Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 229 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku Vincencij Demšar Za vodo vemo, da je najbolj potrebna hrana za življenje. Brez vode ni življenja. Tega so se ljudje zmeraj zavedali in so se naseljevali v bližino stu- dencev, potokov ali rek. Še pred dobrimi sto leti so v našem okolju ljudje pili vodo oz. jo zajemali za ku- hanje in pitje kar iz potoka ali reke. V hribih pa ni bilo tako, zato so se naseljevali v bližino studencev, potokov in tam so lahko nastaja- la cela naselja, vasi. Kolonizacija, ki je zajela kraje pod Poreznom in Blegošem na severni strani, je bila prav tako še vezana na izvire, studence. Žal pa so bili preveč vezani na ugodno lego hiše in hleva ter so se marsikje naselili tudi deset ali več metrov na izvirom. Tak primer je marsikje v Davči, v Poto- ku in tudi v Osojniku na severni strani pod Blego- šem pri vseh treh hišah. Voda v Osojniku 1 Štulc na zahodni strani in Koblar na sredini vasi sta imela skupen studenec, od hiš oddaljen okoli 80 metrov, imenovan Na Koritu. Žagar je imel za napajanje živine korito kakih 10 metrov nižje pod štalo. Do Korita so vodile prav od hlevskih vrat poti, ograjene z eno vrsto lat, imenovane 'zgojne'. Besedo 'zgojne' poznajo tako v zgornjem delu Sel- ške doline kot tudi na Poljanskem. Tudi SSKJ pozna 'zgojne', zapisane v obliki 'zgonje'. 'Zgojne' so pred- vsem ograjena pot, po kateri so gonili živino na vsakodnevno pašo. Naš namen pa ni pisati o paši, kar še pride na vrsto, temveč o problemih, ki so jih imeli z vodo v Osojniku, zlasti pri Štulcu. Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 230 Voda v 'luknji' Štulcova hiša je imela najbližjo vodo v t. i. luknji pod hišno streho. To je bil cca. 1,2 metra širok in 3–4 metre dolg velban vmesni prostor med dvema prav tako obokanama kletema, ki sta bili pri nas imenova- ni 'čevdra', na zahodu je bil 'ta krompirjev', na vzho- du pa 'ta mlekov'. Ti prostori so bili na južni strani hiše, skoraj več kot polovica v zemlji in v celoti pod končno steno. 'Luknja' je bila pozidana s skalami 40 centimetrov globoko pod nivojem hodnika in strani- ce zidov so merile 60 x 60 centimetrov. Pred njo je bil na levi strani majhen nadzidek, kamor se je lahko postavil škaf za pitno vodo. Nad tem izvirom je bila velika skalna plošča, ki je pokrivala to celotno luknjo in segala nekaj centimetrov naprej v prazen prostor, da je ščitila vodo pred eventualnimi smetmi. Vodo smo zajemali z lesenim korcem, ki je bil na okoli 1,5 metra dolgi palici. Odprtina do vode je bila torej dol- ga 60 centimetrov in visoka okoli 30 centimetrov. Do leta 1937 se je kuhalo v peči in je bila voda v škafu na tnali v veži pred pečjo. Leta 1937 pa so poljanski zi- darji pritlični kamri dozidali nekaj prostora in dobili smo kuhinjo s štedilnikom. Odtlej je bil škaf z vodo na koncu dolgega stola in zraven bakren korec. Ob normalnem vremenu je bilo vode za kuhinjske pot- rebe in vsakodnevno umivanje dovolj v 'luknji', za ribanje lesenega poda v hiši in kuhinji smo jo rabili ob bolj deževnem času. Voda je bila odličnega okusa in mrzla. Od velikem deževju je voda iz 'luknje' pres- topila rob in pritekla v veliko vežo, kjer je bil manjši kanal oz. cevi iz veže pod zunanjimi vhodnimi, ta ve- likimi vrati. V tem ozkem prostoru je bilo še ognjišče za žganjekuho in voda v čebru za hlajenje bronta ali žganja, vendar jo je bilo redko dovolj za hlajenje. Če je bilo veliko snega ali močno deževje ali visok plaz s hišne strehe, pogosto čez dva metra, na poti proti Koritu, smo vodo iz 'luknje' nosili v škafu na palici tudi živini v štalo: konju, govedu, ovcam in kozam. Pozimi, ko je začelo zmrzovati, ali pa poleti, ko so na- stopili suhi meseci, je te vode zmanjkalo, rekli smo, da se je posušila. Tedaj smo začeli s pumpo črpati vodo iz štirne. A o tem kasneje. Do leta okoli 1905 štirne še ni bilo, zato so morali po vodo na Korito. Voda Na Koritu Kot sem že omenil, je Korito kakšnih 80–90 me- trov vzhodno in okoli 20 metrov nižje od hiše. V mo- jih mladih letih sta po vodo s škafom zmeraj hodila po dva. S Korita nismo nosili vode v kangli ali drugi enoročni posodi. Verjetno sta pred več kot 120 leti nosila vodo pastir in hlapec. Pravim verjetno, ker ni nikogar več, da bi to potrdil ali ovrgel. Hlapci in pastirji pa so bili vedno pri hiši, posebej ker pri hiši dalj časa ni bilo otrok. Gospodar Tomaž Prezelj je bil zadnji, četrti otrok družine Prezelj, rojen leta 1820. Konec tega stoletja, leta 1898, je bila roje- na moja mama Ana kot edinka. Leta 1925 se je po- Korec za zajemanje vode v hiši – luknji. Foto: Tone Demšar Voda za prehrano pri Štulcu, naravni izviri na več krajih, a vsak naslednji ob suši bolj oddaljen od doma Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 231 ročila in leta 1926 rodila prvega sina. Tako je bil pri Štulcu v 105 letih rojen samo en otrok. Šele potem so bili domači otroci. Zato so bili pri hiši ves čas po en tuji pastir, hlapec in dekla ter seveda gostači. Zadnji hlapci, ki so bili pri nas, so bili: Janez Šturm iz Potoka, ki je leta 1 916 odšel na soško fronto kot vojak, za njim Brnadov Jaka iz Davče in zadnji Matevž Rant, Lovren- cov iz Potoka, od leta 1933 do 1935, zgled pridnosti in vestnosti pri vseh delih. Ko je slednji dobil letno plačo, je bila v vrednosti vola, težkega od 400 do 450 kilogramov. 2 Zadnja dekla, Špela Zelj, rojena leta 1866 na Zalem Logu, se je leta 1922 poročila z gos- podarjem, vdovcem, mojim starim očetom, potem ko je leta 1921 umrla moja stara mama Neža. Nekaj let je bila za deklo sosedova Minca Šturm, Žnidarčna, še po letu 1930, a je oče ni imel s čim plačati, tako je odšla od nas s plačilom v naturaliji: Moja starša sta ji za plačilo dala eno od zakonskih postelj! Na Koritu je bilo veliko korito z žlebom za napa- janje živine, dolgim skoraj 4 metre, globokim in širokim pa dobrih 20 centimetrov, izdolbenim iz macesnovega, smrekovega pa tudi bukovega lesa. Še zdaj je nekaj sledi lesa. Sam se spominjam nove- ga prostornega bukovega korita iz okoli leta 1952. Za to korito je dal debelo bukev v Drvišah sosed Ko- blar, Aleš Mediževec, izdolbla sta pa ga Štulcova bra- ta Janez in Peter. Dolgo je bil kar okoli štiri metre. Vodo s Korita smo nosili v škafu z dvema ušeso- ma. Skozi smo pretaknili okoli slaba dva metra dol- go palico, ki je bila stalna in zadosti močna. Manjši je nesel spredaj, večji zadaj, ker je šla pot navzgor. Na malo več kot polovici poti je bila čez pot korenina in za njo malo ravnega. Tu smo običajno počili, čeprav smo nesli le okoli 15 litrov vode. Že kot otroci pa smo se naučili pri nošenju vode hoditi v korak, da ni pljuskala čez rob. Možno pa je, da so včasih nosili vodo tudi na glavi, posebej iz Spodnjega korita. Studenec Na Spodnjem koritu Iz zapiskov Metoda Demšarja leta 1976 je mogo- če razbrati tudi naslednje: ''Na Koritu, če je mraz, je voda komaj do sv. Polone (9. 2.).'' Ko je zaradi mraza Pogled na Osojnik iz Martinj Vrha z vrisanim potekom 730 m dolgega Štulcovega vodovoda. Foto: Vincencij Demšar Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 232 ali suše zmanjkalo vode na Koritu, jo je bilo treba iti iskat na Spodnje korito. To je bilo na isti mali grapci dobrih 50 metrov nižje od zgornjega korita. Zgoraj je bilo pravo korito za napajanje živine, spodaj pa je bil samo majhen čebriček in majhen do 1,5 metra dolg žleb, kar ni dolgo vzdržalo. Na Spodnje korito smo hodili po vodo z lempo. Imeli smo dve lempi: eno navadno, manjšo, in veliko lempo. Slednjo se je no- silo na hrbtu in je držala okoli 20 litrov. Mogoče je še sedaj kakšna lempa na podstrešju stare hiše. Lempo smo rabili samo za nošnjo vode. S tako lempo je moj stari oče Jakob Dolenc hodil pozimi z veliko novega zapadlega snega od okoli leta 1905 do 1910 po vodo na Spodnje korito. Ker je bila nad Spodnjim koritom košenija, gladek teren, se je ravno takrat, ko je nesel vodo, sprožil snežni plaz in ga zasul. Kako je bilo po- tem, nam je mama velikokrat pripovedovala, vendar se ne spomnim, kdo ga je našel in koliko časa je bil zasut v plazu. Vem, da je bil pri reševanju zraven tudi sosed Žagar, Lovrenc Derlink, in da ga je moral silno trdno držati, ker je na vsako silo hotel k peči, kar je nevarno prehitro segrevanje premraženca. Uspel je, da se je počasi segreval in prišel do zavesti. Jakob Dolenc, Štulc, naroči Petru Mohoriču izkop in ureditev štirne Stari oče Jakob Dolenc, rojen leta 1864, ki se je leta 1895 priženil k Štulcu in vzel 40-letno vdovo brez otrok, Nežo Šturm, je z zasutjem v snegu doživel hudo preizkušnjo in se je verjetno zaradi tega odlo- čil zgraditi lastno štirno. Zakaj so se odločili za izkop štirne na 'ta večjih vratih', kakšna dva metra stran na vzhodni strani hiše, ne vemo. Menda je bilo tam včasih ob deževju malo mokro. Mogoče tudi zato, da so potem speljali odtok z ene strani hišne strehe v štirno. Kdaj točno je to bilo, so nam mama povedali, pa smo preslabo poslušali in pozabili. V tistem času je novi gospodar pozidal tudi zunanji zid v prvem nadstropju, prej je bil tam lesen opaž, in pokril hišo s skriljem iz Grobelj nad Zalim Logom. Verjetno so večino ploščic za streho morali znositi. En kvadratni meter zaloloških ploščic, t. i. špic, tehta 25 kg. Vse strehe je okoli 250 kvadratnih metrov, kar pome- ni, da je na strehi okrog 6.250 kilogramov ploščic. Prave kolovozne poti od Tajnetove žage (Pod Osoj- nikom) ni bilo. Več kot sto kilogramov naenkrat ni mogel pripeljati. Če bi bil nosil po 50 kilogramov na- enkrat tri četrt ure daleč, bi moral iti 125-krat. Skrilj je še zmeraj na strehi, preživel je daleč več kot sto let. V začetku 20. stoletja je bilo več mojstrov, ki so znali kopati štirne. Še ne tako dolgo nazaj je bil v Selcih Bilbanov Štefan, ki je prav tako znal kopati štirne. Našo je kopal Peter Mohorič, rojen leta 1852 na Kovku v Zali, ki se je poročil z Marijo Zelj z Zalega Loga. V Smolevi je konec 19. stoletja zgradil hišo in je umrl leta 1910. Tako je zapisal tudi Filip Mohorič, njegov vnuk, v knjigi Rodovnik družine Mohorič in Frelih v Martinj Vrhu, izdani leta 2011. Peter Moho- rič je bil svak naše Špele, ki je bila v tistem času pri Štulcu za vse, pastirico in deklo. V spominu je osta- lo, da je zelo pridno delal ves mesec december. Moj stari oče je veliko prezebel, ker je stal poleg štirne in mojstru v štirni praznil vedra zemlje in mu spuščal Jakob Dolenc (1864 - 1936), gospodar pri Štulcu 1895 - 1936, napravil štirno. Foto: arhiv avtorja Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 233 kamenje za obzidavo štirne. Kamenje, ki ga ni bilo tako malo, so nakopali na njivi za štalo. Mojstru v štirni je bilo toplo, da je delal le v srajci, zunaj pa je hladno vlekel veter. Po kopanju štirih metrov je dobil studenec in trdna tla. Ker so bili v dvomu, ali je to že stalna voda, so kopali naprej, prebili trdno podlago in jo spet dosegli šele pri 10 metrih globine. Obzidoval je z vrha navzdol in zid opiral z nagnojevimi koli. Ob plačilu je gospodar kopaču štirne Mohoriču naročil, naj tega denarja ne zapravi z loterijo, ker ga je pretežko zaslužil. On in žena sta tedaj menda rada igrala loterijo. Ali je poslušal ta nasvet, se ne ve. Štirna je bila velika pridobitev, saj so iz nje napeljali železne cevi v 'ta večjo vežo' v hiši. Ob večkratnih popravilih jedobro delala, posebej če je bilo v štirni dosti vode. Tako je bila voda v hiši in je bilo treba hoditi iskat na dež ali mraz. Tudi sam se spomnim, da je pritekla voda, če si, preden si zagnal ročico, v cev vlil malo – dober liter – vode. Pumpo – črpalko, se je gnalo levo-desno. V veži je bilo tudi korito oz. odtok za višek vode. S to pumpo je bilo več težav, predvsem so bile vprašljive 'dihtnge' – te- snila. Menda je bila kapaciteta te pumpe premajhna za tako globoko štirno. Zato so leta 1952 pred hišo odprli pokrov štirne. Janez se spominja, da je ob tej priliki nagnojev koli- ček padel in se zataknil malo nad nivo vode, ni ga bilo mogoče odstraniti. Zato sta ga brat Peter in oče navezanega na vrv spustila v štirno, da je omogočil dostop posode do vode. Nad štirno so nadgradili vre- teno s štirimi 'matarogami'. Odslej smo večino vode dobili z vrtenjem vretena. Na začetku smo verjetno imeli leseno vedro, potem pa kovinsko. Voda je bila ob navadnih vremenskih razmerah kar precej mrzla in okusna. Štirna je imela tudi manjšo streho, da ni bilo treba stati na dežju. Vode je bilo ob normalnem vremenu zmeraj kakšen meter ali malo več visoko. Ob daljšem, večjem deževju se je voda dvignila do vrha štirne. Nihče se ne spominja, da bi kdaj tekla čez rob na površje. Pogled v notranjost se mi je zdel vedno srhljiv. Predvsem sem mislil, kaj če bi padel notri, kako bi prišel ven, saj je bil premer štirne le okoli 80–90 centimetrov. Obzidana je bila s kame- njem in nikoli se nismo mogli načuditi, kako je ko- pač štirne podzidoval stene navzdol, saj smo vedeli pravilo, da se zida lahko samo navzgor. Nemogoče se mi je zdelo iti v štirno, vendar je pri sosedu Koblarju kakšno leto po letu 1970 Niko Derlink, Žagarjev, šel brez vrvi v Koblarjevo štirno, ki je globoka 18 me- trov. Zakaj točno je šel, se nihče ne spominja več, ve se le, da je bilo treba nekaj narediti; ni šlo za zabavo. Seveda je bilo tedaj zraven več fantov in to ta ko- rajžni. Brat Metod se tega dobro spominja in mi je že večkrat to pripovedoval, ker je bil zraven. Ne ve pa, zakaj je Niko to naredil. Niko je srečno prišel ven brez vsake vrvi ali verige. Pri Koblarji so imeli štirno med hišo in štalo in spominjam se, kako je škripala ročica, ko so gonili vodo. Sedaj je mogoče pokrita z betonsko plato. Pred okoli 20 leti, ko je pri Koblarji pogorela štala in je bil tam po požaru tudi župan ob- čine Železniki Miha Prevc, je bila pokrita samo s plo- Pri Štulcu v Osojniku okoli leta 1960- ograjena pot (zgojne) za napajanje živine na koritu. Na levi stra- ni fotografije je šterna in nad njo mala streha iz leta 1953. Foto: arhiv avtorja Štulcova hiša v Osojniku leta 2008. Štirna je 2 m stran od vhodnih vrat na zgornji strani. Foto Miha Demšar. Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 234 hi. Upam, da ni zasuta. Po pripovedi naj bi v Koblarje- vo štirno med drugo svetovno vojno padel partizan. Kaj je bilo potem z njim, se lahko samo domneva. 3 Pri Žagarji, pri sosedih, so prav tako imeli štirno, vendar bolj podobno, kot imajo to na Poljanskem, t. i. 'bač'. To pomeni, da vodo lahko zajemaš kar od zu- naj s korcem na palici. Globoka je bila le dobra dva metra in od hiše oddaljena po ravnini na južno stran okoli 15 metrov. Te štirne pa zunaj ni več videti, ker so na tem mestu pred okoli 20 leti zgradili novo hišo. Napajanje živine na Koritu Kako so, ko je zmanjkalo vode na Koritu, napa- jali živino, ne vem. Dvomim, da bi jo bili za živino nosili iz Spodnjega korita. Posebej se spominjam, da je samo ena krava popila cel škaf vode, posebej kadar smo jo morali nositi … Kadar je šla žival sama na korito, ni nikoli toliko pila – vsaj meni se je tako zdelo. Vedeli smo, da je bilo treba prinesti, če smo napajali s škafom v štali, poln škaf za konja in vsako glavo odraslega goveda. Pol škafa so jo redno popile tudi ovce (okoli deset), malo manj pa koze (tri do štiri). V domačem izročilu je ostalo, da je gospodar v 19. stoletju Tomaž Prezelj moral nositi vodo v lempi pozimi izpod koritcev in se je takole pogovarjal z vo- ličem v štali: ''Zdaj boš dobi bolj malo vode, poleti, ko boš šel na pašo, se je boš pa lahko dobro napil.'' Vse do leta 1971 so tako dvakrat na dan gnali živi- no (konja in govedo) na Korito. Tudi ob nedeljah zjutraj, preden se je šlo k maši, je tisti, ki je napajal, največkrat je bil to brat Metod, moraj vsako goved objeti okoli vratu, da jo je priklenil, pa se zato ni šel skopat, kot to morajo danes. Ne v šoli ne v cerkvi ali kje drugod drug drugemu nismo smrdeli po živini. Studenec Pod Koritcam Ko je zmanjkalo vode pri zgoraj omenjenih stu- dencih in v štirni, je bilo pozimi treba vpreči konja in iti s sodom, kasneje je oče naredil t. i. kladico, po vodo pod Koritce. V februarju leta 1929, ko so zaradi hudega mraza zaledenela vsa zunanja in notranja okna za skoraj deset dni, je bil rojen pri Štulcu tretji sin Peter. Studenci v bližini so zamrznili in vodo je bilo mogoče dobiti le pod Koritcam. Moj oče jo je tak- rat v lempi nosil domov. Kako je bilo z napajanjem živine, ne vem. Redke so bile zime, da ni bilo treba iti po vodo pod Koritce. Leta 1976 je tako zmanj- kalo vode pri vseh studencih v bližini doma, da je moral dva meseca voziti vodo izpod Koritca. Sod je držal okoli 145 litrov, kadica pa okoli sto litrov. Ta studenec je bil od doma oddaljen četrt ure po sicer precej strmi poti navzdol. Na tem koritu se je napa- jala živina, ko je odhajala oz. prihajala s paše. Tu je bila stalna voda, poleti res bolj malo, vendar dosti za vse. Ko je eden od mojih bratov, še povsem majhen, pred drugo svetovno vojno videl to korito z vodo, je vprašal: ''Ata, ali je to morje?'' Če je bila zima kopna, so vozili vodo s 'cizovnkom', v snegu pa s konjskimi sanmi. Ko smo hodili mimo tega korita, smo skoraj obredno ob vsakem času popili iz žleba malo vode. Kapnica O stranišču na splakovanje, kopalnici, kje šele o pralnem stroju, nismo niti razmišljali. Pogojev ni bilo: ne finančnih ne v materialu. Zato je okoli leta 1965 prišel oče na misel, da bi zgradil kapnico. Brata Janez in Metod ter oče so malo višje nad hišo in štalo odkopali zemljo in zabetonirali kapnico. Cement so kupili v trgovini, pesek je kopal Metod na roke v Šturmovem peskokopu v Potoku, oddalje- nem okoli pol ure. Ker je zadnji del poti do gradnje kapnice precej strm, so s konjem pripeljali lahko samo okoli četrt kubičnega metra peska – okoli 250 kilogramov. Voznik Janez ima zapisano, da je s ko- njem pripeljal 29-krat, kar pomeni nekaj čez deset kubičnih metrov peska. Deževnico (pozimi snežni- co, če ni šel prej s strehe snežni plaz) so napeljali s strehe po žlebu na zgornji, južni strani štale. To je bila zelo velika pridobitev. Kapnico so preskrbeli z vsemi potrebnimi pretoki skozi oglje. Velika je bila Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 235 4,7 metra x 4 metre in visoka cca. 2 metra. Tako je držala okoli 30 kubičnih metrov 4 vode. Tedaj so na- peljali vodo v kuhinjo in eno pipo tudi v hlev za ob- časno napajanje živine. Kmalu pa je začela nekje na sredini stene puščati in je ni uspelo zadosti zatesniti. Vodovod od Koblarjevega kopišča, neverjetna solidarnost sosedov, sorodnikov in drugih Vodo pri Koblarjevem kopišču so uporabljali vo- jaki in rezervisti že v času gradnje Rupnikove linije pred drugo svetovno vojno. Zanjo se je vedelo in po malem ves čas mislilo, da bi jo Štulcovi napeljali do doma, a za lesene, betonske ali svinčene cevi je bilo predaleč. Novi gospodar, brat Metod, ki se je prevzel doma- čijo pri Štulcu leta 1969, se je leta 1975 lotil velikega podviga. V to je bil pravzaprav prisiljen. Leta 1976 je od 1. januarja do 22. aprila moral pripeljati v sodu, ki je držal 145 litrov, z bližnjega Korita 126-krat, izpod Koritc pa 75-krat v kapnico. To pomeni, da je moral iti iskat vodo skoraj vsak dan po dvakrat. Od sose- dovega kopišča v nekdanji Koblarjevi senožeti nad vasjo Osojnik je v soglasju s sosedom začel kopati za lasten vodovod. Predhodno so 27 . junija 1 976 izmeri- li pretok vode pri omenjenem studencu: 1 liter vode se je nateklo v 20 sekundah. 10. julija 1976 je osem prostovoljcev, sorodniki in soseda, odvleklo po trasi predvidenega vodovoda plastične vodovodne cevi do izvira studenca. Cevi so bile tričetrtcolske. Pri tem so mu veliko pomagali sosedje, sorodstvo in še mar- sikdo. Prvo soboto je kopalo sedem prostovoljcev, vsak pa 11 ur, in odkopali so 150 metrov. Naslednji dve so naleteli še na bolj kamnit teren, tako da so v celoti v povprečju skopali na uro malo več kot meter v dolžino. Kopali so 70–80 centimetrov globoko. Mi- niranja ni bilo. Takrat so bili pri Štulcu štirje odrasli, ki so poleg kopanja in zasipanja opravljali še druga vzporedna dela. Predvsem je bilo treba skrbeti za hrano in pijačo (vročina v začetku avgusta!) več kot deset ljudi na sobotni dan. Domačih in tistih, ki so prišli pomagat delati, je bilo skupaj 37. Metod Demšar (1937), gospodar 1970 - 2013, nape- ljal vodovod 1975. Foto: arhiv Metoda Demšarja Janez Demšar (1900 - 1986), gospodar 1937-1969, gradil kapnico 1965. Foto: arhiv avtorja Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 236 Seznam kopačev in drugih delavcev pri grad- nji vodovoda: Metod Demšar, Štulc, Osojnik Andrej Demšar, Štulcov, Studeno Jože Rant, Žbontarsk, Zali Log Anton Šturm, Blegožar, Zali Log Matevž Rant, Lovrencov, Zali Log Francelj Mihelčič, Farjanetov, Zali Log France Demšar, Žbontar, Štulcov – Osojnik, Davča Janez Demšar, Štulcov, Studeno Jože Demšar, Štulcov, Pajnkov iz Breške vasi, Avstrija Franci Mihelčič, Zali Log Anton Ceferin, Marenkovc, Potok Andrej Šturm, Bajtarjev, Potok Stane Bernard, Bernadov, Zali Log Janko Derlink, Sklepar, Zali Log Niko Derlink, Žagar, Osojnik Anton Derlink, Žagarjev, Osojnik Janko Šturm, Bregarjev, Potok Joža Markelj, Muštar, Martinj Vrh Anton Rant, Lovrencov, Zali Log Vinko Demšar, Štulcov, Škofja Loka Aleš Mediževec, Koblar, Osojnik Blaž Okorn, Podroštarsk, Spodnja Sorica Rafael Bernard, Bernad, Davča Vinko Purgar, Pagon, Davča Janez Potočnik, Malensk, Zgornja Luša Janez Šturm, Žnidarjev, Potok Anton Rant, ml., Lovrencovega Toneta, Zali Log Vojko Žbonatar, Štinovcov, Zali Log Ivan Frelih, Šebrejlencov iz Davče Ciril Čemažar, Šturmov, Potok Francelj Rant, Matevžov, Potok Lovro Rant, Zali Log (naprosil in plačal je brata Ma- tevža, da je delal namesto njega) Drugi sodelujoči (kuhinja, merjenje, opaži, zasipa- nje in podobno): Francka Demšar, gospodinja pri Štulc, Osojnik Janez Demšar, stari gospodar pri Štulc, Osojnik Ana Demšar, prejšnja gospodinja pri Štulc, Osojnik Anton Seliškar, Ljubljana Miha Demšar, Štulcov, Ljubljana Vsi so delali prostovoljno, brez plačila. Prišli so sami od sebe!! Najstarejši je bil Žbontarski, Jožef Rant, star že 70 let. Mnogi so bili že krepko čez 60 let. Bližnja soseda sta delala kar tri sobote zapored. Največ jih je bilo iz Potoka, pa tudi iz Zalega Loga ter iz Davče. Martinj Vrh ni bil zadnji. Od nekaterih hiš jih je prišlo pomagat več moških. Verjetno je bila to zadnja taka fizična solidarnost, ki je prese- netila vse, predvsem pa lepo same domače Štulco- ve. Oddaljenost je bila 730 metrov. Teren skozi in skozi strm. Večje število kopačev prostovoljcev je delalo štiri avgustovske sobote deset do enajst ur. Prvo soboto jih je bilo 7, drugo 11, tretjo 13, zad- njo pa 10. Takrat so bile sobote že proste dela in pouka. Po preureditvi hleva za živino ni mogel več čakati na to, da mu bo družba – občina pomagala. Po dobrih 600 metrih od izvira so vgradili v zem- ljo večje betonske cevi kot rezervoarje. Pri tem so porabili tudi traktorsko prikolico mletega peska iz Potoka za beton. Višek vode odteka tako spet speljan po plastičnih ceveh do nekdanjega Kori- ta. Gospodar Metod je vsa imena prostovoljcev in njih delo zapisal v priročni koledar in zato lahko še danes ugotavljamo veliko sočutje cele soseske za potrebe svojega člana. Tu so omenjena večja dela, v zapiskih pa so navedene tudi podrobnosti. Seveda je bilo treba cevi potem tudi zasuti. Glavni denarni stroški so bile vodovodne cevi: 530.000 din, dro- ben potrošnji material za vodovod in vodovodar ga je stal 897.000 din. Za bika, težkega 523 kg žive teže, pa je aprila 1976 dobil 892.320 din. Na boljšem so bili potem Potokarji v spodnjem delu, ko so skupno napeljali vodovod ob Brlezove- ga studenca. Kako so to gradili, pa ne vem, le da je bilo okoli leta 1980. Metod je z gradnjo vodo- voda naredil ogromno in osnovno delo, na osnovi katerega so potem lahko nadaljevali tudi druge izboljšave. Vode v vseh teh letih ni niti enkrat zmanjkalo, le na vsake toliko časa je treba čistiti zajetje, kar najbolj skrbno opravlja Metodova žena Francka. Železne niti 17 Studenci, štirna in vodovod pri Štulcu v Osojniku 237 Opombe: 1 O tej problematiki pišem največ po spominu. Največ dopolnitev je prispeval brat Metod Demšar, prejšnji gospodar pri Štulcu v januarju 2020. Zelo koristna so bila tudi pojasnila brata Janeza, posebej o gradnji štirne in kapnice, 12. in 30 januarja 2020. O problemih s pitno vodo pri Štulcu je za interne informacije že pred 10 leti pisal Miha Demšar, Štulcov. 2 V tistem času je pri Jemcu v Davči služila kot dekla kuharica Angela Frelih, Šebrejlencova iz Davče, ki je zaslužila zelo dob- ro – tudi do 1.500 din na mesec. Seveda je bilo tudi veliko dela, saj so bili med tednom pri Jemcu na hrani in prenočevali Strojevcevi hlapci s konji in Davčarji z voli, ki so vozili les na Močilarjev grič. Vir: Koblarjev Miha, sam furman z Zalega Loga, v pripovedi Janezu Demšarju. 3 Po spominu Štulcove Ivanke, por. Mihelčič (roj. leta 1931), in Janeza Demšarja (roj. leta 1935) januarja 2020. 4 Sedanjemu gospodarju Antonu Demšarju se zahvaljujem za natančne mere tako zbiralnika vode v luknji ter velikosti kapnice, ki jih mi je poslal 10. 2. 2020. V mladih letih smo vedeli za vse studence blizu in daleč Daleč naokoli smo poznali vse studence. Naj jih naštejem samo v bližnji okolici. Poleti smo za žanji- ce in ob spravilu sena šli po dobro vodo k studencu pod našo najnižjo njivo Zazidam, kar je bilo že na Gašparjevem z Zalega Loga. Ko smo kosili v senože- ti, smo šli po vodo k sosedu, k Žnidarc v Potok. Bila je izredno dobra in mrzla. Najnižje na Štulcovem je bil studenec na Novem kopišu v Štulcovi grapi. Vodo je kmalu po letu 1950 zajel Matevž Rant za hi- šne potrebe. Pred leti je poniknila in te vode ni več. Matevž Rant je potem zajel studenec na drugi strani potoka, le kakšnih 20 metrov stran. Velikokrat je kdo od domačih rekel, da če bi mogel domov dati tak studenec, bi dal nevemkoliko. Dobra voda je bila v Šturmovem Blegašu, kjer smo po drugi svetovni vojni večkrat kosili. Ko je bilo zelo vroče, je kdo od naših tudi naenkrat popil liter te vode. Nič mu ni škodovalo. Odlična voda je Zaličjem na Žbont – na severni strani, kmalu pod njivami. Ta je bila za žanji- ce. Tudi pri Korečku smo se je z užitkom napili. Ško- da, da so po vojni, ko so obnavljali hišo na Žbontu, zasuli več kot deset metrov globoko štirno z odpad- lim gradbenim materialom. Še sedaj vem, kako dob- ra studenčnica je v Prugu visoko nad Zalim Logom. Malo pred letom 1950 sta oče in brat Janez delala tam lovsko kočo za gozdnega čuvaja inšpektorja (?). Kaj je od koče ostalo, ne vem, voda pa je še vedno dobra. Vse do gradnje nove hiše pri Štulcu po letu 2000 ni nihče dajal vode v analizo. Tedaj je stroka rekla, da je voda v redu. Od vode naj bi bila odvisna tudi trdnost zob in golšavast. Od enajstih odraslih otrok sta dva imela manjše golše, ki so jih še v mlaj- ših letih operirali. Koliko je golšavost ali kvaliteta zob odvisna od kvalitete oz. vrste vode, ve stroka. Zapis naj bo spomenik staremu očetu Jakobu Do- lencu, ki bi bil skoraj umrl zaradi snežnega plazu, ko je šel pred več kot sto leti po vodo in naredil globoko štirno, mojemu očetu Janezu Demšarju, ki je naredil kapnico, in bratu Metodu, ki je dokončno rešil vpraša- nje zadostne in kvalitetne vode pri Štulcu v Osojniku. Zapisano na dan sv. Štefana (26. 12. 2019), nekaj dodano na sv. Polono (10. 2. 2020) v Škofji Loki Vincencij Demšar, Štulcov Zahvaljujem se Miranu Benedičiču za nekaj tehničnih podatkov pri uporabi škrila. Železne niti 17 238