17
ZORA
Časopis
za zabavo, znanost in umetnost.
Štev. 2.
v Mariboru, 15. januarja 1872.
Tečaj I.
Zabavni del.
v vojni krajini.
Povest.
(Dalje.)
' Moder srbski pregovor pravi: v viuu se je več ljudi utopilo nego v morji. Dostaviti se more tej i-esnici: najmehkejse in najodicritosrčnejse si videl svoje znance pri vinu, ali kakor že obrabljen latinski pregovor kaže: in vino Veritas. Tako sva tudi midva z mojim prijateljem s časom vkupe prišla. Rad sem se mu dal pregovoriti, da sem nocoj svojo že naročeno sobo pustil in šel v njegovo. Tam sva — vera da to ne bode po godu poštenim zmernim ljudem, ali kateremu pravilu bi se človek ne izneveril za ljubo dolgo ne videnemu prijatelju? — tam sva po črni kavi pri novi butelji sedela, ko me moj prijatelj prime za ramo, in zdelo se mi je, da ima solzne oči.
„Tako pride, ljubi moj, da človek postane otrok" — reče mi — „ko misli, da je mož, da se stara, da je že ven iz pogibelji, o katerih bere v domišljije polnih romanih. Ali jaz sem ti nov dokaz, da je življenje dostikrat roman; to se ve, ne dobro za njega, kdor je njegov živ predmet. Moj ni zanimiv, kakor sem ti rekel, celo otročji in nepraktičen in neumen se ti bodem zdel, ako si „zdrav" in „pametea" na sreu. A vse edno, povedal ti bodem svojo stvar, povedal zakaj tu nosim rano, zaceljeno sicer, ali vendar tako, da mi ostane zmerom, i a poleg te telesne, tudi še „srčno rano," katerim smo se, kakor veš, nekdaj grohotom smijali, naše sentimentalne slovenske pesnike beroči."
Rekši odgane véstijo in košuljo in mi med desnimi rebrami pokaže zaceljeno globino, v katero bi se bil skoro lehko mali prst vteknil.
„To je od svinčenke."
„Kako?" pravim čudeč se — v boji nisi bil. Menda se vendar nisi" . . .
„Dueliral? To bas ne. Pa skoro kaj takega." In daleč proti vratom svojo gorečo cigaro vrgši, da so iskre po podu odletale, zasmeje se kakor iz srda na sam sebe in ves svet: „Kaj praviš ti na to?"
Jaz zares v hipu nisem vedel, kaj bi rekel.
Zapali si novo cigaro in se nasloni z enim komolcem na mizo, na pol od mene proti vratom obrnen.
„Kako sem se bil odločil v granico iti — začne — in sem tudi takoj dobil mesto na turški meji, to sem ti že prej pravi!. Reči moram, da sem se prav veselil, videti in na svoje oči in ušesa izpoznavati narod, ki je posebno 1. 1848 tako veliko ulogo igral v avstrijski zgodovini, in o katerem sem po naših slovanskih virih toliko hvale, po nemških toliko graje citai.
Takoj prvi vtisek ni bil slab. Slučajno sem se vozil z nekim trgovcem. Ker sem potoval v ci-\-ilni opravi in sem govoril njegov jezik, ter svojih misli nikakor nisem skrival, mi je kmalu zaupal. Tako sem izvedel, da je sam graničar, in sicer navdušen narodnjak in Slovan, pa baš tako ljut sovi-ažnik Magjarov, kajti, kadar je o njih govoril, nikakor ni rabil uljudnih besedi, nego je pridno in vestno pristavljal preveč narodno kletev: „da jim vrag majku!" Trdil mi je na vero, da ako bi car ukazal pograbiti puško na Magjara, ne bi ostalo ni mlado ni staro doma, nego še hujše navdušuje
2
18
bi bilo nego 1. 1848 za časa slavnega Jelačiča-baua, katerega je moj sopotnik v najvišji ceni imel. Da bi mi dokazal, da ves narod tako misli, kakor on, ustavi kar na potu tri proste graničarje, dva mlada in enega starca, ki so naji, vsak svojo puško in torbo čez ramena obešene, srečali in jih vpraša :
„He čuješ, brate! Vi dodjete pod Magjara."
Na hip se ustave vsi trije, dvomno obrvi stisnejo naji gledaje in starši reče: .„Bogme nećemo!" Moj sosed jih potolaži: „bogme i ja neću."
Ta narodni ponos, katerega sem kasneje povsod videl, me je kot Slovana veselil, ravno tako me je veselilo videti, da je poljedelstvo, posebno sadni vi-tje, po krajini v mnogo boljem stanji, nego sem si mislil.
To ti pripovedujem, da veš, kak sem bil, ko sem dole šel. In tako je bilo še precej časa. Dolgo me je zanimalo vse, vse mi je bilo novo, vse me je veselilo, prišel sem bil v druge običaje, bolj naravne, bolj značajne in slovanske, nego sem jih bil vajen v našem po nemštvu in itali-janstvu že oblizanem severnem delu Jugoslovanstva."
„Pripoveduj mi to bolj na tanko," rečem jaz, videč da ga ta še tako živ spomin veselejšega dela. „Kako društvo si dobil, ko si na mesto prišel?"
„Jako prijetno, — nadaljuje on. — Kraj je bil samoten, in večkrat so se bolezni tam poka-zovale, zato baš sem jaz tje prišel, da-si vas ni bila „stabsort" — da govorim po nemško - grani-čarskem upravnem jeziku. Ker so v Krajini, kakor menda veš, vse oblastništva v vojaških rokah, nastavljen je bil tu za upravo nadlejtnat" — (ime, ktero je moj pripovedovalec, da si večkrat, imenoval, sem pozabil, zdi se mi, da je rekel) — nadlejtnat Savie. Ta je znal za moj prihod in mi je bil stanovanje ter drugo potrebno uredil.
Bil sem prvi dan pri njem gost. Imel je s svojo starikovo sestro, ki bi po letih lehko bila njegova mati, lastno hišno gospodarstvo. Takoj pri prihodu me je podvoril z „rakijo" in hitro sem ogledal tudi njegovo bivališče, ki se mi je originalno zdelo. Poleg neštevilnih pistol in drugega orožja, ki je po steni viselo, poleg steklenic rakije so bile nakopičene hrvatske in srbske knjige in so ležali različni hrvatsko-srbski časopisi, katerih materijelno stanje je kazalo, da so potovali skozi roke vse „inteligencije" njegove okolice. Med starejšimi in novejšimi knjigami sem jih tu mnogo videl, katere niti niso bile prerezane na pr. : „Rad jugoslavenske  akademije."   Tu sem imel moža,
ki je narodno literaturo tako zvesto podpiral, ker je bila narodna, kakor je bil pripravljen s sabljo dom in narod braniti, in takoj sva bila prijatelja s Savićem. Dopadel mi je tem bolj, ker je bil jovijalen, zdrave veselosti in brez vse posiljenosti naraven.
Drugi dan sem se bil v svojem stanovanji udomačil kakor je baš šlo. Bila je nedelja in Savie je bil, ne da bi bil jaz prej vedel, povabil nekoliko boljših in premožnejših ljudi iz okolice na obed, to se ve tudi mene, kajti kakor sem takoj videl, bil je obed na „dobrodošlico", v čast mojega prihoda. Družba je bila majhena, — velike bi v tem kraji ne bil mogel skupaj spraviti. Bila sta tu dva pravoslavna srbska popa, trije oficirji, dva seljanska trgovca, nekoliko premožnejših izobraženih posestnikov ter njih žene in en vseučiliščni študent. To seveda je bilo prvo kar sem moral po starem običaji hrvatskega gostoljubja izpolniti, da sem izpil „dobrodošlico", t. j. skoro polič \ina, ktero mi je hišni gospodar prinesel na okrožniku s ključem od kleti, v znamenje, da sem ta večer gospodar vsega vina, kar ga ima, in iz čaše, na kteri je bil na eni strani Štrosmajer, na drugi Miletić. Kakor bodeš videl, ako kedaj tu v jugoslovanska društva prideš, ne pomaga braniti se, izpiti moraš, če nečeš društvo razžaliti. In pili smo vsi se preveč po jugoslovanski, tako da je društvo živo postalo in sem bil na enkrat v „bratovščini" z večino nazočih gostov.
Vendar najvažnejži dogodek tega gostovanja je bil dogovor, da napravimo na tretjo nedeljo, ko je „proštenje" — po naše žegnjanje ali cerkveni „semenj" — pri bližnji pravoslavni cerkvi svetega Nikolaja, pod milim nebom „pick-nick", „kolo" in družabno zabavo. Hitro je bil črtež skupaj, nekteri obljubijo za vino skrbeti, drugi za janjca, kateri se bode na prostem pekel, tretji mlado prase itd. Tudi so družine in lepotice hitro našteli, katere na povabilo gotovo pridejo. Meni je bilo vse to novo, ali vsi so mi obetali, da se bodem izvrstno zabaval ter da so devojke, katere pridejo, krasne, da je narod na tak dan neobičajno vesel pri „proštenju" itd.
Štirnajst dni do tiste nedelje je hitro preteklo. Ta čas sem se bil seznanil v kraji in posla sem imel takoj od početka precej mnogo, tako da sem bil na dogovor že skoro pozabil.
V nedeljo našega dogovorjenega izleta je bil lep poletinski dan. Solnce je vroče pripekalo že v jutro ob devetih, ko moj prijatelj in sosed Savić po-me pride, pripovedovaje mi, da je že
19
mnogo povabljenih z vozovi pred njegovo hišo, da je treba takoj odriniti, ako nečemo „propove-danja" starega popa zamuditi. Gosti, kterih še ni, pridejo na ravnost k cerkvi. Cerkev je bila namreč na gori, dobro uro daleč.
Ko sva prišla, poscdeno je bilo že šest voz. Z večino nazočih sem bil že znan, nekaterim, kojih prej 86 nisem videl, me moj prijatelj naglo predstavi obetajoč, da se bodemo že na gori seznanili. Potem pa me vede do prvega voza, tam je bil za-me prostor prihranjen. Sedeli ste dve ženski na njem.
„Gospodična Milana Vukova in mati." Hitro sem moral prisesti, sedel sem prvič zraven nje, — da bi ne bil nikdar!      , (Dalje prih.)
Zagovor Ksantipe.
Od nekdaj so si modroznanci pravico jemali, da so dobro ime in poštenje razdeljevali po svoji volji, večkrat vse to iz same trmoglavosti. Tako je tudi uboga žena S o krat o va, ki jej je bilo ime Ksantipe, (kar bi se po slovenskem: „Žoltka" (scil. kobila) povedati dalo) po svojem muhastem možu prišla ob dobro ime, in še denes, če ravno je že 2332 let preteklo, kar je svet zapustila, mora njeno ime služiti za znamenovanje : hude žene. „Prava Ksantipa je", to je vsakdanja prislovica, ako hoče kdo sitno ženo popisati. Poglejmo, je li Ksantipa res'tako huda bila, za kakoršno jo je njeni modri mož prav nemodro razglasil. Ksantipa je bila prav iz poštene atinjske rodbine, a uboga, in Sokratu ni prinesla nobene dote. Sokrat ravno ni bil lep mladenec, kar njegov učenec Plato sam pripoveda. Nos je imel, kakoršnega imajo Kalmuci, oči sive kot mačka, doma tudi ni rad bil pri svoji ženi, temuč je od jutra do večera hodil po ulicah, nadlegoval celo težake, da jim dokaže: k a nič ne vedo. Ako je kdo o njegovem izreku dvomil, imel ga je za bedaka, in tako krilil z rokami, da je včasih poslušalca po nosu butnil. Le njegovi učenci so ga občudovali, drugi so ga zaničevali, večkrat je dobil kakšno zaušnico, celo so ga, ko je preveč siten bil s svojim podučevanjem, enkrat na tla vi-gli filistri in z nogami po njem teptali. Sokrat sicer druga ni rekel na vse to, nego prav mirno: Vi osli! A prosim vas ljube ženke, je li ve ne bi dobre volje izgubile, ako bi se z Vašimi možmi tako postopalo, bili bi si naj mo-drejši? Ksantipo je to moralo razdražiti, in če je bila malo hude volje, dražil jo je Sokrat prav po
nemodrem, in jej z razžaljevajočimi besedami na-gajeval.
Ksantipa ni bila zapravljivka, ni gledala na lišp, niti na bogato gostovanje, in če je kdo bil na gosti povabljen, želela je, da se gostom pošteno postreže, ali pa da se nikar ne pozovejo. Ni li to pametno? A Sokrat enkrat več uglednih Atinjanov h kosilu povabi, vendar samo toliko da na mizo postaviti, da še ni seglo za tretjino povabljenih gostov, zraven tega še prav slabe jedi. „To ne gre", mu Ksantipa prav mirno reče. „Mora iti", se zareži Sokrat, „ako so gosti zmerni, bodo zadosti imeli, če so nezmerni, mi ni za nje." „Prav!" bi morala žena reči: „pa zakaj jih prvlje vabiš, nego veš, kakošni so?" Res je Ksantipa imela malo pomanjkljivost v govoru, glas njen se je slišal, kot da bi kamenje pilil, zato jo je lilozofični zakonski tovariš pripodobljal go ski; in prav negalantno rekel : goske se trpijo, ker jajca nesó in mlade vale, tako tudi trpim tebe, ker mi otroke rodiš. Prosim Vas, ženke mile! bi li Vas ne bi hudo zbodlo, ako bi Vas možje za goske imeli ? in ako bi se Vam oponašalo, da niste za drugo na svetu, nego za rođenje otrok? Enkrat si J3 dovolila malo prevzetnosti. Mož je ravno na cesti pred celim kupom filozofov svoje sentencije razkladal, in tako vri-ščal, da ga je v hišo čula. Prilazi tihoma k zbirališču, in mu plašč raz ram potegne. Poslušalci, ki so videli, da veliki filozof ves od jeze kipi, rečejo mu, naj jo samo z edno zaušnico kaznuje, ali Sokrat domu prišedši jo tako nadere, da je bila po vsem životu modra. Spoznale bodete moje gospe, da modri Sokrat vendar ni bil zmirom velik mož. Em/apH-oc.
Žalostna osoda zaradi edne jabelke.
Grški cesar Teodozij II. je dobil nekega dne leta 400 od nekega kmeta iz daljnih azijskih krajev jabelko za poklon, ki je bila neskončno velika in lepa. Kmeta cesar po cesarski daruje za to poklombo, a z jabelko ni vedel nič boljega storiti, nego jo pokloniti svoji ljubljeni ženi v znamenje svojega spoštovanja in ljubezni. Evdoksija, ki jej je bilo prvlje, nego se je pokristjanila, ime Atenais, bila je hči nekega atinjskega filozofa. Lepota, dušna omika in blagost srca so .jej pot odprle do najvišje časti, in živela je s svojim možem in njegovo sestro Pulherijo v najlepšem raz-umljenji. Sprejme cesarski dar, in ko je ravno neki od nje zelo čislan filozof z imenom Paulinus, s katerim je rada občevala in se pogovarjala o modroslovnih znanostih, bolan ležal, mu je jabelko
2
20
za okrevanje poslala. Pa tudi Paulinus je cenil sad za tako drag, da ni ga hotel sani obdržati, nego je jabelko ne vedoč, da je že v cesarski roki bila, cesarju poklonil. Cesar se začudi, da svoje darilo dobi iz tretje roke nazaj in postane ljubosumen. Vpraša svojo ženo, kaj je storila z darovano jabelko? Ko bi bila cesarica odkritosrčno izpovedala, bi takoj bil ves sum izginil, a ona vsa prestrašena in preplašena reče, da je jabelko snedla. Cesar trese glavo z nagrbančenim
čelom. Evdoksija pride zmerom v večjo zmoto, in še potrdi s prisego svojo izpoved. Sedaj se spremeni cesarjevo sumljenje v gorečo jezo in ljubosum, da jabelko prinesti in osramočena cesarica ni mogla več vzburkanega duha Teodozi-jevcga ukrotiti. Modroznanec Paulinus je še isto noč na povelje cesarjevo bil umorjen, Evdoksija pa iz dežele pregnana. Šla je v Jeruzalem, in je tam med dobrimi deli svoje življenje sklenila. ____________ __________ ......J* Časnik.
Oddel za znanost.
Odgoja pri starih Grkih.
II. šola.
(SJDisuje prof. Maks Pleteršiiik.)
I Ko je bil dečko kakih sedem let star, moral je v šolo. Pestema, ki ga je mnogokrat že, kadar je bil jioreden, strašila z učenikom šibo v roki držečim, ga je zdaj izročila „pedagogu", t. j. enemu izmed sužnjev, ki ga je moral v šolo in iz šole spremljati, njegovo šolsko orodje nositi in sploh na njega gledati in paziti./ Jemali so za ta posel navadno stare sužnje, ki za drugo delo niso več bili, fantiče nadzorovati pa so bili pri-pravnejši od mladih. Ti pedagogi so imeli velik vpliv na odgojo njim izročenih dečkov^ Oni so jih morali vaditi spodobnega obnašanja, za katero so imeli svobodoljubni Grki toliko malenkostnih pravil, da se jim moramo skoraj v tem obziru čuditi/. Gledati so tedaj morali n. pr., da so fantiči po ulici lepo v tla gledaje hodili, starejšim osebam pristojno čast izkazovali, v pričo njih molčali, da so se spodobno oblačili, da so po jedeh z desnico, po kruhu z levico, po soli z enim prstom segali, meso z dvema prstoma prijemali itd. Pri tem so imeli, kadar staršev ni bilo zraven, očetovsko oblast čez mladino, so jo tedaj tudi smeli strahovati. Se ve, da so mogli pri takih okoliščinah ali veliko škodovati ali veliko koristiti. Zato so razumnejši starši vestno ravnali pri izbiranji pedagogov. Ali pogostoma, posebno v poznejih časih, ko se Grki sploh niso več veliko menili za odgojo, so nesposobne ljudi jemali za ta posel in mladina se od njih ni veliko dobrega učila. Mnogokrat se je moralo tudi prigoditi, da spremljevalec mladih Grkov še rojen Grk ni bil, ampak je kot barbar le lomil grščino in tako tudi govor svojih izročencev pačil. Na to tudi kaže negrška obleka, v kateri pogostoma nahajamo pedagoge na starogrških slikah : Težek plašč nad suknjo, visoki črevlji, obšiti s kožuho-vino, kljukasta palica, to so znamenja, po katerih se dosti ostro ločijo od lehko oblečenih sprem-Ijancev.
J       Na Grškem so bile šole privatna podvzetja;
'država se z njimi ni pečala. Ukazano pa je bilo po Solonovih postavah vsakemu državljanu, otroke po svojem stanu odgojevati, in le tistim staršem, kateri
so to dolžnost izpolnili, je bila dana pravica, v starosti podporo zahtevati od svojih otrok. Druge postave, ki so še zadevale šolstvo, so le za red in nravnost v šolah skrbele, nikakor pa niso ukazovale, kaj in kako se ima učiti. To so določevali učitelji in pa šega izvirajoča iz zdravega razuma grškega naroda.
/Grki so se dobro zavedali dvojnosti človeškega bitja in povsod in v vseh časih je bilo živo njih prepričanje, da ne samo duša, ampak tudi telo potrebuje olike. Ne da bi mladeniču samo potrebno bilo telesne moči in krepkosti za izvrševanje dela in prenašanje težav, ki ga'čakajo v življenji, tudi samo na sebi se je Grku prav zdelo, da se tudi človeško telo do vse popolnosti in lepote povzdigne, za katero je sposobno, vedel je pa tudi, da v neolikanem telesu ne more bivati popolnoma zdrava duša, da se tedaj še le iz harmoničnega razvitka obojne strani človeškega bitja rodi človeška izvrstnost, „kalokagathia", vzor in cilj grške odgoje./ To prepričanje nam sije iz vseh pisateljev od Homerja do Galena in Lukijana, to učijo njihovi naj-imenitniši modrijani, s tem načelom se ujema tudi njih dejanska odgoja, ki razpada na dve poglavitni, za Grka enako imenitni strani, na šolanje telesno — gimnastiko, in šolanje dušno, katero je zapopa-dala beseda muzik a v širjem pomenu, t. j. Muzam posvečena vednost in umetnost. — Aristotel uči, da ker se človeško telo prej razvije, ko duša, je treba tudi prej na telesno odgojo misliti, kot na} dušno. Vsa podoba je, da so se po večem Grki tudi po tem načelu ravnali, in da so svoje dečke pošiljali najprej v gimnastično ali telovadno šolo, namreč v „palestro."
/ Ko Grkom ni več zadostovalo, kar so se otroci doma od starejših ljudi tako rekoč sami od sebe naučili, našli so se možje kateri so začeli naprav-Ijati šole za dušno in telesno oliko. Namesto z mehkim peskom potrošenega tlaka pod milim nebom, so prišle telovadne šole ali palestre. / V taki pa-lesfri ni manjkalo svetišča s podobo boga Her-meja, prijatelja in zavetnika telovadbi, pred podobo je bil oltar, na katerem je učitelj o slovesnih prilikah daroval, miza, na kateri se je razkosavala žrtva, in še druga priprava. Pred svetiščem pa je bila poleg drugih prostorov glavna dvorana za vaje. Tlak pa je bil iz mehke ilovice ali z meh-
21'
kim peskom potrošen, da so mogli po njem skakati, metati in valjati se.
Tu sem tedaj k „pedotribu" — „paido-tribes" se je po grško imenoval telovadni učitelj v palestri,"je najprej ))ripeljal mladega Grka pedagog. Se ve, da ni se začel precej uajtežili telovadnih vaj udeleževati, ampak to kar je tukaj dglal, je bilo le nadaljevanje tistih iger s skakanjem , " tekanjem , metanjem , kterih je že bil od doma vajen; toda učitelj mu je zdaj kazal, kako se da vse to umetno, lepo, s pristojnim gibanjem telesa storiti, in ga je tako po lahkoma do težjih vaj vodil. Pa pedotrib ni imel samo telesnih vaj voditi, ampak on je moral tudi dečke vaditi pristojnega obnašanja v raznih okoliščinah iu tako popolnjevati to, kar se je že doma po starših in pedagogih začel.
Vse to učenje pa se je vršilo z veliko res-nobo in ostrostjo. Na starih slikah ni pedotrib skoro nikoli naslikan brez šibe ali palice ali biča, in to se sploli ujema s tem , kar nam pisatelji o veliki strogosti vse starinske odgoje poročajo. Do-stiki-at pa je gotovo meje razumnosti prestopila, ker so misleči odgojitelji svoj glas povzdignili zoper preostro ravnanje z mladino. Na slikah, ki predstavljajo prizore iz palestre, vidimo včasi tudi na stolcili sedeče možake; to so nadzorniki, ki v imenu države gledajo na to, da se kaj nenravnega ne godi v šoli. V Atenah je imel izprva areopag ta posel ; pozneje pa so posebne nadzornike za šole poi-tavljali.
, Poglavitne telesne vaje so bile skakanje in tekanje, ki je moč dajalo nogam, metanje žoge, diska (plošče), pozneje tudi kopja, ki je urilo roke in izmed vseh vaj najimeuituiša, borjenje, ki je vse ude ob enem krepiloj Da je ta vaja bila Grkom najimeuituiša kaže že to, da so telovadni učilnici po njej dali ime (palaisti-a-borilnica) : in res je bila najbolj sposobna ne le vse ude človeškega telesa enakomerno vaditi in uriti, ampak tudi dušo pogumnejšo ob enem pa tudi zmernejšo delati ; kajti pri nobeni drugi vaji ni tekmanje z nasprotnikom dajalo toliko spodbude in nikjer drugje ni moral učenec toliko podirati vse strastne navale in premagovati vsako surovost pi-oti prijateljskemu nasprotniivu, kakor pri tej vaji, ker je učitelj strogo pazil, da se niso pravila borjenja in meje pristojnosti prestopile.
Borili so se dečki in mladeniči goli in pred boritvijo se mazali z oljem ali jih je mazal poseben maziljač, po celem telesu, da je bolj gibčno postalo, in da je bilo teže koga krepko prijeti, lože pa se izmuzniti. V ravno nasprotni namen so se pa tudi s posebno za to pripravljenim peskom po mastnem telesu trosili. Borili so se na dva poglavitna načina, namreč ali stoje ali valjaje se po tleh. Potem so pa še mnogo razločkov imeli v načinu prijemanja, spodbijanja, metanja itd. Če so se tako naborih, so si blato s telesa s posebno strugačo, ktero so v ta namen s seboj prinašali, postrgali in potem se oprali, ali če jo bila kaka voda blizo, so vanjo se kopat poskakali. V imenit-nejših palestrah pa je bilo za gorke kopelji po-
skrbljeno. Po kopelji so se pa zopet dali z oljem mazati, ker se je mislilo, da je to zdravju ugodno.
/Zelo navadna vaja je bila tudi povsodi kjer je bila prilika za njo, plavanje, in videti je, da tega ni lehko kdo zanemarjal, lier se je v pregovoru reklo o človeku, ki nič ni znal, da „ne zna ne plavati ne brati". Tako je dobilo mlado telo v palestri moč in krepkost in po dolgem in skrbnem privajanji tudi oni izraz blage iu nravne dostojnosti, ])o katerem se Ilclcncc na starih slikah odlikuje. Njegova koža pa se je od solnčuih žarkov, blata, olja iu vode utrdila in dobila tisto zagorelo barvo, ki je bila znamenje čvrstega zdravja nas-sproti bledini in belosti tistih, ki se iz kterili koli uzrokov niso udeleževali telesnih vaj v palestri. Kadar so se dečki izučili telovadbe, so zapustili palestre. iKdor se pa je hotel še bolj temeljito izuriti v telovadbi, da bi sposoben postal tudi pri slovesnostih očitno se kazati, je nadaljeval telovadni uk, toda navadno je pustil pedotriba in se podal h kakemu „gimnastu", ki ni bil samo ijrost, praktičen učenik, ampak tako nekak profesor telovadbe, ki je tudi teoretične znanosti o svojem predmetu imel in zarad tega tudi več veljal od pedotriba, kakor so n. pr. v naših časih „pedagogi" bolj čislani od „šolmaštrov." Pri gimnastu tedaj so se izobraževali „atleti", ki so enostransko le svoje telo na vse načine za slovesne igre urili. Toda grški izobraženci za to enostransko pretirano telesno izurjenost niso veliko marali, ker je bila za harmonijo med dušno in telesno oliko škodljiva.
Fantje in mladeniči izučeni v telovadbi, vsakemu dostojno izobraženemu Grku poti-ebnej, so zdaj hodili o prostih urah v „gimnazij", vadit in popolnjevat se v tem, česar jih je pedotrib naučil. Gimnaziji niso bili privatne učilnice, ampak javna vadilišča in shajališča možki mladini. V Homerjevih pesmih se omenja za take vaje le od-pert prostor s primerno napravljenim tlakom pod milim nebom. S časom pa so se okoli takih tlakov začela zidati poslopja, v katera so se umikali o neugodnem vremenu, kjer so shranjevali obleko, spravljali olje, pesek in druge potrebne reči. Ker so bili mladeniči po vajah vsi blatni, so pripravili tudi kopelji v poslopji, da so se v njih očedili in tudi okrepili. Tako so nastale velike in znamenite stavbe, umetno z obilnim stebrovjem zidane, oskrbljene z vsem, kar je služilo v ugodnost vade-čim se mladeničem, združene s košatimi drevoredi in ozaljšane s krasnimi izdelki grškega kiparstva.
Ker je bila telovadna izurjenost bistven del grške izobraženosti, ni bilo skoro nobeno grško mesto brez gimnazija. Sloveli so po krasni stavbi in umetno izdelanih kipih gimnaziji v Olimpu, Korintu, Delfih, posebno pa v Atenah, kjer so bili ob času najlepšega razcveta atenske države trije, pozneje, ko je tudi rimska mladež v Atene drvela in jih pomagala polniti, sta bila postavljena še dva.
Vitruvij, umetni stavitelj iz dobe prvega rimskega cesarja nam popisuje tak po gršdh izgledih zidan gimnazij svojega časa. Ker se pa malo da ne vsi deli že omenjajo pri pisateljih Sokratove
22
dobe, smemo verjeti, da je njegov gimnazij bistveno tak, kakoršni so bili grški četrtega stoletja.
Tak gimnazij je imel dva glavna dela ; sprednji del je bilo četverostrano poslopje, 1200' (2 stadija) v obsegu. Prostorno dvorišče v sredi je bilo obdano s stebrnatimi lopami, za katerimi so bile razne dvorane in sobe za vaje in igre, shrambe za obleko, olje, pesek in drugo pripravo, potem razne kopelji itd.
(Konec prih.)
K Zgodovini potresa Dobrača.
v prvem čislu „Zore" nam je marljivi naš sodelavec g. Parapat prav mikavno popisal svoj izlet na Dobrač, naj tukaj pristavim, koliko krajev je po tem potresu bilo pokončanih. Pred nekaterimi leti sem potoval po Koroškem, se nekoliko ur mudil v Arnoldsteinu, in v tako imenovani: „Kloster-Chroniki", našel sledeče zapiske, katere tukaj poslovenjene dam čestitim bralcem, s srčno željo, da bi nam iz starih kronik vse važniše zgodbe priobčevali rodoljubni Slovenci.
,,Floriamundus za opata izvoljen leta 1352 (Valvasor piše: 1343) umrl 1370. vladal 18 let.
Leta 1359. (po druzih : 1348) na dan spre-obrnenja sv. Pavla 25. januarja je gora (D o-brač) po potresu se razklala, in potres je zasul 16 vesi, 3 grade, 9 cerkva. Žila je hudo natekla, več dni ni mogla nasipa predreti, in je potler voda dosti škode napravila. Imena zasutih krajev:
1. Sv. Joanez farno cerkvo in gradom Leonburg, ki je stal nad vesjo.
2. Forst ali tudi Satzforst imenovan.
3. Ves Rogova (Roggau), skoro vsa zasuta, nič ni drugega ostalo, nego cerkva Sv. Marije Magdalene, in 3 osebe, ki so v cerkev pobegnole.
4. Gorenje Nevše (Oberneusach).
5. Dolenje Nevše. G. Moste (Brugg).
7. Zorje (Soriach).
8. WUnzirkel.
9. Noll ali Col.
10. Kapnice (Kapnitz).
11. Na IMatu (am Moos genannt).
12. Cetnice (Zetnitz).
13. V Tatrih (Tatrich).
14. Satra (Sattra).
15. V Dolih (DoUach).
16. V Podgorjah s cerkvo in gradom vred. Narodne povesti pravijo, da je opat Floria-
mund ravno večernicc molivši pri oknu stal, in na Dobrač pogledal. Solnce je lepo sijalo, ali naenkrat temne megle pokrijejo nebo in zemljo. Strahovit potres se zasliši, strašno ropotanje v utrobeh gore, ki se razpoči med neizrekljivim hru-šem, in vsa lepa okolica je bila puščava.
Za slovenskega jezikoslovca še so imena: Cetnice, primeri : C e t i n, razvaline grada hor-vatskih kraljev na visokem bregu v vojaški granici, Cetinje, glavno mesto Črnogore, dalje T a t r e primeri : T a t r e v Karpatih, T a t r e kraj na južni strani Krasa, prav znamenite.
L. Časnik.
Oddel za slovstvo In umetnost.
Prineski k zgodovini dušnega prerojenja Slovencev na Štajerskem.
Spisal Davorin Terstenjak. Pred štiridesetimi leti.
Leto 1831 je posebno znamenito v zgodovini slovenskega slovstva. Ko da bi duh božji bil nadahnil takrat mladeniče slovenske, tako se je začelo na enkrat vse gibati. Odkod ta prikazen? premišljeval sem večkrat. Odgoja niti domača, niti ona v šolah ni bila takovšna, da bi se smelo reči : po njej se je zbudil narodni duh. Gimnaziji mariborska in celjska, iz katerih so izhajali prihodnji izobraženi sinovi naroda, bili ste nemški, v Mariboru je še včasih prof. Zupančič, rodom Kranjec, kakšno slovensko črhnil, a on sam je bil nemški pesnik in pisatelj, vendar je v onem času ravno mariborska gimnazija največ rodoljubnih dijakov rodila. Ne omenjamo tukaj možev iz začetka tega stoletja, ki so pozneje delali na polji slovenskega slovstv^a, kakor : Krempl, Dajnko,
Cvetko, Modrinjak, Jaklin, in drugi; te je navdahnil duh svobode, in živo dušno gibanje, katero so stvarile dogodbe na Francoskem. Dosti je tudi pripomogel in upliva imel na dušno delavnost omenjenih mož slavnoznani prof. na gras-kem vseučilišči : Schueller, izvrsten zgodovinar, ki pa je pozneje, ko je na kongresu v Ljubljani bila sklenena reakcija, moral Avstrijo zapustiti in oditi na Radensko, kjer je v Freiburgu dobil mesto učitelja. Ta mož je znal učečo se mladež navdahniti za vse dobro in lepo, na vscučelišči še so zraven njega bili izvrstni učitelji, posebno v bogoslovski fakulti so znali moževi kakor: Appel, dalje visokoučena Slovenca: Lušin, pozneje višji škof v Gorici, in Gmeiner, seme-niško mladež oživiti ne samo za nauke svojega poklica, nego tudi za vsestransko izobra-ženje. Takrat je imela sekovska škofija omikano duhovništvo, in med tem slovenski duhovniki niso bili zadnji. Od leta 1813 do 1830 duševno gibanje ni bilo tako živo, in razen omenjenih duhovnikov, med posvetnimi pa g. prof. Kvas in graščinski oskrbnik Perger,
23
ni nihče delal na polji narodnega slovstva. Pred 40 leti so vstale nove moči in, čuda ! — zopet večji' del iz mariborske gimnazije izhajajoče, tako izvrstni poznatelj semitskih jezikov : K1 a j ž e r, vi-sokoizobraženi dr. J. Muršeč, blagi dr. Kočcvar, temeljiti bogoslovec D. V o grin, izvrstni pesnik, Hašnik-Tribunski, temeljiti gramatik in spisatelj slovenskega besednjaka: dr. Murko, ki so večjidel že v oni dobi dovršili svoje študije. V jesen leta 1830 pošlje mariborska gimnazija zopet izvrstne mladeniče na graško vseučelišče med njimi sedanjega prvaka slovanskih jezikoslovcev: dr. Miklošiča, najboljega jugoslovanskega lirika slavnega Stanko Vraza, bistroumnega jezikoslovca J. O. C a f a in ljubeznjivega Jak. Košara. Temu svojemu rojaku in prisrčnemu prijatelju hočem tukaj mal spominek postaviti. Njegovo življenje je že leta 1852 naš slavni rojak dr. R. Razlag v svojem zabavniku „Zora" lepo popisal, in naj mi bode dovoljeno se njegovih besed poslužiti, in sicer v hrvatsko-srbskem jeziku, v katerem je takrat g. dr. Razlag pisal. On piše : Košar Jakov, bivši dvorni kapelan sekov-skoga vladike, rodjen 14. srpnja 1814 pri sv. Jurju na Sčavnici, umrl 19. travnja 1846. Košar proučiv nauke stranom u Mariboru, stranom u Gradcu biaše vsestrano uČen i izobražen, osim slavjanskih poi^eklah svih skoro jezikah evropej-skih vest. Njegova izobraženost, učenost, dobrot-Ijivost, prijaznost, pravednost, pobožnost, ostro-umje i pohlevno obnašanje ga čine ljubimcem ni samo vladike, duhovuikali u obče, nego vsih, koji ga malko poznavahu. Prvo biaše podžupnik kod B. D. M. tolažnice blizo Gradca, dakle na Nč-mečkom, buduč da biaše, kako rekosmo izvrstnim Slovencem, posle pako tajnik vladike. Košar biaše srednjega struka, i velma ljubeznjivoga značaja, oko črno, čelo vedro, obraz pako skoro po vse sličen caru Napoleonu, tako da čestokrat stari vojnici poznavajuči vsemožnoga cara na ulici se obustaviše, zapazivši našega Košara. Nekakva otožnost vladaše u njegovom značaju, koja se povse samo onda razvedri, kadar se govor zametne o Slavjanstvu. Prerana smrt ga položi u preranu gomilu, koja mu je daleko od mile domovine na pokopališču sv. Petra u Gradcu blizo ulaza na levu, gdč pod nemačkoni nadgrobnicom miruje srdce slavjansko, koje ne nalazi mira u životu. Lahka mu bila zemljica črna, kako nam je sladka tvoja uspomena!"
Mi še pristavimo, da je Košar umrl kot žrtva krščanske ljubezni: sam bolehen vsled pre-hlajenja, je noč in dan stregel bolnemu tadaj-nemu škofu Romanu Sebastianu, ki je ozdravel zopet, a njegov ljubljeni duhovni sinko je plačal smrtjo svojo ljubezen.
K o š a r je kot dijak na vseučelišči že marljivo se vadil v slovenskem pisanji, in posrečilo se mi je nekoliko njegovih rokopisov pogubljenja oteti. Med temi je največ poetičnega blaga in sicer prevodi iz Schillerjevi i pesem: „Die Glocke", „Der Taucher", „Die Biirgschaft", „Der Kampf mit dem Drachen", „Die Kraniche des Ibikus", in
„Der Spaziergang". Dalje prevodi iz latinskega in sicer : Horacijevih listov prve bukve, list na C. C. Maecena, na Lolja, na Julija Flora, na Albija Tibula, na Torquata, na Numicija, na Klaudija Nerona, na Fuska Aristia, na Bulacia, na Ikcia, na Vinia Asela, na svojega pristavnika, na Nu-monia Vala, na Kvinkcija in na Seaevo. Zraven tega je rajni Košar prestavil nekatere G e s s-nerovih idil, kakor: Likaš ino Milon, Milon, Idas i Mikon, Dafnida, Filida, Kloa, Mirtil, Aminta, Danon i Dafne, Strta ročka, Dafne i Kloa, Me-nalka i lovec Fótxs?, Likaš, Palemon, Mirtil-Tirsid, Faun, Obljuba, Zefira, Tirsid, Tirsid in Menalka, Pušlic, Burja in Eritia in Jesensko jutro.
Originalnih poezij manjih in večjih se je pozabljivosti otelo samo trideset. Košar je tudi v nemškem jeziku pisal več teologičnih učenih člankov za teologične časopise, a nisem mogel nobenega v roke dobiti. Zraven tega je pomagal pri izdavanji slavnega nemškega cerkvenega govornika Hunolta, kte-rega je izdaval z nekaterimi prijatelji v obliki novonemškega jezika. Tudi mi je bral večkrat prevode Berangerovih pesmi francoskih, Byronovih angležkih, pa tudi teh ne najdem v rokopisu. Iz vsega tega se vidi, da je bil naš ljubeznjivi Košar velma delaven, ako še pomislimo, da je kot dušni pastir pri cerkvi, kamor pridejo zmirom romarji, pozneje kot uradnik v škofovski kanceliji imel pre-obilo posla, in se je zraven za doktorat bogoslovja pripravljal in dva rigoroza izvrstno napravil. Njegovi rokopisi so večjidel pisani v pravopisu Danjkovem, katerega izvrsten učenec je bil, leta 1840 je začel že v sedaj navadnem pravopisu pisati. Mi hočemo v tem časniku več Košarovih izdelkov razglasiti, da se čestiti bralci seznanijo s duhom njegovim in jezikom, kako so takrat slovenski mladeniči — sami samouki —pisali. — Denes priobčimo pesem: „Z e t v a", ki jo je zložil kot šestnajstletni mladenič, in je njegovo prvo poetično delo.
Sunce bliska žare žgeče,
V vesi glasen cink trepeče, Serp pod kladvom pa vriši, Kade pojejo dekline
Si na poli; — in ženkinje Sumot pesmi odglasi.
Vsaka v late serp poganja, Latovje pa se naklanja, Milo v zlatem valenji, Glasno serpi zdaj bernijo. Ino v mahanji šumijo. Rado vse se dalj' tišči.
Na zelene trate klopi Pa pahlajo zlati snopi, Nagne dol se vsaki lat. Dekle pa si išče sence. No 'z modrisa plete vence. Ino pije vetra hlad.
Zmes ženkinja vsaka peje. Ino mile glase vitje
V zraka trepeteči hrum, — Tud' šumočejo versici Drevja, — 'no veseli ptiči
V logi piskajo pogum.
24
Tak obteće mična radost Žnjecov tak cvoteča mladost. Tak brez zlega se živi, Tak se tam odganja žala. Se privablja smešna šala, No se vsaki blod vtopi,
Doklič hrama zvon ne stresi. No se tema stegne v rosi, Kres veselo milo ves, Pesme zadnje ter bernijo. No V okrogi zlo hrumijo, No deklic se vije ples.
Priobčili smo Košarovo prvo pesmico, kateri sicer dosti manjka do izvrstnosti, ali naj čestiti bralci premislijo, kakovšna težava je bila takrat za slovenskega dijaka, kateri se ni učil gramatično jezika, ni imel nikakoršnih slovenskih pesniških izgledov, ki je bil ves obrazen in odgojen v tujem duhu. Vendar si on zasluži hvaležno mestice v zgodovini slovenske literature, ker dosti je pripo-magal pozneje kot duhovnik, obče čislani skoz osem let, da so slovenski pitonici v graškem semenišči, med katere sem spadal tudi jaz, se začenjali vaditi v matermskem jeziku. Mi pa smo dolžni ceniti in Čislati vsakega narodnjaka, ki je le eden kamen položil za dušni narodni dom, kterega sedaj že več marljivih rok dozidovati pomaga.
II.
t Anton Murko.
Ko sem dovršil vrstice v spomin rajnemu Košaru napisane, nisem mislil da bodem zopet tako hitro mogel žalostno službo nekrologista opravljati. Prvi dan leta 1872. nam je vzel zopet ednega učenega slovenskega pisatelja — dr. Antona Murka. Anton Murko je bil rojen v vesi zvani : CrmlenSek, tare sv. Ruperta v Slovenskih goricah, kakšne 4 ure vzhodno od Maribora, 8. junija 1809. Starši njegovi niso bili ravno premožni, vendar so dali tri sine v šole Antona, Matija in Franca. Vsi trije mladeniči so bili jako talentirani. Med brati še živi edini Matija. Franc je po dovršenih juridičnih študijah bil stopil v službo Njih visokosti višjega vojvode Janeza, bil moj součenec, in se je poskusil v pesništvu, vendar je, dasiravno je ljubil slovenski rod in jezik, pisal v nemškem jeziku. Ker je pred nekimi leti umrl pri svojem bratu Antonu, bi on utegnil imeti hranjene njegove pesniške poskušnje. Očetu sta dva brata, ki sta bila oba župnika, med njima Florijan, župnik v svoji rojstni fari sv. Ruperta ' klasičen mož, blag značaj, in poln humora, — od kraja malo pomagala pri šolanji njegovih sinov. Vsi trije so gimnazijske šole obiskovali v Mariboru, in skrbni oče je vsak teden v košu nosil živež gvojim sinom. Anton je zvršil gimnazij leta 1825. Leta 1826 in 1827 je obiskaval filozofičnc kolegije na graškem vseučilišči, in se potem odločil za medicinske študije. Leta 1828 je se torej podal na Dunaj, ali brez vseh materijalnih pomočkov ni mogel priti do svoje svrhe. Zapusti torej Dunaj
in se povrne zopet v Gradec nazaj, ter se tam da zapisati za slušalca juridičnih kolegij; vendar tudi v Gradci ni mogel svoje eksistence utrditi, in da ne strada, stopi v red sv. Frančiška v graškem frančiškanskem kloštru. Bistroumnemu mladeniču, ki je bil poln živega duha, tudi v tem novem stanu ni dopadlo se. Ker poklica za re-dovniški stan ni v sebi čutil, izstopi iz kloštra leta 1830.
Sedaj je naš Murko prišel v okolnosti življenja, ki so bile res polne obupa. Od nobene strani ni nikakoršne pomoči ; slaboplačane instrukcije niso segnole za vsakdanji kruh, kje pa še so druge potrebščine življenja? V tem prav žalostnem stanu mu pride v dobro dobo ponudba Ferstelj-nove knjigotržnice,^ čije chef je takrat bil škrtljavi Johann Greiner. Častniki iu uradniki so pogosto izpraševali po slovenski gramatiki iu slov. besednjaku. Greiner naprosi Murka, ki mu je bil znan kot umom nadarjen mladenič, naj se loti sestave slovenske slovnice. Sila kola lomi. Murko takrat niti še prav brati ni znal slovenski, ker ljudske šole so bile vse nemške, v gimnazijah pa se ni učilo niti trohice slovenski. Ker mu je spisovanje gramatike kruh obetalo, začne se takoj ogledovati po slovenskih takrat že spisauih slovnicah, in izpoznal je, da Kopitarjeva je najbolj sistematična. Zato se odloči tudi za bohoričico v pravopisu in in za kranjsko narečje, dasiravno bi on po svojem rojstnem kraji in marnu se mogel odločiti za štajersko narečje in Dajnkov pravopis, ki je takrat že tudi bil v šolske bukve uveden, in Dajnkova slovnica bila učna knjiga profesorja slovenskega jezika na graškem vseučilišči. Knjigotržec Greiner je Murku delo sproti plačeval; kadar je prinesel edno polo za tisk, mu je dal nekoliko goldinarjev, da je za silo mogel živeti. V zimi si je peč kuril z makulaturo, živel večidel ob komisnem kruhu in za svoje delo ni dobil čistih .50 goldinarjev. Založnik je knjigo ročno razprodal, a ni se izkazal hvaležnega mecena, dasiravno je imel lep dobiček. Ravno tako škrtljavo je bil honoriran za svoj besednjak; za obe dve deli ni več dobil honorara nego 150 goldinarjev. Gramatiko in besednjak je Mxn-ko sestavil od leta 1830—1832. Po tem dovršenem delu je zopet manjkalo kruha. Leta 1832 ga spoznata v Damijanovi knjigotržnici, za katero je korekture oskrbljaval. blaga profesorja bogoslovja: čestiti in vsesti-anski spoštovani g. dr. Matija Robič in dr. Alois Laritz, ki je umrl kot prost v Bruku. Ta ga nagovarjata naj stopi v duhonov semenišče, da mu ne bode trebalo stradati, in sprosila sta mu tudi sprejetje v duhovščnico graško. Naš muogoizkušeni Murko loti se z vso gorečnostjo teologičnih študij, in privadi se takoj na ostri hišni red, tako da je zaradi pridnosti bil že v tretjem letu bogoslovnih^študij 26. julija 1835. za duhovnika posvečen. Škof Roman Sebastian poznavši njegove izvrstne dušne moči ga po dovršenih bogoslovnih študijah obdrži v semenišči, in ga imenuje za teologičnega adjunkta, da bi zraven drugih opravil se pripravljal za rigoroze, in res je bil naš bistroumni Murko 14. oktobra 1843
25
za doktorja bogoslovja promoviran. Blizo pet let je služil za adjunkta v semenišču, čislan od duhovne mladeži kot predstojnik in učitejj. Leta 1840 ga vzame tadajni guverneur Štajerske C. M. grof Wickenburg za odgojitelja v svojo hišo, in je pri njem 3V2 leta v službi bil. V tej dobi je izdal drugokrat svojo gramatiko z novim pravopisom, prvlje še tudi Volkmerove pesmi in fabule, in je po vladni nalogi prestavljal šolske knjige za ljudske šole. S svojim dobrotnikom in prijateljem kanonikom in prof dr. Robičem je leta 1842 potoval po Švajci in Italiji in prišla sta do Napolja. Gotovo se med njegovimi rokopisi bodo našle črtice tega potovanja. Leta 1844 nastopi Murko dušno pastirovanje, je služil 2 meseca za kaplana pri sv. Križi blizo Gradca, in meseca avgusta istega leta dobi faro „Goess" v gornjem Štajerskem v ljubniški dekaniji. Ni se počutil tam srečnega, in ne slišavši več domačih materinskih glasov je tudi postal nedelaven na polji slovenskega slovstva. Leta 1849 pride zopet na Slovensko za župnika in dekana in sicer na Zavrče tik hrvatske meje. Gospodarske skrbi, zraven službenih poslov kot dekan ni našel potrebnega časa, da bi svoj besednjak in gramatiko pomnožil in poboljšal, kakor je mislil in želel.
Leta 1852 ga svilii cesar poslavi zaradi njegove lojalnosti in slovstvene delavnosti z zlatim zaslužnim križem s krono, in ko se je leta 1861 preselil na glavno faro sv. Jurja v Hočji bil je imenovan dekanom in konsistorijalnim svetovalcem. Tukaj je živel 10 let kot delaven dušni pastir, in se dosti trudil, kakor na vsaki fari za olepšanje božje hiše. Zapustil je lepe spominke svoje marljivosti in gorečnosti, in ni samo skrbel za lepoto hiše božje, nego tudi za dobro stanje cerkvenega hramovja. Dasiravno Murko ni zanemaril znanosti, in pridno prebiral vse nove prikazni na literarnem polji, vendar meni ni znano, da bi bil slednja leta kaj pisal. On ni bil na pravem mestu. Murko je imel lastnosti in zmožnosti di-plomatične, ljubeznjive lepe manire, in njegovo mesto bi bilo v kakovšni državni kanceliji, ali pa na učiteljski stolici. Ali kdo mora vse nasprotne okolščine na svetu premagati, ki človeku branijo da ne pride tje, kjer je njegov pravi element? Od njegovih dušnih zmožnostij bi bila lehko slovenska modrica dobila še več dušnih plodov, vendar bodimo hvaležni njegovemu genija, da je toliko storil. Dosti je s svojo slovnico in besednjakom pomagal k razvitku in napredku slovenskega slovsha. Murko je bil mož trdnega zdravja, in ker je modro in trezno živel, bi bil lehko visoko starost dosegel, ako ne bi kužne ospice, in morebiti tudi prekasna zdravniška pomoč nam ga tako naglo s sveta vzele. Bil je samo 4 dni bolan. Kdor ga je poznal, in imel srečo biti njegov iskren prijatelj, je v Murku našel visokoizobraže-nega, svobodušnega moža. Kot predpostavljeni je bil blagega in plemenitega mišljenja v vseh svojih službenih dejanjih, gostoljuben, dasiravno ne nikakor Kroesus. Podpiral je vse dobro in lepo, in tako si postavil neizbrisljiv spominek v srcih
svojih prijateljev, in kot slovenski pisatelj s svojimi koristnimi knjigami : monumentum aere per-ennius. Upati pa smemo, da mu bodo tudi njegovi duhovenski bratje, na mestu, na katerem počivajo telesne njegove moči, postavili njegovim zaslugam dostojen spominek.   Lahka mu zemljica!
Kritike.
I.
„Opis in zgodovina Trsta in njegove okovice.
.Spisuje J. Godiiia-Verdelski."
Tega zgodovinskega spisa je prišlo doslej 344 strani na svitlo, in zgodbe se pripovedajo do leta 774. po krist., ko je Trst pod Franke prišel. Ta opis ima precej dobrih strani, pa tudi dosti slabih. Med slednje štejemo napake, da se g. spisovatelj ne drži svojega predmeta : pisati zgodovino Trsta in njegove okolice, temnč večkrat polemizuje proti daudenašnjim političnim napakam, in vpleta stvari vmes, katere ne spadajo v zgodovino Trsta. Dozdeva se nam, da ima zmirom samo svoje kmetske bralce iz tržaške okolice pred očmi, in da mu je več mar za zabavno in zabav-Ijivo berilo, nego za sestavljenje historičnih do-godeb. G. spisovatelj piše zgodovino, kakor so jo pisali kronisti srednjega veka, ki so bili „polyhi-stores", a ne „historici". Prazgodovina zemlje, na kateri je bil Trst ustanovljen, bi se imela kritič-neje nasnovati, in marsikatera zastarela teorija zavreči. Kdor dandenašnji še Trake in Illvre ima za Slovane, ta je več pomilovanja, nego svarjenja vreden, in s takimi teorijami slovensko slovstvo ob ceno spravljamo. Istri, Liburni, Dalmati, Japodi in drugi rodici ilirski, ki so ob obalih Adrije stanovali, imajo se enkrat za vsekrat iz zgodovine Slovanov izbrisati, in radi bodimo, ako do obče veljave in spoznanja spravimo teorijo onih, ki imajo Venete, Karne in Noričane za Slovane. Škoda, da se g. spisovatelj še ne podučuje o prazgodovini prebivalcev ilirskega poluotoka iz boljih virnikov, nego je Dolci Appendini, in Ka-tančič, sicer slednji izvrstni učenjak, ki je v čislih pri vseh kritičnih preiskovalcih, ali glede svojega trdenja, da so Traki bili Slovani, je ostal tako osamljen, kakor visokoučeni J. Grimm, ki je v traškili Getih in Danih hotel najti nemške Gote in Dance. Kako Konstantina velikega g. spisovatelj si upa šteti med „naše", slovanske rojake, ne razumevam, dasiravno mu ne jemljem Belizara, kateri je po točnih virnikih bil Slovan, ali raji ga imenujmo Belizara nego Veličara, ker, dasiravno je grški B se takrat že glasil kot V, vendar nikdar ne kot č, nego kot: dz, torej prvlje bi misliti smeli na: V eli z ar,* primeri: Svetozar. Upamo, ker sedaj pride do bolj jasne dobe, zgodovine Trsta, za katero je nabranega in že tudi izdelanega gradiva dovolj, da Ijode g. spisovatelj
*i Učeni Hammer  je   ime   Bel i z ar   toSmači!   v beli car. P—ski.   •
26
nam pripovedoval zgodbe brez vseh drugih nepotrebnih izletov, da bode v polemiki z inomislečimi pisatelji rabil orodje dokazov in prepričanja, ker samo tako bode svojemu delu vtisnil pečat veljavnosti, iu ne bodo mu mogli nasprotniki njegovi očitati: v napake, katere ti nam oponašaš, sam zagazuješ. Ako bi si g. spisovatelj bil prvlje, nego se je spravil na spisovanje zgodovine Trsta, napravil temeljito osnovo, delu ne bi manjka o edinosti, in ne bi v njem našli one šarenosti, katere se ima ogibati vsak zgodovinopisalec. Veselilo bode njegove bralce, ako v prihodnjih zvez-čičih samo najdemo „res gestas", a ne historično, „olla potrida". P—ski.
II.
Otčna zgodovina za niže razrede srednjih šol.
Spisal in založil Janez .lesenko. Prvi del. Stari vek.
v Trstu natisnil Rupnik in dnigi 1871., v osmini 160 strani. Cena 80 ki:
Nismo mogli pripravnejše šolske knjige dobiti iu to baš ob času, ko se na Kranjskem slovenski jezik kot učbeni v srednje šole uvaja, nego je Jeseukova. Sami smo 10 let na gimnaziji učili ta predmet, in tako poskusili pomanjkljivost vseh zgodovinskih šolskih knjig, ki so bile predpisane za predavanja. Vsaka je dala premalo gradiva, in vseh razlag in pridavkov učiteljevih si jako težko zapomni najbistroumnejša glavica. Zraven je duh mladeži nemiren, in resnobnim predmetom malo prijazen, treba mu torej učnega gradiva tudi iz šole dati na dom, in to stori šolska knjiga, ki obsega vsaj ,,in nuce in synopsi" ono, kar je učitelj v šoli razlagal. In takšna je : Jesenkova občna zgodovina. Druga dobra — ker praktična — lastnost te knjige je ta, da je slavni g. pisatelj zgodovini povsod predposlal opis zemlje, na kateri se zgodovina zvršuje. Komur je znano, kako malo se v obče po novi učbeni osnovi stori za geografične znanosti v srednjih šolah, in kako krivo mislijo oni pedagogi, kateri smatrajo geografijo kot po-stransk predmet, katerega naj učitelj zgodovino učeči pri priložnosti učencem iz glave predava; komur so vspehi takovšnega podučevanja iz lastne izkušnje znani, bode uvažavati znal praktično idejo spisateljevo, da je tudi geografiji v svoji knjigi dal prostora, po naših mislih še premalo obširnega. Ravno tako praktično je navajanje dotičnega kulta, ustave, slovstva in umeteljnosti, kar se je doslej razen v Gindely'evih šolskih knjigah skoro povsod pogrešalo, in mi prosimo učenega g. profesorja: naj pri spisovanji občne zgodovine za višje razrede srednjih šol še na to okolščino v obilnejši meri ozir jemlje. Tako bode slovensko olikano občinstvo sploh, ne samo šola, dobilo prav podučevajoče berilo. Sicer spadajo ti predmeti sploh v področje učiteljev klasičnih jezikov, a kdor ve, koliko gradiva imajo ti zmagovati glede razlagovanj gramatičnih in v klasikih nahajajočih se realij, bode lehko  razumel,  da
najboljemu učitelju marsiktera važna stvar izpod-leti. Zraven tega niso sami Grki in Rimljani bili kulturni narodi, nego več drugih posel)no iztočnih, o katerih so klasiki malo, in to še pogostem dosti napačnih vesti imeli. Da je g. pisatelj tu pa tam vpletel kakšno anekdoto, je storil kot izkušen učitelj, vedoč da mladeži tudi treba razve-drenja, ne bi škodovalo tudi, ako bi znamenitejših mož dejanje in nehanje bijografično bil narisal. S čemer se ne strinjamo, so poslovenjene oblike historičnih in mitičnih oseb. Sicer so tudi Grki iz persijskega: Darjavuš napravili: Dareios, in* Latini iz Odysseus, Ulysses in Ulyxes, vendar mislim, da bi umnejše bilo, ako bi v pisavi teh imen posnemali nemške pisatelje in pisali: Peri-kles mesti : Periklej, Pansanias mesti Pausanija itd. In tako priporočujemo to sicer za šolo odločeno knjigo tudi drugim slovenskim rodoljubom prav prisrčno, da se rodoljubnemu g. pisatelju stroški poplačajo, ker samih žrtev od slovenskih pisateljev iskati ne moremo, iu to tem manje, ker večjidel se jih mora boriti z bridkimi skrbmi za vsakdanji kruh. Davorin Trstenjak.
Pesmi. Sloveniji.
Ne plakaj več solze obrisi, Smehljaj krog usten naj igra. Gorja dni iz spomina briši, Najrevnejša Slave hčera! Da slaba si, da si uboga. Razinršene obleke, las, >
Da svet te psuje, se ti roga, ) Ne plakaj več, zaupaj v nas! j Bijó src za te milijoni, I
Tisoč se dviga za te rok. 1 Ne klanjamo se svitlej kroni, ^ Ne stavi se jej slavolok; i
Saj trnjeva je krona tvoja,      i|| In žezlo tvoje borni trs. Mazilo — tok krvav'ga znoja, Škrlat je krvca tvojih prs. Razmesarili so tirani Na osem koscev te živo. In zarod tvoj na tujcev strani Pomaka v lastno kri roko. Pred tabo upognemo kolena, Poljubljamo obleke rob: „Postoj, postoj, presveta žena. Ne vlezi se v odprti grob. Obleko ti novo podamo, V roko prosvete blagi meč. Te dvignemo na prosto ramo In ne spustimo nikdar več! O glej ! polj svojih zlato žito. Vode jadranskega morja, Očem začudenim odkrito Bogastvo tvojih je gora. O čuj ! kaj zgodovina pravi O bojih za prostost in čast, Kako je v nevenljivi slavi
27
Lovorjev venec tvoja last!" Zatorej si solze obriši, Smehljaj krog usten naj igra. Prisego naših src zasliši, Ki tisoče naj let velja: „Ne vislice, ne temno ječo. Ne groba strašna, večna noč, Ljubezni zadušit' goreče Do naše Matere nij moč!"
J. iksa.
Pesmi.
(Zložil A.  Koder.)
6.
Gorje, kedor brez uma modrosti Uživa tu posvetne dari. Od dné do dné o puhlej veselosti Le strasti svoji večno živi.
Prahu se klanja.
Gorje, kdor brez truda trpljenja Hoditi hoče zemeljski tek, Britkosti kupo in hrepenenja V propade trešči bije da jek:
„S strupom se vrnem."
Gorje, kdor nebes naročila: „Tcžave, delo so ti željo" Dokler te zemlja bode zakrila. Ne vtisne z jeklom v dušo v srce,
In ne spolnuje.
Gorje, kedor duševne darove Ne rabi v blagor domu zvesto, Rodu zapušča krepke sinove. Pravice skruni z brata krvjo
In z domovinsko.
Gorje, človeštvu pa je najhuje: Mehkužnost, hlapnost, strasti želja. Ono le ljudstva, nikdar ne tuji Sovragi — v temno sužnost polja,
K večni pogubi.
7.
če naji sreča mila kdaj Popelje ljuba pred oltar. Če združi naji v srečen par, Ne vem, ne mislim še sedaj.
Kako, kaj hočeva ša več? Loj to je prave srečo čas. Ko prsi polni nade kras. Ko v sanjah tli še up žareč!
Nebeški žar tvojih oči, Prebole roke mil objom Vzelonil les bi večno nam, Izdramil kamnu čut moči.
In mojoj duši sreče vir Ne bilo tvoje bi oko. In nehal tisk z mehko roko, In angiOisko bliščoč ozir?
O ljuba zvesta, kaj srce. Kaj duh naj čisti več žoH ? Človeških želj sladkojših nij Več čuti zemski no vtrpé.  ,
8.
Iz spanja sladkega no drami Mo tiho, mirni nočni glas. Ti pasem mila mé ne mami. Pokoja trudnemu je čas.
Zaprl okna sem in duri, Vživati v miru tiho noč. Kaj motite me v pozni uri Ponočne pesmi mi pojoč?
Tako prepevali v temini S prijatli v domu smo nekdaj, A dali že slovo dolini, In tebi mil slovenski kraj.
Nemilo torej zmir spomine Budeva nočno petje mi. Domišljam ker se domovine, .S.Jiaifi.6,^ti.,»iJežJ^..^.^,.,
Svarilo.
Stara mati kara me ; „Hčerka, hčerka mila! Slabo sem to, žalibog. Slabo izrodila.
Kjer so fantje, kjer je ples. Tje zahajaš rada; Božji hram in božja reč To ti no dopada.
Le sosedovo poglej Ta v izgled ti bodi Ona skoro dan na dan K božjej službi hodi.
Ko zamaknena kleči Doli v prvem stoli. Spred oltarja ti očij Ne spusti nikoli"
Skrbna mati slednji dan Svoj poduk ponavlja Ter mi hčer sosedovo Za izgled postavlja.
Jaz se pa smehljam, ker vem. Da soseda mlada, Mladega cerkovnika — Gleda srčno rada.
R. G.
28
Z m e S i C e.
Osoda rokopisov slovanskih pisateljev.
Iz izkušenj starejega in ncvejega časa vemo, da se po smrti pisateljev z njihovimi rokopisi žalostno godi. Tako ne vemo, kam so Krempeljnovi rokopisi prišli, nič se ne sliši, kdo hrani pridige izvrstnega govornika cerkvenega Franca Cvetka, nekdaj dekana v Ptuji iu Ljutomeru, ki je ob enem bil tudi temeljit poznatelj staroslovenščine, ravno tako je z Jarnikovimi spisi, in dosti inih. V najnovejši dobi nam je zopet odišel važen rokopis iz dežele domače v tujo. Znano je, da je veliki, mnogoizkušaui slovanski patriot in pesnik, Jan Ko 11 lir, v nemškem jeziku zapustil večji spis: „Die Gotter von Rethra." Več, nego dva meseca je živel v Meklenburškem, in si zrisal vse religijozne ostanke polabskih Slovanov z njihovimi runskimi napisi vred. Po njegovi smrti pa njegova vdova ni našla nobene akademije ali učenega društva v Avstriji, ki bi ta važni rokopis kupilo, tako je romal v knjižnico v „Neustrelitzu" na Meklenburžkem, za katero ga je bibliotekar Genzen od rajne Kollarove vdove kupil, kakor mi te dni piše ljubeznjiva Kollarova hči Ludmila, sedaj omožena v Weimaru z dr. Schellenbergom, ravnateljem višje tamošnje dekliške šole.
Dasiravno rajni KoUar glede slovanske mvthologične znanosti ni stal na vrhunci, in je pri razlaganji mythov v marsikatero zmoto zabredel, tako je vendar rune zvesto posnel, in za slovanskega mvthologa nabral hvaležnega gradiva. Sedaj bode zopet trebalo v Meklenburg potovati, ako kje se ne najde kakovšen nemšk učenjak, prijatelj slovanskega starinosloA'ja, ki bode Kollarov rokopis izdal. Ker mi gospa Schellenberg piše: „meiue selige gute Mutter batte es nach einer kleinen Abfertigung der Neu-Strelitzer Bibliothek iibergeben", bi vendar dobro bilo, ako bi katero jugoslovansko učeno društvo, postavim: akademija jugoslovanska ali Matica slovenska si prizadelo, in skrbelo, da Kollarov rokopis zopet v zemljo avstrijanskih Slovanov pride.
Davorin Terstenjak.
Spomin iz mladih let v zadevah slovenskih narodnih pesem.
Bilo je leta 1825, ko sem začel v šolo moje rojstne fare hoditi, da nas je skozi celi mesec ta-dajni uCitelj nagovarjal mu narodnih pesmi nabirati. Mogli smo mu tudi naprej peti, in on je napeve marljivo zapisoval. Pozneje, ko sem v Gradci se šolal, berem v časniku „Archiv fiir oester. Gesch. ViJlker uud Laenderkunde", da je leta 1824. društvo prijateljev godbe v avstrijanski državi (Gesellschaft der Musikfreunde des osterreich. Kaiser.staates), dalo po vesh deželah narodne pesmi z napevi vred pobirati, in da so na povelje tadajnega kancleija ministra grofa Saurau-a vsi
glavarji avstrijskih kraljestev in dežel si zelo prizadevali, da so zbirke narodnih pesem bile dognane. Bral sem tudi v omenjenem časniku, da je Nestor slov. pisateljev g. častni kanonik P. Dajnko, takrat kaplau v radgonskem mestu, 100 narodnih pesem z napevi vred bil iz Stirskega poslal g. vladnemu svetovalcu Jožefu S o n n-leithneru, ki je bil tajnik onega društva. Nisem slišal, ka bi ta zbirka kedaj bila na svitlo prišla, če pa je kateremu naših čitateljev znana, bi koristno bilo, ako bi to oznanil nam, ali pa slov. Matici, ki narodno blago nabira. V nekem časniku sem bral, da so dunajski skladatelji prav neusmiljeno ono zbirko pukali, in s tujim perjem svoje muzikalične sklade kinčili.
Dobro bi bilo, ako bi se kateri naših slovenskih rojakov na Dunaji živečih, potrudil izve-diti, je li se ima društvo prijateljev godbe v svojem arhivu to zbirko, iu če bi mogoče bilo Danjkovo poslanico pridobiti. D. T.
Itasene stvari. ,,Rad jugoslavenske akademije" prišel je v
XVII. knjigi konec decembra na svitlo. Obsega spise: „0 odnošajih medju Dubrovčani i Mlotčani za ugar.-lirv. vladanja u Dubrovniku" od Š. Ljubica; „K.ada i kako se preobrazi hrvatska kneževina u kraljevinu" od dr. Fr. Račkega; „Sjeverna zora" od Jos. Torbara; „Ždralovnice (geraniacae) pogledom na naravoslovnu vrst od dr. J. K. Šlosera. Ostali del knjige jo napolncn z naznanili in kratkimi opazKami.   Cena 1 gld. 20 kr.
Za umetnost. Xokteri hrvatski rodoljubi so napravili loterijo, ktera bode izdajala vsako leto po 200.000 sreček po 50 kr. Dobiček je namenjen pospeševanju umetnosnosti med Hr\ati.
Na najvišjem mestu je potrjen bil sklep hrvatskega zbora, kteri daje jugoslovanski akademiji 60.000 gld. „Vienac" pričakuje, da bode akademija, kakor za slovstvo, tako tudi za umetnost skrbela; do sedaj samo ni bilo umetnikov, katerim bi se bilo moglo pomagati. To oznanjamo z namenom, opomniti umetnike slovenske naj se obrnejo do jugoslovanske akademije za podporo, ktera jim prošnje gotovo ne bode odrekla, ako to njih umotvori zaslužijo.
Tudi Slovencem že znani hrvatski skladatelj Ivan pl. Zaje je spisal opero „Mislav", ktera seje že pred davala v zagrebškem gledišči, ktero sploh lepo napreduje, zadnjič pa se je dala tudi z dobrim uspehom v češkem narodnem gledišči v Pragi.
Fanny Lewald, nemška pisateljica romanov, je našla hrvatsko predstavljavko v osebi Franje Pakšecove, ktera je izdala delo: „Zatočnica žena ili četrnajst listova za žene".   Gena knjigi je 1 gld.
Listnica opravništva.
Prosimo tu še enkrat, naj se naročnina pošilja narodni tiskarnici v Maribor, samo rokopisi gospodu Trstenjaku v Ponikvi. Dalje naznanjamo, da nam je ljubše, ako 80 dijaki vsak posebej naročo, no vkup pod eno adreso in koncema prosimo, naj čč. gg. naročniki pisma na nas podpisujejo vedno z onim imenom, na ktero je list adresiran ali pa v pismih reko, pod kterim naslovom list prejemajo.
Lastnik: Davorin Trstenjak.  Izdavatelj i odgovorni urednik: Fr. Rapoc.  Tisk. Narodna tiskarna F. Skaza in drugi.
Tej številki je priloženo „vabilo k naročbi" na Janka Pajka „Izbrane spise".