Frančišek Raktelj. Zvonovi zvonite, doinov ga spremite; gre z dela in teže nčitelj — trpin Dolg izprevod se je pomikal dne 11. t. m. p» ijubljanskih ulicah proti pokopališču k Sv. Križu. Spremljali smo k zadnjemu počitku ra?natelja Frančiška Raktelja, ki je dne 9. t. m. po mučni bolezni za večno zatisnil svoje oči. Dasi smo vedeli, da ima blagi pokojnik neo.dravljivo bolezen — imel je namreč raka v črevih — nas je njegova smrt jako protresla. In kako tudi ne! Saj je malo takih mož, ki bi se mogli na njih preteklost in življenje ozirati 8 tako ponosno samosvestjo, kakor to storimo lahko pri šolskem ravnatelju Raktelju, ki nam v ogledalu njegovega mukotrpnega življenja odseva najprijaznejši obraz blagega čloTekoljuba. In res je bil Eaktelj človekoljub y pravera pomenu besede, ker je celih 51 let srojega življenja posvetil in žrtvoval blagru in sreči slovenske mladine iu eloveštva. Ni treba še posebej poudarjati, koliko skrbi, težav, bridkosti in trpljenja je prebil vrli mož v teh letih. A vendar je vedno in dosledno radovoljno nosil odločene mu križe in težave in tudi dosledno deloval v prid človeštvu. Zato ga je pa vsak spoštoval, kdor ga je poznal, in najlepši dokaz tega spoštovanja je bil pa njegov veličasten pogreb. Pred hišo žalosti so mu zapeli tukajšnji učiteljiščniki Angelik Hribarjevo žalostinko: -človek, glej!" Ko so utihnili zadnji milodoneči akordi genljivega petja, so vzdignili utrujenega Raktelja ter ga položli na mrtvaški voz. Solze žalosti so zaigrale marsikomu njegovih častilcev in prijateljev ob tem trenutku v očeh. Na to se je začel pomikati dolgi izprevod. Za križem se je uvrstila pod spremstvom svojih učiteljev mladina II. mestne osemrazredne deške ljudske šole, kjer je pokojnik služboval. Za krsto so stopali vzorno vzgojeni otroci pokojnikovi, in sieer: hčerka M i n k a, ki mu je gospodinjila, župnik E u d o 1 f in e. kr. stotnik T e o d o r. Za ostalimi sorodniki smo zapazili gg. deželna šolska nadzornika Fr. H u b a d a in Fr. L e t c a in ravnatelja A. č r n i v c a kot zastopnike deželnega šolskega sveta; mestni šolski svet so zastopali gg. župan Ivan H r i b a r, magistratni ravnatelj I. Vončina, magistratni svetnik E. L a h , okrajni šolski nadzornik A. M a i e r i. dr. Za temi ofieijelnimi zastopniki so se uvrstili p. t. gg. predsednik deželnega sodišča A. L e v i . n i k, sodni nadsvetnik J. P o 1 e c, deželni odbornik P. G r a s s e 11 i, polkovnik L u k a n c pl. Savogradski, vladni sretnik A. Senekovič, srednješolski profesorji, polnoštevilni učiteljski zbori vseh mestnih ljudskih šol in dolga vrsta drugih pokojnikovih častilcev iz vseh slojev ljubljanskega prebivalstva in z dežele. Na pokopališču so mu zopet zapeli učiteljiščniki pod vodstvom Setrtoletnika g. Vašteja -Blagor mu!" Pač res, blagor mu, blagemu Raktelju, ker 'ahko mirno počiva, zakaj izpolnil je vse, kar mu je bilo izročeno: bil je usmiljen elovekoljub, bil je vzoren oče svojim otrokom, bil je zaslužen učitelj in vzgojevalec šolski mladini, bil je očetovski nadučitelj in voditelj svojemu podrejenemu učiteljstvu, bil je vrl napreden tovariš in zvest prijatelj. Vse najboljše učiteljske lastnosti so bile združene v pokojnem ravnatelju Eaktelju. Blagor mu! . . . Frančišek Raktelj je bil rojen dne 12. septembra 1833. 1. v Starem trgu pri Ložu, kjer je bil njegov oče učitelj. Prve nauke je užival v domači šoli ter je potem nadaljeval svoje študije v Ljubljani, kjer je 1. 1851. prebil s prav dobrim uspehom zrelostni izpit na tedanjem učiteljišču in po dveletnem službovanju pa istotam izpit u.ne usposobljenosti. Služboval je potem celih enajst let kot provizorični učitelj na Ijudskih šolah na Blokah, v Radovljiei in na Dobravi pri Ljubljani. Od tu je bil imenovan 1. 1862. zaradi izredne marljivosti in sposobnosti za stalnega učitelja na II. mestno deško Ijudsko šolo v Ljubljaai. L. 1889. je bil imenovan na tej šoli nadučiteljem in šolskim voditeljem, ki je bil kot tak v vsakem oziru popolnoma na svojem raestu. Njegovi bivši učenci in torariši so poini laskave hvale o Baktelju kot učitelju, vodji in tovarišu. Nikdar ni bilo nesporazumljenja in prepira med njim in podrejenim mu učiteljstvom, ampak vedno je sijalo za njegovega vodstva solnce zadovoljnosti, veselja do dela, odkritosrene kolegialnosti in prijateljstva na ta zavod. Vsak učitelj, ki je služboval pod njim, se ga s hvaležnostjo in veseljem spominja in mu bo ohranil blag sporain. Blagor mu! . . . Leta 1902. je stopil Raktelj po 51 letnem zvestem in vzornem službovanju v stalni pokoj. Ob tej priliki je bil odlikovan za zasluge od Nj. Velicanstva cesarja Franea Jožefa I. z zlatim zaslužnim križeem. Ob njegovi 50 letniei je pa dobil častno medaljo za zvesto službovanje in naslov šolskega ravnatelja; občinski svet ljubljanski ga je pa imenoval ob tej priliki meščanora ljubljanskim ter mu podaril krasno diplomo. Ljubljansko učite^jstvo mu je izkazovalo svoje zaupanje s tem, da je bil 25 let zastopnik učiteljstva v c. kr. mestnem šolskem svetu in ,Ljubljansko u.iteljsko društvo" mu je priredilo v znak spoštovanja ob njegovi učiteljski 50 letnici veličastno slavnost, ki je uatančno popisana v BUčitelJ8ken_ Tovarišu", 1. 1901, št. 31, 32 in 33, kjer so na drobno opisane Bakteljeve mnogobrojne zasluge in vrline. Blag bodi spomin vrlemu možu! Umrl je, a v naših srcih živi dalje. —mn—