------    426    ------
Dopisi.
Iz Zagreba 18. dec. — Omenite drage „Novice", da 9. dne t. m. je naše društvo „Kolo" dalo sijajni koncert, ki je bil z veliko hvalo sprejet. A to ni ni<S čuda novega, da je vrlo vaše društvo „Kolo" se odlikovalo s sijajnim koncertom — bode rekel ta ali uni. Isti na je to, al saj Vam zatega voljo ne pišem teh vrstic. A tudi zato ne, da bi naznanil, daje naš in vaš klasični Kurelac spisal krasen prolog temu koncertu, ki je bil na korist glavnici društveni, — saj bi le pravil le-to, kar že vsak ugane, kdor poznd zanimivo Kurelčevo per6. A kaj neki nam hočeš pisati, ako morebiti tudi tega ne, kako lepo so se vršile over-ture, — kako izvrstno je igrala gospodičina Veizerova, — kako lepo je pel moški zbor? Zdaj, drage kovice", ste pravo zadele: kako lepo je pel moški naš zbor Vaš Ipavčev: „Kdo je mar." To sem Vam hotel priobčiti, da vedite Slovenci, kako omiljen nam je Hrvatom Vaš po^pravici imenovani veliki zbor, Ipavčev krasni zbor. Ce tudi smo ga že mnogokrat culi, zmiraj nam je mil in drag. Pa saj pojete tudi Vi radi h r-vaške, i tako je pravo; to je bratinska vzajemnost. Živila!
Iz Ipavskega 10. dec. — Slehern izveden Slovenec ve* , da Ipavcem, Bricem in Brežanom, pa tudi drugim Primorjanom je vinska trta najboljša mati. In ker je tudi doljenim Krajncem in Stajarcem najmočnejša podpora, zato je menda prav, ako se večkrat kaj o njej pomenimo. Kajti treba je napredovati v materi-jalnosti, to je, v pomočkih za vsakdanji kruhek, kakor v duševnosti.
Častite čitatelje pa prosim, naj ne pričakujejo obširnega podučevenja od mene o vinoreji, in tudi ne prosim, da bi kdo si s spisi vinorejskimi glavo belil — marveč le to prav lepo prosim: ozrimo se na neprecenljivo knjigo, kojo so bili neumrli M. Vrtovec pred 24 leti spisali.
Čeravno je koristen tudi „Umni vinorejec", kojega je bilo društvo sv. Mohora lani na svitlo dalo, vendar se mi   prečudno  zdi,   da društvo ni rajše znamenitniše
------    427    ------
knjige Vrtovčeve ljudstvu priobčilo.  Za Vrtovcem je težko pisati vinorejo.
Vsak, kdor je vsaj enkrat Vrtovčevo „Vinorejo" marljivo prečital in kdor podnebje in nase ljudstvo pozna, in kdor pomisli, v kako malo iztisih je leta 1844. (z „Novicami") med ljudstvo zlezla, mora meni prikladati, da druzega natisa omenjene knjige potrebujemo kakor riba vode.
Ker je bil rajni Vrtovec tako jasnega uma in goreče ljubezni do nas, slobodno trdim, da, kar je bilo potrebnib vednosti o vinoreji do onega časa, je gotovo v omenjeno knjigo povzel. In ker je nepozabljivi rodoljub poleg potrebnih podukov o vinstvi tudi o drugih rečeh govoril, in je knjiga tudi nevinskim krajem koristna, bilo bi prav, da bi kranjska kmetijska družba ali Matica, ali družba sv. Mohora koj koj drugi natis omenjene knjige oskrbela.
Ne le samo prostakov, nego bojim se, da tudi omikanih niso Vrtovčevi poduki dovolj prešinili. Tisto bojazen vriva mi celo sestavek „Ipavska vina", kojega so „Novice"^iz „Domovine" posnevši v 42. listu t. L priobčile. Čeravno je dopisnik omenjenega sestavka marsikaj prav rekel, vendar se mi čudno zdi, da je več vedel za nemca Babo-ta nego za domačina Vrtovca. Da je baron Babo učen mož, more se verovati, ali da bi tak gorko ljubezen kot rajni Vrtovec do nas imel, tega ne verujem. Sicer tudi rečem, da še ne vem, da je Babo kaj tacega rekel v povzdigo našega vinstva, česar ne bi bil Vrtovec zapisal.
Važniši pogrešek v omenjenem sestavku se mi zdi le to, da pisatelj ne gre v soglasji z Vrtovcem zastran mnogovrstnosti trt. Vrtovec zagovarja mnogovrstnost, oni g. pisatelj pa jo skor graja. Vrtovec pravi med drugim, da„kakor šopek, spleten iz več sort cvetic, lepši diši kot posamesna (cvetica), ravno tako tudi vino iz več sort grozdja ima žlahniši duh" itd. ~ Jaz stojim na strani gosp. Vrtovca. Al, predragi moji! Med sortami in sortami so razločki veliki; če zagovarjam mno-gosortnost trt, vedite, da hvalim le tiste, ki do ben-dime enako in popolnoma dozorijo, nikar pa različnih in prekasnih, kojih grozdje zmeca še le v drugi polovici septembra meseca.
Predragi! koga izmed nas ne žali glas, da ipavsko vino ni stanovitno? Al kdo je tega kriv? Mi sami! Naj bi le preksolnčja žlahne kolči sadili, jih po zlatih vodilih Vrtovčevih redili! Naj bi po njegovih ukih z mostom in vinom ravnali, brez vseh čudežev bi naša gorka dolina taka vina dajala, da bi jih Evropa čislala. Al kakor pri drugih vejah kmetijstva, tako tudi pri vinoreji staro kopito dosti nadleguje.
Da bi pa nas Ipavcev drugi ne imeli za pretrdne zaspance, naj omenim še drug vzrok. Odkar je naše bližnje Purlane, brate istrijane in Brežane prehuda grozdna trohnoba zadela, so se naša srednja pa tudi nizka vina lahko po visoki ceni prodajala. Zatega del je pa skor vse Ipavce strastna želja objela, le več no več vina pridelovati, premalo maraje za to, ali bojo tudi dobra ali ne. Ta namen doseči se je po takih trtah hrepenelo, ki dajejo dosti vina.
Vse svoje in sebe zastavim, da, če bi bili v zadnjih 15 letih toliko rebole, muškateljke, malvazije in drugih cukrenih trt, poleg hvaljene grganije, namesti glere, zelenike, klarne meje in drugih vodenih trt zasadili, bi danes veliko lepšo pesem ipavskim vinom peli.
Predragi mou! Oprostite, da Vam Ipavec Ipavcem na lice rečem, »a veliko slavo in ceno našim vinom zahtevati, a za bolja vina ne si prizadevati, to ni pametno. Naravna — Bogu in ljudem dopadljiva — sredstva vinoobdržljivosti prezirati, a nasproti po nenaravnih in škodljivih sredstvih hrepeneti, to je nespametno!
Toraj, ker dobro vem, da nevednost je ljudska nesreča največa, z ravno tako gorečnostjo drugi natis Vrtovčeve „Vinoreje" priporočujem, s kakoršno ga je on pred 24 leti spisal. Ker smo pa v preteklih 24 letih v jezikoslovji lep korak naprej storili, bilo bi menda prav, da bi kak učen možak na tanko pregledal omenjeno knjigo in kjer je treba, jo popilil in na nove oblike zavrnil.
Prisrčni! Poslušajmo moža, ki je za nas živel, delal, a prezgodaj umrl. Citajmo in ubogajmo „Vino-rejo za Slovence", a dohajala bode našim vinom hvala in slava, nam pa lepi denarci v listnice in žepe naše.
D o m o 1 j u b.
Iz Planinske okolice 18. dec. (Nase gozdne razprave , raba slovenščine, samostalnost zupanij in ie nekaj.) Gozdne razprave se pri nas kaj počasi izvršujejo , akoravno se v tej zadevi mnogo let obravnuje, pooblaščenci iz raznih krajev prosijo z besedo in pismeno in se pritožujejo, hodijo sem ter tje, tratijo Čas in mnogo denarjev, a vsemu temu se ne vidi dokaj vspeha; med tem pa se posamesnim opravičenim škoda godi; gozdi se od dne do dne vedno bolj in bolj vniču-jejo, ljudem se dostikrat le po dolgih ovinkih daje potrebni les za domače stavbene poprave in kurjavo. Da v tacih okoliščinah je mnogo prestopovalcev gozdne postave, ni čuda. Ce omenimo, da je bilo zaradi tega tekočo leto uže čez 1400 ljudi z zaporom kaznovanih brez teh, ktere je sodišče kaznovalo, in so bili ti dostikrat v takej gnječi kakor drobnica v hlevu, to ni preveč rečeno in je gola resnica, ktera se tajiti ne da. Da se s temi ljudmi dotični zapisniki pri obravnavah le v nemščini pišejo in da se jim le nemške razsodbe pošiljajo, je pa ravno tako gotovo, kakor to, da imamo §. 19. v državljanskih pravicah — še zmiraj le na papirji. — Naša županstva se vedno bolj in bolj svojih pravic in dolžnosti zavedajo in precej dobro v samo-stalnosti napredujejo in opravljajo svoja lastna in izročena podrečja; nektera pazijo tudi na to, da željam seljakov s slovenskimi pismi ustrezajo; al žalostno je to, kar smo zadnji čas zapazili, da jim glavarstvo izro-čuje le brezplačna opravila, druga, na primer, rubežni zaradi zaostalih davkov, od ktere se sme tudi za opravilo malo plačilo terjati, pa po svojih posebno najetih služabnikih oskrbuje. Kdor eno opravlja, naj bi tudi drugo. — Nikakor pa ne moremo zamolčati, kar smo slišali te dni iz zanesljivega vira, in sicer to-le: prišel je namreč včeraj neki od glavarstva poslan sluga k nekej veči fari objavit razglase; ta človek je najpoprej prosil občinskega slugo za razglašenje, in ker ta ni hotel tlake delati, začel je prvi razglase sam in tako silabirati, da ga ne eden iz poslušalcev ni razumel, kaj da hoče povedati. Ko so poslušalci prepričani bili, da je njih posluh zastonj in ni nič razumeti mogoče, so ga nazadnje pustili samega. Ker dotičnemu uradu morebiti to ni znano in bi morebiti posamesni seljaki zate-gadel utegnili škodo trpeti, zato to reč tukaj očitno povemo. Naj bi se na dotičnem mestu pazilo na to, da se razglasi objavljajo^ tako, da se bo moglo reči, razglas se je objavil. Ce moramo plačevati, povejte nam tudi, kaj se mora zgoditi, ne pa, da bi se nam brez potrebe plačila nakladala.
Iz Žabnice pri Skofji Loki 18. grudna. *) — 1840. leta smo po mnozih ovirah in težavah dobili k nam prvega duhovnega pastirja, kterega na svoje stroške vzdržujemo.    Kako da nam  je   duhoven   potreben,
*) Ker   nam   niso   okoliščine   Žabinske   na tanko   znane, zarad šole pa je   bila celo obravnava   v deželnem zboru,   natisnemo ta sestavek le na posebno željo gosp. dopisnika.
Vred.
-----    428    -----
to pač ve vsak, kdor naš kraj pozna in ve, kaj se je poprej pri nas vse godilo, dokler duhovnega nismo imeli. Predno smo duhovnega dobili, bila je naša stara cerkvica majhna z 2 zvonovoma; zidali smo lep nov farovž, leta 1852. tudi novo cerkev in pred 3 leti smo napravili tretji zvon, ki tehta čez 20 centov, tako, da je zdaj le malo farnih cerkva tako lepih kakor je naša. Pozabiti pa tudi ne moremo, kaj nam so ranjki škof Anton Alojzi obetali. Rekli so nam možem, ki smo k njim prišli: naredite Žabenčanje novo cerkev, potem vam dam tudi krstni kamen. Mi smo cerkev naredili, škof so pa umrli, in še zdaj nimamo krstnega kamna pa tudi pokopališča ne; oboje bi bilo pri nas zel6 potrebno, ker morejo iz daljnega Bitna 1% uro mimo naše cerkve v Loko nositi krstit in pokopavat. Kakor sem gori rekel, da je pri nas duhoven potreben, tako potrebna bi bila stalna duhovnija; zapisanih je k nam blizo 1000 duš, pa tudi kmetje so bolj premožni kakor drugod. Ravno tako potrebna nam je tudi šola. To spoznavši pred kakimi 5 leti začeli smo prositi tudi za šolo, al tudi ta je se nam ovirala. Vendar smo jo dobili, naredili smo šolsko poslopje lepo skoraj kakor je farovž; se ve da tudi učitelja kakor duhovnega vzdržujemo na svoje stroške, in kakor so zadnje „Novice" povedale, smo jo slovesno odprli na sv. Andreja dan.
Iz Sevnice na Staj. (Vabilo.) Da se izvoli nov odbor in reši več društvenih zadev, bode v tukajšnji čitalnici velika skupščina v nedeljo 27. dne t. m. popoldne , v ktero se prav vljudno vabijo vsi čast. dru-štveniki.                                                             Odbor.
Iz Ljubljane. (Daritev oblačil ubozim šolskim otrokom preteklo nedeljo) je čitalnico našo zapisala zopet med ona društva, kterim ni samo radovanje cilj in konec, temuč tudi milodarnost. Dobilo je popolno obleko od nog do glave 59 fantičev, 45 pa dekličev, in tako res, kakor je gosp. dr. Orel rekel v začetnem govoru, do-brotljivo to drevo poganja od leta do leta čvrsteje kore-nike. Gosp. dr. Orel in pa prečastiti stolni dekan g. dr. Pogačar namesti umrlega gospoda prosta Kosa, kterega se je z milimi besedami spominjal, sta s primernima govoroma začela in končala slovesnost, ktero je visokorodna baronovka, gosp& deželnega gospoda predsednika povzdignila s tem, da je delila obleko po redu, kakor je vrli gosp. učitelj Močnik klical imena obdarovancev. Kakor druga leta je tudi letos pevski zbor čitalničin pel primerne pesmi. Predaleč bi morali seči, ako bi popisati hoteli, kako se je vršilo vse delo od začetka do konca; naj povemo tedaj le to, da, kakor je bila gosp. dr. Orlova rodovina začetnica te naprave, tako je bila tudi letos voditeljica in središče njeno, okoli ktere se je več tednov sukalo pridnih rok blizo 40 gospa in gospodičin, ki so v čitalnični sobi ali doma šivale obleko in dodelale za 100 otr6k razun obuval vse; gospa Ernestina Plei-weisova in gospod Schwarz pasta po dvoje oblačil še posebej doma dala napraviti; tudi gospa Tavčarjeva je dodala obleke za 4 dekleta. Sivarskemu mojstru gosp. Maršalek-u pa gre spet letos še posebna hvala za neutrudljivo pomoč njegovo, da je brezplačno prirezaval vso obleko, in čevljarskemu mojstru gosp. Drašlerju, da je prevzel skrb za obuvala prav po nizki ceni. Hvala grč tudi 10 pekom, ki so darovali belega kruha in gospodičini Jerajevi, ki je darovala poln jerbas jabelk, da je vsak^ otrok povrh obleke še veliko štruco in jabelk dobil. Ce pomislimo, da se je z všteto milodarno „besedo" nabralo v gotovem denarji 504 gold. (za ktero nabiro se je posebno gosp. dr. Zupanec lepo trudil), in če prištejemo blag6, ki so ga dobrotniki in dobrotnice darovale , v vrednosti najmanj za 150 gold., in doštejemo vrh tega še, kar so
z delom svojih rok prislužile gospe in gospodičine, more se ceniti vsa daritev na dobrih 900 gold. Gotovo lepa pomoč ubogim našim!
—  (Zahvala.) V dolžnost si štejem, da se javno zahvaljujem vsem blagim dobrotnikom in dobrotnicam za njih bogate milodare in neutrudljivo marljivost o, pa kteri so pripomogli, da je bilo letos obdarovanih 32 otrok naše šole, bivajočih v Št. Jakobski in trnovski fari. Spolno vaje to svojo dolžnost tudi v prihodnje priporočam našo ubogo mladino blagosrenim dobrotnikom in dobrotnicam v našem mestu.
Janez Rozman, zač. ravnatelj mestne glavne šole pri sv. Jakobu
v Ljubljani.
—  (Pravila učiteljskega društva za Kranjsko) je c. k. deželna vlada potrdila. Vredništvo „Učit. Tovarša" začasno sprejema ude, naj so učitelji ali drugi šolski prijatelji. Za vpisnino se plača 1 gold., letnina pa tudi 1 gold. znaša za vnanje ude; oni pa, ki bivajo v Ljubljani in okolici njeni, plačajo po 2 gold. letnine. — Pravila katoliškega društva niso potrjena; taka saj naznanja „Tagblatt", in on to vse pred ve, kakor sam začasni odbor!
—  Artistično-litografični inštitut gosp. A nt. H ar-tinger-ja na Dunaji je po nasvetu naše kmetijske družbe gosp. Janezu Zalokarju, dobroznanemu pisatelju kmetijskih knjig, izročil prestavo nemških razjasnil v slovenski jezik lepe knjige, ki v podobah predstavlja kmetijsko-gozdarsko gospodarstvo. To delo^ za šolo in domač poduk pripravno, bode kmalu dodelano, in kakor gosp. Hartinger piše odboru kmetijske družbe, je presvitli cesar iz lastne blagajnice podariti blagovolil velik znesek, da se šolam vseh dežel iz tega denarja brez plačila pošljejo te podobe.
—   [Prvi koncert mestne godbe) je po premaganih mnozih težavah, ki so vsacemu novemu početju napoti, bil v nedeljo popoldne ob 725 uri v reduti. Dvorana ni bila polna, kakor je bilo želeti, in sicer zato ne, ker čas koncertu res ni ugoden bil in ker tiste stranke, če-gar usta so zmiraj polne „Gemeindeinteressen" in tacih fraz več, ni bilo videti med poslušavci. Program je obsegal mnogo zanimivih toček in le en glas je bil, da godba pod vodstvom kapelnika gosp. Wahl-a je prav dobra. Najmičnejše številke so bile samogodbe na goslih^ eufonu, trobilu in flavti. To so vsi izvrstni umetniki,. s kterimi se mestna kapela res sponašati more! Ce tudi so bile z veliko pohvalo sprejete vse produkcije, je tem umetnikom najživejša hvala donela, in to po pravici. Tudi Wahl-ova overtura, še bolj pa Titelnova iz slovanskih^ pesem sestavljena je bila z živahno pohvalo sprejeta. Ce pomislimo, kako težko je različne moči, kjer drug ni druzega vajen, zediniti v harmonično delovanje, moremo pač prav zadovoljni biti s to prvo produkcijo,, in vprihodnje pričakovati, da bode ta nova kapela — prva ljubljanska — mestu našemu in tudi vnanjim krajem, ako je bojo potrebovali, prav na veselje godia. — Danes napravi večerno zabavo v gostilnici „pri Slonu."
—  (Gerbčeve »cerkvene pesmi' z „sv. mašo") uni-dan v našem listu napovedane, so ravnokar prišle na svitlo. Obe kompoziciji kažete, da skladatelja navdaja pravo pobožno čutje , kajti v vsaki melodiji vlada čist cerkvenim pesmam ves primer j en sklad. V „maši" (delu 6.) sicer na nekterih krajih in zlasti v „Tantum ergo" nahajamo sled je akordov nekako presiljeno in okorelo,, al v „pesmih" (delu 8.) teče sledje melodij in harmonij tako brez vse sile, tako lahko in tako enakomerno, da gre res velika hvala bistri glavi skladateljevi. Najnovejše delo (8.) obsega dve božični pesmi in molitev za samospev in zbor s spremstvom orgelj, in pa 5 čvetero-glasnih   pesmi,   ktere   so   še  posebno   izvrstne.    Sploh
-----429-----
živo priporočamo obojno delo rojakom našim in želimo, da bi se pele te pesmi povsod, kjer Bogu pesmi poje jezik slovenski.
—  V Mengeš pride za fajmoštra gosp. Fr. F i k, zdaj fajmošter pri M. D. v Rojah na Koroškem. Ta župnija se oddaja žlahti ustanovitelja.
—  V pondeljek so zaprli kasirja K—do cesarske glavne kaše, ki je polagoma o kradel cesarsko blagaj-nico za več kot 11.000 gold. Kakošno pač je bilo tu nadzorstvo, ker so neki v celih šopkih, ki so imeli bankovci biti, našli le prazen papir in namesti šestič cele žakljičke krajcarjev?!
—  „ Triglav" — sila nam potrebni nemški časnik — naznanja, da prihodnje leto bode izhajal dvakrat na teden. Kdor je res rodoljub in nemške časnike bere, naj se naroči na-nj, da tudi v nemškem jeziku imamo zagovornika narodnih naših pravic.
Ker tudi najviŠa c. k. dunajska sodnija ni vslišala pritožbe lastnika in vrednika Triglavovega gosp. Grrase li-a, ima, zarad sestavka: „naši nemški liberalci" obsojen, za 5 tednov 3. januarja v zapor iti.
—  (Še ne zadnja beseda!) Ker mi nikakor ni mogoče dospeti do one olikanosti nemške kulture, s ktero me je počastil „Tagblatt" v 104. listu in ktera se popolnoma sklada z jezikovanjem hlapčonskim, zato le to očitno gosp. Dežmanu obljubim, da mu bodem pri vsaki priliki, kakor dozdaj, očital nevednost nje: govo v mojem poslu in da me nikakor ni volja, da bi se po nemškutarskih kulturonoscih dal — da govorim v Tagblattovem jeziku — „na tla pogaziti."
S o 11 maj er.
—  (Poberki iz „Tagblatta.u) „Tagblattu" ni bilo po godu, da so poslednje „Novice" povedale, kar so izvedele o hlimbi nekterih zarad nemile smrti Kosove. Dobro vemo, da se take „prikazni" ne slišijo rade; al dolžnost nam je, da jih povemo — na znamenje tistim, ki za pravično narodno stvar, za ktero je vseskozi pogumno stal tudi nepozabljivi naš prost, nimajo druzih besed kot „ultra" , „klerikal", „fevdal" in sto druzih psovek! Da se je „Tagblatt" nepozvan o naši opazki oglasil, spominja nas znanega pregovora, da zacvili..— V107.1istu,kj er,,Novicam*4 pripisuje „Tagbl." „Oberleitung" Wolfovega slovnika, o kteri ,,Novice" same nič ne vedo, ker ranjki knezoškof Wolf so bili sami mož za to, da so v svojih rokah držali vodstvo slovnikovo, g. Cigale pa tudi ves mož za to, da mu je bil vrednik in pisatelj, imenuje celo gosp. prof. Lesarja „Programmrecensenten der Novice"! Pa saj eno manj ali več narobe povedati ne briga patronov „Tag-blattovih" cel6 nič. Hvala Bogu, da „Novice", ki pretresajo programe iz vseh krajev, niso vezane na tako tesno koterijo pisateljev, kakor je to znano o „Tag-blatt-u", ki če kakih 4—5 glav šteje, lahko reče: „und sieh', es fehlt kein theueres Haupt"! ~- Konečno se morajo „Novice" še očitno spovedati, daunidan, po „Tag-blattu" zapeljane, so se zlagale, ker so mu verjele, da minister Berger nima otrok. Iz Dunaja se nam naznanja, da jih ima, in da zato tudi noben dunajsk časnik ni dementiral one novice, zarad ktere v „Tag-blattu" „entbrannte Carl's gifVger Groll." Tako pa je „Tagblatt" kriv, da se še drugi zlažejo. Bog mu odpusti njegove grehe!
— (Naznanilo in vabilo.) 26. dne t. m. (na dan sv. Štefana) je občni zbor narodne čitalnice. Po predsednikovem ogovoru je program občnega zbora ta-le: Sporočilo tajnikov o, sporočilo blagajnikov o, predlogi posamesnih udov, volitev predsednika, blagajnika in odbornikov. — Začetek zbora ob 11. uri.   Vsi častiti družbeniki se vljudno vabijo v zbor.
Odbor čitalnicin.
—  (Dramatično društvo) napravi v soboto 26. dne t. m. v čitalnični dvorani glediščino predstavo, ktera se bo začela ob 7. uri zvečer in h kteri uljudno vabi družbenike narodnih društev, pa tudi druge prijatle narodne dramatike, ki niso udje,                          odbor.
—   Čitalnica napravi zadnji dan tega leta, to je, na večer sv. Silvestra veliko veselico, in vabi v ta namen vse častite ude čitalnice, Sokola in dramatičnega društva. Program tej posebni zabavi je: I. Kralj Vondra, šaljiva opera od Josipa Illnera v 3 dja-njih. Osebe: Vondra XXVI., kralj vseh Tarokanov itd.; Cimfrlina, njegova ljubeznjiva in precartana prince-sinja itd.; E1 d o r a d o, žlahtnič na kraljevem dvoru itd.; Hassan, kraljev general-inšpektor itd.; Pakan, prvi dvorni ^klavec itd.; knez Arnešt Sebastian Kri-špin Ca vala r i de los Parados, kraljev poverjenik itd.; en helebardir; zbor in sicer: a) vojvoda Jakob Antonin Zamazalski; b) kurfiršt Pankrac Tatr-manski; c) grof Serapion Damasus Banda; d) marquis Koloman Etienne St. Ventrebleu; e) lord Žorž Viljem Hostingsham; f) grof Severin Balzannin Viktorin Satu-rin Bačkorovič; g) baron Alfons Kristijan Kolofoti; h) vitez Bruno Sobovič iz Požamhovega. Mnogo druzih plemenitašev, sluge, cel regiment kraljeve garde, ljudstvo, publikum in narod. Godi se v Gradaščaniji. — II. Loterija. III. Gdje stan a k moj? Cveterospev Lisinskoga. IV. Pochod, zbor Blodnika. V. Bren-celj. VI. Godba. VII. Radostno potovanje, zbor. VIII. Konečna deklamacija. — Začetek ob 7. uri zvečer, konec ob polnoči. — Vstopnice se dobivajo 29., 30. in 31. dne t. m. vsaki popoldan od 2. do 4. ure v čitalnici. Opominja se, da ta veselica je samo za ude gori imenovanih društev, in tudi vsak teh si mora oskrbeti vstopnico.
Očitna zahvala.
Žena, Jera Jelenčeva, obdarovana s trojčiki, se vsa vesela ponižno zahvaluje za prejete darove: od prečastitega c. k. deželnega predsednika gosp. pl. Konrada Evbesfeldskega 10 gld., od neimenovane dobrotnice 2 gold., po gosp. Vazu Petričiču 11 gold.                                                               Vredništvo.