UREDNIŠTVO in uprava: 34131 Trst, TX Udeležite se Ul. Capitolina 3 - Telefon 44-046 in 44-047 DOPISNIŠTVO za goriško pokrajino: 34170 Gorica, Ul. XXIV. Maggio 18 -Telefon 24-36 I J P. 1 11 manifestacije NAROČNINA: Letna 1000 lir, polletna 550 MLmrnA «M»—JI v Pordenonu lir. Poštni tekoči račun: Trst 11/7000 glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Obnovljena izdaja - Leto XX. - Štev. 6 (716) TRST - 15. marca 1968 Posamezna številka 40 lir Petnajstdoevnik Quindiciaale Spedir, in abb. post. Groppo II 1/ nedeljo, 24. marca v Pordenonu a a a V nedeljo, 24. marca bo v furlanskem mestu Pordenone velika manifestacija za mir, proti vojaškim služnostim, za ukinitev ameriškega vojaškega oporišča v Avia-nu (kraju 'blizu Pordenona), za ukinitev vseh oporišč pakta NATO na ozemlju italijanske države ter za izstop Italije iz tega pakta. Manifestacijo, ki bo imela v-sedežel-ni značaj, organizirata deželna komiteja KPI in PSIUP ; pri organiziranju pa sodelujejo razne druge organizacije, ki se zavzemajo za mir v svetu ter prijateljstvo med narodi. Čeravno manifestacija v Pordenonu ni osamljeno dejanje in se torej uvišča med neštete podobne pobude, ki se m nože v raznih delih sveta, ji vendar pripisujemo izredno pomembnost. Ta pomembnost je tem večja v trenutku, ko se veča mednarodna napetost zaradi 'stopnjevanja imperialističnega napada v Vietnamu in ko se napadalec poslužuje tudi oporišča v Avianu za svo je blazne načrte. Prav 'letališče v Avianu je vključeno v verigo vojaških oporišč NATO, ki so posejana po raznih deželah v zahodni Evropi in na Vzhodu. V Aviano prihajajo na oddih ameriški piloti, ki sejejo smrt na vietnamska mesta in vasi. Italija ne more in ne sme biti soodgovorna za zločine, ki jih pustolovski ameriški militaristi počenjajo v Vietnamu in prebivalci naše dežele ne morejo in ne smejo biti brezbrižni glede tega ‘.a k o perečega vprašanja. Toda, kot je že omenjeno, nedeljska manifestacija ni le protest moti tujemu oporišču, ki služi po-ietnikom kriminalnih dejani v Vietnamu; manifestacija ima mnogo širši pomen in je predvsem manifestacija za mir, ki je danes tako hudo ogrožen. Ko vabimo vse. ki jim je stvar miru pri srcu, naj se udeležijo manifestacije v Pordenonu, iih obenem vabimo, naj podpišejo neti-čijo za Odpravo vojaških služnosti v Furlaniii-Julijski krajini, služnosti, ki ovirajo nadaljnii razvoj mirnega sožitja med državami, ki mejijo na našo deželo; Deželna skupščina tajnikov sekcij KPI V nedeljo, 17. marca ob 9. uri bo v Ljudskem domu v Trstu (Ulica Capitolina 3), Deželna skupščina tajnikov sekcij KPI. Uvodni govor bo imel tovariš Silvano Ba-cicchi tajnik deželnega komiteja. Govoril bo o temi : Napredovanje KPI na prihodnjih parlamentarnih in deželnih volitvah, za gospo darski in demokratični razvoj države in Furlanije-Julij-ske krajine. Ob zaključku zasedanja bo govoril tovariš Armando Cossutta član vodstva KPI. Skupščina bo javna. služnosti, ki močno škodujejo celotnem gospodarskemu razvoju v vsej deželi. Peticija 'izrecno poudarja, da je stanje v naši deželi nevzdržno tudi zaradi zunanje in vojaške politike Vlade, ki preprečuje, da bi dežela vršila tisto mednarodno Vlogo, ki bi jo lahko vršila in bi jo morala vršiti. Peticija se končno zavzema za pristopitev k uvajanju sistema evropske varnosti, v katerem bo tudi Jadran postal morje miru, Fuflanija-Ju-lijška krajina pa most sodelovanja in prijateljstva med narodi. Deželna komiteja KPI in PSIUP sta v zvezi z manifestacijo, ki bo v Pordenonu, v nedeljo, 24. marca, objavila naslednje skupno sporočilo : Skupno sporočilo deželnih komitejev KPI - PSIUP Zaostrovanje ameriškega imperialističnega napada v Vietnamu hudo cgraža mir v svetu, saj ZDA vršijo vloga žandarja reakcije v vseh delih sveta. Zaradi tega pomeni ohranitev a-ineriških oporišč na našem ozemlju objektivno soodgovornost italijanske vlade za imperialistično napadalno politiko. Prav zato je prebivalstvo v skrbeh in manifestira za mir in vzajemnost z narodi, ki se borijo za neodvisnost. Avtonomne politika, prosta vseh atlantskih obveznosti je nujna tudi zato, da osvobodi Furlanijo-Julijsko krajino spon vojaških služnosti in tujih oporišč, ki onemogočajo opravljanje in razvoj mednarodne vloge naše dežele in so zapreka za zgraditev protosinhrotrona pri Doberdobu. Nedopustna je tudi ameriška letalska baza v Avianu, kamor prihajajo na počitek ameriški piloti po opravljenih vojnih ekspedicijah v Vietnamu. Samo zunanja politika, ki ne bo podrejena paktu NATO, temu instrumentu ZDA v Evropi, lahko spremeni italiiansko državo v faktor miru in Furlanijo-Julijsko krajino v most miru med narodi. Zato je treba zahtevati izstop Italije iz pakta NATO, odstranitev o-porišč NATO iz Italije in dežele in temu sledečo ukinitev vojaških služnosti. Čas je, da se politika nasprotujočih si vojaških blokov zamenja s politiko, ki naj pristopi k ustvarjanju sistema evropske varnosti. S temi cilji deželna komiteja KPI in PSIUP pripravljata za nedeljo, 24. marca ob 15. uri v Pordenonu deželno manifestacijo, na kateri bodo govorili predstavniki vsedržavnih vodstev obeh strank. Komunisti in socialisti proletarske enotnosti se obračajo do vseh organiziranih političnih skupin in posameznih osebnosti, ki soglašajo s temi zahtevami, naj pristopijo k tej manifestaciji. Politične volitve 19. in 20. maja Ob zaključku četrte zakonodaje je bil sprejet tudi zakon o pokojninah INPS Predsednik republike je v ponedeljek podpisal dekrete o razpustu poslanske zbornice in senata ter o razpisu novih parlamentarnih volitev, ki bodo 19. in 20. maja. Sedaj | so že v polnem teku priprave na te volitve. Med posebno pereča vprašanja, o katerih so zadnje dni razpravlja- SKS ni več SKS marveč SLG, ki pa ni nič drugega kot R-TS A. Predsednik SLG je upokojeni časnikar R-TS A, podpredsednik je časnikar R-TS A, politični tajnik je predsednik RO-R-TS A in tudi nekateri drugi člani odbora so baje uslužbenci R-TS A. Da bo stvar še bolj jasna naj omenimo, da je glavni urednik RAÌ-TV-TS bivši tajnik tržaške KO. Vse te sigle in kratice niso nič skrivnostnega, nič tajnega, nič Si-far, čeprav so bolj podobne skrivnostnim šifram kot pa kraticam političnih strank oziroma radijski ustanovi. Nam komunistom sicer vedno podtikajo določeno prikrito «prevratniško« delovanje, morda zato, ker imamo naše kongrese, sestanke in zborovanja pri belem dnevu; borda zato, ker o našem delovanju seznanjamo člane, prijatelje in tudi neprijatelje, ker ničesar ne prikrivamo, zato ker nimamo kaj prikrivati. Naša politična borba proti izkoriščevalcem delavcev, zatiralcem demokratičnih množic in naše slovenske manjšine je odkrita, jasna in tudi učinkovita. Zato imamo najboljšo potrditev v tem, da nas podpira večina delavcev in večina Slovencev. . Tako pa ni pri klerikalcih. A/e- ! davno je imela Slovenska katoli- 1 ška skupnost občni zbor ( tako poročajo nekateri slovenski listi), na katerem so se preimenovali v Slovensko ljudsko gibanje, ki ga vodijo, kot so doslej vodili Slovensko katoliško skupnost, usluž- li v parlamentu, spada zlasti vprašanje pokojnin. Komunisti so zahtevali 25% povišek vseh pokojnin, ki jih izplačuje državni zavod za socialno zaivarovanje INPS. Nadalje so zahtevali minimalno pokojnino v znesku 30.000 lir mesečno za vse kategorije delavcev in nameščencev ter vsaj 22.000 lir mesečne pokoj n i- benci ali sodelavci Radia Trst A. Kot vidite, dragi čitatelji, smo vam sedaj razvozlali, kaj vse pomenijo prej navedene kratice. Upajmo, da nam ne boste zamerili, če smo začeli tako skrivnostno. Hoteli smo biti dosledni «skrivnostnemu» občnemu zboru, na katerem se je porodilo nič manj kot Slovensko ljudsko gibanje, seveda z veliko začetnico, saj vemo koliko jih je in kdo so, še bolj pa vedo naši slovenski ljudje, da slovensko ljudsko gibanje z malo začetnico pomeni vse kaj drugega, ki s peščico uvoženih in domačih klerikalcev nima ničesar skupnega. \ Priznati pa moramo, da so vo- 1 ditelji SLG «dosledni» borci za svoje pravice, da se razumemo «za lastne pravice» in za usodo ustanove, pri kateri so zaposleni. Ali mislite, da jim je kaj mar za slovenskega delavca in kmeta, za mlade slovenske izobražence, ki si morajo kot italijanski iskati službo od doma, za ladjedelnice, pristanišče, za nasilne razlastitve slovenske zemlje. Kaj še, saj še to njih ne tiče. Na občnem zboru so sprejeli resolucijo o Radiu Trst A, «ki naj ne bo slovenski samo po jeziku, ampak tudi po duhu», seveda njihovem duhu; nato pa se zavzemajo za «ekonomsko enakopravnost» sodelavcev, zlasti pa poudarjajo važnost «časnikarskega oddelka», kjer so zaposleni. V tem pa so res pogumni in junaško stojijo na «prednjih okopih» obrambe lastnih koristi. * * ne za neposredne obdelovalce zemlje, obrtnike in trgovce, kar naj bi bil prvi korak na poti k izenačenju s pokojninami drugih kateog-rij. Zahtevali so tudi naj upokojenci prejemajo enake družinske doklade kot delavci industrijske stroke; reformo celotnega pokojninskega sistema, ki naj določi tako pokojnino, ki bo odgovarjala 80% plače; ter končno, demokratizacijo INPS. Vlada levega centra teh zahtev ni hotela sprejeti. Zavrnila je reformo pokojninskega sistema; zavrnila zahtevo, naj pokojnina odgovarja 80% povprečne plače; zavrnila zahtevo po državnih prispevkih, ki so potrebni za kritje izdatkov, ki bi se povečali s povišanjem pokojnine. Ukrepi, ki jih je sprejela vlada predvidevajo povprečno povišanje pokojnin le za 10%. V praksi pomeni to, da bo povišek v resnici neznaten. Samo delavci, ki bodo skozi celih 40 let zavarovani, bodo prejemali pokojnino, ki bo znašdla 65% povprečne plače. Tisti, ki bodo ob upokojitvi imeli manj kot 40 let zavarovanja, bodo seveda prejemali nižjo pdkojnino. Naj navedemo nekaj primerov : Delavec, ki bo stopil v pokoj potem, ko je bil 40 let zavarovan in ki je zadnja tri leta prejemal povprečno 80.000 lir mesečne plače, bo dobival približno po 52.000 lir mesečne pokojnine ; delavce pa, ki je bil zavarovan manj kot 30 let bo prejemal od 32.000 do 39.000 lir mesečne pokojnine. Seveda, obstaja vprašanje, kateri delavec v resnici prejema osnovno mesečno plačo v znesku 80.000 lir ! Ob upoštevanju vsega tega prihajamo do zaključka, da bodo pdkoj-nine tako malo povišane, da se v resnici niti ne more govoriti o pravem povišanju, sai se raven življenjskih stroškov nenehno dviga in cene nenehno naraščajo. Drugo vprašanje, o katerem se je tik pred razpustom parlamenta mnogo razpravljalo, je vprašanje reforme univerz. Toda tega vprašanja parlament ni rešil. Vprašanje ostaja torej še naprej odprto, kljub temu, da je zelo pereče in da so prav zadnje tedne v teku hude bitke prav na tem področju, da so študentje zasedli mnogo fakultet in v več mestih je prišlo tudi do -spopadov, ker je vlada, namesto, da bi pristopila k poskusom za rešitev perečih vprašanj, ukazala policiji, naj nastopi proti študentom. «Rešeno» je bilo vprašanje otroških vrtcev, o katerih se je tudi mnogo razpravljalo. Razprave o tem vprašanju so pokazale, da so Stališča glede otroških vrtcev zelo različna in celo nepremostljiva. Komunisti vztrajajo v zahtevi, naj se otroški vrtci podržavijo in naj se zadeva reši tako, da ne bodo več favorizirane ustanove, ki se la-ste nekakšnega monopola nad otroškimi vrtci. Tik pred zaključkom zakonodaje se je še ertkrat vnela v parlamentu ostra bitka v zvezi z zadevo Sifar. Zadržanje predsednika Vlade glede tega vprašanja je bilo zares čudno, nejasno in torej nesprejemljivo. Tako je sedanji parlamentarni mandat končal, ne da bi razčistili tako pereče vprašanje. Preteklo soboto je bila v Trstu manifestacija za mir v Vietnamu. Tržačani so se še enkrat pridružili miljonom ljudi dobre volje, ki po vsem svetu protestirajo proti ameriškemu napadu na Vietnam in proti ciljem tistih, ki poskušajo vietnamsko tragedijo razširiti OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOODOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOl SKS=SLG=R-TS A 2 • DELO 15.3.1968 Palomares in Grenlandija Dne 21. januarja letos je v Gr emlandiji strmoglavilo ameriško vojno letalo, ki je imelo na svojem krovu atomske bombe. Katastrofa se je zgodila točno dve leti od podobne katastrofe v Palomaresu v Španiji. Tako v prvem kot v drugem primem na srečo bombe niso eksplodirale. Sicer pa se je v obeh primerih človeštvo soočilo z možnostjo najstrašnejših posledic pustolovščine ameriških nosilcev atomske smrti. Poročila iz Gn enlandije za zdaj še ne odkrivajo celotne podobe, toda dejstvo je: v bližini groenland-ske vojaške baze Thule je strmoglavil ameriški «B 52» in jedrske bombe so spet zagrozile drugi državi. Zgodilo se je to, ne glede na dejstvo, da Danska, ki ji Groenlan-dija pripada, prepoveduje navzočnost jedrskega orožja na svojem ozemllju, ali polete letal s takim orožjem nad njo. To je očitno teptanje danske suverenosti. Opravičila vojnega ministrstva ZDA, češ da se je to zgodilo naključno, so smešna. Menda so imeli «vaje zasilnega pristajanja na področju, kjer je malo letališče». Ali ni preveč takih «naključnosti»? Vladajoči krogi ZDA niso prisluhnili ogorčenemu pozivu človeštva, ko je po katastrofi nad Palomare-som zahtevalo prenehanje teh poletov. Po groenlandski katastrofi je ameriško vojno ministrstvo «pomirjalo»: «Jedrske bombe niso bile pripravljene za vojno in eksplozija je bila tako izključena.» Znana pesem. Slišati jo je bilo že v «palomari-ških» časih, saj so bile bombe tudi takrat «izključene» in se niso popolnoma razletele. Toda ne grozi samo mogoča atomska eksplozija z najstrašnejšimi posledicami. Te neizogibno nastajajo tudi mimo tega usodnega trenutka. Kaj ne govore dovolj resno dogodki pred dvema letoma v španskem Palomaresu? Opozorimo na nekaj podrobnosti, ki jih je opisala ameriška časnika-rica Flore Lewis: «Enzo izmed jedrskih bomb, ki so padle na Palomares, so našli na griču za pokopališčem.' Ležala je v kotanji globoki meter ter dva in pol metra široki. Do polovice zarit kos kovine je bil videti kot navadna bomba. Toda bil je težki uran. Specialisti za jedrsko orožje so natančno vedeli, kaj je skrivala kotanja. Takoj je bilo jasno, da se je pri udarcu poškodoval vžigalnik, narejen iz navadne eksplozivne snovi.» čeprav to ni izzvalo cepitve uranovega naboja, raztrešče-nje ni nič manj razsojalo plutonijevega dela bombe. «Poškodba vžigalnika takšne bombe neizbežno izzove nastanek plutonijevega oblaka Radioaktivno sevanje se razširja glede na moč in smer vetra in ne glede na količino delčkov zemlje, ki jih vsebuje plutonijev prah... Strokovnjakom je bilo v Palomaresu takoj jasno, da je radioaktivno sevanje, ki so ga zaznali, posledica poškodbe vžigalnika. Strokovnjalkom je počasi postalo jasno, da je sevanje večji problem, kakor so domnevali po prvih meritvah... Veter je plutonijev prah raznesel po planjavah. Nekatere prebivalce vasi so morali preseliti, po zidovih in strehah so se pokazali sledovi radioaktivnosti.» Prebivalcem Palomaresa je resno zagrozila nevarnost. Kmetje niso smeli več obdelovati zemlje. Na 240 hektarih zemlje so morali postrgati radioaktivni sloj. Palomareška tragedija je dobro znana. «Palomares je imel srečo,» govore reportaže. Glede na to, seveda, ker se ni zgodilo nič hujšega, čeprav bi se bilo prav lahko zgodilo. Pa ne samo v Palomaresu. Znani so mnogi drugi primeri katastrof ameriških jedrskih bombnikov. «Nekaj se jih je zgodilo tudi v ZDA — ugotavlja J. Grigorjev v moskovski «Pravdi.» Minilo je mnogo let, kar se je zgodila prva, uradno ne priznana talka nesreča na tujih tleh. Pri vzletu letala «B 52» z atomskimi bombami se je zgodila 1957. leta v ameriški bazi Sidi Sliman v Maroku. Tudi takrat se je razprašil radioaktivni plutonij.» «Do trčenja nad Palomaresom so zabeležili enajst takih nesreč, v resnici pa jih je bilo več,» piše ameriška novinarka. «Tudi te so že izzvale nemir in jezo narodov.» «Sovjetska vlada — kakor piše v spomenici, ki jo je Sovjetska zveza 16. februarja 1966 predala vladi ZDA — je ne samo enkrat opozorila vlado ZDA o nevarnostih, ki so povezane s poleti bombnikov z jedrskim orožjem v trupu. Toda vlada ZDA ni upoštevala naših opozoril in poleti ameriških jedrskih bombnikov se nadaljujejo ko prej.» Groenlandska katastrofa vnovič potrjuje umestnost opozorila. Le-ta še ostreje postavlja na dnevni red vprašanja, ki jih je sprožila SZ, o takojšnjem prenehanju poletov letal z atomskim orožjem preko .svojih meja. Groenlandija še bolj potrjuje nujnost odstranitve takih nevarnih «naključij» in pripetljajev, ki z radioaktivnim sevanjem grozijo člove-(Nadaljevanje na 4. strani) ooooooooooooooooooooooooooooooo 0000000000000000000000000000000 '< >00000000000000000000000000 Proslave Mednarodnega dneva žena 8. marec so naše žene slovesno proslavile. Tako na Tržaškem kot na Goriškem so bile številne prireditve v počastitev tega praznika. V nékaterih večjih krajih so bile slovesne akademije. Mnogo prireditev je organizirala ženska zveza UDI, ponekod so bile prireditve pod pokroviteljstvom prosvetnih društev SPZ, v nekaterih krajih je prireditve organizirala KPI ; prireditve za slovenske žene v Gorici pa je priredil posebni odbor slovenskih žena.. Zelo uspela prireditev je bila v Prosvetnem domu na Opčinah. Priredile so jo žene, včlanjene v UDI. Na prireditvi je prvič nastopil tudi krajevni ženski oktet, ki je prijetno presenetil številno publiko. Prav tako hvaležno je bil sprejet ženski duet, ki je ob spremljavi godbenega tria pel slovenske narodne pesmi. Tudi žene v Padričah so slovesno proslavile svoj praznik. Poleg družabne prireditve naj še posebej omenimo ter pohvalimo njihovo lepo gesto, obisk ter obdaritev bolnih žena v vasi. Ta pobuda je posnemanja vredna. Lepe prireditve ob osmem marcu so bile tudi v Trebčah, na Pro-seku-Kontovelu, v Boljuncu, pri Sv. Barbari, pri Banih, v Repnu in v nékaterih drugih vaseh na Tržaškem. Skoraj povsod so poleg govorov bili na sporedu tudi pevski in godbeni nastopi ter priložnostne recitacije. V Repnu je pel vaški moški zbor. Posebno prijetna je bila kulturna prireditev v Riomanjih. Na njej so sodelovali vaški pevci, mali orkester šole Glasbene matice iz Trsta, violi-nishsolist Igor Kuret in Bordonov glasbeni trio. Prav tako prijetna prireditev je bila na sedežu prosvetnega društva Žene v Padričah so obiskale bolne tovarišice Valentin Vodnik v Dolini. Šolski otroci so recitirali priložnostne poezije, nastopila sta tudi domači pevski zbor in godba na pihala. O pomenu mednarodnega dneva žena je govorila tovarišica Slava Čebulee. Tudi v Trstu, v mestu in v predmestnih Okrajih so bile številne prireditve v počastitev mednarodnega dneva žena. Zlasti pomembna je bila osrednja proslava praznika, ki jo je organizirala tržaška federacija KPI v Ljudskem domu v Ul. Madonnina 19, na kateri sla govorila tov. Franc Gombač in Paolo Sema. V soboto, 9. trn. je bila v prosvetni dvorani v Doberdobu svečanost ob priliki mednarodnega praznika žena. Večer je priredila krajevna sekcija KPI, da se oddolži doprinosu, ki so ga doberdobske žene ptMa so oasii sini oiir Angleški časopis New Statesman je pred kratkim objavil članek o razpoloženju ameriških vojakov pred odhodom v Vietnam in o življenju tistin ameriških vojalkov, ki se jim je posrečilo zbežati iz vietnamskega pekla ter se sedaj skrivajo v raznih deželah na Daljnem vzhodu. Prvi omenjeni članek je napisal časnikar John Gregory Dunne, ki je od ameriške 'komande dobil dovoljenje, da je lahko preživel nekaj ur z vojalki, ki so namenjeni v Vietnam; drugi člandk pa je napisala čaisnikarica Margaret Hollingsworth, ki se je na Daljnem vzhodu srečala z nekaterimi iz Vietnama pobeglimi ameriškimi vojaki. John Gregory Dunne je o svojem dale v NOB in v političnem boju. Na sporedu so bili dokumentarni kratkometražni filmi o aktualnih problemih doma in v svetu (potres na Siciliji, manifestacije univerzitetnih študentov, vojna v Vietnamu), priložnostni govor pa je imel deželni svetovalec Jože Jarc. Ta je med drugim govoril o današnji vlogi žena v javnem in političnem življenju, pri obrambi miru in mirnega sožitja med narodi; opisal je junaško zadržanje doberdobskih žena pod fašizmom in med narodno osvobodil- j no borbo, ob koncu je poudaril, da se še niso uresničili ideali italijanske republiške ustave in ne pravice slovenske narodne manjšine. Nadalje je govornik podčrtal, da ženam še vedno ne priznavajo tistega mesta v družbi, ki so ga vredne. ' obisku v zbirnem mestu ameriških vojalkov ter razgovoru z vojalki, ki so namenjeni v Vietnam, takole poročal : Ko stopaš proti posebni stavbi, se ti zdi, da je pred teboj mrtvašnica ali sanatorij za gobavce, četudi je ta stavba na zunaj prijetna. Sicer pa ni talk občutek nič čuden. Eno in drugo je možno. V zgradbi prežive ameriški vojaki zadnjih štiriindvajset ur preden gredo v vietnamski pekel. Vojaki so oblečeni v zelene uniforme, prek njih imajo ogrnjena šotorska krila, na nogah pa visoke škornje. Zdi se, kot da ima vse Okrog njih dvojni pomen, kakor pravi napis nad vhodom «Tvoja zadnja priložnost». Odvetniki urno izpisujejo formularje oporok, kurati blagoslavljajo in mazilijo... Na pogradu je sedel mlad fant in si zamišljeno podpiral glavo. Komandant, ki me je spremljal, mi je pojasnil: «Mamica je poslala prošnjo za fanta svojemu poslancu, ta pa ji je odgovoril, da mladoletnikov ne morejo pošiljati izven ZDA.» Zmajal je z glavo in se kratko zasmejal... S komandantom sva za trenutek sedla v pisarno. Pričel je : «Na vse kriplje si prizadevamo, da bi jih čim uspešneje zaposlili do zadnjega trenutka, ker brezdelje ustvarja še hujšo napetost. Sicer pa je naša naloga le, da jih čimprej spravimo od tod.» V pisarno je stopil nižji oficir in poročal :«Henry se je vrnil.» Ta je namreč že trikrat prav zadnji hip pobegnili. «Menim, da bi se mu tokrat morala posvetiti večja pozornost» Komandant je odvrnil, da so mu že preveč gledali skozi prste, toda oficir je pristavil: «Saj vem, gosipod, toda danes se mu je ustrelila žena.» Ko s! izbrisan... Končno sem dobil stik s tistimi, ki bodo naslednje jutro odleteli. Ob vsaki strani velike dvorane je bilo na stotine pogradov. Postelje so bile skoro brez odej, da ne govorimo o blazinah in rjuhah. Ko si izbrisan, je vse to le še posvetni balast... Le malo jih je spaio. Nekateri so sedeli na pogradih in loščili škornje. Drugi so pobirali sponke na pasovih, samo da bi nekako ubili čas. Med njimi ni bilo videti tovarištva. Imel sem priložnost videti mnogo vojaških barak, a' do zdaj še nikjer niso manjkale igralne karte ali kocka, le tu ni bilo opaziti tega nikjer. Pričel sem se sprehajati po stavbi. Dalje od spalnic je bila soba s televizorji, soba s pisainimi mizicami in pisalnimi potrebščinami. Vse je bilo prazno. V čitalnici sem zasledil na policah knjige z naslovi: Patriotizem in morala. Vojak in duhovni zakladi, Je nova liturgija ubila spoštovanje osebnosti? Telefonske kabine so samevale. Prav tako avtomati z mlekom, kavo, sladoledom, sendviči, sladkarijami. Vsem, ki odhajajo, to ni več potrebno. Povsod je vladal pust red, le stranišča so bila vsa popisana z imeni, datumi odhoda. Manjkali so le datumi vrnitve... Urno so_se kazalci premaknili na pol petih in debeli narednik je pričel korakati po sredini spalnic. «Čas je!» Tako ’je ponavljal. Možje so pograbili vreče brez besed in odko- rakali na prosto. Glas po zvočniku jih je opozarjal, da jih bodo avtobusi odpeljali na letalsko bazo Tra-vis, od tam pa jih bo Boeing 707 štev. W 239 odpeljal na letalsko bazo Jakoto na Japonskem in potem do končnega cilja — Bien Hoa v Južnem Vietnamu. Polet bo trajal natančno dvaindvajset ur in trideset minut. Na poti jim bodo predvajali filme z bojišč. Ob tem je vsa skupina zagodrnjala. Spremljalo jih bo pet stevardes. To je bilo že bolje. Vendar pa jih je poročilo, da ne bodo med vožnjo točili alkoholnih pijač, izredno potrlo. Tako je torej razpoloženje ameriških fantov, ki jih odpeljejo v — vietnamski pekel. Kako žive tisti, ki jim je uspelo pobegniti iz Vietnama? Na to vprašanje odgovarja čas-nikarica Margaret Hollingsworth. Med drugim pravi: Edini cilj: ostati v zavetju zunaj ZDA V deželah na Daljnem vzhodu jih srečaš skoraj povsod. Molčeči so kot grob, neobriti, zaviti v cunje. Preživljajo se z nekaj dolarji, ki jih od časa do časa dobivajo v pismih od doma (če lahko stahšem zaupajo svoj naslov). Na Tajskem jih srečuješ po kavarnah, v Indiji na železniških postajah; skratka povsod tam, kjer se zaustaviš in opazuješ Okolico. Pogovori se jim sučejo le okrog kozarčka nečesa močnega, žganega ; vprašanje je le, kako priti do njega. Edini cilj je ostati v zavetju zunaj Združenih držav A-merike, dokler vojna ne bo končana. Srečala sem nekoga, ki je povsod nadlegoval ženske. Dejal je: «Moram izkoristiti priložnost, dokler me ne najdejo. Spolno bolezen sem prav gotovo staknil večkrat kot oni ’podtaknjenci’ na fronti kakšno žensko. Če mi le uspe, da to bolezen dobim še nekajkrat, se bom lahko vrnil domov v Ameriko, nesposoben za vojsko.» V Indiji se mnogi zatekajo v budistične molilnice, da se izognejo potikanju po cestah. Tisti pa, ki se selijo iz kraja v kraj, hodijo bosonogi, zaviti v dolge orientalske obleke, podobne Ikaftanam, z dolgimi lasmi in bradami, polni uši. Če na-detiš nanje na železniški postaji, so molčeči in jih zlepa ne zapleteš v pogovor. Mnogi beže tudi v Nepal. Njihovi gostitelji so me prosili, naj ne objavim njihovih imen, ker so mirni, pridni, prijazni ljudje, ki nikomur ne žele nič slabega. Zakaj bi se morala vmešavati policija! V giavnem mestu Nepala jih sprejemajo tudi budistični samostani. Tam so še najbolj vami. Tudi sikimiski budistični samostani so jim šli na roko. Odprli so jim vrata. Nekateri teh samostanov so talko prenapolnjeni, da v njih lahko ostanejo le nekaj dni. Najhuje je za tiste, ki nimajo prav nobenih finančnih sredstev. Ti so prepuščeni samim sebi ter odvisni od dobre volje revnih kmetov. Njihova sreča je v tem, da vse vzhodnjaške vere uče gostoljubnost in pomoč potrebnim... Poglavitno je to, da so mnogi med njimi spet našli samega sebe in ozdravili hude nevroze in duševne razrvanosti. Pobegnili so iz pekla in našli svoj mir. 15.3.1968 DELO • 3 jHom-vuu Ob 25-letnici smrti junaškega protifašista Podnanos (Sembid pri Vipavi) se je v nedeljo oddolžil svojemu velikemu sinu, narodnemu heroju Janku PremrlmVojku. Na prireditvi, ki je bila ob 25-latnici herojeve smrti, so se poleg številnih domačinov zbrali tudi nekateri preživeli borci bivše Vipavske čete. O liku heroja, njegovi življenjski poti in njegovemu junaštvu je govoril Ivan Renko. Na proslavi sta sodelovala tudi vaški moški Oktet in mladinska godba iz Ajdovščine. Ob tej priliki je bila v prostorih še ne dokončanega kultumo-prosvetnega doma v Podnanosu odprta razstava z naslovom za Vojkom. Razstavo je uredil ravnatelj Goriškega muzeja Drago Marušič. Isti muzej je izdal za to priliko tudi lično brošuro, ki jo je sestavila Ljudmila Bezlaj-Krevel. Iz te brošure povzemamo nekaj odlomkov: Občni zbor PD Slavec v Ricmanjih Predsedstvo občnega zbora prosvetnega društva Slavec v Ricmanjih Lik heroja Vojka se v marsičem razlikuje od drugih velikih imen narodnih herojev. Vojko je mlad slovenski intellgent, tesno povezan s svojim ljudstvom, z njegovo vero in čutenjem. Rojen v težkam obdobju zatiranja slovenstva je zgodaj okusil žalitve in krivice, ki pa se jim je prav 'tako zgodaj postavil v bran. Doraščal je v času pohodov in strahovanj fašistov. V Podnanosu, kjer je bil rojen 29. februarja 1920 in kjer je v čvrstem, slovenskem domu odrasel v moža, se je že v ranem otroštvu naučil brati, je strastno bral prepovedane slovenske knjige, ki jih je našel doma, precej pa mu jih je prinesel tudi hišni prijatelj, pesnik France Žgur. Ta je v njem še posebej utrjeval odpor proti vsemu, kar je bilo fašistično. že kot osnovnošolec se je upiral fašistični šoli. Zdelo se mu je sramotno, da bi ga kot Slovenca «krasila» uniforma fašistične mladinske organizacije «Balilla». Ko so nekega dne te kroje razdelili v šoli, se je z izgovorom, da se gre preobleč v stranišče, izmuznil iz razreda in potlačil uniformo v straniščno školjko. Seveda so njegovi starši zaradi tega imedi sitnosti. V šembidu je služboval zagrizen fašistični učitelj. Otrdkom je pljuval v obraz če so izgovorili slovensko besedo. Mladi Janko je nekega dne sklenil, da se maščuje. V temni noči je streljal na učitelja. Zadel ! ga sicer ni, vendar pa je fašista hudo prestrašil. Zaradi tega atentata je imel Jankov oče mnogo sitnosti, a fašisti atetatorja niso nikoli odkrili. Ko je bil v šoli v Gorici, so ga nekega dne nekateri sošolci verjetno sinovi fašističnih «kameratov», zasmehovali z žaljivko «ščavo». Pograbil je enega izmed njih in z njim omlaltil druge. . Kot doraščajoči mladenič se je tudi Janlko Premrl moral udeleževati predvojaških vaj. Tedaj se je nioral obleči v uniformo mladih fašistov. Toda to uniformo je oblekel tako, da je zbujal smeh, kjer koli se je pojavil. V njej je bil podoben figuri Švejka, katerega je tudi med vajami zelo posrečeno posnemal. Leta 1940 je Janko odšel k vojakom. Kot vojak je dobil zvezo z organizatorji tajnega protifašističnega gibanja. Ivan Kosovel-Borodin, ki je kot komunist tajno deloval med vojaki — bil je podčastnik v Cuneu — je Janku Fremrlu preskrbel dopust v času, ko so bili dopusti dkinjeni, januarja 1942. Seveda so bili ti dokumenti ponarejeni. Dne 3. januarja istega leta je Janko postal partizan Vojko. Seveda se je s tem začela dolga in najhujša preizkušnja tudi za vso njegovo družino, dom so fašisti požgali, družino pa odpeljali v internacijo. Kot partizan se je Vojko kmalu močno uveljavil. Kot izredno hraber borec se je udeležil neštetih akcij. Fašistom je neprestano povzročal hude preglavice. Nič čudnega, da je bila razpisana visoka, denarna nagrada, ki naj bi jo prejel tisti, ki bi hrabrega borca živega ali mrtvega izročil fašistom. Te nagrade pa ni nihče prejel. Sodilo ga je tudi posebno fašistično sodišče v Rimu. Seveda v odsotnosti. Toda Vojko ni bil le legendaren borec, bil je tudi izredno iznajdljiv ter vsestransko sposoben organizator. Bil pa je ter ostal do smrti tovariš v polnem pomenu besede. Nekega dne je Vojko zvedel, da ima čmovrški appuntato lepega prašička, ki ga redi, da bi se s prijatelji mastil za božične praznike. Predlagal je, da četa prašička «osvoji», saj bo pečenka teknila tudi partizanom. Zvečer je skupina fantov mahnila iz taborišča ter se napotila v Črni vrh, vdrla v hlev in s storžem koruze zvabila prašiča ven. O akciji se je razvedelo po vsej okolici. Appuntato je bil besen. 'Poskušal je naprtiti zločin drugim. Obtožil je celo lastne vojake. Da bi koga po nedolžnem ne Obdolžili, je odnesla patrulja partizanov v Črni vrh smrečico (božično drevesce), Okrašeno s ščetinami in parklji pujska, na vrhu pa je bilo Vojkovo pisemce, v katerem se je v imenu soborcev zahvalil za pečenko. Smrečico so postavili pred appuntatov hlev. Bilo je sredi zime 194243. Vojko je sklenil, da njegova četa izvede Okcljo proti vojaški enoti, ki je stražila most in električno centralo v bližini 'Spodnje Idrije. Dva fanta sta bila določena, da razorožita stražarja, Vojko pa je z ostalimi vdrl vrata barake. Vojaki so se poskrili pod pograde. Šele na Vojkov poziv so trepetajoči zlezli ven. Zbranim vojakom je Vojko najprej govoril o boju proti fašizmu in o partizanih, nato pa je četa zaplenila ves vojaški material, pri čemer so jim vojaki celo pomagali. Pustili pa so vse osebne stvari. Plen je bil obilen. Zadnja Vojkova akcija je bila dne 15. februarja 1943. To je bila akcija proti neki postojanki fašistične gozdne milice. Po dobrih petih minutah borbe je Vojko jurišal na cesto. V jurišu je bil ranjen v trebuh. Čeprav hudo ranjen ni dovolil, da bi ga borci nosili Sedem dni se je brez zdravniške pomoči kljubovalno boril s smrtjo. V noči od 22. na 23. februar se je zaključila njegova legendarna živilenjska pot. Tovariši so ga 'pokopali na skrivnem kraju, da bi niti mrtev ne mogel priti v roke fašistom. Vojko je bil med prvimi kliearii uporne Primorske. Bil de katoliško vzgojen, v osvobodilnem boju pa je dodobra spoznal razredno problematiko, spoznal borce-komuniste, ki lih je občudoval in spoštoval in se jim še sam pridružil. V soboto, 2. marca. - je bil občni zbor prosvetnega društva Slavec v Ricmanjih. Po poročilu o dejavnosti društva v letih po zadnjem občnem zboru in po razpravi, ki je sledila poročilu, so bile volitve novega upravnega in nadzornega odbora. V upravni odbor so bili izvoljeni: Zdenko Hrvatič, Sergij Vatovec, Emil Kuret, Boris Žafran, Fabio Kuret, Peter Fabris, Bazilij Hrvatič, Erminij Kuret, Silvester Komar, Zdravko Kuret, Milan Komar, Milan Slapnik, Vojko Komar in Nivo Hrvatič; v nadzorni od- . V zadnjem času se mnogo razpravlja o Krasu. Nekateri se vneto zanimajo za njegove naravne značilnosti, drugi izdelujejo predloge za zaščito teh značilnosti. Eni si zamišljajo kraško planoto kot oazo, v kateri naj bi meščan našel potrebno zatišje ter vdihaval neokužen zrak, drugi zopet računajo s tem, kako bi kraško planoto spremenili v industrijsko področje. Vojska s svoje strani misli po svoje. Kras je kot nalašč pripraven za vežbanje in skladišča za strelivo, zato naj se ga podvrže vojaškim služnostim. Le malo je tistih, ki mislijo na to, kako bi kraško planoto bonificirali, iz.holjšali živinorejo, razvili vinogradništvo in cvetličarstvo; skratka ustvarili pogoje za zagotovitev obstanka domačinov na rodni grudi. Pred nedavnim j$ izšla v Trstu italijansko pisana in bogato ilustrirana knjiga z naslovom Umile Carso (Ponižni Kras), ki sta jo sestavila Alfonso Mattala in Licia Ruzzier uvodno besedo pa je napisal Stello Crise. O tem delu se je Lavo Čermelj, znani slovenski učenjak, naš rojak, ki živi v Ljubljani takole izrekel v reviji «Naši razgledi»: «... Priznati moramo, da avtoria nista mogla bolje izbirati slik in I jih primernejše prikazati z besedo. V slikah in v besedilu se odraža , njuna velika ljubezen do obdelanega predmeta, do Krasa in do njegovih prebivalcev. Tako sta odkrila meščanskemu svetu lepoto in umetniško pomembnost kraške hiše in kraške vasi in odkrito pokazala, da je to delo našega človeka v teku stoletij. Njuna knjiga je prava epopeja slovenskega kmeta s Tržaškega krasa. 1 Za etniške zanimivosti Slovencev na Tržaškem krasu so se zanimali tudi že fašisti in so s silo in zvijačo zbrali mnogo narodnih noš in hišne opreme ter jih na javnih razstavah in muzejih predstavljali kot I bor pa Bazilija Pregare, Olga De-mark in Emil Komar. Slovensko prosvetno zvezo sta na občnem zboru zastopala podpredsednik Mirko Kapelj in tajnik Edvin Švab. Prosvetno društvo Slavec ima svetle tradicije na področju ljudsko prosvetne dejavnosti. Tako zbor kot dramska družina sta pred več leti pogostoma nastopala na domačem odru in na odrih bratskih društev. Po letu 1954 je ta dejavnost ohromela. Razlog za ohromitev je v veliki men pripisati dejstvu, da je policija prepovedala italijansko posebnost. S tem so hoteli Slovencem krasti še zunanje priče njihove narodnosti. Mattala in Ruzzierjeva sicer redko uporabljata izraz Slovenci v svoji knjigi in se dosledno razen v enem primeru izogibata slovenskim krajevnim imenom, toda v vsej knjigi odkrito in javno priznavata pravi značaj tega ozemlja in njegovega prebivalstva. Avtorja sta, kakor pišeta, knjigo hotela najprej posvetiti kraškemu človeku, ki si v potu svojega obraza ' služi svoj vsakdanji kruh, toda bala sta se, da bi bila to za njega žalitev. Zato sta mislila na tiste Tržačane, ki jim je sicer Kras znan iz njihovih izletov, ki se ga pa niso učili pravilno gledati in ljubiti. Zaradi tega sta knjigo hotela posvetiti mladini, ki je nedolžna priča počasnega, postopnega, nenehnega zgiba-vanja pravega Krasa. Toda ovrgla sta tudi to misel, ket nista hotela biti pesimistična preroka, in sta prepustila besedo tretjemu, Steliu Cri-seju, ki je kar najbolje rešil to nalogo. ...Trst bi, pravi Crise, brez Krasa nehal biti, kar je. Brez Krasa bi Tržačani postali revnejši. Tržaški (Nodalievmje na 4. strani) kulturne 'prireditve na domačem odru, češ, da ta ne ustreza Obstoječim predpisom. Prišlo je celo do tega, da je morala odpasti uprizoritev zahtevnejšega dramskega dela, ker je policija v zadnjem hipu nastop prepovedala in dvorana, ki je bila do zadnjega kotička napolnjena, se je morala izprazniti. Ta dogodek je bridko odjeknil v vasi ter imel, kljub temu, da so delo kasneje igrali drugje, zelo kvarne posledice. Dramska družina prosvetnega društva Slavec je pred deti naštudirala poleg številnih lažjih enodejank, prizorov in otroških igric tudi zahtevnejša dramska dela kot so npr.: Divji in nedeljski lovci, Puške gospe Carrar, Dva bregova idr. S posameznimi, dramskimi deli je prosvetno društvo Slavec gostovalo v Boljuncu, Podlonjerju, na Opčinah, Kontovelu in pri. Sv. Barbari ter povsod želo mnogo priznanja. Sedaj gre za to, da se društvo vsestransko okrepi, da poveča število svojih članov ter se oprime tudi novih oblik delovanja; igre tudi za to, da pritegne v svoje vrste čimveč vaške mladine. Le tako bo moglo nadaljevati po tradicionalni poti, dvigati kulturno rast vaščanov ter utrjevati njihovo narodno zavest. Iz govora podpredsednika Prosvetne zveze povzemamo naslednje: Razumljivo je, da z današnjim stanjem ne moremo biti zadovoljni. Tako odborniki kot člani si nedvomno žele živahnejšo dejavnost. Priznati pa je treba, da gre zasluga za to, da se je društvo tudi v težkih časih ohranilo pri življenju, v prvi vrsti požrtvovalnim odbornikom. Pomlajeno društvo in okrepljeni odbor, ki ga bo vodil, naj bi v bodoče skrbela za razširitev prosvetne dejavnosti tudi v Logu in pri Domju. Med poglavitnimi nalogami, ki naj bi jih društvo prevzelo v novi poslovni dobi, naj bi bila tudi pristopitev k reševanju vprašanja ureditve ustreznih prostorov, kjer bi se lahko nemoteno razvijala vsa prosvetna dejavnost. Na občnem Zboru so se prisotni spomnili tudi zaslužne prosvetne delavke Zore Košutove, ki je pred leti mnogo prispevala k rasti dramske družine v Ricmanjih. Novoizvoljeni odbor je že imel prvo sejo, na kateri so bile porazdeljene funkcije. Za prvega predsednika je bil ponovno potrjen Zdenko Hrvatič, za drugega predsednika je bil izvoljen Sergij Vatovec, za tretjega predsednika pa Emil Kuret; za prvega tajnika je bil izvoljen učitelj Boris Žafran, za drugega tajnika Fabio Kuret, za tretjega pa Peter Fabris. Za 'blagajnike so bili izvoljeni Bazilij Hrvatič, Erminij Kuret in Silvester Komar; za gospodarje pa Zdravko Kuret, Milan Komar in Milan Slapnik. Referentka za mladino je Dragica Hrvatič. Kot vidimo, se tudi v Ricmanjih, Logu in pri Domju obeta upov polna poživitev prosvetne dejavnosti, kar bo služilo tudi dvigu kulturne ravni domačinov. Naša iskrena želja je, da bi se uresničili načrti, ki jih snuje društvo Slavec ter da bi se tudi nova oblika vodenja društva povsem pozitivno obnesla. Delni pogled na udeležence občnega zbora PD Slavec oooooooooucuooooooooooooooooooo'oooooooooooooooooooooooooooo Kraški človek potisnjen v ozadje 4- DELO 15.2.1968 Iz gorlške pokrajine S tržaškega ozemlja Priznanje bivših partizanov Zakon v korist pripadnikov bivše avstro-ogrske vojske Pristojna komisija poslanske zbornice je odobrila zakonski predlog, ki daje možnost bivšim partizanom, da prosijo za priznanje '(kvalifiko). Za priznanje lahko prosijo bivši partizanski borci, ki prebivajo v tržaški ali v goriški pokrajini, tisti, ki so pripadali partizanski diviziji '