MILAN SKRBINŠEK: Čitanje in deklamacija v šoli. (Kon«c.) Jakost. — Dvojno je mogoče to pesem doživeti. ali čisto neodvisno od gotove predstave. ali pa v zvezi s prizorom ko gledaš pesnika, ki stoii v samoti ob Soči v težkih mislih. — V prvem slučaju bom glasen v drugem pa tih. a v obeh slučajih v drugem delu tišii nego v prvem in pričenši s prehodom v tretjega rastoč navzsror. Kakor smo videlr, se začetne štiri vrstice »Soče« v sredini pesnitve. koncem drugega dela ponove s čisto malo razliko v eni besedi. Ponovi se tudi peti začetni verz »Krasna si. hči planln!«... in sicer še dvakrat. Za pravo prednašariie takšnih mest, ki se ppnavljajo, postoji pravilo, ki seveda ni z ozirom na gotovo estetične potrebe čisto teoretično postavljeno, temveč -izvira iz doživetja takšnih ponovitey. Vzemiitno na primer »Krasna si hči planin!« Pesmik zre v Sočo, v rodno reko, ki ie posebno zani nekaj sila lepe?a. in delj ko jo gleda, bolj je vzhičen nad njeno lepoto in vedno zapet se mu izvije iz srca vzklik »Krasna si hči planin!« Ker raste njegovo navdušenje. raste seveda tudi njegovo čisto fizično razburjenje in naravna posledca tega ie. da ie vzklik drucič močnejši ko orvič, in tretMč raočneiši ko drujzlč. In tako smo ob enem tudi že izluščil iz doživetja takšnega mesta, ki se ponavlja. pravilo za njega prednašanje. Pravilo bi se glasilo: besede ali besedne skupine ki se kot celota zase ponavljajo. se ne smeio Drednašati vedno enako temveč v čustvu. barvi in Iakosti različno, naslanjajfe se vedno na odstavek. ki mu sledi. Doživet^e ie nekai silo bogatega. obširneea je žrvljenje samo. tepriia pa nekaj zelo revnega omejenega, zato pravila, ki jih postavljamo kot direktive umetniškega predtiašania nikdar ne povedo vsega temveč so le kažipot v pravo smer. To občutimo živo ravno v našein slučaiu. Vzklik »Krasna si, hčf planm!« sledi v okviru nrvega dela pesnitve v radosti. vedno boli navdušenemu opisu lepote re- ke Soče. raste .torei v svoji iakosti v čisto enostavni liniji navzgor. v liniji navdušenia. Res. da to navdušenje ni neskaljeno (kakor smo občutili že pri doživetiu »Soče« kot celote). da ga o.vija koprena zamišljenosti v daljno slutnjo. ali pod to kopreno ie ta linija rasti u&merjena vseeno naravnost v eno stran. — Čisto drugače ie pa s ponovitvijo začetnih štirih verzov. Ti se ne ponove že tekom prvega dela. pesnitve, v radosti. temveč koncem drugega dela torej v temni slutnii, ki prehaja s spremembo zadnje vrstice. kjer stopi kar naenkrat na mesto »t&mne« nevihte z navidez tako neznatno spremembo »divja« nevihta, že v eotovost. Drugič so se izvile besede teh štirih vrstic pesniku torei v čisto drugem razpoloženju iz prs. V začetku ie vzlic daljne žalostne misli ves omamljen od krasote domorodne reke. radost pa vladuje, kri mu v srcu živo PoLie. obraz mu žari daleč zadaj ie sicer bolest. a žari mu vseeno: zdaj pa gleda že čisto iasno v grozno prihodnost, srce se mu krči bolesti. objaz sta mu spačila srroza in bolest. Videli smo torei, da ob ponovltvi začetnih .štirih vrstic rast čustvenega prednašanja ni usmeriena v isto stran. temveč v drugo v stran drugega občutja. Namenoma nisem govoril do zdaj nič o ritmu. to oa radi tega. ker je naziranje. ki ga ima neka slovenska didaktična knjiga o obravnavi ritma pri deklamaciji in čitanju. ko govori o povdarjanju istega docela napačno. O ritmu naj govori učitelj šele takrat, ko gojenci dotični pesniški proizvod vsebinsko v celotnem zmislu. torei tudi čustveno miselno in v zmislu splošnega razpoloženia docela obvladajo. Kakor sta bila naiprei misel in čustvo in iz njiju prerojena beseda ter ie ritem ki ie čisto kavzalno zvezan z iakostio čustva. z globino misli in brzine oziroma zamahom poleta le hrbtenica, ki se razvija organično in za pesnfika nezavedno sproti z rastjo umetnine. tako bo tudi gojenec radi te kavzalne zveze že nehote, da, neizogibno moral gpvoriti v pravem ritmu. Ritem je ogrodlie umetniine ne pa njen piedestal. Če bi torei hotel gojencu to ogrodje pokazati. predno ga dovedeš do tega. da umetnino občuti in pesnitev torei tudi reproduktivno doživi, bi jo moral prej razbiti. da stooi ogrodje na dan. Iu nikdar več je nebi mogel sestaviti. In če tudi bi ' se ti to v glavnem posrečilo. vedno. bi nosila sledove svoje poškodbe. Pri iskanju ian določitvi rltma pesnitve, ki so je goienci že doživljeno čitali oziroma deklamirali lahko pokažeš tudi na veliko resnico, da sta v vseh umetnostih prva misel in čustvo ki vzrasteta .v čisto svoio liniio. barvo. obliko ali ton in torei oblika ravnotako plod umetniškega doživetja. Opozarjam tu na različne forme v vseh umetnostih. ki se daio teoretično opisati. Drama na primer je nastala in vsebovala vse one naravne zakone svoje gradnie prei in ie človeški razum šele naknadno te zakone odkril in obrazložil. Opozoriti moram še na to, da je naslov pesmi ali berila že del umetnine same. Prednašanje se prične torei že z naslovom, ki ga mora gojenec tudi doživeti. Naslov je treba povedati tako. da leži v njem že zgoščena ideja pesmi ali berila njega splošno občutje. Navajati je gojence k temu. da vedno vgdo. čigava ie pesjiitev. ki jo prednašaio. Zato je dobro. da povedo najprei polno ime pesnika in prično nato šele s prednašanjera (branjem ali deklamacijo). Seveda ie treba povedati ime avtorja čisto brezbarvno in nato napraviti primeren odmor. tako da se čutita naslov in pesnitev. med katerima mora biti tudi nekaj (doživ- ljenega) odmora, kot celota. Sai tudi ni mogoče da bi prišel gojenec takoj potem ko .ie povedal ime avtorja s prednašanjem. če naj bo to občuteno. Potreboval bo vedno nekoliko časa, da se zbere in vživi v splošno razpoloženje pesnitve (naslova in Desmi ali berila). Vsaka pesnitev nosi pečat svojega stvarnjika. Jasno je torej, da bodo gojenoi potom res občutnega prednašanja pesnitev čisto nehote začeli razločevati enega pesnika od drugega po njih duševnosi. In čim bolj živo to razliko občutijo, tem jasnejši ]im postanejo liki posameznih naših in drugih velikih mož, tem večje po njih zanimanje za poezljo in tem bolj temeljito njih poznavanje literature. In zdaj si ustvarimo jasno vnanjo slibo, kako se vrši v šoli prednašanje pesmi in beril. Gojenec prlde na oder in se obrne prota razredu. Ko je vse docela tiho, prične. Na primer: Simon Gregorčič Odmor . . . Soči!« Krajši odmor . . . »Krasnl si bistra hči planin, itd . . .<•