Milan Skrbinšek
O zlata otroška doba
Tiheure...
Popoldne je deževalo, tako da nisem mogel gnati na pašo; pa sen moral k žrmljam, ki so stale tam za vrati v kotu »štibelca« (kamre), da nameljem z ročnim mlinom moke. Po soparnem dopoldnevu je bil v kamri prijeten. mehak hlad. Ni mi bilo torej prevroče pri mletvi, ko sem se moral z eno roko oklepati precej debelega droga, ki se je zgoraj prosto gibal v okrogli luknji in je bil spodaj zapičeu v vdolbino ob robu majhnega mlinskega kamna, ki se je vrtel nad spodnjim kamnom. Desnica jc vrtela in vrtela, a z levico sem od časa do časa zajemal iz »lečke« (lesen pehar) zrnje in ga sul v luknjo sredi kamna, za pest veliko. Zrnje je sililo med oba kamna, se sprva tam drobilo, da sem ob njegovem pokanju v mislih kar videl one ostre drobtine, v katere je razpadalo. Koščki zrna so se drobili vedno bolj in bolj, a šum se je ublaževal. Prejšnje ostro pokanje se je omililo, kakor da se drobi med kamnoma le droben in krhek pesek; a tudi to pritajeno drobljenje je postalo tiše in tiše, da se je končno slišal samo prazen in hladen glas obeh kamnov, ki sta se rahlo brusila drug ob drugem. To me je prebudilo iz mojih misli, da sem znova naglo segel v lečko ter nasul spet pest žitnih zrn med kamna.
Podolgovata kamrica ima samo eno okno, ki je zelo majhno, kakor so tudi vsa druga tistih. s slamo kritih nizkih kmečkili hramov. Oknice so bile zaprte zaradi muh, ker so vedno silile v notranjost hrama. Hladni vonj žita, omamni vonj kruha na polici, ki se je mešal z onim kmečkih rjuh, odeje, blazin, starinskega preperelega pohištva ter različnih zdra-vilnih trav, je preveval duh žgane kave, ki jo je skoraj brezzoba babica uživala vsak dan. Mi drugi smo dobivali ta mestni priboljšek samo ob nedeljah in praznikih.
V ta čudoviti kmečko domačnostni vonj v ozki kamrici in v to polmračno tišino fe le tu pa tam pritajeno zviznila muha. Naveličala se je čepenja v enem kotu stropa, se leno pognala v drugi kot, ali pa je težko zabrnela čebela, da si poišce skozi špranje oknic izhod v svobodo, a je obsedela na robu deščice, ker ji je zunaj gpozil dež. Mehko šumenje dežja, ki je z leno enakomernostjo trosil svoje sveže kapljice na slamnate strehe in na krošnto lipe na dvorišču — vse to me je  uspavalo.  Roka,  ki  je  vrtela  kamen  vedno počasneje,  fe bila
208
končno čisto obstala, nevede sem se bil naslonil s komolcem na žrmlje, glava mi je klonila na prsi. oči so se mi zaprle.
A nenadno me je nenavadna tišina zaradi umolklega ropota žrmelj prebudila iz dremanja. Ustrašil sem se svoje lenobe in prisluhnil, če ni mogoče babica že prišla z vrta v kuhinjo ter slišala, da sem nehal mleti. Že sem zagrabil drog, da bi začel žrmlje spet vrteti, a glej — prej tako mračno sivi mlinski kamen so zdaj preprezale ozke, žareče, rumene proge... Dež je ponehal in sonce je sililo skozi priprte oknice v sobico.
Ker še ni bilo pozno popoldne, je bil še vedno čas gnati na pašo. Zmlel sern torej ono peščico zrnja, kar ga je bilo še v žrmljah, ter nato veselo pohitel na dvorišče. Zunaj je bil po dežju prijeten, osvežujoč zrak. Krošnja lipe je bila kakor sprana in z biseri posuta ... Deževne kapljice, ki še niso shlapele ali zdrknile z zelenih listov krošnje, so kar blestele .. . Po dvorišču so se pretakali majhni potočki deževnice in hiteli v nižino dvorišča, svetlikajoč se v soncu, ki se je smehljalo s čistega modrega nebesa. Ljubka visokonoga ptičica pastirička. ki je redno pri-letevala na naše dvorišče, je iskala lahkotno skakljaje tam ob gnojnici • • mušic in pri tem veselo potresala s svojim ozkim repkom ...
Živina, ki sem ji bil sicer nanesel v jasli sena, ko se je bil usul opoldne dež, si je vseeno želela še osvežujoče zelene trave, ki je po dežju zanjo posebno vabljiva, ter me je z mukanjem in potresavanjem verig že klicala, da se je aaj usmilim.  Šel sem torej in gnal na pašo. i
(Dalje.)