KAKO S KOLESOM ČEZ CENTER
Naj si naložim kolo na rame
Kolesa prihajajo vse bolj in bolj v veljavo in vsak dan je v našem mestu več kolesarjev. Kaj hočemo; bencin je drag, parkirnih prostorov je malo, za name-ček pa je še prevažanje z mestnimi avtobusi vse prej kotpoceni. Kdormore, se spravi na kolo, ker je voziti se s kolesom tudi prijetno, hkrati pa nevarno, kajti kolesarjem primanjkuje življenjskega prostora. Pa si drznite s kolesom skozi strogo središče mesta, če sf upate! Naredili boste kup prekrškov in še r nevarno-sti boste.
V letih divje motorizacije so naši načrtovalci prometa ime-li pred seboj predvsem avto-mobiliste. Potrebovali so leta, da so avtomobilom naredili prosta pota in zdaj se z avtom lahko pelješ, kamor hočeš, s kolesom pa samo v primeru, da tvegaš prekrške. Kolesarja so namreč urejevalci prometa potisnili na rob kot nebodiga-treba in mu določili le nekaj kolesarskih steza, ki med se-boj niso povezane in pred-stavljajo nekak torzo kolesar-skega prometa. Na nekaterih delih ti ne preostane drugega, kot da si nadeneš kolo na ra-mena, če hočeš kršiti tistega velikega prometnega znaka, ki prepoveduje promet s kole-si, kakršen je na primer na Titovi cesti.
Zadnja napaka, ki so jo ure-jevalci (mestni komite za ko-munalno gospodarstvo, pro-met in zveze) cestnega prome-ta zagrešili, je Miklošičeva ce-sta.  Na veliko presenečenje
kolesarjev so zožili njihovo stezo in jo usmerili samo v eno smer tako, da se s Trga OF lahko pelješ do Dalmati-nove, če hočeš nadaljevati pot proti Peršernovem trgu, pa tvegaš, da ti miličnik zaraču-na 500 dinarjev kazni, ker kršiš enosmerni promet. Ena-ko je z obratne strani in tako je nemogoče biti discipliniran na tej poti. Da ne omenimo Tromostovja, kjer na žalost ni prostora za kolesarje, medtem ko imajo pešci kar dva mo-stova.
Središče je praktično zaprto za kolesarje, a to je stičišče vseh, tudi kolesarskih steza, zato bi urejevalci prometa morali misliti nanje. Cankar-jeva, Čopova in Nazorjeva so na primer namenjene peš-cem, kar je vse v redu in prav, vendar bi hkrati lahko naredi-li tudi kolesarsko stezo, saj je nerazumljivo, da tod ne mo-reš nikamor s kolesom. Ko bi morda začrtali stezo vsaj sko-
zi Wolfovo ali kako drugače, da bi bile kolesarske steze vsaj nekoliko povezane. Tako pa kolesarji vozijo tudi tam, kjer ne smejo, se pravi po pločnikih in ogrožajo pešce. Ce se spustijo na cesto med avtomobile, so sami ogroženi, v vsakem primeru pa pri vož-nji skozi središče mesta nene-homa kršijo prometne predpi-se. Nekdo je izračunal, da dnevno stori toliko prekr-škov, da bi mu plača komaj zadostovala, da bi plačeval vse kazni, ki so za to predpi-sane.
Seveda pa je k temu treba dodati tudi nedisciplino kole-sarjev, ki včasih izsiljujejo svoje poti in hočejo imeti ena-ke pravice kot avtomobilisti. To pa ne gre. Po drugi strani pa so tudi kolesarske steze ta-ko nerodho speljane - na pri-mer na Gosposvetski cesti -da so kolesarji potisnjeni v neroden položaj, pešci pa v nevarnost, saj so začrtane tik ob postajališču mestnega av-tobusa in tako lahko potnik stopi z avtobusa neposredno pod kqlo. Gorje, če gre tedaj za kolo z motorjem! Le-ti pa sploh sodijo v posebno kate-gorijo in morda jih sploh ne bi smeli spustiti na kolesarske steze.
Skratka, kolesarji so potis-njeni v kot, vse več jih je, a vse manj imajo prostora. Ka-zalo bi, tudi na postaji pro-metne milice menijo, da bi komite za komunalno gospo-darstvo, promet in zveze vzel pod luč te steze in jih uredil tako, da nam ne bi bilo treba nositi kolesa na ramenih, če bi hoteli skozi središče mesta na drugi konec.
Pri vsem tem gre tudi za varnost kolesarjev, saj je bilo letos do konca septembra v Ljubljani že šest mrtvih kole-sarjev, lani pa dvanajst. To so hude žrtve, ki naraščajo iz leta v leto, kakor narašča promet s kolesi. Če bi bile steze bolj urejene in med seboj poveza-ne, bi bilo žrtev manj.       A. A.