(ifotl"'1"1 pl"č«n» t jot« F ANJE Cene Vipotnik: Reka ponikalnica / Grob / Pošta s Krasa Maks Jeza: Romarji Ivo PirkoviČ: Boj Ieninizma zoper naprednejše struje v filozofiji marksizma France Vodnik: Kriza individualizma v književnosti Pregledi: Primer Bolgarije (J. Z.) Obris japonskega imperializma (France Jeza) Književne ocene: Joža Lovrenčič, Sholar iz Trente (Mirko Avsenak) Miran J are, Lirika (Janez Remec) Milena Mohoričeva, Korenove Saše učna doba (Lino Legiša) Janez Jalen, Previsi (Lino Legiša) Štefa Strojnikova, Jastreb kroži (Mirko Avsenak) Ivan Prijatelj, Kulturna in politična zgodovina Slovence* (Lino Legiša) Stanko Leben, Problem Dantejeve Beatrice (Silva Trdina) Dr. Jože Jeraj: Korporacijski red in družabna reforma Jugoslavije (J. S.) Ovitek: Poročila o knjigah LETO IV * MAREC 1941 * ŠTEV. 3 I; DEJANJE REVIJA ZA KULTURO. GOSPODARSTVO IN POLITIKO Izhaja 20. vsakega meseca razen v juliju In avgustu. — Za uredniški odbor in izdajatelja odgovarja Edvard Kocbek v Ljubljani. Vse dopise na uredništvo in upravo je naslavljati na naslov: Ljubljana, poštni predal 103. — Tiska Zadružna tiskarna v Ljubljani, Tyrševa cesta 17, predstavnik Maks Blejec. — Revija stane letno 80 din, polletno 40 din, posamezna številka v razprodaji 10 din. Naročnino je pošiljati na poštni čekovni račun št. 17.631. Prejeli smo t oceno: Zofja Kossak: Križarska vojska. Zgodovinski roman. Založba Naša knjiga. Jugoslovanska knjigarna. Ljubljana 1941. Zlatko Milko vič: Brača Seljani. Roman. Izdan je Matice hrvatske. Zagreb 1941. Razprave. Zvezek prvi. Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Pravni razred. Ljubljana 1941. Dr. Jože Jeraj: Korporacijski red in družabna reforma Jugoslavije. Založila Tiskarna sv. Cirila. Maribor 1941. Mirko Kus-Nikolajev: Ljenin Trocki Stal j in. Uvod dr. M. Curčina. Nova Evropa. Zagreb 1941. Mira Pucova: Obraz v zrcalu. Roman. Izdala Tiskovna zadruga. Ljubljana 1941. Mirko Kunčič: Triglavska roža. Pravljična igra: Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana 1941. Ilija Jakovljevič: Otrov uspomena. Pesmi. Hrvatska savremena biblioteka. Zagreb 1941. Dr. Drago čepulič: Ličnosti. Študije i eseji. Biblioteka Jijepe knjige. Zagreb 1941. H. S. Crossmann: Izmedju anarhije i diktature. Naklada Orbiti. Zagreb 1940. Cenjenim naročnikom javljamo, da bodo od prihodnjega tedna dalje na razpolago originalne vezane platnice za dosedanje letnike »Dejanja«. CENE VIPOTNIK REKA PONIKALNICA Dobrotno sonce gre iz nočne staje, napolni jutro kameniti svet, jaz padam v mrak, kjer zemlja postelj daje. Zavratni čas me je na tla pobil. Ponižanj temna truma ruši v meni čar potepu škili sanj, že davno gnil. V brezglasno dno skoz zeleno kotanjo prstena voda tožno klokota. Srce raztapljam, ko se spuščam vanjo. Oropan luči, ki jo rožni brsti pijo s poleta pomladanskih sap, počivam ko mrlič v globoki krsti. Veriga let kdaj v mračne domačije mi dušo vrne, uklenjeno v kapnik. Takrat mi ječo beli dan presije. V neurju večnosti sta me našla nebo in blato: Nikdar potešena opreda poveličana tema. Dobrotno sonce gre iz nočne staje, napolni jutro kameniti svet, jaz padam v mrak. kjer zemlja postelj daje. CENE VIPOTNIK GROB f Sestri Rajki Nocoj vedro sneži. In trdi veter reže temno gaz, v nji mati stopa, oče, brata, jaz s tovorom stare žalosti. Vse vtaplja gosti mrak: kozolce, luči, razoglavi hrib, odnaša noč še žile težki utrip — le križ stoji... V nemirnem siju sveč molitev s snegom kaplje na gomilo. Kdaj bo še mene milostno zlomilo, da v rani zemlje mi srce strohni. CENE VIPOTNIK POŠTA S KRASA Prijatelju Francetu Čampi Na pismo dobro sonce s srcem sveti, oblake vozi veter čez nebo. Bojim se, da ne znam več razodeti, kako je včasih tu pri nas bridko. Pomladi z ženo čakava že lahne, v podstrešju trkajo nje zvesti sli, in sveti Gregor menda jutri dahne ljubezen pticam, ki v jesen zori. Kako bi temno ti besedo pisal, na list se žarek ko cekin trklja, zakaj bi solzo ti nerodno risal, raz drevje rosa v toplo prst kaplja. Saj ni, da zveš, kaiko sva v mrazu ždela, mogočna luč vali vigredni duh, saj ni da zveš, kako sva drobno jela. svetlo je polje bolj ko sveži kruh. Za konec tih pozdrav in v to zatišje te vabim. Sreča draga ne stari. Zdaj bo vse prav, ko leto stopi višje, iztrga mraku radost vse stvari. MAKS JEZA ROMARJI »Vižarja še ni?« »Ne, ni ga še!« »Saj se mi je zdelo, da sem eni žrmilje, ko sem šel mimo njegove koče!« Ljudje so postajali nestrpni. Prišlo je še nekaj mož in žena, nazadnje je prišel tudi on, vižar, majhen, sključen in droban; na rami je nosil dežnik, na dežniku ipa ceikar in čevlje. Bil je bos, hlačnice si je bil zavihal visoko dio sredine meč. Pozdravil je iin pogledal po ljudeh, ki so se razmaknili in mu napravili prostor. Pokleknil je na prag in z molil očenaš za srečno rajžo, enega pa za vse one, ki bodo ostali doma. Med mdlitvijo je pritekla še Lucija. Prejšnje leto je služila neikje na Bregu, kjer se je z ubogim haloškim dekletom poigral domači sin. Takrat ji je bilo komaj osemnajst let. Ko so videli., da je zanosila, so jo napodili z grdimi besedami. Sreča, da je našla ljudi, ki so jo vzeli pod streho. Zimo je prebila pri kočarju Princlu, o katerem je bilo sicer znano, da ukrade, kar vidi, Rodila je sredi marca in dala otroku ime Jožek. Majnilka je dete umrlo. Jokala je, toda vedela, da je prav tako. Potem so jo vzeli v službo Hrvatovd. Ko je stopila med romarje, so se ženske ozrle in se začudile. »O, rti tudi,?« Nato so se zvrstili za križem in krenili na pot. Ko so šli še skozi vas, so zapeli staro, pobožno pesem, zunaj vasi pa so začeli moliti rožni venec. Megla je postajala vsse tanjša in tanjša, dokler se ni popolnoma razblinila. Sonce se je že visoko dvignilo. Ko so šli čez polje, so se sikapači naslonili na motike in jih radovedno opazovali. Ajda je bila pravkar v cvetju, kamor je seglo oko, so se belile velike njive. Ozračje je opojno dišalo, roji čebel so brenee švigali z njive na njivo. Od zelene koruiznice je kapljala še rosa, blesteče kaplje so počasi polzele po velikih listih in se utrinjale na črtna tla. Potem je pot zavila navkreber, med hribe. Odslej se je >ves čas vila med bukovimi gozdovi in vinogradi, mimo redkih hiš in samotnih, pozabljenih podružnic. Le redko so šli skozi kak večji kraj. Sonce je začelo močneje pripekati, da so moški morali sleči jopiče in jih obesiti preko ramen, ženske pa so si odvezale rute in jih spustile na -zatilje. Čuti je bilo le 7* 83 mrmrajočo molitev in Topotanje bosih nog po .rumenem, ilovnatem prahu. Moški so bili prašni že do kolen, za procesijo se je vlekel oblaček. Šli so v dvoje, le ženske so šle čez vso cesto kot zmedena čreda. Vsi vižasrjevi opomini niso kaj prida zalegli. Ko pa so se približali kaki vasi, so se 'vendarle zgrnile skupaj in zapele. Ljudje so pritekli k plotovom in jih radovedno opazovali, roji otrok so jih spremljali še daleč iz vasi. Opoldne so se ustavili na senčnem kraju, kjer je izviral studenec. Posedli so po travi in segli v cefkairje. Kmetice so rezale pečene kure in beli kruh, reveži so otepali črnega, sir iin suhe hruške. Jošt je poiskal čutaro in nekajkrat pošteno nagnil, nakar si je z rokavom obrisal usta in si globoko oddahnil. Mnogih se je že oprijemala utrujenost, ležali so iv travi, gledali v nebo ali v košato drevje in molčali. Stara Ciglarca se je pomaknila tesno k Luciji in tiho vprašala: »Te noge bolijo?« Dekle je medlo prikimalo. Stanka je za hip molčala, potem je poskusila vnovič. »Tak, to si ti Lucija?« Lucija je zopet prikimala. »Saj si tista, ki je imela v postu otroka?« Globoko je vzdihnila. »Tako se zgodi! Taki so moški; ves je sladek in z medom namazan. Dekle se ga prime kot muha. Potem pa, ko se kaj zgodi, se ti smeje v pest in si misli svoje. Toda kako si mogla biti tako neumna, zakaj si pustila ...?« Starkine oči so se ostro zapičile v dekleta. »Rada sem ga imela,« je preprosto odvrnila Lucija. Starka se je posili vrešče zasmejal a in plosknila z rokami. Suha brada ji je živahno migala. »Rada, rada...! Kako se to lepo sliši! Ali ga imaš sedaj še vedno rada?« Lucija se je nekoliko ujezila, to se je videlo. Zardela je in stisnila ustnice, da so se zabelile. Oči so ji zagorele. »Ali ste bili kdaj poročeni?« Bog ve, kam je merila s tem vprašanjem. »Hu!« je kliknila starka in zakrilila z rokami. »Še tega mi je bilo treba! Dovolj pametna sem bila, da sem ise znala moških braniti. Bogu bodi hvala za to! Saj so prihajali: lahko bi se poročila, ker sem bila čedno dekle. Mati pa so mi branili in šele po dolgih letih sem videla, da so imeli prav. Bali so se zame, da me ne bi doletela ista nesreča, kot je njih: poročili so človeka, ki je noč in dan posedal po gostilnah, dokler ni na svetega Štefana dan pijan obležal v snegu in zmrznil. Trdega kakor klado so prinesli domov in ga prislonili k steni. Veš, Liza, so mi rekli mati, v nebesih je sladek kolač, od katerega si sme odrezati le tisti, 'ki mu ni bilo nikoli žal, da se je oženil. Pravijo, da je še vedno cel. Danes, ko sem stara in ko sem mnogo vsega videla, vidim, da sem prav ravnala ...« Lucija ni marala odgovarjati Pač pa so prisluhnile druge ženske, nehale jesti in starki vneto pritrjevale. Ciglarca se je zvito nasmehnila in mežikala s svojimi malimi očmi. Videti je bilo, da jo je pritrjevanje le še podžgalo. »O, jaz že vem! Vsaka, ki se ne zna moških otepati, je neumna. Bolj Iko jo opominjaš, manj ti verjame: Saj moj ni talk! Ne pije in ne kadi, za drugimi pa tudi ne gleda! Hu, pa jo vprašaj čez nekaj let, ko se komaj prebija s kopico otrok...!« Tedaj se je nenadoma vmešal vižar Matija. Videti je bilo, da ga je popadla jeza. »Tvoje besede, Ciglarca, se mi zdijo prav poceni blago, kakor sejmarska roba! Blešče se res, videti so kot suho zlato, toda če jih neseš prav k očem, vidiš, da nimajo ne vrednosti ne cene. Nihče ti ne da za tvoje nanke miti počenega groša, najmanj pa mladi ljudje. Blebetaš prazne stvari, ki nikomur ne koristijo. Stavim, da misliš drugače, kot govoriš. Morda svoje saimstvo celo sovražiš, kajti...« »Vsak grbavec sovraži svojo grbo!« je pristavil eden od fantov. Drugi so se zasmejali. Ženske so utihnile. Vižar je legel nazaj v travo in na videz brezbrižno opazoval ptičke, ki so žvrgoleli v vejevju. Jošt je s šopom trave čistil prašne škornje. Fantje so staknili glave in se pogovarjali s'voje stvari. Nekoliko vstran sta sedela Smodek s hčerko in slepi Arnuš s sinčkom. Smodek se je s kretnjami rok in prstov pogovarjal s svojim otrokom. Mala Tončka ga je gledala s svojimi velikimi, žalostnimi, a tako čudno razumnimi očmi, prikimovala in se zdaj zdaj rahlo nasmehnila. Bilo je slabotno, bledo a čedno dekletce. »Tončko ima najrajši!« so si pokimale ženske. »Zato pa je ona ne more!« je pohitela Ciglarca. »Pretepa jo, za lase jo vlači, še jesti ji ne da. Seveda, ko jo dete vsak čas spominja njenih grehov...!« Ko je nekje daleč odbila ura dve in so se sence začele daljšati, so se dvignili in se odpravili dalje. Čim bolj so lezli v hrib in se utapljali v gozdove, tem revnejši in bornejši so postajali kraji. Koče so bile redko naseljene. V irebreh se je plavil sinji lan. Otroci, ki so pritekli k cesti, so bili umazani in raztrgani. Pokleknili so ob robu ceste, sklepali umazane roke in upirali v romarje proseče poglede. Ženske so jim v raztrgane klobuke, ki so jih nastavili v prah, metale kruha in drobiža. Tudi njihove matere, ki so se za procesijo ozirale s pragov, so bile videti raztrgane in zanemarjene. Koče so bile večjidel lesene, ometane z ilovico in pokrite z ra/.cefrano slamo. Še vedno so molili in peli. Tu in tam je vižar koga okregal; zdaj Tinčka, ki je s križem zadeval v veje, zdaj kakega fanta, ki se je oziral po dekletih in se režal, namesto da bi mollil- Potem so kirenili s ^este Ikar preko travnikov, kjer je cvetel podlesek. Sedaj se je procesija kakor pisan venec vila med drevjem in zelenjem. Ljudje so kar oživeli, ko so s trde ceste prišli na mehko travo, ki je prijetno šumela pod bosimi nogami. Zganili so se in stopili hitreje. Pot se je vila ob potoku, križem kražem med vrbami in jagnedi, nekajkrat preko majave brvi, da so ženske od strahu zavrisnile, in potem zopet navkrebeT. Lucija je nekoliko zaostala. Krenila je Ik vodi. pocenila na blatnem, zamočvirjenem bregu in si uiniila razbolele noge. Čez nekaj časa se je dvignila in skušala iteči, da bi dohitela procesijo, toda noge so ji klecnile, da bi kmalu omahnila. Bila je ■zelo utrujena, šlo ji je na jok kakor malemu otroku. Pri križu sredi travnikov jo je počakala stara Ciglarca. Bil je to star, močno preperel in od dežja spran križ. Zveličarju je manjkala desna roka; bil je siv, oluščen in .razpokan. Starlka je klečala in molila. Ko je slišala korake, se je nagllo ozrla in vstala. »A, ti si? Tako se mi smili tale bogec! Roka mu manjka, tako reven in pozabljen je, da bi človeka solze polile. Ubogi!« Gibčno se je sklonila, natrgala šop podlleskov in jih zataknila za križ. Potem se je pridružila dekletu, migala z ustnicami in rožljala z molkom. »Te hudo noge bolijo?« »Vajena nisem!« se je opravičevala Lucija. Iz palca na nogi ji je curljala kri. Nekje se je morala udariti ob korenino ali kamen. »Glej, kri ti teče! Ali boli?« »Ne, nič ne boli. Udarila sem se — prava reč!« Starka je utrgala neiko širokoperno zel. »Na, to si priveži na rano!« »Ne, saj ni vredno!« Kljub temu je sedla v travo in si povila ranjeni prst z zelišči in cuinjico, ki jo je odtrgala od robčka. Potem je vstala in šli ste dalje. Romarji so bili že daleč spredaj, izginili so med drevjem in hišami. »Žejna sem,« je dejala Lucija. »Pri vsakem studencu sem pila, pa nič ne pomaga. Sedaj pa kot nalašč ni nobenega.« Zavili ste k hišam. V koči, ki je stala ob poti, ni bilo nikogar doma. Odprli ste vrata in nekajkrat zaklicali v temačno, zakajeno kuhinjo. Nikogar ni bilo, le roj muh se je zakadil v njiju. Potem so zaropotala drva in iz kuhinje se je po vseh štirih priplazil otrok kakih šestih let. Na kuhinjskem pragu je obstal, dvignil veliko glavo in se s praznimi, živalsko neumnimi očmi ozrl v tuji ženski. Bila je deklica, kuštrava in umazana. Ko ste iz otrokovega pogleda in praznega, votlega smeha spoznali, da je bebast, sta v grozi prestrašeno kriknili. Zaprli ste vrata in šli dalje. Preko ceste ste zavili k sosedu; skozi široko leso ste videli kopo otrok, ki so se igrali v prahu, zato ste menili, da so ljudje doma- Iz hleva je bilo čuti trzanje 'verig in otožno mukanje, čeprav je bil že zdavnaj čas za pašo. Vozovi so staili pol pod streho, pol zunaj, eden celo sredi dvorišča. Otroci so bili umazani in irazcefrani. »Kje so mati?« je vprašala Lucija. »Šli so po vasi. Oče pa spijo.« Šilbko dekletce je s tenko roko pokazalo pod ikošato tepko, kjer je spal gospodar. Zmignili ste z rameni in šli dalje. Naslednja hiša je bila nova, pravkar iztesana iz debelih brun in pokrita z rumeno slamo. Na prag je prišla mlajša ženska, ki je bila noseča. Drugega otroka je nosila v naročju. Dala jima je vode, kolikor sta hoteli. Ko sta se odžejali, je Lucija začela živeje korakati. Nekaj časa sta šli molče druga ob drugi, potem starka le ni več strpela. »Lucija je bila svetnica, velika svetnica!« je pripovedovala. »Rajši, ko da bi grešila, je žrtvovala pogled svojih oči. Si slišala kdaj o svoji patronici? Ko je bila mlada, je bila silno lepa. Zasnubil jo je bogat mladenič, ki je (bil pogan. Kristusova nevesta sem, je rekla in ga odbila. Mladenič pa ni odnehal. Skušal jo je omamiti z lepimi darili, toda tudi to miu ni nič pomagalo. Ko je Lucija videla, da se ga zlepa ne odkriža, ga je vprašala: Kaj ti vendar tako ugaja na meni? — Tvoje čudovite oči! ji je odgovoril. Ali veš kaj je storila? Vzela je nož in si iztaknila oči ter mu jih poslala na zlatem krožniku. Na, tu imaš zdaj moje čudovite oči! Vedela je, da je deviški stan med prvimi v nebesih ...« Lucija se je našobila. »Za nas, device, je mesto v nebesih že pripravljeno. Stale bomo čisto pred božjim tronom, takoj za duhovniki in spozna-valci, belo bomo .oblečene in z njimi vred bomo pele hozano...« Nenadoma pa je utihnila, stopila .s poti na njivo in utrgala drobno zelišče. »Poznaš to, Lucija?« Prekanjeno se je smehljala in jo ostro pogledala v oči. »Ne.« Potegnila jo je za rokav in ji tiho prišepnila v uho: »To morajo piti tiste ženske, ki nočejo otrok!« Glasno pa je dodala: »O, jaz vise poznam!« Stlačila je zelenje v cekar in začela prebirati molek. Piri Sv. Križu so se ustavili. Romarji so krenili v cerkev in napolnili prazne klopi, vižar pa je odšel v farovž prosit za prenočišče. Župnik se ni dolgo krčil, ker je prišlo že v navado, da so romarji prenočevali v farovškem skednju. Ko se je vižar vrnil, je odvedel ljudi na skedenj, kjer je domači hlapec z vso naglico razstlal nekaj otepov slame. Ljudje so trudni posedli po tleh, čeprav so se. skozii slamo čutile trde deske. »S čim se bomo pa pokrili?« je zatamialo dekle. ' »Z branami,« je odvrnil nekdo, da so se visi zasmejali. »Bo treba pač potrpeti!« so se tolažile starejše ženske, ki so bile navajene takih naporov. Zmračilo se je. Tudi Lucija je sedla na slamo in opazovala ljudi, kako so si uravnavali ležišča, si izmikali šope slame in razgrinjali po njej suknje in jopiče. Jošt se je nemiren oziral in tipal krog sebe, segal je za deske in za tramovje. Delkletu je prišlo na misel, da išče, kje bi najbolj varno skril svojo mošnjo z denarjem. Zazdel se ji je smešen, komaj se je krotila, da se ni glasno za-smejala. Nazadnje, ko se je previdno ozrl krog seibe, jo je zavil v veliko rdečo ruto in vtaknil pod zglavje. Križar Tinček je stopil preko skednja na žensko stran. »Kdo je to?« je zašepetal. »Jaz.« »Ti, Lucija?« »Da.« Brez odgovora ji je vsipal v naročje periišče zgodnjih sliv in kutino. Poduhala je kutino in se s slastjo lotila sliv. Stal je pred njo in jo molče opazoval, kaiko je med prsti irazlomila sadež, izluščila koščico in ga dela v usta. Zdelo se je, da bi rad še nekaj povedal. »Kje si dobil slive?« Fant se je ozrl po vižarju in šepnil: »S križem sem jih sklatil.« »S križem?« se je začudila in se veselo zasmejal a. »Pa te ni vižar videl? Te ni ,za ušesa?« »Ne, ni videl. Sicer jih pa nisem nalašč!« je šegavo pripomnil. »Lucija!« »Kaj je?« »Si zelo trudna?« Malce se je zavzela zaradi vprašanja. Najbrž so jo prijazne besede nekoliko presenetile. »Sem, pa ne preveč...!« »Pa sladko spi, Lucija!« Mrak se jie tiho zlil v trdo temo, v kateri so utonili vsi, ljudje in reči, nazadnje so morali kakor slepci tipati krog seibe, da niso zadevali drug v drugega in si stopali na noge. Ko je zazvonilo večno luč, so od molili večerno molitev, toda le malokdo se je zbral. Vse je že premagovala utrujenost. Potem so ljudje legli in ise pomirili. Luciji se je razliil po udih prijeten občutek, čeprav ni mogla zaspati. Utrujenost je čutila kot sladko bolečino. Podplati so jo prijetno ščemeli. Ljudje so se zvili v klobčiče kakor živali in utihnili, še slama je nehala šumeti. Slišati je bilo le šumenje vetra v drevju. Skozi špranje v vratih je videla, da se bliska. Zatisnila je oči in skušala zaspati, toda spanca ni bilo od nikoder. Pač pa so zaplesali pred njo rdeči krogi vseh velikosti, ki so se gnetli drug ob drugem, se razblinjali in utapljali v temo, toda drugi, manjši, so naglo rastli in se zrinili v ospredje. Potem se ji je zdelo, da vidi pred seboj mnogo zelenih cvetov, razkošnih cvetličnih eaš, podobnih lilijam, ki so se odpirale vanjo. Bilo jih je mnogo, 'brez števila; le s težavo je razločila cvet od cveta, dokler se niso razblinili v pisano polje, kjer je migotalo in gomazelo mnogo barvnih lis, ki niso predstavljale nobenega lika. Od časa do časa je čutila skozi trepalnice žarko, irožnato svetlobo, obšla jo je zavest, da se je zopet zablislkallo. Misli so se ji začele razkrajati v brez-miselne sestave. Tema pred njenimi očmi se je zgoščevala. Tudi stari vižar je bil pravkar zadremal, ko ga je lielkdo diregnil v bok. Predramil se je in se dvignil. »Kaj je?« »Čuj, Matija!« Bila je stara Ciglarca, ki se je po vseh štirih priplazila pireko skednja. »Ali si videl, da sta se Drevemškova dva spravila slkupaj? Če to ni pohujšljirvo, pa tudi nič ne vem — in vpričo vseh ljudi! Kar je preveč, je preveč! Že zaTadi otrok bi se morala krotiti! Daj. opomni ju!« Vižar je nekaj zagodrnjal in se obrnil k steni. Ko je videla, da nič ne opravi, se je kakor pes splazila nazaj in zbudila sosedo. Tudi njo je opozorila na pohujšanje. Začeli sta se tiho smejati in si prišepetavati. Vsi drugi so spali. Drevenškovima dvema se je smejala vsa vas. Takoj po poroki sta se sprla in se razšla, nihče ni vedel čemu. Dve leti sta živela vsak zase, sredi avgusta to poletje pa sta se nenadoma zopet našla. Bila sta kot mlada zaljubijenea, sredi dela na polju sta odložila motiki in se začela poljubljati. Nič se nista menila, če so ženske na drugih njivah stegovala vratove in ju opazovale. Procesiji sta se pridružila, da bi se Bogu in Mariji zahvalila. Pod streho je ves čas šumelo in škrtalo. podgane so se podile po tramovju. Toda nihče se ni zmenil za ta šumot. Nenadoma pa je nekaj zviška padlo doli na iraizstlano slamo. Neka ženska je planila iz spanja in divje zakričala. Potem se je prijela za glavo, potegnila noge k sebi in znova zacvilila. »Podgana!« Nemudoma je oživel ves skedenj, nihče ni več čutil zaspanosti. Dekleta so se stisnila skupaj, napeto upirala oči v temo in se hihitala, toda strah jim je stopil v kosti. Utrujenost jih je minila. Moški so začeli zbijati šale in se norčevati. Z nohti so praskali po tramovju, tolkli po silami s čevlji in oponošali tenko cviljenje. Potem je bilo čuti Lucijo, Ikalko je planila kvišku, zakričala in se stisnila k tramu. »Kaj pa je, Lucija?« »Svinje!« je dejala z globokim zaničevanjem. Naenkrat so se začeli v temi krohotati in kar nehati niso mogli. Premetavali so se po slami in se tolkli z rokami po plečih; fantje so rezgetali, ženske so vreščale, hlipale, lovile sapo in se povračale v smeh znova in znova. Lucija je 'bila sama, vsi so bili proti njej. Delala se je pogumno, toda na dnu srca ji je vendarle postalo tesno: pozneje, kdaj se bo se tesneje oklenila trdega tramu, občutila vso strahoto svoje revščine in se potapljala v solzah. Sedaj se je le z zobmi zagrizla v ustnice, da so ji najbrž že krvavele, ter občutila v srcu le sovraštvo. »Lucija, ali Pepi res vsaik večer spije kozarček luršlke vode?« Pepi je bil oče Lucijinega otroka. Lucija ni odgovorila. »Molčite!« se je zadri vižair. Glas se mu je tresel od jeze. Toda nihče ga ni poslušal, marveč so planili v nov krohot. »Čemu lurške vode?« so spraševali »Ali še ne veste? Pepi ni kar tako. Ko so stara Cebečka romali v Lurd, so prinesli za Pepetove starše čudežne vode. Fant je bil prav tedaj v telebastih letih, pa so mu jo dajali po žličkah, v času večje potrebe pa kar pol kozarčka. Pravd jo, da ni boljšega zoper skušnjave ...!« »Sedaj pa je vode gotovo že zmanjkalo!« Po skednju se je razlegal razbrzdan smeh brez konca in brez kraja Potem se je močno zalbliskalo. Romarji so sedeli na svojih ležiščih, ždeli stisnjeni k stenam in tiramovjiu in videlo se je, kako so se svetlih oči ozirali kalkor zveri v Lucijo. Čez nekaj trenutkov je zagrmelo; grom se je dolgo valjal med zemljo in nebom ter kakor zamolklo ječanje odmeval celo nekje v notranjosti zemlje. »Grmi!« je dejal nekdo .pobito. »K hudi uri se napravlja!« je povzel drogi. Nehali so se smejati. Bliski so se vžigali vedno Ibolj pogosto, žarka svetloba je risala čudne, grozno popačene sence, da so ©dreveneli. Za vsakim bliskom se je razlegal dolg grom, ki je pretresal nebo in zeml jo. Zdelo se je, da nekdo z grozotno bobne-čimii koraki stopa preko neba in preskakuje z dblalka na oblak. Ženske so se križale, zdihovale in z rastočo grozo poslušale bobnečo hojo groma, ki je prihajal bliže in bliže. Nelkajkrati je že treščilo čisto v bližini. Potem se je predramil slepčev sinko. Skočil je pokoncu, zastrmel v temo in začel divje, neutešljivo jokati. Bilo je grozno, romarje je spreletel hlad. Čudno tesno jim je postalo pri srcih. V svitu bliskov je bilo videti, kako je slepec stegoval svoje dolge, koščene roke za otrokom in ga poskušal s toplim, enakomernim prigovarjanjem potolažiti. Nazadnje ga je dosegel, stisnil dečkovo glavo na prsa in ga skušal potešiti z božanjem in ujč-kanjem. Ljudje so šklepetali z zobmi, ženske so tiho ihtele in si tiščale usta s konci rut. Nihče ni črhnil niti besedice, le sitara Ciglarca je skrušemo dejala: »Čuj, Matija, ali ne bi morda nekoliko molili?« Drugi so mnnraje pritrjevali. Vižar je molče segel v žep, da bi poiskal moleik. Tedaj se je žarko zabliskalo in treščilo v visok trn, ki je stal nekaj korakov od skednja. Vsem je zastal dih, .popadali so vznak, z odprtimi očmi in usti so strmeli Ikvišku in obležali brez misli. To je bil trenutek, ko mi; nihče imel niti iskrice spoznanja ali spomina. S telesi so čutili srh čudne vročine, ki jih je prešinila, da so jim odrevenelii udje in popustile mišice in kite, v nosnicah so čutili čuden sojpuh, ki ga niso čutili še nikoli. Šele potem, tako se jim je zdelo, so čuli prasketanje in videli, kalko se je polovica ogromnega drevesa ječe zganila, nagnila', počasi padala in se s treskom ter hruiščem zleknila po vsej svoji dolžini preko dvorišča. Mimogrede so veje podrsale po skednjevi strehi, razkrile slamo in odtrgale nekaj desk. Lilo je Ikalkor iz škafa; čuli so stekanje in pretakanje mlakuž po dvorišču, šumenje debelih kapelj po slamnati, strehi in pljuvanje naliva ob lesene stene, čutili so hlad, ki je zavel prelko njih, da jih je stresalo, toda nihče se ni zmenil za to nevšečnost. Ležali so, trepetali in nič mislili. Prvi se je zavedel vižar. Prva misel, ki mu je šinila v glavo, je bilo spoznanje, da je nevarnost že mimo. Potem je z roko v žepu začutil rožni venec. Čul je, kako se je grmenje oddaljevalo. Takoj nato ga je obšlo, da je to prav za prav njegova prva misel in da ves ta čas ni mislil iničesar. Ali človek v nezavesti in smrti nič ne misli. Slama je šumela, tudi drugi so se izačeli premikati. »Molimo!« je slišal, ne da bi vedel, če je bila to le njegova misel, ali je res kdo Ikaj takega želel. Ves trepetajoč, čisto brez moči 'v udih, je s težavo pokleknil in začel moliti. Molil je zmedeno in odsotno, toda v molitvi je čutil uteho. Zunaj je močno deževalo, 'romarji pa so molili. Odgovarjali so slabotno, pretrgano, kakor Ibi iskali besed. Počasi so se jim vračale v ude moči in v glave zavest. Tako so klečali do jutra, ko je neurje ponehalo in so utrujeni utihnili. Sedeli so na slami in molčali, na spanje ni nihče več mislil. Nelka starka je s šibkim, tenkim glasom začela peti staro romarsko pesem. Bila je lepa, mehka in otožna pesem. Vsi so povzeli za starko melodijo in se ji pridružili. Peli so s solzami 'v očeh in čutili v pesmi neko srečo in toplino, kakor da se jim ne more ničesar več zgoditi. Kakor otroci so čutili, da so varni. »Dolga je rajža, temna je pot, prišla bo Marija in prinesla luč!« (Konec prihodnjič). IVO PIRKOVIC BOJ LENINIZMA ZOPER NAPREDNEJŠE STRUJE V EILOZOFIJI MARKSIZMA V jeseni leta 1908. je bilo napovedano v Ženevi, v krogu m sik i h emigrantov, navidezno malo pomembno predavanje o filozofskih vprašanjih. Govoril je član osrednje ruske boljševiške organizacije An atol Vasiljevič Lunačarski, star in preizkušen borec ruske socialne demokracije. Kot eden maj vplivnejših sodelavcev boljeviškega glasila »No-vaja žizn«, je užival Lunačarski v boljševiških vrstah splošen ugled. Vendar je njegovo ženevsko predavanje dvignilo mnogo prahu. V debati je namreč napadel Lunačarskega, novinar Dubrovinski, za katerega se je izkazalo, da je zaupnik Lenina samega. Dubrovinski je postavili Luinačarskemu deset vprašanj, ki jih je sestavil Lenin in ki naj bi imela namen razčistiti miselni odnos Luna-čarskega do marksizma in marksistične filozofje. Lenin se je že vse leto pripravljal, da bo obračunal z miselnostjo boljševiške skupine, ki ji je pripadal Lunačarski in ki jo je idejno vodil Aleksander Aleksandrovih Malinovski, s psevdonimom Bogdanov. Nameraval je napisati knjigo, predavanje Lunačarskega pa mu je dalo priliko, da je nastopil še pred izidom knjige, ki je izšla leto kasneje v Moskvi pod naslovom »Materializem in empiriokriticizem« in s podnaslovom »Kritične opombe k neki reakcionarni filozofiji«. V spor je odločno posegel Bogdanov in vsa ruska boljševišGca kolonija v Ženevi se je razgibala. Deset vprašanj, ki jih je naslovil Lenim po svojem zaupniku Duibro-vimskem tovarišu Lunačarskemm, je ohranjenih in so za poznavanje zgodovinskega razvoja boljševiške miselnosti zelo zanimiva. Ta vprašanja namreč kažejo, da Lenin voibče ni hotel ali (ni mogel idejno zavračati Lunačarskega, ampak da je hotel samo razčistiti vprašanje, ali ima Lunačarski, oziroma skupina Bogdanova, sploh še pravico nadevati sd naziv marksistov. Niti z enim vprašanjem se Lenim ne obrača proti idejam Lunačarskega, amipak postavlja visa vprašanja tako, da bi predavatelja preizkusil, ali je še pripadnik onega marksizma, ki ga je učil Friedrich Engels, ali pa se je od prvotne smeri morda že oddaljil. Leninu je naimreč Engelsov nauk nedotakljiva dogima in mu je greh že vsak poizkus kakor koli marksizem razvijati naprej. Nasprotno je skupina Bogdanova pojmovala marksizem še tako, kakor razumemo sleherno dru.go človeško filozofijo, namreč kot izraz šibkega človeškega razuma, ki mora s časom in splošnim razvojem naprej, če noče, da jo čas preraste in zaduši. Prvo Leninovo vprašanje se na primer glasi: »Ali prizna govornik, da je filozofija marksizma dialektični materializemP Ce tega ne prizna, zakaj ni niti enkrat obračunal z Enigelsoni, ki je to mnogokrat trdil? Ce pa prizna, zakaj imenujejo machi&ti (tako imenuje Lenin skupino Bogdanova) svojo revizijo dialektičnega materializma filozofijo marksizma?« Ce je Engels že napisal filozofijo marksizma, je to že po-polen zaključen sestav, ki mu ni mogoče več kaj dodati ali ga celo popravljati, ne da bi s takim početjem zgubili pravico do imena marksist. Nobena revizija marksizma ni mogoča niti dopustna. Lenin se niti ne vpraša po utemeljenosti ali neutemeljenosti početja »ima-chistov«. Zakaj marksizem mu je tista nepremakljiva dogma, na kateri stoji vse praktično delo mednarodnega revolucionarja v boju zoper meščanski družabni red. Pri debati na ženevskem predavanju še ni bilo jasno, kje korenini Leninova razdražljiva nestrpnost nasproti svobodoumnejšim tovarišem. To je osvetlila šele njegova poznejša knjiga: Marksizem je najstrožji in najčistejši materializem. Če načelno dopustimo upravičenost razvoja ideje, potem preti nenehoma nevarnost, da zaokrene ideja kam proti idealističnim strujam in s tem po Leni,novem mnenju že v nedopustni fideizem, ki je v vsaki obliki pogulbonosen za prakso delavskega o-ibanja. Lenin ni filozof, marveč praktičen taktik, ki je našel v Engel-£wem nauku izvrstno orodje in se le boji, da se mu to orodje ne iamaliči. Ženevsko predavanje Lunačarskega je v resnici usoden mejnik v marksističnem gibanju. Lenin je takrat s svojo avtoriteto zaokreniJ smer razvoja in nekoliko nasilno iztrgal iniciativo tudi na idejnem polju svojim tovarišem, ki so bili še prepričani, da je čisto človeško razmišljati o pravilnosti ali nepravilnosti Marxove in Engelsove filozofije. Človeku prihaja nehote ina misel vprašanje, kam bi neki šel tok zgodovinskega dogajanja, če bi se »družile Leninove voditeljske sposobnosti v kakem Bogdanovu z duhovno pripravljenostjo za miselni razvoj? Saj ni dvoma, da je Leninov duhovno reakcionarni nastop uspel samo zavoljo veliike osebne avtoritete in ne morda zavoljo idejne sile. Bila pa je ta zmaga Leninovega reakcionarstva najbrž usodnega pomena za gibanje zatiranega delavskega razreda, zakaj onemogočila je, da bi se pridružil delavskemu boju svobodoumnejši in naprednejši razumnik, ki mu znanstvene pridobitve dvajsetega stoletja za miselnost niso brez pomena in ki tedaj vidi v marksizmu v rasti zaostalo ideologijo. Skupina Bogdanova, ki ji je pripadal tudi Lunačarski, je idejno dozorevala pod vplivom Machove f,ilo. Zadnja pesem z značilnim, morebiti malo posmehljivim naslovom Idila je izraz popolnega preloma med obema etovoma in z drugim delom zbirke smo že sredi, aktualnega življenja. To izvenoisebno stvarnost predstavljajo narod, strahote časa in pesniško poslanstvo. Slovenski problemi je zagrabil Jarc kot boj med zastrupljajoč« zavestjo suženjske preteklosti iin med silno voljo za življenjem. Ta volja v pesmi zmaga in optimistična delavnost se že junaško bojuje z bodočnostjo. Slovenske pesmi so res nekam stvarne, celo neosebne iin mrzle, zato ker jih je narekovala misel. Toliko več čustva pa je v »časnih« pesmih, iz katerih po je spoznanje, dai prestop iz brez-časja v čas še ni človekova rešitev, da se prav z njim začenja zadnji boj za pomen življenja. Prepustiti se toku blazne sedanjosti bi ne bilo dosledno, dvigniti se iz časa kot zamikovalec in kronist bi bilo skoraj isto ko vrniti se v samega sebe. Poti nazaj ni, naprej je samo obup. V tem obupu ostane še zavest pesniškega poslanstva: še tako bridka spoznavanja v pesniku ne smejo zamoriti najbolj otročjih sanj. Razvoj človeka, ki ga moremo zasledovati v teh pesmih, je zeilo zanimiv in značilen. Saimo eno stvar je treba razumeti: tista življenjska siredišonoet, tisti prelom iz subjektivnega v objektivni svet, vse tisto je hotenje in ne resnica. Morelhiiti je to naravna mrak časovnih gesel; gotovo je, da so v Jarčevi pesmi ostala nespremenjena, talka, tndii dobesedno skoraj taka, kakor jih je iprejeJ od današnjih 'li-teraitov, in da je resnično osebno to.plo v njegovi pesmii ravno tisto, kar s svojo mislijo zavrača. Zadenejo te — torej so iskreni' — verzi, ki pojejo- o boju za resnično življenje (In z vsakim letom...) ali kd jih je narekovat obup nad sedanjostjo. Miselne konstrukcije, večkrat zelo lepe, toda še vedno konstrukcije pa so večinoma »stvarne« pesmi; pri njih imaš vtis, da hočejo dohiteti modo. To dokazuje tudii tehnika; sonet in druge metrične sheme, ki tbi jih mogel izvesti skoraj iz enega samega obrazca, so povzeti od danes splošno rabljene tehnike-. Pesnik jiilh še preustva.ril n-ih, nič osebnega ni v teh enoličnih sonetih z beraškimi rimami, ki včasih celo posiljujejo izraz. To je' obildka čaisa, kakor je obleka časa vrsta besed o enotnosti z občestvom. Pa ne da bi bile laž, volja -so in resen zagon moža. Toda volja ni pesem. Ja-rc je človek na prehodu, zato ne more peti o novem svetu. Njegovo navdihmjanje je doživetje zloma -med sanjami in resnico, med starim lin novim; njegova beseda se iz te bolečine nastainjanja ni izvila, resnična je le, kadar poje o njej. lin v Liriki je dosti takiih resničnih pesmi. Ne moreš reči, d-a so vse druge, da so Slovenski soneti na primer kupi praznih besed; razumski p-aitos je v njih včasih zelo- močan in prepričljiv, toda zunanji, tako da je njegove moči kmalu konec. Ja-rčeva Lirika je izraz notranje razdvojenosti v človeku in morebiti tudi v -delu rodu, ki se je danes vsaj v literaturi že umaknil mlajšim. Bog ve, ali izzveneva brez odmeva ali pa ji bo dana bolečima in radost, »v stoterih dušah stokrat zaživeti« P Janez Remic. Milena Mohoričeva, Korenove Saše učna doba. 1940. Ženska založba Belo-mo-dra knjižnica v Ljubljani. Strani 282. Naše ženske -so se začele živahno gibati. Obljubljajo nam celo vrsto del in zadnjič smo celo brali, kako je neka pisateljica izzivala moške, češ da se bodo morali v kratkem [pošteno potruditi, da jih bodo dohiteli. Res je, da je bilo to izzivanje šala, res -pa je tudi, da mimo nekaterih del ženske roke ne bo mogoče iti brez besede. Za povest, ki jo je napisala Milena Mohoričeva, to gotovo velja. Zakaj snov, ki jo zajema, je zanimiva- in sodobna, pisana je -tudi talko, da jo bereš -gladko, da jo prav za prav nekam prehitro končaš. Pisateljica je v nji prikazala pot samostojnega dekleta iiz naše meščanske družbe, jki je po večini še zmerom nekaj zvezana z deželo, od koder izvira. Študentka Saša preskuša čas mladostne verske svetobežnosti, v katero jo je vrgla bojazen, bije boje z občutkom .manjvrednosti, katerega ji vtepajo na dekliškem -zavodu, in začenja spoznavati zapletenosti družinskega in družabnega življenja. V opo.ro ji je pri tem oče, ki se je čisto- odtujil neprivlačna materi in išče -zadoščenja pri operni pevki Mariji. Druiga opor-a ji je fant, tehnik Janez, ki jo spravi z življenjem, za katero deluje v revolucionarni organizaciji. Ko ji Janeza za pet let za-pro in ji umre oče, -s-e odloči za- učiteljski poklic, v katerem se misli posvetiti ljudstvu in n,a ta način počakati fanta. Pri tem seveda doleti službena premestitev, a v delu najde vendarle mnogo utehe, tako da ji je težko, ko mora- k Janezu, da bo z njim pripravljala lepšo podobo sveta. Že ta nakazana vsebina pove, da je v knjigi -dotaknjena lepa vr-sta danes žgočih zadev. Dotika se ravnanja z dekleti na šoli, o-samelosti meščanske žene, ki hoče nekaj tudi zase ali ki se zgublja brez cilja v dolgočasju. Dotika se spolne vzgoje, ki dosega, -da »grešni« spolni nagoni tako krivijo -mlada leta. Dotika se gospodarske odvisnosti -mladih, ki ne dopušča, da bi se izživeli v zdravem zakonu. Srečaš se z revščino predmestja in viničarjev in z zanemarjenostjo -šolskih otrok 9 113 ter s kopo nalog, ki se pri tem pogledu vsiljujejo. Kako blizu so nam zgodbe mladostnega idealizma, ki ga oblasti plačujejo z zapori in spričo katerega človek premišljuje, kako drugače bo včasih svet sodil o njih, čeprav se utegne zgoditi, da bodo mnogi teh mučenikov (tudi razočarani spričo sadov svojega dela. Poleg takih revolucionarnih idealistov, ki jih tisti, ki tlačijo skoraj vsak klic ipo preimembi današnjega svetla, večkrat res naravnost tirajo v sovraštvo in cinizem, imamo vsak čas opravka z ljudmi kakor Saša, ki so navezani nanje z ljubeznijo in vero, ki terja žrtev. Perečih vprašanj torej zajema obilo in če se že človeku zdi, da se pri njih ni dolgo mudil, ampak knjigo. kljub njim nekam hitro prebral, se na koncu vendarle zamisli. Takrat mora priznati, da je že zaradi tega delo vredno upoštevanja. Resnica je sicer, da je zadetih kar preveč žgočih vprašanj, zastran česar so nekatera samo nakazana. Ali v nekem oziru je bolje, da se pisatejica ni spustik predaleč vanje, zakaj sicer bi si bila nadela pretežko (nalogo in vprašanje je, če bi ji bila kos. Saj bi še temu, kar je vzela za svoje glavno obravnavanje, lahko očitali več pomanjkljivosti. Ali reči je treba, da je znala tam, kjer bi se zdelo pripovedovanje že nekoliko šibko ali naivno, kmalu ustaviti. To omejevanje je modro ravnanje. Pripovedovanje se giblje resda blizu meje ploskega, shematičnega, a teče brez večje spotike. Še najmanj naravni so pogovori, zlasti na domu feministke Ane, pa tudi med Sašo, očetom in Janezom. Največjo plastičnost pa doseže delo, ko opisuje življenje na deželi v Slovenskih goricah, ko je zaradi živosti posrečeno vpletene celo nekaj folklore. Tu zaživi narava okoli človeka in posamezni značaji pridejo res nazorno na dan. Tukaj je znala pisateljica zadeti nekaj takih resnično značilnih črt, spričo katerih šele oseba zaživi, in ker gre za nekatera tenkočutna opazovanja, je lahko z njimi zadovoljna. Najmanj na tleli je videti pevka Marija, nekoliko bolje, je z Janezom in s Sašinim očetom. Precej živo in mislim da najbolj zanimivo pa je prikazana njena mati Margareta. Z njo je označena vrsta žein in njihovih samotnih usod. Pisateljica je vrgila tu pa tam nekaj zadetih pogledov nanjo in v njih zaživi ta žena, ki se je že na zunaj toliko zanemarila, da mora zgubiti boj z negovano (tekmovalko. Njena zunanjost pa je odsev neprožne notranjosti fanatične ženske, ki občuti nekak blazen užitek, ker bo žrtvovala Bogu otroka, ki pa je, na drugi strani v verskih stvareh prava material is tka,. Zakaj dekle bi dala v samostan le, če ostane stara devica, kar se tiče ljudstva, pa je mnenja, da iga je treba strahovati. To da je edino, kar pri njih zaleže. Delo za narod ji je romantika. Kot »poštena« ženska seveda zaničuje ljudi, ki prihajajo z današnjimi oblastmi navzkriž, ker ji veljajo za razbojnike. Čutiš pa tudi njen notranji boj itn to ti jo približa. Saša sama se mi zdi bolj pomanjkljivo orisana. Človeka bi zanimal na primer njen verski razvoj. Sprva kar v samostan, češ da je pehanje za življenje nečimrnost, čez nekaj let pa vrže služkinji Micki, ti lepi duši, v obraz: »Jaz v tvojega boga ne verjamem več.« Ta razvoj bi zanimal, iker je ,gotovo značilen za celo vrsto pozitivistov. Rekel bi, da v njeni mladostni verski zanesenosti ni bilo glavno iskanje življenjske naloge. Roditi se je morala iz občutka nebogljenosti spričo zadnjih reči. Kako, da se je ta občutek skoraj čisto izpulite!? Sašin oče to nebogljenost znova občuti, ali hoče jo premagati s panteistiono hvaležnim uživanjem sadov življenja. Ob njegovi smrti se skuša tudi Saša spraviti z mislijo, da je. človek le del narave, pa ji ne gre čisto, da bi za njim ne ostalo drugo kakor spreminjajoča se snov. Drugače pa jo odrešuje misel, da si je našla življenjski namen v delu za druge. Če je bila njena zgodnja misel res tako iskrena in močna, potem se mi zdi, da se pozneje s to novo ni moglo tako umiriti, kakor bi se iz dela zdelo. To pravim zato, ker menim, da je človek, ki je kdaj resnično začutil povezanost iz Bogom, tudi tedaj, ko so nekaj tesne vezi popustile, prav v svojem dnu nekoliko zadržan spričo lepih načel o delu za druge. Saj je tudi on zanje, pa s tisto patetiko ko racionali-stični pozitivisti jih najbrž ne bo poudarjal, ali pa bo kdaj občutil, da se človek z njimi tudi malo slepi. Zakaj prvo je vendar iskanje osebne sreče, o kateri pa ve, da je v kakršnem koli delu in tudi družabnem redu samo do neke mere uresničljiva. Kakor v to stran, je premalo posvetila tudi v tista leta, ki jih je dekle pričakalo v misli na fanta. Samo delo za šolo in za ljudstvo je ni moglo docela prevzeti. Tako zdravo dekile je moralo kdaj doživeti hujše notranje spopade, kakor so šibko nakazani v delu. Eden izmed njih se prelije v pesmico, kar vtis medlosti le poveča, zakaj v takem umirjeno oblikovanem, liričnem izlivu vihar osamljenega dekleta še bol j uplahne. Povrhu imaš še drugače priliko^ da se ob njem spotakneš. Knjiga pravi, da je povest iz življenja slovenske učiteljice. Saša pa je učiteljica šele ob koncu in še to nekam začasno, dokler je ne pokliče fant k sebi. Morda bi videli v tem še eno mačeto vprašanje — žena in služba. Čeprav ni razpredeno in se zdi, da je Saša samo po naključju postala učiteljica in to svoje gostovanje čez nekaj let končala s poroko, je, mislim, vendar zelo značilno, da je prav tako rešeno. Bolj ko Sašin oče, ki je res premalo izrisan, bi me zanimala feministka Ana, ki tukaj samo govori, pa ne zaživi. Kakšen je v nji človek, ki se mora skrivati za njenimi predavanji? Zelo sta me motili zelena in ruimena stranka, ki se treta v ne posebno dobro izmišljeni Semanji vasi, kjer služi Saša. Z njih nedolžnostjo je odbita žgoča ost naše stvarnosti. Saj m treba, da bi bili imenovani z vsakdanjim imenom, pa ibi vedeli, kje smo. Tako pa se zdi le previdno izogibanje kakor »zaklonišče, ki ga ni lepo imenovati«, kjer se je pisateljica pokazala le preveč olikano. Omenim še oblikovno nerodne začetke poglavij: Janez piše Saši. Gospa Marija piše Saši. Drugače, kakor sem dejal, ni posebnih kamnov spotike. Janez Jalen, Previsi. 1940. Založila Naša knjiga. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Strani 239. Jalnovo ime je dovolj znano. Pisatelj sicer ni tako pomemben, kakor bi nekateri hoteli, nekaj svojega in včasih še dovolj prijetnega pa je le znal pokazati. Človek bi ga postavil v vrsto za Finžgarjem, seveda lepo število korakov zadaj. Oba se v spisih izdajata, da sta duhovnika, ki sta v svoji službi utegnila še bolj natančno spoznati našo deželo. Izdajata se zlasti z moralno zasukanim razpletom zgodbe. Finžgar je seveda veliko bolj prost, pa tudi pri Jalnu naletiš na kraje, ki kažejo, da zna življenje razumevati široko in naravno. Na splošno pa je Jalnov realizem bolj razredčen, življenje je rado idealizirano, nekam idilično, večkrat že naivno. To se pravi, da te včasih potegne s svežostjo, posebno v naravnih opisih, na priliko v planinah, zraven pa kmalu čutiš, da je v njegovem pisanju premalo resnične krvi. Tisti njegovi številni kmečki izrazi in načini včasih oživljajo, včasih pa so mailo več ko zunanjost in artizem. Previsi niso posebna pridobitev. Svet, ki ga obravnavajo te zgodbe, bi sicer človeka zanimal. To je namreč svet revnih Bohinjcev in Gorenjcev izpod Begunjščice ter Barjanov in njihovih poplavnih nadlog. Potem so tu še splošne stiske vojske in gospodarske krize po prejšnji svetovni vojni. Preprosti ljudje modrujejo in povedo kdaj kaj teht- 9* 115 nega, na primer o bojih naših Janezov, iki da so se v prejšnjem stoletju bojevali za .svojo zemljo. Ugotavljajo, da »bogatinci peljejo svet«. Pravijo še: »V gorah in ob morju je fiiromaiku težko. Ko bi vsi skupaj držali, oni ob morju in mi v gorah —«■ Pa se ustavi. Ne samo to. Ob drugi priliki se celo znašajo nad prekletimi boljševiki, ki da. so zmedli Rusijo, da ni mogla za nas zastaviti besede, ko simo si postavljali svojo politično zgradbo. Kolikor se torej pisatelj spušča v družabno politične misli, ni videti velike razvitosti. Ce bi gledali na oblikovalno stran zgodb, te nekod vendarle ganejo. Vzemimo trdo iskanja prepovedanega kruha v prelepi, čisti gorski naravi ali preprosto, po načinu legend anekdotično, pri vrhu do-taknjena, brez poglobitve, s čimer mora. bralca samo razjeziti, ker ga omalovažuje. Na splošno je to blago šibko, včasih zelo šibko. Človek pri njem misli, koliko dobrih stvari bo moralo še dobršen čas čakati, da jih bo mogoče izdati v knjigi. Tu pa ti morejo iziti v zavidljivi opravi sila preproste zgledne zgodbice, ki bi bile recimo za koledar, več pa gotovo ne. Sicer se spotikaš tudi v bolj izdelanih zgodbicah ob nacionalno sentimentalnost in pregljevstvo, ki ga čutiš v podajanju zgodovinske snovi, v navajanju, v togeim, afektiranem pripovedovanju in govorjenju. Drugod se čudiš, da so pri. pisatelju, .ki že nekaj velja, mogoči tako naivni samogovori, s katerimi naj bi bila napravljena vez s preteklim, ter podobne .tehnične nerodnosti. To pa še od daleč niso taki grehi, kakor je dejstvo, da je bila spoznana za vredno natiska cela vrsta zglednih zgodbic, ki so včasih res že prehudo preproste, pa najsi bi hotele veljati za sodobne, ker se v njih smučajo. Lino Legiša. Štefa Strojnikova, Jastreb kroži. Romam. Ljubljana 1940. Založila Nova založba. Knjigo, ki seveda ni roman, temveč čisto skromna in niti ne preveč na široko izdelana povest, sem bral od vsega početka tako, da nisem jemal previsokega merila. In tako je bilo še dokaj dobro zame in za avtorico. Razočaranja nisem mogel doživeti, nasprotno sem presodil. da je na nekaj mestih delo pisano z relativno jasnostjo, celo nekako prepričevalnostjo., tudi z neko -mero jezikovne in slogovne gladkosti, skoro nekakšne kulture v izražanju. Ne morem pa se niti malo strinjati s tistim listkom, ki sem ga našel v knjigi in ki skuša delo prikazati kot nekakšno primorsko posebnost v naši književnosti. Problematika, v kolikor je v tem delu .nakazana in izpeljana, je tako splošna in bi se .lahko razpilela kjer koli pri nas, da je tako postavljenemu okolju vzrok morda le kaka avtobiografič-nost. Niti -se ne da reči, da bi bili odlomki, ki se odigravajo v Trstu, najmočnejši. Motiv (po avtoričino .bi se reklo temu problematika) je čisto ženski; žena pod skoro čarobnim vplivam tujega moža. 'ki ga niti ne lju.bi .niti ,ne spoštuje; ta moč nad njo pa popusti zaradi stalnosti nazorov in značajev znanca-dubovnika in njenega moža ter nekaterih drobnejših doživetko.v. Žena je pri tem boju v glavnem pasivna, v človeškem smislu namreč, konec je velik imir po majhnem viharju. Motiv je zanimiv morda bolj za psihološko novelo, ker je na splošno samo zastavljen, je pa tudi pred roben in premalo človeško pretresujoč za daljšo obdelavo. Tudi .to me je začelo potrjevati v moji misli, da gre bržčas za dogodke iz vsaj deloma lastnega doživetja; saj bo menda držalo, da človek prav take stvari pripoveduje nekam najbolj na hitro in seveda tudi na lahno. Poglavitna značilnost je namreč rav.no nekaka lahkota v slogu, recimo akvarelnost. kjer bi si človek želel olja.; tega pa v tej knjigi menda ini. Marsikje naletiš celo na mesta, ki niso niti za povprečen okus bogvekaj. n. pr. »Nada, po večerji pridem na klepet« (str. 33) in še kakšno tako., kar gotovo ni opravič- ljivo, četudi bi bilo morda napisano iz želje po realizmu, ka>r pa ni. Tako postanejo včasih po cele strani kakor šolska knjiga, kjer res ni napak, a tudi ne kakih stilskih ali drugih domislekov. Razporeditev in napetost Trst-Gorenjsko in Moretti-Golob (pri tem naj ne moti, da je možati in udržani Moretti Italijan, živalsko rafini-rani Golob pa Slovenec, kajti to navidezno zmago nad stereotipno delitvijo vzaimeš končno kot slučajno, v ničemer drugem utemeljeno dražljivost) gresta torej skoro čisto lepo- v stari sistem o Janezku in Mihcu. Razen tega je prav osrednja postava »jastreba« Goloba irisaua tako meodpustljivo pomanjkljivo in nejasno, da isi prav o njem do konca ne moreš ustvariti nikaike slike. Kljub vsej obšinnosti opisa se godi podobno celo glavni »junakinji« Eli, ki ni dobila razen nekaterih intimnosti prijemljive človeške podobe, ki bi bila življenjsko verjetna, njena razklanost ostane prav za prav plitva in tako- tudi njena rešitev vprašanja ni v zadnjem bistvu človeška, globinska. Boj v njej je morda po intenzivnosti resničen, a vendarle ni prepričljivo pomemben. Moretti je sicer postavljen v zgodbo skoro vsesikoz kot stranska postava, je pa podan presenetljivo dobro prav v svoji moškosti, mirnosti, ki pa je vendarle, samozavestna iin celo neopazno podjetna. Neprijetno mi je bilo tudi to, da je tako irekoč skoro ves zaplet rešen v dialogih, ki sami na sebi niso slabi, temveč kažejo močno miselno noto pri avtorici, kar pa jih na tem mestu kljub temu niti mailo ne opravičuje. Fabula se na ta način spravlja v nevarnost, da bi 6e zdelo, kakor da je nastala zaradi tistih teoretizirajoči,h, čeprav ina sebi precej pozitivnih razgovorov. Mnogo bolj resnična in verjetna je postava babice, ki je kljub svoji strogosti vendarle v celoti prepričevalna ter so okoli nje nabrani sploh najlepši momenti (obenem najbolj ženski seveda), pa morda tudi podtalno najbolj odločilni; med temi je bržčas najmočnejši obisk pri porodnici. Če pridenem še opise iz življenja doraščajočih otrok (brez podrobne psihologrzacije, a z dobrim poznavanjem) seim omenil najlepše dele te knjige. S tem sem pa tudi že povedal, da je vrednost te povesti v njenih stranskih plasteh, v nekaterih dobro podanih intimnih slikah in pa v pošteni želji po krepki, zdravi rešitvi osrednje postave, da pa je za resnično rešitev vprašanja zmanjkalo globokega, človeka do dna odrešujočega posega in za tak cilj primerne tehtne in dog.nane oblike. Mirko Avsenak. Ivan Prijatelj, Kulturna iu politična zgodovina Slovencev. HI. iin IV. Uredil Anton Ocvirk. Pri Akademski založbi v Ljubljani. 1958 in 1959. Prijateljeva zgodovina Slovencev je zbudila nekaj zanimivih odmevov. S slavistične strani je bilo povedano, da se je nekako izognila obravnavanju slovstvenega delai, za katero maj bi bila politična in kulturna zgodovina okvir. Zgodovinar saim pa je mogel pripomniti, da Prijateljev način, ki osvetljuje v glavnem s čaisopisniim gradivom, ne imore biti dovol j popoln. Toda delo je bilo potrebno iin ker ga niso opravili zgodovinarji, se ga je lotil Prijatelj saim. Jasno, da ga je mogoče dopolnjevati, tako s isamim navajanjem iz časopisov, še bolj pa iz drugih virov. Primerjaj saimo Prijateljevo obravnavanje Slovenske Matice z delom Joke Žigona o ustanovitvi tega društva. Bolj opažene so bile oipombe, izrečene s strani ideoloških strokovnjakov. Te so naravnost razburile. Očitale so Pri jatelju meščansko romantiko in idealistično dogmatičnost v pojmovanju naroda, pri, tem pa same bredle v zlasti danes širjeni, že tudi nekam romantični dogmi o edini revolucionarnosti preprostega ljudstva, na katero naj bi se bilo moralo nasloniti naše delo za narod. Prijatelj seveda ni -bil čisto prost tiste meglene romantike o narodu, ki da se je morda svoje čase čutil enotnega, to zavest pa po stoletjih zgubil in jo zdaj v letih boja za narodne pravice znova pridobival. Če je toliko poudarjal pomen jezika kot vezi med členi naroda, je šel v tem pogledu po stopinjah naših narodnih prero-diteljev, zaradi česar pa ni z njimi vred omalovaževal gospodarskih podlag narodnosti. Res jim mi posvetil pozornosti, kakršno bi zaslužile. Danes vidimo bolj ko kdaj prej, kolilko pomenijo. Res pa je tudi, da je bil spričo naprednosti gibanj, ki so se hotela uveljaviti v obdelanem razdobju, bolj trezen ko njegov »očit-ar«, ker je pač videl, kako zapletena je zadeva z njihovo^apredmostjo. O ti zapletenosti nam govorita tudi drugi dve knjigi Staroslovem-cev, kakor se do zdaj objavljena zgodovina na splošno imenuje. V njih obravnava Prijatelj obdobje okorelega- konse-rvatizma od 1860 -do 1868. to je čas, ko je dobival liberalizem v Avstriji vedno večjo besedo, toda kazal tudi izrazito nemško centralistično smer, zaradi česar so se naši oklepali večkrat zelo konservativnih federalistov. Konservativnost, ki jo -kaže naša politika, pa je bila tedanjim slovenskim voditeljem v krvi. Ta politika pa je bila tudi .»neenotna, plla-ha, lahkoverna, opor-t umi stična«. Potem opisuje Prijatelj precej na drobno -društveno življenje, ki se je v teh letih mogočno razgibalo, -posebno s čitalnicami. Z njimi so pridobivali -naše malomeščainstvo. Zaradi tega je bilo gibanje resnično važno. Toda vedno bolj se je prepuščalo samozadovoljnemu, nekritičnemu slavljenju, ki narodnemu razvoju mi moglo biti k pri-du. O nerazgibanosti in samovoljnosti starih priča zlasti borno življenje ta čas ustanovljene Slovenske Matice. Prav tako na drobno je razbrano naše časopisje, v katerem se že oglaša odločnejši mlajši rod, ki je moral še nekaj počakati, da je smel pomembno poseči v slovensko zgodovino. Vodilno gibalo teh let — kakor prejšnjih in tudi še naslednjih je bil boj za pravice slovenskega jezika, -na tihem tudi boj za Zedi-njeno Slovenijo, ki naj bi našemim jeziku zagotovila varnost. Nekateri so omenjali tudi, da gre za gospodarsko osamosvojitev slovenskega človeka, na priliko Malavašič (III 51) ali Levstik, ki si je želel, da bi bilo več -naših ljudi, ki bi napnavljali nove tovarne in tako ljudem pripomogli k potrebnemu zaslužku, toda ne bi -smeli klicati za boljše službe le tujcev, kakor so .to delali (IV 230). le ta omemba priča, da je v takih razmerah narodno prebujenje večkrat moralo iti pred delom za gospodarsko osamosvojitev, kateri je seveda .pripravljalo pot. Treba je bilo pridobiti maše izobražemstvo i-n malomeščanstvo, ki naj bi prevzelo nadaljnjo organizacijo slovenskega naroda. Če tega dela niso diosti jemali v misel in so ga prepuščali prihodnosti, kajti razmere zanj še niso bile zrele, so pa utegnili -poudariti, da njihov boj za pravice jezika ni zrasel le iz kakega idealističnega pogleda na narod, marveč da so pri tem merili tudi na gospodarski pomen takih pravic, »Blagostanje izvira iz omike, ta iz poučevanja, katerega sredstvo edino je narodni jezik«, je zapi-sal Tom-an (III 81). V bistvu je to načelo vodilo že naše razsvetljence, zdaj je dobilo samo še nekoliko nove barve, ki jo je prinesel čas liberalizma. Z omiko je bilo treba kljubovati Nemcem, ki so prav z njo najhuje vplivali na našega človeka, z njo pa je bilo treba tega -človeka spraviti gospodarsko na svoje noge. Da se je pri tem morala pokazati nebogljenost našega prizadevanja in do neke mere kmečka konservativnost -spričo naprednejšega nemško usmerjenega meščanstva, je jasno. Če -so pri mas vladali še prvaki iim njihova lepa narodna laž, je dežmanstvo še bolj razumljivo. Prav pri: takilh neučakanih maprednjakih pa se vidi, kako malo so na tleh in kako malo SO V narodu. Lino Legiša. Stanko Leben, Problem Dantejeve Beatrice. Založba Modra ptica v Ljubljani. 1940. Da bi pokazal živ zgled za pravi odnos med pesnikovim življenjem iin njegovim delom, je za uvod v razpravo o problemu Dantejeve Beatrice porabil avtor staro zgodovinsko izročilo o postanku Goethe jevega Wertherja. Postavil je ta klasični zgled umetniške stvaritve pred bralca s tolikšno svežino in svojskostjo, da ga bereš kot napeto povest. Šele na koncu, ob razkritju dejstva, kako so Wetzlarjani sprejeli Goethe-jevo umetnino, se zaveš namere tega, na prvi pogled odmaknjenega uvoda, in se sam domisliš še nešteto drugih primerov; saj na podoben način nastajajo, se sprejemajo in vrednotijo umetnine tudi pri nas in menda po vsem svetu. Tudi v drugem poglavju avtor do Beatrice ipot še vedno samo pripravlja. Zelo nazorno in s polmokrvniim temperamentom znanstvenifca-umetnika razpravlja sedaj o razmerju umetnikovega življenja in njegovega dela še teoretično. Leben se natančno zaveda važnosti tistih »podtalnih, skritih tokov, s katerimi pisatelj napaja in hrami bitja svojega dela«, toda pozna tudi njihovo kvarno precenjevanje, ki ima za posledico istovetenje podrobnega raziskovanja pisateljevega življenja z razumevanjem njegovega dela. Svoje misli o tem osnovnem problemu literarne vede podpira sedaj še z novimi primeri iz svetovne literature in s tem ne očituje samo velike razgledanosti, ampak še mnogo hvale vrednejši način ravnanja ,z osvojenim gradivom. Šele s tretjim poglavjem seže avtor neposredno do .naslovnega problema. Osveži pomen povezanosti Beatrieinega imena z največjim italijanskim pesnikom, obnovi pripoved njegove mladostne ljubezni, kakor diha iz »Vite nuove«, opozori na pomembno Dantejevo napoved še večjega slavospeva o Beatrici (io spero di dieer di lei quello che mai non fue detto d'alcuna); govori nato o Dantejevem političnem delovanju, njegovem pregnanstvu ter nazadnje o »Divini Commedii« in poudari, da s tem delo,m Dante ni ustvaril samo nesmrtne umetnine, ampak je istočasno izpolnil tudi .nekdanjo obljubo Beatrici. Temni sistematičnemu pregledu vnanjih dogodkov iz pesnikovega življenja sledi nato dolga vr.sta dvomov iin 'ugibanj o Beatrici, ki pa jih avtor sedaj ne rešuje in se bo verjetno vrnil ,k njim šele v napovedani monografiji. Poudarja le, da je Beatrice eden izmed najteže prijemlljivih in opredeljivih ženskih likov v svetovni literaturi. To nas ne more začuditi, saj je tudi Dainte edinstven umetnik in mislec in je kot tak pač tudi že,no doživel z nevsakdanjo globino in mnogostra-nostjo. Prav tako nas ne iznenadi, da je v mojstrovino, ki mu jo je v bistvu narekovala in ustvarila domovinska ljubezen, vpletel Bea-(tricino podobo, saj se najgloblja čustva v človeku neprestano prepletajo in nazadnje vselej zlijejo v isto središče. Ne .moremo si tudi predstavljati, da Beatrici v letih med postankom Vite nuove in Divine Co.m-medie, v Dantejevem srcu ni ves čas močno živela in zato je samo po sebi razumljivo, da je v Divini Commedii pesnik njeno -podobo iznova oživil. Ta osemnajstletni molk o njej si razlagamo s tem, da se je pesnik ves ta čas čutil premalo pripravljenega za izpolnitev dame obljube. Po letih trdih življenjskih preizkušenj, ko je nazadnje dozorel za veliko nalogo, pa njegovo gledanje na mladostno srečanje seveda ne more biti več enako nekdanjemu ljubezenskemu zavzetju. Ob zrelih življenjskih nazorih in po tolikšni, časovni odmaknjenosti se je pesniku gotovo poglobil splošen pogled na ženo p,a tudi spomin na mladostno izvoljenko se mu je znatno preobličil, tako da mu predstavlja Beatrice v Diviini Coimmedii zadnjo stopnjo po,polnosti — Milost, ki razume tudi stvari, ki so »najvišjemu umu nerazrešljive uganke«. Naslednji del razprave seznanja bralca z obsežno damtoloigijo od Boocaccia do današnjih dni. Z mestoma kar dramatično .napetostjo .prikazuje, avtor predvsem boj med najbolj vidnima strujama danto-logov, med alegoristi in realisti. Alegoristi iščejo v Beatrici vseh .mogočih simbolov, Modrost, Teologijo, vzorno vladavino, idealno Cerkev, alegorijo nove italijanske govorice itd., realisti pa si na vso moč prizadevajo, da bi nabrali čim več dokazov za to, da je bila Beatrice pravo floren ti.nsko dekle, ki je resnično živelo in umrlo. Avtor se pridružuje mnenju tistih, ki ugotavljajo, da so alegoristi kakor realisti v enostranskem prizadevanju izgubi I i izpred oči tisto Beatrice, ki jo je ustvarila Dantejeva famtazm, saj osebe .talke, kakršne v resnici so, vobče ne obstoje; obstoje le take, ikalkršne ljudje vidimo, in zato ni važno., kakšna je bila Beatrice, am.pak kako jo je Dante doživel. Ob tej zavesti odpadejo vsi dvomi, ali je Beatrice iz Vite nuove bila resnično flore,ntinsko dekle ali samo pesnikov privid, in v Beatrici i.z Divine Commedie ne bomo več iskali papirnatih alegorij. Za ustvaritev tistega lika o Beatrici, ki ga je ustvaril Dante, .pa imamo na razpolago najčistejši, edini zanesljivi in povsem dostopni vir — Dantejevo delo. Tukaj bo torej zastavil Leben izhodišče svoji monografiji, saj zaključuje sedanjo študijo z besedami: »Niso Beatrice, ki ustvarjajo pesnike, marveč narobe: pesniki ustvarjajo Beatrice.« Pričujoča Lebnova razprava vendar ni samo zelo pregleden in mikaven vodnik po dosedanji dantologiji, ampak tudi neprisiljeno pove-ličanje Dantejevega dela in .močan zagovor splošnega umetniškega ustvarjanja. Esejistični slog' je jasen in poln, škoda le, da so bile jezikovne in tiskarske korekture opravljene mestoma površno. Kot uvod v monografijo o Beatrici kot pesniškem liku pa na.m da z upravičenostjo pričakovati delo, ki ,ne bo moglo ostati pomembno samo za naše gledanje na velikega Florentiincai, ampak bo gotovo zanimiv tudi v razsežni svetovni literaturi o Danteju. Silva Trdina. Dr. Jože Jeraj: Korporacijski red in družabna reforma Jugoslavije. Založila Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 1941. Med vsemi domačimi deli., ki so se dozdaj pečala s korporativiz-mom, predstavlja Jerajevo delo brezdvomen napredek, ker se v začetku postavlja na jasno formulacijo stanu, razreda iin korporacije. Toda od tega uvoda dalje tudi on odpove. Jeraj ne razpravlja o tem, kako bodo korporacije, ki so vendar javno-pravno organizirani stanovi, odpravile razrede, ki imajo svoj koren, kakor priznava Jeraj sam, v neenakosti premoženja in socialnega položaja. Ideal socialne pravičnosti ga je tako navdušil, da mu je izginila izpred oči. sociološka resničnost, čeprav mu je bila v uvodu jasna. Avtor se bavi v glavnem z bistvom korporacij in njih delokrogom. V tem smislu na kratko označi nekaj že ost varjenih korporativistični.h sistemov i.u to z namenom, da bi na podlagi izkušenj, ki so jih že pokazali razni drugi sistemi, predlagal smernice jugoslovanskega kor-poraicijskega reda. Po njegovo naj bo Jugoslavija krščanska, narodna in korporacijska država. Misli, ki jih v ta namen izraža, se gibljejo v tako splošnem svetu, da ne prepričujejo. Knjižica povzroča v človeku mešana čustva, nekatera njena mesta odkrivajo bistro in bistveno gledanje, druga pa plehko in povprečno obnavljanje propagandnih brošur. Posebno pa sredi stvarne analize motil mehanično citiranje Prešerna', Zupančiča in Gregorčiča. ■ g POROČILA O KNJIGAH Dr. Ivan Ahčin: Prostozidarsko. Založila ZFO. Ljubljana 1941. Ob tej knjižici se človek zamisli nad načinom, kaiko se večini slovenskega naroda približujeta stvarno življenje in duhovna zgodovina Evrope. Prvo poglavje še najbolj predstavlja smisel, ki naj ga imajo dela, s katerimi približujemo kulturno in politično zgodovino preprostim ljudem. To poglavje namreč kolikor toliko dobro prikaže zgodovinsko območje, v katerega segajo zametki prostozidarskega združevanja. Škoda le to, da je to poglavje kratko v primeri z drugimi. Ostala imajo namreč mnogo več gradiva, vendar ni več tako enotno urejeno, da bi preprostemu bralcu neposredno in enostavno razgrnilo pojav, ki je bil , v polpretekli dobi še zelo aktualen. Če tej knjižici ne moreš očitati senzacij in podtikanj na račun prostozidarstva, pa si nezadovoljen z nerodnim idejnim moraliziranjem, ki podre vse, kar sta zgodovinska obnova in analiza zgradila pozitivnega v razumnem nn svobodnem bralcu. Stvari bi zelo koristilo, ko bi mogel avtor navesti dokaz za svojo trditev, da so se med prvo svetovno vojno prostozidarji Italije im bodoče Jugoslavije sporazumeli, da bo Italija dobila med drugim tudi Goriško, Trst in Istro, in da je ta sporazum med ložami obveljal tudi na mirovni konferenci. Mirko Kus-Nikolajev: Ljenin, Trocki, Staljui. Uvod dr. čurčina. Izdan je Nove Evrope. Zagreb 1941. Ti eseji o vodjih ruske revolucije so napisami živo in z namenom, da pokažejo izvirnost in različnost le-teh. Avtor izvaja Leninovo moč iz popolne spojitve marksističnega nau-fca nn svojega osebnega življenja. Lenin je najizrazitejši dogmatik zgodovinske dialektike, ki ve, da s takim postopkom kljub Marxu lahko pospesi razvoj Rusije iz polfevdalne dobe v socialistično. Čim prej m za vsako ceno je hotel izvesti revolucijo. Temu cilju mu je služilo vse, zato mu končno ni bilo važno, ali je resnica le ideološki obrazec ah objektivna stvarnost, zanj je bilo važno le dejstvo, da ne sme dopustiti nobene slabitve temeljneea načela o revoluciji, kar na drugem mestu te številke dokazuje Ivo Pirkovič. Lenin, veliki rušilec meščanstva, je bil zgodovinsko utelešena Heglova antiteza, ki ji bo šele mnogo pozneje sledila sinteza. . Drugi vodja revolucije, Trocki. je v revolucionarnem delu pokazal vec osebnega življenja. Pretirana brezkompromisnost, burno življenje m duhovna nervoza so ustvarili iz njega ekstremnega človeka, ki je razvil premočno samozavest, kajti bil je strasten individualist v kolektivnem gibanju Poleg tega je stal na stališču, da mora komunizem izvršiti najprej ciklus evropskih revolucij na temelju industrijskega proletariata m se šele potem dati na oblikovanje ruskega imperija. Temu stališču je najsilneje in najupornega nasprotoval najmir-nejši in najbolj brezosebni vodja, Stalin, ker je bil mnenja, da more le gospodarsko močna in odporna zemlja postati jedro novega socialnega reda na svetu. Zato se je polastil strankarskega aparata ter začel načrtno prestvarjanje ogromnega imperija. S tem korakom se je poslovil od revolucionarnega dela im duševnosti in uničil vso generacijo starih permanentnih revolucionarjev, ker so se mu zdeli škodljivi. ZSSR je združil pod močnom rokom maloštevilne stranke, vlil mladini nevarno vzvišeno zavest i.n ustvaril v komunistih izrazito pozitivno mišljenje o samem fcebi ter s tem zajezdil tigra, kakor končuje Kns-, Nikolajev.