Če bo prišlo, ne bo prišlo; če ne bo prišlo, bo pa prišlo
                                     (Narodna pripovedka.)
   Kaj je to? — Zastaviea, kaj ne da, otroci? — A jako čudna zastavica,      katere izvestno ne uganete; saj je še sam cesar Jožef II. in pozneje nje-govi ministri in svetovalei niso uganili, in vender jo je zastavil prav pri-prpst kmetič. — Da si ne bodete belili svojih mladih glavic, povem vara raje vso stvar kar naravnost sam tako, kakor jo je meni pripovedoval Martin Jordan, ka-terega vi, se ve da, ne poznate, a pri nas ga pozna vsak otrok, — in to, kar on pove, gola je resnica. ker on nikdar ne laže, posebno če ga ni zraven -—, kakor sara pravi.    Poslušajte tedaj, kaj pripoveduje naš Martin!
Za časa svojega bivanja na Kranjskem, sprehajal se je cesar Jožef II. nekega dne. kakor po navadi, priprosto oblečen, da bi ga vsak ne spoznal, ob travnikih in njivah nekje tam na Dolenjskem. Na jednej teh njiv ugleda kmeta, ki je ravno pšenico sejal. ,,Bog daj dobro srečo!" ogovori cesar kmetiča po lepej dolenjskej navadi. — ,,Kako je, očka? Ali bodete kaj prida pridelali?" Kraet se popraska za ušesi, ter čemerno odgovori: ,,Nu, nii, če bo prišlo, ne bo prišlo, — fe ne bo prišlo, bo pa prišlo." Ouden odgovor! — Oesar misli in misli, kako bi si tolmačil te kraetove besede, a ne more prave pogoditi; zatorej prosi kmeta, naj mu reši zastavieo. Šegavi kmetič, kateri ni imel posebnega zaupanja do gospode, brani se in brani, in še le, ko se mu cesar razodene, razloži mu stvar tako-le: ,,Vidite, presvitli cesar, tukaj-le blizu moje njive na onej strmej pečini gnezdi sila veliko divjih gnlobov, katerim gre moja pšenica posebno v slast. Ce pridejo tedaj golobje mojo pšenico zobat, potlej je ne pvide ranogo v moj skedenj,
—•¦< 15 >-»-•—
da bi jo omlatil; — če se mi pa posreči, da preženem požrešne ptice, prišla bode tudi pšeniea v moje shrambe. — ,,To si treba zapomneti," misli cesar sam v sebi, ter pravi kmetiču: ,,Dobro ste jo pogodili, oče, — tu imate pet tolarjev za vašo zastavieo, ali s tein pogojem, da živemu človeku ne poveste rešitve zastavici dotlej, dokler mene stokrat ne vidite v vašej hiši, — sicer zapadete glavo." ?,Vže dobro," odgovori kmet; spravi tolarje, ter orje dalje, a cesar se vrne domov.
Kmalu potem je bila velika pojedina pri eesaiji, h katerej je bilo povabljeno mnogo imenitne gosp6de. Pri tej priliki pravi cesar zbranej gospodi, da jim pove zastavico, katere izvestno nibče ne ugane. Napravijo veliko stavo — je-li bila pečena goska ali polavnjak vina — to je naš Martin vže pozabil, kar pa nič ne de, stavili so vse jedno, ter določili za rešitev zastavice namenjeni čas. — Ministri in svetovalei ter vsa dmga imenitna gospoda belijo si lase z zastavico: ,.če bo prišlo, ne bo prišlo, — če ne bo prišlo, bo pa prišlcr ali zaman, — vsa njihova bistro-uranost je bila brez uspeha. Našla pa se je vender zvita bu6a, katerej je bilo dobro znano, da cesar rad obfnje nepoznat s priprostim ljndstvom, in ta zvita glava je bila cesarjev prvi svetovalec. Ta prehodi vso okolico ter pozveduje s kom je cesar v zadnjem fasn občeval (da cesar zastavice ni sam izumil, tega je bil prepričan) ter nazadnje res naleti na kmeta, kateri se sicer uda, da je ce- ' sarju zastavil omenjeno uganko, ali rešitve pa svetovalcu, spominjaje se cesarjeve . grožnje, nikakor povedati noče. Cesarski svetovalec mu ponuja deset, petdeset, sto srebrnih tolarjev, ali vse zaman. Vsota dvesto tolarjev pa vender zapelje kmeta do izpovedbe. Vesel se vrne cesarski svetovalec domov, a ne menj vesel spravi ) zviti kmetič lahko zaslužene srebrnjake.
Za rešitev zastaviee dolofeni dan pride. Cesar se zbranej gospodi nagajivo posmehuje, ker si je bil v svesti, da zastaviee nihče ne ugane. Ali kako se začudi cesar, ko mu prvi svet-ovalec reši zastavico, a se l)olj se razjezi ko mii na nje-govo zahtevanje izpove, kako je prišel do prave rešitve.
Pošljejo orožnike po kmeta, ki je kaj takega tudi pričakoval. Vzeuiši od svetovalca podarjenih niu dvesto tolarjev s soboj, otide radovoljno z orožniki.
..Glej, glej, tak mož beseda si ti!'- nagovori ga eesar ostro, ,.ali ti nisem pod smrtno kaznijo ukazal molčati dotlej. da me stokrat ne vidiš v svojej hiši?!" — ,,Dane besede jaz nikakor nisem prelomil," odgovori kmet predrzno. Glejte, cesarska svitlost! ko sem Vas videl desetkrat. nisem se hotel udati, ko sem Vas videl petdesetkrat tudi ne, isto tako ne, ko sem Vas videl stokrat; a ko sem Vas videl dvestokvat, povedal sem še le skrivnost: — kdo je tedaj prelomil besedo?" ,.Nesramni lažnjivee!" zarohni cesar nad njira, ,,saj me niti jedenkrat ni bilo v tvojej hiši, kako si me tedaj videl dvestokrat?!"
,,Motite se, presvitli cesar," odreže se pogumno kmetič, ter strese tolarje iz - vrečice na mizo, ,?ali ni na vsakem izmej teh tolarjev Vaša podoba in ali ni tukaj-le 200 tolarjev, — blagovolite le prešteti, in potlej povejte, ali Vas nisein videl dve-stokrat v svojej hiši?" — Vsi navzoei se sraejejo kmetovej zvijat-i. in ko cesar ukaže, odhajajočcmu kmetu za njcgovo prekanjenost še sto tolarjev odšteti, smijal se je kmetii- žp najbolje.
(!e so je. cesar Jožef IT. tudi sniijal, našoniu Martiim ni znano, a plačati je moral oni polovnjak vina ali gosko, ali kaj je vže bilo in to ni Bog si ga vedi kaka malenkost,        .                       ____                                                 F. Medič.