P a fi n i k. Dobrl sklcpi inladega učitelja. Vem, da je moj stan imeniten stan; vem, damije odločeno težavno, bi rekel, naj težavniše delo v človeški družbi; vem, da morem človeštvu vpliko koristiti, če zvesto delam v svoji službi, da morem pa tudi tii veliko veliko škodovati in skaziti, če ne delani pošteno in pridno. l)a me ne bo enkrat vest težila, sklenem, da bodem imel vedno pred očmi te la poglavitna vodila, ktera si tukaj zapišem: 1. Ne bom samo podučeval, temuč bom tudi vzrejeval. Kar koli bom učil, bom tako vravnoval, da se otrokom res kaj v serce vraste, da ne bodo imeli samo polno glavo, anipak tudi serce napolnjeno z vsem, kar lepša človeka. Kedar bom obdeloval berilne vaje, ne bom nikoli pozabil, da je branje za to, da si otrok nabira vednosti za življenje in da si ž njim žlahtni serce, ter si s teni pripravlja svojo časno in večno srečo. 2. Prizadevalsi bom, da bomzamladinogledal tudi čez šolski prag. Ne samo v šoli, temuč tudi zunaj šole je moje delo. Kedar olroci odrastejo šoli, so še le naj bolj potrebni, da jih kdo prav vodi in skerbno zavrača. Posebno bom skerbel za večje učence v nedeljski šoli. Večji učenci potrebujejo posebnega nauka in napeljevanja, kakoršnega učitelj v splošni vsakdanji šoli ne more vselej razvijati. Skerbni gospodar hodi večkrat gledat svoja že pred leti posajena drevesa, in še vedno popravlja, kar vidi, da jim je treba. Tudi jaz bom tako delal. Nikoli ne bom pustil z oči svojih nekdanjih učencev in učenk, tudi zunaj šole ne. Se ve, da tii ne bom učitljaril, kakor pri malih, neskušenih, živih otrocih, temuč prizadeval si bom, da bom najpred kazal sam s svojim zgledom, kako naj se vedejo mladi Ijudje, potem bom pa tudi, kjer koli bom mogel, delal ali naravnost, ali pa posredno za pravo splošno srečo premile mi mladine. 3. Učil bom učence za življenje, ne pa samo za šolo in šolsko spraševanje. To vodilo sem že tolikrat bral in tolikrat priporočevati slišal, da menim, da mi ga ni treba še dalje ponavljati. Vendar pa vidim, da mnogi učitelji, akoravno dobro vedd, da je šola za življenje, ne pa življpnje za šolo, šp le vedno več učitljarijo za šolo, kakor pa za pravi namen, to jp, za življenje. Nauk o jeziku, naj si bo žp, v domačem ali v ptujem, bom tako obdeloval, da se bodo učenci vadili dobro, bistro misliti, in da bodo to, kar jini bom povedal in pokazal, na tanko razumeli. Kaj učencem pozneje pomaga, če so v šoli pri učitelju izdelovali in preštp.vali šp tako zamotana števila, če pa potem sami brpz vodnika ne niorpjo in ne znajo naj manjše domače rpci pri gospodarstvu izštevilili ? — Prizadeval si bom, da bom tudi manj zmožne učence dramil in pridobival za svoj nauk, to je> da bo šolski poduk splošpn, ne pa le za nektpre boljše učence. Že vpčkrat sem sli.šal tožiti učitelje, da pri očitnem šolskem sprašpvanji le hoče.jo kazati glave svojih boljših učencev, da se s slabejšimi šp ne menijo i. t. d. To je gotovo učiteljeva velika napaka. Menp bo naj več veselilo, če bora mogel slab les pripraviti do čverstega, nadepolnega zelenja. 4. Tudi sam sebe ne bom pozabil, to je, vedno se bom izobraževal, in to tako le: a) Nikoli ne bom šel všolo, da bi se popred dobro ne pripravljal za nauk. Če se pa hočem za nauk dobro pripravljati, se moram pa neprenehoma izobraževati. Učitelj ne sme misliti, da v omiki pride kdaj do kraja ali svojega namena. Dalje ko gre, dalje se mu kaže. Se le s teni, če se sam učim in brihtam, spoznam, da malo malo vem, in da mi je še veliko, veliko treba, da bom le količkaj mogel dobro shajati v svojeoi težavnem stanu. Le tisti Ijudje in posebno tisti učitelji so ošabni in hočejo svojo učenost na tergu razkladati, ki še s svojo omiko niso prišli do perve naj potrebniše stopinje, namreč do nrisli, da je vsp, kar vejo, še nič proti terau, kar ne vejo, ali kar bi kot taki vediti mogli. ,/rico poznaš po perji in petji, človeka pa po govorjenji", pravi pregovor, in to si bom tudi jaz dobro zapontnil. Tisti učitelji, ki vedno več hočejo vpditi, ko drugi njih tovarši, so navadno veliko slabpjši od unih, ki jih pohlevno poslušajo. 5. Hodil bom tudi vtovaršije, pa v kak šne? v take, kjer se shajajo pošteni, modri možje, kjer vlada mir in edinost, prava misel, zvest značaj; posebno pa se bom rad družil z dobrimi tovarši svojega učiteljskega stanii. ^Človeku ni dobro samemu biti", pravi sveto pismo. Tudi jaz se bom ravnal po tem vodilu. Bog pa ne daj, da bi kdaj zabrpdel v slabe tovaršije, ktere bi rai pokopale poštenje in premoženje in vso veljavo pri poštenih ljudeh, in ktere bi me pahnile v časno in večno nesrečo. Kakor je dobro in potrebno, da ima človek dobre, blage tovarše, in da se peča ž njimi, tako je tudi škodljivo in pogubljivo, če kdo pride ali vedonia ali nevedoma v jamo tolovajsko —med spačene, hudobne tovarše. Torej bom tudi tukaj skerbno pazil, da ne zgrešim prave poti. 6. Nikoli ne bom pozabil, da sem učitelj na sloven.ski zemlji, da moram po vsi svoji moči skerbeti za blagor svoje domovine, se ve da po pravi, ne pa kaki stranski poti. Prava pot do domovinske sreče, po kteri naj ucitelj svoje učence vodi, pa je zoppt le prava olika za življenje. Skerbel bom, da bora učence izobraževal na domači podlagi, da jim bom odpirai pot do prave zavesti, do umnega gospodarstva, da jim botn v nježna serca sadil prelepo cvetico — ljubezen do domovine in do vladarja, do pravega cerkvenega in deržavnega življenja. — Sploli, kar se tiče narodnosti, ne bom segal čez svoje okrožje, temuč bom ostal pri tem, kar je za narod naj boljšega, da bom izobraževal in vzrejeval domačo mladino za domače potrebe. lzobražena in poštena mladina je perva podlaga do sreče narodove. P.