Listovi slovenskim mladenicem. IV. Hst. Blizu Celja konec aprila 1888. Starodavaa aavada je že z igro se kratkočasiti, samo, ko bi le vsekdar aedolžaa, brez škode igralcem bila! Ravao to pa je slabo, da daa daaašnji mladiaa igra večiaoma take igre, katere jej škodujejo aa dulm ia telelesu. Kdo izmed igralcev igra pač brez strasti? Komu je vse jedao, ali dobi ali izgubi? V preteklosti moramo reči, da so pozaali več razaovrstaih iger, kakor sedaj, pa aobeaa ni bila tako razširjeaa ia aavadaa, vsaj tako škodljiva ne, kakor sedaj običajne. Igra je bila razvedrilo, počitek, zabava, — sedaj je sredstvo, da premeteai goljufi obogatijo, priprosti poštenjaki pa vbožajo. Kje so sedaj igralci, ki bi svojim soigral cem zaupali? (Saj so pa tudi pametai, akojim ne zaupajo.) Malokje tudi igrajo prijatelji, ne da bi denar stavili. Navadaa igra je na ,,meeice"' karte. Prej.šnje čase so metali tudi aa ,,križ-mož" ia ruddljali". Poleti radi ,,stožice -vzbijajo" in.vse to, pa ,še maoge druge igre so izaajdeae za kratkočasenje, še bolj pa za izgabo časa ia deaarja. Koliko lep^ga, koristuega bi mladeaiči tisti čas lahko izvedeli, kaj bi jim to v možkej dobi koristilo! Koliko deaarja bi prihraaili, katerega nepotrebao ali v igri izgubljajo, ali pa ker jezo zgube, kakor tudi veselje dobička s pijačo zapivajo ia s takim oslepaajem čutil — zdravju škodujejo. Kolikokrat pa se pri igri stepejo! Sploli pa ,,Ceu ked'a tjažko dejlajo", da potem v težko pričakovaao ^aedeljo usje zalumpajo"; drug dan pa siromaki brez deaarja žalujejo ia kukajo, kakor pravi Srb ia ta narodna pesen dostavlja. Sedaj še pa aeko razvado, ki jev po aekaterih slovenskih krajib razširjeaa. Čitali smo v ,,Slov. Narodu" laai o velikej tožbi ia obsojenju mladeaičev, ki so se pregrešili zavoljo te razvade. Dalje prepoved c. kr. okr. glavarja tičeeo se te razvade, ako se ae motimo. V adveatu je v svojib dopisili tudi ,,Slov. Grosp."  povedal, da so gori v Vojniku celo tržki gospodiči to kmetsko navado sprejeli. . Kadar odpelje žeaia aevesto iz župaije ali vasi, jo mladeaiči ,,zasroagajo"; zadelajo pot, da potem dobijo od žeaiaa običajno ali aeobičajao aadomestilo izgabe, kar tirjajo. Dvoje maj postavijo od jedae, čez pot, do druge opleteao verigo zapeajajo, potem se pa tik maj vstavijo. Ko dojdejo svatje, pričae se sejem, maogo buje, kakor za kako telico. Ker skorej vsakokrat maogo več tirjajo, kakor je žeain voljea dati, preteče mnogo časa, predao se pobotajo. Po aekod je staaovita ceaa odkupaiae; — jedea odstotek aje dote. To bi se še morebiti dalo zagovarjati ia pripastiti, ko bi le mladina potera -vsega deaarja v slabo ne obraila. Ko bi tisti denar porabili v aapravo knjižaic, — koliko dobička bi jim rodilo; pa tudi ženia bi z miraejo vestjo plačal. Vsejedno aavada ta je le neumna Pomislimo! Ni li sramotao obema, devi ia mladeaiču, ko bi rekel: ,,Jaz imam pravico do aje, ae pustim je žeaiau!" Pa saj je takim pritožbam bil že prej čas. Drugič je ravao tako sramotao, ko bi se takej pravici za deaar odpovedal. Tretjio bi bilo prav grdo, ko bi toliko mladeaičev pravico do aeveste iaielo. Zadajič pa mislim, da tisti, kateri bi z ajo kaj zgubil, bi svojo žalost pae aa tihem prežaloval ali pa za svoj lasten denar v pijači zadušil, ne pa v prieo aje jo prodajal. Vsem sloveaskim mladeaičem, želi veselo srečo Vaš Častilko.