V sredo in saboto
izhaja in velja:
, celo leto pol leta četert leta mesec
Po
celo leto pol leta žetert leta mesec

.	6	for.
• 3 „
1 s
pošti: ”
. 7 for. ■ 3 „
. 2 „
8.
20 kr. 30 „ 70 s
60 „
50 kr. 80 ,
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!“
V Celovcu v sredo 15. novembra 1865.
Nar. pesem.
Oznanila.
• ■, .	> ‘v ,1
Za navadno dvestopno verlto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8kr.,ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru. Za vsak list mora biti kolek | (»tempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
Tečaj I,
7
s Program slovenskih federalistov.
VIII.
„Misli o politiškem programu, ktere so v Mariboru razodeli slovenski rodoljubi,11 ne naznanjajo na drobno, kako si razumevajo avtonomijo ali samoupravo posameznih dežel. „Slovenec11 pa, kteri si je namenil, peljati in kazati samoupravo od najniže stopinje — od „soseske11, — do najviše — do „deržave“, — mora še govoriti o samoupravi „dežele11, „deželne skupine11 in „deižaveu.
Samouprava ali avtonomija po sam ni h dežel bodo dosti obširna, ako se jim prepusti vsa tista opravila, ktera po oktoberskej diplomi ne spadajo v oblast deržavnega zbora, to je vse redi, ki se ne dotikajo cesarske rodbine, zunanjih zadev, vojništva, deržavnih financ in vesoljnih kupčijskih zadev. Najpoglavitnejše teli zadev naštejemo bolj na urobno. Gospodarjenje z deželnim premoženjem, — prevdarek deželnih dohodkov in stroškov,
—	naklada davkov za deželne namene, — deželne zdravniške naprave: bolnišnice, zdravniki, kuga itd., — deželno kmetijstvo in gojzdnarstvo — zidarije iz deželnih dohodkov,
—	deželna policija ali skerb za javno varnost, — vse deželne naprave za uboge, sirote itd., — vse občinske} in šolske zadeve, — vse deželne ceste, — dajanje pri-preg , preskerbljevanje in vkartirovanje vojščakov, - deželne hranilnice, denarnice v podporo v denarni sili, deželne banke itd. . . . vse te in enake pravice izročujemo posamnim deželam, in pri tem našem poganjanju bodo nas menda podpirali vsi deželni zbori, kedar bode jim privoljeno govoriti in delati po svojej volji. Kar deželam prepušča oktoberska diploma, tega naj se resnični avtonomisti terdno derže in tako delajo za svojo deželo pametno in koristno: kajti domači možje, ki so po zaupanji in
volji cele dežele v deželnem zboru zbrani, bodo za svojo deželo gotovo tudi najbolje sk<*rbeli.
Zdaj pa prestopimo k deželnim skupinam, —• tudi te imamo za podlago stanovitne in resnične samouprave. To skupine so tudi pravo znamnje federalistične sisteme. Centralisti hočejo vse dežele našega cesarstva zliti v enolično celoto, sko-rej vso oblast prideržati deržavnemu- zboru, deželnim zborom pa le vreči to in uno suho malenkost. Na to sistemo tiščijo le nekteri Nemci in birokrati, ki iščejo za svoje prenapete namere na Dunaju sreče, podpore in obstanka. Veliko tacih ni, tim več je pa dual is to v, to je tacih, ki hočejo naše cesarstvo na dvoje razsekati, in v enej polovici Nemce, v druge j pa Madjare postaviti za gospode, Slovane pa obema vreči pod noge. Dualizem torej ni nič druzega, kakor dvojni centralizem in ima za svoje prijatle menda skorej vse Madjare in med Nemci vse tiste, kterim se sanja od velike Nemčije, ki bi objemala vse Slovane takraj Litave.
Slednjič so še f e de rali s ti, to je tisti, kteri hočejo postaviti Avstrijo na podlago narodne ravnopravnosti in zgodovinskih spominov. Njih geslo je: „Enaka bremena — enake pravice11. Po njih sistemi naj se napravi deržavni zbor, kteri bi obrav-noval vse tiste reči, ktere mu gredč po oktoberski diplomi, to je reči, ki zadevajo pravice, dolžnosti in prid vseli kraljestev in dežel skupaj. Po imenu so pa te le: Vse, kar zadeva vojaško nabiro, — kar se tiče kovanega ali papirnatega denarja, čolne in kupčij ske, poštne, telegralične in železnocestne zadeve; — finančini stan der-žave, to je: dohodki in potroski, posojila, prodaja ali zadolženje nepremakljivega deržavnega premoženja, povišanje obstoječih in vpeljanje novih davkov, davščin in dacov.
Zraven tega deržavnega zbora, ki bi ob-ravnoval ravno imenovane reči in zraven deželnih zborov, v kterih oblast bi spadale zgorej naštete zadeve, hočejo federalisti še imeti skupinske'zbore, kteri bi opravljali nektere zadeve več takih dežel, ktere po zgodovini, po narodnosti in po drugih vzajemnih razmerah delajo eno celoto. Federalisti nočejo tako imenovanega ožega deržavnega zbora, v kterem bi imeli svoje poslance vsi narodi predlitavskih dežel in v kterem bi Nemci gospodovali nad Slovani. Torej slovenski' federalisti, ki hočejo biti sami svoji, mislijo napraviti tako imenovano skupino notranje-avstrijanskih dežel. Zgodovina nam priča, da so te dežele že od nekdaj spadale v eno celoto, ktera je imela zraven deželnih zborov še poseben občen ali generalen zbor. V njem so se zbirali poslanci koroške, štajerske, kranjske in primorske dežele. In še zdaj naše dni je več takih uradov in oblastnij, kterih oblast in delovanje obsega vse ali vsaj več imenovanih dežel. Pa ne samo zgodovina nam priporoča to staro napravo, temveč še drugih vzrokov je, za kterih voljo se poganjamo za to skupino.
(Konec pride.)
Avstrijan.sko cesarstvo.
Iz Zagrelm smo dobili znamenit program ali očitovanje, ki gaje izdala tako imenovana fusijonarska stranka, ali stranka madjaronov in narodno-liberalnih veljakov, ki so se med seboj združili, da bi lože dosegli svoj namen. Podpisanih je 11 her-vaško-slavonskih politikarjev, ki zahtevajo, naj se pred vsem deržavopravne zadeve, ki se tičejo cesarstva sploh, poravnajo in rešijo, a potem še le pride na versto posvetovanje o združenju ali uniji z Ogersko, kar je tudi hervaški zbor 1. 1861 v 42. členu
Besednik.
Listi iz Prage.
(Vsi sveti. Volšansko pokopališče. Čelakovskijev spomi-uek „Hlas“ o čeških učencih — tildi Slovencem v premislek. Narodne šole. Zgodovina slov. naroda. Češko nar. gledišče. Prijazna opombica zastran „ulajnarja od koprolu“.)
I
(Konec.)
Poleg tega so pa naše srednje šole in ljubljanska r ormalka bile in so še zdaj, — da bi tako ne! — dostikrat ponemčevane. Sam sem bil več ko enkrat priča, ko je učenec, misleč komu vstreči, s tem imenoval jezik za svoj materni, v kteremv se je še le v šolah naučil kruha prositi. Žalostno pa je za nas, da še zdaj skorej nič nismo na boljem ! Res osupnilo me jo slišati, da dobčljubljan ska gimnazija zopet letos učenika, Ki je o mojem času v nedolžnih vse zlobe in suma prostih sercih slovenskih drugošolcem budil narodno (?!) zavest s tem, da jih je trikrat srečne imenoval, ker se prištevajo k veliki Nemčiji, ki sega od Balte do Jadra, in duševno gospoduje čez ves svet, in kako ponosen sme biti vsak na to, ker se naša „Laibacherica11 prebira večidel po vsi omi-
kani Evropi notri do obal severo-izhodnjega morja (!!). Ni verjetno, sicer pa je istina. Toži se sem ter tj e, da so učenci v vednostih prelehki , da jim zlasti jezikoslovstvo ne gre v glavo in prigodilo se je lansko leto v enem nižem razredu ljubljanske gimnazije , da jih je 30 samo iz latinskega in gerškega dobilo slab red. Možje si ubijajo glave, odkod da je to, in pripisuje se ta nevednost kaj različnim vzrokom. In vendar je to čisto naravna stvar!
Vzemi pred se pervo- ali drugošolca in govori ž njim nemški, da se prepričaš, koliko zna, in sodil boš leliko. Moj Bog, kje je v stanu razumeti v nemškem jeziku pisana in učeno zavita pravila za kak mertev klasičen jezik, ako jih še za nemški jezik ne razumi, in če se jih po čerkah vtepe v glavo, kako jih potem djanski obračati?
Ves drugačen je vspeh, ako mu jih ober-neš v domači jezik; prepričal sem se tega sam dovolj pri večletnem podučevanju
Kakor je čuti, se bojč spisuje zgodovina slovenskega naroda. Res zadnji čas je že, — pa vsaj ne v nemškem jeziku! Ako bi bilo tako, no, bili bi pa spet na pravi poti: saj mi še tega nikakor ni moč razumeti, zakaj da so naši veljaki v naučnem načertu za srednje šole nasvetovali, da naj se občna posvetnica uči po nemški. Kteri razlogi so
jih vodili pri tem, res ne vem; vsaj jaz bi mislil po skušnji, da je poleg veroznanstva zgodovini najbolj potreba domačega jezika. Ali bi se ne dalo tako popraviti!
Pa pustimo te tožbe, saj bi jih ne bilo ni konca ni kraja, ako bi hteli dalje premišljevati. V Ljubljani se govori o narodnem gledišču, v Pragi pa je že čez 100 tisoč nabranega denarja za ta namen, akoravno ga že imajo. Toda imeti hočejo „dustoj-neho“, kakor pravijo. Za to pa vidiš na vsakem oglu, v vsaki veži in gostivnici do-tično povabilo z napisom: „Na zdafr ddstoj-neho ndrodniho divadla11. V vsaki družbi, pri vsaki veselici sploh povsod se nabira za narodno glodišče. Ni čuda torej, da gre iz vseh krajev denar vkup, ne le iz Prage, temuč tudi iz mnogih drugih mest češke dežele; kaže se res očitno, da je „Praga11 matka mest. Mestni odbor Praški sam je odločil za narodno gledišče celih 40 tisoč.
Slovenci, tudi tu bi imeli mi Čehe posnemati pri faabiranji za našo Matico.
Ker sem danes že tu pa tam nejevoljno zagodernjal, naj pa še b koncu eno povem, ki mi ni po všeči.
G. V. Žarnik v svojem spisu „Enteden na Dolenskem11, ki se, mimogredč rečeno, nekako čudno odlikuje od poprejšnjih njegovih spisov, ostro kara našega verlega So-
izrekel. Obravnovanje z Dunajem pa se mora z Ogri skupaj goditi, in sicer na podlagi popolne ravnopravnosti, avtonomne in popolne samostojnosti trojedine kraljevine. — To obsega na kratko to „očito vanje11. Ker je na tem veliko veliko ležeče, da se porazumjjenje zgodi, in tudi, kako da se-zgodi, mislimo, da je ta fusijonska stranka znamenit dogodek, ne da bi madjaroni in narodnjaci eden druzega za nos vodili, ampak da so pri tolikih zmedah menda, kakor tudi češki „Narod*1 piše, tisto pot našli, ki pelje k porazumljenju. Razume se pa samo po sebi, da gre na madjarone dobro paziti, da je namah kam ne zasuknejo in tako vsega ne poderč. „Zukunft“ pravi, da ima ta združba le to dobro, da se stranke čedalje bolj zavedajo svojih dolžnosti in namenov in se tako uterjajo. Drugi hervaski listi pa se ne kažejo z „očitovanjem“ zadovoljni ter prerokujejo, da iz te moke ne bo kruha. Vpraša se le še, ali bodo tudi Madjari ta program sprejeli in pri volji po-razuraevati se skupno s Hervati na podlagi popolne enakopravnosti in samostojnosti. — Mod podpisanimi *) se pogrešajo imena škofa Strosmajerja, ki je že poprej odšel v Benetke, '**) in grofov Erdodia in Jankoviča, dveh najbolj napetih in znanih madjaronov. Ali sama nista hotla pristopiti, ali pa ju niso med-se hotli, to pa se ne ve. —
Deržavni minister grof Belkredi je oni dan razposlal na vse deželne glavarje drugo okrožnico, v kteri jim nalaga dolžnost, naj mu razodenejo svoja mnenja, kako naj bi se uprava zlajšala in bolj po prostem in čenč vredila. Zlasti pa povdarja tu decentralizacijo in samoupravo, da bi se moglo število uradnikov zmanjšati. Uradnije imajo pridno na to gledati, ali so so uradniki spo-prijaznili z duhom novih vredeb, ter navaja nekaj točk, ki na jim bodo v zgled, da se pred vresniči njegov blagi namen.
To okrožnico gotovo spet vsak prijatel samouprave in protivnik birokratiških oblik z veseljem pozdravlja. Vpraša se le, ali bodo pa tudi te blagovoljne besede in opomini pripravna serca našli; kajti druga je svetovati, druga v djanju spolnovati, zlasti ker so še večidel vsi stari uradniki ostali. Ti pa ne vprašajo po novem duhu. Dobro bi tedaj bilo, da bi se vsaj pri glavarjih in in predstojnikih kaj spremenilo. Kaj nam pomagajo po imenu svobodne občine, če jim birokracija na vse plati zaderge stavi? Dajte občinam, kar jim gre, in kolikor brez
*) Ur. Bački, veliki škofov prijatel, se ni hotol podpisati.	Vredn.
**) Jo že spet v Zagrebu.	Vredn.
— 350 —
vse škode upravljati zamorejo, in videli bote, da bo kmalo birokraciji glava odsekana.
Vsa znamnja kažejo, da bo Schuselka pri vsem tako strastnem naprotstvu najberže spet izvoljen. Pri poskusni volitvi je dobil največ glasov (88). Prava volitev je 13. t. m. (Je ga res izvolijo, kaže nam to, da je vendar veliko Dunajčanov herbet pokazalo centralističnim politikarjem, ki v vseh rečeh hočejo veliki zvonec nositi in vsacega pa-nati, kdor ni njihovih misli.
Centralisti in avtonomisti, ki so nam dozdaj tolikanj skerbi delali, da ne bi se popolnoma kam zgubili, čujte! prišli so s svojim programom vendarle na beli svet. Ni nam ga pa treba razkladati, ker je že tako vsemu svetu znano, kaj bi radi. Nič se niso naučili, pa tudi nič pozabili!
Erdeljski Sak si so tudi sklenili, naj da se najprej pogoji ustanove, pod kterimi se Ogerska z avstrijsko deržavo zveže; potem še le naj nastopi posvetovanje, kako naj se Sedmigraška z Ogersko združi. Gotovo bodo tudi Romani kaj tacega sklenili.
Finančini minister potrebuje najmanj 150 milijonov. Zdaj pišejo, da jih neki dobi pri pariških bankirjih na posodo. Z Rotšildom so se pa razderli.
Ministerstvo je protestantom v Meranu na Tiroljskem vredbo cerkvene srenje stano-vito odreklo.
„Slovo11 prinaša program rusinskih zastopnikov na gališkem deželnem zboru. Sestavljen je, kakor „Slovo“ pravi, v porazumljenju s prevzvišenim metropolitom Dr. Li tvi n o v i če m ter se posebno odlikuje s svojo zmernostjo, previdnostjo in pravičnostjo. Dolžnost Poljakov je pa zdaj, da se ravno tako odkritoserčno in zmerno obnašajo in z Rusini porazumijo. Obsega pa na kratko to le: Treba je
1.	) terdno stati za krepek raz vitek in edinstvo in obstanek avstrijskega cesarstva;
2.	) imeti zvesto udanost do presvitle cesarsko rodbine;
3.	) da se razvijajo svobodne naprave z deželno samoupravo;
4.	) da se uterdi in raste rusinska narodnost na čisto narodni podlagi;
5.	) da so povzdigne materijalno blagostanje celega kraljestva po načelih pravičnosti in popolne enakopravnosti;
6.	) da se pravično razdelč bremena, ki se tičejo vojske, davka, itd.;
7.	) da se z odpravo služnosti ali servitu-tov po pravici ravna;
8.	) da se mir in sloga z dragimi narodi v Galiciji brez najmanjega pohlepa po nad-
kola, ker ni pripesel slik „ulajnarja od ko-rolu“ sebo na Dolensko in pristavlja: „Bila i balada na trati na svojem mestu, se ve, s slikami in dvema pevcema oblečenima kot tiroljska „Bepkelsiingerja11, — med tako do-broserčno (n radovedno dolensko množico uepopisljivo drastičnega vspeha“. — Meni pa se zdi, da je storil vse hvale vredni „Sokol11 popolnoma prav, da ni spravljal te „persiftaže kranjske špraolie“ pred ljudstvom na dan, in g- Zarnik kaže s tem, ker govori od nepopisljivo drastičnega vspelia, da ubogo malo pozna dobroserčno in radovedno dolensko množico.
Razlogi naše obsodbe pa so ti-le : Pervič ja omenjena balada (?) preveč trivijalna po obsegu in mora se reči, da v tem res prekosi češki original. Resnica je, da se naš dobrovoljni narod rad smeje; prav, dajajmo mu torej zabavnega in smešnega berila, toda z ozirom na njegovo nravno stanje in stopnjo izobraženosti.
Ali je pa v stanu ta „persifla$ja“ kjacega razumnega človeka razveseliti, ali pa se mu zdeti snpešna ? Dvomim zelč.
Dajajmo nabodu zabavne hrane, ki razr vesoljni e, pa tudi bistri duha in blaži serce. Tirolska ,,Benkčlsihigerja“ pred slovenskim ljudstvom nam cel6 ne gresta v glavo, tudi
nam ni moč razumeti, kako se bo neolikana „balada11 vjemala z drugimi izverstnimi proizvodi naših Sokolcev n. pr. s krasnimi besedami.
Še manj, kakor notranji obseg, nam je pa všeč vnanja oprava. Hvalo bi vedel v resnici že iz jezikoslovnega ozira tistemu, ki bi mi naznanil domačijo take „kranjske Šprahe11, ki se je že marsikje vrinila tudi v pismo, kjer bi imela smešnice nadome-stovati. S kakšnim vspenom se to počenja, — ne preiskujmo za zdaj, toda to početje samo na sebi je že smešno dovolj.
Pripoznati mi mora vsak, kdor je le količkaj opazoval narodno govorico, da se ta „kranjska Špraha11 v Ljubljani kuje. Ali nam je pa to tudi v kak prid, to se praša. Ne zaničujmo se sami in ne delajmo se pro-tivnikom pod roke. Tu se ne gre opirati na češki original, naše razmere so drugačne. Mi smo skozi pol stoletja za Čehi! Ko bojo ljubljanski fiakarji in branjevke tako prebirali naše časopise, kakor prebirajo v Pragi „Narodne liste11 (pr. Štiri dnevi v zlati Pragi „Nov.11 1861), takrat b° že prišel kedaj tudi jezik ljubljanskih pestin na versto. Brez zamere!
vladi ali hegemoniji ohrani, tako da je povsod in v vseh rečeh popolna enakopravnost. —
Emil Čakra, znani serbski rodoljub in pisatelj, naznanja v „Serbobranu11 svoj program , po kterem naj bi se serbski poslanci na ogerskem zboru ravnali. Obsega sledeče točke:
1.	) V deržavopravnem vprašanju se je deržati načel federacije.
2.	) Pri serbskem vprašanju je gledati na osnovo naših dogovorov in koliko so le-ti za naše čase primerni.
3.	) Pri notranjih vredbah se nam je zlagati s tako imenovano sklepno stranko.
4.	) Pravične tirjatve druzih narodov naj se podpirajo.
5.	) Gledč hervaškega vprašanja se nam je prizadevati za personalno unijo, in
6.	) naj se iz deželne blagajnice napravi serbska pravna akademija v Novemsadu, v Kikindi pa serbska kmetijska šola, in serb sko gledišče naj dobiva letne podpore 6000 gld.
Dežele notranje-avstrijanske.
□ V Olove«. (S o d n. obravnava. Uč. služba. Vreme.) Dolga sodnijska obravnava z Moser-om je končana. V sa-boto še le se je sodba oklicala. Moser je -obsojen za 8 let, njegova zdaj nevarno bolna žena pa za 2 leti v težko ječo. Dokazano je, da je župan sam ali pa tudi s pomočjo svoje žene za več kot 17.000 gld. ogoljufal in jih več tudi popolnoma na beraško palico pripravil. Okrajni predstojnik Haslinger pa mu je povsod na roko bil in se tedaj tudi pregrešil. Obsojen je le na 6 mesecev v ječo. Dva njegova pisarja pa je zadela odvezna sodba. Pervi trije morajo tudi vse stroške poverniti. — Ta obravnava nam kaže žalostne nasledke zakotne pisarije in starih birokratičnih oblik, po kterih so se tolike goljufije očitno doprinesti mogle. — Pri sv. Jakopu na veli-kovški cesti je učiteljska služba že razpisana. Učitelj bo dobival na leto 300 gld. v denarjih, prosto stanovanje in dreva. Kaj lepa služba! Ni nam pa treba še posebej {jovdarjati, da bo šola slovens ka, ker so farmani sploh vsi Slovenci. Kdor bi kaj drugega namerjai, ne bi bilo prav in pravično!
Te dni se je kaj zelo zmrazilo. Slane je vse belo in debelo.
Izpod Morena. ?? (Tako znajo nemškutarji). Še nisem Vam pisal nikoli, i-danes me pa sili nekaj, kar se je 1. novembra pod Kloštrom godilo. Tisti dan je bila namreč velika seja Podklošterske občine, pri kterej so se obravnovale razne zadeve. Pa omenjam le eno, ki je za nas Slovence jako imenitna in nam očitno kaže, kam in kaj nesramni nemškutarji namerjajo. Gosp. A p r i e s n i k, sicer pošten in pameten mož, potegne iz žepa spisan predlog, kteri nasvetuje, naj občinski odbor sklene, da se slovenski jezik iz šole in iz kancelije čisto odpravi, — da je v Podklošterski občini vse samo nemški. Imenovani g. svetovavec je iz Vrat doma, kjer so, kar je tudi „Slovenec11 pravil, nekteri nemškutarji presvitl. knezoškofa letos po letu prosili, naj je Vra-tovska šola samo nemška. Dobili so jo dobro pod nos, — pa vendar ne dajo pokoja: Spodletelo nam jo tam, mislijo si, pa poskusimo drugod! Pa tudi tukaj jim je spodletelo! Občno spočtovanižupan,gosp. Grum, vzdigne se pervi in reče, da kaj tacega ne poterdi in ne podpiše nikoli. Za njim se vzdignejo drugi svetovavci in odborniki in yes ta predlog do čistega poderč. Gospodje možje! tako je pravo, ne dajmo si zatirati, kar vsak narod najbolj ljubi in štima. Materni jezik je velim dar božji in ravni pot do občpe narodne omike in sreče. Učimo se od drugih narodov! Kaj bi rekli Nemci, Madjari, Italijani, ako bi jim kdo rekel, naj se odpravi iz šol in kancelij njih domači jezik. Podklošterska občina pa šteje še črez 2.700 duš, skorej samih Šlovepcev, in tem bi se mar jezik zavezal — nekterim izda-
javcem za ljubo? 6. Apriesnik, ne dajte se motiti in slepariti tisti stranki, ki od svobode in omike na vse gerlo kriči, zraven pa sosednjo Slovence zatira in jih v nevednosti in sužnosti imeti želi. Ne bomo se motili, ako pravimo, da tistega možaka poznamo, ki vse te rovarije snuje in kuje. Saj je ravno tako počenjal tudi v drugi sosednji občini tako dolgo, da ga je pravična in svobodna slovenska stranka poderla na tla in odpravila od županovanja. To je gotovo, daje tisti dan lazil pod Kloštrom in ušesa nategoval, kaj da kaj bode; po seji je rep stisnil in šel! — Tudi to vemo, da v so zavoljo tega predloga verli Slovenci Šent-le-narške fare hudo razkačeni. Po kerčmah in drugih hišah so po pravici tožili zoper take namere. Pohvalno moramo omeniti gg. Maj-riča, Kodriča in Kramerja, ki so se za slovenske pravice moško potegovali: Slava vam, možjč. Ne dajmo se!! Zdaj pa še prašamo, kdo med sosednjimi narodi razdor in prepir uareja? —
Iz Štajerskega. — k. 11. nov. (Mariborski mestni odbor in slovenščina. Duhovski šematizem). V poslednji seji mestnega odbora prišlo je v posvetovanje že omenjeno povabilo mariborske čitavnice, da naj bi se tudi mesto udeležilo in pri-pomagalo k spominku, ki ga mislijo napraviti Slomšeku na čast. Kar smo pričakovali, zgodilo se je tudi! Mestni odbor te reči ni hotel pripoznati za občinsko zadevo in je čez povabilo čitavničino prestopil na dnevni red. Vendar se to ni zgodilo enoglasno in brez upora. G. odbornik Gašteig.er govoril je zoper ta nasvet, rekoč, da se mu Slomšekov spominek res zdi o b-čiliska zadeva, ker se občina samo rajnemu škofu ima zahvaliti za veliko dobroto, da je Maribor sedež škofijstva. Zato predloži, naj se čez povabilo čitavnice ne prestopi na dnevni red, ampak naj se vzame v pretres in sklene, da se tudi mesto bo udeležilo pri Slomšekovem spominku. Glasovalo se je o predlogu g. Gašteigerja, pa ostal je v veliki manjšini, ker so zanj bili samo še štirje odborniki: gg. Dr. D o mi n k uš, Dr. Modrinjak, bukvar Leirer in še eden odbornik. Mariborsko mesto, ali prav za prav večina odbora, nič ne mara in nič ne do storila, da se postavi dostojen spominek prvemu mariborskemu škofu. Znabiti, da, ko bi tudi novci bili pripravljeni, še ne bo dovolilo primernega prostora!
Še druga reč prišla je v pretres ravno v tej seji in se tako rešila, kot bi Maribor ležal kje blizo Frankobroda, ne pa na slovenski zemlji. Šlo je za novo dekliško šolo, ki jo mesto misli na svoje stroške napraviti. Pretresovali so se učni predmeti; poročevalec pa je bil g. Dr. Waltner, okrajni zdravnik. Ko se je govorilo o jezicih, kteri se imajo v tej, se ve da, čisto nemški soli kot obligatni predmeti učiti, in ko od slovenskega jezika ni bilo ne duha ne sluha, vzdignil se je g. Dr. D o mink uš in dokazal v jedrnatem govoru, da bolj ko francoski ali laški jezik je slovenski potreben mariborskim deklicam. Posli so skoro vsi slovenski, na trg le hodijo slovenski prodajavci, in večina trgovcev živi od slovenskih kupcev. Za vsako gospodinjo v Mariboru, posebno pa za žene okrtnikov in trgovcev, je neobhodno potrebno, da znajo slovenski jezik, če hočejo dobro spolniti svoja opravila in dolžnosti. Tudi tirja to duh sedanjega časa. to tirja enakopravnost obeh deželnih jezikov, kar se ne sme samo »mirom obetati, ampak tudi enkrat djansko vpeljati. Na to odgovori g. poročevalec, da se njemu znanje in tedaj tudi učenje slovenskega jezika celo nepotrebno zdi *); enakopravnost jezikov pa je le sanjarija in zahteva nekterih prenapetnežev, kajti po mislih g. Dr. W. „enakopravnost jezi-
*) Kadi bi vedeli, ali bi g. Dr. W. bil kedaj postavljen za okrajnega zdravnika in kako bi on opravljal svojo zdravniško službo v mariborski bolnišnici brez znanja slovenskega jezika? Godilo bi ge mu, kakor slavnim ljubljanskim bolnišničarjem.
— 851 —
kov le v tem obstoji, da se slovenskim otrokom, kolikor mogoče, daje prilika, da se nemški naučč!“ — Na tako logiko je težko kaj odgovoriti. Sicer je pa g. dr. W. že znan zavolj svojih originalnih izrekov. Izustil je enkrat tudi v mestnem odboru, da največa nesreča sedanjega veka je znajdba železnice in pa telegrafov. Kdor je tak starokopitnež, ta res ne sme zameriti, če se mu tudi vsako narodno gibanje zdi le nesreča našega veka in draženje javnega mira. — Večina odbora je potrdila predlog g. poročevalca in tako izpahnila slovenski jezik iz mariborske dekliške šole!
V dubovškem šematizmu labodske škofije so se dozdaj vsa osebna in okrajna imena tiskala v tisti smešni nemški pisavi, ktera se slovenskim imenom ravno tako prilega, kakor surkl cilinder ali pa' kalpaku škric. Oglasile so se zategadel že večkrat pritožbe o časih rajnega stolnega prošta, pa vse zastonj. Zdaj pa začel je drug duh pihati in nastopil se je pravi pot, da se spol nijo pravične želje in vendar se nikomur ne dela sila. Pozvani so po posebni okrožnici vsi g. duhovniki, naj vlastnoročno zapišejo svoja, imena, kako da jih želijo natisnjena. Tako postopanje je hvalevredno. Naj bi se vendar tudi zastran matic ali matrik začelo ravnati po mnogokrat izrečenih željah!
Od Savinje. — ?— (Nauk o koleri). Pred nekoliko dnevi dobili smo od deželnega poglavarstva po okrajnem predstojništvu celjskem nauk, po kterem bi se imelo prosto ljudstvo podučevati, kako mu je ravnati, ko bi se utegnila kolera zatrositi na Štajersko — česar nas pa Bog varuj! Da je to kaj previdno ravnanje našega deželnega poglavarstva, O tem ne bo nihče dvomil. Ali zarad nekaj druzega nas je zabolelo srce, ko smo omenjene liste dobili v roke. Čujte! Deželno poglavarstvo pošilja slovenskim prebi-vavcem južne Stirske nauk, po kterem naj bi se ravnali, ako nastane kolera — dobro me zastopite! — prostemu slovenskemu ljudstvu nauk v visoko —nemškem jeziku. — Kaj porečete k temu, dragi bravci? Jaz ne vem, ali bi se smejal ali jokal! Ali se ne pravi to, za dobro početje in izpeljavo najbolj neukretne pripomočke jemati? Vrh tega je pa to se živ dokaz, da se o štajerskih Slovencih pri deželnem poglavarstvu še vedno nič vedeti noče. Nade, ki smo jih stavili v Belcredija, temnijo se, — in najbrže še tudi z v. č. g. baronom Mecsery-om ni zazorila nam štirskim Slovencem doba pravičnejših dni. Kaj b6?
Pri sv. Martinu na Paki 8. novembra 1865. (Strašno umorstvo.) Naj bi pijancem in pretepavcem po ušesih zabren-čalo, pa tudi serca prešinilo, kedar slišijo, kaj žalostnega se je te dni v naših krajih pripetilo. M. K. iz Ročice je imel navado, prav pogostoma v gorico gledat hoditi, ali čep še derži in ali ni morebiti kak obroč že poknil, — pa tudi pokušat, ali je letošnja kapljica res tako sladka, kakor jo ljudje hvalijo. In menda zato, da bi vina nihče ne ukradil, ostal je včasih tudi čez noč pri sodu. Gorje pa ženi, ko bi se bila preaerznila, svariti ga zavoljo tega, hitro bi jej bil pleča poravnoval. Tako je tudi preteklo saboto z nekim tovaršem šel v gorico, za njim pride tudi njegov sin. In ker letošnje res gladko po gerlu teče, naserkajo se ga vsi prav močno. Potem se začnč prepirati, pa tudi hudo pretepati.
Razkačeni oče mahne svojega sina po glavi, hudobni sin pa očeta! Zvečer pride sin ves pijan in kervav domu, nesrečnega očeta pa v nedeljo zjutraj v hramu z ranjeno glavo mertvega najdejo. Vol, kteri se rad bode, lahko rog zgubi! Od tega človeka mi je tudi nekdo pravil, da bi en konj prej ko ne ne mogel peljati vsega kolovja, ktero je že po njegovem grešnem životu mahalo, zakaj če je bil vinjen, hotel je v vsakem boju pervi biti; če ga pa bilo ni,
podpihoval ga je sam. Zdaj pa jo je skupil — za vselej! Le to je še Dolj žalostno, in strašno, da se je to po njegovem lastnem sinu zgodilo. Nesrečni sin zdaj v ječi premišljuje, kaj strašnega je v pijanosti storil, in Čaka sodbe in zaslužene kazni; — oče pa je že tarn na božji pravici.
Ravno slišim, da so v nedeljo večer tudi v Šoštanjski fari pri neki ženitnini Voglarji koga ubili, v Škalski fari so pa neko žensko v mlaki mertvo našli.
Iz Haloz. R. B. (Kn. škof. razglas. Nekaj dobrih nasvetov.) Dne 2. novembra je knezovladiško redništvo labodsko razposlalo okrožnico, kjer naročuje, naj vsak duhovnik svojeročno si zapiše ime tako, kakor ga želi zapisanega imeti v duhovniškem imeniku. Slava! Ime je vsakemu lastnina in svetinja, česar nikdo, fii krilatec z nebes, nima pravice mu kvariti ali roglja-čiti ga, kakor se je žalibog dosle pri nas godilo. Čeravno pa ima vsakteri pravico ime pisati, kakor se mu prav zdi, vendar se mora rodovinsko ime (pridavek), posneto iz narodnega jezika, temu primerno, t. j. popolnoma pravilno pisati; ker pa nas je še mnogo, kteri ne znamo na tanko pravil svojega slovenskega jezika, zato je treba vredbe od takega učenjaka, ki do jedra pozna zakone lepe slovenščine, po kteri naj se pišejo imena kolikor mogoče pravilno. Svetim pravilom jezikovim se ne sme delati nikakošna sila ali krivica, saj imena imajo iz pomenljivega jezika izvir. Ako so neved-neži pisali po krivem pridaVke v krstne knjige, kako bi odtod amelo izvirati, naj da bi jih drugi ravno tako napačno pisarili; jezik je pravilo, nikar pa posnetek nevednosti in napačnosti. Svetovati bi bilo po-samnikom in vredništvu, da se a) k* piše mesto x: Aleksič; b) da se II odstrani: Do-linščak; c) da se v piše na svojem mestu Rjavec, Pečevnik, Pivec, Plevnik, Sevnik; č) da se e m. « piše po mehkih soglasih: Druževič, Kostanjevec; d) J m. I, kjer zakon zahteva: Gajšek, Krajnik, Canjkar; e) k m. g ali gg. na konci: Glavnik, f) ar m. er: Mlinarič, Jančar; g) ec na konci: Klasinec, Kranjec h) 1 na svojem mestu: Omrzel, Vogel, Sibal, Volk; i) e se izpahne pred r-om, kjer je ta samoglas: Frk, Frlan, Hrtiš itd. — Krstna imena naj bi se vselej pisala za rodovinskimi, kar je narodno in naravno.
Ker se ravno prerajamo, bilo bi pametno popolnoma se preroditi, t. j. duhovniški imenik , slovenskim duhovnikom namenjen, posloveniti, kar bi dalo k večemu en dan dela.
Živo svetujemo tudi kn. vi. redništvu, skrajna doba je, da mahoma prekliče ono čudno naredbo, po kteri se ne smejo rodo-vinska in krajna imenavpisati po slovenski v župnih maticah. Ta Šmerling- Strassoldov ukaz se ne zlaga s temeljnim pravom našega naroda; k temu nima pravice nikak vladar in nikak načelnik, kteri se šteje medpravo-sposobna bitja. To samooblastno povelje se ne sklada ne z razumom , ne s pravičnostjo, ne z verskimi postavami, marveč sega v Črtov kolobar, kjer nemčevanje pleše. Priporočamo tedaj odkritosrčno in celo resno kn. vi. redništvu, naj ukaže, da se počenši od 1. 1866. vsa rodbinska in krajna imena pišejo pravilno po našem.
Iz Ljubljani 10. novembra. J. Y. (Ža-lostinke: naše šolske zadeve, prihodnji deželni glavar. Biškup Strosmajer.) Veselili smo se Slovenci, ko je nastopilo novo ministerstvo in pričakovali smo vsi za gotovo, da se bo obernilo v marsikteri zadevi na bolje pri nas. Veseli Brno podajali novemu ministru zaupnice, pričakovaje od njega, da se bo oziral na naše prošnje in zahteve in da nam jih bo tudi spolnil po mogočosti. Tem neprijetnejši je tedaj za nas, ako vidimo, da je še vse pri starem ostalo in da spremembe še ni čutiti. Komu se bo zdelo mogoče to, kar se je zgodilo pred nekaj dnevi: za razpisano mesto učiteljsko na tukajšnji realki
sta prosila samo dva gospoda, namreč gosp. Tušek, profesor na visi realki v Zagrebu — znani naš rojak, ki je spisal vsakemu dobro znano „rastljinstvo44 za gimnazije in realke — in nek gosp. suplent Walter, po rodu Nemec iz Salcburga. Kaj misliš, dragi čitatelj, kteri izmed teli dveh gospodov je bil poterjen za sposobnega? Domačin ali ptujec? Po stari navadi podelila seje služba raji ptujcu, terdemu Nemcu, ki ne ume besedice slovenskega, kakor pa domačinu, popolnoma zmožnemu maternega jezika, kteri je zraven tega že učitelj, ko je oni samo suplent. Očividno nam kaže to, kaj imamo pričakovati o vpeljavi slovenskega jezika v šole. Pričakujemo pa za gotovo, da bodo takemu ravnanju nasproti krepko povzdignili glas v deželnem zboru narodni poslanci.
Deželni naš glavar, gosp. baron Sehioiss-nig, se misli podati v pokoj, ker je doslu-žil 40 let in glas gre, da za njegovega naslednika pride — gosp. žl Bach, bivši deželni namestnik na gornjem Avstrijanskem, brat g. eksministra Bacha. Spominja se še morda marsikteri čitatelj prepirov, ktero je imel pred nekimi leti ta gospod z deželnim odborom v Linču; sicer pa samo to pristavim, da se v političnih zadevah zlaga zelo s svo- -jim g. bratom, Akoravno ste že obe „Presse“, stara in mlada, tudi pripovedavale to novico, trdno pričakujemo, da se ne vresniči, kajti če se to zgodi, podrl se bode zopet marsikteri steber zaupanja do novega ministerstva.
Pretekli teden se je peljal skozi Ljubljano ljubimec jugoslovanski, prevzvišeni vladika Strosmajer, v Benetke. Obžalujemo, da se je prevzvišeni gospod tako na tihem, da ni nikdo za to vedel, peljal skozi naše mesto, kajti presrčno radi bi bili pozdravili moža, kteri se ne imenuje zastonj „dika in ponos44 Jugoslavjanstva!
■x Lok*-. 1% (Kako je neki kaj v Loci?) Od tod pač še nisem v „Slovencu41 nič druzega bral, razun tistih par vcrstic, v kterih jo potožba izrečena, da je v Loci še tudi kaj žalostno s slovenščino. To je sploh res! Pa o šolah ne bom govoril, da me kdo ne zgrabi; le kar tako zapazujem, hočem ob kratkem omeniti. Da loško mesto na slovenski zemlji stoji, da so sploh vsi njegovi prebivavci Slovenci, to je menda vsem zadosti znana resnica. Kaj bote pa rekli, če vam povem, da se v tem čisto slovenskem mestecu „bdhtar41 ali noči;i čuvaj še vedno s svojim hripavim glasom po ulicah po nemški dere, rekoč: „losst enk fren,44 itd. Ali ni to narobe — svet, da jejojmene! Vselej se mi zdi, ko to „špraho44 slišim, kakor da bi bil tam gori kje med Pinc-gauerji ali pa še dalje „v reichu,44 zraven pa še tudi pri vsej dobri volji ne vem, „bi vil’s g’8chlog’n hot44, dasiravno so me med Nemce poslali, da sem se tam nemškega priučil. Tudi kar se nočnega počitka tiče, bilo bi želeti, da bi se kaj predrugačilo. Oe pa že mora čuvaj kaj govoriti in se tako nekako kratkočasiti, govori in svari naj med Slovenci v domačem slovenskem jeziku, da ga bodo vsaj ljudje zastopili, drugače je čuvajevo žlobodranja brez vsega prida in pomena. — Tudi, kar se politike tiče, je vse nekako mertvo tukaj. V loški čitavnici še „Slovenca44 nimajo; potlej pa lahko vga-nete, kako je tukaj s slovensko politiko sploh. Nekteri še celo pravijo, da ne bi ga zastopili, če bi ga tudi imel'. (Ali je res to mogoče! Vred.) Ce vse to premišljujem, pač me serčna žalost obhaja, in skerbno se vprašam, kaj bo z napredkom v deržavno-pravnih, kmetijskih, obertnijskih in druzih zadevah? Kako hočemo naprej koračiti, ce je malokteremu znano, da „je pot odperta44, ki pelja do porazumljenja in blagostanja! Človek bi mislil, da ni nobene šole tukaj ali da Loka, Bog ve, v kterem hribovitem kotu tiči. Ali temu ni tako! Loka ima dve šoli, deško s 4 razredi in dekliško v nun-
— 352 —
skem samostanu, ima tudi mestno duhov-nijo in kapucinski samostan, — lega njena pa je čez vse lepa in pripravna in nje prebivavci so prebrisani in marljivi na vse strani. — Toliko naj bo pa zdaj zadosti. Oe na kaj posebnega in čerk vrednega naletim, pišem spet. *)
Dežele trojedine kraljevine.
I* Varaždina. J. B. 9. nov. (Kako fuzija dopada? Kako je Kuševič postal kancelar? Kaj bo?) Fuzijamed strankama, objavljena v „Narodnih Novinah44, zadovoljava večino, ker so med podpisanimi tudi možje, ki imajo popolno zaupanje in ker jim je temelj 42. članek zbora 1. 1861.
Iz verjetnih ust vemo, kako se je dogodilo, da je F. M. L. Kuševič postal upravitelj naše kancelarije. Esterhazy in Maj-lath nista nikakor hotela madjarona, zatorej ni postal Pejačevič, ki bi bil to čast dra-govoljno prevzel. Znani Mirko Bogovič je bil potem zato namenjen; ali nevljudno postopanje proti njemu v Zagrebu je to za-prečilo. Kocka je tpdaj padla na Kuševiča, za kteriin je Njegovo Veličanstvo, ter se mu ne sme veliko kljubovati. V obče se misli, da bodo graničarski poslanci jasno znamenje, kar visoka vlada z nami misli. —■
Pluje dežele.
Bismark je že domč. V Parizu ni menda nič opravil Pa tega tako ne bo pravil na vsa usta!
Frankobrodsko starešinstvo protestuje zoper ondanji svarivni oglas avstrijske in pruske vlade ter pravi, da jima notranje zadeve niso nič mar. Pruska pa bi vendar rada vse nemške dežele pod pruski klobuk spravila. —
Preč. g. Zvoliniki je zdaj za upravitelja varšavske nadškofije izvoljen. Kaj bo on kaj rekel, se dobro ne ve. Pravijo pa, da je persona grata — Rusom prijazen.
6. t. m. so perva kardela francoskih vojakov papežovo deželo zapustila.
Sella, italijanski finančini minister, je v svojem govoru izrekel, da spadajo Benetke med denarstvene zadeve. Vladina „Wie-ner-Zeitung“ pravi na to, da v tacih okoliščinah na porazumljenje ni misliti. To je gotovo!
Novo angleško ministerstvo se še nič kaj ne more uterditi. Obetajo še drugo večo zmeno. Zraven domačih zadreg ima pa tudi zastran oškodovanja z amerikansko ljudo-vlado dosti posla. Tedaj se bode prej ali slej kaj predrugačilo.
V Atenah so spet enkrat ministre zmenili, ravno tako tudi v Ko dan ju na Danskem.
Hazne novice.
*	Meseca oktobra so v teržaški okolici zidarji Gospodov dan z delom očitno onečastili. Pa, glejte! obok, ki so. ga zidali, se zruši, in dva zidarja zasuje in umori. — Kaj pravite k temu?
*	V Ljubljani se je več domorodnih gospil in gospodičin po nasvetu gospodičine J. Orlove zedinilo in se bodo ob petkih shajale v čitavničini dvorani in delale obleko za ubožne otročiče, ki se jim bode podarila Sveti večer. Te dobrote se za-more udeležiti vsak, kdor kaj pripomore, da se nakupuje roba za oblačilca. — Zares, to je lep in posnemanja vreden zgled!
*	„Danica44 pristavlja „Slov.44 dopisu od 1. nov. zastran beneških Slovencev pomenljive in resnega preudarka vredne besede, namreč da bi te Slovence morala prav za prav najprej cerkvena oblast v varstvo vzeti in da naj bi se ta oddelek videnske nadškofije z goriško „ nadškofijo, h kteri po
*) Lepo prosimo 1
Vredn.
rodu in zemeljski legi pripada, sklenil, kar tirja dušni blagor teh zanemarjenih Slovencev. Gotovo bi Rim, pravi „Danica44, ko bi vedel, kako se tam godi, podpiral to misel ali vsaj opominjal, naj se ondotnim ovčicam daje živež v njih jeziku. — To bi se pač lahko zgodilo!
*	„Nar. Listi44 pišejo, da je bil Ressel n o v oče v Heinersdorfu na severnoiz-hodnji stani češko dežele rojen. Pričakujejo tedaj, da se na Resselnovem spominku, ki so mu ga na Dunaju postavili, vpišete besedi natione Bohoemus,44 kajti že so govorili, da je Bog ve kje domd, ker je parno vretenieo iznajdel. Truplo njegovo pa je v Ljubljani pokopano.
*	Upanje je, da so bo vendar delala železnica iz Ljubljane v Beljak, ker se bode ljubj kupčijska zbornica spustila v dogovor z deželnim odborom in g. Prašnikarjem, ki bode trasiranje prevzel.
*	Iz Ter s ta se piše, da gre g. Fabijan o v a ladija v Vera-Kruc 30. dan t. m. Kdor ima kaj za Meksiko, naj pošlje kmalo v Terst.
*	G. Tušek, učenik na zagrebški viši realki, je prosil službo na ljubljanski viši realki, ali ni je dobil on, ampak Salcbur-čan g. Was tier, ki besedice slovenskega ne zna. Vse se čudi, kako je kaj tacega mogoče bilo. Ker tu ne gre več za osebo, pravijo „Novice44, ampak za princip, ima deželni zbor novo gradivo o šolških zadevah.
*	Mariborsko mestno starešinstvo je odgovorilo na vabilo k pristopu v odbor za Slomšekov spominek, da mu ta zadeva ni nič mar in da nima v tem odboru nič opraviti. — To je dakako lepo in poznamlja dobro nemške mestne odbornike, ki mestu toliko čast delajo! Nadjamo se pa, da se bo spominek ukljub vsem zaprekam, če tudi malo kasneje, vendarle postavil. — O obedveh zadevah govorita posebna lista spredaj bolj na tanko.
*	Te dni jo prišel iz zapora 14 letni mladeneč, ki je šolo zapustivši učil se mizarstva, zraven pa tudi okoli Judenburga na Štajerskem več hiš zažgal Obsojen je bil le na 8 mesecev v ječo. Ko so ga v Celovec gnali, rekel je mimogrede, da bo kmalo spet kaj zakuril. Brič je to gosposki naznanil. Da bi se vendar kaj poboljšal, sklenili so poslati ga v ljubljansko delavšnico.
*	V Berolinu seje neko poslopje po-derlo in več ljudi, pravijo da 70, pod svojimi razvalinami pokopalo.
*	Iz narodopisnega načerta — „Jugo-slovjeni u Turskej,44 ki ga je spisal naš rojak g. Fr. Bradaška, profesor na zagrebški gimnaziji, pozvedamo, da živi v Bolgariji, Traciji in Macedoniji 5 milijonov 875 tisoč Bulgarov; Hervatov in Serbov pa v Bosni, Hercegovini, v stari Serbiji in Albanski, v Černi gori in serbski kneževini vseh skupaj: 703 tisoč. Vseh Hervatov in Serbov pa nam našteva v Avstriji, Turčiji, Cerni gori in Rusiji 6 milijonov in 95 tisoč.
Duhovske zadeve.
Kerška škofija: Preč. g. Jakob Rebernik je imenovan za infuliranega prošta v Strassburgu. G. Janez Černič je dobil faro Glodnico. — Umeri je g. Franc Karl, župnik v pokoju-in beneficijat v mestni bolnici in je bil 12. t. m. slovesno pokopan. R. I. P.!
Sveto leto se v tej škofiji prične 2, decembra in se konča konec t. L —
- - - ....... ..... "" "*'
Loterija.
Ci)i*M(lecs 55	48	3	#1	94.
Prihodnje srečkanje je 22. novembra 1866.
Danajska borsa 14. novembra 1865.
London ..•••«• 107.60
Novi zlati .	....................
Srebro ..........................107.25
iz.datelj in odgovorni vrednik: J. E. Božič.