socialno delo
letnik 34 - december 1995 - št. 6
visoka šola za socialno delo
Ijubljana
Izdalatiljski svet
Vika Beve
Vito Fiaker
Anica Kos
Blaž Mesec (predsednik)
Pavla Raposa Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
socialno delo
izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavil il odgovoril irodilk
Bogdan Lešnik
Uredništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragos (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov urediištva
Topniška 33,61000 Ljubljana
teL (061) 13-77-615
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
Strokovni svet
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisma, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo in prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevici so recenzirani (anonimno).
Roicopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorsice pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za Icnjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja
Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Slika na naslovnici: Roberto Matta Echaurren, Kljub vsemu (1947).
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93,28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana
11470094
Iz urednikove beležke
Pričujoča številka je nekoliko obsežnejša kakor po navadi, to pa je posledica
obsežnega projekta, ki je v njej obravnavan — mednarodnega projekta študija
duševnega zdravja v skupnosti — usposabljanja za psihosocialne službe, ljubkovalno
projekta Tempus, ki seje kot študij že končal, nadaljuje pa se kot mreža duševnega
zdravja v skupnosti. Opravljeno je bilo veliko delo, in to se pozna tudi v pričujočih
člankih, ki so večinoma evalvacije študijskega programa, skupna pa jim je v glavnem
ugotovitev, da je opravil dve mamutski nalogi: izobrazil je skupino ljudi za področje
duševnega zdravja v skupnosti in spodbudil vrsto projektov na tem in bližnjih podroфh.
Koordinator študija je bilNito Flaker, in glede na delo, ki ga je moral ob tem opraviti,
ni čudno, da prevladuje tudi kot avtor tekstov. V članku z naslovom K navadnosti
izjemnega želi pokazati, kako je lahko socialno delo sinteza različnih konceptualnih
okvirov; temu bi dodali 2Ìkcì)S^2i sinteza, saj je za teoretske konceptualizacije značilno,
da jih ni mogoče sintetizirati brez preostanka, to pa nas lahko zapelje k antiteoretski,
intuicistični naravnanosti ali k teoretskim simplicizmom. Vendar avtor razločno pove,
da je zanj relevantna sinteza na ravni akcije, kije seveda ključna za socialno delo. To
je razvidno tudi iz njegove Vizije služb za ljudi z dolgotrajnimipsihosocialnimi stiskami,
ki zahteva odločno politično delo
V	članku, ki sta ga napisala zWt^sno Leskošek, obravnavata vpliv študija duševnega
zdravja v skupnosti na socialno delo na področju duševnega zdravja in ugotovita, da
je s pomočjo projekta Tempus socialno delo šele prav stopilo na to podroqe.
Dobro informirana sodelavka študija iz Londona Shulamit Ramon v svojem članku
ugotavlja, da sta v času, ko je bila v Sloveniji, tu obstajala dva pomembna projekta na
področju socialnega dela: delo z begunci in študij duševnega zdravja v skupnosti. Zelo
pohvalen je evalvacijski prispevek Justina Batemana, čeprav se nikakor ne izogiba
kritičnim pripombam, kjer se mu zdijo potrebne.
Edina študentka študija duševnega zdravja v skupnosti, kije napisala članek za to
številko, је]с\кл Škerjanc Njen tekst lahko beremo kot poročilo nekoga, o katerem govori
J. Bateman: nekoga, kije našel v Tempusovi skupini podporo in mrežo za svoja že
obstoječa prizadevanja na področju skupnostne skrbi.
Mentor pri študiju duševnega zdravja v skupnosti Marjan Vončina v svojem prispevku
na videz nasprotuje tezi, da bi se bilo treba za uveljavitev skupnostne skrbi kaj dosti
ozirati na politiko, in seveda ima prav: politika sama po sebi nikakor ni naklonjena
jasnim, transparentnim projektom, saj mora zadovoljiti preveč raznorodnih interesov
in sklepati kompromise tudi takrat, koje to v škodo dobri praksi. Res pa ima nasprotni
avtorjev predlog, razvijanje lokalnih programov dobre prakse, tudi nedvomne politične
učinke (poleg tega, da se ne more izogniti politično zamejenem prostoru), to pa prej ali
slej pripelje tudi do konfrontacije.
Kako je Tempusov študij vplival na antropološko perspektivo in perspektivo spolov
v socialnem delu, piše Darja Zaviršek. To sta seveda zdaj že klasični perspektivi, saj je
mogoče šele v luči družbenih razlik, med katere, paradoksno, sodi tudi spolna, prav
zastaviti akcijo, ki jo zahteva nova ureditev na področju skupnostne skrbi.
V	rubriki »faktografija« objavljamo nekatere podatke o programu Tempus in
rezultate evalvacije na podlagi vprašalnika, ki so ga izpolnjevali njegovi študentje.
Med sodelavci študija je bil do svoje smrti tudi francoski mislec Félix Guattari, in v
spomin nanj objavljamo njegov tekst na temo, kije sicer stara, a nas v današnjem času
vse bolj zaposluje: O produkciji subjektivnosti.
Vito Flaker
K NAVADNOSTI IZJEMNEGA
MOŽNOSTI PARADIGMATSKEGA PREMIKA
Tempusov program študija duševnega
zdravja v skupnosti — usposabljanja za
psihosocialne službe je prinesel v naš
prostor marsikaj novega. Na konceptu-
alni ravni je nova sinteza nekaterih mi-
selnih tokov v socialnem delu (Ramon
1995). Ramonova, ki je bila ena izmed
glavnih svetovalk in mentoric našega pro-
grama,v svojem članku opisuje razne tra-
dicije, ki so se srečevale in mešale v
našem programu. Namen tega članka je'
to sintezo eksplicirati. Pozorno občinstvo
bo brez truda videlo, da je večina elemen-
tov in zastavkov sinteze, ki jo bom opisal
v nadaljevanju, obstajala že pred Tempu-
som. Predvsem to velja za ključni vpliv
Jordanovega programskega članka o so-
cialnem delu kot pogajanju, ki je nekako
vmes med zagovorništvom in svetovan-
jem Oordan 1987). Tisto, kar nam je štu-
dij duševnega zdravja v skupnosti zlasti
zaradi osebnega sodelovanja Davida Bran-
dona omogočil, je, da smo ustvarili prak-
tično polje, kjer je bilo mogoče te kon-
ceptualne zastavitve preskušati, prikrajati
in premerjati.
V tem prispevku bom poskušal po-
kazati osnovne poteze te sinteze na prim-
erih iz duševnega zdravja v skupnosti.
Lahko rečemo, da je izbira tega področje
poljubna ter da bi lahko podobne pri-
mere za zagovor naše sinteze našli tudi
drugod. Hkrati pa je duševno zdravje po-
dročje, kjer je mogoče prav dobro orisati
nekatere stvari. Tako je na tem področju
še zlasti dobro vidna interdisciplinarnost,
pa tudi tisti majhni prekrški in odklon-
skosti, ki jih trše discipline, zlasti pravo in
medicina, spregledajo, so pa pomembni
za socialno delo nasploh. Duševno zdrav-
je je prikladno za našo diskusijo tudi zato,
ker radikalno vzpostavi vprašanje zmo-
žnosti pogodbenega odnosa stranic social-
nega dela.
SOCIALNO DELO KOT PARADIGMATSKI OKVIR
INTERDISCIPLINARNEGA PRISTOPA
Področje duševnega zdravja v skupnosti
je interdisciplinarno. Duševno zdravje v
skupnosti je namreč prostor, kjer se sre-
čujejo sociološke, psihološke, psihiatrič-
ne, psihoanalitske, zgodovinske, filozof-
ske in druge teorije in celo teorije social-
nega dela. Prav slednje so zame tisto pre-
sečišče, oprijemališče ali celo platforma, s
katere je možna integracija, ki se bo izog-
nila nekritičnemu eklektizmu in bo omo-
gočila teoretizacijo smiselne akcije.
Za to, da je socialno delo tisti okvir,
v katerem lahko duševno zdravje v skup-
nosti išče odgovore na neposredna vpra-
šanja, bom navedel dva argumenta. Prvi
je, da je habitat duševnega zdravja v skup-
nosti tradicionalno področje socialnega
dela. Socialno delo je namreč tista zna-
nost in tudi stroka na področju družbo-
slovja in humanistike, ki nima svojega
doma, svojega institucionalnega hrama,
in je torej njegovo področje delovanja
med ljudmi v skupnosti (Jordan 1987).
Čeprav socialno delo deluje večinoma
znotraj ustanov države blaginje in ima
težnjo birokratizirati vsakdanje življenje
(Lipsky 1980), nima svojega institucional-
nega prostora, ki bi kodiral vedenje
udeležencev situacije, kakršnega imajo
bolj častitljive stroke (medicina kliniko.
361
VITO FLAKER
pedagogika šolo, pravo sodišče in psiho-
analiza kavč); prav tako nima svoje ezote-
rične akademske prakse, kot jo imajo so-
ciologija, psihologija, antropologija ipd.
Kar razlikuje socialno delo od dru-
gih strok in znanosti, ki se ukvarjajo s
človekom in njegovo družbenostjo, ni
samo v njegovi vpletenosti v človeško in
družbeno vsakdanjost in v pomanjkanju
institucionalnih referenčnih sistemov;
razlika je v tem, da mora v svoji žlahtni,
nezbirokratizirani varianti dati konkretne
odgovore na konkretne življenjske stiske
ljudi.'
Iz tega izhajata dve temeljni nalogi
socialnega dela. Prva je razpoložljivost in
usmerjenost v konkretna pogajanja o bla-
ginji posameznikov, skupin in skupnosti
v njihovem konkretnem življenjskem sve-
tu in v njihovem vsakdanjem jeziku, ne
pa pod znakom kakšne posebne ustanove
OoRDAN 1987). Druga je naravnanost v ak-
cijo; socialno delo mora namreč poleg ra-
zumevanja situacij, v katerih se znajde,
skonstruirati tudi konkretne odgovore
nanje. V tem smislu je socialno delo te-
orija ravnanja in hkrati tudi zahteva svo-
jevrstno praktično etiko.
Sintezo teh dveh nalog lahko povza-
memo v inovativnosti in singularnosti so-
cialnega dela, ki se s tem izmika racional-
ni paradigmi znanosti in približa etično-
estetski. Vsak poseg socialnega dela je
namreč enkraten, kot so enkratne življe-
njske situacije ljudi in kot so enkratni
odgovori nanje. Poteka v nestandardizira-
nih situacijah, ki jih ne utrjujejo okviri
posebne institucionalne obravnave. Hkra-
ti pa inovacija in akcijska naravnanost
omogočata integracijo različnih teoret-
skih vzorcev obravnavanja človeške in
družbene stvarnosti, integracijo, ki prese-
ga zgolj eklektično povezovanje različnih
disciplin, šol ter razlagalnih in obravnav-
nih shem. Pri teh integrativnih procesih
gre torej za dve vrsti prevajanja: za preva-
janje v vsakdanji jezik in prevajanje v ak-
cijo. In seveda tudi narobe: za refleksije
akcije in soočanje zdravorazumskih
pojmov z analitskimi. Ker pri tem ne gre
zgolj za preverjanje hipotez, dobi kon-
ceptualizacija družbenih problemov in
posamičnih stisk poudarjeno induktivno
dimenzijo, teorija pa v smislu pojma oze-
mljene teorije (Glaser, Strauss 1967) pra-
ktično, pragmatično ozemljitev.
Tak trojni korak — kritična refleksija
in konceptualizacija vsakdanjosti, dialo-
ško in raziskovalno (eksplorativno) pre-
verjanje v stvarnosti, akcijska sinteza —
lahko imamo za osnovni okvir spoznavne
intervencije v socialnem delu.
DEINSTITUCIONALIZACIJA IN NORMALIZACIJA
KOT KRITIKA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA
Duševno zdravje v skupnosti na prehodu
iz institucionalne v skupnostno obrav-
navo duševnih stisk najbolj determinirata
koncepta deinstitucionalizacije in nor-
malizacije, ki se po eni strani opirata na
teorije in kritiko institucionalnega živ-
ljenja, še zlasti totalnih ustanov, po drugi
pa na sociološke teorije vsakdanjega živ-
ljenja. To uvršča socialno delo duševnega
zdravja v skupnosti med prodornejše ob-
like socialnega dela (Jordan 1987:144).
Deinstitucionalizacija je družbeni
proces, ki se je začel precej neopazno
med drugo svetovno vojno in se najbolj
očitno kaže v zapiranju velikih ustanov,
npr. duševnih bolnišnic, in v ustvarjanju
novih služb, ki naj bi nadomestile stare.
Hkrati je tudi družbeno gibanje, ki je bilo
na začetku najbolj glasno kot antipsi-
hiatrija, pozneje pa si je nadelo veliko
različnih oblik.
Na konceptualni ravni je deinsti-
tucionalizacija najprej našla svojo temati-
zacijo zlasti v kritiki totalnih ustanov, ki
je temeljila predvsem na delih Goffmana
(1961) in Foucaulta (1961), deloma pa
tudi Ivana Illicha (1975; 1980). Prva sta
se v svojih pomembnih delih ukvarjala s
konkretno psihiatrično ustanovo (noriš-
nico), vendar pa je bil njun interes širši:
norišnica je bila le poseben primer, rab-
ljen za razumevanje podobnih ustanov na
' Akcijska naravnanost socialnega dela se odraža tudi v samem imenu discipline, kjer mu v družbi bolj čis-
lanih discipUn, -logij, manjka beseda (togos), ki jo nadomešča delo, pa še to je izraženo v poljubnem ljud-
skem, sodobnem jeziku.
362
K NAVADNOSTI IZJEMNEGA: MOŽNOSTI PARADIGMATSKEGA PREMIKA
drugih področjih. In četudi deinstitucio-
nalizacija kot gibanje in družbeni proces
ni ostala omejena na področje duševnega
zdravja, se je prvi in verjetno najodmev-
nejši odziv na Goffmanovo in Foucaulto-
vo delo pokazal v delih in praksi Lainga,
Cooperja, Basaglie, Guattarija in drugih.
Pojem normalizacija je nastal kot
pozitiven odgovor na vprašanje, ki ga je
postavila deinstitucionalizacija, ko je od-
pravila institucionalne okvire skrbi za
nekatere skupine prebivalstva. Kot pose-
ben program se je najprej oblikoval na
področju skrbi za duševno prizadete v
Skandinaviji (Nirje, Bank-Mikkelsen, gl.
npr. Brown, Smith 1992), razvoj progra-
mov normalizacije pa je najbolj povezan z
Wolfensbergerjevim imenom (Wolfens-
BERGER 1983). Ob konceptu deinstitucio-
nalizacije je normalizacija povezana s poj-
mom stigmatizacije in deviantne vloge in
se opira na sociološke teorije etiketiranja
in simbolnega interakcionizma (Goff-
man, Scheff, Becker, Lemert). V nasprotju
s temi teorijami je Wolfensbergerjev pro-
gram, lahko bi rekli, znanstveno naiven,
zato je treba, če se bomo hoteli z normali-
zacijo zares ukvarjati, poseči po teorijah,
ki se ukvarjajo z normalnostjo (npr. Can-
GuiLHELM 1966; Foucault 1978), in pa po
tistih, ki se ukvarjajo z vsakdanjim življe-
njem in njegovo kritiko (Schutz 1971;
Garhnkel 1967; Schwartz, Jacobs 1979; Co-
hen, Taylor 1978; Illich 1985).
Če je zapiranje deviantov v totalne
ustanove vzpostavljalo normalnost, dein-
stitucionalizacija in vračanje pregnanih v
skupnost nujno pomenita kritiko te nor-
malnosti (Flaker 1993a; 1994). Ta tema je
ključna za program normalizacije, ki je
komplementarna deinstitucionalizaciji.
Prvi cilj normalizacije je ustvariti kolikor
mogoče normalne življenjske razmere za
nekdanje varovance totalnih ustanov. V
nasprotju z normalizacijo 19. stoletja, ki ji
je bil cilj ustvariti normalnega posamez-
nika, je cüj te normalizacije ustvariti nor-
malne situacije in priskrbeti pozitivno
vrednoteno vlogo marginalnim in izklju-
čenim. Vendar se pokaže, da je proble-
matičen referent normalnosti. Teza, ki jo
bomo razvijali, je, da se lahko deviant
izmuzne svoji senci le tako, da postane
normativen. In sicer ne z izključevanjem
(saj tako je že zdaj), ampak z vključeva-
njem. Konec koncev so metode, ki jih
kvalitativna sociologija uporablja za spo-
znavnanje vsakdanjega, navadnega, skrat-
ka, normalnega življenja, metode norosti
(Goffman 196З; 1971); bolje: stigmatiki in
aziliranci so naravni raziskovalci vsakdan-
jega življenja. So tujci, novinci in naravni
etnometodologi (Schwartz, Jacobs 1979).
Če naj bodo resnično navzoči v našem
življenju, nam bodo nenehno postavljali
vprašanja normalnosti. Hkrati pa metode
duševnega zdravja v skupnosti in drugih
oblik skupnostne oskrbe in skupnost-
nega dela zahtevajo inovacije in ustvar-
janje novih oblik vsakdanjega življenja
(npr. gospodinjstva brez gospodinj, Fla-
ker 1993b). Pomanjkanje okvira racional-
ne ustanove zahteva singularne odgovore
na probleme preživetja in sožitja, ki se-
gajo čez medinstitucionalne redukcioniz-
me (npr. zasvojenost z mamili, Guattari
1992). Vprašanje, ki si ga zastavljamo, je:
Kako lahko ti programi prispevajo h kul-
turi, da bo vsebovala več absurda, kaosa,
nesmisla in konfliktov?
Druga ključna tema je vprašanje po-
godbenosti odnosov v vsakdanjem živ-
ljenju, kajti prav pogodbenost je tisti
manko, ki je navzoč pri zatiranju devian-
tov. Pogodbenost je namreč po eni strani
idealna podlaga celotne meščanske ure-
ditve, njene racionalnosti in mehanizmov
subjekcije, po drugi strani pa so devianti
velika razpoka na tej zgradbi, ki si jo z raz-
vrednotenjem in institucionalizacijo devi-
antov ter strokovnim pokroviteljstvom
prizadevamo zakrpati že 200 let (Castel
1976). Duševno zdravje v skupnosti je z
raznimi oblikami zagovorništva (Brandon
1995), z inovacijami pri varovanju pravic,
kot je npr. psihiatrični testament (Szasz
1982; Zaviršek 1991: 171-180), ustvarilo
niz mehanizmov restitucije in ohranjanja
osnovnih pravic brez spremljajoče dis-
kvalifikacije, zapiranja in razvrednotenja.
Vendar s tem ni odpravilo temeljnega
protislovja, izraženega v nezmožnosti de-
viantov za sodelovanje v pogodbenih od-
nosih, ki je na neki ravni tudi problem
363
VITO FLAKER
kapitalistične fikcije o neodvisnem posa-
mezniku. Imperativ in mit neodvisnosti, s
katerim se socialno delo srečuje in spo-
prijema na vseh svojih področjih (Dean,
Taylor-Gooby 1992) pa je mogoče preseči
le z radikalnimi spremembami oz. s ta-
kimi oblikami sožitja in medodvisnosti, ki
bodo prekoračila določila blagovne pro-
izvodnje (Illich 1985) in ustvarjanja »no-
vih prostorov svobode« (Guattari, Negri
1985).
STANOVANJSKE SKUPINE: UMETNOST
VSAKDANJEGA V NEVSAKDANJIH PROSTORIH
Nastanek stanovanjskih skupin je prine-
sel v naš prostor tudi teoretske in prak-
tične inovacije v organiziranju skrbi za
ljudi (Brandon 1992). V tem smislu so
praktična aplikacija idej deistitucionali-
zacije in normalizacije. So področje raz-
voja etično-estetske paradigme. Gre nam-
reč za pristop, ki je izrazito praktičen in
pragmatičen, saj zadeva zelo elementarne
postopke ljudi v službah, ki izvajajo po-
moč ljudem v težavah. Ob tem pa so iz-
hodišča ravnanja najprej etična, temeljijo
na zahtevi po vključevanju ljudi v družbo,
po prevrednotenju njihove vloge, restitu-
ciji njihovih pravic in spoštovanju njiho-
ve integritete. Humanistična naravnanost
v vmesnih strukturah ne more pomeniti
nekega abstraktnega humanizma in iska-
nja globokih »človeških« vrednot v indivi-
duumu, ampak kratko malo to, da spreje-
mamo ljudi take, kot so, kot se kažejo v
prijaznem ozračju in prijateljskih odno-
sih, in da tako sprejemamo tudi sebe.
Teorija ravnanja v stanovanjskih
skupinah je precej pritlična, ukvarja se
zlasti z vsakdanjim življenjem v organizi-
ranem okolju. Socialno delo je umetnost
vsakdanjega življenja v novih situacijah.
Gre za ustvarjanje vsakdanjosti nevsakda-
njega. Okoliščine, v katerih se znajdemo,
so nevsakdanje v najmanj dveh vidikih.
Prvič gre za ljudi, ki so bili zaradi svoje
stigme do nedavnega izključeni iz naše
obče vsakdanjosti; gre torej za nova sre-
čanja in izkušnje in odkrivanja sporočil,
ki jih ti ljudje nosijo in so bila dolgo
zamolčana in spregledana. Hkrati pa je
pogosto razlog stigmatizacije prav ne-
vsakdanjost odgovorov, ki jih imajo ti
ljudje na vsakdanje situacije. Nevsakdanje
in netipične pa so tudi situacije, ki jih ust-
varjamo, da omogočimo vsakdanje živ-
ljenje ljudem, ki so bili doslej prikrajšani.
Zato moramo ustvarjati oblike sožitja, ki
so umetne in nevsakdanje. Gre za ino-
vacije na področju človeškega sožitja, za
nove oblike bivanja in skupnosti. Stano-
vanjske skupine, zagovorniške skupine
itn. so oblike druženja in bivanja, ki niso
bile tipične in jih do sedaj nismo poznali.
V njih je treba na novo postaviti nekatera
načela komunikacije, vlog in pravil rav-
nanja. Nove so ne samo v primerjavi z
vzorci, ki jih je ustvarila totalna ustanova,
ampak tudi v primerjavi z vzorci iz navad-
nega družinskega življenja. Tako smo v
raziskavi o slovenskih stanovanjskih sku-
pinah ugotovili, da te ne morejo povsem
posnemati družinskega življenja, čeprav
si ponekod prizadevajo za to (Flaker
1992, glej tudi McCourt-Perring 1993).
Eden izmed problemov, s katerim se
mora nujno srečati vsaka stanovanjska
skupina ali katerakoli druga oblika biva-
nja, ki ni družinska in ne temelji na liku
gospodinje, je, kot smo že dejali, odsot-
nost tega lika. Če ni gospodinje, se mora
njena vloga kolektivizirati: ponekod si jo
podajajo, ponekod najamejo dodatno
moč, povsod pa se stanovalci o tem pogo-
varjajo. Če v novih organiziranih oblikah
skupnega življenja ni nekaterih stvari, ki
sicer obstajajo v navadnem meščanskem
družinskem življenju, pa so v stanovanj-
skih skupinah tudi stvari, ki jih v meščan-
skem družinksem življenju ni. To je,
denimo, vzgojiteljeva soba. V stanovan-
jskih skupinah namreč navadno obstaja
prostor, ki je namenjen predvsem osebju
in njihovim stvarem. Poleg tega ozko
funkcionalnega namena pa lahko dobi ta
prostor tudi svojo družabno eksistenco,
posta- ne lahko prostor zbiranja ali pa
prostor za zaupne pogovore, dobi pa tudi
svojo predstavitveno eksistenco, kajti
tudi obiski morajo vedeti oz. imeti vtis, za
kaj pri tem prostoru gre.
Ravno zato, ker je situacija nova in
umetna, so kljub temu, da so odnosi med
364
K NAVADNOSTI IZJEMNEGA: MOŽNOSTI PARADIGMATSKEGA PREMIKA
udeleženci v njej naravni in pristni,
potrebne tehnologije, ki naj omogočijo
skupno bivanje. Vendar pa so v nasprotju
s klasičnimi tehnologijami dela z ljudmi,
ki izhajajo iz »načel racionalne organiza-
cije«, kjer so odnosi, potrebe in pravice
uporabnikov podrejeni tehnologiji »na-
predka«, delovnega učinka (izolacije) itn.,
te tehnologije podrejene zahtevam po
upoštevanju potreb posameznikov, potre-
bi po pristnem odnosu, varovanju pravic
stanovalcev itn. Lahko si dovolimo, da
tudi v tem primeru razmišljamo ekološko
in govorimo o novih, »mehkih tehnologi-
jah« in pristopu, ki je »userfriendly«.
ZAGOVORNIŠTVO
Oblik zagovorništva je zelo veliko. Naj-
lažje si je predstavljati zagovorništvo for-
maliziranih pravic, prav tako so zelo
spektakularne tiste oblike kolektivnega
zago- vorništva, ki se osredotočajo na
kritiko konkretnih služb ali sploh celot-
nega sistema. Velik del, ki je precej manj
opazen, pa je tisti del zagovorništva, ki
poteka bolj v senci (Brandon 1995). Gre
za zagovorniške akcije, ki se tičejo nespo-
razumov v dnevnih stikih in gospodin-
jskih stisk. Ravno te so v poseben izziv za
teorijo in prakso zagovorništva. Najbolj
relevantno teorijo lahko najdemo v sim-
bolnem interakcionizmu, še ylasti v tistih
Goffmanovih delih, ki so posvečeni pred-
stavitvenim interakcijam v javnih pros-
torih in interakcijskem redu. Goffman
(1963; 1971) se je večkrat pri delu opiral
po eni strani na priročnike bontona, po
drugi pa izkušnje iz duševne bolnišnice
in iz življenja deviantov. V prvih je iskal
jasno artikulirana pravila, v drugih pa je
spoznaval implicitna pravila prek nji-
hovih kršitev. Zagovorništvo lahko upo-
rabi podobne prijeme in tudi dognanja
interakcionizma, vendar pa je vprašanje,
ki si ga zagovorništvo zastavlja, drugo. Če
je interakcionizmu kot sociološki smeri
šlo za razumevanje in razlaganje nepo-
srednih srečanj med ljudmi, pa se zago-
vorništvo sprašuje, kaj narediti in kako
omogočiti, da ne bodo nekateri (tisti, ki
jih zagovarjamo) potegnili kratke. V tem
je tudi paradigmatska razlika med social-
nim delom in sociologijo.
Spoznavno akcijski projekt zagovor-
ništva na področju vsakdanjika je torej,
kako delovati v situacijah, ki so izklju-
čevalne, poniževalne in diskreditirajoče.
Interakcijski prekrški oz. rezidualna devi-
antnost (ScHEFF 1966) so ponavadi precej
neboleči in z njimi opravimo mimogrede,
družbeno razpoznavni so le, ko jih trans-
poniramo na kakšno drugo raven, po na-
vadi na raven duševne bolezni. Nalepka
družbenega bolnika v interakcijskem smi-
slu še bolj zaplete življenje, in sicer prvič
tako, da naredi prekrške, ki so bolj ali
manj intersubjektivni, bolj vidne, obje-
ktivne, drugič pa tako, da otežuje po-
pravne izmenjave, ki so sicer ljudem v
interakcijah dovolj dostopni.
Raznolikost prekrškov, v katere se
zapletejo ljudje s psihiatrično zgodovino,
je velika in raznorodna. Najbolj razglašeni
so seveda tisti, ki imajo opraviti z doži-
vetji, ki so radikalno različna od tistih, ki
jih imamo po navadi za sestavni del vsak-
danjega sveta, se pravi z glasovi, ki jih
drugi ne slišijo, vizijami, ki so drugim
očem zastrte, zamislimi in fantazijami, ki
so za nas realne, pa si jih drugi ne morejo
zamisliti. Lahko pa gre za manj spektaku-
larne procese, npr. za pretirano vljudnost
ali ubogljivost, vzkipljivost in prepirlji-
vost, manjše formalne prekrške, ki se jih
ne splača ali ne more drugače sankcioni-
rati (npr. zamujanje pri izhodih iz kakšne
ustanove, prekrški na delovnem mestu
itn.), obdobja dezorientacije, zanemarje-
nost zunanjega videza, nenavadna obleka
itn. Nekje vmes so tudi še vsi neverjetni
dogodki, ki jih znotraj naravnega ali nor-
malnega socialnega okvira ne moremo ali
zelo težko pojasnimo.
Zato je pomembno pri interakcij-
skem zagovorništvu po eni strani raz-
vodeniti procese etiketiranja, po drugi
strani pa zagotoviti take intepretativne
okvire, ki bodo omogočili popravne iz-
menjave.
Ena izmed možnih taktik je dedra-
matizacija (Flaker 1993c). Pri tem gre za
izločanje dramatičnih relevanc situacije.
Ljudje, ki slišijo glasove, se na primer
365
VITO FLAKER
dostikrat odločijo, da bodo glasove igno-
rirali: »Jih pustim, da grejo po svoje. Tako
me ne zagrenijo.« Včasih se z njimi dogo-
vorijo, da jih med opravljanjem dela ali v
drugih pomembnih situacijah pustijo pri
miru, ali pa se odločijo, da bodo poslušali
samo tiste, ki jim hočejo dobro (Romme,
Escher 1993). O podobnih procesih piše
Perceval, ko opisuje svoj trud, da bi v gla-
sovih spoznal povsem navadne vsakdanje
zvoke. Pri tem zadnjem pa ne gre zgolj za
vzpostavljanje vsakdanje realnosti kot od-
ločilne, ampak tudi za vzpostavljanje
nerelevantnosti glasov, kajti, če Perceval
v nekem glasu spozna »grom, mukanje
krave, ropotanje zvonca« (Podvoll 1990:
45), ti glasovi zgubijo relevanco, saj gre
za zvoke, ki jim ne pripisujemo kakšnega
posebnega pomena. Tudi v medosebnih
situacijah gre za podobne zadeve. Zane-
marjanje nerelevantnih vidikov dogajanja
je bolj pravilo kot izjema.^ Vse tisto, kar
nima opraviti z uradno oz. delovno
definicijo situacije, nas načeloma ne za-
nima. In to pravilo irelevantnosti omo-
goča, da definicija situacije sploh vzdrži.^
Očitno pa to pravilo neha veljati, ko se
zamaje trdnost definicije situacije. V tem
primeru je treba najti alternativno defi-
nicijo. Možnosti za redefiniranje situacij
je po navadi zelo veliko. Tukaj hočemo
poudariti to, da lahko med možnimi
definicijami izbiramo take, ki so dra-
matične, ali pa bolj vsakdanje. Naša teza
je, da ljudje, ki so bili psihiatrični uporab-
niki, in zapletene situacije, v katerih se
znajdejo, pogosto potrebujejo prav to, da
poiščemo zelo vsakdanje alternativne de-
finicije situacije, oziroma, da banalizira-
mo ali trivializiramo definicijo situacije,
če se kaže možnost, da bi se dramatizi-
rale.^
Druga možnost je, prav narobe, da
pokažemo zanimanje za to, kar se z ne-
kom zares dogaja, da sprejmemo svet, iz
katerega smo izločeni, kot možen in za-
nimiv. Slikarju, ki nam bo hotel pokazati
svojo novo sliko, namreč ne bomo rekli:
»Ti, tole pa ni res, to si si izmislil, me ne
zanima«, pač pa bomo pokazali dolžno za-
nimanje za umetnino. Nenavadni do-
godki in doživljaji imajo estetsko lastnost,
ki nas lahko resnično pritegne.^
Pri sprejemanju doživetij drugega
nam po navadi ni toliko tuja vsebina, kot
pa nam manjka okvir, ki bi nam to
omogočal preoblikovati v sprejemljivo iz-
kušnjo. Pri slikarju je okvir jasen, ko nam
pa nekdo govori o svojih blodnjah, nam
je ta okvir manj jasen.
Izkušnje ljudi, ki slišijo glasove, nam
kažejo, da je tistim, ki imajo ob sebi ljudi,
ki so sposobni sprejeti njihovo izkušnjo
vsaj približno táko, kakršna je, precej
^ Npr. pravilo vljudnostne nepozornosti, ko načrtno ignoriramo vidike situacije, ki očitno kršijo interakci-
jski ritual. Spregledamo, da ima kdo »odprto štacuno«, ali da mu manjka noga itn. Samo zato, da interakcija
nemoteno teče naprej.
' Tako je npr. za prodajalca v trgovini naeloma zanimivo samo to, ali ima potencialni kupec denar, druge
njegove lastnosti ga kot prodajalca ne zanimajo. Eden od naših sogovornikov nam je pravil, da ima navado
hoditi po trgovinah, kjer vpraša, koliko stvari stanejo, se zaplete v pogovor o draginji, nikoli pa nič ne kupi.
Tako si lajša osamljenost, popestri sprehod po mestu, ostane na tekočem o cenah. Ta njegova transforma-
cija okvira dogajanja je benigna in bo ostala verjetno neodkrita. Pomembno je namreč, da se obnaša, kot da
ima namen kaj kupiti, če ne danes, pa morda kdaj drugič. »Želite?« — »Nič, samo gledam,« je tipična ritualna
izmenjava, ki ohrani definicijo situacije, ne da bi bilo treba realizirati vloge, ki jih situacija vsebuje.
* v tem smislu je treba opozoriti, da tisti, ki zahteva strokovno intervencijo, ponavadi teži k dramatizaciji
situacije ter da je strokovna intervencija navadno dramatizirajoča, saj transformira situacijo v sceno. Med-
tem ko so se prej stvari kratko malo dogajale, pa postanejo udeleženci situacije pred strokovnim
občinstvom akterji, ki se jim pripisujejo zavedni in nezavedni motivi, koalicije, zarote itn.; sanje postanejo
oraklji, vsakdanje napake simptomi nezavednih konfliktov; vse je pripravljeno za ne-vem-katero-po-vrsti-že
ponovitev kralja Ojdipa, kjer se bodo kritiki (strokovnjaki) že spet spraševali: »Kaj je s tem hotel avtor
reči?«.
Eden izmed problemov dramatizacije situacije je ta, da se udeleženci popredmetijo v vlogah; dramati-
zacija kaknega nenavadnega dogodka je kot sredstvo reševanja zapletene situacije učinkovita v tem smislu,
da še bolj utrdi človeka v vlogi duševnega bolnika, ne rešuje pa tistega gospodinjskega problema, ki je stvar
zakuhal. Za kritiko dramskega koncepta situacij glej še Ottomayerjevo kritiko (Nastran-Ule 1993).
' v tem smislu lahko socialno delo obravnavmo kot umetnost sožitja z nenavadnim.
366
K NAVADNOSTI IZJEMNEGA: MOŽNOSTI PARADIGMATSKEGA PREMIKA
lažje živeti s svojimi glasovi, pa tudi živeti
v svetu vsakdanjosti (Romme, Escher
1993). Poleg vseh drugih psiholoških
prednosti, ki jih ponuja tak zaupnik, je
velika prednost tudi ta, da je zmanjšana
teža interakcijskih prekrškov. To velja
tudi za druge vrste rezidualnih odklonov.
Ko Perske (1988) povzema odlike, ki jih
imajo prijatelji za ljudi z različnimi poseb-
nostmi, piše, da je ena od njih ta, da lahko
tujim ljudem demistificirajo vedenje pri-
jatelja. Potrebni so ljudje, ki lahko spreje-
majo ali razumejo različne alternativne
okvire, ki jih »neustrezno« uporabljajo in-
terakcijski kršitelji. Gre za lik spremlje-
valca, družabnika, zaupnika, lahko bi tudi
rekli prevajalca: lik, podoben liku, ki ga je
v svojem članku postulirala Darja Zavir-
šek (1994) z imenom kulturnega zagovor-
nika. Se pravi, človeka, ki pozna kontekst
vedenja posameznika in ga zna ustrezno
pojasniti drugim. Hkrati pa lahko ta lik
opravlja tudi funkcije katalizatorja, sode-
luje pri popravljalnih ritualih ipd.
Včasih je občinstvu dovolj, da vidi,
da je s kom, ki se »čudno« obnaša, kdo, ki
se ne. To deluje pomirjujoče. Predstavljaj-
te si sceno v mestnem avtobusu. Nekdo
začne vpiti brez razloga. Vaša nelagod-
nost bo neprimerno manjša, če boste
videli, da je nekdo z njim, ki ga poskuša
umiriti, se z njim pogovarja kot z od-
raslim človekom ipd. Tudi če je v resnici
ta človek v še večji zagati kot vi, tega ver-
jetno ne boste opazili in boste verjetno
nadaljevali vožnjo dosti bolj mirni, kot če
bi tega spremljevalca ne bilo.
Naslednja stvar, ki se zdi potrebna,
je spoštovanje. Večina interakcijskih pre-
krškov ima namreč opraviti prav s tem.
Nekoč je v neki stanovanjski skupini
prišlo do trenj med stanovalcem in dru-
gimi stanovalci in osebjem. Ozadje teh
trenj so bili številni prekrški hišnega
reda, alkohol in še zlasti mnoge prelom-
ljene obljube. Osebje je hotelo stvar ure-
diti tako, da bi stanovalca premestili v
drugo stanovanje. Ta premestitev je sta-
novalcu v marsičem ustrezala, saj bi mu
zagotavljala več zasebnosti in še nekaj
drugih privlačnih stvari. Vendar pa se je v
pogovoru o tem odločno upiral selitvi.
Pogovor je potekal v obliki obtožb in pro-
tiobtožb, kdo da je kriv za nastalo stanje.
V trenutku, ko se je že zdelo, da pogovor
ne bo pripeljal nikamor, se mu je eden iz-
med članov osebja opravičil in ga lepo
prosil, če jim naredi uslugo in se preseli v
drugo stanovanje. Stanovalec je to gladko
in z veseljem sprejel. Ni hotel, da bi ga
metali ven.
NAČRTOVANJE SKRBI
Predpostavke. Načrtovanje skrbi postav-
lja pred nas strukturne in obravnavne
obrate. Na strukturni ravni individulizi-
rano načrtovanje in financiranje vpeljuje
dva obrata. Prvi zadeva razmerja moči
med državo, javnimi službami in uporab-
niki. Individualizirano financiranje nam-
reč pomeni neposredna razmerja med
uporabniki in državo. V tradicionalnih
sistemih blaginje so bile ustanove, zavodi
in druge službe vedno posrednik med
državo in upravičenci do družbene po-
moči in so imele tako tudi »monopol« pri
izvajanju specifičnih oblik pomoči, upo-
rabniki so pa bili v izrazito odvisnem
položaju, če so hoteli dobivati pomoč. Pri
neposrednejših oblikah financiranja po-
moči, kjer uporabnik v večji ali manjši
meri razpolaga s sredstvi za lastno osk-
rbo, ta položaj omogoča ne le večje iz-
bire, ampak tudi avtonomnejši položaj in
večjo pogodbeno moč (Brandon 1994).
Drugi obrat, ki izhaja iz radikalno
spremenjenega položaja uporabnika, je
tudi možnost ustvarjanja ustreznejših
odgovorov na težave in stiske uporabnika
(Orme 1995). Pri individualiziranem na-
črtovanju gre namreč za iskanje rešitev,
ki izhajajo iz uporabnikovih potreb, stisk,
želj in nujnosti, ne pa za njihovo ume-
ščanje v obstoječo ponudbo služb, sto-
ritev in ustanov. To pa zahteva nadaljno
diverzifikacijo, pa tudi eksternalizacijo
storitev in pluralizacijo akterjev socialne-
ga varstva in zagotavljanja družbene skrbi
(vključitev prostovoljnega sektorja, vklju-
čevanje uporabnikov in svojcev v izva-
janje programov ipd.).
Na obravnavni ravni je vpeljevanje
individualiziranega načrtovanja skrbi in
367
VITO FLAKER
financiranja paradigmatski premik v delu
z ljudmi. Nasprotno od klasičnega stro-
kovnjaka, ki dela s posameznikom (jcase-
work) in je odnos med strokovnjakom in
stranko vsaj v strokovni retoriki osred-
njega pomena, je vloga načrtovalca kot
tudi izvajalca skrbi bolj obrobne narave
(Brandon, Brandon 1994). Predmet dela
načrtovalca skrbi pa je življenjska situa-
cija v vsej svoji kompleksnosti in razmi-
slek o tem, kako kar najbolje uporabiti
sredstva, ki so na voljo v neposrednem
okolju uporabnika. Načrtovalec in izva-
jalec skrbi sta koordinatorja in mediatorja
med različnimi silnicami v neposrednem
življenjskem svetu uporabnikov, ne pa
zgolj popravljavca napak, ki so ponavadi
pripisane uporabnikom samim, ne pa
tudi ostalim udeležencem njihovih živ-
ljenjskih okolij.
V tem smislu se tudi strokovna vloga
premakne od navidezno vrednostno ne-
vtralne v angažirano in pristransko. Načr-
tovalec in izvajalec skrbi zavzemata per-
spektivo uporabnika in delujeta izrazito
zagovorniško, se pravi, se zavzemata za
interese in življenjske načrte svojih
strank, ne da bi jih že apriori poskušala
prilagajati interesom in možnostim ob-
stoječih služb in ustanov. V tem okviru so
uporabniki in njihovi svojci že v načelu
vključeni v načrtovanje in izvajanje skrbi.
To zadnje pa narekuje tudi odpravljanje
ezoteričnih, uporabnikom in laikom ne-
razumljivih postopkov, večjo dostopnost
služb in razpoložljivost strokovnjakov.
Načrtovanje skrbi, ki sledi željam
uporabnikov. Pri nas se uveljavlja način
načrtovanja skrbi, kot ga je slovenskemu
občinstvu predstavil v okviru Tempuso-
vega programa David Brandon (1994). V
primerjavi z drugimi pristopi, ki so se raz-
vili v okrilju prestrukturiranja skupnost-
ne skrbi in ki kažejo pričakovane znake
birokratizacije postopkov s standardiza-
cijo pričakovanih potreb, apriorno vka-
lupljanje odgovorov nanje in redukcijo
načrtovanja na obkrožanje postavk na
»ček-listah«, je njegov pristop udejanjenje
večine načel socialnega dela kot nove
paradigme dela z ljudmi. Pristop je eno-
staven in lahko razumljiv. Sestavljen je iz
treh korakov: (1) izdelave profila, (2) ana-
lize situacije s pomočjo štirih magnetov
(vpliv, bolečina, spretnost, stiki) in (3) o-
peracionalizacije konkretnega načrta.
Profil, ki je bistvu pripoved člove-
kove zgodbe in njegov opis, s poudarkom
na njegovih dobrih in močnih stvareh,
nam omogoča celovito spoznavanje člo-
veka v njegovi enkratnosti ter se izogne
običajnemu strokovnemu očrnjevanju in
žalostnim zgodbam, ki polnijo naše spise
z napakami strank in formulirajo stranko
kot problem, ki naj bi ga strokovnjak
rešil. Prav tak singularen pristop, pripo-
vedovanje določene zgodbe, v določeni
situaciji in v določenem trenutku, ki je v
bistvu bolj novelistično kot romansijer-
sko, omogoča zastavitev vprašanj, kaj se
je zgodilo, in seveda, kaj se bo zgodilo
(Deleuze, Guattari 1988: 192-208). Na ta
način človek in njegova zgodba ni več
predmet strokovne intervencije, ampak
je profil le način uokvirjanja strokovnih
intervencij v osebni in biografski okvir
posameznika in sredstvo vpeljevanja nje-
gove perspektive za analizo posamezni-
kove situacije. Vsaka zgodba je v bistvu
nedokončana in skupno delo načrtovalca
skrbi in stranke je pravzaprav iskanje
možnih nadaljevanj te zgodbe, kajti načr-
tovalca ne zanima toliko, kdo ali kaj stran-
ka je, ampak kaj si želi in utegne postati.
Štiri magnete imamo lahko za os-
novno analitično orodje Brandonovega
pristopa k načrtovanju skrbi. Vpliv, bole-
čina, spretnosti in stiki sicer niso katego-
rije, do katerih bi Brandon prišel z rigo-
rozno analizo teoretskih konceptov ali z
induktivno analizo empiričnih podatkov,
ampak je posrečena, skoraj intituitivna
sinteza nekaterih normalizacijskih načel
(Brandon 1993; O'Brien 1981) z njegovi-
mi konkretnimi izkušnjami dela z ljudmi.
Prav lahko bi bile te kategorije tudi dru-
gačne. Pri postopku načrtovanja niti ni
toliko pomembno, ali določene okolišči-
ne, želje ali potrebe sodijo v eno katego-
rijo ali drugo. Bistveni prednosti štirih
magnetov sta dve. Najprej to, da so lahko
razumljivi strankam in načrtovalcem, bli-
zu njihovi neposredni izkušnji. Hkrati pa
imajo moč strukturiranja pridobljenega
368
K NAVADNOSTI IZJEMNEGA: MOŽNOSTI PARADIGMATSKEGA PREMIKA
materiala. Zato po pravici nosijo ime »ma-
gneti«, saj delujejo podobno kot magneti,
ki jih postavimo pod papir, na katerem so
neurejeno posuti železni opilki. Vzorci, ki
se pokažejo, kristalizirajo silnice in ure-
dijo gradivo. Omogočijo načrtovalcem,
strokovnjaku, stranki in drugim udele-
žencem ne samo, da se orientirajo, ampak
tudi, da delujejo subjektivno, da vzamejo
svojo življenjsko situacijo kot predmet
svojega delovanja (Freire 1972). Glede na
potek postopka načrtovanja skrbi imajo
»štirje magneti« vmesno, mediacijsko
funkcijo. Želje, potrebe in nuje, ki sevajo
iz posameznikovega profila, magneti ana-
lizirajo, podob- no kot prizma analizira
spekter nekega žarka, v urejeno serijo
postopkov, ki jih je potrebno udejaniti za
dvig kvalitete življenja.
Načrtovanje konkretnih korakov.
Proaktivna, sociiúnodelavska narava na-
črtovanja se kaže ravno v zadnjem delu
načrtovanju skrbi. Namreč, velik del soci-
alnega dela, še zlasti tistega, ki temelji na
nekaterih psihoterapevtskih šolah, je ob-
sojen na nemoč in pasivnost, ko še tako
pametne refleksije situacije ostanejo le
predmet pogovora in jim ne sledi smi-
selna akcija. Potrebna je tudi aktivna faza.
V njej je treba določiti, kaj se bo počelo.
Ideje niso dovolj, treba je jasno oprede-
liti, kaj bo kdo kdaj naredil. Če se življenj-
ski cilji, osebne želje in nuje življenjskih
okoliščin izkristalizirajo v prvih dveh fa-
zah, je treba v operativni fazi določiti vsaj
prve korake za dosego te vizije. Smisel
jasne in določene operacionalizacije ni
toliko v tem, da se je potem po vsej sili
držimo, saj je jasno, da je življenje ne-
predvidljivo in sredstva ponavadi manjša,
kot bi želeli, ter da po navadi spregle-
damo relevantne okoliščine, temveč v
tem, da situacija postane pregledna in op-
erabilna. Načrt skrbi kot celota nam v
marsičem streže kot ne preveč dober
zemljevid. Po njem si lahko začrtamo pot;
na terenu pa nas bo marsikaj presenetilo.
Zemljevid nam še vedno pomaga primer-
jati dejansko prehojeno pot z načrtovano.
Če česa v načrtu ne uresničimo, bomo
bolje vedeli, zakaj in kako je do tega
prišlo, kot če načrta ne bi imeli.
Čeprav ima načrtovanje skrbi, kot ga
navajamo, večino atributov prakse, ki po-
meni uvodoma očrtani paradigmatski
preboj, lahko tudi najdemo tudi nekaj po-
manjkljivosti in nerešenih vprašanj. Naj-
prej moramo opozoriti, da je načrtovanje
skrbi tudi v svojih najbolj žlahtnih izve-
denkah predvsem individualizirano po-
četje (Brandon 1994). Kolektivizira se
lahko na dva načina. Prvič, z zbiranjem in
analizo posameznih načrtov. Tako lahko
na posreden in induktiven način pride-
mo do združevanja želj, potreb in nujno-
sti v podobne snope, ki lahko pripeljejo
do ustvarjanja odgovorov, ki bodo zado-
voljili več posameznikov (npr. skupina za
samopomoč, stanovanjska skupina). Dru-
gič, načrt skrbi lahko postane nepo-
sredna pobuda za nekatere inovacije, ki
so kolektivne narave.
Individualnost načrtovanja je izra-
žena tudi v samem pojmu načrtovanja.
Načrt predpostavlja neko racionalno sub-
jektiviteto, ki je še zlasti na področju
duševnega zdravja močno dvomljiv kon-
cept. V zadnjem času poznamo sicer tudi
druge podobne postopke, npr. načrto-
vanje kariere, menedžment časa ali načr-
tovanje družine. Vendar pa te praktike
nekako odstopajo od etike vsakdanjega
življenja. Večkrat se je zgodilo, da so bili
ljudje, ko sem jih pozval, naj naredijo zase
načrt skrbi, precej zadržani. Lahko bi
rekli, da vsakdanje pojmovanje življenja
bolj prisega po eni strani na svoje samo-
umevnosti, pod drugi pa na spontane do-
godke in presenečenja, skratka na usodo.
Kot da življenje ne bi bilo več tako
resnično, če bi ga načrtovali. V tem je go-
tovo tudi veliko resnice, in velikokrat se
zgodi, včasih tudi na srečo, da se stvari
obrnejo drugače, kot smo načrtovali, ali
pa da do svojega cilja pridemo na ne-
pričakovan način. Večine življenjskih do-
godkov se ne da načrtovati.
Potencial načrta skrbi, četudi ga
imamo po vsej pravici za Akcijo, je v
transformacijski moči, ki jo ima za posa-
mezne situacije. To pomeni najmanj
dvoje. Prvič, če kakšnega dogodka ne
moremo načrtovati (prijateljstva, ljubezni
ipd.), lahko načrtujemo okoliščine, ki k
369
VITO FLAKER
temu pripeljejo. In če kdo, ki je osamljen,
začne hoditi v disko ali na gasilske ve-
selice, bo morda dobil vsaj nove znance.
Drugič, o transformacijski moči lahko go-
vorimo v tistem aspektu, ki v procesu
načrtovanja skrbi transformira pacienta-
stranko-invalida v naročnika akcije. To-
vrstna transformacija, če je primerno
navezana na vzvode družbene moči, je še
kako realna, zlasti kot akcija, ki bo koga
spremenila, pa četudi je to samo načr-
tovalec sam.
Drugo vprašanje, ki ga bomo težko
rešili, je vsebovano v dejstvu, da akcijo
načrtovanja precej pogojuje prav na-
lepka, ki jo nosi stranka. Čeprav smo z
izdelavo profila dosegli, da načrtovalci
vidimo najprej človeka in šele potem nje-
gove morebitne primanjkljaje, napake, se
pravi stigmo, ostane še vedno dejstvo, da
je slednja vzrok in legitimiteta naše dejav-
nosti. Če naj bo kdo deležen družbene
pomoči, mora biti ocenjen in mora biti
dokazano, da je je potreben. Cirkularna
logika racionalizacije pomoči, ki jo je v
marsičem vpeljala ravno totalna ustanova
(Flaker 1995), zahteva določitev takega
stanja, da je družbena pomoč mogoča
(Castel 1981). Odgovor na vprašanje,
kako se izogniti stigmatizacijskem pogoju
pomoči, ki ga verjetno še dolgo ne bomo
našli, pa lahko iščemo v več smereh. Sa-
memu se mi nakazujeta zlasti dve. Ena
smer je gotovo še nadaljna razpršitev raz-
ličnih nalepk, kar lahko pripelje do tega,
da za pomoč ne bo potrebna določena
nalepka, marveč neko nedoločeno stanje,
situacija ali okoliščina. Dober primer za
to je npr. potres, ko družbeno pomoč po-
gojuje stanje oziroma dogodek, ki ni
določen vnaprej. Druga smer pa je v uni-
verzalizaciji pravice do kakršnekoli skrbi
oz. politike enakih možnosti. Ilustracija
za to je pozornost, ki jo gibanje za neod-
visno življenje in normalizacijo namenja
ustvarjanju možnosti za polno življenje.
Če namreč priznava nekaj kot univer-
zalno pravico, npr. volilno ali ogled film-
ske predstave, mora vsem in vsakomur
posebej, ki si to želi, to tudi omogočiti.
SKLEP
To razmišljanje sem začel z ugotovitvijo,
da je socialno delo tisti teoretski okvir,
kjer je možna sinteza različnih znanosti,
ved in strok, namenjenih človeku in nje-
govemu družbenemu življenju. Potencial,
ki ga ima socialno delo, je v tem, da mora
vedno prevesti strokovni in znanstveni
jezik v dva jezika: v jezik vsakdanjosti in v
nemi jezik akcije. Torej je sinteza vedno
narejena za akcijo in je hkrati inovativna
in integrativna, na konkreten posamični
način. Te značilnosti sem naprej poskušal
pokazati in nadalje razdelati na konkret-
nih primerih duševnega zdravja v skup-
nosti.
Stanovanjske skupine ilustrirajo te-
zo o inovativnosti in ustvarjanju umetnih,
nenavadnih, a vseeno vsakdanjih oblik
življenja, hkrati pa nam govorijo o po-
membnosti »mehkih tehnologij« pri delu
z ljudmi. Zagovorništvo nam govori o
pomembni vlogi, ki ga ima socialno delo
pri mediaciji med različnimi svetovi, v
katerih ljudje živijo, še zlasti pa o polju
vsakdanjih interakcij, kjer lahko na pod-
lagi ravno tistega razumevanja definicije
situacije, ki jo imajo stranke, socialni de-
lavci opravijo minuciozno, čipkarsko
delo, ki bo omogočilo prepletanje in so-
bivanje različnih stvarnosti. Načrtovanje
skrbi kaže na tendence radikalnih za-
sukov v socialnem delu, ki se utegnejo
pojaviti z neposrednim financiranjem. Ti
zasuki bodo okrepili tendence, ki jih tu
zagovarjam. Poleg tega nam načrtovanje
skrbi kaže na pomembnost kratkih
zgodb, »novel« naših strank, ki jim mo-
ramo dobro prisluhniti, na prikladnost
pritličnih analitičnih orodij in na pomen
proaktivne zastavitve socialnega dela na-
sproti reaktivni. Zlasti pa kaže transfor-
macijsko moč, ki jo lahko ima socialno
delo.
Tako lahko govorimo o socialnem
delu kot o umetniški praksi, o umetnosti
vsakdanjosti nevsakdanjega, o umetnosti
ustvarjanja možnosti sobivanja različnih
stvarnosti, o praksi z velikim transforma-
cijskim potencialom. Seveda je tak po-
gled idealizirajoč, ni pa idealističen. Gre
370
K NAVADNOSTI IZJEMNEGA: MOŽNOSTI PARADIGMATSKEGA PREMIKA
namreč za to, da socialnemu delu, kot ga
opisujemo tukaj, pripada manjšina v
skupnosti socialnih delavcev in delavk.
Večina jih seveda še vedno deluje v insti-
tucionalnih in pojmovnih okvirih časti-
djivejših strok in državne birokracije. Moj
namen v tem prispevku pa ni bila reka-
pitulacija obstoječega stanja v socialnem
delu, temveč izluščiti tiste bistvene ele-
mente, ki ločijo socialno delo od drugih
strok in omogočajo ne le konstituiranje
discpline sui generis, ampak tudi to, da
pobegne samoomejujočim in onemogo-
čujočim definicijam in razvije svojo last-
no produktivno prakso. Moja teza je v
resnici celo pogumnejša, kajti menim, da
lahko socialno delo prav zaradi opisanih
značilnosti bistveno prispeva k paradig-
matskim spremembam v družboslovju in
humanistiki nasploh, saj se tvornost sin-
tez udejanja zlasti v njihovi pragmatiki,
ne gramatiid (Deleuze, Guattam 1988).
Literatura
D. Brandon (1991b), Increasing Value: The Implications of the Principle of Normalisation for
Mental Illness Services. Salford University College.
—	(1993), Veselje in žalost pri normalizaciji. Socialno delo 32,1-2: 19-25.
—	(1993), Pet principov normalizacije, študijsko gradivo, VŠSD.
—	(1994), Money for Change? V: Brandon (ur.) Money for Change. Cambridge: Anglia Univer-
sity.
D. Brandon, A. Brandon (1992), Praktični priročnik za delo z ljudmi s posebnimi potrebami.
Ljubljana: VŠSD & PEF.
—	(1994),/ш in fang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
D. Brandon, A. Brandon, T. Brandon (1995), Advocacy: Power to People With Disabilities. Bir-
mingham: Venture Press.
H. Brown, H. Smith (1992), Normalisation: A reader for the Nineties. London: Routledge.
G.	Canguilhem (1966), Le normal et le pathologique. Paris: P.U.F. slovenski prevod: (1987),
Normalno in patološko. Ljubljana: Studia Humanitatis.
R. Castel (1981), La gestion des risques. Paris: Minuit.
S. Cohen, L. Taylor (1978), Escape Attempts. Pelican.
H.	Dean, P. Taylor-Gooby (1992), Dependency Culture. London: Harvester Wheatheaf.
G. Deleuze, F. Guattari (1988), A Thousand Plateaus. London: Athlone Press.
V. Flaker (1992), Opis stanovanjskih skupin v Sloveniji, (raziskovalno poročilo. Sodelavka: Bo-
jana Tizmonar), Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti in Višja šola za so-
cialne delavce.
—	(1993a), Kdor je z majhnim zadovoljen ne zasluži velikega. V: B. Dekleva (ur.). Življenje v za-
vodu in potrebe otrok - Normalizacija. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni
fakulteti.
—	(1993b), Gospodinjstva brez gospodinj. Socialno delo 32,1-2: 38-53.
—	(1993c), Advocatus diaboli? Socialno delo 32,3-4: 5-10.
—	(1994), On the Values of Normalisation. Care in Place 1, 3: 225-230.
—	(1995), The Birth of Total Institution and the Rationalisation of Charity in the Age of Reason.
Perspectives in Social Work 1,159-168.
M. Foucault (1972), Histoire de la folie f l'âge classique. Paris: Éditions Gallimard, prva izdaja
Foucault Michel (1961), Histoire de la Folie. Paris: Pion.
—	(1978), Surveillir et punir, Naissance de la prison. Paris: Éditions Gallimard, slovenski
prevod: (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.
371
Shulamit Ramon
SLOVENSKO SOCIALNO DELO
PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA V OBDOBJU PO LETU 1990
Med letoma 1991 in 1994 sem sodelovala
v Tempusovem programu izobraževanja
za duševno zdravje v skupnosti, ki ga je
koordinirala Visoka šola za socialno delo
Univerze v Ljubljani. Drugi partnerji so
bili iz Trsta v Italiji ter iz Francije in
Avstrije. Tako sem občasno predavala v
Ljubljani, skupina 11 udeležencev izobra-
ževanja (od skupno 26) pa je bila s svo-
jimi mentorji šest mesecev v Londonu. Ta
skupina se je skupaj z britanskimi štu-
denti tretje stopnje tedensko udeleževala
mojih seminarjev o duševni stiski, pre-
ostale dni v tednu pa so bili na praksi. Vsi
udeleženci izobraževanja so usposobljeni
strokovnjaki na področju socialnega dela,
psihologije, psihiatrije, zdravstvene nege
in splošne medicine. Mentorji so bili veči-
noma učitelji Visoke šole za socialno delo
in psihiater iz psihiatrične klinike. V pri-
spevku so opisani cilji in dosežki progra-
ma in učinek, ki ga je imel na slovensko
socialno delo in na izobraževanje na po-
dročju socialnega dela.
SLOVENSKA SOCIALNA POLITIKA
Današnja analiza socialne politike in si-
stema blaginje v komunističnem bloku je
bolj uravnovešena, kot je bila v obdobju
hladne vojne. Bolj premišljena sodba je,
da so bile prednosti bivšega socialnega
sistema v zagotavljanju dostopnega var-
stva otrok, izobraževanja, zaposlitve,
zdravstvene oskrbe, stanovanja, porod-
niškega dopusta in pokojnin za vse. Toda
standard teh uslug je bil pogosto nezado-
voljiv, izbira zelo omejena, s privilegiji za
številne elite pa se je ustvarjala neenakost
(Deacon 1992; Einhorn 1993).
Za prebivalstvo so bile te socialne
pravice samoumevne. Hudo razočaranje,
povezano z izgubo varstvene mreže, ki jo
je dajal tak sistem socialnega varstva, je
pripeljalo do demokratične ponovne iz-
volitve komunističnih strank na oblast v
Bolgariji, Madžarski, Litvi in Poljski.
Tako stanje je tudi v Sloveniji, če-
prav je jugoslovanska federacija v sedem-
desetih letih vpeljala sistem samouprav-
ljanja v industriji in na nekaterih drugih
področjih, npr. stanovanjskem. Dejansko
je to pomenilo, da so imeli zaposleni od-
ločilen vpliv pri tem, kako upravljati te
službe, o političnih smernicah in financi-
ranju pa so odločali od zgoraj (Rus 1992).
Nevladne organizacije niso bile razširje-
ne, čeprav jih je v predkomunističnem
obdobju obstajalo precej.
Pokomunistična Slovenija je vpeljala
nove sisteme zdravstvenega in pokojnin-
skega zavarovanja in spodbudila ustanav-
ljanje nevladnih organizacij kot del svojih
privatizacijskih načrtov. Pravni rezultat je
precej kaotičen, nove oblike kvazi privati-
zacije namreč niso niti legalne niti ile-
galne (Rus 1992:130-1).
Ne glede na svoj pravni položaj so
nevladne organizacije nastajale v okviru
sistema socialnega varstva. Kot del tega
razvoja so ustanovili rehabilitacijske slu-
žbe, servis za organiziranje prehrane in
članek je predelana in za naš prostor prirejena inačica avtoričinega članka (1995) Slovenian Social Work: A
Case Study of Unexpected Development in post-1990 Period, British Journal of Social Work, 25: 513-528.
373
SHULAMIT RAMON
Opravljanje domačih del za starejše, orga-
nizacije staršev za otroke in mlajše od-
rasle s težavami pri učenju, upravljanje
skrbi (шге managemenf), družabni klub
in stanovanjsko skupino za duševno bol-
ne. Te dejavnosti financira zlasti Ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve,
ne pa Ministrstvo za zdravstvo ali drugi
viri.
Določanje politike je v rokah politi-
kov in državnih uradnikov. Ker so elite v
Sloveniji številčno majhne in se ljudje po-
gosto poznajo med sabo, lahko elite izva-
jajo pritisk na odgovorne za sprejemanje
te politike, še zlasti, ker so lahko sami
državni uradniki člani teh elit (nekateri
državni uradniki npr. poučujejo na uni-
verzah).
SOCIALNI PROBLEMI
Alkoholizem in samomor sta bila zelo
razširjena že pred letom 1990 in sta še
naprej tista velika družbena problema, ki
sta povezana z osebno ranljivostjo. Ocen-
juje se, da je v državi 80.000 alkoholikov;
velikansko število, saj prebivalstva ni več
kot dva milijona. 87% vseh sprejetih v psi-
hiatrične bolnišnice so alkoholiki (Švab-
CoTič 1994).
Visoka stopnja alkoholizma je zna-
čilna za več komunističnih držav, vendar
so njihove vlade zavirale primerjave in
objave relevantnih statistik. Detoksikaci-
jske enote so obstajale, vendar pogosto
brez pozitivnih rezultatov; deloma tudi
zaradi razširjene visoke stopnje družbene
tolerance do pitja. Alkoholizem (v raz-
vitem stadiju) lahko spremljata nasilje in
duševne bolezni.
Ob sosedni Madžarski je imela Slo-
venija najvišjo evropsko in svetovno stop-
njo izvršenih samomorov v letu 1991 (35
oseb na 100.000). V letu 1994 je padla na
30 (MiLčiNSKi 1991; ŠvAB-CoTič 1994).
Madžarska raziskava pojasnjuje družbeno
sprejemljivost samomora kot metodo iz-
hoda iz situacije, ki ji nisi kos. Obe državi
pa sta obravnavali samomor kot duševno
motnjo.
DUŠEVNE BOLEZNI
Število duševnih bolnikov ni jasno. Slu-
žbe obsegajo psihiatrične bolnišnice in
ambulante. V letu 1988 je bilo v bolnišni-
cah za duševno bolne 1.500 postelj (Mil-
činski 1991), 1.814 ljudi pa je živelo v do-
movih za duševne bolnike (Vovk 1993).
Povprečno bivanje je trajalo 50 dni,
stopnja ponovnega sprejema pa je bila
53% (ŠvAB-CoTič 1994). V primerjavi s so-
sednjo Italijo, kjer traja bivanje povpreč-
no 14 dni in imajo 15 postelj na 200.000
prebivalcev, je slovenska stopnja visoka,
če pa jo primerjamo z avstrijsko in ma-
džarsko stopnjo, je Slovenija izenačena z
drugimi srednjeevropskimi državami.
10.500 ljudi je živelo v domovih za starej-
še (VovK 1993); nekateri so bili tja pre-
meščeni iz psihiatričnih bolnišnic.
POLOŽAJ USTANOV
Kot v drugih komunističnih državah je bil
prevladujoč način obravnave dolgotraj-
nih zdravstvenih in psiholoških prol>
lemov institucionalizacija. Obstajale so
ustanove za ljudi s težavami pri učenju, za
telesno prizadete, duševno bolne —
vzporedno z zavodi za mladino. Medtem
ko je bilo fizično stanje teh ustanov spre-
jemljivo, čeprav revno, pa je bila socialna
segregacija skoraj popolna. Med ambu-
lantami in institucijami obstaja le šibka
služba družinskega zdravnika. Moderna
psihiatrična klinika ima na voljo do 100
postelj za sprejeme t. i. bolnikov za krajši
čas, to je, do treh mesecev. Tako so bili
ljudje z diagnozo nevrotičnih simptomov
hospitalizirani v t. i. klinike za obdobje do
treh mesecev; tam naj bi jim pomagali z
verzijo analitične skupinske terapije.
Psihiatrične bolnišnice sprejemajo
ljudi, ki so zboleli za psihozami in alko-
holizmom. Sistem zdravljenja vključuje
formalno delovno terapijo in skupinsko
terapijo. V resnici gre za zelo medicinsko
okolje, kjer se za nadzor in omejevanje še
vedno uporabljajo postelje z mrežami in
kamor celo prostovoljcem ni dovoljeno
priti. Švabova pripoveduje, kako so pre-
nehali uporabljati elektrokonvulzivno
374
SLOVENSKO SOCIALNO DELO: PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA...
terapijo v osrednji bolnišnici, in o tem,
kako je v zamreženi postelji zaradi poža-
ra, ki naj bi ga povzročila, umrla pacien-
tka (ŠvAB-CoTič 1994: 318). Celo ta tra-
gičen dogodek ni pripeljal do resničnih
sprememb pri vodenju bolnišnice in us-
meritvah njenega osebja.
BEGUNCI
Slovenija ni imela beguncev do vojne
med Hrvaško in Jugoslavijo leta 1991. Na
višku te vojne je bilo v Sloveniji 75.000
beguncev, večinoma v Ljubljani. Danes,
leta 1995, jih je še 35.000. Večina hrva-
ških beguncev se je leta 1992 vrnila do-
mov, nadomestili pa so jih begunci iz Bo-
sne. Za prebivalstvo, kot ga ima Slovenija,
je 75.000 (ali tudi samo 35.000) dodatnih
ljudi brez stanovanj, brez dela in dohodka
velik socialen problem.
Nekateri begunci so prišli živet k so-
rodnikom, ki so tako v nekaj tednih
postali revni, saj so morali še tisto malo,
kar so imeli, deliti s prišleki. Večino be-
guncev so naselili v izpraznjene voja-
šnice. Slovenska vlada je trdila, da med-
narodni pravni predpisi predvidevajo, da
begunci izgubijo ta status, če so razpršeni
in če dobijo delo. Sicer pa dela ni dovolj
niti za slovensko prebivalstvo.
Dogajale so se mnoge osebne trage-
dije, ki so jih zaostrovali pogoji življenja v
vojašnicah in vsiljeno pomanjkanje aktiv-
nosti. Kaže, da slovenska vlada kljub
uradni solidarnosti do težkega položaja
beguncev ni imela niti pravih načrtov niti
potrebnih sredstev, da bi se lotila reševa-
nja situacije. Pravzaprav je bilo prepušče-
no posameznim socialnim delavcem, da
naredijo kaj produktivnega za rešitev so-
cialnih in osebnih problemov.
Revščina, nezaposlenost, zanemar-
janje in zloraba otrok ter težave pri
učenju so veljali za nezaželene okoliščine
in ne za socialne probleme, kljub temu da
obstajajo ustanove za zanemarjene otroke
in za otroke in odrasle s težavami pri
učenju.
SOCIALNO DELO
Nasprotno od večine drugih komunis-
tičnih držav je socialno delo v Jugoslaviji
obstajalo (tako kot tudi na Češkoslova-
škem in v Romuniji). Nekaj posebnega pa
je bilo to, da so se socialni delavci uspos-
abljali v okviru univerze, kar kaže na višji
status tega poklica poklica v Jugoslaviji
kot v drugih komunističnih državah. Štiri-
letni dodiplomski študij obsega večinoma
teoretske predmete in malo praktičnega
dela. Slednje se je večinoma izvajalo kot
prostovoljno delo v kakšni organizaciji ali
kot akcijsko raziskovalni projekt pod
vodstvom predavatelja.
V zadnjem času se v učni proces
uvajajo bolj interaktivne metode pouče-
vanja, deloma po zgledu programov soci-
alnega dela, ki so jih predavatelji obiskali
v zahodnoevropskih državah, in zaradi
sodelovanja zahodnoevropskih učiteljev
socialnega dela v Sloveniji.
Socialno delo je veljalo za poklic, ki
v okviru države skrbi za varnost ranljivih
ljudi. Prevladovalo je stališče, da ranlji-
vost ljudi ustvarjajo osebni dejavniki
(telesna prizadetost, alkoholizem), ki niso
v povezavi z družbenimi odnosi in
družbenimi strukturami.
Razmeroma malo socialnih delavcev
je bilo zaposlenih v omenjenih psihia-
tričnih ustanovah. Tako je bilo npr. leta
1992 v slovenskih psihiatričnih bolnišni-
cah zaposlenih le 23 socialnih delavcev,
zato pa 105 psihiatrov in 72 delovnih
terapevtov (Švab-Cotič 1994).
Večina slovenskih socialnih delav-
cev dela na centrih za socialno delo, ki iz-
vajajo usluge za odrasle, otroke, mladino,
posameznike in družine na določenem
območju. V centrih so zaposleni tudi psi-
hologi, ki imajo enake zadolžitve kot so-
cialni delavci.
Delo s posameznikom s težiščem na
dodeljevanju pomoči in svetovanju je bila
prevladujoča metoda dela. Zunanjemu
opazovalcu je težko ugotoviti, kakšno in
kako intenzivno je bilo svetovanje; Slo-
venci sami so imeli o tem nasprotujoča si
mnenja. Eno izmed njih je bilo, da se sve-
tovanje dejansko sploh ne izvaja, ker
375
SHULAMIT RAMON
delavci zanj niso usposobljeni in ker ga
država ne spodbuja. Po mnenju nekoga
drugega v centru zaposleni psihologi
izvajajo psihodinamično svetovanje, ki te-
melji na znanju, pridobljenem med študi-
jem in iz knjig, ter na obiskih majhnega
števila seminarjev in mednarodnih konfe-
renc v preteklosti. V praksi ponekod pre-
udarno uporabljajo svetovanje in metode
družinske terapije (Grgič 1994), vendar
je težko oceniti, v kakšnem obsegu.
Skupinsko in skupnostno delo je
prišlo v ospredje v sedemdesetih in
osemdesetih letih. Nekateri socialni de-
lavci jih še vedno uporabljajo kot dopol-
nilne metode dela, čeprav dajejo posa-
mezni socialni delavci in psihologi pred-
nost drugim metodam (Rapoša Tajnšek
1994). Te metode se pogosteje uporabl-
jajo pri delu z mladimi ljudmi (Leskošek
1994) v dnevnem in domskem varstvu.
KONCEPTUALNI OKVIRI IN PODLAGA
Opazen je vpliv psihodinamičnega razmi-
šljanja in odsotnost behaviorističnega ali
v naloge usmerjenega itask-oriented) so-
cialnega dela (Grgič 1994; Flaker 1993;
Lešnik 1994). Kaže, da je to dajanje pred-
nosti povezano s številnimi dejavniki:
•	osvobajajoče sporočilo psihoana-
lize;
•	povečan poudarek na posamez-
niku, na pravici posameznika do sreče v
postkomunističnem obdobju;
•	priviligiran položaj psihoanalize v
Evropi, razen v Veliki Britaniji;
•	dajanje prednosti nepragmatič-
nim pristopom v primerjavi s pragma-
tičnimi med intelektualnimi elitami
Vzhodne Evrope in tudi v tradiciji sloven-
skega socialnega dela;
•	dajanje prednosti kreativnemu, na
zunaj manj discipliniranemu delu social-
nega delavca ali psihoterapevta;
•	v Sloveniji še ni pritiskov za ce-
novno bolj učinkovite ter za poslovno
ugotovljive razultate, kar tako ceni britan-
ska vlada.
Zanimanje za skupinsko in skup-
nostno delo se povezuje z vplivi, ki so jih
imeU:
•	poskusi uvajanja dejanskega samo-
upravljanja, ki so spremljali bolj retorično
usmerjeno samoupravljanje v sedemde-
setih letih;
•	osvobajajoče leto 1968 v Evropi,
ki je pripeljalo do novih družbenih
gibanj, evrokomunizma v sosednji Italiji,
razvoja strukturalizma v francoskem
marksizmu, pojava žensk in mladih ljudi
kot družbenih akterjev in skupin.
V	ta dogajanja je bila vključena tudi
jugoslovanska intelektualna elita. Poleti
1968 je priredila mednarodno konferen-
co o teh vprašanjih poletna šola revije
Praksis na Korčuli. Vpliv nekonformis-
tične marksistične filozofije na socialno
delo v Sloveniji se kaže s prisotnostjo
Castella in Guattarija (1982) v Tempuso-
vem programu študija duševnega zdravja
v skupnosti. Oba sta obširno in kritično
pisala o vzponu birokracije v socialnem
varstvu in duševnem zdravju. Guattari, ki
je umrl leta 1993, je pisal o pomembnosti
psihoanalitično vodenih, vendar struk-
turno ozaveščenih delovnih skupin na
področju duševnega zdravja. Kot psiho-
analitik je imel inovativno prakso v bli-
žini Pariza. Drugi vpliv te marksistične
tradicije je bila podpora humanističnim
pristopom pri študiju posmeznikov in
družbe (Marcuse 1971).
Poudarek na skupinskem delu izhaja
tudi iz tradicije socialne pedagogike, ki je
ustvarila temelje za socialno delo v zahod-
noevropskih državah, kot so Nemčija,
Francija, Italija in Nizozemska (Lorenz
1993). Socialna pedagogika lahko spod-
buja družbeno prilagodljivost, lahko pa
tudi avtonomnost in kritičen odnos do
sebe in svojega socialnega konteksta.
V	obdobju komunizma so mladi par-
tijski aktivisti prevzeli socialno pedago-
giko v zvezi z rabo prostega časa. Veliko
otrok in mladih je bilo včlanjenih v mla-
dinska gibanja partije, ki so te dejavnosti
izvajale. Njihove dejavnosti niso bile avto-
nomne in niso spodbujale kritičnih sta-
lišč, pogosto pa so bile prijetne in soci-
alno koristne; zagotavljale so socialno in-
tegracijo otrok v obstoječ družbeni
sistem. Na šolah socialne pedagogike v
okviru univerz v Vzhodni Evropi torej
376
SLOVENSKO SOCIALNO DELO: PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA...
niso poučevali socialnega dela in njihovi
diplomanti niso izvajali socialnega dela,
kot ga poznamo v kateri od imenovanih
zahodnoevropskih držav.
Pedagogika, ki temelji na samostoj-
nosti in kritičnem odnosu do družbe, je
blizu Freirovemu (1972) pojmovanju os-
vobajanja skozi izobrazbo, pa tudi izpel-
javi MuUenderja in Warda. Zanimanje za
to verzijo socialne pedagogike je začelo v
vzhodnoevropskih državah naraščati po
padcu prejšnjih režimov. To je deloma
reakcija na konformnost pod komuniz-
mom, deloma pa posledica kulturne so-
rodnosti z zahodnim delom celinske
Evrope. Kot se izraža v slovenskem izo-
braževanju in usposabljanju za socialno
delo, je ta interes bolj prepleten s social-
nimi akcijami, akcijskimi raziskavami in
različico sistemske teorije kot pa s social-
nim delom s posamezniki (casework) in
v naloge usmerjenim socialnim delom
(task-orientated social work).
Zaznaven je povečan interes za si-
stemsko teorijo (Dragoš 1994; Stritih
1994), toda njen izvor je nejasen, upošte-
vajoč shematično naravo teorije, odsot-
not razmejitev in opiranje na druge pri-
stope pri povezovanju s prakso. Morda je
v iskanju (vse)obsegajoče, a vendar fleksi-
bilne paradigme privlačna prav neopre-
deljiva celovitost te teorije. Zanimanje za
feministični pristop v socialnem delu (Za-
viršek 1994) izhaja iz spoznanja, da so
imele ženske kljub formalni enakoprav-
nosti nižji družbeni status kot moški tako
v komunističnih kot v kapitalističnih
družbah. Feminizem je skupno gibanje, ki
lahko združi ženske z Vzhoda in Zahoda.
Najnovejši razvoj, ki se pojavlja v
izobraževanju za socialno delo v Sloveniji,
je t. i. pristop valorizacije socialne vloge
(Social Role Valoñsation - SRV;^ Wolfen-
berger 1983; Ramon 1991). Skupaj z bri-
tanskimi kolegi, ki so sodelovali v Tem-
pusovem programu študija duševnega
zdravja v skupnosti, sem odgovorna za
njegovo vpeljavo v Sloveniji, saj je vred-
nostna in konceptualna osnova za delo z
duševnimi bolniki. Pozitiven, čeprav kri-
tičen odziv je prišel od povezave med
valorizacijo družbene vloge in osvobaja-
jočo družbeno akcijo na eni strani in na
drugi protiinstitucionalističnimi strujami
pod vplivom Foucaulta, Castella in Guat-
tarija in različico »bosonogega psiho-
terapevta«, kot jo razlaga John Southgate;
to so razvili Slovenci sami (Flaker 1993).
Te povezave so zanimive tudi zato,
ker je valorizacija družbene vloge dejan-
sko usmerjena v naloge (task-centered) in
nanjo vpliva behaviorizem, nikakor ne
psihoanaliza. Morda je privlačnost v ko-
herentni kritiki družbenega in poklicne-
ga odnosa do prizadetih ljudi, ki jo prina-
ša. Valorizacija družbene vloge je osredo-
točena na spreminjanje osebnih in dru-
žbenih odnosov, a nič manj tudi na spre-
minjanje pogojev življenja in vedenja.
Donedavna so raziskave na po-
dročju socialnega dela bolj kot empirične
raziskave obsegale teoretske analize in
kritiko. Začetki empiričnega pristopa
vključujejo mešanico precej ozkega kvan-
titativnega merjenja in etnoloških metod
ter zelo malo česarkoli med obema meto-
dama (Mesec 1994).
RAZMERJE MED TEORIJO IN PRAKSO
Omenila sem že, da se usposabljanje za
socialno delo izvaja zlasti na univerzi. Štu-
denti porabijo približno četrtino svojega
študija za aktivno udeležbo v različnih
projektih. Tako ureditev imajo tudi v
Španiji in na Portugalskem. Praktičnega
pouka, kot ga poznamo pri nas, v
Sloveniji ni bilo in ga še vedno ni. Poskusi
Visoke šole za socialno delo, da bi po-
večali obseg prakse za študente, je naletel
na nasprotovanje kolegov z drugih fakul-
tet, ki jim ni po volji uporabna narava štu-
dija socialnega dela. Resno se razpravlja o
možnost umika iz univerze, čeprav ima
taka rešitev očitno nekaj velikih po-
manjkljivosti.
Slovence, ki so bili v Londonu, je
presenetila in osupnila stopnja pragma-
tizma anglosaksonskih sodelavcev; opazili
so ga tudi v organizacijah, kjer so bili na
^ Pri nas bolj znane kot normalizacija (op. ur.).
377
SHULAMIT RAMON
praksi. Večina jih je občudovala pozor-
nost, namenjeno podrobnostim in spo-
štovanju do strank, ki so ga opazili v
britanskih službah, pa tudi dostopnost
sredstev, javno toleranco in upoštevanje
rokov.
Pri britanskih socialnih delavcih, ki
so jih srečali, in v pisanju popularnih re-
vij za socialno delo pa jih je zmedlo po-
manjkanje zanimanja za teoretično in kri-
tično mišljenje. Radi so bili v knjižnicah
in knjigarnah in uživali so v trdih teoret-
skih debatah. Ker so bili bolj podkovani v
teoretičnih vprašanjih duševnega zdravja
kot sicer zelo inteligentni britanski mag-
istrski študenti, so bili tudi bolj spretni v
intelektualnih diskusijah.
Morda življenje pod režimom, kjer
se ne dogaja veliko in ljudje pogosto ne
verjamejo v uradne verzije in kjer je
dostop do tuje literature težaven, pripelje
do večjega zanimanja za teorijo in do
manjše pripravljenosti, sprejeti pragma-
tizem kot vrednostno nevtralen.
Spremenjen družbeni kontekst je
prinesel s sabo nove probleme in nove
možnosti, kot pokažeta primera, opisana
spodaj.
DELO Z BEGUNCI
Po prihodu prvega vala beguncev iz
Hrvaške je začela skupina socialnih de-
lavcev iz Ljubljane na prostovoljni osnovi
redno obiskovati taborišča, kjer so be-
gunci živeli. Poslušali so jih in se z njimi
pogovarjali. V času med obiski so posku-
šali dobiti sredstva od slovenske vlade.
Tretji steber njihove dejavnosti, ki se je
počasi razvijala, je bil poskus, da bi
usposobili begunce za samopomoč. Ta
dejavnost je obsegala ustanovitev lastnih
šol, medsebojno poučevanje v veščinah,
ki so jih posamezniki obvladali, izdelavo
ročnih izdelkov in njihovo prodajo; izo-
braževalno delo pa je bilo osredotočeno
na zgodovino in jezik njihove dežele
(Flaker 1995).
Glede na velikansko število begun-
cev, ki so prišli v zelo kratkem času, so ti
»obiski« — s soglasjem direktorjev centrov
za socialno delo, kjer so bili zaposleni —
postali (neplačano) delo za najmanj dve
socialni delavki. Delo je potem prešlo v
fazo, ko so našli možnost financiranja iz-
ven Slovenije. V tem času je morala vodja
skupine pustiti delo v centru za socialno
delo, kjer je bila redno zaposlena, in najti
zase drug način finaciranja. V tem času so
kot prostovoljci z begunci delali tudi že
njena mama (upokojenka), njen sin (štu-
dent) in njen brat (predavatelj socialnega
dela), pa tudi veliko študentov socialnega
dela.
Posrečilo se ji je pridobiti sredstva
od Evropske Unije in od Sorosove funda-
cije ter povezati delo svoje organizacije z
drugimi, neslovenskimi agencijami, ki so
delale na tem področju. Iz socialne de-
lavke je postala izkušena organizatorica,
vešča v pridobivanju sredstev, pogosto pa
je morala plačati visoko fizično in čust-
veno ceno za to spremembo.
Ko je postalo očitno, da se bosanski
begunci ne bodo mogli vrniti domov v
bližnji prihodnosti, je postala ena po-
membnejših dodatnih dejavnosti sveto-
vanje v zvezi s poklicnimi perspektivami
in preselitvijo v države, ki so jih bile
pripravljene sprejeti (Nemčija, Kanada).
Hkrati je bilo pomembno vzdrževati
moralo čakajoče begunske populacije in
jim pomagati pri pripravah za življenje v
novi državi. Pomagati je bilo treba tudi
beguncem, ki so ostali v begunskih ta-
boriščih, ker niso mogli ali niso hoteli ni-
kamor drugam.
Iz tega primera je razvidno, da so
številni socialni delavci in študenti social-
nega dela, ki so delali kot prostovoljci, pa
tudi peščica socialnih delavcev, ki so ves
čas delali samo z begunci, pokazali
sposobnost ustvarjalnega reagiranja na
katastrofo. S svojimi profesionalnimi
vrednotami, znanjem in izkušenostjo so
usposobili druge, da so se jim pridružili,
kar vse je pripeljalo do opolnomočenja
(empowermenf) beguncev. Čeprav sta
obe glavni vodji tega projekta študirali na
Študijskem centru za begunsko prob-
lematiko v Oxfordu, pa ni nastal koheren-
ten konceptualni okvir.
378
SLOVENSKO SOCIALNO DELO: PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA...
TEMPUSOV PROGRAM
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI
Ta program je bil osredotočen na vzpo-
stavitev podiplomskega, interdisciplinar-
nega visokošolskega in magistrskega štu-
dija duševnega zdravja v skupnosti. Vse-
bina programa je bila dogovorjena s tu-
jimi partnerji, ki so aktivno sodelovali pri
poučevanju. Ena glavnih sestavin pro-
grama je bilo tudi šestmesečno usposab-
ljanje v tujini, v bazah posameznih tujih
partnerjev. Med cilji programa je bila tudi
ustanovitev knjižnice z literaturo s po-
dročja duševnega zdravja v okviru Visoke
šole za socialno delo in uporaba pri-
dobljenega znanja in njegovo razširjanje
med obstoječe službe v Sloveniji.
Dosežki ob koncu triletnega progra-
ma so prekosili te precej zahtevno zastav-
ljene cilje (Brandon, Flaker 1995; Flaker,
Leskošek 1994). Udeleženci programa so
organizirali več projektov, med drugim
naslednje:
•	sistem zagovorništva in družabni
klub za uporabnike služb,
•	stanovanjsko skupino,
•	vzpostavitev upravljanja skrbi, ki
dela tudi s skrbniki,
•	projekt za integracijo otrok z uč-
nimi težavami v navadne šole,
•	projekt ustanovitve doma za od-
rasle z učnimi težavami z aktivno ude-
ležbo njihovih staršev,
•	delo z ljudmi z aidsom in seropo-
zitivnimi osebami,
•	svetovalno službo za ženske,
•	delovni projekt za bivše paciente,
•	svetovalno službo za družine in
posameznike,
•	mladinski kulturni center in sve-
tovalno službo za mlade,
•	strokovni časopis s povzetki v an-
gleščini, prevoda dveh knjižic iz angle-
ščine v slovenščino, vrsta predstavitev
programa na britanskih konferencah in
objavljanje člankov o programu,
•	antropološko raziskavo o ženskah
v psihiatrični bolnišnici.
V okviru programa študija dušev-
nega zdravja v skupnosti sta v Oxfordu
študirali tudi obe vodji dela z begunci in
njuni dosežki deloma odražajo koristnost
Tempusovega programa. Težišče progra-
ma je bilo pravzaprav bolj na spodbuja-
nju duševnega zdravja in ne toliko na
omejevanju zgolj na področje duševne
bolezni.
Pri evaluaciji projekta septembra
1994 so trije direktorji centrov za social-
no delo, kjer so zaposleni nekateri udele-
ženci Tempusovega programa, potrdili
zelo pozitiven vpliv izobraževanja na nji-
hovo delo in na centre. Ta občutek se je
mešal s strahom, da bodo centri te de-
lavce izgubili, ker se bodo morda raje
zaposlili v nevladnih organizacijah. Meni-
li so namreč, da jim centri ne bodo mogli
dajati dovolj inovativnih možnosti za
delo. Videti je tudi, da se teh delavcev ne
angažira tako, da bi vpeljevali spre-
membe v posameznih delih sistema, ra-
zen tem, kjer delujejo. Programu se po-
vsem očitno ni posrečilo spremeniti psi-
hiatričnega sistema od znotraj (Brandon,
Flaker 1995). Uprava ljubljanskih psi-
hiatričnih služb je bila sicer formalni
partner Tempusovega programa. Eden od
mentorjev programa je bil tudi izkušen
psihiater in tudi ena od študentk je bila
psihiatrinja. Preusmerila se je k delu na
področju duševnega zdravja v skupnosti
in sedaj sodeluje pri vodenju programa
skrbi izven bolnišnice. Njene poskuse, da
bi vpeljala elemente socialne in psi-
hološke skrbi v bolnišnico, so direktor in
drugi psihiatri zavrnili kot »neralistične«.
Tudi na kliniki, kjer dela mentor, se ni nič
spremenilo. Slovenski psihiatri so zavrnili
tudi italijansko psihiatrično reformo (Ba-
saglia 1986; Ramon 1990), ki so jo v Slo-
veniji predstavili italijanski in slovensko-
italijanski psihiatri.
To stanje je mogoče pojasniti kot
posledico dejstva, da psihiatri projekta
niso vzeli za svojega. Odpor do možnosti,
da bi se kaj naučili od italijanskih kole-
gov, je morda povezan z obrambno reak-
cijo Slovencev, ki bi lahko veliko izgubili,
če bi šli po italijanski poti. K temu je
treba še dodati, da slovensko Ministrstvo
za zdravje ni pokazalo nobenega zani-
manja za program, drugače kakor Ministr-
stvo za delo, družino in socialne zadeve.
379
SHULAMIT RAMON
Pojmovni okvir, na katerega se opira
program študija duševnega zdravja v sku-
pnosti, je na prvi pogled mešanica čud-
nih združb:
•	sociološkega prispevka šole devi-
antnosti ter francoskih »revizionističnih«
marksističnih in strukturalističnih pris-
topov,
•	valorizacije socialne družbene vlo-
ge (normalizacije), ki se je osredotočila
na spreminjanje institucionalnih uredi-
tev, na povečanje samospoštovanja in
zaupanja v lastne sposobnostih pri pri-
zadetih ljudeh, na socialno integracijo in
na zagovorništvo,
•	nekonformistične psihoanalitične
tradicije, ki je vključevala tudi feminis-
tični psihoanalitični pristop,
•	moralno angažirane antropolo-
gije,
•	akcijskega raziskovanja,
•	psihosocialnega razumevanja du-
ševnih bolnikov in načina dela z njimi in
njihovimi družinami.
SKLEP
V Sloveniji je od leta 1991 prišlo do
občutnih družbenih sprememb. Spre-
membe so se dogajale tudi na področju
socialnih služb in izobraževanja za so-
cialno delo, vendar v precej manjšem ob-
segu.
Inovativna projekta, ki sem ju opi-
sala, ne odražata nujno stanja v socialnih
službah nasploh, kjer so zaradi brezbriž-
nosti, birokracije in pomanjkanja sred-
stev storitve podstandardne in ne ustre-
zajo potrebam in željam ljudi, še zlasti pa
ne stresom življenja v spreminjajoči se
družbi.
Po drugi strani pa so številni sloven-
ski socialni delavci pokazali sposobnost
ustvarjalnega odziva na prevrate, ki so jih
povzročile politične, gospodarske in kul-
turne spremembe, s katerimi se soočajo.
To temelji na trdni zavezanosti univerzal-
nim vrednotam socialnega dela, odraža
pa tudi sposobnost, da izkoristijo nove
možnosti, ki jih ponuja spreminjajoča se
družba. Slednje je bilo zlasti očitno v
okviru Tempusovega programa.
Čeprav je uradni sistem socialnih
služb dovolj fleksibilen, da omogoča po-
sameznim socialnim delavcem iniciativ-
nost, pa se sam ni mogel reformirati.
Tako tvega, da se bodo bolj inovativni de-
lavci raje zaposlili v nevladnih organizaci-
jah, razen če si bodo vodje služb zavestno
prizadevali, da jih vključijo v bolj teme-
ljite spremembe.
Ker Ministrstvo za delo, družino in
socialne zadeve financira in podpira ve-
čino novih projektov, je zelo verjetno, da
bo podprlo tudi temeljitejše spremembe
pri načinu vodenja centrov, vendar ni
pričakovati, da bo s tako reformo tudi
samo začelo.
Doslej so nove ideje v slovensko so-
cialno delo pogosto vpeljali učitelji so-
cialnega dela. Čeprav v Sloveniji niso zelo
cenjeni, pa imajo uglednejši socialni sta-
tus kot njihovi britanski kolegi, morda
zaradi spoštovanja do njihovega teoret-
skega razmišljanja, ki sem ga omenila v
prispevku. Močno društvo socialnih de-
lavcev in vodstvo iz lastnih vrst lahko
omogoči slovenskemu socialnemu delu,
da se bo razvijalo naprej. Razmerje med
teorijo in prakso pa ostaja področje, ki bo
zahtevalo veliko sistematičnega urejanja v
prihodnosti; na ta način bo lahko nastal
skladen, vsestranski okvir socialnega
dela.
Slovenci so doslej kar dobro izrabili
možnost sodelovanja z zahodnoevrop-
skimi in ameriškimi kolegi. Sami so lahko
odločili, kaj bodo sprejeli in izvajali in kaj
raje izločUi.
Neuspeh pri spodbujanju reforme
psihiatričnega sistema je pokazatelj meja
moči. Dve nepričakovani lastovki — delo
z begunci in Tempusov projekt študija
duševnega zdravja v skupnosti — nista do-
volj, da bi lahko naznanili novo obdobje v
slovenskem socialnem delu. Ker pa od-
ražata sposobnost slovenskih socialnih
delavcev in učiteljev socialnega dela, da
razvijajo nove načine razumevanja in od-
zivanja na nepričakovane situacije, da na
novo ustvarjajo priložnosti in zavezništva,
da bistro uporabljajo zahodno znanje, sta
dobro znamenje za slovensko socialno
delo.
380
SLOVENSKO SOCIALNO DELO: PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA...
Literatura
F.	Basaglls. (ur.) (1968), L'istituzione negata. Milano: Einuadi
D. Brandon, V. Flaker (1995), Slovene mental health services. V: S. Baldwin, P. Barker (ur.). In-
ternational Handbook of Community Care. London: Routhledge. (Zgodnejša verzija tega
prispevka je bila predstavljena na konferenci International Mental Health Nursing,
Manchaster, september 1993, ki jo je organiziral iVwrsmg Times)
R. Castel, F. Castel, A. Lowell (1982), The Psychiatric Society. New York: Columbia University
Press
B. Deacon (1992), East European Welfare: past, present and future in a comparative context. V:
В. Deacon (ur.), The New Eastern Europe. London: Sage (1-30)
B. Einhorn (1993), Cindarella Goes to Market. London: Verso
S. Dragoš (1994), Socialno delo - sistemski vidik. Socialno delo 33:239-48
G.	Flaker (1995), Community Work and Empowerment — the case of refugees. V: P. Parsloe
(ur.). Participation and Empowerment in Social Work. Moskva: The Soros Foundation (v
pripravi)
V. Flaker, V. Leskošek (1994), The impact of a Tempus community mental health training pro-
gramme on Slovenian Mental Health Social Work. ATSWE-CCETSW, London School of
Economics, 5 July
V. Flaker (1993), Socialno delo in duševno zdravje. Socialno delo 32, 5-6: 29-40 (angleški
prevod je na voljo pri avtorju)
P. Freire (1972), The Pedagogy of the Oppressed. London: Lawrence and Wishart.
D. Grgič (1994), The Art of Giving (Umetnost dajanja). Prispevek za konferenco Family Work,
Budimpešta, 22. Avgust
B. Kezdi (1989), Negation and Suicide. V: L Manchnu, B. Kolozsi (ur.), The Complex Analysis of
Deviant Behaviour in Hungary. Project no. 4, Research Review, 1: 61-9
B. Lešnik (1994), Klinika la Borde — nekateri koncepti, dejavnosti, načela: poskus umestitve. So-
cialno delo 33, 5
W. Lorenz (1993), Social Work in a Changing Europe. London: Routhledge
H.	Marcuse (1971), One Dimensional Man. San Francisco: Sage
B. Mesec (1994), Evaluacija prostovoljnega dela. Socialno delo 33,4
L. Milčinski (1991), Demografska in diagnostična struktura pacientov, ki so bili prvič obrav-
navani na UKP v Ljubljani. Ljubljana, 1989
A.	Mullender, d. Ward (1991), Self-Directed Groupwork. London: Whiting and Birch
S. Ramon (1990) (ur.), Psychiatry in Transition: British and Italian Experiences. London: Pluto
Press
— (1991) (ur.), Beyond Community Care: Normalisation and Integration Work. London:
MIND/Macmillan
P. Rapoša Tajnšek (1993), Skupnostno socialno delo in skupnostna usmeritev v praksi social-
nega dela v Sloveniji. Socialno delo 32, 5-6
V. Rus (1992), Conditions and restrictions for privatization of social services. V: I. Svetlik (ur.).
Social Policy in Slovenia: Between Tradition and Innovation. Aldershot: Gower
(125-40).
B.	Stritih (1993), Iskanje novih možnosti pri reševanju kompleksnih in osebnih socialnih prob-
lemov. Socialno delo 32, 5-6
L SvETUK (1992), Slovenia — A portrait of a new European country. V: I. Sveüik (ur.), Social Pol-
icy in Slovenia. Aldershot: Avebury (1-14)
V. švab-CoTič (1994), The Continuing Care Client. International Journal of Social Psychiatry
40,4:313-20
381
SHULAMIT RAMON
M. VovK (1993), The Care of the Aged in Slovenia. Ljubljana, Gerontological Association of
Slovenia
w. wolfensberger (1983), Social Role Valorisation: a proposed new term for the principal of
потшг\1&2л1оп. Mental Retardation, 21: 234-9
D. Zaviršek (1994), Psihiatrični oddelek med boleznijo in njeno kultno manifestacijo: študija
primera. Socialno delo 33, 4: 217-26
D. ZoRC (1994), Slovene youth in a period of transition from the socialist system to a modem
European era. Social Work in Europe 1, 3: 14-17
382
Justin Bateman
EVALVACIJSKO POROČILO
0 ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
UVOD
V štirih dneh maja 1994 sem imel kon-
zultacije z osemnajstimi študenti, ki so
končali tečaj o duševnem zdravju v skup-
nosti v Ljubljani. Tečaj, znan kot »Tem-
pus«, je potekal že tretje leto in se je v
tistem času končeval.
Prosili so me, da s temi konzultacija-
mi pomagam pri evalvaciji tečaja, kar naj
bi bil del celostne evalvacijske metode.
Moji sklepi in priporočila temeljijo na
gradivu, ki sem ga zbral med temi konzul-
tacijami in iz drugih stikov z nekdanjimi
študenti Tempusa in s projekti v zvezi z
duševnim zdravjem v Ljubljani. Čeprav je
metoda nekoliko impresionistična, sem
vendarle izkoristil priložnost, da z tam-
kajšnjimi delavci na področju duševnega
zdravja in študenti Tempusa preskusim
svoje delovne hipoteze, in prepričan sem,
da je to poročilo relevantno.
Upam, da bo poročilo koristilo or-
ganizatorjem tečaja in študentom, pa tudi
drugim, ki so prosili za izvod. Morda
nisem vedno povsem razumel določenih
vidikov tečaja in slovenske ureditve na
področju duševnega zdravja. Struktura
skrbstva in kultura sta v Sloveniji drugač-
ni kakor v moji deželi. Jezik, v katerem so
študenti govorili z menoj in v katerem
pišem o tem, ni bil njihov materni jezik.
Vnaprej se opravičujem, če je zaradi tega
prišlo do kakšnih napak, vendar sem pre-
pričan, da se ljudje, ki v Sloveniji delujejo
na področju duševnega zdravja, zavedajo
teh razlik ter bodo lahko temu prilagodili
in si v skladu s tem interpretirali moj ko-
mentar.
Prvi del tega poročila, ki naj bi bÜ v
pomoč pri evalvaciji tečaja, temelji na po-
vratni informaciji, ki sem jo dobil od štu-
dentov.
Drugi del, razumevanje sedanjih po-
treb slovenskih delavcev na področju du-
ševnega zdravja v skupnosti, temelji na
gradivu, ki sem ga zbral pri študentih, pa
tudi na mojih lastnih opažanjih in na moji
poklicni oceni situacije, kakor sem jo
videl.
PRVI DEL
K EVALVACIJI TEČAJA TEMPUS
TEČAJ JE IMEL MOČAN VPLIV NA ŠTUDENTE
Vedno znova so me med konzultacijami
presenetile trditve študentov, da je imel
Tempus nanje močan in izrazit vpliv.
Večina študentov je želela poudariti, da je
tečaj zanje zelo pomemben. Rečeno je
bilo, da je:
Nekaj velikega, izjemna izkušnja.
Brez kakšne moje spodbude so mi pripo-
vedovaU, da je povzročil velike in izrazite
spremembe v njihovem življenju, tako
zasebnem kakor poklicnem. Nekdo je po-
ročal:
Odprle so se mi oči.
Lahko rečem, da se le dvema od vseh štu-
dentov in študentk ni zdelo, da je Tem-
pus kdovekako vplival nanju, in sploh ne
dvomim, da je ta tečaj temeljito in ver-
jetno trajno vplival na večino.
383
JUSTIN BATEMAN
VPLIV JE BIL POZITIVEN
Študentje so se v splošnem strinjali, da so
njihovi celostni vtisi o tečaju pozitivni.
Nekateri so kratko malo rekli, da so »zelo
zadovoljni« z njim, ali pa so bili »zelo ve-
seli«, da sodelujejo v njem. Nekdo ga je
opisal kot »zelo dober študij«, nekdo drug
kot »fantastično idejo«. Zavedal sem se ne-
navadnih občutkov lojalnosti tečaju, tako
da tudi omembe pomanjkljivosti in kriti-
ka niso prizadele pozitivnih občutkov.
Organizatorji tečaja so lahko na to
po pravici ponosni. To gotovo niso pri-
pombe, ki bi jih normalno pričakoval od
ljudi, ki so končali kakšen program uspo-
sabljanja. Verjamem, da bi bil za veliko
sodelavcev in organizatorjev vrhunec ka-
riere, če bi se vsaj nekaj študentov odz-
valo na tak način.
Zavedal sem se, da študenti mislijo
veliko več kot le program usposabljanja,
ko govorijo o »Tempusu«. Pojem »Tem-
pus« se nanaša tudi na dejansko skupino
študentov in mentorjev, na ideologijo, ki
je za programom, in celo na poznejše
projekte, ki so se jih lotili študentje. Ko
govorim o »tečaju«, mislim torej tudi ta
širši pojem.
TEČAJ JE POZITIVNO VPLIVAL NA ŠTUDENTE
NA VEČ NAČINOV
Učinke, o katerih so študentje prepričani,
da jih je pri njih povzročil tečaj, lahko
razvrstim na več tipov. Opišem jih lahko
tako:
1. Vlil je moč. To se je pojavilo tako
na osebni kakor na poklicni ravni. Kar
zadeva osebno raven, je nekaj študentov
poročalo, da so se med tečajem ovedli
lastne rasti. Ko je neka študentka poja-
snjevala, kako močno je vplival nanjo, je
povedala, da se mu je pridružila v času,
ko je v življenju »iskala nekaj«; ko se je
vključila, se je imela za »dolgočasno«, med
tečajem pa se je »pomladila«.
Pogosteje je bilo izraženo vlivanje
moči na policni ravni. Neka študentka je
menila, da ji je tečaj obnovil ljubezen do
izbranega poklica socialne delavke. Dru-
ga se je po osmih letih dela v vzdušju
poklicne osamljenosti in frustracij zaradi
svojih naprednih idej počutila okreplje-
no, ker je tečaj podpiral enake ideje.
2.	Poklicno zaupanje. Več študen-
tov je na novo doživelo poklicno zaupa-
nje, občutek, da so zaradi tečaja »trdnejši«
pri svojem delu.
Med tistimi, ki so poročali o takem
učinku, jih je veliko delalo v šolah — kot
učitelji, socialni delavci ali svetovalci. Ta
skupina študentov iz šolstva je poročala,
da je bil neposreden učinek sodelovanja
pri tečaju tudi ta, da se jim je izboljšal
poklicni status in da so bili kolegi in
vodilni pripravljeni sprejeti inovacije in
spremembe, ki so jim jih predlagali.
Neka študentka je poročala, da la-
hko zdaj pozitivno vpliva na prakso; dru-
ga, da je zdaj bolj kritična do sistema in
spreobrača kolege k svojim pogledom;
naslednja je povedala, kako kolegi, ki opa-
žajo, da je mirnejša in bolj obvladana,
sprejemajo njen novi delovni stil. Številne
pomembne spremembe in inovacije, ki
so jih te študentke dosegle v svojih šolah,
trdno podkrepljujejo njihovo mnenje, da
se jim je poklicni status resnično spre-
menil. Če se jim status ne bi izboljšal,
dvomim, da bi bili kolegi in vodstva tako
pripravljeni sprejeti spremembe.
3.	Več znanja. Študentje, s katerimi
sem imel konzultacije, so jasno nakazali,
da je bila bistvena korist od tečaja znanje,
ki jim ga je dal. Nekateri, ki jim je bilo po-
dročje duševnega zdravja na začetku po-
polnoma novo, so izjavili, da so dobili vse
znanje od Tempusa. Drugi, ki so imeli
kakšne predhodne izkušnje, so pridobili
še več znanja in so tudi menili, da jim je
bil tečaj v pomoč tako pri konceptuali-
zaciji novih teoretskih okvirov kakor pri
tem, da so jih vpeljali v prakso.
4.	Spremenjen odnos. Študenti so
menili, da je tečaj podprl spremembe v
njihovem mišljenju in delu. Spremembe v
odnosih so se nanašale v glavnem na k
uporabniku usmerjeno perspektivo. Ka-
že, da je tečaj dobro obdelal to temo in s
tem močno vplival na način mišljenja pri
študentih. Rekli so, da so zaradi tečaja
spremenili odnos do uporabnikov in
postali pozorni na njihove potrebe. To so
384
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
imeli za nekaj posebno novega; nekateri
so poudarili, da je bil v končni fazi naj-
pomembnejši prispevek Tempusa to, da
je razvijal vrednosti in koncepte dobre
prakse.
5. Vzajemna podpora in poklicne
zveze. Tečaj je omogočil podobno misle-
čim delavcem, da se povežejo in si izme-
njujejo izkušnje. To je bila skupna tema v
vseh konzultacijah. Neka profesionalka z
dolgoletnimi izkušnjami je to na kratko
povzela tako:
Bila sem čisto sama, dokler nisem prišla
k Tempusu.
Zaradi povezav, ki jih je ustvaril Tempus,
lahko študentje zdaj uporabljajo drug
drugega veščine, znanje in energijo v
skupnih projektih. Zanimivo je, da pri
tem ne gre zgolj za tradicionalna znanja
skrbstvenih poklicev — slišal sem, da so
študenti, ki se spoznajo na računalništvo
in izdajateljstvo, pomagali drugim pri
projektih, ki so zahtevali taka znanja.
Dobil sem občutek, da gre za močno
in trajno mrežo delavcev nove vrste, ki se
znajo zateči drug k drugemu, kadar kaj
potrebujejo.
UDELEŽENCI TEČAJA SO BILI Z VSEH VETROV
Prihajam iz poklicne kulture, kjer so viri
duševnega zdravja namenjeni ljudem, ki
imajo resne težave v duševnem zdravju,
zato sem bil presenečen, iz kako razno-
vrstnih delovnih okolij so prihajali štu-
dentje. Čeprav naj bi šlo za pobudo na
področju duševnega zdravja v skupnosti,
je bilo očitno, da so bili tu tudi študentje,
katerih poklicne zveze s področjem du-
ševnega zdravja, kakor sem razumel, so
bile šibke. Resda so bili zraven predstav-
niki psihiatrije, prostovoljnih organizacij
s področja duševnega zdravja in sveto-
valnih organizacij, a bili so tudi ljudje iz
služb za mlade, delavci, ki so se želeli spe-
cializirati za aids, ljudje, ki so želeli razviti
službe za ženske, in znatno število učitel-
jev iz šol. Neka študentka je zagotavljala,
da je delo z duševno motenimi sploh ne
zanima. Nedvomno se je na tem tečaju
zbrala zelo mešana družba. Vendar so mi
študentje rekli, da je tako široka definicija
področja duševnega zdravja zanje ko-
ristna.
Tečaj mi je dal veliko prostora za razis-
kovanje tega, kaj hočem, ker ni šlo za
ozko definicijo duševnega zdravja.
To mnenje so ponavljali tudi drugi; »svo-
boda« in »odprtost« Tempusa je po nji-
hovo dovoljevala študentom izbrati tisto,
kar so sami želeli. S tako široko osnovo je
tečaj omogočil študentom z različnimi
poklicnimi interesi razviti in raziskati te
interese, celo če zveza med temi interesi
in delom na področju duševnega zdravja
ni bila kdovekako trdna. Študentje so bili
za to hvaležni.
Študentje, ki so bili šibko povezani s
področjem duševnega zdravja, so na splo-
šno poročali, da so doživeli stopnjo v
tečaju, ko so začeli dvomiti o tem, da bi
bil relevanten za njihovo lastno področje.
Kako je nekdo poročal, je bilo včasih
težno najti podobnosti.
Nekdo drug:
najprej sem mislia, da to ni zame, po-
zneje pa sem poskušala najti kaj za svoje
delo.
Tisti, ki so poročali o tem, so menili, da
tako doživljajo tudi nekateri drugi štu-
denti. Vendar kaže, da so ti študenti sča-
soma konceptualno povezali tečaj in svo-
je delo. Tisti, ki so si prizadevali odkriti,
kako je tečaj relevanten zanje osebno, v
splošnem poročajo, da je bil končni izid
uspešen in so se težave počasi razrešile.
VREDNOSTI TEČAJA SO PRENOSLJIVE
NA DRUGA DELOVNA PODROČJA
Ključni dejavnik, zaradi katerega je tečaj
sčasoma postal relevanten za tako razno-
vrstne udeležence, je bila njegova preno-
sljivost.
Ker je bÜ fokus tečaja delo z ljudmi,
so študentje menili, da je to prenosljivo
385
JUSTIN BATEMAN
na druga področja, kjer gre za na ljudi os-
redotočeno delo. Pomembna tema tečaja
je zadevala vrednosti, ki so nujno rele-
vantne za vsa skrbstvena področja.
Mogoče je tudi, da široka definicija
področja duševnega zdravja, kakršno so
vpeljali organizatorji tečaja, pelje k manj
stigmatizirajočim in bolj kulturno speci-
fičnim konceptom.
Skrbi me, ali niso pri tako širokem
konceptu duševnega zdravja zanemarje-
ne potrebe ljudi z resnimi kroničnimi in
dolgotrajnimi težavami. Izkušnje v drugih
deželah, kjer se skupnostno delo na po-
dročju duševnega zdravja razvija že dalj
časa, nedvoumno pokažejo, da obstaja ne-
varnost prerazporeditve virov, namenje-
nih duševno resno prizadetim, med ljudi
v bolj začasni življenjski krizi. Iz tega, kar
so poročali študentje, vem, da je tečaj
pokril tudi »težji« del duševnega zdravja.
Kljub temu, da je veliko inovacij, ki izvi-
rajo iz tečaja, vrednih vse pohvale, neko-
liko obžalujem, da ne bodo vse izboljšale
življenjske ravni najtesneje prizadetih.
V bran odločitve, da tečaj razvije ze-
lo širok koncept duševnega zdravja, lah-
ko rečem, da je odprl povsem novo temo
v slovenskem skrbstvu — temo duševnega
zdravja v skupnosti — in da bi bil mo čno
omejen, če bi sprejel samo ljudi, ki delu-
jejo ali želijo delovati na področju dušev-
nega zdravja. Nekje je treba začeti.
USPOSABLJANJE SE PRENAŠA V PRAKSO
Študentje so bili na splošno trdno pre-
pričani, da jim veščine, znanje in vred-
nosti, ki so jih pridobili s tečajem, kori-
stijo pri njihovem sedanjem delu. Zgled,
kako je tečaj vplival na prakso študentov:
študentka, ki je bila prej pri svetovalnem
delu z otroki »živčna« in je občutila mo-
čan pritisk, da jih mora spremeniti na
bolje, je postala bolj sproščena in je spre-
jela izhodišče, da morajo spremembe, če
že, priti od samih otrok. Vse govori za to,
da je tečaj povzročil realne spremembe v
delovni praksi študentov.
Neki učinek je segel precej dalj od
osebne рокИспе prakse študentov. Neka-
teri so poročali, da so vpeljali pomembne
spremembe v svoje ustanove. Študentka,
na primer, ki dela v šolstvu, je očitno do-
segla znaten napredek pri delu. Vplivala
je na ključne osebe na šoli, vključno s
tem, da jih je seznanila z relevantno litera-
turo. Priporočila je nekatere spremembe
v šolskih pravilih, ki jih ni sprejela samo
njena šola, temveč še sedem šol z istega
administrativnega okrožja. Na šolo je vpe-
ljala timsko delo in pravilo, da so socialni
delavci in psihologi vključeni v problem-
ske konference. Drugi študenti so pripo-
vedovali podobne zgodbe.
Najopaznejši pa je razvoj za Slove-
nijo popolnoma novih projektov. Tu ne
moremo razpravljati o tem, koliko in ka-
ko ga je povzročil Tempus, koliko pa kaj
drugega. Stroga evalvacija bi zahtevala
veliko več raziskovanja, kakor je bilo
mogoče z mojimi konzultacijami. Zaradi
velikega vpliva na študente, o katerem so
poročali, lahko dovolj zanesljivo domne-
vamo, da je bil vpliv tečaja pomemben
pri tistih projektih, ki so jih vpeljali štu-
dentje. Sami študentje menijo, da je bil
tečaj pri teh inovacijah zelo koristen:
Posledica tečaja je, da so se stvari začele
dogajati.
Vsi najboljši slovenski projekti izhajajo
iz Tempusa.
Med novimi projekti, ki so jih razvili štu-
dentje programa Temus, so tudi ti:
•	Projekt zagovorništva za ljudi s
težavami v duševnem zdravju, ki je očitno
neposreden rezultat tečaja. Trenutno v
njem dela več študentov Tempusa.
•	Nova duševnozdravstvena organi-
zacija z imenom Šent, ki jo je izoblikovala
druga skupina študentov, daje ključne du-
ševnozdravstvene usluge. Ta organizacija
je vzpostavila dnevni center, varno delav-
nico, stanovanjsko skupnost, svetovanje
in možnost samopomoči.
•	Projekt, da bi omogočili šolarjem s
posebnimi potrebami ostati v navadnih
šolah, je skupinska akcija več študentov iz
šolstva.
•	Cela vrsta dejavnosti, namenjenih
potrebam žensk — pomoč po telefonu.
386
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
projekt svetovalnice, ženski center. Orga-
niziran je bil tudi teden usposabljanja za
pomoč spolno izrabljenim.
Seznam projektov, na katere je vpli-
val Tempus, se bo še daljšal. Nekateri so
za zdaj na stopnji načrtovanja, in če se jim
bo posrečilo dobiti sredstva, bodo precej
prispevali k razvoju skupnostnih služb v
Sloveniji. Tempusov študent je napisal os-
nutek projekta v zvezi z aidsom, študen-
tka nov program za ljudi z učnimi teža-
vami, spet druga vzpostavlja klub gluhih.
Tudi drugi študenti so skicirali projekte,
ki jih želijo vzpostaviti v prihodnosti, ko
bodo imeli za to dovolj časa.
TEČAJ JE IMEL NEKATERE POMANJKLJIVOSTI
Organizacijske zadeve
Večina negativne kritike, ki so jo podali
študentje, se nanaša na pomanjkljivosti v
splošni organizaciji. Študentje so na to
zlahka navezali občutke frustriranosti iz
preteklosti, kar kaže, da gre za močne
občutke. Kakor se je izrazil nekdo:
Takrat je bilo to zelo pomembno.
Nedvoumno je bilo izraženo nezadovolj-
stvo zaradi netočnosti. Nekateri študentje
so to opisali kot »verižno reakcijo«: če so
zamujali na srečanja vodje tečaja, so sča-
soma začeli opuščati točnost tudi študen-
tje. Posledica je bila pogosto ta, da so štu-
dentje in celo vabljeni predavatelji dolgo
čakali, preden so lahko začeli.
Študentje so našteli še druge prime-
re neustrezne organizacije: preveč nejas-
nosti o tem, kaj natanko se pričakuje od
njih, prelomljeni dogovori o financiranju
študentov na študentski praksi, neustre-
zen prenos informacij med organizatorji
tečaja. Zlasti o tistem delu tečaja, ki je bil
namenjen temu, da študenti predstavijo
projekte, s katerimi se ukvarjajo, so štu-
dentje menili, da bi lahko bil precej bolje
strukturiran in da je bilo za predstavitve
namenjenega daleč premalo časa. Poleg
tega pri doslejšnji evalvaciji nikoli niso
imeli dovolj časa za to, da bi izrazili svoje
občutke.
Z zanimanjem sem spraševal študen-
te, ali se jim zdi pomanjkljiva organizacija
kulturen pojav ali bolj nekaj, kar je pove-
zano z organizacijo tega tečaja. Očitno je
bilo, da se je o tem med študenti veliko
razpravljalo, in prevladovalo je mnenje,
da pri tem ne gre za kulturo. Študentje so
priznavali organizatorjem tečaja marsika-
tere veščine in kakovosti, toda smisla za
strukturirano organizacijo niso šteli med-
nje.
Čeprav so študentje izrazili precej-
šno frustriranost zaradi organizacije, so
bili odnosi med organizatorji in študenti
na splošno odkriti in vzajemno koristni.
Prepričan sem, da so o teh problemih od-
krito razpravljali in da se vsaka stran do-
bro zaveda pogledov druge strani.
Mislim, da je bil stil vodenja, ki so ga
ponudili organizatorji tečaja, mestoma
močno drugačen od tistega, ki so si ga
želeli študentje. Obdobja nestrukturira-
nosti v učnem procesu so lahko resda ko-
ristna, vendar je to v tem tečaju postalo
neobvladano. Žal kaže, da v mešani sku-
pini mentorjev, članov tima, ki je organi-
ziral tečaj, ni bilo nikogar s posebnimi
organizacijskimi veščinami, ki so jih očit-
no zahtevali študentje. Vizijo, karizmo in
politično sposobnost, pognati tak pro-
gram usposabljanja v tek, morajo spre-
mljati pritlehne organizacijske veščine.
Čeprav bi bilo pretirano pričakovati, da
bo imela vse te kvalitete ena sama oseba,
bi bilo to mogoče v timu. O dinamiki v
skupini mentorjev ne vem ničesar, je pa
neka študentka opazila, da so tudi tam s
težavo obvladovali notranje konflikte.
Posledica vsega tega je bila, z bese-
dami neke študentke:
Tečaj ni razvil vseh svojih potencialov.
Druge izražene pomanjkljivosti
Poleg kritik, ki so letele na organizacijo,
sta le še dve študentki izrazili kritiko, in
sicer vsaka svojo. Ena je menila, da se je
tečaj preveč usmeril k »načelom iii pra-
ksi« in da je bilo premalo teoretske per-
spektive. Druga je menila, da je, gledano
387
JUSTIN BATEMAN
za nazaj, tečaj zamudil redko priložnost,
da bi podprl spremembe tako, da bi v
proces vključil ključno osebje.
Če hočeš kaj spremeniti, moraš kontak-
tirati in pripeljati ljudi, ki imajo moč —
politike, oblast, psihiatre —, iz Slovenije
in ne le iz tujine.
KLJUČNI ELEMENTI TEMPUSOVEGA USPEHA
Med konzultacijami sem raziskoval, zakaj
je imel tečaj na splošno tako dobre u-
činke, kakor so jih opisovali študentje.
Opazni so bili štirje bistveni elementi:
1. Praksa. Govoreč o svojem doživ-
ljanju tečaja, so študentje pogosto menili,
da je bila za njihov učni proces veliko
vredna izkušnja s študentske prakse. Za
nekoga je bila to
čisto posebna izkušnja.
Za marsikoga je bila študentska praksa
neposredno uporabna pri delu doma.
Celo če praksa ni izpolnila pričakovanj,
so jo imeli študentje v splošnem za ko-
ristno. Nekdo je rekel:
bilo je strašno, a veliko vredno.
Med koristmi od prakse je bUa pogosto
omenjena priložnost, da se študentje u-
čijo iz primerjave. Kaže, da so študentje
spremenili poglede na potrebe svojih
služb tako, da so analizirali komparativne
prednosti in pomanjkljivosti službe, v
kateri so bili na praksi. Izogibali pa so se
golemu posnemanju službe.
Očitno je bila izkušnja s prakse za
nekatere študente tudi stresna, in neka
študentka je menila, da ni bilo od nje na
bene koristi.
Imam premalo informacij, da bi ana-
liziral faktorje, ki so vplivali na to, kako je
bila kakšna praksa ocenjena, toda tisti, ki
so biU skupaj v Londonu, so očitno zlasti
cenili izkušnjo, da so odmaknjeni od var
nega vsakdanjega okolja in postavljeni \
situacijo, v kateri so lahko vzpostavili te
sne odnose s praktiki različnih poklicev.
2.	Multidisciplinama narava teča-
ja. Nekateri študentje so rekli, da je bila
to tista »velika stvar«, ki je zaznamovala
ves tečaj in njegov uspeh. To je bilo zelo
pomembno ne le zaradi tega, ker so raz-
lične perspektive poglabljale tečaj, tem-
več tudi zato, ker je omogočilo, da se mul-
tidiscipUnarno sodelovanje nadaljuje tudi
po tečaju.
3.	Stiki z drugimi študenti. Kakor je
omenjeno zgoraj, je udeležba na tečaju
omogočila delavcem različnih profilov
izoblikovati trdne, učinkovite in trajne
odnose. Ta pojav se kaže v zgoraj omenje-
nih projektih, od katerih jih veliko vklju-
čuje Tempusove študente v sodelovanju z
drugimi. Več študentov je poudarilo, da
je pomembno vedeti, da pred tečajem
niso poznali nobenega drugega študenta,
vendar so med tečajem postali prijatelji,
tako da jih večina zdaj sestavlja delovno
in podporno mrežo. Tempusovi študen-
tje v glavnem še naprej pomagajo drug
drugemu in med tistimi, s katerimi sem
se sreča, sem dobil vtis, da v skupini vlada
solidarnost.
4.	Način dela na tečaju. Nekateri
študentje so dejali, da je bil bistven pri
tečaju način dela. Rekli so mi, da je delo v
skupinah in »delavnicah« (v nasprotju s
tradicionalnimi predavanji) spodbujalo
kreativnost in da je bilo zanje nova iz-
kušnja učenja. Nekateri so menili, da so
take učne tehnike z udeležbo sprva te-
žavne za ljudi, ki so navajeni na tradici-
onalnejši stil, ker jih silijo misliti s svojo
glavo in uporabljati svoje lastne resurse.
Rekli so mi tudi, da je imela pri tem
načinu dela pomembno vlogo vključitev
britanskih mentorjev.
SKLEP
Program Tempus je v Slovenijo vnesel
novo obliko usposabljanja. Po besedah
udeležencev je imela dramatičen in ugo-
den vpliv nanje, vlila jim je novo energijo,
jim prinesla novo trdnost pri delu in
spremenila njihove poglede in vrednosti;
zdaj so se osredotočili na potrebe tistih,
ki uporabljajo njihove storitve. Kon-
kretne znake Tempusove vrednosti lahko
388
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
opazimo v spremembah, ki so jih vnesli
študentje na svoja delovna mesta, in v
novih projektih na področju skrbstva v
Sloveniji. Tempusu se je posrečilo, da je
omogočil ljudem iz različnih skrbstvenih
poklicev sestaviti mrežo, v kateri lahko
sodelujejo pri celi vrsti novih pobud. Te-
čaj je trpel zaradi nekoliko pomanjkljive
organizacije, vendar je bila za njegov us-
peh bistvena temeljna struktura progra-
ma — multidisciplinarna udeležba, nove'
metode usposabljanja in študentska pra-
ksa — in to očitno potrjuje, da je bil tečaj
dobro zastavljen. Čeprav je bÜ najsploš-
nejši okvir tečaja duševno zdravje v skup-
nosti, se veliko udeležencev ni posebej
zanimalo za potrebe duševno motenih.
Vendar pa so nauki tečaja prenosljivi na
druga področja, ker se je tečaj usmeril na
potrebe uporabnikov in dobro prakso v
razmerju med službami in njihovimi upo-
rabniki.
DRUGI DEL
TRENUTNE POTREBE
TEMP U SO VIH ŠTUDENTO V IN PROJEKTO V
(OPOMBE K RAZVOJU SKUPNOSTNIH SLUŽB
U DUŠEVNO ZDRAVJE V SLOVENIJI)
Programu Tempus se je posrečilo, da je
razvil celo vrsto novih socialnih projek-
tov in omogočil študentom vpeljati spre-
membe v domača delovna okolja. Zdaj je
treba zagotoviti, da se bo doseženi na-
predek ohranil. Zato sem na konzultaci-
jah spraševal študente tudi o problemih
in rešitvah v zvezi z njihovim sedanjim
delom. V nadaljevanju so orisani pogla-
vitni problemi in nekatere potencialne
rešitve.
POMANJKANJE DENARJA ZA PROJEKTE
Ni presenetljivo, da je bilo to v študent-
skih odgovorih najpogosteje omenjeno.
Glede na to, da veliko projektov obstaja
samo zaradi prostovoljnega dela osebja,
so močno podpirali načelo »ustrezno pla-
čilo za ustrezno delo«. Tu ne gre zgolj za
izboljšanje dohodka delavcev, ki so že an-
gažirani pri kakšnem projektu; če bi la-
hko ponudili plačo, bi lahko pridobili k
projektu več osebja, kar bi zmanjšalo
pritisk na obstoječe delavce. Za nekatere
projekte je bil poglavitni finančni prob-
lem v tem, da niso vedeli, kaj napraviti, da
bi prišli do sredstev; ljudje niso vedeli,
kako odpreti potencialne kanale financi-
ranja in kako zbirati sredstva na splošno.
Za nekatere je bila bistvena tudi traj-
nost financiranja. V splošnem poteka fi-
nanciranje od leta do leta. To projektom
ne daje nobene varnosti in zaradi tega je
učinkovito upravljanje projekta izjemno
težavno. Če bi država sprejela politiko
triletnega financiranja (vsaj za projekte,
ki so dokazali svojo vrednost), bi bila
situacija veliko boljša.
POMANJKANJE VLADNE POLITIKE ALI ZAKONA
Delavci so se pogosto pritožili, da morajo
delovati v političnem vakuumu, saj drža-
va ne daje nobenih jasnih smernic. To je
bilo najmočneje izraženo v zvezi z zako-
nodajo o duševnem zdravju, ki je prak-
tično ni, toda tudi delavci v šolstvu so si
želeli jasnejše politike. Študentje so ugo-
tovili, da je posamezniku izjemno težko
kaj dosti vplivati na politiko zunaj nepos-
redne delovne situacije in da je potrebno
širše gibanje.
Prav gotovo je potrebna bolj jasna
vladna politika o prioritetah v financira-
nju socialnega skrbstva. Trenutno veliko
različnih projektov tekmuje za sredstva
in ni vedno jasno, na kakšnih osnovah se
sprejemajo odločitve. Če financerji ne
določijo racionalno in objektivno, kakšne
vrste razvoj bi bilo treba po njihovo fi-
nancirati, bodo že tako skromna sredstva
še naprej dobivali tisti, ki najglasneje vpi-
jejo ali ki imajo skriven vpliv.
Postalo mi je tudi jasno, kakor je
bilo jasno številnim študentom, da je za
resnično spremembo na področju dušev-
nega zdravja v Sloveniji treba spremeniti
obstoječe zakone in napisati nove, kjer
jih še ni.
Pri tem si je treba najprej razjasniti
zakon, ki se nanaša na pravice uporab-
nikov, zlasti glede sprejema v bolnišnico.
Sedanje stanje, ko je po vsem sodeč mo-
goče odvzeti ljudem državljanske pravice
389
JUSTIN BATEMAN
brez ustrezne presoje, je problematično
za vsakogar, ki se ukvarja s človekovimi
pravicami v Sloveniji, in ima potencialno
škodljive učinke na status te nove države
v modernem svetu. Povedali so mi, da za
sprejem v bolnišnico zadošča, da sorod-
niki pokličejo policijo, ki odpelje osebo v
bolnišnico, kar temelji zgolj na praksi in
nima osnove v zakonu.
Študentje so tudi močno poudarili,
da bi moral obstajati zakonski okvir, ki bi
dovoljeval obstoj neprofitnih organizacij.
Trenutno so projekti, ki želijo preživeti
zunaj državnih služb, prisiljeni biti »dru-
štva« ali pa so pripojeni h kakšnemu dru-
štvu. Ta vrsta registracije prinaša s seboj
neprijetne zakonske zahteve, in plačeva-
nje davkov je le ena izmed njih.
POMANJKANJE JAVNE PODPORE
Odsotnost duševnozdravstvene politike
na vladni ravni se odraža v pomanjkljivi
podpori konceptom duševnega zdravja v
skupnosti na splošno.
POMANJKANJE JASNE POLITIKE ZNOTRAJ ORGANIZACIJ
Ni vedno država tista, ki jo je treba spod-
buditi k oblikovanju jasne politike. Vsaj v
eni nevladni organizaciji so delavci izra-
zili potrebo po jasnih ciljih in prioritetah,
da bi delali in se odločali v skladu z njimi.
Kaže, da je razlog za sedanje pomanjkanje
jasnosti deloma težava, da bi dosegli kon-
senz znotraj organizacije. Neki delavec je
dal predlog, ki ima po vsem sodeč prece-
jšnjo težo, da bi si zastavili cilje, prioritete
in politiko za eno leto, potem pa bi jih re-
vidirali. To bi odvzelo procesu odločanja
nekaj napetosti in odločitev ne bi bilo
treba sprejemati enkrat za vselej. To bi
olajšalo sklepanje kompromisov, hkrati
pa bi omogočilo delavcem, da ravnajo v
skladu s to politiko neko smiselno ob-
dobje, tako da bi organizacija dobila bolj-
ši vpogled, kako taka politika deluje v
praksi, in bi jo lahko v tej luči revidirali in
prilagodili.
INFORMACIJE O DUŠEVNEM ZDRAVJU
Študentje, ki so tesno, neposredno delali
z ljudmi, ki imajo težave z duševnim
zdravjem, so poudarjali, da za uporabnike
služb ni nobenih informacij. Brez infor-
macij o duševnih motnjah, možnih nači-
nov obravnave ali dostopnih služb so
uporabniki povsem onesposobljeni spre-
jemati odločitve ali poiskati pomoč, pre-
den se jim stanje poslabša.
MREŽE
1. Trajni stiki med študenti Tempusa
Veliko študentov je izrazilo željo, da bi
ohranili mentorske skupine. Veliko se jih
je povezalo v majhne skupine prijateljev
ali sodelavcev pri projektih, vendar so
nekateri izrazili potrebo tudi po stikih z
ljudmi zunaj teh krogov.
Sedanja postprojektna struktura
vključuje mesečna srečanja, na katerega
so vabljeni vsi mentorji in študenti tečaja.
O koristnosti tega so imeU študentje
različna mnenja. Na eni strani so bili štu-
dentje, za katere je bilo to nadvse po-
membno. Neka študentka je opisala, da je
zanjo tako srečanje trajen vir »energije in
entuziazma«. Ta študentka je menila, da
so delavci na Tempusu »posebna skupina
ljudi«, in nadaljevala:
Dogaja se nekaj čudnega — ne delamo
nič določenega, vendar je pomembno,
da se srečamo. To nas dela močnejše.
Na drugi strani pa so bili študentje, ki
očitno niso enako gledali na to in so pri-
hajali zgolj na »družabno zadevo«.
Srečevanje ima trenutno različne
funkcije za različne ljudi, in že to je bilo
za nekatere problem, ki zahteva takojšnjo
rešitev. Po njihovem mnenju srečevanja
nimajo jasnega cilja in nihče zatrdno ne
ve, ali gre za »poslovno ali družabno sre-
čanje«. To očitno vnaša neko napetost,
pri čemer tisti, ki mislijo, da bi morala
imeti srečevanja bolj poudarjen »poslovni
vidik« — se pravi, da bi tam predstavljali
stvari, dobivali strukturirano podporo
390
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
itn. —, menijo, da ima vse ohlapnejšo fun-
kcijo. Ni jim tudi jasno, koliko se želijo
pri teh srečanjih angažirati mentorji.
Če je namen sedanjih srečanj profe-
sionalna podpora študentom, potem, kot
kaže, tega ne dosegajo. Neka študentka je
priznala, da se na srečanjih izogiba pred-
stavitvi poklicnih problemov in da celo
ni govorila o svojem aktualnem projektu,
ker se boji razkriti svojo negotovost.
Nekaterim študentom taka srečanja
najverjetneje ne morejo koristiti, bodisi
ker ne čutijo osebne potrebe, bodisi ker
zaradi delovnih ali družinskih obveznosti
kratko malo nimajo časa.
Po moje so taka srečanja nedvomno
pomembna za nekatere študente in bi jih
bilo gotovo vredno ohraniti. Toda če nji-
hova funkcija ni razjasnjena, lahko drugi
zaradi nezadovoljstva nehajo prihajati.
Seveda je čisto mogoče imeti »poslovno«
srečanje in po njem še družabno, le da
mora biti razlika jasno definirana. Prav
nejasnost povzroča sedanje napetosti. Po-
tencialno bi lahko tako srečanje prav go-
tovo veliko ponudilo študentom, npr.
podporo, medsebojne razprave in nadalj-
nje usposabljanje.
2. Širše mreže
Novi socialni projekti se razvijajo v Lju-
bljani in drugje, vključujejo Tempusove
študente in druge, se ukvarjajo z dušev-
nozdravstvenim delom in tudi drugim.
Nekatere potrebe, ki so jih izrazili študen-
tje, bi bilo mogoče zadovoljiti s pomočjo
učinkovite mreže, ki bi jih povezovala.
Taka mreža bi lahko podpirala šir-
jenje informacij o virih financiranja, tako
za celostne projekte kakor za nadaljnje
izobraževanje. Več študentov mi je reklo,
da poskušajo v projektu, za katerega se
jim posreči odkriti vir financiranja, to
skriti pred drugimi, dokler si tega vira ne
zagotovijo zase.
Ne verjamem, da lahko taka situacija
koristi razvoju novih projektov. Taka tek-
movalnost sčasoma nujno načne najran-
Ijivejše projekte in zavre razvoj socialnih
služb, medtem ko bi imelo sodelovanje
vsestransko ugodne učinke.
Kakor razumem, so že bile pobude
za neke vrste mrežo nevladnih organiza-
cij, in študentje so v splošnem podpirali
zamisel o mreži, ki jo je predlagal eden iz-
med Tempusovih mentorjev.
NEVARNA TEKMOVALNOST
Za ilustracijo teh nevarnosti je več štu-
dentov omenilo tekmovalnost med orga-
nizacijama Sent in Altra. Obe sta aktivni
na področju duševnega zdravja v skupno-
sti, pri čemer je Sent ustanovilo nekaj od-
padnikov iz Altre, ki je pred nekaj leti
zaorala ledino v skrbi za ljudi z duševno-
zdravstvenimi problemi. Razcep je bil
precej boleč in je spet zadeval proble-
matiko »ohlapnosti« in »strukturiranosti«.
Kot zunanji opazovalec sem prisiljen skle-
pati, da je razcep zelo pozitiven za upo-
rabnike. Obstajata dve organizaciji, ki po-
nujata različne usluge: ena se osredotoča
na strukturirane programe, ki vključujejo
varno delavnico in dnevni center ter ji
psihiatrija še kar zaupa, druga pa ponuja
bolj nestrukturirane usluge, npr. zagovor-
ništvo, in glasneje kritizira tradicionalni
medicinski model. Nekateri uporabniki
so s pridom uporabili obe organizaciji.
Ker nobena posamezna služba ne more
zadovoljiti raznovrstnih potreb ljudi z
duševnozdravstvenimi problemi, je treba
pozdraviti razpon uslug, ki jih ponujata
obe. Vsaj tu ima uporabnik priložnost
izbirati. Kakor je rekla neka študentka:
Potrebni sta obe organizaciji.
Vendar imata od tega, da se vidita kot tek-
mici, škodo obe strani. Razvije se mito-
logija, ki onemogoča skupno delo. Neka
študentka je na primer menila, da je Sent
tako tesno povezan s psihiatrijo, da v res-
nici ni nobena alternativa medicinskemu
modelu. Ker sem se potrudil spoznati to
organizacijo, ne verjamem, da je to res.
V korist zametkom gibanja za du-
ševno zdravje v skupnosti si morata obe
organizaciji prizadevati, da skupaj podpi-
rata ljudi s težavami v duševnem zdravju.
391
JUSTIN BATEMAN
POTREBA PO NADALJNJI POKLICNI SUPERVIZIJI
Nekateri študentje so izrazili potrebo po
intenzivnejši superviziji. Razlogi za to so
bili različni: da bi omogočila študentov
potrebno čustveno odmaknjenost, da bi
lahko ocenili svoje delo, da bi jim poma-
gala predelati čustva, ki izvirajo iz nji-
hovega dela, in za edukacijsko orodje, ki
bi jim pomagalo v praksi sintetizirati ti-
sto, kar so se naučili na tečaju. Vsi ti ele-
menti so seveda znane funkcije poklicne
supervizije. Študentje so tudi poudarili,
da je ta oblika supervizije v Sloveniji raz-
meroma nova in da njihovi sedanji »su-
pervizorji«, vodje njihovih projektov, še
nimajo potrebnih veščin zanjo.
POTREBA PO UPRAVLJALSKIH VEŠČINAH
Potreba po supervizorskih veščinah je
element, ki ga vidim v povezavi z uprav-
Ijalskimi veščinami. Sodim, da so študen-
tje na tečaju pridobili celo vrsto veščin in
znanja o uporabnikih, toda zdaj, ko se
ukvarjajo z oblikovanjem in vodenjem
novih projektov, potrebujejo druge ve-
ščine in znanje. To, čemur so rekli »splo-
šne upravljalske veščine«, je študentom
dejansko pomenilo naslednje:
•	časovno načrtovanje,
•	veščine načrtovanja,
•	veščine dela z ljudmi (vključno z
dajanjem povratne informacije, komuni-
kacijo znotraj organizacije, obvladovanje
timske dinamike),
•	veščine, ki se nanašajo na stike z
javnostjo, promocijo in pritegovanje jav-
ne pozornosti,
•	veščine za pridobivanje sredstev,
•	dobre voditeljske veščine (neka-
tere projekte vodijo ljudje s tako močno
osebnostjo in je projekt tako močno iden-
tificiran z njimi, da drugi delavci nimajo
občutka, da je projekt kakorkoli »njihov«),
•	veščine za timsko delo (nekateri
študentje so menili, da njihov tim ne de-
luje tako dobro, kakor bi lahko, in so
obžalovali, da niti sami niti njihovi vodje
nimajo znanja in veščin, da bi to uredili).
Študentje so na splošno ugotavljali,
da sami in njihovi vodje potrebujejo vse
te veščine. Neka študentka mi je rekla, da
v Sloveniji obstaja fundacija za razvoj ne-
profitnih organizacij. Morda bi lahko ta
vir poskrbel za potrebno nadaljnje uspo-
sabljanje.
NEVARNOST IZGOREVANJA
Veliko študentov, s katerimi sem govoril,
je očitno z velikim navdušenjem sodelo-
valo pri projektih, nekateri pri dveh, treh
ali štirih hkrati. Videl sem, kako natlačen
urnik imajo, hiteč iz službe k prostovolj-
nemu delu in nazaj. Razvijati nove soci-
alne projekte je resda vznemirljiv, a tudi
naporen proces, tako da me je začelo skr-
beti, kako dolgo lahko majhna skupina,
zapletena v toliko stvari, zdrži na tej ravni
aktivnosti.
Ko sem o tem povprašal študente,
so mi potrdili sume. Strinjali so se, da
imajo malo časa, pa veliko tekanja okoli,
kar še zveča vznemirjenost. Glede na hi-
tre spremembe v slovenski kulturi in or-
ganizaciji je razumljivo, da je prišlo do
tega. Toda spričo pomanjkanja strokovne
supervizije in upravljalskih veščin in ob
čustveno izčrpujočem delu z ljudmi, zla-
sti tistih s težavami v duševnem zdravju,
me zelo skrbi zaradi ravni stresa, ki ga
doživljajo ti delavci. Na to me je opozo-
rilo tudi nekaj anekdotskih zgodb, ki so
potrdile, da študentje na splošno delajo
pod močnim stresom.
Če ta situacija ne bo obvladana, ob-
staja resna nevarnost, da bodo slovenski
skrbstveni delavci z največ znanja in na-
vdušenja izgoreli (doživeli »bum-out«) in
da njihove dragocene in potrebne ener-
gije ne bo več. Nujno priporočam, da se v
skrbstveni sistem čimprej vpelje trening
obvladovanja stresa.
MANJKAJOČI POKLIC
Poseben stres izhaja iz tega, da v duševno-
zdravstvenem sistemu, ki nastaja v Slove-
niji, manjka ključen element. Ne obstaja
noben duševnozdravstveni poklic za delo
z ljudmi, ki ne živijo v bolnišnici. To ima
resne posledice za nastajajoče skupno-
stne službe, jih nevarno obremenjuje in
392
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI
izkrivlja vlogo, ki bi jo morali igrati. Tako
mora vsaka skupnostna služba še naprej
skrbeti za ljudi, ki so jo zapustili, ali pa jih
prepustiti njihovi usodi.
To ilustrira primer stanovanjske
skupnosti. Če se skupnosti posreči reha-
bilitirati stanovalca, se ta preseli v bolj
samostojno bivališče in stanovanjska sku-
pnost sprejme novega stanovalca. Delavci
morajo zdaj poskrbeti ne le za novega sta-
novalca, temveč tudi za storitve na domu
bivšega stanovalca. Čim bolj je stanovanj-
ska skupnost uspešna, tem več je ljudi, za
katere mora hkrati skrbeti. To bo očitno
nevzdržno obremenilo sistem stanovanj-
skih skupnosti. Če bi obstajal manjkajoči
poklic, bi lahko ta izvajal skrb na domu
pri bivšem stanovalcu, stanovanjska skup-
nost pa bi se lahko osredotočila na sto-
ritve, za katere je namenjena.
Tudi Altrin program zagovorništva
se sooča s težavami, ki izvirajo iz odsotno-
sti ključnega poklica; delo, ki si ga zadaja
ta projekt, gre po moje daleč čez zagovor-
ništvo. Njihov način dela je pravzaprav
podoben tistemu, kar se v drugih deželah
imenuje profesionalno kazuistično delo
(case work). Program zagovorništva spri-
čo odsotnosti drugih služb privzema vlo-
go, ki bi jo moral imeti manjkajoči poklic.
Ta »manjkajoči poklic« je zlasti bist-
ven za uporabniško skupino. Brez njega
nihče ne bo sistematično spremljal upo-
rabnikov, ki potrebujejo celostne usluge,
ko zapustijo bolnišnični sistem. Medtem
ko delavce v drugih sistemih skrbi, kaj bo
z ljudmi, ki »padejo skoz mrežo«, tu sploh
še ni nobene mreže.
V drugih deželah obstajajo profesio-
nalci, ki jih zaposlujejo državne ustanove;
niso zdravniki, so pa usposobljeni za delo
na področju duševnega zdravja in delajo
z ljudmi pri njih doma. V Britaniji za isto
uporabniško skupino tekmujejo trije raz-
lični poklici: psihiatrična sestra, socialni
delavec za področje duševnega zdravja in
načrtovalec skrbi (care manager). Glede
na to, da Slovenija začenja brez takega
zgodovinskega ozadja, si je mogoče tu
predstavljati nastanek poklica, ki bo kom-
biniral vse tri vloge. Tudi to je problema-
tika, ki bi jo lahko vključili v zakonodajo
o duševnem zdravju.
Mislim, da sem med konzultacijami
naletel le na dva človeka, ki sta nekako
pokrivala to področje. To sta bili edina
socialna delavka s kakšnega centra za so-
cialno delo, ki je specializirala duševno
zdravje, in socialna delavka v zdravstvu,
pripojena zdravniški praksi, ki si je iz-
brala v glavnem delo na področju dušev-
nega zdravja. Možen način, kako zapolniti
praznino zaradi »manjkajočega poklica«,
bi bil razviti duševnozdravstveno kompo-
' nento usposabljanja za socialno delo, in
ne dvomim, da bi bilo to koristno. Vendar
zgolj tradicionalno socialno delo ne more
zapolniti te praznine, saj celostna skrb za
duševno motene v dvajsetem stoletju ne-
izogibno zahteva razumevanje učinkov
medikacije, kar lahko pričakujemo npr.
od medicinskih sester. Sam bi se tako od-
ločil za nov duševnozdravstveni poklic, ki
bi združeval veščine in znanje socialnih
delavcev, medicinskih sester in drugih.
Kakorkoli, brez neke oblike tega
»manjkajočega poklica« Slovenija ne bo
mogla kaj dosti napredovati na poti k
dobri, humani in učinkoviti skupnostni
skrbi za ljudi z resnimi problemi v dušev-
nem zdravju.
393
Vito Flaker, Vesna Leskošek
VPLIV ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
NA SOCIALNO DELO NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA
PODLAGA IN OZADJE
Vloga socialnega dela na področju dušev-
nega zdravja je bila v preteklosti precej
obrobna in pasivna. Čeprav je delež so-
cialnih delavcev v psihiatriji neprecenljiv
in so se socialni delavci v socialnih slu-
žbah velikokrat trudili na različne načine
pomagati ljudem v duševni stiski, je v so-
cialnih službah delo z »duševnimi bolni-
ki« potekalo v glavnem le tako, da so jih
napotili k psihiatru ali v bolnišnico. Poleg
tega so — pogosto brez privoljenja stran-
ke — vodili različne upravne postopke v
zvezi s skrbništvom, invalidnostjo, names-
titvijo v zavod ipd., ki jih morajo centri za
socialno delo po zakonu opraviti. K taki
vlogi socialnega dela so gotovo prispevali
pisarniška zasnovanost socialnega dela v
Sloveniji, metodična omejenost na indi-
vidualno delo, pomanjkanje organizaci-
jskih možnosti za razvijanje vmesnih
struktur, ki bi jih lahko socialne delavke
ustvarile med pisarno centra za socialno
delo in bolnišnico ali socialnim zavodom,
pa tudi pomanjkanje doktrine socialnega
dela na področju duševnega zdravja v
skupnosti. Seveda sistem organiziranosti
socialnega varstva pred do 90. let ni
puščal prostora za razvoj služb mimo cen-
trov za socialno delo. Lahko rečemo, da je
šlo za ureditev, kjer je obrobna vloga so-
cialnega dela podpirala dominantno vlo-
go psihiatrije, hkrati pa je, narobe, prev-
lada psihiatrije jemala socialnemu delu
možnosti, da uveljavi bolj avtonomno
prakso na tem področju (Flaker 1993).
Kljub temu smo od 70. let, tj., od
kolonije v Rakitni naprej priča tudi raz-
voju drugačnih pristopov. Po zaslugi B.
Stritiha in A. Kosove se je v slovenskem
in jugoslovanskem prostoru začelo sku-
pinsko in skupnostno delo, akcijsko razi-
skovanje in prostovoljno delo, se pravi,
elementi, ki so nujno potrebni za razvoj
skupnostnih služb (Stritih, Kos 1978, Me-
sec et al. 1982). Nove pa niso bile le me-
tode, temveč tudi vsebine, značilne za
post-antipsihiatrični razvoj na področju
duševnega zdravja: kritika zaprtih usta-
nov, zahteva po vključevanju stigmatizira-
nih v družbene tokove, demokratizacija
skupnosti itn. To gibanje, ki je bilo že v
metodi zasnovano kot eksperiment, je
kljub temu imelo velik odmev v strokovni
javnosti, zlasti prek Sekcije za skupinsko
dinamiko in osebnostno rast pri Društvu
psihologov Slovenije, Svetovalnega cen-
tra in tedaj Višje šole za socialne delavce.
Čeprav je bilo to gibanje ozko pove-
zano z vprašanji in tematiko duševnega
zdravja v skupnosti, je bil njegov domet
največji na mejnih prodročjih, zlasti pri
delu z mladino in družino. Na ožje podro-
čje duševnega zdravja je stopilo na konce-
ptualni ravni s srečanjem Ljubljana-Trst 1.
1986, tabori v Hrastovcu, ustanovitvijo
Odbora za družbeno zaščito norosti in
vzpostavitvijo prve stanovanjske skupine
za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi
članek je priredba referata z naslovom »The Impact of a Tempus Community Mental Health Training Pro-
gramme on Slovenian Mental Health Social Work«, ki sta ga avtorja podala na konferenci ATSWE-CCETSW
International Perspectives of Health Social Work in the 1990s na London School of Economics 5. julija
1994.
395
VITO FLAKER, VESNA LESKOŠEK
težavami (Flaker, Urek 1988; Flaker
1992).
Te pobude so večinoma naletele na
nerazumevanje ali celo nasprotovanje v
psihiatriji. Toda sčasoma so dozorele mo-
žnosti za ustvarjalno sodelovanje. K temu
je po eni strani pripomogla politična situ-
acija, ki je ob spreminjanju režima ustva-
rila atmosfero odprtih možnosti in željo
po spremembah in demokratizaciji tudi
na tem področju. Po drugi strani pa je
mednarodno povezovanje v okviru Alpe-
Jadran spodbudilo povezovanje med pre-
cej različnimi akterji tudi v sami Sloveniji.
Tako je projekt, o katerem tu govorimo,
nastal pravzaprav v odgovor na ponudbo
tedanje Univerzitetne psihiatrične klini-
ke za institucionalno sodelovanje z Viso-
ko šolo za socialno delo, ki bi omogočilo
razvoj skupnostnih služb. Tako zastavljen
projekt je nekakšen »zgodovinski kom-
promis« med institucionalno psihiatrijo
in porajajočim se družbenim gibanjem na
področju duševnega zdravja.
KONCEPTUALNE NOVOSTI
Program študija duševnega zdravja v sku-
pnosti — usposabljanja za psihosocialne
službe je v konceptualnem smislu torej v
prvi vrsti nadgrajeval, utrjeval in tudi širil
koncepte, ki so jih pri nas deloma uve-
ljavila našteta gibanja in tokovi že pred
začetkom študija (Urek 1991). Predavanja
gostov in domačih predavateljev o de-
institucionalizaciji, vmesnih strukturah,
prostovoljnih organizacijah ipd. v našem
prostoru niso bile absolutna novost, pač
pa so dodale našemu znanju podatke o
tem, kako te stvari konkretno potekajo,
prispevale več primerjalnega znanja, raz-
širile obseg teh pojmov na nam dotlej
neznana področja ter utrdile in razširile
novo terminologijo skupnostnega po-
dročja (npr. Ramon 1993). Pomembna in
vtrajna dimenzija in relativna novost štu-
dija sta bili feministična in antropološka
perspektiva (Zaviršek 1993; 1994; Cozzi
1993). Pojem normalizacija je v sloven-
skih prostor vpeljal B. Dekleva (1993), po
zaslugi S. Ramon (1991) in D. Brandona
(1991; 1992; 1993a; 1993b) pa je postal
neke vrste rdeča nit vsega študija (Ramon
1993). Prav tako smo pred začetkom štu-
dija poznali pojem in prakso zagovor-
ništva in vključevanja uporabnikov v de-
lovanje služb duševnega zdravja, vendar
so nam gostje skozi študij demonstrirali
uporabo tega koncepta in zatrditi mo-
ramo, da je ta pogled močno zaznamoval
naš študij (Socialno delo 1993).
Povsem novi pa so bili pojmi, ki bi
jih lahko uvrstili v kategorijo difuznih
služb. Pred začetkom študija smo namreč
duševno zdravje v skupnosti enačili zlasti
z vmesnimi stukturami (stanovanjskimi
skupinami, dnevnimi centri, skupinami
za samopomoč, kooperativami ipd.). Ne-
kateri prispevki naših gostov, še zlasti D.
Brandona (1994), pa so nas dobesedno
presenetili, ko smo spoznali še individual-
izirano načrtovanje in financiranje in po-
sredništvo storitev (brokerage^. Povsem
novi za naš prostor so bili tudi nekateri
zgolj metodični postopki, npr. nežno uče-
nje (McGee 1987) in analiza tveganja
(Flaker 1995).
Šestmesečna praksa naših študentov
v Angliji in Italiji (ene študentke tudi v
Avstriji) je bila priložnost za nadaljne
raziskovanje teh pojmov in praktično iz-
kušnjo dela v skupnostnih službah ter je
tako ne samo utrdila, temveč tudi dopol-
nila naše znanje in mu dala tisto opera-
tivno moč, ki jo je potrebovalo, da bi
zaživelo tudi v naši praksi.
PROJEKTI
Najopaznejši učinek našega programa so
seveda projekti, v katerih sodelujejo in jih
večinoma vodijo naši študenti. Vse proje-
kte podpirajo državne ali lokalne oblasti.
Zastavljanje in uveljavljanje novih
projektov pomeni, da lahko začnemo go-
voriti o spremembah na dveh različnih
ravneh.
Na konceptualni ravni so projekti
vnesli naslednje spremembe:
1. Socialno delo ni več omejeno na
javni oz. državni sektor, ampak se izvaja
tudi v prostovoljnem sektorju. S tem se je
povečalo polje akcije socialnega dela, te
spremembe pa posredno vplivajo tudi na
396
VPLIV ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI NA SOCIALNO DELO...
razvoj različnih doktrin, metod in pri-
stopov, ki jih socialno delo doslej ni
poznalo.
2.	V socialno delo so s temi projekti
vstopili novi koncepti skupnostne skrbi,
deinstitucionalizacije, normalizacije in
načel dobre prakse. Ti koncepti pospe-
šujejo razvoj socialnega dela, ki je usmer-
jeno k potrebam uporabnikov in večanju
njihove družbene moči.
3.	Poleg tradicionalnega in sistem-
skega socialnega dela je program Tempus
vnesel nekatere nove usmeritve, zlasti
skupnostno skrb in feministični in kri-
tično socialno delo.
V praksi lahko spremljamo nasle-
dnje spremembe:
1.	Iz projektov, ki so se začeli med
potekom študija ali neposredno po njego-
vem koncu, je očitno, da je bilo pridoblje-
no znanje tudi uporabljeno. To se kaže
zlasti v organizacijskih spretnostih, ki v
sfere odločanja vključujejo tudi uporab-
nike, v zagovorniških službah, v iskanju
možnosti za posredniške službe (broker-
age), v oblikovanju načel dobre prakse, v
skupnostni usmeritvi projektov itn.
2.	Tudi nekateri projekti, ki so jih
naši slušatelji vodili že pred začetkom štu-
dija, so s študijem pridobili v nekaterih
ključnih točkah.
KRATEK PREGLED PROJEKTOV
Altra (Odbor za novosti v duševnem
zdravju) je »najstarejša« prostovoljna or-
ganizacija na področju duševnega zdravja
v Sloveniji. Razvila je zagovorniško slu-
žbo, klub, stanovanjski skupini in »so-
cialno mrežo« uporabnikov psihiatričnih
služb. Čedalje bolj postaja uporabniška
organizacija in zdaj postavlja na noge dva
nova projekta načrtovanja skrbi in kriz-
nih timov.
Šent je organizacija, ki sta jo med
študijem ustanovila slušatelja programa.
Šent aktivno vključuje uporabnike v pro-
grame, ki jih razvija na področju rehabili-
tacije (delovne programe, dnevni center,
stanovanjsko skupino) in zagotavlja skup-
nostno podporo ljudem z dolgotrajnej-
šimi težavami in njihovim svojcem.
Tudi novi projekt Ženska svetoval-
nica je re2naltat programa, saj je bil po-
memben delež študija posvečen ženski
perspektivi. Svetovalnica je namenjena
ženskam in izvaja individualno svetova-
nje, zagovorništvo in organizira samopo-
močne skupine. Je prostovoljna organi-
zacija.
Center za pomoč mladim je bil usta-
novljen tik pred začetkom študija, študij
pa je vplival na to, da je ponovno pregle-
dal svoja izhodišča, vpeljal načela dobre
prakse in zagovorniško službo za mlade.
Je »hibridna« prostovoljna organizacija, ki
deluje na presečišču javnih socialnih
služb in skupnostnega dela.
Svetovalnica Fužine je bila tudi
ustanovljena pred začetkom programa,
deluje na podobnih organizacijskih te-
meljih kot Center za pomoč mladim in je
prav tako hibridna organizacija. Poleg in-
dividualnega svetovanja in skupinskega
dela razvija v fužinski soseski samopo-
močne skupine in skupnostne pobude. V
njenih prostorih deluje enkrat na teden
tudi zagovorniška skupina Altre. Ima veli-
ko stikov s tujimi organizacijami ter orga-
nizira seminarje in druge oblike uspo-
sabljanja.
Stigma je društvo, ki deluje že od
1991. Ukvarja se z vprašanji drog in aidsa.
Delovati je začela kot organizacija užival-
cev, vendar pa po začetnem zagonu uži-
valci niso več toliko aktivni. Sedaj izvaja
svetovanje in menjavo igel in ima tudi
telefonsko svetovalno službo.
Društvo za prostovoljno in preven-
tivno delo vključuje veliko različnih pro-
jektov, prevencijo zlorabe drog, delo z
mladimi hendikepiranci, delo z Romi itn.
Glavno delo pa opravlja na področju dela
z begunci. Razvilo je mrežo prostovolj-
cev, vključujoč ljudi iz Bosne, ki izvajajo
cel spekter različnih dejavnosti. V okviru
društva deluje svetovalnica za pravne in
psihosocialne zadeve in izhaja begunska
revija Izi.
Samopomočne skupine za ostarele.
Naš slušatelj, sicer socialni delavec na
centru za socialno delo, se je vključil v to
gibanje kot eden aktivnejših članov. Bist-
vo teh prizadevanj je razvijanje tovrstnih
397
VITO FLAKER, VESNA LESKOŠEK
skupin V nekaterih domovih upokojen-
cev. Del te dejavnosti je združiti v aktiv-
nosti stare in mlade in prebiti izolacijski
zid tovrstnih ustanov.
Integracija: tri slušateljice, vse sve-
tovalne delavke v osnovnih šolah, so za-
stavile projekt, kako obdržati težavne
otroke v navadnih šolah.
Sklad Silva je ustanovila slušateljica,
ki je bila vodja delavnice pod posebnimi
pogoji, in je rezultat njene in nekaterih
svojcev frustracije nad okostenelostjo
struktur, namenjenih ljudem z duševno
prizadetostjo. Sklad naj bi zagotavljal indi-
vidualno načrtovanje skrbi in oblike pos-
redništva storitev skupaj z kulturnimi in
družabnimi dejavnostmi. Svojci imajo v
tej organizaciji zelo aktivno vlogo. Silva
deluje kot skupina pritiska in je povezana
s podobnimi organizacijami v Angliji.
Društvo slušno prizadetih: tam za-
poslena slušateljica je pod vplivom pro-
grama ustanovila v njem klub, ki naj bi
prispeval k aktivaciji članov društva —
uporabnikov, da postanejo bolj aktivni
člani organizacije, v kateri so doslej prev-
ladovali strokovnjaki.
Pobude v zvezi s hivom in aidsom
je oblikoval slušatelj, ki je bil na praksi v
organizacijah s tega področja. Pobude za-
devajo samopomočne skupine in mreže
pa svetovanje in nastanitvene možnosti
za seropozitivne osebe in ljudi z aidsom.
Večino teh projektov financira Mi-
nistrstvo za delo, družino in socialne za-
deve, nekaj tudi občinske oblasti. Delež je
pičel in v tem smislu bi le težko govorili o
velikih spremembah na področju politike
duševnega zdravja. Na simbolni ravni pa
je to velik prispevek k pluralizaciji služb
in k večanju potencialne izbire za upo-
rabnike. Lahko celo govorimo o sooblik-
ovanju državne politike na tem področju.
Programi, ki temeljijo na znanju in iz-
kušnjah študija duševnega zdravja v skup-
nosti — usposabljanja za psihosocialne
službe, so namreč pridobili pomemben
delež sredstev, ki jih vlada namenja raz-
vojnim programom, in tako posredno
vplivajo na prihodnji razvoj novih služb.
Večina projektov je povezana s tujimi
organizacijami, kar omogoča izmenjavo
informacij, usposabljanje in deloma tudi
sofinanciranje.
In končno je študij pomenil tudi
spremembo na osebni in strokovni ravni
slušateljev. Stališči, vzorci mišljenja in
samo delo so se tako močno spremenili,
da lahko na ravni strokovne identitete go-
vorimo o procesu socializacije. Brez teh
spememb bi težko prišlo do sprememb, o
katerih smo govorili. Iz študijske skupine
se je razvila mreža vezi in odnosov, ki je v
marsičem podobna družbenemu gibanju.
NOVI AKTERJI DUŠEVNEGA ZDRAVJA
Ena od nedvomnih zaslug študija dušev-
nega zdravja v skupnosti je, da je vpeljal
vsaj dvoje novih protagonistov na po-
dročje duševnega zdravja v Sloveniji. Prej
je na tem podoročju dominirala ena sama
stroka, psihiatrija, zdaj pa se pojavljajo
novi akterji.
Med njimi je socialno delo. Prej so
socialni delavci veljali za pomožne sode-
lavce, včasih so jim celo rekli »noge psi-
hiatra«. S pomočjo tega študija pa so
socialni delavci pridobili drugačno razu-
mevanje problemov, povezanih z dušev-
no boleznijo, pa tudi spretnosti in orga-
nizacijske okvire za posebno prakso na
tem področju in za svoje samozaupanje.
Drugi protagonist, ki se pojavlja v
naštetih projektih, so uporabniki služb
duševnega zdravja. Bilo je dovolj, da je
bila v študij vključena ena sama uporab-
nica, pa se je začela valiti snežna kepa.
Zagovorniški projekt, projekt socialne
mreže in še nekatere druge vodijo upo-
rabniki. V društvih duševnega zdravja
(Altra, Šent in Ozara) je sodelovanje in
vključenost uporabnikov maksima, ki ji ta
društva sledijo. Uporabniško gibanje je
razvilo vrsto stikov s podobnimi gibanji
po svetu in je kmalu pričakovati, da bo
tudi formalno zastopano pri nas.
Žal pa je občutiti praznino glede
protagonista, ki je v sceni duševnega
zdravja v skupnosti ponavadi močno za-
stopan. Razen nekaterih patronažnih se-
ster je namreč medicinski negovalni
kader v teoriji in praksi še vedno vezan
na bolnišnico.
398
VPLIV ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI NA SOCIALNO DELO...
ODMEVI
Projekt za zdaj ni povzročil nobene struk-
turne spremembe v smislu spremenjene
zakonodaje, večjega premika v javnih slu-
žbah, socialnih ali zdravstvenih. Četudi je
ves čas čutiti deklarativno podporo pri-
zadevanjem za skupnostne službe in de-
institucionalizacijo — celo, čeprav morda
zdaj malo manj kot na začetku projekta, v
psihiatriji —, pa ni prave volje za konkret-
ne korake v smeri spreminjanja bolni-
šničnih služb v skupnostne. Tudi v so-
cialnem delu se ni nič premaknilo v
smeri vzpostavljanja posebnih služb za
področje duševnega zdravja.
Zato se moramo v tem trenutku
zadovoljiti z vtisom, da je projekt precej
razširil zavedanje o potrebnosti služb du-
ševnega zdravja v skupnosti na področju
socialnega dela in psihiatrije ter da ta za-
vest konkretno pomeni, da vse več soci-
alnih delavcev poskuša najti alternative
tradicionalnim rešitvam, se pravi, prena-
šanju odgovornosti in skrbi na psihiatrijo,
ter da je vse več socialnih delavcev, ki so
pripravljeni prevzeti zagovorniško vlogo
za ljudi, ki imajo probleme z duševnim
zdravjem. Po drugi strani pa je tudi če-
dalje več večinoma mladih psihiatrov, ki
so pripravljeni sodelovati v taki novi
praksi.
Poleg te difuzne in splošne zavesti
in pripravljenosti za drugačno delovanje
obstajajo tudi konkretni projekti, ki jih
niso ustvarili slušatelji našega programa,
so jih pa posredno spodbudile ideje, ki
smo jih negovali v študiju. Tako npr. so-
cialne službe v Sežani in Kopru načrtuje-
jo in vodijo skupnostne službe (stano-
vanjske skupine in dnevne oblike), zavod
Hrastovec-Trate pa prav tako ustanavlja
prvo stanovanjsko skupino za svoje oskr-
bovance.
SKLEPNI KOMENTARJI
Čeprav je bil naš program v prvi vrsti izo-
braževalen, je prispeval k spreminjanju
slovenske scene duševnega zdravja in so-
cialnega dela. K temu je prispevala vrhun-
ska kvaliteta partnerjev, nekaj politične
podpore in pa vsekakor prizadevni štu-
denti. Zdi se, da je bila najmočnejša stran
projekta prav praktična angažiranost štu-
dentov in mentorjev, torej dejstvo, da je
bil študijski program vseskozi tesno po-
vezan s prakso. Tako je znanje postalo
produktiven agens.
Druga posebnost našega študija je
bila, da je bilo »duševno zdravje v skup-
nosti« definirano razmeroma široko. Vanj
so bili vključeni praktiki, ki jih drugod ne
bi imeli za strokovnjake duševnega zdrav-
ja. Vsekakor, kot pravi Justin Bateman v
svojem evaluacijskem poročilu, so za to
obstajali povsem praktični razlogi. Če
smo hoteli zastaviti projekt na področju,
ki pri nas praktično ni obstajalo, smo
morali k študiju povabiti delavce iz širo-
kega spektra delovnih usmeritev. Obsta-
jajo pa tudi bolj teoretski razlogi za širšo
defincijo. Ves kompleks psihosocialnih
služb je prek skupnih zgodovinskih ko-
renin in institucionalnih povezav vkore-
'ninjen v istem procesu (Castel 1981;
Miller, Rose 1986). Obstoj ustanove azil-
skega tipa npr. stukturno determinira
vzgojno svetovalnico, ne glede to, da med
njima ni neposredne povezave. Hkrati pa,
kakor je dokazal naš projekt, obstaja ve-
liko skupnih načel, ki jih velja spoznati na
različnih področjih (npr. deinstitucionali-
zacija, normalizacija, vključevanje upo-
rabnikov, zagovorništvo itn.), zato velja,
da lahko razvoj nekega področja plodno
uporabimo na drugem (tako npr. se je po-
jem normalizacije uveljavil na področju
»duševno prizadetih«, uporablja pa se
tudi na drugih).
Učinek projekta je tudi emancipaci-
ja socialnega dela kot ene izmed disciplin
na področju duševnega zdravja. Paradoks-
no je, da se to ni zgodilo na način večje
profesionalizacije, ampak je k temu pris-
peval aktivizem, ki je bil navzoč v našem
projektu. Pomembnejša je bila družbena
aktivnost (o podobnosti našega projekta
z družbenim gibanjem smo že govorili; gl.
tudi Zaviršek, Flaker 1995). Protiutež pro-
fesionalizmu pa je bila tudi dosledna zve-
stoba uporabniški perspektivi.
Res je, da je zasnova študija sovpadla
z družbenimi spremembami in da so te
399
VITO FLAKER, VESNA LESKOŠEK
odprle nekatere možnosti za razvoj pro-
jektov, ki so jih negovali naši slušatelji.
Vendar pa smo še zlasti v stikih s tujimi
sogovorniki večkrat videli, da projekt še
zdaleč ne bi bil tako uspešen, če ne bi bi-
lo prizadevanj, ki so izhajala iz vprašanj in
problemov socialnega dela v samouprav-
nem socializmu, se pravi, iz razvijanja
skupnostnih akcij in akcijskega razisko-
vanja od srede sedemdesetih let naprej.
Literatura
D. Brandon (1991), Increasing Value: The Implications of the Principle of Normalisation for
Mental Illness Services. Salford University College.
—	(1993), Veselje in žalost pri normalizaciji. Socialno delo 32,1-2: 19-25.
—	(1993), Pet principov normalizacije, (študijsko gradivo) Ljubljana: VŠSD.
D. Brandon, A. Brandon (1992), Praktični priročnik za delo z ljudmi s posebnimi potrebami.
Ljubljana: VŠSD & PEF.
—	(1994),/ш in fang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
R. Castel (1981), Lagestion des risques. Paris: Minuit.
D. Cozzi (1993), Znanje za drugačno zdravljenje. Socialno delo 32,1-2:107-113-
B. Dekleva (1991), Pojem normalizacija (po W. Wofensbergerju). delovno gradivo za seminar.
B. Dekleva (ur.) (1993), Življenje v zavodu in potrebe otrok - Normalizacija. Ljubljana: Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
V. Flaker (1993), Duševno zdravje in socialno delo. Socialno delo 32, 5-6: 29-40.
—	(1994), Analiza tveganja. Socialno delo 33, 3: 189-196.
—	(1995), Teorije družbene deviantnosti. (študijsko gradivo), Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo.
V. Flaker, M. Urek (ur.), (1988), Hrastovški anali za leto 1987. Ljubljana: RK ZSMS.
J. McGee (1987), Gentle teaching. New York: Human Sciences Press.
B. Mesec (1990), Akcijsko raziskovalni projekti kot oblika skupnostnopsiholoških intervencij.
(Doktorska disertacija), Ljubljana: Filozofska fakulteta.
B. Mesec in sod. (1982), Metodologija akcijskega raziskovanja v socialnem delu. Ljubljana:
VSŠD.
P. Miller, N. Rose (1986), The Power of Psychiatry. Cambridge: Polity Press.
S. Ramon (1993), Razvoj duševnega zdravja v skupnosti v Veliki Britaniji in Severni Ameriki. So-
cialno delo 32,1-2: 5-18.
Socialno delo 32 (1993), 3-4 (Zagovorništvo^.
B. Stritih, a. Kos (1978), Nepoklicno in prostovoljno delo pri varstvu duševnega zdravja. Ljub-
ljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
B. Stritih in sod. (1980), Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola
za socialne delavce.
—	(1981), Prostovoljno socialno delo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
M. Urek (ur.) (1991), Subpsihiatrične Študije, Časopis za kritiko znanosti 19,138/139.
D. Zaviršek (1993), Ženske in duševno zdravje v feministični antropologiji. Socialno delo 32,
1-2: 91-106.
—	(1994), Ženske in duševno zdravje. O novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka šola za so-
cialno delo.
D. Zaviršek, V. Flaker (1995), Developing Culturally Sensitive Services. Social Work in Europe
2, 2: 30-36.
400
Jelka Škerjanc
PROCES SAMOORGANIZIRANJA
LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI
Ko je seme — ali žival ali človek — zrelo,
mora dozoreti do naslednje razvojne
stopnje. — Ali zgniti.
Stewart Edward White
UVOD
Pred osmimi leti je neko noč moj spanec
zmotilo boleče spoznanje, da je v danih
okvirih nemogoče zastaviti vsebine dina-
mično in tako, da bi ustvarjale okoliščine
za uresničitev in zadovoljitev potreb
ljudi, vključenih v delavnico za delo pod
posebnimi pogoji, ki sem jo takrat vodila.
To spoznanje je spremljal tudi zelo
jasen in močan občutek, da sem pri načr-
tovanju dela s temi ljudmi spregledala
bistvo in da je treba kaj storiti.
V obdobju ekspanzije poklicne sa-
mozavesti je bila slutnja neizbežne spre-
membe zame boleča in nesprejemljiva.
Zdelo se je, da ogroža mojo poklicno
identiteto in dejavnost, ki sem jo dolga
leta predano in zavzeto soustvarjala.
Kljub temu se je iskanje neznanega raz-
krilo kot temeljna naloga na moji nadalj-
nji poklicni poti.
Po večletnem »tipanju« in prouče-
vanju različnih pristopov in rešitev pri
načrtovanju in delu z ljudmi s posebnimi
potrebami v drugih okoljih se je zdela
vključitev v mednarodni izobraževalni
program duševnega zdravja v skupnosti
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani
v začetku leta 1992 dobra priložnost za
nadaljnje pridobivanje znanja v tej smeri.
Od tega programa sem pričakovala zlasti
dovolj informacij o sistemskih pristopih
pri načrtovanju socialnih služb, zlasti tis-
tih za ljudi s posebnimi potrebami. Sla-
bosti in pomanjkljivosti obstoječih služb
sem namreč pripisovala ravno neustrez-
nim sistemskim pristopom.
Ugotovila sem, da sem v študijski
skupini edina s področja dela z ljudmi s
posebnimi potrebami. Večina udeleženk
in udeležencev so bili namreč strokovni
delavci s centrov za socialno delo. Glavne
teme študija so obravnavale področje
duševnega zdravja, deinstitucionalizacije
psihiatričnih ustanov in delo z ljudmi v
postpsihiatrični obravnavi.
Za nadaljnjo poklicno pot je bilo
zame nadvse pomembno srečanje s pro-
fesorjem Davidom Brandonom iz Velike
Britanije, ki je naravnost povedal to, kar
sem na tihem že vseskozi vedela, a je bila
resnica preveč boleča, da bi jo sprejela:
»da smo v socialnem delu odvzeli ljudem
moč odločanja in jim sedaj ponujamo, kar
je ostalo« (Brandon, zapis s predavanja).
V svojih izvajanjih je med drugim
predstavil načela individualiziranega pri-
stopa pri načrtovanju socialnih služb ter
individualiziranega neposrednega finan-
ciranja za njihovo uresničevanje. Vodilna
misel tega pristopa je premik moči za u-
porabnike in uporabnice socialnih služb
in prevzem nadzora uporabnika socialnih
služb nad svojim življenjem.
S pojmom premik moči razumem
procese načrtovanja socialnih služb, ki
omogočajo posameznici, posamezniku
prevzeti nadzor nad svojim življenjem.
Proučevanje teh pristopov je po-
stalo moja osnovna študijska usmeritev.
Pozneje sem mu dodala še razvijanje
401
JELKA ŠKERJANC
vizije dejavnosti za ljudi s posebnimi
potrebami. Oboje sem najprej preskusila
v Cambridgeu v času trimesečne študij-
ske prakse. Takrat sem med drugim tudi
izdelala evalvacijo zavoda The Ida Darwin
Hospital v Fulbournu v predmestju Cam-
bridgea ter sestavila načrt skrbi za ljudi s
posebnimi potrebami v tem okrožju. Po-
zneje sem izkušnje in spoznanja tkala v
delo s samopomočnimi skupinami v lo-
kalni skupnosti na Obali.
USTVARJANJE POJMA »PRIZADETOST«
Človek ni stkal mreže življenja; je samo
vlakno v njej. — Karkoli stori mreži, stori
sebi.
Poglavar Seattle
Safilios in Rothschild ugotavljata (Oliver,
1992: 23):
Diskriminatorno ravnanje do bolnih in
nezmožnih se je v preteklosti spreminja-
lo od popolnega odklanjanja in prega-
njanja teh ljudi do čaščenja in pridajanja
božjih lastnosti.
Vse do nastanka kapitalizma je posamez-
nik vedno obstajal kot del širše družbene
skupine. Od takrat pa do današnjih dni so
ljudje, ki ne morejo ustreči zahtevam na
trgu dela, predmet nadzora z izločitvijo.
Ljudje s prizadetostjo so v vseh za-
hodnih družbah potisnjeni na rob, ven iz
glavnih tokov družbenega dogajanja. Ni-
majo vpliva na pomembna vprašanja, ki
jih zadevajo, nimajo vpliva na službe, ki
so jim namenjene, niti na razporejanje in
porabo denarja, ki ga država namenja za
te službe.
V kapitalistični družbeni ureditvi so
ljudje s prizadetostjo izključeni iz tokov
družbenega dogajanja zaradi ekonomskih
razlogov.
Ko gre za opredelitev duševne priza-
detosti, pa tudi ta ekonomski determini-
zem ni več odločujoč. V tem primeru
opredelijo družbeno prakso vrednote in
ideologija, ali, kot pravi Michael Oliver,
»prizadetost proizvede kultura, struktu-
rira pa jo družba« (Oliver, 1992: 22).
Ljudje pridajamo različnim pojavom
v družbi določen pomen in se posledično
ravnamo v skladu s pomenom, ki smo ga
določenemu pojavu določili. To velja tudi
za pojem prizadetost. Njegova definicija
ni razumsko določena, temveč je ustvar-
jena, opredeljena s pomenom, ki ga posa-
mezniki pridajo določenim telesnim in
duševnim nesposobnostim; definira jo
tudi politika s tem, kako se na te pomene
odziva.
V	osnovi pa opredeljuje prizadetost
javna politika, ali z drugimi besedami: pri-
zadetost je tisto, kar odredi politika.
Vprašanje definicije pojma prizade-
tost je ključno vprašanje za razumevanje
položaja ljudi s prizadetostjo v naši dru-
žbi in osnova za načrtovanje kakršnihkoli
sprememb v korist izboljšanja njihovega
položaja.
Če je, kot pravijo znanstveniki, jedro
problema na političnem polju, se je treba
tu tudi soočiti z njim. V nadaljevanju tega
prispevka bom opisala, kako se je s to
problematiko spoprijela skupina ljudi s
posebnimi potrebami.
Članice in člani SKUPINE ZA SA-
MOSTOJNO ŽIVLJENJE so že povedali,
kako želijo biti poimenovani: »smo ljudje,
ki potrebujemo pomoč za samostojno
življenje«. Po eni strani tako poimeno-
vanje sporoča cilj in stremljenje človeka,
ki odrašča in odraste — samostojno
življenje. Po drugi strani pa osvetli samo
bistvo, saj ne gre več za različne skupine
ljudi z določeno prizadetostjo, boleznijo
ali primanjkljajem, temveč gre za dvo-
smeren odnos med posameznikom kot
enkratnim in neponovljivim človekom na
eni strani in državo na drugi. Gre za ugo-
tavljanje in odkrivanje enkratne situacije,
v kateri se ta posameznik, posameznica
nahaja, in gre za načrtovanje enkratnih
rešitev zanj(o).
V	tem prispevku sem želela bralki in
bralcu predstaviti položaj ljudi s posebni-
mi potrebami v Sloveniji in možno vizijo
razvoja služb in odnosov v spremenje-
nem razmerju moči. Tu vidim novo po-
imenovanje kot enega ustvarjalnih ele-
mentov tega procesa.
402
PROCES SAMOORGANIZIRANJA LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI
Gre za premik moči pri načrtovanju
socialnih služb, ko sta tem ljudem vrnje-
na moč odločanja in nadzor nad življen-
jem in v tem pogledu je poimenovanje
»ljudje, ki potrebujejo pomoč za samosto-
jno življenje« revolucionarno.
PROCES NORMALIZACIJE
IN OPOLNOMOČENJE PRIZADETIH
V svetu je zlasti v zadnjih treh desetletjih
nastajalo in se razvijalo videnje in ra-
zumevanje položaja ljudi s posebnimi
potrebami v novi luči vrednot, ki so jih s
seboj prinašali procesi demokratizacije v
razvitih zahodnih državah in dvig kul-
turne in duhovne ozaveščenosti v teh o-
koljih. Vnašanje splošnoveljavnih vrednot
družbe in kulture na področje življenja
ljudi s posebnimi potrebami je temu
procesu odrejalo smer in dinamiko. V Za-
hodni in Severni Evropi in v ZDA so ga
imenovali normalizacija (Wolfensberger
1992; Brandon 1988; Jordan 1984).
Tako imenovana »načela normali-
zacije« so postala vodilna filozofija tistih,
ki so se zavzemali za to, da ljudje s poseb-
nimi potrebami ne bi živeli več v zavodih.
Njegovi očetje so Bank Mikkelsen in
Nirje, ki vidita bistvo normalizacije v
pravici do enake kakovosti življenja, in
Wolf Wolfensberger, ki je povzel podo-
ben koncept in ga poimenoval »valori-
zacija socialnih vlog«; ta naj bi zajemal
ustvarjanje, pomoč in ohranjanje social-
nih vlog za ljudi, ogrožene v svojih social-
nih vlogah.
Osnovni koncept normalizacije je
doživel različna tolmačenja, na primer za-
hteve po »normalnem življenjskem stilu«,
kot sta jih razvila K. Day (1979) in P. Jay
(1976), ali zavzemanje in zahtevo po
»pravici do normalnosti«.
Čeprav so ta zavzemanja po eni stra-
ni prispevala k drugačnemu videnju in ra-
zumevanju situacije, v katero je družba s
svojimi vrednotami postavila človeka s
posebnimi potrebami, pa je treba te po-
glede osvetliti tudi z druge strani. V
imenu normalnosti je namreč mogoče
človeku s posebnimi potrebami vsiliti
konformističen življenjski stil.
Kljub takšnim pomislekom pa je
vendar vsem utemeljevalcem normali-
zacije skupen poziv k človečnosti, ki jo
prizadeti delijo z neprizadetimi.
V osnovni Wolfensbergerjev kon-
cept vrednotenih socialnih vlog vneseta
David in Althea Bradon pet načel za vsak-
odnevno običajno življenje, ki so obenem
temeljne vrednote za načrtovanje in
vzpostavljanje socialnih služb; to so dobri
medosebni odnosi, prave izbire, večje so-
delovanje, osebnostni razvoj in resnično
mešanje (druženje). »Teh pet načel te-
melji na globokem prepričanju, da bi
morali službe načrtovati tako, kot da jih
načrtujemo zase...« (Brandon 1988: 5).
Avtorja tudi trdita, da je »individual-
no načrtovanje skrbi ključnega pomena
za skupnostno skrb in bistvena vez med
strokovnimi službami in njihovimi poten-
cialnimi uporabniki« (ibid.).
Desetletje po omenjenih procesih
demokratizacije za ljudi s posebnimi po-
trebami, v sedemdesetih letih torej, je v
Severni Evropi vzniknilo gibanje, ki se je
pozneje razširUo zlasti v ZDA in se širi po
vsem svetu. Ljudje s posebnimi potreba-
mi so se organizirali in vodijo gibanje z
imenom Najprej ljudje (People Firsf).
Organizacija šteje danes več stotisoč
članov in še raste. Anya Sousa, ki ima
Downov sindrom in vodi skupino mlajših
ljudi s posebnimi potrebami znotraj te
organizacije v Londonu (Young People
Firsf), meni: »Imamo glas in moramo se
naučiti, kako ga uporabiti in doseči, da bo
tudi upoštevan. Pomagati moramo lju-
dem, da bodo prevzeli več nadzora nad
svojim življenjem« (Brandon, 1995: 63).
Da bi postali ljudje s posebnimi
potrebami običajni državljani, morajo pri-
dobiti temeljne državljanske pravice in
prevzeti nadzor nad svojim življenjem. Da
bi postali vitalni člani lokalne skupnosti,
potrebujejo ustrezne spretnosti, pridobiti
potrebno znanje in podporo. Njihove
potrebe bodo lahko uresničene takrat, ko
bodo v partnerskem odnosu sonačrtovali
službe zase. Ko prevzemajo nadzor nad
svojim življenjem, se začne proces premi-
ka moči od strokovnih delavk, delavcev, k
uporabniku, uporabnici socialnih služb.
403
JELKA ŠKERJANC
Ti procesi so razvili koncept dobre
socialne službe, ki je ni mogoče načr-
tovati brez uporabnic in uporabnikov.
Dobra socialna služba je tista, ki jo so-
načrtuje uporabnik, uporabnica in mu
(ji) omogoča:
•	prevzeti nadzor nad svojim življe-
njem,
•	partnerski odnos,
•	pridobovati nova znanja, spret-
nosti in relevantne izkušnje,
•	razvijati sposobnosti za čimbolj
neodvisno življenje,
•	občutek lastne vrednosti in ob-
čutek, da ima kaj dati drugemu,
•	in je prilagodljiva in pregledna
glede vlog in financiranja.
Eden najnovejših pristopov, ki gre v
smeri opolnomočenja ljudi, je izdelo-
vanje individualnih načrtov skrbi.
Individualni načrt skrbi, kot ga že
leta razvija profesor David Brandon, pre-
davatelj na Anglia University v Cambri-
dgeu, je dokument, ki ga ustvarita
uporabnik, uporabnica in strokovni de-
lavec ob pomoči uporabnikovega zago-
vornika, če se sam ne more dovolj jasno
izražati.
V tem dokumentu je s pomočjo
štirih »magnetov« (vpliv, stiki, spretnosti
in bolečina) osvetljena in predstavljena
uporabnikova življenjska situacija in viz-
ija njegovega bodočega življenja. Peti,
zadnji del vsebuje priporočila in poti za
uresničitev vizije. Ko načrt podpišejo
uporabnik, zakoniti zastopnik in strokov-
ni delavec, postane veljaven dokument,
ki je predložen oblastem socialnega var-
stva in ima izvršilno moč. Obseg financi-
ranih vsebin iz posameznega načrta skrbi
je predmet pogajanj med uporabnikom
(ali njegovim zastopnikom — posred-
nikom) in oblastmi socialnega varstva.
Dogovorjen obseg sredstev je namenjen
za plačevanje storitev, kot jih predvideva
individualni načrt. Sklene se pogodbeni
odnos med uporabnikom, njegovim za-
konitim zastopnikom in predstavnikom
državne oblasti.
Uresničevanje načrta in poraba
sredstev je predmet mesečnega, kasneje
polletnega in nazadnje letnega nadzora.
Nova dejstva in potrebne spremembe se
vnašajo vanj sproti. V vsakem primeru se
načrt skrbi pregleda enkrat letno. Takrat
nastopijo tudi nova pogajanja za sredstva
za tekoče leto.
Neposredno financiranje je sistem
dostopa do uslug, ki ga država omogoči
tako, da zanje zagotovi in nakaže sredstva,
uporabnik socialnih služb pa si sam (ali s
pomočjo posrednika storitev, če želi)
izbere izvajalce, ki bodo zanj te usluge
opravili.
NEVIDNI DRŽAVLJANI DRUGEGA REDA
IN NOVE INICIATIVE
Nikar ne dvomite v to, ali lahko majhne
skupine spremenijo svet. — Resnica je
namreč, da so svet vedno spreminjale
ravno te.
Ken Jupp
V Sloveniji so ljudje s posebnimi potre-
bami postavljeni na paralelni tir varstva,
vzgoje, izobraževanja, dela in življenja. Pri
osemnajstih letih so postavljeni pod skrb-
ništvo ali pa so spoznani za večne otroke,
s tem da so njihovim staršem podaljšane
roditeljske pravice. Mnogi izmed njih ni-
koli ne pridobijo temeljnih državljanskih
pravic polnoletne osebe (volilne pravice,
na primer).
Ljudje s posebnimi potrebami v Slo-
veniji nimajo legalnih poti za uresniče-
vanje svojih potreb in želja ne v službah,
ki so jim namenjene, ne v širši družbi.
O njihovi prihodnosti odločajo star-
ši in strokovni delavci. Organizacija SO-
ŽITJE (Zveza društev za pomoč duševno
prizadetim Slovenije), ki jim je namen-
jena, je organizacija staršev in strokovnih
delavcev.
Ljudje, ki v skupnosti ne prevzemajo
vidnih in vrednotenih socialnih vlog, ni-
majo denarja, nimajo moči, nimajo dosto-
pa v vsa okolja, nimajo možnosti dela v
običajnih okoliščinah in nimajo možnosti
vplivanja na spremembe v skupnosti, so
neopazni, nevidni. So nevidni državljani
drugega reda.
404
PROCES SAMOORGANIZIRANJA LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI
SKUPINA ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE
Če verjameš, da si prizadet,
boš mogoče za vedno ostal tam notri.
Če verjameš, da si človek,
pridi ven in povej svetu.
Raymond Loomis
Ljudje s posebnimi potrebami so začutili,
prepoznali, izrazili in uresničili svojo že-
ljo po samostojni organizaciji in 6. de-
cembra 1994 je s svojim delom v Izoli pri-
čela skupina, ki si je pozneje nadela ime
SKUPINA ZA SAMOSTOJNO ŽIVLJENJE.
Cilji njihovega delovanja so (a) pre-
poznati potrebe posameznikov in skupi-
ne kot take, (b) sporočati te prepoznane
želje in potrebe neposredno javnosti in
(c) zagotoviti glas za tiste ljudi s poseb-
nimi potrebami, ki so v zavodih proti
svoji volji z namenom, kot napove vodi-
teljica skupine Damjana Marijon, »da se
bo nekaj spremenilo, da ne bo tako kot
doslej« (Marijon 1995). Povezujejo se s
somišljenicami in somišljeniki po vsej
Sloveniji in načrtujejo osnovati vsedržav-
no organizacijo.
Ko se bodo sprostila letošnja sred-
stva za razvojne programe pri Ministrstvu
za delo, družino in socialne zadeve, bo
voditeljica te skupine opravljala to funk-
cijo poklicno, za polovičen delovni čas.
Ni prav veliko držav v svetu, kjer bi kdo
od države prejemal plačilo za vodenje
skupine ljudi s posebnimi potrebami.
S svojim delovanjem ustvarjajo nov
prostor za enakopraven dialog s starši,
strokovnimi službami in politiki in na-
poveduje nov položaj ljudi s posebnimi
potrebami pri nas. Ponujajo nam tudi jas-
nejšo predstavo o njih samih, tako o nji-
hovih potrebah kot o njihovih sposob-
nostih. Obstoj in delo te skupine terja, da
prevprašamo prepričanja in stališča o lju-
deh s posebnimi potrebami pri nas.
SKLAD SILVA - DRUŠTVO ZA KAKOVOSTNO ŽIVLJENJE
LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI
Na Obali so leta 1992 starši združili svoje
moči zato, da bi tvorneje posegli v
načrtovanje prihodnosti za svoje otroke
in tudi za tiste ljudi s posebnimi potre-
bami, ki so že ostali brez staršev. Usta-
novili so samopomočno skupino za dvig
kakovosti življenja ljudi s posebnimi po-
trebami, ki je septembra 1995 formalizi-
rala svoje delovanje v društvu »SKLAD
SILVA«.
Društvo je organiziralo številne de-
lavnice in predavanja o individualizi-
ranem načrtovanju sla-bi, zagovorništvu,
neposrednem financiranju.
Članice in člani društva smo se tudi
udeležili mednarodne konference z na-
slovom »Radosti in bolečine družinskega
življenja«, ki je bila jeseni 1994 na Bledu.
Namen konference je bil vzpostaviti ust-
varjalen dialog med strokovnimi delavci
in uporabniki socialnih služb. Na njej so
starši spregovorili o tem, kako obstoječe
službe ne odgovarjajo na njihove potrebe
in s kakšnimi težavami se srečujejo, če se
ne strinjajo z napotitvijo svojega otroka v
zavod.
Posredovali so številne pobude in
predloge za izvirnejše pristope in tvorne-
jše sodelovanje uporabnikov pri iskanju
rešitev, zato da bi bile službe učinkovitej-
še in bi bolje odgovarjale na posamezni-
kove potrebe. Izkazalo se je, da organiza-
torji niso resno upoštevali teh pobud in
jih niso vnesli v sklepe konference. Če-
prav je koncept konference tudi v podna-
slovu napovedoval dialog med
uporabniki in strokovnimi delavci, pa se
je ponovno pokazalo, da je glas uporab-
nikov prešibak in je njihovo sporočilo za
mnoge udeležence preboleče.
V aprüu 1995 je SKLAD SILVA v
Izlakah organiziral »Prvo državno konfer-
enco o zagovorništvu za ljudi s posebni-
mi potrebami in njihove družine«. Delo je
potekalo v dveh slaipinah. V prvi so delali
starši in strokovni delavci in sta jo vodila
David in Althea Brandon, v drugi pa so
büi članice in člani SKUPINE ZA SAMO-
STOJNO ŽIVLJENJE iz Izole, ljudje s
posebnimi potrebami iz drugih krajev
Slovenije in njihove prijateljice in prija-
telji. To skupino je vodil znani zago-
vornik ljudi s posebnimi potrebami iz
Velike Britanije Andrew Holman.
405
JELKA ŠKERJANC
Ljudje s posebnimi potrebami so
udeleženkam in udeležencem sporočili
svoje želje po pridobitvi temeljnih držav-
ljanskih pravic in pričakovanje, da jih
bodo ostali videli kot običajne ljudi. Spo-
ročilo staršev s te konference je, da ob-
stoječe službe ne ustrezajo njihovim
potrebam.
Sklad Silva je vnesel na slovensko
Obalo vrsto novosti v načrtovanju in
vzpostavljanju služb za ljudi s posebnimi
potrebami, na primer načrtovanje skrbi
za ljudi s posebnimi potrebami in indi-
vidualno spremljanje in podporo. Kljub
njihovi želji, da bi take in podobne službe
čimprej zaživele, pa so se odločili, da ne
bodo izvajalci dejavnosti socialnega var-
stva za ljudi s posebnimi potrebami. Iz-
kušnje staršev iz različnih držav Zahodne
Evrope in Kanade so pokazale, da star-
ševske organizacije ne zagotavljajo kako-
vostnih služb za ljudi s posebnimi potre-
bami.
S svojim delovanjem so članice in
člani Sklada Silva ustvarili prostor za
spremljanje in nadzor služb, ki so name-
njene ljudem s posebnimi potebami na
Obali. Njihova vloga je v tem pogledu ne-
nadomestljiva, saj nihče na Obali ni bolj
zainteresiran za to, da delujejo te službe
dobro in v korist ljudi s posebnimi potre-
bami. Obstaja še en vidik njihovega delo-
vanja, in sicer ustvarjanje. Ustvarjanje jim
namreč omogoča predelati strahove in
skrbi za prihodnost njihovih otrok v ust-
varjalno energijo v korist otrok in drugih,
ki so v podobni situaciji.
OBALA 2001
PROJEKT ZA NAČRTOVANJE IN VZPOSTAVITEV
INDIVIDUALIZIRANIH OBLIK SPREMLJANJA IN PODPORE
ZA LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI
Več kot je možnosti, več je priložnosti
za ustvarjanje novih. To je osnovni
zakon življenja.
Peter Russell
Ljudje s posebnimi potrebami in njihovi
starši so na številnih srečanjih in v razgo-
vorih posredovali svoje videnje in priča-
kovanja do služb, ki jih plačuje država in
so namenjene lajšanju njihove življenjske
situacije. Strnemo jih lahko v nekaj os-
novnih misli. Želijo:
•	zgledne službe, ki bi
•	podpirale družino, dokler bi
človek s posebnimi potrebami želel živeti
v njej,
•	jim omogočale pridobitev
znanj in spretnosti za osamosvojitev in
nadaljnjo osebnostno rast ter za snovanje
in uresničevanje vizije svojega življenja,
•	staršem vlivale zaupanje v
skrbi za prihodnost njihovih otrok;
•	imeti možnost dela v običajnih de-
lovnih okoliščinah ob podpori in sprem-
stvu, ki ga posameznik, posameznica
potrebuje:
•	imeti vpliv na porabo sredstev, ki
jih država namenja za posameznega upo-
rabnika.
Ko opisujejo svoj življenjski položaj,
članica in člani Skupni za samostojno
življenje ugotavljajo:
•	da želijo pridobiti več znanj za
čimbolj samostojno življenje,
•	želijo pridobiti znanja in spret-
nosti za delo v običajnih delovnih okoljih
ob podpori in spremljanju, če je to
potrebno,
•	želijo in potrebujejo več spret-
nosti in znanj pri vzpostavljanju stikov in
obvladovanju okolja,
•	želijo biti videni kot ljudje, ki se
imajo še kaj naučiti in jim je omogočeno
zaživeti izven družine, ob podpori in
spremljanju drugih, če se za to odločijo.
Članice in člani Skupine za samosto-
jno življenje in Sklada SILVA ter strokovni
delavci in delavke v tem projektu teme-
ljimo svoje delo in prizadevanja na pre-
pričanju:
•	da imajo ljudje s posebnimi potre-
bami enake pravice kot drugi ljudje in so
jim zato omogočene enake izbire,
•	da so enako pomembni kot drugi
ljudje in morajo biti obravnavani spoštl-
jivo in z dostojanstvom,
•	da lahko živijo na enak način in v
istih okoljih kot drugi ljudje in jim mora
biti zagotovljena pomoč, da to tudi
uresničijo.
406
PROCES SAMOORGANIZIRANJA LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI
• da jim morajo biti omogočene,
tudi z zagotovitvijo pomoči, enake mo-
žnosti pri šolanju, delu in pri preživljanju
prostega časa kot drugim ljudem.
Neposredni cilji:
1.	zagotoviti usposabljanje za dvig
ozaveščenosti ljudi s posebnimi potre-
bami in drugih ljudi, ki ravno tako potre-
bujejo pomoč za samostojno življenje.
2.	ustvarjati pogoje za vključevanje
ljudi s posebnimi potrebami v lokalno
skupnost in prevzemanje vitalnih vlog v
njej,
3.	oživiti materialne in druge vire v
lokalni skupnosti,
4.	alokacija sredstev, ki jih država na-
menja za posameznega uporabnika.
Posredni cilji
5.	omogočiti uporabnikom in upo-
rabnicam socialnih služb prevzem nad-
zora nad službami, ki so načrtovane z
njimi in vzpostavljene zanje,
6.	izboljšati kakovost obstoječih so-
cialnih služb,
7.	preveriti uporabnost individualiz-
iranega pristopa v slovenskem okolju,
8.	transformacija institucij,
9.	vplivati na spreminjanje javnega
mnenja o ljudeh s posebnimi potrebami.
VSEBINE ZA URESNIČITEV PROJEKTA
Temelj za vzpostavljanje novih služb je in-
dividualni načrt skrbi. Zato bo načrto-
vanje skrbi prva vsebina projekta. Ko bo
sestavljenih sedem, osem načrtov, bo nas-
topilo obdobje njihovega udejanjanja: po-
srednik, posrednica storitev ali »service
broker«^ bo poiskal(a) možnosti za umes-
titev elementov iz posameznih načrtov
skrbi v obstoječi sistem, dajal(a) pobude
za nastajanje novih služb, kakršne so pre-
dvidene v načrtih skrbi, ter se pogajal(a)
(z oblastjo) o financiranju teh novih vse-
bin. Služba za spremljanje pri delu v obi-
čajnih okoljih bo na izraženo željo poten-
cialnih uporabnikov in uporabnic iskala
dela, ki jih želijo opravljati, jim zagotovila
ustrezno usposobljenost ter organizirala
potrebno spremljanje na delovnem me-
stu. Načrtujemo tudi vzpostavitev dveh
služb v lokalni skupnosti, in sicer Pomoč
starim na domu in Čajnico v Kopru. Obe
službi bosta organizirani tako, da bodo
imeli uporabniki in uporabnice večino
pri odločanju in bodo sami nameščali
strokovne delavce in delavke. Peta vse-
bina projekta je organiziranje triletnega
izobraževalnega progra- ma »Akademija
za inovacije v socialnem delu - Med-
narodno združenje za napredek opolno-
močenja uporabnic in uporabnikov
socialnih služb«. Namenjen bo ljudem s
prizadetostjo in drugim, ki želijo delati na
področju opolnomočenja uporabnic in
uporabnikov socialnih služb. Tudi ta vse-
bina bo zastavljena tako, da bodo v njej
imeli večino pri odločanju ti ljudje sami.
Projekt Obala 2001 bo trajal pet let,
razdeljen bo na posamezne sklenjene vse-
bine, ki so tudi časovno opredeljene. Pro-
jekt bo delno financiralo Ministrstvo za
delo, družino in socialne zadeve iz razvo-
jnih programov. Za posamezne vsebine
smo pridobili podporo lokalne skupno-
sti, pridobili smo tudi sredstva s prijavo
podprojekta za delo NGO iz programa
PHARE. Opiramo se tudi na sponzorstvo,
donacije in na prostovoljno delo.
SKLEP
Nobenega problema ne more rešiti ista
zavest, kot ga je ustvarila.
Albert Einstein
V zadnjih treh letih je torej na Obali vzni-
knilo gibanje ozaveščanja in spreminjanja
pogledov ter položaja ljudi s posebnimi
potrebami; izobraževalni program Tem-
pus na Visoki šoli za socialno delo v Ljub-
ljani (program duševnega zdravja v skup-
nosti) je pri tem odigral nepogrešljivo
vlogo. V slovenski prostor in na Obalo so
prišli izjemni ljudje, strokovnjaki, ki so z
uporabnicami in uporabniki in strokov-
nimi delavkami in delavci delili svoje
bogato znanje, izkušnje, modrost in isk-
reno prijateljstvo. Odprla se je pot do
novih znanj, izkušenj in pristopov, ki smo
jih marsikdaj v dogajanje na terenu pri-
našali »iz rok v usta«, in bogatejši smo za
veliko novih prijateljev.
407
JELKA ŠKERJANC
Zaživela je organizacija staršev, ki
vzpostavlja mehanizem kritičnega sprem-
ljanja uresničevanja pravic ljudi s poseb-
nimi potrebami in dajanja pobud in za-
htev za spreminjanje in izboljševanje
stanja. S prijatelji in somišljeniki ustvar-
jajo materialne pogoje za dvig kakovosti
življenja teh ljudi, organizirajo delavnice
in seminarje, zato da bi ti ljudje pridobili
več spretnosti in znanja za samostojnejše
življenje.
Ljudem s posebnimi potrebami in
njihovim staršem je vse to dogajanje pre-
budilo vero, da je le mogoče kaj storiti za
izboljšanje sedanjega stanja, in jih je na
drugi strani tudi utrdilo v prepričanju, da
nosi človek sam v sebi odgovore o svo-
jem življenju, treba mu je le prisluhniti...
AU, kot se je zaupal eden izmed očetov, ki
se je udeležil Prve državne konference o
zagovorništvu: »V srcu sem vedno vedel,
kako bi moralo biti, a nikoli si nisem mis-
lil, da bom to tudi uresničeval.«
Ljudje s posebnimi potrebami, ki so
organizirani v SKUPINI ZA SAMOSTOJ-
NO ŽIVLJENJE, so stopili v pospešen
proces prepoznavanja svojih potreb ter
prevzemajo dejavno vlogo pri načrtova-
nju svojega življenja in dela.
Zasnovali so tudi službo samozago-
vorništva in za njimi so že prve tovrstne
izkušnje. Ustvarjajo legitimen prostor za
enakopraven dialog o svojem položaju.
Zastavili so konkretne akcije za spre-
membo odnosa med uporabniki in social-
nimi službami. Želijo se vključiti v
načrtovanje socialnih služb, v spremin-
janje prakse socialnega dela in v načr-
tovanje socialne politike.
Njihovo delovanje zahteva, da pre-
vprašamo verjetja in prepričanja, ki ob-
stajajo o njih v javnosti.
Za politike in strokovne delavce, de-
lavke je to svojevrsten izziv: »Če se želijo
nove strukture resnično odzvati na števil-
ne in raznovrstne potrebe ljudi s prizade-
tostjo, je nujno treba v njihovo delovanje
vnesti prave in korenite spremebe, ki
omogočajo edinstven in prožen odziv.
Moč odločanja mora preiti od strokovnih
delavcev k potencialnemu uporabniku,
uporabnici socialnih služb« (Brandon,
1993: 3).
Ali zmoremo toliko duhovne moči
in sprejmemo ta izziv?
Literatura
D. & A Brandon (1988), Putting PEOPLE First. London: Good Impressions.
- (1993), The Yin & Yang of Care Planning. Cambridge: Anglia University.
D., A. & T. Brandon (1995), Advocacy Power To People With Disabilities. Birmingham: Venture
Press.
K. Jupp (1994), Living a Full Life. London: Souvenir Press.
D. Marijon (1995), Naš zbornik. Sožitje (Glasilo društev za pomoč duševno prizadetim
Slovenije) 2, 1.
M. Oliver (1992), The Politics of Disablement. London, New York, Singapore.
P. Russel (1992), The white Whole in Time. London: The Aquarian Press.
J. Ryan, F. Thomas (1987), The Politics of Mental Handicap. London: Free Association Books.
P. wiluams, B. Shoultz (1991), We Can Speak for Ourselves. London: Souvenir Press.
w. wolfensberger (1992), A brief Introduction to Social Role Valorization as a high-order
Concept for Structuring Human Services (2°'' rev. ed.). Syracuse, NY: Training Institute
for Human Service Planning, Leadership and Change Agentry (Syracuse University).
408
Marjan Vončina
VPLIV ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA
DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI
NA SISTEM SOCIALNEGA VARSTVA
Program študija duševnega zdravja v
skupnosti v okviru programa Tempus se
je začel v slovenskem prostoru razvijati
sočasno s procesom razvoja novega kon-
cepta socialnega varstva, katerega osno-
vana značilnost je odprtost do procesov
pluralizacije. Ta sočasnost nam nekoliko
otežuje nalogo opredelitve vpliva pro-
grama študija duševnega zdravja v skup-
nosti na razvoj socialnega varstva, saj je
ob tako velikih spremembah, ki jih je
prinesel prehod v demokracijo nasploh
in novi Zakon o socialnem varstvu pose-
bej, težko določiti, kakšen in kolikšen je
bil neposredni vpliv Tempusovega pro-
grama.
Sicer pa ni moj namen do potan-
kosti razpredati o vplivu Tempusovega
programa, ker v tem ne vidim posebne,
zlasti ne praktične vrednosti. Pomemb-
nejše se mi zdi opozoriti na nakatere
ključne procese sprememb v sistemu so-
cialnega varstva, v katerih je bolj ali manj
udeležena tudi dejavnost v okviru pro-
grama študija duševnega zdravja v skup-
nosti.
Da bi bilo lažje določiti vlogo pro-
grama študija duševnega zdravja v skup-
nosti pri spremembah na področju social-
nega varstva, je nujno opredeliti njegovo
specifično naravo. Po mojem mnenju la-
hko v zvezi s tem programom govorimo o
»projektu duševnega zdravja v skupnosti«
v Sloveniji. Štiriletno obdobje razvoja
nam namreč pokaže, da gre poleg študij-
ske dejavnosti pri njem tudi za prektično
dejavnost, lahko pa bi govorili tudi o tem,
da je sprožil tudi neko obliko strokov-
nega in uporabniškega gibanja.
Študijska dejavnost je pridobivanje
novih znanj in veščin, zlasti prek vklju-
čitve v mrežo nekaterih evropskih študij-
skih centrov, ki razvijajo programe štu-
dija duševnega zdravja, kakor tudi delo
na konceptualizaciji duševnega zdravja v
skupnosti v Sloveniji.
Praktično dejavnost zastopa vrsta
programov na področju duševnega zdrav-
ja v skupnosti, pa tudi na nekaterih dru-
gih področjih, ki jih razvijajo študentje in
sodelavci študijskega programa. Poleg
tega pa tudi vključenost v mednarodne
uporabniške in profesionalne mreže pro-
gramov duševnega zdravja v skupnosti.
Strokovno in uporabniško gibanje
pa je mraža posameznikov, organizacij in
programov, kjer nastaja vizija o skup-
nostni skrbi, kjer se pojavljajo skupni cilji
in tem ustrezna družbena akcija.
Gre torej za celovit projekt, ki ga
zaznamujeta relativna trajnost in vztrajno
iskanje pogojev za uresničevanje skup-
nostne skrbi tako na konceptualnem kot
na praktičnem in socialnopolitičnem
polju. Ta celovitost je pogoj, ki omogoča
vpliv na socialno varstvo in njegovo
sooblikovanje v Sloveniji.
Kot rečeno, je temeljna sprememba
na področju politike socialnega varstva v
Sloveniji koncept pluralizacije sistema so-
cialnega varstva. Pluralizacija je social-
nopolitični odgovor na tri prevladujoče
tokove, ki zaznamujejo področje social-
nega varstva:
•	restriktivna politika sredstev dr-
žavnega proračuna,
•	razvoj neprofitnega prostovoljne-
ga sektorja.
409
MARJAN VONČINA
• privatizacijske iniciative.
Ob teh spremembah se na novo zas-
tavlja vprašanje, kakšna je pri tem vloga
socialnega dela. V samoupravnem siste-
mu je bila odločitev vladajoče partije os-
nova za družbno solidarnost. V takih
pogojih je imelo socialno delo vnaprej
določeno vlogo strokovnega izvrševalca
te solidarnosti. Podobno so bile tudi
druge stroke, ki so soustvarjale področje
socialnega varstva, le izvrševalke social-
novarstvene politike z relativno majhnim
maneverskim prostorom in šibko stro-
kovno avtonomijo.
V razmerah pluralističnega konce-
pta socialnega varstva mora socialno delo
ponovno preveriti svojo identiteto in
odgovoriti na vprašanja o tem, kakšne
oblike socialnega dela so v novih raz-
merah sprejemljive, kakšna ravnanja so
zaželjena in legitimna ter v čem se soci-
alno delo razlikuje od drugih profesional-
nih in zlasti prostovoljnih in neformalnih
aktivnosti. Pri tem ne gre za težavo in
nepremostljivo oviro, temveč za izziv, ki
daje socialnemu delu priložnost, da se us-
meri k uporabniškim skupinam in samo-
pomočnim iniciativam. Če so še pred ne-
kaj leti socialne inovacije nastajale znotraj
konfliktnega polja med socialno politič-
nim diktatom in profesionalno avtonomi-
jo, je danes to polje razširjeno še s prosto-
voljnimi in uporabniškimi iniciativami.
Obdobje pluralizma akterjev in po-
bud zastavlja nova vprašanja, ki nakazu-
jejo nove, ne več le enoznačene odgo-
vore. Pri tem je kompetentnost social-
nega dela močno odvisna od tega, ali
bodo socialni delavci sposobni odgovo-
riti na ta vprašanja in presoditi, katere in
kakšne so priložnosti za spremembe.
Temeljna razvojna norma socialnega
dela je v tem, da danes ni več zadosti de-
lovati le znotraj javnih ustanov ter na os-
novi avtoritete države, temveč je treba za
svoje aktivnosti in usmeritve pridobiti
pooblastilo uporabnikov.
Poudarjanje pomena vključitve upo-
rabnikov, ustvarjanje pogojev ter iskanje
poti in načinov za vključevanje uporabni-
kov pa je tisto, kar je Tempusov program
duševnega zdravja v skupnosti vnesel v
slovenske okvire socialnega varstva.
Vrednostna in metodološka izho-
dišča za vključevanje uporabnikov so
načela dobre prakse. Ta načela, ki jih
poskuša uveljaviti program duševnega
zdravja v skupnosti, so:
•	participacija uporabnikov,
•	spoštovanje uporabnikov,
•	omogočanje,
•	informiranje,
•	individualnost.
Na vprašanje, kako daleč smo pri
uveljavljanju načel dobre prakse, je mo-
goče zelo preprosto odgovoriti, da smo
precej daleč od tega, da bi bila načela do-
bre prakse del vsakdanjega ravnanja. La-
hko pa rečemo, da je proces uveljavljanja
sprožen, da se o tem v strokovnih in upo-
rabniških krogih govori in da se obliku-
jejo prve iniciative. Nekateri programi, ki
jih načrtujejo zlasti nevladne organiza-
cije, temeljijo na teh načelih. V okviru
centrov za socialno delo pa se pri načr-
tovanju inovativnih programov upošteva-
ta zlasti načeli informiranja uporabnikov
in večje individualnosti pri načrtovanju
pomoči. Menim, da so načela dobre
prakse kot vrednota že toliko navzoča v
centrih za socialno delo, da bi jih bilo
mogoče uveljaviti v okviru koncepta tako
imenovane prve socialne pomoči. Kot je
znano. Zakon o socialnema varstvu kot
novo obliko socialnovarstvenih dejavno-
sti predvideva tudi prvo socialno pomoč.
V praksi se ta oblika socialne službe še ne
izvaja, smo pa pred začetkom oblikovanja
praktičnega koncepta. To, da gre za no-
vost, verjetno povečuje možnosti, da na-
čela dobre prakse postanejo izhodišče pri
koncipiranju in osnova za izvajanje. Tudi
na ravni upravnega sistema socialnega
varstva lahko govorimo o tem, da se
načela dobre prakse postopno pojavljajo
kot kriterij pri načrtovanju razvoja. Zlasti
ob razpisu razvojnih in preventivnih pro-
gramov so bila načela dobre prakse eden
od kriterijev pri dodeljevanju sredstev.
Seveda ne moremo govoriti o tem, da gre
za izločilni kriterij. Kot član ministrske
komisije za ocenjevanje razvojnih in pre-
ventivnih programov pa lahko rečem, da
so imeli programi, katerih izhodišče so
410
VPLIV PROGRAMA DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI NA SISTEM SOCIALNEGA VARSTVA
bila načela dobre prakse, ob zadnjih dveh
razpisih prednost pri pridobivanju držav-
ne podpore.
Podobno tudi Socialna zbornica Slo-
venije, ki je v skladu s socialno zako-
nodajo zadolžena za pripravo predloga
kriterijev za pridobitev koncesij za oprav-
ljanje socialnovarstvene dejavnosti, v se-
danjih delovnih gradivih upošteva načela
dobre prakse.
Pri nadaljnjem uveljavljanju načel
dobre prakse bi se veljalo ograditi od
take vrste radikalizma strokovnjakov, ki
bi šel zgolj v smer zavzemanja za to, da
načela dobre prakse postanejo del pro-
gramskih dokumentov socialnega varstva.
Za razvoj je veliko pomembnejše spremi-
njanje vsakodnevne strokovne prakse. To
spreminjanje bi moralo biti usmerjeno k
odpiranju prostora in k inovativnemu
iskanju poti za vključevanje, pri čemer
mora biti mera za delovanje strokov-
njakov tako pripravljenost uporabnikov
za sodelovanje kot tudi stopnaja radikal-
nosti uporabniških združenj pri zavze-
manju za pravice svojih članov.
Naslednje razvojno polje socialnega
varstva, ki ga v Sloveniji sooblikuje Tem-
pusov program duševnega zdravja v skup-
nosti, je prodor prostovoljnih in upo-
rabniških združenj. Vloga teh združenj je
dvojna, na eni strani so ključni za razvi-
janje in vzdrževanje identitete prostovolj-
nih in uporabniškuh skupin, na drugi pa
lahko prispevajo k ustreznejši prerazpo-
reditivi proračunskih sredstev in s tem
sooblikujejo politiko socialnega varstva.
Prostovoljne in uporabniške sku-
pine niso več zgolj obrobni segment, ki
pomaga odpravljati in premoščati po-
manjkljivosti javnih služb socialnega var-
stva, temveč samostojno kreirajo oblike
solidarnosti. Svoje socialne projekte načr-
tujejo kot del civilne sfere in ne želijo biti
v službi države. V odnosu do javnih služb
prostovoljne in uporabniške skupine
nastopajo kot element korekcije zlasti s
tem, da opozarjajo na temeljne vrednote
solidarnosti in na vizijo samopomoči in
zagovorništva. ^
V štiriletnem obdobju razvoja pro-
grama duševnega zdravja v skupnosti so
udeleženci ustvarili vrsto organizacij in
programov ter začeli v njihovem okviru
razvijati nove oblike solidarnosti, samo-
pomoči, zagovorništva in skupnostnih
pristopov.
Večinoma gre za organizacijo pro-
gramov v okviru nevladnih organizacij, v
dveh primerih pa je program inovacija za
sistem javnih služb. Rezultati razpisa za
razvojne in preventivne programe social-
nega varstva za leto 1995 pokažejo, da so
vodje ali pomembni sodelavci 24 progra-
mov, ki so pridobili državno podporo,
udeleženci Tempusovega programa štu-
dija duševnega zdravja v skupnosti.
Načrti teh programov za leto 1995
ter evalvacijska poročila o delu iz prej-
šnjih let pokažejo, da so programi za-
znamovali podobo socialnega varstva
zlasti v naslednjem:
•	nasprotovanje ideologijam etnič-
nega razlikovanja,
•	nasprotovanje seksističnim ideo-
logijam,
•	nasprotovanje diskriminaciji tele-
sne in duševne nezmožnosti,
•	uveljavljanje zgovorništva,
•	vključevanje uprabnikov,
•	krepitev možnosti za uporabniška
združenja,
•	načela dobre prakse kot izhodišče,
•	širitev možnosti za prostovoljno
delovanje,
•	iskanje možnosti za zaposlovanje
ljudi s problemom duševnega zdravja in
za ljudi s posebnimi potrebami,
•	uvajanje načrtovanja skrbi,
•	pretežno ponesrečeni poskusi
vključevanja sistema zdravstva in šolstva,
•	mednarodno povezovanje.
' Pogosto se zastavlja vprašanje, kako daleč lahko gredo te skupine pri sodelovanju z državo, saj obstaja
bojazen, da bi sodelovanje z državo pomenilo resno nevarnost za njihovo identiteto in avtonomijo. Moč
države, da določa oblike praktičnega delovanja s kontrolo nad finančnimi sredstvi, je seveda vseskozi
navzoča, vendar pa na drugi strani ne gre pozabiti, da tudi prostovoljne in uporabniške skupine razvijajo
različne oblike rezistence na vpliv države ter praviloma najdejo poti za vzdrževanje in razvijanje
avtonomije.
411
MARJAN VONČINA
•	organizacija izobraževanja in sam-
oizobraževanja,
•	poskusi pridobivanja denarja zu-
naj državnega proračuna,
•	javno delovanje in poskusi vpli-
vanja na politične strukture.
Gre torej za sklop izhodišč, usme-
ritev in postopkov, ki so bolj ali manj
sestavni deli teh programov, s tem pa
postajajo tudi sestavni deli prakse social-
nega varstva v Sloveniji. Poleg vprašanja
utrjevanja teh vrednot in razvijanja pris-
topov znotraj omenjenih programov je
ključno vprašanje o strategijah širitve teh
vrednot v širši prostor javnih in nevlad-
nih služb socialnega varstva.
Pri tem bi veljalo opozoriti na neko
pomembno značilnost razvoja socialnega
varstva v Sloveniji, ki jo vidim v tem, da
pri nas ne gre za dovolj jasno razmejitv
med politiko socialnega varstva in stroko.
Pogled na novejšo zgodovino razvo-
ja socialnega varstva pokaže, da so imele
stroke, ki sooblikujejo sistem socialnega
varstva, dokaj velik vpliv na politične pro-
gramske dokumente in tudi na zako-
nodajo. Tako smo bili že v prejšnjem
sistemu strokovnjaki v situaciji, ko smo
lahko ocenili, da imamo ustrezne poli-
tične programe in dobro zakonodajo, ki
pa se v praksi ne uresničuje. In v taki
situaciji smo tudi danes, v obdobju de-
mokracije. Zadnji tovratni »uspeh« stroke
je predlog »Nacionalnega programa soci-
alnega varstva do leta 2000«, kjer so pred-
videne oblike individualnega financiranja
storitev in v katerem se država zavezuje,
da bo dopolnjevala sedanje oblike finan-
ciranja storitev, s tem da bo omogočala
uporabnikom izbor sprejemljivejših oblik
pomoči. Ni dvoma, da gre tudi Tempu-
sovemu programu duševnega zdravja v
skupnosti zasluga za to, da so individual-
izirane oblike financiranja v tem poli-
tičnem programu navzoče, toda kaj to
pomeni, če lahko upravičeno dvomimo,
da bo država vzela program zares.
Kako torej oblikovati nove strategije
za spremembo na praktični ravni v situa-
ciji, ko politika sistematično vabi stroko,
da ji skorajda dobesedno piše program-
ske dokumente in pomaga izdelovati
zakone, potem pa tega ne vzame resno in
omogoča, da se zakoni ne izvršujejo?
Morda so tudi tu uporabniki mera za de-
lovanje. Njim namreč sodelovanje pri
neuresničljivih družbenih projektih ne
pomeni nič. Tako je verjetno ena glavnih
strategij vzpostavljanje večje distance do
politike in boj za skupnostne programe,
kjer bodo strokovne inovacije temeljile
predvsem na spoštovanju in razvijanju
veščin pri delu z ljudmi.
Tempusov program študija dušev-
nega zdravja v skupnosti je vplival na to
zavest v nekaterih strokovnih in uporab-
niških krogih in veliko možnosti je, da bo
mogoče govoriti o trajnejšem vplivu.
Literatura
Nacionalni program socialnega varstva do leta 2000 — EPA 1077 — prva obravnava (1995). Po-
ročevalec Državnega zbora RS, 14
V. Flaker, G. Čačinovič Vogrinčič, D. Zaviršek, B. Mesec, M. Urek, V Švab, T. Lamovec, B. Lešnik,
N. TuRNšEK, N. Rode (1995), Načrtovanje razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb
ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami na podro^u Republike Slovenije. Elabo-
rat, Univerza v Ljubljani, VŠSD, Ljubljana
V. Rus (1990), Socialna država in družba blaginje. Ljubljana: Domus
Zakon o socialnem varstvu (1992). Uradni list RS, 54
412
Darja Zaviršek
O ČASIH, KO SMO ŠE VERJELI, DA BODO OSTANK
EVROPSKEGA RADIKALIZMA V SOCIALNEM DELU
ZAVELI NA VZHOD
NAMESTO UVODA
Kmalu po začetku programa Tempus je v
Ljubljano prišel prvi McDonald. Spomin-
jam se naših prijateljev, sodelavcev Tem-
pusa Johna Southgatea in Kate White, ki
sta se sprehajala po Čopovi — »njuni ulici«
— in nekega jutra z grozo ugotovila, da ne
bosta mogla več zajtrkovati v Konditorju.
Njuno grozo so z njima in med seboj
pozneje delili tudi drugi gostje programa
Tempus, ko so izvedeli za to kulinarično
imperialistično ekspanzijo. Ta anekdota
ne govori le o tem, da je bila vsaj polovica
predavateljev in predavateljic, ki so prišli
z Zahoda, vegetarijancev, temveč daje slu-
titi njihov svetovni nazor, ki se pogosto
kaže v banalnostih, kot so hrana, obleka
in znamke avtomobilov (znamke letal in
vlakov so pri tem izvzete). Večinoma so
bili radikalni misleci in kritiki obstoječih
socialnih politik, s tem pa tudi konfor-
mizma v socialnem delu in prevladujočih
megalomanskih, a neučinkovitih insti-
tucij. Z drugimi besedami, izhajali so iz
dobre stare tradicije evropskega radika-
lizma, ki je živel skozi številna kritična
družbena gibanja, v institucijah ali mimo
njih. Vsakdo od njih je v svoji državi na
svoj način doživel razpad levih gibanj,
atomiziranost in inertnost tako osebja kot
uporabnikov psihosocialnih služb. Zato je
bilo zanje sodelovanje v mednarodnem
študijskem projektu v marsičem izziv,
slutnja nove vizije, izhajajoče iz medkul-
turnega učenja, ta pa jim je dajal občutek,
da je trud, ki so ga v življenju vložih za
uresničitev svojih vizij, vsaj nekoliko
upravičen. Veliko predavateljev in preda-
vateljic je bilo presenečenih zaradi na-
klonjenosti, radovednosti, angažmaja in
skupne vizije pri študentkah, študentih,
organizatorjih in mentorjih študija. Taka
naravnanost domačih študentov in štu-
dentk in predavateljev in predavateljic je
goste spodbujala, da se je večina vsa leta
študija nenehno vračala v Slovenijo in
stala ob strani marsikateremu projektu in
socialni inovaciji, ki je nastala v teh letih.
Za večino študentov in mentorjev je štu-
dij pomenil kup konceptualnih, metodo-
loških in terminoloških sprememb, ki so
pogosto zahtevali ne le učenje novega,
temveč tudi »odučenje« starega. Na to sta
najbolj vplivala Shulamit Ramon in David
Brandon, še zlasti zadnji, ki je s svojo pre-
danostjo in radikalizmom vedno znova
zahteval, da ljudje prevprašajo svoje delo
in ga izboljšujejo.
VPLIV ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA
NA RAZVIJANJE ANTROPOLOŠKE PERSPEKTIVE V
SOCIALNEM DELU
V času študija duševnega zdravja v skup-
nosti je bil v kurikulum VŠSD vpeljan
predmet Socialna antropologija. Koncept
predmeta je izhajal deloma iz slovenske
antropološke tradicije, ki jo je pri meni
zastopal moj učitelj profesor Stane Ju-
žnič, deloma pa je koncept predmeta na-
stal pod vplivom antropološkega študija
na London School of Economics in gostu-
jočih predavateljev v programu Tempus.
Ker evropska in ameriška znanstvena pra-
ksa komajda poznata interdisciplinarne
povezave med antropologijo in socialnim
delom, še manj pa pomen antropološke
413
DARJA ZAVIRŠEK
perspektive v znanosti socialnega dela, je
bil študij duševnega zdravja zame, ki sem
hotela vpeljati tako povezavo, prvi okvir
konceptualnih zastavitev.
Srečala sem znanstvenice in znan-
stvenike, ki so to paradigmo že vpeljevali
v svoje bazično in aplikativno raziskova-
nje. Še več, nekateri so antropološko per-
pektivo že uporabljali pri delu z ljudmi v
hudi duševni stiski. Zgodovinarka in an-
tropologinja Sylvia Marcos je na primer
poudarjala razlike med emskim in etskim
načinom antropološkega raziskovanja, ki
ju je uporabljala pri raziskovanju tradi-
cionalnih oblik mehiškega zdraviteljstva
(kuranderizma). Psiholog Michael Raisch
je v svoji raziskavi o osebnih podpornih
mrežah ljudi z dolgotrajnimi psihiatrič-
nimi hospitalizacijami v južni Avstriji
opozoril na pomen teorije mrež, ki izha-
jajo iz antropologije. Antropologinje in
antropologi so dodobra razvili tehniko
mrež pri raziskovanju medsebojnih vezi
in sistemov podpore v prvobitnejših kul-
turah. Nemška znanstvenica Birgit Rom-
melspacher je temeljila na antropoloških
teorijah rasizmov in produkcije tujosti, ki
so pomembni za medkulturno učenje v
socialnem delu in za razumevanje da-
našnjih rasističnih teženj v Evropi. Tudi
Shulamit Ramon je v svojih predavanjih o
duševnem zdravju poudarjala povezave
med slednjim in etnično pripadnostjo, s
katero se vse pogosteje ukvarja antropo-
logija zdravja. Po drugi strani je italijan-
ska antropologinja Donatella Cozzi vpe-
ljevala antropološko perspektivo tudi v
samo delo z ljudmi v duševni krizi. Njene
izkušnje na Centru za duševno zdravje v
Tolmezzu so pokazale pomen antropo-
loške perspektive pri prvih pogovorih z
ljudmi, ki pridejo po pomoč. Antropo-
loška paradigma namesto medicinske o-
sredotočenosti na bolezen išče povezave
med kulturo, vsakdanjim življenjem, obi-
čaji in verovanji na eni strani in duševnih
zdravjem osebe, ki trpi, na drugi.
Tako so se razvili novi modeli na po-
dročju antropologije zdravja in antropo-
logije rasizmov, še zlasti pomembni pa so
postali antropološki modeli raziskovanja
za socialno delo (terensko raziskovanje,
poglobljeni emski intervju, mreže, gene-
alogije, avtobiografski palimpsest v antro-
pološki študiji). Rabo antropološke per-
spektive pri delu z ljudmi (upoštevanje
kulturnih razlik, kulturno zagovorništvo,
antirasistično socialno delo) pa je treba v
resnici šele razviti.
Poleg predavateljev in predavateljic
študija Temups so na predmet socialna
antropologija vplivali tudi osebni pogo-
vori z antropologi in antropologinjami
po svetu, kar mi je omogočil prav ta štu-
dij. Na mednarodni konferenci Duševno
zdravje, rase in kulture, ki je bila leta
1993 na Bristolski univerzi, so udeleženci
in udeleženke iskali povezave med zaved-
nimi in nezavednimi stereotipi, ki obsta-
jajo v večinskih kulturah do pripadnikov
manjšinskih skupin in se kažejo na po-
dročju duševnega zdravja (gl. poročilo v
Socialnem delu 33/1994, 3). Kulturno
specifično vedenje ljudi iz manjšinskih
kultur je pogosto definirano kot norost
ali ne-normalnost, v sistemu duševnega
zdraja in socialnega varstva pa so pogosto
pre-diagnosticirani ali nerazumljeni. Nji-
hov pogosto negotov ekonomski položaj
in nevidno institucionalno izločevanje
ter diskriminacija pa vplivajo na njihovo
duševno zdravje. Slavna psihiatra in an-
tropologa Suman Fernando in Ronald
Litlewood sta v tej zvezi vplivala tudi na
antropološko raziskovo na oddelku slov-
enske psihiatrične bolnice (gl. Socialno
delo 33/1994, 1-5). V času študija v Lon-
donu, kjer sem kot mentorica Tempuso-
vih študentov in študentk preživela pol
leta, sem iskala stike z ljudmi, ki se selijo s
področja antropologije na področje soci-
alnega dela in duševnega zdravja in nazaj.
Tako sem srečala antropologinjo Chris-
tine Perring (gl. recenzijo v Socialnem
delu 33/1994, 5), ki je ponovni vstop
skupine dolgotrajnih pacientov neke lon-
donske psihiatrične bolnišnice v skup-
nost definirala kot obred prehoda (rite de
passage). Njena antropološka raziskava je
bila ena tistih, ki so potrdile moje vse
trdnejše prepričanje o pomenu antropo-
loških paradigem za znanost socialnega
dela. Tudi pogovori z antropologom Ro-
naldom Frankenbergom so bili povezani
414
o ČASIH, KO SMO ŠE VERJELI...
Z antropologijo zdravja, saj dela zlasti na
področju teorije telesa, ki je pomembno
področje analiz, ko se znajdemo pred
vprašanjem konstrukcije prizadetosti in
kopičenja negativnih podob o ljudeh z
različnimi prizadetostmi. Dolgi pogovori
s Henrietto Moore pa so razširili moje
znanje o antropologiji spolov.
Zanimivo je, da postaja dve leti
pozneje, ko je bil predmet Socialna an-
tropologija vpeljan na VŠSD, povezava
med antropologijo in socialnim delom
vse bolj cenjena in pomembna (prim. Ca-
nals, Socialno delo 34/1995, 2). Pojavlja
se vse več socialnih projektov, ki posku-
šajo z antropološkimi metodami in mode-
li izdelati koncepte pomoči in socialne
intervencije za ljudi s problemi v dušev-
nem zdravju. Ameriški Inštutut za razvoj
in raziskovanje (National Development
and Research Institute) v New Yorku raz-
vija v zadnjih letih na področju odvis-
nosti (od legalnih in ilegalnih drog) in
preventivnega dela za preprečevanje
okužbe z aidsom etnografsko metodo za
raziskovanje in preventivno delo med
različnimi skupinami prebivalstva. Znani
antropolog Allen Feldamn, direktor ene-
ga od centrov omenjenega inštutita, je
sam avtor antropoloških raziskovalnih
metod za medkulturno raziskovanje na
področju duševnega zdravja, ki že poteka
tudi po evropskih državah.
Tudi za načrtovanje novih psihoso-
cialnih služb je najpomembneje, da izha-
jamo iz kulture, v kateri se nahajamo, in iz
pojmovanja celostnega koncepta sveta in
človeka, ki je od nje odvisen. Kot kažejo
antropološke raziskave, je bila vpeljava
zahodne medicine na mnoga neevropska
področja vprašljiva. Bila je nemočna tako
dolgo, dokler se ni spremenil tudi ustroj
družbe, religija in celosten odnos do sve-
ta in človeka. To se dobro kaže na mehi-
škem področju, kjer je dananšnje tradi-
cionalno zdravljenje ohranilo močan
pomen (gl. Zaviršek, Socialno delo 34/
1995, 2).
Pogosto lahko rečemo, da je antro-
pologija pripovedovanje zgodb, Id v svoji
znani heterološki maniri vpeljuje nujni
kulturni relativizem (gl. Irgl, Socialno
delo 34/1995, 5). Pripovedovanje zgodb,
ki pokažejo življenske okoliščine in spe-
cifüko posameznega človeka, pa je ideja,
ki tiči v jedru koncepta normalizacije.
Čeprav je danes vse več ljudi, ki so se kot
dolgotrajni uporabniki in uporabnice az-
ilov in psihiatričnih bolnišnic vrnili v
skupnost, pa je večina tudi v skupnosti
občutila ne samo izolacije, temveč tudi
posledice simbolne kontaminacije. Mary
Douglas je v antropologiji najlepše prika-
zala procese simbolne zaznamovanosti,
kjer je človek definiran kot nevaren, oku-
žen, kontaminiran. Simbolna kontamina-
cija je nekaj, kar se pripne osebi, ki vstopi
v psihiatrično mašinerijo. Oseba s psihiat-
rično diagnozo je nevarna in vrhu tega
obsedena s silami, ki lahko okužijo dru-
gega človeka. Nekaj podobnega je pred
leti zapisala tudi Susan Sontag, ko je razi-
skovala metaforične razsežnosti bolezni.
Ko je človek osvobojen tudi te stigme, se
začne ponovno vračati v skupnost.
Prav gotovo je tema, ki jo vedno
znova srečujemo na področju duševnega
zdravja, opredelitev skupnosti in življenje
ljudi v njej. Tako se v obdobjih, ko je
družbenih in osebnih vizij malo, ljudje
pogosteje obračajo nazaj kot naprej, iščoč
idealno »skupnost«, kjer obstaja socialna
solidarnost in vzajemno življenje različ-
nih skupin. Nihče, ki postavlja vizije v čas
»prej«, ne more natančno definirati, kdaj
je to zares bilo. Vseeno se včasih zdi, da
potrebujemo koncept skupnosti, če hoče-
mo govoriti o alternativah. Mary Douglas
je v svojih antropoloških analizah po-
kazala, kako institucije kot univerza po-
zabljajo, se spominjajo in spet zaidejo v
amnezijo, in poleg tega tudi, kako misli
skupnost.
V resnici nikoli nismo imeli skup-
nosti, v kateri bi vladala »naravna solidar-
nost«, temveč je bila solidarnost značilna
v tistih okoljih, kjer je bilo malo izbir.
Povedano drugače, skupnost se je vzpo-
stavila tam, kjer je imel človek malo izgu-
biti, in tam, kjer je bila solidarnost diktat,
njeno neupoštevanje pa je imelo nepred-
vidljive posledice. Socialna podpora je
bila tudi socialna kontrola in narobe. Še
več, antropologi in antropologinje so
415
DARJA ZAVIRŠEK
odkrili tradicionalne skupnosti, kjer ob-
staja solidarnost kot moralna zapoved v
obdobjih družbene blaginje, ko pa skup-
nost zajame lakota in suša, začne veljati
drug niz moralnih pravil. V kriznih raz-
merah torej tudi v skupnostih, v katerih
romantično pričakujemo socialno soli-
darnost, preživijo le družbene elite, rev-
ne, bolne in stare pa izpostavijo smrti.
Vse to napeljuje na misel, da je današnja
skupnost in solidarnost nekaj, za kar se
osebe zavestno odločijo in ravnajo po
tem, načelo, ki lahko prinese nova spo-
znanja in učenja vsem ljudem. Mreženje,
solidarnost, vljučevanje uporabnikov in
zagovorništvo za samozagovorništvo mo-
rajo v socialnem delu postati nujen pro-
ces učenja, od katerega si lahko obetamo
novo urbanost in vključenost vseh ljudi v
določeno skupnost.
Antropološka perspektiva je torej
prinesla marsikaj. Po eni strani je odprla
nove teoretske modele, po drugi pa je
omogočila redefiniranje tradicionalnih
modelov univerzalnosti in naturalizacij-
ske elemente v znanosti, katere produkt
so tudi novi biologizmi (v medicini, ra-
sizmih) in koncepti naravne solidarnosti
nereflektiranih množic.
VPLIV ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA
NA RAZVIJANJE PERSPEKTIVE SPOLOV
V SOCIALNEM DELU
Perspektiva spolov je bila v socialnem
delu zanemarjeno področje, kar je pove-
zano zlasti z značilnostmi prejšnjega poli-
tičnega režima in položaja socialnega
dela v njem (gl. Zaviršek, Perspectives in
Social Work	. Ostanke tega je bilo
čutiti tudi na prvih predavanjih na temo
duševnega zdravja žensk med študenti in
študentkami študija Tempus. Njihova sku-
pna značilnost je bila, da so poudarjali
zlasti nesmiselnost uveljavljanja perspek-
tive splov na področju socialnega dela in
družbenih ved sploh. Pri veliko študentih
in študentkah je tema zbujala nezaupanje,
pri nekaterih tudi nelagodje. Mnenje ve-
čine študentov je bilo, da je govor o po-
menu razlik med spoloma nepomemben,
pomembno je le, da »smo vsi ljudje«.
Prva predavanja na temo ženske in
duševno zdravje so imeli praktiki, ki so
delovali v britanskem združenju za po-
speševanje duševnega zdravja MIND. Jo
Lucas in Liz Sayce, direktorici dveh raz-
ličnih sektorjev v omenjeni organizaciji,
sta obravnavali zlasti vpliv vsakdanjega
življenja na duševno zdravje žensk, kate-
rih psihično trpljenje se kaže v visoki
porabi psihofarmakov, pogosti hospitali-
zaciji in številnih poskusih samomorov. S
tem je bila povezana tudi kritika angleš-
kega bolnišničnega sistema, saj ta kljub
številnim raziskavam, ki dokazujejo nega-
tivne učinke mešanih bolnišničnih od-
delkov, še vedno ne vpelje samostojnih
oddelkov za ženske, ki v mešanih oddel-
kih pogosto opravljajo »ženska gospodinj-
ska opravila« in so podvržene nasilju.
Pravzaprav so vse predavateljice poudar-
jale pomen ženskega gibanja na socialno
področje (gl. Ramon, Perspectives in So-
cial Work 1995), pomen ustanavljanja
ženskih skupnostnih služb in ženske per-
spektive v raziskovanju in zgodovino-
pisju. Sylvia Marcos, Birgit Rommels-
pacher in Liz Sayce so bile tudi same dol-
goletne aktivistke na področju pravic
žensk. Birgit Rommelspacher je še prav
posebej poudarjala pomen socializacije
za uveljavitev nezavednih struktur žen-
skega in moškega vzorca obnašanja. Tudi
socialno delo ima, kot je pokazala njena
raziskava, vse zametke ženske sociali-
zacije in ženskega obnašanja (tudi zato se
mu pogosto odreka znanstvenost). Veliko
socialnih delavk je želelo vstopiti v ta
poklic zato, da se bodo v njem izpo-
polnile v tradicionalnih ženskih vlogah
matere in skrbnice.
Torej je bilo pomembno vpeljati
spol kot analitično kategorijo, ki ni nič
manj pomembna kot druge uveljavljene
socialne kategorije (razred, sloj, etnija,
starost...). Socialno delo, ki ne upošteva
razlik in je slepo za součinkovanje ra-
zličnih devalviranih socialnih statusov na
ljudi, ne postane samo slepo za različne
potrebe, temveč tudi diskriminatorno.
Šele upoštevanje spolnih, etničnih, sta-
rostnih, razrednih in drugih razlik je
ključ za razumevanje tega, o čemer ljudje
416
o ČASIH, KO SMO ŠE VERJELI...
govorijo, ko govorijo o svojih stiskah.
Drugače postanejo nekateri klienti bolj
»ljudje« kot drugi in eni postanejo bolj
»enaki« kot drugi.
Ko se je seminar Ženske in moški v
socialnem delu uveljavil v programu šole,
smo se z rednimi študentkami in študenti
ure dolgo pogovarjali o razUčnih spo-
ročilih, ki jih kot deklice in dečki dobimo
v času socializacije in ki vpUvajo na naš
odnos do ženskosti in moškosti. Neki štu-
dent je pripovedoval, kako je bil vse
otroštvo priča očetovemu pretepanju ma-
me. Neverbalno sporočilo, ki ga je dobil,
je bilo, da ne sme nikoli udariti ženske.
To danes odločilno vpliva na njegovo rav-
nanje z lastno agresivnostjo in jezo. Take
osebne zgodbe študentov in študentk, ki
potrdijo ali pa ovržejo znanstveno »obje-
ktivnost«, so bile zlasti pomembne za
raziskovanje stereotipov, ki jih v praksi
prenašamo na delo s klienti.
Prepričanje, ki ga srečamo v soci-
alnem delu, da imajo moški in ženske
enake potrebe, je posledica neznanja in
pomanjkljivega raziskovanja, pa tudi za-
vestnega zanikanja. Če potrebe niso razi-
skane, ostanejo nevidne. Študij potreb je
odkril, da je mogoče govoriti o moških in
ženskah zgolj kot o analitičnih kategori-
jah, ko pa pridemo na področje prakse,
moramo upoštevati najrazUčnejše sku-
pine žensk in moških, ki imajo povsem
specifične potrebe.
Razmere »spolne slepote« so se za-
čele proti koncu študija v marsičem spre-
minjati. Nekatere študentke in študenti
so se bili pripravljeni soočiti s svojimi
spolnimi stereotipi in seksizmi, nekaj štu-
dentk je postalo aktivnih v različnih
ženskih skupinah, ki se ukvarjajo z du-
ševnim zdravjem žensk, in s političnim
delom na področju izboljšanja ženskih
pravic (Ženska svetovalnica, Skupina za
raziskovanje in uresničevanje psihoso-
cialnih potreb žensk MODRA). Številne
socialne delvke so razširile svoj pogled na
ženske kot na matere in začele upoštevati
nasilje kot enega najpomembnejših ele-
mentov neenakosti, ki jo ženske doživ-
ljamo v jedrnih družinah. Za večino Tem-
pusovih študentk in študentov je postalo
pomembno, kako določene spremembe v
psihosocialnih službah vplivajo na moške
in kako na ženske, in za večino je postala
antiseksistična praksa načelo kvalitetnega
dela z ljudmi.
417
Vito Flaker
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIM
PSIHOSOCIALNIMI STISKAM
Ta vizija je nastala ob koncu razvojno-
raziskovalnega projekta Načrtovanje ra-
zvoja psihosocialnih služb na podlagi
potreb ljudi z dolgotrajnimi psihosocial-
nimi stiskami na področju R Slovenije, ki
sem ga s sodelavci izvajal v letih 1992-
1994 in je na raziskovalnem področju
dopolnjevala projekt študija duševnega
zdravja v skupnosti — usposabljanja za
psihosocialne službe. Raziskava je vse-
bovala obdelavo relevantne teorije, statis-
tično analizo vzorcev hospitalizacije v
ljubljanski bolnišnici, kvalitativno analizo
življenjskih situacij hospitaliziranih in
neho- spitaliziranih psihiatričnih pacien-
tov in evalvacije prvih skupnostnih služb.
Pričujočo vizijo sem sestavil na podlagi
tega raznolikega gradiva in je nekakšna
akcijska sinteza posamičnih ugotovitev iz
naše raziskave in znanja, pridobljenega v
omenjenem študiju.
Vizija je zastavljena zelo široko in je
precej splošna, v precej vidikih je po-
manjkljiva in nedodelana. Njena glavna
odlika je, da sploh obstaja. Od začetka
osemdesetih let namreč nismo imeli no-
bene. Kakršna je, je mišljena zlasti kot
predmet za diskusijo. Upamo, da ima do-
volj nastavkov in da je še zlasti glede na
izkušnje, ki so dokumentirane v okviru
elaborata, dovolj konkretna, da vemo, o
čem govorimo in kaj si lahko predstav-
ljamo.
Zavedamo se, da je taka vizija
neuresničljiva od danes na jutri, lahko pa
nam rabi za kažipot, kam lahko gremo.
Zavedamo se tudi, da je na nakazani poti
veliko ovir. Nedvomno lahko pričakuje-
mo, da bo v nekaterih strokovnih krogih.
zlasti v delu psihiatrije, naletela na zadrž-
ke, če že ne na odkrit odpor. Vemo tudi,
da so službe, namenjene pomoči ljudem z
dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami,
večinoma zelo inertne in da bo, tudi če
bo prišlo do soglasja in ko bo prišlo do
njega, zaradi praktičnih razlogov uprav-
ljanja teh služb veliko zastojev. Vemo, da
bo težko spremeniti sisteme financiranja,
ki se zdaj lepijo na velike stavbe in glo-
mazne organizacije. Pričakujemo, da bo
osebje občutilo negotovost o svoji poklic-
ne prihodnosti (zlasti nižje osebje in ose-
bje v tistih zavodih, ki koncentrirajo ljudi
na ruralnih področjih). Vemo tudi, da
imamo še premalo strokovnega kadra,
izobraženega za tako delo, in tudi, da je
večina uporabnikov premalo ozaveščena
o možnostih dejavnega angažiranja.
Hkrati pa se zavedamo, da je na vo-
ljo veliko elementov, ki podpirajo razvoj
v to smer. V naši raziskavi smo namreč
ugotovili, da je med uporabniki psihi-
atričnih služb in oskrbovanci socialnih
zavodov najmanj 5.000 in ne bistveno več
kot 10.000 takih, ki bi potrebovali raz-
lične trajnejše oblike skrbi. V prihodnosti
pa si lahko obetamo le povečan pritisk na
te službe, torej pritisk za njihovo širitev,
vsaj do obsega, ki bo primerljiv s seda-
njim v zahodnoevropskih državah. Ob
kvalitativni analizi potreb pa smo lahko
ugotovili, da je večino potreb naših sogo-
vornikov le težko uresničiti v okviru se-
danjih, pretežno institucionalnih služb.
Zato in tudi zaradi večje cenovne in stro-
kovne učinkovitosti naša vizija temelji na
razvoju skupnostnih služb za ljudi z dol-
gotrajnimi psihosocialnimi stiskami, saj
419
VITO FLAKER
SO se službe v tej obliki pri nas in v tujini
izkazale za cenejše in učinkovitejše.
Vizija, ki smo jo izdelali, se ujema z
želenim газ^ојет socialnih in drugih lju-
dem namenjenih služb, saj je zastavljena
pluralno, predvideva veliko vlogo civilne
družbe (in sicer ne samo pri vplivanju na
politiko služb, ampak tudi v njihovem iz-
vajanju), participacijo uporabnikov, kvali-
tetnejše službe za isti denar, decentraliza-
cijo odločanja itn. Hkrati se je v zadnjih
letih nabralo veliko izkušenj, o katerih ta
elaborat priča le deloma, dajejo pa pod-
lago za nadaljnji razvoj v tej smeri. Res jih
je malo in imajo s ptičje perspektive le
simbolen pomen, so pa le izkušnje, ki
smo jih pridobili sami, v svojem prostoru.
Študij duševnega zdravja v skupnosti
(projekt Tempus na Visoki šoli za so-
cialno delo) je na področju znanja na tem
področju dejansko prinesel določen pre-
boj. V zadnjih letih smo si pridobili veliko
znanja in izkušenj s prakse v tujini. Poleg
tega pa smo skupaj s študenti navezali
veliko stikov s tujimi izobraževalnimi, raz-
vojnimi in tudi izvajalskimi organizaci-
jami, ki nam še vedno pomagajo pri
razvijanju novih projektov in vzdrževanju
starih. Najpomembnejše pa je, da so se v
tem času razvila tri društva na tem pod-
ročju, ki aktivno vključujejo uporabnike,
tako da lahko sedaj z mirno vestjo go-
vorimo, da so uporabniki postali aktiven
člen v verigi akterjev na tem področju.
Obstoj majhnega števila t. i. vmesnih stru-
ktur v Sloveniji je torej po eni stran v pri-
merjavi z večino razvitih dežel na Zahodu
naš primanjkljaj, je pa tudi prednost, saj
lahko tako preskočimo korak, ki so ga
morale narediti slednje. Ugotovimo la-
hko, da smo ta trenutek v položaju, ko la-
hko predlagamo tudi že prve ali morda
nadaljevalne korake, s katerimi se bomo
približali ciljem, ki jih vsebuje dana vizija.
DOLGOROČNA VIZIJA
Na podlagi ugotovitev iz naše raziskave bi
imela vizija razvoja skupnostne skrbi za
ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi
stiskami naslednja temeljna načela: po-
stopno deinstitucionalizacijo, ustvarjanje
skupnostnih služb s poudarkom na izrabi
obstoječih in navadnih resursov, večanje
uporabniške solidarnosti, razvijanje in
uveljavljanje metod, ki so specifične za
delo v skupnosti in izhajajo iz celostne in
kontekstne obravnave človekovih stisk,
želj, potreb in nuj; individualiziranje fi-
nanciranja in načrtovanja skrbi, spopada-
nje s kulturnim izzivom in spremembami,
ki ji ti procesi sprožijo, in izdelavo zako-
nodaje za to področje, ki bo celostno in
konsistentno omogočila varstvo pravic,
zadovoljevanje potreb in višjo kvaliteto
življenja, pa tudi boljši življenjski stan-
dard ljudi z dolgotrajnimi duševnimi
stiskami.
DEINSTITUCIONALIZACIJA
(Postopna transformacija
obstoječih velikih in razmeroma zaprtih ustanov
- socialnih zavodov in psihiatričnih bolnišnic -
v skupnostne, difuzne,
okolju in uporabniku prijazne službe)
Etnografski podatki naše raziskave po-
trjujejo ugotovitve, ki se ponavljajo v lite-
raturi od prvih tovrstnih raziskav (npr.
Burton, Goffman), namreč, da je izkušnja
bolnišnice grozljiva, ponižujoča, odtuju-
joča in usodna.^ Poleg tega je skoraj vse
ugodne storitve, ki jih v njej izvaja me-
dicina, mogoče opraviti v drugih okoljih.
Negativni učinki bivanja v bolnišnici so
toliko bolj destruktivni, kolikor daljše ali
pogostejše je bivanje v bolnišnici.
Bivanje v bolnišnici učinkuje tudi
na uporabnikovo življenje zunaj bolnišni-
ce. Hospitalizacija je ključni dogodek v
življenju človeka z dolgotrajnimi psihoso-
cialnimi težavami, saj ga ta dogodek defi-
nira kot duševnega bolnika, najprej za
druge, potem pa še za samega sebe. Kot
interpretativna shema in sredstvo materi-
alne organizacije izkušnje pretrga goto-
vosti življenjskega toka.
' Bolnišnica deluje bolj ali manj v nasprotju s svojimi deklariranimi cilji: če seštejemo vse ugodne in
neugodne učinke, je v povprečju globoko protizdravilna. Čeprav zveni ironično, pa ni daleč od resnice ugo-
tovitev, da so bolnišnični zdravniki največji antipsihiatri.
420
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
Skratka, vse značilnosti družbene
vloge duševnega bolnika (sekundarne po-
škodbe), ki smo jih opisovali, ko smo po-
vzemali tuje teorije ali opisovali življenje
svojih sogovornikov, bi bile občutno
manj pereče in destruktivne za življenjski
tok uporabnikov, če ne bi bili hospitalizi-
rani.
Ko govorimo o deinstitucionalizaciji
v naših razmerah, imamo v mislih nasled-
nje procese:
•	Prestrukturiranje kapacitet za du-
ševno bolne v socialnih zavodih, s poseb-
nim ozirom na tiste, ki tudi po starost-
nem kriteriju ne sodijo tja; hkrati tudi
sprotni premislek o ustreznejših načinih
oskrbe za druge oskrbovance. Njihova
preselitev v skupnostne oblike oskrbe.
•	Skrajševanje in redčenje hospitali-
zacij v psihiatričnih bolnišnicah, s tem da
bi se socialne funkcije bolnišnice prese-
lile v skupnost (stanovanja, stanovanjske
skupine, dnevne centre in klube) in bi jih
podprli skupnostni timi za duševno
zdravje v skupnosti, ki bi lahko delovali v
okviru zdravstvenih domov, socialnih
služb ali prostovoljnih združenj; zmoglji-
vosti teh, sedaj pomožnih vej duševno
zdravstvenega sistema, je treba okrepiti.
•	Fokusiranje bolnišničnih uslug na
resnično medicinske (npr. kompleksna
in tehnično zahtevna diagnostika, akutna
intoksikacija, farmakološko zdravljenje z
visokim tveganjem ali kompliciranimi
stranskimi učinki, morda tudi institucion-
alne oblike psihoterapije) in zmanjšanje
kapacitet, s tem da jih enakomerno poraz-
poredimo na oddelke regionalnih sploš-
nih bolnišnic.
•	Skrb, da nove, skupnostne oblike
ne postanejo mini zavodi tako po menta-
liteti osebja in odnosu do uporabnikov,
kot tudi v smislu getoizacije in segregi-
ranosti novih struktur.
UPORABA OBSTOJEČIH IN NAVADNIH RESURSOV
IN RAZVIJANJE DIFUZNIH SLUŽB
Prednost, ki jo imamo ob relativnem zao-
stanku za zahodnimi državami pri razvoju
skupnostnih služb, je, kot smo dejali, tudi
v tem, da se lahko izognemo njihovim
napakam. Veliko skupnostnih služb, še
zlasti t. i. vmesnih struktur, kljub nespor-
nemu napredku dostikrat namreč ponav-
lja azilske metode in prijeme. Zato mora
biti poudarek na čim izdatnejši uporabi
navadnih, že obstoječih služb, kjer bodo
uporabniki vključeni v družbeno doga-
janje in bodo imeli večje možnosti izbire,
navezovanja različnih stikov, manj mo-
žnosti pa za stigmatizacijo, izoliranost in
»posebno obravnavo«. Dnevni center la-
hko namreč ustanovimo tudi tako, da ob
primerni organizaciji in podpori uporab-
niki obiskujejo delavsko univerzo, kul-
turni dom ipd. Isto velja za stanovanja
(npr. stanovanje s sostanovalcem, grozd-
ne oblike stanovanjskih skupin), pa tudi
delavnice, zadruge in podjetja ipd.
Difuzne službe pomenijo tudi več
obiskov na domu, poznavanje domačega
konteksta uporabnika in vključevanje
neposredne okolice v izvajanje načrtov
skrbi. To zahteva podporo in izobraže-
vanje svojcev in drugih skrbnikov (npr.
po metodi »izraženih čustev«), pomeni
angažiranje sosedov za manjše, a pomem-
bne usluge, novačenje prostovoljcev in
honorarnih sodelavcev za spremljevalce,
družabnike, sostanovalce. Hkrati pa po-
meni tudi širjenje mreže uporabnikov,
njihovo vključevanje v neposredno skup-
nost in, upajmo, njihovo sodelovanje pri
reševanju slaipnostnih problemov in ust-
varjanju novih, bogatejših oblik sožitja.
Značilnost takih odnosov je njihova en-
kratnost, potencialna ali pa realna prija-
teljska, usodna povezanost, kar so kva-
litete odnosov, ki jih plačani strokovnjaki
vzpostavljajo samo z redkimi uporabniki.
Za strokovnjake različnih strok to
pomeni manj dela v pisarni oz. ordinaciji,
več dela na terenu, manj neposrednega
dela s strankami, pač pa več koordinativ-
nega, organizacijskega in izobraževalnega
dela. To pomeni, da se bolj kot doslej
poudarijo tiste metode dela, Id bi uporab-
nikom in tistim, s katerimi delijo življenj-
ski prostor, omogočale učenje novih
spretnosti in tudi širjenje obzorja. Na or-
ganizacijski ravni pa to zahteva vklju-
čevanje »laičnih« izvajalcev v strokovne
time; od uporabnikov, njihovih bližnjih,
421
VITO FLAKER
sosedov, delavcev v skupnosti (npr, knji-
žničarjev, vodjev tečajev) do prostovolj-
cev, honorarnih sodelavcev in drugih.
INDIVIDUALIZIRANO NAČRTOVANJE IN FINANCIRANJE
Dominacija strokovnjakov nad uporab-
niki in njihovimi bližnjimi se bo nadalje-
vala, ne glede na organizacijske oblike
služb, če ne bo spremembe v načinu fi-
nanciranja uslug, skratka, če bodo stro-
kovnjaki še vedno vmesni člen med
državo in uporabniki, če bo torej odvisno
od strokovnjakov, ali bodo uporabniki
deležni uslug in kakšnih uslug bodo
deležni. To odvisnostno verigo je mogoče
pretrgati, če gre denar (lahko tudi v
obliki voucherjev) neposredno v roke
uporabnikov in njihovih skrbnikov. Tako
bo postal strokovnjak-izvajalec odvisen
od uporabnika.
Podobno velja za načrtovanje. Če
naj bi bile storitve res odgovor na upo-
rabnikove potrebe, želje in nuje, potem
morajo biti dodobra individualizirane.
Načrtovanje uslug mora izhajati iz člo-
vekove enkratne situacije: njegove življe-
njske zgodbe, njegovih konkretnih stisk
in težav, njegovih želj in vizij, kaj je zanj
dobro. Poleg tega pa načrtovanje skrbi
omogoča mikro inovacije storitev, ki bo-
do bolj ustrezale uporabnikovim potre-
bam. Gotovo tudi odpira več možnosti za
angažiranje laičnih pomagalcev v procese
skrbi.
V tujini se je neodvisno brokerstvo
(posredništvo) izkazalo kot najbolj ustre-
zen organizacijski način za zagotavljanje
invidualnega financiranja in načrtovanja
skrbi. Gre za skupnostno utemeljeno slu-
žbo, ki po eni strani pomaga uporabniku
pri pogajanjih z državo glede financira-
nja, po drugi pa pri izboru in organizaciji
uslug in storitev, ki jih uporabnik potre-
buje in s posrednikovo pomočjo izbere.
RAZVIJANJE UPORABNIŠKE SOLIDARNOSTI
Individualizacijo načrtovanja in financi-
ranja morajo spremljati procesi kole-
ktivnega angažiranja in subjektivizacije
uporabnikov oz. ljudi z dolgotrajnimi
psihosocialnimi stiskami. To je potrebno
zaradi:
•	večanja možnosti za družabnost;
•	vzajemne podpore in samopo-
moči;
•	ozaveščanja o skupnih problemih,
pravicah, možnostih itn.;
•	nastajanja skupin pritiska in ve-
čanja političnega vpliva;
•	usposabljanja za javno nastopanje,
vodenje služb, izvajanja podpore ipd.
Organizacijske oblike so lahko dru-
gačne od neformalnih mrež, ki so se
spletle med hospitalizacijami, in lahko se-
gajo od skupin samopomoči, med njimi
tudi takih, ki so sestavljanje na določeno
temo (npr. tistih, ki slišijo glasove), do
klubov, uporabniških združenj in služb,
ki bi jih zase in za svoje tovariše organizi-
rali sami uporabniki.
Uporabniki naj ne bi imeU besede le
v svojih lastnih organizacijah, temveč na
vseh ravneh odločanja, načrtovanja in
upravljanja služb, ki so namenjene njiho-
vi blaginji. Razlogov za to je več in so zelo
očitni. Prvič, uporabniki najbolje poznajo
delovanje služb, ki so jim namenjene. Še
več, preskusili so jih na svoji koži in vedo,
kje so praktične pomanjkljivosti, katere
majhne, a nujne spremembe bi bilo treba
izpeljati. Drugič, gre za njihovo usodo, o
kateri ne gre odločati mimo njih. In tret-
jič, gre za javna sredstva in javne službe,
uporabniki in njihovi bližnji pa so, kar
zadeva te službe, najbolj zainteresiran del
javnosti. Zato je treba v upravnih odborih
in podobnih telesih različnih služb in za-
vodov zagotoviti mesta za uporabnike teh
služb; predstavnikom uporabniških or-
ganizacij je treba omogočiti sodelovanje
v načrtovalnih skupinah, v občinskih ko-
misijah in v ustreznih telesih na državni
ravni.
Čeprav uporabniške organizacije
potrebujejo samostojnost in avtonomijo,
pa za uresničitev svojih emancipacijskih
ciljev potrebujejo tudi sodelovanje zavez-
nikov in podporo naklonjenih strokov-
njakov in drugih ljudi, ki imajo vpliv v
skupnosti. Nujno je tudi sodelovanje s
svojci, prostovoljci in drugimi naklonje-
nimi občani. Svojci zaradi podobnih
422
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
razlogov tudi potrebujejo svoje organi-
zacije in skupinska srečanja.
Naloga države je, da z materialnimi
(prostor, finančna sredstva) in strokov-
nimi (usposabljanje, pomoč javnih služb)
sredstvi podpre delovanje takih organi-
zacij in skupin. Celoletno delovanje neke
samopomočne skupine ali celo manjšega
kluba namreč stane manj kot enome-
sečna hospitalizacija enega samega člana.
NOVE, UPORABNIKOM PRIJAZNE METODE
VeČina obstoječih obravnavnih pristopov
degradira uporabnike, zmanjšuje njihove
pristojnosti, jih zapleta v odvisnost od
strokovnjakov ipd. Razvijati je treba me-
tode, ki bodo uporabnikom razumljive, ki
bodo uporabljale njihov (vsakdanji) jezik
in izhajale iz njihove življenjske situacije.
Večina strok s strokovnimi žargoni, svoje-
vrstno organizacijo prostora, z ezoterični-
mi referenčnimi okviri, z iskanjem pro-
blematičnih strani posameznikov in zane-
marjanjem dobrih postavlja namreč med
seboj in uporabnike nepremostljive ovi-
re, ki so pravzaprav templji njih samih, le
malo pa pomagajo uporabnikom in nji-
hovim bližnjim.
Poleg refleksivne (emske) narave
posegov, ki izhaja iz življenjske situacije
same, je treba kot načelo praktičnega
dela uveljaviti zagovorniško, pristransko
pozicijo strokovnjakov, saj lahko le tako
pričakujemo, da bodo strokovnjaki na vo-
ljo svojim uporabnikom, da bodo varovali
njihove interese in zagovarjali njihove
pravice in v resnici razumeli, kaj ti potre-
bujejo.
Pri razvijanju, še zlasti pa pri uve-
ljavljanju metod, kot so načrtovanje skrbi,
zagovorništvo, analiza tveganja in druge,
ki smo jih predstavili, se bomo srečevali z
dvema vrstama težav. Prva izhaja iz »šib-
kosti« in »mehkosti« operativnih koncep-
tov, saj so ti vedno znova utemeljeni v si-
tuaciji in preživijo le tam; »trdi« koncepti
klasičnih metod pa so prefabricirani, ute-
meljeni v od uporabnikovega vsakdanjika
oddaljeni in nerazumljivi psihoterapevt-
ski šoli in vsiljeni dejanski situaciji, ven-
dar pa so prav zaradi svoje avtonomnosti
in utemeljnosti na zunanji moči dosti bolj
trdoživi. Druga vrsta težav zadeva zago-
vorniško držo. Ta nas bo vedno znova
zapletela v konflikte s centri moči, z upo-
rabnikovo okolico, neredko tudi v zame-
re uporabnikov, v frustracije ob neuspe-
hih in zmanjševanju ugleda med kolegi.
Vendar pa imajo te metode vir moči, ki je
v etičnih in estetskih zastavkih takega de-
lovanja: v boju proti segregaciji in depri-
vilegiranosti drugačnosti in za vzpostav-
ljanje mostov pri spoznavanju drugosti.
KULTURNI IZZIV
Ljudje z dolgotrajnimi psihosocialnimi
stiskami so, zgodovinsko gledano, že
toliko časa zaprti, da se pravzaprav ne
spomnimo, kako je, če so med nami.
Vključevanje ljudi s takimi težavami je
torej tudi kulturni proces in dogodek. Ne
samo, da je kulturna sprememba pristati
na dejstvo, da imajo tudi ljudje s težavami
pravico živeti kot drugi; kulturna spre-
memba je tudi spremenjeno vrednotenje
likov, povezanih z duševno stisko, iskanje
družbeno produktivnih vidikov drugač-
nosti in soočanje družbe s svojo lastno
norostjo.
Že samo uresničevanje takega pro-
grama je kulturni dogodek, saj nas ljudje,
ki so sedaj skriti očem, s svojo navzoč-
nostjo v skupnosti postavljajo pred marsi-
katero uganko ali kulturni problem. Po-
dobno se godi s službami, o katerih smo
govorili. Zagovorništvo se mora skoraj v
vsakem primeru soočiti s predsodki, us-
taljenimi miselnimi vzorci itn. Poleg tega
kapilarnega kulturnega dogajanja, ki po-
teka v vsakdanjih dogodkih, potrebujemo
tudi masivne kulturne dogodke, ki bodo
opredelili nove procese. Deloma smo bili
sicer deležni dogodkov množične kul-
ture, ki so oznanjali take dogodke na za-
hodu (filmi kot Let nad kukavičjim gnez-
dom, Frances in pred kratkim She has
been away). Potrebujemo pa tudi do-
mače dogodke, ki bodo te procese prob-
lematizirali v lokalnem kontekstu. V mi-
slih imamo kulturno produkcijo uporab-
nikov (npr. časopis Altra), manifestacije
v javnosti, kakršne je svoj čas prirejal
423
VITO FLAKER
Odbor za družbeno zaščito norosti, pri-
spevke v medijih, ki ne bodo problema
obravnavali zgolj senzacionalistično, am-
pak tudi problemsko, vključevanje prob-
lemov skrbi za ljudi z duševno stisko v
politične debate.
VARSTVO PRAVIC IN RESTITUCIJA KRIVIC
V slovenskem prostoru manjka zakono-
daja, ki bi konsistentno in celostno zajela
probleme, ki jih odpira duševna stiska.
Kot smo videli, so pravni problemi dušev-
nega bolnika razpršeni po različnih za-
konih, kjer so pravice ljudi z duševnimi
stiskami obravnavane parcialno, in kar je
še posebej očitno, pogosto le z deklarativ-
nim, ne pa dejanskim varstvom. Kot smo
v raziskavi pogosto ugotavljali, so v zako-
nodaji pomanjkljivo obravnavana bolj ali
manj vsa področja, kjer bi človek z dolgo-
trajnimi psihosocialnimi stiskami potre-
boval varstvo; pravice uporabnikov služb
duševnega zdravja so v primerjavi s podo-
bnimi skupinami (obtoženci, obsojenci,
telesno in duševno prizadeti) neprimer-
no slabše zavarovane, prav tako pa niso
deležni posluha za svoje specifične po-
trebe in okoliščine.
Pomanjkljivo je urejena zakonodaja,
ki ureja prisilno hospitalizacijo. V njej ni-
sta urejeni vprašanje zagovorništva in
možnost odklanjanja zdravljenja; je zelo
nejasna, kar zadeva definicijo nevarnosti,
če niti ne govorimo o tem, da načina ugo-
tavljanja nevarnosti sploh ne obravnava;
roki so predolgi; v praksi je korektna iz-
vedba praktično onemogočena, množič-
ne kršitve pa so tolerirane. Pomanjkljivo
so urejeni mehanizmi, ki bi omogočali
uporabniku zavarovanje telesne in oseb-
ne integritete z mehanizmi, kakršen je
psihiatrični testament, in podobno. V
slovenskem pravnem sistemu je tudi pre-
malo elementov, ki bi omogočali pozi-
tivno diskriminacijo v stanovanjskih in
delovnih razmerjih. Skrbništvo in od-
vzem opravilne sposobnosti ne zagotav-
ljata, da bodo ti ukrepi res sledili sposob-
nostim varovanca in da bo skrbnik dejan-
sko deloval v interesu uporabnika. Poleg
tega bi v našem prostoru nujno potrebo-
vali zakonsko sankcionirano zagovorni-
ško službo, kakršno so vpeljali npr. v
Avstriji, ki bi omogočala uporabnikom
nadzor in možnost pritožb, tako službam
duševnega zdravja kakor tudi v zadevah,
ki se dogajajo zunaj njih (v družini, so-
seski, delovni organizaciji).
KRATKOROČNI PROJEKTI
ZA RAZVIJANJE NOVIH SLUŽB
ZASTAVITEV STRATEŠKIH CILJEV IN NAČRTOV NA
DRŽAVNI RAVNI
•	Diskusija in dograjevanje vizije ra-
zvoja. Podana vizija je lahko izhodišče in
podlaga za diskusijo in izdelavo vizije, ki
bi jo lahko sprejela večina protagonistov
na tem področju. Pri tem predlagamo ši-
roko diskusijo v različnih okoljih, z nuj-
nim sodelovanjem predstavnikov uporal>
nikov. Hkrati pa bi bilo koristno, da bi jo
vodila delovna skupina, ki bi omogočila,
da bi bila diskusija tudi operativna.
•	Začetek dela na novi zakonodaji za
področje duševnega zdravja (v skup-
nosti).
•	Ustanovitev uporabniškega sveta
kot konzultativnega organa Ministrstva za
delo, družino in socialno varstvo
USPOSABLJANJE IN IZOBRAŽEVANJE NOVIH PROFILOV
•	Nadaljevanje usposabljanja na Vi-
soki šoli za socialno delo. Po koncu pro-
jekta TEMPUS se študij duševnega zdravja
v skupnosti sicer nadaljuje v okviru red-
nega in izrednega študija za socialno
delo. To znanje mora Visoka šola za soci-
alno delo uporabiti tudi za organiziranje
drugih oblik, ki omogočajo sodelovanje
študentov drugih strok, ali pa parcialnih
izobraževanj za to področje (tečaji, spe-
cializacija).
•	Usposabljanje medicinskega skrb-
stvenega osebja. Na zemljevidu duševne-
ga zdravja v slaipnosti v Sloveniji obstaja
še izrazita bela lisa, manjkajoči člen, nam-
reč medicinske sestre ali tehniki, ki bi bili
usposobljeni za delo v skupnosti.
•	Usposabljanje in izobraževanje
uporabnikov in svojcev. Izdelati je treba
424
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
izobraževalne programe, ki se jih bodo
lahko udeležili uporabniki in njihovi bli-
žnji. Čeprav so po svoji življenjski izku-
šnji kvalificirani za tako izobraževanje in
usposabljanje, imajo le redko kvalifika-
cije, ki bi jim omogočile sodelovanje pri
takih izobraževanjih in opravljanju takega
dela.
•	Izobraževanje drugih profilov. O-
mogočiti interdisciplinarni študij zlasti za
zdravnike (poleg psihiatrov zlasti zdrav-
nike splošne prakse), psihologe in druge.
TRANSFORMACIJA KAPACITET SOCIALNIH ZAVODOV
Pri tem mislimo na kapacitete, ki jih zase-
dajo ljudje s psihiatričnimi diagnozami.
Po naših ocenah je v slovenskih socialnih
zavodih vsaj 1.500 oseb z diagnozami, ki
ne sodijo v domove za ostarele po starosti
in so v njih pristali kratko malo zaradi
tega, ker jüi ni bilo mogoče namestiti
kam drugam.
•	Najprej je treba razviti ideje za
preoblikovanje zavodov, v katerih so sko-
raj izključno taki ljudje. To sta gotovo za-
voda Hrastovec-Trate in Lukavci, predvi-
doma pa tudi — po koncentraciji sodeč —
Sevnica-Loka, Gradišče, Grmovje, Dutov-
Ije, Impoljca in drugi, zlasti tisti, ki imajo
posebne oddelke za take oskrbovance ali
kjer so bivalni standardi in standardi
strokovnega dela nizki, pa tisti, ki zaradi
svoje geografske odročne lege še bolj
izločajo in potiskajo na rob oskrbovance,
ki niso iz tistih krajev. Pri teh je treba raz-
mišljati tudi o spremembi funkcije, ki bi
jo lahko imele te ustanove po preobliko-
vanju, npr. v okrevališča, rehabilitacijske
centre ali celo za invalidski turizem.
•	Transformacij se je treba lotiti
preudarno in načrtovano. Treba bi bilo
narediti načrt skrbi za vsakega oskrbo-
vanca posebej, tako da se v procesu
selitve oskrbovanci ne bi »izgubili«, da ne
bi bila prizadeta njihova varnost. Hkrati
je treba biti pozoren do potreb, želja in
stisk osebja in jih kar se le da vključiti v
procese transformacije; zagotoviti jim je
treba varno zaposlitev.
EKSPERIMENTALNO VPELJEVANJE INDIVIDUALNEGA
NAČRTOVANJA IN FINANCIRANJA
Pred vpeljevanjem teh načinov kot os-
novnih oblik financiranja ter načrtovanja
in izvajanja skrbi je treba to eksperimen-
talno preskusiti. Predlagamo, da se za ta
namen določi določena kvota primerov
ali fondov ter da se jih preskusi v izbra-
nih okoljih, kjer že obstaja nekaj izkušenj:
recimo, v Ljubljani z ljudmi z dolgotraj-
nimi psihosocialnimi stiskami in v Kopru
z duševno prizadetimi.
NADALJEVANJE IN ŠIRJENJE EKSPERIMENTALNIH OBLIK
DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
•	Nekateri poskusi, ki so se začeli
pred dvema ali tremi leti, so tako rekoč
že v zreli fazi in bi se lahko razvijali
naprej, npr., stanovanjska skupina v
grozd stanovanjskih skupin. Ena glavnih
ovir pri delovanju teh novih oblik je, da
večinoma nimajo urejenega statusa in fi-
nanciranja. Tako bi moral biti prvi korak
urejanje tega statusa ali pravzaprav nji-
hova legalizacija. Zelo verjetno je, da te
oblike ne bodo mogle dolgo več delovati
na podlagi entuziazma in ad hoc rešitev.
•	Druga je potreba po različnih ob-
likah supervizije in evalvacije njihovega
dela ter izboljšanju menedžementa.
•	Hkrati je treba spodbuditi oz. izko-
ristiti voljo v nekaterih okoljih; pri tem
imamo v mislih nekatere socialne zavode
in centre za socialno delo, ki želijo vzpo-
staviti podobne oblike (npr. klube, stano-
vanjske skupine). Pri tem jih je treba
spodbujati, da bi uporabljali tudi navadne
oblike in individualno načrtovanje.
ZAGOTAVLJANJE STANOVANJSKEGA FONDA ZA LJUDI Z
DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
V dogovoru z Ministrstvom za prostorsko
urejanje in varovanje okolja je treba zago-
toviti letno kvoto socialnih ali drugih
družbenih stanovanj in z njimi pogoje, ki
bodo dodatno prispevali k varnosti upo-
rabnikov. Po naši oceni, ki ni kaj več kot
dobro informirano ugibanje, bomo potre-
bovali v naslednjih letih gotovo več kot
425
VITO FLAKER
1.000 Stanovanj. Stanovanja bodo potre-
bovali ljudje, ki so zdaj v vrtljivih vratih
bolnišnic, kot tudi ljudje, ki se bodo vra-
čali iz zavodov. Nekaj stanovanj pa mora
biti na voljo za to, kar smo imenovali
posebni prostori, ti naj bi bili v normal-
nem stanovanjskem okolju (zavetišča, sta-
novanjske skupine ipd.)
NAČRTOVANJE MREŽ SLUŽB NA^ZZO RAVNI
Na regionalnih, še zlasti pa na lokalnih
ravneh je treba vzpostaviti mehanizme
načrtovanja, ki bodo lahko na podlagi
zaznanih potreb in lokalnih resursov dali
realistične projekcije potreb in služb za
določeno okolje.
Ta proces je še toliko bolj pomem-
ben, če naj bi ob pojavljanju novih akter-
jev (privatna praksa, prostovoljna in upo-
rabniška združenja) na prizorišču skrbi
za ljudi z dolgotrajnimi psihosocialnimi
stiskami s tako varieteto dosegli novo
kvaliteto storitev.
Menimo, da bi bili prvi taki poskusi
možni v okoljih, kjer že obstaja določen
pluralizem izvajalcev in uporabnikov. Po
naših informacijah bi bilo to mogoče iz-
peljati v Kopru, Sežani, Ljubljani
(predvsem v nekdanji moščanski občini)
in morda v Mariboru.
PODPIRANJE RAZVOJA UPORABNIŠKIH ORGANIZACIJ
Koristno bi bilo podpreti razvoj že obsto-
ječih treh organizacij, ki vključujejo upo-
rabnike, podpirati krepitev njihove moči
v organizacijah in zunaj njih. Zlasti je
treba podpreti tiste oblike dela teh dru-
štev, ki se ukvarjajo s kulturnimi dogodki.
Opogumljati bi bilo treba nastanek
podobnih društev ali pa vsaj polformal-
nih ali samopomočnih skupin tudi v
drugih okoljih. Ponekod namreč obstaja
izražen interes za to. Uporabniki iz obsto-
ječih združenj pa so naravni svetovalci in
pospeševalci takih dejavnosti.
426
m тетопат
Psihoanalitik in politični aktivist Félix Guattari, skupaj z Gillesom Deleuzeom eden
pomembnejših mislecev tega stoletja (Anti-Ojdip, Tisoč platojev, Molekularna revolu-
cija.. J, je bil vključen v naš program študija duševnega zdravja v skupnosti. Zelo nas
je prizadelo, ko smo konec poletja 1992 zvedeli, da je preminil, in tako seveda na
žalost nismo mogli uresničiti načrta, da bi jeseni predaval v okviru našega študija. V
spomin na sodelavca, ki nas je vedno navdihoval, zadnjega od ustanoviteljev
gibanja alternativ psihiatriji, objavljamo predavanje, ki ga je imel decembra 1986 v
Cankarjevem domu v okviru srečanja »Psihiatrija in občan«. Hkrati se spominjamo
tudi njegovega pravkar preminulega tovariša Gillesa Deleuzea.
Félix Guattari
O PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
Klasična misel je dušo ločevala od mate-
rije in bistvo subjekta od telesnega kole-
sja. Marksisti so po drugi strani postavili
nasproti infrastrukturnim produkcijskim
odnosom subjektivne nadzgradbe. Kako
lahko danes govorimo o produkciji sub-
jektivnosti? Že po prvem razmisleloi spo-
znamo, da so vsebine subjektivnosti vse
bolj odvisne od množice strojnih siste-
mov. Nobeno področje mnenja, misli,
podobe, učinkov, narativnosti se odslej
ne more sprenevedati, da lahko uide pred
močjo »računalniške pomoči« podatkov-
nih bank, telematike itn. In tako se torej
vprašamo, ali ni bistvo subjekta — to
slavno bistvo, za katerim zahodna filo-
zofija teče že stoletja — že samo ogroženo
od te nove »strojne odvisnosti« subjektiv-
nosti. Znana je nenavadna mešanica bo-
gatitve in siromašenja, ki je pripeljala do
današnjega stanja: navidezna demokrati-
zacija dostopa do podatkov, znanja, pove-
zana s ponovnim izločanjem pri njihovih
instancah izdelave: zmanjšanje števila an-
tropoloških pristopov, planetarno meša-
nje kultur, paradoksno sočasno s širje-
njem partikvdarizmov in rasizmov: zelo
obsežno širjenje polja tehničnoznanstve-
nih in estetskih raziskav, ki potekajo v
moralnem kontekstu sivine in odčarano-
sti. Namesto da bi se pridružili modernim
križarskim vojnam proti pregreškom mo-
dernizma, namesto da bi pridigali rehabi-
litacijo uničenih transcendentalnih vred-
not ali se prepustili zdolgočaseni nasladi
postmodernizma, lahko poskusimo zavr-
niti dilemo krčevitega odpora ali cinične-
ga sprejetja položaja.
Četudi so stroji sposobni artikulirati
izjave in zabeležiti stanje stvari v ritmu
nanosekunde in jutri morda že pikose-
kunde, to še ne pomeni, da imajo dia-
bolično moč, ki grozi nadvladati človeka.
Človek pravzaprav nima pravega
razloga, da bi se od njih odvračal, saj niso
nič drugega kot izredno razvite in izre-
dno koncentrirane oblike nekaterih vidi-
kov njegove lastne subjektivnosti; in po-
udariti je treba, da ne gre za tiste vidike,
ki ga prečijo v odnosih do prevlade in
oblasti. Postaviti bo treba dvojni most od
človeka k stroju in od stroja k človeku;
nove in zaupne povezave med njima bo
laže napovedati, ko bomo ugotoviU:
427
FÉLIX GUATTARI
1)	da sodobni informacijski in ko-
munikacijski stroji ne nosijo le reprezen-
tativnih vsebin, ampak sodelujejo tudi pri
tvorbi novih načinov izražanja (individu-
alnih in/ali kolektivnih);
2)	da vsi strojni sistemi, ne glede na
to, na katero področje sodijo — tehnično,
biološko, semiotično, logično, abstraktno
—	sami po sebi podpirajo protosubjektiv-
ne procese, ki bi jih označil kot modu-
larno subjektivnost.
Tukaj bom omenil le prvo plat teh
vprašanj, drugo, ki zadeva probleme avto-
reference, avtotranšcendence itn., pa si
bom prihranil za drugo priložnost.
Preden nadaljujemo, se moramo
vprašati, ali je ta »pristop (subjektivnosti)
k stroju« — kot smo nekoč govorili o »pris-
topu k veri« — res popolna novost. Ali ni-
so tudi »predkapitalistične« ali »arhaične«
subjektivnosti izvirale iz različnih inicia-
cijskih, socialnih, retoričnih strojev, uje-
tih v klanske, verske, vojaške, korporativ-
ne in druge instuticije, ki jih bom tukaj
zbral pod splošno oznako kolektivna
orodja subjektivizacije. To je veljalo na
primer za meniške stroje, Id so vse do
danes ohranili spomin na antiko, spo-
toma pa oplodili tudi našo sodobnost. Kaj
so bili drugega kot računalniški pro-
grami, »makroprocesorji« srednjega veka
—	neoplatoniki pa, na svoj način, prvi sno-
valci procesualnosti, sposobne preiti čas
in zastoje. In versajski dvor, kaj je bil s
svojim natančnim uravnavanjem priliva
oblasti, denarja, prestiža, pooblastil in
precizno določenih etiket drugega kot
stroj, ustvarjen prav z namenom, da zago-
tavlja zalogo plemiške subjektivnosti? Ta
je bila državni kroni veliko bolj pod-
vržena kot gospostva fevdalne tradicije in
je zasnovala druge odnose podrejenosti
vrednotam in običajem vzpenjajočega se
meščanstva.
Ob tej priložnosti ne morem na hi-
tro ocrtati zgodovine teh kolektivnih oro-
dij subjektivizacije. Sicer pa ne zgodovina
ne sociologija po mojem mnenju nista
sposobni dati analitično-političnih klju-
čev za te procese. Poudaril bi rad le nekaj
temeljnih poti/glasov — tukaj nam fran-
coščina omogoča homofonično povezavo
med potjo in izjavo (fr. voi/x/(es)^ — ki
so jih ta orodja proizvedla in katerih
povezanost ostaja temelj procesov sub-
jektivizacije sodobnih zahodnih družb.
Razlikoval bi tri vrste:
1)	Glasovi oblasti, ki od zunaj ob-
krožijo in omrežijo človeške skupnosti,
bodisi z neposredno prisilo in panop-
tičnim vplivom na telesa bodisi z imagi-
narno zaplembo duš;
2)	Glasovi znanja, ki se artikulirajo
iz notranjosti subjektivosti v tehnično-
znanstvenih in ekonomskih pragmatikah.
3)	Glasovi avtoreference, ki razvijajo
procesualno subjektivnost, samoutemel-
jiteljico lastnih koordinat, ki obstaja sama
po sebi (kar sem nekoč navezal na kate-
gorijo »skupina-subjekt«), kar pa je ne
ovira, da se ne bi vrinila čez socialne in
mentalne plasti.
Oblast nad zunanjimi teritorial-
nostmi, deteritorializirana znanja o člo-
vekovih dejavnostih in strojih in končno
ustvarjalnost, lastna subjektivnim mutaci-
jam: ti trije glasovi, četudi vpisani v osrčje
zgodovinske diahronije in trdno vraščeni
v socioloških razkolih in segregacijah, se
ne nehajo vmešavati v čuden balet, v kate-
rem se smrtni boj izmenjuje s promocijo
novih figur.
Mimogrede naj omenimo, da bomo
v naši shizoanalitični perspektivi osvet-
litve subjektivizacijskih dejstev le malo
uporabljali dialektične, strukturalistične,
sistemistične in celo genealoške pristope
v smislu Michela Foucaulta. Po mojem
mnenju so namreč vsi sistemi modeli-
zacije na določen način uporabni, vsi so
sprejemljivi, a le toliko, kolikor njihova
načela sklepanja zavračajo univerzalis-
tično skušnjavo in priznavajo, da je nji-
hova naloga le prispevati h kartografiji
eksistencialnih teritorijev — ki implicirajo
čutne, kognitivne, afektivne, estetske in
druge svetove... —, in to na jasno zame-
jenih območjih in časovnih obdobjih. Ta
relativizem ni z epistemološkega stališča
prav nič sramoten: vztraja pri tem, da
regularnost, bolj ali manj stabilne kon-
figuracije, ki jih subjektivna naključja po-
nujajo v dešifriranje, izhajajo natančno in
predvsem iz sistemov avtomodelizacije.
428
o PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
ki smo jih omenili zgoraj s tretjim glasom
avtoreference. Tukaj diskurzivni verižni
členi — izraza in vsebine — le še redko
odgovarjajo običajni logiki diskurzivnih
celot, ali pa to počnejo z nasprotnim
smislom in popačeno. Se pravi, da je na
tej ravni vse v redu! Vse ideologije, vsi
kulti, celo najbolj arhaični, so ustrezni, saj
ni treba drugega, kakor da jih uporabimo
kot eksistenčni material. Prva namemb-
nost njihovih ekspresivnih verig ni več
obeleženje stanja stvari ali okovanje v
pomenske osi stanja smisla, ampak, po-
navljam, udejanjenje eksistenčne kristali-
zacije in se s tem nekako postavitev na to
stran temeljnih načel klasičnega uma: na-
čel identitete, Tretjega-izključenega, kav-
zalnosti, zadostnega uma, kontinuitete...
Najtežje je jasno pokazati, da so ti materi-
ali, iz katerih se lahko porodijo procesi
subjektivne avtoreference, tudi sami iz-
vlečki radikalno heterogenih, da ne reče-
mo heteroklitnih elementov: ritmi preži-
velih časov, obsedajoči refreni, identifi-
kacijski emblemi, pretvezni predmeti,
fetiši vseh vrst... To, kar se na tej poti po
pokrajinah biti in načinov semiotizacije
potrjuje, so sledi singularizacije — neke
vrste eksistenčni pečati —, ki datirajo,
udogodkujejo, »kontingentirajo« stvarna
stanja, njihove referenčne korelate in na-
čine izjavljanja, ki jim ustrezajo. Te izra-
zite dvojne sposobnosti singularizacije in
prečkanja eksistence, lokalne vztrajnosti
na eni strani in transverzalistične konsis-
tence — transistence - na drugi ni mogo-
če v celoti dojeti s pomočjo racionalnih
načinov diskurzivnega znanja: to je mogo-
če le z razumevanjem afektivnega, s po-
močjo globalnega transreferencialnega
zapopadenja. Najbolj univerzalno je tu
povezano z najbolj naključno faktično-
stjo; najbolj razrahljana izmed običajnih
linij pomena je privezana na končnost tu-
biti. Toda različne tradicije tega, kar bi la-
hko imenovali »omejeni racionalizem«, še
naprej ohranjajo sistematično, skoraj mi-
litantno nerazumevanje vsega, kar bi se
lahko v osrčju teh metamodelizacij nana-
šalo na virtualne in netelesne svetove, na
vse meglene svetove negotovosti, naklju-
čnosti, verjetnosti... Ta »omejeni racio-
nalizem« je v okrilju antropologije dolgo
iskal kategorizacijske načine, ki jih je
opredelil kot »predlogične«, v resnici pa
so bili metalogični, paralogični, saj so bili
njihovi cilji zlasti podeliti trdnost indi-
vidualnim oz. kolektivnim načinom sub-
jektivnosti. Toda tukaj bi bilo treba
razmišljati o kontinuumu, ki bi šel od
otroških iger, ritualizacij vsakršne šare,
poskusov psihopatoloških rekompozicij
»shizoidnih« svetov pa vse do zapletenih
kartografij mitov in umetnosti, da bi
končno dosegli veličastne spekulativne
zgradbe teologij in filozofij, ki so skušale
dojeti te iste razsežnosti eksistenčne ust-
varjalnosti. (Naj tukaj zadošča omemba
Plotinovih »pozabljivih duš« ali »negib-
nega gibalca«, ki je po Leibnitzu obstajal
pred vsako razpršitvijo moči.)
Toda vrnimo se k našim prvotnim
trem glasovom. Odslej je naš problem us-
trezna umestitev tretjega, glasu avtorefer-
ence, v odnosu do glasov oblasti in znanj.
Definiral sem ga kot najbolj nenavadne-
ga, najbolj naključnega, tistega, ki zasidra
človeške realnosti v končnost, in tudi kot
najbolj univerzalnega, tistega, ki izvaja
najbolj bliskovite prehode med heteroge-
nimi področji. Treba bi bilo reči drugače:
ni univerzalen v dobesednem pomenu, je
najbogatejši v svetu virtualnega, najbolje
opremljen v procesualnih linijah. In na
tej točki mojega poročila vas prosim, da
mi ne zamerite obilice kvalifikativov, pre-
seganja pomena nekaterih izrazov in brez
dvoma določene nejasnosti njihovega ko-
gnitivnega razumevanja: tukaj ni drugih
pribežališč!
Glasova oblasti in znanja sta se vpi-
sala v koordinate eksoreference, ki jima
zagotavljajo široko uporabo in natančno
zamejitev smisla. Zemlja je bila temeljni
referent oblasti nad telesi in prebivalci,
medtem ko je bil Kapital referent eko-
nomskih ved in obvladovanja produkcij-
skih sredstev. Telo avtoreference, brez
glasu, obraza in temelja, nam po drugi
strani odpira povsem drugačno obzorje
kakor procesualnost kot točke nepresta-
nega izvora vseh vrst ustvarjalnosti.
Rad bi poudaril, da triada teritoria-
lizirana Oblast, deteritorializiran Kapital
429
FÉLIX GUATTARI
znanja in procesualna avtoreferenca ni-
majo drugega cilja kot osvetliti določene
probleme, na primer sedanji vzpon neo-
liberalnih ideologij ali drugih, še bolj ne-
varnih arhaizmov. Razumljivo je torej, da
se iz tako površnega modela ne lotevamo
kartografij konkretnih procesov subjek-
tivizacije. Recimo, da gre le za instrumen-
te spekulativne kartografije brez vsakih
obetov o univerzalni strukturni uteme-
ljitvi ali učinkovitosti na terenu. Kar je na
drug način opozorilo, da ti glasovi ne ob-
stajajo od vekomaj in brez dvoma ne
bodo zmeraj, vsaj ne v enaki obliki. Zato
morda ni napačen poskus lokalizacije nji-
hovega zgodovinskega izvora in presto-
panj praga konsistence, ki so jim omo-
gočila trajno umestitev na orbito naše
modernosti.
Taka učvrstitev se zelo verjetno opi-
ra na kolektivne sisteme »zapomnjenja«
podatkov in znanj, pa tudi na materialne
dispozitive tehnične, znanstvene in estet-
ske vrste. Te temeljne subjektivne mu-
tacije bi lahko torej po eni strani datirali z
rojstvom kolektivnih verskih in kulturnih
orodij, po drugi pa z izumom novih mate-
rialov, energij, strojev za kristalizacijo ča-
sa in končno novih bioloških tehnologij.
Ne trdim, da gre za materialne infrastruk-
ture, ki neposredno pogojujejo kolek-
tivno subjektivnost, ampak le za bistvene
komponente njene učvrstitve v prostoru
in času v funkciji tehničnih, znanstvenih
in umetniških sprememb.
V skladu s temi ugotovitvami bi raz-
likoval tri območja zgodovinskih prelo-
mov, iz katerih so v minulem tisočletju
izšle tri temeljne kapitalistične sestavine:
A)	obdobje evropskega krščanstva,
zaznamovano z novo zasnovo odnosov
med Zemljo in Oblastjo;
B)	obdobje kapitalistične deterito-
rializacije znanj in tehnik, utemeljeno na
načelih splošne ekvivalence;
C)	obdobje planetarne informatiza-
cije, ki odpira možnost, da ustvarjalna in
singularizirajoča Procesualnost postane
nova temeljna referenca.
Kar zadeva zadnjo točko, je treba
takoj povedati, da nam le malo objektiv-
nih elementov še omogoča tak ovinek
mimo zatiralske množičnomedijske sodo-
bnosti k postmedijskemu obdobju, ki bi
ustrezno ovrednotilo ureditve subjek-
tivne avtoreference. Pa vendar se mi zdi,
da se bo le v kontekstu novih »podatkov«
informacijske in telematske produkcije
subjektivnosti temu glasu avtoreference
posrečilo doseči polno hitrost. Očitno
nič ni dobljeno vnaprej! Nič na tem po-
dročju ne more nadomestiti inovacijskih
socialnih praks. Gre le za ugotovitev, da
so v nasprotju z drugimi revolucijami
subjektivne emancipacije — Spartak, fran-
coska revolucija, pariška komuna — indi-
vidualne in socialne prakse samovredno-
tenja in samoorganizacije subjektivnosti
danes morda prvič v zgodovini sposobne
odkriti kaj trajnejšega kot noro in kratko-
trajno spontano vrvenje; seveda s teme-
ljito ponovno umestitvijo človeka v od-
nosu do svojega strojnega in naravnega
okolja. (Ki se sicer vse bolj stikata.)
A. OBDOBJE EVROPSKEGA KRŠČANSTVA
Na ruševinah rimskega in karolinškega
cesarstva je v zahodni Evropi vzniknila
nova figura subjektivnosti, ki jo je
mogoče označiti z dvojno artikulacijo:
1)	z razmeroma avtonomnimi terito-
rialnimi entitetami etnične, nacionalne,
verske narave, ki so sprva sestavljale
teksturo fevdalne segmentarnosti, ki pa
so se v drugačnih oblikah ohranile vse do
današnjih dni;
2)	z deteritorializirano entiteto sub-
jektivne moči katoliške cerkve, ki je bila
strukturirana kot kolektivno orodje na
evropski ravni.
V nasprotju s prejšnjimi formulami
imperialne moči osrednja figura moči
zdaj z osnovnimi teritoriji sociusa in sub-
jektivnosti ni več v neposrednem,
totalitarnem/totalizirajočem spoprijemu.
Krščanstvo se je moralo veliko hitreje kot
islam odreči oblikovanju organske celote.
Toda izginotje nekega konkretnega Ce-
zarja in promocija deteritorializiranega
Kristusa, ki si je ne upamo opredeliti kot
nadomestno, nista oslabila procesov inte-
gracije subjektivnosti, ampak sta jih,
nasprotno, okrepila. In zdi se mi, da je
430
o PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
posledica sovpadanja delne avtonomije
politične in ekonomske sfere, ki je lastna
fevdalni segmentiranosti, in te hiperspo-
jitvene narave krščanske subjektivnosti
(manifestirane v križarskih vojnah ali v
prevzemanju plemiških kodeksov kakor
Božji mir ILa Paix de Dieu/, ki ga opisuje
Georges Duby) neke vrste prelom, meta-
stabilno ravnotežje, naklonjeno širjenju
drugih, prav tako parcialnih procesov
avtonomije, ki jih najdevamo:
•	v za to obodobje značilni shizma-
tični vitalnosti verske senzibilnosti in re-
fleksije;
•	v od tistih časov pravzaprav ne-
prekinjeni eksploziji estetske ustvarjal-
nosti;
•	v prvem velikem »ponovnem vzle-
tu« tehnologij in trgovske menjave, ki so
ga zgodovinarji poimenovali »industrijska
revolucija 11. stoletja« in ki je sovpadal s
pojavom novih oblik urbane organizacije.
Kdo bi tej dvoumni, nestabilni, iz-
mučeni formuli pripisal presežek obstoj-
nosti, ki ji bo omogočil preživetje stra-
hotnih zgodovinskih preskušenj, ki so jo
čakale: invazije barbarov, epidemije, ne-
prestane vojne? Shematsko, šest vrst de-
javnikov:
1) Promocija monoteizma, ki je mo-
ral biti v praksi dovolj prilagodljiv, razvo-
jen, precej sposoben prilagajanja poseb-
nim subjektivnim položajem barbarov,
sužnjev itn. Dejstvo, da gibkost sistema z
ideološko referenco postaja temeljni adut
njegovega nadaljnjega obstoja, je osnovni
podatek, na katerega bomo naleteli na
vseh pomembnih križiščih zgodovine
kapitalistične subjekivnosti. (Pomislimo
na primer na presenetljivo zmožnost pri-
lagajanja sodobnega kapitalizma, s pomo-
čjo katere dobesedno požira tako imeno-
vane socialistične ekonomije). Učvrstitev
novih etično-religioznih vzorcev krščan-
skega Zahoda je pripeljala do vzpostavi-
tve vzporedne dvojne trgovine subjektivi-
zacije: prve z neprestanim ustanavljanjem
osnovnih teritorialnosti, ne glede na
udarce usode, in s ponovno definicijo so-
rodstvenih vezi in mrež fevdne oblasti, in
druge, dovzetne za svoboden pretok zna-
nja, denarja, estetskih figur, tehnologije.
dobrin, oseb itn., ki utira pot za vnebo-
vzetje drugega kapitalističnega deterito-
rializiranega glasu.
2)	Postavitev kulturne mreže kr-
ščanskega prebivalstva s pomočjo novega
tipa religioznega stroja, utemeljenega
zlasti v župnijskih šolah, ki jih je ustanovil
Karel Veliki in ki so preživele izginotje
njegovega cesarstva.
3)	Ustanovitev poklicnih cehov, sa-
mostanov, verskih redov...kot »podatkov-
nih bank« znanja in tehnik tistega časa.
4)	Razširjenost rabe železa in mli-
nov na naravni pogon; razvoj obrtne in
mestne mentalitete. Toda ta prva vzmet
mašinizma, to je treba poudariti, se je
ugnezdila na nekako parazitski način in je
»ukleščena« v osrčju velikih človeških
ureditev, na katerih je še naprej slonelo
bistvo velikih produkcijskih sistemov. Z
drugimi besedami, tukaj še ne zapuščamo
osnovnega odnosa človek/orodje.
5)	Pojav prvih strojev, ki je sprožil
veliko močnejšo subjektivno integracijo:
•	ure, ki so po vsem krščanstvu ka-
zale enak kanonski čas;
•	postopno izumljanje verske gla-
sbe, podprte s svetopisemsko tematiko.
6)	Selekcija živalskih in rastlinskih
vrst, ki bo temelj kvantitativnega poleta
demografskih in ekonomskih parametrov
in posledično razsežnosti in trajnosti teh
ureditev.
Kljub strahovitim pritiskom ali pa
prav zaradi njih — teritorialna zajezitev, a
tudi bogastvo akulturacije —, ki jih je po
eni strani izvajal bizantinski imperij, ki ga
je zamenjal arabski imperializem, in na
drugi strani barbarske in nomadske sile,
nosilke zlasti metalurških inovacij, je kul-
turni vrelec protokapitalističnega krščan-
stva dosegel (dolgotrajno) stabilnost teh
treh osnovnih polov plemiške, verske in
kmečke subjektivizacije, in tako vodil raz-
merja oblasti in vednosti. »Strojni sunki«,
povezani z urbanim razvojem in civilnimi
in vojaškimi tehnologijami, so bili tako
hkrati spodbujani in zaustavljani. Ta vrsta
naravnega stanja odnosov med človekom
in orodjem vse do danes preganja pa-
radigme reteritorializacije tipa »Delo,
Družina, Domovina«.
431
FÉLIX GUATTARI
B) OBDOBJE KAPITALISTIČNE
DETERITORIALIZACIJE ZNANJ IN TEHNIK
Ta druga sestavina kapitalistične subjek-
tivnosti se je uveljavila zlasti od 18. sto-
letja naprej. Zaznamovalo jo je narašča-
joče neravnotežje v odnosih človek/stroj.
Človek je v tem procesu izgubil družbeno
teritorialnost, za katero je verjel, da je
nepremestljiva. Njegove orientacijske to-
čke fizične in socialne telesnosti so se te-
meljito zamajale. Referenčni univerzum
nove vsesplošne menjave ni nič več seg-
mentarna teritorialnost, ampak Kapital
kot način semiotične reteritorializacije
človekovih dejavnosti in struktur, ki jih
pretresajo strojni procesi. Poprej je bil
realni Despot ali imaginarni Bog tisti, ki
je stregel kot bistvena operativna točka
lokalne rekompozicije eksistenčnih teri-
torijev. Odslej je to simbolna kapitali-
zacija abstraktnih vrednot oblasti, ki vpli-
va na ekonomska in tehnološka znanja,
izražena v dveh deteritorializiranih dru-
žbenih razredih, in ki pelje k splošni
enakovrednosti vseh načinov vredno-
tenja dobrin in človekovih dejavnosti.
Tak sistem je lahko ohranil zgodovinsko
trdnost le, če je neprestano tekmoval in
napredoval. Nova »kapitalistična strast« je
na svojem pohodu pometla z vsem: še
zlasti s kulturami in teritorialnostmi, ki so
se bolj ali manj posrečeno izognile
krščanskemu valjarju. Najpomembnejši
dejavniki trdnosti te sestavine so:
1)	Splošen vdor tiskanih besedil v
vse kolesje družbenega in kulturnega
življenja, povezan z določenim upadan-
jem neposrednih ustnih komunikacij, ki
pa po drugi strani omogoča veliko večjo
možnost zbiranja in proučevanja znanj.
2)	Primat jekla in parnih strojev, ki
so pomnožili prodorno moč strojnih vek-
torjev tako na kopnem, na morju, v zraku
kot na celostnih tehnoloških, ekonom-
skih in urbanističnih področjih.
3)	Manipulacija časa, ki bo dobe-
sedno izpraznjen svojih naravnih ritmov
s pomočjo:
• kronometričnih strojev, ki bodo
pripeljali do tayloristične razporeditve
delovne sile;
• tehnike ekonomske semiotizacije,
na primer s pomočjo kreditov, kar im-
plicira splošno virtualizacijo zmožnosti
človekove pobude in predviden izračun,
ki zadeva področja inovacije — neke vrste
menica za prihodnost —, te pa omogočajo
neskončno povečanje imperija tržnih
ekonomij.
4) Biološke revolucije, ki izhajajo iz
pasteurjevskih odkritij, ki bodo vse bolj
in bolj povezale prihodnost živih vrst z
razvojem biokemičnih industrij.
Odtlej se človek nahaja, kar zadeva
strojne phylume, v skorajda parazitskem
položaju. Vsak izmed njegovih glasov, nje-
govih družbenih odnosov bo pravzaprav
ponovno razrezan in nato ponovno dolo-
čen, nadkodiran v skladu z globalnimi za-
htevami sistema. (V delih Leonarda da
Vincija, Brueghla in zlasti Arcimbolda naj-
demo najbolj pretresljive in svarilne
predstavitve teh telesnih preoblikovanj.)
In kar je paradoksno, s tem fukcio-
nalizmom glasov in človeških sposobno-
sti ter z njegovim režimom splošne ekvi-
valence sistemov vrednotenja, ob vsem
vztrajnem nanašanju na univerzalizirajo-
če perspektive človek zgodovinsko nikoli
ni dosegel drugega kot zapiranje v sa-
mega sebe, reteritorializacijo nacionali-
stičnega, razrednega, korporatističnega,
rasističnega, paternalističnega... reda, ki
so ga neizprosno in včasih karikirano
spet napeljale na najbolj konservativne
oblastne poti. »Duh razsvetljenstva«, ki je
zaznamoval prihod te druge figure kapi-
talistične subjektivizacije, bi moral v
resnici ostati dvojnik nepoboljšljivega
fetišizma profita — libidinalna formula
specifično meščanske oblasti, ki se je od
starejših emblematičnih sistemov nadzo-
ra ozemelj, ljudi in dobrin razlikovala po
bolj deteritorializiranih načinih, pa ni nič
manj izločala subjektivnega, kar najbolj
eksplozivnega, najbolj asocialnega in po-
otročujočega ozadja. Kakršenkoli je videz
svobode mišljenja, s katerim se rad kiti
novi kapitaUstični monoteizem, vedno je
predpostavljal iracionalno in arhaizmov
polno moč nad nezavedno subjektiviteto,
še zlasti prek dispozitivov nalaganja
odgovornosti in hiperindividuaHzirane
432
o PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
kulpabilizacije, ti dispozitivi pa so, prig-
nani do skrajnosti, peljali v samokazno-
valno prisilo in v morbiden kult napake,
lepo viden v kafkovskem svetu.
C. OBDOBJE PLANETARNE INFORMATIKE
Tukaj so prejšnja navidezna ravnotežja
porušena v povsem drugem smislu. Zdaj
bo stroj pod nadzorom subjektivnosti,
vendar ne človeške reteritorializirane
subjektivnosti, ampak strojne subjektiv-
nosti novega tipa. Nekaj značilnosti
ozavedenja te nove dobe:
1)	Mediji in telekomunikacije težijo
k »nadomeščanju« nekdanjih ustnih in
pisnih odnosov. Treba je opozoriti, da
polifonija, ki nastaja, ne združuje več le
človeških glasov, ampak tudi strojne, s
podatkovnimi bankami, umetno inteli-
genco itn... Kolektivni okus in mnenje
bodo obdelani s statističnimi in modeli-
zacijskimi dispozitivi, kakršne proizvajata
reklama in filmska industrija.
2)	Primarne naravne snovi posto-
poma izginjajo pred poplavo novih mate-
rialov, izdelanih pod poveljstvom kemije
(plastični materiali, nove zlitine, pol-
prevodniki itn.). Razvoj jedrske cepitve
in jutri še spojitve omogoča napoved
pomembnega širjenja energetskih virov,
če seveda ne bo pripeljal do nepovratne
ekološke katastrofe: tudi tu bo vse odvis-
no od sposobnosti ponovne kolektivne
prisvojitve novih socialnih ureditev.
3)	S temporalnostjo, pognano s mi-
kroprocesorji, je mogoče gromozansko
količino podatkov in problemov obdelati
v minimalnem času, tako da nove strojne
subjektivnosti ohranjanjo prednosti pred
izzivi in zastavki, s katerimi se soočajo.
4)	Biološki inženiring po drugi stra-
ni odpira pot neskončnemu modeliranju
živih oblik in lahko pripelje tudi do radi-
kalne spremembe življenskih razmer na
planetu in s tem vseh možnih etoloških
in imaginarnih referenc, ki so s tem
povezane.
Vprašanje, ki se vsiljuje, je, zakaj vsi
ti neverjetni procesualni potenciali, ki jih
prinašajo vse te informatične, telema-
tične, robotske, birokratske, biotehno-
loške revolucije, zaenkrat še ne prinašajo
drugega kot krepitev prejšnjih sistemov
odtujitve, zatiralsko množično-mediatiza-
cijo, pootročujočo politiko dogovarjanja.
Kaj bo omogočilo, da se bo zares začela
postmedijska doba, ki jih bo osvobodila
segregativnih kapitalističnih vrednot in
dala polni zagon sedanjim osnutkom
revolucije inteligence, senzibilnosti in
ustvarjalnosti?
Različne inačice dogmatizmov ver-
jamejo, da je izhod iz teh težav v nasilnem
uveljavljanju enega izmed teh treh kapi-
talističnih glasov na račun drugih dveh.
Eni sanjajo, kar zadeva oblast, o vrnitvi k
nekdanjim legitimnostim, o zelo razme-
jenih področjih ljudstva, rase, vere, kaste,
spola... V to kategorijo je treba paradok-
sno vključiti tako neostaliniste kot social-
demokrate, saj si ne eni in ne drugi ne
morejo predstavljati sociusa zunaj okvira
rigidne umestitive v osrčju državnih stru-
ktur in funkcij. So tudi takšni, ki jih vera v
kapitalizem sili v opravičevanje vseh
sodobnih pustošenj — človeka, kulture,
okolja... — ker sodijo, da bodo v končni
fazi nosilci dobrobiti in napredka. In
končno, so tudi taki, ki jih njihove fan-
tazme o radikalni osvobojenosti človeške
ustvarjalnosti odrinjajo na kronično mar-
gino, v svet prividov, ali pa iščejo zavetje
v fasadnem socializmu ali komunizmu.
Poskusiti moramo torej premisliti te
tri glasove v njihovi nujni prepletenosti.
Nikakršno angažiranje v ustvarjalskih
phylumih tretjega glasu ne vzdrži brez
vzporednega nastajanja novih eksisten-
čnih teritorialnosti, ki, da ne bi več izha-
jale iz postkarolinškega etosa, zahtevajo
varne dispozicije za osebo in za imagi-
narno, pa tudi zagotovitev nežnega in
požrtvovalnega okolja. Kar zadeva mega-
podjetja drugega glasu, velike kolektivne
industrijske in znanstvene avanture,
velike trge znanja, ti očitno ohranjajo vso
legitimnost. Pa vendar le pod pogojem,
da ponovno definiramo njihove smotre,
ki danes ostajajo obupno gluhi in slepi za
človeške resnice. Ali se je še mogoče
sprenevedati, da gre le za dobiček? Ka-
korkoli že, tako smotrnost delitve dela
kot smotrnost socialnih emancipatorskih
433
FÉLIX GUATTARI
praks se morata spet osredotočiti na te-
meljno pravico do posebnosti, na etiko
končnosti, toliko bolj zahtevno glede po-
sameznikov in socialnih entitet, kolikor
manj sta sposobni začrtati svoje impera-
tive na transcendentnih načelih. Tukaj
vidimo, da se etično-politični univerzumi
umeščajo v podaljške estetskih univerzu-
mov, ne da bi mogli govoriti o perverziji
ali sublimaciji. Opazili bomo, da se eksis-
tenčni operaterji, ki zadevajo te etično-
politične snovi, enako kot estetski opera-
terji ne morejo izogniti prelomom smisla,
nepovratnim procesualnim angažmajem,
katerih dejavniki so najpogosteje ne-
sposobni položiti račune komurkoli, še
samim sebi ne, zaradi česar seveda tve-
gajo norost. Le učvrstitev tretjega glasu v
smislu avtoreference — prehod iz dogo-
vorne medijske dobe v nedogovorno
postmedijsko dobo — bo omogočila vsa-
komur polno izražanje njegovih procesu-
alnih zmožnosti in bo morda dopustila,
da se bo ta planet, ki ga danes štiri petine
njegovega prebivalstva doživljajo kot pe-
kel, spremenil v univerzum ustvarjalskih
čudes.
Predstavljam si, da bo ta govorica
blaziranim ušesom zvenela votlo in da
bodo najmanj zlonamerni moja izvajanja
označili kot utopična. Da, danes utopija
ni veljavna, tudi kadar vsebuje del real-
izma in učinkovitosti, na primer tista, ki
jo razvijajo Zeleni v Nemčiji. Toda ne gre
se zavajati, ta vprašanja produkcije subje-
ktivnosti ne zadevajo več le peščice raz-
svetljenih. Poglejte samo Japonsko, mo-
del modelov novih kapitalističnih subjek-
tivnosti! Še premalo je bilo poudarjeno,
da je ena bistvenih sestavin čudežnega
koktajla, ki ga predstavijo obiskovalcem,
dejstvo, da kolektivna subjektivnost, ki jo
množično proizvajajo, združuje vrhunske
»high-tech* sestavine z arhaizmi, podedo-
vanimi iz teme časa. Tam najdemo tudi
reteritorializirajočo funkcijo dvoumnega
monoteizma — šintoistični budizem, me-
šanico animizma in univerzalnih sil —, ki
spodbuja uveljavljanje gibke formule sub-
jektivizacije, čeprav nas ta res popelje
daleč od triadne zasnove krščanskih-
kapitalističnih poti. Treba bi bilo kopati!
Toda poglejmo raje drugo skrajnost,
primer Brazilije! To je dežela, kjer so po-
javi arhaičnih rekonverzij subjektivnosti
ubrali povsem drugo smer. Znano je, da
pomemben delež tamkajšnjega prebival-
stva vegetira v taki revščini, da se dejan-
sko izmika monetarni ekonomiji, indu-
strija te države pa je kljub temu na šestem
mestu zahodnih sil. V tej družbi, dualni,
če se tako izrazimo, smo priča dvojnemu
pometanju s subjektivnostjo: z ene strani
z yankeejevskim, zmerno rasističnim —
tudi če to komu ni všeč — valom, ki ga
nosi ena izmed najmočnejših svetovnih
televizijskih mrež, po drugi strani pa z
valom animističnega značaja, s sinkretis-
tičnimi religijami, kakršna je Candomble,
ki so bolj ali manj podedovane iz afriške-
ga kulturnega izročila in skušajo zapustiti
svoja izvirna področja sredi temno-
poltega prebivalstva in preplaviti celotno
družbo, tudi najimenitnejše četrti Ria in
Sao Paula. Neverjetno je, kako v tem kon-
tekstu impregnacija množičnih medijev
prehiteva kapitalistično akulturacijo. In
veste, kaj se je zgodilo, ko je hotel pred-
sednik Sarnay zadati odločilen udarec in-
flaciji, ki je dosegla 400-odstotno letno
stopnjo? Šel je na televizijo; pred kame-
rami je pomahal z nekim papirjem in
razglasil, da bo od trenutka, ko bo podpi-
sal ta zakon, vsakdo, ki ga zdaj gleda, nje-
gov osebni zastopnik in bo imel pravico
prijaviti vsakega trgovca, ki ne bo upošte-
val uradno določenih cen. Vse kaže, da je
bil ukrep strahovito učinkovit. Toda za
kakšno ceno regresije na področju prava!
Subjektivna stiska kapitalizma v ne-
nehni krizi (integralni svetovni kapital-
izem) se zdi popolna. Zaveda se, da so
glasovi avtoreference nujno potrebni za
njegov razvoj in torej preživetje; toda vse
zavira njihovo širitev. Neke vrste Nadjaz
— močan karolinški glas — sanja le o tem,
kako bi jih povozil z reteritorializacijo na
starih podobah. Da bi zapustili ta začarani
krog, poskušajmo obnoviti naše tri kapi-
talistične glasove v odnosu do ustaljenih
geopolitičnih koordinat, hierarhizirati ve-
like subjektivne celote v prvem, drugem
in tretjem svetu. Za zahodno krščansko
subjektivnost je bilo (in nezavedno
434
o PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI
ostaja) vse preprosto: ne prenese nobe-
nega zamejevanja ne širine ne dolžine. Je
transcendentni center, okoli katerega se
mora vse vrteti. Po drugi strani glasovi
Kapitala niso nehali bežati naprej, najprej
proti Zahodu za neulovljivimi »novimi
mejami«, in od nedavna tudi proti Vzho-
du, na pohod proti vsemu, kar je ostalo
od starih azijskih cesarstev — vključno z
Rusijo. Toda ta nora dirka se končuje s
Kalifornijo na eni in Japonsko na drugi
strani. Druga pot Kapitala je sklenjena,
svet se je zaprl in sistem je prenasičen.
(Zadnja sila, ki bo to opazila, bo gotovo
Francija, čepeča na svojem otoku Muro-
roa!). Nato se bo usoda tretjega glasu
avtoreference morda odigravala na osi
Sever-Jug. To je tisto, kar sem rad imeno-
val barbarski kompromis. Nekdanja raz-
mejitvena črta barbarstva se je za vselej
razkrojila, deteritorializirala. Poslednji pa-
stirji monoteizma so izgubili svoje ovčice,
ker nova subjektivnost ni več take narave,
da bi jih bila sposobna ponovno zbrati. In
poleg tega je zdaj Kapital tisti, ki se
začenja razlegati v animistični in strojni
večglasnosti. Ali ne bi bil sijajen preobrat,
če bi stare afriške, prekolumbijske, abori-
ginske subjektivnosti postale skrajno pri-
bežališče ponovne subjektivne prilastitve
strojne avtoreference? Prav tistih Črncev,
Indijancev, prav tistih Oceancev, katerih
toliki predniki so raje izbrali smrt kot po-
drejenost krščanskim in nato kapitali-
stičnim idealom oblasti, zasužnjevanja in
menjave?
Upam, da mi ne boste očitali preveč
eksotičnega značaja mojih zadnjih dveh
primerov. Tudi v državah stare celine, na
primer v Italiji, ugotavljajo, da je v osrčju
trikotnika Sever-Vzhod-Center že nekaj
let množica majhnih družinskih podjetij,
ki živijo v simbiozi z vrhunsko elektron-
sko in telematsko industrijo. Če bo torej
nekoč nastala Silikonska dolina na itali-
janski način, bo to mogoče prav zaradi
prilagoditve subjektivnih arhaizmov, ki
so izvirali iz antičnih patriarhalnih struk-
tur te dežele. In morda veste, da nekateri
prospektivisti, ki niso prav nič sanjaški,
predvidevajo, da bodo nekatere sre-
dozemske države, npr. Italija in Španija, v
nekaj desetletjih prehitele velike eko-
nomske pole Severne Evrope. Vidite to-
rej, da ostaja, kar zadeva sanje in utopijo,
prihodnost na široko odprta! Moja želja
je, da se vsi, ki ostajajo privrženi ideji o
socialnem napredku — za katere socialno
ni postalo mamilo, »videz« — resno spo-
padejo z vprašanjem produkcije subje-
ktivnosti. Subjektivnost oblasti ne pade z
neba; ni vpisano v kromosome, da mora
delitev znanja in dela nujno pripeljati do
strahovitih segregacij, kakršne danes do-
življa človeštvo. Nezavedne figure oblasti
in znanja niso univerzalne. Pripete so na
referenčne mite, globoko zakoreninjene
v duševnosti, lahko pa jih preusmerimo
na osvobajajoče poti. Subjektivnost danes
ostaja množično nadzirana z dispozitivi
oblasti in znanja, ki tehnične, znanstvene
in umetniške inovacije postavljajo v slu-
žbo najbolj nazadnjaških figur družbe-
nosti. Pa vendar so pojmljive tudi druge
oblike subjektivne produkcije, procesu-
alne ali singularizirajoče. Te alternativne
oblike ponovne prilastitve eksistence in
samovrednotenja lahko jutri postanejo
življenjski smisel človeških kolektivov in
posameznikov, ki se nočejo prepustiti
ponižujoči entropiji, značilni za obdobje,
ki ga preživljamo.
435
faktografija
Vito Flaker
ŠTUDIJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI -
USPOSABLJANJE ZA PSIHOSOCIALNO DELO
POROČILO O PROJEKTU
IZHODIŠČA
V zadnjih desetletjih se je zanimanje za
duševno zdravje in blagostanje prema-
knilo izza železnih zapahov psihiatričnih
klinik in podobnih zavodov v skupnost. V
skrbi za duševno bolne in prizadete sta
postala vodilna koncepta deinstitucional-
izacija in normalizacija. Veliki azili in to-
talne ustanove so doživeli kritiko zaradi
njihovih segregacijskih in stigmatizacij-
skih učinkov, zaradi škodljivih posledic
hospitalizacije in institucionalizacije ter
zaradi popredmetenja njihovih varovan-
cev. Sedaj te načine vedno bolj nadome-
ščajo usluge, ki temeljijo na teritoriju, so
usmerjene v skupnost ter raziskujejo raz-
lične možne odgovore na psihološko trp-
ljenje svojih strank.
Ta proces je bil žal omejen zlasti na
Zahodno Evropo in Severno Ameriko. V
Evropi so prišli najdalj v Italiji, Veliki Bri-
taniji in Skandinaviji. Čeprav smo v nepo-
sredni bližini Trsta, kjer so psihiatrične
reforme zasnovane in preskušene, so nas
ta gibanja nekako zaobšla, enako kakor
druga področja Vzhodne Evrope. Bolniš-
nična psihiatrija v Sloveniji je sledila raz-
voju na področju psihiatrije, toda spret-
nosti skupnostnega dela so ostale neraz-
vite. Ta izpad pa ni bil popoln. Bilo je ne-
kaj raziskav in praktičnih eksperimentov.
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
je bila vodilni protagonist teh inovacij. Že
v 70. letih je izvedla številne akcijskorazi-
skovalne projekte v tej smeri; to so bili
vpeljevanje in ustvarjanje konceptualne
osnove za prostovoljno delo na področju
duševnega zdravja, vpeljevanje koncepta
samopomočnih skupin, vodenje reinte-
gracijskega projekta itn. (Stroth, Kos
1978; Stmtih in sod. 1980; 1981). V času
prijavljanja projekta je bila vključena tudi
v v projekt vračanja kronično institucio-
naliziranih ljudi nazaj v skupnost in usta-
navljanja stanovanjskih skupin za oskr-
bovance Hrastovca (Flaker 1988; 1992).
Pomembna značilnost nastanka pro-
jekta je bila, da je deloma posledica re-
gionalnega sodelovanja v skupnosti Alpe-
Jadran. L. 1988 se je pojavila iniciativa, ki
je povezovala dosežke na tem področju v
Sloveniji in sosednjih regijah. Ustanov-
ljena je bila Mednarodna zveza društev za
spodbujanje duševnega zdravja Alpe-Ja-
dran, katere namen je zlasti izmenjava
različnih izkušenj v tem območju in
vodenje medkulturnih in epidemioloških
raziskav o problematiki duševnega zdrav-
ja, ki temeljijo na razlikah in podobnostih
med etičnimi, kulturnimi, političnimi in
administrativnimi strukturami na tem po-
dročju. Tudi ta pobuda je pripeljala do
naraščajočega zavedanja o potrebi po re-
formi v duševnem zdravstvu tako v stro-
kovnih krogih kot v javnosti. Hkrati s
projektom Tempus smo tudi zasnovali ra-
ziskovalno nalogo z naslovom Načrto-
vanje razvoja psihosocialnih služb na
podlagi potreb ljudi z dolgotrajnimi psi-
hosocialnimi stiskami na podroqu R
Slovenije (Flaker in sod. 1995).
Po eni strani je bilo izhodišče pro-
jekta upoštevanje obstoječih osnovnih
Besedilo temelji na začetnem predlogu projekta in poročilih, ki smo jih vsako leto sestavljali za financerja.
437
VITO FLAKER
oblik in izkušenj v Sloveniji, po drugi pa
ustvarjanje univerzitetnega programa, ki
naj bi pokril obstoječi primanjkljaj uspo-
sobljenega osebja, ki bi delalo na teh
načrtovanih projektih. Da bi to dosegli,
smo nameravali poglobiti obstoječe stike
v prostoru Alpe-Jadran in uporabiti pove-
zave, ki so jih članice Alpe-Jadran že raz-
vile v drugih državah, npr. Veliki Britaniji
in Franciji.
Deinstitucionalizacija in vzpostav-
ljanje oblik dela v skupnosti sta procesa,
ki sta vedno vezana na dano družbeno,
kulturno, politično, administrativno in
geografsko okolje. Ti procesi, čeprav se
dogajajo skoraj povsod, niso niti v dveh
deželah enaki. Prizadevali smo si razviti
pristop, prilagojen našim lokalnim potre-
bam. Specialiste iz različnih dežel smo
vabili zato, da bi z nami delili raznolikost
različnih pristopov. Izbrali smo dežele in
organizacije, ki so v tej smeri prišli naj-
dlje, ne samo v Evropi, ampak tudi na
svetu (Trst, Italija, Klinika La Borde, Fran-
cija, Anglija).
To je še bolj uresničljivo zato, ker
projekt temelji na povezovanju v okviru
dežel Alpe-Jadran, ljudi s skupno zgodo-
vino in tradicijo, čeprav gre za različne
narode, države in novejšo politično zgo-
dovino. Tako lahko opišemo svoj projekt
kot regionalni poskus (Ljubljana, Trst, Ce-
lovec) z metropolitansko navezo (Lon-
don, Paris). Prav ta raznolikost gostov
nam je omogočila, da smo imeli izbiro
med različnimi pristopi ter da smo že
med »ponujenim« videli kulturne razlike,
na katere je vplival protestantski sever in
katoliški jug, britanski pragmatizem, itali-
janska družbena kritičnost, nemška na-
tančnost in francoska teoretična misel.
UDELEŽENCI V PROJEKTU
Projekt je prijavila, pripravila, vodila, iz-
vedla in formalno koordinirala Visoka
šola za socialno delo, zanjo pa Vito Flaker.
Centro studii regionale per la salute men-
tale del Friuli Venezia Giulia (Regionalni
študijski center za duševno zdravje Fur-
lanije Benečije-Julijske krajine) je imel
funkcijo podpisnika pogodbe in je izvrše-
val in upravljal z vsemi finančnimi tran-
sakcijami, povezanimi s skladom Tempus.
Formalno je Center predstavljal direktor
dr. Franco Rotteli, organizacijsko in vse-
binsko pa dr. Lorenzo Toresini. Rich-
mond Fellowship International iz Londo-
na je poskrbel za namestitve za praktično
delo v Angliji, sprejemal obiske študentov
in osebja projekta, sodeloval pri načrto-
vanih aktivnostih, koordiniral aktivnosti
študentov v Angliji. To delo je opravljala
dr. Edith Waldmann, direktorica organi-
zacije. Dr. Shulamit Ramon z London
School of Economics je imela glavno aka-
demsko svetovalno vlogo pri izvedbi in
evalvaciji učnega programa in je delala s
študenti, ki so bili na praksi v Angliji. V
prvotni načrt je bila vključena tudi
klinika La Borde iz Francije, žal pa se je
sodelovanje zaradi prezgodnje smrti Fe-
lixa Guattarija skrčilo le na en študijski
obisk. Kot partnerji so v projektu sodelo-
vali tudi centri za socialno delo v Lju-
bljani in Psihiatrična klinika Ljubljana,
ustanove, iz katerih je prišlo več udele-
žencev študija, hkrati pa je nekaj pre-
davanj in delavnic bilo namenjeno prav
osebju teh ustanov. Z avstrijsko državno
podporo^ je sodelovala v projektu tudi
celovška univerza. V drugem letu se je v
projekt vključila tudi Pedagoška fakulteta
iz Ljubljane, posredno ali mimo financira-
nja EU pa so sodelovale še druge organi-
zacije, npr. londonska organizacija MIND
in Anglia University iz Cambridgea.
CILJI IN NAMENI
Cilji projekta so bili trije: izpeljati po-
skusni študijski program in izobraziti
skupino študentov, da bi postali delavci,
raziskovalci ali učitelji na tem področju;
dodatno izobraziti in izpopolniti učitelj-
ski kader na matični šoli; razširiti infor-
macije o problemih duševnega zdravja
pri delu v skupnosti med ostalimi
^ Avstrija takrat še ni bila članica EU, vendar se je država zavezala podpirati svoje visokošolske ustanove
pri sodelovanju v programih Tempus.
438
POROČILO O PROJEKTU TEMPUS
Študenti Visoke šole za socialno delo in
Univerze v Ljubljani ter predstaviti prob-
lematiko širšim strokovnim krogom in
javnosti.
NAČRTOVANI UČINKI
Pred začetko projekta smo želene učinke
podrobneje opredelili takole:
Načrtovani neposredni učinki:
•	artikulacija študijskega načrta in
postavitev študijske smeri, ki jo bo mo-
goče izvajati kot del rednega programa
Visoke šole za socialno delo;
•	usposobljeno in izobraženo jedro
strokovnih delavcev in delavk za podro-
čje duševnega zdravja v skupnosti;
•	dodatno usposobljen obstoječi u-
čiteljski kader;
•	na novo usposobljen raziskovalni
in učiteljski kader;
•	vzpostavljanje baze za praktično
delo;
•	širjenje informacij med strokov-
njaki in strokovnjakinjami, ki delajo na
področju duševnega zdravja, splošne me-
dicine, v socialnih službah in podobno;
•	večja občutljivost javnosti za te
probleme;
•	poglobljeni kanali komunikacij
med organizacijami, ki so vključene v ta
projekt, kot tudi z ostalo mrežo s podob-
nimi prizadevanji;
•	obširnejša in bolj ažurna zasto-
panost tega področja v knjižnici;
•	izdelava študijskega materiala in
pripomočkov (pisani materiali, bilteni,
revije, učbeniki, video trakovi...).
Možni oz. posredni predvideni
učinki:
•	izboljšan študjski program celotne
ustanove;
•	boljše storitve za ljudi z duševnimi
težavami;
•	izboljšanje življenja skupnosti v
Sloveniji;
•	kroženje in izmenjava idej in iz-
kušenj prek področja Alpe-Jadran v druge
dele Srednje in Vzhodne Evrope.
POTEK PROJEKTA
Namen projekta je bil torej razviti dvo-
letni študij ob delu, ki se bo lahko prilaga-
jal različnim ciljem. Isti osnovni študijski
program je z različnimi individualnimi
poudarki in različno zahtevnostno stop-
njo omogočal različno izobrazbeno kvali-
fikacijo, t. j., diplomo visoke šole, ma-
gisterij ali specializacijo. V načelu naj bi
bil program za specializante usmerjen
bolj k pridobivanju praktičnih spretnosti
in znanj, magistranti naj bi se osredotočili
zlasti na raziskovanje in višjo raven teo-
retske integracije, medtem ko bi se štu-
dentje druge stopnje usmerili zlasti v
pridobivanje in širjenje osnovnega, sploš-
nega znanja o tem področju ter v pove-
zovanje z drugimi problemi socialnega
dela in duševnega zdravja. Hkrati pa je bil
študij precej intenziven in individualizi-
ran. Deloma so to omogočili kar štirje
mentorji, ki so poleg koordinatorja
spremljali študij.
Šolsko leto smo razdelili na 3 trime-
stre. Študentje so imeli vsak trimester
povprečno 150 ur obveznosti; le manjši
del na predavanjih, večinoma na seminar-
jih in delavnicah, deloma pa tudi v men-
torski skupini. Študij je potekal ob če-
trtkih popoldne, včasih smo četrtkovim
popoldnevom priključili še petkove; ko
smo gostili predavatelje in predavateljice
iz tujine, pa se je program potegnil še na
soboto.
Poleg te osnovne dejavnosti smo
simeli tudi učitelji iz ožjega tima in ostali
učitelji šole srečanja z gosti, ki so bila
bodisi supervizorskega, izobraževalnega,
evaluativnega ali kratko malo kolegialne-
ga značaja. Gostujoči učitelji in strokov-
njaki so sodelovali pri nekaterih drugih
aktivnostih šole (npr. v rednem študiju,
dopolnilnem izobraževanju) in nastopali
tudi drugod.
V študij so se vključili zlasti slušate-
lji, ki so že delali na kakšnem takem po-
dročju, so si želeli delati na takem
področju ali so bili vključeni v kakšne de-
lujoče ali načrtovane projekte. Šlo je torej
za ljudi, ko so bili že usposobljeni, a so
potrebovali dodatno usposabljanje za
439
VITO FLAKER
novo delo. Pogoja za sprejem sta bila
pripravljenost za šestmesečno prakso v
tujini in aktivno znanje angleščine ali
italijanščine. V okviru študija smo orga-
nizirali tudi tečaj italijanščine.
Pomemben del študija in vsega pro-
jekta so bila potovanja v tujino. Študentje
so v tujini opravili praktični del pouka,
večina je preživela v tujini šest mesecev,
nekateri nekaj manj. V tem času so se pod
mentorstvom tujih partnerjev in mentor-
jev iz Ljubljane vključili v praktično delo
kakšne tuje organizacije in deloma tudi v
študijske aktivnosti akademskih organiza-
cij. Tudi mentorji so opravili več študij-
sldh obiskov v Anglijo, Italijo in Francijo.
Namen teh obiskov je bil večplasten:
ogled služb za duševno zdravje v skup-
nosti, študij v dobro opremljenih knjižni-
cah, sodelovanje v študijskem procesu
partnerjev. Mentorji so bÜi v tujini veči-
noma sočasno s slušatelji in to je omogo-
čilo sprotno in kolegialno izmenjavo
izkušenj in nadaljevanje dela, ki smo ga
začeli v Ljubljani.
OPERATIVNA STRUKTURA
OSEBJE
Akademsko osebje. Študij je vodil in skr-
bel za kontinuiteto notranji tim, ki so ga
sestavljali koordinator (Vito Flaker) in
štirje mentorji: Andrej Kastelic, Bogdan
Lešnik, Marjan Vončina in Darja Zaviršek.
V program je bilo vključenih 25 tu-
jih predavateljev in učiteljev^: Shulamit
Ramon (LSE, London), David Brandon
(LSE, London; pozneje Anglia University,
Cambridge), Lorenzo Toresini (Trst), Mi-
chael Raisch (Univerza v Celovcu), Justin
Bateman (Richmond Fellowship Interna-
tional, London; European Institute for So-
cial Services, Kent), Jo Lucas (LSE; MIND,
London), John Southgate in Kate White
(Institute for Self-Analysis, London), Her-
ta Kuna (Pro mente infirmis; Univerza v
Celovcu), Liz Sayce (Mind, London), Mal-
colm Fyfe (LSE, London), Danilo Sedmak,
Mario Reali, Bruno Norcio, Roberto
Mezzina, Barbara Bavdaž, Savina Ravbar,
Gabrielle Marucelli, Giuseppe Dell'Acqua
(vsi Trst), Birgit Rommelspacher (Šola za
socialno delo, Berlin), Donatella Cozzi
(Tolmezzo), Silvia Marcos in Jean Robert
(Cuarnevaca, Mehika), Althea in Toby
Brandon (London).
Poleg tujih predavateljev so pri iz-
vedbi programa sodelovali učitelji Visoke
šole za socialno delo Blaž Mesec, Bernard
Stritih, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Pavla
Rapoša Tanjšek in Mara Ovsenik, s Psihi-
atrične klinike Ljubljana pa Jože Darovec,
Lev Milčinski in Jože Lokar.
Drugo osebje. S polnim delovnim ča-
som je bila na programu zaposlena opera-
tivna koordinatorka projekta Diana Jer-
man, ki je skrbela za administrativne, lo-
gistične, komunikacijske, izdajateljske,
prevajalske in podobne zadeve. Poleg nje
je bil na projektu zaposlen za polovico
delovnega časa (poleg mentorstva) Bog-
dan Lešnik, katerega načrtovana naloga je
bila voditi knjižnico in dokumentacijo.
Poleg tega je skrbel tudi za tehnično
opremo, pozneje pa se je posvetil izda-
jateljstvu.
INFRASTRUKTURA IN LOGISTIČNA PODPORA PROJEKTU
Pisarniške prostore in administrativne us-
luge je pokrila Visoka šola za socialno de-
lo, finančni del projekta pa so upravljali v
Trstu.
Z denarjem evropske skupnosti smo
dopolnili manjkajočo opremo na šoli. Pri-
dobili smo nekaj osnovne opreme, ki je
ob začetku projekta nismo imeli. Med
drugim smo kupili pet računalnikov s pri-
padajočo opremo, video opremo, foto-
kopirni stroj in telefaks.
ORGANIZACIJSKE IN UPRAVNE STRUKTURE
Glavni organ projekta je bil Svet projekta.
Sestavljali so ga predstavniki vseh vklju-
čenih organizacij in slušateljev. Sestal se
je štirikrat, obravnaval potek projekta,
možnosti za razvoj, študijski program in
sodelovanje študentov.
^ Vrstni red približno odraža pogostost obiskov in vpliv na potek programa.
440
POROČILO O PROJEKTU TEMPUS
Izvršni organ je bil odbor projekta,
ki so ga sestavljali predstavniki treh so-
sednjih dežel. Z njimi se je koordinator
posvetoval o tekočih odločitvah.
Poleg teh dveh je obstajal tudi pose-
ben svetovalni odbor za britanski del
praktičnega dela. Ta je svetoval pri aktiv-
nostih organizacije Richmond Fellowship
International, ki so zadevale dejavnosti
projekta v Veliki Britaniji. Sestavljali so ga
predstavniki obeh vključenih organizacij
in predstavniki drugih državnih in pros-
tovoljnih služb na področju duševnega
zdravstva. Ta svet se je sestal ob začetku
projekta, dvakrat v času bivanja sloven-
skih študentov v Britaniji in še na koncu
projekta.
UČINKI
Opisu, analizi, refleksiji in oceni učinkov
je posvečena večina prispevkov v tem
zborniku. Zato se bomo tukaj omejili le
na oceno, koliko smo dosegli načrtovane
učinke, kot smo jih zastavili na začetku
projekta.
GLEDE NA NAČRTOVANE NEPOSREDNE UČINKE
Ustvarili smo učni program študija dušev-
nega zdravja v skupnosti — usposabljanja
za psihosocialne službe in ga izvedli, kot
je bil načrtovan. Vanj se je leta 1991 vpi-
salo 32 študentov in študentk, 27 pa jih je
predvideni program končalo: ena speci-
alizacijo, 15 dodiplomski študij (3. in 4.
letnik) in 11 magisterij.
Študij se je uveljavil kot posebno
študijsko področje v rednem študijskem
programu VŠSD za 3. in 4. letnik. Načr-
tovani magistrski študij na to temo se žal
ni uveljavil, vendar zlasti zaradi formalnih
pogojev, na katere nosilci projekta ni-
majo vpliva. Zaenkrat se dogovarjamo za
vzpostavitev takega študija na kateri dru-
gi ljubljanski fakulteti, npr. na Filozofski
fakulteti.
V študijski program študija dušev-
nega zdravja v skupnosti — usposabljanja
za psihosocialne službe so se vključili štu-
denti in študentke z različno izobrazbo:
15 je bilo socialnih delavcev, 3 psihologi.
3 pedagoginje, 2 zdravnici (psihiatrinja
in splošna zdravnica) in medicinska se-
stra. Večina jih je že delovala na tem ali
podobnem področju. Nekateri so v času
študija že delali na posameznih projektih
duševnega zdravja v skupnosti, drugi so
prav med študijem začeli delati pri takih
projektih. Skupaj z mentorji so perspek-
tivna skupina strokovnjakov, ki bo lahko
prispevalo k razvoju duševnega zdravja v
skupnosti v Sloveniji. Lahko trdimo, da so
nekateri naši slušatelji organizacijski in
institucionalni zametek novega področja
v našem prostoru.
Projekt je sovpadal z velikimi spre-
membami v slovenski družbi. Na našem
področju je to sprememba v pluralizaciji
in porajanju novih sektorjev v socialni
politiki. Za udeležence programa je bil to
velik izziv, in učinek se najočitneje kaže v
številu projektov, ki jih vodijo ali pri njih
sodelujejo naši študentje.
Mentorji, angažirani pri projektu,
smo veliko pridobili. Šli smo skozi isti
proces kot naši slušatelji, le še bolj in-
tenzivno. Skozi stike z našimi gosti, še
zlasti pa na obiskih v tujini smo dobili
veliko gradiva, ki ga nekoliko še danes
prebavljamo. Z dostopom do dobrih knji-
žnic, ogledom zglednih organizacij ter s
sodelovanjem (aktivnim in pasivnim) v
učnem procesu tujih ustanov kot tudi s
konzultacijami kolegov iz tujine smo pri-
dobili veliko novih informacij, izvedeli
več o novih pristopih k metodičnim, me-
todološkim in didaktičnim problemom.
To se je kmalu opazilo v podajanju snovi
doma, v besedilih, ki smo jih napisali in
objavili, kot tudi pri raziskovanju in aka-
demskem napredovanju (dva sta v času
projekta sklenila doktorski študij). Men-
torji, ki prej niso bili zaposleni na Visoki
šoli za socialno delo, so bili v času pro-
jekta habilitirani v naziv asistenta.
Večina študentov tega programa
daje bazo za praktični pouk sedanjim red-
nim študentom s področja duševnega
zdravja v skupnosti. S prakso v tujini so
dobili nove izkušnje tudi o tem, kako po-
teka praktični pouk na tem področju.
Hkrati pa je dejavnost na novih projektih
z novimi metodami za sedanje študente
441
VITO FLAKER
odlično učno situacijo. V tem smislu je
praktični pouk na področju duševnega
zdravja vzor organizirane prakse za druga
področja, spoh pa je izkušnja z organizi-
ranjem prakse za študente programa
Tempus odločilno vplivala na organizi-
ranje praktičnega pouka na naši šoli.
V treh letih programa Tempus se je
poleg oz. zunaj ožjega študijskega pro-
grama zvrstilo 85 različnih dogodkov
(predavanj, delavnic, okroglih miz) za več
različnih občinstev (odprta predavanja,
nastopi na psihiatrični kliniki, centrih za
socialno delo, v zavodih, prostovoljnih
združenjih, na Pedagoški fakulteti itn.),
poleg tega pa so naši gostje in domači
predavatelji nesebično izvajali konzul-
tacije z delavci na teh področjih. Na ta
način se je širila informiranost o osnov-
nih konceptih duševnega zdravja v skup-
nosti med strokovnjaki, ki delajo na
področju duševnega zdravja, splošnega
zdravstva, socialnega varstva in drugih.
Ob programu smo se trudili ust-
variti čimvečjo javno ozaveščenost o
tovrstnih temah. Po naši evidenci je med
izvedbo projekta v zvezi s študijem dušev-
nega zdravja v skupnosti — usposablja-
njem za psihosocialne službe izšlo 25
večjih in 35 manjših člankov in intervju-
jev v dnevnem in periodičnem časopisju,
15-krat so predvajali prispevke na državni
televiziji in radiju in 8-krat na manjših
postajah.
Ko smo gostili tuje predavatelje, so
se v okviru študija, na sestankih sveta
projekta, z javnimi nastopi in ob naših
gostovanjih v tujini krepili kanali komu-
nikacije in stiki med udeleženimi organi-
zacijami, pa tudi s preostalo mrežo
podobnih prizadevanj za spodbujanje
duševnega zdravja v skupnosti v Evropi
in po svetu. Po končanem projektu lahko
trdimo, da so se delavci šole in študentje
programa s številnimi stiki in zvezami s
tujimi znanstveniki in praktiki umestili v
mednarodne mreže. Poleg vzpostavljenih
vezi med ustanovami in posamezniki se
to pozna tudi v mednarodnem publici-
ranju.
S sredstvi Tempusa smo v tem ob-
dobju kupili kakšnih 1.000 novih knjig s
področja duševnega zdravstva in sorod-
nih področij (sociologije, psihoanalize,
antropologije in različnih področij social-
nega dela), tako da smo ujeli korak s
tekočimi publikacijami in dosegli skoraj
popolno zastopanost poglavitnih naslo-
vov na tem področju (t. i. »klasike«), razen
tistih, ki jih ni več na tržišču. Naročili
smo se tudi na 17 revij.
V začetku smo študijske materiale
pripravljali tako, da smo zagotovili štu-
dentom fotokopije ali izvlečke vodilnih
člankov in drugih besedil. Kmalu pa so
začele izhajati tudi lastne publikacije.
Prevedli smo dve publikacije enega od
naših gostov (Brandon 1992; 1994), čla-
nica tima je izdala knjigo s tega področja
(Zaviršek 1994), izdali pa smo tudi dve
dvojni (1993) in enojno (1994) številko
Socialnega dela, posvečene področju du-
ševnega zdravja v skupnosti. Kot posle-
dica programa pa je izšla knjiga Tanje
Lamovec (1995).
Nedvomno je tudi posledica progra-
ma oživljeno izdajateljstvo na šoli, poživ-
Ijeno Socialno delo. Posledica Tempusa je
gotovo tudi začetek izdajanja medna-
rodne revije socialnega dela (1995). V
naslednjih dveh letih bomo predvidoma
izdali še en priročnik, dve monografiji in
učbenik s tega področja.
POSREDNI UČINKI
Poleg tem, ki so v sedanjem učnem na-
črtu predstavljene na področju duševne-
ga zdravja v skupnosti, se je sodelovanje v
projektu poznalo pri vključevanju neka-
terih tem tudi v druge predmete. Tako je
program Tempus posebej vplival na zas-
topanost koncepta normalizacije v študij-
skem programu, poglobila pa so se še na-
ša znanja o načrtovanju skrbi, podpornih
mrežah, superviziji, upravljanju projek-
tov, vrednotah v socialnem delu. Razvili
smo tudi nove pristope k poučevanju
kvalitativnih raziskovalnih metod, antro-
pologije, teorije spolov in feminističnega
socialnega dela. Poglavitni prispevek pro-
grama k izboljšanju celotnega študijskega
programa VŠSD pa je bil pri razvijanju
praktičnega pouka v 3. in 4. letniku. Žal
442
POROČILO O PROJEKTU TEMPUS
se nam zaradi negativnega stališča uni-
verze do praktičnega pouka ni posrečilo,
da bi vpeljali več praktičnega dela.
Kot smo že dejali, je naš projekt ve-
liko prispeval k razvoju novih pobud na
področju duševnega zdravja v skupnosti
v Sloveniji. Po Tempusu smo priča števil-
nim novim projektom naših študentov in
projektom, ki jih je program spodbudil
posredno (z javnimi predavanji, članki,
ustnimi poročili). Drugi vektor spre-
memb, ki ga je vnesel naš projekt, je ta, da
je vnesel v razmišljanje praktikov na tem
področju vzdušje realnih možnosti, ki te-
melji na praktični demonstraciji organizi-
ranja služb, kakor so jo pokazali bodisi
naši gostje bodisi sami študentje s svojimi
projekti. V tem smislu je bilo bivanje štu-
dentov v tujini še zlasti pomembno, kajti
to »uvoženo« znanje ni le abstraktna pred-
stava o tem, kakšna bi lahko bila posa-
mezna služba, temveč so naši študentje
prinesli in pokazali kolegom in preostali
strokovni javnosti konkretne spretnosti
in izkušnje.
Bilo bi pretirano, če bi se postavljali
s kakšnimi velikimi prispevki k življenju v
skupnosti v Sloveniji, lahko pa rečemo,
da je naš program vnesel nekatere nove
metode dela v nekaj prostovoljnih organi-
zacij, ki vključujejo prizadete in stigmati-
zirane v družbene tokove, in pripomogel
k temu, da so nekatere službe postale pri-
jaznejše za uporabnike.
Projekt je dodal pomen in težo ob-
stoječim povezavam na prostoru Alpe-
Jadran. Študentje in drugi praktiki so
izkoristili projekt za vzpostavljanje neka-
terih skupnih projektov s kolegi iz Italije
in Avstrije. Med študijem smo razvili stike
tudi še z nekaterimi drugimi organizaci-
jami v Italiji (Imola) in Avstriji (Lienz,
Gradec) in sodelovali tudi pri nekaterih
projektih na Hrvaškem (npr. problem
Vrlike). Nekatera predavanja so prišli po-
slušat tudi iz sosednjih držav. Med študi-
jem so se ustvarile marsikatere povezave
tudi zunaj konzorcija projekta Tempus. V
Angliji smo razvili sodelovanje z več orga-
nizacijami, npr. z organizacijama Hamlet
Trust in MIND in z nekaterimi organiza-
cijami za ljudi s težavami pri učenju.
Ustvarili smo stike s šolo za socialno delo
v Berlinu, na Češkem, Poljskem, v Ukra-
jini in v Združenih državah.
SKLEPNA BESEDA
Na koncu lahko zatrdimo, da smo ude-
leženci projekta. Visoka šola za socialno
delo in strokovna javnost s projektom ve-
liko pridobili. Največ je morda pridobila
Visoka šola za socialno delo, ki je bila o-
srednji akter, nosilec in koordinator pro-
jekta. Projekt nam je omogočil nakup
dodatne opreme in literature, vrhu tega
pa je bil pomemben vir inspiracije in
informacij. Pridobili smo veliko novega
znanja, izlaišenj in veščin. Pridobitve za
druge ustanove, ki so bile vključene v
projekt, in za tiste, ki so v njem sodelo-
vale posredno in bolj obrobno, je težko
oceniti. Za sedaj lahko rečemo, da so
nove informacije in znanja krožili tudi
drugod, zlasti pa, da je bil projekt v veliko
oporo porajajočim se projektom po vsej
Sloveniji. Predvidevamo, da bo imel pro-
jekt dolgoročno velik vpliv, saj je Slove-
nija v procesu preoblikovanja socialnih
in zdravstvenih služb. Njegovo vitalno
vlogo lahko pričakujemo še zlasti pri raz-
voju skupnostnih služb, prostovoljnih or-
ganizacij in uporabniškega sodelovanja.
Prenos takega, zelo občutljivega zna-
nja je lahko zapletena zadeva. Znanja za
duševno zdravje v skupnosti ne moremo
mehansko prenašati, pač pa mora zrasti
organsko iz danega družbenega in kul-
turnega konteksta. Naša prednost je bila,
da je bil projekt voden iz Slovenije in za
Slovenijo. Funkcija koordinatorja pro-
jekta nam je omogočila, da smo delovali
za zadovoljevanje potreb, kot smo jih
zaznavali sami. Tako smo vsaj nekoliko
izenačili vloge, ki bi bile drugače precej
asimetrično razdeljene na posrednike in
sprejemnike znanja. Poleg tega je prav
praktično delo udeležencev in udeleženk
projekta omogočalo tako rekoč sprotno
preverjanje posredovanega znanja. Kul-
turne razlike različnih dežel so postale vir
vzajemne obogatitve.
Za nas je bil projekt velikanski izziv
in pomembna izkušnja. Pogosto je büo
443
VITO FLAKER
zelo naporno. Vodenje projekta in sode-
lovanje pri njem je terjalo veliko energije;
študentje in sodelavci smo se večkrat zna-
šli na robu izčrpanosti. Kljub tej včasih vi-
soki ceni pa se nam zdi, da se je splačalo,
saj smo poleg strokovnega znanja in iz-
kušenj pridobili tudi veliko novih prija-
teljev, sodelavcev in osebnih izkušenj.
Po koncu programa smo torej ostali
po eni strani utrujeni, polni vtisov in nak-
opičenega, še ne povsem prebavljenega
znanja, po drugi pa polni idej, priprav-
ljeni poskusiti in uveljaviti ideje, ki smo
jih v tem času dobili. Tako je pred nami
še vedno zahtevno obdobje piljenja kon-
ceptov, vpeljevanja organizacijskih in me-
todičnih inovacij in vzpostavljanja po-
dročja duševnega zdravja v skupnosti v
našem prostoru. Pri tem nam bo še vedno
v pomoč sklad Tempus, saj so nam na
podlagi dobre ocene o uspešnosti projek-
ta dodelili poseben denar za vzdrževanje
in širjenje pridobitev projekta (Joint Eu-
ropean Network). Tako se stiki z našimi
partnerji ne bodo pretrgali, še pomem-
bnejše pa je, da bomo lahko svoje izkuš-
nje publicirali in jih z različnimi oblikami
izobraževanja, svetovanja in raziskovanja
širili in utrjevali. Neformalno mrežo, ki se
je ustvarila ob projektu, imamo namen
podpirati in širiti, na šoli pa vzpostaviti
delovno skupino, ki bo v okviru razisko-
valnega centra in dopolnilnega izobraže-
vanja to omogočala.
Literatura
D. Brandon, A. Brandon (1992), Praktični priročnik za delo z ljudmi s posebnimi potrebami.
Ljubljana: VŠSD & PEF.
—	(1994),/ш in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
V. Flaker (1988), Mejnik norosti: Mladinski socialno raziskovalni tabor. Socialno delo, 27, 3:
253-257.
—	(1992), Hrastovec v Ljubljani. Subpsihiatrične študije - Hrastovški anali za leto 1989, Ča-
sopis za kritiko znanosti, 138-139: 47-97.
—	(1992a), Opis stanovanjskih skupin v Sloveniji, (raziskovalno poročilo. Sodelavka: Bojana
Tizmonar), Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti in Višja šola za socialne
delavce.
V. Flaker in sod. (1995), Načriovanje razvoja psihosocialnih služb na podlagi potreb ljudi z
dolgotrajnimi psihosocialnimi stiskami na podrogu R Slovenije. (Raziskovalno poro-
čilo) Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
T. Lamovec (1995), Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup. Ljubljana: Lumi.
Perspectives in Social Work 1 (1995).
Socialno delo 32 (1993), 1-2, (Duševno zdravje v skupnosti).
Socialno delo 32 (1993), 3-4 (Zagovorništvo).
Socialno delo 33 (1994), 3.
B. Stritih, A Kos (1978), Nepoklicno in prostovoljno delo pri varstvu duševnega zdravja. Lju-
bljana: Inštitut za sociologijo in filozofijo.
B. Stritih in sod. (1980), Vpliv družbenega prostora na socializacijo otrok. Ljubljana: Višja šola
za socialne delavce.
—	(1981), Prostovoljno socialno delo. Ljubljana: Višja šola za socialne delavce.
D. Zaviršek (1994), Ženske in duševno zdravje: O novih kulturah skrbi. Ljubljana: Visoka šola
za socialno delo.
444
KRONOLOGIJA ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI -
USPOSABLJANJA ZA PSIHOSOCIALNO DELO (PROJEKTA TEMPUS)
Projekt je trajal od septembra 1991 do
avgusta 1994. Študijski program se je
začel januarja 1992 in končal decembra
1993.
SEZNAM PREDAVANJ^
DOMAČI PREDAVATELJI IN PREDAVATELJICE
Gabi Čačinovič Vogrinčič
14. 5.1992 Homo familiaris.
14.	5.1992 Delo z družino.
15.	10. 1992 Delo z družino, specializi-
rane rejniške družine. (Seminar)
Jože Darovec
19. 11. 1992 Programi, koncepti in kon-
tradikcije slovenske psihiatrije.
Vito Fiaker
18. 6. 1992 Zakaj bi bili normalni? (Kritič-
ni pogled na koncept normalizacije).
18. 6. 1992 Kritika vsakodnevnega življe-
nja pri prehodu iz azila v skupnost.
6. 11. 1992 Kvalitativno raziskovanje.
(Delavnica)
Andrej Kastelic
13. 11. 1992 Izbrana poglavja iz klinične
psihiatrije.
Bogdan Lešnik
5. 11. 1992 Subjekt in njegovo nezado-
voljstvo (Nekaj vprašanj iz praktične
etike).
Jože Lokar
5. 3. 1992 Hospitalizacija v psihiatrično
bolnico brez pacientovega pristanka.
Blaž Mesec
16.	1. 1992 Metode raziskovanja, akcijsko
raziskovanje, evalvacija. Praktični pris-
pevek. (Seminar)
22.10.1992 Kvalitativno raziskovanje.
Blaž Mesec, Mara Ovsenik
12. 11. 1992 Socialni managment. Osno-
ve. Načrtovanje.
Lev Milčinski
16.1.1992 Etika v psihiatriji
Pavla Rapoša Tajnšek, Marjan Vončina
20. 2. 1992 Spremembe v socialni zako-
nodaji in možnosti razvoja skupnost-
nih služb.
Socialna politika v Sloveniji in možnosti
vzpostavljanja projektov duševnega
zdravja v skupnosti. (Seminar)
Bernard Stritih
30. 1. 1992 Uvod v sistemsko teorijo in
povezava z psihosocialnim delom. (Tu-
di seminar)
Darja Zaviršek (z Donatello Cozzi)
6. 2.1992 Ženske in duševno zdravje.
Zgodovina spolov in psihiatrične insti-
tucije, medikalizacija vsakdanjega živ-
ljenja v 19. stol. (Seminar)
Antropologija in duševno zdravje.
22.	10. 1992 Uvod v antropološko teorijo
in metode.
TUJI PREDAVATELJI IN PREDAVATELJICE
Justin Bateman
23.	4. 1992 Načela dobre prakse skup-
nostnega dela in načrtovanje skrbi v
skupnosti.
23.-25. 4. 1992 Načela pomoči Tehnike
uporabljanja medosebnih procesov pri
pomoči ljudem. Evaluacija služb za
' Kjer ni šlo za predavanje, je pripisano, katera oblika dela je bila uporabljena.
445
KRONOLOGIJA PROJEKTA TEMPUS
duševno zdravje. Dnevni center. (Se-
minaf)
19. 5. 1994 Dvojna diskriminacija upo-
rabnikov služb duševnega zdravja.
19.	5. 1994 Uspešne tehnike pri delu z
ljudmi z problemi v duševnem zdravju.
20.	5. 1994 Inovacije v duševnem zdrav
ju.
Barbara Bavdaž
9. 10. 1992 Predstavitev dela v Centru za
duševno zdravje. Italijanski model.
David Brandon
13. 3. 1992 Ikarus sindrom: problem ra-
njenega zdravitelja.
12.	3. 1992 Trik normalnosti: nevarnosti
psihiatrizacije vsakdanjega življenja.
16.	3.1992 Cena radikalne spremembe.
17.	3. 1992 Otroci kamene dobe v tehno-
loški družbi.
17. 3. 1992 Bolje denar kot strokovnjaki:
Posredništvo.
25.	9. 1992 Pomoč: sončna stran kon-
trole.
13.	9.1993 Praktični učitelji.
16.	9. 1993 Naj norci upravljajo z norišni-
cami?
24. 3.1994 Duševno zdravje za ostarele.
24. 3.1994 Uvod v normalizacijo.
24. 3.1994 Načrtovanje skrbi.
26.	3.1994 Zen v realitetni terapiji.
26. 3.1994 Narava ljubezni.
31.3.1994 Zagovorništvo.
31.3.1994 Radikalno socialno delo.
31.3.1994 Poti iz norosti.
7. 4.1994 Denar za spremembo?
12.-14. 3. 1992 Normalizacija. Evalvacija
zagovorništva. Stanovanjske skupine in
druge oblike bivanja. Posredništvo.
(Seminar)
22. 9.1992 Posredništvo. (Seminar)
24.-26. 9. 1992 Svetovanje dolgoletnim
klientom. (Delavnica)
17.-19.	9. 1992 Priročnik za delo z ljudmi
s posebnimi potrebami. (Delavnica)
24.	9. 1992 Zmerjanje v znanosti. (Okro-
gla miza)
14.-15.	9. 1993 Delov stanovanjskih sku-
pinah. (Delavnica)
25.	3. 1994 Načrtovanje skrbi. (Delav-
nica)
Jo Campling
1.-6. 10. 1993 Konzultacije in diskusije o
mednarodnem založništvu.
21. 6. 1994 Objavljanje v mednarodnih
strokovnih-znanstvenih revijah.
Donatella Cozzi (z Darjo Zaviršek)
6. 2.1992 Ženske in duševno zdravje.
Zgodovina spolov in psihiatrične insti-
tucije, medikalizacija vsakdanjega živ-
ljenja v 19. stol. (Seminar) Antropo-
logija in duševno zdravje.
Malcolm Fyfe
26.	3. 1992 Duševno zdravje v britanski
zakonodaji.
27.	3.1992 Zakon in kvaHtetna praksa.
30.	3.1992 Duševna bolezen in skupnost.
31.	3. 1992 Alternative institucionalnim
obravnavam mladinske delinkvence.
26.-28. 3. 1992 Duševno zdravje in dušev-
na bolezen. Socialni vidiki duševnega
zdravja. Britanski zakon o duševnem
zdravju. Zakon in prisilna hospitaliza-
cija. Analiza tveganja. Kvalitetna praksa
duševnega zdravja. (Seminar)
Jo Lucas
13.-16. 2. 1992 Oblike reševanja stano-
vanjskih problemov ljudi v duševni
stiski. Vključevanje uporabnikov in
uporabnic. Prostovoljne organizacije.
Razvoj skrbi v skupnosti. Ženske in
duševno zdravje. (Seminar)
13. 2. 1992 Vloga prostovoljnih organi-
zacij in zainteresirana javnost.
17.	2.1992 Ženske in duševno zdravje.
18.	2. 1992 Nove oblike dela z mladimi v
Veliki Britaniji.
21. 4. 1994 Prostovoljne organizacije v
duševnem zdravju v skupnosti. Politika
duševnega zdravja marginalnih skupin.
Silvia Marcos
28.	5. 1992 Tradicionalne zdraviteljice v
Mehiki in njihovo samosprejemanje.
28. 5. 1992 Kulturni in etnični vidiki
duševnega zdravja. Duševno zdravje v
Latinski Ameriki. (Seminar)
446
KRONOLOGIJA PROJEKTA TEMPUS
Gabriele Marucelu
9. 10. 1992 Vključevanje uporabnikov.
Organizacija in izkušnje pri delu v sta-
novanjskih skupinah.
Roberto Mezzina
27.-29.	2. 1992 Teritorialne službe du-
ševnega zdravja, mreže teritorialnih
služb. Vmesne strukture: stanovanjske
skupine. (Seminar)
19. 3. 1992 Kriza. Teoretski uvod. Krizna
intervencija v teritorialni ureditvi Cen-
trov za duševno zdravje. (Seminar)
19. 3. 1992 Krizna intervencija pri skup-
nostnem delu.
Bruno Norcio
28.	2. 1992 Zakon. Italijanska zakonodaja,
primerjava s sosednjimi državami. Za-
por, problemi jetniške psihiatrije. Ci-
vilno pravo. Zakonska (ne)sposobnost.
Fabio Pitucho
28. 2. 1992 Predstavitev delovnih koo-
perativ.
Michael Raisch, Herta Kuna
20.11.1992 Timsko delo in vodenje.
Michael Raisch
26.-28. 11. 1992 Delo z mrežami in delo s
sosesko, sistemski pristop. (Delavnica)
25.-27. 11. 1993 Supervizija, individualna
in skupinska. (Seminar)
5.	5.1994 Delo z mrežami.
6.-7.	5. 1994 Skupinska supervizija. (De-
lavnica)
Shulamit Ramon
3.-5.1.1992
Razvoj psihosocialnih služb. Uvod v kon-
cepte normalizacije in deinstitucio-
nalizacije. Primerjava procesa dein-
stitucionalizacije med Veliko Britanijo,
Italijo, ZDA in Izraelom. (Seminar)
6.	1. 1992 Vloga socialnega dela v dušev-
nem zdravju v skupnosti.
7.	1. 1992 Duševno zdravje v skupnosti v
odnosu do psihiatrije.
8.	1. 1992 Aplikacija koncepta normali-
zacije v institucijah za mlade.
Duševno zdravje v skupnosti in odziv jav-
nosti.
17.12.1992 Metode evaluacije.
shulamrr Ramon, Lorenzo Toresini
18. 12. 1992 Meje med socialnim delom
in psihiatrijo, interdisciplinarni pro-
blemi.
Savina Ravbar
10.	10. 1992 Deinstitucionalizacija na Le-
rosu. Praktične izkušnja.
Jean Robert
7.	5. 1992 Proti arheologiji ekonomskih
varnosti (kritika ideologije razvoja).
8.	5. 1992 Zgodovina domačega prosto-
ra (spolna specifika prostora).
9.	5.1992 Ameba besede.
Birgit Rommelspacher
4.-9. 11. 1993 Tradicionalna vloga žensk.
Antidiskriminatorna praksa. Ženske v
psihosocialnih službah. (Seminar)
Liz Sayce
27.-29.10.1993 Politika duševnega zdrav-
ja v skupnosti.
Danilo Sedmak
11.	6. 1992 Tržaška izkušnja, integracija
duševno prizadetih otrok v splošne
šole.
John Southgate, Kate White
9.	4. 1991 Psihološko onesnaževanje:
sociopolitične posledice zlorab v
otroštvu.
10.	4. 1992 Zloraba v otroštvu skozi ge-
neracije.
13.	4. 1992 Nove oblike v psihoterapiji
ter odnos do psihologije in razisko-
vanja.
14.	4. 1992 Zlorabljen otrok v odraslem
človeku.
9.-II. 4. 1992 Notranje in zunanje zago-
vorništvo. Pomen travme. Izkustvena
delavnica. (Seminar)
13. 4. 1992 Delo z zlorabljenim otrokom
v odraslem človeku. (Delavnica)
447
KRONOLOGIJA PROJEKTA TEMPUS
Lorenzo Toresini
10. 10. 1992 Delovna terapija kot insti-
tucionalni model. Delovne koopera-
tive.
9. 5. 1992 Deinstucionalizacija in psiho-
farmakologija. Medikalizacija ni rešila
problema institucij. (Seminar)
Lorenzo Toresini,. Danilo Sedmak, G.
Dell'Acqua
23. 1. 1992 Človekove pravice v dušev-
nem zdravju.
Deinstitucionalizacija; rehabilitacijska in
terapevtska praksa. Zgodovina spre-
membe institucij, alternative institu-
cijam. Totalna institucija. Zakonodaja
in spremembe. (Seminar)
Lorenzo Toresini, Barbara Bavdaž, Savina
Ravbar, Gabriele Mariucelu, Danilo Sed-
mak
8. 5. 1992 Ocena možnosti deinstitucio-
nalizacije v Sloveniji. (Delavnica)
27. 2. 1992 Manjšina in njen prispevek k
psihiatrični reformi.
Lorenzo Toresini, Bruno Norcio, Danilo
Sedmak
26. 3. 1994 Prisilno zdravljenje v regiji
Alpe-Jadran. (Seminar)
Pripravila Diana Jerman
448
Mojca Urek
EVALVACIJSKI VPRAŠALNIK
ZA ŠTUDENTE DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
-	Kaj so bile po tvojem mnenju dobre
strani študija?
-	Improvizacija.
-	Kaj pa slabe?
-	Improvizacija.
(Iz enega od vprašalnikov)
Ob študiju duševnega zdravja v skupnosti
je potekala tudi vzporedna evalvacija, s
katero smo poskušali ovrednotiti posa-
mezne segmente študija v različnih časov-
nih obdobjih. V ta namen smo od janu-
arja 1992 do konca decembra 1993 štu-
dentje, študentke, mentorji in mentorica
izpolnjevali različne vprašalnike. Z njimi
smo:
•	ocenjevali posamezna predavanja
in delavnice,
•	ugotavljali svoja pričakovanja gle-
de študija,
•	vrednotili prakso v tujini,
•	reševali posamezne primere iz
prakse,
•	ugotavljali seznanjenost z zak-
onodajo na področju duševnega zdravja v
skupnosti pri nas,
•	ugotavljali relevantnost teo-
retičnih tem za slušatelje in slušateljice,
uspešnost in ovire pri prenosu teorije v
prakso, dobre in slabe strani organizacije
študija itn.
Vprašalniki so bili prirejeni po vpra-
šalnikih, ki jih dobijo študentje duševne-
ga zdravja v skupnosti na London School
of Economics. Prvotna ideja Shule Ra-
mon, koordinatorke študija v Londonu in
supervizorke našega projekta, je bila, da
bi bili nekateri rezultati — poleg tega, da
bi bili ogledalo in orientacija študentom
in načrtovalcem študija pri izdelovanju
programa — uporabni tudi za primerjavo
med obema študijema. Vendar smo zaradi
neprimerljivosti programov primerjavo
opustili.
Poglejmo, kakšno sliko o študiju
duševnega zdravja v skupnosti lahko iz
rezultatov kljub vsemu ugotovimo.
Vprašalnik, v katerem nas je zanimal širši
spekter različih ocen o študiju (od rele-
vantnosti teoretičnih tem in ocene us-
pešnosti pri prenosu v prakso do ocene
organizacije študija), smo razdelili štu-
dentom v treh časovnih obdobjih — po
prvem in drugem trimestni (junija 1992),
po tretjem trimestni (decembra 1992) in
po šestem trimestni (decembra 1993). V
čertem in petem trimestni je potekala
praksa v tujini, ki smo jo evalvirali pose-
bej. Rezultati so omejeni z nejasnostjo na-
vodil: tako so nekateri ocenjevali posa-
mezne segmente za celotno časovno ob-
dobje od začetka študija, drugi (teh je le
nekaj) pa le za en trimester.
V prvem in drugem trimestru (od
janurja do junija 1992) je izpolnilo vpra-
šalnik 47% udeležencev. Najzanimivejše
teoretske teme so se nam zdele: delo z
notranjim otrokom (12%), normalizacija
(9%), analiza tveganja (9%), evalvacija
(7%), vključevanje uporabnikov (7%),
ženske in duševno zdravje (5%), zago-
vorništvo (5%), mehiško zdraviteljstvo
(5%), načela dobre prakse (4,5%), kva-
litativno-akcijsko raziskovanje (4,5%) itn.
449
MOJCA UREK
V tretjem trimestru (od oktobra do konca
decembra 1992), ko je vprašalnik izpol-
nilo 59% udeležencev, smo kot najza-
nimivejše teme v študijskem programu
ocenili: kvalitativno raziskovanje (13%),
delo z notranjim otrokom (11%), posred-
ništvo (8.5%), delo s socialnimi mrežami
(7%), evalvacija (7%), normalizacija in
deinstitucionalizacija (6%), ženske in
duševno zdravje (6%) itn. V zadnjem tri-
mestru je bila udeležba pri izpolnjevanju
vprašalnika spet 47%, med najzanimivejše
teme pa smo uvrstili: ženske in duševno
zdravje (27.5%), kvalitativno raziskovanje
(10%), supervizija (5%), delo z notranjim
otrokom (7.5%), normalizacija (7.5%), za-
govorništvo (5%), kompletna predavanja
Shule Ramon (5%), kompletna preda-
vanja Davida Brandona (5%) itn. Z več
kot četrtino glasov izrazito izstopa tema
»ženske in duševno zdravje« — anketirani
so jo izbrali bodisi kot celotno temo
(27%) ali kot posamezna predavanja, od
katerih je bilo največ zanimanja za preda-
vanja Birgit Rommelspacher o ravnanju
žensk s položajem nemoči, o mitih o žen-
skem mazohizmu ter o razlikah v sociali-
zaciji spolov (55%) ter za predavanja o
ženskah v psihiatriji Liz Sayce (18%).
Če primerjamo posamezna obdobja,
ugotovimo, da se teme »ženske in dušev-
no zdrairje«, »kvalitativno raziskovanje«
(ki je bila dvakrat na najvišjem mestu) in
»delo z notranjim otrokom« pojavijo v
vseh treh obdobjih. Teoretske teme, ki se
glede na svojo zanimivost pri slušateljih
ponovijo skozi vsa tri obdobja, čeprav z
redkejšo gostoto glasov, so še: normaliza-
cija in deinstitucionalizacija, zagovorni-
štvo, posredništvo in analiza tveganja.
Med teoretskimi temami, ki so bile
za našo delo najbolj uporabne, smo v pr-
vem in drugem trimestru izbrali nasled-
nje: normalizacijo (20%), delo z notra-
njim otrokom (10%), ženske in duševno
zdravje (7.5%), delo z družino (7.5%),
evalvacijo (7.5%), kvalitativno-akcijsko
raziskovanje (5%), analizo tveganja (5%),
vključevanje uporabnikov (5%), zagovor-
ništvo (5%) itn. V tretjem trimestru smo
med najuporabnejše teme v dotedanjem
študijskem programu uvrstili: kvalitativ-
no raziskovanje (18%), normalizacijo in
deinstitucionalizacijo (10%), svetovanje
(10%), delo z notranjim otrokom (8%),
vključevanje uporabnikov (6%), delo s so-
cialnimi mrežami (4%), evalvacijo (4%),
antropološki pristop k preučevanju du-
ševnega zdravja (4%), posredništvo (4%),
analizo tveganja (4%), načela dobre pra-
kse (4%), ženske in duševno zdravje (4%),
zagovorništvo (4%) itn. V zadnjem tri-
mestru se na prvem mestu »uporabnosti«
pojavi tema »feministične teorije v social-
nem delu in ženske in duševno zdravje«
(23%). Sledijo ji »kvalitativno raziskova-
nje« (7%), evalvacija (7%), socialni mana-
gement (7%), supervizija (7%), zagovor-
ništvo (7%), načela dobre prakse (7%),
posredništvo (7%) itn.
Kvalitativno-akcijsko raziskovanje
se je torej pojavilo v vseh treh obdobjih,
in sicer dvakrat na vrhu kot tema, ki jo je
imelo za uporabno največ študentov.
Med temami, ki so se pojavile v najmanj
dveh obdobjih med prvimi najpogostej-
šimi tremi, najdemo temi ženske in
duševno zdravje in normalizacija in de-
institucionalizacija. Med tistimi, ki so
bile manj pogoste, pa vendar še v skupini
prvih petih ter najmanj v dveh obdobjih,
sta evalvacija in delo z notranjim
otrokom.
Teme, ki smo jih pogrešali v štu-
dijskem programu, so bile v prvem in
drugem semestru vsebinsko zelo na širo-
ko razpršene. Kljub temu vidimo, da so
prevladovale »teme, ki se nanašajo na me-
tode in tehnike pomoči« (npr. delo v ti-
mih — kot najpogosteje izražena potreba,
krizne intervencije, vodenje primera, vo-
denje samopomočnih skupin itn.), za
njimi so bile »politično-strateške in orga-
nizacijske teme« (planiranje, izdelovanje
programov, socialni marketing, organizi-
ranje projektov), nato »posamezna speci-
fična področja glede na uporabnike«
(zasvojenost, delo s starimi, svetovalno
delo z otroki in starši v šoli itn.) in na
koncu »teoretske in metodološke teme«
(na splošno več teorije, zgodovine, social-
ne antropologije). Po tretjem trimestru
študija so bile naše potrebe po določenih
temah enakomerneje porazdeljene ter
450
EVALVACIJSKI VPRAŠALNIK ZA ŠTUDENTE DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
precej podobne tistim iz prvega in dru-
gega semestra. Študijski program je naj-
manj zadovoljil tiste, ki so pogrešali več
»tem s posameznih specifičnih področij
glede na uporabnike« (področjem iz prej-
šnjega semestra so se pridružila še neka-
tera nova, npr. delo z družino, duševno
prizadetimi in ženskami), ter tiste, ki bi
potrebovali znanje s področja planiranja,
socialne politike in strategij razvoja psi-
hosocialnih služb v skupnosti. Nekaj
manj smo pogrešali »metode in tehnike
pomoči« (še najbolj »znanje za delo s
skupino«) in »teoretske in metodološke
teme«, oz., kot je napisala neka slušatelji-
ca, bolj sistematično delo skozi literaturo.
Kaže, da je študijski program do konca
zadnjega trimestra zadovoljil potrebo po
večini tem, ki smo jih pogrešali v prej-
šnjih trimestrih. Skoraj vse teme, ki so vse
do konca ostale nepokrite oz. so se (vsaj
nekatere) pojavile šele na koncu, spadajo
v »teoretski in metodološki« sklop (te-
orije komunikacij, zgodovina psihiatrije
in antipsihiatrije, fenomenologija, femi-
nistične teorije, simbolični interakcioni-
zem, shizoanaliza, antropologija, različni
koncepti socialnega dela, raziskovalne
metode, modeli evalvacije).
Na vprašanje, kako se jim je pos-
rečilo prenesti teoretsko znanje v delo, je
po prvem in drugem semestru skoraj
polovica vprašancev odgovorila, da se jim
je to nekako posrečilo. Načini prenosa, ki
jih pri tem navajajo, se z izjemo enega
(samopomočna skupina) nanašajo bodisi
na prenos v polju teorije (pri predavanju,
pisanju člankov) bodisi na projekte, ki so
jih začeli v sklopu študija ali že prej v
okviru Odbora za družbeno zaščito no-
rosti. 40% vprašancev navaja, da se jim
zaenkrat še ni posrečilo prenesti teorije v
delo, jim je pa novo znanje pomagalo
spremeniti način mišljenja. Pri 13% pa
delo, ki ga opravljajo, ni povezano z zna-
njem, ki so ga pridobili na študiju. V tret-
jem trimestru so odgovori na to vpra-
šanje optimistični in raznoliki. Kar 80%
vprašancev trdi, da se jim je posrečilo
prenesti teoretsko znanje v delo in to
ilustrirajo z različnimi primeri. Četrtina
teh, ki se jim je posrečilo, so preskusili
znanje na novih psihosocialnih projektih,
ki so jih organizirali (zagovorništvo,
search-conference, projekt psihosocialne
rehabihtacije duševnih bolnikov, na šoli),
ostali pa so po manjših korakih to storili
na različne načine (bolj ozaveščen odnos
do pravic strank, v več primerih poskus
evalvacije svojega dela, uporaba znanja o
kvalitativni obdelavi podatkov pri raziska-
vi, svetovalne veščine, pet načel dobre
prakse). 10% vprašancev meni, da so
določena znanja, načela, metode že prej
uporabljali na svojih delovnih mestih, le
da to zdaj lažje in bolj argumentirano
zagovarjajo ter bolj strokovno zastavljajo
(npr. načelo participacije uporabnikov).
10% se ni posrečilo, ker ne delajo na po-
dročjih, kjer bi lahko uporabili novo
znanje. Po zadnjem trimestru so bili od-
govori na to vprašanje v nasprotju s
prejšnjim trimestrom zelo redkobesedni.
Kar 27% na vprašanje sploh ni odgovo-
rilo. 60% jih je napisalo, da se jim je pos-
rečilo prenesti znanje, vendar so primeri
prenosa zelo splošni, neoprijemljivi aH
neslikoviti (»deloma«,»uspešno«, »v timu«,
»pri evalvaciji«...). 22% od teh je začelo
nov socialni projekt v skupnosti. 10% jih
ocenjuje, da se jim nikakor ni posrečilo
prenesti znanja, da pa jim je znanje po-
magalo pri vpogledu v slabosti institucij,
v katerih so zaposleni.
Naslednje vprašanje je pozvedovalo
po ovirah, na katere so udeleženci
naleteli pri prenehanju znanj v prakso.
Odgovore je mogoče razvrstiti v pet sku-
pin: ovire, ki se nanašajo na ožje delovno
in strokovno okolje, ekonomske in poli-
tične ovire, kulturne ovire, ovire, ki jih je
postavljal študij, in udeleženci študija
sami kot ovira. Po prvem in drugem tri-
mestru je 42% anketiranih trdilo, da so na
glavne ovire naleteli na svojih delovnih
mestih, in sicer, enakomerno porazde-
ljeno, pri kolegih in strokovnih avtorite-
tah. 25% jih govori o različnih kulturnih
ovirah (drugačna organizacijska kultura,
diskrepanca med ideali in našo stvar-
nostjo). 25% na različne načine vidi ovire
v študijskem procesu (premalo strokov-
nega znanja za uvajanje sprememb, po-
manjkanje literature za konkretna
451
MOJCA UREK
področja, nerazumevanje načela vključe-
vanja uporabnikov). 8% ni naletelo na no-
bene ovire. V tretjem trimestru so odgo-
vori enakomerneje porazdeljeni po vseh
petih skupinah: pri četrini so bili pro-
blematični sodelavci (posmeh, odpor,
strah, nerazumevanje), druga četrtina je
doživela ovire v samem študiju. Pri tej
skupini gredo skoraj v vseh primerih
kritike na račun mentorjev, ki so bodisi
premalo praktično usposobljeni za pre-
našanje izkušenj, kako prenesti novosti v
prakso, bodisi ne dajo prave povratne in-
formacije, kako se konkretno lotiti spre-
memb, ali pa ne dajejo dovolj podpore ali
sploh celo možnosti za supervizijo. V
mentorskih skupinah je preveč ljudi, da
bi bila možna učinkovita supervizija. 20%
ni zaznalo nikakršnih ovir. Drugih 20% pa
je opisalo ovire, ki se nanašajo na širše
okolje in kulturni kontekst (ni tradicije
drugačnega socialnega dela, spremembe
zahtevajo postopen proces in prilagajanje
skupnosti). Pri 5% je ovira v njihovem
lastnem načinu razmišljanja, ki se mora
najprej spremeniti, pri naslednjih 5% so
težave zaradi problematičnega financira-
nja novih projektov. V zadnjem trimestru
se je izkazalo, da je pri tretjini odgovorov
očitno najpogostejša ovira še naprej ri-
gidno delovno okolje; v več kot polovici
primerov so problematični sodelovci, ki s
svojim strahom, inertnostjo, nerazumeva-
njem ovirajo spremembe. Nekaj več kot
četrtina ugotavlja kulturne ovire (med že
naštetimi npr. tudi to, da obstaja nela-
godje zaradi projektov, ki so »samo za
ženske«, zaradi česar je treba tudi v sku-
pini Tempusovcev ves čas argumentirati
in zagovarjati, zakaj so potrebni). Glede
na prejšnja obdobja je porastla pomemb-
nost ekonomskih ovir, kar je verjetno
povezano s porastom števila novih pro-
jektov, ki potrebujejo finančno podporo.
Kar 22% udeležencev ugotavlja, da je pri-
dobivanje finančnih sredstev resna ovira.
5% jih ugotavlja, da je pridobilo premalo
znanja o organiziranju projekta, in 5% je
ovire našlo v sebi.
Zanimalo nas je tudi, kako slušatelji
ocenjujejo organizacijo študija, kaj so
bile zanje dobre in kaj slabe strani
študija. V prvih dveh trimestrih je kar
62,5% izjav govorilo o dobrih straneh or-
ganizacije in 37.5% o slabih straneh. V
naslednjem trimestru se ti dve številki
zbližata, čeprav je še vedno nekaj več
izjav o dobri organizaciji (55%) in nekaj
manj o slabi (45%). V zadnjem trimestru
se ta razmak še nekoliko zveča: 57% izjav
v prid dobri in 43% v prid slabi organi-
zaciji. O čem so govorili slušatelji, ko so
razmišljali o dobrih platehl V prvih dveh
trimestrih nas je očitno še najbolj fascini-
rala dobra tehnična organizacija. Kar 48%
vseh izjav izraža navdušenje nad: dobrim
obveščanjem (o tem govori polovica izjav
iz te skupine), organizacijsko konfuzijo,
dostopnostjo literature, učinkovitim in-
formiranjem in točnostjo predavateljev.
28% izjav govori o študijskem programu
in predavanjih — dobra se jim zdi pestra
ponudba predavanj, izbira kvalitetnih
predavateljev in možnost vzpostavljanja
novih stikov, pridobivanja novega fonda
znanja. 20% odgovorov lahko uvrstimo
med učne metode: še najbolj všeč nam je
bilo, da lahko svobodno izbiramo, s
katerih področij bomo delali naloge, in
odprtost študija na splošno, poleg tega pa
še lep odnos do slušateljev. 4% izjav leti
na dobro vzdušje med študenti. Več kot
polovica vseh ugotovitev o slabih stra-
neh študija pa tudi leti na račun tehnične
organizacije. Največ anketiranih meni, da
organizaciji manjka centralna informa-
tivna oseba, nekatere je motilo zamujanje
soslušateljev, predolgi odmori in kajenje
v učilnicah. Stvar organizatorjev študija
je, da bi te slabosti popravili. Dobra četr-
tina izjav so kritike učnih metod in sa-
mega študijskega procesa. Najznačilnejše
med njimi so: nejasno postavljeni krite-
riji, nenatančni dogovori glede študijskih
obveznosti, prepuščenost lastnim inciati-
vam. Petina izjav se pritožuje nad študi-
jskim programom in predavanji, in sicer
zlasti nad prenatrpanostjo programa ter
nedostopnostjo javnih predavanj (ki so
praviloma v službenem času). V tretjem
trimestru smo najbolj hvalili študijski
program in predavanja, med »dobrimi«
najdemo kar 45% izjav, ki govorijo o
pestrosti strokovnih tem, veliki ponudbi
452
EVALVACIJSKI VPRAŠALNIK ZA ŠTUDENTE DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
in raznovrstnosti obravnavanih področij
in o kvalitetnih predavateljih. 39% izjav
so izrazi zadovoljstva nad učnimi meto-
dami in študijskim procesom, in sicer v
največ primerih zaradi fleksibilnosti,
»svobode« in individualnega dela s štu-
denti, v posameznih izjavah pa še zaradi
dostopnosti mentorjev, mentorskih sku-
pin, možnosti diskusije z relevantnimi
sogovorniki in uporabe videa. Manj po-
membna se tokrat zdi tehnična organi-
zacija — samo 10% izjav ima kaj povedati
o tem, pa še te so bolj razervirane (npr.
dobra informiranost, vendar bolj v prvem
semestru kot v zadnjem času, in urejenost
knjižnice). 6% izjav je odprlo novo sku-
pino »dobrih izjav«: dobra plat študija so
njegovi udeleženci, ker prihajajo z zelo
raznovrstnih področij dela. Spoznavanje
in sodelovanje med nami poteka tudi na
neformalni ravni in je čedalje globlje. Več
kot polovica slabosti v tretjem trimestru
se tiče študijskega procesa in učnih me-
tod, med katerimi prevladujejo nejasne
zahteve do študentov, preveč improvizi-
ranja in nestrukturiranost. Nekateri me-
nijo, da so organizatorji postavili pre-
nizke zahteve za študente, kar se kaže v
njihovi nedisciplini pri oddaji nalog in
obisku predavanj. 27% odgovorov kritizi-
ra tehnično organizacijo ter meni, da so
organizatorji nekompetentni, da imajo
nejasno porazdeljeno delo, kar vnaša
zmedo med študente, ker ne vedo, na
koga naj se obrnejo. Nekaj izjav pa leti
tudi na obveščanje, ki se je po njihovem
mnenju v tretjem trimestru zelo poslab-
šalo. December 1992 je bil tudi čas pred
odhodom na prakso v tujino, kar pojasni,
zakaj je 14% izjav osredotočenih na to
temo. Kritike izražajo nezadovoljstvo in
bojazen zaradi nedorečenosti glede orga-
nizacije prakse, nejasnosti okoli štipendij
in preveliko prepuščanje inciative in od-
govornosti študentom. O študijskem pro-
gramu in predavanjih je bilo v 7% odgo-
vorov izraženo nezadovoljstvo zaradi
sprotnega spreminjanja urnika in neena-
komerne razpodelitve programa, ki je
povzročala včasih prenatrpanost, drugič
pa prazne luknje. V zadnjem trimestru,
na koncu študija, je 42% izjav o dobrih
straneh študija pohvalilo ves študijski
program. Najpogostejši razlog za hvalo je
bila raznolikost predavanj in delavnic,
nato sodelovanje tujih strokovnjakov, ak-
tualnost tem in na koncu nekoliko sar-
kastičen razlog — ker je bil študijski pro-
gram speljan do konca. Četrtino dobrih
strani smo pripisali učnim metodam, ki
so omogočale veliko diskusij (tretjina
izjav), upoštevanje individualnih potreb,
možnost komunikacije s predavajočimi
strokovnjaki, neformalno druženje, in
študijskemu procesu, ki je bil fleksibilen,
inovativen, eksperimentalen, individuali-
ziran. Kar 17% zadovoljnih izjav pripisuje
dobro plat organizacije študija sestavi
skupine udeležencev, ki je bila hetero-
gena, izkušena, kreativna, medsebojno
naklonjena in prijateljska. Zanimivo je, da
14% izjav o praksi v tujini, ki jih v prej-
šnjem trimestru (pred prakso) najdemo
med slabšimi stranmi organizacije študija,
tokrat — v trimestru po praksi — ugo-
tovimo med dobrimi stranmi organizacije
študija. V zadnjem trimestru so bili slu-
šatelji precej kritični. Slabe plati organi-
zacije študija so kar v 40% našli v študij-
skem programu in predavanjih, zlasti
slaba pa da je bila organizacija v zadnjem
trimestru, ko bi morali narediti evaluacijo
in integracijo znanj. Izbor tem je bil pre-
cej nezanimiv, še zlasti je bilo premalo te-
oretskih tem. Neznosna je bila neenako-
merna porazdelitev predavanj: tretjini se
je zdelo, da so s programom in obvez-
nostmi preobremenjeni, hkrati pa med
posameznimi prenatrpanimi obdobji ze-
va prazen prostor, ko ni nobenih tujih
gostov, domači pa ga bolj slabo zapolnju-
jejo. Tretjina vseh slabih plati se nanaša
na učne metode in študijski proces. Ne-
jasna struktura in zahteve, za katere štu-
dentje niso vedeli vnaprej, so gotovo med
bolj perečimi slabimi stranmi in razlog za
posamična razočaranja nad mentorji. V
15% negodovanja nad tehnično organi-
zacijo se skriva gnev zaradi slabega infor-
miranja, netočnosti, skratka, kot je strnila
ena od udeleženk — zaradi »šlamparije«.
Če se na hitro sprehodimo skozi vsa
obdobja, takoj opazimo nekaj značilnosti.
Tehnična organizacija (obveščanje.
453
MOJCA UREK
točnost, skrb za fotokopiranje člankov)
se je v prvem in drugem trimestru znašla
v središču zanimanja tako dobrih kot
slabih kritik. Slušatelji so jo toliko hvalili,
kolikor so jo grajali. Temu primerno so
slušatelji po tretjem trimestru kritike na
ta račun zgostili med slabe strani organi-
zacije in jo samo še zelo redko hvalili. Štu-
dijski program (predavanja, delavnice)
je bil vse obdobje študija z izjemo zad-
njega trimestra omenjen med najboljšimi
stranmi organizacije. Vsebinsko razno-
vrstnost in številnost tujih in domačih
predavateljev je v zadnjem trimestru za-
menjal dejansko ne dovolj premišljen in
vsebinsko šibkejši program, ki naj bi šel v
smeri evalvacije in integracije znanj vsega
študija. Kritike, ki smo jih obravnavali
pod skupno streho učnih metod in struk-
turiranosti študijskega procesa (in jih s
tem morda preveč posplošili), so se v is-
tih obdobjih znašle na obeh straneh —
praviloma z večjo pogostnostjo na strani
slabih kritik. Kakorkoli, kaže, da so nekaj,
kar je bila za nekatere prednost, drugi
doživeli kot slabost; svobodna izbira
nalog, fleksibilnost, prilagajanje učnega
procesa, individualiziran študij, improvi-
zacija, rahla struktura, poudarek na lastni
inciativi in odgovornosti so nekaterim
povzročili izgubo občutka varnosti, izgu-
bljanje v nejasno določenih obvezah in v
vsesplošni konfuziji. Kot brezpogojno do-
bro stran organizacije študija (čeprav po
številu izjav morda ne tako pomembno)
so anketirani določili skupino slušateljev,
in sicer skozi celo študijsko obdobje.
Ocene klime v skupini slušateljev
gornje ugotovitve samo še potrjujejo. V
prvih dveh trimestrih je 92% anketiranih
menilo, da je klima spodbudna. Tu najde-
mo izjave, da je klima sproščena, prijatelj-
ska, dinamična, polemična, neformalna,
veliko je humorja, inovativnosti in komu-
nikacij. Le en udeleženec meni, da so slu-
šatelji premalo polemični. V tretjem
trimestru se ocene enakomerneje po-
razde- lijo: kljub temu še zmeraj večina
izjav (62%) opisuje skupinsko klimo z
izrazi kot »domača«, »sproščena«, »zdrava«,
»odštekana«, »prisrčna«, »svobodna«, »ner-
esna«, »podporna« itn. Ostalih 37,5% izjav
pa je bolj kritičnih; tako nekateri menijo,
da se udeleženci separirajo glede na izo-
brazbo in družbeni status, pa tudi glede
na specifična strokovna znanja, ki jih
med seboj bolj povezujejo (npr. tisti, ki se
ukvarjajo izključno s problematiko dušev-
nega zdravja v ožjem smislu). Drugi me-
nijo, da se je bližina, ki je obstajala med
študenti na začetku študija, zaradi njiho-
ve preobremenjenosti in prenatrpanosti
programa razdrla. Dve udeleženki meni-
ta, da preslabo poznamo projekte drug
drugega ter da smo bolj kot na skupino
orientirani na uresničevanje individual-
nih ciljev. V zadnjem trimestru 73% izjav
opredeli klimo kot toplo in zelo dobro,
27% pa jih opaža, da je premalo koopera-
tivna v tem smislu, da drug za drugega ne
vemo, na katerih projektih delamo, ter da
so na koncu nekateri konflikti eskalirali,
kar se je kazalo v izbruhih in prepir-
Ijivosti.
Če gre verjeti rezultatom, lahko trdi-
mo, da se je namen individualiziranega
študija deloma uresničil. V prvem se-
mestru je več kot polovica anketiranih
izjavila, da se je uresničil precej ali popol-
noma. 9% jih meni, da se je uresničil le
deloma, in kar 33% jih trdi, da se namen
individualiziranega študija ni uresničil. V
tretjem trimestru nekaj več kot polovica
anketiranih ni odgovorilo na to vpraša-
nje. Ostali pa so se v tretjinskih deležih
razporedili na tiste, ki menijo, da se je na-
men posrečil, tiste, ki ocenjujejo, da se je
posrečil deloma, in na tiste, ki se s tem ne
bi strinjali. V zadnjem trimestru se je
45% anketiranim delno posrečilo ures-
ničiti individualiziran študij, 39% se je to
posrečilo, 17% pa sploh ne. Tisti, za
katere se je ta namen deloma uresničil,
menijo, da je bila pomankljivost v preozki
izbiri praktičnih mest in v tem, da men-
torji prelabo poznajo specifična podro-
čja. Nekateri iz te slaipine pa so mnenja,
da je bil študij preveč prepuščen lastni in-
ciativi namesto vodenemu osebnemu
načrtovanju študija posameznika. Tisti, za
katere se namen ni uresničil, pripisujejo
neuspeh predvsem prenatrpanosti pro-
grama, pomanjkanju časa in šibkemu
mentorstvu.
454
EVALVACIJSKI VPRAŠALNIK ZA ŠTUDENTE DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
Podobne odgovore smo dobili tudi
na vprašanje, kaj so študentje pogrešali
pri načrtovanju osebnega programa štu-
dija. Več kot polovica študentov je v
vsakem časovnem obdobju posebej o tem
več pričakovala od mentorjev. Pričakovali
smo bolj angažirano, aktivno mentorstvo,
bolj načrtno spremljanje našega oseb-
nega razvoja pri študiju in ovrednotenje
našega dela. Pogrešali smo mentorje, ki bi
bili kompetentni za specifična področja,
ali pa bi vsaj znali konkretno pomagati
pri prenašanju novih znanj v prakso.
Nekateri mentorji so bili tudi časovno ne-
dostopni in jih je bilo težko dobiti za indi-
vidualne konzultacije. V prvem in dru-
gem trimestru jüi četrtina meni, da bi
morali tudi sami pokazati več angaži-
ranosti in dati inciativo mentorjem za in-
dividualne pogovore. V tretjem in zad-
njem trimestru pa jih tretjina do četrtina
ugotavlja, da sploh niso ničesar pogrešali.
2
Po koncu prakse, ki je trajala od janurja
do junija 1993, smo izvedli tudi evalva-
cijo praktičnega dela v tujini. Evalvirali
smo pravzaprav uresničitev pričakovanj
udeležencev o pridobitvi teoretskih znanj
in praktičnih spretnosti, izoblikovanju
stališč in uporabljenih učnih metodah.
Kar 81% anketiranih je imelo spe-
cifčna pričakovanja o področjih teo-
retskega znanja, o katerih so upali, da jih
bodo pridobili s študijem v tujini. Anketa
je pokazala, da so bila pričakovanja kar
dobro zadovoljena (povprečna skupna
ocena zadovoljenosti pričakovanj na lest-
vici od ena do pet je dosegla oceno 3,7)-
Prva štiri najpogostejša pričakovanja o te-
oretskem znanju so bila: deinstitucionali-
zacija, decentralizacija in reforma psihiat-
rične ustanove; begunska problematika;
sodobne teorije o socialni politiki in (na
istem mestu) teoretska izhodišča tehnik
in metod dela z uporabniki. Po vrstnem
redu sledijo še: koncepti in organizacija
skupnostnih psihosocialnih služb, timsko
delo, evalvacija, klasična psihiatrija, su-
pervizija, ženske in duševno zdravje, aids.
Kaže, da so se najmanj pogosta priča-
kovanja še najbolj izpolnila: ženska prob-
lematika in problem aidsa z najvišjo oce-
no. Sledi begunska problematika (4,3),
koncepti in organizacija skupnostnih psi-
hosocialnih služb in deinstitucionali-
zacija psihiatrije (po 4). Ocene nad pov-
prečjem pa so dobile še sodobne teorije
o socialni politiki (3,25), evalvacija, kla-
sična psihiatrija (po 3) in timsko delo
(2,7). Slika kaže, da so se bolj specifična
in konkretnejša pričakovanja, ki so prav-
iloma redkejša, še najbolj uresničila. Pro-
blematika aidsa, žensk, beguncev je bila
vezana na nekaj posameznih študentov,
ki so natančneje in bolj usmerjeno vedeli,
kaj bi od prakse želeli in kje lahko to
poiščejo. Splošnejša pričakovanja, ki so
vezana na večja in mešana področja, so
morda zategadelj bolj neulovljiva in
puščajo občutek nezadoščenosti pričako-
vanj. Na vprašanje, katera so bila naj-
pomembnejša teoretska znanja, ki so jih
pridobili v tujini, smo dobili nekaj novih
odgovorov, ki jih med pričakovanji ni
bilo (npr. integracija ljudi s posebnimi
potrebami). Presenetljivo je tudi, da se te-
oretska izhodišča metod in tehnik dela z
uporabniki, ki so se kot tretje najpogo-
stejše pričakovanje edina podpovrečno
izpolnila (1,75), zdaj znajdejo na vrhu
seznama najpomembnejših pridobljenih
teoretičnih znanj. To lahko pomeni, da so
študentje, ki takih pričakovanj niso imeli,
pridobili prav ta znanja, medtem, ko jih
tisti, ki so jih pričakovali, niso. Tako si
prvo in drugo mesto delijo »metode dela,
vrste intervencij in organizacija služb v
Trstu« in »begunska problematika«, tretje
in četrto mesto pa »integracija ljudi s
posebnimi potrebami« in »svetovanje«.
Več kot polovica jih trdi, da se jim je pos-
rečilo prenesti teoretsko znanje v svoje
delo, petini se je to delno posrečilo, četr-
tini anketiranih pa sploh ne.
Specifičrui pričakovanja o spret-
nostih, ki naj bi jih pridobili na praksi, je
imelo le 37,5% anketiranih, kar je več kot
pol manj kot pri pričakovanjih o teoret-
skih znanjih. Tistim, ki so pričakovanja o
spretnostih imeli, so se ta srednje izpol-
nila, s povprečno skupno oceno 3,3, kar
je nekaj manj kot pri teoretskih znanjih.
455
MOJCA UREK
Glede na pogostost so si pričakovanja sle-
dila takole: »diagnostika in terapija psihoz
in socialno-psihiatrični intervju«, »sveto-
vanje«, »tehnike dela s posameznikom in
skupino«. Tem trem so sledili še: »timsko
delo«, »supervizija«, »organizacija novega
projekta«, »metode opazovanja«. Nazadnje
našteta pričakovanja, z izjemo »metod
opazovanja«, so se uresničila najbolj, s kar
visoko oceno 4. »Diagnostika in terapija
psihoz s socialno-psihiatričnim intervju-
jem« in »svetovanje« sta se uresničila sred-
nje, s povprečnima ocenama 3,6 in 3,5.
»Tehnike dela s posameznikom in sku-
pino« in »metode opazovanja« pa so padla
pod povprečje (2). Med najpomembnej-
šimi spretnostmi, ki smo jih pridobili na
praksi, si po vrstnem redu sledijo: sve-
tovanje, intervju in timsko delo (na istem
mestu), izkustvene tehnike (delo na se-
bi), evalvacija, supervizija, komunikacija
in na koncu, z enako pogostostjo, diag-
nosticiranje in spretnosti pogajanja in
prepričevanja. 38% anketiranih se ni pos-
rečilo prenesti pridobljenih spretnosti v
svoje delo, 31% jih meni, da se jim je to le
delno posrečilo (gre za daljši proces),
31% pa je pridobljene izkušnje uspešno
preneslo.
62% anketiranih je imelo specifična
pričakovanja o stališčih, ki so si jih želeli
izoblikovati na praksi. Ta pričakovanja so
so se izpolnila s povprečno skupno oce-
no 3,1, kar je še zmeraj nad povprečjem,
pa vendar nižje kot pri prejšnjih dveh
postavkah (teoretska znanja, spretnosti).
V tej skupini se je pogostost pojava posa-
meznega pričakovanega stališča ujela z
višino ocene, s katero se je posamezno
pričakovanje uresničilo. Tako se je naj-
višje uresničilo (4,5) najpogostejše pri-
čakovanje o stališčih, in sicer »vračanje
ljudi iz azilov in skrb zanje v skupnosti«.
Temu stališču sledita z enako, kar visoko
oceno 4 »spoznavanje različnih stališč do
beguncev« in »visok družbeni status
socialnega dela«. Slabo se je uresničilo
pričakovanje o izoblikovanju stališča
»sprejemljivega odnosa državnega sek-
torja do prostovoljnih organizacij«, naj-
nižje (1) pa stališče o »emancipatoričnem
položaju študenta na praksi«. Stališča,
izoblikovana med prakso, ki smo jih uvr-
stili med najpomembnejše, se tako rekoč
v celoti razlikujejo od tistih, ki smo jih
pričakovali. Če jih naštejemo po vrstnem
redu, si glede na pogostost sledijo: »po-
membnost postavljanja ciljev, supervizije
in evalvacije«, »pomembnost izkustva
pred teorijo« in z enako pogostostjo še
naslednja stališča — »radikalnih prememb
ni mogoče takoj izvesti, potreben je čas«,
»pomembnost samoinciativnosti«, »odpr-
tost za spremembe«, »omejenost insti-
tucionalnega pristopa k duševni bolezni«,
»življenje v skupnosti kot vrednota«, »po-
zitiven odnos do brezdomstva«, »načela
dobre prakse« in »participacija beguncev
pri procesih reševanja begunske prob-
lematike«. Na vprašanje, kako se je pos-
rečil prenos stališč v delo, kar 44% tistih,
ki so imeli pričakovanja o tem, ni odgo-
vorilo. 38% se ni posrečilo prenesti
stališč, 6% si tega sploh ni želelo in le 12%
anketiranih se je to posrečilo.
31% anketiranih (kar je doslej na-
jmanj) je imelo specifična pričakovanja o
učnih metodah, za katere so upali, da jih
bodo njihovi praktični učitelji uporabili
na praksi. Pričakovanja o tem so se bolj
slabo uresničila, pravzaprav najmanj od
vseh prejšnjih, vendar še zmeraj nad sred-
ino (2,7). Najpogostejša pričakovanja so
bila (po vrstnem redu): supervizija, tečaji,
tematske delavnice in (na istem mestu)
obiski različnih psihosocialnih služb in
participativna udeležba praktikantov. Sa-
mo tečaji (5) in supervizija (4,5) kot učni
metodi sta zadovoljili pričakovanja udele-
žencev. Pričakovanja o ostalih učnih me-
todah (tematske delavnice, obiski služb,
participacija udeležencev) pa se niso ure-
sničila. Najpomembnejše učne metode
na praksi so bile (po pogostosti omem-
be): supervizija-mentorstvo, aktivno pos-
lušanje predavanj, metoda izkušnje lastne
kože. Manj pogoste pa: intervjuji, timsko
delo, učenje prek uporabnikov in radi-
kalna neintervencija.
Če naredimo še kratek pregled vse-
ga vprašalnika, ugotovimo najprej, da so
se pričakovanja scela srednje uresničila,
in sicer s skupno povprečno oceno 3,2.
Najbolj so se uresničila tista o teoretskih
456
EVALVACIJSKI VPRAŠALNIK ZA ŠTUDENTE DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
znanjih, nekoliko manj tista o spretno-
stih, še manj tista o izoblikovanju stališč
in najmanj (vendar še zmeraj nad povpre-
čjem) so bila zadovoljena pričakovanja o
učnih metodah. V največjem odstotku
smo prenesli v svoje delo teoretska zna-
nja, v manjšem spretnosti, še najmanj us-
pešni pa smo bili pri prenašanju stališč.
3
Pod drobnogled bomo postavili še eval-
vacijo predavanj in delavnic. Udeleženci
smo ocenjevali štiri segmente vsakega
predavanja ali delavnice, in sicer stimula-
tivnost, strukturiranost, kako jasno je bilo
predstavljeno in koliko je zahtevalo sode-
lovanje študentov/k. Rezultat je nekakšna
»top lista« predavanj in delavnic, ki so bila
najbolje ocenjena v posamezni kategoriji
in potem še v skupnem seštevku. Izbrali
smo le prvih petnajst.
Najstimulativnejša predavanja:
1.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v 1. trimestru
2.	delavnice Michaela Raischa o su-
perviziji v zadnjem trimestru
3.	predavanja Shule Ramon v prvem
trimestru
4.	predstavitev Ksenije Ramovš in
Toneta Kladnika o terapevtskih skupnosti
v Italiji
5.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v tretjem trimestru
6.	predavanja Shule Ramon v tret-
jem trimestru
7.	predavanja Birgit Rommelspacher
8.	predavanja in delavnice Justina
Batemana
9.	delavnice Michaela Raischa o so-
cialnih mrežah
10.	predavanje Darje Zaviršek o an-
tropoloških metodah raziskovanja
11.	predavanja Jo Lucas
12.	predavanje Gabi Čačinovič Vog-
rinčič v drugem trimestru
13.	predavanja in delavnice Mal-
colma Fyfea
14.	delavnica Blaža Mesca o kvalita-
tivnem raziskovanju v tretjem trimestru
15.	delavnica Herte Kune in Mi-
chaela Raischa o timskem delu
Najbolje strukturirana predavanja
in delavnice:
1.	predavanja Birgit Rommelspache
2.	predavanja in delavnice Shule Ra-
mon v prvem trimestru
3.	predavanja in delavnice Shule Ra-
mon v tretjem trimestru
4.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v tretjem trimestru
5.	predavanja in delavnice Malcolma
Fyfea
6.	predavanja Jo Lucas
7.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v prvem trimestru
8.	predavanja in delavnice Justina
Batemana
9.	predavanje Mare Ovsenik in Blaža
Mesca o socialnem menagementu
10.	delavnice Michaela Raischa o so-
cialnih mrežah
11.	delavnica Blaža Mesca o kvalita-
tivnem raziskovanju v tretjem trimestru
12.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v prvem trimestru
13.	predstavitev Ksenije Ramovš in
Toneta láadnika o terapevtskih skupno-
stih v Italiji
14.	predavanje Pavle Rapoša Tanjšek
in Marjana Vončine
15.	skupna delavnica Vita Flakerja in
Blaža Mesca o kvalitativnem raziskovanju
Najjasneje predstavljena predava-
nja in delavnice:
1.	predavanja in delavnice Shule Ra-
mon v prvem trimestru
2.	predavanja in delavnice Shule Ra-
mon v tretjem trimestru
3.	predstavitev Ksenije Ramovš in
Toneta Kladnika o terapevtskih skupno-
stih v Italiji
4.	predavanja Birgit Rommelspacher
5.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v tretjem trimestru
6.	študentska delavnica o dnevnem
centru
7.	predavanja in delavnice M. Fyfea
8.	predstavitev Goge Flaker o be-
gunski problematiki
9.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v prveem trimestru
10.	predavanja in delavnice Justina
Batemana
457
MOJCA UREK
11.	delavnica Blaža Mesca o kvalita-
tivnem raziskovanju v tretjem trimestru
12.	predavanja Jo Lucas
13.	delavnica Herte Kune in Mi-
chaela Raischa o timskem delu
14.	skupna delavnica Vita Flakerja in
Blaža Mesca o kvalitativnem raziskovanju
15.	Predavanje in delavnica Dona-
telle Cozzi in Darje Zaviršek o ženskah in
duševnem zdravju
Predavanja in delavnice, ki so v na-
jveč meri zahtevala sodelovanje štu-
dentov.
1.	predavanje in delavnica Michaela
Raischa o superviziji
2.	študentska delavnica o dnevnem
centru
3.	predavanja in delavnice Malcolma
Fyfea
4.	delavnice Michaela Raischa in Ul-
riche o socialnih mrežah
5.	delavnica Herte Kune in Michaela
Raischa o timskem delu
6.	delavnica Vita Flakerja o kvalita-
tivnem raziskovanju
7.	predavanja Jo Lucas
8.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v tertjem trimestru
9.	predavanja in delavnice Shule Ra-
mon v prvem trimestru
10.	predavanja in delavnice Justina
Batemana
11.	delavnice Johna Southgatea in
Kate White o delu z notranjim otrokom
12.	druga integracijska delavnica z
ozirom na skupine uporabnikov v zad-
njem trimestru
13.	delavnica Davida Brandona v za-
dnjem trimestru (evalvacija in integracija
študija)
14.	predavanja in delavnice Shule
Ramon v zadnjem trimestru
15.	uvodna integracijska delavnica z
ozirom na skupine uporabnikov v za-
dnjem trimestru
V skupnem seštevku rezultatov v
vseh kategorijah skupaj je končni raz-
pored najbolje ocenjenih predavanj in
delavnic naslednji:
1.	predavanja in delavnice in delav-
nice Shule Ramon v prvem trimestru
2.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v tretjem trimestru
3.	predavanja in delavnice Shule Ra-
mon v tretjem trimestru
4.-5.	predavanja Birgit Rommel-
spacher
4.-5. predavanja in delavnice Mal-
colma Fyfea
6.	predavanja in delavnice Davida
Brandona v prvem trimestru
7.	predavanje in delavnica Michaela
Raischa o superviziji
8.-9.	predavanja Jo Lucas
8.-9. predavanja in delavnice Justina
Batemana
10.	delavnice Michaela Raischa in
Ulriche o socialnih mrežah
11.	študentska delavnica o dnevnem
centru
12.	predstavitev Ksenije Ramovš in
Toneta Kladnika terapevtskih skupin v
Italiji
13.	delavnica Herte Kune in Mi-
chaela Raischa o superviziji
14.	delavnica Blaža Mesca o kvalita-
tivnem raziskovanju v tretjem trimestru
15.	delavnica Vita Flakerja o kvalita-
tivnem raziskovanju
V pričujočem poročilu smo pred-
stavili rezultate treh vrst vprašalnikov.
Neobdelane so ostale še tri druge vrste
vprašalnikov. Razlogi za to so različni —
od tega, da evalvatorka ni dobila nazaj
zadovoljivega števila izpolnjenih vprašal-
nikov, ki bi ji omogočalo narediti primer-
javo rezultatov, do tega, da so se v zadnjih
dveh letih nekateri vprašalniki založili.
Strokovnih kritik na račun te evalvacije bi
lahko bilo gotovo še več. Če izpustimo
posamezne tehnično-metodološke pomis-
leke, je ena od prvih slabosti ta, da smo se
evalvacije lotili premalo načrtno, tako re-
koč brez celovite vizije, kaj hočemo s
posameznimi vprašalniki zvedeti. To velja
tudi kot priporočilo za prihodnje po-
skuse ovrednotenja študija. Druga slabost
je bila tudi v slabem povratnem informi-
ranju o rezultatih. Marsikateri rezultati
evalvacije so imeli največjo vrednost v
tem, da bi lahko že sproti vplivali na po-
tek študija (pokazali na slabosti, potrebe,
usmerjali izboljšave študija itn.). To se je
le delno uresničilo. Kljub vsemu upamo.
458
EVALVACIJSKI VPRAŠALNIK ZA ŠTUDENTE DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
da bodo ti rezultati, ki smo jih le prikazali
z dvoletno zamudo, vseeno ilustrirali del-
ček zgodbe o študiju duševnega zdravja v
skupnosti »zunanjim bralcem« ter da
bodo še zmeraj zanimiva informacija za
udeležene študente, predavatelje, organi-
zatorje (če nič drugega, pa kot spomin na
stare dobre čase).
459
poročili
TEMPUS FUGIT IN SLOVENIAM
Zdi se mi, da je minilo že veliko časa od
leta i960, ko sem bil prvič tukaj in nisem
niti vedel, da v Jugoslaviji obstaja dežela,
ki se imenuje Slovenija. Že dolgo se mi
zdi tudi od takrat, ko sem prišel pred
štirimi leti v Ljubljano pomagat razvijati
program Tempus. V teh letih se mi je do
te dežele in zlasti do njenih ljudi posto-
poma porajala globoka naklonjenost.
Na začetku sem bil precej neveden
o kulturi in življenskih razmerah. Spo-
minjam se svojega prvega predavanja na
stari šoli za socialno delo na Šaranovičevi.
Študentje so ves čas predavanja, vso uro
vstopali in izstopali iz predavalnice; po
nekem skrivnostnem ključu je vsakih
nekaj minut kakšen tujec odprl vrata,
vstopil in odnesel stol v sosednjo preda-
valnico. Za moje angleške oči je bilo to
višek nevljudnosti. Razvil sem delovno
hipotezo, da zato, ker je Slovencev malo,
obstaja zakon, ki omejuje število ljudi na
enem mestu, da ne bi prišlo do pokola pri
možnem srbskem napadu!
Spočetka sem imel velike probleme
s komuniciranjem. Moje glavno orodje,
agresiven humor, je težko prevedljiv me-
dij. Poleg tega mi bolj kot predavanja
ležijo delavnice. Med mojim prvim obi-
skom smo izvedli vajo uporabe načel nor-
malizacije na primeru ustanove za dušev-
no prizadete na Škofljici pri Ljubljani. Da
sem lahko pojasnil ljudem, kako in kaj de-
lati, sem potreboval veliko časa. Moral
sem prilagoditi postopek jeziku in kul-
turi. Sama ustanova, čisto blizu Ljubljane,
je büa zame velik šok. Na Škofljici in tudi
v psihiatrični bolnišnici v Polju sem videl
veliko slabše razmere, kot smo jih vajeni
v Angliji. Precej domači pa so mi bili ma-
nevri, ki jih v stikih z javnostjo izvaja
odgovorno vodilno osebje, in zanikanje,
da bi lahko karkoli spremenili.
Po številnih obiskih sva z ženo
Altheo spoznala in vzljubila deželo. Zdaj
tukaj preživljava skoraj dva meseca na
leto. Zdi se nama zanimiva mešanica kaf-
kovščine in raja. Potreba po ustvarjalnem
podjetništvu in resnični kooperativnosti
se meša z močnimi ostanki centralizirane
nesposobnosti, značilne za socialistične
režime. Ljudje na višjih položajih imajo še
vedno močno željo, držati ostale v temi
nevednosti. Večina domačih strokovnja-
kov na področju skrbstva ne ve skoraj nič
o tem, kaj na tem področju dela in name-
rava storiti vlada. Z vsem tem se meša ši-
rina duha; zapletena ozadja in ideologije
se mešajo z zelo zanimivimi in včasih ču-
daškimi idejami nove dobe ÇVew Agé),
kar ustvari zelo močno in opojno psiho-
loško slivovko.
Slovenski izobraževalni sistem je ču-
dežno zdravilo za nespečnost. Težko si
predstavljam, kako bo Slovenija zdržala v
Evropi s tako neučinkovitim sistemom vi-
sokošolskega izobraževanja. K nam je pri-
šlo dosti slovenskih študentov z različnih
področij. Bili so do konca zdolgočaseni.
Metode poučevanja so daleč od tega, da
bi bile zadovoljive; teorija in praksa je na
veliko področjih zastarela. Zdi se mi, da
med teorijo in prakso obstaja velik pre-
pad, izbraževalni sistem pa je v bistvu shi-
zoiden. Slovenija proizvaja nove strokov-
njake, med katerimi je dosti takih, ki bi se
težko kosali z zahtevami po kompetent-
nosti v drugih delih Evrope.
To je bila težava tudi v Tempusu. Na
splošno so študentje izredno bistri in po-
navadi zelo delavni. Toda Slovenci raje
govorijo kot delajo. Ure in ure intenziv-
nih diskusij pridelajo le malo oprijemlji-
vega. Morda je v Sloveniji več komisij kot
dreves. Vzgojni sistem Srednje in Vrfiod-
ne Evrope je namenjen temu, da naredi
študente pasivne. Ponavadi je bilo težko
pripraviti študente do strastne debate.
461
POROČILI
DomaČi akademski strokovnjaki — ob ne-
katerih opaznih izjemah — imajo rajši štu-
dij v knjižnicah kot resnično akcijo.
Počasi in z veliko žalostjo sem s pri
Tempusu spoznal, da obstaja med izraže-
nimi potrebami strank in navadnih ljudi
in tem, kar dobijo, velik prepad. Take
razlike so zelo vsakdanje po vsej Evropi,
ampak tukaj se ljudje razkoraka med sred-
stvi in potrebami skoraj ne zavedajo. Kot
ponavadi so strokovnjaki velika ovira za
resnične spremembe. Sodelovali smo s
samozagovorniško skupino na obali in
tudi z njihovimi starši v skladu Silva in
videli naravo tega prepada. So skoraj kot
ljudje z različnih planetov. Pred Slovenijo
je še dolga pot. Na splošno rečeno, poli-
tično vodstvo nima nikakršne vizije, ki bi
presegala naslednji teden ali naslednjo
krizo deviznega tečaja. Sprememba bo
morala biti bolj in bolj v rokah strank in
njihovih svojcev. A ti imajo zaenkrat bolj
malo denarja in vpliva.
Mislim, da v preteklih štirih letih
niso dosegli kaj pomembnega, le občutek
svoje lastne nevednosti in neprimernosti
in neuspeha. Slovenski sistemi se podob-
no kot drugod zelo dobro branijo pred
radikalnimi spremembami. Temnih strani
profesionalizma se skorajda nihče ne za-
veda. Manjkalo mi je modrosti in razume-
vanja, a ne energije; dobil pa sem veliko
prijateljev. Vzljubil sem celó polento.
Zelo težko je biti optimističen o slo-
venskih razmerah. Standardi skupnostne
skrbi so zelo nizki in vizije o novi ureditvi
skorajda ni. Akademski učitelji še naprej
pišejo dolgočasne in irelevantne knjige,
ki prihodnjim generacijam ne prinašajo
nič vznemirljivega ali spodbudnega. Zad-
nja moda je po navadi ameriška in že de-
set let zastarela in je poleg tega povsem
nepomembna.
Stigmo duševne prizadetosti, dušev-
ne bolezni in v nekaterih primerih celo
staranja je treba zmanjšati, da bi se omo-
gočilo bolj fleksibilno delo v skupnosti.
Dežela je posejana z mračnimi ustano-
vami, ki so napolnjene z obrambno na-
strojenim osebjem. Položaj negovalnega
osebja je na primer tako nizek in slabo
plačan, da mu je tako rekoč nemogoče
dobro delati.
Nesporazumi in delitve na socialne
pedagoge, socialne delavce in psihologe
pomenijo, da bo medicinska prevlada na
področjih duševne prizadetosti in dušev-
nega zdravja v bližnji prihodnosti ostala
nespremenjena. Obstoječe globoke delit-
ve in slabi odnosi na šoli za socialno delo
onemogočajo napredek v razvoju te zelo
pomembne stroke. Medicina na področju
duševne prizadetosti in psihiatrija sta
predvsem represivni in protekcionistični.
Študentje Tempusa so precej razno-
lika skupina. Moj splošni vtis je bil, da se
je program večine komajda dotaknil. Po-
stal je le ena izmed postavk v njihovi
strokovni biografiji. Nekaj ljudi, morda
manj kot pol ducata praktičnih vizionar-
jev, je doživelo globoke spremembe in
delajo čudovite stvari. Zaradi njih se je ta
projekt splačal. Prihodnost je njihovih ro-
kah.
Z Altheo bova še naprej v stiku s Slo-
venijo. Postala sva skoraj napol Slovenca.
Kritizirava, ker sva čustveno veliko vlo-
žila. Veliko ljudi, ki jih imava na svetu naj-
raje, je povezanih s progamom Tempus.
Študentje socialnega dela bodo še naprej
dobrodošli na univerzi Anglia in še na-
prej bova sodelovala s starši na obali in s
šolo za socialno delo v Ljubljani.
David Brandon
462
TEMPUS v UKRAJINI
i
Zadnje dneve junija sva bila s tržaškim
kolegom Lorenzom Toresinijem povab-
ljena v Kijev, kjer prav zdajle, jeseni,
začenjajo nov program študija socialnega
dela. To je prvi študij socialnega dela v
Ukrajini sploh. Poteka na kijevski Mogil-
ski Akademiji, vodi ga pa pod okriljem
programa TEMPUS-TACIS naša dobra
znanka Shula Ramon z London School of
Economics. Pričujoči zapis je nastal na
podlagi poročila, ki sem ga naredil po
končanem potovanju.
Obisk v Kijevu in kijevski Mogilski
akademiji je bil prav gotovo prekratek, da
bi lahko z globokim vpogledom govoril o
ukrajinski stvarnosti in o možnostih raz-
voja socialnega dela v Ukrajini. Vseeno pa
mi moja doživetja omogočajo, da na pod-
lagi podobnosti in kontrastov z najinima
domačima izkušnjama napravim nekaj
sklepov. Pri tem mi je gotovo pomagala
izkušnja našega programa Tempus. Seve-
da pa so ti sklepi lahko zavajajoči in je
treba brati te vtise kot opažanja in raz-
mišljanja tujca, ki je po definiciji neumen
in naiven, vendar pa so lahko njegove
čudne in izkrivljenje zaznave vseeno za-
nimive.
Lorenzov in moj položaj je bil že od
samega začetka paradoksen: po eni strani
so naju v Kijev poslali kot izvedenca za
nekaj, kar v Ukrajini ne obstaja (socialno
delo in duševno zdravje v skupnosti), po
drugi pa sva bila popolna bedaka glede
ukrajinske stvarnosti vsakdanjega življe-
nja in tudi glede bolj zapletenih instituci-
onalnih struktur in razmerij. To izhodišče
z vsemi svojimi očitnimi ovirami za pa-
metno delo je imelo vseeno nekaj pred-
nosti. Lahko sva namreč spraševala naj-
bolj neumne in naivne stvari, hkrati pa so
naju morali vljudno poslušati, ko sva
govorila o zadevah, ki bi jih ne bili pri-
pravljeni sprejeti niti pod razno, če bi jih
izrekel domorodec. Pri tem nama je po-
magalo skromno znanje ruščine, saj je
ruščina v Ukrajini tudi po neodvisnosti
eno od glavnih komunikacijskih sredstev.
ii
Potovanje v Ukrajino je bilo zame neke
vrste misterij. Sprva se mi je zdelo, da
grem na rob (znanega) sveta. O Ukrajini
se mi je zdelo, da vem le malo. Vedel sem
za zgodovinsko vlogo Kijeva pri nastanku
ruske države, spomnil sem se Zlatega
teleta in Dvanajstih stolov Ilfa in Petrova,
ki sta bila doma iz Odese; Lorenzo je ho-
tel po vsej sili obiskati Odeso, da bi videl
slovito stopnišče, kjer so posneli nepo-
zabne prizore iz filma Oklopnica Potem-
kin. In seveda Černobil. Šele pozneje so
postajale asociacije bolj bogate in postalo
mi je jasno, da imamo veliko Ukrajincev,
npr, Gogolja, Bulgakova, Bubko in celo
Hruščova za Ruse. Ena takih osebnosti, ki
je pomembna za naše področje in je še
vedno vir navdiha za mnoge od nas, je
seveda slavni postrevolucijski pedagog A.
S. Makarenko.	'
Dopotovati v Ukrajino je bilo pri-
jetno. Marsikaj je bilo, kot da bi se znašla
v preteklosti. Kijev s svojimi novimi ki-
oski, ki nadomeščajo pomanjkanje pravih
trgovin, in malce kaosa se nama je zdel
podoben Zagrebu ali Beogradu pred
kakimi petnajstimi, dvajsetimi leti. Ljudje
so se zdeli prijetno sproščeni in še neoku-
ženi z yuppijevsko mrzlico in hitenjem.
Nisva opazila, da bi se ljudje pozdravljali,
kot je že navada v Ljubljani: »Živjo! Ni-
mam časa.« Ljudje so še vedno večidel
pešci in imajo čas pokramljati z znanci.
Občutek pa ni bil zgolj nostalgičen, am-
pak se nama je tudi zdelo, kot da bi se
463
POROČILI
nama uresničile neke ekološke sanje, saj
je bilo avtomobilov le malo in v središču
mesta ni bilo prav nič težko parkirati.
Žalostna stran zgodbe je, da je tako zaradi
revščine. Povedali so nam, da večina
zaposlenih ne dobi več kot štirideset
ameriških dolarjev mesečne plače, pokoj-
nine pa ne presegajo sedmih dolarjev. Če
vzamemo, da so cene približno podobne
našim, to očitno ne zadostuje za preži-
vetje.
Vseeno pa sva na ulicah videla le
malo izjemno revnih ljudi, npr. beračev,
brezdomcev in pijancev. To sva si lahko
razlagala na več načinov. Prvič, ljudem
pomaga preživeti velikanska siva ekono-
mija, ki večini pomaga preživeti z recikli-
ranjem dobrin in s proizvodnjo hrane na
podeželskih vrtičkih. Povedali so nam, da
je v soboto in nedeljo na vlakih, ki vozijo
iz Kijeva na podeželje, nepopisna gneča
ljudi, ki gredo obdelovat svoje vrtičke.
Druga razlaga je, da take ljudi zapirajo v
različne ustanove. O tem nisva dosti spra-
ševala, vendar sva vseeno zvedela, da v
Ukrajini obstaja cela vrsta ustanov za
ljudi, ki imajo dolgotrajne težave z dušev-
nim zdravjem, ustanov, podobnih naše-
mu Hrastovcu. Zvedela sva tudi, da je biti
pijan v javnosti še vedno prekršek, ki se
ga kaznuje s priporom in drugimi izjem-
no represivnimi ukrepi (npr. objava slike
na oglasni tabli v delovni organizaciji).
Tretja razlaga pa je, da še vedno delujejo
nekateri stari mehanizmi socialne var-
nosti, ki zagotavljajo polno zaposlenost in
prebivališče in omogočajo še nekaj social-
istične distribucije dobrin. Večkrat so na-
jini gostitelji o tem govorili s ponosom,
kar je bilo povezano z določeno stopnjo
konzervativnosti o socialnih zadevah in
previdnosti do kakršnihkoli sprememb.
iii
Kijevska Mogilska akademija je neodvisna
univerza, ki je začela delovati leta 1992.
Nadaljevala naj bi tradicijo starodvane
univerze, ki jo je s tem imenom leta 1615
ustanovil Peter Mogila, slavni ukrajinski
metropolit in razsveljenec. Bila je prva
univerza v pravoslavnem delu Vzhodne
Evrope in je bila v času nastanka in prvih
dvesto letih, do leta 1817, ko so jo
spremenili v semenišče oziroma v versko
izobraževalno ustanovo, pomemben vir
znanja in gojišče ukrajinske intelektualne
elite. Deluje v isti stavbi kot slavna pred-
hodnica in namen je, da bi služila podob-
nemu namenu, se pravi, ustvarjanju
intelektualne elite nove Ukrajine. Je raz-
meroma majhna (približno 600 slušate-
ljev), a z visokimi standardi pouka, ino-
vativnim pristopom (sistem modulov) in
razvejanim mednarodnim sodelovanjem
(med drugim je v mednarodnem strokov-
nem svetu Zbigniew Brzezinski). Ravno
visoka raven pouka in neodvisnost jo loči
od ostalih 300 državnih in 600 privatnih
ukrajinskih univerzitetnih zavodov.
Ustanavljanje šole za socialno delo
na tej akademiji je le eden izmed njenih
mednarodnih projektov. V njem poleg
London School of Economics sodeluje tu-
di nam dobro znana šola za socialno delo
iz Oporta. Eden od pobudnikov šole je dr.
Semjon Gluzman, psihiater, ki je zaradi
tega, ker ni hotel diagnosticirati pomem-
bnega disidenta, tudi sam postal disident
in bil zaprt. Sedaj je eno izmed pomemb-
nejših imen v ukrajinski psihiatriji in tudi
vodi center za varstvo pravic. Predstojnik
šole dr. Poltavec je prav tako psihiater.
Na šoli delujejo še trije učitelji: psihologi-
nja, ki se ukvarja s socialno psihologijo,
encounter skupinami in družinsko psiho-
logijo, sociologinja, ki bo predavala so-
cialno politiko, in še ena psihologinja, ki
je asistentka predstojnika in se tako kot
on ukvarja z personologijo (karkoli že to
je). Poleg njih bo dve leti z njimi delala Jo
Lucas, ki jo poznamo iz našega projekta.
Imajo še dva zunanja sodelavca, organiza-
torja praktičnega pouka, pravne predme-
te pa bodo predavali učitelji s katedre za
pravo.
Namen najinega potovanja ni bil
povsem jasen. Nekoliko sva se počutila
kot v Kafkinem romanu. Če bi se pre-
davanja že začela, bi imela vsaj kakšno
oprijemljivo točko o tem, zakaj sva tam,
tako pa naj bi sodelovala v pripravah, kar
je težje določljivo. Preden sva odšla, nama
je Shula po telefonu rekla, naj si ogledava
464
TEMPUS V UKRAJINI
nekatere službe na področju duševnega
zdravja in ugotoviva, kakšne so možnosti
za novosti in razvijanje služb v skupnosti.
Najin gostitelj, predstojnik šole za so-
cialno delo profesor Poltavec, ki je po
poklicu psihiater, pa nama je v prvem po-
govoru izrazil željo, da bi obiskala nekaj
organizacij, ki delujejo na področju so-
cialnega dela, ocenila, ali so primerne za
izvajanje praktičnega pouka, in se udele-
žila pogovora z učitelji šole o organizi-
ranju praktičnega pouka.
IV
Najprej sva srečala Raiso Kravčenko, ki je
predstavnica ene redkih »civilnih« pobud
v Ukrajini. Je namreč članica skupine
staršev duševno prizadetih otrok, ki se je
organizirala, da bi dosegla dodatne dejav-
nosti za svoje otroke v okviru nekakšnega
popoldanskega kluba. Namen našega po-
govora je bil pravzaprav pogovoriti se o
tem, kako naj bi bila na njihovi šoli organ-
izirana praksa. Raisa je bila namreč prav
zaradi svoje energičnosti in dejavnosti v t.
i. prostovoljnem sektorju izbrana kot pri-
merna za organizacijo praktičnih obvez-
nosti prihodnjih slušateljev. Nameravala
jih je vključiti v raziskovanje možnosti,
pravic in sredstev, ki so na voljo ljudem s
težavami pri učenju (duševno prizade-
tim) in ljudem s psihičnimi težavami.
Meni se je zdelo malce preveč papirnato,
bilo bi verjetno bolje, če bi se s študenti
lotila tudi praktičnega dela, kjer bi lahko
študentje na svoji koži izkusili probleme,
ki jih doživljajo ti ljudje in njihovi svojci.
V
Obiskala sva tudi prve socialne službe, ki
so nastale v Ukrajini na državni ravni, in
sicer socialne službe za mladino. Razvi-
jajo velikansko mrežo služb po vsej dr-
žavi. Soba direktorja te organizacije ima
videz štaba centralno načrtovane in vo-
dene akcije, saj je na zidu zemljevid Uk-
rajine z raznorbarvnimi zastavicami, ki
kažejo, kje vse so ustanovili pokrajinske,
okrožne in lokalne službe. V centrali se
ukvarjajo tudi z raziskovanjem in izdaja-
teljstvom. Dali so mi dve knjigi, ki so ju
do sedaj izdali. Prva je Socialno delo z
mladimi družinami, druga pa Socialno
delo in socialna pedagogika: razlagalni
in terminološki slovar. Kolikor mi do-
pušča spretnost branja v cirilici, lahko
presodim, da gre za literaturo, ki vpeljuje
v Ukrajino nekatere koncepte dela z dru-
žino in socialnega dela nasploh. Še zlasti
za slovar lahko rečem, da je precej po-
zitivistično usmerjen in vpeljuje nekatere
termine, ki so na Zahodu, pa tudi pri nas,
že davno zastareli. Gre gotovo za precej
ambiciozen projekt in pravzaprav za prvo
vsedržavno mrežo socialnih služb, tako
da, kot pravijo, pridejo k njim po nasvet
tudi starejše osebe. Ukvarjajo se z mislijo,
da bi izoblikovali storitve tudi za starejše
občane. Glavni poudarek njihovega dela
je na svetovanju in dobil sem vtis, da so te
službe v glavnem psihološko usmerjene.
Vzdržujejo tudi nekaj telefonskih linij za
svetovanje otrokom in zasvojencem. Ra-
zvijajo različne oblike mednarodnega
sodelovanja, zlasti z Nemčijo (kjer tudi
obstaja posebna organizacija za delo z
mladino), pripravljeni pa so sodelovati s
podobnimi slovenskimi organizacijami.
Med posledicami tega sodelovanja je tudi
ustanavljanje samopomočne organizacije
za ljudi s cerebralno paralizo. Ko smo bili
v Kijevu, je bila ta organizacija ravno na
letovanju v koloniji z »normalnimi« otro-
ki. Videla sva tudi kijevsko podružnico te
službe. Odprta je v glavnem popoldne, ko
lahko pridejo stranke (deloma pa tudi
zato, ker je za večino zaposlenih to druga,
popoldanska služba). V skromnih prosto-
rih izvajajo večinoma individualne storit-
ve, za skupinska srečanja pa uporabljajo
druge prostore, npr. knjižnice, mladinske
klube, šole ipd. Zanimiv normalizacijski
učinek iz nuje.
VI
Na programu sva imela tudi kijevsko psi-
hiatrično kliniko, imenovano seveda po
Pavlovu. To je velikanski modernistični
kompleks stavb (ne tako kot v Sloveniji,
kjer so stavbe praviloma stare več ko sto
let), očitno prizadet z splošno revščino in
465
POROČILI
malce zanemarjen. Rekli so nama, da je
hrana zaradi finančnih restrikcij tako sla-
ba, da prinašajo svojci dodatno hrano od
doma. To ni značilno samo za psihiatrič-
ne bolnice, ampak tudi za druge, in res-
nično smo videU starejše gospe, kako so v
času kosila tovorile mreže s hrano.
Prosila sva, da bi lahko videla naj-
boljši in najslabši oddelek. To so sprejeli
z začudenjem, saj najslabšega oddelka ni-
majo. Potem so se odločili, da nama po-
kažejo psihoterapevtski in geriatrični
oddelek, kar smo dopolnili z ogledom od-
delka za intenzivno obravnavo. Na psiho-
terapevtski oddelek prihajajo pacienti z
drugih oddelkov in ambulantni pacienti
iz mesta. V zadnjem času so pri njih
popularne t. i. humanistične terapije in
presenečen sem bÜ, kako pomembno me-
sto je med različnimi tehnikami zavzemal
Stanislav Grof. Geriatrični oddelek je bil
tipični bolnišnični oddelek, kot ga pozna-
mo v večini bolnišnic. Skoraj pretirano je
snažen in asketsko urejen, v sobah je 6-10
postelj. Najbolj se nas je razveselila stare-
jša gospa, upokojena zdravnica, ki je naš
obisk izkoristila za kramljanje s kolegi.
Govorila je, da je zelo zadovoljna z biva-
njem in obravnavo v bolnici, osebje pa
nam je z grenkobo govorilo o gospe, ki je
bila pomemben organizator sanitete med
domovinsko vojno, sedaj pa je primorana
živeti s sostanovalci v svojem stanovanju
in je v bolnici pravzaprav zaradi nespora-
zumov z njimi, sama in zapuščena, a vse-
eno kljub vsem krivicam še vedno hvali
sistem, ki jo je izigral. Intenzivni oddelek
je tehnično najbolje opremljen; oblečeni
smo morali biti v zelene halje in imeti
zaščito na čevljih. Tu potekajo detoksi-
kacije, pa tudi EKT. Ko smo bili tam, so
ravno pripeljali žensko v velikem epilep-
tičnem napadu. Rekli so nam, da je iz
ženskega socialnega zavoda za ljudi z dol-
gotrajnimi težavami. Na kliniki je imel Lo-
renzo predavanje z diapozitivi o tržaški
izkušnji, ki je poželo veliko odobravanja
in tudi izražene želje, da bi kdaj, ko si
država ekonomsko opomore, tudi oni
stopili po podobni poti.
VII
Na sestanku na šoli, ki je bil sploh prvi
sestanek vseh učiteljev, smo se pogovar-
jali o organiziranju praktičnega dela.
Problem, s katerim se srečujejo, je, da ni
socialnih delavcev in se torej nimajo od
koga učiti. Organizatorja praktičnega de-
la sta ponudila dve inačici. Kravčenkova
je predstavila svoj projektni pristop, njen
kolega pa bolj tradicionalen postopni pri
stop, po katerem naj bi študentje najpre
obiskovali in opazovali delo raznih usta
nov in strokovnjakov in šele nato pričeli
samostojno delati. Prevladal ni noben
predlog in mislim, da bodo v prvem let-
niku začeli z obliko, ki deloma spominja
na eksperimentalne vaje v bloku, ki smo
jih svojčas gojili na naši šoli. Kar utegne
biti pri njihovem poskusu zanimivo, je
verjetno to, da se bo pri uvajanju social-
nega dela kot nove prakse v Ukrajini toli-
ko bolj očitno vzpostavilo to, kar je sicer
splošna značilnost socialnega dela, nam-
reč, da je treba socialno delo izumljati
vedno znova. Če ne bodo učitelji na šoli
tesno povezani s temi prvimi praktičnimi
izkušnjami, lahko gre njihova strokovnost
po gobe in bodo lahko učiU le teorije, ki
so morda relevantne za socialno delo v
Angliji.
Ko sem primerjal ta projekt z našim,
se mi je zdela glavna razlika in tudi po-
manjkljivost v tem, da kijevski projekt ni
tako samorasel. Pri nas smo imeli smo že
pred začetkom neko določeno skupinsko
subjektiviteto, vsaj približno smo vedeli,
kaj hočemo, in smo se lahko precej enak-
opravno pogovarjali s tujimi partnerji. Tu
je zaenkrat še vedno tako, da ljudje, ki
bodo delali na projektu, še nimajo skup-
nega jezika, še niso skupina, ampak zbir
strokovnjakov, ki še nimajo skupne vizije.
Tako je projekt še vedno precej upravljan
iz Londona, kar je velika slabost.
Glede na družbeno situacijo v Ukra-
jini, občutni konzervativizem tranzicije in
pomen sive ekonomije se mi zdi, da bodo
študenti in učitelji najbolj potrebovali
znanje in izkušnje skupnostnega dela,
dela v soseski. Potrebna bodo tudi znanja
o kritiki ustanov in profesionalizma, kajti
466
TEMPUS V UKRAJINI
dobila sva močan vtis, da večina najinih
sogovornikov vidi rešitev iz velikega šte-
vila zagat v povečanem profesionalizmu
in izvedenstvu, četudi so zagate povsem
socialnega značaja. Vsekakor pa bodo
naši ukrajinski kolegi potrebovali veliko
močne volje in realističnega optimizma,
saj so naloge, pred katerimi stojijo, titan-
skega obsega.
Vito Flaker
467
recenzi/a
David, Althea & Toby Brт6оп\Advocacy: Power to People with
Disabilities. London: Venture, 1995. 138 strani
V profesionalni podobi socialnega de-
lavca in delavke sta prevladovali dve
močni paradigmi. Prva je tista o sve-
tovalcu in svetovalki, ki sta usposobljena,
pazljiva, učinkovito empatična in spreje-
mata klientovo individualnost. Druga je
tista o zagovorniku ali zagovornici, ki
hvali tiste, ki so zatirani, in napada tiste,
ki izkoriščajo in izključujejo kliente. Obe
aktivnosti sta nevsakdanji v vsakdanjem
socialnem delu. (Bili Jordan v op. cit. : 29).
Že več kot desetletje — zahvaljujoč
Johnu Southgateu, ki je v začetku 80. let
prinesel k nam znanje o zagovorništvu
osebi, ki je preživela emocionalne trav-
me, in o samozagovorništvu otroka v sebi
— uporabljamo nekateri na psihosocial-
nem področju pojem zagovornik/zago-
vornica. Na področju duševnega zdravja v
Sloveniji pa je pojem zagovorništvo vezan
na obdobje od konca 80. let, ko smo
začeli govoriti o tem, da se morajo upo-
rabniki seznaniti s svojimi pravicami.
Tisti, ki vstopajo v psihiatrično institu-
cijo, morajo dobro poznati svoje pravice,
saj se borijo, kot dokazuje knjiga, o kateri
bo tekla beseda, proti izrazito zatiralskim
silam. To je še zlasti pomembno takrat, ko
oseba trpi večkratno diskriminacijo
(brezposelnost, brezdomstvo, etnična dis-
kriminacija, ženska s prizadetostmi itn.).
Pojem »ljudje s poškodovanostmi« ustreza
pojmu people with disabilities, ki se
nanaša tako na ljudi, ki imajo težave z
duševnim zdravjem, kot na tiste, ki potre-
bujejo pomoč za samostojno življenje, pa
na tiste, ki trpijo zaradi fizičnih poškodo-
vanosti. Poškodovanost se lahko nanaša
na primarni ali sekundarni hendikep, ki
je posledica primarne prizadetosti (gl. Za-
viršek: Ljudje, ki potrebujejo pomoč za
samostojno življenje. Socialno delo 34: 5).
Pozneje sta v Sloveniji izšli dve deli,
ki najizčrpneje posegata na področje, ki
sem ga naznačila. Gre za zbornik Zago-
vorništvo (Socialno delo 32: 3-4) in za
knjigo Tanje Lamovec Ko rešitev postane
problem in zdravilo postane strup (gl. re-
cenzijo v Socialnem delu 34: 3). V slednji
je aplikacija zagovorništva kot teoretske-
ga modela na praktično delovanje najbolj
izrazita in se naslanja na izkušnje Zago-
vorniške službe, ki je nastala leta 1993 in
izšla iz gibanja za demokratizacijo sloven-
ske psihiatrije (ODZN), pozneje Društvo
ALTRA.
Najnovejša knjiga angleških avtorjev
— družinski projekt — ima naslov Zago-
vorništvo. Moč ljudem s poškodovanost-
mi. V uvodu so David, Althea in Toby
Brandon zapisali, da je knjiga namenjena
vsem zagovornikom/zagovornicam, torej
tako strokovnjakom kot uporabnikom,
posvečena pa je »ceni«, ki jo vsakdo kot
zagovornik/zagovornica plača pri svojem
delu. Avtorji definirajo zagovorništvo kot
dejavnost, ki »vključuje eno, več oseb ali
skupino ljudi s poškodovanostmi, lahko
tudi njihove predstavnike, ki se zavze-
majo za njihovo stvar pri vplivnih drugih,
obravnavajo položaj, ki zadeva njih oseb-
no, ali pa (kar je pogosteje) poskušajo
onemogočiti predlagane spremembe, ki
bi poslabšale njihov položaj. Oboje, na-
men in rezultat takega zagovorništva je,
da poveča občutek moči posameznice in
posameznika; pomaga jima, da občutita
večje samozaupanje, postaneta asertivnej-
ša in dobita več izbire« (p. 1).
Knjiga torej ne govori o različnih
skupinah klientov in ne deli ljudi v sku-
pine glede na njihove prizadetosti, tem-
več govori o različnih vrstah zagovorni-
štva, za zvečanje pravic ljudi in ne le za
469
RECENZIJA
izboljšanje njihove »oskrbe«. Obstajajo
različni načini, kako razvrstiti vrste zago-
vorništva. Po enem se razlikuje samo-
zagovorništvo osebe, ki je neposredno
prizadeta, od plačanega/profesionalnega
zagovorništva in neplačanega/laičnega
zagovorništva. Prva, najbolj temeljna obli-
ka zagovorništva je samozagovorništvo
ljudi s poškodovanostmi, cilj učenja ka-
terekoli vrste zagovorništva pa je, da opo-
gumi ljudi s prizadetostmi, da postanejo
samozagovorniki.
Ker pa vsi ljudje ne morejo govoriti
sami zase, morajo obstajati tudi druge
oblike zagovorništva. Lahko gre za zago-
vorništvo, ki izhaja iz sorodne izkušnje,
kjer oseba, ki je bila v podobni situaciji,
reprezentira drugo osebo, ki doživlja
diskriminacijo. Lahko gre za kolektivno
zagovorništvo, kjer še povezujejo ljudje s
podobnimi zahtevami, zato da izvajajo
pritiske za spremembe zakonodaje in
zvečanje državnih sredstev. Lahko pa gre
za laično zagovorništvo, kjer se posa-
mezniki in posameznice zavestno od-
ločijo, da bodo prostovoljno podpirali
devalvirane osebe.
Kot primer profesionalnega zago-
vorništva si oglejmo primer Nizozemske,
ki je ena številnih zahodnoevropskih
držav z dolgoletno tradicijo plačanega
zagovorništva. Na Nizozemskem je danes
33 oseb, ki opravljajo delo zagovornikov
pacientom. Povezani so s psihiatričnimi
bolnišnicami in plačani prek neodvisne
Nacionalne fondacije zagovornikov za pa-
ciente. Pokrivajo 42 psihiatričnih bolnic
z okoli 20.000 pacienti. Imenujejo se pa-
cientova zaupna oseba /patientenver-
strouivenspersoon/ (p.20). Vse bolnišni-
ce so dolžne plačati določeno vsoto de-
narja za plačilo zagovornikov. V prvih šes-
tih mesecih leta 1991 je prišlo v stik z
zagovorniki več kot 300 pacientov, najpo-
gostejše pritožbe pa so se nanašale na psi-
hiatrične obravnave. 50 odstotkov pogo-
vorov je potekalo med zagovornikom in
pacientom, ostala polovica pa je vključe-
vala tudi pogajanja s člani osebja bol-
nišnic. Kljub naprednemu sistemu avtorji
knjige opozarjajo, da se zagovorništvo, ki
je del državnega aparata, osredotoča le na
individualne manifestacije sistemskega
zatiranja in ne kritizira celotne zatiralske
strukture institucij (p. 25).
Tudi socialne delavke, medicinske
sestre in zdravnice so lahko zagovornice,
vsekakor pa je naloga težka, saj morajo
nenehno iskati ravnotežje med zahtevami
institucije in pravicami uporabnikov. Po-
gosto je potrebna »trdovratna interven-
cija za posameznega klienta ali skupino,
da se zagotovijo službe in sredstva, ki jih
ti potrebujejo« (p. 29). Strokovnjaki torej
so in morajo biti zagovorniki, saj je cilj
dobre obravnave ta, da po najboljših mo-
čeh varuje interese uporabnikov. Vseeno
pa mora imeti prizadeta oseba pravico in
možnost, da dobi še neodvisnega zago-
vornika, takoj ko v določeni situaciji
pride do konfliktnih interesov med pri-
zadeto osebo in institucijo.
Problematične so lahko tako držav-
ne kot prostovoljne službe, ki ne upošte-
vajo pravic uporabnikov. Nekatere so os-
redotočene na terapevtski model, ki ga
mnogi strokovnjaki vidijo kot del prob-
lema in ne kot del rešitve. Terapevtski
model namreč reproducira občutke ne-
moči, neustreznosti, nekompetentnosti,
zagovorniški model pa temelji na konte-
kstualizaciji, opolnomočenju in kolektiv-
nosti (p.4l).
Avtorji poudarjajo pomen družin-
skega zagovorništva. V državi Washing-
ton deluje danes na pobudo nekaterih
staršev telefonska služba za »starše v
krizi«. Po tej telefonski liniji dobijo starši
informacije o tem, kako lahko postanejo
dobri zagovorniki svojim otrokom in
kako naj se učijo razumeti birokratski
sistem, saj velja motto: »Bog pomaga tis-
tim, ki si pomagajo sami. Toda sistem po-
maga tistim, ki ga poznajo« (p. 54).
Pritiski staršev lahko pomagajo strokov-
njakom, da se spreminjajo in se oddaljijo
od pedagoških modelov moči in eksper-
tiz. Starši imajo pravico odločati in selek-
cionirati, kaj je najbolje za njihove otroke
v specifičnih družinskih okoliščinah.
Zaradi vsega tega se veliko strokovnjakov
boji družinskega zagovorništva, saj lahko
starši postavijo pod vprašaj njihove kom-
petence.
470
D., A. & T. BRANDON:	POWER TO PEOPLE WITH DISABILITIES
Tretja vrsta zagovorništva je samo-
zagovorništvo. Avtorji opisujejo dva naj-
učinkovitejša primera te vrste, samopo-
močni organizaciji Najprej ljudje /People
First/ in mlajšo (iz leta 1993) Najprej
mladi/Young People First/. Slednja vklju-
čuje mlade ljudi v starosti 16 do 30 let.
Gibanje Najprej ljudje se je začelo v ZDA
v začetku 70. let in je v začetku pove-
zovalo ljudi z resnimi duševnimi prizade-
tostmi.
Samozagovorništvo je najstarejša
oblika zagovorništva, kjer se ljudje v vsak-
danjih situacijah zavzemajo za svoje
pravice. To je izjemno težko prav takrat,
ko gre za osebo z različnimi poškodova-
nostmi, ki doživlja vrsto diskriminacij.
Primarnemu hendikepu se pridruži še
sekundarni, katerega del sta nizka samo-
zavest in pasivnost. Zato je za samozago-
vorništvo nujno učenje asertivnosti in
opogumljanja, da oseba prevzame nadzor
nad svojim življenjem v svoje roke; uspeti
v zahtevi, da imajo prizadeti ljudje pred-
stavnike v socialnih službah; prositi za po-
moč tako, da oseba s tem ne izgubi nad-
zora nad svojim življenjem (p. 65).
Tako moderno razumevanje samo-
zagovorništva izhaja iz Švedske, kjer so se
ljudje, ki potrebujejo pomoč za samosto-
jno življenje (gl. razlago poimenovanja v
prejšnji številki SD) v zgodnjih 60. letih
začeli združevati v klubih. Od 70. let
naprej, ko nastane organizacija Najprej
ljudje, pa do danes se je na tem področju
zgodila velikanska sprememba. Leta 1993
se je na Tretji mednarodni konferenci
Najprej ljudje zbralo 1.400 samozago-
vornikov in njihovih somišljenikov iz 32
držav (p. 66-67). Njihove zahteve so bile:
integracija (živeti v navadnih domovih v
skupnosti), produktivnost (delati na
navadnih delovnih mestih z navadnim
plačilom) in vključenost (pravica do usta-
nov, ki jih uporabljajo vsi). Gibanje Na-
jprej ljudje se je razširilo v Anglijo, kjer so
imeli prvo srečanje leta 1984 in kjer je
prišlo do spoznanja, da so stara poimeno-
vanja boleča in ponižujoča in da je stigma
duševne prizadetosti bolj temeljna kot
katera koli druga, saj oseba, ki je etiketi-
rana s to oznako, popolnoma izgubi
kompetence na vseh področjih svojega
življena.
Na področju duševnega zdravja se je
leta 1985 ustanovila uporabniška skupina
Preživeli spregovorijo /Survivors Speak
Out/. Postala je nacionalno združenje
posameznikov in posameznic, ki se pove-
zujejo v skupine za samopomoč po
različnih delih Anglije, Walesa in Severne
Irske. Cilj samozagovorniškega gibanja je,
da s kolektivno akcijo pripelje do spre-
membe. Ne gre več za izoliranega posa-
meznika, ki prosi za pravice v pisarni
medicinske sestre, temveč za skupinsko
delo s prijatelji na lokalni, nacionalni in
mednarodni ravni (p. 70).
Samozagovorniško gibanje je torej
način boja proti neučinkovitim in neflek-
sibilnim socialnim službam in hkrati
proti družbenim stereotipom, ki vidijo
prizadete kot žrtve in ne kot ljudi z
določeno močjo.
Naslednji pomembni tip zagovor-
ništva je laično zagovorništvo, kjer gre za
neplačano in neodvisno predstavništvo
za drugo osebo, ki ima težave z izražan-
jem in uresničitvijo svojih poteb ali za-
htev. Izvorni koncept, ki ga je zasnoval
Wolf Wolfensberger proti koncu 60. in v
začetku 70. let, temelji na ideji opolno-
močenja osebe, ki je socialno izključena,
s tem da se jo poveže z zagovornikom, ki
je družbeno cenjena oseba (p. 84). Laični
zagovornik — ugledna, cenjena oseba —
daje človeku, katerega zastopa, občutek,
da ga spoštuje kot enakovredno človeško
bitje z značilnostmi, ki so del vseh ljudi in
vsakdanjih življenjskih situacij. Laični za-
govornik ne sprejema tistega, kar večina
drugih sprejema kot nujno situacijo de-
valvirane osebe v danih okoliščinah.
Nasprotno, dokaže lahko, da slabe hrane,
revne obleke ali slabe stanovanjske nas-
tanitve ni mogoče opravičiti in razložiti z
dejstvom, da je oseba prizadeta. Zato da
laični zagovornik zares zagovarja potrebe
človeka, ki ga zastopa, mora biti neo-
dvisen tako glede na različne socialne
službe kot glede na družinske člane pri-
zadete osebe.
Raziskave o laičnem zagovorništvu
dokazujejo, da so uporabniki zadovoljni s
471
RECENZIJA
tako obliko zagovorništva. Angleška štu-
dija iz leta 1993, ki je vključevala 20
laičnih zagovornikov in 10 ljudi, ki potre-
bujejo pomoč za samostojno življenje, je
poudarila naslednja področja, kjer so za-
govorniki pomagali ljudem pri doseganju
njihovih pravic:
•	v situacijah neustreznega kazno-
vanja,
•	v situacijah neustreznih in nesen-
zibilnih poskusov nadzorovanja določe-
nega vedenja,
•	v situacijah, ko je institucija
nadzorovala denar poškodovane osebe,
•	v situacijah, ko prizadeti niso bili
udeleženi pri sprejemanju odločitev,
•	ko so ugovarjali neustreznemu
ravnanju osebja,
•	v situacijah, ko je šlo za vprašanja
tablet,
•	ko so zagovorniki morali prepre-
čevati, da bi se zgodile nezaželene stvari,
•	v situacijah zanemarjanja (p. 95).
Ena od nevarnosti laičnega zago-
vorništva je zmanjševanje pomena pravic
prizadetih, s tem da se laično zago-
vorništvo, ki ima obliko partnerstva,
spremeni v prijateljsko druženje ¡be-
friending scheme/ (p. 91).
V sedmem poglavju knjige avtorji
predstavljajo značilnosti zagovorništva,
ki temelji na doživetju enake izkušnje
/peer advocacy/. Lahko gre za izkušnjo iz
preteklosti aH pa iz sedanjosti. Tako zago-
vorništvo temelji na dajanju medsebojne
podpore in na prepričanju, da je za upo-
rabnike različnih psihosocialnih služb
najbolje, da postanejo zastopniki drug za
drugega. Tako se izkušnja prizadetosti in
institucionalnega življenja spremeni v
nekaj vrednega, v nekaj, kar lahko zares
razume le tisti, ki je sam preživel podob-
no izkušnjo. Nekateri, ki so desetletja
preživeli v psihiatričnih institucijah, so
danes zagovorniki za ljudi, ki hočejo
zapustiti institucijo. Njihov osnovni moto
je: »Mi smo strokovnjaki za svoje življe-
nje!« (p. 104). Na temelju pripravljenosti
spregovoriti o sebi je tako zagovorništvo
opogumljanje prizadetih, da svoje izku-
šnje delijo z drugimi, četudi gre za boleče
procese. Zagovorniki v tem primeru niso
ugledni meščani, temveč tisti, ki pre-
življajo iste procese stigmatizacije kot
ljudje, v prid katerih govorijo. Sporočilo
takega zagovorništva osebju v institucijah
je, da gre za ljudi, ki so vredni in zahte-
vajo večje spoštovanje, njihove osebne iz-
kušnje pa lahko bistveno prispevajo k
izboljšanju psihosocialnih služb.
Zadnja oblika zagovorništva, ki jo
predstavljajo avtorji, je kolektivno zago-
vorništvo, ki se pogosto prepleta s samo-
zagovorništvom, kot na primer v organi-
zacijah Najprej ljudje in Preživeli sprego-
vorijo. Ko člani in članice teh organizacij
izvajajo javne pritiske za kvalitetnejše
službe, ko pomagajo pri usposabljanju
strokovnjakov in nastopajo na televiziji,
gre za obliko kolektivnega zagovorništva.
Ko pa zahtevajo določene pravice sami
zase, gre za samozagovorništvo. Člani in
članice zagovorniške skupine, ki deluje
na področju duševnega zdravja v Ljublja-
ni (ALTRA), delujejo včasih kot samo-
zagovorniki in drugič kot skupina, v
kateri so posamezniki in posameznice, ki
imajo sami izkušnje z zatiralskim siste-
mom psihiatrične institucije, torej kot
skupina kolektivnega zagovorništva, in
nekateri od njih kot laični zagovorniki
določene osebe.
Zagovorništvo ostaja proces, v ka-
terem se ljudje, ki so diskriminirani in ni-
majo pravice odločanja in nadzorovanja
svojega življenja, učijo, kako naj spet pri-
dobijo odvzeto moč. To je mogoče s
konkretnimi akcijami, z izobraževanjem,
ki bo opolnomočalo uporabnike, in z
raziskovanjem. Leta 1991 je regionalna
zdravstvena uprava Severnozahodne
Temze /North West Thames Regional
Health Authority/ izbrala organizacijo
Najprej ljudje, da izvede evalvacijo pro-
gramov za ukinitev psihiatričnih bolnic
in evalvira procese odhajanja ljudi iz bol-
nice v skupnost. To je bilo v Angliji prvič,
da so ljudje, ki potrebujejo pomoč za
samostojno življenje, evaluirali državne
službe, katerih uporabniki so (p. 134).
Ta primer dokazuje, kako daleč je
od anglosaksonskega sveta do Srednje Ev-
rope. Morda nas lahko ta primer vodi kot
vizija za kreiranje novih modelov
472
D., A. & T. BRANDON: ЛДГОСЛСГ. POWER TO PEOPLE WITH DISABILITIES
zagovorništva, ki bodo opolnomočaii
uporabnike in uporabnice v prihodnjih,
ljudem bolj naklonjenih psihosocialnih
službah. Vse to velja tudi za knjigo v ce-
loti. Zdi se, da je avtorje, ki jih v Sloveniji
ne poznajo le bralci in bralke knjig, tem-
več še veliko bolj strokovnjaki in strokov-
njakinje, uporabniki in uporabnice in
študentje in študentke z različnih skrbst-
venih področij, pri pisanju vodila misel o
zbiranju dobrih primerov partnerstev
med uporabniki in uporabnicami, laiki
in strokovnjaki in strokovnjakinjami, ki
naj krepijo naše zaupanje v ljudi, če ga že
v institucije nimamo več.
Darja Zaviršek
473
POVZETKI
Vito Flaker
K NAVADNOSTI IZJEMNEGA
MOŽNOSTI PARADIGMATSKEGA PREMIKA
Dr. Vito Flaker je asistent na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, predsednik Odbora za
inovacije v duševnem zdravju Altra in koordinator projekta Tempus, sedaj mreže študija
duševnega zdravja v skupnosti — usposabljanja za psihosocialne službe.
Avtor v članku predstavi konceptualno sintezo, ki se je glede paradigmatske vloge socialnega dela
izoblikovala v teku programa Tempus. Osnovna teza je, da je socialno delo kot disciplina brez
svojega institucionalnega hrama prostor, kjer so mogoče sinteze različnih konceptualnih okvirov.
V nadaljevanju avtor to tezo argumentira in razdela s primeri s področja duševnega zdravja v
skupnosti. Na zgledu stanovanjskih skupin opiše možnosti inovativnosti in ustvarjanju umetnih,
a vseeno vsakdanjih oblik življenja. Zagovorništvo nam pokaže pomembno vlogo socialnega dela
pri mediaciji med različnimi doživljajskih svetov. Načrtovanje skrbi kaže na tendence radikalnih
zasukov v socialnem delu (neposredno financiranje), na pomembnost kratkih zgodb naših strank,
prikladnost pridičnih analitičnih orodij in na pomen proaktivne zastavitve socialnega dela; zlasti
pa pokaže transformacijsko moč socialnega dela.
Shulamit Ramon
SLOVENSKO SOCIALNO DELO
PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA V OBDOBJU PO LETU 1990
Dr. Shulamit Ramon je predavateljica socialnega dela in direktorica podiplomskega inter-
disciplinarnega izobraževanja o inovacijah na podroqu duševnega zdravja na London School
of Economics. Kot izvedenka za sisteme duševnega zdravja v skupnosti je sodelovala pri Tem-
pusovem projektu študija duševnega zdravja v skupnosti v Sloveniji Sedaj koordinira Tempu-
sov program, katerega ciljje vzpostavitev izobraževanja za socialno delo v Ukrajini, in je sveto-
valka na novem oddelku za socialno delo na Moskovski šoli za družbene in ekonomske znanosti
Prispevek postavlja slovensko socialno delo v kontekst političnih, socialnih, ekonomskih in
kulturnih sprememb, ki so se dogajale v Sloveniji v zadnjem času. Sledi oris okvira izobraževanja
za socialno delo in socialnih služb. Opiše in analizira dva pomembnejša, presenetljivo inovativna
projekta v socialnem delu: delo z begunci in program študija duševnega zdravja v skupnosti. V
sklepu avtorica opisuje pomen teh dveh projektov za teorijo in prakso socialnega dela v Sloveniji.
Justin Bateman
EVALVACIJSKO POROČILO
O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V UUBUANI
Justin Bateman je vodja raziskovanja in razvoja Kentskih socialnih služb in sodelavec
evropskega inštituta za socialne službe.
Avtor je ob koncu programa študija duševnega zdravja v skupnosti opravil vrsto pogovorov s
študenti in iz tega ter iz drugih svojih opažanj izdelal evalvacijsko poročilo, za katero je bU naprošen,
v drugem delu pa še kritično obdela obstoječo ureditev na področju skupnostne skrbi v Sloveniji.
Ugotavlja, da se je program študija kljub nekaterim pomanjkljivostim (med katerimi izstopa
načrtovanje časa) zelo posrečil: da je močno vplival tako na poglede študentov kakor na njihovo
prakso in da je spodbudil vrsto novih projektov na področju skupnostne skrbi.
475
POVZETKI
Vito Flaker, Vesna Leskošek
■ VPLIV ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
NA SOCIALNO DELO NA PODRGÙU DUŠEVNEGA ZDRAVJA
Socialna delavka in pedagoginja Vesna Leskošek je vodja Centra za pomoč mladim v Ljubljani
pri Centru za socialno delo Ljubljana Moste-Polje.
Avtorja opredelita vlogo socialnega dela na področju duševnega zdravja pred projektom kot izrazito
obrobno in pomožno. Po drugi strani pa ugotavljata, da projekt ne bi nastal, če ne bi bilo
predhodnih izkušenj s prostovoljnim delom in akcijskim raziskovanjem od sedemdesetih let naprej.
Poleg konceptualnih novosti (normalizacija, uporabniška in feministična perspektiva,
individualizacija skrbi) je projekt prinesel v naš prostor kup inovativnih projektov, ki spreminjajo
prizorišče socialnega dela. Avtorja ugotavljata, da sta se s projektom pojavila na tem področju
tudi dva nova akterja: socialno delo in uporabniki. Tako je ta, čeprav izobraževalni program, s
široko definicijo duševnega zdravja v skupnosti in z aktivizmom slušateljev in mentorjev prispeval
k spremembam v praksi socialnega dela na tem področju in na splošno.
Jelka Škerjanc
PROCES SAMOORGANIZIRANJA LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI
Socialna delavka Jelka Škerjanc vodi eksperimentalni razvojni projekt »Individualizirane oblike
skrbi za ljudi s posebnimi potrebami« na slovenski Obali.
V prispevku je predstavljen proces samoorganiziranja ljudi s posebnimi potrebami in njihovih
staršev z Obale, ki se je začel in se razvijal v istem času kot izobraževalni program duševnega
zdravja v skupnosti. V teoretskem delu avtorica sledi tezi, da je prizadetost problem družbe, ki se
ni sposobna organizirati tako, da bi odgovorila na potrebe svojih članov in članic. Ker je prizadetost
politično ustv^arjen problem, ga je mogoče rešiti le na tem področju. Ljudje s prizadetostjo ga
bodo presegli le, če bodo prevzeli vpliv nad svojim življenjem in nad procesi v družbi, ki odrejajo
njihov položaj. To bo mogoče tedaj, ko bodo imeli vpliv na načrtovanje služb zanje in relevantna
znanja in informacije.
Marjan Vončina
VPLIV ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI
NA RAZVOJ SISTEMA SOCIALNEGA VARSTVA
Socialni delavec in sociolog Marjan Vončina je direktor Centra za socialno delo Ljubljana Moste-
Polje in mentor pri programu študija duševnega zdravja v skupnosti.
Avtor obravnava vplive študijskega programa duševno zdravje v skupnosti na sistem socialnega
varstva v kontekstu sprememb, ki jih je začrtal novi Zakon o socialnem varstvu. V novih razmerah
se kaže tudi spremenjena vloga socialnega dela, ki mora za delovanje pridobiti pooblastilo
uporabnikov. Vključevanje uporabnikov prek načel dobre prakse je kot normo socialnega dela v
slovenski prostor vnesel prav program duševnega zdravja v skupnosti. Druga pomembna vloga
programa je v tem, da se je udeležencem posrečilo organizirati vrsto novih socialnovarstvenih
programov, katerih izhodišče je iskanje in zagotavljanje vpliva uporabnikov. Kot možno pot pri
utrjevanju in širjenju vrednot, ki izhajajo iz potreb uporabnikov, avtor predlaga vzpostavitev večje
distance do politike in ustvarjanje inovativnih programov, ki bodo temeljili na spoštovanju in
razvijanju veščin pri delu z ljudmi.
Darja Zaviršek
O ČASIH, KO SMO ŠE VERJELI,
DA BODO OSTANKI EVROPSKEGA RADIKALIZMA V SOCIALNEM DELU ZAVELI NA VZHOD
Dr. Darja Zaviršek je asistentka za antropologijo na Visoki šoli za socialno delo
Članek obravnava vpliv, ki ga je imel študij duševnega zdravja v skupnosti na novosti v kurikulumu
Visoke šole za socialno delo. Poudarjen je vpliv študija na metodološke in teoretske koncepte
socialne antropologije, ki so se začeli uveljavljati v socialnem delu. Nekateri teoretiki so uporabljali
socialno antropologijo kot teoretski model, drugi pa so poudarjali antropološki pristop pri
476
POVZETKI
neposrednem delu z ljudmi. Predavatelji in predavateljice mednarodnega študija so vnesli na
področje socialnega dela v Sloveniji tudi perspektivo spolov in uveljavili spol kot analitično
kategorijo. Veliko jih je poudarjalo »spolno slepoto« kot eno ključnih konceptualnih napak
socialnega dela. Ena od skupnih značilnosti gostov je bila njihova zavezanost tradiciji radikalnega
socialnega dela in kritične evropske znanosti.
Vito Flaker
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI
Na podlagi ugotovitev raziskave in znanja, pridobljenega v okviru študija duševnega zdravja v
skupnosti (Tempus), temelji predlagana vizija razvoja skupnostne skrbi za ljudi z dolgotrajnimi
psihosocialnimi stiskami na naslednjih načelih: postopni deinstitucionalizaciji; ustvarjanju
skupnostnih služb s poudarkom na izrabi obstoječih in navadnih resursov; večanju uporabniške
solidarnosti; razvijanju in uveljavljanju metod, ki so specifične za delo v skupnosti in izhajajo iz
celostne in kontekstualne obravnave človekovih stisk, želj, potreb in nuj; individualiziranju
financiranja in načrtovanja skrbi; spopadanju s kulturnim izzivom in spremembami, ki ji ti procesi
sprožijo; in izdelavi zakonodaje za to področje, ki bo celostno in konsistentno omogočila varstvo
pravic. Vizija vsebuje tudi konkretne, kratkoročno izvedljive predloge: začetek strateškega
načrtovanja na državni ravni, nadaljevanje interdisciplinarnih izobraževalnih programov,
transformacija kapacitet socialnih zavodov v skupnostne službe, eksperimentalno vpeljevanje
individualnega načrtovanja in financiranja, nadaljevanje in širjenje eksperimentalnih oblik
duševnega zdravja v skupnosti, zagotavljanje stanovanjskega fonda za ljudi z dolgotrajnimi
psihosocialnimi stiskami, načrtovanje mrež služb na »mezzo« ravni in podpiranje razvoja
uporabniških organizacij.
Vito Flaker
ŠTUDIJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI - USPOSABLJANJE ZA PSIHOSOCIALNO DELO
POROÒLO O PROJEKTU
Poročilo govori o izhodiščih projekta, našteje udeležene partnerje in opiše osnove sodelovanja.
Navede zastavljene cilje, opiše potek projekta, operativno strukturo in opredeli učinke glede na
zastavljene cilje. Projekt je vzpostavil študijsko področje duševnega zdravja v skupnosti, jedro
strokovnjakov za to področje, številne praktične projekte, dodatno in nanovo usposobil del osebja
šole, širil vedenje o tem predmetu v slovenski strokovni in laični javnosti, vključil Slovenijo v
mednarodno mrežo tovrstnih prizadevanj, oživil založništvo na šoli in vzpodbudil mednarodno
publiciranje ter dopolnil knjižnični fond. Posredno je izboljšal celotni študijski proces, vzpodbudil
tudi druge nove pobude na področju duševnega zdravja, poživil prostovoljne in nevladne
organizacije in uporabniško gibanje. Kljub napornem delu je sodelujočim pomenil veliko osebno
zadovoljstvo in izziv. Sklepamo lahko, da se bo tudi po preteku projekta njegov vpliv še dolgo
čutil.
477
Editor 's notes
The present issue is somewhat more abundant than usually; this is the consequence
of the big project treated in it—the international project of community mental health
studies (trainingforpsychosocial services, nicked (after the foundation which financed
it) »project Tempus«. The studies have finished, but the project is continued in develop-
ing a community mental health network. The extensive work that has been done is
reflected in the papers which are mainly evaluations of the study programme and more
or less unanimously admit that it has achieved two mammoth tasks: it educated a
group of people for community mental health work and stimulated, if not produced, a
number of projects in this and related fields. The contributions have been written by
the »insiders« of the studies who treat their subjects from their respective standpoints.
Lack of time and space prevented two significant perspectives, the psychiatric and the
feminist one, to take part in it; they will be published in subsequent issues.
The studies were coordinated by Vito Flaker (now coordinator of the network project),
and in view of the work that had to be done it is not surprising that he is also prevailing
as the author of papers. In the first one. Towards the ordinary of the uncommon, he
argues that social work can serve as the synthesis of different conceptualframeworks;
the synthesis in action, we might add, for it is characteristic of theoretical
conceptualisations that they do not easily let themselves be synthesised without a resi-
due, which may lead us to anti-theoretical, intuicist attitude, or to theoretical simplicities.
The author, however, distinctly states that for him, the synthesis is relevant on the level
of action which of course is of central import in social work. This is also evidentfrom
his Vision of the services for people with long-term psychosocial distress, which callsfor
resolute political work.
In the paper he wrote with Vesna Leskošek, they consider the impact of community
mental health studies on social work in the field of mental health and conclude that
with the Tempus project, social work in Slovenia has firmly stepped into this field.
A well informed associate of the project, Shulamit Ramon, in her contribution finds
two noteworthy projects in the field of social work in Slovenia: work with refugees and
the community mental health studies. Justin Bateman'5 evaluation report is also very
commendatory, though it does not avoid critical statements where necessary.
The only student of the programme who has contributed to this issue /5 Jelka Škerjanc
Her paper reads like a report of a person whom J. Bateman talks about: a person who
has found in the Tempus group support and a network for her existing endeavours in
the field of community care.
Community mental health studies tutor Marjan Vončina in his paper seems to op-
pose the thesis that politics should be taken into account to a greater degree, and of
course he is right: politics in itself is by no means inclined towards clear, transparent
projects, as it has to satisfy too many heterogeneous interests and make compromises
even when good practice does not benefit from them. Yet the author's alternative pro-
posal to develop local programmes of good practice, undoubtedly has political effects
which sooner or later leads to some confrontation.
The studies'impact on the anthropological and gender perspectives in social work is
treated by Darja Zaviršek. These perspectives are now already classical, as it is only in
the light of social differences — and gender is, paradoxically, one of them — that the
action called for in the field of community care can be correctly conceived.
Under the heading »factography«, basic data of the project can be found, as well as
the results of evaluation based on a questionary answered by the programme students.
Until his death, the French thinker Félix Guattari cooperated with the programme,
and in his memory we have included his text on an ancient theme, yet ever more im-
portant in modern times: on the production of subjectivity.
478
ABSTRACTS
Vito Fiaker
TOWARDS THE ORDINARY OF THE UNCOMMON
ON THE POSSIBILITIES OF A PARADIGMATIC SHIFT
Dr. Vito Flaker is assistant lecturer at the University of Ljubljana School of Social Work, chairing
person of the Committee for Innovation in Mental Health Altra, former coordinator of Tempus
Joint European Project and now coordinator of Joint European Network »Community Mental
Health Studies — Training for Psychosocial Services«.
The author presents the conceptual synthesis which emerged during the Tempus-ftmded pro-
gramme of community mental health studies — training for psychosocial services. The basic ar-
gument in the paper is that social work as a discipline without an institutional temple makes
possible the syntheses of different conceptual frameworks. It is demonstrated and further articu-
lated in some examples from community mental health work which is critical of institutional
professionalism and its orientation towards revalorisation of the social role of users. In the prac-
tice of group homes, social work is described as an art of constructing artificial yet ordinary
spaces and forms of living. Advocacy shows the important role of social work in mediation amongst
different experiential worlds. In care planning, the tendencies are found for radical shifts in
social work (direct funding); it shows the importance of clients' own stories and of ground-level
analytical tools, as well as of the proactive orientation of the social work; and in particular, it
demonstrates the transformative power of social work.
Shulamit Ramon
SLOVENE SOCIAL WORK
A CASE OF UNEXPECTED DEVELOPMENT AFTER 1990
Dr. Shulamit Ramon is senior lecturer of social work and director of the post-qualifying
interprofessional Diploma in Innovation in mental health Work at the London School of Eco-
nomics. She was associated to the Tempus project Community Mental Health Studies in Slovenia
as researcher into community mental health systems. She is currently coordinating a Tempus
programme aimed at setting up social work education in the Ukraine, and advises the new
department of social work at Moscow School of Social and Economic Sciences.
The paper places Slovene social work in the context of recent political, social, economic and
cultural changes in Slovenia. The framework of social work education and social services is out-
lined, and two important, surprisingly innovative projects are described and analysed: work with
refugees and the community mental health studies programme. In conclusion, the author out-
lines the importance of these two projects for the theory and practice of social work in Slovenia.
Justin Bateman
EVALUATION REPORT
ON COMMUNITY MENTAL HEALTH STUDIES IN UUBUANA
Justin Bateman heads research and development at the Kent Social Services; he is also associate
of the European Institute of Social Services.
The author has made extensive consultations with the students of community mental health in
Ljubljana (the Tempus project) and has drawn from them and his observations the present evalu-
ation report. In the second part, he also critically surveys the existing community care provisions
in Slovenia. His findings show that the study programme has succeeded enormously, despite
some shortcomings (lack of appropriate time management being the most notable one); that it
479
ABSTRACTS
has strongly influenced the students' views as well as their practice, and that it promoted a series
of new projects in the field of community care which had been virtually non-existent before.
Vito Flaker, Vesna Leskošek
THE IMPACT OF A TEMPUS COMMUNITY MENTAL HEALTH TRAINING PROGRAMME
ON SLOVENIAN MENTAL HEALTH SOCIAL VIÍORK
Social worker and pedagogue Vesna Leskošek is manager of Youth Help Centre of Ljubljana
Moste-Polje Social Work Centre.
The authors' assessment is that the role of social work in mental health prior to the programme
was a marginal and subsidiary one. At the same time, the project could not be conceived but for
the meaningful experiences of voluntary work and action research from seventies on. Beside
new concepts (e. g., normalisation, the users' and feminist perspectives, the individualisation of
care) the study programme initiated a whole series of different innovative projects which are
changing the scene of social work practice. The authors conclude that two new actors appeared
in the field of mental health previously dominated by psychiatry: social work and the users. So
this educational programme, with its broad definition of mental health and activism of its stu-
dents and staff, contributed meaningfully to the changes of the social work as a whole and in
particular in the field of mental health.
Jelka Škerjanc
THE PROCESS OF SELF-ORGANIZING OF THE PEOPLE WITH SPECIAL NEEDS
Social worker Jelka Škerjanc directs the experimental project called Individualized Forms of
Care for People with Special Needs in the Slovenian coast region
The contribution presents the process of self-organizing of the people with special needs and
their parents on the coast region. It started at the same time as community mental health studies.
The author follows the thesis that handicap is a problem of the society that is incapable to organ-
ize so as to respond to the needs of its members. Since handicap is a politically created problem,
it can only be solved in this field. People with handicap will overcome it only if they take control
over their lives and over the social processes that determine their position. This will be possible
when they can influence service planning and have relevant knowledge and information.
Marjan Vončina
THE IMPACT OF COMMUNITY MENTAL HEALTH STUDY PROGRAMME
ON THE DEVELOPMENT OE SOCIAL WELFARE SYSTEM
Social worker and sociologist Marjan Vončina is director of Social Work Centre in Ljubljana
Moste-Polje and tutor on community mental health studies.
The author discusses the impact of the Tempus study programme on the system of social welfare
in the framework of changes effected by the new Law of Social Welfare. The new circumstances
produced a changed role of social work in that it has to work with the consent of users. The
inclusion of users, through principles of good practice, has been introduced as a norm by the
very community mental health studies programme. Another important role of the studies is that
its participants have succeeded to organize a number of new social welfare programmes that
secure the users' say. As a possible way to asserting the values based on the users' needs, the
author proposes a greater distance towards politics and the creation of innovative programmes
which will respect and further develop the skills of working with people.
Darja Zaviršek
ON THE TIMES WE STILL BELIEVED
THAT THE REMAINS OF EUROPEAN RADICALISM IN SOCIAL WORK WOULD SPREAD TO THE EAST
Dr. Darja Zaviršek is assistant lecturer of anthropology at the University of Ljubljana School of
Social Work
The paper discusses the impact of community mental health studies on novelties in the curricu-
lum of the School of Social Work. The impact on methodological and theoretical concepts of
480
ABSTRACTS
social anthropology is pointed out. Some theorists have used social anthropology as a theoretical
model, others have stressed anthropological approach to working with people. Guest lecturers
on the programme have also introduced gender perspective into Slovenian social work and es-
tablished gender as an analytical category. Many have stressed »gender-blindness« as one of the
essential conceptual errors of social work. Most guests have been devoted to the traditions of
radical social work and critical European sciences.
Vito Flal<er
A VISION OF THE SERVICES FOR PEOPLE WITH LONG-TERM PSYCHOSOCIAL DISTRESS
On the basis of research as well as of knowledge acquired through Community Mental Health
Studies programme (»Tempus« for short), the author's vision of the development of community
care for people with long-term psychosocial distress rests on the following basic principles: gradual
deinstitutionalisation; establishing community services with an emphasis on the use of existent
and ordinary resources; enhancing users' solidarity; developing and establishing methods spe-
cific for work in the community, which originate from holistic and contextual understanding of
human distress; accepting challenge and change triggered by this process; and last but not least
formulating mental health legislation that is capable of comprehensive and consistent protec-
tion of the users' rights. The concrete steps, possible in the near future, are proposed: strategic
planning on the national level, interdisciplinary education and training, transformation of social
institutions into community services, pilot experiments in direct funding and care planning,
continuing and expanding experimental community mental health services, establishing hous-
ing resources, planning service networks on the regional and local levels, and supporting users'
organisations.
Vito Flaker
COMMUNITY MENTAL HEALTH STUDIES - TRAINING FOR PSYCHOSOCIAL SERVICES
REPORT ON THE PROJECT
The report begins with the background of the project, lists partners involved and describes the
basis of cooperation. It states the goals of the project, describes the study programme and its
structure, and evaluates the outcome. The project succeeded to establish community mental health
as a special area in the curriculum, educated the core group of professionals in this field, initiated
numerous practical projects, disseminated knowledge to the professional and lay public, intro-
duced Slovenia to the international network of such efforts, and significantly added to the library
stock on this topic. Indirecdy, it has improved the study process in the school as a whole, initi-
ated other developments in mental health and gave an additional push to some voluntary and
non-government organisations, as well as to the users' movement. Although taxing, it was a source
of great satisfaction as well as challenge to most participants. It can be concluded that the impact
of the project will be felt long after its termination.
481
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
•	Besedilo je treba oddati hkrati na disketi in v izpisu. Izpis naj ima dvojne razmake (30 vrstic na stran), 65 znakov na
vrstico (velikost znakov: 10 pik).
•	Besedilo na disketi naj bo zapisano v enem od naslednjih programov: WordStar, WordPerfect, Word for DOS aU Write
for Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt, vendar brez preloma vrstic.
•	Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov. Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo zaznamovane na izpisu. Za citate,
opombe naslove ipd. bomo uporabiU naš standarden tisk.
•	Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte zgolj za poudarjeno besedilo, v referencah kakor na zgledih
spodaj in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove, razločevanje citatov ipd.
•	Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte pravila,
ki veljajo za veliko začetnico. Če bi zaradi kakšnega posebnega učinka želeli, da so deli besedila v samih velikih črkah,
zaznamujte to na izpisu.
•	Vse opombe naj bodo v formatu opomb {footnotes ali endnotes) aU pa pomaknjene na konec besedila.
•	Grafični materiah naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računahiiško obdelane (na disketi), se posvetujte z uredništvom.
•	Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov pubUkacij, kjer avtor
ah urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako:
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields. Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in Experimental Psy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press.
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A Psychoanalytic Essay on the Malady of the Ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: some thoughts on the destruction of reality./. Amer.
Psychoanal. Assn., 39:399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2: 54-60.
Didier-Weil et al. (1988), El objeto del arte. Buenos Aires: Nueva Vision.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books.
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. S črto na začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja
kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor
pri navedenem viru. Avtorjevo ime (v zgledih zgoraj inicialke) lahko tudi izpišete.
•	Reference v besedilu naj bodo urejene tako: (avtorj, koavtorj letOj: stran,; avtor^, koavtor^ leto^: stran^; itn.); enako, če
gre za urednika. Imena istega avtorja aÜ urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati. Npr.: (Bell, Caplan,
Karim 1986; prim, tudi Didier-Weü et al. 1988; Winnicott 1949:145; Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87). Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr.
...po Millerjevi (1992:121) je... ali ...po Millerjevi (¿Ш.) je... Kadar je referenca izključna ali bistvena vsebina opombe
pod črto, oklepaja ne pišite.
•	Vse tuje besede (razen imen) in latinska bibliografska napotila (ibid., op. cit. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite med poševni črti, npr.:... igra /play/ ...; s takima črtama
zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: ..."/družina/ ima funkcijo..."; ...po Millerjevi je "funkcija
družine/je/...".
•	Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v ne manj od 10 in ne več od 15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji
osebi.
•	Posebna datoteka, katere ime je priimek avtorja besedila, naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi). V
datoteki Y bo torej pisalo:
Sociologinja dr. X Y je asistentka na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih
delavcev Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.
•	Če želite, da bi biU v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite v oklepaju.
selected contents
Vito Flaker
TOWARDS THE ORDINARY OF THE UNCOMMON:
ON THE POSSIBILITIES OF A PARADIGMATIC SHIFT	361
Shulamit Ramon
SLOVENE SOCIAL WORK: A CASE OF UNEXPECTED DEVELOPMENT AFTER 1990	373
Justin Bateman
EVALUATION REPORT ON COMMUNITY MENTAL HEALTH STUDIES IN LJUBLJANA	383
Vito Flaker, Vesna Leskošek
THE IMPACT OF A TEMPUS COMMUNITY MENTAL HEALTH TRAINING PROGRAMME
ON SLOVENIAN MENTAL HEALTH SOCIAL WORK	395
Jelka Škerjanc
THE PROCESS OF SELF-ORGANIZING OF THE PEOPLE WITH SPECIAL NEEDS	401
Marjan Vončina
THE IMPACT OF COMMUNITY MENTAL HEALTH STUDY PROGRAMME
ON THE DEVELOPMENT OF SOCIAL WELFARE SYSTEM	409
Darja Zaviršek
ON THE TIMES WE STILL BELIEVED THAT THE REMAINS OF EUROPEAN RADICALISM
IN SOCIAL WORK WOULD SPREAD TO THE EAST	413
Vito Flaker
A VISION OF THE SERVICES FOR PEOPLE WITH LONG-TERM PSYCHOSOCIAL DISTRESS 419
Félix Guattari
ON THE PRODUCTION OF SUBJECTIVITY	427
Vito Flaker
COMMUNITY MENTAL HEALTH STUDIES - TRAINING FOR PSYCHOSOCIAL SERVICES:
REPORT ON THE PROJECT	437
EDITOR'S NOTES and ENGLISH ABSTRACTS	478
Published in six issues per year
socialno delo 34 (1995), 6
duševno zdravje v skupnnosti - projekt tempus
Vito Flaker
K NAVADNOSTI IZJEMNEGA: MOŽNOSTI PARADIGMATSKEGA PREMIKA	361
Shulamit Ramon
SLOVENSKO SOCIALNO DELO:
PRIMER NEPRIČAKOVANEGA RAZVOJA V OBDOBJU PO LETU 1990	373
Justin Bateman
EVALVACIJSKO POROČILO O ŠTUDIJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI V LJUBLJANI 383
Vito Flaker, Vesna Leskošek
VPLIV ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI
NA SOCIALNO DELO NA PODROČJU DUŠEVNEGA ZDRAVJA	395
Jelka Škerjanc
PROCES SAMOORGANIZIRANJA LJUDI S POSEBNIMI POTREBAMI	401
Marjan Vončina
VPLIV ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA DUŠEVNO ZDRAVJE V SKUPNOSTI
NA SISTEM SOCIALNÉGA VARSTVA	409
Darja Zaviršek
O ČASIH, KO SMO ŠE VERJELI, DA BODO OSTANKI EVROPSKEGA RADIKALIZMA
V SOCIALNEM DELU ZAVELI NA VZHOD	413
Vito Flaker
VIZIJA SLUŽB ZA LJUDI Z DOLGOTRAJNIMI PSIHOSOCIALNIMI STISKAMI	419
in memoriam
Félix Guattari
O PRODUKCIJI SUBJEKTIVNOSTI	427
faktografija
Vito Flaker
ŠTUDIJ DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI - USPOSABLJANJE
ZA PSIHOSOCIALNO DELO: POROČILO O PROJEKTU	437
KRONOLOGIJA ŠTUDIJA DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI • Diana Jerman	445
Mojca Urek
EVALVACIJSKI VPRAŠALNIK ZA ŠTUDENTE DUŠEVNEGA ZDRAVJA V SKUPNOSTI	449
poročiii
TEMPUS FUGIT IN SLOVENIAM • David Brandon	461
TEMPUS V UKRAJINI • Vito Flaker	463
recenzija
D., A. & T Brandon (1995), POWER TO PEOPLE WITH DISABILITIES • Darja Zaviršek 469
povzetki
SLOVENSKI	475
ANGLEŠKI	478
ISSN 0352-7956	UDK 304+3Ó