•»T': sa Avstrija stoji pod utisom globokosežnega dogodka: %i) smrt cesarja in apostolskega kralja Franca Jožefa I. pretresa duše vseh narodov in vseh slojev naše domovine. Pretežna večina Avstrijcev je poznala umrlega vladarja samo kot „eesarja" kat'eksohen; bil jim je tip in obsežek monarha. To je tudi po vsem umljivo, kajti naša sedanja Avstrija je njegovo trudapolno delo, njena sedanja oblika, njen ustroj in njeno častno mesto med drugimi državami v Evropi so tesno zvezani, da ne rečem spojeni z bogatini življenjem njenega neumorno in vestno delavnega krmarja. Neutešeno stremljenje, osrečiti pestro skupino narodov monarhije, dvigniti njihovo kulturo v vsakem pogledu, to je presevalo še častitljivega starčka z mladeniškim ognjem. Vsaj bi drugače ne bilo mogoče človeški moči vstrajati skoraj polnih 68 let na pretežavnem in odgovornem mestu ter prehoditi toliko trnjevega pota obdanega od bodečega plota na obeh straneh. Kaj čuda, da so bile njegove zadnje besede: „Traden sem" —
„Strudila ga je težka hoja". S trenutkom, ko je izpustila njegova delavna roka državno krmilo, postal je preblagi vladar s svojim ogromnim delom težko izčrpljiv zgodovinski problem. A ko je njegovo osebno delovanje zaključeno, smejo se avstrijski narodi strme ozreti na nepregledno vrsto načrtov, zasnov, poizkusov, ukrepov in odlokov, izvršenih njim v korist in na podvig njihovega blagostanja.
„Muzejsko društvo za Kranjsko" se kot znanstvena kor-poracija ob grobu nepozabnega cesarja spominja v iskreni hvaležnosti v prvi vrsti onih dobrot, ki jih je naklonila njegova očetovska skrb duševni kulturi v obče in znanstvu posebej. Od državnega osnovnega zakona, ki daje resni vedi popolno prostost, pa do zadnje ljudskošolske novele, od prve univerze pa do zasilnih ljudskih šol, od cesarske akademije do najmanjšega znanstvenega društva, od bogatih dvornih muzejev do malih privatnih zbirk, od dvorne knjižnice do najneznatnejše ljudske čitalnice: za vse te in podobne zahteve je imel vzvišeni duh monarhov razumevanje, za vse dobrohotno skrb in pravičnost.
Za njegove vlade so bile temeljito preustrojene univerze, dobile so prostost pouka in učenja. V tostranski državni polovici smo dobili dve novi znanstveni ognjišči: vseučilišče v Crnovicah (1875) in češko v Pragi (1882), dočim je bila olo-muška univerza razpuščena, ker ni imela več dovolj živ-ljenskih pogojev. V Translitvaniji je bilo v Zagrebu pravzaprav na novo osnovano hrvaško vseučilišče in še-le letos se je pridružila visokim šolam v Budapešti in Kološu nova v Požunn. Poleg teh pa so nastale razne akademije: za umetnost, za trgovino, za konzulare in orientalski jezik. Razvile so se obstoječe akademije znanosti (Dunaj, Budapešta, Krakov; na novo so bile ustanovljene Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti v Zagrebu (1866) in Češka Akademie cfsafe Františka Josefa pro vedy, slovesnost a umeni (1890).
Nove gospodarske potrebe so dobile svoje visoke šole za tehniko, poljedelstvo, rudarstvo in veterinarstvo.
Razvoj srednjega šolstva je tako velikanski, da so se osobito gimnazije, realne gimnazije in realke za vlade v Bogu počivajočega cesarja potrojile; Avstrija se v tem pogledu in razmerno lahko kosa z marsikatero drugo državo. Tudi notranji ustroj se je približal pedagoškim in lokalnim zahtevam; ako imajo narodi še želja, je iskati vzroka v upravnih težavah.
Za vladanja cesarja Franca Jožefa I. je dobila pri nas tudi vsaka župna vas svojo šolo, četudi le za silo. S tem
je začel vidno padati annlfabetizem v Avstriji v geometrični progresiji.
Za posebne zasluge in v podbudo na duševno-kulturnem poprišču je ustanovil blagopokojni vladar častni znak za umetnost in vedo; s lern je pokazal, kako ve spoštovati duševno delo.
Tudi naše društvo se je razvilo pod egido cesarjevih načel v to, kar je danes: v izključno znanstveno društvo. Brez teh načel bi njegovo delovanje bilo brez zaščite in podpore. Osebni značaj cesarja Franca Jožefa I. je bil stroga pravičnost, viteštvo, velikodušnost, milina in dobrohotnost; jamčil je vsakemu podaniku najvišjo oporo in pospeševanje njegovih stremljenj, da so bile le državi in človeštvu na korist. Kar velja o posamezniku, to velja o društvih v še večji meri.
In ta neprecenljiva naša opora se je nagnila, uklonivši se božjemu sklepu. Prenehalo je biti očetovsko srce, zaprlo se je oko, ki je odsevalo samo dobroto in ljubezen! „Muzejsko društvo za Kranjsko" stoji v najgloblji tugi v družbi nepreglednih množic ob grobu velikega cesarja, kruto zadeto, da se je poslovil skrbni oče, dobrotni vladar, knez, ki je znal s svojo ljubeznjivostjo zabrisati vrzeli, ki so ga ločile od podanikov; prav zato se je znal tudi vživeti v stremljenja, želje in nade svojih podložnikov.
Vspričo veličastva smrti ohljubujemo, da spomin na uzor-nega vladarja, viteškega gospoda, očetovskega gospodarja in neprekosnega človekoljuba nikdar ne zamre v naših srcih, ampak da mu ga vedno hvaležno ohranimo, tudi preko groba za vse čase. Če si je kdo zaslužil kak trajen in časten spomin, si ga je gotovo blagopokojni cesar Franc Jožef I.: „njegova dela gredo za njim"!
Pasijonska procesija v Loki.
JOS. MANTUANI.
V drugem letniku „Izvestij muzejskega društva za Kranjsko" je podal njihov zaslužni ustanovitelj in urednik A. Koblar pod naslovom: „Pasijonske igre na Kranjskem" črtico, v kateri je opozoril na škofjeloško.procesijo in priobčil del njenega besedila, ki je zloženo v slovenskih stihih.
Da se poučim o celokupni vsebini, želel sem pred nekaj leti pregledati izvirnik. A komaj se je našla zanimiva in kulturnozgodovinsko važna knjižica 1). Pripetilo bi se pa lahko, da bi jo ugonobila kaka nesreča, recimo požar, potres ali podobne nezgode. Delce pa zasluži kot kulturnozgodovinski in zanimiv slovstven dokument naše pozornosti in ohranitve. Kaže nam, kako žilavo se je upirala ljudska govorica ugonobitvi. V mestu brižinskih škofov je bilo treba stihov v domačem jeziku v prireditvah, namenjenih širšim plastem. — Popolni ponatis bo nedvomno marsikateremu slovstvenemu zgodovinarju dobro došel, tako glede jezika samega vobče, kakor tudi zaradi loškega narečja in zaradi „pesniške" oblike posebej. Da se ta redkost obrani potomcem, sem prepisal vso knjižico diplomatično natančno in jo objavljam na tem mestu. Ako uniči kaka nezgoda izvirnik, bo ostalo vsaj še nekaj ponatisov.
Preden pa spoznamo popolno vsebino izvirnika, si oglejmo ob kratkem genetični razvoj teh procesij, ki niso bile morebiti kaka posebnost Kranjske, ampak tudi drugodi v navadi. Ostanke imamo še dandanes najnašem jugu: v Kopru — kjer sem jo videl sam —, dalje v Izoli, Piranu, Umagu, Motovunu, Visinadi, Rižanu, Lošinju, Krku, Cresu, Rabu, Pagu, Zadru, Sibeniku, Splitu, Dubrovniku in v Blatu (na Korčuli). Posebno dolga je na Hvaru (7—8 ur!)2). Tam je sedaj pač odpadlo mnogokaj; stihov ne recitirajo več, ampak ude-
') Prečastitenui samostanskemu predstojništvu, osobito g. gvardijanu o. Karolu Kemperle-tu in tedanjemu arhivarju, o.Erhardu Pečar-ju izrekam za njihovo ljubeznivo podporo in požrtovalno ter miidno preiskavanje knjižnice in arhiva svojo preudano in najtoplejšo zalivalo.
J) Poročilo preč. g. o. Hiacinta Repiča, O. F. M. arhivarja in knjižničarja frančiškanskega samostana v Kopru; temu častitemu pomočniku in njegovim sve-dokom, posebno č o. Ivanu Petkoviču O. F. M. in g. sodnemu svetniku Edv. pl. Kuhačevieu izrekam za njihovo podporo najudanejšo zahvalo. — Istotako so mi sporočili po e. g. podvodju kn.-šk. semenišča Franu Ferjanciču, v Ljubljani bivajoči bogoslovci tržaško-koperske škofije, gg. K juder in drugi, da se vrše te procesije razen v gori naštetih krajih tudi še v Poreču in Pulju; v Piranu da se nosi v procesiji presv. Kešnje Telo. — Vsem gospodom prisrčno hvalo!
ležniki pojo latinski psalm „Miserere". Odborniki zadrug in bratovščin hodijo še danes v kutah. Podob Kristovega trpljenja nimajo več; a bogato so zastopane umetniško izdelane svetilke in znaki poedinih bratovščin. Tudi sveče in baklje so bistvene pri teh procesijah, ki se vrše na veliki petek pod noč; prizor je nad vse resen in pretresljiv.
Ker jih nahajamo pri nas in nižje na jugu, pa tudi na severu, n. pr. na Dunaju, moramo sklepati, da so bile razširjene po velikem delu osrednje in zapadne Evrope. Ta razširjenost pa dokazuje, da morajo imeti ti obhodi star, skupen vir. Kje ga je iskati?
Srednjeveško bogoslužje je poznalo dokaj več procesij, kakor potridentinsko. V vigilijah velikih praznikov in svečanosti, n. pr. o božiču, v postu, posebno na cvetni in veliki petek, potem velikonočno nedeljo, na vnebohod, o binkoštih, nahajamo v starih brevirjih po sklepu jutranjic ali večernic opazko: „Fit processio". Te vrste obhodi so se tako ukoreninili, da so ostali ponekod v veljavi še po tridentinski reformi, n. pr. v Solnogradu, kakor izpričuje ondolna agenda iz 1. 1575. Pred tridentinskim cerkvenim zborom pa so bile razširjene po vsej osrednji in zapadni Evropi; pozna jo n. pr. Hal-berstadski brevir iz 1. 1515, ima jo Praški iz I. 1517, a tudi Milanski „breviarium Ambrosianum" iz 1. 1557 in drugih več.
Protestantska doba jih je na mnogih krajih izpodrinila, po drugih pa zelo omejila. A prišla je doba protireformacije, ki je marsikaj zopet uvedla. Tako tudi razne procesije. Jezuitje v Ljubljani so imeli spokorno procesijo 3) na veliki četrtek najbrž že 1. 1598. Na podstavu teh razmotrivanj smemo torej zreti prvo in glavno kal poznejših pasijonskib sprevodov v liturgični procesiji.
Temeljna razlika med liturgično in poznejšo pasijonsko procesijo pa nam usiljuje vprašanje, kako in zakaj da je prišlo do dramatiziranja liturgične oblike? Glavni pomen pasijonskib obhodov ni več v njih samih, ampak v dramatični učinkovitosti njihovega ustroja.
Tudi ta stran ima svojo zgodovino. Z ozirom na kulturne od-nošaje prejšnjih dob je skušala Cerkev vedno uplivati z vidnimi sredstvi na sloje, ki jih je pridobivala ali pa že pridobila krščanstvu. Ljudem močnih, neobrabljenih živcev, množicam brez globočje duševne kulture, plastem nezmožnim metafizičnega mišljenja je bilo kaj težko dopovedati, kako se je izvršilo naše odrešenje, koliko je trpel
3) Prim. Ljubljanski Zvon, 188«, str. 88, kjer poroča Iv. Vrhovec v svoji študiji „1/. domače zgodovine II." po aktih ljublj. mestnega arhiva, da so sklenili Ljubljančanje prirejati veliki petek procesijo na čast Kristovemu trpljenju. Tu gre pač samo za preložitev procesije od velikega četrtka na veliki petek in od jezuitov h kapucinom. Prim. Valvasor, Ehre d. H. Crain, XI, 697.
Izveličar — fizično in psihično —, kako je bil poveličan in kaka razlika da je med njegovim ponižanjem in njegovim vstajenjem; Tu je morala priti na pomoč nazornost, da je premostila vrzel in učinkovala najprej na fizična čutila, po katerih so se mogle sprožiti šele duševne refleksije. To delo so prevzele velikonočnemu brevir-skemu oficiju dodane razširjatve, iz katerih se je izcimila najprej cerkveno-liturgična vstajenjska slovesnost, iz te pä velikonočne in končno pa s i jonske igre. Tako je prišla do veljave dramatika.
Kdaj da se je pričel ta razvoj, ni še popolnoma dognano. Poznamo pa tak dostavek — „tropus" imenovan — v šentgalskem rokopisu iz 9. veka, med jutranjieami in hvalnicami velike sabote4). Ta tropus je postal po svojem dramatičnem zasnutku kal cerkveni velikonočni slovesnosti in se je pojavil v kratkem času po vsej Evropi — a že v razširjeni obliki. Ta je dobila polagoma tako pre-osnovo, da je bila razumljiva s pomočjo dramatične akcije tudi širšim slojem 5). Jezik pa je zaenkrat ostal latinski, zaradi zveze z brevirskim oficijem. To je trajalo do vštetega 12. veka ft). Brevir iz št. Lamberta, pisan v drugi polovici 12. veka 7), potem brevir c. kr. dvorne knjižnice na Dunaju iz 12. veka 8), praški antifonar 13. veka g), in klosterneu-burška slovesnost vstajenja Gospodovega, katera nam je ohranjena v osmih raznih rokopisih iz 13.—15. veka 1u), imajo isti vspored vsta-jenjskega oficija, kakor poznejši antifonarji — a vseskozi samo latinsko besedilo.
V 13. veku pa že nastopa polagoma v liturgičnih knjigah sol-nograške cerkvene provincije po završenem oficiju, kakor nekak poljudni dodatek, velikonočna pesem v nemškem jeziku: „Christ ist erstanden". Kakor dandanes, je zaključil tudi v srednjem veku ju-
4) 1'rim. Coussemaker, E. de, Histoire de 1' hunnonie au moyen-age, Paris 1851, str. 124 nsl. — Pfeiffer, H. Das Klosterneuburger Osterspiel v: Musiea Divina, I., 158. — Tropus je kratek in sestaja samo i/, vprašanja: „Quem quaerilis in sepulcro, o ehristicolae?" in odgovora: „Jesum Na/.arenum, o coelicolae! — „Non est hie, surrexit sicut praedixerat; ite, nuntiate, quin surrexit".
5) O razvoju besedila v tem dostavku prim. Lange, C. Die lateinischen Osterfeiern, etc. München, 1887. — Milchsack, G. Die Oster- und Passionsspiele; Wolfenbüttel, 1880. — Meyer, W. Fragmenta Burana. Berlin, 1901. Wirth, L. Die Oster- und Passionsspiele bis zum XVI. Jahrhundert. Halle, 1889. — Mantuani, J. Geschichte der Musik in Wien, L, Wien, 1904, str. 59.
') Lange, 1. e., str. 82 nsl.
7) Sedaj v graški vseučiliSčni knjižnici pod znakom Cod. *0jn. — Prim. Mantuani, 1. c. str. 79.
") Cod. 1890. — Mantuani, 1. c. ') Milch sack, 1. c. str. 58.
'") Pfeiffer, IL v Jahrbuch des Stiftes Klosterneuburg, L, str. 11. nsl. -Musica Divina, I., 158.
tranjice za responzorijera po tretji lekciji »Te Deura". Najstarejši an-tifonar, ki je oficijelno sprejel nemško pesem — morebiti so jo peli drugodi tudi v drugih ljudskih jezikih ") — je rokopis dunajske dvorne knjižnice iz 13. veka 12). Na listu 190" je liturgija za slavnost vstajenja, v latinskem jeziku; ob sklepu pa navodilo, da se poje (imponitur ymnus) Te Deum. Po zahvalni pesmi pa se zahteva, da zapoje ljudstvo pod vodstvom duhovništva nemško velikonočno pesem. Neposredno potem slede hvalnice 13).
Koncem 13., najkasneje pa začetkom 14. veka se je ta red iz-premenil. Germanski muzej v Nürnbergu ima svečanost vstajenja v rokopisu 14. veka; tu je zvezana nemška pesem tesneje z litur-gičnim vsporedom: poje se pred ambrozijansko zahvalnico tako, da je postala bistven liturgičen del jutranjic 14). Priprosto ljudstvo naj bi se moglo udeleževati pri izvajanju te svečanosti neposredno s tem, da bi prepevalo v svoji materinščini. — A moč koservatizma je bila za enkrat še prevelika. Poljudnost se ni začela z rabo ljudske govorice, ampak s tem, da je krenila odločno na stran dramatike, pri tem pa obdržala še latinščino kot primeren jezik.
Svečanost Gospodovega vstajenja je ostala v brevirju vsaj do 15. veka bistveno neizpremenjena. Vendar je pa izvenliturgično privzemala vedno nove dodatke in se je tako razvila v velikonočno igro15). V tej imamo poljudne prizore, namenjene širšim krogom l6).
") Trubar jo pozna kot „vulgaris Sla vom m cantus"; prim. Cerin, v Trubarjevem zborniku, str. 232. — Mantuani, Zgodovinski razvoj slovenske cerkvene pismi v Cerkvenem Glasbeniku, XXXVI, str. 41.
u) Cod. 1768. — Prim. Mantuani, Gesch. d. Musik in Wien, L, 59.
") „Ae deinde, praeduce clero, concordet populus: Ohrist ist irstanden", clero in choriim redeunte. Mox instant laudes, tali quas ordine pangas".
u) Cod. 22.933. — O tem rokopisu in njegovi starosti prim. Lange, 1. c. str. 140 in Mantuani, 1. c.
15) Prim. razen že pred omenjenega slovstva (opomba 3 in 4) še: Salzer, P. A. Illustrierte Geschichte der deutschen Litteratur, L, 148. — Pfeiffer, H-Klosterneuburger Osterfeier und Osterspiel; == .lahrbuch des Stiftes Klosterneuburg, I. 11 nsl. — Isti, v Musica Divina L, 158 nsl.
16) Priprostim ljudem so se te Igre zelo priljubile, tako, da so po njih računali od leta do leta, kakor se to godi še dandanes po velikih ali tipičnih praznikih. Neidhart n. pr. polaga kmetskemu prirejevalou spomladanskih veselic v posvetovanju s sodrugom ta-le odgovor na Jezik:
Otte, kome daz 0 s t e r s p i e 1
SO 1A mich dinen rät besinnen. In Trosttie rg imenuje svojo deklico velikonočno igro svojega srca: „Si ist mins herzen österspil". Prim. v. d. Hagen, Minnesinger IL, str. 72.
Vsebina velikonočnim igram je bilo Kristovo vstajenje in kar je s tem v tesnejši zvezi. Ti prizori so se čimdalje tembolj razpredli v besedilu. Na ta način so se odločili popolnoma od liturgije in so postali prave drame. In tu imamo za naše procesije že (drugo) korenino.
Te igre so bile pisane v latinščini, kakor smo rekli. Večina ljudi jih ni razumela; po kretnjah in mimiki je ponajveč morala sklepati na vsebino govora. Da odpomorejo temu nedostatku, začno vrivati posamezne kitice in pesmice v ljudskem jeziku med latinsko besedilo. Smer one dobe je bila prijazna takemu postopanju. Takrat so nastajale kupoma jezikovno mešane pesmi, latinskemu stihu je sledil n. pr. nemški. To načelo je prodrlo tudi v dramatiki. Zelo značilen zgled za to trditev je benediktbeuernska velikonočna igra 17). Tam je med latinskim besedilom vdetih več nemških pesem. To so bili ljudski glasovi v popularni obliki, kakor n. pr. ta-le prošnja:
Jesus, trost der sele min,
Ia mich dir enpholhen sin,
mule loese mich von der missetät,
da mich den werlt därzü hat bracht ls).
Več takih pesem, vzetih iz velikončnih iger je ljudstvo uvedlo v cerkev in jih popevalo pri službi božji. A tudi narobe je postopalo: stare postne in spokorne pesmi, ki jih je prej pelo samo v cerkvi, je vstavljalo med latinsko besedilo velikonočnih in pasijonskib iger19).
Na ta način so se širile velikonočne igre posebno v 14. veku in se ob enem popularizirale. Prešle so tako polagoma iz rok duhovništva v oskrbo lajikov, četudi pod vrhovnim nadzorstvom svečeništva.
Velikonočna igra se je bavila samo z vstajenjem. Začeli so pa privzemati tudi učinkovite prizore iz Kristovega trpljenja. Tako se je razvila poleg velikonočne igre samostojna pasi jonska igra. Najprej je nastopala v zvezi z velikonočno kot nje prvi del. V slovstvu je zato še mnogo nejasnosti, kam je prištevati eno ali drugo teh spojenih iger; temu je velikonočna, drugemu pasijonska igra. Včasih tudi res ni lahko razločiti, je-li zamišljena v proslavo in pred-
") Carmina Burana. Na svetlo dal I.A. Seh nieller v: Bibliothek des literarischen Vereins in Stuttgart, zv. 16, str. 100. — Meyer, W. Fragmenta Burana. Berlin, 1901, str. 125 nsl. — Schönbach, A. Über die Marienklagen, sodi, da slone vse take igre na »Marijinem tugovanju".
'*) Carmina Burana, I. c. str. 99.
") Dokaze prim. Mantuani, Gesch. der Musik in Wien, str. 57 nsl.
stavo trpljenja Gospodovega, ali njegovega vstajenja20). Številnejši ganljivi momenti trpljenja Izveličarjevega so pa dali pasijonski igri kmalu večji ugled in so jo priljubili ljudstvu. Zato so se te kmalu udomačile in bolj razširile, kakor vstajenjske. Ozirale so se pa tudi na zahteve časa: privzemale so, ljudstvu na ljubo, posvetne in glumaške prizore, posluževale so se šaljive, da celo burkaste in poulične govorice. Na Dunaju so predstavljali — da navedemo en sam primer — davčni sluge trpljenje Kristovo veliki petek v cerkvi sv. Štefana med službo božjo („unter wehrendem Gottesdienst14). Predstava je trajala ves dan; predpoludne se je vršil prvi, popoludne drugi del; vsak ima nad 700 stihov 21). Med besedilom je tudi postna pesem, ki jo zaključuje porogljiva kitica:
„0 du armer Judas, wie dein Vatter hiess, Er hatt ein staubige Hiitel auff, darzu ein rostigen Spiess, Er thet sich ritterlich wehren, er stund wohl hinter der Thür. Alls bald die Schlacht fürüber, da trat er wieder herfür!
S tem tonom v besedi se sklada tudi več robato-humorističnih potez v dejanju.
V teh svojstvih pa spoznavamo (tretjo) koreni ko naših pasijonskib procesij. Težišče je preneseno od častitljivega vstajenja na ponižujoče trpljenje; ljudski jezik si je pridobil popolno veljavo — in s tem je bila vsa igra laizirana.
Prav tedaj pa je prišla reformacijska doba, ki je nasprotovala javnim asketičnim prireditvam. Ovirati je skušala božja pota in sprevode22); vendar vemo, da pri nas procesij ni onemogočila pred 1. 1550.,
-°) Prim. Wirt h, Oster- und Passionsspiele, str. 120 nsl. Are Iii v für die Geschichte deutscher Sprache und Dichtung, hrsg. von 1. M. Wagner; Wien, 1874, str. 350 nsl. — Wilken, Geschichte der geistl. Spiele in Deutschland, Güttingen, 1872, str. 94 nsl. — Wiener Beitrüge zur deutschen und englischen Philologie, 1887, str. 165 nsl. (Wackernellova izvajanja o najstarejših pasijonskih igrah na Tirolskem). — Dunajska velikonočna igra v rokopisu God. 12.887 ima na 1. listu naslov: „Ad materi e reductionem de passione domini, [ncipit ludus pa-schalis". O pripadnosti te igre prim. Mantuani, 1. c. str. 81.
Jl) Izvirnik je ohranjen v rokopisu št. 8227 c. kr. dvorne knjižnice na Dunaju, -str. 381 nsl. — Hokopis je izvršil dunajski kanonik Testarello della Massa. — Igra je ponatisnjena v Berichte u. Mitteilungen des Altertumsvereines zu Wien, zv. X., str. 327 nsl. (uredil Games i na). — Prim. tudi Nagl-Z eidler, Deutsch - österreichische Litteraturgeschlchte, I., 260 nsl. in Mantuani, I. c. str. 77 nsl. — Gostobesednost je značilna za poznejšo pasijonske igre; benediktbeuernska (iz XIV. veka) ima 289, dunajska iz I. 1472 obsega 532, mlajša dunajska (v rokop. 8227, iz XVI. veka, zapisana v XVII. stoletju) ok. 1500 stihov; trankturtska II. 4408, in alsfeldska 8095 vrst!
22) Dimitz, A. Geschichte Krains, II., 206 (protest zoper božjo pot na Sveto Goro pri Gorici) in 212 (pritožba katolikov, [1547) da protestantjo smešijo procesije).
najbrže pa še-le dokaj pozneje. — Leta 1507. so se naselili v Ljubljani jezuitje 23) — in že prihodnje leto je storila ljubljanska bratovščina Redemptoris mundi obljubo, da priredi vsako leto na veliki petek procesijo Kristovemu trpljenju na čast24). Uresničenje te namere same na sebi ni delalo premnogo težav. Kajti pred reformacijo in deloma še celö za časa njenega delovanja so bile pogoste procesije navadne. Zato so jih morali priletni ljudje še dobro pomniti, ko je zastavila protireformacija in so se ž njimi gotovo takoj sprijaznili. Pomanjkanje sredstev pa je zavrlo za nekaj let izvršitev misli.
Ta procesija je torej mladika iz korenike starih liturgičnih obhodov. Treba ji je pa bilo učinkovitejših sredstev, da upliva na generacijo, ki je bila več desetletij v območju reduciranih in hladnih oblik protestantskega bogoslužja.
Ker se je uprav tedaj razvijalo dramatično slovstvo vseh vrst, ni čudo, da so posegli po tem priljubljenem in duhu časa ustreza-jočem sredstvu ter je združili s procesijo. Bilo je tem ložje, ker so imeli ravno za to postopanje že gotov uzorec: na Španskem in Portugalskem od 13. veka sem razvijajoči se „auto" (= actus). Tako se imenujejo dramatični tvori, ki so predstavljali najprej svetopisemske tvarine. Pozneje so se razvili v alegorične in mi stično-ßi m-bolične igrokaze. Na višku so bili ob koncu 15. veka. Kar je pa najbolj značilno, to je dejstvo, da so bili zelo pogosto spojeni s procesijami. Igralci so stopali v sprevodu z drugimi udeležniki ali pa so se vozili na vozovih navlašč prirejenih v ta namen. Na določenih postajališčih so pa izstopili iz vrst in odigrali zadevni prizor na prostem 25).
Tu imamo torej organično spojitev sprevoda na eni in igro-kaza na drugi strani, nekak povratni tvor prvotnih liturgičnih in paraliturgičnih svečanosti.
Da so se zatekli tedaj k tej obliki, se ne bomo čudili ako pomislimo, da je bil upliv reda družbe Jezusove tudi na literaturo velik. In segal je daleč na okoli, tudi na Kranjsko, še preden so prišli v Ljubljano 26). Jezuitje so seve poznali španski auto — vsaj je njihov red izšel iz Španske — in so ga uvajali v svojih novih
:3) Dim i t z, 1 c. III., 273; posebno opomba 2.
->4) Vrhovee, 1. Iz domače zgodovine II. Ljublj. Zvon, 1886, str. 88.
2S) Prim. Apontes, F. de, Autos saeramentales alegorieos y historiales, etc., Madrid, 1759-1760. (posebno zv. 1., uvod.) — Schack, Fr. v., Geschichte der dramatischen Litteratur in Spanien, Frankfurt ai M., 1854 (zv. 3).
:6) Dimilz, A. Geschichte Krains, III., 273. Leta 1595 je štela Sodalitas Mariana mnogo Kranjcev med prvimi oficijali.
postojankah, a v kraju primerno prikrojeni obliki. Nekaj upliva je prihajalo tudi iz Anglije po angleških igralcih27). A tudi v Avstriji naj omenim slučaj, ki je morebiti nekoliko uplival na pozno uro, ob kateri so se vršile procesije. Za postni čas so imeli nočni čuvaji na Štajerskem, Koroškem, Tirolskem in Avstrijskem nemško pesem, katere vsebina je bilo premišljevanje grešnosti človeške in Kristovega trpljenja.28) Kar je pel svojčas nočni čuvaj sam, tega se je polastila pozneje množica mladeničev, ki je v zboru popevala posamezne kitice ob nočnih urah velikega četrtka29). Tudi pri nas se je vršilo nekaj podobnega, četudi nimamo izvestnih sporočil. Kdo se more ubraniti te domneve, ako se spomni na zelo razširjeno narodno pesem „zlatega očenaša" ali „Jezusovega trpljenja"?30) Takim običajem seje ljudstvo privadilo in procesije s svojimi premišljevanji in pesmami so jim bile nekam istovetne in dopolnilne prireditve.
Pasijonska procesija sloni torej na široki kulturno-zgodovinski podlagi raznih sestavin. Za nas pa ima loška procesija posebno važnost, ker imamo v njej ohranjen svoje vrste slovenski auto po starejših poljudnih uzorcih.
In sedaj še nekaj besedi o kronologiji teh sprevodov. Prvi korak je zaobljuba bratovščine „Redemptoris mundi", osnovati slovesno procesijo veliki petek31). Zaradi pomanjkanja sredstev se procesija ni dala takoj oživotvoriti; a jezuitje so prirejali tak sprevod na veliki četrtek popoludne32).
Zaobljubljen obhod se je vršil prvikrat veliki petek (dne 24. marca) 1617 iz kapucinske cerkve. To je točni datum začetka. Obhod je bil poljudno zamišljen, kakor seje vse delovanje kapucinov obračalo in oslanjalo na širše mase. Od začetka je morala biti ta procesija veličastna. A v nekako 50 letih se je ohladilo zanimanje.
") Bro ta nek, H. Die englischen Maskenspiele. Wien-Leipzig, 1902 (-■-= Wiener Beiträge zur englischen Philologie, zv. XV.), str. 2—8, 64, 70, 82 nsl. — Creiznach, W. Die Schauspiele der englischen Komödianten. Stuttgart, 1889. ( Kürschners Deutsche Nationallitteratur, zv. 23).
■*) Prim. W ic h ne r, Jos. Stundenrufe und Lieder der deutschen Nachtwächter. Regensburg, 1897. str. 11, 198.
") Prim. Mantuani, 1. c. str. 239. Ob 8. uri zvečer se zberö fantje na prvem koncu vasi, in ondi odpojo prvo kitico; potem se pomikajo proti drugemu koncu in ponove isto kitico na nekterih postajališčih, recimo 3—4 krat. Tedaj se vrnejo na prvi konec, in ko odbije ura devet, odpojo drugo kitico na isti način, kakor prvo; to traja do 4. ure v jutro. -- Za to petje dobivajo sem in tam prostovoljne darove, kijih porabijo za cerkvene potrebe: nabavo sveč, paramentov, itd.
ln) Št rekel j, K. Slovenske narodne pesmi, III., 734 nsl.
3I) Vrhovec, 1. c. str. 88.
3J) Valvasor, 1. c. XI., 697.
Leta 1681. v Celju zbrani kapucinski definitorji so sklenili, da odpovedo Ljubljančanom oskrbovanje procesije, ker nimajo ne denarne ne moralne podpore33). A stvar se je poravnala. Za leti 1690 in 1691 je ohranjen izvirni načrt, ki kaže še 43 živih skupin34). Pozneje se je to število skrčilo na 23 podob35). Vedno težje je bilo dobiti udeležnikov. Člani plemstva, ki so predstavljali Krista, so se umaknili meščanom, ti najetim ljudem; a še teh ni bilo dobiti, ker so se celo tlačani branili36). Leta 1681 trdi gvardijan o. Amand, da za svojo procesijo ne morejo dobiti ljudi, dočim pa pri jezuitih božji grob nosijo — še 1. 1681. — celo mestni svetniki37).
Kapucinska procesija je slovela daleč na okoli,38) prav to pa je prouzročilo in pospešilo njen razpad. Prirejevalci so bili navdani klasicističnega duha, ki se je urini! tudi v to resnobno in asketično prireditev, ki je hotela uplivati po podobah in prispodobah („per figUras et figurata"). S tem je morala postati procesija nepopularna, ker so medli mitološke pojme s krščanskimi, n. pr. Andromedo (= človeštvo) reši Perzej (= Izveličar). A tudi sicer ni bilo vse v redu. Najeti ljudje so izstopali na postajališčih iz vrst in hodili popivat ter uganjali druge nerodnosti. Zato je škof Herberstein 1. 1773 zahteval odstranitev te procesije. Bratovščina se mu je pa uprla in ga je hotela pregovoriti. A vladika se ni udal, pač pa je naredil nov načrt ter zaukazal. da se vrši procesija po vseh cer-
33) Mitteilungen d. Ii ist. Ver. f. Krain, 1859, str. 92, po rokopisu iz Schön-lebnove posesti. Tam se nahaja med drugim tudi: Aufkiindung so beschehen von P. Amando, Guardian der armen Capueiner, wegen der gewöhnlieh gehaltenen heil. Charfreitags • Procession an die Bruderschaft Redemptoris mundi zu Laibach. 1. Juni, 1081. — Prim. Vrhovec, 1. c, str. 89.
3<) Izvirnik v posesti g. deželnosodnega predsednika Ad. Elsner-ja, sestaja iz štirih če/, pol preganjenih listov ter nosi naslov: „Ordnung Der Pafsions Pro-celsion 1690 Jahr 1691". Za prepustitev tega dokumenta na uporabo izrekam gospodu posestniku kar najudanejšo zahvalo.
") Po knjižici: Kurtzer Begriff des bittern Leyden und Sterben Unsers sie-sisten Heyland und Erlösers Jesu Christi, Welches Per figuras et figurata in der gewöhnlichen Charfreytags-Procefsion von denen P. P. Capucinern ... wird vorgestellt. Laibach, 1701. — Vrhovec, I.e. 89. - Dimitz, I.e. Mitt. d. h. V. f. K., 1859, str. 92.
3") Blätter aus Krain, 1805, str. 99.
37) Mitt. d. h. Ver. f. Krain. 1859, str. 92.
3S) Valvasor, 1. e. XL, 695. — Ustroj je moral hiti velikansk. Ok. 1. 1760 in naslednje je bila zavezana n. pr. županija Kožarje postaviti 60 mož za dve skupini, da so jih nosili; podobno so dajali baron Codelli, grof Lichtenberg, generalni vikar Schildenfeld, bistriški prelal in drugih več po 30 mož za vsako posamezno skupino. Prim. Bltttter aus Krain, 1865, str. 99.
kvah. V tej dostojnejši obliki39) je životarila ?e nekaj let in je prenehala najbrž I. 178 2 40).
Podobne procesije so se vršile v Novem Mestu in v Škof j i Loki. Za Kranj je dokazana pasijonska igra, ki se je vršila dne 6. aprila, 1730 „als ein schmerzvolles Tragöd" na javnem trgu41).
Najbolj poučeni smo o škofjeloški procesiji, ker nam pove predgovor njeno zgodovino. Začela se je I. 1721. na prošnjo namestnika brižinskega škofa, barona pl. Ecker-ja, ki je bil zaeno tudi predstojnik bratovščine presv. Hešnjega Telesa.
Rokopis je lično vezana knjižica in meri zunaj 286X 198////?/; listi imajo 277 X195 mm, ter jih šteje ves zvezek 51; od teh jih je 8 praznih. Med nje pa je vloženih še 11 prostih listov. — Na ščitku ima dva napisa; eden je čitljiv: „Instructio Pro Procefsione Locopo-litana in 3. die Parasceves." Drugi se ne da citati; pozna pa se še letnica: 1721.
Važni so nekateri vloženi listi. Njihova vsebina je tale: 1. Poprava nekega stiha; 2. trije komadi za plunko; 3. dodatek za propoved o odgoji otrok; 4. brez pomena;  ima risbo, razdelitev premice;
6. uzorec za vabilo na procesijo; ta je datiran : „9. aprila, 1715."
7. istotako, brez datuma; 8. tudi vabilo: „Locopoli 6. April" — brez letnice; 8. —11. nedatirana vabila. — Te uzorce so torej dobili loški kapucini najbrže iz Ljubljane, drugače si jih ne moremo tolmačiti vspričo jasne izjave predgovora, da se je pričela procesija I. 1721., dočim je eno teh vabil iz 1. 1715. S tem dejstvom pa se nam usiljuje drug sklep. Kakor so dobili celo vzorec za vabilo, tako so dobili pač tudi vzorec za vso procesijo od drugodi. A izvirnik je bil skoraj gotovo nemški. V Loki so ga poslovenili. Tako je moč neprisiljeno tolmačiti loške oblike, ki so nastale po fonetični pisavi tedanjega narečja. To domnevo podpira tudi to, da so ostala navodila za ustroj in prireditev nemška. Ako ta procesija tudi ni edina, je vendar domnevati, da je bila edina, ki je imela slovensko besedilo. Da nimamo poročil o besedilu pasijonske procesije, ki se je vršila pri kapucinih v Ljubljani, to ni nič čudnega; kajti glavna stvar so bile podobe
39) Prof. dr. Jurij Dol i na r je te procesije še videl v zadnjih letih njihovega obstoja, a jih označuje kot nedostojne. — Mitt. d. h. Ver. f. Krain, 1857, str. 100.
*°) „Instanzen-Kalender" za 1. 1781 jo še omenja veliki petek (18. aprila): „Item Abends die verlobte Procession aus dem Dome"; to je bila torej po Herbersteinu preustrojena kapucinska procesija. — Mitt. d. h. Ver. f. Krain, 1857, str. 100. — Leta 1782 je bilo zmanjšano število procesij; 1. 1783 je bilo njihovo premoženje določeno v prid šolstvu. Koblar A. v Izv. muz. društva za Kranjsko, IL, 125.
«') Ibidem, 1857, str. (ii). - Koblar, I. c 111.
in te je bilo treba razložiti, ker drugače niso bile vsakomu umevne zato so izdali 1. 1701. knjižico, ki je tolmačila skupine in njihov pomen, ne pa besedila, katerega je razumel itak vsakdo. Taka besedila so bila pa tudi nekaka tajnost prirejevalcev; vsako vlogo so izvajalci dobili prepisano v roko, da so jo mogli izvajati. Da bi bili stihi kdaj natisnjeni bili, o tem dosedaj ni bilo zaslediti nikakega poročila. Zato bo marsikaj pojasnil natančni ponatis loškega rokopisa, ki sledi temu kratkemu obrisu njegovega razvoja. (Dalje.)
Die dritte Okkupation Idrias durch die Franzosen im Jahre 1809.
(Fortsetzung). Von der k. k. Bergdirektion Idria.
Zum Geburtstage Napoleons am 15. August 1812 ließ Luyks den Mahnen nachstehendes Zirkulare zugehen:
„Meine Herren Maires! Die Epoche vom 15. August, an welchem Tage sich die grössten und glorreichsten Angedenken vereinigen, ist für uns der glücklichste Tag, der von uns allen mit der grössten Pracht und Soleinnität gefeiert werden muss. Daher belieben Sie alle in Ihrer Mairie sich befindenden Beamten einzuladen, sich an diesem Tage früh im Mai-riehause nach Vorschrift der Gesetze zu versammeln, um sich alsdann unter Ihrem Vortritte zur feierlichen Funktion in die Kirche zu begehen. Sie werden die Herren Pfarrer ersuchen, über den Geburtstag unseres grossen Monarchen und über die an eben diesem Tage wieder hergestellte katholische Religion eine Rede zu halten und ein Te Deum zu singen. Belieben sie auch an diesem Tage den Einwohnern eine kleine' Lustbarkeit zu verschaffen, wozu Sie, mein Herr Maire, und die anderen Herren Funktionäre nach Möglichkeit beitragen werden, ohne jedoch jemanden dazu zu verpflichten, wozu nur die Zuneigung zu unserem Gu-bernium der Endzweck sein muss. Der Tag wird mit einer General-Illumination beendigt." Das Resultat musste an Luyks berichtet werden.
Gariboldi musste bei solchen Gelegenheiten die Polizei vor der Kirche in Form eines Halbkreises gegen das Schiff der Kirche aufstellen lassen und verfügen, dass die den Beamten angewiesenen Plätze in der Kirche nicht besetzt oder verwechselt wurden. Der Zutritt durch die zwei kleineren Tore der Kirche war verboten.
Die französiche Regierung ordnete im Jahre 1811 die Errichtung eines Illyrischen Regiments an, dessen Administrationsrat in Turin seinen Sitz hatte. Hiezu musste die Herrschaft Idria 9 diensttaugliche Mann binnen 3 Tagen nach Görz stellen. Die Stadt Idria und die aktiven Bergarbeiter blieben jedoch über ausdrückliche Verfügung der Intendanz von der Stellung verschont.
Von den 15 Gestellten wurden jedoch nur 2 lauglich befunden. Die sonstigen noch konskribierten jungen Leute, welche sich in der Herrschaft befanden, sind entweder in die Bergarbeit übergetreten und folglich von der Stellung frei gehlieben oder sind sie entwichen und daher nicht aufzubringen gewesen.
Das Entweichen'der stellungspflichtigen Burschen gab dem Intendanten Veranlassung zur Anordnung, dass er alle seit dem 9. Februar 1811 mit oder ohne Laissez passer von ihrem Wohnsitze entlaufenen Burschen als zum Militärstande fähig erklärte, ohne einen Gegenbeweis zuzulassen.
Die Bezirksherrschaft mussle ihm ein Verzeichnis dieser Burschen, worin ihr gegenwärtiges und zukünftiges Erbanteil, sowie jenes ihrer Eltern angegeben war, vorlegen und ihm die gegen die Entwichenen zu bestimmende Strafe vorschlagen, die nicht kleiner als 500 und nicht höher als 1500 Francs sein durfte, wofür die Väter und Mütter mit ihrem Vermögen zu haften hatten.
Die Bezirksherrschaft musste nebstbei die Eltern dieser Flüchtlinge beobachten und wenn selbe den gegründeten Verdacht auf sich hätten, dass sie ihren abwesenden Sohn unterstützen, so sollte ihnen Militär-Exekution eingelegt, und bis zur Rückkehr des Flüchtlinges belassen werden.
Die Zupane jeder Gemeinde, aus welcher Flüchtling war und zehn der wohlhabendsten Einwohner derselben waren dem Intendanten für die dem Entlaufenen zuerkannte Strafe verantwortlich, wogegen ihnen der Regress gegen die Eltern des Flüchtlings vorbehalten blieb. Für jeden Insassen, welcher einen solchen Bursehen verheimlichen oder seine Flucht auf welch immer eine Art befördern sollte, war eine Geldstrafe von 500 Francs und ein .Jahr Gefängnis ausgesprochen; desgleichen war für jeden öffentlichen Beamten oder dessen Stellvertreter, welcher sich diesen Anordnungen nicht streng fügen oder einen solchen Burschen mit Nachsicht behandeln würde, unnachsichtlich eine zweijährige Gefängnisstrafe bestimmt.
Die bisherige Stellungsart, welche zu Parteilichkeiten und Erbitterungen stets Gelegenheit und Anlass gab, der vorzüglich die niedere und höchste Klasse ausgesetzt war und viele nur den ahnsehnlicheren und höheren Klassen zum Vorteil gereichende Ausnahmen zuliess, veranlasste die französische Regierung im August 1811 zur Einführung der Konskription. Zu diesem Zwecke wurden aus den Taufmatrikeln alle vom 1. Jänner 1788 bis letzten Dezember 1792 geborenen Jünglinge erhoben und deren Namen sofort der Subdelegenz in Adelsberg übermittelt.
Auf Grund dieser Listen hat der Rekrutierungsrat seine Operationen am 1. November 1811 in Oberlaibach begonnen und am 6. November kam der Kanton Idria an die Reihe, wozu sämtliche Konskribierte erscheinen mussten. Die Stellung eines tauglichen Ersatzmannes war gestattet.
Am 17. Februar 1812 nahm der Suhdelegat von Adelsberg die Revision und Losung der Konskribierten, in den Jahren 1788 und 1789 geborenen Jünglinge persönlich im Schlosse vor. Er ließ den Leuten vorher publizieren, dass sie sich nicht versammeln um sogleich wegzu-marschieren, sondern nur um das Los zu ziehen und dass von 120 Erschienenen, nur 10 abmarschieren werden. Den Flüchtigen stellte er die schärfsten Verfolgungsmittel in Aussicht sowie, dass das französische Gesetz die Deserteure lebenslänglich zu schweren Schiffsarbeiten verurteilt, dass sie Güter verlieren und dass die Eltern selbst verfolgt werden. Die Aushebung der in den Jahren 1790 und 1791 geborenen und konskribierten Jünglinge fand am 20. Oktober 1812 statt; auch vor dieser Aushebung ließ Luyks verlautbaren, dass soeben 20 Familien, aus welchen Deserteurs stammen, zu einer Strafe von je 500 Francs verurteilt worden sind. Die tauglich befundenen erhielten Anfangs Dezember Abmarschzetteln mit dem Auftrage, sich am 15. Dezember in Laibach zu stellen.
Durch die Härte der französischen Gesetze hinsichtlich der Deserteure sind mehrere Mairie - Einwohner um ihr ganzes Hab und Gut gekommen.
So wurde Markus Hladnik Y4 Hübler in Mitterkanomla Nr. 4 wegen seines entwichenen Sohnes Thomas den 23. November 1812 exequiert und da er seine ihm auferlegte Strafe von 500 Francs nebst Tribunal- und Einregistrierungskosten etz. per 43 Francs, zusammen 543 Francs nicht erlegen konnte, so verfiel sein bewegliches und unbewegliches Gut der Konfiskation; seine Hube samt allen zugehörigen Realitäten wurde im Versteigerungswege öffentlich dargeboten und vom Stefan Premerstein, Munizipalrat und Grundbesitzer in Jeličenvrh Nr. 9 um 160 fl. käuflich erworben. Diese Hube schätzten herbeigerufene Zeugen auf fi00 fl. Ebenso wurden alle übrigen Effekten des Hladnik, dann 1 Ochs, 3 Kühe, 11 Lämmer, 33 Meiling Kukuruz, 1 Kalb, 1 Schwein, 11V2 Meiling Fisolen und l1/2 Merling Leinsamen öffentlich versteigert.
Im Jahre 1813 gab Premerstein dem Hladnik die Hube um 300 fl. wieder zurück.
Das gleiche Schicksal traf am selben Tage den Valentin Skok, V4 Hübler aus Čekovnik Nr. 19, wegen seines desertierten Sohnes Andreas. Da er die ihm auferlegte Strafe mit 543 Francs zu bezahlen ausser Stande war, wurde ihm die Hube um 117 fl. an Matthäus Piuk, 3/4 Hübler aus Čekovnik Nr. 16, verkauft.
Als sich aber sein Sohn Andreas nach einiger Zeit bei seinem angewiesenen Militärposten stellte, erhielt Skök im Wege der Subdelegation in Adelsberg gegen Ersatz der Tribunal- und Registrierungskosten seine Hube frei zurückgestellt.
Auf wiederholte Vorstellungen des Subdelegue Luyks beim Generalgouverneur gab letzterer das Versprechen, drei oder vier derjenigen Konskribierten des Adelsberger Kreises, welche sich durch Flucht dem Mili-
tärdienste entzogen, hiedurch den Wohlstand ihrer Familie zu Grunde gerichtet haben und die Nachsicht am meisten verdienen, freisprechen zu wollen. Diesbezüglich legte die Mairie Idria für Mathias Velikajne Fürsprache ein. Dieser Konskribierte hat im Laufe des Jahres 1812 die Witwe und Mutter eines unmündigen Kindes geheiratet, deren Mann in österreichischen Diensten das Leben verlor, er ist durch diese Heirat Besitzer einer % Hube geworden, an welcher eine Schuld von 750 fl. haftete und von welcher eine Kontribution von 47 Francs 59 C. zu entrichten war.
Am 18. März 1813 traf ein Gendarm in Idria ein um bei den Eltern der flüchtigen Konskribierten Valentin Liker, Thomas Velikajne und Anton Vidic solange zu verbleiben, bis die Flüchtigen eingebracht werden, .lede dieser Familien hatte dem Gendarm täglich 2 Francs ohne Kost zu zahlen. Die Mairie berichtete dem Subdelegenten nach Adelsberg, dass der Gendarm bei den Familien der zwei erstgenannten das Geld erhalten wird, dass aber der Vater des Letzteren so arm ist, dass er dem Gendarm nicht einmal ein Stroh zum Nachtlager geben kann. Ausser seiner Provision als Forstarbeiter täglicher 8 kr. hatte er kein Einkommen und da er noch zwei unversorgte Kinder hatte, erübrigte ihm nicht einmal soviel, um den Hauszins bezahlen zu können. Vidic gab sich vergeblich Mühe, den Aufenthaltsort seines Sohnes auszuforschen. Bei solcher Lage blieb der Mairie nichts anderes übrig, als dem Subdelegue die Armut des Vidic vorzustellen.
V.
Beim Werke Idria bestand bereits im .lahre 1696 die Bruderlade, eine Institution, welche während der französierten Epoche zur Unterstützung beitragender Mitglieder (Arbeiter) diente und in Verwaltung der Arbeiter unter Aufsicht der Werksadministration stand. Im Juli 1811 erließ Werksdirektor Gallois eine Instruktion für die Bruderladevorsteher und jene, welche in ihrem Namen beauftragt waren, die Schlüssel des dem Werke gehörigen Weinkellers aufzubewahren.
Gallois übergab je einen Schlüssel vom Keller dem Materialverrechner Anton Puschar, als Vertreter der Bruderlade, dann dem Anton Zazula und dem französichem Magazineur Julliac als Administrationsbeamten mit strengen bestimmten Verpflichtungen.
Die säumige Entlohnung der Abeiterschaft hielt dieselbe keineswegs in guter Laune. Es kam oft zu Ausbrüchen des Unwillens die strenge bestraft wurden.
So musste der Kellerwärter Valentin Wruss, ohneweiteres Idria räumen. Diese Entlassung wurde durch den französischen Direktor Paysse veranlasst, welcher den Beweggrund zu dieser Handlung zwar Niemandem bekannt machte, doch war die Entlassung die Folge der Anhänglichkeit des Wruss an das österreichische Kaiserhaus. Die gleichgesinnten Hutleute Ignaz Schöpf und Josef Schaber ernteten für ihre unerschütterliche
18
Treue an das Haus Österreich Spott und Verfolgung von den französischen Behörden. Wruss trat später hei der Berggerichtssubstitution in Laibach als Kanzleidiener in Dienst.
Einen Tag vor dem Weihnächtsfeiertage 1811 benachrichtigte Gallois die Bergarbeiter, dass das Geld, welches zur Bezahlung ihrer ausständigen Löhnungen bestimmt war, noch nicht angekommen sei, dass er aber doch wünscht, sie in den Stand zu setzen, sich über die Weihnachtsund Neujahrsfeiertage zu unterhalten und jene Vorteile zu gemessen, welche ihnen die Administration aus der Verwaltung der Wirtshäuser geben kann. Zu diesem Ende befahl er dem Adler- und Kronen-Wirt, jedem Arbeiter, der sich einfinden wird, bis 2 Mass Wein täglich auf Borg zu geben.
Bekanntlich war auch ein Ökonomiefond gegründet worden, in welchen der Gewinn aus den verkauften, den diversen Auflagen unterworfenen Lebensmitteln, wie Wein, Salz u. dgl. einfloss, unter denen der Wein den Ausschlag gab. Aus diesem Fonde wurden die Sanitätsbeamten und der Apotheker besoldet, die Arzneien bestritten, die Schule und Lehrer unterhalten, der Pfarrer, die Kapläne und die Kirchenkosten bezahlt. Die Werksleitung nahm sich stets zur Pflicht diesen Fond, welcher einzig zum Besten des Arbeiters und zur Erleichterung der dürftigen Klasse errichtet worden war, aufrecht und in jenem Stande zu erhalten, dass das beabsichtigte Ziel erreicht wurde.
Dieses Bestreben ist von den Hof- und Landesstellen jederzeit unterstützt worden und auch das französische Gouvernement hat diesfalls die Werksadministration mit aller Willfährigkeit unterstützt. In dieser Hinsicht hat die Werksleitung zu jeder Zeit den Weindatz, um jeden Druck und jede Überhaltung zu beseitigen und jeden Schaden von dem Ükonomiefonde ferne zu halten, selbst für eigene Rechnung in Pacht genommen und die französische Regierung hat denselben im .Jahre 1812 ohne Versteigerung um 2300 Francs der Werksadministration in Pacht überlassen.
Die Werksadministration kaufte grosse Quantitäten meist Wippacher-oder Steirerweine und verkaufte dieselben in den eigenen zwei Gasthäusern in Idria.
Kein Wirt durfte Weine ohne Entrichtung des Weindatzes und der Aufschläge für den Ökonomiefond verkaufen. Konfiskationen von im Schleichhandel erworbenen Weine waren nichts seltenes. Am 15. Dezember 1812 sind 24 Mass Wein konfisziert und verkauft worden. Der Erlös wurde an 13 provisionierte Bergarbeiter gleichmässig verteilt. Aber auch zu Gunsten des ökonomiefondes ist Wein wiederholt beschlagnahmt worden.
Bei dem stets sinkenden Kurse des Papiergeldes verfügte Dauchy am 20. Dezember 1811, dass den Wirten kein Wein, Salz und Sonstiges auf Borg gegeben werden dürfte und dass binnen 4 Tagen die Forderungen  bei den Wirten mit 6910 fl. 25 kr. einzubringen sind. Sollte
dessenungeachtet eine grössere Frist zuzugestehen oder Wein und sonstiges den Leuten auf Kredit zu geben notwendig sein, so müssen in beiden Fällen äusserst kurze Termine festgesetzt werden.
Am 7. Mai 1813 schloss die Werksadministration mit Johann Kupnik aus Wippach einen Vertrag auf Lieferung von 3(1000 Mass Wein, welcher hinnen 6 Wochen abgeliefert werden sollte.
Der Weinkonsum aus dem Werkskeller, welcher einen Fassungs-raum für 50.000 Mass hatte, betrug pro Monat bis 10.000 Mass und auch darüber.
Belangend die Gruben- und Hüttenerzeugung gibt das Werk: „Heron de Villefosse, Mineralreichtum 1822" folgenden Ausschluss:
Im Jahre 1812 wurden 4832 Zentner Quecksilber erzeugt, wozu folgendes Eizquantum nötig war, welches aus den Barbara- und Theresia-Schächten gefördert wurde:
1. ) Reiche, mittlere und geringe Erze 1348 Tonnen, ä 5 Ctr. 85 Pf. = 7885 Ctr. 80 Pf.
2. ) Arme Erze (Wascherze) 49264 Tonnen, ä 3 Ctr. 53 Pf. 173901 Ctr. 92 Pf. In Summa 50612 Tonnen zu 181787 Ctr. 72 Pf. Erz Wiener Gewicht.
3. ) Taubes Gestein 9297 Tonnen, ä 2 Ctr. 50 Pf. 23242 Ctr. 50 Pf. In diesem Jahre wurden in der Grube 4177/10 laufende Laehter in
ganze und 135 Laehter in Gurtinauerung, sowie 183 Laehter Strecke in Zimmerung gesetzt. Auch ein Grubenbrand war in diesem Jahre zu verzeichnen, welcher jedoch sofort erstickt wurde.
Im Jahre 1813 wurden ebenfalls ca. 5000 Zentner Quecksilber erzeugt.
Der Mannschaftsstand wird mit 750 Berg-, Hütleu- und Erzaufbe-reitungs- sowie 310 Fortsarbeitern angegeben.
Beim Werke bestanden sogenannte Seildeputate der Beamten und Hutleute, d. h. einigen technischen Beamten und Unterbeamten wurde von den ausrangierten Schachtselien eine gewisse Menge zugesprochen, so z. B. erhielt der Bergverwalter 20 Klafter solcher Schachtseile pro Jahr oder das Relutum hiefür.
Unter französischer Administration hat anfänglich das Seildeputat in natura ganz aufgehört und es wurde den betreffenden Personen dafür auch keine Entschädigung in Geld bewilligt. Es wurden Versuche gemacht, ob es nicht vorteilhaft wäre, aus den alten Göppelseilen Zwilch für die Getreidesäcke zu verfertigen. Allein die Unkosten, die man auf die Zurichtung der alten Göppelseile bis zum reinen Hanf anwandte, verbunden mit dem Spinner- und Weberlohn waren weit grösser, als der neue Zwilch für Getreidesäcke zu stehen kam. Im Jahre 1812 bewilligte die französische Administration wieder mehreren Hutleuten, jedoch keinem Beamten, das Seildeputat in natura und verordnete, die übriggebliebenen Stücke an die ärmsten und bedürftigsten Bergarbeiter zu 3 Klafter lange Stücke gegen 18 kr. in guter Münze verabfolgen zu lassen.
18*
In der Absicht, die bei der Idriarier Fellfabrik erzeugte Wolle in eigener Industrie besser zu verwerten, als dies durch den unmittelbaren Verkauf derselben geschah, sowie um die Provisionisten zum Vorteil des Werkes zu beschäftigen und ihnen ihr Schicksal mit einem kleinen Nebenverdienst etwas zu erleichtern, machte die französiche Administration im Monate Oktober 1811 auch mit der Tuchfabrikation eine Probe.
Sie liess durch die Provisionisten zirka 40 Zentner Wolle reinigen, vorrichten und spinnen, liess einen Tuchmachermeister und einen Gesellen von Laibach kommen und mehrere hundert Ellen Tuch verfertigen.
Als die Administration sah, dass die Unterhaltung des Tuchmacher-meisters und des Gesellen sehr kostspielig ist, dass die Probe dem erwarteten Erfolge wenig entsprochen und das schwere Lodentuch von der Werkstatt zur Walke, von da zur Färberei nach Laibach und dann wieder zurück, nicht minder die Errichtung einer eigenen Walke und Färberei Kosten verursacht hätte, welche den zu erhoffenden Gewinn überwiegen würden, und weil sie sich von dem erzeugten Lodentuch überhaupt keinen Absatz versprechen konnte, dabei aber Gefahr lief, dass das Tuch durch langes Liegen von den Motten angegriffen werden könnte, wurde im September 1812 der weitere Betrieb dieser Industrie eingestellt und damit nahm die Probe der Tuchfabrikation in Idria ein Ende.
Nach Abzug der Franzosen, blieb aus dieser Fabrikation noch eine ansehnliche Partie an groben Tüchern, zum Teil Loden, im gewalktem und ungewalktem Zustande, sowie 9 Zentner Gespinnst übrig.
Die Werksleitung hatte seit undenklichen Zeiten in Laibach in der Vorstadt Gradišče das sogenannte Ballhaus gepachtet und hiefür pro Jahr 400 fl. bezahlt. Dieses Ballhaus diente zur Unterbringung der nach Idria abzuführenden Cerealien. Unter der französischen Verwaltung wurde besagtes Ballhaus zum gleichen Zwecke, dann zur Unterbringung der für Idria bestimmten sonstigen Werkserfordernisse und der von Idria nach Laibach spedierten Werksprodukte um den gleichen Mietzins bis Ende 1812 beibehalten.
Nachdem aber im Jahre 1813 die Getreidelieferanten die Früchte auf ihre Rechung bis Oberlaibach zu stellen kontraktmässig verbindlich gemacht wurden, so wurde auch die fernere Miete des genannten Ballhauses überflüssig und von den Franzosen nicht mehr übernommen.
Die dem Werke gehörigen Mühlen am Ende des Rechens und jene am Ausflusse der Nikova in die Idrijca verpachteten die Franzosen um hohe Beträge.
Es wurde bewiesen, dass mehrere Untertanen ihr Recht, das Holz in den Staatswaldungen zu gewinnen, missbrauchten, indem sie das ihnen gehörige Quantum verkauften und das für ihren Bedarf nötige Holz aus diesen Waldungen stahlen. Der Subdelegue ließ dem Volke verkünden, dass ein jeder, welcher dessen überwiesen, als Staatswaldungs-Verbrecher behandelt wird.
DieWaldbeamteti erhielten den Auftrag, Untersuchungen anzustellen, durch welche konstatiert werden könnte, dass die Benützung einiger Wälder, Fischereien oder Jagdbarkeiten in früheren Zeiten zur Vergütung der Unkosten von Kriminaluntersuchungen, sowie für die Verpflegung der Kriminalgefangenen von der vorigen österreichischen Regierung an die Herrschaften abgetreten worden sei. Das Resultat dieser Untersuchung ist jedoch nicht bekannt.
Im Jahre 1812 erzeugten die Franzosen in den Idrianer Waldungen 2433 Klafter Brennholz mit einem Kostenaufwande von 17799 fl. 23 kr. Die Erzeugung des Nutzholzes kam in diesem Jahre auf 28994 fl. 58 kr. zu stehen. In demselben Jahre wurde die Ovčjak-Klause, welche das Triftholz des gleichnamigen Tales auf den Kanomlabach und den Ka-nomlarechen bei Unteridria schwemmte, erbaut. In der Klause ist noch heute ein Gedenkstein von Muschelmarmor eingebaut, welcher die Inschrift trägt:
Ecluse Andreossy Grand Chanceliier del'ordre Des trois Toisons d' or etc. Erigee sous ses auspices par son Arrete du 13. Juin 1812.
Bei der Sitzung des Administrationsrates am 26. Jänner 1811 wurde über die Art und Weise des künftigen Unterhaltes der Kirche und des Gottesdienstes beraten und beschlossen, dass alle Bewohner und besonders jene hiezu beitragen sollen, welche sowohl in Idria als umliegend wohnen, die Kirche in Idria besuchen und nicht zum Werke gehören. Stadtpfarrer Baron Rauber legte ein Verzeichnis der in Frage kommenden Familien und Individuen vor, welchen Administrationsrat Gariboldi und Pensionsverrechner ScherovitZ durchsehen, und die Betreffenden taxieren mussten. Es kamen hiebei 50 Individuen aus Idria und 27 Individuen der umliegenden Ortschaften in Betracht, welche mit zusammen 102 Francs 10 C. taxiert wurden. Am 9. September 1811 wurde Gariboldi angewiesen, diesen Betrag eizuheben, was jedoch nie geschah.
Die weiteren Einnahmen der Kirche bestanden in 6 kr. von jedem erzeugten Zentner Quecksilber und der jährliche Abzug einer halben Schicht von den Forstarbeitern.
Die französische Regierung führte mit 1. Jänner 1812 den französischen Kalender ein und beschränkte die katholischen Feiertage auf vier. Bevor diese Einführung in Kraft trat, wurde Gariboldi angewiesen, über das Seelsorgewesen im Idrianer Bezirke zu berichten. Demnach berichtete er nachstehend:
„Der Idrianer Bezirk ist in zwei Pfarreien eingeteilt, nämlich in die Pfarre Idria, wo sich vier Kirchen befinden, als die Pfarrkirche St. Achatzi und Barbara, die Filialen St. Anton am Rosenberg und Hl. Kreuz am Gottesacker und die Kirche zur Hl. Dreifaltigkeit. Zur Versehung des
Gottesdienstes sind ein Pfarrer und zwei Kaplane angestellt. Der Pfarrer Ludwig Baron Räuber und die Kapläne Jakob Karze und Matthäus Kerschmanz werden von der Bergwerksadministiation und der Knappenschaft besoldet. Sie leben anständig und ihr sittliches Beiragen ist ohne Tadel. Sie hegen die besten Gesinnungen gegen den Staat und ihr Einfluss auf das Volk ist nicht so stark als anderwärts, weil dasselbe schon mehr aufgeklärt ist. Franz Picoc versieht die Stelle eines Katecheten.
Die Pfarre Unter-Idria besteht aus der Pfarre Unter-ldria, der Lo-kalie Vojsko und der Expositur St. Magdalena. In Unter idria bei der Pfarrkirche Unserer liehen Frau besteht ein Pfarrer mit zwei Kaplänen. Der Pfarrer Anton Schöpf und die Kapläne Sebald und Dominik Quädagno werden von dem Zehente, den Beiträgen der Gemeinden und der zweite Kaplan überdies aus dem Religionsfonde erhalten. Der Lokalkaplan in Vojsko, Alphons Abramsberg, wird teils von den Beiträgen der Gemeinde, teils aus dem Religionsfonde erhalten; gleiche Beschaffenheit hat es mit dem Expositen in St. Magdalena Anton Petritseh. Diese Geistlichen leben alle gut und anständig, auch in Rücksicht ihres sittlichen Betragens kann man ihnen keinen Vorwurf machen. Sie sind für das Beste des Staates gut geeignet und ihr Einfluss auf das Volk ist viel grösser als in Idria. Die in diesem Bezirke befindlichen Kirchen reichen hin, um die Volksmenge mit den zum Seelenheil nötigen Mitteln zu versehen".
Bekanntlich trug die Arbeiterschaft in Idria die Kosten der Frohn-leichnamsprozession. Der Betrag hiefür, den dieselbe aus der Bruderlade zahlte, sollte nun eingezogen werden.
Der Werksadministration wurde aus diesem Grunde vorgestellt, dass in der Zeit, als der katholische Glaube mit so grosser Begeisterung geübt wurde, sich die Gläubigen bemühten, das Frohnleichnamsfest so feierlich als möglich zu begehen; jede Stadt, jeder Ort trug nach Tun-lichkeit hiezu bei. So geschah es auch in Idria, wo die Bergarbeiter aus ihren Ersparnissen in der Bruderlade einen gewissen Betrag votierten, aus welchem die Geistlichkeit und alle jene, welche bei dieser Feierlichkeit bedienstet waren, entschädigt wurden. Diese alte Gepflogenheit hat sich stets erhalten und die Werksbruderlade zahlte die Kosten, welche nach der Zeit und Umständen verschieden waren. Die Bergarbeiter waren stets gleich begeistert für ihren Glauben und für die Verherrlichung dieses Feiertages und sie würden auf der empfindlichsteh Seite angegriffen und in ihrer Religiosität, an welcher sie mit solcher Begeisterung mit ihrem Wesen hängen, degradiert Werden, wenn man ihnen verbieten würde, die Kosten für diesen Feiertag zu bestreiten.
Bekannt ist auch, dass sonstige zur Verherrlichung des Festes dienenden Gerätschaften aus den Geldmitteln der Bruderlade beigeschafft wurden. Der Administrationsrat wurde ersucht, die Leistung dieser Beiträge ungeschmälert auch für die Hinkunft zu bewilligen, weil der Betrag von allen Arbeitern einstimmig bewilligt wurde, und dieselben in ihren religiösen Prinzipien unterstützt werden sollen.
In Bezug der pfarränitliehen Matrikeln wurde die Verfügung getroffen, dass dieselben die Mairie-Archive ab 1. Mai 1812 Übernehmen; die noch nicht beschriebenen Bücher und Register blieben noch insolange provisorisch in den Händen der Pfarrer, bis der Auftrag ergieng, dass die Mairien diese Bücher selbst führen, was am 1. September 1812 geschah.
Die Führung der Zivil-Standesregister in Idria oblag neben Gariboldi auch dem Mairieadjunkten Kanduč, wofür die Artikel 34 bis 101 des Code Napoleon massgebend waren.
Im Jahre 1812 kamen in der Mairie Idria 260 Geburten und 238 Sterbefälle vor; unter den letzteren waren zwei Verunglückungen in der Grube.
Infolge höherer Anordnungen sollte eine neue Verwaltung der Kirchengüter, Renten u. s. w. mit 1. Jänner 1813 errichtet werden. Den ersten Schritt hiezu sollte der Kirchenrat machen. Für Pfarreien über 5000 Seelen sollten vier, für solche unter 5000 Seelen zwei Individuen in den Kirchenrat ernannt werden. Da die Geistlichkeit in Idria bis Ende 1812 noch keine Weisung vom fürstbischöflichen Ordinariate erhielt, Kirchenratsherren in Vorschlag zu bringen, verhielt sich selbe der Anordnung passiv. Aus diesem Grunde ernannte Gallois zu Kirehen-räten in Idria den Administrationsrat Carl v. Gariboldi und den Administrationsbuchhalter Franz Valentin und für Unter-Idria Stefan Fridl und Karl Freyer, beide Administrationsbeamte.
Die Kirchen der Mairie Idria waren wahre Gesetzesauslegungs- und Verkündigungsstätten der französichen Regierung. Jede Verfügung der verschiedenen Vewaltungsressorts kam mitunter mehrmals nacheinander in der Kirche zur Verlautbarung und es dürfte bei der grossen Anzahl solcher Verordnungen wohl kein Sonn- und Feiertag ohne solcher Publikationen abgelaufen sein.
Im Mai 1810 erschien eine Verordnung der Intendanz von Krain, betreffend die Gefängnisse, wornach in jedem Hauptorte einer Subdelegation ein Gefängnis aus dem öffentlichen Schatz errichtet und bestritten werden sollte.
Dieses Gefängnis war besonders dazu bestimmt, die durch die Friedensrichter der Subdelegation wegen Zuchtpolizeiverbrechen auf mehr als drei Tage verurteilten Individuen aufzunehmen. Aber auch jene, welche zur betreffenden Subdelegation gehörten und vom Tribunal erster Instanz zu mehr als drei Tagen Arrest verurteilt wurden, büssten in diesen Gefängnissen ihre Strafe ab. Die Verpflegung für die Gefangenen war im Lizitationswege vergeben. In den Kantons, so auch in Idria, war ein Gefängnis, dessen Kosten die Gemeinde tragen sollte. Als Kerkermeister sollten vorzugsweise die Sekretärs der Mairien fungieren. Die Verpflegung für die Arrestanten war in Idria mit 26 Cent, pro Tag und Person bestimmt. (Schluß folgt.)
Naše ujede.
Spisal dr. Janko PONEBŠEK. (Konec I. dela.)
Čuk, athene noctua (Retz.).
Navadna imena. Slovensko: čovinek, čovitelj, čuk (Erjavec), hotap, lovni skovik (Freyer), navadni čuk (Koprivnik), skopec; hrvaško: čueumija, čuk, čuk obični (Vukasovič), čuveta (na Reki in v Dubrovniku), kukuvija (Brusina), kukuvica, kukuvija smrtna (Brusina), mrtvačka sova, nočna sova, smrtna ptica; češko; syc obecny, sycek, sejček, kulicli, kulišek, kujiček, skujiček, pufäk, tuvikal, puvik, tuvik, prorok, umiraček, pohunek, kalous; poljsko: söwka, pödzka zwyczajna, sowa kurliik, puszczyk; rusko: syc domovoj; nemško: Steinkauz, der kleine Kauz, kleines Käuzchen oder Käuzlein, Sperlingskauz, Lerehenkäuzchen, gemeine Kauzeule, kleine Haus-, Scheun-, Wald-, Stock-, Stein-, Zwerg-, Sperlings- und Spatzeneule, Leiehen-und Toteneule, Totenvogel, Leichenvogel, Leichenhühnchen, Wehklage, Klagemutter, Steinkäuzchen, Käuzchen; italijansko: eivetta, francosko: cheveche, chou-ette cheveche, cheveche commune; angleško: little owl.
Znanstvene soznačiiice: Strix noetua, Scopoli. Strix noctua, Ketzins. Strix noctua, Naumann. Strix passerina, Gmelin. Strix passerina, Bechstein. Strix nudipes, Nilsson. Strix psilodactyla, Nilsson. Athene passerina, Boie'). Athene noctua, Scopoli. Athene noctua, Boie. Athene noctua, Gould. Athene noctua, Dresser. Athene passerina, Brehm. Athene psilodactyla, Brehm. Noctua passerina, Cuvier3). Noctua minor, Brisson. Noctua vulgaris, Gerini. Noctua veterum, Liehtenslein. Noctua veterum, Schlegel. Carine noctua, Kaup. Carine noctua, Yarrell. Carine noctua, Keichenow. Surnia noctua. Keyserling in Blasius. Glaucidium noctua, Ketzins. Syrnia psilodactyla, Macgillivray.
Scopoli, 22, štev. 15 in 17. — Keyserling-Blasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXXII, 143-4, štev. 48. — Freyer, 11, štev. 33. — H. Graf von der Mühle: Beiträge zur Ornithologie Griechenlands, 24—26, štev. 35. — Jos. Hinterbcrger: Die Vögel von Österreich ob der Enns, 19, štev. 33. — Dr. Ritter A. Lindermayer: Die Vögel Griechenlands, 34-35, štev. 41. — Erjavec, IV. del, 228—229. — Fritsch, 53-54, tab. 11, sl. 2. - Dr. A. Fritsch: Die Vögel Böhmens. J. f. O. 1871, 183, štev. 31.
— V. R. v. Tschusi: Die Vögel Salzbnrg's, 13, štev. 25. — Ornis Vindobonensis, 26.
— 0. v. Riesenthal: Verkannte u. Misachtete. 2. Das Steinkäuzchen. O. M. Seh. 1879, 119-124. — Madaräsz, 1. c, Z. f. 0. 1884, 260. — Ornis Carinthiae, 42, štev. 33.
— Schulz, 3, štev. 26. — ./. Frivaldszki/, Aves Hungariae 1891, 23, štev. 38. — R. L. Woltereck: Der Steinkauz in der Gefangenschaft. 0. M. Seh. 1895, 252—255.
— A. J.Jäckel: Systematische Übersicht der Vögel Bayerns usw., 70—73, štev. 37.
— Ornis balcanica, II. zv., 102; III. zv., 312-315; IV. zv., 89-90. - Naumann, V. zv., 10-13. — Brehm, V. zv., 175-179. — Gjurašin, dio drugi, 129-131. — Harter!, 1000-1002. — Reichenow, 78 in 80, Stey. 214. — Hennicke: Die Raubvögel Mitteleuropas, 10—13. — Hennicke, 8. — C. G. Friderich-Iiau: Naturgeschichte der deutschen Vögel itd., 1905, 365—367. — Schliff, 390 -391. — Dr. K. Klein: Naši ptici, 90, štev. 183. — K. Knižourek: Velky prirodopis ptäkü 1910. Dil [., 491.—493, tab. 4, sl. 22. — Ornis Romaniae, 405—407. — ./«/. Michel: Unser jagdbares Federwild.
') ne: athene passerina, Gray.
2) ne: noctua passerina, Stephens, in tudi ne: noctua passerina, Gould.
XXII. Der Steinkauz (Athene noctua, Hetz.). Waidmannsheil 1913, 207-208. — W. Hagen: Die Vögel des Freistaates und Fürstentums Lübeck, 75, štev. 151. — Rcichenow, Die Vögel, I, 428. — F. Tischler, Die Vögel der Provinz Ostpreußen, 193, štev. 175.
Rey, 54—56. — Szielasko, Bedeutung der Eischalenstruktur der Vögel für die Systematik. .1. f. 0. 1913, 279, štev. 196. — P. Wendlandt: Über die Brutverhältnisse und Eiermaße itd. .1. f. O. 1913, 417-419, štev. 3 in 4. — Roxberger, 1. c, Z. f. O. und O., XXIII. letn., 60-63.
Brez razločnih pernatih čopkov. Peresni venec okoli obraza nerazločen in nepopoln. Kljun in punčka rumena. Peruti pod 330 mm (med 200 in 120 mm), prvo letalno pero kratko, ostala štiri skoraj popolnoma enako dolga in veliko daljša kakor prvo. Zgornje perje sivorjavo z belimi lisami, spodnje belo z nerednimi temnorjavimi prižami. Rep raven in pod 00 mm. Prsti popolnoma vidni in skoraj golt, le zgoraj z redkimi ščetinastimi peresci porasli. Podnevna in nočna ptica.
Izmed malih sov je čuk med ljudstvom splošno najbolj znana vrsta. Njegov venec ni posebno razločen, vobče ga sestavljajo bela peresca, med katerimi so pomešana tudi črnikasta. V očeh se svetlika rumena šarenica. Kljun je zelenkasto rumen, okrogle nosnice pa so cevkasto napihnjene. Voščenica je umazano rumena. Uhelj je večji, kakor ga imajo ptice sicer. Perje je zgoraj sivorjavo s svetlimi, podolgasthn kapljam podobnimi lisami, ki so na glavi čisto bele. Spodnje perje je belo in medlo rjastorumeno nadahnjeno in ima neredne široke podolgaste priže. Grlo, trebušni del, trtico in krake pokriva čisto belo perje. Na perutih opazimo 5 do 6 vrst belih poprečnih pasov. Izmed letalnih peres je razločno zobčasto samo 1., ki je ob enem najkrajše; 2.—f). so na zunanjem ban-dercu zožena in skoraj enako dolga, vendar je 3. nekoliko daljše od ostalih. Rep, ki ga pokrivajo peruti skoraj popolnoma, ima 4—5 rjasto-helih pasov, je raven in kratek, nikdar ne preseže dolžine 90 mm.
Barva perja se pri čuku vobče malo izpreminja. V Journalu f. Ornithologie (1854, 251) poročajo o nekem delnem beličniku (albino) z enim belim letalnim peresom v vsaki peruti in štirimi belimi repnimi peresi.
Noge so majhne in slabotne. Krak pokrivajo gosto krog in krog kratka, mehka, rjastobelkasta peresca. Tudi prsti so pokriti zgoraj z belkastimi peresci, pa tako na redko, da se vidi koža povsod skozi peresca in so prsti od daleč navidezno skoraj popolnoma goli. Na spodnji strani imajo male, okrogle umazano rumenkaste bradavičice. Kremplji so precej močno zakrivljeni, zelo ostri in roženočrne barve. Krak meri 36—42 mm,
*
zunanji prst srednji prst
prst brez kremplja
10—12 mm 15—19 mm 14—16 mm 9—11 mm
krempelj v loku 9 mm
krempelj v tetivi 6 mm
/.notranji prst zadnji prst
10— 12 mm
11— 14 mm 10—12 mm
8"5 —10 mm 9 — 11 mm 7—9 mm
Naslikana noga (lah. VII, si. 2) jo neke dne 31. oktobra 1902 pri deri na Nemškem ustreljene samice.
Čuk je dolg 210—240 »»»i, perut meri 160 mm, rep 70»»», kljun v loku 18»»»/, mera'čez razprostrte peruti 500 »i»(.
Samica je nekoliko večja kakor samec. Po barvi je čuk zelo podoben znatno manjšemu malemu skoviku; prav majhni samci čuka se pa vendar razlikujejo od malega skovika že po krajšem repu in tudi skoraj goli prsti jih že od daleč odlikujejo od imenovane sovice.
Znane so nam 3 barvne premene čuka. Kot barvna posebnost iz Furlanije je znana athene chiaradiae. Opisal jo je I. 1900 Giglioli, dobil pa poslanec Emidio Chiaradia od nekega čevljarja v kraju Ganeva di Sacile, ki je hodil z njo na ptičji lov. Bistvo te barvne znamenitosti je opisal, razložil in s slikami pojasnil O. Kleinschmidt3). V deželah okoli Sredozemskega morja in na otokih živi hlcdejša oblika athene noctua glaux, Savigny (= athene noctua meridionalis, Lessou), v srednji Aziji pa athene noctua bactriana, Blvth.
*
* *
Čuk živi po celi Evropi od 57° severne širine oziroma v Rusiji od 56° severne širine do Pirenejev in južne Francije ter je bolj proti jugu pogostejši. Najsevernejša pokrajina, kjer so ga pa le enkrat našli, je južna Švedska. Na Norveškem, v Livoniji in na Britanskih otokih ne živi. Na Holandskem je navadna ptica, v Švici redek, na Nemškem pa skoraj povsod dovolj znan.
Na Avstro-Ogrskem je čuk po vseh kronovinah stalna ptica. Na Češkem je gnezdilka, pa ne pogosta in ne povsod v enakem številu; nekod tudi izumira4). Na Moravske m je v pičlem številu razširjen; ob selitvi pridejo severne gnezdilke v deželo5). V Sleziji je čuk pogosta stalna ptica"). V Galiciji je najpogostejša sovja vrsta, ki je v ravnini in po gorovju enakomerno razširjena7). Tudi v Bukovi ni je stalna ptica, ki je v ravnini precej pogosta, v višjih krajih pa redka 8). Na G o r e n j e - A v s t r i j s k e m je stalen, neenakomerno razširjen po deželi v).
3) Strix Athene. Berajati 1900.
4) ,1. f. O. 1872, 379. 1 .lahresber. (1882), 38; Ornis 1885, 274; 1887, 52; V. .lahresber. (1880), 68; Ornis 1889, 442. M. O. V. W. 1890, 188; 1895, 54. O. J. 1891, 94; 1892, 20; 1898, 39; 1907, 129. ,]. f. O. 1898, 564, 576; 1899, 197-198;
1900, 415.
5) M. O. V. W. 1879, 77. Z. f. O. 1885, 89. 1. .lahresber. (1882), 38. Ornis 1887, 53; 1888, 57. V. .lahresber. (1886), 68. Ornis 1889, 442. O. ,1. 1897, 191; 1898, 137;
1901, 191; 1905, 193.
6) 1. .lahresber. (1882), 38. Ornis 1887, 53. H. Holewa: Die Vogelfauna in Schlesien. Verb. d. naturforsch. Ver. in Brünn. XXXVIII. Band. 1899, 25, štev. 265.
7) .1. f. O. 1897, 444—445.
") Ornis 1885, 274; 1887, 52, in 1889, 442.
«) Ornis 1885, 275. V. .lahresber. (1886), 68. Ornis 1889, 443. O. .1. 1910, 109: 1913, 20, štev. 99.
■Iii 1. Michel pinx. — Waldmannshell 1913. Čuk, athene noctua (Retz.)
Na So 1 n ograške m ,je povsod znana stalna ptica10). Po najnovejših raziskovanjih in opazovanjih trdi V. vit. pl. Tschusi, da živi čuk na Go-rcnje-Avstrijskein in Solnograškem v ravnini Na P r edarlske m , kjer so iz dozdaj še neznanih vzrokov vse sovje vrste zelo redke, je tudi čuk kaj redka prikazen 12). Na Tirolskem je v južnem delu dežele pogostejši kakor proti severu; pozimi pa se pomakne proti jugu 13). Na Koroškem je v gornjem goratem delu navaden stalen ptič in gnezdilec 14), okoli Celovca pa zelo redek15). Na Štajerskem živi v pičlem številu, izvzemši nekatere vzhodne pokrajine, koder je nekoliko pogostejši16). Ko-privnik ga imenuje med sovami Pohorja 1?). Na N i ž j e- A v s t ri j s k e m je od leta do leta redkejši18). Na S ed m ogr a š k e m je pogosta stalna ptica, veliko jih pa prezimuje tudi drugod1''). Na Ogrskem je pogost gnezdilec in stalna ptica po celi deželi.
Na Kranjskem je čuk povsod znan stalen ptič. Scopoli pravi, da je domačin in v gozdih okoli Ljubljane mnogoštevilen, Frey er pa, da ga najdemo po kamnolomih in v razvalinah starih gradov. Schulz meni, da je le posamično živeča ptica ter da so ustrelili samca 1. 1867. pri Škocijanu v krškem pol. okraju. V svojem poznejšem spisu našteje 3 čuke, ki so mu jih poslali, da jih nagati, in sicer: 30. XII. 1890 9 z Vrhnike; 23. I. 1892 d" iz Mengša in 30. I. 1892 tudi c? iz ljubljanske okolice20). B. W okra I pravi, da je domačin in da živi ponajveč na Krasu, na Pivki, kjer se potika v malih skalnih stenah po vdrtinah, ki jih ljudstvo imenuje doline21). Dr. Gv. Sajovic navaja v svojih beležkah o kranjskih pticah 22), da so se pojavili čuki januarja 1910 nenavadno pogosto v ljubljanski okolici. Po njegovi navedbi prebiva in gnezdi čuk stalno po skalnatih bregovih Kokrske doline, slišal ga je pa tudi že v
10) 1. .lahresber. (1882), 38. Ornis 1887, 53; 1889, 443. O. J. 1898, 12; 1911, 168. ") Übersicht der Vögel Oberösterreichs und Salzburgs. Linz 1915, 16 (posebnega odtiska).
12) O. .1. 1900, 130. Z. f. O. ii. O. XL lein., 44.
13) M. O. V. W. 1883, 171; 1890, 262; 1897, 113, štev. 169. V. .lahresber. (1886), 68. Ornis 1889, 442. O. .1. 1912, 191. -
") Ornis 1885, 274; 1887, 52; 1889, 442. ,5) V. .lahresber. (1886), 68
") E. Seidensa eher: Die Vögel von Cilli. Mitteil. d. naturw. Ver. f. Steierm. 1864, II. Heft, 66. — P. Hl. Hanf: Die Vögel des Furtteiches, ravnotam, 1882, 19. - I. Jahresber. (1882), 38. Ornis 1887, 53; 1888, 57. V. Jahresber. 1886, 68. Ornis 1889, 443.
") Planinski vestnik 1914, 20.
,8) M. O. V. W. 1877, 61; 1891, 190. — .1. f. (). 1879, 114. — 1. Jahresber. (1882), 38. Ornis 1885, 275; 1889, 443. O. .1. 1899, 147. - H. Eder, 1. c, 13.
") Z. f. O. 1885, 419—420, štev. 32. M. O. V. VV. 1893, 18, štev. 2; 1896, 93, štev. 30.
2") Ferd. Schulz: Verzeichnis der in Krain beobachteten Vögel vom Jahre 1890-1895. M. O. V. W 1895, 83.
") I. Jahresber. (1882), 38. -■>) Carniola 1911, 184.
Šmarjetni gori pri Kranju, kjer skoraj gotovo stalno živi, kakor tudi po gozdovih Sv. .lošta in sosednjega pogorja. V kranjskem deželnem muzeju so trije čuki in sicer: ?, ustreljena 1890 pri Vrhniki; o", ki so ga ustrelili 17. X. 1891 pri Ljubljani; čuk iz meseca oktobra 1918 i/. Besniškega gozda pod Sv. .loštom.
V sosednem Pri morju je čuk stalen ptič in gnezdilec;23). Dr. B. Schiavuzzi navaja nekaj mest, kjer živi, gnezdi in kjer jih je več postrelil 24). Brusina 2S) pripoveduje, da je videl to ptico na Reki, kamor jih prineso z Ucke, kjer gnezdi, ter da love reški ptičarji s čukom male ptice. Pogost je tudi v avstrijski Furlaniji 2fi). — Na Hrvaškem in v Slavoniji prištevajo čuka najnavadnejšim sovam. V Sirmiji je po Landbecku precej pogost27), kar potrjujejo tudi najnovejši raziskovalci28). A. Jurinac ga je našel pri Varaždinu zelo pogosto29). V Narodnem muzeju v Zagrebu je 12 čukov iz vseh mesecev leta razen junija, julija in avgusta30). — Največ podatkov pa imamo iz Dalmacije, kjer so ga opazovali ob najrazličnejših prilikah na suhem in na otokih 31). Skoraj vsi pisatelji so enoglasnega mnenja, da je čuk v Dalmaciji povsod pogosta stalna ptica. Brusina ga je videl v Zadru, Spljetu in Dubrovniku pred prodajalnicami (delalnicami) rokodelcev, posebno čevljarjev in brivcev32). Tudi v Bosni in Hercegovini je precej pogost gnezdilec, posebno na kamenitem kraškem svetu 33), enako v Črnigori in Albaniji34). V Srbiji je po Reiserju čuk zelo navaden in v vzhodnih pokrajinah mnogoštevilnejši kakor v zapadnih; barvne premene srbskih ptic so veliko neznatnejše kakor v sosednih deželah35). V muzeju srbske zemlje v Belgradu so 3 čuki, in sicer: z dne 3. V. 1899 iz Leskovca ter 2 J1 z dne 12. HI. 1093 in z dne 28. IX. 1903 iz Niša in iz Zvezdana 36).
23) J. f. O. 1882, 87.
M) M. O. V. W. 1882, 57. Ornis 1885, 275; 1887, 53. ") Spomenik XII., 82. 26) O. M. Sch. 1894, 348. •'•) J. f. O. 1879, 49.
2S) O. J. 1912, 117: 1914, 143. J. f. O. 1915, 95. - Aquila 1915, 437.
29) Ornis 1887, 52.
30) Glasnik Hrv. naravoslov. društva 1902, 50.
31) I. .lahresber. (1882), 38. Ornis 1885, 274; 1887, 52; 1888, 57. V. Jahresber. (1886), 68. Ornis 1889, 442. J. f. O. 1876, 66; 1904, 89. O. J. 1907, 175; 1908, 5; 1912, 145; 1914, 21; 1916, 85. Aquila 1903, 84. — Prof. Dr. E. Rössler: Beitrüge zur Ornis Süddalmatiens. Zagreb, 1915, 18.
32) Spomenik XII., 82.
33) M. O. V. W. 1881, 12; 1884, 115; 1887, 40, 72, 77, 103. O. M. Sch. 1898, 322. 3<) O. J. 1891, 19; 1900, 188; 1901, 5, 55-56.
35) Izvjestaj o uspjehu ornitoloških putovanja god. 1899. i 1900. Sarajevo 1904, 18 (posebni odtisk). Aquila 1902, 163.
36) Pr o f. P. Paul o v i č : Spisak ptica u muzeju srbske zemlje. Beograd 1904,14.
Na Grškem je čuk povsod nenavadno [togost, ker uživa ptica starogrške boginje Atene po celi deželi neomejeno zaščito tudi še dandanes, dasiravno novošegni Grki drugim živalim sicer niso posebno prizanesljivi. Grčijo torej lahko imenujemo obljubljeno deželo čuka, ki ga ima v grbu glavno mesto Atene. — V Bolgariji je najpogostejša sovja vrsta, podobno se lahko trdi tudi za Dobrudžo37) in za Rumunijo. Značilna ptica je za Carigrad in okolico, kjer ga po dnevi zastonj iščemo38). V Mali Aziji je po vaseh pogostejši kakor v mestnih naselbinah; severne gnezdilke prezinuijejo v deželi39).
V deželah ob Sredozemskem morju in na otokih žive v precejšnem številu posebno barvne premene čuka. V Italiji je v celi deželi prav pogost, stalen ptič, izvzemši otok Malto, .leseni in pozimi se njegovo število znatno pomnoži, ker pridejo gnezdile! s severa v deželo 40). Na Kanarskih otokih ni  posebno pogost4'), enako ne na Balearih 42).
Čuk rad živi v bližini človeških naselbin, toda tudi na samotnih krajih. Naseli se večkrat v mestih po neprevisokih zvonikih43) in v podstrešjih cerkev, po raznovrstnih oblokih in svodih, po luknjah mestnega zidovja, po gumnih in svislih, na podstrešjih vrtnih hišic, po linah starih poslopij in zidov ali po razvalinah. Živi pa tudi po gozdih, raje v majhnih, redkih gozdičkih blizu polja kakor v temnih lesovih. Najbolj mu ugajajo nekoliko gorate pokrajine, kjer presedi ves dan po kamnolomih in skalnih votlinah, v pečinah visokih bregov in globokih globeli, ali pa se skriva v drevesnih duplih. Posebno rad živi v vrhovih nasadih, kjer biva po votlih deblih, še rajši pa v vrhovih širokih dreves za vejami in grčami, posebno med gostimi odganjki, kjer je varen pred svojimi Zalezovale!. Na Nemškem so ga našli tudi po kunčevih rovih44). Živi navadno posamič, redkokdaj paroma ali celo v večji družbi 45).
V Švicarski Juri živi čuk do 1400 m visoko 4fi).
*       * •
Čuk je nemirna, živahna in precej divja sova; ujete stare ptice se ne udomačijo lahko. Čez dan predremlje v svojem skrivališču, vendar ga, zbudi in preplaši najmanjši šum. Kdor ga vidi leteti podnevi, bi ne sodil, da je to sova.  Radi kratkih  peruti ne leti rahlo in mirno kakor druge
«) .1. f. O. 1877, 62. Aquila 1898, 110; 1909, 168, 175.
3S) Fritz Braun: Tiergeographische Fragen. 1  Portsetzung, 1909, 14.
30) .1. f. O. 1908, 548 in 564.
40) Conte Dott E. Arrigoni degli Oddi: Manuale delta' ornitologia italiana, 86—92 (posebnega dela). «') O. J. 1908, 161.
43) Dr. A. v. Jordans: Die Vogelfauna Mallorcas. Falcö 1914, 107. *3) O. M. Sch. 1913, 155. <4) .1. f. O. 1896, 465. «5) O. M. Sch. 1877, 132. •") J. t. O. 1916, 238.
sove, temveč se poganja kakor žolne in snudokavre v napetem in ulek-njenem loku; ponoči je pa mnogo spretnejši. Iz gole radovednosti obletava luč, kakor to store druge ptice; zato obletava tudi razsvetljena okna stanic, kjer leže bolniki. Ta čukova lastnost in ljudski praznoverni strah pred sovami sploh v zvezi z bujno domišljijo sta vzrok, da imajo čuka za mrtvaško ptico. Njegov navadni „kovik kovik" se izpremeni spomladi ob paritvi v zategnjeni „kuik kuik" ali „hiiuk", podobno mali uharici ali koconogi sovi. Sliši se pa tudi glasno zveneč „kev kev kev" in zamolklo puhajoči „piipu - pupu". Te glasove izpreminja čuk lahko poljubno.
Splošno velja čuk za nočno ptico; vendar so različni opazovalci dokazali, da lovi ob največji vročini tudi podnevi, zlasti kadar mora pitati svoje mladiče 47). Lepo ga je videti, kako se enako skobcu dvigne z vidnega mesta, odkoder je prežal na miši, na drevesno vejo 48). V jet-ništvu zvedavo ogleduje z velikimi, zdaj odprtimi, zdaj napol zaprtimi očmi vse nenavadne stvari okoli sebe, zdajci počene, pa se zopet hitro vzravna, priklanjaje se šegavo, se bliža zaupljivo gospodarju in sprejme poželjivo vrabca ali miš. Tudi v prosti prirodi je čuk radovedna, previdna in mična ptica. Vsi opazovalci ga imajo za jako razumnega, ki si zna pomagati iz vsake zadrege. Vrhtega je še mirne in dobrosrčne nravi. Svojemu gospodarju, ki ravna z njim primerno, dela veliko veselje. O kakem kanibalizmu pri čuku ni nič znanega. Če mu kaj ne ugaja, puha in poka s kljunom, da je kaj. Kakor druge sove, se tudi rad koplje v prahu in vodi4g). Potreba pijače se pa ravna po hrani 50).
V mraku se poda na lov in lovi ob jasnem vremenu celo noč do jutranje zarje; le redkokdaj ga prisilijo izredne razmere k podnevnemu lovu. Hrani se z netopirji, rovkami, vsakovrstnimi mišmi — pri nas lovi tudi polhe, — z žuželkami, ličinkami in malino pticami. Preobilno hrano spravi za slabše čase; večkrat so že našli ujete vrabce in škrjance tik gnezda. Imajo ga tudi na sumu, da pobira malim pticam jajca iz gnezd, kar pa ni dokazano 51). Enako neosnovana je trditev, da preganja in odnaša golobe iz golobnjakov 52). Svojih izbljuvkov ne izmetu je vedno na istem drevesu. Ujetemu dajemo navadno mokarje, miši in vrabce, pa tudi vranje meso je dobro 5J). Njegovo obnašanje tolmačijo večkrat kot slabo znamenje 54).
Čuk gnezdi, kjer živi stalno. Njegovo gnezdo je, kakor pri drugih sovah, brez posebne podlage na sipini in apoenih ostankih. Najdemo ga v skednjih, duplih, ali visoko pod vrhom 55), v votlih vrbah; na Nemškem so opazovali čukovo gnezdo tudi že v sadnih drevesih na vrtih in
«) .1. f. O. 1871, 183.
<s) V. Jahresber. (1886) itd., 68.
<9) J. f. O. 1875, 422. O. M. Sch. 1893, 8.
50) O. M. Sch. 1891, 319.
51) O. M. Sch. 1897, 212. 52) J. f. t). 1863, 5 (priloge). ") O. M. Sch. 1898, 340-341.       »<) O. M. Sch. 1896, 223.
") O. M. Sch. 1894, 376. ") J. t. O. 1903, 58,
ob poteh Za gnezdišče si izbere večkrat votline v skalovju in zidovju, zvonike, strešne žlebove 5/) in podzemeljske rove 5S). Semtertja pa zasede tudi zapuščena veveričina in pastiričina gnezda 59), ali celo umetne gnez-(iilnice 60), odkoder prepodi včasih škorce 61).
V svoji zbirki hranim kupljeno gnezdo 5 jajc z dne 7. V. 1911 (Halle na S.); na Ljubljanskem polju je našel Egger dne 29. V. 1914 pod pločnato streho bolnice 2 godna mladiča. Pri Dolenji Zadobravi gnezdi čukov par v nekili vrhinah blizu hiš.
Gnezdilna doba traja od konca marca do začetka maja. Samica znese 4—5, redko 6 ali 7 belih, zelo okroglih jajc, ki so skoraj enako-polovična. Lupina je raskava in srednjezrnasta, ima mnogo vozelčkov in grbin, redko pa podolžne brazde; vzbokline niso razločne in komaj 0"5 mm dolge, pa 0'2 mm široke. Znojnice so zelo različne, razločno vidne, fine, okrogle, plitve, manjše in večje ter merijo približno do 005 mm ; v 7 mm obsežnem krogu je 10—15 znojnic. Gnezdi navadno le enkrat; v Trentinu so opazovali dvakratno gnezditev 62). Jajca so za tako malo sovo izredno velika. 24 jajc iz Nemčije, ki jih je izmeril Rey, merijo poprečno 34'13 X 28-53 mm; največji 355 X 2975 in 34 X 80*2 mm; najmanjši 33 X 27 in 335 X 2575 mm. Tehtajo poprečno V23 g. P. Wend-landt je izmeril 46 jajc in dognal, da merijo poprečno 34 X 28'4 mm in tehtajo 1*1 g. 100 jajc, med njimi gornjih 24 iz Reyeve zbirke in 76 iz zbirke Jourdaina meri poprečno 34'55 X 29'2 mm; največji 87"1 X 30*1 in 34 X 31 mm; najmanjši 32 4 X 29 in 33-5 X 257 mm. 27 jajc iz Ru-munije meri poprečno 34 X 28'2 MM, največje 357 X 29*5 mm in najmanjše 33 X 26-5 mm.
Samica vali sama in izleže jajca v 14 —16 dneh, po drugih piscih v 28 dneh; prva navedba se mi zdi z ozirom na majhna jajca verjetnejša kakor druga. Samica vali zelo vztrajno ter jo je težko prepoditi z gnezda. Zato pa gnezdi tudi ponovno v istem gnezdu 63). Med mladiči je vedno več samcev kakor samic64); pokriti so od začetka z belim in rjavopisanim volnathn puhom.
Največji čukov sovražnik je kragulj, ki ga preganja, kjer ga le more 65). Podlasica pobira njegova jajca. Če se prikaže čuk podnevi iz svojega skrivališča, ga preganjajo srdito in z glasnim krikom vrane, srake, šoje in vse male ptice.
") O. M. Sch. 1892, 332.
58) .1. f. O. 1855, 501; 1887, 252.
") J. f. O. 1878, 71.
«°) O. M. Sch. 1889, 271, 379; 1896, 33; 1908, 101. 61) O. M. Sch. 1897, 246; Popotnik 1912, 344. ") M. O. V. VV. 1883, 171. 63) Ü. M. Sch. 1910, 291. ") O. M. Sch. 1894. 77. 65) O. M. Sch. 1914, 202.
V svojem drobil preživlja, kolikor je dozdaj znano, 3 prav nadležne zajedalce, v njegovem perju pa živita 2 vrsti žuželk. Veliko čukov pogine v zimski dobi vsled hudega mraza, nekaj jih opeša vsled pomanjkanja hrane tako, da jih lahko ljudje brez težave polove. Včasih pokončajo čuke tudi snežni meteži66), ali pa se ponesrečijo na kak drug način67). Največ jih polove ljudje, posebno v južnih deželah, ker jih rabijo za lov malih ptic. Love jih v žimnice 68), v pasti61') in druge lovne priprave; tako so jih n. pr. prinesli 1. 1890 čez 100 na trg v laškem Vidmu70). Sicer pa preganjajo in pokončavajo čuka bolj iz praznoverstva in nevednosti kakor iz hudobije.
Z zatiranjem miši, škodljivih nočnih metuljev in hroščev ter raznih drugih škodljivcev koristi čuk posebno poljedelcu in gozdarju ter ga lahko prištevamo najkoristnejšim pticam sploh. Cc pomislimo, da prinese svojim mladičem v eni noči poprečno 24 miši in obilico škodljivih žuželk, ter da jih stara sama skoraj ravnololiko potrebujeta, potem ni treba drugih dokazov za obrambo čuka. V želodcu in izbljuvkih so našli 2 °/0 koristnih, 96 % škodljivih in 2 °/o brezpomembnih živali 71). Nasprotno koristi je škoda, če pograbi semtertje kakega vrabca ali drugo drobno ptico, tako malenkostna, da ne pride v poštev. Da bi pa pokončal čuk večje število malih ptic, je že zategadelj nemogoče, ker so te ponoči tako varno skrite, da jih le težko izsledi. Če bi bilo pokončevanje ptic resnično, bi se moralo to poznati v po jemanju njih števila tam, kjer čuki žive, česar pa ne more nihče trditi.
Zato zasluži čuk neomejeno varstvo. Posebno lovci bi ga morali ščititi, ker je lovni divjačini popolnoma neškodljiv.
Mali skovik, glaucldium passerinum (L.).
Navadna imena. Slovensko: mali skovik (Freyer), vračeva sovica in vrabčja sova (Koprivnik); hrvaško: eukuša kukavica (Brusina); češko: syč nejmenši, srčak, kapucinka; poljsko: soweezka, sova maluczka, söwka karliezka, hib najmniejsza; rusko: syč maljutka, sovuška; nemško: Sperlings-Eule, Zwergkau/., akadisehe Eule, Tag-, Wald- und Tannenkäuzchen; italijansko: civetta minore, ciyetta nana; francosko: surnie chevechette, cboueltc chevßchette; angleško: passerine owl, pigmy owl.
Znanstvene soznačnice: Strix passerina, Linne. Strix passerina, Nilsson. Strix noctua, Retzius. Strix pygmaea, Beclistein. Strix pusilla, Daudin. Strix acadica, Temminck. Athene acadica, Boie. Strix acadiensis, Latham. Noctua passerina, Schlegel. Noctua passerina, Stephens. Noctua passerina, Gould. Surnia passerina, Keyserling in  Blasius. Glaucidium passerinuni,  Linne.  Glaucidium passerinum,
66) O. M. Seh. 1880, 161, 248.
67) ü. M. Sch. 1892, 331. ") ü. M. Sch. 1888, 191. 6?) O. M. Sch. 1890, 415. 70) O. .1. 1891, 00.
") Hennicke, Handbuch des Vogelschutzes, 145.
Brehm. Glaucidium microrhynchum, Brehm. Qlaucidium paaserlnum, Fritsch. Glau-cidium passerinum, Dresser. Glaucidium passerinuni, Sharpe. Glaucidium passerinuni, pl. Riesenthal. Glaucidium setipes, Madaräsz. Athene passerina, Gray. Carine passerina, Kaup. Carine passerina, Brisson. Mlcroptynx passerina, Kaup.
Keyserling-Blasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXXII, štev. 49, 144, štev. 49.
— Freger, 11, štev. 81. — Jos. Hinterberger: Die Vögel von Österreich ob der Enns usw., 17, štev. 26. Dr. R. A. Lindermager: Die Vögel Griechenlands, 85, štev. 42. — Fritsch, 52, tat). Di, sl. 7. — Dr. Ant. Fritsch: Die Vögel Böhmens. .1. f. ü. 1871, 182. — V. R. v. Tschusi zu Schmidhoffen: Die Vögel Salzburgs, 12, štev. 24. — Ornis Vindobonensis, 26. - Madaräsz, 1. c, Z. f. 0. 1884, 260, štev. 9.
— Ornis Carinthiae, 41, štev. 32. — Schulz, 3, štev. 25. — ./. Frivaldszkg: Aves Hungarlae, 24, štev. 39. — A../. Jäckel: Systeniat. Verzeichnis der Vögel Bayerns, 73—74, štev. 38. — Ornis balcanica, III. zv., 571. — Naumann, V. zv., 14—16, tab. 3, sl. 3. — Brehm, 5. zv., 179 -182. — Harter/, 1008-1009, štev. 1465. — Reichenow, 78, 80, štev. 215. - Hennicke: Die Raubvögel Mitteleuropas, 13   17, tab. 3, sl. 3.
— Hennicke, 9. — C. G. Friderich-Bau: Naturgeschichte der deutschen Vögel itd. 1905, 367, tab. 23, sl. 5. — Schaff, 389. - Dr. F. Klein: Naši ptici itd , 90, štev. 185.
K. Kiu'zourek: Velky prirodopis ptäkü. Dil I., 494—496. — Ornis Romaniae, 403—405. — ./(//. Michel: I. c. XXIX. Der Sperlingskauz — Glaucidium passerina in (Linne). Waidmannsheil 1914, 115. — A. Reichenow, Die Vögel, I. zv., 429. — W. Hagen: Die Vögel des Freistaates und Fürstentums Lübeck, 76. — F. Tischler: Die Vögel der Provinz Ostpreußen, 192-193, štev. 174.
Reg, 56—58. — Szielasko: Bedeutung der Eischalenstruktur itd. .1. f. O. 1913, 279, štev. 197. — P. Wendlandt: Über die Brutverhältnisse und Kiermaße itd. .1. f. O. 1913, 415—417. — Boxberger: 1. c, Z. f. O. u. O., letu. XXIII, 60-63.
Brez razločnih pernatih čopkov; očesni venec le deloma razvit. Kljun in oči so rumene. Peruti krajši kakor 120 mm, rep le do 58 mm dolg. Sivkastorjavo hrbtno perje z belkastimi lisami, belo trebušno z rjavimi pegami; preko repa 4—5 ozkih belkastih pasov. Prsti gosto pernati.
Mali skovik je najmanjši zastopnik sovjega rodu, ki ima v primeri z ostalimi sovami nenavadno majhno glavo. Oči z živo rumeno šarenico obdaja slaboten in nepopoln venec, segajoč le ob vnanji strani od temena do uhlja. Na primeroma debelem in krepkem kljunu opazimo majhen zob. Od čuka se razločuje že na prvi pogled po krajših perutih, ki ne presegajo mere 120 mm. Najdaljše je 4. letalno pero, 3. in 5. sta skoraj enako dolgi, prva štiri so na notranjih bandercih razločno, 5. nerazločno zoženo. Razdalja med konci 1. in 3. letalnega peresa je večja kakor krak; 1. letalno pero je krajše kakor 8. Vseh letalnih peres je 24.
Telo malega skovika je 170 mm dolgo. Peruti merijo 90 »»m, rep 58 mm, kljun v loku pa 10 mm.
Gorenja stran je svetlo rjavkasto siva in belo lisasta. Perje spodnje strani je vobče belo in ima podolžne rjave pege. Perutna peresa so svetlo rdečkastorjava z nerednim prečnim pasom svetlih lis. Rep pokrivajo peruti le do polovice; njegova peresa so rjastorjava in imajo bele konce, preko njih pa opazimo 4—5 ozkih rumenkasto belih pasov.
Noge so razmeroma velike in krepke. Krak je gosto pokrit Z umazano rumenkastobelim perjem, ki je rjasto nadahnjeno. Tudi prsti so zgoraj gosto pokriti z umazano belimi peresci; na podplatih so pa goli, mrežasti in rjavkastorumeni. Kremplji so črnorjave barve, veliki, precej močno zakrivljeni in ostri kakor igle. Krak meri 15 — \6mm;
zunanji prst srednji prst /notranji prst zadnji prst
brez kremplja 9 —10 mm 11 —14 mm 10 — 12 mm 7— 9 mm
3) je
krempelj v loku
9—10 mm 11—13 mm 11—13 mm 10—11 mm
neke dne
15.
krempelj v tetivi 6 mm 7— 8 mm 6"5— 8 mm 6"5—7'5 mm
decembra 1901
Rjavosiva barva
Naslikana noga (tab. VII, s pri Sarajevu ustreljene samice.
Samica je za 20 mm večja in vedno bolj temna, hrbtnega perja je pri njej olivnato nadahnjena. Mladiči imajo bolj rjavkasto barvano perje.
Znana je barvna premena (glaucidium passerinum Orientale, Tacza-nowski), ki živi v najvzhodnejši Sibiriji in se razločuje izmed svojih vrstnic po prevladujoči sivkasti glavni barvi gornjega krovnega perja.
Ta ljubka, pritlikava sovica — cela skupina njenega rodu šteje okoli 40 vrst, ki žive v Evropi, Aziji, Afriki in Ameriki — je severna ptica in razširjena do 66° sev. širine. V Evropi je po dozdanjih opazovanjih precej redka, posebno proti jugu in na zapadu; na Angleškem in Siciliji te vrste ni. V vseh spisih, ki naštevajo redke ptice in njih jajca, povsod je naveden tudi mali skovik. V zadnjih desetletjih ga pa opazujejo vedno v večjem številu in lahko se trdi, da ni tako redek, kakor se je dozdaj mislilo, temveč so ga le večkrat prezrli in zamenjavali s čukom. Sicer so pa navedbe tudi zato precej nezanesljive, ker je Beckstein tudi čuku nadel priimek „passerina"1). Na Nemškem je redek, posebno v zapadnih pokrajinah.
V Avstro-Ogrski je skovik najpogostejši v severovzhodnem delu cesarstva; vendar so ga opazovali v vseh kronovinah, čeravno ponekod samo v pičlem številu. Na Češkem je stalna ptica, ki gnezdi v listnatih gozdih in v črnem lesu2). V Izerskih gorah, v Krušnih gorah in v Češkem lesu je redek 3), pogost pa v Krkonoših4). Na Moravskem je gnezdilec in stalna ptica5). V Šleziji gnezdi redko6). Na Gorenje-A vstrij-skem in Solu ograšk em je pogostejši kakor se navadno trdi, in gnezdi
') J, f. O. 1916, 324.
2) .1. f. O. 1872, 379; 1899, 198; 1900, 415.
') .1. t'. O. 1865, 357. - M. O. V. W. 1890, 188. - O. .1. 1891, 71.
■•) J. f. O. 1869, 232.
5) Z. f. O. 1885, 88-89. Ornis 1887, 52. O. .1. 1901, 191.
6) H. Holewa, Die Vogelfauna in Schlesien, 25, štev. 266.
v žolninih duplih7). Na Prcdarlskem je stalna ptica8). Tudi na Tirolskem je stalen, toda redek9). Na Koroškem je reden, pa ne pogost gnezdilec 1C), posebno v višjih gozdovih 11). Na Št a j e rs kein je v goratem, severnem delu dežele pogostejši, kakor navadno mislijo, in stalen12). Koprivnik ga imenuje med pticami na Pohorju ter pristavi, da ni večji kakor strnad, da pa je zelo pogumen in lovi tudi podnevi posebno v temnih gozdih13). Zelo redek je okoli Celja14). Na Nižje-Avstrijskem je v goratem delu dežele stalen ptič, drugod pa redek15). Dr. V. Je ločni k trdi v svojem pismu 13. V. 1914, da ga je dobil tudi na Steinfeldu. V Galiciji ni redka ptica, posebno jeseni se prikaže večkrat, pa tudi pozimi so že posamezne ustrelili. Poleti so ga našli v večjih listnatih gozdih tam, kjer ni velikega skovika in koconoge sove 10). V Bukov i ni je redka stalna ptica, ki se pokaže pozimi pogosteje 17).
Na Kranjskem je mali skovik po Frey er ju zelo redek; dobili so ga po njegovi navedbi pri Ribnici. Schulz pravi, da gnezdi pri Vrhniki in na Gorenjskem. V svojem poznejšem delu pa omeni, da je ustrelil gozdni upravitelj Rupnik dne 6. III. 1892 pri Radovljici sanica 1S). Dr. G. Schiebel poroča, da je lovec M. Gradišnik v lovišču Lipovcu graščaka F. Galleta iz Bistre dobil dne 29. III. 1907 £ te vrste z zelo razvitimi modi 19). Dne 3. VI. 1913 sva slišala z Eggerjem to ptico v zapadnem delu Ljubljanskega barja na planoti, zaraščeni s smerečicami, obdani od visokega drevja. — V kranjskem deželnem muzeju so trije mali skoviki, izmed katerih je eden brez vsakega podatka; ostala dva sta darovala muzeju Rupnik in Fr. Galle.
V Istri je mali skovik redek selilec spomladi20). Na Goriškem je v Trnovskem gozdu precej pogost21). Iz Dalmacije je znan samo neki pri Kninu ustreljen mali skovik22). Na Hrvaškem je po A. Juri neu pogost gnezdilec, ki je klatilec ali pa stalen, ter ga opazujejo le v gorkejšem letnem času23). Na Ogrskem, kjer so našli ostanke malega
7) V. R. v. Tschusi zu Sch m idh off en: Übersicht der Vögel Oberösterreichs und Salzburgs, 12.
s) 0. J. 1907, 38-39; 1909, 151.
") M. O. V. W. 1890, 262; 1897, 113. 0. .1. 1896, 185.
">) Ornis 1887, 52; 1889, 441. ") V. .lahresber. (1886) itd., 67.
'-) .1. f. O. 1879, 130. Ornis 1887, 52. O. J. 1903, 225; 1909, 68.
13) Popotnik 1912, 344; Planinski vestnik 1914, 20.
14) Verb. d. zool.-bot. Ges. 1862, 790—791. Mitil. d. naturvv. Ver. II. Heft. 1864, 67.
15) O. J. 1896, 5. — R. E der: Die Vögel Niederösterreichs, 13. «•) J. f. O. 1897, 444.
I7) Ornis 1885, 274; 1887, 52. V. .lahresber. (1886) itd., 67. ()..). 1896, 207.
i") Verz. d. in Krain beob. Vögel vom .1. 1890-1895. M. O. V. W. 1895, 83.
'") Eine Sperlingseule in Krain erlegt. O. M. Sch. 1908, 81.
2") .1. f. O. 1882, 87.
2I) I. Jahresber. (1882) itd., 38.
") Aquila 1903, 84.
") Ornis 1887, 52.
skovika še iz diluvija, je baje redek 24). Kolikor je znano, je bilo vendar-le leta 1891 v Narodnem muzeju v Budimpešti 8 ptic iz januarja, aprila in avgusta. Vobče pa za Ogrsko še ni dognano, je li mali skovik ondi stalen ali klatež; pogostejši je na S e d m o g r a š k e m , kjer biva stalno25). V Bosni in Hercegovini je znano samo obsežno in 1500 m visoko pogorje Igman, 18 km zapadno od Sarajeva, kjer sta bila ustreljena 1. 1886 in dne 6. VI. 1887 dva mala skovika, dne 27. VII. 1895 pa dva mladiča; vsi ti skoviki so sedaj v sarajevskem muzeju26). O. Reiser sodi (v pismu) po dolgoletnih, mnogoštevilnih izkušnjah, da je stalen po vseh hosenskih črnih lesovih od 1000 m više. Vse navedbe, ki se nanašajo na Grško so pomotne. Za to deželo mali skovik sploh ni dognan in ondi najbrže tudi ne živi, ker ne najde kot severna ptica, celo v najvišjih legah, za svoj obstanek potrebnih pogojev. Tudi na Rumunskem mali skovik ni dokazan; v Bolgariji je pa menda stalna ptica.
V Livoniji je stalen, ali redek gnezdilec; jeseni pridejo severni gostje v deželo 27). V Italiji je zelo redek in živi le po alpah Lomhardije in Benečije28). Po gozdovih Rusije je pogost, ravnotako v enakih širinah v Aziji do dalnjega vzhoda. V Mali Aziji je selilec, ki pa o njem iz novejšega časa nimamo podatkov2''). V Egiptu je baje stalen in klatež30), kar je dognal Alfred Kaiser v teku četrtletja, ko ga je opazoval ob Nilu.
Mali skovik biva v samotnih gozdnatih in goratih pokrajinah v notranjosti gozdov, zato ga le težko zapazimo. Dasiravno mu je najljubši črni les, vendar ga najdemo tudi v listnatih gozdih, .leseni pride v bližino vasi in poslopij, kjer ostane pogosto čez zimo. Ker je klatež, zaide jeseni in spomladi na svojih potih večkrat tudi v ravne pokrajine.
V Švicarski Juri živi do 1250 m visoko31).
*
* *
Mali skovik je mična in segava ptica. Njegove lastnosti in njegovo vedenje nas spominja deloma na podnevne, deloma na nočne sove. Čedna postava, urnost, hitro, srčno vedenje je združeno s čudno šegavostjo in pačenjem obraza. Kadar zagleda nenadoma kaj novega ali če ga popade jeza, iztegne glavo in perje venca za očmi se dvigne tako, da je za tre-notek podoben uharici s prav kratkimi čopki. Leti po sokolovo, hitro in spretno, skoraj brez šuma. Mali skovik je urna in plašna ptica. V mraku je nepreviden, po dnevi pa naravnost nepremišljeno drzen; splošno je zelo živahen. Rad se koplje v prahu 32). Pri pitju ga doslej še niso opazovali.
2<) Aquila 1914, 90-92, 95. — O. M. Sch. 1893, 20. 25) M. O. V. W. 1893, 17-18; 1896, 93, štev. 31.
2t) Die Vogelsammlung etc., 16, zap. štev. 177 in 178. M. ü. V. \V. 1896, 121—122. O. M. Sch. 1898, 322. «) O. M. Sch. 1892, 124 in 126.
w) Con te I) o 11. E. Ar r igo ni Degli Oddi: Manuale di ornitologia ita-liana, 92-94 (posebnega dela). -°) .1. f. O. 1908, 564.
30) O. M. Sch. 1888, 275.
31) O. M. Sch. 1909, 460—401. .1. f. O. 1916, 238. ") O. M. Sch. 1893, 8.
O skovikoveni glasu se je nenavadno veliko pisalo in prerekalo. Pisatelji se vendar še niso zedinili33), ker vsak opazovalec isti glas po svoje različno sliši, in ker je velik razloček, če stojimo blizu ali daleč od pevca. V mraku slišimo njegov žvižg „hi'' ali „bo"; če oponašamo ta njegov glas, ga spomladi lahko prikličemo. Slišijo se tudi zlogi „hi hu hu hu", ki jih razločimo le v bližini; v somraku zjutraj in zvečer se sliši tudi enakomerno zategnjeni „Iii hi hi hi". Glas, ki sva ga z Kg-gerjem slišala dne 3. VI. 19113, je bil močno podoben kalinovemu in je bil najbrž svarilni klic.
Mali skovik je drzen ropar in najljubša hrana so mu male ptice, senice, vrabci, strnadi, stržki in sploh vse drobne ptice pevke. Lovi tudi miši in večje žuželke, kakor ponočne metulje, hrošče, kobilice idr. Ptice oskube popolnoma, predno jih požre, kakor to store sokoli, miši pa raztrga na male kose. Mišim in pticam pohrusta najprej glavo in nato ostali del života razen nog, ki jih zavrže. Če drži vjeti skovik svoj plen v kljunu in se približamo njegovi kletki, razprostre proti človeku obrnjeno penil čez žrtev, naščepiri perje spodnje strani tako, da hrano popolnoma zakrije, dleska s kljunom ter maje z glavo neprestano semtertje.
Kadi njegovega prikupljivega vedenja ga drže ptičji ljubitelji zelo radi v kletkah; tako je n. pr. v Petrogradu na trgu redno naprodaj34).
Mali skovik gnezdi na Švedskem, Finskem, Laponskem in v Livoniji; potem na Nemškem, posebno v vzhodnih pokrajinah, v Češkem lesu, na Štajerskem, v Karpatih, Švici in v Bosni na Ignianu. Po pismenem zatrdilu dr. V. Jeločnika gnezdi tudi na Kranjskem na več krajih. Gnezdo je narejeno v duplih starih dreves ob robu gozdov, posebno v votlih trepetlikah, hrastih in jelkah, največkrat pa v luknjah žoln, v prvi vrsti črne žolne. Samica znese od začetka aprila do srede maja 3—4, po drugih pisateljih 4—5, pa tudi do 7, včasih celo 8 35) jajc, ki jih izvali v 14 —16 dneh. .lajca so čisto bela, le malo bleščeča in precej medla. Izpi-hana so proti luči bela. Večinoma so precej podolgasta. Lupina je zelo gladka in tenka z raztresenimi globokimi znojnicami in valovitimi vzboklinami.
.lajca malega skovika so najmanjša sovja jajca, vendar so v primeri z majhno ptico še vedno precej velika. Po P. Wendlandtu meri 35 jajc poprečno 29"! X 23"6 mm in tehta poprečno 0'62g; najtežje 0-8 g, najlažje ()'4.r) g. 34 jajc iz Finske in Švedske meri po H arter tu poprečno 28-55 X 23*18 mm, največji 31 X 23*8 in 29 X 24*5 mm, najmanjši 27 X 23"3 in 285 X 217 mm.
Življenje malega skovika sploh, posebno pa v posameznih dobah, in gnezditev so za ornitologe še neobdelano polje.
V perju, drobu in koži malega skovika živi mnogo nadležnih za-jedalcev; znanih je dozdaj 11 vrst.
") M. O. V. VV. 1879, 109—111. Z. f. O. 1885, 419. Aquila 1908, 811. O. .1. 1914, 47-50 in 121-122.
34) O. M. Sch. 1904, 221.
35) O. .1. 1905, 173.
Če ga podnevi zalotijo male ptice, ga neusmiljeno dražijo in se zaletavajo vanj. Kakor vsem sovam, tako je tudi njemu najhujši sovražnik človek, ki ga preganja in lovi, če ga zapazi navzlic njegovi pritlikavosti. Tudi novodobne naprave so njegovemu življenju nevarne36). Prav verjetno je, da pogine mnogo malih skovikov vsled neugodnih vremenskih razmer. Včasih se vjame celo v žimnice, kamor pridrvi za pticami pevkami.
1/. njegove hrane se da po vsej pravici sklepati, da je pretežno koristen, dasiravno raztrga marsikako ptico pevko. Posebno ob gnezditvi, ko pita svoje mladiče, polovi in ugonobi neizmerno število miši in drugih škodljivcev. Zakoni vseh držav, ki ščitijo ptice, so sprejeli tega sovjega pritlikovca pod svojo zaščito. Da ne more narediti znatne škode, spričuje že njegova majhna postava. Ščititi pa ga moramo tudi kol naravni spomenik, ker je — vsaj kolikor je dozdaj znano — zelo redek.
Pegasta sova, strix flammea (L.).
Navadna imena. Slovensko: mrtvaška ptica, pegasta mrtvaščica (Freyer), pegasta sova (Erjavec); hrvaško: čuk, driemavac, jeja drijernavica (Brusina), kukuvija driemavica, mala sova, surina, surka, Stalska surina, žuta sova; češko: sova polena, sova perlovä, perlovka, jeptiška, babice, sova s krcjzlikem: poljsko: sowa plomykowata, sowa ogniezek, sowa puszeyk; nemško: Schleiereule, rote Schleiereule, gelbe Schleiereule, Perleule, Goldeule, Feuereule, Flammeneule, Herzeule, Perückeneule, Turmeule, Kircheneule, Nachteule, feurige Nachteule, Klageule, Banzeule, Kauzeule, Toteneule, Schläfereule, weiße Eule, geflammte Eule, schwarzbraune Perleule, Schnarchkauz. Kauz, Käuzlein, Schleierauffe, gemeine Eule, Kaltulli, llusuhl; angleško: barn owl, cliurch owl, white owl; francosko: effraie, fresaie, effraie commune, chouette effraie; italijansko: barbagianni.
Znanstvene soznačnice: Strix flammea, Linne. Aluco albus, Gerini, Strix alba, Scopoli. Aluco flammeus, Flemming. Strix guttata, Brehm. Eustrix flammea, VVebb in Berthelot. Stridula flammea, Selys-Longehamps. Strix poensis, Fräser. Strix glaueops, Kaup. Strix africanica, Bonaparte. Strix adspersa, Brehm. Strix margäritata, Brehm. Strix maculata, Brehm. Strix splendens, Brehm. Strix flammea obscura, Brehm. Strix flammea vulgaris, Brehm. Strix flammea adspersa, Brehm. Strix paradoxa, Brehm. Strix kirchhoffii, Brehm. Strix flammea meridionalis, Frivaldszky. Strix flammea meridionalis, Erlanger. Strix pusilla, Blyth. Strix parva, Blyth. Strix nobilis, Ehrenberg. Strix perlata, Lichtenstein. Hybris flammea, Nltzsch.
Scopoli, 21, štev. 14. — Keyserling-Blasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXXI, štev. 40, 141, štev. 40. — Freyer, 10, štev. 27. - //. Oraf von der Mühle: Beiträge zur Ornithologie Griechenlands, 23, štev. 81. — ./. Hinterberger: Die Vögel von Österreich ob der Enns itd., 19, štev. 32. — /1. K. v. Lindermayer'. Die Vögel Griechenlands, 32, štev. 37. — Erjavec, IV. del, 226—228, štev. 61. -- Fritsch, 64, tab. 11, sl. 4. — V. H. v. Tscluisi zu Schmidhofje.n: Die Vögel Salzburgs, 14—15, ätev. 29. — Ornis Vindobonensis, 29. — Madanisz: I. e., Z. f. O. 1884, 257. — Ornis Carinthlae, 45—46, štev. 37. — Schulz, 4, štev. 30. — J. Frivaldszky: Aves Hun-gariae, 28, štev. 45. — A. .1. Jäckel, 1. c, 54—61, štev. 31. — Ornis balcanlca, III. zv., 311. — Naumann, V. zv., 5—9 (tab. 1, sl. 1 in 2). - Brehm, 5. zv., 151
") J. f. 0. 1910, 558.
do 155. — Gjurašin, dio drugi, 127—129. — Reichenow, 78, 80, štev. 210. — Hennicke: Die Raubvögel Mitteleuropas, 7—9 (tab. 1, sl. 1). — Hennicke, 7 (lab. 1, sl. 1). _ c. G. Frlderich-Bau: Naturgeschichte der deutschen Vögel itd., 354—356 (tab. 23, sl. 1). — Schaff, 395 do 397. - O. Kleinschmidt, Strix Flammea. Berajah 1906, 1—20 (/. 10 tab). — Dr. E. Klein: Naši ptici itd, 87, štev. 180. - K. Kne-žourek: Velky pnrodopis pläkü. 1. (lil, 473—476. — Ornis Romaniae, 402—403. — Hartert, 1031 — 1036, št. 1490. — Jul. Michel: Unser jagdbares Federwild XXXI11. Die Schleiereule (Strix flammea, Linne). Waidmannsheil 1914, 310-312. — W. Hagen: Die Vögel des Freistaates und Fürstentums Lübeck, 76, štev. 152. — Reichenow, Die Vögel, 1. zv., 432-433. — F. Tischler: Die Vögel der Provinz Ostpreußen, 194—195, štev. 176.
Reg, 53—54. — Szielasko: Die Bedeutung der Eischalenstruktur itd, .1. f. O.
1913, 278—279, štev. 195. — P. Wendlandt: Über die Brutverhältnisse und Kiermaße
itd., .1. f. (). 1913, 413 - 415, štev. 1. — Boxherger: I. c, Z. f. O. und O., XXIII. letn.,
60-63. ,
* *
Brez razločnih pernatih čopkov. Popolen venec rumenorjav, vnanji očesni krogi beli, znotranji rdečerjav kasti. Kljun rožasto ali rumenkasto bel, šarenica temnorjava. Zgornje perje pepelnato sivo, nekoliko višnjev-kasto nadahnjeno, s črnimi in belimi lisami; spodnje perje rjasto rumeno. Peruti med 200 do UHO mm, presegajo rep, 2. letalno pero najdaljše. Krak mnogo daljši od srednjega prsta; prsti skoraj popolnoma goli ali pokriti le z redkim ščetinastim perjem; krempelj srednjega prsta na zno-tranjem robu zobčast.
Rod pegaste sove šteje po celem svetu približno 30 vrst in se razlikuje predvsem od ostalih sov razen po zarezi na vsaki strani zadnjega roba prsne kosti tudi po zobčasto zarezljanein notranjem robu kremplja na srednjem prstu.
Pegasto sovo, ki jo imenuje Erjavec našo najlepšo sovo, more le nepoznavalec zamenjati z rjasto rdečo obliko lesne sove, ki živi na podobnih krajih in ima tope perutnice. Ker se loči pegasta sova izmed ostalih vobče že na prvi pogled, jo opišemo na tem mestu le v glavnih potezah. Njen rjavkasto rumeni venec, ki poteka preko čela skoraj v ravni črti, je popoln, ter obdaja in deli obraz v dve polovici, ker sega od čela med očmi do belkastega kljuna, ki je od korena raven in šele proti koncu zakrivljen. Očesni krogi so beli, perje neposredno okoli oči je rdečerjavkasto. Trdo perje notranjih očesnih krogov sloji poševno, peresce proti perescu tako, da se konci dotikajo. V temnorjavi šarenici se svetlika modročrna zenica. Za lihljema, ki sta nenavadno velika, in imata popolna pokrovca, ni daljših ušesnih peres. Peruli presegajo plitvo zarezani rep vsaj za 30 mm; 1. in 2. ali 2. in 3. letalno pero je najdaljše; zobčasto je samo 1. letalno pero. Letalna in repna peresa so rumenorjava z belimi notranjimi obrobki iu sivorjavimi pasovi. Spodnje krovno perje peruti je svetlo rjasto s svetlimi robovi in temnimi pikami. Perje je po hrbtni strani deloma rjasto rumeno, deloma fino sivo in belo valovito z malimi trikotnimi belimi črno obrobljenimi pegami; trebušno
perje belo, rjasto rumeno zamazano in z nežnimi trikotnimi sivimi pegami. Na prvi pogled tako različne risbe se ponavljajo na posameznih skupinah perja;
Dolga je 345 mm, peruti merijo 280 mm, rep 120 mm, kljun čez kljuko (v loku) 28 mm.
Noge niso posebno močne. Krak je od pete dalje tanek in z rjasto rumenim mehko volnatim perjem pokrit, ki je navzdol vedno bolj redko Prsti so tanki. Pokrivajo jih posamezna rumenkasto bela tršasta peresca in razločno vidne deščice, tako kakor redka dlaka in luske pri podganah rep. Zalo nas prsti pegaste sove po svoji vnanjosti nehote spomnijo nekoliko na podganji rep. Deščice so rdečkasto sive. Prsti so na spodnji strani fino mrežasti. Kremplji so le plitvo zakrivljeni, tanki in kakor igle ostri. Mere so nastopne: krak meri 60 — öimm.
brez kremplja krempelj v loku      krempelj v tetivi
zunanji prsi 22—23 mm 12 —16 mm 8— 9 mm
siednji prst 36—37 mm 16—17 mm 10 — 11 mm
notranji prst 29 — 30 mm 19—20 mm         13 — 14 mm
zadnji prsi 15—16 mm 16—18 iuih        11—12 mm
Naslikana noga (tab. VII. sl. 1.) je nekega meseca novembra 1898 pri Lipskem ustreljenega samca.
Samica je večja in manj okretna kakor samec, sicer pa enako iz-preminja barve, le da je vobče nekoliko temnejša. Mladiči imajo prvo, čisto belo puhasto perje pičlo dva ledna, drugo zgoraj sivo, spodaj rumenkasto, pa tri tedne. Godni so torej približno v dveh mesecih. Kdaj in kako sc vrši golitev, je še nedognano. — Barve pegaste sove so zelo različne, včasih temnejše, včasih svetlejše; barvnih premen, ki jih razlikujejo nekateri ornitologi, drugi ne pripoznajo. Najbolj znane so: v za-padni Evropi in ob Sredozemskem morju s čisto belo spodnjo stranjo; v Afriki z bledejšo okrožolto spodnjo stranjo, ki ima večje črnosive, na gornji strani pa sivobele in črne pegice; na Madeiri, na Kanarskih otokih žive oblike s temnejšo gornjo stranjo, pikice na spodnji strani so širše in temnejše. Nazivi teh premen so navedeni med znanstvenimi
soznačnicami. *
*        *,
Pegasta sova živi v severni in srednji Evropi kakor tudi v zapadni Aziji. V Evropi je razširjena od Danske do Sredozemskega morja; na Švedskem je zelo redka, v Nemčiji navadna sova, dasiravno je na severnem Nemškem po nekaterih krajih dozdaj niso opazovali.
V A v s t ro - O g r s k i je znana v vseh kronovinah, vendar je na severu pogostejša kakor proti jugu. Na Češkem ni tako redka, kakor navadno mislijo, ter je na ugodnih krajih povsod stalna gnezdilka, vendar nikjer pogosta, ponekod celo manj znana 1). Na Moravske m je v Brnu
') J. t. O. 1871, 185; 1872, 379; 181)8, 563; 189!), 198—199; 1900, 415. 1. Jahresber. (1882) itd., 10. Ornis 1885, 277; 1887, 50; 1888, 59. V. .lahresber. (1880) itd., 70. Ornis 1889, lili. M. O. V. \V. 1895, 54. O. J. 1891, 230; 1893, 89; 1894, 256; 1898, 39.
in njegovi okolici in pri Oloinucu zelo pogosta gnezdilka, sploli pa redkejša kakor lesna sova, ponekod tudi zelo redka 2). V Šleziji je precej pogosta stalna ptica, ki gnezdi od maja do julija3).  V vzhodni G a-
Jul. Michel plnx. — Weidmannsheil 1914. Pegasta sova, strix flammea (L.)
2) Z. f. O. 1885, 91. I. Jahresber. (1882) itd., 40. Ornis 1885, 278; 1887, 5(1. V. Jahresber. (1886) itd., 70. Ornis 1887, 447. O. .1.1898, 138; 1901, 192; 1905, 19::.
3) I. Jahresber. (1882) itd., 41. Ornis 1887, 56. - 11. Holewa, Die Vogelfauna in Schlesien, 25, štev. 257.
lici ji je zelo razširjena in razmeroma tudi pogosta ptica, gotovo bolj pogosta kakor na Češkem in Moravskem; le na jugovzhodu dežele je redka4). V Bukovini je stalna, toda redka ptica5). Na Gorenje-Av-strijskem je splošna, čeprav ne pogosta6). Dr. Schiebel mi piše, da jo je videl pri Freistadtu v zadnjih 5 letih le enkrat. Na Solnograškem je precej redka7); pl. Tschusi jo navaja med pticami, ki žive v ravnini s). Na Predarlskem je zelo redka in jo opazujejo le posamič9). Na Tirolskem proti jugu ni pogosta, v severnem delu dežele jo pa težko dobe10). Na Koroškem je sicer po celi deželi znana, vendar nikjer posebno pogosta11). Na Nižje-Avstrijskem živi razstreseno po celi kronovini, na ugodnih krajih pa redno gnezdi12). Na Štajerskem je menda po celi deželi precej redka gnezdilka, toda stalna ptica13). Ko-privnik jo našteva med ptiči Pohorja ter pravi, da je naša najnavad-nejša ptica, ki se naseli po starih gradovih, pa tudi po stolpih, vaseh in mestih, ter da pride rada k hišam 14).
Za Kranjsko pravi Frey er, da jo najdemo po cerkvenih zvonikih, n. pr. pri sv. Juriju v Jaršah, pri Božjem grobu pod Ljubljano. V času od 1. maja 1862 do konca aprila 1866 je dobil deželni muzej v dar krasnega samca pegaste sove — ime darovalca ni navedeno — 15). Po Wo-kralu jo najdemo na Snežniku, kjer živi večinoma po pašnikih v trhlih luknjastih bukvah16). Po Schulz u je pogosta gnezdilka na Dolenjskem. V svojem poznejšem spisu pa pravi Schulz, da je okoli Ljubljane redka, na Dolenjskem pa pogostejša 17). Decembra 1909 je dobil „—ega" v Radovljici pegasto sovo od nekega taniošnjega posestnika, ki jo je našel mrtvo pri svojem skednju ; poročevalec meni, da je ta sova pri nas zelo redka18). Sajovic omenja, da postaja pri nas ta zelo koristna sova vsled brezmiselnega zatiranja od leta do leta redkejša in navaja, da je
<) ,i. f. O. 1897, 434-435.
5) Ornis 1885, 277; 1887, 56; 1888, 00. V. Jahresber. (188G) itd., 70. Ornis 1889, 446.
6) Ornis 1885, 278. O. M. Sch. 1889, 316.
') O. J. 1898, 12; 1907, 227; 1911, 168; 1913, 19.
Übersicht der Vogel Oberösterreichs und Salzburgs, 16. °) Z. f. O. u. O., XI. letn., 44. O. J. 1900, 130; 1903, 187. ,0) M. O. V. W. 1897, 112-113.
") Ornis 1885, 278; 1887, 56. V. Jahresber. (1886) itd., 70. Ornis 1889, 446-447. '-) Ornis 1885, 278. M. O. V. W. 1891, 190. - K. Ed er: Die Vögel Nicder-österreichs, 14—15.
") E. Seidensach er, Die Vögel von Cilli. Mitteil. d. naturw. Ver. f. Steierm. 1801. II. Heft, 66. - Ornis 1885, 278; 1887, 56; 1888, 00; 1889, 447. O. .1. 1892, 69.
14) Planinski Vestnik 1914, 20; Popotnik 1912, 343.
15) Mitteil. d. Musealver. f. Krain 1866, 267. ") I. Jahresber. (1882) itd., 41.
I7) M. O. V. W. 1895, 83. IS) Lovec 1910, 65.
bila ustreljena 1. 1911 pegasta sova 3. maja v Krški okolici in 4. oktobra pri Postojni; 1. 1918 januarja pri Mostah v ljubljanski okolici "). I/, njegovih še neobjavljenih zapiskov je razvidno, da je dobil Iv. Cof v Kranju I. 1914 pegasto sovo iz gozdov na pobočju Sv. .lošta; vobče pa je pegasta sova v loviščih kranjskega okraja prav redka prikazen.
V ljubljanskem deželnem muzeju sta dve pegasti sovi in sicer samec iz I. 18b'(i brez vseh drugih podatkov in samec iz 1. 1879 ravno tako brez vsakih podatkov.
V svoji zbirki imam 3 nagačene pegaste sove: ? z dne 2. XII. 1904, d" z dne 6. XII. 1904 in ? z dne 31. f. 1905, ustreljene po pristavah v Skednjih nad Črnomljem.
Dasiravrio nimam nobenih posebnih dokazov, vendar mislim, da žive posamezni pari pegaste sove povsod na Kranjskem, kjer dobe primerna gnezdišča in zadostno prehrano.
Na Goriškem je pegasta sova povsod pogosta, posebno v vaseh in na kmetijah20). V Istri je gnezdilka in selilka; gnezdi redko, pozimi se pa prikaže včasih pogosto21). V Dalmaciji je zelo redka; Kolom-batovič jo je videl samo enkrat ob Narenti22), pri Metkoviču je pa pogosta23). Na Hrvaškem je okoli Varaždina navadna stalna ptica 24); po Gjurašinu je pegasta sova dobro znana na Hrvaškem in v Slavoniji. V Narodnem muzeju v Zagrebu je 7 pegastih sov, med njimi mladič iz Zagreba25). V Slavoniji je razmeroma redka26), kakor sploh v srednjem območju Donave, kjer ne najde pripravnih gnezdišč 27).
Na srednjem in južnem Ogrskem je pegasta sova zelo pogosta, na severu se le redkokdaj prikaže28). Na Sedmograškem je po vsej deželi razširjena 29).
V Bosni in Hercegovini po Gjurašinu ni pegaste sove, dasi-ravno najde v teh deželah vse, kar potrebuje za svoje življenje in gnezditev. E. pl. Dombrovvski jo je našel na podstrešjih trdnjavice pri Banjaluki30).
") Carniola 1912, 128; 1914, 168.
20) I. Jahresber. (1882) itd., 41.
21) J. r. O. 1882, 87. Ornis 1885, 278; 1887, 56. Dr. Ii. Schiavuzzi: Materiali per mi' avifauna del territorio di Trieste fino a Monfalcone e deli' Istria. Hollettino della Soeietä adriatiea di scien/.e natural! in Trieste, 188!!, 10, štev. 24. — Isti, 1. c., 1887, 12, št. 24.
") I. Jahresber. (1882) itd., 41. Aquila 1903, 85. O. J. 1905, 239. ")   M. O. V. W. 1887, 103. =4) Ornis 1887, 56.
:5) Glasnik Hrvatskoga naravoslovnoga društva 1902, 57.
26) J. f. O. 1915, 95.
") von Mojsisovics, 1, c., 107.
2") I. Jahresber. (1882) itd., 41. Ornis 1885. 278; 1887, 56-57; 1888, 60. V. .lahresber. (1886) itd., 70.
S9) Ornis 1888, 60. V. Jahresber. (1886) itd., 70. Ornis 1889, 447. M. O. V. W. 1893, 19; 1896, 94.
30) M. O. V. W. 1884, 115.
O. Reiser meni po uspehu tedanjih raziskavanj, da pegaste sove v središču in na jugu dežele ni, prej bi se dobila v Krajini in Posavini31); sestavil je tudi vse podatke o pegasti sovi v okupacijskem ozemlju ter pravi, da so koncem 1. 1893 dobili kar zaporedoma 2 ptici, ki sta v muzeju1-'). Dr. Parrot jo je opazoval le dvakrat33). P. C. Lindner jo imenuje najredkejšo sovo na Balkanu34). V Srbiji so jo dognali šele v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja kot precej redko. Od začetka tega stoletja dalje pa prihajajo pogostejša poročila o pegasti sovi na Balkanu sploh, posebno pa iz Srbije, kjer se pokaže le jeseni in pozimi. Dne 23. septembra 1901 je dobil Rzehak živo pegasto sovo, ujeto pri neki kovačnici pod Belgradom. Pozimi 1904 — 1905 se je prikazala v večjem številu povsod na severu Balkanskega polotoka35). V Črnigori sojo opazovali tudi le v zimskem času. Na Grškem je redna, toda prav redka gnezdilka, posebno na otoku Krfu, kjer prebiva po zapuščenih selških dvorcih, kakršnih je tam prav obilo.
V Bolgariji je že pogostejša, dognana gnezdilka pa samo 1. 1903 v kotlini Sofije; dne 2. februarja 1903 so jo vjeli pri Silistriji. Tudi v Romuniji je zelo redka; znane so dozdaj le 3 ustreljene ptice, od četrte so našli samo nekaj perja. Meseca januarja 1913 se je prikazala v večjem številu okoli Črne vode v Dobrudži.
Omeniti moram, da so vse jugovzhodne ptice svetlejše kakor naše, in sistematiki jih prištevajo geografični premeni, ki jo poznamo pod imenom strix meridionalis, Frivaldszky. — Verjetna se mi zdi domneva, da je prišla pegasta sova iz Male Azije na Balkan.
Končno sodbo o pegasti sovi na Balkanu, kolikor je dandanes znano, prepustim zopet O. Reiser ju, ki pravi (v pismu): V Dalmaciji je zelo redka, v Črnigori, kolikor mi je znano, še nedognana. Dolgo vrsto let nisem dobil v roke v Bosni ustreljene pegaste sove in še zdaj ne vem, če v deželi gnezdi. Vseh skupaj sem jih dobil več kakor 12 ter vedno jeseni ali pozimi (Kiseljak, Saraj. polje, Tišanj, Bos. Rača itd.); isto trdim tudi glede Srbije. Bile so večinoma spodaj precej temne, ne čisto bele in atlasasto svetle, kakor ona ptica s Krfa (Orn. bale, zv. III., 311).
Dvomljivo je, če živi pegasta sova v Rumeliji in Carigradu36). V Mali Aziji je zadnji čas niso opazovali37). V Italiji je povsod razširjena in stalna ptica; najpogostejša je v središču in v severnem delu 38).
") Die Vogelsammlung des bosn.-herceg. Landesmuseums itd., XXI. 3-) Ü. .1. 1890, 253. 3J) O. M. Sch. 1898, 322.
34) O. M. Sch. 1905, 326.
35 E. Rzehak: Bemerkungen über einige seltene und interesannte serbische Vögel im Landesmuseum zu Belgrad. Mitteil, über d. Vogelwelt 1906, 122. — Isti: Die Schleiereule auf der Balkanhalbinsel. Ravnotam, 178-179 in 187—188. — Isti: Ornith. Reminiscenzen aus Serbien. O. M. B. 1906, 120.
J6) FrltZ Braun: Tiergeographische Fragen. I. Fortsetzung 1909, 14.
37) .1. F. O. 1908, 563.
,8) Conte Dott. Arrigoni Degli Oddi: Manualedi ornitologia italiana, 103-100 (posebnega dela).
Scopoli je imel v svoji zbirki ptico i/. Furlanije (ex Foro .Inlii). V deželah in na otokih Sredozemskega morja je povsod znana, vendar ponekod manj pogosta. Na Hale a r s k i h otokih je precej razširjena 39).
Brezdvomno je bivala pegasta sova prvotno v prostornih duplih. Ko so pa začeli postajati žlamborji vedno redkejši, se je preselila v bližino človeka. Tu še dandanes najraje živi, dasiravno se ne ogiblje, kakor nekateri pisatelji trdijo4?), popolnoma gozdov in gorovja41). Najdemo jo ne le po vaseh in malih trgih, temveč tudi sredi največjih mest, kjer nadomestuje lesno sovo42). Prebiva po zidanih in lesnih stavbah, zlasti po cerkvenih stolpih, po starih Oglatih gradovih in poslopjih, na podstrešjih, po luknjah in razpokah zidov; posebno ji pa ugajajo stara razpadla poslopja, razvaline starih gradov in gospodarskih poslopij, kjer predremlje ves dan za pažmi in šperovci, za kako gredo ali na kakem temnem prostoru. Pred vsem si izbere popolnoma suh, pred vsako vlago varen količek, da ne onesnaži svojega lepo pisanega perja; sicer pa ni posebno izbirčna. Šum in ropot z bližnje ceste ali ulice je ne motila; pripetiti se ji mora že kaj izrednega, da si prebere prebivališče. Tako jo n. pr. preženo za vedno izpremembe, ki smo jih izvršili znotraj ali zunaj ali pa v obsegu stavb, kjer je živela več let43). Pogosto se naseli tudi v golobnjakih. Koder je dovolj votlih debelih dreves in ji nedostaja pripravnih starih poslopij, ondi se naseli v duplih.
Pegasta sova se drži stalno svojega bivališča, ki ga tudi pozimi ne zapusti 44). Ptice, ki se klatijo v pozni jeseni ali v zgodnji spomladi po krajih, kjer ne gnezdijo, so mladice, ki si iščejo prikladnih gnezdišč. Pogrešamo jo pa v marsikaterih pokrajinah, kjer je v izobilju vsega, kar potrebuje za življenje; kakega tehtnega vzroka za ta pojav ornitologi ne morejo navesti. Da se severne gnezdilke selijo jeseni proti jugu, še ni dognano. Vobče je pegasta sova samotarica, ki živi semtertje paroma; včasih, toda zelo redkokrat se prikaže v večjem številu, .leseni 1911 in pozimi 1911/1912 so se prikazale v severni Nemčiji v velikih množinah45), sredi oktobra 1903 pa v okolici Lugano v manjšem številu4'').
Pegasto sovo spoznamo letečo že od daleč po koničastih perutnicah in jo razločujemo lahko od lesne sove, ki ima bolj tope peruti; njen život je vitek in stisnjen. Od blizu jo razodeva njeno pisano perje, posebno pa srčasti venec okoli obraza tako, da je ni mogoče zamenjati s
30) Dr. A. v. Jordans: Die Vogelfauna Mallorcas. Falco. 1914, 108. 40) .1. f. O. 1886, 187. ■") ü. M. Sch. 1897, 161.
**) 0. .1. 1911, 107. 43) O. M. Sch. 1904, 380.
M) .1. f. O. 1883, 376. «) .1. f. O. 1912, 461.
46) Angelo O Ii i din i: Die Schleiereule bei Lugano. Der ornlthologische Beobachter 1903, 365.
kako drugo vrsto. Leti rahlo, tiho, brez šuma, počasi, vegavo in navadno nizko, da more nenadoma s tal zagrabiti svoj plen. Podnevi je še bolj zaspana kakor lesna sova 4?). Dasiravno je prava ponočna ptica, vendar lovi tudi podnevi, če jo prisili lakota, ali kadar krmi svoje mladiče 48). Solnčni svit ji je zoprn in pred solnčnimi žarki se skrije v travo49); vendar pa tudi po dnevi izvrstno vidi 50). Človeka ohletava zgolj iz radovednosti in nekoč je sela nekemu ribiču celo na glavo 51). Če jo kaj prebudi iz rahlega spanja, se vzravna, se ziblje semtertje in poka s kljunom. Ako se ji preveč približamo in jo spravimo v stisko, zleti na drugo mesto; vobče je plašna, pa tudi trmasta. Preobilo hrano, ki je ne porabi, spravi za slabše čase 52). V jetništvu se kmalu udomači, tudi če dobimo staro ptico. Pegasta sova sicer ni krvoločna ptica, toda če ima priliko, jo tudi izrabi. Nekoč so zaprli v njeno kletko velikega skovika. ker ni bilo druge shrambe; naslednje jutro so našli samo še njegovo glavo 5J). Posebno rada preži na ptice pevke, ki jih puste čez noč v kletkah zunaj stanovanj s4).
Podnevi spi včasih prav trdo, da jo lahko zgrabimo z rokami; tačas sedi pokoncu ter smrči kakor speči človek55); drugi pa trdijo nasprotno, da prihajajo ti glasovi od pegaste sove, kadar bdi. Naj že bo kakor hoče, dognano je, da je njen glas „krii krii" najzoprnejši med vsemi ptičjimi glasovi; podoben je hripavemu vreščanju in hreščečemu smrčanju človeka. Ciroza nas obide, če slišimo v temni noči te nenavadne glasove, ki jih spremlja pokanje s kljunom, To je dalo tudi povod, da imajo pegasto sovo skoraj povsod za nesrečonosno ptico ter jo babjeverci preganjajo in pokončujejo na vse načine. Zadnja leta se je pa tudi to obrnilo na bolje. — Njena kri ima 41 "1° C56). Njen glas oponaša včasih škorec57).
Ko se zmrači, začne pegasta sova loviti ter lovi v mesečini do zore. Tedaj ne leta samo po vaseh in mestih, temveč se klati tudi po sadovnjakih, poljih, livadah in ob gozdnih obronkih. V prvi vrsti lovi vsakovrstne miši, razen poljskih, podgane, krlice, netopirje, krte, hrošče, mramorje, pa (udi male ptice, semtertje, žabe in druge dvoživke. Najljubša hrana so ji pa rovke 5S).  Nedognano je, če polovi pegasta sova
4T) O. M. Sch. 1885, 59.
«) .1. f. O. 1854, 484. O. M. Sch. 1912, 366:
4") .1. f. O. 1885, 56.
50) .1. f. O. 1859, 357. — E. Rzehak: Beobachtungen über Strix Flammea als Waldvogel. Falco 1907, 31-33.
51) ,1. f. O. 1882, 247. ») O. M. Sch. 1903, 280—281. ") O. M. Sch. 1895, 214.                  54) G. M. Sch. 1897, 164.
") Odtod menda tudi njen hrvaški naziv. Sploh se lahko reče, da se gori navedena mnogoštevilna imena te sove v različnih jezikih nanašajo deloma na glas, deloma na barvo ali pa na bivališča.
") O. M. Sch. 1909, 419.
5T) O. M. Sch. 1915, 175.
5S) O. M. Sch. 1910, 126.
nenavadno veliko rovk ali zalo, ker imajo neki poseben glas, ali pa, ker ji ugaja meso, ki ima izreden duh. Po množini miši se ravna tudi večje ali manjše število sov v kakem kraju 59); v mišjih letih je tudi število jajc večje in v takih letih gnezdi pegasta sova po dvakrat. Med pticami, ki jih pokončuje, pridejo v poštev posebno brezpomembne vrste, kakor vrabci60), strnadi itd. Da bi lovila in odnašala golobe iz golobnjakov, je prazna bajka, enako tudi, da pobira in pije kurja jajca 61). Mrhovine se ne brani.
Hrana pegaste sove se da kaj lahko dognati, ker se njeni izbljuvki dobe redno na vidnih mestih ter se razločujejo od izbljuvkov vseh drugih vrst. Ti svaljki, ki jih izmetava z veliko težavo, so primeroma prav veliki, klobasasti, oviti z mišjo dlako ter sveži navadno črne, suhi pa sive barve 62). Nekatere pegaste sove so zelo požrešne; znano je, da je neka ujeta sova požrla po 15 miši na dan. Ujete premaga ta požrešnost, da začno že čez nekaj dni redno jesti, dasiravno se nekatere od začetka temu trdovratno upirajo 63). Vsled svoje požrešnosti in velike zaspanosti ne dela pegasta sova svojemu gospodarju nobenega posebnega veselja.
Gnezditev pegaste sove je v dvojnem pogledu zanimiva. Redna gnezdilna doba je naravno spomladanski čas, pa tudi oktobra in novembra, da celo decembra so našli v novejšem času gnezda in mladiče. Nadaljnja posebnost je, da gnezdi v golobnjakih. Sprva so golobje samo ob sebi umevno preplašeni, kmalu se pa navadijo tujih gostov in oboji žive potem mirno skupaj. Že proti koncu marca slišimo zvečer njen neprijetni glas, ki je tudi parilni klic, ter vidimo pegaste sove preletavati se od zvonika do zvonika, od poslopja do poslopja. Oh takem času pridejo še bližje človeškim bivališčem, ter jih opazujejo po mestih veliko več kakor navadno. Zavetje, ki si ga je izbrala za bivališče, je obenem njeno gnezdišče. Izjemoma gnezdi v drevesnih duplih (lipah)64); v Braziliji je gnezdila baje tudi v podzemeljskih jamah, kjer so našli njene kosti 65). Isto gnezdo porabi pegasta sova večkrat zapored 66).
.lajca znese kar na gola tla, kjer leže med apnenimi drobci, med kamenjem, na stari slami ali na sipini v mali kotanji, kvečjemu podloži nekoliko črvojedine; nekoč so ležala jajca na klasju67), drugič pa je gnezdila z golobom v istem gnezdu68). Valilna doba traja od aprila do jeseni. Sredi aprila znese samica vsak drugi dan po I jajce, skupaj 4
?0) J. f. O. 1883, 59; 1912, 13. O. M. Sch. 1881, 275. 6°)0. M; Seh. 1893, 130. .61) O, M.. Sch. 1887, 259/, 62) O. M. Sch. 1897, 162-103. 61) O. M. Sch. 1897, 165.
64) .1. f. 0. 1898/ 563.
6!) J. f. 0. 1888, 8. .     V :
...."J. O. M., Sch. 1910, 292...
67JZ. f. O. u. O.: XII. letn.. 25,
65) O. M. Sch. 1884, 254.
do 7, redkokdaj 7 ali 8 pa tudi 9 M) belih jajc, ki jih izvali v 32 dneh, če računamo od dne, ko znese prvo jajce; drugi menijo, da vali 18 do 21 dni. Njena jajca so podobna jajcem grahaste sove 70). Oblike so po-dolgaste; barva vleče na rumenkasto 7I). Med vsemi sovjimi jajci so najbolj medla; proti luči so rumenkasto bela. Površina 0'22—0*23 mm debele lupine je gladka, zuojnice mnogoštevilne, majhne in globoke; redkokdaj ima površina vozeljčke ali podolgaste brazde.
22 jajc Reyeve zbirke meri poprečno 392 X 30"8 mm, največje 41 "t X 32 najmanjši pa 37'8 X 31 in 396 X 29-6 mm; tehtajo pa poprečno t'76 g. 58 jajc, ki jih je izmeril P. Wendlandt, meri poprečno 40'7 X 31*1 mm, tehta po 1*6 g. 100 britanskih jajc meri po Jour-dainu poprečno 39-44 X 3,1*58«»»^ največji 45 X 33*4 in 39 X 33*5 mm, najmanjši pa 36*2 X 31 '2 in 42'5 X 29'1 mm.
Sporno je, če gnezdi drugič v letu, ako ni bilo uničeno prvo gnezdo. P. Wem er trdi za okolico Monstra, da gnezdi pegasta sova dvakrat na leto, 1. 1903, da je gnezdila celo trikrat. Nadalje trdi ta pisatelj, da nobena pegasta sova ne znese več kakor 5 jajc72). Drugo gnezdo je baje številnejše kakor prvo 73). Ker začne samica precej valiti, ko je znesla prvo jajce, so mladiči v istem gnezdu različno razviti, in zgodilo se je že, da so našli jajca poleg izleglih mladičev 74). Tudi posamezni pari gnezdijo ob različnih časih.
V Ljubljanski okolici je gnezdila pred par leti v nekem gospodarskem poslopju med Preserjem in Podpečjo; v zvoniku cerkvice pri gornji Zadobrovi gnezdi par pegastih sov baje redno vsako leto. Pred kakimi desetimi leti je gnezdila v nekem kozelcu pri pokopališču sv. Krištofa. Okoli leta 1895 je gnezdil par pegastih sov v zvoniku razpale cerkvice sv. Marjete na Šmarjetni gori pri Kranju.
Starši pitajo skrbno svoje mladiče, ki vsled tega hitro rasto. Razne stopnje perja mladičev je opisal O. Kleinschmidt na navedenem mestu jasno in tako zelo natančno, da bi bilo odveč o tem še podrobneje razpravljati. *
* * »ji
Male ptice sovražijo in nadlegujejo pegasto sovo ravno tako, kakor smo slišali o drugih vrstah. Sicer ima pa med ptičjim svetom veliko manj sovražnikov kakor njene sovrstnice, ker živi blizu človeka v poslopjih in se pokaže na prostem le redkokdaj. Zato jo tem bolj preganja človek v svojem babjeverstvu in nevednosti. Škodljive so ji tudi vse one moderne naprave, ki jih še ne pozna, in ki se jim še ni privadila. Znano je, da se večkrat ponesreči na električnih napeljavah 75).
69) J. f. O. 1860, 464.
70) .1. f. O. 1856, 4L 7I) .1. f. O. 1887, 194.
72) Einiges über das Brutgeschäft der Schleiereule (Strix Flammea L.). Mitteil, über die Vogelwelt 1907, 166—167. ™) J. f. O. 1884, 36.
") J. f. O. 1883, 376. — Dr. Pia t he: In welchen Zwischenräumen zeitigt Strix flammea ihre Eier? Z. f. O. u. O., XVII. letn., 129—31.
») O. M. Sch. 1907, 286 287.
Tudi vremenske nezgode jih veliko uničijo, tako jih je n. pr. mnogo poginilo v mrzli, dolgi zimi 1879 — 1880 na Nemškem76). Tudi lakota jih je mnogo vzela na severnem Nemškem v zimi 1911 —19 1 2 77). Pogine jih semtertje nekaj na raznih podstrešjih, ker ne najdejo izhoda 78). Vrhtega jih love v pasti7V), celo gonjo so že napravili na njo 80). V nekaterih pokrajinah močno pojema vsled zatiranja in napredujoče kulture. V njenem drobu in perju živi 19 dozdaj znanih neprijetnih zajedalcev.
Ker je zelo zaupljiva sova, jo lahko privabimo in ustrelimo. Poleg tega jo love v mreže, ki jih pritrdijo pred vhod mesta, kamor zahajajo pegaste sove.
O koristi in škodi pegaste sove nas poduči najzanesljiveje kakovost njene hrane in s to v zvezi vsebina njenih izbljuvkov. Največ dokazov njene koristi so doprinesli Jäckel, Altu m in v novejšem času Roerig, Rey, Rzehak, Baer, Geyr pl. Sch we p penburg, Glesch ick, Altum, Jäckel, Uttendörf'er, Döb n er, pl. C h er ne 1 in Eckstein, ki so preiskali 24.375 izbljuvkov in dognali, da znaša vsebina 31*3% koristnih, 68*4 °/o škodljivih in 0*3 °/0 brezpomembnih živali 81).
Res se je že zgodilo, da je prepodila postolko in šmarnico — eri-thacus titys (L.)82) —, vendar ne moremo te neznatne škode primerjati z neizmerno koristjo, ki nam jo dela s pokončevanjem nadležnih mišjih vrst in raznih nič manj škodljivih žuželk. Upravičeno jo lahko prištevamo najkoristnejšim sovam, in gospodar, ki se hoče iznebiti škodljive mišje nadloge, stori najbolje, če privabi pegasto sovo v svoja poslopja, kjer mu bo očistila izdatneje kakor mačka vse shrambe nadležnih glodalcev. — Njeno lepo pisano perje rabijo v modne svrhe 83).
Lovci naj ščitijo in varujejo to prekoristno sovo ter naj pokažejo svetu, da se zavedajo in so kos nalogi, začrtani jim v nepisanih zakonih varstva narav ti i h spomenikov!
Popravki. ("arniola 1915, str 35, vrsta 18, besedi „vrste in" naj se izpuste. — Str. 37, vrsta 17, zgoraj naj se pred besedo „.lahresheft" vrine „Zweites". — Str. 48, vrsta 24, za podpičjem se mora glasiti »trebušne prepone nimajo popolne, temveč le krnasto"., vrsta 32, beri namesto „redove1" pravilno „rodove". — Carniola 1916, str. 204, vrsta 14 zgoraj naj se čita: »Najvažnejši kraj v zapadni Evropi itd. . .     namesto »najvažnejši opazovalni kraj itd. . . ."
Opomba. Delo je izšlo v posebnem natisu, ki so mu pridejani dostavki pri posameznih vrstah, dve določilni tabeli in slika velike uharice.
76) O. M. Sch. 1886, 89, 161, 264.
") J. f. O. 1912, 461.
78) O.'J. 1911, 108.
") O. M. Sch. 1912, 399.
80) O. M. Sch. 1894, 197.
■81) Dr. Hennicke: Handbuch des Vogelschutzes, 145. H2) O. M. Sch. 1897, 60. ") O. M. Sch. 1898, 281.
Pregled opisanih sov.
Uharica:.....Carniola 1915: str. 112,........ tat). I.
Mala uharica:   .   . „ 1916: str. 39,   pod. str. 41,   tab. IL,   sl. 1 In 2.
Močvirna uharica: „ str. 49,   pod. str. 51,   tab. II.,   sl. 4.
Veliki skOVifc! .   . „'        „    str. 57,   pod. str. 59,   tab. II.,   sl. 3.
Laponska sova: „ „    str. 116,........ tab. III.,   sl. 1.
Kozača: ..... „ ..    str. 118, pod. str. 121, tab. IV.
Lesna sova:   ... „        „    str. 1£8, pod. str. 193, tab. V.,   sl. 2.
Bela sova: .... „        »    str. 202.........tab. VI.
Grahasta sova: .  . »        „    str. 205,........tab. V.,   sl. 1.
Koconoga sova:   . „        „    str. 208, pod. str. 211, tab. III.,   sl. 2.
Čuk:...... ,        „    str. 242, pod. str. 245, tab. VII., sl. 2.
Mali skovik: .   .   . „ „    str. 251, pod. str. 253, tab. VIL, sl. 3.
Begas t a sova:   .   . „        „    str. 258, pod. str. 261, tab. VIL, sl. 1.
Slovstvo.
Referati.
Ludmil Hauptmann, Politische Umwälzungen unter den Slowenen uom Ende des sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten. (Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung, XXXVI. Bd., 1915, 2. Heft. S. 229—287).
Kritično delo na polju slovanske zgodovine napreduje zadnje čase živahnejo. Nastopajo pa razne smeri: poleg znanstvenikov so pikolovci brez obzorja in koni-binacijske nadarjenosti, fantasti, oportunisti, in še drugi. Večkrat vodi tendenca pero. Vendar vsi delajo. Malokateri pa se loti slovenske zgodovine starejše dobe posebej. Zato je pozdravili vsak nov prispevek, ki nam jo pojasnjuje.
Tak prispevek nam je namenil L Hauptmann. Lotil se je enega izmed naj težjih vprašanj slovenske povestnice, opisujoč usodo, teritorijalne razmere in izpremembe pri Slovencih v označeni dobi Snov si je razpredelil v šesi odstavkov : 1. Obrovsko gospodstvo. 2. Samova döba. 3. Karantenska država. 4. Bavarsko-frankovsko gospodstvo. 5. Karlinška uredba. 6. Preosnova Ludovika Pobožnega. — Vsebina, na kratko posneta je ta. Planinski Slovani vstopijo v zgodovino kot Obrom lilapčujoče pleme, a ne v enotni celoti, ampak sestavljeni iz malih gruč raznih rodov; med seboj vzdržujejo posadke svojih gospodarjev, ki jih drže v suženjski pokorščini. — V Samovi dobi si pribore za kratek čas svobodo; kmalu pa so — vsaj Karantanci - primorani, ukloniti se Hrvatom, katere so morebiti celö saun pozvali med-se. Ti so zagospodovali kot »plemeniti ljudje" nad deželo; Slovenci ob Savi pa so podlegli ponovno obrovskemu navalu. — V osmem veku so se pač otresli Slovenci pod Borutom obrovskega jarma s pomočjo Bavarcev, a prišli so zato pod oblast svojih pomagalcev in so izgubili del svoje zemlje. — Furlanski vojvoda Erik je I. 795. stri obrovsko gospodstvo na dolenjem Štajerskem in Kranjskem; a spravil je Slovence pod Franke. — Karel Veliki jim je dal novo politično uredbo, ki jih je spojila s krščansko-germanskim svetom. — Leta 828. je preosnoval Ludovik Pobožni Karlovo uredbo in razdelil Furlanijo v štiri dele : Furlanijo v ožjem zmislu, Istro, Spodnjo Panonijo in Obsavje; s tem so bili dani predpogoji za mirno prepojanje Slovanov z nemškimi priseljenci.
Tn vsebina je uspeli obsežnejših raziskavam' naobraženega zgodovinarja, ki ima teoretično podlago moderne metode, dar kombinacije, čilo fantazijo in pozna slovstvo. Rezultati v vnanjih obrisih ne nudijo presenetljivih novosti, pač pa podrobnosti. Zaključki so spretno formulirani in na videz prepričevalni. Raziskava jo zanimiva, temperamentno pisana in bo dala strokovnjakom in specijalistom podbudo, prepričati se, da-li drže njena izvajanja. — Meni so se urivali med čitanjem razni pomisleki, ki se jih nisem iznebil. Žal, da mi ograničen prostor v tem listu brani, gosp. pisatelju slediti od kraja do konca s svojimi prigovori. Zato opozarjam samo na to razpravo in se dotikam le v važnejših slučajih razglasja med naziranji.
Najobširneje obravnava Hauptmann prvi in drugi oddelek. Naravno. Virov ni obilo. Treba je torej izravnati ta nedoslatek s tolmačenjem in zaključki. Kdor namerava učiti drugo zgodovinsko resnico, kakor dosedanji možje, mora uvaževati vsestransko vire in naziranja; v tem pogledu pogrešamo v razpravi povse zadovoljive popolnosti.
Množica posameznosti nas pri tem ne odškoduje, ker dalekosežni sklepi nimajo take opore, da bi ji mogli zaupati brez pomisleka. Taka zadeva je »harmonija vokalov" v Reziji. Ta pojav dokazuje, kakor trdi Roudouin de Courtenay, spojitev slovanske in turänske narodnosti. Hauptmann pa izvaja iz tega: V Reziji so bivali Slovani, a med seboj so imeli malo obrovsko posadko in od te imajo svojo govorico. Ako se je to vršilo v Reziji, tedaj bi morali pričakovati podobnih pojavov tudi pri drugih Slovanih, živečih nekdaj v enakih pokrajinah in v obližju ali pa celo v zvezi z.Obri. In dalje je premisliti, je-li mogoče, da je usilila v Reziji maloštevilna, kulturno neprimerno nižje stoječa obrovska posadka slovanski večini znake svojega jezika v teku kakih 50 let ? To je zoper vso enipirijo. — 1'odobne pomisleke narekavajo Häuptmannovi zaključki iz Menandrove trditve, da so Obri premagano narode iz njihove domovine premeščali v tujino. Da se je vršilo to tudi na slovenskih tleh, poizkuša dokazati Hauptmann z imenom D u d 1 e i p a , Dudleipi, Duljebi, Dulieb na Štajerskem in Koroškem. Presenetljiv da je dl v slovenščini. S to zadevo se bavi obširno in sklepa: Duljebi so rod, ki je prišel, od Obrov s silo prignan, i/ nižin ob Bugu. Na Češkem in na Štajerskem se je njegovo ime preosnovalo po zapadnih slovanskih narečjih (wurde westsla-wisiert), dočim je na Koroškem obvaroval pristno obliko. In zakaj tam? Ker so Hrvatje, v gospodstvu nasledniki Obrov, preprečili posrebanje jezikovnih svojstev svojih podložnikov. — Recimo, da teorija o premeščevanju drži tudi na imenovanih tleh (mimogrede opozarjani samo na Pircheggerjevo študijo: Karan t an len und Unterpannonien zur Karolingerzeit v Mitt. d. Inst. f. oest. Gesch. Fschg, 33, 307, opomba 1: Der Comitatus Duleipa steht und fällt ja mit der einen Urkunde Arnulfs für Salzburg vom 9. III. 891., die zu Bedenken Anlass gibt), moramo sklepati: Ako so dali Duljebi krajem ime, je morala biti njihova množica velika; v tem slučaju bi pa bili Obrom nevarni; ako jih je bilo malo, bi bili morali izginiti in imo bi se ne bilo moglo prijeti krajev. Ako so Obri zatö premeščali razne rodove — kakor pravi Hauptmann — da so dobili po svoji državi pestro zmes podanikov, ki se niso zavedali svoje skupnosti in so tlačanili svojim trinogom v lopi rezignaciji, tedaj bi bil predpogoj temu ravnanju velika inteligenca in državniška smotrenost. Tudi bi bili morali podjarmiti večino slovanskih narodov, da bi mogli dobivati raznih malih gruč za svoj narodnostni mozaik. Nazadnje bi morali poročati o teh raznih dejstvih tudi razni drugi viri. — A Obri so bili surovi, neomikani, topi, za kulturo nevsprejemljivi nomadje (Kos, Gradivo I, 303). Zato tudi niso mogli nikdar podjarmiti drugih narodov tako, kakor si to misli
Hauptmann o Slovanih. Za elobo največje oblasti Obrov nastopajo Slovani — po virih! — večinoma sam o vi as t no, na svojo pest in svoj račun, brez Obrov, ali celo zoper nje, to pa od druge polovice 6. pa do konca 9. veka (Kos I., 82, 83, 87, 108, 110, 113, 132, 135, 147, 148, 160, 163, 164, 166, 168, 178, 179, 195, 199, 215, 217, 220, 223, 225, 236, 238, 256, 280, 293, 312; II., 21, 26, 38, 39, 51, 72, 226, 227). Kakor so n. pr. pomagali Obri Langobardom (Kos I., 70, 134, 138, 140, 177) in Bavarcem (Kos L, 272), tako se so družili tudi s Slovani, samo bolj pogosto in za večje roke (Kos I., 85, 90, 106, 116, 120, 133, 138, 140), kar je povse jasno, ker so bili sosedje. Iz poročil, kakor n. pr. pri Pavlu dijakonu 4, 28: „Agilulf . . . cum Sclavis, quos ei cacanus rex Avarorum in solacium miserat" nikakor ni smeti sklepati, da so bili Slovani popolnoma pod obrovsko oblastjo, pač pa, da jih je vezal ž njimi dogovor na boj in obrano. Samo dva vira imamo, ki jih moramo tako tolmačiti, da so bili Slovani res pod peto Obrov (Kos, I., 113, 154); to pa velja samo za posamične rodove. Viri torej ne podpirajo dovolj zaključkov g. pisatelja o razmerju med Slovani in Obri. •
Prosteje so dihali po Hauptmanuu samo Karantanci, ker njihova dežela ni imela za Obre tiste vrednosti, kakor spodnja Štajerska in Kranjska, prehodni deželi v Italijo. Tu so baje našli Obri prezimovališča okoli Ljubljane, dočim je celovška kotlina mrzla, a okorno gospodarstvo njihovih hlapcev slovanske narodnosti ni umelo nabaviti poleti dovolj sena za črede. Obri so postali hipotezi na ljubo klimatologi in geografi. Hauptmann ni pomislil, da je ljubljanska kotlina klimatično prav tako neugodna, kakor celovška, če ne slabeja (prim. Seidl, Klima von Krain v Mitt. d. Mus. Ver. f. K., 1891, 121 nsl.) in da so — po njegovi lastni trditvi — živeli tudi tukaj hlapčevski Slovani z istim svojim primitivnim in neokretnim gospodarstvom.
■ Navzlic podrejenemu položaju pa so se zedinili ti obrovski sužnji v „slovansko velesilo", tako, da se je 1. 629. dvignil Dagobert na prigovarjanje germanskih rodov zoper zapadne pokrajine Samovega kraljestva. .Ie-li mogoče, da bi se bila strnila pestra zmes brezpravnih obrskih podanikov, brez zavesti svoje skupnosti, živečih v töpi rezignaciji, do »velesile", ogrožujočo frankovsko oblast? — Po Samovi smrti — trdi Hauptmann — so prišli posavski Slovenci spet pod Obre; kajti ti so korakali 1. 663. brez zaprek skozi spodnji Štajer in Kranjsko. Denimo, da so Obri šli skozi Posavje — virov nimamo — tedaj moramo po vsem tem, kar smo gori navedli, vendar vprašati se, da-li ni bilo to mogoče na podlagi dogovora? In odkodi vemo, da se je vršil prehod brez zaprek?
Karantanski Slovani — izvaja Hauptmann dalje — niso dobili enakopravne neodvisnosti, ampak le nov stan je prišel do vlade: »plemeniti ljudje" ali nemško: Edlingi. To dokazujejo posamezni urbarji in listine ter 9 krajevnih imen osnove „Edling"; nahajamo jih najčešče tam, kjer so bivali Hrvatje. Žal, da mi je zabra-njeno, pobaviti se s temi izvajanji podrobneje; samo to naj pripomnim mimogrede, da je bila okoli 1. 650 in nsl. slovenska večina v Karantaniji tolika, da niso dajali krajem nemških imen. Te so torej iz poznejših döb in nimajo za zgodnje razdobje dokazilne moči. O bistvu „Edlingov1? tolmačenja še niso edina (prim. tudi Rozmanovo beležko, Čas, 1916, 278).
Dasi Karantanija (po H. str. 243) za Obre ni imela tolike vrednosti, so jo začeli v 8. veku ponovno nadlegovati. Da se jih otrese, pozove Borut Bavarce na pomoč. Ti prepode nomade, a si podjarmijo Karantance in njihove sosede, t. j. srednji Štajer, kakor pravi H. (str. 267); dočim so obdržali Obri spodnji Štajer in Kranjsko. — Poslednja trditev ni vzdržljiva. — Iz Kranjske so prišli 1. 705 Slovenci na poziv vojvoda Ferdulfa v Furlanijo (Kos L, 195) in l. 720 so isti SlOi
■
venci navalili na Lauriano (Ko.s, 1, 199). Vojvoda Ratchis je napadel I. 738 Kranjsko, ki ni bila obrovska posest (Kos, L, 215) — Leta 788 gredo Obri skozi Kranjsko v Furlanijo, maščevat Tasila. Hauptmann sklepa: Kranjska ni bila frankovska, torej je morala biti obrovska, že zato, ker so šli Obri skozi njene doline. Kako čudno se mora zdeti spričo teh trditev, da so se borili I. 795 na strani vojvoda Krika zoper Obre tudi Slovenci pod Vojmirom ! Ako omenja Alkuin v pismu, pisanem patriarhu oglejskemu Pavlinu, bližino paganske zemlje, je to seve, popolnoma pravilno; a sklepati iz tega, da je bilo Posavje obrovsko, ni mogoče. Območje oglejske cerkve je segalo pred slovansko invazijo precej daleč proti Vzhodu njihovih alpskih dežel (Kos, I, 308); meja se ne da določili. Dokaz za to pa je, da se je skliceval patriarh Ursus na stare pravice svoje cerkve, ko je 1. 811 pred Karolom Vel. zahteval njegove odločitve zaradi preporue Karantanije. Te pravice so pozneje zaspale, ker so se te pokrajine popaganile; a pozabljene niso bile. Zato je bil patriarh Pavlin tudi nujno vabljen v Panonijo (Kos L, 299). In kaj je bilo bližje obrovskemu ozemlju, kakor oglejska škofija? In na to prostrano provincijo misli Alkuin, ne na točko Oglej ali Čedad. A paganska je bila tudi slovenska, v oglejskem cerkvenem območju ležeča zemlja, ki se lahko pokristijani z obrovsko obenem. Dejstva so pokazala, da je šlo pokrščevanje Slovanov neprimerno ložje, hitrejše in bolje, kakor pri Obrih. Z zapadno kulturo so se Slovani hitro sprijaznili; kajti od srede 8. veka jih nahajamo redkokedaj v boju zoper krščanstvo, pač pa zoper Obre (Kos L, 280, 293, II., 20, 38, 220, 227). Da so Franki morali nastaniti Obre v »rezervacije", Slovanov pa ne, to je značilno za dobro razmerje. Zelo težavno je določiti, kam da je pripadala Karantanija v ožjem pomenu (prim. Pirchegger v Mitt d. lnsl. f: oest. Gesch. Forselig. 33, 299, 319); presenetljiva je pa Hauptmannova domneva (str. 274), da je bila Kranjska po spodnjem Štajerju in po zapadnem hrvatskem Zagorju zvezana z dolenjo Panonijo; to zahteva strogih dokazov.
Glede mojfl posameznih pokrajin postopa Hauptmann sploh precej prosto. Tako n. pr. določa (str. 207) misijonsko ozemlje solnograške nadškofije, držeč se spisa „Conversio Bagoarioruin et Garantanorum" ; tu mu gre za sosede Karantancev, češ to so mogli biti samo Slovenci srednjega Štajerja, ker po imenovanem spisu je Drava južna meja. Toga pa kar nič ne moti, da izjavlja pozneje (str. 276), da Drava ni mogla biti južna meja pred 1. 811, dasi Conversio 1. 803 izrecno pravi, da je dobil Teodorik, nadškofov namestnik „regionem carantanorum et confines eorum occidenlali parte drauui fluminis, usque drauus fluit in umnem danubii".
S temi opazkami niso izčrpane nejasnosti in preporne točke. Ako priznamo resno stremljenje in znanstveno smotrenost, nam je vendar konstatirati, da preki-peča narava pisatelju ni pripuščala, da bi bil umeril marsikatero misel; nonum prematur in aunum ! S to naglico prouzročeni, pomisleke izzivajoči rezultati pa bodo dali podbudo za nadaljne študije o starejši slovenski zgodovini: in to je prva zasluga Hauptmannove razprave. Manliutni.
Dr. yosip   Gruden,   Zgodovina  slovenskega  naroda,  šesti zvezek, Celovec 1916.
Kljub vsakovrstnim težkočam je Mohorjeva družba tudi letos prinesla svojim društvenikom lep književni dar. Njena najboljša knjiga je brez dvoma šesti zvezek Grudnove zgodovine, ki nam opisuje in ponazoruje dobo od leta 1619 do leta 1792.
Iz avstrijske zgodovine je doba državnega absolutizma in centralizacije dovolj znana, zato je nepotrebno, navajati tukaj Grudnova izvajanja in trditve, ki ne prinašajo novih vidikov, temveč se naslanjajo na znana velika nemška dela, saj je Gruden znan kot kritično opazujoč elektor in objektiven relator.
Strokovnjaku in preprostemu čitatelju pa bodo posebej ugajala domača poglavja o kmetskih uporih in o Krucih, dalje opis kulturnih razmer, plemstva in meščanstva, o trgovini inobrti; slednjič poglavja o slovenski besedi in pismu. Opis ljudskega življenja, kužni časi, čarovništvo in razbojništvo spopolnjujejo eelotno sliko ter nam podajajo zraven „solnca" tudi „senco", kije v tej dobi ni ravno malo.
Pri opisu cerkvenih odnošajev stoji v ospredju ljubljanska škofija in ustanovitev goriške nadškofije. To je umljivo iz stališča pisateljevega dosedanjega delovanja, toda gotovo porabi priliko, da nam očrta v glavnih potezah tudi Koroško in Štajersko ter tamošnje cerkvene razmere in njih vpliv na ljudstvo, ko bo govoril o preureditvah in premestitvah škofovskih sedežev na Štajerskem in Koroškem.
Splošno takratno šolsko revščino nam odkriva odstavek o šolstvu. V njem je posebej zanimivo, kar nam pov6 pisatelj o šoli v Rušah na podlagi razprav Hožidara VVurzerja v Rušah.
Celoten vtis, ki ga dobi čitatelj pri čitanju šestega zvezka je: Grudnova zgodovina lepo raste po obsegu in vsebini. Pregledne, objektivne opise spremljajo dobro izbrane in številne slike. Par napak v letnicah je zakrivil korektor. Razvrstitev tvarine je pregledna in uporaba virov prav temeljita. Seveda smo in bomo imeli z ozirom na snov in njeno obdelovanje vsak tudi svoje posebne nazore in več ali manj utemeljene zahteve, ki izvirajo deloma iz naših individualnih uagnenj, deloma pa so rezultat struj, katerim smo se ob študiju zgodovine priključili.
Kar smo želeli in nasvetovali posebej v „Carnioli" v poročilu o petem zvezku, je pisatelj vse uresničil. Sprejel je posebej v šesti zvezek številna poglavja, ki so za nas in naš narod tem važnejša, ker nimamo velike lastne politične, oziroma državno-pravdne zgodovine in nam ravno ta poglavja odkrivajo, kako je živela in trpela, mislila in delala široka masa našega naroda, kar tvori našo pravo slovensko zgodovino.
Jezik je v šestem zvezku še pravilnejši in precizhejši, v celoti pa precej hladen in brez retoričnih prispodob To ima svoje dobre in slabe strani, znači pa pisatelja kot pripadnika struje, ki je posebej v nemški historijografiji nastala kot reakcija proti pisavi Rankeja in Mommsena. Pisatelj pa nam gotovo pritrdi, ako mu ne priporočamo takih stavkovnih zgradi), kakor je recimo na strani 901!: „Na Dunaju so se krvavemu spopadu kolikor mogoče izogibali, ker niso bili za vojsko dovolj pripravljeni in so vedno upali, da bode mogoče s pogajanji sporna vprašanja poravnati "
Mohorjeva družba si bo ohranila simpatije in materijelno podporo vseh slojev, ako bo izdajala takšna dela. Vzbujala z njimi ne bo le zanimanja, ampak poglobila tudi splošno izobrazbo našega naroda. ■/. Vcucnjuk.
Jahrbuch des hydrographischen Zentralbiireaus im k. k. Ministerium für öffentliche Arbeiten. XIX. Jhgg. 1911. Das Saueuebiet.. A Niederschlagsbeobachtungen 4°, 30 S. B. Wasserstandsbeobachtungen 44 S. Beilage: Hydrographische Übersichtskarte des Savegebietes 1:750.000 mit. Isohyeten für das Jahr 1911. — Wien 1914. In Kommission bei W. Braumüller.
In den vorliegenden zwei Heften bietet sich bereits der XIX. Jahrgang in emsiger, beharrlicher Arbeit an zahlreichen Orten des Savegebietes von den Quellen der Save bis zur Mündung des Sotlabaches im Jahre 1911 gesammelter und in bewährter Form zweckmäßig in Tabellen vereinigter Angaben, welche, die atmo-sphaerischen Niederschläge, die Wasserstände der Flilsse, die Lufttemperaturen und die Wasserlemperaturen von Flüssen und Seen des betrachteten Gebietes .zum Gegenstande haben.      . ,     ,• .    . .,„.
A, Die Zahl der in Tätigkeit befindlichen Beobachtungsstellen für die Niederschläge betrug im Berichtsjahre 93 (drei mehr als im Vorjahre). Sie liegen in den Höhenstufen zwischen 150/h und 1800/;;. Für das Bestehen einer Hochge-birgswarte fehlt die Gelegenheit. Die Beobachter betätigten sich in dankenswerter und verdienstlicher Weise in gleichem Umfange wie in den Vorjahren. Ebenso folgt die ganze Einrichtung der Veröffentlichung einer feststehenden Norm, um Vergleichungen und die Zusammenfassung mehrerer Jahrgänge für die Ableitung von Durchschnittswerten zu erleichtern. Man vergleiche daher darüber unsern Bericht über den XVIII. Jahrgang in Carniola 1015 S. 210-212.
Aus der „Übersicht*1 der Niedersehlagsverhältnisse ersehen wir, daß die Jahressummen des Niederschlages im Savegebiet einschließlich der Qurk im Jahre 1911 unternormal waren, sie betrugen 87 °/0 der Normal werte. Die größten Jahressummen weisen auf St. Johann am Wocheiner See mit 2279 mm, Leskova dolina im Schneeberggebiet mit 2202 m m und Mitterdorf in der Wochein mit 2001/»/», die kleinste Jahressumine erhielt Kapellen bei Bann mit 725 hihi. Acht Monate des Jahres hatten unternormale Niederschlagsmengen (Februar nur 13 % des Normalwertes), die übrigen vier Ubernormale (Dezember sogar 154 %) Es herrschte ein lebhafter Wechsel von zu nassen und trockenen Monaten, so daß keine längern Folgen mit gleichsinniger Abweichung zustande kamen. Im allgemeinen gelangte doch die für Krain normierte Verteilung des Niederschlages über das Jahr zur Geltung mit Maximalbeträgen im Juni und Oktober, sowie mit dem Hauptminimum Im'Februar; das zweite Minimum verschob sich auf die Monate August und Juli. Zugleich war der Dezember (wie erwähnt) Übermäßig niederschlagsreich. Es fand demnach Iti den letztgenannten drei Monaten des Jahres 1911 im Sinne der Ausführungen in F. Seidl's Klima von Krain, S. 274, ein Herübergreifen des mediterranen Klimabereiches (mit regenarmein Sommer und regenreichem Winter) nordwärts bis über Krain statt. Am stärksten waren die Niederschläge vom 10. Juni und 24 Oktober, an welchen Tagen stellenweise über 100 mm gemessen wurden (1 mm Niederschlagshohe bedeutet eine Niederschlagsmenge von 1 Liter pro I m-Bodenfläche). Die Trockenperiode vom 9. Jänner bis 12. März lieferte; nur 9 "/<, des normalen Niederschlages.
Durch die Schneefälle der ersten Tage des Monates Jänner erfuhr die vorhandene Schneelage eine bedeutende Verstärkung und auch die noch apern Areale wurden eingehüllt, so daß das ganze Gebiet eine Winterdecke trug. Um den 21. Februar wurde der größte Teil des Gebietes unter 1000 hi Seehöhe aper, anfangs März trugen einen Wintermantel nurmehr die höchsten Teile. Frühlingsschneefälle traten am 14. März und 4. April ein und hüllten das ganze Gebiet durch mehrere Tage ein. Die ersten Schneefälle des Spätherbstes stellten sicli in den Hochlagen am 1. Oktober, in der Wochein am 19. November, in den übrigen Teilen . im Dezember ein. Die tiefen Lagen waren ZU Hude des Jahres wieder schneefrei.
Die geographische Verteilung der Jahressumme des Niederschlages kommt in der Isohyetenkarle zum Ausdruck. Als Gebiet geringsten Niederschlages mit weniger als 800 mm erschein! der östliche Teil des Sotlatales und der unterste des Savetales; als niederschlagreichstes Gebiet mit einer Jahresmenge von mehr als 2400 mm treten die höchsten Teile der Julischen Alpen (Triglav etc.) und die Gipfelregion des Sethneeberges hervor.
Für das gesamte Gebiet ausschließlich der Sotla und Kulpa berechnet sich für das Jahr 1911 eine mittlere Niederschlagshöhe von 1351 mm und eine Gesamtmenge von 13.440 Millionen Liter (gegenüber 1552 mm und 15.100 Millionen Liter im mehrjährigen Durchschnitte).
Die Jahresmittel der Temperatur waren durchwegs hoch und übertrafen die Normalwerte durchschnittlich um 0'8° C. Bemerkenswert ist die vom Juli bis Dezember reichende übernormale Periode mit einem mittlem Wärmeüberschusse von 2°C. Die niedrigsten Temperaturen wurden an der Mehrzahl der Stationen am 1. Februar erreicht, die höchsten stellten sich zumeist zwischen dem 25. und 28. Juli ein.
B. Die Wasserstandsbeobachtungen wurden an 82 Orten gepflogen und erscheinen ausführlich in Tabellen mitgeteilt. Verwertet werden sie zunächst für eine tabellarische Darstellung der Monats- und Jahresmittel der Wasserstände, alsdann für eine Zusammenstellung der Dauer der Wasserstände und eine Darstellung der charakteristichen Wasserstände. Eine besondere Tabelle enthält die Darstellung der erhobeneu Wassertemperaturen. Hier erscheint die hohe Temperatur des Veldeser Sees besonders bemerkenswert (Februar 3'0°, August 23-9°, Jahresmittel 14-2°, beobachtet täglich 7 h 30 m vorm.) Eine „allgemeine Übersicht der hydrologischen Verhältnisse'- kennzeichnet zunächst den jährlichen Gang der Wasserführung der Flüsse. Entsprechend den unternornialen Niederschlägen war auch die Wasserführung unternormal. Sie hatte Maxima im November und Dezember sowie im Juni, Minima im Februar und August. Die Eisbildungen an den Gewässern des Savegebietes waren zu Beginn des Jahres nicht unbedeutend. Der Wocheiner See war vom 26. Jänner bis zum 13. März, der Veldeser See am 19. und 20. Jänner, dann vom 25. Jänner bis zum 4. März zugefroren. Die Wasser-standsbewegung mehrerer Flüsse (Save, Zeier, Laibach, Gurk, Kulpa) wird in einer graphischen Darstellung iibresichtlich vor Augen geführt In einer Schlußtabelle erscheinen wichtige, durch fachmännische Untersuchung gewonnene hydrometrische Erhebungen an der Save und ihren Zuflüssen zusammengestellt (Profilfläche, Profilgeschwindigkeit, Wassermenge etc.). F. S.
Zapiski.
f Dr. Franc Megušar.
Živimo v času splošnega umiranja, toda vsaka zopetna izguba slovenskega inteligenta in kulturnega delavca nas pretrese znova. V septembru 1916 nam je došla iz poljskega bojišča vest, da se je tam dopolnila usoda dr. Franca Megušarja. Z njim smo izgubili nadebudnega znanstvenika, predvsem pa naši prirodopisci vnetega in delavnega tovariša.
Dr. Franc Megušar se je rodil v Kamni gorici na Gorenjskem 8. septembra 1. 1876. Detinska leta je preživel doma, kjer je obiskoval tudi prve ljudskošolske razrede. Ostali del ljudskošolske naobrazbe je prejel v sosednji Radovljici. Jeseni 1. 1889 je vstopil na I. drž. gimnazijo v Ljubljani, ki jo je 1. 1897 dovršil z zrelostno preizkušnjo z dobrim uspehom. Nato se je podal na dunajsko vseučilišče, kjer se je najprvo vpisal na pravoslovni fakulteti; pozneje pa je prestopil na modroslovno in se posvetil prirodopisni vedi. Decembra leta 1905 je bil promoviran za doktorja modroslovja.
Na prirodopisnem oddelku dunajskega vseučilišča je pričel v začetku preteklega desetletja uveljavljati priv. docent dr. H. Przibram novo eksperimentalno-biološko strujo, ki ji je načeloval in ki je imela svoje torišče v biološkem poskuševališču v Prahu. Megušar se je oklenil te smeri in je vstopil še za časa svojih študij (1. 1904) kot asistent v imenovani zavod, kjer je uspešno deloval do leta 1913. V svojem kabinetu je imel nad 150 malih terarijev z mnogoštevilnimi poskusnimi živalicami, zlasti iz skupine žuželk in rakov. Okrog teh je bilo osredotočeno vse njegovo delovanje. V zadnjem času pa se je mnogo pečal s študiranjem razvoja in življenske prilagoditve pod vplivom raznih činiteljev pri močeradu, .leseni 1912 je preiskal s posebno podporo cesarske akademije znanosti na Dunaju življenjske razmere jamskega živalstva v številnih jamah na Kranjskem. Pri svojih poskusih je bil Megušar zelo natančen, prav tako strog pa je bil tudi pri ugotovitvi iz njih sledečih rezultatov, ne samo do sebe, ampak tudi do drugih. To je dalo povod, da se je zadnji čas svojega bivanja na poskuševališču zapletel v nasprotje z drugim asistentom na zavodu. Vsled tega spora je Megušar zapustil biološko poskuševališče in je preselil vse nastavljene poskuse v svoje privatno stanovanje. Za časa svojega službovanja na poskuševališču se je Megušar namreč poročil (11 ./II. 1907) in si ustanovil lastno ognjišče. „Vse svoje poskuse imam doma" — tako mi piše 24. VI. 1914 o svoji preselitvi — „in moram vsaj najbolj važne nadaljevati. Da imam mnogo dela, si lahko misliš, kajti v tako majhnem prostoru ni lahko obdržati toliko živali pri življenju. Napravil sem si mal laboratorij v spalni sobi in kabinetu, in upam, da bo vse dobro uspevalo. Dolgo časa pa itak ne bom v tem položaju, ker se mi je od več strani obljubilo, da dobim za svoje poskuse poseben prostor. S prof. Wernerjem sva že poskusila na večih krajih, pa dosedaj žalibog nisva mogla dobiti pripravnega prostora. ..." Poskuse, pri katerih vzdržavanju mu je mnogo pomagala tudi žena, je po možnosti nadaljeval na svojem privatnem stanovanju. Ker pa takrat kljub prizadevanju vseučiliščnega profesorja Werncrja tudi pozneje ni mogel dobili primernega laboratorija, je sklenil zapustiti Dunaj in se ozreti doma po primerni službi. Posrečilo se mu je to v Gorici, kjer je sprejel 1. januarja 1915 mesto na kmetišketn kemičnem poskuševališču in je tam prevzel biološki oddelek. Tako je bil Megušar zopet v svojem elementu. Novo mesto mu je namreč nudilo najboljšo priliko za njegove študije in z veseljem se je lotil dela ,v svojem novem delokrogu, kjer je lahko takoj
teorijo preskusil tudi v praksi. Toda ni mu bilo usojeno nadaljnje delovanje. Pri naknadnih naborih je bil spomladi 1915 potrjen in sprejet v častniško šolo, iz katere je odrinil spomladi 1916 kot kadet na bojišče, kjer je padel že 3. avgusta 1916 na Poljskem pri Kudki Mirinski vsled strela v glavo.
Megušar je bil zastopnik eksperimentalno biološke smeri prirodo-pisnega raziskavanja. Z izredno trudoljubivostjo je napravljal in proučaval mnogoštevilne poskuse in je o svojih lepih uspehih poročal v znanstvenih listih in na raznih zborovanjih. L. 1909 je poročal na zborovanju dunajske „K. k. zoolog.-botanische Gesellschaft1" o uspehih svojega pro-učavanja življenskih odnošajev potapnikov; 27.—30. septembra 1910 se je udeležil VIII. mednarodnega kongresa fiziologov na Dunaju s predavanjem „Künstliche Form- und Farbenveränderungen bei Gryllus"; 2. maja 1913 je poročal na seji cesarske akademije znanosti na Dunaju o ojko-logiji jamskega živalstva in 21.—28. septembra 1913 je nastopil na zborovanju prirodopiscev in zdravnikov na Dunaju s predavanjem „Über den Einfluß äußerer Faktoren und über Vererbung bei Crustaceen, Insekten, Mollusken und Amphibien" ; napovedan pa je imel tudi še referat „Voraussetzungen für eine annähernde Exaktheit des Experiments in Anpassungs- und Vererbungsfragen", ki pa je vsled skrajšanega programa odpadel.
Tekom svojega delovanja je priobčil Megušar celo vrsto razprav in člankov, izmed katerih so važnejše naslednje:
V o r 1 Ji u f i g e Mitteilungen über die Resultate der Untersuchungen am weiblichen Geschlechtsorgane des Hydrophiius pi-ceus. - Zoolog. Anzeiger, XXV. Bd., Nr. 679, 607—610, 1902.
Einfluß abnormaler Gravitationswirkung auf die Embryonal-entwieklung bei Hydrophiius aterrinius Eschtz. — Archiv f. Entwicklungsmechanik der Organismen, Leipzig 1906, Bd. XXII, 141—148.
Über den A usfär b u ngs p r o c eß bei den Küfern. — Zentralblatt f. Physiologie. Wien 1906, Bd. XX, Nr. 9.
Über die Anatomie des weiblichen Geni tal Organes bei Hydrophiius piceus L. — Doktordissertation aus den Zoologischen Instituten der Wiener Universität 1907.
Regeneration der Tentakel und des Auges bei der Spitzschlammschnecke. — Archiv f. Entw.-Mech. d. Org., Leipzig 1907, Bd. XXV., 135-143.
Regeneration des Caudalhorns bei der Seidenspinnerraupe. - Archiv f. Entw.-Mech. d. Org., Leipzig 1907, Bd. XXV, 144—147.
Regeneration der Co leop teren. — Archiv f. Entw.-Mech. d. Org., Leipzig 1907, Bd. XXV., 148-234.
Bastardierung zwischen Hydrophiius piceus L. und Hydrophiius a 1 e r r i ni u s E sc hl z. - Zentralblatt f. Physiologie, Wien 1907, .Bd. XXL, Nr. 8.
Versuche an den Augen der Winkerkrabbe. — Verh. d. Morph.-Physiolog. Gesellschaft, 1907 08. Ceutralblatt für Physiologie, Bd. XXII., Nr. 9.
Das lebende Material und seine Pflege. — Zeitschrift f. biolog. Technik u. Methodik, Straßburg 1909, Bd. I.
Lebensgeschichte der Hydrophil i den. — Verhandlungen d. k. k. Zoolog.-botanischen Gesellschaft, Wien 1909.
Regeneration der Fang-, Schreit- und Sprungbeine bei Aufzucht von Orthopteren. — Archiv f. Entw.-Mech. d. Org., Leipzig 1910, Bd. XXIX.
Künstliche Forin- u. Farben Veränderung bei Gryllus. — VIII. Internationaler Physiologen - Kongreß 1910.
Experimente Uber den Farbenwechsel der Grustaceen. — Archiv f. Entw.-Mech. d. Org., Leipzig 1912, Bd. XXXIII., 401-665.
Wae h s t u m s m es s u nge n an S p h o d r o m a n t i s bi o cula t a Burni. (Zugleich: Aufzucht der Gottesanbeterinnen. IV. Mitteilung). Von H. Przibram u. Fr. Megušar. — Archiv f. Entw.-Mech. d. Org, Leipzig 1912, Bd. XXXIV., 679—741.
Über Beschaffung, Haltung und Züchtung jener Tiere und Pflanzen, welche bei Führung zoolog. Experimente, insb. mit Wirbellosen, als Futtermittel am häufigsten benötigt werden. — Zeitschrift f. biolog. Technik u. Methodik, Leipzig 1913, Bd. II. (1912), 327-348.
Oekologische Studien an Höhlentieren. — Garniola 1914, 63—83.
Za časa svojega delovanja na goriškem poskuševališču je objavil tudi nekaj slovensko pisanih člankov gospodarsko prir od opisne vsebine v „Primorskem gospodarju**.
S svojim resnim strokovnim delovanjem si je pridobil dr. Frane Megušar ugled in veljavo v znanstvenem! svetu, kjer je bil dostojen zastopnik našega naroda, ki ga ni nikdar zatajil. Marsikatera obsežnejša novejša biološka dela se sklicujejo V posameznih odstavkih na važne rezultate njegovih raziskavanj. Megušar je bil v trajnem sliku z domačimi in inozemskimi znanstveniki in je žel od njih strani priznanje iu pritrjevanje svoji metodi in svojim poskusom. Tako ga je n. pr. označil dunajski vseučiliščni prof. Werner v pismu z dne 15. XII. 1916: „Me-gušar war, wie er — ich möchte sagen — ein Fanatiker der Wahrheil und Gerechtigkeit war, so auch ein unermüdlicher, überaus gewissenhafter und mit großer Geduld und Ausdauer begabter Forscher, der auch mit einer Sorgfalt seine tierischen Pfleglinge betreute, daß man schon daraus erkennen konnte, daß ihr Wohlbefinden ihm ebenso Herzensbedürfnis war, wie es auch andererseits im Interesse des Gelingens seiner Experimente lag. Ohne Schonung gegen sich selbst lag er seinen Arbeiten ob, sei es im Laboratorium oder in der freien Natur und wie er gelebt hat, so starb er, in treuer Pflichterfüllung". Vobče pa je bil mirnega in skromnega značaja in zaradi tega doma znan le krogu ožjih znancev in strokovnih tovarišev. Rad je prihajal v poletju v domači kraj, kjer se je vsako leto pomudil nekaj tednov. Vselej pa je v svojem plemenitem idealizmu do vede žrtvoval svojo osebno dobrobit znanstvenim zahtevam, kadar so razmere tako zahtevale.
Sredi delavne dobe ga nam je usoda ugrabila. Težak udarec je to za naše znanstvene vrste, še težji pa za njegovo rodbino, ki ji je bil vdan z globoko ljubeznijo.
Časten mu spomin! /M du. Sajovtc.
t Dr. Friedrich Ahn, porojen 5. maja 1861 v Celju, kjer je bil njegov oče gimnazijski profesor, je v Ljubljani obiskoval od 1. 1871/72 do 1878/7!) vseh osem gimnazij ter dovršil tu z odliko tudi maturo. V Gradcu je študiral klasično filologijo, staro zgodovino in slavistiko ter vstopil 1889 kot slavist v tamkajšnjo vseučiliško biblioteko za volonterja; 1907 je postal tam bibliotekar I. razreda ter umrl 19. septembra 1916. Znano je, da je 1. 1909 nameraval za kustosa v ljubljansko licejko. — Njegovo literarno delovanje, ki se je javno pričelo 1. 1894, je bilo večinoma bibliografsko. V našo domačo literarno zgodovino posezajo tiski: Bibliograph i s c Ii e Seltenheiten der T r u b e r - L i t e r a t u r. (Graz 1894: Im Selbstverlage); D i e slovenischen E rs 11 i n g s d r u c k e der Stadt LaibaCh. 1 575 — 1580. (Graz 1896: Leuschner & Lubensky); .Johann Manuel, Laibachs erster Buchdrucker. 1 575 — 1 5 80. (Pona-tisekiz: Publik, des Börsen-Ver. der deutsch. Buchhändler, Lpzg. 1897); Der erste bekannte Kalender aus Johann Manuels Druckerpresse in Laibach. (Wien 1906: ponatisek iz „Mitteilungen des öster. Vereins f. Bibliothekswesen" X, Heft 3). Kot sotrudnik muzejskega društva za Kranjsko je objavil: Eine „Newe Zeytung" aus Georg W i d m a n s t e 11 e r s D r u c k e r p r e s s e in Graz, L a i b a c h betreffend. (Mitt. d. Musealvereins f. Krain XV., 1902, 71—75); Johann Manneis deutsche Druckwerke (1 57 5 bis 1593): Istotam XIX, 1906, 1—28; ter slednjič: Die zeitgenössischen Buchdrucker als Förderer von Trubers Werk (1 550 —1595) v stari „Car-nioli" I, 1908, 112—120, a istotam II, 1909, 54 še notico: Slavischer Bücher d ruck im 16. Jahrhundert in R egens bürg. Kranjske se tiče tudi njegov L 1905 v Gradcu hektografirani, a 1. 1906 v „Jahrb. der Gesellschaft f. Gesch. des Protestantismus in Österreich" natisnjeni članek: Ein Verzeichnis der durch den zehnten Pfennig in Unter-krain eingegangenen Strafgelder in den Jahren 1614 bis 1618. Ostali spisi njegovi veljajo Štajerski, posebej njenemu časopisju. 1900: Die G razor Buchdrucker des 16. Jh. u. ihre Druckwerke (Grazer Montagsztg. 50, 51, 52); 1903: Der älteste Einblattdruck Steiermarks (Mitth. des Österr. Ver. f. Bibliothekswesen VII, 97—102); 1904: Die D r u c k e r p r e s s e W i d m a n s t e 11 e r s zu Graz (Istotam VIII, 144 —149); 1910: Das angeblich erste Druckwerk von Zacharias Bartsch (Blätter zur Gesch. u. Heimatk. der Alpenländer L, str. 14/15). Glavno njegovo delo pa je: Die periodische Presse der S te i e r m a r k in den Jahren 1 848 — 1898 (Graz 1900); sledila so se tri nadaljevanja: I. Nachtrag 1899 — 1903 (Graz 1904), II. Nachtrag 1904 — 1908 (Graz 1909), III. Nachtrag 1909 —1913 (Graz 1915), — vse tudi v ponatiskih iz „Beiträge f. Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen". Njegovo rokopisno bibliografijo Wid-manstetterjevih tiskov hrani vseučiliška knjižnica v Gradcu. — Kot slavist je ostal dr. Ahn (razumel je in dobro govoril slovenščino, a pisal je ni) — pravzaprav brez pomena; saj je še kot bibliograf Trubarjeve dobe
(preko te ni segel) — le epigon Radlcsevega dela, ter izrazito epigon le ene same študije njegove: „Geschichte des Deutschen Buchhandels in Krain" (Puhl, des Börsen-Ver. der Deutschen Buchhändler, N. F.: „Archiv f. Gesch. des Deutschen Buchhandels". VI. Lpzg. 1881, pg. 72—93). Oslonil je ob to razpravo Ahn že svojo slavistično disertacijo „Bibliograph. Seltenh. der Truber-Literatur"; še bolj temeljito pa jo je uporabljal ter povečini z manjšimi novimi dostavki naravnost ekscerpiral v svojih nadaljnjih „monografijah" o prvem ljubljanskem tiskarju Mandelcu. Skratka: določil je svet, smer in vso dalekosežnost slavističnih zanimanj drju. Alinu Radics z omenjeno svojo študijo, ki prinaša (pri nas doslej edina o tem predmetu poleg Arkove brošure „Tristoletnica tiskarstva" iz 1.1875, znane,da je bila prvi impulz spet Radicsu samemu!) — precej gradiva o našem tiskarstvu v 16., 17., 18. in 19.stoletju: o Janezu Mandelcu ali Mamilu (1575 —1582),za njim o stoletnem premoru do I. 1 678, ko je Widmanstetter v Gradcu tiskal za Ljubljano (Schönleben itd.); potem o prvem nasledniku Mandelčeveni, iz Solnega grada priseljenem Janezu Mavru (1678 nasl.) ter o njegovi vdovi „Märin" in sinu Janezu Juriju Mayru; nadalje o Ad. Friede. Reichard tu ter spet vdovi njegovi, o .1. J. Heptnerju (f 1764) ter Egerju do njegovih naslednikov Klein & Kovač, slednjič o Ign. Al. pl. Kleinmayru, ki je prispel iz Celovca ter se kesneje (1. 1846) združil s Fedorjem Bamhergom. Prav bi bilo, da bi kdo revidiral z današnjo akribijo to poglavje našega kulturnega življenja iznova ter nam določil domače tiske (latinske, nemške in slovenske) iz teh tiskarn vsaj do Blaznika, ki bi mu tikala poteiti posebna monografija zase. /;'"- Avg. Žigon.
f August Leskien. Dne 20. septembra 1916 je umrl tajni svetnik August Leskien, profesor slavistike na vseučilišču v Lipskem. Bil je med redkimi nemškimi jezikoslovci, ki je temeljito poznal slovanske jezike in jih nepristransko raziskoval. Rojen v Kielu 8. julija 1840, je študiral klasično filologijo v domačem mestu in v Lipskem; nato se je podal v .leno, kjer se je, kakor Johannes Schmidt, pod vodstvom znamenitega jezikoslovca Aug. Schleicherja posvetil študiju primerjajočega jezikoslovja. L. 1867 se je habilitiral v Göttingenu in je postal po prerani smrti svojega učitelja izredni profesor za primerjajoče jezikoslovje v Jeni. Ko je bila 1. 1870 na Lipskem vseučilišču ustanovljena stolica za slovanske jezike, je bil poklican Leskien na to mesto, kjer je uspešno deloval do svoje smrti.
Iz obsežnega polja primerjajoče lingvistike je omeniti njegove študije o litvanščini: Die Deklination im Slavisch-Litauischen und Germanischen, 1876; Der Ablaut der Wurzelsilben im Litauischen, 1884; Die Bildung der Nomina im Litauischen, 1891; s K. Brugmannom je izdal litvanske narodne pesmi in pravljice (1882). Leskien je bil nad trideset let soizdajatelj in sotrudnik Jagičevega „Archiva". Znamenite so njegove „Untersuchungen über Quantität und Betonung in den sla vischen Sprachen" (1885, 1893, 1899), „Zur kroatischen Dialektologie Dal-matiens" (1888), „Zur Kritik des aksl. Kodex Suprasliensis" (1909, 1910). Sodeloval je pri „Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung", „Indo-
germanische Forschungen" in'dr. V dveh člankih je zavrnil mednarodni esperanto kot popolnoma ponesrečen poskus, kako je rešiti problem umetnega svetovnega jezika. Med slavisti si je pridobila posebno popularnost Leskienova slovnica stare cerkvene slovanščine s teksti in glosarjem: „Handbuch der altbulgarischen (altkircherislavlschen) Sprache1*, ki je doživela pet izdaj. Prva izdaja (1871) sloni na jeziku Ostroinirovega evangelija, druga (1886) je osnovana na jeziku zografskega zbornika in njemu sorodnih spomenikov. Za „Sammlung slavischer Lehr- und Handbücher", ki jo izdaja C. Winter v Heidelhergu, je Leskien priredil slovnico istega jezika brez tekstov in v latinski transkripciji; v njej je več primerjajočega jezikoslovja in dodani so novi odstavki iz debloslovja. V uvodu nam je podal v jasnih obrisih dragocene uspehe skoro stoletnega študija, ki je v zvezi z vprašanji o delovanju slovanskih blagovestnikov, o domovini cerkvene slovenščine in postanku slovanskih abeced. O uvodu te slovnice sodi ruski slavist V. Ščepkin, „daß seit Šafarik niemand mit solch edler Wissenschaftlichkeit und Unparteilichkeit über alle diese Fragen gehandelt hat wie Leskien''. Najznamenitejše Leskienovo delo, v katerem se zrcali njegovo obsežno znanje jugoslovanskih narečij, združeno z mojstrsko metodo podajanja gradiva, je njegova „Grammatik der serbo-kroatisohen Sprache. l.Theil: Lautlehre, Stammbildung, Formenlehre" (8°. XLV1 | 588 str.), ki je izšla 1. 1914 v isti zbirki. V njej se na premnogih mestih ozira tudi na slovenščino. Žal, da je ostala sintaksa najbrž v rokopisu nedokončana. — Zadnja Leskienova knjiga je zbirka 67 pravljic: „Halkanniärchen. Aus Albanien, Bulgarien, Serbien und Kroatien" (Jena, 1915), ki jih je ponemčil za E. Diede-richsovo serijo „Die Märchen der Weltliteratur". ./. S—r.
Najstarejši statut mesta Gorice. Gorica se leta 1001. prvikrat omenja v zgodovini ')• Takrat je bila še vas. Kakor je iz poznejših listin razvidno, so se nahajale njene hiše pod grajskim hribom v bližini sedanje stolne cerkve. Ta del Gorice je ostal vas do začetka 16. stoletja, kar se da dokazati iz mnogih listin in drugih virov.
Leta 1202. se prvikrat omenja goriški grad 2), tedaj dvesto let pozneje, kakor pa pod njim ležeča vas. Na površju hriba, na katerem še dandanes stoji grad, so nekateri uradniki in ministeriali goriških grofov postavili svoje hiše. Njim so se pridružili razni trgovci in obrtniki. Število hiš je v teku časa narastlo tako, da je tam nastal trg (mercatus, forum, markt). Leta 1210. so hiše, ležeče tik gradu na površju hriba, dobile tržne pravice. Rimski cesar Oton IV. je dovolil ondotnim prebivalcem, da so imeli vsako leto svoj tržni dan na praznik sv. Ivana Krstnika. Takratni goriški grof Majnhard (II.) je osvobodil tržane za sedem let vseh služnosti; le kadar je bilo treba staviti mostove, so morali pomagati3).
') Glej moje Gradivo, III, št. 1 in 2.
;) Gl. listino oglejskega patriarha Peregrinä II. iz leta 1202. (Rubeis. Mon. ecel. Aquil., 044: Kandier, Codice dipl. Istr. ad a. 1202; Jaksch, Mon. Car., IV, št. 1524.)
3) God. 534, f. 254 (saee. XVI in.) v državnem arhivu na Dunaju ima k letu 1210: „Graf Mainliart von Görcz freidt des marekhts zu Görcz burger aller dienst, ausgeuomeu des pruggenpaus auf siben iar, als im kaiser Otto verguiult hat ainen woehenmarekht, den er auf s. Johanns tauferstag gelegt, aufzurichten".
Trg Gorica je bil zase posebna občina ter je imel že leta 1307. svojo občinsko bišo. Takrat je izdal goriški grof Henrik (II.) poseben statut, ki je veljal za trg in za vas Gorico („tarn in villa quam in foro"). V njem je določil, da se mora tretji del klavne živine, ki bi bila kupljena med Gorico in Razdrtim, na prodaj postaviti v Gorici. Ako bi pa bila kupljena onostran Razdrtega, se je morala vsa pripeljali v Gorico. Meso, sir, sol in druge take stvari so se smele prodajati le na javnem trgu v Gorici, vino pa v trgu in v vasi, Glavna semnja sta bila o sv. .Jerneju in sv. Andreju, kakor še dandanes. Vsled starega običaja so smoli goriški tržnni prodajati sol v trgu Gorici; zato so pa morali, kadar je bilo potreba, popravljati mostove, občinsko hišo, tržna vrata in obzidje. Razen kristjanov so takrat prebivali v Gorici tudi židje. Oboji, kristjani in židje, so morali hoditi na stražo. Goriški tržani so bili takrat davka prosti, le dac so morali dajali. Kadar je bila večja vojna, so morali pomagati z blagom in hrano.
Ta statut so Goričani sprejeli od Oglejčanov. Po njem so se ravnali že pred letom 1307., a tega leta ga je dal goriški grof Henrik napisati. Tu sledi besedilo omenjenega statuta:
1307, dne 25. maja. Gorica.
Gum res gesta literis mandatar, ealumpnia removetur, legilur. Nos Henricus Goricie et Tyrolis comes, Aquileiensis, Tridentine, Brixinensis ecclesiarum advocatus scire volumus universis presentem paginam inspecturis tarn posteris quam mo-dernis, quod nos sana et diligenti preliabita deliberacione per nos et nostros he-redes civibus nostris Goricie presentibus et futuris haue fecisse graciam perpetuam et statutum, primo videlicet quod quicumque cmerit ab ista parte Prewalt de bestiis et aliis Omnibus animalibus, que mactari solent, tercia pars debet dimitti et vendi Goricie, relique due partes possint duci, quocumque mercatoris ipsorum animalium placuerit voluntati. — Item quicumque cmerit de bestiis prescriptis ex illa parte Prewalt, totum debet (duci) in forum Goriciensem et ibi vendi et mactari. — Item carnes, caseus, sal et res huiusmodi alibi (ioricie vendi non debeant nisi in foro publico secundum conswetudinem Aquileiensem actenus observatam, vinuni autem tarn in villa quam in foro vendi potest, dummodo nobis de dacio persol-vatur. — Item quod in nundinis, hoc est in quolibet generali foro, sicut est in festo saneti Bartholome!, Andree et huiusmodi festivitatibus proclamandis quilibet possit vendere et emere a media die precedente usque ad mediani diem proximam subsequentem secundum ius Aquileie conservatum. — Item quod cives Goricie habeant perpetuo ius salis in foro Goricie secundum antiquam conswetudinem, cum quo pontes, domum comunis et portas fori et eciam mumm fori teneantur et debeant, quandocumque opus fuerit, reficere et aptare. — Item quoque quilibet, qui vendit vinuni Goricie, quacumque mensura ipsum vendit, illam implere et conservare secundum morem Aquilegensem et conswetudinem teneatur. — Item quod omnes domus tarn Judeorum quam Christianorum faciant vigilias et cir-cuiciones prout Aquileie fieri per omnes generaliter conswevit. -r- Ipsi quoque cives Goricie et omnes vendentes iuxta Aquileiensem conswetudinem nobis dacium dare teneantur. — Nosque et heredes nostri ipsis civibus de Goricia promittimus et tenemur in stewr, equis asinis et exaecionibus quibuscumque nullam inferre neque facere aliquam gravitatem, hoc cum dumtaxat excepto, quod, si gwerra
fuerit generalis, nobis ipsorum nierces et vlctualia, prout eciam Aquileie conswevit, ducere tcnebuntur. — Proinittimus insuper, quod nullius canipa sit exenipta, sed omnes generaliler lam divitum quam pauperum in solvendo dacium sint comunes, et ipsos cives de (ioricia secundum iura Aquileiensia in omnibus et per omnia conservare pari ter et fovere.
Kl ut predicta rata perpetuo per nos el nostros heredes permaneant atque firma, hoc patens Privilegium eisdem civibus nostria de Ooricia dari lussimus ipsumque nostri pendentis sigilli munimlne roborari in presencia testium infra scriptorum, videlieel domini Gerold! dicti Kaub, domini Heinrici camerarii de Goricia, domini l'elegrini mililuni nostrorum, Waltone Francisci de Vngerspach, Heschlini ofl'icialis, Wsalchi de sancto t'loriano, Goteanamo Lippi Senensis, Vlrici pelliflcis, Laurenczutl suloris, Nicolay institoris el alii fide digni. Actum et datum Goricie in domo comunis anno domini M CCC8 septimo in die sancli Vrbani.
[Prepis v Cod. 594, f. 77' (saec. XIV) v državnem arhivu na Dunaju.]
Ta Statut je v sredi 14. stoletja nanovo izdal goriški grof Majnhard III.4) 1351, dne 14. februarja. Gorica.
Nos Meinhardus comes Goricie ac Tyrolis, ecclesiarum Aquileiensis, Tri-dentine et Brixinensis advocatus, scire volumus universis presentem paginam In-specturis tam postoriš quam modernis, quod nos sana et diligenti prehat)ita de-liberacione er pnos et dilectum fratrem nostrum, comitem Heinricum et nostros heredes civibus nostris Goricie presentibus et futuris bane fecisse graciam perpe-luani et stalutum, primo .... (skoraj isto besedilo, kakor v prejšnji listini) . . . . parlter et fovere.
Et ut predicta rata perpetuo per nos et nostros heredes permaneant atque firma, hoc patens Privilegium eisdem civibus uotris de Goricia dari iussimus ipsumque nostri pendentis sigilli munimine roborari in presentia testium Infra-scriptorum, videlicet domini Fridrici purgravii de Luncz, Nycolai de Cormon, Perti de Eberstain, Vlriei dieti Heuhel de Gramoglao, Alberti, Heinrici, Nicolay hospit., Vlrici quondam Lippi, Friderici de Wippaco et aliis fide dignis. Actum et datum in castro nostro Goricie. anno domini M CCC" quinquagesimo primo, die quarta-deeima inensis februar) 1, indictione quarta,
[Prepis v Cod. 594, f. 78 (saec. XIV) v državnem arhivu na Dunaju.]
Dr. Fr. Kos.
Berichtigung. In der Abhandlung „Über einige für Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Standorte, II. Nr. 15" S. 61, Abs. 2, 9. Zeile lies anstatt „weiter unten (sub Nr. 22)" — an anderer Stelle. (Anmerkung. Sub Nr. 22 hätte nämlich eine für Krain neue Irls und eine mit dieser im Bereiche der Komarcawand gemeinsam vorkommende neue Centaurea beschrieben und deren Standort ausführlicher geschildert werden sollen. Wegen Raummangels wurde jedoch der betreffende länger gefaßte Artikel ausgeschaltet, um im nächsten Jahrgang VIII der „Carniola" publiziert zu werden. Daher erscheint sub Nr. 22 Orchis purpurea behandelt, die mit der Vegetation der Komarcawand in keinem Zusammenhang steht).
') Primerjaj prej omenjeni Cod. 534, f. 255', ki Ima k letu 1861. naslednjo notico: „Ahl copey der statt Görcz Ordnung vnd statut des vichs, weins, stewrens vnd der marckhl halben, gefertigt durch graf Mainharten*.
-  Društveni vestnik. f Franc Leveč.
Častnemu udu „Muze.jskega društva za Kranjsko" v spomin napisal dr. J. Slebinger.
V začetku I. 1915 se je dvorni svetnik Leveč poslovil od urada, kateremu je posvetil svoje najboljše moči, svoje najidealnejše namene. Upal je, da mu težko zasluženi pokoj vrne močno zrahljano zdravje, da porabi leta oddiha za opis svojih zanimivih doživljajev, potovanj in spominov. In kdo med nami bi znal mikavnejše pripovedovati in kdo bi mogel več povedati o našem preporodu kakor Leveč, ki je nad petdeset let neumorno sodeloval pri zgradbi naše kulture in bil središče slovstvenega življenja! Toda prišlo je drugače... Težki udarci zadnjih let so zlomili odporno silo moža, ki je prestal v življenju toliko gorja. Telesnim bolečinam in dušnim mukam je napravila smrt dne 2. decembra 1916 po kratki moški borbi popoldne ob pol tretji uri konec. — Mnogostransko zaslužno delovanje pokojnika naj opiše spretnejše pero v podrobni monografiji; sledeče vrstice naj pokažejo vsaj v glavnih potezah, kaj smo z Levcem izgubili.
Franc Leveč se je narodil dne 4. julija 1846 na Jezici št. 12 („Pri Florjančku"), ob prijazni cesti, ki vodi Ljubljančane k „Alesu" na Posavje. Starši so se kmalu preselili v Radomlje pri Kamniku, kjer je deček ostal do svojega devetega leta. Nato je prišel k svoji stari materi, ki je imela pod Rožnikom (sedaj Gadova gostilna) slovečo „kavarno". Od tu je hodil v ljubljansko normalko ter je v jeseni 1859 stopil v gimnazijo, ki jo je 1. 1867 dovršil z izvrstnim uspehom. Bil je ves čas svojih srednješolskih študij med odličnjaki, s Fr. Šukljetom sta se kosala za prvenstvo. Mladega Levca je navdušil za materinščino v drugem razredu njegov profesor slovenščine, dobričina K. Melzer, „postenjak od nog do glave, ki je znal mnogo zgodovine, ki je resnično ljubil svojo »kranjsko« domovino, nosil v prsih zlato srce, sicer pa kot pravi čudak imel na sebi mnogo učiteljskih slabosti in posebnosti". Rad je dijakom pripovedoval iz svojih dijaških let, govoril je navdušeno o Vodniku, Čopu in zlasti o svojem ljubljencu Prešernu. „Takrat je meni", piše Leveč, „in marsikateremu mojih součencev mrena padla raz oči. Zavedli smo se svoje narodnosti ter pridno zahajali v licejalno knjižnico prebirat slovenske knjige". Prof. J. Marn mu je vcepil veselje do književne zgodovine, blagi notar dr. Jernej Zupanec ga je zalagal s knjigami. Med dijaki mu je bil dve leti starejši Jos. Jurčič prijatelj; posebno pa je vplival na drugošolca Levca sedmošolec Ant. Umek, ki mu je pokazal „pravo zvezdo v nebeško poezijo" in mu visoko povzdignil „zaneteni zgodnji up"; vse njegove zlate besede so mu bile zdravilo, ki so mu pokazale trdno pot. Tako je slavil Leveč svojega blagega prijatelja v mladostnem navdušenju.
Nenavadno zgodaj je stopil Leveč v javnost: kot tretješolec je objavil svoje prve pesmi. Ko se je 28. febr. 1862 poslovil gimnazijski vodja Janez Nečasek od zavoda, mu je učiteljstvo izročilo adreso, učenci pa so mu priredili bakljado in mu „v znamenje srčne hvaležnosti in resničnega spoštovanja" poklonili „ Venec", zbirko pesmi dijakov iz raznih razredov. Leveč, najmlajši med njimi, je prispeval s tremi pesmicami, ki ne zaostajajo za drugimi v tej zbirki. V prvi poveličuje ravnatelja kot mladinoljüba, ki „Mladez nesreče si branil, Nisi nam kratil pravic. Dolgo v spominu ohranil Vsak Te bo radostnih lic". Druga je idilska sličica o sreči mlade matere, ko ji sinček prvič pokloni cvetko in prvič izgovori besedo „niama". V tretji pesmi nas zagotavlja, da „Le k tebi bo moje srce hrepenelo, Za tebe, Slovenija, zmirom živelo!" — Istega leta je priobčil Janežičev „Slovenski Glasnik" (str. 253) Levčevo balado po narodni pripovedki: „Okamnjeni lovec". V 18 nibelunških kiticah nam pripoveduje zgodbo o graščaku, ki je pozno rodbinsko srečo moral plačati s smrtjo drage soproge. V obupu in žalosti je preklinjal Boga in je hotel celo umoriti hčerko. Počasi se mu pomiri srce, išče si tolažbe v strastnem lovu. Neko nedeljo pridivja s spremljevalci k cerkvici sv. Primoža; molitev pobožnega ljudstva razkači graščaka, da začne preklinjati svetnika in Boga. V odgovor za to brezbožno početje se razlegne strašni grom, obda ga črn oblak, zrak nad njim zažari in božji zaničevalec okameni na mestu. Motiv nam kaže pot k M. Valjavcu, ki mu je postal baš tedaj nad vse ljub in drag. Janežičevemu Glasniku je ostal Leveč ves čas zvest pesniški sotrudnik, posebno v zadnjih dveh letih Glasnikovega obstoja. — Jeranova „Zgodnja Danica" je prinesla dne 20. avg. 1862 njegovo „Hozo". V naslednjih dveh letih je objavil v „Uciteljskem Tovarišu" s pseudonimom „Mirko Zorin" par krajših lirsko-didaktičnih poskusov (n. pr. 1863: Cerkvica, Mladenič in vrba, Sonet; 1864: Sv. Cirilu in Metodu, Sonet, Konec šolskega leta, Kapela). Slednjič je Leveč kot četrto-šolec tudi sodeloval pri dijaškem listu „Torbica Jugoslovanske mladosti", ki jo je izdajal v Zagrebu Jurist N. Ravnikar. V njej je priobčil 1. 1863 sonet „Dr. Janezu Bleiweisu" z akrostihom „Non omnis moriar". V njem nam slika žalostne razmere na Slovenskem; toda Bleiweis je prepodil silovito meglo, razrušil snežene odeje in privabil rojake spet domu. „In zdaj livade naše so zelene in ti vrtnar si njih". — Pesnica z refrenom „Vse drobno" opeva veličast slovanskega dne, ko si složni bratje pribore svobodo. Ob slovanski lipi se mu poraja „Zelja", da naj postane slovenski rod krepak, naj prost napreduje in raste... Levčeva dijaška lirika kaže po večini krepko domoljubno tendenco; v poznejši dobi, posebno v Stritarjevem Zvonu (1870), prevladuje erotika. Izmed epskih motivov se mi zdi značilna njegova balada „Na straži" (Slov. Glas., 1868): V temni noči straži ob zidu Mantove posavski junak. Pred dušo mu vstane slika o srečnem gospodarstvu ob strani drage izvoljenke, ki jo pred pustom popelje pred oltar. Med tem plane nanj iz zakotja divji Lah in mu porine nož v srce z besedami:   „Prokleti  nemški pes!"   — Levčeve
pesniške prvence so njegovi sošolci sprejeli s priznanjem; Levstik jih je odklonil.
Kot šestošolec je prišel Leveč h Kersnikovim za učitelja. Srečne
dneve, ki jih je preživel v krogu te odlične rodbine v Ljubljani, na Brdu
in v Zatičini na Dolenjskem, nam je Leveč prekrasno opisal v prisrčnih
prijateljskih spominih na .lanka Kersnika   (Lj. Zvon,  1897). Podrobno
analizo tega intimno - prijateljskega razmerja nam je podal dr. Prijatelj
v svoji klasični monografiji o Kersniku, tu bodi le konstatirano suho
dejstvo, da bi brez Levca ne imeli Kersnika! — Ob istem času, kakor
Kersniku, je bil Leveč tudi grofu Pacetu domači učitelj; in spet je njegova
zasluga, da je Pace predstavil nemškemu občinstvu našega Prešerna v
dovršenem prevodu (1869). #
* *
V jeseni 1867 se je Leveč podal na Dunaj in se vpisal na modro-slovno fakulteto, da sluša slavistiko pri Miklošiču, germanistiko pri To-maschku, zgodovino pri Aschhachu in Lorenzu ter zemljepis pri Simonyju. Z Levčevim prihodom na Dunaj se je začelo med slovensko akademično mladino novo življenje. Leveč in Šuklje sta bila početnika in voditelja tega gibanja. Ustanovilo se je slov. akad. društvo „Sava", ki se je naslednje leto spojila z „.lugom". — Leta 1869 je vstala prerojena „Slovenija", ki je postala trajno duševno središče vseh slovenskih akademikov. Na Dunaju se je Leveč seznanil s Stritarjem, ki je združil mladi pisateljski naraščaj v literarnem društvu in v zadnjem letniku .lanežičevega „ Glasnika" ter z „Mladiko" stopil na čelo itdadega slovenskega leposlovja in kritike. Stritarjev vpliv na Levca je bil velik, o čemer nam pričajo Levčevi dopisi Kersniku. „Njegovim besedam bolj verujem kot Mojzesovemu Pentateuhu. Ta človek je zlatega denarja vreden, pozna vse literature na svetu, ima estetiko popolnoma v glavi in vrh tega veliko zdrave pameti, bistrega uma, čutečega srca in neko posebno moč jezika. Umetnik je od nog do glave. Ko bi se tukaj nič drugega ne naučil, kakor kar od njega slišim, vedno bi moral usodi hvaležen hiti, da me je na Dunaj pripeljala**... „.Iaz sem se od njega več naučil, nego na univerzi in v vseh bibliotekah". (Dr. Prijatelj, str. 110, 112). Ko je prišel še Levstik na Dunaj, ni mogla ostati njega krepka individualnost brez vpliva na dovzetnega Levca. „Kakor šolski otroci smo sedeli pred Levstikom in poslušali estetiško modrost njegovih ust". Tako je dobilo navdušenje za Stritarja polagoma naravne meje, Levstik pa mu je ostal „dolgo vrsto let učitelj in prijatelj". Visoko je cenil tudi .lanežiča, „ki delaven kakor mravlja in priden kakor bučela piše izvirne knjige ali pa zalaga, kupuje in na svitlo daje spise slovenskih pisateljev", kakor pravi „Radomljan"- Leveč v zanimivi oceni njegovega „Cvetja", združeni s klicem do slovenske inteligence za podporo te prevažne beletristične publikacije, priobčeni v „Novicah" (1868, str. 19). Ko se je Stritar odločil za izdajo „Zvona", mu je bil poleg .Jurčiča, Levstika, .1. Ogrinca, Fr. Celestina tudi Leveč med najmarljivejšimi sotrudniki. Prispeval je za prvi letnik s sedmerimi, v narodnem duhu zloženimi pesmicami, zbiral je gradivo za
„Slovenski Glasnik", kakor se je imenoval na koncu posameznih številk kratek pregled vsega, kolikaj znamenitega na polju slovanske literature in umetnosti. Na „Besedi", ki jo je priredila slovenska mladina dne 2. dec. 1870 na Dunaju Prešernu v spomin, je imel Leveč slavnostni govor o Vodniku in Prešernu (priobčen v Slov. Nar. 1870, št. 144).
Tako se je bližal Levčev modroslovni trienij h koncu, pa tudi živahno literarno delovanje Stritarjevega kroga je močno ponehalo. Politične razmere v domovini so vrgle svoje sence na voditelja naših dunajskih literatov: po enem letu bridkih izkušenj je Stritar užaljen in utrujen ustavil izdajanje Zvona; Jurčič je že prej zapustil Dunaj, Levstik je umolknil in Leveč je moral začeti misliti na svojo bodočnost. Prvo leto se mu je na Dunaju godilo, kakor se vobče godi slovenskemu vseučilišč-niku. Nekoč sta z Jurčičem „pet dni oba živela ob enem samem goldinarju in še tisti je bil na posodo vzet". Ob nedeljah zvečer se je literarna družba večkrat shajala v Stritarjevem stanovanju, „kjer smo pekli krompir, jedli svinjino in sir, pili pivo — seveda na Stritarjev račun! — in poleg tega imeli literarne pogovore". Tri leta je bil Leveč na Dunaju domači učitelj pri amerikanski rodbini Emile Sampson. Njegov gojenec James Camille Sampson je postal pozneje avstrijski državljan in je umrl 1. 1896 kot legacijski svetnik v zunanjem ministrstvu na Dunaju. Ž njim je prepotoval alpske dežele, južno Nemčijo, nemški del Švice in severno Italijo. Kakor pripoveduje dr. Glaser, sta si učitelj in učenec na teh potovanjih, ki je trajalo vsako leto po več mesecev, ogledala zlasti stavbene spomenike, kiparske zbirke in slikarske galerije po večjih nemških in italijanskih mestih; v planinskih krajih pa sta lazila po gorah in se vozila po zelenih gorskih jezerih. Nekaj teh bogatih potnih vtisov nam je Leveč obnovil v prijetnem kramljajočem tonu pisanih črticah: „Zivljenje po toplicah" (I. Dobrna. Slov. Narod 1869, št. 94; II. Gleichenberg, št. 102, 109), „Lepi dnevi" (Listki IV, 1873, 1—29), „Na domu in grobu Homejeve Julije" (Lj. Zvon 1886).
*
* *
V jeseni 1. 1871 je prišel Leveč v Gorico na gimnazijo za suplenta. Poučeval je v vseh razredih slovenščino, kateri je po Pleteršnikovem odhodu v Trst spet pripomogel do ugleda in veljave. Najprej je pri dijakih ustvaril temeljito slovniško podlago, navduševal jih za privatno berilo ter jih navajal, da so nabirali narodno blago. Slovenščina takrat ni imela nobenega učnega načrta, za ta učni predmet se ni brigala nobena šolska oblast. Učitelj je počel v šoli, kar mu je bilo drago. Leveč je znal v vseh slovenskih učencih, ki so bili takrat na goriški gimnaziji, vzbuditi ognjevito navdušenje za domači jezik in slovstvo. Ko so završili slovniški pouk ter prebrali šolsko knjigo, tedaj so posebno radi prebirali narodne pesmi, slovenske in srbske. V višjih razredih je berilo oživljal z življenjepisnimi in slovstvenimi zanimivostmi in je podal celotno sliko našega slovstva od Trubarja do najnovejše dobe. Pogled v šolska izvestja
leh dveh let Levčevega delovanja na goriški gimnaziji nam jasno priča, da je bil pouk slovenščine poverjen novi, sveži moči, ki se je zavedala važnosti tega predmeta. Tako je v petem razredu razen „temeljitega ponavljanja vse Janežičeve slovnice" obravnaval tudi „nauk o podobah, prilikah i pesniških izdelkih z dotičnimi vzgledi v .lanežičevem velikem cvetniku"; vsak mesec sta bili dve uri odločeni za deklamatoričue vaje. V šestem razredu je bil govor „o narodnem pesništvu v obče, o srbskem in slovenskem posebej. Citali smo narodne pesni v .lanežičevem velikem cvetniku, Levstikov Kraljedvorski rokopis, nekoliko ženskih i nekoliko junaških srbskih pesnij; Schillerjevega Viljema Telia v Cegnarjevem prevodu"; 1. 1873 pa Wallensteina v Cegnarjevem prevodu, kateremu je sledil „Kratek pregled novoslovenskega slovstva". V sedmem razredu je obdelal „Osnovne stvari iz krasoslovja kot uvod v slovensko poetiko, epiko in liriko s posebnim ozirom na boljše slovenske leposlovne pisatelje. Vsak mesec po eno nalogo i po dve uri deklainatorične vaje, pri katerih so dijaki tudi svoje spise predavali". V osmem razredu je bilo na vrsti „Staroslovensko glaso- in oblikoslovje" (v šolskem letu 1872—3 je obdelal to snov že v sedmem razredu), „zgodovina staro- i novoslovenskega slovstva". Svoje mnenje o staroslovenščini na gimnazijah je Leveč povedal že 1. 1871 v Narodovem podlistku (št. 10), kjer priporoča pouk hrvaščine na naših srednjih šolah namesto nepraktične staroslovenščine. — Med nalogami čitamo naslove n. pr.: Kak pomen imajo ljudske šole za narodno blagostanje in narodno omiko? Pomlad pri slovenskih pesnikih. Zakaj mora posebno izobraženi Slovenec poznati i tuje literature?... Istočasno je bil Leveč tudi pomožni učitelj na učiteljišču.
Levcu se je posrečilo zbrati med goriškimi dijaki okoli sebe navdušene mlade moči, ki so dosegle v javnosti častna mesta. Naj omenim med njimi sedanjega goriškega nadškofa dr. Sedeja, dvorna svetnika Cabrijelčiča in Malniča, nadzornika dr. Primožiča in M. Zavadlala, dr. Okretiča, prof. Andr. Kraglja, zgodovinarja S. Hutarja, slavista K. Štreklja in pesnika Jos. Pagliaruzzija - Krilana .... Zrna, ki so pala v hvaležna srca učencev, obrodila so bogato žetev, katere je bil deležen v obili meri tudi učitelj-urednik. — Ko je bil Leveč „nach den gesetzlichen Bestimmungen mit Ende Oktober 1873 enthoben", so za njim prevzeli pouk slovenščine Fr. Hafner, Mat. Vodušek in Št. Širok, poznejši učitelj na Ciril - Metodovi šoli v Trstu.
V Gorici je Leveč občeval s S. Gregorčičem, z dr. Lavričcin in Fr. Erjavcem, ki je prišel istočasno ž njim v Gorico. Erjavec mu je postal posebno drag prijatelj, ki ga je Leveč čestokrat spremljal na izletih. „Mnogo sem v svojem življenju srečal omikanih ljudi, a malo poznam takšnih, da bi bila njih družba prijetnejša nego njegova".
Od decembra 1871 do septembra 1873 je bil Leveč korektor in taktični urednik tednika „Soča", ter prejemal za svoj trud v začetku 10 pozneje 30 K na mesec! Včasih je napisal skoro ves list sam; mnogo dela je imel s popravo rokopisov. V „Socinem" listku je opisal življenje
in delovanje za Goriško zaslužnega književnika in šolnika Valentina Staniča (1873), za katerega so mu tudi dijaki prispevali gradivo. Pod naslovom „Slovenski Abraham a Santa Clara" (Soča 1873, št. 27, 28) je priobčil kapueina Ivana Svetokriškega (Lionellija) pridigo na novega leta dan iz pete knjige njegovih pridig, ki je za našega propovednika značilna po svoji vsebini in formi. Pod Levčevim uredništvom je slavist .1. Baudouin de Courtenay objavil v „Soči" (1872—3) „Nekatere opazke ruskega profesorja", svoje prezanimive doživljaje med kmeti in izobraženci, ko je študiral slovenska narečja. Te „opazke" še dandanes niso izgubile svoje važnosti, ker so verna slika tedanjih goriških kulturnih in političnih razmer. — Leveč je ostal „Soči" marljiv sotrudnik tudi še po svojem odhodu iz Gorice. Posebno v letih 1874 in 1875 ji je bil stalen poročevalec o ljubljanskih razmerah, ki v tistih časih niso bile razveseljive. Bičal je brezbrižnost in nezmožnost naših političnih veljakov, ki sta se vnovič pokazali ob volitvah v mestni svet, ko so Slovenci prepuščali gospodarstvo ljubljanske občine političnim nasprotnikom. „Z ognjem in krvjo hi moral pisati, ko bi vam hotel narisati neskončno demoralizacijo ljubljanskih veljavnejših ali svojo veljavnost si domišljujočih narodnjakov". (16. apr. 1874, št. 16). Da bi očistil to nezdravo ozračje, je izza kulis spravil v javnost razne prvaške nečednosti. V polemičnem članku o učiteljiščih (1874, št. 17) je zahteval od učitelja temeljite splošne izobrazbe, „kajti njegova naloga je prevažna, da bi se mogla izročiti človeku, čigar dušne zmožnosti in moči niso na vse strani razvite". — Poročal je mnogokrat o takih stvareh, ki si jih Jurčič ni upal priobčiti v Slov. Narodu. Vrh tega je v teh letih izdatno pomagal prijatelju Jurčiču pri Narodu; zalagal ga je s političnimi članki, z raznimi literarnimi in društvenimi noticami, nekrologi itd. Leveč-publicist! To važno stran njegovega delovanja nam je deloma odkril dr. Prijatelj, kolikor ga je potreboval v ilustracijo Kersnikove dobe, marsikaj pa še čaka raziskovalca, kajti Leveč je dopisoval tudi v Einspielerjevega Slovenca, Edinost, Ljubljanski List, njegove članke je prinašala „Laibacher Zeitung". Večina člankov je seveda ostala brez navedbe avtorstva, le nekaj jih je označenih s pseudonimi ali šiframi, in teh se je tekom njegovega pisateljevanja nabralo lepo število: Fr. L. Bistriški, Radomljan, Paulus (tako so ga imenovali njegovi dunajski sošolci); Signifer, Crucifer (dijaška priimka), Mirko Zorin (v „Učiteljskem Tovarišu"), Jaropolk, Svetlin, Anton Kos, A. K. (enako se je v Narodu 1. 1878 velikokrat podpisoval Anton Koblar), Ivan Kovač, Bolhober, Strelec, Vladimir, Carniolus, Solus; Ššš, L. P., vir. ali v. 1. r., f. L, —v—, —c—, 4—7.
* *
V začetku oktobra 1873 je dobil Leveč mesto učitelja na ljubljanski višji realki, in na tem zavodu je deloval 28 let, t. j. do svojega imenovanja za ravnatelja ljubljanskega učiteljišča, dne 8; junija .1901. Prva skrb mu je bila, da napravi izpite iz svoje stroke. Dne 20. aprila 1876 je bil pred dunajsko izpraševalno komisijo za srednje šole aprobiran iz
slovenščine kot glavni predmet in nemščine za nižje razrede. Spričevalo porabnosti z dne 8. aprila 1876 pravi, da je Leveč „während der dreijährigen Verwendung seinen Dienstobliegenheiten sowohl hinsichtlich der Unterrichtsmethode, des Unterrichtserfolges, der Schuldisziplin, als auch in kollegialer Beziehung in zufriedenstellender Weise nachgekommen*'. Dne 18. julija 1877 je bil imenovan za pravega učitelja, „mit der Verpflichtung, innerhalb des Probetrienniums die Lehrbefähigung für Geographie und Geschichte an Realschulen zu erwerben". Tej zahtevi je mogel Leveč zadostiti razmeroma pozno. Stanovski posli v šoli, literarno delovanje pri Zvonu in drugod, neprilike v rodbini — po dveletni bolezni mu je umrla soproga — vse to je zavleklo termin tje do 10. junija 1885, ko je napravil v Gradcu izpit iz zgodovine in zemljepisja kot glavna predmeta. Nato je bil s 15. julijem istega leta definitivno nameščen in 15. marca 1893 pomaknjen v osmi činovni razred. Po smrti prof. Kozine je Leveč oskrboval na realki 22 let zemljepisni in zgodovinski kabinet in leta 1892 je zasnoval na zavodu numismatično zbirko.
Levca kot učitelja in pedagoga nam slika njegov bivši učenec, prof. Ant. Funtek, sledeče: „Im Laufe seiner 28 jährigen Tätigkeit an der Oberrealschule bildete Levec ganze Generationen von Laibacher Realschülern heran, zu denen unter anderen auch der Novellist Cankar gehört. Bei souveräner Beherrschung des Lehrstoffes und lebhaftem Vortrage stellte er an seine Zöglinge ernste Anforderungen, wie er anderseits deren schriftliche Leistungen mit strenger Gerechtigkeit beurteilte. Ausschreitungen gegen die Ordnung und Disziplin pflegte er, ohne die üblichen Strafmitte] anzuwenden, nur mit scharfen Worten zurechtzuweisen. So genoß er bei allen Schülern, ohne Unterschied der Nationalität, Liebe und den Ruf eines gerechten Lehrers".  (Laib. Zeitung, 1915, Nr. 149).
Pri mnogih poslih, ki jih je Levcu nalagala dvojna služba, profesorska in od 1. 1886 še nadzorniška, se je vendar pridno udeleževal družabnega življenja in je bil dve desetletji središče književnega delovanja. Ko je po štiriletnem odmoru Stritar obnovil svoj „Zvon", srečamo Levca spet med njegovimi sotrudniki. V 23. številki II. letnika je s člankom „Slovenski šestomer" izpopolnil Stritarjev spis o tem predmetu, češ da je Koseški po dobro premišljenem pravilu delal take šestomere, kakor jih zahteva za slovenščino Stritar. Preiskal je 1575 šestomerov Koseškega in razglasil pravila, ki so se mu v njih pokazala. Ta stvarni članek je dal Janku Pajku povod, da ga je v Zori „ostro zgrabil, zgrabil tako, kakor dotlej v Slovencih ni bilo navadno". Levec je hotel Pajku odgovoriti v „Zvonu", kar pa Stritar ni maral; zato je Levec izdal koncem januarja 1878 ostro in brezobzirno pisano polemično brošuro „Pravda o slovenskem šestomeru. Odgovor mariborskemu šestomerniku Janku Pajku". Kakor vemo iz Levčeve izjave (Levstikovi zbrani spisi, V. 363), mu je mnogo osebnih napadov na prof. Pajka „Levstik takorekoč narekoval v pero, ali pa jih je vteknil v rokopis, ko ga je pregledal pred naliskom"; enako je Levstikov ves napad na Pavlino Pajkovo.
Levstik je uvedel Levca v čitanje naših protestantskih pisateljev. Sad tega študija je lepa Levčeva razprava „Die Sprache in Trabers Matthäus", Ui jo je priobčil 1. 1878 v izvestju ljubljanske realke. O priliki svojega dvakratnega večtedenskega bivanja v Laščah se je Levec seznanil z ondotnhn narečjem, ki ga primerja s posebnostmi Trubarjevega jezika z vcdniin ozirom na staroslovenščino. Posebno poučen in zanimiv
- iiiimniMii 1111......i..........m 11 m.....i.............n.....iiiiiiiimmilii.....mi -
-.....LI.!. .1.11
.........II-
■ mu lit.....IIHIIII11
je leksikalni del. Ta spis je časovno in po vsebini med prvimi našimi lingvističnimi monografijami. — Za domačo zgodovino posebne važnosti je Levčeva študija „Die Einfälle der Türken in Krain und Istrien" v programu za I. 1891. V njej je opisal prvih 24 turških napadov na Kranjsko in 11 v Istro, oziroma na Primorsko sploh. Zal. da spisa v naslednjem programu ni nadaljeval: prvi del obsega namreč le turško napade do smrti Friderika III. (1493).  O tem korenitem delu sodi stro-
kovnjak Rtitar, da je glede na porabo virov in sestavo poedinih poročil jako natančen in popoln in da se mora prištevati „prvim zgodovinskim delom." (Lj. Zvon 1891, 500). — V zvezi s tem zgodovinskim spisom naj še omenim Levčev pregled kranjske zgodovine: „Zur Geschichte Krains", ki ga je napisal za znano monumentalno publikacijo cesarjeviča Rudolfa „Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild" (Wien 1891).
V tej spretno pisani karakteristiki je odkazal turškim napadom in kmeta kim uporom več prostora ter se je povsod oziral na naše kulturne razmere. Pregled sega do I. 1814. —
Leta 1879 je Stritar otvoril v svojem „Zvonu" galerijo podob naših najimenitnejših pesnikov in pisateljev. Na njegov poziv je prevzel Levec nalogo, spremljati te podobe s potrebnimi življenjepisi. Vsakemu pesniku je urednik odmeril prostora samo v dveh številkah. „Ti životopisi tedaj nikakor ne bodo Bog si ga vedi kako učene, korenite razprave o naših pesnikih in pisateljih, nego po domače se hočemo pogovarjati o njih, tako, kakor se moremo meniti o teh čestitih možeh dolgi zimski večer v veseloresni družbi omikanih ljudi." Tako so nastali oni klasični življenjepisi Val. Vodnika, Prešerna, Čopa, Sim. Jenka, ki jih občudujemo še dandanes. Koliko novega, človeškega nam je znal Levec pripovedovati o njih, kako blizu našemu srcu, našemu umevanju so ti graditelji naše prosvete! — Za „Narod" je ocenil Davorina Trstenjaka ob njegovi literarni 40 letnici (1878, št. 258, 259), za Bleiweisovo 70 letnico je očrtal njegovo slovstveno delovanje (1878, št. 265—260); v daljših nekrologih se je spominjal zaslužnega rodoljuba Petra Koslerja (1879, št. 92—94), svojih dragih prijateljev Jož. Ogrinca (1879), .los. Jurčiča (1881, št. 101 — 104) i. dr. — V koledarju Mohorjeve družbe za I. 1878 je opisal škofa Matevža Ravnikarja, za 1. 1879 pa Matijo Čopa; v Večernicah (1880, str. 3—23) je podal Mohorjanom obširno sliko življenja in delovanja dr. Janeza Bleiweisa. — To prezaslužno delo je nadaljeval v Ljubljanskem Zvonu in v Knezovi knjižnici. Kot biograf je ostal Levec pri nas nedosežen. Narava ga je obdarila z izredno zvestim spominom in finim estetičnhn čutom. In tako nam je podal za zgradbo naše slovstvene in kulturne zgodovine nebroj dragocenih kamenčkov, ki jih naj vešča roka zbere iz davno pozabljenih in težko dostopnih dnevnih notic in feljtonov
ter jih združi v pester mozaik. „
* *
Bogati osebni stiki s tedanjimi slovenskimi pisatelji, temeljito poznanje našega slovstva, jasen pogled za vse kulturne potrebe Slovencev in brezprimerna delavnost so usposobili Levca, da je prevzel po Stritarjevem odstopu osirotelo vodstvo slovenske književnosti: leta 1881 je postal Levec urednik Ljubljanskemu Zvonu, ki ga je vodil (telo prvo desetletje.
V zgodovini našega najstarejšega mesečnika so zapisana ta leta kot zlata doba. Vsa priznana pisateljska generacija se je zbirala okoli Zvona in prihajale so vedno nove, sveže moči . . . Prvi letnik je štel 46 sotrud-nikov, v imeniku desetega letnika jih je zabeleženih — 21 1 !  Ni skoro
pesnika, pisatelja v tem desetletnem razdobju, ki bi ga ne čitali med Zvonovimi sotrudniki. Tu so zbrani stebri našega leposlovja: .Jurčič, Kersnik, dr. Tavčar, Erjavec, dr. Mencinger, Trdina, dr. H. Dolenc . . . pesniki Gregorčič, Levstik, posebuo pa Gorazd - Aškerc, čigar balade in romance ostanejo kras in ponos Levčevega Zvona. Po vzoru Janežičevega „Glasnika", ki je bil „lepoznansko podučen list", je začrtal Levec tudi „Ljubljanskemu Zvonu" dvojno smer: leposlovno in poljudno znanstveno ; s tem je zadostil našim tedanjim slovstvenim potrebam. Posebno važnost je posvetil Zvonovemu listku, ki ga je imenoval značilno „Slovenski glasnik"; v neštevilnili noticah je zabeležen vsak pojav našega duševnega življenja tedanje dobe, predvsem seveda naše slovstvo in umetnost. V prvih letnikih nam je Zvon celo podal najpopolnejši pregled slovenske cerkvene književnosti; od 1. 1888. nas je njegova „Bibliografija slovenska" obveščala le o onih književnih novostih, ki so se poslale Zvonovemu uredništvu. Razen tega je imel stalne poročevalce za ostale slovanske književnosti. Urednik sam pa je v Zvonu uspešno obdeloval svoje priljubljeno polje domače slovstvene zgodovine.1) Neprecenljiva ostane Levčeva  zasluga, da je  znal  vzdramiti in privabiti za literarno delo
') Levčevi literarni eseji, nekrologi v »Ljubljanskem Zvonu" :
I. (1881): Prešeren v Nemcih (O Samhabcrjevih „Presirenklänge" in njih kritikah V nemških revijah). 55. Dva napisa Prešernova (na velikem zvonu pri Sv. Joštu nad Kranjem in na grobu Marije Simonettijeve). 127. — Imenitna knjiga (Pypin-Spasovic, Istorija slavjanskih literatur). 128. — t Pran Svetličie. 255. — t Vojteh Ullrich. 640.
II. (1 882): Dve uri pri slovenskem pesniku (Jos. Virku). 13-18. — Prilogi Prešernovemu životopisu (I. Dva lista Prešernova Celakovskeniu). 49, 110. (nadaljevanje v VIII. in X. let.) — Zlata knjiga (Poezije S. Gregorčiča). 312—5, 436-442. — Spominski list dr. Lovro Tomana, 377. — Jagičeva „Specimina linguae palaeo-slovenicae". 429. — „Arhiv für slav. Philologie, VI, 2, 3: str. 432, 700. — „Vracara ili Baba Hrka." Opereta Davorina .lenka. 435. — Langus in Prešeren. 567. — „Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje" (akrostih). 568. — Prešernova ura. 574. — Jurčičeva slavnost na Muljavi. 573. — Knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1882. 697. — Andrej Einspielet- (70 letnica). 755—8. — Nekrolog!: Fran Hlavka. 369. — Gjuro Daničič. 770.
III. (1 883): Paul Wiener. Mitreformator in Krain. (Vsebinski posnetek Elzejeve razprave). 73. — t Ivan Šolar in dr. Štefan Kočevar. 253. — Slovenska književnost (Krajčeva »Narodna biblioteka"). 258—260. — Nemška knjiga v Rusiji (Rußland v. H. Roskoschny) 264. — Werudlova puška (Gomela pl. Sočebrana). 330. — t Dr. Jarnej Levičnik. 401. — Volkodlak. Narodno blago iz Dolenje vasi pri Ribnici; zapisal v Peklu. 771.
IV. (1884): Nekrologi: Janez Zlatoust Pogačar. 128. — Jovan Vesel Koseški. 251. — Janez Božič. 445.
V. (1885): t Karol Rudež. 121. — Vodnikovi pesmi „Premaga" in »Mirov god". 418, 508.
VI. (1 886): Prešernovo pismo iz I. 1834. str. 314. — Kako se zagovarja kačji pik (iz Rudeževe zapuščine). 315.
VII. (1887): f Avgust Dimitz. 58. — Slovenski pisatelji Liška,' Linšker in Cingermajer. 188. — Poezije Jož. Pagliaruzzija-Krilana 314-6 — Fran Erjavec. Predavanje dne 17. aprila 1887 v ljubljanski čitalnici v prid Erjavčevi ustanovi. 413—425. - t Viktor Dolenc. 505. - t Fran Levstik. 763.
mnogo pisateljskih moči, ki bi ostale za našo književnost sicer izgubljene.
Koliko napornega dela in bridkih razočaranj mu je provzročai uredniški
posel, vidimo sedaj v dr. Prijateljevi študiji o Kersniku, kjer nam je v
oddelku  „Slovensko   slovstvo   pod  vodstvom  Levčevega Ljubljanskega
Zvona"  (str. 411—464) na  podlagi   prezanimive korespondence odgrnil
zastor v Levčevo uredniško delavnico. Cesto je že omagoval na tej trnjevi
poti in že je hotel odložiti nehvaležno breme, toda prijatelj Kersnik ga jc
bodril: „Ti ga ne smeš pustiti, ker si zraščen z njim in ker brez Tebe
„Zvon" ni več „Zvon."" In tako je Levec še vztrajal do konca leta 1890,
akoravno so se zadnje čase obili uradni posli pomnožili tako, da je le
stežka poleg njih oskrboval  upravništvo in  uredništvo. „Pretekla štiri
leta sem list uredoval samö v poznih ponočnih urah in večkrat niti na
najnujnejša pisma gg. sotrudnikov nisem odgovarjal, ker odgovarjati res
nisem  utegnil. To pa je moralo sčasoma škodovati listu ter ga zavirati
v njegovem razvoju. Da bi se zatorej nekoliko razbremenil, oddal sem
upravo »Ljubljanskega Zvona" Narodni tiskarni, tiskovne korekture in
nekoliko  uredniškega  posla  sta prevzela  g. Jožef C i m perm an in
g. Anton Funtek; izdavatelj lista bode odslej g. Janko Kersnik,
odgovorni  urednik  pa g. dr. Ivan  Tavčar."   (Lj. Zvon   1891, 55).
Nastopili so novi funkeijonarji, ki so lahko dalje gradili na trdnem
Levčevem temelju. — „
* *
VIII. (1888): Prilogi k Prešernovemu životopisu. (Nadaljevanje i/. II. letnika; gl', let. X.): II. Prešernova doktorska diploma. 301; III. Dr. Baumgartenovo spričevalo. 303; IV. Prešeren praktikant pri c. kr. kamorni prokuraturi. 303, 365, 435; V. Prešeren v Celovcu. 567—573; VI. Rodovnik Prešernov. 691. — Jos. Cimper-manove »Pesmi*. 370—4. — Levstikova literarna ostalina. 382—4. — Spomini o Josipu Jurčiču. Berilo pri »Jurčičevem večeru* v Ljubljani dne 18. marca 1886. 418—429. — Nekrologi: Dr. Valentin Zarnik. 305—8. — Lovro Žvab. 573. — Anton Raič. 635. — Jakob Volčič. 763. — Janko Gruden. 766.
IX. (1 889): Listine in pisma iz Vodnikovega življenja. Priobčil iz arhiva »Matice Slovenske". 393—418. — Vijolice. Pesmi za mladost. Zložila Lujiza Pesjakova. 571—3. — Janežičev nemško-slovenski slovar. Tretja izdaja, priredil A. Bartel. 700. — Nekrologi: Joset Jireček. 63. — Kari Deschmann. 254. — Matej Cigale. 307—9. — Janez Hozhevar. 379; Levstik in Hozhevar. 380. — Ivan Belec. 447. — Jernej Francelj. 448.
X. (1890): f Davorin Trstenjak. 166—174. — Prilogi k Prešernovemu životopisu (gl. let. IL, VIII.): VIL Prešeren priseže za civilnega in kriminalnega sodnika. 175; VIII. Prešeren prosi odvetniškega mesta v Ljubljani, v Postojni in v Kranju. 176. — Duh Trstenjakov po »Ljubljanskem Zvonu." 319. — t .lernej Križaj-Severjev. 508.
XI. (1891): Fran Levstik. Berilo v ljubljanski čitalnici dne 25. sušca 1888. leta v prid Levstikovemu nagrobnemu spomeniku. 3—21. — »Kje so moje rožice?" Nemški izvirnik Orožnove pesmi »Vse mine." 116—9. — Popotnikov koledar za slovenske učitelje. 120.
XVII. (1 897): Janko Kersnik. Prijateljski spomini. 535—544.
XVIII. (1 898): Slovenski pravopis. 276-283.
XX. (1 900). Prešernov album: Prešernova podoba. 857-860. — Fr. Potočnikov dnevnik o Prešernovi smrti. 875.
Kakor z „Ljubljanskim Zvonom", tako je Levčevo delovanje tesno združeno z razvojem naše prve literarne organizacije, z „Matico Slovensko." Dne 14. junija 1882 je postal njen odbornik, od 1886--1892 je bil prvi podpredsednik, skoro dvajset let je načeloval književnemu odseku in po Marnovi smrti jo je kot predsednik spretno vodil štirnajst let, dokler ni 17. julija 1907 odložil mesta društvenega predsednika in obenem izstopil iz odbora. — Takoj ob njegovem vstopu v to književno korporacijo mu je odbor poveril uredništvo Letopisa za 1. 1882—3, ki ga je preosnoval v zbirko „uceno-znanstveno in popularno-znanstveno pisanih slovenskih razprav." Prenovljeni Letopis »kaži in pričaj omikanemu svetu, koliko morejo pisatelji slovenski svojega, izvirnega ustvariti v raznovrstnih strokah človeškega znanja"; razprave naj bodo v ozki dotiki in lesni zvezi z našim narodom. Tako urejevan Letopis bi nam nadomestoval slovenski znanstven časopis, »a z druge strani bi pospeševal idealne težnje naše po splošnem napredku in vsestranskem razvoju književnosti slovenske ter ž njo vnemal in hranil sveti plamen domovinske ljubezni in narodne zavednosti naše, katerih nobena stvar ne vzbuja in ne vzdržuje tako, kakor proučevanje domačega jezika, domače zgodovine in občno spoznavanje samega sebe." (Predgovor v Letop. 1882—3). Po teh načelih je še uredil matične Letopise za 1. 1885, 1886, 1887, in tak je ostal Letopis, dokler senil. 1899 delil v »Zbornik znanstvenih in poučnih spisov" in v pravi Letopis, to je pisarniško poročilo o delovanju Matice. — S tistimi čudnimi domoljubnimi, »neplačanimi" tajniki se je začela pri Matici babilonska zmešnjava, v društvenih knjigah se je pojavil tak nered, da je bilo treba likvidacije; zato se je Levec zavzemal za to, da se nastavi pri Matici plačan in stalno nameščen tajnik, ki je duša vsakemu literarnemu društvu. V začetku svojega odborništva je Levec deloval na to, da se letnimi zviša na 6 K, ker z običajnimi dohodki Matica ne more uspešno delovati in vsestransko napredovati, in da se tako zjednači nepravično razmerje med ustanovniki in letniki. Tudi ni odobraval mnenja onih, ki so jo hoteli preosnovati v nekako znanstveno akademijo, ne meneči se za to, da Matica za tako drago poskušnjo nima niti denarnih sredstev niti pisateljev, niti ne bi imela v narodu samem dovolj zaslombe in podpore. Matica naj ne zalaga šolskih knjig, ker se te počasi prodajajo in vsled tega pri glavnici izposojene novce jako počasi povračujejo; zato hi pri tem morala zanemarjati tiste svoje društvenike, ki zahtevajo od nje zabavnega in poučnega berila. Zagovarjal je načelo, da naj se dobrega pisatelja tudi dobro plača; stiskanje novcev in skoparenje v tem oziru bi bilo na škodo Matici in naši književnosti. — Ker je aparat štiridesetih, po vsem svetu raztresenih odbornikov siino okoren, je Levec 1. 1883 zagovarjal in živo priporočal Šukljetov predlog, da se voli samo dvajset delavnih, v literarnih stvareh preskušenih odbornikov in jäicer 15 v književni in petorica v gospodarski odsek. Matica ni zavod za vzajemno slavljenje in češčenje, ampak literarno društvo, kjer odhorništvo ni nobena čast, ampak nalaga vsakemu pravemu odborniku mnogo resnega dela.
Odbornik bodi, kdor je 8 svojimi deli dokazal, da je vreden tega zaupanja, pa si bodi duhovnik ali posvetnjak! (Prim. Lj. Zvon. 188.'', 809—811). Oba umestna načrta, namreč preustroj odborništva in zvišanje udnine, se sicer nista izvršila, pač pa se je pomladilo književno delovanje Malice. Za leposlovje, izvirno in prevodno, se je osnovala „Zahavna knjižnica" (1880); za njo je Levec uredil dva zvezka dragocenih Erjavčevih izbranih spisov (1888, 1889) s prekrasnim življenjepisom. Z malokalero knjigo je Malica svojim udom tako ustregla kakor z Erjavcem, ki ga že dolgo let iščeš zastonj v knjigotrštvu. Ko je dobivala beletrija »Zabavne knjižnice" dovolj domače hrane, so se osnovali »Prevodi iz svetovne književnosti" (1904). Važna je publikacija „Slovenska zemlja" (od I. 1892), opis slovenskih pokrajin v prirodoznanskem, statističnem, kulturnem in zgodovinskem ozira V njej je opisal S. Hutar Pokneženo grofijo Goriško in Gradiščansko, samosvoje mesto Trsi in mejno grofijo Istro ter Beneško Slovenijo; Fr. Orožen nam je podal opis Kranjske;, kateremu sta sledila pozneje še M. Potočnik s Koroško in Ferd. Seidl z znamenito monografijo Kamniških alp. Prof. Strekelj je začel izdajati obširno zasnovano zbirko »Slovenskih narodnih pesmi" (od I. 1895); z nasveti in korekturami je Levec pomagal prof. Glaserju pri spisovanju njegove »Zgodovine slovenskega slovstva." V Letopisu za I. 1894 je Levec postavil umrlemu Matičnemu predsedniku .lož. Marnu časten literarni spomenik, s fino analizo 30 letnikov njegovega ...lezičnika". v katerem je Marn »korenito ocenil naše pesnike in pisatelje ter prvim veleuinom našega naroda postavil sijajne spomenike."
Levec je mogel že na prvi skupščini, ki jo je vodil kol predsednik, poročati, da Matica na vse strani stalno napreduje, da število društvenikov raste in da je gmotno stanje društva ugodno. »Pozna se, da društvo zasaja v narod vedno močnejše korenine in da se razrašča v lepo košato drevo." — Ko je 1. 1892 v Ljubljani umrli trgovec Ant. Knez v svoji Oporoki postavil Slov. Matico za glavnega dediča vsemu svojemu premoženju v ta namen, da se obresti »Ant. Knezove ustanove" porabljajo v izdavanje cenene zabavne in poučne knjižnice, je začela Matica z letom 1894 izdajati »Ant. Knezovo knjižnico", kateri je bil Levec trinajst let urednik. Okoli novega glasila je zbral elito naše tedanje beletrije, da imenujem med sotrudniki dr. Detelo, Govekarja, Mencingerja, Meška, Cankarja. Njegove uredniške vrline mi je č. g. Meško, s katerim je Levec živel do svojih zadnjih dni v prijateljskem razmerju, v dopisu z dne 15. decembra 1916 označil s temi besedami: »Kot urednika nisem Levca čez vse druge literate spoštoval samo, ker sem videl, da res razume svojo stvar do zadnje pičice, temveč tudi zaradi njegove res gentlemenske finosti. Ko sem stopil v krog Matičinih sotrudnikov, sem bil pravzaprav šele začetnik, navzlic »Hrastu", »Trnju in lovorju" in romanu »Kam plovemo?" ... A Levec mi ni kazal nikoli, kako da sem še slab in nezrel, kazal morda na kak žaljiv in ohol način. Pripisoval je na rob rokopisa svoje opazke,  popravljal jezik  —  v skrajnem slučaju zapisal
opazko: „Zakaj pa ne tako . . .'?" — črtal, ako je bilo kje neizogibno potrebno in na robu pojasnil, zakaj je črtal. Potem mi je rokopis poslal, da sem videl, kakšen da pride v tisk. Take obzirnosti nisem našel pri nobenem uredniku ne prej ne pozneje. . . . Cenil sem pri Levcu to, ker sem videl, da on pisateljevo delo res spoštuje in da je prepričanja : „Kdor da svoje ime za spis, mora vedeti, kakšen da pride v tisk!" Učil sem se po tej metodi več, se mi zdi, ko če hi bral o pisateljevanju debele knjige. Seve mi je prilično pisal tudi marsikaj o teoriji povesti . . ." Enako je Levec visoko cenil Cankarja, svojega bivšega nadarjenega učenca na realki; bil je navdušen za krasoto njegovega jezika.
Poučni del Knezove knjižnice je navadno oskrbel Levec sam z raznimi književno-zgodovinskimi črticami. V drugem zvezku (1895) nam je nad vse zanimivo opisal Matijo Valjavca, svojega ljubljenca izza dijaških let. Uredil je vzorno njegove „Poezije" ter jih z obširnim uvodom izdal I. 1900. — Veličastno se je izvršil dne 12. oktobra 1897 prenos Kopitarjevih smrtnih ostankov v Ljubljano. Matica je preskrbela grobnico in dala okusno prirediti z Dunaja pripeljani spomenik. Ko je sprejela slovenska zemlja v svoje naročje rojaka evropske slave, izpre-govoril mu je Levec kot' načelnik pripravljalnega odseka in predsednik „Slov. Matice" prekrasen nagrobni govor (IV, str. 184—7). — V petem zvezku nam je z novimi doneski pojasnil čudno zgodovino Strelovega „Popotnika" z ozirom na svojega pesnika in glede napeva, ki je, kakor ga je pel Legat 1. 1847 na Dunaju, normanska romanca. — „Ob stoletnici Janeza Vesela Koseškega" je objektivno ocenil senčne in solnčne strani pesnika in ga presodil „po velikanskem vplivu, ki ga je imel na svojo dobo in po čudovitem uspehu, ki ga je dosegel med svojimi vrstniki." — Sedmi zvezek je prinesel Levčevo slavnostno predavanje ob Prešernovi stoletnici dne 2. decembra 1900 v Narodnem domu in dne 4. dec. v deželnem gledišču v Ljubljani. Kakor je Levec trideset let prej z mla-deniškim ognjem pred dunajskimi Slovenci budil zanimanje za našega Prešerna, tako je zdaj kot zrel mož ob pesnikovem jubileju pred izbranim občinstvom z umerjeno besedo kazal na trajne zasluge Prešernove za slovenski narod, ki naj časti in slavi „tistega moža, ki mu je zapustil neizčrpni zaklad neumrjočih poezij in ki ga je določila milost božja, da je ustvaril slovensko pesništvo, položil neomajni temelj naši posvetni lepi književnosti ter zanesel slavo slovenskega imena preko mej svoje domovine" (str. 215). Tako sta oba govora nekaka mejnika mnogoletnega dela, ki ga je Levec posvetil temeljitejšemu spoznavanju Prešernovega življenja in umevanju njegovih poezij. In med zadnjimi črticami, ki so potekle za javnost izpod Levčevega peresa, je komentar k Prešernovemu „divnjeku" v „Judovskem dekletu." 1)
_ * * v
') V koledarju šolske družbe sv. Cirila in Metoda za leto 190", str. 27—30. Levec je dokazal, da si pesnik izraza „divnjek" ni izmislil, ampak ga je vzel prav iz domače vasi, iz domače govorice.
V osemdesetih letih se je Levec udeleževal društvenega in literarnega življenja, ki se je razvilo v ljubljanskem literarnem in zabavnem klubu (1881—1882). Še večje važnosti je postalo I. 1885 ustanovljeno »Pisateljsko podporno društvo" s svojim sobotnim literarnim klubom, ki je bil nekaj let središče ljubljanskega družabnega in književnega življenja. Levec je v njem predaval o slovenskem slikarju Janezu Wolfu (16. jan. 1886), o življenju in delovanju Josipa Jurčiča (18. marca), o Knoblovih pesmih iz 1. 1801 (3. aprila); v korist »Erjavčevi ustanovi" je 17. aprila 1887 javno predaval o življenju in delovanju Frana Erjavca. V letu 1888 si je izbral sledeče predmete svojim govorom: Mladost pesnika in jezikoslovca Matije Valjavca (5. jan.), And. Einspieler (19. jan.), Levstik in njegov pomen v slovenskem slovstvu (15. marca, v dvorani ljubljanske čitalnice); dne 18. januarja 1890 je poročal o Levstikovi literarni zapuščini. Večino teh predavanj je priobčil »Ljubljanski Zvon." —
V letih 1882 —1892 je Levec uredil 11 knjig Jurčičevih zbranih spisov. S to ceno in okusno izdajo je postal naš prvi pripovednik narodov ljubljenec. V več tisoč izvodih je romal Jurčič med ljudstvo in ostal mu je še zdaj enako drag, kakor mu je bil pred desetletji. Dragoceno gradivo za dvanajsti zvezek, ki naj bi obsegal tudi Jurčičev življenjepis, je Levec izročil ljubljanskemu magistratu, ki poskrbi, da ga dobimo v bližnji bodočnosti.
Za Jurčičem so prišli na vrsto v petih zvezkih Levstikovi zbrani spisi (1891—1895). Po več nego dveletnem napornem delu je Levec končno uredil rokopis Levstikovih poezij, ki nam podaja preko 300 pesnitev, od teh dobro tretjino še nikjer objavljenih, nastalih v dolgi dobi štiridesetih let. Njih ureditev je bila težavna in zamudna, ker je Levstik svoje pesmi neprestano pilil, prenarejal, prepisoval in svojo pisavo večkrat menjaval. Vsakemu zvezku je Levec dodal potrebni tolmač, ki povišuje vrednost kritično urejene zbirke; v teh opombah tiči precejšen del slovenske književne zgodovine. — Vrh tega je Levec oskrbel enotno jezikovno popravo dr. Tavčarjevih »Povesti." —
Kot izboren stilist in temeljit poznavatelj slovenščine je bil Levec prvi poklican, da nam uredi končnoveljavni slovenski pravopis. Petindvajsetletna izkušnja v šoli in zunaj šole ga je izučila, da je takšna pravopisna knjiga učencem, učiteljem, pisateljem in izobraženim Slovencem sploh živa potreba. Že leta 1889 je v »Lj. Zvonu" (str. 381) zahteval, da naj kranjski deželni šolski svet skliče na posvet nekoliko učiteljev slovenskega jezika in po njih določi vse preporne stvari v naši pisavi, potem pa poskrbi za to, da se spiše slovenska slovnica po gotovih dognanih načelih, in da se ne uvede niti v ljudske niti v srednje šole nobena učna knjiga, ki se ne drži te uradne slovnice. Istočasno se je snoval pod okriljem »Slov. Matice" časopis »Slovenska beseda", kateri naj bi bil glavni namen, pospeševati razvoj našega knjižnega jezika ter določiti in utrditi enotne pravilne oblike v govoru in pismu. (»Lj. Zvon" 1890,  str.  60,  379,  509).  Lepi   načrti  so  zaspali,  dokler   ni naučno
ministrstvo I. 1895 Leven naročilo, da naj sestavi na podlagi Pleteršni-kovega slovarja za naše šole slovenski pravopis, ki naj bi obsegal potrebna pravopisna pravila in pravopisni slovar. Dobro vedoč, da je s tem delom združena velika odgovornost, se je Levec šele po daljšem obotavljanju naposled vdal ponovnemu pozivu. Načela, po katerih je knjigo sestavil, nam-je pojasnil v članku „Slovenski pravopis" (Lj. Zvon 1898, 276—283; Popotnik 1898: 194, 211). Knjiga je izšla v c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaju I. 1899 ter je zbudila poleg zasluženega priznanja tudi ostro kritiko poklicanih in nepoklicanih ocenjevalcev, ki so vodili polemiko cesto s srditostjo in malenkostno važnostjo nekdanjih naših črkarskih pravdarjev. Seveda tudi ni manjkalo raznih sumničenj in osebnih napadov na adreso poštenega avtorja. Zanimivo je citati, kar poroča Levec dne 5. avgusta 1899 o lern boju prof. dr. Glaserju: „. . . Vaš „bralec" in „poln" me res ni razveselil, a žalil me ni, ker ste svojo misel povedali v dostojni obliki. A le pomislite, koliko budalosti, sirovine in smešenja so drugi kolegi izbruhali zadnje tedne na me! Rutar me imenuje phylloxera philologica, mi očita sovraštvo do Hrvatov, me psuje s slepo oboževanim malikom slovenskega učiteljstva, za to, da se peham in ubijam s prevodi vladnih razglasov, mi očita, da sem vladni podrepnik itd. Drugi mi očitajo gorjanske novotarije, moj gorenjski dom, rovtarskega kmetavsa itd. V brošuri, ki jo ravnozdaj pišem, bom vsem odgovoril, kakor zaslužijo . . ." Te brošure Levec sicer ni izdal, pač pa je izmed mnogih polemičnih spisov ohranila svojo trajno vrednost dragocena Štrekljeva apologija „0 Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah" (1911). V njenem uvodu čitamo tole zlato resnico: „Izza Kopitarjeve dobe je to prvi večji poskus, kako bi se slovensko pravopisje spravilo v določena pravila in vstanovilo za praktično porabo. Da se je Levcu ta poskus sijajno posrečil, mora pritrditi vsak nepristranski sodnik, ki ve, da je strogo dosledna vredba sleharnega pravopisnega omahovanja — to je: na vse strani dosledno pravopisje — nekaj idealnega, česar ni dosegel niti ne doseže noben narod, noben slovničar!" Četudi Levčev pravopis vsled odpora in agitacije nasprotnikov ni dosegel oblastvene aprobacije, vendar je z malimi izjemami v praksi častno zmagal.
Od 1. 1880, torej petintrideset let, je Levec slovenil razglase deželne vlade in njene predloge za kranjski deželni zbor. Prvih dvanajst let je opravljal le posle pod kontrolo tedanjega deželnega predsednika barona Winklerja, ki si je kot temeljit poznavatelj slovenščine pridobil velike zasluge za vzorne prevode v našem deželnem zakoniku. O tem malo znanem Levčevem delovanju piše prof. Funtek: „Da es im Laufe der Jahre viele schwierige Materien übersetzen hieß und ferner zuweilen unter Mithilfe von Fachleuten zahlreiche Redewendungen und technische Ausdrücke neu geschaffen werden mußten, die später im großen Wörterbuche von Pleteršnik Aufnahme fanden, so trug Translator Levec wesentlich zur Bereicherung des slovenischen Sprachschatzes bei" (Laib. Ztg. 1915, Nr. 149).
V zvezi z Levčeviini pravopisnimi in jezikoslovnimi spisi naj še omenim »Nekaj opazk o naših zemljepisnih imenih" v »Planinskem Vestniku" (II, 1896, str. 73—76). V tem članku zavrača umetni obliki »Bohinjska Sava, Podkorenska Sava", namesto pravilnih, narodnih »Sava Bohinjka, Sava Dolinka"; v Radečah je zvedel, da je ime gore „Pönca", pod katero izvira v Planici Sava Dolinka, samo skrčena oblika iz Pöl-dnevnica ali Pöldnica. Nemško naselbino »Weißenfels" na Gorenjskem imenuje ljudstvo »Fužine", »Bela peč" je hlapčevski dobesedni prevod. — Pisati je ..Radovljica" ne »Radolica", ker se izvaja iz osebnega imena „Rad"; enako „Rädovina", ne „Rädolna." Zgodovinski dokaz za to svojo trditev je zabeležil v „Carnioli" (1911, str. 231).
* *
Živo zanimanje za vsako kulturno delovanje med našim narodom je dovedlo Levca predvsem kot zgodovinarja v stik z »Muzejskim društvom za Kranjsko", čigar član je bil od 1. 1888. Ko ga je društvo 1. 1903 izvolilo za svojega predsednika, se je Levec trudil skupno z odborom, da je začelo društvo zopet živahneje delovati in se razvijati: število društvenikov je naraščalo, gmotno stanje se je boljšalo, uredila se je društvena čitalnica; predvsem pa se je dvignil ugled društvenega znanstvenega glasila. Levec je skrbel, da so bili priobčeni spisi sotrud-nikov v jezikovnem oziru dovršeni. Razen že omenjene notice „Radovljica in ne Radoljica" je priobčil v istem letniku „Carniole" ornitološko beležko »Slavec na Gorenjskem" (1911, str. 234). Marljivemu sotrudniku bivših muzejskih „Mitteilungen", prof. JuL Wallnerju, je napisal prisrčen nekrolog (Carn. 1914, 108 — 9). L. 1915 je iz zdravstvenih ozirov odložil predsedniško mesto, vendar se je do konca svojih dni zanimal za razvoj društva. — Na društvenem občnem zboru dne 15. februarja 1915 je bil Levec na predlog muzejskega ravnatelja prof. dr. Mantuanija soglasno izvoljen za društvenega častnega člana v priznanje njegovih zaslug za društvo in slovensko znanstvo sploh.
*
# *
Dne 20. marca 1886 je Levec postal Ijudskošolski nadzornik za radovljiški okraj, 25. decembra 1888 pa za mesto Ljubljano. S svojim temeljitim strokovnim znanjem, z odločnim in taktnim nastopom se mu je posrečilo v kratkem času odstraniti nezdrave razmere, ki so v tistih časih ovirale razvoj našega ljudskega šolstva. Tako so se v radovljiškem okraju tekom enega leta razširile ljudske šole v šestnajstih krajih, vstale so nove šolske stavbe, šolski obisk je postal rednejši. Laskave besede priznanja mu je napisal po preteku prve funkcijske dobe okrajni glavar v odpustni dekret: „Ich anerkenne mit Befriedigung Ihren anregenden und fördernden Einfluß auf das Schulwesen des Bezirkes und danke Ihnen als Vorsitzender des k. k. Bezirksschulrates für Ihre ausgezeichnete
führende Wirksamkeit in dieser Körperschüft nicht minder, wie ich Ihnen für die rege und taktvolle Mitwirkung bei der Durchführung der Beschlüsse des Bezirksschulrates zu danken verpflichtet bin. Pietät für Seine Majestät und Allerhöchst dessen Regierung, weise Unterordnung gegenüber den gesetzlichen und administrativen Anordnungen, allgemeine Bildung, Kenntnis aller Details des Unterrichtswesens, ein humanes und objektives Urteil kennzeichnen Ihre ausgreifende Wirksamkeit." (Lj. Zvon 1889, 319).
Razveseljiv napredek ljubljanskega ljudskega šolstva zadnjih 25 let se je izvršil z Levčevhn vztrajnim in smotrenim sodelovanjem. Prva deška šola je dobila v Komenskega ulici lastno poslopje; enorazrednica na Barju se je razširila v trirazrednico z vzornim šolskim vrtom. Šestrazredna dekliška šola pri Sv. Jakobu se je razširila v osemrazrednico z lastnim poslopjem; enako se je razširila zasebna šestrazredna dekliška šola v Lichtenthurnovem zavodu v osemrazrednico; osemrazredna vnanja šola pri uršulinkah se je razdelila v petrazredno ljudsko in trirazredno meščansko šolo, ki je prva slovenska dekliška meščanska šola v Ljubljani. Enako se je preustrojila osemrazredna notranja dekliška šola pri uršulinkah z novoustanovljenim ženskim učiteljiščem. Nadalje se je ustanovila tretja deška mestna šola na Vrtači in pred nekaj leti se je otvorilo moderno poslopje četrte deške šole v Prulah. — Dne 8. aprila 1895 je Levec postal vladni komisar za nadzorstvo obrtno-nadaljevalnih šol na Kranjskem, kjer je zapustilo njegovo delovanje trajne sledove. To službo je opravljal do 1912. — Dne 8. junija 1901 je bil imenovan za ravnatelja ljubljanskega učiteljišča; 1. 1903 pa je postal deželni nadzornik za ljudske šole na Kranjskem, in sicer je bil prvih pet let nadzornik vsega ljudskega šolstva, 1. 1908 so izločili iz njegovega delokroga nemške šole. L. 1909 je bil odlikovan z redom železne krone 3. razreda, 1913 je postal pravi dvorni svetnik; naučno ministrstvo mu je pri tej priliki izreklo posebno pohvalo za njegovo uspešno in mnogoletno delovanje kot šolski nadzornik. Zal, da so neprijazne politične razmere v kranjski deželi cesto ovirale njegovo idealno stremljenje. Tako mu je z upokojitvijo „padel s srca težak kamen"; saj je moral z bolestjo označiti zadnjih 11 let svojega aktivnega službovanja kot „polnih neuspeha in prevar", ki bi jih rad zbrisal iz svojega življenja.
Levec zapušča med učiteljstvom najlepše spomine, spoštovanje in hvaležnost. „Levec je imponiral vsakomur s svojo moško resnostjo in je priklepal nase učiteljstvo z ljudomilhn, naravnost prijateljskim občevanjem. Umeval je naše boje in napore in cenil naše delo po uspehih. Njegova sodba je držala kakor zakon, saj jo je izrekala izrazita individualnost in kapaciteta, ki je uvaževala okolščine in razmere, stvar in voljo, zmožnost in materijah Osebni nagibi ali celo zunanji, izvenšolski vplivi niso nikoli odločevali. . . . Nobenega birokratskega prahu ni bilo na njegovih odredbah. Njegovi nazori so sloneli na bogati življenski izkušnji ; prelikani in ustaljeni v jasnem razumevanju  naloge in dolžnosti so bili
markantni odznaki poti in smotrov, koder in kamor je hotel Levec dovesti naše narodno šolstvo, kjer imej učiteljstvo z globoko stanovsko izobrazbo čim večjo avtonomijo." (E. Gangl v „Učit. Tovarišu" 1015, št. 4.) —
Mestna občina ljubljanska je izrazila odličnemu someščanu in njegovemu neutrudljivemu delovanju na različnih poljih slovenske javnosti svojo hvaležnost in priznanje s tem, da mu je v občinski seji dne 23. junija 1915 podelila častno meščanstvo. — S svojimi deli si je Levec ustvaril v naši kulturni zgodovini važno mesto, v naših srcih pa mu ostani ohranjen hvaležen spomin!
(V Ljubljani, dne 30. januarja 1917.)
f Frančišek Hubad.
En dan za Fr. Levcem, dne 3. decembra 1910, je šel v večnost tudi njegov tovariš dvorni svetnik Fr. Hubad.
Hodil se je 28. januarja 1849 v Skaručni pod Šmarno goro. Po dovršenih gimnazijskih letih je šel v Gradec študirat klasično filologijo in slavistiko in je 1. 1875 v Ptuju nastopil svojo prvo profesorsko službo; 1. 1884 so ga namestili na prvi drž. gimnaziji v Gradcu, odkoder je bil 1. 1891 poklican v naučno ministrstvo. L. 1894 je postal ravnatelj na ljubljanskem učiteljišču, 1. 1901 dež. šolski nadzornik za ljudske šole na Kranjskem, 1. 1903 pa za kranjske srednje šole. Leta 1912 je dobil naslov in značaj dvornega svetnika in bil 1. 1914 vpokojen.
Kot znanstveni pisatelj - slavist je izšel iz narodopisne Krekove šole v Gradcu. To se kaže v vseh njegovih znanstvenih razpravah. Pisal je (po primerjajoči metodi) največ o običajih slovanskih, najprej v Letopisu Matice Slovenske za 1. 1878 I—II. (Običaji slovanski) o pomladi in odnašanju smrti (Moräne). V naslednjih letnikih je to razpravo nadaljeval: 1. 1879 je opisal gostoljubnost pri Slovanih, božjo sodbo in prošnje za dež (Črtice o starožitnostih slovanskih), 1. 1880 Božič pri Srhih in svatovske običaje pri Bolgarih, I. 1881 šege in prazne vere pri zidanju novega doma. Po Krekovem zgledu, ki je zasledoval Polifemov motiv v tradicionalni literaturi evropskih narodov, je Hubad dokazal, da poznajo moti v staronemške pesmi o H i I d e I) r a n d u (boj očeta s sinom) tudi narodne pesmi slovenskih narodov (Kres 1882, Sketova Čitanka za V. in VI. razred); isto je dokazal tudi o grški pripovedki o Ojdipu
(Sketova Čitanka za V. in VI. razred). Za Sketovo Čitanko za V. in VI. razred je napisal tudi razpravo o obredni narodni pesmi. O istih snoveh je pisal tudi v nemških časopisih (Globus, Magazin t', d. Literatur des Auslandes, Neue Illustrierte Zeitung, Leipziger Illustrierte Zeitung), poročal pa jim je tudi drugače o znanstvenem in literarnem življenju Slovanov in Slovencev. — Hubad je pisal tudi o ostankih Slovanov v Italiji (Kres 1884) in na Saksonskem (Kres 1883); prevedel je poljsko razpravo .lozefata Ohrizka o Slovanih, ki so bivali za časa Mavrov na Španskem (LMS 1878, III—IV). V L MS 1881 je priobčil razpravo o „P. P. Vergeriju in njegovem sodelovanju pri Trubarjevem prelaganji sv. pisma", največ na podlagi knjige „Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog von Württemberg und P. P. Vergerius. Gesammelt und hrsg. v E. v. Kausler u. Theod. Schott (Bihlioth. des lit. Vereines in Stuttgart CXXIV.) Stuttgart 1875. — Sodeloval je kot poročevalec in kritik tudi pri »Ljubljanskem Zvonu".
Pozneje se je posvetil Hubad mladinskemu slovstvu. »Pripovedke za mladino", ki jih je priredil iz raznih jezikov in izdal v treh zvezkih (1887 —1890) nam kažejo še zvezo z njegovim znanstvenim zanimanjem za tradicionelno slovstvo. Sledilo jim je več mladinskih patriotičnih spisov. Opisal je za mladino življenje cesarja Franca Jožefa Lob štirideset-letnici in ob petdesetletnici njegovega vladanja (Knjižnica Družbe sv. Cirila in Metoda I. in XII. 1888 in 1898) ter očaka habsburške rodbine, Rudolfa Habsburškega (Knjižnica Družbe sv. Cirila in Metoda II. 1889). Pokazal je poleg tega mladini zglede junaštva v mirnih in bojnih časih, največ seveda iz bojev slovenskih junakov za avstrijsko domovino (Junaki I—II. 1889 in 1892).  Pisal je tudi v Tomšičev „Vrtec".
Priredil je dalje 3. in 4. izdajo .lanežičevega slovensko - nemškega slovarja (1893 in 1908).
Glavno njegovo delo pa je bila skrb za šolstvo, za katero si je pridobil zlasti kot ravnatelj in nadzornik mnogo zaslug; radi njih je bil tudi odlikovan z redom železne krone III. vrste.
Ker mu je bil kulturni napredek njegovega naroda pri srcu, je pospeševal tudi prosvetna društva. Od 1. 1892 sem je bil ud Muzejskega društva za Kranjsko in se je vedno živo zanimal za njegovo delovanje, zlasti za razvoj društvenega glasila.
L. 1914 je prevzel predsedstvo v Glasbeni Matici in je vodil to za domačo kulturo in umetnost velepomembno društvo navzlic vsem zaprekam in težavam, ki so jih delali razni neprijatelji, mirno in smotreno v razburkanih dneh svetovne vojne do svojega zadnjega dihljaja. Njegovi obzirnosti, konivenci in štedljivosti je zahvaliti tolike uspehe na znotraj in na zunaj. Šola Glasbene Matice se je dvignila, koncerti so se množili in so dobavljali tudi za vojne potrebe lepe vsote.
V zasebnem in javnem življenju si je Hubad s svojo prijaznostjo in postrežljivostjo pridobil spoštovanje vseh, ki so prišli ž njim v dotiko. Ostal mu bo blag spomin v srcu vseh.   R. i. p. /. Grafenauer.
Društvenim udom. Muzejsko društvo za Kranjsko se dobro zaveda ravno v tem času neprecenljive važnosti, da se vzdrži kulturno delovanje; zato polaga vso svojo skrb rednemu izdajanju domoznanstvenega glasila „Carniola". Doslej se mu je to posrečilo s pomočjo priznanih sotrudnikov, zavednih udov in podpornih činiteljev. Hvala jim! Ob zaključku letošnjega letnika jih prosi, da mu ostanejo zvesti tudi nadalje; zakaj le tako je zagotovljena izdaja našega glasila tudi v letu 1917. Znanstveno gradivo je večinoma že pripravljeno: v zgodovinskem delu bo nadaljeval ravnatelj prof. dr. .los. Mantuani svojo kulturno-zgodovinsko študijo »O škofjeloški pasijonski procesiji", dr. M. Kos objavi aktualno in obširno razpravo »Tolminska gas ta Idi j a"; kons, svetnik V. Steska bo poročal o slovenskem pisatelju .lern. Basarju; izmed prirodopiscev namerava objaviti botanik Paulin važne floristične študije za Kranjsko, ornitolog dr. Po-nebšek bo pričel z opisovanjem kraguljev, geolog Seidl bo priobčeval svoje temeljite referate Sodelovali bodo nadalje vsi dosedanji sotrudniki zgodovinskega in prirodopisnega dela in poleg njih so obljubili na novo še nekateri znanstveniki svoje sotrudništvo. — Izdajanje „Carniole" je odvisno le od gmotnega društvenega stanja. Zato prosi odbor vse velecenjene ude, da vplačajo udnino 1917 že v prvi tretini leta in skušajo pridobiti društvu novili udov — vse one pa, ki dolgujejo udnino za 1. 1910 ali 5e celo za I. 1915, da blagovolijo čimpreje poravnati zaostali znesek. — Prihodnja Carniola izide v dvojnatem zvezku (1+2) o Veliki noči.
Novi udje. — Dr. Franjo Bučar, kr. prof., Zagreb, — Dr. Iv. M. Čok," odvetniški kandidat v Trstu. — Izobraževalno društvo v Zg. Lokvici, p. Metlika. — Ljudska šola v Cerkljah, p. Krška vas. — Ljudska šola na Polica, ]>. Višnja gora. — Dr. Jože Lovrenci č, odvet., sedaj nadporoč. avditor, Mitrovica.
— Mihelčič Alojzij, dež. poslanec in župan v Zg. Lokvici. — F. Bepič, revi-dent Južne železnice, Ljubljana. — Henrik Steska, c. kr. okr. komisar, Ljubljana.
— Dr. Karol Savn i k, c. kr. sekcijski svetnik v finančnem ministerstvu, Dunaj.
— Josip Švigelj, župnik na Polici, p. Višnja gora. — Hugon Türk, vet. zdravnik, Stična. — Uršulinski samostan, v Skofji Loki. — Med novimi udi, ki so bili objavljeni v 1. zvezku Carniole 1916, se mora glasiti pravilno Nieefor Stepančič in ne Nicefer Stefančič.
Umrli udje. Tekom zadnjih mesecev so preminuli v Ljubljani: 4. oktobra 1916 namestnik deželnega glavarja Leopold baron Liechtenberg-Janeschitz pl. Adlers heim, komtur Franc Jožefovega reda in gospod na Ablah in Dobravi. Bil je od leta 1884. veleposestniški zastopnik v kranjskem deželnem zboru ter je slovel zlasti kot poljedelski strokovnjak. — 2. decembra 1916 c. kr. dvorni svetnik Franc Levec, c. kr. dež. šol. nadzornik v p., vitez reda železne krone III. r. itd.
— 3. decembra 1916 c. kr. dvorni svetnik Frančišek Hubad, c. kr. dež. šol. nadzornik v p., vitez reda železne krone III. r. itd. — 17. decembra 1916 višji zdravstveni svetnik dr. Emil Bock, primarij okulističnega oddelka na deželni bolnici in priznan strokovnjak za očesne bolezni. — 31. decembra 1916 Ivan Mejač, veletržec v Ljubljani. — Navedeni pokojniki so bili vsi dolgoletni — večinoma že od leta 1889 dalje — udje Muzejskega društva za Kranjsko, za katerega razvoj so se živahno zanimali. — Bodi jim ohranjen časten spomin!
Imenik udov Mitgliederverzeichnis.
31. decembra 1916 — 31. Dezember 1916. Častni udje — Ehrenmitglieder.
t Dr. Hyrtl Josef, It. k. Holrnt. eni. k. k. Univcr-siUUsprofessor etc. (Anatom; * ". xil. isto iu Oderberg-Elsenstadt, t 17. VII. 18114 in Perch-toldsriorf hei Wien — gewühlt noch zum Ehrenmitglied des „Historischen Vereines für Krain").
f Dr. Ettinghausen Konstantin, Freiherr v.. k. k. Regierungirat, k. k. Universitlitsprof. etc. (Pa-laeontolog und Botaniker: * K». IV. 182*> zu Wien, t 1. H- 180" In Oraz — gewählt noch zum Bhrenmltgllede des „Historischen Vereines für Krain").
t Dr. Schröer Kurl Julius, Ehrenbürger d. Stadl (iottschee, k. k. Prof. an der Technik in Wien etc. (I.itterarhistoriker; "II., 1.1825 zu Pressburg, t lil.,XII. UKW In Wien - gewühlt noch zum Bhrenmltgllede des „Historischen Vereines für Krain").
t Globočnik Anton pl. Sorodolskl, c. kr. vladni
svetnik; (zgodovinar * 20.,'V. 1825 v Železnikih.
t 2.|11!. 11112 na Dunaju — izvoljen za Častnega
člana 11. II. 1007). t Levec Franc, c. kr. dvorni svetnik, c. kr. dež.
šol. nadzornik v pok. itd. v LJubljani (literarni
historik in slavist ; * 4./VII, 18411 na Jezici pri LJubljani t 2.1XII. 191(1 v LJubljani. — Izvoljen za častnega uda 15. II. 1915).
Dr. Kos Franc, c. kr. šolski svetnik in profesor v Gorici (izvoljen 11./II. 1907).
Dr. Luschin Arnold Ritter v. Ebengreuth, k. k. Hofrat und Universitätsprofessor in Graz (gewählt noch zum korresp. Mitgliededes„Histor.Vereines für Krain"; zum Ehrenmltgllede des Musealvereines II.'II. 1907).
Prof. Paulin Alfons, c. kr. šolski svetnik in vodja c. kr. botaničnega vrta v Ljubljani (izvoljen 21./II. 1911).
Prof. Seidl Ferdinand, c. kr. vladni svetnik v Rudolfovem, dopisujoči član Jugoslovanske akademije v Zagrebu, deželni poverjenik c. kr. osrednjega zavoda za meteorologijo in geodlnamlko na Dunaju; (izvoljen 15/11. 1915).
Dopisujoči udje — Korrespondierende Mitglieder.
t Dr. Elze Theodor, Hofrat etc. (* IT.. Vil. 182:1 zu Alten bei Dessau, t 2".,VI. 1«00 in Venedig — gewühlt noch als korresp. Mitglied des .Historischen Vereines für Krain" 6./VII. 181»).
Dr. Wretschko Mathias, Ritter von, k. k. Hofrat in Wien, (gewählt noch als
korresp Mitglied des „Hist. Vereines für Krain").
Dr. Schmid Walter, deželni arheolog in priv. docent na univerzi v Gradcu (izvoljen 11. II. 1910).
Redni udje     Ordentliche Mitglieder.
Abrain Ant., župnik v Košani.
Andrejka dr. Rud. pl. Livnogradski, min.
tajnik, Dunaj, (Minist, d. Innern). Apfaltrern Otto, Freiherr von, k. U k,
wirklicher Kämmerer, Gutsbesitzer auf
Schloss Kreuz bei Stein etc., Wien. Archiv, Stathalterei k. k. steierm., Graz. Arhiv, mestni, Ljubljana. Arko Mihael, Nj. Sv. častni kamornik, duh.
svetnik, dekan, Idrija. Bamberg Ottoinar, Buchhändler, Präs. d.
„Krain. Sparkasse". Laibach. Barle Janko, stolni kanonik, Zagreb. Belar Albin, k. k. Ländesschulinspektor,
Lelbach. Bergdirektion k. k., Idria. Betriani Božidar, učitelj, Trst.
Binder Dr. Jos., k. k. Schulrat u. Leiter
d. d. Priv. Ln.B.A., I.aibach. Bizjan Janez, duh. svetnik, nadžupnik,
dekan, Moravče. Böhm dr. Ludovik, profesor na c. in kr.
mornarski akademiji, Reka. Bohinjec Peter, župnik, Duplje. Breznik Jos., c. kr. profesor, Ljubljana. Bučar dr. Franjo, kr. profesor, Zagreb. Bučar Josip, c. kr. profesor, Ljubljana. Bulovec Ant., c. kr. sod. svetnik, Ljubljana.
Cankar dr. Izidor, prefekt, Ljubljana. Capuder dr. Karol, c. kr. profesor, Kranj. Chorinsky Rudolf, Graf, k. k. Sektions-chef, Wien.
Čekal dr. Ferd., kanonik, Ljubljana.
Čok dri Iv. M., adv. koncipijeut, Trst: Čuk Karol, župnik, Mokronog.
Debevec dr. Jos., c. kr. prof., Ljubljana. Deteta dr. Fran, c. kr. vladni svetnik, Ljubljana.
Detela Oton pl., deželni glavar v p. na gradu Ehren.au pri Škofji Loki.
Detela Oton, pl., c. kr. vladni svetnik, Ljubljana.
30 Doganoc Nande, posestnika sin, Vel. Lašče na Dolenjskem.
Dolenec dr. Jož., kotu. svetnik, prof. bogoslovja, Ljubljana.
Dolžan Fr., c. k. gim. učitelj, Novomesto.
Domicelj Silvester, c. kr. okrajni glavar, Črnomelj.
Dostal Jožef, kn.-šk. tajnik, Ljubljana.
Društvo, Izobraž., Zg. I.okvica, p. Metlika
Eppich Josef, fb. geistl. Rat, Pfarrer, Mitterdorf bei Gottschee. Prker Jos., stolni kanonik, Ljubljana.
Finžgar Franc, župnik, Sora. Flere Josip, c. kr. poštni nadoskrbnik, \ Ljubljana.
40   Flis Janez, prclat, generalni vikar in kanonik, Ljubljana. Furlan dr. Josip, odvetnik, Ljubljana.
Gioutini Rafael, Buchhändler, Laibach. Gliebe Josef, Pfarrer, Göttenitz. Goetz Bertram, k. lt. Rechnungsrat und . Realitätenbesitzer, Laibach. Gorup Josip M. pl. Slavinjski, Reka. Gorup Lia pl. Slavlnjska, Reka. Grafenauer Ivan, c, kr. profesor, Ljubljana. Grasselli Peter vitez, ravnatelj užitninsk.
davka, Ljubljana. Gregorič dr. Vinko, primarij in deželni
poslanec, Ljubljana. 50   Grivec dr. Franc, prof. bogosl.. Ljubljana. Grošelj dr. Pavel, lic. prof., Ljubljana. Grottenkommission, Adelsberg. Gruden dr. Josip, kanonik in arhidiakon,
Ljubljana.
Gspan Alf. tvitez, c. kr. višji geometer, Ljubljana.
Gutmansthal Nikolaus Ritter von, Schloss
Weixelstein bei Ratschach. Herle dr. Vladimir, c. kr. prof., Kranj.
Hiersehe Fr., župnik, Radeče ob Savi. Hiša misijonska pri cerkvi Srca Jezusovega, Ljubljana. [ Hribar Ivan, ravnatelj  „Bänke Slavije", Ljubljana.
Ilešič dr. Fran, vscučiliški docent In c. kr. prof., Ljubljana.
Janesch Johann, Privatier, Laibach. Janežič dr. Ivan, konzist. svetnik, prof.
bogoslovja, Ljubljana. Jarc Rvgen. c. kr. prof., drž. in dež. poslanec, Ljubljana. Jeglič dr. Anton Bonaventura, knezoškof, Ljubljana.
Jetnec Anton, župnik, Sv. Jakob ob Savi. Jeraj Franc, c, kr. profesor, Ljubljana. Jerctin Martin, c. kr. okr. tajnik, Litija. Jermanu Max, Hausbesitzer, Laibach. Jugovic Fr., voditeljica dekl. lj. šole, Kranj. Jurca Adolf, posestnik, Postojna. Justin Rajko, nadučitelj. Trnje p. Št. Peter
na Krasu. Kalan Andrej, prclat, Ljubljana. Karlin dr. Andrej, monsignor, škof tržaško-
koprski, Trst. Kasprct Anton, c. kr. profesor, Gradec. Kersnik dr. J., bančni ravnatelj, Ljubljana. Kimovec dr. Fran, kanonik, Ljubljana. Klinar Anton, dež. stavbni nadsvetnik, Ljubljana.
Kljun Janez, duh. svetnik, župnik, Šmartno
p. Tuhinju. Knific Jos., župnik, Tomišclj p. Ljubljani. Knjižnica učit. okr., Gorenji Logatec. „ „ c. kr. slov. gimn., Gorica.
„  c. kr. ni.  učitel., Gorica. „      Dekanijska, K a m n i k. „      Narodne čitalnice, Kranj. „      tel. društva „Sokol", Kranj, učit. c. kr. gimn., Kranj. „  okr., Kranj. „    „ Krško. » Litija, bogoslovcev, Ljubljana. IV. deške lj. šole, Ljubljana, dekl. osemrazrednice pri sv. Jakobu, Ljubljana. ,      dijaška, slov. II. c. kr. gimnazije, Ljubljana.
Knjižnica ruestn. clckl. liccja, Ljubljana.
učit. I. c. kr. gimnazije, Ljubljana. ,      učit. II. c. kr. gimnazije, „ .okrajna (mesto), .       .     (okolica), . v      . . .c kr. učiteljišča.,     „..,...| 100 ,      III. reda, Ljubljana.
„      bogoslovcev, Maribor. „ ■'   učit.meščanske šole, Postojna. ' '„ „ okrajna, Postojna.
„ "Radovljica, dekl. lj. šole, Ribnica .      deške. „-,:i"i|f;'',.i
učit. okrajna, Ribnica. ; „ „   c. kr. gimn., R u d o I f o v o.
učit. okrajna, Rudolfovo. 110   Kobal dr. AL, odv. koncip., Ljubljana. Koblar Anton, duh. svetnik, dekan, Kranj. Komatar Frane, c. kr. profesor, Kranj. Komljanec dr. Jos., c. kr. profesor, Ptuj. Konvent Nemškega viteš. reda, Ljubljana. Kos Franc, c. kr. meščanski učitelj, Trst. Kosler Josip, veleposestnik, Ljubljana. Kosler Dr. Josef, Realit. Besitzer, Laibach, Kozina dr. Pavel, c. kr. prof., Ljubljana. Kožuh Josip, c. kr. profesor, Celje. 120   Krajec Janko, c. kr. profesor, Idrija. Kreft Dr. W., k. k. Finanzrat, Laibach. Krek dr. Bogomil, odvetnik, Dunaj. Krek dr. Janez Ev., drž. in dež. poslance,
Ljubljana. Krispcr Fran, not. kand., Ljubljana. Krisper dr. Valent., odvetnik, Ljubljana. Kržič Ant., častni kanonik itd., Ljubljana. Kržišnik Josip, gimn. prof., Št. Vid nad
Ljubljano. Kušar Fran, nadžupnik, Mengeš. Ladstatter Chrysanth, Fabr.-Bes., Domžale. 130   Lampe dr. Evgen, monsignor, deželni odbornik, Ljubljana. Landesmuseum, G<">rz. Lavtižar Jožef, župnik, Rateče. Lazarini Franz, Freiherr von, k. k. Bcz.-
Hauptmann, Stein. Lazarini Ludwig, Freiherr von, Gutsbesitzer
auf Weissenstein b. Grosuplje. Lebar Jakob, župnik, Čermošnjicc. Lederbas Lud., c. kr. profesor, Ljubljana. Lelircrbibliothck   der k.  k. Realschule, Laibach.
Lehrerbibliothek der k. k. LBA, Marburg;
Lekše Franc, župnik, l.uče pri Ljubnem (Štujersko). \AaQ
Lesar dr. Jožef, kanonik, scmcniškl ra.y- 140 natelj, Ljubljana!
Levičnik Albert pl., c. kr. sodišča predsednik v p., Ljubljana.
Levičnik Alf. c. kr. gimn. prof.. Ljubljana.
I.ovrcnčič dr. Ivan. odvetnik, Ljubljana.
Lovšin Franjo, šolski vodja, Vinica.
I.uckman Anton, Privatier, Laibach.
Maister Rudolf, c. kr. stotnik, Maribor.
Majdič Josip, veletržec, Kranj.
Mal dr. Jos., muz. kustos, Ljubljana.
Mantuani dr. Jos., prof.,-ravnatelj de/, muzeja, Ljubljana. , Marinček, c. kr. .meščanski učitelj, Trst. 150
Markte (jqs., kaplan, Boštanj, p. Radua.
Maselj Ivan, c. kr. profesor, Ljubljana.
Mazovec Ivan, c. kr.gimn. učitelj, Ljubljana.
Mcjač Andrej, trgovec, posestnik, Komenda.
Mervec Janez, duh. svetnik, župnik, Št. Rupert.
Mihclčič Al., deželni poslanec in Zupan,
Zg. Lokvica, p. Metlika. Mlakar Janko, licejski prof., Ljubljana. i Mole dr. Rudolf, lic. prof., Ljubljana. Mrak Matija, duh. svetnik, dekan, Stara
Loka.
Mrkim Anton, župnik, Homec, p. Radomlje. 160 Müller Ivan, župnik pri D. M. v Polju. Nadrah Ignacij, kanonik, Ljubljana. Napotnik  dr. Mihael,  eksc, knezoškof, Maribor.
Nardin Julij, c. kr. profesor, Ljubljana. Nebenführer Gustav, dež. nadupravitelj, Ljubljana.
j Novak Mihael, c. kr. deželnosodni svetnik
v p , Gradec. Oblak Janez, duh. svetnik, župnik, Bled. Oblak dr. Jos., odvetnik, Ljubljana. Omerza dr. Niko, c. kr. profesor, Ljubljana. Opeka dr. Mihael, c. kr. dež. šol. nadzornik, 170
Ljubljana.
Papež dr. Oto, c. kr. sod. svet., Ljubljana. Pavlin Jernej, prefekt na priv.-knezoškof.
gimn., Št. Vid nad Ljubljano. Pavšlar Helena, posestnlca, Kranj. Pečjak dr. Gregor, c. kr. prof., Ljubljana.
Rfcmc dr. Franc, konj. svetnik, c. kr pfdV
fesor, Ljubljana. Petrič Janko, župnik, Ljubljana. Pick Karel, c. kr. nadinžener, Ljubljana. Pilgram Jos., mešč. učitelj, Wolfsberg. 1'irc Ciril, trgovec, posestnik, Kranj. 180   Pire Gustav, cesarski svetnik, ravnatelj
Kmetijske družbe, Ljubljana. Pire Matija, c. kr. profesor, Maribor. Plantar] Ivan, c. kr. notar, Ljubljana Pleiweiss Karol, c. kr. notar, Rudolfovo. Pleivveiss Mirko, c. kr. pomorski kadet,
Boka Kotorska. Pleteršnlk Maks, c. kr. prof. v p., Ljubljana: Podkrajšck Fran. nadofic. ju/, želi v p..
Ljubljana.
Podružnica Slov. planin, društva, Idiija. Pokoril Franc, župnik, Pesnica pri Kranju. Pollak Karol, vclcinduslrijalcc, Ljubljana. 190   Ponebšek dr. Janko, c. kr. fin. svetnik,
Ljubljana. Potokar Josip, župnik, Tržič na Gor. Prebil Andrej, c. kr. gimn. učitelj, Ljubljana. Preizkuševališče kmct.-kemič , Ljubljana. Premerstein Kajetan  pl., c. kr. sodnik,
Ljubljana.
Premrl Stanko, korui dirigent, Ljubljana. Prijatelj Ivan, župnik, Jesenice. Prossinagg Dr. Rob., prakt. Arzt, Laibacli. Puš Gustav, c. kr. pol. koucip.. Ljubljana.
Rahne Janko, c. kr. notar, Brdo, p. I.u-kovica.
200   Rebol Fran, prof. na kn -sk. priv gimnaziji,
Št. Vid nad Ljubljano. Repič Fr., nadrev. južne žel., Ljubljana. Rihtaršič Jan. Ev., župnik, Sv. Helena,
p. Dol.
Robida Ivan, mestni pol. komisar v p., Ljubljana.
Rohrnian Jož., c. kr. notar, Kostanjevica. Rudež dr. Vlad., zdravnik, Ljubljana,
Sabothy dr. Beno, odvetnik, Kranj. Sabothy Henrik, c. In kr. stotnik. Mährisch-
Weisskirchen. Sadnikar Jos. Nik., c. kr. višji živino-
zdravnlk, Kamnik. Sajovic dr. Gvidon, c. kr. gimn. učitelj,
Ljubljana.
Sajovic Janez, stolni- prost, Ljubljana. , 210 Sajovic Josip, c. in kr. nadporočnik trd-
njavske voj. bolnice št. 3, Pulj. Samostan frančiškanski, Brezje na Gor. ''f'.'' . Kamnik.
u'    •' '.      '" Ljubljana, uršulinski, Skofja Loka. Sbrizaj Ivan, dež. stavbni svetnik,' Ljubljana. Scboeppl Dr. Ant. Ritter v. Sonnwaiden,
Direktor d. „Krain. Sparkasse", Laibacli. Schollmayer-Lichteiibcrg njanrich; Edler
v., Wald- und Domiincndircktor, Selnice-
berg g Rakek. Schwarz Tbeodor, Freiherr v. Karsten, Ex/..,
k. k. Landespräsident i. R.; Laibach. Schwegcl Dr. Viktor, Min. V.-Sekretär, 220
Wien.
Scbwcnlncr L., knjigarnar, Ljubljana. Sedej dr. Fr. I!.. eksc. knez in nadškof, Gorica.
Seliškar Albin, kand. Iti., Dunaj-Vrhnika. Senekovič Andrej, c. kr. vladni svetnik in
ravnatelj mestne plinarne, Ljubljana. Sevar Hinko, trgovce, Ljubljana. Sila Matija, častni kanonik in dekan, Tomaj. Sinkovič Davorin, c. kr. šolski svetnik,
Ljubljana.
Sitar Val., župnik, Št. Oothard, p. Trojane.
Skabcrnč Minka, c. kr. gl. učitelj., Ljubljana.
Skabcrnč Viktor, dež. stavbni nadkomisar, 230 Ljubljana.
Slavik dr. Edv., odvetnik, Trst.
Souvan Leo, veletržec, Ljubljana.
Splibal Ivan, c. kr. davčni uprav., Ljubljana.
Stare Anton, graščak, Mengeš.
Starč dr. Josip, c. kr. adjunkt fin. proku-rature v p., Ljubljana.
Stcgcnšek dr. Avg., prof. bogosl., Maribor.
Stepančlč Nicefor, Trst.
Steska Henrik, c. kr. vi. komisar, Ljubljana.
Steska Viktor, konz. svetnik, ravnatelj kh.-šk. pisarne, Ljubljana.
Stele dr. Franc, praktikant c. kr. centr.i 240 komisije, Ljubljana.
Stranetzky Kajetan, c. kr. prof., Idrija.
Stioj Alojzij, špiritual v bogoslovnem semenišču, Ljubljana.
Suinmcrcckcr Ferdinand, kais. Rat, Ing., Eiscubahninspcktor a. D., Mödling.
Svctee Luka, c. kr. notar v p., Litija.
Svetina dr. Ivan, častni kanonik in c. kr,
prof. v p.,:Ljubljana. Svetina Lovro, postajenačelnik, Kamnik.
Šašelj Ivan, župnik, Adlešiči, p. Črnomelj.
Savnik Karol, cesarski svetnik, Kranj.
Savnik dr. Karol. c. kr. sekc. svetnik, Dunaj. 250 Šinkovec Avguštin, dub. svetnik in mestni župnik, Škofja Loka.
Šiška Josip, kanonik, Ljubljana.
Škrabec P, Stanislav, O. F. M., Gorica.
Šlebinger dr. Janko, c kr. prof.. Ljubljana.
Šmajdek dr. Jos., c. kr. gl. učit., Ljubljana.
Šola ljudska, Cerklje, p. Krškavas.
Šola ljudska, Polica pri Višnji gori.
Šola ljudska, Vače.
Štrukelj Janez, župnik, Zg. Tuhinj.
Šubelj dr. Ivo, c. kr. sekc, svetnik, Dunaj. 260   Šubic Albert, c. kr. prof. Gorica.
Šubic Ivan, c. kr. vladni svetnik in. ravnatelj obrtne šole, Ljubljana.
Šusteršič Bogomila, soproga deželnega glavarja, Ljubljana.
Šusteršič dr. Ivan, deželni glavar na Kranjskem, Ljubljana.
Švigclj Jos, župnik. Polica, p. Višnja gora
Tavčar tir. Ivan, župan ljubljanski, odvetnik itd.. Ljubljana.
Teppner Dr. Wilfried, Graz.
Teršau Jakob, c. kr. prof., Ljubljana.
Texter Konrad, duh. svetnik, župnik, Viš-njagora.
Tiller dr. Viktor, c. kr. prof., Rudolfovo. 270   Tominšek dr. Jos., c. kr. gimn. ravnatelj, Maribor.
T reo dr. Lucc, odv. koncip., Gorica.
Trstenjak Anton, kontrolor „Mestne hranilnice", Ljubljana.
Turna dr. Henrik, odvetnik, Trst.
Türk Hugon, vet. zdravnik, Stična.
Türk Ivan, posestnik. Lož.
Turner dr. Pavel, veleposestnik, Maribor.
Universitätsbibliothek k. k., Graz.
k. k., Prag.
Ušeuičnik dr. Aleš, monsign., prof. bogoslovja, Ljubljana.
Naročniki -
Knjigarna, Katoliška, Ljubljana (za samostan v Stični). 1
Vajda Fran, prof.-na c. in kr. mornariški akademiji, Reka.
Vavpotič dr. Ivan, c. kr. višji okr. zdravnik, 280 Rudolfovo.
Vesel Franc, zasebnik, Ljubljana.
Vesenjak Ivan, c. kr. gl. učitelj, Ljubljana.
Volavšck Mart., c. kr. gimn. učitelj, Ljubljana.
Vole Josip, župnik, Rove, p. Radondje. Vončina Ivan, magistralni ravnatelj v p., Ljubljana.
Vrhovnik Ivan. mestni župnik, Ljubljana.
Waschte Avg , c kr. učitelj, Trst.
Wessner Marija, ravnateljica internata „Mladika", Ljubljana.
Wester Jožef, c. kr. profesor, Ljubljana.
Wilfan dr. Josip, odvetnik, Trst. 290
Wilfau Fran, pristaniščni kapitan, Sulina na Rumunskcm.
Wirgier Marija, lic. učiteljica, Ljubljana.
Wurzbach Alfons. Freiherr von, Gutsbesitzer, Laibach.
Zabukovcc Jan., duh. svetnik, župnik, Križe pri Tržiču.
Zajec Albin, c. kr. rač. oficijal, Ljubljana.
Zajec Rud., dež. stavb, nadkomisar, Ljubljana.
Zarnik dr. Boris, univerz, prof., Carigrad. Zescbko Albert, Großkaufmann, Laibach. Zois M. A. Freiherr von, k. k. Kommissär, Laibach.
Zoreč Frančišek, župnik v p., Gor. Sušice, 300
p. Toplice. Zorko Fran, župnik, Čatež ob Savi. Zotman K, c. kr. sod. svetnik, Ljubljana. Zupan Ivan, župnik, Hrenovice. Zupan Tomo, Nj. Sv. komornik, konzist.
svetnik in c. kr. prof. v p., Okroglo
pri Kranju. Zupančič Jakob, c. kr. prof., Gorica. Zupanec Jernej, župnik, Gorice pri Kranju. Zupanec Urban, trgovec, Ljubljana.
Žmavc dr. Jakob, c. kr. prof., Ljubljana. Žužek Franc, župnik, Kopanj, p. Grosuplje.
Abonnenten.
Sa.\ Hinko. knjigarnar, Idrija.
Noga pegaste sove, Strix flammea (L), sl. 1.
Noga čuka, Athene noclua (Retz.), sl. 2.
Noga malega skovika, Glaucidium passerinum (L), sl. 3.