KnHževna poročila Brotlos ist des Dichters Leben Und an Schmerzen reich und Qualen, Doch, wo eure Haupter, schvveben Unsre Sohlen und Sandalen. Ker je pričujoče «sveto pismo smeha» iz leta 2222., ne smem očitati avtorju, da ne koraka z današnjo vedo: «Moč hipnotisanja imaju samo čovek i zmija — a možda i još kakva nepoznata rasa ili rod» (19). O kači pravijo sodobni naravo; slovci, da ne hipnotizira, češ, žrtev (ptica n. pr.) ne beži, ker se zmija neslišno in nedoznavno približuje. Rečena vraža se je tem laže udomačila, ker te živali ne zapro oči, niti če so mrtve, razen slepca, ki ima prav odtod svoj naziv. Ali naj povsem obsodim Marijana Mikca? Nikakor ne. Kadar se otrese vnanjih, pretiranih znakov izvirnosti, se utegne z njim zgoditi kakor z neštetimi prekucuhi: skrajni simbolist Regnier najde pravo mero in postane član Francoske akademije; dadaist Picabia se umiri in pride na oder, tovariša Soupault in Cocteau se malce uneseta ter uspeta v romanu. Enaka bo brez dvoma ž letošnjimi pariš škimi «surrealisti», ki v svečanem in silovitem manifestu groze zapadnemu svetu, da hočejo odstraniti vse zapreke, pa bilo z resničnimi kladivi. Hočejo premlatiti, premladiti društvo, prav kakor ga hoče zenitizem s svojo barbarogenijo in zenitom zofijo . .. Glas zenitističkih sfera trese sada sferama zemlje (30). Greh je biti smešan (26). A. D. Oton Zupančič, «Duma». Saggio di poesia e letteratura jugoslava^slovena. Versione di Italo Maffei e Fany Sinkovec*Mayer. Modena. Tipografia Immacolata Concezione. 1924. Str. 66. Prezzo 8 L. • Krilatica «Slovan gre na dan» je dobila novo vsebino po krvavem vesoljnem potopu, iz katerega so vzniknile nove slovanske države, oziroma prejšnje razširile svoje meje. Med Romani, Germani in Anglosaksoni se javlja zanimanje za «slavjanovedenie» v osnavljanju novih vseučiliških stolic in v krepkejšem delo* vanju starih znanstvenih zavodov. Nemčija ima svoj Osteuropa*Institut, London svoj School of Slavonic Studies, v Parizu je znani Institut d'Ltudes Slaves, Ame* rika se giblje po svoje. Italija je ustanovila stolice za južnoslovansko slovstvo v Padovi, Milanu in Neaplu. Posredovalci so največ doma iz krajev, kjer se meša slovanski živelj z italijanskim: prof. Giacomo Marcocchia, A. Cronia, U. Urbanaz=Urbani, Giov. Maver, avtor študije o Ivu Vojnoviču, sodelujejo n. pr. pri rimskem obzorniku L'Europa Oientale, O. Randi, pisec knjige La Jugoslavia, predava o nas v zavodu Istituto per 1'Europa Orientale. «La Rivista Dalmatica» v Zadru in «Delta» na Reki nam sicer nista preprijazni, vendar seznanjata Italijo z našim lepo* slov jem. V ljubljanskih novinah si že ponovno čital, da tržaški «Piccolo della Sera» redno priobča članke o naših književnikih in prevode. Posebno zanimanje so na polotoku zbudile baje Kasandričeve prestave «Canti popolari serbi e croati». V Parizu mi je prišla v roke «Poesia ed Arte» III, giugno 1921, Numero 6, kjer je Bruno Neri objavil Poemetti serbi di Jovan Ducic, ne vem pa, je li ta smotra stalno odprta sličnim prispevkom. Glede Slovenije same je treba reči, da njeni slovstveni odnošaji z Italijo niso bili doslej kdove kako živahni. Vendar omenim, da je leta 1607. v laškem Vidmu izdal Fra Gregorio Alasia da Sommaripa drobno slovensko knjižico «Voca* bolario Italiano e Schiavo», da je bil pisatelj redovnik Janez Krstnik od Sv. Križa po očetu iz beneške rodbine pl. Leonelli; na drugi strani pa to, da je bil prvi 124 Književna poročila furlanski pesnik ka*li slovenskega rodu, menda Podrecca, in da sedanji književ* nik Scipio Slataper ni drugačnega izvora nego Trdinova ptica Zlatoper. Sicer pa je to poglavje, ki ga prepuščam bolj poklicanemu peresu. Poleg ravnatelja Lorenzonija v Tolminu, ki baje pripravlja Cankarjevega Hlapca Jerneja, nam utegne postati g. Italo Maffei, ki je s pomočjo gospe Šinkovčeve*Mayerjeve, «colta gentildonna di Lubianna e insigne linguista« (str. 7), obelodanil gorenjo knjižico, postati pomemben posredovatelj med obema pro* svetama, italijansko in slovensko. Prevod naj bi bil: una minima restituzione al lervor di lavoro con che la «Societa letteraria» di Lubiana s'era data a tradurre le cose nostre, i nostri maggiori Poeti (5). Predvsem pa hoče biti «znak obnov* ljenih časov, poziv učenjakom, naj se bavijo z lepo književnostjo slovensko* (5). Avtor je že svoje dni pisal o slovanskem pismenstvu, v dobi, ko je zmagoviti meč kraljeviča Marka in carja Lazarja preganjal Turka tlačitelja. Že tedaj se je spomnil preroških besed italijanskega apostola Mazzinija, ki je odmeril slovan* skemu rodu odlično mesto na svetu, svetujoč obema plemenoma, naj si podasta roke na poti v bodočnost. Vrnil pa se je gospod prevajatelj k svojemu početju zlasti iz hvaležnosti za gostoljubnost, ki so mu jo med ujetništvom kazali na Češkem in po premirju na slovenskih tleh. Za predgovorom je dodal «Cenni di letteratura jugoslava» (9—36), naslov, ki se nam zdi netočen, ako se držimo Lassalle*ovega pojmovanja narodnosti. Saj razen nekih splošnosti o slovanskih vejah, govori zgolj o slovenskem knjištvu, najpodrobneje o Župančiču. Ob razlagi slovanskega imena (slava, slovo) ne morem zameriti piscu, da ne pozna poslednje podmene: iz s 1 e k*ti, primerjaj sles me, torej gričarji, holmčani, gorjanci, hribovci.. Hvaleč bogastvo in klasično prožnost srbohrvaščine, daje besedo Nikoli Tommaseu, ki pravi, da je ta govo* rica: «piti efficace deli'italiana e della latina e non meno ricca della greca, nel contemperamento della soavita con la forza, e nell' uso di quelle particelle pos* senti che fanno il pensiero penetrare nelle piu sottili pieghe delle cose; che aggiungono al vocabolo virtti decupla, quasi cifra accoppiata con cifra; e, per mezzo di un leggerissimo suono rinnovelando il senso, dimostrano l'uomo imma* gine, del Divino Spirito Creatore» (12). Prevedene so štiri pesnitve: Z vlakom, Duma, Epilog, Mati in sin. Splošno se mora reči, da bodo izzvale dojem izvirnika. In v resnici so, sodeč po ocenah nekaterih uglednih italijanskih listov, vzbudile v italijanski javnosti precej pozor* nosti. Umljivo pa je, da se ne dade položiti na original kakor geometrijski lik na drugi tak lik. Župančičevi prehodi so včasih asindetični, bolj ohlapni, mnogo* Kčnejši nego Maffeievi. Ukrasi (figure) so morda tu pa tam malce obledeli, n. pr.: kletve robate ušesu so tvojemu vino, krepka primera — dala bi zanjo cekin, — — — — la parole grosse un' audacia ti sembrano esemplare, si che un ducato, doneresti, o quasi (42). «Sovražne kljuke«, kakor so Nemci nazivali diakritične znake na č, š, ž, so opuščene, češ, da jih tiskarne nimajo. Naš «Zvon» pa si je lani omislil posebna znamenja za špansko pisavo! Obžalovati je, da je pri imenih ostalo toliko po* greškov: Horner (19) mora biti Korner, Guarino pa Guarini (19), Dichens (31) — Dickens, Zupančič ni prevajal Bergeraca, temveč Rostanda (31)! In kako šele so "***