Šola rudarskega otrokavTrbovljah praznuje svoj stoti rojstni dan Na zahodu Evrope so grmeli topovi revolucionarne Francije in utirali pot novorojenemu tehničnemu napredku sveta, v neznatni zasavski vasici, v Trbovljah pa sta začudeno opazovala dva rudarska učenca Thonhauser in Holuber, kako si pastirji pečejo krompir s črnim kamenjem. L. 1824. so že s tem kamenjem belili steklo, ki je zaslovelo tja do Benetk. Slovencem je šele napoleonska doba ustvarila smisel za šolo. Za »knapovsko« in »glažarsko« deco so jo tudi osnovali 1. 1838. v stari glažuti. Pričetek je bil skromen: 40 otrok so poučevali župnijski učitelji iz Trbovelj in steklarski nastavljenec Jože Kroiss. Po dograditvi zasavske železnice so steklarno opustili, rudnik pa se je krepko razvijal. Število rudarjev je naraščalo, še bolj se je množila deca. Od tistih skromnih početkov dalje, ne pogreša naša častitljiva »stoletnica« otrok. Sicer se dobro poznajo, oziroma se dajo ugotoviti že po številu šolske decc vse razvojne faze, konjunkture, krize in modernizacije rudniškega podjetja, vendar nikdar v taki meri, da bi mogla priti šola v zadrego radi pomanjkanja učencev. 1250 otrok je letos posečalo naše tesno in neprimerno šolsko poslopje. Še iz prvih plahih korakov industrije se vleče tradicija, da rudar na tesnem stanuje, da vobče tesno živi, pa naj ima zato še tesno šolo. Dejansko je otroško šolsko mravljišče polno zasedeno od osmih zjutraj do šestih zvečer. In dejansko je šolsko poslopje že davno, davno pretesno. Približno stokrat po dvesto šolskih šihtov so opravili rudarski otroci. Stokrat po dvesto potov iz Dobrne, — kjer hudič Trbovlje trese; — z Zabje, Petelinove in Kurje vasi -— kar za majhno pojedino je pojmov; — iz Glažute, — ki je dedom odrekla kruha in dala sinovom nad vse skromno zavetje; — s Polaja, s sončne Pauerjeve kolonije, z Guide, s III. etaže in od Fani, — kar ostane skrito razumu, kdor ne pogleda, kje to leži; — od Limberka in Bolfenka — imeni, ki kar zvenita po Slovenskih goricah; — dalje iz zaprašenih hiš Za cesto, z Mailanda in od Sušnika; iz hiš za Savo, odkbder je najdalje do šole; z Bevškega, ki so prav za prav že Zagorjani; pa še bi mogli naštevati kolonije. Dedje in očetje dnevno hite v Dukičev dnevni kop in na Nežo, v separacijo za Savo, v rove, v cementarno. Matere in sestre se tudi ubijajo v separaciji, nabirajo premog na »štircu«, perejo in ribajo gospodi. Vse za kruh! Nikjer ni ta klic aktualnejši kot pri industrijskem delavcu. Delo je kruh, kruh je življenje, veselje, lepota. Dnevna skrb za obstanek je dedščina rudarskega otroka. Pa mladina ni sentimentalna, ne tuguje nad svojo usodo, brca žogo, počenja sto nerodnosti in je prav tako vesela, prav tako razigrana kot njeni — po socialnem stanju srečnejši — tovariši širom domovine in sveta. Šola je mladini neizogibna nujnost: malo smeha, malo joka, malo dela. Sivo učenost naj učitelj pisano pobarva in naj kar sama zleze v glavo! Za pravo, koncentrirano, delovno in individualno življenjsko šolo poskrbe: tovarišija, cesta, paša in šolski odmori. Šele ostalo izpopolni uradna šola. Tako je že sto let. Tako je tudi zrasel oče, ded, praded. Pa nič zato! Tako je bilo in svet se ni podrl. Vendar se je od razmer pred sto leti pa do danes žc za čuda mnogo spremenilo. Upajmo, da se bo mogla naša jubilantka čez sto let pobahati z večjimi vzgojnimi in kulturnimi rezultati kot doslej, ko se prosto giblje šele od osvobojenja dalje. Od ponemčevalnice do narodne šole je velik skok in trdo delo. Zato ji izrekamo za preteklost najtoplejše priznanje za vse kar je dobrega storila rudarskemu otroku, v novem stoletju pa krepkega razmaha v prostornejši hiši in v boljših gmotnih in delovnih razmerah! M. Pavčič.