OTROK
Janez  Menart
V blisku ljubezni neviden, stopil je v vežo življenja, naelektren od hotenja, da se razraste v ženi v kožo in kost in tkivo, da bi kdaj v šolski klopi sklanjal, nerazrešljivo tisočkrat zapleteni »jaz, mene, meni...«
Kakor titanček žariva v sluznico miligrame in drgeta skozi tkiva: Mamica, misli name!
Mislim, saj mislim nate, mislim ponoči, ko sanje v dar mi neso stanovanje, mislim pri trezni zavesti, ko me vsakdanja bodočnost v slehernem hipu priganja:
Liter črnega vina,
vejica rožmarina,
trikrat dnevno po dva kinina.
Mamica, kaj te ni sram! Vendar, če tiraš me v smrt, vedi: kot klop sem zažrt, jaz se ne dam!
Kaj si želiš v svet nadlog, dete neumno! Tu zunaj čaka začaran te krog: misli! in čuti! in dvomi!
508
ljubi! sovraži! računaj! in trepetaj pred atomi! Dete, dokler te še ni, pametno, mirno umri!
Liter črnega vina,
vejica rožmarina,
trikrat dnevno po dva kinina.
Ampak jaz nočem, jaz nočem,
nočem umreti!
Hočem, stotisočkrat hočem
živeti!
Dete, le kaj bi hodilo na svet? Glej milijarde teh daljnih zvezd! Dete, prišlo bi samo umret, smrt je strahoten, brezumen cilj, ki ga pozna zavest. Dete, dokler te še ni, pametno, mirno umri!
Mamica, kaj tu stojiš in kot v zasmeh ljubezni gledaš ta zlato stekleni napis: SPECIALIST ZA ŽENSKE BOLEZNI
Mamica, ko me razžre gumijasti vonj rokavice, v gnoj brez sledu se utopim. Mamica, jaz se bojim britvastega robu hladne ponikljane žlice. Kaj se ti ne?
Mamica, pojdi naprej!
Glej,
dvoje ročic že imam,
dvoje nožic že imam,
prstkov deset in še enkrat deset,
ritko in glavico tudi,
509
srčeca drobni trepet kmalu te v sreči začudi, potlej se odebelim, laske dobim,
v gozdu že čakajo ptički in v trgovini igračke, čakajo račke in psički, dude in prve hlačke, pojdi, le pojdi od tod, glej, saj gre noga sama, glej, saj to težko pot kmalu konča moj ma-ma!
Sredi vsemirskih cest, sredi nemirnih mest, sredi želja in skrbi čudež zori.
Skoz medenico,
kot skoz slavolok,
stopil bo v družbo veselih otrok
in dobrih in slabih
ljudi.
510