angel rešitve, miru in tolažbe. Z materinsko
ljubeznijo je stregla ubogim bolnikom, sama sebi grižljaje od ust pri-
trgovala, z resnatim ječmenovim kruhom in sočivjem se zadovoljevala,
da je le svojim ljubim bolnikom imela kaj podeliti. In kadar se je
smrt približevala kakemu bolniku, kako skrbna je bila še-le tedaj za
zveličanje njegove duše! Pripravljala ga je na vredno prejemo zakra¬
mentov sv. pokore, presv. Rešnjega Telesa in poslednjega olja; zanj in
ž njim je molila, ga tolažila, mu v poslednjih trenotkih prigovarjala
in vse storila, da bi rešila njegovo dušo. Vse to pa je delala zavoljo
ljubezni do Jezusa Kristusa. Neki življenjepisec pripoveduje o njej,
da je vsa svoja dobra dela pokrivala s plaščem ponižnosti, to se pravi:
vse je skrivši delala, naj bi vsega tega ne prišlo ničesar med ljudi,
ničesar se ne zvedelo nikjer, nobene hvale naj bi ne prejela za to.
Ta dela ljubezni pa je opravljala celih štirideset let. V resnici, kolike
moči in srčnosti, kolike vztrajnosti je potreba, dovrševati taka nad¬
človeška dela! Zgleduj se, ljuba duša, kako vzvišena je krščanska
ljubezen! Z drevesom križa vrhu Kalvarije zasajena poganja ljubezen
najkrepkejše korenine skozi vsa stoletja, in sad, ki ga prinaša, ostane
vekomaj, kakor ona sama.

Ljubi čitatelj, tudi ti se imenuješ otroka katoliške cerkve; ali
kako moreš biti otrok katoliške cerkve, ako se ne udeležuješ njene
ljubezni, ako tvojega srca ne vname ogenj, ki vedno plamti na oltarju
svete cerkve, ako ves trd in mrzel moreš gledati mnogotere reve in
bolečine svojega bližnjega, pa jim po svoji moči nočeš pomagati?
Premišljuj slabotno devico Otilijo poleg postelj ubogih bolnikov, in
vprašaj se, prebiva li v tvojem srcu tolika ali vsaj tej podobna lju¬
bezen? Grozovite rane, zaradi katerih sedaj človeški rod krvavi, se
morejo le z ljubeznijo zaceliti in ozdraviti, s tisto ljubeznijo, ki izvira
iz nebes in vodi v nebesa. To ljubezen v delih skazujoč si boš postavil
na j lepši, večni spomenik pri Bogu!

Molitev.

O Gospod, prosim te po obilnosti zasluženja tvoje služabnice
Otilije, vleci tudi mene po skrivnostnem vezilu svoje milosti bolj in
bolj k sebi, da njej enako čimdalje bolj čutim gnus nad hrumečim
posvetnim življenjem in čimdalje bolj hrepenim po tihem duhovnem
življenju v tebi! Amen.

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

68

1074

13. december: Sv. Lucija, devica.

13. gruden ali december.

Sv. Lucija, devica in mučenica (L 303—305).

Ime sv. Lucije se v katoliški cerkvi že veliko stoletij visoko
časti. Mašniki jo dan na dan imenujejo pri daritvi svete maše.
V resnici zasluži ta sveta devica visoko češčenje zavoljo svojih
čednosti, kakor zaradi vojskovanja, ki ga je prebila za Kristusa.

1. Rojstveni kraj sv. Lucije je bil nekdaj po vsem svetu
sloveče glavno mesto Sicilije, Sirakuza po imenu. Njeni stariši,
plemenitaši in bogati, vzgajali so jo skrbno, kar so le mogli.
Treba je bilo tedaj, da se je že otrokom vera v Jezusa in lju¬
bezen do njega globoko vcepila v srca; zakaj noben kristjan,
naj si je bil stanu ali dobe katerekoli, si ni bil varen, da ga
ne bi usmrtili rablji. Tako smrt sta cesarja Dioklecijan in
Maksimijan zapretila vsem tistim, ki so nosili krščansko ime.
Zategadelj večkrat pelja pobožna Evtihija (tako se je namreč
zvala Lucijina mati) svojo mlado hčerko na grobove svetih mu¬
čencev, pripoveduje jej, kako zvesto so služili Jezusu, kako častno
se vojskovali in slavno zmagali. Večkrat jej mora Lucijika pre¬
birati dejanja svetih mučencev, posebno trpljenje sv. Agate, ki
si je v mestu Kataneja priborila dvojno krono mučeništva in
devištva. Ako potem Lucijika pojoče solze sočutja nad grozo¬
vitim trpljenjem svetnikov, pripoveduje jej nato pobožna mati,
kako zveličanje in veličastvo ti junaki sv. vere in ljubezni uži¬
vajo pri Jezusu. Tako vname srce svoje hčere k enaki ljubezni
in svetemu hrepenenju za Jezusa umreti ravno tako, kakor ti
mučenci. Lucija se na ta način že z mladega seznani s poti, po
katerih Bog vodi svoje svetnike, si prizadeva njih lepe zglede
posnemati in božjemu Zveličarju zaobljubi vedno devištvo.
Vendar pa to obljubo prikriva in na tihem goji upanje, z ljubo
Agato enkrat v nebesih hoditi za Božjim Jagnjetom Jezusom.
Mati pa, nevedoč za to obljubo, misli medtem na njeno možitev,
ter jej ponudi zavezo z nekim imenitnim mladeničem, ki je bil
pa še poganske vere. Gledala je pri tem bolj na časni dobiček,
pač pa se tudi zanašala, da bo mladeniča hči Jezusu pridobila.
Lucija, ko o tem sliši, se silno prestraši, in skuša materin namen
po vsaki ceni ovreti; toda Bog sam pristopi za posredovavca.
Evtihija oboli na krvotoku. Štiri leta trpi za to boleznijo, pa
najmodrejši zdravniki jej ne vedo nič pomagati. Lucija, užaljena

13. december: Sv. Lucija, devica.

1075

zaradi tega materinega trpljenja, prosi Boga, da bi jo ozdravil;
a zastonj. Tu sliši enkrat pri daritvi sv. maše sv. evangelije o
krvotočni ženi, ki se je roba Kristusovega oblačila dotaknila in
ozdravela. To jej vdihne misel, z materjo romati na grob svete
Agate v Katanejo, kakih 15 ur hoda od Sirakuze, kjer je bilo
že veliko bolnikov ozdravelo, s trdnim zaupanjem, da bo tudi
mati ozdravela, ako se svetinj sv. Agate dotakne. Odpravite se
torej na to romarsko pot. Tja prišedši molite mati in hči s
srčno pobožnostjo k
Bogu, naj bi mu uga¬
jalo, zavoljo zasluženja
sv. Agate zdravje jej
podeliti. Božja služba
se konča, in verniki se
razidejo. Evtihija pa in
Lucija še ostanete po¬
leg groba sv. Agate,
molite in jokate. Truda
in žalosti upehano Lu¬
cijo posili dremotec. V
lahnih sanjah pa vidi
pred seboj sv. Agato v
svetlem oblačilu, ob¬
kroženo od angelov, in
jo sliši govoriti besede:

„ Sestra moja, ti Bogu
vdana devica, kaj za¬
htevaš od mene, česar
zamoreš sama storiti;
zakaj tvoja vera je po¬
magala tvoji materi; že
je ozdravela. Vedi pa

tudi, da kakor je Katanejsko mesto Kristus po meni poveličal,
tako bode Sirakusko proslavil po tebi, ti si namreč Gospodu
Jezusu z obljubo devištva pripravila ženitvansko prebivališče v
svojem srcu.“ Lucija, prebudivši se iz teh sanj, zasliši iz ma¬
terinih ust radostne besede: „Hčerka moja, jaz sem zdrava.“
Obe hvalite Boga in veselja ne veste, kako bi se mu mogli
skazati dovolj hvaležni.

2. Sedaj pa se osrči tudi Lucija, da odkrije materi svojo
obljubo. Reče jej: „Prosim te, da mi zavoljo priprošnje one, ki

68 *

1076

13. december: Sv. Lucija, devica.

se jej imaš zahvaliti, da si ozdravela, nobenega umrljivega ženina
več v misli ne jemlješ, ker sem se že Kristusu zaročila. Daj
mi balo, kakoršno bi mi bila dala, ako bi bila jaz svojo roko
obečala kakemu umrljivemu ženinu." Mati se nad temi besedami
zavzame in pravi: „Vse, kar ti je rajni oče dedščine zapustil,
sem ne le ohranila, temveč še pomnožila. Znano ti je, kaj imam.
Počakaj še do moje smrti; potem stori, kakor te je volja." Lu¬
cija pa jej odvrne: „Ne govori tako, ljuba mati, temveč poslušaj
moj nasvet: Tak človek ne ugaja Bogu, ki mu tisto d&, česar
po smrti ne more se seboj vzeti in uživati. Zato daj Gospodu,
česar je tvojega, in sicer dokler še živiš; daj mu to, česar si
meni dati namenila." Mati se dd pregovoriti in usliši hčerino
prošnjo. Koj jameta dragotine in posestva prodajati in denar
deliti med ubožce. Prihranite si le toliko, kolikor potrebujete
za življenje. S polnimi rokami siplje Lucija ubožcem, kakor
nekdaj sv. diakon Lavrencij. To radodarnost pa zapazi oni mla¬
denič, kojemu je mati bila Lucijo obečala. Ne vedoč kaj to po-
menja, vpraša neko deklo, zakaj Evtihija prodaja svoja posestva.
Dekla mu modro odgovori: „Našla je priliko, s svojim premo¬
ženjem kupčevati; pri tej kupčiji kaže velik dobiček, ker si s
tem pridobi veliko dražjega posestva." Mislila je namreč na
plačilo v nebesih, obečano tem, ki so dobrega in usmiljenega
srca. Mladenič ne razume tega govorjenja. Misli si, da gre za
časen dobiček. Ves zadovoljen ziblje se v sladki nadi, da mu
ob svojem času z nevesto vred dojde še večje premoženje. Kmalu
pa zopet zve po drugih, kako Lucija dan na dan raztrosa svoje
premoženje. Gre k Evtihiji in se bridko pritoži zaradi tega.
Ko vidi, da je v svoji nadi prevarjen, ker mu Lucija naravnost
pove, da ne bode niti ž njim, niti s katerim drugim nikdar sto¬
pila v zakonsko zvezo, hoče se mladenič nad njo zmaščevati.
Pri tej priči gre k deželnemu oblastniku Paskaziju in zatoži
Lucijo, da je kristjana in zaničevavka bogov. Paskazij veli
devico pripeljati pred svoj sodni stol in jej ukaže malikom daro¬
vati. Devica mu srčno odgovori z besedami sv. Jakoba: „Čista
in pred Bogom neomadežana pobožnost je ta: obiskovati sirote
in vdove v njih nadlogi, in neomadežanega se ohraniti pred tem
svetom." (Jak. 1, 27.) „Tri leta nisem nič drugega delala,
kakor živemu Bogu darovala. Ker pa sedaj nič več nimam,
česar bi mu mogla darovati, darujem Bogu samo sebe v klavni
dar. Stori naj Bog s svojim darom, kar mu ugaja." Paskazij
odvrne: „Bodi pokorna cesarjema in daruj!" Lucija: „Ti gledaš

13. december: Sv. Lucija, devica.

1077

na cesarsko povelje, jaz pa na božjo zapoved. Ti se bojiš ce¬
sarjev, jaz pa Boga; ti cesarjev nočeš razžaliti, jaz pa Boga ne;
ti hočeš cesarjem biti po godu, jaz pa hočem ugajati samo svo¬
jemu Bogu. Stori torej, kar ti je ljubo, jaz pa hočem storiti,
kar mi je za zveličanje." Paskazij: „Svojo dedščino si s po-
hotneži pognala, zato tudi tako govoriš, kakor razuzdanka."
Mirno mu odgovori Lucija: „Svojo dedščino sem na dobrem
mestu založila; s takimi pa, ki dušo in telo skrunijo, nimam nič
opraviti!" Paskazij: »Kdo so tisti, o katerih govoriš?" Lucija:
„Vi ste tisti, ki zavajate duše, da svojemu Stvarniku zvestobo
prelamljajo in hudiču služijo. Tisti so, ki nične užitke cenijo
bolj, nego neminljiva nebeška radovanja!" Paskazij: „Tvojih
besed bode konec, kadar šibe zapojč." Lucija: „Gospodove be¬
sede nimajo konca." Paskazij: „Si mar ti Bog?" Lucija:
»Služabnica božja sem, zato božjo besedo govorim; zakaj rekel je:
Niste vi, ki boste pred sodniki govorili, temveč Sv. Duh govori
v vas." Paskazij: „Ali Sveti Duh govori iz tebe?" Lucija:
»Apostol pravi, da so tisti, ki so čisti, ki žive čisto, božji tempel
in Sveti Duh v njih prebiva." Paskazij: »Ukazal te bom gnati
v nesramniščnico; ko boš osramotena, te bo Sveti Duh že za¬
pustil." Lucija: »Telo ne greši, ako duša v greh ne privoli, sila
zoper mojo voljo storjena povišala mi bode zasluženje čistosti."
Paskazij: »Ako ne daruješ, moraš umreti v oblasti nečistnikov."
Lucija: »Povedala sem ti že, da me nikakor ne moreš prisiliti
v greh. Ako storiš po svoji oblasti, Kristusovi služabnici ne
bo škodilo nikdar."

3. Sodnik se togote peni in jo ukaže v hišo nesramnosti
vleči in ondi tako dolgo ž njo hudobijo uganjati, dokler ne bi
izdihnila. Pohotno jo popadejo rabeljski hlapci; a Bog, ki nikdar
ne zapusti svojih zvestih duš, jo varuje prečudno. Vsa hlapčevska
moč je zastonj, da bi jo mogli z mesta premakniti. Navežejo
jej vrvi okoli rok in nog, da bi jo proč zavlekli; a ne pre¬
maknejo je niti za las. Sedaj naprežejo konj in volov in z biči
udrihajo po njih, da bi jo pretegnili, pa vse poskušnje so prazne.
Pogani to videč, zaženo glas: »Čarovnija, čarovnija!" Kristjani
pa kličejo: »To je moč božja!" Paskazij divja in kriči na vse
grlo: »Pokličite čarovnike, potem bo konec njenih peklenskih
sleparij!" Čarovniki pridejo, godrnjajo sami s seboj in zazna¬
mujejo svoje čirečare po tleb; toda ravno tako nič ne opravijo,
kakor poprej rablji in vprežena živina. Lucija se jim posmehuje
in jih poživlja, naj pokažejo svojo moč nasproti edino pravemu

1078

13. december: Sv. Lucija, devica.

Bogu. Paskaziju pa reče: „Kaj se trudiš? Čemu si ves bled?
Ali ti že nisem povedala, da vse tvoje izmišljevanje nič ne zmore
proti templu Svetega Duha? Sedaj pač lahko otipaš z rokami,
da sem prebivališče Svetega Duha.“ Oslepljeni pogan se togote
trese, ko vidi, da ga je slaba deklica tako osramotila in pre¬
magala; zato ukaže, okoli nje nakopičiti drv in suhljadi, s smolo
in oljem politi in zažgati, da bi se z grmado vred upepelila.
Okoli in okoli nje švigajo plameni kvišku, Lucija pa stoji sredi
med njimi čisto nepoškodovana, žarečega obraza kakor sredi
rožnega vrta. Veselega obličja kliče: „Poglej vendar, nespametni
sodnik, kako tvoj ogenj gori! Izprosila sem si od svojega Gospoda
Jezusa Kristusa, da mi ogenj ne škodi, naj se vsi nanj verujoči
ojunačijo o pogledu njegove nebeške moči in zaničujejo vaše
prazno trpinčenje; neverniki pa, spoznavši vašo obnemoglost, naj
bi se vsi spreobrnili, ali z vami vred se osramotili." Ljudstvo pa
je klicalo na vse grlo: „Velik je Bog kristjanov!" — Paskazij
v strahu, da kak upor ne nastane, jo ukaže obglaviti. Na to
povelje jej eden rabljev meč zadere skozi vrat. Curkoma jej teče
kri, ona pa po koncu stoji in kakor da ne bi vedela za rano,
opominja ljudstvo, naj bode stanovitno v sveti Kristusovi veri.
Potem izpregovori še to-le prerokovanje: „Kmalu bo cerkev božja
dosegla mir, cesarja Dioklecijan in Maksimijan pa bosta prišla
ob krono in življenje. Mene je izvolil, da sem vam in vašemu
mestu priprošnjica, kakor je mojo sestro Agato odločil, da je vedna
varihinja Katanejskega mesta." Po teh besedah se zgrudi in
izdihne svojo čisto dušo v roke svojega nebeškega ženina. Njena
smrt spada v leta 303 do 305, česar se ne da gotovo določiti.
Njeno sveto truplo pokopljejo v Sirakuzi in ko neha preganjanje
kristjanov, sezidajo na njenem morišču lepo cerkev. Pozneje je
njeno truplo prišlo v Carigrad in odtod v Benetke, kjer je v
veliki časti. Krivičnega sodnika Paskazija zadene kmalu po njeni
smrti božja sodba. Sicilijanci ga zgrabijo, odvedejo v Rim, kjer
ga zatožijo zaradi krivic in odiranja, za česar voljo so ga v ječo
vrgli in v smrt obsodili.

Obrazuje se prav za prav z mečem in palmovo vejico. Vidi se
pa tudi semtertja s skledico v roki, in na skledici z dvema očesoma.
To v zgodbah njenega življenja neopravičeno obrazovanje prihaja
prej ko ne odtod, da jo zamenjujejo z drugo osebo (morda s sveto
Otilijo), ali pa, ker se njeno ime „Lucija“ izvaja iz latinske besede
„lux" (luč), da so jej menda zato oči v roke dali, in jo sedaj častč
kot varihinjo očes.

13. december: Sv. Lucija, devica.

1079

J3og je zaščitnik čistih in pobožnih duš.

Sv. Bazilij zagotavlja v svoji razpravi ,,o resničnem devištvu“,
da je Jezus Kristus vselej, kolikorkrat so preganjavci device izdajali
poživinjenim željam predrznih in brezbožnih potepuhov v očitnih hišah,
po čudežih varoval njih devištvo. O tem se prepričaš v življenju sv.
Neže, sv. Lucije, sv. Doroteje in veliko drugih. Ravno to nam potrjuje
sv. pismo. Beri 13. poglavje v preroku Danijelu. Pripoveduje nam pri-
godbo z nedolžno in bogaboječo Suzano, ženo Joakimovo, ki so jo njeni
pravični stariši že z mladega poučili v Mojzesovi postavi. Bil je pa
Joakim silno'bogat in je imel sadni vrt blizu svoje hiše. Pri njem so
se shajali judje, kjer sta dva stara sodnika izmed ljudstva razsojala
njihove pravde. Ta dva starca se vnameta v poželjenju do Suzane;
drug pred drugim se sramujeta, si razodeti svoje poželjenje, .da bi rada
ž njo grešila. Tako pazita vsaki dan na priliko, da bi jo zalezla.
Prigodi se, ko čakata na priličen dan, da Suzana^ po svoji navadi
pride z dvema deklama na vrt, da bi se kopala. Žive duše ni bilo
blizu, razen onih dveh skritih starcev. Reče torej deklama: ,,Prinesita
mi olja in mila, vrata na vrt pa zaprita, da se skopljem." Dekli sto¬
rita, kakor jima ukaže Suzana; zakleneta vrata ven na cesto in gresta
skozi zadnje duri proti Joakimovi hiši, da prineseta, kar je bila uka¬
zala, ne vedoč, da sta starca notri skrita. Ko pa dekli odidete, pri¬
tečeta starca k njej, jej razodeneta svoje poželjenje do nje, ter jo silita,
naj se jima vda in v greh dovoli; ako ne, pretita jej, da bosta zoper
njo pričala, da sta mladeniča našla pri njej, in da je ravno iz tega
namena dekli poslala proč. V tej nevarnosti vzdihne Suzana: „V

stiskah sem od vseh strani; če namreč to storim, je to
moja smrt; če pa ne storim, ubežala ne bom vajinim
rokam. Pa bolje mi je brez dejanja vama pasti v roke,
kakor grešiti pred obličjem Gospodovim."  Na kričanje
Suzanino in nesramnih starcev, katerih eden brž teče k vratom, da
jih odpre, priteko domači hlapci, in starca pripovedujeta, kako sta
Suzano pri grehu zasačila, mladenič pa da jima je ušel skoz vrata na
cesto. Drugi dan se snide ljudstvo v Joakimovi hiši. Sredi ljudstva
vstaneta starca in krivo pričujeta zoper Suzano. Množica jima kot
starcema in sodnikoma verjame, in obsodijo jo po Mojzesovi postavi za¬
radi prešestvovanja na smrt. Suzana v zavesti svoje nedolžnosti vzdi¬
huje k Bogu: „Večni Bog, ki skrito po^zn aš, in vse veš,
preden se zgodi. Ti veš, da sta krivično pričala zoper
mene; in glej, umrjem, akoravno nisem nič storila tega,
kar sta ona hudobneža spletla zoper mene."  Sedaj pa, ko
sila do vrha prikipi, se pomoč božja oglasi. Grede na potu v smrt
obudi Gospod Sv. Duha v mladeniču Danijelu. Z močnim glasom za¬
kliče: „Jaz sem nedolžen nad njeno krvjo!"  Vse ljudstvo
se obrne vanj, in vpraša, kaj je to, kar je govoril. Reče jim: „Ste li
tako nespametni, Izraelovi otroci, da nič ne presodite
in ne spoznate resnice, ki ste pogubili hčer Izraelovo?
Vrnite se k sodbi, ker krivo sta pričala zoper njo!"

1080

13. december: Sv. Lucija, devica.

Ljudstvo se vrne in postavi Danijela zavoljo njegovega preroškega
duha za sodnika. Ta odloči starca daleč narazen in njiju zasliši.

Sedaj pa se očitno razodene, kako sta sama sebi v pogubo lagala,

ker se njiju govorjenje, kje da sta videla Suzano grešiti, ni ujemalo.
Tako pa sta bila, kot krivi priči, obsojena v tisto kazen, ki je bila
odločena za hudodelstvo, katerega sta Suzano obdolžila. Po Mojzesovi
postavi so njiju kamenjali; nedolžna kri pa je bila oteta. Bog se je
očitno skazal zaščitnika ali variha čiste in vanj zaupajoče Suzane.

Tako torej ljubi Bog nikdar ne pripusti, da bi se čiste duše,
ki so se njemu vdale in vanj zaupajo, v nevarnosti pogubile. Jezus

si svojih nedolžnih ovčic ne dd iz rok iztrgati, dokler ga ljubijo, mu

zveste ostanejo in se v vsej ponižnosti njegovemu naročju zaupajo. Le
tisti, ki se v ničemurnem zaupanju na samega sebe sami izpostavijo
skušnjavi, priložnosti ne ubeže, temveč je še celo iščejo, se bodo po¬
greznili in pogubili. Kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine, in
napuh hodi pred padcem. Za take Bog ne dela čudežev, taki nje¬
govega varstva ne smejo upati. Zato so se pa tudi vse čiste in ne¬
dolžne duše od nekdaj bale, same sebi niso zaupale, priložnosti so se
ogibale, pred nevarnostjo bežale, in tako neomadežane ostale. Če so
pa brez svojega zadolženja zašle v nevarnost, se je Bog sam potegnil
za nje. Zgled ti je Suzana v stari zavezi. Sveta Neža pa ali sveta
Lucija ste v oči povedale sodniku, ki ju je obsodil v osramotitev, da
Bog tega ne bo pripustil, in njiju zaupanje ni bilo zastonj. O da bi
pač to si k srcu jemala vsa dekleta, vsi mladeniči, katerih duše so
še z oblačilom nedolžnosti ozaljšane, in bi vedno v ponižnosti hodili
pred Gospodovim obličjem! Veliko mladih ljudi mora dandanes ven
med svet ter v tujini iskati si kruha. Tu stegne hudobni svet svoje
zavajljive roke po njih, da bi jih ujel v svoje zanke. Približujejo
se jim skušnjavci, vnema se hudo nagnjenje, hudobni zgledi so jim
pred očmi, priložnost vabi, kako bodo nevarnosti ubežali? Ako po¬
nižno hodijo pred Bogom, ako so v vednem strahu, če nič ne zaupajo
sebi in svetu, če ne nastavljajo skušnjavcem in zapeljivcem ušes, če
čujejo, molijo, bežč, tedaj razprostira Bog svojo roko črez nje, angel
varih jim stoji na strani, in celo sredi ognja skušnjave ostanejo čisti
in nedotaknjeni, kakor trije mladeniči v razbeljeni peči, kakor sveta
Lucija sredi plamena!

Molitev.

Ljuba sveta Lucija, prosi pred božjim sedežem za vse device in
mladeniče, da bi prav spoznavali, kako potreba je, vsem grešnim pri¬
ložnostim ubežati in v vsi ponižnosti pred Bogom hoditi, da oblačilo
nedolžnosti neomadežano prineso pred sodni stol Gospodov! Amen.

14. december: Sv. Špiridijon, škof.

1081

14. gruden ali december.

Sv. Špiridijon, pastir, potem škof (1. 348).

Mični Ciperski otok se dviga iz sinjih morskih valov kakor krasna
nevesta v največjem lepotičju, ozaljšana z zelenim mirtovim vencem
in belim cvetličjem. V basnoslovski starodavnosti je ta otok domovina
iz pen izvstale boginje in lepega Adonisa. Že za prvih krščanskih
časov zaslovel je po popotovanju in pridigah sv. apostolov Pavla in
Barnaba. Bil je v 4. stoletju -sedež metropolita Epifanija, čigar ime
je zaradi hudih borenj za vero zaslovelo pri vrstnikih daleč na okoli,
s pismi pa si je pri potomcih pridobil stanoviten spomin. Tukaj je našel
zaželjeni mir in večni počitek veliki Hilarion, ki je bil bežal pred
ljudsko hvalo. Bil je pa tudi očetni dom nekega moža, ki je živel v
čisto neznatnih okoliščinah, in se edino odlikoval s čistostjo in svetostjo
srca, s ponižnostjo in preprostostjo. Ta mož, ki je bil v pravem in
priličnem pomenu besede pastir, je: Špiridijon.

1. Špiridijon je bil sin ubožnih kmetiških starišev na Ciper-
skem otoku. Ker so bili preprosti, bogaboječi kristjani, vdihnejo
mu že z mladega prav srčno ljubezen do Jezusa; uče ga Boga
se bati in resnico ljubiti, navajajo ga na natančno pokorščino,
na zadovoljnost, pridnost in delavnost. Kot deček mora ovce
pasti, ter živi pri svojih ovcah nedolžno in bogoslužno. Ovce so
bile edino bogastvo njegovih starišev; pasti jih bilo mu je veselje,
ker lahko po samotnih pašnikih prav ljubeznivo k Bogu moli,
kakor ga naganja srce. Oče ga nauči sv. pismo brati. Bere
ga tako pridno, da skoraj vse sv. evangelije ve na pamet. Ob
nedeljah in o praznikih hiti z veseljem v hišo božjo. Z gorečo
pobožnostjo biva- pri daritvi svete maše, ter posluša z naj večjo
pazljivostjo razlaganje sv. pisma. Tako raste, bogat na lepih
čednostih in v krščanskem spoznanju, čist in nedolžen kakor
angel. Še kot mladenič pa se po volji svojih starišev zaroči
s pobožno kmečko hčerjo. Bog blagoslovi njijun zakon s hčerjo.
Po njenem rojstvu živi s svojo ženo iz ljubezni do Jezusa v
popolni zdržnosti. Nerazdeljen hoče Gospodu služiti in evangeljski
popolnosti se posvetiti. Po noči, ko žena in hči spite, vstane s
postelje in moli in premišljuje do ranega jutra. Zjutraj se od¬
pravi s pobožnimi mislimi na delo. Vsaki tujec, ki potrka na
njegova vrata, sme pri njem prenočiti in dobi potrebno hrano in
postrežbo; ni ga ubožca, ki bi odšel brez tolažbe. Posebno ljub
mu je mir. Nihče ga ne sliši prepirati se; krivice trpi z naj¬
večjo krotkostjo, in ako vidi kak razdor med sosedi, ne miruje

1082

14. december: Sv. Špiridijon, škof.

poprej, dokler jih ne spravi in spoprijazni med seboj. Za sveto
vero zastavi svoje življenje in premoženje. Za dobe krutega
preganjavca kristjanov cesarja Miksimijana je očitno pred sodbo
pričeval za Kristusa. Iztaknejo mu eno oko, mu odrežejo jabolko
na levem kolenu, obsodivši ga potem, da mora delati v rudnikih.
Ondi nezmagljivo srčno trpi revščino in lakoto, trud in nadloge,
s kakoršnim so obkladali kristjane, da je vsem zgled potrpež¬
ljivosti in vdanosti.

Po smrti grozovitega Maksimijana se vrne domov v svojo
kočo, in opravlja še bolj goreče dela usmiljenja. Vera in za¬
upanje se mu je bilo ukoreninilo, ljubezen se utrdila v dolgem
trpljenju; krotkost in potrpežljivost si je po dolgih vajah popol¬
noma prisvojil, in Bog mu je povračal z mnogimi milostmi, za¬
radi katerih je že tedaj zaslulo njegovo ime. Neko noč pridejo
tatje, da bi mu ovac ukradli, pa se z ukradenimi ovcami ne
morejo ne stopinje ganiti z mesta. Ko jih Špiridijon zjutraj
najde v tem stanu, jih ostro posvari, potem za nje moli, da jih
božja roka zopet izpusti, in jim podari jagnjiče, šaljivo rekoč:
„Da jim je da za plačilo, ker so mu čredo črez noč tako dobro
varovali. “ — Drugokrat kupi nekdo sto koz od njega, pa mu
jih le 99 plača. Ko pride kupec po nje, da bi jih odgnal, gredo
vse, razen ene, rade ž njim, ena pa se ne dd po nobeni ceni
spraviti iz hleva. Nato stopi Špiridijon h kupcu rekoč: ,,Bratec
moj, koza dobro ve, da je nisi plačal, zato noče s teboj iti. u  —
Enega leta nastane na otoku zaradi suše hudo pomanjkanje vode;
ljudje in živina zevajo žeje. Špiridijonove črede skoraj poginejo.
Tu povzdigne, kakor drug Elija, roke proti nebesom jn prosi dežja.
Takoj se prikažejo oblaki, pa le zopet zginejo. Špiridijon moli
in joče, in glej! nenadoma pripodi sapa oblake skupaj, in rodo¬
viten dež namoči razpokano zemljo.

2. Ta in še druga čuda, s katerimi je Bog poveličal svojega
zvestega služabnika, ravno tako njegovo pobožno življenje in
njegova dobra dela do ubožnih ljudi svetu ne ostanejo prikrita.
Ko torej škof v Trinitu umrje, izvolijo duhovščina in ljudstvo
pobožnega ovčarskega pastirja za pastirja svojih neumrjočih duš.
Zastonj se brani, zastonj se izgovarja s svojo nevednostjo; mora
se dati posvetiti in sprejeti visoko čast. Gospod Bog, ki raz¬
odeva malim in nizkim, kar je prikril modrim in imenitnim tega
sveta, obdaruje novega dušnega pastirja, ki se ni nikdar pečal z
visoko učenostjo, s toliko nebeško modrostjo, da se je vse čudilo.
Z največjo previdnostjo oskrbuje svojo službo. Tudi kot škof

14. december: Sv. Špiridijon, škof.

1083

ostane kakor prej srčno preprost, nebeško krotek in ponižen,
akoravno mu Bog še v večji meri podeli dar čudežev. Posebno
se odlikuje s trdno, z nebes razsvetljeno vero. V luči sv. vere
spoznava globočino božjih skrivnosti, in kadar pridiguje, tako
razjasni resnice in skrivnosti svete vere poslušavcem, da se vsi
zavzamejo o tem. V nicejskem zboru 1. 325, ki je bil za cesarja
Konstantina Velikega sklican zoper krivoverca Arija, predrzne
se več zavihanih krivovercev in celo poganskih modrijanov svoje
zmote braniti in zakone sv. katoliške vere na laž staviti. Eden
teh modrijanov se s svojo premetenostjo in zvijačnostjo trdo¬
vratno ^ ustavlja najtehtnejšim dokazom najbolj učenih škofov.
Tudi Špiridijon se vzdigne, da bi mu ovrgel njegove zmote.
Škofje, poznavši grškega pogana zvijačnost, pa tudi Špiridijonovo
neučenost v modrijanskih vedah, ga hote udržati v tem. A Špi¬
ridijon se ne da motiti, temveč razsvetljenega duha z povzdig¬
njenim glasom pravi poganu: „V imenu Jezusa Kristusa poslušaj
me in sprejmi moje besede! Le en Bog je, Stvarnik nebes in
zemlje, ki je človeku, storjenemu iz prsti, dal neumrjočo dušo.
Ta je, ki je stvaril vse vidno in nevidno. Po njegovi besedi in
njegovem duhu so postala nebesa in zemlja, se je razprostrlo
morje in zrak, so živali bile ustvarjene. O tej besedi božji vemo,
da je Sin Božji, in verujemo, da je bil zavoljo nas iz device
rojen. S svojo smrtjo nas je smrti otel in s svojim vstajenjem
nam dodelil večno življenje. In mi spoznavamo, da bode zopet
prišel kot nepodkupljiv sodnik naših misli, besed in dejanj !
Veruješ li, da je temu tako?“ Modrijan obmolči in kar ne zine
besedice. Tu govori Špiridijon dalje: „Ako torej veruješ, pojdi
z menoj v cerkev, da prejmeš pečat svete vere.“ Modrijan se
sedaj obrne k svojim privržencem in reče: „Zaslišite me vi vsi,
ki si tolikanj domišljujete na svojo učenost! Dokler so se z be¬
sedami z menoj bojevali, ustavljal sem se z enakim orožjem.
Ko pa niso več z besedami, temveč z božjo močjo zoper me
govorili in je ta mož v svojih besedah polnih preprostosti toliko
nebeško moč razodel, se ne sramujem spoznati, da sem premagan.
Svetujem vam, da greste z menoj za tem častitljivim starčkom,
ki ima sicer človeški jezik, toda božjo besedo na njem.“ To iz-
govorivši gre v cerkev in se da krstiti.

3. Več let potem nevarno oboli Konštancij, sin cesarja
Konstantina Velikega, ki je v Antiohiji imel svoj sedež. Zdrav¬
niki mu ne morejo kaj. Zato se obrne cesar k Bogu za pomoč.
Po noči, ko srčno moli, prikaže se mu angel, pokaže mu sijajni

1084

14. december: Sv. Špiridijon, škof.

zbor škofov, a med njimi dva, ki se odlikujeta med vsemi dru¬
gimi. „Ta dva," reče mu angel, „te bosta ozdravila. “ Cesar
se prebudi, a ne more se domisliti, da bi bil kedaj videl ta dva
škofa. Vsled tega veli najpobožnejše škofe svojega cesarstva k
sebi poklicati, misleč, da bode med njimi našel že tudi ona dva
od angela zaznamovana. Medtem po božjem razodenju tudi
Špiridijon zve o cesarjevi bolezni, ter gre na ta poziv v Antiohijo
s svojim pobožnim učencem Trifilijem, ki še sicer ni bil posvečen,
pač od Boga že v škofa odločen. Sveti mož je bil borno oblečen,
imel je palmovo palico, navadno preprosto pokrivalo, in na vratu
steklenico sv. olja. V tej opravi hoče stopiti v cesarjevo palačo.
Neki služabnik, ki ga ne pozna, ga zaničuje, in ko hoče škof
naprej iti in se^ niti ne zmeni za zaničevanje, udari ga služabnik
celo za uho. Špiridijon nato ne odgovori niti besedice, temveč
mu ponudi potrpežljivo še drugo lice. Služabnik, ko zve, da je
škofa udaril, zardi, pade predenj na kolena in prosi odpuščenja
zaradi svoje predrznosti. Špiridijon ga vzdigne od tal, ga poto¬
laži in mu odpusti vse iz srca. Sprevedejo ga z vso častjo v
sobano, kjer cesar počiva na krasni postelji, obdan od svojih
dvornikov. Trifilij, ki nikoli ni videl kaj takega, se zavzame in
se ne more dovolj nagledati. Špiridijon pa se ga dotakne in
vpraša, kje da je cesar. Trifilij mu ga pokaže s prstom, rekoč:
„Ta-le je." Odgovori mu Špiridijon: „Kaj se tako močno čudiš
temu ničemurnemu blišču? Glej, tudi ta gospod bo umrl in ga
bodo pokopali, kakor vsakega sirotina, in prešla bo vsa njegova
sijajnost. Čemu se tolikanj čudiš minljivemu in pozabljaš ne¬
minljivo?" V tem ugleda cesar svetega služabnika božjega in
se silno zavzame, ko njega in njegovega spremljevavca spozna
za ona moža, koja mu je bil angel pokazal. Prosi ga častitljivo,
naj stopi bliže. Pove mu, kaj je videl v prikazni, in zahteva,
da naj ga ozdravi Špiridijon se ozre proti nebu, srčno pomoli,
potem se dotakne cesarjeve glave in cesar pri tej priči zopet
ozdravi. V zahvalo odpre cesar svoje zakladnice in mu ponudi
velike kupe zlata in srebra. Špiridijon pa ga resnobno pogleda,
rekoč: „Gospod, ne povračujte prijaznosti s sovraštvom. Kar
sem vam storil, je čin prijateljstva; kaj naj bi sedaj za to jemal
še denar, ki je kriv vsega hudega in navadno spridi vse, kar
je prav dobrega?" Vkljub temu mu cesar vrine nekaj denarja,
ki ga pa Špiridijon precej, smeje se, razdeli med dvorske slu¬
žabnike. Ta nesamopridnost svetega moža prevzame cesarja toli¬
kanj, da reče pričujočim: „V resnici, ne čudim se več, da ta

14. december: Sv. Špiridijon, škof.

1085

mož čudeže dela!“ — Odšle skazuje cesar ubogim in potrebnim
ljudem največje usmiljenje.

4. Sveti mož pa tudi denarjev ni potreboval. Že od mla¬
dosti z malim zadovoljen, ohranil si je zadovoljnost z malim ali
skromnost tudi v škofovskem stanu. Svoje pičle prihodke na¬
menil je v tri dele, enega in največjega ubožcem, drugega za
brezplačna posojila meščanom v kakih silah in zadregah, tretjega
in najmanjšega pa sebi za živež, ki je bil mleko in kruh. Še kot
škof, kadar je bil opravil dolžnosti svoje službe, je delal kot
kmetovavec in si po zgledu sv. Pavla s svojimi rokami služil
kruha; njegova hči pa, Irena po imenu, mu je gospodinjila.

Nekega dne pride k njemu ^ neki trgovec ter ga prosi za
svojo kupčijo malega posojila. Špiridijon mu odšteje zahtevani
znesek, s katerim trgovec dokaj pridobi. Potem prinese najeti
denar svetniku nazaj; ta pa mu veli, naj ga le na ono mesto
položi, kjer ga je prejel. Trgovec res misli denar ondi položiti,
pa v tistem trenotku ga zgrabi lakomnost, da denarja ne odloži,
ampak ga odnese brez škofovega dovoljenja skrivaje s seboj, da
bi ž njim prikupčeval še več. Ali namesto dobička zakupčuje še
drugo premoženje in zajde v toliko potrebo, da se zopet mora
zateči k ljubeznivemu škofu in ga prositi pomoči. Svetnik je
dobro vedel, kako nesramno ga je bil trgovec prevaril, pa mu
je le prijazno odgovoril, naj le zopet vzame denar ondi, kamor
ga je bil položil, zakaj nihče se ga še ni dotaknil. Trgovec se
dela, kakor bi denarja iskal, pa seveda ničesar ne najde, ter k
svetniku prišedši reče, da denarja ni več ondi. Resnobno, vendar
s krotkimi besedami mu odgovori Špiridijon: „Ako si res denar
tja položil, našel ga bodeš; da pa iščeš pri meni, kar je pri
tebi ostalo, vedi potem, da si ogoljufal sebe, ne pa mene.“
Mož, ko to sliši, se ne more dalje ustavljati grižljajem vesti.
Padši k svetnikovim nogam pripozna svojo pregreho. Špiridijon
mu iz srca odpusti in reče: „Zapomni si ;  kar se z goljufijo pri¬
dobi, ni dobiček, ampak vselej gotova škoda; zakaj krivično
blago nima teka.“

Ta njegova velika krotkost in usmiljena ljubezen celo do
tistih, ki so ga žalili, pridobi mu vseh srca. Kristjani in pogani
se ne morejo ustavljati njegovim besedam. Sveto vero, ki jo
oznanuje, povsod radovoljno sprejemajo, maliki propadajo na nje¬
govo molitev, mrtvi vstajajo. Neka žena, Grkinja po jeziku,
pride nekega dne k njemu in mu položi mrtvega sina k nogam.
Svetnik ne ume njenega jezika; ali njene solze in vzdihovanje

1086

14. december: Sv. Špiridijon, škof.

mu razodevajo dovolj, česa bi rada. Špiridijon srčnega sočutja
prevzet, že roke vzdigne k molitvi, pa se premisli in odneha,
ker se mu to početje v njegovi ponižnosti dozdeva napuh in
ošabnost. Njegov diakon Artemidor pa, poznavši njegovo po¬
nižnost, mu modro reče: „Le pokliči Kristusa, Gospoda črez
življenje in smrt; on je vselej uslišal tvojo molitev. Ako tega
ne storiš, poreko, da visoke in mogočne ozdravljaš, nizke pa
zaničuješ." Svetnik se da pregovoriti, moli nad mrtvim sinom,
in deček zopet oživi. Ko pa mati sina vidi zopet živega, pre¬
vzame jo to veselje tako močno, da se mrtva zgrudi na tla.
Žalost in strah spreleti Artemidora, in srpo pogleduje svetnika,
ki ga nič manjši strah ne obide. Zopet povzdigne roke in moli
z živim zaupanjem, potem pa reče k mrtvi materi: „V imenu
Jezusovem vstani in hodi!". In glej! mrtva žena se prebudi,
vstane in hodi. Pač Špiridijon ostro prepove ženi in diakonu, da
žive dni ne smeta nič omeniti o tej prigodbi. A komaj je svetnik
zatisnil oči, pričeval je Artemidor o tem čudežu povsod očitno.
•— Že si je Špiridijon nabral bogatih zakladov na dobrih delih
in dozorel za nebesa. Lepega poletnega dne je bil na polju, in
je po svoji navadi žel težko obloženo žito. Med delom mu pa¬
dejo svetle rosne kaplje na glavo. Pokazavši jih pričujočim, na¬
pove jim, da njegova smrt ni več daleč. Sporoča se, da je bil
leta 347 pri cerkvenem zboru v Sardiki, da je ondi z vso go¬
rečnostjo sv. Atanazija zagovarjal, in se kmalu potem nad 100 let
star preselil v večni počitek.

Obrazuje se kot škof z bodalom v roki, ker so mn ž njim izrvali oko.

Eakaj molitev pravičnih veliko premore?

Zemlja nima sama iz sebe rodovitnosti, ampak potrebuje rose z
nebes in dežja iz oblakov, greti jo mora solnce, svetiti jej luna in
zvezde in še drugi življi jej pomagati. Ravno tako tudi človek sicer
more delati, saditi in prilivati, a sam iz sebe ne doseže nič: pomagati
mu mora oni, ki rast daje. Bog. Vsega, česar potrebujemo, moramo
torej Boga prositi z molitvijo. Kralji in vladarji morajo moliti, da
svojim deželam in ljudstvom izprosijo sreče in blagoslova ter mirnih
časov. Vojvoda v boju moli, da sovražnike zmaguje. Duhovnik moli,
da izročeno mu čredo vodi po poti zveličanja. Predstojniki molijo, da
podložnikom koristijo s svojimi povelji, sveti in z lepim zgledom. Za¬
konski. molijo, da živč v ljubezni in edinosti med seboj, in jim Bog
srečo in dober uspeh daje pri njihovih opravilih. Neoženjeni morajo
moliti, da bi se obvarovali slabih tovarišij in grešnih priložnosti.
Kmetovavec moli, da bi mu posejano seme rodilo obilnega sadu. Roko¬
delec moli, da bi z delom svojih rok pošteno preživil sebe in svojo

14. december: Sv. Špiridijon, škof.

1087

družino. Z malo besedami rečemo: ni ga stanu in opravka, da ne bi
človek potreboval božje pomoči.

In res se še po vseh stanovih nahajajo ljudje, ki molijo; ali kako
različen je sad njihovih molitev! Kralja Ezekija molitev je Bog uslišal,
Antiohove pa ne. Kavno tako vidimo v življenju svetnikov, kaka
čudovita dela so dovrševali z molitvijo, ter je Bog vselej uslišal njih
prošnje. Tudi sv. Špiridijon je imel od Boga ta dar. „Kristus vselej
usliši tvojo molitev," rekel mu je njegov diakon, ko se Špiridijon iz
ponižnosti ni upal prositi. Odkod torej prihaja, da je molitev
svetnikov toliko premogla?

To prihaja odtod, ker so svetniki vselej božjo voljo spol¬
no vali.  Kakor Kristusu, njih vzorniku, je tudi njim bila volja ne¬
beškega Očeta hrana;  to se pravi: oni niso zahtevali drugega, nego
da naj se vsekdar božja sveta volja godi ž njimi, po njih in na njih.
Ker so torej vselej natanko in zvesto spolnovali božjo sveto voljo, zato
je tudi Bog spolnoval njih voljo. Njih volja je bila takorekoč vsemogočna,
ker je bila vselej zedinjena z božjo voljo. — Nadalje so bili svetniki iz
srca ponižni;  čisto nič si niso domišljevali o sebi. Sami so strmeli,
ako je Bog uslišal njih molitev, ako je čudeže delal po njihovih prošnjah,
in niso hoteli limeti, kako da se more Bog njih posluževati kot orodja.
Sv. Špiridijon se ni upal za mrtvega otroka moliti; to se mu je dozdevalo
napuh in ošabnost, in še-le njegov diakon ga jo moral k temu prigo-
voriti. — S ponižnostjo so združevali svetniki nepremakljivo živo
vero in trdno zaupanje.  Zvesto so se držali besed Jezusovih:
„Karkoli boste Očeta prosili v mojem imenu, dal vam
bode. — Karkoli boste v molitvi prosili, verujte, da
boste prejeli, in zgodilo  se  vam  bo.“ (Jan. 16. Mark. 11.)
Trdno zaupanje na božje obete pa nikdar ne osramoti. — Poslednjič
so svetniki molili s čistim srcem.  Vedno so se bojevali zoper
samega sebe, bežali pred svetom in njegovim oveseljevanjem, zatajevali
se in poniževali pred ljudmi in pred Bogom. Tako so grešnega člo¬
veka v sebi umorili; zatorej greh s svojo gnusobo ni več živel v njih,
temveč Sveti Duh s svojimi darovi. Zategadelj se je božje oko do¬
padljivo oziralo na nje, in njih molitve so nahajale milost in uslišanje
pred Bogom. Kdor moli z omadežanimi usti, rokami in srcem, ne najde
uslišanja, kakor govori sv. evangelije: Jemo, da grešnikov Bog
ne usliši, temveč če kdo Bogu služi in njegovo voljo stori,
njega  usliši." (Jan. 9, 31.) In v bukvah pregovorov se glasi: „Gospod
je daleč od hudobnih, molitve pravičnih  pa  usliši!" (15, 29.)
Da torej Bog usliši tvojo molitev, živi, kakor so svetniki živeli, in moli,
kakor so oni molili; molitev pravičnih v.eliko premore pri Bogu!

Molitev.

O Gospod Jezus Kristus, pomagaj mi, da vselej dopolnujem voljo
tvojega nebeškega Očeta, in tudi vselej molim v duhu in resnici, da
najdem pri tebi uslišanje, milost in usmiljenje. Amen.

1088

15. december: Sv. Kristina, dekla.

15. gruden ali december.

Sveta Kristina, dekla (v 4. stoletju).

,.Nerazumljive so božje sodbe in neizvedljiva nje¬
gova pota.“ (Rimlj. 11, 33.)  „Kar je nespametno pred svetom,'*
pravi zopet sv. apostol Pavel Korinčanom (I. 1, 27 — 29), ,,j e Bog iz¬
volil, da bi osramotil modre; in kar je slabo pred svetom,
je izvolil Bog, da bi osramotil, kar je mogočnega; in
karjeneimenitnoin zaničljivo pred svetom, je izvolil
Bog, in kar nič ni, da bi razdejal, kar je, da se noben
človek ne hvali pred njegovim obličjem. 11  Kakor si je namreč
Gospod nekdaj izvolil 12 revnih in neučenih ribičev, pa je po njih cele
pokrajine in narode spreobrnil k sv. katoliški veri, tako je izvolil ubogo,
preprosto deklo  Kristino ali Kristjano po imenu,  daje po njej
edino zveličanski resnici pridobil divje, v temah neverstva in maliko-
vavstva pokopano Iberiško ljudstvo, prebivajoče onkraj Črnega morja
v sedanji pokrajini Gurgistan. nekdanji Georgiji. Pokazalo naj bi se
očitno, da je razširjatev in ustanovitev sv. cerkve na zemlji božje delo,
ter da pri tem nič niste imeli opraviti človeška moč in modrost.

1. Verjetno je, da so sv. Kristino bila zajela in v Iberijo
kot sužnjo prodala roparska krdela, ki so grške okrajine pogo-
stoma napadala, požigala in plenila. Njen gospod je bil poglavar
enega plemena ondotnih naseljencev, ki je bil z vsem svojim
ljudstvom vred malikovavstvu vdan in na glasu zaradi svoje
divjosti in grozovitosti. Nje stan je bil jako žalosten in težaven.
Daleč od doma, od ljubili starišev in sorodnikov, mora trdo delati
med poldivjimi ljudmi. Nikomur ne more tožiti svoje reve,
nikjer najti tolažbe. Le v molitvi dobiva moč, da more vse
surovosti prebiti krščansko potrpežljivo. Svojo voljo uklanja
božji volji, ki jo je sem privedla, in povelja svoje gospode spol-
nuje vestno in zvesto. S strahom beži pred malikovavskimi
šegami, in ne da se zavoditi niti v najmanjšo nezvestobo do
svojega Zveličarja Jezusa. Posebno skrbi, da kot angel čista
ostane, da jo morajo spoštovati celo surovi in razuzdani Iberci.
Polagoma si pridobi s svojimi lepimi čednostmi spoštovanje in
zaupanje svoje gospode, ki ne more umeti, kako da je uboga
sužnja takih blagih misli. Če jo pogani čudeči se vprašajo, zakaj
ne živi tako kakor drugi, in odkod dobiva moč, da tako po¬
trpežljivo prenaša svoj trdi stan, odgovori jim: „Jaz sem kri¬
stjana  (odtod so jo tudi tako imenovali), in kot kristjana sem
dolžna po tem načinu služiti pravemu Bogu.** Potem take pri¬
like uporabi v to, da radovednim malikovavcem marsikaj pove o

15. december: Sv. Kristina, dekla.

1089

Jezusu, njegovem življenju, trpljenju in smrti, pa o njegovih
svetih naukih. Tako se večkrat primeri, da te njene besede se¬
žejo poslušavcem do živega, se temu čudijo in doma premišljujejo.

V Iberiji je bila tedaj šega, da so matere svoje bolne
otročiče od hiše do hiše nosile in popraševale, če jim ve kdo za
kako zdravilo. Vsled tega so pa tudi poskušali mnogotere, več¬
krat od hudobe izmišljene pomočke, da bi pregnali bolezen. Tako
prinese nekega dne neka mati svoje bolno dete tudi v ono hišo,
kjer je bila Kristina, ter celo njo poprosi pomoči. Reče jej po¬
božna dekla: „Jaz ne vem nobenega zdravila tvojemu detetu; a
moj Gospod in Zveličar Jezus Kristus, ki mu služim, ga more
ozdraviti. “ Nato vzame dete, ga položi na svojo spokorno iz
velblodje dlake tkano obleko, na kateri je spala, moli k Bogu,
in dd materi otroka popolnoma zdravega nazaj. Kmalu poči glas
o tem čudežu po vsi deželi in pride do kraljice, ki je s svojim
sinom vred bolna ležala. Kraljica ukaže Kristino k sebi pokli¬
cati; pa Kristina si ne upa iti v kraljevo dvorano. Kraljica se
zatorej s sinom vred da pripeljati v hišo, kjer je Kristina služila.
Prosi jo, naj moli k svojemu Bogu, da ozdravi. Kristina je v
veliki zadregi; zakaj od ene strani globoko spoznava, kako je
nevredna, da bi takih čudežev prosila Boga; od druge strani pa
bi ne videla rada, da bi bilo zastonj kraljičino zaupanje, ki ga
je stavila v Boga kristjanov. Ko nekoliko premisli, položi nje¬
nega sina na svoj spokorni rasovnik, poklekne predenj in moli.
In glej, še ni odmolila, ko pri sinu in pri materi izginejo
vse bolečine. Se srčno hvaležnostjo do uboge sužnje se vrne
kraljica domov in pripoveduje kralju, kako sta čudovito ozdra¬
vela, Pri tej priči jej veli kralj ves vesel bogatih darov poslati.
Toda božja služabnica se brani, darove sprejeti. Pošlje jih vse
kralju nazaj in mu sporoči: „Recite svojemu gospodu in pogla¬
varju da sem v Jezusu Kristusu dosti bogata in še večjih za¬
kladov pričakujem od njega v nebesih. Vendar pa bi mi ne
mogla kralj in kraljica storiti nobenega večjega veselja, nego da
v Boga verujeta, v čigar svetem imenu sta mati in sin ozdravela."
Kraljica res kmalu razodene velike" želje, kristjana postati, in
tudi‘kralja sili, naj bi se pokristjanil. Toda kralj se boji, da
bi se mu poganski podložniki uprli, ako bi se pokristjanil, ter
se ne d<i poprej nakloniti k temu, dokler mu Bog po drugem
potu ne omeči srca.

2. Prigodi se, da kralj nekega dne lov napravi v gorah.
A ker je deževalo, nastane gosta megla, da se kralj na lovu

Življenje svetnikov in svetnie božjih. II. 69

1090

15. december: Sv. Kristina, dekla.

izgubi v goščavah, in zapuščen od svojih tovarišev ne ve ne
naprej ne nazaj. Spreleta ga strah in groza, ko v temnih to-
kavah okoli in okoli njega tulijo divje zveri, da ne hi ga osle-
dile in raztrgale. Zastonj kliče svoje služabnike: ti so daleč od
njega ter ga ne čujejo; zastonj prosi svoje malike: les in kamenje
mu ne more pomagati. Sedaj se mu nenadoma vžge lučica upanja.
K Bogu sužnje Kristine hočem klicati, misli si, in da mi on
pomaga, hočem zanaprej samo njega moliti. Komaj obeča to,
kar se hipoma razpraši gosta megla in solnce zopet posije na
jasnem nebu. Iskaje pravega pota najde ga kmalu, in pride
srečno domov. Čudoviti primerljaj pripoveduje svoji soprogi, veli
Kristino k sebi pozvati, jej razodene, da hoče kristjan postati,
in jo prosi, naj ga v krščanstvu poučuje. Pobožna dekla stori,
kolikor more. Posebno jej je pri srcu, da bi kralja naklonila,
naj bi pravemu Bogu na čast cerkev sezidal; zakaj najbolj jej
je v sužnosti življenje grenilo, najbolj jo v srce bolelo to, da se
nikjer v okolici ni darovala sv. maša, nikjer se delili sv. zakra¬
menti, po katerih jej je duša vedno in vedno hrepenela. — Kralj
tudi svojim podložnikom oznani čudesa, ki so se bila do sedaj
prigodila, in jih najde voljne, Boga kristjanov moliti. Kralj
nato sam po svoji zmožnosti v krščanski veri poučuje moške,
kraljica pa ženske. Z vso gorečnostjo se tudi lotijo dela in
stavbe cerkve. Že je dokončano stransko zidovje, in ravno se
pripravljajo, da bi po koncu postavili tretji steber; a kolikor se
trudijo, vendar ga ne morejo spraviti kvišku. Zidarji in ljudstvo
naposled popuste vse delo; razne misli jim rojijo po glavi in že
jamejo v veri omahovati, zakaj dozdeva se jim, kakor da se
zapuščeni maliki hočejo maščevati nad njimi. Že se zmrači in
žive duše ni več na zidališču, nego sama Kristina. Kristina
trdno zaupa na božjo pomoč ter moli goreče-pobožno in prisrčno.
Kar naenkrat se steber vzdigne po nevidnih rokah kvišku in
postavi na svoje mesto. Ko zjutraj zopet pridejo kralj z zidarji,
vidijo strmeč mogočni steber po koncu stati. Sedaj se srečno
vrši zidanje in od dne do dne bolj bliža dovršitvi. Medtem
Kristina nasvetuje kralju, naj odpravi poslancev k cesarju Kon¬
stantinu v Bizancijo, da pošlje škofov in mašnikov novospre-
obrnjenemu ljudstvu v Iberiji. Z večjim veseljem, nego bi celo
deželo z orožjem pridobil, odpošlje Konštantin, ta prvi krščanski
cesar, mašnikov v Iberijo, da se nemudoma spravijo na delo, ki ga
je bila Kristina pričela. Kralj in kraljica, vsi dvorni služabniki
in neštevilna truma ljudstva prejmejo sveti krst in se sprejmo

15. december: Sv. Kristina, dekla.

1091

v sveto cerkev. Nikogar pa to ne veseli bolj, kakor Kristino.
S tem jej je poplačan ves trud, vse trpljenje, ki ga je prebila.
Še več let živi v tihi samotnosti med novo spreobrnjenim ljud¬
stvom, dokler sveto ne umrje, kakor je sveto živela. Čas in kraj
njene smrti nista za gotovo znana. Praznuje se v katoliški cerkvi
15. dan grudna, in obrazuje se kot imenitna, postarana ženska
z razdrobljenimi podobami malikov ob nogah.

^Daritev sv. maše je neskončne vrednosti.

Najbolj je Kristino v sužnosti v srce žalilo, da ni mogla k da¬
ritvi sv. maše hoditi in sv. zakramentov prejemati. Zato se je kar
najbolj goreče trudila, da so spreobrnjeni Iberci zidali cerkev, naj bi
se v njej ponavljala daritev nove zaveze. O kolika radost je morala
napolnovati njeno srce, ko je prvikrat videla mašnika pri oltarju!
Kako goreča je morala biti njena pobožnost o povzdigovanju presv.
Rešnjega Telesa in presv. Krvi, s kolikim srčnim zaželjenjem, s koliko
ljubeznijo je prejela telo Gospodovo! Samo oni, ki v luči svete vere
spoznava, kolik neskončni zaklad v sebi hrani milost sv. maše, more
umeti to veselje svete device.

Daritev sv. maše v katoliški cerkvi je enaka solncu, ki ves svet
napolnuje s svojo svetlobo. Solnce vse oživlja in rodovitnost daje vsi
zemlji; brez solnčne svetlobe in toplote omrzne, otrpne in zamrje vsa
narava. Istotako deli daritev sv. maše svojim vernim otrokom življenje,
in jih učvrstuje, da spolnujejo zaslužna dela. Brez daritev sv. maše bi
v cerkvi otrpnilo vse duhovno življenje in srca bi zapadla duhovni
smrti. Sveta maša je središče vsega bogočastja, edino dostojna služba
božja; sveta maša je studenec vsega lepega, visokega, svetega, tolaž-
ljivega in oveseljivnega, kar se kdaj nahaja v sv. cerkvi. To, ljubi
čitatelj, boš nekoliko spoznal, ako ti ob kratkem razložim, kaj je
prav za prav daritev svete maše.

Sv. maša je vedna daritev nove zaveze,  v kateri se Jezus
Kristus pod podobama kruha in vina svojemu nebeškemu Očetu po mašni-
kovili rokah nekrvavo daruje, kakor se je na križu krvavo daroval.
Jezus, Sin Božji sam, je veliki mašnik,  ki daritev opravlja; od njega
torej prejema sv. maša največjo čast. Ne mašnik pred oltarjem, ampak
Kristus sam je darovavec.  Mašnik je le njegov služabnik, njegov
namestnik, po katerem opravlja svoj dar. Zato govori sv. Krizostom:
„Kadar torej vidiš mašnika darovati, me misli, da mašnik to dela,
ampak to opravlja nevidna, stegnjena roka Kristusova.“ Kristus kot
Bog in človek je ob enem dar,  ki se daruje nebeškemu Očetu. Kristus
daruje svoje telo,  tisto plemenito, prelepo in popolno telo, ki ga je
Bog ustvaril iz najčistejšega mesa in krvi preblažene Device; tisto telo,
v katerem in s katerim je Jezus tolikanj storil in trpel. Kristus da¬
ruje svojo dušo,  ono preblago stvar, ki z lepoto, veličastvom in
popolnostjo neskončno prekaša vse stvarstvo, celo angele in zveličane
duhove; in s to svojo najčistejšo, najsvetejšo dušo daruje Jezus vso

69 *

1092

15. december: Sv. Kristina, dekla.

svojo ljubezen, s katero je ljubil svojega Očeta in ljudi. — On daruje
nadalje zedinjeno s svojo človeško naravo tudi svojo božjo, ki je
ona Beseda,  ki je bila v začetku pri Bogu in je po njej bilo vse
storjeno. Ker Jezus svojo s telesom bistveno zedinjeno božjo naravo
poklanja nebeškemu Očetu v dar, zato more daritev sv. maše največjemu
grešniku milost izprositi in pridobiti.

Daritev sv. maše je ponavljanje Jezusovega življenja
in trpljenja.  Sv. Bonaventura piše: „Sv. maša je tako polna skriv¬
nosti, kakor je morje polno kapljic, zrak poln solnčnega prahu, nebes
poln zvezd in nebesa polna angelov. Še nikdar ni vsemogočna roka
storila kaj bolj izbranega, kakor se v sv. maši nahaja.“ — V njej se
dopolnujejo vse podobe starega zakona: dar Melkizedekov, ki je da¬
roval kruh in vino; dar Abrahamov, ki je svojega preljubega sina
Izaka hotel Bogu v dar zaklati; dar Aronov, ki je leto in dan zjutraj
in zvečer daroval neomadežano jagnje. A še brez vse primere večje
je to, da se ponavljajo v sv. maši vse skrivnosti Jezusovega življenja
in trpljenja. — Ponavlja se njegovo učlovečenje;  zakaj da
se je učlovečenje zgodilo, darovala je Marija svoje telo in svojo dušo
Bogu, Sveti Duh pa jo je obsenčil ter tako svoje božanstvo zedinil s
človeštvom; istotako daruje mašnik kruh in vino vsemogočnemu Bogu,
Sv. Duh pa po mašniku z močjo svetih spreminjalnih besed kruh in
vino premeni v pravo telo in pravo kri Kristusovo. Mašnik ima sedaj
Jezusa v rokah, kakor ga je nekdaj imela Marija pod svojim deviškim
srcem. Kristus se je iz Marijinega telesa skrivnostno rodil, nebu in
zemlji na veselje. Tako se pri sv. maši Kristus skrivnostno rodi iz
mašnikovih ust, kadar izpregovori besede posvečevanja: „To je moje
telo; — to je kelih moje krvi.“  In kakor se je Kristus pri
svojem rojstvu v betlehemskem hlevu ponižal, da bi naš napuh pokoril,
tako se poniža pri sv. maši, kjer je v malenkostnih podobah kruha in
vina pred našimi očmi pričujoč. — Na enaki način se ponavlja pri
sv. maši vse drugo Jezusovo življenje; zlasti pa še njegovo bridko
trpljenje in njegova smrt.  Njegovo trpljenje in njegova smrt
je bila še posebna daritev, s katero nas je odrešil. To je bil popolni
in dovršeni dar, ki ga je za nas daroval; to je bilo prelivanje tiste
krvi, ki nas je grehov očistila. Vse drugo je bilo le priprava na to.
Zato govori apostol: „K oliko r kr at boste od tega kruha jedli
in iz tega keliha pili, boste smrt Gospodovo  oznanovali.“
Med daritvijo na križu in daritvijo sv. maše ni drugega razločka,
nego da je bila na križu krvava daritev, pri sv. maši pa se nekrvavo
ponavlja. „Na križu 11 , pravi tridentinski zbor, „se je sam daroval, ko
se je dal rabeljskim rokam zaklati; na oltarju pa se daruje po rokah
in po službi mašnikov; tako je torej na duhovni način zaklan." Dasi-
ravno Kristus ne umrje, pravi sv. papež Gregorij, vendar trpi v skriv¬
nosti sv. maše po duhovnem načinu za nas. Mi ne darujemo, pravi
neki učenik, nobenega drugega daru, kakor tistega, ki se je na križu
daroval. Kristus sicer pri tej daritvi nič več ne trpi bolečin, vendar
kaže svojemu nebeškemu Očetu pri vsaki sv. maši vse tisto trpljenje,
ki ga je nekdaj prestal pred in med križanjem. Tu pred očmi svojega
nebeškega Očeta ponavlja vse svoje bridko trpljenje, svojo sramotno

15. december: -Sv. Kristina, dekla.

1093

smrt. Kolikorkrat si torej pri sv. maši, postavi si trpljenje svojega
Zveličarja živo pred oči. Stopi z Marijo pod križ, ali vrzi se z Magda¬
leno k vznožju križa, in prosi milosti in usmiljenja!

Daritev svete maše nam naklanja vse zasluženje
Jezusovo.  S svojim trpljenjem in svojo smrtjo na križu je Kristus
izbrisal ne le dolg vseh storjenih grehov, temveč nam je tudi pridobil
neskončen zaklad milosti in zaslug, iz čigar obilnosti zajemamo
vsi, ne da bi kdaj pojemal zaklad. V sedmerih pritokih, namreč
v sv. zakramentih, nam dotekajo ta zusluženja. Brez studencev pa ni
pritoka, tako brez najsvetejše daritve ni zakramentov. Zato luteranci
nimajo več nebenega zakramenta, ker nimajo daritve. Le sv. krst in
poslednjo večerjo še dajo veljati; pa tudi Gospodova večerja jim je
bolj le nekak spomin, in sveti krst mnogim nič drugega, nego prazna
šega. Daritev na križu, pravi neki učenik, je bila daritev odrešenja;
daritev sv. maše je pa daritev prilastitve, po kateri se vsakemu po¬
sebej podeljuje cena in moč Kristusove smrti na križu. Vse sv. maše
rastejo iz rodoslovnega drevesa sv. križa, in so ravno tisti dar, kakor
dar križa. To drevo je ves čas enako rodovitno, in z vsako daritvijo
se ti kak dar neskončne cene siplje v naročje. Vsaka sveta maša je
takorekoč razkropitev na križu prelite Jezusove krvi črez ves svet,
posebno pa črez tiste, ki so pri sv. daritvi pričujoči, in črez tiste, za
katere se opravlja. Premišljuj torej in preudarjaj, kako velika je ta
milost, s Kristusovo krvjo oškropljenemu biti, in če le moreš, nikoli ne
zamudi, se z gorečo pobožnostjo udeležiti te daritve!

Daritev sv. maše je naj večja bogohvalna in bogo-
častna daritev.  Že kot človek, še bolj pa kot kristjan si dolžan,
svojega Boga in stvarnika moliti, hvaliti in častiti. Kar delajo angeli
v nebesih, to imaš ti na zemlji storiti, zakaj ukazano je: „Vse stvari
naj ga molijo!"  Tudi tebe je Bog ustvaril sebi v poveličevanje.
Gorje ti, ako v' svojem notranjem življenju ne čutiš nagona, da bi se
uvrstil v hvalno petje, ki je vsa narava, ki je nebo in zemlja pokla¬
njata troedinemu Bogu. Ali kako moreš to kot grešni človek storiti
z omadežanimi usti? Kako moreš Boga dovolj hvaliti in častiti? Glej,
to moreš z daritvijo sv. maše. „Gotovo je“, pravi sv. Lavrencij Justi-
nijan, „Boga ni mogoče z nobeno drugo stvarjo bolj hvaliti, kakor z
brezmadežno daritvijo oltarja, ki jo je Kristus zategadelj postavil, da
cerkev božjo hvalo skazuje." Vse hvalne pesmi nebes in zemlje so
kakor otročje jecljanje proti hvalni pesmi, ki jo je^ Jezus svojemu ne¬
beškemu Očetu daroval od trenotka svojega učlovečenja noter do zad¬
njega izdihljaja na križu. Ker se pa pri sveti maši vse to vnovič
Bogu poklanja, more se po pravici reči: le ena hvala je, ki je Boga
vredna, in ta je naj svetejša daritev^ svete. maše. Spominjaj se torej,
kolikorkrat si pri sv. maši, da stojiš sredi nebeških korov in ž njimi
vred poješ hvalno pesem: „Svet, svet, svet je Gospod Bog
vojnih trum, nebo in zemlja sta polna njegove slave!"

Sveta maša je naj večja zahvalna daritev.  Ni mo¬
goče sešteti milosti in dobrote, ki jih nebeški Oče skazuje človeku
neprenehoma, od dne njegovega rojstva noter do njegove smrti. In
nepopisljivo velike in neštevilne so milosti, ki jih kristjan  prejema

1094

15. december: Sv. Kristina, dekla.

iz božje roke! V resnici, mi se takorekoč utapljamo v morju milosti
in dobrot božjih; mi celo nikakor ne moremo vseh in po njihovi veli¬
kosti spoznati. Če jih pa ne poznamo, kako se moremo za nje dovolj
zahvaljevati? — Oče nam je podaril svojega Sina in ž njim vse. Kaj
mu hočemo dati, da se mu zahvalimo-za to edino in največjo milost?
V resnici, vsaka druga zahvala je premala, kakor da mu njegovega
Sina darujemo pri sv. maši. Ta daritev nadomešča vse, kar nam Bog
daje, ker mu v njej zopet povračamo največje, kar nam je dal. —
Zedini torej pri sv. maši svoje revno srce z najsvetejšim srcem Jezu¬
sovim, in daruj mu je v zahvalo nebeškemu Očetu!

Sv. maša je najmogočnejša spravna daritev.  Kristus
je na križu umrl, in s to svojo smrtjo svet z Bogom spravil. Na
križu je raztrgal naše dolžno pismo, odprl nebesa in zadostil večni
pravičnosti. Toda sprave po Kristusu nam pridobljene se udeležijo le
oni, ki vanj verujejo, ki so krščeni in se pokorijo. Toda vsi nočejo
verovati, nočejo se dati krstiti, nočejo se pokoriti. Veliko jih je, ki
sicer verujejo in so krščeni, pa ne spolnujejo zapovedi, ne žive kot
novorojenci v Kristusu, se ne spokore in se pogube. Za take je spravna
daritev na križu brez sadu. Vendar za uboge grešnike je daritev sv.
maše mogočen klic sprave, da, resnična sprava, ako verujejo in so
pobožno pri sv. maši pričujoči; njim pri Bogu pridobi milost kesanja
in pokore. „Sv. maša“, pravi neki učenik, „sicer ne izbrisuje grehov,
ali pridobiva nam žalost nad njimi.“ V sv. maši daje Bog grešnikom
milost, da to storijo, česar potrebujejo, in tako odpuščanje velikih
grehov dosežejo. Zato pravi tridentinski zbor: „Kristus je hotel svoji
cerkvi zapustiti viden dar, po katerem se njegov krvavi dar na križu
predstavlja in se nam njegova moč naklanja v odpuščenje onih grehov,
ki jih vsaki dan storimo. 11  Ko naši storjeni grehi kličejo po mašče¬
vanju, kliče kri Kristusova na oltarju po milosti in tolaži jezo božjo.
— Ali se pa tudi nespokorni grešniki spravijo z Bogom, če so pri sv.
maši pričujoči, ali če jo dajo za se opraviti? Kaj še! Ako se grešnik
ne skesa, ako se ne povrne k Bogu, ako se ne spokori, grešnik ne
more sprave doseči; vendar pa mu sv. maša pridobi spoznanje grehov,
žalost zavoljo njih, odkritosrčno spoved in resnično pokoro, in torej tudi
odpuščenje naj večjih grehov — sveta maša grešnika namreč nagiba k
pokori. Mali, odpustljivi grehi pa, ki jih storimo skoraj vsaki dan, se po
nauku cerkvenih učenikov nikjer ne odpuščajo bolj gotovo, nego pri da¬
ritvi sv. maše. »Odpustljivi grehi 11 , pravi neki pobožni učenik, „se topijo
pri sv. maši, kakor vosek pri ognju. 11  Kako tolažilna misel! Ako si
torej spokornega srca pri sv. maši, lahko svojo dušo očistiš malih grehov;
mar te to ne bo izpodbujalo, da rad hodiš k sv. maši?

Sv.maša je nadalje najvrednejša zadostilna daritev.
Z grehom smo si nakopali dvojno neizrekljivo zlo: Najprej dolg, ki ga
na večno ne moremo izplačati, potem pa časne in večne kazni. Jezus
je na križu za grešnike, ki se spokorč, izbrisal večni dolg in večne
kazni; za časne kazni pa mora grešnik sam trpeti. Kako veliko pa
je pri marsikaterem grešniku število let za časne kazni! Tudi če
opravi po spovedniku naloženo pokoro, mu ostane še zmeraj velik
dolg, zlasti v sedanjih časih, ko spovedniki nakladajo le čisto malo

15. december: Sv. Kristina, dekla.

1095

pokore. _ Vendar, kako tolažilna je tu zopet daritev sv. maše. Vsi
bogoslovci uče soglasno, da se pri vsaki sveti maši odpuščajo časne
kazni, bodisi pri sv. maši pričujoč, ali če si mašnik, da jo sam opraviš.
Ako te torej nadleguje misel: Sem se li zadosti pokoril za svoje
grehe? teci k sv. maši! Ondi moreš svoje dolgove poplačati z ranami
in krvjo Kristusovo.

Sv. maša je poslednjič najmočnejša prosilna daritev.
Prosilna molitev je silno važna. Reči se sme, da je na njej vse
ležeče. Kdor ne moli, v tem zamrjo vse milosti; kdor pa prav moli,
temu je vse mogoče. Zato so vsi svetniki in vse svetnice tako radi,
tako veliko molili. Kdor lepo moli, tudi lepo živi. Nemogoče je člo¬
veku se pogubiti, kdor pobožno, goreče in stanovitno moli. \ se naše
prošnje pa po Jezusu Kristusu prihajajo pred sedež božji, in v naj-
svetejši daritvi sv. maše je ravno Kristus pričujoč, da z nami in za
nas prosi. Pri daritvi sv. maše je Kristus ko naš jetnik, tako, da za
njegovo rešitev od Očeta moremo vsega zahtevati, česar si želimo.
Sveta maša je kupna cena, s katero moremo milost, zveličanje, celo
Boo-a samega kupiti. Da bi pač, ljubi bravec, prav spoznal prosilno
moč sv maše, in pri njej na oltar polagal svoje srčne želje, prošnje,
vzdihljaje stiske, skrbi in nadloge, da bi jih dobrotljivi Jezus pripo¬
ročal svojemu Očetu in te uslišati blagovolil! O da bi si pač prav k
srcu jemal kako neskončne cene in vrednosti je daritev svete maše;
zakaj kdorkoli je le nekoliko pobožno in goreče pri sveti maši, okuša
že sedaj neko zveličanje v svojem srcu! Zato slišiš pogostoma kako
pobožno dušo reči: Če sem pri sv. maši, tako dobro mi je, da ves dan
ne pogrešam ničesar; da pa nimam svete maše. mi ni po volji nobena
reč nobeno delo mi ne gre prav izpod rok. Hodi torej, če le moreš,
vsaki dan k sv. maši. Jezus sam te kliče po milem zvonjenju, da se
udeležiš njegovega zasluženja in njegovih milosti!

Molitev.

Sprejmi, o Bog, po zasluženju svojega Sina Jezusa Kristusa
vse daritve sv. maše, ki se vsaki dan križem sveta opravljajo, v svojo
čast in hvalo, v zahvalo za vse na duši in na telesu nam izkazane
milosti in dobrote, v odpuščenje naših grehov in zadostenje časnih
kazni ter nam po tej najsvetejši daritvi dodeli, česar potrebujemo, da
tvojo’sveto voljo na zemlji vselej natanko spolnujemo in po smrti pri¬
demo k užitku one prečastite daritve, ki ti jo tvoj ljubeznivi Sin
vekomaj ponavlja v nebesih pred tvojim sedežem! Amen.

1096

16. december: Sv. Adelajda, nemška cesarica.

16 . gruden ali december.

Sveta Adelajda, nemška cesarica (L 999).

Adelajda se je rodila leta 931. Bila je hči burgundskega
kralja Rudolfa II. in vojvodinje Berte, hčere Konrada Švab-
skega. ki je slovela zavoljo njenih lepih lastnosti. Hči je štela
še-le šest let, ko jej je oče umrl. Po očetovi smrti jo oblago-
darjeno z dušnimi in telesnimi darovi kar najlepše vzgaja njena
mati. Spoznanje Boga in Zveličarja vname jej v duši živ ogenj,
ki jej požge vse hudo nagnjenje v srcu in vse žive dni v njej
ne ugasne. Lepa duša pa podeli lepemu telesu neko prisrčnost
in milino, ki dobrega človeka tako močno vleče na se in jo je
še celo hudobnež prisiljen spoštovati.

Šestnajstletna se leta 947 zaroči z italijanskim kraljem,
tudi še-le 17 letnim pobožnim Lotarjem, ter prejme od njega
obilno zaročnino, namreč 4500 kmetij zemlje; ona pa mu pokloni
še dražji zaklad, še večjo doto, namreč izredno lepoto, otročjo
nedolžnost in vzvišeno ljubeznivost. Doba njunega skupnega
življenja je bila kratka in nikakor srečna imenovati, zakaj Be-
rengar, Ivrejski vojvoda v Piemontu, pripoznal je v svoji časti-
lakomnosti Lotarju komaj kraljevi priimek in ga tako omejil, da
je moral v vseh važnejših opravkih ravnati njemu po volji. V
tej zadregi pokliče Lotar svojega sorodnika, grškega cesarja
Konštantina VII. na pomoč; ta posvari Berengarja, da mora
postavnemu kralju v vsem zvesto vdanost skazovati. To pa se¬
veda nikakor ni bilo prijetno Berengarju, ki je po kraljevem
naslovu hrepenel. Zato je verjeti, da je on zakrivil, da so Lo¬
tarju zavdali, tembolj, ker si je brž po Lotarjevi smrti sam pri¬
lastil kraljevi naslov.

Crez polčetrto leto ostane Adelajda vdova z malo hčerko
Emo. Po soprogovi smrti se umakne v Pavijo, zakaj to mesto
je bilo del njenega posestva v vdovskem stanu. Toda Berengar,
ki se je medtem dal oklicati za kralja vse Italije, gre tja za
njo. Dobro je vedel, kako nevarnost mu lahko napravi kraljeva
vdova, ako jo morda zasnubi kak zunanji poglavar ter si ž njo
pridobi njene pravice do kraljevega sedeža. Zato hoče nevarnost
odvrniti s tem, da zahteva Adelajdo za ženo svojemu ž njim
vred kronanemu sinu Adalbertu. Toda Adelajda ne sprejme te
ponudbe, s čimur najhuje razžali Berengarjev napuh. Nič več

16. december: Sv. Adelajda, nemška cesarica.

1097

se sedaj Berengar ne straši, vdovo s hčerjo vred zapreti v
Gardskem gradu, poleg jezera ravno tega imena. Pusti jej le
eno samo deklo, s katero more svoje trpljenje deliti. Berengarjeva
žena pa, hudovoljna Vila (zgodovinopisci one dobe jo imenujejo
„posodo vseh hudobij") skrbi, da jej zaničevanja v ječi ne manjka.
Sv. Odilon, kluniški opat, je popisal življenje naše svetnice; on
pravi, da so jej pobrali vse lepotičje, jej lase zmršili in porezali,
jo s pestmi bili in z nogami suvali. Naposled jo zapro celo v
temnico in jej dajejo le toliko hrane, da živi. Več mesecev pre¬
bije Adelajda to grozovito ravnanje, dokler se ne posreči nje¬
nemu zvestemu kaplanu Martinu, da jej pomaga ubežati. Skoplje
namreč pod zemljo skriven pot, prinese njej in njeni dekli moška
oblačila, in tako uidete v neki temni noči srečno iz grada.
Zjutraj na vse zgodaj pa že zapazijo, da je kraljica pobegnila.
Neutegoma slede za njo, da bi jo zopet zasačili. Adelajda se je
bila v ribičevem čolnu prepeljala onstran jezera. V strahu pred
zasledovanjem se skrije v bičju, ter več dni trpi mraz in lakoto,
dokler ne pride neki ribič, ki jo vpraša, kaj da dela le-tu.
Adelajda mu odgovori: „Pač vidiš, da grešave vsake človeške
pomoči, in sve v tej samoti v nevarnosti, lakote poginiti. Ako
ti je mogoče, bodi tako dober, da nama daš kaj jesti. “ Ribič
reče: „Eno ribo imam, in to vama dam; tudi imate tukaj drv,
da jo skuhate. “ Tako njiju ta ribič živi več dni, dokler se skri¬
vate sedaj po luknjah in grmovju, sedaj zopet v bičju in žitu.
Zvedevši, da so ogleduhi zapustili jezersko okolico, odidete dalje.

2. Adelajda se obrne do režijskega škofa Adelharda, zve¬
stega prijatelja njenega rajnega moža, ter ga prosi, naj jej dovoli
pribežališče zoper njene preganjavce. Takoj jej škof po grofu
Acotu preskrbi varen kraj v Nanoškem gradu. — Sveti Odilon
omenja: „Te stiske in krivična preganjanja so pripomogla, srce
kraljice očistiti pomanjkljivosti njenega preteklega življenja, in
so jo učile spoznavati minljivost človeške visokosti in ničemurnost
posvetnih dobrot. Povzdignila je svojo dušo v nebesa in zahre¬
penela po pravi velikosti in po takih dobrotah, ki jih ne more
več odvzeti nobena sila in hudobija človeška. Torej se sme
trditi, da je bila njena nesreča začetek tiste svetosti, do katere
je pozneje dospela."

Da bi se proti silovitemu Berengarju za vselej zavarovala,
zateče se Adelajda k nemškemu kralju Otonu I. Nujno ga prosi,
naj se pobrine za njo in njeno kraljestvo. Oton, ki je malo časa
poprej pokopal svojo soprogo Edito, dobi tudi pismo od papeža

1098

16. december: Sv. Adelajda, nemška cesarica.

Agapita II., ki ga prosi, naj konec stori samooblastnemu go¬
spostvu Berengarjevemu. Adelajdina lepota in krepost ter upanje,
da bo kot nemški cesar tudi v Italiji dosegel najvišje vladarstvo,
napoti Otona, da poskusi oboje si pridobiti. Zategavoljo pošlje
Adelajdi ponudbo v zakonsko zvezo. Ker je bil sam zaradi pre-
kucij na Češkem zadržan, gre njegov sin Landulf z mogočno
vojsko zoper Berengarja, kmalu za njim pa pride tudi cesar sam.
Berengar zbeži, Pavija odpre vrata Otonu, in meseca vinotoka
leta 951 se vsemu ljudstvu na veselje Oton poroči z Adelajdo.
Kakšna prememba! Adelajda je sedaj iz naj večje reve povzdig¬
njena do vrhunca največje posvetne sreče; malo poprej so jo v
temni ječi sramotili in psovali, sedaj jo pa visoko hvalijo kot
soprogo najmogočnejšega vladarja za one dobe. Vendar ta hitra
in neznanska prememba kar nič ne škoduje svetnici, ker ostane
ponižna pred Bogom in ne mara za vse češčenje, ki se jej skazuje.

Oton odpošlje škofa iz Moguncije in Kura v Rim, naj bi
mu od papeža Agapita II. izprosila pravico, da se sme dati za
cesarja kronati. Ali preden more papež osebno spolniti to željo,
mora se Oton se soprogo vrniti na Nemško. Na Nemškem se je
že naprej raznesel glas o njenih posebnih čednostih, zato so
Adelajdo sprejeli z največjo radostjo. Njena pobožnost in boga¬
boječnost jej pridobi visoko čast, njena miloba in priljudnost
splošno ljubezen. Njena dobrotljivost do ubožcev, vdov in sirot
ne pozna nobene meje. Za blesk in lepotičje se zmeni tako malo,
da dragih kamenov in drugih dragocenosti ne nosi niti na glavi
niti na obleki. Največje veselje jej je, da se more pečati z
Bogom v molitvi in premišljevanju. Večkrat se zapre v svojo
molitvenico, se vrže na obličje in se ponižuje kot slaba stvar,
ki potrebuje pomoči z nebes tolikanj bolj, kolikor večjim nevar¬
nostim je v svojem visokem stanu izpostavljena. Veliko spošto¬
vanje skazuje cerkvam in duhovnikom; ustanovi tudi več samo¬
stanov za moške in ženske, naj bi prosili božjega blagoslova
kraljevi družini in kraljestvu.

Iz tega zakona umrjeta jej dva sina zaporedoma, tretji pa,
Oton po imenu, ostane dedič očetovega sedeža in imena. Cesar¬
jeviča vzgajajo najskrbneje najprej doma, potem pa ga izročijo
njegovemu stricu, kolinskemu škofu sv. Brunonu. Leta 962
krona papež Ivan XII. Otona za cesarja, in tudi njegova soproga
prejme krono iz papeževih rok. Oton jej da pri vladarstvu kra¬
ljestva udeleževati se, ker je imela v resnici vladarskega duha
in je umela voditi najvažnejša opravila. Sedaj, ko nosi najime-

16. december: Sv. Adelajda, nemška cesarica.

1099

nitnejšo krono na zemlji, pokaže se tem lepše svetloba njenih
čednosti. Njena modrost in razumnost, krotkost njenega srca,
njena gorečnost za sv. vero, njeno zatajevanje in vplivanje, ki je
ima na Otona, vse ima najblagodarnejši uspeh. Adelajda dožene,
da je Šent-Maksiminski opat v Treviru izvoljen za velikega
kancelarja; po njej prejme modenski škof posestva Berengarjevih
sinov; ona obogati opatijo na Kasinski gori z mnogimi predpra¬
vicami. Brez števila ustanov in dobrotnih naprav se ima Nemčija
in Italija tej vzvišeni cesarici zahvaliti. Najslavnejše pa, kar o
njej poroča zgodovina, je čin največjega zatajevanja samega sebe,
ko'po padcu Berengarjeve hiše dve hčeri tega svojega zagrize¬
nega sovražnika vzame k sebi na cesai ski dvor, in jima je pri¬
srčna, ljubezniva, najboljša mati.

3. S svojim zakonskim možem živi Adelajda v najlepši
edinosti. Po nauku apostolovem mu je pokorna v vsem, ga

visoko spoštuje in prisrčno ljubi; oba si piizadevata, diug diu-

gemu na strani biti, se v dobrem okrepčevati in svoje duše zve¬
ličati. Leta 973 zadene Adelajdo največja žalost, ker jej umrje
njen mož. Bil je tedaj 7. dan maja še pri sveti maši in pri

večernicah, a pri njih mu nenadoma piide tako slabo, da se

nadejajo njegove smrti; le toliko se mu še obme na bolje, da
more prejeti sv. zakramente za umirajoče, in potem še tisti dan
mirno in zveličansko umrje. Oton II., njen shp mu je v vla-
darstvu naslednik; oče ga je v svoji pievidnosti že leta 967 bil
dal za cesarja kronati. Ker je bil še jako. mlad, piosi svojo
mater, da mu pomaga s svojim svetom in dejanjem. Doklei se
da njej voditi, zadovoljna so ljudstva in božji blagoslov je nad
vsem. Ko se pa poroči s Teofanijo, neko grško princesinjo, skuša
ta po vladi hlepeča ženska cesarjevo sice mateii odvrniti, leofa-
nija iz srca sovraži svojo pobožno. taščo, in ni jej prebiti, da
uživa v cesarstvu toliko Čast in pri sinu toliko veljavo.

Dosti je bilo tudi prilizunov in drugih potuhnjenih hudob¬
nežev na dvoru, ki so cesarju ugovarjali, da njegova mati ne¬
izmerno denarja trati za samostane in uboge. Cesar v svoji
slabosti se da podšuntati, in tako odstranijo Adelajdo od vla-
darstva, jo psujejo in celo preženo s cesaiskega dvora.. A^se raz¬
žalitve trpi Adelajda čudovito potipežljivo. I ač jej hudo de
srčna rana, da se je njen ljubi sin hudim strastem in zlovoljnim
svetovavcem dal tako daleč zavoditi; zato stori, kar more mati v
takih okoliščinah storiti, namreč k Bogu zanj moli neprenehoma.
Zapustivši nemške pokrajine gre najpiej v Italijo in potem v

1100

16. december: Sv. Adelajda, nemška cesarica.

Burgundijo k svojemu bratu Konradu; ta jo ljubeznivo sprejme
s svojo blago zakonsko ženo Matildo. Ondi živi nekoliko časa
v samoti; edino veselje jej je čuti, moliti, premišljevati, se postiti
in dela krščanske ljubezni opravljati.

Medtem, ko se lugdunski in vienski prebivavci vesele sreče,
da je pobožna in modra Adelajda sredi med njimi, žaluje vsa
Nemčija, ker je po njenem odhodu prešla tudi sreča nemškega
naroda. Celo Otona so poučile žalostne izkušnje, kako napako
in pregreho je storil, da je svojo mater odpodil tako grdo in
sramotno. Nobena reč mu ne gre več po sreči, razdori in kri¬
vice spravijo vse v kolobar in od dne do dne se večajo homatije.
Nihče na dvoru ni srčen dovolj, da bi povedal cesarju resnico;
črez dve leti še-le pride kluniški opat Majol in odkritosrčno reče
cesarju, da on kot vladar najmanj sme Gospodove zapovedi skru¬
niti. Bog, ki ga je povzdignil na vrhunec človeške visokosti,
vrže ga lahko z enim migljajem na nižjo stopinjo. Najvišjega
volja in zapoved je, da otrok skazuje starišem spodobno čast.
Te besede iz ust moža, ki so ga vsi velikaši visoko spoštovali,
omečijo srce cesarjevo. Kesa se svoje pregrehe in prosi opata,
naj gre z njegovimi poslanci, ki je hoče takoj odpraviti k svojemu
ujcu v Burgundijo, da ondi pri materi zanj govori in mu odpu-
ščenje izprosi, ter naj mu ujec in mati naproti prideta do Pavije.
Opat mu spolni voljo in določenega dne se snideta mati in sin
v Paviji. Drug drugega videti, padeta jokajoča se na tla in se
prisrčno pozdravita, sin skesan, mati pripravljena odpustiti. Sprava
je odkritosrčna in nobenkrat več se ne razdere mir med njima.

Po Adelajdi se na Otonovem dvoru zopet prebudi boljši duh;
a ne dolgo, pa že le vnovič pridejo za njo hudi dnevi. Otona
naščuva Teofanija, da gre z vojsko zoper Grke, akoravno mu
mati prerokuje nesrečo. V tej vojski premagan umrje v Rimu
1. 983. Po njegovi smrti prevzame vladarstvo Teofanija, ker je
njen sin Oton III. bil še-le 9 leten deček. Nezaupna in gospodo-
vavna je proti Adelajdi kakor poprej. Podpihovana po dvornikih,
skuša Adelajdo zopet od dvora odriniti in jej napravi velike
bridkosti. Vse to pa je svetnici božji naklon in navadno pravi:
„Božja roka me udarja, da bi me ozdravila mnogih slabosti, po¬
sebno moje lastne ljubezni in ničemurnega domišljevanja. “

4. Adelajdina hči Ema. ki je bila zaročena s kraljem Fran¬
cije, zgubi svojega moža. Njen sin posluša obrekljive jezike, ki
so raznesli, da se je njegova mati sramotno spečala z leonskim
škofom. V tej stiski prosi Ema mater, naj jej hiti na pomoč.

16. december: Sv. Adelajda, nemška cesarica. 1101

Adelajda se snide z mladim kraljem Ludovikom in posreči se
jej, da ga zopet spravi z mateijo. Toda kmalu zadenejo Emo
nove bridkosti in Adelajda mora doživeti smrt svoje hčere, ki so
jo žalosti in toge spravile v grob. — Na Nemškem ravnajo
Teofanija in njeni dvorniki z Adelajdo po stari navadi kar največ
morejo grdo. 'Adelajda pa voljno trpi ter jim hudobijo povrača
s krotkostjo, pohlevnostjo in ponižnostjo. Sinaha pa se spozabi
tako daleč, da vpričo svojih prilizunov na sveto cesarico kažoč
reče: „Vedela bom pripraviti tako daleč, če še eno leto živim,
da Adelajda po vsem svetu ne bo imela zapovedovati črez več,
nego kar s pedjo obseže. “ Tem hudobnim besedam je pa tudi
šiba božja za petami. Še preden minejo štirje tedni, pokopljejo
Teofanijo. Adelajda zopet postane vladarica, zakaj glavarji ce¬
sarstva in celo njen vnuk Oton III. jo nadlegujejo, da zopet v
roke vzame krmilo vladarstva. Akoravno bi se sedaj v svoji
mogočnosti lahko zmašcevala nad sovražniki, stori vendar ravno
nasprotno: skazuje jim le vso svojo prijaznost in ljubezen. Kot
vladarici jej je pred vsem drugim najbolj pri srcu, da se Bogu
skazuje po vsem cesarstvu prava in spodobna čast. V Peter-
lingenu na Švicarskem sezida samostan, drugega poleg Pavije in
tretjega v Alzaciji. Samostane je tudi oskrbela z vsemi potreb¬
ščinami. Poleg tega je bila neutrudna v vladarskih opravilih;
vodila jih je z moško močjo in modrostjo, tako da si pridobi obče
zadovoljnost, ljubezen in spoštovanje.

Adelajda, ki je že toliko svojih rodovincev videla umreti,
morala je še doživeti smrt svojega brata Konrada v Burgundiji,
in svoje hčere Matilde, ki je kot opatinja v Kvedlinburgu v
Gospodu zaspala, bogata na čednostih in dobrih delih. Preživi
jo pa le deset mesecev. Svoje poslednje leto se pripravlja zgolj
le na smrt. Ker je bila ves čas piijateljica miiu, šla je, ko je
Oton III. postal polnoleten in prevzel vladarstvo, v svojo domo¬
vino, da bi posredovala med svojim vnukom Rudolfom in upor¬
nimi podložniki. Toda samo do Selca more piiti, šest milj pod
Štrasburgom. Tu jo strese mrzlica in pripravi do kraj groba.
Ko je prejela svete zakramente, preseli se njena duša 16. dan
grudna 1. 999 v sveta nebesa. Sveti Odilon končuje njen živ¬
ljenjepis z besedami: „Bila je svojim domačinom resnobno pri¬
jazna, do ubožcev neutrudno usmiljena, za veličastvo božjih hiš
črezmerno radodarna, dobrim vztrajno naklonjena, hudobnim ne-
odjenljivo ostra, v sreči resnično ponižna, v nesreči krotka in
potrpežljiva, v vsakdanji hrani zelo zmerna, v obleki skoraj

1102

16. december: Sv. Adelajda, nemška cesarica.

ubožno preprosta, neutrudna v branju, v molitvah, v postili in
ponočnem čuvanju. Težko se nahaja življenje kake gospe, v
katerem se naj večje stiske spreminjajo z najvišjo častjo; a ravno
v teh spremenih je postala svetnica. 11

Obrazuje se kot cesarica s krono na glavi.

3*ot križa — pot v nebesa.

Sv. Tomaž Kempčan pravi: „Glej, v križu obstaja vse, in nobe¬
nega drugega pota ni v življenje, kakor pot sv. križa in vsakdanjega
zatajevanja. Pojdi kamor hočeš, križ boš zmeraj našel. Ne moreš mu
ubežati, idi, kamorkoli; zakaj kamor greš, neseš ga s seboj in ga boš
zmeraj pri sebi našel. Če ga nosiš rad, te on ponese; če ga nosiš
nerad, ti bo peza njegova še težja. Trpljenje te torej čaka, če hočeš
najti Jezusa in njemu služiti. Nič ni Bogu bolj dopadljivo, nič na
tem svetu tebi bolj zveličansko, nego radovoljno trpljenje za Kristusa “
Te besede so se izpolnovale Adelajdi in se je tudi vedno po njih rav¬
nala. Našla je do svoje smrti povsod križev; a nosila jih je rado¬
voljno in potrpežljivo za Jezusom in prejela večno življenje. Čeprav
visokega stanu, vendar jej ni bil odkazan noben drugi pot v nebesa,
kakor pot križa; zakaj le ta, in noben drugi ne vodi v nebesa.

Tudi Jezus. Sin Božji, je hodil po tem potu. Le nanj se ozri!
Že otroka ga vidiš na podobah, ko križ v rokah drži ali na križu spi,
in kjerkoli ga upodabljajo kot Zveličarja in Odrešenika, povsod je
križ poleg njega; Jezus in križ sta si nerazločljiva. Te li to kaj dru¬
gega uči, kakor njegove besede: „Kdor hoče moj učenec biti,
zataji naj sam sebe, zadene svoj križ na svoje rame in
hodi za menoj!“  In sv. Pavel govori: „Kateri hočejo pobožno
živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjanje trpeli."  A
zakaj to? Kristus sam povč učencema na potu v Emavs: ,,A1 i ni
moral Kristus to trpeti, in tako iti v svojo čast? -1  Hočeš
li torej priti v njegovo in njegovega Očeta čast, treba ti je poprej
trpeti — križ ti je vodnik k časti. Zato nas opominja prvak apostolov:
„Kristus je za nas trpel, vam zgled zapustivši, da hodite
po njegovih stopinjah. -i  K temu križu nas izpodbuja sv. Pavel,
ko pravi: „Dano vam je zavoljo Kristusa, da ne samo vanj
verujete, ampak da tudi zanj  trpite. 11  (Filip. 1, 29.) S temi
besedami sv. Pavel vero in trpljenje  šteje takorekoč za enake da¬
rove božje; torej kakor brez vere, tako brez križa ne moremo Bogu
dopasti. Križi so v nekakem pomenu še večji darovi božji, kakor vera,
ker vero daje Bog vsem, svojim prijateljem in sovražnikom, križe pa
najrajši svojim prijateljem. Križi so znamenja, da smo izvoljenci in
prijatelji božji, da smo med številom zveličanih. Križi so gobe, s ka¬
terimi izbrisujemo dolgove svojih grehov, kakor je Kristus sam na križ
pribil naše dolžno pismo, ki je pri Očetu zoper nas pričevalo. Križ je
torej zastava večnega zveličanja, po besedah sv. Gregorija Nacijančana
,.kraljevi  pot  v nebesa. 11

17. december: Sv. Pelagija, spokornica.

1103

Zato se nam ni čuditi, če je Gospod vse svoje izvoljence, ki so
zbrani okrog njegovega sedeža v nebesih, po potu križa tja pripeljal;
in ni se nam čuditi, da je Marija kraljica vseh svetnikov, ker je oku¬
sila tudi največ peze in bridkosti njegovega križa. Nosi torej križ, ki
ga Bog tudi tebi naklada, tvojemu stanu, spolu, tvoji moči in starosti
primernega, z ljubeznijo in potrpežljivostjo za Jezusom in njegovimi
svetniki. Nikar se križu ne skušaj ogniti, nikar mu ubežati: če se se¬
danjega odkrižaš, naložiš si morebiti še težjega. Ne bodi nepotrpežljiv,
čemeren, jezljiv; ne godrnjaj zoper božjo voljo! Glej na glavarje tega
sveta — nihče ni brez križa! Glej sv. očeta v Kirnu, ki je najvišji
gospod na tem svetu; a ravno zato mu je oni, čigar namestnik je na
zemlji, naložil tudi najbridkejši kelih trpljenja, največji križ. Nič ti
ne pomaga vsa nevolja, vse godrnjanje, vsa zavidnost, ampak ti vzame
le zasluženje v nebesih; z nevoljo trpiš tu in boš trpel še po smrti.
Edino zdravilo v križih je to-le: Nosi križ iz ljubezni do Jezusa po¬
trpežljivo in vdan v voljo božjo v duhu pokore; potem ti je križ —
pot v nebesa; vodi te tja, kjer ga boš za vselej odložil in kjer bo
naše veselje popolno!

Molitev.

Preljubeznivi moj Odrešenik in Zveličar, dodeli mi milost, da svoj
križ nosim iz ljubezni do tebe. Odvzemi mi vso čemernost, nepotrpež-
ljivost in malosrčnost in daj mi mestu tega moč in srčnost, da stano¬
vitno hodim za teboj in tako pridem v tvojo čast. Amen.

17 . gruden ali december.

Sveta Pelagija, grešnica,_ potem velika spo¬
kornica (okoli 1. 457).

1. Sredi petega stoletja je živela v Antiohiji sloveča gleda¬
liščna igravka in plesavka, z imenom Pelagija. Bila je tako
krasna in zala, da so jo zavoljo njene posebne lepote sploh le
Margarito, to je „Bisernico“ imenovali. Bila je pa tudi tako
lahkomiselna in posvetnega duha, "da je v tem prekosila vse
druge svoje, nikakor ne pobožne tovarišice. Kjer se je prikazala,
obrnila je vseh oči na se, očarala vsa srca. Vsi so jo občudovali,
poveličevali in jej hvalo dajali, če se je ustavila, so žili v njo,
če je šla naprej, hiteli so zopet za njo ali pa tekli pred njo, da
bi, kadar postane, zopet videli njeno obličje. To očitno pokla¬
njanje jo pokvari popolnoma; postane vsa ničemurna in silno

1104

17. december: Sv. Pelagija, spokornica.

prevzetna, polna napuha ima sama sebe za malika. Sladkajo se
jej seveda mladi posvetnjaki, dragocene darove njej poklanjajo
častivci, vabljive ponudbe jej stavijo bogati nasladneži, da zaide
v globoki propad ženske razuzdanosti, potrate in gizdavosti, ter
dobi slaboglasno ime „očitne grešnice 11 .

Leta 453 ali 454 ima antiohijski očak Maksim s sosednimi
škofi zborovanje. Med zborovavci se s svojo modrostjo in sve¬
tostjo odlikuje posebno Non, škof iz Edese, ki je bil poprej pu-
ščavnik. Nekega dne, ko zborujejo v lopi Šent-Julijanske cerkve,
prosijo Nona, naj navzočnim vernikom govori nekatere kratke
nauke in opomine. Medtem ko škof govori, se zasliši hrup,
vseh oči se obrnejo na cesto in tiho šepetanje gre od ušes do
ušes. Pelagija prihaja v spremstvu krasno oblečenih služabnikov
in služabnic na čili muli, pregrnjeni s škrlatno, bogato tkano
odejo. Na razkriti glavi se jej blisketa dragocen zlat venec,
rumenkasti, z zlatimi nitkami prepleteni kodri se jej vsipajo po
razgaljenih prsih, težka zlata verižica jej visi okoli vratu, roke
in zapestje se jej utrinjajo zlata in biserov, celo črevlje na nogah
ima z zlatom in biseri nadelane. Lasje in oblačila pa duhtijo naj¬
dražjih vonjav in dišav, — kakor da bi mula na hrbtu nosila
vso srečno Arabijo z njenimi dragimi kameni in mazili. Tako
jezdi tik cerkve, se predrzno in zasramljivo ozre na zbrane škofe in
zopet ošabno odhaja naprej, spremljevana od trume občudovavcev.

Resnobnim očetom se tako gnusi njena samopašnost in raz¬
uzdanost, da na tla pobesijo oči; le škof Non jo gleda srpo in
stanovitno in opazuje njeno opravo. Ko mu izgine izpred oči,
obrne se k škofom, rekoč: „Kako, ali vas ni v srce razveselila
tolika lepota?“ Ker mu ne odgovori nobeden, temveč se na
tihem čudijo sami pri sebi, da take besede slišijo iz Nonovih ust,
nasloni svojo glavo na bukve, ki jih ima pred seboj, ter jame
bridko jokati. Potem se zopet vzdigne in še enkrat vpraša škofe:
„ Odkritosrčno mi povejte, ali vam ni tudi dopadla ta tako lepa
oseba?“ Ker mu le še nobeden ne odgovori, pravi nadalje:

„Jaz sem se črez mero radoval o njenem pogledu. Povem vam
pa, vsemogočni Bog nam bo na dan ostre sodbe ravno to osebo
postavil pred oči. Kaj pač mislite, ljubi moji, koliko ur je po¬
tratila ta ženska, da se je umivala, gladila, lišpala, likala in

ogledovala, dokler se ni tako krasno olepotičila? In vendar si
prizadeva z vsem svojim lepotičenjem in zaljšanjem dopasti le

umrljivim ljudem in vlačugarjem. Mi pa imamo vsemogočnega

Boga in Očeta, neumrljivega ženina v nebesih, ki nam je obečal

17. december: Sv. Pelagija, spokornica.

1105

neskončno lepe darove, tolike, da jih človeško srce ne more
spreumeti, in te darove nam bode dal gotovo, ako ga le ljubimo.
Kaj pa naj bi rekel? Obečano nam je, da bomo gledali brez
vse primere ljubeznivo in najlepše obličje našega večnega ženina
in Boga, v katero gledati kerubini želijo, in ga bomo skozi vso
večnost uživali; a vendar svojih duš ne pripravljamo na to in jih
ne zaljšamo, temveč jih prepuščamo spačenosti in nečednosti. “

To izgovorivši gre sv. Non zamišljen v svoje stanišče. Ondi
se vrže na obraz, trka na prsi in v solzah moli: „Gospod in
Zveličar Jezus Kristus, odpusti mi po svojem usmiljenju! Zakaj
glej, ta grešnica dan na dan veliko skrbneje lepotiči svoje telo,
nego jaz svojo ubogo dušo. Kako se bom mogel zagovarjati
pred teboj? Gorje mi, ker si upam stopiti pred tvoj sveti oltar,
in vendar redkokaterikrat tja prinesem tako čisto, lepo ozaljšano
dušo, kakoršno ti hočeš od mene. Ta grešnica se je prosto¬
voljno odločila, da hoče ljudem dopasti in to spolnuje zvesto in
goreče; jaz pa sem obečal, tebi dopasti, a do sedaj, do te ure
nisem spolnil tega iz nemarnosti. Zato sem ves ubog in gol
pred Bogom in pred ljudmi, ker nisem spolnoval tvojih zapovedi.
Zato ne morem čisto nič zaupati na svoja dobra dela, ampak
zaupam edino le v tebe, o moj Bog!“ Tako doma toži, pre¬
mišlja in vzdihuje ves dan.

2. Ko pa pride nedelja in škof Non dokončava polnočne
molitve (tako pripoveduje njegov diakon Rutin), reče mu sv. Non:
„Moj ljubi brat in diakon, imel sem prav čudne sanje, ki me
silno nadlegujejo, ker si jih ne vem razložiti. “ In zdaj mi pri¬
poveduje, kako je v sanjah ob oglu oltarja stoječ videl kakor
orel črnega, ostudnega goloba, ki je okoli njega frfetaje napravljal
grozovit smrad. „ Golob je letal okrog mene, dokler je trajala
maša katekumenov (to je: na sv. krst se pripravljajočih, ki so le
do darovanja smeli biti pri sv. maši). Ko pa diakon nekrščencem
zapovč ven iti, izgine tudi golob ž njimi. Ko je bila pa daritev
dokončana in hočem po blagoslovu iz cerkve iti, zopet pride
ostudni golob in leta okrog mene. Naposled ga z roko ujamem
in vržem v posodo vode, ki je v cerkveni veži. In glej, ob tej
priči izgubi vso ostudnost in grdobo ter pride bel kot sneg iz
vode, vzleti kvišku in se vzdigne tako visoko, da ga poslednjič
nisem mogel več videti. “ Te sanje mi dopovedavši, pravi Rufin
nadalje, vzame me škof s seboj v stolno cerkev. Ondi mu poda
antiohijski škof evangeljske bukve in ga prosi, da bi med božjo
službo pridigal zbranemu ljudstvu. Tu odpre rajni škof svoja

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 70

1106

17. december: Sv. Pelagija, spokorni ca.

usta in govori tolikanj ognjevito o prihodnji sodbi, o večnih
kaznih hudobnežev in nebeškem zveličanju, kakor da bi Duh
Božji sam iz njega govoril. Vse ljudstvo je bilo globoko ganjeno
v srce, se na prsi trkalo in s solzami cerkvena tla močilo. Med
ljudstvom je bila tudi ona lahkomiselna, pregrešna ženska, o
kateri je bil Non govoril. Prišla je bila sicer z namenom, da
bi jo ljudje tudi v cerkvi občudovali, a milost Gospodova je
obrnila drugače. Nonova živa pridiga jej pretrese vse srce. Na
glas se razjoka in potoki solz jej priderd iz oči. Po dokončani
božji službi zapove dvema služabnikoma, naj gresta za svetim
škofom in pogledata, kje da v mestu stanuje. Služabnika storita
kakor jima je bila velela, in jej pokažeta najino stanovanje. Ne-
utegoma piše ženska svetemu škofu pismo, ter mu je pošlje po
nekem služabniku. Pismo se je glasilo tako-le: „Svetemu učencu
Jezusovemu, Nonu, želi grešnica Pelagija ves blagor! — Slišala
sem o tvojem Bogu, da je z nebes na svet prišel, ne zavoljo
pravičnih, ampak da bi grešnike zveličal, in se je tako globoko
ponižal, da celo cestninarjev in očitnih grešnikov ni zaničeval,
celo da se je z ubogimi grešniki pečal On, čigar obličje kerubini
trepetajoči gledajo. Akoravno pa tudi ti, moj gospod, ki z ve¬
liko svetostjo svetiš, nisi videl s telesnimi očmi Jezusa Kristusa,
ki se je Samarijanki pri vodnjaku razodel, vendar si, kakor sem
po kristjanih zvedela, pravi služabnik Jezusa Kristusa. Ker si
pa pravi služabnik in učenec, ne zametuj me nikar, ker zaupam,
da bom po tebi spoznala Zveličarja in onkraj vredna postala,
gledati njegovo presveto obličje. “ Sv. Non jej na to pismo od¬
govori to-le: „Bodisi katerakoli, Gospodu Bogu si znana, ti in
vsa tvoja dela, kakor tudi tvoja volja. Vedi pa, da se nimaš
predrzniti, skušati mojo slabost, zakaj, akoravno služabnik božji,
sem vendar grešen človek. Če imaš pa resnične in resnobne želje
po Bogu, po zveličanju in po naši veri, pa me hočeš osebno vi¬
deti in obiskati, tudi drugi škofje so pri meni in vpričo teh se
sme zgoditi, zakaj tebe same ne pustim pred se. Z Bogom!“

3. Ta odgovor prejemši hiti Pelagija vsa vesela v stano¬
vanje sv. Nona in se mu da oglasiti. Veli jej, da naj gre v
cerkev sv. Julijana, kamor pride tudi sveti Non z drugimi škofi
vred. Ugledavši ga, pade Pelagija na kolena, se oklene njegovih
nog in prosi, s solzami pokore zalitih oči, rekši: „Moj gospod,
posnemaj svojega Gospoda in Učenika, bodi dobrotljiv in milost¬
ljiv, stori me kristjano; brezdno sem hudobije, očisti me z vodo
sv. krsta!“ Škof jej reče vstati in jej prizanesljivo govori, da

17. december: Sv. Pelagija, spokornica.

1107

je v cerkvenih zakonih prepovedano, nekim osebam sveti krst
podeliti, ako ne dajo gotovega poroštva, da bodo zapustile svoje
poprejšnje pregrešno življenje. Te besede zadenejo Pelagijo kakor
na obe strani brušen meč, ker nima drugega poroštva, kakor
svojo srčno žalost in kesanje in pa želje po zveličanju. Zopet
pade škofu k nogam in prah njegovih črevljev poljubivši kliče
iz globočine srca: „ Dajaj torej ti odgovor za mojo dušo, za moje
pogubljenje, ker zatajuješ usmiljenega Boga in se držiš trdih
človeških postav, ako se braniš, očistiti me v svetem krstu in
posvetiti za sveto življenje. Nikakor nimaš deleža pri Bogu,
ako mi ob tej priči ne pomoreš iz mojih hudobij in ne storiš po-
delivši mi sv. krst, da bom nevesta Kristusova in da svojo dušo

Bogu vsemogočnemu darujem. “

Škofe in mašnike, ki so bili pričujoči, je do solz ganilo njeno
srčno kesanje. Iz usmiljenja do nje pošlje antiohijski škof po
prednico diakonis (tako so se imenovale žene, katere so pri de¬
litvi sv. krsta ženskam stregle in so bile za to službo blago¬
slovljene). Diakonisa Romana, neka pobožna vdova, najde greš-
nico Pelagijo pri škofovih nogah ležati in jej daje srčnost, rekoč:

„Vstani, moja hči, daj nad seboj moliti cerkvene zarotitve zoper
hudega duha, in spoznaj svoje grehe!“ Pelagija jej odgovori:
„Ako tudi vse svoje srce preiščem, ne najdem v sebi niti naj¬
manjšega dobrega. Nasproti pa vem, da je število mojih grehov
obilnejše, kakor pesek ob morju. Zaupam pa v tvojega Boga,
da se bode milostno ozrl na me in mi odvzel butaro mojih
grehov." Nato jo škof vpraša po imenu in jo krsti. Tudi za¬
krament sv. birme in presv. Rešnjega Telesa jej podeli. Veliko je
bilo veselje svetega škofa zaradi spreobrnitve te uboge grešnice,
a še večja je bila radost, katere je utripalo srce srečne Pelagije.

Toda peklenska hudoba jej je tri dni hudo prigrevala in jo
po tisočerih skušnjavah zopet skušala zvabiti v svoje mreže.
Ali Pelagija jih vse premaga z znamenjem sv. križa. Črez tri
dni veli spreobrnjenka zaznamovati vse svoje zaklade zlata,
srebra, lepotičja, vsakaterih dragocenosti in oblačil, vse k škofu
zanesti in mu da na voljo, naj ž njimi stori, kar mu drago.
Škof pošlje po oskrbnika Šent-Julijanske cerkve in mu ta obilna
bogastva izroči s poveljem, od njih nič ne porabiti za cerkvene
namene, ampak vse razdeliti sirotam, vdovam in drugim ubožcem,
„da se pregrešno pridobljeno bogastvo po rokah ubogih v bla-
gajnici pravice naloži". Nato Pelagija izpusti vse svoje služabnike
in služabnice iz sužnosti, razdelivši med nje še dokaj velik ostanek

70*

1108 17. december: Sv. Pelagija, spokornica.

svojega drugega premoženja. Črez osem dni po svetem krstu
pa hipoma izgine in nič več je ni bilo videti.

4. Med pobožnimi romarji, ki so za one dobe obiskovali
svete kraje v Jeruzalemu in v njega okolici, so se nekemu mla¬
deniču nežnega obličja in vitke postave silno čudili zaradi nje¬
gove goreče pobožnosti in neizmernega kesanja. Imenoval se je
„Pelagij“, pa nihče ni vedel, niti kdo da je, niti odkod da pride.
Nič več se ne vrne domov, temveč si zgradi na Oljski gori,
kjer je Zveličar bil pričel svoje trpljenje in dokončal svojo zmago,
malo celico z eno samo linico in se zapre v njo, da se pokori.
Na takšno spokorno življenje ga pa ni napotil le kak mimogre-
doči presunek srca, ali kak nedoločni nagon po samoti, ne kaka
prenasičenost po užitku, ampak višje razodenje svete vere, živo
prepričanje, kako ničemurno je vse posvetno, premišljevanje božje
pravičnosti, to mu daje moč, vsega se znebiti, vse zapustiti,
ustavljati se vsakemu trudu in boju. Pač so tujega puščavnika
slišali zjutraj in zvečer s čudnomilim glasom psalme prepevati,
a prav redkoma so ga videli; še prosti zrak, nebeški vzduh, ki
blagoslavljajoč obkroža zemljo, si odrekuje zavoljo pokore. Le
toliko prihaja iz celice, da si nabere zelišč za svojo hrano, ali
pa zajme požirek hladne vode. Tako minejo tri ali štiri leta. —
Tudi Rutina jame pobožnost priganjati, da bi kot romar obiskal
Sveto deželo. Škof Non mu rad usliši pobožno prošnjo, rekši:
„V Jeruzalem prišedši vprašaj po nekem puščavniku Pelagiju.
On že nekaj let ondi v samoti zaprt živi; poišči ga, zakaj on
ti bo z dobrim svetom pomagal, in sporoči mu moj pozdrav v
Gospodu!" Diakon Rutin gre torej v Jeruzalem, opravi ondi
svojo pobožnost in potem še poišče božjega služabnika Pelagija.
Povedd mu namreč, da prebiva na Oljski gori v celici z eno
samo linico. Tja prišedši potrka na okence. Puščavnik —
medlega, upadlega, bledega obličja z globoko vdrtimi očmi — je
odpre in vpraša: „Brat, odkod prideš in kaj bi rad?“ Rutin
odgovori: „Škof Non ti pošilja svoj pozdrav v Gospodu!" Ponižno
se poklonivši puščavnik odgovori: „Priporočam se mu v mo¬
litev; on je v resnici svet mož." Potem nazaj se umaknivši
pripre linico in moli dnevne ure. Rutin gre nazaj v Jeruzalem
in obišče še druge brate po samostanih. Kamor pride, povsod
mu ved6 o puščavniku Pelagiju veliko lepega in dobrega pripo¬
vedovati. Zato ga sklene pred svojim odhodom še enkrat ob¬
iskati, da bi kak lep nauk v izpodbudo od njega slišal. Prišedši
zopet k celici trka, pa nihče se ne oglasi. Čaka in čaka, pa

17. december: Sv, Pelagija, spokornica.

1109

le še zopet potrka; toda vse je tiho. Naposled sam nekoliko
odmakne linico in tu vidi — mrliča na tleh ležati. Rutin hiti
nazaj v mesto in sporoči to prigodbo po nekaterih samostanih.
Bratje se odpravijo v celico in hočejo po .šegi tistih krajev mrtvo
truplo pred pogrebom maziliti in ob tej priliki se razodene, da
je bil dozdevni Pelagij — ženska. Sedaj se Rufinu razjasni vsa
prigodba. Ime „ Pelagij ostra pokora, pozdravilo škofa Nona
mu razvozlajo skrivnost; zdaj spozna zopet nekdanje zale poteze
v obrazu „Bisernice“  iz Antiohije. Hitro se razširi ta
čudovita prigodba povsod. Bogu posvečene matrone in device iz
Jeruzalema, Jerihe in Jordanskega dola pridejo z bakljami in
voščenimi svečama in spremijo s petjem telesne ostanke svete
spokornice Pelagije do groba. To se je zgodilo okoli leta 457.
Cerkev obhaja ta god 8. dan vinotoka.

Obrazuje se kot puščavnica, ki v tesni celici moli.

Oblačilo nedolžnosti in oblačilo pokore.

Za prvih časov krščanstva in dobro do 13. stoletja se je zakra¬
ment sv. krsta delil v posebnih kapelah, sezidanih poleg župnih cerkev.
(Ena takih kapel se še dandanes nahaja v velikovški predmestni
župniji sv. Ruperta.) V te kapele je bila po studencih voda napeljana
in do vode se je šlo po stopnicah. Na spodnji stopnji sta Škot in botei
krščenca trikrat v vodo potopila. Vtapljanje se je godilo v imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha. Brž po delitvi sv. krsta, ko je bil
prišel iz kopeli so krščenca mazilili se sv. knzmo; potem so mu botri
prinesli otiračo’ da seje obrisal, in belo oblačilo, katero je v znamenje
duhovnega veselja skozi osem dni nosil potem je zopet slekel m
skrbno shranil Tudi ta poslednja šega, bela oblačila slačiti, se je slo¬
vesno v cerkvi obhajala. Od te šege ima pri nas prva nedelja po
veliki noči namreč „bela nedelja* svoje ime, ker se je navadno sveti
krst delil veliko in pa binkoštno soboto. \ spomin na to se še dan¬
danes krstna voda blagoslavlja veliko in pa binkoštno soboto. O tem
krstnem obl&čilu pruvi sv. Ciril Jeruzalemski. ,,olekli ste sturu oblri-
čila in novo po duhu oblekli; sedaj morate vedno v belem oblačilu
(nedolžnosti) hoditi “ Belo oblačilo nas torej spominja na veliko milost
sv. krsta ’ v katerem smo bili očiščeni vsakega grešnega madeža in
posvečeni* spominja nas pa tudi na dolžnost, Bogu za to milost vse
življenje hvaležnim biti in zavoljo tega krstno nedolžnost skrbno ohra¬
niti Spominja nas na svatovsko oblačilo posvečujoče milosti božje,
v kateri je naša duša postala hči nebeškega Očeta, sestra Kristusova,
nevesta Svetega Duha, živi tempel in sedež božji, deležnica Sv. Duha.
S tem oblačilom nedolžnosti moramo stopiti pred sodni stol Gospodov,
ako hočemo da nas pustijo na svatovščino nebeškega Jagnjeta. To
belo oblačilo nedolžnosti nas poslednjič spominja na lepoto in svetlobo

1110

18. december: Sv. Vunebald, oznanovavec sv. vere.

poveličanih teles, v kakoršni bodo izvoljenci božji poslednji dan vstali
iz grobov. Ako si torej to oblačilo nedolžnosti doslej ohranil neoma-
dežano, blagor ti; pa skrbi tudi, da do groba zvesto varuješ ta nepre¬
cenljivi zaklad, zakaj v primeri s tem zakladom so vsa druga posvetna
bogastva prazen nič. Neprecenljiv je ta zaklad, ker je s Kristusovo
predrago krvjo pridobljen in ker enkrat zgubljen, se ne da nikoli
več kupiti.

Tudi sv. Pelagija je nosila to oblačilo. Sv. krst jo je umil vseh
grehov in storil njeno dušo ljubljeno nevesto Kristusovo, prebivališče
Sv. Duha. To krstno nedolžnost je ohranila do smrti. Ali kako? —
Z ostro pokoro! Molitev, post in samotnost, zatajevanje in krotenje,
brzdanje počutkov in križanje mesa in njegovega poželjenja bilo je
orodje, s katerim je premagovala hudobnega duha, kadar jo je nazaj
vabil na poprejšnja pregrešna pota. In tako je prinesla obojno oblačilo,
krstne nedolžnosti in pokore pred sodni stol Gospodov ter se sedaj
veseli v nebesih med številom izvoljenih. — Ako te svetnice ne moreš
posnemati, da bi obojno oblačilo prinesel pred sodbo, temveč si po ne¬
sreči omadeževal belo oblačilo nedolžnosti, ali je celo po velikem
grehu izgubil in zapravil, velika, neizrekljivo velika je ta izguba; ali
vendar ti ni še obupati, saj je Kristus ravno grešnikov prišel iskat,
poslan je bil izgubljenim Izraelovim ovcam. Še je eno oblačilo, s ka¬
terim moreš svojo dušo ozaljšati, da bo ugajala sodniku, in to je viš¬
njevo oblačilo pokore. To oblačilo se izpira v solzah žalosti in srčnega
kesanja, lepša z dobrimi deli, ohranja z vednim zatajevanjem in kri¬
žanjem mesa iz ljubezni do Boga, ki si ga razžalil. Ako do smrti
ostaneš stanoviten v pokorjenju in v tem oblačilu prideš pred Gospodov
sodni stol, našel boš milost, kakor Pelagija. V tolažbo spokornikom so
pisane besede: ,.Večje veselje je v nebesih nad enim greš¬
nikom, ki se spokori, kakor nad 99 pravičnimi, ki jim ni
treba pokore."

31 o 1 i t e v.

Prosi za me, o sveta spokornica Pelagija, pri božjem sedežu, da
mi Bog Sveti Duh dodeli pravo, srčno kesanje zavoljo mojih grehov in
resničnega duha pokore! Amen.

18. gruden ali december.

Sv. Vunebald, oznanovavec sv. vere (L 763).

1. Koncem sedmega in začetkom osmega stoletja je na Angli-
čanskem prišlo pri knezih, vladarjih, plemenitaših, pri duhovnikih
in ljudstvu močno v navado, da so v celih trumah romali v
Galijo in Italijo, zlasti v Rim h groboma sv. apostolov Petra in
Pavla. Med plemenitaši, ki so 1. 721 obiskali znamenite kraje


18. december: Sv. Vunebald, oznanovavec sv. vere. 1111

po teh deželah, bil je tudi anglo-saksonski kralj Rihard, sorodnik
sv. Bonifacija, se svojima sinovoma, z 19 letnim Vunebaldom in
nekoliko starejšim Vilibaldom. Prišedši v Luko zboli Rihard in
zveličansko umrje. Ljubezen do Jezusa, katere mu je gorelo
srce, je bil vdihnil tudi svojima sinovoma in svoji hčeri Val¬
burgi. Vse tri šteje sv. cerkev med svetnike. Tudi Rihardova
zakonska žena je bila jako pobožna ; bila je sestra sv. Bonifacija.
Ko sta bila očeta sprevedla k večnemu počitku, romata Vilibald
in Vunebald dalje proti Rimu. Opravivši svojo molitev na gro¬
bovih sv. apostolov ostane Vunebald zaradi bolehnosti v Rimu,
Vilibald pa roma dalje v jutrove kraje, v Sveto deželo.

V Rimu obide Vunebalda veselje, duhovniški stan si izvoliti.
Prejemši manjše blagoslove se posveti Jezusu. Črez nekaj časa
se vrne nazaj na Angleško. Veliko veselje napravi svoji materi
in sestri Valburgi, da ga zopet vidite; toda ne ostane dolgo pri
njiju. Zopet ga mika nazaj v Rim, da se v tem mestu mu¬
čencev posveti samostanskemu življenju. Več sorodnikov in pri¬
jateljev ga spremi tja. Ze je bil okusil sladkost samostanskega
življenja, ko v Rim pride njegov ujec, sv. Bonifacij. Ta ga po¬
išče in pregovori, da gre ž njim na Nemško, v Turingijo, on-
dotnemu poganskemu ljudstvu sveto evangelije oznanovat. Še-le
v Turingiji prejme sveto mašnikovo posvečevanje in precej ga
Bonifacij postavi kot čuječega pastirja črez sedmero krščanskih
občin. Neutrudljivo oznanuje besedo božjo, potrjuje jo pa z naj¬
lepšim svojim zgledom. Novo življenje se prebudi po vseh teh
občinah in sv. vera požene globoke korenine v srcih prebivavcev.
Ko je nekaj let tukaj uspešno deloval, zve, da je njegov brat
Vilibald v Ajhstetu za škofa povzdignjen. Vsled tega se preseli
v bratovo škofijo. Brat mu svetuje, naj gre v Hajdenhajmske
gozde, kjer so le divje zveri tulile in so še lovci malokaterikrat
prišli vanje. Tja ga spremlja več pobožnih, mož, vnetih enake
ljubezni do samote in za razširjanje sv. evangelija. Ondi posekajo
nekoliko dreves ter si zgradijo iz njih male celice in cerkvico.
V okolici okopljejo zemljo z motikami in jo posejejo z žitom, da
se imajo s čim živiti. Kmalu nastane samostan, polagoma ga
naselijo pobožni možje. Zgled teh mož ima na vso okolico naj¬
večji vpliv. Radi poslušajo prebivavci njihove pridige, obiskujejo
njih cerkvico, še odpovedujejo poganskim vražam in postajajo
pobožni kristjani. Vunebaldu in njegovim tovarišem godi se sicer
s prvega trdo in trpeti jim je marsikatero pomanjkanje. S časom
prihajajo obilnejša darila, ki jih pa Vunebald ima za zakladnico

1112

18. december: Sv. Vunebald, oznanovavec sv. vere.

božjo in za delež ubožcev. Za ta namen porablja jih tudi zvesto.
Tako nastane Hajdenhajmska opatija, čije prvi opat je bil sveti
Vunebald. Medtem pokliče sveti škof Vilibald po materini smrti
svojo sestro Valburgo k sebi, da bi mu še ona pomagala sveto
vero razširjati in utrjevati. S 30 devicami pride Valburga srečno
k svojemu bratu Vilibaldu. Ko so si bili dopovedali, kaj je
eden kakor drugi doživel v tem času, želi Valburga videti tudi
svojega drugega brata Vunebalda. Bil je tedaj še v Turingiji.
Gre zatorej k njemu ter mu razodene svoj namen, da bi rada
s svojimi tovarišicami Gospodu služila proč od sveta v samo¬
stanski tihoti. Vunebald jej izpolni to željo in postavi samostan,
ki je bil blagovit vsej okolici. Ko se pa Vunebald naseli v
Hajdenhajmu, gre Valburga ž njim, da bi še v tisti pokrajini
zavetišče pripravila devicam, ki hote ubežati nevarnostim sveta in
v neomadežani čistosti Gospodu služiti. Na njeno prošnjo postavi
Vunebald drug samostan, ki mu je bila njegova sestra vodnica.

2. Dušne in telesne dobrote, ki so tedaj od obeh hajden-
hajmskih samostanov dohajale v vraže ali neverstvo pregreznje-
nemu ljudstvu, moremo prav preceniti samo, ako pomislimo, da
so bili samostani za one dobe prava semenišča krščanske vere,
učilnice ved in umetnosti, zatišja in zavetja čednosti in nedolžnosti,
prebivališča usmiljenja za ubožce in bolnike. ■—■ Iz samostanov
so prihajali oznanovavci sv. vere, da so Kristusov križ zasadili
v onih krajih, kjer je duh teme in laži srca uklepal v sponah
ostudnega malikovavstva. Zgledi menihov po samostanih in njih
plamteče besede so prestvarjale vse življenje in obnašanje v
mnogotere hudobije pogreznjenih poganov. Menihi so surove, še
čisto neotesane pogane po nemških pokrajinah prvi poučevali v
potrebnih vednostih in znanostih. Menihi so ohranili vednosti in
umetnosti starega sveta in se urili v mnogoterih umetnostih
podobarstva, slikarstva in stavbarstva. Menihi so celino orali v
pokrajinah, kjer so se bili naselili; zemljo so obdelovali in ljudstvo
učili kmetijstva, ki je bilo prej le za lov in vojsko vajeno. Pod
samostanskim krovom je dobival popotnik varstvo, hrano in pre¬
nočišče, bolnik tolažbo, postrežbo in zdravje; grešnik, od božje
milosti zadet, spravo z Bogom in mir srca. Brez samostanov
ne bi bili sveti oznanovavci Bonifacij, Vilibrord in Vilibald
mogli za tedanjih časov tako blagonosno delovati za božje
kraljestvo in sveto cerkev, kakor so delovali. Menihi so bili
teh mož zvesti pomočniki, a tudi oni sami so vzrastli iz samo¬
stanskih redov.

18. december: Sv. Vunebald, oznanovavec sv. vere.

1113

Tako je torej tudi sveti Vunebald s svojo sestro Valburgo
ustanovivši samostana v Hajdenhajmu storil neizrekljivo veliko
dobrega. Neutrudno so on in njegovi tovariši spreobračali ne¬
vernike, večkrat je bilo celo njegovo življenje v nevarnosti.
Neka pobožna nuna iz samostana sv. Valburge, ki ga je poznala
in popisala njegovo življenje, pravi o njem: „Mož božji se ni
dal motiti in odvrniti od pota, po katerem je hodil, ni ga ugnalo
niti žuganje hudobnih ljudi, niti sladke besede prilizunov. Vedno
nepremakljiv v veri v Gospoda ni odnehal, ljudstvo s svojimi
pridigami odvračati od nespameti malikovavstva. Daleč na okoli
je sejal svete nauke med ljudstva, in veliko število izmed njih
je napotil, služiti pravemu Bogu. Po kačje razumen in po
golobje preprost je z živimi in ostrimi besedami bičal zapeljivce,
a v posvaritvah ni nikdar pozabljal na krotkost. Zoper srdite
napade hudobnega duha oboroževal se je po apostolovih besedah
s škitom vere, z oklepom pravičnosti, s sulico božje besede, z
mečem zatajevanja, in se noč in dan bojeval zoper satanove zvi¬
jačnosti s puščicami krščanskih čednosti. Noč in dan je pre¬
mišljeval sv. pismo in je svoje ogovore tako uravnaval, da so ga
poslušavci lahko umeli. Vsem je bil vse; sočuten stiskanim, poln
srčnega usmiljenja do ubogih ljudi in ves miloben vsem, ki so
poslušali njegov glas. Z ljubeznijo si je pridobival srca, zakaj
pisano je, da le oni, ki ljubi, najde blagovoljno uho in pri¬
pravljena srca."

3. Po mnogih težavnih misijonskih potih v bavarske okrajine
in po ostrem pokorjenju izpodkopal si je Vunebald svoje rahlo
zdravje. Slaboten je bil še vsled mnogoterih bolezni, ki jih je
bil prenašal kar najbolj potrpežljivo in vdano. Dasiravno že
ves oslabel, napoti se vendar v Fuldsko opatijo, da bi se ondi
tolažil občujoč s sv. Bonifacijem in njegovimi tovariši. Toda v
tem samostanu nevarno bolan obleži cele tri tedne. Ljubezniva
postrežba ondi ga vendar zopet toliko spravi na noge, da more
domov iti; obupajo pa, da bi mogel še kdaj ozdraveti. Čuti tudi
sam, da mu je zdravje vse razhrebano in njegova edina želja je,
da bi smel svoje dni dokončati na grobu ustanovnika svojega
reda, sv. Benedikta, na Kasinski gori. Toda njegovi samostanski
bratje se ustavijo tej želji in ga s solzami prosijo tako dolgo,
dokler se ne odloči pri njih ostati. Vendar odsihdob ne more
več v cerkvi maševati, ampak v kapelici poleg svoje Staniče
opravlja sv. daritev. Na smrtni postelji obišče ga še njegov brat
Vilibald. Radujeta se med seboj ves dan v molitvah in pobožnih

1114

18. december: Sv. Vunebald, oznanovavec sv. vere.

pogovorih. Drugi dan hoče še enkrat videti vse svoje tovariše.
Ihteče brate okrog postelje nagovori tako-le: „ Sinovi in bratje
moji! Ravnajte svoje življenje in vse svoje dejanje vedno po
božji volji. Ohranite vseskozi ljubezen med seboj in pravo kato¬
liško vero. Ne prelomite nikdar samostanske krotitve. kakor
smo jo vam predpisali in učili in kakor ste Bogu obečali. Od¬
puščam vam vsako človeško slabost, ki ste jo se zanemarjenjem
v besedi ali dejanju, ali zavoljo pozabljivosti zadolžili pod mojo
pokorščino.. Kar sem pa jaz se pregrešil v besedah ali dejanju
ali v čem drugem, odpustite mi vi. Tako ostanite Bogu pripo¬
ročeni ; ohranite mir med seboj in pustite me z Gospodom sprav¬
ljenega nastopiti določeni pot iz tega sveta. Bliža se mi ura
ločitve, ko bo moja duša zapustila ječo tega življenja, da hiti
tja po plačilo za boj in k počitku od težav po dobrotljivi pomoči
nebeškega Očeta, kakor nam je obečal s svojo besedo. “ Nato
obrne svoje vdrte oči proti nebesom in vzdihnivši: „Oče, v tvoje
roke izročim svojo dušo D zaspi sladko v Gospodu 18. dan
grudna leta 763. Obžalovali so ga njegovi menihi in objoko¬
vala ga njegov brat Vilibald in sestra Valburga. — Tako je
umrl knezovič Vunebald kot ubog menih, zamenivši posvetno
krono za krono nebeško; njegov spomin je blagrovan, akoravno
so verski novotarji razdejali samostan, kjer je nekdaj živel in
toliko dobrega storil. Okoli šestnajst let po njegovi smrti drl
sveti Vilibald njegovo še popolnoma nestrohnelo truplo vzdigniti
in je v bogato ozaljšano grobnico ali rakev položiti, kjer je
veliko bolnikov našlo ozdravljenja.

Obrazuje se v benediktinski halji s škofovo palico v roki.

„2unaj cerkve ni zveličanja!“

Zelo so se trudili apostoli in vsi njihovi nasledniki, da so sveto
vero v Kristusa razširili po vsem svetu. K temu trudapolnemu poklicu
jih je gotovo gnalo trdno prepričanje, da brez vere ne moremo Bogu
ugajati, da zunaj cerkve ni zveličanja.

To pravilo ni samo resnično, ampak je še celo uk naše sv. vere.
Včm, da sovražniki sv. cerkve, kadar zaslišijo te besede, kričč, kako
da je cerkev nestrpna in neusmiljena. Vem pa tudi, da to kričanje
najmanj zadeva pravo katoliško cerkev, ker kriče, ne da bi prav spo¬
znali, kar izpodbijajo. Zato je neki pridigar (o. Ravinjan) Parižanom
prav očital, rekši: „Naši verski nauki učijo se sploh tako malo in
slabo, umevajo tako napačno in se po napadih tako kvarijo; v resnici
se nahaja v verskih rečeh in v krščanstvu tolika nevednost celo med
takimi, ki si kaj domišljujejo na svojo vednost in na svoje uke, da je

18. december: Sv. Vunebald, oznanovavec sv. vere.

1115

stara, preprosta, katoliška resnica mnogim — razodetje,
nova iznajdba." Tako se tudi le zavoljo nevednosti zadirajo v
verski nauk, da zunaj cerkve ni zveličanja. Jasen pa je ta nauk,
ako brez strasti premišljamo to-le:

Človeku cilj in konec je večno življenje. Te resnice smo se na¬
učili v materinem naročju. Ta svoj cilj in konec pa moremo doseči le
po enem  potu, po tistem namreč, ki ga nam je odkazala božja naj¬
višja volja. Ako bi kdo hotel ta svoj namen doseči po drugem potu,
reklo bi se to, da hoče biti modrejši, nego Bog sam, reklo bi se, da
tak hoče zaiti in se pogubiti. Ta verska resnica se opira a)  na sv.
pismo, b)  na ustno izročilo in c)  na zdravo pamet.

a)  Tako je rekel sv. Peter poglavarjem ljudstva in starejšinam:
,,V nikomur drugem ni zveličanja. Zakaj nobeno drugo
ime pod nebom ni dano ljudem, v katerem bi se mogli
zveličati."  (Ap. dej. 4, 12.) Ni ga torej zveličanja, razen v tisti
veri, ki nosi Kristusovo ime, hrani njegovega duha, njegove nauke in
njegove zapovedi. Ta vera pa je krščanstvo ali sveta cerkev, ki so jo
apostoli razširili poleg povelja Kristusovega: »Pojdite in učite
vse narode ... Kdor veruje in se d d krstiti, bo zveličan,
kdor pa ne veruje, bo pogubljen."  Zveličanje je torej v Kri¬
stusovi cerkvi in le v njej edini. Razen tega sv. apostol Pavel pri¬
merja sveto cerkev s hišo, mestom, kraljestvom, ovčjakom, človeškim
telesom. Kdor se pa ne šteje niti k tej hiši, niti k temu kraljestvu,
niti k temu ovčjaku, ali more zahtevati le katero teh pravic, ki je
imajo domačini? Ali more ločen ud še imeti delež pri življenju
telesa? A vendar je taka z vsemi tistimi, ki so zunaj cerkve; oni
nimajo nikakoršnega deleža pri njenih dobrotah.

b)  S temi besedami sv. pisma se ujema nauk^ ustnega izro¬
čila.  Tu navedem le nekatere izreke, kako spričujejo sv. očetje, ki
jih novoverci 16. stoletja sami priznavajo in časte. — Sveti Ignacij,
učenec sv. Petra in sv. Janeza, piše občini v Filadelfiji: »Kdorkoli
gre s stranko krivovercev zoper cerkve, ne bo imel de¬
leža pri nebeškemu kraljestvu."  Sv. Irenej, veliki škof lionski,
pravi: »Gospod bo sodil vse tiste, ki so zunaj cerkve."
Sv. Ciprijan pa piše tako-le: »Oni, ki zapusti cerkev Jezusa
Kristusa, tudi ne bo dosegel po Kristusu obečanega pla¬
čila. Tujec je, neposvečenec, sovražnik. Nikakor ne
more imeti Boga za Očeta, kdor cerkve nima za mater."
In v pismu do Antonijana pravi: »da razkolnikom še muče-
ništvo nič ne more hasniti."  — Ravno te misli je sv. Avguštin:
»Samo katoliška cerkev je telo-Jezusa Kristusa. Kristus
pa je njena glava in njen Zveličar. Razen tega telesa
ne oživlja nikogar Sveti Duh, in kdor je zunaj cerkve,
nima zatorej Svetega Duha."  Zopet drugod piše: »Kdor zun a j
cerkve živi, ne pripada k številu njenih otrok, in ker
se brani cerkev za mater imeti, Boga ne bode imel za
Očeta?"  Najdoločneje pa govori sv. Fulgencij, namreč: »Verujte
za gotovo in kar nič ne dvomite: ne le pogani, ampak
tudi judje, krivoverci in razkolniki, ki zunaj katoliške

1116

18. december: Sv. Vunebald, oznanovavec sv. vere.

cerkve umrjejo, bodo večnemu ognju izdani.“  Seveda je
pripomniti k tem izrekom, da imajo cerkveni učeniki take v mislih,
ki so ve doma  in po svoji krivdi zunaj cerkve; zakaj oni, ki so ne-
vedoma in brez krivde v zmoti, morejo po duhu biti udje sv. cerkve,
če so dobre volje, vse storiti, kar Bog od njih zahteva. Nauk cerkvenih
učenikov je pa tudi naš nauk, ko pravimo: „Zunaj cerkve ni
zveličanja.**  Da pa naši nasprotniki zametujejo to versko resnico,
prihaja odtod, ker pripisujejo zveličanje vsaki veri ali vsaj vsem
krščanskim razcepljencem, kakor da so nebeška vrata odprta vsem na
stežaj, da le v Kristusa verujejo in so krščeni.

c)  Zoper to se poslednjič ustavlja zdrava pamet.  Sveti Pavel
vpraša Korinčane: „ J e li Kristus razdeljen? 1 *  Kristus je hotel,
da naj bo edinost v vsem posebno znamenje njegove cerkve, da naj
bi bile njegove ovce le ena čreda pod enim pastirjem. — Kako naj
bi on bil potem resnični, četudi nevidni poglavar vseh teh tisoč družb,
verskih resnic, božjih služb in njih vodnikov? Kako naj bi v nebesih
po enaki meri odobraval vse verske postave, naj pridejo s Pruskega
ali Angleškega, od rimskega papeža ali od ruskega cesarja, ali naj jih
je izdal luteranski konzistorij ali kal vinski zbor? Jezus Kristus,
večna pravičnost, naj bi dal enako častito krono tistim, ki učč, da je
on Bog, kakor tistim, ki ga taje in preklinjajo? — tistim, ki njegovo
pričujočnost v presv. zakramentu molijo in onim, ki jo zaničujejo? —
tistim, ki verujejo, da so sv. zakramenti od njega postavljeni in tistim,
ki jih zametujejo? Z malo besedami: Jezusu Kristusu, sami resnici in
svetosti, naj bi bilo po volji, da ga družijo z vsemi nerednostmi, bfez-
božnostmi, razuzdanostmi in sanjarijami, ki so jih pod krilom pravo-
verstva spravili na dan. On naj bi njihovim začetnikom in privr¬
žencem pripravil mesta ob svoji desnici v nebesih, v katera nič ne¬
čistega ne more priti! Kako se ti in enaki razsodki ujemajo z zdravo
pametjo? Ampak zdrava pamet govoii: „Resnica more biti le ena,
vse drugo, kar nasprotuje resnici, je laž in zmota! Ravno tako more
prava cerkev Kristusova na zemlji biti le ena, vse druge, ki so se
odcepile od nje, učč laži in zmote; zatorej je zveličanje tudi le v
pravi cerkvi Kristusovi, drugod pa ga ni nikoli in nikjer. Zato je
dolžnost vsakogar, pristopiti v pravo cerkev Kristusovo, ki je rimska
katoliška cerkev, da se otme večnega pogubljenja.

Molitev

Dodeli mi, o Bog, po priprošnji vseh zveličanih oznanovavcev
sv. vere, da, kakor si me po svojem neskončnem usmiljenju v svetem
krstu sprejel v svojo pravo cerkev, me po svoji neizmerni milosti v
njej k zveličanju pripelješ! Amen.

19. december: Sv. Timotej in sv. Mavra.

1117

19. gruden ali december.

Sv. Timotej in njegova zakonska žena sv.
Mavra, mučenca (1. 305).

1. Timotej, kar se pravi „bogaboječirodil se je v trgu
Perape v egiptovski Tebajdi. Po pravici je imel ime „boga-
boječizakaj strah božji, ki so mu ga pobožni stariši bili že z
mladega vcepili v srce, vodil ga je vse žive dni. Pod obrambo
t,e lepe čednosti preživi svoja mlada leta v čistosti in nedolžnosti.
Vera v Jezusa in ljubezen do njega, ki se je je bil navzel že na
materinih prsih, mu je največji zaklad, sv. pismo brati in pre¬
mišljevati pa mu je največje veselje. Zavoljo tega ga škof izvoli
za čitatelja. Čitatelji so imeli opravilo in dolžnost, ljudstvu v
cerkvi brati liste in dejanja mučencev in te svete knjige zvesto
shranjevati. Kot čitatelj je vsem vernikom bil s svojim izpodbudnim
življenjem najlepši zgled, in njegova gorečnost za razširjanje sv.
evangelija ga je seznanila celo poganom.

Poročen je bil še-le tri tedne s 17 letno pobožno devico,
Mavro po imenu, ko ga pokliče cesarjev namestnik pred se.
Cesar Dioklecijan je namreč sprožil kruto preganjanje kristjanov.
V vsem rimskem cesarstvu se ima krščansko ime zatreti. Timotej
je bil znan kot zvest kristjan, zategadelj ga je deželni oblastnik
pozval, naj bi Jezusa zatajil. Srčno mu Timotej odgovori, da
tega ne bo storil nikoli. Nato mu oblastnik zapove, svete bukve
izdati. Timotej mu lepo odgovori: „Krščanske bukve so moji
ljubi otroci. Ali ne bi bil divjak, ako bi svoje otroke morivcem
dal v roke?“ Razkačen zaradi tega odgovora veli trinog, da
svetemu spričevavcu razbeljeno železo vtaknejo v ušesa. Neiz¬
rekljive so bile bolečine, a Timotej ne omahuje, temveč na glas
hvali Boga. To še bolj raztogoti oblastnika, da ga veli na steber
obesiti, mu kamen na vrat navezati in klin v usta vtakniti, da
ne bi mogel več hvaliti Boga kristjanov. Med tem trpljenjem
sporočijo oblastniku, da je Timotej še-le tri tedne poročen z
mlado žensko, ki jo srčno ljubi. Takoj pride trinogu na misel,
to mlado žensko k sebi poklicati, da bi po njej moža pregovoril
k izdaji. Mavra pride. Oblastnik jo vzame na stran ter s pre-
tenjem tišči vanjo, naj svojega moža na to pripravi, da vsaj na
videz daruje malikom. Če ga k temu pridobi, bo prost, sicer
pa ga čaka najgrozovitejša smrt. Mavra vsa trepeče zaradi tega,

1118

19. december: Sv. Timotej in sv. Mavra.

kar je slišala; trpljenje moža, ki ga prisrčno ljubi, jo vso pre¬
vzame ter jej učini najhujše bolečine. Strah, po taki grozoviti
smrti ga izgubiti, jo omami vso, da se da pregovoriti. Timoteja
odvežejo od stebra in mu potegnejo klin iz ust, da more s svojo
ženo govoriti. Ta ga pa v resnici skuša nakloniti, da bi storil
po oblastnikovi volji.

2. Kako zelo pa se prestraši Timotej nad tem obnašanjem
svoje žene! Ljubi jo sicer črez vse in odkritosrčno; vendar še
bolj, kakor njo in vse, ljubi pa svojega Zveličarja Jezusa Kri¬
stusa. Poln svete jeze jej reče: „Kako, Mavra, ali si kristjana
in krščanska žena, ali poganka? Ali je to govorjenje človeka,
ki je bil v krščanski veri izrejen? Veliko bolj bi mi imela pri¬
govarjati, da naj srčno trpim in stanoviten ostanem do konca,
sedaj pa me hočeš še nakloniti da bi izdal Kristusa? Ali naj mar
za kratko življenje na tem svetu zapravim večno zveličanje v
nebesih? Ali je vredno, da bi se zaradi trpljenja, ki hitro mine,
lahkomiselno pogreznil v večno peklensko trpljenje?“ Moč teh
s sveto resnobo izgovorjenih besed ženo v srcu pretrese tako,
da pade svojemu možu pred noge in polna kesanja zaradi svoje
nezvestobe do Zveličarja reče: „0 moj Timotej, kaj naj storim,
da se spokorim za storjeno pregreho?“ „Idi k oblastniku“, jej

reče, „in povej mu, da si pripravljena, ne svojega moža naklo¬
niti k zatajitvi svete vere, marveč sama ž njim zavoljo tega vse
muke trpeti. “ Mavra omahuje, ni še naravne ljubezni do moža
premagala z nadnaravno krščansko ljubeznijo. Zavzemši se nad
moževim zatajevanjem, pravi: „0h, jaz sem še mlada, štejem
še-le 17 let, slaba sem še po naravi. Ne upam si, trinogu pred
oči stopiti, še veliko manj hude muke pretrpeti. “ Timotej pa,
pripravljen Zveličarju vse darovati, reče jej: „Mavra, spominjaj
se na Felicito in njene sedmere sinove, o katerih si slišala, spo¬
minjaj se nežnih devic Neže in Cecilije, o katerih si brala! Ali
so bile te močnejše od tebe? In vendar so svojo kri prelile za
Jezusa; ti pa se bojiš, ravno to storiti? Glej, krona ti miga;
te li Kristus ne bo krepčal v boju? Kmalu bova ž njim zdru¬
žena na večno. “ To izgovorivši poklekne in moli in med mo¬
litvijo čuti Marva, da jej izginja ves strah. Da, vzbude se jej
celo v srcu goreče želje, za Kristusa s svojim možem umreti.
Brez odloga gre k oblastniku. Srčno mu razodene, da noče
svojega moža za izdajavca storiti, ampak da je tudi ona pri¬
pravljena, za svojo sveto vero dati kri in življenje. Deželni
oblastnik vidi, da se je varal v svojih namerah. Jeze se peneč

19. december: Sv. Timotej in sv. Mavra.

1119

ukaže mladi ženi glavo in obličje razkriti in jej vse lase populiti.
S tem še ne zadovoljen, ukaže jej prste odrezati in jo vreči v
kotel, z vrelim kropom napolnjen. Pa Bog jo po čudežu živo
ohrani. Zopet jo da oblastnik z gorečo smolo in žveplom mučiti.
Naposled da trinog povelje, moža in njo na križ pribiti, in sicer
tako, da bi se na križu viseča drug dragega gledala ter si tako
povečala trpljenje. Ali ravno ta razsodba jima je v največjo
tolažbo. Sodba se dovrši, oba visita na križu. Grozovito je
njuno trpljenje, a oba se osrčujeta najprej z besedami, ko pa od
slabosti in bolečin nič več govoriti ne moreta, z nasprotnimi
pogledi k stanovitnosti in zaupanju v Jezusa. Tako visita na
križu, dokler kakor Jezus z nagnjenima glavama svoji duši ne
izdihneta. Bilo je 19. dan grudna 1. 305, ko gresta Timotej in
Mavra združena v večni ljubezni na ženitnino nebeškega ženina.

Obrazujeta se, kako pod pazduho se držeča križ objemata.

Y greh ne svetuj nikoli!

Mavra je svojemu možu svetovala v velik greh, ko mu je prigo¬
varjala, naj vsaj na videz daruje malikom. Ni pomislila, da moramo
svojo vero spoznati odkritosrčno in očitno in bati se celo navideznega
zatajevanja sv. vere, Timotej je pa tudi prav odgovoril na ta svet.

Enake skušnjave v greh po hudobnih svetih pa tudi sedaj niso
nič kaj nenavadnega. Bodi Bogu potoženo, da nekaterim kristjanom
ni nič za to, ako svojemu bližnjemu dajo njegovi duši na škodo kak
hudoben svet, zlasti če je v kaki zadregi, ali če se more kaki nesreči
ogniti, kako škodo odvrniti, si kak dobiček pridobiti. Tudi ne manjka
goljufov, ki nasvetujejo raznih nedovoljenih pripomočkov, hoteč kako
bolezen ozdraviti, zakopane zaklade vzdigniti itd. Drugi svetujejo v
krivične pravde in tožbe, goljufijo svojega bližnjega pri kupčijah in
menjavah. Matere svetujejo svojim hčeram grešno znanje, da bi jih
od hiše oddale. Posli med seboj si dajejo hudobne svete v nezvestobo,
lenobo, da bi se sami odškodovali za to, kar so trpeli; brezvestne
ženske svetujejo dekletom, kako sramoti po grehu uiti, da postanejo
morivke. Tako zavodi prijatelj prijatelja, sosed soseda s hudobnim
svetom v greh, pa še misli, ker sam ni storil te hudobije, da je brez
greha, ker ne preudari, da se tudi tujih grehov more udeležiti, če daje
priložnost k njim, in da je Jezus strašno gorje zapretil tistim, ki po¬
hujšanje dajejo svojemu bližnjemu, ali ga kakor si bodi v greh za¬
vajajo.' Sicer pa se ta greh hudobnega sveta pogostoma kaznuje nad
človekom, ki ga da, kakor pravi sv. pismo: „Svet hudobnega bo
njega samega  vrgel.“ (Job 18, 7.) „Kdor krivico govori,
ne more biti skrit, in sodba kaznovanja ga ne bo zgre¬
šila." (Modr. 1, 8.) „Hudobni svet pade na tega nazaj, ki ga
d h, in ne bo vedel, odkod to pride."  (Sir. 27, 30.) Ahitofel,
ki je Absalonu svetoval nesramno pregreho, je kmalu potem propadel

1120

20. december: Sv. Peter Klaver.

v neko otožnost ter se obesil. Jezabelo, na čije svet je Ahab ne¬
dolžnega Nabota velel kamenjati, so vrgli skozi okno dol iz palače,
konji so jo poteptali in psi požrli. Kajfa, ki je svetoval, da naj bo
Jezus križan, je bil pozneje odstavljen od velikega duhovništva in
hudoba ga je tako trpinčila, da si je sam vzel življenje. Neki kalvinec
na Angleškem, Perin po imenu, je se svojim svetom pri gosposki
dognal, da so kamen z oltarja, na katerem so katoliški duhovniki sv.
mašo opravljali, za očitno morišče porabili. Ali glej, ravno on je bil
prvi, ki je bil zavoljo svojih hudobij na tem kamenu ob glavo dejan.
Tako je po posebni kazni božji hudobni svet, ki ga je bil dal, padel
nazaj na njega samega.

Varuj se torej v greh svetovati. Dobro preudari, preden komu
kaj svetuješ, če ni tvoj svet bližnjemu v pogubo in da tvoje duše ne
potegne še s seboj. Ne slušaj pa tudi nikdar hudobnega svčta, spo¬
minjajoč se besede sv. pisma: „Moj sin, ako te grešniki vabijo,
ne vdaj se jim. Ne hodi ž njimi, zdrži svojo nogo od nji¬
hovih potov; zakaj njih noge v hudo teko in oni hi tč kri
prelivat!"  (Preg. 1, 10. 15. 16.)

Molitev.

Dobrotljivi Gospod Jezus Kristus, pomagaj mi brzdati jezik, da
ga ne rabim nikdar za kak hudoben svet, ki bi bil meni in mojemu
bližnjemu v pogubo. Amen.

20. gruden ali december.

Sveti Peter Klaver iz Jezusove družbe,
apostol zamorcev (L 1654).

Eden največjih junakov krščanske ljubezni do bližnjega,
ki jih ima katoliška cerkev, je sv. Peter Klaver.  O njem se
lahko reče, da je bil mučenec ljubezni,  in njegova ljubezen
do stiskanih zamorskih sužnjev mu je pridobila častni priimek
apostola zamorcev.

1. Rodil se je 1. 1581 v Verdu, trgu na Španskem, pleme¬
nitim in resnično pobožnim starišem. Že z mladega je nastopil
pot kreposti in te poti ni zapustil vse svoje žive dni. Stariši
ga odločijo za duhovniški stan, ker je imel veliko nagnjenja do
tega stanu. Zato ga dajo v Barcelono k oo. jezuitom v šolo.
Odlikoval se je med drugimi učenci z učenostjo in čednostmi.
Stopil je potem v Jezusov red. Takoj kot novinec se je za
trdno odločil, da hoče ves čas v redu stanovitno moliti, rad

20. december: Sv. Peter Klaver.

1121

delati, nalašč iskati najnižjih in najtežavnejših opravil, svoje telo
in počutke brzdati, proti vsem prijazen biti, svoje predstojnike
na migljaj slušati, tovarišem goreče streči. Tega ukrepa, ki si
ga je bil z neizbrisljivimi črkami zapisal v srce, se je tudi držal
zvesto do poslednjega izdihljaja.

Opustivši popis njegovega življenja kot novinca v Taragoni,
na otoku Majorki in v Barceloni, naj precej omenim, da je želel
srčno, po zgledu sv. Frančiška Ksaverija, v Indijo priti, tam
ubogim divjakom Jezusovo ime oznanovati in njih duše pogub¬
ljenja reševati. Vselej ga je srce bolelo, kadar si je domislil,
da največji del sveta ne pozna ljubega Boga, ker ni duhovnikov,
ki bi oznanovali njegovo ime. Misel, da se v Indiji toliko duš
pogublja, ker grešajo pomoči, mu ne da pokoja. Sam v sebi
čuti, da je od Boga v to poklican, za nje svoje življenje daro¬
vati; zato ne jenja moledovati pri predstojnikih, dokler mu ne
dovolijo, da sme v Indijo iti za misijonarja. Pismo svojega
višjega, ki mu je dal to dovoljenje, je neprenehoma poljuboval
in je hranil vse svoje žive dni. V goreči svoji zahvali za to
milost daruje Bogu vsa dela, trpljenja, svojo kri in sebe vsega
za zveličanje duš, ki mu imajo kedaj biti izročene. Bog do¬
padljivo sprejme to daritev svojega služabnika ter mu pomaga,
jo dokončati. Brez pomude gre v Sevili na ladjo. Še od svojih
starišev se ne poslovi, da bi Bogu izročil mal dar tudi s tem,
ko si odreče to otročje veselje. Pred odhodom bi imel prejeti
mašnikovo posvečevanje, a čuti se te časti še nevrednega ter
prosi, naj se mu odloži na drug čas. Na ladji med dolgo vožnjo
streže bolnikom, uči mornarje in druge popotnike krščanskega
nauka in ž njimi moli sv. rožni venec. Nobeden se ne predrzne
vpričo njega kako nespodobno besedo reči, vsi ga imajo za
svojega variha.

Po srečni vožnji se Klaver pripelja v Kartageno. Ves vesel
poljubi zemljo, ki jo ima kmalu s svojim potom močiti, in s sol¬
zami zahvaljuje Boga, da ga je napotil v kraj, kjer bo mogel
njemu na čast prav veliko delati in trpeti. Kartagena je eno
največjih mest v južni Ameriki, a tolika je vročina, tako po¬
gosten dež, tako nezdrav zrak, pikanje nekih komarjev, moskitov
imenovanih, tako zbadljivo in toliko druge golazni, da tujce tja
zvabi samo hlepenje po zlatu. Vendar je bilo tedaj to mesto
shajališče mnogih narodov; zlato in srebro so kupičili ondi in
množice zamorcev so dovažali tja, da so kupčevali ž njimi kakor
z blagom. Te uboge zamorce so po Afriki ali ugrabljali ali pri-

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 71

1122

20. december: Sv. Peter Klaver.

kupčevali, jih nalagali v ladje in prevažali v Ameriko, kjer so
jih za sužnje prodajali. Bili so pogani, surovi, brez vse omike
in grozno zaničevani. Njih stan je hil najžalostnejši na tem
svetu. Ob najbornejši hrani so morali opravljati najtežja dela;
za najmanjši pregrešek so jih pretepali z biči, v bolezni pa so
bili skoraj čisto zapuščeni. Njih kruti gospodarji so se malo
zmenili za njihove duše in ž njimi ravnali grše, kakor z živino.
Vse, kar so storili za nje, bilo je edino to, da so jim ukazovali
pokristjaniti se. Prejeli so sv. krst, pa ostali brez vsega pouka;
zatorej so bili le po imenu kristjani. Bilo jih je mnogo izmed
njih v železju; spavali so na golih tleh ali k večjemu na otepu
slame, njih stanovališča so bila po zagradiščih in po noči za¬
klenjena, da niso mogli pobegniti. Njihovi nadzorovavci so bili
ob enem njih trinogi, ki so jih po nečloveško trpinčili.

2. Tem ubogim zamorcem na blagor je Bog bil namenil
Petra Klavra. Naseli se revno v hiši oo. jezuitov, ki so živeli
zgolj ob miloščini, potem se pripravi na mašnikovo posvečenje.
Prešinjen z darovi Sv. Duha in ves goreč za božjo čast prične
z božjo pomočjo svoja velika dela krščanskega usmiljenja. Prva
skrb mu je, tomalčev si dohiti, da bi mogel občevati z zamorci,
ki so bili vkup stepeni iz vseh vetrov in jezikov. Potem si pre¬
skrbi opazovavcev, ki so mu takoj sporočili, kadar je prišla kaka
ladja z zamorci. Kolikorkrat zasliši tako sporočilo, zasvetijo se
mu veselja oči, bledo in vpadlo obličje mu zardi in kleče zahvali
Boga za to milost. Nato hiti na pristanišče, pozve, kakov jezik
govore, poišče tolmačev in gre s prepečenimi kruhi, sladkarijami,
žganjem, duhanom, limonami in z drugimi stvarmi obložen proti
obrežju, kjer stopijo iz ladij na suho. Ker so zamorci večinoma
mislili, da so jih zato odvedli v Ameriko, da bi z njih kožami
in maščobo ladje zamazali in opažili, prizadeva si na vso moč,
ta strah jim odvzeti in si njih zaupanje pridobiti. Potem razdeli
med nje mnogotera okrepčala in si jih s tem nakloni popolnoma.
Ta okrepčala je dobival pri nekem dobrem, pobožnem prijatelju
po navadi z besedami: „Zopet je prišla ladja z zamorci, treba
nam trnka, da jih ujamemo." Ko si je zamorce naklonil, dela
na to, da jih Bogu pridobi. Najprej krsti med vožnjo rojene
otroke, potem obišče bolne, jih očedi, jim rane izpere in obveže,
jim sam s svojo roko daje jesti, vsakega objame in potem na
sv. krst pripravi. Vsi strme, ki vidijo toliko ljubezen. Na dan,
ko zamorce denejo na suho, je on prvi pri njih. Iz ladje gredoč
pomalja jim roke in bolnike nosi iz ladje na svojih ramah.

20. december: Sv. Peter Klaver.

1123

Vsem je na postrežbo in ne zapusti jih poprej, dokler jih ne
spravi v stanovališča. Največjo težavo mu prizadene, dobrih
tomalčev dobiti. Ne gre drugače, da jih mora plačevati in nalašč
za ta posel uriti. Zato prosi miloščine od hiše do hiše in je
nabere toliko, da more nekaterim tolmačem dajati stanovitno
plačo, ž njo uboge podpirati in še celo sužnje odkupovati. Potem
jame zamorce poučevati. Spremljan od tolmačev se odpravi v
njihova zagradišča ali ječe, kjer je po sto teh siromakov vkup
natlačenih, tako da je s smradom okužen ves zrak. Preden pa
gre od doma, vselej goreče pomoli pred presv. Rešnjim Telesom,
da bi pri Bogu usmiljenja izprosil sebi in zamorcem. Potem
vzame palico, čije ročnik ima podobo križa, dene si bronast
križec okoli vratu, obesi črez ramo vrečo, v njej ima koretelj,
štolo, prepečen kruh in druga okrepčala, ter tako krene na pot.
Razen tega nosi s seboj vse, česar mu je treba, da more oltar
postaviti, daritev sv. maše opraviti in bolnike poživiti na duši in
na telesu. Dasiravno pa z vsem tem obložen, gre tako urnih
korakov, da ga njegov tovariš komaj dohaja. Ko pride na mesto,
gre najprej v stanovanje bolnikov, jih omije z dišečo vodo, jim
da nekoliko vina, da jih okrepča, jim podeli prepečenih kruhov
in sladkarij, naposled pa jim podeli sv. zakramente, katere so
zmožni prejeti. Ne zapusti jih poprej, dokler jih ne vidi vse
utolažene in zadovoljne. Odtod gre v stanovališča zdravih.
Ukaže, da se vsi snidejo na nekem velikem dvorišču, napravi
oltar na sredi s podobo križanega Zveličarja. Moške postavi na
desno, ženske na levo. Če vidi med množico zamorca, ki je za¬
voljo smradu ali uljes drugim v preglavico, odene ga s svojim
plaščem. Večkrat dobi plašč ves nesnažen nazaj, da ga mora
opirati. Preden prične krščanski pouk, izprašuje vsakega za¬
morca posebej, da zve, ali je že prejel sv. krst. Tem, ki so bili
že krščeni, obesi svinčeno svetinjo na vrat z imenoma Jezusa in
Marije; nekrščene zaznamuje zopet drugače, da jih spozna. Po
teh pripravah še-le začne poučevati.

3. S palico v roki poklekne in nekoliko časa moli goreče
in pobožno. Potem pokaže vsem vkup večkrat zaporedoma, kako
se morajo prekrižati. Zdaj jim po tolmaču razlaga poglavitne
resnice sv. vere, kakor malim otrokom tako umevno, da ga lahko
najbolj topoglavi razumejo. Z živimi besedami jim govori, kako
neskončna je ljubezen Jezusova, kako neprecenljiv je dar svete
vere in kako strašni so nasledki nevere, tako da se v vseh obude
srčne želje po sv. krstu. Da jim pokaže, kako moč ima ta sveti

71 *

1124

20. december: Sv. Peter Klaver.

zakrament, govori jim: „Storiti morate, otroci moji, kakor kača,
ki staro kožo sleče, se olevi, pa zopet novo, bolj svetlo obleče. “
Med tem poukom stoji Klaver sredi med njimi ali pa kleči ves
ta čas, ko poslušavci zložno sede po klopeh. Klopi jim je bil
Klaver sam pripravil. Za tako poučevanje bi bilo več misijo¬
narjev treba, a on je opravljal ta posel sam in ne samo enkrat
ali nekaterikrat v letu, ampak vsaki teden, večkrat dan za
dnevom. Kolikorkrat privedejo zamorcev, toliki’at mora ponavljati
isti pouk; in vselej je to storil enako goreče, enako skrbno.
S tem še ni bil zadovoljen; dal je celo poiskati zamorcev, ki so
jih skrivaje privažali v Kartageno, da bi jih poučil in potem
krstil. — Pri krščenih mu je bila potem skrb, da bi ohranili
krstno nedolžnost in postali pobožni kristjani. Nič mu ni preveč,
nič pretežavno, da bi si le mogel pridobiti njih zaupanje ter jih
bolj zavzeti za krščanski pouk. Obiskuje jih vsaki dan v kočah,
kjer skupaj prebivajo. Če jih najde žalostne, tolaži jih; če jih
stiska pomanjkanje, podpira jih; če so bolni, streže jim; noč in
dan se peča ž njimi. Za svoje ljube zamorce pobira miloščino,
si pritrguje poslednji grižljaj od ust in jim v jerbasu prinaša te
darove. Preden te darove razdeli med nje, daje jim najlepše
nauke, da bi jim globoko v srce vtisnil ljubezen do Jezusa in
stud nad grehom. Vse nedelje in praznike jih vodi k sv. maši,
jih spoveduje in k sv. obhajilu pripralja. Nalašč zahaja na vse
kraje, kjer se nadeja zamorcev najti, a brž ko zapazi, da je
kateri izmed njih prelomil kako krščansko zapoved, posvari ga
primerno. „Poglejte,“ govori mladim, „da se preveč ne zanašate
na svojo mladost. Večkrat se žito že v travini spridi in vse
cvetje ne prinaša sadu.“ „Pomislite,“ pravi starejšim, „da je
hiša že stara in se podira od dne do dne. Spovejte se svojih
grehov in spravite se z Bogom, dokler imate čas in priliko. “
Lahkomiselnim zapreti: „Bog je tvoje grehe seštel in prvi, ki
ga še storiš, bode morebiti tvoj poslednji." Taka svarila veči¬
noma niso bila brez sadu. Posebno rad je zahajal na mesta,
kjer so plesali, zakaj zamorci so strastni plesavci. Dokler so se
vedli spodobno in krščansko, nič ni ugovarjal. Kakor hitro pa
zapazi kako nespodobnost, priskoči žarečega obličja, v eni roki
križ, v drugi s pokorilnim bičem, ter ž njim prepodi plesavce in
godce. Če nekatere ujame, izroči jih kot hudobi odvzeti plen
kakemu pobožnemu kristjanu v varstvo s poveljem, da jih ne
sme izpustiti poprej, dokler niso ubožcem dali nekoliko miloščine.
Nikakor ne more strpeti, da bi kateri na cesti ali na ulici s

20. december: Sv. Peter Klaver.

1125

kako žensko skupaj stal. Da ga taki le od daleč zagledajo,
gredo že narazen. Posebno goreč je bil zoper pijance in pre-
klinjevavce. Preklinjevavci morajo v kazen z jezikom zemljo
oblizniti. Ob tem mu nastavi nogo lahno na hrbet in reče:
„ Kdo si ti, nesrečnež, ki se predrzneš, zoper nebesa se upreti in
božje veličastvo preklinjati?“ Kakor je bil goreč in oster, da
bi odpravil nered in nerodnosti, ravno tako pa je bil tudi do¬
brotljiv in prisrčno ljubezniv, kadar se je bilo treba potegniti za
uboge zamorce. Pazi na to, da njih gospodarji ne ravnajo trdo
ž njimi in kadar treba, postavi se zamorcem ali za poroka ali pa
povrne storjeno škodo. Jetnike obiskuje ter jih otme veliko, da
ne obupajo. Še bolj se vname v gorečnosti, kadar se približuje
kak večji praznik ali sveti postni čas. Gredoč semtertja po
mestu pripoveduje vsem, ki ga srečavajo: „Prihodnjič se bo ob¬
hajal ta in ta praznik Gospodov ali Device Marije; morejo se
odpustki dobiti. Ne pozabite hišo osnažiti in vest očistiti. 14  Na
dan praznika je že zjutraj ob treh v spovednici, dokler ga ne
pokličejo k sveti maši, da spoveduje svoje zamorce, ubožne po
mestu in otroke očitnih šol. V postu spoveduje vsaki dan v
mokrotni, majhni jezuiški cerkvi. Od jutra do večera sedi v
spovednici, tudi v najhujši vročini, naj ga komarji še tako zba¬
dajo ali smrad zamorcev še tako nadleguje. Večkrat omedli v
spovednici, pa vendar vse prenaša stanovitno in potrpežljivo. Po
veliki noči hodi k bolnikom; poišče jih po hlevih, svislih in vsa-
koršnih kotih, da jim podeli sv. zakramente.

4. Kadar Klaver nima opravljati po zunanjih misijonih, po¬
rablja drugi čas za postrežbo bolnikov; v tem ga ne moti ne
dež, ne vročina ali mraz, ne daljava pota ali še tako dolgotrajna
bolezen. Nekemu ubogemu staremu zamorcu, ki je ležal v borni
koči blizu mestnega zidovja, je skozi 14 let vsaki teden prinašal
zalogo hrane, ki jo je bil zanj izprosil od hiše do hiše. — Ne bom
na dolgo in široko popisaval, kake posebne milosti in razsvet¬
ljenja mu je Bog zavoljo tega podelil: dovolj bodi vedeti, da so
na njegovo molitev ginile i najostudnejše bolezni in mu je bila
dana oblast celo črez smrt. Kakor čudežna pa je bila njegova
molitev, še večja je bila njegova ljubezen do zamorcev. Da moreš
vsaj nekoliko preceniti prevelike žrtve njegove ljubezni, vedeti
ti je treba, da imajo zamorci neki poseben smrdljiv znoj, tudi
če so zdravi. Malokdaj prevetrijo stanišča, ki so prav za prav
umazane revne luknje. Razne bolezni se skoro ves čas nahajajo
med njimi, posebno griža, mrzlica, rakaste ugnide, najostudnejše

1126

20. december: Sv. Peter Klaver.

črne koze, k čemur dokaj pripomore velika vročina v deželi.
Celo najsrčnejši duhovniki, ki jih pokličejo k takim bolnikom,
morajo ali oditi od njih ali pa obnemagati. Pri Klaveru pa je
bilo ravno nasprotno. Te beznice, vse smrdljive in blatne, so
mu najljubša prebivališča, rane in uljesa z nestrpljivim duhom so
mu kakor lepodišeča mazila. Njegova ljubezen je tolikšna, da
bolnike ne samo čedi, jim prestilja, daje jesti, da jih prenaša
semtertja in jim ogrinja svoj čudotvorni plašč, temveč še celo,
kakor Frančišek Ksaverij ali sv. Katarina Sienska, svoja usta
polaga bolnikom na uljesa. A to stori ne samo enkrat, ampak
tisočkrat! Le čudež ga more pri tako nevarnih opravilih živega
ohraniti. Klaver pa tudi vse stori, da z vso silo premaga zo-
pernost, ki jo narava čuti ob tem. Enkrat ima spovedovati ne¬
kega zamorca, ki je v kot vržen po vsem životu bil poln uljes
in gnoja. Strašanski smrad puhti od njega, pogled nanj je kakor
kakega gnilega mrtvega trupla. Klaver, ko se mu približa, se
zavzame o pogledu nanj in za korak od njega odstopi. V tem
hipu že pa se sramuje svoje boječnosti. Stopi strani in se biča
neusmiljeno; sam sebi očita, da nima srca služiti svojemu bratu,
ki ga je Jezus odkupil s svojo krvjo. Nato gre po kolenih do
bolnika, poljubi prav pobožno njegove rane in ne le da ga spove,
ostane še potem nekoliko časa pri njem in gre tako miren od
njega, kakor da bi se mu ne bilo pripetilo nič posebnega. Drug
pot pride nekoliko ladij z zamorci v Kartageno, ki so bili vsi
živi otročjih koz. Brž je Klaver pri njih in jih spoveduje. Nje¬
gova ljubezen se razodeva zlasti pri kužnih, nalezljivih boleznih.
Skoro nobeden duhovnik si ne upa iti blizu bolnikom; najsrčnejši
popadajo vznak po nekaterih poskušnjah. Edini oče Klaver se
ne gane. Najnagnusnejše bolnike objema, jim snaži rane in daje
jesti. Niti po smrti jih ne zapusti. Kadar kateri umrje, objo¬
kuje ga kakor oče svoje dete, prosi miloščine, da ga spoštljivo
pokoplje, opravi zanj daritev sv. maše in nikdar nanj ne pozabi
v svojih molitvah. Tolika ljubezen mu pridobi zaupanje črnih
siromakov v polni meri. Poslušajo ga kakor učenika, pokorni
so mu kakor očetu in ga imajo za angela, ki ga jim je mili
Bog poslal z nebes. — Pa ne samo telesnih, ampak še bolj se
trudi celiti dušne rane. Od zagradišč ubogih sužnjev in od bol-
niščnic hiti ven na deželo, da poišče semtertja po okolici raz¬
tresenih zamorcev in pri njih misijonari. Stokrat in stokrat
mora plezati črez strme gore, sedaj na skalovje s trnjem gosto
obraščeno, sedaj do kolen gaziti skozi glinaste potoke in močvirja,

20. december: Sv. Peter Klaver.

1127

sedaj se plaziti skozi grmovje, da mu kri curlja od rok in nog
in z obličja; a vse to trpljenje ga osrči le še bolj. Apostolsko
goreče oznanuje besedo božjo in njegovi ogovori tako globoko
segajo v srca, da omehčajo celo najtrdovratnejše grešnike. Krstil
je nad sto in sto zamorcev, ki so veljali za kristjane, pa niso
bili, umiril stara in zagrizena sovraštva, ločil pregrešna znanja,
odpravil navadne pregrehe in kjer se je prikazal, zboljšal je ob-
našo in vedenje. Lotil se je celo spreobračati mohamedane,
katerih je vsako leto veliko prišlo v Kartageno. Poiskal jih je
na ladjah, po hišah in ulicah in jih veliko pridobil s svojo krot-
kostjo, potrpežljivostjo in ljubeznijo. Trideset let se je boril kar
najbolj prizanesljivo zoper nekega trdovratnega Turčina, ki kratko
in malo ni hotel nič vedeti o krščanstvu. Oče Klaver je zanj molil
neprenehoma. Tu se prigodi, da gre ta človek v bližnje hribe
drva sekat. Ondi vidi v spanju nebeško kraljico polno milobe
in veličasti, ki mu z vso resnobo govori: „Zakaj ne storiš tega,
kar ti pravi oni mož? Zakaj se ne spreobrneš? 1 ' Prebudivši se,
gre Turčin pretresen domov. Prvi, ki ga sreča, je oče Klaver,
ki mu, kakor po navadi, tudi sedaj prigovarja, naj se spreobrne.
Dasiravno na videz ganjen, gre vendar Turčin naprej, ne da bi
se še kaj pomišljal ali se spreobrne ali ne. Za one dobe so ne¬
kega hudodelnika obsodili na smrtno kazen. A ker nikjer ne
morejo dobiti rablja, so k temu poslu prisilili tega Turčina. Oče
Klaver je hudodelnika spremljal na morišče ter ravnal ž njim
na potu ljubeznivo, kolikor le mogoče. Ravno ta ljubezen pa je
napravila največji vtisek na mohamedana. Tudi ž njim ima
Klaver največje usmiljenje. Pomoči prepečenega kruha v vino in
mu ga poda, da ga okrepča, naj bi ne omedlel. Ko je obešanje
pri kraju, gre Turčin še tisti večer k svetemu služabniku božjemu,
izroči se mu popolnoma in se da krstiti.

5. V Kartageni se je šopirilo mnogo in velikih pregreh.
Noč in dan se oče Klaver trudi jih zatreti. Na očitne trge za¬
haja ter ima ondi žive, globoko v srce segajoče ogovore iz tega
namena, da bi ljudstvo navdal z gnusobo pred pregrehami in z
zveličanskim strahom pred kaznijo. Igravcev poišče, da bi jih
ozdravil njihove pogubne navade. Kadar sliši nespodobne pogo¬
vore in kletvine, priteče ob tej priči ter jih posvari z lepo, pa
resnobno. Gizdave, prešerne in le polovične obleke ne trpi. Da
bi take ljudi bolj ostrašil, nosil je se seboj neko podobo, pred¬
stavljajočo več peklenskih pošasti, ki trpinčijo ničemurno, posvetno
hčer. To podobo pokazuje nališpanim ženskam in posreči se mu,

1128

20. december: Sv. Peter Klaver.

da veliko gizdavosti odpravi in nesramne nagote pokrije. Zlasti
gori zoper pregrešna znanja in nečistost. Večkrat mu je malo
besed zadosti, da tej pregrehi vdane osebe reši iz peklenskih
vezi. Nekdaj sreča Španca, ki jezdi iz mesta in ima zadaj na
konju svojo priležnico se seboj. „Kako žal mi je,“ reče mu Klaver
poln ljubezni, „kako žal mi je, da te vidim, kako te je od zadaj
hudič otovoril!“ Te besede tako pretresejo Španca, da skoraj s
konja pade in odšle nima poprej miru, dokler se ne poroči
s to žensko.

Omejeni prostor mi ne dopušča, da bi ti, ljubi bravec, še
na dalje popisoval Klaverova čudovita dela ljubezni. Z malo
besedami rečem: „Vsi, ki so ga poznali, skazovali so mu naj¬
večje spoštovanje in ga že živega častili kot svetnika. Preglejmo
še ob kratkem, odkod je oče Klaver dobival to moč, da je mogel
za zamorce delati tako neutrudno kakor suženj, in za nje vse
darovati? Ta moč je izvirala iz ljubezni do Boga,  ki mu
je gorela v srcu in ga popolnoma použila. Ljubezen hoče delati,
stvarjati, trpeti, hoče umreti za stvar, za katero se vname.
Klaver, naj je še toliko delal in trpel, mislil je vendar, da vse
to delo in trpljenje ni nič. Troje presladkih stvari je bilo, ki
so mu čedalje bolj vnemale notranji ogenj: Jezus križani in
pa Jezus skriti na oltarju v podobah kruha ter goreča pobožnost
do preblažene Device Marije. Vsaki dan je premišljeval Zveli-
čarjevo trpljenje. Da si je bolj živo predočeval Jezusovo trp¬
ljenje, napravil si je malih podobic, na katerih so bile zazna¬
movane skrivnosti iz Gospodovega trpljenja. Našli so podobice
po njegovi smrti, toda skoraj vse izbrisane, vsled samih poljubov
in vročih solz. Vsaki dan, kadar ni bil zadržan, je romal k
velikemu bridkemu razpelu, ki je viselo na stranskem kraju v
samostanu. Kolikorkrat je mislil, da ga nihče ne sliši, klical je
preljubeznivo: „Oh moj za me križani Bog in človek, ljubim te
močno, iz vsega srce te ljubim!“

Vsaki petek po noči je na skrivnem šel po vseh postranskih
hišnih kotih, z vrvjo okoli vratu, s trnjevo krono na glavi in s
križem na ramah, da bi takorekoč Kristusa posnemal na njegovem
križevem potu. — Blizu presv. Rešnjega Telesa je opravljal vse
svoje molitve. Obiskoval je Jezusa v najsvetejšem zakramentu
večkrat po dnevi, a v svoji poslednji bolezni, ko ga ni nič več
mogel obiskovati, si ga je dal v stanico prinašati. Kadar je po
mestu gredoč videl kako cerkev odprto, je vselej vstopil ter z
molitvijo počastil najsvetejši zakrament. Vselej ga je v srce

20. december: Sv. Peter Klaver.

1129

zabolelo, kadar je cerkev našel prazno, ko je vendar po trgih
vse mrgolelo ljudi. — Na daritev sv. maše se je vselej skrbno
pripravljal, navadno se pred sv. mašo s solzami v očeh spovedoval.
Med pripravljanjem in zahvalo ta čas ni nikoli izpregovoril no¬
bene besede, tako je bil vtopljen v pobožnost. Pri sv. maši je
bil ves zamaknjen, in veliko pri njegovi daritvi pričujočih jih je
bilo prečudno potolaženih. Po sveti maši se je čutil popolnoma
nezmožnega, se zahvaliti za veliko milost. Vsled tega se je za¬
tekel k Mariji, proseč jo, naj mu ona pomaga spodobno zahvaliti
Jezusa, njenega Sina. — Pobožnosti do Device Marije se je bil
navzel že na materinih prsih. Smatral jo je za vodotok, po
katerem Jezus hoče, da nam dotekajo božje milosti. Vedno je
nosil bukvice se seboj, v katerih je bilo popisano Marijino živ¬
ljenje. Navadno jo je imenoval „mater lepe ljubezni". Pogostoma
so ga slišali klicati: „Oh ljuba mati moja, uči me, rotim te,
liči me ljubiti tvojega Božjega Sina. Izprosi mi le iskrico tiste
čiste ljubezni, čije je tvoje srce vedno do njega gorelo, ali posodi
mi svoje srce, da ga vsaj vredno morem v se sprejeti." Molil
je pogostoma sv. rožni venec, sam jagode nanizaval na motvoze
in jih dajal zamorcem, izpodbujajoč jih, naj opravljajo to molitev.
— To so bili torej studenci, iz katerih je oče Klaver zajemal
svojo moč, ko je opravljal dela krščanske ljubezni. Ta ljubezen
ga je gnala iz domovine v Ameriko, ga skozi 40 let vroče vne¬
mala v deželi, kjer se je bilo na videz vse zarotilo, življenje
greniti človeku. Ta ljubezen mu je tako sladila ves trud, vse
trpljenje, vse bridkosti, da je čimdalje bolj hrepenel po še večjih.

6. Naj ogenj še tako plamti, vendar le ugasne, ako drv ne
prikladaš; tudi še tako goreča ljubezen neha, ako človek ne moli
in ne premišljuje. Zato je oče Klaver neprenehoma molil, srce
mu je bilo vedno v molitvi združeno z Bogom. Ravnatelj jezu-
iškega samostana v Kartageni je imel navado reči, da nikoli ne
ve, kdaj oče Klaver skonča svojo molitev, ker ga vidi moliti
kolikorkrat pride v njegovo izbo. Včasih prav na tihem odpre
njegove duri ter ga najde ali s krono na glavi ali z vrvjo okoli
vratu. Da ga ne moti, vrne se zopet natihoma. Spal je samo
dve ali tri ure, vso drugo noč pa prečul v molitvi. Nikoli niso
mogli prav za prav zvedeti, kakšne milosti mu Bog med mo¬
litvijo skazuje. Globoka ponižnost ga je napotila vse zatajiti,
kar bi ga moglo poveličati pred ljudmi. — Nobena stvar se
mu ni zdela tako majhna, zaničljiva in slaba, kakor on sam.
Čeprav je bil zaradi svojih zmožnosti vreden prvih častnih služeb

1130

20. december: Sv. Peter Klaver.

v svojem redu, vendar ni hotel sprejeti nobene. Ponižnost ga
nakloni, da ves svoj um zakoplje v teme po bolniščnicah, ječah
in revnih kočah. Ni mu ga večjega veselja mimo tega, da sedi
na samostanskem hodniku pred durmi z ubožci na poslednjem
mestu in je ž njimi vred iz ene sklede. Najmanjši dokaz spo¬
štovanja ga užali, zato se vedno ogiba visokih in bogatih ljudi
in namestu ž njimi se peča tem rajši z ubogimi. — Se svojim
telesom je ravnal, kakor se svojim sovražnikom. Volova koža,
slamnata štorja in skozi več let sama gola tla so mu bila za
postelj, klada za podzglavje. Trikrat se je po noči bičal do krvi.
Na ranjenem telesu je nosil spokorno oblačijo. Razen tega je
nosil dva križa iz neobtesanega lesa, enega na prsih, drugega
na hrhtu, ki sta bila polna železnih bodečin. Prste na nogah si
je povijal z zavozlanimi kitami, nogi pa in stegno z debelimi
motvozi. V stanici je nosil trnjevo krono na glavi in na rokah
neke žimnate rokavice. Tako je ves život vedno trpel, pa je
vkljub temu vendar le lahko hodil in delal, kakor drugi. Ko
enkrat nevarno zboli, zapazi brat, ki mu streže, njegovo spo¬
korno srajco. Začudi se mu in reče: „Ljubi moj oče, kaj pa je
to tukaj? Kako dolgo pa naj bo osel tako uklenjen?" — „Dokler
ne umrje,“ odgovori mu bolnik mirno. Razume se lahko, da je
v tolikem zatajevanju izurjeni mož moral biti celo potrpežljiv in
krotek, da je mogel prebiti vsako poskušnjo. Tako so nekateri
sobratje grajali njegovo ravnanje z zamorci, natolcevali njegovo
gorečnost in ljubezen, ga celo zmerjali in kregali. On pak je
molčal in potrpel. Eden neposvečenih bratov, ki ga je moral
spremljati, trpinčil ga je na vse mogoče načine, ga žalil in psoval,
kakor je le vedel in znal. Oče Klaver pak je molčal, misleč si,
da je to šiba, s katero ga Bog tepe zavoljo njegovih grehov.
Rekli so mu večkrat v obraz, da je nevednež. Mirno potrpi
zabavljico in reče nekaterim, čudečim se njegovi potrpežljivosti:
„Ali nas imajo za učene ali nevedne ljudi, malo je na tem ležeče;
da smo pa pokorni in ponižni, na tem je veliko zavisno.“ —
Toda ni mi mogoče, popisati vse lepe čednosti, ki jih je spol-
noval oče Klaver in ž njimi svetil pred ljudmi. Skoraj 36 let
je že ž njimi izpodbujal Kartageno in vso okolico in jo s svojim
blagovitim delovanjem prestvaril v sveto mesto. Imenovali so
ga „ svetnika" in ga tudi kot takega častili. Ali Bog ga hoče
še bolj očistiti in mu še lepšo krono pripraviti.

Leta 1650 jame v Ameriki kuga ljudi moriti. Klaver, ako-
ravno ves slaboten, deluje noč in dan za blagor duš, streže bol-

20. december: Sv. Peter Klaver.

1131

nikom, moli in se pokori, da bi odvrnil božjo šibo. Naposled še
njega napade kuga in ga pripravi na kraj groba. Vendar pa
Bog Kartagenskemu mestu na tolažbo njih zaščitnika še ohrani
nekoliko časa. Zopet okreva, a poprejšnje moči nič več ne dobi.
Od slabosti se zmeraj ves trese, da mu niso niti roke niti noge
več za rabo. Neki zamorec ga mora oblačiti, slačiti, ga pitati
in ga v cerkev voditi. Vse te dni se spoveduje v solzah in
sveto obhajilo prejema z drugimi verniki vred. V sv. obhajilu
pa dobiva zopet toliko moči, da zamore druge spovedovati; tudi
v bolniščnico se daje nositi, da bi, kakor pravi, ne bil čisto za
nič na tem svetu. Kakor pa mu vedno bolj pojemajo moči, tako
mu Bog množi trpljenje. Starega bolehnega moža je namreč
nazadnje vse zapustilo in pozabilo. Njegovi sobratje, katerim je
kuga le v malem številu prizanesla, morajo iti po svojih opravkih
in mu ne morejo streči, akoravno bi mu srčno radi. Prepuščen
je surovosti nekaterih zamorcev, ki ga po cele dni puščajo brez
jedi in pijače. Vendar mu tudi zategadelj nikoli nobena žal beseda
ne uide iz ust. „Moji grehi, “ pravi, „ zaslužijo še veliko več.“
Poslednji čas pred smrtjo ga tudi spanec popolnoma zapusti.
Tako neprenehoma moli cele dni in noči. Dne 6. kimavca 1. 1654
ga dva zamorca še enkrat sprevedeta v cerkev. Prejemši ondi s
posebno pobožnostjo najsvetejši zakrament, reče zakristanu, mimo
njega gredoč: „Jaz bom sedaj .ta svet zapustil; kaj mi naročite
za oni svet?" — „Da to mesto in to hišo priporočite milemu
Bogu/* odgovori mu zakristan. Zvečer potem ga strese huda
mrzlica. Ko se zglasi, da „svetnik umira", dero ljudje od vseh
strani v njegovo celico in jo takorekoč oropajo, zakaj vsakdo
hoče imeti kak spominček po njem. V praznik Marijinega
rojstva pade v popolno obnemoglost, dokler med molitvami za
umirajoče mirno ne izdihne svoje duše pri najsvetejših imenih
Jezus in Marija. Njegovo truplo so z vso mogočo slovesnostjo
izročili zemlji in Bog je je po velikih čudežih poveličal, zaradi
katerih ga je sveti oče papež Pij IX. 30. dan kimavca 1. 1851
prištel med svetnike.

Obrazuje se v jezniški halji, s palico in križevim ročnikom v
rokah, zamorce poleg sebe, ki jih krščuje.

JVCekateri zgledi in nauki iz svetnikovega življenja.

Ključ, ki ti odpira skrivnost, zakaj da so se svetniki za največje
grešnike imeli, podaje ti oče Klaver z besedami: „V resnici ponižna
duša se iz vseh moči povzdiguje k Bogu. Tu se uči nje-

1132

20. december: Sv. Peter KI a ver.

govo svetost in njegovo neskončno ljubezen do ljudi
spoznavati. Vrni vsi se potem zopet sama k sebi, spre¬
vidi, kako neskončno daleč stoji za temi lastnostmi, in
s pomočjo božje luči, ki jo razsvetljuje, najde svoje
lastne pregreške, kakor se pri svitu solnčnili žarkov,
ki prodero skozi okna, pokažejo po zraku plavajoči solnčni
prahovi/' Zato je očetu Klaveru vse, kar je videl, služilo v to, da je
sam sebe osramotoval in se v svoj nič zakopaval. Ozrši se v nebo z
zvezdami obsejano, vzklikne: „Poglej le sem gori, toliko in tako krasnih
stvari spolnuje božjo voljo brez ovire; črv prahu pa, kakor jaz, se jej
ustavlja brez nehanja!" Videč pisane cvetlice na travniku, reče: „Joj
mene nehvaležneža! Po toliko vtiskih z nebes ne prinašam drugega,
nego osat in trnje." Gredoč po kalni in blatni vodi v močvirju očita
sam sebi: „Tako je čista voda božje milosti umazana v tvojem ne¬
čistem srcu." Vidi li kos železa dejati v ogenj, spominja se večnega
ognja in si misli: „Tako se moram tudi jaz čistiti v ognju, da ubežim
onemu večnemu ognju." Tako se je v resnici čistil v ognju naj¬
ostrejše pokore, ali bolj prav, ohranil si je čistost duše z najostrejšimi
spokornimi deli.

Vseh 40 let, odkar je živel v redu, si ni dovolil ne enega rado¬
vednega pogleda. Okno v njegovi celici je bilo obrnjeno proti mestni
luki. Sinje morje s sto in sto ladjami, ki prihajajo in odhajajo, daje
prekrasen pogled, posebno kadar ladjevje odjadra proti Španski. Ali
Klaver vendar skozi 40 let ne enkrat ni okna odprl, da bi užival ta
pogled, ki je spravljal vse mesto po konci. Nobena lepota, nobena še
tako ubrana godba ga ni mogla oveseliti. Rane in vzdihljaji njegovih
zamorcev, njih temne, mokrotne ječe so bile radost njegovim očem,
godba njegovim ušesom. Nikoli ga niso videli duhati kake cvetlice,
nikoli se ustavljati smradu zamorcev. Ostanki kruha, ki jih je pobral
po mizi, in nekatere pečene pozemljice (repice) so mu bila navadna
jed skozi 40 let; razen navadne južine ga ni videl nihče nikjer ne
koščka jesti, ne kozarca vode piti; sadja se ni dotaknil nikdar. —
To se pravi sam sebe zatajevati, svoje meso križati z vsemi pregreš¬
nimi željami vred. Kdor hoče to doseči, mora pa tudi po Klaverovih
pravilih svoje življenje uravnavati. Ta pravila so bila:

1. Ako me preganjajo in hudo govore o meni, sem tega vreden
ali pa nevreden. Ako sem vreden, zakaj se bom o tem pritoževal?
Temveč se moram poboljšati in Boga odpuščenja svojega pregreška
prositi. Ako pa tega ne zaslužim, veseliti se moram in Boga hva¬
liti, da mi daje priložnost, iz ljubezni do njega trpeti, sicer pa k
stvari molčati.

. če  mi napravljajo sitnosti in neprijetnosti, zakaj bi v takih
okoliščinah ne storil, kar stori osel? Naj hudo govorč o njem, ali ga
tepd, on molči. Naj nanj pozabijo, mu krmo odtegnejo, naj ga pustč
iti. ga zaničujejo ali preoblagajo, on molči. Z malo besedami: Reci o
oslu kar hočeš, stori ž njim, česar ti ljubo; on ne izpregovori nobene
besede, ne da slišati nobene pritožbe. Tako mora vsaki pravi slu¬
žabnik božji storiti in z Davidom Bogu reči: „Kakor žival sem bil
pred teboj!" (Ps. 72, 23.)

21. december: Sv. Tomaž, apostol.

1133

Molitev.

Dodeli mi, o Bog, na priprošnjo sv. Petra, junaka krščanske lju¬
bezni in zatajevanja samega sebe, da še jaz bližnjega zavoljo tebe
ljubim, kakor sebe, z zatajevanjem pa krotim sebe in svoje meso, da
tebi ugajam in pridem k tebi! Amen.

21. gruden ali december.

Sveti Tomaž, apostol.

1. Sveti Tomaž, tudi Didim, to je dvojčic imenovan, je bil
Jud iz Galileje in uboge družine; živil se je z delom svojih rok,
z ribištvom. Leta 31 je prejel milost, da ga Zveličar privzame
med število svojih apostolov. Kakor drugi apostoli, tudi on ni
bil visoke učenosti, nadomestoval pa jo je z dobrosrčnostjo, sveto
preprostostjo in gorečnostjo. Ko je hotel Jezus malo dni pred
svojo smrtjo v Judejo iti in mrtvega Lazarja v življenje obuditi,
hoteli so ga njegovi učenci v tem zadržati rekši: „Učenik, sedaj
so te Judje hoteli kamenjati in ti greš zopet tja?“ Ko jim Jezus
odgovori: „Vendar pojdimo k njemu!“ — tudi Tomaž svoje so-
učence izpodbudi z besedami: „Pojdimo še mi, da ž njim umrjemo!“
Toliko ljubezen do Jezusa je torej Tomaž razodeval, še preden je
Sv. Duh prišel nad apostole, da je bil pripravljen ž njim umreti.

Pri zadnji večerji napove Jezus svojim apostolom, da jih
bode kmalu zapustil. Njim na tolažbo pa pristavi, da gre tja,
da jim stanovališč pripravi v hiši svojega Očeta. Tomaž, ki bi
bil rad za njim šel, mu reče: „Gospod, mi ne vemo, kam ti greš,
kako bi mogli pot vedeti!“ Jezus mu odgovori tolažljive besede:
„Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu,
kakor po meni.“ Tomaž je s tem odgovorom zadovoljen in
ostane zvesto pri Jezusu do trenotka, ko Jezusa ujamejo na
Oljski gori; tu ga tudi on zapusti z drugimi apostoli vred.
Zategadelj pa mu ne ugasne ljubezen do Jezusa. V največjo
žalost se utopi zaradi smrti svojega božjega učenika. Ko Zve¬
ličar od smrti vstane, prikaže se tudi svojim apostolom; pa To¬
maža tedaj ni bilo pri njih. Ko mu pozneje apostoli, ki so
Gospoda videli, pripovedujejo o njegovem vstajenju, noče jim
verjeti, ampak pravi: „Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj
žrebljev, in ne denem svojega prsta v rane žrebljev, in ne po-

1134

21. december: Sv. Tomaž, apostol.

ložim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval. “ Črez osem
dni so bili učenci zopet v tisti hiši in tudi Tomaž ž njimi.
Jezus pride, akoravno so bile duri zaklenjene, stoji sredi med
njimi in reče: „Mir vam bodi!“ Potem reče Tomažu: „Položi
svoj prst semkaj in poglej moje roke, in podaj semkaj svojo roko
in položi jo v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren. “
Tomaž, v srcu ganjen po toliki dobrotljivosti in ljubezni, ne
more drugega izpregovoriti, nego da zakliče: „Moj Gospod in
moj Bog!“ S tem Tomaž lepo spričuje, da Jezusa spoznava za
istega, kakor je v resnici, namreč za Boga in Gospoda našega.

In Jezus mu reče: „Ker si me videl, Tomaž, veruješ; blagor
njim, ki ne vidijo, pa vendar verujejo!“ (Jan. 20, 24 — 29.)
S poslednjimi besedami, pravi sveti Gregorij, napomenjeni smo
zlasti mi, ki njega v mesu sicer nismo videli, pa ga vendar v
duhu trdno spoznavamo. — V vedenju svetega apostola, kakor v
odgovoru, ki mu ga je Jezus dal, nahajamo za se veliko tolažbo.
Cerkveni učeniki pravijo, da njegova nevera prečudno utrjuje
našo vero v vstajenje Kristusovo. Sveti Gregorij pravi: „Ni se
po primerljaju zgodilo, da Tomaž ni veroval in se je Jezus svojih
ran mu dal dotakniti, ampak po božji naredbi. Dvomeči učenec

21. december: Sv. Tomaž, apostol.

1135

se je dotaknil ran na telesu svojega Učenika, in s tem ozdravil
rane naše nevere. Tomaževa nevera je naši veri več koristila,
kakor vera drugih apostolov; zakaj ko je oni po dotikanju postal
veren, odvzel nam je vsaki dvom in utrdil našo vero.“ Sveti
Avguštin pa pravi: „Tomaž, ki je svet, zvest in pravičen, je
zahteval vse tako natančno, ne da bi bil dvomil, temveč da bi
izključil vsakateri sum nevere. Saj je njemu bilo dovolj, da je
veroval, njega videti, kojega je poznal; ali za nas je bilo po¬
treba, da se je njega, kojega je videl, tudi dotaknil, da, ako bi
hoteli reči, njegove oči so ga prevarale, ne moremo reči, njegove
roke so ga goljufale. Videti od smrti vstalega, o tem se lahko
dvomi; da se ga je pa dotaknil, potem ni nobenega dvoma
več." Besede Jezusove pa: „Blagor njim, ki ne vidijo, pa
verujejo," — so tolažljive za nas, ker naša vera v Jezusa, ako
je živa in trdna, nam pridobiva veliko zasluženje v nebesih in
večno zveličanje.

2. Sveti Tomaž odsihdob ni več dvomil, ampak le samo
resnico je govoril v svojih pridigah, ko je rekel: „Kar smo vi¬
deli in slišali, česar smo se se svojimi rokami dotaknili, besedo
življenja, to vam oznanujemo." Lahko je pokazal poganom roko,
s katero je potipal Kristusovo rano, in prste, ki jih je položil v
njegovo stran. — Od 3. stoletja sem je bilo v cerkvi ustno iz¬
ročilo, da je Tomaž, potem ko so se bili apostoli križem sveta
razkropili, sv. evangelije oznanoval Partijanom, ki so tedaj vso
Perzijo v lasti imeli in za Rimljani bili najmogočnejše ljudstvo.
Poleg poznejšega izročila iz 5. stoletja je prišel morda tudi v
Kaldejo. Na to se opira povedka, da je modre iz jutrove dežele
krstil na ime „svetega otroka" betlehemskega. Zopet drugi učeniki
pripovedujejo, da je pridigoval v Etijopiji in Indiji. Pod tema
imenoma pa so nekdaj umevali vse one dežele, ki so bile zunaj
rimskega cesarstva daleč proti jugu in vzhodu. Kakor pa nič
gotovega ne vemo o pokrajinah, tako tudi ne o uspehu njegovega
delovanja, ne kje, kdaj in kako je umrl. V novejših časih so
zasledili, da je utegnil celo v Japonijo priti in je ondi mučeniške
smrti za Jezusa umrl. V življenju sv. Frančiška Ksaverija, ki
je v Japoniji brez števila poganov krstil, se pripoveduje, da je
ta svetnik obiskal tudi grob sv. Tomaža apostola, ki je bil tedaj
v mestu Meliapor; zdaj pa se temu mestu pravi Št. Tomaž.
Blizu mesta je griček, Mala gora imenovan, in v tej gori neka
pozemeljska jama. V to jamo je bojda sveti apostol ubežal pred
preganjavci. Pri vhodu v jamo je križ vsekan v skalo in v

1136

21. december: Sv. Tomaž, apostol.

vznožju križa izvira studenec bistre vode, ki skoraj vsake bolezni
ozdravlja. Z Male gore se gre na višjo, ki je kakor nalašč
stvarjena za puščavniško življenje. Le-sem se je sv. Tomaž s
svojimi učenci k molitvi umikal in tu ga je eden srditih brah-
manov se sulico prebodel. Ko so Portugalci Meliapor z vojsko
bili vzeli, našli so vrhu gore propadlo, kamenito kapelo. Hoteli
so jo v spomin na svetega apostola popraviti. Do podzidja pri-
kopavši zadenejo na ploščo iz belega marmorja, na njej pa je
bil križ. Okoli tega križa je bilo z vsekanimi črkami brati, da
je Jezus, rojen iz Marije Device, Bog od vekomaj, in je 12 apo¬
stolov njegovo postavo oznanovalo, da je eden teh mož z romarsko
palico v .roki prišel v Meliapor in ondi cerkev sezidal. Na na¬
pisu je bilo tudi njegovo ime „Tomaž “ ter da je bil svet in
pobožen spokornik, ki je z močjo svojih besed kralje v Koro¬
mandiji, Pandi in Malabaru in več narodov podvrgel sveti po¬
stavi, ki jo je oznanoval. Ker je bila ta plošča s krvjo oškrop¬
ljena, mislili so, da je sv. Tomaž na njej mučeniško smrt pre¬
trpel. Položili so jo, ko so kapelo dozidali, na oltar, in ko se je
prvikrat daritev sv. maše opravljala, stopil je vpričo vseh na ta
križ krvav pot. To se je več let zaporedoma ponavljalo tisti dan,
kadar so mučeniško smrt sv. Tomaža obhajali.

Obrazuje se s sulico, semtertja tudi s kotno mero v roki, kot
podobo dvomečega, premišljajočega duha.

„2fezus je pot, resnica in življenje!”

Ko je Jezus po zadnji večerji Tomažu govoril besede: „Jaz sem
pot, resnica in življenje, 11  tedaj Tomaž pač še ni razumel po¬
mena teh tolažljivih, globokomiselnih in poučnih besed. Ko je bil pa
binkoštno nedeljo Sv. Duh tudi njega napolnil, razumel jih je v vsej
polnosti, povsod jih oznanoval ter njih blaženost in zveličanost sam
na sebi skusil. Sv. očetje, ti razlagavci Sv. Duha, so te besede kaj
lepo in izpodbudno pojasnjevali. Zato naj nekatera njihova pojasnila
le-sem postavim v izpodbudo in pouk vsem bravcem te knjige, da bi še
oni sami na sebi okusili zveličansko moč teh besed.

Sveti Ciril pravi: „Treh reči je potreba, da pridemo v nebeška
prebivališča: spolnovanja kreposti, prave vere, upanja po življenju.
Zato tudi Gospod pravi: Jaz sem pot,  ker nam je postavo dal in
nas z besedo in zgledom učil, svet zaničevati in sveto delati. Resnica
je On, ker je najgotovejše vodilo naše vere in nas je božjih resnic
učil. Življenje  je On, ker nam nihče življenja, ki ga upamo, ne
more dati, kakor On. Nihče ne pride k Očetu drugače, kakor da hodi
v ljubezni do mene, ki sem pot, in da zvesto veruje v me, ki sem res¬
nica, in svoje zaupanje stavi na me, ki sem večno življenje. 11

22. december: Sv. Servul, berač.

1137

Sveti Bernard moli: „0 Gospod, po tebi k tebi. Ti si pot, resnica
in življenje, pot po zgledu, resnica v obetu, življenje v plačilu." In
zopet drugod govori: „Jaz sem pot, pravi Kristus, po katerem moramo
hoditi, in resnica, h kateri moramo priti, in življenje, v katerem moramo
ostati. Jaz sem pot, ki je najpriležnejši, resnica, ki se ne da preklicati,
življenje, ki je neskončno. Jaz sem veliki in prostrani pot, mogočna
in bogata resnica, zveličano, častito življenje."

Sv. Avguštin piše: „Kam hočeš iti? Jaz sem pot, govori Kristus,
kam hočeš iti? Jaz sem resnica. Kje hočeš ostati? Jaz sem življenje.
Resnico in življenje hoče vsaki človek. Tudi modrijani tega sveta so
uvideli, da biva življenje in resnica, a ni vsaki našel pota. Beseda božja,
ki je pri Očetu življenje in resnica, je tu meso na se vzela in pot
postala. Hodi za bogočlovekom in prišel boš k Bogu." Sveti Hilarij
se izraža: „Kristus nas ne zavodi, ker je pot, tudi nas ne moti, ker je
resnica, ne zapusti nas v smrtnem strahu, ker je življenje. Ako je on
pot, potem ti drugega vodnika ni treba; ako je on resnica, nič krivega
ne govori; ako je življenje, prišel boš k njemu po smrti."

Sveti Ambrozij vzdihuje: „Za teboj gremo, o Jezus; ali da za
teboj hodimo, kliči nas, ker nihče brez tebe ne more gori; ker ti si
pot, resnica in življenje. V potu je moč, v resnici vera, v življenju
plačilo. Sprejmi nas, ker si pot, potrdi nas, ker si resnica, oživi nas,
ker si življenje!"

Pa le še kaj lepo govori sveti Bernard v neki pridigi na veliki
četrtek: „Kristus pravi: Jaz sem pot začetnikov (v popolnosti), resnica
za napredovavce, življenje popolnih. Jaz sem očitna pot svetlobe,
oživljajoča resnica, zveličansko življenje polno ljubeznivosti. Jaz sem
pot na križu, resnica v peklu, življenje v veselju vstajenja. Jaz sem
pot brez trnja in osata, resnica brez zvijačnosti, življenje, ki mrtve
oživlja. Jaz sem ravni pot, popolna resnica, življenje brez mere. Jaz
sem pot sprave, resnica povračila, življenje večne blaženosti. Nihče
ne pride k Očetu, razen po meni; nihče ne pride k meni, ki sem res¬
nica in življenje, razen po meni, ki sem pot!"

Molitev.

O Jezus, tvoji zgledi in nauki ter živa vera v tvoje resnice naj mi
bodo na priprošnjo sv. Tomaža pot k tebi v večno življenje! Amen.

22. gruden ali december.

Sveti Servul, berač (1. 590).

Za dobe, ko je sveti papež Gregorij I., s priimkom Veliki,
od leta 590 do 604 na prestolu sv. Petra rimsko cerkev vladal,
živel je v Rimu berač, Servul po imenu. O tem možu ta višji
pastir sam to-le pripoveduje v neki pridigi: „Na pokritem potu,

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II.

72

1138

22. december: Sv. Servul, berač.

ki vodi k cerkvi sv. Klemena, je živel mož, Servul zvan, ki sem
ga jaz sam in ga je veliko izmed vas poznalo. Bil je reven na
časnem bogastvu, ali bogat na zasluženju. Njegovemu dolgo¬
trajnemu telesnemu trpljenju je naposled smrt konec storila. Vse

svoje žive dni od zibeli do groba je bil mrtvouden. Kako bi

popisoval trpljenje tega moža, ki ni mogel niti stati, niti se v
postelji skloniti ali sedeti, niti roke nesti k ustom ali se obrniti
na drugo stran! Mati in sestra njegova ste mu stregli. Tema
je dajal mile darove, ki jih je dobival od dobrih ljudi, to pa,
kar mu je ostajalo črez največje potrebščine, je veleval deliti
med druge ubožne ljudi. Brati ni znal, pa vendar si je kupil
sv. pismo. Kolikorkrat se mu je nastavila kaka prilika, prosil je
mimogredoče pobožne ljudi, da so mu brali iz sv. pisma. Po tem
potu si je pridobil popolno znanje božjih bukev. V svojih bole¬
činah in trpljenju ni nehal nikdar Boga noč in dan častiti s

hvalnimi pesmami. Ko pride čas, da bi se mu poplačala njegova

velika, stanovitna potrpežljivost, preselijo se mu bolečine od zu¬
nanjih udov na blažja dela života, in ko je smrt čutil že prav
blizu, velel je romarjem, ki jih je postrežljivo prenočeval v svojem
stanovanju, naj vstanejo in ž njim psalme pojejo za srečen izhod
iz tega življenja. Se umirajoč se pridružuje petju, kar je na¬
enkrat ustavi in z veliko težavo zakliče: „Tiho bodite; ali ne
slišite hvalnih pesem, ki z nebes doli done?“ V to nebeško petje
ves zamaknjen izdihne svojo dušo. Mahoma se stanica napolni
s toliko dišavo, da so bili navzoči ljudje prečudno pokrepčani in
s tolažljivim zaupanjem navdani, da je ločena duša šla v zveličanje.
Med navzočimi je bil eden naših bratov, ki še sedaj živi, in ne
spričuje nikdar drugače, kakor s solzami veselja, da so se v oni
vonjavi tako dolgo radovali, da je bilo truplo pokopano. “ Koncu
te povesti pristavlja sv. Gregorij opombo, da je Servulovo življenje
pogubna obsodba za tiste, ki uživajo trdno zdravje in z obilnim
premoženjem ne opravljajo del krščanskega usmiljenja, ter niso
zmožni le najmanjšega križa prenašati.

nas uči uboštvo?

Uboštvo je nekaterim ljudem čin previdnosti in vzgoje božje za
večno življenje, nekaterim prostovoljno dobro delo svete ljubezni božje,
da sami sebe ponižujejo in zatajujejo, nekaterim pa je kazen za stor¬
jene grehe v preteklem življenju in torej vabilo ter prilika k pokori.
Ubožnost je torej vsakemu človeku bližnja pot v nebeško kraljestvo,
če ubožec bodi za našim ubogim Zveličarjem, eden s potrpežljivostjo in

22. december: Sv. Servul, berač.

1139

zadovoljnostjo, drugi v ponižnosti in krotitvi, tretji s spokornim srcem
in potrtim duhom, vsi pa z vero, upanjem in ljubeznijo.

V resnici, pravi čudež božji je, kako tudi najubožnejši najde
živež, odejo in prenočišče. Uboštvo je živa, nikdar prenehljiva pridiga
zoper napuh, ki se navadno loteva bogastva; zoper pohlep po uživanju,
ki z nobeno rečjo ni zadovoljen, zoper nezmerno delavnost v pridobi¬
vanju in pridržavanju, ki se v vse vtika, vse poskuša in vse svoje
sile napenja. O kako Bog po ponižnem ubožcu osramotuje ošabnost,
užitek in prazno modrost otrok tega sveta! Kaj imamo pri polnih
shrambah časnega bogastva, če je duša vsa prazna božjega bogastva,
uboga pred Bogom in božjimi angeli? Kaj imamo, če užijemo vse
veselje in slasti tega sveta, dušo pa pustimo, da lakote pogine? Kaj
nam pomaga stikati in šariti po blagu, če pa naposled od vseh svojih
trudov in skrbi nimamo česa na božjo tehtnico položiti? Bogatin je
v pekel pokopan, ubogega Lazarja pa angeli nesd v Abrahamovo na¬
ročje. Kako bogato je torej uboštvo pred Bogom, ako je ubožec trpi
Bogu za ljubo! „Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško
kralj estvo.“

Ubogi berač Servul, po vsem životu mrtvouden, si ni mogel kruha
služiti, vendar ga nikoli ni stradal. Od dobrih ljudi je dobival toliko
milodarov, da je ž njimi sprejemal uboge romarje, ki so tedaj pogo-
stoma v Rim na božjo pot hodili h groboma svetih apostolov Petra in
Pavla, in jim je dal streči. Ni ga pa skrbelo za obstanek, zakaj pre¬
verjen je bil, da Bog vedno skrbi za tiste, ki mu služijo. —• Ubožni
ljudje v današnjih časih pač večkrat tako skrbno pogledujejo v pri¬
hodu j ost in premišljajo: Bog ve, kako se mi bo še godilo? O da bi
taki se učili od tega ubogega, bolnega berača, kaj je treba storiti, da
mili Bog zmeraj za nas skrbi! Servul je Bogu zvesto služil vse dni
svojega življenja. Potrpežljivo in vdano je prenašal revščino in trp¬
ljenje, je molil in činil dobro, kjer in kakor je mogel. Kateri pa zvesto
in odkritosrčno služijo Bogu, najboljšemu G-ospodu in Očetu v nebesih,
teh gotovo ne more zapustiti. Je li slišati, da bi kak gospod svojemu
zvestemu, pridnemu hlapcu, svoji zvesti dobri dekli ne dal potrebne
hrane in plačila? To bi bilo pač silno krivično! Bog pa je najboljši in
naj pravičnejši Gospod; kako ne bi ti dal, česar potrebuješ, ako mu
zvesto služiš in njegovo voljo vselej natanko spolnuješ! Beri v življenju
svetega Pavla puščavnika ( 10 . januar), kako ga je Bog 60 let živil po
krokarju, ki mu je vsaki dan prinesel pol hleba kruha; ko ga pa ne¬
kega dne obišče sv. Anton, donese mu krokar celega, tako da je sveti
Pavel iz hvaležnosti zaklical: „Glej, kako dobrotljiv je Bog!... Kako
skrbi za tiste, ki mu služijo!' 1

Da, Bog skrbi za te, če mu služiš, njemu zaupaj popolnoma, in
da bi imel zavoljo tega celo čudež storiti. Predober je, da bi zapustil
svoje služabnike, prezvest, da bi ne spolnil svojih obetov, prepravičen,
da ne bi poplačal zvestobe, premogočen in prebogat, da ne bi nam
mogel dati, česar potrebujemo! Oni, ki oblači lilije na polju in daje
živež pticam pod nebom, seštel je celo lase tvoje glave in vč za vse
tvoje potrebe, dušne in telesne. Vrzi torej po opominu sv. Petra vso
svojo skrb na Gospoda, zakaj on skrbi za te! (I. Petr. 5, 7.)

72 *

1140

23. december: Sv. Tarzila in Emilijana, devici.

Molitev.

Bog, ki si sv. Servula po potu uboštva in trpljenja privedel v
stanovališča večnega zveličanja, dodeli nam v vseh naših revah in križih
potrpežljivost, da potrpežljivi ravno te časti vredni postanemo! Amen.

23. gruden ali december.

Sveta Tarzila in Emilijana, devici
(v 5. stoletju).

Sveti papež Gregorij Veliki je v neki pridigi, ki jo je imel
v Rimu, tako-le pravil prigodbe iz življenja teh devic: „Moj
oče so imeli tri sestre, ki so bile Bogu posvečene device. Ime¬
novale so se Tarzila, Gordijana in Emilijana. Vse tri so enake
gorečnosti navdušene ob istem času Bogu storile obljubo, v de¬
viškem stanu živeti. Živele so skupaj v eni hiši, kakor v kakem
samostanu. Po tem izbranem stanu je prihajala Tarzili in
Emilijani ljubezen do Boga od dne do dne prisrčnejša. Le še s
telesom ste prebivali na zemlji, njiju duši pa ste bili skoraj
venomer zamaknjeni v premišljevanje večnih resnic. Ravno na¬
sprotno se je godilo pri Gordijani. Njeno srce je v ljubezni do
Boga jelo omrzovati in se nagibati k dopadanju posvetnosti.
Večkrat Tarzila vzdihuje proti sestri Emilijani: „Vidim, da najina
sestra ne bo stanovitna ostala, ker zapazujem, da se rada z zu¬
nanjostmi raztresa in svoje srce premalo varuje, da bi obljubo
spolnovala." Obe sestri si prizadevate in jej dan na dan prigo¬
varjate, da bi jo odtrgali raztresenosti in lahkomišljenosti in
izpodbujali h gorečnosti, kakoršno stan zahteva. Gordijana, kadar
jej sestri prigovarjate, hlini veliko resnobo, ki pa jej tisto uro
zopet izgine, ko se poda poprejšnji lahkomišljenosti. Pečd, se s
posvetno mislečimi dekleti in tako jej prizadeva čedalje večjo
preglavico, pečati se z onima, ki ste svetu dali slovo. Moji
teti Tarzili, ki je svojo sestro prekosila v stanovitni molitvi,
v ostrem zatajevanju, v neomadežani čistosti, v gorečnosti in
svetosti življenja, se neko noč, kakor sama pripoveduje, v neki
prikazni d& videti njenih pradedov brat, sveti Feliks, ki je bil
škof rimske cerkve, in pokazavši jej stanovališča večnega veli¬
častva, reče jej: „Pojdi, vzamem te v ta stanovališča!" Kmalu
nato jo strese mrzlica, ki jej preti z bližnjo smrtno nevarnostjo.

23. december: Sv. Tarzila in Emilijana, devici.

1141

Po navadni šegi se pri umirajočih, zlasti če so imenitnega stanu,
shaja veliko ljudi, da bi tolažili njihove sorodnike. Tudi zdaj
obstopijo možje in žene Tarzilino smrtno postelj, med njimi je
bila tudi moja mati. Naenkrat Tarzila odpre oči, ozrši se kvišku.
Tu vidi odondot priti Jezusa, postane silno nemirna ter okoli
stoječim zakliče: „Nazaj stopite, nazaj, Jezus gre!“ Pogled
trdo vpirajoča v svojega Zveličarja izdihne dušo. Megto je na-
polnovala najprijetnejša dišava, v dokaz, da je bil oni navzočen,
ki je izvir vse ljubeznivosti. Ko truplo, kakor je bila šega, umi¬
vajo, najdejo na kolenih in laktih žulje, velike in trde kakor
kameline. Prihajali so od njene stanovitne molitve, v kateri je bila
pred Bogom na kolenih ležala. Tako je mrtvo meso kazalo sledi
tega, s čimur se je bil duh vedno pečal v življenju. —- Tarzila
je umrla kratko pred godom Gospodovega rojstva. Malo dni po
tem prazniku se prikaže po noči svoji sestri Emilijani, rekoč:
„ Pridi, ker sem se bila ob godu Gospodovega rojstva ločila od
tebe, da moreve praznik njegovega razglašenja skupaj obhajati]“
Emilijana, v skrbeh zavoljo sestre Gordijane, jej odgovori: „Če
sama k tebi pridem, komu naj oddam našo sestro Gordijano ?“
Tarzili se obraz zmrači in reče jej: „Pridi ti, zakaj naša sestra
Gordijana je last posvetnih otrok. “ Kmalu po tej prikazni se
Emilijana čuti bolno. Bolezen prihaja hujša in hujša in še pred
praznikom sv. treh kraljev umrje. Gordijana, sestrinega varstva
oproščena, se vda od dne do dne bolj posvetnim mislim, zaničuje
strah božji, ni jej mar niti za čast niti za sramoto, prelomi svojo
obljubo in se zaroči z najemnikom njenih posestev. “

Sv. Gregorij, to povedavši, nadaljuje v svoji pridigi, rekoč:
„Glej, vse tri so se sprvega z enako gorečnostjo k Bogu obrnile;
a niso vse tri v enaki gorečnosti stanovitne ostale, ker, kakor
pravi Gospod, veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih. To pri-
godbo sem vam povedal, da kateri, ki se je k dobremu obrnil,
ne pripisuje sam sebi moči k dobremu ali ne zaupa na svoje moči.
Vsaki pač morda ve, kaj je danes; kaj pa bode jutri, tega ne ve
nihče. Nihče se naj torej zavoljo, dobrega ne veseli, kakor da bi
ga bil že gotov; dokler popotuje v slabem mesu, ne ve konca.“

O^ako se spoznajo zapeljivci?

Prvo in gotovo znamenje, da je kdo zapeljivec, ki preži na po¬
gubo tvoje duše, nam pove Kristus v sv. evangeliju, rekoč: „Po njih
sadu jih boste spoznali; se li bere grozdje s trnja, ali
smokve  (fige) z osata? 11  (Mat. 7, 16.) Ako torej vidite, da kdo

1142

23. december: Sv. Tarzila in Emilijana, devici.

nčinja hudobna dela, da se malo zmeni za krščanske dolžnosti, da je
nekim pregreham vdan, da svojim očem in rokam dovoljuje več kakor
pripuščajo božje zapovedi in spoštljivost; ako ga slišite, da mu čistost
ni več sveta, da so mu grehi zoper njo le človeške slabosti, da cerkve
in njenih služabnikov ne samo nič ne posluša, temveč jih grdo natol¬
cuje, obrekuje in zaničuje; ako greh in grešnike izgovarja, brani hudo¬
bije in jim daje lepa imena, potem vedite, da je zapeljivec, grd lažnik
in goljuf ter namestnik satanov, ki bi vas rad z besedo in zgledom
potegnil v pekel. Gorje vam, ako ga poslušate! Zgodilo se vam bo,
kakor Gordijani, ki se je tembolj pogrezovala v posvetnost, čimbolj
se je z nesramnimi posvetnjaki pečala, in jo je duh božji tembolj
zapuščal, čimbolj se je nje prijemal posvetni duh, dokler se ni na¬
posled svoji obljubi celo izneverila.

Drugo znamenje zapeljivcev se spozna iz kraja,  kjer se na¬
vadno nahajajo. Obnašajo se po volčje. Volk, kadar hoče ovco ugra¬
biti, ne gre med čredo, kjer bi bil v nevarnosti, da bi ga pastir ne
potolkel, ampak v kakem skrivnem kotu preži na njo. Ravno tako si
zapeljivci ne upajo v take kraje, kjer te varujejo pastirji, to je tvoji
tovariši in drugi pošteni in pobožni ljudje, marveč te skrivaje zale¬
zujejo. Kak dogovorjeni izprehod ali kako skrivno obiskovanje, kadar
očeta ali matere ni doma, mora poprej pot pripraviti zavajanju. Če se
jim to posreči, kmalu je tudi tvoja duša ugrabljena. Ko hočeta ne¬
sramna starca Suzano zavoditi, skrijeta se tiho na vrt, in ko jo vidita
samo, planeta iz skrivališča nad njo. Ko hoče Putifarjeva žena
Egiptovskega Jožefa ujeti v zanke, razodene mu svoje nesramne misli
in želje, ne vpričo svojega moža in drugih domačih ljudi, ampak kadar
ga samega zasači. Ako torej zapazite, da vas kdo po samotnih krajih
zalezuje, vas hoče iz poštene tovarišije zavleči na stran, z vami skrivne
pogovore imeti, se po kakih skrivnih potih z vami pečati, bodi vam
taka prijaznost vselej sumljiva, zakaj skrivni kraji in skrivno pečanje
z drugim spolom so duši vselej navarni, večjidei grobovi nedolžnosti.
To svarjenje ne velja le dekletom, ampak tudi mladeničem, ker tudi
dandanes se Putifaric po svetu ne manjka; velja celo zakonskim, zakaj
tudi pri nas se nahajajo Jezabele, ki hočejo pobožnega Jelina s svojim
lepotičjem na se navezati.

Poslednje znamenje zapeljivcev se spozna na času,  ob katerem
se navadno prikazujejo. Zapeljivci, ki so otroci teme, izvolijo si tak
čas, v katerem najlaglje prikrijejo svoje nesramne namere. „Vsaka-
teri namreč,“  pravi Kristus, „ki hudo dela, sovraži luč in
ne pride k luči, da niso svarjena njegova  dela.“ (Jan. 3, 20.)
Zapeljivci so kakor tatje, ki za svoje tatvine volijo večjidei ponočne
ure. Tako tudi zapeljivci hodijo navadno po noči, ker tudi oni so tatje.
Če ne kradejo denarja in blaga, kradejo pa Bogu neumrjoče duše.
Čeprav tema njihove hudobije ne prikrije božjim očem, prikrije jo vsaj
ljudem. Hoče li kak potepin osebo, ki mu je ranila srce, pripraviti
polagoma do padca, se mu noč dozdeva za to najpripravnejša.

Varuj se torej ponočnjakov, če te je skrb za deviško čast in za
zveličanje duše! Nikar ne misli, da to ali ono spotakljivo govorjenje,
ta ali oni kraj, ta in ta čas za te nima nič nevarnosti. Po govorjenju

24. december: Adam in Eva.

1143

se spoznavaš, po tovarišijah izdavaš; noč pa ima svojo moč. Ravno
ondi, kjer se misliš najbolj varnega, si lahko v največji nevarnosti.
Lahkomišljenost jih je že veliko pogubila, ker so dobre svete in sva¬
rila zametovali po zgledu nesrečne Gordijane. Ne ravnaj se po zgledu
tistih mladih ljudi, ki ne poslušajo svarjenja svojih starišev, opominje-
vanja pridigarjev in spovednikov; ampak še celo ušesa nastavljajo
mikavnemu vabljenju prekanjenih prilizovavcev, sladkim besedam ne¬
sramnih zapeljivcev, ker se tako govorjenje prilega človekovim hudim
strastem. Tako padejo v zanke ter se pogubč. Zapomni si, mladina!
Ni moj prijatelj tisti, ki se mi prilizuje, vse moje dejanje in nehanje
potrjuje, me hvali in izgovarja, ampak tisti je moj resnični prijatelj,
ki mi vselej odkritosrčno, po pravici pove in svoj svarilni glas po¬
vzdigne, kadar me hočejo strasti za seboj potegniti k hudemu, ki me
graja, kadar se pregrešim, zakaj iz tega vidim, da ga je skrb za
zveličanje moje duše.

Molitev.

Dobrotljivi Zveličar, dodeli mi milost, da si tvoje besede: „Čujte
in molite 1 ' globoko v srce vtisnem in jih nikdar ne pozabim ter jih
tudi vselej in povsod v dejanju spolnujem! Amen.

24. gruden ali december.

Naši prvi stariši Adam in Eva.

Sv. katoliška cerkev obhaja prav pomenljivo spomin naših prvih
starišev pred dnevom Kristusovega rojstva. — Adam in Eva sta greh
prinesla na svet; Kristus, drugi Adam, ga je zopet odvzel. Adam je
začetnik po grehu popačenega človeškega rodu; Kristus, drugi Adam,
je začetnik v njegovi krvi očiščenega in posvečenega človeka. Adam
in Eva sta nam po grehu nebesa zaklenila; Kristus je ja zopet odprl.
Adam je zasejal seme smrti v neumrjoče telo; Kristus pa je se svojim
vstalim telesom zasadil kal večnega življenja v umrljiva telesa. Od po¬
svetnega očeta in posvetne matere se je smrt spočela, od Božjega Sinu
in neomadežane Device življenje se rodilo. Adam pa Kristus se torej
po pravici stavita vkup. Vsi ljudje od Adama do poslednje rojenega
deteta prejmejo le po Kristusu zveličanje.

Beri sedaj zgodbo prvih dveh človekov, kakor jo Mojzes, od
božjega duha razsvetljen, pripoveduje v najstarejši knjigi sveta:

1. Ko je bil Bog ustvaril nebo in zemljo, reče: »Naredimo
človeka po svoji podobi in sličnosti: on gospoduj
ribam morja, in pticam neba, in zverinam, in vsej
zemlji, in vsej laznini, ki se giblje po zemlji." Ko

1144

24. december: Adam in Eva.

je Bog svet ustvarjal, posvetoval se je takorekoč troedini Bog
(zakaj „naredimo“ kaže vse tri božje osebe) sam s seboj, kako
bi naredil umetniško delo svojega stvarjenja. Naredil je torej
Gospod Bog človeka iz prahu zemlje, Adama ali „ Zemljana“
imenovanega. Tej iz zemlje narejeni tvorbi vdihne Bog v obličje
duha življenja, neumrljivo dušo, in bil je človek živa stvar.
Prvi človek je po božji podobi in sličnosti ustvarjen in ta podoba
je popolnoma vtisnjena njegovi duši. Neumrljiva človekova duša
je podoba božja, ker ima um in prosto voljo, zlasti pa, če je v
pravičnosti in svetosti. Bog nima v stvarstvu nič sebi enakega,
tudi naša duša mu ni enaka, ampak podobna. V Bogu so tri osebe;
naša duša ima troje različnih zmožnosti: razumno spoznanje, spomin
in voljo. Bog je zgolj duh, naša duša tudi. Bog je večen, naša duša
neumrljiva. Bog je prost, naša duša tudi. Bog je vsepričujoč,
naša duša je po vseh delih telesa. Bog je resničen, pravičen,
svet, dobrotljiv in usmiljen; taka je bila Adamova duša pred
padcem in tudi naša duša nosi občutek resnice, pravičnosti, sve¬
tosti, dobrotljivosti in usmiljenosti v sebi. Bog je najbolj popolno
bitje; človek je najbolj popolna vidna stvar. Bog ni od nikogar
odvisen; človek edino le od Boga. Bog je Gospod nebes in
zemlje; človek kralj vsega tega, kar ga obdaja. Vse stvarstvo
ima svoj namen v človeku, človek pa v Bogu. Tako nosi človek
božjo podobo v svoji duši. Glej, koliko vrednost, koliko pleme¬
nitost je Bog dodelil duši!

2. Ko je bil Bog prvega človeka ustvaril, postavil ga je v
raj ali paradiž, nebeško lep vrt veselja, poln različnega drevja
in žlahtnega sadu, in reka je tekla iz dežele Edena, da je na¬
pajala vrt in odtod se je razdelila v štiri velike reke. Od teh
četverih rek v raju ste nam le dve poslednji, Evfrat in Tiger,
še znani na sedanjem površju zemlje. Rek Tison in Gihon pa
ni nikjer več najti, ker se je obličje zemlje mnogo premenilo po
vesoljnem potopu. Postavil pa je Bog Adama v vrt veselja, da
bi ga obdeloval in varoval.  Torej je bil človek že v
prvotnem, nedolžnem stanu ustvarjen za delo,  kakor ptice za
letanje, toda ne v potu obraza, ampak lahko in z ve¬
seljem.  Zato se človek ne sme nikoli braniti dela ali se ga
celo sramovati; apostol pravi, da kdor ne dela, naj tudi ne je.
Tudi je Bog živali in ptice pripeljal pred Adama, da bi videl,
kako jih bo imenoval, zakaj, kakor je Adam vsakatero žival
imenoval, tako jej je bilo ime; človek jim je imel biti gospodar
in kralj, in morale so mu biti pokorne. Iz tega se vidi, da je

24. december: Adam in Eva.

1145

Bog sam človeku podelil dar jezika, da naj ga torej vsekdar
rabi v božjo čast, ne pa v pregrešne govore.

Bil je pa še Adam edini človek na zemlji; ni ga imel ni¬
kogar, s komur bi se mogel razgovarjati ter ž njim deliti svoje
veselje in svojo srečo. Vse živali je videl po dve in dve, sebi
pa nič podobnega druga, nobene pomočnice. Zato reče Bog:
„Ni dobro človeku biti samemu, naredimo mu pomoč, njemu
enako. “ Gospod Bog je zatorej Adamu poslal trdo spanje. (Po
mislih nekaterih svetih očakov zamaknjenje, v katerem je Adam
videl, kaj se ž njim godi.) In ko je bil zaspal, mu je vzel eno
njegovih reber in je napolnil z mesom njega mesto ter iz rebra
naredil ženo Evo in jo privedel k Adamu. Adam pa prebudivši
se reče: „To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega
mesa; imenovala se bo „Možinja“, ker je vzeta iz moža. Zaradi
tega bo zapustil človek očeta in mater in se držal svoje žene in
bodeta dva v enem mesu.“ In Bog ju je blagoslovil in je rekel:
„Rastita in množita se, in napolnita zemljo in podvrzita si jo,
in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živalim, ki
se gibljejo na zemlji." S temi besedami je Bog postavil edinost
zakona ter Adama in Evo storil začetnika vsemu človeškemu rodu.

3. Adam in Eva sta sedaj v raju neskončno srečna in za¬
dovoljna živela v veselju in nedolžnosti. Obdelovala sta vrt brez
vsega truda in znoja sebi na kratkočasje in radovanje; njune
moči niso pešale in slabele, bila sta tudi po telesu neumrjoča.
Božja ljubezen je popolnoma obvladovala njuni srci. Bog se je
pečal ž njima kakor oče s svojimi ljubimi otroki; živela sta
srečno in veselo, kakor nedolžna otroka, brez skrbi, brez tug in
trpljenja, v vednem miru. Nista poznala nobene žalosti, nobene
bolečine, nobenega strahu. O blagor jima v zveličanskem raju!
A sedaj naj bi pa nad njiju prišli dnevi poskušnje, da potrdita
svojo zvestobo do Boga, svojega ljubega Očeta. In ta zvestoba
naj bi bila zveza, ki naj bi Adama in ves njegov zarod na večno
združila z Bogom. Adam je bil kralj zemlje; a ni mu bilo po¬
zabiti, da je tudi božji služabnik, da je od Boga ves odvisen in
da naj Bogu, svojemu Gospodu, skazuje dolžno čast. Za to zve¬
stobo do Boga, za to podložnost pod Bogom se imata prva člo¬
veka sama in prostovoljno odločiti. Zato je bilo njiju prosti volji
treba poskušnje ali zapovedi. Sredi pozemeljskega raja je rastlo
dvoje dreves različnih od drugih: eno drevo življenja, drugo drevo
spoznanja dobrega in hudega. Drevo življenja je imelo ime od
živne moči svojega sadu. Uživajoč ta sad sta mogla svoje moči

1146

24. december: Adam in Eva.

ohraniti in nadomestiti. Bilo je to drevo podoba Boga in človeka
Jezusa v najsvetejšem zakramentu, ki s svojim telesom življenje
duše ohranjuje in telesu neumrljivost podeljuje. Drugo drevo pa
je bilo v to namenjeno, da se ž njim poskusi Adamova in Evina
pokorščina in zvestoba. Zato reče Bog Adamu takoj, ko ga je
bil ustvaril, še preden mu je bil ustvaril družico: „Od vsega
drevja rajskega jej; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa
nikar ne jej! Zakaj kateri dan koli boš jedel od njega, umreš
smrti. “ To zapoved je Adam potem imel oznaniti Evi. Ta za¬
poved je bila gotovo lahka in pravična; toda Adam in Eva po¬
zabita na ljubezen svojega Stvarnika. Čeprav sta bila slišala
besedo: „Umreš smrti!“ prelomila sta vendar to tako lahko in
pravično zapoved.

4. Eva se ne more ustavljati želji, drevo ogledati; približa se
mu. Ta trenotek porabi hudoba v svoje peklenske namere, pri¬
praviti prva človeka in ž njima vse njiju potomce v pogubljenje.
K temu dejanju se satanu zdi kača najpripravnejše orodje. Na
se vzame podobo te živali, ki je bila najročnejša in najgibčnejša,
kolikor jih je bil Gospod ustvaril. V podobi kače skrit spravi se
nad ženo, ker je vedel, če zapelje njo, bo zavoljo nje tem laže
grešil Adam. S hinavskim sočutjem reče Evi: „Zakaj vama je
Bog zapovedal, da ne bi jedla od vsega drevja v raju?“ Eva bi
imela ta zapeljivi glas zavrniti in ga še poslušati ne, da bi Bogu
svojo popolno zvestobo pokazala. Vendar pa se spusti v pogovor
s hudobo ter odgovori: „Sad dreves, ki so v raju, jeva; sadu
drevesa pa, ki je v sredi raja, zapovedal nama je Bog nikar ne
jesti in se ga ne dotakniti, da kako ne umrjeva." Tako se Eva
poda v skušnjavo, s čimur satan že napol zmaga; ni mu več
težko, nesrečnico ujeti v svoje zanke. Gre torej z govorico dalje,
rekoč: „Ne bodeta umrla smrti, ne; Bog namreč ve, da, kateri
dan koli bodeta jedla od njega, odpro se vama oči in bodeta
kakor bogova, in spoznala dobro in zlo. “ In žena vidi, da je
drevo dobro za jed in lepo očem in prijetno ga gledati. Sedaj
se oglasi ničemurnost, vzbudi se častilakomnost in ta porodi po¬
zabljivost na Boga in prežene božji strah Evi iz srca. Tako
stegne roko, vzame od prepovedanega sadu, je, in da tudi svo¬
jemu možu, ki iz dopadljivosti do nje okusi prepovedani sad.
Prvi greh je storjen, satan se veselja krohoti, angeli pa žalujejo.
— Velik in v svojih nasledkih strašanski greh sta storila Adam
in Eva. Kako lahko bi se bila ognila; ali kdor nevarnost ljubi,
v nevarnosti pogine. Da Adam in Eva ne gresta k drevesu,

24. december: Adam in Eva.

1147

da zviti kači ušes ne nastavljata, drevesa in njegovega sadu ne
ogledujeta, ne bi bila mogla pasti nikdar. Toda lahkomišljenost,
svojeglavnost in napuh ju peljeta v nevarnost, pozabita na Boga
in njegovo besedo, verjameta priliznjenemu glasu zapeljivca bolj,
kakor besedam svojega Stvarnika in — padeta. Ta njun padec
pa bi bil enak padcu angelov, ako bi se jih Bog ne bil usmilil.
Komaj sta bila okusila prepovedanega sadu, že se res obema
odpro oči, toda le zategadelj, da vidita svojo sramoto in grdobijo.
Doslej sta bila Adam in Eva naga, kakor ju je Bog ustvaril.
V oblačilu nedolžnosti, dobra in preprosta kakor otroci, se nista
sramovala svoje nagote. Toda sedaj te preprostosti in nedolžnosti
oropana, se jima odpro oči, da vidita svojo nagoto in se drug pred
drugim silno sramujeta. Spleteta si figovo listje in si naredita
krila. Strah in trepet ju trpinči in nevedoč, kaj delata, skrijeta
se nesrečneža pred obličjem vsevidečega in vsevedočega Boga
med drevje raja.

5. Iznenadoma zaslišita glas Gospodov, ki je šel ob hladu
popoldne po raju. „Adam, kje si?“ zadoni jima na ušesa. S
strahom in trepetom odgovori Adam: „Slišal sem tvoj glas v
raju in zbal sem se zato, ker sem nag, pa sem se skril." Bog
mu reče: „Kdo neki ti je povedal, da si nag, razen ker si jedel
od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti?" In Adam se
jame izgovarjati: „Žena, katero si mi dal za tovarišico, dala mi
je od drevesa in sem jedel." In Gospod je rekel ženi: „Zakaj
si to storila?" In je odgovorila: „Kača me je prevarila in sem
jedla." Oba uboga grešnika iščeta izgovorov; ali kdo bi mogel
varati vsevedočega Boga? Zadolženega zadene pravična kazen.
Najprej se Bog obrne k zapeljivcu. Ta se ne sme braniti in ker
je že obsojen in k večnemu trpljenju namenjen, obsodi Bog kačo,
čije podobo je satan v zlo rabil. „Ker si to storila", reče jej
Gospod, „prokleta si med vsemi živalmi in zvermi zemlje; po
trebuhu se boš plazila in prst jedla vse dni svojega življenja.
Sovraštvo bom postavil med teboj in ženo, med
tvojim zarodom in nj enim. zarodom; ona ti bo strla
glavo, ti pa boš zalezovala njeno peto."  Kačo zadene
strašno prokletstvo, ki prav za prav satanu velja. S prokletstvom
kače pa Bog v svojem neskončnem usmiljenju združi čudovito
tolažbo za prva človeka. Vedela sta, da bosta morala za večno
umreti, ako bosta od prepovedanega sadu jedla. V trepetu torej
pričakujeta smrtne sodbe, ki ju ima za vselej ločiti od Boga.
Toda Bog se ju usmili. Umreti morata, a ne na večno. Zato

1148

24. december: Adam in Eva.

pristavi Bog prokletstu kače za Adama in Evo tolažljive besede:
„ Sovraštvo bom postavil med teboj in med ženo, med tvojim in
njenim zarodom; ona ti bo glavo strla, ti pa boš zalezovala
njeno peto." Bog je hotel reči: Prišla bo žena, ki se je ne bo
dotaknil tvoj strup, ona bo tvoja sovražnica, ti pa boš njen zo-
pernik; ravno tako bo med njenim zarodom, njenim detetom, in
med tvojim zarodom večno sovraštvo. Toda žena bo po svojem
detetu tebi glavo strla, tvojo in tvojih privržencev moč popol¬
noma uničila, ko boš sicer ti ženo zalezovala, ali pri njej nič
zmogla. Žena pa, ki ima priti, je Marija, brezmadežna Devica
in mati Sinu Božjega, našega Odrešenika, čigar prihod je bil
torej Bog obečal že prvima človekoma.

6. Ko jima še po ušesih zveni ta tolažljiva beseda, odpre Bog
svoja usta, ter nadaljuje svojo sodbo, rekoč Evi: „Namnožil
bom težave tvoje nosečnosti; v bolečinah boš rodila
otroke in pod oblastjo boš moževo, in on bo tebi gospo¬
doval." Adamu pa reče: „Ker si poslušal glas svoje žene
in jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti:
bodi prokleta zemlja v tvojem delu; v trudu se boš od
nje živil vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo
rodila, in zelišče polja boš jedel. V potu svojega obraza
boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz ka¬
tere si vzet; zakaj prah si in v prah se boš povrnil." —
Ta žalostna prigodba prve božje sodbe se je vršila v ravno tistem
vrtu, kjer je bil greh storjen. Ta sodba se ima sedaj tudi ures¬
ničiti. Gospod reče, Adam in Eva pa, poprej tako srečna, morata
za vselej zapustiti raj. Preden pa gresta v svoje žalostno pre¬
gnanstvo, naredi jima Bog obleki iz kož in ju obleče. Nato
zapustita prelepi vrt in stopita na opustošeno zemljo, čije stvari
in življi so jima sovražni. Kerub z gorečim in švigajočim mečem
varuje pota k drevesu življenja. To se je zgodilo, kakor je Bog
sam rekel, da kje Adam ne stegne svoje roke, in da ne je in
živi vekomaj; zakaj Adam in vsi njegovi potomci morajo umreti.
Toda smrt ne pride precej. Adam je še 930 let živel in tudi
Eva je dosegla visoko starost. Dal jima je Bog tako dolgo ži¬
veti, da sta svoj veliki greh objokovala in pokorila.

Ta pokora prvih starišev je bila vsa ponižna in vdana tako,
da sta si glede na obečanega Zveličarja zopet pridobila božjo
milost in v njej umrla. Adam je bil bojda na Kalvariji pokopan,
na onem mestu, kjer je bil 4000 let pozneje Kristusov križ po¬
stavljen. Kristus je za Adamov in vsega njegovega zaroda

24. december: Adam in Eva.

1149

grehe zadostil. Adamu je bilo rečeno: „Prah si in v prah se boš
povrnil.“ Kraj, kjer se je ta sodba izvršila nad Adamom, izvolil
je drugi Adam, Kristus, za kraj svoje spravne smrti na križu,
da je to sodbo zopet ovrgel in namesto besede: „Prah si in v
prah se boš povrnil", rekel: „Zbudi se, ki spiš, in vstani
od mrtvih!"  (Efez. 5, 14.)

Dzvirtii greh.

Adam in Eva sta se za greh pokorila, toda ta greh z vsemi
svojimi žalostnimi nasledki se je razprostrl črez vse človeštvo.

1. To strahotno skrivnost nam spričuje sveto pismo. „Kdo
je namreč čist od madeža?"  vprašuje Job; -„go to v o nihče,
naj bi si bilo njegovo življenje tudi le en dan na zemlji."
(Job 14, 4.) In kraljevi prerok David toži v svojem spokornem
psalmu: „V hudobiji sem spočet in v grehih in e je spo¬
čela moja mati."  (Ps. 50, 7.) Sveti apostol Pavel pa piše Rim¬
ljanom: „Kakor je po enem človeku greli prišel na svet
in po grehu smrt, in je tako nad vse ljudi smrt prišla,
ker so vsi v njem grešili. Kakor je po pregrešenju  enega
nad vse ljudi obsojenje  (prišlo), tako  (pride) tudi po pra¬
vičnosti enega nad vse ljudi opravičenje življenja.
Kakor je namreč po nepokorščini enega človeka veliko
grešnikov postalo, tako bo tudi po pokorščini enega veliko
opravičenih."  (Rimij. 5, 12. 18. 19.)

2. Izvirni greh uči ustno izročilo.  Tako pravi sveti Justin,
mučenec, v drugem stoletju, v pogovoru s Trifonom: „ Človeški rod je z
Adamom smrti zapadel;" in Irenej piše, da je „Eva s svojo nepokorščino
sebi in vsemu človeškemu zarodu smrt nakopala." Učeni Tertulijan
piše: „Hudič je s prvega prekanil človeka, da je prelomil zapoved
božjo, ker je pa ves zarod iz njegovega semena, prišlo je tudi njegovo
pogubljenje nanj." Zato je tudi sv. cerkev v več zborih, zlasti pa leta
529 v Orangi določila: „Kdor trdi, da je Adamov greh škodoval le
njemu samemu, ne pa tudi njegovim potomcem, ali pa trdi, da je telesna
smrt, ki je kazen za greh, ne pa tudi greh, ki je smrt za dušo, prešel
po enem človeku na ves človeški rod, tak bode padel Bogu v roke,
ker ugovarja apostolu."

3. Z izvirnim grehom se zlaga naša pamet.  Na priliko: Kak
vladar katerega svojih podložnikov povzdigne iz revnega stanu nad
vse druge in ga silno obogati. Ta se pa v svoji nehvaležnosti spre
ž njim in še celo upor snuje zoper njega. Vladar, to nezvestobo zve-
devši, ukaže ga ukleniti in črez meje svojega cesarstva pregnati — in
to ne samo njega, ampak vso njegovo družino. Ali je taka sodba kri¬
vična? Ravno tako smo pa tudi mi otroci nezvestege in v nemilost
padlega očeta Adama ter nosimo ž njim. v njem in po njem dolg nje¬
gove hudobije, ne da bi bili sami storili to hudobijo, temveč zavoljo
tega, ker smo iz njegovega zaroda.

1150

24. december: Adam in Eva.

4. Tej resnici pritrjuje naposled vsakdanja skušnja v nas
in zunaj  nas. Ni se mi treba sklicevati na spačenost sveta, ne
praviti strahovitih zgledov, ki od Boga prekleto zemljo more in tla¬
čijo že šest tisoč let, ne kazati potokov krvi, prelite iz častilakomnosti,
nevoščljivosti in maščevavnosti. Ne jemljem v misel na milijone na-
kupičenih mrličev, katere sta pomorila grom in meč v vojskah, ne v
pustote spremenjenih cvetočih pokrajin, ne okajenih grobelj razsutih
mest, ne vzdihovanja in ječanja brez števila nesrečnih ljudi, ne toliko
prelitih solz, ki delajo zemljo v prebivališče rev, ne bolniščnic in
jetniščnic, v katerih se na vsakem obrazu pozna bolečina in trpljenje,
iz vsakih ust glasi joj in gorje. Vse to pač dovolj spričuje, da člo¬
veška narava ni več v tistem redu, v katerem bi imela biti in v
katerem jo je Bog ustvaril. Nadalje — ali ne čuti vsaki sam v sebi,
kako je njegov um na vse strani omejen, spomin oslabljen, volja bolj
k hudemu kakor.k dobremu nagnjena, kako se meso vojskuje zoper
duha, duh zoper meso? Odkod te reve in stiske? Odkod ti notranji
boji? Ali nam ne spričujejo dovolj, da smo se vsi zadolžili pred
Bogom — in to po izvirnem grehu? Da — greh je človeka izpridil
in ga S prvotne visokosti tako globoko pogreznil. O nas vseh velja,
kar sv. apostol Pavel pričuje sam o sebi, rekoč: „Čutim pa drugo po¬
stavo v svojih udih, koja se bojuje zoper postavo mojega duha ter me
deva v sužnost pod greha postavo, koja je v mojih udih. Jaz nesrečni
človek! Kdo me bo rešil telesa te smrti?" — In ko je tako priznal
žalostni stan vsled izvirnega greha in zaklical po rešitelju, odgovori, da
ga reši: „Milost božja po Jezusu Kristusu, Gospodu našem.' 1  (Rim. 7,
23 — 25.) — Bog, ki je pravičen in usmiljen ob enem, se je usmilil
propadlega človeštva. Poslal nam je že prvim starišem v raju obeča-
nega Odrešenika. Ta je po svojem učlovečenju, trpljenju in smrti na
križu za greh zadostil, smrt premagal, sodbo pogubljenja odvzel. Vsi,
ki so v stari zavezi verovali na Odrešenika in božje zapovedi spolno-
vali, bili so rešeni; in vsi, ki v prišlega verujejo, sv. krst prejmejo,
zapovedi spolnujejo in sv. zakramente vredno prejemajo, bodo rešeni in
zveličani. Jezus Kristus je zopet vse poravnal.

Veseli se torej, krščanska duša, danes pred praznikom blago-
darnega rojstva Božjega Zveličarja, zaradi neizrekljive milosti in do¬
brote božje, ki se je prikazala v Jezusu Kristusu; prisrčno zahvali
Boga za Zveličarjevo rojstvo in prosi ga, da njegovo neskončno zaslu-
ženje ne bi bilo izgubljeno za tvojo ubogo dušo.

Molitev.

O Bog, ki si zgolj ljubezen, jaz molim tvojo pravičnost in blago¬
slavljam tvoje usmiljenje, ki si je pokazal v kazni in spravi izvirnega
greha. Zahvaljujem te iz vsega srca, da si obečal in poslal Odrešenika.
Daj mi le milost, da se njegovega zasluženja prav poslužujem in tako
večnega zveličanja deležnega storim! Amen.

25. december: God rojstva Jezusa Kristusa.

1151

25. gruden ali december.

God rojstva našega Gospoda in Zveličarja
Jezusa Kristusa.

1. Štiri tisoč let je že ves človeški rod težila kletev, ki jo je
neskončno sveti in pravični Bog v raju izrekel nad Adamom in
vsem njegovim zarodom. Ali to strašno kletev, ki jo je izrekla
pravičnost, spremljala je skozi vsa stoletja usmiljenost z obetom,
da pride enkrat Odrešenik, ki bode to kletev odvzel od Ada¬
movega zaroda. Obet pa je Bog izpolnil še-le po dolgem in željnem
pričakovanju, ko so ljudje bili že sami na sebi skusili pogubne
nasledke in vso velikost Adamovega greha in zadolženja, ter
spoznali globoke rane, ki so si jih zadali po svojih hudobijah,
pa jih niso mogli sami ozdraviti. Zdaj še-le se je zglasil klic
po odrešenju z vseh pokrajin od zemlje do nebes. In glej, ne¬
besa se odpro in oblaki dežijo Pravičnika. Iz naročja večnega
Očeta pride bistveno njemu enaki večni Sin na užaljeno zemljo
ter postane po moči Svetega Duha človek v Marijinem deviškem
in neomadežanem telesu. Vedeli so za veselje in čudopolno
skrivnost učlovečenja Božjega Zveličarja samo Marija, blago¬
slovljena med vsemi ženami, ki je Odrešenika sveta pod svojim
srcem nosila, in sveti Jožef, ker mu je angel razodel, in pa še
pobožna zakonska Caharija in Elizabeta. Sveti Duh je njima
skrivnost razodel, ko je Marija Elizabeto pozdravila. V judovskih
svetih knjigah pa je bilo že zdavnaj pisano, da bo prišel obečani
Mesija ali Gospodov Maziljenec, kadar bo kraljeva palica ali
žezlo odvzeto Judovemu rodu in se izteko Danijelevi letni tedni.
Lahko je vsakdo čital v teh knjigah, da bode Betlehem v deželi
Juda presrečni kraj njegovega prihoda. Celo pogani so slutili
skrivnost in govorili o kralju, ki ima iz Judeje priti. Skoro je
bilo preteklo devet mesecev, kar je Marija božje dete nosila pod
srcem, ko zapove rimski cesar Aygust, ki mu je bila tudi judovska
dežela podložna, da se morajo vsi njegovi podložniki popisati na
odločenih krajih po rodovinah in družinah, da bi spoznal število
prebivavcev po svojih pokrajinah. To popisovanje se je godilo
tudi v Judeji, in sicer po rodovih in rodovinah. Zato je moral
iti vsak k popisovanju tja, kjer je bil rojstveni kraj njegove
rodovine. Marija in Jožef sta bila iz kraljeve hiše Davidove;
zategadelj sta morala iti v Betlehem, ker je bil ondi rojstveni

1152

25. december: God rojstva Jezusa Kristusa.

kraj kraljeve Davidove rodovine. Pot je bil težaven, ker se je
zima bližala, a Betlehem je bil oddaljen več dni hoda od Naza¬
reta. Vendar Jožef stori vse, kar mu navdihne skrb in ljubezen
za mater Zveličarjevo, da jej polajša težave pota. Ustno izročilo
pripoveduje, da je Jožef po šegi jutrovih krajev vodil osla za
uzdo, Marija pa ga je jezdila in ob sedlu sta imela v pletenici
nekoliko brašna za na pot. V eni roki uzdo, v drugi palico,
pride Jožef z Marijo črez pet dni v Betlehem.

2. To mesto, zavoljo svoje lege v najrodvitnejši pokrajini
imenovano „Efrata“, to je „rodovitna", bilo je rojstveni kraj
kralja in preroka Davida; zategadelj so je zvali tudi Davidovo
mesto. Tu je bil David pasel ovce svojega očeta, tu ga je bil
Samuel mazilil za kralja, tu si je bil tudi grad sezidal, ki je
pa bil že ves v razvalinah tedaj, ko sta Jožef in Marija prišla
tja. Popotniki so semtertja v njem prenočevali in pa pastirji ob
neugodnem vremenu svoje črede vganjali vanj. V mestu, ki je
tedaj štelo kakih tisoč prebivavcev, so bile že vse hiše in pre¬
nočišča s tujci napolnjena. Solnce je že zahajalo in večer se bližal.
Kjerkoli Jožef potrka na vrata in prosi prenočišča, odpravijo ga.

25. december: God rojstva Jezusa Kristusa.

1153

Nihče noče ženske sprejeti, ki je blizu poroda, da ne bi imeli
v hiši nadležnosti. Odpravili so njiju pa tudi zato, ker njuna
oprava ni razodevala blagostanja. Tako se je že sedaj spolno-
valo to, kar sveti Janez pravi v začetku svojega evangelija:
„V svojo last je prišel, in njegovi ga niso sprejeli. “ Jožef bi
se bil zadovoljil i z najmanjšim kotičkom, ali kaj hoče z materjo
Gospodovo? Tu se domisli na razpadli Davidov grad zunaj
mesta. Ondi je bil hlev iz skale izsekan. Tja gre Jožef z
Marijo, ker skrajni čas je, da najde za Marijo kje kako, četudi
še tako slabo ležišče. Bilo je o polnoči, ko Devica Marija v
tem hlevu v svetem zamaknjenju brez bolečin ali kake pomoči
svoje božje dete porodi. Visoko oblagodarjena Katarina Emerih
pravi o tej veseli skrivnosti Kristusovega rojstva, da je Marija
božje dete porodila v nadzemeljskem zamaknjenju, obdana od
nebeške svetlobe in od angelov. Kdo bi mogel popisati zveli-
čansko radost in sočutje, ki jo je Marija občutila, ko je zagle¬
dala stvarnika sveta v svojem naročju, ki je iz ljubezni do nas
majhno detetce postal in ki ga sedaj v plenice povije in v jasli
položi! Tudi sv. Jožef je preblago dete po besedah sv. Bernarda
jemal v svoje naročje, ter je objemal prisrčno ljubeznivo. Angeli
so prišli z nebes molit svojega Boga in kralja ter s hvalnimi
pesmimi prepevat njegovo čast. In nekoliko njih se potem zopet
dvigne v višave tja nad tiho dolino, kjer ubogi pastirji čujejo
pri svojih čredah. In glej, eden teh angelov stoji pri njih, svet¬
loba božja jih obsveti in so v silnem strahu. Angel pa jim reče:
„Ne bojte se, zakaj glejte, oznanjam vam veliko veselje,
ki bo za vse ljudstvo, ker danes je rojen v Davidovem
mestu Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bodi
znamenje: Našli boste dete v plenice povito in v jasli
položeno.“ In mahoma se pojavi z angelom množica ne¬
beške vojne, hvaleč Boga in rekoč: „Slava Bogu na vi¬
šavah, in mir na zemlji ljudem, ki so dobre  v o 1 j e!  “
(Luk. 2, 9—14.) Tako se je hotel Sin Božji najprej razodeti
ubogim, ponižnim in preprostim pastirjem, prevzetne in napuhnjene
modrijane tega sveta pa je zavrgel ter s tem pokazal, kako ljubi
so mu ubožni v duhu, preprosti in iz srca ponižni.

3. Ko angeli od pastirjev odidejo v nebesa, ko potihnejo
njihove vesele pesmi in se pastirji od svoje plahote osrčijo, reko
med seboj: „Pojdimo do Betlehema in poglejmo  to  reč,
ki se je zgodila, ki jo je oznanil Gospod." In urno
pridejo in najdejo Marijo in Jožefa in dete v jasli

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 73

1154

25. december: God rojstva Jezusa Kristusa.

položeno. Vera jih uči, da je to ubogo dete v plenicah oni,
čigar sedež so nebesa in zemlja podnožje njegovih nog, oni, ki
ga preroki imenujejo „čudežnega, svetega, Boga“. Zato po¬
kleknejo pred dete, da ga časte in molijo, ter mu poklonijo svoje
darove — sadja, medu in mleka, ali vsaj gotovo svoja srca, ki
so božjemu detetu najljubeznivejši dar. Oveselivši se o pogledu
božjega deteta „vrnejo se pastirji zopet k svojim čredam, ter
časte in hvalijo Boga za vse, kar so slišali in videli, kakor jim
je bilo povedano. Vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so
jim pastirji pravili. Marija pa je ohranila vse te besede in pre¬
mišljevala v svojem srcu.“ (Luk. 2, 16—21.)

Sveta katoliška cerkev obhaja v spomin na blagodarno Go¬
spodovo rojstvo vsako leto 25. dan grudna, to je sveti božični
praznik. Sveti večer  se imenuje oni delopust, ker ga je
rojstvo Sinu Božjega posvetilo. Sveti  dan  pa opravlja vsaki
mašnik tri svete maše v spomin trojnega Kristusovega rojstva.
Prva sv. maša o polnoči pomenja rojstvo Kristusovo po mesu iz
Device Marije; druga ob jutranji zori pomenja Zveličarjevo rojstvo
v srcu pravičnih, in tretja o belem dnevu pomenja njegovo rojstvo
iz Boga Očeta. Ako ti je mogoče, bodi z gorečo pobožnostjo pri
vseh treh sv. mašah; moli z angeli v najglobokejši ponižnosti Sina
Božjega v naročju Očeta, moli ga s pastirji v revnih jaslih, in
pripravi mu s srčnim kesanjem nad svojimi grehi in z gorečo
ljubeznijo v svojem srcu vredno stanovališče!

[Kako [Jezus že v jaslih zatira troje naših najhujših

sovražnikov.

Sv. Janez evangelist piše v prvem listu vernikom: „Ne ljubite
s v e t &, ne tega, kar je na svetu; zakaj vse, kar je na
svetu, je poželjenje mesa, in poželjenje oči, in napuh
življenja 11  (Jan. 2, 15. 16.),  to  je:  poželjivost, lakomnost in
častiželjnost. Te sovražnike naše duše zatira Jezus že ob svojem
rojstvu.

a)  Poželjivost  je ono napačno nagnjenje, streči nagonom mesa,
svoje telo vdajati pregrešnim željam. Jezus začne že o prihodu na
svet trpeti zato, da se pokori za užitek želj in poplača krivico, ker
ljudje, grešnim željam se vdajajoč, božjo podobo v sebi izbrisujejo.
Rodi se v hudi zimi, trda slama mu je postelja, mleko ubožne device
mu je živež. O koliko je moralo trpeti dete Jezus in pogrešati več
nego najubožnejši otrok! Krščanska duša, kako moreš gledati ostro
pokoro deteta Jezusa, pa vendar mehkužno živeti? Zastonj se trudiš
v nebesa priti po kakem drugem potu, kakor po potu pokore, zataje-

25. december: God rojstva Jezusa Kristusa.

1155

vanja in premagovanja. Pot, po katerem je Jezus hodil, ni bil z roži¬
cami nastlan, ampak s križem in trnjem nasajen. Seveda svet hodi po
drugem potu, po potu uživanja in oveseljevanja. „Toda“, pravi sveti
Bernard, ,,ali je Kristus v zmoti, ali pa svet.“ Kristus, večna Resnica,
se ne more zmotiti. Kdor bi le mislil kaj takega, bi Boga preklinjal.
Ali si moreš torej zveličanje obetati, ako tja v en dan živiš v mehkuž-
nosti, v nezmernosti, v obilnosti, v omotici mesenih želj? Mar te ne
bode pogubilo ubogo, jokajoče dete Jezus, ležeče na trdi slami? O kroti
svoje telo, brzdaj svoje pregrešne želje, zatiraj svoje hudo nagnjenje,
ne bodi suženj mesa! Kristus ti pomaga premagovati, in te bo zma-
govavca kronal.

b)  Drugi sovražnik naše duše je lakomnost,  ali ljubezen do
bogastva, napačne želje po premoženju. Po božji naredbi je denar in
posvetno bogastvo našim rokam le izročeno, naj bi si ž njim nebesa
prikupčevali z deli krščanskega usmiljenja, Ali koliko se jih ravna po
tej naredbi? Do malega vsi natvezajo na denar in posvetno bogastvo
vse svoje srce. Obogateti le še bolj in bolj, to edino si prizadevajo.
Dobičkaželjnost in lakomnost, grda skopost obvladuje njihova srca;
denar in premoženje je njim bog, ki ga molijo in mu žrtvujejo svojo
čast, svoj mir, svoje življenje in celo svojo dušo. To lakomnost, te
pregrešne želje po denarju, to sramotno hlapčevanje mamonu pogublja
dete Jezus v revnem hlevu v lesenih jaslih. Sin Božji, čigar so vse
krone, vsi zakladi sveta, je hotel rojen biti v največjem uboštvu, v
kakoršnem se ne porodi niti dete poslednjega berača, da bi nam ostudil
minljivo bogastvo tega sveta in naše srce od njega odtrgal. — Ako si
torej premožen in premišljuješ ubogo dete v hlevu, pomisli, da bo ravno
to ubogo dete nekdaj tvoj sodnik. Poklical te bo na odgovor, ako
svoje srce zapiraš sočutju in usmiljenju do ubogega sobrata. Zavoljo
ubogega deteta Jezusa zatorej rad polajšuj ubožcem njihove reve!
Ako si pa sam ubožen, tolaži se z ubogim detetom v hlevu; bodi s
tem zadovoljen, kar ti Bog odmerja; ne godrnjaj nikdar, temveč za¬
upaj v Gospoda, ki te nikoli ne zapusti. Ravno v ubožnem stanu
najlaglje rešiš svojo dušo, dočim je bogastvo mnogim zanka, v kateri
se ujamejo za pekel.

c)  Tretji naš sovražnik je napuh ali častiželjnost.  Napuh
je poglavitni vir naših grehov, najnevarnejša bolezen naše duše.
Prevzetnost, ošabnost, trmoglavost, napuh, gizdavost je tisti sovražnik,
ki ga veliko ljudi niti ne spozna, in ki brez števila duš pahne v večno
pogubljenje. Prevzetija se nahaja povsod; tiči v beraškem plašču in v
kraljevi opravi; šopiri se na cesarskih sedežih in v kmečkih hišah;
skriva se v duhovsko obleko in stanuje celo med menihi. Prevzetija
je rodovitna mati hlinjenju, bahariji, domišljavosti, prepirljivosti, časti-
željnosti, zaničevanju bližnjega, jezi in maščevanju. Da bi torej pokoril
ta napuh in njegove nasledke, skril je Sin Božji svoje večno veličastvo
ter na se vzel podobo hlapčevsko. Kaže se ti v najglobokejšem poni¬
žanju. Ven pahnjen od ljudi, mu je hlev stanovanje; ubogi, zaničevani
pastirji se mu najprej poklanjajo. To pa stori, da bi ponižal naš napuh
in nas učil, biti iz srca ponižnim. Jezus je nebeško kraljestvo obečal
le ponižnim, takim, ki se ponižajo in ponižati dajo, ne da bi mislili,

73 *

1156

26. december: Sv. Štefan, prvi mučenec.

da so ponižani. Poglej, kako božje dete zaničuje vse veličastvo, kako
ga pa nebeški Oče povzdigne zavoljo tega ponižanja, da mu d& ime
nad vsa imena, v katerem se pripogujejo kolena vseh teh, ki so v ne¬
besih, na zemlji in pod zemljo. Uči se od tega otroka, otrok biti; uči
se od njega lepe čednosti ponižnosti, brez katere nikdar ne moreš priti
v nebeško kraljestvo! Pridi in vrzi se k nogam božjemu detetu in
vzdihuj z besedami nekega bogoslužnega moža:

„Pridi, o Jezus! in preženi vse spotike iz svojega kraljestva, to
je iz moje duše, da ti sam gospoduješ v njem, kakor se spodobi. Napuh,
nečistost, lakomnost, nevoščljivost in še veliko drugih strasti se voj¬
skujejo z mojo dušo, njih vsaka si hoče kak del pridobiti. Dodeli mi
milost, da čujem in se jim upiram na vso moč. Le edino tvoj želim
biti, tebi samemu živeti. Pridi, o Jezus, razkropi moje sovražnike in
gospoduj sam v meni, ki si moj kralj in moj Bog!“ Amen.

Včeraj smo obhajali god rojstva našega Gospoda in Zveličarja,
danes pa praznujemo smrt prvega služabnika, ki je zavoljo njega kri
prelil. Včeraj je Kristus prišel na svet, da je slabost in umrljivost
našega mesa na se vzel; danes pa se je Štefan po smrti ločil na oni
svet, da prejme venec zmage in krono življenja; včeraj je bilo telesno
rojstvo Učenika, danes duhovno rojstvo učenca: zakaj dan smrti je
pravičniku rojstveni dan za večno življenje.

Sveti Štefan je bil dijakon krščanske občine v Jeruzalemu,
eden sedmerih brezmadežnih mož, ki so jih bili apostoli izvolili,
da bi skrbeli za vdove in sirote ter upravljali skupno cerkveno
premoženje. Bil je mlad, goreč in učen mož, poln žive vere in
Sv. Duha, ob enem velik čudodelnik med ljudstvom, ki je Go¬
spodu pridobil veliko spričevavcev. Osrčil se je, trdovratnim
judom povedati v obraz, da bo stara, po Mojzesu vpeljana služba
božja nehala in se umaknila po Kristusu ustanovljenim, zveli-
čanskim napravam. S tem pa si jih stori zagrizle sovražnike.
Zategadelj zberč razne tedanje stranke med judi, kakor jih na¬
števa apostolsko dejanje: Libertince, Cirence, Aleksandrijce in
one iz Cilicije in Azije, da se s Štefanom prepirajo. Ker pa ne
morejo zoperstati modrosti in duhu, ki iz njega govori, najmo

Molitev.

26. gruden ali december,

ti Štefan, prvi mučenec.

26. december: Sv. Štefan, prvi mučenec.

1157

mož, ki trdijo, da so ga bili slišali Mojzesa in Boga preklinjati.
Tako vznemirijo ljudstvo, starejšine in učenike postave. Steče se
jih velika množica, ki Štefana zgrabijo in spravijo pred veliki
zbor. Ondi najmejo krivih prič, ki pripovedujejo, da ta človek

vedno govori zoper sveti kraj in postavo. In vsi, ki sede v
svetovavstvu, gledajo v Štefana, čigar obraz se sveti, kakor
angelski. Vpraša ga veliki duhovnik, če je temu res tako, kakor
pričajo zoper njega. Stefan pa, poln duha božjega, jame judom

1158 26 .  december: Sv. Štefan, prvi mučenec.

z gorečimi besedami očitati njih nespokornost, trdovratnost in
nehvaležnost, čije so se od Abrahomovih časov sem zadolžili
zoper Boga svojih očetov in njegovo sveto postavo, zagovarja
svojo nedolžnost, in daje večkratno spričevanje Jezusovemu imenu.
Naposled konča svoj ogovor s presunljivimi besedami: „Trdovratni
in neobrezani na srcih in ušesih, vi se vedno ustavljate Svetemu
Duhu, kakor vaši očetje, tako tudi vi! Katerega prerokov niso
preganjali vaši očetje? In so morili nje, ki so prerokovali prihod
Pravičnega, čijega izdajavci in ubijavci ste sedaj bili vi; ki ste
postavo prejeli po angelskih rokah, pa je niste nikdar spolnovali.“
(Dejanje apostolov 7, 51—53.) To slišati, togote se v svojih
srcih in z zobmi škripljejo zoper njega. Štefan pa, poln Svetega
Duha, se ozre v nebo in vidi božje veličastvo in Jezusa stati
na desnici božji, ter reče: „Glejte, vidim nebesa odprta, in Sinu
človekovega stati na desnici božji. “ Tu se zadero judje z
divjim krikom, si zatisnejo ušesa, planejo vsi kmalu nanj, ga
pahnejo iz mesta in s kamenjem pobijejo.

Kazen kamenjanja je po judovski postavi zadela tiste zlo¬
čince, ki so Boga preklinjali, a priče same so morale izvrševati kazen.
Sveti Štefan, po krivici te pregrehe obdolžen, mora to sramotno
in strašno kazen pretrpeti. Prišedši na morišče, slečejo priče
svoja oblačila, da bi tem močneje kamenje lučali, položivši jih
k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel, da jih varuje.
Tako kamenjajo svetega Štefana; on pa zakliče, rekoč: „Gospod
Jezus, sprejmi mojo dušo!“ — in pokleknivši zakliče z velikim
glasom: „Gospod, ne prištevaj jim tega greha!“ In ko je to
izrekel, zaspal je v Gospodu.

Tako je tekla prva kri za Jezusa. Sveti Štefan vodi vrsto
tistih brezštevilnih spričevavcev, čijih prelita kri je bila rodovitno
seme, da so iz njega sveti cerkvi rastli vedno novi spoznavavci.
Prvi, ki ga je moč te nedolžno prelite krvi premenila v novega
človeka, je bil oni mladenič Savel, k čigar nogam so pobijavci
bili položili svoja oblačila, in je tako tudi bil privolil v Štefanovo
smrt. To pa je oni pozneje tako goreči in veleslavni apostol
sv. Pavel, steber svete cerkve. — Truplo tega prvega svetega
mučenca so pobožni možje po noči pokopali blizu Jeruzalema.
Leta 415 so ga našli, ko je kraj po prikazni bil razodet nekemu
duhovniku, in ostanke v Jeruzalem prenesli. Praznik prenosa
obhaja sveta cerkev 3. dan velikega srpana.

Obrazuje se v levitski obleki z mučeniško palmovo vejico v roki
in s kameni poleg sebe.

26. december: Sv. Štefan, prvi mučenec.

1159

Svojim sovražnikom moramo in moremo odpustiti.

Sveti Štefan je bil prvi, ki je šel za svojega Zveličarja v boj in
smrt. Zatorej ga visoko časti sv. cerkev; a ravno tako visoko časti
njegovega blagosrčnega duha do sovražnikov. Ko se je njegovo telo
zgrudilo pod kameni, obhajala je njegova duša najslavnejšo zmago.
Njegove kosti so kamenjavci mogli razdrobiti, a njegove ljubezni niso
mogli premagati. Kdo ne občuduje junaka krščanske ljubezni, ki se
smrtjo v srcu za svoje zdivjane sovražnike kliče v nebesa: „Gospod,
ne prištevaj jim tega greha!"

Toda ni ti samo občudovati, kako je sveti Štefan svojim sovraž¬
nikom odpustil, temveč tudi ti imaš svojim razžalnikom iz srca odpu¬
stiti, in vsem, ki ti storč kako krivico. Da, krščanska duša, to celo
moraš  storiti, ako se hočeš zveličati. Moli, posti se, dajaj vbogaime,
ali stori še tolikanj dobrega; če pa v srcu paseš jezo, srd, togoto,
skrnobo, maščevavnost zoper bližnjega, pa mu ne odpustiš iz srca,
izgubljen si na večno. Sovražnike ljubiti je zapoved Kristusova, in še
celo za nje moliti in jim dobro storiti nam veleva Kristus. Ako svo¬
jega sovražnika črtiš, prelomiš očitno zapoved Gospodovo, in si tako
dolgo sovražnik Kristusov, dokler si sovražnik svojega bližnjega. Dokler
se v svojem srcu jeziš nad bližnjim, še niti kristjan nisi. Kristjan je
tega svojega imena še-le tedaj v resnici vreden, ako zatira svoje
strasti, torej tudi jezo, sovraštvo, zamero, maščevavnost, in d<f v svojem
srcu gospodovati ljubezni, koja je pravo znamenje kristjana. Kako se
pa hočeš zveličati, če nisi pravi kristjan? Dokler živiš v sovraštvu,
ne moreš nikdar prav moliti najposebnejše molitve krščanske, namreč
„Oče naša“;  taka molitev ti ni v prid, ampak v pogubo. Lažnik si,
kolikorkrat moliš: ,,In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpu¬
ščamo svojim dolžnikom." Celo še ubijavec si, kar je še strašnejše;
zakaj sv. Janez piše: „Vsaki, kdor sovraži svojega brata, je ubijavec."
Ali pa ubijavec more zveličan biti? Zato nas pa tudi Jezus tako
silno svari, da naj solnce ne zajde nad našo jezo, temveč naj pri tej
priči roko podamo k spravi, da nas mahoma smrt ne pograbi in se
na večno ne pogubimo.

Svojim sovražnikom pa tudi moremo  odpustiti. Kadi se sicer
izgovarjamo, da smo že po naravi k jezi nagnjeni, in da nam ni mo¬
goče jeze pregnati iz srca. To je res, da marsikomu le prerada zavre
kri, večkrat ob najmanjši razžalitvi; vendar kaj da ne bi bilo mogoče
gospodovati temu nagnjenju? Bog, naš Stvarnik, gotovo pozna našo
naravo; ali bi nam potem zapovedal česa nemogočega? Sodni dan
popelje Kristus tiste, ki so v sovraštvu umrli, pred svoje svetnike in
jim poreče: Poznate li te-le? Ali niso bili tudi ljudje, kakor vi, nag¬
njeni k jezi, k maščevanju? Ali jih razžalitve, krivice, njim storjene,
niso bolele, kakor vas? Ali so vas morda^bolj žalili in huje udelavali,
kakor nje? Ste li bili kamenjani, kakor Štefan? Celo Jezus sam jim
bo pokazal svoje rane, rekoč: Poglejte te rane, ki so mi jih na križu
zadali moji sovražniki! O kolike bolečine so mi prizadele, in vendar
sem se smrtjo se boreč na križu molil za nje: „Oče, odpusti jim,
saj ne vedo, kaj delajo!"  Moj zgled naj bi vas bil poučil, da

1160

27. december: Sv. Janez, apostol in evangelist.

storite to, k čimur sem vam milost pridobil. Z mojo milostjo, ki je vam
nisem pridržaval nikdar, bi bili mogli premagati maščevavnost, jezo
ukrotiti v svojem srcu; a vi sami niste hoteli.

Glej, krščanska duša, tako bo Jezus govoril tudi tebi, ako ne
odpustiš in se popolnoma ne spraviš s svojim sovražnikom, in takšna
sodba te bo zadela. „Hočeš li torej ubežati sodbi,“ pravi sv. Krizostom,
„bodi pripravljen, odpustiti v srcu, z ustmi in v dejanju. Ako te kdo
sovraži, ljubi ga iz srca; ako ti je kdo z ustmi škodoval, odpri svoja
usta in pobožno zanj moli; ako te je kdo v dejanju razžalil, skazuj mu
za to dobroto in.dela ljubezni. Le po tem načinu spolnuješ v besede
pravem pomenu zapoved ljubezni do sovražnikov, in pripraviš svojemu
nasprotniku pot k spravi. O blagodarno maščevanje, ki mir prinaša
bližnjemu in je tako po volji Gospodu Bogu!

Molitev sv. cerkve.

Daj nam, prosimo, Gospod! posnemati, kar častimo, da se učimo
tudi sovražnike ljubiti, ker obhajamo tistega god, ki je vedel tudi za
preganjavce prositi Gospoda našega Jezusa Kristusa. Amen.

27. gruden ali december.

Sveti Janez, apostol in evangelist.

Kakor včerajšnji, tako se tudi današnji praznik prav lepo pri¬
družuje božičnemu godu. Iz ljubezni je Jezus prišel na svet; ljubezen
je bila njegovo življenje in njegova smrt; ljubezen je vsadil v srca
svojih učencev. To ljubezen je sv. Štefan pokazal se silno smrtjo, sv.
Janez pa v svojem dolgem zvestem življenju.

1. Sveti Janez, sin ribiča Cebedeja in njegove žene Salome,
se je rodil v Betzajdi na Galilejskem. Njegovi stariši, kakor
razodeva sv. evangelije, so bili dokaj premožni. Imel je brata
Jakoba, s priimkom „starejši“. Pobožno vzgojen je hrepenel z
vsemi bogoljubnimi dušami vred, naj bi prišel Mesija. Poslušal
je najprej spokorne pridige sv. Janeza Krstnika ob Jordanski reki.
Ganjen po Janezovih besedah postane njegov učenec. Ko pa
tudi Jezus pride k Janezu Krstniku v puščavo, pokaže ga Janez
svojim učencem kot Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.
Učenec .Janez gre takoj za njim in ostane do večera tistega dne
pri njem; najdete se dve srci, božje in človeško, ki se po naj-
gorečnejši ljubezni združite za vedno. Janez se sicer še vrne v
Galilejo k ribištvu, a kmalu potem ga Zveličar pokliče za apo¬
stola. Odslej zapusti očetovsko hišo, mreže in čolne, hodi stano-

27. december: Sv. Janez, apostol in evangelist.

1161

vitno za Jezusom, ter je njegov posebni ljubljenec. Zavoljo svoje
čistosti in vednega devištva je pri zadnji večerji smel sloneti na
Gospodovih deviških prsih, in na križu viseč je Kristus svojo
deviško mater njemu v varstvo izročil. Kdo bi potem še dvomil,

da je čistost Jezusu najljubeznivejša čednost? O čistosti je rekel,
da se pase med lilijami, in kdor čistost ljubi, bo prijatelj ne¬
beškega kralja. Janeza je vzel Jezus s Petrom in Jakobom za
pričo svojega preobrazenja na Taborski gori, njemu je razodel

1162

27. december: Sv. Janez, apostol in evangelist.

pri zadnji večerji Juda Iškariota izdajstvo; Janez je bil med
učenci, ki so na Oljski gori videli Jezusov krvavi pot in njegove
bridkosti. Janez je šel za uklenjenim učenikom v preddvor veli¬
kega duhovna Kajfa; bil je edini med učenci, ki je še na Kal¬
variji stal pod učenikovim križem, slišal zasramovanje njegovih
križavcev in njegove poslednje besede na križu. Bil je priča
čudovitih prigodeb ob Kristusovi smrti; pomagal je Jožefu Ari-
matejcu in Nikodemu Jezusa s križa sneti in mrtvega Mariji v
naročje položiti; izmed apostolov edini on je Jezusa spremil k
pogrebu. Na sporočilo žen, da je Kristus od smrti vstal, tekel
je velikonočno jutro s Petrom h grobu, in ga še pretekel, da je
prišel prvi do groba. Nekatere dni potem je bil z drugimi učenci
ob bregu Tiberijskega jezera, kjer se jim Jezus prikaže. Sveti
Janez ga spozna pri tej priči in pove Petru.

2. Ko gresta po Kristusovem vnebohodu in prihodu Svetega
Duha Peter in Janez v tempel molit, ozdravita ondi pri vratih
v Jezusovem imenu od rojstva hromega človeka, ki ju je bil
prosil miloščine, ter oznanujeta ljudstvu Gospoda Jezusa. Zato
ju zgrabijo in pokličejo pred veliki zbor, a kmalu ju zopet iz¬
puste s poveljem, da odslej ne smeta več oznanovati Jezusovega
imena. Ko to zahtevajo, odgovorita srčno, da je treba Bogu
bolj pokornim biti nego ljudem, in oznanujeta sveto evangelije,
kakor poprej. Zategavoljo njiju z drugimi apostoli vred vnovič
vržejo v ječo. Angel pa jih reši iz ječe. Vjutro že zopet učita
v templu. Sedaj bičajo vse; oni pa se vesele, ker so vrednim
spoznani, zavoljo Jezusovega imena zaničevanje trpeti in ne ne¬
hajo v templu in po hišah pridigati. Nekaj časa potem pošlje
apostolski zbor apostola Petra in Janeza v Samarijo, da ondi

roke pokladata na one, ki jih je bil dijakon Filip krstil, nad

njimi molita in jim tako delita zakrament svete birme. Po tem
opravilu se vrneta nazaj v Jeruzalem. V tem mestu ostane
Janez več let, in odtod zahaja v razne pokrajine, ljudstvom pri¬
našat veselo oznanilo zveličanja. Marija je pri njem stanovala.
Častil jo je in skrbel za njo s sinovsko ljubeznijo in jo tudi vzel
se seboj v Efez, kjer je postavil svoj škofovski sedež, da je
odtod vladal krščanske občine po Mali Aziji. Ko Marija sluti

konec svojega življenja, gre Janez po njeni želji ž njo v Jeru¬

zalem in stoji ob njeni smrtni postelji. Velika je bila njegova
srčna bolečina, ko se mora ločiti od svoje ljube matere, ki je
bila njegovo največje veselje. Toda tolaži ga gotovi up, da jo
bo zopet videl v nebeški slavi pri njenem Božjem Sinu. Ker mu

27. december: Sv. Janez, apostol in evangelist.

1163

je bila obečala Marija, da ondi pri svojem Božjem Sinu ne bode
nanj pozabila, vrne se Janez utolažen nazaj v Efez, še dalje raz¬
širjat in utrjevat božje kraljestvo. Poglavitna skrb ga je, pri¬
dobiti vrlih mašnikov in škofov, ki jih posameznim cerkvam da
za predstojnike; semtertja jih hodi obiskat, da jih ohrani čuječe
in izpodbuja h gorečnosti.

Kakor je Kristus prerokoval, da bode v njegovi cerkvi na¬
stalo pohujšanje, tako se je tudi zgodilo. Še za apostolovih časov
se izmed judovskih kristjanov vzdignejo krivoverci, med njimi
Ebijon in Cerint, ki sta tajila, da je Jezus Sin Božji in mazi¬
ljenec Gospodov. Ravno v onih krščanskih občinah, za katere
je bila Janezu največja skrb, so ti krivoverci imeli dokaj pri¬
vržencev. Janez je svoje ovčice z očetovsko ljubeznijo svaril
pred temi nevarnimi zmotami in jim prepovedal, ž njimi kar nič
se ne pečati. Sam jim je v tem dajal najlepši zgled. Ko hoče
nekega dne po svoji navadi iti v kopel, rek6 mu, da je Cerint
v kopeli. Ob tej priči se obrne in reče svojim spremljevavcem:
„ Pojdimo proč, bratje moji, da nam kopel, v kojo je šel ta so¬
vražnik resnice, ne bo na škodo!“ Kakor je bil sv. Janez poln
ljubezni do vseh ljudi, bila mu je vendar resnica nad vse draga,
saj brez nje tudi prave ljubezni ni.

3. Hoteč resnici, ki jo je sam v Kristusu videl in slišal,
pričevanje dati in krive vere ovreči, spiše na prošnje vernih kri¬
stjanov četrto sv. evangelije. Preden poprime za pero, napove
post in ukaže očitno moliti ter začne svoje evangelije z besedami:
„V začetku je bila Beseda  (namreč: Sin Božji je bil od
vekomaj), in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila
Beseda;"  to je: Beseda, ki je^ bila od vekomaj pri Bogu, je
božje narave in božjega bistva. Štel je tedaj starček okrog 85 let,
ko je pisal svoje evangelije, čigar vsebina je tako vzvišena, da
je po besedah cerkvenih učenikov ne more spreumeti noben člo¬
veški duh. Kakor se orel povzdigne do solnčnih žarkov, da ga
človeško oko ne more več ugledati, tako se vzdiga sveti Janez
gori do razsvetljenega božjega sedeža in zre v globočino božanstva.
Zategadelj se tudi ta evangelist obrazuje z orlom ob strani.
Poleg sv. evangelija je spisal tri prelepe liste; v njih živo pripo¬
roča zlasti ljubezen do Boga in do bližnjega. Srce mu je bilo
samo polno, da, kipelo je te ljubezni. Vse življenje mu je bilo
življenje ljubezni; vsa dela so mu izvirala iz ljubezni. Ljubezen
je bila, ki je v njem netila tisti ogenj, vse delati in trpeti za
Jezusa in zveličanje duš. Ko drugič jamejo preganjati kristjane,

1164

27. december: Sv. Janez, apostol in evangelist.

je storil vse, da bi krščanske občine stanovitne ohranil v sveti
veri. Zategadelj ga veli deželni poglavar v Aziji zgrabiti in v
Rim odvesti. Ondi ga vržejo v kotel zavrelega olja; ali vrelo
olje se mu premeni v okrepčalno kopel, ter ga le še bolj poživi
in pomladi. Tako je pil tudi on iz keliha trpljenja, kakor je
Kristus bil prerokoval. Pogani pa so to ohranitev v vrelem olju
prisojali čaranju, za česar voljo ga cesar Domicijan pošlje na
Patemski otok v pregnanstvo. Ondi je spisal svoje „ Skrivno
razodetje v tem spisu popisuje razširjanje cerkve Kristusove
na zemlji, njeno trpljenje in preganjanje, zlasti v prvih časih
krščanstva, in konec sveta, zmago cerkve nad vsemi sovražniki
in njeno gospodovanje na zemlji, in poslednjič njen prestop v
večno nebeško kraljestvo, ki se bo dopolnil po drugem prihodu
Gospodovem ob koncu časov. Vsa ta naznanila se predočujejo
v vrsti pomenljivih prikazni in dajejo v mnogih podobah obširen
pogled v zgodbe sv. cerkve ob njenem vojskovanju na zemlji,
do njene popolne zmage ob koncu sveta. Po smrti cesarja
Domicijana se je prej ko ne vrnil nazaj v Efez, da je zopet
obiskal cerkve v Mali Aziji, odpravil razvade, ki so se med tem
časom vteple, in jim oskrbel novih višjih pastirjev.

Iz te dobe pripoveduje sv. Klemen Aleksandrijski ta-le pre¬
lepi zgled njegove ljubezni in gorečnosti: V nekem mestu blizu
Efeza oznanovaje božjo besedo ugleda med poslušavci nadobudnega,
še nekrščenega mladeniča. Tega izroči škofu ondotnega mesta,
rekši: „Tega mladeniča ti priporočam v skrb in varstvo vpričo
Jezusa Kristusa in te občine. “ Očetovsko ljubeznivo se škof
zavzame za mladeniča, ga pouči v krščanstvu, potem ga krsti
in mu podeli zakrament svete birme. Sčasoma pa škof poneha
vedno paziti nanj. Tako zaide mladenič v slabe tovarišije, za¬
brede čimdalje v večje pregrehe, in ko jim denarji poidejo za
njihove hudobije in razuzdanosti, postanejo tatje in roparji, a
škofov odgojenec jim je vodnik. Sveti Janez, v to mesto se
vrnivši, reče škofu, naj mu sedaj nazaj da mladeniča, ki mu ga
je bil izročil. Škof, že prileten mož, globoko vzdihne in jokaje
reče: „Oh, ta je umrl!“ „Kako to?“ vpraša Janez, „kakšne
smrti?" „Odmrl je," mu odgovori, „postal tolovaj, ropar; ravno
oblega oni hrih se svojo drhaljo." Apostol to slišati, jame bridko
jokati in zakliče: „0, kakšnemu varihu sem izročil dušo svojega
brata!" Precej mu morajo dati konja, da ga zajaha in gre za
mladeničem. Mladenič, ugledavši in spoznavši ga, beži pred
njim kar najbolj more. Janez pa ga kliče ljubeznivo: „Sin, zakaj

27. december: Sv. Janez, apostol in evangelist.

1165

bežiš pred svojim očetom? Usmili se me, ne boj se me, moj sin!
Še smeš upati življenje. Jaz bom za te dal Kristusu odgovor.
Rad smrt pretrpim za te, če je treba, kakor jo je Kristus pre¬
trpel za nas. Svojo dušo bi dal za tvojo, stoj, verjemi mi, da
me Kristus pošilja za teboj.“ Mladenič obstoji, vrže proč svoje
orožje, se bridko zjoka, pade pred njega in prosi odpuščenja.
Janez mu obeča, da mu bo odpuščenje dosegel pri Kristusu; moli,
posti se ž njim, in ga ne popusti poprej, dokler se ne spravi z
Bogom in zopet ne postane otrok božji.

4. To neizmerno ljubezen, eije je kipelo srce sv. apostola,
hotel je tudi drugim vdihniti. Ker mu njegova velika starost ni
več dopuščala dolgo govoriti, dal se je vendar nositi v zbirališče
vernikov, ter ob vsaki priliki jim priporočeval: „ Predragi moji
otroci, ljubite se med seboj!" Ko ga enkrat poslušavci vprašajo,
zakaj jim zmeraj samo to priporoča, odgovori jim: „To je božja
zapoved, in kdor to spolnuje, stori dovolj." -—- Že je blizu 90 let
star; moči so ga zapustile, velika teža let ga je zgrudila. Mnogo
truda in trpljenja v Gospodovem vinogradu in ostro pokorjenje
ga je popolnoma pohabilo. Mesa ni užil nikdar; nosil je prteno
zgornjo obleko, pa plašč, in se vedno postil. Težko mu je delo,
da kot slaboten starček ne more več opravljati svoje službe.
Tako je pogostoma sedel pred svojo stanico, da se je grel in
krepčal na pomladanskem solncu. Nekega dne gre neki lovec
mimo in vidi častitega starčka, ko je jerebico imel v roki, jo
gladil in božal. Lovec se čudi, da ima sveti mož nad tako
preprosto živalico veselje in kratek čas. Sv. Janez, ugledavši ga,
vpraša: „Kaj neseš v roki?" „Lok“, mu odgovori lovec. „Zakaj
ga nimaš napetega?" — vpraša ga svetnik dalje. „Ker bi struna
ohlapnela", mu reče lovec. „Prav tako", mu reče apostol, za¬
tegadelj se tudi ne čudi nikar, ako jaz dovoljujem svojemu duhu
malo počitka, da ga za delo zopet okrepčam."

Tako preteče sto let od Zveličarjevega rojstva sem; tu pride
Jezus, kakor je bil obečal, da vzame svojega ljubljenega učenca
se seboj v nebeško kraljestvo, kjer- mu je pripravil sedež slave
in veselja. Bil je črez 90 let star, ko sladko v Gospodu zaspi.
Pokopali so ga na nekem hribu zunaj mesta, in nad grobom
sezidali krasno cerkev. Efeško mesto, kjer je tedaj ta sveti
apostol živel in toliko blagih del storil, kjer je nekdaj velika
množica kristjanov obetala veselo prihodnjost za krščanstvo, kojo
občino je bil sv. Pavel ustanovil in sv. Janez jo pasel kot višji
pastir, to mesto je sedaj neznatna vas, v kateri mohamedanci

1166

27. december: Sv. Janez, apostol in evangelist.

prebivajo, a ona cerkev, kjer so bili telesne ostanke sv. apostola
položili k pokoju, je sedaj turška mošeja. Nad mestom in
krščansko občino se je dopolnilo, kar je Bog bil ravno po tem
apostolu zapretil v skrivnem razodetju. Vsled tega, ker so pre-
bivavci pozabili na prvo ljubezen in se niso spokorili, odvzeta jim
je bila luč sv. vere. — Tako se more tudi nam zgoditi, ako damo
ugasniti sveto ljubezen, ki jo sv. Janez tako živo priporoča.

Šent-janževec.

Po mnogih škofijah današnji dan v cerkvi mašniki vino blago¬
slavljajo in vernikom podeljujejo z besedami: „Pij ljubezen sv. Janeza,
v imenu Očeta, in Sina, in Sv. Duha.“ To se bojda godi v spomin
ljubezni in gorečnosti tega sv. apostola; da bi nekega malikovavca
spreobrnil, — tako se pripoveduje — je izpil sv. Janez kozarec ostrup-
ljenega vina. Sv. Janez pa je kozarec pokrižal, in strup se je maliko-
vavcem na največjo grozo in strah premenil v podobo gada, da mu
torej vino ni nič škodilo. (Zato se ta apostol večkrat obrazuje tudi s
kelihom v roki, iz katerega se izvija gad.)

Ako torej danes vino piješ šent-janževo, prosi po duhu sv. cerkve
tega ljubljenega učenca Gospodovega, da ti od najsvetejšega srca
Jezusovega izprosi one ljubezni, katero je on sam nekdaj v najobilnejši
meri prejel, ko je na tem naj ljubeznivejšem srcu počival.

Enako je po več škofijah navada, da poda duhovnik novoporo-
čencem blagoslovljenega šent-janževca. Pri blagoslovilu tega vina se
poleg drugih molitev bere evangelije sv. Janeza: „V začetku je bila
Beseda“ itd. V tem evangeliju se med drugimi nahajajo besede:
„Kolikor pa jih ga je sprejelo, jim je dal oblast božjim
otrokom biti, ... ki niso iz krvi, ne iz volje  moža, ampak
iz Boga  rojeni. 1 * (Jan. 1, 12. 13.) Te besede težijo najbolj na to,
da svoje otroke odrejajo za Boga in za nebesa, da kot kristjani niso,
kakor judje in neverniki, meseno, ampak Bogu posvečeno ljudstvo, da
naj človeški rod pomnožujejo ne tolikanj za zemljo, ampak za nebesa.
Nadalje je vino podoba ljubezni, in blagoslovljeno vino bodi podoba
svete ljubezni; zatorej vino pomenja, da naj novoporočenca nikakor
ne gojita mesene, temveč sveto ljubezen drug do drugega. Vino je pa
tudi čim starejše, tem boljše in močnejše; tako naj tudi ljubezen novo-
zakonskih v teku let ne omrzne, temveč naj prihaja vedno srčnejša in
svetejša. — Pomenljiva je šega pri Grkih, ki razdrobč posodo, iz ka¬
tere sta pila novozakonska. V tem se živo opominjata, da zakonska
ljubezen izključuje vsako nagnjenost in vdanost do kake druge osebe,
in da Bog tistega, ki se zoper zakonsko zvestobo pregreši, enako za¬
vrže, kakor se zavržejo črepine razbite posode. — To šent-janževo vino
poslednjič novozakonska opominja, da se varujeta vsega, kar bi jima
v zakonu vino veselja moglo premeniti v solze žalosti.

Iz tega se pa tudi lahko posname, kako lep pomen ima šent-
janževo vino, kadar se poslavljamo od ljubih in dragih prijateljev.

28. december: Sv. nedolžni otroci, mučenci.

1167

Naj bi nas namreč, akoravno nas ločijo planjeve in hribi, vendar vedno
družila med seboj vez svete ljubezni. — Tako bodi!

Molitev sv. cerkve.

Razsvetli dobrotljivo svojo cerkev, o Gospod, da razsvetljena z
nauki svetega Janeza, apostola tvojega in evangelista, pride k večnim
darovom! Amen.

28 . gruden ali december.

Sveti nedolžni otroci, mučenci.

Za dobe Kristusovega rojstva je v Jeruzalemu vladal kralj
Herod. Kralj ni bil Jud, ampak Idumejec, tujec, ki so ga
Rimljani bili judom vrinili za kralja, za česar voljo so ga pa
tudi judje črtili. A tudi on je sovražil jude in jim nakladal
največja bremena. Že po naravi grozovit, preganjal je zlasti
potomce kralja Davida, v strahu, da ne bi ga kateri izpodrinil
se sedeža. Zato je dal svojo soprogo Mariamno umoriti, ki je
bila iz onega rodu, tudi oba njena sinova je dal s poti spraviti,
in judovske rodovinske listine sežgati, da bi s tem, kakor je
mislil, zatrl rodovinske bukve kraljeve Davidove hiše, iz katere
ima Mesija priti. Vedoč, da je prišel čas, ko so judje v Mesiju
pričakovali novega kralja, ne da mu ta strah nobenega pokoja,
in njegova grozovitost je od dne do dne hujša. Kar pridejo
nekega dne Modri iz jutrove dežele v Jeruzalem; ker se jim je
bila zvezda vodnica skrila, gredo naravnost k Herodu, rekoč:
„Kje je novorojeni kralj judovski? Mi smo videli
njegovo zvezdo na jutrovem,  in  smo  ga prišli molit.“
Velik strah izpreleti Heroda, pa tudi judje se prestrašijo tega
naznanila; boje se namreč, da ne bi jih Herod vnovič začel pre¬
ganjati. Herod pa si skrive izmišlja zvijačo, kako bi se novega
kralja, ako je v resnici rojen, mogel iznebiti. Zato skliče velike
duhovnike in pismarje, ter jih izpraša, kje ima Kristus rojen biti.
Reko mu: „V Betlehemu na Judejskem; zakaj tako
je pisano po preroku  (Miheju): »In ti Betlehem, zemlja
Judova, nisi nikakor najmanjši med vojvodi Judo¬
vimi; zakaj iz tebe bo prišel vojvoda, ki bo vladal
moje ljudstvo Izrael.«“  Tedaj Herod Modre skrivši pokliče

1168

28. december: Sv. nedolžni otroci, mučenci.

k sebi in jih skrbno izprašuje, v katerem času se jim je bila
zvezda prikazala. Nato jim svetuje, v Betlehem iti in skrbno po
detetu popraševati, in kadar ga najdejo, pa naj še nazaj pridejo
njemu povedat, da bi tudi on šel in ga molil. Ni pa bilo grozo-

vitnežu za molitev, temveč da bi ga umoril. Toda človek obrača,
Bog pa obrne. — Modrim, iz Jeruzalema prišedšim, se zopet
prikaže prejšnja zvezda vodnica ter jih vodi v Betlehem k Zveli-
čarjevemu rojstvenemu kraju. Tam najdejo dete z Marijo, nje¬
govo materjo, padejo predenj in ga molijo, ter odprejo svoje za-

28. december: Sv. nedolžni otroci, mučenci.

1169

klade in mu darujejo zlata, kadila in mire. Ko se pa hote vrniti
nazaj v Jeruzalem, da bi Herodu sporočili kraj njegovega rojstva,
opomne jih v spanju angel, naj se ne vračajo k njemu.

Tako se vrnejo Modri po drugem potu v svojo deželo. Herod
vidi, da mu je njegova lisičja zvijačnost izpodletela. Česar pa s
prekanjenostjo ni mogel doseči, to ukrene sedaj s krvavo silo
opraviti. V svojem srdu da grozovito povelje, pomoriti vse dečke,
kar jih je bilo v Betlehemu in v vseh njegovih pokrajinah po
dve leti in manj starih. To njegovo povelje neusmiljeni rimski
vojščaki tudi natanko dopolnijo ter materam v naročju pokoljejo
nedolžne dojence. Tako se je dopolnilo Jeremijevo prerokovanje:
„Glas se je slišal v Rami  (to je: po višavah, ker so
matere in deca glasno jokale), jok in velik krik; Rahela
(mati egiptovskega Jožefa in Benjamina, in zato mati imenitnega
oddelka Izraelskega ljudstva, pomenja tukaj samo to ljudstvo)
je jokala po svojih otrokih, in se ni dala utolažiti,
ker jih ni več.“  Grozovit je bil jok in stok po vseh pokra¬
jinah zavoljo te strašne morije. Žalujoč in tarnajoč zberd krvava
trupla poklanih otročičev in jih pokopljejo v skalnato jamo poleg
hleva, kjer je bil Kristus rojen. Ta jama je sedaj izpremenjena
v lepo kapelo in pod oltarjem te kapele počivajo koščice teh
malih mučencev.

Vendar pa krvoželjni Herod ni dosegel svojega namena.
Novo krvavo hudobijo si je navalil na svojo dušo in prokletstvo
tisočerih. Sveto dete pa, kojemu je stregel po življenju, bilo je
oteto. Po angelovem opominu namreč Jožef po noči vstane,
vzame dete in njegovo mater in beži v Egipt.

Kmalu pa zadene maščevalna božja roka tega morivca
toliko nedolžnih otrok. Napade ga strašna bolezen. Kakor ogenj
mu gori po vseh kosteh in grozovita lakota ga trpinči. Čim več
jedi užije, tem hujše muke se pasejo po drobovju. Noge mu od
vode oteko, koža se razpoka in nagnusni črvi lezejo iz života.
Po vsem životu se mu razpuste uljesa in tako smrde, da tega
smradu nihče prebiti ne more. Le 'sklonjen po koncu v postelji
more sopsti. K temu pritegnejo grižljaji vesti in strah pred
bližnjo grozovito sodbo, tako, da se v tem strahu in trepetu
večkrat sam hoče umoriti. Vendar pa do zadnjega izdihljaja ostane
nespokoren in trdovaten. Da, celo se smrtjo se boreč ukaže
svojega nezakonskega sina Antipatra umoriti in ukaže, da se
ima veliko število najimenitnejših izmed judov ob njegovi smrti
pomoriti, naj bi ljudstvo ob njegovi smrti vsaj zavoljo teh bilo

Življenje svetnikov in svetnic božjih. II. 7-1

1170

28. december: Sv. nedolžni otroci, mučenci.

prisiljeno žalovati. Naposled v obupnosti izdihne svojo pregrešno, s
toliko krvjo oškropljeno dušo; njegovega poslednjega povelja pa niso
izpolnili. Večna sramota grdi njegov spomin. Sveta cerkev pa
vseskozi v blagru ohranja spomin na nedolžne otroke, ki so bili
tako srečni, za Kristusa umreti v letih, ko še njegovega imena
niso mogli izgovarjati. Premagali so svet, še preden so ga poznali,
a kratke svoje dni so zamenili z večnim življenjem v nebesih.

JVCe dajaj pohujšanja nobenemu otroku!

Veliko pregreho je storil Herod, da je dal nedolžne otroke po¬
moriti. Vprašam te pa, ljubi kristjan, katera pregreha je večja, Hero¬
dova ali koga takega, ki otroka pokvari na duši? In to dela vsakdo,
kdor otroku daje povod, da greši, da se pohujša, torej je pohujšljivec,
zavajljivec ali zapeljivec.

Herod je vzel otrokom časno življenje, pohujšljivec ali zapeljivec
pa jim vzame večno življenje. Taki zapeljivci so tisti, ki brez strahu
in groze vpričo nedolžnih otrok nesramno govorč in kvantajo, grde in
umazane pesmi pojo, nespodobne burke uganjajo, ali celo vpričo otrok
pregrešna znanja snujejo in hudobna dela učinjajo, kar se pogostoma
godi pri poslih. Taki zapeljivci so tisti, ki otroke nalašč v hudem
poučujejo, jih k hudemu ščujejo, v hudem podpirajo, jim k hudemu
kakor si bodi pomagajo, da naj, postavim, starišem kaj ukradejo, bliž¬
njega zmerjajo in zaničujejo, se med seboj rujejo in pretepajo:

Taki zapeljivci so pogostoma stariši sami, kateri svojim otrokom
dajejo slabe zglede, sami ne molijo, za cerkev in sv. zakramente, za
božjo besedo, za postno in zdržno zapoved ne marajo in tako tudi
svoje otroke pohujšujejo; ki vpričo otrok govorč o rečeh, katerih otroci
ne bi smeli slišati nikdar ne; ki vpričo svojih otrok, kadar se oblačijo
ali slačijo, pozabijo na sramežljivost in tudi sicer svojih otrok ne na¬
vajajo na sramežljivost; stariši, ki vpričo otrok kolnejo, se rotč in
pridušajo, hudiču izdajajo, se med sehoj prepirajo ali celo pretepajo;
stariši, ki iz slepe ljubezni otrokom izpregledujejo vse hudobije, jih po
zasluženju ne strahujejo, k uku, delu, pokorščini ne priganjajo, jih v
šolo ali cerkev ne pošiljajo; stariši, ki se celo tako daleč spozabijo,
da podpirajo hudobije in pregrehe svojih otrok ali na prodaj izpostav¬
ljajo njihovo nedolžnost. Sveti Krizostom pravi: „Taki stariši in za¬
peljivci so grozovitnejši in hudobnejši, kakor morivci otrok; ker ti le
dušo ločijo od telesa, oni pa duše in telesa otrok izročajo večnemu
plamenu.“ En spriden, zapeljan otrok bo zapeljivec veliko drugih
otrok; a tisti, ki je prvi otroku dal pohujšanje, mora za vso to nesrečo
odgovarjati pred božjo sodbo. Kako bo pa pri tej sodbi zapeljivec
obstal, ko bo sodnik duše zapeljanih terjal iz njegovih rok, ko bodo
duše zapeljanih same zoper njega klicale na maščevanje in bo angel
božji pričal zoper njega! O nikar ne misli in ne reci, da otrok ne
umeje tega ali onega; česar ne umeje, pa pomni in bode danes ali jutri
umel, pa tudi storil svoji in tvoji duši na pogubo. Seme strupenega

29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

1171

zelišča tudi ne vzklije pri tej priči iz tal; a počakaj nekoliko dni in
pokazalo se ti bode. Zato ne pozabi besed Kristusovih: „Kdor po-
hujša koga teh malih, ki v me verujejo, bolje  bi  mu  bilo,
da bi se mu mlinski kamen obesil na vrat in bi bil po¬
topljen v globočino  morja. Gorje svetu zavoljo pohujšanja!
Gor j d človeku, po katerem pohujšanje pride!“

Molitev.

Preljubi sveti nedolžni otroci, prosite pri Jezusovem sedežu za
vse otroke po svetu, da pred zapeljivostmi obvarovani v nedolžnosti
raste in oblačilo nedolžnosti brezmadežno prinesti pred obličje našega
in vašega Zveličarja! Amen.

29. gruden ali december.

Sveti Tomaž Beket, nadškof in mučenec

( 1 . 1170 ).

1. Tomaž Beket se je rodil 21. dan grudna leta 1117 v
Londonu. Njegova mati je bila bojda hči saracenskega kneza.
Njegovega normanskega očeta Gilberta so namreč na romarskem
potu v Palestino bili zajeli in ga za sužnja prodali temu knezu,
čigar hčeri se tolikanj prikupi, da se hoče ž njim zaročiti. Toda
želje po domovini žend Gilberta, da skrive pobegne. Zala Sara-
cenka gre za ljubljenim beguncem po suhem in po morju, dokler
ga ne najde v Londonu, se odpove mohamedanstvu, prejme sv.
krst in se po krščansko poroči ž njim. Večjidel vsi življenje-
pisci pa pravijo, da so bili njegovi stariši spoštovani londonski
meščani. Svojega sina Tomaža so od mladosti vzgajali v božjem
strahu. Ker so bili premožni, pošiljali so ga že na Angleškem
v dve šoli in potem ga dali še v tretjo v Pariz, da ga odvrnejo
od njegove mladeniške strasti, od lova in jahanja, k čemur ga
je bil navadil eden njegovih prijateljev. Bil je velike postave in
lepo vzrastel, ostrega in bistrega uma, da je lahkotno razložil
najtežja vprašanja, in posebno dobrega spomina. Poleg tega je
bil prijazen v obhoji, moder in ponižen, in kar je bilo najlepše,
čistega vedenja in nedolžen. Ko pride iz Pariza nazaj, ga dva
njegovih prijateljev seznanita s kenterburiškim nadškofom Teo-
baldom. Nadškof kmalu spozna njegove posebne zmožnosti, ter si
ga privzame v svojo bližnjo tovarišijo. Po Tomaževih željah ga

74 *

1172

29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

pošlje nadškof še enkrat na Laško v Bolonjo in na Francosko v
Okser, učit se državljanskega in cerkvenega prava. Tako visoko
izučenemu podeli nadškof manjše blagoslove. Večkrat ga pošlje
kot svojega opravnika v Rim, naposled pa ga izvoli leta 1154
za kenterburiškega velikega dijakona in beverlajskega prošta.
Čast in veljava mu raste od dne do dne in čimdalje bolj slovi.
To napoti mladega kralja Henrika II., da ga po nadškofovem
priporočilu povzdigne za velikega kancelarja v kraljestvu 1. 1157
in mu podeli velika posestva. Bil je zdaj za kraljem prvi po¬
svetni dostojanstvenik, ki je shranjeval veliki pečat kraljestva;
oskrbništvo izpraznjenih škofij, opatij in baronij je bilo izročeno
njemu, vse prošnje za milost in podelitve so prihajale njemu v
roke. — Takemu dostojanstvu primerno priredi si Tomaž bogato
gospodarstvo, pribavi si vitezev in konjikov se svetlim orodjem,
veliko število sokolov, psov in konj ter krdelo služabnikov. Ob¬
hajal je bogate gostije, pri katerih se je vse lesketalo zlata in
srebra, napravljal love in šumeče veselice in tako v potrati in
v blesku prekosil vse velikaše v deželi. Poleg vse te gizdavosti
in potratnosti pa živi čisto in opravlja še celo več pobožnih vaj.
Kralj sam mu je silno naklonjen, da mu svojega starejšega sina
izroči v vzgojo in prepusti skoraj vse vladarstvo; ravna ž njim,
kakor s svojim prijateljem, je večkrat pri njem v gostih, se smeje
ž njim, norčuje in burke ugaja, kakor s katerim sebi enakim.
Tomaž je pa tudi takega zaupanja vreden. Vsestransko deluje
in krepko vlada, vedno si prizadeva ohraniti mir in edinost,
vedno pazi, da brzda nemirne barone, zatiranim izkazuje pravico
ter pospešuje dušni in telesni blagor ljudstva. Roparske čete, ki
so se bile vgnezdile za časa notranje vojske, preden je Henrik
nastopil vladarstvo, razpodi vsaksebi, da je občevanje in trgovstvo
varno; urejuje očitne potrebe z modrimi postavami, ki jih brez
prizanašanja ostro spolnuje, postavlja za škofe in opate vredne
može, olepšuje deželo s krasnimi stavbami. Tako poviša čast
kraljestva pri zunanjih državah.

2. Angleška je imela razen Normandije še druga fevdna
posestva na Francoskem. Zavoljo njih je večkrat nastala kaka
rabuka; tako 1. 1159. Kralj Henrik gre proti Tulusu in Tomaž
ga spremlja. Zamenivši pero s čelado in vojno opravo se Tomaž
tudi v vojni skaže ravno tako zvedenega, kakor v vodstvu
državljanskih opravil v mirnih časih. — Leta 1160 umrje kenter-
buriški nadškof Teobald in škofijski sedež prve vrste je prazen.
Kralj in kancelar sta bila v Normandiji, ko zvesta to sporočilo.

29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

1173

Brž se odloči kralj, da hoče Tomaža postaviti na njegovo mesto.
Tomaž se tega prestraši, ker pozna kraljevo predrznost, ki je
tako rad segal v cerkvene pravice; slutil je v duhu razdor, do

katerega morate dospeti cerkev s svojimi pravicami in kraljeva
oblast. Zato se pokloni kralju in na svojo dvorsko posvetno
opravo kažoč, šaljivo reče: „Vaša milost je izvolila pač najpo-
božnejšega in najostrejšega moža, da ga postavite na sveti prestol

1174 29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

in menihom na čelo?" Ker pa kralj ostane pri svojem ukrepu,
odgovori mu Tomaž: „Ako je po vsem vaša volja, da naj jaz
cerkev vodim v deželi, hočem to storiti, kakor bom vedel in
mogel, brez strahu pred ljudmi in celo brez strahu pred vami.“
Tako odide v Anglijo, kjer ga po kraljevem vplivu izvolijo za
nadškofa. Potem prejme mašnikovo in dne 3. rožnika leta 1162
škofovsko posvečenje. Čudovita prememba se zgodi v njem;
ničemurni, gizdavi in posvetni kancelar postane ponižen, zataje-
vaven služabnik božji. V prostrani palači si izbere stanic za
potrebo, vse potratnosti in veselice nehajo; navadna obleka mu
je črna suknja in po zimi preprost volnat kožuh; pri njegovi
mizi so učenjaki in duhovniki in dasi je gostoljuben do drugih,
živi sam jako zmerno. Vsako jutro vstaja še pred solnčnim
vzhodom, moli nekatere ure in premišljuje, potem 13 ubožcem
umiva noge, jih vsaki dan pogostuje, jim deli miloščino, ob
10. uri mašuje, potem zaslišuje pritožbe in razsoja, druge ure pa
se v pisarni peča z opravki, zakaj kancelarstvo je še-le pozneje
odložil zoper kraljevo voljo.

V kratkem času pa se uresniči to, kar je že poprej spoznal
s svojim bistrim pogledom v naravo države in cerkve ter v
kraljev značaj. Kralj je hotel odpraviti vpliv rimskega sedeža,
ter duhovno in svetno oblast združiti v svoji osebi. Zato v
državnem zboru duhovnih in svetnih stanov v Klarendonu pred¬
loži med drugimi „starimi kraljevimi pravicami" tudi to:'„Škofje,
opati in državne osebe brez kraljevega dovoljenja ne smejo za¬
pustiti kraljestva;" dalje: „.Pri prošnjah za presojo se gre od
naddijakona do škofa, od tega do nadškofa in poslednjič do kralja,
pa ne dalje;"  in:  „Volitve prelatov se imajo vršiti v tem času,
na tistem kraju in od teh oseb, ki jih bode določil kralj, in tisti,
ki se izvoli s kraljem v soglasju, se mora pokloniti in zvestobo
priseči kralju, kot fevdnemu gospodu (podelivcu), glede na svoje
življenje, na svoje posesti in svojo posvetno čast, preden prejme
posvečevanje". Te postave so bile naperjene zoper zvezo angleške
cerkve z Rimom, kot središčem edinosti, zoper pritožbe pri sv.
prestolu, zoper udeleževanje pri zunanjih cerkvenih zborih, pre-
vrgle bi red cerkvene sodne oblasti, vso duhovno oblast bi dale
kralju v roke, — cerkev bi bila državi za sužnjo podvržena.
Vsi škofje se s prvega upro zoper te naredbe; a njih večji del
se dajo s prošnjami, prilizovanjem ali pa z grožnjami pregovoriti,
da se vdajo kraljevi volji; le Tomaž in malo število zvestih se
kralju ustavi stanovitno. Strastni vladar se takoj zrepenči in z

29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

1175

mečem zarožlja, Tomaž pa ostane miren. Toda drugi škofje ga
prosijo in rote, naj odjenja, naj varuje svoje in njihovo življenje
in ne razdira miru v cerkvi in državi; tako mu naposled upade
srčnost, da sprejme predložene točke, vendar pa ne pritisne
svojega pečata.

3. Ta edina ura slabosti pribavi mu veliko kesanja polnih ur.
Bridko si očita, da je ravnal zoper svojo dolžnost in prepričanje
ter .iz praznega strahu pred ljudmi izdal cerkev božjo. Vest mu
ne da miru, dokler očitno ne spozna svoje krivice. Tudi papežu
se obtoži svojega zadolženja in prosi odveze, medtem pa, dokler
ga papež ne odveže, se zdrži sv. maše in vseh cerkvenih opravil
in se ostro pokori. Odvezan tega zadolženja ustavi se z novo
močjo kraljevim terjatvam. Kralj, ves besen, povabi ga 1. 1164
v Nordhampton pred sodbo. Tomaž pride s križem v roki.
Očitajo mu, da je besedo in prisego prelomil, velike izdaje se
zadolžil itd. Mirno okrog sebe se ozrši, odgovori: „Tožijo me
velike izdaje; ali mar nič več ne vedo, kako goreče in zvesto
sem služil kralju in državi? Kdo izmed vas se bo predrznil
lažnivo reči, da sem se zadolžil kake krivičnosti ali zanemarje¬
nosti v svojih dolžnostih ali kake druge pregrehe? Zahtevajo
sedaj od mene natančen račun, za kaj sem izdajal državne novce;
ali nisem bil po postavnem potu odvezan tega računa, preden
sem bil posvečen? Kakor sem poprej služil državi, tako služim
sedaj cerkvi — pošteno, trdno in zvesto do smrti! Kraljevo in
vašo sodbo zavračam; ako sem se v čem kaj pregrešil, more me
soditi le rimski prestol. “ Vstane ter gre častitljivo skozi sobano
v svoje prenočišče. Ker so ga vsi zapustili in sovražili, pobegne
še tisto noč, v meniha preoblečen, proti morju in pride po velikih
nevarnostih skozi Flandrijo srečno na Francosko. Tu ga prijazno
sprejmeta in mu zavetje obečata kralj Ludovik VII. in papež
Aleksander III. (ki je semtertja ondi prebival). Odpravi se v
cistercijanski samostan Pontinski v Burgundijo. Odloživši vsa
svoja častna znamenja živi tukaj kakor kak redovnik, goreče
prebira in premišljuje sveto pismo. Toda čas miru je kratek.
Zastonj poskuša papež pomiriti obe stranki; vedno bolj osorno si
stojite nasproti, čimdalje huje se črtite. Pravda med kraljem in
nadškofom zanima vse večerne krščanske dežele. Bila je borba
med duhovsko in svetno oblastjo. Kralj potegne vse premično
in nepremično premoženje nadškofa, njegovih sorodnikov in pri¬
jateljev v svoj žep in 400 izmed njih prežene iz dežele; nadškof
pa iz cerkve izobči vse kraljeve svetovavce in privržence, piše

1176

29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

svarilna pisma angleškim škofom, se pogostoma s svojimi prija¬
telji posvetuje in odpravlja posle na vse strani; v njegovi samo¬
stanski stanici se giblje in dela, kakor nekdaj v njegovi državni
pisarni. Ko so bili dolgo ustmeno in pismeno obravnavali, pa
vendar premenijo klarendonske točke v poglavitnih rečeh, in
kralj dovoli nadškofu, da se sme zopet vrniti na svoj sedež.
Ko se odpravlja na pot, pa mu svetujejo njegovi prijatelji, naj
nikar ne zaupa navideznemu miru, češ kraljeva stranka je mo¬
gočna, strast sovraštva sega po strupu in meču. Ali Tomaž jim
odgovori: „In da hi vedel, da me ondi na kosce razsekajo, vendar
bi šel k svoji čredi, od katere sem ločen že sedem let." V
resnici se je tudi smrti nadejal, kakor je francoskemu kralju pri
odhodu rekel: ,,Grem na Angleško, igrat za svojo glavo, pa
zgodi se volja Gospodova!"

4. V Sandviču pride ladja k bregu. Nadškofov prihod v
Kenterburi je bil kakor prihod po zmagi. Ljudstvo se prav
kakor med seboj poskuša, kako bi mu pripravili pred neljubljenim
kraljem sijajnejši vhod. Toda tudi njegovi sovražniki ne drže
križem rok, njim na čelu trije izobčeni škofje. Sumničijo in ob¬
rekujejo ga pri kralju naprej in naprej, tako da kralj v svoji
togoti o neki priliki izusti besede: „Same šeme in mevže imam
okrog sebe, ki me dajo prostaškemu duhovniku tako zaničevati,
in nihče nima srčnosti, da bi mi ga spravil s poti." Te besede
obrode grozovit sad. Štirje normandski plemenitaši, pravi dvorni
kimavci, Reginah! Ficurze, Gviljem Trasi, Hugon Morvile in
Rihard Brito, se zarote med seboj, škofa odpeljati ali pa umoriti.
V njegovo palačo prišedši zahtevajo, naj one tri škofe odveže
izobčenja. Toda odgovori jim, da tega ne bode storil poprej,
dokler ne obžalujejo svoje pregrehe in se za njo ne spokore.
Trije izmed teh plemenitašev so mu poprej v dnevih sreče pa
bili prostovoljno prisegli zvestobo. Zatorej reče odhajajočim iz
sobe: „Po tem, kar se je poprej godilo med nami, se mi je ču¬
diti, da pridete k meni in mi v moji hiši pretite." Odgovore
mu: „Storili bomo še več, kakor pretili" — ter odidejo. Služabniki
se prestrašijo teh besed ter zbeže in se poskrijejo, le nekateri
menihi ostanejo pri nadškofu. Prigovarjajo mu, naj se skrije v
stolno cerkev; zakaj palača, samostan in cerkev je bilo le eno
poslopje, polno kotov in skrivnih hodnikov. Ko pa že zaslišijo
rožljanje onih zarotnikov in njihovih pajdašev, ki po skrivnem
vhodu prid er 6 do njegove sobe, zgrabijo ga menihi, ker se le
obotavlja, po sili in odvedejo v cerkev, cerkvene duri pa za-

29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

1177

pahnejo za seboj. A Tomaž ne dovoli tega, temveč zapove duri
odpreti, rekoč, da ni treba, naj bi trdnjava bila hiša Gospodova.
Srčno stopa po cerkvi in gre po stopnicah v kor, ko v cerkev
planejo oni vitezi s 13 tovariši, vsi v orožju od nog do glave.
Bilo je temno v cerkvi in lahko bi se jim bil Tomaž skril ali
v rakve ali pod streho. Toda obrne se in spremljan od svojega
križarja jim gre naproti. Zadero se: „Kje je nadškof, izdajavec
kralja in kraljestva?“ Odgovori jim: „ Tukaj je nadškof, a ne
izdajavec; kaj hočete? Če mene iščete, našli ste me, prepovem
vam pa v imenu vsemogočnega Boga, mojim kaj žalega storiti."
Ko zahtevajo od njega, naj odveže izobčene škofe, odgovori jim
zopet: „Nočem, dokler ne zadostijo." „Pa umri!" zakriči eden
zavratnih morivcev. „Pripravljen sem“, odgovori jim, „da cerkev
po moji krvi doseže prostost in mir. “ Sedaj ga popadejo, da bi
ga iz cerkve iztirali; prime se pa trdno za neki steber in zgrabi
enega za oklep, da ga vrže ob tla. Medtem ga dva mahljaja
zadeneta na glavo; še stoji po koncu in si z rokavom kri briše
s čela. Pri tretjem mahljaju zgrudivši se izgovori poslednje
besede: „Umrjem v imenu Jezusovem in za prostost cerkve,"
ter pade na tlak, a četrti mahljaj razkolje črepino krvavega
mrliča. Bilo je današnji dan 1. 1170. Tako umrje ta junaški
borivec v 53. letu svojega življenja za osvoboditev cerkve iz
državnih verig, ki je priklila iz njegove krvi.

5. Kralj je božične praznike obhajal v Normandiji. Zvedevši
o škofovem umoru propade v veliko otožnost. V svoji sobi zaprt
brani se stanovitno tri dni, da ne okusi nobene jedi. Silno mu
teži srce cerkveno prokletstvo, ki mu preti, in zavest, da je
vendar le kriv morije, če je prav ni naravnost ukazal. Naposled
se vendar osrči in skuša svoja hudobna dela spokoriti. Najprej
priseže pred papeževimi poslanci, da ni zapovedal grozovitega
umora. Za pokoro se mu veli, da mora leto in dan na svoje
stroške vzdržati sto vitezov za obrambo Svete dežele, prijateljem
rajnega škofa povrniti njih posesti, cerkvi pa dati popolno prostost.
Vendar mu- je škofova smrt vedno pred očmi in obilo solz pre¬
taka zanj. Akoravno ga papeževi poslanci odvežejo od vseh
cerkvenih kazni, tepe ga vendar božja roka hudo. Njegov sin
se upre zoper njega in skoraj vsi plemenitaši so sinu na strani;
celo kraljevi prijatelji se večjidel vsi odvrnejo od njega. Tu se
odloči iti romat na grob sv. Tomaža, kojemu je kot svojemu
prijatelju storil toliko žalega, da bi ga prosil njegove pomoči,
zakaj na njegovem grobu so se godila velika čuda. Tri milje

1178

29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

daleč gre kralj bos, tako da ves krvav na nogah pride v mesto.
V cerkev prišedši, kjer v krasni rakvi počiva svetnikovo truplo,
vrže se predenj na kolena ter le stokajoč in solzeč se izraža
občutke svojega srca. Tako ostane noč in dan brez živeža poleg
groba in se za pokoro da bičati. Nato bogato obdari kenter-
buriško cerkev. Božja pravičnost je bila sedaj videzno poto¬
lažena, ker precej potem premaga sinove zaveznike; sin sam pade
očetu k nogam in prosi odpuščenja. — Škofove morivce tudi
hudo pika in grize razdražena vest; napotijo se v Rim k sv.
očetu, ondi prosit odveze te hudobije in cerkvenega prokletstva.
Papež jim veli v Jeruzalem romati. Trije izmed njih se v Sveti
deželi v neki strahotni samoti pokore celo do smrti. Pokopljejo
jih potem pred vratmi jeruzalemske cerkve z nagrobnim napisom:
„Tu leže nesrečniki, ki so umorili zveličanega Tomaža, kenter-
buriškega nadškofa." Četrtega, ki se je nekaj časa ustavljal
pokori, napade huda bolezen. Bolezen ga napoti, da spozna hu¬
dobijo, ter do smrti na pomoč kliče priprošnjo svetega Tomaža.
Vedno in vedno je Bog s čudeži poveličeval grob svojega zve¬
stega spričevavca. Nad polčetrto stoletje so počivale njegove
kosti na tem kraju, do angleškega novoverstva. Bogati darovi
in veliki zakladi pa, ki jih je bilo verno ljudstvo položilo na
oltar in na grob tega svetnika, mikali so kronanega trinoga
Henrika VIII. tako dolgo, da je svetniku v grobu pravdo sprožil
1. 1538 zaradi veleizdaje, njegove kosti velel iz groba vzeti in
po rablju sežgati; neizmerne dragocenosti pa so se na 26 vozovih
prenesle v — kraljevo zakladnico!

Obrazuje se Tomaž kot nadškof z mečem v glavo zasajenim.

Gerkvena prostost ali samostojnost.

Cerkvi je prostost ali samostojnost, za katero se je sveti Tomaž
boril do krvi in svoje življenje za njo daroval, tolikanj potrebna, da
brez nje ne more obstati sv. cerkev takšna, kakor jo je Jezus Kristus
uredil. Kristus, Sin Božji, je apostolom in njih naslednikom, škofom
in mašnikom zapovedal, da morajo vsem ljudstvom evangelije oznano-
vati in zakramente deliti. To oblast, ki jo je sam imel, je tudi njim
dal, da morejo spolnovati svoj posel, vse ljudi privesti v njegovo sv.
cerkev, jih učiti, posvetiti in zveličati.

Apostoli so storili, kakor jim je Gospod zapovedal. Oznanovali
so evangelije judom in poganom, delili onim, ki so verovali, sv. zakra¬
mente, ustanavljali krščanske občine, obhajali daritev svete maše, po¬
svečevali in razpošiljali po svetu škofe in mašnike, imeli cerkvene
zbore, urejali božjo službo in cerkvene obrede, nabirali in prejemali
miloščino po dijakonih, oskrbovali ubožno in cerkveno premoženje, ki

29. december: Sv. Tomaž Beket, mučenec.

1179

so je verniki polagali apostolom k nogam. Nobeni posvetni oblasti se
niso dali zadrževati v svojem delovanju kot Gospodovi služabniki,
oznanovavci božje besede in delivci njegovih svetih skrivnosti. Ko je
veliki zbor v Jeruzalemu Petru in Janezu prepovedal, da ne smeta
pridigati, rekla sta naravnost: „Bogu je treba bolj pokornim biti kakor
ljudem,“ ter se nista dala udržati, dasiravno so ju pozneje z dru¬
gimi apostoli vred v ječo vrgli in pretepli. Apostoli torej posvetni
oblasti niso pripustili pravice, da bi jim smela samostojno opravljanje
njihove službe prepovedati. Ko se je krščanstvo širilo čimdalje bolj
in je nastajalo vedno več krščanskih občin, posvečevali so apostoli
škofe in mašnike s poveljem in oblastjo, da imajo občine ali cerkve
v duhovnih rečeh vladati brez zadržka od kake posvetne oblasti.

Apostoli pomrjo. Peter, glavar sv. cerkve, je v Rimu križan. A
na njegovo kakor na mesto drugih apostolov nastopijo njih nasledniki
in oskrbujejo brez zadržka svojo sveto službo: pridigajo, delijo svete
zakramente, posvečujejo in razpošiljajo škofe in duhovnike, ustanavljajo
nove občine, opravljajo daritev nove zaveze in sploh vse, kar jim služi
v blagor cerkve in vernikov. Nobena posvetna oblast jim nič ne
ugovarja. Dasiravno poganski cesarji cerkev 300 let krvavo prega¬
njajo, vendar nobenemu ni v mislih, da bi se vtikal v notranjo upravo
cerkve, njeno vlado in oskrbovanje. Cerkev je bila v tej reči popol¬
noma samostojna. Rimski papeži, postavim, v prvih stoletjih zavoljo
sv. vere niso bili varni, vendar pa so mogli brez zadržka škofe posve¬
čevati in razpošiljati, naredbe izdajati, nove uravnave napravljati itd.
Niti Neronu, niti Dijoklecijanu, niti komu drugemu ni prišlo na misel,
da bi bil škofe in mašnike postavljal, božjo službo urejal ali jim pred¬
pisoval, da na primer več kot dve sveči pri sv. maši ne smete goreti.
In ta cerkvi tolikanj potrebna samostojnost je bila povod, da se je
moglo krščanstvo razširjati, utrjevati in svojo zveličansko in blago-
nosno moč povsod razodevati.

Ko so pa mogočnjaki in glavarji tega sveta prejeli krščanstvo,
skušali so, s posvetno oblastjo še ne zadovoljni, se vtikati tudi v vla-
darstvo sv. cerkve, ki je je Kristus bil izročil le apostolom in njih
naslednikom. Prostost svete cerkve, od Boga jej dane pravice so jeli
kratiti, zavirati, zatirati, in zavoljo tega škofe in mašnike, ki imajo
braniti cerkvene pravice, preganjati ali celo s poti spravljati. Toda
cerkev tega nikoli ne more dovoliti; ugovarjati mora in se braniti in
boriti, njeni služabniki pa morajo pripravljeni biti, celo svoje življenje
dati za pravice svete cerkve kakor sv. Tomaž. Kjer katoliška cerkev
nima samostojnosti, kjer jo v njenem nebeškem poslanstvu zadržuje
posvetna oblast, ondi nastopi dušna otrpnelost in črede Kristusove se
pogubč. Cerkvi ne more biti vse eno, ali ona ali posvetna oblast oddaje
škofije in župnije, ali če posvetna oblast prepoveduje pridigovati in
učiti, božjo službo obhajati, po krščansko pokopavati, ali če v šole seme
brezverstva seje, vernike brez tolažil svete vere umirati pušča, cerkve
zaklepa, redove in mašnike preganja, sv. zakramente skruni, cerkveno
edinost ruši, sinove od očeta, hčere od matere trga, kakor se žal,
tam pa tam po svetu godi. Iz tega se lahko vidi, zakaj se je sv. Tomaž
do smrti boril zoper Henrikovo grabljivost in samodrštvo, in zakaj

1180

30. december: Sv. Kolumba, devica in mučenica.

tudi dandanes sv. oče v Kirnu in škofje po svetu slovesno povzdigujejo
svoj glas, kjerkoli posvetne oblasti s svojimi prsti segajo v božje in
cerkvene pravice. Ako tega ne storč, so izdajavci nič manj, kakor
Juda Iškariot. Orodje pa, s katerim se vojskujejo, niso ščuvanje, vele¬
izdajstvo, punti in otročje klanje bratov z brati, ampak prošnje, mo¬
litve, solze in trpljenje, pouk in svarjenje. Temu orožju je Kristus
obečal zmago, zakaj On je, ki z nevidno močjo varuje in brani svojo
nevesto, sveto cerkev, da je celo peklenske moči ne bodo premagale.
Ako pa slišiš, ljubi kristjan, da kje v kaki deželi posvetna oblast
preganja katoliško cerkev, da jej njene pravice krati, njeno prostost
in samostojnost zatira, pomagaj zatiranim, kakor veš in znaš in če
drugega ne moreš, trpi še ti z zatirano cerkvijo vred in prosi Jezusa,
naj vstane in pošlje svoji sveti cerkvi brambo in pomoč z nebes.
Opravljaj za njo to-le

Molitev.

O Jezus, ki si z eno besedo viharjem in valovom zapovedal in
jih umiril, pridi na pomoč svoji sveti cerkvi, nad katero buče viharji
preganjanja; ponižaj njene sovražnike in potrdi njene pastirje, da se
neomahljivo drže pravic, katere si jim podelil, in rajši življenje dajo,
kakor pa zvestobo prelomijo, ki so jo prisegli tebi in tvoji cerkvi!
Amen.

30. gruden ali december.

Sv. Kolumba, devica in mučenica (1. 273).

1. Okoli 1. 269 po Kristusovem rojstvu sedi cesar Avrelijan
v svoji stanici pri pisni mizi. V rokah ima pisalo in ravno je
namenjen, podpisati ukaz, da se imajo krvavo preganjati kristjani,
kar nenadoma strela udari poleg njegovih nog, da mu strahu
in trepeta pisalo pade iz roke. Božji glas mu na srce govori
v blisku in gromu.

Dasiravno je bil goreč in vražen malikovavec, vendar je bil
v začetku svojega vladarstva milostno ravnal s kristjani in jim
pripustil, očitno spoznavati svojo vero. Naenkrat pa je postal
drugih misli; strah pred udarcem strele, po katerem ga je Bog
posvaril, ga je nekaj časa zadrževal, razglasiti ukaz krvavega
preganjanja, a potem ga je izvrševal tem grozovitneje. Maliko-
vavski duhovniki ne odnehajo z nesramnim obrekovanjem in
svojim vedeževanjem črniti kristjanov, tako, da sicer miroljubni
cesar postane grozovit preganjavec svojih najboljših podložnikov.
Tako sovražen postane kristjanom in tako zlobno jih preganja,

30. december: Sv. Kolumba, devica in mučenica.

1181

da sam z rablji hodi po deželi okoli iskat kristjanov, jih mučit
in morit. Tako pride celo v Galijo, na sedanje Francosko v
mesto San, da bi še tukaj kristjane preganjal. Veliko vernikov
so bili na njegovo povelje polovili in v ječe vrgli, zdaj pa jih
pripeljejo iz ječ na očitni trg, kjer je mališki oltar postavljen,
naj bi malikom kadilo zažgali.

Med krdelo v smrt obsojenih kristjanov je zala, cvetoča
deklica, Kolumba, to je golobica zvana. Bila je rojena iz
Španskega, plemenitih toda malikovavskih starišev hči. Že mali
deklici jej je Bog navdihnil toliko ljubezen do krščanstva, da je
stariši nikakor niso mogli nakloniti, naj bi malike molila in častila.
Ker pa v hiši svojih starišev ni imela prilike, da bi krščansko
vero se učila v vsi njeni lepoti in polnosti spoznavati, pobegnila
je skrive z nekaterimi svojih vrstnic, ki so ž njo bile enih misli,
iz očetovske hiše, zapustila Špansko in še-le 16 letna devica prišla
na Francosko v mesto Vien. Tu jej dojde veselje in prilika, v
krščanski veri se do dobrega poučiti in potem krščeni biti. Z
Viena gre v San, kjer se umakne svetu, živi v postu in molitvi
in s svojim bogoslužnim življenjem mnogo drugih k pobožnosti
izpodbuja. Kolumba, prišedši pred cesarjev sodni stol, s svojo
telesno lepoto, z ljubeznivostjo svojega obličja in častitljivostjo
svojega brezmadežnega devištva potegne oči vseh navzočnih, celo
cesarja na se. Avrelijan jo pokliče do stopnic svojega sedeža in
jej reče: „Kolumba, ti sladka golobica, kako lepa si in vredna,
da postaneš soproga prvega plemenitaša! Imej usmiljenje se
svojim mladim življenjem, se svojo nenavadno telesno lepoto in
daruj bogovom. Povzdignil te bom nad vse deklice in kar
bliskalo se bo na tebi zlata in dragih kamenov. Pusti vero v
Nazarejca, ki uči le uboštvo in zatajevanje in še celo hoče, da
bi zametali celo najnedolžnejše ženske tega sveta. Tvoja lepota,
Kolumba, je namenjena za kaj boljšega. Obetam ti, ako moliš
Jupitra, storim te najsrečnejšo soprogo svojemu sinu."

2. Doslej posluša Kolumba tiho ‘ in modro. Sedaj pa se
srčno in pobožno ozre v nebo in vpričo vsega ljudstva na glas
govori: „Jaz sem si ženina že zdavnaj izvolila. Imenitnejši,
lepši, ljubeznivejši je, o cesar, kako celo tvoj sin! Zato ne
morem sprejeti tvoje ponudbe in tudi malikom ne darovati."
Radoveden jo vpraša cesar, kdo je ta njen ženin. Odgovori mu:

„Gospod, kaj me to vprašaš? Ravno tisti je, ki si ga ti Naza¬
rejca imenoval, za čigar ime sem pripravljena umreti; Jezus je,
moj Zveličar!" Na te besede se cesar razsrdi in z grozovitim

1182

30. december: Sv. Kolumba, devica in mučenica.

krohotom se zadere: „Je že prav, Kolumba, dam te spraviti v
neko hišo, kjer ti izgine ljubeznivost tvojega obličja in se spridi
čistost tvoje duše, da ne boš več ugajala svojemu ženinu." Ljuti
cesar ukaže, da jo odvedejo v hišo očitne nesramnosti in jo iz¬
ročijo grdim pohotnežem. Kako jej strahu in groze utriplje srce,
kako jo poliva sramežljivosti rdečica, ko stopi v hišo pregreh in
prekletstva! Vendar jej pravi neki notranji glas: „Ne boj se,
golobica moja, jaz sem pri tebi in te varujem!" Polna zaupanja
v Gospoda poklekne in moli. Tu prilomasti do nje s hudobnim
namenom mladenič, Baruha po imenu. Devica se groze strese in
obledi; glasno kliče v nebo, ko jo hoče hudobnež zgrabiti — kar
mahoma pa v stanico prihrumi divji medved s strašanskim ren¬
čanjem. Že vzdigne pošastna zver svojo močno šapo, ko Baruha
ves prestrašen zbeži odtod. Kolumba ne ve, pri čem da je;
vendar pa jej je ljubše, medvedu v žrelo pasti, nego da bi bila
nedolžnosti oropana. V božjo voljo vdana pripravi se na smrt;
toda medved se renčaje obrne in vali skozi vrata. Bil je z dru¬
gimi zvermi v bližnji ograji priprt, čakaje, da bi se v gledališču
ljudstvu na radost z drugim pajdašem klal in mesaril. Nenadoma
pa je bil utrgal verigo, ograjo podrl in na cesto prihrumel, kjer
ga božja previdnost pošlje Kolumbi za rešitelja iz pohotnih
krempljev. Se srčno pobožnostjo se Kolumba zahvaljuje svojemu
nebeškemu ženinu, da jo je otel iz dvojne nevarnosti, proseč ga,
naj ne pripusti, da bi se kdaj ločila od njega. Ko pa cesarju
povedd, kaj se je bilo zgodilo s Kolumbo, zadere se, da naj
čarovnico sežgo. Brž gredo in zanetijo kolibo, kjer imajo Ko¬
lumbo zaprto, da bi živa zgorela. V tistem trenotku skoči skozi
dim in plamen neki mladenič do nje in zgrabivši jo z močno roko,
zanese jo iz pogorišča. Bil je Baruha. Spoznavši svojo hudobijo,
je poln kesanja se odločil, ali Kolumbo oteti ali ž njo umreti.
To pa še bolj razkači Avrelijana, da ukaže Kolumbo na morišče
vleči ter jo grozovito pretepsti in ošibati, in ondi jo ob glavo
dejati. Tudi Baruha je se smrtjo pokoril svojo predrznost.

Njeno deviško truplo dolgo časa leži na morišču. Neki ple¬
menitaš, Avbert, ki je bil slep, da se skrive do njega pripeljati,
se ga dotakne in zopet spregleda. Iz hvaležnosti da sveto truplo
častitljivo pokopati. Tej svetnici na čast sezidajo pozneje v Sanu
samostan in lepo cerkev, kjer je sv. Tomaž Beket vsaki dan na
njenem grobu molil, dokler je bival v tem samostanu.

Obrazuje se s skladanico drv ali pa z angelom poleg sebe, ki
se jej je ob smrti prikazal.

31. december: Sv. Silvester, papež.

1183

j\tajveqa dragocenost.

Krščanski deklici naj večja dragocenost, ki jo more imeti, je sveta
čistost na duši in na telesu. To dragocenost so prvi kristjani dobro
poznali in jo zategadelj tako visoko cenili, da so vsa bogastva, vse
zaklade in krasote tega sveta zaničljivo odvračali od sebe in celo
življenje dali za njo. Ravno zavoljo tega pa, ker so kristjani de¬
viško čistost cenili nad vse krone in kraljestva, prizadevali so si po¬
gani na vso moč, jih je oropati. Vedeli so, da devica, ki si dii vzeti
venec nedolžnosti, se dd tudi od vere odvrniti. Odtod je prihajalo, da
so poganski sodniki večkrat napadli na peklensko misel, krščanskim
devicam v očitnih hišah nesramnosti nedolžnost vzeti, kakor tudi vi¬
dimo pri sv. Kolumbi. Toda Božji Zveličar, ki so se mu te čiste device
posvetile, ni pripustil, da bi bile omadežane. Vselej jih je ščitil s
svojo mogočno roko in jih potegnil iz nevarnosti. Preveč ljuba je
Kristusu lilija devištva, kakor da bi mogel pripustiti, da bi jo uropali
tistim, ki jo ljubijo ž njim vred. Ako pa gre ta dragocenost vendar
le pod zlo, vselej je človek tega sam kriv, ker ni čul, molil, svetih
resnic premišljeval, se ni vojskoval se svetom, svojim mesom in skuš¬
njavami peklenske hudobe, se ni ogibal hudih priložnosti, marveč se
predrzno spuščal v nevarnosti, ker se ni zatajeval in krotil svojih
počutkov. Tako mu je bila uropana ta dragocenost, ki enkrat iz¬
gubljena, kakor ura zamujena, se ne povrne nobena. Zato ceni visoko
na sebi in na drugih biser nedolžnosti in čistosti, in premišljuj več¬
krat besede Jezusove: „Blagor njim, ki so čistega srca, ker
Boga bodo gledali."  (Mat. 5, 8.) O kako se sedaj v neprimerni
lepoti sveti sv. Kolumba pred Jezusovim sedežem v nebesih, uživaje na
vse večne čase njegovo najslajše in naj ljubeznivejše obličje! S koliko ra¬
dostjo poje Jagnjetu vedno novo pesem z vso trumo bremadežnih devic!

M o 1 i t e y.

O ljuba sv. Kolumba, prosi svojega božjega ženina gori v nebesih,
da vsem deklicam in mladeničem navdihne prav veliko ljubezen in
spoštovanje do deviške čistosti, da ne izgubč te dragocenosti, temveč
jo neoskrunjeno, kakor ti, prineso pred božje obličje! Amen.

31. gruden ali december.

Sveti Silvester, papež (1. 335).

1. Bil je Silvester rojen Rimljan. Oče, Ruf po imenu, po¬
božen kristjan, ga <M, ko odraste, učenemu mašniku Kariciju ali
Karinu v vzgojo. Se mladenič si se svojo učenostjo, svojim po¬
božnim življenjem, svojo delavno gorečnostjo v oznanovanju božje

1184

31. december: Sv. Silvester, papež.

besede pri papežu Marcelinu pridobi toliko spoštovanje, da g
papež sprejme med število svojih dijakonov in potem posveti v
mašnika, — še pred občnim preganjanjem kristjanov za dobe
cesarja Dioklecijana. Kot mašnik stoji vernikom povsod na strani
kot tolaživen angel, zlasti ubožcem in pa tujcem skazuje vso
mogočo ljubezen. Sprejema jih v svoji hiši in zalaga z vsem
potrebnim. Ne boji se krutega preganjanja; poprijemlje se vsake
prilike, Jezusu duš pridobivati. Ne ustraši se nobene nevarnosti,
kadar treba ujetemu kristjanu na pomoč hiteti, ga tolažiti ali k
stanovitnosti izpodbujati. Tako pobožno življenje in tolika goreč¬
nost obrne nanj pozornost krščanskega ljudstva in vse duhov¬
ščine, in ko papež Melhijad umrje, izvolijo meseca prosinca leta
314 njega za rimskega škofa in višjega pastirja vesoljne cerkve.

Mir, ki ga je cesar Konstantin cerkvi podelil, mu pomore,
da s plodovito gorečnostjo opravlja svojo višjo pastirsko službo.
Cerkve se odprejo, sv. daritev se obhaja, nič več v podzemeljskih
skrivališčih in pokopališčih ter v nočni temini, ampak o belem
dnevu in očitno. Kristjani smejo sedaj moliti na grobeh svetih
apostolov in mučeniških rakvah, brez strahu, da bi jih ugrabili
ter odvedli v ječe in v smrt. Goreči škofje in mašniki, ki jih
je posvetil sv. Silvester, oznanjajo neutrudno božjo besedo in od
dne do dne se množe krščanske občine. Veliko veselje napravi
sv. papežu cesar Konštantin s krasnimi stavbami, ki jih pozida
Bogu v poveličevanje. Prvi spomenik te vrste je bila krstna

31. december: Sv. Silvester, papež.

1185

kapela, ki jo da sv. Janezu na čast posvetiti. Ob tej kapeli
prizida veliko stolico, ki jo istotako posveti sv. Janezu Krstniku
in evangelistu. Ta še dandanes stoji in je mati in glava vseh
katoliških cerkev po svetu, ob enem stolica papeževa kot rimskega
škofa. Sv. Silvester jo je posvetil in v njo dal postaviti leseno
oltarno mizo, na kateri sta bila sv. apostola Peter in Pavel daritev
svete maše opravljala in za njima rimski papeži za časov pre¬
ganjanja. V spomin na to je sv. Silvester določil, da morajo sicer
vsi oltarji biti kameneni in posvečeni, le v cerkvi sv. Janeza, v
Lateranu zvani, ki jo je sezidal Konštantin, smejo daritev svete
maše opravljati na oni leseni mizi, a to le papeži sami. Povsod
po rimskem cesarstvu poganja mlado krščanstvo najlepše cvetje
in čvrste mladike; le v jutrovi deželi začne vnovič kristjane
preganjati cesar Licinij, zastaran grešnik in trdovraten maliko-
vavec. A ne more dolgo uganjati svojega grozovitega dela; tudi
njega zadene roka Gospodova. V treh bojih ga Konštantin
premaga, naposled ga zadavijo. To je bil konec poslednjega
preganjavca kristjanov!

2. Zelo je Silvestra bolelo v srce, ko je slišal o tem pre¬
ganjanju, ali njegovo ljubezni polno srce je moralo okusiti še
hujšo žalost. Krivoverstva donatistov in arijancev namreč so
tedaj motila in razdirala cerkev božjo. Zoper donatiste se snide
cerkveni zbor na Francoskem v mestu Arls, kamor Silvester za
poslanca odpravi dva svojih, duhovnikov, ker sam zavoljo starosti
ne more tja iti. Dvesto škofov se ondi zbere. Sv. oče, kojemu
dopošljejo ponižno pismo, potrdi njih zveličanske določbe in oskrbi,
da se razglasijo po vseh cerkvah. Se večjo škodo, kakor dona-
tisti, napravili so Arijevi privrženci, ki so tajili, da Jezus ni
Bog in Marija ne Mati Božja. Papež in cesar na vso moč sku¬
šata zatreti to krivoverstvo, da bi se zopet povrnila mir in edi¬
nost v cerkvi. Ko so pa zastonj vse poskušnje ter ostanejo Arij
in njegovi privrženci trdovratni, razpiše papež s cesarjem 1. 325
cerkveni zbor v Niceji. Od tega zbora si vse krščanstvo veliko
obeta, ker od apostolskega zborovanja sem ni bilo nobenega
občnega zbora več in ga zavoljo preganjanja tudi ni moglo hiti.
"V Niceji pa se je takorekoč zbrala vsa cerkev z jutra in večera.
Prišlo je vkup 318 škofov. Sveti Silvester tudi k temu zboru
ne more priti zavoljo svoje starosti, temveč odpošlje zopet dva
mašnika svoje cerkve, a za svojega namestnika postavi Hosija,
škofa v Kordubi na Španskem. Soglasno škofje pogube in za¬
vržejo Arijevo krivoverstvo, krivoverca Arija samega pa in nje-

Življenje svetnikov in svetnio božjih. It. 75

1186

31. december: Sv. Silvester, papež.

gove privržence pahnejo iz Kristusove cerkve. Razsodbo te po¬
gube pošljejo zbrani očetje papežu v Rim. Silvester je imel
svojo cerkev v onem mestnem delu, ki je po gričih postavljeno.
Prezidal jo je iz neke hiše, ki je bila njegovega prijatelja in
mašnika Ekvija. To cerkev, poprej mala molitvenica, da papež
premeniti v lepo božje poslopje. Le-sem prineso poslanci nicej-
skega zbora določbe ter je predložijo papežu v potrjenje, da
veljavo dobe za ves krščanski svet.

Hoteč to potrjenje slovesno obhajati, zbere papež 272 škofov
okrog sebe. On sam sedi pred oltarjem na sedežu, imajoč na
glavi višnjevo, z zlatom vezeno mitro, ki se še sedaj v spomin
shranjuje v žagradu te cerkve, zakaj Silvester je bil prvi med
papeži, ki je nosil visoko škofovsko kapo ali mitro. Ob obeh
straneh sv. očeta so bili stoli, na katerih so sedeli škofi, za njimi
mašniki, dijakoni in drugi duhovniki. Podoba preblažene Device
Marije, iz pisanega kamenja umetno izdelana, je takorekoč bila
predsednica temu zboru, ki se je sešel Bogu in njegovemu Sinu
na čast. Sveti Silvester je bil to podobo blagoslovil pod imenom
„veselje kristjanov*', ko je Bogu hvalo dajal za to, da je pone¬
halo preganjanje. Sveto, resnobno veselje se je znalo vsem na
obličjih. Molitve, s katerimi so pričeli zborovanje, so že opravili
in Svetega Duha poklicali na pomoč, ko Silvester vstane in pravi:
„S tem svojim razglasom potrjujemo vse, kar je v nicejskem
zboru 318 škofov določilo za čistost in blagor svete matere ka¬
toliške in apostolske cerkve. Vse, ki se predrznejo napasti do¬
ločbe svetega občnega zbora, pahnemo iz cerkve.“ Vsi odgovore:
„Tako se zgodi!“

3. Se eno veselje je doletelo svetega papeža Silvestra pred
koncem njegovega življenja. V vznožju vatikanskega hriba, na
vrtih cesarja Nerona, so bili prvi kristjani trpeli mučeniško smrt.
Ondi je bilo tudi truplo sv. apostola Petra pokopano. Odšle je
bilo ono mesto svet kraj. Papež Anaklet je ondi bil sezidal
molitvenico, kjer so kristjani skrive molili. Sveti Silvester pa
da namesto te molitvenice postaviti prekrasno cerkev, a cesar
Konštantin mu k temu pripomaga se svojo blagajnico.. Ko so
dovršili veličastno hišo božjo s 86 marmornimi stebri, posveti jo
sv. Silvester. Pod oltarjem je bil grob sv. Petra in ob strani
oltarja okence, kjer so mogli verniki opravljati svoje pobožnosti.
Neizmerno je bilo število prihajajočih na ta sveti kraj. Škofje iz
vseh krajev in delov sveta so si šteli v dolžnost, vsaj enkrat v
življenju le-sem priti in tu moliti za se in za svojo čredo. Ta

31. december: Sv. Silvester, papež.

1187

po svetem Silvestru sezidana cerkev je stala enajststo let. Videla
je poglavarje, kralje in cesarje prihajati, na grobu nekdanjega
ubogega ribiča Petra moliti in bogate darove mu poklanjati.
Tako je Bog poveličal svojega zvestega služabnika svetega Petra.
Njegov spomin je in ostane blagoslovljen; spomin tistih cesarjev
pa, ki so pomorili njega in njegove naslednike, ostane vekomaj
proklet. Starost je sv. Silvestru povesila glavo. Skoraj 22 let je
stoloval na sedežu svete cerkve. Z nebeško modrostjo v vla-
darstvu svete cerkve združeval je posebno svetost življenja in
izredno ljubezen do ubožcev. Posvetil je 65 škofov in jih
razposlal po raznih škofijah, veliko modrih naprav in predpisov
je zapustil cerkvi. Dokončavši trud in delo, mirno in sladko
zaspi v Gospodu 31. dan grudna leta 335. Njegovo truplo po¬
čiva v cerkvi, ki so jo po njem Silvestrovo imenovali. Napis na
njegovem grobu je preprost in kratek, namreč: „Catholicus et
Confessor quiescit“, to je: „Tu počiva katoličan in spričevavec.“

Obrazuje se s škofovo kapo, večkrat z uklenjenim drakonom,
poleg neke pravljice, da je grozovitega drakona, ki se je semtertja v
Rimu prikazal in s svojo strupeno sapo zrak kužil, prečudno zarotil
in umoril (to pač pomenja konec krvavega preganjanja kristjanov v
Rimu); tudi z bikom poleg sebe,  — zopet po drugi pravljici, da
je neki judovski čarovnik silnega bika z eno besedo umoril, Silvester
pa ga z eno besedo oživil.

Silvestrov večer.

Slovesen, resnoben in velepomenljiv je sv. Silvestra večer. Zvon
nas vabi k večernicam, po katerih se zapoje hvalna pesem za vse v
teku leta na duši in na telesu prejete milosti in dobrote. Pobožni
liišni oče vzame po „Angelskem pozdravilu 11  žerjavice, kadila ali cvetja
od cvetnonedeljskega presneca in blagoslovljene vode, ter pokadi
in pokropi vso hišo, vse hrame in hleve, naj bi dobrotljivi nebeški
Oče nad vse razlil svoj blagoslov, vse varoval se svojo vsemogočno
roko, vmes pa molijo sveti rožni venec. ..Prav je tako, ker na božjem
varstvu in njegovem blagoslovu je vse ležeče; zakaj „sreča in ne¬
sreča, življenje in smrt, uboštvo  in  bogastvo, 11  pravi sveto
pismo, „prihaja  od  Boga.“ In kraljevi psalmopevec David poje:
„Ako Gospod ne zida hiše, zastonj se trudijo, kateri jo
zidajo; ako Gospod ne varuje mesta, zastonj čuje, kdor
je varuje.  (Ps. 126, 1.) — Ta večer je pa tudi resnoben in vele¬
pomenljiv. Saj čini mejo med dvema letoma, je prelaz iz starega v
novo leto. Oziramo se nazaj in naprej; slovo jemljemo ganjenega srca
od starega leta, z veselo dobrodošlico pa pozdravljamo prihajajočo zoro
novega leta. Kakor da bi se nam bilo samo kratko sanjalo, tako
gledamo nazaj v staro leto z njegovim veseljem in trpljenjem, z za-

75 *

1188

31. december: Sv. Silvester, papež.

slugami in dolgovi, s srečnimi in nesrečnimi urami. Novo leto pa se
kakor gosta jutranja megla s svojimi negotovimi upi in skrbmi raz¬
prostira nam pred očmi in na jeziku nam je vprašanje, se bode li ta
megla razšla v solnčni svit, ali nam prinesla deževno vreme. Tako
postavljeni med preteklost in prihodnjost, ne moremo se ubraniti res¬
nobnega vprašanja: „Kako je bilo, kako je, in kako bode z nami?" 1

Ali nam morebiti ne očita vest, ta božja sodnica v človeških
prsih, da smo zopet v tem letu, ki ga sedaj spremljamo k pogrebu,
storili veliko hudega, pa malo dobrega; da je morebiti zopet eno leto
pred Bogom izgubljeno; da smo tem trdovratnejši, čim bolj se v letih
staramo, in Bogu nehvaležnejši, čim več milosti in dobrot nam je do¬
delil? Če je temu tako, nam ne ostaja drugega, nego da svoje grehe
srčno obžalujemo in ako bi bilo mogoče, jih s krvavimi solzami ob¬
jokujemo. — V zahvalo za toliko prejetih milosti in zadoščenje za
toliko grehov darujmo Gospodu vse, karkoli so drugi pravični in ne¬
dolžni kristjani križem sveta to leto dobrega storili, darujmo mu vso
večnost; darujmo pa še zlasti ponižno, potrto in skesano srce, ki mu
je najljubši dar, srce, ki se naj precej nocoj odloči za trdno, da hoče
odšle Gospodu Bogu služiti stanovitno in z vso mogočo gorečnostjo!
Ako si pa moremo povoljen odgovor dati o preteklih dneh, da je bil
Bog poslednji cilj in konec našemu življenju, da smo po božjem spo¬
znanju si prizadevali, vsaki po svojem stanu in po svoji moči Bogu
služiti; ako nam naša vest more pričevati, da je bil naš namen pri
vsem dejanju in nehanju čist, in naše prizadetje poleg vseh človeških
slabosti in pomanjkljivosti pošteno in odkrito: potem blagor nam, ker
se moremo z otročjim zaupanjem božji pravičnosti v naročje podati,
uverjeno pričakovaje, da nam bode Bog male prestopke v starem letu
milostno prizanesel ter nam tudi v novem letu milost in pomoč do¬
delil, da mirno in srečno skozi časov tir dospemo v veselo večnost k
njemu, ki „j e čudovit v svojih svetnikih! 11

Molitev.

Daj, prosimo, vsemogočni Bog! da nam svetega Silvestra, tvojega
spričevavca in papeža, častiti god pomnoži pobožnost in zveličanje.
Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen.

Kazalo

Mesec mali srpan ali julij.

Stran

1. Sv. Pambo, puščavnik ....  3

Ne sodi predrzno!.6

2. Obiskovanje device matere Marij e 7

Obiskovanja.10

3. Sv. Oton, škof bamberški. . . 12

Ne boj se, da bi ubožal zavoljo

miloščine.17

4. Sv. Urh, škof avgsburški ... 18

Kaj je storiti, preden nastopiš

kak stan?.25

5. §v. brata Oiril in Metod ... 27
(Ješčenje sv. Cirila in Metoda . 30

5. Sv. Poka, vrtnar in mučenec . 37
Kai je grob v očeh katoliškega

kristjana?.38

6. Sv. Godoleva ali Bogomila . . 40
Kaj je krivo zdražb in razprtij

v zakonu?.45

7. Sv. Vilibald, škof in misijonar . 47

O božjih potih.53

8. Sv. Elizabeta, portugal. kraljica 55
„Blagor mirnim, ker otroci božji

bodo imenovani".02

9. Sv. Kilijan, škof in mučenec . 04

Apostolsko nasledstvo škofov in

mašnikov sv. katoliške cerkve

je znamenje njihove resnice . 68

10. Sv. Felicita in njeni sedmeri si¬

novi, mučenci.70

Česa se varuj, da ne zaideš od
vere.73

11. Sv. Peter Forerij, ustanovnih

reda šolskih sester ....  75

„Posvečeno bodi tvoje ime!“ . 80

12. >-Sv. Mohor in Fortunat, mučenca 82

Čast duhovniškega stanu . . 85

13. Sv. Marjeta, devica in mučenica 87

Deviška čistost je enaka dra¬
gemu biseru.90

14. Sv. Bonaventura, kardinal in

cerkveni učenik.91

Krščanska popolnost ....  96

15. Sv. Henrik II., cesar ....  98

O cerkvenem lepotičju . . . 101

16. Devica Marija z gore Kar-

meijske.103

Stran

O škapulirju.107

17. Sv. Aleš, spoznavavec . . . 108

Ne navezuj svojega srca na po¬
svetne dobrote!.113

18. Sv. Kamil Leliški, nstanovnik

reda ..očetov srečne smrti 11  . 114

Zakaj in kako bodimo umira¬
jočim v pomoč? .119

19. Sv. Vincencij Pavijan . . . 121

Vincencijeva dela nasproti de¬
lom sedanjih časov . . . 137

20. Sv. Elija, prerok.138

Preroški posel stare zaveze in

preroška služba Kristusova . 141

21. Sv. Viktor in tovariši, muč. . 142

Posebna tolažba trpečemu kri¬
stjanu .145

22. Sv. Marija Magdalena, spokorn. 146
O resničnem kesanju zavoljo

storjenih grehov ....  150

23. Sv. Apolinarij, škof in mučenec 152

O lepoti človeške duše . . . 155

24. Sv. Kristina, devica in mučen. 157
O neskončni ceni in vrednosti

človeške duše.159

25. Sv. Jakob starejši, apostol . . 161

Hodi za Kristusom! . . . . 165

26. Sv. Ana, mati Device Marije . 167

Sv. Ana, zgled starišem . . . 170

27. Sv. Krištof, mučenec ....  171
Kaj nas torej uči podoba sv.

• • Krištofa?.173

28. Sv. Janez Kolumbin . . . . 174

Nekoliko besed v obrambo samo¬
stanov .180

29. Sv. Marta, devica.181

Katoliški kristjan je dolžan

opravljati dela krščanskega
usmiljenja.185

30. Sv. Julita, devica in mučenica 187

Božja sodba nad cesarjem Dio¬
klecijanom in njegovima so-
vladarjema.188

31. Sv. Ignacij Lojolan ....  190
Nekoliko o jezuitih in njihovi

delavnosti po misijonih . . 201

Mesec veliki srpan ali avgust.

Stran

1. Slovesnost vezi svetega Petra 205

..Vstani hitro!".207

2. Sv. Alfonz Liguori, cerkv. uč. 208
Beseda o misijonih ....  214

3. Najdba trupla sv. Štefana . . 215

Kaj pravi zdravi um o svetinjah

ali ostankih svetnikov? . . 217

4. Sv. Dominik, redovnik . . . 219

Zakaj je sv. Dominik toli go¬
reče in neprenehoma pobijal
krivoverstvo?.226

5. Slovesnost Dev. Marije Snežnice 228
Kje najde mir človeška duša? 230

6. Spremenitev Jezusova na gori

Tabor.231

Kaj nas uče Petrove besede:
„Gospod, tukaj nam je dobro
biti".234

7. Sv. Kajetan, redovnik . . . 237

Božja previdnost — naša tolažba 241

8. Sv. Cirjak in tovariši, mučenci 242

O bratovski ljubezni prvih kri¬
stjanov ..245

9. Sv. Koman, mučenec ....  247
Žalosten nasledek brezvernosti 248

10. Sv. dijakon Lavrencij, mučenec 249
Dobra dela so dolžnost, ne svet 253

11. Sv. Pilomena, devica in muč. . 254
Zakaj se čudeži ne gode več? 256

12. Sv. Klara, devica, nuna . . . 258

Sv. Klara, zares „čista, jasna

ali razsvetljena" ....  264

13. Sv. Kasijan, škof in mučenec . 266
Pripoguj svojega otroka od

mladosti!.267

14. Sv. Evzebij, mašnik in mučenec 268
„Blagor krotkim, ker zemljo

bodo posedli".270

15. Praznik Marijinega vnebovzetja 271
Za Marijo v nebesa! .... 274

Mesec kimavec

1. Sv. Egidij ali Tilen, opat . . 387
Kadar žalost do vrha prikipi,

se v Bog z veseljem oglasi . 389

2. Sv. Štefan, ogrski kralj . . . 390
Ob smrti svojih dragih se vdaj

v božjo voljo!.395

3. Sv. Sabina, vdova, pa njena

dekla Serafija, mučenki . . 397
O lepem zgledu.400

4. Sv. Rozalija, devica ....  402
O skritem življenju v Kristusu

Jezusu.404

5. Sv. Lavrencij Justinijan . . . 406

Stran

16. Sv. Rok. spoznavavec . . . 276

„Bolan sem bil, in ste me ob¬
iskali" .282

17. Sv. Hijacint, spoznavavec . . 285
Vnanji misijoni katoliške cerkve 289

18. Sv. Helena, vdova in cesarica 291
Usmiljenost in dobrotljivost . 295

19. Sv. Ludovik, škof Tuluški . . 298

Kako imenitno je angelsko po¬
zdravilo .301

20. Sv. Bernard, opat in cerkv. uč. 302
Nauki iz življenja sv. Bernarda 314

21. Sv. Ivana Frančiška Fremibt . 315

Nekateri izreki sv. Ivane Fran¬
čiške ..325

22. Sv. Simforijan, mučenec . . 326
Kristjan, dušo imaš, pa le eno! 328

23. Sv. Filip Benicij, spoznavavec 330
Zvesta pomočnica v najbrid-

kejši nadlogi.334

24. Sv. Jernej, apostol ....  336
Največji, še vedno vidni čudež 339

25. Sv. Ludovik, francoski kralj . 341

Besede Ludovikove sinu v slovo,

kristjanu v spomin . . . 349

26. Sv. Genezij, mučenec ....  350
Neskončni zaklad, ki ga imamo

v Jezusu Kristusu ....  352

27. Sv. Jožef Kalasanski, redovnik 353

Nekateri zlati nauki tega svet¬
nika .357

28. Sv. Avguštin, cerkveni učenik 358

Nekateri jedrnati izreki tega
svetnika.366

29. Obglavljenjesv. Janeza Krstnika 367

O prisegi.370

30. Sv. Koza Limanska, devica . 373
Bodi zvest v malem ....  381

31. Sv. Rajmund Nonat, kardinal 382

Rešitev jetnikov.385

ali september.

Nekateri izreki sv. Lavrencij a
Justinijana.410

6. Sv. Magen ali Mang, opat . .411

Bodimo hvaležni oznanovavcem

svete vere.414

7. Sv. Regina, devica in mučenica 415

Križ — lestva v nebesa . . . 418

8. Rojstveni god preblaž. Device

„ Marije.419

Častimo Marijo, priporočujmo
se jej!.421

9. Sv. Korbinijan, frižinski škof 422

Kaj je „omika“?.426

Stran

10. Sv. Nikolaj Tolentinski, pušč. 427
Ljubezen do ubogih duš v vicah 430

11. Sv. Pulherija, devica in cesarica 432

Vera brez del je mrtva . . . 435

12. Sv. Gvidon (Anderleški ubožec) 436
Jeruzalem in njegovi sv. kraji 439

13. Sv. Notburga, dekla ....  454
Poslom dober svet ....  458

14. Povišanje sv. križa ....  460

15. Sv. KatarinaGenovanska, vdova 463

»Spominjaj se tega dobro!" . 466

16. Sv. Ciprijan, škof in mučenec 467

Dva imenitna nauka iz svet¬
nikovih pisem.471

17. Sv. Hildegarda, redovnica . . 473

Hildegardine besede zlasti du¬
hovnikom . . . 476

18. Sv. Tomaž Vilanovljan, nadškof 477
Ne hrepeni po visokosti, ako te

skrbi zveličanje tvoje duše! 481

19. Sv. Januarij in tovariši, muc. 482
Ne odlašaj pokore od dne do dne! 485

20. Sv. Evstahij in tovariši, muč. 486
Ni ga v nebesa drugega pota,

nego pot trpljenja ....  491

21. Sv. Matevž, apostol in evangelist 493

Mesec vinotok

1. Sv. Remigij, remski škof . . 543 [

Kaj pomenjajo nekateri najzna¬
menitejši obredi pri sv. krstu 549

2. Praznik svetega rožnega venca 552

Marija, skrivnostna roža . . 555

3. Sv. Dionizij Atenski in Dionizij

Pariški, škofa in mučenca . 557
Vstajenje mrtvih.559

4. Sv. Frančišek Asiški, redovnik 562
Nekateri tehtni izreki svetega

Frančiška.579

5. Sv. Placid in tovariši, mučenci 579
Osmero izbranih pripomočkov,

da se obrani predragi zaklad
deviške čistosti.583

6. Sv. Brunon, redovnik . . . 584

Nekoliko o kartuzijanskem redu 588

7. Sv. Tajda, spokornica . . . 590

Krščanska pa nekrščanska mati 593

8. Sv. Brigita, vdova.594

Ali se zlagajo redovni stanovi

z duhom krščanstva? . . . 599

9. Sv. Ludovik Bertrand, spoznav. 600
Nekateri njegovih izrekov . . 604

10. Sv. Frančišek Boržiški, spozn. 605

Bazni stanovi so bili in so člo¬
veštvu na blagor . . . . 613

11. Sv. Tarak, Prob in Andronik,

spričevavci.615 I

Stran

O sv. evangelijih, njih začetku,

o njihovih pisavcih in po-

dobščinah.496

22. Sv. Emeran, škof in mučenec 497
Varuj se obrekovanja ....  500

23. Sv. Tekla, devica in mučenica 501
„Kdor ostane stanoviten do

konca, bode zveličan" . . 504

24. Sv. Gerard, škof in mučenec . 505
Kako sveto je Marijino ime . 508

25. Sv. Pacifik, spoznavavec . . . 510

„Ne sramuj se ostre krotitve

otrok!".512

26. Sv. Justina, devica, in sv. Ci¬

prijan, mučenec . . . . . 514
Vraže ali prazne vere . . . 518

27. Sv. Kozma in Damijan, muč. 519

O telesni bolezni.522

28. Sv. Večeslav in sv. Ljudomila 524
Obiskuj Zveličarja v presvetem

Rešujem Telesu.530

29. Sv. arhangel Mihael ....  531
Mihael in njegovi angeli nam

zgled v boju in zmagi . . 533

30. Sv. Hieronim, cerkveni učenik 535
Zmaga nad grehom .... 541

ali oktober.

Verska potrpnost sv. katoliške

cerkve.622

12. Sv. Maksimilijan, škof in muč. 623

Otmi svojo dušo!.626

13. Sv. Edvard, angleški kralj . . 626

Bodimo pokorni sv. cerkvi! . 630

14. Sv. Kalist I., papež in mučenec 632
Katakombe ali podzemeljska

pokopališča.634

15. Sv. Terezija, devica ....  636
Nekateri opomini pobožnim

dušam.648

16. Sv. Gal, opat.650

Sent Galova opatija ....  654

17,.„ Blaž. Marjeta Marija Alakok . 655
Kratek opomin.662

18. Sv. Luka, evangelist ....  663
Zakaj imamo katoliški kristjani

poleg sv. pisma tudi ustno
izročilo za izvir sv. vere . . 666

19. Sv. Peter Alkantarski, spoznav. 668
Nekateri nj egovi spomina vredni

nauki.674

20. Sv. Vendelin, opat ....  675

Dvoje lepih naukov iz njego¬
vega življenja . . . . . 678

21. Sv. Uršula, devica in mučenka 680
Zakon in devištvo v katoliški

cerkvi.684

Stran

22. Sv. Janez Kapistran, redovnik 686
Besede sv. Janeza Kapistrana . 693

23. Sv. Ignacij, carigrajski očak . 693

■Tutrovo razkolništvo ....  699

24. Blaž. dekla Armela ....  700
Ogledalo vsakdanjega pobož¬
nega življenja po zgledu bla¬
žene dekle Armele ....  705

25. Sv. Krispin in Krispinijan, muč. 708

Moli pa delaj!.710

26. Sv. Evarist, papež in mučenec 711
O razkolniški grški in ruski

cerkvi.712

Stran

27. Sv. Frumencij, oznanov.sv. vere 714
Lutrovsko protestantstvo pa

angličanstvo.716

28. Sv. Simon in Juda, apostola . 719
Dragocena svetinja ....  720

29. Sv. Narcis, jeruzalemski škof . 722

O prisegi.724

30. Sv. Marcel in Kasijan, mučenca 725
Boga je treba bolj slušati nego

ljudi.727

81. Sv. Volbenk, ratisbonski škof 728
Pomenljive prikazni prevažni
nauk — priprava na smrt . 733

Mesec listopad ali november.

1. Praznik vseh svetnikov in

svetnic božjih.735

Kaj nas uče zgledi svetnikov? 739

2. Spomin vseh vernih duš v vicah 742

3. Sv. Malahija, armaški nadškof 749
Ne odlašaj sv.poslednjega olja! 751

4. Sv. Karol Boromej, nadškof . 753

Nekatere besede sv. Karola

Boromeja.763

5. Sv. Ita ali Judita, Togenburška

grofinja, puščavnica . . . 764

Dvoje strupenih kač v človeškem
srcu.769

6. Sv. Leonard, puščavnik . . . 771

„V ječi sem bil. in ste k meni

prišli".773

7. Sv. Vilibrord, škof in oznano-

vavec sv. vere.775

Zveličalna moč krščanstva . . 777

8. Sv. Bogomir (Gotfrid), škof . 778

Božje usmiljenje v šibah nje¬
govih .780

9. Sv. Božidar ali Teodor, mučenec 781
Nekatere vrste iz hvalnega go¬
vora sv. Gregorija Nisenčana

o tem svetniku.783

10. Sv. Andrej Avelinski ....  784

Najbolj gotova pomoč v po¬
slednjem boju.789

11. Sv. Martin, turski škof . . . 790

Iz življenja sv. Martina . . . 799

12. Sv. Martin I., papež in muč. . 800

Papež, postavni naslednik sve¬
tega Petra.806

13. Sv. Stanislav Kostka ....  807
Nekatere besede sv. Stanislava 813

14. Sv. Brikc.ij, turski škof . . . 813

Duh tega sveta pa duh božji 817

15. Sv. Leopold, mejni grof in za¬

ščitnik Avstrije.818

Stališče cerkve nasproti državi 822

16. Sv. Adalbert, ratisbonski škof 824

Kako koristno je, dobre bukve
brati.829

17. Sv. Gregorij, čudodelnik, škof 831
Kaj je prava svetost ....  837

18. Posvečevanje cerkev sv. apo¬

stolov Petra in Pavla v Kirnu 838
Neminljivost sv. katol. cerkve 841

19. Sv. Elizabeta Ogrska ....  845
Kratka pravila sv. Elizabete,

kako živeti.863

20. Sv. Edmund, kralj in mučenec 864

Kaj je prava živa vera? . . 866

21. Praznik darovanja prečiste de¬

vice Marije.868

„Sin, daruj mi svoje srce!" . 873

22. Sv. Cecilija, devica in mučenica 875
„C'e je kdo med vami žalosten,

naj moli; če je dobre volje,
naj poje hvalne pesmi" . . 890

23. Sv. Klemen, papež in mučenec 892
Klemenovi nauki o „edinosti“

in o „vstajenju mrtvih" iz
pisma do Korinčanov . . . 895

24. Sv. Janez od križa ....  897

„S Kristusom sem na križ pri¬
bit" .........  907

25. Sv. Katarina, devica in muč. 908

Krstna nedolžnost ....  913

26. Sv. Konrad, škof.915

Dobra in huda vest ....  920

27. Sv. Virgilij, škof.922

V čem obstaja papeževa ne¬
zmotljivost? .926

28. ISv. Štefan mlajši, mučenec . 928

Uemu so Kristusove in svet¬
nikov podobe?.933

29. Sv. Saturnin v Rimu, ter sv.

Saturnin v Tuluzi, muč. . . 935

O bratovski ljubezni prvih
kristjanov.938

30. Sv. apostol Andrej ....  940

Tolažba križa.945

Mesec gruden ali december

Stran

1. Sv. Eligij, škof.947

Kako nevarno je veselje na

plesu!.953

2. Sv. Bibijana in tov., muč. . 955

Kdor se nevarnost poda, se v

nevarnosti ukonča . . . 958

3. Sv. Frančišek Ksaverij . . . 960

Pouk iz svetnikovega življenja 987

4. Sv. Barbara, devica in muč. 991

Pomoč svete Barbare v po¬
slednji uri.997

5. Sv. Saba, opat.998

»Bogastvo in sladnost živ¬
ljenja je trnje 11 .1004

6. Sv. Nikolaj, mirski škof . . 1007

Dobra dela so nam koristna

in potrebna.1016

7. Sv. Ambrozij, cerkv. učenik . 1018
Krščanska srčnost ....  1033

8. God brezmadežnega spočetja

Device Marije.1035

Veselje kristjanovo o Mariji¬
nem brezmadež. spočetju . 1040

9. Blaž. Peter Kanizij ....  1042

Zgledujte se nad jezuiti! . . 1052

10. (Jast. Janez Veliki, spoznavavec 1056

O postrežbi bolnikov . . . 1062

11. Sv. Marija, dekla in pa blaž.

Germana Kožen ....  1064

V vsakem stanu se moremo
posvetiti.1066

12. Sv. Otilija, opatinja ....  1067

Najlepši spominik ....  1072

13. Sv. Lucija, devica in muč. . 1074

Bog je zaščitnik čistili in po¬
božnih duš.1079

14. Sv. Špiridijon, škof ....  1081
Zakaj molitev pravičn h veliko

pomore?.1086

15. Sv. Kristina, dekla ....  1088
Daritev sv. maše je neskončne

vrednosti.1091

Stran

16. Sv. Adelajda, nemška cesarica 1096
Pot križa — pot v nebesa . 1102

17. Sv. Pelagija, spokornica . . 1103

Oblačilo nedolžnosti in obla¬
čilo pokore.1109

18. Sv. Vunebald, oznan. sv. vere 1110
»Zunaj cerkve ni zveličanja 11  1114

19. Sv. Timotej in njegova žena

sv. Mavra, mučenca . . . 1117

V greh ne svetuj nikoli! . . 1119

20. Sv. Peter Klaver.1120

Nekateri zgledi in nauki iz

svetnikovega življenja . . 1131

21. Sv. Tomaž, apostol ....  1133

»Jezus je pot, resnica in živ¬
ljenje!“  1136

22. Sv. Servul, berač.1137

Kaj nas uči uboštvo? . . . 1138

23. Sv. Tarzila in Emilijana, dev. 1140
Kako se spoznajo zapeljivci? 1141

24. Naši prvi stariši Adam in Eva 1143

Izvirni greh.1149

25. God rojstva našega Gospoda

Jezusa Kristusa ....  1151
Kako Jezus že v jaslih zatira
troje naših najhujših so¬
vražnikov .1154

26. Sv. Štefan, prvi mučenec . . 1156

Svojim sovražnikom moramo

in moremo odpustiti . . 1159

27. Sv. Janez, apostol in evang. . 1160

Šent-janževec.1166

28. Sv. nedolžni otroci, mučenci . 1167

Ne dajaj pohujšanja nobenemu

otroku!.1170

29. Sv. Tomaž Beket, mučenec . 1171

Cerkvena prostost ali samo¬
stojnost .1178

30. Sv. Kolumba, devica in muč. 1180

Največja dragocenost . . . 1183

31. Sv. Silvester, papež ....  1183

Silvestrov večer.1187

Kazalo

svetnikov in svetnic božjih po abecednem redu.

Imena in stanovi

Dan in mesec Del Stran

Zv. Jordan, redovnik.

Sv. Jožef, ženin Device Marije.

„ Jožef Kalasanski, oče pobožnih šol ...

„ Juda Tadej in Simon gorečnik, apostola

n  Julija, devica in mučenica.

„ Julijan in sv. Bazilisa. mučenca ....

„ Julijana, devica in mučenica.

„ Julita, devica in mučenica.

„ Juri. mučenec.

„ Justin, mučenec.

„ Justina, devica, in sv. Ciprijan, mučenec .

„ Kajetan, redovni ustanovnik.

„ Kalist I., papež in mučenec.

„ Kamil Leliški. spoznavavec.

„ Kan ut. kralj in mučenec.

„ Karol Boromej, nadškof v Milanu ....

BI. Karol, grof flandriški.

Sv. Kasijan, škof. učenik in mučenec ....

„ Katarina Sienska, devica.

„ Katarina Genovanska, vdova.

„ Katarina, devica in mučenica.

„ Kazimir, kraljevič in spoznavavec ....

„ Kilijan, škof in mučenec.

„ Klara, devica, nuna.

„ Klemen, papež in mučenec.

„ Klotilda. kraljica.

„ Koleta, devica.

„ Kolumba, devica in mučenica.

„ Konrad, puščavnik.

„ Konrad, škof v Konštancu.

„ Korbinijan, frižinski škof.

,, Kozma in Damijan pa njiju trije bratje, mui
„ Krispin in Krispinijan, mučenca ....

„ Kristina, devica in mučenica.

„ Kristina, dekla.

„ Krištof, mučenec.

„ Kunegunda, cesarica in devica.

„ Kvirin, škof in mučenec.

„ Imvrencij, dijakon in mučenec.

„ Lavrencij Justinijan, beneški očak . .

„ Leon I. Veliki, papež.

„ Leon IX., papež.

„ Lenard, puščavnik.

„ Leopold, mejni grof in zaščitnik Avstrije j

„ Lidvina, devica.

„ Ljudomila, mučenica.

„ Longin, stotnik in mučenec.

„ Lucija, devica in mučenica.

„ Ludger, škof.

„ Ludovik, škof tuluški.

„ Ludovik, francoski kralj.

„ Ludovik Betrand, spoznavavec.

„ Luka, evangelist.

„ Magdalena Paciška, devica.

„ Magen ali Mang, opat.

„ Makarij, puščavnik.

„ Maksimilijan, škof in mučenec.

„ Maksimin, škof.

19. april
6. november
15. november

14. april

28. september

15. marec

18. december
2«. marec

19. avgust
25. avgust

9. oktober
18. oktober
25. maj
6. september
2. januar
12. oktober

29. maj

I.

I.

II.
II.

I.

II.

I.

II.

I.

II.
II.
II.
II.

I.

II.

I.

II.
I.

ooo

59 «

771

818

569

524

417

1074

478

298

341

«00

663

811

411

10

623

833

Imena in stanovi

Sv. Patricij, škof.

„ Pavel, puščavnik.. • ■ •

„ Pavla, vdova, in njena hči Evstohija, devica .

„ Pavla spomin, apostola.

„ Pavla spreobrnitev.

„ Pavlin, škof.. •

„ Pelagija, grešnioa, potem velika spokornica .

„ Peregrin. redovnik.

„ Perpetua in Felicita, m učenki ..

„ Peter Nolaški, redovni ustanovnik .....
„ Peter Damijanov, škof in cerkveni učenik . .

„ Peter Gonzalez, spoznavavec.

„ Peter, mučenec.

„ Peter in Pavel, apostola ........

„ Peter Forerij, ustanovnik reda šolskih sester .

„ Peter Alkantarski, spoznavavec.

BI. Peter Kanizij, spoznavavec.

Sv. Peter Klaver, apostol zamorcev.

„ Petra stol v Rimu.

„ Petra vezi.

» Pij V., papež ............

„ Placid in njegovi tovariši, mucenci ....

„ Polikarp, škof in mučenec.

„ Porfirij, škof.

Posvečevanj e cerkev sv. ap. Petra in Pavla v Rimu

Povišanje svetega križa.

„ Primož in Felicijan, mučenca.

„ Pulherija, devica in cesarica.

„ ISajmund Nonat, kardinal.

„ Regina, devica in mučenica.

„ Remigij, remski škof.

„ Rihard, škof.

„ Rok, spoznavavec.

„ Roman, opat.

„ Romani rimski vojak in mučenec.

„ Romuald, opat . ..

,, Roza Limanska, devica.

„ Rozalija, devica.

„ Rupert, škof.

„ Šaha, opat.

„ Saba, mučenec.

„ Sabina, vdova, in njena dekla Serafija, muč.

,, Saturnin, muč. in sv. Saturnin, škof in muč.

„ Sedem začetnikov reda servitov.".

„ Servacij, škof.

„ Servul, berač.

„ Severin, apostol noriški.

„ Silverij, papež in mučenec.

„ Silvester, papež.

„ Silvin, oznanovavec sv. vere.

„ Simeon, stolpnik.

„ Simeon, škof in mučenec.

„ Simforijan, mučenec.

„ Simon gorečnik in Juda Tadej, apostola

Spomin vseh vernih duš v vicah.

„ Stanislav Kostka, redovnik.

„ Stanislav, škof in mučenec.

„ Suitbert, škof.