Sv. Ciril in Metod.
Po T. Smičiklasu priobčil Lad. Ogorek
eto 863. je usodepolno za zgodovino vzhodne Evrope — najbolj usodna pa je ta doba za nas Jugoslovane — Slo-vence, Hrvate, Srbe in Bolgare. Takrat so bili nemirni časi. V tem času se \% ovil okolo glave našega naroda lep dehteč venec prosvete in napredka — najlepši roži v njem sta bila sv. Ciril in Metod. Slovenski carji — Rastislav, Svatopluk in Kocel — so poslali 1. 862. svoje poslance do carigrajskega carja Mihajla III. s poročilom: ,,K nam so prišli mnogi učitelji, ki so bili krščeni od Italijanov, Nemcev in Grkov. Vsak izmed njih nas uči drugače v svojem, nam tujem, neumljivem jeziku. Mi Slovenci smo preprosti ljudje, pa nimamo nikogar, da bi nam povedal resnico na razumljiv način. Pošlji nam eloveka, da nas nauči popolnoma vso resnico". Carigrajski car je na to poklical sv. Cirila in mu rekel: ,,Drugi ne bi mogel tega obaviti. Dam ti mnogo, mnogo darov. Vzemi svojega brata Metoda in pojdita k njim !"
Sv. Ciril in Metod sta vzela s seboj svete knjige — nekaj sta jih bila že spisala v slovenskem jeziku — car Mihajlo jim je dal cesarsko pismo in mnogo darov za slovenskega carja Rastislava. Vzela sta s seboj tudi koščice sv. Klementa in tako sta prišla leta 863. preko Bolgarije v naše slovensko-hrvaške kraje in v Velehrad, v prestolico Velike Morave. Z velikim veseljem je sprejel naš narod svoja blagovestnika in ljuba učitelja, novo življenje, nov duh, nova moč je prešinila vse slovenske kraje.
Čim več je raslo število učencev in čim bolj se je širil glas naših apostolov, tem jače se je množilo število njiju nemških sovražnikov. Nemški škofje in svečeniki so ju tožili v Rimu, da učita krivo vero. Sedaj je nastal boj za slovenski cerkveni ali bogoslužni jezik. Papež je takoj izpoznal resnico. Stopil je na stran sv. Cirila in Metoda, je potrdil svete slovenske knjige, posvetil sv. Cirila in Metoda za škofa, njiju učence pa za mašnike in dijakone.   To se je zgodilo v Rimu  dne 5. prosinca 868.   Da se prizna
¦»    178   «¦                                                ^H
slovenski jezik po cerkvah vsega sveta, je ukazal papež opraviti sv. mašo   ^H
v slovenskem jeziku obenem v peterih glavnih rimskih cerkvah. Škofovsko   ^H
slovensko mašo je pel sv. Ciril in z njim dva rimska prelata.                        ^H
V sredi največje slave,   ko je videl popolne  uspehe svojega velikega,   ^H
plodonosnega življenja, je Ciril težko obolel in v dobi 42 let, dne 14. svečna   ^M
1. 869., v Rimu umrl. Na smrtni postelji je prosil svojega brata Metoda, naj   ^f
ne zapusti Slovanov,  ampak naj nadaljuje med  njimi  širiti Kristusov nauk   ^H
in slovansko prosveto. Ko je zvedel papež o smrti Cirilovi, je bil globoko    ^M
ginjen in ga je ukazal  zakopati s tako častjo,  kakor se pokopujejo rimski    ^M
papeži. A Metod bi bil rad nesel bratovo truplo domov, ker je bil obljubil    ^M
materi,   da ji gotovo prinese  brata počivat v domačo   solunsko   slovenško    ^M
zemljo. Proti temu je vstal ves Rim, rimsko duhovenstvo in rimsko ljudstvo    ^M
sta prosila papeža,   naj  se  pokoplje Ciril  v Rimu.   Na  prošnjo  papeževo    ^M
se je Metod vdal, in Cirila so pokopali v cerkvi sv. Klementa poleg koščic     H
tega svetnika.   Cirilovo ime je ostalo vsem slovanskim narodom nebeška     H
luč,  ki jim  razsvetljuje pot do večne Resnice.   Cirilovo ime je Slovanom      B
nebeško solnce, ki jim oznanuje dan rešitve in svobode.                            ¦
Ko sta bila Ciril in Metod v Rimu, so ta čas porabili Nemci. Z veliko       ¦
močjo so napadli moravskega   carja Rastislava in mu vso   deželo  osvojili,       I
njega samega so vjeli in mu žhtfmu izkopali oči.  Slepega so potem zaprii       M
v neznani nemški samostan,   tako  da je  izginil za njim  vsak sled.   Lahko      fl
rečemo, da je car Rastislav umrl mučeniške smrti.                                              M
Prvenstvo med slovanskimi carji je prevzel sedaj car Kocel.   Na poti,       I
ko sta bila  šla  sv. brata v Rim,   sta  se  ustavila pri njem.   Takrat je čul      fl
prvič krščansko božjo službo v slovenskem jeziku, ki ga je tako prevzela,      V
da je poslal po Metodu pismo na papeža,   v katerem je prosil sv. stolico,       I
naj mu pošlje slovenskega škofa za vso njegovo državo. Sedaj se je vračal       1
k njerau Metod, obdan s papeževim varstvom.                                                    ¦
Slaven je bil prihod Metodov  v Kocelovo  državo — ali sedaj so se       M
začele zanj šele prave težave in bridkosti.   Ošabni   nemški  škofje  ga  niso       I hoteli priznati za svojega tovariša — škofa. Besno sovraštvo jih je spravilo tako daleč,   da  so  svetega moža ujeli,   zaprli v temne  ječe in dve ieti po
živinsko mučili. Metali so ga na tla, cele ure so ga puščali na dežju, na       , snegu in ledu; vlačili so ga v viharnih, mrzlih nočeh po blatu in snegu, bili so ga v lice in pretepali po telesu — vse, samo zato, da bi ga pri-silili, da zataji slovensko katoliško cerkev irr slovensko bogoslužje. A sveti mož ni bil izdajalec Kristusove cerkve! Vse je voljno prebil, samo da se zveličajo duše njegovih slovenskih ovčic. Končno je zvedel rimski papež o početju nemških škofov. S cerkvenimi kaznimi jih je prisilil, da so spustili svetega moža na svobodo. Sveti Metod je začel zopet delovati v Gospo-dovem slovenskem vinogradu.
Deloma sam,  deloma  po svojih učencih je Metod  razširjal Kristusov
nauk  in  slovensko  bogosluženje  tudi  med  Čehi,   Poljaki,   Hrvati,   Srbi in       M
Rusi.   S tem je osvojil za Kristusa   ves   slovanski   svet  in   je  postal eden       I
-+*    179   hh
Zadnja leta je ogrenil sv. Metodu Viching. Zviti in hinavski Nemci so nagovorili vetrenjaka Svatopluka, da je ustanovil v Nitri latinsko škofijo in tam posadil za škofa Vichinga. Papež je to nerad dovolil in samo pod pogojem, da mora Viching v vseh stvareh slušati Metoda.
Kmalu je pokazal brezvestni Viching svoj pravi značaj. Leta 881. je skoval papeževo krivo pismo, v katerem je stala sleparija, da je papež odstavil Metoda in da je postavil za pravega škofa samo Vichinga. Ali laž ima kratke noge. Takoj je prišlo papeževo pravo pismo, in Viching je ostal v sramoti. Le papeževa smrt je rešila Vichinga ostre cerkvene kazni.
Zadnja leta je prežive! Metod na Velehradu, Ijubljen in spoštovan od svojih učencev in vsega slovanskega naroda. Bil je velikan, zato je moral deliti usodo velikanov. Veliki papež Nikolaj I. in potetn Gregor VII. sta tudi imela velike osnove, a morala sta pustiti začeto delo še nedovršeno. Tako je moral zapustiti tudi Metod ta svet, a je dobro znal, v kakovih viharjih mu je zapustiti slovensko cerkev. Leta 885. je zaprl za vselej svoje blage oči, njegova velika duša je pohitela v rajske višave, ki si jih je z mučeniškim življenjem tako zaslužil, da je prištet vrsti apostolov.
Car Svatopluk ni umel velikega Metoda. Precej je dopustil, da je stopil Viching na čelo slovenski cerkvi. Tako je prišel divji volk tned krotko Kristusovo čredo. Prvo delo mu je bilo poloviti pravega naslednika sv. Metoda — škofa Gorazda in njegove tovariše, slovenske svečenike Klementa, Savo, Nauma, Angelarja . . . Vkovali so jih v železa, naložili na vozove in odpeljali črez meje. Bratje Hrvati in Bolgari so sprejeli z odprtimi rokami božje poslance. S tem jim je lepo narasla tudi posvetna moč. Velika Morava je pa vedno bolj in bolj propadala. Tla, na katerih je stala, so bila vroča zaradi neprestanih  bojev  med   nemškim in slovanskem  svetom.
Tega ni mogel umeti car Svatopluk, ker so mu Nemci s svojo hinav-ščino in zvijačo otemnili bistri slovanski um. Zato je propadla Velika Mo-rava, ker je pustila Nemce v svojo hišo.