420
France Cegnar. Dobro si prevel. Kako pa da sem jaz prej tebe zgrešil in gledal mimo Svetega Duha? Glej, pa baš ti si mi hipno in čudovito razgrnil v globino in vidim. Vidim solnce in lepo zemljo, dolino in košenino v Zaplati, začarani Hudičev borši. Vidim srečo solnca in srečo, človeških oči, svojo lastno radost in spoznanje:
»Resnica božja je. Zakaj sem prej zaklel? Tlačan od prsti ne obrne očes. Prave oči pa iščejo navzgor, oči otrok in pevcev in pobožnih dedov. Zato so cerkve zidali na vrhove in starci romali na gore. In fleino je, da je lepo in tako in še vedno tako, da še živijo zdrave otroške oči, vsedaleč tu od Svetega Jakoba pod borovjem in cretjem in ravšem, vsedaleč od Bistrice tisoč in druge, vsedaleč od ,Sioržčeve dežele' k sinji Savi, ki je dva svetova zvezala, da bi tisoč let rasila v eno luč...«
»Zdravi, moji fantjel Zdravi, romarji! Srečno!«
Še en pogled z gore.
»Hej, kaj velja! Mojzes, če si še tam, jutri te poselim na Mužanci. Sveti Štefan nad Velesovim, pojutrnjem na svidenje! Sveti Lovrenc nad Bašljem. Danes dva tedna je tvoj god. Da se vidiva. Srečno!«
MODRA ROŽA.
B. V.
O da sem veter, ki v vseh gajih poje, in zarja, ki ob vsakem oknu sveti, da mogel bi kot pesem slavca krvaveti, Gospod, v široko razprostrte roke tvoje!
O da sem hlapec, ki le tebi služi,
in romar, ki samo po tvojih stezah hodi,
nikdar v goščavo bolno ne zablodi,
dokler bel gost na poli v Emavs se mu ne pridruži.
O da sem kot puščica, vate izstreljena, prodirajoč puščave širne in temine črne  — in jagnje, ki je nosiš ti čez ostre trne — svetiljka drobna, v tvojem žaru raztopljena.