Stran 458. Iz strijčevega dnevnika. (Zapisal Fr. Kraljič). Vroče je bilo tisto popoldne, ko sem sedel v hladni senci pod kostanjem in sanjaril Bog ve kaj vse. Nadležne mušice in muhe, katerim tudi ni ugajala prehuda vročina, zbrale so se pod kostanjem v obilnem številu. Nemirno so letale in se zbirale na beli jagničevi mizi, krog velike mesarske muhe, katera jim je nekaj pripovedovala, vsaj tako se je meni dozdevalo. Le jedna, po vsej sili si je hotela pridobiti sedež na mojem nosu — najbrže, da je bila socialistinja, kajti zletela je iz mojega nosa, naravnost v sredo skupine in se zapodila na pripovedovalko, potem pa zopet drzno na moj nos, kot bi hotela reči: „Tu sem varna, le naj pride katera druga tu sem, gotovo jo zapodim". A prevarala se je. Predno je mogla našteti do tri, je že brcala in godrnjala v moji pesti. „Tako sitnica", sem rekel, ji prikrajšal peruti in jo vrgel tja v zbornico. To so se vsule tovarišice nanjo. „Fran poglej kaj neki je tu notri zavito?" zmotil me je oče iz mojega opazovanja. „Pokažite!" sem rekel in prijel za zarumenel zavitek. Prerezal sem vrvico in odvil papir. V črno usnje vezana knjižica se mi je pokazala. Radovedno sem odprl in mislite si moje presenečenje. Bil je to odlomek dnevnika materinega očeta. 8No, kaj je?" je vprašal oče, menda je opazil iz-prembo na mojem obrazu. „To so ujčevi spominki". „A tako" — je rekel oče, in čelo se mu je na-gubančilo. Jaz pa sem začel slastno brati. Takoj na prvi strani je bilo zapisano. „Odlomki iz mojega življenja". Evo Vam jih: 1. majnika 1878. Prvi majnik, krasen dan, dan lepote — dan ljubezni, a meni dan, dan spominov. Nehote mi uhitevajo misli nazaj v mlada leta, v majnik mojega življenja. Kakor razstrlo sliko gledam pred seboj detinjo dobo svojo. Vedno sva se igrala skupaj, on je bil jako močan, jaz pa slabeji, bled bolehav mladenič. Verij. prijatelj moj, brat moj, kje si? Samo tebi sem veroval, samo tebe sem jedino ljubil. Mamica mi je umrla, ko sem spolnil jedva osem let. Oče moj, bogat posestnik v starem Zakotju, se ni dosti brigal zame, preveč je imel opravka . . . Dopuščal mi je, da vsa se družila, da sva se igrala skupaj — pogovarjala se, trgala pisane cvetke, lovila urne ribice v potoku. Oklenil sem se kmetskega sinu z vsem svojim srcem. Ni mi branil oče, da bi celo jedenkrat objel ga, videč, kako da sva si draga drug druzemu. Ko sem odšel v šolo, preprosil sem očeta, da je šel Verij z menoj, da sva se zopet skupaj učila. Imel sem ga zopet pri sebi. V šoli me je branil slabotneža zlobnih, bojaželjnih tovarišev, pomagal mi povsodi. Dokončala sva študije. Odhajal je v svet, verjemite mi, meni so tekle solze, kot bi umiral oče. Tudi tu se je kazal on starega moža. Krepko mi je stisnil roko in se hitro obrnil. Odšel je in ni ga nazaj. On se je posvetil zdravilstvu, ter dovršil v kratkem izpite z odliko. Ponosno sem gledal nanj! čestitam ti Verij! Le naprej! Lepo zadačo si si izbral, posvetil si sebe in svoje delovanje v prid človeštva. In jaz? Jaz sem ostal doma. Bolehen in slaboten, kot sem, pohajam doma, ogledujem obširna posestva, ki sem jih podedoval. Truden prihajam zvečer domu, a ne diši mi ne jed ne pijača. Željno štejem sekunde in minute, a ne morem zaspati. Kdo je temu kriv? Ne vem! Jaz gotovo ne! Morebiti mati? Težko da, vsaj je živela tako sveto, tako pobožno. Oh mati, zakaj si mi že umrla. Vedno bolj mi izginja tvoja draga, otožno mila podoba, tvoj proseči obraz, ko si umirala. — Oh zakaj, zakaj si umrla? Ne, ne! Ne morem več pisati, preveč mi tolče po sencih. Kakor kladivo . . . Razbiti mi hoče redno glavo . . . Morebiti bom pisal pozneje! 4. junija 1878. Ljubljeni Verij! Kaj je zmenoj, me vprašaš v zadnjem pismu! Saj veš. Prav pridno napredujem v bolezni . . . Nervozen do skrajne meje, slab stvor, sestavljen iz samih živcev. Da me vidiš, bi menil, v meni se pretaka mesto rudeče krvi, gosta rumena mešanica. In kaj še novega! Velika novica! Tvoj Ivo se je zaročil z angeljem v ženski podobi. Da; Verij pravi pravcati angelj je moja Ida . . . Sedaj te vidim, kako se pomilovalno posmehuješ meni, češ, čemu je treba meni bolniku, žene . . . Da, da ravno bolnik potrebuje bitja, katero bi mu streglo, katero mu podaja grenka zdravila v usta. Povem naj ti, kako sem se zaročil. V Temnico, saj veš oni gradič tam v strani od mojega, prejšnja lastnina Skovinova, je prišel neki Nemec, baron Waldern. Tu sem videl prvič sestro nje- Stran 459. govo — zaročenko svojo Ido. S svojo zunanjostjo, s svojim demoničnim očesom me je popolnoma očarala. Jeden pogled njen, načinil me je njenega roba. Ves se tresem, po meni vse vre in kipi, kadar sem tam na obisku. Io kako je zabavna! Vedno ve pripovedovati mične dogodbe, katerih je že tu doživela med našim ljudstvom ... Še bolj pa, kot vse drugo, očaral me je njen božanski stas, njena ponosna hoja in kretanje. In danes, danes je oni srečni trenutek, ko sem jo dobil za-se ko smem imenovati ta biser svoj Popoldne sem šel v Temnico, da je nekoliko razvedrim. Sama je sedela Ida na vrtu in brala „Werthers Leidena, Sam ne ne vem, kako sem se predrznil Idi povedati, da jo ljubim. Oh kako sem se tresel v tem trenotku, čakaje svoje usode. Zarudela je, se nasmehnila in pogledala s svojim demoničnim očesom ... Ta pogled me je zmešal popolnoma Privil sem jo k sebi in jo hotel poljubiti na njene valovite črne lase. Zmaknila je glavo in njene polne ustnice so se pritisnile k mojim. Oh Verij, te ustnice, ta vroč, žareč poljub je strašen. Pišem ti mnogo o Idi, a nje ti nisem še orisal. Ona je vitka, visoka, bolj obilna, črni valov ti nekoliko kodrasti lasje se ji spuščajo po lepem, pravilnem klasičnem obrazu. Nos je liki grških boginja. In ustnice, te mamljivo vabeče ustnice so rudeče, polne. Slab je moj oris, oh da bi bil slikar, skusil bi ti jo orisati in sicer tako orisati, kakor je v resnici, kajti njena mila podoba mi napolnjuje moje bolno, slabo srce. Moje nrsli so vedno pri nji. Kamor koli grem, povsodi mi sledi njena zapeljiva slika. Tako vidiš je Ida. Samo, kadar njo dosežem, kadar jo bodem smel imenovati svojo, bom srečen. Odgovori kmalu svojemu Ivi. (Konec prih.) Stran 467. Poučni in zabavni del. Iz strijčevega dnevnika. (Zapisal Fr. Kraljič). (Konec.) 15. junija 1878. Danes sem šel z Ido na sprehod! Ves drugačen sem bil. Nisem čutil nikake bolečine ne v hrbtu niti v živcih. Zdelo se mi je, kakor da deluje njena bližina na me zdravilno, čudotvorno. Vsedla sva se v gozdu pri oni bukvi, in kako srečni so mi oni trenotki. Govorila sva o marsičem, kako bodeva živela, kam da bodeva šla, in katere kraje bodeva obiskala. Drug pri drugem, srce pri srcu, sva sedela! Oh, to so bili trenutki, nepozabljivi trenutki ... 14. septembra 1878. Včeraj sklenil naju je duhovnik za večno. Večni Bog, kako sem ti hvaležen za to darilo. Daj dobrotnik, da bodem srečen ž njo . . . Oh, samo to prošnjo mi usliši! Ne morem dlje pisati, Ida je stopila v mojo sobo, oh kako je dražestna. Naslonila je svojo lepo glavico na mojo, in radovedno gledala, kaj pišem. „Oh, Ivo! saj bodeš srečen! Jaz te tako ljubim,— dragi moj Ivo", dejala je Ida in me poljubila . . . Benetke, 22. septembra 1878. Ni mi mar vsa krasota starega mesta. Le moja Ida, to je vse. Kadar se voziva v mraku po sinjem morju, slone drug pri drugem, tedaj mi trepeče moje srce. Le kako zna Ida ljubiti! Njena ljubezen je ogenj, ki peče in žge, kateri suši mozeg v kosteh, ki izpiva možgane. Kadar sem pri nji, nedostaje mi sape, glas mi obtiči v grlu, razdraženost se polotuje mojih udov. Dotaknem se njene roke, spreleti me kakor električen udarec po vsem životu. Vem, da je ta ljubezen nezdrava; strašna, vender jo imam rad, čeravno vem, da sem pri vsakem poljubu bližje smrti ... Po kolikor bolj žejam za njenimi poljubi, toliko bolj sem nenasiten. Še več poljubov Ida, več ljubezni žena! Neapel, 7. oktobra 1878. Zaman se trudim ugonobiti to svojo strast, ki me mori. Zaman! Ida trpi istotako od te strasti. Zaman se jej skuša ustavljati. Njeno oko žari ji demonsko, strastno. Stran 468. Iz vsacega udarca, iz vsakega gibanja njenih prs dviga se strast. Zaman se Ida umika. Kadar se sklene ti ustni, zapušča naju eneržija in podleže — strasti. 13. oktobra 1878. Nič, prav nič mi ne koristi toplo italijansko podnebje. — Zastonj sem šel sem, da bi prebil tu zimo. Še močneje, še burneje mi bije srce. Hlasten znoj mi obliva celo telo. Ako se ogledam v ogledalu. — Moj Bog! In to sem jaz! — Obraz moj je ves modro-ru-menkast. Oči, obdane od temnega kolobarja, so upadle, meglene. — Moj Bog! Ida je izrazila željo, da bi se vrnila v domačijo, v mir! Sita je dolgočasnega italijanskega podnebja. Torej proč, proč iz tega kraja. 7. novembra 1878. Ljubljeni prijatelj! Prepozno je prišla tvoja svaritev. Ida je že skoro dva meseca moja žena. Ravno včeraj sva se vrnila iz Italije, nazaj v mojo domovino, nazaj v tiho Zakotje. Sita sva bila oba Italije do grla. V tihoti kakor je rekla Ida, prebijva zimo, to bode umirilo tvojo razburjenost. Oh ko bi Ida vedela, da to ni mogoče, da me ravno njena bližina največ razburja, gotovo bi se umaknila. Vsaj je tako dobra. A kaj bi bilo z menoj? Kaj bi jaz počel brez nje? V Zakotju je vse pri starem. Stara lipa, pod katero sva se tolikrat igrala, kjer sva jsedela v pogovorih, še vedno razteza svoje veje pred gradičem. Samo kadar veter zatuli, kadar divjajo elementi, tedaj škripljejo in brešče njene stare veje. Žalostnejšega kraja pač ni, kakor je ravno Zakotje po zimi. V tem dolgočasnem, hladnem zidovju zmrzuje mi v prsih srce, ježi se mi koža, pluča pojemajo po sapi, zastaja mi kri. Da bi smel, da bi mogel oditi od tu, iz svojega groba, da ne bi bil čul ostudnega krokanja vran, ki se drve in pode krog Zakotja. A Ida želi naj ostanem tu, da mi mir koristi. Ne — ne! Da bi nje ne bilo tu, da bi ne bil tako blizu nje, ozdravel bi telesno, duševno pač ne. Naj ječe in hrešče stare veje, naj se drvijo krokarji okoli mene, jaz ostanem tu v njeni bližini. Praviš, da mi razburjenost škoduje. Da, da! In še kako! Kadar me Ida poljubi, tedaj mi divja in razsaja moja slaba rumena kri. Živa, žgeča žerjavica so njeni poljubi . . . Strah me je, in vender jo ljubim z vsakim dihljajem strastneje. Ravno danes je prišel iz mesta zdravnik, katerega je pozvala Ida, da me ozdravi — zaman! Vsaj vem, da sem izročen smrti. Kako mi je ona sovražna, in vender čutim vsak dan bolje, kako mi zatiska s svojimi ledenimi prsti moje grlo. Zdravstvuj in pridi kmalu k Tvojemu Ivi. 28. decembra 1878. Siromak moj Pavel. Tvoje besede odnesel je veter, ko si mi branil, naj ne jemljem Ide, tvoj svet mi ni ugajal. Povsodi si bil z mano, bil si moj svetovalec, moj angelj varuh izza detinskih let. In t1 bedni starec si moral umreti. Pobrala te je smrt, ko sem menil, da bodeš živel še vsaj deset let. Blagi starček, tolaži se s tem, da ti tudi jaz kmalu sledim. Sama sva . . . Jednak, kakor si živel, tak si tu na parah. Bled, resen, nagusan je tvoj prijazni obraz. Sama sva ... Ida se je odpeljala z doktorjem na sprehod . . . Čemu si mi branil jemati Ido? Povej! Govori ... Ti se ne ganeš, nepremično ležiš, krokarji in vrane ti pojo nagrobnico. Oh strašne ptice! Tudi tu te ne puste na miru. — Ne! — Ne! To ni krik vran, to je ječanje stare lipe! Še celo stara lipa žaluje za teboj, blagi starček. Počivaj v miru! Spominjaj se svojega varovanca in čuvaj ga dalje. V Zakotju, 23. aprila 1879. Ljubeznjivi, najdražji Verij! Obljubil si mi bratec, da me zopet obiščeš po dolgi odsotnosti. Naveličal, praviš si se drvenja po svetu. Pridi! Pridi! Z odprtima rokama te pričakujem. Plakaj po svojem bratu! Poslušaj in reši me, ako me moreš. V tebe zaupam, jedina moja rešitev. Zdravnik si, učen si, preiskal si vse bolezni, odprl, odpečatil si ogromno, čudotvorno knjigo naravnih močij. Ti veš vse, poznaš najneznatnejšo bolezen. Dobro veš, kako deluje duh na telo in — narobe. Poslušaj! — Grozna bolest me jemlje — me duši. Zunajno ne vidim nikakega znaka bolezni, a v srcu — v mozgu čutim strašne njene udarce. Razumišli me — Verij ? Ta moja bolezen je strah --------strah. Ni li to podla — sramotna bolezen? Nevidno, kot tat se plazi v moje živce, v mojo kri, jo raztvarja. Z gobami omadežuje čistino dušnega miru. Razdraženost mojih živcev raste in raste, napenja se, kakor struna na loku ... Česa se bojim? Vsega in ničesar. Strah me je te grozne tišine, ki me povsodi obdaja, bojim se gostega, večernega mraka. Strašim se vsacega ropotanja, vsaka stopinja, ki jo začujem od zunaj, dozdeva se mi, da se plazi smrt počasi — previdno, a neprenehoma, da me tem ložje, tem gotovejše zadavi. A največja moja bojazen je; misel, da sem zblaznel. Dozdeva se mi, da mi pamet trepeče, kot plamenček male leščerbe na prepihu, ki hoče vsak hip ugasniti, pojema in se s poslednjo močjo brani sili elementov. A še večja in močnejša je sila, ki me bode končala. — Oh!Joj! Oče vseh bitij! Vsemogočni stvarnik reši me! Reci samo jedno besedo: »Bodi svetloba". Ne dopuščaj, da pogine tvoj grešni stvor. Keci, reci Gospod in umaknila se bode vsa tmina, vsa bolest moje duše. Oh ae dopuščaj, da umrem, tudi jaz sem drobtinica tvoje dobrote in milosti ... Moral sem odložiti pismo . . . Nisem bil vstani pisati. Umeješ li me Verij! Jaz se plašim kot človek v sanjah. Celo moje življenje je sanje, grozna sanja. Vedno vidim pred seboj divje, strašne prikazni, ki plešejo pred menoj, a nimam toliko moči, toliko trdne volje, da bi jih razgnal. Premaknil sem roko in vrgel knjigo, menim, da „Werther-aa na tla. To je zaropotalo! Kri mi je zastala, krč me je zgrabil po vseh udih, jeknil sem slabosti in bolečine . . . Odleglo mi je. Pobral sem knjigo! Poleg nje je ležal listič, popisan listič, pobral sem ga tudi in vtaknil nazaj. Vedno me draži, da celo med pisanjem misel, kaj neki je pisano na lističu, toda branim se skušnjavam. Kaj neki je? „Poglej", mi šepeče hudobni duh neprestano v uho. »Poglej"! — „Ne, — Ne"! v »Poglej"! zopet ono šepetanje. S tresočo roko sem prijel listič in ga zopet odložil. Preslab sem! — A vender! Odprl sem! Prijatelj! Zašumelo mi je po ušešib, zgrudil sem se na tla. Moja Ida! moje vse, in me vara. Demonično, hudičevo slepilo. Čemu nisem slišal tebe in starega Pavla? Prepozno! Prekasno, prekasno! se krobotajo ostudne ptice pod oknom. Nakremženi, grdi obrazi reže mi iz vsacega kota — zasmehujejo me, rogajo se mi. Zadnje pismo je to, ljubi brat, mene ne bodeš več videl. Čemu dalje živeti . . . Vsaj sem tako že na pol v grobu. Prodaj Zakotje, denar ostani tebi, in ako ga nočeš, ga razdeli med uboge in naredi ustanove. Ravno odhaja Ida. Pokazal sem ji vrata. Verij, težko se je ločiti od življenja, težko od tebe. Zdravstvuj, spominjaj se svojega nesrečnega Ivana. Prestrašen sem odložil dnevnik v stran. Tudi po meni je vse vrelo in kipelo razburjenosti. Da se ne pozabi moj dragi stric, sem priobčil njegove zapiske. Stran 469.