QMSILO KATOLIŠKO-NflRODNEQd h\JA$TVA. LETNIK XVII. - ZVEZEK 4. 1910 -i- LJUBLJANA 1911 „ZORd" IZHAJA VSAK MESEC DV/USETESrt S FRILOQO „PRVI CVETI" TER STdNE CELOLETNA NdROČNIN/l K 4-, ZA bUAKE K 2'-iii N/iTISNILd „KdTOLIŠKd TISKdRNd". m Vsebina: O svobodomiselski svobodi. (Fr. Trdan.) Abiturientski tečaji. (Jos. Puntar.) . . . Dijaštvo in šport. (Flor. Božič.) (Konec.) Visokošolsko dijaštvo. Slovensko vseučiliško vprašanje. — Narodni radikalizem. Stavka na vse- učilišču v Krakovu Glasnik. Promoviran — Naše delo v Pragi. — »Dan«. — Mahničeva slavnost v Pragi. — »Zarja.« - »Zarja.« — S. Liga K. A. — Češka Liga Akademicka. — Akademična Marijanska kongregacija. — Mahničev večer slov. hrv. bogoslovcev v Gorici................... Listek. »Zlata knjiga - — -.Dekle z biseri.« — Jakob Alešovec: »Izbrani spisi.« — Urbanus: »Knjiga o lepem vedenju. — Dr. F. W. Foerster: Seksualna etika i pedagogika..................... „Prvi Cveti", leposlovna prilog-a. Nekaj o estetiki in kritiki. (Ivan Mazovec.) Zlata voda. (Radoslav Bevk.)...... Kmetiška. (Radoslav Bevk.)...... Kaj bo ž njim? (Radoslav Bevk.) . . . . Na njivi. (N. St.)........... Vstajenje. (N. St.).......... Slovo. (Ivo Tratnik.)......... Rožni cvet. (Ivo Tratnik.)....... Na dan! (Seljan Seljanovič.)...... Zimska. (Dolenjčev Cene.)....... Martinova. (Dolenjčev Cene.)...... Pa sem stopil vrh gore. (Zvonimir.) . . . Lepota naše narodne pesmi. (Jos. Puntar.) Ocene. (I. M-c.)........... Stran 73 77 79 82-86 86-89 89-92 29 35 36 36 36 36 37 37 37 37 37 38 38 40 38— Na platnicah. Nadaljevanje ocen. O o Slovenska dijaška zveza, Ljubljana, Vrhovčeva ulica 11. — Slovensko katoliško akademično društvo „Danica", Dunaj, VIII., Schönborngasse 9, Parterre, 4. — Slovensko katol. akadem. društvo „Zarja", Gradec, Brunngasse 7/1. Uredništvo „Zore": Fr. Stele, phil., Dunaj (Wien), XVIII., Schulgasse 30, III. 19. Naročnina naj se blagovoli pošiljati s čeki poštne hran. ali po nakaznici upravništvu „Zore", Ljubljana, pisarna Katoliške tiskarne. Izdajatelj in odgovorni urednik: Ludovik Tomažič. ==-- o □S; m □ ( (i m i'i|i 11 rrTTrjmrnm ) □ fzsRnl M =0° Bbnsms KHI13[sIŠKID-nnR13DOE5Fl DI3R5IUH odg== l1—U-—lil-tlUl.fr/Ti4.INr II 11^4-lVil-1.1-Ih— Fr. Trdan: O svobodomiselski svobodi. Ex ore tuo te judico. O svobodomiselskili pojavih in njenih kvarljivih vplivih zlasti na slovensko dijaštvo smo obširneje govorili v lanski »Zori«. Letos nam iznova podajejo pero v roko dogodki, ki se ravnokar odigravajo na krakovskem in lvovskem vseučilišču. Na krakovski univerzi se bije boj, ki je vnebovpijoča glasnica terorističnih nasdstev »svobodoljubnega« svo-bodomiselstva. »Die Ereignisse der letzten Tage an der Krakauer Universität«, piše »Österreichs katholisches Sonntagsblatt« z dne 5. februarja 1911, »sind wieder einmal so recht imstande zu zeigen, wie weit sich Anarchie, Terrorismus und Sozialismus in Österreich vorwagen dürfen. Bemerkenswert ist der Umstand, daß alle die Akte terroristischer Roheit einen rein antireligiösen Charakter an sich tragen. Das finden wir auch vollkommen begreiflich, wenn wir hören, daß die Anstifter des Tumultes Sozialdemokraten und freimaurerische Juden sind, die sich als »liberale« Studenten im Gegensatz zu den »Klerikalen« bezeichnen, um durch diese zweideutige Finte auch die »Nationalen« für ihre Zwecke zu ködern.« Jagiellonska alma mater je postala v zadnjih dneh pravi ki*aj gnusobe in mesto razdejanja. Svobodomiselno dijaštvo, ki tako rado vpije in se poteguje za svobodo pouka in prostega raziskavanja na visokih šolah, je iznova pokazalo celemu svetu, kako pojmuje in zna ceniti svobodo. Kadar se svetu razodevajo po svojih listih, kar mrgoli v njih svobode, bratstva in vseobsegajoče ljubezni. V neumornem teženju za preosnovo človeške družbe, v stremljenju za povzdigo ljudskega blagra si podajeta roke krotki mir in divja besnost, mehka spravljivost in neupogljiva surovost. Okrog hodijo kakor jagnjeta, a že hip za tem švigne na dan divja strast z vsemi mogočimi konturami in barvami. Po njih delih in izjavah lahko trdimo o njih, da nikdar ne vedo, pri čem da so. Zmedenost o pojmih je tolika, da je skoraj ni mogoče razumeti in razmotati. Na podlagi A. J. Petersovega dela: »Klerikale Weltauffassung und freie Forschung«, Wien 1908. hočem na kratko analizirati svobodomiselno in katoliško pojmovanje o svobodnem znanstvu in prostem znanstvenem raziskavanju. Prosto raziskavanje in njega glavna torišča — vseučilišča — so bila zastopnikom klerikalnih interesov že od nekdaj trn v očesu. Klerikalizem stoji na tleh odrevenelega svetovnega naziranja, ki' deloma označuje prve početke kulture in otroško dobo človeštva. Popolnoma drugačno življenje živi moderna znanost: oborožena z najpopolnejšimi sredstvi znanstvenega raziskavanja, obsega, opazuje in raziskuje celo vesoljstvo in se povspenja v neumornem delu vedno višje. Naziranje, sezidano na njenih naprednih pridobitvah, je v neprestanem toku in zaradi tega ne more ostati v stiku in soglasju z naziranji, ki koreninijo v daljni preteklosti, deloma v babilonski, deloma v egiptovski kulturi, da, celo v nomadstvu. Nasprotje med obema naziranjema je potemtakem najgloblje in nujno tako staro kakor vzporedni obstoj okorelega dogmatizma in svobodne napredne znanosti. O. c. str. 7. Ta izjava profesorja dr. Mengerja, člana gosposke zbornice, nam jasno označuje ves milje modernega človeka. Današnji čas je v marsičem podoben dobi zahajajočega grškega in rimskega poganstva. Moderni človek stoji na meji dveh dob, ki se ostro ločita. Na eni strani zre »odreve-nelo« krščanstvo, na drugi se mu odpira nov svet v obliki »zmagoslavnega« evolucionizma. Na eni strani se zgraža in obsoja »moreči dogmatizem«, na drugi strani mu obeta boljšo bodočnost prosti in svobodni polet človeškega duha do zadnjih zagonetk sveta in svetovja. Vedno mlado in sveže krščanstvo, ki je utisnilo pečat tisočletjem in prerodilo stari in novi svet, boleha in umira, evolucionizem pa proslavlja na podlagi darvi-nistično-materialističnega svetovnega naziranja triumfe, ki so predhodniki boljših časov. Ali stoji prosto raziskavanje res na tako stabilnih tleh? Ali je svobodna znanost res prosta vseh zunanjih vezi in služi in teži le po iskanju resnice? Oglejmo si pobližje namen in metodo znanstvenega raziskavanja in še posebej »svobodno raziskavanje«. Namen vede je iskanje in podkrepljenje resnice. To načelo je bilo vrhovni stavek stare filozofije in velja v svojem popolnem obsegu tudi modernemu znanstveniku. Pri iskanju resnice ima znanost odprto prosto pot: Znanost in njen nauk sta svobodna, toda ne nevezana. Vsak znanstvenik, ki se še hoče ponašati s tem lepim nazivom, se mora pokoriti zakonom umnega mišljenja, predvsem takozvanemu principu protislovja. Ali je znamenje duševne svobode trditi, da je dvakrat dve pet? Ali moremo svobodno reči, da je polovica večja nego celota? Ali smo svobodni v sklepanju, da more ena in ista stvar ob istem času bivati in ne bivati? Enakih in podobnih vprašanj bi naštel lahko brez števila, tocla težko bi dobil razumnika, ki bi si upal zatrjevati, da je človeški" um v naštetih in podobnih sodbah še svoboden, prost in neodvisen od notranje evidence in vrednostne nujnosti navedenih stavkov. Nepobitnim zakonom razumnega mišljenja so podobni trdni in neovrgljiVi rezultati znanstvenega raziskavanja. Tudi strogo dokazanim dejstvom in znanstvenim pridobitvam mora razumen človek nujno in brezpogojno ukloniti svojo voljo in razum. Kdor ne upošteva teh temeljnih principov vsakega zdravega umskega delovanja, ni znanstvenik, da, nezmožen je za vsako znanstveno raziskavanje, ker ne zna ločiti resnice od zmote. Kdor samovoljno in trdovratno zapušča trdno stoječo tradicijo in njene pridobitve ter išče za svoje trditve novih potov in fundamentov, si sam koplje grob. Nauk, ki ga je zapisal Goethe — Wilhelm Meisters Lehrjahre, 2. Buch, 9. Kap. — o vzgoji umetmka, velja i znanstveniku. »Was uns zu strengen Forderungen, zu entschiedenen Gesetzen am meisten berechtigt, ist, daß gerade das Genie, das angeborene Talent sie am ersten begreift, ihnen den willigsten Gehorsam leistet; nur das Halbvermögen wünschte gerne seine beschränkte Besonderheit an che Stelle des unbedingten Ganzen zu setzen und seine falschen Griffe unter Vorwand einer unbezwinglichen Originalität und Selbständigkeit zu beschönigen; das lassen wir aber nicht gelten, sondern hüten unsere Schüler vor allen Mißritten, wodurch ein großer Teil des Lebens, ja, manchmal das ganze Leben verwirrt und zerpflückt wird.« Iz povedanega je razvidno, da ima vsaka znanost in znanstveno raziska,vanje gotove meje, katerih ne sme prekoračiti, ako hoče ostati v okvirju prave vede. Znanstvenik nikakor ne sme biti svoboden in popolnoma prost pri razbiranju resnic, hočem reči, ne sme si lastiti pravice, ene vrste resnicam utisniti pečat znanstva, druge kar a limine proglasiti za neznanstvene, znanstveno nedokazane. Trditi in z novimi dokazi osvetljevati in podpirati nasprotje že dokazane resnice, je znamenje tendenciozne samovolje, ne zdravega umskega življenja. Tako so delali stari zofisti, katerih načelo se je glasilo: t; v t-.-m as 70 v v.o-J.-.-m ksiuv. Svoboda in neodvisnost znanstva in znanstvenega raziskavanja obstoje v tem, da se volja vkloni in razum priznava resnico. Nujna in nerazvezljiva vezanost na resnico je življenskega pomena za znanstvo in znanstveno raziska-vanje. »Resnici ne zapoveduje noben človek, nikak človeški interes, nikak ukaz mogotca. Resnici sta podložna papež in cesar.« O. c. str. II. Kakšna je svobodomiselska svoboda? Ali je tako oboževana svoboda in prostost svobodomislecev res nebrzdana in prosta vseh zunanjih vezi? Protislovje in nedoslednost sta dve najmarkantnejši potezi na polju svobodomiselskega znanstvenega raziskavanja. »Nebrzdano svobodo« prostega in neodvisnega raziskavanja je jasno označil znani berolinski profesor Du Bois Reymond. V svojem akademičnem govoru z dne 3. avgusta 1870 je med drugim izjavil: »Die Berliner Universität, dem Palaste des Königs gegenüber einquartiert, ist das geistige Leibregiment des Hauses Holienzollern.« O. c. str. 11. To je trpka resnica in jasna obsodba svobodnega raziskavanja. Meje prostemu raziskavanju naj bi določal vsakokratni vladar! Kakršen vladar, tako tudi »svobodno znanstvo«. L' etat ce moi bo veljalo tudi na polju znanstva. Na mestu svobode bi zakraljevalo tiranstvo, despotizem, samodrštvo. In to naj je svoboda znanstvenega raziskavanja. Še jasneje nego Du Bois Reymond je naslikal pojmovanje in umevanje svobodomiselske svobode vseučiliški profesor v Inomostu, Schrutka v. Rechtenstannn. Za znane Walirmundove afere je pisal v »Neue Freie Presse« z dne 19. marca 1908, »daß es dem Hörer der Rechte nicht gestattet ist, das obligate Kollegium über Kirchenrecht an der theologischen Fakultät zu hören,« sondern er »es an der juristischen Fakultät belegen muß«. Ta izjava je hkrati jasno govoreče izpričevalo svobodne svobodomiselne zakonodaje. Z drugimi besedami bi se dalo to takole izraziti: Hier sitz' ich, forme Menschen Nach meinem Bilde, Ein Geschlecht, das mir gleich sei. — Dein nicht zu achten, Wie ich. Toda ako hočemo stvar prav umevati in oceniti, moramo vprašati tudi po njenem namenu. Kaj je prvotni namen vseučilišča in ali ga tudi dosega? Vseučilišča so gotovo tudi stolice prostega raziskavanja. Toda njih prvotni namen je izobraževalnega značaja. Obširneje o tem govori dr. Naumann v svoji knjigi »die deutschen Universitäten«, katero sem ocenil na tem mestu že lansko leto. Univerze so predvsem u č i -lišča in izobraževališča, visoke šole. Vseučiliški profesor ne posveča svojih duševnih sil in moči le znanstvenemu raziskavanju, on je v prvi vrsti učitelj. Kot učitelj ima namen podajati svojim poslušalcem ono znanstveno strokovno izobrazbo, ki loči posamezne poklice in izobražene stanove: duhovnike, zdravnike, sodnike in vzgojitelje mladine. Vse 4* te stroke so praktičnega, učno-izobraževalnega značaja, odgovarjati morajo potrebam in interesom v državi bivajočim stanovom. Zato se tudi večina vseučiliških akademikov ne more posvetiti prostemu znanstvenemu delu in raziskavanju, ampak si skuša prilastiti ono potrebno strokovno znanje, ki ga usposablja pri izvrševanju njegovega poklica. Značilne so v tem oziru besede Jurija v. Hertling, vseučiliškega profesorja v Miin-chenu. »Jaz dvomim,« piše, »da bi zrl profesor, kojega dolžnost je predavati državno pravo, svojo nalogo v tem, da napolni svoje poslušalce z duhom raziskavanja in z iskanjem resnice. Neizogibna bi bila katastrofa pri izpitu za kandidate, ki bi le iz tega namena obiskavali predavanja in bili tudi prešinjeni od prepričanja, da ne sme biti svoboda raziskavanja omejena po kakršnikoli patentirani resnici.« O. c. str. 15. Te realno praktične potrebe in naloge vseučilišča ne izpremeni nobena teorija. Nasprotno, globlji vpogled in vsestransko razmotrivanje te praktične strani nam podaje in razodeva meje, v katerih se mora gibati prostost vseučiliškega profesorja v pouku. Oglejmo si to realno praktično stran še v luči verske tolerance in konfesionelne spravljivosti. Naši nasprotniki kaj radi pišejo in govore o konfesionelnem miru in verski toleranci. Država, katere prebivalstvo zastopa različno svetovno naziranje in pripada različnim veroizpovedanjem, mora skrbeti za ohra-njenje verskega miru. Pri tem se seveda misli in naperja puščice edinole katoliški religiji. Svobodomiselne lože naj bi se prosto gibale, kovale zaroto zoper Cerkev, preroditeljico človeštva, a Cerkev naj bi skrbela med svojimi podaniki za vzdrževanje in obranjenje verske strpljivosti. Tudi v tem oziru prednjači vseučiliška mladina in tako onečašča almo mater in njene učne stolice, katerih naloga je: »služiti resnici in edinole resnici brez predsodkov, brez zmešnjavi h p r e d p o k 1 a d.« O. c. str. 24. O svobodomiselni nedoslednosti v pojmovanju in udejstvovanju miroljubne strpljivosti na vseučiliščih nam govore nekatere zanimive izjave vseučiliških pedagogov in učne določbe raznih držav. Berolinski vseučiliški profesor Paulsen meni, da sme katoliško prebivalstvo v pro-vinciji, ki je po večini katoliško, že po naravnem pravu zahtevati, da mu predava na vseučilišču zgodovino mož, ki je po svojem rojstvu in vzgoji katoliškega mišljenja, — V taki upravičeni zahtevi nikakor ne vidi napada na svobodo znanstva, taka zahteva je le priznanje dejstva, da kaže zgodovinski razvoj, premotren in opazovan z različnega stališča, tudi različno podobo. Ko se je izvršila spojitev vseučilišč v Frankfurtu in Breslavu dne 3. avgusta 1811, je dejal saški kralj med drugim: »Übrigens soll zur Beruhigung Unserer katholischen Untertanen der Lehrstuhl der eigentlichen Philosophie doppelt, mit einem katholischen und protestantischen Lehrer, besetzt sein.« Enako določbo vsebuje ustanovna listina za vseučilišče v Bonnu z dne 18. oktobra 1818, kateri se je dne 1. septembra 1827 pridružila neka določba o cerkvenem pravu. Ko so dobili leta 1847. tudi Judje prost dostop do vseučiliškega katedra na medicinskem in filozofskem oddelku, je oddal svoj votum tudi profesorski kolegij na popolnoma protestantski univerzi v Königsbergu pod pogojem, da se brani in varuje enakopravnost katolikov, protestantov in judov. O. c. str. 19. To je kratka označba svobodnega raziskavanja in svobode, kakor jo pojmuje in udejstvuje svobodoljubno svobodomiselstvo. Svobode in prostosti nihče bolj ne tepta in vklepa v verige kakor svobodno svobodomiselstvo. Dogodki v Krakovu potrjujejo resnico: po njih delih jih boste spoznali. Jos. Puntar: Abiturientski tečaji. Živimo v dobi šolskih reform. Mnogo se piše in premotriva, kako spraviti v sklad zahteve šole in življenja. Srednja šola je že več let predmet vsestranskega študija. Eni so proti sedanji humanistični šoli, drugi pa trde, da bi izguba staroklasiškega pouka zadala kulturnemu razvoju občuten udarec. Dobili smo nekaj reform, ki naj bi modernizirale zastarelo šolsko upravo in dobili tudi reformne gimnazije. Če pa se vmislimo v položaj na vseučilišče in druge visoke šole došlega abiturienta, nam postane jasno, da i te izpremembe ne bodo mogle izpremeniti vsega. Skušnje uče, da je srednješolski dijak po končani maturi prepuščen popolnoma samemu sebi, da si poišče sam pravo pot do — kruha, do stanu. Sam delaj gaz, sam se prerij do — eksistence. Tako pravi zrelostno izpričevalo, tako tudi ves naš šolski zistem. Ali pa je res abiturient zrel za življenje? Kaj to pomeni, biti zrel? Je-li njegova življenska izkušnja res tako velika, da bi mogel sam presoditi pravo pot do cilja? Po veliki večini to ne drži. Tu menimo, da ni popolnoma prav, če šola pravi: »Abiturient, tu imaš izpričevalo, da si zre] za življenje! Potrjujemo, da si duševno zrel za boj!« Če duševno, pa življensko ne! Ali1 pa res tudi duševno? Ki'atko: mnenja smo, da je šola dolžna skrbeti tudi za poznejše življenje učencev! Čuden stavek, ne? Saj to dela že danes! Vemo. Toda danes je srednja šola preveč sama sebi namen! Ako predela predpisano tvarino tekom osmih, oziroma sedmih let, je storila svojo dolžnost. To je dejanski cilj naših srednješolskih zavodov. Mi pa trdimo, da srednja šola po vsem svojem ustroju nikdar ne bi smela biti in po svojem idealnem cilju tudi ne sme biti sama sebi namen! Najmanj pa naša slovenska srednja šola! Izmed mnogih razlogov, da pišemo ta aktuelen članek, je najvažnejši ta, da treba slovenskega abiturienta resnično pripraviti za poznejše življenje izven srednje šole. Največ pa nas vodi skrb za slovensko znanstvo! Zrelostno izpričevalo trdi, da je abiturient pripravljen za resen znanstven študij na visokih šolah. Ali je tudi res? Lahko bi bil spričo časa in truda na srednji šoli, a de facto nikakor ni! Ves trud tekom srednješolskih let bi bil lahko boljše rentiran, ko bi srednja šola poskrbela za primeren prehod na visoke šole! Tega prehoda iz srednješolskega v visokošolsko, iz malomestnega v velikomestno ozračje je danes vedno bolj treba. Na tem trpi naše srednješolsko dijaštvo, na tem trpi vsa naša inteligenca, na tem trpi naše znanstvo, ki se ne more dvigniti na ono stopinjo, kot si želimo vsi. Preglejte vzročno zvezo vseh hib od srednješolske klopi do stanovske končne naobraženosti, pa pridete do spoznanja, da je pravzaprav tisti prenagel skok s srednje na visoko šolo ponajveč kriv vsej naši znanstveni mizeriji! Poglejmo le kako se godi slovenskim abiturientom po dobljenem zrelostnem izpričevalu! Koliko jih pravzaprav ve kam se obrne? Največja laž so bile svoje dni navedbe bodočega poklica v srednješolskih naših izvestjih! Le poglejte jih in primerjajte z resničnimi dejstvi po preteku 10 let! In zakaj tako? Ali je dijak kriv? Ali so njegove gmotne razmere tako odločivne tudi tedaj, če je dobro situiran? Trdimo, da je velike naše mizerije kriva vzgoja naših srednješolskih zavodov. Srednja šola reklamira zase vso pravico do vzgoje, a slovenskega abiturienta ne pripravi za resen študij. Abiturient naš ima pogled le v srednješolski zistem, le v malomestno ozračje, kolikor mu dopušča čas, prilika in pa — šolski paragrafi. In potem naenkrat nekaj čisto neznanega, tujega. Čisto nov svet. Ali se ne zdi, da mora marsikdo izginiti v valovju, da mora marsikdo na visoki šoli šele iskati svojega poklica? Iti ni li škoda vseh najlepših, najplodnejših mladih ur, ki izginejo za vedno brezplodno? Ali je res samo dijak kriv svoje zgrešene in često uničene poti do cilja? Skušnje uče, da tudi najpridnejši dijak toži stalno, da bi bil drugače porabil prva leta in drugače prijel svojo stroko, ko bi bil le vedel kako! Koliko pa jih je, ki le slučajno pograbijo svoj »poklic«! Ekonomija v študiju slovenskega visoko-šolca je čisto naravna posledica srednješolske vzgoje: negotovost, iskanje, zavlačevanje študijskih izpitov, često pa poguba v tujem mestu. Koliko dušnega kapitala nam uide brez obresti, koliko pa tudi denarja v tuje žepe, ne da bi koristil v pričakovani meri dijaku in narodu! Napravite enkrat javno enketo, zakaj se nam ne obrestuje naš duševni najizbornejši kapital v nadejani se meri! Videli boste odgovore in — obtožbe! Čas je denar, so nas učili, a povedali nam pa niso, kako naj se porabi ta čas in ta denar za končni kapital in njega obresti. Dali so nam izpričevalo češ, zreli ste, pojdite in borite še, kakor veste in znate, a skušnja nas je učila drugo pesem. In tako slovenska učeča se mladina svojega idealnega poleta ni mogla vedno tako izrabiti, kot je sanjala, ker ni bila pripravljena na zahteve življenja in študija v tujini. Ni mogla. Ali more morda današnja generacija, ali bo mogla bodoča? Še manj: borba za kruh se veča, ideal-nost, pojema! Le poglejte malo bližje v dijaške vrste in dogodke zadnjih let! Idealizem je padel na vsej črti, ko je stopil boj za kruh v prve vrste! Boj za kruh, za življenje pa ne bo nikdar dvignil — znanstva! Če hočemo znanstvenega plodnega dela, uredite vso vzgojo tako, da bo slovenski dijak tudi v najslabšem slučaju mogel v boju za kruh ohraniti še vedno dovolj idealnega poleta, da bo mogel razviti in izšolati svoj um i v prid našega znanstva! Čudno postaja pri srcu temu, ki ima pogled v dijaške vrste: pomnožila se je pridnost, a padel je idealizem za višje duševne potrebe. Realizem zavzema vednobolj dijaški študij! Ali je in bo to znak napredka, če bo slovenski clijak za silo obdelal svoje predpisane strokovne študije in po štirih ali petih letih končal svojo naobrazbo? Lahko, da se pomnoži število pravočasno napravljenih izpitov, a se vkljub temu sorazmerno ne zviša število delavnih slovenskih strokovnih znanstvenikov pisateljev. In mi hočemo vseučilišče! Naše bodoče znanstvo, življenske razmere, ekonomična izbera stanu, ekonomično urejeni strokovni študij: vse to nujno stavi na srednješolsko vzgojo slovenskih abiturientov obilo novih postulatov, a najvažnejši in najpraktičnejši bi bil po našem skromnem mnenju tečaj za abituriente. Ta tečaj bi imel nalogo, da bi uvedel slovenske abitur: PRUICUEII tEPias&Bunn PRitüBn „ZORE" IIHE5S3I CS9 Ivan Mazovee: Nekaj o estetiki in kritiki. (S posebnim ozirom na Mahniea.) V svojem nadaljnem petem večeru razpravlja Mahnič naj prvo o razmerju med lepoto in umetnostjo. »Lepota se ne nahaja le v telesnosti, ampak tudi v čistih duhovih, lepota, in sicer najpopolniša, je tudi v najvišem bitju (72).« — S tem pa nikakor ne smemo reči, da so taki umotvori umetnine. — Pri umetnosti moramo predvsem zmerom iskati nekaj telesnega, kar vpliva na enega ali več naših čutov. Zatorej netelesno bitje nikakor ne more biti umetnina in naj si je tudi lepo. Lahko imam sam pri sebi lepo misel — a ni umetnina; če pa to misel podam v čutni obliki potom dovršene pesmi, je to že umetnina. To je torej že en razloček med lepoto in umetnostjo: lepota more biti brez umetnosti, — a prava umetnost nikdar brez lepote, katera se v umetnosti telesno razodeva ali vpodablja. Umetnost je torej lepoti subordinirana, »je le služabnica lepoti,« kot lepo izrazj Mahnič. Toda lepoto v telesnosti vpodobljeno dobimo tudi drugje, ne samo v umetnosti, n. pr. v naravi lilija na polju. Umetnost mora imeti torej še drugo bitno lastnost, ki jo pobližje označi: »ona ni namreč proizvod naravno tvarjajočih moči, tudi ne Stvarnikov, ampak le človekov. In zato ima Schiller prav, ko poje: Im Fleiß kann dich die Biene meistern, In der Geschicklichkeit ein Wurm der Lehrer sein, Dein Wissen teilest du mit vorgezog'nen Geistern, Die Kunst, o Mensch, hast du allein. Kakor človek s telesom stoji v vidni naravi in z dušo sega v idealni svet, tako ima tudi umetnost, — primerno človeški naravi, — svojo čutno stran, po kateri jo pojmejo čuti, — a tudi idealno, po kateri jo pojmi duša. V umetnosti se lepota poniža v čutni obLki do čutnega človeka, da mika in vabi dušo iz nizke čutnosti v idealne višine, v kraljestvo duhov. Treba je pa tudi bolj precizirati stališče umetnosti do narave. Umetnost namreč čutno vpodablja lepoto, a tako vpodobljeno lepoto nahajamo že v naravi, kjer je sam Stvarnik svoje ideje telesno ali čutno vpodobil. Baš zato je narava umetniku nezmotljiva učiteljica in voditeljica, ki ga uči in mu kaže, kako naj lepoto čutno vpodablja. Zakoni prave umetnosti so že izraženi v naravi, — in le tisti je pravi umetnik, ki jih zna brati in tolmačiti. — Najdovršenejša stvar v vsej vidni naravi je pa človek; med- tem ko je v drugih vidnih bitjih samo nekak sled vpodabljajočih idej Stvarnikovih, biva v človeku misleča in hoteča duša, živa podoba Stvar-nikova, ki tvarja in oživlja telo; in tako se pri nobenem drugem vidnem bitju dušna lepota tako ne odseva kot pri človeku. Zato pa je bila človeška narava vsem umetnikom predmet posebne pozornosti in posnemanja, ker so našli v njej združena vsa umetnostna pravila in so spoznali njo kot najpopolnejši in najlepši proizvod v vidnem stvarstvu. Tako je smatrala tudi grška umetnost človeško podobo kot najpopolnejšo obliko za vpodab-ljanje najvišjih vzorov in je baš radi tega dosegla tako višino popolnosti. — S temi izvajanji seveda nikakor ni rečeno, da naj se umetnik omeji samo na posnemanje narave in naj ne išče višjih vzorov; le način, v katerem vidna ali čutna narava predstavlja lepoto ali jo vpodablja, — ta način mora umetnik posnemati in to je važno, prevažno v umetnosti. Z ozirom na to intimno zvezo narave z umetnostjo lahko tudi posamezne umetnostne panoge grupiramo v dve skupini: v umetnost, ki vpodablja: a) v prostoru, b)v času. Mahnič lepo izvaja: »Vse, kar nam vidna narava predstavlja, se nahaja in vrši v prostoru in času. V prostoru, — ker vidna narava je sestavljena iz telesnih bitij, — a telesnost obstoji iz delov, kjer je pa sestava iz delov, tam mora biti prostornost, katera ni mogoča brez prostora. V času, — ker v vidni naravi je vedno pretvarjanje, vedna izprememba, reč se godi ali nastane, raste ali se množi in gine ali se raztvori: izprememba pa se godi le v času. Zatorej sta čas in prostor, rekel bi, bistveni obliki, v katerih biva in se razvija čutna narava in se javlja našim čutom, — po teh pa naši duši. Čas in prostor, — ti dve obliki izvolila si je tudi umetnost, ker njena svrha je, •— kakor smo rekli, — telesno ali bolje čutno vpodabljati človeku lepoto; zatorej se mora kot taka priličiti čutnosti, vresničiti se v obliki časa in prostora (78).« Na podlagi teh dejstev razdeli Mahnič umetnost v dva dela: a) v slovesno (v času), b) v obrazno (v prostoru) umetnost. — Nato zelo fino na podlagi zgledov pojasnuje, kako večkrat pesniki, govorniki in romanopisci poslušalcu, oziroma čitatelju nadvse pridno »obrazijo« (= slikajo), čeprav nimajo barv v roki in se tudi na nobeni akademiji niso učili slikarstva. Omenja tudi nasprotno napako, ko »obrazniki« pozabljajo, da bi se morala njihova umetnost že po svojem bistvu razvijati v prostoru. — Umotvor obraznikov je ustvarjen za oko, ker to more pojmiti prostornost; pesnik pa peva za uho, ker to more sprejeti čutne vtise, časno drug za drugim se vršeče. Na to važno dejstvo pa leposlovci, oziroma »obrazniki« često pozabljajo. — »Opisovanje prepusti pesnik obrazniku. Ta namreč v svesti si, da njegov umotvor je namenjen očesu — ne ušesu, izbere si iz dejanja ali iz osebe, katero misli vpodobiti, en trenotek; in tako reč ali dejanje obrazi tako, — kakor je le tedaj, — oni trenotek. Kakšno je bilo pred onim trenotkom ali pa bo kasneje, ne more vpodobiti, ker stavi j a mu tu mejo njegova umetnost sama, ki je navezana na prostor, v katerem se znajdejo reči v kolikor so ena poleg druge, ne pa ena za drugo (82).« — Lepo pristavlja še k temu na strani 87., ko pravi: »Zatorej pa, da še enkrat ponovim, bodi nam glavno pravilo: Ostani vsakdo pri svojem. Posebno pa, kar je za nas najvažnejše: pesnik izogibaj se sporednega obrazovanja in prepusti ga obrazniku. In ako že mora opisovati, naj ne zabi, da je pesnik, pesni pa se ne dajo videti, ampak le slišati. Tedaj mora pa svoj predmet primerno prestvariti v pesniško obliko, — sporednost presnoviti v postopnost, mrtvi prostornosti vd.hniti življenje, najlepše s tem, da ji vpodobi delujočega ali čutečega človeka. To pravilo se mi zdi v pesništvu prvo in tako važno, da je od njega zavisna prava velikost in slava pesnikova.« — Ta svoja izvajanja osvetli Mahnič s klasičnim primerom, kako je Homer »opisal« lepotico Heleno, ko se je pojavila pred trojanskimi starci na trdnjavskem obzidju. * * * Pri vsaki umetnini razločimo dva dela: obliko in vsebino. Oblika je, kot se avtor izrazi, telesni ali čutni del v umotvoru, — je obleka, v katero odenemo misel, da jo moremo čutno pojmiti. Vsebina je pa misel ali ideja, katera čutnost prešinja. — Pesnik mora torej obliko posneti iz narave; z ozirom na vsebino pa ni tako vezan na naravo, da se ne bi smel nikdar dvigniti nad svet; kajti čim višje ideje zna pesnik primerno vkleniti v zemeljsko čutnost, tem večji umetnik je. Sicer je tudi tisti umetnik, ki se ne vspne nad naravo, ampak pri nji ostane in le njo zvesto vpodablja; toda oni, ki se vzdigne nad naravno resničnost v svet višjih idealov, stoji višje kot umetnik. Ljudje splošno smatrajo umetnika za neko višje, nadzemeljsko bitje; umetniki so nekako proroki, navdihnjeni od božanstva. — »Zatorej obdaja umetn.ke poseben svit, neka glorija nebeška in le z največjim spoštovanjem zremo k njim, govorimo o njih... In ta glorija, odkod prihaja umetnikom, kaj deli njihovim umotvorom vzvišenost nad navadno vsakdanjostjo; — morda oblika (105)?« — Na to odgovarja Mahnič negativno; res je sicer, da je tudi oblika pri umetnosti bistvena, toda enake vrednost1,i ni kot ideja. Razmera med obliko in idejo je nekako taka, kakršna med dušo in telesom v človeku: telo je sicer bistven del v človeku, kakor duša, — a duša je veliko popolnejša in blažja kakor pa telo, ki ga ona oživlja, giblje in mu daje rast,— tako da brez nje sploh ni mogoč in razpade. — »Tako tudi pri umetnosti ideja oživlja obliko, oživlja umotvor, ga vzvišuje; zatorej čim viša je ideja, tembolj vzvišen umotvor. Seve, da mora vedno tudi oblika dovršena biti, ako hočemo dobiti pravi umotvor... Oni nebeški svit, ki obdaje umetnikovo glavo, prisije le iz ideje, a pravim, — le iz vzvišene ideje, katere ne najdemo v vsakdanjem zemeljskem življenju... Svojih idej, vzvišenih mora umetnik nad vsakdanjostjo iskati, vzpeti se mora nad zemeljsko resničnost ter iz kraljestva više realnosti donašati nam lepote, katere na nizki zemlji ne nahajamo. To je, mislim, ono vzvišeno opravilo, katero zahteva od umetnika že naravni čut vsega človeštva — in le kolikor ugodi tej reči, da mu hvaležno človeštvo prostor med bogovi in mu venča glavo z nebeško glorijo (107).« To resnico tudi primerno ilustr.ra dejstvo, da je lepota neločljiva od ideje. Mahnič piše: »Kakor sem uže omenil, nam umetnost predstavlja lepoto v čutni obliki. Potemtakem imamo v umetnosti razločiti dva bistvena dela: lepoto in obliko. Lepoto vzamem tu bolj v metafizičnem pomenu. Lepota je ena izmed bistvenih lastnosti reči. Vsaka reč ima to troje: da je resnična, dobra in lepa. (Cf. Dr. F. Lampe, Cvetje...!) — Lepota je torej neločljiva od bistva: ker je pa vsakemu bistvu v božji ideji postavljen vzorec, po katerem je določeno, — je tudi lepota reči neločljiva od ideje... Čim više in čistejše so ideje od ene strani, od druge pa čim bolj dovršena je oblika, tem popolniša je tudi umetnost (Rim. Kat. I., 234).« Interesantno je, če si v tej luči ogledamo razvoj stare in nove umetnosti. — V grški epohi je silno napredovala umetniška oblika, ker si je Grk s svojim finim okusom izbral človeško telo kot najfinejši čutni vzorec za svoje umetniško stvarjenje. — »Toda prvotna celost,« izvaja Mahnič, — »je v človeku pokvarjena po izvirnem grehu; niža mesenost se upira višej duševnosti, — in tako zavira popolen odsv^t duševnega bistva. Tudi prvotno spoznanje je otemnelo v nevednosti in poltenosti; prišel je škep-ticizem, neverstvo, negotovost, obup; — in vse to je polomilo vznos proti viši idealnosti (Rim. Kat. I., 235).« — Isti duševni propad vidimo tudi v formalno tako dovršeni grški umetnosti. Tu nastopi krščanstvo in napravi zopet primerno ravnotežje med idejo in obliko in poda s tem tudi umetnosti najpopolnejšo obliko; — da ji nedosegljive vzore, ki se jih niti sapica človeških strasti in nečistih misli ni dotaknila ... Primerjajmo samo stališče ženske v umetnosti pred Marijo in po Mariji; — primerjajmo stališče človeka sploh pred Kristom in po Kristu Bogu — človeku. Ta vzora sta po svoji lepoti in popolnosti nedosegljiva —, vendar sta pa v — nam ljudem — čutni dostopni obliki, saj sta bila oba — človeka. — To nas nehote vzbuja k posnemanju teh idealov; to — je tudi embrijo —, iz tega je vzkalila poznejša tako tiho-lepa krščanska z realizmom pretkana idealna umetnost. — To lepo idejo povdarja tudi dr. Ljubo Marakovič, eden izmed naj odličnejših vodij hrv. kat. narodnega dijaštva, v svoji inte-resantni knjigi »Nov život«, ki jo tem potom našim somišljenikom najtoplejše priporočam. —• Krasno izvaja v tem oziru Mahnič: »Res je sicer, da, mora pesnik še stati na zemlji, v naravi —, toda od druge strani se mora povspenjati v nebeške višine: njegova naloga je zemljo družiti z nebom, realnost z idealnostjo, čas spajati z večnostjo, človeško z božjim. — Pravi umetnik mora niži in viši svet spajati v živo neraz-deljivo celoto; čim bolj se mu ta spojitev posreči, t. j. čim više so od ene strani ideje, čim naravniša in resničniša od druge strani oblika, — tem bolj dovršen je—, tem bolj'je vreden občudovanja. (Rim. Kat. I. 240.)« Teh izvajanj Mahničevih pa seve ne smemo tako razumeti, kot da bi hotel umetniku zabraniti predstavljanje naravne lepote in življenja, — »ki je tako polno različnosti, da vsakega že samo na sebi mika (107),« To sam izrecno povdarja: »Ako spodimo umetnika iz narave, iz življenja, vmak-nemo mu spod nog tla, na kterih edino more stati, — potem mu ni več prostora na zemlji med ljudmi . . . Ne, ne; ostani pesnik v naravi, ostani pri življenju, premišljaj in študiraj ... A pri tem nikdar naj', ne zabi, kaj pričakuje človeštvo od njega; naj ne ostane v naravi, v golem življenju, ampak vspne naj se na perutih duha v visočine, — razžene naj temne oblake, ki nam branijo pogled v deželo one više idealnosti, ktero sluti nad seboj človeštvo, po kteri so hrepeneli in hrepene vsi narodi; da iz te dežele naj pošlje pesnik one više vzornosti, ki naj nam osveti, naj poveliča naravo in življenje, da se nam v naravnem zemeljskem zrcalu odsvita čeznaravni svet večnih idej —, in nas iz ozke telesnosti vabi v prosto neskončno večnost, ktera edina zamore vtešiti hrepenečega duha (107).« Pri tem seveda samoobsebi nastane vprašanje, — »je li ona viša vzornost, v katero pošiljamo umetnika iskat idej, resnična, ali ima sploh kako realno ozadje ali zaslombo, ali je morda le prazna domišljija brez vsake realnosti (111).« — »Vse je odvisno od tega, ali biva nad naravo čez-naravno, neskončno osobno bitje, kteremu pravimo Bog. Priznamo to, potem moramo — priznati tudi čeznaravno realnost in vzornost, ki presega popolnost vsega stvarjenja . . . Kdor pa Boga ne prizna, taji tudi vso čeznaravno realnost, ker potem mu je narava skupnost vse resničnosti, nad njo in zunaji nje je vse nič (112).« To je torej kardinalna točka, okoli katere se vrti ves nauk Mahničev o lepoti. Sedaj tudi razumemo, počemu Mahnič bistvo lepote definira kot enotnost v raznoličnosti, ali raznoličnost v enoti. Naš Bog je tista vrhovna najpopolnejša enota in lepota in vsa človeška umetnost ni —, oziroma ne bi smela biti v svoji končni nalogi nič druzega kot hrepenenje, iskanje, teženje po Bogu, kar je tako lepo izrazil sv. Avguštin z besedami: »Inquie-tum est cor nostrum doneč requiescat in Te, Domine«. — Umetniki bi morali biti svečeniki narodov, posredniki med nebom in zemljo; iztegati bi morali eno dlan proti nebu s tiho prošnjo do Božanstva —, a drugo dlan naj bi iztezali navzdol nad svojim ljudstvom in trosili medenj nebeško luč . . . To je ono visoko zvanje umetnikov. In naši umetniki, prijatelji!... »Se ve, da umetnost sledi vedno le razum in voljo, kakor volja rezum. Razum ima namreč umetniku odpreti kraljestvo visokih transcedentalnih idej —, a tudi volja mora se prosto odločiti in hrepeneti proti onemu najvišjemu bitju, brez katerega ni više uzornosti; ker, ako se od tega obrne in morda v naravi ali v sebi išče zadnji konec in se tako smatra za absolutno realnost, potem potegne tudi vso vzornost ali idealnost za seboj in s to obenem tudi umetnost (116).« Če se tako pojmuje umetnikov zvanje, potem je umevno, da geslo 1' art pour 1' art nima nobene podlage. Interesantno je to geslo k večjemu v toliko, v kolikor nam kaže, kako se je ena plast človeštva oddaljila od svojega Boga, kako svoja lastna dela obožava in tudi svoji človeški naravi skuša dobiti božanstvo. — Toda to bo pač ostalo brezuspešno prizadevanje. Sicer je pa že tudi večina svobodomiselnih estetikov opustila to mnenje, dasiravno so še neizmerno oddaljeni od našega prepričanja, ki ga je Mahnič lepo formuliral sledeče: »Kakor je človek z vsemi svojimi čini, z vsem, kar je, ima in dela —, popolnoma odvisen od najvišjega bitja, recimo od Boga, tako je tudi umetnost ž njim odvisna ... le sredstvo v dosego najvišjega namena (121).« Na drugem mestu pravi Mahnič: »Umetnost ni sama na sebi nič, je le stvaritev človeška in zatorej tudi ona, kakor človek in vse človeško, podvržena Bogu in njegovim zakonom; ali da govorimo z dnigimi besedami: umetnik, tvarjajoč svoj umotvor mora, kakor vsak drug človek, naj čini karkoli hoče —, paziti, da ne žali v ničemer nravstvenih zakonov (124).« Prvi in najvažnejši tak nravstveni zakon je, — »da pred vsem prizna nad svetom in človeštvom najviše bitje, ktero imenujemo Boga, osebnega, nadsvetnega Boga ... To velja za vse umetnike, dasi morda ne priznavajo resnice, ki je v krščanstvu razodeta . . . Tako bitje mora vsakdo priznati, kajti brez njiega je nravstvenost brez vse podlage, nemogoča reč (124).« — Drugi zakon pa je, da prizna umetnik obenem v človeku tudi dušni princip in prosto voljo, »ker brez tega je istotako nrav prazna reč, — nemogoča —, ker le s prosto voljo se more človek1 odločiti za najvišje bitje (125).« In tisti, ki taji osebnega Boga? — »Okleniti se mora panteizma ali idealističnega ali materialističnega in tako razlagati si vse čine človeške kot take, ki izhajajo iz splošne, v vseh posamnih bitjih bivajoče in živeče svetovne moči —, kar lahko drugače rečemo, — priznati mora temno osodo, ki neovrgljivo določuje vsa dejanja človeška. A tak umetnik ne le da ne bo navdušil k blagim činom, ne bo povzdignil srca, ampak potlačil bo človeka, odrezal mu peruti, s kterimi bi imel v visočino zleteti —, vlenobil bo duha, vmoril in zatrl vso delavnost (126).« In tu pridemo na vprašanje, kakšno vlogo igrajo čuti v umetniškem uživanju. To, kar pri uživanju lepote človeško dušo dvigne, to so čuti. Čute vzbuditi in tako človeka povzdigniti, to je in mora biti lastno umetnosti. Čuti so neko stanje človeške duše, ki nastane vsled zmožnosti človeške duše, da si da vplivati od zunanjih predmetov; — »te spoznavši ali pojemši, se čuti k njim vlečeno, ali pa od njih odvrnjeno, kakor ji ali vgajajo ali ne. In pi'av ta vzmožnost duše, da je od spoznanega predmeta vlečena ali odvrnjena, rekel bi, ta njena pasivnost omogoči postanek čutov. — A ta pasivnost... preide kmalu v aktivnost; nastopi razum, ki jame prikazen presojati, — nastopi volja, ki po tem, kar je razum spoznal, začne zavestno predmet ali želeti, ljubiti ali pa sovražiti (127).« Čuti so različni. — Ena vrsta je, ki je — kot se zdi — popolnoma neodvisna od telesnosti, n. pr. čut ljubezni resnice, ki jo človek po dolgem iskanju najde. — Drugo vrsto tvorijo oni čuti, ki so nekako srednji med telesnostjo in dušnostjo; n. pr. proces, ki se godi v nas, ko zagledamo lepo podobo. Takoj ko ugledamo podobo, nam še ne ugaja; toda čimbolj čutno spoznamo sliko, tembolj tudi prodremo dušno v idejo umetnine, tako da je ta čut telesen in dušen obenem, dasi pozneje skoro popolnoma preide v dušnost in se v njej poveliča. — Tretjo vrsto tvorijo oni čuti, ki se spočnejo in rode v telesnosti, — brez vse ali skoro brez vse dušnosti. Zagledam n. pr. sovražnika, torej čutno po vidu ga zaznam, — in v istem momentu me popade jeza, kri mi šine v, glavo itd. Iz razmotrivanega spoznamo večjo, oziroma manjšo važnost dušnosti, oziroma telesnosti pri čutih. In baš z ozirom na ta razločilen moment delimo čute v dva velika razreda: a) v čute, kjer prevlada dušnost, b) čute, kjer prevlada telesnost. — Pri prvem razredu čutov prevlada dušnost; »telesnost ima manjši vpliv pri njihovem spočetju ali pa nobenega, tako da jame šele kasneje," vzbujena od dušnosti, sodelati. Taki čuti so oni, katerim pravimo z latinsko besedo »affectus« (Gefühle, čustva).« — V drugi razred pa spadajo oni čuti, — »pri katerih prevlada telesnost, čuti, ki se iz te zadnje spočnejo, tako da ima dušnost pri nj,ili, vzlasti začetka, malo ali nič vpliva. Ti so zunanjim telesnim vplivom bolj podvrženi kakor prvi, — in tudi od razuma in proste volje bolj neodvisni, tako da je navadno težko gospodovati jim, — popolnoma skoro človeku nemogoče. In to zovemo z latinsko besedo »passiones«, — »Leidenschaften«, — mi pa jim pravimo strasti. — Tedaj so čuti v ožjem pomenu in strasti več ali manj telesni, akoravno imajo svojo koreniko v duši; in kot taki dušnotelesni, so bistveno lastni človeku, katerega bistvo je dušno-telesno, — najčistejši izraz človeške narave; kot taki so edino in izključno človeški. Vzeti človeku čute in strasti je isto kot tajiti njegovo pravo bistvo. Zatorej pa tudi ne pozna oni človek narave, ki meni, da se imajo čuti in strasti popolnoma zatreti, kakor so učili stari Stojiki in uče moderni idealistični filozofi. Ne, — marveč gojiti se imajo, čistiti in blažiti, ker le tako se more človek sovršiti. In ta poklic, to nalogo ima predvsem umetnost. Umetnosti', — pravim, — le umetnosti je buditi čute, keile ona je temu primerno sredstvo; kakor so namreč čuti telesnodušni, tako obstoji tudi umetnost bistveno iz ideje, ki je dušna, — in iz oblike, ki je čutna; tedaj je tudi ona dušnotelesna in kot taka že po sebi sposobna vzbujati dušnotelesne čute. A vprašanje je zdaj najvažniše: Kako ima umetnost čute buditi in kake?... Ona mora tako vplivati na čute, da jih nekako oprosti nizke, duha tlačilne telesnosti, — da jih, vlivši jim ognja, očisti in oblaži, tako da se očiščeni tem laže spnejo iz nizke vsakdanjosti proti nebeški vzor-nosti... Pesnik mora predvsem buditi blage čute v človeku, to je one, v katerih dušnost nadvlada telesnost: češčenje najvišega bitja, ljubezen do njega ali do bližnjega, občudovanje prave velikosti, milosrčnost itd. Ko pa hoče umetnik obuditi tudi manj blage čute ali strasti, varuje se naj prevelike prostosti, da ne prekorači onih mej, katere strastem postavlja zdrava trezna pamet in nravnost; ... strasti so pameti manj vbogljiive, kakor visi čuti, celo vporne so jim, zatorej se morajo brzdati,... ker gorje človeku, ako prestopijo postavljen jim jez; napravijo v duši veliko razdejanje (129/130).« »V poeziji in sploh v umetnosti odsevati se ima dušna jasnost in treznost, čistost, naravna nedolžnost... V nadzorni idealnosti mora umetnik zajemati, od tod svoje umotvore navdihniti, oživljati, poveličati, — a ta vzornost odsevati se ima trezno in jasno (134).« To je v glavnih potezah Mahničeva estetika, ki priča o obširnem študiju in globokem razumevanju umetnosti in njenih problemov; je pa to tudi naj|vzvišenejši in najlepši Čredo, kar jih je odmolil naš vzor-voditelj Mahnič svojemu — Bogu ... Radoslav Bevk: Zlata voda.1 V gorkem ždi zapečku s pipo med zobmi stari KleC in misli na nekdanje dni. — Hm, tako je bilo, pa tako nekdaj; v duhu starček splava v davne dni nazaj. — Eh, navade lepe: ... ta ... in ta ... in ta ... kdo jim še verjame, kdo jih še čisla? — Hm, le jaz in Slak še star prijatelj moj; no, le jaz in on še čakava nocoj. — Mislil je in sanjal — ... to in to ... tako ej, ti mladi... starost... kimal je z glavo. — Zdi se mi, če res je, slišim farni zvon; — trikrat — štiri: tin-tan! oddonel je bron. Trikrat štiri: tin-tan! to bo polunoč: Daj, o sveti Florijan, svojo mi pomoč! — In se je prekrižal: — V sveto božje ime! No, in zdaj počasi k vrelcu po vode . . . Kot sta jo nosila oče moj in ded, kot sta jo nosila vrsto davnih let... — — Hvala Bogu, prvi .. . V škaf zlato curlja; to blešči, leskeče in zveni cinglja. — Sreča mu takrat svoj vir odprla je. — Škoda, da Marjana mi umrla je. Avbo bi ji kupil, kupil zlati pas, rutico svileno . .. gledala bi vas. Gledala bi fara, ko bi se peljal z njo k deseti maši, konj bi peketal . . . Kar odbije ura: ena, dve in tri . . . Stari Kleč: Ni zlomek! Mane si oči. A nekdo črez klanec od studenca gre, »zlato« vodo nese sosed Slak smeje. 1 Bila je Silvestrova 1100. Krog in krog je bilo vse tiho in vse je počivalo v rahlem spanju, le uboga koča ob gozdu se je še svetila izza grmovja, zakaj v koči je ležal boln k, edinec — sinček, na smrt bolan. Ob njegovi bolniški postelji sta bdela oče in mati in nobeden njiju se ni upal obrniti očesa od bolnikovega obraza, ki je bledel bolj in bolj. Takrat so priplavali glasovi daleč odnekod: odbilo je polnoč in bolnik je zaprosil požirek vode. Oče je vstal in šel s škafom na studenec. In glejte čudo: Namesto vode je natočil zlata in njegov sin je tačas ozdravel, v kočo pa se je naselila sreča inveselje, zakaj družina je bila pravična pred Bogom. — To so pripovedovali starci in dostavili: »Kdor pride novega leta dan popolnoči prvi na studenec, natoči »zlato« vodo, ki mu prinese srečo v hišo« — in sanjali so o pravem zlatem zakladu, ki ga je bil dobil pravični kočar. — To je ohranjeno še v mojem rojstnem kraju, a poredkoma. (Baska dolina.) Radoslav Bevk: Kmetiška. Ko sem prišel na tožni svet, usoda je dejala: »Naj to živi te v znoju, kmet, kar ti bo zemlja dala!« In niso položili me v posteljico leseno in niso zagrnili me z odejico volneno. Radoslav Bevk: Kaj bo ž njim? Želo je pšenično klasje, Vtihnila bo žarna pesem, dekle lepo — kaj bo ž njim? ki jo mladi kosec pel; Prišli bodo zimski dnovi, fant bo stopil v gorko izbo, jaz se tega veselim. ded se bo v zapeček vsel. In dekletu ob predivu bodo rdela mlada lica: v srcu toplo, snubci mladi — a na mizi bo potica. Odnesli so me na polje in v rž cvetočo deli, so klasi zagrnili me uspavanko mi peli. In vzrastel sem jaz trdi kmet in ljubim te goreče ti rodni moj in krasni svet, prepoln ljubezni, sreče. N. St. Na njivi. Sveti mir nad poljem plava, tiho sanja vsa ravan, zrno v njivi sladko spava, ker ga čuva božja dlan. V plodni prsti kal počiva, mati zemlja ga doji, up življenja seme sniva, čaka, da ga moč vzbudi . . . N. St. Vstajenje. Cvetke na polju se razcvetele in so odprle čašice bele. V gozdu samotnem se oglasila ljubkega slavca pesmica mila. Večni dal je zemlji silo, da iz sebe kal rodi; kar se vseje v njeno krilo, prerojenja znak dobi. Sveti mir čez polje plava, tiho spava vsa ravan: v njivi božji mirno spava, kar pripravlja se za — dan. V celici mirni tiho molila duša je moja in se zbudila. Tajno je hitel glas vstajenja, v duši je pustil sled prerojenja. Ivo Tratnik: Slovo. Spomin mi daj, spomin v slovo, zdaj ko podajaš mi roko! Ivo Tratnik: Rožni cvet. Cvetka ali — deva zala, nagelj ali — mladi mož, dokaj že sta goljufala, clokaj nageljnov in rož. Cvetka in pa deva zala, nagelj in pa mladi mož, skrbna roka nasejala v vrtec dokaj takih rož. Seljan Seljanovič: Na dan! Na dan, ve misli silovite! Na dan, trenutkov hčerke plemenite! Spomin bi rad? spomin na me? imej na pot spomin — srce! Vroč je dan, o cvetka mala, solnce te prevroče žge; glavo kloni roža zala, glavo skloni in umre — Jesen pride, rano jutro, slana, oh, morilka rož! zvije čašo cvetka hitro, nagelj zvene, pade mož . . . V svetišča duš se naselite, ljubezen živo tam gojite in boli vse jim ohladite . . Življenje novo jim rodite — da jasen dan se jim zasveti, ki noče v upih še umreti . . Dolenjcev Cene: Zimska. Dolenjcev Cene: Martinova. Sinoči, ko je polnoči iz cerkve zadonelo, k poroki jasna zima se peljala v goro belo. In ženin bil ji je — dolg čas, pa sam je konje tiral, da so dirjali kakor blisk . .. muzkontar je razkošno sviral, muzkontar bila burja je in svirala, tulila je, tulila, zavijala in drevju vrhe vila je, hudobno se smejala. Kako se peni v vrči ta žlahtna kaplja vina! Daj, bratec moj, daj trči! Dan svetega Martina spet enkrat sem učakal . .. Kolikokrat ga pila, kolikokrat krstila, kolikokrat trčila sva že na zdravje tvoje sva že na zdravje moje, a dolgo več teptala ne bova črne zemlje. — Dožila sva, dožila in svoje naredila, zdaj pride le še — smrt . . . Kipi, glej, vino v vrči, daj, pobratim moj, trči, na svoje, moje zdravje! Zvonimir: Pa sem stopil vrh gore. Pa sem stopil vrh gore, hodil križem sem sveta: kralj med kralji sam; Morje, morje mojega srca, in s cvetlicami obdan kam si hrepenelo temno, šel kraj reke zelene; kod sanjalo boja željno, kje roke so plahe moje, trepečoče noge bile? . . . Slutnje črne so zmračile, svetle dni stemnile tvoje . . . Lepota naše narodne pesmi. Ljubiteljem naše narodne pesmi bo morda prav došla ta notica. V zbirki »Anthologia lyrica« (izdal Bergk, Teubner, Leipzig 1868, str. 368), se nahaja med fragmenti grške pesnice Sappho tudi tale kitica (fragm. 52): Ss3uy.s |išv aae?„avva -/tal IlATjVaSe;, jiioai. 51 vu'/.ts;, mapa i' mpa. e^u) Si jiova naisMu). Ta kitica je ena najlepših Sapphinih pesmic in znana pod imenom »Tožba deklice«. Slovenska narodna pesem (»Vsi so prihajali . . .«) ima paralelo k tej kitici in celi pesmi. Glasi se pa: Zvezdice prišle so lunca je bla, jaz sem pa plakala sama doma. Kdor zna napev naše narodne, poskusi jo prenesti na grško kitico. Meni se zdi, kot bi i naša melodija zvenela iz grške, tako podobni sta si po misli in situaciji. Mladim prijateljem po srednjih šolah pa bodi ta primer opomin k resnemu študiju staroklasičnih in naših narodnih lepot. Jos. Puntar. t OCENE. Ceslav. — Z Vami je velik križ. Nekatere pesmi so take, da bi Vam z lahko vestjo odrekli vsako pesniško zmožnost; opevate religiozen, resen predmet, ritem je pa tak, kot pri kmečkem godcu - harmonikarju, kadar igra overturo za »štajeriš«. — Ja., zlomka, ali gre to skupaj ? Mislim tu seve na pesem »Dol — gor«. — »Najtežji stan« je nekaj tako stereotipnega, splošno znanega, da ni primerno za opevanje. — »Vzoru čistosti« je že boljša in v tretji kitici moram reči, da je iskra prave poezije, — ki je napravila vtis name. Poslušajmo, kako se glasi o sv. Alojziju : »— Oj ti, ki dneve si se tri pripravljal za sprejem Gospoda, daj, da se jaz bom ure tri pripravljal vsaj ! In duša moja čista in blažena bo vsa tedaj. Alojzij sveti, prosi, da umreti srečno bom mogel jaz kedaj in s tabo vred Boga na veke zreti . . Glejte, to Vam je prišlo iz srca in najde zato tudi pot do naših src. Tega pa ne morem misliti o tistem »sveta gorju«, ki ga razkladate »V jeseni.. Počemu taka otožnost in pobitost, saj smo mladi. — »Grešnikova prošnja« je zelo neokusna, ker se le prevečkrat ponavlja »o moj Bog«, »o Bog«. — »Brezbožni svet« ima zelo lepo idejo, ki bi jo lahko na kakšnem našem sestanku vrgli med poslušalce, toda če se poezija v taki obliki peča s temi stvarmi, postane verzificirana tendenca in polemika z umstvenimi razlogi. Pri Vašem svetem Alojziju Vas je vodilo pravo, srčno čuvstvo in zato je bila pesem kolikortoliko dobra. Isto velja za »Tria-lizema; jaz ga ne bi opeval v lirični — ali naj rečem didaktični? pesmi, pač pa po vseh svojih močeh v romanu. Opeval ga pa ne bi s takozvanimi »Schlag-worti«, ampak tako kot F. S. Finžgar v svojem delu »Pod svobodnim solncem«. Pa porečete, saj Finžgar ne opeva trializma. Seveda ga ne! Pač pa opeva najvažnejši objekt trializma, Balkan in njegovo kulturo ; naša naloga je, popeljati naše ljudstvo iz tujih krajev na Balkan in razkazati jim vso to lepoto ; in ko bo naš človek vse to videl, se ne bo tako lahko več ločil od Balkana in bodo tudi njegova umska razmišljanja vedno bolj koncentrirala se na to lepo zemljo ... To bi lahko napravila umetnost, in moja najiskrenejša želja je, da bi naš veliki umetnik Finžgar dobil učencev ...To bi bilo zanas epohalnega pomena. Can-karjanci naj se izprehajajo lepo še naprej po Montmartru ali pa kjer hočejo, mi pa napravimo pohod na Balkan in ljudstvo bo sledilo nam, ne - onim... -»Spoznanje-kes« in »Strast - nevihta« se Vam je še najbolje posrečilo in morebiti ob priliki priobčimo. Torej na svidenje, pa ne kot agitator, moj dragi, ampak kot pesnik ! Bog živi! Zvonimir, Cveto Cvetanov, Podlipeta itd. ... — Vi ste cel gigerl; skoro vsak dan imate novo obleko in daste tiskati druge posetnice, tako da res ne vem, kako bi Vas nagovoril in kako bi občeval z Vami, da bi bilo na obe strani prav. Preplavili ste nas s celimi gorami rokopisov, pišete uprav ženijalno razbrskano. tako da gorje tistim očem, ki se morajo sprehajati po teh divjih parkih. Pečali se pa nismo z Vami v ocenah, kar boste utegnili razumeti, če pomislite, da pošiljate že cel čas sem naravnost prešestne in po pohotnosti smrdeče stvari na naše uredništvo. Opremljate te svoje izdelke s kakim Zolajevim, Gorkijevim ali Ibsenovim citatom, tudi Shakespeareja citirate v originalu in zraven pridaste tudi za čitatelja, ki ne razume angleščine, slovensko prestavo . . . Torej dvignete nas brez vse literatom lastne nevošljivosti z usmiljeno roko na visoka, samo izvoljencem dostopna pota Parnasa, kjer se Vi s tako sigurnostjo kretate. Pa pojdimo in medias res. 1. Najprvo par opomb k Vašim pesmim. Opevate v njih svoja bogata duševna čustva, ki so v nekem divjem vrenju brez enotnosti, brez miru, brez trdnega naziranja o socialnem redu, brez Boga . . . Opevate ljubezen, toda tako kot jo opeva tisti, ki misli, da mu je vse dovoljeno, ki si je sam: Bog, morala, socialni red, svoj bližnji, vse, vse . . . Glejte: mi in naša struja smo od tega svetovnega naziranja neizmerno oddaljeni ... To me pa vseeno ne moti, da bi Vam ne priznal izrednih zmožnosti. Pišete kot Vam srce veleva, Vaše pesmi so izliv Vaše duše, kaos je to brez enotnega uredovalnega principa ... In na napačnem potu bi bil, če bi Vam očital, da imate nekako divjo razsekano formo. Moj Bog, — ali more pri taki vsebini biti forma harmonična in umerjena. Vaša pesem zatorej odgovarja Vašemu duševnemu razpoloženju, — toda če si odgovorite na osoclno vprašanje, v kakem stanju je Vaša duša, si boste morali priznati: Moja duša blodi v noči in se koplje v blatu. Tudi kak drug akord zazveni iz Vaših pesmi poleg te strastne razbrzdane ljubezni do gorkih noči, — tiha tožba izgubljene duše, ki so ji črne slutnje potemnile bleščeče dni (Pa sem stopil vrh gore), želja po dušnem miru (Srcu), očiščevanje, — pa zopet padec nazaj. Glejte, to je Vaša ljubavna pesem, slečena do gole resnice. 2. V Vaših črticah je slična zmešnjava. Vaših »Mlatičev« niti ne ocenim, škoda naših platnic za take neumnosti, pa Vi bi se morebiti smejali v blaženem smehu, češ izborno sem ga potegnil. Kadar pa pride v Ljubljano ali kamorsiže-bodi cirkus Nemeček ali pa Zawatta, — pa mu prodajte za »šmiro« ali pantomino, honorar seve Vam je zagotovljen. Samo kje blizu vrat se pogajajte, da hitro lahko pobegnete urnih krač, ker sicer Vas vržejo na cesto. — Črtica »Rešen« je pisana lepo v cankarjanskem slogu, globoko občuteno in gre res do srca; ste pač, kar Vam nikdo ne odreka, zelo zmožen talent; žalibog porabljate svoje bogastvo kot tisti slabi svetopisemski hlapec. — »Prešestnico« ste pisali iz pohotnosti, ne pa »da se čitatelj vsled kontrasta navaja k dobremu in odvrača od hudega«. Takih tičkov poznam dosti tudi iz drugih literatur, — tudi starodalmatinske, — pa natančneje Vam niti citirati ne smem, ker boste gotovo kot ris planili na te knjige. Tisto moraliziranje na koncu povesti je vplivalo name naravnost frivolno; pri največjih svinjarijah ponavljate vedno: o Bog, tako, da med stvarmi, kar jih je prejela »Zora«, še ni bilo take blasfemije; — prav hudo mi je za Vas. Tisti, ki je naš gospodar, ki je namen in cilj vsega našega življenja, — tisti Bog, ki bi ga morali Vi, slabotni črvič, vdano in v strahu ljubiti, — tistega Vi zasramujete. Ej, neizmerno ste majhni in Vaša »umetnost« pri nas Slovencih pod temi avspicijami ne bo cvetela. Zato, glejte, Vas samo opomnimo, da si boste za tisti pohod »v noč in veselje« morali izbrati pač drugih prijateljev in da se vnaprej za opise »ljubezenskih noči« zahvaljujemo; to lahko priobčite v feljtonu dičnega lista »Jutro« in v sličnih organih. Povem Vam pa, da me je kot prihodnjega srednješolskega učitelja groza, kaj vse sedaj cvete med našimi fanti. Če bi bilo to splošno, potem naravnost rečem, da smo na poti navzdol... — Mogoče ste samo zaradi izpremembe in kurioznosti napisali črtico »V večnost«; jaz ji pripisujem veliko važnost. Kdor si uredi življenje po Vaših načelih, temu je prej ali poznej največji in najboljši prijatelj — revolver in najlepša, najsladkejša nada, da po smrti ni nič, da je s tem vsega konec . . . Toda ali je res s smrtjo vsega konec. 3. Nekaj izrednega je Vaša satira, ki se obrača predvsem zoper sedanje literarne razmere, pa tudi zoper naše družabno in politično življenje. Tu se včasi dvignete nad vrvenje svoje okolice, pregledate izborno situacijo in podajate sodbe, ki me frapirajo. Recimo Vaš opis petošolske ljubezni je nekaj izbornega, ljubavna pesem poeta Jurija Rakla mi je tudi prav prerahljala živce. Da v svoji satiri prav krepko in s svojega stališča spretno napadate tudi nas in naše stališče, ej kdo bi Vam zameril! Če v tisti znani mladeniški oholosti in vzvišenosti preidete z zaničljivim smehljajem preko Pohlina, Vodnika, Slomška (!) in Ko-seskega i. t. d. na dnevni red, potem smo Vam najtoplejše hvaležni, da ste blagovolili tudi nam nevrednim privoščiti eno milostno brco. — Vaš »Kurent« podaja v moderno-slovenski obliki prav bohotne sanje mladega študenta; pisano je s precejšnjo napetostjo, tako da ne izgine zanimanje do konca in ima črtica tudi nekak efekt. Toda vkljub temu je ta črtica samo igrača — in prav nič več. — »Zgodnja ljubezen« je izborna satira na naše mlade literate; čital sem jo z izrednim zanimanjem; toda doletela jo bo menda zaenkrat le usoda samotne nepoznanosti kot marsikatere prvence pesniške. Saj veste, kako to pride; so to stare, že davno" znane stvari, z uprav tradicionalno tragiko. — »Oče pesnikov, častitljivi Racigoj« priča tudi o V«*ši revolucionarni mladi duši, polni energije in upora in pored-nosti proti priznanim malikom. Prav imponirata mi, samo ne vem, če imate poleg te svoje hude kritike in negativnosti tudi kaj pozitivnega v sebi. Prav prehuda in uničujoča kritika namreč več škoduje kot koristi. Pa se boste že ugnali, ko pridete med svet. Sicer bi pa človek po nekaterih Vaših stvareh sploh sodil, da niste gimnazijec in da hočete z nami igrati »Versuchsltaninchen«. — »Pri pesniku Racigoju Vrbozelenskem« mogoče v »Zori« ob kaki bolj slovesni priliki izide, ker treba nekoliko skrbeti za humor in posebno še, ker smo mi tisti, ki smo na sramotnem stenru v tej satiri. — »Družba Vseslovencev« je značilna za Vas; iz te črtice spoznam, da bi na drugih koristnih poljih s svojimi zmožnostmi lahko dosegli izbornih uspehov. V črtici so le nekoliko preveč jasne osti proti našim ljubeznivim sosedom in prijateljem in oskrbnikom in vzgojiteljem, da bi lahko imela »Zora« sitnosti, če bi to priobčila. Damo Vam pa popolnoma prav in kar se tiče te črtice — v polnem obsegu z Vami simpatiziramo. Pisali ste seve tudi to satiro s tistim sarkazmom, pomešanim z nekako Heinejevo frivolnostjo. Sicer je pa to v vseh Vaših črticah, in sicer ne v korist. Tako bi bil pri koncu. Iz mojih besed povzamete lahko predvsem sledeče : Čitate, kot imam vtis, zelo veliko, — toda brez razsodnosti in treznosti. Zola Vam imponira vsled svojih dobro znanih sujetov — to Vas seve ne briga, da je na indeksu; Gorki Vam je tudi všeč samo zaradi slabih strani; da bi se kaj dobrega naučili od njega, do tega se ne povzpneie. Kdor je čital kolikor toliko Gorkija, mi bo priznal, da se more tudi marsikaj profitirati od njega. Kako je on popisoval rusko stepo in njene ljudi . . . Ej, da bi bili pri nas kaki pisatelji, ki bi znali po resnici opisati našo slovensko zemljo in njene gospodarje. Pa kdo se briga za take stvari! — Vi imate zelo lepe zmožnosti in ste velik talent, — tbda če v tej smeri nadaljujete kot ste deloma začeli, — potem ste s tem eo ipso zakopali svoje talente in slovenska literatura od Vas ne bo imela druzega, kot par — pornografičnih »pridobitev«. — Pri celi moji oceni me je vodilo geslo »Clara pacta boni amici« in to ste utegnili sedaj že spoznati. Krenite na drugo pot, dokler je še čas in hvaležni nam boste za ta svet. Dosedaj smo si pa nasprotniki! Drago Dragovič. — Začeli ste nekako gimnazijsko z onim obligatnim opisom, toda pozneje vedno bolje in bolje. Lepo je, kako opisujete pomlad v svojem srcu in njegovo stremljenje in cilj njegov. — »In ta cilj si bil Ti, moj Jezus. Z velikim naporom sem Te dosegel in mislim, da Te ne izgubim več . .. Kakor se je narava prebudila k novemu življenju, tako sem tudi jaz krenil na boljšo pot, kjer ni zmot in nadlog. Ti si od sedaj naprej moj cilj in dokler imam Tebe v svojem srcu, tedaj vlada v njem nebeška pomlad, ki je nepopisljiva in ki stori vsakega človeka srečnega. . .« — Splošno Vaša črtica ni umetniško zaokrožena in ni zrela za natisek; so pa posamezne partije, posamezni srčni izlivi, ki so me res ogreli in ganili. Le vadite se, — pa ob priliki še kaj pošljite! Slavo Dragic. — »Večer na planini« je precej posrečeno, toda ali je Vaše originalno? Silno težko se branim sumnje, da sem že nekje čital slično, oziroma popolnoma identično pesem. Ali se motim? Ob priliki priobčimo. — Vi pa še kaj pošljite!