KAMNIŠKI ZBORNIK V JUNIJU 1960 A /f« ¿I* C V £ izdaja VI. letnik Kamniškega zbornika, se uredništvo zaveda, da je publikacija prehodila sicer dobršen del poti, ki si jo je za dosego svojih ciljev začrtala:, vendar je doslej med vsemi področji raziskovanja in obravnavanja ostalo dogajanje NOB preveč v ozadju. Vzrokov za to je več. V zadnjem času pa nam je uspelo zbraiti nekaj gradiva iz te dobe, ki bi ga skupaij z drugim materialom enakega značaja objavili prihodnje leto, ko bi ob 204etnici vstaje posvetili Kaimniški zbornik izključno prispevkom, ki obravnavajo razvoj narodnoosvobodilnega gibanja na Kamniškem. Uredništvo želi ob tej priložnosti povabiti k sodelovanju za ta letnik vse, ki imajo tako gradivo na razpolago, ki so v času NOB na Kamniškem delali politično', se borili v partizanskih formacijah ali kako drugače pomagali pri izgonu okupatorja in v naši ljudski revoluciji. Uredniški odbor a KAMNIŠKEGA GOSPODARSTVA V XVIII. STOLETJU Vlado Valenčič Valvasor je opisal Kamnik kot propadajoče mesto.1 Ohranjeni arhivski viri iz Valvasorjeve dobe ter iz XVIII. stoletja to sliko potrjujejo. Slabe gospodarske razmere mesta so se kazale /tudi v neurejenem mestnem finančnem gospodarstvu. Deželni vicedom in poznejše deželno glavarstvo se je moralo ponovno ukvarjati s pni tožbami meščanov zoper mestne funkcionarje, ki z mestnim denarjem niso skrbno gospodarili. Mesto je ostajalo tudi na dolgu z državnimi davki, kar je dajalo državni upravi povod, da se je stalno vmešavala v mestne finančne zadeve. Največ vpogleda v gospodarske razmere Kamnika dajejo spisi davčne rektifikacije, izvršene sredi XVIII. stoletja. Po teh spisih je mogoče ugotoviti stanje obrti v mestu ter si napraviti sliko o socialni strukturi kamniškega meščanstva in njegovi povezanosti z zemljiško posestjo. Zbrani podatki, ki osvetljujejo le nekatere strani kamniškega gospodarstva, naj bodo prispevek h gradivu za zgodovino mesta. Gospodarska in finančna uprava ter njene pomanjkljivosti Leta 1682 sta mestni sodnik in mestni svet sprejela pravilnik za polaganje in odobravanje računov mestnih funkcionarjev. Ze nekaj let prej je bilo sklenjeno, da mora špiitalski mojster po sitari navadi račune zaključita dan pred božičem. Na zahtevo zunanjega sveta in občine je bilo določeno, da se k polaganju računov vedno pokliče tudi zunanji svet in 12 mož iz občine. Sodnik, blagajnik in mestni gospodar (Baumeaster) bi morali položiti račune od preteklega leta pred sv. Mihaelom. Obenem je bilo Sklenjeno, da nihče ne more biti izvoljen za drugo funkcijo, dokler ni položil računa o prejšnji in ni poravnal morebitnega primanjkljaja. Bilo je tudi prepovedano, da bi -kdo hkrati opravljal dve funkciji. Mihaelu Turku, 1. 1682 ponovno izvoljenemu mestnemu sodniku, pa je kot špitalskemu mojstru bilo naročeno, da predloži apitalske račune na dan pred božičem 1.1682, in sicer za dve leti, ker bo sicer notranji svet upravičen, da se istega dne zbere pri najstarejšem članu in izvoli drugega špitalskega mojstra. Iz vloge na vicedoma se vidi, da je bil Mihael Tunk špitalski mojster sedem let zaporedoma v nasprotju s sprejetimi sklepi, kar njegovima prednikoma Janezu in Lovrencu Kobolu (Khobolli) ni balo dovoljeno. Notranji svet je ta pravilnik predložil vicedomu v odobritev in ga je utemeljeval s potrebo po boljšem gospodarstvu in preprečevanju večjih dolgov, ki so jih mesitni funkcionarji povzročali od leta do leta. Prosil je vicedoma, naj mestnega sodnika Turka pozove, da se po sklepih pod grožnjo znatne kazni ravnajo on in njegovi podrejeni. Vicedom je prošnji notranjega sveta ugodil, dal je svoja navodila v skladu z njegovimi željami. Razen tega mu je še naročil, naj se za funkcije, združene z vodenjem računov, izbirajo branja in pisanja vešči, pridni in predvsem premožnejši meščani, da bo od njih mogoče izterjati morebitne primanjkljaje." Iz arhivskega gradiva se ne vidi, kakšen je bil rezultat navedenih sklepov za red v mestnem finančnem gospodarstvu. Mogoče so začasno kaj pomagali, za stalno ga niso izboljšali. Ko je leta 1714 vicedom grof Franc Lanthieri, katerega naloga je bila med drugim, da skrbi za deželnofenežja mesta, obiskal Kamnik in pregledal mestno politično in gospodarsko upravo, je dal mestu za nadaljnje poslovanje naročila v štirinajstih točkah. Ta navodila nam odkrivajo, na kakšne pomanjkljivosti je naletel pri svojem pregledu in kako jih je hotel odpraviti. Naročila so bila naslednja:3 1. Pri zasedbi mestnih funkcij, mest svetnikov in drugih se je ozirati le na sposobnost oseb, ne pa na naklonjenost, prijateljstvo ali sovraštvo. Upoštevati -je le pravičnost in poštenost ne glede na osebo. 2. Vicedomu je predložiti za umestitev ne le mestnega sodnika, temveč vse na novo postavljene mestne uradnike kot pisarja, katerega funkcija naj se brez potrebe ne menja, blagajnika, gospodarja in špitalskega mojstra; vsi naj se ob nastopu funkcije zaprisežejo. 3. Vsak uradnik, ki ima posle z blagajno (Cammerbeamte), naj bi dobil zanesljiva navodila za svoje poslovanje. Mestni sodniik naj bi ob sodelovanju sposobnih, pisanja veščih in tudi v drugih zadevah izkušenih someščanov izdelal posebna navodila za blagajnika, gospodarja in špitalskega mojstra. Ta navodila naj predloži vicedomu v pregled in rartifakaeijo. 4. Navedeni funkcionarji morajo v rediu voditi račune, zapisovati prejemke in izdatke ter imeti blagajniška potrdila. Dohodke din izdatke ter priloge je treba vsako leto kontrolirati in opravičiti ter spraviti v red. 5. Mestu z davkom in kontribucijo podložne in k dajatvam zavezane hiše, zemljišča in vrtove je treba popisati in določiti od njih davek. Sestavi naj se pravi urbar in pošlje vicedomu v nadaljnjo odločitev. Strankam je za plačane urbarske dajatve izstavljati potrdila. 6. Ne sodnik in ne kdo dirugi ni davka ali kontribucije prost. Ce se je po zlorabi uvedla taka praksa, pri tej nepravični navadi ne sme ostati. 7. Glede na splošne deželne nesreče in ker bo sicer mesto zapravilo ugled, naj se uvede dobro in varčno gospodarstvo. Opustijo naj se izdatki ob raznih priložnostih in razveseljevanjih, med drugimi tudi za pojedine ob pojezdih in drugi nepotrebni veliki stroški kot pri popisu davčnih registrov in pregledu ognjišč. Odpravi naj se pristojbina mestnega pisarja za prepisovanje računov; tudi mestnemu gospodarju se iz tega naslova ne sme ničesar primati. 8. Mnogo hiš je začelo propadati in postalo pustih. Da jih bo zopet mogoče pritegniti k obdavčenju, se kandidatov za meščane ne sme odbijati s previsokim in nesorazmernim obrtnim davtkom ali pa jiim nalagati druga bremena, temveč jih je treba pridobiti s prizanesljivostjo. 9. Rokodelskim cehom naj se prepove, od novih mojstrov zahtevati visoke pristopne in druge mestu škodljive pristojbine. 10. Mestno zidovje naj se po možnosti postopoma popravi; vrata, mostovi in brvi (? Stock, mogoče tudi mejniki) naj se vzdržujejo. Noben trgovec naj se ne obremenjuje nad tarifo. 11. Skrbi naj se za dobrodelne ustanove, to je mestnemu odvetništvu in fevdalnemu gospostvu podložni benefioij sv. Trojice in meščanski špital. 12. Od mestnih svoboščin in pravic pomirja naj se ne popušča in jih ne zanemarja. 13. Da bi meščani, predvsem mladi ter branja in pisanja nevešči, poznali mestne pravice in privilegije, naj se jim letno enkrat prečitajo in tudi slovensko (kranjsko) raztolmačijo. 14. Za ohranitev dobrega soglasja in izpolnjevanje meščanske prisege, se vsem ukazuje, da vsakokratnemu sodniku izkazujejo dolžno spoštovanje. Končno naj vsi meščani iz prave domoljubne ljubezni, ki so jo po naravnem pravu dolžni svojemu mestu, četudi pri tem nimajo lastnih koristi, izvršujejo svoje meščanske dolžnosti in skrbijo predvsem za javno dobro, s katerim so združene tudi koristi posameznika. Vicedom je sicer dajal navodila mestni upravi, toda izvajanje je bilo prepuščeno mestnim funkcionarjem. Tudi na njihovo izbiro ni neposredno vplival, dasi mu jih je mesto moralo predlagati v potrditev in umestitev. Vsa navodila so imela bolj značaj nasvetov; zdi se, da vicedom ni imel ne želje in ne moči, da bi izvrševanje teh navodil izsilil. Z reorganizacijo državne uprave pod Marijo Terezijo so mesta prišla pod nadzorstvo okrožnih glavarstev (kresij). Mestna avtonomija je bila s tem zelo okrnjena, ker je nadzorna oblast v znatno večji meri posegala v mestne zadeve in o njih odločevala kot pa v prejšnji dobi vicedom.1 Prenehala je nekdanja popustljivost, ko je šlo za uvedbo reda v mestnem gospodarstvu. Država je uporabljala skrajna prisilna sredstva; če se ji je zdelo potrebno, je postavljala komisarje, da so vodili mestno gospodarsko upravo. Povodov za poseganje države v mesrtno upravo ni manjkalo. Dajala so jih mesta sama s svojim nerednim finančnim gospodarstvom in nesposobnimi upravnimi organi. Del meščanstva s takimi razmerami ni bil zadovoljen in je pozival državo na pomoč. Tako je bilo tudi v Kamniku, kjer si je ne vol ju. socialno šibkejšega sloja meščansitva zoper mestno upravo v času terezijanske davčne reforme dala duška v obsežni in ostri pritožbi na dvorno komisijo." Najprej je bila skritizirana sestava mestne uprave. V notranjem svetu so sedeli prijatelji tedanjega mestnega sindika (pisarja) Nikolaja Reicha, oče poleg sina, svaka in bratranca. Komaj dva od šestih sta znala brati in pisati. Tudi člani zunanjega sveta so bili izbrani med sindikovimi prijatelji, drugim osebam ne pustijo blizu. Nobeden izmed članov sveta ni bil sposoben, da bi vodil 'in polagal račune. Za ureditev mestne administracije je vicedom imenoval štiri meščane kot komisarje, ki naj bi pregledali mestne račune za dvajset let nazaj. Izmed teh je bil eden bivši sindik; ta in dva druga so bili pri prejšnjem gospodarstvu več ali manj udeleženi in jasno je, da ne bodo našli ničesar nepovoljnega. Pri odmerjanju in pobiranju davkov ni šlo brez nepravilnosti, delali niso nobene razlike med revnimi in bogatimi. Meščani se niso mogli obračati na mestno sodišče, če se niso hoteli zapiti pri sodniku ali mestnem pisarju. Svoje procese so morali voditi z velikimi stroški v Ljubljani. Treba bi bilo mestnim funkcionarjem odvzeti vinotoče. Blizu mesta ležeče mestne gozdove so izkoriščali le starejši člani mestnega sveta, ki so z lesom potem prekupčevali. V korist meščanov bi bilo, da bi se gozdovi razdelili med hišne posestnike. Mestni sodnik in sindik sta iz najlepših hrastov, bukev in macesnov dala napraviti deske in late ter jih pošiljala v dar okrožnemu glavarju poleg moke, rib itd. špiitalskega žita niso prodajali poceni ubogim meščanom, temveč ga je špitalski mojster Valentin Gotzel dajal svojim prijateljem; tudi sam ga je dajal mleti in je moko pošiljal okrožnemu glavarju baronu Tauffererju. Meščani so dalje kritizirali finančno gospodarstvo mesta in izkoriščanje meščanov po mestnih funkcionarjih z neupravičenimi pristojbinami. Mesto je vodilo razne nepotrebne pravde, ki so bile izgubljene, povzročile pa so velike stroške. Potrebno bi bilo, da bi sindik in vsi mestni funkcionarji s hišo in kavcijo jamčili za svoje poslovanje. Kamniku bi bilo mogoče pomagati le talko, da se Franc Karel Hochenwart kot kamniški sosed postavi za upravitelja (deputárter stadt Regent). Njemu bi moral mestni svet predložiti letne račune; tudi o sodnih zadevah naj bi bil prva instanca, do katere bi meščani imeli zaupanje, ker bi bil popolnoma nezainteresiran. Pritožba, čeprav mogoče pretirana, odkriva razne že od prej znane pomanjkljivosti mestne uprave. Zanimiv je pa predlog o postavitvi upravitelja, kar bi pomenilo konec mestne avtonomije. Policijski državi tak predlog gotovo ni bil neprijeten, čeprav ga tedaj ni izvedla. Pač pa se je nekaj desetletij pozneje državna uprava ukvarjala s podobnim načrtom. — Ohranilo se je poročilo gorenjskega okrožnega glavarstva na deželno glavarstvo v Ljubljani od 13. julija 1779 z naslovom «-Kresijsko poročilo, kako bi bilo mogoče pomagati propadajočemu kamniškemu mestnemu gospodarstvu ob pomanjkanju tamkajšnjih (sposobnih) oseb z nastavitvijo gospodarskega direktorja (Oeoonomie-Direotor)«.' To poročilo je napisal okrožni glavar baron Franc Apfaltrer, ki je- skupaj s svetnikom deželnega glavarstva baronom Lichten-bergom pri komisijski obravnavi za razdelitev mestnih gozdov dobil do sita vpogled v te razrvane finance. Tako se v poročilu sam izraža. Navaja tudi, da so urbarji, davčni registri in mestni protokoli taki, da ni mogel mestni sodnik skupaj s komornikom (Stadt-Cammrer), blagajnikom (Stadtcassier) ter mestnim pisarjem navesti niti pravega števila hub, ki so ga predstavljale meščanske hiše. To je bilo tembolj čudno, ker so meščani že tri leta pritiskali na razdelitev nekaterih gozdov. Če bi bila ta razdelitev dovoljena, bi morali število hub komisiji takoj navesti. V nič manjšem neredu so bile sodne in policijske zadeve ter finančni dohodki, z eno besedo, vse panoge uprave. —• To zlo je, po mislih barona Apfaltrerjia, imelo svoj pravi izvor v veliki nevednosti, pijančevanju, brezdelju in duhu nepokorščine tamkašnjega meščanstva. Pustijo, da okrožno glavarstvo polni papir z ukazi, ki jih od časa do časa izdajajo najvišje oblasti ter deželno glavarstvo, ni pa nobenega, da bi imel veselje te ukaze izvrševati ali pa bi jih dajal izvrševati. Sodnik se opravičuje z nepokorščino podrejenih, ti pa s sodnikom, ki v resnici ni mož, da bi si znal pridobiti ugled ali pokorščino. »Sodstvo-« izvaja v gostilni in ne v mestni hiši. Pred dvema letoma so meščani, ne da bi prej dobili dovoljenje okrožnega glavarstva, izvedli volitve sodnika in izvolili popolnoma nekvalificirano osebo. Volitev je deželno glavarstvo razveljavilo in 'nato je bila v prisotnosti okrožnega glavarstva izvedena in odobrena nova volitev. Za mestnega sodnika je bil izvoljen Nikolaj Traven (Trauen), član notranjega sveta. Avtoriteta oblasti je bila sicer s tem uveljavljena in uveden red pri volitvi sodnika, ni pa bilo DELAVSKA KNJIŽNICA 9 KAN'N K odpravljeno zlo, kajti izvoljeni sodnik je poosebljena brezdelnost, ne zna si pridobiti ne ugleda ne pokorščine. Drugi primer zoprvanja je mestni komorn;k in blagajnik Janez Krstnik Worenz, ki ni hotel poskrbeti za popravilo in ureditev kamniških vojašnic. Zato okrožni glavar predlaga, sklicujoč se na dvorni dekret od 21. oktobra 1769, naj se v Kamniku postavi gospodarski direktor v osebi barona Franca Gotfrdda Apfaltrerja, stanujočega v Kamniku. Nekaj dni predtem se je namreč Nikolaj Traven odpovedal funkciji mestnega sodnika. V odpovedi je navajal, da je zaradi dveletnega opravljanja sodniških poslov utrpel pri svoji obrti, bil je krznar, 200 gld škode. Tudi blagajnik Worenz je resdgniral na svoje mesto. Deželno glavarstvo je 20. avgusta 1779 določilo barona Apfaltrerja, da za tri leta prevzame vodstvo gospodarskih in policijskih poslov v mestu. Obenem mu je naročilo, naj izterja davčne zaostanke, ki so znašali okrog 1000 gld. Mesti blagajnika in gospodarja naj bi se odpravili. Število notranjih svetnikov, katerih je bilo dopuščenih šest, se bi znižalo na štiri. Kot mestni funkcionarji bi ostali mestni sodnik, mestni pisar, štirje notranji in štirje zunanji svetniki. Naloga gospodarskega direktorja je bila izterjavanje dajatev in drugih terjatev, za katere naj se določijo obroki, nadzorstvo nad policijskimi pomanjkljivostmi, njihova odstranitev ter uvedba reda. Kot nagrado naj bi gospodarski direktor dobil plačo mestnega blagajnika v znesku 40 gld, mestnega komornika 20 gld, gospodarja 10 gld in dveh notranjih svetnikov 10 gld, skupaj torej 80 gld ter 10 odstotkov od p.rimščin, ki so bile v zaostanku in bodo izterjane aili pa v bodoče vplačane.' Vest o namenu deželnega glavarstva, da imenuje gospodarskega direktorja, so sprejeli kamniški meščani z velikim nezadovoljstvom. Takoj je bila vložena v imenu vsega meščanstva in občine pritožba na deželno glavarstvo, podpisali so jo sodnik Nikolaj Traven, starosta notranjega sveta Janez Peter Hočevar, člana notranjega sveta Nepomuk Ulbas in Janez Krištof Wagner, člani zunanjega sveta Jožef Pogačnik, Lovrenc Košca (Kusza) ter Boštjan Cigler (Ziegler) in končno Andrej Kos, Boštjan Rak (?), Janez Schaffer in Pavel Pohlin (Buchlin) v imenu vsega meščanstva ter občine mesta Kamnik. Odločno so ugovarjali nameravanemu imenovanju barona Apfaltrerja za gospodarskega direktorja. Grozili so, da bodo mnogi meščani raje pokazali hrbet lastnim hišam, kot pa priznali Apfaltrerja za svojega oblastnika in ubogali njegove pogosto pretirane ukaze. Baron je znan kot trmast človek, je nestalen in neskromen. Ze tedaj, ko mu imenovanje za direktorja še ni bilo izročeno1, je grozil, da bo dal mestne svetnike kaznovati po vojaštvu na glavni stražnici. V svoji vlogi prosijo kamniški meščani, naj se jim dovoli, da sami predlagajo več oseb, izmed katerih bi se izbral gospodarski direktor, alko se sklep o njegovi postavitvi ne da več preklicati in bo postavljen tudi v drugih mestih.8 Kamniško pritožbo zoper imenovanje gospodarskega direktorja je deželno glavarstvo 6. septembra 1779 odstopilo okrožnemu glavarstvu. Iz razpoložljivega gradiva se ne vidi, kakšen odgovor je mesto dobilo na svojo pritožbo. Verjetno je bil odpor meščanstva zoper imenovanje 'Uspešen, kajti deželno glavarstvo ga ni skušalo izvesti, dasi svoje odločbe tudi ni izrecno preklicalo. Zadeva je ostala nerešena na pol pota. Vendar kljub temu, da je nad mestom stalno visela grožnja državne intervencije v njegovo poslovanje, ni storilo ničesar, da bi napravilo red v finančnem gospodarstvu in upravi. V mesecu juliju 1780 sta prišla v Kamnik svetnik deželnega glavarstva baron Leopold Lichtenberg ter računski uradnik knjigovodstva deželnega glavarstva Janez Jurij Ziegler, da bi pregledala mestno gospodarstvo. Njihovo poročilo od 18. novembra kaže velik nered v mestni upravi. Blagajno sita našla v mestni hiši na mizi pri odprtem oknu. V blagajni je bilo 216 gld 49 kr denarja. Mestni uradniki niso mogli pojasnaiti, iz katerih davčnih ali domestiikalnih dohodkov znesek izvira ter katere stranke so ga vplačale. Mesto se torej ni ravnalo po navodilih, po katerih bi davčne dohodke moralo ločiti od domesti-kalnih. Mali urbar, ročni register in ostale knjige prejemkov in izdatkov so bile tako nepopolne, da ni bilo mogoče ugotoviti niti posestnikov hiš in drugih nepremičnin. Mestno, premoženje in dolgove je bilo mogoče dognati le po zasliševanjih in iz mestnih zapiskov in listin, katerih velilk del leži v prahu ali pa je shranjen v zasebnih hišah. Meščanstvo je obremenjeno z dolgovi v znesku 3611 gld 15 fcr; pri zadolžnicah in premoženjskih postavkah so se upoštevale le komisijsko kot likvidni ugotovljeni zaostanki. Mesto bi se moglo znebiti precejšnjega dela dolgov, če bi pravočasno izterjalo urbarske zaostanke, tako pa so nekateri dolžniki pomrli ah obubožali in terjatve so postale neizterljive. Kljub naročilom deželnega glavarstva in kresije se za izterjavanje nii nihče brigal. Komisija nii našla niti izikazov, kdo, koliko in od kdaj dolguje. Pri likvidaciji zaostankov so se slišale pritožbe, da so bili dvakrat plačani. Deloma so bile predložene davčne knjižice (Stiftbiiohlein), v katerih prejem ni bil vpisan ali pa je bil vpis popravljen. Vplačil ni sprejemal en sam uradnik, temveč enkrat mestni sodnik, drugič mestni pisar, kar je bilo v nasprotju z danimi instrukcijami.' Komisija je predlagala, naj hi se prodalo mestno komorno imenje, obstoječe iz 12 in pol hub in cenjeno na 3814 gld 3 kr. Z izkupičkom bi se v celoti krili mestni dolgovi. Pri tem predlogu se je komisija sklicevala na vladarjev uikaz iz 1. 1769, po katerem je bilo treba vsa mestna imenja prodati. S prodajo imen j in izterjanjem davčnih zaostankov bi mesto, prišlo do kapitala. Odpadla bi tudi plača k-omoimika in gospodarja, letno 30 gld, ki sta jih dobivala za oskrbovanje imenj. Člana komisije sta dvomila, da bi se uvedba in ureditev računskih knjig mogli prepustiti mestnim uradnikom. Menila sta, da bi bilo bolje, ta posel poveriti drugi osebi za toliko časa, da bi stekel in se mestni uradniki z njim seznanili; ista oseba naj bi uredila tudi listine in izterjala zaostanke. Za to nalogo sta predlagala Franca Gotliba Apfaltrerja, ki je bil eno leto prej kandidat za gospodarskega direktorja." Rezultat poročila je bil, da je deželno glavarstvo 10. januarja 1781 naročilo kresiji, naj se mestno komorno imenje proda ¡na dražbi, izvzete so bile njive in vrtovi poleg mesta. Dražbo naj razpiše okrožno glavarstvo. S kupnino naj se poravnajo dolgovi; ostanek kupnine, izterjane terjatve in odvečna gotovina naj se naloži v javen sklad (in fundo pubblioo). Uvedejo naj se ročne in gospodarske knjige. Vsakega pol leta naj bi uradnik okrožnega glavarstva ali pa knjigovodstva pregledal poslovanje. Mestni uslužbenec, ki se ne bi ravnal po predpisih, bi bil odpuščen. Odobren je bil tudi predlog, da se baron Apfaltrer za malo nagrado nastavi pri mestu kot komisar za ureditev kamniškega finančnega gospodarstva in mestne uprave. Ko je okrožno glavarstvo prejelo ta navodila, si ni bilo na jasnem, kaj naj ukrene. Dila je tu še vedno neizvršena odredba iz 1. 1779 o postavitvi gospodarskega direktorja. Preden je kaj ukrenila, je kresija vprašala deželno glavarstvo, ali naj izvede le zadnjo odločbo od 10. januarja 1781 aln pa tudi prvo iz 1. 1779 o imenovanju barona Apfaltrerja za gospodarskega direktorja. Odgovor deželnega glavarstva je bil, da poznejše odredbe razveljavljajo prejšnje, zato naj se izvede zadnje naročilo. Toda tudi odredba od 10. januarja 1781 ni mogla biti izvedena. Baron Apfaltrer, ki je grozil — kot so trdili meščani — mestnim svetnikom že vnaprej s kaznovanjem, je odklonil funkcijo komisarja; odklonitev je utemeljeval z znano kaznivo sebičnostjo mestnih uradnikov. Izjavil je tudi, da svojega namena, preprečiti finančno propast mesta, pri vseh mogočih nerodnostih ne bi mogel doseči. Deželnemu glavarstvu glede na Apfaltrerjevo odklonitev ni preostalo drugega, kot naročiti okrožnemu glavarstvu, naj samo po svojih organih uvede predpisane 'knjige, poravna s kupnino za imenje, ko bo plačana, mestne upnike, ostanek pa naj plodonosno naloži.11 Mestno komorno imenje je bilo leta 1781 dejansko prodano na dražbi, ki je bila pri okrožnem glavarstvu v Ljubljani. V tem pogledu mesto Kamnik med kranjskimi mesti ni bilo nikaka izjema. Tudi Ljubljana je morala v isti dobi po nalogu državnih oblasti zaradi saniranja mestnih financ prodajati svoja imenja in razne realitete." Pod Jožefom II. se je vmešavanje države v mestno upravo še stopnjevalo. Vladar se ni čutil več vezanega na stare mestne svoboščine ter jih je po svoji volji spreminjal ali sploh ukinjal. V centralistično upravljani policijski državi mestna avtonomija ni imela več prostora.18 Mestni organi so postali le izvrševalci ukazov nadrejenih državnih oblasti. Kontrola mestnega gospodarstva je bila še strožja kot prej; gibati se je moglo le v ozkih mejah, ki so mu jih dovoljevali predpisi in državno nadzorstvo. Gospodarske razmere in finančna bremena Preskopi so viri, da bi mogli ugotoviti, kdaj je začel Kamnik gospodarsko propadati in v čem se je to propadanje najprej in najbolj izražalo. Sredi XV. stoletja je bila trgovina vir dohodkov za najbogatejše meščane, ki so kupčevali tudi na daljavo. Gospodarski razcvet je segal menda še v XVI. stoletje, nato pa je prišlo nazadovanje.14 V spisih iz 1. 1570 je bilo gospodarsko stanje mesta orisano že z dokaj temnimi barvami. Tedaj so Kamničani prosili, da bi se kot glavna trgovska cesta med Kranjsko in Štajersko uporabljala zopet pot iz Kamnika po Tuhinjski dolini in čez Kozjak na Vransko namesto ceste čez Podpeč, Črni graben in Trojane. Kranjski deželni stanovi so pri nadvojvodu Karlu prošnjo Kamničanov podpirali, ker da v mestu ni ne obrti ne trgovine ter se meščani ukvarjajo in preživljajo največ s poljedelstvom.15 V preložitvi trgovske poti skozi Orni graben so Kamničani videli glavni razlog za gospodarsko propadanje mesta. Zato so stalno-, toda brezuspešno moledovali, naj se trgovski promet preusmeri nazaj čez Kozjak, kakor je to bilo v času, ko je bil Kamnik eden najpomembnejših krajev na Kranjskem. Tudi potem, ko je glavna prometna pot iz Štajerske na Kranjsko vodila skozi Črni graben, se je nekolikokrat zgodilo, da sta se trgovina in pošta začasno preusmerili skozi Tuhinjsko dolino. Vzrok za preložitev je bila narasla Bistrica, enkrat se pa kot razlog za preusmeritev navaja kuga.16 Razumljivo je, da je promet skozi Kamnik vsakokrat gospodarstvo nekoliko poživil in vzbudil pri meščanih željo, da bi pri tem ostalo. Tako je tudi konec XVII. stoletja, potem ko je promet nekaj časa šel skozi Kamnik, prišlo do preusmeritve na Črni graben. Zato ni čudno, da v kamniški vlogi na vicedoma od 20. aprila "1706 zopet beremo o slabih gospodarskih razmerah, ki so bile še poslabšane s preložitvijo ceste na Podpeč. Nekako dvajset let prej je bil premeščen iz Gornjega grada v Kamnik nakladniški urad (Aufschlag-Am-bt). Posledica je bila, da se je trgovina pričela mesta izogibati. Podeželsko trgovanje je meščanom odjedalo kruh. Mesto je v zadnjih zdihljajih, v petdesetih letih je propadlo 70 hiš, od ostalih se mnoge podirajo. Mestno zidovje je deloma nekrito in se ruši, isto je s stolpi.1' V začetku XVIII. stoletja je država zaradi koristi trgovine pričela posvečati cestam več skrbi. Del bremena za njihovo vzdrževanje je zvrnila na druga ramena, med temi tudii na mesta. Kamnik bi moral vzdrževati ceste v svoji okolici; v ta namen bi moral prispevati s tlako in orodjem, ker da uživa mestno mitnino. Mesto se je v vlogi iz decembra 1725 zoper to zahtevo pritožilo na deželnega glavarja, češ da so dolžni popravljati ceste le v mestnem pomirju. To svoje stališče so podkrepili z več listinami iz XVI. stoletja. Mestno mitnino so imeli po svojih privilegijih; prepustil jim jo je 1.1489 cesar Friderik III. proti letni zakupnini 130 dukatov, to je 147 gld 28 kr. Dohodki te mitnine niso bili določeni za vzdrževanje cest, temveč za sodniško službo. Tedaj je cesta na Štajersko šla še skozi Kamnik, mitnina je prinašala precej nad zakupnino. Po smrti Friderika se je pričelo propadanje mesta. Zakup mitnine je bil mestu odvzet tin izročen drugemu zakupniku za 250 gld. Trgovska cesta je bila medtem prestavljena čez Podpeč in Trojane in dohodki mitnine so nazadovali. L. 1583 je bila mitnina zopet dana v zakup mestu za 250 gld, ker je nihče drug ni hotel prevzeti zaradi zmanjšanih dohodkov. S to zakupnino si mesto ni moglo pomagati, ker ima pri tem le 60 gld dohodka. Zato je prosilo, ali za preložitev cest? od Podpeči na Kamnik ali pa popust pri mitnini. Mesto je trdilo, da je cesar Ferdinand I. že 1. 1531 ukazal, naj se cesta preloži. Zaradi vojne in zaradi svoje nemoči mesto ni moglo doseči, da bi se to izvršilo. Ko je bil 1. 1717 izdan patent o izboljšanju cest in pospeševanju trgovine, je Kamnik zopet sprožil vprašanje preložitve ceste. Toda takratni poštni mojster v Ljubljani, Dominik Hingerle, se je zavzel za popravilo ceste skozi Podpeč zaradi tam zgrajenih poštnih Hiš. Popravilo te ceste je bilo težavnejše in dražje, ker so bila tla ob njej slaba in močvirnata; dobra cesta se tu ne da zgraditi. Tudi Bistrica, preko katere je bil sicer zgrajen most, predstavlja ob veliki vodi oviiro, pri Kamniku pa je vedno prehodna. Mesto je menilo, da bi bila pot čez Kozjak pripravnejša in cenejša, nudila bi ugodnejše potovanje; nastanjevanje potnikov in vojaštva bi bilo ob tej cesti teže. Končno je mesto v svoji vlogi ugotovilo, da popravilo ceste čez Kozjak ne spada v njegovo področje, ker mesto vzdržuje le ceste v pomirju, temveč mora za njo skrbeti notranjeavstrijska komora.1' Izleta__1728Je ohranjenih vicedomsjg^jirhlvu več vlog, v katerih je mest» tožilo o svojih gospodarskih težavah; s svojimi tožbami se je obrnilo celo na vladarja. V eni izmed teh ugotavlja, kako sta nekdaj v mestu cvetela trgovina in obrt, kar dokazujejo še ohranjeni trgovski in poslovni lokali. Takrat je šla skozi mesto glavna cesta in poštna pot na Štajersko in v Avstrijo, promet med mesti je cvetel. Čeprav je bil davek od mestnega imenja in 70 Ve hiše visok, znašal je 106 funtov 40 kr, so ga lahko plačevali. Potem je bilo mesto z okolico prizadeto po kugi, odvzeta mu je bila pošta in prestavljena čez Podpeč in Trojane, s tem je izgubilo promet. Od tedaj mesto gospodarsko propada. Med vzroki slabih gospodarskih razmer je tudi nazadovanje dohodkov iz mitnine, zakupnina pa znaša še vedno 250 gld. Uvedena je bila neznosna izredna kontribucija (extra ordinari Contribution), ki je mesto ne more plačevati in prihaja zaradi nje v dolgove. S prestavitvijo nakladniškega urada iz Gornjega grada v Kamnik so mali tedenski sejmii pričeli nazadovati, k temu so pripomogle še slabe letine. V Braslovčah je bil uveden nov tedenski sejem, ki dela konkurenco kamniškemu. Nastanitev vojaštva zaradi izterjavanja davščin — to je bila takrat običajna vojaška eksekucija — je povzročala meščanom nova bremena. Približno pred dvajsetimi leti je bila vpeljana naklada mesnega krajcarja; mesto in fara, kjer živijo le beraški meščani (bettelmassige Burger), sta obremenjena z 245 gld, razen tega se od mesta. zahteva še premoženjski davek. Zakupnik naklade na vino plačuje od vina, potrošenega v mestnih in predmestnih gostilnah, 759 gld zakupnine, pri tem pa ima še svoj dobiček. V nobenem mestu ni vinska naklada it ko visoka; od sodčka vipavca je treba plačati 3 gld, od cvička 2 gld, od tovora vipavca 10 liber, od cvička 8 liber (libra je imela 13 7» kr). Kmetje na podeželju so plačevali 3, največ 5 liber od tovora; nekateri so se pogodili za celo leto z nakladničarjem za nekaj goldinarjev naklade, iztočili pa so mnogokrat več vina kot pa kak meščan. Kmečke krčme pred mestom in v okolici lahko torej ceneje točijo, zato odtegujejo goste mestnim gostilnam. Kmečka trgovina se razvija v škodo mest in trgov. V Komendi, Cerkljah, Vodicah, v Dobu, zlasti pa v Mengšu, so se že pojavili kramarji. Ob cerkvenih žegnanjih prirejajo brez bojazni večje sejme z živino in drugim blagom tako kot v Kamniku ali Kranju. Po deželi se na drobno kupčuje s soljo. Predpisi glede prekupčevanja se ne upoštevajo-; vaščani iz Nevelj in Vrhpolja pokupijo biagO', ki ga prinašajo naprodaj Štajerci od Gornjega grada, Ljubnega, Luč in drugih krajev, potem pa ga z dobičkom prodajajo v Kamnik in Ljubljano. Tudi sami hodijo nakupovat na Štajersko. Največ prekupčujejo gosta či in kaj zarji, ki zemljiškemu gospodu ne plačujejo ni'kakih dajatev.Skoraj vsaka vas ima rokodelce, med njimi je mnogo šušmarjev. Tako odjedajo kruh ubogim meščanom. L. 1703 je bil zopet postavljen cesarski nakladniški urad za pobiranje cestnine (Wegmauth), toda potov ni popravljal ne nakladničar ne kdo drug; vse breme je bilo na mestu, ki je popravljalo in vzdrževalo 17 velikih in malih mostov v mestnem pomirju. Pri vsem tem pa zahtevajo mitničarji v nasprotju s cesarsko oprostitvijo in pridobljeno staro pravico plačilo naklad in mitnine od meščanov za njihove izdelke in od življenjskih potrebščin, ki prihajajo na trg. V zadnjih letih je meščanom veliko škode povzročila Bistrica s poplavami iin odnašanjem zemlje. Rokodelci in meščani zapuščajo mesto; odkar je trgovina mrtva, hiše propadajo. Kolikor sega nazaj spomin ljudi, je propadlo 80 hiš, ne da bi šteli zapuščene hiše, ki še stojijo. Bistriški gozd je last mesta, vkljub temu je mesto pred mnogimi leti po dragih pravdah pristalo na sporazum z mekinjskim samostanom, kateremu je priznalo pravico do drv in stavbnega lesa. Tedaj je samostan rabil komaj polovico tega, kar potrebuje danes. Pred nekaj leti so pričeli zahtevati enako pravico frančiškani. Oba samostana porabita iz gozda toliko lesa kot vse mesto. Ubogo mesto pa nosi pri deželi vsa redna in izredna davčna bremena. Letni in tedenski sejmd v okoliških vaseh so toliko zmanjšali obseg mestnih sejmov, da prejema mesto na pristojbinah za merjenje žita komaj tretjino tega, kar je prej prejemalo. Mestu so mnogo stroškov povzročili dolgotrajni procesi s sosednjimi gospostvi in podložniki, ki so mu s salo hoteli odvzeti gmajne in gozdove. Sedaj pa nima več denarja, da bi pravde nadaljevala Mesitno obzidje se je deloma že podrlo, deloma pa ni več krito in se bo začelo rušiti. V svoji vlogi je mesto tudi navedlo ukrepe, ki naj bi rešili gospodarstvo mesta in meščanom pomagali na noge. Td ukrepi bi bili: 1. Deželna cesta naj se zopet preloži od Podpeči na Kamnik ali pa naj se vsaj pot skozi Tuhinjsko dolino na Vransko tako popravi, da se bo kmečki voz lahko umikal drugemu. 2. Nakladniški urad naj se zopet prestavi v Gornji grad; vinska naklada naj se nekoliko zniža. 3. Odpravijo naj se tedenski siejmi v Braslovčah, podeželska trgovina in neupravičeni tedenski in letni sejmi, kot to predpisujejo ponovne resolucije; ravno tako naj se ukinejo kramarske prodajalne. 4. Odpravijo naj se podeželski rokodelci pred mestom ali poleg mesta v kamniškem pomirju in se preselijo v mesto. Podiožnikom naj se prepove prekupčevanje. Pri deželi pa naj se končno odpiše davčni dolg zaradi zapuščenih in propadlih hiš in odplavljenih meščanskih zemljišč. Za odplačilo ostalega dolga naj se določijo zmerni letni obroki.1' Lojze Perko: Ribiči na Cerkniškem jezeru (olje) Vprašanja o podeželskih trgovcih in rokodelcih, o sejmih po vaseh, prekupčevanju itd., ki jih je mesto v svoji vlogi1 načelo, niso bila specifično kamniška in tudi ne nova. Za njihovo ureditev je tekla borba že stoletja, mnogokrait je imela ostre in nenavadne oblike. Kamniški meščani so dali v XVI. stoletju zasuti vodnjak samo zato, da kmetje, ki so prihajali v mesto, ne bi mogli piiti vode in bi bili prisiljeni kupovati vino pri mestnih gostilničarjih. Sicer ni bil Kamnik glede tega izjema, iz istega vzroka Ljubljančani in Kranjčani niso hoteli napeljati vode v mesto in napraviti vodnjaka, čeprav bi bilo to potrebno in v splošno korist.®0 Glede višine dolga z davčnimi zaostanki je bil Kamnik med kranjskimi mesti in trga nekako na sredi. Davčni dolg Kamnika od L 1705—1725 je znašal 20.047 gld 36 kr; večje dolgove so imeli Novo mesto, Krško in Višnja gora, manj so dolgovali Kostanjevica, Lož, Metlika in Črnomelj." Zdi se, da Kamnik sorazmerno svoji gospodarski moči ni bil bolj zadolžen kot ostala mesta in trgi na Kranjskem. Tudi pozneje je mesto še večkrat zaostalo s plačilom dolžnih davščin in se je s težavo izkopalo iz svojih finančnih težav, čeprav so dolgovi predstavljali razmeroma nizke zneske. Sredi stoletja je Kamnik zaostajal s plačilom reman-enčnega davka, ki bi ga moral plačevati od pobrane mostnine v znesku 250 gld letno. Zato je pobiranje mostnine prevzela država, na mesto pa je pritiskala, da odplača dolžni zaostanek, ki je za čas od 1. 1757 do 1762 znašal 1041 gld 40 kr. Da bi prej prišlo do plačila te terjatve, je bil mestu stavljen predlog, naj bd v poravnavo dolga odstopil državi del bistriškega gozda. Tg se sicer ni zgodilo, pač pa je mesto dobavljalo les iz mestnih gozdov v delno plačilo svojega dolga. Deželno glavarstvo je predlagalo, naj bi mesto dolg odplačalo v letnih obrokih po 50 gld, ki bi se poračunali z dobavami lesa za popravilo mostov. Mesto se najbrž tudi tega načina odplačevanja ni točno držalo, kajti 1. 1766 so mu grozili z vojaško eksekueijo, če ne plača dolga. Kot je videti iz spisov, je bil leto pozneje dolg v celoti poravnan, ni pa znano na kakšen način.22 O neupravičeni obremenitvi meščanov z mitniinaimi je tožilo mesto v svoji obširni vlogi iz L 1728, v kateri je obravnavalo vse svoje gospodarske težave. Istega leta sta »sodnik in svet ubogega mesta Kamnika-« naslovila na vicedoma še posebno spomenico, s katero sta ugovarjala zoper mitnino, ki so jo zahtevali od meščanov. V tej spomenici je mesto trdilo, da je bilo, ko je bil pred približno 43 leti uveden cesarski nakladniški urad, prej je bila le stara mestna mitnica, meščanom obljubljena oprostitev od teh davščin. L. 1703 so nakladniški uslužbenci začeli zahtevati od meščanov več cestne mitnine, kot so jo prej plačevali. Ni pa znano, na kakšni osnovi sloni ta zahteva. Za splošno popravilo cest določene cesarske cestnine od meščanov ne bi smeli zahtevati, ker mesto ne leži ob cesrti, takih cest tudi ni okrog mesta; če pa meščani s svojo kram arij o pridejo 2 Kamniški zbornik 17 na popravljeno cesto, se plačala cestnin ne branijo. Dvorna komora meni sicer, da morajo meščani zato plačevati cestnino, ker so prej morali popravljati ceste okrog mesta, sedaj pa je dolžan za vzdrževanje skrbeti deželni glavar. Vendar jih deželni glavar ne vzdržuje, čeprav so za to že prosili. Sami morajo skrbeti za 17 velikih in malih mostov ter brvi v svojem pomdrjiu. Pota izven pomirja proti Gornjemu gradu in Vranskemu, kii bi jih morala vzdrževati notranjeav-strijska komora, so pa tako uničena, da sitare ceste ni spoznati. Trgovci in živinski prekupci se morajo pogoditi s podložniki ob cesti in jim plačati, da smejo goniti živino čez njihova zemljišča. Vkljub temu morajo trgovci plačevati 1. 1703 na novo uvedeno cesarsko cestnino. Ker se zahteva taka cestnina od meščanov, kii nosijo tudi breme popravljanja cest, je to za nje dvojno breme. Cestnine, kakor jo sedaj' pobirajo, meščani pred uvedbo nakladniškega urada niso plačevali. Višji prejemnik na Vranskem, kateremu so se pritožili, je obljubil, da bo pobiranje cestnine ukinjeno, kar se pa ni zgodilo. Svojo pritožbo so Kamničani zaključili z ugotovitvijo, da niso dolžni plačevati ne redne ne cestne mitnine, ker redne niso prej plačevali, ceste pa v mestnem pomirju sami vzdržujejo. Ce bo dvoma komora prevzela vzdrževanje cest, bodo pristali na plačevanje cestnine/3 Kako je bilo vprašanje plačevanja mitnin za Kamničane rešeno, ni ugotovljeno. Država se je v interesu trgovine in prometa prizadevala, da sistem mitnin preuredi v skladu z novimi potrebami. Razne mitnine, spoznane za neupravičene, so bile odpravljene, upravičene zasebne mitnine so bile najprej regulirane, pozneje pa proti plačilu odškodnine ukinjene.21 Mestno mitnino, katere dohodki so znašali po napovedi za davčno rektifikarijo sredi XVIII. stoletja letno povprečno 345 gld, je tedaj odkupila država (K. k. Banco—Administration). Letni dohodek iz naslova odškodnine je znašal 80 gld 16 kr. Mestni dohodki in izdatki, vštevši državne davke, so po spisih davčne rektifikacije v desetletnem povprečju znašali:25 pristojbina od merjenja vina in soli ter tehtarina..... 48 gld 24 kr Dohodki : mestna miitnina pristojbina od soli 345 gld — kr 25 gld 42 kr pristojbina od merjenja žita .... pristojbina od kruhame...... zakupnina od prodajaln...... pristojbina od stojnic...... pristojbine od podeljevanja meščanstva 39 gld 25 kr 25 gld 52 kr 7 gld 11 kr 38 gld 58 kr 5 gld 6 kr odnos 535 gld 38 kr Prenos ........................................535 gld 38 kr denarne kazni....................................— gld 34 mizni denarič (Tisch-Pfenning) in tlakovina..............16 gld 9 kr pristojbina od merjenja sukna in platna................9 gld — kr obrtni davek od profesionistov brez hiš..................13 gld 21 kr 10. in 20. denarič..................................16 gld 40 kr pašnina od pašnikov in planin........................47 gld 20 kr pristojbine za izkoriščanje gozda......................22 gld 11 kr žirnina ................................3 gld 42 kr zakupnina za mestni ribolov..........................2 gld 35 kr činž, davek, kontribucija in obrtni davek od profesionistov- hišnih posestnikov............................630 gld 49 kr činž od vrtov, novin in njiv..........................149 gld 26 kr desetina, ki jo uživa mestni sodnik od štirih hub kot plačo . . 54 gld — kr desetina, ki jo uživa mestna pisar od štirih hub kot plačo . . 35 gld 34 kr pristojbine od mesnic..............................16 gld 34 kr 1553 gld 33 kr Izdatki: glavnemu prejemnemu uradu..........\ . 400 gld — kr remanenčni denar................................250 gld — kr sodnikova plača v desetini in pristojbinah od merjenja sukna in platna..................................60 gld — kr plača mestnega pisarja z miznim denaričem..............54 gld 24 kr plača mestnega pisarja v desetini, preračunana v denar ... 34 gld 53 kr zastopniku v Ljubljani..............................20 gld — kr plača mestnega sla in sluge z obleko ter potnimi stroški ... 18 gld 11 kr štirim mestnim stražnikom z obleko..........40 gld 39 kr sodnemu slugi....................................27 gld 38 kr šestim članom notranjega sveta po 5 gld deželne veljave ... 25 gld 30 kr desetim članom zunanjega sveta......................8 gld 30 kr funt popra v Mekinje..............................1 gld — kr štiriindvajsetim članom sveta iz občane po 34 kr............13 gld 36 kr mestnemu tesarju ................................3 gld 7 kr dvema pobiralcema stojnine..........................3 gld 30 kr štirim gozdarjem..................................20 gld 56 kr odnos 981 gld 54 kr 2* 19 Prenos . 981 gld 54 kr za mestna popravila................ plača mestnega komornika............. plača mestnega gospodarja............. za procesije, maše, večno luč, milodare in drugo razsvetlja- 51 gld — kr 20 gld 24 kr 18 gld 22 kr vo ter voščene sveče članom na Telovo obresti od dolgov.......... plača" razglasevalca......... 66 gld 55 kr 131 gld 57 kr 1 gld 42 kr 1272 gld 14 kr Dohodki so po računih davčne rektifikacije presegali izdatke. Finančno stanje mesta ne bi smelo biti tako neugodno, kot kažejo drugi viri. Ce je bilo res tako slabo, je krivda bila resnično v neredu in pomanjkljivostih mestne finančne uprave. S prevzemom mostnine po državi so se mestni dohodki sicer precej znižali, toda zdi se, da je proračun bil še vedno uravnovešen. Z mostnino so odpadli tudi izdatki, ki naj bi se z njenimi dohodki krili. Dejanski dohodki so bih v nekaterih postavkah višji, kot pa so bili navedeni za davčno rektifikacijo. Pobiranje raznih mestnih pristojbin je bilo dano v zakup na licitacijah; zakupnine so včasih znatno presegle zneske terezijan-skega katastra. L. 1746 je zakupnina za pristojbino od stojnic bila izdražena za letnih 61 gld. L. 1774 so bile dane v zakrup pristojbine od merjenja žita, vina, sukna ter platna, mestna tehtarina in pristojbina za kiruharno. Pristojbino od merjenja žita je izdražil za 80 gld 6 kr Boštjan Ziegler, meščanski medičar, ki je bil zakupnik pristojbine tudi v prejšnjem zakupnem obdobju. Ko je stavil svojo ponudbo za zakup, je prosil, naj se mekinjskim podložnikom, žitnim pre-kupcem Tomažu Fajdigi, Florijanu Spornu dn Andreju Varlecu, ki so uvažali žito iz Štajerske, prodaja žita prepove ali pa se jih pritegne k plačevanju žitne merice. Ti žitni prekupci so namreč, namesto da bi žito nudili naprodaj pred Komunom, imeli doma, to je izven mesta, redne tedenske sejme, na katerih so žito prodajaOi in se tako izognili mestnim pristojbinam. Za mesitno tehtarino in pristojbino od merjenja vina je poniuidil prejšnji zakupnik, krčmar Mihael Božič (Woschiz), dotedanjo zakupnino 30 gld, toda na dražbi jo je končno izdražil Boštjan Ziegler za 45 gld 6 kr. Isti zakupnik je izdražil pristojbino od merjenja sukna. Do tedaj je ta pristojbina prinašala mestu 8 gld 30 kr, Ziegler se je zavezal plačevati zakupnino 20 gld 3 kr. V varstvo svojih obveznosti iz zakupnine je Ziegler mestu zastavil svojo hišo in zemljišča ter poleg tega dal še poroštvo Ignacija Kosa, kamniškega padarja. Pobiranje pristojbine za uporabo kruhairne je izdražil pekovski ceh za dotedanjo zakupnino 33 gld." Ob reviziji mestnega gospodarstva 1. 1780 je računski uradnik Janez Jurij Ziegler ugotovil mestne dohodke in izdatke breiz državnih davkov, toda upoštevajoč dohodke in izdatke mestnega komornega imenja, kakor so navedeni v naslednjem pregledu.27 Dohodki mesta Kamnik: pristojbina od merjenja žita.............61 gld ■— kr pristojbina od merjenja vina.............49 gld 33 kr pristojbina od kruharne...............33 gld — kr pristojbina od merjenja sukna............24 gld 30 kr pristojbina od stojnic................91 gld 30 kr zakupnina od prodajaln..............................10 gld 36 kr pristojbina od soli.................25 gld — kr dajatev od dveh kladiv..............................1 gld 42 kr dajatev od vrta na Žalah............................11 gld 20 kr Ziganov delež...................30 gld — kr od oglenice..................., 10 gld — kr namizni denarne....................................10 gld — kr dajatev od mesnic..................................5 gld 3 kr pristojbine od podelitve meščanstva....................10 gld — kr izredne pristojbine..................................8 gld — kr domestikalni prispevek...............190 gld — kr Dohodki komornega urada: urbarske dajatve.................103 gld 51 kr robotnina....................74 gld 30 kr male pravde...................— gld 56 kr dajatev od njiive na Žalah............................1 gld — kr od Gotzlove njive.................— gld 20 kr lavdemiji..................., 15 gld — kr Dohodki mestnega gospodarja: urbarske dajatve.................43 gld 11 kr sečnina in pašnima.................37 gld — kr sečnja lesa in oglenica................30 gld — kr lavdemiji..................., 2 gld — kr zakupnina od mitnine v znesku 187 gld, od katere se plačuje remanančni denar 150 gld, ostane torej.......37 gld — kr 916 gld 2 kr Izdatki: mestna domikalna kontribucija............25 gld 53 kr vojaški prispevek.................— gld 26 kr plača mestnega sodnika...............25 gld — kr plača mestnega blagajnika............. • 40 gld — kr plača mestnega pisarja . . ,............80 gld — kr plača mestnega stražmojstra..........................4 gld 15 kr plača petih notranjih svetnikov po 5 gld.........25 gld — kr plača štirih zunanjih svetnikov po 51 kr..................3 gld 24 kr plače mestnih in nočnih čuvajev............20 gld 24 kr plača sodnega sluge................28 gld — kr za olje frančiškanom.....'......................10 gld — kr obresti od izkazanih dolgov.............144 gld 27 kr za pobožne namene (sacra votiva)...........23 gld 56 kr razni izredni izdatki kot potni stroški, nagrada slom, sodni stroški itd..................43 gld 49 k:' Izdatki komornega urada: dominikalna kontribucija..............38 gld 4 kr kamniški dolgovi......................5 gld — kr župniji za vosek in olje, za Telovo, učitelja in mežnarje ... 40 gld — kr plača mestnega komornika..............20 gld — kr plača mestnega gospodarja..............10 gld — kr logarji in gozdarji..................................16 gld 10 kr mosrtovi in popravila................110 gld — kr 713 gld 48 kr Dohodki od pristojbin za novosprejete meščane so bili ob davčni rektifi-kaciji cenjeni na 5 gld 6 kr, računski uradnik Ziegler jih je stavil v svoj pregled z 10 gld. Pristojbina za sprejem v meščanstvo je pred 1. 1771 znašala 6 gld. Kot se vidi iz pregledov dohodkov, so bili sprejemi novih meščanov v Kamniku redki. Zdi se, da je 'država na mesto pritiskala, naj zviša sprejemno pristojbino. Iz ugovora mesta iz 1. 1771 se namreč vidi, da je povišanju nasprotovalo, češ pri tako visoki sprejemni pristojbini se noče nihče več nastaniti v mestu. Bili so celo primeri, da so interesenti nakup hiš v Kamniku odklonili, ker jim je bila pristojbina za sprejem v meščanstvo previsoka. Poklicna in gospodarska struktura meščanstva V rektifikacijskih spisih so ohranjeni seznami vseh kamniških hišnih posestnikov in gostačev ponajveč z navedbo poklica. Seznami navajajo posestnike in gostače v hišah, podložnih mestu; stanovalcev mestnih hiš in hiš, ki so pripadale tujim gospostvom, v seznamih ni. Na podlagi teh seznamov je izdelan naslednji pregled, ki kaže, kakšna je bila 1. 1749 poklicna struktura davkoplačevalcev v Kamniku.25 V pregledu so obrti združene po sorodnih skupinah, izkazani so posebej hišni posestniki in posebej gostačd, ločeno za mesto in predmestje. usnjarji irharji krznarji jermenarji čevljarji 19 1 9 29 Obrti kože in usnja Mesto hišni po- ~, , v. Pred- „, sestniki Gosta61 mest je skuPaJ 9 — 5 14 1 — — 1. 3 — 14 3 — — 3 3 13 7 Tekstilne in oblačilne obrti tkalca — — 8 8 barvarji 1 1 — 4 5 klobučarji 3 1 — 4 krojači 8 — 4 12 pletilci 1 — — 1 trakarji 2 — — 2 vrvarji 1 — — 1 klekljarice 1 — — 1 17 1 16 34 Kovinske obrti Mesto ^ .??- Gostači Pre,d" skupaj sestniki mestje ključavničarji 1 — 4 5 kovači — — 1 1 podkovači — — 1 1 kladivarji 1 — 1 2 žebljarji — 2 5 7 nožarji — — 1 1 fužinarji — — 1 1 kotlarji 1 — — 1 zlatarji 1 — — 1 4 2 14 20 Lesne obrti mizarji 1 — 1 2 tesarji 1 — 4 5 sodarji -— — 3 3 strugarji — 1 — 1 izdelovalci puškinih kopit — — 2 2 2 1 10 13 Gradbene in sorodne obrti zidarji — — 1 1 slikarji 1 — — 1 steklarji — — 3 3 lončarji — — 5 5 1 — 9 10 Prehrambene obrti peki 4 — 5 9 mesarji 7 119 gostilničarji, vinotoči 3 — 6 9 medičarji 1 — — 1 mlinairji — — 3 3 ribiči — — 1 1 15 1 16 32 Razen v pregledu navedenih rokodelcev in obrtnikov so bili med meščani zastopani še naslednji pridobitni poklici: 5 kramarjev v mesitu in 4 v predmestju, 1 voznik in 1 kmet. Od ostalih poklicev so bili: 1 padar, 1 organist, 1 pisar, mestni sodnik, 1 duhovnik, 1 učitelj, 1 mestni sel, 1 objezdnik (finančni stražnik) ter 4 dninarji. Dalje so bili med mestnimi davkoplačevalci 3 plemiči in mekinjski samostan; za 22 davkoplačevalcev (6 v mestu in 16 v predmestju) poklic ni bil naveden. Skupno je pod mestno jurisdikcijo bilo 187 davkoplačevalcev, 181 hišnih posestnikov in 6 gostačev. Poleg mestu podložnih hiš je bilo v Kamniku tedaj še 5 mestnih hiš in 25 hiš tujih gospostev, v katerih so živeli stanovalci, ki v naši poklicni statistiki niso zajeti. Zato so bili nekateri poklici med prebivalci mesta številneje zastopani, kot pa kažejo gornje številke. V davčnem seznamu je omenjen le en duhovnik, gotovo pa jih je bilo več, saj je v Kamniku poleg župnije bil še frančiškanski samostan, kjer je živelo več redovnikov. Med osebami brez poklica imajo večino ženske, verjetno vdove rokodelcev. Večino davkoplačevalcev so v mestu predstavljali rokodelci. Kot kažejo podatki o posameznih vrstah rokodelcev, je bilo v Kamniku najmočneje razvito usnjarsko in železarsko rokodelstvo. Sicer so tudi druge rokodelske panoge verjetno delale v večji meri za izvenmestne odjemalce, n. pr. tkalci, barvarji, krojači, lončarji itd. Trgovina v Kamniku se je tedaj gibala v ozkih mejah, to stroko je zastopalo 9 malih trgovcev, kramarjev. Majhen obseg kramarskih obratov se vidi tudi iiz ocenitve letne koristi (Gewerbsnutzung); ta korist je znašala od 34 kr pri prodajalcih sukanca do 14 gld pri večjih kramarjih. Pri gostilničarjih je bila korist od obrti ocenjena od 2 gld 50 kr do 30 gld in tudi razni rokodelci kot mizarji, usnjarji, čevljarji, barvarji, razni železarji, klobučarji in krznarji so imeli ocenjeno to korist višje kot kramarji. Mesto je koristi, ki so jih meščani imeli od obrti, najbrž napovedovalo nižje, kot so dejansko bile. Slo je za obdavčenje in v takih primerih je -hilo v interesu meščanov, da njihovo gospodarsko stanje ni bilo prikazano v preveč ugodni luči. Zato je bila tem navedbam dodana pripomba, da koristi od obrti ne zadostujejo za preživljanje, mnogi meščani so trpeli pomanjkanje in imeli dolgove. Zaslužek so si iskali tudi v dniinarstvu na deželi. Naslednji pregled pokaže, koliko je bila ocenjena letna korist po posameznih obrtnih panogah in število obrtnikov." Število obrtnikov se pri nekaterih panogah razlikuje od števila navedenega v prejšnji tabeli. Vzrok razlikam je deloma v različnem terminu, podatki se ne nanašajo na isto leto, deloma pa tudi v tem, da so včasih pri obrtnikih upoštevali šušmarje, ki so živeli v mestnem pomirju, in sicer v hišah, podložnih tujim gospostvom. Upoštevani pa so bili zato, ker so ubogim meščanom odjedali ljubi kruh in so bili iz tega razloga pritegnjeni k obdavčenju. Število obrtnikov Naziv obrti s hišami brez hiš Letna korist 14 — vinotoči, gostilničarji 101 gid 36 kr 8 — kramarji 47 gld 56 kili — krojači 82 gld — kr 2 — mizarji 35 gld — kr 14 — usnjarji 136 gld 15 kr 1 — nogavičar 10 gld — kr 6 3 čevljarji 106 gld 30 kr 2 — jermenarji 18 gld — kr 5 — barvarji 123 gld — kr 5 — ključavničarji 83 gld — Kr 5 1 žebljarji 95 gld — kr — 1 izdelovalec sekir 17 gld — kr 2 — podkovača 31 gld — kr 3 — padarji 42 gld — kr 2 — trakarja 16 gld — kr 1 — pivovarnar 32 gld 6 kr 4 1 klobučarji 60 gld — kr 5 — tesarji 35 gld — kr 1 — kotlar 15 gld — kr — 1 strugair 15 gld — kr 4 — tkalci 14 gld — kr 7 1 mesarji 76 gld — kr 4 — steklarji 33 gld 20 kr 3 — ribiči 19 gld — kr 1 — izdelovalec puškinih kopit 6 gld — kr 2 1 sodarji 24 gld — kr 11 — peki 81 gld 32 kr 1 — medičar ' 24 gld — kr 1 — slikar — gld — kr 4 1 kranarji 60 gld — kr — 1 pasar 10 gld — kr 4 — lončarj' 35 gld — kr 1 — zidar 10 gld — kr 134 11 1494 gld 15 kr Sedem obrtnih panog: usnjarji, barvarji, čevljarji, vinotoči, žebljarji, ključavničarji in krojači so po številu in gospodarski moči predstavljali nekako polovico vsega kamniškega gospodarstva. Zdi se, da število vinotooev in pivovar- narjev v prvi fazi davčne rektifikacije ni bilo točno zajeto. Drug seznam vino-točev in pivovarnarjev iz 1. 1754 je izkazoval imenoma 28 krčmairjev in 4 pivovarnarje. Vinotoči so po tem seznamu iztočili 39.940 bokalov vina in imeli pri tem 391 gld 8 kr dobička, pivovarnarji pa so iztočili 5300 bokalov in imeli 50 gld 6 kr dobička. Med vinotoči so bile po obsegu prometa velike razlike, največji je iztočil 3360, najmanjši 250 bokalov. Isto je pri privovarnarjiih. največji promet je znašal 3000 bokalov, najmanjši pa komaj 100 bokalov.'0 Primerjava števila rokodelcev po posameznih panogah s stanjem v 1. 1516 kaže, da so nekatere panoge od tedaj nazadovale. Podatki v davčnem seznamu so bili, kot je ugotovil Luschin, ki jih je objavil, nepopolni, pa vendar je bilo tedaj ugotovljenih 6 kovačev, 6 nožarjev in 4 ostroga rji.31 Nožar se v XVIII. stoletju omenja le en sam, ostrogarji pa sploh ne. Davčni register iz 1. 1516 je izkazoval 16 čevljarjev in 6 lončarjev, rektifikacijski spisi navajajo po enem seznamu 7, po drugem 9 čevljarjev, ter 5 oziroma 4 lončarje. Gospodarsko strukturo kamniških meščanov sredi XVIII. stoletja ilustrirajo nekoliko tudi tabele v rektifikacijskih spisih, ki so izkazovale hiše po raznih davčnih kategorijah kot" cele, polovinske, četrtinske in osminske. Po tej razdelitvi je bilo od mestu podložnih 181 hiš (za eno hišo podatki manjkajo) 11 celih, 32 polovinskih, 76 četrtinskih in 62 osminskih. Eden od meščanov je imel dve četrtinskii hiši, sicer je imel vsak le po eno hišo.32 Za 35 hiš je navedena tudi najemnina, kar kaže, da so bila stanovanja dana v najem. Skupna najemnini je znašala 195 gld 5 kr, 133 gld 17 kr v mestu, 61 gld 48 kr v predmestju. Lastna stanovanja v 175 hišah so bila ocenjena na 1430 gld, od tega je odpadlo 764 gld na mesto ter 666 gld na predmestje." Iz teh podatkov o hišah moremo razbrati, da so bile v glavnem zasedene po lastnikih; 35 hiš je bilo, v katerih so živeli tudi najemniki, od teh jih je 11 bilo danih v celoti v najem. Po davčnem seznamu iz 1. 1516 je Luschin ugotovil v Kamniku 177 hiš. V tem številu so bile upoštevane tudi plemiške in cerkvene hiše. Ob davčni rektifikaciji sredi XVIII. stoletja je bilo v mestu poleg 182 obdavčenih meščanskih hiš še 30 mestnih hiš in hiš tujih gospostev, to je skupaj 212 hiš. V prvi kamniški zemljiški knjigi, v kateri so navedeni lastniki od druge polovice XVIII. stoletja naprej, so bile vpisane 204 hiše."3 Med temi so tudi mestne hiše, ni pa cerkvenih in hiš, ki so bile pod drugimi zemljiškimi gospostvi. Število hiš se je, sodeč po navedenih podatkih iz 1. 1516, povečalo. Zato so nerazumljive tožbe kamniškega mesta o propadanju mnogih meščanskih hiš. V pritožbi 1. 1728 je mesto trdiilo, da je propadlo v času, kolikor je segal nazaj spomin ljudi, 80 hiš brez tistih zapuščenih, ki so še stale. Trditve o propadlih hišah so bile ali močno pretirane ali pa so razumeli pri tem hišne posestnike, ki so obubožali in gospodarsko propadli ter zato svoje hiše prodali. Mesto in agrarno gospodarstvo Razen od rokodelstva in drugih meščanskih obrti je bilo gospodarstvo kamniških meščanov odvisno tudi od zemlje. Skupno s hišami pod mestno jurisdikeijo je bil obdavčen 101 vrt. Meščani so imeli pravico do paše in gozda. Za pašo in živino je bilo obdavčenih 41 meščanov, 139 za pravice do gozdi, 9 za travnike." Meščanska zemljišča so imela površino za 217 mernikov posevka rži, vrtovi za nad 20 in pusta polja za 7 in pol mernika posevka. Posevek ajde je bil cenjen na približno 89 mernikov. Pridelek sena in otave je znašal 33 in pol peljaja.,E Po davčnih izkazih so meščani imeli 25 konj, 64 krav, 5 jalovk, 1 vola, 3 bike in 23 telet. Mestni gospodarski urad (Baumeisteramt) je imel enega konja, 3 krave, 4 teleta, mestni komorni urad (Stadtkammeramit) pa 3 krave. Za lastno potrebo so meščani porabili 111 peljajev stavbnega lesa, 1836 peljajev lesa za kurjavo ter 73 peljajev lesa za plotove. Za prodajo so bile namenjene le manjše količine, 9 peljajev stavbnega lesa,- 175 peljajev lesa za kurjavo in 18 peljajev lesa za obroče. Gospodarski urad je porabil 36 peljajev lesa za kurjavo in 6 in pol peljaja lesa za plotove. Poraba komornega urada je znašala 36 peljajev lesa, za kurjavo in 5 peljajev lesa za plotove. Gospodarski urad je na svojih zemljiščih pridelal po 23 mernikov pšenice, 22 mernikov rži, 6 in pol mernika ječmena, 6 in pol mernika ovsa, osmdnko mernika prosa, 2 mernika stročnic in 33 mernikov ajde. Kot krmo je pridelal 3 peljaje detelje in 7 peljajev sena. Mestni komorni urad je imel večje gospodarstvo. Pridelek je znašal v mernikih: 73 in pol pšenice, 65 rži, 11 ječmena, 2 in pol ovsa, 1 prosa, 5 stročnic, 4 prašne in 91 'strniščne ajde ter pol mernika lanu. Detelje je nakosal 15 in pol, sena za 16 peljajev."8 Zemljiška posest mesta je bila zelo obsežna; to posest so poleg meščanov uživale tudi nekatere vasi v kamniški okolici. Glavni del posesti so tvorili gozd, planine, pašniki in druge zemljiške kategorije v Kamniški Bistrici. Drva in drug les so meščani dobivali iz 'bistriškega gozda. Gospodarstvo s tem gozdom in njegov pomen za meščane sem obravnaval pred nekaj leti, zato se na tem mestu z njim ne bom ukvarjal." Pač je treba -omeniti še druga skupna zemljišča, gozdove in pašnike, ki so jih uživali kamniški meščana. Ob davčni rektifi-kaciji je imel Kamnik pašno pravico na dveh pašnikih skupaj z okoliškimi soseskami. Pašnika sta bila označena kot Pikavšek (?) in na Klancih. Kamničani so gonili na to pašo okrog 50 glav živine. Dalje je mesto imelo gozdove Tolsta gora in Potok s smrekami, bukvami in nekaj hrasta, kjer so meščani imeli pravico do lesa. Gozdovi Golobina, Mestni ¡les in Lancar, kjer so poleg bukve in hrasta rasle tudi smreke, so dajali les le mestu za popravila. V gozdu *-Umbschackh«, kjer je bila bukova goščava, so razen meščanov imeli pravico za drva soseski Nevlje in Vrhpolje. V bukovem gozdu »-Platischenigk« so 'kamniški kovači žgali oglje, soseska Paloviče pa je imela pravico do drv. Les iz smreko- vega gozda »Samassiz« je izkoriščalo le mesto za popravila. Sicer je pa mesto iz vseh navedenih gozdov dobivalo stavbni les." Ta zemljišča so bila 1. 1788 v glavnem razdeljena med 194 upravičencev. Gozdova Tolsta gora in Potok sta merila okrog 160 oralov, Pjavšnik 49 oralov, Dobrava 42 oralov, gozdovi Lancar, Rakovec in Mestni les pa 102 orala. Manjši delež, 2 orala 230 kvadratnih sežnjev, je pri razdelitvi gozdov Pjavšnik in Dobrava dobilo Spodnje Perovo, ker je imelo v gozdu praviao do stelje. Ostali gozdovi so bili razdeljeni med kamniške hišne posestnike, ki so skupno predstavljali 72 7/12 hub." Na Žalah je mesto imelo okrog štiri orale zemljišča, prvotno je to bil pašnik, ki se je posrtopoma kultiviral in preuredil v zeljnike, katere je mesto I Prenos.......■ . . . >........... deputati ovsa skupaj z odvetniškim ovsom (Vogtey-Haber) 1139 gld 22 kr nemški komendi 63 mernikov po 17 kr . . . za cerkvena opravila in razsvetljavo špitalske kapele stroški za pobiranje gorskopravnega vina..... za pobiranje desetine v zrnju ali kupljenika prosa . za pogrebe v mestu umrlih ubogih (grobarji in krste) 17 gld 51 kr 18 gld — kr 29 gld 6 kr 7 gld 46 kr 5 gld 15 kr 1217 gld 20 kr Dohodki so 1. 1748 presegali izdatke za 650 gld 30 kr, finančno stanje špitala je torej bilo prav ugodno. Čudno pa je, da ni v obračunu nobene postavke za oskrbo starih in onemoglih meščanov, saj je špital oskrboval redno 10 do 15 oseb.55 Manjšo zemljiško posest so imeli nekateri kamniški rokodelski cehi in bratovščine. Bratovščino sv. Duha so tvorili usnjarji in čevljarji. V rektifikacij-skem spisu se kot lastnika zemljiške posesti navajata skupaj bratovščina sv. Duha in usnjarski ter čevljarski ceh. Njuna dominikalna posest je obsegala dve njivi »na polju pri znamenju« s površino za 9 mernikov rži posevka in zeljnik za 2 in pol mernika posevka. Po izjavi cehovskih mojstrov so zemljišča dajali v zakup za 12 gld letno; desetina je šla gospostvu Križ. Ob Bistrici je bratovščina imela usnjarske stope. Podložna zemljišča so tvorili vrtovi, nekaj njiv, poldruga huba in dva domca. Med devetnajstimi posestniki je bilo 6 čevljarjev in 8 usnjarjev, ki so imeli vrtove, pri ostalih poklic ni naveden. Kmečka podložnika s poldrugo hubo sta bila v Tunjicah, plačevala sta 9 gld 52 kr davka, 3 gld 42 kr robotnine in dajala dva sira ter dve pogači; lavdemij je znašal največ 1 gld 30 kr.50 Kovaški ceh je za svoje zemljišče prejemal letno zakupnino 4 gld 14 kr, moral pa je oskrbovati cerkev sv. Eligija (kapela na Malem gradu) z vsem potrebnim in jo vzdrževati, tako da so izdatki presegali dohodke. Med podložnimi zemljišči je imel 7 njiv, 1 vrt in 5 manjših travnikov (Wiessflekel).57 Beneficij sv. Trojice in sv. Lenarta je imel zemljiško posest v obsegu 12 hub s podložniki v raznih vaseh kamniškega okoliša ter njivo, travnik in 3 vrtove poleg mesta. Upravitelj beneficija je bil mestni sodnik. Leta 1784 je bilo imetje beneficija, cenjeno na 2342 gld 17 kr, določeno za kamniško normalko." Beneficij sv. Mihaela je imel pri kaplaniji hišico in 3 zeljnike, ki jih je dajal v zakup za 2 gld 50 kr letno. Imel je podložnike z 8 % hube, dva domca in eno kajžo ter dva vrta v Kamniku.59 Meščani so uživali delno tudi posest kamniške župne cerkve Naše ljube Gospe in kaplanije sv. Nikolaja. Zupna cerkev je imela na kamniškem polju Lev Homar: Portret (žgana glina) njivo v izmeri poldrugega mernika posevka, užitek je imel župni urad. Kaplani j a pa je imela njivo v obsegu 12 mernikov posevka; dajali so jo v zakup za letino zakupnino 25 gld 30 fcr. Po urbarju je župna cerkev imela 6 podložnih hub v raznih okoliških vaseh ter posest v Kamniku, obstoječo iz vrtov, njiv, pristave, hiše in osmih domcev. Realitete v Kamniku, največ vrtove, je uživalo 40 posestnikov, med njimi so bili meščani.60 Zupnišče v Kamniku je imelo 68 V2 podložnih hub v 46 vaseh, v Kamniku pa 3 kajže, en vrt in opekarno. Domin ikalno zemljišče je obsegalo površino za 13 mernikov posevka; od živine so redili dva konja, kravo in dve telici.61 Rektifikacijski spisi navajajo v in izven mesta v pomirju prosite realitete šestih posestnikov, ki od njih niso plačevali dajatev. Med temi zemljišči so hili štirje zeljniki, en sadni vrt ter dve večji njivi.62 Pri Kamniku je Martin Detela, prejemnik mitnine, imel pristavo z dvema njivama in dvema travnikoma; redil je na posestvu 8 glav goveje živine." Zemljiška posest, ki je bila v neposredni zvezi z mestnim gospodarstvom, z gornjimi navedbami gotovo ni bila izčrpaina. Vendar že te navedbe, zlasti pa upoštevajoč gozd in planine v Kamniški Bistrici, kažejo, kako ozko je bilo mesto tedaj povezano s kmetijstvom in gozdarstvom in kako znaten je bil delež zemlje v gospodarskem življenju kamniških meščanov. OPOMBE 1 Johanm Weilohard Valvasor, Dde Ehre ies Herzogthums Orain, Buch XI., str. 542 si. — Prim. Tatjana Kraut-Sifrer, Geografski momenti v razvoju Kamnika do začetka XIX. stoletja. III. Kamniški zbornik 1957, str. 20. 2 DAS (Državni arhiv Slovenije), VicA (Vicedomski arhiv) fasc. 141, lit. S., Num. XXIII, št. 3, str. 91. 3 DAS, VicA fasc. 139, Lit. S, Num. XIX, str. 107. * O vplivu novega upravnega sistema na mestno upravo glej Josip Zontar, Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana 1939, str. 234 si. 5 DAS, RDA (Rektifikacijski dominikalni akti, Ljubljansko okrožje) fasc. 185, priloga 12. ° DAS, Deželno glavarstvo, Publ. Polit. Lit. S Num. 30. Volum. 2. 7 Glej op. 5. 8 Glej op. 5. ' Glej op. 5. 10 Glej op. 5. 11 Glej op. 5. 12 Mestni arhiv Ljubljana, Reg. I fasc. 39. 13 Zontar, n. o. m., str. 239. 14 A. Luschin v. Ebengreuth, Ein Protokoli der Stadt Stein in Krain aus den Jahren 1502/03. Mittheilungen des Musealvereines fUr Krain XVIII/1905, str. 51 si. 16 DAS, Stanovski arhiv fasc. 527. 16 A. Koblar, Donesek k zgodovini pošte na Kranjskem. Iz vest j a muzejskega društva za Kranjsko III/1893, str. 57. — Ljudevit Stiasny, Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana 1894, str. 34. — Pavel Urankar, Zgodovina trga Motnika in okraja. Ljubljana 1940, str. 54 in 172. 17 DAS, VicA fasc. 139, str. 476^83. 3 Kamniški zbornik 33 18 DAS, VicA fase. 141, Lit. S, Num. XXXII, št. 9, str. 167 si. — Luschin navaja n. o. m. str. 45, da je cesar Friderik III. prepustil mestu za zakupnino 130 dukatov dohodke v mestu pobranih mitnin, pristojbine tranzitnega in miznega denariča (Durchfahrts- und Tischpfennig), dohodke mestnega davka in dvornega mesa (Hoffleisch). 1B DAS, VicA fasc. 139, str. 429—440 in 443—454. 20 Prim. Josip Zontar, Nastanek, gospodarska in društvena problematika policijskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnje avstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine. Zgodovinski časopis X—XI/1956—1957, str. 32 si. 21 Ivan Vrhovec, Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih. Ljubljana 1888, str. 208 si. 22 DAS, Deželno glavarstvo, Publ. Polit. Lit. S., Num. 30, Volum. 1. 23 DAS, VicA fasc. 141, Lit. S, Num. XXIII, št. 9, str. 155 si. 24 DAS, Stanovski arhiv fasc. 340, patent o ureditvi privatnih mitnin 1. 1757. — Anton Globočnik, Ueber die Verwaltungs- und Rechtsgeschichte des Landes Krain. Ljubljana 1893, str. 100. — Oesterreichisches Staatswórterbuch, Wien 1896. Zweiter Band, str. 713 si., geslo: Mauten (v. Myrbach). 25 DAS, RDA fasc. 339, priloga 3. 26 DAS, Deželno glavarstvo, Publ. Polit. Lit. S, Num. 30, Volum. 2. 27 DAS, Deželno glavarstvo, Publ. Polit. Lit. S, Num. 30, Volum. 2. 28 DAS, RDA fasc. 339, priloga 2. 28 DAS, RDA fasc. 339, priloga 9. DAS, RDA fasc. 186, priloga 18. 31 Luschin, n. o. m. str. 54. Prim. tudi Božo Otorepec, Prebivalstvo Kamnika v srednjem veku. II. Kamniški zbornik 195C, str. 71 si. ter Kraut-Šifrer, n. o. m. str. 16. 32 DAS, RDA fasc. 339, priloga 2. 33 DAS, RDA fasc. 339, priloga 4. 33a Janko Polec, Kamniške meščanske hiše in njihovi lastniki v dve sto letih. Kamniški zbornik 1955, str. 51 si. 34 DAS, RDA fasc. 339, priloga 5. 35 DAS, RDA fasc. 339, priloga 15. 36 DAS, RDA fasc. 339, priloga 5. 37 Vlado Valenčič, Bistriški gozd in kamniški meščani. II. Kamniški zbornik 1957, str. 69 si. 88 DAS, Kamniška korporacija fasc. Listine I. " DAS, Zbirka načrtov, mapa VII, št. 22, Kamniški občinski gozdovi 1788. 40 DAS, Kamniška korporacija fasc. Listine I. 41 DAS, RDA fasc. 186, priloga 6. 42 DAS, RDA fasc. 186, priloga 1. " DAS, RDA fasc. 186, priloga 15. 44 DAS, RDA fasc. 186, prilogi 1 in 6. 48 Stiasny, n. o. m. str. 98. 48 DAS, RDA fasc. 230, priloga 13. 47 DAS, RDA fasc. 230, priloga 6. 48 DAS, RDA fasc. 230, prilogi 1 in 23. 49 DAS, RDA fasc. 230, prilogi 2 in 10. 80 DAS, RDA fasc. 230, priloga 10. 81 DAS, RDA fasc. 230, priloga 14. 52 DAS, RDA fasc. 230, priloga 7. " DAS, RDA, fasc. 230, priloga 10. 54 DAS, RDA fasc. 230, priloga 26. 86 Stiasny, n. o. m., str. 99 si. " DAS, RDA fasc. 185, priloge 1, 2 in 5. 87 DAS, RDA fasc. 486, prilogi 1 in 2. 88 DAS, RDA fasc. 54, priloge 1, 3, 9 in 10. 88 DAS, RDA fasc. 55, priloge 1, 2 in 4. 80 DAS, RDA fasc. 184, prilogi 1 in 4. 81 DAS, RDA fasc. 52, priloge 9, 12 in 14. 82 DAS, RDA fasc. 480-^85. 88 DAS, RDA fasc. 479. OZNOANTIČNI MOZAIK IZ TUHINJSKE DOLINE E mili j an Cev c « Narodna galerija v Ljubljani hrani popotno risanko neznanega slikarja, napolnjeno z risbami in akvareli, -ki so nastali med leti 1879 in 1881. Nekatere teh risb so signirane z monogramom, ena — na listu 25 — pa je podpisana s celian siifcarjevim imenom, ki pa ga je težko prebrati; še najverjetneje bi se glasilo »J. Horaszek«. Parafa na koncu podpisa, sestavljena iz črk Hpt, nam pove, da je ibil mož avstrijski častnik, torej »Hauptmann« — stotnik. S kaj spretno roko, ki pa vendarle kaže na slikar j a-samouka, je stotnik na službenih poteh vnašal v risanko razne 'krajinske vedute, n. pr. motive iz hrvaške Vivodine, z Reke, iz Nove Stifte pri Ribnici, kjer ga je zamikala velika lipa z uto, risbe iz Karlovca, z gradu Slavetica, iz Ljubljane1, z Bleda itd., na listu 48 pa srečamo tudi s svinčnikom skicirano risbo fragmenta rimskega mozaika (si. 1) in pod njo napis: »Römischer Mosaikboden, St. Martin bei Stein, 1881« (Rimski mozaični tlak, Šmartno pri Kamniku, 1881). Nobenega dvoma ni, da imamo opraviti s Šmartnim v Tuhinjski dolini, kajti leta 1880 se je naš risar najbrž za daljši čas naselil v Ljubljani, od koder je zahajal večkrat tudi na Gorenjsko, kot pričajo n. pr. risbe z Bleda in iz Vintgarja. Kdo ve, kaj ga je popeljalo v Tuhinjsko dolino? Ali ga je pot slučajno- pripeljala skoznjo — aH pa ga je privabila novica, da so tamkaj odkrili 'rimski mozaik, in mož, ki je, kot pričajo risbe, imel za zgodovinske spomenike precej posluha, si je najdbo takoj ogledal in jo skiciral. Ne vemo, kakšna je bila nadaljnja usoda najdenega mozaika; verjetno je kmalu po odkritju propadel, oziroma so ga raznesli otroci, kot ve še dandanes povedati ljudsko izročilo v Smartnem. Čudno je le, da v nobeni tedanji zgodovinski periodiki ne najdemo kakega poročila o najdbi, tako da priča o njej samo stotnikova risba, ki tako zadobiva pomen dragocenega 3* 35 zgodovinskega dokumenta. Arheološka veda mu je zanjo lahko hvaležna, kajti risar jo je izvršil z vso sknbjo in ji ob rob pripisal celo barve. Na žalost pa je pozabil dodati še mere mozaika in prav tako ni navedel točnejšega najdišča. Mozaik je figuralna ali omamen talna podoba, sestavljena iz raznobarvnih naravnih ali iz umetne mase izdelanih kamenčkov, ki so navadno kockaste oblike. Cim manjši so kamenčki, bolj kvaliteten je mozaik, kajti natančnost risbe zavisi od njihove velikosti. Mozaično tehniko srečamo že v starih mezo-potasmskih kulturah, najbolj pa se je priljubila v rimskem svetu, kjer je služila predvsem za tlakovanje odličnejših javnih in zasebnih stavb. V starokrščanski dobi so od prve polovice 4. stol. dalje začeli porabljati mozaik tudi za krašenje cerkvenih sten in obokov. Mozaicist je najprej napravil rdisibo (kanton) zamišljenega slikarskega okrasa, razdelil za krašenje namenjeno ploskev v posamezne oddelke, nato pa so vtiskali po predlogi kamenčke v podlago 'iz apnene malte, ki so ji zaradi večje trdnosti radi primešali tudi nekoliko zdrobljene opeke. Ko se je vezilna malta strdila, je nastal trden tlak. Pri delu je hranil mozaicist kamenčke po barvi in oblikah urejene v posebnih predalih. V glavnem so kamenčke delili v vodilne in polnilne. Prvi so bdiji navadno temnejše, najraje temnosive ali temnomodre barve in so služili za obrisno risbo, polja med obrisi pa so izpolnjevali s »polnilnimi« kamenčki. Za poznoantične geometrične mozaične vzorce ta delitev še prav posebno velja. Če bi naleteli na naš mozaik na klasičnih arheoloških tleh, recimo v Ljubljani, Celju ali Ptuju, bi gotovo ne zaslužil, da bi ga posebej omenjali, kaj šele, da bi mu posvetili cel članek. Njegov pojav v odročni Tuhinjski dolini pa mu daje poseben pomen, saj nam priča, da je v antičnem času vrelo tudi v Tuhinju živo življenje in da moramo računati pri stavbi, ki jo je mozaik bogatil, celo z neko precejšnjo stopnjo razkošja. Odkriti fragment je bil približno trapezoidne oblike. Gre za dokaj preprost geometričen sestav krogov, od katerih je vsak segal s četrtinsikim segmentom v sosednje kroge, tako da je na presečiščih nastala oblika mandeljnastih križnih rozet, med temi pa kvadrati s konkavno usločenimi stranicami; sredi teh kvadratov so bila okrogla jedra. Vsi obodi krogov so 'boli sirvi — verjetno temnosivi — štirilisti med segmenti so bili izpolnjeni z belimi kamenčki, medtem ko so bili kvadrati rdečii Bela krožna ploskev v središču kvadrata, podobna nekakemu jedru, menda ni bila temno obrobljena, pač pa je bilo v njej razporejenih 5 sivih kock v podobi križa, toda kocke se niso med seboj stikale. Iz risbe ni natančno razvidno, ali je teh pet kamenčkov ležalo tako, da je segal »križ« v diagonale ali v središčnice kvadratov, verjetnejša pa se mi zdi prva misel (si. 2). V našem primeru so bili torej sivi obodi krogov sestavljeni iz »vodilnih«, rdeča in bela polja med njimi pa iz »polnilnih« kamenčkov. Na ta način je bila celotna ploskev mozaika živo ornamentirana, saj je rdeča barva poleg bele in sive topilo žarela. Na žalost ne vemo, iz kakšnega materiala so bili kamenčki: ali iz marmora ali iz navadnega apnenca, posebno mikavno pa bi bilo vedeti, če niso bile rdeče kocke kar iz žgane gline, kar bi v poznoantičnem mozaiku ne bilo prav nič nenavadnega. Vsiljuje se nam torej vprašanje, kako je mozaik zašel v Tuhinjsko dolino in kateremu času pripada. Takoj lahko rečemo, da je nedvomno antičen, kajti SI. 1. Risba šmartinskega mozaika kasnejši čas na našdih tleh te dekorativne tehnike ni več poznal. Toda — ali je Tuhinjska dolina imela v starem veku tolikšen pomen, da je na njenih tleh lahko nastal tak umetnoobrtni izdelek. Doslej nam je Tuhinjska dolina razkrila" že več arheoloških najdb, ki pripadajo še času rimske okupacije naših dežel. Že Valvasor v svoji «-Slavi vojvodine Kranjske«1 pripoveduje, da je »za lučaj kamna od (šmartanske) cerkve hrib, imenovan Juvanigkh; na njegovem vrhu je videti sesut zid, ki se zdi kot ostanek propadlega gradu. Pod tem hribom izkopljejo lepe, štirioglato obklesane kamne, večkrat pa tudi srebrne in zlate novce-«. Vendar pa 681 m visoki vrh Ivanjka doslej ni razkril nobenih sledov kakršnekoli poselitve. Res da se hrib v manjših terasah znižuje pod vrhom, zlasti proti severni in v nekoliko večjih proti jugovzhodni strani, toda te terase so popolnoma naravne in ne umetne. Tudi skale in kamni na vrhu hriba ne kažejo na sodelovanje človeške rake, tako da Valvasorjevi utrdbi -na vrhu Ivanjka ne moremo verjeti. Verjetno je .kranjskega kronista, ki sam najbrž ni zlezel na Ivanjkovo teme, zapeljala fantazija nekega poročevalca, ki je posplošil na ves hrib tasto, kar resnično skriva njegovo severozahodno vznožje. Gre namreč za prav rahlo nagnjen teren med vznožjem Ivanjka, potokom Nevljico in potjo v Sidol, na katerem so danes »-Rosove« in »Baibčne« njive, ali, kakor ljudje na splošno govore, »Rosove grobi je«. In res, povpraševanje pri ljudeh, posebno pri Zoretovih (Šmartno štev. 4), je potrdilo zadnji del Valvasorjevega poročila. Na »Rosovih grobi j ah« naj hi stala »-ajdovska cerkev«, od katere so izkopali še iz kamenčkov sestavljeno sliko, s ploščami obdan grob in v njem dve človeški in eno živalsko (»pasje«) okostje, pa tudi več starih novcev je zemlja tod že razkrila. Pripovedka, ki jo poznajo tudi v Lazah, govori o «šacu« pod Ivanjkom. Oblika in lega zemljišča je res za selišče kaj pripravna, saj jo oblivata dva potoka, ki se pod njo stekata, tretjo stran pa ji varuje Ivanjek. 17. septembra 1947 sva se s pokojnim inšpektorjem Nikom Sadnilkarjem razgovarjala o arheoloških najdbah v kamniški okolica. Tedaj mi je prizadevni zbiratelj omenil tudi najdbe iz Siidola, zaselka, ki leži dvajset minut jugozahodno od Smartnega; pot v Sidol drži prav Ob robu Rosovih grobelj. Sredi zaselka so leta 1899 našli pri kopanju vodnjaka približno v globini enega metra bronast kipec bradatega rimskega božanstva. Figurica je popolnoma gola in razteza obe roki; verjetno gre za podobo Herkula. Najdišče so potrdili tudi v Sidolu pri Mejačevih, torej v družini, pri kateri je Sadnikar kipec dobil2 (si. 3). V samem Smartnem so Ob zidavi novega šolskega poslopja naleteli na žgan groib, pokrit s kamnitno ploščo; v njeni sta bili dve svetiltoi-ortjenki z napisoma »FORTIS« in «-VETI«.3 Prav itako je Tuhinjska dolina razkrila tudi več pred-rimskih, iiirsko-hallstattskih in latenskih predmetov,1 njih podrobna najdišča pa niso znana. Zahodno od Smartnega, pri Podhruški, so pred leti našli več rimskih vrčev, ki jih hrani ljubljanski Narodni muzej.5 Z vsemi temi najdbami pa dobiva rimski čais v Tuhinjski dolini vedno večjo resonanco-, ki jo naš mozaik še krepi. In pod zornim kotom te starejše, vsekakor še protislovenske zgodovine, bo treba podrobneje preiskati tudi razna »Gradišča« na obeh straneh doline. Kaj je n. pr. z Gradiščem pod Sv. Miklavžem na Grebenu (na Gori)? Ali pripada še predrimskemu" ali že rimskemu7 obdobju? Valvasor8 omenja tod razen porušenih zidov tudi razpadle oboke, nad samo cerkvijo sv. Miklavža pa pozna tudi — še dandanes vidni — s kamnitnimi ploščami obloženi grob z razbitim pokrovom, o katerem trdi ljudska vraža, da nastane neurje, če vržeš kamenj vanj. Danes je groib brez pokrova, dobro pa so še ohranjene kamnitne plošče ob njegovih stenah in tudi nekaj kosti je še v njem. Njegova datacija se nam za zdaj še izmika; vsaj v novejšem času menda ni nihče praskal njegove vsebine do dna, v baroku pa so nad njim postavili celo leseno streho. Da je grob starejši od srednjeveške-cerkve, bi pričalo morda to, da leži v skalovju nad njo, medtem ko bi bil krščanski grob najbrž zraven cerkve. Malo pod vrhom hriba kažejo v gozdu majhno teraso-, na ¡kateri naj bi bili »oboki-«, ki jih omenja Valvasor, vendar od teh ni videti sledov; morda bi jih lopata še odkrila. Kar zadeva sam zaselek Gradišče, prav tako ne moremo reči o njem nič določnejšega, ljudje sami pa trdijo, da je bilo utrjeno »gradišče« le na vrhu pri cerkvi. SI. 2. Barvna skica šmartinskega mozaika. Na južni strani doline poznamo dve gradišči. Prvo leži nad Malim Rakitov-cem, kjer naj bi bili v prejšnjem stoletju še vidni nasipi »predzgodovinske ali vsaj rimske naselbine-«, drugo pa nad Lužairjevo hišo v Gabrovicd;' sam teh gradišč nisem obiskal. Glavna cesta, ki je vezala Aquileio (Oglej) z Emono (Ljubljano) in to spet s Celeio (Celjem) in Poetovijem (Ptujem), je potekala čez Črni graben in Trojane, torej vzporedno s Tuhinjsko dolino. Vendar ni izključeno, da je neka stranska pot šla tudi mimo današnjega Kamnika na Tuhinj in Kozjak ter se pri Ločiti pred Vranskim združila s trojansko. Talko je domneval že A. Luschin von Ebengreuth10 pred dobrega pol stoletja. Onkraj rimskega mostu čez Savo pri Črnučah se je najbrž odcepila od glavne trojanske smeri cesta, ki je zavila nato čez Mengeš in Komendo proti Kranju in se je nato dvignila čez karavanška sedla na Koroško proti Virunumu. O tem bi pričali tudi »stara cesta« pri komendskih Mostah11 in najdba poznoamtičmh novcev v Tunjicah. Zelo verjetno je, da se je blizu Mengša odcepila stranska cesta proti Kamniku; morda se je to zgodilo v tistem delu Dirnovega, kjer so leta 1842 naleteli ob popravilu ceste med Mengšem in Kamnikom na ostanke stavb in stebrov, ki pa se niso ohranili. SIVO RDEČE belo SIVO 3EL0 Zaradi tega je A. Miillner12 domneval, da je na tem mestu stala rimska postaja »Ad quartodecimum«, pri čemer moti samo njena lega, ki bi bila preveč oddaljena od trojanske ceste. Morda je to ali podobno najdišče spočelo tudi pripovedko o »samostanu-«, ki naj bi stal nekoč med Mengšem in Homcem, pa naj SI. 3. Kipec rimskega božanstva iz Sidol, Kamnik, Sadinikarjev muzej bi ga porušilo Kamniško jezero, ko je predrlo skalo med Malim in Starim gradom ter se razlilo po Kamniškem polju.1' Ozemlje med Kranjem in Kamnikom je bilo v antiki prav gotovo precej na gosito poseljeno in zaito ni dvoma, da je bilo povezano s Celeio tudi preko Kozjaka.1* O neki rimski naselbini v bližini Kamnika pričata tudi dva nagrobna spomenika, ki sta danes vzidana v kapeli sv. Kolomana župne cerkve v Mekinjah'5 in ob katerih bi težko pritrdili A. Miillnerjevemu mnenju,16 da sta na sedanje mesto zašla z Drnovega, torej od »Mutatio ad quartodecimum« na Mengeškem polju. Prav talko spominja na Rimljane tudi nagrobni žrtvenik, ki so ga našli na Zapricah in je danes vzidan v dvoriščno stavbo tovarne ETA v Kamniku." Seveda pa še ne moremo odgovoriti na vprašanje, kje naj iščemo morebitnega antičnega predhodnika današnjega Kamnika, to je naselje, ki bi bilo tudi izhodišče za pot po Tuhinjski dolini — ali bolje nad Tuhinjsko dolino. Kajti zaradi strateških vzrokov rimske ceste niso poteikale -po najnižjem dnu doline, ampak nekoliko više. Tudi tretja zveza z Norikom, pot čez Crnilec, najbrž ni šla ob Kamniški Bistrici na Stranje in Črno, ampak čez Nevlje in Tučno na Gozd ter šele od tod proti Črnilcu. Pot v tej smeri bi nam potrjevali dve keltski noriško-panonski fibuli, ki so ju našli pod Kranjskim Rakom.1' i^kmm SI. 4. Mozaik A 54 iz Anastazijeve SI. 5. Mozaik A 64 iz Anastazijeve bazilike v Marusincu Bazilike v Marusincu (po E. Dyggveju) (P° E. Dyggveju) V Tuhinjski dolini onkraj Kozjaka omenja P. Uran k ar19 rimsko gradišče severno od Motnika na kraju »Za zidom-« in drugo na motniškem grajskem griču. Znani »motniški kamen«*0 pa ni bil najden v Motniku. Prav tako hi bilo vredno pretresti tudi Urankarjevo misel, da je iz Kamnika potekala neka stranska pot po gorskih grebenih nad Pišajnovico nad Šmartnim in se preko Rakitovca pri vasi Gradišče priključila na trojansko cesto. Tako se nam kamniški kot nakazuje kot izhodišče sicer stranskih, toda precej živahnih antičnih prometnih žil. Zato bi smeli tu pričakovati kako pomožno carinsko postajo, vojaško utrdbo ali vsaj večje naselje. Tudi Šmartno najbrž ni bilo brez pomena; lahko bi bilo središče neke agrarne posesti ali postaja na poti, ki bi lahko uspešno služila posebno tedaj, če bi bila v nevarnosti glavna cesta čez Trojane. V kakšni zvezi sta bili naselje na Grobi jah in najdišče v Sidolu, še ne moremo reči; možno bi bilo, da bi celo pot sama šla čez Sidol in nato po dolini Nevljice navzgor proti Cirkušam. Na vsak način smemo tod računati z neko naselbinsko kontinuiteto od prazgodovine pireko rimske oblasti in selitve narodov do prihoda Slovanov. Pri tem moraimo upoštevati tudi to, da so Rimljani navadno porabljali in modernizirali kair stare ceste, ki so služile že v pradavnim. Tako je bila ob koncu antike tudi tuhinjska pot že tolikanj utrta, da so po njej pridrli iz celjskega okoliša v 6. stoletju na gorenjsko stran tudi naši predniki," toda vse kaže, da njihovo število ni bilo zelo veliko in da se je naselitev v tej smerni ustavila že pred Lokami ali — najkasneje — pred Kamnikom v Nevljah. Prav tako je slovenska naselitev v Tuhinjski dolini ostala nekako izolirana vse do 13. ali 14. stoletja, kot priča štajerski jezikovni substrat, ki ga je šele v kasnejšem času prekrila plast gorenjskih dialektoloških posebnosti.23 V času andeške prometne in trgovske politike, ki je speljala promet med severno Italijo in vzhodno srednjo Evropo, kolikor je potekal čez naše kraje, preko svojega 'kamniškega ozemlja, je Tuhinjska dolina spet oživela, obenem pa je odmirala trojanska cesta; v 13. stoletju je tuhinjska pot docela zmagala. Nova naselitev je premaknila, kakor vse kaže, tudi naselbinsko jedro samo s podnožja Ivanjka na prostor današnjega Smartina. In od kod !me »Selišče« za vzpetino severno od Smamtnega, kjer ni danes nobene stavbe? Po vsem, kar smo povedali, pa se nam ponuja tudi razlaga našega mozaika. Ni dvoma, da je bil najden na Rosovih grobi j ah in da je identičen s tistim, ki ga še pomni ljudska tradicija. Čeprav je bil mozaični tlak v rimski hiši neke vrste luksus, se vendarle ni omejeval samo na mesta, ampak ga srečamo večkrat tudi na kaj odročnih krajih. Pri nas imamo za to lep primer v 600 m nad Savo ležečem Sv. Križu pri Moravčah. Tu so pod razvalinami gotske cerkve našli ostanke vile z mozaičnim tlakom.23 Teže pa je tuhinjski mozaik podrobneje časovno opredeliti, saj ga poznamo samo po risbi. Datacija mozaikov je tudi v ugodnejših okoliščinah precej težka, če pri časovnem določanju ne pomagajo sami ostanki stavbe, katero so krasili. Niti tehnična izdelava niti vzorci niti stU niso vedno dovolj zanesljivo merilo presoje, posebno če gre za osamljen fragment kot v našem primeru. Na splošno velja, da je mozaik tem starejši, čim drobnejši so kamenčki, iz katerih je sestavljen, čim skrbneje je izdelan in čim bogatejša je njegova barvna skala. Po motivih pa so starejši tisti z bogatimi figuralnimi kompozicijami, nekoliko mlajši taki s posameznimi figurami, popolnoma geometrični krasiIni vzorci pa so plod poznoantičnega časa. V Vzhodnih Alpah, kamor prištevamo tudi naše ozemlje, so najpomembnejši mozaiki nastali v 3. stoletju, pri čemer moramo med najlepše prišteti mozaik iz Juvavuma (Salzburga), na katerem srečamo upodobljene še cele mitološke prizore. Na nekoliko mlajšem mozaiku iz tempeljskega okoliša v Virunumu na Koroškem (pri Gospe Sveti) nastopajo že posamezne mitološke figure, ob njih pa se uveljavlja tudi že precejšnji ornamentalno dekorativni poudarek. Kako se v pozni antiki mozaik vedno bolj otresa figuralike in se — najbrž pod vphvom ori en talnih preprog! — zateka vedno bolj v geometrični ornament, nam kaže n. pr. mozaik iz Carnuntuma ali tisti iz severne veže kopališkega okoliša v Virunumu, ki pripada že drugi polovici 4. stoletja.24 Mozaik, ki so ga odkrili leta 1897 med temelji starokrščanske bazilike v Celju, pripada že 5. stoletju;" tu imamo opravka že s kombinacijo naznolično oblikovanih in s tračnim prepletom obdanih polj, v katerih beremo imena donatorjev. Pri mozaiku iz Sv. Križa pri Moravčah in pri starokrščamskem iz Celja so rdeči kamenčki izklesani iz rdeče opeke; beli so. v Celju iz dolomitnega apnenca, ornosivi pa iz guštanjskega apnenca. Po kompoziciji in stilnem značaju je tuhinjski mozaik popolnoma geometričen, vendar se bolj približuje fragmentu iz Sv. Križa kot pa celjskim mozaikom. Od četrtega stoletja dalje postane geometrični mozaik naravnost vodilen. Tudi v tem omamentaiizmu, ki premaguje starejšo figuralno kompozicijo in vegetabilni ornament, odseva tisti duhovni razkroj starega sveta, ki se vsaj že od 3. stoletja dalje vedno bolj nakazuje in odpira vrata novemu občutju, pri čemer ob vseh razločkih v podrobnostih vendarle opažamo neko enotno, vse povezujoče razpoloženje. V umetnosti nastopa namesto številnih sproščenih in individualnih variacij vezana forma, s katero se družita geometrizem in she-mationost. Ta pojav opazimo najprej na robu antičnega kulturnega prostora, z vdiranjem vzhodnjaške in severne barbarske kulture pa se zažira vedno globlje v rimski imperij, M prav tedaj preživlja hude politične in vojaške udarce — spomnimo se le na državne krize v času cesarjev Marka Avrelija in Septimija Severa! SI. 6. Mozaik iz bazilike sv. Felicite v Puli (po B. Marušiču) Vendar se nam nudi za opredelitev tuhinjskega mozaika nekaj sorodnih izdelkov tako na severu kot na jugu. Najprej moramo upoštevati precej natančno določljive mozaike v ladji Anastazijeve bazilike v Marusincu na tleh antične Salone (pri Splitu). Ta bazilika je s svojim mozaičnim okrasjem nastala po germanskem vpadu leta 395 obenem z obzidanim pokopališenim kompleksom, vsekakor pa pred letom 428, ko je tod izpričan najstarejši pokop." V mozaični preprogi severne ladje bazilike srečamo večkrat našemu soroden ali kar enak motiv štirih sekajočih se krogov s križcem ali štirikotnikom sredi kvadrata; od barv nastopajo bela, rdeča, siva in sivočrna — torej iste kot pri nas. Res da so ti s preseki krogov izoblikovani ornamentalni motivi le droben detajl v velikem kompleksu celotnega in zelo bogatega mozaičnega tlaka, vendar se ta v celoti podreja geometrični konstrukciji, ki je po stilnem občutju enako ubrana kot na tuhinjskem mozaiku. Za našo primerjavo so najzgovornejši motivi, ki jih E. Dyggve" označuje z A 54 (si. 4), A 64 (si. 5) in A 38. Nekoliko obogaten nastopa ta motiv tudi med stebri, ki dele južno ladjo od srednje, to je v polju H 1. Podobne mozaike so odkrili tudi v tleh starokrščanske cerkve v Veroni in cerkve S. Felice v Vicenzi,27a le da pri veronskem primerku ogli štirilistov niso popolnoma sklenjeni. V sredi »kvadratov« nastopa izrazit križ. Oba mozaika datirajo v konec 4. stoletja. S tem se nam nastanek našega mozaika pomakne že v izrazito poznoantično obdobje, ko so rimsko oblast tudi v naših krajih ogrožali vdori barbarskih ljudstev. V podkrepitev pozne datacije navedimo še mozaik iz pokopališke bazilike sv. Felicite na Velikem polju v Puli (si. 6); tudi tu najdemo sekajoče se kroge, združene v štirilistne rozete." Spet smo že v 5. stoletju, morda že v njegovi sredi. Zdi se mi, da se kompozicijska shema puljskega mozaika že bolj rahlja kot pa v Smartnem ali v Saloni. Pulskemu mozaiku je soroden mozaik v desni ladji predevfrasijanske bazilike v Poreču, ki spada prav tako v 5. stoletje; kvadratki v sredi konkavno usločenih kvadratnih polj med sekajočimi se krogi so spet zelo sorodni našemu fragmentu." Med severnimi spomeniki moramo -omeniti mozaični fragment, ki so ga v začetku našega stoletja odkrili v Welsu, antični Ovilavi, na Zgornjem Avstrijskem (si. 7). Po poročilih konservatorja Beneka" je bil najden v bližini lokalne železniške postaje. Beli (marmornati) in temnomodri (akrilnati) kamenčki so merili 6—12 mm, tičali pa so v apneni malti. Posamezni, v štirilistnih rozetah se sekajoči krogi so merili v premeru 25 cm, sredi kvadratov pa je bil križni motiv z razcepljenimi kraki. Kompozicijo so na straneh obrobljali beli in temnomodri pasovi — in prav tak obrobek si lahko domislimo kot okvir tudi na tuhinjskem mozaiku, čeprav ne moremo reči, koliko sta weiski in tuhinjski soglašala tudi v merah. Mozaik iz Ovilave sicer ni datiran, vzbuja pa se nam vprašanje, če smemo tako tega kot tuhinjskega res uvrstiti šele v 5. stoletje kot dalmatinske in istrske primerke. Splošne zgodovinske in gospodarske razmere 5. stoletja v Vzhodnih Alpah, ki so bile v Ovilavi podobne kot na naših tleh, bi nas pred tako datacijo SI. 7. Mozaik iz Ovilave (Welsa) (po MDZK 1904) utegnile svariti. Po velikem markomanskem vpadu okoli leta 169, ki se je končal šele na Beneškem pri Oderzu, so severovzhodne rimske province zelo obubožale, čeprav je cesatr Mark Avrelij barbarski vdor zavrl. Po raznih bojih in uporih je nastopila doba mirnejšega razvoja šele pod cesarjem Dioklecijanom in njegovimi nasledniki. Proti koncu 3. ali v začetku 4. stoletja sta dobili Emona in Celje in najbrž tudi Poetovio novo obzidje. Leta 374 je cesar Valentinijan I. inspiciral zgornjeavstrijske dežele in utrdil donavske meje, vso težo za vzdrževanje vojaških posadk pa so morale nositi province same. Leta 433 so se pojavili na mejah imperija Huni, nato so napadli rimske dežele Rugijci in Alemani, romansko prebivalstvo pa je začelo bežati proti Italiji, čeprav smemo v Poeitoviu domnevati rimsko posadko še sredi 5. stoletja. 2e v začetku 5. stoletja pa so prav čez naše kraje planili tudi Visigoti pod Alarihom, ki je leta 410 zavzel celo Rim.*1 Mozaik, ki je bil precej drage cene, kaže torej na neko vsaj relativno stopnjo blagostanja. Ugodnejše gospodarske raizmere bi si laže zamišljali v drugi polovici 4. kot pa v začetku 5. stoletja. Če pa pomislimo, da je bila Tuhinjska dolina najbrž barbarskim napadom manj izpostavljena kot trojanska cesta, se mi zdi verjetno, da je tod tudi antično naselje živelo laže in v boljših gmotnih pogojih kot pa kje v ravnini. Celjski' starokrščanski mozaiki so nasitali v 5. stoletju, rekli pa smo tudi, da je njihov stilni izraz že drugačen od tuhinjskega mozaika. Po vsem tem bi smeli tuhinjski mozaik datirati v prvo polovico 5. stoletja, vsekakor pa pred zimo 450—451, ko so Huni drli mirno Emone proti Italiji. Kar zadeva sam ornamentalni moftiv, 'lahko pripomnimo, da ta ni izključna last 5. stoletja, kot bi dokazovali istrski in salonski spomeniki, ampak se napoveduje že v mozaiku z Zgornjega Brega pri Ptuju," ki se s svojo figuralno vsebino uvršča še v 3. stoletje. 0 značaju stavbe, ki jo> je naš mozaik krasil, ne moremo za zdaj reči nič določnejšega. Ljudstvo govori o »ajdovski cerkvi«, toda ne verjamem, da bi šlo res za pogansko svetišče, pač pa prej za podeželsko vilo, ki je bila ali bivališče ali letovišče 'kakega beneficiarija, koloniziranega vojaškega veterana, meščana ali poromanj enega i lir o-k eltsk ega odličnika. Toda tudi če je bil lastnik stavbe rimski kolonist, je bila njegova okolica gotovo ilirska ali keltska, pa čeprav je morda govorila latinsko. Kaj mikavna bi bila seveda misel, da gre morda kar za starokrščanski kultni objekt; zanj bi pričalo to, da se naš ornamentalni motiv pojavlja v vseh navedenih primerih v tleh cerkvene stavbe; izjema je le mozaik iz Ovilave, za katerega pa nam manjkajo vsi podrobni podatki. Tako se nam tuhinjski mozaik kaže v zgovorni zgodovinski osvetljavi. Pomembnejši je od vseh dosedanjih sporadičnih najdb, ker ne dokazuje samo eksistence neke antične stavbe, ampak celo odličnejše stavbe, pa čeprav se trdni obrisi tuhinjske antične postojanke še izmikajo podrobni opredelitvi. Življenje, ki se je v tem delu naše domovine zasidralo v predzgodovini, se je ohranjalo preko poznega rimskega časa prav do slovenske naselitve, s katero se je v kmečkem sloju ljudstva gotovo zlilo. Ne smerno si namreč misliti, da so preprosti ljudje bežali proti Italiji skupaj z mestnimi prebivalci. Morda so se tudi stari Tuhinjci zatekli ob prihodu Slovencev v hribovje, morda so tedaj postavili ah spet porabili razna gradišča. Ali je v toponimih Mala in Velika Lašna morda še ohranjen spomin na stare rornanizirane prebivalce — Lahe? Ali so kar dvojne Cešnjice spomin na rimsko sadjarstvo? Kaj nam še Skriva odeja zemlje? Mnogo vprašanj še čaika na odgovor, kajti kamniški okoliš je arheološko še premalo raziskan, čeprav nekatera doslej le slučajno ugotovljena najdišča glasno kličejo po arheologovi lopati. In Tuhinjska dolina s Šmartnim ni zadnja med njimi! OPOMBE 1 Knjiga VIII. str. 772. 3 Letos 8. marca sva s kustosom Narodnega muzeja v Ljubljani, arheologom Stanetom Gabrovcem, obiskala nekatera domnevna arheološka najdišča v okolici Smartnega. — Župnijska kronika v letu 1881 ne omenja nobenih najdb, ker je njeno pripovedovanje med leti 1877—1889 pretrgano. Pač pa se moram g. župniku Ign. Skodu zahvaliti za napotilo k ljudem, ki so najdbe še pomnili. Pri tem mi bo ostal nepozaben pogovor z Mejačevimi v Sidolu, ko sem iz preprostih kmečkih ust slišal naštevati imena rimskih božanstev, opisovati mozaično tehniko in podobno. * A. v. Premerstein — S. Rutar, Römische Strassen und Befestigungen in Krain, Wien 1899, str. 48. — Oljenki hrani Sadnikarjev muzej v Kamniku. Dr. Niku Sadnikarju naj se na tem mestu toplo zahvalim za ljubeznivo prepustitev fotografije kipca iz Sidol za objavo. I F. Kos, Neveljski paleolitik, GMDS XX., Ljubljana 1939, str. 38. B Za podatek se zahvaljujem univ. prof. dr. F. Steletu, ki je te posode dobil na Selih in jih prenesel v muzej. En vrč omenja J. Mal v primerjavi z vrčem, najdenim v rimskem grobu ob Tržaški cesti v Ljubljani (Muzejska kronika, GMDS VII,—VIII., 1926—27, str. 24, op. 4); P. Petru, Okvirna časovna in tipološka klasifikacija gradiva iz južne nekrapole v Babovku pri Kranju, Arheološki vestnik IX—X/1, Ljubljana 1958—59, str. 15, tab. 1, 3. • F. Kos, o. c. 7 Zadnji misli je bil menda naklonjen tudi B. Sarla, kajti v članku »Stand und Aufgaben der Vor- und Frühgeschichtsforschung in Oberkrain« (Carinthia I., letnik 132, Celovec 1942, str. 101) omenja Gradišče v isti sapi z rimskim gradivom. 8 Ehre .. . VIII. str. 772. " Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 206 in 207. 10 Ein Protokol der Stadt Stein aus den Jahren 1502—03, MMK XVIII., Ljubljana 1905, str. 40. II A. Mejač, Archäologische Mittheilungen aus der Gegend von Comenda, Argo 1892, str. 61. 12 Emona, Ljubljana 1879, str. 86. 11 Valvasor, Ehre ... XI. str. 541. 14 Prim. tudi B. Saria, o. c. str. 100 sq; za naselbine in rimske ostanke na Mengeškem polju glej tudi: J. Šašelj (Arheološka podoba Mengša), Rimska doba, Mengeški zbornik I., 1954, str. 13 sq. 15 AIJ, str. 96 in 97, štev. 213 in 214. " MDZK Wien 1892, str. 62—63. " AIJ, str. 95, štev. 212. u Carniola 1909, str. 167. 18 Zgodovina trga Motnika in okraja, Ljubljana 1940, str. 11. " CIL III. 5114. 21 M. Kos, Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1953, str. 57. 22 T. Logar, Dialektološke Študije, (II. O štajerskem substratu govorov v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu), Slavistična revija V.—VI., Ljubljana 1954, str. 150 sq. " S. Gabrovec, Poročilo o slučajnih najdbah v Sloveniji, Arheološki vestnik 7/1, Ljubljana 1954, str. 132 in slike. 24 A. Schober, Die Römerzeit in Oesterreich und in den angrenzenden Gebieten von Slowenien, Wien 19532, str. 163 sq. 25 Ibid. str. 165 sq; Riedl, Reste einer altchristlichen Basilika im Boden Celeja's, MDZK NF XXIV, Wien 1898, str. 222 sq. in tab. " R. Egger, Chronologie und Typengeschichte, Forschungen in Salona III., Wien 1939, str. 107 in 110. 2T Die Mosaiken, Forschungen in Salona III. str, 53 sq., Posebno pa str. 56 in si. 90. 2?a R. Cessi, Da Roma a Bisanzio; G. Brusin, I monumenti romani e paleocristiani — oboje v knjigi »Storia di Venezia I.«, Venezia 1957, str. 334, sl. 102 in str. 506, sl. 171. " B. Marušič, Dva spomenika zgodnjesrednjeveške arhitekture iz južne Istre, Arheološki vestnik VII/1—2, str. 149. " B. Molajoli, La basilica Euphrasiana di Parenzo, Padova 1943, str. 22, si. 20. V tekstu trdi avtor, da je mozaik v desni ladji, pod njegovo reprodukcijo pa, da je v levi. MDZK III. Folge 1904, str. 15. 51 Prim. R. Egger, Oberösterreich in römischer Zeit, Jahrbuch des OBerösterreichi-schen Musealvereines, 95. zv., Linz a. d. Donau 1950, str. 141 sq.; B. Saria, Doneski k vojaäki zgodovini naših krajev v rimski dobi, GMDS XX., 1939, str. 134; J. Klemene, Ptujski grad v kasni antiki, Ljubljana 1950, str. 60 sq. 32 S. Jenny, Foetoväo, MDZK NF XXII., 1896, tab. VI. 48 i IBLIOGRAFIJA DEL PESNIKA ANTONA MEDVEDA Emil Cesar I Danes, ko imamo že lepo število zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, kjer je zajeto o posameznem leposlovnem ustvarjalcu vse, kar je napisal, bolj in bolj pridobivajo na svojem pomenu bibliografski pregledi pesnikov ali pisateljev, predvsem tistih, katerih dela sežejo nad povprečnost onih, ki s svojim delom niso posegli globlje v svoj čas — torej le pesnikov in pisateljev, ki so sodelovali pri ustvarjanju naše kulture, vendar pa niso zapustili v njej tako močnih sledov, da bi bila njihova dela kdaj zbrana v celoti. Tak bibliografski prikaz zasluži gotovo tudi leposlovno delo pesnika in dramatika Antona Medveda, ki je nastal le s tem namenom, da dopolni in poda Medvedovo literarno dejavnost, s tem bi bila v pomoč in dopolnilo morebitnemu izbranemu delu. Čas, ki mi je bil odmerjen, bo pokazal morda tudi kje pomanjkljivost pri ugotavljanju podatkov, kar se bo dalo sčasoma dopolniti, vendar pa bi bile to le neznatne dopolnitve podatkov, ki ne bodo vplivale in maličile do zdaj podane pesnikove podobe. Ker pa je bilo doslej kaj malo napisanega tudi o tem, kaj je Medveda napotilo, da je začel sodelovati pri posameznih listih, ali morda prenehal sodelovati, bom spregovoril tudi nekoliko o tem, ker se mi zdi, da je za razumevanje njegovega sotrudništva potrebno zlasrti še, če pomislimo na to, da je sodeloval pri nekaterih listih samo nekaj časa, potem pa s svojim sotrud-ništvom pri njih popolnoma prekinil in je torej imel za tako ravnanje vzrok. Medved je v glavnem sodeloval pri naslednjih listih in revijah: Ljubljanskem Zvonu, Domu in svetu, Koledarju Mohorjeve družbe, Slovenki in Vrtcu. Sodelovanje pri drugih listih je bilo priložnostno. Njegovo delo predstavlja predvsem pesem in dramatika, nekaj je tudi kritik, le malo leposlovne proze. 4 Kamniški zbornik 49 Osrednje Medvedovo delo je bila le pesem in dramsko delo — prva mu je pomenila obliko njegovega intimnega izpovedovanja, v drugi je izpovedal tudi svojo nacionalno pripadnost. Sicer pa je tu težko postaviti neko mejo, ne le pri Medvedu, marveč pri vseh kulturnih ustvarjalcih. — Medvedove pesmi so bile do tedaj tako zgovorna izpoved resničnega lastnega življenja, kot nam ga je podal pred njim v svojem delu le še Prešeren. Poznavanje njegovega življenja pa človeka prepriča, da je (ta pesem celo blaga in dokaj redkobesedna izpoved resničnosti, ki je bila zanj veliko bolj kruta. Medved je iskal v pesmi opore, utehe, moči, da je ob njej prenašal tako kot je najbolj mogel vse trdote življenja, ki so mu bile naložene, saj si je bila ta vsakdanjost močno podobna, naj je to bila Ljubljana, Bohinj ali odročna, samotna Konjšica. Nekako ustaljenost življenja zasledimo šele po prihodu v Pranthof in dalje do pesnikove prezgodnje smrti. To se je kazalo med drugim v zrelih pesmih, katerih vsaka kaže resnično umetniško izpovedno moč. Medved je v tej pesmi sam ocenil svoje delo, že prej pa je odkrito priznal svoje slabosti, hkrati pa je z isto odkritostjo obtožil vse tiste, ki so pripomogli k njegovi osebni nesreči. Vzrok taki pesmi ni bila le poglobljena umetniška izpoved, temveč je cena življenja dobila bolj kot kdajkoli pri Medvedu svojo visoko vrednost. Medvedova bibliografija se ravna po letih. V ostalem sem se držal že znanih vodil podobnih del. Za letom, v katerem so dela izšla, slede v zaporedju revije in listi, kjer je Medved sodeloval in to tako, da je za imenom lista navedeno celotno pesnikovo delo. V nadaljnjem so navedeni le naslovu pesmi ter stran objave. Le takrat, kadar je bila pesem pozneje tudi ponatisnjena, navajam v oglatem oklepaju kraj objave in kjer je to bilo, tudi spremenjeni naslov pesmi. Na primer: LJUBLJANSKI ZVON: Dokaz, str. 366 (Dolenjec) ]Poezije II, str 133, Dokaz ljubezni]. Na koncu pregleda uvrščam dela, za katera ni bilo mogoče ugotoviti časa nastanka, bila pa so objavljena (Poezije II.). Prav 'tako uvrščam na konec pregleda dela, za katera vemo iz izpovedi pesnikovih sodobnikov ali pesnika samega, a so se pozneje izgubila (zapisnik Cirilskega društva itd.).1 Upoštevam le nastala ali delno dokončana dela, ne pa tudi zamisli, kot sta bili zbirka domislic, ki jih je zbiral v letih 1907 do 1909 pod naslovom Strune in strele, ali tretji zbornik Poezij, pri katerem je že mislil na vsebinsko razvrstitev pesmi. Po vsem ohranjenem moremo upravičeno soditi, da se je Medvedova življenjska pot končala sredi izredno dognane miselne razgibanosti, ki nam bi gotovo podalo tudi na splošno drugačno pesnikovo literarnozgodovinsko podobo, kakor pa jo poznamo danes. Nikakor pa ne sodijo v ta okvir tudi pesmi, ki jih navaja avtor v bibliografskem pregledu, nastalem ob stoletnici Mohorjeve družbe2 in kljub negotovosti pisca življenjepisa Medvedovega soimenjaka, tudi duhovnika, govornika in pisatelja Antona Medveda, rojenega 6. decembra 1862 na Gorici pri Bresta- niči. Ne upal bi se uvrstiti teh .pesmi v ta bibliografski pregled, čeprav bi bila ta tainka nit za Kamničana Medveda zelo pomembna. Te pesmi sem opustil prav zaradi poskusov, ki so se ohranili. Prvi Medvedov pesniški poskus je bila pesem prigodnica, posvečena teti Mariji Karolniiikovi, sestri pesnikove matere. Zaradi miselne nejasnosti — bila je delo drugošolca — ki se kaže tudi v naslednji pesmi, nastali naslednjega leta, sem dokaj krepke pesmi v Kresu, o srečnem otoku sloge in enakosti (Otok) ter retorično pesem Marij na razvalinah karta-ginskih in gazelo Tvoj sem, Slava!, 'izpustil.3 Po vsej verjetnosti so bile delo soimenjaka Kamničana Medveda. Omejil se bom le na Medvedovo sotrudništvo pri Ljubljanskem Zvonu, Domu in svetu, Slovenki in Mohorjevi družbi, na revije in liste, 'kjer je sodeloval dlje časa. O Medvedovem sodelovanju pri Ljubljanskem Zvonu se je ohranilo nekaj njegovih izjav, ki so dokaj živahne priče njegovega sotrudništva. O nagibih, ki so ga dovedli do sodelovanja, pa se je ohranila samo izjava v Medvedovem pismu uredniku Doma in sveta profesorju Frančišku Lampetu. Ker pa ta izjava ne ustreza resničnosti v celoti, ji mislim nameniti več pozornosti, ker jo tudi zasluži. Navajam jo v celoti:1 »Tu Vam nekaj oznanim, kar Vas bode nemilo zadelo, vendar ohranite popolnoma zase. Morda Vam ni neznano, da sem deloval pri ,Zvonu' s psevdonimi: Bistran, Filodem, Dolenjec. Popolnoma se tudi še zdaj nisem odcepil, tem manj, ker se mi je od uredništva dana garancija (katero sem zahteval), da kaj siičnega ne izide nikdar več, kot n. pr. 4000 let. Delal sem, lahko rečem iz blagega namena za ,Zvon, da bi imel kdaj pri njem besedo in lahko odganjal slabe strani iz njega. To sem Vam hotel že nekoč razkriti, a ni bilo prilike. Zdaj pa, ko mislim na izdavo svojih pesmij, ne sme Vam biti prikrito ... O izdaji svojih pesmij mislim tako. Prosil bi kakega moža (morda Bežka), da jih jezikovno prerešeta in svetuje to i to. Vzel bi v zbirko vse najboljše (in še te opiljene) in novih, kolikor mogoče. Saj je samo epičnih mojih skoro toliko, kolikor vseh v Aškerčevi knjigi. Vse bi lepo po mislih razdelil in v Ljubljani že našel kakega zapisovalca, da bi mi delo olajšal. Vaš svet bi mi bil seveda drag. Ako mislim o izdavi zdaj toliko, ne škodi; o tako važni stvari velja zgodaj misliti. Ako Vam ne jemljem preveč časa, odgovorite kratko na poročila mojega lista...« — Po Medvedovih besedah je sodeloval pri Ljubljanskem Zvonu le iz »blagega namena« in da bi »imel kdaj pri njem besedo in lahko odganjal slabe strani iz njega«. Kljub tej navidezni neprizadetosti, ki jo opravičuje s tem, da je o tako pomembni stvari kot so izdaja pesniške zbirke, in to še prvenca, dobro že nekoliko prej razmisliti, vendar ni bilo tako, saj je čutil potrebo, da spregovori tudi o ureditvi knjige, vzrokih, ki ga silijo k izdaji in. 4' 51 naposled tudi o svojem sotrudništvu pri Ljubljanskem Zvonu, katero je dotlej Lampetu prikrival. Medveda je vpeljal v Ljubljanski Zvon pesnik Cimperman, katerega zasluga je tudi bila, da je Medvedova pesem dosegla tisto klasičnost v formi, ki je bila tako značilna v njegovih pesmih z močnim miselnim poudarkom. Danes, ko vse laže presojamo njegovo delo, pa moremo trditi, da je bila prav ta pesniška oblika za njegovo pesem življenjsko izpovedne vsebine edino primerna. To sodelovanje pa je mlademu, nadarjenemu pesniku, ki se je komaj začel uveljavljati s svojo pesmijo, bilo potrebno in to brez kakršnihkoli pridržkov ali koncesij. V njem je iskal predvsem potrditve svojega pesniškega poslanstva, kar se nikakor ni moglo vzporejati s pravkar ustanovljenim Domom in svetom, ki se je boril še z vsemi začetniškimi težavami. Sodelovanje pri Ljubljanskem Zvonu je pomenilo Medvedu gotovo pomemben uspeh, saj je bila to osrednja literarna revija, z bogato literarno tradicijo' in vseslovenskim pomenom, ki je pomenil vsakemu resničnemu umetniku pomembno priznanje. Znano je, da je bilo Medvedovo sodelovanje pri Ljubljanskem Zvonu v času najhujših Mahničevih napadov in da se je s tem tudi sam izpostavljal tveganju in kazni, ki bi sledila, — če pomislimo samo, kaj je bilo nekaj let pozneje zaradi sotrudništva pri istem listu z mladim Meškom, zaradi sodelovanja pri Ljubljanskem Zvonu — kar bi imelo za nadaljnji Medvedov študij usodne posledice. Kako ostro so bili že tedaj ločeni duhovi tudi v literatura, pa kaže tudi gornje Medvedovo pismo Lampetu, ki ga začenja s stavkom: »Morda Vas bo nemilo zadelo...« Pismo pa končuje kljub temu, da je bil v svojem ukrepanju popolnoma samostojen in ne več odvisen od šolskih oblasti, v pričakovanju čimprejšnjega Lampetovega odgovora, iz katerega bi izvedel, kako je presojal sodelovanje v Zvonu. Kot primer, kako tvegano je bilo tako sodelovanje, poglejmo v sotrudništvo Opeke, ki je študiral v Rimu. Svoje pesmi je pošiljal Medvedu v obliki pisma, s polnimi vrstami. Le-ta pa jih je potem prepisoval in jim dal pesniško obliko. Marsikaj pa povedo tudi Medvedovi psevdonimi, saj je svoje komaj štiriletno sodelovanje skrival kar za petimi imeni. Kljub temu, da se je pri listu počutil dovolj varnega (s psevdonimom Bistran in Dolenjec se je podpisoval celo dve leti), je šel v svoji previdnosti tako daleč, da je imel v istem letniku tudi po več psevdonimov. Še več, pri prelistavanju posameznih letnikov Ljubljanskega Zvona moremo ugotoviti, da se v neki številki, na isti strani pojavita Medvedovi pesmi, podpisani vsaka z drugačnim psevdonimom (na primer Ljubljanski Zvon 1892, str. 227 — Življenje — trpljenje — Filodem in Na grobeh — Zdeslav). Vse to skrivanje pa ne bi bilo potrebno, če bi hotel uveljaviti svoj vpliv v Zvonu, ali vsaj ne bi bilo potrebno v taki meri, kot je to delal Medved, če bi hotel le uveljaviti svoj vpliv v urejanju tako, kot piše Lampetu, kar bi bilo političnim in literarnim nasprotnikom Ljubljanskega Zvona gotovo ljubo. Medvedovi prisrčni odnosi z uredništvom Ljubljanskega Zvona so se začeli ohlajati verjetno nekoliko pred objavljanjem Tavčarjeve utopije 4000, niso pa še kazali v Medvedovem sodelovanju vidnejših posledic. Za spor med Medvedom in Opeko na eni strani in uredništvom Ljubljanskega Zvona zvemo šele iz pisem, ki kažejo, da so dogodki močno prizadeli obe strani. Tako Opeka kot Medved sta bila pripravljena ponovno sodelovati, kakor hitro sta dobila zagotovila,5 da kaj podobnega pri Zvonu več ne izide. V tem pristanku pa bi mogli resnično iskati globljih vzrokov, v smislu Medvedove izjave Lampetu. Nič manj kot Opeko in Medveda pa ni ta spor prizadel Cimpermana, ki je takoj po sporu pisal pismi Opeki in Medvedu, na katerega pa sta ločeno odgovorila, in to po poprejšnjem medsebojnem posvetovanju, o katerem nas pouči Opekovo pismo: .. Potem preidem takoj k ,Zvonu'. Iz vrstic v Vašem listu ter iz poznejšega53 (podčrtal E. C.) Medvedovega pisma vem, da Vam je znano, kaj sva si dopisovala z Medvedom glede sotrud-ništva pri listu. Ali stvari ni napačno umeti. ,4000' so ,Zv.' tako razupile po Slovenskem, da bi bilo že zbog samega razupitja v gotovih krogih nečuveno, da sodelujejo pri listu tudi kleriki. Če pa pomislimo, da je bila omenjena povest ne le v ljudskih ustih, marveč tudi v resnici, ,per se', — v bistvu svojem, škandalozna, nečuveno je, tudi dotičnikov samih vesti, da še nadalje sodelujejo pri ,Zv.', ki b i utegnil šenadal je prinašati podobnih stvari j. Zatorej, dejala sva, treba počakati, kaj in kako. — To je bil najin ukrep.'-« Medtem ko bi sodili, da je Opeka na Cimpermanovo moledovanje takoj odgovoril, ali vsaj kmaliu, pa je Medved s svojim pismom odlašal, se prej posvetoval z Lampetom in šele po Lampetovem odgovoru, po več ko enoletnem molku, verjetno na ponovno Cimpermanovo pismo s prošnjo za materialno pomoč, po daljšem molku vendarle odpisal.7 Medvedovo pismo je bilo bolj redkobesedno: >►... Kaj pa ljuba pojeezija. Talko plodovit, kakor sem bil doslej, nisem bil še nikdar. Sto novih spominskih listov sem zložil, šest episkih in sedemintrideset lirskih pesmij. Vprašali me bodete: zakaj nisem še nič poslal. Jaoh! Pri nas je čudno, časih me že kar veselje do vsega narodnega delovanja mineva, ko vidim, 'kako je vse razprto, razdeto. Vendar povem naj! Nekaj se je zgodilo, kar me je napotilo, da odstopim (za koliko časa, ne vem) od sotrudnikov Lj. Zvona. In to prosim objavite tudi g. A. Funtku, ki mi je zadnjič pisal in kateremu nisem mogel odgovoriti, ker ne vem njega naslova. Morda se sčasoma kaj zjasni. Zdaj Vas presrčno pozdravljam, bratski grlim Vaš vedno udani, hvaležni prijatelj Anton Medved.« Da je k temu Medvedovemu molku pri Ljubljanskem Zvonu, kljub poprejšnjemu dogovoru pripomoglo Lampetovo pismo, ne moremo dvomiti. Medved je poslej pri listu za vrsto let povsem utihnil. Ponovno ga srečamo med šot rudniki v letih 1899 in 1900, ko objavi med drugim umetniško najmočnejši izpovedni ciklus V gozdu — dognanje trdega življenja, ki mu ni v ničemer prizanašalo. Bil je trda obtožba in še trpkejša izpoved. Bolj kot na Ljubljanski Zvon pa je bil Medved navezan na Dom in svet, saj je bil njegov sotrudnik, če odštejemo leto 1900, vso dobo svojega leposlovnega delovanja, od 1889 pa do 1900. Njegova rast je bila z listom v tesni zvezi, saj se je z rastjo Doma in sveta tudi sam razvijal in zelo zgodaj, že v semeniških letih postal njegov vodilni pesnik. Vendar je tudi tu prišlo po smrti ustanovitelja profesorja Frančiška Lampeta do vrsto težav, ki jih ni občutil samo Medved, temveč v večji ali manjši meri tudi nekateri drugi dominsvetovci. O vsem tem vemo pravzaprav zelo malo. Ohranilo se nam je le dvoje pismenih virov. Tako je po prvem sporu po znanem napadu v Narodni misli zvedel še v Bohinjski Bistrici »neko sila razjezljivo novico in sem baš takrat tudi Dom in svetu odpovedal svoje sodelovanje. Vsa stvar se je pa zelo dobro poravnala«.' Zanimivo- pa je, da se je v tem času, morda ravno zaradi tega pojavil kot sotrudnik pri Slovenski Matici, na kar so ga morda opozorila Meškova in Prelesnikova dela. Nedvomno pa je ta spor vplival tudi na ponovno Medvedovo sodelovanje 1899. in 1900. leta pri Ljubljanskem Zvonu. Kljub spravi pa je bila poravnava le navidezna in spor globlji. Kakor izvemo iz Medvedovega pisma Finžgarju, je bil vzrok nesposobnost urednika, o čemer je tudi pisal škofu Jegliču.9 Za službovanja v Trnovem je po zaslugi župnika Ivana Vrhovnika zahajal predvsem v literarno družbo v Narodni dom.5a Prav tu pa se je zbližal tudi z Aškercem, ki ga je bežno poznal že iz Bohinja. Njuno srečanje je temeljilo na medsebojnem spoštovanju. Aškerčev odnos do Medveda je bil podoben odnosu starejšega, mnogo izkušenejšega tovariša, ki ne skriva simpatij in naklonjenosti, Medved pa je iskal pri Aškercu priznanja in opore za svoje pesniško ustvarjanje. Nasledki -tega zbližanja so se pokazali že leto kasneje in imajo svoje vzroke v že opisanih težavah pri Domu in svetu. Najboljši vpogled v Medvedovo sotrudnišrtvo pri Slovenki nudi korespondenca med urednico lista Marico Nadliškovo in pesnikom Medvedom, zlasti še, ker je Medved sam nekaj časa aktivno posegal v urejanje pesniškega dela lista in kot pesnik-kritik tudi vzgajal mladi pesniški naraščaj. Medved je začel sodelovati v listu po prihodu v Bohinjsko Bistrico, in to po posredovanju pesnice Kristine, ki je bila skraja posrednik med Medvedom in urednico Nadliškovo.®'' Te vezi pa so se poglobile, ko je iskala Nadliškova za pesnikom Gregorčičem novega urednika in pesniškega svetovalca lista. Medved je na uredničino prošnjo pristal, imel pa je pomisleke zaradi stanovskih in službenih obveznosti, predvsem pa zaradi ocenjevanja pesniških del, katerega bi mu morda pripadniki modeme oporekali, čeprav moremo takoj presoditi, da je puščal v list tudi prispevke sotrudnikov novih smeri, ki jim sam ni mogel slediti, držeč se načela, po katerem se je pri ocenjevanju teh del tudi ravnal, zlasti še zaradi že znanega stališča, ki so ga pripadniki te smeri zastopali. V ostalini je tudi ohranjeno pismo, ki je, po vsebini sodeč, odgovor na prošnjo Nadliškove, kjer prosi, da bi -prevzel uredništvo pesniškega dela lista, ga seznanja z načrti za naslednje leto, hkrati pa mu je v skrajni stiski za pesniško gradivo že tudi poslala pesmi v pregled. Medved je ponudbo sprejel, čeprav se je zavedal, da naloga, ki si jo je naprtil, predvsem pred slovensko pišočo javnostjo, ni lahka, ter že s prvim pismom vrnil pregledane pesmi. Za to govori pristavek v pismu, pa tudi urednica v -listnici prve številke Slovenke 1898 že prinaša po besedah »pesnika-kritika« ocen pesmi Dolskega- 2e druga uredničina pošiljka pa je morala biti obilnejša od prve in Medved z zadovoljstvom ugotavlja v svojem odgovoru'" »močni pesniški dar našega naroda-«. Iz poslanega je razvidno, da mladim ne manjka idej, da so celo zelo domiselni, žal pa, da ne more tako pohvalno soditi tudi o pesniški formi. Ker pa bi mu tu lahko kdo očital, da je to njegovo osebno gledanje, po katerem se bo ravnal pri presojanju pesmi, skuša to svojo trditev opravičiti in o njej obširneje spregovoriti, zlasti še, ker mu bo to vodilo pri vzgoji pesniškega naraščaja Slovenke. Do te tako iskrene izpovedi, ki sledi, pa je prišlo zaradi informativnega sestavka A. Kristana v hrvatskem tedniku Narodna misel 1898 o takratni slovenski književnosti. Te jasnosti so se mu zdele potrebne zlasti še, da ne bi bilo kdaj očitkov tudi s strani uredništva. V tem pismu pravi med drugim: »Mene prištevajo dekadentje k formalistom prave pedantiške smeri, a nič zato! Na čistost in lepoto jezika so pazili vsi veliki duhovi Vseh narodov in časov. Jaz sem že davno vedel in vem, da rima niti ritem ne tvorita sama po sebi nikake poezije, a čemu ju rabiti, če jima kdo hoče pretvarjati glas z velikim nasiljem. Ne hrvatski izraz: bolje išta nego niš ta naj velja, temveč slovenski: bolje nič, nego slabo.-« In citira v dokaz pravilnosti svojih misli Gottsohaila: »Die Reinheit des Reimes ist eine der wesentlichsten Fordernisse gereimter Dichtung. Jede Verkürzung seiner Schönheit macht ihn eigentlich überflüssig... (Poetik 321. I. B.)« s pripombo, da ga priporoča celo Aškerc pesnikom začetnikom. — Da pa bi ne bilo kakih nesporazumov, pove določneje. »Nekaterim radikalnim in objestnim duhovom pa je vse nič... Habeat sibi! Bog samó daj, da bi njih dela zaslula nad vse naše dosedanje slovstvo, a ne samó za nekaj let slinkajočega okusa, temveč stalno, večno!« Toda on ni nasprotnik dekadence v »nekaterih mejah«, kakor mu ni zoprn človek, ki »ne mara več navadnih, vsakdanjih jedij«. Kakor pa mu je zoprn človek, ki »zaradi svojega boleznjivega želodca, slinavega jezika, izpitega grla, vrtežnih možganov, drhtečih živcev vse jedi obsoja in zameta kot bi bile objektivno slabe in neprebavne (in koliko jih od njih dan na dan živi), tako se mi zdi dekadent v skrajnem svitu«. Pismo končuje z ugotovitvijo, da je nova struja pognala že svoje korenine tudi v Slovenki s Kazimirom pl. Radičem, ki je objavljal v tem letu tudi Nove šopke (str. 7, 25, 64, 85) in Quod libet. Radičeve pesmi so mu sicer povšeči, zlasti prva iz drugega ciklusa, drugo v istem ciklusu, ki ga je močno razočarala, pa je odsvetoval, ker bi se polastila osuplost, ki se je vzbudila v njem, tudi nekaterih bralcev. Kljub svojemu jasno povedanemu mnenju za objavo in proti objavi, pa je prepustil odločitev urednici sami. V istem pismu ocenjuje še pesmi Dolskega, prevode Al. Bemkoviča, pesmi F. Sokola (Ivo Sorli), ki mu priznava pesniški dar, Omerze in pesnika -ž-ja, ter končuje, da ne odreka še v nadalje svoje pripravljenosti pomagati, zlasti ko ve, »da gre za dobro in potrebno stvar«. — Uredničin odgovor Medvedu sicer ni znan, po Medvedovem pismu, ki ji ga je pisal trinajst dni pozneje, pa sodim, da je z njim soglašala. Pismo vsebuje le njegove sodbe o posameznih pesmih, torej nikakiih odgovorov na morebitne ugovore Nadiiškove. Namera, da pošlje v kratkem nekaj pesmi za Slovenko, govori, da so se vezi celo poglobile. — Toda pošilja pregledano gradivo še 2. aprila, peto pismo pa kaže v dopisovanju zastoj. Pesnik je po že znanih dogodkih v Bohinjski Bistrici, ki jih je sprožil članek v Narodni misli, telesno in duševno strt, vendar pa se Slovenki ne izneveri. Takoj, ko se je ponovno duševno in telesno uravnovesil, ji je poslal pregledane pesmi, hkrati pa ji je poslal tudi nekaj svojih značilnih ženskih pesmi, nastalih v Bohinju. Dogodki, ki so mu prinesli toliko gorja-, so bili tudi vzrok, da se poslej kaže z Medvedove strsCni težnja po čimvečji uredničini samostojnosti.12 Poslej se omeji pošiljatev le na pesmi, za katere bi bila Nadliškova v dvomih, naj jih objavi ali ne. Do večjega zastoja v korespondenci je prišlo spet zaradi prevelike zaposlenosti po prihodu iz Kainbaoha pri Gradcu, v novo službo v škofijski pisarni in ko prireja veseloigro Randez^vous. Pač pa se je ponovno poživila po premestitvi za kaplana v Trnovo k župniku Ivanu Vrhovniku, ki je bil kakor Medved ali prej Gregorčič, Slovenki naklonjen, vendar si z uredništvom prav zaradi svojega leposlovnega dela ni pustil vezati rok. Še nadalje je ostal pesniški svetovalec Nadiiškove, ki ji je presojanje pesmi moralo delati skraja precej težav, predvsem nedozorele pesmi pesnikov začetnikov, ki jih ni znala ali mogla zaradi nedode-lanosti odkloniti. Medved ji ob takih prilikah nemudoma pomore v tonu, ki ni trpel ugovora:1" »V listnici odgovorite Argu: Pravijo, da je slabo za začetnike, če so preplodoviti. In to ste Vi v visoki meri. Poleg dobršne oblike ni najti v Vaših pesmih nobenega gorkega čuta in po največ samo banalne misli: Gotovo ste še jafco mladi. Morda Vas piridna vaja in resni čais še dozorita kdaj v dostojnega pesnika, a težko.« Medtem ko ostaja v ocenjevanju -ostalih, kolikor toliko dognanih pesmi, samostojna. V poslednjem ohranjenem pismu14 ji je poslal šs preostalo pesniško gradivo, Zoranine in Bogomiline pesmi, hkrati čuti, da njegova pomoč v nadalje listu ni več potrebna, pozdravlja nastop Zofke K ved rove v Slovenki, o kateri sodi: »Piše izvrstno. Zdravi, premišljeni nazori. Ona ima duha, ki se je vendar izvil iz tesnih okov obstojateljstva in se močno vzpenja k modremu in potrebnemu preustroju na polju ženskega napredka. «-Bog živi Vas in njo.« — Medved je medtelm odšel na Vače in pozneje na Konjščico, prav ta zadnja odločitev škofije pa je zadala njegovemu rahločutnemu značaju udarec, ki ga ni mogel niti znal premagati. Vendar je listu poslal tudi leta 1900 svoje prispevke. V žensko gibanje se je vnašala samoniklost, vnašali so se novi vzori, zaradi tega in pa zaradi prezaposlenosti s samim seboj je s sotrudništvom povsem prenehal. Od večjih sotrudništev moremo omeniti še Mohorjevo družbo in njene publikacije koledar in Slovenske večernice. Razumljivo je, da je bila Medvedova pesem v teh glasilih zaradi zelo širokega kroga bralcev in tudi ciljev, ki jih je založba s svojim delom zasledovala, tem primerna. Prispevki so morali biti poučni, v zabavo, povest preprosta, ravno tako tudi pesem, vse pa kar najbliže idealističnemu svetovnemu nazoru. Zato je razumljivo, da tu ni šlo toliko za umetniško plat dela kot za njegovo programatično vsebino. Takih pesmi vsebuje zelo veliko žal tudi bibliografija Medvedovega sodelovanja pri Mohorjevi družbi. Trditi pa smemo, da je Medved kot povsod, tudi tu moško in pošteno zagovarjal svoje nazore in si ni pustil nikdar vezati rok, 'kljub temu, da. so mu prav v Celovcu marsikaj pomagali z velikim razumevanjem iz težkih materialnih neprilik (izdaja Gregorčičevih poezij, Slovenske legende). 1889 SLOVENSKI NAROD: Nagrobna kita umrlemu dr. M. Samcu, 21. avg. (A. K-i.), str. 191; DOM IN SVET: Srcé in čut (A. M.), str. 69. Spomin (A. M.) str. 69; Domača zemlja (A. M.), str. 124; Vodniku, povodom odkritja njegovega spomenika (A. M.) str. 148 [Poezije I., str. 39]; Talizman (A. M.), str. 181; Veronika z Malega grada (Po kamniški pripovedki), (A. M.), str. 190 [Slovenske legende. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1910, str. 97]; Dva brata (A. M.), str. 257; Dve resnici (A. M.), str. 257. 1890 VRTEC: Ded in dete, str. 97; Sanje, str. 169; Le moli, o dete, le moli, str. 192; Snežinke, str 199; LJUBLJANSKI ZVON: Iz priróde, str. 322 (L. A.); Nisi še védela..., str. 359 (L. A.); Njega listek, str. 431 (L. A.); Pevčevo slovó, str. 470 (L. A.): Poletna slika, str. 476 (L. A.); Ob citrah, str. 617 (L. A.); Zori, str. 642 (L. A.); Kapela, str. 674 (L. A.); Izgubljeno zlató. Balada, str. 705 (L. A.) [Poezije I., str. 224]; DOM IN SVET: Davorin Trstenjak. Nagrobnica, str. 64 (A. M.); Prošlih let spomin, str. 145 (A. M.), Vitovčeva smrt, str. 80 (A. M.) [Poezije I., str. 188]; Sveta brata (A. M.); I. Rostamila, str. 161, II. Slovensko pismo, str. 306, III. Cirilova smrt, str. 321, IV. Smrti prerok, str. 353 [Slovenske legende. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1910, Slovenske balade in romance 1912, str. 13]; Zakleto jezero, str. 174 (A. M.) [Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. Sestavil Ljudevit Stiasny. V Ljubljani 1894, Zakleto jezero (Po kamniški bajki), str. 138]; Soror Klara — Velenjska, str. 289 (A. M.) [Slovenske legende. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1910, str. 122]; Ana Lovičeva, spjevao I. Trnski, str. 351 (A. M.) — (Ocena). 1891 VRTEC: Spomin na dobro delo, str. 17; Kaj je blago? (Srbska narodna), ■ str. 23; Narave kras, str. 48; Najlepši glas, str. 137; Veverka, str. 182; LJUBLJANSKI ZVON: Spomin mrličev, str. 95 (Bistran), [Poezije I., str. 173]; Trojen sen, str. 165 (Bistran) [Poezije I., str. 191); Rožarica, str. 194 (Bistran); Biser, str. 234 (Bistran); Godčeva pesem, str. 257 (Bistran); Nadeja in spomin, str. 266 (Bistran); Strte gosli, str. 291 (Bistran); Absalom, str. 321 (Bistran), [Poezije I., str. 212]; Bor in grm, str. 386 (Bistran); Rakita in potok, str. 386 (Bistran); Loža in Slavec, str. 386 (Bistran); Zrna, str. 399 (Bistran); Usehla kita, str. 410 (Bistran) [Poezije I., str. 192]; Ob Terku, str. 450 (Bistran) [Poezije I., 218]; Niklot, str. 600 (Bistran) [Poezije I., str. 221]; Poslednji dan, str. 644 (Bistran); Resnične sanje. Balada, str. 705 (Bistran); Potem — umrem, str. 737 (Bistran); DOM IN SVET: Na grobu Prešernovem, str. 64 (A. M.); Sen in up, str. 116 (A. M.); Pepel in spomin, str. 120 (A. M.) [Poezije I., str. 75]; Misli, str. 178 (A. M.); Spomini s planin: I. Srni, str. 183; II. Planincu, str. 222; III. Potoku, str. 552 (A. M.); Pred bitvo, str. 276 (A. M.); Slepčeva prošnja, str. 316 (A. M.); Nada, str. 504 (A. M.) [Poezije I., str. 68]; Si, Deus, Te homines nossent!, str. 534 (A. M.); Dva kralja, str. 30 (A. M.) [Poezije I., str. 232]; Izdajnik, str. 485 (A. M.); Savel. Dramatičen prizor, str. 341 (A. M-); POMLADNI GLASI posvečeni slovenski mladini I. Uredil in založil Cirilski.1V Ljubljani 1891: Angelskemu mladeniču, str. 1; Pred pomladjo, str. 48; Nagrobne misli, str. 84; Volk (Prizor za deco, spisal A. Medved), str. 98. 1892 VRTEC: Drozeg, str. 39; Tvoj angel, str. 86; LJUBLJANSKI ZVON: Otroku, str. 2 (Bistran) [Poezije I., str. 28, Otroku V.]; Prisega, str. 26 (Bistran); Haranova želja, str. 5 (Filodem) [Poezije I., str. 193]; Bolna noč, str. 97 (Filodem) [Poezije I., str. 24]; Slavina, str. 198 (Filodem) [Poezije I., str. 204]; Življenje — trpljenje, str. 227 (Filodem); Na grobu, str. 227 (Filodem); Kazakova žena, Balada, str. 261 (Dolenjec); Primera, str. 278 (Filodem); Mrtvaški zvon, str. 285 (Filodem) [Poezije I., str. 64]; Prekasno!, str. 366 (Dolenjec) [Poezije I., str. 58]; Dokaz, str. 366 (Dolenjec) [Poezije II., str. 133, Dokaz ljubezni]; Nemi pevec, str. 389 (Dolenjec); Nje slika, str. 458 (Dolenjec) [Poezije I., str. 195, Slovenske balade in romance 1912, str. 153]; Utve, str. 518 (L. V.); Tovarišem, str. 645 (Dolenjec); Znana bolezen, str. 646 (Dolenjec) (Poezije I., str. 222], DOM IN SVET: Časov tek, str. 171 [Poezije I., str 21]; Sonet, str. 222; Sirotina tožba, str. 360; V celicah, str. 360; Dobljena igra, str. 55 [Poezije I., str. 197]; Tigran in Tala, str. 171 [Poezije I., str. 206]; Smrt — nevesta, str. 268 [Poezije I., str. 207, Slovenske balade in romance 1912, str. 73]; Zdaj in nekdaj, str. 314; Sveti kelih, str. 361 [Poezije I., str. 209, Slovenske balade in romance 1912, str. 148]; Azma, str. 507 [Poezije I., str. 214]; Zamrtnik, str. 553. POMLADNI GLASI: posvečeni slovenski mladini II. Uredil Anton Medved, v Ljubljani 1892: Mladini, str. 1; Tvoj angel, str. 15; Piruhi 1—4, str. 48; Na sveti večer, str. 64. LJUBLJANSKI ZVON: Iz lepših dnij 1. - IV., str. 2 (Dolenjec); Ne glej me, dekle, ti!, str. 26 (Zdeslav); Morda ve..., str. 36 (Zdeslav); Iz lepših dnij V. — VIII., str. 60 (Dolenjec); Iz lepših dnij IX—X., str. 132 (Dolenjec); Hrepenenje, str. 213 (Dolenjec) [Poezije I., str. 18]; Deklici, str. 427 (Dolenjec); Zal in kes, str. 493 (Dolenjec) [Poezije I., str. 175], DOM IN SVET: Venec. Posvečen gospe T. Samčevi, str. 10; Ljubezen domovinska, str. 26; Menjajva!, str. 62; Spoznanje, str. 100; Trije snubci, str. 53; Labodja pesem, str. 124; O pusti ga, naj spi!, str. 203 [Poezije I., str. 27, Otroku IV.|; Srebrna kupa, str. 151; A zdaj!, str. 204; Deklica na vrtu, str. 204; Kacijanar, str. 251; Ave Maria!, str. 270 [Poezije II., str. 71, Večerni zvon]; Mladike 1—16, str. 270, 326, 438, 540; Nagrobnica Josipu Cimpermanu, str. 288; Solza, str. 364; Mračni hipi, str. 364 [Poezije I., str. 22]; Štirje duhovi, str. 399; Valvasorju ob dvestoletnici njegove smrti, str. 421; Sod je, str. 447; Modrec Levi, str. 462; Jesenska, str. 511; Poslednji cvet, str. 511; Očetu ob smrti, str. 511; Na sveti večer, str. 567; Morilčev oče, str. 570; Izza mladih let. Pesmi Frana Gestrina, Celje 1893, (Ocena); KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Beračeva tožba, str. 40. 1894 VRTEC: Le tega ti ne veš, str. 207 [Poezije I., str. 26, Otroku II.]; Leskovo olje, str. 207; DOM IN SVET: Sotrudnikom »Dom in svet«, str. 6; V božični noči, str. 8 [Poezije I., str. 171; Slovenske balade in romance 1912, str. 147]; »O Vanitas!«, str. 8; Izpre-memba, str. 99 [Poezije I., str. 53]; Pevec in svet, str. 106; Žalne pesmi preroka Jeremije ob jeruzalemskem mestu, str. 143 [Poezije I., str. 111]; Pomladanska, str. 178; Jutro, str. 227; V prirodi, str. 227; Tudi jaz, str. 258 [Poezije I., str. 55]; Pestunji, str. 310 [Poezije I., str. 19]; V kmetski hiši, str. 323; V hladnici, str. 330; Pastirju, str. 371; Cemu?, str. 515; Prijatelju (M. O.), str. 531 [Poezije I., str. 47]; Slovo od Bele Krajine, str. 547; Pesmi, str. 579; Prepozno, str. 610; Roži, str. 610 [Poezije II., str. 177]; Na grobeh, str. 643; Vran, str. 660; Vest, str. 690; Silvestrova noč, str. 6; Ob sveči, str. 85 [Poezije I., str. 73]; Na poti v Nazaret (po španski legendi), str. 86 [Slovenske legende, str. 46]; Pomenek, str. 131 [Poezije II., str. 169]; Vladimir in Varjag, str. 272 [Poezije I., str. 178]; Sveti večer, str. 748; Viljem Ostrovrhar, str. 356, 387, 420, 455, 484; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Zakaj ni vode na Krasu. Po narodnem motivu, str. 27 [Slovenske legende, str. 8]; KAMNIK. Zemljepisno-zgodovinski opis. Sestavil Ljudevit Stiasny. V Ljubljani 1894, Zakleto jezero (Po kamniški bajki), str. 138; Vitovčeva smrt, (Balada), str. 149. 1895 VRTEC: Slovenska govorica, str. 23 [Poezije II., str. 56]; Na materinem grobu, str. 161 [Poezije II., str. 161]; Sveti Nikolaj, str. 186; DOM IN SVET: Ob robu leta, str. 3; Zakaj premineš, str. 36 [Poezije II., str. 53]; Upi in spomini, str. 36 |Poezije II., str. 47]; Sanje, str. 68 [Poezije I., str. 53]; Brata, str. 69;"Dve jelki (Jos. B.), str. 69; Prosjaku, str. 147 [Poezije I., str. 51]; Jožefu Cimpermanu, str. 148; Pomladanska, str. 228; Ob slavčevih glasih, str. 306; V majniku, str. 335; Bratje, zapojmo!, str. 356 [Poezije I., str. 4]; Današnji svet, str. 356; Pred gozdno kapelo, str. 370; Ob sestanku (Dr. A. U.), str. 406 [Poezije I., str. 48]; Odpusti!, str. 549; Pod milim nebom, str. 611, 643, 675, 707; Bilo je, str. 745 [Poezije I., str. 15[; Ljubezen prerokova, str. 196 [Poezije I., str. 228); Kacijanar, Proslov, str. 389, I. Zarja slave. (Drama v petih dejanjih), str. 391, 421, 451, 484, 517; II. Zarja življenja (Tragedija v petih dejanjih), str. 550, 580, 612, 644, 676; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Očetova smrt. Slika, str. 42 [Poezije I., str. 183], 1896 DOM IN SVET: Prijateljem, str. 14; Ob zapuščenem gradu, str. 417 [Poezije I., str. 236]; Vlahinji, str. 418 [Poezije I., str. 29]; Trenutki hudi, str. 449; Miruj srce!, str. 449 [Poezije I., str. 3[; Kaj spoštuj!, str. 500; Svojemu ptiču, str. 688 [Poezije I., str. 30, Svojemu ptiču. 1. (V Bohinju)]; O prvinah, str. 705; Se enkrat!, str. 705 [Poezije I., str. 19]; Ponočni gost, str. 737 [Poezije I., str. 175]; Za pravdo in srce. (Tragedija v petih dejanjih), str. 517, 550, 581, 614, 645; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Sv. Mohorju in Fortunatu, str. 1; Pozdrav čita-teljem Mohorjevih knjig, str. 1; Resje in bilje, str. 15; SLOVENSKE VECERNICE: Plug, str. 116. 1897 DOM IN SVET: Drugačne pesmi, str. 4; Vrbsko jezero, str. 5; Najina sreča, str. 37 [Poezije I., str. 60]; Kakošen sad?, str. 38; Krivda, str. 113; Triglavu, str. 134; Moja zgodovina, str. 134 [Poezije II., str. 10]; Moja soba, str. 164 [Poezije II., str. 66]; Naš spomin, str. 165 [Poezije II., str. 65]; Prav!, str. 165; Ob luči spomina, str. 196; Pomladi, str. 197; Miserere, str. 243; Srce, str. 243; Molitev, str. 243; Sodba sveta, str. 282; Pevčev poklic, str. 309; Opravičen strah, str. 310; Rajnemu Lovretu, str. 339; Večer, str. 473; Jeseni, str. 616; Svojemu ptiču, str. 692; [Svojemu ptiču 2. (V pozni jeseni) Poezije I., str. 31]; Najdražji zaklad, str. 68 [Poezije I., str. 239]; Literat, str. 282 |Poezije II., str. 174]; Osveta, str. 356 [Poezije II., str. 172]; Zmota in kes, str. 594; Planinska balada, str. 708; Poezije, Zložil Zamejski, izdala Slovenska knjižnica v Gorici 1897, str. 378 (kritika); SLOVENKA: Pomladni klic, štv. 11, str. 1; Ob vrnitvi, štv. 12, str. 1; Za njim, štv. 13, str. 3; Dekletu v tolažbo, štv. 14, str. 1; O kresi, štv. 15, str. 1; Noči, štv. 15, str. 7; Mnenje, štv. 16, str. 5; Življenja pot, štv. 16, str. 5 [Poezije II., str. 25]; Življenje in sen, štv. 18, str. 6; Čudno ni, štv. 20, str. 1; Prevara, štv. 20, str. 7; Poleti zvečer, štv. 21, str. 4; Odgovor, štv. 22, str. 4; Človek v svojih sklepih; štv. 22, str. 4; Meni se zdi... T. B., štv. 23, str. 3; Po vseh svetih, štv. 24, str. 1; Ob glogovem grmu, štv. 24, str. 5 [Poezije I., str. 56]; Ponoči, štv. 25, str. 1 ¡Poezije II., str. 36]; Očetu, štv. 25, str. 4 [Poezije II., str. 149]; Ob starem jesenu, štv. 26, str. 1; Prememba. M. R., štv. 26, str. 8. 1898 DOM IN SVET: Sodba sveta, str. 4 [Poezije I., str. 1]; A iste nikdar, str. 4; Spanec, str. 4; Ob knjigi podob, str. 4 [Poezije L, str. 23]; Ob smrti, str. 10; Kdo je kriv, str. 16; Oko, str. 36 [Poezije II., str. 29]; Uganjka, str. 36; Prijateljstvo, str. 82; Iz koša, str. 86; Tolažniku, str. 110; Med peklom in zemljo, str. 110; Megla in srce, str. 184; Čestitka, str. 212; Smrt in življenje, str. 229; Nestalnost, str. 261; Bratska ljubezen, str. 338; Po noči, str. 452 [Poezije II., str. 36]; Ob vrnitvi (Prijatelju dr. M. O.), str. 453; »Preroki«, str. 483; Svojemu tiču, str. 484 [Poezije I., str. 30]; Najhujša kazen, str. 484; Mrlič in bolnik, str. 515; Srcu, str. 559; Na tvojem grobu (Umrlemu Francetu Goršiču), str. 566 [Poezije I., str. 109]; Jesenski sliki, str. 610; Jaropolk, str. 295 [Poezije I., str. 165]; — Strahomir. Izvirna romantična igra v petih dejanjih. Spisal Ivan Benko, str. 416 (kritika); Mlada Zora. Romantiški igrokaz v petih dejanjih. Spisal Milovan, str. 416 (kritika); Kraljevič Radovan. Tragedija v pet čina. Napisala Ida Fürst. Zabavna knjižnica Matice Hrvatske. Svezak CC., str. 190 (kritika); Simeon Veliki. Tragedija u pet činova. Spjevao Dr. Tresič Pavičič. Svezak CCVI-CCVII, str. 191 (kritika); Tri vesele igre. Napisao Ferdo Ž. Miler. (Stričeva oporuka, Prva hiša, Začarani romar), str. 191 (kritika); KNEZOVA KNJIŽNICA (štv. 5); Vzori, str. 182 [Poezije I., str. 255]; Na deželi, 1. V gozdu, str. 186 [Poezije I., str. 245], 2. Dialog, str. 187 [Poezije I., str. 247], 3. Pred razpelom, str. 188 [Poezije I., str. 248], 4. Zaroka, str. 188 [Poezije I., str. 249], 5. Pred vaško lipo, str. 189 [Poezije I., str. 250]; SLOVENKA: Pred smrtjo, str. 1; Kdo je kriv, str. 28 [Poezije II., str. 73, Kdo je kriv?]; Ljubezni kes, str. 431 [Poezije II., str. 131); Odlomek iz pisma Matiji Novaku, str. 472; Želja (Lermontov), str. 488; Talizman (Puškin), str. 494 [Ruska antologija]; Črni šal (Puškin), str. 532 [Ruska antologija]; Pesem stare Drnulje, str. 556; Onemeli slavec, str. 560 [Poezije I., str. 46]; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Cesarju Frančišku Jožefu I. ob petdesetletnici slavnega vladanja, str. 1; Pred Najsvetejšim, str. 13; Iskàl sem Te in našel — kje?, str. 13; Prošnja, str. 13; Resje in bilje, str. 16, 30; SLOVENSKE VECERNICE: Blaga srca. Zložil Anton Medved, str. 91; VRTEC: Božična, str. 193. 1899 LJUBLJANSKI ZVON: Pri stricu, str. 173 [Poezije II., str. 182]; Popevčice milemu narodu. Speval Anton Hribar (Korinjski), str. 253 (A. M.) (kritika); DOM IN SVET: Prevarjena, str. 36; Z Adrije, str. 84 [Poezije I., str. 35] ; V zadnjih hipih, str. 220, Poziv!, str. 243; Otroku, str. 399; V domačih logih, str. 547; Umrlemu očetu, str. 653 [Poezije I., str. 104]; Vseh vernih duš, str. 653; Mrtvaški zvon, str. 686 [Poezije I., str. 64]; Redovnikova prikazen, str. 18 [Poezije I., str. 164]; SLOVENKA: Groharjeva pesem, str. 267; Prerok (Lermontov), str. 593; Greh z grehom, str. 593; Spominu, str. 607; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Grešnik ob jaslicah, str. 2; Resje in bilje, str. 10, 38, 44; 1900 LJUBLJANSKI ZVON: Naprej ali nazaj?, str. 27 (Novljan) [Poezije II., str. 194]; Valjavec Matija Kračmanov. Poezije. Fr. Leveč, str. 383 (kritika); SLOVENKA: Obgovarjan, str. 1 [Poezije I., str. 62]; Izprememba, str. 52 [Poezije I., str. 53]; Svetu v zobe, str. 60 [Trtje in povrtje 37, Dom in svet 1902, str. 539, Poezije II., str. 61]; Prešernu, str. 73 ]Poezije I., str. 40]; O mraku, str. 89; Smrti poljub, str. 99; M — i, str. 112; Na morji, str. 113; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Resje in bilje, str. 36, 41; Planincu, str. 51; SLOVENSKE VEČERNICE: Krivica in dobrota. Igra v treh dejanjih. Spisal Anton Medved, str. 36: Dar sprave. Legenda. Zložil Anton Medved, str. 120 [Slovenske legende, str. 105]. DOM IN SVET: Gazele, str. 18, 75, 135, 219, 270 [Poezije I., str. 121]; Samoti, str. 98 [Poezije I., str. 17]; Bršljan in bodičje, str. 157, 231, 282, 343, 398, 469, 535, 595, 656, 736 [Poezije I., str. 141); Deklica in roža, str. 251; Sen, str. 366 [Poezije I., str. 185]; Starčeva pesem, str. 417; Dvogovor, str. 437; Spomini, str. 526; Zvečer, str. 549; Želja, str. 554; Izraz in posoda, str. 688; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Nebo in srce, str. 68; SLOVENSKE VECERNICE: Odlok, str. 129; RUSKA ANTOLOGIJA v slovenskih prevodih. Zbral Ivan Vesel. V Gorici. Tiskala in založila Goriška tiskarna A. Gabršček, 1901 (Salonska knjižnica III). Medved je sodeloval z naslednjima prevodoma: Črni šal, str. 29, Talisman, str. 42 (Slovenka 1898). 1902 DOM IN SVET: Trtje in povrtje, 18, 83, 138, 215, 295, 350, 420, 496, 539, 624, 653, 737 [Poezije II., str. 158 (Trtje in povrtje 26)]; Cednostnim prijateljem II [Poezije II., str. 162 (Trtje in povrtje 25)]; Grob - zavetje [Poezije II., str. 61 (Trtje in povrtje 37), Samozavest, — Slovenka 1900, str. 60, Svetu v zobe]; Na mojem grobu, str. 29 [Poezije I., str. 69]; Srečno ti!, str. 95; Stokrat mi pozdravljen bodi!, str. 226; Cvetica na poljani, str. 393; Zornice, str. 524; Hrepenenje, str. 524 [Poezije L, str. 18]; Pobožne želje, str. 556; - Alojzij Merhar, Marjetice, str. 245 (kritika); Na odru življenja. Drama v štirih dejanjih, str. 24, 84, 155, 209; SLOVENEC: Medvedova ocena uprizoritve ljudske igre F. S. Finžgarja Divji lovec, 15. marca. Velečastnemu gospodu dekanu Ivanu Lavrenčiču za spomin odhodnje iz Smartna pri Litiji v Kamnik. (Pesem doslej ni bila objavljena. Pod pesmijo datum in podpis: 2. julija 1902 A. Medved.) 1903 DOM IN SVET: Oddaljenim dušam, str. 8, 88, 228, 330, 402, 490, 526 |Poezije II., str. 63, Resignacija; Poezije II., str. 158, Cednostnim prijateljem I. (Oddaljenim dušam 5)]; Moja sreča, str. 420 [Poezije II., str. 64, Vprašanje]; Moja ljubav, str. 430; Legenda o pelinu, str. 480 [Slovenske legende, str. 30]; Oblačicam, str. 485, [Poezije II., str. 54]; Blagor mrtvim, str. 653; Dva bogova, str. 724; - Na ogledih, str. 34, 85, 283; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Potnik, str. 40; Odmevi svetnikov, str. 44; Matizelj. Posavska balada, str. 62; Smrt, str. 64. 1904 DOM IN SVET: Sveta noč, str. 45; Trnolje, str. 1, 459, 551, 619; Job, str. 14, 74, 138, 234, 284, 543, 589, 652, 719 [Poezije II., str. 87, Iz Joba]; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Sv. očetu Piju X., str. 78; Zakonska sreča. Humoreska. Spisal Anton Medved, str. 64. ROKOVNJACl. Ljudska igra s petjem v petih dejanjih. Po Jurčič-Kersnikovem romanu (spisal Fran Govekar). (Pesem Polonice na str. 28 je Medvedova.) 1905 DOM IN SVET: Božična pesem, str. 8; Bogdanu Venedu, str. 68 [Poezije I., str. 110]; Vem, čutim..., str. 150; Pomlad obhaja Donava... 1-6, str. 266 [Poezije II., str. 11]; Večna luč, str. 328; Kar svetega je tvoji duši..., str. 347; Cemu ti talizman!, str. 347 [Poezije II., str. 13]; Slovo, str. 396; V spominsko knjigo, str. 396; Pticam selivkam, str. 430; Kritiku, str. 463 (Poezije II., str. 163]; Poetu, str. 463; Ob studencu, str. 471; Srečni pevec, str. 530 (Poezije II., str. 190]; Večer, str. 581 [Poezije I., str. 15]; Mrtvih spomin 1-3, str. 647 [Poezije II., str. 147, Mrtvih spomin II]; Obisk, str. 648; Fr. Prešeren, Spominu Matije Copa, str. 751 (prevod); — Posestrimi. Igrokaz v 4 dejanjih, str. 519, 582; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Kazen nesprave, str. 1 [Slovenske legende, str. 71]. 1906 DOM IN SVET: Sibre, 1-30, str. 148, 304, 342, 410, 625, 651, 726; Žalne pesmi preroka Jeremije II., str. 210 [Poezije II., str. 91]; Na materinem grobu, str. 284 [Poezije II., str. 57]; Saj ne veš..., str. 293; Veter povleče..., str. 303 [Poezije II., str. 42]; Kvišku!, str. 348 [Poezije II., str. 43]; Roži, str. 479 [Poezije II., str. 44]; Slovenska govorica, str. 540 [Poezije II., str. 56]; Molitev, str. 540; Prepozno, str. 544 [Poezije II., str. 5[; Svet za svet, str. 583 [Poezije II., str. 5]; Srce samotno, str. 657 [Poezije II., str. 55]; Vernih duš večer, str. 663 [Poezije II., str. 48]; V koranu, str. 663; Žalosti, str. 747 [Poezije II., str. 7]; Randez-vous. Gluma v treh dejanjih, str. 92; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Simon Gregorčič, slovenski pesnik, str. 37; POEZIJE, založila Katoliška bukvama v Ljubljani. Tisk Katol. tisk. društva v Postojni. [Slovenec štv. 290, 20. decembra 1905, F. S. Finžgar; Ljubljanski Zvon 1906, str. 53, 182, Engelbert Gangl: Dom in svet 1906, str. 262, dr. E. Lampe; Slovan 1905-6, str. 57, dr. Jos. Tominšek, str. 217, dr. Jos. Tominšek; Slovenski narod štv. 14; Katoliški obzornik, str. 107, dr. Aleš Ušeničnik]; SLOVENEC štv. 294 (priloga), Sveti večer. 1907 DOM IN SVET: Kaj je ljubezen, str. 14 ¡Poezije II., str. 136, V spominsko knjigo 1]; Ljud in jaz, str. 26 [Poezije II., str. 157]; In zdaj?, str. 62 [Poezije II., str. 17]; Brez konca, str. 62 [Poezije II., str. 14]; Klevetnikom, str. 72 [Poezije II., str. 159]; Jaz, str. 72; Po smrti, str. 78; Življenja pot, str. 83 [Poezije II., str. 25]; Ni varno tukaj, str. 126; Pomladni žarki, str. 155 [Poezije II., str. 18]; O srce, kdo ume te?, str. 250; Mučenec, str. 271 [Poezije II., str. 145]; V trpljenja šoli, str. 309; Neumen kes, str. 309 [Poezije II., str. 15]; Mir s teboj!, str. 315; Slovo in pozdrav, str. 315; Mnenja, str. 358 [Poezije II., str. 187]; Na dedov grobovih, str. 358; Jeseni, str. 541 [Poezije II., str. 32]; Grob in zibel, str. 556 [Poezije II., str. 34]; Sonet, str. 506 [Poezije II., str. 33]; ZA PRAVDO IN SRCE. Tragedija v petih dejanjih. Ljubljana 1907 [Ljubljanski Zvon 1907, str. 692, 764, dr. F. Zbašnik; Slovan 1908, str. 60, 95, Adolf Robida; Naš list 1907, štv. 52; Cas 1907, str. 426, Z.]. 1908 DOM IN SVET: Večnost, str. 83 [Poezije II., str. 82]; Kaj si tak!?, str. 83; Dvom -ljubezen, str. 83 [Poezije II., str. 79]; Z bičem in lekom, str. 111. [Poezije II., str. 76]; Pred Bogom, str. 135 [Poezije II., str. 80]; Ded, str. 160 [Poezije II., str. 74]; Radovednost, str. 160; Kdo me sodi?, str. 160 [Poezije II., str. 83, Moja sodba]; Cipresa, str. 169 [Poezije II., str. 77]; V mraku, str. 230 [Poezije II., str. 69]; Računimo, ugibljemo..., str. 257 [Poezije II., str. 85]; Kdo je kriv?, str. 267 [Poezije II., str. 73]; Na starem gradu, str. 272 |Poezije II., str. 37]; Jaz ljubim svojo dušno bol..., str. 294 ¡Poezije II., str. 51]; Želja, str. 323 [Poezije II., str. 67; Tiha želja]; Ideali in srca, str. 344 [Poezije II., str. 114, Ideali]; Na vrtu, str.' 344, Slovo, str. 344 [Poezije II., str. 100]; Sreča, str. 360 [Poezije II., str. 112]; Hrepeneči duši, str. 395 [Poezije II., str. 166]; Življenja luči, str. 395; O ničeve tolažbe!, str. 404 [Poezije II., str. 109]; Srednja pot, str. 440 [Poezije II., str. 108]; Grajski lipi, str. 455 [Poezije II., str. 116]; Ponoči, str. 459; Kresnica, str. 459 [Poezije II., str. 120]; Mladini, str. 484 [Poezije II., str. 164]; Jesen, str. 484 [Poezije II., str. 103]; Spoznanja svet, str. 519 [Poezije II., str. 98, Spoznanja svit]; Cesar Friderik na Malem gradu. Dramatična slika. — Spisal Ant. Medved, str. 554; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Simon Gregorčič, slovenski pesnik, str. 37; Simon Gregorčič, Poezije. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1908. (Uredil, predgovor in opis pesnikovega življenja naredil Anton Medved); KOLEDAR (VESTNIK) DRUŽBE sv. CIRILA IN METODA: Umrlemu pevcu. (Simonu Gregorčiču), str. 35. 1909 DOM IN SVET: Naša pisarija, str. 11; V mladost nazaj!, str. 207; Misel - delo, str. 262; Ljubezen — prijateljstvo, str. 262; Vprašanja in odgovori, str. 273; Stari in mladi, str. 272; Saj je proč, str. 273; Raj duhov, str. 298; Zlati nauki, str. 298; V samotnem gozdu, str. 318; Vrnitev in ločitev, str. 318; Sam ne veš, str. 330; Kako je vse drugače zdaj!, str. 349; Samotar, str. 398; Slavec moj..., str. 398; Negotovost, str. 413; Drobljanci 1-12, str. 494, 545; Vseh mrtvih dan, str. 501; Pogrebec, str. 506; Molitev, str. 506; Slovo, str. 545; Dalja - sreča, str. 569; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Kraljica rož, str. 19; POEZIJE II. Ljubljana, 1909. Založila Katoliška bukvama. Tiskala Katoliška tiskarna. [Ljubljanski zvon 1909, str. 56; Dom in svet 1909, str. 90, dr. L. Lenard; Slovan 1909, str. 350 in 1910 str. 215; Cas 1909, str. 87, dr. A. Ušeničnik; Slovenec 1908, štv. 286, F. Terseglav in 1909, štv. 184; Zora XV., str. 128; Mentor I., str. 99]; Nadici v spomin! — Napisal Nadi Krautovi v spominsko knjigo. Pod pesmijo kraj in datum nastanka, Turjak, 6. jun. 1909 in podpis A. Medved. Crnošolec (doslej je bila za pesnikovega življenja uprizorjena kot druga novost Ljudskega odra v takratnem Deželnem gledališču, in ni bila natisnjena, ker jo je nameraval Medved po uprizoritvi predelati) ¡Slovenec 1909, štv. 239, Terseglav; Ljubljanski Zvon 1909, str. 697, Fr. Zbašnik[. DOM IN SVET: Slovo, str. 11; Srce in pamet, str. 18; Drobljanci, str. 18, 57, 106, 153; Moja pesem, str. 35; Gorje, str. 64; Prijateljem, str. 64; Nespokornik, str. 75; Idealisti, str. 82; Moje čustvo, str. 106; Med gorami, str. 120; Smrti lek, str. 153; Cas, str. 201; KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Novoletno voščilo, str. 1; Janče in Jerica, str. 11; Samozavest, str. 19; Juda Iškariot, str. 20; Lilija. Legenda, str. 26 [Slovenske legende, str. 7]; Sv. Frančišek v prirodi, str. 31; Na deželo!, str. 41; Kmetov jutranji klic, str. 46; Delo, str. 51; Prvi april. Šaljivo-resna igra v treh dejanjih. Spisal Anton Medved, str. 21; Ali vino, ali vodo? Cetverogovor zdržnika, pivca, pijanca in njegove žene. Spisal Anton Medved, str. 30; SLOVENSKE LEGENDE. Anton Medved, Anton Koželj, Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu 1910. Medvedov delež v zbirki: Lilija, str. 7, Zakaj ni vode na Krasu, str. 8, Krivokljun, str. 23, Starka in kosec, str. 29, Pelin, str. 30, Želva, str. 35, Usmiljenje, str. 39 [Za vsak dan, 1923, str. 25], Skopulja, str. 45, Miha Maleš: Umetnikova delavnica ♦ Na poti v Nazaret, str. 46, Roža, str. 49, Skrb in smrt, str. 54, Kazen nesprave, str. 47, A. Debeljak; Dom in svet 1910, str. 41, dr. Lenard; Cas 1910, str. 89; Rostamila, str. 118, 2. Slovensko pismo, str. 119, 3. Cirilova smrt, str. 120, 4. Smrti prerok, str. 121, Soror Klara-Velenjska, str. 122; KACIJANAR. Tragedija v petih dejanjih. Ljubljana 1910. [Ljubljanski Zvon 1910, str. 47, A. Debeljak; Dom in svet 1910, str. 41, dr. Lenard; Cas 1910, str. 89; Cvetje z vrtov sv. Frančiška 1910, na ovitku prve številke, p. Stanislav Skrabec; Slovenec 1909, štv. 296 - Adolf Robida; Jutro 1910, štv. 213.] 1911 KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: Nebeški gost, str. 1; Prepovedan sad, str. 14; Stanovi: Delavec, Kmet, Trgovec, Uradnik, Učitelj, Duhovnik, Modrijan, str. 73; Kolednica, str. 101. 1912 Slovenske balade in romance. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. 1912. — Smrti prerok, str. 13 [Dom in svet 1890, str. 353, Slovenske legende, str. 121]; Smrt-nevesta, str. 73 [Dom in svet 1892, str. 268; Poezije I., str. 207; Slovenske balade in romance 1912, str. 73], Sveti kelih, str. 148 [Dom in svet 1892. str. 361; Poezije I., str. 209]; V božični noči, str. 147 [Dom in svet 1894, str. 8; Poezije I., str. 171]; Nje slika, str. 153 [Ljubljanski Zvon 1892, str. 458; Poezije I., str. 195], 1913 KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE: V prirodi. (Zložil Anton Medved.) - Jelka in lipa, str. 23, Zec in drozd, str. 23, Mak in vijolica, str. 23, Jablana in roža, str. 24, Jelen in polž, str. 24, Vol in ovca, str. 24, Jelša in vrba, str. 24, Metulj in čebela, str. 25, Slavec in žaba, str. 25, Hrast in bršljin, str. 25, Jagelci in vetrovi, str. 25, Kos in trta, str. 26, Palček in orel, str. 26, Breza in gruda, str. 26, Deklica in potok, str. 26, Osel in konj, str. 26, Očnica in nagelj, str. 27, Rožni cvet in rožmarin, str. 27, Val in oblak, str. 27, Jezero in reka, str. 27, Gorska vila, str. 27, Sipek in roža, str. 28, Veverka in krt, str. 28, Kmet in škrjanec, str. 28, Kokoš in vrabec, str. 28, Hrast in trst, str. 28, Sova in vrabci, str. 29. 1918 LJUBLJANSKI ZVON: Spominski list, str. 228. Pod naslovom: Medvedova še neobjavljena pesem, objavlja Rudolf Binter pesem Spominski list, ki jo je napisal Medved v album V. R. Pod pesmijo je datum 26. grudna 1907. 1921 STARI IN MLADI [Slovenec 1910, štv. 97, F. S. Finžgar; Dom in svet 1922, str. 236, France Koblar]. 1923 Za vsak dan. Zbral dr. K. Ozvald I. 1923. Izdala in založila Družba sv. Mohorja na Prevaljah. Usmiljenje, str. 25 [Slovenske legende, str. 39], 1924 DOM IN SVET: Anton Medved — risar, str. 44 (Fr. Štele), Faksimile pesmi in risbe Graščina na Zdušah. 5 Kamniški zbornik 65 MLADIKA: Koča na planini, str. 308 (faksimile). 1930 MOHORJEVA KNJIŽNICA: Materi I,—II., 123 (Poezije I., str. 91]. 1956 KAMNIŠKI ZBORNIK: Poglej pred sabo odprti cvet, str. 59. Objavljena prvič v razpravi Nekaj misli o življenju in delu Antona Medveda. V drugem zborniku Poezij pa se je ohranilo nekaj pesmi, za katere nisem mogel ugotoviti njihove prve objave: Samozavest, str. 33, Epigon, str. 98, A nič zato!, str. 107, Moja daritev, str. 113, Kaj mi daj?, str. 115, Razstanek, str. 129, Ni mi žal, str. 135, Ketteju, str. 165. Vemo, da je v gimnazijskih letih napisal dramo Marija Oswieczinowna, ki je danes izgubljena. V Cirilskem društvu je bral nekaj pesmi, ki jih pozneje ni objavil ne v Domu in svetu, niti ne v Koledarju Mohorjeve družbe. To so predvsem dela, ki jih kritika v društvu ni preveč povoljno ocenila. Že prvo uro po prihodu v Cirilsko društvo so v njegovi odsotnosti brali prozni sestavek Surresit Dominus vere! (16. oktobra 1888), v šolskem letu 1890-91 pa (3. seja, 21. oktobra) Materina molitev, Potoku, Troje zrn, Primera, Ivo in Anica, Mir, Sen o smrti, (18. seja, 10. marca 1891), Drama v svetem pismu (informativna študija), na drugem shodu 1892 pa prozni sestavek Solza današnjega dne. V tem letu je bral na petem shodu še pesem Nuna deklici in na devetem shodu pesem Začasno, ki prav tako nista bili objavljeni. V rokopisu so ostali še: prevod Mciri. Iz spovedi umirajočega. Lermontov; prevedel A. M.-d., Studiosus et miles, Mladi umetnici (Anici Sodnikovi), Naša pisarija II in nedokončano tretje nadaljevanje, petdejanka Sreče kolo, zbirka nemških pesnitev pod naslovom Meine deutschen Gedichte (Anton Medved): An Elvira Goršič, n. Kmetty (1901), An Melita E. v. Puteany (1894), an t Fanny Kolenc (19. 11. 1898), An Anna Kafta. OPOMBE 1 Prim. Emil Cesar: Anton Medved in F. S. Finžgar v Cirilskem društvu. Kamniški zbornik 1955, str. 125. 2 Janko Moder, Mohorska bibliografija, Celje 1957, str. 341. 3 Slovenski biografski leksikon, peti zvezek, str. 78. 4 Medvedovo pismo uredniku Lampetu, Semič, 10. novembra 1892, Dom in svet 1914, str. 130. 5 To zagotovilo je moral dobiti Medved že prej, vsekakor pa neposredno po pismu Opeke Cimpermanu. Ba K temu pa je morebiti pripomogla tudi nikoli pozabljena krivica, da so ga poslali po močnem živčnem zlomu namesto v okrevališče v Kainbach. 6 Opeka Cimpermanu, 19. februarja 1892. 7 Medvedovo pismo Cimpermanu, Semič, 25. marca 1893. 8 Medvedovo pismo Nadliškovi, 5. septembra 1898. 9 Medvedovo pismo F. S. Finžgarju, Turjak, 29. januarja 1910. "a Korespondenca med pesnico Kristino — Kristino Šulerjevo in Marico Nadliškovo 10 Medvedovo pismo Nadliškovi, Bohinjska Bistrica, 14. februarja 1898. 11 Slovenačko pjesništvo u najnovije doba. Prim. tudi Emil Cesar: Nekaj misli o življenju in delu Antona Medveda, Kamniški zbornik 1956, str. 53. 13 Medvedovo pismo Nadliškovi, 24. maja 1898. 13 Medvedovo pismo Nadliškovi, 21. oktobra 1898. 14 Medvedovo pismo Nadliškovi, 17. februarja 1898. X JUDSKI PISATELJ ANTON STRAŽAR Ivan Zika Med zaslužne zapisovalce starih zgodb iz kamniškega in domžalskega okoliša se je s svojim delom uvrstil tudi ljudski pisatelj Anton Stražar. Rodil se je 2. junija v potresnem letu 1895 v Gradišču pri Lukovici. V letu 1902 so se starši preselili v sosednjo vas Prapreče, od koder je še istega leta začel hoditi v ljudsko šolo na Brdo. Učitelj mu je bil Jakob Slapar, rojak iz vasi Pšajnovice med Tuhinjsko dolino in Zlatim poljem. V šoli je Anton Stražar dobro napredoval, najbolj pa ga je zanimala zgodovina. Po končani ljudski šoli leta 1909 je ostal doma in pomagal staršem pri kmečkem delu, najljubša zabava pa so mu bile knjige. Prebral je vse, kar je dobil pod roke. Največ knjig je dobil pri Česnovih v Gradišču. Ze s 15. letom je začel tudi sam pisati. Zapisoval je zgodbe in dogodke, ki jih je slišal iz ust starejših ljudi. V svetovni vojni se je s 17. pehotnim polkom boril v Galiciji in v Tirolah ter pisal podlistke iz vojaškega življenja in jih priobčeval v listu Mir, ki je izhajal v Celovcu. Po vojni se je spet znašel v domačem kraju. Zdaj je začel redno in dositi pisati, mnogo pa je tudi potoval. Sinov je zajemal predvsem iz kmečkega življenja, najraje pa je pisal zgodovinske povesti. Leta 1922 je v samozaložbi izdal prti tislkarnarju Antonu Slatnarju v Kamniku zbirko povesti, štorih zgodb in črtic Praprečanove zgodbe na 60 straneh. Knjižica je imela med bralci ugoden odmev in je pripeljala Stražarja v krog stalnih sotrudnikov naprednega tednika Domovina, ki je do okupacije objavil nad 200 Stražarjevih črtic in povesti. V letu 1925 je izdala založba Vigred v Ljubljani 2. zvezek Piraprečanovih zgodb, in sicer Zgodovinsko povest Mačeha s Kompoljskega gradu na 109 straneh z Justinovimi lesorezi. V njej obravnava Stražar romantično zgodbo kamniškega meščana Jošta Plavca in lepe graščakove hčerke Milice s Kompoljskega gradu nad Črnim grabnom iz časov zadnjega celjskega grofa. Tretja Stražar jeva knjiga Pomladni cvetovi je izšla leta 1932 v Krškem. Tednik Domovina si je vprav zaradi Stražarjeviih poljudnih, preprostih in domačih povesiti pridobil širok krog kmečkih bralcev. Zato ima ljudski pisatelj Anton Stražar nesporne zasluge pri razširitvi naprednega tiska na našem podeželju v času med obema vojnama. Po osvoboditvi je Stražarjeva pisateljska plodovitost popolnoma usahnila. Nekaj let je živel pri hčerki na Duplici, zadnje leto pa spet preživel v Praprečah št. 9, kjer je umrl 3. februarja 1959. Anton Stražar si je s svojim obširnim delom po pravici pridobil naslov ljudskega pisatelja. Za lokalno zgodovino kamniškega in domžalskega okoliša pa ima še posebno zaslugo, da je rešil pozabe mnogo pripavesti in dogodkov, ki jih je ljudska domišljija spletla okrog krajev in oseb, ki so v pripovedovanju starih očancev živele do polpretekle dobe. EKAJ O KAMNIČANU ANDREJU BERNARDU SMOLNIKARJU Ivan Zika O Kamničanu Andreju Smolnikarju je bilo doslej malo napisanega v njegovi ožji domovini. Kamniški zgodovinar Jožef Benkovič v Dom in svetu 1897 str. 370 omenja, da je Smolnikar leta 1840 izdajal v Bostonu v Ameriki dva časnika v nemščini: Fruedens-Botschaft an alle Volker in pa Deuitscher Anzeiger. Omenja tudi, da je piisal brošure in spise v angleškem, francoskem in raczniih indijanskih jezikih ter hotel onemogočiti dva baltimanska cerkvena zbora 1852 in 1866. Prati vaitdfcamskemu cerkvenemu zboru 1869 je napisal 3 debele knjige v latinskem jeziku, da bi vsaj Američane odvrnil od udeležbe. Benkovič prosi, da bi mu bralci poslali vse spise in poslanice; ki. jih je Smolnikar pošiljal v domovino. Koliko podatkov je Benkovič zbral o Smolnikarju, ne vemo, ker je že leta 1909 umrl, njegovo delo pa je ostato v rokopisu. Prve točnejše podatke o Smolnikarju navaja leta 1931 Bogoslovni vestnik, precej več pa Koledar Ave Maria 1927; 1947. Iz teh poročil in iz Smolnikar j evih spisov in knjig, kolikor jih je znanih in dosegljivih, lahko sestavimo vsaj približno sliko delovanja tega moža, ki je moral biti zelo izobražen in delaven, ki pa1 je svojo delavnost usmeril v napačno smer, pa pri tem osrbai tragičen idealist. V svojih 'knjigah in spisih Smolnikar ponovno opisuje iste probleme, objavlja pisma razUčnim osebam, se jezi na vse vere in predstavnike vseh ver, da ga nočejo poslušati, in končno celo na svoje bivše sodelavce v njegovem »mirovnem gibanju«. Celotno Smolnikarjevo delovanje v Ameriki je bilo tragično. Znaki kažejo, da je bil pretiran zanesenjak. Priznati pa mu je treba, da je bil v svojem delu zelo aktiven, da je pisal in pisal brošure in knjige, pisal pisma, hodil okrog važnih osebnosti po Ameriki, se ponujal cesarjem in kraljem, prekoračil med državljansko vojno celo frontno linijo in prepotoval precejšen del tedaj naseljene Amerike na zahod od dnctanatija in na jug do Alabame. Med potjo je pogosto prosjačil za danair, govoril jaivmo na trgih in pobiral za svoje gibanje, da si je plačeval vožnjo. Živeti je moral zelo skromno, kar tudi ponekod omenja. Iz njegovih knjig se dozdaj še ni moglo zaslediti, da bi se bil udeležil kakega kongresa socialistov, udeleževal pa se je kongresov različnih skupin, predvsem spiritističnih. Za slovenski narod je bil s svojim delom popolnoma izgulbljen. Omenja sicer v nekaterih brošurah, da je iz Ilirije, celo to, da je iz Kamnika, podpisuje se celo Iithopolitanus (Kammičan) in omenja preroka Daniela, kjer govori o kamnih. Naravno je, da s svojimi idejami ni uspel, nihče mu ni mogel verjeti, da ima od neba posebno poslanstvo^ ker so bili njegovi dokazi zelo šibki in so sloneli na njegovi lastni razlagi duševne zanesenosti. Iz jezika njegovih spisov bi sklepali, da mu je moral nekdo popravljati angleščino, ker teče zelo gladko. Dvomljivo je, da bi se v prvem času tako dobro naučil, ko celo sam omenja, da so mu očitali pomanjkanje znanja angleščine v začetku. Seveda bo treba nekatere stvari o Smolnikarju še raziskati,1 kakor bi bilo sploh želeti, da bi se kak zgodovinar lotil pisanja zgodovine Slovencev v Ameriki. Zal je doslej zelo malo znanega o Slovencih, ki so prišli v Ameriko pred državljansko' viojno in so se borili (tudi v vojaških vrstah. Kaže, da so bili med tistimi bolj Ribničani in Belokranjai kot oa Gorenjci. Raziskovanje v zvezi s tem je v Ameriki težavno, ker mora zgodovinar iskati slovenska imena, kar pa je dostikrat težko in ni vedno zanesljivo. Državljanstvo so imeli naši ljudje ob prihodu v Ameriko avstrijsko, Amerika pa ni ločila Avstrijcev tedanje dobe po narodnostnih skupinah. * Andrej Smolnikar se je rodil 29. novembra 1795 v Kamniku na Grabnu št. 8 (18), zdaj Medvedova ulica 14. Oče Jožef je bil ¡mesar, mati pa Jedert, roj. Bernot. Kakor ostali 'kamniški fantiči, je tudi Andrej obiskoval osnovno šolo pri frančiškanih v rodnem mestu. Sam prarvi, ¡ko piše o državljanski vojni v Ameriki in tolaži tiste, ki so v vojni vse izgubili in postali revni, da je bil zanj največji blagoslov takrat, ko je postal reven: Bil sem fantič star okrog 9 let, ko je opolnoči izbruhnil 'Ogenj v sosednji hiši poleg moje spalnice in nismo ničesar rešili. Z našo hišo je bilo uničeno vse naše premoženje. To je vzbudilo usmiljenje pni tistih, ki so imeli premoženje in me poslali v šolo.' Bil je zelo nadarjen in vedoželjen, zarbo so ga poslali v jeseni 1809 v Ljubljano v latinske šole. Z odliko je dovršil šestraizredno šolo v petih letih. S sošolcem Čopom* sta se kosala za prvenstvo v razredu. V istem razredu je bil tudi Baraga. V bogoslovju, kamor je stopil zaradi pomanjkanja sredstev za univerzitetni študij, je bil vseskozi «odličen. Zato je dobil štipendijo 80 goldinarjev iz verskega sklada. Od leta 1819 je kaplaraoval v Stični, Ložu in Škof ji Loki, zraven pa pridno študiral. Služba, zlasti šolsko delo, pa ga je preveč zaposlovala, da bi se mogel popolnoma posvetiti študiju. Nove ideje in nova spoznanja so vstajala pred njim in ga pritegovala z nevidno močjo, iki se ji ni mogel upirati. V prepričanju, da bo največ prostega časa našel v samostanu, je leta 1825 stopil v benediktinski red v Št. Pavlu na Koroškem in dobil ime Bernard. Tu je našel bogato knjižnico in je dve leti samo študiral. Bral je vse, kar mu je prišlo pod roko, zlasti protestantske knjige. Kot benediktinec je od 1827 do 1837 predaval v celovškem bogoslovju novo zavezo. S Slomškom, ki je bil v Celovcu spiritual,. in s pesnikom Prešernom4 je bil dober znanec. Bil je izredno nadarjen, učen in duhovirt. Pri svojih predavanjih se je držal ¡načelai, da ima pri, razlaganju sv. pisma prvo besedo razum, ne pa avtoriteta cerkve. Napoti mu je bilo zlasti papeštvo, češ da kakor zid loči in razdvaja kristjane. Mnogo je razmišljal o razdvojenosti med narodi, o pogubnih vojnah in verskih ločinah. To razmišljanje ga je tako prevzelo, da je vse svoje študijsko delo usmeril v cilj, da bi postal apostol zedinjenja in družbeni reformator. Pripravljal je obširne spise in jih skrbno skrival pred nepoklicanimi očmi. Zelo ga je prizadelo, ko je v začetku leta 1837 izšel odlok o učnih knjigah v višjih oddelkih avstrijskih javnih šol. Po tem odloku mora profesor, 'ki ne rabi tiskanih knjig, svoja pisana predavanja predložiti študijskemu direktorju v pregled in odobritev. Smolnikar je bil prepričan, da bi njegova predavanja strogi predsednik bogoslovnih študij na Dunaju Joseph Pietz obsodil, predavatelja pa odpustil. Zato se je oprijel odrešilne misli, ko je zvedel, da je njegov sošolec Baraga prišel iz Amerike v Ljubljano. Prosil je sošolca Barago, naj ga vzame s seboj v Ameriko. Ta je res na Dunaju preskrbel Smolnikarju dovoljenje za izselitev v Ameriko kljub odločnemu odporu predstojnika šenitpavelskega samostana. Smolnikar je vedel, da bo v Ameriki, deželi verske svobode, lahko izdal svoje knjige, ki bi jih v Avstriji cenzura zaplenila. Za pot se je skrbno pripravil. Vse svoje rokopise je zložil na dno zaboja, ki ga je taiko natrpal s 'knjigami, da ključavnica ni zalegla in so ga morali zvezati z vrvmi. Odpotoval je iz Trsta z ameriško jadrnico Highlander in prispel v Ameriko na svoj rojstni dan, 29. novembra 1837. Na ameriška tla je stopil v B'ostonu. Čeprav je Smolnikar obljubil Baragi,5 da bo šel za misijonarja v Detroit, je ostal med bostonskimi Nemci. Tu je napisal dolgo poslanico" evropskim prijateljem, ki je pa škof ni hotel podpisati. Gotovo se že fcoj v začetku ni hotel spoprijeti s Smolnikarjem, ki se je z besedo in peresom boril za svoje ideje. Izdajal je časopis in si pridobil precej pristašev. Že naslednje leto je izdal v nemškem jeziku prvo knjigo z naslovom Denkwürdige Ereignisse, to je Znameniti dogodki v življenju Andreja Bernarda Smolnikarja, ki je bil 10 let profesor študija biblije nove zaveze na c. k. liceju v Celovcu na Koroškem, nato duševni pastir nemške verske občine v Bostonu. Knjiga ima 461 strani. Leta 1839 je izšla že druga knjiga Znamenitih dogodkov z dodatkom o nekrščanstvu papeštva na 600 straneh, tretja knjiga pa ima letnico 1840 in celo 856 strani. V vseh treh zajetnih -knjigah razlaga pisec do najmanjših podrobnosti svoje misli o zedinjenju vseh narodov katerekoli vere v vesoljno Kristusovo republiko resnice in pravice. Sebe je oklical za izrednega poslanca. Na podlagi novih in starih prerokb, čudežev in znamenj je dokazoval resničnost svojega poslanstva. Zavrgel je papeštvo, apostolsko nasledstvo1, mašo in češčenje svetnikov.7 Knjige in poslanice je pošiljal cesarjem, kraljem, škofom an veliikašem trdeč, da so doilžni uresničiti njegove predloge in ideje. Bil je tudi prepričan, da bo Baraga, kateremu je poslal vse tri knjige, s svojo avtoriteto utrl njegovemu mirovnemu poslainsitvu pot v Avstrijo. V maju 1840 je obiskal rojaka Franca Pirca.8 S parnikom je potoval 300 milj daleč do otoka Mackinaw (želva), potem pa še naprej 56 milj po Huronskem jezeru in kop-nu do Pirca, ki se je seveda zelo začudil, ko ga je gost nagovoril v slovenskem jeziku in mu izročil svoje knjige, da jih prouči. »Ubogi Pire,« piše potem Smolnikar, »je tudi zapustil udobno življenje in je zdaj v Ameriki brez imetja. Pogostil me je z ribami in mi dal ves svoj denar, 6 dolarjev, za pot.« Pire in Baraga se nisita ogrela za Smolnikar j eve vzore,8 zaito jih je kasneje napadal in izobčil, kakor tudi vsaJkega drugega, ki ni hotel študirati njegovih spisov. Tako je izobčil papeža, avstrijskega cesarja, ljubljanskega in tržaškega škofa 'in večino- ameriških škofov. Pač pa je znatr», da' je Baragova sestra Antonija, ki je nekaj let živela pri bratu v Ameriki, z zanimanjem brala Smol-nikarjeve knjige. Verjetno so prav te knjige vplivale na njen kasnejši ateizem. Leta 1841 je izdal, še vedno v nemškem jeziku, nadaljevanje svojih Znamenitih dogodkov pod naslovom Eines ist Noth (Potrebno je predvsem ...) na 633 straneh. Smolnikar je tudi v naslednjih letih hodil od kraja do kraja, nenehno govoril in pisal knjige, da (bi dosegel uresničitev svojih vzorov. Knjiga »Pneu-matology«, ki jo je izdal leta 1854, večinoma vsebuje pisma različnim ljudem, škofu v Baltimoru, anglikanskemu škofu, senatu Združenih držav itd. Na koncu se jezi, da je hotel v vročini pobirati denar za svoja potovanja, pa se je bal, da ga ne bi poslušali, neki senator pa mu je dal samo 25 centov. Pravi, da je to res žalostno-, ko se nabirajo za Kossuitha tisočaki, on, Smolnikar, pa mora v vročini hoditi peš in je poslanec za mir med narodi. V Washingtonu ga nihče ni sprejel, Kossutha so pa sprejemali slavnostno. Njemu pa nihče ni dal ničesar zastonj. Pravi, da je v Washingtonu skušal dobiti najcenejše prenočišče, tako da je vsako noč pobijal v neki slabi hiši stenice, pa so mu ušle v različne razpoke. Toda to je bilo znamenje razpadajoče in gnile vlade v Ameriki. Govoril je na cesti ljudem v Alexandriji (mestu preko reke v državi Virginia, nekaj milj proč od Washingtana), prosil pri takih govorih tudi za denar, pa nabral silno malo, da ni imel ni/ti denarja za vožnjo. Govoril je tudi v Annapolisu (glavnem mestu Marylamda). Zadnje pismo v tej brošuri je naslovljeno na predsednika Združenih držav Franklina Pieroea. V naslovu te knjige se predstavlja bralcem kot Andrej Smolnikar iz Ilirije. (Written by Andrew B. Smolnikar, of Illyria of Illyricum.) Obiskoval je tudi socialistične naselbine, ki so proti sredini 19. stoletja nastajale po vsej Ameriki. Člani teh naselbin so se obvezali, da ne bodo imeli nobenega zasebnega premoženja, ampalk bodo vse dohodke imeli skupno. Organizatorje takih naselbin štejejo ameiiSki zgodovinarji med utopične ali idealistične socialiste. Tudi Smolnikar se je navdušil za skupno posest v okviru organizirane komune. Prvo tako naselbino je ustanovil že leta 1843 v občini Limestone v okrožju Wanren v severni Pennsylvaniji. Kupil je 10.000 oralov z gozdovi poraslega zemljišča, neki mehanik pa se je obvezal, da mu izdela stroj, ki bo pripravil zemljo za setev mnogo prej kot stotine ljudi. Smolnikar je pozival in iskal ljudi, 'ki bi vložili v naselbino svoje imetje za zgradbo poslopij, šol in tovarn. Res je nabral nekaj članov, bolj irevnih kot premožnih, ki so nestrpno čakali, da bo novi stroj spremenil gozdove v rodovitna polja. Ko pa so stroj preizkusih, se je polomil in prva Smoinikarjeva naselbina se je razočarana razšla.10 Drugo naselbino je osnoval v Kumberlamdskem gorovju na meji Virginije. Zgradil je dvorano za shode in govoril lastnikom sužnjev. Izdajal je tudi redno časopis in pozival predsednika Združenih držav Polka, naj podpira njegovo podjetje. Ko se je prepričal, ida za ustanovitev »mirovne zveze« še ni dovolj pogojev, je odšel drugam.11 Tretji poizkus ustanovitve naselbine je ponovil leta 1849 v državi Illinois. Z nekim premožnim pristašem svojega gibanja je našel zemljišče v Grand Prairie, kjer je kanil ustanoviti središče svoje mirovne zveze. Ker pa je njegov verni sodelavec na poti v novo naselbino utonil, je Smolnikar ocenil to za slabo znamenje iin je opustil zamisel. Nič večje sreče ni imel naslednja leta v raznih krajih. Šele leta 1859 je uspel. V Pennsylvaniji v Perry County je šest milj jugozahodno od kraja Millerstown v bližini sedanjega glavnega mesta Harrislburga našel posestvo kakih 500 oralov zemlje, od katerih jih je bilo sto obdelanih. Gorski obronki bi se dali zasaditi s sadnim drevjem in vinogradi. Tu bi se po Smolnikarjevem mnenju dalo organizirati središče mirovnega gibanja. Šel je v Washington k predsedniku Buchananu, h guvernerjem in vplivnim ljudem, da bi dobil denar za uresničitev svojih načrtov. Povsod so odklonili pomoč. Slednjič je neki Robert D. Eldridge dal denar za naikup posestva. Navdušil se je -namreč nad načrti, ki jih je Smolnikar imel z novo naselbino. Tu bi postavili zavode, delavnice, tovarne in vseučilišče, na vrhu hriba pa bi sezidali opazovalnico. V lastninski listini sta posestvo nazvala Springhill, kot lastnika pa sta navedla Peace Union Centre (Središče mirovne zveze). Smolnikar in Eldridge pa sta bila oskrbnika naselbine. V listini so označene tudi pravice tistih, ki so v naselbino vložili svoj denar. Ko so bile urejene lastninske zadeve, sta razglasila svoje mirovno središče, Smolnikar je za propagando napisal knjigo Secret Enemies of True Republicanism, Založil in izdal pa jo je Robert D. Eldridge, Springhill, Peace Union Centre, Post Office Donnally's Mill, Perry County, Pennsylvania. Secret Enemies of True Republicanism ima 209 srbrani in obsega pet razprav: skriti sovražniki resničnega republikanstva — najpomembnejši razvojni dogodki, ki gledajo na notranje človeško življenje in na duhovni svet zato, da bi odpravili vojne in vzpostavili trajen mir na zemlji. Nadalje načrt, da se narodi rešijo monarhističnih in drugih.zatiralskih špekulacij in da se vpelje obljubljeno novo obdobje sožitja, resnice in pravičnosti po vsem svetu. Napisal Andrej Smolnikar, ki je bil prej 18 let duhovnik in benediktinski menih ter cesarsfco-kraljevi profesor biblične literature; potem pa od leta 1838 po znamenjih v skladu s prerokbami proglašen in potrjen predstavnik glasnikov začetka dobe, ki se splošno, pa neprimerno imenuje millennium. Pod millennium — tisočletje, o katerem Smolnikar tolikokrat govori, je najbrž mišljena ideja tisočletne vlade Kristusa na svetu, ki so jo tedaj propagirale nekatere ameriške sekte med protestanti. Za nas je knjiga Skriti sovražniki... zanimiva, ker v njej pisec podrobno navaja svoje dosedanje delo. V uvodu pravi: Opustiti sem moral stvari tega sveta in posvetiti ves svoj čas globokim poizvedovanjem, dokler niso končno moje študije dozorele, da sem lahko postal uporaben za nebeške sile kot orodje ali medij,11 da odkrijem, kar je potrebno za Kristusovo mirno vladavino na zemlji. V isti knjigi omenja svojo brošuro »Antichrisitian conspiracy against true Republicanism« (Protikrščanska zarota proti resničnemu republikanstvu). Na str. 9 piše, da je ta brošura izšla 1853. Omenja, da jo je poslal kot svarilo predsedniku Združenih držav Pierceu in večjemu številu članov obeh Zbornic, češ da hoče preprečiti peklenski ogenj revolucije in vojne, ki grozi Združenim državam in ostalim delom Amerike in Evropi. Ta ogenj, da bo požrl milijone ljudi in med njimi monarhe, on pa da hoče preprečiti razdejanje. Na strani 11. knjige Skriti sovražniki pravi, da je svojo nemško knjigo v treh zvezkih, to je Znamenite dogodke, poslal trem katoliškim monarhom, avstrijskemu cesarju, bavarskemu kralju in francoskemu kralju z lastnoročnim podpisom in prošnjo, da njihovi teologi preštudirajo njegove ideje in povedo svoje mnenje. Francoskega kralja je tudi prosil, da preskrbi francoski prevod. Dalje pravi, da je cesarja Ferdinanda 19. aprila 1848 pismeno prosil, naj upošteva njegovo poslanstvo in ga svaril, da so prišle težave in neredi na podlagi prerokovanj. Ponudil se mu je, da takoj pride na Dunaj, da mu pokaže, kako naj se upošteva nova ustava. To zadnje pismo, da je poslal preko avstrijskega poslanika v Washingtonu, ki ga je še posebej naprosil, da mu takoj sporoči, ako bi prišel odgovor od cesarja. Ko> pa je vprašal na pošrbi, ako je kaj pisem zanj, pa od nikoder ni bilo nobenega odgovora. Na sihrani 13 pravi, da je naslednji dan, ko je videl, da ni pisem, slišal klic, naj pove javno, da bodo revolucije zopet izbruhnile v avstrijskem cesarstvu, ker so škofje zanemarili svojo dolžnost opozoriti cesarja, kaj naj naredi za mir. Da bodo te revolucije slovesen opomin Združenim državam. Na stranii 14 pravi, da je naslednji mesec že izbruhnila revolucija na Ogrskem, ker škofje tam niso poslušali in upoštevali njegovega cirkularja, ki ga je napisal in poslal tja že leta 1842 s pomočjo nekega ogrskega učenjaka Samuela Ludvigha. Na strani 17 ¡pravic da je 1854, ko je bila Francija v vojni, poslal cesarju Napoleonu sporočilo, da skliče vse škofe svojega cesarstva v Pariz na Latinsko konvencijo, kjer bi on razložil načrte za večni mir. Pravi, da se je ohrnil tudi na nadškofa v Baltimoru in ga prosil, da gre sam skupaj s svojimi teologi na to konvencijo v Parizu. Ko pa so se vsi ti načrti ponesrečili, pravi, da je sestavil memorandum v nemščini in angleščini in sklical ziborovanja za narode, ki govore te jezike. V upanju, da bo Napoleon razumel veliko poslanstvo, ki mu je naročeno1, je on pisal francoskemu poslaniku v Washingtonu, da je pripravljen pniti kot ameriški »državljan (torej je postal že ameriški državljan!) v Pariz in tam razložiti svoje poslanstvo. Spet ni bilo odgovora in mu ni znano, ako je Napoleon sploh dobil njegovo sporočilo in ponudbo. Pisal je tudi predsedniku Združenih držav Buchananu, pravi na strani 23, čeprav ga skrbi, da ostajajo vsa ta pisma v rokah drugih in ne dosežejo predsednika. Upa pa, da se bo predsednik laže spreobrnil kot Napoleon. Nadalje se v knjigi jezi na vse sekte, tako napada ameriške kvekerje, da . so v službi peklenskih sil. Iz knjige je razvidno, da se je udeleževal nekih spiritističnih zborovanj, na nekaterih je govoril, pa ga menda niso dobro razumeli, češ da ne zna angleško. Zopet se jezi, da imajo ušesa, pa ga nočejo razumeti. Najbolj zanimiva je izjava na strani 60—61: V mojem podpisu ob koncu resolucij kakor tudi v publikacijah, je moje ime pravilno napisano. Toda omenjeni reporterji so bili mediji uničujočih duhov" in so bih slepi in gluhi, tako da so mislili, da sem Nemec, čeprav bi morali imeti toliko čuta za razlikovanje in sodbo, da bi že iz mojega izgovarjanja vedeli, da nisem Nemec. Če bi bil Nemec, ne bi hotel sprejeti poslanstva, kajti v Skladu s prerokovanji mora odposlanec priti iz slovanskega naroda, iz dežele, imenovane Ilirije, iz mesta, imenovanega v mojem materinem jeziku Kamnik, v grškem in latinskem jeziku Lithopolits, v nemškem Stein, v angleškem Stone. Te resolucije, ki jih omenja, 'SO' ¡bile za zborovanje »Philantrophic Convention to overcome evil with good«, ¡ki se je vršilo v dneh 10.-12. septembra 1858 v mestu Utica, v ,državi New York. Zanimivo je torej, da so ga imeli Amerikanci za Nemca, on pa je trdil, da mora po prerokbah poslanec neba priti od Slovanov in prav iz mesta Kamnika... Jezi se, da so njegovo ime pisali Smolniker. Na straneh 108—124 objavlja pismo ilirskim škofom, naslovljeno na Slomška: To P. T. Anthony Slomshek, Prince Bishop of Laibach. Na strani 126 pravi: S svojo rodno deželo nimam neposrednih zvez s pisanjem in novice dobivam bodisi iz časopisov ali pa iz priložnostnih poročil. Malo preden sem pisal tisto važno poslanico A. Slomšku, sem se srečal z rojakom, 'ki je bil profesor na Dunaju med revolucijo leta 1848 in je moral zapustiti dežeku, ker je dajal študentom inspiracijo' za borbo. On mi je poleg ostalih novic povedal, da je slišal, da je Slomšek knezoškof v Ljubljani. Več let predtem sem zvedel, da je škof v Št. Andražu v Labodski dolini na Koroškem, le pert minut do samostana, kjer sem postal menih benediktinskega reda4 Pisal sem mu, ko sem prejel tisto sporočilo1, toda prejel nisem nobenega odgovora. Škoda, da ne omenja, kdo- je bil rojak, ki je M profesor na Dunaju leta 1848 in je prišel v Ameriko. Na vsak način pa mu je ta rojak dal napačno informacijo, da je Slomšek škof v Ljubljani. Njegova prejšnja informacija, da je Slomšek škof pri Št. Andražu, je bila pravilna. To bi kazalo-, da ni imel osebnih zvez s Slovenijo, ker tudi sam pravi, da si ne dopisuje z nikomer in da mu Slomšek ni odgovoril na njegove spomenice. Pismo je datirano 13. junija 1,859. V pismu pove, da se je po dolgem času zopet odločil, da piše v domačo deželo. Prosi Slomška, da kopije izroči škofoma v Trstu in Gorici. Piše v zavesti, da on ni kriv prelivanja krvi v sedanji vojni (najibrž misli na vojno v Italiji), toda da bi bil kriv, ako ne bi izvrševal dolžnosti svojega poslanstva. Pravi, da škofom navadno piše v latinščini, to pismo pa naj se razširi po Avstriji v vseh jezikih, ¡ki se govore v cesarstvu. Škofu Slomšku piše, da ima o njem več informacij kot o kateremkoli drugem škofu v Avstriji, ker je škof njegove rojstne škofije (ker misli, da je Slomšek škof v Ljubljani!), kjer se je vzgajal in bil posvečen. Pravi, da Slomšek ve, kako se je zanimal že od mladosti za stare kulture, ne samo za judovske in krščanske, ampak tudi za stare kulture drugih narodov. Nato opisuje svoje življenje, ¡da je bil šest let posvetni duhovnik ljubljanske škofije, da je vstopil v benediktinski red v samostanu Sv. Pavla na Koroškem, da bi imel več časa in možnosti študirati dalje in se zanimati za mir na svetu. Dve leüi je študiral v knjižnici samostana, nato pa je bil profesor bibličnih ved v Celovcu (on piše Glagenfurt). Tedaj da je osebno poznal Slomška, ko je bil le^ta spiritual v semenišču v Celovcu. Pravi, da ni nikoli poprej mislil iti v Ameriko, da pa mu je duh resnice pokazal pc*t in ga poklical v deželo, kjer živi sedaj. Ko je bil kaplan za Nemce v Bositonu, mu je čudežen glas veleval, .kako naj nadalje usmerja svojo pot. Dalje piše: Ti znaki so potrdili moje poslanstvo in poslanstvo mojih prijateljev in težak položaj nasprotnikov se je pokazal kmalu. V letih 1838 in 1839 sta izšla prva dva zvezka Znamenitih dogodkov v nemščini. Zaboj s temi knjigami sem poslal cesarju Avstrije in dodal sem pisano pojasnilo, da je v mojih knjigah izražena volja najvišjega vladarja, pred katerim se morajo ukloniti cesarji in kralji. Prosil sem, da se knjige izroče najboljšim teologom v pregled in naj se meni pošlje sporočilo, ki ga bom izdal in dodal svoje mnenje ter izdal, da1 bodo narodi vedeli, kakšne so osnove miru. Prepričal sem cesarja, da bodo grozne revolucije in vojne posledice, če bo odklonil moj nasvet. Ko nisem dobil nobenega odgovora od dvora, od kaplana na dvoru in drugih vplivnih mož Evrope in je izšel tretji zvezek, moje knjige, v kateri sem dokazal, da so se dogodki, opisani v prvem in drugem delu, izvršili na podlagi prerokb. Novega zvezka nisem poslal takoj v Avstrijo, ampak sem vse tri zvezke poslal kralju Bavarske in ga svaril, da naj on postane vodja človeštva za mir, aiko avstrijski cesar ne bi hotel tega storiti. Hkrati je bil Odposlan en zavoj z vsemi tremi zvezki na naslov franooskega kralja z nujno prošnjo, da oskrbi francoski prevod in dodano je bilo naše slovesno zagotovilo, da bodo v primeru, da se to ne izvrši, sledile vojne in revolucije. Naše poslanstvo je v tem, da se preprečijo vse revolucije in uvede mir na vsem svetu, toda monarhi niso poslušali svarila, zato je izbruhnila revolucija februarja 1848. Cesar Ferdinand je bil prisiljen po tej revoluciji izdati ustavo, ki sem jo prebral. Takoj ko sem jo prebral, sem mu pisal, da -bosta vlada in ljudstvo rešena, ^ko se bo držal mojih navodil. Ponudil sem se, da pridem takoj na Dunaj in pokažem, kako se lahko uporabi nova pravica svobode tiska za razširjanje resnice. Dal sem cesarju zagotovilo1, da je moja ponudba bila podana iz najvišjih nagibov za resnično srečo cesarske družine in ljudstva. Hkrati sem poslal na Dunaj poslanico in ga pozval, da jo da v javnosit takoj, ko bi jaz prispel na Dunaj. Ti dokumenti so bili poslani avstrijskemu poslaniku v Washingtonu, da jih pošlje cesarju. Poslal sem poslaniku natančna navodila- 'na kateri poštni urad naj pošlje odgovor. Prejel nisem nobenega odgovora, toda važna znamenja so se pokazala v bližajoči se vojni, ko se je cesar odpovedal prestolu. Trije monarhi, katerim sem poslal svoje poslanice, so vsi izgubili prestole. V tem času sem napisal pet zvezkov svoje knjige. Ko je -divjala vojna na Ogrskem, -sem pozval ameriške škofe, da bi se zbrali v New Y-orku al-i poslali svoje teologe, kjer bi jim jaz prebral v latinščini svoj-o poslanico o svetovnem miru. Ko so škofi zanemarili isvojo dolžnost, sem se obračal na predsednika Združenih -držav in na razne člane Kongresa (to je obeh Zbornic Z. D.). Medtem je prispel v Ameriko Lajos Kossuth in smatral sem za svojo dolžnost, da spremenim njegovo rušilno silo v mirovno silo. Po več pismih sem vendar dosegel, da sem se z njim osebno sestal v Cincinnatiju. Ni pa hotel z menoj govoriti na samem, čeprav sem prepričeval njegove sodelavce, da je zelo važno, da sprejme moje ideje. Ko je ameriška vlada odklonila sklicati zborovanje na naš mirovni poziv, sem pisal cesarju Nap'oieonu III. in ga pozval, -da bi on napravil največjo korist človeštvu, afco bi pripravil shod v Parizu za vse škofe, ki bi z menoj preštudirali sistem miru. V nasprotnem primeru, da bo pripravil nesrečo sebi in Franciji. Poslaniku sem tudi pisal v Washington, da sem pripravljen priti osebno k njemu in mu dokazati svoje poslanstvo. Prejel nisem nobenega odgovora od francoskega poslanika. Slomšku nadalje razlaga, kako je treba ustanoviti Mirovno zvezo in se huduje na škofa Wolfa v Ljubljani, kateremu je poslal svoje zvezke, pa jih ni hotel preštudirati in poslati njih smisel cesarju, kakor ga je bil prosil. Najbolj zanimiva je njegova razlaga, zakaj je poklican za preroka: med prerokbami je v 33. spevu Vic v Dantejevi Božanski komediji spev, kjer Beatrice govori o pet sto, o desetih in petih poslancih božjih. Nato razlaga Slomšku, da je Beatrice s tem mislila na Smolnikarja, v grški abecedi napisano Smolnikar, da namreč število 515, če se prišteje leto 1321, v katerem je umrl Dante, dobite 1836, to je leto, ko se miu je razodelo, da mora postati prerok. Tu ni prostora, pravi dalje, razlagati vse prerokbe, ki sem jih naštel v svojih knjigah, toda to je v zvezi s prerokbami, ki so bile narejene leta 1814 v Ljubljani, ko se je mesto vrnilo pod avstrijsko vlado in sem jaz kot dijak prejel v dar Dantejevo Božansko komedijo kot prvo premijo. Oba cesarja, avstrijski in francoski, bosta postala v resnici velika, afco pa ne bosta poslušala Smolnikarjevih navodil, bosta uničila svoji državi. Na strani 127 pravi, da je 22. maja 1856 slučajno srečal v tiskarni v Cincinnatiju, Ohio, škofa Friderika Baraga, ki ga napada, da ni hotel sprejeti njegovih navodil za mir na svetu.13 Nadalje pove, da bi moral biti voditelj njegovega dela za mir škof v Trstu, Matej Ravnikar, ki mu je tedaj tudi poslal svoje nemške knjige, toda tudi ta škof ga ni poslušal, kljub temu, da ima on na podlagi znamenj v prerokbah dokaze proti dogmam v katoliški cerkvi. Na koncu knjige govori o ustanovitvi svojega središča v Springhillu in o njegovi ureditvi: Združili smo se in sestavljamo društvo, ki ga imenujemo Mirovno zvezo", da s sodelovanjem ustanovimo mir na svetu. V ta namen nam je potrebno središče, kraj, kjer naj se zbirajo sredstva, da svoj namen dosežemo. V smislu našega poslanstva toirej vabimo vse, ki morejo,- naj prispevajo svoj delež ali v denarju ali v premoženju ali v kakršnemkoli duševnem ali telesnem delu, da namen uresničimo in naj z nami sodelujejo, da ustanovimo najprej to središče našega dela in nafto še druga taka središča. Predvsem moramo poskrbeti za poslopja in druge naprave, ki so potrebne. Ko se to zgradi, pa povprašamo, ali naj se središče in druge naselbine naše Mirovne zveze uredijo po -navadni delniški družbi ali pa po pravi skupni posesti premoženja. V naši naselbini, kjer se bo osnovala prava republika, bo vse premoženje skupna lastnina. Imeli bomo dve hiši, eno za moške, -drugo za ženske. Vsa hiša bo podpirala vsako osebo, ki spada v hišo-, kakor «tudi vso naselbino. Vsaka oseba, ki se odloči vstopiti v našo občino, prinese v njo vse svoje premoženje. Zato dobi potrdilo. Ce bi se pa potem kdo hotel vrniti v svet, bi se mu vrnila vrednost njegovega premoženja, kadar bi bilo občini to lahko storiti, toda brez obresti. Ko govori o pravilih glede gospodarstva in uprave v mirovni zvezi, pravi: Brž ko bodo razmere dopuščale, se bo tam ustanovila tiskarna, in se bo redno izdajal časopis, ki bo stal na načelu svobodnega razpravljanja. Člani Mirovne zveze obljubijo, da jo bodo podpirali. Glasovale bodo ženske in moški in si volili načelnike ter jih odstavi jali. Najprej je potrebno središče. Potem se bodo ustanovili zavodi, univerze za novo dobo, prodajalni oe in tovarne. Lesena dvorana je namenjena za naša zborovanja, na katerih se bo tolmačilo naše stališče za ustanovitev svetovnega mi.ru in se bodo vzgajali poslanci miru, da jih razpošljemo v vse kraje sveta. Na zborovanje v novo dvorano Mirovne zveze, ki je bilo sklicano za konec avgusta, sta Smolnikar in Eldridge povabila tudi vladne zastopnike, katerim sta imela namen razložiti in objaviti Smolnikar j evo knjigo Skriti sovražniki ... in namen Mirovne zveze za ustanovitev vesoljne republike miru. Toda nihče od vlade ni prišel, časopisi pa so se norčevali iz zborovanja. Zato se je Smolnikar v začetku naslednjega leta sam podal v Washington, da prepreči državljansko vojno. O tem pa bomo slišali na drugem mestu. Ker Smolnikar in Eldridge nista 'Utegnila sama upravljati Springhili, sta postavila za upravnika nekega Petra Buinneya. Ko je ta leta 1863 umrl, se je dala žena od sodišča postaviti za upraviteljioo premoženja, kakor bi bilo posestvo last pokojnega moža. Smolnikar je po vrnitvi iz Kanade leta 1863, kjer je propagiral svoje mirovno poslanstvo, poveril spor sodišču. Vdova in njena hčerka pa nista čakali na sodno obravnavo, ampak sta odpeljali s posestva vso živino, ki je bila last Mirovne zveze. Smolnikar, ki je bil že 68 let star, je bil brez moči, da bi se uprl ropanju. Ponovno se je obrnil na sodišče, ki je določilo razpravo na avgusit 1864, obravnavalo pa tožbo šele oktobra leta 1865. Čeprav je Smolnikar v obrambo napisal Extraordinary Case (Izreden primer) in ga naslovil na sodnike v BJoomfieldu in sklical v septembru v Springhili veliko zborovanje, ki naj bi trajalo 12 dni, na katerem bi spet utrdili poslanstvo Mirovne zveze, sta Smolnikar in Eldridge pred poroto izgubila pravdo in morala plačati stroške. Nasprotno stranko je zastopal isti odvet- nik, M je Smolnikarju iin Eldiriidgeu sestavil zemljiško listino Springhilla. Odvetnik pa je bil gotovo dobro plačan. Še en tožnik se je javil prihodnje leto. Hotel se je okoristiti in izstopiti iz skupaolastninskega posestva, pa je zahteval odškodnino, čeprav ni imel pravice. Eldridgea je na sodni obravnavi zastopal odvetnik, Smolnikar pa je bil bolan in je samo napisal dolgo razpravo, naslovljeno na sodišče, ki je razpravo odložilo. V začetku 1866 je Smolnikar izdal knjigo Grand Preparation for the Promised Peaceable Reign of Christ (Velika priprava za obljubljeno mirovno Kristusovo kraljestvo). Knjiga ima 48 strani, v njej pa je opisana tudi omenjena razprava. Smolnikar pravi, da je to njegov testament. Kako se je pravda iztekla, doslej ni bilo mogoče ugotoviti, kakor tudi ne, kakšna je bila nadaljnja usoda Springhilla, koliko članov je imela naselbina in kaj je nazadnje ukrenil Eldridge. Smolnikar je upal, da bo zadnja leta preživel v svoji naselbini Mirovne zveze, a mu ni bilo dano. Morda je to opisal v svojem poslednjem letaku, ki je izšel v Baltimoru leta 1867 pod naslovom: Highly important public epistle to be taken into confederation by the inhabitants of the United States... in ki ga hrani knjižnica harvardske univerze. Omenili smo že, da se je Smolnikar na vse načine trudil, da bi preprečil ameriško državljansko vojno, ki je trajala od 1861—1865. Glavni vzrok vojne je bila odprava suženjstva. Južni del Združenih držav je zagovarjal suženjstvo, ki mu je prinašalo ogromne dobičke, severni del pa mu je nasprotoval. Nasprot-stva so se čedalje bolj ostrila in bistroumni ljudje so upravičeno slutili, da mora priti do vojne. Kot je videti, je bil eden od teh tudi Smolnikar. Smolnikar ini bil samo nasprotnik državljanske vojne, ampak sploh vsake vojne. Vsi njegovi nauki so bili usmerjeni v zagotovitev trajnega miru na svetu. Dogodki so mu prišli ravno prav, da je poskušal uveljaviti svoje nauke in propagirati milenij — tisočletno mirovno vladavino na svetu.14 Obrnil se je na oba predstavnika nasprotnih taborov. Abraham Lincoln je bil vodilna osebnost severnih, Jefferson Davis pa južnih držav. V februarju 1860 je bil Smolnikar že v Washingtonu z listino>, ki naj bi jo kdo prebral v Kongresu in iz katere je bilo razvidno, da se vojna da preprečiti in rniir utrditi po njegovem predlogu. O teh -svojih prizadevanjih piše Smolnikar v knjigi Veliko enciiklično pismo (The great Encyclic Epistle 1865), ki je razdeljeno v dva dela. Prvi del je napisal ob smrti Abrahama Lmoolna, drugi del pa ob aretaciji Jeffersona Davisa. Obsega 32 strani. Na sitrani 21 piše: Obrnil sem se večkrat, posebno v kritičnih trenutkih, osebno na vlado v Washingtonu. Prišel sem februarja 1860 tja z dokumentom, fci naj bi bil prečitan v Kongresu. V tem dokumentu sem zahteval, naj bd komite proučeval z menoj poverilnice misije, katero sem zastopal lin katera mora biti misija vlade Združenih držav, če hoče delati za resnično blaginjo dežele, sicer bo resnična verska zveza propadla. Z vrlinami te zveze bodo prenehale revolucije in vojne in zavladal bo večen mir na zemlji. V tem dokumentu je bilo dovolj zgoščeno povedano, da bi slehernemu, ki bi hotel to razumeti, moralo biti jasno, da ga je treba prebrati na Kongresu. Vsakdo, na katerega sem se obrnil, je bil tako močno pod oblastjo teme, da je odklonil, da bi ga prebral. Med drugimi sem se obrnil v februarju 1860 na senatorja Biglera iz Pennsylvanije, na istega, ki je v tem mestu v preteklem poletju zgradil našo dvorano Mirovne zveze (Peace Union Hali). Pokazal sem v naši 'knjigi Skriti sovražniki pravega republikanstva, da mora vsak, ki ima vpliv na vlado, priti študirat v našo dvorano Mirovne zveze, če hoče, da se bo dežela odvrnila od revolucije in vojne. Ker se nihče ni hotel ozirati na naše povabilo, sem prišel v Washington, da prepričam Kongres in ga zainteresiram za naše poslanstvo'. Senator Bigler pa je rekel, da je premlad, da bi upal, da bo moja prošnja sprejeta, če bi jo on prečital v poslanski zbornici ah v senatu. Toda če bi šel k senatorju Jeffersonu Davisu, da bi on prečital mojo poslanico, bi jo on, senator Bigler, podprl in potem upa, da bo prošnja rešena. Upošteval sem Bigierjevo navodilo in sem šel k senatorju Jeffersonu Davisu in ga prosil, naj mojo poslanico prebere. Razložil sem, da mora vlada razumeti naše poslanstvo za resnično krščansko zvezo, za soglasje in mir v Združenih državah, sicer bodo revolucije in vojne uničile deželo. Čimbolj sem ga prosil, naj prečita mojo poslanico v Kongresu, tembolj je ugovarjal in pripomnil, da bi to moral storiti senator iz države, iz katere sem prišel s prošnjo. To se je zgodilo v sredini februarja 1860. Nadalje pravi, da je Jefferson Davis kot predstavnik tistih, ki imajo sužnje, najbolj poklican, da posluša v imenu Juga njegove besede. Samo s študijem njegovega poslanstva bi se lahko Jug rešil vojne in postal srečen. * Ko je bil v novembru 1860 pri volitvah izvoljen za predsednika Abraham Lincoln, so južne države Odpadle druga za drugo. V februarju 1861 je 11 držav osnovalo Konfederalne držaive Amerike, za prestolnico pa so določili najprej mesto Montgomery v Alabami, kasneje pa Richmond v Virginiji. Za predsednika Konfederacije je bil izvoljen Jefferson Davis. Vojna se je začela 12. aprila 1861. Smolnikar je v januarju 1861 izdal pamflet Proclamation of the True union of all States (Proklamacija resnične enotnosti vseh držav). Pravi, da bi bil moral biti na dan 22. febr-uarja, to je na Washingtonov rojstni dan, sprejet pri predsedniku Lincolnu, pa so mu to preprečili. Hotel mu je povedati, da se z njegovim ustoličenjem za predsednika pričenja doba miru — milemij. Poslal mu je svojo proklamacijo po pošti, posrečilo pa se mu je tudi poslati svoje 6 Kamniški zbornik 81 listine predsedniku Lincolnu. Nesel jih je Hon. Reverdy Johnson.10 Ce bi se listine prav cenile, pravi nadalje Smolnikar, bi se ustanovila vesoljna republika resnice in pravice. Lincoln ni imel navade braiti, njegovi tajniki pa niso bili sposobni. Proklamacijo je poslal še 500 vplivnim možem. Ker vlada ni proglasila milenija, se je Smolnikar obrnil na Jug, da bi tam poizkusil odpadle države odvrniti od vojne. Toda vojna je že divjala in Smolnikar je moral prekoračiti bojno črto. »Nekateri so me imeli za špijona, ki ga je poslal Lincoln in menili, da bi bilo najbolje obesiti me na prvo drevo. Pozival sem pridigarje držav s sužnji, da me poslušajo in pomagajo proglasiti milem j. Neki pridigar v Richmondu me je vendar pozval, naj grem sam k predsedniku Davisu in mu razložim svoje poslanstvo. Preskrbel mi je tudi možnost, da sem prišel k njemu. Končno sem prišel k predsedniku Davisu v mestu Montgomery. Moj sestanek z njim v Washingtonu leto poprej mi je veliko pomagal, da sem uspel. Objavil sem javno, kako je bilo, da sem leta 1860 v Washingtonu na nasvet senatorja Biglerja obiskal Davisa. To mi je pomagalo^, da me niso več imeli za špd/jona. Razložil sem, da je moje poslanstvo pri predsedniku za dobrobit dežele. Davis se je dobro spominjal poprejšnjega sestanka z menoj, kjer sem ga prosil, naj pozove Kongres, da proglasi milenij. Sedaj sem mu dal zopet svoje listine. Ko sem naslednji dan prišel k njemu, sem iz razgovora razbral, da je listine prebral, da pa ni razumel smisla. Prišel sem k njemu ponovno v soboto zvečer in ga pozval, da naj prihodnji dan posluša, da mu bom sam prebral listine in mu jih osebno razložil. Najavljen sem bil ob devetih dopoldne 19. maja 1861, toda moral sem čakati do desetih, ker je imel dva obiskovalca, s katerima se je menil o vojaških stvareh. Končno sem sam govoril z njim ob desetih. Priporočal sem mu, da skupaj preštudirava rokopis. Govoril sem samo pet minut, Davis pa je najbrž uvidel, da bo stvar trajala predolgo, pa je začel kazati znake nepotrpežljivosti. Postal je nemiren, razburjen in se je začel tresti po vsem telesu. Njegov obraz se je spremenil, zavijal je oči, grabil za uro in ko njegove oči obvdise na njej, skoči pokonci in zamrmra, da ni več časa, pokaže z roko na vrata, me preteče pogleda in zdivja po stopnicah. Zli duhovi so hoteli uničiti človeška življenja in imetje, on in Kongres odpadlih držav pa jim je pomagal. Poskušal sem še dobiti zvezo s podpredsednikom odpadlih držav in kongresom, misleč da se bo le našel kdo, ki bo hotel proglasiti milenij, pa sem videl, da drve v uničenje. Posvaril sem prav slovesno suženjsko vlado in se ne bo mogla opravičevati, da je nikdo ni opominjal, ko drvi v pogubo. Jaz sem ji skušal pokazati pot rešitve.« Nato se je Smolnikar obrnil na sever v državo Tennessee, ki se je že pripravljala na odpad od severa. Duh zaslepljenosti lin razdejanja se je že povsod usidral. V državi Kentucky je med lastniki sužnjev propagiral svoj republikanski mir in pravičnost. Končno ugotavlja, da se je državljanska vojna izvršila natančno po njegovem preroškem koledarju. Kljub neuspehom, omalovaževanju in preziru, ki ga je bil deležen, ko je sredi vojne vihre deloval za mir in proti uničevanju človeških življenj, trdovratni Kamničan ni odnehal. Z zagrizeno vztrajnostjo je leta 1863 agitiral v Kanadi, spomladi 1865 pa je hodil po vzhodnih državah okrog guvernerjev in raznih vplivnih mož, da bi sestavil delegacijo, ki naj obišče Lincolna in mu sporoči njegove predloge. Toda naletel je na gluha ušesa. Končno se je sporazumel s črnimi prijatelji. Vprav ko se je pripravljal, da pošlje dva črnca s svojimi listinami in spisi k predsedniku Linoolnu, je bil ta ustreljen 15. aprila 1865. Državljanska vojna se je bližala koncu in 11. maja 1865 je bil Jefferson Davis ujet. Smolnikar pravi, da ljudje kričijo, naj Davisa obesijo, on pa pravi, naj nobena vlada ne ubija ljudi, tudi kriminalcev ne. Pravi, da se je obrnil še pred državljansko vojno, ko je 'bdi ujet John Brown,16 veliki abolitionist, na guvernerja Virginije in prosil zanj. Smolnikar predlaga za Davisa, naj ga rajši dajo v ječo, kjer naj bi bil obsojen za delo, kakršnega je po svojih fizičnih močeh zmožen opravljati, da se bo tam spreobrnil. Obrnil se je tudi na vlado iin jo prosil, da mu dovoli obiskati vojne ujetnike v ječah. Lincolnovemu namestniku Johnsonu je Smolnikar pisal pismo in mu poslal tiskano prerokovanje za resnično republiko in mir narodov. Sam je prišel 20. junija 1865 v Washington in prosil predsednika, da mu dovoli 5 ur razgovora, da ga prepriča o svojem poslanstvu za blagor Amerikancev in drugih narodov. S seboj je imel rokopis svoje naslednje knjige z naslovom The heavenly mission to all governments and all nations (Nebeško poslanstvo vsem vladam in vsem narodom...). Nikjer ni zapisano, ali je bil sprejet pri predsedniku. Kot smo videli, je Smolnikar tudi zadnja leta svojega življenja, čeprav skrušen pod težo let, nenehno opozarjal, govoril in pisal, boreč se za mirovno republiko in zaverovan v svoje poslanstvo. V Ameriki je preživel v delu, borbi in snovanju 32 let. Po svoji izobraženosti in nadarjenosti bi si lahko takoj v začetku priskrbel mirno in udobno življenje, bodisi kot predstavnik svojega poklica v kaiki urejeni in donosni župniji, ah pa bi uveljavil svoje sposobnosti na kakem drugem delovnem poprišču. Amerika mu je v tem pogledu zagotavljala neomejene možnosti. Toda z idealizmom prežeti Kamničan, socialistični utopisit, do bolestnosti zaverovan, da je poklican za družbenega reformatorja svoje dobe, je stremel, delal in se žrtvoval za svoje ideale. Pri tem ni iskal nobenih 'materialnih koristi. Nasprotno. Živel je kot velik siromak, slabo hranjen in še slabše oblečen, samo da je vsa sredstva, ki si jih je izprosil ali kako drugače pridobil, obrnil za tiskanje knjig in poslanic. Umrl je pozabljen in zapuščen v decembru leta 1869 v neki bolnišnici v Philadelphiji. Nobene njegove slike ni bilo mogoče dobiti. 6* 83 V slovenski zgodovini je Andrej B. Smolnikar edinstven primer socialističnega utopisita, ki je kot izobraženec, potem ko je že zgodaj spoznal krivičnost tedanjega družbenega reda in iskal pota, kako bi na krščanski podlagi in z mirno evolucijo reformiral družbo, ustanavljal po Ameriki naselbine v okviru nekakšnih komun ali zadrug s skupno lastnino in skupnim uživanjem vseh dobrin. Zanimivo pa je tudi zgodovinsko dejstvo, da je Kamničan Smolnikar res poizkušal preprečiti ameriško državljansko vojno. SEZNAM SMOLNIKARJEVIH SPISOV (V oklepaju knjižnica v Združenih državah, kjer knjigo hranijo.)17 Denkwürdige Ereignisse im Leben des Andreas Bernardus Smolnikar, zehnjährigen Professors des Bibelstudiums neuen Bundes am K. K. Lyceum zu Klagenfurt in Kärnten, dann Seelsorgers der deutschen Gemeinde in Boston, Oder geschichtlicher Beweis, dass Jesus Christus den gennanten Professor und Seelsorger zum auserordentlichen Gesandten zur Vereinigung der Völker in seiner Kirche vorbereitete, und ihm als solchem öffentlich aufzutreten befahl. Mit Stereotypen gedruckt in der Buchdruk-karei der Herren Folsiom, Wells und Thuirstoin in Cambridge bei Boston 1838. — Erster Band. XVI & 461 strani, 12°. Denkwürdige Ereignisse ... oder: Beleuchtung des Beweises, dass der Verfasser als ein durch hinlängliche Zeichen bestätigter, ausserordentlicher Gesandter Christi aufgetreten sei und Erklärung der Geheimnisse, welche er auf Befehl des göttlichen Geistes zur Vereinigung der Christen aller Parteien in die eine apostolische Kirche vollzogen hat. Mit einem Anhange über dal Unchriistliohe des Papsitthumes. Zweiter Band. Philadelphia, mit Stereotypen gedruckt im Jahre 1839. In Comission bei J. G. Wesselhoeft. Gesetzt bei Julius Bötticher. Stereotypirt bei L. Johnson. XIX & 606 strani. Denkwürdige Ereignisse... oder Erklärung der Weissagungen, durch welche Christus der Herr bestätiget, dass er uns zur Erfüllung seiner Verheissungen, um sein Reich auf der ganzen Erde herzustellen und seinen Frieden allen Völkern zu geben, erschienen sei, und bei seiner Erscheinung den Verfasser zum auserordentlichen Gesandten oder Apostel bestimmt und durch ihn alle Geheimnisse zur Gründung dieses Friedens vollzogen habe. New York. In Commission bei G. Pfarre, 1840. Dritter Band. VIII & 856 strani. (Library of Congress. — Lutheran Theological Seminary, Philadelphia.) Treatise on the work which has now appeared in the German language in three volumes complete, and of which the third volume has the following title: »Memorable events in the life of Andreas B. Smolnikar.« New York, 1840. 24 strani. A criticism of his »Denkwürdige Ereignisse ... 1838—1840. (Harvard College Library.) — Ista knjiga pod naslovom »Denkwürdige Ereignisse...« The Library has a criticism of this work written by the author which the title: Treatise... (German Society of Pennsylvania, Philadelphia.) Eines ist Noth, nämlich die glorreiche Erscheinung unsers Herrn Jesu Christi, wie sie sich in unsern Tagen durch vielfaltige Zeichen, deren Erklärung in diesem Buche zu finden ist, zum allgemeinen Frieden für alle Völker wunderbar offenbaret, möglichst weit bekannt zu machen. Philadelphia, bei Julius Bötticher, 1841. 633 strani. (German Society of Pennsylvania, Philadelphia.) The friend of truth, or, the true Catholick. Recommended to a careful perusal of all who are able to make use of their reason. Freely translated from the German, by the author himself. Cincinnati, Ohio, B. Bofinger printed 1846. 24 strani. Nemškega originala »Warheitsfreund ..ni v seznamu. To the reformers of the United States and elsewhere, a most important convention of reformes of every description will be held at the Trumbull Phalux, Trumbull County, Ohio, to commence on the 12th of August (1847), for instructing The Messengers of Jesus Christ into the points and methods by which new era of universal peace is to be realized upon earth. 8 strani. (Harvard College Library. — Western Reserve Historical Society. — Yale University Library.) Wichtige Ausschlüsse, auch Eine Einladung zu einer Zusammenkunft der Republikaner-Protestanten gegen die Papisten und andere Monarhisten, oder der wahren Katholiken gegen die falschen Katholiken. Pittsburg, W. Allinder, 1850. 32 strani. Nemški in angleški tekst v paralelnih kolonah. (Harvard College Library. — Henry Huntington Library, San Marino, California.) Lecture, on the dreadful a buse of human magnetism, (improperly called mesmerism). In the mysteries of Roman church and her daughters ... Salem, (O), Printed for the author, 1851. 48 strani. (Western Reserve Historical Society, Cleveland, Ohio.) Miscellaneous pamphlets, v. p., 1854—1864. 5 pamphlets. 1. Millennium. (Library of Congress.) Multum in parvo: or, a brief view, of the great anti-Christian conspiracy, against Christ and true Republicanism. Published with the design to promote conventions for union of true Christians or true Republicans, to prevent so far as possible the approaching and impending great destruction of human life and property in these U. S. of America . . . Revised and published by the true American Christian Catholic Patriarch Hugh Kirkland, 1853. 48 strani. (University of Michigan, Ann Arbor, Michigan. — Library of Congress.) Pneumatology! Signs of the times! A great debate. Important tenets for the introduction of the new era of universal harmony and peace, commonly called the Millennium, discussed in a debate the first lecture of which is to be belivered September, 17. 1854 in Washington, Washington Temperance Hall, Baltimore, Maryland. Baltimore, 1854. H. Taylor. 48 strani. (Harvard College Library. — Library of Congress.) Redemption of oppressed humanity.. . Cincinnati, Ben Franklin mammoth steam printing establishment, 1856. 32 strani. (Western Reserve Historical Society, Cleveland, Ohio.) Either great destruction of human and property and final monarchy, or Glorious resurrection for peace and harmony and universal libery. An address to the Legislature an the citizens of Ohio and an epistle to all nations. Columbus, Ohio, printed by the Ohio State Journal Company, 1856. 32 strani. (Harvard College Library. — Western Reserve Historical Society, Cleveland, Ohio.) Epistle to all the nations . .. Columbus, 1856. (Library Company of Philadelphia.) Secret enemies of true republicanism, most important developmments regarding the inner life of man and the spirit world, in order to abolish revolutions and wars and to establish permanent peace on earth, also: the plan for redemption of nations from monarchical ang other oppressive speculations and for the introduction of the promised new era of harmony, truth and righteousness on the wohl globe. Springhill, Pa. R. D. Eldridge, 1859. 204 strani. (Library of Congress. — University of Minnesota Library. — University of Michigan Library. — University of Illinois Library. — Princeton University.) Proclamation of the true union not only of the thity-four states of North America, but also of other states on the globe, in the promised universal republic of truth and righteousness, harmony and peace... I. Prophecies. Springhill, Donnelly's Mill, Pa., 1861. Velikost letaka 64 X 46 palcev v 7 kolonah. (Harvard College Library. — William Clements Library, University of Michigan, Ann Arbor.) The great message to all governments and all nations for the introduction of Christ's peaceable reign on earth, which will be the promised universal republic of truth and righteousness ... Philadelphia, King & Baird, 1864. 96 strani. (Harvard College Library. — Leland Stanford Library, California.) ,The gi^atencyclic epistle, divided into two parts: The first of which was occasioned by the death of President'Abraham Lincoln, and the second by the capture of Jefferson Davis: both being preparatory to the work, with the title of the manuscript: »The heavenly mission to all governments and all nations for the introduction of Christ's peaceable reign on earth. Written by Andrew B. Smolnikar, representative of this mission ...« Baltimore, Printed by S. S. Mills & Co., 1865. (Library of Congress. — University of Pennsylvania, Philadelphia.) Highly important communication to all governments and nations. Philadelphia, 1866. A description of his Great Encyclic Epistle Published in 1865. Letak v velikosti 17 X 9 palcev, tiskan na obeh straneh. (Harvard College Library.) Most important extra for the present and futur generations to be communicated to the governments and to the people. 14 strani. Podatek je brez letnice. (Karton knjižnice ima oznako PHi.) Grand preparations for the promised peaceable reign of Christ, which will be the republic of truth, righteousness, union and peace of nations, commonly, although improperly called millennium. . . Baltimore, Peace Union Trustees, 1866. 48 strani. (Library of Congress.) Highly important public epistle to be taken into consideration by the inhabitants of the United States. Baltimore, printed by James Young, 1867. Velikost letaka 12 X 8,7 palcev, tiskan na obeh straneh. (Harvard College Library.) OPOMBE 1 Ta sestavek je prvi poizkus, podati o Smolnikarju splošno sliko z navedbo vseh doslej znanih del. Končno sodbo bi lahko izrekli šele po podrobni analizi njegovih del v okviru družbenih in gospodarskih prilik njegove dobe. 2 The great Encyclic Epistle str. 32. Leta 1804 je res požar v Kamniku uničil Graben in mesto. Ko so ga pozidali, so hiše dobile nove številke. ' Državna Univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani Smolnikarjeva pisma Čopu iz let 1828—1834. Objavil jih je A. Pirjevec v Arhivu za zgodovino in narodopisje I., str. 12—20. * Na univerzi v Harvardu v U. S. A. hranijo baje izvod Prešernovih poezij z lastnoročnim pesnikovim posvetilom Smolnikarju. 5 Ta obljuba mu je bila samo pretveza, da je dobil dovoljenje za izselitev. Sam pravi, da ni imel nobenega namena misijonariti v Ameriki, pač pa propagirati svoje ideje in tiskati knjige. 6 Verjetno je to poslanica z naslovom »Friedens-Botschaft...«, ki jo omenja Benko-vič kot časopis. 7 Smolnikar je prekinil s katoliško cerkvijo po vseh znakih sodeč, že leta 1838. Sam pravi, da nikakor ni hotel ustanoviti kake verske ločine. Nagibal pa se je k protestan-tizmu, saj so bili protestanti na vzhodu v večini in je upal med njimi najti več pristašev za svoje gibanje. 8 Franc Pire (1785—1880) rojen v Kamniku, upirl v Ljubljani. Prvi slovenski pomolog, »oče umne sadjereje na Kranjskem«, je 50 let star odšel v Ameriko in deloval med Indijanci kot pokrščevalec, gospodarstvenik in komisar za naseljevanje Minnesote. * Na svojih področjih sta preprečila širjenje Smolnikar j evih knjig v indijanskem jeziku. 10 Secret enemies str. 174—177. 11 The Great Encyclic Epistle str. 20. 18 V mnogih izrazih se pozna vpliv spiritizma na Smolnikarja. 13 Sošolca sta se srečala v tiskarni, a se nista poznala. Baraga je dal tiskati neko knjigo v indijanskem jeziku, Smolnikar pa pamflet proti Baragi. 11 Napisal je tudi pamflet pod naslovom Millennium, v katerem razlaga svoje poglede na tisočletno dobo mirnega sožitja med narodi. 15 Hon. pred imenom pomeni, da je bil član Kongresa, bodisi član predstavniškega doma ali pa senata. 16 John Brown je organiziral upor sužnjev, pa ni uspel in je bil obešen. Na severu so ga slavili kot velikega junaka in še sedaj pojo pesmi o njegovi slavi. Bil je velik idealist in ni dovolil, da bi ga s silo rešili iz ječe, čeprav so njegovi prijatelji to hoteli. 17 Ta seznam je oskrbela abiturientka kamniške gimnazije Mija Gaber, sedaj slušatelj ica univerze v Scrantonu, Pennsylvania, za kar ji gre na tem mestu vsa zahvala. Prav tako velja zahvala sotrudniku- E. iz Washingtöna. V seznamu ni po letu 1867 nobene Smolnikarjeve knjige. Tudi o treh knjigah v latinskem jeziku, ki naj bi jih po Benkovičevi opombi napisal Smolnikar v letu svoje smrti 1869 proti vatikanskemu cerkvenemu zboru, ni nobenega podatka. Morda so ostale v rokopisu, all pa so Benkovičevi podatki nezanesljivi. AMNIŠKI MESTNI OBRAMBNI JAREK E mili j a n Cev c Pri izkopu temeljev za stavbo kamniške podružnice Narodne banke na prostoru med Glavni trgom, Spitalsfco (zdaj Šlandrovo) in današnjo Prešernovo ulico, so naleteli delavci leta 1959 na sledove nekega jarka in stavbni nadzornik Štele je hvalevredno sporočil to novico spomeniškim organom. Po naročilu Narodnega muzeja v Ljubljani si je najdišče ogledal arheolog Stane Gabrovec. Pri drugem ogledu dne 7. aprila 1959 je skupaj z Gabrovcem in geologom Raj kom Pavlovcem obiskal stavbišče tudi podpisani. Ta ogled je ugotovil, da ne gre za starejše najdišče, pač pa za jarek iz srednjega veka. Zal je bilo na dan ogleda deževno vreme, zato je bil spodnji del izkopa zalit z vodo. Narisal sem si približno skico zemeljskega profila in situacije jarka, naša reprodukcija pa kaže njegov profil v pogledu proti južni steni Slatnarjeve tiskarne; na fotografiji sem obris jarka ¡nakazal s črtkami. Sled jarka smo opazili na severni in južni strani izkopa. Potekal je približno vzporedno s Spitalsko ulico, vendar z rahlim odklonom proti severovzhodu. Zgoraj je bil širok dobrih 8 m, v globino pa je segal približno 3 m in pol ali nekaj več; dna zaradi talne vode namreč nismo mogli natančno ugotoviti. Od sosednjih zemeljskih plasti se je jarek močno odražal, ker je bil zasut s svetlejšim in po strukturi različnim sipnim materialom. Notranja, proti trgu obrnjena stran je bila nekoliko strmejša od zunanje. Zahodni rob jarka se je začenjal dobra dva metra od roba Špitalske ulice oz. od podaljška jugozahodnega ogla tiskarne, z vzhodnim pa je segal do konca tretjega (pravokotnega) okna tiskarne oziroma do njenega žleba. Celotni teren se rahlo spušča proti Glavnemu trgu. Nad profilom jarka v ožjem smislu smo opažih kakih 60 cm debelo plast novejšega cestišča Prešernove ulice, pod tem pa približno enako debelo plast starega, najbrž še srednjeveškega cestišča. Pod tem je bilo za 60 cm debelo rjave zemlje, pomešane z drobnim kamenjem in pod to sloj večjih rečnih oblic, debel okoli pol metra. Nato je prišla na vrsto močna plašit črne zemlje, pomešane z ostanki oglja in z redkejšimi oblicami, vmes pa je ležalo tudi nekaj določneje neopredeljivih srednjeveških keramičnih črepinj in živalskih kosti. Zadnjo spodnjo plast je napolnjevala ilovica, ki je bila pri vrhu še močno pomešana s kamenjem, spodaj pa skoraj čista. Dno jarka je segalo že do trdne lapornate plasti in bilo delno že vsekano vanjo. Vzbuja se nam vprašanje: kaj ta jarek pomeni in čemu je služil? Po dimenzijah bi prav lepo ustrezal meram srednjeveškega obrambnega jarka manjšega mesta. Kakor kaže plast ilovice v njegovem spodnjem delu, je jarek vsaj delno zalivala voda, pritekajoča pač z Žalskega hriba, teže pa bi bilo reči, če je jarek polnila le slučajno ali je bila vanj hote napeljana. Skoraj verjetnejša se mi zdi prva misel, čeprav voda ni presegala globine enega metra. Nikakor pa si ne moremo razlagati ilovice kot usedline legendarnega »kamniškega jezera«, kajti proti temu bi pričala tudi njena popolna sterilnost, ki dokazuje, da je ilovica nanesena, ne pa da se je usedala na dno mirne vode. Vse kaže, da se je jarek počasi sam zablatil in zasipal in da ga niso kaj prida čistili. Tudi dotok vode vanj je usahnil, kot kaže plast črne zemlje, v katero so padali odpadki in oglje. Končno so jarek načrtno zasuli s prstjo in z rečnim kamenjem in speljali čezenj staro ulico, kajti mesto se je razširilo proti zahodu. Toda — mar ob jarku ni bilo obzidja? Sledov obzidja nismo opazili nikjer. Ne zdi se mi verjetno, da bi njegove temelje kasneje izluščili iz tal in jih porabili n. pr. za zidavo hiš, čeprav tudi take primere poznamo. Verjetneje se mi zdi, da ob času, ko je jarek na zahodni strani varoval mestno naselbino, vsekakor precej manjšo od današnjega starega dela mesta, obzidja sploh ni bilo. Najbrž so ga nadomeščale le lesene ograje, katerih preostanek bi utegnilo biti oglje v jarku. Ko je jarek še služil, torej še ni bilo kasnejše Spitalske ulice, ki jo je poznosredn jeveško mestno obzidje, potekajoče na tej strani ob vznožju Žalskega hriba, že vključilo vase. V tej smeri bi bila lahko razložljiva tudi bruna, ki so jih leta 1882 pri kopanju Samčevega predora izkopali na Klancu (Stiasny, Kamnik, 1894, str. 137); ta bruna seveda niso služila kot vodni jez, ampak kot utrdbene palisade. Podobne kole so med zadnjo vojsko našli tudi ob Albrechtovi hiši, to je pri Grabenskih vratih. Na našem gradbišču sicer teh kolov ni bilo, kar bi dopuščalo domnevo, da so bih močneje utrjeni predvsem vhodi v mesto. — Problema zidanega obzidja in njegovega poteka na tem mestu ne nameravam začenjati, bilo pa je nedvomno starejše od leta 1451, ko je bilo treba po ukazu Friderika III. mesto ponovno utrditi pred turškimi napadi. Ta ukaz omenja izrecno le izkop mestnih jarkov (B. Otorepec, Privilegijska knjiga mesta Kamnika iz leta 1528, Kamniški zbornik 1958, str. 96). V 13. stoletju Kamnik po vsej verjetnosti še ni imel kamnitnega obzidja iin povrhu se je mesto omejevalo v glavnem le na kompleks hiš in ulic pod Malim gradom ter na severni strani najbrž spočetka ni segalo čez — kasnejšo — Veliko ulico. Pač pa se po podatkih, za katere se moram toplo zahvaliti prijatelju Božu Otorepcu, omenjajo leta 1301 že vrata na Klancu in leta 1391 mesnica ob obzidju pri mostu na Novi trg. V času, ko je mesto varoval še naš jarek, tudi cerkev sv. Jakoba še ni stala, medtem ko jo je pravo obzidje že oklenilo in se je zato tudi sedež župnije v času turške nevarnosti preselil z nezavarovane Šutne k njej. Po vsem tem mislim, da odkriti jarek ne more biti starejši od 13. in ne mlajši od 14. stoletja; vsaj v 15. stoletju je razvoj mestnega naselja segel že čezenj. Na vsak način se mi zdi vredno, da najdbo vsaj kratko registriramo, dokončno potrditi ali zavrniti pa bodo mogla našo misel le eventualna izkopavanja v smeri nadaljnjega poteka jarka. Toda vse kaže, da za to ne bo zlepa priložnosti, ker se jarek nadaljuje v glavnem pod že zazidanimi površinami. Frofil obrambnega jarka z začrtanim obrisom. Spodaj se jarek poglablja v izkop, ki pa ga na sliki zakriva kup zemlje in neodkopanega zemljišča OGOVOR NA KRVAVCU Ciril Jeglič »Ko bo stekla žičnica na Veliko planino, se tam menda ne bodo ponovile zadrege s Krvavca. Ne bi se smeli tudi tam opravičevati, da zaradi nujnosti drugega dela ni mogoče preprečiti škode. Miislim namreč na škodo, ki jo že takoj spočetka povzroča množični obisk izletnikov. Primer Krvavca je spodbuden, je pa poučen tudi glede napak.« »Vzpenjača je neverjetno pospešila turizem. Krvavec pač ni bil pripravljen na tolikšen obisk.« »Nekje so prehitevali, drugod so nastajale zamude.« »■Šele pozneje so spoznali, da je treba čimprej za ves turistični kompleks Krvavca napraviti dolgoročen program in ureditveni načrt. No, nepravilnosti, ki so nastale pri urejanju Krvavca zaradi prehitevanja in zamud, morda vendarle niso še prehude. Majhne se mi zde spričo olajšav, ki jih daje ta vzpenjača obiskovalcem planin! Krvavec dokazuje, kako so vzpenjače današnjim ljudem dobrodošle in potrebne.« »Dokazuje pa tudi to, da bo treba zelo previdno izbirati, kje bi bilo umestno dopustiti graditev še novih vzpenjač. Ali so upravičene namere za vse tiste vzpenjače, ki jih nekateri pri nas že uvrščajo v program bližnje bodočnosti?« »Morda sem res preveč 'optimist. Toda poglejte, kako je že na Pohorju napredoval turizem samo zaradi vzpenjače! Zamislite si, kakšno bo šele navdušenje, ko bodo začeli graditi nove žičnice v Bohinju, okrog Triglava in v Soški dolini, morda tudi na kateri izmed notranjskih in dolenjskih vrhov, pa na Učko in Risnjak, in kako bo čudovito, iko se boste takole kar v pol urice lahko pripeljali od morske obale na Velebit ali od Makarske na Biokovo! Saj pri nas smo šele začeli! Sto in sito turističnih žičnic potrebuje Jugoslavija! Za Ljubljano, Kranj in Kamnik sta Krvavec in Velika planina šele začetek.« »Prav zato, ker je tu začetek, bi si le morah bolje predočiti tudi napake in razne nevarnosti, ki prihajajo s tehnizacijo izletniškega prometa v naše gore. Poglejte n. pr. zdajle, ko ni več snega, te jase in prostrane, nekdaj cvetoče traite na pobočju Krvavca: tu in tam je ruša zgažena v blato!« »No, kmalu bo spet vse ozelenelo!« »Pa mislite, da ne bo usodnih posledic od takšnega zaletavega gaženja po mokri ruši? Ali ste že kdaj opazovali, kako se spreminja flora v okolici pastirskih stanov in planinskih koč? Tam jo spreminja pašna živina z gnojenjem, tu pa ljudje s svojim hitenjem in neredom. Ne mislim torej samo na nespodobnost nesnage in odpadkov ob poteh, na razglediščih in počivališčih. Med izletniki, ki prihajajo z vzpenjačo v gorski svet, je tudi mnogo takšnih, ki jim je gorska narava še preveč neznana. Predvsem pa zelo malo poznajo življenje rastlinstva, ki ga tu srečujejo in včasih niti ne opazijo.« »Res, glede tega lahko priznamo, da bi imel alpski vrt na Krvavcu važno in pomembno vzgojno nalogo.« »Ce bo namreč urejen smotrno, na pravem ikraju, brez nepotrebne vrtnarske navlake, a z veliko ljubezni in znanja.« »Poznam alpinetum v Trenti. Krasna je njegova lega, tik olb cesti.« »Toda na nadmorski višini le 800 metrov, ki jo ima v Trenti alpinetum ,Juliana', so rastni pogoji močno drugačni kot pa na višinah okrog 2000 metrov, kjer traja vegetacijska doba brez snega komaj 4 do 4 in pol meseca. In večji del tega alpinetuma je obrnjen proti jugu. Zato marsikatera visokogorska rastlinska vi sta v ,Juliani' slabo uspeva. Ne ugaja jim lega, kjer sneg prezgodaj skopni; uničuje jih dolgotrajna in sušna poletenska pripeka tudi na rastiščih, kamor je bila nanesena originalna prst s pritrodnih najdišč. V spremenjenem podnebju je torej treba nekatere rastline, ki sicer v gorah uspevajo na polnem soncu, posaditi v precej osojno zavetje in treba je umetno vzdrževati okoli njih primerno vlažno ozračje. Pač pa se razmeroma premočno razvijajo in množe nekatere subalpske vrste in tista zelišča, ki se rada naseljujejo v dolinah; njihovo raščavost je treba neprenehoma zaustavljati, da ne izpodrinejo občutljivih rastlin, ki so le 'prisiljeno naseljene v zbirkah alpinetuma.« »To me zanima. Kdor pride ravno z bližnjih gora, ga v .Juliani' nekatere rastline spravijo v začudenje.-« »Bois de Chesne, Kugyjev prijatelj 'in avtor .Juliane' je želel ustvariti v Trenti biološko-geografski alpski vrt. Toda nekatere grupacije, ki še niso biološko urejene, bo treba po dosedanjih izkušnjah temeljito preoblikovati. Izkušnje skozi daljšo vrsto let so namreč pokazale, katerim rastlinskim vrstam doslej določeni prostori nikakor ne ugajajo in kje, v kakšni družbi bi jim dali ustreznejše mesto. V ,Juliani' zdaj premeščajo nekatere rastline, ki jih gola zima, zgodnja spomladanska suša in poletenska pripeka najbolj uničujejo, na bolj zavetne in osojne ekspozicije. Tako se bo zmanjšalo število tistih vrst, ki so jih morali doslej vedno znova prinašati v vrt od drugod.« »Slišal sem, kako je izbirčna in občutljiva n. pr. tista zlatorumena cvetlica, ki raste pri nas samo na Mangartu. V Treniti je nimajo več, čeprav so ji posebej stregli s šotno prstjo brez apna.« »Zdaj poskušajo spet z novimi sadikami. Rastlina, ki jo imate v mislih, je plazeča sretena (Sieversia reptans). V prirodi razprostira po melišču do meter dolge razrastke, ki se vkorenjujejo med kamenjem, kjer se najde le nekoliko prsti. Sretena potem zbira v teh gnezdih prst za druge, zahtevnejše rastline, deuvska knjižnica a. KAMNIK je torej visoko v gorah pionirka rastlinske kolonizacije. Ko se pa naseli zraven druga družba, sretena izgine. Ne mara strnjene družbe, noče se naseliti v alpsko trato. Všeč so ji tla brez apna. Vrtnar, ki ima izkušnje z gojitvijo alpskih rastlin, pripravi za to sreteno posebno mešanico: ZU izpranega grušča brez apna in V4 peščeno ilovnaite rušinke z dodatkom razsekljanega mahu in šote; proti vročini pa je treba rastlino česitokrat porositi.« y »•Kočljivo bitje! Kaj pa n. pr. murka, tista temnoškrlatna murka, ki tako vonjivo dehti po vaniliji?« »•Tudi ta je po svoje kočljiva, zlasti če bi jo kdo poskušal brez pravega znanja gojiti na gredici domačega vrta. Tukaj, po alpskih tratah jo pa še marsi-kod najdemo pri polni moči in včasih trumoma, če je le obvarovana pred poželjivci, ki trgajo vse, kar v planinah cvete, in tudi najtišje cvetke. V prirodi se murka naseljuje na sončnih planinskih tratah, ne mara mokrotnih tal. Hoče biti na odcednem, toplem kraju in dobro se počuti med nizkimi travami, čeprav je tam zemlja le siromašna s hrano. Sicer pa — kako raznolike in raznocvetne so alpske trate in koliko- barvitosti srečujemo na njih! Pa koliko barvitih cvetic je še po skalovju, na apnenčastem grušču, med alpskim grmovjem, v zavetju ruševja in med slečjem!« »Zanimivosti in lepote je res nič koliko. Le premalo vse to poznamo! A kako in v kakšnih skupinah naj bi recimo alpski vrt na Krvavcu prikazoval bogastvo in zanimivosti naše planinske flore? Nekater pravijo: počakajmo, dokler ne pride na vrsto vprašanje alpinetuma pri Triglavskih jezerih; najprej naj tam urede, potem lahko pride na vrsto Krvavec!« »Seveda je alpinetum nekje blizu koče pri Triglavskih jezerih zelo zaželen! Tam bi se morala zbrati najbogatejša in najlepša revija naših alpskih rastlin! Toda na Krvavec je že prodrla vzpenjača in ta nas opozarja, da je tukaj treba začeti takoj. Saj je vsem našim prirodoljubom znano, koliko čudovitih prizorov pestre flore je bilo prejšnja leta ravno na Krvavcu. Sodobno urejen alpinetum na turistično važni postojanki ima predvsem nalogo, gojiti smisel za varstvo prirode. Takšen propagandni objekt vzgaja občinstvo menda neprimerno bolj uspešno kot pa množica tabel s svarilnimi napisi in bolj kot vse pretnje o kaznovanju.-« «•Kako je pa v Avstriji in Švici? Tam imajo vzpenjače in množice turistov.-« »Ako pridete n. pr. v Innsbruck, popeljite se z vpenjačo iz Iglsa na Pat-scherkofel; takoj blizu končne postaje je velik alpski vrt. Švicarski alpski vrtovi v gorski prirodi so že dolgo znani. Nepozabno lep se mi zdi zlasti alpinetum na Schynige Platte, južno od Interlakena. Ta alpinetum, ki leži približno 2000 m visoko nad morjem, se razprostira pred čarobno panoramo gorskih velikanov, med katerimi je tudi znana Jungfrau. Vhod v alpinetum je skoraj tik ob zgornji postaji vzpenjače. Menda ni turista, ki pride semkaj, pa ne bi obiskal te znamenite in dražestne zbinke alpskih rastlin. Saj to ni samo neka botanična zbirka in ne zgolj posnemanje prizorov iz bližnje narave — je še veliko več, je umetnina ustvarjalnega duha, izpoved prirodoljuba, zaljubljenega v lepoto vsega življenja. Ohiskovalci po ves dan krožijo po stezicah, ogledujejo in se še sami zaljubijo v cvetlice. Ne papirčka in nobene smeti ne vrže nihče na tla, lepo v svoj žep spravi — v tem vrtu je svetišče kulturnega veselja. Ko sem lani spet priromal na Schynige Platte, so snemali zanimivosti in lepote alpinetuma na filmski trak. Pri vrtu stalno sodelujejo tudi botaniki z univerze v Bernu. Ta alpinetum so začeli urejati že pred dobrimi 30 leti, torej malo pozneje, nego je pri nas začel v Trenti Bois de Chesne.« »Zamisel v Trenti izvira iz čisto privatne pobude tujca, ki je prihajal iz Trsta v Soško dolino.« »Vendar ima to delo, ki ga je začel Bois de Chesne pred 35 leti, nesporno pionirsko veljavo: Juliana je prvi alpski vrt na ozemlju Jugoslavije, postavljen v docela porodno okolje. V današnjem času pa dobiva alpinetum Juliana nove, širše naloge; odprt je vsem in poskrbeti bo treba, da dobi boljše stike z občinstvom.« »Slišal sem nekatere turiste, ki so poleti obiskali alpinetum v Trenti: ,Premalo je v tem vrtu cvetja — kaj ni nobenega vrtnarja, da bi za glavno sezono zasadil več barvitih cvetlic?'« »davna sezona, ko zacveto alpske rastline spodaj v Trenti, se kajpada ne ujema z glavno turistično sezono. Zato bi bilo dobro prirejati posebne dneve za organizirane oglede alpinetuma; tedaj bi bila prava priložnost, da bi vešči predavatelji in demonstratorji občinstvu pojasnjevali zanimivosti iz biologije alpskih rastlin. Nikakor pa ne bi bilo prav dodajati v tak vrt okrasne rastline, ki motijo značaj alpinetuma. , Juliana' prikazuje alpsko floro, in sicer predvsem s področja Julijcev.« «■Hočete reči: proč z vrtnarsko navlako! Nič izumetničenega v planinski vrt.« »■Alpinetum naj resnicoljubno prikaže prizore rastlinskega življenja iz gorskega sveta. Ti prizori so v podobi vrta le intenzivnejši, motivno bolj zgoščeni, bolj koncentrirani in pestrejši. Toda oblikovalec vrta ne prikazuje samo prirodoslovne resnice; če je umetnik, izpove tudi svojo umetniško resnico, svoje doživetje lepote, ki ga je priklicala v gorski svet.« »2e prej sva sprožila vprašanje, katere oblike, katere prizore naj bi alpski vrt na Krvavcu zajemal iz bogastva naše planinske flore.« »Prikazati bi moral vsaj nekatere prirodno harmonične, torej ekološke ubrane rastlinske združbe kot značilne podobe iz bližnje in daljne okolice. Takšne združbe, že po svoji vitalnosti zanimive, so n. pr. vegetacija na apne-nastem grušču ledniške groblje, pionirska vegetacija na melišču, vegetacija v osojnih kotanjah, kjer sneg najdlje obleži, alpska trata, združba zelnaitih trajnic s slečjem in z drugim alpskim grmovjem, dalje vegetacija ob vodi, na prodišču itd. Morda bi posebej prikazali tudi zbirko nitrofilnih rastlin na pregnojenem rastišču, kakršno opazimo, kjer se zbira živina. Gotovo pa bi bila za obiskovalce vrta zanimiva tudi posebna zbinka zdravilnih rastlin, ki jih najdemo po naših planinah; kajpada je treba takšno zbirko, če je njen sestav nenaraven, locirati ločeno od drugih, ekološko utemeljenih združb.« »Zdaj, ko na Krvavcu spoznavamo, kaj vse prinaša vdor civilizacije v gorski svet, bo kmalu več uvidevnosti in prepričanja, da je treba energično in izdatno poskrbeti tudi za varstvo planinskega rastlinstva. Ko sva prejle hodila skozi Tiho dolino, sva videla, kako so grdo oklestiii nekatere smreke; močne, posamič > \ \ stoječe smreke, ki so bile še nedavno lepo oblečene z zelenimi vejami vse do tal. Ljudje se bodo pričeli zavedati. In bodo tudi začeli spoznavati, da je treba alpski vrt na Krvavcu urediti danes, ne pa pojutrišnjem.« »Predlog za ureditev alpskega vrta na Krvavcu je bil sprožen o pravem času, preden se je začel naval turistov in tistih posebnih planinskih ljubiteljev, ki bi si radi po najlepših kotičkih postavili počitniške domove. Toda tedaj so ga nekateri, ki imajo besedo pri urejanju Krvavca, vzeli samo ,v vednost'; in menda so molče obljubili, da ne bodo nanj pozabili.« »Tedaj so se jim pač le vse druge ureditve dozdevale važnejše. Zdaj pa kaže tudi ta zamuda že vidne posledice, pravtako, kot vidimo n. pr. že precejšnjo škodo zaradi prepozne nadelave poti. Saj bi morale biti vsaj poti od zgornje positaje žičnice do koče na Krvavcu izpeljane in primerno urejene, preden so ta planinski svet odprli množičnemu vdoru obiskovalcev in stihiji nedeljskega izlet ništva.« »Tudi Tiha dolina je le včasih še tiha, odkar tja prihaja Homo ululans. Vzpenjača je pripeljala na Krvavec beton, na vse strani že odmeva gramofon. Misel se zaustavlja, srce nemi. Ce bomo torej zgradili vse več vzpenjač pod vrhe ve naših gora, spel j ah avtomobilsko cesto v dolino Triglavskih jezer, postavljali razgledne stolpe od Angelske gore do Volčjega hriba in Žabje vasi, izbirali najlepše kraje za počitniške domove in gostinstvo, trgali z obličja naših pokrajin prirodno zelenino pa lišpali rane z obliži barvite civilizacije... in če bomo kar tako naprej korajžno še povsod betonirali, avtomatizirali, urbanizirali in vse ozvočili — kam se bo tedaj zatekel Homo sapiens, ki ga preganja Homo ululans? Ko je Cankar, izmučen in željan miru, pribežal iz mesta na Rožnik, se je razveselil: ,V samoti človek bolje vidi samega sebe kot na ulici.' In kaj bi radi videli z nešteto razglednih stolpov, ko tako čestokrat niti vase ne vidimo več?« »Bral sem v tujem časopisu oglas: .Pridite v Schwarzwald, tu boste še našli kotiček miru!' In Švicarji se pri nas navdušujejo, ker je še marsikod v planinski samoti in v tišini gozda tako, kot je bilo rojeno od matere narave. Pravijo, da za človeka, ki je utrujen od brnečih in slepečih avtomatov, ni nič bolj zdravilnega. Res bi morali tudi na Slovenskem večkrat pomisliti: kar je nam ljubo in naša življenjska potreba, bodo potrebovali in iskali tudi naši bodoči rodovi.« »In morah bi se vpraševati: ali je naša domovina tako neizmerno velika in neizčrpna, da tudi našim bodočim rodovom ne bo pretesno in da nikoli ne bo zmanjkalo lepot, ki nas poživljajo in ki jih včasih tako objestno zapravljamo.« Umolknila sva. Nad Kamniškim poljem so bele meglice zastirale vse tisto, kar so grdega naredili ljudje. Toplo in veselo je utripala zarja z neba. In sva spet rekla: »Saj se bomo spametili. Lepo je pri nas pa mora biti še lepše!« PORABNOST PSIHOLOGIJE V INDUSTRIJI Janez Jerovšek V sodobnem tehnično razvitem svetu postaja psihologija vedno bolj praktično uporabljiva znanost. Včasih je bila psihologija bolj metafizično usmerjena in ni rabila predvsem konkretnim praktičnim smotrom. Danes pa je doživela psihologija tako velik napredek in razvoj predvsem zaradi tega, ker je praktično uporabljiva. Razvoj človeške družbe nam dokazuje, da se razvija vedno to, kar rabi človeku in mu omogoča lažje, boljše in lepše življenje. Ker je psihologija veda, ki se ukvarja s človekom, je samo po sebi razumljivo, da hoče dati svoj prispevek k njegovemu boljšemu, lažjemu, lepšemu, bolj moralnemu in bolj kulturnemu življenju. Uporabnost psihologije je danes zelo široka. V tem sestavku bomo obravnavali predvsem uporabnost psihologije v industriji. Omeniti pa moramo njeno uporabnost tudi na drugih področjih. Znano je, da je psihologija izvršila globok prodor v zdravstvo. Tu je znana predvsem metoda psihoanalize. Na preprost, skoraj primitiven način smo metodo tega zdravljenja videli že v nekaterih ameriških filmih. Ustanovitelj psihoanalitične smeri v psihologiji je bil dunajski zdravnik Alfred Freud. Ta je razlagal človekovo duševno življenje iz podzavesti in potlačenih seksualnih gonov. Njegovi učenci niso človekovo življenje razlagali več toliko iz potlačenega seksualnega gona, ostali pa so pri podzavesti. Psihoanaliza trdi, da se v človekovi podzavesti vršijo neka dogajanja in procesi, ki so pomembnejši, kot vsa psihična dogajanja, ki se vršijo v njegovi zavesti. Vse, karkoli mi zavestno delamo, govorimo in počnemo, ima svoj začetek v zavesti, ki pa se kasneje potisne v podzavest. Ko podzavestna stanja dosežejo določeno stopnjo intenzivnosti, pridejo v stopnjo zavesti. To pomeni, da človekova zavest, njegovo prepričanje, njegov značaj, njegove moralne ali nemoralne odločitve, niso odvisne zgolj od zunanjih razmer in pogojev, marveč so določene tudi po njegovi podzavesti. 7 Kamniški zbornik 97 Bistvo psihoanalitičnega zdravljenja je vplivanje na podzavest. Psihoanahtično zdravljenje vedno močneje prodira v medicino. Posehno pomembna je ta metoda pri zdravljenju duševno bolnih in ne povsem normalnih ljudi. Statistike pa nam kažejo, da je v modernih, tehnično razvitih in civiliziranih državah vedno več duševno bolnih ljudi. Tehnika, ki človeka vedno bolj osvobaja in mu nudi vedno več materialnih dobrin, pa ga po drugi strani ubija, ga dela nervoznega in napetega. Asfaltna džungla ima poleg svojih dobrin in blestečih limuzin tudi svoje nevarnosti. Ni torej naključje, da ima Amerika največ bolnih — duševno bolnih ljudi na svetu. Psihologija se tudi uporablja v kriminalistični službi. Ne moremo si danes zamisliti moderno organizirane kriminalistične službe brez uporabe psihologije. Psihologija odkriva globlje vzroke zločinčevega dejanja. Zato je razumljivo, da psihologija v kriminalistični službi uporablja psihoanalitične metode. Neko kaznivo dejanje ima lahko svoj vzrok v podzavesti, v nekem dogajanju, ki je potekalo v rani mladosti. Če se hoče človeka, ki je nagnjen h kaznivemu dejanju, spremeniti, prevzgojiti in izboljšati, ga je treba najprej razumeti. Doumeti je treba njegov psihološki mehanizem: kaiko- reagira ob določenih situacijah in zakaj tako reagira. Življenje v modernih kaznilnicah in poboljševalnicah je urejeno že po novem načinu, t. j. način, ki upošteva pridobitve psihologije na tem področju. V nadaljnjem procesu — kazenskega in prevzgojnega postopka pa bo tudi psihologija igrala vedno pomembnejšo vlogo. Psihologija pa je tudi velikega pomena pri izobraževanju ljudi. Če hočemo uspešno izobraževati in vzgajati-, moramo tistega, ki sta mu vzgoja in izobrazba namenjena, vsaj nekoliko poznati, razumeti njegove težnje in motive. Vsak človek dela neko stvar iz določenega razloga ali motiva. Čim širše in intenzivneje je motiviran, tem bolje za njega. Vsakdo lahko ve iz svoje prakse, kako težko in mučno je delo, -ki ni motivirano. Človek je najbolj nesrečen tedaj, če nekaj dela, ne da bi mogel doumeti, s kakšnim smotrom in namenom. To pomeni, da mora človek za vsako dejavnost vedeti cilj in vzsrok. Samo tedaj je njegovo delo motivirano in samo tedaj ga opravlja z veseljem in zadovoljstvom. Pri izobraževanju pa moramo -vedeti, v čem je čl-ovek za to dejavnost motiviran. Tukaj mislimo predvsem na izobraževanje starejših ljudi, ki je danes posebno aktualno. Motivi so v tem -pogledu zelo različni. Nekdo se izobražuje zato, da bi v službi 'laže napredoval, saj je znano, -da so ljudje pri žepu zelo občutljivi. Nekdo drug se izobražuj-e ne glede na korist, -ker ima zadovoljstvo, ker bo na ta način -svoje delo raje opravljal. Tretji se izobražuje zato, ker se izobražuje njegov -prijatelj ali znanec. Skratka motivi za neko dejavnost so zelo različni. Lahko so tudi pošteni ali nepošteni. Ločim-o jih tu-di na osnovi moralnega kriterija. Ni nujno, da tisti, ki izobražuje, mara obvladati ogromno psihološkega znanja.Ne! Vedeti mora samo nekaj praktičnih psiholoških napotil in poznati osnovne psihološke mehanizme. Ce je po naravi slab psiholog, mora več znati, če je po naravi dober psiholog, mu ni potrebno mnogo vedeti. Pedagoški in metodični prijemi so pri izobraževanju odraslega človeka bistveno drugačni, kot so metodični in pedagoški prijemi pri izobraževanju mladega človeka. Starejši človek je običajno zrela osebnost, z bogatejšimi življenjskimi izkušnjami, zato mora biti pristop do njega drugačen, kot je pristop do mladega človeka. Danes, ko smo prišli do spoznanja, da je izobraževanje proces, ki poteka vse življenje, in, ki ima ekonomsko' in kulturno funkcijo; se je začela razvijati posebna veda, imenovana androgogika, ki se ukvarja s teoretskimi principi izobraževanja odraslih. Torej sodobno izobraževanje in vzgajanje, če hoče biti res uspešno, mora upoštevati rezultate, ki jih je na tem področju dala teoretična psihologija. Psihologija pa se delno uporablja tudi pri organizaciji in vodenju sestankov. V modemi 'družbi — posebno pa v naši, ki uvaja načelo družbenega upravljanja in najširše participacije državljanov v sistemu oblasti — se mnogo važnih odločitev izreče kolektivno na sestankih, zato je važno, kako so ti sestanki organizirani. Vsakdo lahko ve iz svoje izkušnje, kako nezadovoljen je bil po sestanku, na katerem se je samo na široko razpravljalo, do zaključka pa ni prišlo. Sestanek je delovno stredstvo, ki človeka dviga ah pa ga demaralizira. Ker v Jugoslaviji porabimo na leto okoli 800 milijonov ur za sestanke, je zelo važno, da so ti sestanki delovni in ekonomični. Psihologija pa tudi v tem pogleda daje človeku neko taktiko in tehniko. Psihologija je važna tudi pri urejanju medčloveških odnosov. Bistvo socializma ne more biti zgolj v materialnih dobrinah, marveč tudi v lepših in bolj humanih medčloveških odnosih, kot pa jih more dati kapitalizem. Za človekovo srečo so materialne dobrine zelo važne iin pomembne. Materialna blaginja je osnova za srečo, samo materialno ugodje pa še ni sreča. Včasih je človeku treba zelo malo, pa je lahko silno srečen in zadovoljen. Lahko pa se človeku nudi zelo mnogo, a vendar bo ostal nesrečen, nezadovoljen in nezado-ščen. Znano je, da človek ne živi samo od kruha. Njegova nesreča pa je v tem, 7* 99 da v svojem hlastanju po materialnih dobrinah ne vidi konca. Živi v iluziji, da bo tem bolj srečen, čim več materialnih dobrin bo imel. Vsakdo pa iz svoje izkušnje ve, da človek pričakuje, da ga bo neka materialna dobrina (n. pr. avto) dokončno osrečila samo toliko časa, dokler te dobrine nima. Ko pa to dobrino dobi, ni dokončno1 srečen in si želi zopet nekaj drugega, novega, v upanju, da ga bo ta stvar dokončno osrečila. To je problem, ki ga poraja moderna tehnizirana družba. Človekova sreča je zelo zagonetna. Cim več ima človek materialnih dobrin, tem bolj veže svojo srečo na neke druge, nematerialne, t. j. duševne vrednote. To je samo nakazan problem, ki ga mora psihologija in morala v sodobnem času obravnavati. Človeka drži pokonci neka moralna ideja. Zato bosta vzgoja in morala v tehnično razvitem svetu bolj pomembna, kot pa sta bili kdajkoli. Iz vseh teh razlogov bo morala psihologija, ki je povezana z moralo, dati svoj prispevek v urejanju medčloveških odnosov. V industriji so začeli uporabljati psihologijo zelo na široko. Ze davno smo prišli do spoznanja, da produktivnost ni samo tehnični problem, marveč da je to vprašanje, ki globoko zadeva v človeški faktor. Človekova produktivnost ni odvisna samo od tehnične izpopolnjenosti strojev, marveč v veliki meri od tega, kako se človek na delovnem mestu počuti, kakšni so odnosi med podrejenim in nadrejenim in med ljudmi istega ranga, kako je urejeno njegovo osebno življenje itd. Psiholog ima svoje mesto pri urejanju znanstvene organizacije dela, pri določanju stimulativnih sredstev nagrajevanja, pri napredovanju posameznih delavcev in pri sprejemanju nove delovne moči. V konkretnem primeru bi moral biti tarifni pravilnik izdelan ob sodelovanju s psihologom. Industrijska revolucija je povzročila velike spremembe glede na položaj človeka v proizvodnji. Predvsem je spremenila strukturo zaposlenih ljudi. Do leta 1800 se je ukvarjalo s poljedelstvom 85 do 90 % ljudi, danes pa se ukvarja s poljedelstvom v visokoindustrializiranih državah 18 do 25% prebivalstva. Te spremembe zaznavamo tudi v odnosu poljedelstva do nacionalnega dohodka. Pred začetkom industrijske revolucije je odpadlo na poljedelstvo 80 % nacionalnega dohodka, danes pa odpade v razvitih državah samo še okoli 20 % (v ZDA 9 %). Padec zaposlenih v poljedelstvu je spremljal porast zaposlenih v industriji, trgovini, administraciji, prosvetnih službah itd. Čeprav se število zaposlenih v industriji stalno veča, opažamo v zadnjih letih težnjo po stabilizaciji. Avtomatizacija in mehanizacija, ki jo nekateri imenujejo tretjo industrijsko revolucijo, postavlja pred zaposlitev polno problemov. Druga posledica industrializacije in tehničnega napredka je skrajšanje delovnega časa s sočasnim povečanjem delovnega učinka. V zadnjem stoletju je bil delovni čas v stalnem upadanju. Tako je padel od 64 na 40 ur na teden, obstoja pa tendenca po nadaljnjem skrajšanju. Proizvodnost dela pa je kljub skrajšanju delovnega časa stalno v porastu. Proizvodnost v poljedelstvu ni padla, marveč se je visoko dvignila. Od začetka industrijske revolucije se je proizvodnost v poljedelstvu dvignila za petkrat (seveda v tehnično razvitih državah). Proizvodnja premoga se je dvignila v zadnjem stoletju od 100 kg na uro na 700 kg na enega človeka. Napredek proizvodnosti pa ni bil v vseh vejah predelovalne industrije enak. Tako je število ur na enega delavca pri proizvodnji enega artikla padlo od leta 1909 do leta 1937 od 100 ur na 9 ur v avtomobilski industriji, na 15 ur v tobačni industriji, na 12 ur v steklarski industriji, na 25 ur v metalurgiji itd. Treba je poudariti, da napredek ni bil dosežen samo na osnovi razvoja proizvajalnih sil z uvajanjem mehanizacije, marveč tudi z izpopolnjevanjem metod organizacije dela. Na splošno rečeno, da je industrija v svetu od leta 1900 do leta 1945 povečala svojo produktivnost za okoli 270 %. To pomeni, da danes naredi delavec v 100 urah toliko, kolikor je leta 1900 naredil v 270 urah. Mera proizvodnosti je hkrati mera tehničnega napredka. Kako povečati proizvodnost dela pa ni samo tehnično vprašanje, marveč je to vprašanje položaja delavca v delovnem procesu, torej vprašanje industrijske psihologije. , V kapitalističnih državah je sama konkurenca silila kapitaliste k višji produktivnosti dela. Zato so začeli posvečati vso pozornost delavcu, njegovim psihofizičnim zmožnostim. Ugotovili so, da je uspeh dela v veliki meri odvisen od njegovega interesa in njegovega aktivnega ude jstvovanja v delovnem procesu. (Glej: Dr. Rudi Supek — Psihologija u privredi). Vsa ta dejstva nam dokazujejo, da problem produktivnosti postaja vse bolj tudi psihološko vprašanje. Industrijska psihologija se loteva njegovega reševanja z različnih aispektov. Ce hoče uresničiti načelo znanstvene organizacije dela, ki pravi: »Pravega človeka na pravo delovno mesto« — potem mora ljudi za delovna mesta preizkušati. Znano je, da ima vsak človek sposobnosti za neke vrste dela, za druge vrste dela pa nima sposobnosti. Nesreča je za človeka, če mora opravljati ravno tisto delo, za katero nima zadosti sposobnosti niti veselja. Od tega -trpi škodo on sam, ker naredi malo in ker je zaradi tega nezadovoljen; drugič pa ima -od tega škodo tudi skupnost, kajti čim nižja je produktivnost posameznikov, tem nižja je produktivnost celotne družbe. Zaradi tega je dolžnost industrijskega psihologa, da postavi na določena delovna mesta samo tiste ljudi, ki jih je preizkusil in mu je poizkus dokazal, da zahtevane sposobnosti imajo. Psiholog pa preizkuša ljudi za delovna mesta s testiranjem. Test pomeni določeno nalogo, ki jo mora posameznik razrešiti. Uporaba testov je danes zelo razširjena. Tako jih uporabljamo v šolstvu, industriji, vojski, kliniki na področju socialnega zavarovanja itd. Ker je človekovo obnašanje zelo mnogostransko in ker se njegove sposobnosti in lastnosti manifestirajo v raznih oblikah, imamo tudi različne vrste testov, ki jih uporabljamo v industriji. Običajno testira psiholog novega delavca najprej z vrsto testov splošne inteligence, nato pa s specialnim testom, ki je prirejen za tiisto delovno mesto, na katerega se hoče postaviti novega delavca. Ce delavec splošno inteligenčni test slabo reši, potem običajno reši slabo tudi specialni test. Če specialni test dobro reši, pomeni, da se bo na tistem delovnem mestu, za katerega je prirejen ta test — dobro izkazal. Če delovno mesto zahteva izredno sposobnost rok, pri testu pa je delavec dokazal, da te sposobnosti nima, pomeni, da delavec ne sme biti postavljen na to delovno mesto. Bistvo vsega testiranja je v tem, da človek opravlja tisto delo, za katero ima sposobnosti in dispozicije. Podjetje, ki hoče doseči visoko produktivnost dela, mora uporabljati testiranje pri odbiranju nove delovne sile. Čim bolj zahtevno je delo, tem bolj nujno je, da se pri sprejemanju nove delovne sile to upošteva. Pri prizadevanju za višjo produktivnost upošteva industrijski psiholog človekovo inteligenco in njegove psihofizične sposobnosti. Pri psihofizičnih sposobnostih obravnava njegovo utrujenost, kako je treba regulirati odmor, delovni čas, kakšna osvetlitev mora biti, kako naj bodo razporejena delovna mesta itd. Tudi delovna morala je za uspešnost dela potrebna. Industrijska psihologija govori o tem, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da se doseže prijetna delovna morala. Prd tem so zelo važni odnosi med ljudmi na delovnih mestih, na katere so v zadnjem času začeli polagati izredno važnost. Iz lastne izkušnje lahko vemo, kako težko je delati, če vlada v odnosih med ljudmi neka živčna napetost, ko vsak moment čakamo, da se bo nekaj zgodilo in eksplodiralo. Množica 'konfliktnih situacij ustvarja napeto psihično atmosfero, ki je za delovne pogoje vse prej kot ugodna. Psihologija postavlja določene norme in pravila, ki omogočajo vzdušje, 'ki je delavno in prijetno, brez večjih in mučnih konfliktnih situacij. Posebno skrb so temu vprašanju posvetili v Ameriki. Prizadevanju za urejene in lepe odnose med ljudmi na delovnem mestu so dali ime »human relatioms«. Amerikanci so praktični ljudje, zato se niso lotili urejanja medčloveških odnosov iz nekih visokih humanističnih nagibov, marveč iz povsem praktičnih nagibov. Bili so prepričani, da bo produktivnost dela višja, če bodo odnosi med ljudmi človeški in lepi. Ne glede na ta praktičen smoter pa je efekt njihovega prizadevanja v zadnji konsekvenci tudi human. Res je, da so se v urejanju medčloveških odnosov omejili na majhne delovne grupe, ne pa na celoto družbenih odnosov. Pri tem so jasni tudi praktični cilji: propagirati lepe spoštljive odnose med ljudmi in brzdati na ta način razredni konflikt. Pot do urejenih medčloveških odnosov so si utirali z raznimi tehnikami in prijemi, ki jih je dala psihologija in so bile praktično preizkušene. Tako se je moral vsak nov mojster ali obratovodja predstaviti vsakemu delavcu posebej, se pogovarjati z njim nekaj časa; se seznani z njegovim delom in njegovim življenjem, njegovimi težavami itd. Za nadrejene so prirejali posebne seminarje, ki so obravnavali problematiko o interpersonalnih odnosih. Kako važni so za produktivnost dela odnosi med ljudmi, posebno še odnosi med podrejenimi in nadrejenimi, so nam pokazale razne ankete. Ko so delavce z anketami spraševali, kaj jih ovira, da ne dosežejo večjega delovnega učinka, so ponekod odgovarjali, da v prvi vrsti neurejeni odnosi med podrejenimi in nadrejenimi. Zanimivo je, da niso navajali materialnega momenta kot prvorazrednega faktorja, ki bi oviral njihovo storilnost dela. Razumljivo je, da je za storilnost dela materialni faktor tem pomembnejši, čim nižji je življenjski standard. Ko so v vseh večjih podjetjih kranjske komune izvajali anketo, v kateri so delavce spraševali, kaj jih ovira, da ne dosežejo večjega delovnega učinka, niso povsod kot najpomembnejši faktor navajali materialni moment, marveč prav neurejene odnose. Vprašanje v anketnem listu se je glasilo takole: Ali vas kaj ovira, da ne dosežete večji delovni učinek, oziroma večji uspeh pri delu — ali vas pri dela ovira morebiti: — pomanjkljiva šolska izobrazba.......... . da ne ne vem — nezadostno strokovno znanje.......... . da ne ne vem — bolezni ali telesne hibe............ . da ne ne vem — nervoznost ali slabi živci............ . da ne ne vem — slaba prehrana................ . da ne ne vem — slabo stanovanje............... . da ne ne vem — oddaljenost 'stanovanja -od delovnega mesta..... . da ne ne vem — neurejene domače in družinske razmere...... . da ne ne vem — domače delo................. ne ne vem — honorarno in drugo priložnostno delo izven podjetja . . . da ne ne vem — premajhen zaslužek.............. . da ne ne vem — nepravilno razmerje plač............ ne ne vem — nepravilne norme............... ne ne vem — slaba organizacija dela............. . da ne ne vem — neseznanjenost s predpisi podjetja......... . da ne ne vem — pomanjkanje navodil ali .pomanjkljiva navodila za delo . . da ne ne vem — pretirano vmešavanje drugih v vaše delo . — nedisciplina sodelavcev....... — slab odnos vašega nadrejenega do vas . . — nepriznavanje in zapostavljanje vašega dela — slabi odnosi med ljudmi v vašem oddelku . — prenaporno delo.......... — nezdravo delo........... — nevarnost zaradi nesreč pri delu .... — delo, s katerim niste zadovoljni .... — prepogosto premeščanje . . . . . . . da ne ne vem da ne ne vem . da ne ne vem . da ne ne vem . da ne ne vem . da ne ne vem . da ne ne vem . da ne ne vem da ne ne vem da ne ne vem To je samo del vprašanj širšega anketnega lista, na osnovi katerega so bili anketirani delavci v 16 podjetjih kranjske komune. Takšne raziskave, pri katerih mora sodelovati predvsem psiholog, nam dajo vpogled v dejansko stanje podjetja, ali kako se to stanje reflektira v miselnosti delavcev. Uspešna kadrovska politika in uspešno urejevanje medsebojnih odnosov je možno šele na osnovi takih raziskav. Pravilna akcija ne more izhajati iz občutka, marveč iz resničnega poznavanja dejstev. Produktivnost dela je odvisna v veliki meri od tega, kakšno je človekovo osebno življenje in razpoloženje, kakšne so njegove težave, ki jih ima doma, v družini. Prav dobro se zavedamo, da človek prinese svet, ki ga živi doma, tudi v podjetje. Z vidika produktivnosti ni vseeno, ali pride človek od doma na delovno mesto vesel, razpoložen, poln optimizma, ah pa zamorjen, žalosten, ubit in potrt. Nerazpoložen delavec je običajno slab delavec. Industrijska psihologija pa se je lotila celo tega problema. V nekaterih večjih tovarnah v svetu imajo psihologe, ki se ukvarjajo zgolj z osebnimi problemi delavcev. Človek, ki je na delovnem mestu obremenjen s težkimi 'in mučnimi doživetji, ki mu jemljejo veselje in voljo do dela, stopi k psihologu, mu vse to razloži in ga morda prosi za nasvet. Ze samo to, da svoje težave, muke in bolečine lahko nekomu pove in zaupa, vpliva na njega razbremenjujoče. Človek težko nosi v sebi težka in mučna doživetja, ne da bi jih komu povedal. Ko jih nekomu zaupa, mu je takoj laže. Naloga psihologa in sociologa je tudi v tem, da v podjetju proučuje razne pojave. Vse raziskovanje pa mora izhajati iz dveh aspektov: 1. kako povečati produktivnost dela, in 2. kako doseči, da se bo delavec na svojem delovnem mestu prijetno počutil. V vsakem podjetju je polno problemov, ki kličejo po znanstveni raziskavi, pa naj bodo to interpersonalni odnosi, produktivnost dela, delavsko samoupravljanje. Zelo pomembno bi bilo raziskati, kako v nekem podjetju praktično funkcionira sdstem delavskega samoupravljanja. Kateri faktorji ovirajo sistem delavskega samoupravljanja v njegovi polni uveljavitvi in v koliki meri je dosežena praktična participacija delavcev v dejanskem odločanju o gospodarski politiki podjetja. Kateri so tisti objektivni in subjektivni faktorji, ki pozitivno vplivajo na sistem delavske samouprave in kateri so tisti faktorji, 'ki negativno vplivajo? Pri proučevanju proizvodnosti je možno veliko število raziskav. V nekem podjetju v Kranju proučujejo produktivnost tako, da upoštevajo vse faktorje, ki vplivajo na višjo storilnost dela. Proučujejo tako, da določen faktor pustijo učinkovati, ali pa ga eliminirajo in tako opazujejo, v katerem primeru produktivnost poraste in v katerem pade. Od teh faktorjev so upoštevali izobrazbo, kvalifikacijo, stanovanjske razmere, oddaljenost od doma, urejene ali neurejene razmere itd. V zadnjem času pa je začela psihologija obravnavati problematiko prostega časa. Z razvojem tehnizacije in avtomatizacije postaja delovni čas vedno krajši, daljši pa postaja prosti čas. Zaradi tega pa postaja problematična izraba tega prostega časa. Prosti čas lahko 'izrabljamo kulturno ali nekulturno. Prosti čas lahko preživimo z ubijajočo, mučno praznoto ali pa z aktivnim razvedrilom. »Pohlepno iskanje zabav je za človeka znak, v katerem se pokaže iskanja ravnotežja s pomočjo vseh sredstev, ki so mu na voljo« (Friedmainn: Razmrv-ljeni rad). Psihologija govori tudi o tem, kako moderna organizacija dela, ki je razdrobila delo v majhne detajle, vpliva na duševnost človeka. Delavec, ki ob tekočem traku iz dneva v dan, od tedna do tedna, opravlja samo eno drobno delovno operacijo, dobi občutek, da je del stroja, ki se lahko vsak čas zamenja. Takšno monotono delo ubijajoče vpliva na človekovo duševnost. Človek je po svoji naravi ustvarjalen; v ustvarjanju nekateri vidijo največjo človekovo srečo. Delo ob tekočem traku pa ubija to človekovo ustvarjalnost in degradira njegovo osebnost. Pri delu, ki je silno preprosto, človek ne sodeluje niti psihično niti moralno. Človek pa želi delati neko stvar, ob kateri lahko pokaže svoje sposobnosti in se hkrati razvija. Moderna proizvodnja na tekočem traku, pri kateri delavec dela samo eno in isto kretnjo, prazni in votli človekovo duševnost. Razumljivo je, da se psihologija zaradi tega ne 'bo borila proti moderni proizvodnji. Mehanizacija in avtomatizacija v bistvu le osvobajata človeka, mu nudita vedno večjo blaginjo in vedno več prostega časa. Negativne psihične lastnosti, ki nastajajo pri delu ob tekočem traku, so nujne spremljevalke mehanizacije in avtomatizacije. Vse to nas opozarja, kako pomembna postaja za modemi čas kultura, vzgoja in izobrazba. Kar človek ob stroju izgubi na psihičnem ravnotežju, to mora v kulturi, vzgoji in izobrazbi pridobiti. Človekova osebnost se lahko razvija samo v dejavnosti in aktivnosti. Ce je delo ob stroju takšnega značaja, da se človekova osebnost ne more razvijati, marveč se celo degradira, potem mora najti neko obliko kulturne dejavnosti, v kateri se lahko razvija njegova osebnost. Nekatere statistike kažejo, da je duševno zdravje v nekaterih industrijsko razvitih državah zelo načeto. V Združenih državah Amerike zavzemajo polovico bolniških postelj duševni bolniki. Za časa druge svetovne vojne so rekrutne komisije zavrnile 17.7 % mladih Američanov, ker so pokazali motnje in pomanjkljivosti psdhopatološfcega značaja. V Ameriki žrtvujejo več kot milijardo dolarjev za zdravljenje takih bolnikov, ker so od 1000 oseb 4 »internirane«, v državi New York pa doseže ta številka rekord 5.5 %. Ostale visok or azvite industrijske dežele, kot Anglija, Holandija 'in Francija imajo prav tako visok odstotek »internacije«, ki preseneča, ker se njegovo število vzpenja približna do 2.5 % na tisoč prebivalcev. Danes je dokazano, da je število samomorov povezano' z zboljšanjem materialne blaginje. Psihiatri so mnenja, da je vzrok samomorov okolje, ki ga je ustvarila tehnična civilizacija. V tej civilizaciji, pravi dr. Paul Sivadon, so ustvarjeni novi načini odnosov med svetom in človekom, ki se včasih prehitro razvijajo, tako da ni časa, da bi se vtisnili v občutljivi živčni sistem. Ponekod pride do tega, da se pretrga kontakt med svetom in posameznikom. Eden se bolj oddaljuje od drugega; pojavlja se odtujenost, pa tudi duševna zmedenost. Kot rezultat tehnične civilizacije se vedno bolj javljajo razna nevrotična obolenja. V Franciji je vsako leto 5000 novih bolnikov (vsi podatki so vzeti iz knjige Georgesa Friedmanna: Razmrvljeni rad — Zagreb 1959). Različni avtorji so mnenja, da so spremembe tehnične civilizacije tako hitre in velike, da se človekova osebnost s svojimi omejenimi zmožnostmi ne more le-tem tako hitro prilagoditi. Čeprav razdrobljeno delo negativno vpliva na osebnost posameznika, pa je po drugi strani delo zopet zelo važno sredstvo za vzpostavljanje psihičnega ravnotežja človeka. »Za nas je važno samo to, da smo na področju mentalne patologije postavili veliko načelo, katero potrjuje veliko važnost dela za ravnotežje (in za ponovno pridobitev ravnotežja) človekovega bitja.« To ravnotežje rušijo škodljive oblike dela v tehničnem okolju, ki skupno z drugimi sestavljenimi individualnimi in socialnimi vzroki, ki jih mi ne podcenjujemo, prispevajo k nevarnemu razkroju duševnosti milijonov mož in žena v naših industrijskih družbah. S pomočjo dela, ki se uporablja v okviru določene terapije, se lahko zaustavi ta dramatski proces in se mnogim pomaga, da ponovno izgradijo svojo osebnost in da se vrnejo v življenje, v katerem bodo našli zadovoljstvo, v skupnost, kateri bodo lahko služili, namesto da bi postali eden od njenih najtežjih in najbolj mučnih bremen.« (Georges Friedmann: Razmrvljeni rad, str. 92.) V Ameriki in nekaterih drugih kapitalističnih državah se psihologija uporablja tudi v trgovini. Predvsem se proučuje psihološki učinek reklame. Znano je, da potrošijo v Ameriki več milijard dolarjev za reklamo1, kot na ^naš1?. vsa njihova pomoč tujini. Psihologija proučuje, kakšna mora biti reklama, da vzbudi pozornost človeka in da začuti potrebo po določenem trgovskem artiklu. Velika kapitalistična podjetja imajo zaposlenih mnogo psihologov. V velikih tovarnah imajo psihologi svoje laboratorije. Vse raziskave, ki jih opravljajo psihologi, so -zvezane s finančnimi izdatki. Delo psihologa ne pokaže vedno takojšnjih rezultatov. Vsa ta vprašanja zadevajo neposredno ali posredno v problematiko industrijske psihologije. Z nekaterimi navedenimi vprašanji se industrijska psihologija ukvarja samo mimogrede, postransko, ker zadevajo bolj v področje sociologije. Na koncu zastavljamo vprašanje, kako je z industrijsko psihologijo v tovarnah našega okoliša. Kot nam je znano, ima samo ena tovarna, ki spada v področje kamniške in domžalske komune, nastavljenega psihologa. Ali v naših tovarnah obstojajo potrebe po nastavitvi industrijskega psihologa? Ce hočemo pri proizvodnji in produktivnosti upoštevata človeški faktor, potem moramo nastaviti psihologe. Vsaka tovarna, ki ima vsaj 500 delavcev in uslužbencev, ima pogoje za namestitev psihologa. 2e sami interpersonalni odnosi v naših tovarnah so takšni, da bo imel psiholog dosti dela. Poleg tega pa bo psiholog v neki meri opravljal delo socialnega delavca. Področje njegovega dela bi bilo mnogostransko. Seveda bo vsebina njegovega dela odvisna od materialnih, socialnih in drugih pogojev, ki so za vsako podjetje specifični. Če hočemo izvesti znanstveno organizacijo dela, se maramo posluževati vseh tistih rezultatov, ki jih je na tem področju dala psihologija. Zato pa moramo imeti v podjetju psihologa. Seveda bi bilo zmotno, če bi mislili, da bo psiholog v podjetju takoj povzročil velike spremembe. Delo psihologa ne pokaže takoj, velikih in vidnih rezultatov. Njegovo delo se pokaže šele v teku časa. Poleg tega pa je industrijska psihologija za nas še mlada panoga. Na tem področju še nimamo zadosti izkušenj. Tudi univerza ne daje v tem pogledu kadra, ki bi bil takoj praktično uporabljiv. Ne glede na vse to pa se je treba zavedati, da je psihični faktor v procesu proizvodnje danes tako važen in pomemben, da se mu mora posvetiti večja pozornost. Zato je važno, da tudi tovarne kamniškega in domžalskega okoliša začenjajo misliti na to, da morajo tudi one v perspektivi zaposliti industrijske psihologe. f^ETO DNI INDUSTRIJSKE PSIHOLOGIJE VTGOSPODARSKI ORGANIZACIJI INDUPLATI — JARŠE Slavko Žagar I Resničnosti se ne moremo izogibati. Obravnavana dejavnost je začetniška in jo, vsaj za sedaj, v večja podjetja šele postopoma uvajamo. To uvajanje industrijske psihologije je bolj ali manj samorastniško. Prave povezave in izmenjavanja izkušenj za sedaj še ni. Podjetje »Induplati« sledi novim metodam, ki so prilagodljive in spremenljive glede na posebnost tekstilne proizvodnje in dela s človekom na tem področju. Računajoč že vnaprej na spremembe v našem podjetju in dela v njem ter na nove družbeno-ekonomske principe, ki se ustvarjajo z razvojem gospodarstva in družbe, smo se odločili za postopno uvajanje industrijske psihologije ter z njo vzporedno tudi industrijske pedagogike. Razume se, da takojšnjih in trenutno vidnih rezultatov nismo niti pričakovali. Razvojna pot na tem področju raziskovanja nam pove, da tudi drugod, kjer so pričeli uvajati industrijsko psihologijo v delo, ni bilo .takoj vidnih in otipljivih rezultatov. 2e v uvodu smo omenili, da v našem podjetju povezujemo industrijsko psihologijo s pedagogiko, in to predvsem iz praktičnih razlogov. Tudi teorija bi se verjetno odločila za tak korak ob pogojih in namenu, za kakršnega smo se odločili. Povezavo psihologije in pedagogike v našem podjetju želimo prikazati približno takole: Izobraževanje ind. pedagogika Razširja znanje človeku Višja produktivnost Zadovoljstvo zaposlenih Razvoj podjetja Družbeni napredek Približni prikaz psihologije in pedagogike nam pokaže, da sta obe vrsti dejavnosti v podjetju opravičljivi, tako za celotno družbeno stvarnost kakor tudi za posameznika. V zadnjem obdobju povojnih let razvoja naše industrije smo si prizadevali izboljšati tehnološke procese, nabaviti nove stroje ter povečati obrate. Izboljševali smo pogoje dela ter razvijali podjetja tako, kot so to dopuščale možnosti in sredstvi. Deto z ljudmi pa smo spričo tega nekoliko zanemarili. Popolnoma razumljivo je, da so proizvodnja, produktivnost, ekonomičnost in rentabilnost še prav posebno odvisne od človeka. Zato nas to dejstvo sili, da se moramo lotiti novih načinov in posebnih oblik dela z ljudmi. Teh problemov se lotevamo tudi ob pomoči psihologije 'in pedagogike ter s preizkušenimi sodobnimi metodami dela z ljudmi. Ustaljeni način in postopek razvijanja proizvodnje, 'ki je ločen od psihologije in pedagogike, pa razvijamo na podlagi dolgoletnih izkušenj in praktičnih dognanj. Na tak način in z uvedbo omenjenih dveh novih dejavnosti v podjetju laže razumemo vzroke in posledice človeških pozitivnih kakor tudi negativnih-zunanjih in notranjih manifestacij. Človekove želje, prizadevanja, njegovo mišljenje, težave, uspehi in neuspehi, napredovanja, zadovoljstvo, njegovo sodelovanje in še kaj več nas silijo, da se pričnemo ukvarjati s človekom v podjetju, in to z uporabo psihologije in pedagogike. Če se bomo poglobili v človeka in pri tem Človek Podjetje Delo P Industrijska ^ psihologija ^ Z V o Izboljšuje pogoje D dela človeku N J A upoštevali vse njegove notranje in zunanje aktivitete, nam bo novo torišče dela nudilo dovolj gradiva, s čimer bomo dosegli boljšo- in smotrnejšo organizacijo v podjetju ter ureditev delovnih mest. Le-ta naj se prilagodijo človeku, a ne človek njim. Pri takem delu industrijska psihologija ne ostane osamljena, ampak vključuje v svoje področje tudi mladinsko, socialno, eksperimentalno, uporabno in splošno psihologijo. -Pedagogika zadobi povsem novo- obliko, ki se močno odnaža v izv-enšolskem dopolnilnem izobraževanju človeka v podjetju za delovno mesto. Dopolnilno izobraževanje nudi delavcem mimo določenega splošnega ekonomsko^družbenega znanja tudi posebno strokovno znanje. Industrijska psihologija, vključena v proizvodni proces, se na ta način združuje z zdravstveno, varnostno in personalno službo v podjetju. Od te dejavnosti si lahko obetajo še prav posebne koristi družbeno samoupravljanje, uprava podjetja ter politične organizacije. Na osnovi takega raziskovanja je laže razumevati določene zakonite činitelje, ki se stalno- prepletajo v kolektivu in zunaj -njega. Od njih je -odvisno zlasti tis(to, čemur pravimo v podjetju »vzdušje« ter počutje delavca pri delu. Približno tako in še bolj podrobno je začrtano konkretno delo psihologa v našem podjetju. Poskušali bomo obrazložiti določene smeri in praktična izvajanja industrijske psihologije ter pedagogike pri nas. Delovanje omenjenih dveh dejavnosti je ozko povezano, zato se ne moremo izogniti tolmačenju vsake zase. Uvajanje psihologije v podjetju temelji na različnih stopnjah. V prvi stopnji uvajanja smo šli predvsem na tolmačenje samega predmeta industrijske psihologije, njegovega namena, pomena ter vloge in končno njegove koristnosti v celotnem pro-cesu proizvodnje. To tolmačenje je bilo potrebno ne samo članom -delovnega kolektiva, ampak tudi političnim organizacijam ter določenemu številu odgovornih ljudi v podjetju. Druga stopnja je imela za smoter, prenesti izkušnje industrijskih .psihologov, ki že dalj časa delajo v drugih podjetjih in so imeli na tem področju že praktične izkušnje ter tudi večje ali manjše uspehe. Nadaljnje organiziranje industrijske psihologije v podjetju je bilo prepuščeno psihologu, da spozna podjetje, njegovo organizacijo ter določene pomembne delovne in življenjske navade zaposlenih. Na tej stopnji smo se lotili zbiranja podatkov, ki so bili potrebni za začetek psihološkega raziskovanja. Zavod za organizacijo in proučevanje dela v Ljubljani nam je dobavil najnujnejše psihotehnične pripomočke, testni material, literaturo in drugo. V podjetju smo sami izdelali določene pripomočke za praktično uveljavljanje industrijske psihologije. Šele po tretji stopnji so bile priprave za uveljavljanje in izvajanje industrijske psihologije zaključene, kar smo praktično preizkusili ob sprejemu ljudi za novo zaposleno delovno si'lo. Pri tem smo uporabili sodobni način sprejemanja novincev, da bi se le-ti. najhitreje in najlaže usposobili za stalno delo v podjetju. V ta način sprejemanja smo vključili uporabo industrijske psihologije z ugotavljanjem določenih psihofizioloških sposobnosti posameznikov glede na uspešno izbiranje delavcev za določana delovna mesta v tekstilni stroki. Ta način sprejemanja nove delovne sile sita usvojila družbeno samoupravljanje ter uprava podjetja in po tem načinu, ki ga še vedno izpopolnjujemo, uvajamo nov-ozaposlene v delo- in življenje kolektiva. To uvajanje se opravlja postopoma ter so pri tem upoštevani mnogi momenti, ki so v zvezi s prilagajanjem, posameznika kolektivu.' Vtise in občutke novinca usmerjamo glede na njegove zmožnosti in sposobnosti dojiemanja. Zaradi tega novodošli obiskuj'ejo informativni tečaj, in to šele po opravljenem zdravniškem pregledu. Kasneje pa opravijo še psihotehnično preizkušnjo. Informativni tečaj traja več dni. Programsko delo informativnega tečaja opravlja predavateljski kader izobraževalnega centra v podjetju (industrijska pedagogika). Delovno mesto, za katero je novosprejeti delavec določen, je glede na psiho-fiziološke sposobnosti n-ovo-zaposlenega predhodno analizirano: Glede priučitve pa je v analizi delovnega mesta zajet tudi karakteristični način p-riučevanja, -ki obsega vse delovne faze. To priučevanje opravljajo izurjeni inšpektorji. V preizkusno dobo, ki običajno traja mesec -dni, je vključen še strokovni del priučevanja. Samostojno pripuščanje k delu je odvisno od pridobljenega znanja kandidata ter od poučevanja inštruktorjev. Po prestani preizkusni dobi novinec opravi »izpit«, ki končno daje možnost, da se sklene redno delovno razmerje. Tako torej si je industrijska psihologija ob pedagogiki zamislila način dela v eni fazi, t j. obliko selekcije in razporejanja ljudi ob njihovem prihodu v podjetje. Pripominjamo-, da se ta razvrstitev in selekcija ljudi usmerja tudi po določenih kriterijih, ki jih uveljavlja družbeno samoupravljanje prek svoje komisije za sprejem in odpoved delovnega razmerja. Ti kriteriji zajemajo še druge momente (¡socialne probleme, gmotno stanje novodošlega, družbeno in politično pripadnosrt, oddaljenost od podjetja itd.). Nezadostno poučeni al pa sploh napačno informirani ljudje menijo, da je tak način dela s človekom preveč zapleten, prepočasen in podobno ter navadno povezujejo vse, kar je novo, predvsem z napakami, ki se v novem porajajo. Razumljivo je, da so te napake neogibne, ker za tak način dela za sedaj' ni reoeptov. Naj bo tako ali drugače, podjetje gleda na talko- uvajanje ljudi z daljšo perspektivo razvoja. To selekcijo v našem podjetju razumemo takole: Izbrali bomo človeka s takimi psihofiziološkimi sposobnostmi, ki jih delovno mesto zahteva. V primeru, da jih nima, mu skušamo po-iskarti tako delo, ¡kakršn-o glede na svoje sposobnosti in znanje lahko opravlja. Ako nimamo zanj dela v našem podjetju, ga ne prepustimo cesti, temveč mu svetujemo novo mesto in druge možnosti zaposlitve kje drugod. S takim načinom smo upravičili našo humano in družbeno vlogo. Drugi pomembnejši rezultati, ki jih je industrijska psihologija dosegla v našem podjetju, so ankete. Z njimi smo zajeli več pomembnih vprašanj, ki so nas zanimala glede na vzdušje in počutje delavcev ter njihovo mnenje in mišljenje o teh problemih. O metodi in izvajanju anket bomo govorili v nadaljevanju. S širšo anketo smo ugotavljali probleme varnosti pri delu, dohodke delavcev, disciplino, varčevanje, delovni odmor, zdravstveno stanje, razmere v družini, organizacijo dela ter delovnih mest, mnenje o družbenem upravljanju, odnose predpostavljenih, o družbeni prehrani, poznavanje podjetja ter splošno zadovoljstvo z vodstvom. Rezultati ankete so vsekakor zanimivi in pomembni za njihovo nadaljnje raziskovanje. Z anketnimi polarni smo ugotovili željo po dopolnilnem rednem izobraževanju. Naslednja anketa nam je dala vpogled v prekomerno in dopolnilno zaposlitev naših delavcev po redno opravljeni dnevni zaposlitvi ter mnenje o otvoritvi otroških vrtcev. Izvedene ankete lahko v mnogočem dajej o zelo točne pokazatelje. Uresničitev rezultatov na podlagi anketnega materiala pa ni vselej možna, ker dostikrat taki podatki v marsičem terjajo temeljite spremembe, kajti uresničitev glede na sredstva ter ustaljenost načina dela v proizvodnji trenutno ni možna. Morda ni odveč omeniti, da se v ljudeh, zaposlenih v našem podjetju, vedno bolj razvija zavest tovarniškega delavca. To omenjamo zato, ker imamo še vedno opravka s tendencami kmečkega polproletariata. Ta specifičnost se v marsičem odraža v pogledu in mišljenju zaposlenih. V našem podjetju je v pretežni večini zaposlena ženska delovna sila, to pa zaradi specifičnosti tekstilnega načina proizvodnje. Tudi to je eden izmed činiteljev, na katerega ne sme pozabljati industrijska psihologija v svojem načinu delovanja ter mora to dejstvo upoštevati in z njim računati. V podjetju smo doslej izvedli tri ankete. Časovne presledke smo upoštevali, zato je delo z anketami vezano na določene pogoje in situacijske spremembe v podjetju. O rezultatih in pokazateljih, ocenjenih po statistični obdelavi, bomo še govorili. Hkrati z industrijsko psihologijo smo naše mojstre v podjetju seznanili tudi s psihološko metodo (IW) tako imenovanega intervjuja. Mojstri so dobili osnovno znanje o načinu, kako prenašati delovne naloge, reševati sporne situacije, preprečevati in pojasnjevati določene probleme, upoštevajoč pri tem osebnostne komponente in različnosti ljudi ter njihove značaje in karakteme lastnosti. Karel Zelenko: Cirkus (olje) Področje industrijske psihologije bi izboljšali z uvajanjem in sodelovanjem tudi drugih strokovnjakov v podjetju. Organizacija (zdravnik, psiholog, varnostni tehnik, tehnični vodja, referent za kadre itd.) bi nudila nadaljnjemu uvajanju industrijske psihologije večje torišče in boljše uspehe. Statistično zbiranje podatkov in njih obdelava ter pravilna ooena ugotovljenih rezultatov terja višjo strokovnost, pri čemer bi morali od časa do časa pomagati tudi zunanji sodelavci. Z uporabo specialnih psihotehnionih pripomočkov, aparatov, testnega materiala za tekstilno stroko bi pri obravnavanju tovarniških problemov dosegli mnogo več uspehov. Naj omenimo, da bi posredovanje izkušenj drugih industrij Sikih psihologov, ki delajo v podjetjih, koristilo razvijanju industrijske psihologije. Znano je, da delajo na tem področju psihologi v Železarni na Jesenicah, tovarni pohištva v Novi Gorici, v MTT Maribor, Bombažni predilnici v Tržiču, Planiki v Kranju ter Iskri v Kranju. V bodočem programu razvijanja industrijske psihologije imamo predvsem namen, izvršiti temeljito analizo vseh delovnih mesit glede na pogoje dela in na to, kaj naj delavec dela in na to, kar delavec trenutno dela. Uvedli bomo še doslednejše povezovanje industrijske psihologije z izobraževalnim centrom (industrijska pedagogika), statistično bomo zasledovali ter razčlenjevali uspehe novega načina sprejemanja delavcev v podjetje, analizirali nesreče ter nabavili psihotehnične pripomočke za bodoče delo in organizirali izdelovanje nekaterih specialnih psdhotehničnih aparatov za raziskovanje posebnosti zinačaja dela pri tkalkah in predilkah. II TRI ANKETE Dobra organizacija v podjetju vključuje v svojo službo industrijsko psihologijo in pedagogiko. Danes ni več redek primer, da se zlasti močnejša podjetja vedno bolj oklepajo novih metod dela z ljudmi. Nove metode dela so značilne posebno za industrijo. Tehnološki procesi v industriji so dosegli zavidljive rezultate. Proizvodnja narašča iz leta v leto. Posebni pogledi na človeka delavca pa so spričo vsega razvoja še vedno potisnjeni v ozadje. Od tod torej zahteva po novem načinu dela tudi v industriji. Naprednejša vodstva v podjetjih ne pozabljajo na otvoritev novih delovnih mest, katera bodo ali pa so jih že zasedli psihologi in pedagogi. Popolnoma razumljivo, da je njihovo delo šele v prvi dobi razvoja. Spoprijemati se morajo z raznimi težavami, zlasti pa z različnimi gledanji in nazori na tem področju. In vendar, naj bo vprašanje 8 Kamniški zbornik 113 psihologije in pedagogike postavljeno tako ali drugače, reševanje delavskih vprašanj ostane še vedno odprto. Nanj a ne smemo pozabljati, saj je delavstvo tisti neposredni in ustvarjalni člen v proizvodnji, brez katerega bi ne mogli uresničevati našega gospodarskega, družbenega in političnega življenja. Prav iz teh razlogov smo tudi v našem podjetju pripravili prvo širšo anketo, ki je imela namen vsaj deloma seznaniti delavsko samoupravljanje, vse organizacije in vodstvo- podjetja z določenimi gledanji zaposlenega človeka. Mimo drugih stvari, ki jih daje taka anketa, -smo s tem del-om polagoma odpirali in utirali pot novemu načinu strokovnega raziskovanja ali — če hočete — vrednotenja določenih problemov, ki se vsak dan porajajo, -dobivajo svojo vrednost ter na -ta, način ustvarjajo v podjetju določeno vzdušje, od katerega je v neki meri odvisna- tudi delovna storilnost ter splošno počutje vseh zaposlenih. Ti problemi ostajaj-o dostikrat nepojasnjeni in nanje čestokrat pozabimo. Novi način dela nam daje možnost, da si določene probleme v tovarni pojasnimo in se z njimi začnemo bolj temeljito ukvarjati ter ob sodelovanju zaposlenih in vodstva podjetja lahko dosežemo določene rezultate. Po drugi strani pa si s tem načinom organizacije vodstva podjetij in organi- delavskega samoupravljanja nabirajo novih izkušenj. Z anketami seveda ni mo-goče zajeti celotne problematike, -ki v podjetju povzroča marsikaiter-o težko -situacijo, pač pa je to sam-o en način poseganja v problematiko, ki pa zahteva daljši študij ter nenehn-o poglabljanje v probleme, ki so naj,bol j pereči in so jih dolžni reševarti v-si od-govomi organi. Rezultati ankete bi morali biti podkrepljeni. z osebnimi vzorčnimi intervjuji posameznikov, vendar ne izbranih -oseb v podjetju. Naši rezultati v anketi temeljijo izključno na podatkih, ki smo jih dobili direktno preko anonimnih vprašanj od delavcev. Za anketni material -mojstrov, ki je ravno tako obdelan, že sedaj lahko -rečemo-, da je -mnogo slabši, kakor je bil-o pričakovati. Anketni material mojstrov bi moral v marsičem -podkrepiti in osvetliti določene probleme v anketnem materialu delavcev, saj je bila anketa mojstrov tudi tako prirejena in zato izročena mojstrom v reševanje na poseben način, ki ni bil enak načinu reševanja delavske ankete. Ostali -bomo le pri razlagi ankete za delavce. Pomen takih anket je bil, da prisluhnemo in upoštevamo tudi mnenje večine zaposlenih ljudi v tovarni, mnenje -tistih, ki so, kot smo že uvodoma rekli, temelj v proizvodnji, torej tistih, ki b-odo bolje ali slabše uresničevali zahtevne naloge, ki nam jiih zastavlja naša družbena stvarnost. Ta problematika, ki jo gledamo skozi anketna vprašanja in dobljene rezultate, je vsekakor vezana na človeka, na njegovo delo v industriji, na vodenje ljudi in na'medsebojne odnose pri delu samem ter na njegovo osebno- počutje v tovarni. Taka problematika je -sicer na prvi pogled preprosta, vendar ni tako, saj je dostikrat zapletena ter težko rešljiva. Od človeka je odvisno, ali bodo stroji in material koristno in pravilno uporabljeni. Ce zasledujemo podatke, s katerimi se utemeljuje dvig proizvodnje, n. pr. v obdobju preteklega leta, nam le-ti še ne povedo vsega. Res je, da so delavci s svojimi stroji in surovinami dosegli dvig proizvodnje. Ničesar pa ne slišimo o njihovem počutju v tovarni, o njihovem zadovoljstvu in o njihovi delovni morala. Zato je potrebno-, da se tudi vprašamo, na kakšen način smo dvignili proizvodnjo in dosegli višjo storilnost dela. S tako anketo se samo narahlo približujemo nekaterim faktorjem, ki vplivajo na končne proizvodne rezultate v podjetju. Podatki, dobljeni iz ankete, nam še ne morejo razvozlati vse kompliciranosti in kompleksnosti raznih vplivov. Med ostalimi vplivnimi faktorji bi omenili samo poglavitne: — profesionalno usmerjanje delovne sile, — izbor delovne sile, — gibi, napori, ritem pri delu, — motivacija, — medsebojni odnosi nadrejenih in podrejenih, — boljša organizacija, — boljša vsebina in metoda tehnološkega procesa, — tehnika priučevanja k delu, — napredovanje delavcev, — vključevanje v družbeno upravljanje, — zaslužek delavcev, — delovna disciplina, — varčevanje v podjetju, — odmor, zamor, premor in oddih, — zdravstveno stanje, — razmere v družini, — varnost pri delu, — organizacija pri delu, — odnosi predpostavljenih in med delavci itd. Ne smemo pozabiti, da je prav človek delavec postavljen v sredino vsega medsebojnega učinkovanja in dogajanja. Prav od teh vplivov, ki so tu in tam močnejši, drugod pa popolnoma neopazni, je odvisno njegovo zadovoljstvo ali nezadovoljstvo. Dobremu upravljanju v podjetju pa gre vedno za to, da vsa ta učinkovanja določenih faktorjev čimbolj izenači, da z dobro organizacijo dela delavec na slehernem koraku občuti pravilno medsebojno učinkovanje in pravilno postavljanje problemov, ki so v zvezi z njim, s strojem in z delom. Dobro vodstvo vedno išče najboljšo pot, da bi čim uspešneje doseglo zaželene smotre. Tako organizacijo dela moramo vedno gledati ne samo s tehničnega, ampak tuda s sorialno-psihološkega vidika. Zato je treba združiti tehnično plat take s4 115 organizacije, ki gre vedno v smer izboljšanja tehnološkega procesa ter metodologije dela — tudi psihološko stran. Ni pravilno, ako zapiramo oči pred stvarnostjo, v kateri živimo, pa naj bo ta dobra ali slaba. Naši gospodarski uspehi in celotni razvoj družbe postavlja človeka vedno v ospredje in mu nudi vsestranski razvoj, ga upošteva in mu odreja pravo mesto. Zaradi tega je zelo važno, da gledamo vse človeške probleme take, kakršni so izšli neposredno iz vseh življenjskih situacij. Z uvedbo industrijske psihologije v gospodarsko organizacijo »Induplati«, Jarše, in po preteku omenjenih treh obdobij, smo izvedli prvo širšo anketo, ki je s svojimi rezultati o določenih temah obravnavanja v marsičem presenetila ne samo upravo podjetja, družbeno samoupravljanje in ostale organizacije, ampak tudi tiste, ki so bili z rezultati ankete seznanjeni. Razna mišljenja, ki so bila izražena v času priprav za izvedbo ankete ter druga negativna predvidevanja, so bila šele po zaključeni in utemeljeni anketi le delno ovržena. Pravo vrednost anketnih rezultatov smo ocenili šele takrat, ko so se ugotovljeni problemi iz ankete resnično pojavljali kot posebni faktorji vzdušja v podjetju. Prešli bomo na splošni oris izvedbe ankete in njenih rezultatov. Sele nato si bomo pojasnili značilne pojave, ki se verjetno odražajo v večji ali manjši meri tudi po drugih gospodarskih organizacijah. Ze uvodoma priporočamo gospodarskim organizacijam podobne ankete že zaradi tega, ker je njihova praktična vrednost zelo pomembna in ob dobri izvedbi ter pravilni interpretaciji rezultatov dokaj zanesljiva. Vprašalnik, ki vsebuje 55 vprašanj, je originalno prepisan in so ga izpolnjevali izključno delavci. Nas je pri teh vprašanjih predvsem zanimalo mnenje delavcev, ne pa nameščencev ali vodilnega osebja. Anonimna anketa o odnosih v- kolektivu 1. da ne Ali ste zadovoljni s tarifno postavko za Vaše delovno mesto? 2. da ne Ali ste pravično plačani za Vaše delo? 3. da ne Ali Vam ustreza delo na sedanjem delovnem mestu? 4. da ne Ali si želite na druigo delovno mesto v naši tovarni? 5- da ne Ali želite zapustiti našo tovarno? ■—- 6. da ne Ali se Vam je že zgodila krivica v našem podjetju? 7. da ne Ali so vzroki, da želite zapustiti našo tovarno, v njej? 8. da ne Ali ste zadovoljni z upravo našega podjetja? 9. da ne Ali je v našem podjetju delavec dovolj spoštovan in upoštevan? 10. da ne Ali je odnos Vašega predpostavljenega do Vas človeški — yjL' prijateljski? 11. da ne Ali je Vaš predpostavljeni pravičen do Vas? 12. da ne Ali spoštuje Vaš ožji kolektiv svojega predpostavljenega? 13. da ne Ali Vas je kdo v tovarni udaril, psoval, zmerjal in Vas sramotil pred drugimi? 14. da ne Ali naletite pri predpostavljenih na razumevanje glede težav pri delu? 15. da ne Ali se kdo v tovarni zanima za Vaše osebne, družinske probleme? 16. da ne Ali bi radi zaupali nepravilnosti v podjetju vsaj eni izmed oseb, ki so za to odgovorne? 17. da ne Ali veste, katera oseba je to v podjetju? 18. da ne Ali ste zadovoljni z delom delavskega sveta? 19. da ne Ali se bojite, da boste izgubili službo? 20. da ne Ali ste zadovoljni z delom upravnega odbora? 21. da ne Ali je dovolj poskrbljeno za varnost pri delu v našem podjetju? 22. da ne Ste se ponesrečili? 23. da ne Ali smatrate, da ste sami zakrivili obratno nesrečo, ki se Vam je zgodila? 24. da ne Ali je do nesreče pri Vas prišlo zaradi slabe organizacije dela7 25. da ne Ali ste zadovoljni z gradnjo našega počitniškega doma ob morju? 26. da ne Ali ste bili v vseh oddelkih naše tovarne? 27. da ne Ali se dobro razumete z Vašimi sodelavci? 28. da ne Ali ste zadovoljni s toplimi malicami? 29. da ne Ali ste raje brez tople malice? .30. da ne Ali smatrate, da je potrebno tople malice ukiniti? 31. da ne Ali Vam je delo, ki ga opravljate, v zadovoljstvo? 32. da ne Ali se počuitite sposobnega, da bi opravljali v naši tovarni bolj odgovorno delo? 33. da ne Ali je delovna disciplina v tovarni dobra? 34. da ne Ali Vas delo, ki ga sedaj opravljate, zelo utruja? Aa. 35. da ne Ali ste zdravi? 36. da ne Ah ste v krogu svoje družine srečni in zadovoljni? a-J- 37. da ne Ali ste si želeli, da bi delali v naši tovarni? 38. da ne Ali želite, da bi bil Vaš predpostavljeni bolj strog? 39. da ne Ali bi Vaš predpostavljeni imel več uspeha, ako bi se z Vami redno pravično, mirno in prijateljsko pomenil? 40. da ne Ali smatrate, da je v pisarnah preveč zaposlenih? 41. da ne Ali se v našem podjetju dovolj varčuje z materialom? 42. da ne Ali smatrate, da je prav, da so v podjetju uvedene norme? 43. da ne Ah bi se dalo na določenih mestih še uvesti norme? 44. da ne Ali bi bilo dobro norme popraviti? 45. da ne Ali so bile premije pravilno razdeljene? 46. da ne Ali so v tovarni ljudje, ki zelo malo delajo? 47. da ne Ali bi želeli, da bi naše podjetje v letu 1959 doseglo višjo pro- izvodnjo? 48. da ne Ali Vam ustreza sedanji čas odmora? 49. da ne Ali želite imeti odmor pred sedaj določeno uro? 50. da ne Ali želite imeti odmor po sedaj določeni uri? 51. — Katero osebo v tovarni najbolj cenite in spoštujete? 52. — Ob kateri uri zjutraj običajno vstajate? 53. — Ob kateri uri se zvečer Običajno odpravljate k počitku? 54. da ne Ali ste proti taki anketi? 55. da ne Ali bi še kdaj hoteli odgovarjati na podobna vprašanja? Za sodelovanje se lepo zahvaljujemo. Izvedba ankete. Za izvedbo ankete je bilo pripravljenih 55 vprašanj, na katera naj bi delavstvo v tovarni odgovarjalo samo z »da«< ali »ne«. Tri vprašanja, in sicer vprašanje 51, 52 in 53, smo postavili tako, da so nanja odgovarjali z določeno vsebino, seveda pismeno. Namen ankete je bil, obravnavati 14 problemov v tovarni. Ti problemi pa so: 1. Odnosi do predpostavljenih in med sodelavci. 2. Delo in delovna mesta. 3. Prejemki delavcev. 4. Družbeno samoupravljanje. 5. Prehrana v podjetju. 6. Varnost pri delu. 7. Delovni odmor v podjetju. 8. Mnenje o delovni disciplini. 9. Varčevanje v podjetju. 10. Zdravstveno počutje delavcev. 11. Družinsko razumevanje. 12. Zadovoljstvo z upravo podjetja. 13. Poznavanje tovarne. 14. Anketa — ljudje. Na teh 14 problemov so zaposleni odgovarjali samo z »da« ali »ne«. Ostala 3 vprašanja zajemajo le 2 problema, in sicer: 1. Najbolj upoštevane osebe v podjetju. 2. Počitek delavcev. Za izvedbo take ankete je bilo potrebno natisniti toliko izvodov anket, kolikor je zaposlenih delavcev v tovarni. Vzporedno s to anketo, ki je priložena in dana v reševanje samo delavstvu, je bila pripravljena tudi druga anketa za vse mojstre v tovarni. Za to anketo za mojstre je bilo predvideno, da naj bi jo reševali s pismenimi odgovori. Njihova anketa je imela 18 vprašanj. Anketa za delavce je bila izvršena dne 10. februarja 1959. Ker sta v tovarni dva tuirnusa, in to dopoldne in popoldne, je bilo potrebno razdeliti anketne pole za dopoldansko skupino in za popoldansko' skupino popoldne. Prav tako je bilo tudi z mojstri. Sama izvedba ankete pa je potekala takole: v sodelovanju s tehničnim vodstvom so bili sklicani skupaj vsi mojstri ene izmene, kjer so dobili potrebne informacije, kako in kdaj naj se anketa izvede. Ob istem času so prejeli toliko anketnih pol, kolikor so imeli tisti dan zaposlenih delavcev oziroma delavk. Cas za izpolnjevanje anketnih pol delavcev je bil vezan na delovni odmor, in sicer s podaljškom ustavljene proizvodnje za pol ure. Mojstri pa so svoje anketne pole lahko odnesli domov in jih oddali šele naslednji dan slepemu telefonistu v centrali. Delavstvo je svoje ankete vrnilo na določene prostore po obratih po preteku polurne ustavitve. Anketa za delavce in anketa za mojstre je bila anonimna. Informativni pregled izvedbe. Število zaposlenih delavcev Število anketiranih v podjetju Veljavne ankete Neveljavne ankete Neoddane ankete 850 780 693 48 39 100 % 91,76 % 88,85 % 6,15 % 5 % 100 % 88,85 % 6,15 % 5 % Predvideni in doseženi odgovori v anketi. 693 anket z znafci »da« in »ne« Doseženi odgovori z »da« in »ne« Neodg. Odgovori znaiki z »da« Odgovori z »ne« 36.036 31.516 4.520 17.078 14.438 100 % 87,5 % 12,5 % 54,2 % 45,8 % Informativni pregled izvedbe nam ne pojasni ničesar drugega kot le udeležbo delavcev pri izvedbi ankete. Pripominjamo, da je bilo izredno težavno realizirati dosežene odgovore v anketi in jih opredeliti ter zreducirati na odgovor z »da« in na odgovor z »ne«. To pripominjamo zaradi tega, ker so v vprašalniku vprašanja z »da« v nekaterih primerih, kadar jih vrednotimo s stališča pozitivnega kriterija, negativni in obratno. To tehniko izvedbe bomo opustili, ker ni poglavitna, ampak bomo navedli poaitivne in negativne odgovore, ki so že dokončno ocenjeni po omenjenem kriteriju. Podatki so naslednji: 780 693 g1 ta vprašanja da ne 68,3-77,2 1 28 (tople malice) 29 (tople malice) 30 (tople malicei) zadovoljni brez ukiniti 559 da 36 98 ne •498 ne 67 128 da 541 ne 54 89 da 62,9—76,7 2 36 (družina) zadovoljni 491 da 93 109 ne 18 (družb, samouprav.) zadovoljni 62,7—70,6 3 20 (družb, samouprav.) zadovoljni _ 25 (družb, samouprav.) zadovoljni 476 da 88 129 ne 487 da 72 134 ne 504 da 55 136 ne 59,8-67,4 4 33 (del. disciplina) dobra 467 da 123 103 ne 55,6—62,7 5 48 (del. odmor) 49 (del. odmor) 50 (del, odmor) ustreza pred sed. uro po sed. uri 569 da 461 ne 272 ne 84 40 ne 113 119 da 130 291 da 55,3—64,4 6 21 (var. pri delu) 22 (var. pri delu) 23 (var. pri delu) 24 (var. pri delu) dovolj poskrbljeno 389 da 48 256 ne se ni ponesrečilo 476 -ne 99 118 da sami zakr. nesrečo 464 ne 185 44 da slaba organizacija 400 ne 196 97 da 54,6- -61,4 „ 54 (anketa — 55 (anketa — del.) del.) proti anketi bi še odgovarjali 457 ne 394 da 140 168 96 da 131 ne 6 (medseboj. odn.) •krivica 425 ne 27 241 da 9 (medseboj. odn.) spoštovanje delavca 288 da 51 354 ne 10 {medseboj. odn.) čl. odnos predpostavlj. 510 da 40 143 ne 11 (medseboj. odn.j predp. pravičen 540 da 33 120 ne 12 (medseboj. odn.) spoštovanje predp. 534 da 79 80 ne 13 (medseboj. odn.) zmer. sov. sram. 472 ne 45 176 da 53,9- -60,4 8 14 (medseboj. odn.) razum. tež. pri delu 326 da 67 300 ne 15 (medseboj. odn.) zan. oseb. probl. 159 da 46 488 ne 16 (medseboj. odn.) zaupanje neprav. 443 da 0 250 ne 17 (medseboj. odn.) komu zaup. neprav. 188 da 101 404 ne 27 (medseboj. ■odn.) razum, s sodelav. 557 da 45 91 ne 38 (medseboj. odn.) predp. bolj strog 528 ne 94 71 da 39 (medseboj. odn.) predp. bolj pri čl. 516 da 105 72 ne 3 (delo in del. mesto) ustreza 539 da 37 117 ne 7 (delo in del. mesto) na drugo del. mesto 503 ne 36 154 da 4 (delo in del. mesto) zapustiti tovarno 605 ne 39 49 da 5 (delo in del. mesto) vzroki v tovarni 488 ne 131 74 da 19 (delo in del. mesto) odpust iz službe 429 ne 58 206 da 51,2—57,6 9 31 (delo in del. mesto) delo v zadovolj. 556 da 42 95 ne 32 (delo in del. mesto) sposoben za odg. delo 311 ne 143 239 da 34 (delo in del. mesto) delo utruja 267 ne 87 339 da 37 (delo in del. mesto) želite del. v tovarni 474 da 129 90 ne 40 (delo in del. mesto) preveč zap. v pisarni 105 ne 105 483 da 46 (delo in del. mesto) ljudje, ki malo delajo 110 ne 115 468 da 46,4- -52,2 10 35 (zdrav, počutje) zdravi 362 da 94 237 ne 45,5- -52,2 11 41 (varč. v podjetju) material 355 da 117 221 ne 1 (prejemki (del.) tarif. post. — zadov. 221 da 48 424 ne 2 (prejemki del.) pravično plačan 205 da 36 452 ne 42 (prejemki del.) uvedba norm 459 da 118 116 ne 37,9- -42,7 12 43 (prejemki del.) še nad. uv. norm 256 da 194 243 ne 44 (prejemki del.) popraviti norme 356 da 122 215 ne 45 (prejemki del.) premije — prav. razd. 198 da 243 252 ne 47 (prejemki del.) zad. z viš. prodzv. 522 da 113 58 ne 26,7- -30 13 26 (poznav. tovarne) bili v vseh oddel. 208 da 41 444 ne 25,1—28,3 14 8 (zadov.. z upravo)_zadovoljni 196 da 30 467 ne Iz tabele je razvidno, da so problemi združeni po grupah in da nimajo vsi problemi enakega števila vprašanj. To dejstvo neenako vsebovanih vprašanj osvetljuje naše zanimanje, zlasti v nekaterih celostnih problemih. K temu nas je vodilo prvotno prepričanje, torej takrat, ko smo se pripravljali na izvedbo ankete. Vprvem rangu družbene prehrane v podjetju zasledimo, da delavstvo ne želi ukinitve toplih obrokov v času polurnega delovnega odmora. Zaradi tega lahko sklepamo, da vodstvo podjetja mora te ugodnosti še nadalje širiti. Vdrugem rangu, kjer smo vprašali delavce o zadovoljstvu v družini, zasledimo, da pretežna večina izraža pozitivno mnenje. Ob tem pa ne smemo prezreti precejšnjega števila oseb, ki ne najdejo v krogu svoje družine pravilnega razumevanja in osebne sreče. Ta podatek v marsičem vpliva na produktivnost ljudi v podjetju. Njihovi problemi se razumljivo razširjajo tudi na ostale ljudi in povzročajo v marsičem neprijetnosti ne samo v ozkem krogu družine. V tretjem rangu, kjer gre za vprašanje zadovoljstva delavstva / organi družbenega samoupravljanja, lahko sklepamo, da večina soglaša z njihovim delom. Podatek na desni strani, ki je označen z »ne«, govori o določenem odstotku ljudi, ki ne soglaša z delom samoupravnih organov in je zaradi tega zelo kritičen do njihovih sklepov in vloge, ki jo imajo ti organi v podjetju. Lahko domnevamo, da izhaja to negodovanje in kritično ocenjevanje dela samoupravnih organov predvsem z osebnih stališč, t. j. nepoznavanja vlog teh organov in tudi ne njihovih težav, ki jih imajo, kadar zastopajo interese podjetj a in delavstva. Kljub temu smo lahko zadovoljim, da se je mnenje ljudi premaknilo na levo stran tehtnice pod odgovor »zadovoljni z organi družbenega samoupravljanja«. V četrtem rangu, s katerim je bila dana možnost, da zaposleni ljudje tega podjetja sami presodijo, kakšna je disciplina v podjetju, zasledimo, izhajajoč iz njihovih odgovorov, da je disciplina dobra. To vprašanje potrjuje iskrenost in sposobnost kritičnega ocenjevanja delovnega režima v podjetju, ki je predvsem odvisen od njih samih. Precej ljudi iskreno pove, da delovna disciplina ni dobra. Prav ta podatek se ujema s podatkom, ki ga lahko zasledimo v posebnem poglavju obrazložitve delovne sile, kjer je ugotovljena delovna disciplina za obdobje dveh let. Podatki v četrtem rangu so zanimivi tudi zaradi tega, ker ¡nam nazorno in zgovorno pričajo o precejšnji stopnji objektivnega ocenjevanja situacije, ki jo sami ustvarjajo. Vpet e m rangu zasledimo tista vprašanja, ki obravnavajo samo delne probleme pri delovnem odmoru delavstva v podjetju. Postavitev delovnega odmora na določeno uro, recimo ob devetih, desetih, enajstih ali kako drugače, ne sme temeljiti na nekem ustaljenem principu ali tradiciji in tudi ne na splošnem mnenju ljudi, .ampak bi določanje delovnega odmora moralo biti usmerjeno na tisto uro, ki jo lahko s področja fiziologije dela razberemo takrat, ko upoštevamo razpon utrujenosti delavca ob stroju. Odgovori v tem rangu nazorno povedo, da delavstvo s temi vprašanji ni seznanjeno'. Isto velja za vodstvo podjetja. Zanimivo bi bilo primerjati, kako so urejeni delovni odmori v ostalih gospodarskih organizacijah kamniško-domžalskega področja. Povrnimo se h konkretnim rezultatom petega ranga naše ankete. Delovni odmor, ki je v podjetju postavljen med deseto in pol enajsto uro, primerjan z mnenjem ljudi, nas lahko zapelje, ako se postavimo na stališče odgovorov in kriterija, ki nas je vodil pri ocenjevanju odgovorov. Te podatke smo primerjali s podatki, ki so dajali pregled produktivnosti dela po urah in števila nesreč v podjetju. Oboje pobija mnenje ljudi v anketi in zgovorno priča o resnem razmišljanju, katera ura je najbolj primerna za enkratni delovni odmor v razponu osmih ur dela. Za naše podjetje je s tega stališča utemeljeno, da odmor ob 10. uri ne ustreza psihofiziološkim komponentam našega delavstva. Zakaj ne? Zato ker je število nesreč, preverjeno za dobo dveh let nazaj, največje od osme do desete ure. Po delovnem odmoru je število nesreč zmanjšano na minimum. Iz tega izhaja, da je v tem podjetju odmor ob tej uri skrajno potreben, vendar se pri tem vriva drugo vprašanje, ali ne bi bilo bolje delovni odmor pomakniti eno uro nazaj, ga eventualno skrajšati in razliko, ki je s tem pridobljena, prenesti ina kritične ure med 12. in 13. uro. Tudi v dveh zadnjih urah dela je število nesreč prooentualno visoko, vendar le nekoliko nižje1, kot v času od 8. do 10. ure. Vzporedno s tem se giblje tudi produktivnost. Anketa torej pušča tu odprto vprašanje. V šestem rangu smo prepustili ljudem ocenjevanje varnostne službe. Odgovori so razvrščeni po stališču posebnega kriterija za naše podjetje, in ne bi smeh vplivati na aplikacijo razmer v drugih gospodarskih organizacijah. Varnostna služba ni osamljena, temveč jo podpirajo delavci sami, izražajo pa mnenje, da je treba varnostno službo podpreti v še večji meri. Glede vprašanja varnostnega dela delavstvo ni nezainteresirano. Iz tega izhajai, da bo treba še v marsičem to dejavnost izpopolniti, da se bo zmanjšal odstotek tistih ljudi, ki jih ob družbeno koristnem delu zadene nesreča. Preventivni ukrepi na tem področju so nujni, zato moramo zaščitna sredstva podvojiti. V s e d m e m rangu so imeli anketiranci možnosti, izraziti svoje mnenje, ali so proti anketi in ali bi hoteli še odgovarjati na podobna vprašanja. Rezultati so razveseljivi. Delavstvo ni prati takim anketam, vendar pričakuje, da bo vodstvo podjetja glede določenih vprašanj tudi ulkrepalo in stanje v podjetju spreminjalo, seveda v okviru danih možnosti. To je končno tudi namen anket v socialističnem gospodarstvu. V osmem r a n g u, ki ima naslov medsebojni odnosi, imamo opraviti z rezultati 13 vprašanj. Ta grupa je tudi najmočnejša, ker nas je tudi najbolj zanimala. Ako jo posplošimo, bomo ugotovili, da govorijo rezultati o pozitivnih kakor tudi O' negativnih, oziroma nezaželenih medsebojnih odnosih. Da nam bo problem medsebojnih odnosov bolj razumljiv, je najprimerneje, da poiščemo med prvimi odgovori izrazite pokazatelje o slabih medsebojnih odnosih. V podjetju je nekaj nad tisoč ljudi. Od tega je delavcev približno 900. Krivico v podjetju je občutilo 241 ljudi. 120 ljudi meni, da predpostavljeni niso- pravični, 176 ljudi čuiti, da jiih predpostavljeni sovražijo in zmerjajo, v 300 primerih pa predpostavljeni ne razumejo težav, ki jih imajo delavci pri delu. Da se predpostavljeni ne zanimajo za osebne probleme delavca, nam pove mnenje 488 oseb. Prav zaradi tega delavci' ne bi zaupali nepravilnosti, 'ki jih imajo osebno in v podjetju (404 »ne«). Ta dejstva so še bolj prepričljiva, ako jih primerjamo z željo ljudi, da bi predpostavljeni imeli veliko več uspeha, ako bi bili bolj prijateljski, z delavci vedno pravični in se z njimi mirno porazgovoirili. Zaposleni ljudje niso proti strogosti predpostavljenih, vendar ta strogost mora temeljiti na pravičnosti. Torej bežni pregled medsebojnih odnosov nam v celoti pojasni, da delavstvo pričakuje izboljšanja in sprememb na področju dela z ljudmi ne samo v naši tovarni, ampak da je ta problem značilen tudi za delavstvo po drugih 'gospodarskih organizacijah. Ta prepad, ki ni zaželen v današnji družbeni stvarnosti, se da premostiti le s sodobnimi metodami in oblikami dela z ljudmi ter z zbliževanjem in vključevanjem delavskega razreda v splošno družbeno dogajanje. Na drugi strani zasledimo izredno dobro razumevanje s sodelavci v delavskih vrstah. Zanimive ugotovitve, ponekod zelo sorodne, so dale ankete nekaterih psihologov v slovenski industriji. Zaradi te podobnosti moramo imeti mnogo več zanimanja in resničnih prizadevanj po izboljšanju medsebojnih odnosov v gospodarskih organizacijah. Ni dovolj, če o medsebojnih socialističnih odnosih samo pišemo in se z njimi seznanjamo, ampak se moramo praktično lotiti zboljšanja odnosov do človeka, delavca in spoštovati v njem vse tisto, kar spoštujemo v sebi. V devetem rangu, kjer obravnavamo delo zaposlenih in njihova delovna mesta, ugotovimo dokaj zanimive rezultate. Pretežni večini zaposlenih ustreza delovno mesto. S tem podatkom se veže drugi, ki podkrepljuje število tistih ljudi (154), ki želijo in pričakujejo, da bodo razporejeni na druga delovna mesta v našem podjetju. Število teh ljudi v marsičem vpliva na splošno vzdušje v podjetju in lahko sklepamo, da ti ljudje niso zadovoljni z delom, ki ga opravljajo. Kot je razvidno iz naslednjega vprašanja, delovna sila v pretežni večini ne želi zapustiti podjetja. 49 ljudi je na tem, da bo zapustilo podjetje, kar se je dejansko tudi zgodilo, ko smo ugotavljali izstope ljudi z zaključkom poslovnega leta. Še več, to število se je zvišalo, oziroma' podvojilo in so na to zvišanje vplivali drugi specifični momenti. Navedena številka 49 je odraz samo takratnega trenutnega stenja ob izvedbi ankete, kar obrazloži trenutno stanje zadovoljstva ljudi v podjetju. Mnenje ljudi o vzrokih, ki vplivajo na zapustitev podjetja, potrjuje, da bi tisti delavci, ki nameravajo zapustiti podjetje, odšli predvsem zaradi vzrokov v tovarni. Izredno zanimivi so odgovori na vprašanje, ali delavstvo pričakuje odpust iz podjetja. 206 delavcev je izrazilo ito mnenje, kar prav gotovo lahko pridružimo delovnemu režimu predpostavljenih in negotovosti delavcev v odnosu do predpostavljenih. V osmem rangu smo že ugotovili, da medsebojni odnosi v podjetju niso najboljši, zlasti ne med delavstvom in predpostavljenimi. Pri vprašanju, kjer želimo ugotoviti, ali je delavcem delo v zadovoljstvo ali ne, lahko zasledimo, da število tistih, ki nameravajo zapustiti podjetje, ponovno izstopa v podvojeni moči tudi v tem vprašanju. Naslednje vprašanje se nanaša na ocenitev delavcev o njihovi sposobnosti pri zaupanem delu. Zasledimo, da precejšnje število ljudi ni prepričano, da so sposobni za delo, ki ga opravljajo. Utrujenost delavstva je tudi precejšnja in teh podatkov ne smemo prezreti, ker se neposredno ujema s številom nesreč, ki predvsem temeljijo na psihofiziološki utrujenosti in dekoncentradji pri delu. Iz tega je razvidno, da delavstvo v pretežni večini to samo opaža. Izrecno vprašanje, ki je obenem tudi kontrolno, nam pove, da je pretežna večina delavstva vstopila v podjetje z željo, delati prav v tem podjetju. Tisiti pa, ki tega niso želeli, so razporejeni v že navedenih vprašanjih, tam, kjer so izrazili mnenje, da želijo zapustiti podjetje in da so vzroki za zapustitev podjetja v tovarni, morda pa celo zunaj podjetja. Na vsak način ti ljudje ne želijo in nimajo trajnega namena, ostati v podjetju. Delavstvo ni zadovoljno z adminisitrativno-tehničnim aparatom v podjetju in izraža mnenje, da je preveč nameščencev po pisarnah. Njihovo mnenje temelji na slabem poznavanju dejanske potrebe glede na zakonite predpise in poostrene ukrepe družbene kontrole, ki v socialistični gospodarski organizaciji pač terja večje število administrativnega kadra. Ta razmejitev in deljeno mnenje ljudi, ki gre v nasprotje, temelji tudi na slabem poznavanju in priznavanju umskega dela, ki je danes še vedno v določenem nasprotju s fizičnim delom. Izredno zanimiv je podatek v vprašanju, fco delavci ocenjujejo tiste ljudi, ki malo delajo v podjetju. Podatek, ki govori, da je res tako, nas ne sme zavesti, ker je lahko določeno število ljudi v podjetju res takih, ki izredno malo delajo in so pred očmi delavcev, in v tem primeru so delavci imeli možnost povedati, da je res tako. Zaradi tega se število odgovorov dviga kar na 483, ne pove nam pa zanesljivo, ali se ta podatek nanaša na majhno število ljudi, ki malo delajo, ali je v podjetju mnogo takih ljudi. V desetem rangu smo želeli izvedeti za mnenje ljudi o njihovem zdravstvenem počutju. Podatek ni razveseljiv, ker se zdravstveno slabo počuti kar 237 ljudi, vendar ga moramo spraviti v zvezo s časovnim obdobjem (mesec februar), torej takrat, ko je bila anketa izvedena. Iz preglednika nastopa bolezenskih izostankov in poslabšanega zdravja ljudi v tem času vidimo, da se ta številka v naslednjih obdobjih koledarskega leta znižuje. V enajstem rangu ugotavljamo, da so delavci kritični in da znajo oceniti splošno varčevanje z družbenimi sredstvi in materialom v podjetju. Iz mnenja ljudi ,izhaja, da je varčevanje v podjetju slabše, kot si morda delamo zaključke, preden ne zvemo za mnenje ljudi. V dvanajstem rangu imamo opravka s prejemki delavcev. S tarifno postavko delavci niso zadovoljni. Tudi ta podatek si moramo razlagati iz trenutnega razpoloženja ljudi v času, ko je bila anketa izvajana in da je bil ravno v tem času na dnevnem redu sprejem novega tarifnega pravilnika. Od tod izhaja tudi mnenje ljudi, da niso pravično plačani. Delavstvo tega podjetja je zainteresirano za še nadaljnjo uvedbo norm, zlasti na tistih mestih, kjer norme niso uvedene in dejansko nimajo ničesar proti tej obliki nagrajevanja v plačilnem sistemu. Na tistih mestih, kjer so norme uvedene, opažamo, da je dobršna večina ljudi za popravek norm, vendar si to njihovo mnenje lahko razlagamo, da je treba popraviti norme navzdol ali preveriti, na katerih zasnovah temeljijo dosedanje norme. Pri premijah in postavitvi teh premij vidimo izredno visoko število neopredeljenih odgovorov, kar si lahko razlagamo tako, da delavci premij dejansko nimajo, in jih zato ta problem toliko manj zanima, vendar niso popolnoma ravnodušni za to obliko plačevanja mojstrov in ostalega nameščen-stva. Prepričljiv podatek, da je večina ljudi za dviganje proizvodnje podjetja, nas toliko bolj čudi mnenje nekaterih ljudi (58), ki so proti dviganju proizvodnje v podjetju. To negativno mnenje lahko pripišemo tistim, ki v podjetju niso zadovoljni in morda tistim, ki so proti naši družbeni stvarnosti (?). V trinajstem rangu zasledimo podatek, ki trdi, da je premalo narejenega v podjetju za ljudi, ki bi dejansko morali poznati podjetje vsaj v grobem. Nepoznavanje podjetja ima za posledic» tudi slabši odnos ljudi do gospodarske organizacije. V štirinajstem rangu ugotavljamo, da ljudje niso zadovoljni z upravo podjetja. Ta podatek je bolj ali manj podoben tudi po drugih gospodarskih organizacijah, ako zastavimo tako vprašanje delavcem. Prav gotovo, da to mnenje nekje le kaže na določene pomanjkljivosti dela uprave in njenega zbliževanja z delavci, kar narekuje spremembo dela z ljudmi v teh ozirih. Tako mnenje ljudi se da popraviti, če bi bili delavci bolje informirani o delu uprave, nasprotno pa bi morala uprava (vodilno osebje, nameščenci itd.) pokazati več zanimanja za probleme delavcev. Tako smo si v celoti ogledali rezultate ankete in dobili po eni strani splošen vtis, oziroma določene pokazatelje v mnenju ljudi glede zastavljenih vprašanj. Prav gotovo, da omenjeni podatki nakazujejo smernice dela z ljudmi za bodoče, po drugi strani pa pripravljenost ljudi, iki s svojim mnenjem potrjujejo ali zanikajo delo vodstva uprave, družbenega samoupravljanja in ostalih organizacij v podjetju. Podjetje, M na ta način usmerja svoje delo, upoštevajoč mnenja ljudi, ima gotovo boljše razvojne možnosti kot podjetje, ki s temi mennji ne računa, ali pa jih tudi, če zanja ve, ne upošteva. Druga anketa je imela predvsem namen, da bi z njo ugotovili resnične potrebe po splošni izobrazbi zaposlenega delavstva. V tem primeru je šlo za tiste ljudi, ki iz različnih vzrokov niso dokončali splošnega osemletnega obveznega šolanja. Pogoje za organizacijo osemletke je imelo podjetje že pred anketo. Po izvedbi ankete je bilo ugotovljeno, da je zanimanje za dopolnitev splošne izobrazbe precejšnje. Naj pripomnimo, da je število prijavljenih v takih in podobnih primerih nekoliko problematično, to se pravi, da moramo zanimanje ljudi jemati nekoliko s pridržkom in to zanimanje ugotavljati z dejansko pripravljenostjo, sodelovati pri nadaljnjem izobraževanju. Po anketa je bila organizirana obvezna osemletna šola v podjetju, v kateri sodeluje predavateljski 1 ader mengeške osemletke. Pouk se izvaja v skrajšanem roku po etapah. Sesti in sedmi razred obiskuje 28 slušateljev. Delno število prijavljencev v anketi odpade na sedmi in osmi razred, nekaj pa se jih ni odzvalo. Dejstvo1, da je prišlo do uresničenja želje po rednem osemletnem dopolnilnem šolanju, je razveseljivo. Akcija ni propadla. Nadaljujemo jo, ker vemo, da družbena stvarnost zahteva izobraženo delavstvo, ki bo lahko uresničevalo izredno visoke zahteve na področju dela in splošnega razvoja našega gospodarstva. Tretja anketa je imelai popolnoma drug značaj in je vsebovala dva dela. Prvi del: Mnenje ljudi o potrebi po otvoritvi otroškega vrtca. Drugi del: Dopolnilna zaposlitev v izrednem delovnem času. Anketiranih je bilo 1036 zaposlenih ljudi obeh spolov. ANKETIRANI PO KRAJEVNI RAZMEJITVI 1. vprašanje: V katerem kraju, mestu, vasi stanujete? Mengeš Jarše Dob Gorjuša Radomlje Preserje Domžale Kolioevo Smarca 57 Trzin 52 Ihan 41 Vir 37 Homec 16 Lukovica 13 Bukovica 6 Dvor je 5 Moste 5 Volčji potok 5 5 4 4 3 3 2 2 2 Utik 2 Zalog Topole 2 Kamnik Zaboršt 2 Moravče Turnše 2 Račni vrh Komenda 2 Prevoje Skrjančevo 2 Sinkov turn Rodica 2 Palovče Hudo 2 Goričica Nožice 2 Vrhpolje Ceplje 1 Studa Vrba 1 Tarnava Mekinje 1 Ljubljana 2. vprašanje: Koliko kilometrov site oddaljeni od podjetja? 0-1 1-5 5-10 10-15 15-20 92 ljudi 182 ljudi 43 ljudi 12 ljudi 2 človeka 3. 4. vprašanje: Koliko otrok imate v starosti od treh do sedmih let? N = 386 skupno otrok 141 starost 3—7 let vprašanje: Ali ste za otvoritev otroških vrtcev? DA ? NE 196 37 5. vprašanje: Ali bi lahko dali otroka(e) v vrtec? DA ? 81 NE 80 6. vprašanje: Ali ste za to, da bo otroški ¡vrtec v Grobljah, če bo otvoritev možna takoj? DA ? NE 54 124 7. vprašanje: Ali bi želeli, da se -organizira otroški vrtec v Jaršah, če bo otvoritev možna takoj? DA ? NE 172 4 44 8. vprašanje: Ali ste za gradnjo otroškega vrtca v Jaršah? (Za gradnjo vrtca je rok 2—3 leta) DA ? NE 141 3 50 9. vprašanje: Ali bi Vaš otrok lahko hodil v vrtec v Groblje? DA ? NE 26 2 137 10. vprašanje: Ali bi Vaš otrok lahko obiskoval vrtec v Jaršah? DA ? NE 79 1 83 11. vprašanje: Ce ste proti temu, da bi Vaši otroci hodih v vrtec, obrazložite, zakaj? Imam doma mamo; smo preveč oddaljeni; imam oskrbo doma; nimam otrok; imam stare starše; je predaleč od kraja mojega stanovanja; prošnja je vložena na ObLO Domžale zaradi stanovanja že 2 leti, pa brez uspeha, čeprav sva oba zaposlena, eden v Domžalah, drugi v Jaršah; otrok je pri sorodnikih; jih še nimam; nisem proti; gre vse iz naših žuljev in ni nobenega dobička; je predaleč; otroci imajo predaleč; ne velja zame; ker nisem poročen; otrok je star komaj dve leti; moji otroci lahko hodijo v vrtec, in to v Jarše; ker oba delava, je nujno, da je vrtec; za mene ni primeren kraj; je predaleč, v Groblje ne, ker je predaleč od naše vasi; zato ker sva z ženo oba v službi; jih še nimam in če bi jih imela, tudi ne; če bi jih imela doma do treh let, potem bi jih imela še naprej; je predaleč; jih nimam; imajo -oskrbo doma; ga pustiš brez skrbi; nisva proti; nisem nič proti; če bodo hodili panje z avtom, če ne, se prehladijo; sem za vrtec, pomisleke imam le zaradi visokih cen; da bi se po možnosti cene znižale; nisem proti; plačilni fond mi ne dopušča; sva, ali plača je majhna, težko bo vzdrževali; je predaleč, da bi jih vozila; imam varuha; nimamo denarja; nisem Polde Mihelič: Krajina (olje) proti; moja otroka sta večja in hodita v vrtec v Domžale; se strinjam; je predaleč; nimam otrok; nisem proti, samo v zgodnjih jutranjih urah je težko prenašati otroke, kadar je mraz in slabo vreme. Lepa zamisel, toda delavci z družinami stanujejo daleč od tovarne. Težko je očetu ali materi ob 5. uri zjutraj buditi otroka in ga s kolesom v mrazu in dežju voziti nekaj kilometrov daleč v vrtec. Najde naj se v vsaki vasi oseba, kjer bi bil primeren prostor in za primerno odškodnino, pa bi zadeva bila i ešena. 12. vprašanje: Ali bi lahko plačali oskrbo za otroka, ki bi obiskoval vrtec, v znesku 2.000 din mesečno. DA ? NE 86 2 64 13. vprašanje: Ah imate morda kakšne posebne pripombe v zvezi z otvoritvijo otroških vrtcev? Vsaka socialna ustanova je potrebna; če bi bilo na dve izmeni, ne; za Mengeš; potrebno je, a so preveč raztresena naselja; da se ne gradi; malo daleč je; lahko bi bilo malo bliže; bilo bi potrebno; vrtec je potreben za tiste, ki nimajo otrok kam dati; je nujno potrebno za tiste, ki imajo pogoje in stanujejo v območju zaposlitve; rajši bi ga ustanovili v Domžalah; če ga imam doma od 1—3 let, potem je lahko tudi do sedmega leta; da bi bilo čimprej; to bi se videlo potem, kakšna oskrba bi bila; da se čimprej začne, in to smotrno, da bi bil dograjen in odprt; otroški vrtci so zelo potrebni; ne; je zelo potrebno; to je dobro za tiste, ki so blizu; potrebno je odpreti otroški vrtec v Mengšu, od koder je precejšnje število naših delavcev, in to sporazumno z mengeškimi kolektivi; koristno bi bilo, da bi se v vrtec sprejemalo tudi šolske otroke, saj v prvi in drugi razred, saj so v glavnem zaradi teh otrok neprilike in vem, da so potrebni nadzorstva; nisem proti; meni ne bo koristilo; za mene ni potreben; nobene pripombe, ker ga ni treba; da bi bili vrtci pod pravim vodstvom in da bi otroci imeli pravo življenje; očetu večjo plačo, mati doma; nimam; ne; da bi se odprl otroški vrtec v Mengšu; ne; težko plačam; zelo potrebno je zgraditi vrtec čim bliže tovarni; ne; to je potrebno, ali za mene ne pride v poštev; jaz ne morem reči, ali ga odprete, ali ne; nimam otrok in zaradi mene, kadar hočete; otrok je še premajhen; ne; ne; otvoritev je potrebna; nimam; ne; zame bi bilo bolj primerno, da bi bil otroški vrtec v Mengšu, ker imam povsod predaleč; sem za to, da se vrtec sezida v Jaršah; je zame kakor pomoč; bi bil-o nujno, da se čimprej odpre; dobro bi bilo, če bi bil vrtec tudi 9 Kamniški zbornik 129 za šolske otroke; menim, da je otroški vrtec zelo potreben; otvoritev oz. gradnja otroškega vrtca bo nujno potrebna; vrtci so potrebni, vendar tudi za šoloobvezne otroke; vrtec bi bil potreben tudi za šolske otroke; ne; otvoritev vrtca v bližini tovarne je zelo potrebna, ker sta običajno zaposlena oba, oče in mati; ne; bi bilo edino pravilno, ker sem na to prevečkrat mislila; to je potrebno storiti; zgradite ga v najkrajšem času, ker nam s tem lajšate skrbi in omogočite večjo proizvodnjo; otroški vrtci so zelo potrebni za nekatere starše; to bi bilo potrebno napraviti čimprej, kot je mogoče; vsota plačila ni ravno kritična; ne; čimprej, da se naredi v Jaršah; ne; edino pametno je, da se vrtec odpre v Grobljah, ker je bolj potreben kot gostilna; menim, da je vrtec zelo potreben; otroški vrtec je potreben za šoloobvezne; mi potrebno; bi še bilo, če bi vrtec bil bliže vseh nas iz tovarne; zame je predaleč. II. d e 1 1. vprašanje: Ali se preživljate samo s plačo v podjetju? DA ? NE 222 1 68 2. vprašanje: Ali delate po opravljeni1 službi v podjetju še kje drugje? DA ? NE 112 ~ 127 3. vprašanje: Ako delate po službi, potem koliko ur na dan in v katerem času? a) 1—5 na dan 40 d) samo poleti 19 b) 5 ali več ur na dan 30 e) po potrebi 53 c) samo pozimi 10 4. vprašanje: Ako delate izven službe, kje ste zaposleni? a) .pri kmetu 22 d) doma 108 b) pri obrtniku 10 e) tam, kjer najdem delo 23 c) pri sorodnikih 18 5. vprašanje: Ah si s tem dopolnilnim delom zaslužite? a) hrano 49 cj denar N 24 b) stanovanje 47 d) različne usluge 34 6. vprašanje: Ali ste zadovoljni s postranskim dedom? DA NE 65 65 7. vprašanje: Ali bi se lahko preživljali tudi brez tega postranskega dela? DA ? NE 43 96 Pripombe v drugem delu ankete: Delam, kolikor sem prosta; vsak dan; delam po potrebi; samo včasih; po potrebi; zmeraj; 6 ur; 5 ur; kadar je mogoče; 6 ur dopoldne; 8 ur; cel dan; 7 ur; gospodinjstvo, najmanj 8 ur; gospodinjstvo; gospodinjstvo; pri sorodnikih; stanovanje; možu; vse samo zelo premišljeno; 7 ur; dnevno pozimi in poleti; to ni važno; od dveh naprej pa ob -nedeljah; toliko, kolikor morem; od 14. do 19. ure; zmerom; kolikor je potreba; nič; doma; nič; včasih kakšno uro; 4 ure na dan; kolikor morem; samo s plačo je premalo; kjer najdem; kjer morem dohiti delo; gospodinjstvo; morami paziti otroke; opravljam doma gospodinjska dela; ne zaslužim; delam, pa še plačam hrano; ne; včasih denar; vse je dobro; po svojem osemurnem delovnem času sem primoran, da delam, ker zaslužek v podjetju je polovico premajhen proti današnjim cenam, ker se vedno dvigajo; hrana je predraga; tudi gospodinja redno dela 8 ur; denarja je premalo, povišajte plače; gospodinja mora delati, ako bi imela več denarja, bi se lahko delo izboljšalo z različnimi stroji; slaba plača-; povrhu plače š-e d-olg hiše, živi 4 ali 6 otrok, ¡kakšno je življenje, premislite; lahko, če bi bila višja plača-. Pripombe na vprašanja 6 in 7 v II. delu ankete: Moram biti; da; samo če bi imel kaj časa; moram biti; če ni drugače; ne; skrbim za mladoletne -svojce; s tak-o plačo-, kakršno imam, se ne mo-rem strinjati; želim, da bi delavec za-služil toliko-, da bi lahko kupil tudi tekstil in čevlje, ne pa, da gre vse za hrano in je še tista slaba, saj moram za 1 kg mesa delati 1 dan; želela bi -d-omače delo, da bi laže pomagala staršem, ker ima oče zelo majhno pokojnino; s t-o plačo ne morem živeti; če bi imela stanovanje; če bi imela dovolj plače, bi bila zadovoljna; moram biti, ker je zaslužek tako nizek; -težko; se ne strinjam; mislim aM ne morem, ker imam premajhno plačo; 11.000 din še za hrano ni dovolj; nisem zadovoljen s postranskim delom; živim v hudem pomanjkanju; zakaj cene -tako rastejo, plače pa ne; kair računajmo, koliko stane meso; n-emogoče se je preživljati samo z zaslužkom; premalo; saj moram biti, ker se v tovarni premalo- zasluži; če bi imela dovolj plače; težko; ker je predraga hrana in obleka in vse -ostale potrebščine. 9' i 131 Ugotovljeni rezultati v tretji zaporedni anonimni anketi nam razkrivajo določene osebne družinske probleme enega dela zaposlenih ljudi v našem podjetju. Ti problemi prav gotovo vplivajo na splošno vzdušje in zadovoljstvo oz. nezadovoljstvo delavcev. Osvetljevanje navedenih problemov nam lahko koristi pri bodoči realizaciji, ki je v zvezi z nadaljnjim uvajanjem skrbi za človeka. Prav tako se da iz teh podatkov, ki ne zajamejo celotnega delavstva, napraviti določene zaključke, ki naj bi vplivali na smotrne ukrepe v tej ali drugi zvezi. Ako si ogledamo informativne podatke glede izvedbe ankete, nas v prvem trenutku presenečajo, ker nam številke povedo, da je bil odziv na izvedeno anketo komaj 50-odstoten. Pred izvajanjem ankete smo priča/kovali, da bo ta odziv boljši. Problema, ki sta nas zanimala, sta ločena in se po interesih ljudi razlikujeta. Čeprav je anketo prejelo skupno zaposleno delavstvo na dan izvedbe, je anketa prišla nazaj v zelo majhnem številu. To, da raziskovanje dveh vsebinsko različnih problemov ni moglo že po naravi zainteresirati vsakega člana delavnega kolektiva posebej, je prav gotovo močan činitelj za komaj 50-odstoten odziv. Vzemimo primer. Tistega, ki otrok nima, običajno problem otvoritve otroških vrtcev ne zanima posebno, tisti pa, 'ki se na ta aH na drug način lahko preživlja samo z dohodki v podjetju, prav gotovo ni smatral za potrebno odgovarjati na drugi vsebinski del vprašanja. K temi dejstvu je še pripisati nov moment, in sicer moment načina izvedbe ankete. Tukaj mislimo predvsem na skrbno in natančno podajanje informacij, ki bi jih morali po danih navodilih prenesti mojstri na svoje delavce. Večina mojstrov je to opravila zadovoljivo, določeno število pa je pokazalo popolnoma enako brezbrižnost, kakor je bil primer pri izvajanju prve anonimne ankete. NEKATERE PRIPOMBE K ZAKLJUČNIM REZULTATOM V ANKETI I. Vsebinski del vprašalnika Skupno število vrnjenih in izpolnjenih anket je bilo 386, vendar rezultati o določenih vprašanjih ne dosegajo te številke, to pa zaradi tega, ker ljudje niso iz že navedenih razlogov odgovarjali na sleherno zastavljeno vprašanje. Zainteresirani na vprašalniku I. dela so razvidni iz rezultatov prvega vprašanja, kjer zaseda v rangu lestvice prvo mesto Mengeš, drugo Jarše, tretje Preserje, četrto Domžale, peto Količevo, šesto Smarca itd. Opaziti je, da je problem otvoritve otroških vrtcev glede na vprašanja in možnosti zelo pomemben za navedeni okoliš. Ako pregledamo pripombe in podatke celotne ankete, bomo lahko ugotovili, da je zanimanje za otvoritev otroških vrtcev ne samo v omenjenem okolišu, ampak tudi drugod. Glede oddaljenosti zainteresirancev za otvoritev otroških vrtcev nas seznanjajo podatki 2. vprašanja, kjer vidimo, da so se oglasih predvsem anketiranci, ki se zanimajo za čimprejšnjo otvoritev otroških vrtcev, in tudi tisti, ki so od tovarne zelo oddaljeni. Tako imamo podatke, da so zainteresirani oddaljeni od podjetja 0—1 km po številu 92, od 1—5 km pa kar 182. Ta podatek nam pove, da so tiudi ljudje iz večje oddaljenosti od podjetja vendar pripravljeni svoje otroke poslati v dobro organiziran vrtec. Tretje vprašanje daje rezultat od skupnega števila anketirancev 386, koliko otiok je v starosti od treh do sedmih let. Anketa je bila urejena glede vprašanja le omenjene starosti otrok. Tako je ugotovljeno, da imamo od 386 anketiranih skupno 141 otrok v starosti od treh do 7 let. Torej tistih otrok, ki bi prišli v poštev za otroški vrtec. Z oziram na otvoritev otroških vrtcev ugotavljamo mnenje večine ljudi, ki so zainteresirani za to vprašanje, da so za otvoritev otroškega vrtca. Starši, ki so pripravljeni dati svoje otroke v vrtec, so obenem izrazih mnenja, kam in v kateri vrtec bi dali svoje otroke. Podatek v petem vprašanju govori o tem, da bi starši radi poslali v vrtec 81 svojih otrok. Od tega bi jih hodilo v Groblje po podatkih ankete 26, v Jarše pa 79. Tudi tu se natančno ta podatek ne ujema s š te vilam 81, vendar se je pretežna večina približala skupnemu številu otrok. Podatek v osmem vprašanju pa nas temeljito prepričuje, da so zainteresirani za gradnjo otroškega vrtca v Jaršah (101 za). Pri enajstem vprašanju, tam, kjer so ljudje odgovarjali pismeno, je opaziti dvoje: 1. Ljudje v bistvu niso proti temu, da bi otroci hodili v vrtec, vendar izražajo določene zahteve in se ne omejujejo na to, kar jim je ponujeno. 2. Iz teh izjav je slutiti trenutno nerazpoloženje z ozirom na slabši finančni uspeh podjetja, ki je v zvezi z letošnjo razdelitvijo »dobička-«. Zelo preseneča podatek, da so ljudje kljub nenehnemu poudarjanju slabega materialnega stanja pripravljeni plačevati oskrbovalnino v otroškem vrtcu mesečno 2.000 din. Pri trinajstem vprašanju zasledimo spet eno samo trditev in odobravanje, da so ljudje za čimprejšnjo otvoritev otroških vrtcev. Nekatere pripombe k dobljenim rezultatom v anketi: II. Vsebinski del vprašalnika V drugem delu anketnega vprašalnika anketiranci niso s posebnim zanimanjem odgovarjali na vprašanja. Verjetno mislijo, da nikogar ne zanima, kako se postransko preživlja delavec, še manj pa to, kje, kdaj in zakaj. Tudi pripombe, ki so jih napisali anketiranci, kažejo zelo problematične izjave. Po podatkih prvega vprašanja v drugem delu vprašalnika je razvidno, da se preživlja 68 ljudi še drugod. Takoj na ta podatek se veže naslednji v drugem vprašanju, kjer sprašujemo, ali delajo po opravljeni službi še kje drugje. Tukaj zasledimo •močnejši odziv, in sicer po številu 112 z odgovorom DA. Še bolj nam pojasni to njihovo zaposlitev izven rednega delovnega časa podatek v vprašanju 3, kjer so vprašani, v katerem času delajo in koliko ur na dan. Do 5 ur na dan jih dela kar 40, 5 ali več ur na dan pa 30. Po potrebi pa kar 53, medtem ko pozimi manj, poleti več. Pri četrtem vprašanju vidimo značilni podatek zaposlene žene, ki je v bistvu najbolj obremenjena z delom doma (107). Iz značilnosti prebivalstva, ki je danes že na pol industrijsko ter na pol kmečko-, ugotavljamo-, da se mnogo naših delavcev preživlja pri kmetu (22), obrtniku (10), sorodnikih (18) in (23) tam, kjer najdejo delo. Podatek, kaj si prislužijo ljudje z dopolnilnim delom, nam pove, da predvsem za hrano, različne usluge, stanovanje in šele portem denar. S postranskim delom so in niso zadovoljni, vsaj tako pove podatek v vprašanju 6, (65) DA in (65) NE. Brez postranskega dela kaže podatek, da bi se ljudje teže preživljali, ne pa tudi, da se brez tega postranskega dela ne bi mogli preživljati. Pripombe v drugem delu ankete nam le zagotavljajo resnično stanje, da se -mnogo ljudi, torej več, kolikor se jih je odzvalo na anketo, preživlja s postranskim delom. Pripombe delno označujejo razpoloženje ljudi v podjetju. III PROBLEMATIKA DELOVNE SILE Razčlenitev pomembnosti -odločilnega faktorja v proizvodnji, t. j. delovne sile v letu 1958—1959, je vsekakor zanimiva, ker nam -dopolnjuje celotno dogajanje notranjih in zunanjih sprememb v podjetju. Zelo malo ali ničesar nam ne bi nudil podatek, ki bi ga označili kot trenutno stanje delovne sile, ako ga ne -bi primerjali z določeno aplikacijo na ugotovitve v celotnem dogajanju našega podjetja. Rekrutaeija delovne sile nastopa še vedno kot stihijski moment, akoravno je povezana z vsemi družbenimi spremembami v današnji stvarnosti, z majhno pripombo, da je izbor delovne sile konkretno za naše podjetje -bil v letu 1959 izredno poslabšan. Posredovalnice za delo so poklicane, da v teh ozirih odigrajo pomembno vlogo, vendar se -sedaj žal ne more izreči kdo ve kaj pohvalne besede glede njihove prave pomoči. Nabiranje in usmerjanje delovne sile bi moralo temeljiti s strani posredovalnic na kategorizaciji različnosti gospodarskih organizacij -kakor tuidi njihovih potreb. Neposreden stik s posredovalnico za delo je v mnogočem nerazvit, oziroma ga ¿udi prej ni bilo. Tako stanje je v mnogočem povzročilo še zlasti slabo izkazovanje planskih potreb po delovni sili s strani našega podjetja, kakor tudi obravnavanje tega problema po ustaljenem in okornem načinu ter znanem pravilu: »Danes sem ugotovil, da bom novega delavca potreboval jutri!« Zakon o delovnih razmerjih je prinesel temeljite spremembe glede statusa delavcev v delovnem razmerju. To zakonsko vrašeanje v prakso zahteva nove, prilagoditvene metode, ki morajo obravnavati delovno silo ne več kot predmet, stvar ah številko, ampak obravnavati človeka sedanjosti. Zbrani podatki v poročilu morda res niso do potankosti eksaktni, vendar njih interpretacija osvetljuje marsikateri skriti problem v celotnem, kompleksnem vprašanju delovne sile našega podjetja. Določenih problemov se bomo lotevali ločeno, posamezno, vendar v povezavi s stanjem delovne sile v letu 1958. 118o 117o 116o 115o 114o 1150 112o lilo lloo lo9o I080 lo7o i 060 lo5o lo4o Kazalo s 1958 -- 1959 - Navedeni diagram nazorno govori o gibanju delovne sile v podjetju z odnosom na leto 1958. Leto 1958 za nas ni več tako zanimivo, zato ostane le kot informativno vodilo porasta delovne sile, 'ki se v letu 1959 popolnoma drugače razvija. Močan porast delovne sile zasledimo v mesecu februarju, kasneje dolo- Gibanje delovne sile 1958/59 i u. uiivvvivu m i* x. h 31 čena stagnacija, potem globok padec v septembru. Morda ni odveč pripomniti, da je izguba navedene delovne sile v tem mesecu temeljila predvsem na specifičnem nerazpoloženju in negodovanju ob razdelitvi nižjega odstotka »dobička«. Poslabšano vzdušje delovne sile v tem času je prav tako pripisovati raznolikosti načina plačevanja in nagrajevanja v drugih podjetjih, kar se je v mnogočem odražalo pri razpoloženju delovne sile našega podjetja. Prav tako možnost zaposlitve naše delovne sile, ki je izredno oddaljena od podjetja v novoodprtih oddelkih ah obratih v gospodarskih organizacijah. Tudi ta moment je vključen v omenjeno problematiko ter ga ne smerno prezreti, kadar razčlenjujemo upadanje delovne sile v podjetju. Omenjeni moment je poslabšal situacijo še toliko bolj zaradi tega, ker je podjetje razširilo obrat tkalnice z dobavo novih strojev. Ob tem namenu uresničitve je bila izkazana še višja potreba po zaposlitvi nove delovne sile. Preko komisije za sprejem in odpoved delovnega razmerja in ob sodelovanju s posredovalnico za delo ter centra za izobrazbo v podjetju je vendarle, kljub določenim pomanjkljivostim, uspelo urediti dokaj zapleten problem dotoka delovne sile. Ob tem delu je bilo vidno zaslediti pomanjkanje sistematičnega in planskega predvidevanja potrebe po delovni sili. Ob številnem prikazovanju potreb in iskanju nove delovne sile se je podjetje znašlo praktično pred dejstvom, da ni moglo izvršiti zaželene selekaijske izbire ponudene delovne sile. Razlog za tako neuspešno selekcijo lahko pripišemo dejstvu, da v nobenem primeru število izražene potrebe po delovni sili za naše podjetje ni bilo manjše od števila ponujene delovne sile s strani posredovalnice za delo. Ta ugotovitev je prisilila nekatere organe, ki se ukvarjajo s sprejemanjem delovne sile, da so pač morali izbrati tisto delovno silo, ki je dejansko bila ponudena. Prav to nam pojasni analogno dejstvo, da sprejeta delovna sila v letu 1959 ni v vseh primerih ustrezala namenski zaposlitvi na delovnih mestih. Diagram nam pojasnjuje le zunanje gibanje delovne sile, ne pove nam pa ničesar o notranjem razporejanju, ki je v našem podjetju včasih še nekoliko stihijsko urejeno, akoravno to razporejanje temelji na določenih izkušnjah in je urejeno v pričakovanju najboljše rešitve. Ker je to že drugo področje razčlenjevanja, si oglejmo naslednje podatke: Priložnostni diagram na drugi strani označuje fluktuacijo delovne sile z ozirom na vstope v podjetje v odnosu na leto 1958 in 1959. V podjetje je v letu 1958 vstopilo skupno 155 ljudi, v letu 1959 pa le 140. Krivulja za leto 1958 tudi to pot služi le kot informacija sprejete delovne sile. Iz te krivulje je razvidno-, da smo v pomladanskem času leta 1958 sprejeli največje število ljudi in -da je bil ta sprejem v naslednjih mesecih vedno manjši. Krivulja za leto 1959 pa nam nazorno govori o sprejemu delovne sile, ki se zlasti v jesenskem in zimskem času močno dviga. Razloge za to nihanje sprejema delovne sile smo že utemeljili in bi bilo odveč ponovno o njih govoriti. in m iv y vuL vin IE X ZE Kazalo! 1958 1959' 156 ljudi 14o tjudi Naslednji preglednik je v povezavi z gornjim le z razliko, da gre v tem primeru za izstope delovne sile v podjetju. 5o 45 4o 35 3o 25 20 15 1o 5 o Izstopi 1958/59 IT G! vi tU vni i? XJ XJJ Kazalo; 1958 1959 98 ljudi 111 ljudi Ako primerjamo podatke vstopov in izstopov iz obeh tabel za leto 1958, ugotovimo, da smo zvišali delovno silo v letu 1958 za 68 ljudi. Primerjava istih podatkov za leto 1959 nam pove, da smo zvišali število delovne sile v letu 1959 le za 39 ljudi. Na to zvišanje v letu 1959, ki je skupaj za polovic» nižje od leta 1958, je vplivalo predvsem visoko število izstopov (111 ljudi). Podatek je zanimiv zlasti zaradi tega, ker je bila v letu 1959 izkazana malodane ista potreba kot v letu 1958. Oglejmo si podatke obeh preglednikov na naslednji način: Leto 1958 1959 Vstopi 156 140 Izstopi 88 111 Povečano število zaposl. v podjetju 68 39 Skupaj 296 199 107 Navedeni podatki v zvezi z gibanjem delovne sile, vstopov in izstopov, na n do sem obrazložijo fluktuacijo v odnosu na leto 1958. Glavna smer I. Domžale II. Mengeš III. Radomlje IV. Preserje V. Jarše Dotok delovne sile po smereh Vzporedne smeri Leto 1958 Leto 1959 120 126 Kolioevo 59 61 Podrečje 7 7 Vir 30 28 Dob 43 40 Zaboršt 7 7 Brdo pri Ihanu 7 7 Stob 1 • 1 Ihan 15 16 . Hrib 2 2 Goričica 9 11 300 306 164 166 Loka — Trzin 52 48 216 214 85 89 Rova 6 6 Dupelne 3 4 94 99 174 179 115 123 Glavna smer Vzporedne smeri Leto 1958 Leto 1959 VI. Kamnik 11 12 Homec 24 22 Smarca 28 30 Nožice 17 17 80 81 VII. Lukovica 26 31 Krašnja 1 2 Frevoje 7 10 Krtina 1 2 Prevalje 1 1 36 46 VIII. Moravče 32 31 Brezje 1 1 Sp. Javorščica 2 2 35 34 IX. Bukovica 8 7 Senkov turn 25 25 33 32 X. Komenda 12 12 Moste 11 11 23 23 ... — . . ...... ... . ... 7 7 XI. Ljubljana Črnuče 1 1 c - —............ " ' - 8 8 XII. Zagreb 1 1 XIII. Beograd 1 1 Skupno decembra 1116 1147 Dotok delovne sile, razčlenjen po glavnih in vzporednih smereh, se bistveno od leta 1958 ni spremenil. Gravitacija delovne siile narekuje glede na število zaposlenih po smereh boljšo ureditev prevoza. Iz razpredelnice je razvidno, da imamo 'največ delovne sile iz okolice Domžal, Mengša, Presenij, Jarš in Radomelj. Navedena delovna sala iz bližnje okolice podjetja je opravičljiva in razumljiva. Bolj zapleteno je vprašanje dotoka delovne sile iz oddaljenejših krajev. Ta delovna sila je podvržena izrednim fizičnim naporom, kar je povezano tudi s precejšnjo izgubo časa, ki odpade na prihod in odhod iz podjetja. Ta problem ni značilen samo za leto 1959, ampak je stalni spremljevalec že daljšo dobo nazaj. Usmerjanje delovne sile bi lahko delno uredili. Starostni sestav za dobo dveh let, ločeno za delavce 59 M M 1896 1 18 97 1 1 1899 1 1900 1 1 19oi 6 4 1902 2 19o3 2 1 190i, 3 3 1905 4 4 1906 5 3 1907 3 2 190& 9 8 19o? 10 11 1910 1 1 1913 7 7 1912 9 8 1913 6 6 1914 9 9 1915 7 7 1916 4 4 1917 2 2 I9I8 4 4 1919 1 1 1920 1 1921 5 51 1922 6 6 1923 4 4 192 4 7 7 1925 2 I 1926 8 9 1927 17 16 1928 11 11 1929 9 9 193o 3 O 9 K?}! S 7 1932 9 8 1933 4 4 1934 10 10 1935 10 13 1936 4 2 1937 3 1938 2 1939 5 1 1940 9 8 1943 9 11 3042 8 10 1943 8 13 1944 1 4 58 „ M Z 5?. M. 2 58 19 Ž Ž 1 1 1 2 2 2 1 6 6 4 6 4 3 3 16 16 9 10 17 18 17 IS 11 11 8 9 9 8 11 10 9 9 9 9 18 39 21 23 20 19 34 34 2o 21 17 19 50 3o 24 23 27 27 25 27 3S 33 33 30 40 55 45 35 44 30 28 27 39 ?9 24 2« 31 40 22 22 23 32 6 13 30 12 k 18 7- M 1697 1 189& l 1S99 1 I9oo 1901 19o2 19o3 3 1904 1 19o5 1 1906 19cf? 2 1908 1909 2 1910 1911 1912 1915 1 1924 1 1915 1 1916 1927 I 191« 3 1919 2 192 0 1 1921 2 1922 1923 1924 2 192? 2. 1926 1927 1 1928 1929 mo 2 1931 2 1932 1 1933 1434 2 1955 2 1936 1937 1938 1 1939 1940 19 M Ž 59 M Ž 58 59 Z t S 1 1 2 2 2 1 1 2 1 2 1 2 l 2 3 2 3 1 2 1 2 2 2 2 2 1 2 1 3 l 3 3 4 2 1 1 2 2 t 1 2 2 3 2 3 2 2 3 1 7 5 2 1 2 Starostni preglednik je primerjan za dobo dveh let, in sicer leto 1958 in 1959 ločeno za delavce in nameščence. Tovrstna starostna lestvica nam nazorno obrazloži zaposleno delavstvo po številu moških, številu žena kakor tudi njihove starosti. Iz lestvice lahko razberemo vplive na starost prve in druge svetovne vojne. Primerjava leta 1958 z letom 1959 bistveno ne spremeni celotne situacije, vendar lahko uvidimo, da vrh lestvice iz leta v leto upada in se močno dviga širina lestvice začetkom od letnice 1920 do letnice 1939. V tem razponu je število zaposlenih najmočnejše. Upadanje števila zaposlenih od letnice 1939 naprej gre pripisovati, kot je že povedano, drugi svetovni vojni. Ta primanjkljaj delovne sile se bo občutno poznal ne samo v ¡našem podjetju, ampak na vsem področju našega gospodarstva. Na desni strani lestvice je videti močno zasedbo ženske delovne sile, medtem ko pa leva stran lestvice govori o zaposlenih moških. Z ozirom na tak preglednik zaposlenih po starosti bi bilo potrebno še posebej obravnavati ugotovitve tistih letnikov, katerim je zaupana proizvodnja z ¡oziram na organizacijo proizvodnje. Potrebno bi bilo pogledati, kako smo poskrbeli za zamenjavo tistih ljudi, ki bodo v vrhu lestvice odšli iz podjetja. Starostna lestvica nameščencev v primerjavi obeh let se na levi strani, to je pri moških, glede na število zaposlenih ni spremenila. Na desni strani, kjer imamo žensko delovno silo, pa je število zaposlenih povečano od 47 v letu 1958 na 62 v letu 1959. Širjenje administracije je ozko povezano z določenimi zakonskimi in družbenimi spremembami. Zanimiv je tudi podatek na omenjeni lestvici zlasti v spodnjem delu, in sicer od letnice 1936 naprej. V tem razponu namreč v upravi ni nobenega moškega. Morda bi bilo potrebno tudi na ta podatek pomisliti takrat, kadar pretresamo starostni sestav zaposlenega delavstva in nameščenstva v gospodarski organizaciji. Delavci Leto Moški od 1896-1944 Ženske od 1902-1944 1958 1959 266 260 765 787 Nameščenci Leto Moški od 1907—1944 Zeniske od 1910—1944 1958 1959 38 47 62 Disciplina zaposlenih glede na točno prihajanje v podjetje v letih 1958 in 1959 in i 2 s BJ VTTT usain Ako primerjamo evidentne zamude v letu 1958 z evidentnirni zamudami v letu 1959, ugotovimo, da se gibanje zamujanja po svojem bistvu v razponu celega leta ne razlikuje. V obeh letih opažamo izredno visoko število ur zamud v mesecih januarju, februarju in marcu, Najnižje število- zamud v obeh letih je v mesecih maju, juniju ter juliju. Število zamud se s pozno jesenjo in zimo zopet dviga, vendar ne doseže tiste višine, kot je to v mesecih januarju in februarju. Prav gotovo moramo te podatke spraviti v zvezo s slabšimi vremenskimi prilikami in tudi v zvezo z oddaljenostjo' ljudi od podjetja- Ker je naša delovna sila v pretežni večini odvisna od kolesarskega prometa, neugodne vremenske prilike povzročajo dviganje in upadanje zamud. Z ozirom na to se nam vsiljuje misel, da bi, izhajajoč iz te predpostavke, bil prihod delavcev na delo izredno dober in podvržen pod rubriko »Izboljšanje delovne discipline«, ako bi bile vremenske prilike ugodne. Da je delovna disciplina dobra z ozirom na prihod delavstva na delo, imamo za to še en dokaz. Na pol kmečko prebivalstvo ima v mesecih, ko je prihod na delo najboljši, tudi doma največ dela. Torej če je tako, potem bi v slabih vremenskih prilikah z ozirom na letne čase, to je takrat, ko to delavstvo nima izrednih del doma, maralo biti še boljše. Morda razlaga ni najboljša, vendar je v teh dejstvih nekaj resnice, s katero se moramo sprijazniti. Po drugi strani ne smemo pozabljati, da so navedene ure zamud vnesene v diagram le kot evidentno zamujene ure in da je verjetno na to število vplivalo tudi subjektivno ocenjevanje in prijavljanje zamud. S to trditvijo bi verjetno krivulji zamud v obeh letih šli nekoliko više. Zanimivo bi bilo primerjati zamude našega podjetja s podjetjem, ki ima urejen avtomatični način registriranja prihodov in odhodov iz podjetja. V tem primeru bi lahko govorili o določeni zavestni disciplini našega delavstva. I II III IV V VI VII VIII IX X XI 1958 35 24 17 10 2 2 4 14 7 14 15 1959 18 19 11 9 2 8 9 4 14 14 15 Skupaj zamujenih ur v letu 1958 — 151 Skupaj zamujenih ur v letu 1959 = 147 Neopravičeni izostanki 1958/1959 Kazal i II o; 1958 1959 111 IV v io4 dni 132 dni VI Vil VIII IX XI XII 90 8o 7o 60 5o 4o J>o 2o lo Opravičeni izostanki 1958/1959 o - i Q E Kazalos 1958 — 1959 — ¡vvvivu vm i* X x] 460 dni 458 dni Oba preglednika opravičenih in neopravičenih izostankov moramo razčlenjevati skupno in ju povezovati s poostrenimi ali manj ostrimi ukrepi glede presoje, kaj je opravičen in kaj neopravičen izostanek. Izredno zanimiv podatek je razviden iz tabele opravičenih izostankov za leto 1958, kjer beležimo od maja do septembra meseca najvišje število opravičenih izostankov. Ti opravičeni izostanki so v drugi tabeli manj vidni, vendar toliko, da jih lahko povezujemo z opravičenimi izostanki v letu 1958. Pritisk na opravičene izostanke s strani zaposlenih ljudi je bil precejšen in je moral imeti nekje 'tudi svoje ozadje. Skoraj bi lahko utemeljevali, da je ta nujnost izostankov bila tolikšna, da so nekateri v primeru, če jim ni bilo dovoljeno izostati, kljub temu neopravičeno izostali. Širokosrčnost, ki je vladala v tistih mesecih 1958. leta, je ta pritisk prenesla v tabelo opravičenih izostankov. Iz tabele opravičenih izostankov lahko izrazito zasledimo primer poostrenega režima glede presoje opravičenih izostankov v mesecu februarju. V obeh letih so opravičeni izostanki bili zmanjšani na minimum, vzporedno z njimi pa so neopravičeni izostanki v tem mesecu v obeh letih enakomerno upadli. Skratka, ta dva preglednika nam dajeta pravzaprav ne samo informativne podatke opravičenih in neopravičenih izostankov, ampak nam predvsem govorita o režimu, 'katerega zaostrujemo le v določenih obdobjih. Z ozirom na te ugotovitve izhaja, da bi bilo primerneje obdržati režim discipline, v kolikor se pač da enotno in za daljše obdobje. Kar pa zadeva opravičene in neopravičene izostanke, pa je stvar preprostejša, ker so določeni opravičeni izostanki zakonito uveljavljeni in tudi ni posebne izbire. Teže pa je s tistimi ocenitvami, ki so prepuščene v lastno presojo pristojnim uslužbencem. 10 Kamniški zbornik 145 Opravičeni izostanki I II III VI V VI VII VIII IX X VI XII 1958 35 13 35 39 25 55 81 74 39 22 30 12 1959 52 24 70 58 45 34 30 35 28 33 28 21 Skupaj v letu 1958 = 460 dni Skupaj v letu 1959 - 458 dni Neopravičeni izostanki I II III VI V VI VII VIII IX X VI XII 1958 12 8 4 " 9 9 4 8 13 16 7 6 8 1959 16 12 11 11 24 8 13 7 8 6 9 7 Skupaj v letu 1958 = 104 dni Skupaj v letu 1959 = 132 dni Zadnji podatek, ki nam pove, da je bilo v letu 1959 kar 132 neopravičenih dni v primerjavi z letom 1958, ko jih je bilo le 104, govori, da se je v tem oziiru delovna disciplina poslabšala. Opravičeni izostanki so pa v primerjavi obeh let ostali skoraj nespremenjeni. Izredni neplačani dopusti 1958/59 l H Kazalo: 1958 1959 m iv v 258 dni £48 dni Y! VU \mi ii 1 XI Oba diagrama o izrednih plačanih in izrednih neplačanih dopustih temeljita predvsem na zakonitih predpisih, ki so prilagojeni določenim pravilom v podjetju. Izredni plačani dopusti so bili predvsem dovoljeni za primere, ko je šlo za rojstva, poroke, smrti, selitve itd. Izredni neplačani dopusti pa so bih dovoljeni v primerih raznih potovanj v inozemstvo', obiskov nekaterih seminarjev in tečajev, ki so vezani na daljšo dobo, ter za zasebna 'Opravila zunaj podjetja. Primerjava obeh preglednikov nudi pokazatelje, ki utemeljujejo izredne plačane dopuste v močnem porastu v obeh letih od meseca marca do avgusta- Izredni neplačani dopusti so v drugem pregledniku nekoliko pomaknjeni in se odražajo od šestega do .dvanajstega meseca po svoji aktirvitetd. Značilnost gibanja izrednih plačanih kakor tudi neplačanih dopustov izhaja pretežno iz ženske zaposlene delavne sile. Ako bi podjetje zaposlovalo moško delovno silo, bi gibanje omenjenih dopustov imelo drug značaj in bi pokazatelji bili precej nižji. Dopusti, ki imajo značaj ¡izredno plačanih ter neplačanih dni, so v rahli povezavi tudi z opravičenimi in neopravičenimi izostanki. Zato bi utemeljevanje teh dopustov v nekii meri lahko povezovali z utemeljitvijo pri opravičenih in neopravičenih izostankih. Bolezenski in drugi izostanki Gibanje izgubljenih dni, ki imajo svoj vzrok in utemeljitev v raznih boleznih zaposlene delovne sile, občutno vpliva na celotno proizvodnjo našega podjetja. Ako seštejemo obračunane delavne dni, ki so bili »izgubljeni« v letu 1959, ugotovimo, da jih je bilo kar 27.345. Ta številka po svoji velikosti povzroča zaskrbljenost pristojnih organov v podjetju. Ker pa smo podjetje, ki zaposluje v pretežni večini žensko delovno silo, je številka izostalih dni po svojem bistvu opravičljiva. »Izgubljeni« dnevi dejansko niso izgubljeni, ker jih maramo jemati življenjsko in v povezavi s specifičnostjo naše družbene ureditve in zakonodaje. Ravno to dokazuje, kakšna posebna skrb je posvečena zaposleni ženski delovni sili, kakor tudi moški, in da pri tolmačenju skrbi za človeka ne smemo mimo teh podatkov. Kapitalistični družbeni sistem ne beleži v takem razponu izgubljenih delovnih dni. To število »izgubljenih« delovnih dni nazorno priča o skrbi za regeneracijo delavne sile v socialistični družbeni ureditvi. Ako si razčlenimo te »izgubljene« dni, dobimo naslednji preglednik: 19 5 9 nega „ , hranjenje 27. člen TBC ostale nesreče družin, nosečnost, otroka Zakona člana poroa 4 ure 4 ure i-----—----- I 135 981 99 42 660 574 27 II 120 1343 73 55 647 506 24 III 106 1731 76 53 637 501 50 IV 106 1367 87 83 581 527 52 v 164 1240 89 59 541 618 52 VI 225 1213 65 134 582 583 42 VII 254 806 133 44 599 493 94 VIII 279 723 120 34 689 447 17 IX 240 966 146 25 556 569 97 X 218 833 89 55 530 590 64 XI 175 647 96 27 462 573 86 XII 190 867 133 25 527 526 52 Bolezenski izostanki v letih 1958 in 1959 (Epidemijske bolezni v tem diagramu niso upoštevane.) 1958: 195?: Zadnji dve rubriki pod označbo »hranjenje otroka« in »27. člen Zakona« moramo razumeti, da vnesene številke niso upoštevane v celoti, ampak deljene z 2 (dve), zaradi tega, ker so osebe bile v delovnem odnosu štiri ure. Tako se nam podatki v zadnjih dveh rubrikah preglednika zmanjšajo za polovico. Kvalifikacijski sestav delovne sile Delavci 19 5 8 V naslednjih tabelah bomo pregledali kvalifikacijski sestav za leto 1958/59. Vzeli bomo dvojni pregled, in sicer .pregled delovne -sile po zahtevi delovnih mest, ki jih zahteva tarifni pravilnik, torej tako kot dejansko, delavci tudi delajo. Po drugi strani pa si bomo ogledali njihovo dejansko osebno kvalifikacijo, ki ustreza ali ne ustreza kvalifikaciji za delovna mesta po oddelkih. Te podatke primerjamo ločeno za moško in žensko delovno silo. Nameščenci 19 5 8 Delovna sila, zaposlena po zahtevi tarifnega pravilnika Fakultetna popol. sred. nepop. sred. pomož. izobrazba šola šola uslužb. Kvalifikacija po TP 11 40 32 2 Skupaj vseh nameščencev = 85 Delovna sila, zaposlena z ozirom na osebno kvalifikacijo Fakultetna izobrazba popol. sred. šola nepop. sred. šola pomož. usl. M 2 M 2 M 2 M 2 Fakulteta 3 6 2 Popol. sred. šola 8 10 10 11 1 Nepopol. sred. šola 2 22 8 Pomož. uslužb. 1 1 Skupaj 3 14 10 14 33 1 10 Nameščenci 1 9 5 9 -- - i- Delovna sila, zaposlena po zahtevi tarifnega pravilnika Fakultetna izobrazba popol. sred. šola nepop. sred. šola pomož. uslužb. Kvalifikacija po TP 12 42 36 11 Skupaj vseh nameščencev — 105 Delovna sila, zaposlena z ozirom na osebno kvalifikacijo Fakultetna izobrazba M 2 popol. sred. šola M 2 nepop. sred.. šola M 2 pomož. usl. M 2 Fakulteta 3 Popol. sred. šola Nepopol. sred. šola Pomož. uslfužb. < i -'11 6 7 10 2 2 11 14 22 2 9 14 2 Skupaj 3 13 12 13 36 11 16 Delavci 1 9 5 8 VK M 2 K M 2 M PK " 2 M NK 2 Zahteva po PT Dejanska zasedba 39 9 — 117 107 352 35 59 85 273 504 38 52 25 v 111 Razlika — 30 -10 - -317 +26 +231 +14 +86 Prekvalifikacij a 357 100 Delavci 1 9 5 9 VK M Ž K M 2 M PK 2 M NK 2 Zahteva po TP Dejanska zasedba 36 9 : 134 108 386 43 96 105 351 589 15 59 21 126 Razlika Prekvalifikacija -27- 396 -26 - 343 +9 +238 +44 +105 +149 151 1958 4oo 39 o 38o 37 o 360 ■■■■■■i 36o 35o 35 0 34o oaaaaai 340 33o aaaaaai iiiiiii ••(••«i iiiiiii 1 a a a i a ■ 33o 357 1959 VK t K 396 VK + K Nameščenci 1958/59 Pri pregledu zaposlenih nameščencev v našem podjetju ugotovimo, da po zahtevi tarifnega pravilnika manjka 8 ljudi s fakultetno izobrazbo, 16 s popolno srednjo šolo. Pri pomožnih uslužbencih imamo 9 ljudi, pri katerih je potrebno pomisliti na prekvalifikacijo po treh letih službovanja. Tako je stanje za leto 1958. Stanje nameščencev v letu 1959 se bistveno ni spremenilo. Razvidno je, da potrebujemo 9 ljudi s fakultetno izobrazbo, 17 ljudi s popolno srednjo šolo. Pri pomožnih uslužbencih se je število povečalo za 2 človeka. Delavci 19 5 8/59 Pri delavcih je ugotovitev zaposlenega delavstva mnogo bolj kritična kot pri nameščencih. Ta kritičnost temelji na stalnem dviganju števila tistih ljudi, za katere se postavlja v ospredje zahteva po določeni strokovni izobrazbi, oziroma prekvalifikaciji. Število zahtevanih VK in K v letu 1958 je bilo 357, medtem pa se je število v letu 1959 dvignilo kar na 396. Levji delež odpade zlasti na zahtevo po kvalificirani delovni sili. Ako izhajamo iz dejstva, da bo družbeni razvoj zahteval tudi dejansko uresničitev sedanje zahteve po tarifnem pravilniku, potem smo praktično pred dejstvom, da bo nujno potrebno sugerirati to ugotovitev prizadetim, s strani podjetja pa urejevati in pripravljati preko izobraževalnega centra pomoč na tem področju tistim, ki imajo interes, da svojo splošno kakor tudi strokovno izobrazbo izpopolnjujejo in si na ta način pridobe potrebno izobrazbo z ozirom na zahteve naših delovnih mest. Pri nekvalificirani delovni sili zasledimo malenkostni porast števila tistih ljudi, katerim bo potrebno nuditi pomoč glede na avtomatično prevedbo v polkvalifikacijo. Prevedba v polkvalifikacijo teh ljudi v zadnjih dveh letih je še vedno premajhna in, kot je razvidno, je številka nekvalificiranih delavcev visoka. Pri polkva-lifidrani delovni sili opažamo številko 238 ljudi, ki se nam izkazuje kot rezerva. To delovno silo bi morali rekrutirati na kvalificirana delovna mesta, kjer izkazujemo pomanjkanje za okoli 350 ljudi. Izhajajoč iz teh dejstev, ponovno lahko podčrtamo resnično potrebo po razširjenju določene strokovne izobrazbe zaposlenega delavstva. Da je res tako, ugotavljamo tudi po spremembi v zakonodaji, ki je prinesla materialne možnosti za reševanje teh vprašanj znotraj podjetja (izobraževalni centri) ter zunaj podjetja (delavske univerze, večerne šole splošnoizobraževalnega tipa ter večerne šole tehničnostrokovnega značaja). Pri tem lahko omenimo še delavsko univerzo, kakor tudi spremembe na področju šolstva z ozirom na splošen in neomejen vpis delavcev na univerze. Dopolnilna obrazložitev delovne sile, ki je zapustila podjetje v letu 1958 in 1959 1958 1959 Predilnica.............. 23 35 Tkalnica .............. 39 45 Oplemenilnica ............ 4 7 Pogonski oddelek...........14 14 Tiskarna ..............1 3 Uprava...............7 7 Skupaj...............88 111 Izstopi delavcev po letih službovanja v »Induplati« 1 mes. 2 mes. 3 mes. 4 mes. 5 mes. 6 mes. 8 mes. 1 2 3 4 5 6 1958 2 1 1 17 11 7 8 12 4 1959 6 1 2 1 1 1 1 12 10 13 9 2 18 7 8 9 10 11 12 13 14 16 19 20 24 26 28 1958 3311271 1 213 1959 25234611 32 113 Starostni sestav ljudi, ki so izstopili iz podjetja v letu 1958 in 1959 1958 Rang 1959 1953 9 I 1939 12 I 1935 9 I 1932 9 II 1936 7 II 1933 8 III 1930 5 III 1936 8 III 1934 5 III 1930 7 IV 1929 5 III 1931 6 V 1931 4 IV 1937 6 V 1932 4 IV 1935 5 VI 1908 4 IV 1940 5 VI 1902 4 IV 1943 5 VI 1924 3 V 1934 4 VII 1928 3 V 1938 4 VII 1937 3 V 1908 3 VIII 1938 3 V 1901 2 IX 1940 3 V 1902 2 IX 1913 2 VI 1922 1 IX 1939 2 VI 1923 2 IX 1922 2 VI 1927 2 IX 1941 '2 VI 1929 2 IX 1896 1 VII 1941 2 IX 1903 1 VII 1895 1 X 1904 1 VII 1898 1 X 1905 1 VII 1903 1 X 1906 1 VII 1905 X 1909 1 VII 1912 X 1917 1 VII 1914 X 1921 1 VII 1915 1 X 1926 1 VII 1916 X 1927 1 VII 1917 X 1924 1 X 1925 X 1926 1 X 1928 X 1942 1 X Primerjano stenje delovne sile, ki je zapustila podjetje v letu 1958 in 1959, nam na ta način pove naslednje: v obeh letih je največ ljudi odšlo iz tkalnice, predilnice in pogonskega oddelka. Ta podatek je razumljiv, ker je v teh prvih dveh oddelkih zaposleno tudi največ delavstva. Za pogonski oddelek tega ne moremo trditi. V pogonskem oddelku povzroča visoko fluktuacijo nekvalificirana delovna sila1, vezana na fizično delo, ki pa je dostikrat sezonsko. Fluk-tuacija v predilnici in tkalnici pa bi lahko bila manjša, če jo primerjamo s starostnim sestavom tistih ljudi, ki so izstopili iz podjetja. Ti ljudje so po največjem številu izstopov zajeti v letnicah rojstva od 1930 do 1940. Njihove življenjske ambicije so vezane na določeno napredovanje, interes, strokovno usposobljenost itd. in v primeru, da določenih potreb ne najdejo v našem podjetju, iščejo zaposlitve drugod. Ob teh ugotovitvah se nam pridruži še druga, ko jo primerjamo s preglednikom delovne sile, ki je izstopila izključno po letih službovanja v »Induplati«. Omenjena leta službovanja so navedena le za naše podjetje. Tudi tukaj ugotavljamo-, da izstopa iz podjetja »mlajša« delovna sila po delovnem stažu, ki se giblje od 1 meseca do 6 let službovanja. Iz tega izhaja, da bi morah posvečati posebno pozornost delovni sili, ki ni dalj časa v podjetju in kot smo že prej povedali, so to običajno mlajši ljudje. Povzetki iz preglednika delovne sile v podjetju za leto 1958 in 1959 1. Z ozirom na gibanje delovne sile v podjetju se bomo morali lotiti planskega predvidevanja potrebe po delovni sili, ki bo nastopala v primeru manjših in večjih sprememb v perspektivi podjetja. 2. Izboljšati povezavo s posredovalnico za delo, ki ji bo treba dostaviti planske potrebe vsaj za dobo dveh do šestih mesecev. 3. Po ugotovitvah, ki jih daje starostna lestvica, in, ker je ugotovljeno, da pojenjuje dotok delovne sile zaradi zmanjšanih rojstev v II. svetovni vojni, bo potrebno posvetiti precejšnjo pozornost izstopom delovne sile ter iskati možnosti, da se prepreči nadaljnje izstopanje delovne sile iz podjetja. Izstope se da regulirati z eventualnimi internimi premestitvami znotraj podjetja ter reguliranjem plačnega sistema v okviru razpoložljivih sredstev. 4. Dotok delovne sile, razčlenjen po smereh, zgovorno priča o oddaljeni delovni sili, ki negativno vpliva na produktivnost dela v podjetju, delovno disciplino in zvišuje povprečno oddaljenost dotoka delovne sile. Zmanjšanje števila oddaljenih delavcev od podjetja nad 10 km bi lahko regulirala posredovalnica za delo. Glavne smeri dotoka delavne siile za naše podjetje narekujejo ureditev internega prevoza, ki bi se dal postaviti ob dobrem prevozniškem parku našega podjetja. Prevoz delovne sile bi zmanjšal fizično utrujenost delavcev in izboljšal delovno disciplino v neugodnih vremenskih neprilikah (jesen, zima). 5. Ugotovitve starostnih lestvic za delavce in nameščence zahtevajo še nadaljnjo razčlenitev zlasti tistih letnic rojstev, katerim je zaupana vodilna vloga v podjetju. Iz tega izhaja skrb za pomladitev zlasti vodilnega, oziroma vodstvenega kadra v proizvodnji. Starostni preglednik pri nameščencih nudi podatek, da od letnice rojstva 1936 naprej ni v upravi nobenega moškega več. Tudi tega dejstva ne smemo prezreti. 6. Iz diagrama delovne discipline lahko sklepamo, da je prihod v podjetju zaposlenega delavstva dober in da na prihod ljudi na delo vplivajo predvsem neugodne vremenske razmere kakor tudi oddaljenost od podjetja. V zgornjih točkah je že podan predlog urejevanja tega vprašanja. 7. Iz podatkov opravičenih in neopravičenih izostankov izhaja, da bo potrebno obdržati delovni režim kolikor se pač dá enotno in za daljšo dobo. Konice diagramov pri opravičenih in neopravičenih izostankih sovpadajo ne samo v enem letu, ampak v obeh in se iz njih lahko razbere, kdaj je v podjetju ostrejši delovni režim in kdaj upada. 8. Pri izrednih plačanih in izrednih neplačanih dopustih bi bilo uspešneje doseči enakomerno gibanje obeh vrst dopustov. Doslej ugotavljamo najmočnejše gibanje teh dopustov v poletnih mesecih, kar se pozna ne samo- pri manjkajoči delovni sili, ampak tudi pri doseganju plansko-praizvodnih nalog. 9. Skupno zajeti bolezenski izostanki, v katerih so zajeti (TBC, nesreče, porodi, nega družinskega člana, hranjenje otroka, invalidi in ostale bolezni), ugotavljamo zelo visoko število teh izostankov — 27.345 dni. Ker podatki v diagramu za obe leti kažejo na dejansko enotno gibanje, ki upada s koledarskim letom, bi bilo morda umestno v prvih mesecih koledarskega leta poostriti preventivne zdravstvene ukrepe, kakor tudi vplivati preko zdravstvene službe na skrajšanje kurativnega zdravljenja:' 10. Pri kvalifikacijskem sestavu, ki je primerjan po zahtevi tarifnega pravilnika in dejanski •izobrazbeni stopnji naših delavcev in nameščencev, vidimo, da bo treba informirati o teh podatkih delavstvo kakor tudi nameščen-stvo. V obeh primerih, torej pri delavcih in nameščencih, zasledimo, da nam manjka največ kvalificirane ženske delovne sile. Visok odstotek odpade tudi na moško kvalificirano delovno silo. Zaključni preglednik izkazuje neko določeno presežno delovno silo v rubriki polkvalificiramih in nekvalificiranih delavcev, ki so že praktična rezerva za bodoča kvalificirana delovna mesta. V zvezi s tem bi morali sestaviti plan izobrazbe, ki naj bi ga uresničil center za izobrazbo v podjetju z nudenjem številnih strokovnih, kakor tudi splošnoizobraževalnih tečajev v okviru možnosti znotraj podjetja. Ostalo pomoč naj bi delavstvo uredilo sámo preko že organiziranih skrajšanih načinov šolanja. 11. Pri dopolnilni obrazložitvi delovne sile, ki je zapustila podjetje, ugotavljamo, da moramo biti izredno pozorni pri mlajši delovni sili, ki ima staž delovne dobe v našem podjetju od enega meseca do šestih let. Ne samo nizki delovni staž v podjetju, ampak tudi v splošnem mlajša delovna sila z letnico rojstva od 1930 do 1940. Ako to upoštevamo in k temu dodamo še ugotovitve iz starostne lestvice, kjer zasledimo, da se dotok delovne sile zmanjšuje od letnice 1940 do 1945, potem nam mora biti jasno, da moramo poskrbeti za to kritično delovno silo, ki ustvarja fluktuacijo v našem podjetju in je dejansko nestalna. metnost — industrija N iko Kralj V deželah, ki se razvijajo iz nekdanje agrarne v industrijsko državo, opažamo pomanjkanje strokovnjakov na najrazličnejših področjih spreminjajočega se gospodarstva. Tudi pri nas doživljamo podoben razvoj. Na čisto tehničnem področju nimamo dovolj izkušenih ljudi, ki bi vodili, tehnično opravljali, usmerjali in kontrolirali to novo industrijsko proizvodnjo. Še težje pa je stanje na oblikovnem področju, to pa morda zato, ker se vse do najnovejšega časa nismo dovolj zavedali gospodarskega pomena, ki ga prispeva smiselna in lepa oblika industrijskega proizvoda. Razlike v oblikah med domačimi in uvoženimi predmeti vsakdanje uporabe smo opazili šele tedaj, ko so se naše in tuje oblikovne rešitve začele sreča vati in primerjati na domačem in tujem tržišču. Priznati moramo, da je tujina na področju oblikovanja industrijskih predmetov precej pred nami. Razveseljivo pa je, da naša proizvajalna podjetja in trgovine vse bolj spoznavajo oblikovno vrednost uporabnih predmetov. Pospešiti moramo likovni razvoj naših industrijskih in obrtniško izdelanih predmetov, da ne bi bilo preveč zamujenega. Kakšne kvarne posledice ima kronično zaostajanje likovne kulture za tehničnim razvojem, lahko lepo vidimo na predmetih široke potrošnje v Sovjetski zvezd. Ze leta 1952 je »Arhitekt«, revija za arhitekturo in urbanizem, sprožila anketo o nalogah oblikovanja industrijskih proizvodov. Vrsta pomembnih ljudi • s področja likovne vzgoje je jasno opredelila vlogo in pomen oblikovanja industrijskih predmetov za razliko od ljudske umetnosti in umetne obrti. Pozneje je bilo še več takih in podobnih akcij, med njimi zvezna razstava, leta 1956 v Ljubljani z naslovom »Stanovanje za naše razmere«, povezana z natečajem za najboljše rešitve notranje opreme. V letu 1957 in 1958 razstavi »Porodica i domačinstvo« v Zagrebu, nadalje več razstav republiških društev uporabne umetnosti, najrazličnejša posvetovanja, ki jih je organizirala industrija z oblikovalci m trgovsko mrežo. Na teh posvetovanjih so bila sprejeti sklepi o potrebi najožjega sodelovanja med industrijo in umetnikom. Podobno kakor so se oblikovno izpopolnjevali uporabni predmeti obrtniške proizvodnje, hodijo tudi industrijsko izdelani predmeti svojo razvojno likovno pot. Razlika je samo ta, da je progres pri zadnjih mnogo hitrejši, ker se opira na jasna spoznanja. Oblikovalec zavestno poizkuša posnemati razvoj v naravi; tu odmira vse, kar postane nepotrebno in brez vzroka ničesar ne nastane. Sintetična morfologija in dialektika pomagata oblikovalcu, da prihaja po najkrajši poti do tehničnih spopolnitev in novih oblik, ki nimajo zgledov v preteklosti. Nekdaj potreben čas celega stoletja je razvojno skrčil desetkratno ali celo več- Samo tako je mogoče, da danes zasledimo' predmete iz nekaj let starih umetnih materialov, ki so smiselno in lepo oblikovani in se likovno ne -naslanjajo na stare snovno različne vzore. Smotrna in lepa oblika izdelka postaja vse važnejša komercialna zahteva. Priznati m-oram-o, da smo morda zavoljo stalne gospodarske konjuktu-re oblikovni razvoj zanemarili. Največkrat je bilo oblikovanje iz-delka prepuščeno likovno nešolanim mojstrom v proizvodnji, ali pa celo povsem prepuščeno naključju. Predmetom v serijski izdelavi, zlasti pa onim v tekoči industrijski proizvodnji, je že samo z gospodarske plati potrebno- posvetiti posebno pozornost in poglobljen oblikovni študij. V taki proizvodnji se prihranki na materialu iin času, -ki jih dosežemo na enoti proizvoda, tisoč dn tisočkrat ponavljajo. V tej dejavnosti so skrite neizkoriščene rezerve rnilijardnih vrednosti. Prihranki, ki jih dosežemo z napori za povečanje storilnosti z akordnim delom na čim večjem številu delovnih mest, marsikdaj ne dosežemo tistih, ki jih lahki pridobimo s pravilnim oblikovanjem predmeta. Oblikovalec t-o doseže s ko-rekturami dimenzij, s -spremembami v konstrukciji, z zmanjševanjem delovnih operacij in s poenostavljanjem oblike. Celo mnogo daljnosežnejše je lahko oblikovalčevo delo; če designer pozna obrat, za katerega oblikuje, bo lahko v svojih načrtih upošteval ozka grla v strojnem parku in predvidel take rešitve, ki bo-d-o zaposlile tiste stroje, ki niso polno izkoriščeni. S takim sodelovanjem bi pri nezmanjšani planirani proizvodnji marsikje odpadle milijonske investicije. In še več; z iznaj-diteljsko in raciona-lizatorsko dejavnostjo v smislu oblikovnih rešitev lahko kvalitetno spreminja proizvodne p-ostopke in prispeva k skokovitemu dvigu proizvodnje. Podobno kakor težimo za kar najmanjšo uporabo materiala in časa, tako tudi želimo priti po najkrajši poti do najboljše oblike proizvoda. Vsaka vmesna postaja v tem približevanju je v industrijskem obratu draga, vezana s stroški za šablone, kalupe; posebna orodja, poleg tega pa te postaje v razvoju trošij-o isiit r 1 .J» JL O 1. Stol iz krivljenega lesa z bambusovim prepletom 2. Lupinast fotelj na kovinskem ogrodju 3. Stružen polfotelj s premičnimi blazinami 4. Načrt za fotelj z naslonom za glavo Vsi stoli po projektu ing. arch. Nika Kralja, izdelava »Stol« Kamnik, foto Janez Kališnik dragoceni čas. Vendar pa vsega ni mogoče predvideti v načrtu. Sele izboljšave s posebej za ta namen narejenima vzorci dopolnjujejo prvotni načrt, nadaljnja opozorila pa dobi oblikovalec potem, ko je predmet že v uporabi. Kadar govorimo o industrijskem vzorcu, je to vedno obrtniško izdelan model, ki pa je 'namenjen strojni izdelavi. Nikjer ni ostro začrtane meje med obrtjo in industrijo. Oba proizvodna načina prehajata drug v drugega. Oblikovanje uporabnih predmetov je lahko samo eno, pa naj bo načrt narejen za obrtni izdelek ali pa namenjen serijski industrijski proizvodnji. Načrta bosta vedno različna, prilagojena vsakokratnim proizvodnim zahtevam. Osnova za oblikovanje pa ostaja enaka — organska zveza vseh funkcij, ki imajo pravico vplivati na oblike, pri čemer nikjer ne zasledimo dominante. Tako oblikovani predmeti bodo nevtralni — izražali bodo sami sebe in opravljali nalogo, ki jim je bila namenjena. Iz gornjega vidimo, da oblikovalčevo delo ne more več ostati ločeno od proizvodnega procesa, potem lahko rečemo, da je designerjevo mesto zelo blizu proizvodnje, torej v tovarniških razvojnih oddelkih, v konstrukcijskih birojih, v tovarniških oddelkih za pospeševanje proizvodnje, v poizkusnih delavnicah in raziskovalnih središčih, ki so neposredno povezana s proizvajalnimi organizacijami. V lestvici strokovnega šolstva, začenši od vajenskih šol, prek mojstrskih, srednje strokovnih, umetno obrtnih, akademij in tehničnih visokih šol, manjka člen — vzgoja projektanta uporabnih predmetov. Največ zaslug za to do- sedaj opravljeno delo v iskanju sodobne oblike izdelkov in za pravilno smer vzgoje imajo oddelki za arhitekturo na tehničnih visokih šcclah. Te zasluge miiso morda v uspešnem učnem programu, po katerem bi se vzgajali oblikovalci. Saj takim ciljem in ustreznih predavanj in vaj na teh šolah nimamo. Zasluge 'oddelkov za arhitekturo so v načinu vzgoje, v metodi, ki je na splošno sprejeta za projektantske naloge. Raziskovalna metoda in analitično lotevanje vsake naloge in organsko povezovanje vseh funkcij, vključujoč zahtevo po lepem kot enakovredno funkcijo končnega izdelka), je tista trdna osnova, ki usposablja fakultete za arhitekturo, da dodatno prevzamejo v svoj ■ učni program še vzgojo oblikovalcev industrijskih predmetov. Visoka šola za oblikovanje bi morala delovati ne toliko v širino s svojim številom učencev, kolikor v globino. Vzgajati bi morala oblikovalce s široko razgledanostjo in obsežnim tehničnim znanjem, da bi samostojno lahko posegali na nova področja oblikovanja. Taka šola gotovo ne bi .smela biti, brez razhodov v strokovnih problemih med predavatelji, učenci in ljudmi v proizvodnji. Tu naj bi se križala mnenja in pogledi. Visoka šola za oblikovanje brez teh različnih mnenj bi bila pač umetniška akademija včerajšnjega datuma, ki posreduje konservirano umetnost, odtrgano od vsakdanjega dogajanja. *' v» -" .. . Jasno je seveda, da naše razčlenjeno gospodarstvo z različnimi možnostmi in potrebami ne potrebuje samo projektantov, temveč tudi njihove pomočnike. Ob koreniti vsebinski preosnovi vsega na.šeg,a šolstva naj 'bi se približale dejanskim potrebam tudi dosedanje obrtno strokovne in umetno obrtne šole. Težišče obrtno strokovnih šol naj bi bilo v snovno strokovnem, umetno obrtnih šol, v oblikovno miselnem ter visokih šol za oblikovanje, v razumsko vsebinskem. Vse pa bi morale biti neposredno povezane, bodisi z lastnimi delavnicami, ki bi jih vodili razgledani mojstri, ali ikair bi bilo še bolje, z delavnicami v neposrednem proizvodnem procesu. Če primerjamo vrednost naše industrijske proizvodnje z delom te vrednosti, ki jo predstavljata arhitektura in gradbeništvo ter primerjamo število oblikovalcev, ki delajo za prvo in za drugo, vidimo kričeče nesorazmerje. Oblikovanje industrijskih izdelkov pa je po pomenu in vrednosti enakovredna naloga. Rešiti moramo dvoje: zadostiti proizvodnim nalogam in skrbeti za vzgojo oblikovalcev, ki bi mogli v bodoče določneje poseči na tako obsežno področje, kot je spreminjanje tehnične civilizacije v tehnično kulturo. Naloga bi bila enostavno rešljiva, če bi imeli vsaj nekaj več oblikovalcev, ki bi bili pripravljeni delati v proizvodnji. Med njimi bi se gotovo našli posamezniki, ki bi imeli pedagoške sposobnosti za likovno vzgojo bodočih oblikovalcev v procesu proizvodnje. Za gospodarska podjetja bi bilo seveda najbolje, če bi tovarne imele lastne strokovnjake oblikovalce z napredno znanstveno metodo dela. Danes pa si samo velika podjetja, in to samo v neposredni bližini republiških centrov, lahko privoščijo to »razkošje«. Podjetja v oddaljenih industrijskih krajih pa teh možnosti nimajo, čeprav so ravno v teh kolektivih oblikovni problemi njihovih izdelkov najbolj pereči. Dozorel je čas, da se tu nekaj napravi. Z oziram na pomanjkanje oblikovalcev bi bilo treba misliti na centre za oblikovanje pri združenjih različnih vej industrij, ki bi vršili usluge posameznim podjetjem, vse dokler ne bomo vzgojili zadostnega števila oblikovalcev. Take centre z najožjo povezavo s proizvajalnimi podjetji že delajo v treh republikah z lepimi rezultati. Trenutnim možnostim in potrebam ustrezne rešitve je nujno iskati tudi v Sloveniji. Vzgojo bodočih oblikovalcev pa bi bilo treba povezati s konkretnimi nalogami za gospodarstvo v delavnicah, poskusnih laboratorijih, raziskovalnih središčih — torej povsod tam, kjer življenje najbolj živo utripa. ^ekaj analiz ter problematika p le istocenskih sedimentov v lokarjih pri vodicah* Franc Drobne, Rajko P avlo v e c, Alojz Sercelj Uvod Zaselek Lokarji leži severovzhodno od Vodic, okrog 16 krn severno od Ljubljane, to je približno1 9 km jugozahodno od Kamnika (1. slika). Tu nastopajo debele plasti pleistocenskih sedimentov, kd jdih je že pred drugo svetovno vojno izkoriščala opekarna. Zaradi dolgoletnega kopanja je do danes odkrit zanimiv profil, ki doseže debelino nad 20 m. Ce izvzamemo' prodne in morenske nanose, je v Ljubljanski kotlini znan debelejši prerez pleistocenskih plasti le z Barja. Pri opazovanju tega profila se je pojavite, vrsta problemov, od katerih mnoge doslej ni bilo mogoče rešiti ali vsaj zadovoljivo pojasniti. V tem delu opisujemo v glavnem rezultate nekaterih favnističnih, florisitičnih in tehnoloških analiz, ki naj pripomorejo k nadaljnjim raziskavam. Profil dodajamo le v toliko, kolikor je potrebno zaradi omenjenih .analiz. Ze pri profilu kakor tudi pri drugih poglavjih skušamo prikazati problematiko teh sedimentov. V bodoče bo. treba podrobno proučevati ves razvoj in spremembe opisanih plasti, obenem pa zajeti širšo okolico, to je velik del Ljubljanske kotline, zlasti pa kraje med Kamnikom in Kranjem. Pri nadaljnjih proučevanjih bi mnogo pomagale zlasti vrtine, ki bi pojasnile tudi zaloge ilovice in s tem pripomogle k razvoju opekarne. Čutimo- prijetno dolžnost, da se za mnoge nasvete zahvalimo predvsem akademiku prof. Ivanu R a k o v c u in akademiku prof. Srečku B r o d a r j u . ki si je na terenu ogledal profil. Koristne pripombe sta nam dala v zvezi s sedimentacijo prof. Efcke Guenther in v zvezi s favno asistent Jože Bole. * Geološki del, pallaozoološki diel in zaključne pmiipomfoe je napisal R. Pavlove c, paleoibotanioni del je sestavil A. Š e r c e 1 j, tehnološke analize pa opisal F. Drobne. li* 163 Za terenske preiskave je imela upirava opekarne popolno razumevanje. Imenovanim in visem, ki so nam kakorkoli pomagali pri delu, se tudi na tem mestu naj topleje zahvaljujemo! SI. 1. Skica okolice Lokarjev 1. GEOLOŠKI DEL Dosedanje preiskave Višje griče okrog Lokarjev sestavljajo- karbonske in triadne kamenine, v nižjih delih pa nastopajo pleisto-censki sedimenti, od katerih je starejši prodni nanos že trdno sprijet v konglomerat. Prekriva ga precej debela preparina, to je rjava peščena ilovica z raelično- velikimi prodniki. Domačini jo imenujejo grumpež ali tudi rump-ež. Ta izraz poznamo- že iz literature. Za enake plasti ga uporabljajo' tudi drugod po Ljubljanski kotlini (glej Rakovec 1933, 121; 1940, 112; 1955, 45; Oblak 1952, 141 in 142). To- preperino je imel Wentzel (1922, 99) za ostanek velikega gorenjskega jezera. Poleg drugih je tudi- Rakovec (1930, 44) ovrgel to hipotezo-. Jasno pove, da »imamo- opraviti z eluvij-etm-«. V bližini Lokarjev nastopa še mlajši, n-esprijet prod, ki ga izkoriščaj o- v gramoznicah. Opekarni najbližja je prodna jama jugovzhodno od Vodic, še bliže — ob cesti iz Vodic v Moste — pa je opuščena- in zaraščena plitva gramoznica. V opekami izkoriščajo debele plasti peščenoglinastih usedlin. Te je podrobneje opisal Rakove c (1930, 50—51). V profilu navaja pod približno- 0,5 m debelo plastjo- prsti rjavo- glino. Več metrov globlje je našel sivicoi, med katero nastopa tu in tam fin o-zrnat peščenjak in pešče-na rjava glina. Ne -omenja pa konglomerata, ki leži med gl-inastimi plastmi, po čemer sklepamo, da tedaj nanj še niso naleteli1, saj R a k o v e c sam omenja, da so- 'kopali do globine 15 m. Pripominja tudi, da kažejo gline nedvomno na jezerski izvor in se bistveno ločijo od grumpeža. O razmerah okrog Lokarjev govori tudi Oblak (1952, 124 in 140). Pravi, da vidimo- v profilu opekarne Lokarji, dia -leži glina pod konglomeratom. Kako je prišel do tega zaključka, ni jiasnoi. Plasti prišteva pliocenu, ker je v njih najti pole lignita. Da to ni zadosten razlog za ugotavljanje starosti, nam potrjujejo tudi opazovanja R a k o- v c a (1932, 60), ki -omenja v Viških opekarnah 10—50 cm debelo »lignita*« plast. To- sicer ni pravi lignit, ampak številni lesni ostanki, ki dajejo videz lignita in ki- so pomešani z glino. »Lignit« v Viških opekarnah pa je zelo podlo-ben onemu v Lokairjih. Za sedimente viške terase so s favno dokazali staropleistocensko starost (S e i d 1 1912, 268 in 273; R a k o v e c 1954, 288-289). O favni iz plasti v Lokairjih je napisal kratko poročilo P a p p (1958, 648), ki ugotavlja, da nastopajo tam vrste, ki so še danes pogostne v srednji Evropi in sklepa po tem na podobne ah nekoliko- hladnejše klimatske pogoje, kiot vladajo danes v srednji Evropi. Ker manjkajo terciarni elementi, morajo- bitti plasti pleistocenske. Mimogrede omeni plasti v Lokarjih M el i k (1935, 218 in 1959, 25), ki jih ima za jezerske sedimente. Mehkužce iz Loikarjev našteva tudi Pavlovec (1960) v pregledu kvartarnih mehkužcev Slovenije. R a k o v e c (1930, 50) pravi, da razen pri Lokarjih ni nikjer našel podobnih plasti, temveč le peščeno- rjavo glino v smetri proti Zej-am in blizu Repen j. Oblak (1952, 124 in 140) ugotavlja enako glno, kakršna nastopa v opekarni, tudi jugovzhodno od Vodic v gramozni jami, -kjer pod 3—4 m debelim prodom izvira studenec. Tudi talna voda se ob deževju hitro dvigne. V gramoznici so pred leti kopah vodnjiak in domačini v resnici trdijo, da so- naleteli na enako zelenosivo glino, kakršna nastopa v opekarni. Tudi- jugozahodno od Vodic so naleteli na podobno- glino. Ta material ni enaik grumpežu -in tudi ne rjavi ilovici, ki nastopa m-ed mlajšim pleistocenskim prodom do 50 cm na debelo. Toda tudi na Gmajni (ponekod označeno kot Kuharjev boršt) je glina, ki jo izkoriščajo za lončarsko industrijo v Komendi, opeikairniški precej podobna. Izkopane jame so večinoma plitve, le najgloblje dosežejo 2 m. Pod prstjo je rjavkasta mastna glina, ki preide navzdol v sivo mastno. Teren je precej zamočvirjen in ni razvitih vrtač, ki nastopajo na bližnjih konglomeraitnih delih. Površje je poraščeno z borovci in praprotjo. Pri Zeja-h so- odprli majhno jamo, v kateri je pod 50 cm debelo- plastjo- rjave gline temnosiva. Toda neposredne zveze med vsemi temi glinami ni mogoče dobiti. Končno- je treba še omeniti mnogokrat citiran lignit iz Klanca pri Komendi. Rak o ve c (1930, 45) pravi, da gani mogel najti, vendar je prepričan, da izh-aga iz temnosivega- laporja, ki leži pod konglomeratom. Ker danes tega nahajališča ni mogoče več preveriti, ni povsem izključeno, da so našli lignit v podobnih glinah, kakršne nastopajo- v Lokarjih in je potem pleistocenske starosti in ne starejši. Opis plasti V severnem delu -današnje opekamiške j lame padajo plasti položno proti severo-severozahodu, medtem ko se v južnem delu strmo spuščajo proti jugu oziroma- jugo-jugovzhodu. Takšen antiklinalni položaj omogoča- vpogled v nad 20 m debele plasti, čeprav je sama izkopana jiama globoka le nekaj nad 10 m. Plasti potekajo zelo- nepravilno. Hitro- se debelijo ali tanjšajo, se izklinjajo in podobno. Zato tudi ne omenjamo- podrobnega -profila, ampak ga navajamo- le v glavnih potezah. Natančen prerez je proučevali in v glavnem obdelal med proučevanjem širše -okolice asistent Milan Šifrer (delo- pripravlja za tisk). Profil opisujemo od spodaj navzgor, kakor je potekala sedimentaoija, številke plasti pa gredo v obratni smeri, da je s tem dana možnost nadaljevati oznake za morebitne novoodfcrite plasti pod najnižjim, konglomeratom. 27 Najnižja doslej znana plast j-e trdno spri-jet konglomerat, ki se pojavlja v jedru antiklinale. Sprijetost je tako močna, da se razbije konglomerati«) vezivo in prodniki -kot enotna kamenina. Konglomerat sestavljajo različni apnenci, keratofirji, peščenjaki itd. Proti jugu pada ta plast za 30—40°; proti severu j-e nj-en potek manj jasen. Ker nameravajo v opekami sčasoma to plaist prebiti, bomo dobili neposreden vpogled v njegovo- debelino in podlago. 26 Nad konglomeratom je 1,5—2 m debela plaist rjavorumene pasovite peščene gline. 25 Tanjši vložek temnosive gline. 24 Nad 1 m debela drobnopeščena glina, ki je sveža sivomodra in precej mastna, ko pa se osuši, postane nekoliko svetlejša- in drobljiva-. Vsebuje apnene konkreeij-e in redke tanke peščene vložke-. Favna: v tej plasti je mnogo fosilnih ostankov, ki pa so zelo slabo ohranjeni. Hišice in lupine mehkužcev so razpadle. Ugotoviti je bito mogoče le vrsto Sphaerium corneum. Zelo pogostni so tudi nekoliko večji, precej ploščati ostanki mehkužca, ki utegnejo pripadati rodu Anodonta, toda so za zanesljivo potrditev tega rodu preslabo ohranjeni. 23 Približno 50 cm debela, nekoliko temneje siva glina kot v plasti 24. 22 0,5—1 m debela modrosiva glina, ki je nekoliko bolj peščena kot v plasti 24. 21 Okrog 15 cm debela temnosiva, preoej mastna glina z rastlinskimi ostanki in kosi lignita. 20 40—50 cm debela svetlosiva do modrikasta glina, ki se menjava z lečastimi vložki rjave gline. 19 Rjava peščena glina, razvita v obliki leč, ki se ponekod izklinijo. 18 Približno 10 cm debela temnosiva glina, v kateri je zlaisti v zgornjem delu preoej lignita. 17 Do 60 cm debela rjava peščena glina, ki vključuje tanke vložke drobnega peska. 16 Nekaj nad 1 m debel, slabo zlepljen konglomerat. Prodniki so drobni, vezivo peščeno. Prevladujejo apneni prodniki, manj je keratofirjev. Med apnenci je največ svetlih, verjetno dachsteinskih, manj temnosivih. Morfometrične analize svetlih apnencev iz te plasti prikazujejo diagrami na sliki 2. 2r, t tm Zr t =4- zt Pi- la t 4=1 m, SI. 2. Morfometrični diagraini prodnikov iz plasti 16 A, B = indeks zaobljenosti — C = indeks sploščenosti — D = Razmerje med dvojnim najmanjšim polmerom n in največjo širino — r% — najmanjši polmer v ravnini ¡£/1 — r — absolutno najmanjši polmer —¡6 = največja dolžina — Z = največja širina — E = največja debelina 15 Do 1 m debela plast rjave peščene gline. Debelina se menjava. Ponekod je več konglomerata, drugod več gline. 14 Plast konglomerata, podobnega plasti 16. Ponekod se izklini in drugod zopet pojavi. 13 Okrog 20 cm debela plast peščene, sivorjave, pasovite, laporne gline. 12 Okrog 80 cm debela pusta., siva glina z lignitom. 11 lm debela rjava, peščena glina z izrazito piiastovitostjo. V njej je največ mehkužcev (»srednja plašit z mehkužci«, po> Pappu 1958), ki nastopajo najbolj pogosto' na prehodu iz plasti 12 v 11. Manj jih je v višjih delih plasti 11. Favna: Succinea elegans, Cochlicopa lubrica, Discus rotundatus, Aegopi-nella nitidula nitens, Semilimax brevis, Helicigona cf. faustina, Bithynia tentaculata, Valvata piscinalis in zelo pogostna školjkai Pisidium amnicum. 10 0,75 m svetlosive, nekoliko modrikaste gline. 9 Okrog 1,5 m debela mastna glina, ki se loči od podobnih plasti v spodnjem delu profila po nekoliko temnejši modirosivi barvi. V zgornjem delu te plasti so mehkužci, ki niso tako pogostni kot v plasti 11 in prehajajo deloma še v plasti 7 in 8. To je po Pappu (1958) »zgornja plast z mehkužci«. V nasprotju s spodnjo plastjo z mehkužci vsebujeta obe zgornji dobro ohranjene hišioe in lupine, pri vrsti Cepaea nemoralis se vidijo' celo sledovi barve. Favna: Cochlicopa lubrica, Vertigo cf. moulinsiana, Vallonia pulchella, Discus rotundatus, Aegopinella nitidula nitens, Lymnaea truncatula, verjetno je iz te plasti tudi Capaea nemoralis. 8 0,15 m debela temnosiva, mastna glina z močno organsko, primesjo. 7 Okrog 2,5 m debela peščena, rumenorjava glina z jasno' plastoviitostjo. Vsebuje vložke mivke ali drobnega peska. V spodnjem delti nastopajo posamezni polži. 6 20 cm debela zelemkastorjava glina. 5 Do 2 m in cel», debelejša plast zelenkastorjave, precej mastne gline. Barvo je najbrž dobila od preperine keratofirjai. 4 Nad plastjo 5 nastopa ponekod tanek vložek limonita. 3 0,50—1 mi debela plast finih, pasovitih glin rjavorumene barve. Ponekod so v njih vložki pisanega drobnega proda oziroma peska. 2 Med plastjo 1 se vleče ena izrazita, več pa tanjših, vijugasto potekajočih, temnorjavih železovo-manganovih plasti. 1 Različno debela (največja ugotovljena debelina skoraj 8 m) plast nečiste ilovioe z zelo preperelmi tudi 30—40 cm. velikimi prodniki, med kajteirimi ni najti karbonatnih kamenin. V vzorcu glinaste preperine, v kateri so bili največji prodniki veliki nekaj cm, je bilo 80% preperine, ki je peščena in polna drobcev preperelih kamenin, med katerimi prevladujejo- keratofirji in njihovi tufi, drofoniki ali tufskd peščenjaki. Malo je manj preperelih kosov vijoličastega ali zelenega keratofirja (okrog 2%). Približno 16% je preperelih, mehkih, raznobarvnih peščenjakov, okrog 2% rumenkastega ali zelenkastega tufske-ga laporja in okrog 2% kremena. Med debelejšimi prodniki najdemo 'umazanozeleno debelo in drobriozrnato drobo, zelene tufske peščenjake, zelen in vijolični keratofir, kremenove konglomerate z zrni do- nekaj cm, rjave do črne laporje, žiln-at kremen in tufske peščenjake z žilami kremena. 2. PALEOZOOLOŠKI DEL Favna Kratek opis pred leti najdene favne je podal že P a p p (1958, 648-650). Mehkužce našteva iz treh plasti, vendar so bili v spodnji redki, slabo ohranjeni in vsi nedoločljivi. Pozneje nabrani polži in školjke iz višjih dveh plasti so bili najdeni zaradi posipajočega'se profila deloma sekundarno v srednji plasti. Zato ni za vse vrste točno znano, iz katere plasti so. Mnogi primerki so bolje ofara>-njeni kot tisti, ki jih je določeval P a p p. Celoten material .je shranjen v zbirki Geološkega inštituta SAZU. Podatki za opis favne so v glavnem črpani iz del Ehrmanna (1933), Germaina (1931), Geyerja (1927), Fromminga (1954, 1956), Lože k a (1955, 1956) in Wenza (1923—1930). Succinea (Oxyloma) elegans Risso 2 primerka. To- vrsto opisuje P a p p iz srednje plasti z mehkužci. Pozneje v Lokarjih ni bila več najdena. Polž Succinea elegans je južnejša oblika (pontomediteranska). Nafjiraje živi na rastlinah, ki segajo- nad gladino ribnikov, jarkov, rek itd. Znan je že iz pliooena. Succinea (Sucčinella) oblonga Draparnaud 1 primerek. Med vsemi predstavniki tega rodu je opisana vrsta najmanj navezana- na vodo. Živi na mokrih travnikih, v začasno- napolnjenih vodnih jarkih, pod grmi itd., navadno- pod razpadajočim listjem, lesom in podobno-. Je evrosibi-rska vrsta. V pleistoeenu je bila zelo pogostna, živela pa je že v srednjem, ali morda celo v spodnjem pliocenu. SI. 3. Pogled v notranjost opekarniške jame v Lokarjih Cochlicopa lubrica (M ii 11 e r) 5 primerkov. P app omenja to vrsto iz srednje in zgornje plalsti z mehkužci. Pozneje so bili ponovno najdeni dobro ohranjeni polži. Cochlicopa lubrica živi večinoma na vlažnih krajih v travi, pod trhlim lesom, odpadlim listjem v gozdu, v močvirjih in podobno-. Znana je že iz pliocena. V pleistocenu je bila pogostna. Vertigo cf. moulinsiana (D u p u y) 2 primerka. P a p p je označil to vrsto kot Puppa sp. Omenja jo iz zgornje plasti z mehkužci. Živi na rastlinah ob jezerih ali močvirjih. Vallonia pulchella (M ii 11 e r) 7 primerkov. Ta holarktična vrsta je precej razširjena. Živi na rastlinah, toplih skalah in podobno. V pleistocenu je bila pogostna, živela pa je vsaj že v zgornjem pliocenu. Slabo ohranjeni Pappovi primerki niso dopuščali določitve vrste, zato jih je označil kot Vallonia sp. Discus rotundatus (M u 11 e r) 34 primerkov. Tega pogostnega polža omenja P a p p pod ¿menam Goniodiscus rotundatus iz zgornje plasti z mehkužci. Največji med najdenimi primerki je visok 2,8 mm in ima največji premer 6,2 mm. Mnogi so precej manjši, vendar redkeje dobro ohranjeni. Discus rotundatus žisvi v senčnih gozdovih, kjer ga najdemo pod listjem, lesom, ali kamenjem. W e n z ga iz terciara ne omenja, v kvartaru pa je pogost. L o- ž e k ga našteva med favno češkega pleisitocena, kjer se pojavlja večinoma v interglacialnih plasteh. Aegopis sp. 4 primerki. Vsi najdeni polži so slabo ohranjeni. Glyphylinia (Perpolita) radiatula (Aider) 9 primerkov. Ta polž živi na vlažnih travnikih, pod odpadlim listjem v gozdovih, redkeje na suhih krajih. W e n z ga iz terciara ne omenja. V kvartaru je bil precej razširjen. Aegopinella nitidula nitens (M i c h a u d) 3 primerki. To vrsto omenja Papp (Retinella nitens) iz srednje in zgornje plasti z mehkužci. Navezana je na vlažne kraje, lahko tudi na jezersko okolje. Največkrat jo najdemo pod kamenjem in listjem. Nastopa od zgornjega pliocena dalje. L o ž e k omenja, da je pogostna v češkem pleistocenu, in to večinoma v interglacialnih sedimentiih. Euconulus trochiformis (M o n t a g u e) 6 primerkov. Živi v gozdovih, pod odpadlim listjem, lesom, kamenjem in podobno. Dobimo ga tudi v začasno suhih krajih. Navezan je na toplejše dele. Živel je že v srednjem pliooenu. Semilimax brevis (Féru s sac) 15 primerkov. Papp našteva te polže med faivnoi iz srednje plasti z mehkužci. Tedaj sta bila le dva slabše ohranjena primerka., ki ju je označil kot Daudebardia rufa Drap. Pozneje nabran material je pokazal, da pripadajo najdene hišice vrsti Semilimax brevis. Helicigona (Campylaea) cf. faustina (R o s s m a s s 1 e r) 12 primerkov. Helicigona faustina živi danes na vlažnih krajih v gorovju ali predgorju. Dobimo jo na mestih z bogatim rastlinjem. Te polže najdemo že v Pappovi zbirki, in sicer iz srednje plasti z mehkužci (Zonites verticillus Fer.), vendar so vsi doslej najdeni primerki slabo ohranjeni. W e n z je iz terciara ne omenja. Capaea nemoralis (L i n n e) 4 primerki. P a p p omenja to vrsto iz srednje plasti z mehkužci. Hišice so slabo ohranjene, vendar se ponekod na površini pozna še barva. Ta vrsta je znana že iz zgornjega pliooena. V pleistoeenu in holocenu ni redka. Danes živeči polži ljubijo- vrtove, travnike, vinograde, gozdove in podobno. Nekatere podvrste so- navezane na vlažne in dosti tople ¡kraje. To vrsto poznamo iz pleistocena zlasti iz intefrglaciailnih sedimentov. SI. 4. Južno krilo antiklinale v Lokarjih. Carychium minimum Müller 1 primerek. Ta majhen polž živi na vlaižnih krajih po gozdovih in travnikih. Zadržuje se pod odpadlim listjem-, strohnehm lesom, med obrežnim rastlinjem itd. Znan je že vsaj iz zgornjega pliocena, še bolj pa iz mnogih pleistocenskiih nahajališč. Lymnaea (Galba) truncatula (Müller) 1 primerek. Vrsto Lymnaea truncatula omenja P a p p iz zgornje plasti z mehkužci. Ljubi ilovnata tla, plitve vode, mlake, počasne potoke in izvire, kjer mole vodne rastline nad gladino. Znana je že iz pliocena. V pleistocenu je precej pogostna. Lithoglyphus naticoides Pfeiffer 1 primerek. Ta vrsta živi v mirno tekočih vodah, v blatu itd. Znana je od spodnjega pliocena dalje. V mlajšem pleistocenu je precej potgostna. Bithynia tentaculata (Linné) 2 primerka. Pap p omenja tega polža iz srednje plasti z mehkužci (— Bulimus tentaculata). V Lokarjih ni posebno pogosten. Danes živi v rekah, jezerih, v blatu mirnih voda in podobno ter spada med najbolj razširjene vodne polže. Znan je že iz srednjega pliocena.. V češkem pleistocenu je pogost v ilovnatih sedimentih. Viviparus sp. 1 primerek. Valvata (Cincinna) piscinalis (Müller) 1 primerek. Ta vrsta živi v blatu stoječih in počasi tekočih voda, pa tudi v jezerih, močvirjih, rečnih rokavih itcb. Znana je od srednjega pliocena dalje. Sphaerium (Sphaerium) corneum (Linné) 2 primerka. Zivi1 v stoječih in tekočih vodah, toda ne v močnem toku. Je palearktična oblika. Pisidium amnicum (M ii 11 e r) 31 primerkov. Ta vrsta živi na peščenem ali blatnem rečnem dnu, v večjih potokih ali na obrežju jezer. Znana je že iz pMocena. V starejšem pleistooenu je bila precej pogostna. Pisidium sp. 8 primerkov. Ta školjka je mnogo manjša od prejšnje vrste, vendar so vsi primerki slabo ohranjeni. Ze P a p p je zaključil, da so najdene vrste živefle v vlažnem okolju v pleistocensiki dobi. To potrjuje tudi pozneje ugotovljena favna. Podrobnejše analize so potoaizale, da so opisani mehkužci živeli najverjetneje v zelo zamočvirjenem terenu ali na obrežju jezera, kjer je uspevalo bogato močvirsko rastlinstvo. Morda se je v neposredni bližini razprostiral gozd. Mimo ali čez ta kraj je tekla voda-, lahko celo nekoliko večja reka. Mnoge med najdenimi vrstami so bile v pleisitocenu najbolj razširjene v toplih obdobjih, po čemer sklepamo, da sta zgornji dve plasti z mehkužci nastali v interglacialni ah vsaj interstadiailni dobi. Te zaključke je potrdil tudi dr. Vojen L o ž e k s pismom 29. 10. 1959, kjer pravi, da govorita za bližino tekoče vode mehkužca Lithoglyphus naticoides in Pisidium amnicum; pri potrditvi, da so plasti z mehkužci res nastale v močvirju, opozarja na vrsto Vertigo moulinsiana. Nadalje podčrtava prisotnost vrst Cepaea nemoralis in Aegopis sp., ki kažeta na interglacialno in ne na inter-tadialno favno. K temu pripominjamo, da je težko sklepati na interglacial ali interstadial le po posameznih vrstah zlasti za naše kraje, iz katerih poznamo doslej izredno malo pleistooenskih mehkužcev. Zaito tudi primerjava favne iz južnega dela srednje Evrope z ostalo favno -srednje ali celo vse Evrope ni zanesljiva, zlasti še, ker še ni rešena problematika primerjave posameznih interstadiatov v raznih delih Evrope. Zato ne moremo izključiti možnosti, da so v naših krajih živele nekatere vrste, značilne za interglacial severnejših delov Evrope, tudi v interstadialih. Favna in stratigrafija Podrobnejša stratigrafska razčlenitev plasti v Lokarjih je zelo nejasna R a k o v e c (1930, 49-51) pravi, da so ekvivalent Plane gmajne, torej starejšega zasipa. Obenem pojasnjuje nastanek jezera, ki naj bi obstojalo v prvi ledeni dobi, s tem da je vode na zahodu in jugozahodu zajezil material savskega ledenika, na severu in vzhodu pa material kokrškega in bistriškega ledenika. Odtok naj bi imelo jezero le proti jugu v smeri proti Skaručni Da ta zajezitev ni mlajša, utemeljuje Rakovec s tem, da je »kopičenje fluvioglaciainega materiala v mlajši glacialni dobi tako pojemalo, da se je ohranil na Kranjsko-sorškem polju le še na nekaterih mestih v savski debri^. Oblakova (1952, 124) trditev, da je glina v Lakarjih pliocenska, je bila ovržena že s Pappovo (1958, 650) določitvijo tamkajšnjih mehkužcev, ki so pleistocenske starosti. Cepraiv je med njimi veliko vrst, ki jih poznamo tudi v pliocénu, so tudi take, ki pred pleistocenom še niso bile najdene. Pri tem pa nastaja še pomislek, ali je bilo med pliocenskimi mehkužci res toliko pleisto-censkim enakih vrst, ali so si med seboj le zelo podobne. Tega vprašanja do revizije doslej znanih pliocenskih mehkužcev ne bo mogoče rešiti. Tudi Melik (1935, 218; 1959, 25) ima opekarn-iške sedimente v Lokarjih za pleistocenske. Po favnističnih preiskavah ni mogoče točneje stratigrafsko uvrstiti sedi-mentov v Lokarjih. Tudi školjka Sphaerium corneum, ki je bila v starejšem pleistocenu precej pogostna, še ni dokaz za staropleistooensko starost, saj živi še dan«s. Jasno je le to-, da leže gline, ki so -nadaljievanje opekarniških plasti, pod mlajšim prodom. Da bi pod glinami našli ponovno prod mlajšega zasipa, in bi bili torej sedimenti v Lokarjih njegov ekvivalent, ni verjetno-, kajti potem bi pričakovali tudi mlajši prod že trdno zlepljen, kakor je to v opekarni plast 27, nekoliko manj 16 in 14. Tako so- pleistocenske plasti v Lokarjih lahko res še ekvivalent starejšega zasipaj prav lahko pa so mlajše in so- potemtakem nastale šele po- odložitvi starejšega zasipa, toda pred odložitvijo mlajšega prodnega nanosa. Tej mlajši starosti je bližja tudi najdena favna, ki je sestavljena- iz vrst, znanih iz neštetih srednje ali mladopleistocenskih nahajališč srednje Evrope. Če so sedimenti v Lokarjih nastali v času med obema prodnima zasipoma, je morala njihov nastanek povzročiti kaka druga sila -in ne material, ki so ga prenašale, reke izpod ledenikov. Pri tem bi bilo misliti ali na manjši tektonski premik, ki je povzročil zastajanje vode, nastanek močvirja in najbrž celo jezera, ali pa je bila sedimentad j a v Lokarjih le posledica močnejšega odplako vanja iz obrobnih gora. 3. paleobotaniCni del Rastlinski ostanki Rastlinski ostanki iz opekarne Lokarji so že dalj časa vzb-ujali pozornost raziskovalcev, toda kljub temu ni nikjer v literaturi mogoče zaslediti, da bi tovrstna raziskovanja segla dlje od oznake »ligniti«. Videz lignitov je tudi dal povod za mnenje, da so gline v Lokarjih pliocenske starosti. Zato se je pokazala potreba po analizah tega materiala^ kar pa do sedaj zaradi pomanjkanja sredstev SI. 5. Nagnjene konglomeratne plasti v srednjem delu opekarniške jame v Lokarjih ni bilo mogoče sistematično izvesti. Tako so se rezultati naslednjih izvajanj nabirali skozi več let z vsakim priložnostnim obiskom opekarne. Ker je vzbujal največ pozornosti »lignit«, ki nastopa predvsem v plasti 18, manj drugod, so bile anatomske raziskave lesnih ostankov prva osnova za delo. Med številnimi vzorci, ki smo jih analizirali, je bilo mogoče ugotoviti le štiri drevesne vrste. Največ je bilo najdenih debel in vej tise (Taxus baccata L.), ki je naj-pogostnejša v plasti 18, Ne samo- da je bilo tega lesa največ,, ampak je tudi najbolj značilen in podoben lignitom. 2e recentni les tise je zelo gost in težak, toda v glinah najdeni kosi so postali še težji in gostejši ter zato lignitoidni. Ko so se na zraku osušili, so se razcepili v zelo tanke lamele. Pričakovali bi, da bo to razlistanje potekalo po letnicah, toda mikroskopska preiskava je pokazala, da razpada po strženovih žarkih, kar je nenavaden pojav. Tisa navadno nima enotnega debla, ampak je glavnemu priraslih več stranskih tako tesno, da tvorijo navidezno 'enotno deblo. V Lokarjih so se zaradi predhodne preperelosti in pritiska debla sploščila in se pri tem odločila posamezna stranska. Freperelost in razpadlost lesnih elementov je pri fosilnem lesu tise znatno večja kot pri lesu drugih drevesnih vrst. Ponekod je v precejšnji meri odpadla spiralacija, da so včasih spiralne odebehtve zelo redke ah jih sploh ni. V zadnjih letih ni bil najden les tise le v Lokarjih. Asistent M. 5 i f r e r je našel na več mestih v pleistocenskih glinah na obrobju Kamniških Alp kose lesa, za katere smo ugotovili, da pripadajo tisi. Ti ostanki so kazali enake značilnosti kot les iz Lok ar j ev. V Evropi so sedimenti z ostanki tise zelo redki. Vsa. nahajališča, ki jih navaja Firb as (1949, 270), so holocenska. Erdtman (1954, 142) navaja, dia je edini S z afer (Interglaziale Flora von Szelqg bei Poznán; Spraw. Kom. Fizj. Polsk. Akad. Umiej. 63, 1928) opisal tudi pleistocenske sedimente iz bližine Poznanja, v katerih je našel pelod tise. Vendar je razdalja prevelika, da bi lahko mislili na kakršnokoli paralelizacijo., qeprav se zdi, da je bilo v pleistocenu pri nas malo klimatskih obdobij, ugodnih za večji razvoj tise. Vsekakor je to vprašanje zanimivo' in bo treba preiskavam v tej smeri posvetiti še veliko pozornost. Ostali kosi lesa, ki so v splošnem bolje ohranjeni, pripadajo, raznim borovcem. Zastopana sta tipa haploxyion in diploxylon. Tip Haploxyion kaže vse značilnosti strženovih žarkov: obrobne traheide imajo ravne ali, le malo valovite zunanje stene. Pore so velike, na križišču po ena ali dve, v obrisu kvadratne ali pravokotne oblike. Kot edini borovec tega tipa pride v poštev oemprin (Pinus cembra L.). Tip Diploxylon z bogato razvejanimi stenami obrobnih traheid strženovih žarkov lahko pripada rdečemu boru (Pinus silvestris L.) ali rušju (P. montana Mili.). Noben raziskovalec, niti Greguss (1955), ki je najbolj kompetenten, ne navaja točnejših oznak, po katerih bi mogli ti dve vrsti ksilotomsko zanesljivo ločiti. V plasti 21 je mnogo oglja in ožganega lesa, kar je znak obsežnega gozdnega požara. Oglje smo preiskovali tako, da smo košček na objektniku zdrobili in ga polili s kapljico glicerina. Pri mikroskopskem preiskovanju je bilo skoraj vedno mogoče najti dobro ohranjene delce s karakterističnimi anatomskimi znaki borovcev. Nekateri primerki so. kazali razmeroma visoke strženove žarke, po enkrat aili celo večkrat prekinjene s progami traheid. Na križiščih je bilo opaziti 1 do 2 pori romboidnega ali ovalnega obrisa. Ce sta bili dve, sta bili superponirani. Take znake navaja Hoffmann (1931, 877) kot značilne za Pinus austríaca H o s s. Ostali primerki z navadnimi, nižjimi strženovimi žarki pripadajo ali navadnemu borovcu ali rušju. V isti plasti je bil nafjden tudi ožgan les tipa haploxyion, torej cemprin. Zavedati se moramo., da predstavljajo lesni ostanki navadno le izbirno floro nekega ozko omejenega areala in da zato za presojo rastlinske odeje niso najboljši in najprimernejši material. Zato so bile potrebne še pelod ne ana- li Kamniški zbornik 177 1 i z e, ki bi zajele mnogo večje območje in ne bi dale tako enostranske slike kot les in oglje. Palinološko so bile preiskane le plasti, v katerih je bilo pričakovati ugodnih rezultatov. Toda večje število preiskanih plasti je bilo brez organskih ostankov. Nekatere plasti so bogarte z organskim detritusom, toda so brez peloda. Zaradi kontrole smo pri sterilnih plasteh, v katerih smo pričakovali največ cvetnega prahu, naredili preiskave večkrat. Kako si razlagamo pomanjkanje peloda v takšnih plasteh, bomo govorih pozneje. Pelodne analize so- bile uspešne le v dveh serijah plasti pod konglomeratom. Spodnjo (plasti 24 in 23) in zgornjo (plasti 21—18) serijo loči debela plast modrikaste gline (plast 22), ki je žal sterilna. Serija plasti nad konglomeratom (plasti 3—13), katero sestavljajo v nekaterih nivojih tudi modre gline, je v celoti brez peloda. Množino cvetnega prahu v posameznih plasteh kaže tabela 1. Flora in sed i ment aci j a Palinološke preiskave smo začeli v skladu z dosedanjimi trditvami, da so glinasti sedimenti jezerskega nastanka, kolikor seveda takšna sedimentacija ni bila prekinjena zaradi odlaganja vmesnih plasti peskov in konglomeratov v močnejših vodnih tokovih. Zato smo v teh plasteh pričakovali veliko peloda. Pokazalo se je, da po zunanjosti ni mogoče pripisati vseh glinastih sedimentov jezerskemu nastanku. V nekaterih glinah, ki so tudi po- granulaciji zelo fine in za katerih jezerski izvor govori tudi modrikastozelena barva, ki kaže na izrazito redukcijsko okolje, kakršno- vlada v globlji vodi, ni bilo nobenih rastlinskih ostankov. Tudi zaporedje sedimentov je takšno, da daje vtis prehodov od pra/ve sedim en taci je v jezeru preko obrežnih usedlin do sedimentov tekoče vode (mastna glina — peščena glina — peski — konglomerat). Pomanjkanje rastlinskih ostankov v takšnih glinah lahko- razložimo na dva načina-: 1. glina j-e jezerski sediment, toda ozemlje je bilo v času ojezeritve popolnoma brez vegetacije; 2. glina je terigeni ali močvirski s-ediment, k-i je prvotno vseboval organski material, toda je ta pozneje preperei. Težko j-e misliti, da bi bila — četudi v viških poiedenitev — bližnja in daljna okolica Lokarjev brez rastja, vsaj tundrskega. Ker pa je glina fina in večino-ma vsebuje malo karbonatov, je le malo verjetno, da bi se res usedala v viških poiedenitev. Če pa po predpostavki 2 domnevamo-, da j-e ta material terigenega ali eluvialnega nastanka in da j-e prepereval še po sedim-entaciji, je jasno, da je obenem z mineralnim materialom prepereval tudi organski, kolikor ga je bilo bo t. o« ü -ö Hi ni l g cu < ■a Ô a UOfiCX -opiTa S uotXx -oidBH snux¿ snxex buba aeirtoinj: as;rso >x/i o eneurgBps xmbt; boitjXIAI eSnsj, STOJJV Eirmaa stixbx saiqv ssor¿ STUII i U1 > / / / 50 Ui ✓ / / / / t/) * / y / > ✓ s s y s / i a / / ** s 0 v _ s' PREMER ZRN V mm GRAIN SIZE (mm) o o c t/ / / / t/ ' / I; / 14 b- / !> 1 u «> D V) // / > s > UJ slra1um 13(ml-clJ pla &t 12 Iml-cü-i1ra1um 12tml-cl) platf 11 (ml-clj-itratum ncmkl) le v manjši meri zastopana hreza (Betula cf. nana L.) in Myrica, ki pa sta obe znanilki hladnega podnebja. V zgornji seriji (21—18), ki jo loči od spodnje omenjena sterilna plast, je zopet veliko borovca in manj listavcev. Pozneje se je bor umaknil tisi in listavcem, ki dosežejo' v plasti 20 višek. Po tem lahko sklepamo, da se je plast 20 usedala v razmeroma najtoplejšem obdobju v vsej tej seriji plasti. Toda že v plasti 18 opazimo veliko odmiranje tise in jelše, čemur sledi več bora Pinus cembra, kar je zanesljiv znak ohladitve. Iz vsega tega izhaja, da so se plasti 24 in 23 usedale v hladnejšem obdobju, ki se je proti koncu nekoliko omililo. Plasti 21—18 so se začele sedimentirati v razmeroma hladnem podnebju, ki se je kasneje izboljšalo', toda ponovno poslabšalo, še preden je bil odložen pesek in prod (plasti 17—14). Stratigrafske pripombe Sestav rastlinstva dovoljuje uvrstitev sedimentov v Lokarjih v pleistocen. Za to govorijo tile razlogi: 1. Taxus baccata je zanesljivo- dokazana šele v pleistocenu; pliocenska T. grandis Kraus je podobna naši tisi (Emberg-er 1944, 402). 2. Popolna dominanca borovcev v vsem tem razmeroma dolgem času more biti dokaz hladnih dob, v katerih pestro termofilno- rastlinstvo, kakršno je raslo v pliocenu, ni moglo uspevati ter je zato odsotnost vseh tipičnih pliocenskih elementov močan dokaz proti pliocenski starosti. 3. Vse elemente pliocenske flore, ki je bila mnogo- bogatejša kot današnja evropska, so morale odstraniti že predhodne po-ledenitve, kajti le na- ta način lahko razložimo revnost rastlinstva. 4. Iz tega izhaja, da sedimenti v Lokarjih niso nastajali v začetnem delu pleistocena, ker so- pliocensko- floro- že redčile posamezne poledenitve, kajti OZNAČBA MARK GLINA - CLAy PRAH - SILT PESEK - SAND HO DROBEN fine 400 00- u z u f / s i / (. / LJ o a u / / / / tj >S) «n / f / / / t-u I IflJ / / / / D / / / -> > ✓ * / u JO u ar a s / 0 PREMER ZRN V mm GRAIN SIZE (mmi <\j § O 2 § 5 M S 1 •4 C C C K S C n V» 3 3 i 10 % 7,2% ? 8 7 9 11,3% 36,0% 7,2% 67,6% 7 ? 4,0% 5,0% 9,0% 4,3% 9,2% 3,5% 5. zaključne pripombe Trdno sprijet konglomerat (plast 27) je tektonsko upognjen. Ker je upogib precej močan, je mogoče misliti na manjšo debelino te plasti. V tem primeru bi ne bil del starejšega zasipa ali morda celo oligocenskega konglomerata. Ce pa je del starejšega zasipa, so bili sedimenti v opekarni Lokarji odloženi v že izdelano dolino sredi tega konglomerata, kajti v neposredni bližini na zahodu, severu in severovzhodu je terasa starejšega zasipa višja od opekamiških plasti. V tem primeru bi morala biti med odlaganjem starejšega zasipa znatna erozijska faza, ki doslej še nikjer ni bila- ugotovljena. Da pa bi bila vsa Plana gmajna precej enakomerno- dvignjena nad sedimente v Lok ar jih, je malo verjetno. Zelo možno pa je, da leže sedimenti v Lokairjih v erozijski vdolbini med starejšim zasipom. Zato je treba iskati med odložitvijo starejšega zasipa in začetkom sedimentacije peščenoglinastih usedlin v Lokarjih fazo vrezovanja. Prva težava pri tem je starost starejšega zasipa, katere niti A m p f e r er (1918) po natančnejšem opazovanju pleistocena v Ljubljanski kotlini ni mogel ugotoviti. Zato tudi ni jasno, ali je ta erozijska faza ekvivalent tiste, ki je delovala pred riško poledenitvijo v Radovljiški kotlini (Rakovec, 1956, 60), kjer je odnesla precejšnji del starejšega zasipa. Plasti 22—24 so precej mastne gline, ki dajejo- videz jezerskih usedlin. S takšno razlago so se strinjali dosedanji raziskovalci, pa tudi granulacijska analiza kaže zelo drobno- zrnavost. Edini- ugovor za nastanek v jezeru je pomanjkanje peloda. Ugotovljena školjka Sphaerium corneum tega vprašanja ne pomaga rešiti. Plasti 22—24 je torej imeti za jezerske precej sporno, čeprav iz prejšnjih opisov izhaja, da je pomislek za obstoj jezera še vedno šibkejši kot dejstva, ki govore za jezero. Pri tem nastane vprašanje, kje bi se tako jezero razširjalo in kaitera voda bi bila njegov glavni dotok? V zvezi s tem bi bilo potrebno rešiti vprašanje pleistocenskega hidrografskega omrežja tega dela Ljubljanske kotline. Morda bi se dalo nekoliko pomagati s petrografsk-o analizo- proda, ki naj bi pokazala, ali je mimo Vo-di-c tekla predhodnica Kokre ali Kamniške Bistrice, kajti nekateri, še premalo proučeni razlogi, go-vore, da je bila sem usmerjena Kokra. Če si zamišljamo, da je bilo jezero pri Lokarjih sredi starejšega zasipa, moramo iskati izliv vode nekje severno ali severovzhodno od Lo-karjev. Jezero si najlaže zamišljamo južno in jugovzhodno od Vodic, morda pa se je razprostiralo- tudi v druge smeri, kjer dobimo podobne gline. Plasti 21—17 kažejo vedno večje oddaljevanje od sedimentacije v jezeru, zato pa vse jasnejši prehod v zamočvirjenost, oziroma vsaj preh-od od sedimentacije v globlji vodi do sedimentacije v plitvejši, morda obrežni. Temu v prid govori tudi vse pogostnejše lečasto pojavljanje posameznih plasti. Konglomeratni plasti 16 in 14 sta mnogo manj sprijeti kot konglomerat v ■ plasti 27. Deloma so prodniki še nesprijeti. Odloženi so bili v tekoči vodi, ki se je zajedla med starejše plasti. Ponekod je jasno vidno izklinjanje konglomerata, kar kaže, da so to le ostanki posameznih rečnih rokavov. Ker je obenem neposredno poleg tega proda odložena tudi peščena glina (15), nimamo opraviti s povsem kopnim delom, ampak je reka le začasno in za krajši, čas vdrla na novo pot, kjer je odložila konglomeratne plasti. Ker v tem konglomeratu ni bilo mogoče ugotoviti deltaste sedimentacije, lahko sklepamo, da se je ekvivalentna glinastopeščena plast usedala v izredno plitvi vodi na jezerskem bregu ali celo v pravem močvirju^ kar pa si je zaradi izrazite plastovitosti teže razlagati. Morfometrične analize prodnikov iz plasti 16 (2. slika) kažejo v primerjavi z wurmskim prodom na Polici pri Kranju (Pavlovec 1957) nekoliko večjo zaobljenost, kar pa ni nujen znak toplejše klime, ampak je lahko le posledica daljšega transporta. Za takšne primerjave morfometričnih analiz imamo zaenkrat še premalo podatkov iz bližnje in daljne okolice. Nad konglomeratom so najprej peščene plasti (13—11), ki prehajajo v vedno finejše (10—9), za katere velja enaka pripomba glede ojezeritve kot za plasti 24—22. Tudi takšno' postopno prehajanje različnih plasti druge v drugo si je težko zamisliti v pravem močvirju. Mnogo laže si to razlagamo s postopnim in večkratnim menjavanjem vodne globine, za kar je iskati vzrok v tektonskem delovanju, v spreminjanju množine zastajajoče vode ali v različno, močnem nanašanju materiala. Sedimentacija postaja navzgor bolj groba'. Mehkužci kažejo na življenje v obrežni, plitvi vodi z bogatim rastlinjem, nekoliko manj verjetno v pravem močvirju. To velja predvsem za drobnopeščene gline s favno. »Zgornja plast z mehkužci« (po P a p p u 1958) so prehodne plasti 9—7. Plast 9 je še siva, mastna glina, vendar najdemo fosilne ostanke le v zgornjem delu, ki prehaja v temno, zelo organsko plast, za katero' je misliti, da je nastala v plitvejši vodi. To potrjuje tudi naslednja plast 7, kjer se že pojavljajo vložki mivke in drobnega peska. Tudi višje plasti niso nastale v globlji vodi. Ali je bila sedimentacija po odložitvi plasti 3 zaključena ali so višje plasti odnesene, je odprto' vprašanje. Plast 3 je bila podvržena eroziji oziroma denudaciji, ki je mestoma dosegla celo plast 5. V ta relief je bila odložena plast 1. Grumpež (plast 1) je zelo problematična plast. Ce sledimo vložek manga-novo-železove plasti v srednjem delu opekarniške jame, vidfmo' njegov potek skoraj v horizontali. Na prvi pogled da to misliti na nastanek grumpeža šele po tektoniki. Toda ista masngano vo-železova plast se v južnem' delu antiklinale spušča po strmem pobočju vzporedno s samim grumpežem. Če pomislimo na to, da je ta plast nastala z izpiranjem od zgoraj, si je odlaganje teh snovi vzporedno s strmim pobočjem težko razlagati. V osrednjem delu jame torej navidezna horizontalnost plasti povsem ustreza poteku grumpeža, ta pa spodaj ležečim plastem, ki so v tem delu jame že malo nagnjene. Po mnenju akademika profi. Srečka Brodarja je bil grumpež prenesen po soliflukciji, kajti različno debeli kosi so nepravilno pomešani med ilovnato preperino, ki ne kaže znakov plastovitosti. Plast mangana in železa, ki je različno debela in ponekod oelo izgine, naj bi se odložila na staro površje potem, ko je bilo to staro površje prekrito z novo plastjo grumpež a. Vendar pri tem še marsikaj ni pojasnjeno, kajti omenjena manganovo-železova plast se ponekod deli v dve plasti, med grumpežem najdemo še več tankih plasti itd. Opozoriti je treba tudi na to, da so- po izjavah delavcev v najvišji točki lokarske opekarne našli najmanj grumpeža, medtem ko ga je na pobočjih več. To morda lahko razložimo z denudaeijo, ki je povzročila prenos materiala iz višjih v nižje dele ah pa je bil grumpež že prvotno neenako debelo odložen. Vprašanje je, ah je grumpež po vsej Ljubljanski kotlini, kjer ga najdemo, nastal po procesu soliflukcije, ali je povečini le -neprenesena preperina? Ker nastopa na primer na Kranjsko-Sorškem polju in tudi na Plani gmajni na skoraj vodoravnih površinah, in to celo na terasah, nad katere se starejši zassip ne dviga, je nemogoče povsod pričakovati vpliv soliflukcije, za katero- je nujen vsaj majhen naklon pobočja. V plaisti 1 na nekaterih mestih jasno ločimo rumenorjavo plast pod manga-novo-železovo skorjo-, medtem ko je plast nad njo' rdečerjava1. V spodnjem delu, to je pod manganovo-železovo plastjo-, se v ilovici menjavajo- tanke rjave in sive proge. Da je to sekundaren proces, nastal po odložitvi grumpeža, dokazujejo neprekinjene proge,, ki segajo celo skozi prep-erele prodnike. V grumpežu so redkejši neprepereli prodniki. Ker pa tu in tam le nastopajo, moramo misliti na različne faze prenašanja materiala: neprepereli ali manj prepereli prodniki so bili najbrž le enkrat preloženi, medtem ko so močno prepereh kosi doživeli večkratno prenašanje, ki je pospešilo- proces- razpadanja. Nekateri prodniki so več decimetrov veliki. Takšni kosi nis-o redki v oligocen-skih konglomeratih, medtem ko je starejši zasip v Ljubljanski kotlini sestavljen večinama iz drobnejših kosov. Pripomniti moramo, da to še ni dokaz za morebiten izvor iz oligocenskih konglomeratov, kajti na primer na začetku pešpoti iz Kranja v Struževo so v konglomeratni steni tudi do- 0,75 m veliki kosi. Izvor grumpeža bi se najlaže ugotovil z analizo proda, če bi popolna odsotnost apnencev in drugih karbonatnih kamenin tega ne preprečila. Da se je plast 1 odl-agala v hl-adni -dobi, kaže: 1. soliflukcija, 2. mangainovo-železova plast, 3. precej nejasni sledovi zmrzovanja (nepravilno- potekajoče sive in rjave proge in nekoliko orientirani prodniki). Kvartarna tektonika v Ljubljanski kotlini Močnejša ali šibkejša kvartarna tektonika je dokazana že na mnogih krajih v srednji Evropi in drugod. Izredno lep primer takšne mlade tektonike omenja na primer Ambrož (1955), ki je našel vrsto vzporednih prelomov. Vzdolž Savske doline je opazoval zelo mlade tektonske procese Winkler (1955. 148-149). Tudi v Ljubljanski kotlini najdemo- sledove kvartarne tektonike. Znano je, da je kotlina obdana od vrste prelomov, ob katerih se je pogrezala. Začetek te tektonike je vsaj v oligocenu, če ne še nekoliko- prej. Toda jasno, je, da se je pogrezala — obenem se je najbrž dvigalo tudi obrobje — še proti koncu pliocena in v pleistocenu (Rakovec 1956, 78), saj so v Ljubljanski kotlini tako debele plasti pleistocens^ih sedimentov (pri Klečah na primer mladopleistocenski prod nad 100 m), da si njih nastanka ne moremo razlagati brez tektonskih procesov. Isto velja tudi za debele plasti jezerskih sedimentov na Ljubljanskem barju. Da drobno tektonsko- delovanje v teh krajih še danes ni zaključeno, kažejo večkratni potresi (Rakovec 1955, 87—92). Toda- v Ljubljanski kotlini imam-oi nek-aj neposrednih dokazov kvartarne tektonike-. V literaturi je že dolgo- znana viška terasa, v katere glinastih sedimentih so- našli staropleistocenskega losa Libralces aff. gallicus Azz. (S e i d 1 1912, Rakovec 1954),. Ker je terasa znatno- dvignjena nad barsko ravnino, je Rakovec (glej M el i k 1946, 8—9,, kjer je navedena starejša literatura) razložil tak položaj s tektonskimi procesi. Za Ljubljansko barje meni, da se je pogrezalo oziroma dvigalo obrobje v več fazah od konca pliocena ali začetka pleistocena do holocena. Nad streliščem blizu Struževega/ pri Kranju je okrog 200 m dolga, jasno izstopajoča konglomeratna plast starejšega savskega nanosa (6. slika). Pada približno 15° proti jugu. Nagnjenost ni povsod enakomerna: v južnem delu je večja, v severnem manjša. Takšne nagnjenosti ne moremo razložiti s sedimen-tacijo, ampak edino kot posledico tektonike. Podoben pojav v konglomeratu vidimo na levem bregu Save nad novim mostom pri Smledniku. Plasti so nagnjene nekaj stopinj in padajo proti toku, to je proti severozahodu. Seveda starost te tektonike do ugotovitve starosti starejšega zasipa ni znana, Najjasnejša je tektonika v Lokarjih, kjer je zelo lepo vidna antiklinalna zgradba (4. slika). Južno krilo je strmo in pada okrog 40° proti jugo-jugovzhodu. Severno- krilo- je- položnejše. Po tem sklepamo-, da je prišel pritisk približno od severa. Obenem se celotna antiklinala položno spušča proti zahodu (5. slika). Ce pa upoštevamo, d-a pri začetnih opekarniških delih, ki so bih mnogo vzhod-neje od današnjih, niso naleteli na spodnji konglomerat, je možno, da plasti padajo tudi proti vzhodu in je potemtakem kompleks plasti dvignjen bolj od spodaj kot od strani. Te trditve ne moremo dokazati, ker je možno, da se konglomerat proti vzhodu izklini, saj ne vemo poteka tedanje struge, ali pa je v jami celo prelom, ki danes ni več viden. Starost tektonike je nejasna, kajti vemo le to-, da se tamkajšnje plasti spuščajo pod mladopleistocenski prod. Tektonski premik se je torej izvršil ali pred odložitvijo proda ali je — kar je mnogo manj verjetno — pritisk zajel le plasti v današnji opekarni, nekaj 100 m proč pa ne več. Da pa bi iskali povezavo tektonike v Lokarjih z ono v Viški terasi in drugod, je nemogoče, ker so bili verjetno to le več ali manj lokalni pojavi, ki niso bih posledica istega delovanja. Nekoliko laže bi bilo iskati podobne pojave v severnem delu Ljubljanske kotline, kajti južni del (Ljubljansko polje in Barje) je bil v precejšnji meri posebna enota:, ki se je morala zato tudi v precejšnji meri razvijati ločeno od severnega dela. Zaključek Sedimenti v Lokarjih so- pleistocenske starosti. Najverjetneje so iz konca starejšega ali iz srednjega, možno pa tudi iz starejšega dela mlajšega pleistocena. Njihovo starost potrjujeta značilna favna in flora. Najdeni mehkužci dokazujejo, da so plasti, v katerih so bili najdeni, nastale na obrežju jezera ali v zamočvirjenem terenu. Pomanjkanje rastlinskih ostankov tudi za nekatere na videz tipične jezerske plasti dopušča dvom za nastanek v globlji vodi. Zato je sklepati, da je precej plasti v Lokarjih nastalo v obrežnem pasu, v močvirju ali v tekoči vodi, za druge plasti pa je njihov nastanek še nepojasnjen. Zato je tudi problem obstoja pleistocenskega jezera v Lokarjih še nekoliko odprto vprašanje. V opekarni se v doslej znanem profilu dvakrat ponove plasti v zaporedju konglomerat — peščene gline — mastne gline — peščene gline — prod (konglomerat) — peščene gline — mastne gline in zopet nekoliko bolj peščeni sedimenti. To kaže na spreminjanje okolja, kar si lahko razlagamo z globljo ali plitvejšo vodo. Seveda so potem vsaj mastne gline nastale v jezeru. Podnebje med usedanjem spodnjega dela profila je bilo najbrž nekoliko hladnejše kot današnje. V posameznih plasteh se čutijo- manjša klimatska nihanja. Plast 24 se je usedala v hladni dobi. V plasti 23 je čutiti manjšo otoplitev. Ker v plasti 22 ni rastlinskih ostankov, odstotek karbonatov pa je velik, utegne biti to najhladnejši čas tega dela profila. Rastlinski ostanki v plasti 21 kažejo na hladno dobo, nato pa sledi segrevanje. V času usedanja plasti 18 pa je bila ponovna ohladitev. Za zgornji del profila (nad konglomeratom 14) kažejo najdeni mehkužci na toplejše obdobje (interglacial ali vsaj interstadial)., kolikor niso- bili v plasteh, iz katerih ni ostankov flore in favne, vmesni hladnejši sunki. Najvišja plast 1, ki je bila odložena že na erodirano površino, je bila prenesena po sohflukciji, kar govori poleg drugih znakov za hladno dobo. SOME ANALYSES AND PROBLEMS OF PLEISTOCENE SEDIMENTS AT LOKARJI NEAR VODICE Lokarji is a settlement situated in the NE from Vodice village (14° 30' E Greenw., 46° 11' 20" N), and some 16 km in the north from Ljubljana. The local brick-works exploits the clay which occurs in the more than 20 m high profile of Pleistocene sediments. In this study the authors describe analyses of flora, fauna, and technology of these strata and point to problems in connection with them. Profile. The lowest stratum known so far is a conglomerate firmly stuck together (stratum 27). Above it lies a stratum of brown-yellow sandy clay which is 1.5—2 m thick (26), followed by a thinner inclusion of a dark-grey clay (25). Above it are: a stratum of clay more than 1 m thick containing fine-grained sand (24), 50 cm of a darker grey clay (23), 0.5—1 of bluish grey clay (22), 15 cm of fat dark-grey clay (21), 40—50 cm of light-grey to bluish clay (20), lense-shaped brown sandy clay (19), 10 cm of a dark-grey clay (18), up to 60 cm of brown sandy clay with inclusions of fine-grained sand (17), a stratum of conglomerate poorly stuck together which is more than 1 m thick (16), up to 1 m of brown sandy clay (15), conglomerate which in some places disappears in the form of a wedge (14), 20 cm of sandy grey-brown marly clay (13), 80 cm of lean grey clay (12), 1 m of brown sandy clay (11), 75 cm of light-grey clay (10), 1.5 m of fat bluish-grey clay (9), 15 cm of fat dark-grey clay (8), 2.5 m of sandy yellow-brown clay with inclusions of fine-grained sand (7), 20 cm of greenish-brown clay (6), up to 2 m of a rather fat green-grey clay (5), with an inclusion of limonite occurring occasionally above it (4), 0.5—1 m of fine stratified brown-yellow clay (3), a stratum of iron-manganese (2) which occurs among the brown impure loam (1) containing mouldered gravel. Fauna: The shell Sphaerium corneum has been found in the stratum 24. Other species occur in stratum 11, in the upper part of the stratum 9, and in the lower part of the stratum 7. These species are: Succinea (Oxyloma) elegans, Succilnea (Succinella) oblonga, Cochlicopa lubrica, Vertigo cf. mouliinsiana, Vallonia pulchella, Discus rotundatus, Aegopis sp., Glyphy-Ivnia (Perpolita) radiatula, Aegopinella nitidula rvitens, Euconulus trochiformis, Semilimax brevis, Helicigona (Campylaea) cf. faustina, Cepaea nemoralis, Carychium minimum, Lymnaea (Galba) truncatula, Lithoglyphus naticoides, Bithynia tenta-culata, Viviparus sp., Valvata (Clitncinna) piscinalis, Sphaerium (Sphaerium) corneum, Pisidium amnicum, Pisidium sip. These mollusks must have lived during the Pleistocene in moist surroundings (cp. Papp 1958 and Pavlovec 1960). Most probably they lived in a marshy terrain or on the shores of a lake where there was a rich swamp vegetation. It is possible that there was a forest in the immediate neighbourhood. Through the place, or passing close by, ran a brook, or ppssibly even a river of some dimensions. Flora. Wood remains are mainly trunks and branches belonging to the species Taxus baccata which has been recently established also elsewhere in the border area of the Kamnik Alps. Due to the previous mouldering, these trunks have been flattened by the pressure and side trunks have become separated. The yewtree is more mouldered and decayed than other species. The following species represent the genus Pinus: Pinus cembra and P. silvestris or P. montana. The species P. austriaca and P. silvestris. or P. montana were found to be represented among the charcoal and charrad remains of wood. A survey of the annalyses of these and of the pollen is given on plate I. Though the appearance of some strata (24—20) points to a lacustrine area (finegrained material, colour, sequence in sedimentation: sandy clays — fat clays — sandy clays — conglomerate, etc.) we are surprised by the absence of pollen. This may be explained either that in that time the surface was without any vegetation (particularly during the formation of stratum 22), or that the pollen was later mouldered — in this case we have to suppose that these strata developed outside a lake, most probably in a marsh. Though the few plant remains and the large percentage of carbonates point to a colder climate we can hardly suppose that the vegetation was completely absent (22). It seems to be much more suitable to explain the absence of pollen to be due to the mouldering: in the upper part Qf the stratum 18 a large number of limonitized impressions made by leaves, bark, and small branches has been established while there was no pollen. The autochthonous remains of wood (stratum 18), the sterility of clayey strata and fauna that points to meadows and marshes lead us to conclude that the majority of sediments from Lokarji did not develop in a lake, but must be of a terrigenous, marshy, and fluviatile origin. This does not, however, exclude the possibility that there was a lake in the neighbourhood and that this marsh existed directly on its shore or that it was even changed into a real lake during certain periods. Technological Analyses are indicated on picture No. 7 and on diagrams 2—5. Granulometric composition of strata confirms opinions which have been proposed so far, that these strata were deposited in a lake while other strata point to a wavering in the depth of water (sediments of sand and conglomerate). Moreover, the small percentage of organic matter (Plate No. 5) points to a development in a lake. Of all strata that have been analyzed the only exception forms the stratum 20 which contains remains of lignite. A high percentage of carbonates also points to a colder climate and to a continuous influx of water. Differential-thermic analyses of strata 22 and 8 give characteristics of an illite clay while there is a larger number of anomalies in the stratum 15. Geologic Age. The strata at Lokarji go back to the Pleistocene. This is proved both by the fauna and flora. The animal species that have been enumerated above are known from numerous finding places from the Middle and Upper Pleistocene occuring in the Central Europe. Flora comports with this: it contains no elements of Pliocene vegetation that must have been destroyed during preceding glaciations. The fact that these sediments occur under the gravel which belongs to the Wurm Age indicates that they must have developed in the period between the upper part of the early Pleistocene and the lower part of the younger Pleistocene. The Climate during the sedimentation of the lower part of the profile must have been somewhat colder than the present-day climate. In several strata plant remains point to smaller waverings in the climate: the stratum 24 must have been deposited during a colder period while the stratum 23 points to a slightly warmer climate. Since the stratum 22 contains no plant remains while at the same time it has many carbonates it may represent the coledest period in this part of the profile. The plant remains occurring in the stratum 21 again point to a colder climate which is followed by a warmer period; the period during which the stratum 18 was sedimented was colder again. Mollusks occurring in the upper part of the profile (above the conglomerate stratum No. 14) indicate again a warmer period (interglacial or at least interstadial) with some colder intermediate periods indicated by strata that contain no remains either of fauna or of flora. The highest stratum — No. 1 — which was deposited over an eroded surface was carried by solifluction which points to a colder period. Tectonics. At Lokarji the strata show a clear anticlinal structure with an inclination of 40° S — SE while the northern section of the anticline has a gentler slope. This is not the only example of tectonics in the Ljubljana basin: also elevated is the Vič terrace near Ljubljana (Lower Pleistocene) and in two places the older gravel alluvium which could have developed already during the Pliocene and still continued to develop during the Pleistocene. Besides direct tectonic proofs we may conclude that there were some tectonic movements that did not take place in the Ljubljana basin earlier than during the Pleistocene (op.: Rakovec 1955, 1956). Problems. A series of other problems in connection with the Pleistocene fauna from Lokarji and its broader surroundings have been mentioned by authors. Many detailed observations will still be necessary to elucidate them. LITERATURA Ambrož, V., 1955, Prispevek k tektonice kvarteru. Anthropozoikum, 4, 19—26, t. 1—4, Praha. Ampferer, O., 1918, Ueber die Saveterrassen in Oberkrain. Jb. geol. R. A., 67 (1917), 405—434, Wien. Budnar-Lipoglavšek, A., 1944, Rastlinski ostanki in mikrostratigrafija mamuto-vega najdišča v Nevljah. Prir. izvestja, 1, 93—188, t. 19—24, Ljubljana. Ehr mann, P., 1933, Mollusken (Weichtiere). V knjigi: Brohmer-Ehrmann-Ulmer, Die Tierwelt Mitteleuropas II, 1, 264 pp., 13 tt., Leipzig. Emberger, L., 1944, Les plantes fossiles dans leurs Rapports avec les végétaux vivants. 1100 pp., Paris. E r d t m a n , G., 1954, An Introduction to Pollen Analysis. 239 pp., Waltham, USA. F i r b a s , F., 1949, Die Waldgeschichte Mitteleuropas. 480 pp., Jena. F r ö m m i n g , E., 1954, Biologie der mitteleuropäischen Landgastropoden. 404 pp., Berlin. F r ö m m i n g, E., 1956, Biologie der mitteleuropäischen Süßwasserschnecken. 313 pp., Berlin. Geyer, D., 1927, Unsere Land- und Süßwasser-Mollusken. 224 pp., 33 tt., Stuttgart. G e r m a i n , L., 1931, Mollusques terrestres et fluviátiles. Faune de France, 21—22 (1930— 1931), 893 pp., 26 tt., Paris. G r e g u s s , P., 1955, Xylotomische Bestimmung der heute lebenden Gymnospermen. 1500 mikrofotografij, 300 tt., Budapest. Hoffmann, E., 1931, Die Pflanzenreste aus der Kultur- und Sinterplättschenschichte. V knjigi. Abel-Kyrle, Die Drachenhöhle bei Mixnitz, 870—882, Wien. L o ž e k, V., 1955, Mëhkysi ceskoslovenského hvartéru. Rospravy Ustr. úst. geol., 17, 510 pp., 12 tt., Praha. L o ž e k , V., 1956, Klič češkoslovenskych mëhkysu. 373 pp., 62 tt., Bratislava. Melik, A., 1935, Slovenija I, 1, 393 pp., Ljubljana. M e 1 i k, A., 1946, Ljubljansko mostiščarsko jezero in dediščina po njem. Dela AZU, 5, 223 pp., 7 prilog, Ljubljana. Melik, A., 1959, Posavska Slovenija, 595 pp., Ljubljana. Oblak, P., 1952, Morfogeneza dna Ljubljanske kotline. Geogr. zbornik, 1, 121—166, 1 zemljevid, Ljubljana. Pavlovec, R., 1957, Prvi poskusi z morfometrično metodo v Jugoslaviji. Zbornik: »2. kongres geologa FNRJ«, 199—213, Sarajevo. Pavlovec, R., 1960, Quarternary Fresh-water and Terrestrial Mollusks in Slovenia (Yugoslavia). Bull. Sei. Conseil. Acad. Yugoslavie, 5, 2, 41—42, Zagreb. P a p p, A., 1958, Bemerkungen über Mollusken aus Lokarji nördlich Ljubljana (Slowenien). Razprave IV. razr. SAZU, 4, 647—650, Ljubljana. R a k o v e c , I., 1930, K razvoju osamelcev in hidrografskega omrežja med Savo in Kamniško Bistrico. Geogr. vestnik, 5—6 (1929—1930), 40—52, Ljubljana. R a k o v e c , I., 1932, H geologiji Ljubljane in njene okolice. Geogr. vestnik, 8, 38—70, Ljubljana. R a k o v e c , I., 1933, Novi prispevki h geologiji južnega dela Ljubljane. Geogr. vestnik, 9, 118—129, Ljubljana. R a k o v e c , I., 1940, H geologiji Kranjsko-sorškega polja. Geogr. vestnik, 16, 111—120, Ljubljana. Rakovec, I., 1954, Libralces aff. gallicus Azzaroli z Viškega brda pri .Ljubljani. Razprave IV. razr. SAZU, 2, 277—295, Ljubljana. Rakovec, I., 1955, Geološka zgodovina ljubljanskih tal. V knjigi: Zgodovina Ljubljane, 1, 11—207, 1 zemljevid, Ljubljana. Rakovec, I., 1956, Razvoj pleistocena na Slovenskem. Zbornik: 1. jug. geol. kongres, 59—72, Ljubljana. Rakovec, I., 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Ibidem, 73—83, Ljubljana. S e i d 1, F., 1912, Sirokočelni los (Alces latifrons) v starejši diluvialni naplavini Ljubljanskega barja. Carniola, 3, 4, 261—274, t. 14, Ljubljana. W e n t z e 1, J., 1922, Zur Bildungsgeschichte des Laibacher Feldes und Laibacher Moores. Lotos, 70, 67—109, Prag. W e n z , W., 1923—1930, Gastropoda extramarina terciaria. Foss. Catalogus I, Animalia, 1—4, 3387 pp., Berlin. Winkler von Hermaden, A., 1955, Ergebnisse und Probleme der quartären Entwicklungsgeschichte am östlichen Alpensaum ausserhalb der Vereisungsgebiete, österr. Akad. Wiss., Mat.-nat. Kl., Denkschr., 110, 1, 180 pp., 4 tt., Wien. Silva, gozdno in lesno gospodarstvo v fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo univerze v ljubljani F r a n j o S e v ni k UVOD V »Kamniškem zborniku« je bila leta 1957 objavljena obširna in temeljita razprava pod naslovom: »Bistriški gozd in kamniški meščani.« Avtor Vlado Va-lenčič je v njej podal o gozdnih kompleksih in objektih, ki tvorijo dandanes obrate podjetja »Silva«, v glavnih obrisih geografsko podobo, kronološki prikaz sprememb lastninskih odnosov ter razvoj gozdnega in lesnega gospodarstva. Zaključuje z opisom stanja ob izbruhu druge svetovne vojne oziroma okupacije naše domovine. Pričujoči sestavek pa prikazuje njihov nadaljnji razvoj. V narodnoosvobodilni vojni so imeli slovenski gozdovi še večji pomen in važnejšo vlogo kot oni v večini drugih pokrajin Jugoslavije. Spričo našega gostejšega cestnega omrežja so bili namreč povečini vsi kraji za okupatorjeve vojaške, pretežno motorizirane enote dosti laže dostopni, kar je narekovalo v partizanskem bojevanju dokaj specifične pogoje. V Sloveniji je bilo — za razliko od mnogih obširnih, težko dostopnih predelov v ostalih jugoslovanskih deželah — mogoče formirati le majhna, bolj ali manj stalno svobodna ozemlja, kjer so se mogli organizirati organi nove ljudske oblasti, nameščati bolnice in delavnice, zbirališča za bliskovite napade in zasede, skrivališča v primeru sovražnikovih pogonov itd. Zato so bih pri nas gozdovi in odročni predeli — na srečo preoej enakomerno porazdeljeni po vsej deželi — v strateškem pogledu prav važni in v taktiki bojevanja pomemben činiitelj. V Ljubljanski kotlini sodi med takšne odročne predele tudi zgornje območje Kamniške Bistrice, saj vodijo tod pomembni prehodi: v zgornjo Savinjsko oziroma Logarsko dolino, na Koroško in v dolino Kokre. Nemški okupator se je hotel v svoji zmagoslavni zanesen osti takoj v začetku krepko vsadratd v tej dolini in v njenem zgornjem delu organizirati v gozdarskem in lovskem pogledu pomembno postojanko. Svojo namero pa je opustil, ko se je na Kamniškem razmahnilo partizanstvo in so imeli Nemci premalo sil, da bi ga mogli zatirati. Postojanke v ozki, zaprti gorski dolini, podobni slepi ulici, niso utrdili, temveč so se umaknili na bolj odprt svet. Planinski dom v Kamniški Bistrici, lovski dvorec, lovske in logarske hiše niso bile požgane — z izjemo nekaterih samotnih drvarskih koč, kjer so se zadrževali partizani — niti s strani okupatorja niti partizanov. Prvi jih niso verjetno zaradi tega, ker so računali s tem, da se bodo -prej ali slej vrnili, drugi pa so spoznali, da jim okupator tod ne more pripraviti posebno nevarne zadrge. Pač pa je okupator s svojimi domačimi hlapci prirejal v dolini Kamniške Bistrice zasede in nenadne pogone (hajke). Partizani so imeli svoja zavetišča, delavnice, bolnišnice, skladišča in bunkerje za partizansko tehniko v odročnih krajih v goščavi na gorskih pobočjih. Nekatere je sovražnik odkril, slučajno ali po izdaji, in se kruto znesel nad borci. Marsikatera tragedija se je odigrala v bistriških gozdovih; številni pa so junaški podvigi in požrtvovalna dejanja '».¿mm PADLIM BORCE// - i 1HS IM TALCEM M.O,V, I DELAVCEM LESNEGA OBRATA .STAHOVICA IN GOZDNE UPRAVE KAMNIŠKA BISTRICA ICIK:iv.91Mt-t- C*- C -F** LJUii. 3A*t 2.IX.OS 6 ■HBH |B i J fSp? — ■ '¿'■uHHEfl " V;. mm - 'U SI. 1. Spominska plošča v NOV padlim gozdnim in lesnim delavcem v Stahovici borcev za svobodo, o katerih pripovedujejo tamkajšnji lovci, logarji in delavci. Dobro bi bilo, če bi kdo njihove drobne, a dragocene spomine zapisal in objavil, da bi se tako ohranili poznim rodovom; sicer bodo prehitro zatonili v pozabo, posebno ko odmrejo starejši rodovi, ki so sami doživljali strahote druge svetovne vojne. Tod srečujemo že nekaj vidnih spominov na tiste težke čase. Ime prvega borca iz bistriške doline, logarja Jurija Libnika, ki je padel v borbi za osvoboditev domovine dne 9. junija 1942, je vklesano na spominskem kamnu na pobočju Vegrada v Stahovici, postavljenim s sodelovanjem »-Silve«. Svetel spomin na tamkajšnje gozdne in lesne delavce, ki so v isti namen darovali svoja mlada življenja, pa ohranja kamnita plošča na upravnem poslopju njenega obrata. To so bili nosilci revolucionarnih gibalnih sil naprednega razvoja, ki imajo svoje korenine v predvojnih naprednih gibanjih delovnega ljudstva kamniškega okoliša. Njegove borbene tradicije so se med drugim vidno pokazale že v štrajku na stahoviški žagi spomladi leta 1940 proti izkoriščanju delavcev po kamniški meščanski korporaciji; posebno so se pa manifestirale v osvobodilnem boju proti okupatorju, povezanim z domačimi zatiralci in izdajalci. Njihov odsev je tudi požig žage v Stahovici leta 1942, da bi ne mogla služiti okupatorju, čeprav je bilo s prenehanjem njenega obratovanja težko prizadeto tudi delovno ljudstvo samo, navezano v pretežni meri na svoj zaslužek v industriji. Na poslopju planinskega doma v Kamniški Bistrici je Zveza borcev dala vgraditi ploščo v spomin na prehod 2. grupe partizanskih odredov — pod vodstvom komandanta Staneta Rozmana — leta 1942 z Gorenjske na Štajersko. V bližini tega doma pa je Planinska zveza Slovenije postavila lep spomenik padlim planincem-partizanom (4). Še več spomenikov bi bilo treba postaviti partizanom v bistriških gozdovih na pomembnih mestih revolucionarnega zgodovinskega dogajanja, da bi se ob njih ustavljal popotnik z občutkom spoštovanja in hvaležnosti žrtvam za svobodo. Po končani vojni je prišla posest »-Kamniške meščanske korporacije« kot veleposestvo pod udar agrarne reforme. Nanjo se je raztegnil zakon o agrarni reformi iz leta 1945, ni pa prišel v poštev zakon o agrarnih skupnostih iz leta 1946, ker njeni člani upravičenci niso bili kmetje, temveč kamniški meščani. Gozdovi z žago vred so bih dodeljeni gozdni upravi v Kamniku, na novo formirani državni gospodarski organizaciji, ki je prevzela v svojo upravo razlaščeno in zaplenjeno gozdno posest na območju tedanjega kamniškega okraja; korporacijski gozdovi so poštah poseben revir te uprave. Vprašanje planin je bilo v glavnem rešeno že leta 1937 v zvezi z agrarno reformo tako, da so bile v pretežni večini razlaščene v korist Planšarske zadruge v Stranjah; Kamniški meščanski korporaciji je ostala tedaj le še planina na Dolu. Po vojni je bila- tudi ta planina izločena iz gozdnega sklada agrarne reforme in dodeljena sedanji Kmetijski zadrugi Kamnik. Gozdna uprava je začela organizirati gospodarjenje z gozdom in lesom na novih upravno-pohtičnih in gospodarskih temeljih, v skladu z novimi načeli in gospodarskimi pogoji ter zahtevami. Vsi ¡naši gozdovi so mbrali po osvoboditvi prispevati znaten delež najprej k obnovi opustošene domovine, pozneje pa k industrializaciji države; predvsem so imeli takšno dolžnost gozdovi splošno družbenega sektorja, ki so bili zaradi intenzivnejšega strokovnega gospodarjenja po gozdnogospodarskih načrtih v boljšem stanju oziroma so pretežno imeli večjo zalogo lesa, kakor kmečki gozdovi. To je veljalo tudi za gozdove kamniške korporacije, ki je kot gozdni veleposestnik morala voditi gospodarjenje na podlagi oblastveno potrjenega gospodarskega načrta in po strokovno usposobljenem gozdarskem osebju. Ob izbruhu vojne veljavni gospodarski načrt pa se zaradi vojnih operacij ni mogel pravilno izvajati, in tudi težka povojna situacija je nujno terjala določene spremembe v gospodarjenju. Zaradi pomanjkanja delavcev in vprežne živine ter neugodnih »pravilnih razmer je bilo -treba izvajati sečnje v laže dostopnih gozdnih predelih in usmerjati ekspl-oatacijo v bolje ohranjene sestoje. Ker je že bivša Kamniška korporacija izkoriščala .prekomerno laže dostopne sestoje, je bila nova gozdna uprava postavljena pred zelo -težke naloge. Poleg nujne obnove žage v Stahovici je morala začeti z gradnjo ceste v dolino Korošice, postavljati žičnice, graditi delavske koče ipd. 2e tako neugoden položaj pa se je v letih 1948—51, v času povečanega političnega in gospodarskega pritiska na našo državo, še poslabšal. Tudi kamniški gozdovi so v tem času doprinesli znaten delež v uspešni borbi na gospodarskem področju, seveda za ceno precejšnjih žrtev. Bolj odprti gozdni predeli so se morah prekomerno- izkoristiti, gojenje in varstvo gozdov zapostavljati, gradnja prometnih naprav -pa omejiti na najnujnejše, zasilno zgrajene izvozne ceste in žičnice; skratka, gozdno in lesno gospodarstvo je po .sili razmer prišlo v precejšnji nered. V letu 1951 pa je nastala v razvoju gospodarjenja v bistriških gozdovih in upravljanja z njimi pomembna prelomnica. Tega leta je začel ponehava ti politično-gospodaraki pritisk na našo domovino, kar je ugodno vplivalo na gospodarjenje z gozdom in lesom v naših deželah na splošno, posebno pa še v Sloveniji. Dalje pa sta s tem letom prešla revir Kamniška Bistrica in lesni obrat v Stahovici v upravo nove fakultete ljubljanske Univerze, ki se imenuje sedaj Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo. S tem so bili ustvarjeni osnovni pogoji za smotrno, načrtno gospodarjenje po sodobnih načelih in znanstvenih temeljih. ustanovitev podjetja »silva-« Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo (v naslednjem FAGV) Univerze v Ljubljani je bila ustanovljena — sprva kot Agronomska fakulteta — leta 1947; njen gozdarski oddelek pa je bil osnovan leta 1949. 2e naslednje leto je 1-e-ta predlagal, da se dodelijo v upravo fakulteti v pedagoške in znanstveno raziskovalne namene tudi gozdna posestva in objekti, podobno -kakor je imela tedaj že -kmetijska posestva. Svoj predlog je utemeljeval z naslednjo obrazložitvijo. Namen in vloga fakultetnih posestev sta podobna klinikam pri medicinskih in veterinarskih fakultetah. Pomenijo povezavo študija s prakso, oziroma le-te s teorijo. Služijo za pedagoške namene, t. j. za praktično usposabljanje študentov in učnega naraščaja, ter za znanstveno raziskovalne namene, ki zajemajo preizkušanje znanstvenih izsledkov in praktičnih dognanj; ugodni, pozitivni rezultati raziskav pa se prenašajo potem v širšo operativno prakso, torej iz malega v veliko. Te dejavnosti izvajajo univerzitetni učitelji pristojne fakultete s svojimi sodelavci. Racionalno gospodarjenje z gozdom in lesom je postalo problem v svetovnem merilu. Zato so mednarodne institucije, med -njimi zlasti Organizacija za prehrano in agrikulturo (FAO)*, specializirana ustanova Organizacije združenih narodov, počele posvečati vso pozornost -rešitvi tega problema. Posebna skrb je veljala vzgoji kadrov in znanstveno raziskovalnemu delu. FAO je na podlagi sklepa gozdarske konference leta 1948 posebej priporočila, da se gozdarskim strokovnim šolam — ki se naj ustanavljajo v gozdarsko pomembnih deželah — dodeljujejo gozdovi in objekti v učne oziroma raziskovalne namene zaradi formiranja praktično čimbolj usposobljenih strokovnjakov. Takšna posestva imajo agronomske in gozdarske fakultete že v skoro vseh gospodarsko naprednih deželah kapitalističnega in socialističnega sveta. Tako- so jih leta 1950 imele tudi že fakultete jugoslovanskih univerz: v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu in Skopi ju; ponekod pa jih imajo tudi srednje in nižje s-trokovne šole ter inštituti. Kolektiv gozdarskega oddelka FAGV je spričo velikih raznolikosti v geološkem sestavu, v klimatskih in vegetacijskih razmerah .izbral v gornje namene primerne gozdne komplekse v treh tipičnih območjih Slovenije: alpskem, panonskem in kraškem. Ta območja se bistveno razlikujejo med seboj v -proizvodnem pogledu, tako v gojenju in eksploatacdji gozdov, kakor tudi glede * FAO ima sedaj oddelke za: poljedelstvo, ekonomiko, -rdtoarstvo, gozdarstvo, prehrano. Njen sedež je v Rimu, sprva je bil v Washingtonu. splošnih ciljev gospodarstva; imajo svoje specifične gozdno- in lesnogospodarske probleme. Alpsko območje zajema visokogorske gozdove, v katerih je gospodarjenje ozko povezano s planšarstvom. Tu se stikata in prepletata torej dve najvažnejši panogi naše osnovne proizvodnje: gozdarstvo in živinoreja. V zvezi s tem je pomembno vprašanje pašnikov v območju gozdov de nad gornjo gozdno mejo, oziroma razmejitve med gozdovi in pašniki zaradi intenziviranja proizvodnje v obeh narodnogospodarskih panogah. Dalje imamo tu tudi izredno važno vprašanje eksploatacije gozdov spričo težkih pogojev za spravilo lesa. Na tem območju se je pokazal kot najprimernejši gozdni kompleks revir Kamniška Bistrica- To je dobro zaokrožena gozdna površina, ki predstavlja nekak povpreček v primerjavi z gojitvenimi ter ©ksploatacijskimi razmerami hribovitih in goratih predelov Slovenije. Tudi geološka podlaga je raznolika: apnenec, skrilavec, porfir in peščenec. Zajema alpske doline in pobočja oro-grafsko prav pomembna za vodno gospodarstvo — pogozdovanje melise, zagra-ditev hudournikov, gradnja hidrocentral — in dalje za planinsko gospodarstvo — melioracije, razmejitev med gozdom in pašniki i. dr. V vegetacijskem pogledu SI. 2. Gozd in pašnik na gornji gozdni meji v Korošici SI. 3. Lesni obrat v Stahovici so zastopani pasovi gradnovega, gabrovega, jesenovega, bukovega, jelovega, smrekovega, maces novega in planinskega območja. Tipološko so zastopane vse glavne fito- in biocenoze slovenskih gozdov na hribovitih in goratih predelih. Gojitvene razmere dokazujejo navzočnost vseh vrst in gospodarskih oblik večine pomembnih drevesnih vrst Slovenije. Tudi eksploatacijske razmere zahtevajo skoraj vse načine spravljanja lesa: sankanje, ročno spravljanje, vlaoenje, spuščanje po drčah in žičnicah, vožnjo z vozovi in kamioni. S tam revirjem je organsko povezan lesnoindustrijski obrat v Stahovici. To je sicer zastarel obrat, toda neskak tipični povpreček naše zaostale žagarske ali primarne lesne industrije — tako v razvojnem pogledu svojega nastanka, kakor tudi glede na organsko sestavo kapitala — s polnojarmenikom kot osnovnim strojem evropske žagarske industrije. V razmeroma majhni oddaljenosti od tega lesnega obrata so obrati za finalno mehanično in kemično predelavo lesa (Duplica, Radomlje, Količevo). S tam je podan primer dokaj ugodne' povezave med glavnimi dejavnostmi gozdarstva: gozdno proizvodnjo, eksploatacijo gozdov ter primarno in finalno predola-vo lesa na precej majhnem teritoriju. Panonsko območje zajema nižinske gozdove ob Dravinji, Dravi in Muri; njihov poseben pomen je v tem, da ležijo pretežno na relativnih gozdnih tleh, t. j. na takšnih zemljiščih, ki so trajno sposobna tudi za raznovrstne kmetijske kulture. Na subpanonskem območju v povirju teh rek — obronki Haloz, Slovenske gorice in Goričko v Prekmurju — pa so gozdovi potisnjeni povečini že na absolutna gozdna tla; t. j na takšna zemljišča, ki so trajno sposobna le za gozdno kulturo. Gozdnatost rte pokrajine je dosti manjša kot je ostalih pokrajin Slovenije. Gozdovi ne morejo kriti vseh potreb prebivalstva po lesu za domačo porabo in ga je treba nekaj uvažati. Spričo tega se postavljata gozdarstvu na teh območjih v glavnem dve nalogi: zvišanje produktivnosti gozdov, predvsem z gojenjem hitro rastočih drevesnih vrst, ter osnovanje varovalnih gozdnih pasov za zaščito kmetijskih kultur. Za ta območja so se pokazali kot najprimernejši razni gozdni kompleksi tedanje gozdne uprave Velika Nedelja, ki predstavljajo v gojitvenem in eksplo-atacijiskem pogledu povpreček nižinskih in gričevnatih gozdov vzhodne Slovenije. V njih so zastopane vse drevesne vrste, ki se naj gojijo v obrobnem panonskem območju. Kraško območje zajema gozdove, ki rastejo pretežno na apnenčastih in dolomitnih, deloma pa tudi na plasteh peščenjaka in skrilavca v obliki fliša. Velik del teh gozdov, na pretežno absolutnih gozdnih tleh, je bil v dolgih stoletjih uničen oziroma opustošen, tla pa so v veliki meri degradirana. Tako je treba reševati dva težka in pereča gospodarska problema: problem regrada-cije tal in obnove gozdov — načet že pred 100 leti, toda le delno rešen — ter problem gojitve in izkoriščanja obstoječih gozdov po načelih optimalne trajnosti donosov. Na tem območju so prišli za opisane namene v poštev gozdni kompleksi okoli Nove Gorice: denaturirani gozdovi in gola kraška hribovita pobočja pod Trnovskim gozdom, ter na flišu gozd Panavec in Topolišče ob spodnjem lijaku. Površina posestev po navedenih treh območjih naj bi znašala 2000 do 5000 hektarov gozdov, kateri obseg je primeren za rentabilno gospodarjenje posameznega samostojnega gozdnega obrata v pogojih intenzivnega sodobnega gozdnega gospodarstva; gozdarski strokovnjaki z visokošolsko izobrazbo se morajo usposabljati predvsem za vodilne funkcije v gozdni proizvodnji ter pri izkoriščanju in predelavi lesa. Skupna površina predlaganih gozdnih kompleksov v opisane namene naj bi obsegala do približno 1 % od vse gozdne površine Slovenije. Predlog FAGV glede dodeljevanja gozdov in drugih objektov v njeno upravo je tedanja vlada LRS v načelu sprejela in na podlagi republiškega zakona o gozdovih iz leta 1950 izdala pod št. II 1712/4-51 z dne 16. VI. 1951 odločbo, po kateri se »Za potrebe znanosti, študija in prakse oddajo v upravno-operativno vodstvo Agronomski in gozdarski fakulteti v Ljubljani naslednji obj ekti: 1. Gozdni revir Kamniška Bistrica, ki se izloči iz osnovnih sredstev Gozdnega gospodarstva Ljubljana, ki je pod operativno-upravnim vodstvom Glavne uprave za gozdarstvo LRS. 2. Gozdna uprava Velika Nedelja, ki se izloči iz osnovnih sredstev Gozdnega gospodarstva Murska Sobota, ki je pod operativno-upravnim vodstvom Glavne uprave za gozdarstvo LRS. 3. Lesnoindustrijski obrat Stahovica, ki se izloči iz Lesnoindustrijskega podjetja Ljubljana, ki je pod operativno-upravnim vodstvom Glavne uprave za lesno industrijo LRS.« ... »Prenos se ima izvršiti do 30. junija 1951, tako da se začne finančna in knjigovodska služba pri novem organu uprave za prevzete objekte s 1. julijem 1951.« Dalje je vlada LRS na podlagi splošnega zakona o državnih gospodarskih podjetjih iz leta 1946 izdala pod štev. III 990/7-51 z dne 3. VIII. 1951 - z veljavnostjo od 1. julija 1951 — odločbo o ustanovitvi gozdnega in lesnega gospodarstva Agronomske m gozdarske fakultete v Ljubljani z naslednjimi glavnimi določili: 1 Ustanovi se podjetje: Gozdno in lesno gospodarstvo Agronomske in gozdarske fakultete v Ljubljani. Sedež podjetja je: Ljubljana. Firma podjetja je: »Silva« — gozdno in lesno gospodarstvo Agronomske in gozdarske fakultete v Ljubljani. Namen podjetja je: 1. Sprejemanje znanstvenih izsledkov in strokovnih ugotovitev iz fakultete v podjetje, 2. prenašanje v praksi preizkušenih dognanj iz podjetja v gozdarska in lesna industrijska podjetja Ljudske republike Slovenije, 3. izvrševanje prakse slušateljev gozdarskega oddelka Agronomske in gozdarske fakultete v Ljubljani in 4. izmenjava izkušenj s sorodnimi podjetji FLR Jugoslavije in inozemstva. 2 Predmet poslovanja podjetja je predvsem upravljanje, gojenje, varstvo in izkoriščanje gozdov ter predelava in prodaja lesa in drugih proizvodov. 3 Operativno-upravni voditelj podjetja je: samostojna Agronomska in gozdarska fakulteta v Ljubljani« Kakor je razvidno iz gornje odločbe, je bila Ljubljana določena za sedež podjetja »Silva«. To je narekovala njena centralna lega glede na tri gozdnogospodarska območja, kakor tudi čim boljša povezava podjetja s fakulteto, njegovim administrativno-operativnim vodjem. Z ustanovno odločbo sicer fakulteti niso bili dodeljeni tudi predlagani gozdni kompleksi na kraškem območju, toda naknadno jih je le dobila v svojo upravo. Vendar tod ni bil ustanovljen poseben obrat »Silve«, temveč je le-ta stopila v nekakšno kooperacijo s kmetijskim posestvom Ajševica pri Novi Gorici, ki je bilo takrat dodeljeno fakulteti za potrebe njenega agronomskega oddelka. Podobno je FAGV naknadno pridobila iz sklada razlaščenih kmetijskih zemljišč v Godiču pri Stahovici manjše kmetijsko posestvo s hišo (in gospodarskimi poslopji). V le-tej je z adaptacijo uredila stanovanje za upravitelja gozdnega in lesnega obrata ter prostore za nastanitev študentov na praksi oziroma na terenskih vajah. Kmetijska zemljišča pa so služila za vzdrževanje režijskih konj. Pri tej priložnosti omenjamo, da je »Silva« prevzela pozneje (leta 1954) v svojo upravo tudi t. im. »Oblakov gozd« nad Brezovico pri Ljubljani, ki ga je FAGV dobila kot volilo pokojnega dr. I. C. Oblaka. Ta gozd — v površini okoli 32 ha — je daljnovidni prijatelj naših gozdov in planin v svoji oporoki (1926!) namenil ljubljanski Univerzi kot temelj za gozdarsko fakulteto z željo-, da ga uredi v znanstveno raziskovalne namene. Na podlagi navedenih odločb in po registraciji podjetja je »Silva-« začela leta 1951 poslovati in obhaja letos 10-letnico obstoja. glavni problemi podjetja »silva« in njih reševanje v obdobju 1956—1960 Podjetje »Silva«, formirano iz obratov ali. objektov raznih gospodarskih organizacij, je zadelo že pri ustanovitvi, kakor tudi v -svojem nadaljnjem razvoju, na vrsto perečih nalog, ki jih je bilo treba nuj-n-o rešiti, da bi se moglo njegovo delo čimprej in čimbolj osredotočiti na glavne postavljene mu cilje. V prvi vrsti je bilo treba urediti mnoga pravna in upravno-gospodarska vprašanja v zvezi- s prenosom lastninskih oziroma upravnih pravic in dolžnosti, dalje na novo urediti službene odnose prizadetega -osebja — -nameščencev in delavcev —, ter jim preskrbeti ustrezna stanovanj-a. Z na-glo organizacijo dela in gospodarstva je bilo treba ustvariti čimprej in čimboljšo materialno osnovo za obstoj podjetja, torej ukreniti vse potrebno-, da bo obratovalo po načelu rentabilnosti. Številne nalo-ge je uspelo ugodno rešiti, nekatera važnejša vprašanja pa se pojavljajo še vedno kot bolj ali manj težki problemi. Organizacije in poslovanje podjetja. V tem pogledu je imela FAGV sprva težave predvsem glede pridobivanja strokovnega osebja. Takrat je bilo namreč veliko pomanjkanje goadarskih in lesnih strokovnjakov vseh kategorij zelo občutno spričo dinamičnega razvoja našega gozdnega in lesnega gospodarstva ter njegovih izrednih nalog v ekonomiki vse države. Posebno težko pa je bilo najti ustrezno kvalificirano gozdarsko osebje, ki bi se moglo poleg svojih upravnih in gospodarskih nalog pri »Silvi« kolikor tolike udejstvovati tudi pri pedagoškem in znanstvenem delu v sodelovanju s kolektivom univerzitetnih učiteljev na fakulteti. Ti neugodni objektivni pogoji — in razne subjektivne pomanjkljivosti — so povzročili, da to vprašanje še do danes ni povsem zadovoljivo rešeno; vendar je bil dosežen v tem pogledu že znaten napredek. Vprašanjem, zvezanim z urejanjem lastninskih in pravnih odnosov, uvajanjem smotrnega gospodarjenja ter ustvarjanjem pogojev za uspešno izvajanje študentskih terenskih vaj pa se je pridružilo po nekaj letih novo, pomembno vprašanje: eventualna sprememba organizacijske oblike »Silve«. Ob njeni ustanovitvi je veljal še »Splošni zakon o državnih gospodarskih podjetjih« iz leta 1946, ki je omogočal, da je bila FAGV »administrativno operativni roiko-vodilec« (AOR) podjetja. Odločala je o nameščanju vodilnega osebja in dajala smernice za gospodarjenje podjetja. V tem času pa se je začela splošna sprememba našega upravno-poiitičnega in gospodarskega sistema, to je večja decentralizacija in uvedba samoupravljanja na vseh področjih družbenega in gospodarskega življenja, ¡ki je pomenila začetek novega obdobja v našem povojnem razvoju. Na gospodarskem področju predstavlja »Temeljni zakon o gospodarjenju z državnimi gospodarskimi podjetji po delovnih kolektivih« iz leta 1950 izredno važno prelomnico. Odpravlja administrativno vodenje gospodarstva, vodstvene funkcije prevzemajo delavski sveti in upravni odbori, gospodarske organizacije se osamosvojijo in ostanejo le v določeni pristojnosti ljudskih odborov v okviru posebnih zakonskih predpisov. Ob uvajanju novega zakona je bila postavljena FAGV — ki je prenehala biti AOR podjetja »Silva« in je to postalo samostojno pod zakonsko- pristojnostjo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana — pred izbiro: ah se zadovoljiti z novim stanjem, ko je postala le nekakšen strokovni svetovalec in splošni usmerjevalec podjetja, ah pa iskati drugo organizacijsko obliko, ki bi bolj ustrezala njenim potrebam. Na področju gospodarstva obstojata pri nas le dve organizacijski obliki: podjetje in ustanova s samostojnim finansiranjem ali finančno samostojen zavod. Zavodi imajo družbeno upravljanje, podjetja pa delavsko samoupravljanje; izjema so le založniška podjetja, za katera je bilo naknadno zaradi njihovega večjega družbenega pomena s posebnim zakonom uvedeno družbeno upravljanje. V vodstvo pridobitnih podjetij so lahko izvoljeni le člani iz njihovih delovnih kolektivov, medtem ko so člani vodstva pri družbenem upravljanju izvoljeni zastopniki raznih, na gospodarski organizaciji zainteresiranih ustanov. Za »Silvo« — ki ni navadno pridobitno podjetje, saj so njene naloge pretežno pedagoške in raziskovalne, torej splošno družbenega pomena — bi ustrezala ali oblika podjetja z družbenim upravljanjem, ali pa finančno samostojnega zavoda. Ker bi se moral za prvo obliko izdati poseben zakon, podohno' kot je bil izdan za založniška podjetja, se je FAGV odločila za obliko finančno samostojnega zavoda — kakor so to storile vse jugoslovanske gozdarske fakultete — obenem pa predlagala reorganizacijo podjetja po okrajih, da zadosti splošni težnji po decentralizaciji. Na njen predlog je OLO Ljubljana leta 1956 izdal odločbo o ustanovitvi finančno samostojnega zavoda, obsegajočega gozdni obrat Kamniška Bistrica in lesni Obrat Stahovica, in sicer pod dotedanjim imenom »Silva«, za njegov sedež pa je bil določen Kamnik. Ker pa okraj tedaj ni imel oziroma ni dobil na razpolago potrebnega ,visokega zneska za obratna sredstva novega zavoda, je to ustanovo kmalu nato spremenil v podjetje; za te gospodarske organizacije tedaj okraj namreč ni bil dolžan poskrbeti za obratna sredstva iz svojega proračuna. Istega leta je OLO Ptuj ustanovil iz gozdov gozdne uprave Velika Nedelja, ki iso tvorili gozdni obrat »Silve«, ter iz nekaj bližnjih večjih gozdnih kompleksov — v -skupni površini okoli 3800 ha — finančno samostojen zavod »Diravi-nja« s, sedežem v Ptuju. V upravnem odboru tega zavoda so med 10 člani 3 iz gozdarskega oddelka FAGV, medtem ko v vodstvu podjetja »Silva«, to je v delavskem svetu in upravnem odboru, po zakonskih določilih FAGV ne more b;ti zastopana. Na seje teh organov podjetja pošilja po sporazumu samo svojega delegata, ki pa ima le posvetovalno funkcijo. Sklicujejo se tudi skupni posveti kolektivov podjetja in gozdarskega oddelka fakultete zaradi obravnavanj« pomembnejših perečih problemov. Z obojestransko uvidevnostjo in dobro voljo obeh kolektivov se skušajo odstraniti oz. omihti pomanjkljivosti v poslovanju, izvirajoče iz takšnega načina sodelovanja. Spričo tega pa je udeležba FAGV pri upravljanju »Silve« še vedno odprto vprašanje. Ekonomska problematika. Vzporedno z reševanjem perečih vprašanj s področja organizacije in poslovanja podjetja je bilo treba urejati tudi mnogotera nujna vprašanja, ki so se pojavljala po vseh gozdno- in lesnogospodarskih dejavnostih: urejanju, gojenju, varstvu in izkoriščanju gozdov, gradnji gozdnih prometnic in stavb ter predelavi in prometu z lesom. Urejanje gozdov po prostoru in času je za smotrno gospodarjenje z gozdom in lesom daljnosežne važnosti. Pomeni osnovno operacijo za plansko gospodarjenje z gozdom in lesom, ki se izvaja v kapitalizmu parcialno, to je le za z zakonom o gozdovih določene kategorije gozdov (državne ter javno- in zasebnopravne velegozdove), v socializmu pa za vse, torej tudi za male zasebne gozdove. Urejanje zajiema ugotavljanje zunanjih in notranjih meja ter površin, razdelitev gozdov in manjše teritorialne enote (odseke, oddelke idr.), opis sestojev ter ugotavljanje lesne zaloge in njenega prirastka, da se na teh osnovah lahko izračuna letni posek lesa, imenovan »etat«, in določijo gospodarske smernice po načelu trajnosti donosov za daljše obdobje. V ta namen se za oelo obratovalno dobo ali obhodnjo sestavljajo bolj ali manj obsežni gospodarski načrti ali operati. Za vse gozdove »Silve« je bilo treba napraviti nove dolgoročne gospodarske načrte. Za gozdove bivše Kamniške korporacije je bil izdelan že leta 1835 prvi gospodarski načrt za 120-letno obratovalno dobo — do leta 1955 — ki je bil razumljivo še pomanjkljiv. Zato je dala korporacija leta 1888 izdelati natančnejši operat, ki pa je prišel v zvezi s prvo svetovno vojno v precejšnji nered, tako da so ga morali leta 1929 revidirati. Ta, tretji gospodarski načrt pa je bil zelo prizadet po drugi svetovni vojni in njenih spredaj opisanih posledicah. V povojnih homatijah so gospodarski elaborati nekam izginili, tako da je »Silva« prevzela revir Kamniška Bistrica brez gospodarskega operata. Zato se izdeluje sedaj — pod vodstvom Katedre za urejanje gozdov na FAGV — nov urejevalni načrt za to gozdnogospodarsko enoto, kar pa je spričo še ne povsem urejenih lastninskih odnosov ter pomanjkanja strokovnega osebja precej zamudno delo. Izkoriščanje gozdov. Gozdni obrat Kamniška Bistrica obsega: Gozdne površine............Okoli 3.608 ha kmetijskih (povečini pašniških) zemljišč . . . okoli 108 ha neplodnega sveta...........okoli 79 ha Skupaj......okoli 3.795 ha Gozdovi imajo pretežno varovalni značaj — zaradi nevarnosti erozije — kar narekuje določene omejitve v gospodarjenju z njimi. Pri urejevalnih delih je bilo ugotovljeno, da je njihova zarast kar dobra. Zelo neugodno pa je razmerje med iglavci in listavci, okoli 30 % : 70 %. Medtem ko velja za vso Slovenijo razmerje 57 % : 43 % v korist iglavcev, prevladujejo v bistriških gozdovih torej listavci, med katerimi je najmočneje zastopana bukev; ta gorska bukev pa povečini ni primerna za najdražje izdelke mehanske lesne predelave (pohištvo). Neugodno je tudi stanje v pogledu množine lesne zaloge. Le-ta je na splošno manjša od normalne, to je tiste -optimalne lesne zaloge, ki bi ustrezala gozdnogospodarskim načelom in naravnim rastiščnim pogojem tega območja. Temu stanju primerno je prenizek tudi letni prirastek lesa. Dalje je struktura lesne zaloge glede na debelinske razrede slaba; veliko premalo je starejšega oziroma debelejšega, za sečnjo zrelega drevja. Posebno neugodna pa je teritorialna razporeditev lesne zaloge; v laže dostopnih, preveč izčrpanih gozdnih sestojih je majhna, večja pa v odročnih (krajih brez prometnih naprav. To so le splošne ugotovitve v zvezi z gozdno urejevalnimi deli. Natančnejši podatki bodo znani po dokončanju novega dolgoročnega gospodarskega načrta, ko bo določen tudi ustrezen letni posek na novih temeljih.. V bistriških gozdovih se postavlja kot osnovna naloga, čimprej zvišati lesno zalogo in prirastek do optimalnega stanja, tako da bodo zemljišča oziroma naravne proizvajalne sile potencialno izkoriščane. V ta namen je bilo predvsem treba v laže dostopnih sestojih letni etait čimbolj znižati pod prirastek, tako da se presežek čim hitreje nabira in zvišuje lesno zalogo; nadalje pa podvzeti SI. 4. Nova cesta v Korošico še razne druge nujne ukrepe za izboljšanje stanja sestojev v vseh pogledih, in za smotrno izkoriščanje obstoječih lesnih zalog. Gradnja gozdnih prometnic sodi med najnujnejše pogoje, da se neugodno stanje hitro popravi, s tem da se odprejo odročni gozdni predeli za motrno izkoriščanje in gojenje sestojev. Glavna prometna osnovni ca za bistriške gozdove je stara javna cesta Stahovica—Konec, ki jo postopoma modernizirajo Gozdnih cest pa, ki bi ustrezale sodobnemu, pretežno motoriziranemu prometu, vise do nastanka nove Jugoslavije spričo nerazvite motorizacije sploh ni bilo. Les se je dotlej še spuščal po zemeljskih in lesenih drčah, plavil po Bistrici in spra/vljal z vozovi po zasilnih izvoznih poteh do javne ceste, glavne izvozne žile. Sorazmerno velik odstotek lesa je bilo pri tem uničenega ali poškodovanega. V povojnem času je začela gozdna uprava pospešeno graditi gozdno kami-onsko cesto v dolino Koroške, kjer so večje množine lesa najlaže dosegljive. Na to cesto je navezala moderne žičnice, ki so omogočale hitrejše in boljše spravilo lesa iz težko dostopnih gozdov na gorskih pobočjih. »-Silva-« nadaljuje z izgrajevanjem te ceste in rekonstrukcijo nekaterih izvoznih poti za kamionski promet. Zgradila je tudi samotežno žičnico na planino Dol — namesto dotrajane lesene drče — ki omogoča boljše spravilo lesa iz višinskih sestojev in dobro služi tudi planšarstvu na tej in sosednji planini. Izdelani so že projekti za gradnjo kamionskih cest v Sedelšček ter v dolino Bele in Konjske. Trasiranje izvaja, po možnosti s študenti, Katedra za gozdne gradnje na FAGV. Le-ta izdeluje tudi perspektivni načrt gozdnega cestnega omrežja za ves gozdni obrat Kamniška Bistrica, katero delo pa zahteva mnogo temeljitega in vsestranskega študija. Medtem ko je projektiranje izvoznih kamionskih cest v spredaj nave dene doline dokaj enostavno in v konceptu jasno, pa je razvijanje podaljška — po načelu optimalne gostote gozdnih prometnic — na večidel strmih gorskih pobočij, zelo problematično in spričo velikih investicijskih stroškov nadvse odgovorno delo. Gojenje in varstvo gozdov sta dve ozko povezani gozdarski dejavnosti, ki stremita za tem, da se gozdni sestoji racionalno obnavljajo, gojijo in varujejo pred raznovrstnimi škodljivci in tako približujejo optimalnemu stanju, oziroma le-to stanje vzdržujeta, kjer že obstoja. V gozdovih, ki ležijo v kotlini gornjega toka Kamniške Bistrice in njenih pritokov, imamo revijo naših glavnih, gospodarsko pomembnih vrst drevja: bukve, jelke, smreke, macesna, tvora, črnega gabra ah gabrovca, gabra, jesena, javorja, hrasta in drugih manj pomembnih vrst domačega in tujega drevja, ter raznih tipov in gojitvenih oblik sestojev. Bistriški gozdovi sodijo pretežno v vegetacijsko območje bukovih gozdov, oziroma mešanega gozda bukve in jelke. V spodnjem delu gornjega toka Kamniške Bistrice se razprostira na obeh bregovih reke ozek pas hrasta in belega gabra. Mestoma, posebno na kislih tleh, tvori jelka deloma čiste, deloma s smreko mešane sestoje. Nad pasom bukovih se razprostira pas smrekovih in macesnovih sestojev; nad tem pa se širi planinsko grmovje, v katerem prevladuje ruševje ah planinski bor (Pi-nus montana). Na bolj strmih in vlažnih pobočjih ter v jarkih, kjer se zemlja ruši, prevladuje mešani gozd javorja in jesena. Mestoma — na prav strmih, sončnih in skalnatih legah — se najdejo ostanki termofilnega hrastovega gozda z gabrovcem (Ostrya) in malim jesenom (Fraxinus ornus). Gojitvenim delom posveča »Silva«, v sodelovanju s Katedro za gojenje in s Katedro za varstvo gozdov, veliko skrbi. Obnovila in asanirala je gozdno drevesnico na Kopišču; zasajevanje oziroma pomlajevanje, čiščenje in redčenje sestojev ter odkaziilo drevja za sečnjo se izvaja po sodobnih načelih pod vodstvom in stalnim nadzorom strokovnega osebja. Tako se stanje po vseh tipih in gojitvenih oblikah bistriških gozdov v biološkem ali gozdnogojitvenem SI. 5. Visoka lovska preža v bistriških gozdovih pogledu vidno boljša. Isto velja tudi za njihovo zdravstveno stanje, ki je na splošno dobro. Pri sečnji drevja se varuje gozdni red, po najnovejših metodah se zatirajo škodljivci mrtve in žive narave, bolezni, gozdni mrčes — ta tudi z gojenjem oziroma varovanjem koristnih ptic — in po možnosti omejujejo poškodbe drevja po divjadi. Med lovno divjadjo je treba posebej omeniti jelenjad, ki se je v povojnem času preselila iz Kokre v bistriške gozdove in se /tod sčasoma precej razmnožila. Z lupljenjem drevesne skorje — posebno na jesenih — in objedanjem mladja je delala vse bolj občutno škodo v gozdnih sestojih. Zato je bilo treba storiti ustrezne ukrepe za omejitev škode na znosno mero, upoštevaje pri tem dejstvo, da je divjad pomembna tako — in predvsem — za lovmo gospodarstvo, precej važno panogo našega narodnega gospodarstva, kakor tudi kot naravna zanimivost in okras pokrajine- Posebno velja to pri nas in tudi po svetu že dolgo znano ter v zadnjih desetletjih za skrbno negovano reprezentančno lovišče Kamniška Bistrica, ki sodi med najlepša lovišča Slovenije. V zglednem sodelovanju — glede vseh lovskih vprašanj, nanašajočih se na to lovišče — med Upravo gojitvenih lovišč LRS in «-Silvo« so bili storjeni potrebni ukrepi glede višine staleža jelenjadi in srnjadi ter njene prehrane, tako da bi se doseglo ravnotežje med koristmi od divjadi in škodo, ki jo dela v gozdu. Pri tem je po svoji dolžnosti pomagala v strokovnem pogledu z raziskovanjem pogojev in praktičnimi navodili tudi FAGV, saj je lovstvo poseben predmet v študijskem programu gozdarskega oddelka FAGV; ureditev oziroma izvajanje lova v bistriškem lovišču nudi tudi prilike za nazoren pouk študentom gozdarstva na praksi ali na terenskih vajah. V sodelovanju omenjenih dveh kateder s Katedro za urejanje hudourniških področij na FAGV so se reševala nekatera pereča vprašanja erozije in zagrajevknja hudournikov v povirju Kamniške Bistrice, SI. 6. Pregrada v hudourniku Prošek kd ima že sama po sebi izrazit značaj hudournika. Odprto pa je še vprašanje melioracije predelov nad gornjo gozdno mejo v zvezi s planšarstvom. Na nekaterih strmih gorskih pobočjih se je v teku stoletij zaradi paše goveda in uničevanja gozdnega drevja zelo povečala razdiralna siila vode in gozdna meja se je ponekod občutno pomaknila navzdol. Potrebno bo dosti časa in veliko truda, da se to uničevalno delovanje zaustavi in gozdna meja pomakne zopet višje do prejšnje višine, ah do koder jo- dovoljujejo naravni pogoji in gospodarske potrebe. Predelovanje lesa in promet z lesnimi proizvodi sta zelo pomembni dejavnosti v gozdarski in lesni stroki; napredek in uspeh gospodarjenja v eni stroki odsevata ugodno v drugi stroki spričo njune organske povezave. »Silva« je posvetila svojemu lesnemu obratu v Stahovici mnogo truda. Ta obrat ima svoj začetek v mah vodni žagi ob mlinu na Bistrici. Kamniška korporacija jo je opustila in namesto nje tod zgradila leta 1929 večji, za tedanje čase moderen žagarski obrat (3) na vodni pogon, kateremu je nameravala priključiti še zabojarno. Stroji zanjo so bih že naročeni, toda vojna je preprečila razširitev obrata. V vojni vihri uničena žaga je bila po vojni hitro obnovljena in poškodovani stroji za silo popravljeni ah nadomeščeni z novimi. Žagarski obrat je v povezavi z bistriškimi gozdovi kot svojim surovinskim zaledjem na splošno dobro lociran ob edini izvozni cesti iz ozke doline, vendar je tod premalo prostora za večji lesnoindustrijski obrat; predvsem velja to za skladišča okroglega in žaganega lesa. Les se je moral zaradi tega skladiščiti tudi na obeh straneh ozke javne ceste, kar je oviralo čedalje večji promet na njej in obratovanje žage. »Silva-« je dosegla, da je bil del ceste na območju lesnega obrata — z njenim sodelovanjem — preložen na vznožje hribčka Vegrada. S tem so bih dani pogoji za nadaljnjo racionalizacijo obratovanja, ki je dotlej že precej uspela. Kolektiv lesnega obrata vlaga mnogo truda in sredstev, kakor tudi prostovoljnega dela, v tehnično urejevanje obrata, da bi ga spravil na zgledno raven sodobnih kombiniranih obratov za mehanično predelavo lesa. Vztrajno si prizadeva izboljšati proizvodne procese, talko da bo dosežena njegova čim večja produktivnost, ob čim večji storilnosti dela na vseh delovnih mestih. Osnovna naloga podjetja »-Silve-« v ekonomskem pogledu je, da z vsemi silami doseže trajno rentabilnost njegovega poslovanja, čim večji finančni uspeh; s tem naj zagotovi njegov nadaljnji obstoj, -kajti na dotacije okrajev ali republike za kritje morebitnih pasiv ni računati. Objektivne težave izvirajo predvsem od tod, ker je bilo treba letni posek zmanjšati zaradi premalega prirastka v bistriških gozdovih. Lesni stat iz lastnih gozdov je sicer večji kot je treba za eno delavsko izmeno pri 8turnem delavniku na lesnem obratu, toda ne zadostuje za dve izmeni, ki šele omogočata njegovo rentabilno obratovanje. Zato mora podjetje v ta namen dokupovati manjkajočo množino lesa od bližnjih kmečkih zadrug in iz splošno družbenih gozdov, ki gravitirajo k temu obratu. Izvršuje tudi uslužnostno režnjo za potrebe bližnje okolice. Razen tega pa posveča posebno skrb krojenju lesa — prireja v ta namen posebne tečaje — in z ustrezno diferenciranim plačevanjem po sortimentih izdelanega lesa spodbuja delavce, da izdelujejo čim več tehničnega lesia; v tem pogledu so bili doseženi že ugodni rezultati (n. pr. 60 % izkoristka bukovega lesa iz gozdne proizvodnje leta 1959). Na lesnem obratu uvaja podjetje izdelavo novih proizvodov galanterije — doslej že 7 raznovrstnih izdelkov — ki omogočajo racionalno izrabo raznih drobnih sortimentov surovine; preusmerja ga torej po možnosti vse bolj za izdelavo končnih industrijskih izdelkov, kar je pomembno tako za zaposlitev več delavcev — posebno žensk — kakor tudi za večje vrednotenje lesne surovine. Dalje stopa v delno kooperacijo s tovarno »Stol« v Duplici zaradi boljšega izkoriščanja lesa v finalni predelavi. S svojim prizadevanjem za doseganje visoke kvalitete izdelkov in vestnim trgovskim poslovanjem žanje »Silva« uspehe v prodaji svojih proizvodov doma in v tujini Ob koncu leta 1959 je bil kolektiv »Silve« sestavljen takole: Stalni delavci v gozdni in lesni proizvodnji (poleg sezonskih 40—50 letno): nekvalificirani ................31 polkvalificirani................54 kvalificirani .................75 visokokvaMficarani...............10 uslužbenci vseh kategorij (na obratih in v centrali) ... 29 Skupaj.........199 oseb Za povečanje storilnosti dela svojih gozdnih in lesnih delavcev prireja podjetje — ob sodelovanju s kolektivom gozdarskega oddelka FAGV — posebne tečaje za njihovo prekvalificiranje; ponaša se s tem, da je s prvim takšnim tečajiem za gozdne delavce prednjačila v vsej Jugoslaviji. Za doseganje višje kvalifikacije pošilja »Silva« svoje delavce in uslužbence tudi v razne strokovne šole in na dopolnilno izobraževanje oziroma strokovno spopolnjevanje; štipendira tudi nekaj tehnikov in visokošolcev. Dalje skrbi podjetje za čim večjo zdravstveno zaščito in gmotno preskrbo delavcev — kar je posebno važno pri izredno težkem delu za izkoriščanje gozdov v goratih predelih — za njihov letni oddih v domovih ob morju ter za njihovo kulturno-prosvetno življenje. V ta namen tudi pomaga graditi ob sodelovanju s krajevnim ljudskim odborom, občino Kamnik, rudnikom kaolina v Črni ter družbenimi organizacijami: Svoboda, Zveza komunistov Slovenije in Zveza borcev, sindikalni dom v gozdu na Vegradu. (Dobra stran te lokacije je tudi v okolnosti, da se v stavbne naimene ne odvzema poljedelski svet v dolini, kjer ga že tako primanjkuje.) Kakor se v «-Silvi-« povezujejo v vertikalni smeri vse kategorije delavcev, od nekvalificiranih ročnih do najvišje kvalificiranih umskih delavcev, praksa in teorija v enoten izobraževalni proces, tako se njen kolektiv povezuje v horizontalni smeri z raznimi gospodarskimi in družbenimi organizacijami okoliša ter vse Slovenije, da prispeva čimveč k napredku naše ljudske skupnosti. Opisana socialne -EKonomska dejavnost, nagrajevanje po učinku dela zaradi spodbujanja k večji proizvodnosti ter kulturno-prosvetno prizadevanje «-Silve« in FAGV vse bolj ugodno odsevajo v delavnih kolektivih. V delavskem svetu podjetja se dolgovezno razpravljanje o včasih malopomembnih osebnih zade-vicah, izviraj očih prečesto le iz materialne prizadetosti posameznikov, umika skupni vse večji zavzetosti za uspešen tehnični in gospodarski razivoj vsega podjetja, da bi moglo v čim večji meri izpolnjevati svoje osnovne naloge. Medsebojna trenja se blažijo, kritika postaja vse bolj konstruktivna in prizadevanje za napredkom intenzivnejše. Gibalne sile naprednega razvoja, ki upoštevajo poleg materialne zainteresiranosti članov kolektiva tudi splošne koristi podjetja »Silva« za napredek vsega našega gozdnega in lesnega gospodarstva, se v delavskem svetu vse bolj uveljavljajo in razvijajo potencialne sile kolektivov. S tem dajejo delavskemu samoupravljanju v podjetju pravo vsebino in s svojim zavestnim delom prispevajo znaten delež h graditvi naše socialistične družbe. Kazno je, da bo takšen razvoj dejavnosti »Silve« in FAGV vedno bolj pozitivno odseval tudi izven podjetja, na družbeno-poiitične krajevne organe in na prebivalstvo na splošno. V prvem času njenega obstoja »Silva« ni bila deležna vse podpore, ki bi jo zaslužila spričo pomena njenih obraitov v socialnoekonomskem življenju bližnje okolice 'in njenih nalog za dobrobit vse naše ljudske skupnosti. Pred leti so ji bile odvzete — poleg zemljišč — tudi stavbe v Godiiču, v katerih adaptacijo je vložila precej truda in svojih skromnih finančnih sredstev; njen stavbni svet »Na Ferjanovem«, ozko povezan z lesnim obratom v Stahovici, pa je bivša občina Stahovica razdelila, z malo izjemo, v zasebne stavbne namene, tako da mora »Silva« sedaj za gradnjo stanovanj za svoje potrebe in za študente na praksi iskati primeren svet v bližnji okolici obrata. Z vsem tem je bilo »Silvi« precej otežkočeno izvajanje njenih gospodarskih nalog in študijskega programa. V zvezi s predvideno premestitvijo sedeža podjetja v Kamnik pa »Silvi« kljub prizadevanju ni uspelo dobiti tod upravnih prostorov in stanovanj za nameščence, ki jih iz svojih pičlih sredstev ne more graditi. Tako je bila prisiljena zadržati svojo centralo v Ljubljani. Pedagoška in znanstvena dejavnost. FAGV je v prvih letih svojega razvoja uvedla v svoj študijski načrt tudi neprekinjeno terensko prakso skozi cel semester, ki jo je izvajala na obratih »Silve«. Kmalu pa se je pokazalo, da takšen -način terenskega pouka iz več razlogov povsem ne ustreza. Gozdno-in lesnogospodarske dejavnosti se odvijajo bolj ah manj enakomerno skozi celo leto, tako da se vse v roku enega semestra ne morejo absolvirati s prakso v potrebnem obsegu. Poleg tega pa v začetku še niso bih ustvarjeni objektivni pogoji za izvajanje intenzivnega pouka. Fakulteti in podjetju je primanjkovalo učnega osebja oziroma strokovnjakov, pod katerih vodstvom in nadzorstvom naj bi se vršil pouk, kakor tudi prostorov za nastanitev študentov in za predavalnice. V ta namen so se morah uporabljati tudi gostilniški prostori, kjer so bili sploh na razpolago, in druge neprimerne stavbe. Z odvzemom hiše v Godiču — kjer so bili poleg študentov FAGV občasno nastanjeni tudi tečajniki iz zadružnih lesnih podjetij, ki so prakticirali na šolskem lesnem obratu v Stahovici — so se možnosti za uspešen praktični terenski pouk še zmanjšale. Spričo teh dejstev in okoliščine, da se pri obvezni enosemestrski neprekinjeni terenski praksi čas preslabo izkoristi zaradi premalega strokovnega pouka ali nadzora s strani učnega kolektiva in uslužbencev podjetja, ter se s tem študij podaljša, je FAGV ta način usposabljanja študentov za praktično delo opustila; uvedla pa je občasne terenske vaje pod vodstvom učnega osebja na obratih »Silve« — in »Dravinje« — ter obvezno enomesečno prakso, za sedaj pri raznih gozdno- oziroma lesnogospodarskih podjetjih. Pokazalo se je, da je ta način praktičnega pouka uspešnejši od prejšnjega; posebno intenzivne in uspešne so terenske vaje od tedaj, ko ima FAGV poseben avtobus za te namene in za poučne ekskurzije. Nadalje je FAGV posvetila posebno skrb izgraditvi poslopij za nastanitev študentov na terenskih vajah. V ta namen je projektirala v Kamniški Bistrici na Kopiščih nove stavbe — s pritegnitvijo priznanih arhitektov, da bodo ¡nova poslopja v skladu z urbanističnimi načeli glede oblikovanja nove podobe kraja —, kjer je v sodelovanju s »Silvo« dogradila leta 1956 gozdarsko hišo. V tem poslopju je nekaj prostorov namenjenih tudi za priložnostno' uporabo po univerzitetnih učiteljih in sodelavcih FAGV, kakor tudi manjše dvorane za občasne posvete in predavanja. Študenti na terenskih vajah prebivajo pa povečini v začasno adaptiranih starih poslopjih in zasilnih barakah. Na podlagi dosedanjih skušenj in ugotovljenih perspektivnih potreb pa je projektirana na Kopiščih nova večja stavba za nastanitev študentov, za učilnico in razne postranske prostore. V ta namen je predviden ustrezen znesek v okviru investicijskih kreditov FAGV za leto 1960. Povsem odprto pa je še vprašanje ustrezne nastanitve študentov v zvezi z njihovimi vajami ali prakticiranjem na lesnem obratu v Stahovici. V sindikalnem domu na Vegradu bodo na razpolago primerni prostori za predavalnice, SI. 7. Nova gozdarska hiša na Kopiščih za nastanitev študentov — in uslužbencev »Silve« — bo pa treba zgraditi posebno stanovanjsko poslopje. Gozdarski oddelek FAGV je absolviralo do konca leta 1959 že 214 študentov. Vsakteri od njih je bil na terenskih vajah na obratih »Silve« — in »Dravinje« — v okviru učnega načrta; mnogi so pa sodelovali še posebej pri gojitvenih, urejevalnih in gradbenih delih. Nekateri diplomiranci opravljajo tod tudi svojo pripravniško prakso. Znanstvena raziskovanja so na splošno najpomembnejši čini-telj tehnološkega, gospodarskega in splošnega družbenega razvoja; gozdarska veda pa ustvarja osnove za napredek v biološkem, tehnološkem in ekonomskem pogledu na področju gozdnega in lesnega gospodarstva. Za povezovanje znanosti s tehnologijami in drugimi gospodarskimi aktivnostmi so fakultetna posestva zelo pripravno torišče. Tudi se pomaga reševati najaktualnejša in najtežji ah ključni problem, t. j. vzgoja visokokvalifioiranih kadrov. Zato posveča FAGV tej dejavnosti posebno skrb. Raziskovalno delo na obratih »Silve« je zastavljeno po raznih gozdarskih znanstvenih disciplinah s strani univerzitetnih učiteljev in znanstvenih sodelavcev (asistentov) FAGV. Nekateri od njih pripravljajo tudi doktorske disertacije po temah s tega območja. nadaljnje perspektive V prednjih poglavjih je v kratkih obrisih prikazan razvoj »Silve-« v prvem desetletju njenega obstoja in so navedeni glavni problemi, s katerimi sta se morala spoprijeti FAGV in podjetje, iko sta bila postavljena pred nalogo, da iz slabo odprtih in deloma izčrpanih gozdov in zaostalega lesnega obrata ter ob velikem pomanjkanju strokovnega osebja ustvarita rentabilno podjetje in ustrezne terenske učne objekte. Na splošno lahko rečemo, da je uspelo kljub neugodnim pogojem probleme dokaj obvladati in začrtati smernice nadaljnjega razvoja. FAGV in »Silvo« čakajo še mnoge naloge, ki jih bo treba pospešeno reševati spričo dinamičnega razvoja znanosti, tehnike in ekonomike. V nastopajočem desetletju bo treba najprej dokončno rešiti vprašanje organizacijske povezave FAGV in fakultetnih posestev, v konkretnem primeru »Silve«. V zadnjem času se na nekaterih gospodarsfco-političnih forumih pojavljajo težnje, da bi se fakultetni terenski učni objekti ukinili kot samostojne gospodarske organizacije in se priključili, morda kot avtonomne enote, sosednjim gozdnim gospodarstvom. Kot glavni razlog za te namere se navaja, da je fakulteta preveč obremenjena z raznimi, z ureditvijo in poslovanjem teh organizmov zvezanimi posli, češ da so zaradi tega zapostavljene druge njene naloge. Fakulteta priznava, da jo je organizacija posestev v precejšnji meri zaposlovala, posebno v prvih letih, to pa predvsem zaradi objektivnih razlogov, to je vzrokov izven njenega vpliva — ki smo se jih dotaknili v prejšnjem poglavju — v manjši meri pa iz subjektivnih pomanjkljivosti; v zadnjih letih je le-teh vedno mainj in zato so uspehi vse bolj vidni. Eventualno pridruževanje fakultetnih posestev pridobitnim gospodarskim organizacijam, pa bi imelo obojestransko neugodne posledice, spričo osnovne razlike v njihovih ciljih: v prvem primeru samo pridobitnih, ki zasledujejo v glavnem čim večji finančni uspeh, v drugem primeru pa pretežno pedagoških in znanstvenih, zaradi katerih so bila ustanovljena. Ena kot druga plat bi bila pri izvajanju svojih nalog brez dvoma ovirana in njihov glavni smoter ne bi bil dosežen v polnem obsegu. Iz teh razlogov gozdarske fakultete ne priporočajo takšne povezave, niti pri nas ni-ti v tujini. Po dosedanjih izkušnjah gozdarskih fakultet Jugoslavije se je pokazala kot najugodnejša organizacijska oblika za gozdarska fakultetna posestva poseben zavod, katerega ustanovitelj je fakulteta sama in kateri ima svoj sedež pri fakulteti. Za takšen zavod se zavzema tudi FAGV in vztraja tudi pri svoji prvotni zasnovi, po kateri naj bi imela svoje gozdne obrate- na vseh tipičnih proizvodnih območjih Slovenije: alpskem, panonskem in kraškem. V upravnem odboru zavoda — s sedežem ob fakulteti — naj bi bili poleg zastopnikov učnega kolektiva in delavskih kolektivov posameznih obratov tudi zastopniki pristojnih občin. Na ta način bi bila podana dobra povezava med interesi vseljudske skupnosti — pedagoška, znanstvena in strokovna pospeševalna dejavnost — delavskega upravljanja z gospodarskimi organizacijami in socialno-ekonomskimi nalogami krajevnih organov. Osnova za takšno rešitev je podana v členu 8 Zakona o Univerzi v Ljubljani. V ta namen bi bilo treba ustrezno prilagoditi razne druge zakonske predpise, bodisi glede dodeljevanja gozdov ali objektov, bodisi glede upravljanja z njimi in razpolaganja s presežki njihovih letnih čistih donosov, ki naj bi se uporabljali v čim večji meri za napredek teh gospodarskih organizacij. Po gornjih zamislih sta doslej dokaj ugodno rešili ta problem LR Srbija in LR Bosna in Hercegovina. Brez dvoma bo tudi pri nas uspelo v pogledu organizacije in poslovanja terenskih učnih obratov najti način, ki bo povsem ustrezal potrebam naše skupnosti in omogočal, da FAGV v največji meri izpolnjuje svoje opisane naloge. Spričo silnega razvoja znanosti in tehnologije v zadnjem času ter njegovega pomena za ekonomiko, moramo pospešeno prenašati v naše gozdno in lesno gospodarstvo vse nove pridobitve, da ne bomo zaostajali za razvojem, temveč stopili v prve vrste napredka; to pa ne na slepo, temveč le tiste izsledke in dognanja, ki prestanejo preizkušnjo ter ustrezajo našim naravnim pogojem proizvodnje in gospodarskim potrebam. V gornji namen so potrebni številni kadri vseh kategorij in zato se posveča vedno večja skrb vzgoji strokovnega osebja. Ustanovile so se pri nas v kratkem povojnem času že šole oziroma tečaji za gozdne in lesne delavoe, logarje, gozdarske tehnike in inženirje. Poleg njihovega števila pa naraščajo tudi zahteve za njihovo hitrejšo in večjo kvalifikacijo v teoretičnem in praktičnem izobraževanju; poleg kvantitete se postavlja torej zahteva po čim večji kvaliteti strokovnega osebja. Posebni izločeni gozdni in lesni obrati pa so najprimernejše torišče oziroma pripomoč za pospešeno strokovno usposabljanje kadrov vseh kategorij; predvsem velja to za fakultetna posestva, ki doprinesejo lahko znaten delež tudi pri podiplomskem izobraževanju ali spopolnjevanju strokovnjakov iz raznih ustanov in gospodarskih organizacij. Zato jim je treba dati vso potrebno podporo v materialnem in moralnem pogledu. Ko bodo organizacijska vprašanja glede »Silve« zadovoljivo urejena, bodo s tem za delovne kolektive ustvarjeni trdimi osnovni pogoji za uspešno delo. Nadaljnje perspektive bodo bolj jasne in privlačne; brž ko odpade določena negotovost glede nadaljnjega obstoja ali oblike gospodarske organizacije, bo tudi delovni polet brez dvoma še večji kot je bil doslej. Se z večjo vnemo bodo sodelovali pri oblikovanju novih kadrov in urejanju oziroma razvoju gozdnega in lesnega gospodarstva v dolini Kamniške Bistrice. »Silvini« obrati naj postanejo vzorni v vsakem pogledu in ugodno odsevajo v vsej Sloveniji. Ze doslej so dokaj prispevali k lepši podobi Bistriške doline, ki sodi že tako med najlepše pokrajine naše dežele. Bližina glavnega mesta in ugodne prometne zveze omogočajo, da jo poseča vedno več domačih in tujiiih obiskovalcev, ki poleg uživanja njenih mnogovrstnih naravnih lepot dobijo tudi kolikor toliko ugodne vtise o napredovanju našega gozdarstva. FAGV in »Silva-« stremita tudi za tem, da se razne krajevne zanimivosti in naravne krasote bistriške doline po možnosti ohranjajo in zavarujejo. V tem pogledu so bile podane z raznih strani že pobude za zavarovanje celotnega okoliša — vključno Velika planina — kot naravnega parka. Za ustanovitev narodnega parka v Kamniških planinah je dal največ pobud in konkretnih predlogov prof. Pavel Kunaver. Spričo dejstva, da je to vprašanje ozko povezano z gozdnim in lesnim gospodarstvom tega okoliša, se je leta 1949 obrnil na Gozdarski inštitut Slovenije zaradi sodelovanja in podpore njegovemu predlogu. Po tem predlogu naj bi prirodni park obsegal Belo dolino in Repov kot s celim grebenom Zelenih špic, Dedcem in Vršiči. Najširša meja naj bi šla do grebena Planjave, Korošice, čez Presedljaj in po vrhovih Konja in Rzenika do Kamniške Bistrice. Zaščitili naj bi se vsi veliki valuni, t. j. poleg Žagane peči tudi Pintarska peč, Zavb-rštajn in Sivnica. Na njih in ob njih naj bi se drevje nič več ne sekalo. Predlagatelj je svoj predlog utemeljeval s tem, da bi: 1. ostali v teh planinah na določenih predelih flora in favna čimbolj ohranjeni, 2. da bi se tod vzgajali planinci tako, da bi se tudi v ostalih krajih Kamniške Bistrice (glavnem lovišču) mirneje obnašali in bolj ozirali na varovanje zakonito zaščitene in nezaščitene flore, • 3. da bi se gozdovi čimbolj ohranili v korist bazenom za nameravano izgradnjo hidrocentral na treh mestih Kamniške Bistrice. Prof. Kunaver je pisal o svoji zamisli glede prkodnega parka v Planinskem vestniku (5, 6); ponovno načenja to vprašanje v Kamniškem zborniku (7). Gozdarski inštitut Slovenije je leta 1949 njegovo pobudo sprejel in predlog podprl s tem, da je priporočal tedanjemu Ministrstvu za gozdarstvo in lesno industrijo, naj bi rezerviralo predlagane predele, kolikor so pod njegovo upravo, kot osnovo za bodoči naravni park. Ta >hi obsegal po cenitvi kakih 400 do 500 ha gozda. Veliko te gozdne površine sodi med varovalne gozdove, v katerih je dopustna le previdno izvedena prebiralna sečnja. Na skrajni meji gozdne vegetacije pa naj bi se gozd sploh ne izkoriščal. Pravna osnova za izločanje gozdnih predelov in drugega, povečini skalnatega sveta, za narodni park, je bila podana »takrat z zvezno- Uredbo o upravi narodnih parkov iz leta 1948, katere določila bi prišla v -poštev glede izkoriščanja, -gospodarjenja in upravljanja predvidenega pri-rodnega parka. Vprašanje narodnega parka v Kamniških planinah je torej že nad 10 let v stanju preučevanja. FAGV in »Silva« v načelu podpirata to zamisel, ki jo bo pa treba konkretizirati v zvezi z določili republiškega Zakona o narodnih parkih iz leta 1959. Po tem zakonu se štejejo za narodne parke večji pokrajinski predeli, ki so zaradi svoje naravne lepote in številnih naravnih znamenitosti, zaradi znanstvenega ah drugega kulturnega pomena pod posebnim družbenim varstvom. V členu 5, 6 in 7 pa so vsebovana določila, ki so bistvenega pomena za razglasitev nekega pokrajinskega predela za narodni park; zato jih navajamo v celoti: 5. člen — Za vsako gradnjo in rekonstrukcijo cest, mostov, stalnih vzpenjač, prostorov za parkiranje vozil, tovarn, energetskih naprav, daljnovodov, vodovodov, nameščanja zvočnikov in reklamnih naprav, športnih in turističnih objektov, za regulacije in melioracije ter za podiranje obstoječih objektov in naprav na območju narodnega parka je potrebno posebno dovoljenje organa, ki upravlja narodni park. 6. člen — Na območju narodnega parka je prepovedano gospodarsko izkoriščati gozdove, izvrševati lov, ribolov ter loviti, plašiti in preganjati živali, ki niso divjad, pasti živino, odnašati zarod in plodove, trgati in ruvati rastline ter izkopavati minerale, kamenine in okamenine. Organ, ki upravlja narodni park, dovoljuje sanitarno sečnjo v skladu s posebnimi predpisi ter gojitvene posege v stalež divjadi in rib, odstrel divjadi zaradi zatiranja in preprečevanja kužnih bolezni in deganeracije, lovitev posameznih živali ter pobiranje plodov, zbiranje rastlin in drugih prirodnin in podobno. 7. člen — Z odlokom, s katerim se razglasi določen pokrajinski predel za narodni park, se lahko odstopi od posameznih omejitev iz 5. in 6. člena tega zakona za celoten narodni park ah njegov del ah pa se zaradi uspešnejšega varstva narodnega parka predpišejo tudi druge omejitve ah ukrepi. Člen 7 Zakona torej omogoča, da se osnovna določila za zavarovanje prilagodijo v določeni meri obstoječim potrebam gospodarskega izkoriščanja in s tem zvezanega tehničnega utrjevanja posameznih pokrajinskih predelov. Za širše območje Kamniške Bistrice bi bil to trd oreh, spričo tamkajšnjega intenzivnega gozdnega, planinskega in lovnega gospodarjenja. Zato bo kazalo v okviru nekih splošnih določil za večji obseg morda strože zavarovati le posamezne manjše predele in objekte — podobno, kot predlaga to prof. Kunaver — ki so za gospodarsko izkoriščanje bolj aH manj nepomembni. Zaključek: Spričo dosedanjega, in nakazanih perspektiv nadaljnjega razvoja, se nahaja »Silva« pred pomembnimi nalogami: izgrajevati svoja obrata tako, da se v tehnološkem in gospodarskem pogledu dvigneta na sodobno raven kot vzorna obrata; pomagati pri vzgoji kadrov na področju gozdnega in lesnega gospodarstva ter raziskovalnih delih na tem in eventualnem področju drugih znanosti ali gospodarskih dejavnosti, za katere pride v poštev območje Kamniške Bistrice (lovstvo, ribištvo, vodno gospodarstvo, planšarstvo i. dr.); prenašati izsledke in dognanja, ki so prestala preizkušnjo, v prakso; sodelovati pri urbanističnem oblikovanju pokrajinske podobe in zavarovanju naravnih zanimivosti in krajinskih lepot. To so mnogotere naloge, med njimi nekatere prav pereče in težke. Uspešno jih bo reševala le takrat, če bodo ustvarjeni ugodni pogoji za njen razvoj in poslovanje; dalje pa tudi, če bo deležna pomoči vseh ustanov, ki so kakorkoli zainteresirane na njenem napredku, kakor tudi na ugodnem razvoju vseh omenjenih dejavnosti ter na oblikovanju lepe krajevne podobe kamniškega okoliša. OPOMBE Poleg lastnih zapiskov iz svojega sodelovanja pri ustanovitvi, organizaciji in poslovanju »Silve« sem za pričujoči sestavek proučil, oziroma uporabil še naslednja publicistična dela: 1 Bericht über die XI. ordentliche Generalversammlung des krainisch-künsten-ländischen Forstvereines in Stein am 4. und 5. September 1888 (zvezana z ekskurzijo v bistriške gozdove). Mittheilungen des kr. — k. F., Wien 1889. 2 Kažipot za ekskurzijo Kranjsko-primorskega gozdarskega društva v Kamniški Bistrici, v gozdih Kamniške meščanske korporacije junija 1914. Kamnik 1914 (slovensko in nemško besedilo). ° Ekskurzija Jugoslovanskega Sumarskega Udruženja v Kamniško Bistrico dne 9. septembra 1930. Ljubljana 1930. I Odkritje spomenika padlim planincem-partizanom v Kamniški Bistrici dne 12. maja 1946. Gore in ljudje. Ljubljana 1946. 8 Kunaver, P.: Na groblji Bistriškega ledenika. Planinski vestnik 1949. " Kunaver, P.: Prirodni park v Kamniških planinah. Pravtam. ' Kunaver, P.: Kamniška Bistrica. Kamniški zbornik 1956. 8 Kunaver, P.: Kras v Kamniških planinah. Kamniški zbornik 1957. 0 Kunaver, P.: V Kamniški Bistrici nekdaj. Kamniški zbornik 1959. 10 Benkovič, S.: Pojavljanje lubadarja v Kamniški Bistrici. Gozdarski vestnik 1951. II Valenčič, V.: Bistriški gozd in kamniški meščani. Kamniški zbornik 1957. 12 Rebolj. V.: Lesna industrija v območju bivšega Kamniškega okraja. Kamniški zbornik 1957. 13 Rebolj, V.: Plavljenje lesa po hudourniku Kamniška Bistrica. Kamniški zbornik 1958. 11 Sevnik, F. Gozdarski oddelek. V publikaciji: »Deset let fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo Univerze v Ljubljani 1947—1957. Ljubljana 1958. 15 Rakovec I.: Geološki razvoj kamniške pokrajine. Kamniški zbornik 1958. 18 Puppis, K.: O vodnem gospodarstvu Kamniške Bistrice. Kamniški zbornik 1958. 17 Zika, I.: Žičnica na Veliko planino. Kamniški zbornik 1959. Razen teh virov sem se posluževal tudi podatkov iz raznih spisov v arhivih »Silve«, Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije ter FAGV. zgodovine kamniške keramike Ivan Zika Kamnik je hi'1 na prehodu v novi vek za Ljubljano prvo in najbogatejše mesto na Kranjskem. To prednost so mu zagotovile dobre prometne zveze m cvetoča obrt podjetnih meščanov. Toda kolo časa se je obrnilo, mesto je po potresih in požarih obubožalo, od cvetočih obrti pa sta v preteklem stoletju ostali samo usnjarstvo in z njim zvezano izdelovanje mizarskega kleja v Novem itrgu pri Subelnu in Tomanu. Ze pozabljeni sloves obrtniškega Kamnika pa je sredi preteklega stoletja spet dvignila kamniška keramika. Kamniški okrajni predstojnik Florijan Kon-šek, ki je bil pozneje notar v Kranju, je leta 1855 s precejšnjimi denarnimi žrtvami ustanovil keramično obrtno delavnico. Iz Češke je dobil izvežbane in sposobne delavce, ki so prenesli v kamniško podjetje vse najnovejše pridobitve slovite češke keramične in porcelanske indusihrije. Zato kamniška keramika že koj v začetku ni bila morda kako robato delo v stilu izboljšane domače lončarske obrti, ampak precizen in okusen izdelek iz najboljšega materiala, saj so večino surovin uvozili iz Češke. Poleg posode za vsakdanjo rabo v gospodinjstvu so izdelovali tudi najrazličnejše specialne posode, ki so krasile mize v bogatih meščanskih hišah. To so bili predvsem v najrazličnejših oblikah izdelani krožniki za sadje in veliki ovalni krožniki, okrašeni z lepimi cvetličnimi motivi. Kot posebnost je bil najbrž najimenitnejši izdelek kamniške keramike globok ovalni krožnik za zajca v omaki, na robu in v sredini okrašen s krasnimi motivi iz kombinacije maka in vrtnice. Edini primerek tega izdelka je do okupacije hranil trgovec Karol Albreht v Kamniku, med vojno pa so okupatorji raznesli njegovo zbirko, potem ko so lastnika izselili. Izvor kamniških keramičnih izdelkov je bil označen na zunanji strani z začetnicami proizvajalca in nemškim nazivom Kamnika: F. K. Stein. Od Konška je leta 1864 kupil podjetje Kari Poiley iz Sežane, od tega pa leta 1875 Hiacint Ribana. Ta ga je tri leta kasneje prodal Blažu Schnablu, ki se je priselil v Kamnik s Koroškega. Takrat je bila posebno v modi in priljubljena stara dunajska keramika. Da bi razširili proizvodnjo in si še bolj utrli pot na tržišče, so tudi v Kamniku točno posnemala dunajske izdelke. Vodja podjetja in izvrstni risar Ceh Skuta, zelo zmožen in podjeten strokovnjak, je izdelal v oblaki in okraskih tako točne posnetke izdelkov dunajske keramike od skodelic do najrazličnejših krožnikov Tak je bil vhod v staro tovarno keramike v Zebljarski ulici in posebnih posod, da se kamniški izdelki po zunanjem videzu in kvaliteti niso prav nič ločili od dunajskega originala. Pri risanju okraskov je Skuta obogatil kamniško keramiko z lastno iznajdljivostjo in izvirnostjo. Sestavil je mnogo novih cvetličnih motivov, pri katerih je prevladoval rdeči nagelj v raznih oblikah. Tako je domačim izdelkom vtisnil tudi pečat slovenskega narodnega obeležja. » Kamniški keramični izdelki so- v ceni in kvaliteti tako uspešno konkurirali dunajski keramiki in izdelkom drugih tovarn, da so si pridobili odjemalce v Istri, Furlatniji, Trstu, Koroški in Štajerski. Najstarejši Kamničani so še pripovedovali, kako so prihajali po izdelke kamniške keramike Režij ani v svoji originalni narodni noši, z dvokolesnimi vozovi, v katere so bali vpreženi majhni konjički. Kirošnjarji so nosili posodo- okrog po deželi, ona Koroško pa v posebnih koših kar čez planine. (Slovenec, št. 59, 11. marca 1932.) Iz prve dobe kamniške keramike so ohranili lepo število primerkov kamniški zbiralci starin in zgodovinskih zanimivosti pok. Josip N. Sadnikar, pok. Joško Štele, Karol Albreht, pa tudi v nekaterih meščanskih. hišah hranijo še po kak primerek. Med obema vojnama sta bili v Kamniku dve razstavi' izdelkov kamniške keramike. Leta 1911 je od svojega očeta prevzel podjetje Rudolf Šnahl. Svoje zmožnosti v tej srtroki je znal lepo uveljaviti. Ker se je zaradi uvoza čeških porcelanskih izdelkov izdelovanje praktičnega posodja za gospodinjstvo čedalje bolj krčilo, je usmeril delo podjetja v okrasno keramiko. Prvi je pri nas začel izdelovati majolike. Bile so po obliki in okraskih veren posnetek znanih italijanskih majoiik, ki jim je izdelovalec dodal nekaj lastne iznajidljivosti in fantazije. Majolike so ostale vse do danes najbolj priljubljeno spominsko darilo1. Poleg majoiik je Rudolf Šnabl oblikoval razne keramične okraske, ki so jih v trgovinah prodajali kot spominke. Med njimi je več originalnih in lepih domačih okraskov, kakor na primer Slovenka v narodni noši z jerbasom velikonočnega žegna na glavi, lovec s puško, cokla in škorenj ikot vaza za cvetlice, Turkinja v razkošni obleki s fesom na glavi, reliefni motiv Malega gradu itd. Plrva svetovna vojna je zaustavila delo v kamniški keramiki, v prostorih podjetja pa so se naselili vojaki. Ko se je lastnik po vojni vrnil s fronte, je potreboval celo leto, da je spravil v red podjetje, ki ga je vojska skoraj uničila. Ker je kamniška keramika po vojni' zgubila važna tržišča v Istri, na Primorskem in Koroškem, se je proizvodnja v novih razmerah močno skrčila', vendar je po kvalitetnih izdelkih zavzemala važno mesto v domači keramični- industriji. Lastnik Rudolf Šnabl je v tesni povezavi s šolo za umetno obrt v Ljubljani obnovil izdelovanje okrasnih predmetov v novih oblikah. Mnogo odjemalcev so našli lepi krožniki za sadje in pecivo s slikanimi motivi iz Kamnika in okolice in reprodukcijami Gasparijevih narodnih noš. Po osnutku prof. Žmitka je Rudolf šnabl izdelal več velikih krožnikov z motivi iz narodne pesmi o Pegarnu in Lambergarju, še več pa z motivi po panjskih končnicah. Novi izdelek so bile vaze -do velikosti 60 cm in pa- -seveda majolike v vseh velikostih. Ma-jolike z raznimi okrasnimi motivi in pisanimi posvetih so radi naročali za nagrade v tekmovanjih ali pa p o kl-one ob obiskih delegacij in visokih osebnosti. Tudi okraski po starih originalih iz zbirk kamniških zbiralcev so spet prodrli v svet. V preteklem stoletju je -bilo zaposlenih v kamniški keramični delavnici tudi do 30 delavcev. Med obema vojnama se je to število- zmanjšalo na četrtino. Večino del okrog oblikovanja -in risanja izdelkov je opravil mojster Šnabl z domačimi. Težave so bile z iskanjem dobre gline. Najboljši material so dobivali iz Buča v Tuhinjski dolini, mešali pa so ga z gliino iz Liboj na Štajerskem iin z raznimi dodatki. Po osvoboditvi se je kamniška keramična dejavnost razširila spet na izdelovanje praktičnega posodja za domače potrebe, dokler ni spet prevladala okrasna keramika. Med izdelki so še sedaj najbolj cenjene majolike, vaze in pepelniki. Rudolf Snaibl je vse do leta 1957 vodil izdelavo kot tehnični vodja in obratovodja, keramična dejavnost pa je bila vključena v Keramično-kemično industrijo, ki je sedaj preimenovana v Svit. V letošnjem letu je tovarna prezi-dala vise objekte in postavila nove peči. Na mestu pritlične zgradbe je zraslo enonadstropno tovarniško poslopje, vhod z napisom Keramika - Kamnik pa je odstranjen. Ta del mesta je dobil zdaj novo lice in le slika bo še ohranila spomin na začetek kamniške keramike. ašemu sodelavcu v spomin Sodelavec Kamniškega zbornika Franjo LIPOVEC je umrl 13. januarja 1960. Rojen je bil v Podgradju pri- Ljutomeru 30. novembra 1913. Kot mlad tekstilni tehnik je prišel v februarju 1939 v Kamnik in ustanovil obrtno- tkalnico. Na njenem temelju je zrasla sedanja tovarna Svilanit, v kateri je bil Franjo- Lipovec do leta 1952 zaposlen kot obraitovodjia. Od zveznega urada za racionalizacije in novatonstvo je leta 1952 prejiel priznanje za predloge, po- katerem je možno- mehanizem tkalskih strojev znatno zboljšati. Od leta- 1952 je bil v Kamniku vodja eksperimentalne tkalnice Tekstilnega inštituta v Mariboru. Na tem mestu je uveljavil svoje sposobnosti, ki so- gai dvignile v vrsto uglednih strokov-njiak-ov naše razvijajoče se tekstilne industrije. V Kamniškem zborniku I je opisal razvoj tekstilne industrije v Kamniku. $ KAZALO UVODNA BESEDA......................................3 Vlado V a 1 e n č i 6 : Iz kamniškega gospodarstva v XVIII. stoletju 5 Emilijan Cevc: Poznoantični mozaik iz Tuhinjske doline . . 35 Emil Cesar: Bibliografija del pesnika Antona Medveda .... 49 Ivaln Z i k a : Ljudski pisatelj Anton Stražar.........67 Življenje in delo« Andreja Smolnikarja..........69 Emilij an Cevc: Kamniški mestni obrambni jarek.....87 Ciril Jeglič : Pogovor na Krvavcu..........." 90 Janez Jerovšek: Uporabnost psihologije v industriji .... 97 Slavko Žagar: Leto dni industrijske psihologije v gospodarski organizaciji Induplatti, Janše..............108 Ni ko Kralj: Umetnost - industrija............157 Franc Drobne, Raijko Pavlovec, Alojz Sercelj: Nekaj analiz ter problematika pleistocenskih sedimentov v Lokarjih pri Vodicah.................163 F r anj o Sevniik: Silva, gozidno in lesno gospodarstvo Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo univerze v Ljubljani ....................195 Ivan Zika:Iz zgodovine kamniške keramike........222 Našemu sodelavcu v spomin..............226 t ...............' . . ric . P l iS v'-./-: >V • - •?,' i* i ... R . r t ' 6 i-ii - . r:."\ .r^" ' ■-.•:.■• . ) ' "• . ;>'."; T./ i,-1 H» . . . . \>: ■-"■'■i : : • v; •.. ■■'■'" ■Zr. . -'.< . -T.'.' ** . , •••• ■,-,:) , i::, ' ' •i ' .-:„,. V» \< ' ' V KAMNIŠKI ZBORNIK 'i 'i •„ • : -...i. ...'■■«• '■- .' .. - ■ • . !•••' • . «' * 1960 flft ,• -- . ....... ■■*]■' " izdal in uredil uredniški odbor - - . Odgovorni Urednik zvone verstovšek oprema in.vinjete tone znidarsic , » v^*'^ V ' ....... £ ' ' i ■ • tiskarna časopisnega podjetja »delo« ljubljana, junija 1960 .. , •, . ■ ■• - i; : - • . ; 3 ¿i £■ .•• «- • >•• s U ' '■'■••-■'. - x ¿gasit 3?» .• v -M ; . '■' i ■ f/; , ■ ' »1...........- ¿i'" ,v. 41 .... : ■ * r ■ « $ ' " '' ' ' ■ : i i? ' ' tjjjf.7;.':;; ^ .■."'•■ • ¡•.vi"; »r-V ■ " .• • ■'■■*'■ '%■•>'. -'i'» m , ... ......... 5¿C - ...... . 'v- ■ M' ' ti ......V ...... -'VV ■ '-v, V.-'", '-¿i. mmm mms ČRNA PRI KAMNIKU • Telefon: KAMNIK 6-297 0 Železniška ¡postaja: • KAMNIK-TOVORISCE • Pošta: Kamnik • Tekoči račun % pri Komunalni banki Kamnik: • 60-KB-45-Z-13 • PROIZVAJA iPLAVLJENI • KAOLIN V KOSIH IN • PLAVLJENI MLETI • KAOiLIN • UPORABLJA SE KOT POLNILO V INDUSTRIJI • PAPIRJA, INDUSTRIJI GUME, V KEMIČNI INDUSTRIJI • ZA FABRIKACIJO BARVNIH SVINČNIKOV • IN V PLESKARSKI OBRTI • tovarna • kovinskih • izdelkov in # livarna # kamnik # slovenija izdeluje: ključavnice vseh vrst, kuhinjske strojčke, avtomatske, foalainčne in kuhinjske tehtnice, ročne virtalne in brusilne stroje, Ewart verige dz ieaniper litine, fitimge — spojne dele, Hoffnnan material iz temper litine — dele za opremo daljnovodov, litoželezne in medeninaste uteži, razno okovje itd. IZDELKE NUDI PO KONKURENČNIH CENAH. JAMČI ZA KVALITETO! DOBAVLJA V NAJKRAJŠIH ROKIH IIN SE PRIPOROČA! zakardne in gladke svilene in bombažne tkanine v najnovejših modnih vzorcih, odlične kakovosti, po nizkih cenah, iz zaloge in po naroČilu. naroČila pošljite v kamnik, telefon 6290, 6291, 6343. tekoči račun pri kb kamnik: 600-708-1-24 • TKALNICA • TISKARNA • BARVARNA • KONFEKCIJA • APRETURA u T K Telefoni: hišna centrala 6314 direktor 6319 komercialni oddelek 6320 P. P. 42 Tekoči račun: KB Kamnik 600-708-1-28 TOVARNA USNJA KAMNIK JJTOK. . KAMNIK" JUGOStAVUA. izdeluje in dobavlja za domači in inozemski trg 9 SVINJSKO USNJE v bogati izbiri in 0 prvovrstni kvaliteti 0 GALANTERIJSKO IN KNJIGOVEŠKO USNJE 0 v raznih modnih anilinskih barvah 0 CHROM SVINJSKO USNJE raznih vrst za 0 tapetništvo, čevljarsko industrijo % in vsakovrstno tehnično uporabo 0 PODLOGE IN CEPLJENCE vseh vrst % in stranske proizvode % ŠČETINE, ODPADNO MAST, MEZDRO NAŠE USNJE JE DOSEGLO NAJVIŠJE PRIZNANJE NA DOMAČEM IN SVETOVNEM TRŽIŠČU PODJETJE 3 Telefon: 232 M. £ S O 3 Telegrami: 3 MESO KAMNIK KAMNIK 3 Tekoči račun: 3 KB Kara nitk 3 600-708-1-125 s štirimi poslovalnicami v Kamniku Prodaja in predelava mesa. Odkup živine. Vj PARNA PEKARNA Iecivo KAMNIK vam nudi vs-e vrste vedno svaže^a ikruha in peciva Tekoči račun: KB Kamnik 600-708-1-124 SLOG- K tesarsko, Telefon: Komenda 4 Bančni xačun: Zadružna hranilnica L j ubij an a mizarsko in ščetarsko podjetje MOSTE PRI KOMENDI IZDELUJE: VSE VRSTE STAVBNEGA IN POHIŠTVENEGA MIZARSTVA, O1P1REMO LOKALOV, STRESNE KONSTRUKCIJE, STOPNICE, LESNO GALANTERIJO, VSA V TESARSKO STROKO SPADAJOČA DELA TER VSE VRSTE SCETK, COPICEV, OMEL, PARKETA-' RIC TER VSE VRSTE SCETK ZA TEKSTILNO, KOVINSKO, KAROSERIJSKO IN ČEVLJARSKO INDUSTRIJO PO VZORCU IN NAČRTU! KVALITETA IN IZDELAVA PRVOVRSTNI! TRGOVINA NA DROBNO »Potrošnik« TRGOVSKO PODJETJE KAMNIK PRODAJA 5PECERIJE IN GOSPODINJSKIH POTREBŠČIN, SADJA IN ZELENJAVE, TEKSTILNEGA BLAGA IN KONFEKCIJE, KNJIG. PISARNIŠKEGA IN ŠOLSKEGA MATERIALA, NAFTE IN NAFTINIH DERIVATOV. — SOLIDNA POSTREŽBA.' Telefon: 6260 — Telegr.: Potrošnik Kamnik — Tekoči račun: KB Keimnik 600-708-1-47 Podjetje »KAMNIK« KAMNIK H EKSPLOZIVE — Kamni/ktit I, Kamniktit II, ainonal, metankaimnifktit itd 5 VŽIGAiLNE VRVICE — vžiigalna vrvica -dvojina in vižigalna vrvica PVC S ČRNE SMODNIKE — rudarski in loviskal smodnik m PIROTEHNIČNE PROIZVODE — za izvajanje ognjemetov: rakete in ibomlbe raznih) S dimenzij, petarde, vo-dopade, foutane, bengalski Oigenj itd. S proizvode za ŽTP: železinišike razpočniikie, parafinske in smolnate Ibaikle raznih vrst. H pirotehnično galanterijo: čudežne svečke« za novoletno jelko, kapice za dečje pišto.le, S komfeti boiml) ice itd. Telefoni: 6200, 6301, 6302; poštni predal: 27; tekoči račun: KB Kamnik 600-708-1-20 Lončarska obrtna zadruga NUDI SVOJIM CENJENEM ODJEMALCEM KVALITETNE IZDELKE PO ZELO UGODNIH CENAH TELEFON ŠT. KOMENDA 5 GOSTINSKO % T-N ____ PODJETJE »JJOm« KAMNIK s svojimi obrati Restavracijo in Kavarno Vam iniudii 'vedno isv«:ža jedila 'in dobro pijačo, v Kitnu pa prijetno razvedrilo. PKOIZ YA J A : Mestna hranilnica KAMNIK HRANILNE VLOGE, TEKOČI RAČUNI, KRATKOROČNA POSOJILA. ZA VSE VLOGE IN OBRE-STOVANJE JAMČI ObLO KAMNIK Hranilnica vam pomaga varčevati in gospodariti Telefon: 6324 Telegram: Hranilnica Kamnik ,p. predal: Kamnik 55 Keramično -kemična industrija KAMNIK Telefoni: Direktor 6346 — Komercialni 6348 — Računovodja 6337 — Tek. rač,: KB Kamnik 600-708-1-15 proizvaja v svojih obratih: Obrat »SiVIT«: ipolirae in brusilne paste za vse ivrste kovin, polirma sredstva za marmor, nitropo-lirno ipaste z,a kovinsko in lesno industrijo — Obrat »TOBI«: zidlne barve, irazna -livarska pomožna siredstva, kakor 'tudi ti siti ž-noistno mletje — Obrat »KALCIT«: proizvodnja ikaloita v kosih in 'droljljeitlega za steklarsko industrijo, gra— Tiip-tqp (galanterija) — Eleiktromaterial — Ku-iriivo — Enigiro-sikladišče vam nudi bolgato izbiro visako1 vr s tnega blaiga s solidno postrežbo in ¿najugodnejšimi cenami! — Tdl. dir. 6322, računovodstvo 62)13, ikomercialla 6214; telegrami: KOClNA KAMNIK; tek. rac.: KB Kaminik 600-708-1-45 IZARSTVO MOTNIK I VRSI VSA V STROKO I SPADAJOČA DELA I HITRO, SOLIDNO IN I POCENI! I NOVA DELAVNICA I PODJETJA JE I OPREMLJENA Z I NAJSODOBNEJŠIMI I STROJI Sušiiik Marjan # AVTOPREVOZNIŠTVO # KAMNIK # SE PRIPOROČA # CENJENIM # STRANKAM Kmetijska zadruga Srednja vas V TUH. DOLINI ODKUPUJE VSE VRSTE KMET. PRIDELKOV, VSE VRSTE LESA, GOZDNE SADEŽE ITD. - PRODAJA KMETIJSKI REPRODUKCIJSKI MATERIAL! — VRŠI USLUGE S SVOJIM STROJNIM PARKOM. KMETOVALCI, POSLUZITE SE UGODNOSTI KOOPERACIJE Z NAŠO ZADRUGO! Zorko Milan Tiskanje tekstilnega blaiga — naglavnih rut, etiket za konfekcijo, emblemov, zastavic itd. Telefon 6231 Kamnik — Trg Svobode 6 Cenjenim gostom se priporoča GOSTIŠČE PLANINKA KAMNIK Telefon 6237 Kvalitetna hrana po zmernih oe»nah in pristna vina MmčooaMia »Vesna« telefon 6367 SE S SVOJIMI KVALITETNIMI IZDELKI PRIPOROČA CENJENIM STRANKAM! CENJENIM STRANKAM SE PRIPOROČA Plesk - Kamnik Tek. rač.: KB Kamnik 600-708-1-88 »Mehanika« KAMNIK VAM HITRO, POCENI IN SOLIDNO POPRAVI KOLESA IN MOTORNA KOLESA! Tekoči račun: KB Kamnik 600-708-1-85 a KAMNIK Kranjska cesta 3 # vam nudi # sveže 0 mlečne izdelke Telefon: 6331 — Tekoči račun: Zadružna hranilnica 600-60-1-131 Kmetijska zadruga w Šmartno V TUH. DOLINI ODKUPUJE VSE VRSTE KMETIJSKIH PRIDELKOV, GOZDNIH SADEŽEV, VSE VESTE LESA IN PRODAJA REPRODUKCIJSKI. MATERIAL ZA KMETIJSTVO — NUDI USLUGE S STROJNIM ODSEKOM. KOOPERIRAJTE Z NAŠO ZADRUGO! Avtomehanika Kamnik NUDI STRANKAM SVOJE USLUGE POCENI IN SOLIDNO! Tek. račun: KB Kamnik 600-708-1-80 TOVARNA EMBALAŽE, GUMBOV IN GALANTERIJE IZ PLASTIČNIH MAS MODELU KAMNIK MJIŽNIca AMNIt "proizivaja : EMBALAŽO IZ PLASTIČNIH MAS razne škatle za moško in žensko perilo, nogavice, robce; škatle, doze itd. za kemične farmacevtske proizvode (tablete itd.), razne tube, škatle za industrijo konserv ter vso vrste embalažo in galanterijske izdelke za tobačno, «kemično, pre-hransko in ostale panoge industrije po želji naročnikov. GUMBE vseh vrst in oblik, iz uvoženega viisokoikvalitetnega in domačega ¡materiala za moško ter žensko konfekcijo in perilo po najnovejši modi in v krasnih barvaih ter prvovrstne kvalitete. GALANTERIJO sobno in kuhinjsko pohištveno oikovje v modernih oblikah in pestri izbiri vzorcev, dalje pisarniški pribor iz plastičnih mas, nože za papir, peresnike, pepelnike, zaponke (šnale) za konfelkcijo, vložke za steznike, vložke za ovratnike, igle za pletenje ter razne izdelke galanterije tudi po naročilu. KOŽNE IZDELKE senčniike in podbradnike za kape iz usnja, poli-vinila ali stisnjene lepenke v raznih barvah.