189Jezikoslovni zapiski 30.2 (2024), 189–192 Metod ČePar ob devetdeseti obletnici dR. fRanceta novaka Cobiss: 1.18 https://doi.org/10.3986/Jz.30.2.13 France Novak, dolgoletni sodelavec Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, letos praznuje svoj devetdeseti rojstni dan. Kot prvi vodja Sekci- je (zdaj Oddelka) za zgodovino slovenskega jezika je postavljal temelje dela za zgodovinski slovar slovenskega jezika. S svojo strokovnostjo in pedantnostjo je v slovenski leksikologiji pustil pomemben pečat. Rodil se je kmečkim staršem na Gorenjem Vrhu pri Dobrniču, gimnazijo pa je obiskoval v Novem mestu. Spominjam se, kako mi je razlagal, da je kot vozač takrat veliko časa preživel na vlaku in da je v tistem času v neki glasbeni skupini igral saksofon. Po maturi leta 1955 se je vpisal na slavistični oddelek ljubljan- ske Filozofske fakultete. Diplomiral je leta 1960 iz slovenskega in srbohrvaškega jezika s književnostma. Nato je na isti fakulteti vpisal tretjestopenjski študij, smer slovanska etimologija in onomastika. Za magistrsko nalogo z naslovom Slovensko jamsko imenoslovje je leta 1965 dobil Prešernovo nagrado za študente. Doktorsko disertacijo z naslovom Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih prote- stantskih piscev 16. stoletja je zagovarjal leta 1995. Leta 1964 se je zaposlil na Inštitutu za slovenski jezik na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, kjer je v Leksikološki sekciji kot avtor in sourednik sode- loval pri pripravi prvih dveh knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ). Z delom na inštitutu je začel kot asistent. V naziv višji strokovni sodelavec je bil izvoljen leta 1972, leta 1983 v naziv strokovni svetnik, leta 1994 je postal strokovni sodelavec s specializacijo, leta 2001 pa samostojni strokovni sodelavec specialist v humanistiki. Svoje strokovno znanje je izpopolnjeval tudi v tujini. Leta 1965 je bil pet mesecev na izpopolnjevanju v Pragi na Filozofski fakulteti Karlove univerze ter na Inštitutu za češki jezik, leta 1971 pa mesec dni v Moskvi. Oktobra leta 1976 je prestopil v na novo ustanovljeno Sekcijo za zgodovino slovenskega jezika. Njeno poslanstvo naj bi bila izdelava zgodovinskih slovarjev s poudarkom na izdelavi Slovarja slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki se je kasneje preimenoval v Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Metod Čepar  ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Ljubljana  metod.cepar@zrc-sazu.si  https://orcid.org/0000-0002-4925-4197 190 Metod Čepar  Ob devetdeseti obletnici dr. Franceta Novaka France Novak je bil vse od ustanovitve leta 1973 tudi član Komisije za historične slovarje slovenskega jezika, ki je pod predsedstvom akademika Franceta Bezlaja sprva vodila delo sekcije. 24. aprila 1987 pa je uradno postal vodja sekcije. Ob strokovnem delu je deloval tudi na pedagoškem področju. Več kot dvajset let je poučeval slovenski knjižni jezik in poslovno komuniciranje na Višji oz. Visoki upravni šoli v Ljubljani, ki je kasneje prerasla v Fakulteto za upravo. Kot docent za slovenski jezik je od leta 1998 predaval nekaj generacijam študentov na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Opravljal je tudi več uradnih funkcij. V letih 1992–1995 je bil predsednik Slavističnega društva Slovenije, od leta 1992 je bil več kot desetletje član Delovne komisije za jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko pri Odboru za kulturo, šolstvo in šport Državnega zbora Republike Slovenije, v letih 1996–1999 pa tudi član Upravnega odbora ZRC SAZU. Od leta 1997 je več let kot član uredni- škega odbora vsebinsko in programsko sooblikoval Jezikoslovne zapiske. Najzgodnejši prispevek v jubilantovi bibliografiji je članek, napisan ob petde- seti obletnici smrti pesnika Silvija Strahimira Krajnčevića (Tribuna 1958). Krono- loško mu sledi dolga vrsta ocen literarnih del, ki so v letih 1960–1964 izhajale pri Naši sodobnosti oz. Sodobnosti ter razkrivajo avtorjevo živo zanimanje za domačo in tujo literaturo, zlasti za poezijo. V Slavistični reviji, Jeziku in slovstvu, Naših pogledih in Gospodarskem vestniku pa je hkrati že objavljal jezikoslovne članke, ki nakazujejo njegovo kasnejšo pot. Štiri osnovna področja njegovega raziskova- nja jezika so bila: slovaropisne teme, besedoslovne raziskave, obravnave funkcij- ske zvrstnosti jezika in jezikovnozgodovinske teme. S slovaropisjem se je ukvarjal že v najzgodnejših objavah, kot sta ocena poskus nega snopiča Etimološkega slovarja slovenskega jezika (Naši razgledi 1963) ali ocena poskusnega snopiča SSKJ (Sodobnost 1964). Izid prvega dela SSKJ ga je spodbudil k prikazu slovenske leksikografije (O razvoju slovenske leksikografije, VI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Ljubljana 1970). Ukvarjal se je s problematiko priprav na zgodovinski slovar, konkretneje s popolnim izpisom gradiva slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Kot soav- tor in sourednik je sodeloval pri pripravi poskusnega snopiča za Slovar slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki je izšel leta 2001. Bil je soavtor Besedja slo- venskega knjižnega jezika 16. stoletja in prve knjige Slovarja slovenskega knjiž- nega jezika 16. stoletja, ki je izšla leta 2021, od leta 2022 pa je spletna različica dostopna tudi na portalu Fran; v njej je avtor 87 geselskih sestavkov. To je tudi zadnji zapis v njegovi osebni bibliografiji, ki na najboljši možni način zaokrožuje njegovo vseživljenjsko prizadevanje in poslanstvo. Omeniti pa je treba še njegovo sodelovanje pri pripravi poskusnega snopiča Slovarja stare knjižne prekmurščine (Ljubljana 1988) in njegova prizadevanja (1994) za evidentiranje besednega zak- lada slovenskega govorjenega jezika po posameznih krajih. 191Jezikoslovni zapiski 30.2 (2024) S pripravo slovarja jezika slovenskih protestantov je povezanega tudi naj- več njegovega strokovnega udejstvovanja. Slovenski knjižni jezik 16. stoletja je dojemal kot sistemsko celoto in se je zato posvečal raziskovanju vseh ravnin (glasovne, naglasne, oblikoslovne, besedotvorne, skladenjske, besedne, stilistične in pravopisne). Tako je npr. v razpravi Kako so protestantski pisci 16. stoletja poimenovali nove pojme (450-letnica slovenske knjige in slovenski protestanti- zem, 2001) obravnaval prevzemanje novega besedja v slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Te problematike so se po avtorjevih ugotovitvah lotevali na več načinov: od tvorjenja novih besed in prevzemanja tujih do uporabe že znanih govorjenih besed. V razpravi Samostalniška večpomenskost v knjižni slovenščini 16. stoletja glede na prevodne zglede (Slavistična revija 46, 1999) pa predstavlja glavni tip motivacij za samostalniško večpomenskost v drugi polovici 16. stoletja. Veliko jubilantovega strokovnega znanja, slovaropisnih izkušenj in rezultatov dolgole- tnih leksikoloških raziskav je vtkanih v poskusni snopič Slovarja slovenskih pro- testantskih piscev 16. stoletja. Veliko načel, ki so bila oblikovana takrat, se je uveljavilo tudi pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki predstavlja konkretno realizacijo snopiča. Vztrajno in v tesni povezavi s slovarskim delom se je France Novak loteval besediloslovnih tem. Z njimi zaobsega tipologijo besedja pri posameznih piscih iz naše literarne preteklosti. V Trubarjevem delu CATECHISMVS S DVEIMA ISLA- GAMA iz leta 1575 to vprašanje obravnava znotraj dela, v delih Janka Kersnika pa ga razširi na celoten opus. Med dela, ki jih je sam uvrščal med svoje pomembnejše raziskovalne dosežke, sodi razprava iz Jezika in slovstva (1974/75) Arhaizacija v Visoški kroniki, v kateri so obravnavani tipi starinskih izraznih sredstev, ki jih je Tavčar v tem delu namerno uporabil. Jedro celotnega Novakovega raziskovalnega dela predstavljajo pomeno- slovne teme, predvsem raziskovanje večpomenskosti. Tej tematiki se je posve- čal do konca svojega strokovnega ustvarjanja, zaključuje pa jo prispevek Večpo- menskost besed kot pomembna sestavina delovanja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, ki ga je predstavil na simpoziju 500 let reformacije (Maribor 2017). Novak je večpomenskost obravnaval tudi kot enega izmed poimenovalnih nači- nov v slovenščini, ki jim je prav tako namenjal veliko pozornosti v okviru jezi- kovnozgodovinskih raziskav in pri raziskavah sočasnih funkcijskih zvrsti (zlasti poslovnega in uradovalnega jezika). V svoji monografiji Samostalniška večpo- menskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (2004) je predstavil vse pomenskorazvojne modele, ki so bili v slovenskem knjižnem jeziku 16. stolet- ja aktivni pri tvorbi drugih pomenov (metaforizacija, metonimizacija, terminolo- gizacija, natančnejše določanje pomenov, približevanje, preobrnitev, poosebitev, besedna igra, frazeologizacija, simbolizacija, primerjava, nastanek priliških pome- nov in nastanek pomenov, vezanih na liturgična besedila). 192 Metod Čepar  Ob devetdeseti obletnici dr. Franceta Novaka Več Novakovih razprav se ukvarja s terminološko problematiko. Najtemelji- teje je predstavljena slovenska jamska terminologija (Onomastica Jugoslavica 9, Zagreb 1982). Na podlagi jezikovne analize izbranih del iz preteklosti je izposta- vil tudi v njih uporabljeno matematično (Iz zgodovine slovenskega znanstvenega jezika: Pohlinova računica, Slovenski jezik v znanosti 1, Ljubljana 1986), čebelar- sko (Dajnkovo čebelarsko izrazje, Dajnkov zbornik, Maribor 1998) in alpinsko terminologijo (Terminološka prizadevanja s posebnim ozirom na Henrika Tumo, Socialni realizem v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1987). Predvsem v najzgodnejšem obdobju svojega raziskovanja se je France Novak intenzivneje ukvarjal tudi z imenoslovnimi temami, na primer v svoji magistrski nalogi, v prispevkih, objavljenih v Gospodarskem vestniku, v oceni Rospondove monografije Słowiańskie nazwy miejscowe z sufiksem -ьsk- (Onomastica Jugosla- vica 2, Ljubljana 1970) in v razpravi Imena v starejših slovenskih slovarjih (Zbor- nik Šeste jugoslovenske onomastičke konferencije, Beograd 1987). Pomembno področje, ki ga je pritegovalo, je funkcijska zvrstnost jezika, predvsem poslovnih in uradovalnih besedil. Na to se navezuje njegovo pedagoško delo na Fakulteti za upravo. Tam je leta 2001 izšel učbenik z naslovom Študijsko gradivo za jezikoslovni del predmeta Poslovno in uradovalno komuniciranje. Še po upokojitvi je bil jubilant mentor devetim diplomantom, kar jasno kaže na nje- govo predanost pedagoškemu delu. Posebno pozornost je namenjal tudi vprašanjem stilistke v poslovnih in ura- dovalnih besedilih. Na to tematiko je organiziral in vodil okroglo mizo v okviru Slovenskega slavističnega kongresa leta 1999 v Celju. Od leta 1967 do 1985 je pripravil cikel jezikoslovnih predavanj za Radio Ljub ljana, na področje dialektologije je posegel s fonološkim opisom govora Bučka. Skratka, France Novak se je rad udejstvoval na vseh jezikoslovnih področ- jih in prav povsod je skušal ohranjati visok nivo znanstvenega izražanja. Sam sem ga spoznal pet let po njegovi upokojitvi, ko je še vedno rad in zvesto hodil v sekcijo, ki jo je pomagal ustanoviti in oblikovati. S svojo sistematičnostjo je postavil temelje za nadaljnje delo sekcije. Iz lastnih izkušenj vem, da je na vsako vprašanje (tudi neumno) vedno rad izčrpno odgovoril. Tako sem ob njem kot mlad asistent doživel pretok modrosti in izkušenj, ki so se mu izoblikovale v času njego- vega raziskovalnega udejstvovanja. Hvaležen sem za izkušnjo sodelovanja z njim in mu z vsemi ostalimi člani oddelka želim vse najboljše.