Tragična smrt. Orumenelo listje pada na tla, a drevje ne umira. snravlja se le k počitku, da oživi spomladi k novemu življenju. Milan, sin šolskega upravitelja RKnafliča v Radvanju pri Mariboru ie v 15. letu svoje starosti vzrastel v cvetočega mladeniča, da ga je bilo veselje pogledati. Letošnje jeseni pa Je kod: veli list odpadel s svojega drevesa v prerani grob, kjer bo čakal vstajenja k novemu lepšemu življenju. Bil je učenec IV. razreda mariborske realke. Čutil je v sebi pogon in voljo poistati v življenju v korist človešitvu; toda neki nadvse razbrzdan součenec se mu je vrgel, ne iz sovraštva ali zlobe, temveč iz razposaienosti usodepojno na pot. Nekega dne mu ie bil namreč v učnem odmoru za šalo podstavil odprt nož. Milan se vsede slučajno naglo nanj. odskočil je s krikom, nož mu izderejo, kri teče močno iz rane. Vnaglici mu za- vežejo rano z zasilno obvezo. Razbrzdani učenec ga prosi usmiljenja. naj ga ne izda profesorjem. Hudo boli rana Milana. da se mu bolečine čitajo raz obledelega obraza. »Kaj Vam je, Knaflič?« ga vpraša profesor med poukom. »Nekoliko slabo mi je, a je že bolje,« odgovori trpin. Njegova močno usmiljena duša ni v trpljenju izdala nevrednega tovariša srdu učiteljskega zbora. Doma so mu izprali in obvezali rano, kj se je kmalu zacelila — navidezno- Toda rana ie bila inficirana bodisi od noža, bodisi od nitke ali vlakna, ki je z nožem menda prodrlo v rano in v nji ostalo- Po preteku 3—4 mesecev mu je začela na nasprotni strani zaceljene rane spredaj otekati žleza. Mrzli obkladki je niso zmanjšali; bolnik je silil v bolnico, češ, tam bode preko velikonočnih počitnic ozdravil in potem nadaljeval nauke. V bolnici so mu izrezali žlezo, kmalu je začela otekati druga, tretja itd, prestal je tri operacije. Po trimesečnem bolovanju ga odvede oče v velikih skrbeh v ljubljansko bolnico, kjer naj bi b'olnika obsevali z Rontgenovimi žarki, toda njegovo vročinsko stanje nj teh žarkov preneslo, z obsevanjem so morali prenehati, a tudi vsa dru?a zdravila niso mogla vkljub veliki zdravniški skrbi ustaviti bolezni. Zgodaj je zaslutil, da bo moral umreti. Svojemu bolnemu tovarišu ie zaupal: »Ne bojim se umreti, bojim se pa za mamico in očfeta, ki bosta plakala v neizmerni tugi!« Že dne 1. avgusta t. 1. je zapisal v svoi dnevnik Prešernov verz: Mogoče, kdor zdaj vesel prepeva ob koncu dneva molče trobental bo: Memento mori! (Spominjaj se smrti!) Mesec oktober se je nagnil že čez pol, listje ie začelo rumeneti, tudi Milanu ie ielo pojemati življenje. V nedeljo, dne 18. oktobra je rekel materi, ki mu je zadnjih 14 dni v bolnici osebno stregla: »Mamica, nekaj bi ti rad zaupal, a ne ustraši se!« »Le povei mi, angelj moj. ničesar sc ne bom ustrašila.« »Rad bi še enkrat sprejel sv. obhajilo!« »To me vendar veseli, a s tem mi menda misliš zaupati svojo misel na smrt,« ugiba z napetostjo mati. »Da,« potrdi z boječim glasom. »Ne boj se umreti, življenje je res dolina sote, rešen boš vsega trpljenja. Tam gori ti pride nasproti tvoja sestrica Darinka kot angelj božji, prideta ti nasproti dedek in babica in še več drugih te sprejme z veseljem!« »Da, da!« ie veselo pritr.ieval Milan. »In kmalu prideva tudi jaz in papa in tvoj bratec Bogdan za teboj, takrat nas sprejmeš ti kot angeli božji!« »Da, da!« je pritrjeval bolhik v vzhičeni mdosti ter je dostavil: »toda Bogdana še dolgo ne bo za menoj!« Prejemši sv. obhajilo je bil več časa zamaknjen, da je usm^iljena sestra čudeč se vzkliknila: »Oospa. p»glejte. v resnici je podoben že zdaj angelju božjemu!« Naslednjega dne, bilo je v ponedeljek dne 19. oktobra 1925 je še rekelproseč: »Mamica, obljubi mi. da ne bodeš s papanom za menoj preveč tugovala, bojim se, da bi se ti povrnili srčnj napadi. Prosim, obljubi mi to, potem bom lažje umrl!« Mati je storila obljubo za sebe in odsotnega očeta. »Oh, zlata mamica, ker si mi to obljubila, bom tam gori stokrat srečnejši! Molil bom zate in za v&e!« »Kaj naj sporočim tvojim sošolcem?-- »Povej jim, naj ljubijo svoje starše, naj spoštujejo svoje profesorje ter naj bodo vedno zvesti Jugosloveni!« je odgovoril bolnik rahlo. Popoldne mu je postajalo čedalje slabše, zdravniki in usmiljene sestre so napovedovali zadnjo uro, ki je res nastopila. Mati mu je zatisnila izmučene oči. »Jutro« je objavilo naslednjega dne obvestilo: ». . . . dasi po letih še otrok, je prenašal trpljenie in pričakoval smrt kakor mož ...« Ravnatelj mariborske realke se je v imenu zavoda ob odprtem grobu poslavljal od pokojnega med drugimi rekoč: »- . . . tih si bil, molčal si, da bi ne škodil nikomur ...« Sošolci mariborske realke. če vas povede kdaj pot v Ljubljano, obiščite svojega pokoinega tovariša na novem mestnem pokopališču, tam najdete v 61. oddelku v 9. vrsti na 13. grobu spomenik (šele spomladi 1. 1926.) z napisom: »Knaflič Milan« in njegovo sporočilo: »Ljubite svoje starše, spoštujte svoje učitelje, bodite vedno zvesti Jugosloveni!«