ioo S. Rutar: Rezija in Režijam. Rezija in Režijani. Spisal S. Rutar. red kakimi dvajsetimi leti se je bil hud boj po vseh javnih glasilih in tudi v Schmerlingovi lesenjači na Dunaji med Predelom in Pontebo. Naposled je zmagal italijanski vpliv in naredila se je po zelo ozki, plazom in povodnji vedno izpostavljeni dolini ob Beli (Fella) tako dragocena železnica, da je vsak kilometer nje proge pogoltnil po jeden milijon. Italijani so hoteli pokazati, kaj znajo njih inženirji in naredili so železnico, ki vodi po nepretrganem redu predorov, viaduktov in mostov. Zato pa si vsakdo, ki ima le količkaj prilike, rad ogleda to prezanimivo progo in nobenemu Slovencu, ki potuje v Italijo, ali pa se od tam vrača v svojo domovino, ne bode žal, ako naredi mal ovinek čez Pontebo, da se sam prepriča o čudoviti izvršitvi pontafeljske železnice. Z videmske postaje, kjer nam železnični blagajnik s šarlatanskim glasom ponuja vozne listke v vse večje kraje avstrijske države — samo v Pontafelj ne — odpelja se vlak počasi okoli mesta in se zavije proti severu. Na obeh straneh se ne vidi druzega, nego z vinskim trsom preprežena in s turščico gosto posejana ravnina. Le redki so nizki hribci, s katerih se navadno bele graščine, ali pa tudi cerkve. Malih štacij in postaj je na tej progi prav veliko in vsakikrat, ko se ustavi vlak, prikažejo se železniški uradniki in vodiči, katerih uniforme so zelo podobne onim naših postrežčekov, med njimi pa tudi italijanski financarji s kratko suknjo polno rmenih trakov. Vsi ti se prav prijetno pogovarjajo med seboj, in če vlak odide nekoliko minut pozneje, zato se nikdo ne čudi in nikdo ne pritožuje, razven avstrijskih uradnikov na Pontaflji, ki morajo potem do Beljaka hitreje voziti, da popravijo storjeno zamudo. Pri slikovito na položnem obronku ležeči Gemoni se začenja Ta-ljamentova dolina stiskati in ko se pripeljemo pod črno obzidje zgodovinsko tako važnega Vencema, nahajamo se že popolnoma med gorami. Kmalu za tem opazimo, kako se privije široki Taljament izmed karnijskih gora in vzprejema v svoj naročaj hudomušno Belo. Pri mali štaciji Piani se odcepi na levo proti zahodu cesta za Karnijo, železnica pa nadaljuje svojo smer proti severu. Izstopivši iz prvega tunela ugledamo ravno pred seboj na nasprotnem bregu Bele, ki priteka tu iz kratke podolžne doline od vzhoda, na nizkem holmci S. Rutar: Rezija in Režijam. 101 precej veliko cerkev z dvema zvonikoma, okoli nje in pa na desni spodaj v dolini cel kup belih hiš. To je staroslavna Možnica (Muzac), it. Moggio, nem. Mosach, nekdaj imenitna benediktinska opatija, katero je ustanovil palatinski grof koroški Kocelj (Chazelo). Ta je daroval namreč vsa svoja alodijalna posestva ob Beli tjagori do koroške meje oglejskemu patrijarhu z naročilom, naj ustanovi na njih omenjeno opatijo, kar je patrijarh Ulrik 1. 1115. tudi storil, dodavši tej ustanovitvi še mnogo bogatih darovščin na Koroškem, Furlanskem in v Istri. Tako je nastala v Možnici jedna najslavnejših opatij na Furlanskem, druga za rogačko. Možniški opatje so imeli po vsem porečji Bele — in torej tudi v Reziji — posvetno knežjo oblast, cerkveno, civilno in mešano sodstvo s pravico na smrt obsojati, kakor poprej grof Kocelj vsled regalij, prejetih od nemškega cesarja. Opatija je imela pravico gozdov (lova in sekanja drv), pravico vode (ribarjenja in zidanja malinov) in rudnikov, dovoljevala je sejme in tržne kraje, nadzirala je mere in javne poti, zlasti pa zborovanja vsega naroda, ali pa hišnih gospodarjev v vsaki soseski. L. 1409. izpremenijo pa-trijarhi možniško opatijo v prosto komendo, katera se je dajala jed-nemu ali drugemu beneškemu prelatu. Pa tudi komendator je obdržal vse stare pravice opatov, t. j. cerkveno oblast je vršil s pomočjo svojih vikarijev (namestnih župnikov), posvetno s pomočjo oskrbnikov (gastaldov), sodno oblast pa s pomočjo šestih »priseženih mož«, ki so zastopali občine. Vse to je trajalo do 1. 1777., ko je beneška vlada odvzela možniškim komendatorjem vsakeršno posvetno oblast. Od tedaj je ponehala tudi njih oblast čez Rezijo in le v cerkvenem oziru je rezijanska fara še sedaj odvisna od možniške dekanije, Skozi drugi dolgi tunel nas pripelje železni konj v zelo ozko kot-linico, kjer ugledamo okoli počrnelega zvonika kakih 130 hiš. To je štacija Reshctta, po slovenski na Beli. Po sredi vasi teče precejšnja rečica Rezija, čez katero drži 60 m dolgi most s petimi oboki od rezanega kamenja. Za vasjo se zavije vozni pot na strmo reber, ki se je kakor klin zagvozdilo daleč noter med Belo in Rezijo. Z rebri se spusti potem kolovoz zopet nizdolu ob južnem obronku k vodi, in zdaj smo že v Reziji. To vam je kacih 15 km dolga, zelo stisnjena dolina z ne prestrmimi pobočji, po sredi katere teče izpod Kanina prihajajoča in po širokem prodnatem koritu tekoča Rezija. V njo se izliva od severne strani samo jeden večji potok, takoimenovani Laski potok, od južne strani pa trije, od katerih se najgorenji imenuje Slovenji potok (na novi specijalni karti »Mlinj potok«). Prava dolina je 102 S. Rutar: Rezija in Rezijani. vsa s peskom posuta in neobrasia. Človeška bivališča se nahajajo po malih ravninah in zložnih obronkih ioo —150 m nad dolinsko ravnino. Nad vasmi je še nekoliko obraslega sveta (senožeti in gozdi), potem začenjajo medli in strmi pašniki in nad njimi se vzdigajo popolnoma gola slemena polna melin in plazov. Zlasti divja in nepri-stopna je vzhodna podkaninska stran, kjer se vzdigajo gorski velikani, kakor škrbasti zobje: Skutnik (1721 ni), Mala baba (2162 m), Velika baba ali Babana (2450 m) ter nad vsemi kraljujoča Mali in Veliki Kanin (2566 m, oziroma 2582 ni). Vsa rezijanska občina ima 120 knt1 zelo goratega, neplodovitega sveta, na katerem živi sedaj okoli 3740 duš. Cerkveno in politično središče Rezije se imenuje po domače Ravnica (»na Ravenci«), ki stoji nekako v sredi doline, 8 km vzhodno od Resiutte. Na ravnici je obzidan prostor s cerkvijo, farovžem in še dvema, trema hišama. Pravih vasij ima Rezija štiri, t. j. Po Bjele ali Sv. Jurij na zahodu Ravnice, Njive in Osejane na jugu, Stolbice (Stolvizza) pa na vzhodu središča. Manjša selišča so še Lipovac (pri Ravnici), Korita (prav v znožji Kanina) in Uceja (VolČeja) v učejski dolini ob avstrijski meji. Posamezne raztresene hiše so pa tudi še: v Križcih, Zamlinom, Na starem mlinu, v Kolišči (Calisgo), V gozdi (Gost), v Liščace (Lisciaza), Pod rušti (Rusces) in na Gospodnici. Sicer pa imajo Rezijani še tudi mnogo takoimenovanih staj, t. j. poletnih bivališč, kjer daleč cd vasi in visoko gori po obronkih letni čas prebije vsa družina pri svoji živini, in zanje travo ali kosi in nabira praprot za steljo. Na jesen pa se vračajo z živino ter nabrano pičo in steljo zopet v svoje vasi. Na glasu so rezijanska teleta zaradi posebno ukusnega mesa. Važnejše take staje se imenujejo: Lom, Lomič, Kolk, Laški Kolk, Klin, Jame, Slatina, Hlevac (Clivaz), Črna peč, Ronk, Karnica, Pri tamaru (tamar = pastirsko selišče) i. t. d. Hiše po Reziji so bile poprej zelo nizke in s slamo krite. V njih so imeli obokane kuhinje brez dimnikov. Sedaj pa že zidajo po italijanski navadi visoke, dve do trinadstropne hiše z žlebasto opeko pokrite. Ulice med hišami so zelo ozke, poti prav slabe in strme, skoro same kozje steze, ker Rezijani vedno le peš hodijo. Po vsi dolini se ne vidi voza, pa tudi konja ali vola ne. Njive so tako majhne, da jih ni treba orati: obdelujejo jih le kar z roko. Prebivalci Rezije so visoki, krepki in zelo vztrajni ljudje začrnele barve. Sami o sebi pripovedujejo, da so prišli iz Rusije in za seto S. Rutar: Rezija in Rezijani. 103 tudi radi imenujejo Rusijane, ker Rezijan se glasi nekako zaničljivo. Njih prvi iz Rusije prišedši starejšina je baje prebival na Gospodnici in od njegove oblasti je ostalo kraju ime. Italijanski pisatelji pa trde, da so Rezijani prišli iz Rhcitije in da bi se morali torej prav za prav »Retijani« imenovati. Nemec Bergmann, ki je mnogo pisal o rezijanski dolini, je tega mnenja, da so šele možniški menihi Rezijo naselili, isto-tako kakor so šentgallski menihi v Švici ustanovili Appenzell. On pravi, da so drvarji z bližnjega Bolškega posekali gozde in dali krajem imena v slovenskem jeziku. Pozneje pa so možniški menihi pošiljali svoje pastirje ob ugodnem vremeni za Rezijo navzgor in ti so se s časom stalno tam naselili. Koliko je na tem resnice, določiti se ne more sedaj več. Izvestno je le toliko, da se ime Rezija pred ustanovljenjem možniškega samostana v zgodovini ne čuje imenovati. Možniški opatje so vladali Rezijanom deželni knezi in skrbeli tudi za njih dušne potrebe. Vender so imeli tudi Rezijani, kakor vsi drugi beneški Slovenci, svojo domačo ustavo, t. j. zbirali so se v »sosednje« ali posvetovanja. Imeli so štiri soseske: Sv. Jurij, Njiva, Osejak in Stolbica. Vse štiri pa so razpravljale svoje skupne občinske potrebe na travniku pred cerkvijo M. D. na Ravnici. Tudi to ni znano, kdaj so dobili Rezijani svojega prvega, na Ravnici stanujočega duhovnika. Župnijski zapisniki sezajo le do 1. 1590. nazaj. Vse družine, ki so zapisane v starih cerkvenih knjigah, živele so še v začetku tega stoletja. Slovenski priimki v Reziji so naslednji: Bilina, Bohač, Butul, Bobac, Brida, Falador, Hrug, Kus ali Kukus, Letič, Modot, Moznik (Mužnik), Piklič i. t. d. Mnogo je pa tudi italijanskih priimkov, n. pr.: Clement, Francon, Longhino, Palletto i. t. d. Moški Rezijani se oblačijo po furlansko in so le redkokdaj doma, še čez zimo ne. Večinoma barantajo in krošnjarijo po sosednih deželah, kjer so se že mnogi stalno naselili in avstrijansko državljanstvo sprejeli, da lože opravljajo posel svoj. Zlasti izurjeni so kakor lonce-vezi in stavci steklenih šip. Rezijan s svojo visoko krošnjo, katero nosi na hrbtu tako, da se mu z zgorenjim delom na glavo naslanja, je po Goriškem in Furlanskem čisto navadna, stalna prikazen. Časih spremljajo tudi ženske moža na barantanje in v takem slučaji nosijo vedno trebušast obramen koš na hrbtu. Navadno pa se ženske doma držijo in obdelujejo male kamenite njive in vrte. Po njih raste krompir, kapus in repa. Poleg tega je Rezijanom glavna hrana polenta s sirom. Svinjina ali govedina je v Reziji velika redkost. 104 S. Rutar: Rezija in Rezijani. Rezijanke so v obleki mnogo konservativnejše nego moški in nosijo še sedaj — vsaj tiste, ki ne hodijo v svet — črno prteno kikljo do členov, s črnim pasom prepasano. To kikljo imenujejo »čumažat« ali »čimežot«, beseda italijanskega izvira (»camiciotta«) ravno tako kakor naša kamižola. Na glavi nosijo Rezijanke barvano ruto, ob praznikih pa še zmerom belo peč o. To lepo preganjeno pokrivalo je na strani tako zvezano, da pokriva le polovico glave in da na pol odkriti desni strani roglji doli vise in obrazu dajejo nekaj smelega. Pri vsem svojem siromaštvu so Rezijani radi veseli, zlasti o večjih praznikih, kakor n. pr. dne i. velikega travna, god sv. Vida, sv. Jurija, sv. Ivana in sv. Florijana. Prvi dan velikega travna se praznuje brez petja in plesa, ali toliko bolj se pa pleše o drugih praznikih. Rezijani imajo svoj poseben ples, »rezijanka« imenovan, katerega so pred kakimi tridesetimi leti še sploh plesali po vsem Tolminskem. Pri tem plesu se postavijo moški in ženske vsak v svojo vrsto, jedna nasproti drugi. Med plesom se prebližujeta vrsti jedna drugi in se zopet oddaljujeta. Zatem zaplešejo pari nekoliko na mestu in se postavijo v pravo, jugoslovansko kolo, tja in sem premikaje se. Naposled se zvrste pari jeden za drugim, kakor pri »polonaisi* in plešejo po 2/4 taktu. Med plesom pojo svoje najlepše domače pesmi, n. pr.: »Ti lepa moja rokica, Jaz sem te zmerom ljubil, Kako ti si mene zabila Na to dobro, ki sem ti htil. Dober večer, dobro noč Za spet se vidit' drugo noč.« Ali pa: »Ko bi jaz bil vedel, Da ena taka ti 'maš bit', Jaz te bil rajši te ustrelit' A nikolj s tabo romonit' (-^- govoriti). Dober večer, dobro noč« i. t. d. O sv. Ivanu so še pred kratkim zažigali krese in okoli ognja plesali, prepevaje pesem: »Pršou je kries, pršou je kries, Gori drvo, gori lies, tridlajlaj! Pršou je kries kosovez, Gori trava, gori vez, tridlajlaj!« Rezijani govore še vedno svoje posebno slovensko narečje, ali v pismu se poslužujejo pa izključno le italijanščine. Njih govorica je polna italijanskih izrazov in se odlikuje po velikem številu temnih ali y.: Vela rožica. 105 gluhih glasov: o, u, oe, y i. t. d., katerih skoraj ni mogoče s črkami ponoviti. Njih najnavadnejša kletvica je: Maladiina (=r preklet). Niicaj pamet . . . Ruski prof. Baudouin de Courtenav je študiral 1. 1873. tudi rezi-janski dijalekt in napisal o njem razpravo: »Opit fonetiki rezijanskih govorov« ter »Rezijanskij katehesis« (Varšava, E. Wende & C). Po njem slove rezijanski Oče naš takole: »Oča naš, ka ste to u nebe, sveto bodi vaše ime, pride h nan vaša krajuška (!), bodi zdilana vaša volontat takoj to u nebe pa še na zemje; dajte nan naš vsakidanji kroh anu odpostite nan naše dolge, takoj mi odpuščamo našin duž-niken, anu ne zapejite nas te u tentacion, ma vibranite nas od hudaga (krivaha). Taku bodi!« »Češčena si Marija« slove: »Saludana bodite Maria, punčaka gracije. Gospud je z vami, žignana vi ste ta mi ženami, anu žignan je ta sad od vašiga žvota, Ježuš. Sveta Maria, mati od Boga, prosite za nas grišnike injan anu tou to oro od naše smarti. Taku bodi! Na ime od oče, 'nu od sinu anu od svetaga duha!« Znano je, da so za Napoleonovih vojen potrebovali na Furlanskem Rezijane za svoje tolmače in da so se ruski kazaki zelo začudili, ko so slišali malone svoj jezik iz ust ljudij, ki so v gorki Italiji naseljeni. Tega slučaja se spominjajo še italijanski pisatelji z nekakim ponosom na domovino svojo. Vela rožica. oglede na rdžico velo Res, vela je rožica zala, Upirajo rosne oči: In velo je moje srce: Spominja srce osamelo Devica, ki cvetko je dala, l~*< Na srečne minule se dni. Počiva že v krilu zemlje. A kaj li nadalje bi tožil? Ohranim svoj včli si cvet, Na zvesto sred ga položil, Ko tožen zapuščal bom svet! y. J-