Čakajoč politično. K protagonizmu v performansu

slovenski

2018

letnik 6, številka 1

performiranje nezavednega   performiranje želje   situacija kot performans   skupno   užitek

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Če strategija performiranja ni dovzetna za skupno, je njen domet le reprezentativen in ne moremo govoriti o resničnem političnem, ki lahko vznika v performativnem. To odraža tudi trend prizadevanja po soudeležbi gledalcev, toda participatornost sama po sebi še ne pomeni političnosti. V dominantni produkcijski sistem je vpisano načelo nevtralizacije kritike, ki je politično sicer imanentno, zato ni pričakovati, da bi ga generirala (gledališka) Institucija. To jalovo pričakovanje opominja na ključni problem: temeljno ločitev izvajalcev od gledalcev, ki pa je le manifestacija klasifikacije kot temeljnega postopka spektakelske ekonomije kulturne industrije. Ko govorim o političnem v performativnem in obratno, premišljujem odnose med vsemi akterji v prostoru-času performansa, saj je v njih utelešen potencial, ki se lahko politizira ali pa ponikne v apolitično reprezentacijo. Kako torej vzpostaviti določene silnice, ki rahljajo vnaprejšnjo zamejenost funkcij (performerja, igralke, gledalca, režiserke, dramatika, dramaturginje, scenografa ...); kako se med izvajanjem opreti na moč protagonizma vseh (z izrazom J. Ranciera: kogar koli) in kako doseči, da ta moč deluje politično emancipatorno? Tovrstno opolnomočenje se lahko udejanji, če so, s postopki, ki so stvar invencije v konceptu, zagotovljeni učinkoviti nastavki za sooblikovanje situacije (namesto prezentacije). V njej je, tako rekoč v samem umetniškem delu, v območju užitka, mogoč prostor politične govorice.

06.08.2018