Štev. 11. V Ljubljani, 10. malega travna 1903. XLIII. leto. Učiteljski Tovariš. Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstvä. Vsebina i Učiteljski Bhod. — Književnost in umetnost. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. Učiteljski shod V sredo, dne 8. aprila, ob pol 10. uri zjutraj se je vršil v veliki dvorani „Mestnega doma" shod vsega kranjskega učiteljstva. Od vseh krajev Kranjske so prihiteli pi-jonirji za ljudsko prosveto, učitelji in učiteljice. Njih ogromna udeležba, bilo jih je nad 500, jasno kaže, da vse kranjsko učiteljstvo soglasno kliče, zahteva : Dajte nam kruha! Na shod so prišli tudi sledeči deželni poslanci gg: Ivan Hribar, C. Pire, dr. Žitnik, Povše, Pogačnik, Jaklič, Arko, Košak, Mejač, baron Lichtenberg, ter dež. šolski nadzornik Hubad, nadalje ravnatelj Leveč, podžupan vitez Bleiweis, okraj. šol. nadzornika Zupančič in J. Maier, gimn. ravnatelj Senekovič, ravnatelj Šubic i. dr. Shod je otvoril predsednik pripravljalnega odbora gosp. nadučitelj Gabršek z naslednjim ogovorom: Cenjeni tovariši in tovarišice! Slovenska in nemška učiteljska društva na Kranjskem so sklenila, da naj vse kranjsko učiteljstvo započne skupno akcijo za izboljšanje svojega gmotnega stanja. V ta namen se je izvolil poseben pripravljalni odbor z nalogo, da skliče vse Kranjsko učiteljstvo na skupen shod. Prevzeto nalogo je odbor z današnjim dnem dovršil. Na njegov poziv ste od vseh strani lepe naše vojvodine prihiteli, da združeni zastavite svoje sile za uresničenje svojih teženj. čast mi je, da Vas v imenu pripravljalnega odbora vse skupaj kar najsrčneje pozdravljam in da otvarjam današnji shod, ki je prvi skupni sestanek kranjskega učiteljstva. Preden preidete na dnevni red, je treba, da si izvolite predsedstvo. K besedi se je oglasil g. Likar. Predlagam, da se v ime solidarnosti vsega kranjskega učiteljstva voli predsedstvo z vzklikom. Soglasno sprejeto. Predlagam, da se voli za predsednika g. nadučitelj Gabršek, za podpredsednika gg. Jaklič in Scheschark, za zapisnikarje pa gdč. Miklavčič, g. prof. Schrautzer in učitelj g. Jak. Furlan. Soglasno izvoljeno. Predsednik: Zahvaljujem se v svojem in v imenu izvoljenih za izkazano nam čast. Slavni zbor! Vsi stanovi teže dandanes po izboljšanju svojih neugodnih gospodarskih razmer. Opravičenost teh teženj čim-dalje bolj uvidevajo postavodajalni zastopi, zato urejajo prejemke svojih uslužbencev tako, kakor zahtevajo preinačene življenske razmere. Najprej se je izvršila regulacija uradniških plač. S to regulacijo pa se je razlika med učiteljskimi in uradniškimi plačami le še povečala. Ta razlika škoduje na eni strani ugledu učiteljstva, na drugi strani pa peha učiteljstvo v vedno večjo bedo, zakaj vspričo naraščajoče draginje učitelji ne morejo več ustrezati svojim vsakdanjim potrebam. Zato hite tudi deželni zbori, da ustrezajo svojim učiteljem eksistenčne pogoje. Za drugimi deželami ima priti na vrsto tudi Kranjska, kajti tudi kranjskemu učiteljstvu gre primernejše plačilo za njegovo trudapolno delo. Tudi njemu je treba brze pomoči, da ne omaga pod težo bednih razmer. Prav zato hoče danes tu zbrano učiteljstvo podati po-stavodajalnemu deželnemu zastopu verno sliko svojih gmotnih razmer, naslikati mu hoče bedo, ki tare vse kranjsko učiteljstvo, in formulirati svoje opravičene terjatve. To stori tem laže, ker je uverjeno, da mu bodeta visoka c. kr. dež. vlada in preslavni c. kr. deželni šolski svet drage volje stala s svojo pomočjo ob strani. Ker je zastopnik cesarske vlade na Kranjskem, Njegova ekscelenca g. c. kr. deželni predsednik Viktor baron Hein, blagovolil sporočiti, da je uradno zadržan prisostvovati današnjemu shodu, in ker je tudi njegov namestnik, preblago-rodni g. c. kr. dvorni svetnik dr. Andr. grof Schaffgotsch opravičil svojo odsotnost, si ^dovoljujem, da najsrčneje pozdravljam preblag. g. c. kr. dež. vlade svetnika in šolskega poročevalca Oskarja vit. Kalteneggerja, ki nas je blagovolil kot zastopnik Njeg. ekscelence počastiti s svojo navzočnostjo. Srčno pozdravljam tudi preblag. gosp. c. kr. deželnega šolskega nadzornika Fran Ilubada in vse člane c. kr. deželnega šolskega sveta, katerim bode le bolje plačano učiteljstvo olajševalo delovanje. S popolnim zaupanjem pa zre danes učiteljstvo sosebno na naše velečastite gg. dež. poslance, v katerih rokah bode končna usoda naših današnjih sklepov. Vodila jih je le ljubezen do šolstva in učiteljstva in s tem do malega našega naroda, da so se v tolikem številu odzvali odborovemu vabilu in nas počastili s svojo navzočnostjo. V imenu vsega kranjskega učiteljstva jih prav iskreno pozdravljam in jim kličem presrčno: Dobro došli! Vabim jih, da tudi oni izjavijo svoje stališče o današnjem razpravnem predmetu. Hochwerte Versammlung! Die Lage der krainischen Lehrerschaft ist infolge der herrschenden ungünstigen wirtschaftlichen Verhältnisse so drii-kkend geworden, daß ehestens Abhilfe geschaffen werden muß. Zur Besprechung dieser Notlage und Beschlußfassung der diesbezüglichen Resolution, wurde die gesammte Lehrerschaft von Krain auf den heutigen Lehrertag einberufen. Sie haben, werte Berufsgenossen, dem an Sie ergangenen Aufrufe gefolgt. Ich heiße Sie daher herzlichst willkommen. Unsere heutige Versammlung soll ein Notruf an den gesetzgebenden Vertretungskörper des Landes sein, der nicht ungehört verfallen soll, ein Appell an denselben, das krainische Volksschulwesen dem anderer Kronländer nicht hintanstehen zu lassen. Es gereicht uns daher zur besonderen Genugtung, dass uns die hochgeehrten Herren Landtagsabgeordneten mit ihrer werten Anwesenheit beehrt haben. Hier werden sie Gelegenheit haben, sich über die Forderungen der Lehrerschaft zu informieren, um sodann umso entschiedener für die Verwirklichung derselben eintreten zu können. Ich begrüße Sie daher aufs innigste. Preden preidemo k dnevnemu redu, mi je čast naznaniti, da preblag. g. dež. glavar Oton pl. Detela zaradi bolezni opravičuje svojo odsotnost. Zastopa ga gosp. deželni poslanec in deželni odbornik Fran Povše, ki pa nas mora zaradi nujnega opravka kmalu zapustiti, zato mu dajem na njegovo prošnjo že zdaj besedo. Slavni zbor! ,,Gosp. deželni glavar je zadržan zaradi bolezni in zato se ne more udeležiti vašega zborovanja. Pooblastil pa je mene, da Vas v njegovem imenu pozdravim. Gosp. glavar je že povedal poslanstvu, katero ga je bilo prišlo vabit na današnji shod, da priznava vaše težnje. Meni je kot referentu ljudskega šolstva dana prilika poznati kaj je učiteljstvo. Iz srca povem, da ve vsak ceniti vaše delovanje. Vam je izročen naš najdražji zaklad, naša deca; zato se morajo pa tudi stariši sami zavedati, da vzdržujejo one, ki jim vzgojujejo njihove otroke. To ve tudi deželni zbor in zato bode skušal vas zadostiti. V imenu glavarjevem in svojem Vas pozdravljam najprisrčneje." Dalje mi je naznaniti, da opravičujeta svojo nenavzoč-nost zaradi odvetniških poslov: državni in deželni poslanec, deželni odbornik in član c. kr. deželnega šolskega sveta g. dr. Ivan Tavčar in deželni poslanec g. dr. Danilo Majaron, ki pozdravljata zborovalce in jim želita mnogo vspeha. Pismene opravičbe in pozdrave so poslali: državni poslanec g. dr. Andrej Ferjančič (predsednik prebere pismo), deželni poslanec, deželni odbornik in član c. kr. deželnega šolskega sveta g. dr. Adolf Schaffer (predsednik prebere pismo) in deželni poslanec g. dr. Schoeppl (prebere se pismo). Preidemo k dnevnemu redu današnjega shoda, k edini točki : Izboljšanje gmotnega stanja kranjskega učiteljstva. Oglašeni so 4 govorniki, in sicer: 1.) za „Slovensko učit. društvo" g. učitelj Engelbert Gangl iz Ljubljane, 2.) za „Nemško deželno učiteljsko društvo" v Kočevju g. strokovni učitelj Matej Petsche iz Kočevja, 3.) za „Društvo slovenskih učiteljic" gdč. učiteljica Katarina Droll iz Zasipa, 4.) za „Slomškovo zvezo" g. nadučitelj Julij Slapšak iz Vodic. Prvi ima besedo g. tovariš Engelbert Gangl: Slavni zbor! Se nikoli ni bilo kranjsko učiteljstvo združeno v tolikem številu in tako edino na znotraj in na zunaj kakor je danes. In ni nam bilo treba Bog ve koliko dela in agitacije, da smo se sešli v toliki množini. Združile so nas naše do skrajnosti neugodne materijalne razmere, ki so nas pritirale tako daleč, da nam pojema sapa in da ne moremo ob takih razmerah nikamor več naprej! (Odobravanje.) Ponižnost — kakor tudi je lepa čednost — in potrpljenje — kakor tudi je cena stvar — našega učiteljstva sta prikipeli do viška. Ni ga več med nami, ki bi se ne upal glasno in brez najmanjše bojazni povzdigniti obsojajočega glasu, da se godi kranjskemu učiteljstvu velika, vnebovpijoča krivica, ko ga puščajo poklicani faktorji v teh težkih časih stradati, njemu in njega familijam trpeti tisto pomanjkanje, ki pritira lahko človeka do obupnosti. (Odobravanje.) Vso dobo, odkar deluje naše učiteljstvo v pomnožitev duševnega kapitala prebivalstva naše kronovine, ni imelo ni enega svetlega trenutka, ni ene vesele prilike, da bi se moglo oddahniti in sesti za polno mizo z izpocitimi močmi. Vseskozi od prvih, meglenih časov pa sem do današnjega dneva, ko smo prišli glasno protestirat proti takim kričečim razmeram, se vije nepregledna vrsta samih žalostnih dni, ki so srkali moči naših teles in ubijali sile naših duhov. Popolnoma se mi zdi umljivo, če zatoži kdo izmed nas, da se mu zdi njegovo življenje izgubljeno, zanj brez veljave, sama in gola žrtev, ki je malodane kot krvava daritev položena nehvaležni domovini na oltar! (Odobravanje.) S stoterimi dokazi lahko podprem trditev, da ga ni stanu pod solncem, ki bi bil žrtvoval že toliko fizične in psihične energije v to, da si pribori samo tisto materijalno stališče, ki mu ga jamči zakon; le učiteljski stan ima v tem pogledu lahko neveselo zavest, da prvači med avstrijskimi prosjaki. Leto za letom že trka avstrijsko učiteljstvo sploh in kranjsko učiteljstvo posebe na železne duri vsemogočih avstrijskih blagajnic — a vse dosedanje trkanje je bilo deležno malenkostnih uspehov. Spominjam Vas samo na mnoga naša zborovanja, na mnoge naše ustmene in pismene prošnje, spominjam Vas pa tudi mnogih obljub, ki so bile skoro edini sad vseh naših vdanih prošenj. Najvišja glava vse avstrijske šolske uprave nam je dala že pred leti zagotovilo, da bo učiteljstvu pomagano. Vkljub temu zagotovilu niso se naše gmotne razmere pomaknile niti za las na bolje. Celo narobe! Ker so ostale enake, so zaraditega danes mnogo slabše nego so bile pred petimi ali šestimi leti, to pa zato, ker se je življenje sploh podražilo, ker je draginja zlasti po nekaterih krajih toliko narasla, da se naši dohodki popolnoma poizgube v njenih neusmiljenih zahtevah. Da so te zahteve v resnici take, da jih ne zmaga kranjsko učiteljstvo, je več kot resnično. Vzemimo samo učitelja, ki ima n. pr. 140 K mesečne plače — in ta je še eden izmed tistih, ki so „sijajno" plačani! — Stanovanje ga stane mesečno — pa računajmo z najnižjimi števili — 50 K, hrana 70 K, krojač in črevljar 30 K — in tako ima vsakega prvega 10 K primanjkljaja, s katerimi naj izhaja on in njegova družina ves mesec. Kdor ne verjame, kolika umetnost je to, se lahko o tem nazorno prepriča. Naj zamenja s komurkoli izmed nas svoje dohodke za leto dni, potem bo z nami vred poln tistih občutkov in tiste grenke volje, ki nam danes polje po prsih, potem se mu zbudi vsaj srce, ki bo čutilo za nas, ki bo tudi v resnici hotelo, da se nam pomaga. Kakor je že izhajanje s takimi dohodki ob zdravih telesih velika umetnost, tako je to ob bolezni naravnost ne- mogoče. Navedel bi lahko slučaje, ki nam pričajo, kaka beda je hodila po učiteljevem stanovanju, ko mu je bolezen priklenila družinico na postelje, in ko ni bilo denarja ne za zdravnika in ne za zdravila. Junak je, kdor premaga to, a brez srca je, kdor neče pomagati poštenemu in zvestemu delavcu na polju ljudske izobrazbe! (Burno odobravanje.) In to je tisto, slavni zbor: nič srca nimajo ljudje za nas! Nekaj kot prekletstvo je leglo na nas, ko smo prvič ugriznili v trdo skorjo svojega kruha, težko služenega, a vendar vkljub temu mnogokrat očitanega. Kranjsko učiteljstvo je imelo že mnogokrat priliko poudarjati, da ni kmalu najti večjega nesoglasja, nego je nesoglasje med našim delom in našim plačilom. To je naravnost satira na pošteni in uspešni trud, udarec v lice, zasmeh in sramota,! Od kranjskega učiteljstva se zahtevajo bolj dandanes nego kadarkoli prej vse mogoče in nemogoče stvari, a da bi komu prišlo na misel, da bi nam prisodili za ta, mnogokrat naravnost neizvedljivi trud tudi primerno plačilo, je popolnoma izključeno. Dela imajo zmeraj toliko za nas, da se nam pod njim šibe kolena, ali kruha ni pa ni dobiti, da bi nam ga dali. Na poslednje sploh nihče ne misli, ker ni src, ki bi čutili z nami, ki bi nam pritrdili, da nismo lilije na polju in ptice pod nebom, ki ne sejejo, a vendar žanjejo, nego da smo Čisto navadni ljudje s čisto navadnimi telesnimi potrebami, ki nas ne hranijo samo naši ideali in naše delo, ampak ki nam je treba tudi kruha, in sicer tečnega kruha, če je komu do tega, da naš stan ne izumrje in da se ne bo naše šolstvo še nadalje onečaščalo, kakor se je to začelo goditi v zadnjih dneh in se bo godilo ob takih razmerah v prihodnjih dneh še v večji in sramotnejši meri! Dobro ! Ako pojde z nami tako dalje, ako nas končno res pritirajo do resignacije, potem bo naposled tudi kranjskemu učiteljstvu vse enako, ali gre tako ali gre drugače. Več kot tega uboštva nam ne morejo vzeti, več kot tolikega dela nam ne morejo naložiti: oboje je dospelo že do vrha — uboštvo in delo! V nekatere izmed nas se je že vsesala zla misel, da so prikovani na svoje uboštvo. Zato so se naše notranje sile že uprle večnemu, ponižnemu prosjačenju, zato nas danes silijo, da nastopamo pred javnost s prošnjo, da prihajamo pred njo z zahtevami, ki temelje v § 55. drž. šol. zakona. (Burno, dolgotrajno odobravanje.) In sedaj imam najlepšo priliko, da v imenu tvojem, slavni zbor, izrečem občudovanje tisti nelogiki, ki je pravzaprav oni zlobni duh, ki nam pripravlja tantalove muke: tu je paragraf, ki nam zagotavlja stanu primerno eksistenco brez postranskih opravil, tu je država, ki nam je dala ta paragraf, ki ima tudi vrhovno vodstvo in nadzorstvo nad nami, a takoj tu je ravno ista država, ki nam ne da zato, ker ji zvesto služimo, niti grižljaja kruha! In naj se zgodi gospoda moja, da kdorkoli izmed nas samo malce drugače pogleda, nego stoji zapisano, takoj priskočijo z bičem, ki švigne po učiteljevem hrbtu. Usojam se Vam pripomniti, da so to razmere, ki izpremene tudi najpohlevnejše jagnje v volka, razmere, ki jim ni enakih pod božjim solncem. (Resnica je!) Verjemite mi, dragi tovariši in cenjene tovarišice, da bi se dalo ob tej priliki še mnogo povedati. A glas o našem gmotnem stanju in o vzrokih njega krivičnosti je že tako razšiijen, da nam je treba danes samo konštatovati, da ne moremo ob takih razmerah reč živeti, da je popolnoma skrajni čas, da se spravi naše delo in naše plačilo v harmonično skia d je. Sicer pa dobe za menoj še drugi govorniki besedo, ki bodo podali mojim besedam to, kar treba, da se iznova razgrne pred našo javnostjo pristna slika o bednem stanju kranjskega učiteljstva, da iznova preverimo poklicana oblastva, da je regulacija — in sicer temeljita in izdatna regulacija naših plač — neodložljiva in najnujnejša potreba. Zahteve kranjskega učiteljstva so izrečene in utemeljene v prošnjah, ki smo jih poslali visokemu deželnemu zboru kranjskemu 1. 1899., dodatek 1. 1900 in zadnjič 20. maja 1902. Današnji naš shod paje najsijajnejši dokaz, dani kranjsko učiteljstvo nikakor zadovoljno z njih rešitvijo, in sklepi današnjega shoda naj veljajo poklicanim faktorjem kot izjava vsega kranjskega učiteljstva, da bo regulacija njegovih plač šele tedaj pravično izvedena, ko se nam priznajo innakažejo dohodki, ki bodo do pičice enaki dohodkom državnih uradnikov XI., X. in IX. plačilnega razreda. (Dolgotrajno, burno odobravanje.) Dokler pa ne dosežemo tega — to bodi rečeno na ves glas — ne bo mirovalo kranjsko učiteljstvo, temveč se bo poleg vestnega izpolnjevanja svojih stanovskih dolžnosti borilo brez prestanka za svoje pravice, da bo tako slej ali prej služilo domovini in dolžnostim, ki smo jih dolžni ugledu svojega stanu! (Viharni dobroklici.) II. Gospod nadučitelj M. Petsche: Sehr geehrte Versammlung! Es sei hiemit gestattet, einen Vergleich zwischen den Bezügen der krainischen Lehrerschaft und den der übrigen Kronländer zu ziehen. Dieser statistische Überblick soll sich in Kürze nur auf die wichtigsten Daten beschränken. Diese Daten haben Bezug auf den Grundgehalt, die Quinquennal-zulagen, die Funktionszulagen der Leiter und die Quartiergelder. 1. Grundgehalt. Auf gleicher Stufe bei der Vorrückung in die I. Gehaltsklasse steht mit Krain bloß Istrien, nämlich mit 10%. In allen anderen Kronländern ist das Verhältnis ein weit günstigeres. In Krain kommt unter normalen Verhältnissen, wenn es gut geht, bei den jetzigen Procentsätzen ein Lehrer mit 25 Dienstjahren in die erste Gehaltsklasse. Ein diesbezüglicher Vergleich mit Böhmen, wo jüngst ein neues Gehaltsgesetz in Kraft trat, zeigt, wie sehr die krainische Lehrerschaft durch die ungünstigen Procentsätze in ihrer Vorrücknng in höhere Gehaltsstufen geschädigt wird. In Böhmen bezieht jeder Lehrer mit Lehrbefähigung sofort einen Gehalt von 1200 K, in Krain bezieht er denselben höchstens nach 10 Dienstjahren, weshalb sich schon hier ein Unterschied von 2000 K ergibt. Noch ungünstiger gestaltet sich das Verhältnis vom 10. bis 20. Dienstjahre. In Böhmen erreicht der Lehrer bereits nach 10 Dienstjahren den Betrag von 1600 K Grundgehalt, gleich der I. Gehaltsklasse in Krain. Nun kommt in Krain derselbe höchstens mit 20 Dienstjahren in die II. Gehaltsklasse, nämlich auf 1400 K; daraus ergibt sich ein Unterschied von nicht weniger als 4000 K. Dieser Unterschied steigert sich vom 20. bis 25. Dienstjahre noch mindestens um 1000 K, somit zusammen in 25 Dienstjahren um 7000 K. Der Lehrer in Böhmen bezieht demnach in den ersten 25 Dienstjahren mindestens 7000 K an Grundgehalt mehr, als der Lehrer in Krain. In-vielen Kronländern ist dieser Unterschied noch größer. Schon dieser kleine Vergleich zeigt deutlich, daß die Procentsätze bezüglich der Vorrückung in höhere Gehaltsstufen in Krain wohl dringend einer Abänderung bedürfen. 2. Quinquennalzulagen. Wenn schon die Gchaltsprocent-sätze schmerzlich empfunden werden, so noch mehr die Bemessung der Dienstalterszulagen. Diese sind wohl der wundeste Punkt im Gehaltssystem der krainischen Lehrer; denn in Krain betragen die Dienstalterszulagen tatsächlih nicht einmal 10% der niedersten Gehaltsstufe. Während dieselben in fast allen anderen Kronländern mit 200 K, in einigen auch darüber, bemessen sind, betragen dieselben in Krain bloß 80 K, was pro Jahr nur 16 K und pro Tag 4 h ausmacht. Setzt man den Vergleich mich Böhmen, wo die Dienstalterszulagen gleichfalls 200 K ausmachen, fort, so beträgt der Unterschied zwischen Böhmen und Krain vom 5. bis 10. Dienstjahre 600 K j K j „ 10. „ 15. „ 1200 „ ¡i8oo 15. 20. 25. 20. 25. 30. 1800 2400 3000 3600 K 6000 K 9000 zusammen 9000 K. Der Lehrer in Krain bezieht also bloß an Dienstalterszulagen um 9000 K weniger als der Lehrer in Böhmen und in den meisten übrigen Kronländern. In manchen Kronländern sind die Quinquennalzulagen auch noch höher als 200 K angesetzt; niedriger als in Krain sind sie nirgends, selbst in Istrien, Tirol und der Bukowina nicht. Gibt man nun zu der obigen Differenz von . 7000 K den Unterschied der Dienstalterszulagen . . . . 9000 „ so bezieht der krainische Lehrer um..... 16000 K bis zum 30. Dienstjahre weniger als ein böhmischer Lehrer. Mit dem 30. Dienstjahre wäre beiderseits der Höchstbezug erreicht. Der beträgt nun in Böhmen 2800 K in Krain bloß 2080 K, woraus sich wieder zu Ungunsten des Lehrers in Krain ein jährlicher Minderbezug von 720 K ergibt, der bis zum 40. Dienstjahre 7200 K ausmacht. Rechnet man nun die obigen 16.000 K dazu, so macht dies rund 24.000 K, wobei die Zinsen während dieser langen Zeit nicht mitgerechnet sind. Der Lehrer in Krain bezieht demnach in 35 Dienstjahren bloß an Grundgehalt und Dienstalterszulagen um nahezu 24.000 K weniger als der Lehrer in Böhmen. In andern Kronländern steigt der Unterschied oft noch mehr. 3. Funktionszulagen. Auch in der Funktionszulage der Leiter und Leiterinnen steht bloß Görz und Gradiska auf gleicher Stufe mit Krain. In allen übrigen Kronländern beträgt die Leitungszulage meist das Doppelte von der Krains. 4. Quartiergeld. In Krain beziehen bloß die Lehrkräfte in Laibach Quartiergeld, während in den übrigen Kronländern wenigstens in den größeren Städten Wohnungsgelder gewährt werden. Bekanntlich sind aber die Wohnungen in den krainischen Städten meist auch sehr kostspielig, so daß ein angemessenes Wohngeld sehr notwendig erscheint. Bei der knappen Bemessung der Zeit mußte sich diese Statistik leider nur auf die wichtigsten Umrisse verlegen, aber es dürfte jedem Vorurteilsfreien klar sein, daß die krainischen Lehrer in ihren Bezügen hinter den anderer Kronländer weit zurückstehen, und daß eine Regelung der Bezüge nur einem Gerechtigkeitsgefühle entsprechen würde. Die krainische Lehrerschaft hofft darum: 1. daß alle Abgeordneten schon bei der nächsten Tagung des Landtages für eine günstigere Stellung der Lehrkräfte eintreten werden, so wie die Lehrerschaft selbst geeinigt zu dieser Frage Stellung nahm; 2. daß sie in dem Vertrauen, welches sie allen Abgeordneten des Landes entgegenbringt, nicht getäuscht werde und 3. daß sich Krain, wie auf allen übrigen Gebieten, auch in der Lehrergehaltsfrage den Kulturbestrebungen der anderen Kronländern würdig an die Seite stellen werde. Daß die krainische Lehrerschaft in ihren bescheidenen Wünschen, welche sie ebenfalls heute vorzulegen beabsicht, nicht getäuscht werden möge — das walte Gott! III. Učiteljica Katarina D r o 11: Slavni zbor! Pred kakimi 30 leti so stopile na Kranjskem prve učiteljice v javno službo ljudske vzgoje. — V mestih in trgih so bila prva njih mesta, pozneje v večjih župnijah — danes pa najdemo učiteljico v najoddaljenejšem gorskem selu, na najtežavnejši kategoriji šol — na enorazrednicah. Kaj hoče to reči? — To jasno priča o njeni usposobljenosti, o njeni delavnosti in marljivosti, o njeni vestnosti. Sposobna je torej učiteljica v svoji službi, in zakaj bi tudi ne bila? Usposobila se je na isti državni šoli kot nje moški kolega, usposobila v vseh predmetih, položila iste izpite, pod istimi uveti nastopila javno službo — in zato se prvi čas v istini ni delalo razlike med moško in žensko učno močjo — v njih pravnem reete gmotnem razmerju. (Tako je prav!) Zakon, veljaven do leta 1898., ni poznal nižjih odstotkov za učiteljice — enakopravnost v temeljnih plačah je bila takrat vsaj na papirju in ni se tiskalo, da je učiteljičino delo manj vredno nego učiteljevo. Pri zadnji regulaciji plač pa se je zgodilo, česar bi nihče ne bil pričakoval — učiteljicam, doslej ravnopravnim z učitelji, se je odvzelo v I. in II. plačilnem razredu po 10% temeljne plače! — Mari se jim je pri tem tudi zlajšalo breme? Nikakor! — Prej ko slej je dolžna učiteljica — kakor nje moški kolega — poučevati po 30 ur na teden, nadomeščati obolele člane, poučevati celo dečke v telovadbi in 12—14 letne dečke v ponavljalni šoli. Reklo so je tedaj, da se je ravnalo po štajerskih razmerah. — Da, v pravicah se je ravnalo, nikakor pa ne v dolžnostih. Res je, da na Štajerskem dobi učiteljica nekoliko manj plače nego učitelj, a vedno je še tamošnja srednja plača enaka naši najboljši plači na Kranjskem. Ali koliko lažje so dolžnosti štajerske koleginje! Nad 25 tedenskih ur ni dolžna imeti in ročna dela poučuje le v slučaju, da nima 25 tedenskih ur! — Na mnogih šolah so pa itak nastavljene učiteljice ženskih ročnih del. Avancement učiteljice na Kranjskem po 20—25 službenih letih je torej borih 60 K na leto — in to naj učiteljico bodri, da se bo trudila in težila to doseči. (Klici ogorčenja!) To razmerje je naravnost sramotno! — Dekla, službujoča 25 let enemu gospodarju, bo komaj s takim poboljškom zadovoljna! — Učiteljice torej stavimo nujni predlog, d a s e temu kričečemu nedostatku v pravnih razmerah učiteljic odpomore ter odpravi neenakopravnost v temeljnih plačah! (Burno pritrjevanje!) Druga nujna zadeva v našem pravnem razmerju je pouk v ženskih ročnih delih, ki ga še do danes izvršujemo brezplačno ! Zakon pravi o tem: Učiteljice in podučiteljice v dekliških šolah morajo praviloma poučevati deklice tudi v ženskih ročnih delih, za kar je napraviti poseben šolski oddelek. Kjer je dekliška šola izročena moškim učiteljem, mora se za poučevanje v ženskih ročnih delih namestiti posebna učiteljica. Kjer ni samostalnih dekliških šol, tam je za dekleta, ki so obvezane v šolo hoditi, napraviti posebne delovne šole, ki so same zase ali pa združene z ljudsko šolo. — Iz tega § sledi, da so le učiteljice na dekliških šolah obvezane poučevati ženska ročna dela, a tam, „kjer ni samostalnih dekliških šol" in to je povsod, kjer imamo po spolu mešane šole, bi bilo napraviti posebne delovne šole, ki so same zase ali pa združene z ljudsko šolo. — Učiteljice pa gotovo niso vezane še na posebnih šolah, kakršne tu zahteva zakon, brezplačno poučevati! — Ako so pa ta pouk prevzele prve naše prednice tako nekako bona fide — in ga na enak način me nadaljujemo v prepričanju, kako je potreben, zato naj se ga še ne smatra za našo dolžnost! — In ako se v novejšem času to breme vsiljuje z izgovorom, da je v učnem načrtu predpisan za deklice, odgovarjamo na to, da bi se z isto motivacijo dejal lahko v učni načrt za dečke — pouk v deških ročnih delih. (Pritrjevanje) Ne bom govorila o trudu, ki ga ta pouk provzroča učiteljici, ne o nadštevilu ur, ki ji s tem poukom naraste, ne o neprilikah, s katerimi se ima pri tem pouku boriti — nego iz prosto socijalnega stališča smem staviti pravilo, da je vsako delo vredno svojega plačila! IV. Nadučitelj Julij Slapšak: Častiti zbor! Gospodična predgovornica in tovariša predgovornika so Vam slikali obče gmotno stanje kranjskega učiteljstva ter primerjali plače kranjskega učiteljstva s plačami drugih dežel. Jasno je, da je učiteljstvo kranjske dežele slabo plačano. To čutijo zlasti učitelji z družino. V neznosnem, da, v obupnem položaju so ti zlasti tedaj, ko pride čas, da pošljejo svoje otroke v šolo. Znan mi je slučaj, ko je šolal učitelj štiri svoje otroke. Bog ga je obdaril po največ z deklicami, kar, kakor znano, še več stane. Plačeval je zanje okolo 60 gld., sam pa je služil nekaj nad 50 gld. na mesec. Mislim, da si je lahko predočiti brez komentarja njegov obupni položaj. Da človek v tako kritičnem položaju, torej v nenormalnem stanju, ne more normalno delovati, je umljivo. Umljivo pa ni, da nimajo za take slučaje drugih sredstev, drugih zdravil, kakor da učitelja iz službenih ozirov prestavijo. Tako se je zgodilo tudi temu tovarišu. Mož, znan kot blag značaj, je moral pobrati svoja kopita in odriniti v najskrajnejši kot naše dežele. Tam ima zdaj čas razmišljati, da učitelju na Kranjskem ni dano, svojih otrok stanu primerno vzrediti. Potem se pa dobe še celo ljudje, ki takorekoč s prstom kažejo na učitelja in njegovo družino, češ, druge zna vzgojevati, svojih pa ne zna, svoje pa pušča vnemar. Gospoda, slučaj, ki sem ga navedel, ni osamljen. Podobno vsaj, če ne enako, se godi pač vsakemu učitelju na Kranjskem, kadar pride tudi zanj čas, da se mu razkropi ljuba družina iz očetove hiše v svet, v šole, in je treba tudi skromno očetovo plačo razkropiti na vse strani. Tu se pride časih do pretresljivih prizorov, ki v vsi svoji nagoti kažejo naš gmotni položaj — in glasno kličejo vsem, ki imajo srce za učiteljstvo: Učiteljstvo na Kranjskem je slabo plačano. Moja naloga pa ni, govoriti o slabih plačah kranjskega učiteljstva, temveč pokazati na eno onih velikih posledic naših slabih plač, ki utegne močno škodovati vsemu prebivalstvu kranjske dežele ter ovirati njega splošni napredek in omiko, to je — pomanjkanje učiteljev na Kranjskem. Pomankanje učiteljev na Kranjskem se ne da tajiti. Mladina, ki se pripravlja za naš težki, odgovornosti polni ali tako slabo plačani stan, izgublja ideale, ki jih zahteva služba, spričo materijelne bede, ki je s stanom združena, pa išče boljšega kruha po lažjih službah, pa beži iz dežele, kar opazujemo tudi pri starejših kolegih, ki se tako pogosto selijo v zeleni Štajer. In tako ni naraščaja, ki bi ga mogla poslati oblastva na vsa nova učna mesta, in tako ni naraščaja, ki bi zamašil vse vrzeli, ki jih naredi med uči-teljstvom smrt ali pa upokojenje učiteljev. O tem se razpravlja tudi po časnikih, kjer se pa vendar še vsega ne pove. O pomanjkanju učiteljstva na Kranjskem so nam drastične priče vsa ona učna mesta, za katera se po večkratnem razpisu ne oglasi nihče, oziroma nadučiteljska mesta na večrazrednicah, za katera se tudi nihče ne oglasi, ali le po eden prosilec. Tako na priliko se ni za nadučiteljsko mesto na trirazrednici v Srednji vasi v Bohinju, kjer je nova, lepa šola, krasen kraj, da ga je celo Prešeren opeval, ko se je prvič razpisalo, nihče oglasil. Ali pa za nadučiteljsko mesto v prijaznem dolenjskem trgu, na štirirazrednici v Mokronogu, je prosil le eden prosilec, kakor mi je poročal tovariš i. t. d. Pomanjkanje učiteljstva na Kranjskem se torej ne da tajiti, to pomanjkanje je že sedaj občutno, ko nimamo niti dovolj šol, a utegne polagoma narasti in bo gotovo naraščalo dotlej, dokler dežela ne plača učiteljstva tako, kakor ga mora za njegovo delo plačevati, da bo moglo učiteljstvo skromno sicer, a vendar stanu primerno živeti, brez tistih težkih skrbi za svoj pošteni obstanek, brez tistih težkih skrbi torej, ki tako usodepolno vplivajo na učitelja, ter mu jemljo vso energijo in veselje do dela in težke službe. To je prva slaba posledica naših slabih plač. Šole se zidajo, a učiteljev ni, ki bi v njih poučevali. Druga slaba posledica naših slabih plač je faktum, da marširajo v naše prazne šole, kjer naj se zbira naša nadarjena in ukaželjna mladina, eksistence, ki so napravile v druzih službah bankerot, pa se za silo dado slučajno porabiti tudi za šolo. Seveda, učiteljev ni, in tako marširajo v šole, kakor poročajo časniki — čujte! — dacarji, kondukterji, propali študentje, krojači, učiteljske žene z ljudskošolsko izobrazbo itd. Vsa čast tem stanovom, nobenega stanu nečemo žaliti, ali kar je res, je res: za šolo niso, naj si ta ali oni še toliko domišlja ali pa tudi trudi — in sicer zato ne, ker jim manjka potrebne šolske izobrazbe in priprave, in sicer splošne in špecijalne za učitelja. Saj se je celo učiteljstvu, ki je uživalo vso izobrazbo, ki se postavno zahteva od učitelja, treba vedno in vedno učiti in pripravljati, da zadošča zahtevam svojega vzvišenega poklica — v novejšem času mu hočejo pomagati v tem ozira celo s kurzi. Kaj naj rečemo potem o učitelju krojaču, učitelju dacarju, ki besede „metodika" nikdar slišal ni, tem manj razumel! Kako nastopa, recimo učitelj - krojač v šoli, kakšni so uspehi njegovi v šoli, kakšen ugled more imeti pri mladini, pri starših, to prepuščam razsodbi častitih zboroval cev. Eno pa konštatiram na tem mestu in menim, da govorim iz srca vsega učiteljstva, če rečem, da nastavljenje takih učiteljev ne povzdiguje prepotrebnega stanovskega ugleda in ponosa, in da se čuti vse učiteljstvo žaljeno, kadar pri-neso novine vest, da so sprejela šolska oblastva zopet kak tak element v naše vrste. In tako pridem tja, kjer se začno kazati pogubne posledice za vse prebivalstvo kranjske dežele zaradi pomanjkanja učiteljev. Zgodovina nas uči, da le izobraženi narodi v kulturnem in gospodarskem pogledu napredujejo. Zgodovina nas uči, da celo manjši narodi Evrope, čeprav na najbolj izpostavljenem kraju, ki pa stoje na visoki stopnji kulture, se morejo braniti, da ne zapadejo narodni in politični smrti. Voditelji naroda, vprašam Vas, morete li doseči narodne, gospodarske in politične ideale, ki jih gojite, brez izobraženega ljudstva? — Kaj nam morejo pomagati, na priliko, številne raznovrstne organizacije, ki jih je ustanovila želja po napredku, potreba po gospodarski jakosti kranjske dežele? Ako naše ljudstvo ne bo izobraženo, ne bo znalo prav obračati sadu teh organizacij. Strokovnjaki, ki imajo v tej stvari več izkušenj, trdijo, da uspevajo take organizacije le tam, kjer je dovolj izobraženo ljudstvo, ki zna ravno zaradi izobrazbe samo gospodariti. — Vsi domoljubi stremimo, privesti ljudstvo na višek izobrazbe. Temelj tej ljudski izobrazbi pa da vendarle dobra šola, ki stori iz mladega človeka, kar more, in mu pokaže pot, kako se naj pozneje, ko zapusti šolske prostore, sam nadalje izobrazuje. In zdaj vprašam Vas vse, ki vam je mar splošni napredek in omika prebivalstva kranjske dežele: kdo naj polaga temelj narodni izobrazbi, če ne dobra šola z izobraženim učiteljstvom — vprašam Vas, ali si morete misliti izobražen narod, ako mu manjka izobraževalcev — učiteljev? Rana je na telesu kranjskega šolstva — pomanjkanje učiteljev zaradi slabih plač. Ta rana pa je obenem rana kranjskega ljudstva, ker prav zavoljo tega trpi njega splošni napredek in omika. To rano je ozdraviti natornim potom le na ta način, da se odstrani, kar je slabega. Stran torej s slabimi plačami, in rane na telesu kranjskega šolstva ne bo več — in ljudstvo naše lepe dežele se bo v kulturnem pogledu razvijalo. Bodi dovolj! Žalostna je posledica za naše ljudstvo — pomanjkanje učiteljev na Kranjskem. Mislim, da je vsak, komur je mar pravi napredek naroda, dolžan delovati na to, da se temu nedostatku kranjskega šolstva odpomore. Zato prosim vse faktorje, ki imajo usodo naroda v rokah, ki pa odločujejo tudi o naši usodi, da upoštevajo naš glas, ki je glas vsega učiteljstva v deželi, ter nam dado tako eksistencijo, ki je nam potrebna, a našemu ljudstvu koristna. Gosp. Julij Slapšak prebere naslednjo resolucijo: A. Kranjskemu učiteljstva naj se odmerijo plače, ki bodo enake XI., X. in IX. Činovnemu razredu državnih uradnikov. B. Dokler pa ne izvedejo pristojna oblastva tega, zahtevamo to: 1. Petletnice po '200 K, ki pa se naj uštevajo od izpita učne usposobljenosti. 2. Aktivitetne doklade po 200 K na leto. 3. Službeno dobo je skrčiti na 35 let. 4. Leti provizoriskega službovanja naj se štejeta v pokojnino. 5. Vojaška aktivna leta je šteti v službeno dobo. 6. 8 K, »/s 8trani 4 K! manjši inserati po 20 h petit-vrsta. Večkratno objavljene po dogovoru. Priloge poleg poštnine 6 K._