List   3.
Politiški oddelek.
Vlada in Slovenci.
Mej slovenskimi državnimi poslanci, dasi so zjedinjeni v jednem samem klubu, ne vlada prava sloga. Ne ločijo jih načela, ker v državnem zboru še dolgo ne bo prilike za razpravljavljanje o rečeh, glede katerih mej slovenskimi poslanci ni načelnega jedinstva, ampak loči jih vprašanje o taktiki tako napram vladi, kakor napram desnici. —
Jeden del slovenskih poslance? je mnenja, da je najboljše, zapustiti itak ne preveč trdno ladjo desnico ter proti vladi nastopiti pot opozicije. Ta del utemeljuje svoje mnenje s tem, da se vlada ne ozira na zahteve slovenskega naroda in da poslancem itak ni mogoče, glasovati za nagodbo.
Druga skupina slovenskih poslancev ni tega mnenja, nego zastopa stališče, da naj slovenski poslanci za sedaj na vsak način ostanejo v desnici. Ti poslanci pravdo, — kar je dr. Ferjančič prav jasno razložil na shodu v Škofji Loki — da jedino pametno je, ako ostanejo poslanci v desnici in da napram vladi uravnajo svojo taktiko potem, kakor se vlada izreče o njihovih zahtevah. Ako vlada slovenskih zahtev ne prizna ali če svojih obljub ne izvrši, potem naj slovenski poslanci napram vladi izvajajo konsekvence, a ne da bi se ločili od svojih zaveznikov, dckler so ti ž njimi solidarni.
Nam, ki smo oddaljeni od parlamentarnega bojišča ne morejo biti razmere mej slovenskimi poslanci in mej vlado ter desnico tako natančno znane, da bi zamegli o taktičnem postopanju naše delegacije izreči določno sodbo. Dozdeva se nam pa, da na noben način ne kaže, kar na kratko podreti desnico in vlado, — ne da bi vedeli, kaj se potem zgodi, kakšna vlada pride na krmilo in kakšna večina se potem sestavi.
Ne bomo slovenskih poslarcev nadlegovali s svojimi nasveti, najmaj glede taktičnih vprašanj. Določitev ^taktike je v prvi vrsti stvar poslancev, volilci pa naj sodijo poslansko delovanje po uspehih in neuspehih. Z ozirom na to prepuščamo torej slovenski delegaciji, da uravna kakor ve in zna svoje razmerje napram vladi in desnici. Reči pa moramo, da so volilci se naveličali brezuspeš-nosti dosedanje politike in da pričakujejo, da slovenski poslanci ne bodo glasovali za nagodbo, ako vlada ne izpolni vseh naših zahtev. Svoje zahteve je slovenski narod formuliral na vslcvenskem shodu in sme pričakovati, da jih vlada izpolni, ako bodo slovenski poslanci glasovali za nagodbo.
Nekateri slovenski časopisi so se postavili na stališče, da slovenski poslanci na noben način ne morejo glasovati za nagodbo, in zahtevajo sedaj, da naj slovenski poslanci to na slovesen način izreko. S tem nasvetom se mi ne moremo sprijazniti. Nam se marveč dozdeva, da bi slovenski poslanci zamogli glasovati tudi za nagodbo, ako se sicer z vlado zadovoljni. Ako vlada ugodi slovenskim zahtevam, ako izpolni vse postulate, katere so oglasili slovenski poslanci, potem naj slovenski poslanci slo-bodno glasujejo za rečene predloge, drugače pa ne.
S slovesno izjavo, da slovenski poslanci ne odobravajo nagodbenih predlog, bi prav ničesar ne dosegli. Res je sicer, da najbrž niti ne pride do glasovanja v parlamentu, in res je tudi, da vlada potrebuje parlamentarne zaslombe v toliko, 'da se zamore sklicavati na to, da je večina parlamenta za nagodbo, in da ta veČina le vsled obstrukcije do besede priti ne more. Kdor pa misli, da bi se položaj obrnil v našo korist, ako bi slovenski poslanci s slovesno izjavo pokazali, da vlada nima za nagodbo potrebne večine parlamenta na svoji strani, da bi torej bila nagodba pri glasovanju v palamentu odklonjena, tisti se jako moti. Najbrž bi v tem slučaju vlada odstopila in prišla bi nova vlada, naj si bo kakoršna koli, katera bi poskusila dobiti drugo večino za nagodbo, a če bi je ne dobila, febi niti s koncesijami Nemcev ne mogla potolažiti,
22
potembi nagodbo uveljavila   izvenparlamentarnim   potom in slovenski poslanci bi bili osamljeni.
Za rečeno slovesno izjavo proti nagodbi tudi na noben način ne bode dobiti vseh, v slovanski krščansko narodni zvezi združenih poslancev. Enostranska izjava, katero bi podpiral le jeden del poslancev, pa nima nobenega druzega pomena, kakor da bi nasprotujoči poslanci izstopili iz kluba in bi tako slovenska in hrvatska delegacija postala faktor brez pravega pomena.
Kruh opozicije je trd. Ofozicijonalnim strankam je pot posuta s trnjem in zato ne kaže, da bi slovenska delegacija se lahkomiselno ločila od svojih zaveznikov ni začelo opozicijo. Seveda, ako vlada do odločilnega tre-trenotka ne pokaže, da hoče izpolniti zahteve slovenskega naroda, ako hoče ohraniti sedanje krivice, pod katerimi ječimo,   potem seveda ne preostane drugo, kakor opozicija.