V Gorici, rožni cvet 1881.
6. zvezek.
Našemu zveličarju.
(V španjskem jeziku zložila sv. Terezija.)
Nebo, ki obljubil, Bog, si mi ga dati, Ne sili me, da moram te ljubiti;
Da varujem se z grehi te žaliti,
Ne sili me pekel, ki se ga bati.
Ti siliš me, Gospod, ki zapljuvati Si dal se za nas, dal razmesariti,
Na križ ki dal si terdi se pribiti In smert si na njem britko btel prestati.
Ljubezen tvoja, to je moja sila;
Da ni nebes, bi vender te ljubila,
Da ni pekla, bi vender se te bala.
Ti nimaš je stvari, ki bi me gnala;
Naj ravno bi, kar upam, no dobila,
Bi vender, kaker ljubim, te ljubila.
— 162 —
Opomba. — V življenju sv. Ludovika, francoskega kralja, pripoveduje stari Zoenvilj to-le dogodbo. Dominikanec brat Ivon, ki je bil s kraljem na križauskem potu, je srečal nekega dne v mestu Akonu na ulicah neko staro ženo, ki je nesla v desni roki skledo ognja, v levi pa steklenico z vodo napolnjeno. Brat Ivon jo vpraša: „Zena, kaj hočete s tem ognjem in z vodo, ki jo nesete ?" Ona mu odgovori, da hoče z ognjem nebesa požgati, z vodo pa pekel pogasiti, da ne bo več nebes niti pekla. Menih jo vpraša, zakaj vender govori take besede. Zena mu odgovori: „Ker nočem, da bi gdo kaj dobrega storil na tem svetu zato, da bi za plačilo v nebesa prišel, ravno tako ne, da bi se gdo greha varoval iz straha pred peklenskim ognjem ; temuč to se mora goditi iz čiste in popolne ljubezni, ki jo imamo gojiti do Boga, svojega stvarnika, kateri je največi dobrota in lepota ter nas je tolikanj ljubil, da se je podvergel smerti, da bi nas rešil in zveličal."
Nekoliko prekrepko je pač ta žena s tem na znanje dala, kar je izrekla tudi sv. Terezija v pesenci „Našemu zveličarju11, da je namreč najvišji ljubezen, za katero si imamo prizadevati, da ljubimo Boga le zavoljo njega samega in zavoljo neskončne ljubezni, ki jo ima on do nas, ne pa zato, ker je obljubil nebesa tem, ki ga bodo ljubili, in s peklom poprétil tistim, ki ga ne.
Zena v Akonu in sv. Terezija pa niste edini, ki ste budili v svojih sercih djanje te čiste in popolne ljubezni. Gotovo so delali tako vsi svetniki, vse duše, ki so kedaj hrepenele po višji p°' polnosti. „Ne brez plačila se ljubi Bog", pravi sv. Bernard, „da-siravno se ima ljubiti brez ozira na plačilo." In sv. Tomaž Ak-vinski piše, da bi zvesta duša rajši izvolila, da bi pogrešala sam» zveličanje, kaker da bi Bog imel terpeti kakov primanjkljej zveli' Čanja in popolnosti. Znana je tudi latinska, Terezijini celo podobna pesenca ali molitev sv. Frančiška Ksaverija, katere začetek i® konec bi bila v naši slovenščini blizu taka:
*0 Bog, o Bog, jaz ljubim te; Ne ljubim te, da rešiš me,
Ne ljubim, ker ne ljubeče Y peklu nevgasljiv ogenj žge;
Temuč, ko ljubil ti si me, Tak ljubim in bom ljubil te, Samo zato, ker kralj si moj, Samo zato, ker Bog si moj/
Še mnogo, mnogo bi se dalo najti podobnih izrekov svetih in pobožnih pisavcev, ki pričajo, kako so si vsi prizadevali Bog» ljubiti ne tolikanj zavoljo plačila v nebesih, kaker zavoljo njeg» samega, ki je vse najpopoluiše, najčistiše ljubezni vreden. Ali *
— 163 —
veliki zmoti bi bil seveda, ako bi hotel gdo iz takih izrekov posnemati, da dobro delo nič ne velja, ako ga človek stori, da bi si 8 njim nebesa zaslužil; ali pa, da je eno, ali se varuje ali ne va-ruje greha, ako se ga varuje zato, da ne bi v pekel prišel.
-----0*0--------
Vodilo tretjega reda sv. Frančiška s kratko razlago.
Šesto poglavje.
Koliko krat na leto se imajo izpovedati in 8veto resno telo prejeti.
Nobeden brat in sestra naj ne opusti trikrat na leto, in si-Cer o božiču, o veliki noči in o binkuštnih praznikih, svojih grehov se izpovedati in sveto resno telo prejeti, tudi z bližnjimi se 8Praviti in poverniti ptuje blago.
Razlaga.
Sveti oče Frančišek veli v tem poglavju le ob treh poglavitnih praznikih Gospodovih prejemati svete zakramente, pokore in 8vetega resnega telesa, nekoliko zato, ker ob njegovem času pogosto prejemanje ni bilo tolikanj v navadi, nekoliko pa, ker je hotel v tej zadevi ravno tako previdno ravnati, kaker sveta cer-bev, ki je vsem vernim le enkrat na leto ko dolžnost naložila iz-P°ved in obhajilo, dasiravno svetuje in opominja, večkrat spreje-ta dva sveta zakramenta.
Redovne vstanove ali Statuti tretjega reda pa določujejo, da hnajo ob imenovanih treh praznikih bratje in sestre tega reda ko hohovna družba skupno biti pri svetem obhajilu; ravno tako na Paznik svetega Frančiška, na praznik glavnega svetnika ali svet-n'Ce tretjega reda, na vernih duš dan in keder bi še odločil p. š^rdijan .ali-vizitator iz kakega imenitnega vzroka in vesoljne po-|rebe. Vsaki posebej pa naj bratje in sestre prejemajo svete za-ramente o praznikih Gospodovih, blažene device Marije, svetih aP°®teljnov ih redovnih svetnikov in svetnic, sicer pa, keder dobe Za lo dovoljenje od svojih izpovednikov in dušnih voditeljev.
Ali bi bilo dan današnji skupno sveto obhajilo ob naznanje-
— 164 —
nih dneh prilično ali ne, o tem morejo soditi in sklepati posamezni vizitatorji po okoliščinah svojega kraja in dotične redovne skupščine. V ostalem pa naj se derže bratje in sestre svojih izpovedni-kov, kateri bodo se vso skerbjo skušali spoznati, kakov duh navdaja in vodi njihove izpovedovance, ki žele večkrat k obhajilu hoditi, opaževali bodo na njih sad svetega obhajila, to je napredek v čednosti in potem bodo razsodili, ali jim je večkratno obhajilo dovoliti ali odreči. Zakaj, kjer ni notranjega duhovnega življenja in pravega prizadevanja po popolnosti, tam pogosto obhajilo Kristusu ni h časti, drugim ne v spodbujevanje in prejemavcu k nobeni ali pa le majhini koristi. To velja zlasti o tistih ženskih osebah, ki svoje stanovske dolžnosti zanemarjajo, na poboljšanje svojega življenja in berzdanje svojih strasti malo mislijo ter se le z majhino pridnostjo pripravljajo k svetim zakramentom. Take dostikrat vso svojo popolnost v to postavljajo, da se pogosto in po dolgo časa izpovedujejo in večkrat k obhajilu gredo, in to delajo včasih le zato, ker vidijo, da tudi druge tako delajo. Nasledek teh lahkomišljenih, če ne neveljavnih izpovedi in teh mlačnih, če ne nevrednih obhajil ni potem noben drugi, lcaker da v takih svetohlinskih dušah duhovna slepota raste, da se v njih redi precenjevanje samega sebe in ničemernost ter jim le merzlota in neobčutljivost proti sv. zakramentu v sercu ostane. Zato naj vsaki dobro premisli besede nekega znanega duhovnega pisatelja: „K»” ker zdravje ni v tem, da se dostikrat jé, temuč v tem, da naJ» hrana tekne, tako tudi sveto življenje ni le v pogostem svetel» obhajilu, temuč v tem, da se sv. obhajilo dobro rabi.“
Da pa sveta cerkev sploh želi pogosto prejemanje svetih z»* kramentov, to je znano ter se vidi tudi že iz tega, ker je podelil* tretjerednikom tako mnogo popolnih odpustkov, ki jih dobe lahko za se ali za verne duše v vicah, ako ob določenih dneh pobožno sprejmejo svete zakramente in opravijo, kar je sicer v ta name» naloženo.
Sedmo poglavje.
Da naj ne nosijo nap ad n e ga orožja.
Bratje naj ne nosijo pri sebi napadnega orožja, razen i brambo rimske cerkve, kerščanske vere ali tudi svoje domovi»6' ali z dovoljenjem svojih višjih.
— 165 —
Razlaga.
Ob času sv. Frančiška so bili moški skoraj sploh oboroženi, t®r je dajalo priložnost k mnogim kervavim bojem. Sveti oče pa le prepovedal orožje nositi, da bi njegovi otroci tolikanj bolj go-tov« posnemali krotkost in pohlevnost Kristusovo, o katerem je Prerokoval kralj David, „da bo vmikal vojske noter do kraja zemlje, št terl in orožje razbijal in ščite sežigal z ognjem.“ (Ps. 45, 10.)
Dandanašnji se imajo v tej reči treijeredniki kaker vsi drugi ravnati po dotičnih deržavnih postavah. Glede orožja v navadnem P°nienu te besede jim to poglavje torej ne more delati skerbi; Teoder pa naj jih opominja h krotkosti in kerščanski poterpežlji-v°sti- Zakaj po besedah svetega pisma je tudi jezik človekov o-r°*je, nevarniše in pogubniše, ko bodalo in meč. To „nigdar trud-110 zlo polno smertnega strupa“, kaker ga imenuje sveti Jakob, 15aJ torej berzdajo se vso skerbjo; nigdar naj ne onesnažijo se spoštljivim govorjenjem, kregom in prepiranjem, opravljanjem in °trekovanjem jezika, s katerim Boga hvalijo in telo Gospodovo to-*° krat prejemljejo. „Blager krotkim, zakaj oni bodo zemljo po-8edli-“ (Mat. 5, 4.)
Premišljevanja o precastitljivih ranah svetega Frančiška.
Ceterto premišljevanje.
®v- Frančišek gre po prejetju prečastitljivih ran 8°re Alvernije in se verne k sv. Mariji Angeljski.
1. poglavje.
0 Vre nazaj k sv. Mariji Atigeljski, ozdravi sv. Frančišek nekega vodeničnega dečka.
Kar se četertega premišljevanja tiče, je vedeti, da potem, ko Prava ljubezen Jezusa Kristusa sv. Frančiška popolnoma spre-k ada v Boga in v pravo podobo Kristusa križanega, in ko je 0tiCal štiridesetdauski post lia čast svetega arhangelja Mihaela na
— 166 —
sveti gori Alverniji, je po prazniku sveta Mihaela z gore šel an-geljski mož sv. Frančišek z bratom Leonom in nekim pobožnim kmetom, na čiger oslu je jahal, ker zavoljo žrebljev, ki jih je na nogah imel, ni mogel lahko peš hoditi. Ko je tedaj sv. Frančišek dolu prišel z gore, in je njegova svetost že slovela po vsi deželi, ker so pastirji povsod pripovedovali, kako so videli vso v plamenu goro Alvernijo, in da je to znamenje nekega velikega čudeža, katerega je Bog nad sv. Frančiškom storil; ko so to slišali prebivavci tistega kraja, koder je jezdil, so šli vsi, da bi ga videli, moški in ženske, majhini in veliki, in vsi so si prizadevali z veliko pobožnostjo in željo dotakniti se ga in roke mu poljubiti. In ker pobožnosti ljudski tega vbraniti ni mogel, dasiravno je imel dlani ovite, vender jih je še ovijal in z rokavi zakrival, da bi prečastite rane še bolj skril, in samo perste jim je nepokrite dajal poljubiti. Akoravno pa si je prizadeval prikrivati in ne razodeti skrivnosti prečastitljivih ran, da bi ušel vsaki priložnosti posvetne časti, dopadlo se je vender Bogu po imenovanih prečastitih ranah mnogo čudežev storiti, posebno na tem popotovanju z Alvernije k sv. Mariji Angeljski, in potem še premnogo v raznih krajih sveta v življenju in potlej po njegovi preslavni smerti, da bi tako njih skrivna in čudežna moč in neizmerna ljubezen Kristusova proti njemu, kateremu jih je čudežno podelil, svetu se razodela po jasnih in očitnih čudežih, katerih bomo tu nekoliko našteli.
Ko se je namreč tedaj približal sv. Frančišek neki vasi, ki je bila na meji grofije areške, je prišla predenj z velikim jokom neka žena, in v naročju je imela svojega sinu, kateri je imel osem let pa je že štiri leta bil vodeničen ter je bil v trebuh tako ostudno otečen, da si po koncu stoje ni mogel nog videti ; in ta žena je sinu predenj postavila ter ga prosila, naj on zanj Boga prosi. In sv. Frančišek je začel prej moliti in potlej po molitvi je položil dečku svoje svete roke na trebuh, in na enkrat je izginila vsa oteklina in popolnoma ozdravljenega je izročil materi, katera je z največim veseljem ga sprejemajo in domov peljaje hvalila Boga in sv. Frančiška; in sinčka ozdravljenega je kazala rada vsem, kateri so iz tistega kraja v njeno hišo prišli, da bi ga videli.

— 167 —

V italijanskem časopisu „Eco di San Francesco“ nahajamo P)8®0 nekega frančiškana iz Jeruzalema o prihodu našega cesarje-v'^a naslednika v sveto mesto, pisano prečastitemu P. Ciprijanu iz ^■reviza, komisarju svete dežele v Benedkah. Vredno je, da ga ei'ej° tudi naši bravci. Slove tako :
Jako častiti oče !
Mislim, da Vam storim nekaj ljubega naznanjevaje Vam do-Sodek, ki bo imeniten v zgodovini jeruzalemskega mesta, to je piihod cesarjeviča naslednika avstrijskega, visočanstva cesarskega k^ljevega, nadvojvoda Rudolfa, kije denes vstopil v to mesto .0 Pobožen romar. Njegovo sprejetje je bilo v resnici veličastno, spodbudno njegovo obnašanje ko pravega katoličana.
Ker imam le malo časa, Vam bom povedal ob kratkem naj-Plej o slovesnem sprejetju in potem bom govoril o njegovi spod-Qqi pobožnosti romarski.
bedite torej, jako častiti oče, da je pred njegovim prihodom azal sultan jeruzalemskemu paši, naj izkazuje cesarjeviču vse e časti, ki so se o podobni priliki izkazovale njegovemu cesar-®u očetu, in da je imenovani sultan poslal enega svojega po-ica v Aleksandrijo in drugega v Džafo, da se v njegovem imenu Poklonita cesarjeviču ter njegovo visočanstvo spremljata na bož-
Prišel
Potu.
Vče
raj se mu je izkazalo v Džafi pervo počeščenje; ko je ^ z ladje, so ga sprejeli naši redovniki ter peljali v cerkev po ^redu katoliškem, spremljaje ga pod prekrasnim slavolokom, ki §a nalašč napravili naši rekovniki sami. Ko je tako slovesno ^ P'l v Džafo, potem se je napotil presvitli cesarjevič proti lete-. 8v®temu mestu ter je prenočil v Lutrunu, kjer mu je bilo t Pravljeno na iztroške turske vlade (ki hoče nositi sama vse iz-j.. 6 ^ga romanja) dostojno prenočišče pod šotori. Davi je na-8voj Pot ter okolu poldne prišel v Kolonijo, kamer so mu pat naproti zasfopniki vseh konzulatov jeruzalemskih, prečastiti ^.kustos (varih) svete dežele, ločeni patrijarh armenski in neki gerški škof in drugi. Potem je spet zasedel konja ter je-ap^^nljo proti Jeruzalemu, kamer je došel ob štirih popoldne ^Ijan od presvitlega velikega vojvoda toskanskega, od svojega
- 168 —
adjutanta in ostalega dvora, od paše jeruzalemskega se vsem vojaštvom, obejuh poslancev njegovega veličanstva sultana itd. itd. Blizu svetega mesta na cesti, po kateri je prišel, sta bila napravljena dva slavoloka, eden na iztrošlce kancelarja avstrijskega, drugi nekoliko oddaljeni na iztroške jeruzalemskih Judov.
Pri mestnih vratih, ki se imenujejo navadno džafska vrata, je čakala prihoda njegove visokosti vsa katoliška duhovščina, svetovna in redovna, v koretljih, na čelu njih prevzvišenost milostivi gospod Brakko, patrijarh jeruzalemski. Ko je cesarjevič prišel, mu da patrijarh poljubiti križ, z nemnogimi, pa gorečimi besedami izraže-vaje veselje svoje, duhovščine in ljudstva o tako srečni priliki in spodbujevaje njegovo visočanstvo, naj se ko kristijan pokloni pred grobom Boga-človeka. Na to je cesarjevič odgovoril; vender ne morem povedati, kaj je rekel, ker je govoril tiho. Potem se je zverstila dolga procesija in mej streljanjem s kanoni z bližnjega gradu in zvonjenjem se je pela z godbo v rimskem pontifikat predpisana antifona: „Položil sem pomoč na mogočnega in povikšal izvoljenega izmej svojega ljudstva" (Posui adjutorium super poteri' tem etc.), nadalje pesem ^Blagoslovljen" (Benedictus) in potem, ko je cesarjevič v cerkvi svetega groba poljubil kamen maziljenja, Te Demi. Mej tem je šel cesarjevič h kapelici, kjer je božji grob, in patrijarh je vpeljal njegovo visokost kaker tudi vojvoda toskanskega, da se veržeta na kolena pred grobom zveličarjevinn Noter so ostali skoraj do konca zahvaljne pesni in nato so se o-pravile ostale molitve po obredu.
Potem se je spremljal cesarjevič v avstrijski hospic, kjer je sprejel počeščenje vseh konzulov in vseh zastopnikov raznih verskih občin, ki so tukaj. Potlej pa se je podalo njegovo visočanstvo v stanovališče, ki mu je bilo pripravljeno zunaj mesta pod šotori prav blizu tega našega samostana; le obzidje in cesta je vmes.
Zdaj, jako častiti oče, Tam povem kaj o katoliškem romarju, ki je z lepim svojim zgledom spodbujal denes vse katoličane, ki prebivajo v svetem mestu. Ne zaostajaje za svojimi predniki v pobožnosti, ki toliko čast dela hiši habzburški, je hotel dati zgled pravega katoličanstva, ki je goji v sercu. In v resnici, pervi zgled je dal včeraj, ko je na pragu naše cerkve v Džafi, preden je poljubil sveto razpelo, katero mu je podal pater Kast Amadéj, vergei se na obraz poniževaje se v pričujočnosti hiše božje, ne sker-beč za češčenje, ki se mu je skazovalo. Denes je ravno tako dvakrat ponavljal podoben zgled, preden je vstopil v sveto mesto.
— 169 —
^ajprej je to storil, ko je vpervič zagledal mesto; skočil je s konja °k enem z velikim vojvodom ter je na očitni cesti dobre tri mi-nute ostal kleče in h tlam priklonjen poljubljevaje sveto zemljo, pravno'je sonce pripekalo ter vkrog stalo polno ljudstva, ki se 3e steklo, da bi ga počastilo. Y drugič je to ponovil pri nogah ^ilostivega gospoda patrijarha. Ta pobožnost, jako častiti oče, je ^ resnici do živega ginila serca, ki katoliško čutijo, in iz vseh ust Je donela hvala, da je pravi kerščanski knez, ki ima združene z Vojaškimi darovi tudi vse kerščanske čednosti.
Vsemu temu se ima dodati še drugo pobožno djanje jutri ^Jetraj, ko se hoče pokrepčati z neomadežanim mesom jagnjeta božjega.
Že včeraj je dal naznaniti ta svoj namen našemu prečastite-® kustosu, sporočevaje, da želi pri božjem grobu sprejeti sveto obhajilo.
To so novice, ki Yam jih morem ob kratkem naznaniti za ta ì pozno, mi ni mogoče obširniše pisati. Ne zame-oče, da ne pišem z večo skerbjo in bolj vglaje-obtežene so mi namreč oči.
Brez vsega drugega torej sklepam, počeščevaje Vas, oče pre-Castiti, ter ostajaje
^	Vaš najvdaniši služabnik
Jeruzalemu 29. sušca 1881. Br. Amadej iz Katanije.
°er ; ker je ž( r^e’ jako častiti ni°d besedami:
. dostavek. Preden ta list otide, pristavljam še to novico, da Oamreč to jutro cesarjevič pobožno bil pri svetem obhajilu ob 2 velikim vojvodom in vsem spremljevavstvom ; sprejel je tein^0 re®no 1L r°k SV0jeoa kapelana v božjem grobu. Po-je obiskal svetišče in naš samostan, ki je poleg, v katerega °kadnici je po zgledu svojega cesarskega očeta zajterkoval. t| ,° Qas je prišel obiskat v ta samostan, pa le na kratko, in po-je šel ravno tako v latinski patrijarhat. Naposled drevi bo Pr°ce8iji k božjemu grobu in potem jutri pojde v Betlehem. asoma Vam bom naznanil kaj o ostalem njegovem romanju.
^ Jeruzalemu 30. sušca 1881.
— 170 —
Sv. Jožefa žalost in veselje.
vi.
Neizrečeno hitro se menjava veselje in žalost v človeškem življenju. Skoraj kaker grom za bliskom, tako hitro pride večkrat žalost za veseljem. To nam posebno jasno kaže dogodba, ki smo jo zadnjič pričeli: Marija in Jožef z Jezusom v tempeljnu! S kolikim veseljem sta gledala pobožnega starčka Simeona, ki je verno objemal božje dete, in s koliko radostjo sta poslušala njegove besede, ki so bile tem bolj genljive, čem bolj je bilo ginjeno serce, iz katerega so prišle 1 Sv. evangelij sam pravi, da «sta se čudila temu, kar se je o njem (o Jezusu) govorilo11.
Toda preden se poslovi Simeon, da bi «mirno v Gospodu zaspal,* oberne se še proti Mariji ter jej preroško izreče strašne besede: «Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu; in v znamenje, kateremu se bo zoper govorilo. In tvojo lastno dušo bo meč presunil, du se misli razodenejo iz mnogih serc.“ (Luk. 2, 34. 35).
Te besede je govoril sicer le samo Mariji, ker je samo Marija imela doživeti Jezusovo strašno srnert, le ona je imela pod križem stati in vmirajočemu Jezusu gledati v bledo obličje. Vender so šle tudi sv. Jožefu kaker brušen meč skoz serce, zakaj bil je z Jezusom in Marijo v taki zvezi, da ga je bolelo vse, kar je njiju bolelo ; in še bolj mu je šlo do serca to, kar sta onadva terpela, kaker ke bi njega samega zadelo. In ker nam je znano, kako včasih ena sama beseda človeško serce tako globoko rani, da se rana ne da nič več zaceliti na tem svetu, bomo tudi lahko razumeli, kako britko je sv. Jožefa zadela Simeonova beseda. Simeonov „meč“ mu ni nič več zginil iz spomina.
Z nezmerno britkobnimi čutili je tedaj sv. Jožef daritev v tempeljnu opravil, in ves zamišljen v grozovito prerokovanje, ki ga je slišal iz ust Simeonovih, je šel z Marijo in Jezusom spet nazaj v Betlehem. Zdaj je do dobrega spoznal, da ta daritev, ki sta jo z Marijo v tempeljnu opravila, ima vse drugačen pomen, kaker druge daritve ob enaki priliki : to ni bilo le «odkupovanje pervoroje-nega,“ kaker pri družili Izraelcih; to je bilo pravo darovanje, Jezusa sta darovala za vselej. Le to mu še ni jasno, kedaj in kako se bo končno zveršila ta v tempeljnu pričeta daritev, — kedaj in kako bo serce presunil Mariji napovedani «meč“.
— 171 —
Pa če tudi sv. Jožef ni še tako jasno vedel, kaj se bo napo-s'ed z Jezusom zgodilo, kaker mi to zdaj vemo, vender je iz *ega, kar so preroki splošno napovedovali o zveličarjevem terplje-nJui lahko sprevidel, da prav kaj grozovitega in strašnega pomeni Anjinemu sercu namenjemi meč. In če se le nekoliko zamislimo v niegove okoliščine, pač tudi lahko sprevidimo, da prav iz ser-Ca vesel ni mogel več biti sv. Jožef od tistega dne. V sredi veseli4 se mu je le vedno grozni meč pred oči stavil. Pri njem se je bolj pokazalo, kaker pri druzih svetnikih, da delež služabnikov °°zjih na zemlji ni veselje, ampak križ in težave. Vsem svojim Sencem kliče Jezus : „Gdor hoče za menoj, naj vzame svoj križ na ramei“ a sv. Jožef je v posebni meri čutil pomen teh besed, še Pfeden so bile izgovorjene. In kaker se Marija po pravici imenuje ra‘jica marternikov, tako smemo tudi sv. Jožefa imenovati za Ma-rijo Pervega mej marterniki, ker je tudi on poskusil grozovitost arterništva, ne sicer telesnega, pač pa dušnega.
Vender ena reč ga je v sredi tolike otožnosti le tolažila, in
sicer
ne malo. Simeon je rekel o Jezusu, da je ^postavljen v vsta-
^enje mnogim v Izraelu"; tedaj si je lahko mislil, da mnogi mno-jj* bodo vender večno srečni po njem. In ko so prišli še trije mo-1 lz Jutrove dežele, stopile so mu zopet bolj na pervi prostor v sP°ininu vesele besede „luč v razsvitljenje nevernikom."
, V sv. pismu uamreč ni povedano, kedaj so prišli sveti trije ralJ' Jezusa molit. Po nekem starem sporočilu bi to imelo biti 13 Po rojstvu, češ, ker tudi sv. cerkev praznuje ta dan praznik k Pov. Ali sv. cerkev je lahko postavila praznik na ta dan iz ka-e?a drugačnega vzroka; iz tehtnih vzrokov pa smemo soditi, da so , prišli še le potlej Jezusa molit, ko sta se bila Marija in Jo-lz Jeruzalema podaritvi nazaj vernila v Betlehem: zakaj dru-j^e bi prerokovanje „luč narodom" ne imelo tolikega pomena, ako b'lo Jožefu in Mariji že iz skušnje (po treh modrih) saj deloma *''an° ; darovanje 40. dan bi bilo nemogoče, ke bi bili res že pred * “ sveti trije kralji, ker Herod, kervavi mož, gotovo ni odlašal z°vitega sklepa, ampak ga zveršil, kaker hitro je zvedel, da so 1 tttodri po drugi poti nazaj itd. *) g. Tedaj smemo za pervo tolažbo po strahovitem prerokovanju e°novem imenovati ravno prihod ss. treh kraljev. In pa še prav a tolažba mu je bil ta prihod. Le mislimo si sv. Jožefa kako
*) Dr. Grimm, Geschichto der Kindheit Jesu.
— 172 —
še ves zamišljen v grozovite Simeonove besede sedi v neki betlehemski hiši poleg malega Jezusa in njegove božje Matere, zakaj mej tem časom so si gotovo že pripravniše stanovanje dobili in ne moremo si misliti, da bi bila morala sv. družinica tako dolgo ostati v zapuščenem hlevcu. — Kar nenadoma zagleda nepričakovano prikazen : trije imenitni dragoceno oblečeni možje z mnogimi služabniki se približajo hiši in glej — ravno le sem so namenjeni, zakaj kmalu vstopijo in se častitljivo bližajo malemu Jezusu. Kaj ima to pomeniti ? O ! sv. Jožefu ni treba dolgo vgibati, lastne oči mu pripovedujejo : trije kralji — tako imenitni gospodje, ne gledajo revščino hiše, ne, kakšna so tla, ampak v Jezusa obračajo svoj® verne oči in kleče molijo kralja nebes in zemlje v podobi majhi-nega deteta. In ko so tako več časa molili, odprejo vsak svoje da-rl, ki so jih saboj prinesli, za novorojenega kralja. Kaj so mej darovanjem in potlej govorili, in kako dolgo so še pri sv. družini o-stali, ne vemo, ker nam sv. pismo ni sporočilo ; pa lahko si misli' mo, da so vsi veseli pripovedovali, kako se jim je bila prečudna zvezda prikazala, kako so bili koj v sercu prepričani, kaj ta zvez* da pomeni, kako jim je bilo na dolgem popotovanju zlasti v Jeruzalemu pri Herodu, kako so se posebno zdaj nazaduje spet zvezd« razveselili, ki jim je od Jeruzalema sem svetila in tu nad hišo obstala : gotovo so tudi razkladali pomen daril in zakaj so ravno te trojne darove prinesli zlata, kadila in mire ; in zanesljivo se niso tako berž poslovili. O kako je moral sv. Jožef vesel biti svetih treh kraljev ! Kolika serčna radost, pred seboj videti častitljive učen« može, ki ravno to verujejo, kar on, ki Jezusa poznajo in ljubij0; kaker on ! Kako se mu vender pobožni in blagoserčni zdijo ti modri ponižni kralji ! Tako daleč so prišli, nikoli jih še ni videl, >u beržkone jih ne bode nikoli več na tem svetu in vender so eneg* duha, enega serca ž njim : o dobri plemeniti prijatelji ! Zares tacih mož še ni videl, — in pa kolike pomembe bo to za druge nevernike, bi bodo enako spoznali »luč v razsvitljenje narodom" !
Ako se še nam tako velik zdi praznik razglašenja Gospodovega in eden naj veselejših praznikov v letu, kako genljiv je n10' ral biti za zv. Jožefa, ki ga je takorekoč pervi praznoval ter v >" del in slišal vse to, kar mi praznično obhajamo. Gotovo mu t* dan ni nigdar izginil iz spomina ; gotovo se je Bogu priserčno li' hvalil za toliko čudežno tolažbo in gotovo mu je le spomin te do godbe olajšal mnogotere skerbi.
Bodimo tudi mi Bogu hvaležni za mnogoverstno veselje, ki è*

— 173 —
nam pošilja v solzno dolino, hvaležni za blage dobrotnike in zveste prijatelje, ki nam življenje «lajšajo, in — če hočemo mirno in srečno živeti na svetu — ozirajmo se bolj na veselo kaker na tožno stran svojega življenja, saj nam spomin ni vstvarjen le za žalostne, temuč tudi za vesele vtiske !
»
v
Življenje svete Elizabete Ogerske,
deželne grofinje turingijske,
patrone tretjega reda svetega Frančiška.
16.	poglavje.
Kako je ljuba sveta Elizabeta izvedela sme rt svojega moža, in o njeni veliki žalosti in britkosti.
Gospodje, ki jim je bil deželni grof Ludovik naročil, ko je vniiral, da naj gredo naznanit njegovo smert v Turingijo, so imeli d°lg in težaven pot ; in žalostno sporočilo, ki so ga nesli v domo-v>no, ni pospeševalo njihovih korakov. Že se je bila začela zima, k° so prišli v Turingijo. Elizabeta je bila mej tem porodila svoje tretje dete Jerdrut ; ležala je še v otročji postelji in poslanci niso ®ogli naravnost do nje. Naznanili so torej deželni grofinji materi mladima knežičema Konradu in Henriku nepričakovano britko izgubo, ki jih je zadela.
V splošni žalosti, ki jo je napravilo to naznanilo v družini in ®ej ljudstvom blaženega ranjcega, so se vender domislili pobožni iu Previdni možje, kako bo taka novica grozovito pretresla mlado ma-ter Elizabeto, in svetovali so torej, naj se ji ne pove ničeser, pre-den se popolnoma ne okrepča. Sofija sama je začutila zopet malino serce za njo, katero je sin njen tolikanj ljubil ; ostro je vka-Zala, naj nihče ne stori in ne govori ničeser, kar bi moglo strah napraviti Elizabeti ; oskerbela je tudi vse, kar je bilo treba, da se *a vkaz natauko izpolni. Ali ko je prešlo po porodu nekoliko časa, treba je bilo seveda naznaniti ji nesrečo, katera jo je zadela; de-Želna grofinja Sofija je prevzela sama to žalostno opravilo. Vzela Je saboj nekoliko plemenitih in razumnih gospe. Elizabeta jih je 8Projcla z ljubeznijo in spoštovanjem, ponudila jim je sedeže okoli Sv°je počitne postelje, kjer je ležala, ne da bi bila količkaj slutila vzrok njihovega prihoda. Ko so sedle, začne govoriti kneginja So-
— 174 —
fija : »Bodite pogumna, moja ljuba hči, in ne dajte se preveč prestrašiti temu, kar se je zgodilo vašemu možu, mojemu sinovi, po volji božji, v katero se je bil, kaker veste, popolnoma vdal". Elizabeta, ko je videla, da je tašča mirno in brez joka govorila te besede, ni slutila vse velikosti svoje nesreče in, ker je mislila, da je Ludovik vjet, odgovori : »Ako je moj mož vjet, bo s pomočjo božjo in naših prijateljev kmalu rešen. Moj oča, to vem za gotovo, nam bodo pomagali in jaz bom kmalu potolažena." Ali kneginja Sofija je precej povzela besedo: »O moja preljuba hči, bodite po-terpežljiva in vzemite ta perstan, ki vam ga je poslal, zakaj, žali-bog! on je vmerl !" — »Ah gospa, kaj pravite?" zavpije nato Elizabeta. »On je vmerl !" ponovi mati. Na te besede Elizabeta obledi in zopet vsa zaerdl, roke ji padejo na kolena, potem jih sklene kerčevito in pravi sè zamolklim glasom : »O Gospod moj Bog, Gospod moj Bog, zdaj je ves svet mertev za me, ves svet, iu vse, kar ima sladkega v sebi." Nato skoči kaker iz uma s postelje in leti skozi izbe in hodišča po gradu kričaje neprenehoma : »On je vmerl, vmerl, vmerl !"
Se le v obednici se je vstavila; naslonila se je tam na neki zid, sè solzami zalita. Kaker blazna je bila. Kneginja Sofija in vse druge gospe so šle za njo, otergale jo od zida, katerega se je bil» oklenila, posadile jo in skušale jo vtolažiti. Ali berž je zopet začela jokati in silovito ihteti govore pretergano nekatere besede. »Zdaj/ tako je ponavljala vedno, »zdaj sem vse izgubila ! O moj preljubi brat, o prijatelj mojega serca, o moj dobri in pobožni mož, ti si torej vmerl in si me pustil v siroščini ! Kako boru živela brez tebe ? Ah jaz vboga, zapuščena vdova, jaz nesrečna ženska ! Tolaži me ti, ki ne zapuščaš vdov in sirot! O moj Bog, potolaži me ! O moj Jezus, podpiraj me v moji slabosti !"
Mej tem so prišle njene ženske po njo ter jo hotele peljati v njene izbe ; dala se je vleči omahovaje, ali ko je prišla v izbo, pade z obrazom na tla. Ko so jo ženske vzdignile, začne zopet jokati in tožiti. Tudi deželna grofinja Sofija se je prepustila materini bolečini ter mešala svoje solze se solzami svoje neveste ; ravno tako plemenite gospe in gospodične, ki so bile vpričo pri tem žalostnem dogodku. Cela hiša deželnega grofa, vsi prebivavci gradu vartbur-škega so se prepustili žalosti in bolečini, katero so zaderževali do tedaj prizanašaje stanu vboge Elizabete. Pogled na globoko bolečino komaj dvajset let stare vdove jim je množil vtisek storjen p° nepopravni izgubi preljubega kneza. Skozi osem dni ni bilo na
— 175 —
gradu ničeser ko solze, zdihovanje in žalovanje. Ali niti obilno sočutje niti nobena tolažba ni mogla pomiriti Elizabete ; zastonj je iskala zdravila svojemu obupanju. In vender je imela pri sebi, pravi pobožen mož, ki je popisal njeno življenje, vsegamogočnega to-lažnika, svetega Duha, očeta vdovam in sirotam, kateri je zmeril svoje izkušnje po njeni moči, ter jo hotel obložiti sè svojimi milostmi, ko je zapečatil njeno bolečino.
17.	poglavje.
Kako $o ljubo sveto Elizabeto in njene otročiče z grada popodili in lcako je prišla v največo siroščino in o nehvaležnosti in velikem nevstniljenju človeškem proti njej.
Ludovikov postavni naslednik v vladauju Turiugijske in He* sijske dežele je bil njegov sin Herman, ki je bil pa tačas še le Petleten deček. Zato je bil Ludovik pred svojo smertjo naročil, da naj Elizabeta vlada, dokler Herman doraste. Ali pusto in samotarsko življenje, ki je bilo pričakovati na Vartburku pod Elizabetino vlado, se starim njenim sovražuikom na dvoru mkaker ni dopadalo; 'c ker se vboga vdova, vtopljena v žalost po možu, ni dosti pečala 2 deržavnimi opravili, so sklenili spodriniti njo in njenega sinu.
V ta namen začno skušati starišega Ludovikovega brata, Hen-r‘ka, ki se je imenoval s priimkom Raspe. Pripovedujejo mu priliznjeno, da gre po postavi cela grofija starišemu knežiču vladarske hiše, in le on sam se sme ženiti ; če bi se hoteli ženiti mlajši Snežiči, se jim prepusti le nekoliko posestva; imenujejo se sicer grofi, ali podložni morajo biti starišemu. Stariši knežič je pa po bratovi smerti on, Henrik ; tedaj naj zapodi zdaj, ko je lepa priložnost,. Elizabeto in njene otroke ne samo z Vartburka in Ajze-Daha, ampak iz cele dežele, naj se polasti vlade in naj se oženi, da bodo podedovali njegovi otroci po njem deželno grofijo. Ce bo Herman, Elizabetin sin, živel in dorastel, bo zadovoljen, ako dobi ei1 grad ali dva in nekaj posestva zraven. Naj torej le naglo spravi 8 Poti zapravljivko Elizabeto z otroci vred.
. Henrik posluša zapeljivce; naklep se mu jame dopadati in auialu zamori v sebi glas vesti in poštenje in čast, in privoli v to, *ar hočejo Elizabetini sovražniki. Tudi mlajšega brata Konrada do-‘J° na svojo stran. Vender sta se brata sramovala s takim hudob-naznanilom svoji svakinji pred oči stopiti. Skrijeta se torej in Popustita svojim svetovavcem, da izverše peklenski naklep. Veseli

— 176 —
dirjajo ti k Elizabeti. Pri njej najdejo staro grofinjo Sofijo, ki je sè snaho skupaj žalovala in jokala po sinu. Nič ne gine ledenih sere divjih grešnikov žalost teh dvejuh gospé ; brez spoštovanja stopijo pred nesrečno vdovo ter ji začnejo surovo očitati, da je zaradi njene zapravljivosti dežela obožala, da je goljufala moža, oropala deržavno denarnico in po nepotrebnem potrosila denar za berače. Kaj takega ne morejo več terpeti ; deželni gospod je zdaj Henrik in ta ji zapoveduje, da naj se kar hitro pobere z grada.
Kako so morale zaboleti Elizabeto tako razžaljive besede ! A* ko ravno so ji že mnogo žalega prizadeli v Vartburku, tega vender ni pričakovala, da jo bodo podili iz hiše njenega moža in njenih otrok kaker psa. Ne ve si pomagati ; ponižno prosi, naj ji dovolijo vsaj nekoliko časa še ostati v gradu. Sofija, ki je po Ludo-vikovi smerti bolj ljubeznjivo ravnala sè svojo snaho, je bila vsa razkačena, ko je slišala, koliko krivico hočejo Elizabeti storiti. Objame jo in zavpije : »Ona ostane pri meni ; nihče mi je ne bo iz-tergal iz rok. Kje sta moja sinova? Z njima hočem govoriti !“ Ali odgovore ji :	»Ne, ne ! ona mora precej iz hiše." Se silo ločijo
gospe in vlečejo vbogo Elizabeto vuu ; ničeser ne sme vzeti sabo, le obleko, ki jo je imela na sebi. Na dvorišču jo čakate dve zvesti služabnici ž njenimi otročiči. Pri unanjih vratih še enkrat objame stara kneginja svojo snaho, britko se razjoka, ne more se ločiti od nje. Dvojna žalost in jeza ji terga serce, ko vidi vboge otročiče svojega sinu z materjo vred pahnjene iz svojega domu in svoje lastnine. Vnovič začne kričati, kje sta sinova, da hoče govoriti Ž njima. Ali le-ta dva se ne prikažeta. Vsa obupana in razkačena gre kneginja Sofija nazaj v grad, Elizabeto pa pahnejo vun in za-pro vrata za njo. Jokaje stopa vboga žena v hudi zimi počasi p° sternii in težavni poti dolu proti mestu Ajzenahu. V naročju nese najmlajše dete, druga dva otroka pa peljete gospodični, ki greste ž njo.
V mestu čaka Elizabeto nova žalost. Vse, karkoli je le mogle je storila nekedaj za to mesto, in zdaj, ko bi sama potrebovale serca, ki bi se je vsmililo, ga nikjer ne najde. Grof Henrik je bil namreč prepovedoval meščanom Elizabeto sprejeti v hišo in zažugal z ostrimi kazenmi tistim, ki bi ravnali zoper njegovo povelje. In ti malovredni ljudje so bili pokorni tako krivičnemu in nevsmiljenemu povelju; skrivali so se pred Elizabeto, zapirali ji vrata in proč j° podili. Od hiše do hiše je šla vboga vdova sè svojimi otroci, jokaje se in zmerzovaje na ulicah, ali nobena vrata se ji niso gosto-
— 177 —
ljubno odperla. O kako strašne bolečine je morala čutiti Elizabeta zaradi takega nevsmiljenja, ona, ki bi bila za vboge vse storila, ki bi bila darovala tudi sama sebe iz ljubezni do svojega bližnjega !
Vsa trudna in premražena pride naposled do neke vboge berčme. Stopi noter in prosi jokaje naj jo sprejmejo čez noč. Kerčmar je ne zapodi sicer, ali v hiši je vender noče imeti ; odkaže ji neki na pol poderi hlev, kjer je imel poleg raznega orodja svoje svinje. Te izežene, da naredi prostor kraljični ogerski, deželni gro-turingijski in njenim otrokom.
Do zdaj se je Elizabeta milo jokala in zdihovala: »Vse somi Vzeli ; nič drugega mi ni ostalo, kaker molitev h Bogu" ; ali ko je Prišla v hlev, se je pokazala nad njo božja moč; bilo ji je, kaker bi bil prišel tolažnik sveti Duh v njeno serce, žalost jo je minila in navdalo jo nebeško veselje. Tu je ostala do polnoči ; zaspati ni Mogla. O polnoči sliši zvonček frančiškanskega samostana, ko zvoni k zoruicam. Elizabeta gre naravnost v cerkev, kjer ostane pri molitvah. Ta samostan je bila ona sama vstanovila, ko je še živel njen blagi mož. Zato je mislila, da ima pravico tudi kaj zahtevati od mnihov. Ali kaj je hotela Elizabeta ? Kedor tega še ni slišal ali bral, ta bi pač gotovo ne vgenil. Prosila je frančiškane, ko so kon-kli molitve, naj bi zapeli Te D e u m v zahvalo za britkosti, k&-^eie ji je Bog poslal. Ko se je v temi tako britke noči ta svetu nerazumljiva hvalna pesem proti nebu vzdigovala, je klečala Elizabeta pred altarjem in naglas hvalila Boga, ki je naredil, da je vbo-§a in vsega oropana, kaker je bil on sam, ko je ležal v Betlehemu v jaselcah. »Gospod", tako je molila, »zgodi se tvoja volja ! Včeraj Sem bila še deželna grofinja, bila sem bogata, imela sem gradove 'n terdnjave ; denes sem beračica in nihče me noče pod streho, če bi ti bila bolje služila, ko sem bila kneginja, moj Gospod, — če b* bila iz ljubezni do tebe več miloščine delila, bi bila zdaj srečna zato in vesela. Žal, da tega'nisem storila." Ali kmalu zbudi pogled aa nedolžne otročiče, ki so bili lačni in mraza se tresli, nove bole-^‘ne materinemu sercu ; da sama terpi, jo veseli, da morajo pa tudi njeni otročiči terpeti, to jo boli hudo. »Zaslužila sem,“ tako vdihuje, »da jih vidim terpeti, kar britko obžalujem. Moji otroci so knežjega rodu in so lačni in še slame nimajo, da bi legli nanjo. \° nii teži serce, zaradi njih ; jaz pač, kaker veš, o moj Bog, jaz nisem vredna, da si me izvolil za milost svetega vboštva".
V tej cerkvi je prebila z otroci in služabnicama celo ostalo n°č in nekaj časa prihoduega dne. Še le pozno v jutro, ko ni bilo
— 178 —
mogoče več prestajati zaradi hudega mraza in so otročiči tožili, da so lačni, gre iz cerkve in počne vnovič od hiše do hiše prositi stanovanja in kaj jedi. Toda zopet išče zastonj ; ona, ki je toliko vbo-gim pomagala, jim stregla in jesti jim dajala, ne dobi koščeka kruha za svoje lačne otročiče. Naposled pride do nekega vbozega duhovnika, kateremu se nesrečna kneginja v serce smili. Ponudi ji polovico svojega revnega stanovanja in nekoliko slame. Elizabeta je vesela, da bo imela otroke kam položiti. Da preskerbi nekoliko jedi zase in za otroke iu služabnici, ker ji duhovnik, sam vbog, ni imel kaj dati, pa zastavi nekoliko žlahtnih kamenov, ki so jih ji gotovo pozabili vzeti, ko so jo iz grada zapodili.
Ali kmalu zvejo v gradu, da je ta duhovnik vkljub prepovedi pod streho vzel Elizabeto z otroci in obe gospodični ; iu kaj storijo hudobneži ? Ne privoščijo ji, da bi prenočila pri tem vsmilje-nem gospodu ; grof Henrik zapove, naj gre h dvorniku, ki je imel v mestu veliko iu prostorno hišo, ki je bil pa Elizabeti naj hujši sovražnik že od nekedaj. Ta jo zapre s celo družinico v temno ozko luknjo in prav surovo ravnajo ž njo on in njegova žena in njegovi služabniki. Ne dajo jim zakuriti in brez jedi jih puste. V tej luknji tedaj prebije drugo noč po svojem pregnanstvu hči ogerske-ga kralja ! Sama zase bi se ne bila pritožila ; ali vsmilili so se ji lačni in premraženi otročiči ; zato toži in noče drugo jutro več o-stati na tem kraju. Odhajaje pravi: »Zahvalim se ti, zidovje, da si me to noč varovalo, koliker ti je bilo mogoče, zoper veter in mraz. Priserčno bi se rada tudi tvojemu gospodarju zahvalila, ali prav gotovo, da ne vem, za kaj uaj bi se mu 1“
Nazaj h duhovniku ni mogla, to je previdela ; gre torej zopet v svinjak, kjer je dobila stanovanje pervo noč; od tukaj je niso podili, ker je bilo tako stanovanje še za neumno živino preslabo; niso ga ji tedaj zavidali. Skoraj cel dan, in koliker časa je mogla tudi po noči je prebila Elizabeta v cerkvah. Rekla je : „Od tukaj me vsaj nihče ne sme vun poditi, ker so cerkve božja lastnina, tukaj je le Bog moj gospodar".
Siroščina in pomanjkanje, v katero so jo pehnili hudobni ljudje, pa je hotelo od njenega serca kmalu novo daritev, težjo od vseli drugih. Prisiljena je bila ločiti se od svojih otrok, da ne bi morali ž njo bede in lakote terpeti v tako kerhki mladosti.
Ko so v ajzenaški okolici in po deželi zvedeli, kaj se je zgodilo z ljubo Elizabeto iu njenimi otroci, ponudijo se v resuici nekatere zanesljive osebe, da hočejo prevzeti skerb za vboge otroke.
— 179 —
Težko se loči Elizabeta; ali sprejeti mora ponudbo, ako jih noče na dan videti lačnih in v naj večeni pomanjkanju. Kar jo je Pa posebno prisililo k tej ločitvi, to je bila, kaker pravi neki pi-savec tistega časa, skerb, da ne bi pogled na potrebo teh ljubljenih stvari ljubezni do Boga v njej zaterl, „zakaj,a tako pristavlja, »ljubila je svoje otroke neizmerno/ Ti so se torej ločili od nje in Posamezno preskerbeli v oddaljenih krajih. Glede njihove osode potolažena je svojo lažje prenašala. Ko je zastavila vse, kar je kaj vreduega imela, skušala si je s prejo zaslužiti naj potrebnišega živeža. Pa tudi v tej siroščini ni mogla pozabiti svoje nekedanje na-Vade ; majhin je bil njen zaslužek in prav siromaško se je preživela, vender si je znala pritergati pri svoji pičli hrani, da je mogla dajati miloščino vbogim, ki je namerila na nje.
Videti je bilo, kaker bi bile tako junaška poterpežljivost, tako neomajalna pohlevnost potolažile divjanje njenih sovražnikov ; vender niso bile v stanu serca ajzenaških prebivavcev odpreti vsmi-Ijenju in hvaležuosti. Tudi ne enega dogodka ne beremo v obširni Povesti teh žalostnih dni, kjer bi se bilo količkaj pokazalo sočutje ’n vsmiljenje od njih strani. Ravno nasproti so dokazali, da nehvaležnost ne zna vtešiti pekoče vesti, kaker da pervo krivico še s hujšimi zasiplje. Še celo surovo so se proti njej obnašali.
Mej drugim se pripoveduje, da je bila tačas v Ajzenahu neka stara beračica, polna raznih bolezni, za katero je Elizabeta prej dolgo časa preljubeznjivo skerbela. Zdaj je bila Elizabeta sama kaker beračica ; v slabi obleki je hodila po mestu s palico v rokah, da se je psom branila. Nekega dne pride do potoka, ki teče po nekih ulicah ajzenaškega mesta, kjer so tedaj, kaker še dandanašnji strojarji prebivali. Voda v potoku se je le počasi odtekala, za-1° je bila precej globoka in vsa nesnažna. Mostu pa ni bilo čez Potok, ampak po kamenih, ki so bili v vodo položeni, se je mora-1° dez iti. Cez ta potok tedaj hoče Elizabeta. Ali od druge strani ^ Pride nasproti tista beračica, in noče čakati, da bi čez prišla Elizabeta; ošabno korači po kamenih proti njej in, ko pride do koeginje, jo sune v stran, tako močno, da se slabotna in izstrada-1)a žena ne more vderžati; Elizabeta omahne in pade s celim tele-s°m v nesnažni potok. Hudobna, nehvaležna starka pa se ra to še n°rčuje. „Tukaj ležiš prav dobro,“ kriči ; „nisi hotela živeti in °hnašati se kaker deželna grotinja, dokler si še bila, pa leži zdaj vhoga v blatu; jaz ti že ne pomorem vun.“
Kaj mislite, kaj je storila na to Elizabeta ? Ali se je dala
— 180 —
premagati jezi nad tako nepričakovanim, nezaslišanim zasramovanjem? Ne! — Ali je vsaj jokala, da je gerda baba tako ravnala ž njo? Ne ! — Ali je v nemi bolečini prenašala to grozovito nehvaležnost? Ne! — Ljuba sveta Elizabeta se je smejala, ko je vstajala vsa mokra in vmazana, in zraven je rekla: „Prav se mi godi, zato, ker sem nekedaj nosila zlato in žlahtno kamenje." Potem je šla vesela do čiste vode, in tam osnažiia sebe in obleko.
Na tem mestu zgodbe naše svetnice kliče neki priprost pobožen menih, ki smo ga že enkrat v misel vzeli, z genljivim sočutjem: nO moja vboga ljuba sveta Elizabeta, boli me tvoja sirošči-na, bolj ko je tebe samo bolela, in po pravici se jezim nad temi nehvaležnimi, nevsmiljenimi ljudmi, vse drugači, kaker si se ti jezila. O kè bi bil jaz tam, kako bi te bil sprejel priserčno tebe io tvojo družinico ! s koliko ljubeznijo bi bil skerbel zate in presker-bel ti, kar bi ti bilo treba ! Naj ti bode prijetna vsaj moja dobra volja, iu keder pride tisti strašni dan, ko bom moral sam in zapuščen od celega sveta stopiti pred svojega Boga, pridi mi naproti tedaj in sprejmi me v večna prebivališča !“
18.	poglavje.
Kaho je vsmiljeni Jezus tolažil ljubo sveto Elizabeto v njeni siroščini in zapuščenosti in kako jo je presladka in predobro tlj iva devica Marija učila in krepčala.
Mej toliko britkostmi niti za trenotek ni pozabila Elizabeta, da je roka božja, katera jih ji pošilja, in ni odperla serca mer-mranju in tožbam. Kavno nasproti, edino molitvi in vsem pobožnim duhovnim vajam vdana je v svoji nesreči vedno iskala Gospoda, in ni čakala dolgo, da ga je dobila. On je prišel k njej sè vso ljubeznjivostjo očetovsko, pripravljen spremeniti izkušnje, katere je tako plemenito vzela nase, v neizrekljive tolažbe. On, ki je obljubil svojim izvoljenim, da bo obrisal vse solze ž njihovih oči, ni mogel pozabiti svoje ponižne služabnice, ki je zdihovala pred nji® pod težo vseh bolečin, ki morejo zadeti človeka. On ni le obrisal njenih solz, odperl ji je tudi oči in dovolil ji že naprej povzdigniti poglede v kraje večne luči, kjer je bil že zaznamenjam njen prostor.
Ko je noč in dan molila pred altarji, so krepčale in poživljale blažene prikazni, pogosta razodevanja slave in milosti božje nje' no dušo. Izentruda, najljubljeniša njenih častnih gospodičen, ki je

— 181 —
nikoli ni zapustila, ki je hotela ž njo deliti siroščino, potem ko je delila ž njo srečo in svitlobo, ona je pripovedovala cerkvenim sodnikom vse spomine, ki jih je hranila na tiste čudežne tolažbe. Ona je dostikrat opazila, kako je bila njena gospodinja v zamaknjenju, katerega si od konca ni znala razlagati. Zlasti nekega dne v postu, ko je bila šla kneginja k maši in pokleknila v cerkvi, se je naenkrat naslonila na zid in tako je ostala noter do zavživanja, kaker Povzdignjena nad časno življenje iu potopljena v globoko nebeško gledanje, z očmi nepremično vpertimi na aitar. Ko je prišla k sebi, pa je bila izražena v njenem obličju najvišja sreča. Izentruda, ki je opaževala vse njeno gibanje, jo je prosila o pervi priložnosti, da bi ji povedala, kaj je videla. Elizabeta ji odgovori vsa vesela : »Jaz nimam pravice pripovedovati ljudem, kar mi je Bog blagovolil razodeti ; ali nočem ti tajiti, da je bil potopljen moj duh v najslajše veselje, in da mi je Gospod dovolil, da sem gledala z dušnimi očmi čudovite skrivnosti/
Po maši se je vernila v svoje borno stanovanje in zavoljo slabosti povžila nekoliko jedi; čutila se je pa tako trudno iu oslabelo, da je legla na klop oknu nasproti, in glavo je položila na Persi svoji ljubi in zvesti Izentrudi. Ta je mislila, da je Elizabeta bolna in da bi rada zaspala, ali ona je leže imela oči odperte in gledala stermo v nebo skozi odperto okno svojega stanovanja. Kmalu je videla Izentruda, kako se ji je obličje oživilo, nebeška jasnost ln priserčno veselje je zasijalo na njem, sladko, ljubeznjivo smeh-Ijanje ji je zaigralo na ustnicah. Ali malo potem so seji oči zaper-1° in potoki solz so se vlili iž njih; potlej so se odperte zopet, veselje in smehljanje se je vnovič prikazalo in vnovič se vmeknilo joku, in tako je ostala do večera, vedno operta z glavo na serce svoje prijateljice, potopljena zdaj v žalost, zdaj v veselje ; vender je rtalje trajalo veselje.
Proti koncu tega tihega zamaknjenja je zaklicala z neizreklji-v° ljubeznjivostjo : „Da, gotovo, Gospod, ako hočeš ti biti z menoj, Juz hočem biti s teboj in nigdar uočem biti ločena od tebe/ Trenutek potem je prišla k sebi ; Izentruda jo je prosila lepo, da bi ji povedala, zakaj je tako zaporedoma smejala se iu jokala in kaj So pomenile besede, ki jih je izgovorila. Elizabeta, vedno polna ponižnosti, je skušala dolgo, da bi zamolčala milosti, katere je prejela od Boga. Naposled se je vdala prošnjam nje, ki jo je ljubila s tako zvesto vdanostjo in ki ji je bila tako dolgo že tako draga in ljuba. nJaz sem videla", tako ji pove, «nebesa odperta in mojega
— 182 —
Gospoda, prevsmiljenega Jezusa, ki se je ponižal do mene in me tolažil v britkostih, ki so me zadele. On je govoril z meno z neizrekljivo sladkostjo, klical me je svojo sestro in svojo prijateljico. Pokazal mi je svojo preljubo mater Marijo, in tudi svojega ljublje- 1 nega aposteljna svetega Janeza, ki ga je imel pri sebi. Ko sem vi' dela svojega božjega dtfrešenika, tedaj sem se morala veseliti in smejati ; včasi je pa proč obernil svoje obličje, kaker bi hotel otiti, in tedaj sem jokala, zato ker so moje zasluge preslabe, da bi ga bila smela dalje časa gledati. Ali on je imel vsmiljenje z menoj, pa je obernil še enkrat na me svoj nebeški pogled ter mi rekel : „Elizabeta, če hočeš ti biti moja, jaz hočem pač biti s teboj in nigdar ločen od tebe." In jaz sem mu berž odgovorila: »Da, Gospod, jaz hočem biti s tabo in nigdar ločena od tebe ni v sreči niti v nesreči." Te besede so ji ostale zapisane v serce z ognjenimi čerkami in razvitljevale jo z nebeško svitlobo. V tej sveti pogodbi, v tej serčni zvezi z Jezusom, Bogom miru, očetom vbozih in nesrečnih, je videla tako rekoč konec svojega vdovstva in kaker novo in nerazvezljivo zaroko z nevmerljivim ženinom.
Sicer pa ni bilo to edini krat, da ji je božji ženin občutno razodel svojo priserčno skerbljivost. Ko je bila nekega dne, ne ve se prav kako, nevsmiljeno razžaljena, da je njena sicer tako poter-pežljiva dušica vsa bila zmešana, je začela moliti s posebno gorečnostjo in mnogim jokanjem za vse tiste, ki so jo razžalili ter je prosila Gospoda, da bi jim dal po eno dobroto za vsako krivico, , katero je ona prejela od njih. Ko se je trudila sè silo, da je tako molila, zasliši neki glas, ki ji pravi: »Nigdar nisi storila nobene molitve, ki bi mi bila tako prijetna, kaker ta ; segla mi je do dna serca. Zato ti odpuščam vse grehe, ki si jih kedaj storila v svojem življenju." In glas ji je potem našteval vse njene grehe rekoč ji: \ »Odpuščam ti ta in ta greh." Ostermela zakliče Elizabeta: „Kedo si ti, ki mi tako govoriš?" Na kar je odgovoril glas: »Jaz sem tisti, kateremu je Marija Magdalena pokleknila k nogam v hiši Simona gobavega; tudi ti dam zopet svojo milost."
Pozneje, ko je bila žalostna, da nima pri sebi svojega navadnega izpovednika, ji je Gospod odločil za izpovednika svetnika, katerega si je bila za posebnega zavetnika izvolila že v otročji mladosti, in ki ga je vedno tako priserčno ljubila, svetega Janeza e-vangelista. Le - ta apostelj ljubezni se ji je prikazal in ona se mu je izpovedala sè zvestejšim spominom, tako je rekla sama, in z ve-čim sramovanjem zavoljo svojih grehov, kaker ga je kedai čutila
— 183 —
pred katerim koli mašnikom; on ji je Daložil pokoro in opominjal jo tako priserčno in zdatno, da se ji je zdelo, kaker bi ji bile po-lajšane s tem ravno tako telesne bolečine, kaker rane njene duše.
Tudi ji je bilo dano, da je po živem in pogostem gledanju prišla do najmanjših posebnosti terpljenja .zveličarjevega. Tako je videla enkrat v duhu, ko je goreče molila, da se je pred njo od-perla roka bela in svitla, ki je bila pa silno suha, z dolgimi, drobnimi persti in v sredi dlani je bil globok obrunek ; po tem poslednjem znamenju je spoznala, da je bila ta roka Kristusova, pa se je čudila, da je bila tako suha in brez mesa. Glas, ki ga je poznala, pa ji je odgovoril precej: „To je zato, ker sem se vbijal in trudil po noči s čuvanjem in molitvami, po dnevi s popotovanjem po mestih in deželah, da sem oznanjeval kraljestvo božje." Tudi kri je videla, gosto in temno, ki je pritekla iz prebodene strani križanega Jezusa, ter je ostermela, da ni bila bolj tekoča in bolj čista: in ravno tisti glas ji je odgovoril, da je to nasledek tega, ker so mu poterli vse svete ude in ker je terpel tako grozne bolečine, ko mu je telo viselo na križu.
Vse te čudežne prikazni so zbudile v mehkem sercu Elizabetinem neizmerno bolečino zavoljo njenih grehov, katerih brisanje Je stalo toliko terpljenja sam: uajvišji daritvi. Ko je nekega dne zavoljo tega obile solze pretakala, se ji prikaže njen božji to-lažuik ter ji pravi : „Ne trapi se več, preljuba hči, zakaj vsi grehi so ti odpuščeni; jaz sem terpel po vseh udih in v vseh delih svojega telesa, s katerimi si mogla ti razžaliti svojega stvarnika. Vedi, da si očiščena vsakega greha". — „Ako sem tako posvečena," odgovori nato Elizabeta, „zakaj pa ne morem nehati, da ti te ne žalila več?" — „Jaz te nisem posvetil," tako ji je bilo odgovorjeno, „da ne bi bila več zmožna grešiti, ali dal sem ti to milost, da me tako ljubiš, da bi raji vmerla, kaker greh storila."
Zavoljo teh posebnih darov, ki jih je dobivala ud svojega Boga, pa Elizabeta ni imela prederznega zaupanja, temuč nasproti, vzrok so ji bili, da je še bolj zaničevala sama sebe ter se ni zanašala na svoje moči. Ko je uuanje izkušnje in tako nevsmiljeno preganjanje pogumno z nogami teptala, mej tem je nahajala sama v sebi, v pomiselkih in boječnostih svoje pouižnosti, obilen studenec grenkobe in britkosti. Ali Bog, kateremu je svoje življenje in svoje serce tako popolnoma darovala, on je čul vedno nad tem zakladom in svoji materi Mariji je naročil, da je imela posebno skerb za njegovo izvoljeno nevesto. Kraljica nebeška je postala nato posrednica

- 184 —
mej njo in svojim božjim Sinom. Prikazovala se ji je pogostoma ter jo učila, razvitljevala in krepčala na potu, po katerem je imela hoditi po božji naredbi. Obširno sporočilo teh svetih pogovorov, zloženo po pripovedovanju Elizabete same, se nam je ohranilo v letopisih reda svetega Frančiška. Okrajšane podajamo tukaj te gengive pripovedi sè zaupanjem in pobožnim občudovanjem, katero morajo zbuditi v vsakem v resnici katoliškem sercu.
Nekega dne, ko je vboga vdova z gorečnostjo in skerbjo preljubega iskala v svojem sercu ter ga ni mogla najti, začne premišljevati, zakaj je bežal Jezus v Egipet, ter želi silno, da bi jo o tem podučil kakov svet menih. Kar se ji prikaže presveta Devica ter ji pravi: „Če hočeš biti ti moja učenka, jaz bom tvoja učiteljica; če hočeš biti ti moja služabnica, jaz bom tvoja gospa." Elizabeta si ni upala vredno se misliti tolike časti ter je rekla: „Kedo pa ste vi, ki me hočete za učenko in služabnico?" Marija je odgovorila nato: „Jaz sem mati živega Boga in jaz ti povem, da ga ni meniha, ki bi te mogel bolje podučiti kaker jaz." Na te besede je Elizabeta roke sklenila in stegnila jih proti materi milosti, katera jih je vzela v svoje ter ji rekla: „Če hočeš biti ti moja hči, jaz hočem biti tvoja mati ; in keder boš dobro podučena in pokorna kaker dobra učenka, zvesta služabnica in vdana hči, potem te bom izročila v roke svojemu Sinovi. Ogiblji se pregovarjanja, in zapiraj ušesa vsem krivicam, ki se govore o tebi. Spominjaj se naposled, da je bežal moj Sin v Egipet zato, da je ušel nastavam He-rodeževim."
Ta velika milost pa še ni mogla popolnoma pomiriti Elizabete; nezaupanje do same sebe ji je še vedno rastlo. Ali mati, ki jo je tako dobrotljivo sprejela za hčer, ni je več zapustila. Na svete Agate dan (5. svečana), ko je britko objokovala svojo nepokorščino do nebeške učiteljice, je ta božja tolažnica nenadoma ji stala na strani ter ji rekla : „0 hči moja, h čemu se tako silno vdajaš brit-kosti? Jaz te nisem izvolila, da bi ti delala toliko žalega. Ne obupaj zato, ker nesi popolnoma izpolnila mojih zapovedi, saj sem jaz dobro vedela že prej, da jih ne boš. Moli enkrat angeljevo češče-nje, pa ti bo odpuščeno to razžaljenje popolnoma.
Nekaj dni potem, na praznik svete Skoiastike (10. svečana) je Elizabeta zopet jokala in silno ihtela; prišla je k njej njena tolažnica spremljana ta pot od svetega Janeza evangelista, posebnega prijatelja in variha Elizabetinega od njene mladosti. „Ti si me izvolila", tako ji pravi Marija, „za gospo in za mater in ti si se
— 185 —
Meni darovala samo sebe; ali jaz hočem, da se ta volitev od tvoje strani očitno poterdi; zato sem pripeljala svojega ljubega Janeza seboj, da bo naredil pismo.1* Elizabeta je nato vnovič sklenila roke ter jih položila v Marijine, pa ji je rekla : »Gospa, storite z Meno ko svojo služabnico vse, kar koli vam je ljubo.“ Nato je s prisego poterdila to darilo same sebe in sveti Janez je napisal pismo.
Neko noč, ko je molila Elizabeta angeljevo češčenje, sc ji prikaže Marija ter ji pravi mej drugim: »Jaz te bom navadila vse Molitve, ki sem jih molila, ko sem bila v tempeljnu".
„Ko sta me oča in mati pustila v tempeljnu, sem sklenila v svojem sercu Boga imeti za očeta, ter sem pobožno in dostikrat premišljevala, kaj bi mogla Bogu prijetnega storiti, da bi mi blagovolil svojo milost podeliti. In dala sem se podučiti v postavi svojega Boga ter sem izmej vseh zapovedi božje postave zlasti tri o-hranila v svojem sercu, namreč: ljubi Boga svojega Gospoda iz celega serca in sè vso svojo dušo in sè vsemi svojimi močmi, ravno tako: ljubi svojega bližnjega kaker samega sebe, ravno tako: sovraži svojega sovražnika. Te zapovedi sem hranila v svoji duši, ker sem sprevidela hitro, kako so v njih obsežene vse čednosti. In to te hočem učiti, da ne more imeti duša nobene čednosti, če ne ljubi Boga iz celega serca, zakaj po tej ljubezni prihaja dolu obilnost vsake milosti; ko je dolu prišla, pa ne ostane v duši, ampak razlije se kaker voda, če duša ne sovraži svojih sovražnikov, namreč hudobe in grehov. Kedor torej milost božjo dobiti in obderžati hoče, ta mora pripraviti serce za ljubezen in za sovraštvo. Zato hočem, da stori ti vse, kar sem jaz storila. Jaz sem vstala vsako doč o pol noči, pa sem šla ter se vergla pred aitar, kjer sem prosila Boga sè vsem poželenjem, sè vsem hrepenenjem, sè vso ljube-znijo, katere sem bila zmožna, da bi tiste tri zapovedi in vse dele Postave mogla izpolnjevati. In tako pred altarjem stoje sem sedem Prošnji prosila Gospoda.
Pervič sem prosila to milost, da bi mogla izpolnjevati zapoved ljubezni do Boga. Drugič sem prosila to milost, da bi Mogla ljubiti po božji volji svojega bližnjega in sploh vse, kar Bog ljubi in ceni. Tretjič sem prosila, da bi mi dal, da bi vse sovražila, kar on sovraži. Četertič sem prosila ponižnost, poterpe-žljivost, dobroto serca in pohlevnost in vse čednosti, ki bi me mo-lepšati pred njegovimi očmi. Petič sem prosila Boga, da bi mi hal gledati tisti čas, ko bo prišla na svet tista preblažena devica,
— 186 —
ki bo rodila Sinu božjega, da bi mi ohranil oči, da bi jo videle, ušesa, da bi jo slišala, roke, da bi ji stregle, noge, da bi hodile v njeni službi, kolena, da bi mogla moliti Sinu božjega v njenem naročju. Šestič sem prosila te milosti, da bi bila pokorna zapovedim in naredbam vikšega duhovnika v tempeljnu. Sedmič sem prosila Boga, da bi ohranil tempelj in vse svoje ljudstvo svoji službi."—
Ko je Elizabeta to slišala, pravi: „0 gospa presladka, ali niste bili že polni milosti in čednosti ?" Ali sveta devica ji odgovori: ^Prepričana bodi, da sem se imela za ravno, tako krivično, za-veržljivo in nevredno milosti, kaker ti: zato sem ga prosila milosti in čednosti."
Tako ji je rekla tudi neko noč presveta devica: „Z meno je storil Gospod, kaker citravec s citrami, ko strune vbira in vreja k veseli, soglasni igri, in potem cifra in poje zraven. Tako mi je Bog vbral po svojem zadovoljstvu dušo in um in serce in vse telesne počutite, in tako vrejeno po njegovi modrosti so me pogostoma nesli angelji v naročje božje, kjer sem okušala toliko veselja, sladkosti in tolažbe, da se nisem več spominjala, da bi bila kedaj videla ta svet. In verhu tega sem bila tako domača z Bogom in angelji, da se mi je zdelo, kaker bi bila zmirom živela na tem slavnem dvoru. Potlej, kader se je zljubilo Bogu Očetu, pa so me nesli angelji nazaj na tisti kaj, kjer sem prej molila. Ko sem se potem zopet našla na zemlji, ter sem se domislila, kje sem bila, mi je vnel ta spomin toliko ljubezen do Boga, da sem objemala zemljo, pečine, drevesa in vse vstvarjene reči iz ljubezni do njihovega stvarnika. Hotela sem služabnica biti vseh svetih žen v tempeljnu: želela sem podložna biti vsem stvarem iz ljubezni do najvikšega Očeta, in to se mi je vedno godilo. Tako bi morala delati tudi ti. Ali ti se vedno pregovarjaš in praviš : „Kaj mi prihajajo te milosti, ker jih nisem vredna sprejemati." In potem se pogrezneš v nekako ob-upanje in ne veruješ na dobrote božje. Skerb imej, da ne boš več govorila tako, zato ker to jako merzi Boga. On more ko dober gospod dajati svoje dobrote, komer hoče, in ko moder oče dobro ve, komu jih ima dati. Naposled," tako pravi sklepajoč nebeška učiteljica, „vedi, da sem prišla po posebni milosti; dana sem ti za to noč; izprašuj me brez skerbi, jaz ti bom odgovarjala na vse."
Elizabeta si od kraja ni upala rabiti tega dovoljenja; ali ko jo je Marija še enkrat spodbudila, da naj jo le vpraša, si vzame pogum pa ji stavi to vprašanje: „Povejte mi torej, gospa, zakaj ste imela tako silno poželenje, da bi videla tisto devico, ki je imela
— 187 —
roditi Sinu božjega?** Nato ji je povedala sveta devica, kako je prišla na to misel, ko je brala svete preroke, in kako se je odlomila Bogu posvetiti svoje devištvo, zato da bi bila bolj vredna služiti tisti izvoljeni devici, in kako je naposled Bog ji razodel, da »i nobena druga tista devica, kaker ona sama.
»Enkrat,** tako je rekla, „ko sem na to mislila, da se nočem oigdar ločiti od Boga, vstanem in grem brat želč kaj dobiti, kar bi mi dušo pokrepčalo. In ko odprem bukve, zadenem na besede Izaijeve: »Glej, devica bo spočela.1* Iz teh besed sem posnela, da bo Sin božji devico izvolil za mater, in hitro sem sklenila v sercu *z ljubezni in spoštovanja do te device devištvo ohraniti, za deklo se ji darovati in služiti ji ter je nigdar ne zapustiti, naj bi tudi Po celem svetu ko ptujka morala popotovati ž njo. Neko noč, ko sem čula v pobožni molitvi, pa sem lepo prosila Gospoda, naj mi ohrani življenje toliko časa, da bom videla tisto devico sè svojimi očmi, stregla ji sè svojimi rokami, glavo vklaujala pred njo v po-češčevanje in popolnoma se njeni službi posvetila. In glej, svitloba svitlejša ko sonce, in iz srede svitlobe sem slišala glas, ki mi je rekel: »Pripravi se, da boš rodila mojega Sinu.1* In glas je pristali: »Vedi, da tisto podložnost, katero hočeš ti iz ljubezni do me-®e drugim izkazovati, hočem jaz, da bodo tebi drugi izkazovali; in jsz hočem, da boš mojega Sinu mati, gospa in zapovedovavka, da Sa ne boš imela sama, ampak ga boš tudi vsem delila, katerim ti bo ljubo. Ni milost, ni ljubezen moja, uiti mojega Sinu ljubezen se ne bo dala v delež tistemu, kedor tebe ne bo ljubil, in kedor te °e prizna za mater mojega Sinu, ta ne bo prišel v moje kraljestvo. Ti hočeš od mene, da bi te storil prijetno tisti devici, ki bo mo-Jega Sinu rodila, da bi imela zadosti zaupanja do tebe, da bi ti dala mojega Sinu ter bi napolnil on tvojo ljubezen, jaz pa ti pra-
da ga boš imela sama, in jaz ti ga bom dal, nihče drugi. In kedor ne prosi tvoje milosti, ne bo prejel sr Sinu in po Sinu nobene tolažbe.**
Kè sem to slišala, sem padla od straha na obličje brez za-vednosti, ker se nisem mogla po koncu deržati. Ali angelji so pri-^11) pa so me vzdignili in pokrepčali. In od tistega časa sem se popolnoma vdala hvali božji, tako da se ga nisem naveličala hvaliti n°b in dan. In čisto za gotovo pričakovaje izpolnjenja božje obljube sem milo prosila Boga Očeta ter rekla: »Prevsmiljeni, premuori iu predobrotljivi Oče, ker ti je ljubo, da imam roditi tvojega lnui zato te prosim, da mi podeli milostivo dar modrosti, da mu
— 188 —
bom mogla po njem podučena služiti po njegovi volji; podeli mi dar razuma, da bom po njem razsvetljena spoznati mogla voljo njegovo, zakaj, če ima biti rojen po človeški navadi, tako vem, da ne bo precej govoril; podeli mi dar sveta, da bom po njem svarjena v vseli rečeh previdno mogla ravnati ž njim; podeli mi dar moči, da bom po nji pokrepčana njegovo božanstvo z dolžnim spoštovanjem mogla prenašati ; podeli mi dar učenosti, da bom po njej podučena podučevati znala vse, ki bodo ž njim prišli v dotike ; podeli mi dar pobožnosti, da bom od nje vojena ob enem njegovo človeštvo čutiti in v vsem mu pomagati mogla; podeli mi dar strahu, da bom po njem ponižana se strahom in ljubeznijo in z dolžnim češčenjem mu služila. To so darovi, katere sem prosila Boga Očeta, preden mi da svojega Sinu. Premisli zdaj pozdravljeuje, katero mi je Bog poslal in angelj prinesel, pa boš videla, da so mi bile izpolnjene vse prošnje."—
Nekoliko časa potem je Elizabeta goreče molila in ljubeznjiva mati njena se ji je prikazala vnovič ter ji rekla : „Ti misliš, moja ljuba hči, da sem prejela vse te milosti brez težave in truda, pa ni tako. V resnici, jaz ti povem, da nisem dobila od Boga nobene druge milosti brez mnogega truda, stanovitne molitve, gorečega hrepenenja, priserčne pobožnosti, mnogo solz in izkušenj, kaker le milost posvečenja, po kateri sem bila posvečena v telesu materinem. Prepričana bodi, da se ne spusti v dušo nobena milost kaker le po molitvi in telesnem zatajevanju. Keder smo mi darovali Bogu to, kar sami po sebi moremo, bodi si še tako malo, potem pride v našo dušo on sam, seboj nesé te najvikše darove, ki naredijo, da duša nekako omedli sama v sebi in izgubi spomin na vse to, kar je kedaj Bogu prijetnega storila. Tedaj se zdi sama sebi nižja in bolj zaničljiva ko kedaj prej. In kaj ima storiti duša tedaj? Pobožno zahvaliti se Bogu za te milosti. Keder Bog vidi, da se duša ponižuje ter zahvaljuje za dobrote, ki jih je prejela, tedaj ji obljubi tako visoke reči, da presezajo vse njene skrivne želje. Ne da bi prosila, se ji bodo izpolnile te želje. Tako je naredil z menoj, ko mi je poslal angelja Gabriela, kateri me je pozdravil, kaker pripoveduje sveti evangelij, ter mi prinesel božjo obljubo. Kaj sem storila tedaj? Pokleknila sem, roke sem sklenila, pa sem rekla: „Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi." Tedaj mi je dal Bog svojega Sinu in vseh sedem darov svetega Duha. In veš, zakaj je to storil? Zato, ker sem mu verjela in ponižala se pred njim-Pripovedujem ti pa te reči zato, ker hočem, da se imaš poboljšati.
— 189 —
da bo tvoja vera živejša in terdniše tvoje upanje. Keder ti bo Go-apod kaj obljubil, reci kaker jaz: „Glej, dekla sem Gospodova" '■ t.d. in ostani v terdni veri in v pričakovanju tiste obljube, dokler Se izpolni ; in če se ne izpolni, reci, da si kaj grešila proti Bogu, *et s tem nehala vredna biti tega, kar ti je bil obljubil."—
Nekedaj na sveti večer je Elizabeta prosila Boga, da bi ji ^al to milost, da bi ga ljubila iz celega serca; in sveta Devica se prikaže ter jo vpraša: „Kedoje ta, ki ljubi Boga? Ali ga ljubiš Elizabeta si ni upala poterditi vprašanja in, da ga ne ljubi, hotela reči. Ko se je torej obotavljala z odgovorom, je nadalje-vala Marija: „Ali hočeš, da ti povem jaz, kodo ga je ljubil? Sveti ^ernej ga je ljubil, sveti Janez ga je ljubil in sveti Lovrenec je ljubil. Ali se daš ti, da te oderejo in sežgo živo, k&ker so nje?" Elizabeta je še zmirom molčala in Marija rekla nadalje:	„V resnici ti povem, ako si ti pri vo-
da se ti vzame vse, kar ti je prijetno, ljubo in drago in celo *v°ja lastna volja, jaz ti bom dobila tisto zasluženje, katero si je Pfidobil sveti Jernej tedaj, ko so ga derli. Če boš prenašala poter-Pežljivo krivice, boš imela tisto zasluženje kaker sveti Lovrenec te-ko so ga žgali; če ne boš odgovarjala ničeser, kader te bodo terjali in z nogami teptali, boš imela tisto zasluženje kaker sve-^ Janez tedaj, ko so mu hoteli zavdati; in pri vsem tem ti bom na strani stala, da ti bom pomagala in krepčala te."—
Nekega dne, ko je Elizabeta mislila na vse molitve, ki je re-^a presveta Devica, da jih je molila v tempeljnu, ter se je vpra-kako da je ta neomadežana dušica prosila milosti, ki jih ji manjkalo, pride Marija sama odgovorit ji, z neizmerno sladkostmi0 in neskončno ljubeznivostjo:	„Jaz sem delala", pravi, »kaker
človek, ki hoče lep vodnjak sezidati. On gre pod goro iu preiskuje 8® skerbjo, kje ima voda svoje žile, koplje, dokler jih najde, in po-teai jih napelje tje, kjer hoče postaviti vodnjak. Tisti kraj očedi in psnaži. da more notri voda ostati snažna in čista ; okoli naredi zid n v sredi postavi steber, in vkrog in vkrog cevi, da more po njih jmda teči v obilnosti k okrepčanju vsem. Jaz sem storila ravno ta-°’ Pod goro sem šla, ko sem se učila postave; našla sem žilo vo-e’ ko mi je pokazalo branje in molitev, da je vir vsega dobrega .iti Boga iz globočine serca ; kraj sem pripravila, ko sem zbu-la v sebi hrepenenje, da bi ljubila vse, kar on ljubi; hotela sem, a hi bila voda snažna in čista, ko sem sklenila bežati pred gre-°m in sovražiti ga; zid sem sezidala vkrog in vkroj?, ko sem ne-
— 190 —
razdružno zvarila ponižnost, poterpežljivost in pohlevnost z ognjem ljubezni in ko sem jih ohranila tako zedinjene noter do smerti ; zasadila sem steber in cevi napravila okoli, ko sem se postavila za pribežališče vsem; zakaj jaz sem vedno pripravljena v obilnosti razlivati tolažbe in milosti z višave na vse tiste, ki ffle prosijo zase ali za druge. Preljuba hči,“ tako je rekla naposled, Jaz ti razodevljem vse molitve, ki sem jih molila, zato da se navadiš po mojem zgledu Boga prositi vse, kar ti je treba, sè zaupanjem in s ponižnostjo. Ali veš, zakaj čednosti niso enakomerno razdeljene mej ljudmi? Zato ker jih eni ne znajo prositi s toliko ponižnostjo, niti ohraniti s toliko skerbjo, kaker drugi ; zato hoče Bog, da naj tisti, ki jih ima, pomaga tistemu, ki jih nima. In jaz hočem, da moli ti goreče in pobožno za svoje zveličanje in za drugih.^ —
Neki drug krat je videla Elizabeta veličasten, s cvetjem pokrit grob; iž njega je vstala njena božja tolažnica in vzdignila se v nebesa v sredi brez števila angeljev, ki so jo spremili v objetje njenega Sinu; en angeljpaji je prišel razlagat to prikazen Marijinega vnebovzetja, katera ji je imela biti ob enem tolažba z nebes v njenih tadanjih britkostih in sladka slutnja slave, katero ji je Bog namenil, kaker Mariji, če ostane do konca zvesta in pokorna njego« sveti volji.
Ponižna služabnica Kristusova je rekla, ko je pripovedoval* vse te čudeže, da jih je videla in slišala tako razločno in jasno, da bi rajši vmerla, kaker bi rekla, da jih ni bilo.
Tako je začel Bog poplačevati že na tem svetu svojo zvesto služabnico. Samega sebe je dal za ženina zapuščeni vdovi; mladi ženi, oplašeni in preganjani, je dal učiteljico in mater njo, ki je ob enem mati britkosti in vsmiljenja; dušici, kateri je vzel vse dobrote tega sveta, je odperl že tukaj neminljive nebeške zaklade.
------+o«$>Q^o*------------
Za svete misijone!
Znano je vsem našim bravcem, da so sveti oče pepež z okrožnico, izdano 12. sušca letošnjega leta, v ta namen, da bi vsega* mogočni Bog rešil svojo cerkev velikih stisek in nadlog, v katerih zdihuje dandanašnji po mnogih deželah, napovedali čas posebnih milosti za vse katoliško kerščanstvo, namreč sveto leto, ki h®9
— 191 —
biti po naših krajih do praznika vseh svetih, začelo pa se je v Ri-01,1 19. sušca na praznik svetega Jožefa, kateremu so ko patronu vesoljne cerkve to sveto leto sveti oče posebno priporočili. Razen šestkratnega cerkvenega obiskovanja in en dan posta izpovedi in svelga obhajila, nalagajo namestnik Kristusov na zemlji v zadobljenje Popolnega odpustka, da naj se po zmožnosti tudi kaj vbogajme da, ’Q sicer za katero koli gdo hoče pobožno delo ; vender priporočajo 8e zlasti miloščino za družbe, katerih namen je skerb za katoliške misijone in ki so te tri v začetku tega stoletja na Francoskem vstanovljene: družba za razširjevanje svete vere, družba svetega detinstva Jezusovega in družba za šole na Jutrovem.
Posebno okrožno pismo, v katerem prosijo miloščine za ravno imenovane misijonske družbe in sploh za svete misijone, so izdali 8veti oče d. grudua lanskega leta. Mislili smo že prej povedati našim bravcem o tej prošnji papeževi; toliko bolj pa smo zdaj dolžni to storiti, ker nam jo posebej priporočajo prečastiti gene-ralni minister našega reda z lastno okrožnico izdano v Rimu 8. ^lega travna letošnjega leta. Pišejo namreč, naj bi vsi, ki so Pjibovi duhovni oblasti podverženi, po svoji moči si prizadevali, da 8e namen svetega očeta papeža doseže in obilna podpora dobi za V8e katoliške misijone; otroci svetega Frančiška pa naj bi še zla-8ti »kerbeli za misijone serafinskega reda, kateri so na Kitajskem, v Albaniji, v Gorenjem Egiptu, v Tripolju, v Berberiji in po dru-krajih na Jutrovem.
Po vsem tem opiminjamo torej tudi mi vse ude pervega ka-ber tretjega reda našega očeta Frančiška, naj skušajo po svoji mo-^ razširjevati mej slovensko mladino pri nas povsod že znano „de-svetega detinstva Jezusovega* in sploh priporočati in nabirati miloščine za svete misijone. Gdor more dosti, naj da dosti, gdor 11101,6 malo, naj da, kar vterpi, iz dobrega serca. Vsaki sold, ki 8e daruje iz ljubezni do Boga za razširjevanje svete vere Jezusove, 0 Bog, ki je neskončno bogat, obilno povernil ali že na tem, ali got°vo na onem svetu.
dasi;
Dobro vemo, da je naše pobožno slovensko ljudstvo dozdaj,
siravno ne živi v preobilnosti, vender rado in primeroma dosti aJalo za svete misijone ter se vverstilo s tem mej izobražene kadilske narode, ki so v stanu tudi zunaj svoje domovine v daljnjih, P*ujih krajih kaj zdatnega dobrega storiti. Ravno zato se po pra-Nadejamo, da beseda samega vesoljnega poglavarja svete cer-Ve Pii nas ne bo zadela na zaperta serca in ušesa. Namen je
— 192 —
svet in veličasten, potreba je silna in velika. Napnimo torej vse moči, omejimo iztroške, ki niso neogibni, pritergajmo si, kjer nam je mogoče, da bomo, koliker naše vboštvo pripušča, izpolnili želje blagega očeta Leona XIII. Zlasti lepo priporočamo odrasli slovenski mladini, naj v tem svetem letu popolnoma se zderži plesov in podobnih veselic ter denarce, ki bi se za nje izdali, zloži in v namen svetega očeta oberne. Teče veselje, kaker vsaki ples, bo tako dobro delo napravilo vsakateremu, gdor ima le količkaj katoliškega in kerščanskega v svojem sercu.
Ako žele naši naročniki nam oddajati svoje darove, z veseljem jih bomo pošiljali v Rim prečastitemu našemu generalnemu ministru, kateri jih bodo naj bolj prav vedeli razdeliti, da dosežejo svoj namen. Da pa od svoje strani tudi kaj storimo, naznanjamo, da smo odločili za svete misijone vse, kar prejmemo nadalje za lanski letnik „Cvetja“. Imamo namreč še več sto popolnih odti-skov, ki se oddajajo nevezani po navadni ceni; ker se nam je pa od raznih strani razodela želja po vezanih odtiskih, oskerbeli smo jih nekoliko število ter se dobe mehko vezani po 75, terdo s platnenim herbtom po 80 kr. Gdor si potemtakem naroči lanski letnik „ Cvetja", dà miloščino, ki more veljati pač tudi v zadobljenje odpustka svetega leta. Naše blagovoljne bravce prosimo, naj to povedo koliker morejo mnogim izmej svojih znancev in prijateljev.
Priporočilo.
Deseti dan preteklega meseca je obhajala Avstrija s priserč-nim, neprisiljenim veseljem ženitnino pervaka svoje mladine, cesarjeviča nadvojvoda RUDOLFA, ki ima po milosti božji enkrat ji biti gospodar in oče njenemu ljudstvu. Ž njegovo osodo je terdno sklenjena osoda celega cesarstva; njegova sreča je naša sreča. Zato priporočamo vsem svojim bravcem, koliker le moremo, naj se tudi nadalje radi spominjajo v svojih molitvah bo-goljubnega dediča avstrijskega svitlega prestola in njegove pobožne mlade soproge cesarične naslednice ŠTEFANIJE. Bog ju živi, Bog ju blagoslovi !
* *
*
Pobožni molitvi se lepo priporočata nadalje neka dolgo že bolna tretjerednica konjiške fare in neki naš naročnik, ki je „v hudih zadregah, v velikih dušnih in telesnih potrebah"..