KRONIKA SLOVENSKIH MEST ŠTEVILKA 3 LETNIK III V LJUBLJANI, MESECA OKTOBRA 1936 SLOVENSKA MESTA V GRAFIKI LUIGIJA KASIMIRJA F R. STELŽ Podoba mesta v umetnosti je prav tako poseben problem kakor podoba človeka, portret. Danes, ko je vsaj navidez fotografija prevzela slikarstvu cela pod ročja njenega dosedanjega dejstvovanja, bi se mogoče zdelo že kar odveč, da se upodabljajoča umetnost sploh še bavi s temi nalogami. Vendar tudi če bi umetnost ne bila avtonomna v izbiranju snovi, katero upodablja, ker instinktivno čuti potrebo, da se po njih izrazi in v svojih sredstvih izpopolni, bi bilo tako, v teoretičnih razmišljanjih utemeljeno omeje vanje njenega področja odveč, ker se doslej fotogra fiji še ni posrečil dokaz, da lahko nadomesti vse, česar moremo pričakovati od umetnosti. Mehanična podoba resničnosti je sicer res postala v precejšnji meri torišče fotografije. Iz izkustva, iz svojih doživ ljanj in iz prič prodirljivih opazovalcev pa vemo, da mesto ni samo suhoparen mehanizem, ki služi živ ljenju prebivalcev, ampak da je nedvomno tudi višje vrste organizem, o katerem radi pravimo celo, da ima lastno dušo kakor živo bitje. Izraz te duše pa išče prava umetnost tako v portretu kakor v podobi mesta. Vse, kar sta zmožni izraziti razpoloženjskih vrednot kakega selišča svetloba in senca, atmosferični izraz in tiho, mehanično sožitje predmetov v prostoru, vse to danes že more izraziti fotografija in v veliki meri nadomestiti sliko. Vse ono globlje pa, kar človek sprejema v danem miljeju selišča kot resničnejši iz raz njegovega tihega, navidez mehaničnega životar- jenja, vse ono, kar je v teh negibnih strmečih formah duše ljudi, ki so jih po nameravanem, svojem načrtu ali po instinktivnem občutju za prosti red ustvarili in položili vanje izraz svojega stremljenja po spo znanju, po redu, po lepoti, po duhovnem navdihnjenju in dviganju k idealom, o vsem tem nam fotografija molči, to skrito govorico razvozi jati more samo zopet človek, umetnik, ki nam jo po svoji stvariteljski du- ševnosti in po svoji intuitivni zmožnosti ponovno izrazi v umetnini. Mehanična podoba mesta in selišča je danes res skoraj odveč, zato se je vzporedno z na predkom fotografije umetnost kar avtomatično osre dotočila predvsem na ekspresivne momente podobe danega selišča. Teh ekspresivnih momentov pa vsaj doslej še ne more zajeti in izraziti aparat, ampak edino živ človek, ki s svojo dušo reagira nanje in jih v umetnih podobah ponovno ustvarja. Zanimivo je v tej zvezi, da se je vzporedno s tem razvojem slikana podoba mesta umaknila močno v ozadje ter je umet nost poslala v boj s podobo selišča predvsem gibkejšo grafiko. V to vrsto spada tudi delo enega najpopular nejših grafikov sodobnosti, Luigija Kasimirja, ki se nam je lani prvič predstavil s svojo kolektivno raz stavo v Ljubljani. L. Kasimir nas zanima posebno tudi zato, ker živi med nami in je v zadnjem desetletju ustvaril vrsto del, v katerih je izrazil milje naših mest. Rojen je bil 1. 1881. v Ptuju kot sin Alojzija Kasi mirja, ki je bil znan kot risar panoram mest iz ptičje perspektive. Tako je bil njegov prvi učitelj v risanju in slikanju oče, ki mu je že v otroških letih vsadil v dušo zanimanje za podobo in izraz selišč in arhi tektur. Pozneje je prišel na dunajsko umetnostno akademijo, a se ni mogel udomačiti in je sklenil, da se posveti grafični obrti. Za ta namen se je speciali ziral za fotomehaniko na Graphische Lehr- und Ver- suchsanstalt na Dunaju. Ker je bil že od doma in z akademije izvežban v risanju, se ni omejeval na mehanično posnemanje tujih predlog, ampak jih je začel tudi sam risati. Na ta način je prišel v globlji, intimnejši stik z grafičnim materialom in kar nekam naravno prešel v umetniško grafiko. Zato se tudi sam rad imenuje grafik samouk, ki se je razvil v to stroko iz jedkarske in tiskarske obrti. S tem si je namreč osvojil tehnično stran svoje poznejše umetnosti, ki je predvsem na jedkanju kovinskih plošč temelječa radiranka, ujedenka, eau forte, aqua forte ali kakor jo še kjer koli drugod imenujejo prav radi njenega tehničnega značaja. Za vsebino njegove grafične umetnosti, ki je tudi po tej strani čudovito enotna, pa je bilo vsaj deloma odločilno razpoloženje za arhitekturno romantiko, katero je sprejel vase še v rodni hiši, ko je kot deček risal pod očetovim vodstvom po njegovih skicah rim ske spomenike. Sam pravi, da je prinesel od doma v svet »čut za kamen«, kar pomeni že tudi čut za arhitekturo. Za njegov nadaljnji duševni in umetniški razvoj pa je bilo zelo važno prijateljstvo z znanim pesnikom štajerske pokrajine in tudi naših Sloven skih goric Rudolfom Hansom Bartschem. V njegovi družbi je obiskoval romantične gradove in se navdu ševal za njihovo mikavno lepoto. KRONIKA 145 Tanna-HSrnes-Kaslmir: Študentovska ulica v Ljubljani 146 KRONIKA L. Kasimin Ajdovščina s pogledom proti nebotičniku v LJubljani KRONIKA 147 L. Kasimir: Pogled na Ptuj z gradom Tehnično je dosegel svojo končno formo, ko je iz delal svoj posebni način barvaste radiranke. Razvil ga je nekako istočasno s sodobno francosko grafiko in znanim sodobnim grafičnim upodobiteljem mest nih motivov, Simonom. Razlikuje pa se od drugih po tem, da mu barva ne služi samo za toniranje, ampak da z grafično risbo soustvarja. Romantičnim izprehodom po gradovih — »Burgen- vvanderungen« jih sam imenuje — sledi njegova zrela delavna doba, v kateri po lastnih besedah »potuje za arhitekturo«, čeprav je njegov risarski in koloristični način izrazito impresionističen, mu vendar ni nikdar sam namen, ampak mu je cilj ustvarjanja zajetje gotove vsebine, romantičnega razpoloženja starih mest. Romantični motiv, kolikor ne celo romantični detajl, je tisto, kar ga zanima in kar predvsem opa zuje in izraža. V tej dobi svojega delovanja je postal najprej evropsko, nato že tudi svetovno znan. Z ne- ugnano žejo po vedno novih motivih potuje sedaj iz mesta v mesto, iz dežele v deželo, s kontinenta na kontinent in povsod neumorno skicira, jedka in tiska. Na tem svojem delovnem potu pride iz Avstrije najprej v Italijo, nato v Nemčijo, Anglijo, Francijo. Po vojni je bil večkrat v Ameriki, obiskal je tudi Španijo, vmes pa se vpletajo sedaj poleg motivov iz Avstrije tudi motivi iz rodnega Ptuja, iz Haloz, ki so mu poleg Dunaja sedaj druga domovina, nato iz Dal macije in Zagreba in slovenskih mest. Posebno ba ročna Ljubljana ga je močno prevzela. S potjo po svetu se širijo obzorja njegovega zani manja. Kakor ga je nekdaj smisel za romantiko gra dov vodil k romantiki starih mest, tako se sedaj grad bena romantika razširi na pokrajinsko (drevesa!). Oko se mu odpre za romantiko morskih obrežij, v Ameriki tudi za romantiko nebotičnikov, industrij skih zgradb in nazadnje strojev. Kakor se mu širi krog zanimanja, tako rase tudi njegovo delo, kakor se razvija njegovo življenje, tako se mu odziva umet nost. * Glavni način, v katerem se L. Kasimir izraža, je barvasta radiranka. Radiranka je med vsemi grafič nimi tehnikami najuslužnejša, z njo se umetnik izraža skoraj tako neposredno kakor z risbo. Ima pa eno prednost pred risbo, da jo tehnika sama vodi v neko kapricioznost, ki postaja pri virtuoznih umet nikih pogosto kar sama sebi namen. Njena umet nostna cena pa se dviga nad risbo že zato, ker zahteva za svoj postanek in učinek zaključen proces tehnič nega napora, kar pomeni, da predstavlja zaokrožen in dovršen izdelek. Njena tehnika je zelo prilagod ljiva in verno sledi vsakemu nagibu fantazije. Zato je že od stoletij dalje prav radiranka tisti način, ka terega se poslužujejo umetniki, kadar želijo naglo in kar mogoče sugestivno podati svoj domislek. Kakor grafika sploh služi še prav posebej ravno radiranka čustveno in duhovno močno razgibanim dobam in osebnostim. Po nji se umetnik izraža kot lirik, pri povednik, filozof, pa tudi kot reformator in agitator. Že pri Diirerju, ki je med prvimi dvignil jedkarsko tehniko na umetnostno višino, služi grafika predvsem izrazu močno razgibane duševnosti. še bolj velja to za klasika radiranke, Rembrandta, deloma tudi za J. Callota, v vsem pa za enega najtemperamentnejših grafikov vseh časov, Frančiška Goyo, ki je v svojih risbah in grafikah izrazil vso grozo in tragiko svo jega časa. Radiranka je dalje najbolj slikarska med vsemi grafičnimi tehnikami, če izvzamemo itak že osnovno slikovito litografijo. Radiranka ustreza impresioni stično razpoloženim dobam, kakršna je bila tudi doba Kasimirjeve mladosti. Njen pomen je v naši dobi na rasel prav pod vplivom impresionizma, še bolj pa duhovnih razpoloženj prekipevajoče secesije. Razcvet sodobne radiranke datira od konca XIX. stol. dalje, ko je ta doslej pogosto v posnemalne, reprodukcijske namene rabljena tehnika postala eno najvažnejših samostojnih umetnostnih izrazil sodobnosti. L. Kasimir sam kljub svojemu izrazitemu oseb nemu načinu ne spada med duhovne in umetnostne reformatorje; njemu je radiranka le sredstvo za obli kovanje romantičnih razpoloženj. Med njegovimi ne posrednimi predniki srečujemo velike grafike novejše dobe klasičnega vedutista Italijana Piranesija, Whist- lcrja, ki je s svojimi beneškimi vedutami dal pobudo za sodobno mestno podobo, Angleža Pennella, ki je posvetil posebno pažnjo industrijski romantiki, F. W. Brangwyna in mnoge druge krajinarje in vedutarje zapadno evropskega kulturnega kroga. Nemška grafika Kasimirjeve mladosti je bila bolj miselno in poetično razpoložena, o čemer priča n. pr. delo Maxa Klingerja, Greinerja, Thome in drugih, pa tudi že ilustrativno in agitatorično usmerjena, kot n. pr. pri L. Corinthu, M. Slevogtu, K. Kollwitzovi in drugih. Kljub temu razpoloženju miljeja se mu Ka simir ni nikdar vdal in je hodil lastno, že od mladosti 148 KRONIKA začrtano pot. Podlage zanjo sta ustvarila predvsem velika učitelja avstrijske sodobne grafike VV. Unger in Ferd. Schmutzer. V ti predvsem h tehnični popol nosti naravnani smeri je Kasimir neumorno izpopol njeval svoja sredstva, dokler ni dosegel za svoj način klasične popolnosti, ob kateri se nam zdi, da se trud umika redki svobodi lahkotnega ustvarjanja. * V ti zadnji fazi svojega razvoja je stopil Kasimir pred našo domačo motiviko. Najprej ga je zamikalo nekaj idiličnih pokrajinskih motivov iz Haloz, nato motivnost njegovega rodnega mesta Ptuja. Sledili sta mu Maribor in Ljubljana. Sad tega dela, ki še vedno snuje in izdeluje nove motive, smo videli na lanski razstavi v Ljubljani. Zanima nas predvsem vprašanje, ali je dal L. Kasi mir, ki ga s svojim enako usmerjenim delom zvesto spremlja njegova žena gospa Tanna Hornes-Kasimir, kaj novega naši mestni veduti, ker le po tem je mo goče oceniti vrednost njegovega napora, če posežemo v zgodovino vedute slovenskih mest, so v preteklosti predvsem tri dobe, ki so nam ohranile izraz naših mest, XVII./XVIII. stoletje, XIX stol. in sodobna foto grafija. V tej razvojni vrsti se vsa naša mesta pojav ljajo bolj ali manj enako, v splošnem okviru zanima nja kake dobe za njih pojav. V prvi dobi imamo v Sloveniji predvsem dve vrsti upodobitev naših mest, za Kranjsko, Primorje in Koroško J. V. Valvasorja, za Štajersko G. Vischerja. Oba sta odmev velikega nemškega, kolikor ne sploh zapadnoevropskega topo grafskega zanimanja, ki ga je nam najbliže uresničil M. Merian s svojimi topografskimi publikacijami. Vse te baročne topografe zanima v prvi vrsti grafično izražena zunanja podoba mesta, le redko se povzpno L. Kasimiri Pogled preko Florijanskega trga proti mestnemu stolpa v Ptuju KRONIKA 149 L. Kaslmir: Glavni trg v Ptuju do njegove notranje podobe in če se odločijo zanjo, jo nudijo vselej v obliki podobe iz ptičje perspektive. Zunanjo podobo mest pa so znali že naravnost kla sično zajeti, ker so jo upodabljali vselej z najugod nejše točke, ki še po stoletjih tudi danes ni prema gana in je večinoma še vedno merodajna za najugod nejši pogled. Nov moment za podobo naših mest je dodalo temu prvotnemu šele XIX. stol. z litografiranimi pogledi nanje. Ta novi moment ni obstojal samo v novi, ko maj iznajdeni in za razpoloženjske vrednote danega položaja ugodnejši tehniki, ampak predvsem tudi v spremenjenem občutju za položaj mesta v obkrožu- joči ga naravi. Namesto enostavne, kar mogoče značil ne, ali bolje rečeno najbolj značilne podobe danega se- lišča stopi sedaj vrsta novih, z različnih stališč za jetih pogledov na kako mesto, ki zajemajo predvsem njih pokrajinski položaj. To je ustrezalo predvsem novovzbujenemu zanimanju za naravo sploh, pred katero se je moral umakniti prav tako individuum se- Iišča, kakor se je nekoliko poprej pred njim umaknil osnovni individuum, človek, da ne bi motil višje ce lote vseobjemajoče narave. Slike mest te dobe danes že ne spadajo samo med ohranitve vredne dokumente nove tehnike, kamenotiska, ampak tudi med po membne priče o razvoju človeškega čuta za naravo. Prevrat v sodobni veduti pa pomenja fotografija. Najprej je sledila slikarstvu in grafiki in skušala zajeti že uveljavljene poglede na dano selišče, po zneje je posegla za litografijo v širšo naravo in dala vrsto učinkovitih zemljepisno zanimivih pogledov na mesta, danes pa se poglablja že v njih notranjo po dobo, v romantiko starih ulic, trgov in zatišnih ko tičkov. Drugod je fotografija v najnovejši dobi res iztrgala pozabljenju množine učinkovitih motivov in posebno, odkar je dana možnost fotografiranja iz zrakoplova, tako globoko posegla v biološke podlage starih in novih mest, da ji more umetnost komaj še slediti. Pri nas je žal ta stran še slabo ali vsaj zelo enostransko razvita, vseeno pa je diletantska, meha nično, čeprav ročno izdelana podoba mesta danes že tudi pri nas resnično nezanimiva. Kako se sedaj umetnost krčevito zaganja na nova pota in skuša rešiti svojo upravičenost tudi v mestni veduti, za to nam je najboljši dokaz ekspresionistična umetnost polpreteklosti, ki je tudi realnost mestnega pojava podredila zakonu osebnega občutja in ga v njegovem smislu tudi skazila, če se ji je zdelo po trebno. Pri nas so značilni glede tega novega raz merja do mestne slike V. Pilon, Miha Maleš in France Kralj, ki so vsi mesto realnosti upodabljali subjek tivno, včasih celo arhaizirano podobo sodobnih mest. V tej zvezi nam nudi L. Kasimir čisto svojstveno razmerje do pojava naših mest. Predvsem je to isto romantično razmerje do starinskega miljeja, kakor ga poznamo iz njegovih slik raznih srednjeevropskih 150 KRONIKA mest. Že izbira motiva je vedno taka, da bi slika po svoji notranji vsebini in po svoji najznačilnejši zu nanji podobi lahko pomenjala motiv iz kateregakoli srednjeevropskega mesta in ne ravno iz Ljubljane ali Ptuja. Posebno Pogled na ljubljansko stolnico med starimi strehami bi bilo mogoče prodati za kak motiv iz Salzburga. Za naše razmerje do Kasimirjevih slik je važno torej predvsem, da je on prvi pogledal motiviko naših starih mest skozi naočnike srednjeev ropske polpretekle romantike. V tej luči so to mesta obsežnega, mnogo dežel obsegajočega splošnega zna čaja, gledana sicer enostransko, a za nas nova, ker njih motivike v tej luči doslej še nihče ni uresničil. Je to poleg tega tudi njih tujskoprometna vrednota, ki postaja za nje vse bolj važna. Samo enkrat, v po gledu na nebotičnik je Kasimir združil svojo ameriško romantiko nebotičnikov s starinsko romantiko naše preteklosti in prav v tem listu ustvaril sliko, ki je prav osebno njegova, pa tudi značilno ljubljanska. Važno je, da se mu je posrečilo omiliti dana realna nasprotja in v svitu lastnega razpoloženja dati prvo harmonično sliko nove, iz starine vstajajoče Ljub ljane. Čeprav po svoje in mogoče ne čisto po naše obču teno je L. Kasimir brez dvoma obogatil naše znanje o lepotah naših starinskih mest. Umetnik namreč nam ne daje samo dokumentov resničnosti, ampak nam je pred vsem tudi vodnik v neznano, ali še ne zadostno poznano, če bi Mariborčani večkrat pogle dali monumentalno romantiko Marijinega stebra pred mestno hišo s kažipotom Kasimirjeve grafike v roki, bi bržkone ne razmišljali toliko o tem, kako popra viti to, kar se popraviti ne da. Razdirati dane lepotne vrednote je lahko, težje, če ne sploh nemogoče jih je nanovo ustvarjati. Za dane lepote pa je Kasimirjevo oko zanesljiv vodnik! L. Kasimir i Marijin spomenik In mestna hiša v Mariboru KRONIKA 151