69 Na Strmcu (Spisal Stanon) (Konec.) |redlansko pomlad je bil prvič priletel v to okolico. Snega že ni bilo več. — Na vrtu pod hišo je zagledal bledo, šibko žensko, prijaznih & očij in vedno nasmihajočega se obraza. Imela je zleknenc rokave in pridno je kopala na gredicah, rahljala prst, pulila travo, poklekala na zemljo, snažila in čedila stezice in se ob jednem veselo razgovarjala s krepkim in visokoraslim možem, ki je popravljal vrtno ograjo, pritrjal stebriče in pri-bijal vrtna vratica, katera je bil polomil debeli zimski sneg. Pod malim -vrtom sta se igrala na osojni rebri dva Vjubka otročiča, deček in deklica. — Nabirala sta žveplenorumene jegliče, nizala jih na nit, pokladala si jih okolu vratu ter se dičila z belimi kuricami, zelenorumenim tevjem, modrimi potočnicami in rdeče nadetimi marjeticami. Z bližnje smreke je gledal naš škorček to mirno, zadovoljno življenje in veselje ga je tako prevzelo, da se je hitel naznanjati srečni družinici z vsiljivim glasom: »Sem že tu, že tu, tu — u — li!« Otroka sta presenedena poskočila in se začela ozirati po novodošlem pernatem gostu. Zagledala sta ga na smreki. »Ata . . . mama . . . škorček!« je zavpil najprej Tonček ves vesel. »Je že tu, je že tu!« je pritrjevala sestrica in nemirno stopicajoč kazala z malitn prstkom na srnreko. »Ata, pojdite po hišico, precej pojdite po njo, da ostane ta pri nas . . . Tako je lep . . . Glejte, ves se sveti, izpreminjast je, jej, jej .. .« in deček je vesel stekel k očetu. Za njim je hitela tudi deklica. Oče se je nasmehljal in stopil rodno v bližnjo skladalnico, odkoder je prinesel lično ptičjo hišico. S sekiro je obsekal majhno, v grmu rastočo smreko in pribil na njo hišico z okroglim vhodom. Naš škorec je zapazil, da se vse to napravlja zanj, in vesel si je poiskal družico, s katero sta se še tisti teden naselila na Strmcu v leseni škrinjici. Začela sta znašati gnezdo — mehko posteljico za prihodnji zarod. Nikdo ju ni motil, le sedaj pa sedaj sta prisla gozdarjeva otroka pod grm občudovat pernata gostača. To sta bila našemu škorcu ljuba gosta, katera je rad zabaval s svojim čvrljanjem, smešnim vedenjem in umetnostimi, ki mu niso nikoli pošle. Oh, to je bilo življenje na Strmcu pred dvema letoma! Ali nikjer ne vlada večna pomlad. Nikjer tudi ne kraljuje vedno veselje in neprestana sreča. Tudi s Strmca je zbežala pomlad, poslovila se sreča, vselila pa se je žalost in bolest. Kaj se je zgodilo? - Pusta jesen je bila. Dolge megle so se vlačile ob gori. Dež je nevzdržno pršil, listje je rumenelo na drevju, obletavalo se, padalo na tla, kjer je gnilo po kupih. — Priroda je umirala. Takrat je gasnilo življenje tudi mladi gozdarki. Vedno bolj je medlela in bledela. Jetika je uničevala moči njenega telesa. Z njenega lica so izginjali 70 sledovi življenja in nekoč ji je vtisnila smrt svoj mrzli pečat na bledo lice. Kakor uvenela cvetka je zaspala v Gospodu . . . Trpko je bilo slovo od življenja, bridko slovo od moža, neznosno, moreče slovo od nedolžnih, ljubeznivih otro&čev, ki sta noutešno in zapuščena plakala ob postelji Ijubljene mamice. — Mirni in veseli dom sreče se je izpremenil na Strmcu v žalostni, zapuščeni in obupni dom nesreče. Prišli so štirje možje, da bi odaesli mlado gozdarko v črno zemljo. Krčevito sta se je oklepala otroka, pretresljivo prosila pogrebce, naj jima puste mamico, ki samo spi, v kriku in viku sta se vila revčka, ko so ju odtrgali od mrtve mamice. Jok ju je dušil. . . Na stari tepki ob biši je sedel takrat škorec. Strmel je skozi okno v hiso in molčal. Udarci kladiva, zabijajočega pokrov krste, so ga oplašili, da je zletel doli pod vrt in se vsedel na vrh visoke smreke. Zvonovi ao zvonili v bližnjem Zadolju ubrano in veličastno, sprevod se je vil po strmi stezi v dolino . . . Naš škorec je zbral svoje mladiče, katerim je že bilo zrastlo perje, obletel še jedenkrat osamelo, zapuščeno, jadno hišo ter odletel z vso družino čez goro . .. Drugo pomlad se je zopet vrnil. Vsa priroda se je bila že vzbudila. Solnce je lilo svoje žarke na zemljo, sneg se je umikal, po prekopinah so brskale brinovke, škrjanci, vranc in rjavei. Zelenela je vrba, leska ... klile so trobentice, zvončki, marjetice . . . žvrgolel je kos, cvrčale so lastovice . . . življenje veselo, veselo pomladno življenje je odmevalo s hriba v dol. VraČajoč se z juga, je lctel naš škorček nad mesti, trgi, vasmi in zaselji. Povsod je videl novo življenje, povsod radost, slišal vriskanje in ukanje. Gledal je pod seboj nežno deco, ki se je brezskrbno veselila pomladi in mladosti. A nič ga ni moglo ustaviti in pridržati. Njega je gnalo srce na Strmec, na kraj, ki se mu je bil tako zel6 omilil. Vsaka vesela otročja družba ga je spominjala na dva ljubezniva otročiča, ki sta mu bila tako draga — na Tončka in Maričko ... Kaj je ž njima? Ali sta pozabila bridko izgubo nenadomestljive mamice? Ali ju ni umorila žalost, ki jima je zagrenila zlata leta mladosti z grenkim napojem iz gorjupe kupe? Ali še živita? Morebiti! — Toda kako? Pod našim znancem so izginjali kraji, vstajali novi hribi in nove doline, travniki, polja, gozdi, dobrave . . . a on je puščal vse za seboj. — Prikazovali so se že obrisi domačih gora, . . . z neznansko hitrostjo je švigal naš škorec po zraku. Dospel je na clomače pogorje. V lahni,. prozorni meglici je zagledal pod seboj Strmec; belo hišico, gosto drevje, mali vrtec, pod njim pa veliki grm, kjer je še stala njegova hišica. Prišel je domov. Oddahnil se je od dolgega pota, ozrl se parkrat okoli sebe in od vesolja zažvrgolel. Gledal je na vse kraje, klical, fivrljal in se naznanjal z običajnim: »Sem že tu, že tu, tu — u — u!« Toda nista mu pritekla nasproti njegova ljubljenca — Tonček in Ma- oblečena! in suha, strhla, vsa izpremenjena. Izginila jima je bila z obrazkov ona krepka rdečica, ki je spremljevalka zdravja; zelena bledost je kazila njuna ličica — oznanovalka bolezni in hiranja. Tonček je jokal, Marička ga je tolažila: »Nikar ne jokaj, Tonček, če ne, bom še jaz jokala!« »Ih-ih-ih!« je ihtel deček in solze so mu lile po licih. »Kaj pa so ti storili mama, povej, Tonček? Ali so te udarili po glavi, kakor mene, saj veš, včeraj, ko sem jokala?« »Ih-ih! Tako me boli glava; sem so me, glej sem . . . ih-ih-ih! Rekli so mi, naj jim prinesem perilnik, saj veš, oni težki stol za pranje; pa ga nisem mogel zanesti, dvakrat sem padel. — Potem so mc pa tolkli . . . oh, tako jezni so bili, so rekli, da — da nisva — za nič, — ti in jaz — samo — samo za jed.« »Tonček, pa povej ateju, ko pridejo zvečer domov, da so te (ako hudo tepli po glavi, da si bolančkan.« »Saj si tudi ti povedala včeraj, pa niso mami nič rekli ata.« »Oh, zakaj so umrli naša prava, dobra mamica; to niso naša mama, ker naju nimajo nič radi.« Deček je zaihtel hujse, deklica se ga je oklenila okrog vratu. Oba sta plakala. . . V tem se je prikazala izza vogla velika, suha ženska s keblom opranega perila na glavi. — Slišala je bila zadnje besede dekletove. Položila je kebel na tla in vsa besna planila na deklico, ki je bila v prvem strahu skočila od bratca. Potem pa je zakričala in se vnovič krčevito oklenila bratovega vratu. Toda jezna ženska jo je zgrabila in jo odtrgala od dečka. Suha, koščena desnica se je zavihtila in priletela na glavico uboge deklice. Dekletce je vekalo od bolesti, hujše je ihtel deček . . . »Jaz vama bom dala, lenuha! To pojdita pravit okrog, razvajenca! Velika sta dovolj, pa ne znata nobenega dela. — Uh, seme tatinsko — —« Škorec ni mogel več gledati žalostnega prizora. Vstrašil se je besne ženske. Saj je že marsikaj videl po širnem svetu; videl tudi mačehe, pa mnoge so bile izvrstne ženske, ljubeče raatere. Zato ga je tem bolj jezilo, da je ravno ta tako slaba, ki sta jo dobila njegova ljubljena znančka. Zletel je na vrh bližnje smreke in stresal raztrgane zvoke v zrak: »Ma — čeha, ma — čeha. . . čeha — pisana .. . mati! Joj, joj — joj, joj, joj, joj!« V jeseni je bilo nekako ob obletnici gozdarkine smrti. Gozdar je imel v gozdu posla 6ez glavo. Pozno zvečer je prihajal domov, sicer je ves dan izostajal z doma. Nova žena, s katero se je bil poročil pred pustom, mu je gospodinjila še dosti varčno. Samo Tončka in Maričke ni mogla videti. —Mož je to vedel, a ni se maral spuščati v prepir; kajti ljubil je elogo in mir v hiši nad vse. Toda slednjič mu je bilo preveč. Zapazil je, kako hirata otroka, slišal je njiju pritožbe, kako huda je nova mati. Sedaj pa sedaj ji je sicer rekel kako besedo, a resnejše ni mogel nastopiti nasproti njej, kajti znala ga je pre-govoriti. -*»3 72 S*~ Nekoč pa je našel otroka v zelo slabem stanju. Zlasti deklice je bila sama kost in koža. Tonček je spal. Gozdar je pristopil k postelji bolne Maričke in jo vprašal, ali jo kaj boli? Deklica je prikimala, boječe pogledala mačebo in zajokala, OCetu se je storilo milo. Poklical je ženo iz hiše in jo ostro pokaral, zakaj dekletcu ne postreže, ko vidi, da je komaj še živo. Takoj je bil ogenj v strehi. »Seveda, seveda .. . misliš, da bom vedno stala pri otročajih in ju božala? Kajpak, kajpak, ker nimam drugega dela! — Kdo ti bo pa kuhal, pral, delal na polju — a, kdo? Kdo — a? — Ha, ha, ha! Kar ujčkam naj ju, razvajenca! Ka-li ? — Ne vidiš, da sta jetična, ne vidiš ? po materi ? — Ona je umrla za jetiko, no, jaz ne maram, da veš, jaz ne maram! — Lej jo, lej jo!« — je stisnila pesti in mu jih molila pod nos. Moža je zgrabila jeza. Prišlo je do prepira. Začela sta se obsipati s psovkami, nastal je hrum in šum, vik in krik, jok in kletev . .. V sobi pa se je tresla na postelji Marička od strahu. Bala se je mačehe, ker je poprej zajokala pred očetom. Šibko telesce ji je drgetalo v strahu, kakor šiba na vodi. Začela je moliti, kakor jo je učila včasih njena dobra mamica. Strah jo je popuščal, nekaka duševna utrujenost, zaspanost se je je lotevala, čutila je, da ji pojemljejo mo6i, in iskrenejše je molila. V tem je prišel ata v sobo. Pristopil je k njeni postelji in se ljubeče zagledal v njeno bledo lice. Deklica ga je gledala nepremično s svojimi velikimi o6mi. Toda te oči so polagoma izgubljale svoj žar in 6ar, obrvi so se rarzlično tresle, se raztegnile in ostale kakor osuhle široko narazen. O5i so bledele, zalivale se s solzami, izstopale vidno. JaBno zrklo je steklenelo, nastopali so znaki smrti. Strah se je polotil resnega moža. Glasno je zaklical ime svoje hčerke, stiskal jo k sebi, a ta ga je gledala topo, nepremično, molče . .. Le ustnice so se ji gibale, kakor bi hotele šepetati tiho molitev. »Z Bogom, ata« — je še zamrlo na bledih ustnicab, in nedolžna duša se je preselila v boljši svet. Angelji so jo odnesli v nebo. Ob postelji sloneč je ihtel ubogi oče, vekal, jokal in klical ime svoje hčerke. — Tonček ni dolgo žaloval za nerazdružno sestrico. V jednem tednu se je poslovil i on od sveta in se preselil v zlata nebesa, kjer se je združil z mamico in sestrico. Zopet je pomlad. Z drugimi ptiči-selivci se je vrnil tudi naš škorec na Strmec. Toda tukaj je danes okrog gozdarjeve hiše vse tiho, mrtvo, brez življenja. Vse molči . . . zato ni čudno, da molči tudi veseljaček, blebetavec, norček in šaljivec škorec. Na leseni podstavki sedeč, obrača glavico na stran in pogle-duje na samotno gozdarjevo hišo. Sedaj pa sedaj zamiži z desnim ožesom. Morebiti se mu blišči prehudo žarko solnce ? Morebiti mu kaj drugega greni pogled, mrači oko . . .?