IVO TROŠT Velikonočno jutro. Povest. rndiia je do.šla Predalova Zorka od velikonočnega vsta-jcnja Veliko soboto zvečer. Celo oči so jo bolele, tako jih je napasla na različnih novih oblekah, ki so jih zja to slovesnost oblekle prijateljice, pa tudi premnogo doslej neznanih stvari je videla in slišala ta večer. Tolike lepotc in veličastnosti niso še gledale njene oči. Zaželela si je take poti samo še enkrat — v samo vcčnost. Toliko svetlih luči na vseh oknih, koder se je pomikala procesija, toliko gorečih voščenic v cerkvi in nebroj snežno belih svetil v rokah domačih deklet, _. cerkvenih strežnikov in pobožnih žen. A na nebu mi- lijoni zvezdic, ki so se smehljale veličastni procesiji, posebno obili mno-žici šolskih orrok s cvetjem in zelenjem v rokah. Zorka je bila letos sicer že tretje leto pri vstajenju a vendar tudi v novem krilu. Zato je pa me-nila, da jo gledajo vsi in jo pravzaprav mora videti vsak med tolikimi de-klicami domače šole, ko je vendar tako lepa. Zveličar naš jc vstal iz groba! Alcluja! Alcluja! Ta pesem ji šc scdaj odmeva po glavici, kakor jo je slišala v cerkvi in med obhodom. (iospod je vstal! Smrt je premagana! Odprta so nebesa! Aleluja! Ko so po večerji zadnjič zaropotale lesene žlice po mizi, je dejala JVcdalovka otrokom: »Sedaj samo še lepo molite, potem vsi spat! V spanjii pa sanjajte, kako veličasten bo šele dan vesoljnega miru, ko po končani vojni objame svet tisto zaželjeno, srečno jutro, ki nam oznani: .Mir na zeinlji! Mir in sprava vsem narodoni! Ljubezen, že davno poko-pana, je vstala iz groba, ljubezen vladaj vsemu človeštvu! Aleluja!« Otroci so odmolili in pozaspali. Zorka tii verjela, da bi utegnilo biti listo jutro niirii iti sprave lepše kot nocojšnja procesija. Kako neki! _*. 76 ¦- - Zaspala jc med kratko molitvico angelu varihu. In prav angel varili je dahnil v njeno plavico najlepše sanje. Od vzhoda sem se je dvigal na nebu mogočen angel, svetel kot oblak v jutranji zarji. Oljkina vejica v njegovi roki je sezala do solnčnega zahoda in objemala ves svet v svojo senco, naznanjujoča: Mir ljudem na zemlji! — Z visokega neba se je smehljalo božje solnce in se čudilo srečnim zemljanom, ki so se doslej kakor biazni pobijali med seboj, a se danes objeinajo, poljubujejo in ljubijo v nepoznani slasti in ljubezni kot zadovoljni bratje in sestre, ki se niso videli že leta in leta. — Krist je vstal! Z njim je vstala naša Ijubezen! — Tak je bil splošen pozdrav tisto jutro po svetu. Tudi po domači vasi in pri Predalovih so ponavljali ta velikonočni pozdrav. Krasno pomladno jutro osrečuje božji svet, Ijubečo se rodbino člo- | veštva. V daljavi se bleste snežniki v srcbrnih in zlatih plaščih, gora in ' c'.ol se ogrinjata v pisano in zeleno suknjo. Od cerkve sem mimo domače šole se vije dolga procesija: mogočno plapolajoče zastave vihrajo v zra-ku, mladina stopa resna s šopki in venci pred pozlačenitn nebom, zmago-slavne pesmi done v čast dobremu Bogu, ki se tudi sam premika v pro-cesiji s pobožiiim ljudstvom. Veselo cingljajo zvončki in zvonovi pojo ubrano in milo v zvoniku, — pojo ker so se vrnili nele ta teden iz Rima, inarvcč tudi že z raznih sovražnih bojišč, kjer so v topove preliti dokon-čevaii siavno zmago. Vsi holtnci so lepo zcleni, livade polne cvetic, cclo potoček med vrbjem skaklja veselo v strugi in ptički se kosajo, kdo zna bolj poskočne, bolj navdušene pesmi. V proccsiji se potnika tudi Predalova Zorka v noVi obleki, seveda. V procesiji se pomikajo tudi vojaki, znani domači rnožje in mladeniči \ resnih, a vedrih lic, hrabri borilci, ki jih pa krije že daljna tuja zemlja na bojiščih. S seboj nirnajo nc pušk, nc bodal, marveČ oljkine vejice v rokali \ in zim-zelen za kapo. Vsetn seva z obraza zavest: Strli smo sovražnika, osvobodili Avstrijo! Narod naš pa ne pozna več svojih dosedanjih tlači-teljev. Srečen se bo razvijal svobodno po svojih močeh in po zaslugali, priborjonih v svetovni vojni. Nismo izkrvaveli zainan. Nebo jc nagradilo našo vnemo za pravično stvar z resnini plačilom. Naša kri je pa narodu zastavno pisnio, da smo mu priborili svobodo, pravico do samosvcsti in ponosa, da smo Slovenci, da ostauem.o Slovenci in da ga ni pod solnccm človeka, ki bi se nain drznil odrekati ta ponos, ornadeževati naš ščit, pri-dobljen s krvjo, prelito za cesarja in domovino! Okoli cerkve se razprostirajoče pokopališče se je dans tudi preinc-nilo v cvetoč vrt, poln najlepšega zelenja. Vsi križi so ozaljšani lepše kot na dan vseh Vernili duš. ]n novo čudo! Jasni, razločni glasovi, prihaja-joči glcbcko iz grobov, kakor da govorijo mrliči, pokopani tu med stisko in bedo svetovne vojne, glasovi pojasnujejo: Tudi mi snio pripomogli, da se je vojska srečno končala. Trpeli smo, si pritrgovali v vsem \n oma-Kali. Zato so ostali drugi za nami in se prcliraiiili v silncm oskodcvanju. _o, 77 ¦ <*- v gladu. I ntii iiii snio ponosni, da smo Slovenci, najbolj junaški narod V monarhiji Naš ponos je zato junaški ponos, potrjen z Najvišjo, s cesarsko besedo. Ni narn žal, da smo tukaj. Narod naš naj živi! Ko zasije jutro ve-soljnega vstajenja, spoznamo svoje rojake po tistem ponosnem znamenju na čelu. To znainenje uas druži vse v eno veliko družino. Potem bo en hlev in en pastir. Čebele brenče od cveta do cveta in čmrlji obletavajo grobove in nobeden se ne čudi, da danes vpijejo celo grobovi. Daleč, daleč v nedogled se vije procesija. Tam se snide z drugo, s sosednjo. Veselcga vriskanja je zmerom več. Oospod učhelj miri otroke, naj se vedejo spodobno med obhodom, pa glej, tudi nilada srca je prevzel dozdaj neznan ponos. Vsi odgovarjajo samosvestno: Sami ste nam prorokovali, gospod učitelj, da zasine tudi nam Slovencem vstajenja dan. Ali ni danes? Učiteij pa ie miri in opoininja otroke, naj ne bodo tako glasni v tako slovesnih trenutkili. Zaman. Zorka se domisli, da bi utegnila biti zato kaznovana v šoli, zakaj tudi njeno srčece je burno poskakovalo in ličece se je rdelo, oč^sce pa solzilo samega veselja, čiste zadovoljnosti. V tem strahu se Zorka prebudi, prcgleda. Zunaj žari veličastno velikonočno jutro. Ubrano in milo, mogočno in ljubo ga pozdravljajo zvonovi.. Misli še ni mogla prav razbrati. Zdelo se ji je, da se najbrž že za-čenja tisto nad vsepričakovano krasno jutro, kakor ga je sinoči obetala niati, jutro, ki minese svetu rnir in nam zmago. Ko je mati delila otrokom velikonočni žegen, ni mogla Zorka nehati s pripovedovanjein o svojili sanjah. Prepričana je bila, da bo šele tisto velikonočno jutro za nas vse pravo vstajenje, kakor je Krist vstal v novo življenje. Ta ?avest je družini vzbudila še večje spoštovanje do veliko-nočnega krulia, starili običajev častitili prednikov, ki se bodo z nami ve-sclili v nebesih, ko nam /asije tisto velikonočno jutro, velikonočtii dan ob koneu stisk in nadlosr.