Dr. O. I.: 3 ČENI KRIŽ PBI HRASTOYCU. Zgodovinska povest. Štefan Nvirnberger je vzljubil mladega graščaka kot resnega, značajnega mladeniča, zato mu je bila zveza njegove hčerke po volji, četudi se ni mogel otresti pomislekov, da bo graščakinja temu nasprotovala, ker Niirnbergerji niso tako plemenitega rodu, ampak le navadni plemiči. Opozoril je svojo hčer na to in izrekel tudi napram mlademu graščaku svoje pomisleke, a 13 videl je, da tu ne pomaga nič, ker preveč sta bila oba prevzeta od ljubezni, blagi oče pa ni hotel delati obema težkega srca, pustil je, da sta bila v tem razpoloženju srečna in se mogla udati nadi, da pride čas, ko skleneta nerazrušljivo vez. A ljubezen še tako skrita ne ostane tajna; četudi je prvotno vedel za njo le Agatin oče, tako ni ostala dolgo prikrita tujim ljudem. O njej je zvedela le prekmalu tudi graščakinja Margareta. Kakor je bilo prej razmerje med materjo in sinom prijetno, tako je nastopila sedaj razdraženost, ki je vedno bolj naraščala. Baroninja Herberstein je bila vsa izven sebe, da si je zbral njen sin tako nevesto; spočetka je še mislila, da je samo navadno ljubimkovanje; ko pa je spoznala, da misli sin resnico, se je temu odločno uprla. Bila je plemenitašinja skoz in skoz iz starodavne rodbine grofov Velmarana iz Vincence v Italiji. Da bi tedaj dobila sinaho, četudi iz poštene hiše, a brez višjega plemstva, to je bilo izključeno. Bila je tudi globoko verna in s celim srcem zavzeta za nauke katoliške cerkve. Vedela pa je, da je Štefan Niirnberger naklonjen. luteranstvu in ljudje so napravili iz nepomembnih stvari veliko več in baroninja Herberstein je verjela vse. In mislila si je, sad ne pade daleč od debla — kakor oče tako tudi hči. V njenih očeh je bila tudi Agata luteranka in ker je to zatajevala, je bila po mnenju graščakinje še bolj strastna. In razmerje mladega graščaka je dalo povod tudi današnjemu nastopu z raaterjo.. — Temna noč je razprostrla svoja hladna krila nad zemljo in nastopila je tišina. Le tu in tamse je slišalo skovikanje nočne ptice, ki jo iskalasvoj plen. Hladna sapica je pihljala skoz okno, zdajci je prisijala luna izza oblakov, ki so se pomikali proti jugu od časa do časa razsvetljeni od daljnjih bliskov. Mladi graščak se je vzbudil iz svojih premišljevanj, gledal je težki boj, ki ga mora prestati s svojo materjo zaradi njenih predsodkov. A nazaj ne sme, kajti še danes je obljubil Agati, da jo poroči v kratkem, vsiljene neveste pa ne mara. Vsi ti duševni napori so premagali telesne sile mladega moža, zravnal je svoje ude po trdem ležišču in sladko spanje ga je odvedlo v kraljestvo sanj, kjer se je čutil srečnega, ker je videl svoje želje izpolnjenc. II. ŽUPNIE MORENUS. Vi hočete mi biti kristjani? Ne strinja s kristjanstvom se sovraštvo; Ljubezen Krist učil je — vi sovraštvo; On luč je ljubil — vi temi ste vdani. Stritar. V Šent Lenartu je umrl župnik Urban Žunko. Bll je blag gospod in župljani so ga obče spoštovali. V izpolnjevanju svojih dolžnosti je bil zelo natančen in kot duhoven vzoren, vnet za načela katoliške cerkve. Zato pa tudi tukaj ni bilo polja za nauke lutrove vere, četudi so se že v bližini pojavili njihovi pristaši. Opat Ivan v Admontu je imenoval za župnika Ivana Morenusa. Prišel je od Sv. Križa na Murskem polju, kjer je bil za župnika. Bil je mož srednje postave, na širokih plečih mu je sedela debela glava, katero so pokrivali črni lasje, izpod močnega čela je gledalo v svet dvoje temnih oči. Imel je v sebi nekaj, kar je vzbudilo čut, da je mož posebnih misli in zavzet za razširjanje novih nazorov. To je bilo tudi povod, da ga je imenoval admontski opat župnikom, ker mu je ugajal njegov nastop, ko se mu predstavil osebno. Bilo je na dan sv. Filipa in Jakoba, ko se je imelo vršiti umeščenje novoimenovanega župnika. Iz Jarenine se je pripeljal že na vse zgodaj župnik Andrej Niger, ki je imel izvršiti obred umeščenja, v kar ga je pooblastil admontski opat kot cerkveni patron. Došel je tudi župnik iz Sv. Benedikta Timor Benediks, hitro za njim vikar iz Sv. Ruperta Štefan Putan, istočasno sta prišla župnik Ernest Latano iz Sv. Petra, ki je tedaj oskrboval župnijo Sv. Marjeto in vikar Caharija Rozman od Sv. Antona. Jareninski župnik je bil mož močne, vitke postave, dvoje prijaznih oči je gledalo tako milo, da si takoj vzljubil blagega moža. Osiveli lasje so kazali, da je že nastopila jesen življenja. Kljub temu pa je bil živahen v razgovoru in poln zdravega veselja. Zato so se njegovega prihoda vsi veselili, posebno župnik Putan iz Sv. Ruperta, ki je imel krasen glas in je lepo prepeval, se tudi rad smejal in zbijal dobre šale, da je spravil celo družbo v najboljše razpoloženje. Župnik od Sv. Benedikta je bil mož že častitljive starosti, a še vedno bistrega duha in blagega značaja. Zbrala se je mnogoštevilna množica vernega ljudstva ne samo iz šentlenartske župnije, ampak tudi sosednjih. Od tržanov so prišli tudi trški sodnik Maks Pernhard ter Caharija Niirnberger, ki je bil obenem cerkveni ključar. Imela sta svoje posebno mesto v klopi blizu altarja. Prva klop ob altarju je bila pregrnjena z rdečim suknom. Bil je to sedež graščakov iz Hrastovca, Cerkev je bila že napoljnena z verniki, du- hovništvo je bilo zbrano v zakristiji. Čakali so na prihod baroninje Margarete in njenega sina Ivana Friderika. Zdajci se sliši ropotanje voza, ki se ustavi pred cerkvijo nasproti malemu lesenemu, s slamo pokritemu poslopju na južni strani. Iz voza je stopila graščakinja Herberstein s svojim sinom. Podala sta se skoz vrata na južni strani, nad katerimi je bil vzidan grb Herbersteinov, znamenje, da imajo ti tukaj svoj poseben vhod kot zaščitniki šentlenart_;ke cerkve. Podaniki so stali ob strani in se globoko priklanjali, ob vhodu jih je pozdravil jareninski župnik kot zastopnik cerkvenega patrona in jih poškropil z blagoslovljeno vodo. Ko sta zasedla Herbersteina svoje mesto v bližini altarja, se je začel cerkveni obred. Verna množica je gledala z veliko pozornostjo, še bolj pa radovednostjo celo ceremonijo, saj kaj takega se ne vidi vsak dan. Minula je slavnostna maša, ki jo je bral novo umeščeni župnik Morenus, z izbranim glasom je zapel šentpetrski vikar Štefan Putan ob koncu Ite missa est, da je celo baroninja Herberstein s posebnim zanimanjem pokimala svojemu sinu. Množica se je vsula iz cerkve, duhovniki pa so se podali v župnišče, kajti danes se bo jedlo z veliko žlico in to je nekaj posebnega. Vabilu novega župnika se je odzval tudi mladi graščak Herberstein, med tem ko se je baroninja Margareta takoj odpeljala v Hrastovec, češ, da se ne počuti posebno dobro, dejansko pa ji ni bilo za družbo, ker ni bilo nobenih plemenitašev. Da sta bila navzoča tudi trški sodnik Pernhar in cerkveni ključar Caharija Niirnberger, se razume, ker bila bi to velika žalitev. Maks Pernhard je bil sicer protestant, a prezreti se ga ni moglo, kajti bil je trški sodnik in s tem tudi namestnik hrastovške sodnije za trg Sv. Lenart; in kar je v zvezi z graščino Hrastovec, se ne sme zapostaviti, kajti nje lastniki so gospodje tudi flede trga in cerkve pri Sv. Lenartu. Pri polno obloženi mizi so se kmalu razvezali jeziki, posebno ker je bil mladi graščak dobre volje, sedel je zraven Caharija Niirnberger, brata njegove neveste in tako je našel priliko se z njim pogovarjati o tem in onem, pri čemur seve ni pozabil, omeniti svoje izvoljenke. Niirnberger si je štel v posebno čast, da se razgovarja z njim mladi graščak. Že je nazdravil jareninski župnik mlademu graičaku t«r novemu župniku, nakar se jo za- hvalil ta v izbranih besedah vsem. Začelo se je neprisiljeno razgovarjanje med posameznimi gosti. »Lepo župnijo si dobil,« meni župnik zi Jarenine proti župniku Morenusu, »si lahko zadovoljen.« »Saj sem tudi,« nasmehlja se ogovorjeni, »upam, da se bom z župljani dobro razumel.« »Saj so vsi dobri ljudje in verni katoličani,« meni župnik od Sv. Benedikta, »drugovernih ni dosti.« Pri tem pogleda po strani na trškega sodnika, ki je sicer razumel te besede, a se delal, kakor bi jih preslišal. Župnik Morenus namigne benediškemu s pogledom na Pernharda, kakor bi mn hotel reči, da naj ne govori o tem. A ta si ni dal nič reči, bil je v svoji stvari strasten, da skoraj pretiravajoč. »Ta novodobni duh se povsod razširja,« govori benediški župnik dalje, »pri nas so se pojavili že skakači.« »Kaj je to,« vzkliknejo nekateri gostje. (Dalje bo slsdilo.)