Poštnina pladana
▼ gotovini.
D!© PostgrebOhr bar hezalilt.
Slovenski dom
rans-eiM
I. 1.50
r Leto IX. — štev. 36	"]	j	tednik	ZA	POLITIČNA	IN	KULTURNA	VPRAŠANJA	|	[	Sobota,	9.	septembra	1944
IZ VSEBINE:
Strsm 1«
Spoznanj« rt (MeMd
Stran Ss
Tako m ni bore m »»obodo! (Stiki trupla aeare£n« M letne Majdke Banove, ki je 37. arrgneta v StJini po-stala žrtev atentata »narodno osvobodilne« vojske.)
Stran 4:
Bilo je *. septembra IMS ... (Spomini na lanski 8. september),
Stran S:
V spomin Slemenoeim, pomorjenim na Velikem Osolnik«.
StTan 7:
V spomin n« veliko hdajo. (Zgodbe In resnica o komnnietlSnem »bratstvu« 8. septembra 1943),
Stran 8:
Misli ln ugotovitve ob poiabljenom jo«
bllcju.
prvaki bili morda zares prepričani o
lastni zmagi, imela strah ne pred tako imenovanim sovražnikom, temveč edino pred poštenim slovenskim človekom. Zato jo je tudi prav osmi september 1943 kljub vsemn tedanjemu ali tudi poznejšemu videzu pri slovenskem narodu pokopal.
Med njo in med ta narod je legla nepremostljiva reka bratovske krvi, ognja in podrtin; je zrasel zid državljanske vojne in neusmiljene samoobrambe proti revoluciji, ki je slovenski narod noče, ker ve, da sta vojna ali revolucija za majhen narod usodni; če se pa celo združita, kakor sta se po zaslugi Osvobodilne fronte združili pri nas, sta za tak narod poguba.
Tretje spoznanje iz tistih dni je spoznanje o ljudeh, o katerih je ljudstvo mislilo, da so pošteni, če ne celo veliki; o katerih je menilo, da so njegovi. Ne velja šteti, koliko bolj ali manj enodnevnih prvakov in prerokov, ki so ob narodni nesreči, povzročeni po Osvobodilni fronti, vsaj molčali, ce niso krivcev celo obsojali, je tedaj odpovedalo in ljudstvu skočilo za hrbet. Tedaj so se v vrstah ali celo v vodstvu Osvobodilne fronte prikazala imena, ki jih je naš narod spoštoval, častil in marsikdaj celo poslušal. Ti so tedaj pokazali, da je njihovo načelo politika vseh vrat, skozi katera je moči priti na površje; narod je nn svetn samo zato, da služi za podnožja njihovim stolom in za vsebino njihovim koritom. Po nekaj letih počitka s« spet zaslutili veliko priliko za svoboden lov po ljudskih koristih. Menili so, da so že prav blizu kaki pokrovitelji, katerim se je treba prikupiti, da jim bodo pomagali do oblasti in še bolj do posesti. Oprtali so nahrbtnik in šli v gozd, od koder jim pa slovenski narod ne bo več pustil nazaj. Kakor je za narod bilo bridko spoznanje, da £a je toliko njegovih vidnih sinov v najhujši uri izdalo, tako je po drugi strani vesel, da je nsoda tako hitro in tako jasno ločila pleve od pšenice.
Četrto bridko spoznanje je lani za Slovence bilo, ko so videli, kako so navzlic množici razglašenih voditeljev v usodnih časih sami. Ni je bilo roke, ki bi pokazala pot, ni ga bilo glasu, po katerem je vse koprnelo; ni ga bilo sveta in ne zapovedi, ki smo je bili navajeni vedno čakati. Roke in zapovedi in glasovi so začeli prihajati šele, ko se je ljudstvo v svoji zapuščenosti, bolečini in stiski samo odločilo. Ker se je samo odločilo, se je prav odločilo in zaradi tega ima pravico, biti poslej ono gospodar nad sabo in nad svojo usodo.
To so bila grenka, celo krvava spoznanja. K sreči nam obletnica lanskega osmega septembra ne prinaša samo teh. Danes lahko ugotavljamo tudi, da je v slovenskem ljudstvn še zdrava in močna, neuničljiva sila; da so v njem še vrline, ki mu dajejo spričevalo zrelega naroda; da je v njem še zvestoba vsemu, kar smo kdaj imeli svojega, velikega in odrešilnega; da je ▼ njem še volja do življenja, ki se je pripravljena uveljaviti tndi z največjo žrtvijo, z bojem in krvjo. Takrat je t našem ljudstvu dozorelo spoznanje in prepričanje, da lahko obstane le po lastni sili in lastni volji, da mn bodočnosti ne bo nihče podaril, temveč si jo bo moralo ustvariti samo; da ga pogube in sovražnika ne bo rešil nihče drugi kakor lasten boj in lastna moč. Naše ljudstvo je spoznalo, da so prav odločilni evropski trenutki najmanj primerni za to, da bi pozabilo nase in
Dalje na dragi strani.
SPOZNANJA 08 OBLETNICI
Osmi september 1945 pride v slovensko zgodovino zlasti kot dan krva-Vln in bridkih, pa tudi razveseljivih ppazovanj. Če se bo v teh velikih preizkušnjah, i ki se nam še bližajo, pokazalo, da smo se iz njegovih strahot J^ot celota česa bistvenega naučili, ga fcomo lahko praznovali še kot dan narodnega streznjen ja, narodnega spametovanja; kot dan vrnitve k sebi! Ker sta od tega odvisni našo rešitev in naša bodočnost, moramo ne le upati, da se bo to zgodilo, temveč morajo z vsemi zavestnimi silami delati, jja bo tako. To je naša prva in zdaj, ko kaže, da bo šlo spet enkrat za vse, •udi naša edina dolžnost.
Danes, po letu dni od osmega septembra 1943, je čas, da ta spoznanja iHirno in brezobzirno naštejemo, ker tako zahteva korist domovine in naroda, čigar sinovi smo.
Osmega septembra lani smo spoznali, kaj se lahko zgodi narodu, ki Je bil navajen — in marsikdaj učen — ®a gleda najprej na ves svet, nase pa s£'e tedaj, ko je že prepozno; ki ga skrbi najprej rešitev vseh bližnjih in daljnih vprašanj in ljudi, tako da na Jastno rešitev ne utegne misliti prej kakor tedaj, ko se že duši sredi po-gube; ki posluša vse zlagane in resnične glasove sveta, samo glasu svoje krvi in svojih koristi pa ne; ki je iz nekega norega, nerazumljivega mehanizma pripravljen žrtvovati se za kogar koli, za kakršno koli tujo in nepreskušeno zamisel ter zanjo staviti na kocko vse, celo glavo in bodočnost; ki sprejema vodstvo vsakogar, kdor zna kričati in ga slepiti in se ne Jpraša po njegovih namenih; ki pričakuje rešitve vedno samo od nekakih velikodušnih zunanjih dobrotnikov, ne pa iz lastne moči, lastne zajesti in lastnega dela. Če smo septembra 1943 morali priti do tega dragega {n usodnega spoznanja, ni tega krivo ljudstvo, temveč tisti, ki so ga v dveh fili treh rodovih naredili za trs, ki ga 'sak veter maje; za odprto okno, skozi katero vlečejo vsi nori prepihi sveta, da mu lastnega zraka, v katerem «i živel in rasel, ne ostane nič. In ko bo treba našemu novemu rodu, ki nastaja iz krvi in ognja, dajati odgovor ?? dni gorja In strahot, ki jih je spro-Innftki _ osmi september, ga bodo niorali dajati najprej in najbrž tudi fdino tisti, ki so nas tako vodili, učili m vzgajali.
Drugo spoznanje izpred leta dni je *poznanje o tem, kakšen je pravi obraz našega komunizma, dve dobri •eti zakrinkavanega s frazo o osvolio-Jenju, o reševanju naroda, o novi bodočnosti. Osmi september 1943 nam je Pokazal, da se za vso to poplavo gesel, besedičenja, papirja, nasilja, razdejanja, krvi in umorov, ki jih je morda kdo šo dopuščal in opravičeval prav faradi osvobodilne krinke, skriva sa-*no en cilj in eno bistvo: revolucija z načrtnim uničenjem vsega, kar smo si lovenci kjer koli ustvarili, pridelali m pretrpeli do sedaj.
Osvobodilna ffonta se je čez noč izkazala za neznansko laž in zn trhlo katere se je zarežal ve-Vt Uničevalec, krvavi Izenačevalec in Morilec. Tedaj so vsi osvobodilni in odreševalni in nacionalni programi stopili v ozadje, ko da jih nikdar ni n,lo. Zamenjali so jih likvidacijski seznami, ki so jih do tedaj na moč <a-'Jiti; zamenjali so jih svinec, nož, ben-žica in vrv; lepe besede iz dveh et agitacije so preklicali Turjak, ko-jey . * proces, Grčarice, Mozelj, Jelen-°1 m Mačkovec.
Osvobodilna fronta ni ne prej ne nikoli bila tako močna, kakor £„.	.tedaj. Edino tedaj bi bila lahko
j 1 ,Priz«dcla tistim, o katerih je trdi-d ’	| Se proti njim bori — za svobo-
di i'\?Xfnsk.eRa naroda; edino v zme-vn„- dni> ko je njen tako imeno-k:i* sovražnik brezglavo bežal, bi se
Šnln h^o Pri tistih, ki jih je razgla-kim Za ,s^°Je zaveznike, izkazala s ka-iin,s„Vo,as*ci,n dejanjem. A takega de-sto D SV‘.° znst°nj pričakovali. Name-ir> _	.. ■i udarila po »sovražniku«, se
n,-«. nj,lm. zvezala ter z njegovo pobrat,.0 njeSovo silo udarila — po u>.kateremu je oznanjala osvobo-li vJC ,n ® *em je dokazala, za kaj koV/V?"1.1 Kre,- Dokazala je dalje, kn-čn« . Pr* nar°du zasovraženo se ti. soj je celo tedaj, ko so njeni
... rab uns die rtowenlsohe Landeswehr — ... »am je rodil slovensko domobranstvo...
Der achte September 1943 ... Osmi september 1943 .
fflt !£r*n»’!°Wr1,,Che Vo,k ,m K*mpf® ***«" den K®mmnnlsmns mit der Hilfe des rrossde.itsehen Reiehes, det ereten KHmpfers f«r das nene Enropa - ... in je vse slovensko ljudstvo idruill v neizprosnem boju proti komunizmu s po.
m od J o velike Nemčije* prve borilke doto Evropo.
premiki po Franciji in Belgiji
Priznanje ljudskih
zastopnikov
Prejeli smo naslednjo izjavo: Katoliškemu tiskovnemu društvu in konzorciju listov »Slovenec«, »Slovenski dom« in »Domoljub«.
Po razbitju Jugoslavije 1. 1941 je Komunistična partija Slovenije ob izbruhu vojne med Nemčijo in Sovjetsko Rusijo s svojo OF začela uresničevati svoj načrt za Slovensko, to je, s tako imenovanim »osvobodilnim bojem« je povezala izvajanje komunistične revolucije na slovenskem ozemlju. Načrtno je KPS nato ubijala vse tiste, ki niso bili komunisti. Vedela je namreč, da ho vsak Slovenec, ki ni komunist, smatral za svojo naravno in narodno dolžnost odstraniti s slovenske zemlje komunizem kot nevaren In protinaroden sistem. KPS je izvajala to revolucijo nad tri leta. dala je kot »izdajalce« poklati na desettisoče tistih Slovencev, ki niso bili ali niso marali biti komunisti, uničila več milijard slovenskega narodnega premoženja in razdejala na stotine kulturnih in gospodarskih stanov na naši zemlji.
V tej borbi proti komunizmu in njegovemu nasilju je prvo jasno, in odločno »astopilo Vaše časopisje. Na pomlad leta so listi »Slovenec«, »Slovenski dom« In. »Domoljub« z vso borbenostjo, stopili ob stran trpečega slovenskega kmečkega prebivalstva. Listi so razkrinkali OF in začeli čistiti pojme tako, da je mogel nato oboroženi odpor ljudstva proti komunistični revoluciji resnično graditi na trdne in uspešne temelje.
Zupani in drugi zastopniki slovenskih kmečkih občin, tako hudo prizadeti od strahot komunistične revolucije, smatramo za svojo častno nalogo, da Vašim listom izrečemo vse priznanje in globoko zahvalo za veliko nacionalno delo, ki ga jo v teh dveh in pol letih opravilo. Prav tako gre naša iskrena zahvala gg. urednikom in sodelavcem, ki se niso ustrašili nevarnosti in ovir s tolikih strani in vztrajali v službi svojemu nesrečnemu narodu.
Pisanjo Vaših listov proti OF popolnoma odobravamo. Vemo, da je njeno nasilje šo dosti bolj strašno, kot so ga Vaši listi mogli opisati. Zavračamo vse tiste, ki so trdili ali ki še trdijo, da so zadevne navedbe v Vaših listih neresnične, zlagane in pretirane. Še prav posebej pa i ogorčenjem zavračamo vso tisto gospodo, pa naj je med njo kdor koli. ki trdi, da ste s svojim časopisjem stopili- na napačno pot, ko ste se odločili za neizprosno borbo proti komunistični OF in njenim odkritim in prikritim zaveznikom.
Narod ne bo pozabil, kaj ste v teh letih groze zanj storili.
(Slede podpisi.)
To priznanje zastopnikov pravega, to je pod komunizmom trpečega in krvavečega slovenskega ljudstva, je najboljši odgovor na poskuse raznih takih in takih ljubljanskih sredincev, ki v strahu pred tem. da bodo oni morali dajati odgovor za svoje delo in molk, skušajo zanetiti gonjo proti našim listom in njihovemu delu za blagor domovine.
Xal bi bito, i» bi OF na Primorskem m bilo
»Tolminski glas« piše:
Te dni bo preteklo leto, odkar so Savojci zbežali iz naših krajev. Kakor smo se tega razveselilil, tako nas je po drugi strani zabolelo in razočaralo novo suženjstvo. pod bičem rdečih krvolokov. Naš namen ni, delati obračun o vsem gorju, ki nam ga je v enem samem letu povzročil komunizem. Ne bomo govorili o razdejanjih in požganih vaseh, o uničenih cerkvah in umetninah, ne o oropanih kmetijah in o uničevanju vsega narodnega premoženja. Nočemo naStevati stotin in stotin nedolžno pomorjenih in pobitih, kajti do preveč žalostnih, da, do obupnih zaključkov bi prišli.
Oglejmo si rajši, kaj bi v tem letu lahko naredili. Če bi tolovajev ne bilo; če bi bil slovenski narod posnemal drugo, zrelejše narode. Vzemimo za primer kar Cehe, ki bodo skoraj brez žrtev preživeli to najhujšo vojno in bodo gospodarsko in jnoralno močni in neizčrpani etopili v novo dobo miru.
Češki komunisti niso potegnili svoje domovino v krvavo notranjo revolucijo. Zato pa na Češkem ni porušenih cesta in moatov, ni porušenih mest In vasi, ni uničena industrija, pač pa narobe: sredi vojne vihro so lam zrasla nova naselja, novi voleobrati, Še nove tovarne so postavili in tako šo povečali svojo, že itak velikansko industrijo. Čehi so ge namreč dobro zavedali, da bodo o usodi malih narodov odločali drugi, zato so tudi vedeli, da so žrtve notranjih neredov in revolucije povsem brez haska; da je vsako upiranje popolnoma nesmiselno; da narodu nikakor ne more koristiti, pač pa ga lahko uniči.
S prav tako zrelimi očmi bi morali gledati mi Slovenci, pa ne bi bilo pri nas
Nadaljevanje s 1. stran!, se dalo begati; da je prav tedaj trebn poslušati samo zapovedi svojih koristi in svoje bodočnosti. Spoznalo je. da je nrav v takem času, kakor je bil pred letom dni In kakor kaže, da je dane«, treba biti strnjen In da je treba najprej odstraniti vse, kar bi to strnjenost od znotraj Izpodjedalo.
Naše ljudstvo je spoznalo komunizem In njegove elljej doživelo Je revolucijo in ve, kam se mora glede njiju postaviti. Skratka, spoznalo je, da mora prav danes gledati nase in skrbeti zase; da mora santo krmariti svoj žoln in ne se meniti za svet, kateremu smo Slovenci ie Itak dali preveč moči in še bolj preveč krvi.
In poroStvo, da bo 8. september 1943 za nas dan streznenja in prerojenja, e. tudi dejstvo, da danes stojimo s pu-ko ob nogi na straži svoje bodočnosti, da zanjo že delamo, se borimo in živimo ter da smo zanjo, to se pravi zase, pripravljeni tudi umreti!
Veliki boji in
V zahodni in severni Franciji se je zadnje dni razvijala prava premikalna vojna, kakršno smo doživeli pred štirimi leti, ko je nemška vojska podirala pred seboj vse ovire in drvela proti zahodni francoski obali. Značilnost te vojne je v tem, da Angleži in Amerikanci uporabljalo 6voje velike in na posameznih točkah nagrmadene oklepniške sile. da skušajo na takšnih goriščih izsiliti prodore, naikar se skozi odprtino usujejo oklepniki, ki se potem razdeljeni v več klinov v obliki pahljače razprše na več smeri. Takšna žarišča so bila pred tednom pri Roue-nu, Amiensu, Laonu in Chalonsu-sur-Marne. Med temi zbirališči so napadalci povsod puščali večje odseke, ker • so se zanašali na nujnost, da bodo morali nemški oddelki te kraje izprazniti, da se ognejo obkolitvi.
Britanska 2. armada, ki se je od Caena vrgla proti Lisieuxu in od tam proti Ronenu ter Evreuxu, ie po zavzetju Roiiena sunila proti Beauvalsu. Uradno poročilo 31. avgusta je javilo, da se je sovražnikov sunek takoj obrnil naravnost proti severu in da se je sila, ki je tod pritiskala na branilca, močno ojačila. Hkratu so amerikanski od d dej ki, ki so 6e v obliki pahljače razlili mimo Pariza proti reki Marni, prodrli do črte Laon—Rethel čez reko Aisne. Nemci so v srditih bojih napad odbijali, toda spričo nasprotnikove premoči so se odmikali, nakar so Ame-rikanei za njimi pritisnili proti severu, od Chalonsa - sur - Marne pa so udarili dalje proti severu in severovzhodu in prispeli do reke Meuse. 1. septembra je bilo sporočeno, da se jo napadalec polastil znanega mesta iz prejšnje svetovne vojne — Verduna. Britanska 2. armada je od Beauvaisa prispela do reke Somme in zasedla . Amiens.
Oddelki levega britanskega krila, zlasti Kanadčani; so poskusili z napadom proti pristanišču Le Havre, vendar so spoznali, da tudi to pristanišče ne bo padlo brez boja, marveč bodo zanj morali preliti še dosti krvi. Značilnost vseh naglih zavezniških sunkov proti severu in severovzhodu je ta, da neprenehoma podaljšujejo prodore v globino in da puščajo ob strani skoraj vse utrjene in močneje branjene točke. Tako je britanska armada drla naprej in 2. septembra zasedla mesto Arras in Douai in je bila dan pozneje že čez francosko-belgiisko mejo ter prodirala severno od Monsa proti prestolnici Bruxellesn. S šibkejšimi silami je ta armada tipala proti Rokavski obali, vendar doslej še ni pokazala posebne vneme, da bi skušala stisniti Nemce tudi iz Boulogneja in Calaisa. Nemško uradno poročilo od 5. septembrarjej»P-vedalo, da se je tej armadi posrečilo, da je bojišče prenesla v središče Belgije in da fe zasedla Brnxelles in pristanišče Antwerpen.
Na prostoru med Arrasom in Verdunom je več aingleško-amerikansikih klinov poskušalo bojno srečo na vse strani. Boji so bili trdi in siloviti. Samo klinu, ki je prodiral ob roki Meusl
ati severu, se je posrečilo izsiliti pre-in prodreti do Sedana, od tam pa pritisniti dalje proti severu čez francosko belgijsko mejo. Uradno poročilo nd 3. septembra je povedalo, da se je nasprotnik gibal tetlaj že severno od znanega mesta Sedana. Dor im se je britanska 2. armada usmerila skoraj naravnost proti severu, so Amerikanci skuiali ob Meusi prodirati dalje in priti potem na njen desni, to je vzhodni breg, od koder bi krenili spet V severovzhodno smer. 5. septembra je bilo uradno sporočeno, da so bili poskusi za prestop čez reko krvavo odbiti. Od Verduna so amerikanski klini silili proti Toulu in Nancyju in proti dolinam Lotaringije.
krvave komunistične revolucije. Enako blagostanje ko pri Čehih bi moglo biti tudi pri nas. Strašno gorje, ki se je razlilo čez našo domovino, bi nam bilo prihranjeno, o Človeških žrtvah skoraj ne bi mogli govoriti. Kajti v bivši Italijanski vojski je primorskih Slovencev padlo tako malo, da ob pogledu VBeh sedanjih žrtov pridejo komaj v poštev.
In če se zavedamo, da Je bil odpoklic letnikov od 1900 do 1916 in od 1924 dalje le posledica rdečega rovarjenja, moremo mirno trditi, da bi bili vsi družinski očetje in nedorasli fantje ostali doma, če ne bi bilo tolovajev. Tako danes žene ln matere ne bi bile v skrbeh za svoje može in sinove, no bi se bale za njihova življenja, kajti bili bi doma in bi mirno obdelovali polje. In poleg tega bi bile p6 vseh vaseh slovenske Šole, po mestih bi bile slovenske srednje šole in učitoljlšča. Vse mogoče slovenske kulturne ustanove bi delovale, kajti vse to, kar so Savojci našemu narodu pod kaznijo eabranili, so nam Nemci pustili in nas celo podpirali pri naših težnjah.
Seveda so so takoj oglasili ideči zlikovci iz gozda, da ie to sodelovanje z »okupatorjem« in izdajstvo nad narodom. Pri tem so »tovariši« Bpet dokazali, da jim narod in njegov blagor nista mar, da jim je mar le krvava revolucija. Tudi slovenska civilna uprava bi bila vzpostavljena. Ta bi se res mogla zavzeti za našega človeka in tako bi sijalo zadovoljstvo Ln blagostanje Iz naših domov.
Samo zasluga komunistov Je, da je danes povsem drugače. Samo zasluga tolovajev je, da Je danes pri nas takšno razdejanje, da je preteklo toliko nedolžne krvi, da Je pri nas toliko gorja. Toliko grobov nedolžnih kliče po maščevanju. Zloba ln sovraštvo rdečih Izgubljencev in zapeljancev sta presegla vse meje.
Primorski narod pa bo stopil v dobo miru vos šibek, razbičan, pol izkrvavljen ln onemogel,' namesto da bi stopil krepak, trden ln dozorel.
Hvala vam, rdeči i<
V Južni Franciji se je nadaljeval načrten umik nemških oddelkov po dolini reke Rodana proti severu. Nasprotnik je skušal tod motiti premike s sunki iz vzhodne strani, vendar ni nikjer prerezal umika. Nemške zaščit-nice so se vztrajno borile s pritiskajočim nasprotnikom od Valence do Lyona in še naprej proti severu. 3. septembra je bilo javl|**no. da so nemške čete že zapustile Lyon in se pomikale naprej ob reki Saoni.
Posebno poglavje v tem velikem boju so pa obmorska mesta in trdnjave na zahodu in jugu. Angleži in Amerikanci so vse velike sile vrgli proti severu in severovzhodu, da se je zdelo, kakor da jim pristanišč v Bretagni sploh ni mar. Nemška posadka v Brestu je odbila več vabil za vdajo, nakar so Amerikanci t. septembra začeli z novim velenapadom na to luko. Posebno močan je bil pritisk na zahodno krilo trdnjavskega p>isu, vendar so vsi poskusi spodleteli. Ne glede na visoke izgube je napadalec kar naprej naskakoval in dovažal nove sile na bojišče.
Za druga bretagneška pristanišča se več H lioji še niso vn»li.
Mala trdnjavica na otoku Ile de Cecembre, ki je kljubc vala ves čas od zavzetja pristanišča St. Malo in s svojimi topovi motila uporabo tega pristanišča, je morala 3. septembra odnehati. V petih tednih neprestanega boja in strašnih bombnih napadov je porabila vse svoje orožje.
Severovzhodna Francija
Poročila nemškega vrhovnega poveljstva o bojih v tranciji pravijo:
31. avgusta: Severno od Pariza smo zaustavili sovražnika, ki je močno pritiskal za našimi odmikalnimi premiki. Proti sovražnikovim napadalnim kolonam, ki udarjajo s področja pri Beau-vaisu proti severu, smo pričeli protinapade.
Na področju Laon—Reims se naše čete hudo bore s sovražnikovimi oklep-ni.škimi silami, ki se jim je posrečilo nadalje napredovati proti severovzhodu in severu.
1. septembra: V severni Franclji so se pomaknile naše čete pod močnim sovražnikovim pritiskom dalje nazaj proti severovzhodu v smeri proti Som-mi. Po hudem boju se ie sovražnik polastil Amiensa in prodrl od tamkaj dalje proti severovzhodu in severu. Pričeli smo protinapade. Tudi s področja Laon—Rethel se nadaljuje močan sovražnikov pritisk proti severu. V sunku s področja Chalons-sur-Marne proli vzhodu je prekoračil sovražnik južni del Argonov in pritisnil na široki črti proti Meusl. Posebno siloviti so bili noji na. poclr$>čju Verduna, ki so ga nase čete v popoldanskih urah izpraznile.
Bojišče pri Brestu je po izjalovlje-nju prvega sovražnikovega velenapada pod stalnim tež.kim sovražnikovim ognjem. Ponovni naipadi na naše prednje postojanke so se izjalovili. Pcsebno ogorčeni so bili boji na polotoku Ar-morique.
Pod vodstvom rezervnega nadporočnika mornariškega topništva Seussa zapira zgledno se boreča posadka mornariške baterije Cecembre kljub skoraj neprestanemu obstreljevanju, ki se ga udeležuje tudi neka bojna ladja, vhod v st. malojsko luko.
2. septembra: v severni Franciji bijejo naše čete na vsem bojišču od Ar-rasa pa do verdunskegn področja še nadalje hude obrambne boje. Z žilavim vztrajanjem in ogorčenimi protinapadi vedno znova zaustavljajo ali razbijajo sovražnikove oklepniške sile.
Po izjaiovitvi prvega velenapdda na trdnjavo Brest je pričel sovražnik včeraj z močnimi silami in s podporo številnih oklepnikov ter letalskih sil znova z napadom proti zahodnemu krilu trdnjave. Kljub stalnemu dovažanju ojačenj smo Amerikamce povsod zavrnili. Sovražnikove izgube so bile v teh bojih posebne velike.
Bojna sredstva vojne mornarice so potoptla pred severnozahodno francosko obalo kljub močni sovražnikovi obrambi dve prevozni ladji s skupno 15.000 tonami.
Težke daljnostrelne baterije vojne mornarico so obstreljevale v pretekli noči z dobrim uspehom južnoungleška pristaniška mesta. Pri odgovoru na angleški daljnostrelni ogeni smo neko sovražno baterijo pri St. Margretu tako hudo zadeli, da je streljal le še en top.
3. septembra: V severni Franciji so se izjalovili poskusi sovražnika, ki ie hotel pri Abbevillu prekoračiti Snmmo. Posebno siloviti so bili včeraj boji severno od Douaija, severno-vznodno od Rethela in severno od Sedana.
Posadka trdnjave Brest je tudi včeraj odbila VBe napade Amerikancev, ki so morali svoje v zadnjih dne močno zbite oddelke izpopolniti s svežimi četami. Majhne krajevne vdore v prednje postojanke trdnjave smo zajezili. Sovražnikove krvne izgube so bile posebno velike. Samo pred odsekom neke naše čete smo našteli 150 sovražnikovih mrtvecev.
Zaščitne ladje so odbilo v noči na
2.	september v Rokavskem prelivu v ognju angleških daljnostrelnih topov številne napade sovražnikovih brzih čolnov in lovskih bombnikov. Pri tem so potopile sovražnikov čoln ter sestrelile 4 sovražnikove lovske bombnike. Eno ladjo smo izgubili, 2 nadaljnji pa sta bili poškodovani.
Po pettedenskih ogorčenih bojih proti številni sovražnikovi premoči je podlegla junaška mornariška baterija Ile de Cecembre pod vodstvom rezervnega nadporočnika mornariškega topništva Seussa sovražnikovi premoči, potem ko »o nepretrgani letalski napadi in p talni topniški ogenj razbili
tudi zadnje razpoložljivo orožje in postojanke.
4. septembra:	Severozahodno	od
Arrasa so so odmaknile naše čete pred »ilnimi sovražnikovimi napadi nekaj kilometrov proti severu. Nadaljnji napadi Angležev in Kanadčanov so se izjalovili severno od Arrasa pred našimi zapornimi postojankami. Na področju severno od Monsa potekajo silni boji s sovražnikovimi oklepniškimi silami. Naše čete so odbile številne sovražnikove napade ob zahodnih obronkih Ardenov ter ob Maasi jugovzhodno od Sedana.
Branilci Bresta so tudi včeraj spet raizbili vse ameriške napade, ki so bili podprti z najmočnejšim topniškim ognjem, oklepniki in letalskimi silami. Sovražnik je imel posebno zaradi strnjenega obrambnega ognja našega mornariškega protiletalskega topništva in obalnih baterij voj«ke hude krvave izgube. Krajevni vdori v predtrd-njavsko območje so bili zajezeni v protinapadu po trdem boju.
5. septemnra:	V severni Franciji se naše čete trdovratno upirajo močnim sovražnikovim napadalnim skupinam, ki jim jes včeraj uspelo narediti globlje vdore. Boji so se premestili na področje Antvverpna in Bru-xellesa ter postajajo vedno bolj siloviti.
London je bil v pretekli noči spet pod ognjem »V 1«.
čeprav se vojni nastopi na Tihem morju za zdaj razvijajo le na ozemeljsko omejenih odsekih, kjer Japonci trdovratno branijo svoje vnanje postojanke, to je na južnih Marianih in na severozahodnem koncu Nove Gvineje, vendar stalno ojačevanje zavezniških letalskih napadov napoveduje skorajšnji' začetek večjih amerikansklh vojnih nastopov.
Vsekakor pa Amerikanci ne bodo več mogli nadaijevatl s svojo strategijo, da bi mimo otoških skupin sredi Tihega morja prodirali Se naprej in napadali osamijene japonske postojanke * vel1' kansko premočjo. Poslej bodo trčili na večje In bolj strnjene otoške skupine, k) dajejo hranilcu neprimerno več prednosti kakor doslej.
Kar se tiče smeri, kamor naj bi udarila nova pričakovana ofenziva, pa je treba upoštevati poročila lz nasprotnega tabora. Ta pravijo, da je general Mac Arthur na posvetu v Pearl Harbourju zmagal s predlogom, da Je treba najprej udariti na Filipine. Naraščajoči letalski napadi na otoke Moluke bi govorili tej domnevi v prilog. Kajti preden se more-začeti napad na Filipine, Je potrebno pregnati japonsko letalstvo s številnih Molukov, vrh tega pa odstraniti tudi japonska odporna gnezd« vzdolž severne obale Nove Gvineje In pa zasesti zahodne Karoline, posebno Palau In Jap.
Tudi težavni položaj Čangkalškove Kitajske govori *a sunek proti Filipinom. Ce upoštevamo te domneve, potem je treba pričakovati večjih vojaških dogodkov v trikotu, ki poteka od Jugovzhodnega konca filipinskega otoka Min-danao proti zahodnim Karotinom ln od tam na severozahodno obrežje Nove Gvlr
Težki daljnostrelni topovi vojne mornarice so znova z dobrim uspehom obstrel.jevaii južno - angleška pristaniška mesta, vojaške barake ter sovražnikove baterijske postojanke.
V Ardenih smo razbili sovražnikove poskuse za prekoračitev Meuse. Sovražne sile, ki so prišle severno od Charlevilla preko Meuse, smo s protinapadom vrgli nazaj.
Za Brest so se turti včeraj bili srditi boji. Naša posadka je razbila zix»-va vse z močnim topništvom, oklep>~-ki in letalskimi silami podprte sovražnikove napade.
Južna in srednja Francija
31. avgusta: V ravnini Rodana se je ojačil sovražni pritisk zlasti prot} Valenci. V hudih bojih smo razbili tamkaj vse sovražnikove napade.
1. septembra: V dolini Rhone se nadaljujejo težki obrambni boji naših zaščitnic na področju Valence.
2. septembra: V ravnini Rodana so se tudi včeraj izjalovili vsi sovražni poskusi, da bi na področju Valenco prehiteli naše premike-
3. septembra: Pri pohodu po ravnini Rhone proti severu so naše čete po načrtu prekoračile Lyon. Močne sovražnikove napade z vzhoda so nase bočne zaščitnice zavrnile. Pri tem so uničile sovražnikov bataljon.
5.	septembra: V dolini Saone potekajo naši premiki kljub sovražnikovemu pritisku še nadalje po načrtu.
nejo. Znotraj tega trikota morajo Aine-rikancl računati z dejstvom, da se ji11™ bo japonsko letalstvo, ki se opira n® številna dobro urejena oporišča, uspe*" no postavilo po robu.
V skladu z zemljepisnim stanjem I® treba pričakovati tudi večje delavnosti japonske vojne mornarice, ki bo na ten> prostoru imola tudi precejšnje taktičn® prednosti. Številna pomorska oporišča omogočajo naglo popravilo Japonskih enot po končanem boju. Amerikanci ni°” rajo ves svoj dovoz omejiti na d v® majhni oporišči, in sicer na južne Marj* ane ali na Severno Gvinejo, ki sta Havajskega otočja oddaljeni tisoče
Da bi tudi za naprej mogli upor«'’* ljati dosedanjo taktiko in se ogibati glavnih japonskih oporišč, je sedaj za Am , " kance skoraj nemogoče. — (»Deutscn Adria Zeilung«.)
i DANES IZŠLO ZORKO SIMCIC »TRAGEDIJA STOLETJA« SATIRE IN HUMORESKE
Današnji Številki »Slovenskega do« ma« »o priložene položnice. Cenj. n®' ročnike prosimo, da se jih blagovolijo iimprej poslužltl.
. svETU ^rr.^
Namen in pomen bo!ev na jadranskem delu italijanske fronte
0 položaju na jadranskem odseku Italijanskega bojišča je vojni poročevalac v. Willcknitz zapisal v »Deutsche Adria Zeitung« naslednje:
»Ko se je nasprotnikovemu vrhovnemu poveljniku posrečilo z velikimi napori zasesti ozemlje ob reki Arno s Florenco vred, je pred njim vzraslo vprašanje, ali naj nadaljuje svoje, ižgub polne sunke proti severu na istem odseku, ali pa najde izhod drugod in se loti nastopa, ki bi mu dovoljeval na drugem mestu preboj, kakršnega mu onemogoča gorovje etruških in llgurskih Apeninov na tistem delu bojišča, kjer je bilo težišče bojev doslej.
Očitno je bilo, da Je general Alexan-der vrgel pogled na jadranski odsek, kjer ozemeljske ovire še daleč niso tolikšne kakor na zahodnem delu, kjer so pa dani pogoji za nova izkrcanja. A ko je izkrcanje v južni Franciji imelo smisel v tem, da Je nemško obrambo tod razcepilo, je bil z njim tesno povezan tudi stranski namen, da bi v takšnih okoliščinah vplivali najprej na italijan-sko-francosko obmejno ozemlje in pozneje morebiti tudi na italijanski severozahod.
Vsekakor drži, da pomenijo redki prelazi, ki vodijo iz Francije v Italijo, skoraj nepremagljive ovire, katere so trpko občutili vsi amerikanski oddelki, ki so s podporo francoskih upornikov pririnili do prelaza Maddalena ter na obrežne cesto po francoski Rivieri. Zgornja Italija Jim je zato ostala še naprej zaprta.
Ako je nasprotnikovo vojno vodstvo na italijanskem bojišču vse svoje upe strnilo na prodor ob Jadranu, moramo v tem dejstvu videti samo namen, da se italijansko bojišče vnovič razgiblje.
Prenos bojnega težišča na vzhodni obrežni predel utegne dobiti svojo operativno vrednost le tedaj, ako se na-sprotniku posreči prodor severno od Me-taura čez vzhodne obronke etruških Apeninov, in da pride tako do možnosti, da z zasedbo Riminija dobi v oblast začetek severno-italijanske ravnine ln s tem tudi odlično cestno mrežo, ki se od tam začenja razvozljavati proti Padski nižini.
Znamenja za novo ofenzivo so bil i boji, ki bo se začeli 28. avgusta. Sprva so v boje posegli poljski oddelki. Na-
sprotnik je dosegel le krajevne uspehe, vendar nobenega odločilnega. Nemška obramba je znala temeljito izkoristiti prednosti, ki jih je nudilo ozemlje na tem odseku. Številni topovi in metalci so obrambo še okrepili. Učinkovita sredstva za bojevanje iz bližine so stalni spremljevalci bojnih skupin. Dobre ceste v zaledju tega bojišča omogočajo nagle premike čet in njihov dovoz na najbolj ogrožene postojanke.
30. avgusta je nasprotnik razkril obseg svojega nameravanega napada. Na 30 kilometrov širokem bojišču je pod varstvom topništva in letalstva vrgel v tvoj svoje divizije. Težišče bojev je bilo pri Urbinu in Pesaru ter na krilih bojišča. Prvikrat je na vzhodnem krilu vrgel v boj tudi svoje pomorske enote, ki so podpirale napadalce z morja. Docela verjetno je, da te ne nameravajo samo s topniškim ognjem podpreti napadalca na jadranski obali, temveč imajo za bregom še druge naloge.
Na italijanskem prostoru so obrežna cesto zmerom tisti cilji; na katerih ali za katere se vselej razvijajo boji. Tako je bilo na zahodnem koncu italijanskega škornja in nič drugače ni na vzhodnem delu.
Z novo ofenzivo generala Alesnndra, ki je bila najprej prepušBena 8. angleški armadi zaradi tega, ker je 5. amerikan-ska na zahodnem koncu oddala del svojih sil za vdor v Južno Francijo, se italijansko bojišče vrača k takemu vojskovanju, ki je lastno le njemu. To je pri' šlo do izraza takoj po izkrcanju pri Salernu. Čim težavnejše Je ozemlje, toliko pomembnejše postajajo ceste in prav toliko 60 ugodnejše branilčeve prednosti. Kar je glede toga mogla storiti nemSka bojna skupina v Italiji, Je najbolj pokazala 12. maja, to je tistega dne, ko je nasprotnik naredil prvi koruk za svojo splošno ofenzivo v 1. 1944, ko je namreč jukno od Rima začel, napad z nagrmadenimi množicami .vseh pripomočkov.
2e prvi dan svojih močnih napadov je nasprotnik na kriiih dosegel krajevne vdore. Skuša si izsiliti pot do Riminija. Pred tem krajem pa stoje nemški oddelki, padalski lovci in grenadirji, ki so sl v stalnih spopadih z nasprotnikom na italijanskem bojišču pridobili že odlično vojne skušnje.
Pred večjimi vojnimi nastopi na Tihem morju
Pisma
Tako se oni bore za svobodo!
Razmesarjeno In sežgano trnplo Majdke Banu ve, ki Je 27. avgusta v Stični poleg drugih nedolžnih postala žrtev komunističnega peklenskega stroja. Sliko priobčujemo v dokaz, kako ln proti komu se bori slovenska »narod no-osvobodilna« vojska, pa v opomin tistim, ki so že pripravljeni s komunizmom se vezati ter iščejo vzrokov in krivcev za našo nesrečo vse drugje kakor pa tam, kjer so
Dragi •»Slovenski dom*l
Bude so skrbi naie visoke politike.
Kranjčan je gnal vole na semenj v Bovo mesto. Prodal jih je dobro. In potem so gnali mešetarji še njega k Štern-ourju na likoj. Napajali so ga in poveličevali. Vino mu je stopalo v glavo, sladke besede pa tudi. Dejali so mu, da se *nora iti pokazat, če ie pride v Novo me-elo, tudi h Kokliču. ln kaj bodo rekli pri 'Pučku, če jih ne obišče, ln so jo zavili tudi še na kvartanje na »Pošto*, da ne bo zamere v Novem mestu.
Tako so ga vlekli okoli, dokler je imel kaj denarja, in so ga nazadnje zavlekli proti Drski ter zginili. Ko je bila že trda tema, se mu je začelo svitati v glavi... &el je proti domu in bil temeljito ozdravljen.
Ta zgodbica se lesto dogaja., ne sicer pri nas, temveč kje po Banatu, kjer zapravi kmet v svoji pijanosti izkupiček žetve, ko kolovrati od, plesačic do ciganov — da se ne bi zameril... Naš kmet je preveč stiskač in trezen, da bi se mu kaj takega primerilo. Prenesli smo to običajno zgodbico v noše kraje, ne zaradi kmeta ali Štemburja, temveč zaradi naše mestne gospode. Kajti prav sedaj je med nami v mestu toliko skrbi, da se ne bi zamerili...
Smrgolova punčka iz šiške se je bila vpjčala v GUI, in sedaj jih skrbi, kaj bodo k temu rekli Angleži... In druge skrbi, kaj bodo rekli Sovjeti, ker je ostalo na Dolenjskem nekaj cerkev celih.
Nekateri pa gredo preko takih malenkosti, kakor je 30.000 poklanih bratov in popoln gospodarski polom dežele. Sedaj jih samo skrbi, kdo bi prevzel pokroviteljstvo nad nami. Ali Sovjeti? Da bi sedaj pri zasedanju Evrope pravilno »čistili* in pravdno postavili »novi red*. Bas in Rusov je 200 milijonov, sedaj je •e prišla naša doba...
Druge skrbi angleški imperij, smilijo že jim angleški lordi, rešiti morajo »demokracijo*. In že računajo za po vojni: dajmo krasti, ter izbili iz dobljene vojne, kar se da. Odškodnino za porušeno deželo in še odškodnino za prestani strah, če smo pravilno špekulirali...
Imamo pa tudi ljudi, ki jih skrbi usoda zlata, ker računajo: mi in Amerikanci imamo največ zlata. Ne gre, da bi nam sedaj prevrgel kak slepar ves naš dosedanji sistem in da bi uvedel kot podlogo za valuto — delo. Tudi žita in zemlje imamo dovolj, naša industrija je nedotaknjena, bomo mi diktirali Evropi!
Baš kmet iz Suhe krajine pa ugiblje: '»Mene je vino premotilo, da sem se dal *peljati ob vole, le kaj zanaša našo mestno gospodo v to čudno politikoP AU se še pri tolikih grobovih in pogoriščih ne morejo strezniti? Ali ne morejo pustiti na miru vseh tujih kramarjev in se vživeti v svojo domačijo, pa živeli v ®»iru in prijateljstvu s svojimi sosedi?* Vaš prijatelj.
Gospod urednik!
. V, zadnjem času so v Ljubljani zaprli nekaj prevnetih gospodičen in gospodov. Sorodniki in prijatelji se zgražajo nad krutostjo današnjih oblasti, ki zapirajo Nedolžne ljudi.
Čudno pa, da so prav ti ljudje ne samo molčali k vsem grozodejstvom, ki so ]>h uganjali (in jih še uganjajo) komunisti, temveč celo odobravali vse umore, vsa razdejanja in uničenja. Dame, ki dru-dače omedlevajo, če se njihovim psičkom “>« mačicam zgodi kaka nesreča, so kar uživale, če so kakega prekletega »belo-Oardisto* likvidirali.
Ta še danes ti ljudje enako mislijo. Te eno se mi čudno zdi: zakaj ne gredo ie odlične narodne dame in zavedni gospodje v hribe? Zakaj so še v Ljubljani?
ne bi bilo lepo, če bi zapustili svoje službe, svoja imetja, in odšli »osvobajat* Var od, svoja mesta in premoženje pa bi *apttsiiJi »izdajalcem*, ki so pribežali v Ljubljano pred krvoločnimi »osvobodite-jj*«? Koliko pribežnikov je danes v Ljubil ani, ki bi radi dobili pošteno zaposlitev, uHodno stanovanje? Ako gredo »sl somišljeniki in somišljenice OF v hribe, bo P® to vprašanje beguncev takoj rešeno * se jim ne bo treba potikati po iolafc
in valjati po slami, če bi se to res zgodilo, bi bilo dovolj stanovanj na razpolago in dovolj služb na izbiro.
Kaj neki še čakate? Kako ie morete bili v službi »okupatorja*, zraven pa veljali za zavednega ofarja? Ali mar mislite, da ste za narod tako potrebni, da brez vas ne bi mogel shajati?
Ze večkrat smo na tem mestu omenili in zahtevali, naj se Ljubljana temeljito očisti vseh ofarjev, in to brez razlike, kajti vsak ofar je sovražnik slovenskega naroda, pa naj zavzema še tako visoko mesto. Zakaj bi muhe lovili, slone pa pustili? Zganite se že vendar enkrat, drugače bomo morali misliti, da tu nekaj ni v redu!	Ljubljančan.
Gospod urednik!
Danes, ko tolikokrat slišimo o ropanju tolovajev, naj bi spodnje vrstice bile namenjene takim, ki pomilujejo tiste »revčke*, katerim je oblast po neštetih dokazih krivde zaplenila njih premoženje.
V nekem podeželskem mestu sem imel priliko prisostvovali zaplembi imovine nekemu uporniku, ki je že mrtev. Njegova žena, ki je še »hujša*, je _ bila zaprta, a je sedaj zopet na svobodi — ne vem zakaj?
Ker je bilo »ugotovljeno*, da je vse, kar je v stanovanju, ženina lastnina — čeprav sta bila poročena okrog 30 let — je vsa zaplemba obstajala v čebelah, ki jih je mož gojil, in njegovi obleki, ki je po dolgih letih sijajne plače bila reci in piši v naslednjem: en plašč, ena obleka, ena letna uniforma, sedem srajc, ene nogavice, eni čevlji in ene stare pumparice. Od treh sinčkov tega priletnega gospoda je eden politkomisar in znani »kočevski sodnik*, drugi je prostovoljno na Koroškem, tretji pa zaradi vročih tal v Švici. Za Časa badoglievcev je imel sijajne zveze, sedaj pa baje nič slabše.
Omembe vredno je, da to tudi tega
upornika po »krivici* ustrelili. Nič ni bil kriv kljub ponočnim pojedinam z bado-glievskimi častniki, kljub odkritemu govorjenju in agitiranju — domobrancem se je smejal v obraz, češ pa me primite, Če morete, saj veste, koga imam na stanovanju.
Se vam ne zdi, gospod urednik, da nekaj pri tem ne more biti v redu, ko se na eni strani dogajajo primeri, kakor sem enega opisal zgoraj, na drugi strani pa imamo opravka s takšno »totalno zaplembo imovine*, kakor so jo okusili na primer tisti pregnanci, ki so pred nedavnim pribežali brez vsega iz Dvora pri Žužemberku v Ljubljano.	-an
Spoštovani gospod urednik!
Rada bi tudi jaz napisala nekaj, kar si že dolgo želim. Gre namreč za protikomunistična predavanja služkinj.
Vse stroke imajo predavanja v delavnikih. Tudi trgovine in uradi se zapro, da se lahko vsi udeleže predavanj. Zakaj bi ne bilo tudi za nas služkinje tako? Mislim, da bi se gospodinjam lista ura le ne poznala tako hudo.
Zakaj gospodinje ne uvidijo, da ima služkinja proste samo tiste uboge ure nedeljskega popoldneva. Mar ni tudi služkinja človek, ki ima svoje želje in svoja opravila, in da mora le v tem popoldnevu uredili za sebe, kar ji je treba.
Pa tudi za gospodinje bi bilo treba prirediti predavanje in jim razložiti, da imamo tudi služkinje dušo in da se z nami ne sme ravnali kakor s kosi starega nerabnega pohištva.
Spričo takega ravnanja jih me služkinje pač ne moremo spoštovati. Toliko zahrbtnosti in hinavščine nisem še nikoli videla, kakor ravno pri »ljubljanskih milostljivih*.
Tako zaničljivo in poniževalno ravnati s človekom znajo samo te dame, se-
veda z nekaj častnimi izjemami. Me — kmečka dekleta — tega prej nismo poznale. Kadar se te dame zberejo, ne morejo nikdar dovolj dopovedati druga drugi, kako »nepoštene, nerodne in lene smo*.
Me kmečke služkinje bi imele veliko več veselja do dela, če bi nam vsaj priznale, da smo ljudje, Če bi nam kdaj privoščile vsaj nekaj prostega časa, ki smo ga zelo potrebne in nam plačale delo, kakor se spodobi.
Vse to ugotavljam iz lastne skušnje. Pri' prvi gospodinji sem služila 9 let, sedaj sem pa že nekaj let pri drugi, a ta se razlikuje od prve v vseh ozirih, namreč v tem, da je mnogo slabša.
Čudim se, da ni človeka, ki bi se potegnil vsaj malo tudi za našo stvar in nam pomagal vsaj do najnujnejših pravic.
Služkinja Marjana.
Spoštovani gospod urednik!
Jesen bo kmalu spet tu in s njo vred vse polno skrbi, ki so v zvezi s šolo. A ne mislim vam pisati, gospod urednik, o težavah in skrbeh, ki tarejo učence in dijake, kako bo pri ponavljalnih izpitih, pa tudi ne o skrbeh, ki jih imajo starši zaradi svojih šoloobveznih otrok, marveč povsem o nečem drugem, o vprašanju, ki se zanje že dolga tri leta ne zmeni nihče, razen srednješolskih suplentov — ker so sami prizadeti, pomagati si pa ne morejo.
V mislih imam praktične profesorske izpite, ki so jih v rednih razmerah su-plenti lahko polagali po treh letih svoje suplentske službe na srednjih šolah. — Brez tega praktičnega izpita suplent ni imel in tudi zdaj nima pravice do napredovanja. Tak je pač zakon, ki je ie danes v veljavi, in zato je tu še vse v redu.
A gre za drugo stvar, ki jo je zlasti ie spričo razmer, v katerih danes žive
slabo plačani srednješolski suplenti — v kolikor so sploh p službi — res težko razumeti. Praktičnih profesorskih izpitov suplenti že od leta 1941. ne morejo polagati iz enostavnega razloga oziroma izgovora, da rti izpitnih komisij. — ln ker navzlic petim, šestim ali še več letom suplentske šole — prenekateri so med tem preromali že nešteto gimnazij po bivši Jugoslaviji, ker so se bili zamerili tej ali oni politični skupini — Še vedno niso mogli polagati praktičnega profesorskega izpita, tudi napredovali niso in so tako brez lastne krivde izgubili vsaj tri lela. In izgubili so jih, kakor rečeno, zato, ker ni izpitne komisije.
Zakaj je ni, se mi zdi povsem nerazumljivo. Ljudje, iz katerih so se sestavljale izpitne komisije, so vendar še vedno tu. Za izpraševanje pri izpitih so bili, kolikor mi je znano, plačani iz taks, ki so ji^ dali izpitni kandidati sami. V tem torej ni moglo in smelo biti ovire, saj se razume, da bi profesorski kandidati tudi zdaj v vojnem času radi plačali tiste izpitne takse, pa čeprav bi si denar izposodili, samo da let ne bi po nepotrebnem izgubljali. Dosti je med njtmi tudi takih, ki so poročeni in imajo otroke. Vprav zato pa, ker ni izpitnih ko-mtstj, se beda suplentov in njihovih družin podaljšuje iz leta v leto. Ce le katero, potem je gotovo vsaj to vprašanje vzlic vojnim časom le mogoče rešiti.
A vzemimo, da je iz meni neznanega vzroka za zdaj res nerešljivo. Vzemimo. Toda pozneje, ko bodo spet redne razmere, bi se pa le dalo vse to popraviti. Suplentom naj bi, brž ko bi položili ta praktični profesorski izpit, Šteli za napredovanje vsa tista leta, ki jih niso po lastni krivdi zamudili, ampak v našem primeru zato, ker »ni mogoče sestavili izpitne komisije*. Se vam ne zdi, gospod urednik, da bi bilo to prav in pravično/
Konec »Gregorčičeve brigade« pod Krnom
139 naštetih mrtvih, 59 ranjenih, drugi razgnani
Atentat s peklenskimi stroji, ki so ga komunisti napravili na vojašnico tolminske varnostne straže in ki je ostal za posadko brez slehernih posledic ter so komunisti doživeli pri tem hudo razočaranje, je imel to dobro stran, da je pospešil akcijo proti komunistom v tolminskih hribih. Tam je bila zbrana1 »Gregorčičeva brigada«, ki ima v sestavu tolovajske »vojske« številko 17. in je spadala v »IX. korpus«.
Za to »brigado« so tolminski stražarji izvedeli od tolovaja, ki so ga bili ujeli. Ta je povedal, da ima ta »brigata« nalogo, pripeljati čez Sočo v Benečijo 300 Italijanov, ki so jih bili komunisti mobilizirali okrog Divače in Sežane, kjer so bili na delu. Poleg tega so ujeli še šest Italijanov, ki so hitro povedali, da niso komunisti, ampak da so prisilno mobilizirani. Povedali so, da je med Slemenom in Mrzlim vrhom cela »brigada«. Ko so bili vsi podatki zbrani, so določili 19. avgust za nastop. Skupina koba riških domobrancev je zavarovala prehod čez Sočo od Kobarida do Volarij in pot proti Drežnici. Skupina nemških gorskih lovcev je šla čez Drežnico proti Krnu z nalogo, da Krn zasede in zapre komunistom običajno pot proti Krnskemu jezeru.
Domobranci so se razdelili na dve skupini. Ena je šla iz Volarij proti Mrzlemu vrhu in Bretovcu, druga pa mimo Vodila za hrbet »III. bataljonu« in »Tdrijskotolrainskemu odseku«, ki sta domovala v varstvu Mrzlega vrha, Bretovca in Vodila.
Ko so domobranci naleteli n« komuniste, so jo ti ucvrli proti 1600 m visokemu Slemenu, ki je važna vojaška točka. Komunisti so hoteli za vsaiko ceno doseči vrh, pa so bili »prekratki«. Tam jih je že čakala druga naša skupina in jih je sprejela s strojničnim ognjem. Niso se mogli umikati drugod kakor med Planino in Slemenom, kar je bilo tudi v načrtu naše vojaške akcije. Zašli so v ozko dolino, iz katere ni bilo več rešitve. »TI. bataljon«, ki je bil pod Rdečim robom, je doletela ista usoda.
Iz utrjenih postojank, ki so ostale 5e iz prejšnje svetovne vojne, so jih Nemci zbezali s topništvom.
Ko je bilo pospravljeno še tisto, kar je ušlo kroglam, je prišlo sporočilo, da se neka komunistična skupina skriva še med Mrzlim vrhom in Drežnico. Domobranci in gorski lovci so prenočili v gozdu, naslednji dan, 21 avg. pa so udarili proti Soči. Dobili so še 25 komunistov, med njimi poveljnika uničene »brigade« Uršiča Gabrijela, po poklicu zidarja iz Kobarida, ki je med tem, ko je onkraj Drežnice »organiziral« neki »odred«, izgubil »brigado« in se je vrnil v trenutku, ko so domobranci »zorganizirali« njegovo »brigado«. Rekel je, da je prišlo vse skupaj tako nenadno, da ni nihče vedel, kdo in odkod strelja. On da bi bil že speljal brigado iz obroča, seveda ni vedel, kako smo imeli zasede in da smo prišli za Vodilom.
Končni uspeh te akcije je bil: 139 naštetih mrtvih tolovajev, 59 ranjenih, zaplenjena radijska postaja, 1 težka in 5 lahkih strojnic ter brigadni 'arhiv s
Huda sapa z
Komunistom tudi »angleški« čevlji in nobena druga roba ne pomaga več. Vedno bolj jih peče po podplatih. Hladit si jih hodijo iz hriba v hrib in še tako ljubezniva sapica na »svobodnem« ozemlju ne more ohladiti vročine, ki zelo sumljivo raste. Vse kaže, da se jih prijemlje pljučnica, ki je ne bo mogel ozdraviti niti rdeči Jože z vsemi obkladki kominteme.
Dve komunistični brigadi, ena od teh že tolikokrat proslavljena »Ljubljanska brigada«, druga pa sestavljena iz »slovanskih bratov« Mongolov, potomcev najčistejšega »Slovana« Džingis-kana, sta si hladili vroče podplate na Stražišču in v Pikovniku nad Begunjami pri Cerknici. Pihali 6o tako močno, da se je domobrancem na Rakeku zdelo, da ta sapica ni navaden poletni osvežujoči veter. Ker se domobranci zanimajo tudi za vremenoslovje, so šli pogledat.
_ Šli so čez Kožljek in takoj na Stražišču naleteli na komunistično zasedo, ki je štela okrog 100 mož. Ker domo-
popisom vseh tolovajskih zaslug za vsakega člana posebe. Podpisana so bila tudi Uršičeva junaštva, čeprav mož v začetku ni hotel ničesar povedati. Potem šo mu kar iz arhiva prebrali zgodbo o njegovem tolovajskem življenju.
Koliko tolovajev je obležalo med skalovjem na Planini in koliko jih je še ranjenih pomrlo, se ne ve, ker ni nihče stikal za njimi. Prešteli so samo tiste, ki so jih dobili na kupu prav na bojišču.
Uničenje »Gregorčičeve brigade« je pomemben uspeh primorskih varnostnih straž, posebno pa še tolminske posadke, ki je tam ena najbolj delavnih.
»Gregorčičeva brigada« je spadala v »IX. korpus«, kakor 19. brigada, ki je sestavljena iz samih Mongolov in savojskih komunistov, ki se vsi borijo za »osvoboditev« primorskih Slovencev po načrtu Osvobodilne Fronto
Notranjskega'
branei ob spominu na lanski 8. september, ko smo bili vsi »bratje«, niso mogli tega bratstva pozabiti še danes, so jim popihali s hladnim pišem med komunisti toliko znane gospodične »Matilde«. Ker komunisti tolikega bratstva ne prenesejo, so jo ucvrli, posebno še ker so domobranci, razvneti od »bratstva«, naskočili po čistini na Stražišče. To so res grdo naredili, vendar je pri tem zmrznilo okrog 80 komunistov v »bratskem« objemu, ki se ga tako branijo. Za vse se še ne ve, ker domobranci v tem trenutku še žgo. Potem so šli domobranci proti Pikovniku, in glej spaka, tudi tukaj so komunisti pozabili na bratstvo, razglašeno lansko leto 8. septembra. Začeli so bežati. Domobranci so opazili gručo kakih 50 komunistov. Najbrže je bil štab, ker ta vedno skupaj drži, kadar je treba bežati. Zopet je popihala »Matilda« in na mah ni bilo nobenega več, razen tistih, ki jih je dosegel »Ma-tildin« piš. Ko se bodo vrnili na Rakek, bodo že povedali, koliko jih je odpihnilo. Za sedaj pravijo samo to, da so dobili v roke nekaj svojih »tovariških«
železnih tovarišic, ki ne bodo več regljale pri komunistih.
Druga zanimiva novica iz notranjskega kota je ta, da so začeli rdeči podrepniki, ki so v imenu »svobode« kradli svojim sosedom in jih izganjali, tarnati, kaj bo in kaj jih čaka. Na mah so postali dobrega srca in so začeli na vse pre-tege prositi ljudi, ki so jih bili izgnali in jim »zaplenili« (ukradli) imetje, naj se vrnejo in da jim bodo vse vrnili. Če komunist ukradeno vrača, mora biti res huda! Mati enega notranjskih glavnih terencev sedaj strašno tarna:	Kaj
bo, kaj bo z nami! To si lahko mislijo in mi tudi vemo. Spoznali so, da se kolesa le drugače vrtijo, kakor so jih hoteli vrtiti rdeči komisarji. Toda naj se vrtijo kakor že, naj bodo rdeči podrepniki prepričani, da na obresti, ki jih je treba vrniti za lanski 8. september, še nismo in ne bomo pozabili!
Ker so se tudi notranjski rdeči podrepniki spravili na »razkrajanje« domobranstva, so grahovski »tovariši« rdečega Stalina poslali ženo nekega domobranca na Rakek, da bi »razkrojila« svojega moža. Prepustnico, ki je ni mogla dobiti pol leta, so ji kar sami prinesli. Naročili so ji, naj reče možu, da naj se le vrne in da se mu ne bo nič hudega zgodilo. Domobranec se pa za-čuda ni »razkrojil«, ampak je sporočil nazaj, da bo že prišel — in tega ne bo dolgo — skupaj z vragom, ki komaj čaka, kdaj bo odnesel rdeče komisarje in teren ce z vsem, kar imajo.
Ne samo da dežuje na tempelj, ampak že kaplja skozi streho!
Sprememba voznega reda na progi Ljubljana—Zalog
Pričenši s 1. septembrom t 1. izostaneta na progi Ljubljana—Zalog potniški vlak z odhodom iz Ljubljane ob 6.40 in s prihodom v Zalog ob 6.55 ter v obratni smeri potniški vlak z odhodom iz Zaloga ob 7.10 in s prihodom v Ljubljano ob 7.25. Namesto navedenih dveh potniških vlakov po vozita na isti progi od istega dne potniški vlak z odhodom iz Ljubljane ob 6.03, iz Device Marije v Polju ob 6.1* in s prihodom v Zalog* ob 6.19 ter v obratni smeri potniški vlak z odhodom iz Zaloga ob 6.30, iz Device Marije v Polju ob 6.37 in s prihodom v Ljubljano ob 6.49.
Bilo je S. septembra 1943 .
Zgodim in usoda Cerknice, enega izmed krajev, ki niso hoteli verjeti, da je res ■ križev pot trpljenje in smrt njenih sinov
***•■-»g——»a——>.	•-—	i—m — ■—■■■	n	—m—	i	——»in n—n 11	——M—	1	i	ii~W——i— —f— f———SITfhi	J—fciUMBl—It
O
Za obletnico usodnega lanskega 8. septembra začenjamo priobčevati spomine slovenskega duhovnika, ki je tedaj pastiroval v Cerknici na Notranjskem. Doživel je žalostno usodo zaslepljenega kraja, ki ni hotel verjeti, da je komunizem poguba, pa je el zaradi tega po zlu. Spremljal je svoje cvce iz Cerknico v Begunje, bil priča junaškega boja te protikomunistične postojanke in njenega zloma pod hadoljevski-mi topovi. Na žico privezanega so ga s toliko poštenimi Notranje! vlekli v Ribnico pred rdeče zasliševale« in rablje. Bog ga je rešil iz ječe, iz katere je toliko Slovencev moralo iti v smrt. Ko se je vrnil iz rdeče svobode, je napisal zgodovino tistih strašnih dni, kakor jo je doživljal sam, v pričevanje in opomin vsem tistim, ki še danes ne verjamejo, kako je bilo tedaj Slovencem hudo — po zaslugi ljudi, ki so trdili, da so naši bratje.
• • *
»Bilo je v Cerknici 1. 19-13. na praznik Marijinega rojstva, ko je tam farno žegnanje in celodnevno češčenje.
Po končani pobožnosti sem šel v župnišče k večerji. Na ljudeh, ki sem jih srečaval, sera opazil, da se jih loteva čuden nemir, kakor da pričakujejo nekaj zelo pomembnega. Tudi mi ni slo 'v glavo, da na cesti ne vidim nobenega italijanskega vojaka.
Ko sva z gospodom Janezom Kalanom, prvnn cerkniškim kaplanom, šla domov — v kaplanijo, — sva slišala veselo petje, ki je prihajalo iz vojašnic. Gospod Janez je rekel: »Lah poje, dož bo!c Tako je imel navado reči, kadar je slišal cesarskega vojaka peti,
— posebno tistega v zvoniku farne cerkve. — Pri tem se je veselo nasmehnil, zadovoljno povlekel fajfico in nagajivo puhnil črni dim proti zvoniku ali pa meni pod nos, da bi me, kakor je sam trdil, razkužil in jiomoril vse bacile, ki so se drznili prileteti na moj nos.
Pred stanovanjem me je čakal dober fant Mihevc Jože in rekel:
»Gospod, slišal sem, da se je Italija vdala. Kaj pravite, ali je res?«
»Dragi moj Jože, tako hitro pa menda taka reč sj>et ne gre,« sem mu odgovoril, na tihem pa začel premišljati kaj se vse lahko zgodi, če je ta novica resnična. Ko sva se razgovorila, je šel domov.
Kmalu po njegovem odhodu pa je Bečaj Matija, eden izmed možakarjev, ki so iz Doienje vasi hodili spal v cerkniško kaplanijo, prinesel na dan še eno novico:
»Gospod kaplan, med potjo me je srečal Milavec iz Dolenje vasi in mi rekel: »Matija, danes greste zadnjikrat spat v Cerknico.«
Zaradi takih novic me je stvar začela zanimati in skrbeti hkratu, dokler nisem čez dobre pol ure na lastna ušesa slišal, da je Italija res položila orožje.
Ko je bila ta novica vojakom uradno razglašena, so od veselja še glasneje peli in kričali pozno v noč, spravljali svoje reči vkup in se pripravljali na beg pred Nemci, katerim so bili še pred pol ure — zavezniki!
»Lah poje, dež bo!«
Toda posledica tega petja ni bil za Slovence le navaden dež, ampak strašna svinčena toča, ki je priletela na naše poštene ljudi potem, ko je Badogli-eva Italija brezpogojno pokleknila in s tem povzročila, da je druga svetovna vojna z 8. septembrom 1943 postavila v zgodovini našega naroda mejnik za novo razdobje in mu začrtala krvavo pot mučeništva. loda kje in kdaj se bo ta vojna končala?
Vest o zlomu Italije je vse prevzela, ker na kaj takega nismo bili pripravljeni. Bati se nam je bilo ene same reče: da pridejo iz gozda razbojniki ter začno svoj ples, ki bo prinesel nesrečo nam vsem.
Občinski tajnik + Petrovič Rado, ki je stanoval v kaplaniji, je brž izza omare privlekel puško in jo nabil. Iz podstrešja — ne vem iz katerega kota
— je prinesel jugoslovansko mavzerco in zaboj streliva. Za prvo silo je bila tako obramba pripravljena.
V manjši sobici mojega stanovanja sta že več ko mesec dni hodila sp*»t člana begunjske vaške straže: Štrukelj Jože in Hren Franc, oba doma iz Cerknice in odlična sodelavca pri protikomunistični propagandi. To je bila moja »osebna straža«. Zaradi njiju so ljudje rekli: »Če bi kaplan imel mirno vest, bi ga ne bilo treba stražiti. Gotovo ima kaj nad seboj. Zdaj se je sam izdal!«
Med tistimi iz Dolenje vasi, ki so v kaplaniji prenočevali, srno tudi imeli dobre strelce, enega avstrijskega »Zugs-fiihrerja«"— Franceta škofa, in celo enega preizkušenega topničarja — ne vem iz katerega bataljona! Vojaškega vodstva, moštv« in orožia nam torej ni manjkalo in za prvo silo bi šlo, če bi »eveda ne bilo preveč napadalcev.
Kaj storiti?
Medtem ko je radio venomer ponavljal novico o bndoglievski izdaji, so prihiteli v kaplanijo »e: + Skubic Vinko, šolski upravitelj v Cerknici: ' urednik ».Slovenskega doma« Mirko Javornik. ki je bil takrat a svojo družinico na počitnicah v Cerknici; Ponikvar Tone, obč. blagajnik (sedaj cerkniški župan) in še nekaj drugih. Posvetovali smo se. toda odgovoriti na vprašanje: »Quid facienifum? — Kaj nam je storiti?«, nismo znali.
Zato smo sklpnili, da počakamo, kaj nam bo prinesel četrtek, 9. septembra 1943.
Približno ob pol tl, uri zvečer je kričanje in petje v vojašnicah ponehalo. Vojaki so šli spat, da bi si nabrali novih moči za beg v Italijo. Drugi dan so se pričeli umikati. Mislili so bežati preko Rakeka, pa so jih Nemci zavrnili. Zato «o si izbrali smer: Cerknica —Grahovo—št. Peter.
Kar je bilo vrednega in kori«tnega, so naložili na vozove, da bi odpeljali s seboj, zlasti blagajno. Ko je legionar iz Begunj videl na vozu med drugimi predmeti tudi pisalni stroj, je vojaka prosil, če mu ga da. Toda vojak je v svojem besu pisalni stroj rajši s kopitom razbil, kakor da bi mu ga bil izročil. S težavo se je Petroviču posrečilo, da je kupil lahko strojnico za oderuško ceno.
Ko je cesarska vojačka odšla, se je pričelo ropanje vojaških poslopij. Nihče ni mislil na nobeno »idejo« ali »nacionalni« boj, vse je hotelo samo krasti. To je trajalo do večera. Ta posel so opravljali najrazličnejši ljudje. Eden je držal v roki konec stare vojaške suknje, drugi kos železa, tretji je peljal zaboj prepečenca, četrtemu so se kljuke od vrat in oken tako zamerile, da jih je potrgal proč in odnesel, misleč, da so tudi kljuke zasebnih hiš vojaško blago.
Cerkniški otroci so stikali tara okrog municijskega skladišča in hoteli priti do nabojev, da hi fjotem »pokali« po Cerknici. Ti so se tedaj edini zanimali za vojaške zadeve.
Begunjski vaški stražarji so z vso naglico vozili iz skladišč: puške, mtini-cijo, bombe, mine in skratka vse, kar bi jim utegnilo koristiti. *
Ko sem ta dan srečaval in opazoval ljudi, me je prevzela čudna tesnoba. Tedaj sem dodobra občutil, kaj se pravi biti v manjšini proti zagrizenemu sovražniku. Imel sem vtis — čeprav se morda tudi motim — kakor da bi komunisti hoteli s svojim vedenjem povedati tole:
»Kaplan, pazi se! Sedaj te bomo dobili mi v roke. Zakaj si pa bil tako nespameten, da si delal proti OF? Posledice sam sebi pripiši. Kar si zaslužil, boš dobil!« —
In nekaj dni poprej so govorili: »Ta ubogi Femc, ali ni neumen, da se v to vtika? Mar naj bi vse pri miru pustil, tako bo pa moral odgovor dajati, saj nam je znnno, da on izdaj* »Notranjca v boju proti komunizmu!«
Terenci eo hodili veseli okrog. Jaz pa, čeprav sem se delal, kakor da me vse skupaj nič ne briga, sem bil vendarle potrt in sem moral priznati, da sem premagan — kako bi tudi ne bik ko je bilo pa takrat v Cerknici komaj 10 ljudi pravega,'popolnoma jasnega in odločnega protikomunističnega mišljenja!
Varnostna straža se ustanavlja
Nekateri naši fantje, ki so prijeli za orožje, so nanosili v občinsko nišo mnogo pušk, nabojev, bomb in drugih za boj potrebnih reči. Tajnik Petrovič, ki je bil izvrsten organizator, je prevzel začasno poveljstvo nad to »cerkniško oboroženo silo«. Postavil je stražo pri vojaških poslopjih, da bi neodgovorni ljudje ne prišli po nedovoljeni poti do orožja in streliva, ki ga je bilo dosti.
Petrovič je bil delivec orožja. Stopil sem k njemu in mu rekel, če ima morebiti tudi zame kak pihalnik za strah. Segel je v žep in mi dal predpotopni samokres na bobenček, v katerem so bili trije naboji, menda tudi še iz predzgodovinske dobe. Čez dobre pol ure sem to strašilo izročil f inž. Seljaku, ki je šel v Begunje z važnimi sporočili-
Mladi inženir je mislil, kako imenitno in zanesljivo orožje nosi « seboj. Toda lčo je čez nekaj dni poskušal streljati, se je zgodilo nekaj nezaslišanega! Namesto močnega poka in sunka nazaj smo slišali samo kratek pisk, nekaj se je zasmodilo, se malo pokadilo in ugasnilo. Mislil ie, da bo vsaj en naboj dober, pa ao bili vsi trije zanič. Sami torej vidite, kako »strašno« orožje sem imel pol ure v rokah, še slon ni se ga bil ustrašil, če bi ga bil zagledal, kaj šele tolovaji
To sem omenil zato, ker ao me pri zasliševanju v Ribnici in pri raznih popisovanjih nekajkrat vprašali, č« sem nosil orožje. Jasno da sera zanikal, ker to, kar sem imel, res ni bilo orožje, ampak igrača za strašenje.
Občinska hiša se je spremenila v trdnjavo. Pripravljeni smo bili na vse, Vedeli smo, da nas bodo kmalu napadli, in se bo treba braniti.
Toda obramba brez moštva je nemogoča. Zato je bilo treba dobiti še župana in druge odlične Cerkničane za to, da se ustanovi trška straža in tako Cerknici zagotovi ohranitev reda in miru.
Zato je bil sklican sestanek, na katerem so bili ljudje vseh barv, tudi uglednejši terenci, in je na njem prevladovalo rdeče mišljenje. Zadevo so očividno nalašč zavlačevali. Župan Leopold Turšič je n. pr. predlagal, naj seja sklepa najprei o tem, kam bi ae spravila bukova drva, ki so jih vojaki pustili pri kasarni. — Med drugim sem si zapomnil tudi izjave treh cerkniških doktorjev.
Veljaki govope
J. Dr. Sfiligoj (sodnik v Cerknici), je razvijal svojo misel takole: »Jaz bi pripomnil, gospodje, da bi ae i m e novi vojaški edinici ne dalo po že obstoječih oboroženih skupinah, ker bi vsa
taka imena utegnila škodovati stvari, zaradi katere smo se dane« tukaj zbrali. Saj sami veste, kako so danes ljudje občutljivi,..«
Od vseh zborovalcev je g. Mirko Javornik, urednik »Slovenskega doma«, zavzemal najbolj odločno stališče. Sestavil in prečita! je osnutek odločnega ukrepa, ki naj bi ga bil župan Turšič L kot odgovorni zastopnik občine podpisal in razglasil. Odredba je obsegala te-le točke:
a) kaznuje se vsaka tatvina in vsako poškodovanje javne in zasebne lastnine:
b) kaznuje se vsak prekršek policijske ure, ki se določi na 7. uro zvečer;
c) kaznuje se vsak napad na osebno varnost;
č) za vzdrževanje reda in miru pa se ustanovi domača straž.a, in se mora zato vsak brez izjeme odzvati vpoklicu.
Za prekrške je bila določena smrtna kazen.
Svoj predlog je utemeljeval z naslednjimi razlogi:
»Prvi in edini cilj vseh Cerkljanov mora biti, da avoj kraj obvarujemo pred neredom in uničenjem. Vojske ni še konec in je tudi še lep čas ne J>o. Napeti moramo vse sile. da v svojem kraju preprečimo nered in nasilje, dokler ne pride sem katera koli redna oblast. Nemci so na Rakeku in ob vsej notranjski progi. Zaradi tega je župan dolžan, da gre do nemške vojaške oblasti in izve, ali mislijo Nemci zasesti tudi Cerknico. Če ne, naj potem dovolijo, da sami organiziramo potrebno varnostno službo. Za vsako ceno je treba preprečiti, da bi kdor koli iz Cerknice napadel Nemce, zakaj v tem primeru je naš kraj izgubljen in nihče ga nam ne bo več postavil. Če sem predlagal take ostre ukrepe za zagotovitev reda in miru, setn jih zaradi tega, da bi Cerknicn ostala cela in bi ji bilo prihranjeno trpljenje. Vsi vemo, da se neredov, ropanja in izzivanj ni treba bati od pristašev nobene izmed bivših dveh političnih strank in tudi od nobenega poštenega domačina ne. Vemo, da bodo skušali delati nemir in klicati na kraj nesrečo samo tisti, ki so v gozdu. In to je treba preprečiti, če se hočemo ohraniti.«
Govornikov strah tn njegove napovedi so se izkazale za povsem upravičene. Edini, ki so začeli ropati še tisti večer, so bili tolovaji, ki jih je pripeljal iz gozda Ludvik Lovfco-Koprivc. Ko so naslednji torek hoteli Nemci skozi Cerknico v Begunje, so jih tolovaji navzlic prošnjam domačinov napadli — in Cerknica je zgorela.
»Nečl oveSlte« besede
Ker se je nekaterim zdela ta odredba preveč »barbarska«, se ie v njihovem imenu k besedi oglasil cerkniški zdravnik dr. Smerdu, ki so mu decembra tolovaji požgali vse, in začel:
2. »Gospodje, kaj se vam zdi? Ali ni malo prehudo rečeno, da bo vsak, kdor se pregreši zoper lastnino, ustreljen; ali kdor bo prekršil policijsko uro, bo prav tako ustreljen; ta beseda ustreljen je tako nečloveška. Ali ne bi rajši to odredbo omilili in to na kakšen drug način povedali? Saj veste, da smo mi sedaj zastopniki ljudstva! In kdo od nas si bo upal prevzeti odgovornost za take smrti? Zato predlagam, da se formulira takole: vsak, kdor se prekrši zoper kako točko te odredbe, no strogo kaznovan.«
Začelo se je prerekanje, ki je trajalo skoro celo uro. Najjasnejši izmed vseh treh doktorjev je bil dr. Pušenjak,'tudi z dravnik v Cerknici, ki je dejal:
3. »Gospodje, jaz sem doživel Maistrove dni v Mariboru, že vem, kaj je to. Za vsako drugo stvar je bila smrtna kazen. Saj ni s tem rečeno, da bo treba to določilo izvajati. Gre za to, da s« oplaši tistih nekaj slabih ljudi, ki hi bili sposobni kaj takega storiti.«
Končno so se zborovalci zedinili, da bo vsak, kdor se pregreši zoper kak člen odredbe, strogo kaznovan, tudi s smrtjo.
Tudi trška straža se je formalno ustanovila. Za poveljnika *o izbrali rezervnega poročnika Jožeta Ronka, brata vojnega kurata Toneta Ronka.
Župan je zdaj ta, po predlogih rdečih somišljenikov umiljeni ukrep podpisal.
Odposlance i* pozda govori
Komaj je bil županov odlok natiskan in med ljudstvo razdeljen, je že z vso naglico pritekel v kaplanijo, kjer je bila komanda trške straže, tolovajski odposlanec Klančar Tone (Cum-lov), ki je imel v Cerknici pri OF veliko besedo in so je pozneje izkazalo, da je bil član Vrhovnega plenuma OF, in na vso moč prijazno govoril:
»Ljudje božji, ppelušnjte! Tolovaji so že na mostu. Ludvik (Lovko) bi rad z vami govoril. Zato naj gre eden od vaš« strani na most. Tam bo razgovor. Tone (Ponikvar), najbolje bo, če greš kar ti. Saj se ti ne bo nič zgodilo!«
Toda ker Ponikvar Tone ni hotel iti, se je za to delo odločil g. kaplan Kalan Janez. S seboj je vzel županov ukaz in ga dal prebrati politkomisarju Ludviku Lovku — Koprivčevemu Ludvetu — Bobnarju, voditelju vsega notranjskeaga komunizma. Ta Lovko je odgovoril:
»Strinjam se s točko o lastnini. Tudi proti ustanovitvi straže nisem, samo troha je mobilizirati vse, ne samo nekatere. Orožje pa se mora pobrati tistim, ki so bili pri »beli gardi«. Noben ^belogardist« ne sm« v stražo.
Red in mir se morata ohraniti, in tatvino je treba strogo kaznovati.«
Gospod Kalan ga je dvakrat vprašal, kaj misli o drugi točki, pa se je obakrat naredil, kakor da ga to nič ne briga.
Glede četrte točke je še pristavil: »Mi bomo prišli in vse mobilizirali in streljali vsakega Nemca, ki ga bomo videli.«
G. Kalan: »Toda kaj bo potem s civilnim prebivalstvom? Če bo«te tako naredili, bodo prišli Nemci in Cerknico požgali, ljudi pa postrelili.« —
Na to ni odgovoril. Le skomignil je z rameni. Kaj je bila njemu mar Cerknica! Njegov dom je bil gozd, njegov cilj: po stiski in bedi k revoluciji.
Gospod Kalan se je vrnil in poročal o poteku sestanka z Bobnarjem. Učinek je bil slab. Pričela se je Zmešnjava.
Na vse to pa je prišel še kurir iz Ljubljane s sporočilom, naj gredo naši ljudje od doma in naj tolovajev ne napadajo. G. Kalan mu je rekel:
»Če bodo šli vsi v gozdove, kaj bo pa potem z ženami in otroki, ki bodo ostali doma in bodo partizanom izročeni na milost in nemilost?« —
»Če je pa tako, lahko doma ostanejo,« je odgovoril kurir. Tako je bilo nešteto navodil, jasnosti pa nobene. Ni čudno, če se je zmešnjava še povečala.
Begunje se znajdejo
Prvi so se z mrh’e toč-ke premaknili Meniševci, ki so rekli:
»Mi ne gremo v gozdove, ampak se bomo branili. Orožja in streliva imamo še za 14 dni. Tudi jaz sem na to računal, da so Begunje nezavzetne, zato sem se na povabilo J- župnika Viktorja Turka odpeljal na Jagrovem motorju v Begunje, ker v Cerknici ostati se mi je zdelo preveč nevarno.
Preden sem šel v Begunje, sem se poslovil že od svojega župnika. Čeprav nerad, moram zapisati, da me je tisto slovo bridko zadelo v srce. Jaz sem bil žalosten —• gospod župnik pa vesel in raz.igran. Ne vem zakaj. Da ga opravičim, trdim, da je bil zato vesel, ker je mislil, da je vojne konec. Z besedami: »Ta se pa boji,« mi je dal roko in šla sva vsak svojo pot.
Naša oborožena sila se razbije
Begunjski legionarji so patrulirali po Cerknici in po okolici. Ob se prav spominjam, ao iih že tisti večer napadli rdeči iz Cilovc hiše sredi Cerknice. Npkaj časa je na »Veliki gasi« trajal poulični hoj.
Ponoči so od Rakeka sem posvetili žarometi. Nemci so prihajali. Ko so nnši ljudje to zapazili, so se prestrašili, pustili postojanko — cerkniško občino — in se umaknili v Begunje. To Je bila usodna poteza, ki je povzročila razpad straže, s takim trudom ustanovljene.
Nemci so se ustavili pri kasarnah, naložili na avto strelivo in se odpeljali na Rakek. Takoj za Nemci *o šli ▼ kasarno tolovaji. Ponikvar Jože jim je moral dati voz in konje. Naložili so strelivo in ga odpeljali proti Grahovemu.
Medtem je župan Turšič stražarjem, kolikor jih je še ostalo, naročil, naj ne uporabljajo orožja, ker bodo za red in mir skrbeli orožniki. Občino in kaplanijo eo zaklenili, in na županovo besedo, da se ne bo nikomur nič zgodilo in da on vsakomur s svojo glavo jamči, da ne bo izginila niti slamica, je v Cerknici zavladala tišina.
Začenja se
Sredi noči so se pa kot tatovi tiho priplazili rdeči s Koprivcem na čelu, prislonili lestev in skoni okno prilezli v kaplanjjske prostore, kjer je imela zadnje čase tudi cerkniška občina svoje urade. Pot jim je kazal — župan sam, ki je pred nekaj urami jamčil, da s« ne bo nič premaknilo. CVlnesli so tri pisalne stroje, strelivo, kolikor so ga videli, tajniku Petrovčiču nekaj obleke, meni pa kolo. Vsi ti predmeti eo romali skozi okno v osvobodilne roke.
To je bil uspeh 1. točke županove odredbe in zagotovil rdečih prvakov.
Osebnih napadov ta večer ni bilo.
Na moji postelji je spal Jože Lovko, dijak iz Cerknice, ki mii je pri delu mnogo jKimagal. Bil je utrujen in tako trdno spal, da ni slišal, kaj se je zgodilo v sosednji sobi. Prebudil ga je Ludvik Lovko. Povlekel ga j« za no« in ga vprašal, kdo je. Ko je w®-veda.l, mu ,je rekel, da lahko kar v miiiru naprei spi.
Gospod Kalan je povedal, da so tudi na njegova vrata trkali, a se jim ni oglasil. V glavni občinski pisarni je na divanu spal t Vinko Skubic. Tudi njega jo Lovko zbudiš, toda pustil ga je pri miru.
t Arhar Alojz, bivši odbornik, je bil v mali sobi mojega stanovanja. Z nogo je tiščal vrata, da jih tolovaj ni mogel odpreti. »Tovariš« je mislil, da je za vrati nastavljena mina, zato je šel proč in godrnjal:
»Tu ni vse v redu. Gotovo je za vrati nastavljena mina, nič ne bora eilil.« Tako se je Arhar zaenkrat rešil, ker njega bi bili gotovo že isti večer odpeljali, kakor so ga pozneje.
Tisti četrtek so se v Begunje zatekli še: ti rednik M. Javomvk, tajnik Rado Petrovič in Ponikvar Tone, oba gg. šerka, dr. Pogačnik, inž. Seljak, stražarji z Dolenjskega Jezera (švig-ljevi), Hren France, štrukelj Jož« in
drugi. V petek so prišli še Arhar Loj*' ze, kaplan Kalan Janez, organist Koš* nik Martin, šolski upravitelj Skubic in nekaj žensk.
-G. Kalan je dejal: »Ko sem videl podivjano množico in gledal, s kakšno besnostjo so metali « Hranilnice strelne line, ki so jih naredili karabinerji, sem pustil vse in šel.«
V dneh po 8. septembru so begunjski fantje dajali duška svojemu ogorčenju nad cerkniškimi OFarji. Razumljivo je, da so jih Cerkljani še bolj sovražili.
Po nesreči so je vnela baraka slikarja Turšiča. Krivdo za ta ogenj s° zvrnili na Begunjce, ki so tisti dan res metali rakete. To ni bilo prav, ker ta dogodek je dal jmvod, da so je razdor in prepir med Cerknico in Begunjami še povečal. Posebno hudo so a® jezili na + begunjskega župnika g-Turka. Župnik Strajhar je takrat podil Begunjce iz Cerknice, ljudstvo mu je pri tem pomagalo in vrnilo: »Begunj-ci so prišli Cerknico požigat...«
Cerknica »osvobojena«
Cerknico so potem rdeči »osvobodili« in vzeli vso so oblast v roke.
Prvi večer jih ni bilo mnogo, morda kakih 6 stat-ih tolovajev. A njih število se je kmalu pomnožilo, ker so pripravljali napad na Begunje.
V nedel jo, i2. septembra, je imel na trgu pod lipo miting in govor Lovko — Bobnar, ki je imel v Cerknici vrhovno besedo. Bil je in je še vedno — čeprav je že mrtev — oboževano bitjp nekaterih rdečih ljudi v naši dolini.
Najprej je razpravljal o položaju, ki je nastal po zlomu Italije.
»Vse je že naše,« je dejal. »Primorsko smo že zasedli. Angleži tudi hitro napredujejo, v 14 dneh bo vsega konec. Toda mi bomo Angleže napadli, če nam ne bodo [»omagali in dali vsega. kar bomo zahtevali.
Sedaj je prišel čas, ko mora vsak izmed nas nekaj trpeti za »osvobo-jenje« naroda. Ne samo mi — stan partizani, — ki smo že dve leti zunaj, jaz sem n. pr. samo 18 mespcev, ampak vsak mora nekaj žrtvovati. (® tem je namignil na splošno mobiliza-
cij°.)	.	...	,
»Nimam gimnazije,« je nadaljeval, »moja gimnazija je ljudska šola, a vam kljub temu na tem mestu govorim-Nekateri od vas pravijo: »Pobiti jih je treba« (namreč tiste, ki so v Begunjah) pokazal je z roko tja proti M®-nišiji), jaz pa pravim, da to ni pza,r> Mii ne smemo biti taki, ker, če je kdo kaj slabega naredil, ho prejel plačilo., ko ga bo narod sodil.
In kaj pravite, kdo je ustanovil »belo gardo?«
V Begunjah so se zbrali v neki gostilni župnik Turk, dva italijanska oficirja in en cerkniški kaplan, ki ga v*1 dobro poznate« (mislil je name). »Tac krat se je ustanovila »bela garda«.
Očitajo nam, da smo proti veri.
No, ali ste že videli kakega Žan« dar ja, ki bi bil stal pred cerkvijo 'O ljudi stran podil, da bi ne mogli i*1 v cerkev? Poslušajte me! Tudi jaz sem šel da-nes v cerkev. Toda zato, ker sem zamudil, bom šel še enkrat k maši. No, aili smo res proti veri?!«
Ko je zvonilo k maši, so ljudje kričali v zvonik: »Le kaj tako dolgo zvoni? Potem p« nič ne slišimo. Ludve, ko bo nehalo zvoniti, nam boš vse še enkrat povedal. Tako radi te poslušamo, ko znaš tako lepo povedati-« moje pridige pa tista oseba ni bila tako navdušena!!!)
Obsojeni na smrt
V soboto nam je gosjx>d župnik Strajhar sporočil:
»Tolovaji bodo Begunje napadli-Vse bo zdrobljeno v prah. Prav gotovo jih bodo zavzeli. Turk, Femc in Skubic naj bežijo, dokler je Še Čas, ker so obsojeni na smrt. Toda ne smejo m1 po glavni cesti na Rakek, ampak P° stranskih poteh. Kalan naj se vrne i Cerknico, Ver »e mu ne bo nič zgodilo.«
Gospod Turk me je vprašal:
»No, kaj boste naredili?«
aMlo sem pomišljal in okleval, k« sem pa videl, kako močno zaupanj® ima v našo zmago, sem odgovoril:
»Gosjiod župnik, jaz ostanem tu *
Tudi Skubic se je odločil, da ostane. Tako nismo šli nikamor. In prav J® bilo tako, kajti Petroviču, ki je šel P? stranskih poteh na Rakek, se je Pomerilo, da ga je na skrivni stesž pačila komunistična zaseda. V svojem pogumu je skočil proti tolovaju, iztrgal puško in mn jo na glavi razbil...
Ko smo to zvedeli, smo Boga zahva-liili, da niemo šli na isto pot... ,	,0
V Begunjah ao bile v nedelj®! septembra, tri svete maše. V »ob® zvečer mi je g. Turk rekel:	..	*
»Kaj pravite, gospod kaplan, *'.* to satanovo delo, da je Ivun štrajn_ prav danes poslal ti*to sporočijo, v terem nam sporoča, naj bežim®-namreč bežim jaz, če greste vi 10 odide gospod Kalan v Cerknico. 1 tem v Begunjah ne bo nobene p11* Tli ima satan svoje prste vrne«, k' če. da bi bile Begunje brez duhovnika!«
Tolažba pri Bog«
Ta dan v nedeljo, je bilo obhajil razdeljenih. Ljudje so *® ‘‘ bro zavedali, kako usodni so ti ki. Pri Bogu so iskali pomoči 'n ’ lažbe in močno so zaupali, da jih rija ne bo zapustila in da Begunj® «■
r
i
HUGO WAST
23
DOSEDANJA VSEBINA)
Kina, h61 uboefcgs kmeta Oer-mana l< argentinske umske vaai Doloreaa, je zaročena z bratran oem Fabianom, Na tihem pa te oj otročkih let brezupno ljubi Mlgunla, edinca bogate meščan, sko rodbine k| hodi v Dolores na letoviAbo, Miguela nekaj let ni bilo. potem pride neko poletje spet. V Rini, ki jo medtem zrasla v lepo deklo, se ljubezen oglasi * novo silo. Fabian mura tli za dve leti k vojakom, Miguel, lahko živ mestni razvajenee. izkoristi njegovo odsotnost, se približa Rl ni, k| je prej njim brez rnobi. Zgodi se. kar se io moralo zgoditi... Miguel dekle potem pusti in se ne vrne več. Rlna lepega dne »aduti. da bo postala mati. pobegne od doma v Buenos Aires, kjer dobi otroka. N'a lovu za kruhom zase in za otročička ter	na	begu pred razuzdanci roma	iz	stanovanja v stanovanje.
Ko ji ,1e naihujo. sreča Miguela, ki Pa Rino in otroka zataji. Vsa strta se Kina nazadnje vrne domov, kjer jo razočarani in potrti oče v zapuščenem domu sprejme z beano ,tezo in z udarci. Prav te-terlaj pride od vojakov njen pozabljeni ženin Fabian.
,	Fabian je	nenadno obstal, zakaj zdaj
)o	je	zagledal	in	bilo mu je, ko da bi bil
Nagledal sonce. Sedela je pod napuičem na pragu in šivala.
Tolikokrat jo je videl v tej sveti, oboževani drži!
Bila je tako zatopljena v delo, da ni vzdignila glavo in ga torej ni mogla vi* “Oti. Pa je tudi sedela tako, da mu je skoraj kazala hrbet. On pa je čutil silno radost, ko jo je gledal prav tako zaverovano kakor tiste čase, ko se mu je zdelo, “a je zanj nedostopna. Videl je n|ene lakti v zavihanih' rokavih, videl njene Pridne roke, njen nežni vrat, njena drobna ušesca, sladki obris njenega obraza, njeno čelo, nosnice, usta. Vse )e sijalo v Pozlačenem zraku tega jesenskega popoldneva. Oči ji ni videl in ker so bile oči tisto, kar je pri njej imel najrajši, se ji je nnglo približal, se ji spustil k nogam ter P začel poljubljati roke.
»Rina, Rina!«
Rina ga je gledala preplašeno, tie da bl ga bila spoznala.
Potem je vzkliknila:
»Fabian!«
Zakrila si je obličje z rokami ter za-Cela jokati.
»Fabian, Fabian, zakaj si prišel?«
. Zravnal se je, zakaj čutil je, da mu je ta trpeči, sramu polni krik, segel v srce, kakor da bi ga bil kdo zabodel.
»Rina, moja nevesta!« je blebetal ves Prestrašen.
Ta trenotek pa je iz sobe prišla Dolores, Rinina punčka, ki je že poskušala Prve opotekajoče korake. Ko je zagleda-1 tega neznanega človeka, se je skrila Materi v krilo.
»Moma, mamaf« je zavpila v strahu.
Fabian jo je prijel za glavico, približal /•voj obraz k Rininemu, tako da jo je •begov dih kar žgal, ter jo vprašali
»Ali je to tvoja hči?
»Da«
»Si se omožila?«
»Ne!«
»Oh!«
' Fantu so zaškripali zobje, ko da hoče Streti med njimi svojo bolečino. Ko je
t uk°tl0 dekle, ki je jokalo ter stiskalo k sebi punčko, ki je tudi jokala, se Mu je zahotelo, da bi to neizmerno bolečino pomnožil z nekaj tiste tegobe, ki 1« prekipevala v njem, Pljunil je Rini v °praz, sklonil svoja okrvavljena usta do njenega prestrašenega ušesa ter razjarjeno zavpil:
»Ničvrednica!«
Argentinski roman
'Fant je dva dni blodi! po hribih ter nosil po njih svojo bolečino in svojo ljubosumnost. To je bila besna ljubosumnost, ki ga je grizla v živo meso, ko se je spominjal, da ga )e Rina prevarala. Potikal se	je	po samoti	kakor sestradan
volk. Čutil	je	lakoto	po	njej in rad bi jo
bil videl, zakaj zdaj je čutil, da ga še bolj vleče k njej, zdaj, ko je vedel, da jo je ljubil drugi.
Oh, kako je bila lepa! Kako jo je sovražil in	kako si je	želel, da bi jo videl
mrtvo! Da	bi	umrla	po	njegovi roki! In
kako je vendarle čutil, da je ves njen, da je zdaj še bolj nesposoben živeti brez nje, kakor pa je bil poprej.
Imelo ga je, da bi zvedel, kdo je bil tisti, ki mu je uničil življenje. Ali je bil iz vasi ali iz mesta, ali je bil siromak in bi ga lahko šel zmerjat ter se stepel z njim, ali pa je bil bogat in bi ga pač moral pustiti pri miru, čeprav bi mu bilo nekam všeč, da se je s svojo mislijo ponižal do njegove neveste.
Ime tega bogatega človeka mu je že zvenelo v ušesih kakor glas zvona, ki si ga nekoč dolgo poslušal. 2e si je lahko mislil, kdo bi to bil!
Njegova ljubosumnost je rasla kakor hudournik ob deževju, zakaj Rlna ni padla tako kakor sleherna njena vrtnica, s komer koli, ne da bi bila kaj izbirala ali mislila na tistega človeka. Ne, padla je s tistim, ki je že od otroških let polnil njeno nevednost s slepili, njegovo mladost pa z grenkobo.
V prostranem molku noči brez sna se je bil naučil premišljati. Dva dni se je potikal kakor lačna zvar ter od daleč gledal vas, pogreznjeno v sveže zelenje v dolini.
»Kakšen mir!« si je misli! in bil nevoščljiv, ko je videl slamnate strehe, posejane po zelenih poljih. Kakšen mir pri ljudeh, ki ljubijo stvari, katere je moči doseči, ne pa sanj, kakor jih ljubi on!
Drugi dan je začutil žejo. Tekel je iskat studenca ter pil, ne da bi se bil odžejal. Ko se je napil, je začutil lakoto kakor volk, ki ga je pozimi zamelo. V skoku se je spustil po bregu ter' se potolkel po komolcih in po kolenih vsakokrat, kadar se mu je izpodtaknil kamen, na katerega je stopil.
Ko je prišel do župnišča, se je že spuščal mrak.
Stopil je v kuhinjo ter prosil, da bi mu dali jesti, Stara kuharica, ki ga ni spoznala, mu je dala kruha in mleka ter rezino mrzlega mesa, potem pa ga ja pustila, ker je je bilo strah pred njim.
On pa ni jedel, temveč je začel nepotrpežljivo in vročično hoditi sem in tja. Dobil je kuharico, ki je gledala za njim, ter jo vprašal po župniku, Potem ga je šel iskat na konec vrta, se mu ihte sesedel k nogam ter mu začel pripovedovati o svojem življenju.
Župnik je že marsikaj vedel. Pustil ga je, da je govoril, in mu je glavo božal s svojo blagoslovljeno roko, ki je tako dobro dela.
Ko je fant nehal ter povzdignil oči in z njimi iskal župnikovih, ki naj bi mu dale luči, mu je župnik začel skoraj na glas, da bi mu njegove besede segle v dušo, govoriti takole:
»Rina je navzlic vsemu dobra in poštena, Fabian, in te ima rada. Vzemi jo, Če boš miren in jo boš znal imeti rad tako, kakor imajo radi siromaki, bosta srečna. Nikar ne prihajaj s temi marnjami, ki se ti podajo tako, kot gosposki površnik. Zašel boš. Bodi preprost in skromen ter preteklost pokoplji, Če ne boš pri njej, ne boš imel življenja, ki bi ga veljalo živeti, zakaj živel boš kakor na-dušljiv pes, ki išče kotička, kamor bi se zavlekel, pa ga ne najde. Če boš pa pri njej, če boš gospodar nad njo, ki je dobra in te bo znala imeti rada; če boš delal zanjo, ki ti bo dala otroke; če boš dela! za tega nedolžnega črvička, te bo Bog blagoslovil in srečna bosta, še enkrat ti pravim, Fabian: če jo imaš rad, kakor trdiš, nad vse na svetu, oženi se z njo.«
Fabian je čutil v sebi nekaj kakor veliko svetlobo, ki je trgala temo, v ka-
  ...............
jj*>do uničene, In kakor kaže, za nebe-a zns niso bile uničene: ker upamo, na so najboljši farani in njihov žup-&ik ze v nebesih.
Io, kar je prevzvišeni pridigal na svete birme, se je uresničilo. Ta-
Potem je zbežal kakor ubijalec ter si Vtfal. kožo m obleko ob trnju. Za. njim
)e tekel pes.
Prav na tistem kraju, v vznožju fcosto-hruško, kjer je slišal Rinino pričanje; ob prav tisti uri, ko drevje pol-"'io sence, da izgublja obrise, ter se iz Vr»t kakor kadilo dviga vonj cvetja, ki J® na večer odpira, je don Filemon spre-'el čudni Fabianov obisk.
dan
; r8*.j° gospod škof govoril o Jobu, ki r« Rfavičcn in bogaboječ mož, pa “ kradli satanove hudobije izgubil j rav v«e svoje imetje, sinove in hčere nazadnje še zdravje, da je kot ubo-. 0 P°drtija sedal ves v gnusno tvorih na kupu gnoja. Toda ko je llo preskušnje konec, je dobil vse azaj — jn f<, v dvojni meri; dobil je nazaj otroke in zdravje. Bolj proti oncu govora pa je prevzviišeni dejal: i, j-	r.	*	Jobom se lahko zgodi
•udi 7, vaso faro — z Menišijo..,»
Med popoldansko službo božjo se JB * motorjem pripeljal v Begunje "emškl poveljnik iz Rakeka. Govoriti J® hote! g komandantom posadke inženirjem Vojsko. Ko so mu razložili, da *» ni doma (šel je na Bloke), jB govo-*>1 z nekaterimi drugimi in z gospodm •Upnikom.
. Na večer se je vrnil z Blok komandant inž. Joža Vojska. Povedal je, da 'J® položaj še kor zadovoljiv, ker se P°stojanke: Ribnica, Bloke, Stari trg dobro držtijo. če bi se kaj primerilo, se Bloke umaknile in prišle Begunjam na pomoč.	4
Toda — že naslednji dan so Bloke Padle...
■. Komandantu Vojski smo povedali, S® hoče z njim govoriti poveljnik iz Ba.ke.ka. A inž. Vojska ni mogel iz Be-funj. Zato sta mesto njega šla na Ra-
kek tajnik Petrovič in inž. Seljak. Z Rakega ste se peljala v Planino. Tam-jima je nemški poveljnik obljubil pomoč m naročil poveljniku iz Rakeka, da mora Begunjam p iskočiti na po-moč, čim bi bile napadene,
V ponedeljek se ni zgodilo nič posebnega, le urednik »Slov, doma« Mirko Javornik je ta dan odšel s patrolo na Rakek, da bi odpotoval v Ljubi ia-no po kaka navodila, kakor so 'ga Be-gunjci prosili.
Napad na Begunje
V torek zjutraj so dali tolovaji begunjski posadki ultimat. »Do S. ur* imate ča, da se odločite za vdajo ali r*a hoj. Če se ne podaste, bodo Begunj* do tal poružeme,«
Ker se pa Regunje niso podale, so je začel boj za življenje in smrt.
Tolovaji so nastopili s _ tankom, imeli so topove, metalce min in valiko premoč. Našim hrabrim branjlcem ni kazalo drugega, kakor zabarikadirati se v postojanke.
Boj »o začeli komunisti s težkim orožjem. Po vsej verjetnosti je bila to »Primor*ka brigada«. Od komandantov zem si zapomnil Črnogorcu »Pera« — Popivoda. Z metalci in s topovi so streljali z nasprotnega hriba (z Brezij). Težka strojnica iz zvonika jim je odgovorila. Prisiljeni so bili iti drugam. -- Preden pridaš v Begunje, greš skozi skupino hiŽ, ki se imenuje »Novi Jork«. Od te strani so tedaj začele leteti ntine in topovska krogle ter ob-
li. JAVORNIK
tero je bila padla njegova duša. Boril se je sam s seboj, da bi mogel ljubiti kakor ijubijo siromaki. Potem je zavil proti Germanovi domačiji.
V.
Kakor v življenju.
Ko je prišla zima, sta bila Fabian in Rina že mož in žena, Živela sta na Germanovi domačiji, da bi delala očetu družbo.
Nekdanje življenje je spet steklo po nekdanji strugi.
Hišo je držal pokoncu Fabian. Antonio se ni vrnil, oče pa, ki je bil že povsem slep, je preživljal svoje dni ob ognjišču, pil čaj ter mrtve oči upiral v tla, misel pa kdove kam.
Živel je samo po sluhu. Rininl koraki so mu razjasnili obličje Ko je pa šla od njega, se je spet zmračil.
Zaradi tega je Rina delala v zakajeni in vroči kuhinji, Pazila je na punčko, ki se je igrala na dvorišču s psi.
Oče je vsak trenutek spraševal:
»Rina, si tukaj?«
»Seveda, oče.«
»Ah!«
To je bil ves pogovor med njima. On je bil molčeč in zaprt, ona pa je imela malo reči, da bi mu jih pravila. Kvečjemu svoje življenje, toda njeno življenje ni bilo tsko, da bi bilo slepca kaj močno razveselilo.
Zdaj pa zdaj ie prišel v kuhinjo otrok ter pretrgal molk.
German se je še bolj zmračil in Rina ie punčko odpravila s tem, da je pokazala na deda. Otrok se ga je začel bati in ga ni več hodil božat.
Vse starčevo sovraštvo se je zgrinjalo na to nedolžno glavico. Mati je to gledala v strahu.
»Oče,« mu je rekla nekega dne. »Saj otrok ni kriv.«
German ni nič odgovoril. Spomnil se je otrokove postave, ki jo je gledal tedaj, ko je v njegovih očeh bilo še kaj luči Ta mu je s svojo nežnostjo govorila, da to ni njen dom.
Oh, ta otrok ni bil njegovega rodu! Bil je živa žalitev, ki so jo bogatini prizadeli njegovemu beraškemu samoljubju, zaradi tega je otroka sovražil.
Tudi Fabian, ki se je v začetku zdelo, da je s punčko ljubezniv, jo je zdaj vztrajno odslavljal, če mu je lezla na kolena, da bi se šla konjička.
In počasi so mu dušo začele polniti misli brez haska,
Ker je German imel malo- zemlje in je ie tista bila slaba, je vzel v najem njivo, oddaljeno nekaj milj od doma. Zorel jo je in posejal. Tja je hodil na konju, brž ko je prisvetila zarja,
Osnažil jo je, jo ogradil, jo obdelaval ter ostajal tam do poldneva. Tedaj se je vrnil domov, kicr ga je čakala Rina, ki mu je * eno samo ljubeznivo besedo ali nasmehom pregnala vso utrujenost,
Po navadi je sedel kam v kot kakor tast in jo molče gledal, kakor jo je gledal tedaj, ko je sanjal o njej kakor o zvezdi jutranjici, Ves njegov užitek in plačilo sta bila v tem, če je lahko sedel ondi, jo gledal, kako hodi sem in tja, da jo je polna hiša in da so je polna srca, pa da si je potem v neubranljivem, presladkem občutku dejal;
»Moja je! Moja je!«
Tako je živel v nekakšnem opoju ter pil čašo skromne ljubezni.
Toda polagoma se je začel spreminjati. Kak dan si je mislil, da je njegova, kakor ie njegov konj ali zemlja. Sanjal je o tem, da bi bil bogat, ds bi njej naredil življenje lahko in veselo ter bi jo zasul z dobrimi rečmi.
Spet drugič se je pa vrnil domov slabe volje, ne da bi vedel zakaj. Majhen pripetljaj, vrvica, ki se mu je utrgRla, trn, ki sl ga je kje zabodel, žulj, ki »e mu je naredil, pa je že bilo dovolj, da se je razjezil.
Kakor po navadi je sedel k ognjišču na pručico, ki |o je bil sam naredil, čakal jedi in jo gledal.
»Moja je!« si je mislil in prijela ga je skušnjava, da bi vstal, pa bi si jo privoščil, jo pokril z žalitvami in udarci, da bi ji pokazal, da je on gospodar; da so njeno telo in njene misli njegove in da io lahko ubije, če bi si lepega dne drznila imeti rada koga drugega.
Za tem besom je prihajal naval ljubezni in kesanja, pa se te spet vdal v svetli čar, ki je sijal iz nje.
Potem so se njegove misli na lepem spremenile. Zdelo se mu je, da ne bo mogel ne z ijubcznjivpstmi ne z udarci nikoli razpršiti skrivnostne megle, ki je zavijala njeno dušo, da je bila kakor zaprt cvet. Nikoli, četudi je njen gospodar.
»Na kaj misli?« se je vedno spraševal, ko jo je gledal, kako hodi sem in tja vsa zatopljena v delo in molčeča.
Rina, ki je uganila, kaj ga muči, ga je gledala s svojimi žalostnimi, ljubečimi očmi, pa je začel trepetati od radosti kakor pes, ki ga gospodar poboža.
Oh, saj ni bil on gospodar! Zmeraj je bila gospodar ona!
Proti koncu zime so njegove nejasne misli začele dobivati obliko.
Včasih se mu je sredi dela, v katero se je vrgel z vnemo, da bi potlačil bolečino, roka pobesila, ne da bi bila dokončala stvar, ki jo je bil začel.
Naveličal se je bi! tega jalovega boja, ki njegove duše ni utešil.
»Drugi jo je ima!!« si je govoril.
Odložil je orodje in sedel na kake skalo mračen, molčeč, poln porajajoče jeze ter začel sanjariti.
Zdaj se ni več vračal domov vesel. Tisti rdečelični otrok, ki je hodil iz kota v kot ter sc vtikal v vsa, ki ga je bilo vse polno, ga je vselej razjaril, saj je • svojimi sinjimi očmi, s svojimi nakodranimi lasmi, s svojimi rožnatimi ličeci bil živa pripoved svoje zgodbe.
Oh, kako ga je sovražil! To je bila zoprna preteklost, ki je oživela in se vte-lešala pred njegovimi očmi.
Kakor blisk se mu ie v duši porodila misel, da bi otroka ubil. Kakšen mir, kakšen oddih, če bi mu izginil izpred oči in s sveta za vselej.	Dalje.
sipavale župnišče, šolo in zvonik. Raz-hili so tudi veliki zvon.
Kar na« jo bilo neborcev v župnišču, smo skoraj ves ča* napada ždeli sredi stopnic, ki rlrže iz pritličja v prvo nadstropje, To obstreljevanje je z majhnimi presledki trajalo od 9 zjn-traj do 3 popoldne. Medtem smo kar venomer molili rožni venec. Zlasti g-Kalan se je v tem odlikoval. Ko je nehalo streljati, je dejnlr
»Se mi je kar zde.lo, da «e mora zdaj enkrat nehati.«
Vzrok tolovajskega umika je bil prihod Nemcev v Cerknico. Tolovaji so k Cerknici streljali nanje, nakar so Nemci iz Podskrnjitika zaceli pghi-jati s topovi. Zgorelo Je tedaj ?3 hiš pod kaplanijo, med njimi jrojstna hiša pisatelja M. Javornika.	...
Ko smo gledali dim, ki. se je valil visoko v nebo, je p. Kalan rekel; »česar sem se tako bal, se je. zgodilo. Saj sem rekel, da bo nad Cerknico moralo nekaj priti. In prišlo je. To je kazen božja!«
Ugibali smo, kje gori in kaj. Prav takrat se je dvignil ogromen oblak rfi-ma. »Tole bo pa rigolo di porca,« je vzkliknil gospod Turk, ki tudi v tistih bridkih urah ni izgubil svojega humorja, »fantje, »rigolo di porca« gori, poglejte, poglejte!« (rigolo di porca pomeni: svinjski rigil — skupina hiš pod kaplanijo.) Vsi smo se morali smejati gospodu Turku kljub stiski, v kateri smo se nahajali, in navzlic strašnemu spoznanju, da pravični Bog —- po človeških rokah — ze vihti svoj bič nad nepoboljšljivo Cerknico.
Ko so tolovaji začutili Nemce, so se umaknili. Nehalo je streljati. So se pa toliko bolj slišali j>oki nemških granat. Cerkniškemu župniku štajharju je pogorela drvarnica, ki že dolgo ni bila tako polna kot takrat.
Med (em premirjem smo šli po vasi gledat, kakšen ie položaj na bojišču. — Gospodična Anica, sestra g, župnika. nam je skuhala večerjo. Dim je našel svobodo že kar pod streho, ker sta bila oba dimnika prestreljena. Streha je bila razbita. Na podstrešju smo našli dve nerazstreljeni granati. — Nesli smo jih proč.
Po večerji smo odmolili in šli k počitku. Ležal sem kar oblečen.
Ples se začenja znova
V torek, točno ob i. uri zjutraj, se je divji komunistični ples znova začel. Nismo pričakovali, da nam bodo tako zgodaj zaigrali jutranji pozdrav.
Ko se je naredil dan, so nam pošiljali kar po štiri kroglo hkratu. Ker se nain je zdelo, da med stopnicami ne bo več varno, smo se umaknili v klet. Tam smo spet molili, molili... Jagode molka so drsele skozi prste. Gospod Janez je zmolil najmanj petnajst rožnih vencev in se za ves ta Čas odrekel ljubljeni fajfci.
Medtem so žvižgale granate okrog na* in nam vzbujale vtis, da bodo vrgle župnišče iz temeljev.
Naši fantje tudi niso med bojem križem rok držali, ampak so tolovajem odgovarjali z bacačera. s strojnicami in puškami. Mine so letele na Mrakovo hišo, kjer so se zbirali. Če je komunist le glavo pokazal na dan, že je v tisti kraj zletela toča krogci. Padel je tmfi viAji tolvajski komandant, ki je imel precej našivov na obleki.
Zaradi neprestanega obstreljevanja je bil prostor med župniščem in šolo že ves navrtan, drevesa okleščena, vodovodna mreža pretrgana, z eno besedo, vse opustošeno.
Najbolj je bilo prizadeto šolsko poslopje. Že je pretila nevarnost, da se vder® še »trop nad kletjo, kamor so s®
bili zatekli branilci in stanovalci šole. Neka ženska, mislim, da je bila to Marcclanka iz Cerknice, je od neprestanih eksplozij bila tako zdelana, da je začela tekati okrog šole, čeprav so ji nad glavo letele granatp, in pri tem kričala, kakor bi bila neumna. Nazadnje je legla na klop pri šolski ograji, da bi se umirila. Postala je neobčutljiva in se ni več menila za topovske izstrelke, ki so žvižgali preko nje.
Izpad
Položaj je postal kočljiv. Začel se je beg iz šole. Prvi so bežali otroci in ženske. Spominjam se j gdč. Drobni-’ čeve, Učiteljice, ki je v>sa zmedena begala od župniča do šole in ni vedela, kam naj beži, da je kaj hudega ne do-leti. To je bilo 15. septembra približno opoldne.
Ko smo mi, kar nas je bilo y župnišču, videli njihov beg in umik, smo vedeli, da se mornmo tudi mi pretolči za vsako ceno skozi ogenr na komun-tfo, ki je imela sedež sredi vasi v Bonačevi hiši. Zmede pri lovcih ni bilo navzlic strašnemu obstreljevanju nobene. Preplašilo jih je — in nas tudi — ko smo tedaj zagledali, da gre po cesti proti tolovajem nekdo z belo zastavo. Gospod župnik Turk je dejal:
»Če bo šlo tako naprej, nam bodo vse stolkli. Pojdimo torej na komando in se pogovorimo s parlamentarci, da bo čim manj žrtev,«
Rečeno, storjeno! — Na povelje župnikovo: »Fantje, kozo proč, bežimo!« je stražar umaknil kozo izpred župnišča, mi smo jo pa ucvrli po Begunjah navzgor ob pokanju pušk in besnem lajanju strojnic. L* kje so se vzele!
Pozneje smo zvedeli, da so bili tolovaji že v vseh hišah, kjer ni bilo posadke. Katko in kdaj so prišli v te hiše, mi še danes ni jasno.
Tak je bil izpad, ki smo ga naredili iz župnišča: gospod Turk, g. Kalan in jaz. Pri begu smo se tesno držali hiš, mimo katerih smo tekli, kakor hi na« sam vrag podil. Tako teče človek samo takrat, kadar mu je smrt za petami. Gospodu Kalanu se je zdelo teh neumnosti že dovolj, zato je zavil kar na levo na neko dvorišče in mislil po stranski poti priti na komando. Ženske so ga videle in kričale:
»Gospod, ne tam, naprej morate iti, še naprej!«
Mo "'d je nazaj na cesto in spet teči.,.
M’'dva z gospodom Tnrkom tudi nisva bila dosti na boljšem. Prišla sva do glavnih vrat komande, a v hišo nisva mogla, ker so bila vrata temeljito zabarikadirana. Ko so naju ženske videle, so zaklicale:
»Tam je zaprto, naokoli morata iti!« —
Ko »vg prišla v*a onemogla in upehana v Bonačevo hišo, je nastalo spet tako vpitje, d* je gospod Turk moral zagroziti: »Jaz vas ne morem poslušati; če ne boste takoj tiho, grem nazaj v župnije!«
Quo vadiš
Roman v slikah t
Pobite ga * uredništvo »Slovenskega doma«.
».Tn* se ne vdam...«
Rot France, mlajši, doma iz Župej-nega, je sedel na tla in jokal kot otrok, rekoč: »Kaj, ali se boste res vdali? Prosim vas, ne vdajte sc, no vdajte se! Pa če se boste vi, se jaz ho bom. Jaz kaj takega ne bom prenesel* Toliko časa sem se bori! iti delal za K» stvar, sedaj pa da bi se jim vdal? Ne, ne, ne ...«
Nekaj veselega je pa bilo vseeno pri vsem trm. MJad gospod je n. pr. klečal pred Marijino podobo in prav goreča molil. Marija ga je uslišala: rešil se je.
Kadar gre človeku za življenje, takrat hoča tudi z Bogom obračunati. Tega so se zavedali v»i med nami. Vso svoje življenje ne bom mogel pozabiti, kako zelo sem bil ginjen, ko so svojo duše tako rekoč v moje roke izročili, da jih očistim in pripravim, da bodo umrli kot pravi borci proti komunizmu. -Videl sem, da za trpečega človeka ni boljše tolažbe, kakor je mirna vest. Ker le človek z mirno vestjo ob času najhujštih preizkušenj lahko mirno reče: »Pripravljen sem, naj pride, kar hoče!«
Dr, Pogačnik se je ponudil, da bo šel z belo zastavo na rdečo komando kot odposlanec. Ko se je vrnil, io povedal, da bodo tolovaji takoj nehali z napadom, Če begunjska posadka položi orožje. Dejal je še; »Pravkar so pripeljali le eno havbico. Če se ne vdamo, bodo Begunje popolnoma uničene, Cerkničani bodo šli lahko domov, samo orožje bodo morali odložiti, oziroma ga izročiti tolovajem, časa imamo samo še pol ure, da se odločimo za vdajo ali za nadaljevanje boja-«
Posvetovali so »e.
Toda še preden se je dr. Pogačnik mogel vrniti na rdečo komando in še prerfen so se Begun jci odločili, kaj bodo storili, so priletelo ženske v soho in vpile:
»Joj, kaj bo pa zdaj, kaj bo zdaj! Partizani so že v zvoniku, partizani so v šoli, so v župnišču...«
Gospod župnik Turk ni mogel tega vpitja več prenašati, šel je iz hiše in se namenil v župnišče. Hotel sem z njim — ne vem zakaj — toda komaj sva naredila nekaj koratkov, sva zagledala rdečega vojaka, mobiliriranca iz Blok (v uniformi VS), ki je postavil strojnico na sredo ceste.
Tako so Begunje, ki «o veljale za nepremagljive, padle v roke tolovajem, ker smo bili tako kratkovidni, da smo zaupali rdeči besedi.
Bili smo torej zajeti, zaprti, strti, izdani, premagani, prevarani in smo so morali podati tolovajski oblasti na milost in nemilost.	(Dalje.)
V vezavi Je že druga knjiga obširne trilogije
Handel-Mazzeiti s STEFANA
Kdor je prebral prvi del, gotovo že težko čaka na nadaljevanje. Svetniški lik patra Alberta »topa vedno bolj v ospredje, junaška Stefan«
■ ivojo trdno doslednostjo zgodbo zapleta. Razgibani čas sedemunj-*tega stoletja bo zajel slehernega bralca.
To Je nedvomno najlepll roman letošnje »Slovenčeve knjižnice«!
V spomin Slcmencem, pomorlcnim na Velihcm Osoli
Narod, ki svojih junakov ne slavi, ni vreden, da živi. Ta resnica sili v roke pero, da vsaj v skromnih obrisih oživimo tudi v slovenski javnosti spomin na slemenske junake, ki so na Vel. Osolniku pod kureščkom v kraljestvu grozot polnega Mokrca 15. septembra 1943 padli kot žrtve komunizma. 15. september lanskega leta je naj-groznejši dan, kar jih je doživela gre-gorska fara, in bo s krvavimi črkami zapisan v zgodovini Slemenov.
Zaradi razumevanja tega, kar se Je Zgodilo pred letom dni, sezimo nazaj v leto 1941.
»Begunci«
Velikolaška in sodraška »akademska mladina« je poskušala z »Osvobodilno fronto«, pa ni šlo. Zato so se poslužili zvijače. Potom »Rdečega kriza Vel. Lašče« — kar je vse spretno organiziral takratni občinski tajnik Bizjak — je prišlo k Sv. Gregorju nad 30 »beguncev«, o katerih je bilo rečeno, da so sami pošteni kmečki ljudje, in jih je ljudstvo nič hudega sluteče sprejelo s sočutjem in z vso gostoljubnostjo. Pa kako je bilo prevarano! Poslani so bili od ljubljanske OF, kjer so pravkar končali komunistični tečaj, z namenom, da organizirajo OF in po njej prikrito agitirajo za komunizem. Bili so večinoma delo-mrzneži, mladi ljudje z bradicami in izrazitimi brkami, ki so spretno izsiljevali in učeno razlagali svoj »evangelij«. Ljudstvo je večinoma odklanjalo njihovo »modrost«. Le nekaj priseljencev z redkimi domačini se je oprijelo teh krivih prerokov in so na'-sedli njihovim OF-arskim vabam in kmalu so se — sicer zelo pritajeno — izkazali kot njihovi domači zaupniki, ki so pozneje vsi tvorili širši in ožji komunistični odbor. To so bili Korošci, Modici, Perovski, Grebenci, Žitniki; da ne bomo delali krivice, pripominjamo, da je s temi priimki v teh krajih več družin, ki pa imajo čisto ime in čiste roke, pa tudi nekatere matere in sestre, kakor Julka, Micka, Francka in Angela so pridno sodelovale. To so pač ljudje, katerim se je zahotelo brezskrbnega življenja in so nekateri hoteli še povečati svoja sorazmerno že itak lepa posestva na račun pridnih, poštenih sosedov in posestnikov.
Prvo »osvobojenje«
Prvikrat so javno nastopili pripadniki OP v Slemenih zvečer 3. decembra 1941. leta, ko so se pri Oblakovih na vratih pojavili z nabitimi puškami in bombami. Zahtevali so ključe in
fospodarja ter so hišo pošteno »osvo-ooili«. Sami so se predstavili za »partizane*.
»Znate, mi smo .partizani’,« tako so pačili svojo slovensko govorico. »Naša vojska je gladna i hladna, trebamo jela, denarja in obleke, da vas oču-vamo okupatorja. Če vam kdo če delati krivico, treba, da javite nam. Mi vas čemo obraniti, Ako pa vi javite naš obisk oblasti, se vratimo in vas pobijemo ter vse Selo zavalimo.«
Tako so se pačili in grozili mirni družini in v kuhinji slnčajno navzočim gostom, kateri so morali stati z rokami »v vis« nad eno uro pred tolovajem z nabito puško in bombo v roki. Kmalu se je zvedelo, da so bili med njimi znam delomrzneži Jakiči in Tomšiči iz doline; nekaj so jih pobrali in pozaprli, drugi pa so zbezali »kod hojama«, da narod še naprej >očuvajo«.
Požgane vasi
Pritisnila je dolga in huda zima s snežnimi zameti. Vedno pogosteje so se javljali razni smučarji sumljivega obnašanja in ljudje so prišepetavali, da so v zvezi s tolovaji. Ker je bilo splošno znano, da tolovaji »prezimujejo« v Mokrcu okrog Kureščka, kjer je bila v moderno zgrajeni in krasni šolski stavbi v Zapotoku kar prava komunistična šola, od koder so hodili za svojo vojsko »rekvirirat« po širni in daljni okolici, so se »neustrašeni« Badoljevci le spustili iz svojih veliko-laških bunkerjev ter začeli preganjati »junaške osvobodilne frontarje«; ti pa so vselej pravočasno zvedeli za njihove podvige in so tako imeli dovolj prilike za pobeg in umik. Preganjalci so se pa znašali le nad mirnimi prebivalci hribskih vasi, ki so bili žrtve vsiljenih tolovajskih gostov. Represalije so bile strašnel Ce si javil oblastem, da si moral prenočevati bandite, so se maščevali ti; če si pa v strahu molčal, so kruto nastopali Badoljevci. Zato ni čuda, če so tam okrog Kureščka že v pozni zimi leta 1942 bile požgane cele vasi in so v množicah padali nedolžni ljudje, druge so vlačili y internacijo, ostali so se pa sami >rostovoljno umikali r nižje ležeče ;raje.
Prva žrtev
Prvi spopad »osvobodilnih frontar-jev na slemenskih tleh je bil na veliko sredo 1942 v Marišičih, kjer so se vsilili tolovaji kar v hiše. Komunisti so seveda junaško zbežali, Badoljevci so se pa neusmiljeno znesli nad mirnimi vaščani, da so dolge dneve trepetali nad življenjem zaprtih svojcev m je ta vas drago plačala svoje gosto-ljubje.
Razmere so postajale vedno hujše. Ker domači ofarski terenci niso imeli uspehov s svojo agitacijo, mnogi med njimi so imeli že ponovno opraviti s sodnijo in so se jih pošteni ljudje izogibali. sta prišla na pomoč zloglasna Centek in Bavdek iz doline ter oblastno terorizirala mirne Slčmence. Ker pa fantje in mlajši možje nikakor ni-«o hoteli v hribe, jih je bilo treba prestrašiti z najhujšim. Proti mraku U. aprila 1942 je padel kot prva ko-
l
munistična žrtev v Slemenih posestnik Jože Zabukovec v Krnčih; številna družina je izgubila očeta. Tako naj bi jim zaplašeni fantje sledili v hosto. Fantje so res odhajali v hosto vsak večer, pa le da so imeli mir in priliko za pomenke, kako se otresti in rešiti vsiljivih ofarjev.
Jara gospoda
Pa tudi od sodraške strani je prihajal pritisk za OF. Tam je poskusna mobilizacija »kar dobro uspela«, ker so z najhujšim terorjem spraviH v hribe do 300 mlajših moških, ki so se dali voditi mladim frkolinom, katerih hrabri vodja je bil brzonogi Fajdiga Ivan — »Fajdigec«, katerega desna roka je bila nadebudna sestra Mara. Da je sodraška dolina toliko prispevala za komunistične vrste, je zasluga tamkajšnje jare gospode in nekaj domačih magnatarjev, ki so doma bili največji zaupniki Badoljevcev, hkrati pa so globoko segali v žepe in podpirali OF, njihovi dični sinovi in tržanske hčerke »so se pa šli tolova-
so strojnice, prasketale puške, že so bobneli topovi in minometi, »osvobodilne« akcije so se začele. Okrog 20. julija so odkorakale od Turjaka proti Mokrcu dolge vrste savojskih čet, da očistijo pokrajino. Tolovaji so seveda povsod bežali. Žalosten je bil pogled po hribskih vaseh, kjer so v plamenih ginevale domačije skromnih kmetov, čiščenje in ofenziva badoljevskih bataljonov je strašno zadela le nedolžne
l . < *
m
sJi
Alojzij Levstek
Jože Marolt
r,
melati. V posadki in med njimi ni bilo ireklinjevanja, odmevale so vesele antovske pesmi, ki so jih vezale med seboj. Molitev je bila na dnevnem redu. Prepričani so bili, da je končna zmaga gotova, vedeli so, kaj je njihova krščanska in narodna dolžnosti »Ne le s križem in rožnim vencem, tudi s puško v roki se bomo uprli takemu sovražnika, ki je započel boj za uničenje lastnega naroda.« In sedaj so se res uprli, uprli z vso silo na življenje in smrt. Imeli so lepe uspehe. Vsaj dokler so bili pri Sv. Gregorju, so bile slemenske vasi kolikor toliko zavarovane; niti zdaleč niso pretrpeli toliko gorja in nasilja, kot so ga doživele in prestale zadnjo zimo in pomlad,
ko ni bilo več fantov
pri Sv. Gregorju! Ze je bilo tolovaj-stvo po vsej pokrajini v razsulu — kar je zasluga slovenskih Vaških straž — pa je prišlo z 8. septembrom zahrbtno badol jevsko izdajstvo, ki je tudi slemenske fante postavilo pred važno odločitevI Kaj storiti? Dobro ve-
-m*-' fr,.
H\v a*
Matevž Kljun
Ivan Oblak
Jožo Lovšin
Ivan Levstek
Ivan Marolt
Jože Adamii
Anton Rigler
Stanko Oblak
France Prijatelj
Jernej Lovšin
Jože Prijatelj
Janez Grebeno
je«, ker to je takrat pač bilo moderno. Kako vendar ne, ko pa je sam nezmotljivi »Blajev dohtar« — znani ribniški advokat Janko Lavrič j— že namignil, da bo ob primernem času z vso družino podprl njihove tolovajske vrste. Prvi njihov »uspeh« je bil, da so savojska letala več dni zaporedoma hladila prevročo kri sodraškim komunistom in je nekdaj ponosni trg sedaj sama razvalina. Pa tudi od velikolaške strani je bila prav huda agitacija za OF. Največ so si prizadevali poleg Bavdka in Centka »zadružni« Jožek Brodnik, ki je že pozimi hodil pokušat slemenske koline, in pa njegovi dični sestri Cilka in Francka, ki sta že razlagali, kako bo v bodočem »novem« redu. Gregorski prosvetni dom da bo plesna šola za vso okolico. Podprti od velikolaških mesarjev, birtov in trgovcev so pod vodstvom »tovarnarja« Vilarja skušali tudi slemenske fante spraviti v hosto, pa ni šlo! Treba bo le to nazadnjaško in samosvojo slemensko trdnjavo ugnati in osvojiti, če treba s silo.
Dajte še nam!
In res, menda je bilo 27. majnika zjutraj, je prisopihala »osvobodilna« vojska k Sv. Gregorju. Zastavonoši Ančika, apotekarjevemu sinu iz Ribnice, sta bili v varstvo dve kratko-krilni »tovarišici« s pištolo za pasom. Sledilo jim je kakih 20 junakov-fron-tarjev, katerim je ob strani jezdil komandant sarn »Abi«. Temeljito so zopet spraznili Oblakovo trgovino ter vse naropano blago na več vozeh odpeljali dalje v hribe. Ta dan so se tudi na zunaj jiokazale sicer zelo redke, deloma že gori omenjene hiše, ki so se sedaj imele za odrešene, ko so njihovi očetje in sinovi sodelovali pri delitvi rekviriranega blaga; nevede se je pa tudi pokazala še kaka osamljena ovca v fari, ki je ni bilo sram javno se priporočati domačemu terencu. —
»Žrtve morajo biti!«
Prirejali so mitinge, na katerih so s silo privabljene poslušalce navduševali za OF. »Sam prosvetni referent Milan«, tako se je predstavljal učitelj Švajger iz Zapotoka, je navduševal za »novi red« in je, res tako navdušil domače zaupnike, da so šli takojpo »predavan ju« na podiranje električnih drogov nad vasjo, in glejte »modrost«! Le domačinom in sebi so pretrgali tok, da ni bilo ne luči ne pogonske moči ob času mlačve in najhujšega dela. — Za nagrado je sledila takoj tudi kazen! Izpodžagani drog je treščil na preveč navdušenega in zaslepljenega fanta, da je bil na mestu mrtev. Pa odziva fantov na vse komunistične vabe ni bilo. Začeli so z grožnjami in že se je šušljalo o »črni listi« z imeni posameznikov in celih družin, ki jih je treba spraviti s poti, likvidirati, da bodo lotem njihove domačije zasedli nji-lovi zaupniki.
Domačije ginevajo
Dogodki so se razvijali s filmsko naglico! Od Starega trga pri Lozu je že prikorakal »Loški bataljon«, se nekaj časa nasilno hranil po Slemenih, potem pa odšel na položaje v vasi nad Ribnico. Vmes so dan za dnem_ strašila letala, za kar so bili badol je vski junaki že najbolj korajžni Regljal«
c:
ljudi, komunisti so po tajnih vezeh vedno zvedeli za vse strateške načrte in so se preganjalcem previdno in uspešno umikali. V petek, 24. julija, so se umikajoče čete približale le deloma proti Sv. Gregorju, dočim so se umikali ostali čez Novo pot in Blatnik čez Goro v Vel. Goro in dalje v kočevske gozdove. Kakih 60 prestrašenih junakov se je le ustavilo pri Sv. Gregorju, da tu zadnjič napadejo, češ »ker vam je okupator do 6edaj še prizanesel z bombardiranjem in ker nočete z nami, zato ga bomo pa mi izzvali, da bo nad vami znesel svoj srd.« In res.! Okrog 3 popoldne so se privalili savojski bataljoni z naprej drvečim tankom proti gregorski vasi. Tolovajska zaseda, pod vodstvom ve-likolaškega »Vilarja«, je izstrelila kakih 50 strelov, nato pa so vsi vse križem zbežali po gozdovih v dolino.
Bili so pred zidom
Medtem So se pa pri Sv. Gregorju odigravali grozni prizori. Zažgan je bil Prosvetni dom in šola. Savojci so nameravali zažgati vse hiše in komaj se je posrečilo, da so jih duhovniki preprosili, da so odnehali in pustili pogasiti goreči poslopji. Na vsak način so se pa hoteli znesti nad moškimi. Mlajše moške in fante so obsodili na smrt! Ze so jih imeli pred zidom in pred strojnico, da jih postrele, in le prisotnosti duha na tleh klečečega duhovnika, ki je s povzdignjenimi rokami prosil za uboge žrtve, se je posrečilo, da je bila skrajno napeta situacija ustavljena. Dali so si dopovedati, da je bil napad le podlo maščevanje tolovajev nad mirnimi Slemenci, ker niso hoteli med tolovaje. Žrtve so odpeljali proti Sodražici in potem v internacijo, odkoder so se polagoma vrnili vsi.
Narod nai umreti noče...
Ker badoljevska očiščevalna ofenziva ni dosegla uspehov, srt slemenski fantje začeli misliti na samoobrambo. Nič ni pomagalo prizadevanje nekaterih ljudi, ki so iz Ljubljane pritajeno prinašali »modrost«, da nikakor ne gre, da z orožjem hočejo nastopiti proti »bratom«, naj fantje vendar upoštevajo to, da vsa Ljubljana, ne samo da je za OF, marveč da jo celo denarno podpira in je zmaga OF gotova. Pa fantje so bili pametnejši. »Lno leto smo mirno gledali, kako hočejo postopači živeti na račun naših žuljev, sedaj naj bo konec, krivica se nam dela, kdor nam to zameri!« Tako so modrovali krepki gregorski fantje še tam spomladi, 15. avgusta 1942 zvečfr so pa že nastopili svoje varovalne obhode. V prepričanju, da je njihov oboroženi odpor upravičen tudi pred Bogom, so slemenski fantje vsi prežeti z ljubeznijo do domače zemlje in v zaupanju na božjo pomoč prijeli neustrašeno za orožje, da bijejo boj za vero očetov in čast mater, da varujejo svoje domove in svoja Slemena pred vsiljivim tujcem. Dobro so se utrdili okrog Prosvetnega doma ter ustanovili Vaško stražo pri Sv. Gregorju, ki je v jeseni nastopila s polno močjo. Bili so res junaki. Vsa dolina in okolica okrog Slemenov je bila ne samo naklonjena OF, marveč tudi že zelo rdeče pobarvana. V Sodražici so se ljudje zgražali nad njimi. Državni uslužbenci v Ortneku so grozili, da jih je treba poklati in z grape po-
doč, da jim v odlično utrjeni posadki sovražnik ne more priti do živega, so jih skrbeli domovi in njihovi svojci izven območja Vaške straže pri Sv. Gregorju. Da bi ne bilo maščevanja in represalij nad temi, so se enoglasno odločili, da prostovoljno zapustijo svojo trdnjavo, kair so tudi storili v nedeljo, 12. septembra, ko so v dopoldanskih urah mirno in s pesmijo zapustili svoja Slemena.
Na Osolniku
Pridružili so se turjaškim edini-cam ter takoj naslednji dan zjutraj zasedli odločene jim postojanke pod Kureščkom; akcije so bile v popolnem razvoju in naslednji torek so med regljanjem strojnic in grmenjem topov skupno s poljskimi fanti že zasedli Osredek, od koder so še isti večer imeli povelje, da se pomaknejo na Vel. Osolnik in tako razbremenijo junake na Turjaku, ki so že bili najhujši boj s sovražnikom, katerega so podpirali številni Badoljevci in so bili s pomočjo težkega orožja v desetkratni premoči. Zasedli so Osolnik, kjer so vso noč vzdržali ter odbijali neprestane napade naskakujočih tolovajev, ki se jim pa niso upali blizu. Kljub silovitim napadom tolpvajev z vso silo ognja, z vsemi vrstami napadalnih manevrov in kljub novemu ojačenju niso mogli komunisti zlomiti žilavega odpora junaških branilcev, dasiravno so bili od deseturnega napadanja utrujeni do onemoglosti. Z orožjem jih niso mogli premagati, šele ko jim ie
rhajalo strelivo, so fantje popuščali, lažjo, s satansko prevaro, da jim puste življenje, so fantje s poslednjimi naboji in popolnoma izčrpani odnehali.
Kot tolpa lačnih volkov
in sestradanih hijen so »tovariši in tovarišice« Osvobodilne fronte planili na razorožene fante-junake, si med seboj trgali njihove nahrbtnike, jim jemali obleko in čevlje ter jih oropali denarja ter ur z verižicami. Prihitel je sam »Daki« ter je šele sedaj pokazal svojo moč nad mirnimi fanti. Izmed fantov jih je odbral 24 najboljših ter jih obsodil na smrt. Med temi mučenci je bilo 9 slemenskih fantov, 5 iz Vel. Poljan, 3 iz Sodražice, ostali pa iz. D. M. v Polju. Odpeljali so jih močno zastražene iz vasi, kjer so domačini v peklenski zlobi vpili: »Pobijte jih, vse pobijte, hudiče!« Tirali so jih za cerkev, kjer jih je drugega za drugim ljubljanski mestni uslužbenec, s tolovajskim imenom »Imre«, postrelil in pobil. Zagrebli so jih v dva plitva groliova za cerkvijo. Preostale fante pa so vse zmučene od strašne noči ter od prestanih grozot razdelili v tolovajske čete ter jih odgnali proti Cerknici, kjer so po rešitvi stopili v domobranske vrste.
Kras in ponos so bili ti fantje. Osol-niške žrtve so bile udarna četa Vaške straže pri Sv. Gregorju. Pred očmi imamo lik žilavega fanta Levstek Alojzija (Črnec tl, roj. 26. III. 1905). Pustil je bogato posestvo ter zgrabil za orožje v prepričanju, da gre v boj za križ častni in za življenje slovenskega naroda. Marolt Jože (Pusti hrib 2, roj. 17. IV. 1906). Sicer tih, pa odločen, da je užival spoštovanje vsakogar, pa vendar je hotel biti v vsem drugim fantom enak. Kljun Matevž (Pusti hrib 1., roj. 21. IX. 1911) je bil
že samostojen krojač, pa je pustil zaslužek, vedoč, da je prva dolžnost p^" magati ljudstvu pri obrambi najdraz-jih svetinj. Oblak Ivan (Rigelj 2., rojen 25. V. 1911). Tildi on ni maral zaostati za drugimi fanti. Zapustil je domačo hišo, vedoč, da je treba v boju z brezbožnim komunizmom dati tudi življenje, dal ga je. Lovšin Jože, Ga-špinovo 2, roj. 12. II. 1920) je povsod z delom in vožnjami rad pomagal; ni mogel zdržati doma; šel je, da pomaga tudi v boju za pravice svojega naroda. Levstek Ivan (Brinovšica 4, roj. }• III. 1922) si je štel v čast, da j® bil med najodločnejšimi fanti pri vsakem pohodu; med najboljšimi J0 tudi on dal življenje za vero in dom* Marolt Ivan (Marišiči 2, roj. 16. III. 1922) je zapustil starše in sestre ter med prvimi zgrabil za puško, se udeleževal vsakih, tudi najhujših pohodov ter končno žrtvoval tudi najdražje, mlado življenje, za blagor domovine. Kdo ni bil vesel ob pogledu na vedno živahnega Adamiča Jožeta (Hudi konec 11, roj. 2. I. 1923), ki je zabaval z dovtipi in pestnijo vsako družbo. Bil je vedno razigran. Tak je šel junaško tudi v smrt, prepričan, da je častno in pred Bogom zaslužno umreti za vero in domovino. Prepričan, da gre v boj za vero očetov m čast slovenskih mater, je zgrabil za puško tudi mladi Rigler Anton (Prapro-če 2, roj. 5. III. 1924). Z vedno veselim in vedrim obrazom, da ga je bil vsakdo vesel, s komur je prišel v stik. Doživeti je moral tudi to bridkost, da j® lastna sorodnica Tončka Hočevar »Še-gatova iz Vel. Lašč kot tolovajska »tovarišica« ob njegovi smrti glasno odobravala njegov umor.
Zakaj so sli na Turjak?
Zato so šli, da se pridružijo ostalim poštenim fantom in možem, da napravijo jez krvoločni tolovajski drhali, ki se je y«Iila proti Ljubljani, glavi in središču Slovenije. Jez se je sicer porušil, padel je Turjak s svojimi nesmrtnimi junaki, padle so osolniške žrtve, val komunistične drhali pa si je zlomil udarno moč, mučeniška kri mrtvih junakov pa je pognala že seme novih borcev. Iz njihovih žrtev s® je porodilo domobranstvo.
*
Naj se ob tej priliki spomnimo Še ostalih petero fantov, ki so padli tudi kot žrtve brezbožnega komunizma!
Bolj je čutil klic trpečih rojakov po pomoči kot pa željo, da po končani gimnazijski maturi nadaljuje študij® Oblak Stanko (roj. 6. V. 1922) iz ugledne Iljeve družine na Grabnu 3. Pri' družil se je domačim fantom še v Vaški straži, šel z njimi na OsolniškO
Kalvarijo, kjer je bil hkrati z drugimi obsojen na smrt. Od silnih naporov se je ves onemogel zgrudil. Vlačili so ga s seboj ter z vsemi mogočimi sredstvi skušali streti njegov plemeniti značaj, pa njegove klene volje niso mogli upogniti. Ostal je zvest svojim idealom. Zato je moral pasti. Bil je ustreljen od komunistov na Ra“' ljeku pri Blokah 24. novembra 1945, od koder so ga prepeljali na domače pokopališče pri Sv. Gregorju dne 28. novembra 1943.
Po dogodkih okrog Turjaka se je zgubil od svoje čete posestnikov sin Prijatelj Franc (iz Škrlovice 10 (roj. 14. II. 1917). Zajeli so ga komunisl} in ker se ni hotel ukloniti njihovi zahtevi, da obrne orožje proti poštenim Slovencem, so ga ustrelili nekje pod Sv. Ano pri Ribnici.
Pri tolovajskem napadu na Vel, Lašče 3. decembra 1943 je omahnil posestnikov sin Lovšin Jernej (Gašpi-novo 2, roj. 19. X. 1914). Težko ranjenega so nečloveški banditi ubili z drugimi ranjenci. Pokopan je bil pri Sv. Gregorju 21. XII. 1943. Ob žalostnih dogodkih na Osolniku so ga dolžili, da je on izdal svoje fante rojake, da je on pokazal, katere naj ustrele, kar Pa je podla laž. To trdi podli človek-tu-jec, ki je na tako nesramen način hotel oprati svoj madež komunizma i® se tako vsiliti v domobranske vrste.
Istega dne je padel v boju za Vel. Lašče Prijatelj Jože (iz Ma.ršičev 4, rojen 8. II. 1909) ter bil istočasno s padlim Jernejcem pokopan na domačem pokopališču. Določen na domu za gospodarja je čutil dolžnost sodelovati y boju za rešitev domovine pred komunizmom.
V boju za Vel. Lašče je tudi sodeloval Grebenc Janez, (Levstiki 2, roj-9. IX. 1922). Blizu domače hiše so K® zajeli komunisti, odpeljali s seboj, ker ni klonil, so ga ustrelili na Hud* polici pri Šmarju. Pokopan je na lovem vrhu v gaju junakov na Lju*>"1 ljanskem gradu.
To so slemenske žrtve, ki so i gorske fare padle v boju za rešite* naroda iz rok protina rodnega kon1^ nizma po usodnih dneh lanskega 8. septembra. Njihove mučeniške smrti s bomo spominjali zlasti v teh dneh 1 v soboto, 16. septembra. Ob 7 zju',r?| bo spominska pobožnost v ljubljans stolnici, kjer bodo istočasno pri vse oltarjih svete maše za padle ske-gregorske fante s prošnio, k> J imajo napisano na spominskih podoio cah: »Gospod, daj svojim zvestim P™ lim borcem večni mir. Dragocene zrt brezbožnega komunizma naj izpros j stanovitnost preizkušenim!«	.	«
Vi — junaki, pa boste večno zi med nami. Vaš zgled nam je P . ' v najtežjih trenutkih, da vztraja • Vaša dragocena kri nam le. Pr (x,,ti-srečo in varstvo, ki ga očividno mo. Vsak spomin na vas, j',.n8'n'I\.i. čenči, je združen s priznanjem n J” večje hvaležnosti vsega slovens* • naroda. Slava vami
SPOMINI NA VELIKO IZDAJO
Slike in nauki iz tistih žalostnih dni, ko sta se badoljevec in komunist zvezala proti naši trpeči slovenski domovini
V torek je minulo leto od tistega dne, ko me je pol peljala iz Ljubljane v Novo mesto in od ondod v St. Jernej. Pri Ko-klicu sem srečno našel voznika in ga Preprosil, da pohiti z opravki. Mudilo se mi je v Zameško, kjer me je čakala sestra. Prav za torek sva se dogovorila. Konjiča sta drvela m voznik mi je zatrjeval, da bom prišel še pravočasno. Megla je legla na Krško dolino in se kakor oblaki vlačila nizko nad temnimi gorjanskimi gozdovi, da so se mi zdeli
bolj skrivnostni. Voznik, trda kosta-njeviška grča, je bil- zgovorno vesel, ko sem povedal, da sem iz uredništva »Slovenskega doma«. »Resnim dnem gremo nasproti in potrebujemo odločnih ljudi, kakor ste pri vas.«
Razgovora e to kmečko korenino ne Kom pozabil. 2e naslednji dan, 8. septembra, so mi njegove besede živo stopile pred oči.
S sestro se nisva dobila. Krka je preplavila dolino in voda je zakrila celo za-°»eški most.
V Št. Jerneju
Tako sem ostal na praznik v St. Jerneju. Navsezgodaj sem še poskusil v Zameško. Službujoči karabiner me je opo-*°ril, da je obmejni blok povsem zaprt. Na vse strani je obračal osebno izkaznico in končno le ugotovil, da sem časnikar. Bil je učitelj. Prav nič mu nisem zaupal, četudi je zatrjeval, da je razumnik itd-, ki gleda na položaj stvarno. Svojo »stvarnost« je kmalu odkril:
»Kmalu bo vsega konec. Dovolj Je že •edem let. Mi bomo kmalu šli, sem pri-dejo Jedeschi*. zato moramo biti še večji prijatelji — tudi ,coi partigianik«
Na vse te besede sem rajši molčal. Tem ljudem nikoli nisem zaupal, saj so nii Že oče v mladih letih pravili, da so juinjaki zahrbtni.
Dopoldne sva odšla s prijateljem na proščenje v Šmarje, popoldne pa na obisk P® hišah, ki so se prav ta dan ptosvečale Brcu Jezusovemu.
Bili emo v prostorni kmečki hiši- Vsa družina je bila 6rečna in zadovoljna, da *e je tudi pri njih oglasil gospod kaplan. Ljudstvo, ki so ga komunisti strahovali »e tako dolgo, je Iskalo tolažbe pri redkem gostu.
Mati je potožila: »Vse bi bilo, če bi H vojaki nalašč ne puščali gozdnih roparjev v vasil Ograjeni smo z žico, za njo so Italijani, a nič ne pomaga, ker so dogovorjeni, da nas skupaj uničujejo!«
Mračilo se je že, ko sem se vračal * Št. Jernej. V trgu je bilo neobičajno Živahno. Vojaki so prepevati, da je od* hievalo pod Gorjance ..
Ko sem prišel v trg, so bili že vojaki J hišah. Kmalu nato sem zvedel, da je Badoglio kapitulirali
Italijanski poveljnik nas je čez pol ure »e našel zbrane in pripravljene. Brez v®Rkih navodil smo bili, le enega smo •e vsi zavedali: v takih trenutkih sta Potrebni odločnost in enotnosti Tako je Prav iz St. Jerneja šel ukaz na vse strani Po dolini:
»Strnimo se in najprej poskrbimo za enotno poveljstvo! Od St. Jerneja do No-vega mesta — vsi v eno vrsto!«
Italijanski poveljnik je med tem ča-*°m Že dobil iz Novega mesta Ceruttijev hkaz, naj nas zadrži! Ko sva kurirja hitela navsezgodaj proti Novemu mestu in obvestila o novih |>otrebnih ukrepih Belo cerkev, Ratež in Novo mesto, naju savojski stražarji že niso hoteli spustiti čez eentjernejski blok. da sva morala nastopiti s silo. Med potjo sva se znova prepričala, da so terenci najnevarnejši... Brav ta pot me je utrdila v prepričanju, da smo bili proti njim vedno preveč po-Pustljivil
V Novem mestu
V Novem mestu so skoraj še vsi spa-‘I• •. Na voglu na Glavnem trgu asm naletel na ugledno skupino...
»Saj se ne mudi tako in prav za prav nič točnega ne vemol« so md eamo-»avestno odvrnili.
Isto dopoldne so se že proti Novemu htestu pomikale skupine vaških 6traž iz yRe Krške doline. Kmečki misleci in zreli lovci Jordan, Matičič, Oran, Rataj, Mrak, Šuštaršič so prav sklenili: Prišel je čas, ko moramo biti povsem strnjeni in enotniI NovomeŽčani so čakali novic iz Ljub-■lano in kurirja, ki ga ni bilo. Prišla so le poročila iz Mirne peči, Trebnjega in od drugod, da so rdeči raizorožili naše
lun to...
Tedaj jo bil konec cincanja! Med fanti Ra tudi že prej ni bilo!
. V«]t domači častnik, ki so ga komunisti zg nekaj dni potem kljub takemu nastopu zaprli, ni mogel prevzeti poveljstva nad 1500 dobro oboroženimi legio-"Uri.i, ki bi takrat lahko še zanesljivo Udarili I
A mi smo bili enotni, zato nas Bog ni zapustil. V najusodnejših urah sem »vedel za stotnika Vuka kapnika, ki je ‘bdi bil v mestu. Italijanski vojaki so ga »adržovati v kasarni in ga nikakor niso hoteli izpustiti. Dvakrat sva e prijateljem 1 etkom poskušala priti do njega, končno •etn ga tretjič le dobil in pripeljal v pihalno dr. D Vebleta.
Tako so zbrane vaške straže dohile Poveljnika in okoli njega so se kmalu »brali zapovedniki posameznih skupin. ( , Pantje so se oddahnili, še bolj pa ml, "• nas je skrbela bližnja ln daljnH bodočnost S poveljnikom vred smo se zajedali resnega položaja. Nihče ni maral uživati pokoljev. Po poveljnikovem ukazu ®° vaški stražarji kmalu zasedli pošto-lunko in v Novem mestu ni bilo ta dan hiti enega nereda ali spopada. Povejjnik jh moštvo sta vedela, da 60 badoljevei •j* slovenski komunisti stari prijatelji. Ta ?®vest je narekovala poveljniku stotniku Y}jku Rupniku in dr. Zdravku Kalanu ■klop, da gresta do generala Ceruttija,
ki je zbral v mestu že čelo, zelo dobro oboroženo divizijo, in mu sporočita sklepe novega novomeškega legionarskega poveljstva.
Bratstvo med »sovražniki«
V teh urah, ko so bili legionarji popolni gospodarji vseh postojank in niso kljub temu storili nobenemu Novomešča-nu nič žalega, smo videli po ulicah novomeške dijake, kako so s kolesi švigali po ulicah. Bili so rdeči obveščevalci...
Se preden se je naš poveljnik vrnil, so se po mestu razširile govorice, da so na italijanskem poveljstvu na okrožnem sodišču Kidrič, Baebler, Avšič in Rus-.
Govorice so bile resnične. Novomeški rdeči somišljeniki tega tudi skrivali niso in se posmehljivo zbirali na vseh koncih, dokler niso nastopile naše obhodnice.
Stotnik Rupnik se je vrnil in kratko pribil:
»Srečali smo se. Pri generalu Cerut-tiju smo jih že našli; Kidriča in druge. Pogajali so se s svojini starim znancem in se dogovorili o 6kupnem nastopu proti nam!«
Medtem ko so razni komunistični propagandisti v Bršljinu in drugod obljubljali vsem dobro oboroženim legionarjem, da se ne bo nikomur nič zgodilo, je zločinec Kidrič sklenil zvezo za skupen nastop proti legionarjem.
General Cerutti ni niti skušal prikriti svojega izdajstva. Ko je stotnik Rupnik vstopil v generalovo sobo in se začel pogovarjati s Kidričem, je Cerutti že po nekaj trenutkih Kidriča peljal v drugo soho. da se je z njim sam »bolje in resneje« pomenil o skupnem nastopu proti Slovencem. Kidrič je bil po uspešnem dogovoru z generalom Ceruttijem tako previden in svest zmage, da je dejal:
»Fantje naj odlože orožje, pa jim jamčim življenje! Zmaga je naša!«
Naš poveljnik se ni maral kaj poniževati pred rdečim prvakom. Odšel je k 6vojim vojakom.
Fantje 60 še bolj ojačili položaje. To je bilo Ceruttiju, ki je dal Kidriču besedo, preveč. Zahteval je, da legionarji zapuste postojanke, sicer bo streljal s topovi in Šel nanje s tanki. Poveljnik Oran je že tisto uro javno, pred vsemi fanti, očital izdajstvo in skupni nastop s komunisti polkovniku, ki je prišel k njemu po Ceruttijevi zapovedi, naj se legionarji umaknejo.
Komunisti so že slavili »zmago«. Proslavljati so jo z zločini od Črnomlja, Metlike, Dolenje straže, Mirne peči pa tja do Trebnjega. Padle so nove žrtve, streljali so jih v skupinah, ustavili vlak iz Metlike in pred vsemi potniki ubili Ste-faniča. Begunec iz Metlike nas je s svojimi novicami še bolj utrdil v prepričanju, da smo prav storili.
Cerutti je dobro slutil, kakšen je naš sklep. Zato je znova zagrozil, da bo nastopil z vsemi silami. Tako se je zgodilo, da so se legionarji po kratkem posvetu zbrali v jugovzhodnem delu mesta, od koder naj bi udarili. Ceruttijevi ukrepi — tanki, topovi, zasede in noč pa so nas zadržali za nekaj ur, do naslednjega ranega jutra.
Mi gremo naprej!
Nikoli ne bom pozabil trenutkov, ko smo se zbrali na kasarniškem dvorišču in nam Je govoril stotnik Rupnik. Prav tako mi bo ostal v spominu razgovor pred njegovim nastopom v tej odločilni uri. Stotnik Rupnik je poslušal fante in njihove vodnike, se z njimi pogovoril in po tem posvetu povsem sam odločil kako in kaj. — Vsi smo mu zaupali, ker smo vedeli, da je v zaupanju in enotnosti naša moč in poroštvo za zmago!
Morda bo kdo dejal, da bi bilo bolje, če bi držali Novo mesto in podali fante v smrt, ki sta jo sklenila Cerutti s svojo divizijo in Kidrič s svojimi tolpami. To in še negotovost in poznejši dogodki dne 14. septembra — bombardiranje mesta — dovolj pojasnjujejo, da je bilo tako bolje.
Novomeščani so p niče, kako so legionarji mirno in ob prepevanju narodnih pesmi odhajali iz mesta, ne da bi komu skrivili las na vsem pohodu. Kakor danes na eni strani marsikdo obžaluje, da ni ustrelil Kidriča, Kocbeka, Leskoška in Avšiča ter drugih rdečih prvakov, ki so se v limuzinah mirno vozili mimo do zob obordženih legionarjev, tako je na drugi strani prav to napačno vedenje dokaz, da naši fantje niso hoteli prelivati bratske krvi. Komunisti tega niso upoštevali. 2e ko smo se za nekaj kilometrov oddaljili od Novega mesta, emo zvedeli: V Novem mestu so zaprli direktorja Dolenca, slugo Avsca, trgovca Žnidaršiča, dr. I. Režka, dr. J. Trošta, Justino Ratajevo, Grilca Alojzija, Ludvika Sonca, žan-darmerijskega majorja Josipa Sošiča, častnika Misjaka in Še mnogo drugih, še več pa jih iščejo, n. pr. dr. Kalana, dr. Vebleta In druge.
Prvi begunci iz Novega mesta, ki so prihiteli tu nami. so že pripovedovali o komunističnem strahovanju in ropanju. Samo iz Mestne hranilnice so odnesli prvo »svobodno« noč skoraj dva milijona lir. Mesto je bilo kmalu prepleskano z napisi: Živela SSSR, živel Tito, živela OF! Rdeči prav nič niso zaostajali v pisanju za eavojci!
Kidriču in Ceruttiju nakle.p ni uspel. Se pol ure pohoda po teh novicah in prišli bi bili v Sotesko. Prav v tej Soteski, obdani s kočevskimi gozdovi, v katerih so čakali združeni badoljevei in slovenski tolovaji, so nam pripravili smrt. Rdeči «o bili že tako prepričani zmage, da so kar v naše vrste poslali svoje agitatorje, med njimi nekega Jenka iz Cankarjeve brigade.
Tedaj Rupnik ni več maral poslušati sentimentalnosti posameznikov, ampak Je začel zapovedovati. Tudd tisti redki, ki ao če verjeli, da bi komunisti vendarle po-
pustili, so po novicah iz Novega mesta bili istih misli.
Komunisti so nas e svojo izdajo prisilili k samoobrambi in k boju.
Branili se bomo!
Po cestah v dolini so brneli avtomobili. Vsi smo vedeli, da nas hočejo obkoliti. Stotnik Rupnik in vsi poveljniki čet so tedaj odločili: »Branili se bomo in tudi udarili.« Nismo 6e varali tisti, ki smo že v Novem mestu dejali, da nas komunisti hočejo z zvijačo uničiti. Ko se jim to ni posrečilo, so udarili na nas z badoljevei in s Ceruttijevim težkim orožjem.
Kar smo ugotavljali na vsej poti Čez Ruperč vrh, Birčno vas, Hrušico in Brusnice, to nam je potrdila nedelja 12. septembra v Mršeci vaoi. Ob pol poldne, ko smo se ravno pripravljali k službi božji, so tolovaji začeli metati mine na 6lamnato vas. Komunistične 6kupine so navalile s tanki in oklepnimi avlomohili, ki so jih vodili badoljevei. Ko so se približali našim utrjenim postojankam, so zaregljale strojnice, metalci min so zabeli svojo pesem na ravnini, niti malo pripravni za boj, pa so padale desetine prisilno mobiliziranih Slovencev, po večini Gorenjcev.
Komunisti so biti pripravljeni za boj le z legionarji; dočim na boj z nemškimi Četami, ki so kmalu prišle, niti malo niso mislili. Bežali so, da ni bilo o njih ne duha ne 6luha.
Naš pohod od Straže do Kostanjevice ter boji tam, to je bilo že v našem listu popisano.
Vse to sem doživel v dneh 8. septembra 1948 z novomeškimi legionarji, ki so danes glavnina zmagovitih bojnih skupin, ki prav sedaj zadajajo komunistom smrtne udarce. Ob obletnici teh zgodovinskih dni je prav, da si jih obudimo v spomin. 8. september nam bodi spomin in opomin! Spomin na padle žrtve, opomin pa, da se zavedamo, da je le v enotnem, skupnem nastopu vseh poštenih Slovencev proti komunizmu naša bodočnost! Novomeščani naj 6e spomnijo, kaj so prav komunisti kljub njihovemu zadržanju pri-
Eravili v dneh po 8. septembru. 25 po-itih žrtev okolice, 59 pod ruševinami mrtvih in 37 na pokopališču pokopanih žrtev jih dovolj prepričljivo opozarjajo!
2e sami novomeški dogodki po lanskem 8. septembru nas v lnnogočem po-uče. Ob obletnici teh pa je prav, da se ozremo po vsej naši domovini, si obudimo v spominu tudi dogodke v drugih krajih ter izluščimo iz njih nauke za sedanjost in bodočnost ' Zaradi tega sem flapisaT prednje' Vrstice in tudi obiskal legionarje, ki so doživeti tn preživeti 8 september na Blokah, v Loškem potoku, Begunjah, Turjaku, Kočevju in slednjič kot skrivači v gozdovih.
Bločan pripoveduje
Precej nas je bilo, ko smo razpravljali o lanskem septembru na Blokah. Višji narednik Marinček z Blok je pravil:
»Komunistično .osvobodilno1 gibanje je dalo Blokam tako krvav-pečat, da bo vsak zgodovinar moral priznati, da so Bloke med vsemi slovenskimi kraji največ trpele. Zaradi rdečih ,osvobodIlcev* je že leta 1942. aprila zgorela vas Ravnik. Kmalu za tem smo občutili dobrote komunističnih »republik« v Sodražici in Starem trgu in represalije, ki so jih komunisti izzvali prav e tem gibanjem. Tako smo doživeli 24. julij 1942 in badoljevsko ,hajko* nad mirnim in detavoljnim ljudstvom. Rdeči 60 zbežali, eavojci pa »o pobrali može in fante.
Nikdar ne bomo pozahili na dneve groze, ko so si mnogi morali sami kopati grobove. 56 jih je tako umrlo, v internacijo pa so odpeljali 86 ljudi. Zaradi »osvobodilcev« so savojc.i požgali na Blokah 80 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji. Morati 6ino zgrabiti za orožje, da si ohranimo vsaj življenje. Nismo se ustrašili žrtev. 23. december — napad na Runarsko — nam je v dokaz! Vedeli smo, da so v tej posadki rdeči ali vsaj tej ideji prijateljsko usmerj.eni ljudje, ker pa je šlo za njihovo življenje, nismo trdo nastopili, temveč jih hoteli pridobiti.
Z zgledom in delom smo hoteli dokazali, da smo borci za narod, red in pravico. Tako se je mansika-k Bločan rešil le za našim hrbtom.
Kakor smo bili sami. ko smo v samoobrambi organizirali Vaško stražo, tako so nas vsi prepustili samim sebi tudi 8. septembra. Vodilni vaški možje so na ta dan utihnili. Danes moram pribiti, da fantje niso kapitulirali pred komunističnim orožjem, ampak pred zlagano komunistično propagando, ki so jo na vsa usta vpiti prav naši razumniki: učiteljstvo in uradniki-terenei. Vse so obljubili, a po vdaji so takoj zvezali 32 fnntov-legionar-
Iev in jih odpeljali v Kočevje v smrt. Imalu so ubili tudi župnika Hrena, ostale fante pa poslali v prve vrste — v smrt proti Begunjam, Cerknici in Rakeku.
Bloški fantje tega nikoli ne bomo pozabili! Pozabili ne bomo tudi 13. sep-* tembra in onih podležev, ki so tako zločinsko sramotili in vlačili po vsej vasi zvezane borce v zahvalo, da smo prav njim rešili domačije požigov in družine uničenja. Terenci naj vedo, da je padlo samo po 8. septembru 1943 64 bloških žrtev po njihovi krivdi! Dane#hlo&ki borci vemo, zakaj je bloška fara dala tako velik krvni davek! Ker 6mo bili preveč popustljivi in predobri, ker smo bili Se vse premalo odločni In neizprosni v boju proti komunizmu in vsem omahljivcem, ki so jim prav tako pomagali pri njihovem zločinskem delu proti narodu!
Smrt naših borcev nam ni vzela poguma! Bloški fantje še stojimo prekaljeni v krvi lastnih bratov in utrjeni v enotnosti slovenskega domobranstva, v katerem bomo vztrajali do zmage, za katero eo padli tudi boroi po 8. septembru!«
Tako nam govori o 8. septembru bloški borec, legionar, domobranec. Tako odločno govori le kmečki fant, ki je vse to sam doživel in preživel ter je danes v prvih domobranskih vrstah. Fantje, ki 60 vse to doživeli, ne morejo bili drugačni.
Slika iz Loškega potoka
Poslušajmo pripovedovanje domobranca Knavsa o 8. septembru v Loškem potoku, potem bomo razumeli, zakaj danes upravičeno imenujemo Loški potok domovino 300 domobrancev.
»Ko smo v tisti nesrečni noči zvedeli, kaj ie 6toril Badoglio, smo se v trenutku znašli pred velikimi nalogami. Savojci, ki so že toliko časa naskrivaj paktjrali s komunisti v gozdovih, so zdaj javno pokazaii evojo edino pravo barvo. Vaška straža se je pod poveljstvom poročnika Medveda kljub vsemu odločila nadaljevati svoj boj proti uničevalcem slovenskega naroda.
Legijska posadka v Loškem potoku je bila razdeljena na več skupin, ki so bile razporejene po velikih bunkerjih, katerim so fantje dali naslednja imena: Tito, Daki in Pajnič. V Taboru samem, kjer je bila sprva nastanjena vsa posadka, je bilo tedaj samo 40 mož. Ob treh zjutraj eo legionarji zvedela novico. Poveljnik je sklical zbor, fantje eo rnzobesili slovenske zastave. Savojci so odšli iz Loškega potoka potem, ko so zažgali vse bunkerje in se z vsem orožjem zabarikadirali. na Taboru in v Pajniču, kjer so imeli težko orožje.
Vendar je poveljnik odredil, da gredo fantje proti Novi vasi z namenom, da se bodo združili z legionarji drugih postojank. Predan so odšli, 60 razdelili ljudem odvečna živila, ki jih Savojci niso utegnili vzeti s seboj.
V Novi vasi se je znašlo vse moštvo obkoljeno. Komunisti so poslali fantom poziv, naj se vdajo. Poveljnik je pogumno odgovoril, da se ne bodo predali za noheno ceno, zlasti še, ker jim je zagotavljal pokojni župnik, da je to tudi naj-„bolje. Potem se je začel napad: 300 tolovajev je s podporo 5 tankov, 2000 Lahov pod poveljstvom generala Ceruttija napadalo Novo vas. Z bližnjih vzpetin je vsipalo svoj smrtonosni ogenj badoljevsko topništvo. Legionarji eo hrabro odbijali napade desetkrat močnejšega sovražnika. S 6vojim težkim minometom so v teku borbe onesposobili štiri topove, vendar vse junaštvo ni pomagalo. Savojci so streljali iz dvajsetih drugih topov, tolovaji so v svoji podivjani besnosti streljali iz množice težkega orožja. Legionarji so imeli samo trideset strojnic, od teh Sčel tčžkih.' Dva legionarja sla1 sama s težko bredo dve uri tako ovirala tank, da na noben način ni mogel prodreti v vas. Vendar so na koncu le zmagale savojske granate. Ko eo fantje v zadnjih močeh odbijali napade, eo končno sklenili skupaj s poveljnikom, da se predajo. Nadaljnja borba bi bila nesmiselna, ker ni bilo od nikoder pričakovati pomoči. Poveljnik Medved je sklenil premirje pod pogojem, da so vsi fantje razen njega svobodni. Komunisti so kajpak hiteli zatrjevat, da se bo tako zgodilo. V zvoniku se je pokazala bela zastava. Kako malo so komunisti držali svoje besede, se je videlo takoj. Ko je prišel Kidrič z generalom Ceruttijem v Novo vas, so najprej poiskali župnika, ki ga je nekdo izdal, kje je skrit. Ustrelili so ga in ga zagnali v obcestni jarek. Med legionarji so izbrali najbolj zavedne in najboljše fante. Za poveljnikom Medvedom se je uvrstil Franc Bartol, potem Stanko Knavs, Košmrlj Ivan, Car Anton, Košmrlj Anton, Rojc Janez in še cela vrsta drugih. Privezali so Jih na motvoz tol jih pozaprli v smrdljivo klet Vse druge pa, ki so se jim zdeli nevarni, so takoj mobilizirali. Krvnik slovenskega naroda Kidrič je e temile besedami začel govor, ki je bil namenjen legionarjem: Belogardisti! Vaša igra j« končana... V prahu klečite pred nami in nas prosite milosti...
Tako so je začela polniti čaša trpljenja v dolini tri sto domobrancev. Najboljše fante so odpeljali v Kočevje, potem y Ribnico in nazadnje po tolikem mučenju pred cevi v Jelendol. Vsi druga, ki so bili mobilizirani, so morali takoj med stare komuniste, ki so jih povedli na begunjsko postojanko. Ko so morali pod silo razmer napadali svoje lastne to-tarifte, so legionarji marsikaj krvt prihranili: onesposobili so vse svoje strojnice še pred borbo za rafalske izstrelke in namesto da bi streljali proti utrdbam, so merili preko.
Potem se je začelo za preživele tekanje brez kraja. Posledice strahotnega dne niso izostale: v borbah in trpljenju prekaljeno ljudstvo v Loškem potoku je dalo iz sebe vse, da ohrani sebe in narod. Cvet moške mladine si je zapomnil vse postaje strašnega križevega pota in danes se Loški potok lahko ponosno imenuje domovina tri sto domobrancev.«
Loškopotoškl borci po vsej tej prevari in komunističnih zločinstvih ne morejo biti drugačni, kakor ao: odločni protikomunistični borci, dosledni v izpolnjevanju domobranske dolžnosti, ki je neizprosen boj proti komunizmu do njegovega popolnega uničenja. Taki borci pač ne morejo biti dovzetni za smešna vabila »krščanskega« komunista Toneta Fajfarja, saj eo na lastni koži okusili, kaj je komunizem.
Begunje
Kako naj bi bili drugačni begunjski fantje, ki so po 8. septembru nič manj grozno kot loškopotoški fantje občutili krvavo komunistično post? Begunjskih fantov ni uklonil hud topniški ogenj na usodili torek, zlomila jih Je lahkovernost tistih, ki so verjeli komunističnim lažem o amnestiji. Odločitev za vdajo je padla brez vednosti borcev, zato zb tudi prav oni prvi okusili »amnestijo«. Nekaj j so Jih komunisti, med njimi župnika *
Viktorja Turka, poveljnika ing. Vojsko, Matičiča, Rota, takoj zvezali, potem l»a odpeljali v Ribnico in Kočevje — v smrt, nekaj pa v brigade pred strojnice.
Številne žrtve tudi begunjskih fantov, niso omajale v zaupanju, da pravica mora zmagati. 2rtve 60 bile velike, prevelike, niso pa bile zastonj. Iz razpršenih begunjskih vrst so vstale nove vrst-' junaških domobranskih borcev, ki stoje danes na čelu bojnih skupin in nosijo kazen zločincem in uničevalcem našega naroda.
Tako Je tudi 8. september v Begunjah vsem nam v spomin in opomin. Ne v opomin borcem, temveč tistim, ki so delali skoraj po želji komunističnega krvnika Kidriča, da se je ta do nastopa slovenskega domobranstva lahko opravičeno bahal na mitingih, da »partizanstvo more zmagati, ker je reakcija neenotna — vojaško in politično«.
Misli o Turjaku
Najbolj krvavi pečat eta 8. septembra dala Turjak in Grčarice. Prisluhnimo besedi turjaškega borca Mauserja Karla, kako pripoveduje o dneh na Turjaku.
»Z bolečino in s ponosom se spominjam Turjaka in mislim, da je lahko za Slovence to, kar je Kosovo polje za Srbe. Cvet slovenskega naroda je bil zbran v njetn te dni, in kakor je bil nekoč eno izmed žarišč proti turškemu divjaštvu, tako smo se v njem hoteli upirati tudi mi barbarstvu, ki v slovenski zgodovini nima primere.
Prišel sem na grad 12. septembra ponoči z dobrepoljsko posadko. Teden pekla 6cm preživel in v hipih, ko jo bilo vsaj malo miru, sem razmišljal, kje je krivda, da smo umirali — umjrali zaradi tega, ker smo ljubili svojo zemljo in svoj dom. Borili smo se — fantje, zlasti .strojničarji so bili levi. Vsak jo vedel, da se bije ne samo zase, ampak za vse tiste, ki eo trepetali doma, in za tiste, ki so sedeli na varnem v Ljubljani in preštevali, koliko so dali OF, da nas je »osvobajala« Življenj in človečkih pravic. Ranjenci so brez moči ležali v kleti in umirali, ker nismo imeli no zdravil ne dovolj obvez. Kmečkim fantom so »osvoboditelji« z žico vezali roke, tiste roke, ki so hrepenele samo po plugu in po k osici*, ki je od njunih žuljev živela ofarska gospoda ter je točila solze, če je kaki milostljivi gospe crknil pes.
Zakaj smo umirali? Po enem leta bridkih preizkušenj lahko mirno rečem, da 6mo umirali in prali grehe vsega slovenskega naroda. Prav imate, gospod urednik, ko mehtte, da jo veliko' krivdo v needinosti, v sebičnosti in v ne vem kakšnih "gVeftih ge. Vse "to drži. Prepričan sem,' da jo največji greh in največja krivda v tem, da Slovenci ne znaino misliti s svojo pametjo, oziroma če kdo hoče misliti, pravijo, da je smešan. Vse, kar ni naše, je dobro, jo imenitno, je najboljše. Vse, kar je naše, je sa nič. Ali naj taka miselnost vzgaja ljudi, ki bodo znali v odločilnih trenutkih reči: tako in ne tako; ali naj nam taka miselnost da ljudi, ki bodo kvas novega rodu, kj vstaja iz prelite krvi na požganih pogoriščih?
NI krivda za padec Turjaka na borcih, zakaj borili so se do zadnjega, do hipa, ko nam je pričela goreti streha nad glavo. Ko sem se vrnil v Ljubljano, so me mnogi spraševali, zakaj nismo vzdržali, zakaj smo v grad sploh Sli, zakaj nismo naredili izpada, zakaj nismo naredili tega in onega. Nič bi ne rekel, ko bi me to vpraševali ljudje, ki so razumejo na šilo in šivanke. Pa ao bili vmes gospodje, ki so se trkali in Re jim je marsikdo priklanjal. Ti so vredni obsodbe in vpraševanj, zakaj vsak tisti, ki je bil na Turjaku, je krvavo dokazal, da z narodom čuti in z narodom Sivi. Kdof zna misliti po naše, ne bo solzavo stokal nad padlimi, ampak bo ponosen, da s« v našem narodu živeli Perne, Žuraj, Kadunc, bratje Skindri in stotine Junakov* ki so bolje znali braniti svoj narod kakor tisoč sladkih jezikov slovenskih sredincev, ki ob vsaki hudi uri skrijej# glavo ko noj in se dajo tolči od vsakega-le da ostanejo živi in da jim resnici ni treba pogledati v oči.
Žrtve morajo biti, m aekoč vpil ofarjl, ko so padali naši slovenski poštenjaki. Tudi mi pravimo, da žrtve mo rajo biti. »kndar tako veleva domovina ukaz«. Teda vprašam vas, gospod urednik, s kakšnim občutkom pa pokladaf dar na oltar domovine, Če se savedašt da narod hvali tvoi idealizem zato, ker se kateri vesele, da ai padel namesto tistega, ki bi	bolj	zaslužil,	da bi ga
javno	izšibali	iz Ljubljane.	Nezrelost,
nedoslednost in nizko stanje narodne zavesti so novi vzroki, ki so nas tirali v pogubo. Vsak zavedeu Slovenec hi moral v vesti čutiti; da današnji čat zahteva enotnost in zrelo mišljenje. Tisti ki so	poslušali	vse	zvonove,	le slovenskega	ne, so	krivi	tragedij	in sloven-
skih križevih postaj. Če je komunistični plačanee zavpil lepo pobarvano geslo, 'napolnjeno z ekrazltom, se je slovenska »Inteligenca« klanjala »velikemu duhu«. Če je pameten slovenski Človek kričal: »Ne tako, ne po tej poti,« je bil, če no ie javno, pa na skrivaj opljuvan od nog do glave.
Voditeljev nHm manjka, je stokanje, ki je hinavsko, kar se da. Vse bi bil tisti, ki bi holel biti voditelj ljudstvu, iz katerega vsak posameznik hoče nekaj svojega. Dokler ne bomo vsi mislili eno, dokler te bomo dajali, kdo ima prav, toliko Časa je vse delo natakanje vode v rešeto. Bolnik, ki mora poskušati samo diagnoze in ne dobi zdravil, je obsojen na smrt.
. Takih grehov smo si že dovolj nakopali. Turjak nam je pokazal na naše rana. Naše Kosovo |e Turjak, toda svetal Dalje na 8. strani.
TEDEN V SVETU
Novo vlado je dobila pretekli teden Madžarska. Prejšnji predsednik Sztoyay je zaradi bolezni odstopil, novo vlado pa je sestavil generalni polkovnik Lakatoš. Nova vlada si je zadala nalogo, da bo vse sile madžarskega naroda vpregla za oh ra "i ho države proti nevarnosti boljševizma, ki preži na moji. Takoj je vlada dala zapreti vsa zabavišča in podobne lokale in je odredila, da se tod zaposleno osebje pošlje na bojišče ali v vojno industrijo.
Dneve strahot je po odhodu nemških čet iz franroske Savoje doživelo tamkajšnje prebivalstvo. Švicarski poročevalci so videli razdejanja, ki so jih uporniki naredili, kajti svoje orožje niso obrnili le proti dosedanjemu okupatorju, marveč predvsem proti prebivalstvu, katero 60 izropali in pobijali. Pomen svoje zmage so uporniki označili najbolje s tem, da so poleg francoskih in zavezniških zastav začeli izobešati tudi rdeče sovjetske zastave.
Maščevalno orožje »V 1« lahko vsak trenutek spremeni svoja iistrelišča, je
nemškim vojaškim poročevalcem izpovedal poveljnik oddelka za izstreljevanje »V 1«. Dodal je. tla se je postopek izstreljevanja že poenostavil,
Pristanišče Cherbourga še zmerom ni uporabljivo za angloameriško ladjevje, čeprav se minolovci neutrudno mučijo s pobiranjem min, kakršnih so Nemci pred pristaniščem nasejali ogromno in vseh vrst. poroča dopisnik angleškega lista >News Chro-nicle«.
Čas igra v poteka sedanjih bojev na zahodu odločilno vlogo, poudarjajo angleški in amerikanski vojni poročevalci in dostavljajo, da zmaga še ni. odločena, kajti nemška vojska še ni bila odločilno potolčena, niti se ni posrečila cela vrsta obkoljevalnih manevrov, katere je zasnoval general Montgomery.
Splošna mobilizacija, ki jo ▼ Nemčiji izpeljujejo, je med drugim zadela tudi gledališča in njihovo osebje. Okrog 400 gledališč in gledaliških odrov je zaprlo svoja vrata, nad 45.000 članov osebja pa se je moralo staviti na razpolago državnim oblastem za vojaško službo ali pa službo v vojaško važnih obratih.
Vatikan silno pozorno zasleduje potek vojnih in političnih dogodkov na vzhodu in posebno pazljivo spremlja početje sovjetske vojske zaradi tega, ker skuša Sovjetska zveza ob vsakem svojem koraku dopovedati svetovni javnosti, da ne zastruplja osvojenih dežel z boljševizmom, temveč da jim prinaša le svobodo in demokracijo. Španski listi, ki imajo svoje poročevalce v Vatikan«^; pravijo, da jo papežu posebno pri ercu usoda katoliških Poljakov, Romunov ln vseh tffrh' baltiških držav,Memefl njih zlasti Litve. Vatikan ne veruje nobenim zagotovilom Moskve, ker v svoji neposredni bližini opaža sadove bolj-ševiške agitacije, ki se je zagnala * vso vnemo na Sirjenje brezbožja. V Italiji se boljševiška agitacija poslužuje prav istih slepilnih trikov, kakor se jih je svojčas v republikanski Španiji, dokler 6e ji ni posrečilo zanetiti revolucionarnega ognja in potem krvave državljanske vojne.
Na vzhodnem bojišču se je nemški vojski posrečilo popolnoma zadržati sovjetsko poletno ofenzivo in prekrižati vse osvojevalne načrte, katerih prvi cilj je bil zavzetje Varšave. Položaj se je tam ustalil in so Sovjeti zaradi težkih izgub začeli preurejati svoje oddelke in dovažati novo gradivo in moštvo. Le na južnem koncu, kjer so Sovjeti vdrli v Romunijo zaradi izdaje ondotnega kralja, se je nemška obramba s podporo madžarske vojske omejila le na obrambo Karpatov. Iz nemških vojnih poročil se razvidi, da 6e rdeči vojski ni nikjer posrečilo vdreti v imenovano gorovje in čezenj v dolino.
Večje izpremembe v hrvatski vladi je
odredil Poglavnik. — Imenoval je dr. Frkoviča za notranjega ministra, podadmirala SteinJela za vojnega ministra, dr. Dumandžiča za prometnega ministra, ustaškega polkovnika Ericha Lisala za glavnega ravnatelja javnega reda in varnosti, ustaškega majorja Ivana Kirina pa za zagrebškega policijskega ravnatelja. Obenem je bil generalni poročnik Canič odstavljen kot vrhovni poveljnik vseh hrvatskih oboroženih sil, njegove posle pa je prevzel vojni minister Steinfel.
Prejšnja bolgarska vlada pod predsedstvom Bagrjanova, ki je hotela svoji državi priboriti nazaj položaj nevtralne sile. je zavoljo neuspeha odstopila, novo pa je sestavil Muravijev. Nemški uradni krogi označujejo novo vlado kot močno levičarsko, ki ne bo sposobna Bolgariji zagotoviti neodvisnost in svobodo. Njeno imenovanje je zlasti med bolgarsko vojsko izzvalo veliko začudenje in presenečenje.
Nad hinavščino sovjetske vlade se je hudo pritožil predsednik poljske begunske vlade Mikolajczyk v svojem zadnjem govoru po radiu. Poudaril je, da se je trudil za razjasnitev nesporazuma med Poljsko in Sovjetijo, toda sedaj ga je prevzela bojazen, da bo sila zasenčila pravičnost, Čim bolj se vojna nagiblje h koncu. Sovjeti so za njegovim hrbtom podprli »osvobodilni odbor«, ki nima za seboj skoraj nikogar na Poljskem.
Morilski načini rdečih vojakov se niso spremenili niti za las. Ko so na kraljevo povelje romunski vojaki pred Sovjeti polagali orožje, se je vdal tudi osmi romunski obmejni polk. Dru
Misli in ugotovitve ob pozabljenem jubileju
Dne 30. aprila letos, torej s tridnevno zamudo, je hotelo tolovajsko vodstvo proslaviti tretjo obletnico OF. Sodeč po zunanjih znamenjih je ta jubilej izpadel nad vse klavrno. V tolovajskem tisku niso o tem skoraj nič pisali. Le ljubljanska izdaja »Slovenskega poročevalca« je nalovila nekoliko prvaških izjav.	»
Že tri mesece leži. ta cunja v našem predalu in ne bi se z. njo niti bavili,. če nas ne bi k temu nagnila zadnja ofarska gonja, ko so dali partijci nalog, da se mora domobranstvo razkrojiti. K temu koraku jih je prisilila ne kaka politična taktika, ampak razmere, ki so zavladale v OF.
Danes je vsakemu političnemu analfabetu jasno, da je tofovajstvo na Balkanu odigralo. Ne predstavlja več nobene vojaške sile, ampak se je vrglo na docela navadno ropanje. Tolovaj--stvo kljub svoji lanski jesenski napihnjenosti sploh nikdar ni bilo kaka vojaška sila. Če bi bilo tudi vse res, kar so trobentali takrat, je moralo biti že tedaj vsakemu človeku, ki se količkaj spozna na vojaštvo, jasno, da bo za to napihnjenostjo prišel slej ko prej vojaški polom, kar se je točno pokazalo po nemški ofenzivi oktobra in novembra. 1943.
Po tej ofenzivi je sicer Kidrič še 19. februarja 1944 čvekal, da nemški vojski »ni uspelo uničiti naše ■ vojske in da je izšla iz ofenzive utrjena in prekaljena« in da je »nemška vojska tako na Primorskem kakor v ljubljanski pokrajini dosegla I. 1943 neprimerno manj, kakor je dosegla italijanska vojska 1. 1942«; vendar tudi take baha-rije niso mogle rešiti tolovajstva pogina. . -	;
Ni bilo treba biti vojaški in politični genij, da si lahko uvidel, da so tisti ljudje, ki so šli po 8. septembru v hribe, bili po ogromni večini politični stremuhi, sebični materialisti, če ne celo navadni tatovi ali roparji, ali pa so bili pod grožnjo smrtne kazni primorani stopiti med tolovaje. Tako imenovanih »idealistove ni bilo niti deset'odstotkov. In vsa ta pisana množica je bila vojaško povsem neizurjena iii^j^r puščena »genialnemu« vodstvu pescice črnogorskih podporočnikov in ljubljanskih, sifilitičnih salonskih obupancev.
»♦♦»»♦»♦♦•♦♦♦♦♦♦♦»»»♦»♦»♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦M
Opozorite!
Kljub vsem opozorilom in klfub žalostnim primerom ▼ naši neposredni bližini se opaža ▼ Ljubljani, da prebivalstvo ne polaga nobene važnosti na navodila, kako se mora ravnati ob letalskem alarmu.
Ljudje ostajajo nemoteno po stanovanjih in drugih lokalih'in mnogo jih j« i« danes, ki ie niso uredili tvojega hižnega zaklonišča. Uprav« policije ponovno opozarja, da so hlini starešine oziroma njih namestniki osebno odgovorni, da gredo vsi hišni stanovalci takoj ob znaku za alarm v zaklonišče. Zato bodo policijski organi vršili občasno kontrolo.
Hišni stanovalci so dolžni podvreči se vsem navodilom hišnih starešin odnosno njihovim namestnikom.
Proti krivcem se bo najstrožje postopalo.
»♦»»»♦»♦♦♦•♦»♦♦»♦•♦♦♦♦♦»»♦♦»»♦»♦♦♦»♦M
gl bataljon tega polka, ki je Stel 606 moi, je Sovjetom oddal orožje, nakar so med seboj z žganjem in stiskanjem rok slavili novo prijateljstvo. Ko so pa razoroženi Romuni spremljali prodirajočo sovjetsko vojsko proti Cra-coani, so rdeči nenadoma začeli na Romune streljati. Od 600 mož jih j® ostalo pri življenju le 18, ki 60 pribežali na nemško stran in podali pričevanje o tem strašnem dogodku, ki vnovič razgalja vso hinavčino komunističnega »zavezništva«.
Tolovaj Tito, ki je izključno moskovski agent, je pravo lice razkril s tem, da je poslal pozdravno brzojavko poljskemu »osvobodilnemu odboru«, katerega Poljakom vsiljuje Moskva. Tito govori o njem kot o edi ti e nP zastopniku Poljske, Čeprav je Anglija ne-. davno izjavila, da velja zanjo kot zastopnica Poljakov edino poljska begunska vlada.
Komunistične tolpe v vzhodni Besni se na vse pretege trudijo, da bi se prebile na srbsko ozemlje in se tam vzgnezdile. V prvi polovici avgusta so vrgle vse sile na ta odsek in so v mnogih krajih povzročile hudo. opustošenje. Povsod so ropale, kradle, morile in odvajale moške in ženske s seboj. Proti njim je nastopilo vse srbsko prebivalstvo z nemškimi vojaškimi enotami in jih na stotine pobilo ter ostanke pognalo čez meje. Rdeči vzlic tem neuspehom niso od-jenjali od svoje nakane In so tudi v drugi polovici meseca spet poskušali dobiti prosto pot v Srbijo. Tudi to-■ k ra* so si razbili glave in morali bežati tja, od koder so prišli. V boju proti njim je ve* srbski narod enoten in se ne ozira na tiste, ki pošiljajo nadenj zlo in komunistične tolovaje, zraven pa igrajo vlogo »osvoboditeljev«.
Sovjetska pomorska komisija je prispela v Kairo in bo tam razpravljala o odstopu italijanskih vojnih ladij ter o primernih pomorskih oporiščih ob Sredozemskem morju. Zaradi njenega prihoda so Sovjeti trdno prepričani, da bodo dobili potrebna oporišča in izsilili tudi prost prehod skozi Dardanel«.
Nič ni pomagala niti »čudovito organska pot, po kateri se pod genialnim političnim in vojaškim Titovim vodstvom gradi nova Jugoslavija«. (Kidrič). Pričeli so se nizati udarci za udarci. In to prav s tiste strani, od koder so pričakovali »novega jugoslovanskega poleta... na osnovi zunanje političnih in domačih okoliščin v letošnji zimi« (Kidrič).	.	_
Torej ne samo od znotraj, ampak tndi od zunaj so začeli prihajati udarci. In prav v znamenju teh udarcev in v znamenju razkroja je potekala »proslava« tretje obletnice OF. To dokazujejo vse ustne in pismene izjave, ki so jih ob tej priliki dali rdeči oblastniki in njihovi priveski. Hladen ton raznih izjav je tako očiten, da je moral kje na »osvobojenem ozemlju« marsikakšnega partijca krč prijeti. Že sam uvodni govorček »capota« Josipa Vidmarja zveni ko počene gosli. Po njegovem naj bi shod utrdil zavest tolovajske borbenosti, vero v končno zmago in zvestobo, ^»programu« (OF).
Kot prvi govornik je nastopil »slovenski državnik«, sprijeni štunent kemije, Boris Kidrič, ki je govoril o »pridobitvah OF in ugotovil »predvsem tri dejstva«, ali po naše, tri laži oziroma neumnosti, ker pravi, da je »slovenski narod postal enoten v OF«.
Prvič rii res, da bi OF zastopala slovenski narod, ampak zastopa le ne-* znatno manjšino, drugič ni res, da bi OF ustvarila »narodno vojsko iz četic preko brigad in divizij do korpusov«. Kidrič je zahteval, da je »to vojsko tTeba ljubiti kakor zasluži, zanjo je treba žrtvovati vse, kar zmoremo I« Bog "ve, če Kidrič sam sebi verjame? Ta vojska ni nobena vojska, ampak roparska in morilskp banda. Tako govore dejstva, ki jih ne bo mogoče nikdar tajiti niti pozabiti. Če zahteva Kidrič ljubezen* ga silijo hudi vzroki k temu. Ljubezni ni in je nikdar ne bo, ker se temu upira nedolžno prelita kri. Najprej pobiti vsaj 30.000 ljudi, potem naj jih narod pa še ljubil Kako naj žrtyuje slovenski kmet za take morilce in roparje, če so ga pa spravili s svojo politiko povsem na kant? Danes so hlevi prazni, so žitnice pra-znei so hiše porušene, mrtvi gnijejo po naših gozdovih — vše po zaslugi komunistov, ki so hoteli s svojo »visoko« politiko kmeta sproletarizirati.
Sicer pa, kaj bi dokazovali nesmiselnost trditve, da ta roparska banda ni nobena vojska, ko vendar najbolj zanesljive priče postavljajo Kidriča na laž. Te priče so begunci in skrivači. Številk o beguncih Kidrič utajiti ne more, ker jih lahko vsak ljubljanski, tudi najbolj zagrizeni ofar sam vidi. In če se vsak'dan vda 10—12 ljudi, četudi jih komunisti strašijo, da domobranci vsakega ujetnika na kose razrežejo; potem Tnorajo vladefti pri banditih res lepe‘ razmere. Ti ljudje niso K J?9]cNotranjske, ampak so večinoma Primorci m Štajerci ter nekaj Gorenjcev. In če se ti ljudje kljub svojemu »navdušenju« rajši vdajo domobrancem, kakor da bi služili v »narodni Vojski«, potem morajo biti "tehtni vzroki za to. Vsaka beseda je odveč I
Druga neumnost, katere se je znebil Kidrič, je trditev, da je OF na »slovenskih tleh' uresničila bratstvo jugoslovanskih narodov«, če je to resnica, zakaj si' gospod Kidrič ne npa stopiti n. pr. na srbska tla, kjer ga baje pričakujejo bratje z odprtimi ro-katnir Zakaj' ni vrhovni razbojnik Tito še nikdar stopil na srbska tla?
Za Kidričem je dal izjavo bivši major, sedaj tolovajski »general« Jaka Avšič, namestnik sedanjega generala, bivšega mizarja iz Ljubljanske okolice Rozmana. Avšičeva izjava vsebuje vsega pet odstavkov, in peti se glasi:
»Ob vstopu. v četrto leto. OF udarimo na sovražnika še z večjo udarno silo, da bo strt čim prej.« To je res
klasična izjava. Poročevalec piše, da so za Kidričevim govorom prisotni z »neutrudnim vzklikanjem izražali vso pripravljenost na nadaljnje žrtve«, dočim ni o Avšičevi izjavi niti besedice o kakšnem ploskanju. Kje je še bedak, ki bi se navduševal »za nadaljnje žrtve« razen zakotnega pisunčka v uredništvu »Slov. poročevalca«?
Kot zadnji je čvekal dr. Marušič. Kaj je čvekal, »Poročevalec« ne navaja dobesedno. Menda ga je sram. Kaj ga ne bo, če pa govori bivši diktatorski ban in bivši diktatorski minister in sedanji »kraljevi« minister o »klavrnem življenju v Jugoslaviji 20 let, ko smo bili zapostavljeni, izkoriščani in neenakopravni.«
Tako govori dr. Marušič sedaj, takrat pa, ko je »banoval« po Slovenskem in »ministroval« v Beogradu, tega ni govoril. Takrat se je kar topil v vele-jugoslovanstvu in gorje mu, kdor ni mislil tako ko on! Bogve, koga zastopa ta gospod v Šubatšičevi vladi? Slišimo, da ga niti komunisti ne smatrajo več za svojega zastopnika.
S tem je bila ta proslava končana. Baje je bila še nekaka akademija, o kateri pa »Poročevalec« ne piše več ko šest stavkov. Navaja pa nekaj pozdravov. Politično linijo OF dokazuje najbolj pozdrav IOOF predsedniku komunistične vlade Ribarju, kjer pravi, da bo »slovenski narod ostal zvest vsem sklepom drugega zasedanja AVNOJ-a, v katerem s ponosom zre in priznava vrhovno, edino legitimno, v naši skupni borbi ustvarjeno zakonodajno in izvršno narodno predstavniško telo«. Če bo ofarski slovenski narod res še nadalje ostal zvest sklepom II. zasedanja AVNOJ-a, potem je lažna vsa komunistična propaganda o sporazumu šubašiča s Titom, ker je bil na drugem zasedanju odstavljen kralj Peter in tolovajska vojska ne more biti. kraljeva vojska, pa naj sklepata šubašič in Tito kar hočeta. Če je Josip Vidmar ob 3. obletnici OF zatrdil Ribarju, da OF priznava edino AVNOJ, potem ni imelo smisla pošiljati dr. Marušiča v šubašičevo vlado, saj je ofarji ne priznavajo.
Vse to besedno žonglerstvo Josipa Vidmarja dokazuje, kakšne politične kreature so ofarski voditelji. Kar danes slovesno razglašajo za sveto, morajo jutri zatajiti. In ti ljudje naj kujejo usodo narodu?
Za pozdravi prinaša »Poročevalec« še ustne izjave, ti so jih dali naknadno črnogorski razbojnik Moša Pijade, ing. Dušan Sernec, stari čaršijski ko-rupcionist, »dobrovoljec« Josip Jeras, »tovariš« dr. Marijan Brecelj in »tovariš« Franc Leskošek, prvi slovenski ubijalec 1
Vse te izjave so več ali manj razno hesedjčenje, edino Brecljeva se znatno razlikuje od ostalih. Brecljeva izjiva krasno potrjuje staro reklo: »Poturicn je gori od Turka«. Dr. Brecelj je politično zelo naiven človek, če ne celo omejen. Nihče pa ni mislil, da se more človek, ki se prišteva h »kristjanom«, ponižati do take pasje vdanosti, kakor se je Brecelj.
Ta mož pravi, da niso enotni samo vsi priskledniki OF, ampak da je enotno tudi slovensko ljudstvo. Da, enotno, in sicer proti OF1 »Prijateljsko razmerje med komunisti in nacionalisti, krščanskimi socialisti in med vsemi ostalimi skupinami je temelj takemu razvoju v OF, kakor ga lahko s ponosom gledamo danes.« Danes se ta temelj strahovito maje in se bo prav kmalu porušil. Če Brecelj ne verjame, naj se prijavi h kakšni »junaški« brigadi pa ga bo kmalu ves ponos minil.
Dalje pravi stari ljubljanski krokar, da je KPS »budno čuvala enotnost in jo krepila. Z . veseljem in ponosom moramo priznati v tej zvezi iskreno delo tov. Edvarda Kardelja, podpredsednika NKOJ-a, in Borisa Kidriča, sekretarja našega IOOF.« Ze več-
krat je Brecelj po pasje oblizal noge j razbojnikoma Kidriču in Kardelju. Jože Vidmar je nekje zapisal, da ga je prav Brecelj rešil zanesljive smrti leta 1942. Iz tega lahko sklepamo, da je Brecelj nekakšen telesni varuh komunistov. Za plačilo sme dati tu in tam kakšno izjavo in sme celo včasih javno govoriti Morda ima celo zagotovilo, da ga ne bo zadela usoda njegovega svaka dr. Aleša Stanovnika.
Ker izpoveduje ta »kristjan« popolno soglasnost s komunisti, je torej sokriv vseh umorov, ki jih je povzročila, naročila in izvedla OF pri nas. On je bil s svojim očetom in njegovimi prijatelji član »plenuma« in Izvršnega ocfbora OF, in ker je »plenum« po izpovedi važnih prič odobril vse umore OF, bo pač odgovarjal tudi ta »kristjan« za vse umore.
Takoj nato pa se je zapletel Brecelj v nasprotje, ker trdi, da imajo »katoliške množice popolno možnost svojega političnega in kulturnega izživljanja«. Izživljanja morda res, n« pa živi jen ja in delovanja. Tisto vla-čugarstvo, pijančevanje in ubijanj« se sme označiti samo kot izživljanja Kako razumeva Brecelj »možnost pol-nega osebnega in nemotenega razvo* ja«, pričajo umori najbolj zavednih i® vernih Slovencev. »Mirne duše lahko trdim kot zastopnik skupine kristjanov v OF... da je slehernemu katoličanu dana možnost sodelovanja.« To zelo lepo dokazujejo tajne okrožnice KPJ o likvidiranju vseh nekomunistov. Le koga zastopa Marjan Brecelj v OF? Ali je mož pozabil, da je prl res svobodnih volitvah njegov oče in on s svojimi svaki dobil v vsej bivši Sloveniji komaj 100 glasov, danes bi jih ne dobil niti deset, pa čeprav b* mu pomagal »najvidnejši predstavnik kristjanov v OF Edvard Kocbek«. Zakaj govori o možnosti posebnega »izživljanja«, če pa trdi da je OF enotna in da ni več ločenih nazorov?
Kakšna omejenost in nadutost obenem navdaja »malega državnika«, se vidi iz njegovega bahaštva, da so »tovariši iz katoliških vrst danes načelniki odsekov in vodje oddelkov, so na odločujočih mestih v naših političnih, znanstvenih in gospodarskih institucijah, so komandirji in komandanti itd.« Nobena novost ni, da postavljajo komunisti na odgovorna mesta same ne-partijce, oni pa od zadaj vodijo vso stvar. Bedaki kakor so Brecelj, Zem-Ijak, Kocbek itd., pa si domišljajo, da je to posebno odlikovanje in zaupanje.
O duhovščini pravi Brecelj, »da s° oni skupaj s »tovariši« komunisti ponosno pokazali vso skrb in pripravi je,-nost, da slovenski duhovnik ostane z ljudstvom.« Človek, kakršen je on, bo s Kidričem in drugimi razbojniki, k* so živeli do zadnjega od tujih zaslužkov, določal, kako naj »ostane duhovnik z ljudstvom«I Dejstvo, da so ofarji ubili 30 popolnoma nedolžnih slovenskih duhovnikov, pobije vse Brecljeve in vse ofarske laži in prikrivanja. O tem, kaj bi naredili z ostalimi, če bi kdaj priSli do oblasti, ni potrebno pisati.
Ta pozabljeni jubilej je najboljši dokaz, da se je razkroj v OF začel že mnogo pred vojaškimi porgzi. Ze na aprilski proslavi ni bilo nobenega bojevitega razpoloženja. 19. februarja so grozili, da se »smrkavec« Peter II. nikdar ne bo vrnil nazaj, preklinjali i® pljuvali so na londonsko vlado, medtem ko ni bilo 30. aprila slišati niti besedice o »izdajalski vladi in kralju«. Čez štiri mesece pa so sami prosili za vstop v »izdajalsko vlado« in pokloniti so se morali tistemu kralju, ki so ga 7 mesecev prej s sklepom svoje skupščine odstavili
Prav tako dobiva danes tista tolovajska vojska, ki so jo komunisti stavili vsemu svetu za vzgled, take udarce, da jih ne bo več prebolela. In kdo bije ta »junaški evropski biser«? Izdajalci, ki so bili že novembra 194? vsi pobitiI Le kje so se še vzeli? Kaj bo s temi izdajalci, če ne bo prišla zopet taka »amnestija«, kakor je bil®
8. septembra 1943?
Nadaljevanje • 7. atranl.
bo med slovenskim narodom Sele tedaj, ko bomo vsi labko iz prepričanja rekli: Perne, ni6i padel zastonj. Fantje — mučeniki — vaša’ kri — naš krst, — za tisto, za kar ste vi umrli, mi danes živimo! — Nezrelost, neenotnost in ne-svojsko mišljenje je motilo naše delo. Žrtev je bilo treba, da smo se zedinili, da smo enotni, edini in da smo pripravljeni to našo skujmo idejo braniti tudi s krvjo. Naj nam bo Turjak v spomin in v opomin na dni po 8. septembru. tudi v naši bodočnosti.«
•
Tako nam govori turjaški borec o 8. septembru na Turjaku. Ne opisuje nam časovno poteka bojev, vendar nam tako odkrito in jasno govori. Razumimo ga vsi, prav vsi!
Mnogo strani bi moral popisati, da bi lahko vsaj pregledno podal pravo sliko lanskega usodnega 8. septembra. Razgovor z domobranci, ki »o preživeli ta zgodovinski dan v Kočevju, Ribnici, v Trebnjem, v Grosupljem, Mokronogu in drugod, nam daje skoro povsem enako sliko: komunistični prvaki v OF so tudi v Kočevju, Ribnici in drugih krajih sklenili zvezo z izdajalskimi badoljevskimi capini ter se zakleli, da bodo uničili zavedne in poštene Slovence. A našega duha niso premagali, ker ga je utrdila kri padlih borceiv.
Opomin iz celice it. 1
Z 8. septembrom so v tesni zvezi tudi Žalostni kočevski dnevi. Kaplan Jaka Mave, ki se je med redkimi ujetniki rešil rdečih rabljev, nam ob obletnici 8. septembra in teh dni obnavlja spominske besede svojih sojetnikov, preden so |li v smrt.
Takole nam gdvori:
»Dobro se spominjam zadnjih dni, kako smo se v kočevskih zaporih poslavljali od življenja. V takih okoliščinah človek kasneje vidi napake preteklosti in uvidi prave smernice, po katerih bi moral narod. Zato je prav, da ob obletnici'obnovim nekaj izrekov mojih prijateljev iz tistih težkih dni.
Poročnik Drago Tomažič je tako govoril: »Mnogo irtev in idej je treba, da se človek umiri. Veliko človek v iivlje-nju ljubi, a najlepša je ljubezen materi in domovini, pozdravi ju obe!«
»Dolžnost izpolnjeval, prisego drla!, kaj mi mar!« — poročnik Marjan Ster-niša.
»Nič ne drži Izrek: vojska je svetinja, nikar se v njo ne vtikaj. Vojska s idejo je svetinja, in če te ideje nima, je kakor fijakarski konj s zasenčenimi očmi, ki ne ve, ali voii prijatelja ali sovražnika, ali ga pelje na svatbo ali v smrt.« (Stotnik Pavle Vošnar.)
»Vsako nepotrebne trošenje narodnih sil v nepravem iasu ln na napačen način bo spravilo odgovorne na catožno klop.« (Stotnik Marjan Teply.)
»Ko bi človek ne vedel, da šivi, se bori in umira za svojo družino in otroke, bi mu bilo še tete. (Habič.)
»Le pognml Borei «a ideje ne umirajo v mehkih pernicah. Poglejte Kristusa! Nismo mi ne prvi ne zadnji!« (Kurat Tone Sinkar.)
»Premagal nas ni komunizem, ampak needlnost!« (Jelo Capuder.)
»Pozdravi moje prijatelje. Povej Ljubljani, da je samo v slogi moč. Vsi medsebojni prepiri naj nehajo, sicer bodo tvegali nove žrtve!« (France Malovrh -Breznik.)
K svetlim besedam pok. Junakov bi k gornjim odstavkom ob obletnici 8. sept. 1943. napisal le nekaj vrstic iz razgovo-
ra s skrivači in komunističnimi prebež-niki, ki so sedaj v Ljubljani. Tudi njihova izjava je ob obletnici lanskega 8. septembra na mestu, da jo objavimo prav kot zadnjo.
Skrivači in prebežniki eo mi m0® drugim dejali tudi to:
»V komunističnih vrstah je morala i* dneva v dan slabša. Tudi 8. septembra ni bila bogve kaj na višku, saj je pr?v 8. september — sodelovanje komunistih ne OF z Badoljevci — mnoge, celo °*aa” ske somišljenike silno razočaral. Prav 8. september bi zato legionarji, če bi le bili enotni in vojaško povezani, z lahko*0 strgali komunistično pajčevino, ki so 1° držali pokonci rdeči kramarji le z čini in s pomočjo badoljevceiv. Se va"' nejše je dejstvo, da večina ljudstva »P ni bila pravilno poučena o položaju, i® je bilo zato ljudstvo na milost in lost prepuščeno organiziranemu rdečem tolovajstvu. Krivi niso le tisti, ki s* po svoji dolžnosti morali misliti totdi • ljudstvo, temveč tudi taki, ki so dve 1I« molčali in 6e danes niso javne i*pflf ’ da obsojajo komunizem. Krivda ten K spodov je, da komunisti na teren« vedno izkoriščajo njihova imena w sv je namene in za namene zavajanja stva. Takim 8. september lanskega i in tudi letošnji 8. september znova rita in jih opominjata. Med tolovaji jo P" njihovi krivdi Še danes mnogo zas Ijenc.ev, ki vztrajajo kljub lastni nosm&, in obupanosti na nepravi poti, ker nijo, da hodijo po poti ljudi, katerih i na so komunisti izkoristili, da so t* srečneže izvabili v gozd in jih pahn
nesrečo.«	__
Tako nam vsi ti posamezniki ob obletnici zgodovinskega 8. aeP1®?. in Vsakomur svoje, vendar dovolj jas®0 prepričevalno! Osmi september nam di zato spomin in opomini
■ehrUtloltu . «re«Uik» Mirki Jamaik 2 Heraiiieber • M«Jat«l]: ML M» BedJ. / Mr dl« Ljudska Htk.ru« ; •• Ljad.keri.k.rD.jJo* Kramar« / Dred.iUi«, «pm« i« tiikuoa; LJubljan*. Kopltarjera fc U	4	-	Telefon 23-61	23-65	1	R	otopim	ut	n»tuk» t Mfi*£u nuo&Un« * Ur, aa tawewtM U U**