Tanja P. Hohler
Pozabljaš
Pozabljaš
I.
nisi v tu in zdaj
v mladostne prigode drsiš in objemaš silhuete gibkih deklic
domet pogleda je neznanka artritična kolena klecajo in hrbtenica se seseda sama vase da si iz dneva v dan manjši zmeraj bolj ti - zmeraj bliže sebi
510	Sodobnost 2015
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
II.
pljuskanje daljav
med neubranimi toni trstenk jo kli~e{ z imeni prvih ljubezni
izgubljena na polju zrele jeseni potopljena v sapo pre~utih no~i trosi srebro na tvoje in svoje lase med zgubaninami nosi smehljaj in morja miline v pe{~enih dlaneh
Sodobnost 2015
533
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
III.
razposajena osuplost
pergament vek se kot prosojna krila nočnega metulja spusti na oči in
desnica spet boža kustrave glave in kazalec spet drsi prek pordelih lic in skozenj se pretakajo vse vode sveta iz tvojih rok - iz njihovih rok -do tvojih - do njihovih - do njih otrok
544
Sodobnost 2015
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
IV.
enakomerno odštevanje
lahko bi bil metronom lahko srce lahko pa bi bili le vdihi brez želja
gleda{ reko pa ne vidi{ gladine samo odtekanje ~asa se zrcali med njo in teboj in odplavlja preperele luskine (samo)cenzure na slamnati jez altruizma
Sodobnost 2015
533
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
V.
pritajeno žebranje
kot bi nekdo ponavljal mantro ali pa molil po nebesni aleji
ugibaš koliko postaranih mož živi v tebi se sprijema s teboj koliko življenj imajo posamično in vsi skupaj na vstopu v pripovedko ki se začenja z nekoč je ljubil
544
Sodobnost 2015
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
VI.
pregibanje popoldneva
hrastova vrata paralela vračanja domov sončne ure zlite na zbledeli akvarel
med lišaje let v vosek oči zaveje pražena čebula - tako navadno in domače za drugim vogalom zajoče otrok in moški in ženski glasovi se pno v višave tako navadno in tako domače
Sodobnost 2015
533
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
VII.
drobno škrebljanje
pr{i po {ipi in nezadržno polzi vate dež se igra skrivalnice s teboj
navade se stekajo po nagibu dna nespe~nost pa jih zasleduje do odvodov na smeti{~e ~asa do spiralnih ponikalnic v delirij v mulj na dnu razcepljenih spominov
544
Sodobnost 2015
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
Prebuja{ se
I.
iz sveta senc
se primikaš k izvoru svetlobe kot bi bila iz dveh ločenih življenj
v snopu polsna oživijo podobe teme v fluidni procesiji praoblik lahkotno izstopijo iz dna kavne skodelice bivajo v podrasti svoje biti in se ti le v sanjah spet nevarno približajo
Sodobnost 2015
533
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
II.
prečešeš svitanje
misli ko (še) nimajo ogrodja besed da bi ti jih (po)brali iz oči
od preveč ognja otrpneš za njim prihaja ledena doba brezbrižnosti - zmeraj v nekem nenaključnem ravnovesju neka hipokritska simetrija
544
Sodobnost 2015
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
III.
z ostrimi nohti trgaš
zapredek prepričanj da zvestobe ni sama na poti cefranja cerebralnih niti
v izrekanju svobode zazveni nešteto spon še Bog ti je v svoji odsotnosti določen ti pa edina ki lahko računaš nanjo edina ki lahko odvrne upogljivo žalost in presidra dostojanstvo pred spodobnost
Sodobnost 2015
533
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
IV.
zagonetno presvetljena
da bi lahko svetila od znotraj iz zaveti{~a skrivali{~a svoje biti
telesa z lastno svetlobo žarijo potegniti se iz pretirane tesnobe vplivanja - previdno poskrbeti za svojo sebi~no plat pomeni le pretanjeno prižigati ugasla sonca
544
Sodobnost 2015
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
V.
osredotočena v tišino
pod podplati drobiš iluzije trajnosti in varnosti - spreminjaš se
vznemirjenje ne pride samo ko v sredici dozoriš ga povabiš k sebi zrahljaš prijem navezanosti in lagodja se razstrupljaš se odpiraš opogumljaš za odmik od iluzornih sprenevedanj
Sodobnost 2015
533
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
VI.
delitev na dvoje
mene in tebe ki sva pognala iz naju ravno ko sva hotela biti eno
redukcija megalomanskih želja na dve ali tri slabo definirane nekaj o zdravju in blagih pristankih vse drugo je le strah pred samoto neobčutljivo za paniko nevronov
544
Sodobnost 2015
Tanja P. Hohler: Pozabljaš
VII.
kam so {li tatovi
ko je bil razgaljen nori mož so preblizu da ne zaznajo nelagodja
odložiš maske pa se spet ponujajo ne moreš - ne znaš se jih znebiti da bi te sonce poljubilo golo da bi za en sam dan do norosti okusila gotovost in svobodo
Sodobnost 2015
533