M. lliin
Priroda in ljudje
(NadaJjevanje) EGE NA SONCU IN PEGE NA ZEKfU!
Ob slabih letinah šo se6elili ce<l okia'i.
»V teh letih,« piše knjjga »Rn«i]a«, »so kmetje opravičevali s v o j o. času neprimerno težajo po preseliivi takole: ,Doma prav go'.o-vo pomremo vsi od gladu, tatn (ˇ »brob-nih pokrajmah) pa morda ne poginemd ' In v večini primerov se revni kmetie niso zmotili. Z rešenim konjifem aJj pa-rom volov in s tremi rublji, ki &j preo-stali po plačilu zaostalih davkov in do'-gov, so sapuščali svoje razdejano guez-do in se prebijali ,v Kristovfera une-nu", kakor so dejali, ob podpo i boi' imovitih 6elisč, skozi kaiera so se Voztil ne da bi kaj frošili za prehrano družiae. konja ali volov, do obrobnih pokrajin, kjcr je bilo se dosti zemlje. Niso Da bili vsi izseljenci tako »rečnl da *o aa51! tako zemljo. kjer 30 jim dovoliH hm-litev in « katere jih ni nihče pregimal. Dogajalo «e je, da taseliend nisa na^i take zemlje in nobene pomoči. In teda; so se vračali domov, preliranjujoč: se pc poti ropet v Kristovem imenu žf tcot popolni proletarci, potem Xo &o agubi'i tega ali onega družinskega člana M )e umrl od gladu in mraza.
Vlada ni brez razloga sodila, da tno-rajo imeti ta samovoljna preseljavan^a ki jih ne vodijo državna oblastva šla-be nasledke z& gospodarstvo pomješčikov, ker tnižui«io *aknp-nine in zvišujejo mezde. Toda nobena sila ni mogla ustaviti naravnege udtoka odvečnega prebivalstva.«
KaJ nam pove to čudtio razgiabVa&ie. ^e si ga natančno ogledatno?
Poljedelcu so odvzeli zemljo, odvzeli travnike, odvzell gozdoVe, ga popolno-xna uničlli, ga prisilili, da se je odtrgaJ od grude, da je zapustil uničeni dom 1» bežal na konec sveia, kjšr je moqoče fte kaj zemlje, ki je niso pograbili oom,e-ščiki, kjer ni treba za pravico, da obtia-luješ zemljo, prodajaii svoje delo, svojo
ietev ta leto dni in več vnaprfej. A niti tega jim nisfe hoteli dovoliti.
»Saroovoljno preseljevanje 'm-s slah« nasledke.t Za koga je imelo Slibe na-sledke? Ali za kmete, tti so beiaii in so jim po poti umirali otroci od gladu m mraza? Ne, marvet ta pomješčikft, z& greččinska gospodarstva
Ljudje «o bežali zato, ker niso mogti p2ačati čezmerno visokih cen za zsralio Vlada pa ]e menila: »To je sla*>0! Ce utečejo kmetje, kdo pa bo potem plate-ˇal zakupniao za zemljo?a Ljuije ko beiah tato, ker se niso hoteli vdir.,3t< za hlapce, ker se niso hoteli <hi.i m-suinjitj za vse življenje. Pomješčiki oa 6o »odili: »Ce jlh he bo, kdo aa bo oo-tem deial ua naših posestvih? Morali bomo plačcvati visje mezde, to ffi '« siabo.c
To se pravl, ostati na grudi ni biio mogoče. oditi pa ni bilo dovoi^ua. Kaj naj bi stofiii?
Kmetje so se upirali. tažigah ia do ta! rušiH pleralška gnetda tex sako ma-Sfevali svoja kmečka gnezda. Teda- m» gioilj tudi nekrivi poleg kfivih.
A v graščine in vasi so priSle 7 ropo-tajočimi bobnj tele, kruto zatrle vsU}« in v«e je ostalo pri starem.
GOZD, TRAVNIK IN POUE
Če hočemo lmetl red v gospodaw?Vti, morajo gozd, travnik in polje delati Kkupno, pomagati drug drugemu.
A kmečka gospodarstva po "»''ki *& e.ni »ploh n'so imeli niti gozda ftiti travnika, ampak sarao polje.
V knjigi »Rusija« beremo:
»Kmetom eo bili dodelili zlasti oroo zemljo.«
Brez gozdov jfe bilo težavno, bre« tr^f-nikov pa še teže.
Kmet je imel malo kntne zato. «t*f ni itoel travnikov. Brez krme fti ii^n«. Brez živine ni gnoja. A če nimaš ^ttbja, nima§ s čitn gnojiti polje.
Taksna veriga se vleče od travnika k   polju:   travnik-krma-čreda-gnoj-pore.
Ce povlečeš za en koaec verige, oocu'i lo tudi drugi koaec.
Bila pa  je še druga veriga.
Ker m bilo travnikov, je bilo maio krme. Ker je bilo malo krme, ?o b;ii konjj šibki. Ker so bili konji šibki, k:i»et. le niso orali s pJugom, marveč z ra'om.
CeJo knjiga »Rusija« pravi:
»Dej6tvu, da iroajo kmetje tako mdu plugov, je kriva v giavnem okolnost, ^i« so kmečki konji zaradi spiošnega p~>-manjkanja krme tako šibki.«
Alj pa je bilo rnogoče z raiom aobro preorati tla? Polje je treba orati giob'je. V globini je gradivo za gradnjo picz^-meljskih shramb mnogo trpežnejše k:i-kor na površju; spodaj je več apm k! ga zgoraj izpere voda.
Ce hočemo preorati hektar po!)a » gJobino — vzemimo — 20 centi.n^Tc.v, raoramo dvigniti pet tisoč ton zsmlje ?a 20 centitfietrov in jih še prenesti v stian ze 20 centimetrov.
Pet tisoč ton — to je tri sto vagooov, to je nekaj vlakov zemlje.
Vso to zemljo je treba preobrnitii 7a to delo je potreben traktor a!i vsaj mt>-čan konj, za to je potr&ben plug, ne pa stari krivi zob — ralo.
OPUSTOSENJE DE2ELE
Notranje ministrstvo je letd 1908 uq-krito izjavilo v enem svojih ocročil
»Smrt od lakote preti vsaito !eto 2tsat-nemu delu poljedelcev Rusl.e, k«t «e'o verjetna  usoda.«
Eno leto lakote je imelo za np.siedek drugo leto leikoto. V času lakote so kmetje razprodajali vsfi »voie imeljt-. samo da bi preživeli strašno zimo n 6e pretoikli dc pomladi. Ko je prisla po-mlad.  niso imeli s čim zor iti ^olja.
Po vaseh so hodili pokupova.ci 'zk^-riičali so lakdf.o in kupova.i Docaoi vse, kar so le dobili. Iz 6krinj so š!a piaz-aja oblačila in nakil, s .otarimj so se §6 babice lišpale. Ženske so .oda 3 e svoje lase. Za zelo lepo kito so plačeval> po dva rublja.
Ko je bllo vse prodano — ia revn^aiu kmetu pač ni bilo treba do^go prodajati imetja — kaj je kmetu še preoetaj©?
Ali nai gre beračit? H komu? V vsalci vasi je bilo vsaj nefc«j bogatejiiJi kme-
tov, ki so imeli zaloge žita. S^ Teč ira j«  bilo  v  grašfinskih  shraiibah.
Leta 1891., ko jc »ajela lakota skora; vso de^elo, je pisal časnik »T<itt;skij»* vje. doinosti«:
>Od ranega jutra do poznega ve^era hodijo stradajoči od hiše dn hi<<e. pr< si-jo vbogajme in se vračajo s praznirri rokami k svojim družinam. N'bče več ne daje vbogajme«
Še dobro je bilo, če si je sironmk lahko kaj izposodil. Pogoii so 'Jih: ?>i vsak pud (okoli 16 kilograano"/) zita tri ali Miri pude od pnhodnje žetve.
To se pravi, da je morala kmefkti dru-žina, ki je pretolkla do oonedi, r.d<Id(i skoraj vso novo žetev za rlo.g. Fojerii so kruh vnaprej. Na to. da bi ss najeiiM do sita, niso mogJi več misliti. Da bi trajala moka dalj časa so )o me«!ali 7 lobodo,  s pepelom, s  prstjo.
»Nam«<sto žita so jedli plevel— lo-bodo,« je pisal neki časmk leta 1391.. »a tndi loboda gie že h itoncu, pred n< -mi pa je ekoraj še celo eio. Ni krorn-pirja, ni zelja, ni kumar. Ni krme za živino, ni kuriva — niti p:ev. mti g..a-tne. Z vrelo vodo poparijo pud lobode in dobijo neko smrdečo kašo. Vanjo vsujejo prgišče moke in so-ečep iz nje kruh. Psi in mačke ga ne jedo, Kokcši pocrkajo od njega. Ce ješ ta kruh na tesče,  bruhaš.«
Kaj pa, ko je tudi vsa lobocia porab-Ijena? Ce oetaneš doma, si zapisan go-tovi smrti Vse ceste so polae begunce\. V mestih so zavetišča /a brezdom( e prenapolnjena* kjer je prenofevalo le do dve sto Ijudi. jih zdaj prenočuje Usoč. In vsako zavetišče je hkrali tudi boii<j3-nica za bolnike z nalezljivimi oo!ez.«i.:mi in mrtvašnica.
Policija preganja begunce naza; v va-si. Povelje je dobila. naj očisti mes'a, naj ,vrne nazaj na deželo Ijudi. ki so od ondod prišli'. Toda iič m mogcče napraviti 6 tem človeškira morjetn, ki je prestopilo obale.
Dežela je opustošena, kakor po vpadu sovražnika.
A vojna ne imifi vseh — nekaterim prinaša bogastvo. Tako je bi'.o tudi pii lakoti.
Trgovce, nakupovalce in ti<>ya e <s.rneie je lakota redila in bogatila. Pro-iaio'^ w> žito za trikratno ceno: posodi.i so pud. dobili 60 zanj tri pude. za g.of.e «0 00-kupili od gladujočih ostan;e niihoveta imetja,   njihove  koive  in  x.sve
Tudi podjelnikom in toy.)incir crn ;e prišla lakota prav: ob lakoti so ^i!e c*e-lovne sile poceni
Tisoči so obogateli od aKute — 'n ne samo od lakote. ampak luJi od podporr gladujočim
S    to   podporo   se    je   godilo   takoJe
Leta 1.891. je vlada zaradi »siabe ž'tce letine« (to se pravi kar: 7«ua1i lako &) odobrila prizadetim gubern^ja^n  ¦jnsni: o
Za štirideset milijonov ljud je odobri-la osem in štirideset miHpnov '^b sev Na človeka pride torej ia ie»o ini ru-belj in nekaj kopejk! Pa iuni t^ga "c dobijo v dar, marveč na pmo io. A 't-di tega rublja n:so dobili jladiv>či *a"o\ in tudi ne celega
Tisoči zelenih tnodrih m rderih pa-pirčkov so se razleteli 30 deže'i in 'd vseh strnni so fie stegova'e <c r-im po-hlepne roke.
Lakota  je zlo — toda   ie za   7se
Barvani papirčki so sli od uraonikfl do uradnika, od žitnega trgovca .«• ntnega trgovca, iz roke v roko 7 d«narnict» v denarnico. Zaškripala so o^resa lci;igc-vodii in pisala številke r^io^.kr- «rf-šetarin, procentov, dividend, potnin in dnevnic! Milijoni rubljev ir.ao »1; :a ilio za gladuloče, marveč v žepe trgovrev )n uradnikov za vile lakirane koč'ie in ko-žuhe iz bobrovine                                       ;
Ljudje pa so   umirali in umirali            \
Končno «0 nakupili žitol V vagonih s pšenico, ki so jih Vozili 00 vse) Rusiji, ni bila pšenica ampak zmes pšemce 7 mivko, peskoin in črnim *ernenom oe-vela. Na železnicah niso hoei enreje-mati takega tovora. A ritni 'rgovci «0 se 6klicevali na pogodbo: »Dopuščn se do 30% smetja.c
Casniki so poročali, da so v žitnice na skrivaj vozuli vozove z mivko in pe-skom; iz teh dveh snovl so fabricirall — žito! Jfemali so denar za žito, dobav-ljali pa mivko :n pesek. Namesto kruha so dajali kamen.