„Vzemi nd-se jarem Gospodov; kajti je nja jarem sladak in nja breme lahko!" — „Sprejmi duhovsko oblačilo, ki pomenja ljubezen!"
Udajd se temu povelju ste Vi, sveti Oče, desetega dne mesca aprila leta MDCCCXIX. nastopili duhovski stan, in na biškopovo molitev je vsemogočni Gospod posvetil in blagoslovil Vaše rokd, „naj bi, karkoli bote ž njimi blagoslovili, blagoslovljeno, in karkoli bote posvetili, posvečeno bilo", ter ste prejeli „oblast darovati Bogu daritev in služiti sveto miso za žive in mrtve." Ji^etcleset let je od tilidob preteklo! Toliko let že jarem Gospodov, Vam zares sladak, in nja breme, za Vas lahko, stanovitno nosite, in duhovsko oblačilo, znamnje kristjanske ljubezni, toliko vredno na sebi imate. O kako veselo bi vsi, ki so Vam, bodi-si osebno, bodisi v vsakdanjem občenji, bližej stali, ta dan obhajali, da-si tudi še zdaj drugi niste, kakor oni Joan grof Mustaj, kteri ste onda k duhovskej časti povzdigneni bili! S koliko pobožnostjo, s kako prisrčno radostjo bi ta dan z Vami, kakor nekdaj seri Zaharija, po svetem Duhu navdalmen, zapeli:
„Hvaljen bodi Gospod, Izraelov Bog!"
Koliko bolj svečan je pa isti dan zdaj, ko je on novomisnik — Pij IX., ki že več ko dvajset let na apostolskej stolici vlada, in se je kot pravi naslednik svetega Petra oskrbovajd službo poglavarja svete cerkve tacega skazal, da bo zgodovina nja papeštvo brez ugovora se zlatimi črkami v večni spomin v svoje listine zapisala. Zatoraj pričakujo vsi otroci svete katoliške cerkve željno onega, toliko veselega in v resnici zlatega dne, ki je vreden, da se s prehvaležnim srcem do Boga slovesno obhaja. Kar so namreč pred 50 leti biškop ondašnjemu novo posvečenemu mašniku od Boga, začetnika vsega posvečenja, prosili: da mu milost svojega blagoslova vlije, naj bi se nd-njem svetila pravičnost, stanovitnost, milosrčnost, krepost z vsemi drugimi čednostimi: se je vse očevidno in popolnoma dopolnilo, ter je oni duhovnik, potlej papež Pij IX., obdarjen z obilnimi darovi milosti Božje svetil našej dobi kot sijajni izgled vseh čednosti, ki so kdaj najviši čast tega svetd kinčale! Na njem gleda svet pravičnost vsred krivičnih ljudi, kterim več velja moč, nego pravica; na njem se blišči stanovitnost, od ktere pravični in poštenih sklepov držeči se mož tudi v nezgodi in naj ga ravno krivica tlači, nikdar ne odstopi, med tem ko jih je mnogo družili, ki v svojej nestanovitnosti sem ter tje omahujejo; vidi se nd njem milosrčnost sredi trdih in neusmiljenih, kteri se za vse, kar jim je po godu, brez obzira poganjajo, pri tem pa pravico, ako jim je na poti, po očdh bijo, in vrh vsega tega pravični pred svetom veljati hočejo; sveti se na njem srčnost, ktera se vsakej slabost človeško napadajoči skušnjavi krepko ustavlja, in ne mard za nikakoršnjo proteče zlo ne odstopi od pota pravičnega, in ne obeta nikdar stvari, ki se po pravici storiti ne da; vidi se slednjič in to še najlepše nd njem kristjanska ljubezen, ki je vseh čednosti korenina in njih glava. —

Ne drznemo se, Vašega vrhovnega pastirstva, sveti Oče! zasluge in izvrstne dela, ki so vsemu svetu znane, dalje popisovati. Ker pa spomin onega dne, ki je bil prvi Vašega duhovstva, po preteklih 50 letih posebno letos deseti dan tekočega mesca aprila s prisrčnim veseljem navdaja vesoljni katoliški svet in vse katoličane, ki Vas, sveti Oče! kot pokorni otroci spoštujejo: ne moremo se zderžati tudi mi tli podpisani avstrijski katoličanje, da nebi razločno in javno izrekli, ka se tudi mi iz celega srca in v živi ljubezni petdesetletnice Vašega duhovstva radujemo. Po tolikih in tako velicih premembah, ki ste jih za čas svojega papeštva v svoji pravičnosti, stanovitnosti in srčnosti prestati morali, se je žalibože! tudi v našej državi marsikaj zgodilo, kar je Vam, sveti Oče! velicih britkosti in skrbi napravilo. Toliko več vzrokov pa imamo, na današnji dan to-le znamnje srčne svoje ljubezni, spoštovanja, pa tudi občudovanja Vam, sveti Oče! prikazati, ter Vašej svetosti in ob enem vsemu katoliškemu svetu srečo želeti, da Vas je mili Bog do dnešnjega dne pri po-voljnem telesnem zdravji veselega in mirnega srci kot poglavarja svoje svete cerkve ohranil.
V srčnih in ponižnih molitvah hočemo tudi prositi, da Vam ljubi Bog življenje podaljša in k občnemu cerkvenemu zboru, ki ste ga ravno po svoji oblasti urekli, srečo in dober vspeh da in tako Vašo delavnost na svetu prelepo skonča.