Vitomir Belaj
O starosti slovenskih mlinov na veter
Vetrne mline na Slovenskem poznamo po zaslugi prof. Franja Baša, ki jim je po-
svetil posebno razpravo že leta 1928.i Prof. Baš je dognal, da so mlini na veter pri
nas doma na vzhodnem štajerskem z jedri v Priekiji in v okolici Boča, pozneje pa '
da so se razširili še na Dravsko polje in osrednje Slovenske gorice. '
čeprav je vzhodna štajerska zemljepisno gledano samo najjužnejši del razsežnega
področja vetrnih mlinov, ki sega čez Madžarsko, Gradiščanske in Moravsko v velike
severnoevropske nižave, je vendar (po Bašu) štajerski mlin na veter — kot se- j
stavni del kiopotca, oziroma kot naprava ki je nastala po njegovem zgledu — |
avtohtoni izraz vzhodnoštajerske pokrajine in njenega prebivalstva.^ Podlago za tezo ;
0 avtohtonosti mu je dalo ime. Starejši imeni sta »žrmlje« in »klopotec«, »mlin na 1
veter« pa je v rabi samo tam, kjer je nastal po 1. svetovni vojni. Sam klopotec naj !
bi bil razširjen samo v pomurskih in podravskih vinogradniških goricah; sosednji !
Nemci so ga prevzeli z imenom vred.s Časovno je mline na veter lahko sledil le do ;
sredine 19. stoletia. j
šele Rajko i^likolič se je leta 1955. znova lotil mlinov na veter, tokrat v Jugoslovan-!
skem okviru. V svoji razpravi »Vetrenjače u Jugoslaviji«« je uporabil tudi gradivo, <
ki ga je objavil F. Baš, le da se je (upravičeno) kritično lotil teze o avtohtonosti.
Le-te po Nikoliću ne bo mogoče sprejeti, čeprav ne zanika možnosti samostojnega
nastanka posameznih konstruktivnih prvin.
Danes mlinov na veter ni več. Zato so tudi podatki, ki se še dajo dobiti na terenu,
izredno skopi in ne prinašajo ničesar novega. Tem dragocenejši je zato lahko star
arhivski podatek, pa čeprav gre samo za naključno omembo.
Leta 1525. je Hypolita roj. Polhaim, vdova po Kašparju Stubenbergu, dala izdelati .
inventar gradu Vurberk, ki nam v podrobnosti ponazarja ureditev in življenje v :
poznogotskem fevdalnem gradu ter je zato prvovrsten kulturnozgodovinski vir.'[
Popisan je inventar ne le gradu samega, temveč tudi gospodarskih poslopij in j
pristav. Med predmeti, ki so bili shranjeni v zgornji kašči, Im oberen kasten,:
najdemo med drugim: ... 1 eysneyer schrägen zu ainerwindmull..|
1 železni podstavek za vetrni mlin. i
Ta podatek, objavljen že leta 1914,5 a doslej prezrt, je premaknil zgodovino mlinovi
na veter v Sloveniji za več kot 300 let nazaj. Dejstvo, da se mlin na veter omenja ;
v graščinskem inventarju, nam morda kaže na rahlo sled o izviru te naprave. Morda \
so ob graščinah imeli prve vetrne mline, izdelane po zahodnoevropskem vzoru,'
individualni kmetje pa so si to idejo prilastili in si izdelali napravo po izkušnjah,:
ki so jih že imeli pri klopotcih in žrmljah. Toda ob tako skromnem podatku je to|
lahko le domneva.
1 Franjo Baš: Vetrenjače u Sloveniji. Glasnik etnografskog muzeja u Beogradu III (1928.),
str. 66.
- »Kao sastavni dec kiopotca, odnosno po ugledu na nJega, i vetrenjača je autohton izraz
istočno-štajerske oblasti i njenog stanovništva.« Vetrenjače u Sloveniji, str. 71.
^ V pismu R. Nikoliću I. 1954. obj. v Radu vojvođanskih muzeja 4, Novi Sad 1955, nota 22.
na str. 110. Tu moramo dodati, da je klopotec znan ne samo na vzh. Štajerskem, temveč
po vsem panonskem delu Hrvaške, ponekod v Vojvodini, na Madžarskem ter celo pri
Romunih. Podrobnejša razširjenost in izvir kiopotca še nista raziskana.
* Rajko Nikoiič: Vetrenjače u Jugoslaviji, Rad vojvođanskih muzeja 4, Novi Sad 1955.,
str. 97.
Dr. J. Loserth: Das Archiv des Hauses Stubenberg (Supplement II.) v Beiträge zur Erfor-
schung steirischer Geschichte XXXVII-XL, Graz 1914, str. 123.
102
Vitomir Belaj
Vsekakor pa se mlin na veter s slovenskega vidika lepo včlenja v kompleks prvin,
ki so skozi stoletja vdirale iz osrednje Evrope čez zahodnopanonski prostor v se-
verovzhodno Slovenijo.6
« V. Belaj: Neki etnološki problemi sjeveroistočne Slovenije, referat na XI. posvetovanju
jugoslovansklli etnologov v Zenici 1969 (v tisku).
Mlin na veter
Križni vrh pri Poljčanah.
Foto; B. Kuhar, 19B4
Zusammenfassung
über das Alter des slowenischen Windmühlen
Anläßlicli seiner Zusammenfassung der bisherigen Abhandlungen über Windmühlen auf
slowenischem Boden weist der Autor auf einen bisnun unbeachteten Archivbeleg aus dem
Jahr 1525 hin. Damals wurde das Inventar des Schlosses Vurbek aufgenommen; das Ver-
zeichnis der im oberen Speicher verwahrten Gegenstände enthält u. a. »1 eysneyer Schrä-
gen zu ainer Windmull«.
Dieser Vermerk bezeugt, daß auf slowenischem Gebiet Windmühlen bereits früh im 16.
Jahrhundert bekannt waren, und läßt die Vermutung zu, daß die slowenischen Bauern diese
Erfindung aufgenommen und sich eine solche Vorrichtung mit Hilfe ihrer bei Klappermühle
und Handmühle gemachten Erfahrungen angefertigt haben.