Njena sreča . ..
|atulila je burja okrog oglov, in iz stare železne peči se je poka-dilo. Vsa soba je bila že v dimu, da se je komaj videlo od peči do okna. Zunaj je snežilo kot za stavo. Starka, ki je sedela pri železni peči in si grela premrle ude, ni šc pomnila kaj takega, odkar je ugasnila njena sreča . . . In tega je bilo že dolgo.
Imela je stara Maruša v svoji mladosti moža, skrbnejfa in delavnega, da je bilo malo takih. Hodil je v tovarno, kjer so lili steklo, Težko delo je bilo to; neznosna vročina poleti in pozimi. Sredi velike dvorane so stale v dolgi vrsti zidane peči in v njih je gorelo dannadan. Pri eni teh peči je preživel Jakob polovico svoje mladosti. Enakomerno je vtikal železno, po dolgosti preluknjano palico v raztopljeno snov, da se je nabrala na koncu palice kcpa raztopnine. Potem je pihal skozi palico, in mehka, žareča snov je dobila obliko tnehurja, ker jo je vpihani zrak raztegnil, kakor raztegne sapa mehur, če jo pihamo vanj. Zraven peči so bili mo-deli, ki so dali žareči, znotraj otli kepi obliko, bodisi steklenice ali cevi.. .
Žalostno je bilo gledati te obraze pri delu. Nekateri starčki, ki so pustili svoje življenje in zdravje v tovarni, so imeli strašna lica. Od ved-nega napihavanja se jim je lice raztegnilo, in oči so bile globoke, velike in žareče,  podobne gorečemu oglju,  ki   se  je  zajedlo v mehko  zemljo.
A dasiravno je bilo delo v tej tovarni skoro nečloveško, je bil Jakob vendarle vedno vesel. »I v bedi klije sreča poštenjaku,« je rekel slaven mož. In poštenjak je bil Jakob od nog do glave.
Priča temu samo en dogodek. Delavci v tovarni so imeli sicer stroge nadzornike, a delali so včasih lahko, kar so hoteli. Nadzorniki so bili brezvestni ljudje.. Največkrat so se zbrali v kakem kotičku, da jih de-lavci niso videli in oni ne njih. Pravili so, kako so igrali in se kratko-časili. V tem so bili delavci brez nadzorstva, in nekateri so kar popu-ščali delo. A ti še niso bili najhujši. Kdo bi jim tudi zameril, če so se malo oddehnili, saj so potem morali zopet hiteti, ko so prišli nadzor-niki! — Hujši sobili oni, ki so hoteli ta čas porabiti v nepoštene na-mene. Nekateri so skrivaj vtaknili par steklenic v žep in jih zvečer nesli domov. Bilo jih je nekaj, ki so jih potem prodajali tuintam.
Jakob je to opazil, a v začetku ni hotel nič reči. To se je pa po-navljalo, in postalo mu je hudo. Sicer malenkostna stvar — a Jakoba je silno pekla. Zato je povedal nekoč zbranim delavcem odkrito svoje mnenje.    Rekel je:    »Ker že ravno govorimo o svojem  težavnem  delu
198
naj omenim še nekaj. Ni težjega dela kot je tatvina, kajti ona oteži po~ štenemu človeku dušo, ki je vendar več vredna kot telo, ki je morda samo še danes pri svojem opravilu, a jutri že zamre na veke. Zaradi-tega ni lepo in pošteno, da si hočejo nekateri z malimi tatvinami olaj-šati bedo. S tem, s tatvino namreč, postane beda lahko še večja, že tukaj na zemlji. Kdor se čuti kaj prizadetega, naj si vzame to k srcu, da ne bo hujšega. Boljši pošten berač kot nepošten bogatin. Ne maram vam pridigovati, kar sem pa povedal, mi je narekovala vest.«
Delavci so bili osupli. Večina je pritrdila Jakobu; nekateri so pa molčali in se skrivaj posmehovali.
Od tedaj je bilo malo bolje. Vendar so nekateri še ostali pri svojem nepoštenem delu. A kmalu jih je zasačila roka pravice. Delali so sicer še bolj skrivno kot prej,.kajti bali so se tudi svojih poštenih sodelavcev, tovarišev trpljenja in bede . . .
Nekoč pa je bilo po delu ukazano vsem, naj gredo k ravnatelju. Na hodniku njegovih sob je bila preiskava, in takrat so dobili nekaj tatičev s steklenicami v žepih. Odpuščeni so bili vsi, ki so se izkazali, da jim je poštenje postranska zadeva. — Jakoba pa so od tedaj še bolj spoštovali ostali delavci.
Največje veselje Jakobovo je bilo doma pri svoji ne ravno obilni družini. Z Marušo sta imela edinega sinčka Andrejčka. Bil je razumen deček, in oče je imel skrivne želje, ki si jih skoro ni upal razodeti celo svoji ženi. Zdele so se mu previsoke. Mislil ga je izštudirati, da bi se sinu kdaj bolje godilo kot očetu. Nekoč je razodel to tudi Maruši. Kako sta bila oba vesela, ko so se srečale njune želje. Tudi ona je vedno na to mislila.
Deček je šel v šolo in se je prav pridno učil. Jakob je bil ponosen nanj kot na svojo čast. Dovršil je deček ljudsko šolo in je vstopil v gimna-zijo. Takoj prvo leto je Andrejček tako napredoval, da je lahko pomagal očetu. Bil je najboljši učenec in jc dobil pri bogatem meščanu službo domačega učitelja, Učil je njegovega sina, svojega sošolca. Kako je bil deček vesel, ko je sedel z bogatim sošolcem za isto mizo! Nekako po-nosen je bil, ker mu je Bog dal toliko razuma. To je opazil tudi An-drejčkov oče, ki mu je o priliki pojasnil, da to ni pravi ponos, ker si razuma ni človek pridobil sam. Le na to je lahko človek ponosen, kar si sam pridobi . . .
Andrejček se je skoro preveč trudil s svojim »učencem«. Bil je uro za uro pri njem, da je znal za drugi dan, čc ju je tudi prehitela trda noč. Bogati meščan je pa tudi poplačal dečkov trud, videč svojega sina, kako je napredoval od dne do dne.
Tako je minilo eno leto na vse strani najbolje. Prišlo je drugo, in ponavljalo se isto. Jakobov sin je učil naprej, prinašal skrbno vsak mesec očetu prisluženi denar, in sreča je vladala tu in tam . . .
Prišla pa je zima. Nekega dne se je Andrejček prehladil in je legel
v posteljo.   Zgrabila ga je pljučnica.   Oče in mati sta skrbela zanj bolj
»
™                                                                                                            199
kot zase, a bilo je vse zastonj. Prišlo je kot iznenada : Andrejček je umrl... Z njim pa je dogorela tudi sveča sreče dobrih roditeljev. Ostala jima je tolažba, da ga najdeta in vidita, kjer cvete večna sreča.
Jakob je hodil še dalje v tovarno in je voljno prenašal bridkosti svojega stanu. Saj je videl blizu svoje odrešenjc. Živel je še dolgo in postal na starost vesel in zadovoljen. Umirajoč je še hvalil Boga za bridkosti, ki mu jih je pošiljal — njemu samemu v korist . . .
Maruša je ostala z leti sama. Dočakala je nenavadno starost in še sedaj ne misli umreti. Včasih pravi, da je smrt najbrž pozabila nanjo, ker ima drugje dosti žetev in ima skoro rajša mlade kosti kot stare . . .
A tudi njej se steče ura — morda kmalu. Včasih mi toži, da \o še pri ognju zebe. »Saj je že vse slabejše na svetu«, pravi, »še ogenj ne greje več tako kot je včasih.« A to govori le bolj v šali, ne da bi tožila. Vesela je še vedno, saj ima za seboj gladko in lepo pot življenja, ki jo gotovo dovede do njene sreče ...                                    Slavko Slavič   .