kmetijske in rokodélske novi
Na svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 8. Kozoperska. 1845.
List 41.
Krajnskih učencov pesim o začetku Šolskiga leta.
Serdca nikak nedajmo tudjini,
—
Dužni smo sve davat domovini,
Ova mati nas je odgojila,
Njezin je naš život, bratjo mila!
(Grof Janko Draškovič).
dijo spet deželni pragi!
O dnevi svetiga Mihela!
Je zopet ajda dozoréla:
Na noge, součenci dragi!
Recímo še posledni „z Bogam"
Očetu, materi, sestricam,
Domačim vertu in ravnicam,
Potokam bistrim, tihim logam;
In prot' Ljubljani jo zavímo,
Že je odperto učiliše,
Apol ljubljencov svojih iše,
Mi smo izvoljeni, — hitimo!
Pozdrav'mo zopet drage stene,
Kjér vir nam tèče učenosti,
Se pota kažejo modrosti,
Umetnosti visoke cene.
Uči nas, moramo spoznati,
Postava šolska modro dana:
Tevtona glase in Rimljana,
In aoriste Gèrka pregibati;
Verh tega mnog si perzadeva
Okroglo talijanšno znati;
Fransè le koljkej ponosljati,
Učenc si verli v čast peršteva
Le Krajne malo znan' glasovi
So nam, čeprav nas je rodila,
Nas z lastnim mlekam oddojila,
Čeprav smo pravi nje sinovi. —
Lahko prebiramo gramatko,
Ptujinov in učmo se radi,
Kakó se njih beseda gladi;
Težko beremo krajnsko pratko! —
Ozri na druge se narode,
Lej! sledniga pred drugim mika
Le govor lastniga jezika,
Le domorodne šege, zgode.
Zatorej , bratje! se med prave
Li smemo domorodce šteti,
Ak nočemo si perzadeti ,
Učit' slovenšine se prave?
Dovelj je sredstev, součenci:
Imamo krajnšne učenika,
Novice lastniga jezika;
Ne bód'mo domorodni lenci! —
To ne! vsi terdno obljubímo:
Domači jezik gladko znati,
Rečí slovenske prej čmo brati.
In potlej klasike berímo!
Za Ferdinanda pa molímo:
Naj Bog ohran' še pozne leta
Ga Krajni miliga Očeta,
Za Ferdinanda vsi molímo!
O. učene modroslovja.
Peč z železno cevjo, ki dve izbi ogréva.
Zima se približuje, in kakor se kaže, bo kmalo
treba za dobro peč skerbeti. Ne késam se poskuš-
nje, od ktere sim vam že vlani pravil, in ktero
posebno vsim tistim priporočim, ki imajo močirne
in merzle stanovanja; prepričali se bodo, kako do-
brotljiva je peč z železno cevjo, posebno kjer se
le ena izba z njo ogréva. Peč, dokler je kaj gor-
ka, zdolaj per dušku zmirej merzlo sapo požira,
zgoraj pa verh temena, prepečêno vročo od sebe
daja, ktera se naglo po celi izbi razširja. Naši
bravci vedó, de je merzla sapa bolj stisnjena, za-
torej težeji od gorke, in de se zató le bolj per tleh
derží; ogréta pa bolj raztégnjena, zatorej lažeji od
merzle, vselej per verhu po izbah plava.
Per meni imenovana peč sicer dve izbi ogréva,
pa sim vonder zadovoljen z njo. Zakaj zdolaj per
dušku zmiraj požira merzlo sapo, zatorej tudi več
sogrete sape ali gorkote od sebe dati zamore, ka-
kor navadna peč; pa tudi razbeljena cev od pečí
gori do stropa, po kteri vroča sapa v mojo izbo
skozi pod ſerčí, veliko zraka ogréva in ogrétiga
po družinski stanici razpošilja, in takó je gotovo, de
se po tem takim lahko tudi nekoliko derv pervarje.
Moja peč z železno cevjo je za kuho in za peko
ravno takó perpravna, kakor popréd, zatorej je ni
potreba dosti nalaš kuriti, zunaj kadar nam Bog
kak hud piš pošlje, in še takrat le bolj zavoljo
zgornje izbe, v ktero burja hudo sili.
Tega pa bi jez, desiravno sim sam storil, ne
svetoval vsakimu, de bi si dve stanici z železno
cevjo ogrévati perzadeval, posebno kdor ima zgo-
raj veliko in visoko izbo; kjer se lahko navadna
peč postavi, in kjer derv ne manjka. Desiravno je
moja izba le dva pasa, dva in pol čevlja široka, dva
pasa manj pol čevlja dolga, en pas in en čevelj
16
pa visoka, mi je imenovana peč vonder prepičlo
gorkote dajala, dokler si nisim nadloge popravil,
ki me je, posebno na nogah, stiskala. Merzla,
težeji sapa namreč se mi je obilno po tleh valila, in
je bila nogam zoperna, in kadar je peč v družin-
ski izbi vso merzlo sapo požerla, takó de je bilo
zdolaj dosti gorkeji, kakor v moji, in kadar že v
pečí ni več gorelo, gorkote je pa vonder še v sebi
imela, se je večkrat merzla sapa, kadar je bil
zunaj hud piš, od zgoraj v cev vlivati jela, in je
narobe zdolaj še veči nepotrebno vročino naprav-
ljala, takó de je bilo treba večkrat zató okna zdolaj
odpréti, de sim jez več gorkote gori dobil. Ta
napaka me je silila, na popravo misliti. Znano mi
je, kakó je kurjava po Majsnarjevi šegi na-
pravljena, de se namreč per eni luknji gorka sapa
napeljuje, per drugi nižeji pa merzla iz stanic
nazaj v peč odpeljuje, zatorej sim tudi jez skozi
pod še drugo luknjo predolbel, in skozi njo drugo,
tri obilne palce široko železno cev per modelničah
pečí doli pred dušik napeljal, po kteri zdaj merzla
sapa pràv bèrhko od zgoraj doli kahlá, in takó se
je gorkota za mojo izbo dobro popravila, kér zdaj
peč smiraj kaj požirati dobiva, kar ogréto sapo iz
ceví naprej goni; pa še boljši bo prihodnjič, kér
sim nove zimske okna dobil, kterih pretečeno hudo
zimo še nisim imel.
Marsikdo bo morebiti mislil (z čemur so me
tudi nekteri prijatli že naprej strašili), de bi jez
po ti napravi utegnil v nos kaj zoperniga do-
bivati, pa že iz lastne skušnje skozi 4 mesce vém,
de moj nos nič zoperniga ne občuti, kér vse sorte
dišave prijetne in neprijetne le k verhu pod strop
silijo, in zatorej me je tudi skušnja izučila, de
morajo luknje skozi strôp okoli ceví terdó za-
mašene in zamazane biti. — De se pa nevar-
nost ognja popolnama odverne, je dobro, okoli ceví,
po kteri vroča sapa ſerčí, iz potegnjeniga železa
rinko v ljuknjo stropa vdélati, ali pa jo z motram
dobro obzidati.
Nekteri si perzadevajo, z manjšimi potroški
svoje pečí poboljšati. Za dve pečí že vém, de jima
je le edina ravna železna cev skozi pečni tlak in
teme udélana. Taka naprava je sicer boljši, ko nič,
takó dobra pa nikdar biti ne more, kakor je tista,
ki nam jo je gospod Pajk oznanil, ktera ima pràv
za pràv tri ceví, kakor je imenovanimu oznanilu
priloženo risanje vsakimu bravcu pokažalo, in zgor-
nja počézna štirvoglata cev mora nar manj en čévelj
široka, ne pa čez tri palce debala biti, ktero dve
tanjki železni podloženi šini pod temenam nosite.
(Moja ima en čévelj in tri palce širokosti, visokosti
pa dva obilna palca.) Vzrok, zakaj mora takó ši-
roka biti, in de je še boljši, če jo peč še širji per-
pustí, si že vsak sam lahko misli.
Ljubljanski ključavničarski mojster Gašper
Ahčin se je na Pajkovo obdelovanje vdal, de
bo to koristno napravo z robo in zdelam vred za-
naprej 1 funt po 20 kr. dajal, kakor je že tudi meni
storil.
Jur Plémèl, beneſicjat na Lozicah v Ipavi.
konj, ako bi ravno toliko lét živel. Drevó okopati,
bi le perve léta kakih pet minut na léto časa po-
trebovalo. Trave bi rés, če bi sto in sto dreves
imeli in jih okopovali, precej potrátili; pri dvaj-
setih ali tridesetih ne znese čez koš trave, prine-
sti pa nam zamore desét košev sadja.
Juri. Oni lepó drevje oskerbujejo; pa vunder
tù in tam eno vsahne, kakó je to?
U. Starši tudi skerbno za zdravje otrok pa-
zijo, in vsak umni človek se ogiblje vsiga, kar
bi mu zdravje podkopálo; vunder smert tu in tam
otroka pohlomasti, in ljudi razne starosti pokosí.
Kmalo se človeku, kakor tudi drevesu, kaj naklju-
či, kar ga pod koš spravi. Drevesu zamore
kertnica ali kak drugi merčes korenine
spodjésti, ali dobí kako rano, ktero nismo
ročno zacelili, de se posuší i. t. d. Pri mo-
jim drevji je pa morebiti tudi tó le napčno: Perve
léta, ko sim z sadjorejo se začel pečati, sim do-
bival cepiče ali pelcarje nar žlahtnejšiga plemena,
za cepljenje iz raznih in topléjših krajev od našiga;
tem pa se naše bolj merzlo podnebje ni prileglo ,
in takó se te drevesca sušé. Vunder pa, če ravno
tu in tam eno odletí, ne bodem jenjal po mnozih
skušnjah sadonosnic rediti. Saj tudi vas sto učen-
cov učim, in znabiti, de se jih komaj desét izobra-
zilo bode, kakor želimo, vunder še zato šole ne
bomo poderli.
Jakop. Po tem takim ne bo nikoli žlahtniga
plemena sadje druzih krajev pri nas rodílo?
U. Bo že, bo že; pa moramo drevje na naše
ozračje (podnebje) poprej privaditi, kakor smo že
mnogotere drevesa privadili. Ako iz bolj prijetniga
kraja prinešen cepič na divjak vcépim, iz tega
čez eno ali več lét na druziga, in iz dru-
ziga na tretjiga prenesem, bo tretje dre-
vó stanovitno, kakor domače. Tode take skuš-
nje ne gredó za kmeta, kteri želí hitro terdniga
drevja si zarediti; temuč le za vertnarje, ki po-
širokim z drevjorejo se pečajo. Vam tedej svetjem,
cepiče za cepljenje iz domáčih odrašenih,
rodovitnih in žlahtnih dreves jemati, in
sadonosnice saditi po mojim poduku; takó bomo
sčasama sadja zadosti imeli.
Tone. Rad bi enkrat dober jabelčnik pil, do-
zdej ga še nisim doletel.
U. Kadar bomo dosti žlahtniga sadja imeli,
bo tudi dobriga mošta dovelj. Ravno pràv me na
mošt opomniš, ko nikoli taciga, in na visoko ča-
stitiga duhovniga gospoda, Franc Pirca, kteri
zdaj deleč, deleč v Ameriki nevernike v kristijan-
stvo napeljujejo. Poznal sim jih na Belipeči gospod
fajmoštra; prijazni so mi bili, zató jih poznejši v Pe-
čah, kamor so se prestavili, z dvema gospodama
obišem. Pernesó nam dva bokala pijače, in velijo
pokusiti jo, ktero vino nam bi bolj dopadlo. Eno
je bilo bélo, drugo visoko, višnjeve barve, in čisto
kot sonce. Obá gospoda hvalita drugo vino, rekoč:
Presneto je to dobra Bizelšina! Gospod faj-
mošter se pomuzijo in meni rekó: No Štajerc! naj
ga tudi Oni pokusijo in naj mi povedó, na kteri
gorici je ta kaplica rastla? Pokusim ga dvakrat —
Pogovor od sadjoreje.
trikrat — potem še le rečem: Tega plemena še ni-
sim tako dobriga pil. Težko ga je spoznati, de je
(Konec.)
U. Iz nič ni nič. Sej tudi mlada živina po-
okoli farovža na drevju rastlo. Gotovo je! so rêkli.
strežbe potrebuje, predenj doraste in kej dobička
Pustili smo tertinjo in pràv židane volje smo pri-
da. Žrebeta moramo nar menj tri léta kermiti, pre-
jabelčniku bili.
denj je za vprégo, — in jez skozi in skozi terdim,
Gospod Pirc so tavžent in tavžent sadonos-
de zdravo, žlahtno jabelčno drevó več dobička
nic na Krajnskim izredili in tudi bukvice od sad-
da, če petdesét lét stojí, kakor Cesarjev nar lépši joreje spisali, od kterih je nidavnej, drugi natis
163
na svitlo prišel. Ravno ta gospod so tudi mene s zveličanju in k miru in sreči celega keršanstva
svojim lepim izgledam k sadjoreji spodbodli, in iz pripomoči."— Pa vsega samí ne morejo dognati,
Njih bukvic sim se jo večidel naučil.
težka butara na njih ramah sloní: blagomisleči do-
Zató Jim bodem hvalo prepeval, dokler živim.
morodci jih morajo podpirati, in srečo domovine
Bog Jih ohrani še veliko, veliko lét pri
podpomagovati. —
zdravji in dobri moči, de bi še veliko za
R. Kakó bi pa mogel nas jeden srečo domo-
nebéško kraljéstvo in izobraženje svetá
vine podpomagati?
storili!
J. Vsak mora biti domorodec in srečo domo-
Peter Musy.
vine podpirati, ako si perzadeva, da je pošten.
delaven, skerbljiv in dobro izučen v opra-
vilih svojega stanú: po tem, da, ako more, tudi
svoje rojake k temu napeljuje. Ako bi vsak to
storil, v kratkim bi bila cela dežela polna samih
poštenih, delavnih, skerbljivih in prebrisanih, dobro
podučenih ljudi, — več bi bilo po tem tudi pre-
možnih, zadovoljnih deželanov — vsa domovina bi
srečnejši prihajala. Akoravno pa vsaki zamore h
temu kaj doprinesti, da se narod izobrazi in do-
movina osreči, naj več in naj ložeji je to za naše
izobražene domorodce.
R. Kaj bi pa bilo dobro, da bi izobraženi
domorodci za narod in domovino storili?
J. Tri stvarí, pervič: da bi domorodci pri
vsaki priložnosti se nosíli, kakor pravi koreniti
Slovenci: drugič: da bi si prizadevali prosto
ljudstvo izobraziti, kolikor je za njihov stan-
potreba; tretjič: da bi, kar morejo, učilnice (šole)
podpirali.
R. Kakó se pa nosi pravi koreniti Slovenec?
J. Na tenjko ti tega se povedati ne znam. On
pač pri vsaki priložnosti skaže, da mu je vse milo
in drago, kar je slovenskega.
R. Kaj pa naj storim gledé te
J. Ali se s Slovenci pogovarjaš, ali kake-
mu Slovencu kak list pišeš, ali na Slovenskim
kak napis kamor bodi napraviš, svoj materni
jezik govori. To vsi narodi delajo, vsak v svo-
jim maternim jeziku govori in piše. Bolj ko je
narod izobražen, bolj spoštuje svoj materni jezik.
Lepšega ni, kakor slišati slovensko gospodo po slo-
vensko govoriti. Ako bi vedili naši gospodje, gospé
in gospodične, kakó se jim slovenska beseda lepo
priliči, bi se pri vsaki priložnosti po slovensko
pogovarjali. — Ako kaj bereš, naj bode kar hoče,
vselej pazi, kaj bi bilo za naš narod koristnega.
Naj ti bo nar bolj imenitno kar prid tvoje domačije za-
dene. Vse švajcarske puntarije, španjske mešarije in
vsi škodljivi prepiri zavoljo vere niso vredni, de bi
jih brali. — Rad beri od slavjanskih stvari; beri
rad naše Novice, pa tudi še kake druge slav-
janske Novine. Izobražen človek mora več znati,
več vediti, in dalej viditi, kakor prost kmet, kteri
samó naše Novice bere. Se najde sicer novin
zadosti v drugih jezikih, pa te nikoli niso za nas
takó zanimive (interessant), kakor slavjanske. Slav-
janske so posebno za nas zložene, v njih najdeš
kakor v jeden venec spleteno naj lepši cvetje iz
vsih slavjanskih straní. — Svojo literaturo moramo
mi podpirati; ako bi hotli čakati, da bodo kaki
ptuji ljudje prišli naših bukev kupovat in našo slov-
stvo podpirat, bi lehko mogli doslej čakati, da bi
angelj k sodnemu dnevu trobil.
(Dalje sledí.)
Slovenske besede.
(Nadalje.)
R. Pràv plemenito je biti iskren domorodec in —
svoji domovini vsega dobrega želeti!
J. Samo dobro želeti je še premalo. S sa-
mimi dobrimi željami se noben grad ne sozida,
nobeno polje ne obdela — pa tudi noben narod
se ne izobrazi in ne osrečí. Tu se je treba dela
lotiti in ga naprej gnati, si perzadevati, da se do-
morodec sam čedalje bolj izobrazi, potem pa
svoje rojake podučuje v dobrih in koristnih
rečeh; tu veljá se truditi neprenehoma v besedi in
djanji. Pravijo: otrokam da ljubi Bog srečo v
spanji — odraščeni se morajo pa truditi za njo. Tù
se pravi: Te jedro mika, zgrizi lupino. Žlahtne
želje so lepó dišeč cvet, žlahtne dela pa sladek
sad. Lep je cvet, boljši še sam sad. Kjer drevesca
ne cvetó, tam se ni nadjati sadja: še cvet je za-
stonj, če sadja ne obrodí. Čemu dobre želje, ko
bi dobreh dél ne bilo? Tukaj veljá beseda: Misli
žlahtno, delaj plemenito!
R. Da meni verjamete, jaz svoji domovini vsega
dobrega želim, takó iskreno ko vsaki domorodec, —
pa kaj moreš nas jeden vsemu narodu koristiti?
Nič, ali saj takó malo, da ni vredno govora. —
To more le samo naša gospòda, viši oblasti in naši
duhovski in deželski starešini.
J. Vém, kaj hočeš reči. Resnično je, da se
izreči ne da, koliko dobrega sprimejo dežele in
narodi po skerbnih in dobromislečih oblastnikih, po
duhovskih in deželskih starešinih, ki po očetovo
ravnajo s temi, kteri so jim povereni. Dragi moj
Radislav! Nič ni na svetu takó žlahtnega, kakor
slavni oblastniki in starešini (Behörden), ki se za
srečo ljudstva in domovine trudijo. Ako bi jih ven-
dar s čem primeriti hotel, bi rekel, oni so božja
roka, ki narode in dežele vlada in jih k sreči vozi.
Zató se pri vsakih litanijah moli: „O Bog! raz-
svetli in poterdi v vsim dobrim duhovske in deželske
oblastnike in vlasti, da nas bodo na vse to nape-
ljevali, kar zamore k tvoji božji časti, k našemu
Spet nekaj za hišne gospodinje.
Kmetice iz Nasavskiga na Nemškim nosijo
takó debele jajca v mesta na somenj, de so vse
druge jajca le jajčiki proti njim. Eno takó jajce
tehta okoli 10 lotov in vsako ima večidel po dva
rumenjaka. Zató jih pa tudi po viši ceni od druzih
prodajó. Kaj neki te kmetice delajo, de jim kokoši
take jajca ležejo? — Poleti in jeseni berejo pràv
pridno po gojzdih gobe (samo strupenih ne),
jih posušé, ter jih v štupo stolčejo, ktero potem
skozi celo leto v piskru na kakim suhim kraji
shranijo. Ravno takó tudi storé z želodam. Pše-
ničnih otrobov potem z četertinko imenovane
gobove in ravno toliko želodove štupe z vodó
zmešajo in terdo testó napravijo, iz kteriga kroglice
(kuglice) grahove debelosti delajo in jih kokošim
vsaki dan jesti dajo.
Centralblatt d. landw. Vereins in Baiern.
Obertništvo.
Naši rojaki se tudi po ptujim dobro obnašajo. Na
Dunaji živí gosp. Franc Sajkota, fabrikant mašnih
oblačil (paramentov), ki ne prodá samó na Dunaji veli-
ko blagá, ampak ga tudi na Parsko, Prajsovsko in clo
164
na Rusovsko pošilja. Kupci njegovo blagó pràv zlo hva-
lijo, posebno zató, kér so v njegovi ſabriki izdelani
paramenti posebno stanovitne farbe; nej bo zlató in
srebró pravo ali pa le takó imenovano lijonsko, nje-
govo blagó daljši lepôto ohrani od druzih enacih izdel-
kov. On je namreč naredbo znajdel, pozlačeno in po-
srebernjeno blagó, obrobce (porte) i. t. d. takó izdelati,
de dolgo dolgo svoje lepote ne zgubé. Razun tega je
njegovo blagó tudi pràv po ceni. Mašni plajš iz na
pol židaniga tomoška ali pa iz volnéniga žameta veljá
10 gold. in pol; levitni plajš s 3 čopmi in ovezo
vred 18 gold.; velki plajš za večernice i. t. d. (Ve-
spermantel) 20 gold.; celo nebó s 4 nosili vred 65
gold.; bandero manjši sorte z nosilam in križem 24
gold. i. t. d. Se vé, de je cena razločna po lepôti blagá;
takó postavim je cena mašniga plajša od 10 do 300
goldinarjev. Razun imenovaniga blagá se pri gosp. Saj-
kotu, ki ima svojo štacuno na Šenpetrovim tergu
(St. Petersplatz Nr. 575), tudi dobí bronasto in sre-
berno orodje vsake sorte za cerkovne opravila.
Urno, kaj je noviga?
(Cesarski nadvojvodiči, Franc, Ferdinand
in Karl) sinovi Nadvojvoda Franca in brata našiga
presvitliga Cesarja, so na svojim popotvanji 30. dan
Kimovca tudi Ljubljano obiskali, drugo jutro pa v
Marburg se naprej podali.
(Nov hlapón na Dunajski železni cesti), ki
je dobil imé v čast Krajnske dežele, se imenuje „Wei-
xelburg“ „Višnja Gora". Častiti c. k. kameralni komisar
v Bruku gosp. H. Kos, so nam zopet to novico ozna-
nili in obljubili, večkrat kaj taciga pisati.
(Zavarvanje živine.) V Terstu se je nova
družba začela, pri kteri se zamore živina zavarvati,
in ktera škodo pocerkanih živinčet povrača. Imé te družbe
je: assicurazione generale austro- italicha.
Po vsih cesarskih deželah so opravniki postavljeni, ki
pristopnike zapisujejo, plačila prejemljejo i. t. d. Koliko
gré letniga plačila za zavarvanje ene glave odrajtati,
se zvé za krajnsko deželo v Ljubljani pri gosp. Jo-
žefu Zevniku, v Gradišu Nr. 32.
Zhebelarſka kupzhija in snajdba mrav-
ljinze pregnati.
Popoldan poletniga zhaſa pridem s deshizo v rokah
h ſvojim zhebelam; tukaj pod koſhatim dreveſam per
misi najdem veſniga shupana s ſvojima hlapzama; na
misi ſtoji verzh koritnjaka (Steinbier), v rokah pa vſak
ſvoj koſ kruha obrazha. No, dober dan goſpod! rezhe
shupan.
Jes. Bog daj.
Shup. Ajda dobro kashe; ſterdí nam dajte, de jo
bomo na kruh masali.
Jes. Ako mi zhbele kupite, sakaj ne.
Shup. Denarjev nimam, ali ſirka Vam dam. De-
shizo na ſtran poſtavſhi, rezhem: She veljá, 33 korit
imam. Pervo korito boſta hlapza imela, de boſta poma-
gala ſirek ſhteti; sa drugo boſte dali eno serno, sa tretje
2, sa zheterto 4, sa peto 8, sa ſheſto 16, in po ti meri
naprej. Ali Vam je pràv?
Shupan roko podá in rezhi: mosh beſeda. — Mati!
perneſi eno merizo ſirka, in pa ſhe en verzh koritnjaka.
Sazhnemo ſhteti, ſhtejemo in ſhtejemo, per oſem-
najſtim koritu she ſirka permanjkuje, kreda nameſto ſirka
na miso pride; ali popraſka ſe shupan sa uſheſmi; ko je
ſlednje korito 2147483648 sern sneſlo. — 220640 sern
na en birgel (Vierling) vsetih, je sneſlo okoli 9185 berglov.
Nejevoljen shupan, ki ni poprej pomiſlil, de bi
samogel pri tem poſhtevanji takó zhudo velik sneſek sern
na dan priti, vershe na miso 2 krishovza sa moje kre-
danje, in drugi pogovor prizhnè, rekozh: Mravljinzi ſo
per ſterdi.
Neſrezhni merzheſi! jes vam jo bom she sapél;
popadem desho, ſ kredo potegnem paſ okoli deshe, in
rezhem: krish krash! krish krash! Pomagalo je;
mravljinzi ne gredó zhres paſ.
Poln saupanja na ta krish krash vſtanem, grem h
mladimu dreveſzu, ki je bilo polno mravljinzov, in na-
redim okrog debla ſ kredo 2 perſta ſhirok paſ. Na zelo
zhebelſko kupzhijo posabimo, vidijozh, de mravljinzi zhes
kredo ne grejo, in de ti, ki ſo na dreveſu bili, rajſhi
doli poskakajo, kakor pa, de bi zhres to belo ſtrasho ſhli.
Zhbelarji toshijo, kakó teshko de je ſterd pred
mravljinzi ubraniti. Storíte takó in ubranili jih boſte. (?) In
ako bi ti per vſim tem ſhe vender kaki mravljinzi ſterd
salesovali; ſo taki mravljinzi kerſhzheni mravljinzi, tem
ne bo kreda, ampak le kljuzhavniza pomagala.
Podkloſhterzhan.
Bazen ali právlica.
Muha in krop.
Enkrát je hotla ena muha
Le zvedit', kaj se v kotli kuha;
S to miseljo od bližnih d'ri
Tje h kotlu gor' na kraj zleti,
Pa kaj! k' svitlobe je premalo ,
De b' bolj na tanjk' se vidit' dalo!
Stermi se ozira dol' in tje,
Po sil', kaj not je, zvedit' če:
„Al' so morbit' ocvert' drobljanci,
„Al pa prav drobno kuhan' žganci;
„Al pa b' znal biti tud' trijet.
„Oh s cukricam prav gost' povet;
„Ja dobriga zna bit' vse sorte,
„Ne mara, de clo kej od torte;
„Ne kuha se gotov' zastojn
„Ter duha imá nar boljš'ga von.
„E kaj! če tudi glava m' poči!“
Per tej besedi notri skoči.
„As, as! oh krop! zdaj zaječí,“
Ko blisk na drugo stran zletí.
„Presneto sim si nos opekla!“
Je po oddihu večkrat rekla.
„Za tiste, k' dolg imajo nos,
„Je v kotlu tem nauka en kos."
To z drugim se besedam reče:
„Vedljivost derzna se opeče.“
Vganjka.
Piše kadar mertev je,
Kadar živ pa nikdar ne.
Današnjimu listu je perložen list Nr. 13
perdjan.
V Ljubljani
V Krajnju
Zitni kup.
4. Kozoper-
ska.
29. Kimovca.
gold. kr.
gold.  kr.
mernik Pšenice domače .. .
banaške...
Turšice....
Soršice ..
Reži ....
Ječmena . .
Prosa ....
»
40
48
10
24
16
43
57
27
Ajde ... .
Ovsa .. . . . . . .
41
43
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.
jm d p