Milan Vincetič
Uroš Zupan: Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost.
Ljubljana: LUD Literatura, 2013.
Jugoslovanski pisatelj Ivo Andric (1892-1975) je ob prevzemu Nobelove nagrade za literaturo leta 1961 dejal: "Biti ~lovek, rojen brez svoje vednosti in brez svoje volje, vržen v ocean bivanja. Morati plavati. Obstajati. Nositi identiteto. Zdržati atmosferski pritisk vsega okoli sebe, vse trke, nepredvidljiva in nepredvidena ravnanja, svoja in tuja, ki ponajve~krat niso v skladu z našimi mo~mi. Povrh vsega pa je treba zdržati se svojo misel o tem. Na kratko: biti ~lovek." Ta navedek, ki sem ga izbral za uvodne takte mojega zapisa o Zupanovi knjigi desetih avtorefleksij o "njegovih izkušnjah s podelitvami nagrad", še kako trdno kotira Zupanovo pisanje, ki nikakor ne želi biti ekshibicionisti~no niti ni pisano zato, da bi se bralec voajeristi~no naslajal nad navdušenji in zagatami pripovedovalca, temve~ predvsem odslikava ali preslikava turbulentni ~as od propada bivše države. Zupan, ki želi biti predvsem iskren in ki ni nikoli niti pateti~en niti svetobolen, razkriva utrip tako literarne srenje, v kateri s(m)o "do neke mere sicer lahko objektivni, a naj se še tako trudimo, se bosta iz ozadja vedno slišala govor in mrmranje o umetniškem vtisu, ki sta seveda precej subjektivna, nato pa je tu še cel kup dejavnikov, ki z delom, ki se ga ocenjuje, nimajo nikakršne trdne povezave, imajo pa zvezo z osebo, katere delo se ocenjuje", kot tudi v vsakdanjiku, v katerem se ne moremo znebiti - kar velja, mimogrede, tudi za literarno (za)odrje -sindroma "poznanstva, vra~anja uslug, popravljanja krivic in kar je še teh dobrohotnosti, nemarnosti in ne~imrnosti".
A Zupan nikoli ne obra~unava niti ne kaže s prstom, kaj šele vzvišeno odmahne z roko, temve~ vedno znova ~uje~e in ~ute~e prisluškuje ter bolj ali manj anekdoti~ne pripetljaje za~ini z ironi~nim ali celo cini~nim naklonom. Ter seveda s humornim, kar daje pri~ujo~emu branju, poleg objektivnosti, še obilo živosti. Prav slednja kategorija lahkotno vodi bralca od telefonov, ki se oglasijo zmeraj ob (ne)pravem ~asu v dnevni sobi, do
samih ritualov podelitev nagrad, ki mestoma zazvenijo zatohlo (Jenkova nagrada) ali celo bre{anovsko (Častni občan). Se ve~: Zupan, ki nastopa predvsem v vlogi pripovedovalca, ne pa pisatelja, ki "samovoljno lo~i preteklost od sedanjosti" (I. Andric), se ustavlja tudi ob na videz bizarnih pripetljajih (kratki stik z biljeterji v Cankarjevem, nastop S. Pe~eta in dekli{ke sekcije za orientalski ples v Trbovljah _), hkrati pa z veliko žlico zajema iz svojega otro{tva/mladosti, ko je bilo "vse temno, vse v duhu osemdesetih, ~eprav so bila že devetdeseta, vse zares alternativno, do konca in skrajno alternativno", zavedajo~ se, da "nasploh v dobrih pesmih ni ni~ izmi{ljenega". Tako ne more mimo (že preživelih) alternativnih gibanj, desetdnevne osamosvojitvene vojne, sestrelitve helikopterja (Nagrada slovenskega knjižnega sejma za prvenec), posmeha do svojega belega pulija kot "razpoznavnega znaka slovenskega eksistencializma", literarnih dru{~in ter neuresni~enih sanj o "najnovej{i (supernovi) obliki države, ki slovi po bankah, nevtralnosti in visokokakovostnih urah, ki so se vrnile kot velik nateg: kot farsa brez primere".
Naloga umetnika torej ni zgolj umestitev v za literaturo menda ontolo{ko hölderlinsko vpra{anje "~emu umetnik v ubožnem ~asu?" ter hermeti~no modrovanje o "svetlobi ontolo{ke diference", kar Zupan upravi~eno okrca, temve~ se je "treba uglasiti s ~asom, hoditi z njim v{tric, ga v~asih malo prehitevati po desni, treba je raziskovati navade in povezave, treba je (kratko malo) spoznati ljudi". Prav zato najdemo v pri~ujo~i knjigo paleto znanih ljudi z imenom in priimkom (Jožef Skol~, Stefka Ku~an, Matevž Kos, Niko Grafenauer, Josip Osti ^), ne karikira jih, temve~ objektivizira, karikira pa "zanimivo, predvsem pa sumljivo slovensko posebnost, že skoraj fascinacijo, povezano z okusom za umetnost; izjemno visoko so (namre~) cenjena dela, ki jih ne razume ne avtor ne publika". Zato navdu{enje tudi niha od nagrade za prvenec, ki "pomeni glasno razbijanje po vratih, ki vodijo v doma~o književnost", prek Hermann Lenz Preis, nagrade, pri kateri "denar ni imel funkcije nagrade, ampak bolj funkcijo darila 'bogatega strica' (ki je bil seveda Hubert Burda; tisti od Krojim in {ivam z Burdo), ki se je odlo~il, da bo darila dajal oziroma da bo deloval kot mecen in financer", do odkritega, a ne poveli~anega zavedanja, da "z nagrado ob~utek pomembnosti naraste in delo se za~ne svetiti, kot bi stopilo v nekak{no pozla~eno ma{o" (plaketa Tončke Čeč - lokalna Pre{ernova nagrada). Ob~utja, ki spremljajo nagrajenca pred podelitvijo in po njej, so razpeta od mladostnih "hipnih sanj in žarenj, ki jim sledi izbris", prek navidezne apatije, ~e{ da pri nas vlada predvsem "neizprosna zakonitost: postavi se v vrsto in ~akaj", do trpkega nelagodja ob izgubi nerojenega otroka, ko se vanj naseli "prvotna bole~ina, ki ni bila telesna
bolečina, ampak nekakšna temna luknja v duhu, odprtina, ki golta prihodnost, ki se je že namenila, da se bo zgodila" (Župančičeva nagrada).
Seveda ne moremo mimo še enega, zelo pomembnega miljnika tega pisanja: mimo v nebo vpijočega (slovenskega?) sindroma domoljubno-sti, ki se krepi znotraj meja predvsem v odnosu do provincialnosti, kar se odraža tako v infantilnem posnemanju medijsko-športnih zvezd kot v ihtavem naprezanju biti (tudi po vsej sili) prepoznaven in (o)vrednoten. K slednjemu pripomorejo tudi (pre)številne nagrade, ki pa jih dosledno rangiramo na lokalne in državne. Da so tudi mnoge tuje hudo lokalne/pro-vincialne, priča dvoje iskrivih Zupanovih refleksij (Hermann Lenz Preis, Premio della VI Ediziona Festival Internazionale di Poesia), v katerih odkrito karikira "veliko opaznost, ki mu jo je sugeriral" glas mladega in ambicioznega pisateljskega kolega. Zupan namreč pomenljivo zapiše: "Kajti največji patrioti in zaljubljenci v rodno grudo smo ravno tisti, ki ne živimo doma, ampak se v najožjo domovino vračamo, kot bi hodili na nekakšne telesne in duhovne počitnice, kot bi se spuščali v sanje, v prijazen pomenek, saj se nikoli zares ne vračamo v realni čas, ampak vedno v idealni, spominski čas Iz navedenega ne odzvanjajo toni nostalgičnosti, ki je je v pričujočih zapisih zgolj za ščepec, pa še takrat je obarvana z rahlo ironijo, temveč se reflektira intimna in neobremenjena drža pisca, kajti: "Nisem ravno pod steklenim zvonom, a nisem niti v zraku, v svetlobi, zraven. Vedno je prisotna meja. In za mejo oddaljenost."
Pričujoče Zupanovo pisanje o nagradah, ki naj bi bilo "svojevrsten hommage Bernhardovim Mojim nagradam", je brez dvoma umeščeno med (vse)prisotne meje, ki se razpršijo v oddaljenosti, pa vendar nikoli ne obidejo maksime "biti človek", meje, s katero piščev intimni prostor nevsiljivo in dražljivo potrkava tudi na vrata, skozi katera se radi "umaknemo, ker nočemo, da bi bila idealna podoba, ki jo nosimo v svojem duhu, zamenjana s kako drugo, ker nočemo, da bi se zrcalo razbilo". Knjiga vznemirja s svojo neposrednostjo, neprizanesljivostjo (tudi do sebe) in nesprenevedanjem, knjiga, ki preprosto žari s toplo ostrino.