Nove pridobitve
HARMONIJ IN JUKE BOX
Razstava o ljudskih instrumentih je bila postavljena v SEM v letu 1992. Lahko se
pohvalimo, da se je od takrat povečala zbirka glasbil za nekaj pomembnih predmetov.
V Etnologu smo že poročali o nakupu glasbene omare, ki je prišla k nam iz
severovzhodnega dela Slovenije. S svqimi čestokrat malce čudnimi in neuglašenimi zvoki
je razveseljevala obiskovalce. Povedali so nam, da je marsikdo od njih priromal v muzej
prav zaradi "pojoče omare".
Takrat smo tudi obvestili občinstvo, da se je uglaševanja lotil g. Andrej Lenarčič, ki
je "uvodna dela" naredil v zelo kratkem času in naravnost odlično.
Z veseljem smo sprejeli njegovo obljubo, da bo uglaševanje dokončal, brž ko bo
utegnil. Glasba, ki prihaja izpod žebljičkov na valju, je že tako stara, da jo je težko spoznati
zdajšnji generaciji poslušalcev. Za razpoznavo melodij bi bilo pač potrebno porabiti malo
več časa in tudi precej strokovnega znanja. Bili smo prepričani, da bo g. Lenarčič prav
kmalu lahko dokončal začeto delo, a je trenutno kot poslanec, kar je postal še isto leto,
preveč zaposlen. V muzeju smo se odločili, da bomo nanj počakali, dokler si ne bo spet
lahko utrgal nekaj dragocenega časa.
Medtem pa tudi v kustodiatu nismo izgubljali časa. V dveh oz. treh letih smo
prišli s pomočjo zakladnika v Miiüstrstvu za kulturo do dveh novih pridobitev, ki se
nenavadno doljro povezujeta z glasbeno omaro, obenem pa tudi z drugimi mehaničnimi
glasbili, ki jih muzej že ima v svojih zbirkah.
To sta harmonij in juke box.
Harmonij smo kupili od lastnika, ki ga je po lastni izjavi dobil od župnika iz neke
dolenjske fare. Tam so ga kupUi, da bi jim, kot je bilo običajno, igral pri službi božji in
vzgajal domače pevce. Harmoiuj izvira iz zelo znane duiujske delavnice Kotykiewicz.
Izdelan je bil nekako ob začetku tega stoletja.
Ko smo v lanskem letu pohajkovali po Dunaju, nas je s pročelja hiše na predmestni
ulid pozdravil napis s tem priimkom, ki je pojasnjeval, da še vedno izdelujejo klavirje.
Ob upoštevanju visoke starosti našega harmonija, ki je s prihodom v miizej prestopil
magično mejo časa, je bil pogled na dunajsko firmo prav nenavaden.
Harmonij je lepo ohranjen, kar dokazuje, da je bü v lasti skrbnih uporabnikov.
Zaenkrat se bomo morali zadovoljiti s površnimi podatki o lastnikih, seveda pa ni rečeno,
da bi se s podrobnejšem poizvedovanjem ne izvedelo kaj več.
381
Nove pridobitve
382
Glasbeni avtomat, imenovan juke box, je prispel v naš muzej v letošnjem poletju.
Je uvožen iz Amerike, znamke Selecta. Svoje posliišalstvo je imel v podeželski gostilni,
kjer so se ga že pred leti naveličali, gostilničar pa se ga je moral na koncu znebiti, da je dal
prostor novejšim in bolj donosnim igralnim aparatom.
Usoda glasbenih avtomatov je büa pravzaprav precej čudna in kratke sape, če
računamo, da je bila to ob svojih začetkih razmeroma draga investicija.(Mimogrede: v
muzej navadno dobimo predmete ob koncu njihovih poti, ko se jim vrednost spet poveča.)
Izbira plošč v juke boxu je bila značilna za določen čas in za določen kraj. Dokler je
avtomat pomenil novost, se je okrog njega trlo ljudi, ki so si z obratom kolesca, kasneje
pa s pritiskom na gumb izbirah svoje melodije, gostilničar pa je pobiral denar. Če je bü
aparat njegov, je ves denar ostal njemu, če pa je bil le v najemu, je plačeval najemnino.
KdorkoU si je privošču veliko investicijo in upal, da bo to zlata jama za zmerom, se
je uštel. Pripovedujejo, da so se tudi zaradi prvih radijskih aparatov v gostilnah sprva
zelo povečali obiski. Toda dobiček so imeli le tisti, ki so si radio nabavili najprej. Potem so
se radijski aparati tako počenih, da zaradi njih ni bilo treba več od doma.
Nove pridobitve
Z juke boxom je bilo podobno: povozU ga je hitri voz tehnike. Domači gramofon,
še bolj pa kasetniki so priljubljeno melodijo pripeljaU domov.
Juke boxi so odigrah svojo vlogo še najbolj takrat, ko so tako rekoč "mojstrih" ljudski
okus za glasbo. In obiskovalce slovenskih gostiln navajaU na vehke količine jugoslovanske
muzike.
Ena od teh glasbenih znamenitosti šestdesetih let bo skupaj s starejšraii brati in
sestrami (gramofon, harmoiüj, glasbena omara) v muzeju poskušala pokazati, kako je
med Slovence prodirala tista muzika, zaradi katere so nekateri začeH pozabljati pesmi, ki
"so jih peli moja mati".
Tanja Tomažič
383