In razhajajo se, ko da zapuščajo svetišče.
Bohorič zavije v tesno ulico z doživljajem v srcu, da se je razprostrla pred njim ogromnost svobodnega življenja. Morda res samo za te ure. Ali v teh prečudnih urah je njegova mesečinska sonata iz davne noči postala resnica za stotisoče. Bohorič odhaja. Kam? Kako bo odslej?
Pa to ni vprašanje v tej najsvetlejši minuti njegovega dosedanjega življenja.
GROB     LJUBEZNI
STA NO   KOSOVEL
Prepeljal te bom tja na drugi breg in te molče in tiho pokopal — tako pokrije črno zemljo sneg.
Položil te bom v rezan mavzolej,
ki na otoku žalosti stoji
in ki v življenju mojem nima mej.
Vsak, dan ko padal mrak bo na pristan, bom tja prihajal kakor tih menih in molil, da bi tebi mir bil dan.
V nočeh jesenskih, ko vihar bo rjul, izzival ladije na divji boj, bom luč prižigal in ob tebi čul.
Tako bom stražil grob — ljubezni vrt in mislil nate, ki ne vstaneš več, in čakal, da še pome pride smrt.
SREČANJE
STANO    KOSOVEL
Prešlo je dolgih, dolgih dvanajst let, v globoki -strugi je odtekel čas, obrazi novi so prišli na svet.
Spet sva se srečala. Kot nekdaj ti, kot nekdaj morda sem se zdel i jaz. Resnica pa drugače govori.
728