119
Novičar iz avstrijanskih krajev.
Iz Dunaja 10. aprila. #&# V krasnem cesarskem vertu ,5Augarten" imenovanem je že veliko dodelano za razstavo, od ktere so „Novice" že večkrat pisale. Nad-jamo se, da njih glasi niso bobneli v prazno pušavo, in da bomo vidili mnogo domačega blaga tukaj razstavljenega, ki bo razodelo pridnost naše domovine; veseli bomo tudi pozdravili marsikterega rojaka, ki bo prišel ogledavat pridelke in izdelke vse naše carevine. Tedaj dobro došli! — Radostni smo brali v wNovicah", da so se vendar spet enkrat prepevale domače pesmi v koncertu; da so močno dopadle, ker so bile lepo izbrane, tega so nam mili napevi že sami po sebi porok. Al čudili smo se vsi in se preču-diti ne mogli tistim opazkam, ki jih je v pretresu imenovanega koncerta gospod Theod. Elze v wLaibach. Zeit." spustil na dan o slovenskih pesmah. Mož govori le, per „wira; ako bi ta „wira pomenil samo njega, bi se nikakor ne čudili, da ga je „utrudil predolgi venec slov. pesem" itd. bi ne bili zinili nobene besedice, ker „de gustibus non est disputaudum" ; — al ker dalje pravi, ??da so besede po-pevanih pesem bile večini poslusavcev nerazumljive, bi bili (ako bi ne bili brali, da je koncert bil v redutu in vhorfnina po 40 kr.) skoro mislili, da je oni koncert bil le privat-koncert in da večina povabljenih poslusavcev (njegovih znancov) ga je pooblastila za svoj organ, da v imenu njenem govori. Svet se sicer dan današnji hitro spreminja, kar ga hlaponi gonijo, in gospa Czillagova, ki je pela 31. marca pri nas na Dunaji, je 4. aprila že pela v Amsterdamu, — al da bi se bila Ljubljana tako premenila, da bi svojih, mnogokrat v gledišu, v koncertih in doma prepevanih in tisučkrat natisnjenih pesem več ne razumela, tegra ne moremo verjeti, — to bi bilo še čez hlap in elektriko! Ako je tedaj se samo po sebi čuda prederzno, da mala „pars pro totoa
120
govori, kaže omenjeni pretres se tudi, da pisatelj utegne iz-versten godec biti, spodobnosti časnikarske pa ne pozna. Kaj bi Talijan ali Francoz rekel, ako bi se mu v njegovi domačii očitalo, da poje talijanske ali francozke pesmi, ker jih morebiti mala množica poslušavcev ne razume? »Vsakemu svoje"! to je pervi postulat, — to terja tudi dostojnost, ktera zraven pravičnosti mora biti „prima regula" vsakega časnikarja.
Iz Toiuiiiskili gora 4. aprila. — Na žalostno po-tožbo wNovica, da je si. kmetijski dražbi pesek za sadjorejo zmanjkalo, jih ji iz serca rad brez plačila pošljem tisto mer-vico, ki sem jo sam nabral. *)
Drage ;,Novicea ve se res čuda lepo potegujete za sadjorejo na Krajnskem, da bi jo krepko na noge spravile, al le kesno kesno se vspešuje; tukaj na Tominskem je v tem veliko boljše. Kakor hitro od Loke čez planine na To-minsko mejo prikoračimo, ali pa čez Sorico na Podberda pridemo, koj tu kakor tam obilo sadnega drevja nahajamo, s kterim so se že naši predstariši za svoje naslednike trudili in tako jim velik zaklad zapustili. Lahko rečem : od krajn-ske meje noter do laške Gorice se ver t ver t a derži, da imamo sadja na kupe, ki nam donaša marsikteri goldi-narček in nam lep kos kruha nadomestuje. Naj bi vsi tisti, ki besedam Novičnim ne verjamejo, da sadjoreja je res velika podpora kmetijstva in da vsak prostorček naj se zasadi s sadonosnicami, prišli sem živih izgledov gledat. Morebiti jih bojo ti prepričali, če rudoljubnim besedam Vašim ne verjamejo. Pridi Gorenc, pridi Dolenc v naše planine!                                                                  J. Oreščan.
v
Iz St. Jurja poleg Kranja 6. ap. G—. Naj naznanim ^Novicam" čudno prigodbo. Danes ponoči sta na Lužah dva potepuha, kterih popolnoma odpraviti tudi vseskozi marljivo prizadevanje neutrudljivih žandarmov ne more, kmetu Milaču tele iz hleva vkradla. Šunder na dvoru in mukanje krave je zbudilo gospodinjo iz spanja, da hitro teče v hlev, — pa kaj najde? hlev odpert in kravo brez teleta. „To ui nič posebnega — mi bojo častiti bravci rekli; to se je že sto in stokrat zgodilo." Al poslušajte dalje, kaj se je zgodilo: to je, kar se ne primeri pogostomal Gospodinja, ko je pervi strah otresla, odveze berž kravo, ktero je poznala, da je huda, in jo izpusti iz hleva. In zgodilo se je, kar je pametna glavica mislila: krava voha po tleh in hitro teče za sledom; gospodinja in pa še dva soseda pa koračijo za njo. Ker je luna sejala in polje na planem, so vidili od delječ, da je krava ostala in se zaletavala v nekaj, kar so bliže pridši spoznali za tatova, ki sta tele peljala. Spodila je potepuha in otela si svoje telce. Ko pride žena z možema do krave s teletom, sta tatova bila že kopita pobrala.
*) Hvala lepa za poslani dar! Prosimo še drugikrat.        Vred.