373Jezikoslovni zapiski 23  2017  2 andreJa Žele naRečje kot dobRo izhodišče za pRepoznavanje in spoznavanje nekateRih skladenjskih pojavov v lastnem jeziku Cobiss: 1.01 Prispevek skuša na nekaj jezikovnih pojavih predstaviti, kako si lahko prek lastnega na- rečnega govora lažje razložimo nekatere slovnične pojave v knjižni slovenščini. Naravno soobstajanje narečnega in knjižnega in primerjave med njima nam omogočajo boljše po- znavanje in uporabljanje slovenščine nasploh. Sestavni del opismenjevanja je torej zago- tovo tudi omogočenje, da čim prej vzpostavimo zdrav uzaveščen odnos med svojim nareč- nim krajevnim govorom, nadnarečnimi pogovornimi različicami in knjižno slovenščino, in posledično znamo vse te zvrsti tudi ustrezno uporabljati. Ključne besede: narečni govor, knjižna slovenščina, leksika, skladnja Dialect as a Sound Basis for Recognizing and Understanding Some Syntactic Phenomena in One’s Own Language By examining a number of linguistic phenomena, this article shows how some grammat- ical occurrences in standard Slovenian can be explained through one’s own local dialect. The natural coexistence of dialect and standard language and their comparisons facilitate a better comprehension and use of Slovenian in general. A key component of literacy is therefore closely connected to encouraging conscious awareness and consequently profi- cient use of one’s own dialect, other regional variants, and standard Slovenian. Keywords: dialectal speech, standard Slovenian, lexis, syntax Jezik je majhna prata, ma dobru uošlata. Ljubi, ki dobro pozna težo oz. pomen zlasti slovanskega besedja, za vse druženje in človeško toplino uvod V prispevku so primerjalno s knjižno slovenščino pokomentirane nekatere skla- denjske rabe v mojem narečnem govoru (Pivka oz. nekdanji Št. Peter na Krasu).1 Ravno živ narečni govor je namreč lahko dobro izhodišče za razpoznavanje in razumevanje marsikaterega slovničnega pojava v knjižnem jeziku. V nadaljevanju je na nekaj skladenjskih pojavih pokazano, kako koristno in uporabno je vzajemno spoznavanje in vzporedno uporabljanje obeh sociolektov, 1 V tem prispevku je uporabljeno gradivo iz moje zbirke narečnih besedil (Žele 1996; 2009) in gradivo iz narečne kartoteke Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU; omenjeno inštitutsko gradivo je bilo uporabljeno za razprave Govori na Pivki (Logar – Kolarič – Meze 1959). Poenostavljeni zapisi pivškega narečnega govora niso posebej komentirani, ker je težišče obravnave na leksiki in skladnji in je namen prispevka zlasti opozoriti na uporabnost in vse- stransko koristnost narečja pri učenju knjižnega jezika. 0 374 Andreja Žele  Narečje kot dobro izhodišče za prepozNavaNje iN spozNavaNje ... ki sta hkrati tudi jezikovna sistema: knjižni jezik in narečje. Prepoznavanje slov- ničnih pojavov tudi v lastnem narečju oz. narečnem govoru je koristno zlasti za boljše razumevanje jezikovnega sistema sploh. pRepoznavanje skladenjske oz. stavčnočlenske vloge besed in posledično besednih vRst Primerjava z narečno govorico potrjuje, kako je določena beseda s samostoj- no skladenjsko vlogo tudi že samostojni stavčni člen in kako je druga le del stavčnega člena in zato znotraj stavčnega člena označuje določene kategorialne lastnosti. Določanje povedkovega določila in povedkovnika Kot vemo, je povedkovnik kot povedkova kategorija stanjske lastnosti tudi neke vrste naklonski prislov, jezikovnosistemsko je omejen na vlogo v povedku in je stavčnočlensko označen kot povedkovo določilo. Povedkovnik je kot skladenj- ska kategorija znotraj povedka že po definiciji tudi aktualizacija sporočila z vi- dika časa, naklona, načina in možnosti členitve besedila po aktualnosti. In ravno zaradi slednjega je narečni govor lahko dovolj prepričljiv pokazatelj prvotne ali drugotne povedkovodoločilne uporabe določenih besed oz. njenih posameznih pomenov. Povedkovodoločilno rabo različnih besed si torej lahko zlasti pomen- sko dovolj jasno razložimo v svojem prvem in zato najbolj naravnem govoru:2 Jә jәmu próu, Uod nәč jә nәč, Stvar jә napjәta, Nej tela bәt zat ‘Ni hotela za- ostajati’, bәt nabrísәn ‘biti zvit, navihan’, Jә čuәtәst, Jә voučji, Jә pәrpalen, Ta jә ruóčәn, Jә vrejdna suojga dnara, Uon tәmi nej kapac ‘On ni zmožen tega’, Nej za nubeno rabo ‘Ni koristen’, Jә razvecján ‘Je razigran’. Pogosto je v vlogi povedkovnika tudi samostalnik: Bәu jә pravi mәste, Tu jә ánu pravu motovilu, Jә tak lesenc, Jә jәnák, Jә prava pestuóba, Ga jә sama pәščuóba ipd. Glagolska predložnomorfemskost še potrjuje povedkovo rabo: bәt pәr uóli, bәt pu streli ‘biti navihan’, Jә z usәmi duomәč, Jә biu prekәsәn za use. Lepo se tudi pokaže uvajanje povedkovnika ob pomensko oslabljenih glagolih, ki so sicer polnopo- menski, npr. kúmәrno se držәt, Nә vela duósti. Posredni pokazatelj povedkovnika so lahko tudi stavčne pretvorbe tipa Uon use vej – On je vseveden. Okrnjeno povedje pogosto izražajo tudi sklopi, zato se v povedi sprevračajo v povedkovnik, v nadpovedni/besedilni rabi pa v členek, npr. Uon jә en tak douhcejt, Jә bәu tak pohahuoj ipd. Povedkovodoločilno rabo in po- sredno povedek lahko potrjujejo tudi istopomenske povedi tipa Jә domišlau – Se zazdi, kjer je zloženi povedek z vezjo in pridevnikom lahko sporočilno enakovred- no nadomeščen s polnopomenskim glagolom. 2 V enojnih oklepajih bodo izpisani pomeni le pri zgledih, ki bi lahko bili splošnoslovensko težje razumljivi ali nerazumljivi. 1 1.1 375Jezikoslovni zapiski 23  2017  2 Določanje stavčnih členov Včasih je lahko problemsko določanje prislovnih določil, zlasti določanje rabe predložnih zvez v vlogi prislovnih določil kraja ali časa. Primerjalno s knjižnim jezikom je v narečnem govoru pogosta pomenska ponavljalnost oz. vzporednost (paralelizem) stavčnih členov, ki z izražanjem oz. ponavljanjem istih okoliščin poudarja določeni skladenjski pomen in hkrati stavčnočlenskost uporabljenega udeleženca: Baba Jaga je uәtruóke metala nuәtәr u plévәnco in jәh nusíla na Uo- suәjәnco u buórou guóst, Šje njo smuә vrgli nuәtәr u múrje, Jә pәršla nuәtәr u kámbro, Nuәtәr u Trnji pa jә biu puoli pljәs, Jә uәjdla skuzi vrata uәn, Zvalilu se jә u lužo zat za hišo, Kaj muóre bәt tәm za grmәm, uәndi na zídci, Suә sә vračali duol na trnsko stran, Kaku jә céjgu guor na Dúneji duol sәs stréjh padou, Usake tulku, punavadi na par lejt, suә se pәršli putpisәt na uóbčino ipd. pRepoznavanja in Razlikovanja moRfemskih lastnosti znotRaj leksike Za narečne krajevne govore sta tipični in navadno vzajemno povezani netvorjenost in pomenska izvornost/primitivnost besed. To je tudi vzrok za sorazmerno pogoste bolj ali manj ustaljene besedne zveze z novim skladenjskim pomenom. Raba glagolskih primitivov Ravno v lastnem narečnem govoru se jasneje razkriva in razčisti različna skla- denjskopomenska raba predvsem glagolskih primitivov kot biti, delati/narediti, imeti, dati, iti/priti in pogosta predložna raba, zlasti uporaba predložnomorfem- skih glagolov: bәt pәr nәh na hrani ‘hraniti se pri njih’, bәt na dobički ‘imeti dobiček’, bәt usәh muh póuhәn ‘biti zvit, prebrisan’, bәt pu streli ‘biti navihan’, Málu u stráhi bәt nә škuódi ‘Malo bati se ne škodi’, bәt duóbru stojәč ‘biti bo- gat’, bәt u tréjәh ‘bili trije’, bәt hud za pәt šnopәc, Pa šjә léjpu jә blu za vit, Nej čistu tapráu ‘Ni čisto pri zdravi pameti’, Nej u štati tu spjelәt, Mi nej prijévәč pәr srci ‘Ga nimam preveč rad’, U strahi se nә smej bәt, Nejkej dni jәmәt pjәtlәr- ja na hrani, Nej jәmu kej za jәst ‘Ni imel ničesar za jesti’, Nej jәmu tәh besed zamár ‘Ni upošteval teh besed’, Jәmәt kej za puvjәčәt ‘hoteti povečati kaj’; dәt čast buhci ‘skleniti roke pri molitvi’, Juәžәk je dau duól ‘Jožek je popustil’, jәt h nuogam ‘iti peš’, Nәč nә grjә prou poceni skuzi, Mi grjә rejs nekәm usjé na ruoko, Jәm nej šlu uod ruk ‘Jim ni uspevalo’, huódәt u úk ‘hoditi se učit’, huodәt pu vәsi ádәn k drugmi, Duóskrәt se jә slabu pәršlu skuzi ‘Dostikrat se je slabo končalo’ ipd. Široki posplošeni pomen, npr. glagola delati v Čižmi se udejlajo, dejlәt se štәdírәnga. Pri nekaterih drugih glagolih pa so vključene tudi fazne in naklonske sestavine, npr. pәrpráut du sméjha ‘spraviti v dobro voljo’, udárt pu klubásәh, uódbәt pәr plači ‘odšteti od plače’ ipd. 2 1.2 2.1 376 Andreja Žele  Narečje kot dobro izhodišče za prepozNavaNje iN spozNavaNje ... Oslabljeni skladenjski pomen določenih glagolov se izraža v povedih kot: Dejla žәvәt ‘Se redi’; Suә imejli žjәhto, Ga jәmajo u časti, Jәma jәh u gostejh; Jә uzeu za hudu, Mi jә dau eno cabado, Se drži čubәstu; jәgrәt na bubәn; Nej lepu preš- jәrnost ugánjәt; Gmajni pa se rjéče Platíšniki, Tәmi se rječe tudi drugi mrak; znәt povéjdәt ‘se še spomniti’, Suә znali besede šjә dәrgáči zasúkәt, Stjәza jezәk; Ki use suә uójsko slúžli, Unim u Europi pade use suәrti naumnosti u glavo (PN 2004, 44/1: 21) ipd. Nasploh so pomenski (glagolski) primitivi tudi zelo pogosta sestavina stalnih stav in glagolskih frazemov, ti pa so v narečnih govorih zelo pogosti in živi: Ga zmirej jemlje uәn, Nejsuә se pәstíli jәmәt za nuórca, Jәmәt kuoga u gusteh, Dejlu mi nә grjә uod ruk, Nә da duol, Juәžәk jә dau duól ‘Jožek je popustil’, Ta šjә tiči u lufti najde uržәh, pәrduóbәt na glasi ‘postati znan’, Suә mi use uokúli vrgli, Te nә pәstí z vída ‘Ti sledi’, se dәržәt doma ‘ostati doma’, bәt uob suojәm ‘nič jesti’, dәt čast bugci ‘skleniti roke k molitvi’, vagati življenje ‘tvegati življenje’, jәt na oglede (Žele 1996: 77) ipd. Posebnost glagolskih tvorjenk Z vidika tvorjenosti so lahko narečna posebnost glagoli, ki izražajo ponavljajoča se opravila in navade, ponavljajoči glagoli, ki so še zlasti značilni za govore na Pivki, npr. zgubljevati, kupljevati, dosegavati, hodevati, lakomnevati, poizvedava- ti, prepasavati (Žjәnske suo se prepasavale) ipd.3 Najpogosteje uporabljane glagolske tvorjenke pa so sestavljenke, izpeljan- ke iz predložne zveze in modifikacijske izpeljanke. Pomembno je tudi opozori- lo, kako metonimična uporaba predponskih obrazil spreminja vezavo glagolskih sestavljenk.4 Metonimični premiki v prenesenem pomenu ‘največje količine/mere’ so po- sebej pogosti pri predponskem obrazilu na-: Nu, zdej si se ja nabalinou, Se ga jә nasәrkou, Grjәmo (na)repkәt krompir pu naši nivi. Hkrati ima v teh primerih predponsko obrazilo na- naklonsko vlogo besedotvornega sredstva stopnjevito- sti. Časovnost oz. dokončnost procesa/dejanja, izražena s predponskim obrazilom z-/s-, je še dodatno potrjena s prislovom popolnoma v npr. Jә popolnoma spéjšou. 3 Na rabo priponskih obrazil -évati in -avati kot pivško besedotvorno zanimivost opozarja že F. Miklošič (1881: 84–85): »[...] prišla je tudi jezikoznanska znamenitost na dan, da se nahaja po nekterih notranjskih krajih: v Senožéčah, na Pivki, na Krasu itd., pa tudi po Istri še dan danes tako imenovanih „ponavljevavnih glagolov“, kakoršni so: košévati (kosíti), brušévati (brusiti), hodévati (hoditi) itd., ki so po drugih slovenskih krajih potihnili že davno s ponavljavnem glagolom „bivati“ vred, ki je v Senožečah, na Krasu in tudi na Pivki še čisto v navadi med prostimi kmeti.« Tovrstne glagole pri obravnavi vrst glagolskega dejanja J. Toporišič (2000: 352) uvršča med »glagole s sopomenom dejanja navade«, ki so se uporabljali v 19. stoletju. 4 Na vpliv metonimičnih pomenskih premikov predponskih obrazil na vezljivost glagolskih sestav- ljenk opozarja A. Vidovič Muha (1988: 23). 2.1.1 2.2 377Jezikoslovni zapiski 23  2017  2 Besedotvorna posebnost so že zgoraj omenjane tvorjenke v npr. Se jә pәrdúšou, Suә ga vidéjvali na sejmi, Jә pousuәd zmrzávalu, Se jә hodéjvalu kjә usak edini dan, Tu jә pәr nәs uod nekdej taku bivalu. Glagoli s predložnimi morfemi V narečnem govoru se zaradi pogoste in aktualizirane vsakdanje uporabe na- tančneje razčistijo možne skladenjskopomenske vloge predložnih morfemov. Izhodiščno merilo različnih skladenjskopomenskih vlog predložnih morfe- mov je vedno pomenska sestava uporabljenega glagola – pri vezavnovezljivih predložnih morfemih govorimo o pomensko- in strukturnoskladenjskem vplivu glagola, pri vezavnodružljivih predložnih morfemih pa samo o strukturnoskla- denjskem vplivu glagola. Najpogostejše in zato tudi najtipičnejše predložnomor- femske zveze so: Se u use nәrbúlše razume ‘Vse najboljše zna’, Kәr naprej ždәrli u bukve, Suә hudi za balinәt, Jә hәdu hut za bәrәntәt, Suә zabәrәntali kravo za dama, Zmirej opejkva vokuli hiše, Jә udrou u šišo, Klәfәtá u vuodi, Jә vrgu flajšo uob tla, Ga žduәca kje u rjebra, Uәt ust se mi cedi, Us drdra pu vәsi (tudi element premikanja), Karjuola rәgla pu vәsi, Grjәmo (na)répkәt krompir pu naši nivi, Ga jә ucvәrknu pu lici, Bunik se ravna pu duohtarji, Jә pou na tla, Spjәt jә cәcnu na tla, Si jә pәrtәrgou na hrani / na spanji, Kәr naprej govori čjәz kuoga ipd. Med zgornjimi primeri lahko ločujemo leksikalizirane vezavne predložne morfeme tipa Suә hudi za balinәt, med neleksikalizirane obveznovezavne (ne)iz- ražene predložne morfeme uvrščamo primere Ga žduәca kje (neizraženi), u rjebra (izraženi), neleksikalizirani neobveznovezavni predložni morfem je v primerih Jә pou na tla ipd. Vezavnodružljivi predložni morfemi pa so v primerih kot Karjuola rәgla pu vәsi, Grjәmo (na)répkәt krompir pu naši nivi ipd. Oblikoslovnoskladenjska posebnost je tudi je (predložna) tožilniška zveza v vlogi obveznovezljivega prislovnega določila časa: Za svjәt Pjәtәr zәčnemo kuósәt. Pomenskoskladenjsko razvezane (predložne) zveze, ki v naravnem govoru pred- stavljajo niz elementarnejših/primitivnejših besed, so v knjižni slovenščini pomen- sko- in strukturnoskladenjsko nadomestljive z enobesednimi leksemi: Se razume sámu pu sjébi ‘Je samoumevno’, dәt spuәtjo ‘mimogrede’, Use dejla na suojo ruoko ‘Je samosvoj/svojeglav’. pRepoznavanje skladenjskih lastnosti na Ravni povedi Tako za govor kot za narečni govor in narečje je zelo navadna in pogosta opisna razvezava stavčnih členov v odvisniško rabo, ki vsaj posredno opozarja tudi na naj- pogostejše vezniške besede. Sicer pa so po pričakovanju najpogosteje uporabljani predmetni odvisniki, pogostnostno sledijo prislovnodoločilni odvisniki, manj je pri- lastkovnih odvisnikov: Ahtej, mirkej, dә nә padeš, Ni blu treba, dә jә tu zgousnu, Šje 2.3.1 3.1 3 2.3 378 Andreja Žele  Narečje kot dobro izhodišče za prepozNavaNje iN spozNavaNje ... pameti, dә jә blu taku, Se pustaula, dә jә jәnák, Mi se vidi, dә si zdrou s tudi pogosto uporabljeno pretvorbo Si vidәt zdrou, Taku jә bulan, dә kumej lejze, Puoli pa jә zavri- skou, dә jә uodmevalu nuәtәr du svijete Trujice, Kaj stuočeš, ku da b’ šla čejva uon s trebuha, Ta dva se zmirej cenjasta, kәdәr pridesta ukәp, Kәr te bo pasálu, buom šla, Nә muore vječ dervárәt, kә ga ruoke bolijo; Jәma tisto bulezәn, dә ga luomi. V narečnem govoru je lahko izrazno nerazločevalna ali pa sploh neuzavešče- na uporaba vsaj nekaterih veznikov, npr. ki, ker, ko, ki pa samo potrjuje dejstvo, da določeni skladenjski pomen smiselno oz. ustrezno učinkuje šele v besedilu, in da je navsezadnje logično razmerje med dvema sporočilnima enotama tudi brez veznika, npr. In najbәl srijәčni so bli tisti, kә suә razvažali pijačo, zatu kә suә ta prvu poskrbeli zase, Pa ne lih pretiravat, kә naši nesuә kә uni, kә suә jih zdej ulačli po časopisih (PN 2004, 44/1: 21). Tipični za narečni govor so tudi izpusti. Ti so tipična posledica aktualnega prak- tičnega sporočanja, ki mora zaradi smiselnosti obdržati izhodišče in čimprej preiti na tisto novo, kar je ciljno jedro sporočanega. Izpust povedja oz. dela povedja: Nej teu sam domou, Jo jә prašou, če bi ga prepuznala, in uona dә ja; Ma kaj buә tu dәnәs, tu nej nәč; Kaj buәdo ti stroji, Hijérkuljes jә mašina, cajh nuәtәr, hlače uәn; Kaj čte tle? Izpust udeleženca, ki ne spada v jedrni del sporočila, ker se njegov pomen da razbrati iz sobesedila: Pruódou jә u Prestránk na bazo, Suә spodrezavali u guozdi. Za izpust jedra predložne predmetne zveze gre tudi v primerih kot Za svjәt Pjәtәr zәčnemo kuósәt. Prid’te šje!, Zdej je tle ‘Začelo se je’ (PN 2005, 45/1: 23), Mәrde se buәste šli omuočәt (PN 2005, 45/1: 23); Nu, zdej sәm malu zajdu (PN 2004, 44/1: 21). Potrjevanje vezljivosti in vezljivostnih sprememb Tako kot se vsaka sprememba pomena izrazi z vezljivostjo, lahko tudi isti skla- denjski pomen sicer različnih glagolov v knjižnem in narečnem jeziku ohrani isto pomensko- in strukturnoskladenjsko vezljivost: létәt k njemi ‘želeti se mu pridru- žiti’, Sta pasala pu vәsi ‘Sta se peljala skozi vas’, Se jә prímlu imjә ‘Se je ustalilo ime’, Nej ujeu cele štorije ‘Ni uspel slišati cele zgodbe’, Uotrjәst se kuoga ‘Odslo- viti koga’, Béjšte provírәt sámi ‘Pojdite sami poskusit’, Se jә taku namjәrlu ‘Se je tako zgodilo’, Žjә taku pjәle ‘Je že tako’, Suә véjdli povejdәt ‘So se še dobro spominjali’, Usakmi pa rejs nә grjә vjәrvәt ‘Vsakemu pa se res ne sme verjeti’, nadәrsәt kuoga ‘oslepariti koga’, Jә use zastuәjn ‘Nič ne pomaga’, Nej jәmu tәh besed zamár ‘Ni upošteval teh besed’, Jәmәt kej za puvjәčәt ‘Hoteti povečati kaj’, vzjét si vječ cajta za kej ‘imeti čas za nekaj’ ipd. V nasprotju z zgornjimi pomeni pa različni skladenjski pomeni istega glagola posledično uvajajo tudi različno vezljivost: Pučasi suә cjәpali u cjәrku, Cjәpali 3.3 3.2 379Jezikoslovni zapiski 23  2017  2 suә en za drugәm, Živina zәčne cjәpәt; Uotruoci se pu vәsi klatjo in ciganjo, Ceu dan suә ciganli, Ga jә uocegánu; Kәr naprej čebrnja, Jә čebrnjal neumnosti; Žjәni suojo hčer, Se jә žjәnu, ženila (možiti ni v rabi); Dәš pada – Jә padalu – Dәš se jә usul (Žele 2002). Obvezna vezava se potrjuje po vseh osnovnih glagolskih vezljivostnih sku- pinah (stanja, ravnanja/upravljanja, rekanja/mišljenja, premikanja, naravnih/živ- ljenjskih procesov), ki hkrati upoštevajo in vključujejo tudi vrsto glagolskega de- janja: Ga nejsuә nәč uobrajtali/šacali, Ga ne muore vječ tribәt; bәrcәt z nuogo, drjәzәt z ruoko, Kaj drjәza vanj, Ta ga zmirej cenjá – Sta se scenjala, Nej niti mignu z očmi, Jә pretočavala vinu, Suә bejlli platnu, Suә ga videjvali na sejmi; Kәr naprej nejkej tabla, Ga jә ošklousou, Cejle štorije se zmišljava; Ga tježku duhaja, Ga jә dojdla; Jә zvešálu s flajše, Ga mjәče buožje, Žlәmpa uodo – Se jә nažlәmpou uode. Prehodnost tudi nekaterih skladenjskih pomenov temeljnih glagolov premi- kanja kot npr. hoditi izražajo primeri s pretvorbenimi različicami, npr. Huodәt u úk – Huodәt se uóčәt. Pomensko specializiranejši glagoli v svoji pomenskosestavinskosti vključu- jejo tudi že sestavine potencialnega vezavnega udeleženca: Sta se scenjala, Fan- tulini se rәvajo; Uod nekәdә čebelarjo pәr tej hiši; Kәr naprej čebrnja, Kaj skuzi čәlәstariš!, Jә čebrnjal, čenčuril; Uotruoci se vangajo, Ruop pri sklejdi se uoškәr- bi; Dougu se nә muóre uvrement – Se jә uremenilu. Odraz živega komentiranja in osebnega stališča do povedanega je tudi pogosta raba nevezljivih prislovnih določil načina, ki delujejo kot modifikatorji povedka: Pәs usake tulku en malu zabeuče, Hišo suә cejnli na hәdu nizku, Se hәdú milu drži, Dan jә pәsou brez dežja, Jә trejba postuorәt šje za dne(va). zelo PRoduktiven del skladnje govoRjenega jezika – skloPi Sklopi so kot strnjeni poenobesedeni izraz neposredno iz govora in zato hkrati tudi neposredni aktualiziran (pogosto tudi čustven) odziv na sprotno dogajanje. Zaradi naštetega so tudi tipični pojav narečnega govora. Vključuje predložne glagolske zveze, npr. jǝtváse, pogosto prislovnodoločilne zveze tipa (jǝt) zadnjəva, (bǝt) odzmírej, (jǝmət) zamár, (jǝmət) naočéh ipd. Pogosti so sklopi v vlogi nesklonljivih prilastkov ali obpovedkovih lastnostnih okoliščin, npr. bәt cekažín, bәt pohahój, bәt pәrvóli, bәt pәrbesédi, bәt naodnәč, bәt nәrtabúlše, bәt dobrustuječ, bәt naočéh, bәt sәssjәbe, ne bәt nәčódtәga, jәt naróke, bәt usáksjәbi, bәt bәl maríjahsjәbi, jәmət fәču na júhuhu, narjést stópótjo, narjést natәšče, žәvǝt kjéuéndán, jәgrәt déjgadéjga, se razume sámunasjebi ipd. S stavčnega vidika so tipični sklopi kot béjžibéjži, hódihódi, néjuštáti, kakusežekliče, déjmorjéč, dúvéj, búhvéjkáj, kakúsežerjéče, kakúb’serjéklu, kisíki- ténéj, pakájčéš, kájpadé, kúdábí, madanébí, túpatú ipd. 4 3.4 380 Andreja Žele  Narečje kot dobro izhodišče za prepozNavaNje iN spozNavaNje ... skladnja tudi kot dokaz pomenotvoRne živosti V lastnem narečju si je navsezadnje najlažje uzavestiti tudi skladenjsko rabo, ki kaže na pomenske premike kot Uotroki jә žjәla ječmәn, Suә lepe špičli ‘uganjali’, Smuә se fijakali ‘So se hecali’ ipd. – Posebnost so tudi že kar idiomatične zveze kot Jə hítru zamóugu ‘Je hitro obogatel’, Pәsti ga stat, bou žjə pəršu váse! ‘Pusti ga na miru, se bo že spametoval’. za skleP Uporabo določenih pomenov v določenih skladenjskih vlogah najlažje oz. najbolj naravno razumemo v svojem narečnem govoru. Zato je posamezne skladenjske pomene leksemov, rabljene v narečju, smotrno primerjati z njihovo rabo v knjižni slovenščini. Hkrati lahko ugotavljamo, s katerimi leksemi in kako se isto sporočilo oblikuje v narečnem govoru in knjižnem jeziku, in pomembne so tako razlike kot podobnosti. In kaj narediti za bolj uzaveščeno rabo tako narečja kot knjižnega jezika zlasti v smislu ustrezne in bolj samozavestne izbire rabe? K temu prispeva zavedanje o nujnosti soobstoja teh sociolektov, v nadaljevanju pa je dobro vedeti tudi kaj več o sistemskih zmožnosti lastnega narečja na eni in knjižnega jezika na drugi strani. Skratka, prepoznavanje stavčnočlenskih vlog, pretvorbenih zmožnos- ti med stavčnimi členi in odvisniki, vezljivostnih zmožnosti in primerjava izraznih zmožnosti za vse našteto v narečju in v knjižnem jeziku – vse to stalno vzajemno aktualizira in razvija slovenščino kot celoto. viRi in liteRatuRa Logar – Kolarič – Meze 1959 = Tine Logar – Rudolf Kolarič – Joža Meze, Govori na Pivki, Ljub- ljana, SAZU, 1959. Miklošič 1881 = Fran Miklošič, Slovensko berilo za osmi gimnazijski razred, Dunaj, 1881. Narečna kartoteka = Narečna kartoteka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, dialektično gradivo Pivka na Krasu, kartotečna zbirka 5164 izpisov; zbrali Jela Jenčič – Joža Meze – Anton Požar v letih 1954 in 1956. PN = Pivške novice: informativno glasilo v občini Pivka (Postojna) 5 (2004), št. 3 in 5; 6 (2005), št. 2. Rigler 1963 = Jakob Rigler, Južnonotranjski govori, Ljubljana: SAZU, 1963 (Razprave razreda za filološke in literarne vede). Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor: Obzorja, 42000. Vidovič Muha 1988 = Ada Vidovič Muha, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk, Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete – Partizanska knjiga, 1988. Žele 1996 = Andreja Žele, Kaku so živejli in si dejlali kratek cejt: kratke štorije s Pivškega, Ljublja- na: Kmečki glas, 1996 (Glasovi 12). Žele 2002 = Andreja Žele, Vezljivost med narečjem in knjižno slovenščino, v: Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika: ob življenjskem in strokovnem jubileju prof. dr. Martine Orožen, ur. Marko Jesenšek – Bernard Rajh – Zinka Zorko, Maribor: Slavistično društvo, 2002 (Zora 18), 140–149. Žele 2009 = Andreja Žele, Vsakdanje vloge ali vplivi krajevnega govora v lokalnih medijih, v: Slovenska narečja med sistemom in rabo, ur. Vera Smole, Ljubljana: Znanstvena založba Filo- zofske fakultete, 2009 (Obdobja 26), 543–556. 6 5 381Jezikoslovni zapiski 23  2017  2 summaRy Dialect as a Sound Basis for Recognizing and Understanding Some Syntactic Phenomena in One’s Own Language The use of specific meanings in specific syntactic roles is most organically understood through one’s own dialect. It is therefore reasonable to compare the individual syntactic meanings of lexemes used in dialects to their use in standard Slovenian and to determine how and with which lexemes the same meaning is formed in dialect and in the stan- dard language. Both differences and similarities are of equal importance. The question remains how to achieve a more mindful, confident, and appropriate use of local dialect and standard language. Acknowledging the significance of the coexistence of sociolects and broadening the knowledge of the systemic possibilities of one’s own dialect on the one hand and of standard language on the other can greatly contribute. In essence, all language varieties are reciprocally topicalized and developed with the recognition of sentence ele- ment roles, transformative abilities between sentence elements and subordinate clauses, valency possibilities, and comparisons of the expressive capacities of these criteria in dialect and standard language.