928
Andrej Zigon
Krt v sedlu
ZEMLJA SE ZAPRE    Vršički jutra.
Sončni trnek na zavesi. Glaževina krvi zablešči
na obronku odpadlega telesa. V zateglo jasnino
sfrfotajo
možganski papirčki
Tek porodnic čez ovire, ne meči radiatorjev za komarji, kako boš klesal steber dneva in plešejo gliste tanko
po jutranjih ponvah.
O moja ljubezen neskončno drhteča. Ljuba Maja, hrček šestnajstletni, pri živi skali! ne čebljaj, zapri že enkrat!
Ni
tako preprosto urejati ptičji promet,
ko se ti v grlu razcvete polivinil smrti.
929
Krt v sedlu
Smrt samotarskega slona.
Na konici slednjega norega giba
trepetaš,
ti, moje silno rojstvo,
ti, ki prepevaš najtiše v globini kosti.
Plehbanda se razide, zemlja se zapre, proti
vasi poslednji ljub korak
zaniha. Podivjano grenek se žar krvi zruši k nogam snežnim.
Ljudje božji, brzina, brzina! Stari Puch mašina, industrija!
Juhhh!
Kako me nese iz ovinka.
JE LEP LEP DAN    Ce mora človek čakati takole v bifeju na konjsko meso in ima povrhu vsega strah pred zaprtim prostorom, mu ne preostane drugega kot potrpeti. ¦
Primojduš!
ne boš se zapil
ne boš kradel pepelnikov
ne boš igral šaha;
ti ga bo spet razbil na glavi
majski partizan.
Je lep lep dan, dan visok.
S prsti smrek
poganja
sončni zvon, nitka ritma se suklja.
930
Andrej Žigon
Nag
pristajam na utrujeno zemljo,
kobacam med dobre stare stvari,
včasih oglate,
včasih dekliško okrogle,
nag,
s kresilnikom v srcu,
s prožnostjo drenovega loka,
ognjeno sapo bežeče živali.
»Stara mati, OZN,
tranzistor igra v hladilniku
od pamtiveka.
Ti pa kupuješ boksarske rokavice
da bo v hiši mir.«
»Ugasni to nebeško muziko!«
Imam vrtiček na koncu ulice.
Prikletno kavarno:
menihi pomivajo sode,
pod senčnato uto stalno gasilsko omizje;
poveljnik požarne s prstom na ustih
iz brizgalne
snežni top konstruira, pobaram župana s spoštljivim predznakom: »Vas bo letos za 8. marec spet razneslo od same pohote?«
Spet se bo uscalo
in moker bom kot Maja,
ki je tretjič brala Zolaja:
z rožnih bokov metulja odpoljubil
in je prvič zajokala kot ženska ...
JE PA DAVI    Dajva, Bob Dylan, SLANCA PADLA    premetajva ta gnoj,
da bo rastel krompir proti soncu. Za mojega brata.
931
Krt v sedlu
Ga na šeststo načinov pripravi, zapečenega ali manj v tek spravi, naj
se gunca
koloradski hrošč
na cvetni rezini. ..
JESENSKI ČAS    Vse.
kar si prinesl iz neprehodne skrivnostne dežele,
je hruška naoljenega molka.
Grlo se strese:
hruška rumena
po
telesu spolzi.
Naviti bo treba budilko,
da bat ne zarjavi.
OSEBNI PODATKI
Rodil sem se nizko velban in žilav, 9.1. 1952, na oblačen dan, tako da se mi je prvič posvetilo šele, ko sva s trebuhasto babico udarila ob prag in je mama gromozansko zatulila v kajkavskem narečju: »Po gasilce!« Se dobro spominjam.
Prvič sem se tragično zaljubil v prvem razredu, ker je imela Verica na riti strgane hulahupke.
Rano mladost sem preživel dobro vzgojen, slabo oblečen, zato sem si vsako leto zlomil roko ali zlasal sosedovo rdečelasko.
Po očetu sem podedoval sam božji puf, smisel za divje kampiranje.
Do 13. izpita na slavistiki se mi še sanjalo ni o narodni zavesti. »Ja lubi Kranci, kdo bo pa rundo plačal? Natakar? Piškoti?«
Kadim, če imam.
Umreti mislim kasneje.
INDIJANEC    Pesem,
opravek pokončne samote;
pesem, pesem,
utrip peščenega stolpa;
med
skalnimi čekani pozvanjaš,
dokler ne izgrebeš
bilke glasu in se razletijo
vršički grenke krvi.
932                                                                                                                          Andrej 2igon
Razpet
v visoki travi izginem.
Na hrbtu pisan tulec poskakuje.
OBČINSKO SLAVJE    Maestro, ljubljenec žensk, NA PROSTEM    taktirko povzdigne, zrak zavozla; zbranost pretrese občinstvo.
Govornik mesnate desnice
z lesenega odra
razbija
pojmov nejasnih dileme.
Zvezde večerne žarijo v nedra vaških devic. Brkati privatnik obeta si kšeft.
Zali fantje iz treh dolin špilajo, da je hudir; ziblje
stare riti
kontrabantski bas .. .
.
Pretep.
»Od kod pa zenf na mojem šlicu?»
»Ti boš mene!
Greva ven!«
Sprostitev.