NOVO MESTO POD KELTI IN RIMLJANI TONE KNEZ Se pred dobrim desetletjem je bilo Novo mesto v strokovnih krogih znano predvsem kot bogato najdišče halštatskih grobov, ki je dalo nekaj izjemno dragocenih najdb.^ Po- tem pa, ko je bila v letih 1973—1975 v mestu načrtno raziskana keltsko-rimska ne- kropola z več kot 200 grobovi, se je arheolo- ška preteklost Novega mesta bistveno raz- širila in izpopolnila. Zaradi svoje izredno ugodne prometno-zemljepisne in strateške lege na skalnatem pomolu nad vijugavo Krko je bil povomeški prostor že zelo zgodaj naseljen. Pri sedanjem stanju raziskav je razvidno, da je bil ta kraj neprekinjeno na- seljen od časov kulture žarnih grobišč do pozne antike.2 S številkami izraženo, pome- ni to od 9. stoletja pred n. š. do 4. stoletja n. š. V tej dolgi naselitveni kontinuiteti no- vomeškega prostora sta dve obdobji pose- bej pomembni: mlajša halštatska doba in čas poznega latena ter prehod v zgodnje rimsko cesarstvo. Na podlagi najdb v gro- bovih bomo v tem prispevku skušali orisati čas in razmere v Novem mestu na prehodu iz mlajše železne dobe v zgodnje antično obdobje, to je v času od 1. stoletja pred n. š. do konca 2. stoletja n. š. Sredi 3. stoletja pred n. š. so Dolenjsko zavzeli in naselili keltski Tavriski,^ čeravno so najbrž še pred tem Költi večkrat napada- li in ropali v teh krajih. Vd-^r Keltov in utr-^ ditev njihove politične moči je pretrgal in zaključil bogato tradicijo halštatske ustvar- jalnosti in uveljavil novo kulturo in civiliza- 2 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 cijo, ki jo imenujemo latensko. Čeprav Kel- ti sprva v primerjavi s staroselskim prebi- valstvom niso bili zelo številni, so zaradi bojne sposobnosti in dobre organiziranosti postali vodilna politična in gospodarska etnična skupina do rimske okupacije tega območja proti koncu 1. stoletja pred n. š. Kelti so prinesli v deželo svoj način pokopa- vanja: sežiganje umrlih in zakop pepela v ravnih grobovih, obred, ki je zamenjal po- kopavanje oseb v gomilah, kar je bil običaj v halštatskem času. Vpeljali so tudi novo oborožitev in nov način bojevanja. Medtem ko je bil halštatski bojevnik na Dolenjskem oborožen z bojno sekiro in dvema sulicama, je keltski vojak oborožen z mečem, ščitom, sulico in bojnim nožem. Čelada ostaja tudi v mlajši železni dobi privilegij vojaških po- veljnikov. V bojni tehniki pri Keltih so v primerjavi s halštatskim časom igrali konje- niški oddelki in uporaba bojnih voz* odlo- čilno vlogo. Halštatski vojak se je bojeval peš v strnjeni bojni vrsti, samo njegov po- veljnik se je z bronasto čelado na glavi bo- jeval na konju. Vojaški oddelki Keltov so bili v bojih dosti bolj gibljivi, nenadni na- padi konjenice in na bojnih vozovih dirja- jočih vojakov so jim zagotavljali uspeh in zmago na bojišču. Kelti so uvedli in pospe- ševali tudi nekatere gospodarske panoge kot na primer: bolj intenzivno poljedelstvo, kar je dokazano z najdbami rala, motike, srpa in kose ter umetno obrt, posebej v prede- lavi kovin. Vpeljali so tudi nove tehnološke dosežke: hitro vrtljivo lončarsko vretenc, tehniko emajliranja in visoko razvito žele- zarstvo, ki se kaže posebno v kvaliteti njiho- vega orožja in orodja. Keltski priseljenci in keltizirani domačini so v Novem mestu zapustili številne sledove v grobovih od 3. do 1. stoletja pred n. š.^ Na mestnem območju poznamo dve grobišči iz srednjelatenskega obdobja, obe z žganim pokopom. Eno je bilo na desnem bregu Krke v Kandiji, drugo na levem bregu na Marofu, obe pa v neposredni bližini halštatskih go- mil. Nekaj srednjelatenskih grobov je bilo vkopanih tudi v halštatskih gomilah. To go- vori za ohranjevanje in spoštovanje pokopa- liških območij skozi več stoletij. Med sred- njelatenskimi keltskimi grobnimi najdbami zasluži posebno pozornost keramična dvo- ročajna posoda-kantharos z dvema obraz- nima maskama in stiliziranimi kačjimi gla- vami na obeh ročajih.^ Ta edinstvena kelt- ska lončena posoda v Sloveniji s svojim pla- stičnim okrasom ima najboljše primerjave v podobnih posodah na Madžarskem, ki so na- stale na začetku tako imenovanega vzhodno- keltskega plastičnega stila. V številnih gro- bovih tistega časa so bili pokopani keltski bojevniki, kar je razvidno iz priloženega orožja v grobovih. Po takratnem običaju po- kopavanja so vse orožje nasilno zvili, raz- lomili ali kako drugače deformirali in takšno položili v grob. V srednjelatenskih grobo- vih je samo manjši del lončenih posod iz- delan na lončarskem vretenu; te posode so boljše kakovosti in imajo značilno keltsko obliko, medtem ko je večji del posod izde- lan prostoročno, je slabše kvalitete in v oblikah kaže na domačo halštatsko lončar- sko tradicijo. Tretja nekropola iz najmlajše železne dobe (1. stol. pred n. š.) je bila ure- jena na južnem vznožju prazgodovinske na- selbine na Marofu, med današnjo Ljubljan- sko cesto in Kettejevim drevoredom. Na tem pokopališču so neprekinjeno pokopavali tu- di naprej v času zgodnjega rimskega cesar- stva v 1. in 2. stoletju n. š. Domnevamo, da je Dolenjska prišla pod oblast rimske države že leta 33 pred n. š. po končani vojni Oktavijana zoper Japode,^ hkrati z zavzetjem strateško pomembnega oporišča Segesta, ob sotočju Save in Kolpe, kasneje Siscia (današnji Sisak) imenovano. Dolenjska je bila sprva vključena v veliko vojaško-upravno enoto Hirik, kasneje pod cesarjem Trajanom pa v provinco Zgornja Panonija. V letih 1973—1975 smo v Novem mestu načrtno raziskali obsežno keltsko-rimsko ne- kropolo,^ pri čemer smo odkrili 222 grobov in sežigališča-ustrino. Ta velika nekropola je bila prvič odkrita in delno izkopana že pri gradnji Kolodvorske (danes Ljubljanske) ceste leta 1890 in stavbe okrajnega glavar- stva (danes občinska skupščina) leta 1902. Ker pri izkopnih delih ni bilo stalnega stro- kovnega nadzora, natančno število odkritih grobov in najdiščne okoliščine niso znane. Po naši oceni je bilo takrat izkopanih in delo- ma uničenih približno 50 grobov. Z gradnjo Kolodvorske ceste so zadeU južni del grobi- šča, stavba glavarstva pa je prizadela za- hodni del tega grobišča. Najdbe so prepeljali v kranjski deželni muzej v Ljubljano; do- slej so bile le delno objavljene. To grobišče, znano pod imenom »Novo mesto-Beletov vrt« je za najstarejšo zgodovino Novega mesta in Dolenjske zelo pomembno, ker nam najdbe v grobovih dokazujejo neprekinjen prehod od začetka poznolatenskega obdobja v čas zgodnjega rimskega cesarstva, iz česar bi smeli sklepati na mirno vključitev oz. za- sedbo južne Slovenije v rimsko cesarstvo. Hkrati je to dokaz, da v času rimske zasedbe teh krajev ni bilo večjih etničnih premikov. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 3 Domorodni prebivalci Tavriski in Latobiki so slej ko prej bili absolutno v večini. Ta nekropola je bila urejena najkasneje v za- četku poznega latena, se pravi, okrog leta 100 pred n. š. in na njej so pokopavali ne- prekinjeno do konca 2. stoletja n. š. Naj- starejši latenski grobovi so bili vkopam na zahodnem delu te nekropole, medtem ko so bili najmlajši rimski grobovi odkriti na vzhodnem delu pokopališča. Časovno zapo- redje pokopavanja na tem grobišču je na podlagi horizontalne stratigrafije dobro raz- vidno od zahoda proti vzhodu. Vsi grobovi v tej nekropoli so bili brez izjeme z žganim pokopom. Oblike grobov na tej nekropoli se nam ka- žejo v dveh različnih izvedbah. Vsi poznola- tenski in zelo zgodnji rimski grobovi do sre- dine 1. stoletja n. š. so bili narejeni v obliki preproste grobne jame, v katero so stresli žganino in pepel na grmadi sežgane osebe in nanj položili grobne pridatke: pokojnikovo osebno opremo ter posode s hrano in pijačo. Tlorisi teh grobnih jam so lahko okrogli ali ovalno-pravokotni. Od sredine 1. stoletja n. š. dalje so skoraj vsi rimskodobni grobovi sestavljeni iz kamnitih plošč v obliki kamni- tih skrinj. To je oblika groba, ki je bila v južni Sloveniji v rimskem času najbolj raz- širjena in najštevilnejša,^ ki jo lahko opre- delimo tudi kot značilen »latobiški grob«. Izkopano grobno jamo so obdali z izbranimi, toda kamnoseško neobdelanimi kamnitimi ploščami iz domačega apnenca in po zakopu pokojnikovega pepela so grob pokrili z eno ali več kamnitimi ploščami (si. 1). Zidani grobovi iz lomljenca in malte so na tej ne- kropoli izjema. Kot zanimivost naj navede- mo, da je na tem grobišču bil odkrit samo en grob, ki je bil sestavljen iz opečnih strešni- kov-tegul, kar je sicer značilna oblika rim- skih grobov v Panoniji. Klesarsko izdelanih kamnitih spomenikov kot na primer: pepel- nice, sarkofage, reliefe in napisne kamne na tem grobišču nismo našli. Najdbe v grobovih keltsko-rimske nekro- pole v Novem mestu kažejo po eni strani na močno domačo lončarsko produkcijo, na dru- gi strani pa z uvozom finega namiznega po- sodja (terra sigillata), vinskih vrčev, stekle- nih posod in glinastih svetilk-oljenk na pre- cejšnjo kupno moč prebivalcev in na redne trgovske povezave s severno Italijo, pred- vsem z Akvilejo. Značilne oblike izdelkov SI. 1. Značilna oblika rim- skih grobov s kamnitimi ploščami (1.—2. stol. n. št.) 4 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 SI. 2. Oblike poznokeltskih lončenih posod (1. stol. pred n. š.) domaČih keltskih lončarjev (si. 2) so sive dvoročajne posode, svetlosive in rjavordeče bikonične stekleničaste posode ter sivočrni kroglasti lonci z narebrenim vratom. Ti lonci so skoraj vedno bili najdeni skupaj s kera- mično čašo — v večini primerov je bila čaša v loncu — kar kaže na priljubljeno pivsko garnituro pri Latobikih. Iz domačih lončar- skih delavnic so tudi precej grobo izdela,nj lonci in čaše iz rjavosive porozne gline, ki so vedno okrašeni z metličastim ali glavni- častim okrasom. Značilna domača lokalna obhka lončenine so precej visoki »pokali« s širokim narebrenim zgornjim delom in pre- cej ozko stojno ploskvijo. Te nenavadno ob- likovane, pokalom podobne posode (najbrž posode za pijačo) so doslej znane samo iz štirih, razmeroma blizu ležečih najdišč v de- želi Latobikov: v Novem mestu, Verdunu pri Stopičah, Beli cerkvi in v Mihovem. Pozno- latensko gradivo iz 1. stoletja pred n. š. do- polnjujejo še različne železne in bronaste fibule-zaponke, okrašena železna pašna plo- šča (si. 3) in redki grobovi z orožjem (si. 4). Dva keltska srebrnika^* tako imenovanega samoborskega tipa, najdena v Novem mestu, kažeta na prve začetke denarnega gospodar- stva v teh krajih. V inventarjih rimskih grobov je največ ke- ramičnih posod, razmeroma dosti je sigilatne SI. 3. Okrašena železna plošča za pas iz keltskega gro- \ ba (1. stol. pred n. š.) posode — izključno gladka terra sigillata iz severnoitalijanskih delavnic —, malo stekle- nih izdelkov in redko novci. Odsotnost dra- gocenih grobnih pridatkov lahko pojasnimo s tem, da je bila skoraj polovica rimskih grobov s kamnitimi ploščami že v antičnem času izropanih! Poudarili smo že, da na tem grobišču nismo našli nobenega odlomka na- pisnega ali reliefnega kamna. Tudi v obmo- čju starega mesta niso znane rimske spoli- je. Iz tega lahko sklepamo, da so bili na tem grobišču v Novem mestu pokopani ali nepis- meni domačini ilirsko-keltskega porekla ali pa ti avtohtoni prebivalci italske oblike grobne arhitekture z napisnimi kamni in re- liefnim okrasjem zaradi svojih verskih pred- stav niso prevzeli. Določen konservatizem v grobnem ritualu je opazen: keltski način po- kopavanja ali zagrebanje pepela v prepro- sto grobno jamo so prebivalci ohranili vse do sredine 1. stoletja n. š., torej več kot pol stoletja po rimski okupaciji. Tudi nekatere tradicionalne oblike posod so v nespremen- jeni obliki skozi več desetletij v uporabi kot grobni pridatki, zato te posode same kot kronološka opora niso uporabne oz. so le po- gojno uporabne. Zato je romanizacija pri prebivalcih z močno lastno tradicijo vsaj v pogrebnem obredu le počasi prodirala in uveljavljala svoj vpliv. Ob tem moramo še poudariti, da v Novem mestu v rimskem ča- su nikoli ni bila nameščena kaka vojaška enota, kar bi se sicer pokazalo v večjem de- narnem obtoku in v epigrafskih spomenikih; za razliko od obeh sočasnih sosednih nasel- bin: Praetorium Latobicorum (Trebnje) in Neviodum (Drnovo), kjer so službovali be- néficiarii consulares (vojaški obveščevalci oz. policisti s posebnimi pooblastiU) iz sestava X. legije v Vindoboni (Dunaj) in XIV. legije v Carnuntumu (Deutsch-Altenburg), da so na Dolenjskem padzirali in varovali cestni pro- met in delovali kot obveščevalci. KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 5 Med pridatki v keltskih in rimskih grobo- vih najdemo pogosto tudi živalske kosti. Največ smo našli kosti domače svinje, sledi- jo kost ovce ali koze, goveda, ptic (verjetno domača kokoš) in enkrat srna.ii Te kosti so ostanki določenih kosov pečenega mesa, ve- činoma so to deli okončin (krača, pleče), ki so jih položili v grob kot popotnico umrlemu na poti v onostranstvo. V mnogih grobovih smo našli črepinje lončenih posod, ki so jih po opravljeni pitni daritvi (libatio) ob odpr- tem grobu iz obrednih razlogov razbili. Po- doben obredni namen imajo tudi določene lončene posode — samo lonci in sklede —, ki so bUe za pogrebni obred na sredini dna na- merno preluknjane, da je vsebina posode la- hko iztekla na dno groba. Opozoriti moramo še na edinstveno oblikovane grobne posode, ki jih najdemo v grobovih zgodnjecesarske- ga časa v jugovzhodni Sloveniji. To so zna- menite lončene hišaste žare, ki so jih upo- rabljali za shranjevanje pepela pokojnih.12 Razširjenost te svojevrstne grobne kerami- ke v 1. in 2. stoletju n. š. na določenem de- lu Zgornje Panonije je jasno začrtana in raz- meroma majhna: od Mirenske doline na se- veru do Zumberka in Kolpe na jugu ter od Trebnjega na zahodu do Zagreba na vzhodu. Te, povečini rdeče barvane posode v obliki okroglih hiš s široko odprtino vrat spredaj in ozkimi okenskimi režami ob straneh, se na vrhu strnejo z gumbastim zaMjučkom, vča- sih tudi s plastično oblikovanim petelinom. Podoba te živali ima simboličen pomen: nje- na čuječnost oznanja rojstvo novega dne, V prenesenem smislu vstajenje v novo življe- nje po smrti na tem svetu. Iz vzorcev rdeče poslikave na hišastih žarah smemo morda SI. 4. Železno orožje iz groba keltskega bojevnika (1. stol. pred n. š.) 6 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 sklepati na način gradnje takratnih hiš v tehniki predalčne stene. Te svojevrstne grob- ne posode —• v vsem rimskem cesarstvu edinstvene — pripisujemo keltskim Latobi- kom, ki so sredi 1. stoletja pred n. š. nase- lili Dolenjsko in tukaj razvili značilno lastno materialno kulturo. Ime Latobiki je znano z več rimskih napisnih kamnov, tudi obe naj- večji antični naselbini na Dolenjskem nosi- ta njihovo ime: beneficiarska postaja Prae- torium Latobicorum (Trebnje) in upravno- trgovsko središče Municipium Flavium Lato- bicorum Neviodunum (Drnovo). Hišaste ža- re najdemo v grobovih od sredine 1. stoletja n. š. do konca 2. stoletja n. š. Osebe, kate- rih pepel so shranili v hišastih žarah, so bi- le očitno premožne, kar je razvidno iz bolj bogato opremljenih grobov s hišastimi žara- mi. Iz Novega mesta je znanih že 16 primer- kov hišastih žar. Južni krak glavne rimske ceste iz Akvile- je na panonski vzhod je peljal skozi Emono — Neviodunum — Siscijo preko Dolenjske približno 3 km severno mimo Novega mesta. Na potek te rimske ceste spominja danes nekoliko odlomljen miljnik, ki je bil postav- ljen leta 201 za časa cesarja Septimija Se- vera. Prvotno je stal ob rimski cesti v Mač- kovcu pod Trško goro in popotnikom meril razdaljo do Neviodunuma. Akvileja je bila sedež in izhodišče veUkih italskih trgovskih hiš ter proizvodnih podjetij za trgovanje z Norikom in Zgornjo Panonijo. Očitno so že pekaj desetletij pred izgradnjo velike tran- zitne ceste sredi 1. stoletja n. š. čez Dolenj- sko do Siscije in naprej do garnizonskih mest ob Donavi obstajale živahne trgovske zveze med Novim mestom — njegovo latinsko ali keltsko krajevno ime nam ni znano — in Akvilejo. V času izgradnje trdnih cestnih povezav in upravnega aparata v Noriku in Panoniji je bil pod cesarjem Vespazijanom ustanovljen municipij Neviodunum,!^ pod či- gar mestno upravo je spadal največji del Dolenjske. Na podlagi skromnih površinskih najdb latenskih črepinj v halštatskem gradišču na Marofu domnevamo, da je keltska naselbina bila tudi na tem mestu. V neposredni bli- žini seliščnega prostora na Marofu sta eno manjše srednjelatensko in eno veliko pozno- latensko grobišče. Za zdaj pa še vedno manj- kajo prepričljivi dokazi, kje v Novem mestu je bila rimskodobna naselbina. Manjše po- skusno izkopavanje leta 1978 v proštijskem vrtu, na vrhu novomeškega polotočka, je da- lo zelo malo črepinj rimskih posod in dva bronasta novca: sesterc cesarja Pertinaksa in nedoločljiv as iz 1.—2. stoletja. Te najdbe dajo slutiti, da bi na tem mestu utegnila sta- ti rimskodobna naselbina. Zelo verjetna pa je domneva, da je srednjeveško Rudolfovo mesto bilo sezidano neposredno na ostankih in ruševinah antične naselbine, pri čemer so bili starejši stavbni ostanki uničeni. Kro- nološko najmlajša arheološka dokaza iz No- vega mesta sta visoka steklena čaša z vbru- šeno grško napitnico »na mnoga leta«, ki je bila že leta 1902 najdena v grobu v Bršlji- nu, in grob iz Regrče vasi, datiran z novcem cesarja Licinija, odkrit leta 1967. Obe grobni najdbi sta iz prve polovice 4. stoletja našega štetja. Kasnejših arheoloških najdb iz No- vega mesta za zdaj še ne poznamo. Šele 7. aprila 1365 je avstrijski vojvoda Rudolf IV. na Dunaju podpisal listino, s katero je usta- novil mesto, ki ga je krstil po svojem ime- nu: Rudolf swerd. Ob koncu lahko sklenemo naš kulturno- zgodovinski oris z ugotovitvijo, da je Novo mesto pomembno arheološko najdišče, ki je bilo kontinuirano in intenzivno naseljeno od časov kulture žarnih grobišč do pozne anti- ke. Prazgodovinska dediščina iz starejše že- lezne dobe v Novem mestu se nam kaže kot pomemben predstavnik jugovzhodnoalpske halštatske kulture, ki se je najizvirneje izra- zila v dolenjski skupini halštatske kulture. V starejši železni dobi je bilo Novo mesto sko- zi več generacij sedež halštatskih aristokra- tov, oz. nekega lokalnega »kneza«. Po pro- padu halštatske kulture je v Novem mestu in na Dolenjskem sploh opazno usihanje ustvarjalnih moči ter nazadovanje gospo- darstva. Težišča moči in politike so se na za- četku mlajše železne dobe z ekspanzijo Kel- tov premaknila: jugovzhodnoalpski prostor je izgubil svojo moč v korist novih sil, ki so zrasle ob srednji Donavi in v severni Italiji. V srednjem latenu (3.—2. stoletje pred n. š.) je Novo mesto precej nazadovalo. Najdbe iz tega časa kažejo določene stilne značilno- sti vzhodnokeltskega kulturnega izročila. Še- le v 1. stoletju pred n. š. s priselitvijo La- tobikov pridobiva Novo mesto vse bolj na pomenu. To je prav gotovo povezano tudi z izgradnjo trdnih in trajnih trgovskih zvez med Akvilejo in Panonijo, v okviru ciljev Avgustove »vzhodne politike«: razširiti meje imperija do Donave. Ob vojaško-trgovski ce- stni magistrali Aquileia — Emona — Nevio- dunum — Siscia je Dolenjska postala izra- zito tranzitna pokrajina, Novo mesto pa po- čivališče in tržišče za potnike in trgovce v deželi Latobikov. Ta latobiška naselbina je bila daleč za donavskim limesom, toda pred zapornimi zidovi Praetentura Italiae et Al- pium, ali Claustra Alpium Juliarum imeno- KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 34 1986 7 vanimi.i* Ta strateško domišljen sistem va- rovalnih zidov, stražarnic z vojaškimi posad- kami in opazovalnicami z obveščevalno služ- bo je na kraško-notranjskih višinah varo- val prehode (predvsem »postojnska vrata«) v tržaški zaliv in v severnoitalijansko ravni- no ter jih v primeru nevarnosti zaprl z več- jimi vojaškimi enotami. Najdbe iz rimskega časa v novomeškem grobišču kažejo na prevladujoč vpliv domo- rodnih prebivalcev iUrsko-keltskega pore- kla z globoko zakoreninjeno domačo tradi- cijo predvsem v lončarstvu in v pogrebnem obredu z opaznim provincialnim okusom oblikovano modo posebno v noši in v nakitu, kot na primer: noriško-panonske oblike fi- bul in pašnih garnitur. Iz grobnih pridatkov je razvidna sorazmerna blaginja prebival- cev v Novem mestu, ki jim jo je omogočila pax Romana v 1. in 2. stoletju n. š. do vojne z Markomani. Koliko so to naselbino priza- deli vdori Markomanov, ne vemo, ker nam manjkajo naselbinske najdbe in najdiščne okoliščine. Najdbe iz 3. stoletja so vse bolj redke, iz 4. stoletja poznamo za zdaj samo dva groba. Najdbe, ki bi kazale na zgodnje- krščansko občestvo v Novem mestu, doslej še nismo odkrili. Okoli leta 400, najkasneje pa v 5. stoletju Novo mesto najbrž ni bilo več stalno naseljeno. "V nevarnih časih preselje- vanja ljudstev so se zadnji prebivalci, koli- kor niso zbežali na zahod v zavetje utrjenih mest umaknili na oddaljene vrhove v za- ledju doline Krke. Tam so v naglici zgradili in utrdili pribežališča-refugije, največkrat na zdavnaj opuščenih prazgodovinskih na- selbinah, da bi tam z avtarkičnim gospodar- stvom preživeli čase stisk in nasilja. Naša spoznanja in zaključki o keltsko- rimskem obdobju v Novem mestu temeljijo izključno na grobnih najdbah, ker nam do- polnilni rezultati iz naselbinskih izkopavanj še manjkajo. Tako je naša vednost o novo- meški davnini oprta le na izpovednost za- puščine iz mesta mrtvih, ki posredno odseva življenje in verovanje davnih novomeških prebivalcev. OPOMBE 1. T. Knez, Novo mesto I, halštatski grobovi. Camicia archaeologica 1 (Novo mesto 1986). — 2. T. Knez, Novo mesto v davnini (Maribor 1972). — 3. KELTOI (Razstavni katalog, Ljub- ljana 1983). — M. Güstin, Jahrbuch des RGZM 31, 1984, 305 ss. — 4. Keltski voz. Posavski mu- zej Brežice 6 (1984). — 5. T. Knez, Keltske najdbe iz Novega mesta (1977). — 6. T. Knez in M. Szabó, Archaeologia lugoslavica 20—21, 1980—1981 (1983) 80 ss. — 7. G. Veith, Die Feld- züge des C. Julius Caesar Octavianus in Illyrien in den Jahren 35—33 v. Chr. (1914). — 8. T. Knez, Novo mesto v antiki (1974). — T. Knez, La nécropole de Beletov vrt, Novo mesto. In- ventaria Archaeologica Jugoslavija, lase. 27 (1981). — 9. D. Breščak, Dolenjski zbornik 1985. — 10. P. Kos, Keltski novci Slovenije. Sitala 18, 1977, 136. — 11. Živalske kosti je določil Ivan Turk, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, za kar se mu najlepše zahvaljujem. — 12. P. Petru, Hi- šaste žare Latobdkov. Situla 11, 1971. — 13. S. Petru in P. Petru, Neviodunum. Katalogi in monografije 15 (1978). — M. CLAVSTRA AL- PIVM IVLIARVM I, fontes. Katalogi in mono- grafije 5 (1971).